26	___ __ AVGUŠTIN MALLE
o situaciji ali statusu slovenščine1 na koroškem.
(Moremo govoriti o "normalizaciji
manjšinskih jezikov v avstriji?")
On THE SITUATION AND ST All S OF Tin SlOVIM-: lan'gi AGE IN CaHJVFHIA
(is NORM AIJ ¿ATI ON nni'll STATUS OF MINORITY LWGI'AGHS IN Al STRIA I'LAl SJ13I.E?)
Regarding minority languages in Austria it is not possible to speak about their normal izatiun in the tense of linguistic equality. These are mostly standardized and developed literary languages. In the process of promotion of ethnicity, Slovene was a subject of wide political endeavours jor its social status. Minority languages in Austria ore gradually losing their original basis and their primary passing on is being shiftedffom family framework to that of educational and school institutions l anguages arc primary factors according to ¡{■Inch minorities arc defined. The attitude of the majority towards minority language reaches from a distinct refusal to support In Cannthui the presence of Slovene in public segments varies. A decisive factor for the existence and promotion of minority languages is that their speakers have at their disposal as wide a network of factors as possible which provides for their free and functional use.
Keywords: Carinthia. Slovene minority. Slovene language
l primeru manjšinskih Jenkov v Avstriji ne ntonemo govoriti o njihovi v smislu jezikovne enakopravnosti. V veliki večini so to normiram tu razviti knjižni jeziki Slovenščina je bila v procesu na rodova nja predmet širokih političnih prizadevanj za njeno družbeno uveljavitev. Manjšinski jeziki v Avstriji izgubljajo svojo prvotno bazo in njihovo primarno posredovanje prehaja iz družinskega na vzgojno varstvene in šolske ustanove, jeziki so primarni dejavniki, po katerih se definirajo manjšine. Odnos večine do manjšinskih jezikov sega od izrazitega odklanjanja do njihove podpore Na Koroškem je slovenščina prisotna v segmentih javnosti v različnih stopnjah Odločilno za obstoj in razvoj manjšinskih jezikov je. da je njihovim govorcem na voljo čim gostejša mreža dejavnikov, ki omogoča njihovo prosto m funkcionalno uporabo
Ključne besede: Koroška, slovenska manjšina, slovenščina
27
Pred dnevi so me organizatorji kongresa presenetili z novo formulacijo moje-oa današnjega referata. Najprej nisem mogel ugotoviti, kaj mislijo z 'normalizacijo' manjšinskih jezikov v Avstriji in tudi pogled v dostopen priporočnik s področja sociolingvistike mi ni veliko pomagal. Že na tem obrobnem primeru vidimo, kaj vse lahko povzroči na raziskovalnem področju različna raba pojmov. V Avstriji ali bolje rečeno na nemškem jezikovnem področju uporabljajo raziskovalci pojem "status jezika" in s tem karakterizirajo položaj jezikov v družbeni stvarnosti in zgodovinskem razvoju ter posredno tudi njihovo funkcionalnost v javnem življenju. O "normalizaciji" manjšinskih jezikov v Avstriji raziskovalci ne govorijo, s tem bi namreč sugerirali, da so nenemški jeziki, ki jih govori prebivalstvo določenih predelov avstrijskega teritorija, enakovredni ali pa, da se nahajajo na poti do le-te. O enakovrednosti manjšinskih jezikov pa v avstrijskem primeru ne moremo govoriti, govorimo o njihovih marginalizaciji, o dominantni nemščini in dominiranih drugih jezikih. Jeziki manjšin v Avstriji, kj so v smislu zakona o manjšinskih skupnosti priznane, so normirani, so knjižni jeziki. Gotovo izjemo bi lahko tozadevno prisodili le jeziku Romov.
Uvodoma bi rad opozoril na posebnost, ki je za neposredno prizadete vsakdanjost, drugim pa je nepoznana: predvsem pri Založbi Drava v Celovcu je v zadnjih letih izšlo kar nekaj monografskih del2 in zbornikov3( ki obravnavajo status slovenščine in drugih manjšinskih jezikov predvsem s pozicij sociolingvistike in tudi v literaturi, ki obravnava zgodovino Šolstva na Koroškem ter zgodovino koroških Slovencev nasploh, je jezikovni aspekt močno prisoten. Nenazadnje je zgodovina koroških Slovencev tesno povezana z bojem za enakopravnost slovenščine v šolstvu, v uradih in pred sodišči. Domala vsi avtorji postavljajo jezikovno problematiko v širši okvir družbenih dogajanj v Avstriji in deloma izven države ter povezujejo z vprašanji narodnostne identitete. S tem postavljajo
"koroško vprašanje" v širši okvir in relativirajo njegovo "posebnost in enkratnost".
* * *
1 Tekst je avtor predstavil na XX kongresu A.LD.1..C.M , ki je bil v Cei lovcu od 20. do 22. 7, 2001 - n. pr. Brigitte Busch, Fin Dorf macht Schule. Kine Mikrountersuchung sozialer und kultureller Gegensatze = Dissertationen und Abhandlungen/Disertadje in razprave 40. Klagen für t/Cel ovec 1996; Rudolf de Cillia. Burenwursclu bleibt Burenwurscht. Sprachenpolitik und gesellschaftliche M ein sprachigkeit: in Österreich = Dissertationen und Abhandlungen/Disertadje in razprave 42, Klagenfurt/Celovec 1998; Gero Fischer, Das Slowenische in Kilrnten. Studie zur Sprachenpolitik. Klagenfun 1930.
