Razne stvari. 159 Njegovo delovanje in vojskovanje se je bližalo koncu. Začetkom leta 1594. je zložil in izdal še zbirko: „ Madrigali spirituali". Dne 24. prosinca istega leta lomi ga po kosteh hud mraz, strašan prsni bodljaj se ga loti in privede do meje njegovega življenja. Dne 26. istega meseca sprejme z gorečo pobožnostjo tolažila naše svete vere iz rok svojega prijatelja, rimskega duhovnika, poznejšega svetnika Filipa Neri-ja. Na Svečnico, nekaj dnij potem, vrnil in izročil je svojo blago dušo Stvarniku v naročje — v 65. letu svoje starosti. Neizmerna žalost in tuga je zavladala v Rimu in po Laškem ob njegovi smrti. Velikanskega pogreba se je udeležilo vse plemstvo od blizu in od daleč. To je bilo pravo slavje po vzgledu starih trijumfov. Položili so ga materi zemlji v naročje v cerkvi sv. Petra. Na grob so vdolbili napis: /. P. A. P. Musicae-pvinceps. Da, z vso pravico se mu prilastuje naslov: knez ali kralj glasbe. V istem času splošnega pre-osnavljanja in zboljševanja je privedel Palestrina glasbo na pravo pot. Pokazal je prvi, kako je treba hoditi po tej poti, da glasba ostane to, kar je, namreč umetnost, s katero je moči razveseljevati uho, ganiti srce in v obče izražati srčna čustva. Bil je vsem v vzgled kolikor v vokalni, toliko v instrumentalni glasbi. Ono nenavadno duševno moč, pokazati v svojih skladbah tako vzvišene vzore, dala mu je živa katoliška vera. Za papeža Leona X. in naslednikov bilo je na Laškem živahno duševno gibanje, zlasti lepo so cvetle umetnosti. Papeži so bili največji prijatelji umetnikov. Seveda glasba ni smela za ostati. S Palestrino je pognala pravi cvet. Kar je ustvaril veliki Palestrina, ne mine nikdar. „Album." Dve pesmi ^a višji glas s sprem-Ijevanjem klavirja: ^lopl Anton Nedved. Izdala in ^alo^ila „Glasbena Matica". V Ljubljani l8q3. — Z lepim novoletnim darilom je letos razveselila „Glasbena Matica" svoje ude. Dasi so nekatere teh Naše slike. Ker se nam je zdelo prilično zaradi povesti „Gospa s pristave", objavili smo natančno sliko milanske stolne cerkve, ki je izmed najlepših stavb na Laškem in sploh na svetu. Vendar omenjamo zaradi resnice, da še ni stala ta cerkev tedaj, ko se je godila naša povest, ampak nekoliko pozneje jo je ustanovil Barnabov naslednik, Giovanni Ga-leazzo Visconti (1. 1 386.). Kakor se kaže, napravili so prvotni načrt nemški stavbarji, toda nadaljevali pesmij ožjemu občinstvu že znane, vendar je nas glasbeni zavod dobro ukrenil, da jih je izdal, zakaj prištevati se morajo, zlasti nekatere, najboljšim proizvodom našega cenjenega skladatelja. V 1. pesmi „Pred durmi" (Jenko) je zlasti lepo stopnjevanje v tretjem stavku, ki se pri besedah: „ Solza je padala" razvije v varijanto prvega stavka. Pesmi „Zlata doba" (Levstik), „Na tujih tleh" (Fun-tek), „Molečemu dekletu" (Toman), „Ljubici" (Levstik) so tako prisrčne in lahke, da jih bodo z veseljem pevali. Težje so „Strunarjeva pesem", v kateri je lepo zlasti spremljevanje, „Tvoj mirno čuvam stan" (Gangl) in „Črno oko" (Levstik). Med tem, ko je „Srce sirote" (Gregorčič) žalostno tožeča, je pesem „Cvetice" (Levstik) živahno poredna. Najlepši brez dvoma pa sta zadnji dve: „Njega ni!" in „Pogled v nedolžo oko" (Gregorčič). Tu pač moramo reči, da glasba popolnoma dosega in povišuje krasoto pesnikovih besed. Zelo bi nam ustregel gospod skladatelj, če bi nam v taki obliki podal še več pesmij Gregorčičevih. Napevi gosp. Nedveda so sploh lahki in