List »O.
Tečaj m.
Prcčastitimu gospodu Ž)
mestnima fajmo»tru, stutnimu dekanu, vitezu Frane - Jo*e/bviya reda, v znamnje nar veriga spostoi auja a veselim obhaja nju petdesete obletnice nove mase, 14, veliciga travna l&ti /.
Ncbfhii m« (»dpro. Cilj. Imrpu mol unij o Ho gromu ttlu», ko »l.nr.i |i»'ximii milit: Kron; iromi Hoijif.t »e lnv/. »tevilit Hvrtnikov trume in itngrlov \ rotijo.
Nit Kemijo uri ohernjrnr ilrriijo, Oil koilitr »r |iri.(rii'M tluli kinlilit Ihi^ujr a'ur ml 1'ttf.i n|ii>i\ilit, Ki ifit iirliri.it glmlitli grlijo.
Tit ililli prijetni jr tlitrllev »trlit. Hi jo il.inijrH Ti •l<iii» mi itliitrji
\ <i\|jriij.» »\ojltf.i .......mi *.trji.
Milm>llji\ti jr ml ll'ix.t *|iH"JH».
In k<oimr /il.ij l.t iluli prijetni vHitjn. Tjr (lojilrn \/.iv<u Ti »lit<lko»ii raj«!
I,jiililjitii»ki tliiiiM.i/iuIrii ur nic i.
PImiho |con|»imI ilo^rfii I<it|iit« ml* turnirja v lliiHiintu (10. svečana 183 4).
šu sini dolžan ostal, popotvanje od Koroške skoz pušavo in dalje do Martinim naznaniti. Ali zaerlo mi je časa zmaiikovati, zakaj odločen siiu za llelo reko, in ze jc odhod pred durmi, ako se kaj ne spremeni: zato od tega popotvanja holj oh kratkim tole povem.
7. listopada smo do Koroške prijadrili. Tukaj je bilo spet vse iz bark na suho preneseno, ker zapustiti nam je bilo in sicer za dalj časa, ne le samo bark, ampak tndi reko Nil, s ktcrim smo so že tako sprijaznili. Postavili smo, kakor v Selalu pri Asuanu, šotore pod palmove drevesa in pod njimi celih ti5 dni prebivali kakor Izraelci v pušavi. Dcsiravno smo pod milim neham prebivali, nas zeblo vender ni: samo pervo noč je bil precej hladen, skoraj merzel veter. Drugači snio pa opoldne v senci po Sit- UD, na solneu clo po 45" It. gor-kote Imeli. (hI tukaj dalje, kakor je že znano, se gre skoz pušavo ua kamelah, ktera pot navadno 14 dni terpi: tode lista huda pušava, kjer vode ni, je le H dni dolga. Za to popotvanje na kamelah je treba v Koroški nuirsiktero reč preložiti, tudi nektere kisle prenarediti, de so za kamele bolj pripravne, in ker se od centa plačuje, mora vsaka reč zvagana hiti, kar, če je veliko blaga, kakor pri nas, tudi precej časa potrebuje. Zraven tega je treba se z marsiktero rečjo /.a popotvanje skoz pušavo preskerbeti. Kakšnih ID ali J2 dni bi bili
na vsako vižo že potrebovali: ile smo pa celili dni mogli tam ostali, je v/rok ta. ker nismo mogli kamel dohiti, ali saj zadosti ne; iu na vse zadnje, ko miio ze odrinili, je moglo se veliko blaga, in H možje, v Koroški ostati, zakaj potrebovali smo vsili skupej okoli 4(10 kamel. Tri dni pred odhodani iz Koroške sla še dva laska duhovna iz Vcrone za nami prišla in se misionu pridružila, ktera sta nam nekaj časnikov prinesla, med njimi tudi .'< liste Zgodnje Danice: v enim smo brali pismo gospod Jeraua iz Alcksandrijc.
