vrrv OB I HUB lil d H/.V.t til'.1 V.w.' IV/. iW.. Ši.V •’ MENTOR UST ZH SREDNIEI ŠOLSKO DIJAŠTVO Št. 11.::: Letnik n. : s::: Urejuje dr. Anton Breznik : Za leto 1909/1910 Ufe »Mentor« « 1909/1910 * II. letnik « Zvezek 11 Vsebina. Študent naj bo . . . (F. S. Finžgar.) (Dalje.).........241 P. Pavel KHžkovsk£. (V. HyMšek.) (Dalje.)..............246 O francoski revoluciji. (Josip Logar.) (Dalje.J .... 150 Nedeljsko jutro v naravi. (Prof. Fr. Pengov.) (Dalje.) . 255 Navod za šahovo igro. (A. Uršič.) (Dalje.).............258 Drobiž: Listnica uredništva. — O kitajskih novcih. — Zadnje ure. — Parlament in sodišča v francoski revoluciji. — Mojstrsko delo. Solze kesanja. — Nekaj o bogastvu. — Slavnoznani Carnot. — Znani Arhimedov stavek. — Nekaj o zrakoplovstvu.............................261 ^ Lepa priložnostna darila. Dobro in poceni se kupi Ir pri meni, kar jr obče mano. — Ure budilke od 9 K naprej; nlkrl-K 4‘fiO napr«); »rebrne cll.-rrm. urr od 7 K naprej; srrhrnr anlter-rem. urr itnl prstan od 11 K napre); briljantni pr«!»n od 5)0 K naprej. — Lep* r ravem srebru po znlianlh cenah. Naroinjte novi črnik • koledarjem tudi po poiti zaitonj. — Sin^erjevi Hvalni »troji od 00 K naprej, tudi za pletenje (pmik lne/plafen). Fr. Čuden, trgovec in urar v Ljubljani. naste lepe anker «re od od 10 K naprej; diamantni novosti v kina- ln pravem i Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike štiri krone na leto. Tlak „Katolltke Tiskarne11 v Ljubljani. List za srednješolsko dijaštvo. Letnik II. F.S. Finžgar: Študent naj bo ... (Dalje.) Povračilni dan. Ko sta se vrnila Pepi in Francelj z Golovca, sta vpričo Regine trdovratno molčala o tem, kar se je zgodilo. Šele po večerji, ko je prišel Jaka dobro vesel z izprehoda, sta mu skrivnostno zaupala dogodek ob Rakovniškem bajarju. »Ardičina,« sc je smejal Jaka in se veselo jezil. »Te je, aha? Da bi ga tristo, baraba potepenska!« »Vrnemo jim! Jaka, boš pomagal?« »Ardičina, pomagal? Ali ne vesta, kaj so barabe? To je veriga, dolga veriga od konca do konca mesta in še počez. Če prvi ud zamaješ, se ti zganejo vsi.— do zadnjega. Ko bi opravili samo s tremi, bi jih, ardičina; ampak sto si jih nakopljemo potem na glavo. Kakor zmaj so. Eno glavo odsekaš, iz krvi jih pa zraste sedem. So pravili pri nas stari ljudje.« »Jaka, ti si bojazljivec,« jo pogumno zabavljal Pepi, kateremu so oči kar žarele. »Francelj, nič se ne bojva! Palico kupim, s svincem okovano! Pa šestošolce naprosim; ne veš, Zavrtnik Urban s prejšnjega stanovanja jih je sam do devet nagnal. Letos pojde k mornarici.« »Aha, devet nagnal, devet, pa tako, da jih je za seboj podil, ardičina, kaj boš lagal?« »Ne lažem! Saj sem videl! V Zeleni jami, na Gradu, na Golovcu — aj — cele vojsko so bilo!« »Celo vojske,« jo povzel Francelj in se domislil indijanaric. Po mozgu mu je gomazelo. lla »Daj, Pepi, naprosi ga!« »Jutri mu povem, in v nedeljo greva zopet lovit kozakov. Za-vrtnik pride in še druge privede seboj! Jaka, boš videl, kaj so šesto-šolei!« »Nisem za pretep. To reč pa vendarle pridem pogledat!« »Le pridi, in boš videl, kar še nisi videl.. .« Živahni Pepi se je čudovito razvnel. Planil je od mize in telovadil z naglimi kretnjami opisavajoč bojne prizore med študenti in postopači, kakor so cveteli posebno v oni dobi. Brez ministrskih odlokov je tedaj študent skrbel sam za svoj šport. Kakor poletni dan, nasičen kipeče vročine, nagromadi oblakov, prekriža s strelo nebo in zemljo ter pretrese vzduh z gromom, tako je zahtevala še po sveži in zdravi grudi dišeča kri dijaška naravnega viteštva in si — nevojena — sama iskala rak, po katerih naj splove prikipe-vajoča pena mladosti. Kakor podedovan greh — kmetiškega plemstva, so prinesli ljudski otroci seboj vojevanje. Zažarel je tedaj ponos svobodnega kmeta. Krasni suknjič ni bil več v zasmeh študentu in snovale so se demokratične lige višjegimnazijcev, katerih simbol ni bila gosposka dolga suknja, ampak kamižola, njih govorica — dijalekt, priimek — hišno domače ime. V koliko bo kulturni regi-strator te razmere grajal, v koliko hvalil, se ne ve. Toda eno dejstvo tiste dobe stoji trdno. Dejstvo je pa to-le: Noben petošolcc ni tedaj bil še blaziran in noben abiturijent se ni podpisaval na intimna pisma z moderno šifro: Jaka Življenjasit! Ko so nakovali dovolj načrtov in je prišel domov še Julijo, so polegli. Ni bila navada, da bi se deček, kakor je bil Francelj, dolgo obračal po postelji in čakal spanca. Toda to pot ni zaspal. Ko ga je objela tema, ko so njegovi tovariši enakomerno dihajoč že zdavna pospali, se njegove trepalnice niso utrudile in za-klopile. Iz teme so se rodili divji prizori prečitanih indijanaric; gazil je po stepah, prerival se skozi pragozde, kjer so z dreves segale po njem ogromne kače. Njegova domišljija sc je razburjala, slišal je udarce srca in vedno živahnejši ples slikovitih prizorov se je porajal v njegovi duši. Sredi pragozdov se je zasvetilo temno oko lUikovniškega ba-jarja. S Pepijem sta lovila. V zasedi so ležali šestošolci. Iz gozda so so navalili potepuhi nad Franceljna; [indijanski klic — loza je oživela ... Toda v tem trenotku, ko je z vso živahnostjo govorila domišljija o boju — o zmagi, se je dotaknil njegovega posluha proseči glas: »Francelj!« Zaokrenil je na vzglavju glavo in prisluškal na obe ušesi. »Francelj!« je šepetajoče zaslišal drugič. »Morda Pepi sanjat« Francelj se je dvignil v postelji in sede prisluškal. Toda Pepi je poleg njegove postelje tako mirno sopel, da ni bilo misliti, kot bi on zaklical. Francelj se je prestrašil in se zakril čez glavo. Domislil se je, da je legel brez križa, brez molitve. Pričel je: Bog in sveti božji križ, sladko ime Jezus in Marija ... očenaš ... Pa je tedaj zaslišal še tretjič glas: Francelj. Takrat ga je pa natanko spoznal. To je bila mati. Zdelo se mu je, da se je sklonila do njegovih lic nad posteljo, kakor večkrat doma. Ali to pot se ni smejalo njeno oko. Nič solnca ni bilo v njem, nič radostnega upanja. Trpljenje in žalost, ki je govorilo: Sin, zakaj si nama to žalost storil? Francelj se je zdramil, spoznanje je rodilo grenek sad. Obljube, sklepi, resna očetova beseda — strah pred koncem leta — vse je stopilo predenj, kakor zbor sodnikov. In pred tem zborom je obstal on nem, brez zagovora, sojen in obsojen naenkrat. Ubogi študent je preudarjal, če ni rešitve. Kakor mračen gozd brez steze in poti so stali pred njim predmeti. Celo drugo polletje — brez koraka naprej. Zaigračkano, zapravljeno vse! Takrat se je domislil svojega soseda Slamnikovega Franceta. Tudi ta je študiral — pa ni mogel naprej. Toda on je delal nočindan, da bi se dokopal kvišku. In ko je obtičal, mu ni očitala vest ničesar. Z jasnim licem je stopil pred očeta in povedal: »Nisem za šolo, oče!« Ali Francelj? Njegova vest je govorila drugačo ... Zjutraj je vstal prvi in segel takoj po knjigi. Krčevito se je mučil, da bi izvršil latinsko nalogo; toda sama — tema in praznota. Kakor potapljajoča ladjica je bil sredi vode brez vesla, brez krmila. Ko se je probudil Pepi in ga zagledal ob preparaciji, se mu je zasmejal. Francelj ga je pogledal z velikimi očmi. »Počemu se le ubijaš, ko imaš dvojko pribito, da je ne izruje nobena sila! Jaz ne pogledam nobene knjigo več!« »Ti? Ko ste bogati, pri nas je pa revščina!« »Kaj tisto?« »Saj ti ne razumeš in no veš,« je zavzdihnil Francelj in obupan odložil pero ter gledal topo v knjigo. »Francelj, danes grem po Zavrtnikal Boš videl! No veš, kako je močan. Tepeni bodo, tako tepeni, da se jim še ne sanja ne. Dobro da imam So nekaj denarja. Cigaret mu kupim. Zavrtnik strašno kadi. Pravi, da vsi mornarji kade. On bo tudi mornar. Zato mora kaditi.« Tako je razlagal Pepi, ko se je oblačil. Francelj je polagoma zaprl knjigo. Ko sta šla v šolo, se ga je že polastila prejšnja lahkomiselnost, materni glas je izzvenel, in sin se je obrnil hitro na pot, po kateri jo hodil doslej ... Proti večeru je prišel Pepi in hrupno sporočil: »Francelj, Zavetnik pride, in še drugi z njim! Halo, Francelj, v hoj!« Od veselja in navdušenja jo vrgol klobuk ob tla. 1 la* »Pa še nekaj. Srečal sem ga, veš tistega, ki te je napal. Pokazal sem mu palico in zagrozil: Pa pridi v nedeljo zopet, če si upaš! Gotovo pride in še druge pripelje!« Teden je potekal — čakanja poln. Tako sta se razburjala, da nista šolskili knjig celo nič odprla in vsak par dvojk sprejela tako hladnokrvno, kakor napolitanski osli debele batine trdosrčnih voznikov. V nedeljo nista mogla dočakati kosila. Regina je bila precej slabe volje, ko je delila juho. »To pa vama povem, danes gresta oba h krščanskemu nauku. Pretekli nedelji sta bila brez njega. To ne gre! K frančiškanom pojdemo vsi skupaj.