ANNALES 3/'93 Franco CREVATIN: O ROVINJSKEM DIALEKTU Franco CREVATIN O ROVINJSKEM DIALEKTU*) Antoniju in Giovanniju Pelizzerju gre zahvala za prvi, in najbrž tudi zadnji, tiskani slovar rovinjskega dialekta, ki ga imamo v rokah: urejen je z ljubeznijo in znanjem, ki ga tako delo zahteva. Nobenih dvomov ni, da je slovar izšel na zahodu rovinjskega idioma; zahodu, ki je sicer osvetljen s svetlobo plemenite narečne literarne dejavnosti, a vseeno gre za zahod. Še včeraj je bilo na razpolago bore malo pripomočkov za preučevanje rovinjskega dialekta, čeprav je treba po­ udariti, da smo imeli res zelo kakovostna dela: Ivetove opise v knjigi / dialetti ladino-veneti dell'lstria; podatke iz jezikovnega atlasa Atlante Lingüístico Italo-Svizzero K. Juda, kjer se poleg Vodnjana in Pirana pojavlja tudi Rovinj; Vocabolario giuliano in Vocabolario marinaresco giuliano-dalmata E. Rosamanija; dva pomembna pri­ spevka o poljedelski oziroma pomorski terminologiji F. Malusa in G. Pellizzerja. Ne poznam neobjavljenega Ivetovega gradiva, ki ga trenutno v rovinjskem Centru pripravljajo za objavo, a dvomim, da bomo iz njega izvedeli kaj več od tega, kar nam ježeznano. Popolnoma nekoristen je Barsanov slovar v rokopisu, ki ga hranijo v Biblioteca cívica v Trstu, brez posebne vrednosti pa so tudi vprašalnice za še vedno neobjavljen italijanski jezikovni atlas, Atlante Lingüístico Italiano, U. Pellisa. Vse to še posebej poudarja pomen dela očeta in sina Pellizzer: nista si zastavila naloge sestavljanja thesaurusa (besed iz AIS v njunem slovarju sploh ni), temveč sta zbrala bolj ali manj celotno besedišče rovinjskega dialek­ ta, kar bo zelo dobrodošlo leksikografom in romanistom, ki poznajo rovinjski dialekt še iz časov, ko je Meyer Lübke objavil etimološki slovar romanskih jezikov, Ro­ manisches Etymologisches Wörterbuch. Pričakovati je, da bo objava slovarja sprožila nov interes znanstvenega sveta za rovinjski dialekt. Znan­ stveniki so se glede idiomov v južni Istri razdelili v dve skupini: eni zagovarjajo "istroromansko" teorijo, po kateri imajo naši govori posebno mesto znotraj romanskega sveta, drugi pa se bolj nagibajo k "istriotski" teoriji, ki te dialekte tolmači kot del severovzhodnega italijanskega diasistema. Dveh predpostavk, če zanemarimo nezna­ nstvene konotacije, vsekakor ni moč tolmačiti na ena­ kovreden način, a o tem pozneje. Začel bom z iz­ posojenkami. Hrvaške izposojenke so zelo maloštevilne, kar je mogoče razumljivo zaradi pomorske orientacije Rovinja: želim poudariti obliki s'cida, s'cévola "vrsta preproste sklede", tudi s'ciesa "skleda" (AIS; skled(i)ca). Koren besede je tipična istrska hrvaška oblika skleda "lesena skleda, ki jo uporabljajo kmetje", svojčas iz­ posojena romanska beseda scudela (scutela - prim Roc- chi 321-322). Beseda je bila prevzeta v časih, ko so bile soglasniške skupine z -/- še vedno stabilne in je zanimiva, ker je bila prilagojena po zakonitostih treh različnih vokalizmov, i/e/ie, kar jasno kaže na zelo za­ pletene procese, ki jih je rovinjski vokalizem utrpel. Ni potrebno posebej poudarjati, da beseda s'cévola nadal­ juje nepotrjeno *s'ce(d)ola in da potemtakem niti sama ne sodi med najnovejše izposojenke. Mogoče je tudi oblika inturide'se "strditi se" trdo, vendar mislim, da je možna tudi etimologija *torritus torrere. Zanimive so tudi izposojenke iz nemščine: nekatere, kot na primer adriso, "naslov", so vsekakor iz najnovejših časov, ne­ katere pa, ko tscheri, "bahač, predrznež, nasilnež" (skari), vzbujajo vtis določene starosti. Nekatere izposojenke iz francoščine nas begajo - mislim na zanvier, "januar", in na susiato, "oseba, ki trpinči, muči, nadleguje" (so- uc/er); zdi se, da gre za jezikovne ostanke kratke fran­ coske vladavine, ki je sledila propadu Republike Sv. Marka. Galicizma sta tudi ¡anco, "jata pliskavic", in /a- nchiera, "vrsta dreves ali trt", kar je identično it. 