grudna miio se iz Koroške v pušavo podali. Perpeljejo nam kamele, in slehern si je eno zbral, ktero je hotel. Nanjo je vse naložil, česar je pri sebi potreboval, namreč: veliko usnjalo hi-sago, v ktero je perilo, iu kar je hotel, djal: petem storijo, volnalo plahto in blazino za posteljo, pušo, usnja t o posodo za vodo. iu kar še lioce kdo liri sebi imeti. Na vsako stran, zlasli če je kamela holj močna, obesijo še I meh vode in I meh dure, kamelam za keriuo, in na vrrli postelje se usede jezdie. Tako obložena kamela, ktera, dokler se nanjo naklada, ua tleli lezi, z vso to robo iu /. jezdicam vred vstane, in človeka, kleri jc malo poprej še na tleh stal, na enkrat okoli ID čevljev visoko povzdigne. To smo se gledali in drugi dru-gimti smejali, ki smo uaiiaglania tako visoko zra-stli. posebno ee jc kilo na tleli pri kameli stal in z jezdicam govoril, ker je mogel tako glavo nazaj kerviti, de hi sj hil kmalo vrat iilomil, drugaei hi uniga ua kameli ne hil vidil. Mislil siru si, ko sim vidil druge ua kamelah jezditi, de mora grozno nerodno hili iu de se zlu upeha: ali ko sim sam to ježo poskusil, sim se prepričal, de ni nič težav-niga. Ce sj človek seucž prav dobro zna naredili, iu skušnja ga že zuči, moram reči, de je jirav prijetna ježa, iu dcsiravno je ze kakih (» ali t ur iiepreneliama jezdil, si nič kaj ne želi. s kamele stopiti. Pač lepa versta nas je hilo, dcsiravno blago ni šlo, ampak samo naše skrinje, šotori, mize, stoli, kuhinjske posode in priprave, in kar jc ravno potrebno hilo. Kakšna versta hi še Ic bila, ko hi hilo vse oh enim šlo!
Po pušavi smo nekaj časa med zgol gorami šli; tode vsa skalovje je černkasto. strašno od solnca ožgano: kamen, ako ga pobereš in tje ver-žeš, tako zazvoni, kakor prav močno sežgani ce-gel. Vsaki dan smo do II ali pol !¥ jezdarili, potlej s kamel stopili, vse z njih zložili, de so (udi one nekoliko počile, šotore postavili, kuhali, jedli, in okoli ali proti .'I spet se dalje podali, in šli do Icrde noči do H, O enkrat clo do pol dvanajstih, D ur neprenehama dalje, kakor itnaju na-
mrec v pušavi svoje postaje. Takrat sim pač komaj že čakal, ile iii se skoraj ustavili. Ko smo se bili ustavili, smo spet nekaj jedli in po posteljah, ki smo jih tje po pesku naredili, popadali in zaspali. Ko se je dan zaznal, je bilo treba spet vstati, sieliern je malo černiga kofeta posrcbal, iu — liajdi na kamele! Tako je šlo dan na dan zmeraj daije. Kamele pa le enkrat na dan, namreč zvečer, ker-mijo, in šc takrat ta uboga žival Ic ene pešice dure dobi (dura je žito, ki ga sploh tukaj iinajo, iu je podobno našima sirku, ki med turšico raste). Napajajo jih med H dnenii le enkrat, namreč pri rupi. ki je sredi perve hude pušave. Ta žival je zares prav za pušavo od Hoga stvarjena; ne je skoraj nič, hrez pijače po več dni prestane, iu jc pri vsem tem tako močna, in v nar veči vročini po 12 ali 16 ur deleč prehodi. Tretji dan smo iz med gora prišli na planjavo, in potlej so se majhni hribei od deleč verslili z ne/merjenimi ravninami, bilo je včasi kakor morje iz samiga peska. Kar jc ua teh ravninah posebno eudniga, so mnoge jezera, ki so se pred nami vidilc, ki pa niso jezera, ampak se Ic tako vidi. Sam ne vem, kako se vse i.i naredi; menim pa, de soparica, ki z raz-beljeniga peska puhli, nar več k temu pripomore. Vidijo se v teli jezerih hribi, drevesa, kamele, ljudje, in vse tako naturno, de se pač ni nad tistim \nglikancam čuditi, ki je vodo iz meha izlil in proti jezeru se podal, dc bi si bil vode vnovič napolnil: ali revež jc hodil in hodil celi dan in mo-rciiiii se dalj časa, pa — vode ni bilo, zakaj ka-k»rv je bližej prišel ali od druge strani na tisti kraj gledal, je voda zginila, iu mogel je žeje v pušavi poginili. Ccterti dau okoli dveh popoldne smo prišli do rupe: tode voda je bila kakor gnojnica, za kamele je d«bra, za ljudi pa ne. Treba je toraj v Koroški za H dni dobro z vodo se previditi, čez H «lni se spet pride k Nilu, in potem prek Nila dalje, kjer ni treba več vode tako varovati, kakor poprejsnih H «ini. Desiravno je podnevu vroče, so noei v pusavi vender dosti hladne, včasi prav nicrzle. Tisto noč pred praznikam čistiga spočetja .Marije Device smo zares prav zmerzovali; zjutrej gorkomer ni popolnama T" H. kazal.