3 Ruth Wodak. Florian Menz (Hrsg.), Sprache in der Politik - Politik in der Sprache. Analysen zum öffentlichen Sprachengehrauch - Dissertationen und Abhandlungen/Diseriacije in razprave 24. Klagenfurt/Celovec 1990; Anna Alufi-Peniini. Feier Gstettner, Walter Lorenz. Vladimir Wakounig (Hg ), Anlirassistische Pädagogik in Europa. Theorie und Praxis = Slowenische Jahrbücher 1999- Klagen für i/Celovec 1999; Heinz Fassmann, Helga Matusek. I-Üisabeih Menasse (Hg), Abgrenzen, ausgrenzen, aufnehmen. Hmpinsche Befunde zu Fremdenfeindlichkeit und I ntegi acion. Klagenfurt/Celovec 1999» Kva Müller (Hrsg.). Iin[weder- und -oder Vorn Umgang mii MehrfachidentisiUen und kultureller Vielfalt. |Klagenfurt/Celovec 1999],
28
Avguštin Malle: O situaciji oli statusu slovenščine no Koroškem
Ob objavljenih delih bi morali upoštevati Še nekatere neobjavljenje diplomske naloge in disertacije.^ Koroški Slovenci so v primerjavi z drugimi narodnimi skupnostmi močno v središču znanstvene pozornosti. Velik interes na koroških Slovencih utemeljujeta Brunner/Gombos z njihovim "eksotičnim" položajem, "ker so pri njih prisotni številni faktorji, ki so vredni znanstvene obravnave".5 Eduard Trampusch razčlenjuje te faktorje in meni, "da se srečuje pri koroških Slovencih z dolgo historično genezo problema, obmejnim položajem med vzhodom in zahod, visoko stopnjo politične organiziranosti manjšine, konflikti s političnimi strukturami in političnim bojem proti asimilaciji kar več elementov, ki predestini-rajo Slovence kot posebno primeren študijski objekt".6 Glede historičnih obravnav velja opozoriti na deli Ralpha Aichelburga7 in Reinholda W. Oblaka. Aichelburg obravnava obdobje obvezne dvojezične šole in osvetljuje politične momente in družbene silnice, ki so privedle do njene okrnitve. Pritisk na njene ostanke pa se je nadaljeval vsa naslednja leta in prav v času, ko je spet prišlo do njene "konsolidacije", predvsem pa njene personalne in materialne izgradnje v smislu jezikovno in pedagoško bolje kvalificiranega večjega števila učiteljev in uporabnejših in primernejših učbenikov, je bila izpeljana nova okrnitev tega regularnega avstrijskega Šolskega tipa. Situacijo teh let je raziskoval Reinhold \V. Oblak.* Prav v tem času se je večja skupina avstrijskih znanstvenikov spoprijela z manjšinskim vprašanjem v državi. Neposreden povod je bila situacija na Koroškem, vendar je skupina popolnoma logično izhajala iz dejstva, da je le-to
* -k -k
^ n pr. Tatjana Feinig. Slowenisch an Kiirnmcr Schulen in Geschichte und Gegenwart. l!ine soziolinguistische Studie zum Sloweniscluintei rieht als (-'reiflich bzw. unverbindliche Übung an zwei Kammer berufsbildenden höheren Schulen (predelana in dopolnjena d i ser taci sje, manus.). Klagen l~u rt/Celovec 2001; Peter Novak. Schulgesetzgebung und Minderheilen. Phil. Diss. Graz 1990; Andrej Keinig, Die verfassungsrechtlichen Grundlagen des Schulrechfs der Kammer Slowenen linier Berücksichtigung ihrer einfachgesetzlichen Ausführung. Diplomarbeit, Salzburg 1965; Eduard Trampusch, Sprachwissenschaft und Kammer Sprachkonflikt. Zur Konstruktion gesellschaftliche! Zweisprachigkeit aus sprachsii uktureller. funktionaler und diskursiver Perspektive. Diplomarbeit. Graz 2001
5	cit. po H Trampusch, Sprachwissenschaft und Kärntner Sprachkonflikt, 108.
6	ibd.
7 Ralph Aichelburg. Geschichtliche Entwicklung des zweisprachigen Unterrichtes an den Pflichtschulen in Kärnten unter besonderer Berücksichtigung des Zeitraumes von 1945 bis zum Minderheiten-Schulgesetz 1959. Diplomarbeit. Klagenhirt 1985® Reinhold W. Oblak, Macht-Politik macht Schule. Ausgrenzung und Ghettoisiei ung der slowenischen Volksgruppe am Beispiel der zweispi ach igen Volksschule in Kärnten (19^f-198S) » Dissertationen und Abhandlungen/Disei iLicije in razpiave 23. Klagenfurt/Celovec 1990. K problematiki ločevanja glej še: Avguštin Malle (Hg), Hände weg von der zweispi achigen Schule. Engagierte Gegenschrift gegen eine provinzielle Verschwöi ung. Klagenfurt/Celovec 1984?; Peter Gsteimcr, Dietmai Larcher. Zwei Kulturen, zwei Sprachen, eine Schule. Interkulturelles Lernen und Volksgruppenvc-rständigung in Kärnten. Zur wissenschaftlichen Grundlegung umfasssender Reformen im Minderheiten.schulwesen = Dissertationen und Abhandlnngen/Disertacije in razprave 9. Klagenfurt/Celovec 1985; Peter Gsieitner, ZwangHAKT deutsch? Über falschen Abwehrkampf und veikehrten l-leimatdienst Ein friede nspädagagisch es Handbuch für imerkul-turelle Praxis im "Grenzland" - Dissenationen und Abhandlungen/Disercicije in razprave 12. Klagenfurt/Celovec 1988.
p^ypmvft in qrod.vo. Ljubljano, 2001, šl. 38/39
29
mogoče obrazložiti le v avtrijskem kontekstu in je i/dahi poročilo o Položaju in perspektivah narodnih skupnosti v Avstrijj.9
Z vlogo sredstev javnega obveščanja oziroma tiska pri oblikovanju izključujočih se identitetnih skupnosti "Slovencev" in "vindiše" se je v sedemdesetih letih 20. stoletja raziskovalno spoprijela delovna skupina pod vodstvom Erika PrunČa, ki je zelo precizno opredelila tudi odnos medijev do slovenščine. Temeljni izsledki analize so praktično veljavni še danes in prav zaradi tega jih navajajo številni raziskovalci, kj opozarjajo predvsem na politične konotacije, ki so povezane z uporabo obeh pojmov. Do nacionalnopolitične instrumentalizacije in s tem povezane preinterpretacije pojma "vindiš" je prišlo po glasovanju 1920. Kot "vindiše" so bili sedaj poimenovani tisti slovensko govoreči prebivalci "nedeljene" Koroške, ki so veljali kot "domovini zvesti" in "Nemcem prijazni", da jih je bilo moč razlikovati od narodno zavednih Slovencev. V zadnjih letih je Andreas Moritsch10 pisal o vlogi zgodovinopisja oziroma Martina Wutteja pri kreiranju "vindišarjev" kot posebne etnije. medtem ko je T. Domej" opozoril, da narodno zavedni Slovenci niso našli pravega razmerja do svojih konacionalov, ki so politično socializacijo doživeli v strankah, ki so bile slovenskemu narodnemu programu in zahtevam izrazito nasprotne. Odnos do teh Slovencev je bil izrazito odklonilen. S problematiko so bili soočeni tudi raziskovalci, ki so v naslednjih letih pisali o poročanju medijev o slovenski manjšini na Koroškem in analizirali rabo jezika v javnosti.12 Številni so se zelo jasno izrekli tudi o prepričanju, lahko bi rekli samozaverovanosti Korošcev, da o odnosu med "Slovenci" in večino na Koroškem kompetentno lahko razpravljajo le Korošci sami. To prepričanje je dejansko razbilo poročilo rektorske konference o Položaju in perspektivah narodnih skupnosti, ko je v središče svoje analize primerjalno postavilo vse manjšine, nadaljevali pa tisti raziskovalci, ki so situacijo koroških Slovencev primerjali s položajem
* -K *
l) Befiehl der Arbeitsgruppe "Lige und Perspektiven der Volksgruppen in Österreich ". Mit einem statistischen Hrgänzimgsheft. Wien I9S9
50 Andreas Moritsch. Das Wind ische - eine nationale Hilfsideologie. V Andreas Moritsch (izet.), Problemfelder der Geschichte und Geschichtsschreibung der Kärntner Slowene ti/ Problems k a polja zgodovine in zgodovinopisja koroških Slovencev = Unbegrenzte Geschichte/Zgodovina brez meja Bd./zv, 1. K lagen fu rt/Celovec - I.jubljana/Laibach - Wien/Dunaj 1995- 15-31; isti: Nationale Ideologien in Kärnten. V: Andreas Moritsch (izd ), Kärntner Slowenen/Koroski Slovenci 1900-2000. Bilanz des 20. Jahrhunderts = Unbegrenzte Geschichte/Zgodovina brez meja Bd./zv. 7. Klagen Tu rr/Ce lovec - Ljubljana -Wien 2000. 9-28; i mi: Dem Nationalstaat entgegen (1848-1914). V Andreas Moritsch (Hisg). Alpen-Adria. Zur Geschichte einer Region. Klagenfurt/Celovec-I.jubljana/Laibach - Wien/Dunaj 2001. 339-40511 Teodor Domej. Pogledi na koroški plebiscit. V: mladje 68/90. 72; isti: Anmerkungen zur Volksabstimmung 1920. V: Stefan Karncr. C.eiakl Schopfer (Hg.). Als Mitteleuropa zerbrach. Zu den Folgen des Umbruchs in
Österreich und lugoslawien nach dem Ersten Weltkrieg. Graz 199J. 105-117.
