Ivan Zorec Domek Ilustriral Župančic Joakim. >No, pa sem ¦..« je čebelica mladica zadovol jno vzdilmila, ko se je po zamudnem napenjanju srečno prerinila iz rojstne celice. Oči, še ne prav čiste, so ji vedecno obstale na starih čebelah, ki so ji bile nekoliko pomagale in ki so jo zdaj voljno, prijazno gledale. »Prav... že prav,« so ji vse, tudi dru-ge, ki so mirno gomazele, Ijubeznivo migale s tipalkatni. »Pa le stoj, da te tudi očedimo nekoliko.« Kako hi ubožica že stala? Nožice so ji še mehke, čisto slabične, da krivonogo le čepi in se prav zaspano drži. A modre stare čebele jo božajo; nekatere z nje na-rablo trebijo loščine, druge jo pa že pi-tajo s kapljicami medu, pripravljenega nalašč za take nebogljenčke, a še druge jo lialahko pahljajo in se ji hudomušno smehljajo. Tako se kmalu toliko opomore, da že precej trdno stoji in bistro okoli sebe strmi. »Da te...« si misli, »kako mi strežejo ... Prebito moram biti imenitna čebela.« Ponosno si pretegue nožice, s krili gibko zatrepeče in se samovšečno ozre; zdajci jo mine vsa domišljavost, oči pa ji začudeno obstanejo na velikem satu. Glej, sto in sto čebelic, kakor malo prej ona sama, se sopihaje rine iz rojstne celice in sestre stare čebele jim prav takisto pomagajo in jih cedijo. »Tak taka je ta reč...?« se ji razodeva novo spoznanje. »Potemtakem smo vse enake, nobena ni nad drugo ...« Živo se začne spet pretegovati, otipavati in ogledovati... Telesce ji je polno moči, vsi udki so čisto trdni, da se vsa že kar čuti. »Pridna, pridna...« jo čebele hvalijo. »Vidiš, kar prava si že. Zdaj pa le čvrsto naprej.« Vodijo jo po toplem domku, ga razkazujejo in ji dopovedujejo to in ono. Joj, domek je živ. Od vseh strani in na vse plati kar mrgoli samih čebel. Ene, obložene s pisano obnožino, gomaze bolj Batežko, anti breme jih ovira; druge hitijo do celic in vanje pretakajo sladke snovi, ki so jih nabrale po cvetočih njivab. in travnikih, po vrtovih in gozdovih — pavsod; iretje pitajo čebelice mladice, ki še ne morejo izlesti iz celice; še druge gradijo nov sat, anti nobena ne postava, vsaka ve, kaj ji je delati in kje. Mladica, vedečna kakor je, postaja, zaostaja in gleda, gleda — najraje bi že tudi sama kje poprijela, tako jo žene skriti, prirojeni nagon deJa. Stare ji tega ne dado, premlada je še, učiti se mora. »Prej moraš do matice, da te vidi in da jo spoznaš,« jo tolažijo in prigaujajo. »Matica ... matica ... kdo je to... matica?« »Matica je, le.dobro.si zapomni, naša skupna mati; je naša vladarica. Dokler jo imanio, smo pridne, složne in močne, da se-nikogar ne bojimo. 20 Matica je središče v našem ljubem domku. Brez nje ne bi bilo reda, miru in sreče. In prihrumele bi tujke in nam uropale vse... vse, a kar bi ostalo, bi razdejale same —« Same ...« se mladica čudi... »Zakaj tudi same?« »Ne vem,« pravi stara čebela in se praska po glavi. »Anti take smo: brez matice smo kakor ob pamet, brez matice je konec nas in našega I jubega domka... Tega, čebelica moja, nikar nikoli ne pozabi.« »Ne pozabim, ne pozabim,« obeta pridna, učna mladica. Potlej se nikjer več ne ustavljajo, kar dalje, dalje hitijo. Spotoma jo venomer nazorno učijo in ji tu in tam marsikaj tudi prav občutno zabičijo in zatrdijo, čebelica pa jih po navadi mladine ne posluša dosti, preveč jo mika živi vrvež prihajajoeih in odhajajočih čebel... Joj. le koliko ti jih je in kako se kobalijo druga čez drugo... Ob čebelah graditeljicah bi najraje vsaj nekoliko postala, tako ji je všeč njihova čudovita spretnost. Kar zna ena, ti ziiajo tudi druge vse. Nobena se ne moti ne v meri ne v smeri, nič ji ni treba popravljati — sat se kar vpričo širi in viša. Ob njem spočasni tek nožic, da bi pasla vedečnost, kakšeti še bo. pa ji le-one ne dado, kar dalje in dalje jo ženo. A zdajci se zdrzne in zastrmi v prečudno čebelo, veliko, strašno debt-lo in skoraj čisto črno. Ustraši se je, da kar odreveni. >Kaj pa je, kaj...?