16. grudna popoldan smo prišli v IJerber, kjer smo kamelam slovo dali in sc spet na barke podali. Lepa misionska barka ..Sirila matutina", ki je iz llartuma prišla, nas jc ze tam čakala in potem v llartuiu peljala. Božične praznike smo mogli na lepi barki praznovati: tode, ker je v nji kapelica. smo tudi o polnoči, kar se jc dalo, lepo svojo pobožnost imeli. Gospod provikar so imeli peto sv. mašo, mi pevci smo pa s lisharmoniko naredili latinsko mašo, de se je gotovo deleč moglo petje razlegati. Povedati moram šc, dc sc je sveti večer nekaj prav posebniga prigodilo, — imeli smo namn-c sueg. Tode zaslišite, kakšen sneg! Ko smo zvečer /.»• per lami večerjali, so jele bele mušice precej vcci kakor komarji, sicer pa komarjem podobne. okoli luči nad mizo iu po mizi Icrfrati. Bilo jih je zmeraj več iu več, tako de sc jim nismo mogli ver ubraniti, in vse polno smo jih imeli po skledah iu okro/.uikiii. Okoli luči jih je bil <rost roj. dc so luč ugasnile, in od - mize smo jo mogli pobegnili. Zunaj je ravno tako šumelo kakor de bi z gostim siiegam medlo: letih mušic jc tako na debelo z neba v vodo padalo, ile je Nil popolnama bi l tekel, in še zjutraj jih je bilo med barko iu NiJovim bregani, kjer voda bolj zastaja. \ sc polno. Tcrpelo jc lo kako dobro ccleri ure.
29. grudna okoli poldneva smo, hvala Bogu! srečno in vsi zdravi v llarlum prišli. Kakšno dobro četert ure poprej, preden se mesto začne, nt desni strani Bela, in na levi strani Plava reka skupej pritečetc, in toraj reka Nil svoje ime zgubi. Mi smo se na levo stran podali in peljali po Plavi reki (mesto llarlum namreč stoji ob Plavi reki). Ko smo se mestu približali, je cela drulial ljudi ob kraji vode stala, in nas noter do misionskiga verta, kjer jc bila „Stella matutina" pervezana, spremila. Tukaj je med drugimi ljudmi bil tudi vertnar Hruška, kteriga smo zavoljo njegove evropejske obleke oil deleč že spoznali. Kovač, kteri je tudi pri misionu bil, jo je s svojo robo na Belo reko pobegnil. Tako je bil bolehni Hruška zraven vojaške straže, ki je bila za ta čas najeta, edini čuvaj mi-sionske hiše. sli smo skoz vert v misionsko hišo, ali grozno dolgočasno je bilo, ko smo slanice najdli prazne, in se je le reklo: Tukaj je gosp. Mil-harcič tukaj gosp, Kociančič prebival.- - Precej drugi dan je bilo vsim drugim stanovanje odločeno, samo meni in gosp. Kohlu ne, zakaj oilločena sva bila za llclo reko, in sva toraj ua barki „Stella matutina'' prebivala. —
K sreči nisim pisma precej dalje poslal, tako de ob enim zamorem š«; naznaniti, de seje, kar mene zadene, toliko spremenilo, dc namreč ne grem na Belo reko, ampak v Hartumu ostanem, toraj okoli eniga mesca bližej Kvrope. Samo gosp. Kolil in rokodelec Baliz pojdeta dalje.
