Dr. Julius Kugy
Iz mojega iioijenja
o	gora
Julijske Alpe
M&3S

m-ttu
HJfPod
Trinajst let po izdaji dr. Kugyjevega dela »Iz mojega življenja v gorah«, ki si je domala osvojilo ves alpinski svet, izide slovenski prevod knjige. Prav za prav dolga doba za knjigo, ki govori večidel o slovenskih gorah.
Avtor je izjemno dovolil, da obsega slovenski prevod le oba predgovora, prvi poglavji »Gorska pomlad« in »Scabiosa Trenta«, vsa poglavja o Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alpah ter zadnje poglavje »V predgorju«.
Prevod je predvsem namenjen mladini, da more brati to edinstveno delo brez znanja tujega jezika; delo, ki opisuje klasično dobo hribovstva v slovenskih gorah. Vsakdo mora brati dr. Kugyjevo knjigo, če hoče spoznati zgodovino Julijskih Alp.
Nam vsem, ki še koreninimo v predvojnem in vojnem času, Kugyjeva knjiga ni tako tuja kot je naši mladini. Kriv temu je deloma slog, v katerem se zrcali in odraža nemško meščansko gledanje, ki strogo poudarja vrzel med »gospodo« in »navadnim človekom«. Drugi vzrok, da Kugyjeva nemška knjiga ni naša, tiči v tem, da ne čutiš povezanosti ljudstva z gorami, to je slovenskega življa, slovenske miselnosti in predstave, ki je tesno povezana z domačo grudo — posebno z gorami, kjer so domovali dolge veke naši bogovi, viharni in gorski duhovi, bele žene, krivopete, kombali, vedomci in škratje. V Kugyjevi knjigi srečaš Zlatoroga in rojenice, a le težko se spomniš, da so to slovenske bele žene in da je Zlatorog zlatorogi kozel stražar Perunovega zaklada.
Slovenski prevod sem prilagodila našemu gledanju in pojmovanju, v kolikor je dopustno. Sloga nisem smela zabrisati, sicer bi Kugyjeva knjiga ne bila več Kugyjeva. Naša mladina naj ne pozabi, da je Kugy Nemec, čeprav teče v
njegovih žilah tudi slovenska kri. Kot Nemec je hodil po slovenskih gorah, ki so bile takrat avstrijske in ne naše, čeprav nosijo v imenih pečat naše duše in vere naših dedov. Avstrijski in nemški hribovci so torej tedaj osvajali te gore, če zamolčimo tihega nestorja slovenskih alpinistov — dr. Henrika Tumo. A vse to ne zmanjša dr. Kugyjevih velikih zaslug za razvoj alpinistike v Julijskih Alpah. Dr. Tuma pravi v svoji knjigi »Razvoj in pomen alpinizma«: »Ni najmanjša -usluga dr. Kugyja za razvoj alpinistike v Julijskih Alpah, da je poiskal in izučil pozneje izborna vodnika Andreja Komaca ,Mota‘ in Josipa Komaca ,Paver‘ v Trenti, Antona Oj cinger j a v Ovčji vasi in Pesamosco Osvalda v Piani-Raccolani. Pred dr. Kugyjem je bil alpinizem v tihi Soški in Belski (Fella) dolini nepoznan. Dr. Kugy je prebudil Trentarje, da so se jeli zavedati pomembnosti svojih gor. Pri današnjih razmerah, ko vsak mladenič pleza prosto po naj strmejših pečinah Alp brez vodnika, plezalec lahko dobi tovariša tudi za še tako nevarno turo, dočim se naši boljši plezalci že skoraj sramujejo hoditi z vodnikom. Dr. Kugyja kakor večino prvih klasičnih alpinistov je treba soditi s podlage, katero so oni ustvarili. Iz te se je moralo pozneje razrasti to, kar je danes. Treba pa je imeti pred očmi, da prvi vodniki niso bili profesionalci, ampak sprva sami amaterji. Sprejel je spremljanje turista, tujca le oni, ki je čutil v sebi ljubezen do prirode, veselje in moč za uveljavljanje. Bili so to v prvi vrsti divji lovci, ki so to postali ne le iz gole lovske strasti, marveč jih je zavest lastne moči že poprej gnala v pečevje, ali pa kožarji, ki so iška j e izgubljene koze zašli v strmine, na grebene, koder se jim je kazala vsa sila in lepota prirode. Cut divjega lovca in kožarja, da vodi, da je odgovoren za življenje neznanega mu tujca, jih je umski dvignila in ločila iz splošne mase domačinov. Lahko vidimo v prvih alpskih vodnikih cvet domačega alpskega prebivalstva. Le tako razumemo prve alpiniste v družbi vodnikov, posebej dr. Kugyja, pomen prve klasične alpinistike ter nje poznejši razvoj. Dr. Kugy je bil pri vseh turah iniciator in
duhovni vodnik. Turo je skrbno najprej proučil geografsko in geološko. Saj je bil temeljni cilj nemško - avstrijskega alpskega društva »Erschließung der Alpen«, odkritje Alp. Komaj se je dr. Kugy zavedel pomena alpinizma, je pisal bolj ali manj znanstvene članke. Njegov opis Julijskih Alp v velikem delu »Die Ostalpen« še danes služi za podlago imenoslovju našim znanstvenikom in turistom, dasi deloma izgrešeno.«
Imena, ki jih navaja dr. Kugy v svoji knjigi za Julijske Alpe, so deAoma napačna, oziroma netočno podana. To je razumljivo, če vemo, da niti Kugy, niti profesor Gstirner nista znala slovenski. Zadnji je po naših gorah raziskoval imenoslovje. Poleg domačih imen, ki jih dostikrat ni prav razumel, je sprejel v nomenklaturo Julijskih Alp tudi vrsto imen, ki so jih skovali turisti. Slovenska imena mu je razlagal profesor dr. Šket. Dr. Kugy prav gotovo ni namenoma popačil in izmaličil nekaterih domačih imen. To dokazuje njegov odstavek v poglavju o Triglavu, ko pravi: »Zdi se mi, da ljudska duša prav tako občuti in hodi po podobnih poteh ter šele tedaj da gori ime, ko je po stoletnem opazovanju popolnoma in resnično spoznala njeno osebnost in značaj. Zato naj vsakdo spoštljivo in z ljubeznijo uporablja domača imena, ki jih je dalo goram ljudstvo. Iščimo jih, če so zgubljena, ljubosumno jih tudi varujmo, da ne bodo nadomeščena s hoté spremenjenimi in zmaličenimi imeni. S svojim svojskim glasom in prvobitnostjo so postala del osebnosti gore. Čestokrat tudi bolje in točnejše podado opis, vtis in poetično razpoloženje gora, s katerim so se približala opazovanju in zavesti ljudstva iz temine vekov.«
Vprašanja imenoslovja se moram dotakniti iz dveh razlogov:
1. V svojem prevodu dr. Kugyjeve knjige sem postavila na prvo mesto domače ime (najsi bo slovensko ali furlansko), kjer že avtor ni napisal pravega; na drugo mesto ime, ki ga navaja avtor. Ime v oklepaju je torej poimenovanje, ki ga rabi avtor v svojem originalnem delu. Le v poglavjih
iz Zahodnih Julijskih Alp sem tu pa tam denila v oklepaj tudi pravo slovensko ime, če je furlansko bolj v rabi in je slovensko že obledelo. Za predele, kakor je dolina Žilice, kjer nosijo okoliške gore že tri sto let nemška imena in so slovenska popolnoma pozabljena, sem seveda obdržala nemška imena.
2. V predelu Vzhodnih Julijskih Alp, kjer so že izdavna imena gora in ostalih terenskih oblik slovenska, sem povsod navedla p pravo, staro, slovensko ime. Tako tudi Prisojnik in ne Prisank, kakor navajata profesorja dr. Breznik in dr. Ramovš v svojem »Slovenskem pravopisu« iz 1. 1935. Menda ni potrebno povedati našim jezikoslovcem, da vsako slovensko terensko poimenovanje opisuje lego, obliko ali namen terenske tvorbe. Prisojnik je staro ime, ki ga poznajo Borovci (Kranjska gora), Ratečani, Belopečani, Trentarji in Bovčani. Izgovarjava imena (ki pove lego gore) je različna: Prisanik, Prisonik, Prisnik, Prisónk, Prisóunk, Prsónk. Šele zadnjih štirideset let so se Kranj skogorci, za njimi Ratečani in ostala soseska Savske doline, oprijeli nemškega turističnega imena Prisank, ki je nastal iz fonetično pisane idioma-tične oblike besede Prisojnik, še leta 1890. piše dr. Kugy v »Mitteilungen« nemško-avstrijskega Alpenvereina o novem vzponu na Priznig. Tedaj torej še ni bilo govora o kakem Prisanku. Ne dopustimo, da se udomači ime, ki je brez vsakega smisla. Skoraj ob istem času se je prikradla v alpinsko literaturo turistična spačenka »Žagerca, Žagerica, Zagorca itd.«, za ime škrbine nad Zagačami, ki se je razvilo v filološko pogruntavščino »Žagica«. In to po zaslugi slovenskega filologa. Hvala Bogu, danes je iztrebljena — kar pri turistično komaj obiskani škrbini ni bilo težko — zato upamo, da nam bo tudi Prisojnik zopet postal prisojna gora.
Povsod, razen neznatnih izjem, se držim dr. Tumovega imenoslovja, ki je točno in zanesljivo. Prepričala sem se o tem, saj že deset let hodim, njegova verna učenka, po njegovih sledovih in poberkujem ob detajlnem delu v gotovih predelih.
Od imen v Kugyjevi knjigi sem obdržala naziv Suhi plaz, čeprav se je danes udomačilo borovsko poimenovanje Škrlatica, ki pa velja za vse ostenje od vrha Suhega plaza do Rogljiče. Od obeh imen Viš in Višnja gora, ki sta v rabi in po pomenu enaka, sem rabila v tej knjigi ime Viš, ker se povsod raje držim imena moškega spola, ki je navadno starejše. Tudi se je Viš bolj udomačil z rabo nemške oblike Wischberg. Furlansko ime Montas je gotovo prav tako pravilno v vsakdanji rabi, kakor rabiš Matterhorn in Cervin za isto goro. Seveda rabimo mi Slovenci naše ime, ki je žal že zelo obledelo ob bolj znanem furlanskem imenu. Vse ostalo sem omenila v opazkah med tekstom.
Prepričana sem, da se bo dr. Kugy razveselil dejstva, da je »bodoči mož«, v tem primeru dr. Tuma, vrnil slovenskim goram slovenska imena. Mi vsi, ki hodimo danes po potih dr. Tume in dr. Kugyja, vemo, kaj pomenita ta dva klasična alpinista v zgodovini Julijskih Alp.
V predgovoru k drugi izdaji svoje knjige omenja dr. Kugy, da so problemi Julijskih Alp skoraj docela rešeni. Za predel, ki leži danes v Jugoslaviji, smemo trditi, da so vsi problemi zelo podrobno rešeni. Saj razumemo pod problemi še nepreplezane plati gore, grebene in škrbine. A stene, v našem delu Julijskih Alp, niso le preplezane, temveč imajo skoraj vse celo po več smeri. Seveda še najdeš majhne stene, grebene in raze stranskih vrhov, ki so še nedotaknjeni. A to je detajlno delo; alpinsko poberkovanje mu pravijo Nemci. Vsi resni, veliki problemi so rešeni in s ponosom lahko trdimo, da smo naj večje in najtežje rešili mi, to je povojna slovenska plezalska generacija. Le-ta se je začela porajati pred vojno okrog Brinška, med vojno s Tauzherjem, Deržajem in V. Kaj zeljem in čez nekaj let, po končani vojni, iz kroga, ki je ustanovil »Skalo«. Pri teh mladih ni bilo sistematičnega alpinskega dela. V začetku tudi pri Jugu ne, ki je sicer uvidel, da je skrajni čas, da si osvojimo naše gore. Sočasno je dejal, da se ne meni za to, če je že kdo drugi preplezal vrh pred njim. To tudi dokazuje izbira njegovih vzponov. Šele
zadnje leto (1924) se tudi pri njem pokaže sistem. Sočasno so nastopila tudi druga plezalska moštva in s tem je bilo dano znamenje za splošni naskok na še nerešene probleme Julijskih Alp. Ta najlepša in najbogatejša doba v zgodovini • tega predela gora je trajala od leta 1924. do približno 1930. leta. Pozneje je bil izvršen še kak manj očiten, čeprav važen vzpon. A zlata doba slovenskega osvajanja je trajala le šest let. V tem času so slovenski plezalci, ki so šteli komaj dober tucat mož, dali goram tudi svoj obolus, saj so v gorah usahnila mlada življenja, katerih smrt je razredčila že tako majhno število te moderno usmerjene alpinske mladine. V tem drznem poletu smo bili najteže prizadeti s smrtjo dr. Juga in De Reggija.
V predelu, ki spada po vojni v Italijo, sva se zadnjega osvajanja velikih problemov od Slovencev udeležila žal le midva z Deržajem. Pri prvem vzponu čez direktno Viševo severno steno tudi tovariša ing. Černivec in ing. Šumer. Temeljito so izvedli vse vzpone tržaški alpinisti. Tudi Nemci so si priborili nekaj krasnih zmag. Dodobra je bil pretaknjen in prebrskan celo skriti kotiček med Poliškim Špikom in Strmo pečjo. V njem ne najdeš več deviških sten in prehodov. Usoda je bila tako ljubezniva, da je dovolila tudi nama, Deržaju in meni, da sva stopila v še nedotaknjen del tega kota, ko sva prehodila naj lepšo in naj večjo tesen Julijskih Alp — pravljične Clappadorie. Okrog je le še malo sledov slovenskega življa, zato se zadovoljimo le s skromnim deležem.
Vem, da bo naša mladina z veseljem brala klasično Ku-gyjevo knjigo, ki nam pričara iz davnine tihe in samotne Julijske gore take, kot si jih še danes želimo, a jih moremo videti le v koprnečih sanjah.
Naj bo pot slovenskega prevoda prav tako uspešen in zmagoslaven kakor je bil pot originalnega dela.
M. M. Debelakova
Pričujoča knjiga je nastala v dobi od Božiča 1916 do Novega leta 1917. Moji prijatelji so menili, da z menoj ne sme umreti vse, kar sem imel povedati o Julijskih Alpah. Zapiskov nisem imel, a ko sem začel pisati, se mi je zdelo, da pišem po nareku. Tako vzorno urejeni, globoko začrtani so bili v moji duši spomini na moja doživetja v gorah.
Poznejše alpinske dogodke sem opisal le v nekaj izjemnih primerih. Moja visokogorska dejavnost se konča z letom 1918.
O bitnosti hribovca nisem nikdar v življenju dosti premišljeval. Razprave o upravičenosti gorskega športa, o hoji z vodnikom in brez vodnika, filozofska razmišljanja o alpinizmu in podobnem, me niso nikdar posebno zanimala. Uspeh, način, kako in kaj stori ubog smrtnik, da pride do gora — k nesmrtnim, večnim — to se mi je zdelo drugotnega pomena. Če me vprašate, kakšen naj bo hribovec, odgovorim: resnicoljuben, plemenit in skromen.
Beseda »gorski šport« me je vedno malce bolela. Kazala je preveč na površnost. Ne iščimo v gori terišča za plezanje, iščimo njeno dušo!
Moja knjiga ni knjiga o gorskem športu, niti vodnik ali kažipot. Skuša le podati gore take, kot so me osrečevale v življenju. Zahvala je. Naj bi bila himna v čast in slavo gora!
Moje hribovstvo je bila srčna zadeva. Sledil sem ji ko klicu iz dalje. Moral sem. K tem nimam ničesar pripomniti. Saj sem vse, kar je v zvezi s tem, zapisal v to knjigo.
Gore me še kličejo. Bedeč in v sanjah, polnih hrepenenja, slišim ta klic. A v nadomestilo pošljem svojo brhko mladino. V svetem navdušenju in čudoviti vdanosti do mene neso moj stari prapor k njim.
Dragocene usluge je izkazala knjigi gospodična Irma Trevani z Dunaja. Poprej ni odnehala, da je bilo delo začeto in neutrudljivo pazila, da sem isto dovršil. Marsikatera vrzel, ki sem jo pustil, je bila spopolnjena na njeno pobudo. Marsikaj je nastalo zaradi njenih želja in pričakovanj. Zato ji izrekam na tem mestu svojo naj iskrenejšo zahvalo.
Srčno se tudi zahvaljujem vsem tistim, ki so k nameram in razpoloženjem te knjige priskrbeli fotografije. Kajti dobra slika je vedno več vredna ko tisoč tiskanih besed.
Na prezgodnji grob Jožefa Klauerja polagam vedno zeleno lavorovo vejico.
Ne ponavljam tistega, kar sem opisal v prejšnjih sestavkih. Vse najdete omenjeno tudi v tej knjigi in tisti sestavki so zaznamenovani. Hotel sem se izogniti ponavljanju, ker bi s podrobnostmi, ki jih najdete drugje, preobremenil knjigo.
Posebej sem se namenil postaviti skromen spomenik dvema, mojemu srcu posebno dragima možema, ki sta že davno odšla za vedno. Kakor zlata nit naj prepletajo povesti o Julijskih Alpah osebnost, življenje in dela Andreja Komaca ter sijajne lastnosti kremenitega moža in vodnika Josepha Crouxa, ki večno bleste v odblesku ledu in snega. Će se mi je to posrečilo, kot sem želel, tedaj sem se le skromno oddolžil možema, ki jima ne najdem primere.
Knjiga je predvsem namenjena mladini. Morda bo našla v tem novem času pot do nje. Mogoče mi poreče mlado srce »hvala«. Tedaj bom vesel!
Trst, avgusta 1924.
Dr. Julius Kugy
Knjiga je bila povsod ljubeznivo sprejeta. Zato sem srčno vesel in hvaležen. Javnosti izročam drugo izdajo. Besedilo je ostalo neizpremenjeno. Nič bistvenega nisem imel dostaviti niti izpustiti. Skušal sem le povečati in zboljšati število slik.
Zadnja leta je bilo v Julijskih Alpah izvršenih mnogo novih vzponov. Skoro vsi veliki problemi, ki sem jih omenjal v knjigi, so rešeni. Hotel sem jih že sprejeti v svojo drugo izdajo, toda premislil sem si, saj knjiga ni zgodovina prvih vzponov, ni kronika, temveč knjiga mojega življenja, moje ljubezni, zvestobe in hvaležnosti do gora.
Naj tudi druga izdaja hodi prav tako srečna pota ko prva. To je iskrena želja, ki jo naj spremlja.
Trst, septembra 1928.
Dr. Julius Kugy
Gorska pomlad
Moje hribovstvo korenini v ljubezni do prirode. Ko nisem mogel več premagati hrepenenja po višavah, se je oče čudil, odkod to fantovo nagnjenje. In vendar sem začel ob njem. On mi je prvi pripovedoval — vedoželjnemu fantiču — o pravljičnih lepotah gora. Gori je zrak tako oster in čist, sonce tako svetlo, trava je kratka in gosta, cvetje veliko in pisano, in povsod izdihavajo tla opojen vonj. Le malo sem slišal o lepoti sončnega vzhoda, o čredah na planinah, o življenju pastirjev, gamsih, divjih lovcih in nevarnih srečanjih z medvedi; dalje o samoti in miru ter o širnem razgledu po deželi. Taka je bila prva setev. Vzcvetela je v mojem srcu, vam naproti, ve bajne gore!
Kot deček sem dobil za božič knjigo, ki me je osvojila in vznemirjala. Izšla je v založbi Otta Spamerja; naslova se več ne spomnim.1 Tudi njenih literarnih vrednot ne morem več oceniti. Pripovedovala je o bavarskih visokih planotah, o knezih, življenju po gorah, na planinah, v globokih soteskah, o iskalcih zdravilnih zelišč, o pogoničih, viharnikih visoko gori na skrajni gozdni meji in o plazovih, ki bobne v dolino. Knjižica je bila vabeč klic v gore! Tistikrat sem jo mnogokrat bral in njeni skromni popisi so mi segali globoko v srce. Še dandanašnji se prav dobro spominjam razpoloženj in hrepenenj, ki jih je vzbujala ta knjiga. Še danes, po več ko petdesetih letih mi preveva srce ko daljno zvenenje gorske pomladi, če se spomnim te preproste knjižice.
1	Pozneje sem jo zopet našel: H. Wagner »Entdeckungsreisen in der Heimat. I. Eine Alpenreise«, Verlag Otto Spamer, Leipzig.
in kosi so prepevali. Baumbachove prijazne oči so dobrohotno zrle vame in na pol sem razumel, na pol slutil, da začenja blagoslovljen pesnik svoj polet.
S svojim očetom in Kühnauom sem prišel včasih v družbo, ki je pozneje ustanovila primorsko podružnico nemško-avstrijskega »Alpenvereina«. Tu sem poslušal pripovedke o gamsih, lovu na divje koze in peteline; in Loška stena je jasna in strma silila v pogovor. Poslušal sem, kakor le more poslušati koprneče deško srce. Toda moje pozornosti niso privlačevale povesti o lovu na gorsko divjačino, saj tudi pozneje nisem postal lovec, čeprav sem bil v poznejših časih obdan od lovcev in divjih lovcev. Koza in petelin sta mi bila vedno bolj le poosebljenje narave in gorskih čarov. Po teh naj plemenite j ših gorskih živalih mi je govoril gorski svet. Stal je pred menoj, me klical in vabil, pisan in poln dogodivščin! Ko sem prišel domov, se mi je ob takih večerih zazdelo, da nosim v sebi slutnj e o bodoči veliki sreči. Bil sem opit blaženih tajnosti.
V gimnaziji sem neprenehoma izostajal od obvezne šolske maše ter s tem prišel v spore s katehetom, kar je ogrožalo moj red v vedenju. Toda profesor za prirodopisje, Acurti, ki je bil tudi duhovnik, me je obvaroval vsega zlega ter s svojim posredovanjem dosegel, da sem imel nekak izjemen položaj. Z Baumbachom sem napravil pogodbo, ki je bila povsem v moj prid. Zanj bi naj nabral vse kuko vice našega Krasa, v zameno bi si smel izbrati posebno redke cvetice nemške flore. Ker sem si želel izpopolniti svoj herbarij, sem tedaj na debelo barantal s posušenimi cveticami z Avstrijo in Nemčijo, posebno z Bruneckom, Regensburgom in Rostockom. Nekatere teh zvez mi je priskrbel Baumbach. Nekoč sem se celo dogovoril, da odpošljem sto popolnih primerkov paeonie peregrine. To delo je bilo občudovanja vredno, saj sem ga komaj zmogel, ne da bi občutno trpel moj študij v gimnaziji. Pakt z Baumbachom sem posebno vneto izpolnjeval. Kmalu sem našel kukovico, katere ni
nikdo poznal. Cvetico je popisal in krstil2 nestor naših takratnih botanikov, Muzius von Tommasini, ker jaz sam nisem imel za to nobene avtoritete. Kiihnau je žarel od zadovoljstva ob mojem uspehu.
Pri von Czörnigu sem prvič videl cepin. Ogromen je bil in prav gotovo je tehtal pet kilogramov. Czörnig mi je tudi posodil prvo knjigo o visoki alpinistiki, Whymperjevo klasično delo o Matterhornu, ki je zanetilo ogenj v moji duši. Tommasini je zaradi kukovice postal pozoren name. Napotil me je k višjim ciljem. Z njim sem šel v Idrijo, kjer sem se vzpel na Jelenk (1108 m), da prinesem primulo venusto. Nato sem ob Divjem jezeru (Wilder See) lovil modrase in nabiral primule carniolice. Pozneje me je poslal v Istri j o k najdišču3 viscuma oxycedria (na juniperus oxycedrus in comunis), nato na Snežnik (1769 m), kjer sem klavrno nasedel. V tamošnjih gozdovih sem zablodil z vodnikom, ki ni poznal poti. Vrha nisem dosegel. Našel sem edrajanthus ki-taibelii in scabioso graminifolio, ne pa redkega cirsiuma paucifloruma. V gozdu sem tudi prvič bivakiral, kar je bilo gotovo zelo romantično, čeprav ne brez nevarnosti, saj sem srečal divje volčjake. Sledili so obsežnejši botanični izleti na Klek (1182m) pri Ogulinu in na Bjelolazico (1533 m) (Velika Kapela).4 Ob koncu se imam zahvaliti Tommasiniju za pobudo, o kateri spregovorim pozneje. V njegovem domu sem spoznal botanike velikega slovesa; med njimi: Karla von Marchesettija, ki je pozneje obdelal tržaško kraško floro. Tudi sloviti Burton, tedanji angleški konzul v Trstu, je vedno zahajal k njemu. Pri Burtonu me je — naivnega gimnazijca — najbolj zanimala brazgotina na licu, ki je izvirala od vboda s sulico.
2	Orchis provincialis - maculata Tomm. v rojanski dolini 1873.
3 Pri Piranu, kraška tesen pri Pučah in Krkavcih.
4 Literatura: Skofitz »Öst. Bot. Z.« 1877, 62 in 93: »Botanische Exkursionen in die südkroatischen Berge«.
Moja prva velika bol je bila Kiihnauova smrt. Bolezen si je nakopal na skupnem izletu v Ospu, ko smo šli o Petru in Pavlu 1874. leta po digitalis ferrugineo. Njegovo preobremenjeno srce ni zdržalo. Zelo sem žaloval za njim. Kako globok in občuten je njemu namenjeni Baumbachov zadnji pozdrav v »Pelinu«, odlomku slavnostne pesnitve za otvoritev planinske koče na Snežniku:
»Ni kupe čiste radosti, kaplja pelina jo skali; nikdo se je ne ubrani.«
»Ne pozabite na moža, ki ni deležen rajanja, v spominu je med nami.«
»Cvetic ste si natrgali in s cvetjem se ozaljšali, zdaj vsi se veselite.«
»Še kito zanj naberite, ki ljubil cvetje je, gore, na grob jo položite!«
Tako sem rasel in zrasel ter nekaj veljal. Hvalili so mojo neutrudljivost, vzdržljivost in spretnost pri plezanju. Vendar, nekaj mi je manjkalo. Moža, ki bi mi podal roko, rekoč: »Pojdi z menoj v gore, učitelj ti bom!« Krepak mož, ki bi se ga lahko oklenil in se mu vdal z vso silo in zvestobo svojega čistega, hrepenenja polnega srca. Takega moža nisem nikdar srečal. Vse sem moral zajemati iz sebe; učil sem se iz lastnih opazovanj in od napak ter njihovih pogostokrat nevarnih posledic. Učitelje za gorsko tehniko sem si šele pozneje poiskal in našel. Takrat sem bil s svojim hrepenenjem do gora osamljen, nikdo me ni razumel. Bili so pač
drugi časi.5 Kar imajo danes za vzgojni pripomoček in sredstvo za oblikovanje značaja, so tedaj imeli za prismuk-njenost. V tem so videli le gojitev beraške umetnosti, gizda-vost in željo po slavi. Ej, kako drugače je to danes. Kakšno udobje uživa v tem današnja mladina! Dolgo me je težilo in tlačilo k tlom. Če sem pozne j e videl mladeniča, ki je želel, upal in sanjal, a ni prav mogel, tedaj sem pristopil ter mu ponudil roko: Pojdi z menoj, glej, tam so gore! Morda tiči v tem vzrok, da me še vedno obdaja toliko mladine, ki me ljubi. Morda sem bil tudi malce preračunljiv? Kajti eno drži: slabe kupčije s tem gotovo nisem naredil. Kar sem dal, sem zopet prejel z oderuškimi obrestmi.
V prvih letih po 1870. se je izpolnila moja naj iskrenejša želja: stal sem ob sončnem vzhodu na vrhu Dobrača (2176 m). Prišel sem iz Pliberka s svojim bratom Pavlom in prijatelji. Vreme je bilo prelepo. V rožnatih jutranjih lučeh se je dvigala pred menoj vsa severna stran Julijskih Alp. Vrh za vrhom je vzplamtel ko božje bakle. Tedaj sem prvič videl Poliški Špik. Posebno so me mikali njegovi divje razorani grebeni. Takrat pač nisem slutil, da me bo gora, ki se v svojem zahodnem delu naježi ko greben mogočnega zmaja, kjer sem zaman iskal prehodov, spremljala vse življenje.
Tisti čas smo preživeli počitnice v Podlipi (Lind) pri Podkloštru (bei Arnoldstein), očetovi domači vasi.
Mala vasica, ki šteje le nekaj hiš, stoji skromno in ponižno na zelenem holmu, malce vstran od glavne ceste. Skrita je med drevjem, da bi jo človek prezrl, če bi ošiljen droben stolpič majcene cerkvice ne opominjal tiho: »Poglejte, prosim, tu sem in okrog mene mala vasica!« Stolpič tudi zvoni! Dva zvona se oglašata z visokim in še višjim glasom. Od
5	Rodil sem se leta 1858.; od 1868 do 1876 sem obiskoval tržaško gimnazijo, od 1876 do 1881 dunajsko univerzo; 1882 sem promoviral za doktorja prava. Prezgodaj — 1883 — sem po nenadni očetovi smrti postal šef našega trgovskega doma.
gozdnatega pobočja prijazno odgovarja šibak odmev. Včasih se nameri, da si človek od življenja več želi, kakor mu je odmerjeno. In v takih trenutkih je misel na reven in skromen lesen stolpič, ki ga ožarjata spomin in večerna zarja, nad vse dobrotna.
Dokler ni bila speljana gorenjska železnica, smo se z vozom vozili iz Ljubljane na Gorenjsko. Videl sem Sorško polje, Bled in Triglav. V dolini Save Dolinke sem se približal goram. Iz vsake doline, ki se je nenadoma prikazala izza prepahe, so vzkipeli mogočni vrhovi Julijskih Alp, ki jim še nisem vedel imena. V Kranjski gori smo se nekoč ustavili čez poldne. Odšli smo v Pišenco. Na belih meliščih so cvetele aquilegie pyrenaice in astrantije carniolice. Vse je bilo okopano v beli luči. Dejali so mi, da je za gorami Trenta. In moje želje so hitele v višave širokih vrat Vršiča in zazrle med visokimi gorami, v odblesku romantike in poezije, globoko doli, bajno Trento. Poln spoštovanja sem stal pred Prisojnikom in Razorom.
Iz Podlipe smo šli večkrat na izlete po Koroški. Z očetom in njegovim prijateljem izza mladih let, Avgustom von Rainer zu Harbach, ki se nam j e prav rad pridružil — saj sta z očetom 1 j ubila svoj o domovino — smo preromali n j ene doline. Nekoč smo se vračali v Trst čez Predel. Videl sem Rabeljsko jezero, znani spomenik z umirajočim levom, slišal sem o francoskih bojih na Koroškem ter zagledal Mangrt, Jalovec in mogočno Loško steno. Globoko v dolini smo prišli v Bovec in k zeleni Soči.6 Pozneje smo preživeli poletja v kopališču Sankt Leonhard nad Sokovo (Himmelsberg) pri Trgu (Feld-kirchen), ki leži sredi smrekovih in jelkovih gozdov v planinski višini. Tu je neomejeno kraljeval znani Wannerwirt. V tem kraju je moj oče leta 1874. ozdravel po dolgotrajni živčni bolezni; tu si je zopet pridobil prejšnjo moč in voljo do življenja. Zato smo vedno znova prihajali z nekako hva-
8 Še vedno menim, da je Soča najlepša reka v Evropi. Ko bi bil slikar, bi slikal julijske gorske vode.
težnostjo v ta kraj. In tu je oče leta 1883. nenadoma za vedno zaspal. V tem tihem zatišju ga je v zadnjih letih pogostokrat obiskal Baumbach. V tem času sta nastali dve pesmici, ki sta poleg mnogih drugih v posesti naše družine. Ker še nista bili objavljeni, jih prinašam na tem mestu, čeprav se bojim, da živi le še malokdo, ki je doživel klasično dobo Sankt
Leonharda:	I. 18. juli 1880 Vonj po smrečju, pa nič muh, hud oštir in hladen vzduh, slive, zelje in meso — o, kako je to lepo! Hladna voda, vinčece, uganite, kje to je! Modre gore, senčen gaj — kdor utegne, pride naj ! g g
	II. 25. juli 1880 Poznaš li kraj, kjer gorski vzduh hlidi, na strehi vol po vetru se vrti, kjer voda bistra iz zemljice vre, kjer Leonharda svetega časte? Poznaš ga li? Tja, v ta kraj, Hej Kugy, iz Trsta oddrdraj ! Poznaš li zvon, ki k mizi vabi te, kjer slive in pečenka se vrste, kjer oger rdeč v kupah se iskri, kjer moraš »močnato« doplačati? Poznaš ga li? Tja v ta kraj, Hej Kugy, iz Trsta oddrdraj !
Poznaš z dežele švabske velmoža, ki v kraju tem tiranizirat4 zna, pred čigar dostojanstvom zjutraj že ubogi gost ponižno žep odpre?
Poznaš ga li? Tja v ta kraj,
Hej Kugy, iz Trsta oddrdraj !
Pozdravi gospodinjo in svojat, v kraju tem neznan nam je prehlad.
Zaveži culo, kovčeg si pripravi, nestrpno čakajo s pozdravi predragi znanci, z njimi Detrosin:7 Pokonci, Kugy, pridi k nam z nižin!
R. B.
Ko je jela vsa družina preživljati počitnice na deželi, smo si v prvo izbrali za bivališče Peče pri Podkloštru (Pöckau bei Arnoldstein), pozneje Millstadt, kjer sem srečal prikupnega orjaka Ottokar j a Chiarisa. S profesorjem Dürrom je tedaj izvršil drugi vzpon na Poliški Špik (Montasch). Sklenil sem prijateljstvo s Feliksom in Oskarjem von Lu-schanom, v poznejših letih z bratoma Ottom in Emilom Zsigmondy jem. Botaniziral sem po bližnjih planotah ter užival koroški planinski zrak. Tako se je zgodilo, da nisem pozabil, da sem koroške dežele sin, čeprav sem po rojstvu, vzgoji in delu Tržačan.
V Podlipi sem krepko pomagal hlapcem pri delu. In zdi se mi, da bi bil dober kmet. Tudi pozneje se mi je velikokrat zazdelo, da bi mi ta poklic bolj prijal, ko suhoparno prav-ništvo. Botaniziral sem po polju in gozdu, kolovratil po grapah in romal na Korensko sedlo ter odondod občudoval Julijske Alpe. Zdele so se mi nedosegljive in brezup se me je polastil ob njihovi grozotni veličini in divjini.
7 Detrosin je bil sorodnik moje matere in stalni gost Leonharda. Pesmi so bile napisane zavoljo mojega očeta, ki se zaradi preobilnega dela ni mogel odločiti za odhod. Drugi pesmi se ni več upiral, takoj je odpotoval.
A najprej sem se odločil za lažje izvedljiv načrt. V južnem ostenju Dobrača sem hotel izslediti dvoje. Oče mi je pravil, da je gori na odrovu rdečih sten nad Rogi jem (Schütt) vogal, kjer ti veter prinese nazaj klobuk, če ga vržeš v brezno. Pravijo, da je nekoč kmet vrgel svoj klobuk v prepad in da še zmeraj čaka nanj. Druga zanimivost, ki sem jo zvedel od očeta, je tale: po južnem ostenju poteka nad prepadi dolga ozka greda. Na njej sta se svoje dni srečala lovec in medved. Ker se nista mogla drug drugemu ogniti, sta obstala ter se občudovala. No, naposled se je pametnejši, torej medved, obrnil in lovec je ves preplašen in trepetajoč s težavo prinesel novico in samega sebe v dolino. Vogel, greda in podkloštrsko ostenje, to je bilo nekaj zame! Izračunal sem, da to vse lahko opravim v enem dnevu. In nekega jutra sem ob petih zjutraj natihoma odrinil.
Pristopal sem čez Rogije (Schütt), desno od četverokot-nega odrova, ki je viden od daleč. Spominjam se, da je bil mestoma izredno strm. Spotoma sem na pripravnih mestih večkrat stopil na rob rdečih sten ter preudarjal, naj li vržem klobuk. Vsakokrat se mi je prikazal še vedno čakajoči kmet ter mi svarilno mahal. Tako sem obdržal klobuk in se zvečer z njim vred vrnil. Slabše se mi je godilo na gredi. Brez velikega razmišljanja sem krenil z vrha Dobrača naravnost navzdol. Ležal je še pričen sneg. Moji čevlji niso bili podkovani, tudi gorske palice nisem imel, le bukovo sem si spotoma urezal. Nenadoma sem zdrsnil in brzel po gladki, travnati vesini proti breznu. Od sile naglo se je vse to zgodilo. Vendar, takoj sem se zavedel, da se ne smem kotaliti. Prevrgel sem se na hrbet ter se junaško zadržal. Moje življenje je viselo na niti. Potreben je bil kratek počitek; nato sem zavil malo v desno, po skrajno težavnih mestih sem se spuščal niže, zrl v grozeča brezna, prišel v strm žleb in po nj em do vznožja sten. Pozneje sem večkrat gledal ta mesta, vendar nisem mogel določiti, kod in kj e me j e pel j ala moj a nevarna pot. Nato sem še dolgo hodil ob Žili navzgor, iskal most in vendarle dovolj zgodaj prišel v Podklošter. Domači so bili
v velikih skrbeh. Ko sem opisal očetu svojo pot, sem opazil, kako so se mu zasvetile oči. Njegov fant mu je bil v ponos. In v mojem srcu je poleg veselja nad premaganimi podklo-štrskimi stenami poigravalo še drugo, nedoločeno vroče čustvo, ki sem mu šele pozneje našel ime; podobno je bilo veselemu upanju: in vendar bo šlo, zmagal boš! Če se dandanašnji vozim v dolini pod istimi stenami, tedaj vidim visoko gori samotnega, neizkušenega fantiča, ki drsi po strmini proti prepadu; zavedajoč se nevarnosti pritiska pleča na vesino, z razprostrtimi rokami pa išče opore. To je bil ognjeni krst, ki sem ga dobro prestal!
Oče se je čutil dolžnega, da moje lazenje po hribih omeji le na pota, ki niso nevarna. Pogostokrat mi je dejal, da mi ne sme in ne more dovoliti težavnih tur. Včasih je skušal tudi lahke prepovedati, pa se je vedno na pol pota premislil. Uvidel je pač, da je to zame srčna potreba. Pozneje, ko sem pričel s pisanjem botaničnih in alpinskih člankov, je bil vesel in ponosen. »Pisati zna«, je nekoč dejal. Kmalu sem spoznal njegovo najbolj skrito razpoloženje in od tedaj sem srečno čolnaril med bregovi. Življenje je razumeval skrajno resno, saj ga je tudi povsem drugače pograbilo, ko pozneje mene, kar se pa imam le njemu zahvaliti. Njegova dobrotljivost mu je prinesla mnogo razočaranj in vendar je ni opustil. Vodil me je tako dobrotno in tiho, da so mnoga, v meni kaleča hotenja zorela po njegovih željah. Njemu gre tudi hvala, da sem se ognil izrodkom in pretiravanjem, da nisem krenil z zdrave in naravne poti. Na vse to so posredno delovale njegove želje in njegov vpliv. To velja seveda le do neke določne meje za moje hribovstvo. Opustiti ga nisem mogel. Poskus, iztrgati veselje do hribovstva iz mojega srca, bi bil krut — mogoč ne bi bil. Deloma pa sem tudi v hribov-stvu sledil očetovemu vplivu. Čim sem se zavedel odgovornosti, izšolan od previdnosti, sem vedno preudaril konec ter si postavil načelo: »Smel v sklepu, premišljen v dejanju«. Vedno so me tudi spremljali najboljši ljudje. Prej ko bi mislil, sem prišel do spoznanja, da mora hribovec v gorah
živeti — ne umreti. In pa, da smrt v gorah ni vedno junaštvo, temveč čestokrat velika neumnost. V polni meri je veljal ta vpliv za vse drugo v mojem življenju. Bil je tako silen, da me je vodil po pravih potih tudi tedaj, ko je moj oče že zatisnil svoje oči. Čim bolj se staram, tem bolj jasno spoznavam dobrotno moč, veličino in čistost tega naj plemenitejšega srca.
Mnogo skrbi sem povzročal svoji materi. Njej je bilo tem težje, ker sem veliko svojih težavnih vzponov izvršil v času, ko očeta ni bilo več. Seveda sem prej e in pozne j e opisal ture ko najbolj lahke in vedno sem odhajal na prav nedolžne ture. V tem sem bil pravi mojster in neizčrpen v kovanju nedolžnih laži. Mati je opazovala s presenetljivo tankočutnostjo in pogostokrat je uganila moje namene z občudovanja vredno gotovostjo. S pomočjo zemljevida je sledila mojim načrtom in ko je našla kraj, kamor sem bil namenjen, tedaj je poiskala bližnjo goro, na kateri še nisem — ali že dolgo nisem bil, in navadno je zadela pravo. Nekoč sem dejal Rabelj in vedela je, da sem namenjen na Fünfspitz. Ko sem odpotoval v Macugnago ter ji od Lago Maggiora pisal razglednico, je tudi takoj vse vedela: »Za božjo voljo, Julius preči Monte Roso!« Ob slovesu me je vedno pobožno prekrižala in pri tem so ji svojsko drhtele ustne. Mirno sem stal ter skušal omiliti težo trenutka s slabo šalo. Bila je tudi tako mišljena, da bi se mati v času moje odsotnosti zaradi nje smejala, če bi se ji hotelo jokati. Dovtip pa je moral biti tako prikrojen, da so bila ob njem vsaka domnevanja izključena in da mati ni mogla v njem najti nikakih slabih znamenj. To ni bilo tako preprosto in lahko s to slabo šalo, kakor bi kdo mislil. Tudi v poznejših časih je ostalo tako. Ko sem že osivel in je bila že stara mamica, sem še vedno mirno stal, ko me je prekrižala. Videl sem drhteče ustne in pomagal sem s slabim dovtipom. Ko je ni bilo več, je prevzela križ dobra teta. Naj bo kakor koli, jaz mislim, da so številni angeli varuhi, ki so imeli v teku let opravka z menoj, bili vendarle v neki zvezi s temi križi.
Na Dobraču sem spoznal, da gore nimajo usmiljenja s šibkimi in slabo opremljenimi hribovci. Popravil sem svoje napake ter moledoval pri materi za hribovsko opremo, predvsem za okovance. Dobil sem vse. In čeprav j e bila moj a mati velika nasprotnica hribovstva, mi je vendarle spletla naj lepše zelene dokolenke. Ni li to veliko nasprotje? Seveda je, a taka je lahko le mati! Oprtnik je imel zelene čopke; raševinast jopič je bil zeleno obšit; sploh sem se tedaj sprehajal zelo v zelenem. Žal so nogavice puščale barvo; in ko me je Baumbach zagledal na Bledu pri kopanju, se je na svoj prikupi j iv način lotil mojega zunanjega in notranjega zelenja — in imel sem precej prestati.
Končno sem prišel do prave ture v Julijskih Alpah. Primorska podružnica nemško - avstrij skega planinskega društva se je odločila za skupen izlet na Krn (2245 m), ki sem se ga smel udeležiti. V Gorici smo prenočili, prej pa izpili na gostilniškem vrtu ogromne množine piva. Ker je lilo, smo to zabavo nadaljevali v Tolminu. Ko se je zvedrilo, smo navzlic temu prišli do planine Sleme. Popoldne sem sam botaniziral na pečeh Bdečega roba, kjer sem našel bogat plen. V sestopu sem naletel na svojo družbo, ki se je pod vodstvom veščaka vadila v hoji na produ. Nemalo sem se začudil, da se moraš takih reči sploh učiti. Spomnim se dalje nemirne noči v zelo preprostem seniku. Tedaj so nekemu Angležu padli oko-vanci skozi odprtino v kravji hlev, kjer smo jih drugo jutro po dolgem iskanju izkopali. In še se spomnim zajtrka v obliki zelo redke čokolade, v kateri so plavali kosi slanine. Hip nato je zvila Angleža slabost. Moja skrbna mati mi je dala s seboj lep, prekajen jezik. Toda neki bolnik naše druščine, ki je spil preveč piva, a premalo jedel, je pri vzponu, komaj uro hoda za Tolminom, tako oslabel, da je moral prebrskati oprtnike, ki so jih nosili nosači za nami. In kakor mi je zatrjeval pri zajtrku s čokolado, se ima le lepemu, prekajenemu jeziku zahvaliti — in sicer celemu — da je lahko prišel do planine Sleme. Tedaj še nisem vedel, da so take reci dovoljene in mogoče. Zato sem odrevenel od začudenja.
Moja mati ni nikdar zvedela te dogodivščine, ki me še danes v spominu navdaja z žalostjo. Hotel sem ji prihraniti bol. Na Krn nismo prišli, ker je tudi naslednji dan lilo. Tura se je kljub vsemu veselo končala. Prav tako, kot se je pričela, z velikimi množinami piva in imel sem vtis, da tako ne more biti prav.
Prišli so dnevi, ko sem prvič zagledal cvetoči sleč, odtrgal prvo očnico in videl v stenah prvega gamsa. Življenje mi je namenilo veliko veselje — čistejšega pač nikdar več ni bilo. Napočilo je leto 1875., ki je pomenilo začetek mojega hribovstva. Dovolili so mi, da grem na Škrbino (Škrbina-joch, 1905 m) in Črno prst (1844 m), a vroče želje moje duše so hrepeneče obkrožale Triglav (2863 m). Videl sem ga z obeh vrhov: nad mogočnim podstavkom, čigar strmo vznožje močijo temne vode Bohinjskega jezera. Njegova pobočja je še pokrival pragozd. Obdan od neštetih dvorjanov v obliki zobov in stolpov, belih pečnatih glav in lesketajočih se srenišč se je dvigal tam na severu, resnega obraza in plemenitih oblik. Višji od vsega, svetal in vabeč v vsem svojem kraljevskem dostojanstvu. Kako ga je pozdravljalo moje srce!
Po obeh dovoljenih izletih sem se odpočil v Kamni Gorici pri Radovljici, na posestvu nekega sorodnika. Tam je docela dozorel načrt. Imel sem še nekaj denarja. V tedanjih časih je bil vzpon na Triglav kaj redka tura, ki je veljala za alpinsko dejanje. V Mojstrani sem najel vodnika Simona Klančnika, po domače Šimenca, ki me je tudi pozneje večkrat spremljal. Odšla sva skozi Krmo ter prenočila v Zgornji Krmi. Na mestu, kjer stoji danes koča Marije Terezije,8 je stala tedaj mala, na pol podrta, kamnitna koča. V prvem žlebu pod malim Triglavom, in v prvi strmali glavnega vrha, tik nad grebenom, so bili zagozdeni leseni klini. To je bilo vse, kar je imel Triglav tisti čas umetnih naprav. Greben je bil ostrejši od današnjega. Na nekaj mestih je bil naježen v ostre čeri. Čeprav je tudi name močno vplival, nisem
8	Danes Aleksandrov dom. (Opomba prevajalke.)
potreboval tuje pomoči in vrvi. Razgled me je navdajal s pobožnostjo in ganotjem. Klančnik mi je pokazal Suhi plaz9 ter mi pravil o njegovih »kamenih plazovih«, snežnih krnicah, »ki so strmeje ko sleme farne cerkve«. Klančnikove besede: »Nihče se še ni povzpel na vrh in se tudi ne bo, le gams in orel«, so dale mojemu poznejšemu alpinskemu delu smer in cilj. Bil sem srečen in ponosen, le malce v zadregi, kako naj svoj uspeh sporočim domačim. Na dopisnico sem napisal naslov matere in te-le nejasne besede: »Dobro je šlo in srečno!« Vse drugo sem prepustil ugibanjem in poizvedovanjem.10
Leto nato —1876 — sem si pri materi v Podlipi izposodil dva goldinarja s pretvezo, da moram zopet enkrat obiskati mangrtska jezera. Ubral sem jo čez goro. Za prvim jezerom sem vprašal pastirčka, kod vodi pot na Mangrt (2678 m). Dejal je, da je Hans Susner iz Rateč in da me spremi za goldinar. Poti ni poznal, a upal je, da jo najde. Sprejel sem ponudbo in kar dobro sva se odrezala. Pokazal mi je raj do Pone s pripombo, da je greben oster ko nož in ga zmagaš le v ježi. A nobel mož, je dostavil, koraka čezenj pokonci. Zapomnil sem si njegove besede in v poznejših letih sem šel sedem ali osemkrat nobel in pokonci čez »nožev greben«.
Naj poprej sva hotela prenočiti pod Travniškim sedlom, kjer sva se stisnila v malo dnjačo. A z nočjo je pritisnil mraz in zgornik se je zajedal v naju. šklepetajoč sva prekoračila sedlo, iskala kočo ter jo srečno našla. Majhna je bila tedaj. Prej so hribovci prenočevali pod previsi tako imenovane »Heuwand«, če so bili namenjeni na Mangrt. Z vrha sem videl modro morje. Prevzet sem se zagledal v sosednji Jalovec: dva ostra grebena, ki se v omotični strmini
9	Sedaj rabimo kranjskogorsko poimenovanje: Škrlatica, čeprav se to ime nanaša le na severno ostenje, a ne na vrh. (Op. prev.)
10 Literatura: Skofitz »Öst. Bot. Z.«, XXVI., 1876, 159 in 194, »Eine Wanderung durch Oberkrain. Über das Škrbinajoch in das Wocheintal, Besteigung des Cerna Prst und des Triglav«.
ustromita nad strašnimi stenami ter se visoko gori združita v predrzen, oster rog. Moj profesor latinščine bi se upravičeno zgražal, če bi našel v mojem botaničnem dnevniku zapisano tole barbarsko opazko: Vivant, floreant, crescant Alpes Juliae et comparat se Jalouc ad ascensionem, quam nun-quam fugerit.11
Tudi Mangrt je bil tedaj drugačen in težavnejši ko danes. Bele plati pod ostrim vogalom, v vrhnji gmoti, kjer so danes izklesani stopi, so bile gladke in nedotaknjene. Ravno ko sem odluščil s peči lep geum reptans, sem zdrsnil in obtičal v neposredni bližini globokega brezna severnih sten. Susner je le z ravnodušnim nasmeškom pripomnil, da mi je spočetka dejal, da so plati »zasoljene«.12	*
Pozneje sem Hansa še enkrat srečal ob jezerih. Tedaj je bil že mož. Pomenkovala sva se o najinih življenjih in ob slovesu sva si prisrčno stisnila roke. Dolgo je že tega, kar je umrl, in najbrže sem edini, ki še danes misli nanj zavoljo dobrega tovarištva. V gorah je že tako: če srečaš človeka na svoji poti, tedaj poskrbe gore, da si ga dodobra ogledaš in obdržiš njegovo verno sliko v spominu. Gore ga obdajo z lastnim čarom, in okvir, iz katerega zre vate v poznejših časih, ni vsakdanjost delavnika, temveč del blagoslovljene gorske lepote.
Hrepenenje in načrti so naraščali. Jalovčevih (2643 m) grebenov nisem pozabil. V »Mitteilungen« iz leta 1875. sem bral opazko, ki pravi, da je izvršil Carl Wurmb iz Loga prvi vzpon na Jalovec.13 Naredil sem načrte za poletne počitnice 1877. leta, ki so v veliko zadovoljstvo, a obenem nezaupanje matere, mrgoleli botaničnih imen in niso vsebovali
11	»Julijske Alpe živč, cveto in uspevajo, a Jalovec naj se pripravi na vzpon, ki mu ne odide.«
12	Literatura: Skofitz »Öst. Bot. Z.« 1877, 239: »Der Mangert in den Julischen Alpen«.
13	Tedaj še nisem poznal njegovega lepega, vseskozi bodro pisanega opisa ture, ki ga je priobčil v letopisu štajerskega gorskega društva.
gorskih imen. Le če imamo Višarje za goro, toda njih pohlevnost je bila vsakomur znana. Neverjetno počasi je rinil poštni voz ob Soči proti Bovcu. V Logu sem si poiskal spremljevalca. Oglasil se je cestar Kenda. A kmalu so se mu vsilili pomisleki in izjavil je, da se nam bo vzpon le tedaj posrečil, če naju spremlja tudi Mihael Černuta. Pri Koritniški planini sva našla tega zaupanja vrednega moža. Bil je sivolas, a močan in plečat, prava bovška korenina. Oči in gibi so izdajali gorjanca, morda tudi smelega in izkušenega divjega lovca. Ko smo legli, nisem zatisnil očesa. Bila je še trda noč, ko smo zapustili kočo ter se vzpenjali skozi krnico V Konci. Še danes vidim slike tiste noči. Ostro me objame gorski vzduh; njegov mrzli objem mi dokazuje, da bedim, da ne sanjam. Onstran šume vode tako glasno, ko da so tik pred menoj. Zvezde svepečejo in duša vriska, a bega: bo li šlo? Jasno slišim udarce palic, ki odmevajo v gozdu. Tedaj so pristopile gore. Jelo se je svitati. Strm žleb, nato ozka greda visoko nad globelmi. Kakor bele megle v mladem jutru so se na zahodu nejasno odražali čudni roglji in zobci. Gore so postajale jasnejše, zvrstile so se v bleščeči niz. V hipnih zaletih se dani. Bolj in bolj se svetli. In nad dremavimi dolinami se zasveti, zdaj tu, zdaj tam, zvonka budnica zveni od gore do gore — pisani sij glorije na nebu. In leteča ognjena znamenja hite do na j dal j ne j šega obzorja, ko plamteči zublji kipe vrhovi Kanina, valov j e svetlobe brzi; o zlato jutro, o blaženi dan!
Z višine sedla Čez Veliki Kot se vzpenjamo po širokem grebenu k zahodnemu ostenju Jalovca. Tam me je Černuta navezal. Vrv je pritrdil na meni na silno svojski način: s fračo, s katero kmetje porajkljajo vrv na senenem vozu. Vilice frače sta me pošteno bodle v hrbet. Nad lahko dosegljivo prodnato gredo so bili krušljivi14 kamini in razpoke.
14	Peči koritniške stene so strašno krušljive. Velikokrat vise ogromne skale, ko velike luske, v preperelih stenah in grebenih pripravljene, da zgrmé v dolino.
Blizu grebenskega raza potekajo vodoravne prodnate grede v desno v strm, globoko zajeden ozebnik, ki razcepi vesino zahodne stene. Onkraj se je prikazal v grozotni divjini vrhnji rogelj. Vstop v zasneženi žleb je vedno težaven, vsa scenerija vpliva nenavadno močno. Po zelo strmem snegu smo prišli do zračne škrbine na grebenu ter gledali skozi divjedrzno zgrajeno okence onkraj v brezna Planice. Sledilo je naj dvomljive j še mesto: ozka, proti breznu nagnjena, mestoma od snežnice zmočena, ploščasta greda, ki je silno izpostavljena vodila iz škrbinice. Černuta, ki je ves čas hodil v coklah, je le-te sezul ter jih pustil na tem mestu. Tudi meni je svetoval, naj storim isto. Ubogal sem ter bil tako nepreviden, da sem čevlje in nogavice pustil v škrbini. Seveda sem si moral pri vseh nadaljnjih prodnatih mestih, širokih okraj kih, kratkih prodnatih vesinah, in zadnjem delu do vrha, pomagati pri plezi s koleni. In do današnjega dne mi je ostal vtis, da v Julijskih Alpah ni gore, ki bi imela tako krušljivo, lomljivo in ostro kamenje ko Jalovec. Morda je bila to božja kazen za pregrešno potegavščino z Višarji. Saj tudi tam hodijo verniki bosi na goro in posebno veren kandidat za nebesa drsa vso pot po kolenih — do milosti polne cerkvice.
Na zračnem vrhu je stal mal možic z drogom. V trenutkih sreče nas žene, da smo s kakim bitjem ali rečjo nežni in mehki. Svojo pozornost in nežnost sem tiste ure, na vrhu Jalovca, v nepopisnem veselju in zmagoslavju usmeril na možica. Skrbno sem ga povečal. V poznejših letih sem ga še dostikrat obiskal. Hribovcu je temenski možic poosebljen vrh in zmaga. Zgradimo ga na samotnih višavah, večkrat na najbolj omejenem prostorčku, kot droben spomenik naše sreče, kot zastavek svoje ljubezni, kot znak, pozdrav — del samega sebe. Tu vztraja leta in leta, sam, zavit v megle, v besnenju viharjev, ogrožen od strel, napol zadušen od snežnih bremen, ko dober vojak na težavni in nevarni straži. Ob lepem vremenu se veseli v modrini in blaženo zre v deželo. Celo péti sem slišal nekoč možica; toda o tem spregovorim
Foto J. Skerlep
Komna
/
pozneje.15 Naše misli ga večkrat obiščejo. K njem se zatečemo po utrudljivem delu, v stiskah težkih ur in v od skrbi prežetih nočeh. Tudi njemu ni lahko, in marsikaj se moremo naučiti od njega. Tolaži nas in vedri. Če si v stiskah, misli nanj, ki stoji daleč stran od sveta! Ko si pa zopet ob njem, tedaj ga objemi in bol tvojega hrepenenja utihne; srce bije tiho in mirno, kar te je težilo, se ti zdi malotno in jasno; pozabil si na trud in skrbi, bolest in razočaranje. In tvoja draga duša zopet prosto in lahkotno polje nad hudobnimi globočinami življenja na zemlji!
Spominjam se, da sem poln radovednosti in zanimanja zrl v ozko vrezano, žametasto, zeleno Planico, ki je ležala globoko pod nami, na severu. Černuta mi je pokazal trentarske gore, a le malo je vedel povedati o njih. Spoštljivo sem ogledoval Kaninsko skupino, ki se je prešerno in mogočno zgrajena dvigala na zahodu. Vrnili smo se po isti poti. Brašno nam j e že davno pošlo, a ker sem bil zelo lačen, sem pobaral v sirarni za kruh in vino. Žal niso ničesar imeli, zato sem Pil mešanico kisa in snežnice ter prigrizoval surove repe. Černuta me je vprašal, če dva goldinarja nista preveč za plačilo. Dal sem mu tri. V slovo me je objel z elementarno nežnostjo in privil k sebi, ko s kleščami. Skozi bodice ježi-častih brk mi je dal dva poljuba, ki sta me še dolgo žgala na licih. Tako je bilo moje prvo srečanje z Jalovcem.
Če sem pozneje prišel v Log, sem večkrat povprašal po Černuti, a vedno je bil nekje po vrhovih. Zato ga žal nisem videl več.
