hribih duše pase!         napoleonske kanone
vrgel pod posteljo in si umeril dolge hlače. Seveda sem jih nesel kazat v mesto kot birmanec nove čižme k sosedu. Videl me je ,gospod' in jaz sem se selil še par sto metrov više v hribe. 0, mladostna norost, ki ni umela pisem in ni vedela; da morajo biti na svetu ljudje, ki imajo vedno prav in ki so gospodje, pa sem si domišljal, da sem mučenik. To je bila najbridkejša zmota v mojem življenju. Zapomnite si: Če jo mahnete kdaj na svoj rovaš preko pisem in dobite zaušnico, ne kremžite se, ampak zavriskajte. Jaz sem se kremžil, slekel dolge hlače, jih dal be raču in v brezkoristni razboljenosti resnično trčil ob Mojzesovo tablo — zakaj namišljeno mučeništvo je prav posebno sposobno za greh —. Takrat pa me je obdala bolečina, da sem ležal na obrazu pred Gospodom, edinim, ki je, stopilo se mi je srce kot železo v ognju, žlindra je stopila na vrh in luč in moč -— vse zaeno — me je prešinila. Sam Bog je segel pome in mi z bolečino več resnic vrezal v srce kot vse debele knjige. Tako sem imel bolečino; z njo spoznanje in resnico. Toda ,gospod' je tičal še vedno pri mrtvi črki hišnih pravil in jaz sem tovoril svojo edinščino na drugi konec domovine. Tedaj sem bil res mučenik, toda srce je vriskalo in še senca ni zmračila mojega lica.
Tamkaj v kotičku, ki ga ni na nobenem zemljevidu, sem obtičal.
Čez dolgo let sem prišel v mesto. Res, da so bili moji kanoni rjavi, da je moj plašč dobival že tretjo barvo od ogolje-nosti in da mi je čepela na glavi kučma, kakor jih niso nosili meščani, pa sem bil vendar med svojimi spodoben človek. In tak srečam ,gospoda'. Ustrašil se me je, to sem videl. Ker pa sva tako nenadoma trčila skupaj, se me ni mogel ogniti.
,Kakšni pa ste?* me je vikal.
Rdečica mi je planila v lica in sramežljivo sem pogledal po sebi.
,Msem ,gospod',' sem ga zavrnil.
,Vidim,' je dejal pomilovalno in odšel. Izpod suknje se mu pa niso več svetili ,kanoni', ampak čisto nove dolge hlače.«
Mož je utihnil. Potem se je nenadoma ozrl vame, mi hudomušno pomežiknil in rekel:
»Ali sedaj vestel«
MIJOMOTO NITEN  (1582—1645),  DUHOVEN GLEDA BORBO PETELINOV.
»Vem,« sem pritrdil.
»Nič ne veste,« se mi je zasmejal, vstal in drobil s pokopališča.
Pred vrati sem se skušal posloviti. Mož se pa ni ozrl; bled prst je pogledal izza plašča in se dotaknil krajcev klobuka, ki se je rahlo zibal proti mestu.
Jaz sem pa šel — po ljubljanskem polju, kjer so v žitu ugašali plameni maka  in  sem  mislil,   da  vem  in  urnem.
Pa sem se motil.
»V BRIDKOSTI IN TIHOTI OD BOGA.«
(Parabaza.) IVAN PREGELJ.
Zlatoper . . . Kdo je Slataper? Slataper je bil mlad italijanski pesnik. V bojih na Krasu je prelil svojo kri. Zemlji, ki ji je pel, da živi v bridkosti in tihoti od Boga. Zdaj veste, kdo je Slataper . . .
3
.1