PImiiio k»«|>. iiftlMloiinrjta JoKcra €■«-olitet jit Iz Hitri u nt* (23. svečana 1851).
Od kar sini poslednjič v Kvropo pisal, sc je tukaj veliko spremenilo: zakaj lačas sim zamogel reči, de je vse zdravo in veselo, zdaj moram pa povedati, dc je vse bolno ali je bolno bilo.
Le en mizar in jaz nisva zdravil potrebovala, druga dva sta se zdravila in kmalo ozdravila; druge je pa merzlica strašno tresla.
Ta merzlica letaš tukaj tako razsaja, de v Hartumu iu v daljni okolici vse leži; v veliko hišah ni nobeniga zdraviga, ki bi drugim v pomoč bil, in tako ubogi ljudje brez pomoči ugasujejo.
Merzlica niina nič reda, in spremljajo jo griža, bolečine v trebuhu in persih. Kinina nič ne pomaga. V Hartumu in posebno ob Plavi reki ljudje n*očno umirajo, /m 'd nas je 9. svečana umeri 27 let stari mnogo spoštovani gospod misionar Anton Čast a g n a r a iz Verone, in II. svečana Janez Petrah i iz svajcirskiga, zidar in ceglar, kije za plačilo iz Aleksandrijc z nami prišel bil.
V vsakim kotu iu ilnati luknji jc pri nas bolnik ječal: v pomoč sva bila le jaz in večidel tudi gosp. Ilallcr, ki jc pa dostikrat sam več terpel, kakor bolnik, ki naj bi mu stregel; ta jc hotel to, uni iiiid; veliko reči nismo imeli, in večidel je bilo .še vse po skrinjah raztreseno, iu jaz, novinec, marsikaj nisim mogel nijti: tudi več naših z^mur-eikov je bolnih, vedno so liotli o l mene kaj imeti, zdaj to zdaj iiiio, vsi govore arabsko, iu šc to slabo ( namreč berberinsko) - dostikrat jih nisim nič razumel, iu ce sim poslednjič mislil, de sini razumel, sini mog*d /.,» H|H.| gledati, de so me drugi razumeli. Kratko reči, dostikrat nisim vedil, ali imam šc glavo ali sim jo pa per kakšnim bolniku pustil.
16. svečana so nas prečastiti gospod provikar K u o ble h ar. gosp. misionar Kolil in še precej z lra\ mi/.ar zapustili in po Beli reki sc podali:
tudi gospod proviknr so hili nekolik« ca*.i bolni, /daj jim je pa, Hog hodi zalivaljen! nekaj odleglo: sploh je viditi, de se je našim' holnikam ene dni sein nekoliko zboljšalo, razun gosp. Oaningerja, /.a kteriga se pa liudo bojim.
Poskerbcl sim, ile se je naša roba v luknje (zakaj prrhivališa ali hiše še nimamo) spravila in lia povzdignjene kamne djala, de nam mravlje vsiga ne pokončajo, ki so prava stiska v tih krajih. Najel sim zato delavcov iz llartuma, ki so pa neizrečeno leni, de hi mogel skoraj jeze zboleti, in tako sim se raji sam dela poprijel, sini vlačil kište, kamnje, itd. v pekoči solnčni vročini, od temena do podplatov ves v potil in prahu. Toliko ob kratkim, ker ho pismo še dans dalje šlo.
Kratek prepleti elovekoUiiImlli na-]>rav v lilngor iiliozlli In lerpeelli v (»orle! od iihJ MitrejMlIi ea«ov «lo tltt-nnNiOlffH dne.
(Konce.)