« Dijakoma je odrvenela roka in nista spravila juhe do ust. Tako sta se prestrašila. Francelj je preko krožnika pogledal Pepija in ga podžigal: Pomagaj, reši naju! Pepi je namrgodnil lice kot pravi crkljivček. »Gospa,« je njergal, »jaz že no morem iti danes v cerkev. V ponedeljek imamo botaniko, in meni je naročeno, da prinesem z Golovca cvetlice. Šele ta teden so vzcvetele tiste!« »Pa naj jih drugi prineso! Zakaj prav ti V« »No, dobro, ostanem doma in dobim še v botaniki dvojko, če hočete.« »In jaz pa v hroščih! Pepi, jaz grem s teboj! Par kozakov moram ujeti in enega tesarja.« »Tiho,« so je razhudila Regina. Pa niso nič govorili pri obedu. »Da mi ne gresta!« jo zažugala po kosilu gospodinja in legla k počitku. Dijaka sta pa zataknila klobuke pod suknjiče in se izmuznila na dvorišče — od tam pa — neopažena na Golovec. Zavrtnik je bil možbesoda. Zgodilo so je natanko po načrtu, o katerem je sanjal Francelj, kakor ga je razlagal Popi: Klativi* tezi so doživeli poraz, da je celo Jaka zvečer udaril ob mizo in hvalil zaveznika: »Ardičina, junak jo Zavrtnik; vesel ga bo cesar, tako gotovo, kakor jaz nisom za to reč.« Ker sta dijaka utekla Regini, jo bila jezna, da teden dni ni izpregovorila besedice. Toda malopridnika si nista vsled njeno jezo gronila življenja. Vsak večer so z Jakom nanovo preudarjali zmago tisto nedelje in uživali sadove povračilnega dneva ... Na dnu. Čimbolj se je bližal konec šolskega leta, s tem večjo, nerazumljivo vzgojovalno trdovratnostjo je gospodinja molčala in so čedalje manj brigala za mlada dijaka. Zato sta brez nadzorstva, brez vodstva živela — prava kozlička brez pastirja. Čo so jo lo dala iz* takniti porednost, pogodil jo je navihanec Pepi, ki je imel za vse zvestega zaveznika Francelj na. Ta je pa v šoli dobil še par drugih tovarišev, katere je čakala taista usoda propada kakor njega. Profesorji so vso to družbo črtali izmed živih in se niso brigali zanje. Zadnji dan pred konferenco so redno izvršili svojo dolžnost. Par minut, preden je zapel ,zvon sile’, se je oglasil profesor Fran in poklical po vrsti čvetorice v zadnji klopi. »Sedaj pa ,nemi zemljevidi’!« Tako se je šalil. »Torej: Vihar! Povejte ...« Vihar je vstal in odgovoril, preden je bilo vprašanje izrečeno: »Še ne znam!« »Sedite!« »Frančišek N., povejte vi ...« »Prosim, sc še nisem naučil.« V dveh minutah so bili izprašani. Razred se je smejal, profesor Fran pa razsrdil: »Ostanete torej trdovratno ,nemi zemljevidi’! Domovina bo lahko nekoč ponosna na tako vrle sinove!« Ko je zunaj sijalo solnce čedalje bolj vroče, ko je že vse dehtelo in zorelo v veselem poletju, se je Francelj brezmejno dolgočasil v šoli. Zato je presodil to-le misel: kaj mi koristi, če sedim v šoli V* Če padem — in to je resnica — je popolnoma vseeno, ako padem vtopljenec na dno — ali če ostanem pod vodo blizu vrha. Zato je sklenil, da vsaj nekaj koristi še otme zase. Ker so duševne dobrine izključene, se je oprijel zmotnih in sklenil, da poveča trgovino s hrošči. Ker se je semester bližal koncu, so se drugi dijaki učili, da bi popravili, izboljšali ali se morda še oteli. Zato ni nihče kaj prida utegnil, da bi iztikal za hrošči in metulji. Toda — brez zbirke pri profesorju Alfonzu ni bilo milosti. Francelj je izrabil to okoliščino in kot moder trgovec poskočil v tej krizi s cenami. Zakaj tudi branjevke za vodo so s črešnjami bile jako skope pri meri in vagi. Ali za tako razširjeno trgovino je bilo treba več časa za lov. Francelj ni premišljal dolgo. »Kaj bi hodil v šolo ? Kdo se briga zame?« Tako je razsodil in jo ubral zjutraj namesto v gimnazijo v Cesarski graben nad topolove kozličke. Lovski blagor ga je spremljal, in popoldne je prodal za lepo vsoto krasnih eksemplarov. Za opravičenje je prinesel razredniku listek, napisan in podpisan od Pepija. Razrednik Valentin ni več dvignil oči proti njemu. Stran se jo obrnil in segel po opravičbi z roko preko katedra. Kdo bi so Ukvarjal z izgubljenim sinom! Franceljnu se ni vzbudila vest — zakaj tičal je že na dnu. (Konec.) -(TT-regcroi— \ V. Hybiišek: P. Pavel Križkovsky. (Dalje.) Po priporočilu profesorjev-avguštincev je bil Križkovskv sprejet v samostan očetov avguštincev na Starem Brnu. V jeseni 1.1845. je postal novic in dobil samostansko ime Pavel; eno leto pozneje je naredil obljube in začel študirati bogoslovje v Brnu. V bogoslovju se je KHžkovsky zelo spremenil. V noviciatu se ni še jasno zavedal svojega slovanskega rodu; podpisaval se ni niti pravilno češko in svojim najbližjim sorodnikom je pisal pisma v nemščini. Srce njegovo je bilo le za Haydna, ;IIiindla, Glucka, Beethovna — to so bili njegovi ideali. Šele vsled občevanja z Wur-mom (poznejšim vikarjem v Olomucu in državnim poslancem) in drugimi bogoslovci, sc je vzbudila v njem narodna zavest. V semenišču je tudi spoznal Sušila, profesorja bogoslovja, ki je že takrat pridno nabiral in v letih 1885. in 1840. izdal veliko moravskih narodnih pesmi. In ravno Sušil je bil, ki je KHžkov-skemu pokazal pot k narodni glasbi. Pod njegovim vplivom je jel KHžkovsky temeljito proučevati narodne pesmi in je skladal moške zbore za bogoslovce, ki so, zvesti stari tradiciji, pridno gojili godbo in petje. Prvi zbor, ki ga je KHžkovsky zložil, je bila »Utonuld« (Utopljenka), zbor, ki je tudi Slovencem dobro znan. Druge skladbe iz tega časa, niso bile natisnjeno in so se ohranile le v prepisih ali so sc popolnoma izgubile. Že 1. 1848. je bil KHžkovsky imenovan za dirigenta v samostanski in obenem župnijski cerkvi na Starem Brnu. S to službo so mu njegovi predstojniki zaupali tudi nadzorstvo nad fundatisti. Pod vodstvom KHžkovskega je kmalu postala cerkev očetov avguštincev središče izbornih pevskih moči, ki so se z veseljem dale voditi njegovi glasbeniški spretnosti. Smer takratne cerkvene glasbe ni vselej odgovarjala cerkvenim predpisom, in pogostoma so se proizvajale skladbe prav malo vrednosti; a KHžkovskv se je pogumno lotil boljših in težjih, da, celo na Beethovna, Mozarta, llaydna in Cherubinija si je upal in njihove skladbe z največjo skrbjo pripravljal in proizvajal. Delovanje KHžkovskega v tej dobi lahko zasledujemo v mnogoterih smereh. Ko je KHžkovsky razširil svoje glasbeno znanje s temeljitim proučevanjem vseh starih in novejših skladateljev, in ko se je po navodilu Sušilovem popolnoma vtopil v duha čisto narodne glasbe, je začel skladati samostojne moške zbore. Prvi sad tega njegovega prizadevanja je bil, kakor smo že omenili, moški zbor »UtonulA«- V tem času je bilo že dovolj skladateljev, ki so komponirali na češko besedilo, toda njihova glasba ni zrastla na domačih tleh. Zato ni čuda, da je bil že prvi zbor Kfižkovskega »Utonula« v Pragi in drugod z velikim navdušenjem sprejet, četudi občinstvo še ni umelo njegove notranje vrednosti. Ko je pa skladatelj sam 1. 1861. v Pragi z navzočimi pevskimi društvi svoj zbor v skoraj dve uri trajajoči skušnji naučil in ga na koncertu osebno dirigiral, je občinstvo spoznalo, iz katerega vira mora zajemati čista češka glasba. »Šele ko sem slišal zbore Kfižkovskega, sem spoznal, kaj je češka glasba,« pravi odkritosrčno mojster Smetana. »In ko bi razen »Utopljenke« nobenega drugega zbora ne bil zložil, bi bil zaslužil ne le hvaležnost naroda, marveč tudi čast, da se šteje med prve češke skladatelje.« Laskava kritika je KHžkovskega spodbodla k nadaljnemu delovanju. »Utopljenki« je sledila »Divča« (v moravskem narečju »deklica«), zbor poln nežnosti in prekrasne harmonizacije, ki je dosegel najlepših uspehov. Tretja njegova skladba »Dar za ldsku« (darilo za ljubezen) je mojstrsko delo, ki ga je mogoče proizvajati le večjim, dobro izšolanim zborom. »Ko so ta zbor,« pravi očividec, »prvič peli v javnosti pod vodstvom skladatelja češki in nemški dijaki na gimnaziji v Brnu, ki je bila takrat še popolnoma nemška, so ga morali na željo nemških gostov ponoviti. Taka čast ni takrat doletela niti nemške skladbe.