Naslednje štiri dneve sem se posvetil zgolj botaniki. Skoraj zveste vse. V Rablju so me pričakovali moji prijatelj i, s katerimi sem bil namenj en v Viševo skupino (2666 m). Vodil nas je rabeljski Oman. Spali smo na Viševi planini (Fischbachalpe). Vzpon se nam je zdel lahek. Oman je po-
16	»Altes und Neues vom Wischberg und Montasch. Der Nordturm des Montasch (2673 m). Erste Ersteigung«. Öst. A. Z. 1911, 17.
kazal na Gamsovo mater (Hohe Gamsmutter, 2516 m) in dejal, da je nepreplezljiva. Razložil mi je njeno ime: kakor koza varuje s svojimi nedostopnimi stenami preganjano divjad.
Dan kasneje sem prišel v Peče (Pöckau). Ni mi bilo dovolj, »zavohal sem kri« in nobena sila me ni mogla zadržati. Stožilo se mi je po »prijateljih« in odšel sem z materinim dovoljenjem. Res pa je bilo, da sem videl z Viša Großglockner (Veliki Klek). Čez Dölsach in Iselberg sem hitel v Heiligenblut, prekoračil Hoch tor (2573 m), Mittertörl (2300 m) in Fuschertörl (2405 m) ter prišel v Freileiten. Spotoma sem videl Bruck, Zell am See, Kaprun; spoznal sem na Kitzsteinhornu (3204 m), da se tura ne sme prekiniti, kajti, ko smo v meglenem deževnem jutru krepko sestopali, se je jelo svetlikati in Kitzsteinhorn se nam je smehljal z višave. Drveč čez Pfandlscharte (2665 m) h koči Glock-nerhaus, so se oči opajale v lesketajočih se ledenih tokih Pa-sterze (Pastirice). Še kratek boj s samim seboj, kajti denar mi je; pošel, nato smel sklep. Najel sem dva vodnika: Wallnerja in Kramserja, ker eden sam ni hotel iti. Danes Großglockner (3798 m), j utri čez Großer Bärenkopf (3406 m) in Glöckerin (3425m), Großes Wiesbachhorn (3570m). Vse ob jasnem in sončnem vremenu. Pojutrišnjem najtežje: brzojav očetu, naj mi pošlje denarja. Nestrpno sem čakal. Zadolžen sem bil čez in čez. In glej, prejel sem denar, takoj in veliko. Nisem bil navzoč, ko je oče prejel brzojav, a morda je zopet tajinstveno zasijalo v njegovih očeh, ko je prebral žalostno vest; saj je bila naj višja gora njegove domovine, zvonar koroške pesmi in koroškega srca.
Na postaji v Dölsachu je pristopil sluga in me vprašal: »Ali ste vi gospod z zelenimi nogavicami?« Seveda sem pritrdil, čeprav sem se začudil, čemu me vprašuje. »Vaša mati je bila tu in povpraševala po vas.« Takoj mi je bilo vse jasno. Mati me je spregledala in šla za menoj, da bi me pravočasno ujela. A Iselberg je zaustavil zasledovanje in
mirna pripomba železničarja »tega ne ujamete več« je njeno podjetnost čisto udušila. Vrnila se je. Dogodek je bil zame velike vrednosti. Če je začela govoriti o moji »zahrbtnosti«, sem obrnil pogovor na njen ponesrečen vzpon na Iselberg in smeh je šel na njen rovaš. Tudi dobra mati se je smejala.
Te zgodbe imenujem »gorska pomlad«. Nejasne, lahne slutnje v duši fantiča so postajale hrepenenje in zorele v spoznanje. Taka so pota pomladi. Po težkem hotenju in kolebanju se jasno odražajo njeni cilji v rožnatem siju. Če se spomnim teh časov, me obdaja osrečujoč hlid starih preteklih dni. Zdi se, ko da je bila tedaj večna pomlad. Njen rahel lesk se širi nad potmi, zajame doline in višave, in čez vse spletajo njene bajevne roke nežno kopreno prvega zelenja. Po prebujajočem se gozdu se razlega petje drozga, beli potoki zvonko žubore v dolino, širi se sladek in opojen vonj jegliča, in iz dežele pretekle mladosti zvone praznično velikonočni zvonovi.
Sediziosa Trenta
Tisti čas, v poletju leta 1877., me je poklical k sebi moj stari dobrotnik Tommasini. Pravil mi je o sorodnici sca-biose, ki jo je pred sto leti našel mojster Hacquet v trentarskih gorah. Ker je bila čisto neznana, jo je podrobno opisal ter imenoval scabiosa Trenta. Veliko znanih botanikov je za njim iskalo scabioso, a našli je niso. Tudi on sam jo je iskal pred leti. Po obliki je najbolj podobna scabiosi leu-canthi. Zato je vzel cvet leucanthe in ga dal s podrobnim opisom iskane scabiose Trente nekemu Bovčanu, z obljubo, da plača goldinar za vsak cvet, ki mu ga prinese s trentarskih gora. In res! Bovčan se je kmalu oglasil in povedal, da stoji pred hišo vrhan voz zaželenega cvetja. Srečen je stekel Tommasini na cesto, a ko si je pobliže ogledal tovor, je spoznal, da mu je Bovčan pripeljal voz scabiose leucanthe. Po temeljitem zasliševanju je prebrisani Bovčan — ki je dobro poznal vse kraje svoje domovine — priznal, da je nabral cvetje na kraških pobočjih pri Devinu, tam, kjer je leucantha doma. Tommasini mi ni povedal, vprašal ga pa nisem, kako je končala kupčija z Bovčanom. Tako je torej skrivnostna scabiosa Trenta še vedno uganka.
Tommasini mi je prinesel staro Hacquetovo knjižico16 in čital sem: »Primam deprehendi in montibus circa Trenta et in parte occidentali Terglou in declivibus, infra montem Ziperie et Traschim Verch et super Mischelem Verch.«17
18 Natančen latinski naslov se glasi: »Plantae alpinae carnio-licae«, Balthasar Hacquet, Viennae 1782.
17	Prvič sem jo našel v gorah okoli Trente in v zahodnem delu Tergloua na pobočjih med goro Ziperie in Traschim Verchom in na Mischelem Verchu.
Beli, bajni vrhovi trentarskih gora so vzkipeli do neba, široko so se odprli ožarjeni dvori in nad njimi je zasijala v mogočni in vzvišeni lepoti ogromna kupola Triglava. Videl sem grad scabiose Trente.
»Tota pianta glabra est, flos unicus, calix communis componitur ex squamulis albis membranaceis, mucronato aristatis, corollae albae, stamina alba, antherae flavae«:18 Drobna, sloka prikazen, nežna, srebrno lesketajoča se čaša, svetla, bela cvetna obleka, vezena z zlatimi pestiči! To ni bila cvetka — bila je kraljična iz devete dežele.
Tommasini je odprl knjigo s podobo in prvič sem videl sliko scabiose Trente. Obdana od vonja, neznanega in pravljičnega, je stala na starem, oblejenem pergamentu. Risbi je bila videti ljubezen in skrbnost, s katero jo je risal mojster in najditelj. Scabiosa Trenta!
Ko sem bil tako poučen, me je stari, duhoviti gospod ostro in ocenjevaje premeril ter vprašal, če sem dovolj moža, da rešim Trnulčico iz stoletnega sna. Menil je, da sem poklican za viteza. Vem, da nikdar nisem izrekel besedice »da« tako od srca, ko tedaj, v temačni sobi starega učenjaka.
* ★ *
Drugi dan po turi na Jalovec sem prvič korakal iz Bovca ob Soči v Trento. Tamošnji okrožni sodnik Ros-mann, jedernat, znan lovec, mi je dal poučna navodila in spremljevalca Trentarja, ki je bil po občinskem dnevu ravno namenjen domov. S prožno hojo risa je tiho korakal ob moji strani. Opazoval me je z ostrimi, orlovskimi očmi, ko da bi hotel razbrati najmanjšo željo, da ji more takoj ustreči. S platnenim povojem in ruto je imel trdno povito glavo. Ubožcu sta manjkala spodnja čeljust in jezik. Zadnji trentarski medved ga je bil v hudi borbi tako zdelal. To je bil Anton Tožbar, po domače Špik, najslavnejši trentarski
18	Vsa rastlina je gladka, z enim cvetom, skupna čaša je sestavljena iz belih bodičastih luskin, cvetni venec je bel, prašniki beli, pestič rumen.
lovec. Bojda je znal v odprti krnici zalesti gamse, ne da bi ga opazili in tako mu plen nikdar ni ušel. Večer je napolnil dol s temno senco. Ob poti so bili posejani nešteti križi, in bilo je, ko da hodiš po potu smrti.19 Višina temnih vrhov je tlačila, šumeče vode so napolnjevale mojo dušo s pobožnostjo in plahim spoštovanjem. Po dolgem hrepenenju sem se bližal enemu najbolj vabečih ciljev svoje mladosti. Pa nisem vriskajoč korakal po obljubljeni dolini; resno, skorajda plaho — kakor greš skozi cerkev — tako sem šel v Trento.
Ko bi moral danes na pot, da poiščem čudežni cvet, bi si drugače uredil svoj potni načrt. Hacquetjev »Mischelem Verch« je bilo lahko pogoditi; je pač Mišelj Vrh (2350m)* južno od Triglava; »Traschim Verch« je Draški vrh v vzhodni raj di Julijskih; Ziperie se imenuje neko mesto med Uskovnico in Tosčevo planino. To mi je danes jasno. Na tem zaključenem svetu bi taka rastlina lahko uspevala. Toda gore zro v Bohinj in ne v Trento in rastlina, ki raste le na teh mestih, bi se prav za prav morala imenovati »bochinen-sis«. Ime »Trenta« in omenjene zahodne triglavske vesine so me napotile v drugo smer. Tedaj sem iskal nahajališča v trentarskih gorah. Po mnogih poizvedovanjih pri domačinih sem sklepal, da je Hacquetjev Traschim Verch Tra-šenca ali Trebiščina planina (tudi planina Lepoče) med Ozebnikom in Čistim vrhom. Domneval sem, da se skriva v imenu gore Ziperie ime Cmir (Cmirje), ki sicer zre v Vrata, toda povezan je z zahodnim triglavskim ostenjem.
Gozdar Kenda mi j e dej al, da ima Moj strovka (2332 m) posebno bogato floro. Zato sem prvi dan njej namenil svoj
19	Mali železni križi so stali, ležali in viseli ob poti, na roveh in drevju, kot je pač prijalo pobožnemu spominu. Turisti poznejših dob so križe nepietetno odstranili in tudi odnesli. Gilbert in Churchill pripovedujeta: »Gore so kazale le bela grozna obličja in zobe; na dve uri dolgi poti ne vidiš hiše, ne vasi. Edini znaki življenja so bila znamenja smrti, ki so tako številna, da se ti vsili misel, če niso bili morda vsi prebivalci pomorjeni.«
obisk. Drugi dan sem sledil nasvetu »in parte occidentali Terglou in declivibus« na Luknjo (1758m). Nad njo sem pregledal velike zahodne stene Triglava in kaj kmalu uvidel, da tam ni mesta za iskano cvetico. Tretjega dne sem odšel čez Trebiščino na Dol (Bukovac-Dol-Sattel) in nato po strmih zahodnih pobočjih na Prehodavec (Vršacsattel), Vršac in Kanjavec (2568m). Toda srečnejši nisem bil od prejšnjih dni. Tedaj je bil moj vid še oster, najmanjšo rastlinico sem zapazil. Nobena pot mi ni bila prestrma, nobeno pobočje preveč ustromljeno, noben kotiček »adhuc terra vestitus«20 se mi ni mogel odtegniti. Tožbar je bil vedno z menoj. Kolikokrat mi je že od daleč veselo mahal, držeč v rokah rastlinico; kolikokrat mi je v pričakovanju razburjeno bilo srce, čeprav je zmeraj sledilo razočaranje! Naslednje leto sem s Klančnikom iz Mojstrane prehodil greben od Debele Peči (2007 m) do Malega (2132 m) in Velikega Draškega vrha (2243m) in Tosca (2275m). Ustavil sem se pri koči Marije Terezije, povzpel sem se na Triglav ob sončnem zahodu in vzhodu, prehodil Mišelj vrh do planin na uskovniški strani; preiskal sem Vrata, severne in zahodne grape Cmira, vse do njegovega vrha (2393 m), krenil nato čez Luknjo nazaj v Trento, kjer sem zopet najel Tožbarja za novo, neutrudljivo delo čez hrib in dol. Trenta me je zgrabila. Leto za letom sem prihajal in mnogokrat sem preživel študentovske počitnice v Baumbachovi koči. Moji gorski uspehi so se množili, prihajal sem in osvajal vrh za vrhom. Tožbar je postal trudnejši in previdnejši. Zasijala mi je nova zvezda, ki še dandanašnji žari v mojem spominu: Andrej Komac — Suhi plaz (2738 m) se nama je uklonil! S hitrim naskokom smo uničili zajetje, ki je oklepalo zahodno ostenje Triglava. Vse naokrog so me pozdravljale gore ko dragi znanci in še vedno me je skrivoma vodilo staro, komaj čutno, sladko upanje. Še vedno sem tekal ure in ure, če sem zagledal v strmih višavah otoček zelenja,
20	»Še z zemljo pokrit.«
še vedno sem sanjal v zvezdnatih nočeh, v bivakih in v samoti planšarskih koč o njej, o tajinstveni, dolgo iskani, zaželeni. Scabrósa Trenta!
Preiskal sem zahod, sever, vzhod Triglava; nato sem si ogledal jug in prišel v svet, ki me je vklepal z najglobljimi vtisi leta in leta, do naj poznejše dobe. Ne s svojimi gorami, temveč s svojo dušo. Razumel ga nisem takoj, ker je v vsem obsežnem krogu Julijskih Alp, vse tja do kraljevske krone Triglava gotovo najteže razumljiv. Svet ob izviru Save Bohinjke, v snegu porojene, smaragdno zelene Savice. Ogromna mejna raj da, ki poteka od Kanjavca čez Veliko Špičje in Čelo k Bogatinu, na Kok in Vogel, oklepa njegove mogočne, med seboj povezane planote v prostranem loku od severa, zahoda in juga. Na notranjo stran se kraška visoka planota počasi znižuje, nenadoma, nepričakovano strmo pada v navpičnih stenah v brezno temne kopanje; na najglobljem mestu leži Bohinjsko jezero. Proti vzhodu je mejni greben široko odprt. Tu se vale s Pokljuke in Jelovce v temnih, strnjenih vrstah gorski gozdovi.21 Nad vse svečan in mogočen je ta pohod. Po dolinah Voj in Suhe kipi nov val gozdov, ki preplavi Blato, Na Poljani, samotno planino v Lazu, Pri Jezeru in Dedno polje ter zakipi prav tja do belih grebenov Pršivca in Studorskega Orliča. Drugi, južnejši val, se zbira v od navpičnih sten obdanem Ukancu. Med bučanjem in grmenjem Savice naskoči ustromljene stene Komne in Komarče, brzi po vrtoglavo strmih žlebovih in grapah in se vzpenja od grede do grede, do naj višjega roba. Tod zmagoslavno dviguje svoje vršace k luči. Toda razkropi se in pošilja brezštevilne trope v redkejših vrstah dalje. Z njimi napolnjuje dnjače, prepleza grebene. V nepreglednih vrstah neslišno hite temne postave dalje. Zanje ni zaprek. Kdo jim more kljubovati?
Gore jih sprejmejo z neusmiljenim orožjem. Z bučečimi viharji, padajočimi skalami, s smrtonosnimi melišči,
21	Smrekovi gozdovi so, a tudi bukovje sega visoko gori.
grmečimi plazovi in vsemi uničujočimi strahotami gorske zime. Daleč naokoli so bojišča tega tisočletnega titanskega boja. Tam stoje, zazrti v pečnata tla, prvi bojevniki gozda, tam pričakujejo z razparanimi telesi in široko razprtimi, golimi rokami smrtnega udarca; tam se belijo in trohne častno padli junaki!
Vse vode tega sveta spadajo k povodju Bohinjskega jezera. Vendar, ogromne množine deževnice, ki se odtekajo po stenah, da se nato ujamejo v dnjačah, ne pritečejo nikjer na dan. Pod zemljo si kopljejo skrivna pota in jame. Tu pa tam se združijo v mala jezerca ter s tihimi in temnimi očmi zro h goram, kjer so se rodile. Iz vseh strani slezijo od jezera do jezera. Skrivnostno privro in presihajo ter skrbno skrivajo svoj dotok in odtok. Le redkokdaj izdajo ta mesta drobni sučki in dvigajoče se gomezice, ali komaj viden vrtinec na robu gladine. Nihče ne bo nikdar videl in vedel za njihova pota. Šele doli v globočini se zapenijo in pri-hrume v globokih tesneh ali zagrme v mogočnem slapu iz mračnega zemeljskega naročja. Nato skakljajo po zadnjih pragovih s prvobitno svežostjo, v pečeh porojeno močjo. V neugnani, dolgo pogrešani prostosti, bleščeče se ko gorski kristal, zelene, spreminjajoče se pod belimi venci, deviško čiste pozdravljajo svetel dan. Pritajeno valoveče vode Bohinjskega jezera pripovedujejo vedečemu o čudežih svojega tajinstveno polječega življenja. V globokih dihljajih se dviga in pada srce brez miru in pokoja. Neznan svet žil, zatonkov, nateg, lezik in rovov, v katerih se razvozlajo uganke vodnega odtoka, kjer delujejo njih večne moči, se pokažejo gledajoči duši v presilni moči in veličini.
Visoko nad mračno lepoto Bohinjskega jezera in njegove šumeče srčne žile Savice, leži kraljestvo, ki ga mislim. Kraljestvo triglavskih jezer. Svet, ki se ne zna smehljati, kajti ustvarjajoče sile so mu izklesale resno obličje, izgreble poteze, izbrale barve. Samota prebiva tam gori. Zdi se ti, ko da počiva njeno nemo oko venomer na tebi. Nič se ne gane. Življenje in zvenenje sveta je tako daleč, da noben
glas ne prodre do njega. Ni tekoče vode, ki bi spremljala tvojo pot z veselo pesmijo. Poslušaš, a slišiš le utripe lastnega srca. To je kraj, kjer si lahko sam s seboj.22
Njegove planine so kaj borne. Kako izgubljene leže v prostranih, čudovito tihih kontah, nadzemske, potopljene v otožnosti. Kdo pozna planino Lepočnice? Kdo je že bil kdaj na planini Blato? Ali Na Poljani, ali v skritem kotičku tihe planine V Lazu? Kamnitne in okorne so steze, komaj vidne, zelo zamotane med razmetanimi rovi. Večkrat obstaneš v dvomih. Pragozd ti zastavi pot in začuden se vprašaš: »Kaj iščeš tod?« Preden stopiš vanj, se prekrižaj, kajti v njem še rase čudežen koren, in če se ga tvoja noga le dotakne, izgubiš sled in zaman iščeš smeri in izhoda.
Ne verujem, da bi kdo prepevaj e romal po teh potih. Veselja tam gori ne najdeš, pač pa najglobljo ubranost, razpoloženje in gorsko pobožnost. Leto za letom pride naj veselejši popotnik — zeleni Jurij. Doli, v Bohinju, uka priroda. Lepa zemljica se smehlja, češnja cvete. Tudi v ta svet pošlje svoje sle. Vesine okrasi z majskim zelenjem bukev, stene s težkimi kobul ji zlatih cvetov negnoja. Nato komaj slišno odkoraka čez rob višav, kjer raztresa svoje cvetke, a smehljaj je zamrl. Marsikatero leto sem ga srečal tam gori. Žalostno me je pogledal in resna senca je ugasnila luči na njegovem ljubem, svetlem čelu.
Najmogočnejši vrh tega dela je Debeli vrh (2392m).23 Podoben je ogromni lopati, široko pečnato čelo ima presekano s sneženim žlebom. Ko vladar se dviga nad lazarsko planino. Zahodno in severno od njega se nizajo do mejnih sten Zajezere, Hribaric in Mišelj vrha, povezane krnice, nad
22	Zgradba in povečanje koče ob dvojnem jezeru nista skoraj ničesar spremenila v samotnem značaju tega sveta. Pot, ki je na zemljevidu 1 : 50.000 rdeče zaznamenovana ter vodi po Zajzeri in nato čez škrbino Stenge (Štapce) na Dedno polje, je še vedno samotna.
23	Viden je že s postaje v Bohinjski Bistrici. Popotniki ga dostikrat zamenjajo s Triglavom. Pred menoj so ga gotovo že preplezali lovci in pastirji, dvomim pa, da so ga turisti.
katerimi se dvigajo bledi, do dva tisoč štiri sto metrov visoki, vijugasto potekajoči grebeni. To je osrčje svetišča triglavskih »skalnatih morij«. Malokdo je do danes prodrl do njih. Na zemljevidu24 je ta svet podoben ogromni gobi. Krnice in dnjače so luknje v njej, vrhovi, vršaci, kepe, grebeni in korede, ki jih vežejo, so rebra in staničevina. Na zemljevidu je videti veliko vrhov, ki pa niso imenovani. Kaj bom še uspel, da najdem njihova imena?
Še bliže ko Debeli vrh, je mojemu srcu Veliko Špičje (Lipa Špica, 2398 m), ki je po višini enakovredno prvemu, a leži dalje na zahodu. Veliko Špičje je bil prvi vrh, ki sem ga, prišedši iz Trente, osvojil z Andrejem Komacem. Dviguje se iz velikega obrobnega grebena, ki loči Trento od Za jezerske doline in obvlada obe kraljestvi na isti način. To daje razgledu prav poseben značaj in čar. Še danes me spomin nanj še prav tako silno vleče tja, kakor pred skoro petinštiridesetimi leti, ko sem bil poln želja po novih odkritjih. In če bi sedaj stal na vrhu, bi se najprej sklonil proti Trenti. Moj prvi pogled in prva misel bi poiskala skromno mesto na zeleni senožeti nad mlado Sočo, kjer je malo, s kamni ograjeno pokopališče. V nemi boli pozdravljam srce in spomin naj zvestejšega moža — Andreja Komaca. Tam spi zmagovalec, ki me je vodil z drznim pogledom in močno roko skozi vse delo, v sili in nevarnosti, čez vse julijske vrhove k naj višjim častem, ki so mi jih dale te gore. Dokler bom deležen luči ter morem zvestobo povra-čati z zvestobo, bo živel v mojem srcu spomin nanj.
Kako pravljično lep razgled je s te gore! 1700 metrov nižje se vije med gorami Trenta. Srebrn trak — Soča blešči. Točno vidim mesta svojega veselja. S pobočij je slišati zategle klice pastirjev. Zunaj, za ustjem doline stoje mogočno in košato Kaninske gore. In tam v modrikasti dalji valovito morje Dolomitov. Vrste položnejših gora in dolin, ki zgi-njajo v barvastem ozračju, kažejo, obrnjene proti jugu, pot
24	»Julijske Alpe, vzhodni del«, 1 : 50.000, c. kr. vojnogeografski institut na Dunaju.
k morju. Daleč na jugozahodu se širi zelena ravan z bleščečimi rekami. Na severozahodu kraljuje Triglav. Njegov mogočni dah veje do tod. Ob njegovi strani se dvigujeta Kanjavec in Debeli vrh. Vzhodno, ob vznožju, leži dolga Za j ezerska dolina, spremi j ana od raj de navpičnih sten Kopic od Hribaric do Studorskega Orliča.25 Tod leže v tihi, resni vrsti ljuba mi jezera s svojo temno, kovinastozeleno barvo. Najmanjša, ki leže na gornjem koncu, so še obrobljena s snegom. Lepi, beli oblaki plovejo nad njimi. Zdaj pokrijejo njihove potujoče sence jezerske gladine, zdaj se zopet razlije zlata sončnost po jezerski pokrajini. Od časa do časa se poigravajo nežni jezerski valčki z nagajivimi sončnimi žarki, ki plešejo po gladini. V osrečujočem izobilju luči se poraja tihoten, svetal smehljaj, ki pa trenutek nato zamre. Brž se ozrem tja in srečam stari, resni pogled, ki mu ne najdeš dna. V to kraljestvo so me vodili zadnji upi. Ne vem, če sem z besedami mogel opisati razpoloženje, ki napolnjuje ta svet. Morda govore le o sanjavih občutjih mojega lastnega srca, ki bije v pričakovanju in hrepenenju. Preiskal sem najprej pobočja Kanjavca, Vršaca in Velikega Špičja. Nato sem obkrožil vsa jezera do Hribaric in planine Lepovče. Prišel sem k Črnemu jezeru in do roba Komarče. In tedaj sem poln občudovanja prvič zagledal v globočini zeleni, gozdnati Ukanec. Takrat je bil tam gori še pragozd in začuda ozka steza je vodila nizdol. Ob prepadih so na nekaterih mestih, tam, kjer so danes mostiči, čez poči vodile komarče. Nato sem pri Štengah (štapce) prevalil greben
25	Na zemljevidu 1 : 50.000 je Kopica napačno zarisana. S tem imenom je zaznamenovana kota 2091. Pri vrhu 1859 je škrbina »Stenge« ali »Stiege«, za koto 1898 ne vem imena. Od kote 2213 severno in severovzhodno se začenjajo z imeni problemi. (Op. prev.: Kota 1859 je Rušnata glava. Sledijo Štapce (ali Stenge), Mala in Velika Tičarica (2091 m), Kopica (2213 m), Mala Zelnarica (2310 m), Velika Zelnarica (2320 m). Vzporedno teče rajda Vogalov od Krede do Zadnjega .Vogla; tretja koreda je od Debelega vrha do Vršakov. Vsi vrhovi imajo imena, a na tem mestu jih ne morem naštevati.)
Tičaric. Prišel sem do skrite planine Pri Jezeru in k planinam Ozebnik, Hebat, Jezerce in Na Poljani s čudnimi izvirki, ki se nenadoma pojavijo pa takoj zopet izginejo. Včasih sem romal na Komno, k Planini na Kraju in Gov-njačem, ki leže ob vznožju Bogatina. In tedaj se mi je zdelo, da hodim po samotnih vrtovih rojenic. V dolgi vrsti so obrobljali vznožja prodišč, ali so stali v malih otočkih, na katerih je žarelo pisano triglavsko cvetje. Nad njimi se je širil nepopisen čar stare bajke o Zlatorogu, vsa njena otožnost, ves njen bajni praznični lesk. Tu pa tam se je s tihimi, pravljičnimi očmi ozrla vame kaka dragocena in redka cvetka julijskega alpskega predela, ko da me vpraša: »Sem li jaz tista, ki jo iščeš?« Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal — ne. Leta so minula. Že zdavnaj je spodrinilo botaniko nujno delo poklica in prenehal sem z branjem literature o njej. Sanje so ostale. S tursko železnico so mi postali ti predeli dostopnejši. Marsikatero nedeljo sem prišel k njim, čeprav je že prvi sneg zapadel in sem že počasi »pojenjaval«. Na predvečer je vedno šepnil v meni pritajen glas: »Mogoče jutri!« Tako globoko so se mi te sanje zajedle v dušo.
Nekega dne mi je povedal Marchesetti, ko sem ga v poznejših letih v pozni jeseni 1915 srečal, da je tajnost že davno odkrita. Profesor Kerner je neizpodbitno dokazal,26
26	»österr. Botan. Zeitschrift« 1893, 113—117 s sliko. »Tudi če bi se scabiose Trente, oziroma cephalarie leucanthe ne našla več na imenovanih mestih v triglavskem pogorju, zato še vedno nismo upravičeni dvomiti o kar najtočnejših Hacquetjevih podatkih. Iz vsega le sklepamo, da je cephalaria leucantha izumrla na Hacquetjevih najdiščih, čemur se ni čuditi pri ostanku flore, ki je bila prej udomačena v dolinah južnih Alp. Zdi se mi, da pripada cephalaria leucantha kot drypis Jacquiniana in linaria littoralis z Nanosa, ter druge vrste alpske flore, ki rasejo le na nekaterih mestih v Julijskih Alpah, k flori, ki je bila nekdaj udomačena v dolinah Alp. Pozneje se je morala umakniti proti jugu. Na severu so se na posebno ugodnih mestih od njih ohranili le posamezni deli.« Nekaj približno podobnega je razbrati tudi iz mojih izvajanj v mesečniku D. u. Ö. Alpen-vereina leta 1878., 70, in 1883., 370.
da scabiosa Trenta, Hacquet, ni nič drugega ko scabiosa (cephalaria Schrader) leucantha, Linné. To ni bilo razvidno le iz risbe in opisa, temveč tudi iz originalnega eksemplarja iz Hacquetjevega herbarija, ki se hrani v ljubljanskem muzeju. Istega mnenja je profesor Voss iz Ljubljane, ki je prav tako pregledal originalni eksemplar ter ga na isti način določil.27’28 Vsak dvom je torej izključen. Kerner je k svojim dokazom še pripomnil, da se naj cvetica ne išče v visokem alpskem pasu, kot sta to storila Krašan in Kugy, temveč na najbolj prisojnih južnih mestih v Trenti, v višini 500 do 1000 metrov.29 Dejal je tudi, da se Hacquet prav gotovo ni zmotil v nahajališčih, ker je prav ta zelo točno opisal.
Ko sem tako stal in pod vtisom teh poročil premišljeval, da je zopet zmagal trezen, hladen razum učenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta, se mi je zazdelo, da se je nama pridružil še tretji. Videl sem obraz navihanega Bovčana. Po bovčansko je pozdravil in dostavil, da je bil on vendar najpametnejši izmed vseh, saj je takoj vedel, da naj cepha-larie leucanthe ne išče tam, kjer gostuje in umira od domotožja po soncu in toploti, temveč v njeni pravi domovini,
27	»Argo«, Zeitschrift für krainische Landeskunde, Laibach, 1893, izdaja profesor Alfons Müllner, letnik II., stran 141—142: »Tudi o Hacquetjevi vrsti so odstranjeni dvomi. Povod je dal originalni Hacquetjev primerek cvetice, ki se hrani v zbirki ljubljanskega muzeja.«
28	Poglej tudi: »Vegetationsstudien in den Ostalpen«, L: »Die Verbreitung der mediterranen, illyrischen und mitteleuropäischen alpinen Flora im Isonzotale.« Od Giintherja viteza Beck pl. Mannagetta und Lerchenau.
29	Kerner ni vedel, da se je vse to že zgodilo. Bral je le moje spise v »Zeitschrift des D. u. Ö. Alpenvereins« 1878 in 1883. V zgoraj opisanih predelih Trente in Bohinja ni niti najmanjšega kotička, doline, senožeti, jarka, planine ali pobočja, da bi ne poznal njegove flore. Tudi Hacquetjevi podatki o nahajališčih se nikjer ne opirajo na male višine od 500—1000 m. To se jasno razbere iz njegovega »super Mischelem Verch«. S tem misli gorske in planinske vesine. Imenovanje Triglava kaže na še više ležeči svet. Govora je torej o neki scabiosi leucanthi, ki se je prilagodila goram.
kjer uspeva na domačih tleh v polni moči ter se veseli življenja. Na vprašanje, kako je ta redki južni gost prišel v te raskave gore in kakšna je bila pot, je kratko odgovoril, da si o tem ni na jasnem, da je to pač druga, zamotana povest. Dejal je in izginil! Menili boste, da me je obšla bolest, da me je v tistem trenutku navdajala praznina, ki jo človek občuti, če izgubi kaj posebno ljubega? K razočaranjem, ki jih prinese življenje, bi bil položil še to, da sem dolga leta iskal le privid? Morda mislite, da sem se tolažil z dejstvom, da je že marsikdo iz revščine in bede življenja, ali iz bogastva svoje domišljije iskal neskončno dolga leta po potih svojega hrepenenja sinjo rožo, ki je ni našel? In da se je sprijaznil z usodo, ki se prvemu ljubko smehlja, drugemu pa s trdo roko določi mesto in smer?
Moje srce se le tiho smehlja. Tedaj ni občutilo bolesti, niti praznote in ne potrebuje tolažbe. V svoji zvestobi veruje vanjo, pa najsi bo nedosegljiva. Spomin je srcu močna opora. Gori, v tišini in samoti gora, v sončnosti višav, v poletnem dahu vesin in v opojnem smolnatem vonju ruševja je prevečkrat čutilo njeno skrivnostno bližino. Sedaj je le njegova in nikomur ne bo več cvetela. Da, saj si jo je vroče zaslužilo ! Nikar misliti, da mi j e žal tistih dni. Kdo bi hotel pogrešati v življenju čas prve in naj čistejše ljubezni? Ko zaslišim njeno ime, ali če vidim njeno sliko na starem, porumenelem listu, zazveni v moji duši lepo ubrana struna. V nepopisno silnem občutju, v vročem valu zajame mojo dušo vse, kar sem upal in videl, kar je bilo, slike, mnogokrat nadnaravno lepe, čudeže narave, ki sem jih smel gledati, in pravljični sijaj, ki lebdi nad tistimi romanji.
Hvaležen in veren zrem k tebi, ki kraljuješ v bajnih višavah. Mimo časov in daljav te pozdravljam, draga, čudežna roža mojega srca — Scabiosa Trenta!
Vzhodne Julijske Alpe
SUHI PLAZ (2738 m)
Nisem pozabil, kar mi je Klančnik pravil o Suhem plazu. Vedel sem, da se naj ob njem poskusim, a načrti so le počasi zoreli. Prvikrat sem hotel potrkati na zaprte duri gore. Jasno mi je bilo, da Mojstrančani ne bodo pravi spremljevalci za vzpon, preveč trdno so verovali v nepremagljivost gore. V Kranjski gori tudi nisem poznal pripravnega moža. Sicer so bili vodniki druge in tretje vrste pripravni in zaneslj ivi, dokler so hodili po znanem svetu. Kaj hitro so pa odpovedali, če si jih popeljal v tuj svet, ali če si jih postavil celo pred nalogo, pred katere avtoriteto je ljudski glas postavil svarilno tablico.
Lovci savske doline so verovali, da je Suhi plaz nedostopno pribežališče gamsov in gorje tistemu, ki bi se osmelil vdreti v svetišče njegovih razklanih sten. Trentarji so menili drugače. V Trenti tedaj še niso bile urejene lovske razmere in skoraj vsak moški je bil divji lovec. Smela podjetnost in neverjetna spretnost v pečeh je zapeljala Trentarje daleč v bogata lovišča Julijskih Alp. Nekateri so po cele tedne lovili v tujih revirjih ter kupčevali s plenom. Za lovce in žandar j e so bili drzni in prebrisani Trentarji, ki niso mogli ukrotiti svojih neugnanih želja po lovu, moreča skrb in nadloga. Tako divjih izbruhov lovske strasti, ko v Trenti, nisem videl nikjer drugje. Velikokrat sem imel za spremljevalca Tren-tarja, ki je kar ponorel od razburjenja, če je zagledal čredo gamsov. Ker niso smeli nositi orožja, če so spremljali mene, so le skakali in tekali za preplašeno divjačino. Nobena sila jih ni mogla zadržati, žvižgali so na prste, ropotali s cepini ter tuleč plesali po ozkih gredah. Včasih so izginili za dolge
•
Foto J. Škerl ep
Trig lanska semema siena
ure, in ko sem jih potem našel, so stali nekje zgoraj ter zasanjano zrli v neznane dalje. Takrat, in tudi pozneje, sem včasih v stenah zagledal postavo, ki se je tiho premikala in na moj klic izginila, ko da so jo pogoltnile peči. Kdo je bil? »Divji lovec, Trentar«, so mi odgovorili.
Med njimi sem iskal spremljevalca. In tako se je zgodilo, da sem pri vseh svojih poskusih v letih 1878. do 1880. pristopal iz Trente in da je bil moj prvi spremljevalec — Tožbar.
Suhi plaz je daleč od Trente. Prekoračiti moraš troje velikih ograd, preden prideš do njegovega vznožja. Prva deli grapo Belega potoka od Kriških podov (Spleutaplateau), druga zapira pode na severu od Križa do Stenarja (Steiner), tretjo tvori Rogljiča, ki je znan gamsji dom. Boljši in krajši bi bil pristop iz Mojstrane po dolini Vrat. S te strani in s Triglava je videti Suhi plaz ko širok, trmast, pečnat stolp. Na kranjskogorsko plat gleda ko kipeča, stolpičasta stena, ki ji pravijo Škrlatica. Po navpični steni in stolpičih, ki ognjenim zubljem podobno plamte v nebo, padajo široka, škrlatna pramena. Svojo naj zal j šo stran kaže proti severu — proti Koroški. Ob jasnih dneh je visoko nad ogromnimi stebrišči Martuljkove skupine videti ko v zraku plavajoč, krepko pisan, osrenjen grad bogov, ki sloni na stebrih. Malokdo ga pozna, a vsi zro vanj ; prevzeti od veličine nj egove pojave vprašujejo po imenu. Le redkokdaj dobe pravi odgovor.
S Tožbar jem sva rabila dvoje poti za pristop do vznožja. Prva vodi od Kriških podov čez Križ, nato vzdolž glavnega grebena čez Rdečo škrbino; druga čez škrbino Vratiča med Križem in Stenarjem in nato ob vzhodnem vznožju Rogljiče. Obe poti se združita onkraj Rogljiče, pri klasični veliki rovi v Zadnjem dolku. Najprej sva z vrha Rogljiče (2582 m) študirala podrobnosti mogočne južne stene naše gore in preudarjala, katere smeri bi kazalo izbrati. Za vsak poskus sva računala en ali dva bivaka, kajti poti iz Trente so dolge in dostikrat moraš z dosežene višine zopet nizdol.
Velikokrat sva prenočila v krajni zevi snežišča, ki sloni na vzhodni steni Rogljiče. Tiste noči, v tako divji okolici, na tako divjih potih, so se mi vrezale globoko v spomin. Mraz me zbudi, iz globine doline Vrat slišim lahno šumenje Bistrice, ki pa ne moti tišine. Ne, še poveča jo! Dremav pogledam kvišku. Nad menoj črni previsi. Strahotno se sveti čudno razžrt rob snežene stene. Visoko nad zevjo romajo zvezde v tihotno menjajočih se slikah. Nastret, v fantastični luči ognja, čepi groteskna postava mojega spremljevalca. Neutrudljivo neti in varuje ogenj, pri tem me skrbno ogleduje. Visoko švignejo prskajoči zublji, če priloži ognju svežega ruševja. Vonj po smoli in rezko prasketanje, bežne luči in nato zopet padajoče sence, iz dalje pesem vode, a naokrog — neskončna tišina. V pravljični lepoti, sanjsko lepa, gre gorska noč mimo nas. Kaj si jo že doživel v vsej njeni prelesti, počivajoč na srcu gora? Veš li, kaj vse ti razodeva tam gori v skrivnostnih višavah, v času od zahoda do vzhoda sonca, ki jo napolnjuje s svojimi znamenji in čudeži? Veruj mi, takih noči nikdar ne pozabiš!
Nekoč smo že bili na pravi sledi. Prišli smo do vstopa velikega kamina. Le še dvajset ali trideset metrov in zmaga bi se že takrat odločila. Toda kamin je bil napolnjen s snegom, ki je bil bolj strm od najbolj strme strehe zvonika. Tedaj se mi je zdelo, da je Tožbarjeva previdnost pretirana. Bil je preplašen in odločno se je upiral iti dalje. Vrnili smo se po vsej dolgi poti v Trento. Prihodnje leto (1880) mi je dejal, naj mu oprostim, če bo opustil nadaljnje poskuse na Suhem plazu, star in truden je že. Iskal sem in slišal, da je zloglasni divji lovec Matija Kravanja zopet v dolini. Kmalu je stal dolgi rdečebradec pred menoj. Od kod je prišel, sem takoj zvedel. Nagovoril me je italijansko. Začudil sem se ter vprašal, kako to, da govori ta jezik? Prav zdaj da je bil v italijanski deželi. Kje pa? »Gospod, odkrito bom povedal, nedolžen v Kopru (Capodistria).«30 Kako
30	Kaznilnica za hude zločince v Kopru (Capodistria) na obali Istre.
dolgo? »Devet let, gospod, devet dolgih let!« Moral bom malo potrpeti, ker je od dolge ječe nekoliko oslabljen, toda zmogel bo, gotovo, on bo zmogel. Bil je že onkraj v grapah. Saj ve, tam so gamsi, polno gamsov je tam. Videti jih hoče zopet. Naj se zanesem nanj, dobro me bo vodil. Vodil me bo po »buoni stradi«. In na njegovem ubogem, zločinskem obrazu je zaplamtela neugnana lovska strast prejšnjih dni. Pozneje sem zvedel, da je ravnokar odsedel devet let ječe zaradi ponarejanja denarja.
Malo me je spreletelo, kljub temu sem privolil. Tedaj je pritekel za menoj mlad fant, bos in golorok. Naj ga s seboj vzamem. On me bo vodil, noben Trentar ne pleza tako kot on. Z vsakim se upa poskusiti. Če grem z njim, mi je jutri Suhi plaz zagotovljen. Kako težko mu je bilo ponujati se tako: bil je — Andrej Komac. Kaj se je tedaj dogajalo v njegovi skromni duši? Hotel sem ga odpraviti, češ da sem preskrbljen in ne potrebujem več ko enega spremljevalca. A ni popustil. Brez plačila gre z menoj, le da vidim, kaj zna. »Gospod, vzemite me, vedno me boste jemali s seboj!« Od tedaj me je Andrej spremljal več ko dvajset let. Od tega dne sem ga zmeraj »jemal s seboj«. Toda tako dolgega in gladkega govora nisem nikdar več slišal iz njegovih ust. Njegove proseče oči in glas, nekaj posebnega v njegovem pogledu in njegovi biti, me je pregovorilo, da sem popustil. Pozneje sem večkrat mislil, da so mi ga takrat le gore mogle poslati: »Tvoj vodnik naj bo!« Ko je dolgo vrsto let tako stal, me pričakoval ter vprašal, kam naju vodi pot, in če je izvedel, kakšne želje in načrte imam, je nato tiho se smehljajoč, večkrat brez besed, pričel hoditi pred menoj, se mi je zdel kakor sel od zgoraj. Kakor da je od nevidnih moči prejel ukaz iti pome, ko da pričakuje in vodi gosta, ki so ga povabile gore, ki je napovedan in dobrodošel, in katerega mora varno pripeljati k njim!
Stekel je, da se opravi in kmalu, v grapi Belega potoka naju je dohitel. Takoj je prevzel vodstvo. Ubogi Kravanja je moral dostikrat obstati, da se odpočije. Bivakirali smo pri
Hrušci, onkraj Stenarskih Vratič in naslednji dan je bilo ob sedmih zjutraj slišati naše zmagoslavno ukanje na vrhu. Šli smo po isti poti, ko takrat s Tožbarjem, toda tik pred velikim kaminom je Andrej motreče pogledal navzgor, nato je krenil v levo. Pograbil je bika za roge ter vodil po zelo strmih kaminih in čez zelo slabo, previsno steno naravnost navzgor. Pri tem ni niti za trenutek obstal in omahoval, da bi našel kaj boljšega. In to v plezi, ki še danes šteje med najtežje, kar jih poznam v Julijskih Alpah. Plezal je z brez-primernim mojstrstvom in z občudovanja vredno lahkoto, naglico in prožnostjo. Kaj takega še nisem videl in tudi pozneje nikdar več doživel. Le Daniel Maquignaz iz Valtournanchea me je v svojih najboljših letih spominjal nanj. Opazil sem, da se Andrej nikdar ni lotil težavnih podrobnosti naravnost in z močjo. Peči je le nekako pobožal, bolj od strani, in preden si se zavedel, kako je storil, je bil že nad teboj. Preveso je zmagal z mojih ramen. Lahkotno je prečil v levo, v gladke plati in hip nato je izginil nad menoj. Kravanja se je ločil od naju in iskal svojo »buono strado« bliže velikega kamina. Od tam je zavil v najino smer ter jo dosegel pod veliko preveso. Počakal je, da se je Komac vrnil in mu vrgel vrv. Pozno je dosegel vrh.
Na vrhu smo dolgo praznovali zmago. Sezidali smo kar dva možica in ker je imel Kravanja nekaj barvila pri sebi, sem napisal na večjo skalo na možicu podatke o našem vzponu. Pri sestopu sem prosil Andreja, ki je hodil zadnji, naj se spusti čez preveso po vrvi. Vendar je splezal nezavarovan in bos čez izpostavljeno mesto. Zaklical sem mu lahen očitek. »Tiho, tiho«, je zašepetal, se nagnil in prijel mojo iztegnjeno roko. Lahak ko pero, gibčen ko mačka se je je sprožil k meni na ozko stojišče.
Čez nekaj dni sem zvedel v Kranjski gori, da je hkrati z mojim poskusom s trentarske strani bila oblegana ■ gora tudi s kranjskogorske plati. Hermann Findenegg, zmagovalec Poliškega Špika, je v spremstvu kranjskogorskega lovca Pečarja, po domače Bobka, dvakrat naskočil goro s
severa. Oba poskusa sta se izjalovila. Do tega trenutka se mi je z vzponom na Suhi plaz izpolnila le vroča želja, a ko sem zvedel, da se je zanj potegoval večji, sem se zavedel, da bi bil skoraj prišel prepozno. Spoznal sem tudi, da je moj vzpon alpinski uspeh. Moja je, strahotna Škrlatica Borovcev! Tisto noč nisem zatisnil oči. V meni je vriskalo veselje. To pot se sreča ni nasmehnila prvovrstnemu hribovcu. In ko sem slišal o njegovih poskusih, sem dejal Komacu, da se bova tudi midva potrudila najti dostop s severa.
Trenutno sem se pečal z raznimi pristopi v južnem ostenju.31 Pozneje sem poskusil s Komacem sestopiti v severno krnico. Prišel sem precej nizko, a kmalu sem uvidel, da se mora severne stene naskočiti pri vznožju. Leta so minila z drugimi turami in tedaj sem slučajno zvedel o težavah, ki jih delajo v Mojstrani kandidatom Suhega plaza. In zopet sem odšel tja z Andrejem in mladim Trentarjem Kvrhom ter iskal, iskal in našel vzpon čez severno steno.32 Bil sem srečnejši ko Findenegg.
31	Popisal sem te vzpone v »Zeitschrift des D. u. Ö. Alpenvereines« 1883, 370, ter v »Erschließung der Ostalpen« 1894, III., 567. Ne bom ponavljal, kar sem tam povedal. Tudi v nadaljnjih izvajanjih se bom izogibal ponavljanju, a navedel bom literaturo. Namen teh opisov je, da pokažejo bralcu Julijske Alpe v vsej veličini, ne da bi mnoge podrobnosti zameglile pogled. Dalje navajam nekatere večje vzpone, o katerih še nisem govoril, zaradi jasnejšega pregleda zgodovine osvajanja Julijskih Alp. V mojem življenju je namreč dolga doba največjih uspehov in dela, to je: od leta 1890. do 1910., o kateri nisem ničesar objavil. V mladosti rad pripoveduješ, v starosti postaneš čebljav, mož na višku svoje moči stopa brez mnogih besedi od dejanja do dejanja. Ker pišem vse po spominu, se zategadelj tudi zgodi, da se v mnogih slučajih ne spomnim točnih časov in let. Zato sem bil spočetka večkrat v dvomih, toda dober prijatelj, ki je pazil, da sem pravilno spisal svoje spomine, me je potolažil: »Čemu dnevi in leta. Tega se že davno ne dela več. V gorah ni datumov, je le tako, kot pravi stara legenda: gospodu je tisoč let en dan«.
32	Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen. Ein Nachtrag zur Erschließungsgeschichte. I. Der Suhi Plaz (2643 m) direkt von Kronau über die Nordwand«.
Š tirina j stkrat ali petnajstkrat sem bil na vrhu Suhega plaza.33 Zadnjič sem ga preplezal z mojstranske plati. Spremljal me je Anton Oj cinger iz Ovčje vasi. Da nama ni bilo treba hiteti, sva bivakirala v mali zeleni levi pod gredo, po kateri prečiš v Zadnji dolek. Drugo jutro sem dolgo stal pred mestom više gori, kjer so vsa znamenja kazala, da je pred leti na tem mestu bivakirala mala druščina. Ob veliki okajeni skali so bili ostanki ognjišča, tik pod njo zravnana tla in majhen zid. Spomnil sem se tistih, ki so najbrž tu počivali pred zadnjim naskokom na Suhi plaz. Precej po-znej e sem zvedel, da so bili to brat j e Kainradli pod vodstvom naj starejšega brata Leona. Dolgo sem ležal na toplem soncu v Zadnjem dolku ter nemo opazoval južno ostenje, ki je od tedaj terišče smele hribovske mladine.34 Ostali del dneva sem prebil na vrhu, kjer je še vedno stal stari možic. Le pozimi mi je kljuboval Suhi plaz. Prišel sem trikrat v Aljaževo kočo in dvakrat sem jel pristopati takoj po polnoči po velikem plazovitem žlebu, ki vodi k dolkom Na rušju. Zadnjikrat sem se začel vzpenjati celo ob devetih zvečer, a vedno sem naletel na tako globok in slab sneg, da me je zora našla v spodnjih predelih gore. Spoznal sem, da ne bom uspel. Ker pozimi v višjih legah ni možnosti za bivakiranje, bi moral najti trd sneg, ali pa pristopati s smučmi do Zadnjega dolka ter nato poskusiti svojo srečo. »Srečno!« tistemu, ki bo uspel!
Za Kravanj evo usodo sem se ponovno zanimal. Čedne reči sem zvedel! Propadal je bolj in bolj, bil je samo še divji lovec. Če pa kake koze ni pogodil, tedaj je popravil srečo s tem, da je ustrelil ovco. Neke nedelje se je potikal
33	Pozneje sem še enkrat šel po smeri svojega prvega vzpona, nato po precej lažjem, velikem kaminu in nazadnje, po najlažji poti, ki je dandanašnji običajna, žal v zadnjih letih markirana in zavarovana.
34	»Führer durch die Julischen Alpen«, založba Joh. Heyn, 1914, 79—80.
okoli cerkvice Sv. Marije v Trenti, kamor je ponoči vlomil ter oropal sveti Devici borni, težko nabrani cerkveni zaklad. Zopet je sedel dolga leta. Navzlic temu se mu je posrečilo zgraditi novo, boljše življenje. Priženil se je k usmiljeni, bogaboječi vdovi v okolici Žage, kjer je čez nekaj let umrl. Spomnim se vseh, ki so bili kdaj z menoj v gorah in potrudil se bom, da vsakemu izmed njih postavim v teh spominih skromen spomenik. Tudi od njega, ubogega grešnika, ne odhajam brez zahvale. Naj tudi njemu postavim križec zavoljo hrepenenja po vedrih gorah in po nepremagljivo vabečih kozah, zaradi hrepenenja, ki mu je v mračnih, temnih ječah sesalo življenjski sok!
Vzhodno od osrednje gmote Suhega plaza se glavni greben cepi v dve mogočni raj di, ki potekata proti severozahodu in severovzhodu ter oklepata obe krnici Martuljkovega kotla: Za Akom in Pod Špikom. Popotnik, ki se vozi z vlakom z Dovjega v Kranjsko goro, vidi to čudovito sliko. Pogled na karto tudi tu razkrij e dolge vrste vrhov brez imen. Več let sem želel preštudirati in rešiti probleme, ki so skriti v tem lepem koncu. Vedel sem, da je v njih dela za več tednov.35 * * Zveza med južno, vzhodno in severno krnico, ki ležijo pod Suhim plazom; dalje možnost prehodov čez škr-
35	Pozneje (1904 do 1910) je postala Martuljkova skupina terišče
praških hribovcev. Ö. A. Z. XXXIV., 1912, štev. 850, prinaša pod skromnim naslovom »Einige neue Touren in der Suhi-Plaz-Gruppe«,
sestavek dr. Jurija Čermaka iz Prage. Spis prinaša dosti več kakor napoveduje ter je za Martuljkovo skupino velikega pomena. Dr. Čermak, dr. V. Dvorsky in mnogo drugih odličnih tovarišev je v tem krasnem, a iz neznanih vzrokov zelo zapuščenem kotu Julijskih Alp izvršilo veliko sistematično delo. Hodili so deloma brez vodnika, deloma s Trentarjem Jožetom Komacem. Kdor gre v Martuljkovo skupino, naj nikaT ne pozabi prebrati zgoraj omenjenega članka, ki je prikupno pisan in služi dobro v oporo. (Op. prev.: Vzponi skupine dr. Čermaka, dr. Dvorskega in tovarišev so podrobno opisani v vodniku: Dr. V. Dvorsky in dr. B. Franty: »Slovinské Alpy«. Praha, Nakladatelske Druzstvo maje, Z. S. P. S. R. O.
bine med eno in drugo; vzpon na deloma še deviške vrhove, ki se dvigajo iz vzhodnih grebenov vzhodne krnice Na jezeru na Gruntu (Mali Dovg). Vse to me je zanimalo in vabilo s kopo nerešenih vprašanj. Kajpada sem napravil v tem predelu mnogo vzponov. Že okrog leta 1880. sem se vzpel na Kukovo špico (2417 m), pozneje sem šel iz severne krnice Suhega plaza, ki ji pravijo Velika Dnina, na Zadnji Vršič Rokava (Lengenfelder Križ, 2621 m)36 in Veliko Pončo (Po-nica, 2592 m). Pozneje sem se še dvakrat vrnil na Kukovo, ker sem hotel preplezati greben do Suhega plaza. A slabo vreme mi je vsakokrat prekrižalo račune. Dostikrat sem bil tudi na vrhu Špika (2472 m), v čigar zahodni steni sem si nad najvišjimi snežišči zgradil bivak.37 Vedno pa je ostalo zgolj pri posameznih vzponih, ker žal nisem utegnil sistematično predelati gore. Zadnjikrat sem spal v Veliki Dnini v svojem starem bivaku. Toda izbral sem slab čas, kajti ves večer in vso noč so grmeli kameni plazovi ter napolnjevali krnico s prahom. Ubral sem raje varnejša pota. Drugo jutro sem zavil proti severu ter preplezal v novi smeri Lipnico (2418 m) in Špik. Ni mi bilo namenjeno, da dokončam delo, zaupam pa v moža, ki pride.38
38	Literatura: Ö. A. Z. 1898, 81 in 93: »Neue Touren in den Ju-lischen Alpen 1897. Nachtrag zur Erschließungsgeschichte. I. Der Lengenfelder Križ (2497 m) über den Südgrat«. (Op. prev. Dr. Kugy navaja v tekstu »Dovski Križ« s koto 2621 m. To je torej Zadnji Vršič Rokava. V opazki 36. navaja »Dovski Križ« s koto 2497 m; le-to je kota Široke peči, ki leži precej oddaljena od prve. Iz navedenega torej ni jasno razvidno, če je šel avtor po južnem grebenu na Zadnji Vršič Rokava ali na Široko peč.)
37	Podobnega sem imel v Veliki Dnini pod Suhim plazom. Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1: »Neue Touren in den Julischen Alpen« ko zgoraj I.
38	Glej opazko o dr. Juriju čermaku. »Führer durch die Julischen Alpen« 79—83, 87—93 (z odličnim zemljevidom) prinaša tudi sijajno pionirsko delo.
TRIGLAV (2863 m)39
Ljubil sem gore in vedno znova sem se vračal k njim. Tega nisem delal skokoma. Ne, če sem preplezal goro, tedaj sem obstal v njenem zajetju, potikal sem se v njeni soseski, ko da sem nekaj izgubil ali pozabil. V Alpenvereinu so kaj kmalu dejali: »Dr. Kugy sistematično študira Julijske Alpe«. Mislim, da se jim je to le dozdevalo. V resnici me je navdajala vroča želja, da si od vseh strani ogledam in spoznam goro, s katero sem se trenutno pečal. Vsako njenih potez sem kar naj točneje opazoval in zasledoval, da ob ponovnem vzponu, ob veselem svidenju zopet najdem staro srečo, ki mi jo je darovala gora in pa, da si zgradim novo. In gora mi je postala mogočna osebnost, ki me je tem bolj priklenila k sebi, čim globlje in jasneje se mi je posrečilo spoznati njeno bit ter razumeti nje pomen.
Zdi se mi, da ljudska duša prav tako občuti in hodi po podobnih potih ter šele tedaj dà gori ime, ko je po stoletnem opazovanju popolnoma in resnično spoznala njeno osebnost in značaj. Zato naj vsakdo spoštljivo in z ljubeznijo uporablja domača imena, ki jih je dalo goram ljudstvo. Iščimo jih, če so zgubljena, ljubosumno jih tudi varujmo, da ne bodo nadomeščena s hoté spremenjenimi in zmaličenimi imeni. S svojim svojskim glasom in prvobitnostjo so postale del gorske osebnosti. Čestokrat tudi bolje in točneje podado opis, vtis in poetično razpoloženje gora, s katerim so se približale opazovanju in zavesti ljudstva iz temine vekov. __
Tako sem bil menda štiridesetkrat na Triglavu, ki je bil ideal gore moje mladosti, kakor je bila Trenta ideal gorske doline. Triglav je najvišji vrh v Julijskih Alpah. Iz Zlatorogovega kraljestva se je prikradel v moje sanje in jim vladal dolgo vrsto let. Ni je gore, ki bi ji postavil toliko oltarjev ko njemu. Kako mi je utripalo srce in poletelo polno gorečega hre-
39	Znamenito zgodovino vzponov na Triglav od 1. 1777. do 1894. sem obširno opisal v E. G., 22—24, zadnji zvezek od strani 570 dalje. Redki so vrhovi s tako staro zgodovino.
penenja k njemu, če je zazvenelo njegovo od bajk in vekov posvečeno ime, ki oznanja bližino božanstva. In ko sem pokojno spal, ob brlečem ognju davno minulih, svetih triglavskih noči, ali niso tedaj tiho pristopile bele rojenice in me natihoma obdarile s sladkimi sanjami? Ni li sledila moja noga ozkim gredam, »kjer na desni strma peč se dviga, v lévi sinja je modrina, pod menoj škrlatni vzduh«* gredam, kjer je sledil trentarski lovec Zlatoroga, da so na belih pečeh vzklile rdeče rožej&li mi ni v njegovih stenah in belih prodih od poldneva do zarje, v tihi/in sladki skrivnosti, vzcvetela cvetka, ne smrtna roža temačne bajke, temveč nežna, čudežna roža mojega srca —,Scabiosa Trenta, ki je bila dolga leta spodbuda in vsebina mojega hribovstvà^ Resnično, ni je strani v knjigi moje gorske mladosti, kjer bi ne bil zarisal očak Triglav svojega tajnega znamenja!