'rango', le da rovinjska beseda kaže na nemško posredovanje z zanesljivim vojaškim poreklom. Večplastnemu jeziku pomorščakov dolgujemo jasne grecizme: mecheti, "se­ veda ne", vare/a, "težko kladivo za razbijanje skal", mouma, "opica" (prek arabščine); dalmatinski kroatizem sidro, "sidro" (iz grščine); južnoitalijanski italianizem ga- gnón, "mornarski učenec, začetnik", poleg 'guaglione'. V jezik pomorščakov spada tudi s'ciampo, "rešitev"; obli­ ko je namreč težko razlagati drugače, ker izvajanje od *sklampo, metateze predpostavljene pomanjševal n ice kakor tudi tolmačenje, da gre za relikt iz starejših jezikov­ nih plasti pred narečjem (tak relikt bi bil popolnoma osamljen v rovinjskem besedju - relikti pa niso nikoli povsem osamljeni), ni prepričljivo. Menim, da gre najbrž za obliko iz severne Istre, ker za to območje že imamo nedvomne dokaze o palatalizacije skupine ca, ki jih ni moč pripisati izposojanju. Nič čudnega: je težko verjeti, da se je južna furlanska meja, kot s sekiro odrezana, zaustavila v Miljah? Mislim pa, da jemunestazio, "ležišče mlinskih kamnov", ergološka izposojenka (prim. furl. mu- nestaz), ker je glasovna oblika besede vsekakor novejša. Izmed mnogih, velikih in manjhnih, novosti v be­ sedišču sem za to priložnost izbral tiste, ki se mi zdijo najbolj zanimive in za katere ni nobenega vzroka, da bi jih imeli za izposojenke. badina, "norčevati se", nadaljuje ob likoabatare, enako kot navadno in splošno 'badare'. balantron, "nered, spletka": če se ne motim, je to polučena izpeljanka od labyrinthus. *) Referat, ki ga je prof. Crevatin prebral na predstavitvi slovarja A. in G. Pelizzerja Vocabolario del dialetto rovignese v Rovinju 19. junija 1 9 9 3 . 325 ANNALES 3/'93 Franco CREVATIN: O ROVINJSKEM DIALEKTU, 325-328 ANNALES 3/'93 Franco CREVATIN: O ROVINJSKEM DIALEKTU, 325-328 balbagà, balbigà, "omahovati, opotekati se", nadaljuje balbicare, "jecljati", s prenesenim pomenom. brela, "teren zasajen s trtami brez drevja", je langob. braida, razprostranjeno v severni Italiji. briz'na, "slana", je križanje med tipom 'brina' in germ. brisa. cagiul, "cvetača", bi lahko potekalo od *cauleoius, vendar je treba upoštevati tudi možnost, da gre za re- centno pomanjševalnico od *col - vsekakor zanimiva oblika. caracanto, "majhna apnenčasta tvorba na ladjah": zdi se, da je posledica križanja znanega tipa 'caranto' s 'cane', kar je zelo pogosto pri tovrstnih konkretizacijah. fore (mn.), "njive, polja": jasno, kot mnoge druge iz­ peljanke iz istega pomenskega polja, od foras, funtera, "strmina, prepad": od funditare. gargaia, "nizka veja na oljki, ki je povešena proti tlem, tako da otežkoča prehod s plugom": zelo verjetno je, da gre v tem primeru za prenesen pomen, zaradi podobnosti na izrazni ravni - prvoten pomen je "vratni jermen pri volovski opremi" (od osnove *garg). grave1 na, "vrsta motike": zelo znana beseda v dialektih srednje in južne Italije negotove etimologije (glej DELI s. v.: korena /ca fa joJ , ki ga navaja DEI, Alessio ne omenja v svojem Lexicon Etymologicum). inatè1, "rojen šibak, slabo razvit": najbrž od ineptus (polučena beseda?) lezi, "izbrati - ribiči ribo v mreži": beseda je znana tudi v vodnjanščini, od eligere. liepo, "krmeželj; tudi oseba, ki slabo vidi", v Vodnjanu lepo: od lippus. lonja, "ostrina rezila noža ali Škarij": zanimiva, čeprav danes neprozorna metafora v zvezi s človeškim telesom, pravzaprav unghia "noht". Beseda, po mojem mnenju, ne nadaljuje oblike unguia, z -ngl- -ngj-, ampak gre za metaplazijo primitivnega unguis (< *ung(u)ia). Prim. istrske dvojnice pengo/penfo, "maščoba", od