« Težko je določiti, kateri izmed zborov Kfižkovskega je najlepši. Razen omenjenih je KHžkovsky zložil še sledeče zbore: »1'rosba odveden6ho«, »Zaloba«, »Zatoč se« za zbor in kvartet na besedilo narodnih pesmi; dalje »Zahrada Boži«, »Modlitba sv. Cirila« in zbore sc'* spremljevanjem glasovira: »Pastyf a poutnici« in kantato Cirilo-Metodejsko: »HvSzdy dve z vychodu« (Zvezdi dve z vzhoda) s6 spremljevanjem orkestra. Svoje skladbe je KHžkovsTejf navadno poklanjal pevskim društvom. Nekaj jih je bilo natisnjenih — takrat seveda pri nemških založnikih — večinoma pa so jih prepisovali iz rokopisov. Tako se je mnogo skladb popolnoma izgubilo, druge počivajo pri zasebnikih, in nekaterih sploh ni mogoče dobiti. Zasluge KHžkovskega kot skladatelja so bile v poklicanih krogih vsestransko pripoznane. V dokaz temu navajamo besede, ki jih jo o pomenu KHžkovskega za narodno glasbo napisal Brandl: »Četudi je KHžkovskv priproste pesmi obdal z bliskom umetnosti, vendar odseva iz njegovih skladb čisto slovanski značaj; ker je dobro poznal duha, ki je te pesmi ustvaril, jih je uredil po Pravilih umetnosti in je s tem položil temelj umetni narodni glasbi. To je veliki in med nami žal premalo uvaževani dobiček za razvoj naroda, ako se izobraženci iz takoimenovane boljše družbo vračajo k virom čistega narodnega življenja, kajti ta povratek pomeni vrnitev k naravnejšim in torej tudi zdravejšim razmeram. Kot dirigent je bil KHžkovsky ves čas do 1. 1872. neumorno delaven na koru samostanske cerkve. Tu so se proizvajala, kakor smo že zgoraj omenili, največja dela slavnih skladateljev, kakor n. pr. Beethovnova C maša, Requiem Mozartov in Cherubinijev, in sicer z najboljšim uspehom. KHžkovsky je znal zbrati na svojem koru najboljše pevce in godce, ki so si šteli v čast, da morejo sodelovati pod njegovim vodstvom, in zato so tudi pridno hodili k skušnjam. Tu se je zbirala elita vsega glasbenega sveta v Brnu in se je z veseljem pokoravala strogi njegovi disciplini. Dečke štipendiste je KHžkovsky jako vestno vzgojeval in je za nje skrbel kot oče. Sam jih je podučeval v godbi in petju. Iz njegove šole so izešli imenitni možje, ki so s ponosom naglašali, da so učenci KHžkovskega. Proti koncu šestdesetih let (1858.—GO.) začel je KHžkovsky delovati na polju reforme cerkvene glasbe. Gibanje, ki se je v tem času glede reforme cprkvene glasbe začelo, ni šlo mimo njega brez posledic. Četudi sc je moral boriti z mnogimi in velikimi zaprekami, se vendar ni dal zbegati. In kmalu je zaslovel kor pri sv. Tomažu kot prvi kor reformirane cerkvene glasbe na Moravskem in morda v Avstriji sploh. To težavno delo je seveda zahtevalo celega moža, kajti moral je ne le vse cerkvene skladbe za svoj zbor prirejati, ampak vse tudi sam prepisavati. Poleg vsega tega je KHžkovsky 1. 1868. še zbolel. S tem se da pojasniti, zakaj ni nekaj let nič novega komponiral. Omenili smo že poprej, da so je KHžkovsky odlikoval tudi kot izvršujoči umetnik. Priljubljeni njegov inštrument je bil razen orgel in klavirja, — viola. Da je bil izboren organist, tega ni treba posebej povdarjati; orgle je mojstersko obvladal in se je brez skrbi kosal z najboljšimi umetniki svoje dobe. Bavno tako sc je KHžkovsky odlikoval v kvartetu na lok, ki je bil sestavljen tako-le: Karol Branil, stavbeni uradnik, prve gosli, Fr. Pejša, nmgistratni tajnik, druge gosli, P. Kiižkovsky violo in K. Bfezina, knjigovodja, violoncello. Javno delovanje te četvorke spada v dobo od 1. 1851.—1857. Takrat splošno znani prijatelj glasbo in mecen glasbenikov, Mihael grof Bukuvka, jo bil pro-tektor tega kvarteta, ki jo nastopal najprej le zasebno v salonu grofa, pozneje pa tudi javno za povabljeno goste. Izbrano občinstvo je v vodno večjem številu obiskovalo te produkcije, tako da nazadnje niti prostori, ki jih je dal 1. 1852. grof Sylva Tarouca na razpolago, niso zadostovali. Zato se jo kvartet 1. 1854. preselil v dvorano zavoda za slepce; ko se jo pa pokazalo, da jc tudi ta lokal premajhen za toliko občinstva, so se vršili koncerti od 1. 1856. dalje v velikanski redutni dvorani. Na vsporedu koncertov so bile izključno le klasične skladbe Haydnove, Mozartove, Beethovnovo in Mendelssolmove. Razen teh so bili tudi zastopani: Cherubini, Rob. Schumann, Spohr in dr. Žalibog je ta sicer diletantski, vendar pa umetniški kvartet razpadel, ko je bil Pejša prestavljen kot magistratni svetnik 1. 1857. v Olomuc. Iz navedenih podatkov je razvidno, da je moral imeti kvartet gotovo izborne moči. In duša njegova je bil zopet 1\ Pavel. V njegovi celici so se navadno učili, on sam pa ni le izvrstno igral violo, marveč je s svojim bogatim znanjem na polju glasbe in pravim umevanjem vsake skladbe pripomogel, da se je kvartet sam tako visoko povzpel. Lahko bi navedli celo množico najlaskavejših ocen tedanjih kritikov; pa zadostuje naj sodba umetnika, katerega avtoriteta je splošno priznana. Ta kritik je bil Vienxtemps, svetovnoznani fran-cozki virtuoz na gosli, ki je ravno takrat v Brnu koncentriral. Vienx-temps, povabljen od grofa Bukuvkega, naj bi z umetniki kvarteta igral kaj iz IIaydna, ni hotel želji grofa ustreči. Slednjič so ga vendarle pregovorili, da je vzel svoje gosli v roko in začel igrati. Ko so preigrali prvi odstavek, obrnil se jo Vienxtemps k svojim so-igravcem in v slabi nemščini je rekel: »Gospodje,kar naprej igrajmo!« in je v resnici igral potem ves večer. Kakor na cerkvenem koru, tako se je odlikoval tudi v koncertni dvorani. Pod njegovim vodstvom so se proizvajale v Brnu velike simfonične skladbe in oratoriji, kakor »Antigona«, »Stvarjenje«, »Letni časi« in mnogo drugih. Ime KHžkovskega je bilo porok za popoln uspeh koncertov, ki jih je prirejal grof Bukuvka v redutni dvorani. V dokaz njegovega umetniškega delovanja na tem polju naj navedemo besedo strogega glasbenega kritika tega časa, ki piše: »Da so glasbene prireditve v Brnu dosegle tak višek, jo samo zasluga KHžkovskega. On je edini, kateremu je ves glasbeno izobraženi svet v Brnu iz cele duše udan, in pod katerega vodstvom si vsakdo želi nastopati. S krepko roko vodi skušnje in produkcije, in ker popolnoma razume skladbo, ki se proizvajajo, zna tudi naučiti in dirigirati skladbe velikih mojstrov tako, da jih razume ne le strokovnjak, ampak tudi lajik.« K sklepu naj še omenimo, da je bil KHžkovsky eden izmed ustanoviteljev glasbenega društva v Brnu (Musikverein), ki je bilo ustanovljeno 1. 1800. Največjo zaslugo za narod pa si je pridobil s tem, da je položil temelj češki glasbi v Brnu. S pomočjo svojih prijateljev je namreč ustanovil pevsko društvo »Besedo«, kateremu je dalj časa stal na čelu. lih Značilno za takratne razmere v Brnu je, da je bilo društvo dovoljeno samo s tem pogojem, ako se bodo pri javnih koncertih pele tudi nemške skladbe poleg slovanskih. KHžkovsky je zbral vse češke pevce v »Besedi« in njegovo slavno ime je bilo najboljši porok, da se bo društvo uspešno razvijalo in rastlo. V »Besedi« se je zopet pokazal ne le kot izboren učitelj, marveč tudi kot izvrsten dirigent; saj je vodil svoj mnogoštevilni zbor s tako preciznostjo, da so bili koncerti prirejeni v takrat največji dvorani v Brnu (v Zužank&cli) obiskovani od vseli, ki so se le količkaj zanimali za glasbo, brez razlike narodnosti. «r= ■■■■ ==£ Josip Logar: O francoski revoluciji. (Daljo.) Gniloba se je širila od zgoraj navzdol. Od Ludovika XIV. sem je postal kraljevi dvor nekako središče izobraženih, plemenitih krogov, a tudi središče lahkoživega, skvarjenega, versko in nravno propalega življenja. Zadnji kralj pred revolucijo, Ludovik XVI.,tvori vendar izjemo; a njegovo sveto življenje ni moglo več popraviti, kar so zagrešili njegovi predniki. Dvor je dajal zgled — drugi so ga posnemali. Plemiči, bogati, izobraženi krogi so v manjšem obsegu — po svojih salonih — širili dalje istega duha, ki je preveval kraljevi dvor in ves Pariz. Razvilo se je tako imenovano salonsko življenje, ki je ljudstvo prav po načrtu zastrupljalo. In ko bi bila imela tedaj katoliška cerkev na Francoskem dovolj vnetih, sposobnih mož, ki bi se bili modro, odločno in pogumno ustavili začenjajočemu se viharju! A v narodnem zboru je bil samo eden pravi duhovnik — duhoviti abbd Maury, ki se je upal povzdigniti neustrašeno svoj glas za pravice cerkve. In vendar je bilo voljenih 20H župnikov v zbor! Še huje je bilo, da so ti gospodje pristopili kmalu nato k tretjemu stanu. Misleči zaslodovavec takih pojavov mora obstati ter se začuden vprašati: »Kako je bilo to vendar mogoče V« Prav lahko. Na Francoskem, kjer je imela rimska stolica v cerkvenih zadevah od nekdaj svojo težave, se jo žal vtepla navada, da so niso ozirali toliko na zasluge, na sposobnost, ko so oddajali višjo cerkvene službe, marveč pred vsem na sorodstvo z gotovimi družinami in na priporočilo vplivnih oseb. To jo seveda popolnoma zoper načela katoliške cerkve in je imelofpovsod slabe posledice. Tako silno nevarni časi, kot so bili tedaj, ob otvoritvi narodnega zbora, in katoliška cerkev ni imela v svojih višjih pastirjih moža, ki bi se bil meril na govorniškem mestu z nasprotnikom srednje vrste! Vrh tega je vladala napetost med nižjo duhovščino in višjimi dostojanstveniki. Hoditi jo je morala že prevelika razlika v tvarnih razmerah. Beremo, da