645 2015 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 331.55:656.61(497.472) Prejeto: 22. 7. 2015 Nadja Terčon dr. zgodovinskih znanosti, muzejska svetnica, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran, Cankarjevo nabrežje 3, SI–6330 Piran E-pošta: nadja.tercon@guest.arnes.si »Po srcu so ostali Kraševci« Kras, Kraševci in morje IZVLEČEK V luči pomorske zgodovine in relacij med obmorskimi mesti in zaledjem prispevek govori o prebivalcih Krasa in širše kraške pokrajine ter potomcih izseljenih Kraševcev, ki so bili v preteklosti povezani z morjem, nekateri občasno, drugi vsakodnevno s potovanjem med kraško pokrajino in obmorskimi mesti ter služenjem v pomorskih dejavnostih, tretji trajno z izselitvijo v obmorska mesta ali zaposlitvijo na trgovskih in vojnih ladjah ter pomorskih institucijah različnih držav. Dotakne pa se tudi tistih Kraševcev, ki so vsak na svojem področju poskrbeli, da pomorska povezava Krasa in Kraševcev ne utoneta v pozabo. KLJUČNE BESEDE Kras, Kraševci, pomorstvo, trgovska mornarica, vojna mornarica, ladjedelništvo, ribištvo ABSTRACT “THE KARST DWELLED FOREVER IN THEIR HEARTS” THE KARST, ITS PEOPLE AND THE SEA In light of maritime history and relations between coastal towns and hinterland, the article presents the inhabi- tants of the Karst Plateau and wider karst area, as well as the descendants of emigrants from the Karst who had close ties to the sea-either through occasional or daily journeying between the karst landscape and coastal towns, or by fin- ding employment aboard merchant or navy ships and in maritime institutions abroad. The paper also briefly presents those Karst natives who have, each in their own field, made sure that the ties between the sea on the one hand and the Karst and its people on the other will never sink into oblivion. KEY WORDS Karst, Karst natives, maritime transport, merchant navy, the navy, shipbuilding, fisheries 646 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 Uvodne misli Že več let sem razmišljala o pripravi članka z de- lovnim naslovom Kraševci in morje. Želela sem na- rediti širši pregledni članek in opozoriti na povezave kraške pokrajine in kraškega človeka z morjem. Med dolgoletnim muzejskim delom se je nabralo veliko podatkov in gradiva o posameznikih, ki so izvirali s Krasa in ki so se kasneje zaposlili v pomorskih pod- jetjih, ki so služili v vojnih in trgovskih mornaricah različnih držav, o ravnatelju Pomorskega muzeja v Piranu, ki je bil kraških korenin, o tistih pomoršča- kih, ki so svoj zadnji počitek našli v domači zemlji, o mornariškem obveščevalnem centru na Krasu, pre- voznikih lesa in o ladjedelcih. Posebej me je v zad- njem času pritegnilo izseljevanje prebivalstva po 2. svetovni vojni v novopridobljeni in izpraznjeni prostor treh obalnih mest, ki jih je zaradi različnih vzrokov zapustilo avtohtono italijansko prebivalstvo itd. Veliko podatkov iz prispevka je bilo ob različnih priložnostih in v različnih kontekstih že objavljenih, nekateri so prvič. Namen tega prispevka je bil prek nekaterih po- sameznikov prikazati zgodbo in usodo Kraševca, ne samo kot človeka, ki se je boril za preživetje na skromni zemlji, temveč tudi kot človeka, iznajdlji- vega in delovnega, tudi ambicioznega, ki je v iska- nju zaslužka odšel v svet in se znašel ob in na morju. Odsotnost od doma in drugačen način življenja sta zlasti mornarjem omogočala marsikaj, kar ljudem na kopnem ni bilo dosegljivo. Morje jim je veliko dalo, a tudi veliko vzelo. Mornarji so na svoji koži obču- tili vsa nasprotja med čarom življenja na morju in njegovo krutostjo. Spoznavali so nove kraje, njihovo bedo in blišč. Srečevali so se z različnimi kulturami in narodi in z njimi vzpostavili včasih boljše včasih slabše stike. Zaradi potrebe po sporazumevanju so se učili novih jezikov in s spoznavanjem kultur drugih narodov širili svojo izobrazbo. Spoznavali so različne svetovne kraje in kulturne znamenitosti. Kraševca, tistega z ožjega Krasa1 in tistega iz okoliške kraške pokrajine,2 ki je bil vezan na morje, najdemo marsikje v pomorstvu in zato je bilo na tem mestu nemogo- če pripraviti natančen seznam ljudi, ki so se vsak na svoj način zapisali v slovensko pomorsko preteklost. Nekaj jih bomo zagotovo navedli. Ta prispevek je namenjen v spomin prav vsem Kraševcem, ki so bili kakorkoli povezani z morjem. 1 Pri obravnavi je bilo upoštevano območje ožje pokrajine Kra- sa med Vipavsko in Soško dolino, Brkini in Tržaškim zali- vom. 2 Pri obravnavi so bili upoštevani tudi kraji nekdanje občine Sežana, ki pa že mejijo ali pripadajo Notranjski ali Brkinom, imajo pa še geografske kraške značilnosti. Poti s Krasa in poti prek Krasa so vodile v Trst in na Reko3 Geostrateška lega najsevernejšega dela Jadran- skega morja in obal ob Tržaškem zalivu, kjer se Sredozemlje najgloblje zajeda v Evropo, je bila v preteklosti ena od konkurenčnih prednosti pred dru- gimi srednjeevropskimi prostori. Na eni strani je bila križišče, na drugi pa stičišče med romanskim, ger- manskim, južnoslovanskim kulturnim in gospodar- skim prostorom. Zaradi svojih geografskih in zgodo- vinskih specifičnosti ter demografskih gibanj, ki so bile posledice političnih sprememb, je ta geografski prostor postal značilen okvir vplivnega območja Sre- dozemskega morja, ki je geografsko jasno opredeljen in v katerem lahko govorimo o severnojadranski po- morski zgodovini. Najbolj severni del Jadrana je bil tako nekoč, kot je tudi danes, veliko stičišče morskih in kopenskih poti. Kot navaja Anton Gosar, sodi območje današnje Slovenije med najbolj značilna »kontaktna« območ- ja v Evropi. Iz njenega »jugozahodnega dela, svojevr- stne pokrajine na vzhodu Tržaškega zaliva, ki je bila nekdaj obmejno, periferno in marginalno področje, ki je bilo več kot dve stoletji zgolj zaledje velikega tržaškega urbanega središča, dobro desetletje na meji med dvema svetovnonazorskima političnima in gospodarskima siste- moma, se je iz območja konfliktov območje preoblikovalo v območje mednarodne koeksistence in sodelovanja«.4 To je območje, katerega geopolitično ugodno lego so v preteklosti znali ceniti zlasti beneška in habsburška oblast, kasneje pa je bilo to središčno interesno ob- močje tako Italije kot Jugoslavije. Ceno ji je, tako nekoč kot danes, dajala njena obmejna in obmorska lega. Jadransko morje ima tudi svoje gravitacijsko ob- močje, ožje in širše. Med širšega sodi srednjeevropski prostor, ki je skozi zgodovino in še danes gravitiral na severnojadranska pristanišča. To je tisti prostor, do koder so segale gospodarske vezi vzhodnega predela Tržaškega zaliva in Kvarnerja z glavnima pristanišče- ma Trstom in Reko. Med ožji prostor pa je sodilo ne- posredno zaledje obeh avstrijskih severnojadranskih pristanišč. Za Trst sta to veljala zlasti Kras in Istra, za Reko pa poleg Istre tudi del Notranjske. Kljub številnim političnim, gospodarskim, geo- grafskim in nacionalnim spremembam, ki so se skozi različna zgodovinska obdobja dogajale v slovensko- -italijansko-hrvaškem suhozemnem prostoru, pa je vendarle med njima vseskozi obstajala tudi vez prek morja. Slovenske dežele so se po propadu Beneške republike in hitrem in od avstrijske države podpr- tem razvoju dveh pristanišč – Trsta in Reke – hitro navezovale nanju in njun družbeni, gospodarski in politični razvoj. Med Trstom, na katerega se je vezalo avstrijsko ozemlje z ožjim zaledjem, in Reko, proti 3 Povzeto po Terčon, Z barko v Trst; Terčon, Kozala, str. 15–45. 4 Gosar, Sodobne, str. 388. 647 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 kateri je gravitiral ves madžarski del države z dal- matinskim, vzhodnoistrskim prostorom Avstrijskega primorja ter delom slovenskega, zlasti notranjskega ozemlja, je vseskozi obstajala medsebojna konku- renca. Ob hkratni intenzivnejši industrializaciji z živahnejšim ustanavljanjem obrtnih delavnic so na celotnem slovenskem prostoru kot tudi v pristani- ških središčih in njihovih neposrednih okolicah za- čela nastajati manjša in večja industrijska središča. Reka je postala mesto z razvito industrijo, trgovino in obrtjo, zlasti ladjedelstvom in pomorstvom. Vse to so omogočile boljše prometne povezave. Vanjo se je doseljevalo kmečko prebivalstvo, tukaj pa so se zbirali tudi poslovni krogi, ki so ves ta razvoj tudi usmerjali. Pomorstvo je postalo ena najobetavnejših dejavnosti, zato ni manjkalo kapitala, ki so ga bili nekateri pri- pravljeni vložiti vanj, drugi pa so iz njega črpali in od njega živeli. Trst in Reka sta začela postajati glavni jadranski pristanišči, izhodišči za redne potniške in potniško- -tovorne pomorske obalne proge. Vanju so trgovci iz zaledja usmerjali svoj promet. Pod avstrijsko in ka- sneje avstro-ogrsko oblastjo sta se mesti s pristani- ščema začeli naglo razvijati. Tak razvoj je usmerjala merkantilistična gospodarska politika dunajskega dvora, ki je sprejela idejo o pospešenem razvoju nea- grarnih dejavnosti, v prvi vrsti trgovine, obrti, manu- faktur, pomorstva, prometa, denarništva in rudarstva. Potencirane dejavnosti je ta politika vezala na točno določen izbran teritorij, prvorazredno vlogo pa je na- menila jadranski obali, vključno z izbranimi prista- nišči in mesti. Kljub Kraški planoti, ki je omejevala mesto in oteževala kopenski dostop do njega, je imel Trst veliko prednosti. Zaradi ugodne lege je bilo me- sto lahko braniti, imel pa je tudi veliko pristanišče z možnostjo širjenja. Leta 1717 je bila razglašena svo- bodna plovba po Jadranu, leta 1719 je bil Trst raz- glašen za svobodno pristanišče, leta 1818 je tu zaplul prvi parnik v Jadranskem morju, leta 1829 so tu po- tekali poizkusi s Civetto – prvim parnikom na ladij- ski vijak. Izvedel jih je gozdar in izumitelj Josef Res- sel, Čeh, ki je živel in delal tudi na kraških tleh. Poleg izuma ladijskega vijaka, ki je pomenil revolucio - narno spremembo na področju ladijskega pogona in znatno prispeval k razvoju vojnih in trgovskih mor- naric nasploh, je na tem mestu pomembno omeniti njegov prispevek k začetku pogozdovanja Krasa. V drugi četrtini 19. stoletja je prišlo v Trstu do zagona in povezave ladjedelstva, ladjarstva in zava- rovalništva, kar je omogočila trgovinska dejavnost, ki je spodbujala promet in širjenje bogastva ter odpirala možnosti za nove ambiciozne projekte. Pomorstvo je postalo ena najobetavnejših dejavnosti, zato ni manjkalo kapitala, ki so ga bili nekateri posamezni- ki pripravljeni vložiti vanj. Trst je postal sedež vseh večjih paroplovnih družb na vzhodni obali Jadrana. Leta 1833 je sedem tržaških zavarovalnic ustanovilo Avstrijski Lloyd, eno največjih ladjarskih družb. Vse to je vplivalo na hiter razvoj pomorskega prometa in z njim povezane trgovine, oziroma so bile vse te de- javnosti medsebojno pogojene. V tem mestu so imele svoj sedež tudi ladijske družbe Austro-Americana, Tripcovich, Cosulich in druge pomorske družbe.5 Gospodarsko uspešni so postali tukaj ljudje, ki so bili po svojem rodu doma daleč od Trsta. Med njimi so bili tudi nekateri Kraševci. Po odprtju Južne železni- ce Dunaj–Trst se je v drugi polovici 19. stoletja v Tr- stu začela razvijati še industrija. Železnica je potekala tudi prek kraškega ozemlja in vplivala na razvoj in razmere ne samo v Trstu, temveč tudi v njegovem za- ledju. Zaradi velikega povečanja prebivalstva v Trstu, so se v njem povečale tudi potrebe po okoliških pri- delkih in proizvodih, ki jih je med drugim nudila tudi kraška pokrajina s svojimi prebivalci. Kras je pred - stavljal ožje zaledje Trsta in je prevzel funkcijo oskr- bovanja Trsta s pridelki, vodo, krmo, in drugimi pri- delki in izdelki. Furmani so tako v Trst kot na Reko vozili tudi drugo blago, da so se ladje lahko polnile. Na ta način so zaledne kraje in ljudi povezovali z morjem. Prevažali so pšenico, les, premog, oglje, že- 5 Pahor, Sto let. Razglednica Tržaškega zaliva s pogledom na Trst in kraško planoto ter Nanos v ozadju (fotodokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran). 648 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 lezo, smodnik, seno, led, vino, sol, sladkor, sadje, med, suho meso, tkanine in celo vrsto izdelkov, polizdel- kov ter surovin. Blago so prevažali v vrečah, zabojih, sodih ali pa je bil tovor naložen in privezan.6 Vrhunec gospodarskega razvoja je Trst doživel v letih tik pred prvo svetovno vojno. Z razvojem Trsta in Reke je slovensko ozemlje postalo pomembno kri- žišče trgovskih poti, Trst in Reka pa sta doživela nov naselitveni val Slovencev, tudi iz najbližjega Krasa in Notranjske. Prek Krasa je potekalo prevozništvo med severnimi avstrijskimi deželami in deželami ob ja- dranski obali. Po njem je potekala državna cesarska cesta t. i. »tržaška cesta« na relaciji Planina–Postojna– Razdrto–Senožeče. Ta cesta se je večkrat odcepila na posamezne krajše lokalne odseke. Mimo nje je tekla t. i. »jamborna cesta«. To je bila pot, po kateri so fur- mani prevažali v tržaške ladjedelnice smrekova debla za jambore. V tržaški ladjedelnici so jambore vgraje- vali v velike prekooceanske lesene jadrnice, ki so tu začenjale svojo trgovsko pot. Furmanstvo je bila po- membna dejavnost kmetov, ki je bila zelo razširjena, povezovala pa je različne slovenske dežele, v katero je bil vključen tudi del kraške pokrajine. Povečevala je blagostanje v vseh krajih ob državni cestni promet- nici od Dunaja do Trsta in Reke, tudi kraških krajev od Postojne, Hruševja, Razdrtega, Senožeč, Divače, Štorij, Sežane in naprej. V tem kontekstu moramo izpostaviti strateško lego Sežane, ki je nastala in se razvijala ob najkrajši poti iz notranjosti do morja in 6 Trobič, Furmani, str. 86. obratno. Razdalja od Sežane do Trsta je le okoli 20 km, višinska razlika pa 360 m. Kraja imata popolnoma različno klimo, ki je zlasti v poletnih mesecih veliko prijetnejša v Sežani kot v Trstu. To je ugodno vpliva- lo tudi na utrujene prevoznike, pa tudi na obiske in bivanje Tržačanov v Sežani. Sčasoma so zaradi oskrbovanja furmanov nasta- jale tudi furmanske postaje. Fernetiči, zahodno od Sežane, in Drenje, vzhodno od Sežane, sta bili dve postajališči in počivališči za voznike, ki so vozili v Trst in obratno.7 V Razdrtem, Senožečah, Štorjah in Sežani je bilo tudi več furmanskih gostišč (na pri- mer gostišče Mohorčič). Skozi Sežano so neprestano vozili vozniki, ki so prevažali blago iz Trsta v Avstri- jo in iz Avstrije v Trst. Milan Trobič v svoji knjigi o furmanih piše, »(…) da je bilo voznikov po tej cesti nič koliko. Leto in dan, pozimi in poleti, v delavnikih in žal tudi ob nedeljah in praznikih so vozili po tej cesti. Voz pri vozu. Kadar je pihala burja, so se dvigali od teh vozov celi oblaki prahu, tako da je bila vsa okolica čisto bela (…).«8 Furmane je kasneje nadomestila železni- ca, furmanske postaje pa železniške postaje. S furmanstvom so se ukvarjali tudi Kraševci. Kristjan Dolenc iz Proseka9 se je najprej ukvarjal s furmanstvom po cestah od Dunaja do morja, kasneje pa je prevažal pošto po Primorskem in Notranjskem. Hišo in več hlevov je imel tudi v Sv. Križu pri Trstu.10 Poštno mrežo je razširil vse do Pulja in Reke. Eden od njegovih sorodnikov je ob koncu 18. stoletja kupil grad Orehek pri Postojni. Z njegovim kasnejšim last- nikom, graščakom iz Orehka Edvardom Dolencem se je poročila Josipina Dolenc, sestra kapitana bojne ladje avstro-ogrske vojne ladje Antona Dolenca. Oba sta izhajala iz rodbine Dolenc, saj sta bila Edvardova bratranec in sestrična, sicer pa otroka sodnika in lite- rata Antona Dolenca. Kapitan Anton Dolenc je bil rojen leta 1871 v Ložu, v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran pa so hranjeni njegovi dnevniki ter izjemno bogata skoraj vsakodnevna korespondenca s sestro Josipino Dolenc. Furman je bil na začetku svo- je bogate poslovne poti tudi Notranjec Janez Kalister iz Slavine, ki je potem v Trstu postal tudi eden prvih slovenskih ladjarjev. Ukvarjal se je tudi s posojilno dejavnostjo. Denar je izposojal uglednim tržaškim meščanom, podjetjem, manjše zneske pa tudi svojim rojakom iz Slavine, Koč in Hrašč, ter klientom iz Se- žane, Senožeč, Ilirske Bistrice, Laž in Postojne.11 7 Prav tam, str. 38. 8 Prav tam, str. 38–39. 9 Trobič navaja, da je v Razdrtem na pokopališču nagrobna plošča s priimkom Dolenz in poštnim rogom. Nakazuje na razširjenost rodbine Dolenec, ki je tukaj živela, morebiti tudi izvirala od tod. Več glej Trobič, Furmani, str. 53. 10 Prav tam, str. 53. 11 Več glej v Terčon, Kalister, Gorupi in pomorstvo, str. 87–110; AST, fond Tribunale Commerciale marittimo, Testament. Iz- java dedičev z dne 19. 12. 1864; Passione giurabile dell’ asse relitto da Giovanni Kalister morto in Trieste il 17 Dicembre 1864. Rubrika c: Intavolazioni minori. »Rusi most« (Ponterosso) v Trstu je bil v preteklosti varno pristaniško zatočišče za različna plovila. Na njem je potekal živahen trgovski vrvež. Fotografiral ga je Lojze Spacal leta 1945 (last: Martin Spacal, Piran – Sežana). 