\n zadnje moramo še omeniti naprave gluho« nemov in pa zapušenih otrok.
e. Vstanovavec naprave gluh onem o v v Gorici je ranjki Goriški korar in školast Val. Stanič. Začela sc jc ta naprava 10. listop. IN tO z dvema ali s tremi gluhonemi: sadaj pa dobiva v njej popolno odhranjenje •{«') fantov iu *4'4 deklic. Vodja naprave jc čast. gosp. Janez H ud a u, duhoven: učitelja sla dva mlada duhovna, Janez Šobcr in Karol .Mozetič: pri učenji pomagata dva neduliovna gospoda; namreč Anton Toni a n in Anton Pag on.
Tudi ta naprava ni imela od začetka čisto nobenih dohodkov, sadaj pa ima že svojo lastno hišo, ki je bila nekdaj grofov Turn, ki pa še ni popolnama doplačana, uadu pa jc, de se letos (IH51) splača z veliko loterio, ki je v ta namen bila napravljena. - V to napravo se sprejemajo gluhonemi i/, cele primorske dežele. — Njeni dohodki so 500 gold. obresti od naloženih istin ali kapitaluv: 1010 gold. iz občne denarnice ubogih in hratuvšiu: 500 gld. dobiva na leto od mestne gosposke iz Tersta: in 150 gold. daja na leto Goriška mestna gosposka.
T. Naj novejši naprava, ki jo v Gorici imamo, je naprava z a z a p u š ene i n z a n e m a rj c n e otroke. Namen te naprave jc, skerbeti za moške sirote in za zanemarjene otroke, to jc za take, za ktere starši ali ne morejo, ali pa nočejo skerbeti. Pervi je to misel sprožil gospod Janez Vogrič, vodja ce«. kralj, normalnih šol tu v Gorici: in precej, ko se je po mestu ta njegov nasvet zvedil. je bilo koj 000 gold. letnih dohodkov vkupej; zakaj naš sadajni knez in viši škof so koj se zavezali 100 gold. vsako leto v ta namen dajati: sadajni kresijski predsednik 50 gld.: narodna straža je v ta namen podarila ves ostanek svoje denarnice, to jc 1400 gld. in rajnka gospa Ainalia de Hitler jc zapustila 500 gold. itd.
Mestno svetovavstvo je toraj to stvar resno pretreslo, postave te nove osnove določilo, in ko so bile na višjim mestu poterjene, jc bila ta naprava slovesno odperta dne *4\. vel. serpana 1*511.
Vikši nadziranje čez to napravo ima zgoraj omenjeni odbor, ki ima za mestne uboge skerbeti: vodstvo naprave pa je izročena duhovnu Antonu Sesiču, in pa mestnim svetovavcani, gospodam lleklorjit de Hitler, Frančišku Marci ni-Iu, in Frančišku F a h ri o 11 i-tu. — Hazuii teli ima ta naprava šc eniga varlia ali moža, ki neposredno skerbi za uboge otroke. Otroci se uce cez dan ro-
kodelov pri mojstrih po mestu, zvečer pa dohajajo vsi domu, kjer se uče kristinnskiga nauka, brati, pisaJi, števiiiti in risati. -- Oo sadaj je v tej napravi '4*4 otrok brez vsega plačila, in dva, ki nekaj maliga na mesec plačujeta. Oohodki te naprave so: 700 gold., ki so se dobili z dvakratno tombolo: 400 iz mestno denarnice: OOO gold. rednih in zagotovljenih dohodkov: in pa 150 gold. obresti od naloženih istin.	S.
Ojcled |»o SloveiiAkliti*
Iz Ljubljano. Preteklo nedeljo ho prccastili gospod Karol Zorn, mestni fajmošter in stolni dekan, petdeseto obletnico nove mane prav slovesno obhajali. Tej redki slovesnosti posebno primerno pridigo so imeli visokoeastiti gospod dr. .lun. Kr. Pogačar, korar in vodnik Alojxjeviša. Prt sveti maši mi jim stregli viso-kočastiti gospodje korarji. gosp. kaplani Setiklavške cerkve in bogoslovci. Pričujoči so bili sami milostivi knez in škof, veliko duhovnov, viši c. kr. oblastuije, vojuški častniki iu velika množica druzih ljudi. Popoldne ob dveh je bilo pri milostivim knezu in škofu veliko obedovanje, h kterimu jo bilo okoli .>0 gostov i/, raznih stanov povabljenih.