so donašala višja duhovska mesta, ki so bila kajpada pristopna samo plemičem, dohodkov po en milijon frankov. Nadškof toulonski je dobival 678.000. Povprečno računajo, da je bilo izdanih za 131 škofov in nadškofov 14,000.000 frankov. Navadni župniki so imeli 300 do 700 frankov, vikarjem je bilo določenih samo 200. In to v tistih ubogih in dragih časih, in ko so bili davki vedno neznosnejši, dočim so bili plemiči in prelatje teli težkih bremen prosti. Nižja duhovščina je bila prisiljena med itak že ubogim ljudstvom beračiti. Tako se nam mora zdeti le kot nekak izraz nezadovoljnosti in nezaupanja, ko so pri volitvah za narodni zbor župniki izključili kandidature prelatov ter iz svoje srede poslali 208 župnikov v zbor. In če govorimo po pravici: večina francoske duhovščine je pretrpela najhujše grozovitosti za sv. vero, za čast svojega stanu moramo žal tudi priznati, da jih je mnogo odpadlo sebi v pogubo, drugim v pohujšanje. Take so bile razmere v vrstah cerkvenih služabnikov v tre-notku, ko bi bila notranja moč cerkve neobhodno potrebna. Na zunaj je bilo še vse krščansko — a evangelij je bil v resnici že brez vsakega notranjega vpliva, prav tako, kakor je tudi kraljev prestol na videz še bliščal v svoji slavi in moči, a notranja opora v srcih podložnikov mu je že zdavna izginila. Treba je bilo le močnega sunka, ki ga je znala močna in spretna stranka prav voditi, pa se je to ogrodje sesulo. Stopimo zopet v salone pred revolucijo! Taine, eden najbolj zanesljivih zgodovinarjev, pravi zelo označujoče, da je predstavljala tedaj vsa Francoska velikanski salon, prenapolnjen s6 salonskimi junaki, ki jih je vodilo načele: savoir vivre. Ti salonski junaki! Morali so se odlikovati po ciničnem humoru, ki je moral vzeti svojo snov pred vsem iz verskega, cerkvenega življenja, iz nravnosti, iz obstoječih državnih razmer. In tu vrže med te lahkožive ljudi Voltaire svoje spise, ki združujejo v sebi vse, kar je tedanji omikani francoski svet potreboval za svojo duševno hrano: klasičen slog, sarkastičen humor, s6 zvenečimi besedami oznanovano filozofijo, ki je z dokazi sankcionirala salonsko življenje, kjer se je smešila vera in v blato gazila poštenost; pred vsem pa poltenost, ki jo je opisaval Voltaire s tako izbranimi besedami. En sam dogodek naj navedemo, ki ga navaja Laharpo iz 1. I7H8. »Mili smo zbrani pri nekem članu akademije, plemenitem in duhovitem možu. Družba je bila številna in različna: gospodje in gospo od dvora, sodniki, pisatelji, akademiki. Po zavžitem vinu je zavladala razbrzdana veselost, ki hoče vse osmešiti. Champfort nam je bral svoje brezbožne in skrajno umazane povesti, visoke gospe so ga poslušale, ne da bi bile zakrile svoje oči in svoj obraz. Nato je sledila množica smešnic in zabavljic zoper vero, nekdo je predaval odlomek iz Voltairjevc »1’ucelle«, drugi nekaj filozofičnih njegovih verzov — in kako se je ploskalo! Nato smo pričeli slaviti Voltairja ... On da je dal znak stoletju in pripomogel, da se bero njegove knjige v salonu in v prednji sobi. Drug gost je zopet med silnim smehom pripovedoval, da mu je dejal brivec, ko ga je pudral: »Hevček sem sicer — toda vere pa nimam več nego vsi drugi.« Navedli smo Laharpovo poročilo, ker razodeva v dostojnih stavkih vso gnilobo, ki se je zbirala po teh prostorih, in ker kaže, kako se je prenašal ta strup v nižje sloje. Bil je res pravi strup tisti duh, ki je vel po salonih, dasi je bil sladak. »Kdor ni živel pred letom 1789«, pravi Tullcyrand, ko poroča o družabni udobnosti Francozov pred polomom, »ne pozna sladkosti življenja.« Bilo so res sladkosti, ko so si količkaj imoviti krogi pretvarjali resnost življenja v samo razveseljevanje, v samo igračo — bile so same predpustne veselice, v katerih so zapravljali svoj čas, svoj denar, svoje moči, a bil je to pust. kateremu je morala slediti strašna pepelnična sreda. In prav ima trezen zgodovinar, ki z omenjenimi besedami graja tedanje lahkoživo počenjanje. Kako naj bi bile ostale brez kazni stvari, katere so ti salonski možje in gospe uganjali? Za svoje gospodarstvo se ni smel nihče brigati po predpisih te salonske gospode, češ to je prosto, varčevanje ne pri-stoji izobražencu marveč brezbozirna razsipnost. Saj ne smemo živeti sami zase, marveč za družbo. Strašne so bile posledice, ko so prenesli to maksimo tudi v sveto, družinsko, zakonsko življenje. Toleranca v zakonu — s tem načelom je morala pasti francoska družba. Kaj je bilo po teh nazorih z vzgojo otrok, je jasno. Sinovo so prepuščali odgojiteljem, hčere pošiljali v samostane — od tod rešitev one na videz težke, pa tako jednostavne uganke: »Odkod neuspehi pri vzgoji, odkod nevera, pokvarjenost, ki se jo pojavila v ti žalostni francoski dobi, ko so pa bili razni vzgojni zavodi prenapolnjeni V« Da prenapolnjeni so bili in še s kakimi glavami! Voltaire, Robespierre in mnogi podobni so izšli iz zavodov — a treba vedeti, da so ti mladi možje prihajali v konvikte že popolnoma zastrupljeni! Otroci so bili namreč na vse zgodaj že upeljani v salone — tako imenovani »Kinderballe« imajo v ti dobi svoj izvor in so pred vsem drugim privadili zahtevam salonskih običajev. Kaj vse pa so mladi videli, slišali, posnemali, to vse ni naj-manje vznemirjalo starišev. ki so bili dovolj premožni, da se jim ni bilo treba ukvarjati z vzgojo lastnih otrok, kakor je to zahteval duh tedanjega časa. Posledico niso izostale. Ko bereš zgodovino onih nesrečnih dni, ki so bili zadnji toliko iu toliko nesrečnim žrl- vam za časa strahovlade Robespierrove, pa vidiš, kako so sicer ti naravno tako dobri ljudje umirali brez vsake višje misli na nadnaravni svet, na Kristusa, brez želje po pomočkih sv. vere — tudi o Charlotte Corday, ki jo hočejo primerjati mnogi z devico Orleansko, se ne ve o tem nič zanesljivega — le z nekimi splošnimi besedami o naravni poštenosti in nedolžnosti, se ti morajo v srce zasmiliti vsled take verske zapuščenosti, tako žalostne smrti, ki bi jim bila s pomočjo vere in njenih sredstev vendar tako lahka. Nezadosten poduk v verskih resnicah, posvetno, brezversko življenje jim je v poznejših letih vzelo vse ostanke nadnaravnega mišljenja, ki jim je mogoče ostalo v mladosti kljub vsem oviram in zaprekam, ki jim jih je stavila propala družba. En sam zgled. Kdo sc ne zavzame, ko prebira življenjepis Madame Roland in z začudenjem zve, s kakimi izrednimi zmožnostmi in vrlinami duha in telesa je bila obdarjena, kako je v zgodnji mladosti že kazala v obilni meri vse lastnosti, ki so ji obetale ne samo častno mesto v poznejšem življenju, marveč veliko svetost — kdo se ne zavzame, ako vse to ve, pa vidi, da ta ženska tako žalostno konča svoj tek V Prej tako tenkovestna, tako dovzetna za milost božjo, za nadnaravno resnico, da je bila pravi angelj v svoji mladosti — ob koncu svojega življenja pa več ne pozna besede, ki bi količkaj spominjala na Boga, na vero — popolna naturalistinja, in sicer popolnoma svojega sistema, ki si ga je napravila s6 svojim obširnim znanjem, nenavadno bistroumnostjo in vednim učenjem. Kako je zagazila tako globoko v prepad V Nerazsoden, plehkega znanja abbč je bil, ki ji je ponudil, čudeč se njenim zmožnostim, Rousseaua v zgodnji mladosti. In kak vpliv je imel Rousseau se svojim ognjevitim, globoko čutečim slogom zlasti na ženska srca, je znano. Tako pripovedujejo o neki dami, da se je napravljala ravno k veselici, ko zapazi na mizici Rousseauovo »Nova Ileloise«. Knjigo odpre ter začne čitati. Voz jo je med tem čakal. Bore, bere, pozabi na voz in na veselico — in šele ob Štirih zjutraj, ko je vsa v solzah celo noč prečitala, se zave, ukaže razpreči ter pravi vsa objokana, da je našla človeka, ki ima srce. Tako moč je imel ta pisatelj do čutečih bravcev. In ne pozabimo: Kar je bil Voltaire za višje kroge, to je bil Rousseau za nižje. Oba sta bila kakor nalašč za svojo dobo. Kar sta napisala zoper vero, cerkev, družabni red, čistost — to je tedanja družba v življenju že zdavna izvajala. Le tako bistroumnih, filozofičnih in sprotnih zagovornikov svojih prestopkov še ni imela. Umevno, da sta bila oba sprejeta s6 silnim navdušenjem. Premožni stanovi so po mestih zlasti prišli popolnoma ob vero in - kar je naravna posledica — smisel za čisto, čednostno življenje. Vseh kajpada brez izjeme zgodovina pri tem ne obsoja, — godili so se tudi v tem času pravi čudeži kreposti, samozatajevanja; a zgodovina sodi dobo po duhu, ki jo je preveval, in po posledicah, ki so jih rodile zablode in zmote tistih časov. Dočim pa se je Voltaire hogatim, visokim stanovom laskal, je udaril čustveni Rousseau sč svojim globokim umevanjem narave