Vesela pomlad.
Dušica, Dušica! Hop, hop, hopl Naš se konjiček je spustil v kalop; skače veselo čez polje in trate, rad bi šel gledat, kje zvezde so zlate, da — ko s kopitci z neba jih izruje — Dušici tja jih v naročje nasuje.
Pa bo žarela kot daljna princesa v blesku sijajnem nebeških draguljev, ko bo stopila med zbore metuljev v tihe pomladi skrivnostna čudesa ...
Solnce obstalo na svoji bo poti, v gozdu utihnilo ptičkov bo petje, k tlom poklonilo bo mlado se cvetje: »Pojdimo svoji kraljici nasproti!«
Vsa bo priroda v veselju zapela, Dušici ličeca bodo zardela. — Takrat konjiček bo skočil čez travo, z Dušico zopet odbežal v daljavo...
Janko Samec    .