i -) °
- Florian Men2. Johanna l.alouschek, Wolfgank U. Dressler, "Der Kampf geht weiter". Der publizistische Abwehrkampf in Kärntner Zeitungen seil 191S. Kine spi ach wissenschaftliche Analyse von Vorurteilen und Feindlichkeiten Dissertationen und Abhandlungen/Diseitacije in razprave 20. Klagenfun/Celovec 1989.
30
Avguštin Molle: O siiuacii ali slatusu slovenščine no Koroškern
manjšin drugje po Evropi. Nenazadnje opozarja Heinz Tichy oa nujnost interdis-cipliniranega pristopa pri raziskovanju problematike jezikovnih manjšin in na Številnih mestih svoje razprave meni, da pospeševanje regionalnih in manjšinskih jezikov ni mogoče ločiti od njihovih govorcev in da tako pospeševanje pomeni v Številnih primerih seveda pospeševanje narodnih skupnosti.
Ena najvažnejših ugotovitev znanosti je, da se je v velikem delu Evrope popolnoma spremenila oziroma izgubila prvotna socialna baza manjšinskih jezikov. V prvi polovici 20. stoletja in deloma Še v naslednjih desetletjih se je vodil boj za dostop k višjim oblikam institucionalizirane socializacije tudi za otroke, ki so primarno socializacijo doživeli v drugem, torej nedominantnem jeziku in pogosto prihajali iz obrobnih regij. S tem se je vodil boj za ključne pozicije v administraciji in v gospodarskem ter kulturnem življenju. O tej fazi imamo številne raziskave.H Danes je v izobraževalnem sistemu jezikovnih manjšin centralno vprašanje domala le več ohranjevanje jezika in G. Baumgartner meni, da je postalo posredovanje manjšinskih jezikov v družinskem okviru v drugi polovici 20. stoletja celo v centralnih področjih manjšin izjemen primer.1^ Za jezikovne manjšine so v pogojih moderniziranih družb prevzele izobraževalne ustanove vlogo primarnega posredovalca jezika.16 Če registriramo to ugotovitev, ki velja za številne manjšine, kot suho dejstvo, potem bomo lažje razumeli tudi statistiko Deželnega šolskega sveta za Koroško.17 Seveda pa je ta statistika s sociolingvističnega stališča vprašljiva oziroma pomanjkljiva. Vsak raziskovalec se sprašuje, katere metode se poslužuje, kdo jo izvaja, čemu je namenjena in komu. Slovenščino registrirajo takorekoč. kot "tuj jezik".
* * *
Heinz Tichy. J)ie Europäische Chana der Regional- oder Mindeiheilensprachen und das österreichische Recht. Klagen furt/Celovec - Ljubljana - Wien 2000.
H Pi'vc tozadevne analize je pisal Vladimir Klemenčič s sodelavci v letnih poročilih Zvezne gimnazije in zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu, ki |ih tu ne moremo navajali. N. pr. Peter Meusburger, Ausbildungsniveau und schulische Situation der Slowenen in Karinen von 1848 bis 197S. V: Fragen geographischer Forschung. Festschrift für Adolf I.eidlmair = Innsbrucker Geographische Studien 5- Innsbruck 1980, 229-26 i; Arnold Suppan, Die österreichischen Volksgruppen. Tendenzen ihrer gesellschaftlichen Hniwickluny im 20. Jahrhundert = Schriftenreihe des Instituts für Österreich künde. Wien 1983; Albert F. Reiterer, Doktor und balier Ethnische Struktur und sozialer Wandel = Dissertationen und Abhandlungen/Diseriacije in ra2prave 11. Klagenfurt/Celovec 198ó;Jerne| Zupančič. Vpliv socialnogeografske preobrazbe na položaj slovenske manjšine na avstrijskem KoroSkem. Magistrska naloga, Ljubljana 1992; Alben I-'. Heilerer, Kärntner Slotvenen. Minderheit oder Hlile? Neuere Tendenzen der ethnischen Arbeitsteilung (Koroški Slovenci danes) - Dissertationen und Abhandlungen/ Disertacije in razprave 39. Klagenfui t/Celovec 1996.
^ Gerhard Baumgartner, Bildungsstrategien und Sprachst rategien von Sprachmindeiheiten. V: Emvedei - und oder. 125. 16 ibd, 128.