in poznanjem človeškega srca kmalu na struno, ki je začela peti bogatinom vseh stanov smrtno pesem. Notranji gnev vsled silne razlike med reveži in premožnimi je razjedal že dolgo časa dušo proletariata, Rede, ki je zadnja leta pred revolucijo tako zelo na-rastla, nevera in nenravnost kajpada ni zmanjšala, pa tudi ne tistega sovraštva, ki je navdajalo ubogega trpina do bogatega plemiča. Nihče ni poznal tega notranjega življenja, ki ga porodi siromaštvo in vsem strastem udana, neverna duša bolj nego Rousseau, ki je prišel s6 svojimi strastmi in sč svojim beraštvom tolikrat v tako zapletene razmere. Z Voltairjem sta bila sprta, visoki stanovi ga niso kar nič mogli — in Rousseau sede in napiše za zaničevane, stiskane, lačne sloje stvari, ki so morale v Živo zadeti še tako brezčutnega reveža. Vzbudil jim je sovruštvo, srd do bogatih privilegiranih stanov, a hkrati jih je tudi znal navdati z brezmejno samozavestjo, ponosom do samih sebe. Pokazal je na krivico, ki so jo storili premožni srednjim in revnim slojem s tem, da si so prilastili imetje, ter proglasil načelo, da imamo po naravi vsi pravico do vsega, kar daje zemlja, in da je le edini suveren ljudstvo, To je bil nov evangelij, ki si je pridobil v srednjih in nižjih slojih na mah neštevilno privržencev. Kdor je hotel imeti ugled pri ljudstvu ter si priboriti njegovo ljubezen, ta se mu je moral dobrikati v Rousseauovem smislu. Notarji, učitelji, advokatje so se 7. mrzlično naglostjo podali med priproste ljudi ter jim oznanovali koristi novega evangelija; profesorji so jemali v svojih predavanjih vedno in vedno Rousseaua v misel; po javnih prostorih so govorniki seznanjali ljudstvo s pravicami, kakoršne so bile zajamčene v novem evangeliju; gledališča, gostilno, ulice — povsod sc je slišalo Rousseauove nauke zdaj v igrah in predstavah, zdaj v romanih, zdaj v pesmih. Da, ta duh se je zanesel v armado, in v kratkem času je bil zatrt v vojakih čut za disciplino in kar jo bilo za kralja usodepolno — monarhični čut. V sredi najhujših nasilstev in pobojev, strašnih grozovitosti slišimo vedno in vedno glas toga novega evangelija: Ljudstvo jo edini suveren pasti mora torej kralj in njegovi privrženci! Ljudstvu škodujejo plemiči, privilegiranci, bogatini in so mu tekom [stoletij že neizmerno škodovali — torej naj umro, ljudstvo so mora maščevati. Kaj vse se ni izvršilo tisto dni pod devizo: »Vive la nation!« Poznejši nasilniki (Danton, Robespiorre, Saint Just..) so v svojih govorih stokrat in stokrat premleli, kar so se naučili iz Rousseaua. Zlasti Robospierrju, ki ni bil nikak talent, marveč samo železno vztrajen in delaven, so očita, da jo ni v njegovih mnogoštevilnih) pisanih govorih ene misli, ki hi zadržala državne, ustavne stvari in hi je ne vzel iz Rousseaua. In če sežemo še dalje: pretirana srnozavest, združena še z zaničevanjem drugih stanov; vedno po-vdarjanje potrebe gotovega stanu, kot da hi bil le ta stan vir vsega blagostanja, izključljivo edina potreba za mir in srečo in ohranitev cele družbe, je osodepolna zmota, ki se širi od revolucije pričenši po vseh revolucijskih strankah. Dokler ho prevladoval ta duh v stanovih, ki so bolj nego drugi v nevarnosti pred elementi narave, stroji, ki bolj čutijo in nosijo težo svojega dela, nego oni, ki vodijo z bistrostjo svojega razuma njihovo delo, njih orodje in nje samo - toliko časa bodo taki stanovi, združeni v strankah, vedno resna in preteča nevarnost za obstanek cele družbe. Treba le spretnih agitatorjev, ki bodo znali porabiti te razpaljene strasti nezadovoljnosti, mržnje, oholosti — treba le z materijalizmom in s krivicami oslabiti moč vere pa se prične krvava igra iznova Tla so bila pripravljena: francosko ljudstvo je bilo moralno tako oslabljeno, da ni moglo vzdržati navala. »Hudi časi,« piše Weis, »so prišli tudi na druge krščanske narode. A ti so jih prenesli v udanosti, v duhu vere in ljubezni do bližnjega. In po dneh stiske so prišli zopet časi rešitve, slave. Po Francoskem pa se zdi ni imel Kristusov evangelij v osemnajstem stoletju nobene moči. Vladajoč duh, zmaga je bila na strani nasprotnikov . ..« In kako kruto se je maščevalo nad francoskim ljudstvom, da je vrglo raz sebe vero, poštenost, čistost posameznih in zakonskih, in se vrglo v naročje agitatorjev, ki so ga oprostili verig zapovedi božjih in ga uklonili v svoje težke, s krvjo in grehom omadeževane okove! Koliko jih je padlo, ko se je zrušil oltar in prestol! (Konec prihodnjič.) &-------------------------------------------------------------r----------^ Prof. Fr. Ponffov: Nedeljsko jutro v naravi. (Daljo.) Toge, proč štrleče dlačice, ki poraščajo listje in stebla potočnice, napravljajo mehkim polžem tako neugodne občutke, da se neprijazni gospodinji rajši izognejo. Tudi ti imaš zoper zalezovalce lepih ananasovih rdečih jagod prav izdatno sredstvo na razpolago; potresi le pozno na večer ali rano v jutro gredice jagodnjakovc s prahom iz žganega apna in cela tolpa nepovabljenih gostov ti poplača svoje tatvine s življenjem. Podobno, kot potočnica je zoper živalsko žrtnost zavarovana s6 ščetinicami šo cela vrsta drugih rastlin, ki jim zato pravimo sr h o 1 i st n i c e. Kdo no pozna hrapavolistega ga beza s kimajočimi cveti; otroci smo gaz veseljem nabirali po krompiriščih za tečno kuho čveteronožnim slaninarjem. Tudi gad o ve c je dober znanec, ki je sicer kosmat kot medved, a cvetna njegova očesa gledajo nedolžno v ažurni modrini proti nebu; ker je tako dobro zavarovan z dlakovim kožuhom proti izhlapevanju (transpiraciji), zato se ne boji največje suše in da to dokaže, se naseljuje na najbolj pustih krajih, na kaki razvalini ali na kupu kamenja, v jamah, kjer kopljejo pesek in gramoz, ob peščenih savskih in bistriških pribrežjih ga je vse polno. Tudi pridna zgodnja pljučnica je vsakemu ljuba spomladanska znanka, četudi nekoliko vihrava in nestanovitna; danes ti cvete rožnato, jutri rdeče in še pozneje se izprevrže v modro, gotovo očitna reklama na naslove raznih odjemalcev iz družine kožokrilcev, zlasti čmrljev in čebel. Po naših njivah cvete od majnika do julija sorodnica navadne potočnice (myosotis palustris)'; rožnordeče lističe ima garnirane z belkastimi dlačicami in botaniki ji pravijo myosotis inter-media. Tuje ime „myosotis“ ima vsled dlakovih listov podobnih mišjim ušescem. Zanima nas ta njivski plevel zavoljo posebnega ustroja, ki pospešuje opraševanje. Le opazujte cvetlico in potem sodite, je-li v naravi smotrnost ali no! — Kakor znano, je naravi veliko na tem, da so opraši vsaka rastlina kolikor mogočo s tujim pelodom; svatbe med ožjimi sorodniki (samoplodba) so ji zoporne, ker dajo lo malovredne slabotno potomce. Toga so dobro zaveda naša poljska myosotka in kaj ti napravi? — Kakor pri brezstebelnem jegliču, ki je slaven vsled svoje h o ter o s t y 1 i j o (pestičeve brazde in prašnikove anthere stojo v raznih cvetih v svrho lažjega križanja v različni višini), tako so priraščeni tudi pri srednji (intormedia) potočnici peteri prašniki na notranjem robu venčne cevke v krogu, pestič pa steguje svoj dolgi vrat venkaj nad cvetni venec na prosto, da li so ne prikaže ljub gost s pelodom v obliki mično žuželko. Dočim pa se ogleduje brazda po širokem svetu za svojimi krilatimi prijateljicami, raste cvetni venec neslišno tiho kvišku in dviga na svojih ramenih tudi prašnike, dokler no pridejo v enako višino z brazdo. V slučaju, da brazda doslej še ni bila tako srečna, da bi bila prejela pelod od drugod, ji storijo domači prašniki uslugo in izvršijo samooplodbo. O plod ha, kako skrivnosten pojav pri cvetju! Kadar se v svežem pomladnem jutru smeje solnco na našo okno, ko plujejo valčki majevega veterca ukajoč mladostno srečo skozi cvetoče morje jabolčnega in hrušovega drevja, na katerem dražijo božajoč na stotino pridnih bučelic, da glasno brenčijo, ako stopiš potem preko cvetnega snega na sadnem vrtu venkaj na polje, kjer vse tako radostno zeleni, ako vidiš na solnčnem pročelju domače hiše mušico, ki je ravno izlezla iz bube in si še mane začudene oči; ko slišiš oddaleč kokodakanje pute, ki naznanja, da se je zopet zbogatil svet za eno jajce, tedaj se ti zazdi, da je vse okrog tebe samo rojstvo in rast, samo seme in sadje. Kamorkoli pogledaš, povsodi opažaš, kako skrbi narava z ljubečo roko, da ne premine življenje in kolobarjenje. — Toda kdo se spomni pri tem, koliko težkega, skrivnostnega dela je treba zato, da dobi le borno kumino zrnce, ki nam oslaja rženo štruco, svojo obliko! Ali kaj sanja stara branjevka ob Ljubljanici, ki proda vsako leto na tisoče raznega sadja, ali sluti nežna roka, ki razpolavlja