« se ji čebele smehljajo. »I, tistole...« strahoma zaječi in mig-ue proti črni nakazi. ki v napoto stoji in bulji z velikimi očmi... »Ali me ne bo?« jnladico na glas skrbi. v glavici se ji od strahu kar vrti... »Kdo je to?« »E, kdo? Trot; len trot,« se čebele mirno še dalje smehl.jajo. »Nič se ga ne boj, saj ni hud, samo neumen je in len.« Čebelica se umiri in ostrmi, ko se nekoliko bolj ozre. Glejmo, saj trot, ali kdor že je, ni sam, velika drhal jih za-spano ždi ua satu ali pa leno gomazi po njem. >Čemu pa so... troti?« vprašuje. »Matica jih hoče imeti, pa je ...« se čebele zresnijo. »I, čemu?« bi mladica rada vedela. Čebele molče dalje hite, kakor bi preslišale vedečno vprašanje. >In kaj delajo?« jih mlada vedečnica drugače vprašuje in zadržuje. »Nič; nič ne delajo!« ji zdaj vse obeDem precej odgovorijo. »Nič nc delajo, samo žro^ in dosti požro.« »Tako...? Samo žro...?« zamišljeno preudarja in vase mrmra. kt-r ne more in ne more razumeti čudnega reda. »Kako to? Ali smejo...?« »Hm, zdaj še, zdaj ...« menijo stare in se preteče nasršijo. ^>Ko udari prava ura, ii jih pometemo in nažeiiemo, da še sledu ne bo več za njimi... V našem domku, to vedi za zmerom, je prostora samo za tiste, ki so za kaj in ki delajo ...« Potlej so molče in zdržema tekle naprej. Mlada se še ozrla ni več po lenuhih črnih. sanio v raislili jim je požugala. — Tako hitijo, hitijo in pridejo že prav daleč. Za njimi gomazi vse polno sestric čebelic, ki so se takisto komaj šele izlegle. Jejhata, kaj pa je tamle...? Koliko ti je čebel...! Tn vse strmijo v isto smer in se slovesno držijo. A zdaj se razmikajo in vabeče raigajo tem, ki prihajajo. 21 Mlada spet vedečno zaostaja; toliko živega sveta, jejhata, še ni vklela; zdaj ti gleda, gleda in strmi. »Matica ... Matica ...« ji stare zdajci zašepečejo. »Glej jo ... ondile je ... Ali jo vidiš ...? Vidiš ...?« »Kje ... kje ...?« zakopmi iu urno zdrsi za njimi; kar ti trdo obstane, kakor bi trčila ob veliko pregrajo. Ampak oči ji že ujemo in milo objemo skoraj za dve sestrici veliko čebelo. Od Ijubezni in velikega spoštovanja ji srček kar zadrhti... Matica ... kako ti je urna, obenem pa vendar vsa eastitljiva. Glej. zdaj je ob njih, zdaj rahlo na njih. Mla-dice, ki jo gledajo vprvič, živo Čutijo, da šele zdaj postajajo čebele, prave čebele po umu, po srcu, po vsem, tak čudovit vonj nevidnega moka veje z nje in jih pre-paja... A velika, vitka gospa se menda ne vitegne dosti muditi z njimi. Kakor bi jo kdo preganjal, nemirno teka sem in tja po satovju in povsod. I, kaj bi ne bila nemirna! Ali ni prav- kar zvedela, da se je zdajei izlegla tudi mlada matica? In za dve, to stara matica dobro ve, ni mesta v domku. Ena inora ven. A po utrjeni navadi se staro umika novemu, mlademu. Življenje hoče tako. Na mladini se prihod- nost gradi ... Matico to hudo skrbi. Joj, kakšna bo prihodnost tegale našega ljubega domka...? Ali bo lepa? Kaj bo prava...? O, bo; anti kakršna je mladina sama, taka pa bo ... Stara matica teka in teka po domku, zbira stare, zdelane, a skušene čebele in jih. pripravlja za — roj. Čebele, ki jim bo iti v roj, sprva potrte oneme. Žal jim je domka. Piesrčna domačnost jih gleda iz vsakega kotička. Da, tu so se rodile, tn clobro ali slabo živele in tu v tidein delu vol jno trpele ... Pa nič ne pomaga. Čebelicam sestricam, ki se jih zgrinja več in več, in ki se v njib. že očitno oglašata živi klic dela in vabljivi mik življenja, se bo zdaj zdaj treba umakniti. Mlade čebele se že zgrinjajo okoli mlade matice in prevzemajo pravict' in dolžnosti starih. Sonce greje, v domku je vroče. Stara matica obteče svoje zveste in se z njimi ulije iz domka. Roj prvec je to; lep je in močan. Na veji, kjer se je mo- gočno obesil, jih je brž vse oblezla in jim dela nov vonj svoje posebnosti. To jib. je zaznamovalo za zmerora. Tako so postala samostojna družina, ki se noče in ne more mešati z uobeno drugo. V starem domku se medtem mladim utrinja lepa mladost. Tiste, ki so bile vče- raj še mlade, so danes že stare. Nove sestre čebelice se rodijo. Tudi nova matica je zdajci tu. Stara raatica zbira nov roj, po- tlej ždi in poje himno — veliko pesem novemu življenju. Po vsem ljubein domku je slišati njen doneči odmev: 22 Mumu . .. mumumu ... mumu ... To je budnica starim čebelam, ki bodo zdaj zdaj rojile. Ko je po prvcu sonce komaj osmič prav toplo pobožalo svet, se je iz milega domka zaprašil roj — družec. Tega je precej manj — roj, vesel in polu vere v samostojno življenje, je pa le. Od veselja pleše in nori, nazadnje ves utrujen takisto na veji obvisi. In komaj to stori in se matica pripravi, da bi ga oblezla, kakor je treba, pa ti osa, nevama sovražnica, sikne mimo in jo že kar v letu popade in odnese... Čebele, omamljene od veselega rajanja, tega še opazijo ne precej. Ko se roj zave in spozna, kaj se je primerilo, obupno zašumi. V hrupu. ki ga kar noče biti konec, odnehavajo vse vezi, roj se rahlja, razdira, podira. že je ves spet v zraku ... »Nazaj v stari dom!« šume veli tista čebela, ki se je bila prva rodila v milem domku. »V stari doin!« vrše kmalu vse in brne pred stari dom. Stražarke čebele pred žrelom na bradi brž v domek povedo, da se družec vrača. »Jejhata, osirotel je ubožec — ni drugega,« po dorau hitro uganejo. sNaj se le kar brž vrne, saj smo vse ene matere. ..« Da, vrne naj se. Zunaj vendar ne more ostati. Kako bi dom mirno in srečiio živel, če bi ga pekla vest, da je sestre, ki so v bedi in siroščini. pehal od domačih vrat...? Domek, ki je dal že dva roja, ni več kaj posebno trden. S temle druž-cem si zdaj precej opomore. Z vsemi močmi se spet loti dela. Jesen se bliža, ajdova ber kliče; hiteti je treba, zdaj zdaj je bo konec in zima bo tu. Kdor se zadosti ne preskrbi, ne učaka pomladi... Čebele, ki jim je paziti, kaj se godi po svetu, privršijo s hudo, žalostno novico, da je v sosednjem domku umrla matica in da so osirotele čebele zaradi tega zdaj kakor z uma. Saj so lahko. Nesreča je res velika. Zdajle, pred zimo se jim kaj takega primeri. Sirote... Ne izmotajo se... Po vseh vogalih ti čebele srečnega domka postajajo in se menijo o temni usodi nesrečnih sosed. »I, tja pojdimo, med jim vzemimo, čebele pa napodimo ali pa po-¦davimo, da sitnosti ne bo z drhaljo, ki nima več ne glave ne postave!« svetujejo nekatere mladice. »Ne, tega pa le nikar ne storimo!« se upira tista prva čebela, pritezajo ji pa stare čebele skoraj vse. »Le kje vam je srce, kje pamet?« pesti lahko-miselne mladice... »Ali nismo čebele tudi me? Če smo, tak živimo in delajmo po čebelje. Tele sirote — ali niso vse našega rodu, vse naše krvi? — Brez pomude jih vzemimo lepo pod streho, pa je!« Kakor so stare učile njo samo, ko je bila še mlada in neumna, jira zdaj ona na vest govori in dokazuje, kako grdo in nečebelje bi bilo, če bi se kaj pregrešila nad osirotelimi sestrami. Pa ne samo grdo in nečebelje, tudi nevarno bi bilo: privabilo bi roparice. »In veste, mladice, kaj je vojska z roparicami?« jih je modra čebela na kratko vila. »Ne veste in ne želim, da bi kdaj zvedele. Verjemite pa le, da je taka vojska največja nesreča za vsak domek...« Stare, skušene čebele so pritegovalno zašumele. Spomin na sestromorno vojsko je bil tako težak in grenak, da je ves domek kakor hudo prestrašen onemel. Ampak kaj je, kdo je ondile? Z nekimi stražarkami se bliža krdelce "tujili čebel. Žalostno, potrto se drže. A prva čebela jih že po tem spozna. »Pozdravljene, sosede sestrice!« jih presrčno pozdravlja. »Iz osirotelega Da, smo; nov dom si iščemo,« odgovori čebela sirota. »Ali uas ne bi ve vzele medse? Na škodo vain ne bomo. Delati znamo, pridne smo, trota ni med nami nobenega, a med, ki ga iinamo polne sate, bi ve in me ves prenesle semkaj ...« Kaj poslanstvo osirotelega domka želi in kaj nudi. se po vsem domku urno zve. Pomenijo se z matico in brez dolgega prerekanja mirno sklenejo. da naj se sirote le priselijo. In prav hitro, sicer jih roparice zavohajo. Čebele sirote si tega ne dado dvakrat releti, kar zdržema se ulijo v novi domek. Matica jih brž obteče in. prepoji z mokoin svoje posebnosti. Zdaj ni več razločka med domačimi in priseljeniini čebelarui, ni več čebel sirot, matica jih je vse pohčerila. Vse vkup zdaj hitro pobero med in ga preneso iz zapušcenega domka. Škoda bi bila kaj pu.ščati. veliko veliko dela in trpljenja je bilo z njim... In komaj je vse v kraju, pa ti pred zapuščeni doniek prihrumi lakonma vojska samogoltnih roparic. >Tu je čutiti vse polno medu,« se v mislih že oblizujejo. Čudno se jim pa le zdi. da je v domku tako tiho in da pred žrelom ni stražark, kakor navadno pred vsakim domkom. Nekaj roparic se previdno spusti v domek. Hm... da te. P.o kotih jc še nekaj medu, sicer pa je povsod vse prazno... Vojska roparic se razjezi. Tak prehitel jih je že nekdo? Tiste ostankc brž pobero in požro, potlej pa jo udero po sledi, ki so jo čebele pustile, ko so se selile. Aha, aha, tak tuka.j so čobelc in nit-d .. . nu'd .. .? Da, tukaj so .. . Dosti jih inora biti . .. Pred žrelom je vse čpiio pazljivih in hrab-rih stražark. Tako roparice brne po zraku, pred domek si ne upajo še. Nazadnje se ueka-tere najbolj divje in predrzne pa le spuste na brado in hočejo v žrelo. A stražarki* jih od togote nasršene hrabro prestrežejo in do zaduje vse pogubijo. Velika vojska roparic osupne. CV so že stražarke same tako nepremagljive ...? Roparice začne skrbeti. Kaj bo. če je ves domek tako hraber ...? Obotavljajo se, ne vedo prav, kako bi, poguma jim inanjka. Neodločno brne po zraku in dosti jih jv. »Pogubimo stare najprej,« svetuje roparica, ki ima med njimi veliko besedo, »vse tiste, ki nas preveč že poznajo. kar hitro pomorimo, mladf nam bo potlej lahko preslepiti...« Zvijaoni svet je bojazljivim roparicam všeč. Vsa velika drhal jih buline pred žrelo, da bi stražarke kar pohodile in zlahkoma vdrle v domek. Ampak srčne stražarke jim tudi zdaj hrabro zastopijo pot. ves dotnek pa tudi že na pomagaj prihiti. Med njimi je tudi prva čebela. Hudo ji je. Se.stra napada. mori sestro, sonce pa le še sije ... Tudi roparice so sestre čebele. a lakomnost jim je ohromila pamet.. da so to že pozabile, sicer ne bi tako nečebelje divjale in klale. Pred domkom kmalu leži vse polno mrtvih ... Roparice divjajo, divjajo, a domek je hraber. nc da s<\ 24 Sonce se že nagiba v zaton, ko roparice spoznajo, da tega raočnega domka nikoli ne zmorejo. Začno se dvigati in umikati, da bi se otresle razdraženih domobrank in da bi še ob soncu pribežale v domek. Domobranke počivajo in se otožno ozirajo po morišču pridnih čebel, nenado-mestnih življenj. »Prepodile pa le smo grdobe ropar-ske,« se najhrabrejše ponašajo. »Smo; anipak žrtve ... žrtve ...« Tako se trudna domača vojska pogo-varja in budno pazi, ali ni kje še kakšna taka sodrga — kar ti velika osa zviška pade na čebelico med njimi in jo zagrabi, da bi jo odnesla. Ampak čebele stražarke in domobranke, še vse polne srdite vojne gorečnosti, planejo po osji zveri in se ji ene obesijo na krila, da se ne more dvigniti, druge pa jo grizejo in pikajo, kolikor morejo. Ampak kakor njim samira, je zadek tudi osi opasan z roženimi ščiti, ki jih ne čebelje ne kakšno drugo želo ne predre. Osi je vendar nerodno. Čebele so hude ko sam ogenj, tudi brez žela jo gotovo zmorejo, če se jih brž brž ne otepe. Zdajci togotno skrči in skrivi zadek potlse; tako se ,ji morda le posreči, da katero močno piči. Pa tudi njeno želo ne predre »čita okoli čebeljega zadka. A ko se vendarle krivi jn na slepo bode, ji medščitje nekoliko regne. Tista rnodra prva čebela to opazi, spretno priskoči in v režo kakor blisk urno porine želo in na vso moč piči osjo zver. To je osi zadosti. Oči ji ugasnejo, moči se ji razklenejo. Čebela, ki jo je do zdaj še trdno držala. se ji nekoliko motoglavo izvije še živa in zdrava. Ampak hrabra domobranka. ki je pičila, premagala oso, si zaman puli želo iz nje. Zdaj ve, da zanjo ni več pomoči in da mora umreti, ve pa tudi, da je pošteno čebelje živela in za domek voljno trpela. Tako se mirno vda in — umre. Za njo je domku kaj hudo; a cveli ga tndi žaloslna sinrt tisoi in tisoč drugih sester v sestromorni vojski. 25 J. Kmet Vrabec in maček Sončnega popoldneva se je vrabec lovil okrog hiše, skakal z drevesa na dreuo, z veje na vejo in objestno kričal. Na pragu se je pokazal maček in se mežikaje ozrl po nagajivem vrabcu: hm, previsoko bot si je mislil. »Lej ga, lej,c se je ponorčeval vrabec. -»Zakaj pa ne letaš kakor jaz, glej, takole.« In spustil se je na skedenj, od tu na hišo, spet na hruško tet skakal in čivkal in posmehovalno izzival mačka. »Poskusi, morda se boš naučil, če nisi pretrde glave.t »Nič ne slišim,« je zagodrnjal maček, »prehlndil sem se, pa mi po glavi šumi.« Malomarno je sedel na prng in zainižal pred sončnimi žarki, ki so ga bodli v oči. Ej, presneto je pazljivo spremijal vsnko vrabčevo kretnjo. Skrivaj je odpiral oko in meril razdaljo do vrabca. »Stric muc,*- se mu je ta zasukal nad glavo, »kaj bi ti dal, da bi znal tako ietati, pravim, kot jaz, a?« »Nič, nič. Sem rajši na topli peei; kakor da bi se ubijal za hrano kakor ti.« »He, he,« je priletel vrabec čhto blizu maČka in mu začel pripovedovati: »Iiajši trpim lakoto in mtaz tri zime drugo za drugo, kakor da bi se samo cno uro plazil po zemlji kakor ti. Pa poleti z menoj, če moreš,« je ščebetal prešerno in se predrzno razkoračil pred njim, nato se pa brezskrbno smukal okoli na videz dremajočega in gluhega jnačka. »Saj bi, kaj ne, ko bi mogel,« gu je spet zbodel in se hudomuSno posmehnil. Skok — in vrabec je zakričal v smrtnem strahu pod ostrimi kremplji. »Zdaj leti pod nebo ...« se je obliznil maček. »Saj bi, kajne, ko bi mogel. Kaj ti pomagajo urne peruti, ko imuš pa tako počasne možgfonp,« je dejal maček in ga pohrmtal.