Heinz Tichy. Die Europäische Charta. 126,
p^vnmvft in grodivo. Ljubljeno, 2001. si. 38/39	____3 1
Tabela 1: Znanje slovenščine Šolarjev in šolark na 1. Šolski stopnji
podatki v %			število šolarjev			
šolsko leto	dobro	neznatno	nobeno	dobro	neznatno	nobeno
1980/81	43,05 %	25,69 %	31,25 %	124	74	90
1981/82	48,32 %	22,39 %	29,36 %	130	60	79
1982/83	48,32 %	22,39 %	29,36 %	130	60	79
1983/84	44,19 %	21,35 %	34.46 %	118	57	92
1984/85	37,87 %	22,79 %	39,34 %	103	62	107
1985/86	37,66 %	28,66 %	33,66 %	113	87	101
1986/87	32,37 %	17,63 %	50,00 %	101	55	156
1987/88	35,00%	23,70 %	41,30 %	99	67	117
1988/89	30,56 %	25,24 %	44,18 %	92	76	133
1989/90	32,00 %	28,62%	39,38 %	104	93	128
1990/91	31,03 %	20,48 %	48,49 %	103	68	161
1991/92	33,50 %	28,70 %	42,80 %	122	86	156
1992/93	27,42 %	19,84 %	52,74 %	105	76	202
1993/94	29,77 %	20,10 %	50,13 %	114	77	192
1994/95	26,16 %	20,20 %	54,40 %	101	78	210
1995/96	27,60 %	19,70 %	52,70 %	112	80	214
1996/97	23,65 %	16,67 %	59,68 %	105	74	265
1997/98	21,49 %	20,61 %	57,89 %	98	94	264
1998/99	24,90 %	21,29 %	53,80 %	131	112	283
1999/00	24,39 %	23,16 %	52,46 %	119	113	256
2000/0)	25,15 %	19,80 %	55,05 %	127	100	278
32
Avguštin Molle- O siluociji o Ji slo 'ušli slovenščine no Koroškem
Slovenščina je bila in je t.ucli še danes važen razpoznavni znak, po katerem se definirajo pripadniki slovenske narodne skupnosti na Koroškem, ni pa edini. To seveda ne velja le za pripadnike slovenske narodne skupnosti, temveč kar za vse manjšine v Avstriji. Jezik je najvažnejši, osrednji simbol njihove identitete, razpoznavnosti. Zanimivo je, da tako v slovenski kot avstrijski znanstveni literaturi najdemo ugotovitev o odsotnosti drugih pomembnih elementov etničnega substrata pripadnikov narodnih skupnosti.18 Med te bi lahko šteli: avtohtonost, zavest o skupnem izvoru in specifični skupni zgodovinski usodi, elemente specifične materialne civilizacije, folklorno ali siceršnjo kulturno artikulacijo, ljudsko pesem, običaje, vključenost ali vsaj opazno odzivnost na medije, pripadnost manjšinskim organizacijam; omenili bi lahko še opredeljevanje s strani večinske družbe, ki je bila n. pr. za slovenskega politika polpretekle dobe eden najodločilnejših elementov.
Narodnostni boj so v obdobju monarhije pojmovali v prvi vrsti kot boj za jezikovne pravice posameznih narodnosti v smislu člena XIX. državnega temeljnega zakona iz leta 1867. Pomislimo n. pr. le na Hugejmanna in na razprave Theodorja Ve i terja in Geralda Scourzha, da omenim le najprominentejše raziskovalce na "avstrijski strani". Vendar so tudi sodobniki vedeli, da njihov trud v zastopsrvenih telesih monarhije za enakopravnost ni le jezikovni boj, temveč da je večplasten in da načenja tudi in predvsem socialne in druge privilegije gospo-dujočega sloja večinskega prebivalstva. Ta se je teh dimenzij prav dobro zavedal in proglasil boj za svoje privilegije kot obrambni boj za "nacionalno posestno stanje" vsega večinskega prebivalstva. Naj tozadevno zadostuje ugotovitev, ki bi jo seveda lahko podkrepili z neštetimi navedbami iz stenografskih protokolov koroškega deželnega zbora, ko so izvoljeni zastopniki koroških Slovencev ugotavljali, da je gospodarske zaostalosti slovenskega etničnega ozmelja na Koroškem kriv prav šolski sistem, ki slovenščini ni odmerjal primernega mesta v izobraževalnem procesu. Pravno gledano nemščina še ni imela monopolnega položaja, slovenščina je bila vsaj načelno v smislu ustave "v deželi običajen jezik" in ne morda drugi deželni jezik. Monopolni položaj je nemščina dosegla Šele po zlomu monarhije, v deželi običajna slovenščina pa je bila degradirana na stopnjo manjšinskega jezika, čigar govorci so jo v javnosti lahko uporabljali Je v izjemnih primerih in pod otežkočimi okoliščinami. Seveda je bilo odklanjanje slovenščine v javnosti prisotno tudi že v monarhiji. 2 vsemi mogočimi potezami je večina koroškega deželnega zbora, dosežena in cementirana na osnovi nedemokratične volilne pravice in volilnega reda, zavračala jezikovno enakopravnost. Segmenti
vladajočega razreda in mediji so izoblikovali v svojem boju proti enakopravnosti
* -* *
18 Matjaž Jančar, Slovenska zunanjepolitična razpotja. Ljubljana 1996; Rudolf de Cillia, Buren^vuisi:hi bleibt Burenwurseln; deloma tudi Vladimir Wakounig, "Die Sprache der Todfeinde". V: Sprache in der 1'oliiik. 79-97.
*
^Pn^pfrn/P in gradivo, ljubljeno, 2001, št. 38/39_33_
slovenščine, kot v deželi običajnega jezika, argumeraeijsko linijo, ki je v zadnji konsekvenci sploh zanikala prisotnost slovenščine v deželi, govorili so o uovosloveiiščini. ki da je koroški Slovenci ne razumejo. To jih seveda ni motilo, da so se ob priložnosti volitev obračali na volilce prav v tem jeziku. V bistvu so izoblikovali do propada monarhije vse elemente boja proti slovenščini, ki so jih po plebiscitu leta 1920, tako uspešno uveljavili nemški nacionalisti v napovedanem končnem obračunu z "izdajalci domovine".
Osnovna značilnost vseh ljudskih štetij od leta 1880 naprej je konstantno upadanje števila oseb s slovenskim pogovornim jezikom, pri čemer še posebej izstopata v primerjavi .s prejšnjo dekado podatka iz let 1923 in 1961. Seveda je potrebno opozoriti v tej zvezi tudi na cenitve s strani raznih dejavnikov, ki močno odstopajo od uradnih podatkov posebno za čas pred pospešeno modernizacijo. Obenem pa je treba povedati, da se ta razkorak zmanjšuje.
Tabela 2: Slovenskocjovoreče prebivalstvo Koroške po ljudskih štetjih od 1 880 do 1991 '
1880	8S.051
1890	84.667
1900	75.136
1910	66,463
1923	34.650
1934	24.857
1939	43.179
1951	42.095
1961	24.911
1971	20.972
1981	17.095
1991	16,161
" K v-, šiet[C
1880 1910 pogovorni jezik
1923 jezik, v katerem fcdo misli
1934 pripadnost fcullutnemu kragu
1939 materinščina; vpeljejo kotc^orho vindiš
195! 1991 pogovorni lezik, kategorijo vindiš obnovljena Avstrijo 'podeduje'" \Z naciitlčnego časa; novedba jezikovnih kombinacij je mogočo
V podatkih so združene vse navedbe s slovenščino in "vindiš" kot tudi vse kombinacije z nemščino in "vindiš".
Zaznavanje slovenščine na Koroškem je segalo po Drugi svetovni vojni od sovražnega odnosa do tega jezika preko subtilnega herrenvolkovskega in preprosti) ignorantskega tja do delnega "izsiljenega priznanja" in do "odkritega".