in četrtini zlate maslenke in baržunastomehke breskve pri gosposkem poobedku, kakšni geniji da so stali ob njihovih zibelkah vdihujoč življenje neživi snovi. Ako poskusimo prodreti v to skrivnost rastlinskega življenja se prepričama, kakšen blagoslov da so razni žužki za naše rastlinstvo sploh in še posebej za naše sadno drevje s tem, da prenašajo pelod iz prašnic (anther) na brazde. Toda dolžnost nas veže, da se držimo svoje prijateljice ob potoku, ki se ji utegnemo le preveč zameriti, ako napeljavamo vedno pogovor na naprave pri njenih sorodnicah na polju, ki so zanjo allotrion. Ko bi imela potočnica še tako bistroumne iznajdbe za opraševanje, bi ji vse skupaj dostikrat nič ne pomagalo v družbi sicer pohlevnega, a časih divje srboritega prijatelja-potoka. Kolikokrat se zgodi, da naraste v neumljivi hudomušnosti in tedaj nagaja prav norčavo ubogi sosedi, potrga ji dostikrat listje raz stebel in cele šope stebelc raz korenike. Ker potočnica dobro pozna vse te muhe, zato si je uredila, globoko v vlažnem bregu podzemeljsko steblo ali koreniko, iz katere poganjajo vsako pomlad sveža stebelca v novi lepoti. In vsako vigred pridejo zopet nedolžne deklice pojoč: Pride pomlad, pride, znova tu je maj, sineju spet se loku, spet so sineju guj. I>ojoč in vriskajoč trgajo tihe, zamodrele cvetlice in postavljajo v ličnih vazah goste šopke pred podobo ljube Matere v čumnati, kjer opravljajo šmarnice, če je predaleč do cerkve. Druge zopet nakladajo modre zvezdice v obliki venca v vlažen pesek na krožniku in cvetlice se počutijo prav dobro v družbi oljnate lučice, ki oznanja v rdečem žaru ljubezen stanovavccv do Device, pri katere vznožju klečijo, cvetice rastejo in cveto naprej, da je veselje. Spominčica je v svoji skromni lepoti prav posebno cvetlica deklic, katere pa pri morebitnih mnogih vrlinah vendarle pogrešajo prve, ako jim manjka ponižne skromnosti. Kakor rad gledam cvetno šopke na mizi, vendar pa mi je spominčica ob potoku še veliko milejša prikazen. Nekaj čudovitega je, ko sedim sredi teh prijaznih, lepih cvetnih otrok, iz katerih nedolžnootroških očesec gleda nekaj kot pozdrav iz samega prvotnega raja. - In ko gledamo ta otroška očesca, tedaj se nam vzbujajo blažene sanje iz davnih detinskih dni, tako blaženo srečnih, da nam pri spominu nanje zasolzi oko. Skakljali smo z bratci in sestricami ob ravno tem potočku, trgali od prvih marjetic in zvončkov do poznih podleskov, nabirali si vmes divjih vrtnic v grmovju, z lepo rožnordečo pelerinico in s tem šopkom stopili ob materinem godu bleskečih oči pred ljubo mamico jecljajoč z nevajenim jezikom edino kratko kitico, ki smo jo znali: Kaj-li naj bi dote malo Za vozilo Vam podalo Kakor srčico hvaležno, Od ljubezni vneto nežno? To naj lepše je darilo, Najprimernejše plačilo Za dobrote nepreštete, Za nauke, VaSo sveto. Toda od takrat je že dolgo, dolgo in ni čudno, če vam stisne žalost srce pri spominu, da je minulo za vselej. — Pa naša bistra Pešata ne mara za čemerne ljudi. To dobro vedo naše posestrime, ki stoje ob njenem bregu in kimajo v sanjah z drobnimi glavicami. Kajti v hipu poskoči valček kvišku proti njim, zagrabi perišče vodnih biserov in jim jih zabrusi naravnost tja v obraz, tako da sc revice prestrašene vzravnajo in odskočijo nazaj. Poredna vodička pa se kihptajoč skrije pod nizko vrbovje, da poskusi deset korakov naprej svojo hudomušnost nad drugo siroto. In ko hiti naprej, še gleda za nami z blestečim svojim zrcalom tako živahno, da moraš biti vesel z veselim tem otrokom. Ti pa gledaš za njim, ko ti izginja dalje in daljo v vonjavo daljavo, kot bi plul v deželo blaženih. — a =ITC^n^7^— ■ a> Andrej Uršič: Navod za šahovo Igro. (Dalje.) Srednji gambit. Začne se ta igra s potezami: n) 1. o2-e4, c7-e5; 2. d2—d4, d5Xe^i 8. DdlXd4, Sb8 —c6; 4. Dd4 —e8, Sg8 —f(> ali tudi g7-(>; b): 1. e2 — e4, e7 -e5; 2. d2-d4, e5Xd4; H. Sgl -f!l, Lf8 - b4 ali SbH - cO; 4. Ld—d2, Lb4 — c5 ali tudi Dd8—e7, da zabrani Ld2Xh4; oj: 1. e2 —e4, e7-e5; 2. d2-d4, e5Xd4; 3. Lfl-c4, Sg8-f0; 4. Sgl-f3. „V modi“ je sedaj danski ali severni gambit, ki ima tak-le začetek: 1. e2-e4, e7-e5; 2. d2-d4, e5Xd4; 3. c2-c3, d4Xc3; 4. Lfl-c4. Za zgled mesto suhe teorije praktične partije. Partija 18. n) Beli : Čigorin. Črni: Przepiorka. 1. e2 — e4 e7 — e5 13. f4 — f5 Sg6 — h8 ? ? 2, (12 — il4 c5 X d4 14. Sf3 —g5 Lc8 — d7 3. Ddl X d4 S 1)8 — c6 15. Le2 — c4 Ld7 — c6 4. Dd4 — e3 Lf8 — c7 Ki. ' e4 — e6 !! d6 X e5 5. Lel — d2 Sg8 — f« 17. Sg5 X f? Sh8 X 17 6. Sbl — c3 d7 — d6 18. Dg3 - g(i Lc6 — d5 7. 0 — 0 — 0 0 — 0 19. Ld2 — h« Sf7 X h6 8. Lfl — e2 Tf8 — e8 20. Sc3 X <15 Kg8 — h8 9. De3 — g3 Sc(i — e5 21. Sd5 X f<> Le7 X «> 10. f2 — f4 Se5 — g(i 22. Tdl X ‘IS Ta8 X <18 11. 1)2 — h4 h7 — h5 ? 23. Dg6 X h5 in črni ima dovolj: 12. Sgl - 13 a7 — a(i ? partije ne more več držati. Partija 19. >) Beli : Marschall. Črni: I)yckhoff. 1. e2 — e4 e7 — e5 23. Kgl — lil Sf2 X <11 2. d2 — (14 e5 X d4 24. Sbl — d2 Tf3 — d3 3. Sgl - 13 Sb8 — c« 28. Tal X dl Kg8 X g7 4. Lfl — c4 Sg8 — f6 2(>. a3 — a4 Lh3 — g4 5. c4 — e5 d7 — (15 27. Tdl — al Td3 X <12 «. Lc4 —1)5 Lf8 — 1)4 + ? 28. a4 — a5 Td8 — f8 7. e2 — c3 d4 X c3 29. a& — a6 (15 — (14 ! 8. 1>2 X c3 I)d8 — e7 30. a6 — a7 Td2 — dl + 9. 0 — 0 Sf(i — o4 31. Tal X dl Lg4 X dl 10. e3 X b4 Lc8 — e(! 32. a7 — a8D n) Tf8 X a8 11. Sf3 — (14 0 — 0 33. I.cti X a8 Kg7 — fti 12. Sd4 X c6 1)7 X c« 34. Kgl — (2 Kffl — e5 13. 1.1)5 X c(i Ta8 — d8 35. Kf2 — el Ldl — c2 14. a2 — a3 f7 — f5 38. Kel — (12 Lc2 — e4 15. Lel — o3 ? f5 — f4 37. La8 X e4 Ke5 X e4 1». Le8 < a7 f4 — f3 38. h2 — h4 c7 — c« 17. g2 X f;l I)e7 — g5 + 1 • lil. 1,4 - h5 d4 — d.3 18. KkI — bi Lefl — h3 40. Kd2 — dl Ke4 — (14 10. lfl -Ki ! I)g5 X e5 41. Kdl (12 h7 — h« 20. La7 — d4 'I'f8 X f;i ! 42. Kd2 — dl K (14 — cS 21. Tgl X K7 ? I)e5 X B7 48. Kdl — cl Kc3 X b4 22. 1.(14 X K? Svc4 X + in beli se vda. n) Beli pešec so izpremeni v damo. Partija 20. el Buli: B. Kagan. , Črni: 1. Bohnisch. 1. e2 — c4 «7 — «5 8. f2 — f4 Lg5 — e7 o d2 — (14 e5 X 9. 0 — 0 Sb8 — c« 3. Lfl — c4 Sg8 — fti 10. I)(14 — e4 Le7 — c5 4. Sgl — f3 Lf8 — e7 11. Kgl — lil I)d8 — e7 5. «4 — e5 SfO — e4 12. Sbl — c3 Sc6 — 1)4 «. Udi X «'4 Se4 — g 5 18. a2 ni! (17 — d5 7. ! Sf3 X K5 Lo7 X K5 14. Sc3 X d5 Sb4 X d5 15. Lc4 X Ta8 — b8 20. Tfl — f3 Kg8 — h8 16. f4 - f5 c7 — c(i 21. Lh6 — g7 + ! Kh8 X g? 17. Ld5 — a2 0 — 0 22. e5 X f« + De7 X «> 18. f5 — f(i ! g7 X f« 23. I)e4 X e8 in beli dobi 19. Lel — h6 Tf8 — e8 Partija 21. Danski (severni) gambit. Beli: Mieses. Črni: Marsehall. 1. e2 — e4 e7 — e5 13. Tfl — el! Lf8 — e7 2. d2 — d4 e5 X d4 14. Db3 — f3 Th8 — g8 3. c2 — e3 d4 X c3 15. Sh5 X f« + Le7 X 4. Lfl — c4 c3 X b2 1«. Df3 X e6 X d5 r>. Lel X b2 d7 — dO !! 17. e4 X («!> Tg8 - g(i (>. Sgl — e2 Sb8 — c« ? 18. DfO — h8 + Ke8 — d7 7. 0 — 0 Le8 — c G 11). Sbl — c3 !! Le6 — (15 H. Lc4 — (15 Sg8 — f<> 20. Dh8 — e8 + Kd7 — c7 i). I)dl — b3 Dd8 — c8 21. Sc3 X <15 + Ke7 — b8 10. Se2 — f4 Se(> — d8 22. Tal — cl • Sd8 — c(> 11. Lb2 X «> g7X»« 23. Tel X c« ! 1)7 X c0 12. Sf4 — h5 c7 — c0 24. Tel — bi Jako lepa in živahna partija! Matna pozicija posebna! Naloga 20. (S. Loyd). ■ b c d c ! g h iii VMfm. . K, ■ b c d e f g h Mat v 2. potezi. Naloga 22. (N. Maksimov). bed * . mm ■ * ‘mw m m m m mm B Naloga 21. (Zden, Mach). c d f g b #L ..1 ' ti- c d Mat v 2. potezi. Naloga 28. (1$. v. Gottschall). B b C d e i K h i §1 M | i Ur m 81 m wk 1 y ± a ■ ■ % m m H s J H M Si • b C d t I K h Mat v 2. potezi. ■ b c d c ( g h Mat v 2. potezi. Listnica: Gg. Weber-Boltar v Gorici. Nezrelo še in nepravilno. Tehnika do skrajnosti slaba. Vaja in proučevanje dobrih nalog Vas privede do pravega spoznanja. Zmožnosti imate. — Gosp. Pavlič Fr. v Ljubljani. Upam, da ste dobili! — Gospod Čelešnik v Hotiču. Enako! — Danes podajemo zopet 4 lažje dvozložke za počitnice. U Drobiž. "" Listnica uredništva: I. E. I). Vaša »Prva noč« ni za natisk. — Radoslav Kozak. Črtica »Oče odpusti jim« ni za natisk. « O kitajskih novcih. V veliki povost-nici Adamovega rodu srečujemo narode, spoznavamo njih šege in navade, razumevamo njih kulturni razvoj in značaj, skratka vse, kar služi vsakemu narodu v napredek in omiko. Poleg starih Asircev in Egipčanov, Grkov in Rimljanov naletimo primeroma pozno na Kitajce. Nekatero reči, ln med temi nekaj zelo važnih, so imeli, oziroma izumili Kitajci prejo kakor bolj omikani Evropci. Smodnik n. pr. so izumili najprej Kitajci; od teh so dobili Sele po dolgem času to iznajdbo v roko Bizantinci in od teh jo prešla na Arabce. V evropski zgodovini nahajamo zabeleženo letnico 1300. kot leto smodnikovo najdbe. In porcelan V Evropci so so ž