Prvič sem pristopil k njemu skozi Krmo. Tudi vrnil sem se po njej. Drugič sem sestopil v Bohinj, v Staro Fužino in Srednjo vas. Pozneje sem izbral pot čez Hribarice in Za jezersko dolino v Bohinj. Prišel sem tudi iz Trente čez Goriški rob (Vršacsattel) in Hribarice, ali čez Doliča Končno sem pristopil k očaku skozi dolini Kot in Vrata. |§poznal sem, da Triglav ni le vrh, temveč mogočno kraljestvo. Bili so časi, ko sem se vedno znova vračal k njemu. Na vrhu sem čakal zore, videl sem sonce vzhajati in zahajati, dolge ure sem prebil na vrhu in ko bi takrat poznal spalno vrečo,40 bi gotovo pre-
40	Pripomočke sodobnega hribovca sem spoznal šele pozneje. Plezalniki so mi bili neznani. Na strmih plateh smo sezuli čevlje in nogavice. Tudi pregibljivih derez nisem poznal, nosil sem običajne , drvarske žabice, ki sem jih po navadi Trentarjev rabil tudi v pečeh. Bivakirali smo brez odej, sviter mi je bil dolgo neznan luksus. Pokrili smo se z jopičem in greli ob ognju, če je bilo ruševje v bližini. A tudi noči brez ognja ni manjkalo, tedaj so nam zjutraj šklepetali zobje, da smo si komaj dopovedali najnavadnejše stvari. Kuhalniki, samovarji, jedilno orodje, čutare in druge lepe pločevinaste in aluminijaste posode z najrazličnejšo vsebino, ki tiče danes v oprtniku hribovca, so se pojavile šele pozneje. Mi smo bili kaj lahko nato-
sanjal na njem marsikatero tihotno noč.[ Kmalu se nisem več zadovoljil s tem, da sem stal na njegovem vrhu. Poiskal sem naj višje vrhove, ki so mi obetali posebno lepe razglede na Triglav. Hotel sem ga videti od vseh strani in v vsej prelesti
Prvi je bil Ozebnik (2084 m) v Trenti. Morda je videti Triglav najbolj mogočen s tega vrha. Iz globoke Zadnjice do njegovega kraljevskega temena meri zahodna stena skoraj 2000 m.41 Nudi se ti slika grozotne veličine. Zaman išče oko v čudovito pikrem ronku te vesine točke, kjer bi se odpočilo. Neprestano drsi v brezno. Nehote želiš razvrstiti gore po njihovih arhitektonskih oblikah v kojice, stolpe, gradove, zidove, roge ali roglje. Pri Triglavu to ni mogoče, če ga gledam s trentske strani, ne najdem nobene dobre primere, ker ne vpliva z lepoto ali posebnostj o oblik, šie manj z bogato čle-novitostjo ali sijajem barv. Kar napolnjuje zatrep Zadnjice, je »gora« tako premogočne moči, da ob prvem pogledu nanjo komaj kdo more reči, da je okorna ali enolična. Veličina Triglavove gmote te zgrabi v taki meri, da obmolkne vsaka kritika. Njegove, od temnega ruševja obsenčene temeljne stene so prava čuda okorne moči. Na dnu se vrsti povprek in navzgor stena za steno. To je resen in strašen svet. Podrobnosti zagledaš šele tedaj, če dalj časa zbrano opazuješ. Tedaj vidiš male zelenice, kotanjasto grapo v sredini, vrhnjo gredino Triglavskih podov (Flitscherschnee) in nad njo težko, a veličastno vrhnjo gmoto najvišje gore Julijskih Alp. Ko je bila v Trenti dograjena Baumbachova koča, je postala nujno potrebna neposredna pot iz Zadnjice na Triglav. Vedel sem, da od mene pričakujejo rešitve toga vprašanja. Pot je bilo treba izpeljati po zahodnem pobočju. Trentarjem se je
vorjeni. Cepin, vrv, dereze, v mršavem oprtniku kruh, slanina in sir. Včasih tudi le zajeten otep rumene polente, ki si jo zavil v čisto ruto. Pijača — snežnica. Čudno, in vendar sem bolje hodil kakor danes, ko vlačijo z menoj vse dobrote moderne gorske dobe.
41	Od Baumbachove koče meri čez 2200 metrov.
zdelo to nemogoče. Nihče se še ni lotil vrhnje gmote s te strani. Zdelo se je, ko da je gora obdana z bajevno močjo. Vendar Trentarjev ni zadrževal strah pred tehničnimi težavami. Za tako smele plezalce ni bilo v tem pobočju težav. Kaj ni bila morda le praznoverna plahost, podedovana iz prastarih poganskih časov, ki jih je odvračala od tega, da bi vdrli v svet vzvišenega, svetlega prestola Triglava samega? Andrej se je obotavljal. A ko smo odšli na pot 8. avgusta 1. 1881., je zastavil vse svoje moči in spretnosti. Lažje in hitreje ko sva mislila, se nama je posrečil vzpon.42 Bil sem srečen in ponosen. »Kugyjeva pot« je zapisala moje ime na veliko zahodno pročelje Triglava!
V zgodnjem poletju sem nekoč odšel na Stenar (Steiner, 2501 m) in si ogledal grozotne severne prepade Triglava. Premlad sem bil tedaj in neizkušen, da bi si tako ostenje pravilno ogledal in presodil. Ponižno sem klonil pred toliko veličino. Veliki problemi severnih plati julijskih vrhov so pozneje dozoreli v meni.43 Pri sestopu s Stenarja sem zdrsnil na trdem srenu velikega vzhodnega žleba. Padal in kotalil sem se morda tri sto metrov. Vrtel sem se v bliskovitih skokih, prekopical se v zraku, a k sreči sem padel vedno v sneg. »Postoj te, postoj te«, sem slišal klicati Klančnika, ki sem ga bil tako nepričakovano zapustil. »Stoj, stoj!« je obupno kričal moj študijski tovariš, ki sem ga bil zaradi strmine snežišč že pri vzponu pustil na polovici žleba v varstvu peči. »Vidiš, sedaj padaš, ustavi se!« Le to, nič dru-
42	Literatura: »Die Julischen Alpen«. Vzhodni del. Trentske gore. Z. A. V. 1883, 370, in E. G. »Die Erschließung der Ostalpen«. Julijske Alpe, III., 1894, 567.
43	Pozneje sem si včasih dejal, da bi vendarle poskusil tudi s te strani. Mislim, da bi se mi poskus posrečil. Toda vmes so se vedno vrinili mladostni spomini. Spomnil sem se, kako sem stal na gredi nad steno in metal kamenje v globočino. Ves začuden sem štel sekunde, dokler nisem začul prvega udara (Z. A. V. 1883, ko zgoraj). Preveč sem mislil na prepad in premalo na steno samo. Tako sem zamudil véliki vzpon.
gega ni bilo v moji zavesti. A ustavil sem se šele pri skalah na koncu žleba. Hotel sem z vriskom naznaniti, da sem nepoškodovan, toda glas mi je odpovedal in šele čez čas sem zopet nalovil sape. Te nezgode bi se bil obvaroval z malo vrsto vsekanih stopinj. Luknje, ki sem jih pri padanju zdolbil v sneg, so bile tako velike, da sem jih videl drugi dan z vrha Triglava. Razločno je bilo videti vrsto lukenj, ki so v grozotni strmini merile žleb v globočino. —
Pozneje sem z vrha Rjavine (2457 m) zagledal Triglav s severovzhodne strani: visoko kamnitno cerkev nad pustimi škrapljami Pekla in Zelenega snega triglavskega ledenika. Njegovo južno ostenje sem že večkrat opazoval z Draškega vrha, Tosca in Mišelj vrha, a ko sem se nekoč iz Krme povzpel na Virnar (Verner Vrh, 2226 m), sem zagledal nad Triglavskimi prodi nekaj, česar sto in sto ljudi ni bilo videlo. Celo slavni, stari triglavski vodnik Šest ne, čeprav je vedno zatrjeval, da bo nekaj takega našel — mora najti. Takoj sem šel bliže in še isto popoldne s koče Marije Terezije preplezal obe glavi, ki stojita v jugovzhodnem grebenu Triglava.44 Obe sta bili še deviški. Zahodne j ša, ki kaže svoje rdeče stene, se je posebno upirala, a Andrej jo je po kratkem boju ukrotil. Od tu sva zopet opazovala in določila novo smer po južni steni. Drugega dne popoldne sva s Triglavskih prodov splezala na Triglavsko škrbino (Flitscherscharte). S tem sva izpopolnila vzpone na Triglav po južnem grebenu, ne da bi se dotaknila Malega Triglava in v starih časih pro-slulega »grebena«. Uspeh je bil presenetljiv, kajti za sto in sto triglavskih obiskovalcev, ki so se v teku stodvajsetih let, od Willonitzer j a dalje, zaradi pogleda z vzhodnega grebena v globočino, razočarani vrnili na Malem Triglavu, je bila to prava pot, ki bi jih varno pripeljala do zaželenega cilja.45
44	Ena teh glav nosi koto 2568. Literatura: »Neue Touren in den Julischen Alpen«. M. A. V. 1893, 290. (Op. prev.: kota 2568 se imenuje Rjavec.)
45	Literatura: M. A. V. 1893, 290.
Istega dne sem sestopil čez Kugyjevo pot k Zelenici46 in z nje direktno po grebenu na Luknjo, kjer dandanašnji vodi »Bambergova« pot.47 48
Od vrha do vrha sem na široko obkrožil Triglav ter sklenil, da ga tudi obidem na ločnici snega. Šel sem po ozki gredini, ki je strašno izpostavljena vodila nad severno steno ter omogočila prečino iz Za Planje (Flitscherschnee) na triglavski ledenik.46 Dotlej so jo poznali le trentarski divji lovci. V poznejših časih so po tej smeri zgradili »krožno pot«. In ljubeznivost novih alpinistov je krstila gredo »Kugyjevo polico«, čeprav sem jaz le turistično prvič hodil po njej. Pred menoj je marsikak gams romal na plečih svojega smelega strelca po tej vrtoglavi poti na Primorsko.
S tem sem na kratko opisal svoje delo okrog Triglava. Mlad hribovec Anton Kramer, ki j e v letih okrog 1890. mnogo zahajal na moj dom in mi je bil posebno ljub ter sem ga tudi jemal s seboj v gore, mi je nekoč dejal, da še vedno nekaj manjka: zimski vzpon na Triglav, ki se do tedaj še ni posrečil nikomur. Vedel sem za nekatere poskuse. Izmed njih je največ obetal49 tisti, ki je bil vodil na Mali Triglav, kjer se je tudi končal. Kramer me je prosil, naj poskusim vzpon zaradi njega. Zato sem naročil Andreju, naj me po-
46	Zelenico ne imenujem koto 2557 južno Za Planje (zemljevid 1 : 50.000), temveč koto 2380 nad Luknjo, kot jo imenujejo Trentarji. (Op. prev.: Kota 2557 se imenuje Glava za Planjo. Vrh Zelenic imenujejo Trentarji koto 2468. Zelenice so drniči, ki se vlečejo od kote 2122 do kote 2380. Kota 2380 nima imena, ker je le vrhnji stolp Plemenic, to je grebena, po katerem vodi med vojno zgrajena »Bambergova pot«.)
47	Literatura: M. A. V. 1893, 290.
48	Ime Triglav (slovenski planšarji pravijo tudi Terglau z močnim naglasom na zadnjem zlogu) izvira od staroslovanskega trigla-vega božanstva istega imena. Zastonj bi iskal na Triglavu tri vrhove, tudi Mali Triglav je le rama in ne vrh. Ime »Terglou« na starih zemljevidih izvira iz napačnega pojmovanja zelo motno izgovorjenega imena »Terglau«. O »Kugyjevi polici« glej literaturo Z. A. V. 1883, 370.
49	Otto Fischer, Dunaj — Hamburg.
kliče v Mojstrano, kakor hitro bo sneg ugoden za tak vzpon. Njegov brzojav sem dobil na božični večer. S Kramerjem sva takoj odpotovala. Srci nama je napolnjeval blesk božičnega drevesca. Vozila sva se vso noč. V Mojstrani sta naju pričakovala Andrej in Jože Komac in na božični dan smo ob štirih z j utra j brez obotavlj anj a odrinili s postaj e. Sneg j e bil globok, a od vznožja do vrha Triglava zmrznjen in trd ko kamen. Nikdar več nisem v visokih gorah videl takega snega. V zadnjem koncu Krme smo si navezali dereze in se škripajočih korakov hitro vzpenjali ter že ob enajstih prišli do koče Marije Terezije. Bila je globoko pod snegom, le na nekaterih mestih se je videla cinkasta streha. Namenili smo se, da prenočimo v koči, a ker ni bilo upanja, da bi odkidali vrata, smo morali spremeniti prvotni načrt. Potrebno je bilo izvesti vzpon in sestop na mah. Zaradi kratkega dne se je glasil moj novi spored takole: najpozneje ob treh popoldne na vrhu, ob petih zopet pri koči. A tedaj so odjenjale moči mojega mladega prijatelja. Zgubljena noč in hitri vzpon sta ga pošteno zdelala. Dal sem mu uro časa do dvanajstih, nato sem ga žal moral prepustiti nosaču pri koči. Vse brašno in vsa topla obleka je ostala pri njem.
Dan je bil čudovito jasen in gore čez in čez poledenele. Blestele so ko dragulji. Na grebenu so bili taki zameti, da ni bilo videti žic in klinov. Bil je brez opasti in podoben ostri noževi rezi. Le redko vidiš tak čuden snežen pojav. Previdno smo se premikali proti Velikemu Triglavu. Andrej je sekal stopinje v led, ravnotežje smo varovali s cepini. To prečenje me je spominjalo na naj hujše ledene grebene Zahodnih Alp. Ob treh popoldne smo stali na vrhu.
Nepopisna je bila zimska lepota razgleda tistega dne. Še danes se vprašujem, če sem vse to resnično doživel in ne le sanjal. Sonce se je nagibalo k zatonu. Daleč tam od morja pa do Dolomitov je plamtel ves jug in zahod v žarečih, rdečih in zlatih barvah. Vedno močneje, vedno bolj goreče so postajale plamenice, prižgale so se nove, čim globlje je tonilo sonce. Nebo mu je zapelo v slovo slavospev neskončne
lepote. Na vzhodu in severu so se kopale gore v rumenih odtenkih, doline so bile zastrte s temnopiodrimi sencami. Nikdar več ne bom gledal takih lepot. In ko so barve zbledele, ko smo ob petih popoldne začeli sestopati, je sledila pravljičnemu dnevu bajna mesečna noč. Dereze so škripale v srenu, strma, v mesečini okopana snežišča so ko gladke steklene plošče tonile v temno globočino. V Gornji Krmi smo našli na vzhodnem pobočju, nastret planine, malo, odprto kočo, kjer smo za počitek odtrgali dragoceno uro od tiste lepe noči. Dosegli smo gozdno mejo ter se bližali Spodnji Krmi. Svetil nam je mesec. Prižgal je luči na zledenelih pobočjih gora, tisoče lučk, ki so kakor Čadeži skakljali po vesinah ali se veličastno sprehajali v dolgih vrstah. Trudni, zaspani in razburjeni zaradi doživetij preteklega dne smo se od časa do časa ustavili ter naslonj eni na cepine z zadržano sapo prisluhnili v čudežno zimsko noč. Bilo je, ko da hodijo gorski duhovi s plamtečimi baklami po ostenjih in da smo pravkar slišali njih glasove. Kmalu po polnoči smo prišli v Mojstrano. Tu se je Andrej nepričakovano onesvestil. Le počasi se je zopet opomogel. Zelo sem se prestrašil. Naši vlaki so se križali v Mojstrani. Kranjskogorski, ki je odpeljal oba Tren-tarja, in moj za Trst. Poln skrbi sem se po tem velikem dnevu poslovil od moža, ki mu ne najdem enakega.
Še večkrat sem bil pozimi na Triglavu, a vrha nisem dosegel. Vedno je bil sneg tako slab, da smo le s težavo dosegli kočo Marije Terezije. Včasih niti do nje nismo prišli. Nekoč smo skoraj prišli do koče na Kredarici, toda pregnal nas je hud mokreč. Vsakokrat pa smo bili v mogočni zimski pokrajini z doseženih višin deležni lepih pogledov, oblačnih vojska in zimskih viharjev. Ni nujno, da vsakokrat dosežeš vrh gore. Če podležeš, se moraš veseliti tega, kar si dosegel. Dovolj veselja boš prinesel s seboj domov.
Zadnjikrat sem prišel k Triglavu z Andrejem. Bila je pomlad. Andrej je že počasneje hodil. Zelo ga je težil težki oprtnik, ki mu nikdar ni bil posebno pri srcu. Njegovo srce se je utrudilo. Doline so se že odele z zelenjem, na gorah je
Foto J. Skerlep
Jalooec
še blestel sneg. Razveselila sva se mest, kjer je topli dih zemlje raztalil belo odejo in so se pokazala rjava tla. Udobno sva počivala v malih vrtičkih, ki so jih čez noč pričarali na okopnine beli pomladanski žafrani, gorski zvončki in telohi. Ostala sva dolgo na vrhu. Nad dolino se je širilo nežno pomladno razpoloženje. Ležala sva na soncu in kramljala o starih časih. Ko sva si ob slovesu segla v roke, nisva vedela, da sva zadnjikrat odšla skupaj v gore.
JALOVEC (2643 m)
Bil sem drugi turist, ki je iz Koritnice dosegel vrh Jalovca.50 S trentarske plati sem bil prvi.51 Tožbar me je vodil skozi jezerski žleb. Sestopila sva čez vrh Velikega Ozebnika in po njegovi strmi vzhodni plati k Trentarski planini. Pozneje sem nekoč sam prišel prvič v Planico. Od tu vidiš, da se Jalovec dviga kot visok, slok steber, čigar zahodne in severne peči, ki so zgrajene iz navpičnih skladov, nosijo svojski in drzno nagnjeni, rogati vrh. Zgornji del levega profila, ki je podoben strmi strehi, sili k njemu. S tem je Jalovcu tudi na tej strani ohranjena ona skrajno drzna oblika, ki daje gori videz, da visi nekje v zraku. Po njej ga tudi takoj spoznamo med tolikimi vrhovi Julijskih Alp, pa naj ga gledamo s katerega koli vrha. Izredno strm in visok ozebnik, ki spremlja levi steber visoko pod vrh, me je poučil, da bo vodila po njem pot. Povprašal sem, če je tod že kdo hodil in zvedel, da se še nikdar nihče ni upal poskusiti gore s te plati. Le Tožbar je menil, da je nekoč slišal pripovedovati o nekem vojaškem ubežniku, ki je bojda prehodil ozebnik na begu. Ko mi je na moje vprašanje tudi Findenegg končno odgovoril, da Jalovec s severne strani še nikdar ni bil preplezan, sem vedel dovolj. Lotil sem se ga z Andrejem ter si
50	Literatura: »Aus den Bergen der Trenta«. Touristisches und Botanisches. Z. A. V. 1878, 70.
51	Literatura: Z. A. V. 1883, 370, in E. G. III., 1894, 567.
priboril lepo zmago.52 Resnost ozebnika mi je že takrat bila popolnoma jasna in v poznejših letih, ko sem še večkrat hodil po njem, se moje mnenje prav nič ni spremenilo ali omililo. Vzrok za to ne tiči morda v strmini, čeprav je tudi ta na nekaterih mestih lahko zelo velika. Ne, nevarnost zà-padnega kamenj a j e tisto zlo, ki se tem bolj veča, čim manj snega jev žlebu. Proti pozni jeseni, ko je ozebnik poledenel in so v lijaku pri zgornjih izstopnih vratih pripravljene baterije skal, ki so se nabrale in okopnele, tedaj je nevarnost zàpadnega kamenja kaj lahko posebno velika. Pota, ki vodijo iz Loga in Trente na Jalovec, so zaradi razveda in tehničnih težav prav gotovo težja in zaradi krušljivosti peči tudi niso brez nevarnosti. Toda, na nobenem mestu ni nevarnost tako očitna, kakor v mogočni in neprijazni ulici ozebnika.53 Jalovec ni lahka gora in vzponov nanjo ni podcenjevati. V njegovi biti je nekaj trmastega in izzivalnega. Drži se ko podjeten pretepač, ki meni, da mu ni nihče kos: »Le pridi, če imaš korajžo!«
Velikokrat sem šel k njemu. Na vrhu sem bil gotovo petnajstkrat, včasih me je poslal domov, ne da bi me sprejel. Bil je čas, ko sem stalno hodil v Planico. Tja sem prišel čez nedeljo. Andrej, ki je prišel iz Trente čez gore, me je čakal pri postaji Rateče-Bela Peč, v mali gostilni Kopavnik. Blizu nje stoji danes hotel. Seveda nisva bila vsak pot namenjena na Jalovec. Dostikrat sva šla čez Rupe na Vršič in v Trento. V koncu Planice sva pozneje našla Jalovčevo škrbino (Trav-nikscharte, 2110 m).54 Čez njo sva kaj krat plezala, ker naju je sicer kratka, a lepa plezarija vedno mikala. Neko maj-
52	Literatura: »Jalouc 2655 m von Norden direkt vom Planica-tal«. M. A. V. 1884, 342.
53	0 zapadnem kamenju na Jalovcu glej literaturo: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen II. Das große Jalouccouloir und eine Traversierung des Jalouc (2655 m) von Nord nach West.«
54	Literatura: »Neue Touren in den Julischen Alpen«. M. A. V. 1886, 13, in E. G. III., 1894, 567.
niško jutro je bilo tako lepo, da sva sklenila ukrasti Bogu dan. V Planici sva legla med ruševje in uživala v brezdelju do večera. Gore so bile okopane v beli luči. Pomladni oblaki so z razpetimi jadri pluli nad nama. Daleč naokoli je bilo vse posejano s srebrnimi zvezdami alpske velese in vzduh je bil poln vonja po cvetju in smoli. Sonce je sijalo in grelo. V pomladnem zelenju gozdov so čebljali in žgoleli ptiči in z višav se je oglašal petelin. Ta dan nisva osvojila ničesar. Pa vendar se mi zdi, da ni bil zgubljen, ker v spominu je prav tako lep, nepozabno lep, ko velik dan zmage.
Zgodnega poletnega dne sva korakala proti Jalovčevemu ozebniku. Malo nad gozdom sva bila, ko sem zaslišal Andrejeve klice. Pogledal sem kvišku in videl, da ves prestrašen drvi proti meni. Razumel nisem, kaj hoče, a ker v razburjenju ni našel pravih besed, me je zgrabil za roko in vlekel v kraj. Spoznal sem, da nama preti nevarnost in spotoma sem že zvedel, da je videl, kako se je visoko na Jalovcu odluščila velikanska skala, ki je pravkar premerila ozebnik ter mora vsak čas zabobneti čez plazišče pod žlebom. Stekla sva štirideset do petdeset korakov v stran, kjer sva se zasopi j ena ustavila. In čez nekaj hipov se je prikazal orjak. To ni bila rov, bila je cela hiša. Ustavila se je za trenutek, ko da premišlja, kam naj krene. Počasi se je nagnila, okorno prekobalila, takoj nato se je lahkotno sprožila v zrak, udarila ob tla, da je zabobnela zemlja in da so leteli oskalki na vse strani. Zaneslo jo je v kraj, ko da je pravkar prišla iz gostilne in zarisala strašno sled čez mesto, kjer sva poprej stala z Andrejem. Kotalila se je naprej, globlje in globlje in se v divjih skokih bobneče zapodila v gozd. Daleč doli v dolini je končala svoje romanje ter obstala. Stala je in zdelo se mi je, da gore nezadovoljno in začudeno ogledujejo motilko miru. Sledili so ji manjši plaziči kamenja, kajti pretresena gruščnata pobočja se niso mogla umiriti. Bežeča čreda divjih koz se je zapodila prek gred. Le počasi se je poleglo razburjenje. Sedla sva in ta dan nisva več mislila na vzpon na Jalovec.
Na koritniško stran sem še enkrat prišel, ko sem sestopil z vrha. Tedaj nismo zavili v ploščasto gredo. Spustili smo se niže do druge, ki je sicer ožja, a varnejša. Nekaj izsekanih stopenj nas je privedlo čez zahodni žleb.55 Z naj višje prodnate gredine loške plati Jalovca nisva zavila proti sedlu Čez Veliki kot, temveč proti jugu, zmeraj nizdol po prodiščih in snežiščih. Prišla sva v samotno krnico, kjer sva izsledila zelo slabo kozjo stezico, ki naju je mimo mnogih ozkih pomolov vodila strmo v dolino. Ob koncu sva prišla po gladkem žlebu do Koritniške planine (Käsalpe). Medtem ko sem se v poznejših letih bavil s problemi zahodnih Julijskih, je kranjska podružnica D. u. Ö. Alpenvereina zgradila lepo in drzno pot, ki začenja jugovzhodno Jalovčeve škrbine, vodi čez ogromno ploščasto jugovzhodno steno in nato k mali krnici Jezerca, kjer se sreča s severno potjo. Ta pot je bila pred zavarovanjem, ki je izvedeno zelo smotrno, prav gotovo zelo težavna. V minulih časih sem večkrat ogledoval to ogromno ploščasto steno in prav žal mi je, da takrat nisem preizkusil svojih moči na njej. Ko sem zopet prišel v ta predel, da bi spoznal tudi to pot, me ni spremljal Andrej. Moj ljubi, mladi prijatelj Albert Bois de Chesne je medtem najel vsa trentarska lovišča in postavil Andreja za prvega, Tožbarjevega sina pa za drugega lovca. Bois de Chesne mi je dovolil, da pokličem Andreja, kadar koli bi ga rabil, a ker sem razumel n j egove lovsko - naj emniške potrebe, sem se le tedaj po-služil te pravice, če sem neogibno potreboval Andrejevo zmagovito moč. Tistikrat sem bil v družbi z dr. Bolaffiem, spremljala sta naju Oj cinger in sin onega starega Pečar j a-Bobka, ki je vodil Findenegga pri njegovih poskusih na Suhem plazu. Prišli smo s Pelca nad Klonicami ter bivakirali v čretju pod Jalovcem. Kran j skogorec je imel od sile posrečno navado: sedel in primaknil se je tako blizu ognja,
65 Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen. II. Das große Jalouccouloir und eine Traversierung des Jalouc (2655 m) von Nord nach West.«
da je kazalo, ko da sedi sredi žerjavice. Tudi ponoči ni legel, kakor smo to mi storili; sedel je zravnan in pazljivo gledal naokoli, ko da straži bivak. Tudi spal ni in nenehoma je kadil svojo pipo. Vzel sem ga velikokrat s seboj, ker je bil priden in pripraven, svoje gore je tudi poznal. Sploh mu je bilo videti, da je bil deležen trde, a dobre šole. Ko je napočil čas bivakiranja in je ogenj veselo zaplamtel, smo ga napeto opazovali. In res, zravnan je sedel sredi plamenov, sredi prasketajočih isker in pazljivo motril okolico. Usrhel obraz in tršato postavo so oblivale magične rdeče luči. Kdaj pa kdaj je segel v žerjavico ter si jo previdno položil v viv-ček. Če si ga tako videl, se ti je zdelo vse to nepojmljivo, in včasih bi skoraj prišel v skušnjavo, da se prekrižaš. Začudeno smo se spraševali, če ogenj nima moči do njega in če ta dobra duša ni nazadnje dokončala svojih šol na kak poseben, zamotan in zvit način v kraju, ki ga naša domišljija napolnjuje z večnim ognjem.
Ko sem se po tej noči zjutraj prebudil — kdo je tiho smehljajoč se sedel pri meni, v eni roki držeč štiri jajca, v drugi vrečico krompir j a ? Andrej ! Da, le Andrej j e bil lahko ! Bog daj dober dan, dragi Andrej, kako pa prideš ti sem? Ej, čisto preprosto: videl je ogenj našega bivaka, pa si je takoj mislil, da sem jaz in je še ponoči prišel po dolgi in strmi poti. No, zato smo dobro zajtrkovali, nato je odšel v dolino, mi smo se pa lotili jugovzhodne Jalovčeve stene.
In zopet je bil Kramer tisti, ki si je želel preplezati Jalovec pozimi. Bili smo trije: dr. Bolaffio, Kramer in jaz; za vodnika sem poklical v Kranjsko goro Oj cinger j a in Jožeta Komaca. Tokrat je bil sneg tako zelo mehak, da smo se vdirali do kolen. V Planici smo le z naj večjo težavo napredovali. Večkrat smo že hoteli opustiti turo, a vreme je bilo prelestno, zato smo vedno znova poskusili pregaziti nov kos poti. Z nadčloveškim naporom smo se prerinili do začetka velikega ozebnika, kjer se je k sreči položaj na mah
spremenil. Sneg nas je nosil in na prav strmih mestih je bil tako dober, da smo se vzpenjali po ozebniku precej lažje ko poleti. Tudi zäpadnega kamenja se ni bilo bati, saj so skale ležale globoko pod belo odejo. V zavetju skalnatega otoka smo se na vznožju ozebnika pošteno odpočili in nato v začuda kratkem času prišli do zgornjih vrat in na malo gredino Jezerca, kjer smo imeli bojno posvetovanje. Bali smo se, da bo na položnem koncu do Loške škrbine (Brether-scharte) zopet slab sneg, zato smo takoj zavili v desne Jalovčeve peči. Poledenel kamin in prav taka ozka greda sta nam brez posebnih težav omogočila vzpon na streho, kjer smo se z derezami in sekanjem stopinj vzpenjali kvišku. Strme plošče so bile pokrite s ped debelo plastjo trdega, steklenega ledu, ki je spremenil vrhnjo Jalovčevo kojico v blestečo kristalno palačo. Plezanje je postalo nevarno. Zaradi peči, ki so ležale pod ledom, smo mogli sekati le prav majhne stopinje. In vendar smo kmalu dosegli južni greben na njegovem naj ožjem koncu in nato vrh.
Bilo je menda ob eni popoldne. Niti sapica se ni ganila. Modro nebo se je bočilo nad lepimi, svetlimi, zimskimi gorami in sonce je grelo s pomladansko toploto. Možic na vrhu je bil skrit pod ogromno opastjo, ki se je vesila nad strahotnim prepadom.
V sestopu smo se tako razporedili, da sta Kramer in Oj-cinger odšla prva, za njima moj prijatelj, Jože in jaz pa, kot najmočnejša, zadnja. Jože je bil za menoj. Navezali smo se na eno vrv. Kot na vseh nevarnih mestih, je šlo nizdol precej počasneje kakor v breg. Preplezali smo približno tretjino strehe, ko me je prijatelj vprašal, če stojim varno, ker on prav sedaj nima bog ve kako trdnih tal pod nogami. Zaklical sem mu, naj se mirno zanese na mojo vrv. Skrbno sem ga opazoval. V trenutku, ko sem videl, da je zgubil oporo in pričel drseti po vesini, sem v zavesti popolne varnosti smeje pritegnil vrv. Toda nenadoma se je pod težo
mojega telesa vdrla strma ledena plošča, na kateri sem stal. Zgubil sem ravnotežje, noge so zdrsnile iz stopov in že sem ležal na hrbtu. V naslednjem trenutku bi najina brzeča teža potegnila v brezno vso druščino. Prešinilo me je: zgubljeni smo. Toda glej, prav v tem hipu, ki je odločal o življenju in smrti nas vseh, sem med padanjem začutil od zadaj krepak potegljaj. Jože, ki je stal z derezami na kopni skali, se je uprl z vso močjo. Za hip sem obstal, bliskovito sem se prevrgel, oprijel sem se skal ter obdržal sebe in prijatelja. Vse to se je zgodilo natihoma in v nekaj sekundah. Hitreje, ko je moči povedati. Ko sem zopet stal, sem zagledal Ojcin-gerjev mrtvaškobledi obraz. Vprašujoče in začudeno mi je zaklical prijatelj, če sem tudi padel. Varno je visel na vrvi in kmalu potem je stal na trdnem. Povsod so možje in vrv storili svojo dolžnost. Ko je Jože prišel k meni, se je od pre-stanega strahu tresel po vsem životu. Dolgo smo tiho stali in zrli v obsončen svet, veseleč se na novo pridobljenega življenja.
Črna, neprijazna prikazen je plahutala čez nas in zginila na obzorju — prikazen velike nesreče na Matterhornu leta 1865. Naš padec ji je bil v marsičem podoben. Toda naš vrstni red je bil srečneje izbran in tudi vrv je bila nova in močna.
Ob petih smo pričeli sestopati skozi mogočna vrata velikega žleba. Kmalu se je stemnilo, in že sredi ozebnika smo prižgali svetilke. Prav gotovo je bilo precej pošastno videti troje malih, begajočih luči, ki so se vedno globlje opotekale po temnem žlebu in se ob dolnjem izstopu vrtinčile okrog naših glav, medtem ko je zmagoslavno vriskanje odmevalo od sten. Vse nevarnosti so bile za nami. V počasni in utrudljivi hoji smo sledili globoki gazi, ki smo jo sprtili zjutraj.
Tako me je Jalovec odpustil pozimi. Ko sem se ob ustju doline ozrl nanj, je njegov črni rog štrlel visoko v zvezdnato nebo. »Zahvali se mi! Velikodušen sem bil!« je zaklical za menoj.
RAZOR (2601 m)
Kriške pode (Spleutaseenplateau) sem večkrat prehodil v vseh smereh. Zadnja leta sem to le nerad storil, ker so tana dobra lovišča trentarske gospode. Nekoč sem prekoračil Pi-havec (2414 m) tako, da sem pristopil iz planine Za javor čez njegova strma, z očnicami posejana južna in zahodna pobočj a. Prevalil sem čez škrbino Čez Kamen ter sestopil po globokem žlebu na severni strani k jezeru Pod Splevto (Spleutasee) .56 Posebno v starih časih sem dostikrat prišel iz Trente po grapi Belega potoka. Včasih sem raje pristopil iz Kranjske gore po dolini Velike Pišence in čez Kriško steno, ki tedaj še ni bila zavarovana in markirana ter je nudila prav čedno, malo in od sile zanimivo plezarijo. Ob takih priložnostih sem velikokrat prekoračil Gubno (2410 m) v visokem gorskem sklopu Križa. A še en vrh starega imena in velikega slovesa se dviga iz severnega mejnega grebena Kriških podov. Razor. Bil je že nekajkrat preplezan, ko sem se s Tožbarjem povzpel po južni strani prvič na vrh.5? Gledan s te strani ima nad strmimi, z gruščem pokritimi in s ploščastimi pasovi obrobljenimi vesinami lepo oblikovano, rdečkasto krono. Po višini presega vse vidne okolišne gore. In vendar zadobiš šele v njegovih zgornjih predelih — če si se vzpel na njegove grebene — vtis, da plezaš po enem vé-likih v Julijskih Alpah. Pozneje sem ga podrobneje preiskal. Vdrl sem v njegove zahodne krnice in na novo dosegel vrh čez Žlebce.
Dosti več spoštovanja vzbuja z zahoda, če ga gledaš s Kranjske planine ali od Mlinarice. Na tej plati je zidu podoben, zgrajen iz velikih sten ter obvlada divjo raj do, ki sega čez Planjo, Kanceljne in Goličico. Je poln problemov in zavzema častitljivo mesto, ki pripada v Julijskih Alpah vrhu z 2601 metrom višine. Tudi s te strani me je Tožbar prvič58
56 Literatura:	Z.	A.	V.	1883,	370.
67 Literatura:	Z.	A.	V.	1883,	370.
58	Literatura:	Z.	A.	V.	1883,	370.
-
popeljal na vrh. A tedaj nisva uporabila lepega sestava gred, ki se v dolgih zavojih vije po steni. Po njem je sedaj zgrajena markirana in zavarovana pot. Plezala sva od studenca Mlinarice po sneženih žlebovih in kaminih naravnost navzgor do mesta, kjer se južno pod vrhom greben zniža in po južnem grebenu na vrh.
Svojo naj lepšo stran ima Razor obrnjeno na sever. Tu so naravne sile z velikanskimi lopatami izgreble globoke brazde Pišence do njegovega vznožja ter popolnoma odprle pogled na mogočno severno steno. Nad njo dviga v silni go-tični stavbi svoji zravnani rami in plemenito, lepo, fino izdelano glavo. Iz Kranjske gore je s svojimi 1800 metri relativne višine videti ko gora z naj čistejšim slogom in na j plemenitejšo obliko v Julijskih Alpah.
Cisto razumljivo je, da se zdi hribovcem »prednja stran« gore vedno tista, po kateri ravno izvedejo svoj vzpon. Zato se je v starih časih vedno ujemala »prednja stran« z »najlažjo stranjo«. Mnogim je prav vseeno, kakšna je njihova gora »od zadaj« in ne pride jim na misel, da bi si jo ogledali tudi od zadnje plati. Seveda je smešno trditi, da poznaš goro, preden nisi videl vseh njenih strani, ali bolje preplezal, v kolikor je to sploh mogoče. Arhitektonsko imajo skoraj vse gore — podobno benečanskim palačam na izsipih5» — le eno edino razkošno pročelje, ki je v Julijskih Alpah skoraj vedno obrnjeno proti severu. To so njene naj strmejše strani, po njih tudi vodijo najtežji pristopi.
59	Doživel sem tako čudno anekdoto, da vam jo moram povedati: Podeželski tirolski trgovec, ki je bil namenjen v Benetke, me je spotoma obiskal v Trstu. Pripovedoval sem mu o palačah na izsipih ter dostavil, da bo gotovo očaran. Ko se je vrnil, sem ga vprašal, kako so mu ugajale. »Nikakor ne,« je odvrnil, »saj so le zanemarjene, razpadajoče barake, čisto navadna goljufija so te palače!« Začudil sem se in vprašal, zakaj? Pomežiknil je, rekoč: »Seveda, če si tako preprost, da jih gledaš od prednje strani, potem lepo nasedeš!« On da je bil prebrisan ter je šel in si ogledal palače od zadaj. Njega se tako brž ne opehari ! Bog ve, če bi dobri Tirolec tudi Bazor imenoval »staro ropotijo«, ko bi videl njegova dolga prodišča na južni strani?
Da si zaradi možnosti vzpona ogledam Razorove severne stene, sem šel še enkrat s kranjskogorskim vodnikom Ro-garjem, po domače Karabidlom, čez Kriško steno, Križ in Žlebiče na njegov vrh. Andrej je prepozno prejel moj brzojav ter ni prišel. Spotoma sem si ogledoval severno steno in tudi pločasto strmo steno, ki pada z velikega glavnega grebena Julijskih Alp, med Križem in Razorem, v Kot nad Krnico. Tudi v tem koncu sem želel najti prehoda. Rogar je spadal med ono malo skupino mož, ki so me spremljali pri manjših plezarijah. Večkrat mi je bil za nosača. Prav rad je govoril sam s seboj. V teh pogovorih se je vedno zrcalilo njegovo notranje razpoloženje. A z njimi je tudi vnaprej naznanjal, kaj namerava storiti v prihodnjem trenutku. V bivakih smo torej vedno predčasno zvedeli, da bo slekel desni čevelj, nato desno nogavico, za tem levi čevelj in levo nogavico, ki jih bo sušil pri ognju. Za Andreja je bila to posebna zabava in vir veselosti, ki ni nikdar usahnil. Podobno, ko mnogi Kranjskogorci, je bil tudi Rogar vedno malce raztresen in nepriseben. Tisti čas je imel dvoje strasti: čebelarstvo in kegljanje. Zadnje ga je zelo oviralo pri štednji ter mu pošteno zrahljalo njegovo premoženje, ki že samo po sebi ni bilo bog ve kako veliko. V jeseni 1914, ko sem ga po skoraj dvajsetih letih zopet poiskal — bil je že starec — se mi je zdel še bolj raztresen in nepriseben ko prej. Kako sem se pa razveselil, ko sem iz nekega njegovih samogovorov zvedel, da je opustil kegljanje ter da se peča zgolj s čebelarstvom. Z njegovim imenom ni povezano nobeno mojih vélikih doživetij, a rad sem ga imel — tihega, zamišljenega moža, ki je vedno voljno storil vse, kar je mogel.
Bil je že velik mrak, ko sva se vrnila na rob Čez Križ (Križjoch). V naglem sestopanju čez Kriško steno, ki tedaj še ni bila zavarovana, naju je presenetila noč. Zmotila naju je, da sva zavila preveč na levo, kjer sva se nazadnje v temi, v skrajno strmih pečeh, popolnoma zaplezala.60 Visoko nad
60	Literatura: M. A. V. 1886, 13.
črnim breznom sva stisnjena v malo levo prebila od sile mrzlo noč. Brašna nisva imela več. Tistikrat sem za nekega znanca nabiral hrošče, zato je tičala v oprtniku velika steklenica špirita, polna teh žuželk. Okoli polnoči me je Rogar s šklepetajočimi zobmi prosil za požirek žganja. »Žal ga nimam«, sem dejal. »Imate ga«, je odvrnil, »v steklenici za kebre«. Misel je bila prav tako velika ko preprosta. Ponudil sem mu steklenico in gledal z mešanimi občutki, ko je krepko potegnil. Prilegel se je, je menil. In resnično, zdelo se mi je, da bolje kljubuje mrazu in da je bolj korajžen. Tudi mene je vedno bolj treslo. Približal se mi je skušnjavec, premagal sem stud in nagnil steklenico. Peklensko me je žgalo, toda skoraj sem tudi' jaz postal hrabrejši, čutil sem, kako je kri živahne j e zaplala po žilah. In zopet je nagnil on. Nato jaz. Nožice ubogih hroščev so nas ščegetale po ustnah. To je bila grozna pivska gostija!
Nato se mu je pričelo blesti. Nad našo, skoraj navpično steno je stal mesec, ki ga nisva videla. Razsvetljeval je med črnim ruševjem ležeče bele skale v dolini, ki jih je Rogar imel za bakle. Reševalna odprava je na poti, da naju reši. Čez čas je tudi slišal glasove iskajočih. Stopil je na rob in z glasnimi klici, ki so postajali nujnejši in pošastno silni, je opozarjal »reševalce« na mesto, kjer sva čepela. Minulo je precej časa, preden sem ga mogel prepričati o njegovi zmoti. Špirit sva popila. Da bi ga pomiril, sem prižgal malo svečko, ki sem jo postavil v poklino. Če bi kdo videl samotno, brlečo lučko sredi črne, kipeče stene, kdo bi ga mogel pregovoriti, da to niso gorski duhovi, ki strašijo tod. Bila je huda noč, ki sem jo prebil tam gori z ubogim, preplašenim možakarjem. Kje si bil ti, hladni in trezni, razumni in levjesrčni Andrej ?
$ Toda, tudi ta noč je minila. Ko se je zorilo, sva se s tolčenjem in cepetanjem ogrela. Nato sva na divje sestopala ter pristala v široki in globoki krajni zevi naj višjega snežišča, ki sloni blizu najinega izstopa, ob strmi steni, pod grebenom.
Čez nekaj tednov sem prišel z Andrejem v krnico V Kotu. Ogledovanju je sledila zmage vajena naskočna patrulja. Zavoljo negotovega vremena sva morala poiskati zaveten prostor za bivak. Po dolgem kolovratenju sva ga našla na poševno nagnjeni plošči pod veliko, previsno pečjo. Ležala sva kaj neudobno, a boljšega mesta ni bilo najti. Ob izdatnem dežju — lilo je ko iz škafa — in bornem brašnu sva zdržala naslednji dan in še noč, a zato sva prejela zadoščenje, da sva tretji dan preplezala severno steno Razora.61 Pozneje je bila speljana po gornjih stenah nova smer,62 katere izstop je bliže vrhu, medtem ko sva midva izstopila na vzhodni rami gore. V poznejših letih sem šel znova po svoji smeri in sestopil po gredah na mlinarični strani ter po »Kon-sul-Vettrovi« poti k Vossovi koči.63 Bil je to moj deseti in zadnji vzpon na Razor.
PRISOJNIK (Prisang, 25V7 m)
Mogočnejši od Razora je Prisojnik, ki se dviga ob njegovi vzhodni strani na koncu doline Pišence. Prvi vpliva s svojo gosposko eleganco, drugi s svojo ogromno silnostjo. Nad temnimi, z ruševjem poraslimi podstavki se dvigajo široke strani njegovih belih, severozahodnih in severovzhodnih strmin in visokih sten, ki vzbujajo vse spoštovanje. Zelo so razčlenjene ter se dele v svet stolpov, pomolov, stebričev in krmolj. V sebi pa skrivajo divje, nepristopne žlebove, strahovito gladke plošče, skrite krnice in razcepljene grede, ki se srečujejo v prečudnih kombinacijah. Toda vse je težko in okorno nagromadeno, in poševna štula, ki jo nosi velikan kot vrh, še poveča vtis robate zavaljenosti. Če greš po poti
61	Literatura: »Aus den Jütischen Alpen. Ersteigung des Razor (2601 m) direkt von der Großen Pišenca.« M. A. V. 1889, 193.
62	V spodnjih dveh tretjinah stene sta smeri isti.
63	Op. prev.: Sedaj Erjavčeva koča.

iz Pišence na Vossovo kočo, tedaj učinkuje Prisojnik s svojo veličino, okrepenelostjo in težo nekako moreče. Pod tem vtisom se zdiš majhen in zbegan. Nehote išče oko živahnejše podrobnosti: pomudi se pri slapu, ki izvira sredi Prisoj nikovih težkih, pečnatih prsi ali pri Prisoj nikovem oknu, skozi katero se smehlja mnogo obetajoče modro nebo Trente. S »Konsul - Vettrove« poti vidiš njegovo ožjo zahodno plat. Tu se dviga stena do vrha Kraj sten z oknom v strmih, sivih, tu pa tam rdeče prižastih ploščah. Gledan s Trente je Prisojnik podoben ogromni, nerodni grbi, ki je visoko gori poraščena z zelenjem in šele nad južnim žlebom pokaže peči. Nad to skoraj nerazčlenjeno vesino poteka večkrat zavita vijuga zahodnega grebena do vrha. Dva manjša stolpa, ki molita jugovzhodno nad južno krnico, poživita in okrasita morečo enoličnost slike.
Že kot deček sem se zagledal v Prisojnik. Zato sem že zgodaj hotel nanj, in že okoli leta 1880. sem pričakal uresničenje svojih želja. Vsakokrat sem prišel z Andrejem po južni krnici in južni pleni ter po robu južnega grebena na vrh.64 65 Ta »Trentarska pot« je bila seveda najlažja. Slovensko Planinsko društvo je pozneje zgradilo po njej markirano in — po nepotrebnem — celo zavarovano pot. »Kranjskogorsko pot«, ki pelje ob oknu in po zahodnem grebenu, mi je prvi pokazal Rogar.66 Tudi to stezo sem nekajkrat prehodil. Čez več let sem splezal direktno od studenca Mlinarice čez strmo južno plat. Mislim, da sem bil osem do desetkrat na Prisojniku. Na njegovih pobočjih sem bil seveda večkrat. Okoli leta 1890. sem izvršil s svojim mladim prijateljem Albert Bois de Chesneom, Andrejem in nekim bovškim vodnikom z imenom Marka, prvi vzpon na Prisoj-
64	Literatura: Z. A. V. 1883, 370. (Čez Korita in Zaprti plaz. Op. prev.)
65	Literatura: Z. A. V. 1883, 370.
nik iz severne strani.66 Noč poprej smo bivakirali v Suhi Pišenci (Suha Graben). Bila je edinstvena tura, ki mi je pokazala severno steno gore v vsej veličini. Med vzponom sem našel vrsto problemov, saj je pot večkrat prečila v velikih zankah vse severno ostenje.67 V prvo sem se hotel lotiti Prisoj nikove stene iz velike vzhodne krnice. Študirali smo jo z ozke škrbine v severnem grebenu, kjer vodijo široke grede v vzhodno steno. Ta stran je videti zelo resna. Vse dotlej je ni nihče ogledoval. S škrbine smo določili dobršen kos poti. S Špika, Suhega plaza in Rogljiče sem pozneje še večkrat gledal v to steno ter spoznal, da so bila moja domnevanja prava. Večkrat sem že tudi hotel staviti turo na program, ki sem ga nameraval izvesti v bližnjem času, a vedno je drug vzpon prekrižal račune. Podjetni plezalci nove šole so pozneje sijajno rešili vse naloge v severni in vzhodni steni in v severnem in vzhodnem grebenu.68
Meni je bilo le dano, da sem izvršil zimski vzpon.69 Bil je menda prvi. Vendar, tudi ta se mi ni posrečil ob prvem naskoku. Prvič nam je izpodletelo zaradi slabega snega. Prišli smo le malo nad Vossovo kočo blizu Vršiča. Pri drugem poskusu smo si prejšnji dan zgazili pot do jugozahodne 66 * 68 69
66	Literatura: »Aus den Jütischen Alpen. Ersteigung des Priznig (2555 m) direkt von der Großen Pišenca über die Nordwand.« M. A. V. 1890, 113, in E. G. III., 1894, 567. V tem zvezku sem točno opisal vzpon. Takrat sem se prvič vadil v plezanju po najbolj strmih, z ruševjem poraslih vesinah. Spomnim se mesta, kjer smo se s pomočjo vej potegnili skoraj navpično navzgor; dalje mesta, kjer smo visoko nad breznom od veje do veje prečili ploščato vesino.
07 Šolal sem se pri gorskih lovcih. Odtod moje nagnjenje, izkoristiti grede — pota gamsov. Le, če na teh nisem dosegel zaželenega uspeha, sem se lotil peči v navpični smeri. Pri prvem vzponu po severni steni smo sledili od škrbine v severnem grebenu, potem ko smo premagali težaven kamin, najvišji, dolgi gredi skoraj do Prisoj-nikovega »okna« in po zahodnem grebenu na vrh. Pot bi lahko skrajšali.
68	Glej »Führer«, 94—98.
69	Z Ottom Lorenzom in Ojcingerjem.
zelene Prisojnikove rame nad Kranjsko planino, nato smo se vrnili v Vossovo kočo. Ponoči smo odrinili in brez zaprek prehodili predrti kos poti. Že vnaprej smo vedeli, da bomo zaradi opasti primorani zaviti na trentarsko pot in po njej skozi južno krnico, a ne po kranjskogorski smeri. Ko smo prestopili na južno pobočje, je bil sneg tako slab, da smo se le z naj večjo težavo prerinili malo naprej. V prvih dopoldanskih urah je sonce sneg popolnoma razmehčalo in spremenilo v plodro, ki nam je segala do kolen, včasih celo do pasu. Oj cinger, ki je bil zavoljo tega kaj slabe volje, je celo trdil, da to ni sneg, temveč »polenta«! Zaradi silnega napora smo se zelo utrudili in nevarnost plazov nas je prisilila k umiku. A isto sonce, ki nam je tàko zagodlo, je poskrbelo za lepo nadomestilo. Grelo nas je toplo in prijazno in povabilo nad Kranjsko planino k počitku. Pričaralo nam je najlepši pomladanski dan, kakor to včasih stori sredi zime. Napolnilo je Trento s srebrnimi pajčolani, ki jih je stkalo iz nežnih meglic in svetlih žarkov. Ukazalo je osre-njenim razom, da so v višavah zablesteli, ko da so kovani iz čistega srebra. V bajni moči in jasnini so se odražali od sinjega neba. S peči je talilo snežene okraske, da je odmevala v blestečih stenah pesem padajočih kapljic, ki so se kakor lesketajoči se biseri usipali po gorskih pobočjih. Na-stret, v grebenih je zdaj tu zdaj tam sprožilo plazove, ki so spočetka lahkotno zleteli prek sten, a nato bolj in bolj divje in tuleče udarjali iz žlebov.
Povsod je zamolklo grgralo in šumelo v dolino. Na snežiščih pod nami so se kratkočasile koze. Bilo je, kakor da je priplavala odjuga, da »naznani veselo vest«. Zaradi tolikih lepot smo počivali pol dneva in se le neradi odpravili na pot domov.
Prišli smo v tretje — in zopet o božiču. Spet smo si dan poprej zgazili pot do istega mesta. V Vossovi koči smo le malo počivali, kajti gospodje iz Ljubljane so z brenkom in zvenkom slavili božični večer. Sneg je bil to pot dober. Hitro smo napredovali. Mestoma so bile vesine pomrznjene. Po
žlebu je šlo imenitno. Pozimi hodi po žlebovih ter se izogibaj grebenov, le za plazovit sneg ne velja to pravilo. Ko smo izstopili iz žleba in se vzpenjali po pleni, smo gnali pred seboj velikega kozla z visokimi roglji, ki se je že prebarval. Obotavljivo se je umikal proti vrhu. Naposled je spoznal, da bi ga lahko obkolili, saj je bil izhod po poledeneli severni steni zaprt. Z naježenim šopom in žarečimi očmi se je v divjem strahu zakadil po strmi vesini med nas. Obdan od oblakov pršnega snega je bil podoben samemu hudiču, jahajočemu na snežnem oblaku mimo nas!
Bili smo prav blizu vrha, ko me vpraša prijatelj izza mladih let, kako dolgo nam je še hoditi, »še dobro uro«, sem dejal. »Pojdite prvi!« Navdušen se je lotil dela. Čez nekaj hipov sem se razveselil začudenega obraza, ko je stal na vrhu in ni mogel više, kajti nad nami se je bočila modrina neba. Glorija!
ŠKRBINA V ZADNJEM PRISOJNIKU (Koritascharte, 1955 m)
V gorah so mesta, ki so zaznamenovana za počivala. A ne morda z napisno tablo, ki bi ti to povedala. Je le neke vrste tih, skriven dogovor, ki so ga med seboj sklenili tisti, ki se pojavijo tu na odprtih ali skrivnih potih samote, da se kmalu nato zopet potope v njej. Pastir, lovec, drvar, težko obloženi planšar, divji lovec, hribovec, kdor koli že pride tod mimo, obstoji, se ozre naokrog ter počiva. Če je sopotnik dre vil naprej, tedaj ga bodo tovariši prav gotovo našli pri počivalu, ki ga zadrži in pomakne nazaj. Skoraj vedno izvira na takem mestu studenček in zelena rušasta lisa se je že nekako naselila, ali peč tako izoblikovala, da je nastalo počivališče. Včasih, a to se le v nižjih legah zgodi, je neznana skrbna roka izdelala malo napravo, navaden skromen osék, nastavila majcen lesen žlebiček, zravnala prostor ali privalila skalo. Vsako počivalo si je kaj pripravilo, da bi ugajalo, da bi bilo vabljivo. Pa naj bo še neznatne j še
znamenje, ono govori o udobju. So počivala, ki vplivajo s kako mikavnostjo, ki izvira iz njihove nežne notrine; drugo se posta vij a z imenitnim razgledom po dolini ; pod j etno tret j e, ki bi bilo rojen hotelir, te napeto pričakuje na vogalu, kjer nenadoma zagledaš goro, in misli: »Tu mi ne uideš!« Vsako počivalo je častil j ubno po svoje in si kot vesten gospodar želi zadovoljstva svojih gostov.
Na takem mestu, pa najsi bo še tako samotnem, lebdi droben dah družabnosti. Nevidna, velika skupna vez oklepa in veže vsa bivališča človeške družbe. Zdi se, kakor da sega drobna nit v te najbolj skrite in zgubljene kotičke visokih gora. Nekdo je bil že tu. Morda celo včeraj. Lahko tudi kdo še pride — od nekod. In že nisi več tako sam in zapuščen. Kakor tajen razgovor se plete med tistimi, ki so bili tu in onimi, ki še pridejo. Pritajeno se glasi: »Stoj, kdo tu?« In radovedni »Kam greš?«, ko da slišiš »naprej!«, in iz dalje prihajajoči, zategli »Srečno!«
V gorah, ki jih sestavljajo prvotnine, so počivališča bolj pogosta in tudi bogatejša. V Julijskih Alpah so navadno zelo bora. Včasih curlja voda v majceni žilici, kar revščino še bolj poudarja. A tem bolj ganljiva sta njegovo skromno povabilo in prošnja: »Jaz sem počivalo. Nudim, kar morem. Obstani pri meni!«
Naj žalostne j ši pa je pogled na počivalo z usahnjenim izvirkom — sušcem, ali s praznim, malim koritom pod od sonca presušeno steno, iz katere je mežikala voda. Taka počivala sem včasih videl v Kaninski skupini, bovških gorah in v okolici Za jezerske doline. Tako počivalo je umolknilo. Nemo, obupano in žalostno zre za teboj, ko razočaran odideš.
Počitek je prav gotovo eno naj lepših poglavij v življenju hribovca. Knjigo bi lahko spisal o tem in jo okrasil z naj lepšimi slikami. Vsebovala bi prvi počitek ob zajtrku, visoko gori na vesini; težko pričakovan počitek pred odločilnim naskokom, ko z ostrim pogledom meriš nasprotnika ter sta duh in telo napeta od pričakovanja; blaženi počitek
na vrhu, in véliki, morda naj lepši počitek v sestopu, ko so minule vse težave in napori ter poln sreče in veselja ogleduješ svoj uspeh. Dolgo, bogato življenje hribovca bi lahko tako spremljal mimo vseh počival, ki jih je srečaval na poti, tja do zadnjega, s tihim križem na zelenem holmu.
Tàko, čudovito lepo počivalo, z ljubkim žuborečim virom sredi zelenih, valovitih zelenic, leži v dolu med Razorom in Prisojnikom — Mlinarica. Na severni strani se spoštljivo vzpenja južno pobočje Prisojnika. Razorane stene Razora kipe na južni strani v nebo. Na desni je videti vstop h gredam, ki vodijo proti vrhu; na levi stoji nad širokim in strmim sneženim jezikom vpadljiva pojava njegovega Turna. Jugozahodno se vesine znižujejo. Spočetka so pokrite z gruščem in rovmi, niže so pogozdene ter se strmo stikajo v tesneh h Trenti. Skozi široko odprtino zre velika druščina zahodnejših Julijskih vrhov. Severno nad studencem se dviga kratko, a strmo pobočje do nazobčanega roba škrbine, h kateri pošilja Razor svoj severni, Prisojnik svoj vzhodni greben. To je Škrbina v Zadnjem Prisojniku (Koritascharte, Scharte Škrbina),70 kakor jo pravilneje imenujejo Trentarji.