umevni, včasih otročje najivni, vendar nikdar trivijalni. Dostikrat se prijetno slišijo iz njih glasovi, spominja-joči narodnih motivov, a zaviti so vedno v strogo umetno obliko. Najboljše izražajo njegove pesmi nežno, boječe koprnenje, kakor priča tudi ta zbirka. Svojo misel izraža vedno, kolikor moči, preprosto in jasno; nikdar ne izkuša s preumetnimi, čudnimi prehodi in nepotrebnimi tehničnimi težkočami izsiliti efekt, kakor delajo manj sposobni skladatelji, ampak stavek iz stavka razvija se čisto gladko in naravno, in poslušalec si misli, da mora tako biti in ne drugače. Naše občinstvo sprejema s posebnim veseljem taka dela, ki mu podajajo umetno vsebino v lahki obliki, zato bo pa tudi hvaležno osivelemu glasbeniku za to delo, ki razodeva še mladeniško čilost duha. Hvaležno pa se naj izkaže z obilo podporo tudi „ Glasb eni Matici", ki je izdala to delo v tako vkusni zunanji obliki. E. L, so zidavo laški mojstri, ki so prvotni načrt nekoliko popuščali. — Pogled na velikansko sprednjo stran, ki je bogato okrašena s stolpiči in kipi, Človeka kar prevzame. Dolga je cerkev 148772. (sv. Petra v Rimu pa 186m), široka 88m, visoka v kupoli 64777, zvonik je visok 108m. Cerkev ima pet podol-gastih in tri poprečne ladije. 52 stebrov nosi svode in deli cerkev v tri dele. Se skoro bolj občuduje popotnik notranjščino, kakor zunanjo stran. Velikanski prostor se prijazno dviga v višavo, slikana okna zadržujejo nekoliko svetlobo. Več listov ne bi Razne stvari. i6o Razne stvari. zadostovalo, ko bi hoteli popisati vsaj poglavitne znamenitnosti: oltarje, kipe, spomenike. A pozabiti ne smemo, da je tudi vrh cerkve posebnost, ka-koršne ne vidiš drugodi. Ko dospeš na streho, za-gledaš stolp pri stolpu — vseh je 123; na vsakem stolpu je 13—-17 kipov. Vse to je iz belega marmorja, da se vidi kakor kamenit gozdič. Tu šele vidiš} kako bogato in lepo je vse zidano. Z velikega srednjega stolpa je prelep razgled po celem Milanu in daleč na okolico. — Naša slika je natančna in resnična in tako lahko pojasni marsikaj, česar ne more predočiti slaba beseda. Druga naša večja slika nam predočuje razgled znad loškega gradu; kaže nam Loko in okolico tako, kakoršna je bila 1. 1649. Posneta je natančno po Merian-ovi sliki iz tedanjega časa. Pogreb dr. Franja Račkega.1) Malokdaj je še videl Zagreb, da so njegovi odlični možje pretakali toliko grenkih solza, kakor dne 1 5. svečana t. 1. pri pogrebu kanonika dr. Franja Račkega. In tekle so solze po pravici, zakaj ves hrvaški narod je zadela težko nadomestna izguba. Bog, domovina in znanost — to je ona trojica, kateri je Rački posvetil vse svoje življenje. Po njegovem trudu se je dvigala zadnja leta v neizmerni krasoti stolna cerkev zagrebška iz razvalin, katere je bil provzročil znani grozoviti potres. V osirotelem zboru kanonikov je bil on vzor pravega svečenika, ki je zvrševal z nenavadno vnemo in umnostjo najtežavneje naloge v prospeh vere in cerkve katoliške. Le plakaj zemlja hrvaška! Komaj si zjedinila cvet rodoljubov, ki so začeli v najlepši medsebojni ljubezni kakor udje jednega telesa delovati za blaginjo tvojega naroda, glej! nenadna smrt ti iztrga dušo iz tega telesa, pokosi ti moža, kateri je vse združeval, vse oživljal, in katerega je vse ljubilo. Zato je njegova smrt Hrvatom v veliko škodo. Kaj je bil Rački? Preiskoval in odkrival je ta učenjak z železno vstraj-nostjo in kritičnim duhom najstarejšo in najslavnejšo dobo