Kolikor smo i * pisem zvedili, zamorem» povedati, de so proča«titi gospod škof Friderik II a ras: a i/. Dunaju, kjer so bili od presvitliga conarja k slovesni poroki osebno povabljeni. '47. mul. truvna šli in .'10. Mni-hovo dosegli, :i. veliciga travna pa v Pari/, se podali. Kakor po Krajnskim. tako tudi v druzih deželah slavniga škofu, nusiga rojaka, z veliko častjo sprejemajo. V spomin so nam zapustili svojo podobo, iu nadjati so je. tle si jo bodo vsi omislili, ki za Itožjo čast tolikanj unetiga škofa v resnici spoštujejo, tolikanj bolj, ker bo dobiček misionu v priti obernjen.
..Šolski Prijutel*' jo naznanil, de je Celovški odbor društva sv. Mohorja v napravo matice, to ie. terdno zaloge zu vedno čase. sklenil buk\e. kterih društvetiiki ne bojo zastonj prejemali, izdavati in vse, kar se bo za-nje dobilo, za matico oberniti. \ar pervo so bojo izdajale v posameznih zvezkih slovrn-kc izvirne uli poslovenjene pridige pod uaslovam : Zbirka cerkvenih govorov, ki so jih ob nedeljah, praznikih iu drugih priložnostih razni slovenski pridigarji izustili. Vsak zvezek bo obscgcl na 10 — ttt polah različne pridige raznih duhovskih pastirjev. Ce ravno ne bojo po nedeljah in praznikih averstenc, se bo vender sploh gledalo, de bojo v :j —4 zvezkih za vse nedelje in praznike eerkveniga leta zapopadene. Vsi častiti duhovui ho toraj priserčuo poprošeni. de bi o d s i h m a I zmeraj posamezne p r i d i g e, ki bi utegnile za n a l i s biti. društvenima odboru v Celovec pošiljati blagovolili. Pervi zvezek bo koj v natis prišel, kakor hitro društvo toliko pridig prejme, kolikor jih jc za vsak zvezek potreba.
Iz I.oške doline lia Stajarskim. - '4. dan mesca aprila t. I. to je na tiho nedeljo, je bilo pri farni cerkvi sv. Duha v l.očah pri Konjicah na Stajarskim veliko veselje, ker so častitljivi <1. Kalini O meje. ffvardiati Frančiškanskiga samostana v Ljubljani, v ti farni cerkvi nov križev pot blagoslovili. Od vsih okolic domače, kakor tudi pr ta ji h far so ljudje skupej hiteli, vidil to sveto cerkveno opravilo. Po dokončanim bla-goslovljeiiju sv. križeviga pota so častili pater v primerni pridigi veselje do pohožnosti ino skerbuiffa ohi-skauja sv. križeviga potu. ki bodi vernim vedni spomin tujistiga potu. ki je po njim naš odrešenik Jeza* Kristus. s težkim križem obložen, iz .leiti/.aleina na mer-tva-ko tforo v našo zveličanje hodil, v norcih vsili pričujočih prav uikiu vnemali. ter zraven tudi larmano
Loške farne cerkve sv. Duha pohvalili, de bo v teh plahih letih s pomočjo svojiga dušnima pastirja, gosp. fajmoštra Andreja Pirca. farno cerkev tako lepo ozaljšali. Ilvala njim. in nebeški blagoslov naj jih obdaruje!