Zame je imela zmeraj nekaj skrivnostno-vabljivega. Vedno so me mikale izrazite škrbine med dvema velikima vrhovoma. Iz Trente sem se dostikrat povzpel nanjo. Toda zaradi njene grozotne strmine, ki pada onkraj v Krnico, sem verjel Ratečanom, ki so trdili, da je nepreplezljiva. Njen vtis še poveča ogromen Turn — preteči pečnati prst, ki štrli tik škrbine proti nebu. No, zvedel sem, da to ne drži, ker jo uporabljajo za pot naj smelejši trentarski divji lovci, ki hodijo po koze na Kranjsko. Bil sem si na jasnem. Govoril sem z Andrejem. Povedati moram nekaj, kar sem do sedaj zamolčal. Toda ne glasno, le vsakemu posebej poše-petam na uho. Med smelimi divjimi lovci je bil naj smelejši Andrej. Naj smelejši, na j pripravne j ši ; največ je zadel, in
70	Glej »Führer«, 85, 99, 121. V njem sta navedeni imeni Mli-nercascharte in Prisangjoch.
najbolj nedosegljiv je bil, kajti zasačili ga niso nikdar. Kolikor razumem o teh rečeh, saj sem nekaj lovišč za’gamse že videl, lahko smelo trdim, da nisem nikdar srečal moža, ki bi divjačino bolj poznal kakor on. Marsikdo se bo začudil, kako da sta ga Albert in Gaston Bois de Chesne pri prevzemu lova nastavila za prvega lovca. Podoba je bila, da sta postavila volka za pastirja, toda vedela sta zakaj. Andrej je bil mahoma najboljši lovec in kaj se je zgodilo z gamsi trentarskih lovišč, ko jih je on gojil, je najbolje vprašati njegova lovska gospodarja, ki sta svojega naj marljivejšega, v življenju in smrti naj zvestejšega služabnika do zadnje ure obdajala z naj večjo ljubeznijo. In kdo bi bil bolj poklican kakor Andrej, da varuje trentarska lovišča? V stenah odjekne strel. Prisluhne, saj pozna vsako puško v dolini. »To je bil Bartl!« V Prisojnikovi steni pridemo do mesta, kjer so pred nekaj dnevi iztrebili gamsa. Andrej samo pogleda s krvjo poškropljeno mesto: »Janez je bil!« Pozhal je svoje ljudi in njihov način.
Andrej je vedel za veliko skrivno pot ter bil kaj brž pripravljen, da me vodi. Iz Kranjske gore sva šla skozi Veliko Pišenco v Krnico, kjer sva zavila na desno k široki levi, ki se odpre med Prisojnikom in Razorom. Mračna je veličina tega kota. A kdor hoče poznati Razor in Prisojnik, mora tudi tod. Po strmem prodišču leve je zavil Andrej v vzhodne peči. Preplezala sva rebro in se v strmi plezi brez težav vzpenjala od gredine do gredine.71 Potem sva plezala v dolg, skoraj navpičen kamin. Vstop je prav težaven, če manjka ob vznožju snega, ki ti je v oporo. Pri drugem vzponu sem našel kamin v takem stanju. Cez lahke peči in pomole sva dosegla prodnato gredo, ki je vodila na desno in nad njo zopet po lahkem svetu greben. Škrbine ne dosežeš na naj-nižjem mestu. Greben prekoračiš vzhodno od njega. Vzpon je zelo resen, razved težaven.
71	Stene ne smeš preplezati naravnost navzgor, če nočeš zaiti v najtežje peči. Loti se je z leve strani.
Škrbina me je tako zelo mikala, da sem jo obiskal še v drugo s te strani. Tretjič sem prišel k nji, ko sem s prijateljem Bolaffiem in Jožetom prekoračil Razor s severa proti zahodu. Ob Mlinarici sem imel dogovorjen sestanek s Kramerjem, ki je sočasno plezal s četrtim tovarišem in Trentarjem Pretnarjem čez škrbino. Odredil sem bil to delitev družbe, da bi nas ne bilo preveč hkratu v pečeh, ki so venomer ogrožene od zàpadnega kamenja. Naš pot je bil daljši, in čeprav smo počivali tudi na Razoru celo uro, smo bili prvi na določenem mestu. Zaskrbljeni zaradi prijateljev smo odhiteli na škrbino. Zagledali smo jih nizko doli v steni. Splezali smo jim naproti ter jim pomagali. Kakor vnaprej dogovorjeno, smo pri studenčku počivali eno uro. To je bil moj zadnji počitek na tem mestu. Čez »Konsul - Vettrovo« pot smo se vrnili v Kranjsko goro. Turo smo izvršili v sedemnajstih urah, čeprav smo prejšnjo noč prebili v vlaku.
»Führer durch die Julischen Alpen«72 pravi, da se vzpon na Škrbino v Zadnjem Prisojniku (Koritascharte) komaj izplača. Jaz sem drugega mnenja. Zame je to najveličastnejša visoka škrbina vzhodnih Julijskih Alp. Le velike južne škrbine nad Prednjo Špranjo v glavnem grebenu Poliškega Špika, v zahodnih Julijskih se morejo meriti z njo. Morda jo celo prekašajo, škrbina je bila menda le štirikrat preplezana. Trikrat sem jo jaz in moji tovariši.73
Nikar je ne skazite z barvo in železnimi klini! Ostane naj, kakor je: najmogočnejša vrata v Trento, namenjena le močnim. Če stopite, razgreti od težkega dela v pečeh, na greben in snamete klobuk pred na straži stoječim Turnom — na levi in desni častitljivi, z oblaki olepšani temeni Prisojnika in Razora — tedaj naj vas Trenta dvakrat tako svečano sprejme in počivalo naj vas v znak veselja obdari z naj slastnejšim okrepčilom iz studenca Mlinarice.
72	Glej »Führer«, 85.
73	četrtič od dr. Camilla Baumgartnerja iz Graza z Jožetom.
BAVSKI 6RINTAVEC (Flitschergrintouc, 2344 m 74| in PELC NAD KLONICAMI (2437 m)
Če sem se namenil iz Savske doline v Trento, sem šel vedno čez Vršič, redkokdaj čez Luknjo. Z nje vodita dve stezi v Trento, prva čez planino Za javor, druga ob pobočju Triglava.75 Po tej sem posebno rad hodil sam, čeprav nima toliko očnic ko ona na zahodni strani, zato pa skriva dosti lepše cvetove. Nekoč sem našel rastlino očnic, ki je iz ene korenine pognala petero čez dva decimetra dolgih stebelc s cvetovi, velikimi ko tolar. Lepše očnice sem našel le še na prisojnih vesinah Zabuša (Zabus). Vršič sem poleti in pozimi neštetokrat prekoračil. Moj prvi zimski izlet v Julijske Alpe me je vodil čezenj. Tedaj sem šel s tovarišem, ki ni poznal teh gora. Bil je neizkušen, naiven in slabo opremljen. Zato sva v snežnem viharju zašla ponoči na Vršiču v velike stiske. Naposled sva se le pregarala po snegu, ki je segal do kolen, do koče na Veliki planini, na trentarski strani, kjer sva pokurila polovico strehe. Velikokrat sem na vznožju trentarske plati krenil po daljši poti k izviru Soče, da si ogledam tolmun, kjer se poraja. Na tej strani sedla sta mi bili posebno ljubi dve počivali. Prvo na Veliki planini, na gozdni meji pri posekanih deblih, drugo niže doli v strmem bukovju pri studencu, s starim, z mahom obraščenim koritom. Pri njem sem v minulih dneh velikokrat posedal in zrl v zatrep Trente. Nad obširno vesino Velike Dnine se na desni dvigujeta smeli Jalovčev rog in Ozebnik. Na levi dolga, zidu podobna raj da Srebrnjaka —
74	Op. prev.: Ime Bovški Grintavec = Flitscher Grintouc je bilo pred komaj 60 leti uvedeno v literaturo, čeprav je popolnoma nesmiselno, ker leži vrh med Sočo in Bavšico, ne pa pri Bovcu. Bovčani imenujejo skupino vrhov okrog kote 2344 Bovški Grintavci, Sočani pravijo koti 2344 Rdeči Grintavec, tudi Veliki Grintavec.
75	Literatura: Z. A. V. 1883, 370.
»srebrne gore«, kakor jo imenujeta Gilbert in Churchill.76 Okrog nje se ovija Trenta, ko zaviti konec pastirske palice. Moji pogledi so hiteli dalje. Obstali so ob dveh velikih gorah v ozadju doline. Prva, Bavški Grintavec, mogočna prisekana kojica, visoko nad divjimi grebeni; druga, kaštelu podobno zgrajena, na silnih, mrkih basti j ah — temačna trdnjava sredi prostranih, visoko gori obsenčenih krnic: Pelc nad Klo-nicami. O obeh sem le malo zvedel. Trentarski lovci so baje že bili na njunih vrhovih, turistično pa je bil morda le Grintavec že preplezan. Pelc prav gotovo ne. Če gledaš Grintavec z drugih strani, zgubi svojo vitko obliko, ki tako lepo zaključuje trentsko dolino. V razgledih z južnih in zahodnih gora je videti ko bleda, pošastna gmota, razorana od modrih žlebov. Nad njo se združujejo razkosani grebeni v pri-špičen vrh. Njene obsežne stene, ki obvladajo dolini Soče in Bavšice, vidiš iz naj večjih dalj. Demonsko divjino njene pojave povečajo čudovito vzporedne, poševne proge plasti, ki podolž in povprek črtkajo steno. Okopana v zori in zarji, v močnih žarkih južnih barv, ki se navadno širijo nad njo — morda še bolj v medlem rumenilu, ki ga razlijejo po njenih stenah nevihte, prihajajoče iz jugozahoda — se vtis poveča do najmogočnejših učinkov.
Kdor je že romal po tej dolini, ne bo nikdar pozabil pogleda na grozotno-težko, silno Grintavčevo steno, ki se boči nad Sočo. A tudi v tej neusmiljeni vesini, sredi kipečega grušča, se je v okrešljih naselilo bukovje. V njegovem varstvu se skriva poleti nekaj zanikrnih kozjih in ovčjih planin. Vrtoglave steze vodijo po razbeljenih prodiščih in zglajenih, ploščastih rebrih. To je v boju kaljeno, trdo, mršavo bukovje bavških gora, ki ne omili, ki ne tolaži. Le še več senc vriše v zaskrbljeno otožno obličje. V jeseni se
76	Literatura: »The Dolomite Mountains«, »Excursions through Tyrol, Carinthia, Carniola and Friuli in 1861, 1862 and 1863«, London 1864, Josiah Gilbert in G. C. Churchill, prevod Gustav Adolf Zwanziger, Celovec 1865, F. von Kleinmayr.
mali gozdni okrešlji, ki bojevito čepe v sivih pečeh, in njih izrastki, ki vise nad pustimi, izsušenimi žlebovi, pobarvajo rdeče. Tedaj se ti zazdi, da je stena smrti in groze oškropljena s krvjo.
Ponižne j ši je Pelc, če ga gledaš z južne in zahodne plati. Le v bližini Jalovca, ki je višji in drznejše oblike, malce obledi, čeprav mu je podoben v drži in oblikah. Pozna se, da je gora — vreden cilj hribovca. In vendar je postal bolj postranskega pomena. Če se odpraviš na pot k njemu, tedaj se ponosno postavi in ne razume šale. V primeri z Grintavcem se mi zdi dokaj težji.
Moj prvi vzpon na Grintavec sem izvršil v zgodnjih letih. Tožbar me je peljal iz planine Za potok po strmih žlebovih h škrbini nad planino Bukovec. Vedno se bom spomnil te ture. Ko smo dosegli vrh, je zadivjala nevihta, kakor lahko zadivja le v gor ah. ? 7 Zavetja ni bilo, zato sva ji bila dobre pol ure izročena na milost in nemilost. Zrasla je v vihro in prav čudno se mi zdi, da ni treščilo v vrh. Vsak trenutek sem pričakoval, da naju zadene. Več ko dva in štirideset let je tega, a še danes vem, da sem v napetem pričakovanju premišljeval: »Kaj bo?« Tožbar se je križal ob vsakem blisku. Nepretrgoma: blisk za bliskom, križ za križem. Nikdar ne bom pozabil njegovega pogleda, njegove sključene, ponižne drže, ki je izražala v srce segajočo prošnjo k ljubemu Bogu. Mnogokrat še vidim v duhu ganljivo pojavo Antona Tožbar j a, kakor je stal v starih časih — podoba zvestobe, vdanosti, ponižnosti in pobožnosti, v znamenju svetega križa.
Pozneje sem še večkrat7« šel po isti poti na vrh. Drugi vzpon sem izvršil ob naj lepšem vremenu in že tedaj stena ni bila več tako grozotna. Moje zanimanje je vzbudil severo- 77 78
77	»Flitscher Grintouc (2350 m Sp. K.). Erste touristische Ersteigung.« M. A. V. 1881, 306, in Z. A. V. 1883, 370.
78	Literatura: Z. A. V. 1883, 370.
vzhodni greben.79 Z Andrejem sem šel na Srebrnjakov greben (kota 2109) in po njem do Veverice (2099). Namenil sem se bivakirati v široki škrbini Vrat80 med Veverico in Grintavcem, ki sem ga hotel naskočiti naslednji dan. Uvidela sva pa, da bi prekoračenje škrbine po grebenu bilo zelo zamudno, zato sva se odločila za drug naskok ter sestopila skozi gozd Strmarice (Stremericawald) v Trento. Bil je vroč dan. Sestopanje v večernem mraku, po strmem gozdu naju je zelo utrudilo. Legla je noč. Izmučena sva se zbala poti, ki vodi k Baumbachovi koči, zato sva si raje na hitro pripravila bivak v lèvi tik ob stezi v Trento.81
Prav blizu bivaka je šumela Soča. Zaradi šumenja in grmenja vode sva se le težko pomenkovala. In med živahnim, zdaj divje skakajočim, visoko kipečim, zdaj zamolklo pojemajočim šumenjem je bilo venomer slišati enakomerno, nizko zvenenje in bobnenje, kakor mogočen prvobiten glas, ki ni prihajal iz skakajočih in padajočih voda, temveč iz tresočih se skal njenega dna. To je veliki osnovni ton, ki brez nehanja zveni po Trenti. Slišiš ga, a njegove dolge, težke nihaje tudi čutiš. Če pritisneš uho k tlom, tedaj te telesno zgrabi in pretrese. Bajni basovski registri drže ta ležeči bas, ki se giblje v naj nižji legi, noseč šumenje vode vse doline, v bučečem sosledju akordov brez nehanja dalje in dalje — grmi že stoletja. Noben smrtnik ne more izmisliti do kraja, kdaj, kako in kakšna bo njegova rešitev, če bo kdaj prišel osvobodilni konec. Kdor ga je kdaj slišal, mu zveni v duši, če se spomni doline. In če se vrne čez vek, ga sprejme z isto prvobitno močjo. Ko da je svoje mogočno delo pravkar za-
79	Moj prvi vzpon na Grintavec po severovzhodnem grebenu (prvi in dotlej edini vzpon) je neznan v literaturi.
80	Op. prev.: Kota 2109 je Trentski Pelc; 2099 je Srebrnjak. Ime Veverica, v izgovoru Berebica, velja le za planino pod Srebrnjakom. Škrbina med Srebrnjakom in Bavškim Grintavcem se imenuje Velika Vrata.
81	Sedaj vodi mimo pot.
počel, ustvarja v elementarni lepoti temelje novim šumečim akordom, ki hite preko njega. Spomladi, ko se tali v gorah sneg in narasejo vode, bobni ko božji grom med gorami, pretresa jim temelje in povzdigne svoj glas do naj večjih višin. Mal, neznaten poslušaš njen glas, ki ti napolnjuje notrino z grozo. Od silnega prevzetja kloniš pred močjo in veličino gibalnih moči v naravi. Tole sem hotel reči takrat, pred 46 leti, ko sem zapisal v nekem delu izza mladih dni: »Bučanje vode tvori osnovni ton v Trenti.«82 Sedaj mi je vse to bolj jasno; natanko slišim, neštetokrat sem poslušal glasove gora.
Naju v levi pa ni motilo šumenje vode, niti trepetajoči osnovni ton v zemlji, še manj problem ležečega basa Trente. Zravnala sva svoje trudne ude in spala do poznega dne.
Zopet sem se lotil načrta pozneje, kakor sem upal. Andrej, ki je bil zadržan zaradi svoje lovske službe, nas je spremil do planine Za potok, kjer smo prenočili. Spremljala sta me prijatelj Bolaffio in Jože. Lotili smo se severovzhodnega grebena zahodno Vrat med kotama 1841 in 2060.83 Po precej težavnem in strmem plezanju po steni smo dosegli njegovo višino. Po njem smo plezali do vrha. Ne spominjam se, da bi na grebenu naleteli na posebne težave, toda bil je velikopotezen, vzpodbudi j iv in zadovoljiv vzpon. Dolga hoja po širokem grebenu je nudila kopo pogledov v globočino. Pretežni del dne je bil posvečen opojno lepim pogledom.
Po mnogih letih sem se še enkrat vrnil k Bavškemu Grintavcu. Spremljala sta me Vladimir Dovgan in sin Antona Tožbarja. Spali smo na zapotoški planini. Drugi dan smo zaman iskali smeri, ki je bila po mojem spominu sodeč precej lažja. Nekoč mi jo je pokazal Tožbarjev oče. Gledano s škrbine na grebenu, smo zavili v krušljivih stenah preveč na levo. Ozke, prodnate grede so nas privedle do
82	Literatura: Z. A. V. 1878, 70.
88 Op. prev.: Kota 1841 je kota škrbine Velika Vrata. Kota 2060 je vrh Sravnik.
zelo nerodnega mesta. S pomola široka korača v visoko, strmo steno, težka, zelo izpostavljena pleza levo navzgor, ob le naznačeni gredi k ozkem kaminu, nato desno gori k ozkim prodnatim gredam. Vse strašno krušljivo. Vsak oprimek, vsaka stopnja je grozila, da se odlušči. »Grintavec, Grintavec!« je nekaj krati zaklical Tožbar in s plosko roko udaril po goljufivih pečeh. Grintavec se pravi »razorani«, »grintavi«, »krušljivi«! To ime so mu dali domačini zaradi njegove neverjetne krušljivosti. Da, tedaj sem z Grintavca odnesel vtis hudobne gore. V sestopu smo obšli težaven in zelo nevaren prag z leve v desno, ker sem želel, da se mu za vsako ceno ognemo. Spustili smo se v strme, zelo krušljive žlebove. Izpod nog so nam grmeli tovori debelega grušča. V zgornjem koncu Trente smo srečali počivala iz davnih dni, »ki bi že davno pozabi j ena bila ...«
Grintavčevim zahodnim stenam, jugozahodnemu grebenu in k Velikemu Jelenku potekajočem severnem grebenu sem se namenil staviti še nekatera vprašanja. Medtem ko to pišem, vidim v duhu malo planino Bukovec (Bukovac) nad Bavšico in v meni se zbudi želja, da bi še enkrat ogledoval te stene.
Pelc nad Klonicami se je trdovratno branil, preden mi je dovolil stopiti na svoj vrh. Tehnične in razvedne težave sem kaj kmalu premagal, a pri vsakem poskusu se je gora zvezala s slabim vremenom. Zavila se je v goste oblake in me vedno znova premočenega pognala iz bivakov. In spet sem se vzpel do škrbine Za gradom, ki leži severno pod njim. Z nje sem nekoč sestopil v Koritnico. Ko mi je z Andrejem končno uspel vzpon, sem naletel na prelepo plezo po najožjem in najbrž tudi najdrznejšem grebenu v Julijskih Alpah.84
Od škrbine Za gradom ni priporočljivo plezati po vsem severnem grebenu. Bolje je prečiti vzhodno steno pod njim,
84	Literatura: E. G. III. 1894, 567.
do strmega, skrotastega žleba, ki omogoča dostop na vrh. V grebenu naletiš na tako ozko mesto, da bi najraje jahal po njem. Premagaš ga tudi na lažji način: z rokami se oprimeš grebenovega raza. S tem prideš do zelo zračne škrbine. Z nje splezaš po od sile krušljivih stenah na ozki, čerem podobni, naj višji vrh, ki štrli v višave. Malega možica, ki smo ga zgradili na vrhu, sem pozneje še dvakrat videl; sicer je bil le malo obiskan. Mislim, da bi vse vzpone na Pelc lahko preštel na prste.
Tudi v tem koncu vem za lepe vzpone. Južni del dolgega grebena ima še več vrhov: 2361 m, 2337 m, 2316 m, ki jih turistično žal tudi jaz nisem bil obiskal. Trentarski divji lovci so baje preplezali ves greben. Vabljiva bi bila grebenska smer od naj višjega vrha (2437 m) po vseh vrhovih, ki so bolj drugotnega pomena, in čez Veliki Jelenk do Grintavca.85 Tudi ves dolgi greben, ki poteka nastret Pelca od Plešivca jugozahodno nad Loško steno, ki je posebno mogočna videti s Predela,86 ima še celo vrsto lepih alpinskih problemov. Tu najde dovolj dela »bodoči mož«, ki se ne boji dolgih poti in bivakov v raskavih gorah. Ko bi jaz bil tisti!
85	Op. prev.: Zgoraj naštete kote so: 2361 je Veliki Pelc; 2337 Srednji Pelc; 2316 je Zadnji Pelc. — Leta 1913. je preplezal te vrhove dr. H. Tuma, ko je z Jožetom Komacem izvršil grebenski pot od Sončnega Jelenka do Pelca nad Klonicami, oziroma škrbino Za gradom. Preplezal je tudi ves greben nad Loško steno.
86	Kako lepo opisujeta Gilbert in Churchill ta pogled: »Kako naj vodi tu doli cesta, ali če je dosegla Spodnji Log (Unterbreth), v katero smer si bo poiskala izhoda, to nama je bila uganka; kajti onkraj se je dvigalo ostenje, ki je zapiralo pot proti jugu ter naju navdajalo z največjim občudovanjem, saj podobnih pečnatih zidov še nisva videla. Rajda se je dvigala za rajdo, kronana z dolgim, nazobčanim robom. V velikem loku je zavila proti vzhodu, kakor da se hoče priključiti Mangrtu na levi, ki ji je bil po višini skoraj enakovreden. Imenuje se Ozebnik (Sebnik).« S tem sta mislila vse stene od Jalovca do Izgore (Himmelsberg) v Loški steni.
KOTOVA ŠPICA (2380 m) in V KONCU ŠPICA (Konca Špica, 2335 m)
Posloviti se moramo od Trente. Nič več ne bomo zrli v njeno dno, a njene gore nas bodo še večkrat pozdravile. Poslovimo se tudi od Trentarjev. Spremljata nas le Andrej in Jože. Tožbar, medvedja smrt, je že dolgo mrtev. Bil je žalosten dan zame, ko so mi sporočili, da ga je ubilo pri podiranju. In po tako bornem in težkem življenju! Hišo, nasproti cerkvice Sv. Marije, je prevzel njegov sin, ki sem ga videl do-raščati od otroka. Močan mož je postal, spreten v stenah, ko najboljši Trentarji. Po vzornem očetu je podedoval veliko poštenost, zvestobo in vdanost. S svojimi otroki je prav tako nežen kakor je bil stari. Mala Tožbar jeva hiša je dom mehkih src. Če vstopim pri njem, tedaj vedno napravi kretnjo, podobno svojemu očetu, ko da hoče po običaju starih zvestih vazalov upogniti koleno. In solze mu zalijejo oči; njegove ostre, proseče, dobre oči, tako dobre, kakor so bile očetove. Tudi on je prišel nekajkrat k meni v gore, če ga je namesto sebe poslal Andrej, čeprav je bil kot drugi lovec mojega prijatelja vezan na lovišče v Trenti.
Kajne, razumljivo je, da imenujem v svoji domovini — Julijskih Alpah — Trento svojo rodno dolino? Ozrimo se še enkrat in pozdravimo ljubko, ozko zelenje, globoko doli ob bleščečem, srebrnem traku mlade Soče, preden se z jasnim pogledom obrnemo proti zahodu ter se napotimo k drugim goram. Andrej gre prvi. Mladi in podjetni smo, svet je tako lep, ničesar ne manjka za dosego popolne zemeljske sreče!
Središče gorskih vzponov, ki jih bom opisoval, tvori star problem, katerega začetke je treba iskati pri G. Euringerju, problem »grebenskega pota« od Mangrta do Jalovca. Sevé, kritično gledano, tega ne moremo imenovati grebenski pot, in to zaradi trdnjavam podobnega sestava Julijskih Alp, ki skoraj vsako goro osami in s širokimi globenicami razločno omeji. V najčeščih primerih moremo govoriti le o višinskem potu od vrha do vrha. Tako tudi tu: sedlo Čez Veliki Kot
(Veliki Kot Scharte) deli vso turo v dva samostojna vzpona, ki si le časovno stojita blizu. Zanimati sem se začel za ta načrt. Z Andrejem sva šla razgledovat mesto, kjer se veliki, glavni greben Julijskih, med Jalovcem in Mangrtom, pravokotno zaobrne s severa proti zahodu.87 S tem sem najprej dodobra spoznal Kotovo špico (2380 m). Prvič smo splezali nanjo s sedla Čez Veliki Kot po ozkih gredah njene zahodne plati. Po kratki, vendar težki plezi smo dosegli vrh, ki nam je nudil dober razgled.88 Mala globenica v drznem grebenu jo loči od nekoliko nižje Špice v Koncu, ki se dviga na severu. Oba vrhova zreta ko vrhnja roglja široke gmote zelo neprijazno v Koritnico. Iz Planice sta videti ko širok stolp z dvema vrhovoma, vendar se skromno skrivata v ozadju, da ne spoznaš važnosti, ki jima pripada v orograf-skem pogledu. Saj predstavljata gorski sklop, pri katerem se proti severu odcepi od glavnega grebena Julijskih Alp mogočna raj da Pone. Najraje jih gledam iz Trbiža, kjer jim, seveda, nihče ne ve pravega imena. Prek široke Škrbine nad Zagačami (Žagercasenke) med Vevnico in vzhodnim Mangr-tovim grebenom gledata ko dvoj e bovških tuj cev. Ob sončnem zatonu obdržita luč in barvo še tedaj na svojih stenah, ko se je greben Pone že davno potopil v mrzlih, mračnih sencah. Ob jasnih večerih tako veselo naglašata, da spadata k drugi dolini, ki se prijazneje odpira večernemu sončnemu pozdravu.
Kmalu sem se spet povrnil h Kotovi špici. S Tožbarjevim sinom sva pristopila po isti smeri, a iskal in našel sem drug
87	Literatura: M. A. V. 1886, 13. Niti Trentarji, niti jaz tedaj še nismo poznali domačih, loških imen za Kotovo in V Koncu špico. Po starem zemljevidu generalnega štaba smo imenovali Žagico ogromno gmoto, ki oklepa najvišjo, v velikem kotu navzgor stremečo krnico Na Konci. Le-ta tvori zatrep Koritnice, v kateri stojita oba vrhova. (Op. prev.: Zatrep na belopeško stran se imenuje Zagače. Ime je bilo spakedrano v Žagrca, Žagica [po Šketu], Žagarica-Senke in Žagerca ter prenešeno na greben nad njo. Glej: Dr. Tuma, Pl. Vestnik, leto 1914., str. 73 in 1913., str. 121.)
88	Literatura: M. A. V. 1886, 13.
sestop, zahodno okrog vrha gmote, k velikem Jalovčevem podstavku nad Planico. V tem visokem kotu se steka toliko poti, da sem si v zadnjem čretju pod veliko kockasto rovjo, blizu izhoda iz ozebnika, zgradil mal bivak, ki sem ga pozneje dostikrat uporabljal. Bodisi, da sem prečkal k Jalovčevi škrbini (Travnikjoch), plezal na Jalovec, ali ubral smer k Mangrtovem vzhodnem grebenu. Drugič sem spremenil pristop z Velikega Kota s tem, da sem splezal z ozkih, zahodnih gred poprej strmo k južnemu grebenu, ki je omogočil lahek vzpon na vrh Kotove špice. S tem sem se izognil najtežjemu delu te plati. Po krivici je Kotova špica tako zapuščena. Mene je najmanj osemkrat zvabila k sebi in ker sem vsakokrat — pri vzponu ali sestopu — ubral nova pota, mislim, da jo precej dobro poznam. V njenih stenah sem izpeljal smeri, ki jih nihče ni prehodil pred menoj. Pozneje se mi je zazdelo, da je napočil čas, ko bi kazalo, da se resno lotim grebenskega prehoda k Mangrtu. Prišel sem s trent-skima lovskima gospodoma Albertom in Gastonom Bois de Chesne, Andrejem in Kvrhom v Kranjsko goro. Iskali smo nosača za naš težki bivak-oprtnik. Ker Rogar j a nismo našli, so nas napotili k staremu lovcu in urarju Peternelcu, ki bi nas prav rad spremljal. Našli smo moža, ki je bil prav po borovško malce zmeden in zelo zamišljen. Če si govoril z njim, je v raztresenosti vedno razmišljal o drugih rečeh. Nazadnje, v trenutku zbranosti, nam je porazložil, da je prav on tisti, ki ga rabimo. Veselo smo jo rezali po Planici. Peternele se je odlikoval s suverenim zaničevanjem vsake discipline pri hoji. Če smo počivali — in to se je nekajkrat zgodilo, saj je bil septembrski dan bajen in pot kratka — tedaj je brez nas nadaljeval pot. Če smo odrinili, tedaj je on sedel k počitku. Zdaj je bil bivak-oprtnik uro hoda pred nami nad čretjem, nato je bil daleč za nami. Pri tem je možakar venomer hodil ob stenah, zginil po cele ure, ni odgovarjal na klice, in ko se je zopet prikazal med nami, je zasanjan tiho dejal, da je našel »lepo kapelco«. Sprva ga nismo razumeli, pozneje pa dognali, da imenuje »kapelce« prijazne,
udobne lève, katerih male zelenice ali prodišča pokrivajo previsi, ki so zdaj trdo gotsko prišpičeni, zdaj prijazno obokani. Izkazalo se je tudi, da mimo takih »kapele« ne more iti kar tako. Ko da je samo ob sebi razumljivo, je odložil oprtnik, sedel in se zagledal v daljo ter mislil in mislil.
Ker je bil moj bivak premajhen za vso druščino, smo šli više proti sedlu Čez Veliki Kot in našli v odrovi pripraven, zelo previsen bolvan. Pod njim smo se pripravili za noč. Dobremu Peternelcu menda mesto ni ugajalo, zato si je poiskal poseben prostorček, kjer si je zakuril ogenjček, in luč njegove »kapelce« je vso noč tiho svetila k nam. O čem je neki razmišljal dobri samotar vso lepo, poletno noč?
Drugo jutro smo šli po zahodnem potu na Kotovo špico. Grebenskega prehoda se nismo lotili resno. Po krajšem »špe-kuliranju« smo raje sestopili skozi zahodni žleb, ki vodi iz škrbine med Kotovo špico in V Konci špico, strmo v krnico V Konci. Zvedel sem od profesorja Gstirnerja, da moramo pravočasno uporabiti ozko gredo in po njej prečiti v desno. Na drugem mestu89 sem že dejal, da v belih, zglajenih Škulj ah žleba nismo našli prave grede in kako je Andrej skakal od okrajka do okrajka, mi pa, da smo napeto sledili njegovim čudovitim gibom, ko je ta edinstveni mož pritekel nazaj, ker je našel zračen vogal, ki je omogočil izstop. Tedaj me je iskalec »kapele« pogledal z očmi, polnimi zbranosti in občudovanja. Saj tako popolno obvladanje strmih peči nad zevajočim breznom je bilo dotlej videti le pri gamsih in orlih.90 Pol dne smo se potikali po krnici. Najprej sem splezal s Peternelcem po drničastih stenah Mangrtovega grebena — spotoma me je ljubeznivo opomnil na dve »kapelci« —
89	Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen. III. Die Žagica (2421 m) und der Hauptkamm zwischen Jalouc und Manhart«.
90	Na Kotovo špico sem v poznejših letih še enkrat splezal po istem žlebu z Bolaffiem in Andrejem. Prišli smo od Mangrta vzdolž njegovega južnega ostenja. Bilo je pozno v novembru, zato smo plezali po poledenelih pečeh.
nato sva krenila proti Škrbini nad Zagačami, ki jo je preplezal Albert z Andrejem in Kvrhom po gladkem žlebu do škrbine. Ker sva nekoliko zaostala, sva se z Gastonom skrila pred žvižgajočim kamenjem ter čakala. Popoldne smo se zopet zbrali v krnici, a spet smo pogrešali Peternelca, ki smo ga končno našli sladko spečega v ljubki, obsončeni »kapelci«. Odromali smo po Koritnici. Problem grebena je ostal nerešen, toda razgledali smo se dodobra. Pravi hribovec naj ima vedno dovolj poguma opustiti načrt, ki mu pri bližnjem ogledu ni prav po godu ter si namesto njega izbrati drugega. Hribovstvo naj mu ne bo v breme ali dolžnost, temveč v veselje.
Tudi Peternele je že dolgo mrtev. Večna lučka v kapeli na kranjskogorskem pokopališču mu sveti. Njemu, ki mirno spi v grobu ter sanja in misli!
MANGRT (Manhart, 2678 m)
Problem grebena mi je zvabil poglede na Mangrt. Zopet je stopil v ospredje mojega zanimanja. Pogosteje sem obiskoval njegov vrh. V tistih letih so bile zveze vlakov iz Trsta čez Ljubljano v Belo peč in Trbiž tako ugodne, da si napravil nedeljski izlet na Mangrt ali na kak drug velik vrh v Julijskih Alpah, če si žrtvoval dvoje noči za pot. To sem mnogokrat storil. Tolikokrat sem se pozneje vračal k njemu, da mislim, da sem bil več ko tridesetkrat na njem. Ker sta me predvsem zanimala razgled in vzhodni greben, sem navadno ubral najkrajšo pot z Mangrtskih jezer čez Travnik ali Plaz j e (Lahnscharte), redkokdaj pa sem pristopil z Rablja in Man-grtske koče. Splošno znana je prelepa gorska slika, ki se nudi gledalcu z jezerske plati. Tu vpliva nanj s svojo mogočno severno steno, nad katero se vleče veliki vzhodni greben z ostro zasekano Hudo škrbino (Böse Scharte, 2362 m), s strašno, tisoč metrov visoko vzhodno basti j o (2366 m),91
91	Kota 2366 je Koritniški mali Mangrt. Op. prev.
Razor in Prisojnik
Foto J. Skerlep
oprto na velikanskih stebrih, ki ga zahodna, trapecasta, s snegom obrobljena vrhnja gmota prešerno tlači s svojo težo. Od juga in zahoda je videti ko široka, plemenito oblikovana glava. Naj lepši se mi zdi, če ga gledam ob izhodu Bartolovega grabna, zahodno od Trbiža, ali s severnih višav doline Bele (Fella). Tu rase v čudoviti harmoniji obokani stolp nad prednjimi, slikovitimi gorami Remšendola do pošastne veličine. In če se megleni pajčolani ovijejo okoli njegovih mogočnih pobočij, ko zasvetijo večerne luči v njegovih stenah, tedaj zrase njegova slika do resnično božanskih lepot.
V tistih dneh, ko smo se bavili s problemom grebena, sem prihajal z Albertom in Andrejem več nedelj zapored na vrh. Nekoč smo plezali čez Travnik (Travnikscharte) na bližnji vzhodni ošiljeni rog Malega rateškega Mangrta (Kleiner Manhart), o katerem sem vedel, da ga še nihče ni preplezal.92
Da bi čim bolj zgodaj vstopili v greben, smo drugič pristopali v mesečini. Nikdar ne pozabim hoje po njegovih magično razsvetljenih krnicah, ko je mesečina oblivala peči ter obležala na širokih gredah, ko na od meseca obsijanih cestah; kako so se lesketala jezera globoko doli v temnem breznu. Zaviti v plašče smo dolgo zrli z vrha v mesečno pokrajino. Pravljični barvni učinki so nas obdajali, ko je na vzhodu zažarela zora in je priplulo sonce, ko je stal mesec še visoko na zahodu, ko da je še vedno on gospodar. A prav tedaj se je dvignila na jugu temna, preteča oblačna stena, ki se je med daljnim grmenjem približevala s pošastno naglico. Že so nas zagrnile vlažne cape prvih selov, ki so pogoltnili mesečino, pravljični prisvit, skakljajoče sončne žarke, v barvah okopane peči, Mangrtov vrh in vzhodni greben. Z zapovedujočo gesto, ki se ji nismo mogli upirati, so nas do kože premočene in praznih rok pognale v dolino. Tako je tudi naneslo, da nismo mi izvršili prvega prekoračenja
92	Literatura: E. G. III. 1894, 567.
grebena, temveč dva prvovrstna plezalca — »brez vodnika« — dr. Pfannl in Keidl,93 ki sta kmalu nato prišla, videla in zmagala. Z občudovanja vredno energijo in naglico sta prehodila ves greben od Mangrta do Kotove špice ter s tem srečno rešila enega velikih problemov v Julijskih Alpah. Rad sem se zadovoljil z drugim prekoračenjem grebena do Škrbine nad Zagačami.94 Po njenem južnem, ploščastem žlebu sem sestopil v Koritnico.
Pravo Mangrtovo severno ostenje me ni nikdar mikalo. Zdelo se mi je nepotrebno, da tam poskušam, ker nisem videl nobenega »pota«. Večkrat sem ogledoval mesto, kjer se približno v sredi velike stene, prav v vpadnici pod Hudo škrbino vzhodnega grebena, vzhodno pod razom, dviga širok, s čretjem poraščen, zgoraj klinasto prišpičen rob, obdan od groznih tokav in žlebov. Opornemu stebru podoben sega skoraj do dveh tretjin stene in se nato zgubi v neprehodnih pečeh. Zvedel sem, da so se moji mladi, zelo podjetni in sposobni prijatelji resno lotili stene — a brez uspeha. Odsvetujem nadaljnje poskuse! Mangrt ima svoja udobna pota s severne plati. Prej obžalujem, da nikdar nisem prišel do tega, da natančneje preiščem južne stene, ker se mi zdi, da skrivajo nekaj hvaležnih nalog.
Skrajno zahrbten je lahko Mangrt pozimi. Zaradi ugodnih vremenskih razmer sem sicer imel pri svojem zimskem vzponu le malo težje delo, a če je sneg globok, tedaj se na zgornjih gredinah in posebno na znanem »voglu« severne plati, nad veliko lovtjo, lahko tako ustromi, da bi celo najbolj izkušen hodec po snegu s skrbjo ogledoval prečenje tega mesta.
93	Literatura: Ö. A. Z. 1897, štev. 481, 161, 162: »Der Hauptgrat zwischen Manhart und Jalouc (I. Begehung am 6. Juni 1897.)«
94	Literatura: ö. A. Z. 1898, 81 in 93: »Neue Touren in den Julischen Alpen 1897. III. Über den Ostgrat des Hohen Manhart zur Žagica (2421 m)«.
Upam, da se bom še nekajkrat povzpel na njegov vrh. Šel bom pa vedno po najlažji in najvarnejši poti, kakor je pač običaj pri gorah z lepim razgledom. Prav zgodaj bom gori, kjer bom dolgo ležal na njegovem širokem vrhu, ki vlada goram in morju. Ležal bom in »gledal«.
RAJDA RATEŠK1H PONC (Poncazug)
V svojem opisu nisem dokončal visokogorske slike Man-grtskih jezer. Konec moram naslikati. »Šlager« Mangrt za veliko publiko je že tu. Množica se vedno zanima za najvišjega in najmogočnejšega; kakor v življenju, tako v gorah. Zamaknjeni upirajo svoje poglede le vanj, a pri tem kaj radi prezro marsikaterega na j plemenite j ših iz njegovega spremstva. Tisočem prijateljem narave, ki romajo vse poletje iz Bele peči po lepih gozdnatih poteh ob peneči se Jezernici, se godi, ko krdelom vernikom, ki pridejo v katedralo. K oltarju gledajo, ki se blesti nad oblaki kadila in luči. Le nekateri stopijo v stran, kjer v odmaknjenih lèvah vedo za kapelo, kjer se zberejo za globoko pobožnost v njeni sveti tišini, proč od gneče.
Lèva, v katero stopim, potem ko sem se priklonil pred gospodom in kraljem te visokogorske pokrajine, je zasekana vzhodno pod velikim ostenjem v stenah glavnega grebena med Špico v Konci in Mangrtovim grebenom. Tam se drenja na malem svetu, druga za drugo, troje resnih, velikih gora: Vrh nad Vevnico (Veunca), Špica v Konci in Kotova špica. Tam korenini raj da Pone, ki me je mikala od Susnerjevih časov dalje in me pozneje za dolgo vrsto let priklenila k sebi. Ima petero vrhov: Vrh nad Vevnico (2351 m), Strmi Strug (Strugova špica, 2265 m), Zadnjo Pončo (2234 m), Planjo (Srednja Ponca, 2227 m) in Visoko Pončo (2272 m). Od vzhoda so videti njeni divji in bledi roglji nad visokim grebenom, ki v strmih stenah, ko ostri zobje velikanske žage, kipe iz Planice. Tu imponira cela strnjena raj da, ne posamezna gora. Ce gledaš Vrh nad Vev-
nico s severa ali zahoda, je eden naj lepših pečnatih gradov v naših gorah. Visoki Mangrt ga tlači in zaradi strmih, visokih grebenov ob njegovih straneh ne pride do prave veljave. Toda, ko tako stoji, s svojim navpičnim ogrodjem, nad kletem podobnimi, visokimi krnicami in žlebovi, ki segajo visoko podenj, v temnem vzhodnem kotu, ter steza svoji mogočni skalnati roki proti severu, ki oklepata bleščečo kopanj o, polno deviško-belega, večnega snega, dvigajoč ga prav tja pod nebo, deluje name z vsem čarom čiste, trde, neprijazne veličine in z vso dostojanstveno resnobo, ki je lastna Julijskim Alpam. Ne vem točno, a zdi se mi, da sem še danes edini hribovec, ki je stal na njegovem vrhu. Moje poskuse, približati se mu s severne plati, je vsakokrat kratko in ponosno odbil. Skupino pa, ki je hotela biti smelejša od nas, je tako kruto zadel, da je eden tovarišev strt obležal ob njegovem vznožju. Iz Planice je lahko dostopen, toda pot k njemu je dolga in zamotana; krog tistih pa, ki se potegujejo za take skrivne lepote gora, je tako majhen! Vse stremi k Mangrtu ali v Planici k Jalovcu!
Na severu se priključi Strmi Strug (Strugova špica) s svojimi drznimi grebeni, ki nehajo v dvojnem vrhu. Po njegovih širokih, pečnatih grudih se vije dolga, poševna proga snega, ki je še v poznem poletju vidna. Imeniten dvorjanik je Strmi Strug, jeznega obraza s trakom odlikovanja na prsih. Za njim se dvigajo grebeni Zadnje in Srednje Ponce. Loči jih od stolpov zastražena Rdeča škrbina. Visoko nad Savsko dolino kipi pod nebo mogočna čer Visoke Ponce. Drzno in lepše zgrajena skuša osenčiti in malotiti Vrh nad Vevnico, ki stoji osamljen s svojo bogato notrino.
VISOKA PONCA
Na Visoko Pončo sem šel prvič iz Planice, od sirarne pri Tamarju. Poti nismo poznali, a brž smo jo našli. Steze se vijejo med skalnatimi, dupl j astimi laštami k strmi, visoki krnici, vzhodno pod Srednjo Pončo. Tu smo zavili malce, na
desno, prišli do strmih mest, a brez posebnih težav smo kaj kmalu stali na obsežnem hrbtu Srednje Ponce. Sledili smo grebenu proti severu, sestopili do male škrbine ter splezali zopet navzgor do grebenskega raza. Med izpostavljeno, zračno hojo smo se spomnili klasičnih Susnerjevih besed; zavili smo po ozki gredi mimo lepega vogala v vzhodno plat k Visoki Ponči. Po strmem, prodnatem in pečnatem žlebu smo izstopili na temenu. Vrh ima dve grbi. Globel med obema pokriva majcena, smaragdnozelena zelenica, ki na obeh straneh pri-špičena sili navzgor. Vabi te k dolgem, blaženem počitku spričo nenavadno bogatega in pestrega razgleda po vrhovih, ki je zato tako lep, ker je gora potisnjena daleč v Savsko dolino in proti koroški deželi. Pri tej legi sta odločilne važnosti Mangrt in prelepa jezera. Na Visoki Ponči nismo bili prvi. Poleg profesorja Gstirnerja je kot prva turistka splezala nanjo z lovcem Koširjem tudi plezalsko podjetna mlada dama, ki je tedaj bivala v Beli peči. Vse to smo zvedeli na vrhu, kjer je bila shranjena njena vizitka.95 Ne verjamem, da bi mogel kdo sestopiti kam drugam, ko k jezerom. Preveč vabljiva so. Težko je najti prave sestope čez zadnje, strme lovti do gozda od naj nižje gredine, ki spremlja na tej strani raj do v polovici višine ostenja do Zadnje Ponce. In vendar smo jih v teku let odkrili vedno več. Rad in pogostokrat sem se vračal k temu lepemu vrhu. Nekoč sem prišel s Kramer j em z namenom, napraviti posnetek Mangrta.96 Vsega sem bil osem ali desetkrat na vrhu.
Pozneje, ko sem zopet srečal »ognjenca« Pečar j a-Bobka, mi je dejal, da je pri gonjenju gamsov našel lepo smer, ki vodi iz Rateč čez severovzhodne stene. Zanimala me je, pa sem ga prosil, naj mi jo pokaže. Rad, je dejal obotavljaje se, a pri tem je neka ovira. Vse da bom z lahkoto opravil, le kamina ne, ki je tako ozek, da ne bom mogel skozenj. Toda
95	Literatura: Gstirner, Z. A. V. 1901, 319.
86 Literatura: Ö. A. Z. 1898, 81 in 93: Neue Touren in den Ju-lischen Alpen, 1897. IV. Die Velika Ponca (2280 m).«
preplezati se mora, obiti se ne da. No da, to sem že poznal. Burgenerja sta nekoč trdila, da ne morem splezati skozi znano okno v grebenu Port j ena, češ da je zame preozko in da bom obtičal v njem. Prišedši do okna sem našel na stežaj odprta vežna vrata. Maquignazi so stavili, da ne morem splezati skozi okno dolnje Matterhornske koče — in zgubili so stavo. Potolažil sem torej Bobka in pripravili smo se za naskok. Iz Rateč nas je vodil po lepi stezi južno čez Srednje Brdo v Beli graben k nekemu sedlu nad planiško planino.97 Vodeč se je večkrat obrnil, pomilovalno premeril mojo postavo, nemo odkimaval in nadaljeval pot z brezupnim izrazom v ubogem obrazu. Spremljali so naju tudi Bolaffio, Otto Lorenz, moj spremljevalec z zimskega Prisojnika, in Oj cinger. Hodili so za nama in preudarjali na pol resno, na pol v šali, kaj bo kazalo ukreniti v naj slabšem primeru. Mene samega je polagoma navdajal občutek, ko da se bližam slabo pripravljen in z bore malo upanja na srečen konec, zelo važnem rigorozu, ali ko da sem odšel na pot z nesmiselnim namenom, da splezam skozi luknjo v ključavnici. Nazadnje se mi je že zdelo, da me peljejo na morišče — krvnik pred menoj, kričeča množica za menoj.
Sedlo, katero smo dosegli, leži visoko v skritem kotičku nad Planico. S tega mesta je pogled na Visoko Pončo divji in velik; 600 metrov skoraj navpične stene. Temačen, snežen žleb visoko pod vrhom, na desni strma, visoka ploščnata stena, ki je videti čisto gladka. Prečili smo žleb in preplezali steno, ki je bila videti huda, a je postala lahka, ker so bile nad vsako ploščasto stopnjo ozke grede in lève vedno na pravem mestu. Brž smo telovadili kvišku na desno do malega sedla pod severnim grebenom. Od tu smo prečili po ozkih, vodoravnih, rušnatih in mahovitih gredah nazaj po vzhodni strani grebena do vrha. To je najodgovornejši del ture. Ruše so često zelo rahle, izpostavljenost je ogromna, zato kaže biti previden pri plezi. Na nekem mestu moraš prekobaliti rebro.
97 Op. prev.: Vratiča nad planino Ovčja stran.
Prišedši do njegovega raza, sem na drugi strani zagledal Pečarja, sedečega na pomolu, z izrazom moža, ki si je kupil sedež na balkonu ter nestrpno pričakuje začetek predstave. Odločitev je morala biti blizu. In res, navzdol k nadaljevanju gred je vodila z grebena ozka razpoka. Segel sem vanjo, vse odvečno sem pustil zunaj in v nekaj trenutkih sem stal na malem prodišču pod kaminom, ki nas je bil navdajal s skrbjo. Ko mož, ki je prestal preizkušnjo, sem šel mimo dvomljivca, spremljan od spoštovanja polnih pogledov »množice«. Strt in brez besed je sedel Pečar, sedel še tedaj, ko smo že davno bili pri drugem voglu, kjer smo se ozrli po njem. Odslej je hodil za menoj in čutil sem njegov vprašujoči in ocenjujoči pogled, saj je spotoma mislil na zgrešen račun ter popravljal svoje kalkulacije.
Ko so nas grede privedle skoraj v vpadnico pod vrh, smo splezali strmo k njem ter dolgo ležali na soncu.98
Vzpon na Visoko Pončo z belopeške strani je bila zadnja tura, ki sem jo napravil s Pečarjem. Vidim ga včasih v Kranjski gori, kadar obhodim veliko severno plat Vzhodnih Julijskih. In če Bog da, mi bo še enkrat pokazal na nočni straži v gorah eno svojih silnih mojstrovin v očiščujočem ognju višav.
STRMI STRUG (Strugova špica)
Zdi se mi, da sem izvedel prvi vzpon na Strmi Strug iz jezerske strani. Morda je bil sploh prvi vzpon na ta resen in neprijazen vrh. S svojimi brhkimi Trentarji sem bivakiral v gozdu pri Stari planini. Drugi dan smo z vso odločnostjo pograbili zahodno steno na mestu, ki nam je obetalo uspeha, ter slavili lepo zmago. Odločitev tiči že v spodnjem delu stene. Po kratkem vzponu po zelo strmih, dmičastih pečeh prečiš ploščat žleb, ki je od sile resen in zahteva močnih živcev. Strmo nagnjene plošče se bočijo v nie, in ko hodiš
98 Za druge poti na Visoko Pončo glej »Führer«, 105—107.
po ozkih stopnjah, zreš pod seboj praznino. Dno prodnatega žleba bi bilo le težko prekoračiti; izstop na drugi strani pa bi najbrž ne bil mogoč, če bi se velika rov ne zagozdila tako srečno, da je premostila mračno zijat. Zdi se, ko da so gorski duhovi pred veki ropotaj e spustili most na škripec ter ga pozabili zopet dvigniti. Spominjam se, da je ves ostali svet še strm, toda lažji, kakor bi pričakoval. Peči so bolj položne in pogostokrat lahko hodiš vzravnan, s cepinom v roki, nemoteno po gruščnatih prižah navzgor. Tudi greben, vse do ostrega vrha, ki je videti tako drzno prisekan, nudi na svoji zahodni strani relativno udoben, čeprav vseskozi izpostavljen vzpon. In vendar leži v tem zahodnem pečnatem obličju Strmega Struga odbijajoč izraz trde in temne trme. Nobena poteza ne izdaja milobe in zlobno nabrano čelo zagrizeno ponavlja: »Ne dotikaj se me!« Nobenemu nepoklicanih bi ne svetoval potrkati na ta neprijazna, tesnobe polna vrata. Tu ne domujejo prijazni duhovi!
VRH NAD VEVN1CO (Veunca). ŠKRBINA NAD ZAGAČAMI (Žagercasenke, 2160 m)
Bilo je ob istem času, ko sem tudi poskušal preplezati Vrh nad Vevnico s te strani. Na j pripravne j še mesto za napad se mi je zdela velika krnica, ki je polkrožno zarezana med Vevnico na levi in vzhodnim Mangrtovim ostenjem na desni. V ozadju nad rebrom je viden rogi j ati greben Špice v Konci. Trikrat smo prišli po gredastem svetu do nerodnega vogala, okrog katerega vodi ozka, k breznu nagnjena greda. Žal nikdar nismo našli na desni, v previsni, žmulasti krmolji dobrih oprimkov. Tu smo se mahoma prelevili v hladne, preudarne moške ter se vrnili. Andrej je bil sploh zoper ta vzpon. Bil je vidno zaskrbljen in bolj molčeč, ko kdaj, kadar smo zavoljo tega odšli z doma. In vendar smo prav gotovo bili na pravi sledi. Više gori se nam je zdela stena že bolj položna in grede, katerih prehodnost sevé
nismo mogli natanko ugotoviti z našega stojišča, so vodile v velikih zankah navzgor, k očividno lažjemu pečevju. Če smo pogledali vznak, so visoko nad njim vabili obsončeni grebeni Vevnice. Hrepeneče smo zrli iz temnih senc stene, na katerih smo lepili, tja gori k njim. Naposled sem jel razmišljati o zavarovanju tega mesta in pri tretjem poskusu sem že imel v oprtniku železne penje. A ne bil bi vesel, če bi ukanil goro z umetnimi sredstvi, zato še danes rjavi že-lezje v moji omari. Vrh nad Vevnico je ostal nepreplezan s te strani in jaz ga pozdravljam, če pridem v Trbiž ali k Mangrtskim jezerom — in pri tem ne zardim. »Nobel!« je tedaj dejal Susnet. Ne pozabimo nikdar, kako občujemo s kralji.
Izsiljevanje tistega vogala pod Vevnico bi nam odprlo dvoje možnosti. V gornjem delu stene bi najbrž našli prehode k vrhu nad Vevnico, kakor tudi k Škrbini nad Zagačami, ki še nikdar niso bili prehojeni. In prav zato bi se zanje posebno potegoval, saj bi bila s tem ustvarjena direktna zveza naj višjega dela jezerske doline v gorenji kot Koritnice. V tem velikem vzhodnem koncu pojezerja še nisem hotel zaključiti svojega dela, ne da bi še zadnjikrat poskusil svojo srečo. In tako se je zgodilo, da sem četrtič prišel tja. Andrej tiste dni ni bil prost. Zato sem prišel z Bolaffiem, Jožetom in Oj cinger jem.
Tik ob navpični steni vzhodnega ostenja, kjer se isto stika s steno nad Zagačami, smo opazili velikanski niz kaminov, ki segajo s svojo naj višjo, črno poklino visoko v levi profil ostenja. Mogoče bi kamini celo prej omogočili prestop proti škrbini. Pristopali smo vanje po ploščastih stopnjah. Bil je mogočen dan. Izvršil sem eno svojih naj smelejših in najmanj prijaznih plezarij. Prišli smo tako visoko, da se nam je zdel uspeh že zagotovljen. V ozkem kaminu, ki smo se mu zaupali, smo mestoma našli male stopnje, ki so nam omogočile varovanje. Toda v zgornjem delu, kjer ne moreš več ostati v lévastem previsnem kaminu in kjer si prisiljen plezati po črnih pečeh na levi, se le-te zelo
ustrome v neugodnih skladih nad grozotnimi prepadi. Hkratu so bile peči zaradi mokre pršine in alg, ki so jih pokrivale, tako spolzke — Oj cinger je v svojem drastičnem načinu izražanja dejal, da so »nazajfane« — da bi lahko ta ali oni vsak trenutek zdrsnil. Vedno nuj ne j e je svetoval Oj cinger k umiku. A neugnani Jože je hotel zmagati. Po dolgem preudarjanju sem se moral, čeprav s težkim srcem, priključiti glasu razuma, čeprav je bila rešitev enega naj večjih problemov Julijskih Alp tako blizu. In zdi se mi, da se nisem prenaglil, bil je pravi trenutek.
★
Tako sem bil v tej krnici povsod odbit. Zameril nisem. Skoraj bi trdil, da se s porazi bolj spozna gore, kakor z zmagami. Vsekakor sem po njih spoznal mnoge skrite podrobnosti Julijskih Alp. Res je tudi, da zadobiš najjasnejšo in najobsežnejšo sliko tedaj, če se pridružijo dnevom uspehov poučni izsledki neuspehov. Često in rad se spominjam tistih dni dela nad temnimi, visokogorskimi gozdovi po-jezerja. Morda si tam priboriš lepo zmago, če manj preudarjaš in več tvegaš. Toda jaz tega ne svetujem. Vedno naj se preudarja, tvega pa le tedaj, če možni uspeh odgovarja veliki zastavljenim. Šli smo do skrajne meje, ki se nam je zdela dovoljena.
Gore naj ne bodo naši sovražniki. Nikdar mi ni ugajalo, če sem čital, da jim vržejo »rokavico«, da se bodo z njimi bojevali, da jih imenujejo sovražnike, ob katerih bodo merili svoje moči. Alpinistika ni boj, niti bojno stanje. Boj je lahko le včasih vmesno dejanje — slika. Temelj alpinistike mora biti čista ljubezen do narave in do gora, zamišljivo poglabljanje v njihovo življenje, njihovo bit in dušo. Čeprav so gornje besede rabljene le ko prispodobe, vendar zveni iz njih neskromnost in objestnost. Dostikrat je slišati ko zmerjanje in hvalisanje palčkov. Naj večja plezalčeva čednost je skromnost. Saj gore so tako velike in potrpežljive. Veliko potrpe. Že marsikatera zmaga, ki bi naj pokazala človeško
silo in spretnost v naj lepših barvah, je uspela le zavoljo njihove dobrohotnosti. Mirno so gledale, ker niso hotele zabraniti. Njihovo strašno orožje je počivalo. Kadar pa resno zamahnejo, tedaj dobro pogode in uničijo. Kateri vednik si bo domišljal, da je močnejši od njih. Noben maloten »jaz« jim ne more gospodovati. Dostikrat beremo: »Moje gore«, ali na primer: »Moje Julijske Alpe«. Kaj bi ne bilo pravilneje, če bi misli drugače oblikoval ter porekel: »Njihov sem«, in ne: »Moj e so«? Mislim, da ni kraja, ki bi bil manj srečno izbran za uveljavljanje človekove gosposke nravi, ko gore.