pinguis in sànguene/'sanfene (Izola), "jagodičnica (rastlina Arbustus unedo)" (< *sanguinus) in prastari refleks v hrvaškem toponimu Buzet (lat. Piquentum) oziroma *Bilgento. majido, "podrejen, ponižen": ljudska izpeljanka, mo­ goče osamljena v romanskem svetu, od mansuetus. nirtula, "borovnica - plod": retrogradna izpeljanka od nirtulièr "borovnica - rastlina", mirtillus. paiadura, "kosir, vinoraz", s paralelami v drugih is- triotskih govorih (Bale: paladora, Vodnjan: paiadura), *putatoria. scardun, "skupno ime za nevredno ribo ali zelo drobne školjke": od eschaz zelo razprostranjeno pripono -umen; prim. mugrdun, "oljnata umazanija; žaltav vonj", vse­ kakor od amurga. sime z. mn., "semena" semen, izpeljanka od im­ enovalnika, najbrž morfološka prilagojenka edninske ob­ like *sima (ali *sime), ki je postala skupno ime. sufalca, "pod noge dati (tudi preneseno)": od sub- follicare z zelo staro apokopo, pogosto v pozni istrski latinščini. Tu bomo končali seznam, ki bi lahko bil bistveno daljši1, in ni potrebno posebej poudariti, da za mnoge nimam sprejemljivih etimologij. Kam torej spada rovinjski dialekt in predbenečanski idiomi v južni Istri? Problem so še včeraj pogosto obrav­ navali na emotiven način, značilen za devetnajsto sto­ letje, kar lahko opravičimo pri Ivetu, Skoku in, delno, pri Bartoliju, a v današnjem času moramo takšen pristop odločno odkloniti. Pri tem nisem maliciozen ali cenzor, ker je najbrž vsem znano, da so problem klasifikacije istriotskih govorov izkoriščali kot metaforo za politično- nacionalno razsodišče. Omejil se bom samo na nekatera zelo preprosta vprašanja, na katera bom poskusil od­ govoriti, upam, na enostaven način. 1. Ali je rovinjski govor (v tem primeru ga bomo imeli za hipostazo predbenečanskih narečij) sam po sebi dovolj za analizo? Z drugimi besedami: ali lahko predpostavim, da je rovinjščina nasledek linearnega in postopnega jezikovnega razvoja latinščine rimskih ko­ lonizatorjev do današnjih dni? Evolutivna kontinuiteta je prioritetna teoretična po­ treba, ki bi jo mnogi iz psiholoških razlogov želeli za­ nemariti. Danes je jasno, da je besedišče odprt sistem in da del besed, ki nadaljujejo najstarejša jezikovna stan­ ja, živi skupaj z besedami, ki jih dolgujemo interferen­ cam. Spomnimo se angleškega besedja: v glasoslovju, ki je bolj ali manj zaprt sistem, imamo mnogo manj nejasnosti. Torej, ko pravimo, da je rovinjski vokalizem s historičnega vidika jasen in da so zanj značilne spre­ membe prehodiš, j /, u ipd., ne povemo prave resnice: omenjeni pojavi sicer veljajo, a niso niti redni niti ko­ herentni. Poleg tega je jasno, predvsem kar zadeva st­ arejše oblike, da je istrski vokalizem utrpel mnoge spre­ membe, ki so najbolj odrazile pri silabični kvaliteti, kot sta pokazala Mario Doria in Alberto M ioni. Iz pove­ danega kakor tudi iz dejstev, ki so nam danes na raz­ polago, izhaja, da je Istra amfizona severovzhodne Italije; z drugimi besedami, ker v Istri ni bilo jezikovnih mo­ delov, je bila stalno pod vplivom večjih in prestižnejših območij, čeprav ni nikoli izgubila lastne individualnosti. Zato je popolnoma nemogoča analiza jezikovne podobe Istre brez upoštevanja italijanskega diasistema. Jezikovno kontinuiteto južne Istre lahko razumemo samo v okviru 1 Na primer tip sierpa ali sierpo "kača", ki se zelo razlikuje od beneških tipov, kakor tudi sígala "rž", s kratkim -a-: túrgolo "moten, temen" (od *turvidu-); itn. 327 ANNALES 3/'93 Franco CREVATIN: O ROVINJSKEM DIALEKTU, 325-328 večjega območja. Najbrž bo ta trditev splošno sprejeta, čeprav dom­ nevam, da bi jo marsikdo želel spremeniti na naslednji način: amfizonalnost je pojav, za katerega so značilne interference, ki pa ne bi smele vplivati na klasifikacijo, poleg