Iz Drežence na T o m i u h k i m 3. v e I. travna. Pervi dan malica travna ob eni po polnoči ne srednji zvon iz zvonika v plat oglasi in me iz terdiga spanja zbudi. Skočim iz postelje, grem k oknu. odprem, pogledam in vidim vse hribe razH\itljene. kakor od solnca, ki per jasnim nebu izhaja, hc ozrem proti severju, ter vidim čudno svitlobo! Kaj je bilo? V vasi. pol ure od imenovane duhuvnije oddaljeni z imeuam Kavna, pori! Se urno obleiem ter hitim z drugimi vred na kraj nesreče na pomor. Tode ko do pol pota perpihamo, ho bile ze petere gosto vkup stoječe hiše z drugim pohi-štvam vred v enim plamenu; mislil ni ni ni: oh koliko požarjemh človečkih trupel bom mogel tam viditi! Pa hvala večnimu Bogu! vsi h» sc z obilno živinico vred oteli: Ic gospodarju, v kteriga hiši je goreti začelo, je 21) koz zgorelo. On pa zbudivši se, ker je ze ogenj v izbo. v kteri je h svojo ženo in štirimi otročiči spal, persvigal. iz postelje skoči, plane v kuhinjo med plame, odpre vrata, ne molim opeče, pod hišo teče, otročiče ženi iz rok skozi okno popade in poslednjič še ženo z detetam ua persili otme. Kje je pa peti olročič? kje je naš Matiček, poprašujejo se. In glej! v nami srajčici osem let stari deček, ki je pred hišo v liniji spal, k svojim prestrašenim staršem prijuka. \a vprašanje starišev: kdo te je po zbudil*' nedolžni fantič odgovori: Pregorko mi je bilo, sim se obernil. pogledal, vidil.de je okoli mene gorelo, skočim na noge in tukaj le sim!
Kdo se bo prederznil tajili, de ga ni angel vaih, nedolžnih otročičev nar zvestejši prijatel. obvarval'*. V eni uri so bile petere hiše per toliki suhoti vpepeljene. Zjutrej z dnevam že od vsili drugih, pod to duhovnijo spadajočih vasi ljudje zopet vkup vrejo nesrečnim po magat. Kni jim vzamejo živino na rejo, drugi grejo sekat le*, drugi trebijo pogorišč. drugi ponujajo slamo za strešje, in takojc do današnjiga dne od pomagavcov vst gomazclo. de šo vsim dela dati niso mogli. In tako so jim večidel z združeno močjo brez plačila in hrane pomagali t nosili ho si namreč v culicah svojo južino in malico k delu. I Zdaj imajo ze ljudje in živina svoje zavetje. Ali ni pri takim obnašanju očividno porc-ničeno, dc keršanska ljubezen v sereih kristjanov še tli, ki sc v sili nar lepši razodeva '	Podkernski.
I/, lioricc 1». maja. S,— V poslednji bolezni višiga škofu ho linričani veliko soiutje z njim razodevali. Mu celi leden pred njegovo smertjo jc bila pot memo školoviga poslopja vnem vozovam zaperta, zato de je visoki bolnik v miru lol. in odperla sc jc še Ic li. maja tek., ko sc jc bilo p<> mestu razglasilo, dc jc tisto noč svojo dušo Bogu izročil. Mertvo truplo njegovo je bilo po cerkvenih predpisih napravljeno iu na dvorani njegoviga po-lopja izpostavljeno do dne pogreba, in njegova smert koj pismeno sc oznanila vsim duhovnikam cele skolije s pristav kam: a) de naj hc pri vsaki cerkvi tri dni za po red ama trikrat na dau. zjutrej, opoldne iu zvečer z vsimi zvonovi zvoni. de bodo verni za dušo svojiga rajnciga škofa molili; b) dc naj duhovniki v naj večini mogočim številu v talarju, z roketam, z b>-retam in z vošeno svečo peti dau ineeca. to je, v petik zjutrej k pogrebu pridejo; e) tle naj sc v v-aki cerkvi en dau odloči za bilje in eerno mašo za dušo rajnciga višjiga pastirja. Vsi duhovni v mestu, kakor tudi vsi redovniki so bili povabljeni. vse dni. do pogreba, po dva in dva v dvorano skofoviga poslopja, dc so pri merlici večeriiice. zornce in hvalnice za mertviga
molili; začenjale so se vsaki dan te molitve ob 6 zjutraj in so terpele do 10 zvečer. Zraven dvorane v bližnji atanici je bil altar napravljen, kjer so se vpričo merliča tri dni zaporedama za rajnkiga višiga škofa celo jutro svete maše brale.