Le ljubezni odkrijejo gore vse svoje bogastvo in globino svoje duše. Hočejo celega moža; popolno vdanost, srčnega poguma in resničnega navdušenja. Tedaj tudi vračajo ljubezen z ljubeznijo, in kogar ljubijo, povzdignejo, narede ga velikega in močnega. Blagor mu, blagor ljubljencu gora! Zgradé mu naj lepše zlate mostove celo tam, kjer se zde v grozotni veličini nedosegljivo visoke. Dostikrat mu izobesijo malo, čeprav gugljavo in omotično lestev, po kateri se more povzpeti do njihovega visokega prestola. Seveda ne vedno, da ne postane preobjesten, da se navadi podleči. Nato ga svečano okrašene sprejmejo, velikodušno ga ozaljšajo s častnimi znamenji, govore mu v vtisov polnem jeziku, ki ga nikdo ne pozabi, če ga je kedaj slišal in razumel. Lep prostorček so mu izbrale in pripravile na toplem soncu ter ga prijazno povabijo k počitku. Zabavajo ga s čarobnimi igrami gozdnih živali, peči in vetrov, z barvami, senco in lučjo, s plešočimi meglami in dostojanstveno plavajočimi oblaki. Deležen je bajnih umetnij, ki jih nobena človeška domišljija ne more poroditi zanimiveje, razkošne j e in kratkočasne j e. Iz svojih neizčrpnih zakladnic polože predenj dragocenosti v bleščečih se vrstah, ki jih more ustvariti le božanska moč in umetnost. Tako stoje, ko nas odpuste z milostnim »Pridi skoraj«, nepozabne v našem hvaležnem in presrečnem srcu. Izpolnijo nam lahko vse naše življenje.
Oči so jim jasne, opazujejo ostro. In če spoznajo, da te niso privedle srčne želje, temveč moda, šport, gizdavost ali
slučajna muhavost, tedaj se nejevoljne odenejo z obledelimi barvami, nezaupljivo skrivajo svoje zaklade ter postanejo ponosne, mrzle in neme. Takemu tujcu nimajo ničesar povedati. Reven odide od njih, kakor je prišel. Velikokrat se ne vrne več k njim. Koliko hribovcev, ki so na videz sijajno začeli, sem videl zginiti v kratkem času.
Ko vstopimo v njihove dvorane, bodimo skromni gostje v domovih premogočnih. Vse svoje življenje sem se naslanjal nanje, ko na močnejšega prijatelja. Bile so tako dobrotljive z menoj. Mnogokrat so me tiho vodile, včasih tolažile ter me dvignile iz težkih bridkosti življenja. To imenujem življenje hribovca. Tako sem hrepenel po vas, tako sem se vam poln zaupanja približal in tako bom odšel od vas, če bo moralo biti, o ve krasne, večne gore!
★ ★ ★
Kaj mi je hotela dati raj da Pone v nadomestilo? Nenadoma se mi je posvetilo, da vodi po njenih grebenih od Kotove špice do Visoke Ponce višinski pot, ki mu ni enakega. Prišel sem iz Zahodnih Alp. S Turina sem brzojavil Andreju. Prišedši v Rateče-Belo peč je stal z Jožetom točno, v polni opremi pred menoj. Po bivaku na koncu Planice smo v jutranjem mraku pristopili mimo Jalovca čez neko že znano nam, ozko gredo v vzhodno steno Špice v Konci. Obšli smo njeno vrhnjo gmoto ter brez posebnih težav dosegli veliko prodnato globenico med njo in Vrhom nad Vevnico. Tod smo zavili na levo, preplezali po lepih trdnih skalah severni greben Špice v Konci in šli nato po grebenu čez vrh in južno škrbino do Kotove Špice. Le en- ali dvakrat smo bili prisilj eni izogniti se v vzhodno plat. Bila je peta in gotovo naj lepša pot, ki sem jo utrl na Kotovo špico. Vrnili smo se in po lažji varianti zopet prišli k prodnati škrbini. Po lahkem svetu smo se vzpeli na Vrh nad Vevnico. Končno sem stal prvikrat in žal tudi zadnjikrat, nad lepim, snežnim dolom, ki ga skriva v svojem naročju. Gez oko j njegovega večnega snega pada pogled globoko doli na jezeri, ki pozdravljata v
čudovitih barvah in edinstveni ljubkosti navzgor. Na levi, nad svetlozelenimi senožetmi in temnimi gozdovi se dviga v vsej svoji ogromni veličini stražar Mangrt. Je to ubrana slika bajnih lepot, ki ji ne najdeš veliko enakih v Alpah. V divjem kotu med Vevnico in Strmim Strugom se razčleni greben, ki veže oba vrhova, v vrsto stolpov." V njih tiči najtežji in najbolj zamotani del ture. Stolpe obideš, pri tem moraš večkrat stopiti prav na rob grozotnih žlebov. Nato neovirano nadaljuješ pot po grebenu do Strmega Struga.
Na vseh vrhovih, ki smo jih prekoračili, smo se ure in ure razgledovali. Sonce se je bližalo zatonu, ko smo sestopali po severnem grebenu Strmega Struga. In zgodilo se je, da smo morali prenočiti v okroglo izrezani škrbini med njim in Zadnjo Pončo. Na zahodni plati smo našli pod grebenom prostorček z bornim ruševj em in malo liso snega, iz katerega se j e leno odce j ala vodica, ter od večernega sonca lepo ogrete peči. Kar najbolje smo se pripravili za noč. Zaradi strmine smo se privezali na skale. Globoko v temnem breznu, v vpadnici pod nami, so bila najbrž vhodna vrata Strmega Struga. Posrečilo se nam je zakuriti droben ogenj. Ga je li kdo videl iz doline? Kaj si je mislil ob pogledu na rdečo iskro, visoko gori v nočnem grebenu Pone?
Moje ozko ležišče je bilo tik ob breznu. Varovalo me je ruševje z glavino in lemežnatimi rokami. Kako dobro mi je hotelo! Noč je bila jasna. Na pol smo bedeli, na pol spali in včasih preizkusili vozle na vrvi. Globoko pod seboj sem videl jezeri. Lahen čad je plaval nad njima, mirno in tiho sta sanjali. Nastret, visoko nad nami, se je dvigal črni, molčeči velikan — Mangrt. Njegovo mogočno teme so obkrožala v prazničnem reju bleščeča zvezdja. V dolini so počasi, druga za drugo, ugašale male lučice. Gozdovi so spali. Spočij se 99
99 Op. prev.: Stolpi med Vrhom nad Vevnico in Strmim Strugom so Strugove špice. Strugova špica (singular), ki jo navaja dr. Kugy, je Strmi Strug.
še ti, draga duša. O, da bi ob vseh prepadih, mimo katerih nas vodi naše življenje, tako mirno in varno počivali, držani od močnih vrvi, objeti in zaščiteni od skrbnih rok; skrbno zastraženi od prijaznih dobrohotnih moči, v vseh teminah sile, žalosti in stiske, vse do svetlega, osvobodilnega dne!
Sonce je vzšlo, ko smo stali na grebenu. Ko žarki glasovi trobent so degnili njegovi prameni po nebesnem stropu. In zdelo se je, da kličejo vse gore, kipeče visoko nad zemskimi sencami, ozrte polne zaupanja proti vzhodu, ožarjene v obličje od nebeškega predhodnega veselja, vzhajajočemu dnevnemu zvezd ju v svečanem zboru »Pozdravljeno sonce!« V ubranosti prekipevajočega veselja in glorije smo korakali po grebenu k Zadnji Ponči. Kmalu se je čisto zožil in pritegnil nase vso našo pozornost. A kaj kmalu smo zagledali pred seboj udobnejša mesta; po njih smo v lahki plezi dosegli vrh. »Rdeča škrbina« pred Srednjo Pončo nas je še malce skrbela. A tudi ta se je izkazala precej nedolžno. Pri-šedši do širokega hrbta Srednje Ponce nam je bila nadaljnja pot jasna in dobro znana. Na Visoki Ponči smo dolgo ležali na soncu ter ogledovali prehojeno pot. Razločno smo videli vsak steber in vsak stolp. Tri kilometre grebenske poti je. Če priključiš še vzhodni Mangrtov greben — kar je precej lahko izvedljivo — je pet in pol kilometrov. Primerjava obeh delov grebena pokaže, da je več subjektivnih nevarnosti na Mangrtu, več težkih mest na grebenu Pone. Po stari navadi nismo hiteli. Če hočeš, lahko izvršiš grebensko pot Kotova špica — Visoka Ponca v enem dnevu. Ponovili je še nismo, pridite, vabim vas. Profesor Gstirner jo imenuje eno najveličastnejših tur v Julijskih Alpah. Gotovo pa je ena izmed tistih, ki nudijo največ užitka. Očarljivo lepa je hoja po bo-žanstvenem mostu, ki ga nosi osmero lepo oblikovanih obokov, ki se nikoli ne znižajo pod 2100 metrov. Hoja v soncu, visoko nad dvema naj lepšima dolinama Julijskih Alp. S tem sijajnim darilom me je odpustila raj da Pone, ko sem bil pri njej v gosteh.
REM ŠE N DOLSKE GORE (Römertalberge)
Predel loči Vzhodne in Zahodne Julijske Alpe. Glavni greben, ki poteka od Mangrta k sedlu, pošilja še dvoje stranskih grebenov proti severu: Breitkofelovo in Fünfspitzovo raj do. Tu ni velikih gora, le nekateri izmed številnih vrhov segajo nad 2000 metrov. A po zgradbi in razdelitvi so nenavadno mikavne in slikovite. V svoji plemeniti, samozavestni drži, s fino izdelanim izrazom in svojskostjo, vplivajo še vedno ko velike in močne. Navzlic svoji relativno majhni višini ohranijo v polni meri visokogorski značaj Julijskih Alp. Naj lepši teh vrhov so se razpostavili v polkrogu okrog Rem-šendola, kamor pošiljajo svoje strme in težko dostopne, prave julijske grape. Ko tako gledajo nasproti postaji Trbiž, se zdi, da kličejo popotniku: »Male a zale!« Šilasta Mala Bucherspitze (2020m), ki se je s svojo elegantno, sloko postavo za nekaj korakov oddaljila od glavnega grebena, deje predrzno in zvonko: »Zelo mala, a prav posebno zala!« In prav ima. Prav gotovo je naj nežnejša pečnata igla Julijskih Alp. Da, to je ljubka, čedna mala stvarca! Skoraj vsakogar vbode v oči, da našobi usta in radoveden vpraša po njenem imenu. A še preden ga zve — kajti dobri Trbižčani niso prav posebno podkovani z imeni svojih gora — je Mangrt že zagledal vprašavca. Ljubosumno ga je pograbil in pogoltnil.
Med temi gorami je gotovo najbolj znan Fünf spitz (1907 m) ob Rablju. Lahkovernim turistom večkrat pokažejo v Trbižu petelinjemu grebenu podobno Breitkofelovo gmoto z mnogimi vrhovi, ki lovtne s Schöneckom ob ustju Remšendola prav tako strmo ko Fünfspitz. Od pravega Fünf-spitza je iz Trbiža videti le naj višjo špico, ki ponosno zravnana zre preko Riesenleiche-Aiblkopfa proti mestu.
Žal, v tem delu nisem utrl nobenega novega pota. Hodil sem le po starih, ki so jih odkrili drugi pred menoj. Nekaj posebno srčnih želja, z ozirom na vrhove, žlebove in škrbine, sem pač pustil tam. Potrpežljivo čakam, če mi jih bo usoda še spolnila.
Dostikrat sem bil na Fiinfspitzu, a le enkrat na srednjem (1877 m), drugem (1905 m) in prvem (1907 m) vrhu in to v strnjeni turi. Sicer sem bil vedno le na prvem, naj višjem, severnem vrhu. Iznova sem prihajal tja z namenom, da obiščem tudi četrti in najjužnejši stolp, a ker so me, posebno zadnja leta, vodili v gore izključno pokrajinski, a manj športni interesi, zato sem vsakokrat zagledan obsedel na severnem vrhu. Vse drugo sem odložil na poznejši čas. Konec junija 1914. sem na lepi, dvodnevni turi obhodil Höchster Fünf spitz, Großer Schober (1845m), prijazno Veliko Rušo (Gamsspitz, 1922 m) in Große Bucherspitze. V veseli, mladostni druščini sem pri tem bivakiral pod Große Bucherspitze, v bližini škrbine Čez Beli potok (Gamstalscharte). Za Kleine Bucherspitze žal ni bilo časa. Prej nekoč sem na višinskem potu zvezal Höchsten Fünf spitz, Großen Schober, Vraško škrbino (Thörl-Aibl-Schneide) in vrhove nad Rabeljskimi prodi (Lahnspitzen, 1944 m).
Velikokrat me je tudi mikal Mangrtov Mittagskogel (2062 m) v raj di Breitkofla, ki je na zahodni strani po-jezerja prav takega pomena, kakor raj da Pone na vzhodu. Le-ta je seveda imenitne j ša. Prvič sem hotel priti na vrh čez Ratschacher Gries in sedlo, žleb prvega je bil še napolnjen s snegom, zato smo se v snegu zgodnjega poletja vzpenjali podobno kakor na škrbino V Plazeh (Lahnscharte). Zgoraj smo zavili na desno in dosegli prvo, resno, s čretjem poraslo, malo hulo v južnem grebenu, po katerem bi morali hoditi do vrha. Toda naš »vzpon« se je tam nenadoma končal, kajti bil je eden onih prelestnih dni, ki te prisilijo, da prenehaš z delom, da sedeš med dehteče rušje, da v objemu gorske tišine gledaš in opazuješ. Sedeli smo do poznega popoldne in skoraj pozabili na svet. Pozneje sem se vedno vzpel na ta vrh skozi gozdove njegove vzhodne plati. Vzljubil sem ga. Šele visoko gori se pokaže gola peč; do nje prideš po zelenicah in slečju. Na vrh vodijo mala prodišča in lahki žlebovi. Ker sega tudi ruševje prav do vrha, nisem nikdar pozabil zakuriti malega ognja. Velik je razgled na Mangrt in raj do Pone. V dolini
pod teboj se ljubko zrcalita jezeri, gozdovi dihajo sladek mir. Remšendolske gore razgalijo vse svoje divje grape in žlebove. Nad njihovimi belimi vrhovi vidiš Viš in Poliški Špik. Pozdravljata te Savska in Belska dolina in onkraj temnih, gozdnatih hribov — draga Koroška. Daleč na severu, bleščeči rob Visokih Tur. Bajno lepa razglednica je ta gora. Z nje gledaš veličino in sijaj Julijskih Alp. Pri tem ne zahteva posebnega napora, niti dela. Nikar vas naj ne boli in ne sramujmo se, če se nas zaloti v taki druščini.
Spoznati sem hotel tudi »popravljeno« in markirano mangrtsko pot čez Sedelce ( Römer talscharte) in Remšen-dol. Žal sem jo izvršil v sestopu ob času, ki mi je pokazal žalostno sliko propadajoče, zavarovane poti. Klini so bili zrahljani in skrivljeni, železne vrvi potrgane, nikdar nisi vedel, ali bi prestopil ali zlezel pod njimi. Raztrgani konci so ko kače zviti ležali prav na prostorčkih, kamor si hotel stopiti; tu pa tam so bili po kotih nastavljeni, ko zahrbtne hudičeve pasti in zanke.
★ ★ ★
Ljubim čiste peči. Včasih pridemo do kaj neprijetnih izsledkov, če takole nekateri »planinski prijatelji« ustanove alpinsko društvo ter se s preveliko ljubeznijo zavzamejo za kak gorski kotiček. Spomniš se nanj, ko je bil še nedotaknjen. Toda, ko zopet prideš, najdeš »Novakove studence«, »Kovačeva pota«, »Špelcin holm« in »Sedeže filozofov«. Gora je »odkrita« in »odprta«! Začuden vprašaš, kaj sta v tem gorskem svetu Novak in Kovač; plašno se oziraš, če ne preži za kakim drevesom Spelea ali celo filozof. Vsak dvom je odveč; table in podpisi nas pouče : bili smo pač tako preprosti, naravo smo hoteli najti, videti in ljubiti. Najvažnejše smo prezrli: važnost društvenega člena v gorah ! Od nj ega šele dobe véliki blagoslov. Mi smo si svoj a pota z velikim trudom utirali. Spoznati smo jih morali po drobnih neznatnostih. Sedaj najdemo dolge vrste rdečih madežev. Le nanje je treba gledati, ne več na goro. V naših gorah se baje celo zgodi, da se zaradi tolikih markacij ne vidi gora. V tem tiči prednost strnje-
nega in določenega pota. Rešeni smo iskanja in preudarjanja. Gorje pa, če smo kdaj ljubili tak kotiček! Kaj mara brhki društvenik za obupne klice naše duše? On maže svojo rdečo barvo na mesta, ki so nam bila sveta in nas zadene s svojim čopičem prav v sredo srca. Rad govori na gosto in razločno, posebno tam, kjer ni dosti povedati in kjer nihče ne vpraša. Na razpotju si pa včasih privošči malo šalo. Pusti nas v dvomih, kam naj krenemo, na levo ali desno. Če smo ubrali pravo pot, nas poziva s številnimi znamenji, naj ga ne zapustimo, čeprav ni zato niti najmanjšega vzroka. »Vidite, to je planinska pot«, nas pouči in dela s podvojeno silo, kajti sedaj govori ljudem in dobri živini. Večkrat namaže svoje znamenje prav nekje pri tleh, in raj da »planincev«, ki jim sledi s povešeno glavo in iška j očimi očmi, je videti nekako potlačena in zaskrbljena. Vidijo li ubogi žalujoči še večno luč višav? Če potrebuješ pozimi, ko moraš zaradi kratkega dne hiteti, na kritičnih mestih skromen znak zavoljo smeri, tedaj tiči taka markacija globoko v snegu.
Ko sem se čez leta nekoč zopet vrnil k Visoki Ponči, je na lepem mostu v grebenu, ki vodi k vrhnji gmoti, v oporni steni Susnerjevega grebena, žarel velik, predrzen, daleč viden, rdeč madež. Ej, surovina, brezobzirna! Obžalujem, a to je bila moja prva misel. Še danes, po tolikih letih, zardim od jeze. Pojdi in zbriši packo, če hočeš biti vreden, da stopiš pred obličje gora. In madež na tem mestu — čemu? V pojasnilo, da moraš hoditi po razu grebena in ne zleteti čez prepade ob obeh straneh? Kdo si lasti pravico predpostavljati, da je hribovec tako neuk? Morda pa želijo zvabiti gori ljudi, ki ne spadajo tja?
Ne spomnim se, da bi videl kje v Švici, Piemontu ali francoskih gorah tako mazanje. Bojim se, da je to le prednost naših vzhodnih Alp. Verujem, da tudi onstran ne vlada zgolj rahločutje, temveč, da odločilno vplivajo drugi vodilni nameni — morda stopnjevano razumevanje za tujski promet. Kako pomirjujoče, širokopotezno in prosto je romanje
po nenapackani gorski pokrajini. Izogibaj se kaste, katere veselje do gora vzcvete iz barvnega lonca. Ne hodi po njihovih potih. To so pota majhnih in revnih ljudi.
Če so ti »prijatelji planin« hribovci, tedaj nabodejo peči s klini in pogled nanje je strašnejši, ko na usmiljenja vredno telo svetega Boštjana. Prepredejo jih z vrvmi, pri nas navadno z žičastimi, najbrž zato, ker zapuste le-te na rokah bolj občutne spomine.100 Nato naščuvajo društvene tovariše, znance in čim več nepoklicanih ko poklicanih, da se zapode po klinih, kjer polni groze obvise med nebom in zemljo. V svoji stiski kličejo na pomaganje vse svetnike, kolnejo ta najstrašnejši vzpon, ki so ga kdaj izvršili in zagotavljajo: »Enkrat in nikdar več!« Komu vse to koristi?
Jaz grem raje po težavnih pečeh, ko po nadelanih poteh. Lažje mi je. Nadelana pot je skoraj vedno onečaščenje. Velikana uklenejo, podro ga na tla in zakličejo množici: »Tako, tu ga imate, stopite nanj!« In množica se zažene nanj, ga zasmehuje in oskruni. In vsak člen množice si domišljuje, da ga je premagal. »Lahka gora«, meni prvi; »se komaj splača«, pristavi drugi junak. Nato se fotografirajo v bahavi pozi, ko nedeljski lovci, ki stoje z eno nogo na ustreljeni divjačini! Pazite! Uklenjeni velikan se včasih strese ter zakliče mučilcem svoj grozotni »memento«.
Tako nadelana so v Julijskih Alpah nekatera pota, ki sem jih odprl jaz. Najteže me je prizadelo zavarovanje moje direktne poti iz Za j zere na Poliški špik.101 Nisem pa imel pravice zahtevati, da bi me vprašali. Želel sem obiskati odločilna mesta tistega velikega dne, a nisem mogel, ker nisem hotel videti »poti s klini«.
100	O nadelanih poteh glej opazke v literaturi: »Die Kaltwasser Gamsmutter (2503 m) aus dem Kaltwassertal.« Ö. A. Z. 1914, 1.
101	Ta zavarovana pot je tedaj tudi dobila ime, ki ga nisem slišal nikdar poprej.
Ljubiteljem planin, tistim z barvo, lopatami, klini in železnimi vrvmi, kaj rada sledi kričeča množica. Želi si oskrbovanih koč, bolje visoko ležečih gostiln, recimo odkrito: alpinskih oštarij. Oni mislijo in sanjajo le o pivu. In če dosežejo svoj cilj, se pomeša žvenket kozarcev s šumenjem slapa; kuhinjske vonjave z dehtenjem višav. Nas niso opazili, saj sede ko pribiti v sobi. Od znotraj je slišati njihove glasove; pravkar pripovedujejo o svojih činitvah. Iz koče pridejo pozneje, šele tedaj, ko bodo v soncu lahko malce po-dremali. Potrti se umaknemo. Mož pridrvi mimo nas. Spehan je in brez sape. On ne gleda lepote narave. Predse zre in v rokah drži uro. »V dveh urah, štirinajstih minutah, štiri in tridesetih sekundah«, nam mimogrede zmagoslavno zakliče. Za isto pot smo rabili štiri ure. Ustrašimo se. V dolini se je pripetila nesreča? O ne! Mož časov je to, mož rekordov. On meri svoje uspehe in zabave po kratkobi časa. Tudi ta drveči človek zastopa celo vrsto ljudi. Za hip izgine v gorski oštariji. Najbrž zato, da razglasi svoj uspeh, nato drevi za rekordom na vrh. Morda se mu posreči velika namera in se bo že s prvim vlakom odpeljal domov. Mi ga ne bomo več videli, odpeljemo se z zadnjim. Ne bomo mu mogli reči, kako ga pomilujemo, da je brez zanimanja tekel mimo tolikih lepot. Morda bi nas niti ne razumel, ali pa le zaničljivo premeril! Ljudje časa so naj ekskluzivne j ši in na j ponosne j ši hribovci. Saj počasnč je upravičeno skromno. Morda je le srečnejše od obeh. Kajti možje činitev nikdar ne pridejo do resnične, mirne sreče. Prevečkrat doživljajo, da jim drugi nadkrilijo njihove uspehe. Navadno pride drznejši, priprav-nejši in hitrejši. S činitvijo apelira na trg, a pri tem si nakoplje zavistno konkurenco. Nihče pa ne preseže, nihče ti ne more vzeti tihe in žarke ljubezni do narave in gora. Krepko jo drži, z vsem svojim srcem!
Nikar ne mislite, da podcenjujem ali zasmehujem koristno delo planinskih društev. Odvračam le pretiranost in odvečnost. Tudi mi hvaležni in zelo veseli pozdravimo
jasno zarisano markacijo na važnem prekpotju, dobro vdelan klin, s katerim se na nevarnih mestih zavarujemo pred padcem, prijazen senčen kotiček ali navadno, skromno kočo na ponosnih višavah. Dobrodošla nam je tudi oskrbovana koča, celo prava gostilna, če stoji na primernem mestu. Za to ni pravil. V gorah za marsikaj ni zapovedi in postav. Ravnajmo se po zdravi pameti. Obzirnost in tankočutnost nas bosta vedno vodili po pravi poti.
Spominjam se svojih prvih časov v Julijskih Alpah. Pol stoletja je že tega. Mala koča »Marije Terezije« pod Triglavom, skromna, stara Mangrtova koča, lastovičje gnezdo ob prevesni steni pod Višem, so bila edina zatočišča. Kjer so bile planine prerevne, ali preveč oddaljene, smo spali na prostem. Na Triglavu je bilo nekaj zagozdenih lesenih klinov, na Mangrtovih ploščah nekaj izklesanih stopov, na Višu vrsta dobro mišljenih klinov. To je bilo vse. Markacij ni bilo. Če se prav spomnim, je napravil prve markacije v Julijskih Alpah Richard Issler, ki je zaznamenoval pot čez Komarčo. Poti si iskal s pomočjo zemljevida, ki pa je kmalu odpovedal. Zato si najbolje hodil po lastnem nagonu. Izvedenci so bili pastirji in divji lovci. Pooblaščene vodnike si našel v triglavskih izhodiščih, v Beli peči in Rablju za Man-grt in Viš, pozneje v Bovcu. Spremljevalce za nove, prvovrstne vzpone si moral sam izbrati in vzgojiti.
Bile so dolge, srhovite poti. Gore so bile bolj divje in večje. Marsikaj je bila res prava činitev, vsebovala je neznani čar raziskovalnih pohodov. Marsikatera gora, ki je bila bolj v ozadju, celo pri ljudstvu ni imela imena. Vse je bilo še nepreplezano, razen nekaterih glavnih vrhov. V somraku žlebov in krnic so domovale bajke. Nad gorami, ki so nam danes vera in zaupanje, ki smo jih spoznali z jasnim znanjem ter jih polni ljubezni vidimo in gledamo, je ležala mračnost neznanega, tajinstvenega. Iz tega sta se porodila plahost in vražarstvo. Skoraj okrog vsakega izmed redkih
vzponov je nastala povest, ki je umišljeno združila z resničnim. Tiste zlate čase je okrasila z zlatimi gloriolami. Tedaj je napočila za Julijske Alpe klasična doba. Počasi je prišla iz Zahodnih Alp, kjer so bili hribovci že pridno na delu. Ohranimo si, kar največ moremo, čudežno lepega razpoloženja one jutranje sveže dobe.
Nikar preveč ne zbijajmo, gradimo, markirajmo in zavarujmo. Čim več na tak način »odpiramo«, tem več uničimo. Ne »odpirajmo« z želez jem, ometačo, rdečo barvo in z oštarijami; storimo to z ljubečim jasnim pogledom in s čistim, navdušenim srcem. Saj nočemo prepoditi dragih gorskih duhov iz njihovih domov. Ne motimo jih pri njihovem tihem, prijaznem delu! Stopajmo tiho. Ne kličimo — poslušajmo! Od njih prejmemo zahvalo in plačilo!
Zahodne Julijske Alpe
VIŠ, VIŠNJA GORA (Wischberg, 2666 m), RAJDA GAMSOVE MATERE (Gamsmutterzug), TURN NAD ZADNJO ŠPRANJO (Špranj eturm, 2362 m)
Viš ni osamljena, na vse strani ostro omejena gora. Je le naj višji, osrednji vrh ene naj lepših in najbolj mogočnih gmot Julijskih Alp. Ko ponosna slika združene moči in veličine se dviga ramo ob rami z mogotci in plemenitaši svoje skupine. Krdelo malih vazalov stoji v različno nanizanih vrstah v območju Bele (Fella), Jézernica (Seebachtal) in Rabeljskega jezera. Imenitniki in vazali imajo tako pomembna imena, da se ob njih odpre domišljiji čaroben svet lepote in gorske romantike. To so naj svetlejše gore Julijskih Alp. Viš je sončna gora — svetal prestol v kraljestvu luči in veselja.102
Štiri doline vodijo k njemu. Skozi vsako so speljani pristopi k skupini devetih, do sedaj utrtih poti. Dolina Jézer-nice (Seebachtal) leži ob njegovem južnem vznožju in omogoča z grapo Krummbach in širokimi Viškimi krnicami najlažji dostop na vrh. Tod vodi alpenvereinska pot k Findeneg-govi koči.103 Malo obiskana je pot čez Škrbino Zadnje Špranje (Mosesscharte). S te strani je Viš košata, z gredami pre-prežena stena. Čokati, okrogli stolpi nosijo dolgi jugozahodni greben. Težka gmota se koplje v belih in rumenih barvah.
102	Zaradi latinskih in furlanskih imen Viša (Mons fortis, Jòf Fuart) glej literaturo: Ö. A. Z. 1911, 1: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Montasch. II. Die Nordanstiege des Wischberges. Der Špranjeturm (Cima de lis Codis) 2362 m.« Jòf = sedlo, vrh; fuart = forte = močan; Jòf fuart = Cima forte = močan vrh.
103	Op. prev.: Sedaj Rifugio Guido Corsi.
Desno se niza greben od Gamsove matere (Gamsmutter) do Divje Koze (Kaltwasser Gamsmutter), južno, onstran Zadnje Špranje, stoje Koštrunove špice (Kastreinspitzen).
Proti severovzhodu je zasekana dolina Mrzle vode (Kaltwassertal), ki je vse premalo upoštevana. In vendar ima po mojem mnenju na j slikovite j ši zatrep v Julijskih Alpah. Vsakdo mi bo pritrdil, ki bo gledal dolino z lepe senožeti na Rabeljski škrbini. Aiblkopf, Huda polica (Hochstell), Lepa glava (Schönkopf), Leiterspitze, Rabeljska Krniška špica (Korspitz), Divja koza, Trbiška Krniška špica (Kaltwasser Karspitz), Lastovice (Schwalbenspitzen), Višarske glave (Steinerner Jäger) so imena vrhov, ki se vrste v polkrogu nad dolino. Prijazna in obetajoča so ta imena. Vsako ti pričara vabečo sliko in vsako vabi: »Pridi, mnogo ti imam povedati!« Velike in mogočne so stene in vršaci, a poteze so mehke in umetniško izdelane. Nad globokimi in tihimi krnicami je zgrajen v lahkotnih in harmoničnih oblikah pester gorski venec, da veličina ne postane težka in moreča. Vse je polno bogate lepote. Viš ne spada v ta krog. V ozadju stoji in gleda dostojanstveno čez ramo Divje koze in osti Trbiške Krniške špice. Gez Trbiško škrbinico (Kaltwasser Scharte) vodi pot k njegovim južnim potem; v čudoviti genialnosti je zgradila narava severovzhodno pot; visoko nad stenami in brezni je zgradila Grede bogov (Götterbänder), ki vodijo k vrhnji gmoti. Prve so našle to pot koze, njim so sledili ljudje in tako odkrili deveto in naj lepšo pot na Viš.
S severa pristopaš po Zaprahovem dolu (Zaprahagraben). Hodiš po malih senožetih in skozi tihe gozdove. Nad teboj so Trbiške Krniške špice in Lastovice. Visok prag namakajo mali studenci in nad njim je Žabniška krnica (Saifnitzer Karnica), ki je najbrž naj lepša krnica v Julijskih Alpah. Od Žabniške škrbine (Karnica Scharte) do Škrbine Velikega Naboisa se najprej vrste strmi stolpi Trbiških Krniških špic, nato v strnjeni raj di: Divja koza, Mala špica (Kleinspitz), Turn (Gamsmutterturm), Gamsova mati in Viš. Severno pod
njim se bohoti Nabois. Z Rabeljske škrbine smo polni pričakovanja zrli v ta kot, a ogromno ostenje je videti le s strani in zato skrajšano. Šele iz Žabniške krnice ga vidiš v vsej širini. Tu se šele pokaže v pravi veličini, ki zapušča nepozaben vtis. Sive so peči Kozjih sten. Črni žlebovi zarežejo ostre in globoke brazde v njih plati. Viš žari v rumenih in rdečil lučeh, visoko se vijuga ozka greda — pot bogov. Nastret zazija veliki severovzhodni žleb, na desni široka vrzel — Škrbina Velikega Naboisa. A tudi tu prekosi barvitost težo mase. Če gledaš iz Trbiža, vidiš Viš nad Rovti (Greuther Plateau) in dolino Žilice (Schlitzatal) v okviru Kraljevske špice (Königsberg) in Višarskih glav. Pokončen, sproščen se vesi nad rahlimi tenjami Lastovičje raj de in širokimi, močnimi obrisi gozdnatih gričev ospredja. V tem pogledu je združena veličina njegovega severovzhodnega pročelja z lepoto vršacev Mrzle doline. Vse to ustvarja sliko naj večje popolnosti.104
Nad četrto dolino — Špranjo, ki se zajeda z zahoda v viško gmoto, teži Viš z vso svojo ogromno težo. Ker poteka Prednja Špranja tik pod njegovimi severnimi in severozahodnimi stenami, ga vidiš od tu le hudo skrajšanega. Razčlenjenost izgine, njegova premogočna gmota vpliva skoraj moreče. Šele ko se zahodno in jugozahodno vzpenjaš kvišku, prideš do mesta, kjer prosteje zadihaš. Vedno jasneje se razvrste stene in grape, vedno pregledneje se izluščijo vrste visokih, svetlih, bleščečih zob in stolpov. Veliki Nabois (2307 m) na levi, Koštrunove špice (2495 m) na desni, se tem bolj nižajo, čim bolj se bližaš grebenom Poliških Špikov. Viševe stene rasejo ter sloke in lahkotne zakipe v višave. Turn nad Zadnjo Špranjo, ki sprva ožarjen in sproščen štrli
104	Iz Trbiža vidiš Čez Lepo glavo (Schönkopf) stolp Visoke Bele špice (Höchste Weissenbachspitze). Le malokdo pozna ta pogled. Celo poznavalec mora videti te vrhove ob dobri razsvetljavi, da more ločiti severne grebene od južne raj de Belega potoka, ki so videti, ko da so nagromadene druga na drugi.
v vzduh, ko da bi hotel prekositi sam Viš, počasi klone in postane le skromna rama velike gore. Naposled zrase, v obsežnem prostoru med Škrbino Velikega Naboisa severno in Škrbino Zadnje Špranje južno, orjaška katedrala. Njena, v mojstrski veličini in enoti združena, v osrečujoči pisanosti blesteča, bogata, krasna stavba nosi z visoko razpetimi oboki dvojno ogromno kupolo Viševih vrhov. Ko stoji tako pred nami, če jo gledamo s Poliškega Špika, tedaj je res Mons fortis, gora moči, ki ji ne najdeš enake!
Viš sem imenoval sončno goro. A še nekaj ima, kar ga posebno označuje. Poleg Poliškega Špika ima naj lepše grede v Julijskih Alpah.
Vsak hribovec ve, da ima vsaka gora grede, če so le skladi ugodni za tak sestav. Vsakdo pozna nastanek, obliko in potek gred. Zadnje je dostikrat odločilne važnosti. Lahko so nam prav dragocene zaveznice. Po njih hodiš v dveh stenskih smereh; obideš nepremagljiva ali zelo težka mesta in brž prideš do ugodnejših prehodov. Grede tudi omogočijo prečenje po steni, da najdeš lažje prehodno mesto in tako izvojuješ zmago. Seveda le redkokdaj utegneš med hitrim vzpenjanjem dognati začetek in konec, potek in odcepek takih gred. In vendar je nad vse mikavno študirati značilne poteze, ki jih zarišejo grede v obličje gora. Mislim, da so grede njih naj lepše bogastvo. Kar pomenijo sestavi žlebov in kaminov v navpični, to so grede v vodoravni smeri. Razumljivo je, da mora biti hribovcu pri plezanju najvažnejša navpična smer. Vodoravnim prečinam sledi le v potrebi. Geslo naj bo: »Naprej!« Za premišljevanje in ugibanje ni časa! V odločilnem trenutku hvaležno sprejmeš pomoč grede, ki jo zaradi razveda le mimogrede pogledaš. Hribovec naj spoznava in proučuje grede ob času počitka. Hiter napadalec jih ne utegne ogledovati. Toda, če mirno in tiho ležimo v brezdelju nekje na vrhovih, v srečnem pozabljenju časa, cilja in vabečega uspeha, ko duša zasanja, ljubeče opazuje, skoraj nehote sklepa, nam taka ura pote veliko več, ko hitro iz-
vojevana in kmalu pozabljena sreča na vrhu. Ko tako zreš v sence skrivnostnih gub, ogleduješ ožarjene vrhove, poslušaš poln slutenj, tedaj pripovedujejo grede o svojem od kod in kam, razodevajo čar in vzvišenost svojih tihih, molčečih potov, ki vodijo v gorsko osrčje.
V neki knjigi sem bral o stari šegi Germanov, ki so zgradili ob gozdnatih grebenih, vzdolž goré, bogovom posvečena široka pota, da so trume bogov svobodno in nemoteno vihrale po njih. Če stojim na gredah, se spomnim teh božanskih potov. In zdi se mi, da so gore zato zgradile okrog svojih kamnitnih teles pota, ki jih imenujemo grede, da se morejo po njih sprehajati gorski bogovi. Zdi se mi, ko da zadovoljni žde na bližnjem voglu. Po gredah hodim vedno le z občutkom vdanosti in spoštovanja. Tako nekako, kakor če hodiš nepovabljen po potih gosposkega parka, vsak čas pripravljen, da srečaš gospodarja. Ne mislim ozkih okraj kov in gred, kjer noga le s težavo najde stop ter loviš ravnotežje, če ni dovolj oprimkov v steni. Ne, takih gred ne mislim. Široke, bele menim, kakršne najdeš v apnenih gorah, posebno v Julijskih Alpah. Grede, kjer se z na hrbtu prekrižanimi rokami lahko sprehajajo zastavni, gorski duhovi, ki se sončijo v vsem udobju.
Začetek gred nikdar ni slučajen. Vse kaže, da je postavljen hote in na pravo mesto. Že v začetku bi lahko rekli: »To je vstop v steno«. Tudi potek grede je redkokdaj pretrgan ali prerezan nad prepadi. Vsaka greda vodi do nečesa, ima namen in cilj. Včasih bi lahko postavil kažipot z vččimi kraki na mestu, kjer po izvršenem namenu prešerno preide greda v lahek svet ali pobočja, preneha v škrbinah ali krnicah. V razvrstitvi gred je očitna logika. Včasih pelje do njih žleb, toka va ali snežišče. Stopimo na gredo. Le nekaj korakov, in že se nenadoma znajdemo sredi strmih sten nad dolino. Krnice, snežišča in prodišča, po katerih si pristopil, so naglo utonila v globočino. Vse se umakne; močno, varno in tesno se privije greda ob pomolih k steni. Sproščeni sto-
j imo v prostoru nad brezni. Včasih se zableste gladke plošče. Bele so, svetle, ko da so očiščene. Na njih ni videti najmanjšega prahu. Navadno so pokrite z drobnim, belim melom, kakor prava, negovana pot v parku. Pod nogami škriplje, preskeče in žvenkeče. Sonce pripeka. Bela luč sve-peče. In zdi se nam, da vidimo na melu sledove rovače in grabelj. Ozremo se. Kje je vrtnar? Vse je skrbno negovano in snažno. Biti mora prav v bližini. Tu in tam vidiš ponižno cvetno blazinico, kakršne najdemo v Julijskih Alpah le na naj-višjih vrhovih: bele ledeniške zlatice, ljubke zvezde kamenega kreča, z nežnimi, belimi ali rumenimi cvetovi; rdeče vezeno, blazinasto rušo pritlikavih lepnic, ko breskve pobarvani blesteči prstnik in tam, alpsko neboglasnico, z lepimi, modrimi očmi, ali v vlažni razpoki, dvocvetno rumeno vijolico.105 Nad nami se boči peč. Rdeči stebriči nosijo preveso, med njimi male leve — koz j a ležišča. Mala snežena lisa se privi j a ob varovalno steno ter vabi s hladno vodo k počitku. Toda pred nami je vogel in za njim izgine greda. Vogel vabi in kliče. Kaj bo neki onstran? Ko zavijemo okrog njega, nam bije srce, ko da bomo pogledali v negotovost. Pred nami zazija ogromna tokava, ki razkolje goro po vsej višini. V njej vise strma snežišča, snežnica bobni, zgoraj prete temne plati, spodaj zazija zev, ki ji ne vidiš dna. Splašene kavke za-hrešče. Kamor koli pogledaš, povsod vidiš le grozote brezna. A glej, naša greda mirno in lepo zavije v grapo, jasno, varno in nemoteno vodi skozi njo na drugi breg, kjer zavije xz mračne sence k vogalu, ki se koplje v žarkem soncu. Pod nami je »škrlatna globočina«. Mogočen je pogled v tiho krnico, na razmetane rovi, temno ruševje in črno smrečje. Divji žlebovi se pode v globočino. Tam v dalji, sredi mehkih senožeti pokojno leži dolina. Pozdravljajo te male hišice in svetal stolpič drage, domače vasice. Nad nami se ustrome ponosne peči stene. Če pogledamo kvišku, vidimo od sonca
105	Ranunculus glacialis, Traunfellneri; saxifraga aizoon, aizoi-des; silene acaulis; potentina nitida; eritrichium nanum; viola Infiora.
pozlačen, zobčast rob sten, ki se dozdevno dotika modrega praga nebeških višav. Brezskrbni in sproščeni lahkotno romamo po ožarjeni cesti skozi glorijo sten, podobni bogovom za kratko dobo srečnih ur!
Take so grede Julijskih Alp. In kakor sem že dejal: mojemu srcu so nad vse ljube. Ni ga dneva, da ne bi poln hrepenenja in ljubezni mislil nanje.
Če so grede bogastvo gora, tedaj je naša sončna gora naj bogatejši vrh v Julijskih Alpah. Saj na njegovi južni strani so najširše in najsilnejše grede. Včasih se njihova sloka linija zgubi in strme, travnate ali prodnate gredine obkrožajo ogromno vrhnjo gmoto. Naj nižja teh gredin se odlušči od pobočja v gornji krnici, tik pod Viševimi stenami in široka greda se vije vzdolž ostenja do Divje koze. Tam se združi s pasom, ki začne pri Trbiški škrbini, objame južno in zahodno stran Divje koze, seže daleč v razklano vzhodno ostenje ter preneha v grapi pod Malo špico. Gorenja Viševa gredina začne v žlebu med Višem in rumeno steno Gamsove matere. V širokem loku zavije s severovzhoda proti jugozahodu okoli vznožja stolpov do grebenov Turna nad Zadnjo Špranjo. Od tam pogleda čez zelene dnjače v globoko brezno Špranje, po kateri ima Turn nad Zadnjo Špranjo furlansko ime »Cima de lis Codis«.106 Greda se je zajedla v same navpične stene, a vendar vodijo po njih lahka, južna pota na Viš. As tem nisem naštel vseh gred južnih pobočij. Le najvažnejše! Povsod, kjer je kaj upanja za uspeh, začenjajo grede in smehljajoče se poskusijo svojo srečo v stenah. Tam iz Škrbine Zadnje Špranje pohiti greda proti vzhodu, druge podjetno vise v prevesi Gamsove matere. Brižno izpeljejo svoje stezice in pota, kličejo, vabijo in vežejo. V strmi pleni okroglih stolpov, v vrhnjem grebenu Viša veselo plapolajo v mnogih vrstah, ko nanizani trakovi. Ob novem snegu se
106	Literatura: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Montasch. II. Die Nordanstiege des Wischberges. Der Špranjeturm (Cima de lis Codis) 2362 m«. ö. A. Z. 1911, 1.
ti zazdi, da se je gora praznično okrasila z zastavami, z belimi in srebrnimi prapori na zlatem polju, in da pozdravlja južne dalje prav tja do sinjega morja.
Vrhnja gredina sega čez greben nad Turnom nad Zadnjo Špranjo v severozahodno ostenje Viša. Sprva le s kratkimi, ozkimi trakovi, ki se pa v sestopu kmalu razširijo in postanejo lažje prehodni. Še v višavi se izoblikujejo v sicer ozko, a izrazito gredo, ki preči vodoravno v severozahodni žleb, ga prekorači ter se zopet vzpenja, da doseže lepe vštricne grede. One obkrožaj o vrhnj e stolpe ter segaj o daleč v severovzhodno pobočje. Del že omenjenih trakov pa se spusti strmo z grebena ob Turnu nad Zadnjo Špranjo v globel, skače čez ustromljene pragove ob orografični levi strani severozahodnega žleba in se združi s klasičnimi »severozahodnimi« gredami Viša, ki vodijo v višini 1800—1900 metrov od Škrbine Velikega Naboisa do vznožja Zadnje Špranje in dalje do Prednje Špranje. Te grede omogočajo najidealnejši strnjeni prehod po gredah v Julijskih Alpah.10? Čudovito bogastvo gred severozahodnih sten krona mogočna vštricna greda, ki se v sijajnih balkonih, visoko nad brezni Špranje, požene k ostrim rogljem Turna nad Zadnjo Špranjo. Odtod se odcepi k škrbini Zadnje Špranje izrazita, skrajno izpostavljena, mestoma neprehodna zvezna greda.107 108 Skozi pravo severno steno Viša teko dve vzporedni, lepi, vodoravni gredi. Plezalna smer, ki vodi s Škrbine Velikega Naboisa na Viš, prereže obe ter poteka delno tudi po njih. Ta smer je tehnično zelo težka in razved zelo težaven. Bila je le trikrat preplezana. Prva dva vzpona sta bila ob času dolgega poletnega dne le s težavo izvršena, tretji je bil deležen nepričakovanih hudih bivakov. Zategadelj ni bilo mogoče proučiti zvez teh gred proti vzhodu in zahodu. To bi moral biti cilj posebnega
107	Literatura: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Montasch«. II. kakor zgoraj. Ö. A. Z. 1911, 1.
108	Literatura: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Montasch«. II. kakor zgoraj.
vzpona. Ko sem prvič pristopil s te strani, sem le videl, da spodnja greda nima direktnega izhoda proti zahodu. A spoznali bomo, da je zelo koristna. Sega še do roba ob severozahodnem žlebu, kjer preneha. Vsa druga vprašanja čakajo rešitve. V severovzhodni steni so vidni začetki gred. Nekateri vodijo proti severovzhodnem razu. Z vzhodnih in severnih sten Divje koze vodi v severovzhodni žleb, zdaj že slavna »greda vseh gred« — Greda bogov. V meni se je porodila predstava, da bi se morda posrečilo najti zvezo med njima in združiti krožno gredo okrog vse ogromne gmote, ki jo tvorijo Viš s predgorami, Turnom nad Zadnjo Špranjo in raj do Koz. To je zopet dokaz, da problemi gore niso izčrpani le z vsemi možnimi navpičnimi smermi. Misel je drzna, skorajda fantastična, a uspeh bi bil velik.
Ko sem prvič pristopil k Višu, je bilo njegovo glavno pročelje obrnjeno proti dolini Jézernice. Nihče ni vedel ničesar povedati o »zadnji plati« Viša. Vsi opisi Viša omenjajo le, da so onstran strašna brezna. O tem sem se sam prepričal, ko sem pogledal z vrha proti severu v globočino, vendar nisem dalje razmišljeval. V klasični knjigi Gilberta in Churchilla109 najdemo mesto, kjer opisujeta vtise o gori s severovzhoda. Avtorja sta gledala Viš s Svetih Višarij. Pobožno sta občudovala »ponosni razgled«. »Pod neskončnim nebeškim svodom j e bilo razvrščenih nekaj velikih božj ih del, ki so vredna božje poti.« Posebno vabljivi so se jima zdeli zobje Viša. »Južno se razprostira pokrajina, ki je vredna občudovanja. Tam štrle osti Viša, mogočno se dviga iz neizmernih globočin skupina orjakov! Bila sva dovolj blizu, da sva doumela strahoto teh divjih nedostopnih vrhov. Tak pogled te navdaja z občudovanjem, plahostjo in občutkom sile — sile, ki ne deluje več, ki se je že zdavnaj umirila. Morda prav ta še bolj vpliva nate. To je okamenela, speča moč. Gledala sva
109	Glej spredaj. Knjiga je danes skorajda izgubljena. Malokdo jo pozna. Škoda! Gotovo je eden najlepših potopisov, kar sem jih bral in vsakdo, ki ljuhi naravo, bi ga moral brati.
in spraševala. Saj ima vsaka teh pošasti svoje ime. In ime daje telesnost, delno tudi dušo.« Angležema sta neutrudljivo razlagala dva duhovnika z višarskega samostana. Dobro uro jima kažeta s palicama in naštevata imena. Pogledi na veličastno naravo so njuni tovariši zjutraj, opoldne in zvečer. »O!« sta dejala, »sončni vzhod! O! Ta krasota!« In širila sta roke, kakor da bi hotela objeti ves prizor.
Po letu 1887. sem zaradi problemov — vzponov čez severno steno Poliškega Špika — pogostoma prišel v Za j zero. In tedaj sem spoznal, da je »zadnja plat« Viša njegova prava plat. Poln občudovanja sem najprej zazrl njegovo severozahodno, potem severovzhodno in končno, v strahotni veličini, severno pročelje. Kamor si pogledal, ves svet je bil deviški. Vse tri plati so stale pred menoj ko dragocen božji dar. Le krnice in spodnje police so bile znane lovcem, gonjačem in pastirjem iz Ovčje vasi. Gorenje grede, ki potekajo od Turna nad Zadnjo Špranjo, so bile zaradi gamsov skrivno terišče divjih lovcev iz Roccolanske doline. Za spodnje predele je bil najboljši poznavalec pohlevni Kanduč iz Ovčje vasi. Zgoraj je vladala družina Pesamoscov, mračnih mož iz Roccolane, katerim je ljudstvo nadelo ime »louf«. Spoznal sem svojo prednost in pograbil priložnost. Izvršil sem vzpon za vzponom.
Najprej sem naredil z Andrejem in Kandučem severozahodni dostop, ki je, po mnenju profesorja Gstirnerja, naj-lepša pot na Viš.110 Danes je znanih več variant te poti. Smer prvega vzpona vodi v zgornjem delu skozi skrito okno na južno stran glavnega grebena ter ob njem na vrh. To smer sem nekajkrat preplezal. Nato sem poleg Jožeta Komaca najel še furlanskega divjega lovca Ambrogia Pesa-mosco, ki je posebno dobro poznal vrhnje grede. Z njima sem prečil od okna vodoravno nazaj k severozahodnem žlebu, ki sem ga prekoračil ter sledil že omenjeni glavni gredi daleč
110	Literatura: »Neue Touren in den Julischen Alpen«, M. A. V. 1893, 290.
Foto M. M. Debelakova
Oočj a o<as z Višem
proti vzhodu, skoraj do vpadnice vrha. Po dokaj težkem, čeprav kratkem plezanju, smo dosegli zgornje, severne grede in nato lahko vrh. To je bila druga smer.
S Svetih Višarij, Višarskih glav, Lastovic, Žabniške škrbine in Žabniške krnice sem ogledoval in študiral severovzhodni žleb. Zdelo se mi je, da bi tod vodila lepa smer. A, ker po žlebu niso hodili gamsi, sem se bal, da so morda v spodnji zagati previsoki previsi. Najbolj me je skrbelo zapadno kamenje, saj se gornji žleb razširi v nekak lijak, ki siplje v spodnje predele skale. Iz previdnosti sem okleval. Naposled sem z Bolaffiem, Jožetom in Ojcingerjem pristopil, in izvojevali smo lepo in ne pretežko zmago. Najtežje mesto je trioglat zob ob vznožju žleba, ki ga imenujejo domačini »Mali Viš«. Prestop z orografično levega111 ozebnika na gladke in nerodno razčlenjene stene stolpa je prav neroden. V zagati smo našli pričakovane prevese, zaradi katerih se gamsi izogibljejo tega dela žleba. Na dveh mestih sta bila previsa tako visoka, da smo si pomagali s trojno človeško lestvijo. Trije manjši možje bi gotovo rabili še četrtega pomagača. Jaz sem bil spodnji. Name je zlezel Jože. Oj cinger je kot najlažji splezal po nama kvišku. Pri drugem previsu je rabil za zadnji stop celo Jožetovo glavo, da je dosegel oprimek, ki je bil odločilnega pomena. Pri tem je zdrsnil in bi skoraj padel, a z neverjetno spretnostjo je obdržal ravnotežje ter preplezal preveso. Ko se je vrh lestve — v tem primeru Oj cinger — zamajal, je seveda močno zanihala vsa lestev. Najbolj prizadet je bil spodnji del. Sprva resen, se nam je pozneje zdel naš položaj od sile smešen. Menda je bilo videti, ko da plešejo trije okorni in obupani medvedje v hudi stiski ob navpičnih pečeh. Zopet zbrani, smo se nad kočljivim mestom od srca nasmejali doživetju, posebno, ker so bile videti peči nad nami položnejše. Pot nam je bil odprt. Uspeh dneva skorajda že zagotovljen. Po eni uri plezanja so bile težave pri kraju in blizu vrha smo sedli k zadnjemu
111	Pristop je mogoč tudi po desnem ozebniku, oziroma snežišču.
in izdatnemu počitku. Medtem smo opazovali zame posebno zanimivo srečanje dveh gamsovih čred, kar sem že na drugem mestu popisal,112 saj me je vzpodbudilo k odkritju »gred bogov«. Zapadno kamenje nas ni ogrožalo. Tudi pozneje nam je prizaneslo. V visokih in strmih pragovih žleba bi našli varno zavetje.
Četrti pot, od zadnje plati, me je peljal skozi Zadnjo Špranjo in čez Škrbino Zadnje Špranje (Mosesscharte, 2271 m). Prehoditi j e treba po vsej dolžini ozebnik, ki sega do škrbine. On daje Zadnji Špranji poseben značaj. Vse druge poti vodijo le po pečeh, in v žlebovih leže le v zgodnjem poletju strma snežišča. V tem času je sneg v ozebniku zelo strm, snežni jeziki segajo daleč v peči. Plazovi iz stranskih žlebov se nagromadijo in križajo, vrhnja opast na škrbini je dobro rejena in močno izbočena nad žlebom. V pozni jeseni je ves nakopičen sneg že močno spod j eden. Zaradi raznih plasti in leg se tvorijo kaj podjetne in drzne oblike: zavozlani predori in čudni prehodi, in nad teboj vise fantastični mostovi, ki groze, da se zdaj zdaj zrušijo. Ko dosežeš škrbino, si že visoko nad dolino in pot do vrha je le še kratka. V Viševi južni steni vodi pod preveso široka greda k dmičastemu žlebu, ki preseka navpičen pas sten, in za njim čez ploščnato globenico h gornji gredini. Sestopil sem tudi čez navpične čeri nad »Mojzesom«.113 Pot ni bil lahek. Sedaj vodi čez strme peči drzna, plezalna steza. Zaradi posebnih lepot sten sem velikokrat prehodil pot skozi Zadnjo Špranjo. Na vrhu žleba pod »Mojzesom«, tam, kjer se pričenjajo severozahodne grede Viša, je prav udobno mesto, ki je vedno nudilo prijetno prenočišče. Ne trdim, da sem prvi prehodil to četrto Viševo pot. Nasprotno, domnevam, da je bila že pred menoj preplezana, čeprav ne najdem o tem v literaturi in ustnem izročilu nikakih podatkov.
112	Literatura: »Die Kaltwassergamsmutter (2503 m) aus dem
Kaltwassertal.« ö. A. Z. 1914, 1.
Ob dolgem počitku na Velikem Naboisu sem zasnoval načrt za peto smer na Viš, ki naj bi vodila naravnost s severne strani. Od tu vidiš v neposredni bližini severno steno z njeno težečo veličino. Z Oj cinger jem sva pregledala vse gube in takoj spoznala prednost, ki jo nudita vzporedni gredi. Povabil sem prijatelja Bolaffia in ojačil družbo z drznim plezalcem Giuseppom Pesamosco iz Piani v Rocco-lani. Po bivaku na Škrbini Velikega Naboisa (1962 m) smo ob petih zjutraj vstopili v steno. Kratek, prodnat žleb vodi s škrbine k špranji med steno in odluščeno skalo. Vse je od sile strmo. Brž prideš v višavo. V hudi izpostavljenosti smo stali nad prepadi zahodne Naboisove toka ve. Od špranje vodijo ozke grede k rogovom podobnim čerem, ki jih vidiš tudi s škrbine štrleti visoko gori v navpični steni. Preplezali smo jih ter dosegli na drugi plati ozke, prodnate okrajke. Sledili smo jim do prvega velikega žleba. Peči so povsod krušljive. Kamenje je na debelo bobnelo v žleb pod nami. Ubogi Kanduč, ki je nosil odeje s škrbine v Zajzersko kočo, se je moral skriti v varno levo ter čakati, da smo prekoračili krušljiva mesta.
Žleb je napolnjen z rovmi, a kaj kmalu ga zapre visok prag; nad njim visi ogromna skala. Oj cinger je to mesto obšel z leve strani, Pesamosca z desne ter obtičal v gladki Škulji. Z vrvjo ga je Oj cinger rešil iz zadrege. Bolaffio in jaz sva plezala po zajedi med desno platjo in skalo, a tudi nama je Oj cinger pomagal z vrvjo. Čez nagromadene rovi smo se hitro vzpenjali kvišku in kmalu dosegli spodnjo obeh vzporednih gred.
Peči so tako ustromljene, da smo morali prečiti dalje v desno, preden smo našli oko j, kjer je bila peč sprva lahka, više gori težja. Z napredovanjem smo bili zadovoljni, čeprav je bil vrh Velikega Naboisa še vedno višji od našega stojišča. Prepričani smo bili, da se bo hitreje »ponižal«. Po 113
113	Ime »Mojzes« za iglo na Škrbini Zadnje Špranje je turistično ime, ki se je udomačilo med nemškimi turisti. (Op. prev.)
strmem grušču smo dosegli gornjo gredo. Del družbe je počival, ostali so si ogledovali nadaljnjo pot. Naravnost in v desno ni pota, zato smo vzdolž navpičnih sten prečili po gredi proti vzhodu. Na mestu, kjer se prisloni ogromna skala k steni — vidna je iz Zadnje Špranje — navpično nad spodnjo to-kavo, se stena odpre in skozi mračno zarezo potekata dve vrsti ozkih, navpičnih kaminov. Lotili smo se desne vrste ter naleteli na izredne težave. Giuseppe je plezal prvi, ker je bil najlažji in najbolj slok. Pomagali smo mu, kolikor se je pač dalo. Dvigali smo ga s cepini. Le z naj večjim naporom smo rinili kvišku. Končno so kamini lažje prehodni. Iz temnega žrela smo stopili na odprto, strmo gredino ter počivali in se znova razvedeli. Z Velikega Naboisa smo slišali klice. Zagledali smo vrh, ki je bil vendarle že pod nami. Nekaj kmetov je bilo na njem, ki so iskali drobnico. Pozneje so nam pripovedovali, da je bilo grozotno videti, kako smo lepili v steni ter da so pričakovali, da vsak čas zagrmimo v globočino. Lotili smo se lahkih peči nad gredino ter plezali v smeri širokega, rumenega turna, ki je štrlel visoko nad nami, iz roba vrhnje stene. A peči, ki so sprva lahke, se ustrome. Izognili smo se strmemu žlebu v desno ter se v izpostavljeni plezi bližali vznožju našega turna. Zmaga je bila čisto blizu, a nenadoma nismo mogli naprej. Stali smo v strmem kršju, kjer ni bilo najti varnega oprimka ali stopa. Peči so ostre in ošiljene, a kar primeš se pleni, usiplje in drnca z neverjetno naglico čez steno. Prav nič varno nismo stali. S trenjem smo se nekako držali stene. Levo nad nami se je prikazal severovzhodni greben. Od njega se odcepi greda, ki pa ni segala do našega stojišča. Odločili smo se prečiti po goljufivem svetu. Z Naboisa so se glasili vedno bolj svareči klici. Previdno smo prečili. Nemogoče je bilo varovati z vrvjo. Vsak je bil odgovoren zase in za vse ostale. Po dolžini vrvi je postal svet položnejši in po dveh ali treh dolžinah smo dosegli gredo. Ozka je bila in zračna, a nam, ki smo zopet proste j e zadihali, se je zdela pravcata varna, bela cesta. Z raza že gledamo v severozahodno steno. In
čez nekaj minut, malo pred peto popoldne, je bil vrh naš. 700 metrov višinske razlike smo preplezali v dvanajstih urah. Nekaj tega časa smo »zapravili« s počitki in iskanjem pota.114
Kmalu nato je dr. Leuchs s tovarišem, a brez vodnika, drugič preplezal steno. Nisem pa mogel dognati, če sta izvršila vzpon točno po smeri prvega pota. Za njima sta šla po mojih navodilih v steno Tržačana Zanutti in Cepich. Tudi ta dva sta plezala brez vodnika. Prvič sta obtičala pri gornji gredi. Po dvakratnem bivakiranju sta se vrnila čez steno. Baje sta bila v hudih stiskah. V drugo se jima je vzpon posrečil. Sicer sta zopet neprostovoljno bivakirala, a plezala sta po potu, ki se ne krije popolnoma z mojo smerjo. Blizu vrha sta zavila proti zahodu ter se s tem izognila krušljivi prečini. To svetujem vsakomur, ki bo plezal po tej smeri. Žal ne morem presoditi, kolike težave sta morala premagati na svoji varianti.