tega pa na primer furlanščina sploh ni italijansko, temveč ladinsko narečje. Če zanemarimo dejstvo, da znanost ne trpi "če....", imamo dovolj vzrokov, da lahko verjamemo, da je omenjena amfizona zelo star pojav, ker je trditev, da je furlanščina neodvisna od vzhodne beneščine, popolnoma nesmiselna. Poleg tega "ladinsko vprašanje", iz katerega izhaja trditev (severovzhodne) ne-italijanskosti2, je danes prej predmet teologije kot znanosti:ad infinitum je bilo dokazano, da se furlanščina zelo razlikuje od drugih ladinskih narečij, daje furlansko besedišče močno večplastno, da mnoge furlanske prvine redno zasledimo tudi v najstarejših plasteh beneškega narečja. Vsi dosedanji odgovori na tovrstne študije so bili zgolj impresionistične in emotivne aproksimacije: dokler znanstvene trditve (predvsem G. B. Pellegrinija) ne dobijo prav tako znanstvenega odgovora, se ni po­ trebno ukvarjati s tematiko, ki vzbuja samo najrazličnejše nacionalizme in lokalizme. 2. Ali ima oblikovanje istrske romanščine posebno mesto znotraj romanske jezikovne družine? Kot vidimo, je problem isti, le da je sedaj postavljen globlje v čas (recimo VI-VII. st.) - v bistvu je to problem, ki so ga zastavili Skok in njegovi učenci. Predvsem je treba poudariti, da v tistih časih govoriti o Istri pomeni govoriti o regiji z jezikovnim continuumom in da so historiografska dejstva interpretirali na poseben način; govorimo namreč o preteklosti, o obdobju, ko so pro­ bleme, ki se razlikujejo od današnjih, obravnavali na popolnoma drugačen način. Torej, v obdobju, o katerem teče beseda, je proces individuacije severo-vzhodne Ita­ lije potekal v okviru večjega območja, severne Italije, ki jo tudi lahko razumemo le znotraj galo-romanskega območja. V tej luči je bila Istra nujno deležna določene stopnje arhaizma - kar sem že večkrat pokazal na lek- sikološki ravni: razpolagamo z dokazi, da je s struk­ turalnega vidika zelo pomemben pojav sonorizacije in- tervokalskih nezvočnikov še vedno nedokončan. To je razvidno iz glasovnega ustroja izposojenk tipa *Caprae (it. Capodistria) Koper in Petina (it. Pedena) Pičan. Skok misli, da je celotna izvirna osnova istrske roman­ ščine ustrojena na tak način, da je torej v sorodstvu z dalmatščino, ki se je začenjala nekje okoli Reke; in ravno zaradi tovrstnega posploševanja se hrvaški znan­ stvenik moti. Očitno je, da tisti, ki pozna in sprejme ime za Koper, ne more ne poznati in ne sprejeti imena naselbine v zaledju istrskega mesta, ki se mu po ita­ lijansko reče San Quirico; enako je nemogoče trditi, da Slovani že v najstarejši preteklosti niso poznali imena pečine pri Buzetu, ker imamo v bližini najdišče slo- vansko-romanske nekropole iz VIII. stoletja. Slovensko ¡meza San Quirico je Sočerga ( *San Chirigo), slovensko in hrvaško ime za it. Pinguente pa je Buzet ( *Bilgent(o). Kot smo videli zgoraj, sta obe koprski prilagojenki so- norizirani. Ker je predpostavka, da sta imeni za Koper in Padno posredni izposojenki, dokaj dvomljiva (čeprav ne nemogoča: a v tem primeru se spremeni kronologija), moramo zaključiti, da je bila Istra kot mejno stičišče neromanskih ljudstev obenem tudi skrajna vzhodna toč­ ka, do koder je prodrla lenicija. Zato: Istra je rob se­ verovzhodnega italijanskega diasistema. Tu se bom ustavil, ker bi sedaj moral govoriti o drugi problematiki, ki zadeva skrb za ta žlahtni govor, o pro­ blematiki, ki bi morala zanimati predvsem tiste, ki jim ni materinščina: želim si, da do tega pride, če ne, nima smisla govoriti o Evropi. Galižana / Gallesano. Cerkvica Sv. Roka / Chiesctta di S. Rocco. (Foto: G. Filipi, 1993) 2 Ne mislim na enotno Italijo v jezikovnem smislu s/c et simpliciter, ker o jezikovno enotni Italiji lahko govorimo le na kulturološki ravni 328