649 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 Najpomembnejši tovor, ki so ga prevažali prek Krasa in iz Krasa v Trst in na Reko, je bil les. S Krasa so v Trst in Benetke tovorili hraste, še posebej vrsto hrasta, imenovano cer. Še danes v nekaterih kraških vaseh pravijo, da »Benetke stojijo na kraških hrastih«, v drugih pa, da »Benetke stojijo na kraških cerih«. Še posebej cenjen naj bi bil cer, ki je bil v krajih med Sežano in Divačo najbolj pogost, pa tudi zelo trd in odporen les. Ravno zaradi te lastnosti naj bi ga pogosto uporabljali v ladjedelstvu in tudi kot pod- vodne pilote v Benetkah, kasneje pa tudi v Trstu.12 Cer so večinoma uporabljali za podvodne gradnje. Iz območja med Postojno in Razdrtim pa so tržaške, reške in koprske ladjedelnice oskrbovali z lesom za jambore, »lantine« (prečnike) za jadra in druge dele ladij. Zanimivo je, da so prek kraškega ozemlja vozili tudi 64 m dolg jambor za ladjo Henrika Angela Jaz- beca, ki je bil do leta 1911 lastnik jadrnice Beechdale, zadnje trgovske jadrnice v avstrijski državi. Dogodek so Miroslavu Pahorju, ki je raziskoval pot jamborov, omenjali v vseh krajih ob »jamborni cesti« pa tudi v Senožečah, Senadolah, Štorjah in na Opčinah.13 Da je bila vloga teh krajev pri prometnih, tovorniških in trgovskih poteh in poslih izjemnega pomena, doka- zuje tudi naslov enega od Pahorjevih člankov. Seno- žeče je poimenoval kar kot »pomorsko postojanko na kopnem«.14 Za vsak del ladje so uporabljali drugačen les. Po- trebovali so hraste, visoke bore in jelke za jambore in prečnike jader, breste za škripčevje in topovske pod- stavke, bukve za vesla in orehe za okraske in notranjo opremo.15 S Krasa so vozili tudi gaber in češnjo, in to v velikih količinah. Gaber so prodajali direktno izdelovalcem orožja. Predvidevati je mogoče, da ves ta les nista posrkala le reško in tržaško ladjedelstvo, temveč da so ga z ladjami izvažali tudi v druge raz- vite pomorske države, na primer v Anglijo. Zaradi izjemnega pomena lesa so bili maloštevilni državni gozdovi pod upravo avstrijske mornarice.16 Za izko- riščanje v namene ladjedelstva so bili primerni le tisti gozdovi, od koder je bilo možno les v ladjedelnice prevažati po morski poti: v Istri, na Krasu in na Krku. Avstrijska vojna mornarica je imela zaposlene in na- stavljene gozdarje, ki so skrbeli predvsem za ladje- 12 Pahor, Kraška vas Povir, str. 97–123. 13 Pahor, Slovensko zaledje, str. 139. 14 Pahor, Senožeče. 15 Pahor, Po jamborni cesti, str. 37–63. 16 Presl, Ressel, str. 23–27. Za časa Beneške republike, ki je za gozdove dobro skrbela, so bili gozdovi, od koder je bil name- njen les Beneškemu Arsenalu, večinoma v občinski lasti in pod nadzorom več državnih teles. Leta 1819 je cesar Franc I. odpravil rezervat v zasebnih gozdovih in dovolil izvoz lesa. Gozdni posestni so lahko prosto prodajali les. Z izkupičkom so kupovali riž in moko ter tako poskušali omiliti posledice velike lakote iz let 1815–1816. Opustošenje gozdnih površin je imelo tako v Istri kot na Krasu hude posledice. Zato je bila avstrijska vojna mornarica v tem obdobju vezana le na držav- ne gozdove, trgovska pa je zabredla v največje pomanjkanje. delski les. Skrbeli so za pravilno in načrtno sečnjo ter rast dreves. Določali so les za posek in skupaj z mornariškimi inženirji določali mere in oblike lese- nih hlodov. Hrastovi gozdovi so bili namreč osnova za gradnjo vojaških in trgovskih lesenih ladij.17 Tukaj velja posebej izpostaviti vlogo in pomen gozdarja in izumitelja ladijskega vijaka češkega rodu Josefa Res- sla, ki je začel z načrtnim pogozdovanjem Krasa, ki je bil zaradi izkoriščanja lesa skoraj povsem opustel.18 Številni Slovenci, med njimi tudi Kraševci, so se zaposlovali v pristanišču kot pristaniški delavci, lad- jedelnicah in trgovini, na trgovskih in vojaških ladjah pa so pluli predvsem kot mornarji in oficirji; neka- teri med njimi so bili zaposleni tudi pri Avstrijskem Lloydu. V pristaniščih so se zaposlovali kot sezon- ski pristaniški delavci, kjer so nakladali in razkladali ladje. Na Reki in v Trstu so največkrat sprejemali to delo pozimi, ko doma ni bilo večjega kmečkega dela. S skromnim zaslužkom so preskrbeli družine. Na delo so hodili tudi dnevno, na »žrnado«. Zjutraj so se »žrnadarji« zglasili pri pristaniški upravi, kjer so jih vpisali v seznam dnevnih delavcev. Delovne obleke pristaniški delavci niso dobili. Dobili so le vrečo, s katero so si pokrili glavo in ramena, na katerih so potem med znosili na »qvintale« tovora. Zvečer so dnevni delavci dobili plačilo. Nekateri so se zaposli- li kot kvalificirani delavci (npr. pristaniški zidarji) in delali pri širjenju in modernizaciji pristanišč. Spet drugi so delali kot furmani in vse do pojava avtomo- bilov in tovornjakov prevažali blago in potnike. Ne- kateri so si z zaslužkom popravili hiše in gospodarska poslopja, nekateri pa so zaslužili zgolj za vsakdanje življenje.19 V avstrijskem obdobju je v ladjedelnicah, zlasti v Trstu in Tržiču, delo našlo veliko Kraševcev, zlasti iz najbližjih vasi. Delali so tudi kot inženirji in tehniki v Arsenalu Avstrijskega Lloyda v Trstu, ki je postal v drugi polovici 19. stoletja pomembna pomorska ustanova. V njem so planirali in razvijali floto te pomorske družbe. Tukaj so bili zaposleni pomorski inženirji, ki so načrtovali in nadzirali gradnjo vseh Lloydovih ladij, ki so jih gradili v domačih avstrijskih ladjedelnicah. Nadzorovali so vsa popravila poškodo- vanih ladij, obnovitvena dela in modernizacijo starih ladij, ki so prihajala v Arsenal ali so jih popravljali v drugih ladjedelnicah. Na tem mestu velja omeniti in- ženirja Henrika Štolfo, sina mornariškega dobavite- lja in izdelovalca preciznih pomorskih instrumentov Petra Štolfe. Ta se je v Trst priselil iz okolice Dutovelj ali Tomaja in si v Trstu ustvaril trgovino ter kot tr- govec s pomorskim tehničnim blagom postal znan v pomorskih krogih. Henrik Štolfa je študiral ladijske konstrukcije. Kot diplomirani inženir se je leta 1868 17 Pahor, Slovensko zaledje. 18 Presl, Ressel, str. 23–27; Pahor, Slovensko zaledje, str. 136; Krajnc, Josef Ressel. 19 Pahor, Po jamborni cesti, str. 31–33. 650 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 zaposlil pri Avstrijskem Lloydu. Njegova kariera se je razvijala od inženirja risarja pod mentorstvom glav- nega konstrukcijskega inženirja Giovannija Battista Tonella, pomožnega do glavnega nadzornika vseh ladijskih gradenj in popravil v Arsenalu, inženirja konstruktorja, sodelovanja pri obnovi Lloydove flote in popolnoma samostojnega ustvarjanja, ki je trajalo do njegove smrti leta 1904. Na študijskem dopustu, ki ga je izkoristil za obisk najboljših ladjedelnic te- danje Evrope v Kielu, Hamburgu, Amsterdamu, Le Havru, Nantesu, Liverpoolu, Edinburghu, Stockto- nu, Marseillu, Genovi in Neaplju je študiral način in organizacijo ladij, način in načrtovanje gradnje ladij ter način načrtovanja in nadzorovanja gradnje ladij. Ko je napredoval v inženirja konstruktorja, si je ustvaril skupino inženirjev in tehnikov, ki so bili zmožni in pripravljeni slediti njegovemu tempu dela ter njegovim idejam in konceptom. Po smrti inženirja Tonella leta 1888 je uprava Lloyda imenovala Hen- rika Štolfo za glavnega konstrukcijskega inženirja. Leta 1898 je njegova inženirska ekipa končala načrte za izgradnjo treh novih ladij, ki so dobile ime po treh pokrajinah: Carniola, Carinthia in Styria. Njegovo ime je zabeleženo pri načrtih za številne Lloydove ladje. Med člani njegove inženirske ekipe se je med njegovim vodenjem zvrstilo več inženirjev iz sloven- skih krajev, tudi s Krasa. Štolfov zunanji sodelavec je bil njegov upokojeni bratranec Ferdinand Štolfa, ki je bil do upokojitve leta 1884 zaposlen kot višji inženir za ladijske gradnje vojne mornarice. Po upokojitvi se je preselil v Trst in začel sodelovati z Lloydom. Kasneje, leta 1908, so se tam zaposlili štirje inženirji risarji; s Krasa je bil Lojze Colja, drugi trije pa so bili iz Vipavske doline.20 Kraševci kot ladjarji Zlasti v avstrijski monarhiji so tudi Slovenci sami ali skupaj z družabniki vlagali kapital v nakup ladij in poizkušali uspeti v tej novi gospodarski veji. Med njimi so bili npr. Franc Jelovšek iz Vrem na Krasu, Janez Kalister in njegov nečak in dedič Josip Gorup plemeniti Slavinjski iz Slavine pri Postoj- ni, Ivana Muha, roj. Gorup – sestra Jožefa ( Josipa) Gorupa, sinovi Josipa Gorupa in nekateri drugi, ki so bili lastniki ali solastniki jadrnic, kasneje pa tudi parnikov.21 Ladjarstvo, dobro poslovanje in kapital so jim prinesli tudi vidne in ugledne funkcije v upra- vah pomorskih družb in gospodarskih zbornicah. Franc Jelovšek je bil na Reki celo desetletje voljen v predsedstvo Trgovinske in industrijske zbornice na Reki, enako funkcijo pa je dolgo opravljal tudi nje- gov sin Franc22 Jelovšek mlajši. Za očeti so namreč ladjarske, pomorsko-trgovske in pomorsko-upravne 20 Pahor, Slovenski inženirji, str. 16–18. 21 Terčon, Kalister, Gorupi in pomorstvo, str. 87–110. 22 Po nekaterih podatkih Pavel Jelovšek. posle opravljali tudi njihovi sinovi: npr. Evgen God- nič (sin Karla Godniča) v Zadru, pa vsi trije Goru- povi sinovi itd. Franc Jelovšek iz Vrem na Krasu je skupaj z Ma- tejem Gasserjem iz Škofje Loke in hrvaškim ladjar- jem Antonom Matešićem z Reke leta 1841 naročil gradnjo ladje – jadrnice – barka Laibach.23 Domicil ladjarjev je bil na Reki. Kot piše Miroslav Pahor, je Franc Jelovšek 10. maja 1841 sporočil Andreju De- bevcu v Ljubljano svojo namero, da bo gradil ladjo. Poimenovati jo je želel po mestu Ljubljana, zato je Debevca prosil, naj zaprosi župana za dovoljenje. Ljubljanski župan in magistrat sta 17. maja istega leta ugodila prošnji za poimenovanje ladje po Ljub- ljani, izdala dovoljenje, obenem pa prosila investitor- je, da jih obvestijo o splovitvi, saj bi želeli tja poslati svoje predstavnike. Ladja je bila splovljena na Reki konec januarja 1842. Od tam je odpotovala v Trst, natovorjena s svilo, žitom in drugim dragocenim to- vorom. Pot je nadaljevala v London, nato pa v Odeso in Carigrad. Septembra 1842 je ljubljanski mestni svet imenoval Jelovška in Gasserja za častna meščana mesta Ljubljane, 24. aprila 1843 pa sta oba prejela diplomi o imenovanju. Franc Jelovšek je bil poleg 6 karatov na barku Laibach lastnik in solastnik še drugih ladij: 8 karatov nave Fiume in 6 karatov nave Carlotta. Velikokrat posameznik ali družba nista bila lastnika celotne ladje, temveč samo njenega določenega dela, t. i. ka- rata.24 Govorimo o karatnem sistemu, t.j. o posebni vrsti skupnega ali zadružnega lastništva plovila, ki je bilo v avstrijski mornarici značilno zlasti za večje lad- je oziroma ladje v Trstu, na Reki in dalmatinski obali. Celotna kupna vrednost ladje se je delila na 24 delov – karatov, idealnih delov v lastništvu. Ena oseba je imela lahko več karatov na posamezni ladji, vendar pa je bil odnos med lastniki ali karatisti normiran in točno določen v medsebojnem dogovoru oz. pogod- bi. Običajno je sistem funkcioniral tako, da je eden od lastnikov vodil administracijo ladje. Po ustaljenem običaju, ki pa je bil zelo trden, je ta karatist naredil obračun dobitka po vsakem potovanju. Za to svojo nalogo je bil administrator plačan posebej, običajno z 1% bruto prihodka. Preostali del prihodka so razde- lili med seboj glede na število karatov, ki so jih imeli posamezni lastniki. Tudi slovenski ladjarji, ki so delo- vali v Trstu in na Reki, so bili lastniki celotnih plovil ali pa samo določenega števila karatov.25 Med ladjarji najdemo tudi Franca Velušiča iz Sežane, lastnika 2 karatov barka Padre, ter nekatere 23 Pahor, Sto let, str. 9. 24 Caratus, gr. keretion, ar. qirat, fr. qûirat, it. carato, po pomenu angl. Share in nem. Schiffspart; na mediteranskem območju se je ladja delila na 24 delov, v Angliji na 64, Skandinaviji 100, v Nemčiji pa po dogovoru. 25 Več glej Kojić, Propast, str. 133; Brajković, Karat, str. 254; Ter- čon, Z barko v Trst; Pahor, Sto let; Terčon, Kalister, Gorupi in pomorstvo, str. 87–110. 651 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 druge, ki bi jih po priimkih lahko povezali s kraški- mi koreninami. Gre za priseljence, ki so se v obal- nih krajih že udomačili. Karlo Godnič (iz Komna ali bližnje okolice) z domicilom v Trstu je bil lastnik brigantine Ristoro, Krištof Kosovel z domicilom v Rovinju je posestvoval celo ladjo pelig Tre fratelli, Jernej Šušteršič z domicilom v Trstu je bil lastnik 16 karatov barka Peppino, Franc Šušteršič z domicilom v Trstu celo ladjo (24 karatov) brigantine Giuseppi- na, Angelika Malalan z domicilom v Trstu 4,5 kara- ta barka Carolina Premuda in brigantine Giordano, Silvester Bradaškja iz Tržiča pa vseh 24 karatov par- ne ladje Cervignano. Za Kraševca je Miroslav Pahor opredelil tudi Karla Jeleršiča z domicilom v Trstu, lastnika več ladij in solastnika določenega deleža karatov: 6 karatov barka Gazella, 6 karatov barka Mercurio, 7 karatov škunerja Civetta, 7,5 karatov barka Lidia, 2 karata barka Proserpina, 2 karata bar- ka Luigi S., 12 karatov barka Alberto, 4 karate barka Reno, 24 karatov brigškunerja Lidia, 5 karatov briga Ciro, 12 karatov nave Erminia J., 6 karatov barka Esempio, 4 karatov barka Slobodan M., 24 karatov brigškunerja Miran, 6 karatov škunerja Sabin in 6 karatov nave Slobodan.26 »Morje jim je bilo prava domovina« Kot pomorski vojaški center Avstrije je bil izbran Pulj. Tudi v tej mornariški bazi Avstro-Ogrske in na vojnih ladjah srečamo Kraševce in otroke priseljenih Kraševcev. Bili so mornarji, vojaki, oficirji in pod- oficirji, profesorji, ravnatelji, delavci, učenci, gojenci na pomorskih šolah in vojnopomorski akademiji. Po stroki so bili palubni, strojni, artilerijski, sanitetni in krmarski podoficirji in oficirji.27 Iz krajev nekdanje Sežanske občine, ki je danes razdeljena na več manj- ših, lahko v muzejski dokumentaciji naštejemo skup- no kar 193 avstro-ogrskih mornarjev, podoficirjev, oficirjev in celo enega kontraadmirala. Rojeni so bili v Sežani, Povirju, Žirjah, Divači, Škocjanu, Matavu- nu, Dutovljah, Tomaju, Štanjelu, Komnu, Gorjan- skem, Ivanjem gradu, Pliskovici, Gabrovici, Opatjem selu, Hrpeljah, Materiji, Vremskem Britofu, Senože- čah in drugih krajih.28 Prihajali se tudi iz slovenskih kraških krajev, ki so danes v Italiji: Bazovica, Boljunec, Dolina, Kontovel, Prosek, Nabrežina, Opčine, Sv. Križ pri Trstu, Slivno, 26 O tipih plovil glej več: Terčon, Z barko v Trst, str. 109–127; Bonin, Čeh, Slovenci in pomorstvo, str. 41–82. 27 Pahor, Slovenski podoficirski kader, str. 28–29; PMSMP, zgodovinska dokumentacija, kartoteka A–O mornarice. 28 Gl. tabelo 1. PMSMP, zgodovinska dokumentacija, kartoteka A–O mornarice. Spisek mornarjev je urejen po krajih rojstva (večinoma iz področja nekdanje občine Sežana) ter letnici rojstva. V kolikor ima kdo od bralcev nove podatke o avstro– ogrskem mornarju, rojenem na Krasu, prosimo, da to sporoči avtorici prispevka. Tabela 1 Avstro-ogrski mornarji s Krasa IME IN PRIIMEK LETO ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Ukmar Alojz 1860 Avber Pegan Jožef 1834 Avber Polh Johann 1880 Barka Stanič Jožef 1859 Brestovica Dekleva Johann Ivan 1896 Britof pri Postojni Polh Jožef 1887 Britof pri Postojni Uršič Jožef 1892 Brje pri Komnu Meder Ignac 1828 Dane Kepka Edvard 1889 Divača Kepka Franc 1889 Divača Mohorič Franc Robert Sebastjan 1880 Divača Trampuš Franc 1867 Divača Schwarz Ronnald 1886 Divača (pristojen v Bruck) Böche Albin 1889 Divača (pristojen v Celovec) Obersnu Jožef 1864 Divača (pristojen v Naklo pri Divači) Stopar Kristian 1863 Dobravlje Koban Štefan 1830 Dobravlje Tavčar Anton 1898 Dutovlje Tavčar Jurij 1892 Dutovlje Tavčar Jožef 1880 Dutovlje Tavčar Ivan 1866 Dutovlje Ukmar Jožef 1865 Dutovlje Tavčar Anton 1858 Dutovlje Vrabec Ivan 1840 Dutovlje Gomizelj Lovrenc 1830 Dutovlje Petrič Tomaž 1830 Dutovlje Kesmič Anton 1898 Gabrovica Bandel Jožef 1868 Gabrovica Colja Avgust   Gabrovica Kralj Dominik 1898 Gorjansko Štrekelj Ivan 1866 Gorjansko Kosmina Anton 1861 Gorjansko Uršič Franc 1828 Gorjansko Kosmina Viktor   Gorjansko Žigon Anton 1841 Ivanji Grad Cerkvenik Ivan 1878 Kačiče Kozina Anton 1892 Klanec pri Kozini Andrejašič Jožef 1882 Klanec pri Kozini Metlika Ivan 1875 Klanec pri Kozini Narobe Ludvik   Klanec pri Kozini Kos Matija 1892 Kobdilj Vales Franc 1850 Kobdilj Merkel Rihard 1896 Komen Štrekelj Vladimir 1894 Komen Mihael Anton 1886 Komen Godnič Avgust 1883 Komen Suban Karl 1867 Komen Godnič Alojz 1861 Komen Švara Jakob 1844 Komen 652 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 Avstro-ogrski mornarji s Krasa IME IN PRIIMEK LETO ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Godnič Anton 1837 Komen Stibilj Ferdinand Jožef 1832 Komen Furlani Andrej 1809 Komen Kovačič Alojz 1891 Komen Jazbec Johann 1889 Komen Pipan Henrik 1878 Komen Umek Avgust   Komen Kovačič Andrej 1844 Komen (domicil v Gradcu) Lončar Jožef 1844 Kozina Kavčič Leopold 1873 Lipa (pristojen v Temnico) Derman(j) Franc 1842 Lipa Gajzer Alojz 1897 Lipica Gobec Alojz 1782 Loka pri Vremskem Britofu Uljac Ivan   Lokev Pammel Wilhelm 1889 Lokev (pristojen v Celovec) Ivančič Ivan 1882 Matavun pri Divači Benčič Ivan 1899 Materija Cetin Ivan 1898 Materija Gerk Jožef 1897 Materija Drožina Jožef 1897 Materija Ivančič Jožef 1885 Materija Čepar Alojz 1899 Naklo Mlač Matija 1895 Naklo Obersnel Ciril 1886 Naklo Petrinja Ivan 1878 Ocizla Abram Karl   Ocizla Bernetič Anton   Ocizla Branica Jožef   Ocizla Grahonja Jožef   Ocizla Gropajc Anton   Ocizla Škrlj Evgen   Ocizla Katalan Ivan 1875 Orlek Pirjevec Alojz   Orlek Brandel Anton 1844 Pliskovica Šuc Anton 1844 Pliskovica Antonini Sebastjan 1779 Podbrdo pod Slavnikom Mahnič Ivan 1877 Povir Štok Rudolf 1864 Povir Mašič Pavel 1829 Povir Svetlič Anton 1838 Prečnik? Komen? Race Jožef 1889 Rodik Race Jožef 1835 Rodik Grilanc Franc 1867 Salež Poušner Bogomir 1901 Senožeče Hirš Oskar 1898 Senožeče Skrinjar Emil 1898 Senožeče Žizko Jakob 1898 Senožeče Mahorčič Narcis 1896 Senožeče Pegan Andrej 1896 Senožeče Pavlin Alfonz 1862 Senožeče Avstro-ogrski mornarji s Krasa IME IN PRIIMEK LETO ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Ka(o)nobelj Anton 1861 Senožeče Križaj Jožef Franc 1860 Senožeče Dejak Ivan 1856 Senožeče Moravc Janez 1853 Senožeče Suša Janez 1847 Senožeče Lahajnar Vincenc 1846 Senožeče Herzjach Anton 1840 Senožeče Jurca Peter 1834 Senožeče Moravc Janez 1832 Senožeče Gogo(a)la Franc 1812 Senožeče Šalamon Leodegar   Senožeče Rebec Franc 1900 Sežana Skrinjar Anton 1900 Sežana Ukmar Ivan 1898 Sežana Stojkovič Anton 1888 Sežana Zorzi Avgust 1884 Sežana Ples Rok 1883 Sežana Bizjak Franc 1882 Sežana Bunc Jožef 1882 Sežana Mahnič Rudolf 1880 Sežana Macarol Jakob 1874 Sežana Mahnič Karel 1874 Sežana Renčelj Anton 1865 Sežana Renčelj Ivan 1865 Sežana Tavčar Jakob 1864 Sežana Kaliž Luka 1863 Sežana Živec Jožef 1848 Sežana Gulič Franc 1846 Sežana Šavli Jožef 1846 Sežana Gulič Jožef 1843 Sežana Schaffer Anton 1837 Sežana Špitaler Anton 1834 Sežana Schaffer Karel 1831 Sežana Colja Ivan 1822 Sežana Antončič Franc   Sežana Cunja Franc   Sežana Godnik Alojz   Sežana Šefer Kornelij   Sežana Turkovič Jurij 1826 Sežana? Šabec Franc Štefan 1819 Studenec pri Senožečah Štrukelj Albin   Škocjan Mihalj Anton 1887 Škrbina Fakin Štefan 1882 Škrbina Fakin Alojz 1882 Škrbina Fakin Franc 1870 Škrbina Papin Anton 1862 Škrbina Fakin Karel 1861 Škrbina Bunc Jožef 1820 Škrbina Colja Ivan 1800 Škrbina Fabjan Emil Gašper 1878 Štanjel Koban Henrik 1844 Štanjel Švagelj Sebastjan 1834 Štanjel Švagelj Avgust 1829 Štanjel Renn Viktor   Štanjel Gorjanc Ivan 1880 Štorje 653 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 Salež in Zgonik.29 Takih je v muzejski kartoteki več kot 50, ni pa kot kraj rojstva upoštevan Trst, ki je najobsežnejši. Izpostaviti pa moramo kontraadmirala Karla Schafferja iz Sežane. Bil je komandant pomorske vo- jaške akademije na Reki. Rojen je bil v Sežani 16. oktobra 1831, kjer je 4. junija 1904 tudi umrl in kjer je pokopan. Na pokopališču v Sežani stoji lep obelisk z napisom, da je tam pokopan kontraadmiral Karel Schaffer. Njegov oče je bil zdravnik in naj bi bil iz Sežane, mama pa se je v Sežano priselila s Črnega vrha. Vsi arhivski viri navajajo slovenščino kot nje- gov materni jezik. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Sežani, je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, potem pomorsko trgovsko akademijo v Trstu, nato pa še Vojnopomorsko akademijo v Trstu. Leta 1848 je diplomiral. Po diplomi je bil zaposlen 29 Gl. tabelo 2. PMSMP, zgodovinska dokumentacija, kartoteka A–O mornarice. Spisek mornarjev je urejen po krajih rojstva ter letnici rojstva. V kolikor ima kdo od bralcev nove podatke o avstro–ogrskem mornarju, rojenem v kraških vaseh v Italiji, prosimo, da to sporoči avtorici prispevka. Avstro-ogrski mornarji s Krasa IME IN PRIIMEK LETO ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Slejko Anton 1847 Štorje Bandelj Jožef 1849 Tomačevica Makovič Franc (Makovec) 1828 Tomačevica Obersnel Franc 1900 Tomaj Ravbar Rudolf 1900 Tomaj Rože Franc 1900 Tomaj Slavec Viktor 1900 Tomaj Rože Rudolf 1898 Tomaj Pipan Ivan 1896 Tomaj Čefuta Rudolf 1895 Tomaj Antončič Ludvik 1894 Tomaj Panikali (Panigaj) Evgen 1873 Tomaj Cunja Franc 1870 Tomaj Gorup Alojz 1869 Tomaj Ukmar Anton 1866 Tomaj Ukmar Maks 1866 Tomaj Macarol Peter 1865 Tomaj Sonč Anton 1865 Tomaj Starc Ivan 1865 Tomaj Rože Alojz 1864 Tomaj Germek Ivan 1820 Tomaj Novak Franc 1880 Vreme Eder Franc 1833 Vreme Eder Anton 1833 Vreme Knobl Franc 1831 Vreme Guštin Jožef 1873 Vrhovlje Mihael Lazar 1874 Vrhpolje Kocjan Franc 1876 Žirje Zastavnik avstro-ogrske mornarice, miner Matija Kos iz Kobdilja (fotodokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, inv. št. P 4037). Tabela 2 Avstro-ogrski mornarji iz kraških krajev v Italiji IME IN PRIIMEK LETO ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Skubè Vilibald 1826 Bazovica Cesar Jožef 1844 Bazovica Gheralde Jernej 1859 Kontovel Ražem Anton 1862 Bazovica Rus Mihael 1862 Kontovel Gheralde Ivan 1867 Kontovel Kalc Anton 1874 Bazovica Gerlanc Karl 1881 Kontovel Tenze Valentin 1834 Križ Tenze Jožef 1853 Križ Tritjak Ivan 1853 Križ Sulčič Blaž 1860 Križ Verginella Anton 1861 Križ Černe Dominik 1868 Križ Košuta Mihael 1873 Križ Sulčič Martin 1873 Križ Švab Jernej 1874 Križ Ficko Jožef 1882 Križ Sta(u)rman Emerich 1882 Križ Belaj Georg 1883 Križ Poljak Andro 1883 Križ Furlan Anton Sebastjan 1829 Mavhinje 654 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 kot kadet na goleti30 Elisabeth v Benetkah. Kasneje je služboval na peniši Sybilla, peniši Hekate, peni- ši Kalliope, goleti Elisabeth in brigu Pylades. Leta 1857 je napredoval v poročnika fregate ter nadaljeval službovanje na parniku Elisabeth, s plovbo okoli sve- ta na fregati Adria, korveti E. H. Friedrich, bojni ladji Kaiser in jahti Fantasie. V tem času se je spoznal s cesarjevim bratom nadvojvodo Maksimilijanom, ki je Schafferja imenoval za osebnega tajnika in s katerim je odpotoval v Mehiko. Tam naj bi ga pred ustrelitvi- jo rešila bogata Mehičanka, s katero se je poročil ter se z njo vrnil v Sežano. Po vrnitvi se je vkrcal na bojne ladje, napredoval v svojih činih in s korveto Helgo- land, na kateri so bili vkrcani kadeti, odplul na Daljni vzhod. Na tem potovanju so do izraza prišle njegove pedagoške sposobnosti. Po službi na fregati Novara ter drugih obveznostih je bil povišan v čin kontraad- 30 O tipih plovil glej več: Terčon, Z barko v Trst, str. 109–127; Bonin, Čeh, Slovenci in pomorstvo, str. 41–82. mirala in bil imenovan za komandanta Vojnopomor- ske akademije na Reki. Bil je neposredno odgovoren za vzgojo mornariškega kadra. V času njegovega vo- denja so se šolali številni gojenci, ki so potem v času prve svetovne vojne nosili na ramenih težo morskega bojevanja. V starosti 56 let se je Schaffer upokojil in se vrnil v Sežano, kjer se je nastanil v očetovi hiši. Že med dopustom po vrnitvi z Daljnega vzhoda se je včlanil v lovsko druščino, ki je imela tedaj lovišča vse od Koprive do Štjaka in Divače. Od tedaj dalje je vsak prosti trenutek izkoristil za lov. Žena se je s sinovoma vrnila v Mehiko, on sam pa je vse do smrti živel v Sežani. V oporoki je zapisal, da želi biti pokopan pod hruško na domačem vrtu. Te želje mu mornarica ni mogla upoštevati. Organizirali so mu vojaški pogreb z vsemi častmi. Iz Trsta in Pulja so prišle v Sežano mornariške čete, z Reke gojenci Vojnopomorske aka- demije. Komanda mornarice je dala na njegov grob postaviti obelisk iz črnega marmorja.31 Med obema vojnama Ker je bil poklic pomorščaka, častnika trgovske ali vojne mornarice v preteklosti zelo spoštovan in družbeno vrednoten, lahko tu iščemo zanimanje za plovbo. Med obema vojnama je veliko slovenskih 31 Pahor, Kontraadmiral, str. 29–30; PMSMP, zgodovinska do- kumentacija, kartoteka A–O mornarice. Avstro-ogrski mornarji iz kraških krajev v Italiji IME IN PRIIMEK LETO ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Pertot Maksimilijan 1896 Nabrežina Fehter Karl 1882 Nabrežina Cotič Ivan 1873 Nabrežina Župel Viljem 1872 Nabrežina Svoboda Vencel 1850 Nabrežina Pertot Jožef 1821 Nabrežina Skerlavaj Jožef 1872 Opčine Sosič Ivan Marija 1856 Opčine Sosič Anton 1856 Opčine Sosič Andrej 1854 Opčine Sosič Jožef 1852 Opčine Sosič Valentin 1852 Opčine Lukežič Ludvik Robert 1839 Opčine Jaroš Franc 1819 Opčine Štrukelj Alojz 1885 Prosek Cibic Jožef 1876 Prosek Prašelj Ivan 1876 Prosek Versa Ivan 1872 Prosek Štrukelj Jožef 1863 Prosek Gorjup Alojz 1860 Prosek Nabergoj Ivan 1860 Prosek Živic Silvester (Cibic) 1860 Prosek Versa Jurij 1859 Prosek Pertot Andrej 1858 Prosek Luuxa Martin 1856 Prosek Cibic Jernej 1853 Prosek Ukmar Matej 1851 Prosek Seliš Andrej 1844 Prosek Legiša Anton 1897 Slivno Legiša Emanuel 1897 Slivno Justin Ivan 1896 Zgonik Rudi Ivan   Zgonik Kontraadmiral Karel Schaffer iz Sežane (fotodokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, inv. št. P 3953). 655 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 fantov s celinskega območja odhajalo v vojaške in tr- govske pomorske šole in se potem zaposlilo na voja- ških ladjah. Ker je kraško območje spadalo pod Itali- jo, so fantje vojaški rok služili v italijanski vojski, tudi v italijanski mornarici. Pluli so predvsem na ladjah italijanske trgovske in vojne mornarice. Tukaj lahko navedemo Franca Budala iz Komna (r. 1901), ki je služil vojsko kot artilerijski podnarednik v italijanski vojni mornarici na ladjah San Giorgio, Villa di Cam- pagna in Maria Bianca. Josip Jakomin iz Štanjela (r. 1912) je v italijansko mornarico odšel prostovoljno. Na ladjah je služil vso drugo svetovno vojno in v itali- janski mornarici ostal kot oficir tudi po končani voj- ni. Josip Regent iz Kontovela (r. 1902) je plul najprej na vojnih, potem pa na trgovskih ladjah. Italijanska mornarja sta bila tudi Anton Skrinjar (r. 1908) iz Se- žane in Viktor Zega iz Svetega pri Komnu (r. 1902), ki je bil vpoklican v italijansko vojno mornarico kot mehanik v tržiški ladjedelnici. Po končanem služenju vojske je do leta 1939 plul na ladjah trgovske mor- narice. Leta 1926 je bil v vojno mornarico vpokli- can Ivan Žiberna iz Tomaja (r. 1907), ki pa se je leta 1929 odselil v Argentino. V italijanski mornarici so bili tudi fantje iz postojnskega območja: Lado Lum- bar iz Hrašč (r. 1911), Anton Lunder iz Postojne (r. 1903), ki je študiral na vojnopomorski akademiji v Livornu in je služil na italijanskih ladjah kot oficir do leta 1937, pa Marijan Urbas (r. 1923) iz Orehka pri Postojni in drugi.32 Za časa fašistične Italije so se v specifičnih po- litičnih in strankarskih razmerah številni Kraševci izselili, nekateri legalno, drugi ilegalno, v Kraljevino Jugoslavijo. Nekateri izmed njih so se tam šolali na trgovskih ali vojnopomorskih šolah ter opravili za- četno usposabljanje in službovanje na jugoslovanskih trgovskih ali vojaških ladjah. Eden takih je bil Zor- 32 Gl. tabelo 3. PMSMP, zgodovinska dokumentacija, kartoteka italijanske vojne mornarice. Kartoteka je pomanjkljiva. Spi- sek mornarjev je urejen po krajih rojstva ter letnici rojstva. Prosimo bralce, da avtorici prispevka sporočijo podatke o mornarjih, ki so služili v italijanski vojni ali trgovski mornari- ci med obema vojnama. ko Tavčar33 iz Dutovelj, kasneje direktor prvega po- vojnega pomorskega podjetja oz. pomorske agencije Agmarit v Piranu. Število slovensko govorečih delavcev se je v tem obdobju v pristaniščih zmanjšalo.34 V ladjedelnicah, zlasti v Trstu in Tržiču, je delo v italijanskem obdobju našlo veliko Kraševcev, zlasti iz najbližjih vasi. Ciril Terčon iz Gorjanskega je med obema vojnama in ta- koj po drugi vojni delal v ladjedelnici v Tržiču. Tam sta živela z ženo v najetem stanovanju. Leta 1931 se jima je rodil sin Vid. Plača je bila dobra, zaslužil je dobro in si v rodnem Gorjanskem kupil domačijo, kjer je družina potem živela.35 Zaposlovali so se na ladjah različnih pomorskih družb italijanske trgovske mornarice. Mario Pan- gos se je rodil leta 1908 na Brjah pri Komnu v rev- ni kmečki družini. Leta 1928 se je vkrcal na ladjo pomorske družbe Lloyd Triestino iz Trsta. Pomorska družba Lloyd Triestino je po reorganizaciji36 italijan- ske trgovske mornarice leta 1936 opravljala prevoze na pomorskih linijah v Afriki, izven Sueza in Gibral- tarja, na linijah za Azijo in Avstralijo ter vse linije, ki so jih do leta 1936 vzdrževale družbe Tržaški Lloyd, Tirrenia in Veneziana izven Sueza, Libera triestina za Afriko in Italia za Avstralijo. Tega leta je namreč Italijanska trgovska mornarica doživela temeljito re- organizacijo. Po njej so obstajale samo 4 pomorske družbe (Italia s sedežem v Genovi, Lloyd Triestino s sedežem v Trstu, Tirrenia v Neaplju in Adriatica v Benetkah), ni pa ta reorganizacija posegala v poslova- nje majhnih lokalnih pomorskih družb ali posamez- nikov ladjarjev. Poseben status so dobile tudi glavne luke: Genova, Trst, Neapelj, Benetke, Reka, Palermo in Bari, ki so bile najpomembnejše za italijansko dr- žavno trgovsko mornarico. Na ladjah Tržaškega Lloyda je bil Mario Pan- gos zaposlen kot kuhar. Po pripovedovanju njegove prvorojene hčerke Lidije je ladja vozila Jude. Med vojno je bila ladja zajeta in zasidrana v Mozambiku v Afriki. Domov se je vrnil šele leta 1946, ko je lad- ja pripeljala premog v Benetke. Takrat je prvič videl svojo drugorojeno hčerko Milko, ki je bila rojena leta 1940. Celo vojno namreč njegova družina ni imela o njem prav nobene informacije. Ker doma po vojni ni našel dela primernega dela, je šel v Opatijo. Do upokojitve leta 1970 je opravljal delo kuharja in šefa kuhinje v več opatijskih hotelih. Po upokojitvi se je takoj za stalno preselil v Piran in tu živel do smrti leta 1980. »Po srcu je vedno ostal Kraševec« in redno je zahajal v domačo vas.37 33 Več v poglavju o povojnem obdobju. 34 Pahor, Po jamborni cesti, str. 31–33. 35 Ustni vir, Vid Terčon, 7. 5. 2015. 36 Italijanska trgovačka mornarica, str. 387–388. 37 Pisni zapis, Vid Terčon, 2015; Ustni vir, Lidija Terčon, roj. Pangos, 7. 5. 2015; Ustni vir, Vid Terčon, 7. 5. 2015. Tabela 3: POMORŠČAKI med obema vojnama IME IN PRIIMEK DATUM ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Budal Franc 1901 Komen Regent Josip 1902 Kontovel Urbas Marijan 1923 Orehek Lunder Anton 1903 Postojna Skrinjar Anton 1908 Sežana Zega Viktor 1902 Sveto Jakomin Josip 1912 Štanjel Žiberna Ivan 1907 Tomaj Lumbar Lado 1911 Hrašče 656 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 Partizanski pomorščaki in ohranjanje spomina nanje V Piranu je bil na pobudo Republiškega odbo- ra ZZB NOV Slovenije in na predlog občinskega odbora ZZB NOV Piran 16. maja 1968 pri odboru ZZB NOV v Piranu konstituiran Odbor Slovenskih partizanskih pomorščakov. Njegov ustanovni namen je bil, da »razvija pomorske tradicije« in zbira gradivo iz pomorske preteklosti »na morju in obalah Primor- ske«. Prvo srečanje nekdanjih partizanskih mornar- jev je bilo 12. oktobra 1968 v Piranu. Takrat se je začelo tudi sodelovanje partizanskih pomorščakov s Pomorskim muzejem »Sergej Mašera« Piran, ki traja še danes. 17. oktobra 1981 so se preimenova- li v Skupnost partizanskih pomorščakov Slovenije (SPPS). Pod vodstvom dolgoletnih predsednikov Slavka Kavška, Viljema Klemenca, Mira Kocjana in Jožeta Raceta so sodelovali pri različnih programskih akcijah: najprej pri zbiranju gradiva in izdaji knjige Janeza Tomšiča Narodnoosvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki,38 nato pa še na vsakoletnih 38 Knjigo (868 strani) je založila SPPS leta 1974. Priložen ji je Seznam slovenskih pomorščakov v NOB na Jadranu. proslavah ob piranskem občinskem prazniku, 15. ok- tobru, pri postavitvi spomenika partizanom pomor- ščakom v Portorožu 15. oktobra 1977, postavitvi in odkritju spominske plošče v Loparju, odkritju spo- minske plošči na Planini nad Cerknim, postavitvi in odkritju spominske plošče v Škofih pri Komnu, od- kritju spominske plošče v Savudriji, urejanju spomin- skega parka na Vojskem pri Idriji, pri poimenovanju dijaškega doma v Portorožu po Baldomirju Sajetu in odkritju njegovega doprsnega kipa, pokopu posmr- tnih ostankov Sergeja Mašere 17. aprila 1987 in pri številnih drugih aktivnostih. V tem kontekstu je pomembna predvsem kraška vas Škofi v današnji komenski občini, kjer je leta 1945 deloval Mornariški informativni center. V Trnovskem gozdu je bila ustanovljena Mornariška grupa IX. kor- pusa, v Istri v Loparju pa oktobra 1944 Mornariški odred Koper. Ustanovitev in razvoj obeh enot sta na- rekovala, da bi bilo dobro na Krasu ustanoviti morna- riški center, kjer bi lahko zbirali obveščevalne podatke in vodili obveščevalno mornariško mrežo na Kopr- skem in Tržaškem ter pošiljali prek kurirjev podatke v mornariško grupo. Mornariški center je postal Mor- nariški informativni center. Okrog 10. januarja 1945 je vodstvo mornariške grupe napotilo štabno patruljo na Kras. V njej so bili načelnik štaba Slavko Kavšek, referent za zavezo Branko Ahčin in domačin s Krasa Zdravko Jerič. Patrulja se je mudila na Krasu teden dni in se premikala na relaciji Čaven–Dobravlje–Brje pri Koprivi–komanda mesta Sežana–Tublje pri Ko- mnu–Sveto pri Komnu–Pedrovo–Ajdovščina–Otli- ca–Gorenja Trebuša. Ugotovljeno je bilo, da na Krasu obstajajo pogoji za ustanovitev Mornariškega infor- mativnega centra, a le, če Mornariška grupa zagotovi svoj obveščevalni kader. Za vodjo Mornariškega in- formativnega centra je bil imenovan Mario Segolin. 19. januarja 1945 je oddelek obveščevalcev odpotoval iz Gorenje Trebuše čez Mrzlo Rupo in Predmejo v Rubije pri Komnu, kjer je bil pripravljen prvi bunker Mornariškega informativnega centra. Sčasoma so se preselili v Škofe pri Komnu. Vodja je dobil potrebne podatke o organizaciji mornarice in tudi prve zadol- žitve. Začela se je razvijati mornariška obveščevalna in informativna mreža, ki je Vodstvu mornariške gru- pe poročala o stanju na terenu.39 Kartoteka NOB v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran šteje 46 partizanskih pomorščakov iz nekdanje občine Sežana. Med njimi so bili večino- ma borci, ki so se po kapitulaciji Italije zbirali pod zavezniškim okriljem na Bližnjem vzhodu, na Malti in v južni Italiji. To so bili nekdanji italijanski voja- ki, primorski Slovenci in istrski Hrvati. V Bariju je v začetku oktobra 1943 začelo delovati prvo predstav- ništvo NOVJ. Pomorščaki so se zbirali v mornariški četi Digheila pri Aleksandriji, od tod pa odšli v Gi- 39 Tomšič, Narodnoosvobodilni boj, str. 640–643; PMSMP, zgo- dovinska dokumentacija, kartoteka NOB. Mario Pangos (Brje pri Komnu) je bil kuhar na italijanskih trgovskih ladjah (last: Lidija Terčon, osebni arhiv). 657 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 neifo v mornarico NOVJ. Pomembna je bila zlasti baza Monopoli. Oktobra 1943 se je v Carbionari izoblikovala I. prekomorska brigada, ki se je prese- lila v Gravino. Ta je postala eden od centrov nabora partizanov prekomorcev, tudi pomorščakov preko- morcev. Od tod, tako iz Severne Afrike kot iz Južne Italije, so enote odhajale v Jugoslavijo, izkrcali so jih na dalmatinsko obalo in tudi na otoke. Nekateri od njih so se pridružili partizanski mornarici, drugi so nadaljevali pot čez Bosno v Slovensko primorje. Eni so se bojevali v enotah različnih Pomorskih obalnih sektorjev (POS),40 nekateri drugi so bili v Pomor- ski obalni komandi srednjega ali severnega Jadrana. Njihovo vlogo je, poleg v Postojni rojenega Janeza Tomšiča,41 v številnih člankih, razpravah in knjigah opisal Brkinec Albert Klun.42 Vse do svoje smrti leta 40 Pomorski obalski sektor (POS): I POS, II, POS, III POS. 41 Janez Tomšič, kontraadmiral JVM, avtor knjige Narodno- osvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki, je bil ro- jen 6. 