Lagodnem, oktobrskem sprehodu skozi jesenko Špranjo in Škrbino Prednje Špranje, v spremstvu Oj cinger j a in Osvalda Pesamosce, se imam zahvaliti, da sem nekaj let pozneje razmišljal o šesti smeri na Viš. Pesamosca je tudi vedel povedati marsikaj novega. Že osem dni po tem sprehodu smo na dvojni gredi Cime de lis Codis izvojevali zmago. Med krasno plezo smo spoznali zahodno predgoro Viša ter jo krstili »Špranjeturm«. To ime se je v moje posebno zadovoljstvo kmalu udomačilo.115 * * 118 Prihodnje leto sem izvršil sedmo smer na Viš, ki je prav za prav le bližnjica prvih dveh potov, ker poteka brez zank in ovinkov v ravni
114	Vzpone skozi severovzhodni žleb in čez severno steno sem podrobneje opisal, ker o tem še nikdar nisem pripovedoval. Nekaj podrobnosti pa je potrebnih za zgodovino prvih vzponov.
115	Literatura: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Mon-
tasch.« II. ko zgoraj. (Op. prev.: Slovensko ime Cime de lis Codis
je Turn nad Zadnjo Špranjo. To ime je prav tako staro kakor furlansko.)
118	Literatura: »Ein neuer Wischbergweg.« ö. A. Z. 1912, 7.
črti skozi severozahodni žleb na vrh.116 Mislil sem že, da v Viševih severnih stenah ni več mesta za osmo smer.117 Toda, zmotil sem se. Dve leti pozneje sem odkril, ko sem sledil gamsovim potem, še osmo smer, ki je izmed vseh najbolj čudna in zanimiva118 ter vodi iz Mrzle doline čez »Grede bogov«.117 118 119 Prvi je to smer prehodil moj mladi prijatelj Vladimir Dovgan.120 In nazadnje je bil izvršen krasen vzpon čez
117	Literatura: ista.
118	Navadno ne pristopiš h gori po dolini, ki ne spada v njeno območje. Mislim, da je moje najboljše alpinsko delo v tem, da sem našel in imenoval ter uvedel »Grede bogov« v literaturo. Ko sem se dodobra razgledal ter nenadoma spoznal skladnost lastnih opazovanj z izročili starega Pesamosce, ki so mi bili prej nerazumljivi, sem bil srčno vesel. Vedel sem, da sem odkril najlepšo tajnost Julijskih Alp. Načelno ne ponavljam že ponatisnjenih poročil in zato ne navajam zgodbe tega odkritja. Najdeš jo v literaturi, ki jo navajam na tej in naslednjih straneh te knjige. Morda ni enakih gred v Julijskih, čeprav so znane po svojem gredastem sestavu. Greda, ki jo imenujejo »Ku-gyjeva polica« in ki vodi od Za Planje (Flitscher Schnee) na Triglavski ledenik, je bila pred zavarovanjem še najbolj podobna Gredam bogov. Tudi Poliški špik ima nekaj podobnih gred. Taka je tudi strašna greda, ki mi je omogočila pristop k Špikovem severnem stolpu. Čudni in pomembni so ti trakovi, a ne dosežejo bajnega čara in svojstvenosti »Gred bogov«. Ime vam najbolj razodene razpoloženje, ki me je navdajalo, ko sem izsledil čudežno skrivnost v mračnem severnem ostenju Divje koze. Le malo jih je, ki so stopili na Grede bogov. A mladina, njej na čelu moj zvesti Dovgan, ki je prvi, »ko del mene«, hodil po njih, je premagala grede in zagate v enakem ali podobnem razpoloženju, ki ga gotovo ni prevzela le od mene. Porodilo se je iz lastnega razburljivega doživetja in v bajni moči romantike sten in prepadov. »Skloni glavo, tvoja noga stopa čez mesta, kjer so hodili bogovi!« Ni napisa, ki bi to povedal, a tvoje srce bo zatrepetalo polno spoštovanja, ko boš sledil ozkim, drobno izklesanim okrajkom, skozi temne sence severnih sten Koz, k svetlemu vrhu Viša. Pozdravljen smelec! Sreča naj te spremlja po potih bogov!
119	Literatura: »Die Kaltwasser Gamsmutter (2503 m) aus dem Kaltwassertal«. Ö. A. Z. 1914, 1.
120	Literatura: »Neues aus den Julischen Alpen.« ö. A. Z. 1915, 99.
severovzhodni raz Viša,121 ki prav za prav ni nova »pot« na Viš. Prav gotovo pa je eden izmed naj večjih športnih uspehov v Julijskih Alpah.
Neštetokrat sem hodil po poti Gustava Jägerja, poznejši »alpenvereinski poti«. Bil sem gotovo več ko tridesetkrat na vrhu. Z Ottom Lorenzom in Oj cinger jem sem po tej poti izvršil tudi zimski vzpon. Borili smo se s tolikimi množinami snega, da smo dobrih dvanajst ur gazili v krpljah od Rabeljskega jezera do Viške planine (Fischbachalpe). V višavah je postajal sneg trdnejši. Za vzpon od Findeneggove koče do vrha bi rabili skoraj toliko kakor poleti, če bi ne bil zameten predor, tako imenovana »Kuchel« pod Gamsovo materjo. Pri odkidavanju predora smo zabili skoraj celo uro. V plitvi glo-benici smo imeli trdo in kočljivo delo s previsno ledeno steno. Vsa globenica je bila prevlečena z mokrim ledom. Kakor pri vseh svojih zimskih vzponih v Julijskih Alpah, sem imel tudi to pot Čudovito jasen razgled. Vedno znova sta nas očarala pomladna lepota dneva in blesk, ki nas je obdajal. Skrbel nas je le gorenji del sestopa. Sneg je postal plazovit in v žlebu nad predorom je med ledom in ploščami grgrala snežnica. Bali smo se, da bi se nam pod težo teles vdrla ledena skorja. Srečno smo prekoračili mesto. Gora je ostala ves dan mirna.
RAJDA GAMSOVE MATERE (Gamsmutterzug) VISOKA BELA ŠPICA (Hohe Weissenbachspitze, 225b m) TRBIŠKA KRNIŠKA ŠPICA (Korspitze, 2335 m)
Še preden sem se bavil s severnimi in zahodnimi stranmi Viša, sta me mikali dve »neosvojeni« gori, ki stojita vzhodno od njega: Gamsova mati (Hohe Gamsmutter) in Visoka Bela špica (Hohe Weissenbachspitze). Že leta 1877. me je na prvo opozoril rabeljski vodnik Oman, ko me je prvič vodil na Viš.
121	Hans Klug in Hans Stagi.
O drugi je pravil Carl Wurmb v svojih popisih v letopisu štajerskega gorskega društva. Izjalovili so se trije poskusi z najboljšim bovškim plezalcem, proslulim divjim lovcem, Andrejem Strgulcem. Leta 1885. sem se lotil Gamsove matere. Ob tej priliki sem »napravil red«. Do tedaj se je vsa raj da imenovala »Gamsova mati«, čeprav ima štiri ločene vrhove. Krstil sem jih »Hohe Gamsmutter« (Gamsova mati), »Kaltwasser Gamsmutter« (Divja koza), pozneje še »Gams-mutter Turm« (Turn) in »Kleinspitz« (Mala špica). Imena so se udomačila in ostala.
Andrej ni dobil brzoj avke ob pravem času, zato ga ni bilo k sestanku. Razočaran in negotov uspeha, sem najel rabeljskega vodnika Rudolfa Baumgartner j a. Bil je poštenjak in dobrosrčen človek, toda kakor vsi Rabeljčani, le srednje dober plezalec in iskalec steza. Gotovo se ga še spominjajo hribovci, ki so ta čas hodili na Mangrt. Bil je vse življenje ponosen na to, daje bil deležen prvega vzpona na Gamsovo mater. Pošteno je pripomogel k uspehu. Po šegi tistih časov, ko se je bika pograbilo za roge in naskočilo plat, ki si jo prvikrat videl, smo tudi mi pristopili z Viševe strani. In vendar smo zmagali pri prvem naskoku.122 Bil je prvi vzpon na vrh. Z njim se mi je izpolnila vroča želja, ki se je porodila v meni že v času gorske pomladi. Ta dan je še danes obdan s posebnim čarom. Spominjam se, kako veselje mi je polnilo srce, ko smo dosegli travnato kučmo vrha (2516 m). Visoka nad navpičnimi, rumenimi stenami, nad človeško zlobo in lovsko zvijačnostjo, je smaragdnozelena ruša vabeče pričakovala svoje varovance. Vzvišen, skrit, čeprav majhen paradiž gamsov, pribežališče na samotnem otoku.
Sestopali smo po ozkih okraj kih nad veliko preveso, ko smo zaslišali iz globočine klic, ki sem ga poznal. To ni bil rabeljski klic, bil je klic Trente! Glas domačih gora, glas tovariša, junaka, poštenjaka! Prisluhnil sem. Znova se je
122	Literatura: »Gamsmutter ca. 2550 m (Erste Ersteigung).« M. A. V. 1886, 229, in E. G. III. 1894, 567.
oglasil. Andrej! Ko je prejel brzojavko, je brž odrinil na pot. Uganil je moj cilj; iskal me je in našel, čeprav še ni bil v tem kraju. Še danes ga vidim, kako sloni ob lesi, ki je zapirala stezo k stari Viševi koči. Malce negotov, če je bilo prav, da je prišel, in če je še dobrodošel. Slišim ga, kako je čez čas tiho dejal: »Videl sem vas gori. Grdo je kazalo!« Glas j e izdaj al rahlo žalost. Sledilo j e veselo popoldne v koči. Drugi dan je bil deležen vzpona na Divjo Kozo (Kaltwasser Gamsmutter, 2503 m); bolje, vodil nas je s suvereno gotovostjo in varnostjo, ko da je bil že prej do najmanjših podrobnosti pregledal pot.123 Bilo je, ko da hoče reči Baum-gartnerju: »Le poglej, vodnik sem svojega gospoda!« Le-ta je občudoval njegovo hitro in nezmotljivo razvedovanje. Andrejeva sodba o Divji kozi se je glasila takole: »Povsod prideš skozi!« Pa je bil kljub temu menda prvi vzpon, če ni bil pred nami kak lovec na'vrhu, ki pa ni zapustil nobenega znamenja. Le na spodnjih gredah smo našli sledove ljudi, vrh je bil videti nedotaknjen.124
Med počitkom je Andrejevo sokolje oko motrilo vrhnji stolp Bele špice, ki je štrlel izza vrha Trbiške Krniške špice. Žal mi je dopust potekel, zato smo se vrnili šele v avgustu leta 1886. Ob našem prihodu se sklepali v Bablju na senzacionalne dogodke. Spraševali so nas od kod in kam. A spomnili smo se smole slavnega Bovčana ter previdno zamolčali namero, rekoč: »Na Černelske Vršiče (Confin) gremo!« Prenočevali smo visoko gori, v krnici doline Belega potoka. Večerilo se je že, zato nismo našli pripravnega prostora za bivak. Pri pristopu se nam je prikazala stolpasta pojava naše gore, ki jo Wurmb primerja s pečnatimi vršaci Dolomitov. Bazgled nas je iznenadil, skoraj prestrašil. Čim više smo se vzpenjali, tem manjši so bili naši upi. Stolp je bil videti nepreplezljiv. Andrej je molčal. Kar je izsledil z vrha Divje Koze v vrhnji polovici stolpa, bi ju le tedaj lahko porabili, če
123	Literatura: ko zgoraj, M. A. V. 1886, 229.
124	Literatura: ista.
je preplezljiv spodnji del zahodne stene, ki je bil trenutno še skrit. V tem je tičala odločitev. Razpoloženje v bivaku ni bilo rožnato. Noč je bila mrzla, ogenj majhen, ker smo imeli le malo drv. Mraz nam je pregnal spanec. Če si malo zaki-mal, te je brž zbudil. Vedno znova smo zrli k temačnemu stolpu, ki je zmeraj bolj visel v krnico. Nazadnje se je tako ustromil, da je segal od mrzle zemlje do mrzlih zvezd. In ni li za trenutek prisedel k ognju divji Strgulc in nas posmehljivo ogledoval?
Zarana smo stali v škrbini zahodno od stolpa. Pravkar je vzhajalo sonce. Svetal dan je klical ter izbrisal hudo noč. Andrej je zginil v čereh prepahe nad nami. Po padajočem kamenju sem spoznal, da brž pleza kvišku. Kmalu se je oglasil z novico, da je vse v redu, da naj mu sledim. Bili smo na pravem mestu. Nerazumljivo nam je bilo, da je isto lahko prezrl človek, kakršen je bil Strgulc. Kratka prečina nas je privedla od prepahe v levo k žlebu. V njem je bilo za človeka visoko navpično mesto, izbočen previs in nad njim lahko vrhnje skrotje. Ves čas smo plezali v hladni senci. V našem ozkem in globokem žlebu je bil še mrak. Gori je sijalo sonce. Roko v roki sva hitela zadnje korake k vrhu in bilo je, ko da hitiva z razprostrtimi rokami v zlati objem sonca. Milosti polno naju je privilo na bleščeča prsa in naju toplo objelo. Težave, mraz, skrbi in strahovi noči so bili pozabljeni. Obdani z zlatom in škrlatom smo presrečni stali na zaželenem mestu.125
Že zgodaj smo dogradili možica. Dolgo smo počivali na vrhu. Više in više se je vzpenjalo sonce. Razlilo je svetlobo čez gore Rablja, Krnj ega dola (Cregnedulberg), na Viš in Kanin, ki se je ves osrenjen bliščal onstran Neve j e. Topla sapa je prinašala iz dolinskih gozdov Jézernice in razbeljenih rušnatih pobočij opojen duh po smoli. Počivali in sanjali
125	»Höchste Weissenbachspitze. (Erste Ersteigung).« M. A. V. 1886, 254.
smo v zmagoslavju, sončnem svepetu in opoju vonjav. Gledali smo bele gore, bleščeče krnice, temne gozdove — pravo, divjo, prelepo sliko Julijskih Alp!
Zgodaj smo se vrnili v Rabelj. In tam nam dolgo niso verjeli, da smo prišli z Bele špice. Andrej se je le ponosno smehlj al. A kaj kmalu so turisti, ki so prišli z Viša, povedali, da so videli na Beli špici možica. Rabelj ni več imel »neosvojljivega« vrha.
Tedaj mi ni nihče vedel povedati, če je Trbiška Krniška špica že preplezana. Rabeljski vodniki so jo seveda poznali, a manjkalo jim je priložnosti, tudi iskali je niso, da bi resno poskusili vzpon. Le lovec Miller bi mi vedel to in ono povedati, kar sem zvedel šele čez leta. Starček, danes je že prastara korenina, mi je povedal, da je bil njega dni na vrhu. Prav gotovo je bil prvi, če ga niso prehiteli furlanski divji lovci. Tudi te gore si je osvojila njihova podjetnost. Drzni hribovci zrasejo iz gorskih pastirjev in divjih lovcev, ne pa iz sirotnih bledoličnikov rudniških rovov. Le redko iz lovcev. To drži, in le malo je izjem. Baumgartner mi je iznova zatrjeval, da se imenuje gora »Korspitze« in ne »Karspitze«. Zato sem uvedel v literaturo ime »Korspitze«. Mislil sem torej, da vrh še ni osvojen. K vzponu sem povabil svojega mladega prijatelja Alberta Bois de Chesnea. Pristopili smo s plati stare Viške koče ter našli lahko delo v razčlenjenem južnem ostenju. Strm žleb z nekaj pragovi, nato v lepi, lahki plezi skozi kaminom podobne razpoke v desno.126 Ob letu sem ponovil turo z Andrejem.
Veliko sem hodil po teh gorah. Bil sem sicer le dvakrat na Gamsovi materi, a prav gotovo osem ali desetkrat na Divji kozi, Krniški špici in Visoki beli špici. Drugi vzpon na Gamsovo mater sem izvršil z Andrejem po lažji smeri, ki vodi po strmem žlebu med Gamsovo materjo in Turnom. Ker je med njima le plitva škrbina, je moči zvezati oba vzpona. Poskusila sva doseči Malo špico po vzhodnem gre-
126	Literatura: E. G. III. 1894, 567.
benu, toda ta dan nama ni bila sreča naklonjena. Pravega prehoda nisva našla. V poznejšem času so hribovci brez vodnika ponovno prehodili greben od Gamsove matere do Divje koze. Vem pa, da se niso popolnoma držali grebenskega raza.
Pogostokrat sem obiskal Divjo kozo. Večkrat sem pristopil po Mrzli dolini ali iz Ovčje vasi čez Žabniško škrbino (Karnica Scharte) in čez ozko Trbiško škrbino (Kaltwasserscharte). Tudi ta pristop sem izbral, ko sem se začel resno baviti z vzponom na Malo špico (Kleinspitz, 2461 m). Dvakrat sem prišel prezgodaj. Sneg in led sta še belila grede. Tretjič sem uspel, ker so bile peči kopne in suhe. Tedaj sem plezal v družbi z Bolaffiem, Oj cinger jem in mladim nosačem iz Ovčje vasi. Mala špica, ki smo jo nekaj časa imenovali Innominata,127 je poleg Rabeljske Krniške špice (Kaltwasser Karspitz) najdrznejši zob v zahodnih Julijskih Alpah. Včasih so ji rekli »Mojzes«. Posebno na Višarjih se je to ime udomačilo, vendar po krivici, saj stoji ogromna, kamenita soha starega biblijskega očaka na Škrbini Zadnje špranje. Prav nepristopna je videti Mala Špica; posebno, če jo vidiš iz Ovčje vasi ali Žabniške krnice. Desno od Divje koze, visoko nad Gredami bogov, štrli ko tršat, upognjen prst. Tik nad kočljivimi mesti gred in pod njenim vrhom visi malo, svetlo, ščitu podobno snežišče. Osemdeset do sto metrov visok, svareč prst in pod njim grozotni prepadi — to vse gotovo ni videti vabljivo. In res, prvi vzpon ni bil lahek. Sledili smo krožni gredi Divje koze do konca in splezali k škrbini med njo in prstom. Tik nad škrbino smo pre-kobalili čez oster vzhodni raz na severno plat. V neverjetni izpostavljenosti in po skrajno pokončni, komaj razčlenjeni peči smo dokončali vzpon. Na vrhnji plošči nismo našli možica, zato smo bili prepričani, da smo izvršili prvi vzpon.
127	p0 vzorcu gore v skupini Mont Blanca. Ime »Kleinspitz« se mi spočetka ni zdelo domače, bilo je premalotno. Pa vendar je bilo pravo.
Moja poznejša dognanja so pokazala, da je bil le drugi vzpon ter da pripada čast prvega vzpona dr. Leuchsu s tovarišem. Nevoščljiv nisem bil, saj me je vedno zelo veselilo, če so se tudi drugi hribovci uveljavljali v Julijskih Alpah.
Takega veselja seveda dolga leta nisem bil deležen. Premalo mi je bilo »odnešeno«. Šele v zadnjem desetletju je nastopil preobrat. Bil sem še v najboljših letih, ko so si podjetni dunajski plezalci brez vodnika osvojili Mangrtov vzhodni greben, in že dokaj star gospod, ko so preplezali severno Triglavsko steno. Sledili so jim monakovski plezalci, nato z vedno večjo vnemo, Emil in Josef Klauer, ing. Horn, Plaichinger, Gerin, Jahn, Enzenhofer, Jaritz, Herma in Erwin Poech, Holzgruber, Matievic, dr. Renker, Roessel, Tscha-da, dr. Čermak,123 dr. Tominšek, krdela Tržačanov z nepozabnim prvakom Napoleonom Cozzi jem, mlajše moči, ko Alberto Zanutti, Tullio Cepich s Silvij em Holznerjem na čelu. dr. Carlo Chersich, fin, rahločuten opazovalec in ilustrator Julijskih Alp, dr. Renato Timeus, dr. ing. Guido Mayer, Hans Klug in Hans Stagi.128 129 Vzpon na navpičen Turn pod Gija-nerco (Enzianturm),130 smer za smerjo v stenah Lepe Glave (Schönkopf), Visoke police (Hochstelle), Visoke Bele Špice;
128	Ta imenik seveda ni popoln. Österreichischer Alpenklub je pošiljal vsako leto vedno več alpinistov v naše kraje.
129	Naj omenim še moža, ki je kakor jaz, skoraj petdeset let hodil po teh gorah; sam in molčeč, da je le malokdo vedel zanj. To je dr. Henrik Tuma iz Gorice. V poglavjih te knjige večkrat omenjam »bodočega moža«, ki bi moral to in ono odkriti, kar je še zavito v temo. Šele v zadnjih letih sem postal pozoren na dr. Tumo, ki je marsikaj našel in odkril, a je vse te izsledke skril vase. Zato naj »bodoči mož«, preden se odpravi na delo, poskusi razvozlati jezik temu tihemu popotniku. Zame je prepozno. »Bodoči mož« bo marsikaj našel v slovenski literaturi, ki mi ni dostopna, ker žal ne znam jezika. Mislim, da je v vprašanjih toponomastike najbolj poklican dr. Tuma. A govoriti mora! Za to ga naprošam na tem mestu.
130	prvi vzpon: Herma in Erwin Poech; drugi: ing. dr. Guido Mayer.
posebno drzna smer po njenem severnem razu,131 vzpon po severovzhodnem razu Viša,132 vzpon na Malo špico z Gred bogov,133 to so vse uspehi, ki jih zelo občudujem.134
Na Belo špico sem šel vedno po naši smeri, ki je gotovo prava »pot«. Ne moreš jo zgrešiti, če si zapomniš, da moraš s škrbine pod stolpom takoj splezati v prepaho, ne da bi na drugi strani škrbine sestopal.135
Pota čez Škrbino Belega potoka (Weissenbachscharte) nisem takoj našel. Pristopil sem iz Krniške škrbine (Kor-scharte) ter zavil zahodno od Lepe glave (Schönkopf) k pravi škrbini, levo od vrha.136 * 138 Pri tem nisem zapazil grede, ki vodi iz plati Belega potoka, iz tokave na desno. Hotel sem sestopiti po vsem strmem žlebu, a pot mi je zastavil strm sneg, ki je bil tako spodjeden, da so na obeh straneh ostrega krokodilovega hrbta zazijale temne krajne zevi. Kazalo bi poskusiti spomladi, ko je žleb poln snega. Pozneje mi je lovec
181 Hans Klug.
132	Hans Klug in Hans Stagi.
133	Hans Klug.
134	Naštel sem le nekaj vzponov. Vsi drugi bi bili odveč ter bi ne služili pravemu namenu te knjige. Nujno potrebno se mi zdi, da dopolnimo zgodovino vzponov v Julijskih Alpah, ki so bili izvršeni do današnjega dne. Veliko bo treba pristoriti. Do danes še ni rešen nobeden izmed velikih problemov Julijskih Alp, ki sem jih moral pustiti. Prekoračenje Zagač (Žagercasenke), Škrbine nad Cijanerco
(Forca del Palone), Forca del Val, Škrbina v Strinali (Forca dei Di-steis), vzpon na Strmo Peč (Monte Cimone) s severa, celotna grebenska pot od Viša do Poliškega Špika, zahodne stene Poliškega Špika iz Clappadoriev. A tudi za te probleme bo prišel čas in pravi mož. Upam in pričakujem!
136	V tem smislu je treba popraviti »Führer« (pred menoj leži prva izdaja), ki popisuje tako imenovano »Gstirnerjevo pot«. Gstir-
nerjev vodnik Jože ni razumel Andrejevega popisa, zaradi tega je silil v žleb na drugi strani.
138 Popravi v tem smislu »Führer«. Škrbina Belega potoka ne leži med Lepo glavo (Schönkopf) in Visoko polico (Hochstelle), temveč zahodno od Lepe glave.
Miller pokazal pravi dostop s strani Belega potoka. Posebno mikavna je škrbina, kjer je tudi gamsov prehod. Na nekaj mestih so koze shodile pravcato stezico.
V zadnjih letih sta me posebno zanimali plati, ki jih kažeta v Mrzlo dolino Trbiška Krniška špica in Divja koza. Tam sem žel zadnje, večje alpinske uspehe. Morda so mi prav zaradi tega ostali posebno živo v spominu. Saj se še nisem poslavljal. Ob koncu dolgega pota, od začetka do zatona, stoje pred menoj, ožarjeni od večerne zarje. Gamsom se moram zahvaliti, da sem bil deležen teh uspehov; vzpon na Trbiško Krniško špico s severa,137 zvezo iz Mrzle doline k njenemu južnemu pristopu, ki bo ostal važen za širše kroge hribovcev;138 edinstveno lepo pot iz Mrzle doline čez vzhodne in severne stene Divje koze133 in končno dognanje, da so »Grede bogov« prehodne.137 138 139 140
Na južni strani Viša si vedno našel udobno zavetišče. Prvo je bilo ljubo, staro gnezdece pod preveso »Traufwand« na Kozjih policah. S previsa je vedno deževalo, čeprav je sijalo naj lepše sonce.141 Ko je koča razpadla, je zgradila bel jaška podružnica Findeneggovo kočo, katere oskrba je uničila najstrožja načela in zapeljala moža naj kremenite j ših vodil k udobnem življenju. Prisrčno je bilo Oj cinger j evo nežno razmerje do nje. Če nas je pot privedla s severa, vzhoda ali zahoda na vrhove, vedno je tako sédel, da je videl kočo. Pokašljal je, nagnil glavo vznak ter tako čustveno zapel in zaukal, da je kar zamižal. Nato mi je odkritosrčno dejal: »Je že pred bajto, oskrbnica. Človek bi ne
137	Literatura: »Die Korspitze (2335 m) aus dem Kaltwassertal.« ö. A. Z. 1913, 168.
138	Literatura: ista.
139	Literatura: »Die Kaltwasser Gamsmutter (2503 m) aus dem Kaltwassertal.« Ö. A. Z. 1914, 1.
140	Literatura: »Neues aus den Julischen Alpen.« Ö. A. Z. 1915, 99.
141	Preden so zgradili kočo, je Viška planina (Fischbachalpe [Grandagar]) nudila preprosto zavetje.
verjel, kako uka. In kuhati zna, tudi dobro pivo ima. Res, pripravna ženica!« Molčal sem in nemoteno zrl v daljo. A dvospev je postajal vedno bolj hrepeneč in glasnejši. V stenah je odmevalo. Pevčevo grlo se je osušilo in ohripilo. Čez čas je razločneje namignil: »Kaj bi, gospod doktor, al’ greva na pivo?« Skoraj vedno je obveljala njegova. Saj imam srce in ne kamen v prsih!
Tudi Andrej je imel svoj stalni sedež. Tihi Trentar iz temačne doline, kamor le redkokdaj posije sonce izza visokih gora, je kljub pezi življenja ostal idealist, kakor njegov stari gospod. Nikdar ni mislil na snovne dobrote. Mikala ga je »dežela Italija«. »Drugačna je«, mi je natihoma dejal, ko je zrl v smehljajočo se deželo sonca, v italijanske modre gore!
Osvaldo Pesamosca je usmeril svoj temni pogled proti severu. Tam, daleč za velikimi gozdovi, so bili bogati premogovniki — svetovne industrije. Red, napredek, dobra plača, zaslužek, moč, bogastvo! Bil je člen furlanskih gorskih družin, ki morajo za kruhom daleč v tujino. Krepak, drzen mož je bil vse življenje najbolj ubog.
V Prednji Špranji sem si uredil dvoje mest za prenočevanje. Slabše je bilo pod severnimi stenami Špika nad Špranjo (Medeon), blizu pristopa k Škrbini Prednje Špranje (Bärenlahnscharte), drugo ob vznožju Zadnje Špranje. Nekoč sem tudi spal pri zadnjih macesnih kote 1722 Medvedjega plaza (Bärenlahn). Velikokrat sem našel zavetje v lovski koči ob vhodu v Prednjo Špranjo. Imela je ognjišče in leseno pogrado. V gornjem delu grabna Za Prahami, tik pod zadnjo strmino, ki vodi k Žabniški krnici, sem imel pod previsnim bolvanom dokaj trdo ležišče. Te bivake sem še tedaj uporabljal, ko je že stala v Za j zeri lepa koča. Rad sem počival čim bliže vrhovom.
Naj lepše počivališče in prenočišče sem imel v Trbiški krnici, odprti gorenji krnici Mrzle doline, v višini Žabniške škrbine. Bilo je ob vznožju Male glave, prav sredi čretja in sleča. Nepopisno lepo je tam, če cvete sleč. Ko močan hudournik buči v globoki brazdi za glavo snežnica gorenjih sne-
žišč. Za časa velikih vzponov v stenah doline Mrzle vodé me je vedno vodila pot tod mimo; včasih je bil tod začetek, včasih konec. Še danes sije njih odblesk nad tem mestom. Sleč žari. V spominu je ta kraj posejan z rdečimi rubini. Neskončen mir minulih noči mi še vedno preveva srce. Dan je bil vroč, trudni smo se pripehali. Legla je noč. Zablestele so zvezde. Ogenj preskeče, iskre švigajo. Tako toplo in dobro nam je; spanec lega na oči. Širi se vonj po smoli, jaz pa vdihavam kadilo višav. Tihotno poje potok. Venomer prepeva. A zdi se mi, da se oddaljuje, da postaja tišji in zamira v dalji. Tam daleč, daleč nekje. Zdaj čisto utihne, usahne, nič več ga ne slišim. V dolgem snu, brez sanj plavam v čisti, gorski noči v božansko, mladostno lepoto prebujajočega se jutra.
Zopet drugič: mlad prijatelj je z menoj. Začetnik je, a zdi se mi, da je zmožen velikih dejanj. Mrači se. Prerešetani so dogodki dneva in načrti za drugi dan. Legli smo ter si voščili »lahko noč!« Ogenj je zaplapolal. Navpično se je dvignil dim k nočnemu nebu. V čretju so begale luči. Sleč je žarel.
»Gospod doktor, prosim, gospod doktor!«
, »Kaj je?«
»Gospod doktor, kako je lepo!«
»Res je, neskončno lepo je. Toda spite sedaj, jutri vas čaka trdo delo!«
Zopet zavlada tišina. Nemo ležč dol in gozdovi. Povsod je sveti molk, nas napolnjuje sladek mir. Le hudournik nam pritajeno poje uspavanko.
»Gospod doktor, prosim, gospod doktor!«
»Kaj je?«
»Gospod doktor, kako tiho je vse!«
»Res je, to je tišina gora, toda če govorite, je ne morem slišati !«
In zopet tišina. Nad nami romajo zvezde svoja večna pota. Znane, domače slike se izvijejo iz svetlih množic. Zdi se, ko da se klanjajo v pozdrav. Zasanjam v deželo zvezd.
»Gospod doktor, gospod doktor! Prosim, nikar še ne spite. Mesec vzhaja!«
Ogromen leze izza črnih slemen gora. Njegova magična luč se razlije po naši dolini. V srebrnih curkih teče po stenah. Čarobno zablešči krnica. Mladi prijatelj je sédel in zamaknjen zre v srebrn, čudežen svet. Spomnim se svoje prve mesečne noči v gorenji Krmi in razumem mlado kri ob svoji strani, ki ne more zaspati ob toliki lepoti, tišini in mesečnem siju.
Malo je hribovcev, ki bi bili tolikokrat bivakirali, kakor jaz. Ne vem določenega števila, vendar mislim, da je bilo gotovo stopetdeset, morda dve sto ali več bivakov. Največkrat sem bivakiral v Julijskih Alpah, velikokrat v Dauphinéju in Savojah, nekaj krati v Mont Blancovi skupini in v vzhodni steni Monte Rose. Bili so mehki in trdi, suhi in mokri, topli in mrzli, pripravljeni in nepričakovani, lepi in hudi142 bivaki. Glavno je, da si zjutraj, ko vstaneš, spočit, ko da bi prespal noč v postelji. To je pri meni vedno držalo, če je bil bivak pripravljen. Tudi bivake, ki niso bili na sporedu, sem navadno bolje prestal kakor moji spremljevalci. Prav nič si nisem domišljal zaradi te svoje lastnosti. Nasprotno. Če so me spremljali plemeniti ljudje, tedaj sem opazil, kako hudo so trpeli, medtem ko sem jaz sladko spal. Saj sem vedno dejal, da sem kmet.
Slabo se godi v bivakih hribovcem, ki pozno odrinejo iz doline. Dan je potem kratek, zato hodijo do noči. V bivak pridi zgodaj in rad, sicer je bolje, da ne bivakiraš. Če mogoče, sem bil vedno nekaj ur pred časom počitka na mestu. Le v takem primeru velja moja trditev, da spoznaš goro najbolje, če prenočiš na njej. Ko so priprave končane, svet zravnan, stelja razgrnjena, ogenj zaneten, drva nabrana, snežena škula pristavljena, ko si popil toplo juho ter pri-
14i Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25, I., ko zgoraj, in »Erinnerungen aus dem Dauphiné.« ö. A. Z. 1913, 1 .
žgal cigaro, tedaj se ozreš naokrog, pripravljen za pomenek. Če imaš malce sreče, lahko ujameš uro, ko postanejo gore zgovorne.
»Vidiš li rdečo brazgotino?« vpraša prva. »Tod je nekoč peljala lepa greda. Pa so prišli hudi časi, odbili kos peči in lepa krožna greda je pretrgana.«143
»Pri mojem vznožju«, dé druga, »je bil njega dni pisan gorski vrt. Morda ga še pomniš? Pa se je zrušil moj kameni plaz,144 ki je vse pokopal. Saj vidiš belo, okrnjeno steno. To je bilo ropota in prahu! Dva dni je napolnjeval krnico. Gorski duhovi, ki so tod prebivali, so komaj rešili golo življenje!«
»To je res čudno,« dostavi tretja, »vsak dan pridejo k meni gamsi iz krnice in zginejo tamle za vogalom.145 Zavoljo mene tega gotovo ne delajo. Skrivna pota imajo tam. Ne bo napačno, če se malo razgledaš.«
Tako zveš skrivne pripovedke. Poglobiš se v veliko, mogočno življenje gorske narave. In ko prisluhneš njenim resnim besedam, zajameš iz njih božanstvenost. In ob tem se ti vsili vprašanje, če je res primerno, okusno in pravilno, da poneseš k njej blodnje in bedo človeka. Malotni doživljaji zemskih ljubezenskih težav, ljubosumje in sovraštvo sredi večne čistosti in jasnosti. Zoprni so mi moderni alpinski romani. Tako je na primer junak neke take knjige sveženj mišic, nadčlovek in seveda hodi »brez vodnika«. Malo-beseden je, osoren in robat, da te pri branju zaboli. Kaj še niso videli avtorji ljubeznivega hribovca? Vidijo li v hribovcu le neumitega rokodelca? Okoren je in v večni zadregi. Kaj ne najdete alpinista, ki obvlada družabne forme ter ne zdrsne na gladkih salonskih tleh, niti na strmi ledeni vesini? Beremo, kako se taka nesrečna šema zaljubi. In naše lepe gore so s svoj o zgodovino in kralj evsko prikazni j o ponižane v
143	Divja koza, krožna greda v vzhodni steni.
144	Razorjeva stena; kameni plaz s stene pod Škrbino Zadnjega Prisojnika.
145	Grede bogov.
prepahe romana. Osramočene poslušajo in gledajo. Višek napetosti doseže roman tedaj, ko poskusi »junak« blazen in nemogoč vzpon, ki predstavlja, ob zmiga van ju vodnikov, krono alpinskega nesmisla. Laik se zgrozi nad toliko neumnostjo, že davno si je ustvaril o »hribovcu« svojo sodbo. Véden človek je osupel in žalosten nad skrunitvijo.
V drugi knjigi si zbero za terišče slaven, leden greben Zahodnih Alp, kjer se odigrava grozoten »alpinski« dvojni samomor, ki predstavlja rešitev težkega, duševnega navzkrižja. In tako dalje. Kaj je to potrebno? Kaj je naloga »alpinskega romana pravilno pojmovana? Ali je roman zato »alpinski«, ker so gore poprišče dejanja, ali ker je junak hribovec? So li hribovci, resni hribovci, ki se razvesele take knjige? Morda so te knjige pisane za širše občinstvo, ki je željno senzacije ter ima dokaj nejasne in nezadostne predstave o gorah in hribovcih? Želite brati alpinske romane? Ali ni Whymperjeva slavna knjiga o gorah in ledenikih pravi roman, kjer postane jekleni gorski junak s smelostjo, zdržljivostjo in vztrajnostjo gospodar in zmagovalec Matter-horna? Kaj ne vplivajo ko roman očarljivi opisi Guido Reya o mogočni borbi Anglije in Italije za prvo zmago nad »goro gora«? In druga poglavja, ki jih je napisal z zlatim, v srčno kri namočenim peresom? Ne nudi li navdušenemu srcu mala knjižica R. H. Francéa »Die Natur in den Alpen (Narava v gorah)«146 147 na vsaki strani več veselja in spodbude, kakor obsežen »alpinski roman«, katerega avtor bi brez velikega truda prenesel ista vprašanja človeške duše in iste človeške usode na široko morje, kjer bi jih prav tako razvozi j al ko v gorah, kamor jih prenese, ker se mu to zdi nujnost?
Iz Baumbachovega krasnega gorskega epa »Zlatorog« diha duša Triglava. Pesnitev preveva močni, pravi gorski vzduh. Tam je zapisan stavek,141 ki bi ga rad vzporedil z
148	Leipzig, založba Theod. Thomas, 1910.
147 Danes je pesem »Lahko noč« v zbirki »Spielmannslieder« (Leipzig, A. G. Liebeskind, 1882.)
modernim »alpinskim romanom«: »Kar te muči in teži, pusti v dolini.« In dostavil bi svarilo: »Ne nadleguj gora z rečmi, zavoljo katerih jih Bog gotovo ni ustvaril. Svete so, zato ne imenuj po nemarnem njihova imena.«
Poleg Andreja sem v svojih povestih naštel še druge može, ki so me spremljali po Julijskih Alpah. Povedal bom, kako to. Nihče ni bil pravi vodnik, ko sem ga spoznal in pritegnil k sebi. To so postali šele ob meni. Vsi so bili prvovrstni ljudje. Jože je Trentar in morda najdrznejši divji lovec, kar sem jih poznal. Močni Osvaldo Pesamosca, pravi »louf«148 in njegov sicer slabotnejši, a za plezo prav tako pripravni bratranec Giuseppe, sta najboljša roccolanska lovca na gamse. Osvaldo je gotovo sposobnejši izmed njiju. Oba imata male, revne domove v Pianu nad Salletom. Anton Oj cinger si je kot pastir in drvar pridobil znanja in spretnosti za plezanje. Pri tem je velikokrat ogledoval gamse — menda sem dovolj jasno rekel »ogledoval« — ker pozna njih navade, pota in stalna mesta na severni strani, ko nihče drugi, celo poklicni lovec ne. Podlago svojemu premoženju si je pridelal v bolgarskih gozdovih, kjer je služil za »žagarskega mojstra«. Marsikaj je tam doživel in v bivakih pripoveduje povesti o tamošnjih roparskih tolpah in njihovih krvoločnih poglavarjih, da se človeku ježe lasje. »Da, ljubi moj!« Lepo je bilo, kadar je prišel Osvaldo k Oj cinger ju v vas in ga j e le-ta pogostil. Brez zavisti se j e veselil Osvaldo toplega bogastva svojega tovariša. Će smo se sestali pri Pesamosci, nam je odprtih rok ponudil vse, kar je imel: črno kavo, polento in montaški sir. A naj lepše, kar imata zame oba — resni, temni Italijan, ki ne pozna smeha, ter veseli Korošec, ki je vedno dovzeten za šalo in dovtip, ki smeje kaže vrsto belih zob — je: zvestoba. In ta bo živela do groba.
148 Literatura: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Montasch. III. Der Nordturm des Montasch (2673 m). Erste Ersteigung.« Ö. A. Z. 1911, 17, in »Die Kaltwasser Gamsmutter (2503 m) aus dem Kaltwassertal.« Ö. A. Z. 1914, 1.
Napočil je žalosten dan. Z Albertom sva prejela poročilo, da je Andrej zginil. Namenjen je bil v Kranjsko goro, kamor pa ni prišel, tudi vrnil se ni. Zaskrbelo naju je, da je postal žrtev zločinca. Albert je nemudoma odpotoval v Trento, a medtem so Andreja že našli. Iskala ga je vsa dolina. Kap ga je zadela ob našem gornjem počivalu pod Vršičem, malce stran od poti.149 Albert in Gaston sta se zavzela za družino.150 Ne bom našteval, kar sta storila zanjo. Veliko so ju blagoslavljali. Naj tudi jaz povem v tej knjigi mojega življenja in z menoj vsa Trenta: »Bog naj blagoslovi oba! In ne le zavoljo Trente!«
Andrej, naj starejši izmed štirih sinov, je postal gospodar. Bil je tako zelo podoben očetu, da se ti je zazdelo, da je vse po starem, le premaknjeno za dobo človeškega življenja. Kadar je stopil predme, sem opazil, da hrani skrito željo, da bi mi rad nekaj povedal. Poznal sem ga odkar je bil na svetu. S prepolnim srcem je iskal besed, ki so se prav tako težko odluščile z usten, kakor pri rajnem očetu. A bral sem v očeh, kaj je hotel povedati; govorile so o hvaležnosti, prevzeti od očeta, ki je prešla na otroke in vnuke, hvaležnosti od vsega začetka tja v večnost! Prestregel sem mu besede in nikdar več ni dokončal tega nagovora. Ubogi, mladi Andrej! Dolgo je že tega, odkar je izginil. Ostal je na bojnih poljanah v Galiciji. Nikdar več ga ne bo pripeljala pot v mirno zatišje Trente. »Človek ne ve ne ure, ne dneva«, je pogostokrat dejal stari Andrej.
149	10. decembra 1908. Rojen je bil 1853. leta.
150	Dolgovi, ki so težili dom še izza prepisa, in zaradi katerih Andrej prva leta ni imel mirnega spanja, so bili davno poravnani. Zadnji ostanek je bil krit s honorarjem, ki sem ga prejel za svoj prispevek o Julijskih Alpah k »Erschliessungsgeschichte«, ki je po mojem mnenju pripadal Andreju. Albert mu je uredil majhen mlin. Zadnja leta je torej preživel v blagostanju in brez skrbi kot družinski oče, kot erarični gozdar, lovec Bois de Chesneovih in mali »mlinar« ob bobneči Soči.
Že pred Andrejevo smrtjo je postal Jože moj stalni vodnik. Za marsikak lep uspeh se imam zahvaliti njegovi neugnani in brezobzirni moči. Njegovi premišljenosti, kakor smo videli na Jalovcu — moje življenje. Kamor koli smo prišli, povsod je vzbujal pozornost s svojo krasno, divjo prikaznijo in drznimi, orlovskimi očmi. Njegovo mesto so pozneje zavzeli Oj cinger in oba Pesamosca. Najprej Osvaldo, a ko je odšel v Romunijo, Giuseppe. Ambrogio me je le enkrat spremljal. Ko se je Giuseppe izselil v Ameriko, se je vrnil Osvaldo, in tako sta z Oj cinger jem stala ob moji strani. Naj imenujem še može iz rodbine Piussi: slavnega starega Giuseppa, lepega, mladega Eugenia in spretnega Ignazia. Spremljali so me po italijanskem delu gora. Z njimi je zaključen krog vodnikov, ki so me spremljali po Julijskih Alpah. Vse smo torej spoznali: od lovske strasti prevzete Trentarje, zasanjane Borovce s pojočo govorico in sanjavimi očmi, sanjajoče o drugih svetovih, ter mirne in težke triglavske vodnike. Rabelj čane, ki hrepene iz temnih rovov po luči višav, nemirne Furlane, ki se s težavo pehajo in trudijo za vsakdanji kruh; nad njimi jekleno prikazen Osvalda in končno, veseli koroški humor Oj cinger j a. Hvaležen spomin, vsakemu izmed njih!
Moderno usmerjeni alpinisti so mi zamerili, da sem skoraj vedno hodil z vodniki. Mislim pa, da bi ne postal pravi »osvajalec« Julijskih Alp, če bi ne pritegnil k svojim vzponom prebivalce teh gora. Osvojil bi si bil le zunanje plezalno ogrodje gore. In to bi me ne zadovoljilo. Koliko lepega sem zajel iz izročila divjih trentarskih lovcev, koliko sem izvedel, kaj vse sem se naučil iz tradicij pravljičnega, starega Giuseppa Pesamosce.151 Ne bom razglabljal o vprašanju hoje z ali brez vodnika. Mislim pa, da bo vsakdo zveličan po svoje. Vsakdo naj gleda, kaj in kako sam dela! K temu bi le še dostavil kratko zgodbico. Nekoč sem povabil
151	Literatura: »Die Kaltwasser Gamsmutter (2503 m) aus dem Kaltwassertal.« Ö. A. Z. 1914, 1.
s seboj na turo mladega prijatelja, ki je kot prvovrsten plezalec s tovariši že izvedel lepe vzpone brez vodnika. Bili smo dobre volje in smeh nas je spremljal na vsej poti.
»Ali se vedno toliko smejite?« me je začudeno vprašal.
»Seveda,« sem odvrnil, »v gorah se radi in mnogo smejimo. Kaj pa delate vi?«
»Mi?« je odvrnil, »mi se vedno le prepiramo!«
Ne vprašujte, koliko »gospodov« sem videl, ki so na-mrdnjeni in sitni hodili med svojima vodnikoma. Niti smeje, niti prepiraj e, ko da ni alpinistika naj večje veselje, temveč težko, moreče breme, kupa grenkosti, ki jo morajo izprazniti do dna.
Alpinisti, ki hodijo brez vodnika, imajo navadno napačno mnenje o hoji z vodnikom. Predstavljajo si klavrno druščino, katere prvi del »vleče«, drugi je »vlečen«. V hoji prvovrstnega gospoda s prvovrstnim vodnikom vidim najidealnejšo zvezo in naj večjo moč činitve. Primeri, ki jih za to navedem, so: Whymper in Croz, Coolidge in Aimer, Mummery in Alexander Burgener, Farrar in Daniel Maquignaz, in v novejšem času dr. Mayer in Angelo Dibona. Če poznaš alpinsko literaturo, ne boš zagrešil gornje napake. »Žaklar-ska tehnika« Dolomitov je poglavje zase in ne upravičuje splošnega obsojanja. Jasno je, da se mora »gospod« potruditi, da je enakovreden svojemu vodniku ali da se mu po svojih sposobnostih vsaj približa. Sčasoma si pridobiš izkušenj. Na splošno se nisem nikdar potegoval za to, da bi izvršil sam materialno plat dela. Doba, ko sem se navduševal nad težkim oprtnikom, je kaj kmalu minula. Tudi se mi ni zdelo nečastno rabiti stopinje, ki jih je izsekal drugi, ki je bil morda za to delo pripravne j ši. V potrebi sem jih tudi sam sekal, bile so lepe in pravilne. Če pa je hotel drug opravljati to delo, in če se je razumel na posel, sem mu ga rad prepustil. Smelo celo trdim, da ni vedno boljši hribovec tisti, ki je tehnično popolnejši. V mladosti sem kaj krat prekoračil sneženo prepoko, strmo ledeno vesino, ali preplezal preveso sigurne j e in z večjo lahkoto, ko spremljevalec slav-
nega imena, s katerim sem bil na turi. Seveda bi zato nikdar ne trdil, da sem boljši. To so nesporne stvari. Načelno sem se obdajal le z najboljšimi. Po izkušnjah — v kolikor stvar lahko pregledam — sem našel najboljše plezalce vedno le med prvovrstnimi vodniki, ne pa med najsposobnejšimi alpinisti. Seveda, srečo moraš imeti: moja dva klasična vodnika Andrej Komac in Joseph Croux sta bila tudi v moralnem pogledu vzor moža. Najboljše je vedno le srečno naključje. Prav koristno je, če se alpinist šele tedaj osamosvoji, ko se je že nekaj let šolal pri prvovrstnem vodniku. Zato je dober primer Mummery. Manjše ture delam seveda še sedaj brez vodnika, včasih tudi sam. Tako v Bohinjske gore, Karavanke in na lažje vrhove Julijskih Alp. Tudi pozimi. V letih 1879. in 1880. sem izvršil večje vzpone brez vodnika le z bratoma Zsigmondy. Naj večji izmed teh vzponov je bil vzpon na Hochalmspitze (3355 m) in Ankogel (3262 m), ki smo ga izvršili v enem dnevu.152 Hotel sem se jima stalno priključiti, a zavoljo dveh malih nezgod,153 ki sta se zgodili druga za drugo ter sta bili po Ottovem in mojem mnenju nepotrebni, sem postal pozoren ter opustil misel na to. Spoznal sem preveliko odgovornost ter se odtegnil družbi, ne da bi zaradi tega trpelo naše prijateljstvo. Soglašala sva s previdnim in pred pretiravanjem vedno svarečim Ottom. Purtschellerju je bolj prijal Emilov brezobziren, drzen način. Ko je le-ta prebil v zimi leta 1884. do 1885. nekaj zame nepozabnih dni pri meni v Trstu, mi je pravil, da je pravkar dovršil svojo knjigo »Die Gefahren der Alpen (Nevarnosti gora)«. »Sedaj bi bil z menoj zadovoljen«, je toplo dostavil. In vendar! Ko sem se pripravljal za vzpon na Pelmo, me je dohitela žalostna vest. K moji naj plemenitejši posesti, ki je preživela vse čase, spada Ottova naklonjenost. Če iščem čisto dušo, ki sem jo kdaj srečal v življenju, tedaj se mi prikaže v spominu njegovo mirno, zvesto obličje.
152	Hochalmspitze čez »Versteinte Mandeln« ob 7. uri zjutraj, Ankogel čez škrbino Grosses Elend ob 6. uri zvečer.
153	Najvišja Zinne, Piz Popena.
VIŠARSKE GLAVE (Steinerner Jäger, 2071m), LASTOVICE (Schwalbenspitzen, 1951 m), NABOISOVA SKUPINA
Ob slovesu od Viševe skupine naj se še spomnim nekaj manjših vršacev, ki so mi bili v veliko veselje. V prvo Višarskih glav, ki sem jih poleg Svetih Višarij vsako leto vsaj enkrat obiskal. Tudi pozimi sem jih prekoračil od za-praške plati do Svetih Višarij. Višarske glave so lepe razgledne gore. K Lastovicam sem prvič pristopil z Andrejem. Leta 1893. sva splezala s sedla Za Prahami na severne špice. Zelo sva se razveselila, ko sva na najbolj severnem vrhu zagledala dva in petdeset gamsov, ki so le nekaj korakov vstran prekobalili greben iz zapraške plati na pobočja Mrzle doline. Skrita sva bila v ruševju. Koze so druga za drugo skočile na greben, oprezale na vse strani in tiho izginile v čretju na drugi strani. Le nekaj kamnov je še zaropotalo, nato je zavladala tišina. Tedaj nisem izvedel prehoda k naj-višjemu vrhu Lastovic, ker se mi je zdela greda, ki bi to omogočila, prenevarna. Iznebiti se me je hotela. Z Oj cinger jem sem se čez nekaj let vzpel po strmem ozebniku vzhodne plati in sestopil po južnem, strmem in obraščenem rebru. Ko sem uvedel v visoki gorski svet Vladimira Dovgana, sem ga najprej povedel na naj višji vrh Lastovic. Do tedaj je le poznal Bohinjske gore in Karavanke. To je bil vesel dan. Ozebnik je bil močno kopen in na nekem mestu je bilo snežišče pretrgano s težavno ploščadjo. Tu se je Dovgan postavil, ko je moral pomagati tretjemu, šibkejšemu tovarišu. Prvič v življenju je prekoračil krajno zev ter gvo-zdil navpično med skalo in snegom. Prvi trenutek se j e nekoliko obotavljal pred mesti, ki jih je nato lahkotno zmagal. Začuden je občudoval, kako je slavni kadilec stoletja prižigal v strmem svetu cigaro za cigaro. Potem je prvikrat sedel na pravem, divjem Julijskem vrhu. In ob krasnem razgledu je
bilo spraševanja in občudovanja na preteg. Lastovice so vredne obiska; posebno naj višja. Ni visoka, le 1951 metrov. Pa vendar ni sprehod, temveč prava tura na goro.
Med Lastovicami in Divjo kozo štrle iz visoke, pečnate gmote strmi stolpi. Na karti je gmota zaznamenovana s koto 2022, ki nima imena.154 V zadnjih letih sem spoznal, da je ta gmota samostojna gora in da ji kot taki pripada ime, saj stoji med dvema škrbinama155 156 tako, da je ostro ločena od drugih vrhov. Tudi po višini prekaša Lastovice. Će gledaš stolpe iz Ovčje vasi, bi bili videti prav postavni, ko bi ne štrlela za njimi Trbiška Krniška špica (Korspitze). Zapaziš jih le, če je špica odeta z meglo, ali pa ob zelo ugodni razsvetljavi. Mogočni in strmi so videti iz Za Prahe in Žabniške krnice. Navpično padajo v krnico Mrzle doline. Če stopaš proti Trbiški škrbini (Kaltwasserscharte), vidiš naj višji stolp, ki štrli ostro in ošiljeno kvišku, da te spomni na kratek pokončen meč. Stolpe sem krstil »Kaltwasserkar-türme«; naj višjega »Kaltwasserkarspitze« in škrbino pod Divjo kozo »Kaltwasserkarscharte«. Vsi stolpi so bili še deviški. Vzpon nanje se mi je zdel težaven, zato sem menil, da je bolje, če jih prepustim mlajšim močem. Najprej sem nanje opozoril prijatelje, pozneje sem jih omenil v literaturi,155 a le zelo previdno, da bi ne povzročil tekmovanja za zadnji, neosvojeni vrh Julijskih Alp. No, moja bojazen se je kljub temu uresničila. Zato mi je pošteno odleglo, ko so tržaški alpinisti s Silviem Holzer jem na čelu izvršili prvi vzpon na »Kaltwasserkarspitze«. Drugi dan je vodil Ludwig Enzen-
154	Op. prev.: Slovensko ime stolpov je: Zadnje Lastovice. Ime pride od lašte = plošče, ker so te gore laštaste. Glej dr. Tuma: »Nomenklatura Julijskih Alp«. Iz navedenega sledi, da bi se najvišji stolp imenoval »Visoka Zadnja Lastovica«, škrbina med Divjo kozo in Zadnjimi Lastovicami bi se imenovala »Škrbina zadnjih Lastovic«.
155	Severno leži Žabniška škrbina (Karnicascharte), južno ozka škrbina brez imena, ki je med najvišjim stolpom in Divjo kozo. Nadel sem ji ime: Kaltwasserkarscharte.
156	Literatura: Die Korspitze (2335 m) aus dem Kaltwassertal«. Ö. A. Z. 1913, 168.
hofer drugo družbo na vrh.157 Zame je bilo malce komike v tem, da se je pri vseh mladih podjetnežih udomačilo ime vrha, ki ga dotlej še nihče ni videl. Še nedavno je tako dolgo in drzno stal ter sameval.158 159 Sedaj, ko mu je odvzeta deviška mikavnost, bo zopet sameval v prejšnji skritosti, in možic na vrhu se bo dolgočasil, če ne bo s pomočjo lastne, močne no-trine prebolel pomanjkanja obiskov. Zadnje pričakujemo od samozavestnega, pokončnega možica Julijskih Alp.
Neštetokrat sem prekoračil Škrbino Velikega Naboisa (2307 m) ter se povzpel na njegov vrh. Dosegel sem ga vedno le po najlažji poti, to je s Škrbine Velikega Naboisa. Dan pred našim vzponom čez severno steno Viša158 je Bolaffio z Ojcingerjem preplezal severno steno Velikega Naboisa160 in sestopil v škrbino. Prevzel sem nalogo, da spravim odeje na škrbino, pripravim bivak in pregledam smer v severni steni Viša. Mislim, da sem bil prvi turist na severnili Lastovicah in na vrhu Velikega Naboisa. Pred menoj je dosegel naj višji vršac Lastovic profesor Adolf Gstirner. To pa niso prvi vzponi na te vrhove, ker so gotovo pred nama na njih bili lovci, na Naboisu pa pastirji drobnice. Škrbina Malega Naboisa, ki je globoko zarezana med Velikim in Malim Na-boisom, je gotovo pokrajinsko najlepša mala škrbina v Julijskih Alpah. Prišel sem večkrat k njej, a žal, šele čisto ob koncu.