Peti dan tekočiga mesca pa, ali v petik, so najpred častiti očetje frančiškani vpričo merliča slovesno peli bilje po iiiertvim in potem, ob devetih, sc jc v veliko cerkev prenesel sprcmljen od neštevilne množico ljudi obojiga spola, vsake starosti in vsih stanov. Najpred so šli ubogi iz tukajšne siromašnice; za njimi od-gojenci naprave za zapušene otroke; po tem gluhonemi; spodnje ljudske, trivialne, in normalne šole; nižji in višji gimnazi; bratovšini neomadežvaniga serca Marije iu presvetiga serca Jezusoviga s svojima banderama; društvo „il pio sovvegno44; vsi tukujšni redovniki, kakor: usmiljeni bratje, frančiškani in kapueinarji; bogo-slovci in čez dve sto duhovnikov, vsi v čemim talarji, z biretam, roketam, in prižgano vošeno svečo; za njimi bogoslovski profesorji, čemo oblečeni v talarjih, s taba-rinaru, trivoglatim klobukam in prižgano svečo; za njima so šli vsi tisti, ki služijo v nadškofovski pisarnici; po tem služabniki rajnciga; pevci metropolitaiiskc cerkve z godbo; stolni vikarji in vsi korarji, na to pontilikaut, namreč Teržaški škof, prečastiti gospod Jernej l.e-gat, ki so bili k temu posebno povabljeni; na to so nosili trugo odperto duhovniki v talarjih in roketih, in štirje izmed njih so deržali štiri ogle sukna iz trugo visečiga. Koj za trugo so šli vsi vradniki kresijski. mestno svetovavstvo in poglavarstvo, in vsi diugi c. kr. tukajšni vradi politiški, mestiijau*ki in vojaški, in pa pleinciiištvo mesta; in na zadnje so sledelc šole za ženske itd. — Mestnjani so zraven tega šc posebno pokazati hotli, kako serčno so rajnciga spoštovali iu ljubili, ker so čez pel sto vošenih prižganih doplirjev nosili. in z njimi rajnciga do groba spremljali.
Ko je cela ta dolga procesija do velike ccrkvc prišla, so se navadne molitve s sveto mašo vred po rajnkim opravile, in gospod dohtar Janez Jakob DeIIa Dona. profesor dubovskiga pastirstva tu v Gorici, jo imel tej žalostni slovesnosti primerno pridigo v talianskim jeziku. Od tam je šla potlej procesija v ravno tcin redu do pokopališa iz mesta, kjer so v ta mošnji kapeli truplo ljubljcniga nadškofa v zato iiaiiit-iijcno rako djali.
Vse je šlo v naj lepšim redu in ginljivo jc bilo res viditi, kako so si vsi pričujoči prizadevali pri tej priložnosti na znanje dajati veliko spoštovanje, ki so ga do rajnkiga imeli. Sc elo iz Tersta in iz mnogih drugih krajev jih jc bilo mnogo nc samo med radovednimi gledavci, ampak tudi pri pogrebnini, in ccer med njimi prav visoko postavljeni gospodje. Slovesnost dneva je povikše-valo še to, de smo ves ta ča* lepo, prijetno vreme imeli.
Vxhn prijalhnn ln znanemn*
I zaupanju v Jezusa, ki je rekel apostel-nam: Pojdite in učite rse narode . . . .ve podam v daljno Ameriko tam dolžnosti duhovskiga stanu opravljat, ce ho linija volja. Serčno sim ielel pred odhodain od vsih »rojih iubih prijatlov saj s pismam se postoriti, pa zavolj prekratkima časa mi tega ni hib t mogoče. Zato se s tem vsim pri-jatluin. duhovnum naše škofije in tudi tem iz I,a-rantinske in Teriaške škofije, ki so nekdaj moji -sošolci hiti. pcrporocim za pohotne priprošnje.
Tudi od srojih rojakor v rojstnim kraju, od furmanov na Trehclnim in od drugih znaneov se s tem poslovim, kakor tudi se enkrat od ljubih Dohrorčanor.	Lorcnc l,avtišar.
t)il;o%orni vrednik: Andrej Zameje. — Založnik: Juief Hlaznik.