34
Ave-V ■ M c o C ) . h ; :: '.' -v sv i	-
Namestnik deželnega glavarja, Hans Ferlitsch. je o slovenščini še menil, da je jezik smrtnih sovražnikov svobodne in nedeljene Koroške1?; deželni glavar Leopold Wagner se je ponašal zaradi tega kot pristen Korošec, ker ni znal besedice slovensko, dolgo so na Koroškem govorili o "nekoristnosti" tega jezika, ki da ga govori, gledano v svetovnih dimenzijah, le peščica ljudi, dokler niso njene "tržne vrednosti" v ekonomskih odnosih z Jugoslavijo oz. Slovenijo nekateri le spoznali; danes pa pomen jezika prihaja do veljave tudi v odločbah ustavnega sodišča.
V prvi izdaji Reporta o položaju avstrijskih narodnosti (sic!) in o avstrijski politiki do narodnih skupnosti so avtorji našteli deficite te politike, ki so vsi povezani z jezikom: "Avstrijska politika je mnogo ostala dolžna narodnim skupnostim: Eklatarni deficiti so opazni na, za narodne skupnosti posebno važnem področju vzgoje v materinščini v vrtcih in šolah:
deficiti (so) pri dvojezičnih topografskih napisih;
deficiti (obstajajo) glede možnosti uporabe jezikov narodnih skupnosti pri uradih in pred oblastmi;
deficiti (obstajajo) glede medialne oskrbe narodnih skupnosti v njihovih jezikih;
deficiti (obstajajo) glede gospodarske strukture njihovih avtohtonih naselitvenih področij;
deficiti (obstajajo) glede politične partipacije; deficiti ..."2*
Slične negativne bilance zasledimo v naslednjih Poročilih.21 Zadnje Poročilo karakterizira pet faz avstrijske politike do narodnih skupnosti: I. politiko dajanja (dopuščanja (1945-1955). IL politiko zaviranja (1955-1972), III. politiko restrikcij (1972-1988), IV. politiko dialoga (1988-1994), V. politiko ignoriranja (od leta 1994 naprej).22 Seveda je vsako tako opredeljevanje, posebno če naj bi veljalo v grobem za vse narodne skupnosti, problematično. Posebno glede na posamezne segmente, ki močno zadevajo tudi manjšinske jezike, bi za zadnje desetletje lahko ugotovili, da "vse teče", da smo n. pr. na šolskem področju priče dveh tokov, enega bi lahko ocenili kot pozitivnega, drugega pa kot negativnega, ki prvemu uspešno spodjeda vrelce. Na šolskem sektorju se je slovenska narodna skupnost sprijazni-
* -k -k
čil, po Vladimir Wakounig, "Die Sprache dei Todfeinde". V: Kuih Wodak, Florian Menz (Hg.), Sprache in der Politik. 91.
20	Volksgruppen report 199i> (Hg. Österreichisches Volksgruppen Zentrum). Wien I9'Xv 7.
21	Volksgruppen report 1997. Volksgruppenrepon 199S, Volksgruppen report 2000.
p^pr^v/a in grodivo. Ljubljana 2001. ši. 38/39
_35
la s sistemom prijav k dvojezičnemu pouku, čeprav si dovoli ca ali drug zanesenjak predstavnike večine še tu in tam spomniti na ureditev iz leta 1945, na obvezno dvojezično šolo kot najprimernejšo obliko skupne šole. To so predstavniki večine in državotvornih strank akceptirali v soglasju s slovenskim predstavnikom popolnoma avtonomno, seveda pa že v zavesti boja proti pričakovanim jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam. Kljub vsem zadržkom lahko povemo, da je "status" ("normalizacija") slovenščine na šolskem sektorju dosegel najvišjo raven in sicer v Šolskih ustanovah, ki so namenjene predvsem pripadnikom slovenske manjšine. Slovenščina je na teh prisotna kot učni jezik, kot obvezni predmet, kot izbirni obvezni predmet, kot prosti predmet in kot neobvezna vaja. In vendar: le v nekaterih Šolah je vidno prisotna. K podvigu njenega ugleda so na elementarni stopnji pripomogli predvsem dvojezično kvalificirani učitelji in direktorji ter za to šolstvo pristojen oddelek pri Deželnem šolskem svetu. Ne smemo pa pri tem prezreti splošnih pozitivnih ukrepov države, storjenih na šolskem področju, ki so posredno vplivali na izboljšanje "manjšinskega šolstva". Zaenkrat še velja, da naj bi bilo področje, ki je bilo določeno z odredbo z dne 3- oktobra 1945, "trajno dvojezično". Po ZGS v Celovcu (ust. 1957) sta bili ustanovljeni dve poklicnoizobraževalni višji šoli: Zasebna dvojezična šola za gospodarske poklice Konventa šolskih sester v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu (ust. 1989), ki pravno sloni na določilih konkordata iz leta 1962 in Dvojezična trgovska akademija v Celovcu (ust. 1990), ki so jo Slovenci zahtevali clolga desetletja. Ker se je pokazala "trajna potreba" po dvojezični elementarni Šoli, delujeta od leta 1989 oziroma 1990 naprej dve taki v Celovcu. Konfesionalna zasebna ljudska šola MD ima kot pravni temelj spet konkordat iz leta 1962, javna pa je sad odločbe ustavnega sodišča. Zadnje velja tudi za razširitev dvojezičnega pouka na 4. razred elementarne stopnje.2^ Kot pozitiven korak s pridržki lahko označimo tudi zakon, ki ga je sprejel koroški deželni zbor 12. julija 2001 glede posebnega fonda, iz katerega naj bi krili primankljaj dvo- in večjezičnih vrtcev.
* * -*
— Volksgruppenrepori 2000. 15-17.
23 Jahresbericht über das Schuljahr 1999/2000 (LSRfKin.. Abi. V[| Minderheitenschulwesen). 6J-94.
_36_______Avguštin Molle- G situociji ali stc-usu slovenščine no Koroški'm
Tabela 3: Prijave k dvojezičnemu pouku
ŠOLSKO U-TO	LJUDSKA ŠOLA	G1.A.VNA ŠOLA	S |.O v. GIMNAZIJA
1945	13-902		
v. 22.9.1958	10.030	2.744	
v. 22.9.1958	2.094 20.88 %	305	137
1960/61	1.820 17,28 %	13S	228
1965/66	1.602 14,46 %	156	375
1970/71	1.486 14,53 %	351	422
1975/76	1.224 13,95 %	378	465
1980/81	1,115 15,88%	416	538
1981/82	1.096 16,38 %	368	5J5
1982/83	] .088 17.10 %	3~7	511
1983/84	1.063 17,52 %	339	491
1984/85	1.070 18,38 %	333	472
1985/86	1.098 19,06%	328	443
1986/87	1.130 19,88%	311	433
1987/88	1.107 19:49 %	313	439
1988/89	1.092 19,36%	280	435
1989/90	1.134 20,00 %	275	449
1990/91	1.163 20,58 %	300	421
1991/92	1,242 22,03 %	317	436
1992/93	1.302 22,62 %	275	450
1993/94	1.338 22,75 %	285	458
1994/95	1.368 23.66 %	290	453
1995/96	1.375 23,71 %	285	469
1996/97	1.427 25,00 %	298	159
1997/98	1.494 25,71 %	275	415
1998/99	1.620 26,52 %	262	426
1999/2000	1.619 26,40 %	240	435
2001/01	1.657 28,20 %	271	453

Rozcrgi'^jí] groó vú Ljubljano. 2001 šl. 38/39__37
Tabela 4: Slovenščine na splošno in na poklicno izobraževalnih višjih šolah.