njim seznanili Selo v XVI. stoletju, (ločim so so Kitajci posluževali porcolanino (ali kakor to ilovico sami imenujejo: kaolin) za izdelovanje raznih posod žo mnogo stoletij prejo nego drugi nurodi. Mimo drugih stvari, je tudi denar, ki so ga Kitajci preje rabili kakor drugi narodi. KakSno obliko pa so imeli prvi kitajski novci V V tem vprašanju si zgodovinarji niso edini. Nekateri pravijo, da so imeli obliko zakrivljenega noža imenovanega: kintao, tsion nožni denar. Zopet drugi so monili, da so imoli prvi kitajski novci čotvorooglato obliko in so bili vrhutega Se prevrtani. Bili so iz manjvrednih kovin. Ali to so bila lo domnevanja. Pri izkopavanju kitajskih starin pa so naleteli na različne novce iz nodragih in dragih kovin. Zelo lično so izdelani zlati in srebrni novci; pa toh jo zelo malo, kar priča, da so tako izdajali lo o posebnih, najslovos-nojSih prilikidi. Predvsom jo tukaj važno pripomniti, da Kitajci nekdaj niso kovali novcov, ampak so jih vlivali. Večino novcev so izdelovali Iz bakra in rumeno modi. Navadna oblika jo bila okrogla. Pologtoga so bili prevrtani. In to iz praktičnega ozira. Nabirali so namreč na tra-kovo po 10, 100, 1(XH) ln So voč novcev skupaj, kar Je seveda znatno oluJSovulo denarni promet in štetje. Kitajci imajo navado, zamolčavati pravo ime vladarjevo. Ko zasede prestol, mu dado nekak psevdonim; najraje jih nazivljejo z imeni skrivnih moči. In to ime vtisnejo v novce. Ko je Kao-Tsung 1. 1735.nastopil vlado, so ga imenovali Kien-lung, t. j. »nebeška opora«. Na novcih iz te dobe nahajamo vtisnjeno: »Denar iz dobe vladanja nebeško opore.« Ko je 1. 1790. omenjeni cesar odstopil, mu je nasledoval Dschin-Tsung. Pobrali so stare novce in vlili nove in sicer z sledečim zanimivim napisom: »Denar iz periode rastoče blaženosti.« Vladar • rastoča blaženost« je zmanjšal težo novcem in določil za denar manj vredno kovine. Najmanjšo vrodnost so imeli kitajski novci za cesarja Ilieng-Fung (1.1850.). Vrednostna vrsta kitajskega denarja je sledeča: 1 Tael (liang) s 10 Tsien (3—4 K); 1 Tsien = 10 Fen; 1 Fen = 10 Li ali Kasch. R. varnostni odsek«, ki jo toliko nedolžnih žrtev ugonobil, pa je to odškodnino še zvišal, da bi, bile galerijo in dvorane pri vsakem zborovanju prenapolnjeno francoskega naroda. Ako so je kdo upal protestirati zoper tako vmešavanje galerije v debate poslancov, so ga z divjim krikom zavrnili: vsa oblast jo v rokah ljudstva! Narod je svoboden in nikomur odgovoren — vsi pa njemu. Očividec tako-lo opisuje ravnanje jakobinskega kluba in od njega plačane pariške sodrge. »To umazanost som natančno opazoval; bil jo pravi ča-rodojski stroj, ki je neprenehoma deloval. Hodili so ti najeti in plačani sanscu-lotjo iz konventa k revolucijskemu sodišču, odtod k jakobincem ali k občinskim sejam, ki so so vršilo zvečer. Vslod vodnega letanja so mogli komaj svojim naravnim potrebam zadostiti. Večkrat sem jih videl, kako so 'pohlastall kar v dvorani prinošeno jim kosilo ali večerjo, ko se jo obravnavala važnejša zadeva. Teh najemnikov jo bilo približno tisoč — najmanj dve tretjino izmed njih pa žensk. So-li hoteli sodniki zatoženca obsoditi in so jo ta hotel braniti, tedaj ga jo moral »narod« na dano znamenje z mrmranjem, kričanjem, ropotanjem pro-vpitl. To vpitje je bilo za porotnike zahteva, naj izrečejo smrtno obsodbo. Sem pa tjo so jo tudi pripetilo, da ni razumel »narod« danega znamenja ali ga pa ni opazil. Pri taki priliki so je dvignil prodsednik sodišča tor z grmečim glasom rjul nad ubogim zatožen-cem. Plačani »narod« jo vedel, kaj to pomeni. Z divjim vriščom so morali sprejeti tak govor tor zahtevati smrt ubogo žrtve. Porotniki so so morali kajpada klanjati »sveti volji« francoskega svohodnoga ljudstva.« Vendar so je pod vtisom kakega izvanrednoga dogodka lo še oglasila človeška narava iz to tako propadle množico. To so jo zgodilo pri zaslišanju nesrečne francosko kraljico Marijo Antoinotto. Priča llebert je navedel kot oteževalno dejstvo, da se je našla v »templu«, kjer jo bila kraljeva rodbina zaprta, podoba prebodenega, s plameni obdunegu Srca Jezusovega z nadpisom: Jesu, miserere nobis. Vrli tega da .sta hoteli kraljica in njena svakinja Elizabeta mladega Ludovika XVII. na protinaraven naCin telesno oslabiti, da bi se tako mesto njega polastile kraljevske oblasti. Tako ljubeča, sveta mati, kot je bila Marija Antoinette — in bi naj bila ubila osemletnega, nad vse ljubeznivega otroka duševno in telesno! Nesrečna hči velike habsburške Marije Terezije je molčala na to podlost, ki j$ v zgodovini ni podobne. Na opetovano zahtevanje, naj se izrazi o tej stvari, odvrne kraljica: »Ilebertu nisem odgovorila, ker se narava sama protivi, ukvarjati se s takimi obdolžbami, ki jih materi podtikavate. Sklicujem se na vse tu navzoče matere.« Bolest, ki jo je začutilo vsled te vnebovpijočc krivice materino srce Marijo Antoinette, resničnost njenih besedi, je vplivala na sicer podivjano druhal. Vso ji je pritrjevalo, tako da so morali za nekaj časa z obravnavo prenehati. In kaki so bili ti revolucijski sodniki! Marijo Antoinette so sodili in obsodili možje, ki so bili vse prej nego pravniki: Antonelle, Benaudin, Souber-iiielle, Fi6v6, Besnard, Thoumin, Chr6-tien, Ganney, Trinchard, Nicolns, Baron, Devisze. In to so bili izučeni rokodelci, mizarji, izdelovatelji lasulj, daljo 011 tiskar jakobinskega lista »Tribunal rčvolutionnaire«, tesar, kirurg. Mojstrsko delo. Večkrat se sliši govoriti o raznovrstnih »mojstrskih delih«, n. pr.: slikali, skulpturah, kompozicijah, pesnitvah, zmagah itd. Na vseli poljih kulture se govori o mojstrih in mojstrskih delih. I.o ono polje jo, na katerem se jih velika množica 110 moro po-vspoti do mojstrstva in mojstrskih dol. To polje je bojno polje s6 samim seboj. l)r. Foerster piše o tem: »Na tem polju ostane žalibog večina ljudi celo svoje življenje le vajenci in pomočniki, no postanejo nikdar mojstri. Da, mnogi so colo tako brez moči, da no postanejo niti vajonci. Mislijo, da pride to kar samo po sobi, ker pa ne pride, torej ga tudi ni In ostanejo vedno slabiči. Niti slutijo no, kako zelo važno jo za vsak poklic in vso človeško razmere, da dobi človek moč nad samim seboj. To jo tako važno, kakor da zna hoditi. Kdor so 110 zna premagati, je kakor človek slabih nog, ki hodi omahovajo. V vsakega človeka se zaloti in ga trči, pri tem pa seveda trčijo tudi drugi njega. Nič 110 ve, kam bo dospel, ker nima ravne in trdno hoje niti v besedi niti v dejanju.« (»Le-benskunde« str. 3.) Solze kesanja. Podajamo v glavnih potezah lopo italijansko legendo, ki jo jo priobčil dr. Foerster v »Lebonskundo«, Htr. 243. squ.: /n časa cesurja Mauricija je živel v bizantinski državi zelo divji ropar, ki se ni zmenil za nobeno postavo, niti za božjo, niti za cesarjevo, in ki mu ni bila sveta nobena stvar na svetu. Njegovo vsakdanje opravilo je bilo požiganje, ropanje in morjenje. Vse je trepetalo pred njim. Nihče ga ni mogel ukrotiti, raznesel se je glas, da je sploh nepremagljiv. — Skrbelo je cesarja samega, kaj bo, in resno je preudarjal, kako bi ga ukrotil. Slednjič mu pride pametna misel v glavo. Naj večjemu umetniku svojega cesarstva, nekemu pobožnemu menihu, naroči, naj napravi iz najčistejšega zlata lepo skrinjico s6 svetniškimi podobami in s križem na vrhu. Menih je delal in molil za grešno dušo razbojnikovo. Ko je bilo delo gotovo, je poslal cesar svoje poslance s tem lepim umotvorom k razbojniku, da mu ga iz-roče v znak njegove milosti in naklonjenosti. Začuden je ropar dar sprejel in si ga na vrvici obesil okoli vratu. 1’aoddne, kar je imel na sebi z molitvijo posvečeno delo, je postajal vedno bolj zamišljen in nevoljen sam nad seboj in svojim življenjem. Molitve menihove, ki so se držale križa in skrinjice, so učinkovale. Končno se je vzdramil kakor iz trdega spanja in jasno videl pred seboj vse svoje krvavo življenje. Obšlo ga je bridko kesanje. Skrivaj je zapustil svoje tovariše in se napotil v Bizanc, kjer je dni velikega tedna pri nogah cesarjevih prosil odpuščanja vpričo vsega ljudstva. Cesar ga je pomilostil rekoč: »Odpustim ti, kakor naj ti tudi Bog odpusti.