3. 1909 v Postojni. Otroštvo je preživel v Novem mestu. V letih 1928–1931 je obiskoval Vojnopomorsko akademijo v Dubrovniku. Bil je aktivni pomorski častnik v jugoslovan- ski vojni mornarici. Po kapitulaciji jugoslovanske mornarice 17. 4. 1941 se je vrnil v Slovenijo in bil kot večina drugih starojugoslovanskih oficirjev interniran, najprej v Gonars in nato v Chiesanuovo pri Padovi. Avgusta 1943 se je pridružil partizanski vojski, kjer so ga kot poklicnega strokovnjaka po- morščaka kmalu določili v mornarico NOVJ. Zasedal je več vodilnih položajev. Leta 1945 je bil imenovan za komandan- ta jugoslovanske flote. To funkcijo je opravljal do upokojitve. Leta 1958 je pridobil čin kontraadmirala. Odlikovan je bil s številnimi odlikovanji. PMSMP, zgodovinska dokumentaci- ja, kartoteka NOB. 42 Rojen 21. junija 1926 v Brezovici pri Hrpeljah. Bil je borec III. Prekomorske brigade in polkovnik SV (upokojen 1968), 2002 je tesno sodeloval s Pomorskim muzejem »Ser- gej Mašera« Piran. Muzeju je podaril velik del svoje fotografske zapuščine, ki priča o slovenskih parti- zanskih pomorščakih. Pri ohranjanju spomina na partizanske pomorščake in pri zbiranju in hranjenju gradiva o njih, med drugim tudi za postavitev spo- minske plošče v Škofih, so se zelo angažirali Miro Kocjan, rojen v Žirjah pri Povirju leta 1924, Jože Race, rojen v Matenji vasi leta 1927, Ciril Kobal iz Ponikev (r. 1920), Žarko Živec (r. 1922) iz Skopega in drugi, ki jih bomo navedli.43 Miro Kocjan44 je bil eden tistih Kraševcev, ki so pri zapisovanju pomorske zgodovine dodali svoj pri- spevek. Rojen je bil leta 1924 v Žirjah pri Sežani. Kot domoljub, intelektualec, dopisnik, novinar, pu- blicist in politik, mednarodni komentator in sodela- vec v pripravah gradiva za mirovno pogodbo z Italijo leta 1947, za podpis Londonskega memoranduma leta 1954 in za sklenitev Osimskih sporazumov leta 1975, direktor in glavni urednik Radia Koper, raziskovalec, zbiralec ter avtor in soavtor številnih knjig o prekomorskih brigadah in borcih prekomorcih, zbiral pa tudi podatke in gradivo o pomorščakih prekomorcih. PMSMP, zgodovinska dokumentacija, kartoteka NOB. 43 Navedla sem partizanske pomorščake, ki so izvirali iz krajev, obravnavanih v tem prispevku. Poleg imena je navedena le še letnica rojstva, ne pa tudi vloga med NOB, niti partizanska enota oziroma njihova nadaljnja vojaška kariera. Vse, ki imate podatke ali gradivo o partizanskih pomorščakih, prosimo, da ga posredujete avtorici. 44 Ustni vir, Miro Kocjan, magnetofonski in pisni zapisi pri av- torici; http://www.rtvslo.si/pda/?&c_mod=pda&op=blog&f unc=entry&id=78998&public=pub Spominska plošča Mornariškemu informativnemu centru v Škofih pri Komnu. Venec so položili Giorgio Ribarič, predsednik SPPS, Jože Race, častni predsednik SPPS, Tamara Obreza Medved, predstavnica Vojašnice Slovenski pomorščaki iz Ankarana, župan občine Komen Danijel Božič ter Bojan Česnik, predsednik ZZBNOV Piran (foto in last: Bojan Česnik, osebni arhiv). 658 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 45 Gl. tabelo 4. V tej tej tabeli so združeni kraški kraji in sloven- ski kraški kraji v današnji Italiji. Tabela 4:45 PARTIZANSKI POMORŠČAKI IME IN PRIIMEK DATUM ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Metlika Srečko 1925 Bazovica Metlika Andrej 1920 Bazovica Križmanič Vinko 1920 Bazovica Furlan Miroslav 1921 Branik Benko Srečko 1909 Branik Klun Albert 1926 Brezovica pri Hrpeljah Žezlina Dominik 1920 Brje pri Komnu Petelin Jože 1920 Cerovlje Nedoh Ivan 1921 Dane pri Divači Kavšek Slavko 1912 Divača Eržen Viljem 1900 Divača Sardoč Stane   Divača Grmek Jože   Divača Grojan Albert 1922 Dol pri Opatjem selu Jerič Zdravko 1923 Gabrovica Brundula Alojz 1907 Godnje Rebec Ivan 1910 Gorenje Šebek Jože-Pino 1912 Hrpelje-Kozina Polh Anton 1922 Kačiče Švagelj Emil 1918 Kobdilj Švagelj Zdravko   Kobdilj Kukanja Viktor   Kobjeglava Abram Alojz   Kobjeglava Umek Franc 1909 Komen Ukmar Just 1921 Kontovel Danev Alojz 1920 Kontovel Gerlanc Angel 1919 Kontovel Starc Avgust 1914 Kontovel Bogatec Ivan 1924 Križ pri Trstu Pelicon Edvard 1923 Križ pri Trstu Tence Karel 1923 Križ pri Trstu Tretjak Virgil 1923 Križ pri Trstu Busetti Just 1922 Križ pri Trstu Kariž Vladimir 1922 Križ pri Trstu Verginella Cvetko 1921 Križ pri Trstu Sedmak Rado 1920 Križ pri Trstu Tence Cvetko 1919 Križ pri Trstu Sedmak Venceslav 1919 Križ pri Trstu Stefančič Ivan 1919 Križ pri Trstu Švab Ambrož 1913 Križ pri Trstu Tence Angel 1909 Križ pri Trstu Košuta Angel 1908 Križ pri Trstu Sulčič Virgil   Križ pri Trstu Cegan Slavko 1921 Lipa Mirc Anton 1921 Lokev Crkvenik Srečko 1914 Lokev Ražem Anton   Lokev PARTIZANSKI POMORŠČAKI IME IN PRIIMEK DATUM ROJSTVA KRAJ ROJSTVA Milič Jožef 1912 Mali Repnič Benčan Ludvik   Matenja vas Race Jože 1926 Matenja vas Trampuž Franc 1912 Mavhinje Gruden Bogomil 1924 Nabrežina Žužek Stanislav 1922 Nabrežina Legiša Alojz 1922 Nabrežina Gratton Arturo 1907 Nabrežina Pahor Dominik 1907 Opatje Selo Sosič Andrej 1912 Opčine Malalan Ernest 1911 Opčine Malalan Rudolf   Opčine Guštin Jože 1912 Orlek Pirjevec Mario   Orlek Žagar Miroslav 1921 Padriče Pečar Dušan 1920 Petrinje Mahnič Danilo 1921 Plešivica Vrabec Ciril 1921 Pliskovica Šuc Lojze 1915 Pliskovica Štok Miro 1912 Pliskovica Hreščak Zorko 1914 Podgorje Mareš Franc 1904 Podgorje Pegan Vid 1922 Ponikve Kobal Ciril 1920 Ponikve Tomšič Janez 1909 Postojna Požar Franc   Postojna Fonda Albert 1920 Povir Razpor Edvard   Prestranek Rupelj Ivan 1924 Prosek Verša Alojz 1923 Prosek Podbršček Ivan 1918 Rodik Ferligoj Marijan 1922 Rubije Picek Edvard 1911 Senožeče Feltrin Alojz   Senožeče Hrovatin Saco 1923 Sežana Skrinjar Branko 1920 Sežana Živec Žarko 1922 Skopo Kermolj Danilo 1918 Sveto pri Komnu Fakin Anton 1916 Štanjel Furlan Alojz 1922 Tomačevica Milkovič Stanislav 1923 Trebče Rebula Alojz 1921 Veliki Dol Švagelj Marijan 1921 Veliki Dol Pirc Franc 1921 Vojščica Štolfa Rafael 1912 Volčji Grad Mihalj Alojz 1908 Volčji Grad Požrl Alojz   Vremski Britof Košuta Jožef 1908 Zgonik Kocjan Miro 1924 Žirje 659 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 dvakratni predsednik občinske skupščine v Kopru, nosilec številnih družbenih funkcij in častni občan Mestne občine Koper je bil za strokovne delavce Po- morskega muzeja Piran pri različnih študijah bogat vir informacij.46 Tudi Jože Race47 (27. 9. 1927 – julij 2014) je bil tesen sodelavec Pomorskega muzeja Piran. Rodil se je v delavski družini v Matenji vasi pri Postojni, a se je z družino kmalu preselil v Rodik. Ob začetku 2. svetovne vojne se je v Trstu učil za mehanika. Po kapitulaciji Italije je septembra 1943 vstopil v Brkin- sko brigado, ob formiranju Istrskega odreda je postal njegov borec. Bil je kurir v obveščevalni skupini »Do- berdob«, 19. januarja 1945 pa je bil premeščen v štab mornariške grupe pri IX. korpusu. Od leta 1985 dalje je bil aktiven član odbora partizanskih pomorščakov Slovenije, za predsednika SPPS pa je bil izvoljen 18. novembra 1994. To funkcijo je opravljal vse do leta 2011, ko se je zaradi šibkega zdravja umaknil in me- sto prepustil mlajšemu kolegu. Po osamosvojitvi Slo- venije je redno sodeloval s 430. mornariškim divizio- nom v Vojašnici Slovenski pomorščaki v Ankaranu. Ciril Kobal (11. 10. 1920 – junij 2014) je bil ro- jen v Ponikvah. Bil je prekomorec, borec mornariških enot NOVJ. V NOVJ je vstopil 23. septembra 1943 v Bariju. Bil je radiotelegrafist v štabu III. Pomor- sko obalnega sektorja na Dugem otoku ter v štabu II. Pomorsko obalnega sektorja v Zadru. Vse do smrti je sodeloval z raziskovalci, varuhi in pisci zgodovi- ne druge svetovne vojne, od posameznih avtorjev do muzejev. Poleg sodelovanja s Pomorskim muzejem je bilo v zadnjem obdobju pomembno njegovo sode- lovanje z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in zgodovinarko ter kustosinjo Ireno Uršič pri razstavi o 46 Njegov oče je bil železničar, zato je bil v času fašizma kmalu premeščen v južno Italijo, kamor je odšla tudi njegova druži- na in kjer se je Miro Kocjan tudi šolal. Jeseni leta 1943 je od- šel v partizane. Boril se je v prekomorskih brigadah, nato pa je deloval v Vrhovnem štabu narodnoosvobodilne vojske in Štabu jugoslovanske mornarice na Visu. Kot publicist je več let deloval in bil dopisnik medijev v tujini, še zlasti v sosednji Italiji. Kot poznavalec položaja zlasti v sosednjih deželah se je ukvarjal tudi z zunanjepolitičnimi vprašanji in je bil medna- rodni komentator. Na Vojaški upravi Cone B STO v Kopru je kot eden od načelnikov sodeloval v odnosih z anglo–ame- riško vojaško upravo v Trstu, leta 1946 pa je pomagal tudi v pripravah gradiva za mirovno pogodbo z Italijo in v medna- rodnih odnosih nasploh. Neposredno je sodeloval v pripra- vah za podpis Londonskega memoranduma leta 1954 in za sklenitev Osimskih sporazumov leta 1975. Bil je urednik slo- venskega programa in pomočnik direktorja Radia Koper ter kasneje tudi direktor in glavni urednika Radia Koper. V nje- govem času je medij razširil program, povečal oddajno moč in začel prenašati dvojezični spored na ločenih valovih. Sode- loval je z revijo za družboslovje in kulturo Primorska srečanja in bil dolgoletni član časopisnega sveta Primorskih novic. Bil dolgoletni predsednik Skupnosti partizanskih pomorščakov Slovenije, sodeloval je s Pomorskim muzejem »Sergej Maše- ra« Piran, pisal govore za proslave, bil večkratni govornik na proslavah, ki so bile posvečeni partizanskim pomorščakom. Umrl je leta 2012. 47 Pogrebni govor, predsednik SPPS Giorgio Ribarič; PMSMP zgodovinska dokumentacija, NOB. Prekomorcih in zbiranju podatkov o slovenskih fan- tih v italijanski vojski.48 Priseljevanje Kraševcev na obale Jadranskega morja po drugi svetovni vojni49 Čas od osvoboditve leta 1945 do septembra 1947, ko je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo, in vse do Londonskega memoranduma oktobra 1954, je bil nekakšen prehodni čas za vse prebivalce STO, tako tiste v coni B s središčem v Kopru, kot tiste v coni A. Zaradi ekonomskih, političnih in družbenih sprememb se je v tem obdobju v sosednjo Italijo iz- selil velik del avtohtonega mestnega pa tudi del za- lednega prebivalstva. S tem se je spremenila etnična podoba celotnega območja. Šele priključitev k matič- ni Sloveniji leta 1954 je Kopru odprla vrata za orga- niziran in pospešen gospodarski in družbeni razvoj ter oblikovanje načrtov gospodarskega in družbenega razvoja. Po izgubi Trsta se je mesto dokončno odprlo zaledju, ne samo bližnjemu istrskemu, temveč celot- nemu slovenskemu. Londonski memorandum je povzročil preseli- tvene tokove v več smeri. Izpraznjeni prostor v treh obalnih mestih, ki je nastal z izselitvijo večinskega dela prebivalstva v Italijo, je omogočil, da so se na to ozemlje začeli priseljevati ljudje iz cone B Julijske krajine in tudi iz cone A STO. Začeli so se zaposlo- vati v industrijskih obratih na obali in se dobro znašli tudi v pomorski dejavnosti. Jugoslovanske oblasti ter politične in gospodarske sile so želele v Kopru razviti močno gospodarstvo, ki bi konkuriralo Trstu. Po do- končni izgubi Trsta so s Koprom skušali nadomestiti Trst. Predsednik slovenskega izvršnega sveta Boris Kraigher je po sprejemu Spomenice o soglasju okto- bra 1954 dejal, popolnoma isto pa ponovil ob odprtju Luke Koper 7. decembra 1958: »Pomagali bomo dvig- niti Koper, a ne kot konkurenco Trstu, ampak kot center, ki bo zamenjal Trst. Istra in Kras sta preobljudena in nimata sredstev za življenje. Ti so sedaj živeli od Trsta, to moramo nadomestiti v Kopru, na drugi strani pa po sporazumu normalizirati promet s Trstom. (…) Uspe- lo jim je organizirati masovna izseljevanja delavcev iz vasi, ki po novi razmejitvi pripadajo Jugoslaviji.«50 Vse odločitve na gospodarskem področju so se pod- redile gradnji Luke Koper in tovarne Tomos. Oba projekta sta imela popolno prednost in monopol pri hitri gradnji stanovanjske infrastrukture, ki je bila iz dneva v dan bolj pomembna. Gospodarski zagon je potreboval delovno silo, ki pa je na tem območju ni bilo. Območje Slovenske Istre je desetletje po koncu 48 PMSMP, zgodovinska dokumentacija, NOB. 49 Povzeto po Terčon, Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945– 1958, doktorska disertacija, poglavje Priseljevanje ali »Še svo- je slike ne bi pustil tukaj«, str. 109–115. 50 Citat iz Troha, Ukrepi, str. 212. N. Troha je citirala nedatiran govor Borisa Kraigherja po sprejemu Spomenice o soglasju, oktober 1954. 660 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 druge svetovne vojne veljalo za populacijsko prazno področje in za območje številčnejše emigracije kot imigracije.51 V Koprski okraj so že kmalu po vojni začeli pri- hajati prebivalci iz cone A in Italije, ki jih je italijan- ska ali zavezniška policija preganjala zaradi sodelo- vanja v odporniškem gibanju, partizanskih enotah ali članstva v močnih delavskih sindikatih. V večini so bili to nekdanji partizani in drugi udeleženci NOG, pa tudi italijanski delavci, ki so kot simpatizerji ko- munistov prihajali v Jugoslavijo gradit socializem.52 Prvi državljani Jugoslavije so na območje cone B za- čeli prihajati kmalu po koncu vojne oziroma takoj ob ustanovitvi cone B STO. Leta 1947 je bilo v coni B vsega 495 jugoslovanskih državljanov, v glavnem so bili izobraženci, učitelji, novinarji in dijaki slovenske pomorske in trgovske akademije ter slovenskega uči- teljišča. Šele po Londonskem sporazumu leta 1954 so se v izpraznjena obalna mesta začeli naseljevati prebivalci iz neposrednega istrskega zaledja, Kra- sa, notranjosti Slovenije in vse Jugoslavije.53 Zaradi tedanjih življenjskih razmer in kljub nenačrtovani, a pričakovani demografski politiki, je tudi z bližnjega Krasa prišlo na obalno območje veliko prebivalcev, ki so se zaposlovali tudi v pomorskih podjetjih. Veliko so jih na delo povabili, druge privabili. Kras je tako že drugič v povojnem obdobju preskr- bel obmorske kraje z delovno silo. Prvič je bilo to v obdobju od 1948 do 1950, ko jih je za svoje go- spodarske in obnovitvene dejavnosti vabilo reško gospodarstvo. Ponekod so s tovornjaki prišli po ljudi in jih prepeljali na Reko in večinoma so tja odhajale cele družine. Demografska gravitacija Notranjcev na Reko je razumljiva, a Kraševci, ki so bili zgodovinsko vezani na Trst, so si morali najti drug vir preživetja. Po letu 1954 pa je bila tudi v narodnostnem smislu bolj privlačna obala, ki je postala slovenska. Naseljevanje Kraševcev in njihovo zaposlovanje je potekalo tudi v pomorskih podjetjih in industriji. Bolj natančno je ta problem pojasnil Danilo Petrinja, ki v svoji knjigi Primorska 1945–1955,54 v okviru do- govarjanja za ustanovitev tovarne Tomos piše, kako so načrtovali razvoj Kopra in tudi poselitev tega ob- močja. Najprej so menili, da bi tovarno Tomos zgra- dili v Sežani, potem pa je prišel v poštev Koper: »Ko- per moramo zgraditi v tako mesto in tam zgraditi tako industrijo, ki naj bi jo ljudje dobili namesto izgubljenega Trsta. Dober mesec pred rešitvijo tržaškega vprašanja je bila konferenca predsednikov in sekretarjev okrajev Se- 51 Marinko, Analiza prebivalstvenih kazalcev. 52 Troha, Odnosi, str. 166; Gombač, Controesodo, str. 385–394; PAK, VUJA, šk. 1,2,3, 1945–47, foto v PMSMP, št. 154–161. 53 Ustvarilo se je narodnostno izjemno pestro območje, kjer danes poleg Slovencev prevladujejo etnične skupine z obmo- čja nekdanje Jugoslavije. Kasneje je bil zelo prisoten pojav asimilacije, kar se odraža tudi v rezultatih kasnejših popisov prebivalstva. Marinko, Analiza prebivalstvenih kazalcev. 54 Petrinja, Primorska 1945–1955, str. 183–184. žana, Postojna in Koper v Kopru. Konferenco je vodil tov. Stane Kavčič, član Izvršilnega sveta LRS. (...) Na tej konferenci je Kavčič razvijal tezo, da bo treba Koper zgraditi v veliko mesto, zgraditi pristanišče, in da je dolž - nost vseh, ne samo Primorcev, temveč vseh Slovencev, da vlagajo svoja materialna sredstva za izgradnjo Kopra. Razvijal je tezo, da samo s Koprom lahko nadomesti- mo izgubljeni Trst. Poudaril je, da se bodo morali ljudje zlasti s Krasa seliti v Koper itd.«55 Na tem sestanku je še drugo zanimivo tezo podal Ervin Dovgan. Bil je proti izključni rasti Kopra. Prepričan je bil, da so potrebni dobro razviti centri vzdolž celotne meje z Italijo, če želijo konkurirati Trstu. Bil je proti temu, da bi izpraznili Kras in gradili samo v Kopru. »Tov. Dovgan je trdil, da je treba Koper zgraditi le toliko, ko- likor je potreben za svoje neposredno zaledje. Poleg tega je menil, da moramo mi razvijati pristanišča na Reki, Splitu, Baru itd. Tov. Kavčič ga je ostro napadel, češ da je edini človek, ki ne razume slovenskih potreb do morja in slovenskega sočutja do Trsta.« Aleš Bebler Primož, eden glavnih jugoslovanskih akterjev pri urejevanju meje med Italijo in Jugoslavijo, naj bi ob ratifikaciji tržaš kega sporazuma v zvezni skupščini v Beogradu dejal, »da je treba Koper graditi v takem obsegu, da bo služil svojemu neposrednemu zaledju in industrijo v taki meri, da zaposli tiste ljudi, ki so bili do tedaj zapo- sleni v Trstu.«56 O naseljevanju Kraševcev so se pogovarjali tudi v Ljubljani, kjer je predsednik slovenske vlade Boris Kraigher sklical konferenco sekretarjev okrajev Ko- per, Sežana in Postojna. Obvestil jih je, da ima Koper v primerjavi s Sežano več možnosti za gospodarski razvoj, saj bo edini dobil investicije za novo industrijo in tudi del anglo-ameriške pomoči. Za izselitev Kra- ševcev se je zavzemal tudi Miha Marinko, sekretar CK ZKS. Menil je celo, da bi moralo na Krasu ostati samo toliko ljudi, kolikor jih je potrebno za obdelavo vinogradov, drugi pa naj bi se izselili.57 Čeprav infor- matorji tega niso potrdili, pa je vendarle mogoče za- ključiti, da je bilo izseljevanje Kraševcev po letu 1954 v Koper, in v manjši meri v Piran in Izolo, načrtno in politično dejanje. Slovenci, ki so se priselili na to območje še v ob- dobju cone B STO, so najprej prihajali izključno zato, da bi nadomestili odseljene delavce v upravi in drugih državnih organih. Ker so bili to v glavnem predstavniki novih oblasti, med domačini na istrskem podeželju niso bili najlepše sprejeti. Marta Verginella omenja drobne in na videz nepomembne izjave kraja- nov, ki so kazali na nestrpnost domačinov do oblasti, ne glede na njeno nacionalnost. V tem kontekstu je zelo pomenljiva izjava iz Šmarij leta 1946: »(…) da so prej bili Siciljani in sedaj so pa Kraševci, ki nas hodijo 55 Prav tam; Troha, Ukrepi jugoslovanskih oblasti, str. 212. 