Šolsko lelo 2000/2001:
zg/ZRG za Slovencu v Culovcu:	453 dijakov in dijakinj (slovenščina - učni jezik)
dvojezična ZTA v Celovcu:	128 dijakov in dijakinj (učni jezik-, slovenščina in nemščina)
višja šoia za gospodarske poklice konvhnta šolskim sllstl-k v št. petru:	121 dijakov in dijakinj (učni jezik: slovenščina in nemščina)
Drugi: splošno in poklicno izobraževalni: višji: šoli:-.	330 dijakov in dijakinj (slovenščina - prosti predmet, izbirni obvezni - predmer in alternativni obvezni - predmet)
Seveda so tudi na šolskem sektorju prisotni problemi.24 "Obvladanje" oziroma "neobvladanje" slovenščine k dvojezičnemu pouku prijavljenih otrok smo že omenili, znan je osip prijav ob prestopu na glavno Šolo. Manj raziskan je osip na elementarni stopnji. Tem problemom se v najnovejšem času pridružujejo novi, deloma skriti za administrativnimi m varčevalnimi ukrepi. Direktor dvojezične osnovne šole lahko brez pristanka manjšinskega predstavništva sedaj postane učitelj, ki nima dvojezične kvalifikacije,25 Z ukrepom so izničili poseben status kvalificiranih dvojezičnih učiteljev in izenačili le-tega s statusom nižjekvalifici-ranih asistenčnih učiteljev. Stopnjo organiziranosti manjših ljudskih šol, kjer pa je k dvojezičnemu pouku prijavljenih znatno število učencev, bo zmanjšal še ukrep, ki bo vzel tem šolam samostojnost in s tem ravnatelje in jih degradiral na stopnjo ekspozitur (ekskurendnih šol) in s tem po prepričanju številnih staršev in učiteljev pripravil njihovo dokončno ukinitev. Kaj utegne tak ukrep pomeniti za mrežo slovenskih lokalnih kulturnih društev, ni težko oceniti in se bo kmalu pokazalo. Zanimivo je, da področje šolstva v podpisanem dogovoru, sklenjenim med ZSO in NskS na eni in deželnozborskimi strankami na drugi strani, sploh ni omenjeno. Interpretacija je popolnoma "svobodna"in zavezuje, tako vsaj zgleda, predvsem narodno skupnost oziroma njena trenutna predstavnika. Strokovni pomisleki proti političnim odločitvam ne premorejo tkr. nič.27
A * *
S strokovnega stališča najprimernejša informacija so glede tegn Leina poročil:! Deželnega šolskega sveta z:i Koroško, oddelek Vil manjšinsko šolstvo, ki jih pripravljata Tomaž Ogiis in Teodor Domej. 25J;ihresberichi Ober d a.s Schuijahr 1998/99 (I~SRiXm.. Abi. VII Minderhei[ensthiilwestn) 132n in 13S-152. Naš lednik 53/2001. si 19 2. Slovenski vesmik 56/2001, m. 29. 1-3

38________Avguštin Mol!e: O siluocii ali slolusu slovenščine no Koroškem
Nadaljnje področje, ki je za manjšine signifikantno deficitarno, je po oceni Reporta 1996 medijsko. Tudi zanj velja, da ni nič statičnega in da so manjšine pomembno odvisne od splošnega družbenega razvoja v državi, da pa so ekonomsko daleč prešibke, da bi v kakršnikoli obliki tekmovale in se samostojno uveljavile na medijskem sektorju pod pogoji, ki so prikrojeni večinski družbi. Brez stalne podpore propadejo še tako dobre zamisli. To se je pokazalo z vso jasnostjo prav na primeru privatnih manjšinskih radijskih postaj. Po ukinitvi javnih podpor so takoj morale prenehati z dejavnostjo ali pa so, kot v koroškem primeru, zašle v hude eksistenčne težave. Kako emimenentno politično vprašanje je medijska oskrba in s tem seveda razpolaganje s sredstvi javnega obveščanja, smo lahko opazili prav v zadnjih tednih in manjšinski pri tem niso izjema. Zato ne preseneča, da je to vprašanje načeto tudi v dogovoru z dne 8. maja 2001 in v dveh točkah v izjavi deželnega glavarja z dne 9. julija 2001. 9- julija 2001 se je porodil pilotni projekt Radio dva. Oddaja od 6. do 18. ure, ostale ure pokriva z oddajami Radio Agora. In to je bil povod, da je Janko Kulmesch zapel hvalnico vsem, ki so pri njegovem porodu sodelovali.2S Narodna skupnost se je znebila težkega finančnega bremena. Kaj bo prinesel nedavno sprejet nov zakon o ORF drugim manjšinam, še ni povsem jasno. Zgleda, da bo govorjena beseda pri pilotnem projektu Radio dva v ozadju, prepoznavni znak bo glasba, tako vodja projekta.29
Na področju jezikovne politike je bil v preteklosti pomemben dostop manjšin do javnosti v lastnem jeziku, danes bi rekli do medijev v lastnem jeziku. Končno je družbeno razmerje moči, se pravi so dominantni odnosi med večino in manjšino tisti, ki določajo tiste kulturne, gospodarske in politične soodvisnosti, ki odločilno določajo usodo slovenščine na Koroškem.30
Da je raba slovenščine na Koroškem v javnosti močno omejena, kaže najbolj problematika dvojezičnih topografskih napisov in njeno mesto v javni upravi ali bolje rečeno pri uradih in sodiščih. Zveza slovenskih organizacij in Narodni svet koroških Slovencev sta se v letih 1958 in 1959 zaman trudila, da bi obveljal slovenski sodni jezik na vseh okrajnih sodiščih v okrajih s slovenskim ali mešanim prebivalstvom. Zakon o sodnem jeziku (BGB1. Nr. 102/1959) je omejil njegovo uporabo na okrajna sodišča Borovlje, Železna Kapla in Pliberk. Šele pozneje je zastopstvo manjšine ugotovilo, da je zakonodajalec kot osnovno izhodišče svoje odločitve vzel 20 % prisotnost slovenskega prebivalstva v okraju. Še višji odstotek (25 %) je izbral glede postavitve dvojezičnih topografskih napisov. Tako za področje uradnega jezika kot dvojezične topografije velja ponoviti načelno ugotovitev, da o nekem konstantnem položaju v zadnjih desetletjih ne moremo gov-
* ■* *
28	NT 53/2001, šl. 27. 2.
29	ibd.,3.