157	Literatura: »Neues aus den Julischen Alpen«, ö. A. Z. 1915, 99.
iss v nekem dnevniku iz leta 1922. sem našel opazko, da je bil izvršen vzpon, ki se meni — »alpinistu svetovnega slovesa« -— ni posrečil. Ker nihče ni popravil te pomote, naredim to jaz. Nikdar nisem naskočil »Kaltwasserkarspitze«. Res je, kar sem zgoraj napisal. Res pa je tudi, da so »zmagovalci« in »poraženci« plezali po smereh, ki sem jih jaz pokazal.
159 Glej spredaj.
ìeo v prvi izdaji »Fiihrerja« je treba v tem smislu popraviti opazko dr. Gustava Renkerja, 162.
KANINSKA SKUPINA
Po kraljestvu Kanina sije blesk južnega sonca v bogatih in žarkih plamenicah, ki zajamejo stene in napolnjujejo soparne krnice. In vendar so te gore mrke in otožne. Manjka jim sproščen, v nebo kipeč zalet k veselim oblikam; manjkajo samostojne, svojstvene gore, ki vplivajo s čarom in močjo krepke osebnosti. Relativno nizki vrhovi, ki mole iznad visoke planote, so zgrajeni po enako težkem in preprostem kopitu. V topem kotu stojita dva grebena in na vsako stran gledata pleni tega streham podobnega sestava. To je vse. Resna, široka slemena vrhov mole iz strnjenih grebenov. Osrednji čok Kaninske skupine161 je ogromen, visok, težak in nerazčlenjen pečnat otok, ki vpliva zgolj s svojo velikansko gmoto. Le-ta je brez vsakega arhitektonskega okraska. Tudi tu čutiš pomanjkanje tekočih voda, ko v kamenih morjih Triglava. Ves obsežni svet zajame mogočne množine snežnice in deževnice, a pečnata tla posrkajo vsako kapljo, ko nenasitno sito. Nikjer ni najti tihega, globokega očesa, kakršna najdeš tam daleč v samotnih, bajnih vrtovih rojenic, v kraljestvu scabiose Trente. Pokrajina Kanina je le bel sren in siva peč. In vse je kakor v smrti ohrenjeno. To je velikanski, visokogorski Kras. Povsod vidiš ogromno delo vode: škraplja ob škraplji, raza pri razi je izdolbena v ploščadi, ko brezna globoke, okrogle luknje, kjer se leskečejo ostanki snega v mračnem žrelu, sredi čeri kratke, koritom podobne doline, široke konte s strmimi, prodnatimi vesinami in večnim snegom v dnj ačah. A tisti, ki j e vse to naredil, ki j e izklesal to lice, je zginil v globočino. Daleč doli, v dolini pri-hrume iz notranjosti gorovja vode Kanina. V kratkih, strnjenih slapovih priderejo na dan, tam daleč v globočini, da ne slišiš na višavah njihovega glasu. Nič več ne krase in ne oživljajo gora, so le lepe slike doline.
lei prj tem mislim na velike povezane planote južne in vzhodne plati, ki so na zemljevidu zaznamenovane s »Flitscher Kar« in Goričica Planina«.
Visoke krnice Kanina so samotne. Na svojih številnih obiskih nisem nikdar srečal v teh predelih človeka, kaj šele kako druščino. V tem mrtvaškem gorskem svetu me je včasih spomnil življenja hreščeč krik jastreba, ki je nevidno krožil po zraku, ali samotna sled koze na belih, srenastih polj anah.
Bog vedi, kaj me je tako mikalo, da sem bil zgolj na Visokem Kaninu (Monte Kanin) petindvajset do tridesetkrat? Malokdaj me je zvabilo pravo alpinsko vprašanje, redkokdaj veselje zavoljo veličastnega detajla ob vzponu. Nikdar osebno častihlepje. Vzponi v gorah Kaninske skupine res niso taki, da bi se z njimi posebno postavil. Kaj neki zlati spomin na te resnično puste in enolične, resne in tihe gore, da mi še na predvečer mojega življenja zažare v svetlem siju, in da srce hrepeneče zadrhti ob želji po romanjih po njihovih planotah?
Razgled, očarljivo lep pogled proti jugu. Pogled v sončen blesk in svetlobo. Prednost, ki jo imajo te gore pred drugimi v Julijskih Alpah, je sproščen pogled proti morju. Daleč tja do belih obali Istre, do raztoka Soče, k izsipom Gradeža, ki svepečejo v sončnem žaru. In če imaš ob jasnem, srečnem dnevu le malo domilšjije, boš videl daleč na bleščečem obzorju, na pravljičnem mestu — kraljico morja. Tako se mi je nekoč zablestela iz morja hiš katedrala lombardskega glavnega mesta, ko sem stal na vrhovih Monte Rose. In morje, ljubo, modro, domače morje pošilja pestre barve, ki se razgrnejo po težkih, trdih in pustih pobočjih, ko da bi jim hotelo nadomestiti iz preobilice bogastva in večne lepote, kar jim je odrekla ustvarjajoča narava. Odete v odblesk morja, so Kaninske gore ob zori, ob opoldanskem siju in zarji, ogrnjene s čudežnimi, razkošnimi oblačili. Včasih tonejo v čadasti modrini, včasih se belijo slemena nad temnomodrimi doli, zasijejo vrhovi v vijoličastih odtenkih, vzplamte v živem rdečilu, ko da so slemenaste raj de žrela
žarečih ognjenikov. Kdor to vidi, spozna, da skrbi in misli zanje morje, naj večji kralj in mojster barv, ki je zmožen naj večjih uspehov.
A morja ne vidiš vedno, čeprav je lep dan. Včasih izgine v blesku in svetlobi. Ne pozabi pa skrbeti za vredno nadomestilo. Včasih zgradi nad ogromnimi, oblačnimi stebri, v sitem ticianskem zlatilu, svetlo in široko cesto, ki sega skoraj do nebeških vrat. In tedaj se ti zazdi, da vidiš svetle angele, ki plavajo po njej. Skrito v čad in meglo, pošlje drugič ponosne armade belih kop, njim na čelu velikanske, zajetne bojne ladje, ki počasi in svečano plovejo z mokrcem. V nebeškem odblesku se pozibavajo po modrem ozračju. Ob njihovi krasoti oblede vse zemeljske lepote. Včasih pritrdi morje na vse vrhove vihrajoče zastave in bandera, ko da jev nebesih velik praznik. Zopet drugič nagromadi bleščeče, oblačne gradove, enega vrh drugega, da tako ogromnih še nismo videli v toliki fantastični veličini in čudovitem miru. Pošilja tudi nevihte. A ne drobnih oblačkov; veliki sivi in črni skladi se divje prerivajo ter v hipu zajamejo pol nebesnega svoda. Čez čas zrastejo v strnjeno, črno in pretečo, ogromno steno. In ko prihrumi, podeč pred seboj rvine, preparana od bliskov, najprej rahlo godrnjaje, nato grmeč, tuleč in besneč, zgrabi s strahotnimi, črnimi rokami, z elementarno silo slemena in grebene, da se stresejo do temeljev. Odete v pošastno sivino so gore pričakovale napad. Zdi se, ko da so se sklonile pod udarci božanskega kladiva, »ki lomi gore in drobi peči!«
Bog te obvaruj nevihte na Kaninu. Med Julijskimi vrhovi so te gore gotovo najbolj izpostavljene streli. Brž sestopi, če se pooblači nebo! Na Kaninu ni možica, ker ga strela takoj podre. Na njem je strela ubila italijanskega maperja Domeni coni j a, kakor na Triglavu nosača avstrijskega stotnika Bosija.162 V možica Malega Kanina so vzidali Domeniconiju spominsko ploščo, ki jo je tudi razbila strela. Pozneje so na
162	Literatura: E. G. III. 1894, 567.
vrhu ležale črepinje plošče, kakor nekdaj truplo geodeta. Ostala je le letnica 1884., ki je bila uklesana v skalo. Vsakokrat sem našel na vrhu nove špranje in luknje, ki jih je izvrtala in razgalila strela. V njih so ležali amoniti in oka-menine raznih morskih živali. Skrit v razpoko sem nekoč na grebenu Kanina doživel neurje, ki je moje naj grozne j še doživetj e.
Visoki Kanin (2592 m), Mali Kanin (2575 m), Srednji Vršič (2536 m) in Prestrel j enik (2503 m) so naj višji vrhovi Kaninske gmote. Lepi vrhovi so tudi: košata Lopa (2410 m), pečnate stene Černelskih Vršičev (Confinspitz, 2266 m in 2328 m) in Hudi Vršič (Černjala, 2335 m).163 Vsi ti vrhovi stoje v glavnem grebenu. Severne stene so strme, skoraj navpične. Vrhovi so lažje dostopni z juga in vzhoda. Samostojne so končne gore gačnih grebenov: Velika Baba (2161 m), ki stoji v južnem kraku zahodne gače, in Jerebica (Seekopf, 2122 m) ter Veliki vrh (Rombon, 2208 m) v vzhodni gači. V globokih dolinah korené njih široke, velike stene, ki imajo več ko dve pročelji. Zelo lepi sta steni Velikega vrha in Jerebice, ki padata v dolino Možnice. Ogromen je širok, slonu podoben hrbet v ozadju Rezije z vrhovi: Mala Baba (1995m), Velika Baba, Kamen (2336m), Vrh Laške Planje (2449 m), Črni Vogel (2386 m), Mali in Visoki Kanin ter Vrh Krnice (Pic di Carnizza, 2434m). V območju Kaninskih gora je na zahodu, od sveta odrezana tiha Rezija, vzhodno živahna, bovška kopanja. Vsaka pripomore po svoje k čudovitem razpoloženju čudne veličine in svojstvenosti teh gora. Tega razmerja se ne da opisati z besedami, čeprav ga jasno in določno občutiš. Kakor se iz vsakega detajla takoj spozna rezijske gore, Rezijo in Režij anca, prav tako ostro so zazna-
163	Op. prev.: Kota 2266 je špiček; kota 2328 so Černelski Vršiči. Confinspitze je mapersko poimenovanje, ker so Černelski Vršiči mejna gora nekdanje italijanske, koroške in goriške meje. Černjala, Cergnala sta spačenki po imenu police Čemela, ki leži jugovzhodno pod vrhom Hudi Vršič in se razteza do Černelskih Vršičev.
Foto M. M. Debelakova
Prestreljenih
menovane in enotne bovške gore, bovška pokrajina in Bovčan. Će bi bili vprašani, odkod in kakšen je, bi ga lahko brez drugega opisali po sliki njegovih srhovitih in robatih gora ter njegove resne in trde pokrajine, ki nas že skoraj spominja na južnejše predele.
Če gledaš Kaninsko raj do z nizkega Krasa ali z morja, jo vidiš visoko na obzorju. V belih in modrih odtenkih je podobna pečnatemu otoku. Slemena in grebeni so se združili v rogljato krono, brez posebnih okraskov. Le vešče oko razloči njene podrobnosti. Naj lepše je videti kaninsko raj do z Viša ali z grebenov nad Krnjim Dolom (Cregnedul). Slemena in vrhovi so tako nanizani, da se v dolgi vrsti zobčasto vzdigujejo k ošiljenemu, visoko v nebo kipečemu trikotu grebenov Visokega Kanina, ki mogočno zaključi dolgo vrsto ter tvori nje višek in krono. Ob vznožju severnih sten so razgrnjena široka snežišča in ledeniki, ki segajo s svojimi strmimi jeziki in žlebovi do škrbin ter ustvarjajo v belih odtenkih svojsko mirno, mogočno pokrajinsko sliko. Ko jih pa zima odene z belim plaščem, tedaj zadobi slika tolik sij a j in tàko veličino, da se ti zazdi, da kipi proti nebu eno najmogočnejših pogorij.
Značilno podrobnost tvorijo čudno oblikovane krmolje, ki spremljajo glavni greben tostran snežišč in krnic, v višini 1900 do 2100 metrov.164 Podobne so močnim in obsežnim utrdbam, resnim stražarjem v nemem miru spečih notranjih dvorov Kanina. Budno stoje nad dolino, zastavljajo ti pot in če se približaš, polože prst na usta rekoč: »Tiho, ne moti! Tu spi že dolga tisočletja nekdo. Morda je mrtev!«
Gilbert in Churchill sta posvetila Prestrelj eniku klasičen odstavek. Očarljivo sta opisala pusto pokrajino, kori-
164	Najvažnejše krmolje so: »Welsche Kanzel« 1865 m, Monte Poviz 1978 m, Bela Peč 2143 m, Col Sclav 2157 m. Podoben svet je na bovški strani. (Op. prev.: »Welsche Kanzel« je kartografsko ime. Pravilno staro ime je Šimnova glava. Monte Poviz je Pobič.)
taste doline brez vode ter poštenost in samozavest vodnika Mitscherlicha,165 »rojenega vodnika ljudi«. Pozneje je Gstir-ner mojstrsko opisal členovitost in fizionomijo teh gora.166
H Kaninu sem prvič pristopil z bovške strani. Spremljal me je domačin. Mislim, da je bilo leta 1884. Posebno me je mikala Velika Baba, ki jo posebno lepo vidiš z morja. Popoldne sva šla na Mali in Visoki Kanin. Ni se mi pa posrečila nameravana tura'po grebenu od Babe do Kanina. Pod večer sva sestopila do prvega čretja na bovški plati ter prenočila na pečnatem vogalu. Ponoči sva dognala, da je to prav čuden kraj. Veter se je venomer obračal. Morda se je jezil zaradi vogala. To se pravi, pihal je vedno z nasprotne strani, kjer nisva stala ali ležala. Zato sva se vso noč sukala okrog ognja, a ognjenim zubljem in dimu nisva ubežala. Komaj sva legla, že sva morala bežati. Bogme, takega vogala še nisem videl. Zjutraj sva jo ubrala k Prestreljeniku. Po robatih, pečnatih stopnicah vzhodne plati sva telovadila k vrhu. Vrnivši se k vznožju, sva naredila še majhen ovinek ter si ogledala znamenito okno, preden sva sestopila v Bovec. Prestreljenik pomeni, da je gora prestreljena. In če bi ne bilo v njem ogromne luknje, tedaj bi ne bil prestreljen in bi se moral drugače imenovati. Ta luknja je nastala na prav čuden način. Hudič je nekoč v svoji nezaslišani drznosti izzval samo sveto Devico k stavi, češ, naj se poskusita, kdo bo prvi priletel od Svetih Višarij k Stari gori nad Čedadom (Castel del Monte). Hudobec se je zapodil, ko sam hudič, ter je v divjem zaletu z rogovi predrl steno, ki mu je bila na potu. Pa je stavo le zgubil, kajti, ko je priletel na dogovorjeno mesto, je bila blažena Devica že pri madoni Stare gore.167 Ali ni to prav dobro svarilo za hribovce, naj se ne
165	Najbrž bi se moral drugače imenovati.
166	Adolf Gstirner, Z. A. V. 1905.
167	Slovanska bajka. Marinelli jo navaja v »Guida del Friuli«, Canal del Ferro, 1894, 111.
zaganjajo divje in nepremišljeno v stene? Saj nimamo izgle-dov, da bi zvrtali luknjo, ko sam — bognasvaruj ! Tudi pridobili bi ničesar!
Še enkrat ali dvakrat sem pristopil z iste strani na iste gore. Spoznal sem, da je dostop s severa mnogo lepši, kakor dolgo romanje po vročih, pustih vzhodnih in južnih pobočjih. Zato sem vsa poznejša leta prihajal k njim s severne plati. Tako sem prišel v Neveo.168 Prav živo mi je v spominu vtis, ki sem ga zadobil, ko sem prvič stopil na njene senožeti. Pristopil sem po gozdovih rabeljske Jézernice. Bilo mi je, ko da me nekdo prisrčno ogleduje, nekdo, ki je že zdavnaj čakal name, ki je vedel, da pridem. Videl ga še nisem, vendar, spoznal sem ga. Morda sem ga ugledal v hrepenečih sanjah. Tiho je pristopil k meni ter me objel z milim smehljajem. Res je, prav natanko vem: Nevea me je tedaj objela in poljubila. Presrečen sem slonel na njenih tiho dihajočih grudih, očaran od prijaznega žarka, polnega ljubkosti in prikupnosti, ki mi je toplo in sladko zasijal v srce. Božala me je mehka, gorska sapa. Balzamičen vonj gozda me je opajal, zajel me je neskončen mir, ki se je razgrnil z nebeških višav po blagoslovljenem koščku zemlje.
Nihče ne more opisati poezije, ki je v starih časih obdajala Neveo. Prevzela me je tako, da sem za dolgo vrsto let pozabil živo, šumečo lepoto domače Trente. Vse je bilo tako preprosto, jasno in samo ob sebi razumljivo, da se nisi prav nič začudil, če si prišel v ta svet. Sprejel si, kakor sprejmeš marsikak božji dar, nedolžno in brez zahvale, ko da mora biti tako. Senožeti sredi gozdov. In v dalji in više gori gozdovi in zopet gozdovi. Ob prilesju, tam proti planinam Po-liškega Špika, je znamenita Fontana. Bogat izvirek dobre vode, ki je po furlanskem načinu ograjen v studenec. Doline ne vidiš, a slutiš, da se proti zahodu, čez gozdove svet niža daleč v globočino. In tam se leskečejo vabeče barve Italije.
168	Op. prev.: Slovensko ime za planoto »Nevea« je »V žlebeh«. žal se je izgubilo. Poznajo ga le še v predelski okolici.
Globenica je na stežaj odprta soncu. Bleščeče luči, zelene sence. Daleč gori, proti poldnevu, obrobljata s svojimi strmimi stenami krmolji Pobiča (Poviz) in Bele Peči del resnega in hrapavega gorskega sveta Kanina. Svetla ostenja in bela snežišča nad težkim podstavkom, ki je odet s temnimi gozdovi in čretjem. V dalji pritajena muzika črednih zvončkov. Planina je blizu. Večkrat dnevno priženo pastirji živino k napajanju. In na košenici sredi gozdov? Da, tam stoji v levem voglu preprosta, iz neotesanih debel zgrajena bajta,169 poleg nje visok drog za zastavo. In v bajti? V bajti je siora Catina. Signora Catina di Val, najboljša izmed žena. Pred vrati stoji. Je pravi tip delavne, še vedno ponosno vzravnane Furlanke. Pametne, ostre oči, energičen, kljukast nos, stroga usta, za prijatelje in sovražnike enako pravičen jezik, odkrit in jasno sodeč način mišljenja ter pridno in čvrsto srce. Zagledala nas je. Že maha in pozdravlja. Nas Tržačane prav posebno ljubi. Andrej je prevzet strmel v njena dva ogromna podočnika, borna ostanka nekdanje lepote, ko nas je pozdravila z zvonkim glasom in lepimi besedami. V zadnjih letih je eden obeh zob zginil. Andrej je bil zavoljo tega zelo žalosten. Edinega je vzela s seboj, ko je po dolgi, truda-polni poti legla k večnemu počitku. Ge sva bila sama, me je ljubila in mi stregla ko mati, če so bili drugi navzoči, me je častila ko kralja. Če sem napovedal svoj obisk, ali če je zvedela od pastirjev, da sem kje v bližnjih gorah, je hitela in pripravljala jedačo in pijačo. Vsak hip je stala na pragu, in ko sem prišel, je že sukala raženj. A tudi sovražiti je znala, pošteno sovražiti. Ko je Oj cinger nekoč spremljal gospoda, ki ji ni bil všeč, jima je zabranila vstop v bajto. In trudna romarja sta se boguvdano zleknila pod drevo pred zaprtimi durmi nevejskega paradiža. Catina ni bila oskrbnica, bila je gospodinja, izrazita osebnost popolnega 189
189 Od leta 1888. Ko sera prišel prvič v Neveo, je bila tam le navadna drvarska bajta. Malo gospodinjstvo še ni obstojalo. Glej zgodovino Neveje v >Guida del Friuli«, Canal del Ferro, 256, 257.
kova. K njej si spoštljivo pristopil. Po načinu močnih žena je dolga leta vladala z močno roko in ostrim jezikom v tem kraljestvu, kjer se stekajo poti Kanina in Poliškega Špika. Mnogo mojih velikih dni izzveni v hvaležnem spominu nanjo. Naj mirno spi, dobra signora Catinai
Kaj vse bi lahko povedal o Nevei. O signoru Giovanniu di Val, najboljšem izmed vseh zakonskih mož, o srčno dobrem, ki nikdar ni imel ničesar povedati, ker je že vse pred njim mnogo bolje pojasnila in porazložila signora Catina. Zato se tudi ni prav znašel, ko je ni bilo več. Po nekaj tednih je rad sledil svoji močni vodnici. O naivni duši starega vodnika Francesca Marcona, ki je z naraščajočim ugodjem, a z vedno manjšim uspehom pripovedoval zmeraj iste, male zgodbe. O njegovem prebrisanem tovarišu, starem Giuseppeju Piussiju, ki je z usti zatrjeval, a s sumljivim izrazom v očeh izdal, da si le zmišlja. O dnevih sladkega počitka na tratah senožeti, o nočeh polnih utrujenosti, ko se nas ni lotil spanec po trdem delu v žgočem soncu. O presketajočem ognju na ognjišču, kjer smo sedeli in kramljali. O temnih pojavah planšarjev in drvarjev z odbleskom ognja v očeh, ki so tiho stopili v kočo in po kratkem, komaj slišnem pogovoru, zopet skromno izginili v temo. O mladih furlanskih dekletih, ki so nosile brašno iz Skluž (Chiusaforte) v Neveo. Žarko ko zornice so njih pesmi rezale noč. O božični noči, ko spi zemlja pod belo snežno odejo, ko je težko, s snegom obloženo drevje podobno ogromnim svečam, ki čakajo v svečanih vrstah na zvezdo Odrešenika. O vuzmu, ko zaveje prvi dih pomladi, ko se zbude izvirki in ko žubori niz pobočij snežnica, kakor da vsa ljuba zemlja plaho poje prvo pesem. O binkoštih na Nevei, ko pride pomlad v gore, kjer raztresa pisane čudeže svojih darov tja do mej večnega snega. O prekipevajočem veselju vsega živečega, ki vriskajoč sprejme prelestno kraljico novega življenja. O svetlem soncu, ki je posvetilo ob ranem jutru skozi špranje in nas zbudilo; o nebeškem vzduhu, ki nas je hladil; o luči, ki nas je slepila, če smo odprli temnice; o veličastni krasoti neurij,
o razpoloženjih ob neuspehih in uspehih, porazih in zmagah, o veselju in žalosti v gorah. Nepopisen čar Neve j e je obdajal dobo skoraj dvajsetih let. Zdavnaj je že uničen. In nikdar več se ne vrne! Že smrt signore Catine je pomenila nekak konec. Potem je jela bajta razpadati. Gospodje iz Vidma (Udine) so to dopustili in zgradili v bližini težko, kamenito stavbo, ki je motila ubranost okolice. Tudi stari duhovi je niso marali ter se niso preselili vanjo, čeprav se je signora Italia, vrla hčerka gospe Catine, trudila na vso moč. Prišla je vojna. Po Roccolanski dolini so zgradili avtomobilsko cesto, ki je vodila do gorskega doma in še del j. Ropotu sveta je odprla blaženo tihi kotiček Neve j e. Z uničujočo roko je segla vojna v nevejske gozdove. Narava je velika. Prebolela bo težke rane, ki jih je zadobila in čas bo izbrisal brazgotine. Podoba današnje Neve j e je zelo spremenjena. Nova generacija morda ne bo opazila tega. Ljubila bo novo Neveo, kakor smo mi iz polnega in srečnega srca ljubili njeno staro lepoto, ki je minula. Minula, a pozabljena ne bo nikdar!
Ko sem prišel v Neveo, je alpinsko delovanje gospodov iz Vidma ravno prekoračilo višek. To delo je bilo nekaj časa na klasični višini. V zadnjih letih 1870. in prvih po 1880. se je literarno izražala v »Cronaci Società Alpine Friulane«. Duševni voditelj te družbe je bil profesor Giovanni Marinelli.170 Bil je najidealnejši alpinist, kar sem jih srečal v življenju. Izredno izobražen mož, srčno dober in velik znanstvenik. Zelo sem srečen, da sem ga nekaj krati srečal v teh gorah. Pozneje sem srečaval njegovega sina in naslednika, profesorja Olinta. V gospodarskih vprašanjih se je odlikoval Federico Cantarutti, zelo ljubezniv spremljevalec, toda brez pomena v alpinistiki. Hocke je tisti čas trmasto, a brez-
170	Njemu se imamo zahvaliti za njegovega prvovrstnega vodnika »Guida del Friuli«. Drugi del vodnika »Canal del Ferro« (Ed. Società Alpina Friulana v Vidmu) je še danes najboljši vodnik po furlanskem delu Julijskih Alp.
uspešno oblegal Poliški Špik. Hudo ga je bolelo, ko je moral prepustiti zmago srečnejšemu. Iz krdela mladih hribovcev teh krogov171 se svetlo odraža krasna mladeniška pojava Contea Giacoma di Brazzà-Savorgnan. Žal ga nisem več srečal, ko sem prišel v Neveo. Toda vse gore so še o njem pripovedovale. Povsod sem našel njegove sledove: na grebenih merilska znamenja, z desk zbito, skromno zavetišče,172 zasilno prirejen prostor za bivakiranje, ograjen s kamenjem.173 Iz teh gora je odšel v kratkem, a svetlem, meteornem poletu v Kongo. Toda njegova prenagla smrt v Rimu mu je pretrgala pot. Še danes živi nepozabljen v furlanskih gorah in dolinah in nihče naj ne omeni Neve j e, Kanina ali Poliškega Špika, ne da bi se spoštljivo poklonil njegovemu slavnemu spominu! In še nekdo je hodil tedaj po teh gorah. Spremljal ga je rabeljski vodnik ali furlanski planšar, največkrat je hodil sam. Prišel je brez kričavih napovedi, skromen, tih in ponižen ter močne volje. Bil je mož velikih uspehov. Dragi, plavolasi Nemec, mož dejanj in ne peresa,174 zmagovalec Poliškega Špika: Hermann Findenegg. Dvakrat sva se mimogrede srečala. Dolgo sva se držala za roke ter se smejala ob spominu na tisti čas, ko sva bila na Suhem plazu nasprotnika, ne da bi vedela drug za drugega. Nekako čudno mi je, če pomislim, da so že vsi, prav vsi mrtvi.175 Saj še nisem tako star! In da se mi včasih zazdi, da sem svoj lastni sin, je tudi le šala!
171	Naj imenujem še brata Pecita in Contea Cesara Mantico, ki je žal prezgodaj padel v dvoboju.
172	»Ricovero Brazzà« pod steno Bele Peči.
173	Globenica v grebenu med Špikom nad Nosom (Medeon del Buinz) in Špikom nad Špranjo (Foronon).
174	In vendar opisujejo njegovi preprosti, a prisrčni članki o teh turah (v Zeitschrift des D. u. Ö. Alpenvereins 1879) v prikupnem in odgovarjajočem načinu nastrojenje in značaj teh gora.
175	Razen profesorja Olinta Marinellija, ki je bil tedaj še deček. Upam, da tudi še živita brata Pecile. O Hockeju ne vem ničesar.
Vedno bi ponavljal: spominjajte se tistih, ki so se pred vami veselili v gorah. To naj ne bo le srčna stvar. Spomnimo se jih zavoljo hvaležnosti. Ne pozabite, da stojite z vašo moderno tehniko in moderno močjo činitve na njihovih ramah. Skromno primerjajte, kaj pomeni preplezan j e novega zoba v grebenu, ali še nepreplezane stene v primeru z delom naših prednikov, ki so navdušeni odšli v neznano, strahotno opisano, neodkrito pokrajino. In odšli so brez vzgledov in brez literature, brez pomoči današnjih prometnih sredstev, potov, zavetišč, s pomanjkljivimi pripomočki in zemljevidi ter s primitivnim orodjem, brez jasnosti in udobnosti, ki jih uživate vi zaradi njihovega dela. Berite dobro literaturo! Tedaj boste šele razumeli in uživali gore. Odnošaji med človekom in goro, zapletljaji človeške usode z zgodovino gora bodo nudili resnemu opazovalcu bogato polje. Ustvarila vam bo osnovo za poučne zaključke o velikem in splošnem ter ne le za tesno omejeno hribovsko življenje. Kako pomilujem ubožčka, ki teka po Matterhornu, a ne pozna velikega Whymperjevega boja, ki je dolga leta vroče oblegoval vrh; ali pa nevedno hiti mimo mesta, kjer je prenehalo biti Carrelovo levje srce, ko je zvesto izpolnil svojo vodniško dolžnost.
Moji številni vzponi na Kanin iz Neve j e so bili skoraj vedno le ponovitev prvega vzpona. Šel sem, kakor stopaš na razglednik, čeprav je pot strma in ima celo težka mesta. Treba je precejšnje alpinske spretnosti in znanja, če je veliki ozebnik okrašen na gornjem koncu z opastmi, ali če zija ob začetku velika krajna zev. Posebno rad sem prečil ledenik. Saj je Kanin v Julijskih Alpah edina gora, kjer vodi pot čez pravi ledenik.
Zaradi ogromne prepoke, ki reži v poznem poletju ob začetku ozebnika, so gospodje iz Vidma zgradili pot po pečeh.i76 A ta pot me ni zadovoljila, ker dela velik ovinek 176
176	Vse te podrobnosti najdeš izčrpno podane v Gstirnerjevem delu v Z. A. V. 1907.
po ortografici«) desnih stenah ozebnika in je speljana po ozkih, dolgih gredah, ki niso za vsakega lahko prehodne. Da bi našel boljšo rešitev, sva se sestala z Andrejem meseca septembra 1895. leta pri Kaninski koči. Pristopil sem z Rablja čez Neveo. Bil sem že dopoldne pri koči. Andrej je imel priti iz Bovca čez Prevaio. Pričakoval sem ga pod noč. Ko sem sam, samcat sedel pred kočo ter gledal v tihe krnice, sem zapazil četo štiridesetih ali petdesetih mož, ki so težko oprtani previdno sestopali po snežišču s Prevale. Na lepem so zginili. Čudil sem se, zakaj in kako se je vse to zgodilo. Čez pol ure se mi je pridružil teman Režijanec. Obnašal se je, ko da je na sprehodu, ali da išče koze. Mimogrede me je vprašal, odkod in kam. Ko je spoznal, da sem le nedolžen gorski romar, je stopil na rob in zažvižgal na prste. Na snežišču se je takoj zopet pojavila četa otovorjenih mož. Čez eno uro so bili pri meni. Takoj sem spoznal, da so tihotapci iz Rezije, ki so nosili težke tovore iz Bovca čez Prevaio in Péravo (Sella Grubia) v Rezijo. Dolgo so počivali pri koči. Okoli poldne sem slišal dva strela. Kmalu nato je prišel strelec. Nosil je gamsa, od krogle razstreljenega skalnega jereba in starinsko puško na kresilni kamen. Po velikosti in zunanjosti je bila podobna malemu topu. Bil je Bovčan, iz-gledal je od sile divji. Ime mu je bilo Kovač, po poklicu je bil drvar in divji lovec. Skrival se je tostran meje, ker je imel tehtne vzroke, da se zmika avstrijskim žandar jem. V naj lepši slogi smo počivali pred kočo, ko se je prikazal Andrej. Kako se je začudil, ko me je videl v tako čedni druščini. Kovača je poznal, pravil mi je, da je mojstrski strelec. O tem sem se že sam prepričal, ko sem videl od krogle zadetega skalnega jereba.
Ko so Režijanci odšli, smo se mi trije udomačili v koči. Z večerom je vzcvetela nevihta. Temni skladi oblakov so zatemnili gore. S strašno silo se je razvnela vihra. Nekajkrat je udarila strela prav v bližino koče. Iznenada je vrglo Andreja na tla. Ko sem ga vprašal, zakaj je padel, je kakor vedno, suhoparno odgovoril, da ne ve, če je bilo zaradi bliska
ali strahu. Tudi jaz sem občutil udarec. Drugi dan smo takoj našli, kar smo iskali. Mesto, skoraj v navpičnici kaninskega vrha, kjer je prepoka gotovo vedno tako ozka, da prideš brez težav čez njo. Nad tem mestom je lahka zajeda, ki vodi zelo strmo čez severno steno prav do vrha. Od ledenika do temena Kanina smo rabili pol ure.177 Menda je tukaj leta 1883. Findenegg iskal pot. Ker je bil sam, so drznega alpinista prepodile megle.178 Tu torej leži prava smer za pot na Kanin.179 Toda za gospode iz Vidma je bilo to drugotnega pomena, jaz pa nisem imel povoda, da bi silil v to. V jeseni, leta 1903. sem zopet našel dostop po ozebniku zaprt s prepoko. Bil sem z Jožetom. Pri vzponu in pri sestopu sem našel v severni steni180 dve novi smeri. Obe sta bili bliže ozebniku, ko moja prva. Tudi lažji sta, kratki in zelo lepi. Čudim se, da jih nikdar ne uporabljajo roccolanski vodniki. Saj jih pot Società Alpine Friulane na že omenjenih gredah zelo obremenjuje pri delu. Obiskovalci teh gora imajo navado, da prihajajo kar v trumah, a zaradi varčnosti vzamejo le po enega vodnika. Tako se zgodi, da mora vodnik pri vzponu ali sestopu štiri ali petkrat prečiti ozke, vodoravne grede, ko spravlja na varno svoje gospode, ki niso vajeni gora.181 Na mojih potih bi bil vedno navpično nad njimi ter bi svoje delo z vrvjo hitreje opravil.
Že dolgo me je mikal Vrh Krnice (Pic di Carnizza, 2434 m). Ko mogočen mejnik stoji severozahodno od Kanina. Z njim je zvezan z dolgim grebenom, ki je v sredi zasekan s škrbino. Slavni Režijanec Siega je bil leta 1881. na Vrhu Krnice. Pristopil je s Kanina, torej od zgoraj in ne od
177	Glej Gstirner, Z. A. V. 1907, 293—294.
178	Findeneggovo privatno sporočilo meni in Gstirnerju. Literatura: ista, 1907, 293.
178 Glej Gstirner, 294.
180	Glej Gstirner, 294. Tu najdeš tudi jasno skico vseh treh smeri iz let 1895. in 1903.
181	Takega načina ne odobravam. Vodnike rabijo petkrat, plačajo pa le enkrat.
spodaj navzgor. Brazzà mu je dejal, naj postavi na vrhu znamenje mer j alca.182 Tu sem videl novo smer ter jo odprl julija 1899. leta. Z Jožetom sva pristopila od Kaninske koče skozi krnice Foran del Mus, pod kaninskim ledenikom, k severozahodnem vogalu Vrha Krnice. Na vrh sva splezala po strmem žlebu, ki je v spodnjem delu od sile težak. V zelo zanimivi, čeprav ne težki plezi sva dosegla po dolgem grebenu vrh Kanina.183 Kmalu nato je ponovil turo Kramer z Jožetom.
Leto prej sem se zopet odločil za grebensko pot od Velike Babe do Kanina. Julija 1. 1898. sem prenočil z Jožetom in Kvrhom v Ravenci (Prato di Resia).184 Bilo je na praznik. V vasi so plesali. Vso noč sem slišal iz plesišča brenčanje in praskanje basa. Tonika — dominanta, tonika — dominanta v hitrem štiričetrtinskem taktu, neskončno dolgo, vedno naprej, brez nehanja, skozi vse ure dolge noči, brez konca. Le včasih se mi je zazdelo, da gre po bregu navzdol in glasilo se je dominanta — tonika, dominanta — tonika. Nekaj tesnobnega, peklenskega je bilo v tem. Belil sem si glavo, kako je mogoče plesati vso dolgo noč, brez svežosti vodilnega glasu — melodije, le ob zvoku brezupnega intervala tonike k prazni kvinti. Ko smo ob štirih zjutraj vstali, nisem mogel premagati želje, da pogledam na plesišče. In našel sem rešitev uganke. Nad nepretrganimi zvoki tonike — dominante, dominante — tonike, ki jih je na basu v bestialni marljivosti povzročalo dvoje ogorelih pesti, so v naj-višjih tonih cvilile gosli. Toda ta glas je bil tako šibak, tako smrtno bolan, da je bilo komaj slišati cviljenje in javkanje inštrumenta. Zatohlica, vonj po vinu, bledi neprespani obrazi, steklene oči; sredi sobe se je prerivala tesno privita,
182	Glej Gstirner, 296.
183	v prvi izdaji »Führerj a« je treba na strani 141. popraviti opazko Albina Roessela. Nikakor ni priporočljivo, poročati o prvih vzponih v Julijskih Alpah, ne da bi se mene vprašalo. Zame je objavil vzpon Gstirner, 296.
184	O Reziji in Rezijancih glej: Gstirner, Z. A. V. 1906.
smrdeča, ostudna kepa plešočih parov. Ko obsedeni od zlih duhov so se prepoteni prerivali. Bila je ostudna slika, slika iz »Interna«. Odrešen in srečen sem zadihal, ko nisem več slišal tonike in dominante, ko sem zagledal v jasnem, čistem jutru bele vrhove Kanina!
Čez Stolnico (Stolvizza) smo prišli v vas Korita (Goritis), kjer smo počivali. Pri nekem kmetu smo dobili vina in polente. V moreči vročini smo se vzpenjali po zelenih pobočjih Monte Guarde (1719 m), ki ga Slovenci imenujejo Skutnik. Na vrhu sem nameraval bivakirati, a ker se je nebo pooblačilo, smo si morali niže doli poiskati zavetno preveso. Dolgo smo iskali. Zaradi preteče nevihte smo bolj in bolj hiteli. Težko oprtani z drvmi smo končno sestopili do žleba med Malo in Veliko Babo. V navpični steni Male Babe smo našli lepo, okroglo skalbo, podobno lastovičj emu gnezdu. Po kratki plezi smo bili pri njej. Bila je za vse tri dovolj prostorna. Zravnali smo peščena tla in zgradili mal jez proti prepadu, da bi ne zdrsnili iz luknje. Deževalo je že pri vzponu k našemu gnezdu. Z nočjo pa je divjala nevihta za nevihto, da je bil ves žleb razsvetljen, ko pri belem dnevu. V gorah je vedno močneje grmelo in bobnelo. Proti jutru je neurje doseglo višek. Živo se spomin j am vrste bliskov, ki so s strašno silo udarjali v steno Velike Babe. Grozotno močno je bilo zadnje treskanje. Še danes, če se spomnim tega bivaka, mi zazveni v srcu rezek, kovinast zvok. Zvok, ki ga ne bom nikdar več slišal v tem življenju. Spominjal me je strahot sodnega dne. Videti je bilo, ko da je vsa ogromna stavba Babe obdana z žarečimi ploščami ter zavita v oblake in megle. Podobna je bila ogromnemu bakrenemu zvonu, ki je ko gora težak visel med nebom in zemljo. In gromsko kladivo Vsemogočnega je z udarci oglušujoče rezkosti in sile udarjalo živim in mrtvim strašno budnico.
Ko se je nevihta polegla, je zapadlo mnogo snega. Sestopiti smo morali. Ta dan smo ostali v vasici Žaga ob Soči. Naslednji dan smo popoldne zopet pristopili k južnemu vznožju Babe ter tam bivakirali. Vreme je bilo tako lepo in
mirno, da smo spali na prostem, visoko gori nad dolino. Pričen sneg je bil skopnel. Baba se je zjutraj le malo branila. Kmalu smo preplezali malo ostenje in brez težav dosegli vrh. Še lažji je bil sestop k škrbini Med Babàm (Infrababa grande, 2025 m), ki sem ga že poznal. Prav tako vzpon na Kamen (2336 m),185 rezijanski Monte Siebe,186 ki nosi na svojem dolgem grebenu vrsto ostrih zob. Domačini jih smatrajo za nedostopne.187 Med dvemi čermi smo se spustili navpično v globočino ter zopet našli dobro hoden svet. Čez Škrbino Laške Planje smo brez težav dosegli Vrh Laške Planje (2449 m). Sonce je pripekalo, pot je bila dolga in žeja velika. A do vode je bilo še daleč. Čez široko sedlo smo prečili k Črnemu Voglu (2386 m) in v dolgi prečini po širokih in ožjih policah prišli na sam vrh. Z njega smo sestopili v škrbino med Črnim Voglom in Malim Kaninom.188 Tu smo našli malo snežišče. S hladno snežnico smo si hladili izsušena grla, preden smo začeli z zadnjim delom plezanja po lepem in zračnem grebenu, ki vodi čez Mali na Visoki Kanin. Preden smo sestopili k lepotam Neve j e, smo dobro uro udobno počivali na vrhu. S tem se mi j e izpolnila stara, dolgoletna želj a.
V času velikih vzponov sem naredil v Kaninski skupini marsikatero turo manjšega pomena. Številnih .nedeljskih izletov ne morem prešteti. Tako sem šel zgodnjega poletja na Seekopf, kakor ga imenujejo Rabeljčani; Bovčani mu pravijo Jerebica. Deležen sem bil lepega, umirjenega razgleda na Rabeljsko jezero in na tesno zaokroženo, a vendar veličastno raj do gora. V relativno mali razdalji te obdajajo
186	Bil sem gotovo prvi turist, ki je bil na tem vrhu. Na Babi je bil najbrž že kdo pred menoj.
186	Op. prev.: Vrh Žlebi (tudi Žbrančev rob) je vrh brez kote pred Kamnom, ki ga je dr. Kugy prekoračil pri vzponu čez greben. Rezijanci dobro ločijo oba vrhova. Zobčasti Vrh žlebi je bil zanje nedostopen.
187	Glej Gstirner, 1907, 298.
188	Op. prev.: »Čez mali dol« je sedlo med Vrhom Planje in Črnim Voglom. Škrbina med njim in Malim Kaninom je »Čez dol« (2302 m).
skoraj enako visoke stene. Ponekod so tako visoke, da ti zapirajo obsežen razgled v daljavo. Gore vplivajo naj lepše in najmočneje nate tedaj, če jih gledaš z mesta, ki ni višji od njih polovične višine. Ali pa, če jih vidiš v čadu in čaru dalje, ki jih povzdigne do nadzemskih višav.
Nekoč sem šel po lepo uspelem prekoračenju Jalovca v Log, po dolini Možnice (Moženca Graben) in čez Korita. Spotoma sem občudoval velikanske severne stene Velikega vrha (Rombon). V bleščečem, sončnem popoldnevu sem srečno pristal v materinskem ob j emu signore Catine. Drugič sem bivakiral z Albertom in Andrejem v bližini Šimnove glave (Ital. Kanzel). Tedaj smo plezali na Černelske Vršiče (Confin). S prijatelji sem jih ponovno obiskal. Takrat smo sestopili vzdolž južnih pobočij k Prevali (2063 m) ter čez njo h Kaninski koči (2008 m) in Beli Peči (2143 m). Prečili smo tik pod Lopo. Rad bi bil naredil ovinek čez njo, a vodniške dolžnosti so nas klicale k sestanku v Kaninsko kočo. Tam nas je pričakoval ljub tržaški prijatelj Andrea Pigatti, ki si je že dolgo želel kolovratiti okrog Bele Peči. Večkrat je že poskusil s furlanskimi vodniki doseči njen vrh, a domišljeval si je, da nekemu ozkemu mestu ni kos. Naši družbi se je posrečilo, da smo ga pod večer tistega neskončno lepega dne »zvabili« na vrh. Obsijan od rdeče zarje je stal na njem. Iz bližnjih sten je izvabljal odmeve in užival presrečno uro, ki jo je kalila le črna misel na sestop. A tudi ta je srečno potekel, saj ga je spremljal trden zid zvestih prijateljev. Ko je začutil pod seboj varna tla Kaninske koče, se je šele dodobra zavedel, da je bil na Beli Peči — na pravi Beli Peči. Ves prevzet od navdušenja ni mogel zaspati. Iz neizmernih globočin oprtnika je jemal steklenice likerjev: rdeče, rumene, modre, zelene, torej v vseh barvah vedernice. Pri tem je na vse kriplje hvalil svojo srečo, kuhal in cvrl, tekal pred kočo, da bi užival mir gorske noči in odkril nove odmeve. Po vrsti je budil speče prijatelje in vodnike, vlekel jih je k mizi in jih pogostil, če jim je ugajalo ali ne. Gostil jih je z vinom, čajem, kavo, čokolado, perutnino in delikatnimi pa-

stetami. Ko smo drugi dan sestopali, se je vsak trenutek ustavil in z glasnimi nagovori pozdravljal goro svojih sanj. Venomer se nam je zahvaljeval. In ko je pristopila gospa Catina, ki mu je prijazno čestitala, jo je objel in dvakrat poljubil; dvakrat, spričo naših začudenih in nevoščljivih pogledov. Ganjeni smo občudovali pravo in čisto srčno veselje. Tudi, če bi tega ne vedeli, bi tedaj spoznali, da čar višav ni le prazno zdelo.
Po dobro hodnem zahodnem grebenu sem pristopil iz zahodnega sedla Pérava (Sella Grubia) na Žrd (Monte Sart, 2324 m). To zahodno sedlo sem ponovno obiskal s Kramerjem iz Roccolanske doline. O binkoštih smo se namenili na Kanin. Iz Skluž smo zavili po Roccolani ter krenili iz doline pri slikovitem Ponte delle Lastre, odkoder vodi steza ob hudourniku čez brvi in lestve ter končno strmo zavije na severne vesine. Mimo planine Stavoli Sgranchi smo dosegli Kosmati vrh (Monte Peloso, 1338 m) in kmalu nato vojaško zavetišče Ricovero Regina Margherita, ki stoji na sedlu Buje, kjer smo prenočili. V Vidmu smo dobili ključe od koče. Vse okrog je ležal pričen sneg. Prenočišče je bilo hudo vlažno. Prišedši k sedlu Péravo smo spoznali, da je dostop na Kanin nemogoč, ker je bil zelo zasnežen. Na sedlu smo dolgo počivali ter nato sestopili po južnih pobočjih Rezije.
Večkrat sem obiskal Kanin v skoraj zimskih razmerah: o vuzmu, binkoštih in v pozni jeseni. Kramerju sem moral obljubiti pravi zimski vzpon. Ko sem privolil, je bil srečen in poln pričakovanja. Toda v jeseni 1901, preden sem mogel izpolniti obljubo, je težko obolel. Lotil se ga je legar. V delirij u se mu j e bledlo o Kaninu. Bal se j e, da mu kdo »vzame« zimski Kanin. Zdravniki so upali, da ga rešijo, toda slučaj je bil brezupen. Kakor takrat na Triglavu, mu je tudi tokrat odpovedalo srce. A sedaj za vedno. Tako mlad je umrl Kramer! Bil je ljub in prikupen človek! Premehak je bil, da bi sam iz sebe izvršil velika dela. Gore so mu bile srčna in resna potreba. Po dnevnem delu je večkrat sedel pri meni pozno v noč. Skoraj vsakokrat sem mu kaj pripovedoval ali
narekoval, kar je pozneje uporabil za »Alpi Giulie«.189 A pisal je tudi lastne članke. Med drugim opis našega zimskega vzpona na Jalovec. Tako si je pridobil v literaturi nekaj imena. Profesor Gstirner, ki ga je zelo ljubil, ga večkrat citira. V mojem domu se je dobro počutil. Še danes sem vesel, da je bil skoraj vedno pri meni, kjer je z menoj sprejemal moje goste. Nekoč me je nekaj ur tudi zastopal, ko me jev moje veliko veselj e obiskal v Trstu profesor Gstirner, preden je izdal svoje veliko delo. Kramer je tako prisrčno rekel »Benarrivato!«,190 da se je moral vsakdo razveseliti, da je prišel. Takoj si je osvojil vsa srca. Baje se bomo vsi še enkrat srečali. V to vsak rad verjame. Pričakoval me bo na pragu onega boljšega življenja. Svež in mlad, z odkritim pogledom in iztegnjeno roko bo stal v prvi vrsti. Če mislim ob mehkih trenutkih na to, že sedaj slišim s tiho smehljajočim srcem njegov zvonki: »Benarrivato!«
Zimski vzpon na Kanin je bil sklenjena stvar. Izvršila sva ga z Bolaffiem. A šele po božiču. 11. januarja leta 1902. smo zvečer odpotovali iz Trsta in se v Trbižu sestali z Oj-cingerjem. Ob dveh zjutraj smo s sanmi prispeli v Rabelj. Iskali smo nosača, a ker je vsa vas spala, smo kljub ogorčenemu ugovoru žene pregnali iz postelje vodnika Filaferja. Do Neve j e je bila zgažena ozka gaz. Po celcu bi ne prišli ob času na mesto. Nepozabna mi ostane nočna hoja ob svitu svetilk skozi zasnežene gozdove doline Jézernice. Ko smo se trudoma pehali skozi sneg, se nam je zdelo, da nam prihajajo nasproti stramorji s čudnimi kučmami, oblečeni v težke, snežne plašče, šele tik pred nami so se umaknili in se zvrstili v snežene in ledene špalirje, ko da se prijazno umikajo mali druščini. Vsako drevo je bilo prikazen. Če ga je oblila svetloba svetilke, je zasvepetalo in zabliščalo v pravljični zimski lepoti. Nato je za nami izginilo v pošastni beli steni, ki nam je dozdevno sledila tik za petami. Včasih smo se
189	Društveno glasilo »Società Alpina delle Giulie« v Trstu. Bil je dolga leta društveni odbornik.
190	»Dobrodošel!«	f
ustavili in prisluhnili. Obdajala nas je neskončna tišina. Ne mehka, zasanjana tišina mirno spečih gozdov, temveč tišina, ki je vplivala ko neskončen, prazen prostor. Bilo je, ko da prisluškujemo v nočna brezna brez meja in dna. Iz njih je vela ledenomrzla sapa, ki nas je objela z železnimi kleščami. S prvim svitom smo bili v Nevei. Ker j e bila koča zasnežena, smo do sedmih zjutraj počivali v odprti planšarski koči. Po težkem in globokem snegu smo gazili tri ure do Kaninske koče. Od sile smo garali. Nad kočo je šlo bolje. Iskali smo strmice ter zavriskali, ko smo našli v žlebu, ki pada v krnico Foran del Mus, pometeno plazišče. Navezali smo si dereze. Dolgo prečenje čez ledenik je bilo težavno. Razveselili smo se, ko smo prišli k vznožju ozebnika. Pokrival ga je strm in trd sren. Nad njim je bil zaledenel, z lepimi opastmi okrašen, velik greben. Kmalu po eni popoldne smo dosegli vrh.
Bil je blaženo lep dan. Sonce je toplo sijalo. Niti naj-nežnejša sapa ni vela. Od opasti je kapljala voda. Ozračje je bilo tako čisto, da bi lahko videli ptička, ki bi se spustil na vrh Monte Cristalla. Daleč proti jugu se je lesketala mirna gladina morja. Njegova svetla, modra barva se je na obzorju prelila v srebrn lesk. Iz Saletta in Potoka so lahno doneli zvonovi. Tiho in pobožno smo sedeli na vrhu in mislili na rajnkega mladega prijatelja.
Bilo je še svetlo, ko smo prišli v Neveo. Ob desetih zvečer smo bili v Rablju in drugo jutro smo zopet sedeli pri vsakdanjem delu. Za vzpon od Rablja in nazaj smo kljub zelo slabemu snegu rabili dvajset ur. Vso turo smo izvršili v dveh nočeh in enem dnevu.191 V Kaninskih gorah je bil ta vzpon gotovo naj lepši, čeprav ne naj večji. Kmalu nato je poskusilo vzpon nekaj gospodov iz Vidma. Privabil jih je naš uspeh. A mehak sneg jih je odbil, čeprav so bili še vidni naši sledovi.
Vse sem povedal, kar sem doživel v kaninskem kraljestvu in kar je vredno pripovedovanja. Rezijanska bajka pri-
191	Od Trsta in nazaj.
povedu j e,192 da bivajo na pustih, kraških podih Kanina duše pogubljenih. V žgočem soncu, v divji zimski vihri odnašajo s sten kamenje, ki obdaja velikansko krnico. Kdor hodi ponoči po teh zapuščenih, sneženih in pečnatih pustinjah, sliši med žvižganjem in tuljenjem viharja vzdihe in tožbe zavrženih, sliši rožljanje verig in hripavo hreščanje demonov. Z višin Prestrelj enikovega očesa pa doni peklenski smeh. Tam čepi hudič ter ogleduje skozi ogromno okno strašne muke pogubi j encev. Tako pripoveduje kaninska bajka. Toda mi, ki pravkar prihajamo z njegovih višav, mi vse to bolje vemo. Kajne? Morda smo videli med robnimi stenami veliko pokopališče narave; morda smo stali na slemenu njegove ogromne ograde. Nad njim lebdi neskončni mir dobrotljivega Boga. Spoznali smo njegovo delo. Spoštljivo smo poslušali njegov glas. Ko je zagrmelo čez vrhove, prek slemen in oblakov, smo gledali krasote njegovih nebes. Kraljestvo Kanina za nas ni strahotno. S hvaležnim srcem se spomnimo skrivnostne moči njegovih vrhov, njegovih pobočij, ki sijejo zdaj v žarkih, zdaj v mrkih barvah, ter njegovega sladkega, malega gorskega paradiža ob njegovem vznožju, ki je zdavnaj minul. Vendar, iz dalje preteklih dni nam pošilja nebeški smehl j a j.
POL1ŠK1 ŠPIK (2752 m)
JÓF Dl MONTAS (Montaseli)
V Julijskih Alpah je Triglav najvišja gora — gora bajk; Suhi plaz je najbolj divji; Jalovec je naj smelejši; Mangrt najslikoviteljši; Razor najodličnejši; Viš najsijajnejši; Kanin naj pestrejši in najbolj tuj. Če je tako, tedaj je Poliški Špik naj večji in najbolj mogočen. Od koder koli ga gledaš, nikjer ne najdeš mesta, ki bi ga s kakršno koli grupacijo moglo potisniti v srednje ali neznatno, ali mu celo zmanjšati pojavo, kakor se to rado zgodi pri drugih gorah. Gore svoje
192	Glej: Marinelli v »Guida del Friuli« II, 110—111.
okolice odrine, ker to hoče in more. Od vznožja do temena se pokaže v relativni višini 1700 do 2200 metrov ter vzbuja s tem naj večje občudovanje. Njegov ogromni greben plava vedno v zmagoslavnih višavah. In kjer koli se ti prikaže — za razved ne rabiš zemljevida — veš: on je; vsak dvom je izključen. Poliški Špik je!193
Svojo najkrotkejšo stran kaže proti Kaninu. Kajti čez vse njegovo južno pobočje, med močnim gornjim gozdnim robom podstavka in trdnjavi podobno vrhnjo gmoto, poteka širok pas špikovih planin, ki vendarle prinesejo nekaj veselja v resno sliko tega mogočnega vrha, čeprav spadajo, zaradi pomanjkanja vode, med naj borne j še planine, kar jih poznam. Saj pravo planinsko veselje ne more vzcveteti, če manjkajo žuboreče vode, če so potrebni kilometrski leseni žlebovi,194 da napolnijo revne napajalnike. In vendar ljubim te planine! Kako ljubo mi je njihovo junaško boreče se, od boja in sile oslabljeno, trdo zelenje. Saj se smehlja, a ta smehljaj ni odsev notranje sreče, je le dvakrat ganljiv smehljaj, od tegob in skrbi razoranega obraza. Skrbi za vodo. Pridejo namreč leta suše, težki časi sredi poletja, ko planine zaman hrepene po vodi. Tedaj mora živina predčasno zapustiti planino. Zgoraj ostane le brezupna zapuščenost in praznina. Kaj se še spominjaš onega žalostnega, malega, praznega korita pod steno, izsušeno od žgočega sonca, ki smo ga nekoč videli? Si li moreš predstavljati, kako šele iz-
193	Razmeroma največ sem pisal o Poliškem Špiku, njegovih grebenih in škrbinah. Kakor vedno, se bom tudi v tem poglavju izognil ponavljanju in že povedano le v toliko ponovil, kot to zahteva jasnost opisa. Nečesa še nisem nikdar povedal. Čudovito marljivo delo Gstir-nerja ga je tako obširno opisalo, da se mi zdi odveč, skorajda nemogoče, da ga še enkrat bolje opišem. Povedal bom le, kaj je in kaj je bil Poliški špik meni.
194	Snežnico nabirajo ob sneženem morežu pod škrbino nad Studenci (Forca de lis Sieris), odkoder teče po odprtih lesenih žlebovih v napajalnike (Pozze) na planine. Odtod tudi ime: škrbina žlebov.
gledajo te štiri prostrane planine,195 ki morajo skrbeti za 700 do 800 krav, a so zašle v isti žalostni položaj ? Spomni se te slike, če ti kaj manjka, kar morda moreš pogrešati, a se ti vendar zdi, da so te bogovi zapustili. Preudari, če je tvoj položaj težji!
Sliko teh planin si dobro vtisnimo v spomin. Tu bomo velikokrat počivali. Na prostranih dninah stoje raztresene štiri skupine nizkih furlanskih stanov in staj; na dolnji ve-sini, kjer začne podstavek strmo padati v Roccolano, je teman rob gozda; nastret doline se dviguje s svojimi snežišči in ledeniki, v resni veličini dolga gorska postat Kanina; dalje proti ustju doline, na jugozahodu je lepa, modra kojica Monte Amariana. Ozrimo se k špikovem grebenu. V toplih odtenkih peči kipi pod nebesni strop, nad okoji pašnikov naših planin, ki segajo visoko podenj. V modro nebo riše dolgo, zobčasto črto. Desno vzbuja pozornost škrbina v grebenu. K njej se plazijo po velikem gruščnatem trikotu zelo strme zelenice, znamenita Brda (»Verdi«). To je škrbina nad Brdi (Forca dei Verdi). Desno, zraven nje štrleči vrh, je Vrh Brda (Vert Montasch). Z desne, iz velike krnice pod Škrbino nad Cijanerco (Palonekar), prihajajo vodoravne grede. Pod Vrhom Brda se združijo v veliko, daleč vidno gredino, tako imenovano »Gornjo«, ki poteka v dve tretjinski višini špikove stene do severozahodnega profila gore. V navpičnici, pod špikovim vrhom, je visoko drničasto sedlo, ki v srcu vsakega hribovca takoj vzbudi vprašanje: »Kaj je onstran?« Škrbina v Strmali (Forca dei Disteis) je to, ki je doživela skoraj vso štiridesetletno zgodovino te gore, kajti domala vsakdo je pri vzponu ali sestopu počival na njej. Nad njo, v čereh severozahodnega grebena, je prav čudno oblikovan stolp. Z gornje grede zreš na njegovo teme. S Škrbine v Strmali prideš po lahko prehodnem žlebu in iz-
195	Planine Poliškega špika so: Pecol z 225, Parte di Mezzo z 270, Larice s 176 in Barboz s 55 kravami. Cregnedul di Sopra in di Sotto (Zgornji in spodnji Krnjidol) nisem vštet.
raziti »spodnji« gredi do njegovega vznožja. Pri prečenju se je odprlo pod teboj zevajoče žrelo clapadorske tesni. Zgoraj in spodaj sta se obe gredi tega jugozahodnega raza razširili v čudovito krmoljo s sijajnim razgledom. To so značilna znamenja južne stene Poliškega Špika.
