Obl. poal. Rozman: O viničarskem reda. Oblastna skupščina mariborska j« dne 20. julija t. 1. soglasno sprejela uredbo o novem viničarskem redu, katerega obvezna moč nastopi g 1. novembrom 1928. S tem je storjen začetni korak k nadaljnemu vsestranskemu reševanju viničarskega vprašanja, katero je po svoji številčni moči viničarskega Ijudstva v marib. oblasti zelo važno. Novi viničarski red se v nepoučenih vinogradniških, kakor deloma še v viničarskih krogih različno komentira, zato je potrebno podati še o tem posebno in načelno pojasnilo. Viničarsko vprašanje. Dokler bodo pri nas vinogradi v ob stoječem posestnem stanju, dotlej bo tudi obstojal viničarski stan, vsedotlej pa tudi viničarsko vprašanje. In viničarsko vprašanje ni nič drugega, kakor vprašanje kruha in najprimitivnejših človeških pravic posameznikov tega stanu. V kolikem stanju revščine in obupa se danes nahaja pretežni del viničarskih družin, lahko vsak vidi, samo gleda se to prepogosto. z enim očesom, ali pa sploh z nobenim. Tisti pa, ki nosijo zato odgovornost, po navadi stalno pokrivajo izrodke svojega nesocijalnega in nekrščanskega gospodarskega sistema z zagrinjalom lenobe, pijano3ti, nepoštenosti itd., na ime viničarskega ljudstva. Po krščanskih načelih je delo največja gospodarska dolžnost in vrednota za vsakega. Človek pa kot podoba božja stoji riadrejen nad vsemi gospodarskimi dobrinami, ki so zato tukaj, da služijo ne le samo posameznikom, ampak celotni človeški družbi. Nepobitno dejstvo je, da so viničarji s svojo delovno silo glavni steber vinogradništva, ki fizično največ trpe, zato njim gre pra vica do življenja, kakoršno se dostoji današnjemu človeku. Jasno in gotovo je, da premnogi v razmerju do vi- ničarja krščanskih načel priznali in izvajali ne bodo, zato se mora iz državnopravnega stališča za take slučaje šibkejšega zaščititi z zakonom. Zato je nastal nevi viničarski red. Zmagala je zdrava pamet, predvsem ideja krščansko-socijalnega programa SLS, po katerem imej možnost in pravico gospodarskega in socijalnega razvoja vsak v njej organiziran ¦tan, tako tudi viničarski stan. Viničarski red. Delovno razmerje in prejemki so čudno različni, za vsak kraj drugače in v vsakem tistem kraju p azopet so razlike za vsakega posameznega viničarja. Niti dva viničarja, ki služita enega gospodarja, si v službenih ugodnostih nista nikjer povsem enaka. Eden ima slučajno več ali boljšo deputatno zemljo, si more morda rediti več ali manj živine itd., kot njegov soviničar. V takih razmerah je izključno nemogoče bilo staviti vse podrobnosti v novi viničarski red. Posledice bi bile, da bi se prikrajšalo tu in tam one viničarje, ki služijo najboljše gospodarje, ako bi se pa ho telo ustreči tem, pa na drugi strani ne bi mogli teh zahtev doprinašati siromašnejši vinogradniki. Vzamimo primer: veleposestva dajejo svojim viničarjem drva prosto, kako se naj isto zahteva od onega, ki si sam drva kupuje? Kot podlaga za novi viničarski red je služilo načelo, da se položaj viničarjem poslabšati ne sme — ampak samo zboljšati. Kar se more smatrati za splošno veljavno in izvedljivo, se naj postavi v viničarski red. Vse ostale podrobnosti viničarskih službenih pogojev se naj uredijo z obveznimi službenimi pogod bami. Zato ni opravičena nobena bojazen na krikrajšanju ugodnosti z no jazen na prikrajšanju ugodnosti z no ne stoji določeno. Na primer grozdne tropine, katere dobe nekateri viničarji ves pridelek, drugi polovico samo, tretji en gotov del, tega ni mogoče urediti drugače kot z pogodbo. Ravnotako glede drv, denarne plače, ki je različna, po vseh krajih drugačna itd. Kakor je stanje bilo do sedaj, tako naj ostane naprej, dodatno še to, kar določa viničarski red, česar se ne sme omejiti ali spremeniti. Viničarskl red tudi ni prišel na dan zaradi dobrih in pravičnih vinogradnikov, ampak da se prepreči preveliko izkoriščanje od strani nekaternikov. Zamisel novega viničarskega reda je temeljila na pravičnem medsebojnem sporazumljenju viničarjev in vinogradnikov, kar je gotovo najpotrebnejši pogoj. Viničarski red je vsekakor za pozdraviti od obeh strani. Nasprotovati more le tisti, ki ga ne razume, ki položaja viničarjev ne pozna, ali pa je vzgojen v taki sebiC- nosti, da ne prizna pravlce Cloreka nikomur drugemu, kot edino le sa« memu sebi, bodisi da se peha samo zanj dnevno toliko in toliko človeških bitij brez kruha, brez zdravja itd. Samo tak se bode z vso gotovostjo striktno oprijel le suhih paragrafov viničarskega reda ter izvajal nič ve6 in nič manj kot je določba. S tem bo pogazil merodajno načelo, da se položaj poslabšati ne sme, in na katero je naslonjen novi viničarski red. Posledica bi blla, da bi se na novo zbu^ dili komaj pomirjeni duhovi, nastala bi nova borba za revizijo viničarskega reda in to brez potrebe; gotovo pa brez koristi za vinogradništvo in na prepotrebno vzajemno sožitje prizadetih stanov v tem oziru.