H. Ti':impusch, Spr:ichwissensch:ifi und Kiirnrner Spnichkonfliki. 4.

39
oriti in c'a se stvar' zlasti v zadnjih letih ali mesecih premikajo tudi na tem področju. Seveda moramo pri tem upoštevati, da bo morala Avstrija tudi tozadevno upoštevati evropski razvoj in mu slediti. Če upoštevamo realno stanje na področju topografije, potem moramo reči, da je slovenščina odmirajoč jezik oziroma je prisotnost jezika tako omejena in realizacija zakonitih določil tako restriktivna, da bi morali govoriti o njeni smrti. V javnosti so še vselej prisotne slike pohoda na dvojezične topografske napise iz leta 1972. Nastal in utrdil se je celo vtis, kot da bi bila manjšina tozadevni zakon zavrnila, kar je seveda v popolnem nasprotju s stališčem obeh organizacij, v katerem sta zakon označile kot prvi korak na poti k realiziciji tozadevnega določila sedmega člena ADP. V javnosti so se ignorirala tudi stališča ZSO in NskS glede Zakona o narodnih skupnosti in njemu sledečim izvedbenim uredbam. Tako ne preseneča, da v letnih Poročilih o narodnih skupnosti najdemo vedno spet suhoparno ugotovitev, da se na sektorju topografije ni spremenilo nič in da po letu 1998 niso bili postavljeni nobeni dodatni dvojezični topografski napisi, čeprav jih uredba predvideva za 91 naselij. Topografski napisi so predmet dogovora med ZSO in NskS ter deželnozborskimi strankami. Po domala 25 letih veljavnosti uredbe partnerji dogovora napovedujejo v četrti točki: "Za izvedbo zakona o narodnih skupnosti 76/77 (uredbe o topografiji) se bo začel na nivoju prizadetih občin dialog." V spremenjeni obliki je napoved vsebinsko ponovil deželni glavar 9- julija 2001: 'Topografija. V namene realizacije uredbe o topografiji 1977 bo v občinah potekal dialog." Kako fazo oziroma stopnjo dialoga se je medlem doseglo, mi nt znano. Posamezniki ali deli slovenske narodne skupnosti upajo, da jim bo tudi v tem vprašanju pomagalo ustavno sodišče in odločilo, da 25-odstotna klavzula ne odgovarja ustavnim določilom.31 Vprašanje seveda je, ali na ustavne sodnike le ne bo vplival že ponovno omenjeni dogovor z dne 8. maja 2001, kjer se pogovorni partnerji strinjajo, "da bodo nadaljevali pot dialoga, ki mu dajejo prednost pred pravnim postopkom".32
Glede slovenščine kot uradnega jezika je konec leta 2000 prišlo do premika. Uredba, ki je bila sprejeta na osnovi zakona o narodnih skupnostih, predvideva njeno uporabo le v 14-ih občinah od skupno 41, ki so na veljavnostnem območju manjšinskega šolskega zakona. Razni avtorji so opozarjali na neskladnost zakonitih določil, ker so razne uredbe in zakoni ustvarjali razlike med samim slovenskim prebivalstvom. O Slovenščini kot uradnem jeziku je pisal med drugimi Franc Merkač.33 Pripravil je pregled, kakšen položaj ima slovenščina v posameznih občinah na dvojezičnem ozemlju južne Koroške in dodal pregled po oblasteh in uradih ter zapisal: "Na splošno so uradi ugotavljali, da se Slovenci le redko
■k -k *
NT 53/2001, št 27. 3 NT 53/2001, ši. 19. 2.
I-ranc Meikae, Slovenščina kot uradni jezik. Klagenfurt/Celovec 1992.
40______Avguši.n Malle' O silucci|i ali sialusu slovenščine no Koroškem^
poslužujejo slovenščine. Kor kažejo izsledki povpraševanja, se praksa glede uporabe slovenščine kot uradnega jezika od urada do urada močno razlikuje.
Slovenščina bi morala biti po členu 7 državne pogodbe dodatni uradni jezik v tistih upravnih okrajih, kjer živi slovensko ali mešano prebivalstvo. Menim, da so to vse občine dvojezičnega ozemlja. Zakon o narodnih skupnostih pa to območje zelo krepko oži."-^
Status manjšinskih jezikov kot uradnih analizirajo tudi letna Poročila Centra avstrijskih narodnosti^ ter drugi priročniki^' in uradna poročila3~. Območje veljavnosti slovenščine kot uradnega jezika je gotovo na novo odprla odločba ustavnega sodišča konec leta 2000. Ustavno sodišče je odločilo, da se pri deležu 10,4 % slovenskih občanov lahko občani pri uradnem občevanju poslužujejo tudi slovenščine.3S Zavrnilo je torej 20-odstotno prisotnost slovenskega prebivalstva kot osnovo, ki jo uredba predvideva kot pogoj za priznanje slovenščine kot uradnega jezika. O slovenščini kot uradnem jeziku dogovor z dne 8. maja 2001 med ZSO in NskS ter deželnozborskiini strankami eksplicitno ne govori. Vprašanje je, ali bosta ali nameravata ZSO in NskS v kakršnikoli obliki disciplinirati tiste pripadnike manjšine, ki v ustavnem sodišču vidijo večjega garanta za realizacijo v sedmem členu ADP zajamčenih pravic kot v ZSO in NskS.
Najnovejše raziskave o manjšinski problematiki poudarjajo pomen javnega in zasebnega omrežja, ki govorcem manjšinskih jezikov omogočajo vsakodnevno funkcionalno uporabo manjšinskih jezikov. V iej zvezi govorijo tudi o etno-lingvistični vitalnosti, ki so se jih v posebni meri posvetili rudi nekatere raziskovalke in nekateri raziskovalci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. V to smer kaže tudi raziskava Ralpha Jodlbauerja39, v širšem, primerjalnem pogledu, izhajajoč iz situacije na Južnem Tirolskem pa Siegfried Baur '". Prav zato je tako zaskrbljujoč pojav, ki mu lahko v zadnjih mesecih sledimo na Koroškem. Omrežje, ki ga financira država, dobiva luknje. To skušajo politiki zakriti z občasno finančno podporo "zasebnega manjšinskega" omrežja. Če bi bilo to financiranje zakonito in trajno zagotovljeno, bi pomisleki proti takemu razvoju bili seveda lahko manjši.
* -k * ibd.. 27n.
Volksgiuppcnrepon 1996/Kihnic Group Repori 1996; Volksgruppen report 1997; Volksgruppenreport 1998 in Volksgruppen repart 2000 (Vsi so izšli n;i Dimu ju 1996-2000),
36	h. pr. Kiiintner Slowenen = Österreichische Volksgut p pen b ii cher, Bel 1. Klagenfun/Cekwec 1993-'-
37	n. pr. Gnindlagenbericlit der Bundesregierung übet die Lige der Volksgruppen in Österreich. [Wien o, J.)