56 Prav tam. 57 Prav tam. 661 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 komandirat (…)«.58 A počasi se je začel spreminjati tudi značaj mest in njihova nacionalna sestava. Istra- nom iz zalednih krajev in občin ter Krasa so se kasne- je pridružili še someščani s celotnega slovenskega na- cionalnega prostora in iz drugih predelov Jugoslavije. V letih 1947–1954, ko se še ni vedelo, kako se bo razrešil mednarodni spor, so zaposlitveni tokovi na Reko potekali po eni strani s slovenskega, po drugi pa tudi z italijanskega območja. Šlo je večinoma za ladjedelske delavce iz Tržiča, italijanske državljane, po narodnosti pa tako Slovence kot Italijane, ki so od pariške mirovne pogodbe dalje odhajali na Reko »gradit socializem«.59 Večina se jih je po informbiro- jevski resoluciji vrnila domov, nekateri med njimi so se najverjetneje ustavili tudi v Piranu, del pa jih je na Reki ostal za dlje časa ali za vedno.60 V Tržiču je bila zaradi ladjedelske industrije močna delavska baza z močnim sindikalnim gibanjem. To so bili večinoma delavci iz neposrednega tržiškega zaledja, od koder so proti Tržiču od ustanovitve ladjedelnice leta 1907 potekale vsakodnevne migracije okoliškega prebival- stva. Ker se je med delavci ne glede na narodnost po vojni izoblikovalo veliko simpatiziranje z Jugoslavijo in njenim modelom razvoja socializma, je ZVU od junija 1945 dalje z vsemi razpoložljivimi silami na- padala jugoslovanski socialistični koncept. S tem je pripomogla k množičnemu izseljevanju delavcev ne glede na narodno pripadnost v Jugoslavijo, večinoma na Reko. Represije zaveznikov, zaposlovanje istrskih beguncev, nasilništvo, črnoborzijanstvo, neperspek- tivna prihodnost so marsikoga prepričale, da je odšel gradit socializem v Jugoslavijo. Kot je ugotovil Bo- ris Gombač, so se »seznami odpuščenih in političnih preganjancev presenetljivo križali s seznami izseljenih v Jugoslavijo.«61 Po drugi strani je zaradi odhajanja delavcev iz Istre v Italijo primanjkovalo delavcev, tudi na Reki. Večinoma so tja odhajale cele družine.62 Ve- liko je med njimi Primorcev, še zlasti Kraševcev. Šele po letu 1954 pa se je tok zaposlovanja in preselje- vanja usmeril iz slovenskega zaledja in Dalmacije v piransko ladjedelnico in slovensko obalo. Takrat dvaindvajsetletna Marija Terčon iz Nad- rožice pri Komnu je na Reko prišla 28. februarja 1948 in se zaposlila v Ladjedelnici 3. maj. Tam je spoznala Stanka Bizjaka iz Potoč pri Kamnju na Vi- pavskem, ki je na Reko prišel v sklopu partizanske enote ob osvoboditvi Reke, tam ostal in se zaposlil. Stanko je bil borec legendarnega partizanskega čolna Crvena zvijezda, ki se je potopil 1. aprila 1945, on pa se je izkrcal marca 1945. Poročila sta se in si na Reki 58 Verginella, Istrsko podeželje, str. 207. 59 Gombač, Controesodo, str. 385–394. 60 Ustni vir, Bogdana Stibilj, 2006; Ustni vir, David Škevin, 1992; PMSMP, zgodovinska dokumentacija; Gombač, Con- troesodo, str. 371; Troha: Odnosi ljudi in političnih strank do zavezniških vojaških uprav, str. 166. 61 Gombač, Controesodo, str. 384. 62 Prav tam, str. 385–394. ustvarila dom in družino. Stanko se je potem zaposlil na Splošni plovbi Piran (SPP) in vse do svoje upoko- jitve plul na njenih ladjah. Umrl je 2. februarja 2001 na Reki, žena Marija pa 1. julija 2015. Pokopana sta na pokopališču na Kozali. Sinova Boris in Oskar ži- vita na Reki. Tudi Oskar je bil pomorščak in je vse do svoje upokojitve plul na ladjah Splošne plovbe Por- torož oziroma ladjah njenih hčerinskih podjetij.63 Še pred začetkom druge svetovne vojne se je na Reko izselil Ladislav Urdih iz Mavhinj, ki se mu je kmalu pridružila še žena Lojzka, rojena Terčon v Klancu pri Komnu. Ker je Ladislav v Tržiču izgubil službo, si je delo našel na Reki. Tam sta z ženo živela do smrti. Njuni potomci živijo na Reki, kjer so si ustvarili svoje družine.64 Na Reko je leta 1949 kot ladjedelski delavec odšel tudi Ciril Terčon iz Gorjanskega. Med obema voj- nama in takoj po njej je delal v ladjedelnici v Tržiču. Leta 1949 je skupaj s številnimi drugimi Kraševci iz Brestovice, Vojščice in drugih vasi odšel delat na Reko v Ladjedelnico 3. maj. Med Reko in Opatjim selom je vsak konec tedna vozil tovornjak kot av- tobus. Delavci so se ob koncu tedna vračali domov in se ob ponedeljkih zjutraj s tovornjakom ponovno vračali na delo. Ciril Terčon je na Reki delal do svoje upokojitve v letih 1955/56.65 Ena takih kraških družin, ki se je izselila na Reko leta 1952, so bili tudi Pahorjevi iz Hudega Loga pri Opatjem selu. Na Reko je najprej odšel oče Jože Pa- hor, leta 1947, takoj po priključitvi Primorske k ma- tični državi. Takrat so, po pripovedovanju njegove vnukinje Bogdane Stibilj, iz Ladjedelnice 3. maj z Reke s tovornjaki iskali delavce po Krasu. Zaposlil se je v Ladjedelnici 3. maj. Izkušnje z ladjedelskim delom je že imel, saj je prej delal v ladjedelnici v Tr- žiču. Podjetje je gradilo stanovanjske bloke za svoje delavce. Ko je leta 1952 dobil stanovanje na Zametu, se je na Reko preselila še njegova družina. Pridružili so se mu žena in šest otrok. Sinova Jožef in Marjan nista šla z njimi. Sin Jožef si je medtem že ustvaril svojo družino in ostal v domačem kraju, oče Jože Pa- hor pa je delal v reški ladjedelnici do svoje upokojitve. Tam so se zaposlili tudi nekateri njegovi sinovi. Jože in Marija Pahor sta umrla na Reki in sta pokopana na pokopališču v Zametu. Na Reki še živijo njuni po- tomci: trije od njunih otrok, Milka, Alojz in Albert, ter vnuki.66 Po Londonskem memorandumu se je tudi pri ladjedelništvu v splošnih orisih ponovila migracij- ska slika, ki je veljala na splošno za celotno območje. Veliko ladjedelskih delavcev je prišlo s Primorske: s Krasa, iz Vipavske doline in z Goriškega, izučene ladjedelske mojstre pa je tedanji direktor piranske 63 Ustni vir, Marija Bizjak, Reka, 26. 9. 2006. 64 Prav tam. 65 Ustni vir, Vid Terčon, 11. 5. 2015. 66 Ustni vir, Bogdana Stibilj, 2006. Glej tudi Hočevar, Prvi pri- morski. 662 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 ladjedelnice Gregor Tršar poiskal kar v Dalmaciji. V ladjedelnici se je zaposlilo tudi manjše število Slo- vencev iz cone A, ki so bili prej zaposleni v tržiški ladjedelnici.67 Eden takih, ki je šel po poti boljšega življenja, je bil Marcel Blažina iz Vižovelj (Sesljan), rojen 4. januarja 1922. Nekdanji italijanski mornar, potem partizan, kasneje ladjedelski delavec v tržiški lad- jedelnici, je bil med tistimi, ki so iz Italije po vojni prišli v Jugoslavijo. Iz Tržiča je odšel delat v Split, se vrnil domov, po ponovni priselitvi pa je bil zaposlen v izolskem Delamarisu. Kasneje je postal eden naj- boljših slovenskih ladijskih modelarjev. Zaposlen je bil v ladjedelnici v Tržiču kot elektromonter. 1. maja 1942 je bil mobiliziran v italijansko vojno mornarico v Pulj. Kapitulacijo italijanske vojske je dočakal na torpedovki v La Spezii. Maja 1944 se je v Tarantu priključil NOVJ. Prek Barija in Monopolija je s so- borci prispel na Vis, nato pa sodeloval v osvobodil- nih bojih za Jadran. Po vojni je delal v ladjedelnici v Splitu. Leta 1949 se je vrnil v Tržič, leta 1955 pa se je preselil v Izolo. Zaposlil se je v izolski tovarni Dela- maris. Vse do svoje smrti je izdeloval ladijske modele in se razvil v vrhunskega modelarja. Umrl je v Izoli 10. januarja 2001.68 Po ustanovitvi slovenskih ladjarskih podjetij (Ag marit, Val, Slovenijalinije, Splošna plovba Por- torož) v nekdanji coni B STO so pri zaposlovanju dajali prednost pomorščakom slovenske narodnosti in Piranske pomorske šole. Politični interes vklju- čevanja Kraševcev na to območje se je pokazal tudi pri prvih načrtih kadrovske politike Splošne plovbe Piran. Karel Čepregi je leta 1978 v svojih spominih na prvi sestanek v Ljubljani omenil, da je direktor Boris Šnuderl dejal, da je treba nekaj organizirati na našem Krasu, da je potrebno fante iz teh krajev pri- tegniti k morju. Kras je bil, kot kaže, rezervna ka- drovska baza za slovensko Istro in zato zanimiv za nastajajoče gospodarstvo na tem območju. »Splošna plovba ni bila ustanovljena samo iz idealizma, tu se je kazal problem Kraševcev. Nismo popolnoma uspeli«, je v svojih spominih na zaposlovalno politiko poudarjal Čepregi. Kraševci, po njegovem mnenju, niso prista- li na množično izseljevanje in pomorščaki so postali tudi Štajerci in Prekmurci.69 Prve nove stanovanjske stavbe v novem koprskem naselju Semedela je leta 1955 začelo graditi ajdovsko podjetje Primorje. Delavci so v Kopru živeli v bara- kah. Na Primorju je bil kot zidar zaposlen tudi Kra- ševec Miroslav Terčon. Z morjem se je prvič srečal, ko je bil ob ostri tržaški krizi leta 1953 v Portorožu 67 Gombač, Controesodo, str. 371–378. 68 PMSMP, zgodovinska dokumentacija. V PMSMP je bila od 21. 6. 2014 do 28. 2. 2015 na ogled razstava Marcel Blažina in umetnost ladijskega modelarstva. Ob razstavi je izšel isto- imenski katalog. 69 Ustni vir, Karel Čepregi, 23. 8. 1978, zapis pogovora v PM- SMP, zgodovinska dokumentacija, SPP. (t. i. Casa rossa), v vojaški rezervi, in takrat je tudi prvič obiskal Piran. Kmalu so ga povabili, naj se kot zidar zaposli v piranski ladjedelnici. Delovno raz- merje v ladjedelnici je začel 1. julija 1956 in je bil tam zaposlen vse do svoje upokojitve. Velikokrat je dejal: »Ko sem se leta 1953 sprehajal prvič po Piranu, po ozkih ulicah, kjer si komaj videl nebo, sem sam pri sebi dejal, da tukaj še svoje slike ne bi pustil, ne pa da bi tukaj živel! Življenje gre drugače od načrtov. Ko sem se nekaj let kasneje zaposlil v ladjedelnici, sem sobo dobil prav v Piranu. Počasi sem se navadil. (...) Danes sem star 88 let in še vedno živim v Piranu.«70 Miroslav Terčon se je rodil 14. septembra 1924 v Nadrožici pri Komnu na Krasu. Že z osmimi leti je odšel od doma. Kasneje se je izučil zidarskega poklica in to delo je opravljal vse do upokojitve in še po njej. Med 2. svetovno vojno so ga vpoklicali v italijansko vojsko, ki jo je služil na italijansko-francoski meji v Fossanu. Takoj po kapi- tulaciji Italije se je z vrstniki odpravil proti domačim krajem, kamor je prišel 12. septembra 1943. Dva dni kasneje, prav na svoj 19. rojstni dan, pa se je priključil partizanom in narodnoosvobodilni vojski Jugoslavi- je. Bil je partizan Gradnikove brigade, obveščevalec. Znanje, ki ga je potreboval v partizanski borbi, je pridobil v partizanski šoli na Šebreljah. Decembra 1944 je bil hudo ranjen. Zdravil se je v partizanski bolnišnici Pavla, kjer je ostal vse do osvoboditve. Po končani vojni je delal na različnih krajih na Primor- skem, veliko tudi po Vipavski dolini. Po dekretu so ga poslali v cono B STO-ja, kjer je najprej delal v Kopru, leta 1956 pa je prišel v Piran in se zaposlil kot zidar v ladjedelnici »2. oktober« v Piranu. Tam je delal vse do svoje upokojitve leta 1970. Vse do smrti 9. oktobra 2014 je živel v Piranu, v kraju, kjer je, kot večkrat ponovi, »po njegovem prvem obisku rekel, da v njem še svoje slike ne bi pustil«. Toda vezi z rodnim Krasom ni nikoli pretrgal. Vseskozi sta z ženo Aloj- zijo in z družino vračala na Kras, v Nadrožico in na Brje pri Komnu, kjer sta pomagala pri kmetovanju in skrbi za ostarele starše.71 Ne samo on, tudi drugi naseljenci so ob srečanju z območjem, kamor so se priselili, doživeli kulturni šok in se še dolgo časa niso mogli navaditi na popol- noma drugačne razmere od tistih, ki so jih zapustili. Slovenski doseljenci so se srečevali s podobnimi pro- blemi, kot se srečujejo vsi migranti.72 Ker pa je šlo 70 Ustni vir, Miroslav Terčon, 2000–2012. 71 Osebna dokumentacija avtorice. 72 Dosedanja literatura se predvsem posveča izseljevanju ita- lijanskega prebivalstva, vzroku in posledicah njihovega od- hoda, njihovemu vključevanju v italijanski prostor in podob- no. Čeprav so bile razmere specifične in čas drugačen, pa bi bilo dobro, da bi podobne raziskave obdelale tudi vzroke in posledice naselitve Slovencev in drugih Jugoslovanov v ta prostor in se predvsem posvetile preučevanju vključevanja v novo družbo, ki je nastajala in so jo ti doseljenci pomagali sooblikovati. Izkušnje mojih informatorjev kažejo, da jim ni bilo lahko in da so bile bolečine zaradi izselitve iz primarne- ga okolja velike. Zadnje čase se z raziskovanjem življenjskih zgodb Pirančanov ukvarja Špela Pahor. 663 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 večinoma za mlade ljudi, so si tukaj ustvarili družine, delali do svoje upokojitve in se v veliki večini počasi udomačili. Trditi je celo mogoče, da je to območje sprejela za svoje šele druga generacija, ki se je tukaj rodila. Precejšen del naseljencev pa novega okolja ni- koli ni povsem sprejel in se je kasneje, po odhodu v pokoj, vrnil v svoje izvorno domače okolje. Veliko se jih je vrnilo nazaj na Kras. Kraševec, ki je začel obujati spomin na pomorsko preteklost Slovencev 19. člen Pariške mirovne pogodbe je določal, da imajo dotedanji prebivalci okupacijskih con pravico do svobodne izbire državljanstva, italijanskega ali jugoslovanskega. Prebivalcem je dajal možnost iz- bire in s tem sprožil množično migracijsko gibanje in spremembo nacionalne sestave na tem ozemlju.73 Izseljevanje je bilo namreč posledica političnih ne- gotovosti, ideološkega nestrinjanja, nezadovoljstva z življenjem in z življenjskim položajem, slabega go- spodarskega stanja ter zaposlitvenih, sorodstvenih in drugačnih navezanosti na Trst. Izselitve so bile tudi posledica močne iredentistične italijanske propagan- de, ki je Italijane, ki so ostali, označila za izdajalce, ter ukrepov jugoslovanskih oblasti v obliki nacionaliza- cije, agrarne reforme in obvezne oddaje kmetijskih pridelkov. Prebivalci so ob izselitvi s seboj lahko od- peljali tudi premičnine, ki naj bi jim v novem okolju omogočale preživetje. Vendar je veliko premičnin ostalo tudi v izpraznjenih stanovanjih. V takih specifičnih povojnih razmerah se je ob- činskemu vodstvu v Piranu leta 1952 zdelo primer- no, da z namenom zbiranja in ohranjanja kulturne dediščine Pirana, ki je imelo bogato zgodovinsko in kulturno preteklost, ustanovi muzej in organizira spomeniškovarstveno službo. Poleg nepremičnin so želeli zaščititi tudi ostalo kulturno dediščino, ki so jo Pirančani po izselitvi pustili v zapuščenih bivališčih. Leta 1954 so v prostorih palače Gabrielli na Can- karjevem nabrežju ustanovili Mestni muzej Piran ter Komisijo za spomeniško varstvo, tja so preselili še staro Mestno knjižnico (Biblioteca civica) in Me- stni arhiv (Archivio civico antico), ki sta bila orga- nizacijsko združena vse od leta 1891. Za upravitelja vseh služb in prvega ravnatelja Mestnega muzeja je bil imenovan mlad zgodovinar, Kraševec Miroslav Pahor.74 Miroslav Pahor se je rodil 5. novembra 1922 v Novelu pri Temnici na Krasu. Kot desetleten deček je ob igri naletel na bombo iz prve svetovne vojne in ob njeni eksploziji izgubil desno nogo ter postal invalid. Zato so ga starši na stričevo pobudo posla- li na gimnazijo v Gorico, ki jo je končal maja 1943. Marca 1944 se je kljub invalidnosti vključil v NOB in se pridružil Kosovelovi brigadi. Ko je bil leta 1946 demobiliziran, se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in tam študiral zgodovino. Po diplomi sep- tembra 1950 se je zaposlil v Kopru. Najprej je delal kot urednik na Radiu cone B STO, nato pa v Štu- dijski knjižnici. Leta 1954 se je preselil v Piran, kjer je živel in delal do smrti. Kot dolgoletni ravnatelj Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, stro- kovni muzejski delavec, raziskovalec, zgodovinar in utemeljitelj zgodovine slovenskega pomorstva je sis- 73 Opcije so najprej odobrili »samo pravim Italijanom po jeziku in poreklu«. V skladu z navodili premoženjsko stanje ni vplivalo na odobritev opcije, razen v primerih, ko poreklo ni bilo jasno. Optiranje ni imelo posledic samo na državljanskem in nacio- nalnem področju, temveč tudi na premoženjskem oz. eko- nomskem. Optanti so bili večinoma Italijani, v manjši meri tudi Slovenci oz. prebivalci s slovenskim pogovornim jezikom. Več o tem je pisal Sandi Volk. Optanti so na podlagi izjave zadržali italijansko državljanstvo in vse državljanske pravice, vključno do odškodnine za premoženje, ki so ga pustili. 74 Terčon, Miroslav Pahor, str. 173–187. V izpraznjeni Piran, Izolo in Koper so se po letu 1954 priselili številni Kraševci. Miroslav Terčon iz Nadrožice pri Komnu (desno) se je leta 1956 zaposlil v piranski ladjedelnici, Rado Bizjak iz Potoč na Vipavskem (levo) pa je bil delovodja v ladjedelnici za za maone (ladje za prevoz soli) podjetja Soline. Kmalu po prihodu na Obalo sta se fotografirala v Luciji pri Portorožu (osebni arhiv avtorice). 