Oglejmo si goro, kakršno za trenutek vidijo tisoči in tisoči potnikov, ki se peljejo v Benetke ter se jim kmalu za Pon-tebbo odpre na levi dolina Dogne (Dunja). Po postaji Dogna pribrzi vlak iz predora na znani, visoki železniški most. Severna dolinska prepaha se nenadoma odmakne, da na mah pregledaš vso 2200 metrsko zahodno plat Špika. To je njegova ozka stran. A koliko očarljive lepote je nakopičene v tej plati. Pred nami stoji v dolomitski strukturi bajno-drzna, jelenjemu rogovju podobno oblikovana pojava Matterhor-na196 z italijanske strani. Če kipi ob lepem vremenu vsa ogromna, z dvojnim vrhom okronana gora, v okru in rdečkastih barvah, ponosno in prosto med belimi oblaki, tedaj si videl naj čudovitejšo in najprelestnejšo sliko Julijskih Alp. Vse plane v vlaku k oknu. Kaj je to? A že prileti južna dolinska prepaha, ki zastre pogled, vlak grmi skozi predor in galerije, velikan z Dogne je in ostane izginul. Mi pa, ki smo vriskaj e planili kvišku, mi smo videli vse. Visoko nad podstavkom, nagromadenim iz prelepih sten, se je dvigal vrhnji greben Jòfa.197 Ob njegovi levi, v skoraj nedostopni divjini, severni stolp; v ospredju, na naglo presekani, zahodni greben, ki deli vrhnjo gmoto v dva dela. Onstran, na robu druge polovice, smo videli značilni pečnati stolp jugozahodnega grebena. Že sta se čisto jasno pokazali na razu obe gredi. S težavo išče zgornja, v nekaj nižjih začetkih zelo ozkih okraj kov, svoj e nadalj evanj e v bleščečih ploščah. Nato se zgubi v polovični višini dveh velikih, prihkih, h grebenu 190
190 Odtod romansko ime Mont Cervin, Monte Cervino.
197	Jóf (Furlani izgovarjajo Jouf) pomeni »najvišji vrh«. Jóf di Montas (ta »s« izgovore Furlani podobno našemu »š«) furlansko; Jóf del Montasio = italijansko = »vrh gorovja«. Glej Gstirner, 1905, 362.
stremečih žlebovih. Oba se cepita zgoraj v obliki ipsilona. Spodnja greda si je našla prosto pot okoli stolpovega podstavka. Razcepljena v dve ozki gredi poteka tokraj v vrtoglavih višavah, nad brezni, k vznožju žlebov. Od tu pa do zahodnega grebena leži kot široka gredina, pozneje se na večih mestih čisto zoži ter se izpostavljena zvije okrog njegovega ostrega raza. Tokraj se zopet razvije v obširne prodnate in rušnate police, ki postanejo celo krničaste. Končno vodi v lepih, širokih zelenicah navzgor k severozahodni rami gore. Nekaj hipov je zadostovalo, da smo videli mesta, kjer se ob vznožju zahodnega grebena odpreta skrita »Grotta« in v krnici, na levi, grozotni »Kellerloch«. Nas je posebno vbodlo v oči mesto v podstavku, kjer se v ostrem kotu stikata dve steni: siva in rdeča. Tod, nad neznanimi globočinami clapa-dorske tesni, vodi navkreber, k Belvederu, Dunjska pot. Prevzeti smo zopet sedli na svoja mesta v predelu vlaka. Naša srca polnijo ponosni spomini!
Iz severa, iz Zajzere se dviga v strahotnih stenah Po-liški špik. To je slika sile, ki te zgrabi. Videti jo moraš, opisati se ne da. Kolikokrat sem ležal na lepi senožeti pred Zaj-zersko kočo. Počival in sanjaril sem ter zrl k njemu. Gledal sem ga, kakor gledaš z zelenih breuilskih vesin italijanski Matterhorn. In kakšen prizor, če je mokreč vršel s črnimi jadri čez njegove grebene ter pretvoril gore v črn, oblačen prestol. Naj lepšega sem vedno videl takrat, če sem prenočil v Za j zeri ter se zjutraj zbudil ob njegovem vznožju. Tedaj sta lebdeli nad temnimi stenami, kjer so se poigravale jutranje luči, pravljična veličina in sijaj. Špik nad Zadnjo Polico (Nordturm) se tesno stika s Poliškim špikom. Tako tesno, da se rdečo škrbino med njima le bolj sluti. Ne vidi se je tako lepo kakor iz Dogne. Izrazitih vrhastih oblik sploh ne vidiš. Nad njimi vidiš le pravljičen svet sten v taki višini, da moraš pogledati naznak, če hočeš zazreti okoren slonov hrbet. In vendar ne vpliva ta slika pretežko. Poskrbljeno je za razčlenjenost in poživljenje. Na desni, onkraj severozahodne rame, niča stolpičasti greben. Podoben je grebenu ve-

likanskega zmaja in daje poliškemu Špiku, v smeri proti Dolomitom in Turam, fantastično obliko, ki je bila že mnogokrat opisana. Zato sem ga krstil »Drachengrat«.
K Vrhu Brda (Vert Montasch, 2654 m) raste iz globočin Prednje Špranje ogromen steber, ki sem ga imenoval »Brdo-grat«. Tudi ime njegovega vzhodnega podočnika, v smeri Špranje, je moje. Imenoval sem ga »Enzianturm« (1931 m). Škrbina med Vrhom Brda (Vert Montasch) in Špikom nad Plazom (Modeon del Montas) naj se imenuje »Brdoscharte«. Škrbina med Zmajevim grebenom in Krničnim Turnom (Karnizenturm) naj bo »Montaschscharte«.1" Tretji greben je v sredi stene Poliškega Špika. V zgornji polovici stene ni posebno izrazit. Po izgledu je podoben stebru. Zato pa je spodnji del močno izoblikovan ter se neha v navpičnem stolpu, ki deli krnice ob vznožju v zahodno in vzhodno skupino. Tega sem imenoval »Srednji greben«. Veseli me, da so se vsa ta imena udomačila med ljudstvom.198 199 Tudi naša greda se j e prikazala na rami. V nekaj zeleničastih stopnj ah se zniža do rame, nato ostro zavije proti vzhodu, vodi skozi široko, sneženo krnico pod Špikom nad Zadnjo Polico in skozi rdeči žleb, daleč tj a v severno steno, kj er pa mora malo pred Srednjim grebenom nenadoma prenehati. Divji, sneženi žleb se je zajedel globoko v steno. Leto za letom stresajo, zbijajo in razdirajo plazovi rovi in skal ogrodje gore. A tokraj Srednjega grebena se zopet prikaže greda. Seveda je večkrat zelo ozka, dostikrat razdrapana, včasih le naka-
198	Op. prev.: Slovenska imena so: Enzianturm = Turn pod Ci-janerco; Brdoscharte = Škrbina pod Plazom; Montaschscharte = Sedelce.
199	če se v gorah poimenuje mesta ali gorske oblike, tedaj se je vedno opirati na najbliže. Pri tem je upoštevati, kako bi ljudstvo skovalo ime, če bi zaznalo dotično mesto. Izogibajmo se lastnih, turističnih imen. Naj res povem, kakšne misli me obdajajo, če kak bolj ali manj zardevajoči mladenič z dekliškim imenom želi morda privleči na dan zastavico, ki jo je zvezla nežna ročica ter tako po nepotrebnem razkrije svoje srce, ne da bi napravil goram primerno veselje.
zana. Z muko se je dokopala tako daleč, da ji je navpična stena Vrha Brda zapovedujoče zaklicala: »Stoj!« Vem, kaj je hotela greda. Želela je priti do grebena pod Vrhom Brda. A trda stena jo je gladko zavrnila, ker ni imela nobenega smisla za poetična hotenja gred. Tako vidimo tudi na Poli-škem Špiku velik in zanimiv sestav polic. Za zgodovino o vzponih na Špik je bila zelo pomembna ter se imenuje »la Grande Cengia« (»Velika polica«). Pri obkroženju Poliškega Špika smo ji sledili od začetka »Spodnje« grede na južni strani, po vsej zahodni steni, daleč tja v severno steno. Ob počitkih, gledanju, bivakiranju in iskanju se bomo dostikrat srečali na tej polici. Ta višinska pot na Poliškem Špiku je tesno in globoko povezana z mojim življenjskim potom. Bom li še kdaj hodil tam gori?
Poliški špik nima vzhodnega pobočja. V to smer pošilja eno na j čudovite j ših ostenij Julijskih Alp, ki sega do Škrbine Prednje Špranje (Bärenlahnscharte) in je na zemljevidu zaznamovano z imenom »Hude Balice« (Hude police) »Ba-litzenspitzen« (Poliških Špikov).200 Ta stena ima lepo razvite vrhove, ki so ostro ločeni drug od drugega, a nobeden izmed njih nima domačega nemškega ali slovenskega imena.201
200	Naštejem vsa imena rajde od Karnitzenturma dalje, da popolnoma določim splošno še neznano imenoslovje: Karnitzenturm (2033 m), Montaschscharte, Blockscharte, Drachengrat, Nordwestschulter, Nordturm des Montasch (2673 m), Rote Scharte, Jöf des Montasch (2752 m), Forca dei Verdi, Vert Montasch (2654 m), Brdo-scharte, Modeón des Montasch (2464 m), Forca del Palone (2267 m), Cima della Terra Rossa (2419 m), Huda Palica Scharte, Cime Gambon (2483—2401 m), Forca de lis Sieris, Foronon (2523 m), Sella Buinz, Medeón del Buinz (2537 m), Forca del Val, Cime delle Portate (Schartenspitzen, 2426 m), Spitze Plagnis (2404 m), Monte Cre-gnedul (2308 m), Scala (Forca del Scalini = »die Staffeln«).
201	Op. prev.: Domača slovenska in furlanska imena naštejem v istem vrstnem redu ko zgoraj. Nemških imen ni. Le kjer ni domačih, navedem turistična, to se pravi, ital. ali Kugyjeva in dostavim slov. prevod imena: Krnični Turn — Jòf dei Forcellis; Sedelce (Montasch-scharte); Blockscharte = škrbina v plateh; Drachengrat = Zmajev
Furlani so vse natanko poimenovali, ker imajo s planin položnejša pobočja, lažje pristope in na tem svetu tudi bogatejša lovišča gamsov. V veličastni strmini niča stena v globočine Prednje Špranje. Čeprav sem velikokrat in v mnogih smereh preplezal njene visoke, od divjih pečnatih pre-pah omej ene žlebove, nj ene ozke gamsove steze, nj ene kipeče navpične stene, bo vendarle še dolgo najdišče naj izbrane j ših novih tur, če se bodo mladi hribovci odločili, da se je lotijo. Čudno, da se do sedaj še nikdo ni odločil, da bi mi sledil v ta svet. Pesamosca, Oj cinger in jaz smo ostali tako rekoč pravi gospodarji tega pečnatega kraljestva. Vendar vsega nismo zmogli. Včasih so nas vodila ustna izročila starega pravljičnega Pesamosce. Nenavaden pustolovski duh je obdajal te naše vzpone. S prav svojskim, raskavim čarom mi še dandanašnji veje naproti iz onih velikih spominov. In tedaj mi je tako, ko da sem se sam udeležil davno minulih, bajnih činiiev, ki so bile deloma za čuda drzne.
Za divje ostenje so posebno značilne neskončno lepe škrbine Prednje Špranje na jugovzhodu in jugu. Prva je Škrbina nad Hudimi policami (Huda-Polica-Scharte). Iz
greben; Nordwestschulter = severozahodna rama; špik nad Zadnjo Polico (Nordturm); Rote Scharte = Rdeča Škrbina; Poliški Špik —-Jòf di Montas; Škrbina nad Brdi = Forcella dei Verts; Vrh Brda — I Verts (Vert Montasch) ; Škrbina pod Plazom (Brdoscharte) ; Špik nad Plazom — Medeon del Montasio je italijansko turistično ime, furlanskega ni; Škrbina nad Cijanerco — Forca del Palone; Špik Hude Police — ital. turist, ime je Cima della Terra Rossa; Škrbina nad Hudimi policami; Špik nad Studenci in Špik nad Tratico — Cime Gambon; Forca de lis Sieris — slovenskega imena ni; Špik nad Nosom — Jòf del Foranón; Sella Buinz je precej nesmiselno poimenovanje, ker tam ni sedla, razen če imenuješ vsako globenico v grebenu »sedlo«; Furlansko ime za sleme od Špika nad Nosom do Špika nad Špranjo je II Buinz (= slovensko poverek), slovensko ime je Planja. Špik nad Špranjo — Medeon del Buinz; za Forco del Val ni slovenskega imena, pomeni pa škrbino nad dolom; Nižja vrha — Cime delle Portate; Špice v Planji — Spizze Plagnis; Monte Cregnedul — Vrh nad Krnjim dolom, a ime ni ohranjeno pri Slovencih. Lis Sca-linis — nima slovenskega imena, pomeni stopnice.
gornjega dela Prednje Špranje vodi ogrožena po zàpad-nem kamenju k njenemu visokemu temenu, ki je obdan s stolpi, naj večji ozebnik Julijskih Alp. Druga je edinstvena Forca de lis Sieris, ki s svojimi mičnimi, majcenimi gredami, s smaragdnozelenimi zelenicami in s pritajeno žuborečim izvirkom — ki privre na dan v grušču tik pod sedlom — tako prijazno vabi k počitku, da bi tam kaj rad ure in ure ležal in gledal. Potem sta še oba velika nerešena problema: Škrbina nad Cijanerco (Forca del Palone), ideal škrbine, globoka in ozka, ko da je bila z mogočnimi meči izsekana iz pečnatega grebena med Špikom Hude police (Cima della Terra Rossa) in Špikom nad Plazom (Medeon del Montasio) ,202 203 204 in Forca del Val, ki ne kliče, ne vabi, temveč skriva svojo mrko tajnost visoko gori, v razpokah in pokli-nah divjih, pečnatih sten. Te čarobne vrzeli, med ponosno stoječimi roglji ostenja, sem vedno ogledoval z globokim, skoraj bi rekel, nerazumljivim hrepenenjem in presilnim poželenjem. Tudi potem, ko sem jih že zdavnaj vedno znova prehodil. Le dve sta me odbili.203 204 Nebo, ki zre skozi škrbine, je tako nebeško modro, sonce, ki sije skozi, je tako sončno jasno! Mislim, da nikjer nisem videl podobnih lepot. Ko gledaš iz globočin Prednje Špranje, iz moreče tesnobe, mračne teže ene najstrašnejših, pečnatih tokav Julijskih Alp, se ti zdi, da gledaš v osrečujočo, pokojno sijočo luč prostosti in obetanja. Na tej steni sem prvikrat popolnoma doumel vsebino besedi, ki govore o svetlih višavah gora.
202	Res, škrbina nad Cijanerco spominja na znameniti Coup de Sabre v Dauphinéu (gmota Pelvoux).
203	Škrbina nad Cijanerco (dvoje neuspelih poskusov prekoračenja); Forca del Val (en neuspel poskus prekoračenja); Škrbino pod Plazom (Brdoscharte) še nihče ni poskušal preplezati. Le ovce so nekoč zašle v žleb ter jih je Ojcinger z največjo težavo spravil na varno.
204	0 teh jugozahodnih in južnih škrbinah glej literaturo: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Montasch: I. Die südlichen Spranjescharten«. ö. A. Z. 1911, 1.
V prvih časih po 1880. letu — ne spominjam se več, če je bilo 1882. leta ali 1883. leta — sem prvič prišel k Poli-škemu Špiku. Tedaj še ni bilo planinske koče Ricovero di Nevea. Nikogar ni bilo. Osamljen in skoraj brez razveda sem sedel ob fontani. V tolažbo in upanje mi je bila le lepa krača, ki je skrbno zavita ležala v mojem oprtniku. Ob fontani je počitek zmeraj kratkočasen. Zadovoljen sem nekaj časa tako sedel in mislil: »Bo že šlo!« Tedaj sem zagledal lepega, mladega fanta. Brez palice, toda z velikim dežnikom je prihajal bliže. Vprašal sem ga, kaj mi je storiti, da pridem na Poliški Špik, pa se mi je ponudil za vodnika. Bil je Eugenio Piussi. Spala sva na pecolski planini. Ko sva drugo jutro pristopala po Brdih, se je za menoj nenadoma nekaj zakotalilo po pobočju. Ozrl sem se, in prav tedaj je napravilo zadnji skok v brezno. Oprtnik je na mah postal lažji. Bila je bridka preizkušnja — moja lepa krača je izginila v breznu. Ostal nama je le dežnik, ki ga je Eugenio razpel, ko je kmalu potem začelo deževati. Od sile groteskno je bilo videti, ko je veliki dežnik v elegantnih skokih, v plohi plesal pred menoj po divjem grebenu.205 Pozneje, v sestopu, sem postal lačen. Eugenio mi je svetoval, naj si privoščim plod-nic najbolj bodečega osata (cirsium spinosissimum), ki raste v velikih množinah ob vznožju stene. Storil sem, kakor je dejal, a poskus se je ponesrečil. To pa zaradi neštetih bodic, ki jih ima tak osat.
Kmalu sem zopet prišel. In nato zopet in zopet. Poliški Špik me je tiho vklenil v svoj začarani krog. S Škrbine nad Brdi sem pozneje ogledoval grozotna brezna na Zajzerski plati. Findenegg206 in Gstirner207 opisujeta predzgodovino vzponov s te strani. Prvi je šele 1877. leta prišel v Ovčjo
205	Pot čez vzhodni greben »Strada nuova« ali »Strada di Brazzà« so tedaj ravno dokončali. Saj ni bilo težko. »Forza e coraggio« je bilo z rdečo barvo napisano na stolpu grebena, onkraj »Mostu«.
208	Literatura: »Aus den Raibler Alpen«. Z. A. V. 1879, 364.
207 Literatura: »Die Julischen Alpen«. Z. A. V. 1907, 262.
vas. Zavoljo vodnika je povprašal pri Kanduču, ki pa ni hotel iti žnjim, ker Poliški Špik, ki mu je rekel »Huda palica«,208 ni preplezljiv. In ko je izgovoril ime Huda palica, se je stresel po vsem telesu. Findenegg je nato odšel v Neveo. Z Antoniem Brussofierom (Brussoferro) je napadel zahodno steno in zmagal. Pozneje se je porodila želja po direktni, koroški poti, ki naj bi vodila iz Za j zere na tega gorskega orjaka. Za stvar so se bolj in bolj zanimali gospodje iz Beljaka. Naposled je leta 1887. razpisala bel jaška podružnica nagrado,209 da bi navdušila Ovčjeveščane za poskuse. »Junaka vabi boj!« Tako je bilo, ko sva avgusta 1887. leta z Andrejem prvič stopila v areno Zajzere.210 Tudi midva sva spraševala Kanduča, da bi vsaj nekaj zvedela o steni. Povedal nama je, kar je vedel. Na moje povabilo naju je spremljal kot nosač. Rad se spomnim dobrega moža, ki ni bil rojen za gospoda ali vodnika, pač pa za naj zvestejšega služabnika. Z rahlim, na pol začudenim, na pol nevernim smehljajem na ustnah je mirno in tiho korakal ob moji strani. Bivakirati smo hoteli na grebenu pod Vrhom Brda. Tam je vedel Kanduč za izvirek. Megla je legla, ko smo se vzpenjali po spodnjih predelih. Začuden glas je nenadoma vprašal: »Kam ste namenjeni?« Ko duh se je nad nami pojavila siva postava. Velikanska je stala v megli. »Na Poliški Špik«, sem predrzno odgovoril. »Ej, revčki ubogi,« se je glasilo nazaj, »pojdite raje v Ovčjo vas ter si ga privoščite liter!« Bil je Ovčjeveščan, ki je iskal ovce. »Moj brat«, se je opravičil Kanduč. Andrej je po nekaterih njegovih opazkah prišel do zaključka, da je Kandučev brat zmešan. Bivak je bil izredno poln občutja. Drugi dan smo prišli više ko vsi prednamci. A neveren Kandučev smeh-
208	»Hudo mesto.«
209	Gstirner, Zeitschrift 1907, 276.
210	Literatura: O. A. Z. 1893, 1 in 13: »Der Jof del Montasio (Bramkofel, 2755 m). Die Geschichte seiner Ersteigungen und seine erste Ersteigung aus der Seissera.«
ljaj ni izginil. Premagani smo se morali vrniti.211 Zmerom pogosteje so zasvetili moji tihi, taborni ognji nad Za j zero. Z Andrejem sva se »zagrizla« v steno.
Nekega dne naju je zapeljal Ignazio Piussi, ko je dejal, da ve za gredo, ki vodi z višine grebena pod Vrhom Brda v severno steno. Tam bo šlo. Določil sem sestanek pri veliki rovi v Prednji Špranji. Ignazio je plezal ko gams. Prišli smo do mesta, kjer bi naj bil začetek grede ter stali pred gladko steno in groznimi brezni. Tu nikdar ni bilo grede! Po odhodu Piussia, ki je odšel domov čez Zadnjo Špranjo, je sledila čudna noč v lovski koči Prednje Špranje. Andrej je bil od sile razburjen ter me je vedno znova prosil, naj spim s cepinom v roki. Kajti, slišal je udarce gorskih palic. Prišli bodo ter nas napadli. Bedél je in opolnoči me je zbudil. »Tu so!« Na moj glasni »Kdo je?« se dolgo ni nič zgenilo. Naposled je vendarle odgovoril preplašen glas, da sta dva zgubljena turista, ki sta zaman iskala škrbino Prednje Špranje (Bärenlahnscharte). Videla ju nisva, ker sta bila skrita v ruševju. Na moje večkratne, vedno odločneje pozive sta se končno vendarle obotavljaje in čisto zbegana prikazala iz nočne tmine. V belih sveatrih, obsijanih od ognja, sta se jima naši postavi zdeli tako strašni, da nista vedela, sva li roparja ali strahova. Stisnili smo se in Andrej se je pomirjen lotil kotla s čajem. Drugo jutro je v vseh glasovnih oblikah oponašal »zašli turisti«, najinih, na smrt prestrašenih varovancev.
Šele čez pet let, 13. novembra 1892. L, se nam je posrečil véliki skok.212 Našli smo »Špranjsko pot« in preplezali Po-liški špik iz Za j zere. Kandučev smehljaj je postal smehljaj odkritega občudovanja Andreja. Toda, ko se je poleglo prvo zmagoslavno veselje ter sem pretehtal uspeh, nisem bil za-
211	Literatura: ista: Ö. A. Z. 1893, 1 in 13. Tam so tudi opisani moji nadaljnji poskusi s te strani.
212	Literatura ista: Ö. A. Z. 1893, 1 in 13.
dovoljen. Pot pelje na Vrh Brda. Od tu dalje moraš uporabljati italijansko, Brazzà j evo pot. Nova smer torej ni bila vseskozi koroški in tudi ne direkten pot.
Tedaj mi je Giuseppe Piussi povedal, da ve za mesto pod severozahodno ramo, kjer so se pred mnogimi leti ita-lij anski lovci spustili po vrveh v zahodno krnico, pod severno steno Poliškega Špika, da spravijo na varno gamse, ki so popadali v globočino. On, da je bil tudi navzoč.213 Takoj sem se lotil dela, in ker je bil Piussi zadržan, mi je po njegovem nasvetu pokazal mesto Osvaldo Pesamosca. Julija meseca, leta 1896. sem z Andrejem in Kvrhom, pod vodstvom Osvalda, iz Neve j e obkrožil vso zahodno steno. S severozahodne rame sem strmo sestopil do skoraj navpičnih, zadnjih skokov. Čez najtežjega in naj višjega nas je spustil Osvaldo po vrvi, nakar se je po isti poti vrnil v Nevejo, medtem ko smo mi trije dovršili sestop v Zajzero.214 215 Mesec dni pozneje je Osvaldo peljal profesorja Gstirnerja po isti poti navzgor in s tem dokazal, da je mesto preplezljivo brez pomoči z vrvjo od zgoraj. Čeprav sem jaz prvi hribovec, ki je hodil tod, si vendar nikdar nisem lastil pravice do te smeri. Zame je bila in bo ostala smer drznih italijanskih kozjih lovcev — »la strada dei cacciatori italiani«. Gstirner jo je imenoval »Zajzersko pot«. Danes ji pravijo »Pot čez severozahodno ramo«. A jaz zopet nisem bil zadovoljen. Pot vodi v velikanskih vijugah okrog severozahodne in zahodne plati k Findeneggovemu ozebniku. Speljana je v velikem ovinku, vendar je edinstveno lepa. A njena druga polovica je vodila povsem na italijanskih tleh.213 še vedno sem vprašujoče zrl
213	Glej tudi Gstirner, 1907, 277.
214	Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen. IV. Ein neuer Abstieg vom Jòf del Montasio (2755 m) in die Seissera.« Glej tudi Gstirner, ko zgoraj.
215	»špranjsko pot« sem prehodil trikrat. Zadnjikrat z Bolaffiem in Kramerjem. Tedaj nam je prišel nasproti Osvaldo s steklenico mleka, ki jo je prinesel od Špikovih planin do Vrha Brda. Dan poprej
navzgor po ogromni steni. Najprej sem se zagledal v njeno zahodne j šo polovico. Zdelo se mi je, ko da leži rešitev v kombinaciji spodnje vrste kaminov poti čez ramo z Rdečim žlebom, ki poteka levo zgoraj med Špikom nad Zadnjo polico (Nordturm) in Poliškim Špikom. A vražje sem se vrezal. Rdeči žleb me je tako zelo napodil s salvami zàpadnega kamenja, da se nikdar in nikoli več nisem vrnil k njemu. Nič bolje se ni godilo Tržačanoma Cozziju in Cepichu. Oba sta vedno hodila brez vodnika. Hotela sta izvršiti moj načrt216 ter sta zato prenočila ob začetku Rdečega žleba. Ne glede na strašno nevarnost zàpadnega kamenja, še danes ne verujem, da so preplezljivi ognjenordeči previsi Rdečega žleba. Tu torej ne cvete nobena severna smer.
Potem sem ogledoval vzhodno polovico severne stene. Visoko gori je okrogla kotanja, ki je navadno napolnjena s snegom. In ker kažejo stene na desni nekak poličast sestav, sem upal, da bom prišel iz kotanje do skal osrednjega stebra. Z Jožetom in Oj cinger jem sem splezal (1. 1900.) iz vzhodne krnice na rebro, ki poteka poševno navzgor. V še preden smo prišli do kotanje, se nam je zdel naš položaj tako malo varen, da smo se vsi hkrati odločili za vrnitev. Preveč bi tvegali. Precej let pozneje se mi je zdelo, da sem našel levo od imenovanih mest boljši prehod k osrednjemu stebru. Žal nisem več mogel izvršiti načrta.
Zopet smo bili odbiti. Toda jaz tedaj nisem bil mož, ki bi se kar mimogrede sprijaznil z vlogo premaganca. Vedel sem, da je srednji steber moje zadnje upanje. Ker sem bil prepričan, da je spodnji del pretežek in zaradi zàpadnega
sem z Bolaffiem zadnjikrat poskusil preplezati Žagače (glej spredaj). Med tem smo le nekaj ur spali. Tisti čas smo pač bili na višku svojih moči. Pot čez severozahodno ramo sem najmanj osemkrat prehodil, tako zelo me je mikala lepa pleza po dolgih kaminih in dolga ob-krožitev gore v gornjem delu. Vsega sem bil 32 ali 35 krat na vrhu Poliškega špika.
218 Načrtov nikdar nisem prikrival, nasprotno, pustil sem tudi druge k istemu delu. Vedno sem jih dobro poučil, če so odšli v gore.
kamenja prenevaren, sem hotel poskusiti pristop čez pot na rami do velike grede ter po njej prečiti nevarni Rdeči žleb217 in najti prehod k osrednjemu stebru. Tistikrat sem se z Bolaffiem sredi avgusta dobro izurjen vrnil iz Zahodnih Alp. Prvo nedeljo nato smo namenili velikemu podvigu v Julijskih Alpah. Nedeljo, 24. avgust 1902, sem določil za novi načrt. Večer poprej smo se odpeljali iz Trsta, počivali eno uro v Zajzerski koči ter ob štirih zjutraj zopet odrinili na pot. Ko sem se vzpenjal po Krniškem grabnu, sem še enkrat natančno pregledal steno. Jasno sem videl, kakšna prednost nas čaka, če se nam posreči, da se izognemo ovinku ter pričnemo s plezo v navpičnici pri sneženem trikotu, na zahodni strani vznožja srednjega stebra. Dvomljivo mesto je bilo videti čisto kratko, na snegu ni bilo sledov udarcev zàpadnega kamenja. Prišedši k tovarišem, sem na kratko obrazložil novi načrt, ki je bil takoj odobren. V jutranjem hladu smo se tistega nepozabnega dne lotili gore s tako močjo, da se ni mogla upirati.
Strmo trikotno snežišče je bilo poledenelo. V marsičem je podobno malemu ledeniku. Snežišče sem dostikrat videl v stanju — posebno v poznem poletju — da sem si mislil, to bi bil pravi tretji ledenik v Julijskih Alpah, če bi se lahko bolje razvijal. Plaz zàpadnega kamenja nas je prisilil, da smo se skrili pod zavetne skale na desni. Tik pod mestom, kjer neha žleb, ob temenu sneženega trikotnika, nam je zastavila pot mogočna prepoka, katere gornji rob — bil je prava stena — se je bočil visoko nad nami. Vendar smo mogli previdno sestopiti v zev, odkoder smo prestopili v ploščato steno na levi. Obuli smo si plezalnike. Bila je sedma zjutraj. Naslednjih dvajset metrov pleze po ploščah je bilo skrajno težavnih. Peči srednjega stebra postanejo nato položnejše. Pojavijo se mala prodišča, ozke grede in okraj ki, ki vodijo h gmoti Poliškega Špika. Po njih smo prodirali v najgloblji kot stene. Če je le šlo, smo plezali bolj zgoraj.
217 Zapadno kamenje obsipa doberšen del police.
Iz zapuščine dr. Tume
Poliški Špik
Naposled smo šli po skrajno krušljivem rdečem svetu zelo strmo, a brez velikih težav, navzgor k mestu, kjer zraste mali, že izraziti srednji steber iz obsežnega ostenja. Bližnjica je bila s tem premagana. Ne morem jasno presoditi, če bi prvotni načrt prav tako uspel. Snežni žleb, nad katerim smo vedno hodili, je bil iz našega stojišča videti strahoten, in velika greda onkraj, menda prekinjena na robu. Izgledalo je, ko da je doli vse stolčeno, razbito, zdrobljeno in zmleto. Koliki kameni plazovi so v gorskih tisočletjih presketali skozi ta strašni lijak! Pravilno bi lahko le presodil, če bi se odločno lotili poskusa. Seveda bi pri tem porabili precej več časa in dela. Končno smo lahko prosto plezali po žlebu, ki je bil tako dolgo cilj mojih želja. Zaporedoma smo premagali nekaj manjših stopenj in zelo težaven, visok prag, ki je terjal vse naše moči. Bila je ena izmed tistih plezarij, kjer ne moreš ničesar imenovati lahko, kajti zaradi velike izpostavljenosti je vsak poedinec v veliki meri odgovoren za skupno varnost.
Sprejel nas je plitev, strm žleb, ki zavije v zanki najprej na desno, potem zopet močno na levo in privede na ozke grede ter končno na malo prodnato gredino, nad katero se stena tako visoko in strmo ustromi, da smo se takoj zavedali, da stojimo na zelo resnem in morda odločilnem mestu. Tiho in zgubljeno so zazveneli v dalji zvonovi. Na Višarjih je zvonilo poldne. V vročem boju smo pozabili na čas. Kako lepo je bilo videti najina moža: snela sta klobuke in obrnjena proti Svetim Višarjem sta nekaj trenutkov tiho in pobožno obstala. Božji mir je praznično lebdel nad stenami. Vse je pobožno in ponižno prisluhnilo.
Stali smo na zloglasnem mestu, ki so ga pozneje imenovali »Passo Oitzinger«. Na levi poteka strmi raz osrednjega stebra. V prvi tretjini stene štrli vodoraven, ozek, navzdol nagnjen okraj ek. Nad njim je ozka, plitva razpoka, ki bi lahko omogočila vzpon k višjemu in širšemu okrajku v drugi tretjini stene. In vse to je navpično nad groznimi
brezni. Morali smo poskusiti doseči spodnji okraj ek, prečiti po njem v desno in priplezati po razpoki k gornjemu okraj -ku. Lažjega pota ni bilo in Oj cinger se je lotil stene. Tako zelo se mu je mudilo, da še oprtnika ni odložil, čeprav sem ga nanj opozoril. Bil je že v razpoki in ko mu je manjkal le še poldrugi meter do gornjega okrajka, je zaklical, da zaradi oprtnika ne more naprej. Dejal sem mu, naj sestopi. A prenevarno je visel in oprtnik mu je bil tako zelo v napoto, da se ni mogel obrniti. Bal se je, da pade! Brž sem mu zaklical, naj odvrže oprtnik. Tudi tega ni mogel. »Šel bi z njim!« je dejal, a glas je izdajal obup. Videli smo strašno nevarnost. Visel je med nebom in zemljo ter ni mogel ne naprej, ne nazaj. Vrv, na katero je bil navezan, sem držal čez pomol. Toda bil je majhen in prenevaren, — Oj cinger pa previsoko nad menoj. Če bi padel, bi ga ne mogel držati, potegnil bi me s seboj. Z Jožetom sva se na kratko sporazumela. Toda od spodaj ni bilo pomoči. Moral je priti nad Oj cinger j a. S pogledom divje odločnosti je ko maček spretno skočil k razu stebra ter izginil za njim. Dolgo j e traj alo, neskončno dolgo ! Če bi me vprašali, bi moral reči, najmanj dvajset minut — morda pol ure. Oj cinger se je hrabro držal. Miril sem ga ter mu prigovarj al, naj le še malce potrpi. Če sem zaslišal tesnoben vzklik nestrpnosti in obupa, sem se uprl z vso močjo, pazil na vrv in skrbno izračunal vse možnosti padca. O Jožetu še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Ne morem več«, je ponavljal Oj cinger. S strahom sem opazil, da so se mu tresle noge. Glej, kamenček! Tiho se je prikazal nad nama Jože. Spuščal se je nizdol, ko orel z razprostrtimi pero ti. Izvršil je mojstrsko, bajno delo. Ta mesta ne bodo več preplezana. Brž je zvezal svoj suknjič na pas in spustil konec k Oj cinger ju. Le-ta je z zadnjimi močmi za silo pritrdil pas na vrv. Jože ga je potegnil kvišku in Oj cinger je izčrpan obležal na zgornji gredi. Oba sta bila potrebna počitka. Nato sta mi vrgla vrv. Sledil je Bolaffio, nato oprtniki in cepini. Zadnji sem plezal jaz. Žleb je eden najtežjih, kar sem jih kdaj preplezal.
Jože me je zgoraj sprejel z novico, da so vse težave pri kraju. In res, tako je bilo. Šli smo po zgornjem okrajku na desno in po nekaj korakih smo stali na grednatem, zrahljanem, lahkem svetu. Stranski steber osrednjega stebra raste navpično nad glavnim žlebom ter se prav na tem mestu položi. Seveda je bila strmina še velika, tudi imenitnih mest ni manjkalo, a kjer ni bilo nevarnosti zàpadnega kamenja, smo lahko plezali sočasno. Pobočje postaja vedno položnejše: grede, prodišča; čisto blizu nad nami, v modrini neba je vzhodni greben, nato — tekma na vrh! Malo po tretji uri popoldne smo bili na njem. Direktna severna smer nam je uspela in tokrat sem bil zadovoljen.218
»Dogna-pot« na Poliški Špik je leta 1882. našel Brazzä po neuspelem poskusu v letu 1881. Bilo je omembe vredno delo, kajti četudi se ne da primerjati težav dunjske plati z onimi v zajzerski, je pot vendarle zelo dolga in zamotana. Gstirner jo imenuje naj lepšo pot Poliškega Špika. Iz stališča čiste lepote je njegova trditev pravilna. Dolžina poti
218	prj jej turi sem se malo dalj pomudil, ker nisem o njej nikdar ničesar napisal ter zategadelj ni bilo jasnosti o smeri prvih plezalcev čez steno. Zavoljo spomina na Jožeta in Ojcingerja sem smatral za svojo dolžnost, da opišem turo. Ob štirih smo odšli z vrha, od sedmih do osmih zvečer smo počivali v Nevei. Kljub temu smo pravočasno prišli v Rabelj in Trbiž in v ponedeljek dopoldne smo lahko sedeli pri svojem poklicnem delu. Vso turo od Ovčje vasi do Rablja smo naredili v osemnajstih urah; od Trsta in nazaj v dveh nočeh in enem dnevu. Ta vzpon je bil eden mojih najlepših uspehov v gorah. Moja naslednika, Tržačana Zanutti in Cepich, sta brez vodnika — s seboj sta imela moje risbe — dosegla vrh ob osmih zvečer ter na njem bivakirala. Presrečna sem ju drugi dan srečal v Nevei. Čestital sem jima k uspehu. Gstirner je njun veliki uspeh točno in vestno opisal (Zeitschrift 1907, 280). Zelo posrečen opis svojega vzpona na Poliški špik z iste plati je objavil Franz Nieberl: »Aus der Seissera auf den Montasch.« Ö. A. Z. 1910, 49 in 61. Bral sem ga z veseljem. Da so me z zavarovanjem poti pozneje ranili, sem že povedal. Belja-ška podružnica je to storila kljub protestom razsodnejših mož. Nastala je skrajno drzna zavarovana steza. Pravemu hribovcu, ki jo prepleza, naj pripoveduje o stari, minuli lepoti peči.
in velika relativna višina, ki jo moraš premagati pri tem vzponu, so bile vzrok, da so skoraj vsi vzponi s te plati — tako tudi Brazzàjev vzpon — končali že na visoki gredi. Zaradi pomanjkanja časa tudi niso bili izpeljani do vrha. Ko sem leta 1897. prvič prišel k tej plati, sem imel s seboj točne Gstirnerjeve podatke. S Kramerjem, Andrejem in Jožetom sem bivakiral visoko nad Clapadoriem, že v notranjih stenah, in okrog poldneva sem dosegel naj višji vrh.210 V drugo sem prišel tja z Bolaffiem, da bi mu pokazal pot. Prenočili smo v stanovih Rive de Clade (Radada, V Kladeh) ter še pred poldnevom dosegli vrh. Tretjič sem si želel bivakirati na Belvedere Brazzà, da bi odondod vse popoldne in vso noč užival razgled. To seveda ni bilo lahko izvedljivo, ker je tam gori primanjkovalo vode. Našli smo pa lep prostor, tik pod zajedo sive in rdeče stene. Popoldne sem porabil za to, da sem pazljivo pregledal najgloblji zahodni kot Poliškega Špika, kjer ležč nad začetkom Clapadoriev zadnje tajnosti mogočne gore: možnost prehoda čez Škrbino v Strmali iz severa na jug, dostopi iz Rio Saline čez divji greben Scortisonov v Clapadorie, in kot zadnje, zahodne stene Poliškega Špika, ki so me zanimale bolj in bolj. Žal je ostalo le pri pripravah za te ture. Že leta 1898. sem s Kramerjem izvršil vzpon na Jòf di Miez,220 da bi gledal doli v ta skriti kot. V poznejših letih sem se z Osvaldom razgledoval po Škrbini v Strmali. Zadržal me ni zelo resen previs, ki v zgodnjem poletju prekine strnjen, čisto strm, snežen žleb. A upravičeno sem se bal zàpadnega kamenja. S Poliškega Špika sta nekoč — tako mije pravil Osvaldo — nj egov oče in slavni stric sestopala v smeri tega kota čez »Zadnje stene«. Toda na nekem zelo težavnem mestu se je njegov oče, ki je bil dober plezalec, vendar »mehkejši«, moral vrniti,
.
219	Literatura: »Neue Touren in den Julischen Alpen 1897. II. Der Jòf del Montasio 2755 m) von Dogna (Traversierung)«, ö. A. Z. 1898, 81 in 93. Glej tudi Gstirner, 1907, 273.
220	Glej Gstirner, Z. A. V. 1905, 369 in 1907, 282.
medtem ko je nenaravna stričeva odločnost do kraja izsilila sestop v grozotno globočino. Davno je že mrtev. In z njegovim divjim srcem je pokopana skrivnost teh sten. Jaz pa mislim, da bi se dale v tem kotu speljati stvari, ki bi lahko z naj večjimi spomini napolnile življenje hribovca. In če še ne bom umrl, bi rad še enkrat poromal k tem daljnim mestom.221 S seboj bom vzel mladino, ki ima srce na pravem mestu. Kajti to so mesta strašne resnobe; tam bo z groznim, bajevitim obrazom besnega zmaja strmela v nas samota!
Sredi noči smo bili pregnani iz našega bivaka. Zbudil sem se ravno o pravem času; nad nami je že stala grozeča nevihta. Ležali smo na prostem in ko je zadivjala nevihta z vso elementarno silo, smo komaj utegnili zbežati v više ležečo, zavetno, kozjo lopo. Drugo jutro smo v strašno počasnem tempu dovršili vzpon, ker so nas plohe vedno znova pognale pod prevese. Kljub temu smo prišli pravočasno na vrh, kjer smo ob večurnem počitku ogledovali, kako se počasi razvlači j o črni nevihtni oblaki, medtem ko so se dvigali iz dolin ogromni oblaki belega čada, da se je zdaj tu, zdaj tam le za nekaj hipov prikazal spran, divji vrh. Sproščen je plaval nad puhtečo zemljo in iskal sonca.
Ko sva z Andrejem prvič prišla v Za j zero in ogledovala stene, sva takoj domnevala, da ležč za Zmajevim grebenom
221	Vsekakor meni ni bilo več dano. A 2. avgusta 1923. 1. sta dva hribovca moje čete mladcev: Albert Hesse in Karl Niese, srečno izvršila prvo prekoračenje Škrbine v Strmali iz Clapadoriev k planinam Poliškega Špika. Pobudo in načrte sta dobila od mene. Lepo zmago sta si pa trdo priborila po predhodnem poizvedovanju in ponesrečenem, a pravočasno prekinjenem poskusu. Plezala sta brez vodnika. Potek ture naj opišeta sama. Razved je bil zelo zamotan. Zadnja prečina na ozki gredi, visoko nad globočinami Clapadoriev in zelo krušljivi srednji del zadnjega žleba, se ju je otepal z zelo resnimi in težavnimi mesti. Očitna nevarnost zàpadnega kamenja je bila prizanesljiva. Kar sta mi povedala o divjini tega najbolj skritega konca, je odgovarjalo mojim domnevam. Celo presegalo jih je. Prav gotovo so Clapadorie najmogočnejša tesen Julijskih Alp. Veliko je bilo moje veselje, prav tako moje občudovanje obeh krepkih in sijajno izurjenih zmagovalcev.
grede. Krajši poizvedovalen izlet je potrdil najino domnevo. A v tistih letih so bile grede za nas brez važnosti, ker niso vodile v zajzerske stene, temveč v stene Dogne. Pozneje sem spoznal, da bi morda te police omogočile priključitev lepe poti iz Dogne k Zajzerski koči, kot izhodišču. To vprašanje je bilo tako važno, da sem se začel temeljito baviti z njim. Da se porazgledamo, smo se leta 1903 vzpeli na Krnični turn (Karnitzenturm). S tem smo sočasno izvršili prvi vzpon.222 Nato se nam je zdelo — po načelu: zmeraj lepo po vrsti — pravilno, prekoračiti Sedelee (Montaschscharte) med Krnič-nim turnom in Zmajevim grebenom, kar nam pa ni takoj uspelo. Od sile ozek žleb onkraj je veličastno divji in strm, pravi špikov žleb! Ob prvem poskusu je bilo snežišče v ozebniku naostreno, ko velikanski greben zmaja. Ker smo po njem previdno sekali stopnje, smo tako počasi sestopali, da bi bili predolgo izpostavljeni veliki nevarnosti zàpadnega kamenja. Vrnili smo se ter zopet prišli pozno v jeseni. Sneg je čisto skopnel. Čudna Jakobova lestev je vodila v globočino. Številne rovi, ki so popadale s Poliškega Špika in tvorijo sedaj celo vrsto navpičnih, včasih zelo visokih, tudi previsnih pragov, tiče zagvozdene v ozkem žlebu. Nekateri teh pragov so deset do petnajst metrov visoki. Mogoče tudi več. Sestopanje je torej bilo pravo pustolovsko početje. Kljub nevarnosti, da si zapremo pot za umik, smo se večkrat spuščali po vrvi. Vendar smo srečno prišli v Rive de Clade (V Kladeh) ter se od tu še isti večer vrnili čez Rudni vrh (Som-dognasattel) v Za j zero.
Končno smo iz Sedelca (Montaschscharte) splezali čez zelo strm profil Poliškega Špika k zanimivim gredam. Pleza ni težavna, ker je peč razčlenjena. Začetek gred je desno pod temeljem prvega, velikega stolpa v Zmajevem grebenu. Na razu pretrgane, segajo na levi v zajzersko plat. Cilj so jim stene Dogne, kamor vodijo v strnjenih vodoravnih vrstah. Ko sem jih prvič zagledal, sem se bal, da nas ne bodo
222	Literatura: »Alpi Giulie« 1903, Vili, 99.
prepustile, saj izgledaj o neverjetno ozke in zračne. Posebno neki vogal je bil od daleč videti zelo hud in brezupen. Kako sem se začudil! Grede so bile z vogalom vred lahko prehodne. Pri tem je seveda nekaj neobhodno potrebno: navajen moraš biti pogleda v globočino, kajti tik pod nogami se odpirajo brezna — prav strašna žrela. Začudeni in navdušeni smo romali po policah. Navpično nad nami, na levi, se prikažejo v rdečem sijaju in pravljični veličini ustrom-ljeni roglji Zmajevega grebena. »Walhalla«, bo vsak zaklical ! Napredovali smo dobro. Dve grapi sta bili že za nami, ko nam je tretja zapovedujoče zaklicala: »stoj!« Nica v čisto gladkih stenah. Polni hrepenenja, a razočarani smo strmeli v njen raz na drugem bregu. Natanko sem vedel, da je takoj za njim vstop v sivo steno. To je bila smer! Ker nisem mogel razumeti, da bi bila greda v Julijskih Alpah obljubljala stvari, ki jih ni nameravala izpolniti, sem prišel še v tretje, da bi se še enkrat razgledal in se poskusil s steno. A tudi tokrat sem jo mogel le z istega mesta ogledovati. Stal sem tokraj žleba, na čudovito lepi, z zelenim vrnuhom in ruševjem porasli krmolji ter zrl z istim hrepenenjem in prav tako razočaran v neizprosno steno. Vsak trud je bil zaman. Andrej, Jože, Oj cinger in Pesamosca so bili istega mnenja. In vendar je bila moja teorija o gredah pravilna. Greda me je hotela k nečem voditi, le razumel je nisem. Da bi našli zvezo s potjo iz Dogne, smo vsi venomer gledali naravnost predse. V tej tretji grapi bi se morali ozreti navpično navzgor. Tako je mislila greda. In našli bi novo, sijajno pot po grapi na Veliko polico (Grande Cengia) in skozi Finde-neggov ozebnik na vrh. Izvrstnemu, mlajšemu hribovcu, ing. Ferdinandu Homu je ta dar po čudnem naključju padel v naročje. Sam je hotel preplezati smer čez zahodno ramo, pa je zgrešil vstop, prišel je preveč v desno, splezal po zelo težkih kaminih navzgor, naletel je na gredo tokraj, ki ga je privedla na severozahodni raz Zmajevega grebena in k začetku naših gred na nasprotni strani. Kmalu je spoznal svojo zmoto. Vedno znova je poskušal z vstrajnostjo prvo-
vrstnega plezalca, vedno znova je bil odbit. Tudi ni nikdar ničesar slišal o teh gredah, kamor ga j e prisilil slučaj ; ni poznal njihove zgodovine, niti pomena. Z vso pozornostjo in silo je nenehoma stremel navzgor. In ko je zašel v tretjo grapo, je spoznal svojo prednost in prišel na vrh.223 To je bila zame presenetljiva, a poučna novica. Seveda je bil čuden slučaj. A hkrati priznajmo pošteno in brez zavisti: bilo je tudi silno dejanje. Je to znamenje velikega moža, če more v zadnjem trenutku priključiti na veliko zmoto tak uspeh! Stojimo pred eno naj večjih in naj lepših smeri Po-liškega Špika, ki jo imenujemo Hornovo smer. V najbolj posrečenem načinu združuje mrko veličastje severnega pročelja s toplino prelestnih barv sten Dogne. Visoko na razu Zmajevega grebena, nad črno preveso resnično demonskega vpliva, prevali smer z ene plati na drugo. Le-tam se odpro magična vrata: Škrbina v platéh (Blockscharte), ki so čudovito zgrajena, izrazita podrobnost v čudežnem svetu Poli-škega Špika.
Kljub tem dejanjem nisem zanemarjal Špikovih poti z juga. Najbolj me je seveda zanimala stara, klasična Fin-deneggova smer — smer prvega zmagovalca, ki sem jo v majhnih presledkih večkrat preplezal. Tako zelo me je mikala njena edinstvena plezarija.224 In pri tem me je nekoč imela nevihta ves dan ujetega v nekem »lisičjem brlogu«. Skalba je bila tako tesna, da sva mogla z Andrejem le glave pomoliti iz nje. Občudovala sva strele, ki so švigale iz oblakov dunjske plati, vodoravno čez veliki mejni raz na rocco-lansko stran. Videti j e bilo, ko da bij eta obe skupini mogočno bitko in da Dogna uničuje sovražnika. Z Bolaffiem in Jožetom sem leta 1899. preplezal južno steno Poliškega Špika po sredi.225 Dognal sem, da je to najkrajša zveza iz Neveje na
223	Glej Ing. Ferd. Horn: »Auf den Montasch über die Schluchten der Westwand.« ö. A. Z. 1914, 233.
224	Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25, ko zgoraj.
226	Gstirner 1907, 273.
Poliški Špik. Dejal sem že, da se oba velika žleba zahodne plati cepita v zgornjem delu v obliki ipsilona. Po trojici teh vej sem speljal svoje smeri.226 Preplezal pa nisem levega kraka južnega žleba, ki sem ga krstil »Wödlrinne«.227
Težko natovorjen z drvmi sem nekoč tudi prišel h »Grotti«, da bi se v njej naselil. Pri vzponu nas je opazovala družba brez vodnika, ki se je pravkar začela vzpenjati po navadni vzhodni poti. Ker pa izgledaj o mesta, ki vodijo okrog velikega, vogelnega stolpa na zahodno stran, nenavadno ozka in zračna, so hribovci najbrž ugibali, kam in čemu vlačimo tolikšna bremena nad tako strahotnimi brezni. Sedli so ter nas opazovali. Slišali smo njihove začudene, glasne vzklike. Prvikrat nisem imel sreče z Grotto. Vreme se je čez noč sprevrglo, toča in sneg sta nas skoraj ves naslednji dan prisilila ostati v njej. Zato smo se šele proti večeru vrnili na planino. Še enkrat sem prišel z drvmi h Grotti. Tedaj me je Gstirner naprosil, da za njega dodobra določim pota prvih plezalcev.228 * Findeneggov opis, pravtako Chiarisov in Diirrov, vsebuje gotove podatke, ki so dopuščali razne razlage. Ostal sem dva dni v teh stenah. Prečil sem jih v vseh mogočih smereh ter razčistil vse nejasnosti in dvome. Sam Gstirner je o tem poročal v zame zelo laskavi obliki.226 Ne glede na to, je bil uspeh tistih dveh dni tale: prvi vzpon na Špik po najjužnejšem kraku žleba, preplezal sem vse ploščasto ostenje zahodne plati od dolenje do gorenje grede; dobil sem tudi pobudo za sijajno novo smer. Grotta ni bila posebno gostoljubna. V njej se je sulil dim, ker ni našel izhoda ter naj uje včasih skoraj zadušil. Duplj a je bila tako vlažna, da bi ne prenočeval na novo v njej,
226	p0 levem kraku severnega žleba vodi navadna pot iz Dogne. Tudi Findenegg je najbrže plezal po njem. Glej Gstirner 1907, 270.
227	Literatura: »Ein neuer Weg auf den Jóf del Montasio (2752 m)«, Ö. A. Z. 1908, 269.
228	Že prej sem večkrat prihajal s tem namenom iz Zajzere in Neveje, a dosledno me je prepodilo slabo vreme.
222 Zeitschrift 1907, 268.
čeprav ima dve dobri gredini. Odvisna drva, ki smo jih pustili v njej, je s pridom uporabila skupina zanamcev: Poech-Maurer. Novo smer s Škrbine v Strmali v navpičnici na vrh, ki sem jo tedaj izsledil, sem pozneje preplezal z Bolaffiem, Oj cinger jem in Pesamosco. Poleg proslulih plošč Col Jorassesa in nekega mesta na Mont Dolentu iz Glacier d’Argentière je gornja smer najtežje, kar sem kdaj naredil v gorah! V Poliškem Špiku je sploh najtežja. Zdelo se mi je, da meji na nemogoče.23o
Na koncu mojih dejanj na Poliškem Špiku stoji prvi vzpon na Špik nad Zadnjo polico (Nordturm) s prehodom na Poliški Špik čez Rdečo škrbino.230 231 232 Malo verjetno je, da bo posameznik več naredil na eni gori.232 Ko sem popoldne tega presrečnega dne sédel na vrhu k zasluženemu počitku, me je navdajala zavest moža, ki je dokončal delo, katerega se je oklenil z vsem srcem. Pripovedoval sem seveda tudi o porazih. Verujte, da sem se vedno največ naučil ob njih in da je bila zmaga vsakokrat toliko lepša, če se je porodila iz zaključkov neuspeha. To boste najlažje razumeli, če opišem ob koncu zimski vzpon na Poliški Špik.
Kramerja, prijatelja zimskih vzponov, ni bilo več. Želja, preplezati Poliški špik pozimi, se je porodila v meni z neko določeno, naravno nujo. Drugi veliki Julijski vrhovi so mi imeli toliko povedati pozimi. Kaj bo neki dejal mogočni
230	Literatura: Ko zgoraj: Ö. A. Z. 1908, 269.
231	Literatura: »Altes und Neues vom Wischberg und Montasch. III. Der Nordturm des Montasch (2673 m). Erste Ersteigung.« ö. A. Z. 1911, 17.
232	Od desetih smeri in treh variant, ki so znane na Poliškem Špiku, sem prvi preplezal šestero smeri in dve varianti: Pristop s severa: 1. Špranjska pot*, 2. smer po severozahodnem razu*, 3. direktna severna smer*, 4. Hornova smer; pristop z zahoda, 5. pot iz Dogne; pristop z juga, 6. direktna južna smer*, 7. Brazzàjeva pot po vzhodnem grebenu, 8. smer s Škrbine v Strmali*, 9. Findeneggova pot, 10. smer čez Špik nad Zadnjo polico in Rdečo škrbino*. Variante se nanašajo na ostale tri poti po krakih žlebov. (Z zvezdico * zaznamovane smeri sem preplezal prvi.)
Špik? Želja se je vračala in ko je bil namen določen, sem poskušal s tako trdno vztrajnostjo, da ji je moral slediti uspeh. Nakljub vsem težavam. Zame je čas zimskih tur zelo omejen. Zimske naj ne bodo le snežne razmere, temveč tudi dolžina dneva. Za pravo zimsko turo je čas med drugo polovico decembra in januarjem ter februarjem. Večkrat ima marec težje snežne razmere, ko december, a daljši dan je hribovcu močan zaveznik.
Prvič je mojemu prijatelju postalo malce slabo takoj nad vstopom v steno.233 Obstal je, a zahteval, da nadaljujem pot z Jožetom. Toda plezal sem le še z malim veseljem. Vznemirjala me je misel na samotnega, čakajočega prijatelja. Lahno zasnežena, popolnoma poledenela Brda so bila strašno nevarna. Cepin in dereze234 niso zagrabile, tanka snežena plast je zakrivala srhovine sveta. Na Škrbini nad Brdi (Forca dei Verdi) smo se odločili sestopiti. Greben je bil čez in čez poledenel in zasnežen. Uvideli smo, da bi se preveč zamudili s čiščenjem zavarovane poti. Med previdnim sestopanjem čez Brda sem sam sebi trdno obljubil, da se jih ne lotim več pozimi. Menda slutite, da nisem držal obljube. Skoraj sem zopet prišel. Brda so bila še bolj zasnežena. S seboj sem imel stometrsko tanko vrv in nekaj lesenih klinov,235 da bi se ne vračali nezavarovani, ko prvič. Zopet smo prišli na Škrbino nad Brdi. Greben je počival pod oklepom iz snega in ledu. Že prve opasti so nas dolgo zadržale. Neizprosno je hitel kazalec na uri, bilo je že pozno. Ko smo spoznali, da je naše delo brezuspešno, smo se spustili po dvojni vrvi čez najtežji del Brd. Navdajal nas je strah, da smo opravili za zmeraj. V poletju se mi je porodila druga misel. Po prvi tretjini vzhodnega grebena vodi umeten most preko grebe-novega okna. Z južne strani pelje k njem strm žleb. Proti Za j zeri se odpre v praznino nad strašnimi brezni. Če se nam
233	Navadna pot po vzhodnem grebenu.
234	Tedaj še nisem imel Eckensteiner derez.
233 Vse to je bilo pripravljeno za Dauphiné, za strme stene nad prepokami.
posreči priti do okna, izrabimo morda prednost globokega, zimskega snega in dosežemo most nad njim. Tedaj si prihranimo dobršno — naj ožjo in najtežavnejšo tretjino grebena. Ko smo lepega, a od sile mrzlega dne naslednje zime zavili v grapo pod oknom, me je Oj cinger — zvesti varuh — resno pogledal, rekoč: »Danes gremo vsi štirje v maloro.«236 237 Pomiril sem ga z zatrdilom, da bomo previdni. In Jože je vodil z železno odločnostjo in močjo proti oknu. Kje je bila praznina? Snežni ščit bajnega obsega23? je molel tja v vzdušje. