II. tečaj 1849.
V četertik 3. velikiga travna.
18. list I. ¦polovice.
Volčja prisega.
(Basen.)
. olk, nepazno ropajoč, V skrito vjame se nastavo. Že mu kmet, od jeze vroč, Razcepiti hoče glavo ; Ali volk začne prositi, Zvijat' se, in clo solziti, Ter pri nebu se roti, — Kot hudobnež vselej znd — Nikdar jesti več mesa, Ampak od trave* živeti, K večini kako ribo vjeti, Če ga ta pot še spusti. Kmet, premehkiga serca, Veruje, kar govori,
In mu res svobodo dd. — Tak otevši život svoj, Ko v gošavo verne se, Tolsto skakali prase Vgleda v luži pred seboj. Slina se mu pocedi; Ah I al rota ne pusti, Polastit' se ti jedi. Eli! si misli, sej lahko Rečem, de je riba to —¦ In prasela zdajci zgrabi.
Kdor storiti zlo želi, Kak izgovor že dobi.
Duh v mlaki.
(Povdst.)
V vasi N. ... je z drugimi kmeti prebival tudi premožin župan, ki je imel dvoje otrok. Toneika je bila blaga, Vjfifiet stara deklica in nje brat Matevžek, serčin fantič $»*t)koli 9^ let. Med več lepimi lastnosti je Matevžka to zlq. černilo, de je le malokrat povelje dobriga očeta spolnil. Tončika je bila ravno nasprotje svojiga bratca. Nar manjši želje očeta je prec spol-nila. Vsak pomiglej z očmi je bil za njo silno pove-i
138
Ije, očetova hvala in zadovoljnost nje nar sladkejši veselje. Pa tudi svojiga bratca je ljubila, če ravno je bil nebogljiv, in ga, je nektere kazni sprosila, ki jo je z nebogljivostjo pri očetu zaslužil. Nekiga dne hoče Matevžek logarjeviga Mihca, svojiga tovarša, ki je pol ure daleč prebival, obiskati. Pa previdni oče mu tisti dan tega ne pervolijo; zakaj bil je viharen dan ii> huda ura je žugala. Ali Matevžek na vse to ni nič porajlal. Zastonj ga dobra sestrica prosi, le danes svojiga očeta poslušati in doma ostati. Matevžek molči. Komaj odjužinajo, že ni duha, ne sluha po Matevžku. Sel je k svojimu mladimu perjatlu, se tam prav po željah naskakat.
Proti večeru  vstane  velik  vihar, ploha se vlije^ gromenje buči in strele semtertje švigajo — huda ura do terde noči terpi. Matevžka vender še ni domu. Per bližnji cerkvi bije devet,  in fantič  še  ne  pride.  Pobožni oče za mizo sede, in iz nekih bukev bero. Kar jim   reče Tončika:  Že devet, in Matevžka  še  le ni. Pot pelje tik memo  mlak.   Oče!  meni  se   velika  nesreča dozdeva. Dobra sestrica se ne more več' zder-žati ter skoči  bratu  na proti.  Pa kmalo pride nazaj, stopi k očetu  in milo zavpije:  Pomagajte!   oh pomagajte, tam na mlakah v ločji nekaj joka in ječ/. Gotovo je  Matevže.   Oh oče!   dobri oče!  pojdite in rešite svojiga sina,   rešite  mojiga   bratca.  Ali oče pomenljivo s sivo glavo pomajejo in — se prekrižaje — reko:  Tončika!   ni temu tako.  Ali ne veš še,  de že sto let tam v globoki  mlaki  ječi in zdihuje duh neke gospe.  Zabredla je   bila   neko  viharno noč v mlako, ter se je s konjem in vozam pogreznila. Sleherni popotnik sliši nje ječanje, ki ga smerti svari. Ali Tončika se ne da vmiriti, ampak reče: O pustite to prav-lico.   Gospod   učenik so nam že vec povestic od duhov povedali in nas prepričali, de je včra v ponočne duhove zastarana prazna vera. Toraj ljiibi oče, pojdite in usmilite se mene in moiga Matevžka. Njegov mili jok sim z lastnimi ušesi slišala. —  Kleče prosi očeta; pa oče pravlici bolj verjamejo in per svoji prejšnji besedi ostanejo. Dobra sestrica hiti sama k mlaki,
139
dobriga bratca rešit. Skerbna sestrica per vsaki hiši ljudi na pomoč kliče: Moj bratec bo v mlaki vtonil! on tam zdihuje in stoka! Prosim, zarotim vas,,vrešite ga! Zastonj. Merzlo in plašno vsi odgovore: ,,Škoda za vsako stopinjo; to je ječanje gospe." Moj Bog! vpije dobra Tončika s kviško vzdignjenimi rokami, vsrnili se, in daj mi moč, de bom zamogla ljubiga bratca smerti oteti. Serčno skoči zdaj na kraj, od koder se ječanje sliši. —- Med. tem časam, so oče doma nekako nepokojni bili. Žene jih pod milo nebo. Za drago hčerko jo vrežejo. Po imenu jo kličejo. Nobeniga odgovora. Zdaj vso vas po koncu spravijo. Z vec kakor dvajsetemi baklami gredo vsi prebivavci na mlake. Pridejo na strašni kraj. Zares najdejo v ločji Tončiko in Matevžka, tode — mertva. Šerce na ser-cu je počivalo. Še smert ni mogla sestrice od ljubiga bratca ločiti. Tončika je hotla brata rešiti j pa je z njim vred V mlaki konec vzela. Z bledim, prepadeium obpazam in molče padejo dobri oče na svoja mertva otroka. — „Tončika! Matevžek!" — še izgovore, in pri ti priči svojo dušo Bogu izroče, Mertev Je sivi starček. — Serce mu je od žalosti počilo. Žalostni in ginjeni polože sosedi stariga župana v grob; brata in sestrico pa, kterih ni mogla smert ločiti, so oba v eno trugo djafi in černi zemlji izročili.
Otroci! ali ni bila Matevžkova nebogljiv"ost in vraža, „de tam v mlaki le duh neke gospe' jeci" smerti teh treh oseb kriva? Pa vender bi bili morebiti Matevžka rešili, ko bi jim ne bil ponočni duh po možganih blodil. — Ne verjemite mu toraj, kdor vam bo kaj od ponočnih duhov ali strahov pravil. Ce si človek serce vzame, na tanjko izvir ropota alit ječanja preiskati*, ki se kakimu; duhu pripisuje, se vselej prepriča, de je bila kakšna žival ali druga znana reč. Včasi se pa kakšen kvantež kaj takiga na-laš zmisli, de ljudi trapa. Nevedni ljudje verjamejo. Taka je bila mende tudi z duham v mlaki. Vraže so že marsikoga v veliko nesrečo pahnije.
Ne  dajte  se toraj — še  enkrat rečem — vražam'tako oslepiti,  in poslušajte tega,  ki' vas  svari
140
in vara dobro hoče, sosebno pa stariše, de vas ne bo pozneje vest pekla, ali de vam nebogljivost celo smerti ne nakloni, kot revnimi! Matevžku.             m. Kokuh.
Hvaležni sin Jurče.
(Pov&st.)
Bila je mati, ki je imela sinka z imenam Jurče. Ko nekoliko dorase, ga sama uči brati. Vesel je hodil vsaki dan v šolo, se rad učil in v šoli na vse, kar so gospod učenik govorili, zvesto pazil. Le k dobrimu je skerbna mati njegovo še nepopačeno serce napeljevala, slabih tovaršij ga je varovala, in tako sercu še mladiga fanta strah božji, ljubezen do dobriga in stud do hudiga vcepila. Ko je dvanajsto leto dopolnil, stopi pridni Jurče v pervo latinsko šolo. Težko težko sta se v mestu, kamor ga mati spremi, ločila. Skerbna mati dva-, trikrat slovo od sinu vzame, pa se le spomni, mu še kak dober nauk dati. Zadnje besede matere so bile: Jurče! imaj Boga vedno pred očmi in v sercu, ne dovoli nikdar v kaj hudobniga, ne pozabi Boga, in tudi Bog tebe ne bo. Mati se proti domu verne. Jurče pa v mestu ostane.
Noč in dan je mati doma predla in si pri vsim pri-tergovala, de je le mogla sinu včasih kako petico poslati. Spoznal je Jurče, kako mati zanj skerbi, zato si je ne-vtrudljivo prizadeval njeno skerb nekoliko s svojim pridam ji poslajšati. — Res v kratkim prekosi vse svoje so-učence, in večkrat so ga gospod učenik vsim družim v zgled postavili. Ko latinske šole dokonča, ga gospod učenik zavolj njegove pridnosti in pameti, nekimu kupcu priporoči , de je domačiga fantiča branja in pisanja učil. Prav dobro je Jurče tukaj imel. Previdili so ga z vsim, in še nekoliko plačila je dobival. Lepo se je obnašal, je bil prijazen — vse ga je rado imelo. Kdo je bil bolj vesel od Jurčeta. Prec piše materi, de se je vse premenilo, jo tolaži, de ji ne bo treba več od zdaj za naprej tako terdo delati in se noč in dan truditi.  O božičnih in veli-
141
konočnih praznikih, ktere je zmirej težko pričakoval, obi-še svojo mater in ji vselej nekoliko denarja da, ki si ga je prihranil, malo njeno ubožtvo. polajšati. Dostikrat je mati na tihim od veselja jokala, viditi fanta tako skerb-niga in hvaležniga. Cez nekaj let, po dokončanim modro-slovji gre na vseučilišč Ker je bil bistre, umne glave, lepiga zaderžanja, v raznih učenostih dobro znajden, po zveršenih velikih šolah kmalo službo dobi. Njegov ne-vtrudeni prid kmalo naprejpostavljeni spazijo. Zmeraj ime-nitniši dela v roke dobiva, in že čez osem let je vladami svetovavec z 2000 goldinarji na leto.
Jurče je bil dobriga in tudi hvaležniga serca. Mislil si je: Veliko dobriga sim od ljudi prejel. Moram biti hvaležen zato. Narpred na svojo staro dobro mater misli. Ni ji dal pred mirii, de je prišla v mesto k njemu stanovat. Imela je nar lepši dneve pri sinu. Častil in ljubil jo je in vse storil^ de ji je le stare dni rezveselil.
Ravno tako hvaležen je bil Jurče proti svojim nek-dajnim učenikam in družim dobrotnikam, ki so mu v šolah pomagali. Mati so mu kmalo zamerli. Milo se je po njih jokal. Prav lepo jih je dal pokopati. On pa je stare dui doživel. Zakaj sam Bog je rekel: Poštuj očeta in mater — dolgo boš živel na zemlji. Vse, kar gaje poznalo, je vedilo kaj lepiga od njega povedati. Se po smerti je dolgo v spominu vsih živel.
Tako le, prijatli, Bog hvaležniga skerbno po težavni poti življenja vodi. Gotovo hvaležnost, sosebno do stari-šev že tukaj plačilo dobi. Bodimo tudi mi hvaležni vsim dobrotnikam posebno pa milim starišem.     Nace Dolinar.
Ptički.
Mala vas je bila okoli in okoli s celim gojzdam samih lepih in rodovitnih dreves obdana. Ko se je spomlad približala^ je bilo po lepim drevji vse z zeleno in belo barvo prepreženo. Sadno drevje je bilo nar lepši kinč prijazne Male vasi. Po vejah in po cvetji so bili ptički
142
doma, lepo so' prepevali in se gnjezdili. — V jeseni so bile tiste drevesa vse polne lepiga sadja vsake verste. Vse je kimalo od rudečih jabelk, hrušek, češpelj i. t. d. Kimovic ni bil nikoli zastonj kimovic. Začeli so pa sča-sama poredni otroci in gerdunski šterkovci ljube živalice nadlegovati, preganjati in moriti. Uboge živalice so mogle lepi prijetni kraj zapustiti in se v drugiga bolj mirniga podati.
Nikoli več se zdaj v Mali vasi petje ptičev ne sliši, vse je tiho in žalostno. — Goseuce in drugi škodljivi merčesi so si zdaj lepe verte v stanovanje izbrali, požerli cvetje in perje; drevesa stoje gole in brez sadja kot de bi bilo sredi zime. Otroci,' ki so popred vsako" leto obilno sadja imeli, tako, de so se z njim bičali, — postopajo zdaj žalostno pod suhimi stebli, gledajo po sladkim sadji, pa le jabelčka več ni. Dobri ptički, ki so jih hudobni otroci in gerdunski šterkovci pokončali, so popred po vsih drevesih .škodljive gosence in merčese pokončali in vse lepo otrebili,'de je sadje veselo rastlo. Zdaj pa ptičkov ni, pa tudi drevja in sadja ne.
Pustite mile uboge živalice, ljubi otroci! zmiram pri miru, ne preganjajte jih, še le pervadite jih na verte, de nam merčesi drevja ne požro. Ptički so drevja pridni varili .in naši veliki dobrotniki.                       a. Praprotnik.
Pes v starosti.
(Basen.)
Per eni hiši so imeli eniga psa že mnogo let. Dokler i je bil mlad ino hudih ojstrih zob, so ga vsi hišni radi imeli, ino mu dobro stregli"". Z veseljem so ga gledali, kadar je močno razsajal, ino se šlevil nad kom. Ponoči je bil marno pazljiv, ino je vsaciga berž osledil, zatorej so ga dobro redili, de je bil grozno debel in strašan. — Ali bolj ko je v letih rastel, bolj je od dneva do dneva len, malopriden prihajal. Zato je pa moral tudi stradati. En čas je hodil po vasi lonce lizat. Pa povsod so mu po-
143
v
lena pod noge metali. Ze mu je bilo obupati. Ali zgodi se, ko se je po dvoru prav žalosten vlačil, de ga volk obiše ter vpraša :v Ubogi pes, kaj se je s teboj zgodilo? Pes mu odgovori: Žalostne so se mi naklonile. Vse me, sovraži, vse mi je nehvaležno. Poprej, ko sim bil mlad ki sim svoje opravila zvesto opravljal, so me vsi hvalili, čislali; zdaj me pa vse odganja! Ubožec, mu. pravi volk: Al veš kaj? Jutri ponese tvoja gospodinja otroka na polje. Tam pu-stivši ga pojde za delam malo dalej od otroka. V tdm 'pri-lezem jaz tihoma k zibelki, zagrabim otročiča, ter ga po-vlečem, <;i pa za menoj hiti inQ lajaj, de dete spustim. Tako se boš gospodinji priliznil, iu- poprejšni zlati časi se tebi odrešeniku vernejo. Zatorej moraš tudi proti, meni hvaležen biti, in ne smeš lajati, kadar v hlev po ovco pridem. Ena roka vrniva drugo. Ne ovadi me, ko pridem! Psu tak pogoj dopade. Obljubi volku, kar je želel. Drugi dan gre res gospodinja z otrokam v zibelki na polje. Pokrije spijočiga fantiča, in gre za delam. Pes se pa k zibelki vleže ter zadremlje. V tem pride volk, popade otroka in dirja z njim v hosto. Pes pa za njim. Mati ostraf-šena rjuje. Pes je otroka otel, kteriga objokana mati z veseljem pobere in stariga psa serčno poglsfja. Doma skuha v pervo dobro jed rešeniku, od kteriga časa je res zopet cele hiše ljubezen vžival.
Za en čas pride volk, kakor sta se bila pogodila^ gre naravno v hlev in začne eno ovco za drugo daviti Pes pa spozna svojo pregreho, se kesa, in jame strašno pred hlevam lajati, de pride gospodar, ter zagleda v hlevu volka. Gre s polenam in ga začne nabijati, de je komaj ušel. Razkačen volk napove drugi dan psu zavolj ue-hvaležnosti vojsko rekoč: Jutri se vidiva v velikim goj-zdu. Jaz vzamem na pomoč medveda, ti pa, uehvaležnež, kogar hočeš! — Pes se zlo prestraši. Tužen ino žalosten semtertje maha. Ne ve, koga bi na pomoč poklical, ker ima volk nar močnejiga pomočnika. Sim že zgubljen! pravi. Celo noč premišljuje, pa si ni vedel pomagati. Zorja napoči. Mora iti.  Prav klavern ino skesan se pod& v gojzd.
144
Tako žalostniga sreča na poti maček. Kaj ti je, pes! de si tako klavern in pobit? Ah, odgovori pes, kaj vpra-. šaš, saj mi ne moreš pomagati! Maček: Znabiti pa de, povej! Zdaj pove ino razloži mačku vse na taujko. Maček ga počne tolažiti, de se bo vse dobro izšlo, ke> mu hoče serčno pomagati. Nato gresta oba dva v boj. Ošabni maček pred njim poskakuje rep zvijaje. Kadar bli-zo gojzda prideta, in ju volk in medved, katerimu je bil volk za pomoč veliko plačilo t>bljubil, zagledata, se vprašata: Kakšna čudna stvar gre s psam? Oj, kako rep suka! pravi medved. Skriva se, bova vidila, kaj de počneta, kadar sem prideta. Volk se v tam na skali zgrabljeno listje zarije; medved pa na drevo žleze. Za nekaj časa prideta pes in maček, in nobeniga ne najdeta. Nesreča pa je ho-tla, de ravno zdaj huda muha volka v uho piči, katero je nekoliko iz listja molil, in z njim pomigne. Maček mislec, de si bo kaka miš, plane na listje. Volka strah obleti, pahne vun, se čez skalovje prevali in vbije. Maček ostra-sen zleti na bližnje drevo,, na katerim je medved tiho so-pel. Medved se tudi vstraši ino telebi na tla, de seje pri ti priči iztegnil.
Ta basen uči: Mnogo je tacih volkov in medvedov, kateri zato ino tam pomagajo, kjer se kaj dobička nad-jajo, pa. pravici ali po krivici, tega ne gledajo. Tode krivica nazadnje svoje plačilo dobi.                   Jvan obalo.
Smešnica.
Neki skoporitec je sleherniga hlapca, preden ga je v službo vzel, prašal, če zna žvižgati. Kteri ni znal, ga ni hotel. Nekdo vpraša skoporitca, zakaj da tako ravna? Jaz pošiljam — pravi skoporitec — hlapca samiga v klet (kelder) po vino, in tu mora tako dolgo žvižgati, dokler vrat ne zapre, da se prepričam, da ni nič pil.
Zastavice.
.Kam gre medved, kadar je dve leti star?
•fom) 9ft3Jt A Kako hodijo Ljubljanski učenci v šolo?
•yvffou oj
Zakaj v steklivnicah (glažulah) kupice ali kOsarce zlivajo?
•ofgaotu 3tt ij»/'a* ytf U9H 'oj#L
flopaltja Eyer, založnica. J, ftavrafil, vrednik.