38	NT 52/2000, si. 49- 2n.
39	Kulph Jodlh;mer. Oie Kammer Slowenen. V: Robert Hinderling, Ludwig M. Kichinger. Handbuch der tuit-teleuropilischen Sprachminderheiten. Tübingen lljy6. 119-165-
Siegfried Bnur, Die Tücken der Nähe. Kommunikation und Kooperation in Mehrheits-/-Mindeiheiissituutionen. Komextsiudic am Beispiel Südliro! - Contact 11. Mer:ino/Mer;m 2000.
poprave in
jrodivo, Ijubliono, 2001 šl. 38/39
Problem narodnih skupnosti je prav gotovo večplasten. Ne moremo ga omejiti na jezikovno problematiko, še posebno ne, ker so tudi jeziki, in v posebni meri manjšinski, podvrženi osnovnim družbenim silnicam. Razni raziskovalci so prav na primeru koroških Slovencev dokazali, da je sedanje jezikovno stanje na Koroškem posledica trajnosti jezikovno zgodovinskih, politično ekonomskih in jezikovno pravnih represij. Večina raziskovalcev, ki jim je pri srcu obstoj koroških Slovencev in s tem enega izmed manjšinskih jezikov v Avstriji, zagovarja glede raziskovanja problemov koroških Slovencev interdisciplinarni in primerjalni pristop. Naj zaključim referat z besedami E. Trampuscha: "Ne da bi hoteli olepše-vati aktualno situacijo slovenske manjšine, pa je le odvisno od zornega kota, iz katerega opazujemo jezikovno situacijo. Kot pogosto idealizirano vaško narečje, ki se omejuje na svojo vaško in družinsko zaledje, je slovenščina z veliko gotovostjo obsojena na izginotje. Prislovjčna Vns ob meji' in kolikor mogoče nepopaČeno slovensko narečje, ki stoji v središču številnih dialektoloških in soci-olingvističnih del, že dolgo nista več produktivni mesti, ki bi preživetje manjšinskega jezika lahko zajamčili daljnoročno."41 Pozornost naj bi obrnili sociol-ingvističnim omrežjem, ki ohranjajo jezik in izpričujejo njegovo funkcionalost, socialnemu prestrukturiranju in njegovim vplivom na rabo jezika in odnosu do jezika. Nenazadnje opozarja, da so tudi manjšinski jeziki podvrženi zakonitostim trga. Krčenju "tržne vrednosti" slovenščine in s tem njene funkcionalnosti pa lahko sledimo vso preteklo stoletje, pa naj je bilo to krčenje posledica "strukturalnega nasilja" ali pa premišljen sklep, vlit v zakonsko določilo ali pa dogovor med strankami večine.
* -k
i5 H Trampusch. SpnchvvissensclKjft Vind Karniner Spracbkontliki. 110.
42
Avg uj- tin Molle1 O situacij i ali statusu slovenščine na K o rp škerri
SKLEP
V primeru manjšinskih jezikov v Avstriji ne moremo govoriti o njihovi "normalizaciji" v smislu enakopravnosti jezikov, pač pa so to popolnoma normirani, knjižni jeziki. Raziskovalci govorijo o "statusu" jezikov in s tem o položaju jezikov v družbeni stvarnosti, o njihovem položaju v zgodovinskem razvoju ter o njihovi funkcionalnosti v javnosti. Manjšinski jeziki so v primerjavi z dominirajočo nemščino podrejeni, na določenih sektorjih javnega življenja marginalizirani in s tem odmirajoči jeziki. Založba Drava in deloma Mohorjeva založba stav preteklih letih izdali nekaj monografij in zbornikov, ki obravnavajo status slovenščine in drugih manjšinskih jezikov s pozicij sociolingvistike. Osnovna značilnost teh objav je primerjalni pristop. Raziskovalci upoštevajo primerjalno vse manjšine oziroma narodne skupnosti, upoštevajo večinoma mednarodni razvoj in s tem izpodbijajo tezo o "posebnem karakterju koroškega vprašanja" in tudi spod-prašujejo pogosto samohvalo deželne administracije in deželnih politikov o vzorni vlogi Koroške v manjšinski politiki.
Slovenščina je bila v procesu narodovanja v središču političnih prizadevanj, narodnostni boj je bil boj za njeno enakopravnost v šolstvu, pred uradi in pri sodiščih.
Tudi na Koroškem izgublja slovenščina svojo svoječasno socialno bazo ali pa jo je že izgubila (vas, kmečko prebivalstvo), kar signifikantno vpliva na znanje oziroma posredovanje jezika v družinskem okviru. Prisotno je starosmospeci-fično znanje slovenščine. Kot drugod prevzemajo vlogo primarnega posredovalca jezika vzgojnovarstvene in šolske ustanove. Vendar ostajajo jeziki primarni dejavniki, po katerem se definirajo manjšine. Drugi elementi etničnega substrata, tako ugotavljajo skladno avstrijski in slovenski raziskovalci, niso prisotni ali pa so močno odrinjeni. Zato je tudi boj proti jeziku, kot osnovnemu razpoznavnemu znaku narodnih skupnosti, in s tem boj proti manjšinam tako silovit. Odnos do slovenščine je bil izrazito negativen (Ferlitsch), herrenvolkovski oziroma pokroviteljski (Wagner), v medijih se je njegova vrednost podcenjevala, zaznati pa je tudi pravičnejši odnos do slovenščine in s tem njegovih govorcev (priporočila za prijave k dvojezičnemu pouku, odločbe ustavnega sodišča).
Slovenščina je dosegla najvišji status na šolskem področju, tukaj je dosegla, kljub vsem mogočnim in upravičenim ugovorom, najvišjo stopnjo "normalizacije". Ta status utegnejo ogroziti administrativni ukrepi, ki jih oblasti hočejo izpeljati ali jih že izpeljujejo kljub vsem pomislekom stroke in proti volji prizadetih ter narodne skupnosti (samostojne elementarne Šole postajajo ekspoziture, vprašanje potrebne kvalifikacije za ravnatelje dvojezičnih šol itd.). Slovenščina je kljub jasnemu določilu sedmega člena ADP marginalizirana kot dodaten uradni jezik, na področju topografije pa bi njen status lahko karakterizirali kot tisti odmirajočega

R	I jubljono. 2001. št. 38/39_43_
jezika. Vendar niti na področju slovenščine koc dodacnega jezika, niti glede topografije, niti g'ede medijev ne moremo govoriti o statičnem stanju, vse se parcialno spreminja, deloma zaradi pozitivnih odločb ustavnega sodišča, vse teče. problem narodnih skupnosti je večplasten. Ne moremo se omejevati na jezikovno problematiko, saj so tudi jeziki, v posebni meri pa manjšinski, podrejeni osnovnim družbenim silnicam in imajo v času splošne globalizacije vsak svojo "tržno vrednost". Stanje jezikov manjšin v Avstriji je posledica trajnosti jezikovno-zgodovinskih, politično-ekonomskih in jezikovno-pravnih represij.