« Sam pa si ni mogel odpusiti. V bridkem kesu jo hiral in hiral in umrl v bolnici od žalosti nad svojimi zločini. Zdravniku pa, ki je bil pri siromaku do zadnjega diha, sc je potem proti jutru sanjalo, da vidi umrlega pred sodbo, kjer se boro angelji in demoni za njegovo dušo. Najvišji zli duh vzame tehtnico in položi na eno skledico vsa strašna dela pokojnikova — globoko pade skledica zlih del, druga se pa prazna, brez vsakega dobrega dela visoko dvigne. Demoni so so škodoželjno krohotali in kazali tehtnico angeljem. Tedaj zagrabi angel mrličev mrtvaški prt, ki je bil ves premočen sft spokornimi solzami in ga vrže v prazno skledico. In skledica je padala in padala in bila težja kot skledica s6 slabimi doli, demoni pa so so škripajo od jeze poizgubili. Tu se zdravnik prebudi iu vidi, kako obsevajo žarki jutranjega solnca mirno obličje mrličevo. — V tej legendi so kaže zmaga ljubezni nad zlobo. Zalibog, da je tudi dandanašnji 1111 svetu mnogo raznih »roparjev«, pa malo nesebične ljubezni, ki bi jih pridobila in rešila. Nekaj o bogastvu. Skoraj večina ljudi, pa ne samo preprostih, ampak tudi I olikanih ima bogastvo in denar za naj- večje dobro na svetu. Mislijo si: ko M imel dovolj denarja, bi izpolnil vse želje svojega srca, da bi vendar enkrat bilo mirno in srečno. Ko bi se res dalo za denar vse kupiti, bi bil res velika dobrota, toda sreča se za denar ne da kupiti. O tem piše dr. Foerster tako-le: »Cim bogatejši postane kdo, tem večje postanejo tudi njegove potrebe. Vsaka nova potreba pa rodi nove želje. Pa ko bi tudi dobil kdo paradiž v dar — verjemite, že drugi dan bi si želel, da bi bila okoli njega zlata ograja in morda še kaj drugega. In ker imajo bogatini toliko potreb in svojevoljnih želj, zato živijo tem težje med seboj v miru. Pogosto živo v najkrasnejšili vrtovih in vilah ljudje skupaj brez ljubezni in veselja. Kaj jim pomaga vse njihovo bogastvo? S tem pa nikakor ni rečeno, da ]e bogastvo samo na sebi nekaj slabega in nekoristnega. Nikakor ne! Toda, vedno je bogastvo v prekletstvo, kakor hitro se smatra za največjo dragocenost v življenju. V blagor jo le, čo pride v usmiljeno, ljubeče in skromno roko. Čo pa kdo postavi bogastvo na prvo mesto in mu žrtvuje ljubezen pa skromnost, tedaj pretvori življenje v žalostno pustinjo, in to vkljub vsem dobrim jedem tor pijačam, vkljub lepemu pohištvu in daljnim potovanjem. Zakaj za vosolo življenjo potrebuje človek tisočkrat bolj bogato srco in mirno vest, kakor pa polno blagajno in kup6 prvega, razreda.« (»Lebonskunde«, p. 87.) Slnvnoznani Carnot jo pokazal že v zgodnji mladosti svojo veliko nadarjenost za vojaški poklic. Kot sedemletni deček je potoval z materjo v Dijon. Ker so jo ves čas med potjo dobro obnašal, jo smol z materjo za plačilo v gledališče. Predstavljali so vojaško igro. Dečko opazuje rosno, kako so se razvrščevali vojaki in kako se je začela razvijati bitka na odru. Kar naenkrat pa zavpije mladi Carnot kolikor moro glasno in razločno: »Topničarji so napačno postavljeni, pri prvem strehi iz trdnjavo morajo pasti. Ako jih pa premostite k onemu skalovju — in pri tem pokaže z roko kraj, ki ga jo mislil — bodo veliko manj trpe od sovražnega ognja.« Igravci so bili noprljetno iznenadeni, občinstvo pa so je smejalo in priznalo, da ima dečko prav. Ko so jo poznejše vsled svojo nenavadne nadarjenosti in delavnosti povzpel do visokega ugleda in uplivnoga mesta v mladi francoski ropubliki, je sam lastnoročno izdelal podrobno načrto za bitko, ki so jih vojevali republikanski generali. Po petnajst ur jo dolal na dan, in to brez vsakega tajnika. Vero, ki mu je bila v mladosti tako živa, da so ga na- menili za duhovski stan. le njegov oče se je temu ustavil — mu je nemirno revolucijsko življenje popolnoma izpodkopalo. Odlikoval se je sicer no samo kot strateg, marveč tudi kot znanstvenik, a ta njegova slava je omadeževana: vsled svoje neznačajnosti in bojazljivosti je podpisal one krute naredbe Ro: bespiorra in tovarišev, ki so povzročili toliko gorja v posameznih družinah in po celem Francoskem za časa takoime-novane strahovlade. Znani Arhimedov stavek: A6g Tt-fj crttji xat ty)v ffyv xtv^ou>«, se sicer lepo bere. Človek so divi veleumu dalekovidnega Grka, ki podaja s pomočjo najpriprostejšega stroja, vzvoda, šibkemu zemljanu sile v roke, ki presegajo po neštevilnih milijardah njegovo naravno moči. A če pa upoštevamo pri tem Carnotov zakon: »Kar s6 stroji na moči pridobimo, izgubimo na času«, bi moral Arhimed dolgo časa čakati, da bi premaknil zemljo komaj za en las. Arago jo izračunal, da hi bilo treba za uresničenje Arhimedovega vzklika nič manj nogo — štirideset milijonov sto-lotij. Smo pač lahko brez skrbi tudi, ko bi kak drug Arhimed poiskal oni oT(p in so pričenjal popolnoma rosno ukvarjati s to Arhimedovo trditvijo. Neka] o zrakoplovstvu. Zanimivo jo brati, s kakim navdušenjem so ljudjo pozdravljali prvo poizkuse s6 zrakoplovi. Montgolfior, Pilatro de Hozior, Charles, Dlanchard, ki so se dvignili neposredno prod francosko revolucijo v zrak, so imeli za tako stvari pač najbolj razpoloženo občinstvo. Sangvinični Francoz — in to v tisti nemirni dobi! — in drzno plavanje po sinjih zračnih višavah! Zatajili bi bili svojo naravo, ako bi no bili takrat vsi izvon sobo. In res so že takrat rosno pričakovali, da pado zdaj pa zdaj zastor, ki nam zakriva šo toliko uganjk v tom življenju. Znanstvonikl so napovedovali skorajšnja odkritja na naravo-slovskem polju, brezverci so silno po-koncu nosili svojo glavo In komaj čakali tronotka, da bi mogel kak drzen zrako-plovec preiskati nebesni prostor in na empirični podlagi ovreči bajna nebesa. Colo prod smrtjo so upali kam ubežati, kjer bi 110 bilo bolezni In smrti. Umov-no, da so jo stara plemkinja Villeroi bridko zjokala, ko jo prvič zrla zrakoplov, kako veličastno so jo oprostil bed" ne zemlje, in tožno vzdihnila: »Da isti' nlto, gotova stvar Jo: kmalu sl bodo sredstvo poiskali, kako so naj izognejo smrti — a takrat, takrat pa meno voč no bo mod njlmll« Hazno zlo skušnjo, tožave, prevare so ljudi tekom lot streznilo, da no rabijo več tako nepremlfllJ0* no vsako pridobitve v protiversko namene. n i Knjigoveznica „Katol. tisk. društva11 | v Ljubljani se priporoča v izvršitev S :: vsakovrstnih knjigoveških del:: ; Knjižnicam znaten popnst Solidno delo — zmerne cene. I. kranjska tovarna oljnatih barv, firneža, laka in steklarskega kleja RDOLF HRdPTMRNN priporoča: akvarelne, tempera In dOsseldorfske 1 "'ur '* ,n,in oljnate barve v tubah ra umetnike, skice, Stu- vse Marijin trgi I 1/IDI IHNII dije in dekoracijsko slikarstvo, kakor tudi Bealjeva c. 4 LJUDLjniin v to stroko spadajoče potrebščine. ___________________________________U»tanoTl)eno 183Z Zahtevajte cenike. ■ A- Prva slovenska veletrgovina i železu io s poljedelskimi stroji Fr. Stupica, Ljubljana Marije Terezije cesta štev. i priporoča bogato zalogo raznovrstne železnine, stavbnih potrebščin, sani, izvrstnih drsalk, motorjev, železnih blagajn itd. Halnlžje cene in soUdna postrežba! Fr. P. Zajcc, izprašanimi!, Ljubljana, Stari trg 2B priporoCa svoj dobro urejeni optiCni zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, SCipalcev, toplomerov, daljnogledov Itd. Popravila očal, SCipulcev Itd. izvršuje dobro In cenol 1 ■ Nlike cenel ■■■ Priporoči m ■■■ Velika lalogal ■ ■ V »alogiima tudi ■ ' trgovina s klobuki in čevlji f fSSSSČ i j Inn Podlesnik Dl., Ljubljani, Stari trg itn. io.i Julija Stor, Ljubljana Prešernova ulica St. 5. Hafretla zalma twllw sa gospode, dame in otroke. — Športni čevlji iz najbolj slovitih tovarn. — Pravi golserskl gorski čevlji. 11111111 innanannnauuunm Priporočljiva domača tvrdka! Podpisani izjavljam v imenu stavbnega odbora it zidanje nove cerkve v Šmihelu pri Žužemberku, da je gospod Rajko Sušnik, umetni steklar v Šiški napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno In umetno v gotskem slogu izdelanih, v sploSno zadovoljnost in po zmerni ceni ter je zato v svoji stroki vreden najboljšega priporočila. & stavbn| odbor. V S ra 1 h e I u, 12. avg. 1909. FranČlSek GabrSek, iupnl upravitelj. innnaannnnnanunnnnni t1 Domača tvrdka 1 11 Gričar S MejaC Ljubljana. Prešernova ul. 9 Najstarejša ln največja trgovina s Ugotovljeno obleko. Velika saloga srajc, ovratnikov in kravat sa gospode. « Dutrtfitl Milki ••1,1111 u riiMUM — Priporočava •* pref. dnhovICInl v naročila za lavrlllev raznovritne duhovniške obleke Iz zalatnCeno dobrega In trpetnegn blaga razne kakovosti, katerega Imava prav mnogo v zalogi. Podrejava na ttl|o z vzorci tar tva v atanu valad nakupovanj v množinah In oblima trgovin« poatraCI z Istlnlto dobrim blagom In nalantno Iz* vrlltvljo po na|nlf|l ceni V zalogi Imava izgotovljene obleke za goipode, deCke, goapt ln deklice po naliiove|lem kroln In lepih vzorcih. M (4 L NI 1 priporoča svojo bogato zalogo Šolskih In pisarniških potrebSCIn, kakor: raznovrstni papir, zvezke, noteze, razne zapisnike, kopirne knjige, Šolske ln pisarniške mape, pisala, radirke, črnilo, gumi, tlntnlke, ravnila, trikote, Šestila, barve, čopiče ter raznovrstne razglednice ln devodonallje. -=n.i