jugoslovanske zgodovine in z uteme-ljenjem „Jugoslavenske akademije" je z velikim škofom Strossmajerjem na glavo postavil krono hrvaški vedi, ki je prav zaradi tega zaslovela po vsi Evropi. Vzrokov dovolj, da žaluje narod za tako odličnim sinom svojim! V glavni dvorani akademije je ležal Rački na mrtvaškem odru. Zrinjskega trg je bil vedno poln ljudstva, ki je hodilo kropit dragega pokojnika. Dne 1 5. svečana zjutraj ob devetih so prenesli rakev iz akademije in jo položili na mrtvaški voz, pred katerim so bili upreženi trije pari vrancev. Predno se pa začne pomikati izprevod po molitvah in pesmih proti stolni cerkvi, poslovi se vpričo brezštevilne J) Življenjepis s sliko objavimo kmalu. Uredil. množice od Račkega akademik prof. dr. Markovič z globoko v srce segajočim govorom. Zbor akademikov, resnih mož-učenjakov, je zaplakal kakor družina, kateri odnašajo iz hiše ljubega očeta, ko je govornik izpregovoril besede: „Kao siročad za otcem svojim gledamo za Tobom na Tvom po-sljednjem odlazku iz ovoga doma." Izprevod je bil velikansk. Šolska mladina, preprosti narod, inteli-gencija zagrebška, člani domačih in zastopniki ptujih društev, vseučiliščniki s stotino krasnih vencev, nad 200 duhovnikov itd., vsa ta dolga vrsta pogrebcev med plapolaj očimi črnimi zastavami, vse to je moralo ganiti vsakoga. Do stolne cerkve je vodil izprevod č. g. župnik Boroša, ondi so ga pa pričakovali ka^ noniki s preč. gosp. nasl. škofom P. Guglerjem, ki je daroval sv. mašo in vodil izprevod na pokopališče. Okoli poldneva so še-le dospeli pogrebci na lepi Mirogoj. Truplo Račkega so položili pod arkade, kjer bode počivalo, dokler mu akademija ne priredi posebnega prostora. Slavni hrvaški zgodovinar akademik Tadej Smičiklas je imel prvi nagrobni govor, katerega zaradi lepote ne moremo prehvaliti. Govor je podoben vzvišeni molitvi, a vsaka beseda je stresala najnežneje nitke srca. Lepo je govoril za njim dr. Aleksander pl. Bresztv-enszkv v imenu zjedinjene opozicije, ganljivo dalje v nemškem jeziku g. Lun deli iz Upsale na Švedskem in v ruskem jeziku prof. Kulakovskij iz Varšave. Prvi je prinesel Račkemu zadnji pozdrav z daljnega severa v imenu evropske in drugi v imenu slovanske znanosti. Prav dobro je dejalo Hrvatom, da sta se oglasila na grobu tudi dva Slovenca, namreč čast. gosp. Koblar kot zastopnik „Matice Slovenske" in g. dr. Kušar kot zastopnik „Sokola". V veliko tolažbo so culi izraze sočutja od bratskega naroda. „ Slava predragemu spominu Vašega in našega Račkega!" — tako je končal gospod Koblar svoj govor. Kot daljni odmev s slovenskih planin tudi „Dom in Svet" kliče: „Slava!" in „V miru počivaj!" Delo na panamskem prekopu se je ustavilo zaradi groznih goljufij, ki so se tukaj godile. Od atlantskega morja sem je narejen prekop kakih 17 kilometrov v daljavo. Na najvišjem kraju zemske ožine, pri Kolebri, izpodletelo je za sedaj vse delo. Nikamor niso imeli devati izkopane zemlje. Povsodi ob prekopu leži vse polno orodja za delo, železniški vozovi, kolesa, železja brez števila, tako, da so tukaj res zavrženi milijoni. Ali se bode kdaj delo zopet začelo? Kakor vse kaže, pač, a po drugi črti. Jupiter in njegovih petero lun. Do predlanske jeseni smo vedeli samo za štiri Jupitrove lune. (Jupiter je za večernico najsvetlejša premična zvezda ali planet.) L. 1892. je zvezdoslovec E. C. Barnard prvi opazil peto luno in sicer po noči dne 9. kimovca na Lick-skem opazovališču v Ameriki.