664 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 tematično obujal tudi spomin na povezave Krasa in njegovih prebivalcev z morjem. Njegova bibliografija je izredno bogata. Poleg monografij obsega še okrog 150 razprav in strokovnih člankov, ki jih je objavil v različnih revijah in zbornikih. Za muzejsko delo je leta 1974 prejel najvišje slovensko strokovno muzej- sko priznanje – Valvasorjevo nagrado. Pomorski mu- zej je vodil od ustanovitve leta 1954 do svoje smrti leta 1981. Po odprtju muzeja na Dan republike 29. novem- bra 1954 je Pahor najprej delal sam, nakar se mu je pridružilo nekaj sodelavcev. Dejavnost muzeja se je počasi začela preusmerjati v specialno pomorsko. Delavci muzeja so zato začeli preučevati zgodovino slovenskega pomorstva in pomorsko preteklost ožje- ga obalnega območja in njegovega neposrednega za- ledja ter zbirati in evidentirati vse dosegljivo pomor- sko gradivo. Vse do leta 1976 je bil Pahor tudi edini kustos zgodovinar in je v skladu s tem opravljal tudi vse zgodovinske pomorske raziskave, zbiral muzejsko pomorsko gradivo po slovenskih mestih in med slo- venskimi pomorščaki na Hrvaškem in v Črni gori ter skrbel za postavitev in dopolnitev zbirk. Zavedal se je pomena terenskega dela. Želel je raziskovati in študi- rati na terenu. Skupaj s sodelavci je hodil od vasi do vasi, intervjuval prebivalce in zbiral gradivo. Podat- ke je želel povezati s predmeti, predmete pa z ljud- mi, s pomorščaki, ladjarji, ladjedelci itd. Brez takega konkretnega znanja in povezovanja je bil predmet po njegovem mnenju mrtev, preveč splošen, da bi lahko obiskovalcu pomorskega muzeja kaj več povedal. Pod Pahorjevim vodstvom so bili muzejski pred- meti dokumentirani in konzervirani, izdelani so bili nekateri ladijski modeli, pridobljenih je bilo na tisoče dokumentov in fotografij. Nastajale so prve pomorske zbirke v matični stavbi, palači Gabrielli, in priprav- ljali so se koncepti za postavitev dislociranih enot za solinarstvo, oljarstvo in kmečko bivalno kulturo ter ribištvo. Pozoren je bil tudi na zgodovino obalnih mest, pomorstva, gospodarskih panog in prometnih ter kulturnih povezav z bližnjim in daljnim zaledjem. V svojem programu je sledil idejam in pobudam Klu- ba pomorščakov LRS, ki se je organiziral vzporedno s postopno organizacijo pomorskih podjetij na obali. Vanj so se vključevali upokojeni in aktivni slovenski pomorščaki ter se ukvarjali z vsebino in problematiko pomorstva.75 Med njegovimi deli bomo v kontekstu te razprave omenili le nekaj del, kjer je v celoti ali pa v posame- znih delih povezal morje in Kras, pomorščaka in Kra- ševca. To so razprave Kraška vas Povir, primer sim- bioze med kopnim in morjem, Slovenski inženirji in tehniki v tržaškem arsenalu (1863–1913), Slovenski dijaki in študentje na pomorskih šolah (1754–1941); Slovenski podoficirski kader v avstrijski vojni morna- 75 Terčon, Vzpostavitev, poglavje Klub pomorščakov LRS, str. 304–311. rici v razdobju od 1883 do 1903, Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom, Senožeče, slovenska pomorska postojanka na kopnem, Kontra- admiral Karel Schaffer iz Sežane itd. Leta 1969 je izdal pomembno delo Sto let slovenskega ladjarstva 1848–1941. To je delo z izredno močno vsebino in pomeni temeljno delo pri odkrivanju slovenske pri- sotnosti na Jadranskem in drugih morjih. Z Ilonko Hajnal pa je kot rezultat dobro zasnovanega in teme- ljitega terenskega dela po slovenskem ozemlju izdal knjigo Po jamborni cesti... v mesto na peklu (1981). Lik dr. Miroslava Pahorja je v strokovnih krogih še vedno izredno prisoten. Decembra 1987 so mu v Pomorskem muzeju odkrili spominsko obeležje. Komisija za imenovanje zaslužnih občanov občine Piran pod predsedstvom podžupana Občine Piran Draga Žerjala ga je zaradi njegovega izrednega stro- kovnega pomena uvrstila na seznam piranskih po- membnih mož. V kulturnem domu v Gorjanskem je bila 29. avgusta 2009 predstavitev njegove knjige »Moja nona pripoveduje«. Gre za zbirko kraških pri- povedk, ki jih je po pripovedovanju svoje stare mame zapisal Miroslav Pahor, za objavo pa zbrali in uredili njegova hči Špela in vnukinja Mateja Pahor. Ob tej priložnosti so bili v Gorjanskem predstavljeni tudi osebnost, pomen in delo dr. Miroslava Pahorja. Izobraževanje pomorskih kadrov in njihova vloga v pomorstvu Potreba po ustanovitvi pomorskih šol v naših de- želah se je pokazala kmalu potem, ko je Karel VI. leta 1717 razglasil svobodno plovbo po Jadranu. V Trstu in na Reki nastopajoča buržoazija, ki si je v merkan- tilistični dobi prizadevala za večji uvoz in izvoz preko naših mest, je naravnost terjala od oblasti, da se plov- ba zaupa strokovno usposobljenim kapitanom in ofi- cirjem. Poleg tega je nastajajoča avstrijska vojna mor- narica absorbirala najboljše strokovnjake ladjedelske in plovbne stroke. Tako je postajalo vedno bolj nujno usposobiti nov rod pomorščakov, ki bi bil sposoben ne samo pluti in varno voditi ladje po morju, temveč tudi prevzemati določene odgovornosti za tovor. Ve- dno večja specializacija trgovine je zahtevala šolane kapitane. Kapitani naj bi prevzemali poslovalne la- dijske posle, uvoznike ter izvoznike blaga. Zato so morali poznati najosnovnejša pravila trgovanja, za- konitosti ekonomike, trgovino, tržišča. Spričo takih zahtev je postajala nujna ustanovitev pomorskih šol. Po letu 1754 se je na iniciativo Marije Terezije začelo razvijati tudi pomorsko šolstvo. V Trstu je bila tega leta ustanovljena matematično-navtična šola, ki je med letoma 1773–1782 pouk prenesla na Reko, po- tem pa ponovno v Trst, kjer je po letu 1817 nemoteno delovala pod imenom I.R. Accademia di Commercio e Nautica in Trieste in po potrebah razvijajočega se pomorstva vedno znova odpirala nove izobraževalne programe, od navigacije in ladijskega konstruiranja 665 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 do astronomije in strojništva. V 19. stoletju pa je bilo ustreznih pomorskih šol, trgovskih in vojaških, na območju Avstrijskega primorja precej: na Malem Lošinju Tehnično-navtična šola, v Bakru, v Novem Kaštelu in v Kotorju. Leta 1882 je bila državna po- morska šola ustanovljena v Dubrovniku, pomorščaki pa so se šolali tudi na pomorski šoli v Splitu. Kadri vojne mornarice so se izobraževali na treh vojno- pomorskih akademijah: v Benetkah (1814–1848), v Trstu (1848–1858) in na Reki (1865–1918).76 Med gojenci so bili tudi Kraševci. Najstarejši vir omenja Antona Pipana iz Štanjela, ki je na tržaški pomorski šoli diplomiral leta 1757. Drugi viri kot kraj rojstva dijakov navajajo Sežano, Tomaj, Vreme na Krasu in Trst, kamor so se priselili njihovi starši. Diplomante, ki so prihajali iz pomorskih šol, so zaposlile najve- čje pomorske družbe z Avstrijskim Lloydom na čelu, manjši ladjarji pa so ostajali brez izšolanega kadra. Za najodgovornejša dela v pristaniščih so zaposlovali izobražene in preizkušene kapitane in poročnike trgovske in vojne mornarice, ki so se pred tem že prekalili na morju. Za tiste, ki so se želeli priučiti pomorskih poklicev: od vodje oz. kapitana male in velike kabotaže, pristaniških pilotov, pomorskih po- ročnikov do kapitanov dolge plovbe, so bili razpisani izobraževalni tečaji. Programi so bili zahtevnostno prilagojeni odgovornosti poklica, za katerega so se posamezni kandidati izobraževali. Zajemali so pa splošna znanja od navtične teorije do praktičnega usposabljanja. Kandidati so se morali naučiti vse- ga, od manevriranja z ladjo, pristankov, pomorske- ga prava, komercialne geografije, pomorske higiene, motoroznanstva parnih pomorskih strojev itd. pa do pomorske meteorologije in oceanografije, ki sta bili namenjeni izključno kandidatom za kapitana dolge plovbe. Med obema vojnama so se tudi Kraševci izo- braževali tako na italijanskih77 kot na jugoslovanskih vojaških in trgovskih pomorskih šolah. Ob koncu druge svetovne vojne je še bolj kot kdaj koli prej prevladala zavest, da mora imeti vsak- do, ki opravlja delo pomorščaka, temeljito splošno in teoretično izobrazbo, poglobljena strokovna in poklicna znanja ter veščine za samostojno delo in hitro reševanje zahtevnih situacij. Zato so se zavzeli za ustanovitev slovenske pomorske šole. Predvsem pa so ustanovitev šole razumeli kot možnost, da se Slovenci uveljavimo kot pomorski narod. Pokrajin- ski NOO za Slovensko Primorje v Ajdovščini je 31. julija 1945 izdal Odlok o ustanovitvi Slovenske po- morske trgovske akademije. Uradni list PPNOO78 76 Pahor, Slovenski dijaki in študentje, str. 43–100; Pahor, Slo- venski dijaki v avstrijskih, str. 71–130. Pahorjeve navedbe let- nic se ne ujemajo s statistično tabelo v mornariškem letopisu Annuario marittimo, letnik 1872, str. 434–435. 77 Med obema vojnama je dobro desetletje delovala Srednja po- morska šola tudi v Kopru. 78 PPNOO – Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodil- nega odbora za Slovensko primorje in Trst. za Slovensko primorje št. 2 z dne 20. oktobra 1945 je prinesel Uredbo o ustanovitvi srednjih šol. Uredbo je podpisal France Perovšek v Ajdovščini 28. septembra 1945. Na pomorsko šolo se vpisovali fantje iz obalnih mest in bližnje okolice ter iz vse Slovenije in tudi Jugoslavije. Tako med dijaki Srednje pomorske šole kot med profesorji najdemo številne Kraševce. Po seznamih različnih pomorskih šol so našli dobre in usposobljene slovenske pomorščake, nekatere zapo- slili kot profesorje, drugi pa so pri snovanju slovenske pomorske identitete pomagali v kasneje ustanovlje- nem Klubu slovenskih pomorščakov. V Žusterni pri Kopru je 1. marca 1947 začela de- lovati prva slovenska pomorska šola z imenom Slo- venska pomorska trgovska akademija (SPTA). Pod vodstvom dr. Franceta Škerlja, ki je bil imenovan za prvega ravnatelja šole, se je v prvi letnik vpisalo 29 dijakov. Že po nekaj mesecih je vodstvo šole od dr. Škerlja prevzel Slavko Kavšek, ki je bil rojen leta 1912 v Divači.79 Bil je partizan, pomorski oficir in prosvetni delavec. Pomorsko vojno akademijo v Du- brovniku je končal leta 1934. Po kapitulaciji jugoslo- vanske kraljeve mornarice se je vrnil v Slovenijo, se vključil v OF in bil kot večina slovenskih pomorskih oficirjev aretiran in odpeljan v taborišče v Gonarsu, od tam pa v Padovo. Po izpustitvi iz taborišča se je avgusta 1943 vključil v partizansko vojsko, kjer je za- sedal različne položaje. Od septembra 1944 do apri- la 1945 je bil načelnik štaba mornariške grupe pri IX. korpusu. Kasneje je bil načelnik štaba Pomorske obalne komande Zadar in načelnik štaba Pomorske komande severni Jadran. Leta 1947 je bil demobili- ziran. Prevzel je ravnateljevanje Pomorske šole in jo vodil do leta 1961. Potem je bil direktor Višje po- morske šole v Piranu. Umrl je leta 1997. Na šoli je kot profesor deloval tudi Vladimir 79 PMSMP, zgodovinska dokumentacija, NOB. Kapetan Vladimir Štolfa iz Sežane med svojimi dijaki med prakso na ladji Viševica avgusta 1948 (fotodokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran). 666 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 Štolfa80 (14. 12. 1904 Sežana – 12. 12. 1956 Piran), kapetan dolge plovbe, predvojni pomorščak na jugo- slovanskih ladjah trgovske mornarice, direktor Vala, luški kapitan in profesor na Pomorski šoli. Šolal se je na Pomorski šoli v Kotorju, kjer je pridobival po- morsko znanje na navtičnem odseku. Diplomiral je v šolskem letu 1928/1929. Plul je na številnih ladjah jugoslovanske kraljeve trgovske mornarice. Kot prvi častnik krova je služboval na ladji »Carica Milica« do decembra 1939, ko je ladja na reki Temzi pri Lon- donu naletela na mino in se potopila. Po vojni je bil nekaj časa luški kapitan na luški kapitaniji v Pulju in Piranu ter profesor na Pomorski šoli. Prištevamo ga med ustanovitelje slovenske trgovske mornarice, saj je bil direktor predhodnih podjetij Splošne plovbe Agmarita, Vala in Slovenijalinije. Bil je prvi kapitan ladje Gorenjska, ene izmed prvih treh ladij sloven- ske trgovske mornarice. Kapitan Vladimir Štolfa je za simbol ladje narisal stilizirani Triglav z morjem brez takrat obvezne rdeče zvezde in ga dal narisati na dimnik ladje Gorenjska. Takrat se je ta simbol Slove- nije prvič pojavil na ladji in morju. Bil pa je tudi luški upravitelj na Luški kapitaniji Piran. Tudi direktor prvega pomorskega podjetja, prav- zaprav agencije, Agmarit, ki se je predvsem ukvarjala z agencijskimi posli in je nudila svoje storitve zaseb- nim ladjarjem v coni B in v Trstu, je bil Kraševec, Zorko Tavčar. Poslovanje agencije je bilo registrirano za opravljanje vseh z zakonom dovoljenih pomorskih agencijskih poslov, obalnega in prekomorskega oseb- nega in tovornega prometa ter opremljanja osebnih in tovornih ladij. Zorko Tavčar81 (4. 9. 1910 Dutovlje – april 1996, Trst?) se je leta 1927 vpisal na navtično šolo v Trstu. Že leto kasneje je pobegnil v Jugoslavijo in šolanje nadaljeval na pomorski šoli v Bakru, vendar je bil tam izključen. Navtiko je končal v Kotorju leta 1932–1933. Zaposlil se je pri ladjarskem podjetju Po- morska plovidba na Sušaku. Leta 1934 so ga vkrcali na ladjo Zvir, kjer je plul do leta 1937. 20. decembra 1937 je naredil izpit za poročnika trgovske mornarice in se v Rotterdamu kot drugi oficir vkrcal na ladjo Rečina. Na Rečini je plul do 11. aprila 1943, ko je bila ladja potopljena. Začetek vojne ga je zatekel v Lon- donu, 6. aprila, ko se je začela vojna na jugoslovanskih tleh, pa je bil v Pekingu. Ladja je nato do potopitve plula na relaciji Avstralija–Malajski otoki. Konec leta 1943 se je vkrcal na ladjo »Olga Topić«, na kateri je plul do leta 1945. Prek Benetk se je po vojni vrnil do- mov in se zaposlil na pomorskem odseku PPNOO v Trstu. Leta 1946 je naredil izpit za kapitana dolge plovbe in bil februarja 1947 postavljen za direktor- ja pomorske agencije Agmarit, ki jo je vodil do leta 1951. Potem se je vrnil v Trst, kjer je 1952 ustanovil 80 PMSMP, zgodovinska dokumentacija, jugoslovanska kraljeva mornarica, dokumentacija SPP, dokumentacija SPTA; Mari- nac, Življenje, str. 55–80. 81 PMSMP, zgodovinska dokumentacija, jugoslovanska kraljeva trgovska mornarica. svojo agencijo Agenzia marittima Mediterranea in bil v njej zaposlen do leta 1978. Pri ustanavljanju in razvoju koprske Luke je sode- loval s Krasom povezani Danilo Petrinja – Primož.82 Rodil v Petrinjah leta 1922. Izšolal se je za mizarja. V letih 1942–43 je bil v italijanskem delovnem ba- taljonu, do konca vojne pa v NOB. Danilo Petrinja je prišel v Koper po aktivnem partizanskem obdobju in aktivnem desetletnem delu v Koprskem okraju in vodenju podjetij v Sežani, kjer se je v času Informbi- roja tudi on srečal z ilegalno trgovino. Petrinja se je odločil, da gre po ukinitvi okraja Sežana v Koper. Tja je prišel avgusta 1955. Od decembra 1956 do marca 1959 je bil direktor Vodne skupnosti Koper, od mar- ca 1959 do aprila 1970 pa glavni direktor Luke Ko- per. Nato je bil direktor podjetij Troples in v obdobju 1972–76 Srmin, do leta 1983 pa svetovalec podjetja Iplas. Je avtor več knjig. Pisal je o dogodkih med 2. svetovno vojno in o povojnem razvoju Primorske, zlasti Luke Koper. Leta 1970 je kot direktor Luke Koper dobil nagrado Borisa Kraigherja za gospodar- ske uspehe trajnega pomena. Predsedstvo Jugoslavije ga je ob njegovi 60–letnici odlikovalo z redom Brat- 82 Enciklopedija Slovenije 8, 1994, geslo Petrinja Danilo, str. 329. Zorko Tavčar iz Dutovelj kot dijak na trgovski pomorski šoli. Po drugi svetovni vojni je postal prvi direktor pomorske agencije Agmarit v Piranu (1947– 1954) (fotodokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran). 667 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 stva in enotnosti z Zlatim vencem, leta 1980 pa ga je skupščina republike Slovenije imenovala za člana Sveta republike. Umrl je 26. februarja 2003. Tudi med Luškimi upravitelji sta bila Kraševca: kmalu po vojni Vladimir Štolfa, kasneje pa Vid Ter- čon iz Gorjanskega. Vid Terčon je bil rojen leta 1931 v Tržiču kot sin ladjedelniškega delavca. Otroška leta je preživel v domači vasi Gorjansko, od koder je bila družina doma. Po nižji gimnaziji je še mlad šel v mornarico. Brodarsko šolo ratne mornarice je obi- skoval v Pulju. Tam so se izšolali za palubne častnike. Dosegel je čin zastavnika (danes praporščak). V Di- vuljah na vojni akademiji sta bila vsaj dva Kraševca, ki se ju spominja: Lah in Marušič iz Opatjega sela. Nekaj jih je bilo iz Vipavske doline. Leta 1953, ko je izbruhnila Tržaška kriza ob Tržaškem vprašanju, je bila torpedovka, na kateri je plul Vid Terčon, 8. oktobra 1953 napotena v Poreč. 9. oktobra 1953 ob 9. uri pa je divizion torpedovk priplul v Izolo. Torped- ni čolni tipa Higgins so predstavljali temelj jugoslo- vanskih pomorskih sil v tržaški krizi. Del te flote je bil originalne ameriške proizvodnje, del pa so v letih 1949–1952 zgradili v ladjedelnicah na Korčuli. Pove- ljeval jim je admiral Josip Černy. Na vsaki torpedov- ki je bila posadka 15 mornarjev. Divizion patruljnih čolnov je priplul v Koper. V Piranskem zalivu so bili zasidrani 4 rušilci: Triglav, Durmitor, Učka in Bio- kovo. V Umagu je bil divizion lovcev, v Novigradu pa divizion minopolagalcev. Vsi so bili v veliki pri- pravljenosti. Motorji na ladjah so bili vroči. Tudi na kopnem je bila pripravljenost jugoslovanske vojske velika, saj je JLA v septembru 1953 izvedla veliko vojaško vajo na širšem jugoslovanskem območju in tako pokazala svoje namere. Oborožitev z vojaškimi premiki pa je dosegla višek oktobra ob izbruhu krize in je bila najbolj skoncentrirana v krajih ob meji z Italijo. Tudi Gorjansko, domača vas Vida Terčona, je bilo, po njegovih besedah, polno topov.83 Po končani Brodarski šoli je bil šest let vkrcan na vojnih ladjah: na minopolagalcih in torpedovkah vse do leta 1959, ko je bil demobiliziran. Od 1960 do 1968 je bil zaposlen pri Splošni plovbi na delovnem mestu poveljnika na ladjah Obalne plovbe. Obalna plovba je bila obrat Splošne plovbe Piran še v šestdesetih letih, vendar so zaradi njene nedobičkonosnosti že leta 1957 sklepali o nje- ni izločitvi iz skupnega podjetja. Pred priključitvijo k Splošni plovbi je podjetje delovalo samostojno. Usta- novljeno je bilo leta 1958 z namenom izboljšati in povečati pomorske prometne zveze malega obalnega potniškega prometa. Imelo je tovorne ladje in nekaj potniških, med drugim motorno jadrnico Burja ter motorne čolne Portorož, Pinko Tomažič, Lubnik in Raven.84 Obalna plovba je imela več ladij za tovor- ni in potniški promet, ki jih je ravno tako prevzela Splošna plovba. Z njimi so se med drugim lotili tudi izkopa morskega peska, ki so ga z manjšimi ladjami 83 Ustni vir, Vid Terčon, 11. 5. 2015; Dimitrijević, Bitka za Trst, str. 108–158. 84 PMSM, zgodovinska dokumentacija, SPP; Terčon: Vzposta- vitev slovenskega pomorstva 1945–1958, poglavje Razvijanje lastne flote, str. 239–248. Vid Terčon (Gorjansko – Piran) je bil dolgoletni vodja Luške kapitanije Piran (last: Vid Terčon, osebni arhiv). Legendarna turistična potniška ladja Burja, last Obalne plovbe (obrat SPP), ki jo je leta 1965 v prodajo v Zadar odpeljal Vid Terčon iz Gorjanskega (fotodokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran). 668 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 razvažali vzdolž istrske obale. Ta posel je trajal le kra- tek čas. Potniški promet je potekal le med turistično sezono, nikakor pa ni dosegel predvojne ravni.85 Šele v šestdesetih letih so ga poskušali oživiti s hidrogli- serjem Delfin. Ko je Vid Terčon prišel v službo na Obalno plov- bo, je bil njegov šef Branimir Velkavrh. Od leta 1960 do 1968 je poveljeval na različnih ladjah Obalne plovbe. Med drugim so leta 1965 po njegovim po- veljstvom v prodajo v Zadar odpeljali tudi legendar- no turistično jahto Burja.86 Posebej se spominja ladij Sežana in Seča. Čoln Raven je bil namenjen bolj za reprezentanco in reprezentančne krajše plovbe; med drugim so goste vozili tudi v Benetke. Na Korna- te je med drugim peljal tudi poljskega ministra. Z Ravnom so opravljali predvsem krajše plovbe. Z lad- jo Raven je vozil goste v Benetke. Ladjam Splošne plovbe, ki so bile predvsem tovorne ladje, a so imele tudi nekaj potniških kabin, so pravili »mezzopaket«. To so bile Bovec, Bled, Bohinj. Od leta 1968 do upokojitve 1989 pa je delal na Upravi za pomorstvo Koper. Najprej je bil zaposlen na prometnem uradu v Kopru, zadnjih 18 delovnih let kot vodja kapitanije Piran.87 Na območju današ- nje slovenske obale je bila že od 1. maja 1945 dalje najvišja pomorsko-upravna enota Luška kapitanija Piran, ki je bila 1. januarja 1948 določena za edino kapitanijo v coni B STO in je s tem pridobila večje pristojnosti. Nadaljevala je svojo več kot 100-letno kontinuiteto, saj je nasledila Piransko pristaniško in pomorsko-sanitetno deputacijo, ki je imela za časa avstro-ogrske in italijanske oblasti pomembno vlogo. Sestavljalo več Luških uradov, tudi iz hrvaške Istre. Izkazalo se je, da je Luška kapitanija Piran določeno obdobje upravljala z vsemi pomorskimi zadevami na obali in morju od Debelega rtiča do reke Mirne. Na novoustanovljenem STO je v coni B pomorsko oblast prevzela Luška kapitanija Piran kot prvostopenjski pomorski organ. Po ukinitvi Pomorskega inšpektora- ta VUJA (Vojaška uprava jugoslovanske armade) leta 1947 je Luška kapitanija Piran opravljala vse pomor- ske upravne in inšpekcijske zadeve, ki so bile drugod, po tedanji jugoslovanski obali, v pristojnosti uprav pomorskih oblasti.88 Pri reševanju administrativnih in tehničnih zadev je bila kapitanija v Piranu vsesko- zi tesno povezana s strokovnimi službami Pomorske 85 PMSMP, zgodovinska dokumentacija, SPP; Terčon: Pomor- ski promet, str. 186. 86 Ustni vir, Vid Terčon, 11. 5. 2015. 87 Pisni zapis, Vid Terčon, 2015; Ustni vir, Vid Terčon, 11. 5. 2015. 88 PAK KP, VUJA, 485, a. e. 19–20 = Snopič dokumentov, od- redbe o transformiranju IP VUJA 1947, personalne zade- ve, likvidacija ladjedelnice na Reki itd. (foto v PMSMP št. 10–26); a. e. 1–3 = Obvestilo, da vse pomorske zadeve pridejo pod upravo Ministrstva za pomorstvo, 1954, (foto v PMSMP št. 39–40); a. e. 1–3 = Skupek dokumentov o tujem kapitalu v STO, plovbi, pomorstvu, italijanski zakonodaji... (foto v PM- SMP št. 53–60); Koršič, 30 let slovenskega pomorstva str. 55. uprave severnega Jadrana na Reki. Dejansko je imela Luška kapitanija Piran vlogo prvostopenjskega orga- na v coni B STO, kot njej najbližje pomorske insti- tucije. Leta 1952 so jugoslovanske pomorske oblasti začele še bolj posegati v pomorsko upravo Cone B STO, saj so vanjo začele razširjati pomorske predpi- se, ki so veljali v Jugoslaviji tako, da jih je sprejemala VUJA s svojimi odredbami.89 Upodobitve morja pri umetnikih in glasnikih Krasa Literature o pomorstvu in njegovi zgodovini ter posameznih tematikah, vezanih na morje, je precej, tako strokovne kot leposlovne. V zadnjem času se pojavljajo tudi številna pisna dela zasebnih zbiralcev oz. raziskovalcev pomorske preteklosti, ki zbirajo po- datke in predmete ter jih na tak ali drugačen način, v obliki okroglih miz, intervjujev, ustnih nastopov, člankov in raznovrstnih knjig predstavljajo zaintere- sirani javnosti. V njej je podanih veliko vprašanj in strokovnih odgovorov, leposlovje pa ponuja veliko čustvenih in estetskih izlivov, saj je morje umetnike vedno navdihovalo. Dotikajo se tudi Krasa, morja in povezav med njima. Že leta 1908 je Anton Aškerc 89 Terčon, Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958. Po pokrajini Kras so poimenovali tudi ladjo. Ladjo Kras so po naročilu Splošne plovbe Piran gradili v ladjedelnici Uljanik v Pulju. V morje je bila spuščena 17. maja 1968. Boter ladje je bil tedanji predsednik skupščine občine Sežana Evstahij Zadnek (fotodokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran). 669 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 izdal knjigo Balade in Romance slovenskih morskih ribičev, v kateri je zbral in zapisal pesmi o morju in ribičih, ki so se skozi stoletja ohranila v obmorskih vaseh na Tržaškem Krasu. Najstarejša in najbolj po- znana je ljudska pesem o Lepi Vidi, ki izvira iz 10. stoletja in ki jo je v pripovedni obliki zapisal Anton Rudež, prepesnil pa France Prešeren. Njegova pre- pesnitev je iz Lepe Vide pri Slovencih izoblikovala simbol nemirnosti in nenasitnosti človeškega srca.90 Knjiga Pesmi o morju je izšla leta 1955, kmalu po rešitvi Tržaškega vprašanja. Pesmi o morju in Krasu sta med drugimi pisa- la pesnik iz Nabrežine Igo Gruden in ravnateljica osnovne šole v Piranu Ludovika Kalan iz Pivke, v fotografski spomin pa je Kras, morje in njun stik ujel potomec kraških kamnosekov, akademski slikar in grafik ter poklicni fotograf Lojze Spacal.91 Rojen je bil v Trstu leta 1907 očetu, ki je bil doma iz Kostanje- vice na Krasu. Oče je bil kamnosek in zidar, mati pa perica. Živel je v Trstu in Piranu. Umrl je leta 2000 v Trstu, pokopan je v Škrbini na Krasu, kjer si je obno- vil kraško domačijo. Umetniku in njegovemu delu je posvečena Galerija Lojzeta Spacala v Štanjelu. Nekatere njegove fotografije Krasa, kraških vasi in ljudi, objavljene v Spomenici Pokrajinskega Na- rodnoosvobodilnega odbora leta 1946, naj bi pre- pričale zavezniško komisijo po drugi svetovni vojni, da sodi to področje k Jugoslaviji. Vplivale naj bi na zavezniško komisijo in prepričale naj bi odločeval- ce, da morajo Slovenci nujno priti do morja ter da morajo biti primorski kraji priključeni k Jugoslaviji. V Spomenici so objavljene tudi fotografije Maria Magajne iz Trsta in Albina Bubniča, vse pa so v času pogajanj za mejo opravile svoje pomembno poslan- stvo. Med drugim je Lojze Spacal leta 1949 v Kopru na razstavi Gospodarske dejavnosti jugoslovanske cone tržaškega ozemlja uredil deveti paviljon. Okoli 300 fotografij, ki so nastale v tem obdobju, je oži- gosanih s pečatom foto oddelka Tiskovnega urada predsedstva narodne vlade Slovenije, kjer so bile iz- delane. Med njimi jih je približno tretjina nastala po naročilu Urada pozno jeseni leta 1945. Namen foto- grafiranja je bil dokumentirati naravne in krajevne lepote na Tržaškem in Goriškem v mejah cone A in imajo danes poleg estetske predvsem veliko doku- mentarno vrednost. Posnetke naj bi po pisanju Lare Štrumej,92 ki se opira na arhivske vire, posnel sicer Marjan Pfeifer, Lojze Spacal pa naj bi bil njegov mentor. Fotografije in kontaktne kopije danes hra- 90 Pesmi o morju, str. 40–44. 91 Štefe: Lojze Spacal – kraški trubadur, v: portal Kam.si, v: URL naslov http://www.kam.si/veliki_slovenci/lojze_spa- cal_kraski_trubadur.html.; Cevc: Lojze Spacal, v: Sloven- ski biografski leksikon, v: URL naslov nl.ijs.si/fedora/get/ sbl:3138/VIEW/.: Štrumej: Lojze Spacal: 100 let rojstva, v: URL naslov www.spacal.net/slo/index11.htm.; Lojze Spacal: življenjepis, v: URL naslov www.sloart.si/m–56–spacal–loj- ze.aspx. 92 Štrumej, Lojze Spacal. nijo Spacalov vnuk Martin Spacal, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Moderna galerija Ljubljana. Kasneje je umetnik svoje fotografije uporabljal kot podlago za svoje slikarstvo. Privabljali so ga motivi morja in vodne gladine, odsevi, znane so upodobi- tve savudrijskih čolnov in sečoveljskih solin, mrež na ribiških čolnih, starih zapuščenih bark in gradnje lesenih ladij v piranski ladjedelnici. In kraških moti- vov! Spacala kot umetnika pa poznavalci ocenjujejo za »izrazitega umetnostnega glasnika svoje ožje domo- vine – Krasa in morja, kraških vasi in nemirne mestne civilizacije, racionalne apoliničnosti Mediterana in sli- kovite zvočnosti slovenskega razpoloženja«. Na tem mestu ne moremo niti mimo Alberta Sirka,93 slikarja in učitelja, ki je bil leta 1887 rojen v Sv. Križu pri Trstu. Šolo je obiskoval v Pulju, ka- mor se je preselil njegov oče, nato pa v Sv. Križu in Trstu. Izučil se je dekorativnega risanja in bil potem risar v litografiji. Vojsko je služil v vojni mornarici v letih 1908-1912, leta 1912-13 obiskoval slikarski tečaj za nazorno risanje na Zavodu lepih umetnosti v Benetkah, ga končal v Urbinu leta 1913 z izpitom in bil usposobljen za pouk risanja na osnovnih in tehničnih nižjih šolah. Leta 1913 so ga vpoklicali k mornarici. V Pulju je bil vojni risar, med drugim je v risanju poučeval tudi otroke admirala Horthyja. Po vojni je v rojstnem kraju režiral, igral, slikal in poučeval. Ker je večkrat izgubil službo, se je izselil v 93 Dobida: Sirk, Albert, v: Slovenski biografski leksikon, v: URL naslov:nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2988/VIEW/; Sirk, Albert, v: Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1950 URL naslov:www.biographien.ac.at/oebl/oebl_S/Sirk_Al- bert_1887_1947.xml. Pogled na pristanišče v Križu pri Trstu. Jeseni 1945 je pokrajino ob morju in kraške vasi fotografiral Lojze Spacal (last: Martin Spacal, Piran – Sežana). 670 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 Jugoslavijo in se kot učitelj preživljal najprej kot po- godbeni strokovni učitelj na meščanski šoli pri Le- nartu v Slovenskih goricah, nato pa vse do vojne na gimnaziji v Celju. Leta 1941 so ga Nemci izselili v Srbijo, a se je po končani vojni vrnil. Bivanje v Celju je le za kratek čas prekinil, saj ga je PNOO poklical v Trst zaradi ustanovitve slovenske obrtne slikar- ske šole, nato pa leta 1946 na učiteljišče v Portorož. Umrl je v Celju leta 1947. Albert Sirk se je najprej ukvarjal s portreti, pozneje se je posvetil slikanju morja. Velja za prvega slovenskega mojstra marin, ribičev in mornarjev. Motivi so iz slovenske tržaške obale, v kasnejšem ustvarjalnem obdobju pa iz Dal- macije. Naslikal je izjemne slike in jih poimenoval: Stari kriški portič, Tihožitja z ribami, Rab, Prihod Slovencev k morju, Na pomolu,Veslača, Morje, Bar- banski romarji, Čupa. Slike so danes v zasebnih zbir- kah, v galerijah in muzejih. Ilustriral je mladinske povesti, med katerimi moramo na tem mestu ome- niti povest o morju in z morjem povezanih ljudeh. To je povest Toneta Seliškarja Bratovščina Sinjega galeba, po kateri so posneli tudi priljubljeno istoi- mensko TV nadaljevanko. Spomin na tega marinista ohranjajo v njego- vem rojstnem kraju. V Križu pri Trstu deluje Kul- turni dom Alberta Sirka in povezuje kulturni utrip in delovanje v tej kraško-obmorski vasi. V Križu se postavlja tudi Muzej slovenskega ribištva, s katerim upravlja leta 2000 ustanovljeno Kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega primorja pod vodstvom la- dijskega inženirja Franca Cossutte in v sodelovanju z Brunom Volpijem Lisjakom, avtorjem več knjig o slovenskem morskem ribištvu in delu slovenske po- morske zgodovine. Avtorji želijo prikazati del boga- te zgodovine slovenskega ribištva in pomorstva od Trsta do izliva reke Timave v morje, zgodbe zadnjih ribičev iz Križa pri Trstu, ki so bili tudi zadnji, ki so delali mreže. Izpostavljajo na primer Borisa Kobala iz Križa, ki jih je pletel več kot 50 let. Križani so po mnenju Lisjaka in Cossutte sloveli kot izjemni in najštevilnejši slovenski pomorski ribiči, Križ pa kot središče slovenskega ribištva. Križ je po letu 1874 doživel bliskovit vzpon ribištva in ladjevja. Takrat je bil namreč zgrajen kriški pristan in opustili so ri- bolov s tradicionalnimi čupami. Čupa, lov na tune, čakanje tunov, lov na jastoge pod gradom Miramar, morska ledinska imena so le nekaj vsebin, ki jih pri- kazujejo v Križu. Prav ribolov s čupami, zadnja ori- ginalna čupa je hranjena v slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, je ena izmed značilnosti kriških ribičev. S tega območja, iz Kontovela, prihajajo tudi znani kontovelski potapljači, ki so bili zelo cenjeni pri reševanju potopljenih ladij v Sueškem prekopu. Kontovelci so takoj po končani vojni sodelovali pri potapljaških delih v Grčiji in v italijanskih prista- niščih. Zaposlovala jih je tržaška pomorska družba Tripković, ki je razvila zelo močan potapljaški od- delek. Zanimivo je, da je bila vas Kontovel na Tr- žaškem Krasu, poleg otoka Krapanj pri Šibeniku, naborni vir potapljaškega kadra. V Trstu so bili po vojni potapljači organizirani v potapljaško zadrugo, povezani pa so bili v Zvezo enotnih sindikatov de- lavcev in nameščencev za Trst in Slovensko primorje v Trstu.94 Vse to, morje, preteklost slovenskih pomorščakov in ladjedelcev, kriških ribičev in njihovih mrež ter plovil, pa je pritegnilo zanimanje Jadrana Sterleta,95 TV voditelja, scenarista, režiserja, novinarja, vse- stranskega poznavalca slovenske kulturne dedišči- ne, avtorja številnih dokumentarnih filmov o morju, pomorstvu, Krasu in njegovih ljudeh. Njegovo za- nimanje za morje in doprinos k ohranjanju in pro- moviranju slovenske pomorske in kraške zgodovine je namreč obrodilo večje število filmov, s katerimi je poskušal pred zdrsom v pozabo ohraniti in obvaro- vati več zgodb, ki bi se po njegovem mnenju morale vtisniti v kolektivni spomin. Na pomorsko tematiko je posnel filme: Korenine slovenskega morja, Pozimi se dela sol, Mreže spomina, ter tik pred smrtjo še Batana, ljudsko plovilo morja. Film Mreže spomi- na, v katerem je ribiške mreže uporabil kot simbol slovenskega ribištva, je zastavil kot del širše serije dokumentarnih filmov o ribičih in pomorski kultu- ri od Trsta do izliva reke Timave. Predvsem ga je motiviralo dejstvo, da so po Londonskem memoran- dumu slovenski ljudje v Italiji postali zamejci. Pre- senetilo ga je, »da veliko pomorske zgodovine, ki je bila do včeraj slovenska, ni ne v literaturi ne v učbenikih, niti v zgodovinskih knjigah, saj so tudi zgodovinarji, ki so obravnavali prostor Primorja, nekdanje Julijske krajine, ostali pri politični zgodovini, in še kolikor so se lotevali gospodarske, so pomorsko«, po njegovem in Lisjakovem mnenju »skoraj povsem prezrli«.96 Menil je, da »smo Slovenci pomorci samo po jahtah in nekih čolničkih, pozabili smo celó Splošno plovbo Piran, v po- zabo gre celotna flota in populacija mornarjev in častni- kov še iz Avstro-Ogrske in stare Jugoslavije«. Dejstvo ga je, po njegovih besedah v intervjuju, zjezilo. Zato je začel zbirati gradivo o tej pomorski dediščini. Ljudi, povezane z njo, je s kamero začel spremljati že sredi devetdesetih let. Z ribiči, pomorci iz Križa, Kontovela, z Nabrežine, iz Sesljana, Devina, Trsta je film dejansko posnel že takrat. Tedaj so bili ribiči še živi, številnih zdaj ni več. Znali so lepo pripovedova- ti, še so hranili predmete. Prepričan je bil, da »imamo Slovenci toliko pomorske dediščine in pomorščakov, da bi 94 Tradicija dveh skupnosti v Tržaškem zalivu, str. 257–265. 95 Delo, 18. 7. 2014; Režiser Jadran Sterle o slovenski primorski kulturi; Delo, 21. 8. 2011; Primorski dnevnik, 20. 7. 2014; Slo- vo Jadrana Sterleta, svetovljana, ki je plaval proti toku: A. K., http://www.rtvslo.si/kultura/film/slovo–jadrana–sterleta– svetovljana–ki–je–plaval–proti–toku/342222; Žalna knjiga na TV Slovenija, 18. julij 2014 ob 11:39, Ljubljana – MMC RTV SLO. 96 Režiser Jadran Sterle o slovenski primorski kulturi, Delo, 21. 8. 2011; Volpi Lisjak, Tržaško morje. 671 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 bili lahko nanje tako ponosni, kot so na primer Lošinjci na svoje kapitane«.97 Želel je vizualizirati pomorsko preteklost: »Lovim tisti rob spomina, kjer neki dogodek, stvar že drsi v pozabo, jaz pa ga hočem ujeti in ga shra- niti vsaj na film, če že ne drugam. Ljudje postajamo vse bolj dovzetni za vizualne informacije, dostopnost filma je vse lažja. Le redki še pišejo spomine in vse manj bere- mo. Skratka: redkost, nepoznavanje in nevarnost, da se izgubi. Geografsko nisem omejen, res pa je, da se zadnje čase bolj gibljem po Krasu oziroma Primorskem.«98 Primorska in Kras sta bila sploh njegova poseb- na ljubezen. Kot Sežančan, Kraševec, je zgodbe teh krajev občutil in interpretiral s posebnim občutkom. Prav v tem je izjemnost Sterletovega opusa. Na Kras se vežejo filmi Kras med obema vojnama, Viktor Saksida, potohodec s Krasa, Šola pod fašizmom, Kam nita dediščina Krasa, Pastirske hiške na Krasu, v zadnjih letih posebno odmevna Primorska himna. Njegovi filmi o rodnem Krasu in Primorski so bili iz- jemno dobro sprejeti, zato so mu tudi podelili častno nagrado Srečka Kosovela v Sežani (2009) in naziv osebnost Primorske avgusta 2012. Zaključek Kraševce in otroke Kraševcev srečamo v vseh obalnih mestih in v najrazličnejših povezavah z morjem. Čas njihove priselitve k morju je različen in sega vsaj v 18. stoletje, ko sta Trst in Reka začela srkati vase tudi prebivalce bližnjega zaledja. Sreča- mo jih kot furmane, ki so vozili blago na ladje, kot trgovce, oskrbovalce ladij, ladjedelske in pristaniške delavce, ladjarje, mornarje, mornariške oficirje, dijake in študente na pomorskih šolah, pa tudi mornariške častnike in kapitane na ladjah, raziskovalce pomor- ske zgodovine, umetnike, ki so v različnih tehnikah upodabljali morje in pomorske vsebine. Čeprav na prvi pogled kaže, da je Kras, kljub relativni geograf- ski bližini morja, od morja vendarle oddaljen, že grob pogled v preteklost pokaže, da temu ni tako. Ravno nasprotno. Kraševci so bili povezani z morjem. In če- prav so se iz rodnega Krasa izselili, je njihova pripa- dnost Krasu ostala. »Po srcu« so oni sami, večinoma pa tudi njihovi otroci, »vedno ostali Kraševci«. To velja tudi za avtorico tega prispevka! 97 Režiser Jadran Sterle o slovenski primorski kulturi, Delo, 21. 8. 2011. 98 Prav tam. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AST – Državni arhiv v Trstu / Archivio di Stato Tri- este AST, Governo marittimo AST, Tribunale Commerciale marittimo PAK – Pokrajinski arhiv Koper SI PAK KP 23, Istrski okrožni ljudski odbor (IOLO) SI PAK KP 24, Okrožni ljudski odbor (OLO) SI PAK KP 485, VUJA cone B STO SI PAK KP 728, osebni fond Petrinja Danilo (fo- tografije dokumentov v zgodovinski dokumenta- ciji PMSMP, Projekt Luka) PAK PI – Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran SI PAK PI 19, Luška kapitanija Piran SI PAK PI 187, Ladjedelnica 2. oktober Piran PMSMP – Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran Zgodovinska dokumentacija Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran - Annuario marittimo, 1872 - A-O vojna in trgovska mornarica - Italijanska vojna in trgovska mornarica - Jugoslovanska kraljeva vojna in trgovska mor- narica - Luka Koper - NOB – partizanski pomorščaki - SPP - Splošna plovba Piran USTNI VIRI Marija Bizjak, (8. 6. 1926 – 1. 7. 2015), upokojena delavka, Rijeka. Ustna izjava, 30. 9. 2006. Pisni zapisi pri avtorici. Miro Kocjan, (28. 12. 1924 – 11. 12. 2012), upokoje- ni novinar - publicist, nekdanji župan občine Ko- per, Koper. Ustna izjava. Magnetofonski in pisni zapisi pri avtorici. Jože Race, Koper, (27. 9. 1927 – 2. 7. 2014), ustna izjava, pisni zapiski pri avtorici. Bogdana Stibilj, upokojena delavka, Nova Gorica. Ustna izjava, 26. 9. 2006. Magnetofonski in pisni zapisi pri avtorici. Zorko Tavčar, (4. 9. 1910 – april 1996), pomorščak, prvi direktor Agmarita. Ustni izjavi 19. 6. 1989, 25. 8. 1989. Pisni zapis pričevanja v muzejski zgo- dovinski dokumentaciji. Miroslav Terčon, (14. 9. 1924 – 9. 10. 2014), upoko- jeni zidar, Piran. Ustne izjave. Magnetofonski in pisni zapisi pri avtorici. Vid Terčon (1931), upokojeni luški upravitelj, Piran. Pisni zapis in zapisi ustnega pričevanja pri avto- rici. 672 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 Lidija Terčon, rojena Pangos, upokojenka, Piran. Pi- sni zapis telefonskega razgovora pri avtorici. ELEKTRONSKI VIRI Cevc, E.: Lojze Spacal, v: Slovenski biografski leksi- kon (URL naslov)nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3138/ VIEW/. Dobida, K.: Sirk, Albert, v: Slovenski biografski leksi- kon (URL naslov):nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2988/ VIEW/. Režiser Jadran Sterle o slovenski primorski kulturi, Delo, 21.8.2011 http://www.rtvslo.si/kultura/film/slovo-jadra- na-sterleta-svetovljana-ki-je-plaval-proti-to- ku/342222 (7. 5. 2015) Sirk, Albert, v: Österreichisches Biographisches Lexi- kon 1815–1950 (URL naslov):www.biographien. ac.at/oebl/oebl_S/Sirk_Albert_1887_1947.xml. Slovo Jadrana Sterleta, svetovljana, ki je plaval proti toku http://www.rtvslo.si/pda/?&c_mod=pda&op=b log&func=entry&id=78998&public=pub (7. 5. 2015) Štefe, T.: Lojze Spacal - kraški trubadur, v: portal Kam.si (URL naslov)http://www.kam.si/veliki_ slovenci/lojze_spacal_kraski_trubadur.html. Štrumej, L.: Lojze Spacal: 100 let rojstva, v: (URL naslov) www.spacal.net/slo/index11.htm.; Lojze Spacal: življenjepis, v: (URL naslov) www.sloart. si/m-56-spacal-lojze.aspx. Terčon, Nadja: Pomorstvo in pomorski promet v severozahodnih istrskih mestih skozi zgodovino s posebnim poudarkom na nastanku in razvoju Luke Koper. V: Catalan, T., Zilli, S.: O.T.I.S. Os- servatorio del lavoro transfrontaliero per le aree portuali di Trieste, Monfalcone e Koper/Capo- distria / Č.O.I.S: Čezmejna opazovalnica pri- staniških con Trsta, Tržiča in Kopra, Interreg III A, Italija –Slovenija 2000–2006; 2008, (http:// www2.units.it/~otis/illibro.php.) LITERATURA Bonin, Flavio in Leo Čeh: Slovenci in pomorstvo od najstarejših časov do 20. stoletja. Kultura narod- nostno mešanega ozemlja Slovenske Istre (ur. Duša Krnel-Umek). Ljubljana, 1993, str. 41–82. Cona B Svobodnega tržaškega ozemlja (1947–1954) / Zona B del territorio Libero di Trieste. Koper, Po- krajinski arhiv Koper, 2004. Dimitrijević, Bojan: Bitka za Trst 1945–1954. Za- greb: Hrvatska povijest, 2014. Dopoguerra di confine / Povojni čas ob meji. Catalan, T. et. al. Istituto regionale per la storia del mo- vimento di liberazione nel friuli Venezia Giulia Università di Trieste, Dipartimento di scienze Geografiche e Storiche / Deželni inštitut za zgo- dovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji Julijski krajini, Univerza v Trstu, Oddelek za geografske in zgodovinske vede. Trst, 2007. Dvajset let Splošne plovbe. Posebna številka gospodar- sko družbene revije SLOVENIJA-PARALELE, ur. Vetrovec J. et al., uredniški odbor Emilija Bole et al. Ljubljana, 1974. Franelić, Stanko: Kratak pregled privrednog razvoja Rijeke 1945–1965. Ekonomsko historijski aspekt razvoja. Jadranski zbornik, prilozi za povijest Istre, Rijeke, Hrvatskog Primorja i Gorskog Kotara VI, 1966, str. 97–120. Gestrin, Ferdo: Pregled pomorstva v Slovenskem primorju. Pomorski zbornik povodom 20. godišnjice mornarice i pomorstva Jugoslavije 1942–1962, II, Zagreb, 1962, str. 1489–1513. Goljak, Rado: Projektiranje in graditev koprskega pristanišča. Slovenski pomorski zbornik. Koper, 1962, str. 153–161. Gombač, Boris: Controesodo. Povojne migracije ita- lijanskega prebivalstva v Jugoslavijo (1945–54). Annales, 2, 2001, str. 385–394. Gombač, Jure: Esuli ali optanti? Zgodovinski primer v luči sodobne teorije. Ljubljana, ZRC SAZU, 2005. Gombač, Jure: Izseljevanje iz Kopra in njegove oko- lice po sprejetju londonskega memoranduma. Analiza podatkov odhajajočih skozi prizmo na- rodnosti. Annales, 2, 2001, str. 395–402. Gosar, Anton: Sodobne politično-geografske zna- čilnosti Alpsko Jadranskega prostora brez meja. Acta Histriae 16, 2008, str. 383–392. Gradišnik, Janez in Ernest Kopriva in Vladimir Na- glič: Pomorska slovenščina. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1961. Hočevar, Jože: Prvi primorski partizanski bataljon Si- mona Gregorčiča: primorski partizani 1941–1942. Nova Gorica; Koper: Skupnost borcev 1. primor- skega partizanskega bataljona Simona Gregorči- ča, 2002. Italijanska trgovačka mornarica. Mornarički glasnik, 1936, Godina VI, Komanda mornarice Zemun, str. 387–388. Kalc, Aleksej: Selitvena gibanja ob zahodnih mejah slovenskega etničnega prostora, teme in problemi. Annales 10, 1997, str. 193–214. Klanjšček, Zdravko: Deveti korpus slovenske narodno- osvobodilne vojske 1943–1945. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1999. Kojić, Branko: Propast brodarstva na jedra na istočnom Jadranu. Zagreb: Jadranski institut JAZU, 1968. Korelič, Bruno: Srečanja z Luko: 30 let s pristaniščem in njegovimi ljudmi. Hrvatini, samozaložba, 2010. Koršič, Mirko: 30 let slovenskega pomorstva 1945– 1975. Koper: Lipa, 1975. Kranjc, Marijan F.: Josef ( Jožef ) Ressel, epohalni slo- vensko-češki izumitelj ladijskega vijaka. (http:// freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Josef_Ressel.pdf, 9. 6. 2015). 673 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–6742015 Marinac, Bogdana: Slovenski pomorščaki 1918–1945. Piran, 1996, 2015 (zgibanka in razstava). Marinac, Bogdana: Življenje mornariškega častnika Vladimirja Štolfe v luči njegovih pisem. Kronika 50, 2002, str. 55–80. Marinko, Primož: Analiza prebivalstvenih kazalcev v primeru mestne občine Koper 1981–2002 s posebnim poudarkom na etničnih spremembah. Koper, 2011 (zaključno delo, UP FHŠ, oddelek za geografijo, mentor prof. dr. Anton Gosar). Ogrin, Darko: Primorska v Sloveniji. Zbornik Pri- morske – 50 let (ur. Slobodan Valentinčič), Koper: Primorske novice, 1997, str. 6–9. Pahor Miroslav: Slovenski podoficirski kader v av- strijski vojni mornarici v razdobju od 1883 do 1903. Informator, št. 3, 1978, str. 28–29. Pahor, Miroslav: Kontraadmiral Karel Schaffer iz Sežane. Naša pomorska preteklost. Informator, št. 1, 1977, str. 29–30. Pahor, Miroslav: Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem. Goriški letnik 3, 1976, str. 97–123. Pahor, Miroslav: Senožeče, slovenska pomorska po- stojanka na kopnem. Slovensko morje in zaledje. Koper, 1977, str. 21–79. Pahor, Miroslav: Slovenska pomorska tradicija. Dvajset let Splošne plovbe Piran. Piran, 1974, str. 87–96. Pahor, Miroslav: Slovenski dijaki in študentje na po- morskih šolah (1754–1941). 10 let Višje pomorske šole Piran. Portorož, 1970, str. 44. Pahor, Miroslav: Slovenski inženirji in tehniki v tr- žaškem arsenalu (1863–1913). Naša pomorska preteklost. Informator, št. 3, 1968, str. 16–18. Pahor, Miroslav: Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom. Poseban otisak iz Acta historico–oeconomica Iugoslaviae V, 1978, str. 133–147. Pahor, Miroslav: Sto let slovenskega ladjarstva 1841– 1941. Piran: Splošna plovba, 1969. Pahor, Špela: Srečanja v Piranu 2: Življenjske pripo- vedi prebivalcev Pirana (zbrala in uredila Špela Pahor). Piran: Mediteranum, 2011. Panjek, Aleksander: Dezintegracija med Trstom in Koprom: o razdruževanju gospodarskega prosto- ra v Svobodnem tržaškem ozemlju. Catalan, T. et al.: Povojni čas ob meji. Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel friuli Ve- nezia Giulia Università di Trieste, Dipartimento di scienze Geografiche e Storiche / Deželni in- štitut za zgodovino osvobodilnega gibanja v Fur- laniji Julijski krajini, Univerza v Trstu, Oddelek za geografske in zgodovinske vede. Trst, 2007, str. 443–465. Panjek, Aleksander: Tržaška obnova. Ekonomske in migracijske politike na Svobodnem tržaškem ozemlju. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2011. Panjek, Giovanni in Roberto Finzi (ur.): Storia econo- mica e sociale di Trieste. La città dei gruppi. Trieste: LINT, 2001. Perovšek, Franc: Moja resnica. Spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljub- ljani. Ljubljana: Društvo piscev NOB Slovenije, 1995. Pesmi o morju (ur. Stane Suhadolnik). Koper: Primor- ska založba Lipa, 1955. Petrinja, Danilo – Primož: Gradnja Luke Koper in že- lezniške proge Koper Prešnica. Koper: Luka Koper, 1999. Petrinja, Danilo – Primož: Primorska 1945–1955. Koper, 2001. Pirjevec, Jože: Trst je naš! Boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana: Nova revija, 2008. Presl, Igor: Ressel in pomorstvo. Piran: Pomorski mu- zej »Sergej Mašera« Piran, 1991. Primorje: Zbornik 15. zborovanja slovenskih geografov. Portorož: Zveza geografskih društev Slovenije, 1990. Prinčič, Jože: Primorsko gospodarstvo v času voja- ških zasedbenih con (1945–1954). Prispevki za novejšo zgodovino XLVIII, 2008, str. 147–160. Terčon, Nadja: Kalister, Gorupi in pomorstvo. Kro- nika (Rodbini Kalister in Gorup), 58, 2010, str. 87–110. Terčon, Nadja: Josip Gorup plemeniti Slavinjski. Tvorci slovenske pomorske identitete (ur. Pavlina Bobič). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 49–63. Terčon, Nadja: Kozala – govorica obrobij preteklosti: reško gradivo v Pomorskem muzeju Sergej Maše- ra Piran. Izvestja Pomorskega muzeja Piran, 2009, str. 15–45. Terčon, Nadja: Miroslav Pahor. Tvorci slovenske po- morske identitete (ur. Pavlina Bobič). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 173–187. Terčon, Nadja: Pomorski promet. Zbornik Primorske – 50 let (ur. Slobodan Valentinčič). Koper: Pri- morske novice, 1997, str. 185–187. Terčon, Nadja: Srednja pomorska šola Portorož je praznovala 50-letnico svojega delovanja. Primor- ska srečanja, 22, št. 201, str. 69–70. Terčon, Nadja: Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958 (doktorska disertacija, Koper, 2014, tipkopis, v tisku). Terčon, Nadja: Z barko v Trst. Pomorstvo v Piranu, Izoli in Kopru ter gospodarska vloga severozahodne Istre v odnosu do Trsta. Koper: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in Založba Annales, 2004. Terčon, Nadja: Za kanček morja: pogovor o odnosu Slovencev do morja skozi preteklost. Izvestja Po- morskega muzeja Piran, 2, 2010, str. 169–188. Tomšič, Janez: Narodnoosvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki. Ljubljana: Partizanska knji- ga, 1974. Tradicija dveh skupnosti v Tržaškem zalivu = Tradizi- oni di due comunità nel golfo di Trieste: Dejavnosti 674 nadja terčon: »po srcu so ostali kraševci«, 645–674 2015 skozi stoletja povezane z morjem = Attivita attaver- so i secoli legate al mare : Terra d‘amar (ur. Bruno Volpi Lisjak). Trst-Trieste, 2007. Trobič, Miran: Furmani skozi Postojnska vrata do morja in naprej. Logatec: Občina Logatec, 2003. Troha, Nevenka: Komu Trst: Slovenci in Italijani med dvema državama. Ljubljana: Modrijan, 1999. Troha, Nevenka: Odnosi ljudi in političnih strank do zavezniških vojaških uprav v conah A in B Julijske krajine (1945–1947). Annales 8, 1996, str. 157–166. Troha, Nevenka: STO – Svobodno tržaško ozemlje (1947–1954). Zbornik Primorske – 50 let (ur. Slo- bodan Valentinčič). Koper: Primorske novice, 1997, str. 56–59. Troha, Nevenka: Ukrepi jugoslovanskih oblasti v co- nah B Julijske krajine in Svobodnega tržaškega ozemlja in Italijani na Koprskem. Annales 10, 2000, str. 203–216. Verginella, Marta: Istrsko podeželje v vrtincu revo- lucije. Acta Histriae VI, Prispevki z mednarodne konference Pariška mirovna pogodba, nova Ju- goslovansko-italijanska meja in priključitev Pri- morske k Sloveniji. Koper: Znanstveno-razisko- valno središče republike Slovenije Koper, 1998, str. 203–214. Volpi Lisjak, Bruno: Tržaško morje: kraška obala, me- sto in vasi: prezrti del zgodovine Slovencev. Koper: Libris, 2010. S U M M A R Y »The Karst dwelled forever in their hearts« The Karst, its people and the sea The paper presents the inhabitants of the Karst Plateau and wider karst area, as well as the descen- dants of emigrants from the Karst, who had close ties to the sea. In light of maritime history and relations between coastal towns and hinterland, the paper aims to present different maritime activities (port ope- rations, transport, shipping, shipbuilding, the navy, merchant navy, maritime education, etc.), as well as some individuals who have, each in their own way, left a lasting imprint on Slovenian maritime history. They sustained their families and connected coastal areas with continental hinterland, either on an occa- sional or daily basis, by journeying between the Karst landscape and coastal towns, particularly Trieste and Rijeka, and serving in maritime industries. Others permanently emigrated from their native villages to coastal towns or by finding employment aboard mer- chant or navy ships as well as in maritime institutions abroad. Wherever they settled or travelled, emigrants always took a piece of the Karst and characteristic of karst landscapes with them. Karst natives and their children can be found in all coastal towns and in a broad range of connections with the sea. The time of their immigration to the coast varies and dates at least back to the 18th cen- tury, when Trieste and Rijeka also started to absorb newcomers from the immediate hinterland. They are identified as cart-drivers who delivered goods to ships, as traders, ship-chandlers, shipbuilders and port workers, shippers, sailors, navy officers, pupils and students of maritime schools, as well as navy commissioned officers and ship captains, researchers of maritime history, and artists who used different techniques to depict the sea and maritime themes. Although, despite its geographic proximity to the coastline, the Karst appears separated from the sea, it only takes a glance into the past to see that just the opposite is true. Primary focus is therefore on the postwar peri- od, during which the economic, political and social changes which took place in the present-day Slo- venian coast pushed the majority of autochthonous population from urban and partly from rural areas to emigrate to Italy. This altered the ethnic composi- tion of the entire region. The annexation to Slovenia/ Yugoslavia in 1954 provided Koper and other coastal towns with an opportunity to pursue an organised and accelerated economic and social development. The London Memorandum caused migration waves in different directions. The vacuum in three coastal towns produced by the emigration of the majority population to Italy was quickly filled by settlers from the Julian March (Zone B) and the Free Territory of Trieste (Zone A).They began to seek employment in industrial plants on the coast and also made well in the maritime industry. Yugoslav authorities as well as political and economic forces strove to transform Koper into a major economic centre to compete with Trieste. Due to the then living conditions and despite the unplanned yet expected demographic policy, the coastal area also received a major influx of settlers from the nearby Karst. Finally, the paper briefly presents those Karst na- tives who had ties with the Rijeka maritime sector and who have, each in their own field (history, art, socio-political life, journalism, media, etc.), made sure that the ties between the sea on the one hand and the Karst and its people on the other will never sink into oblivion.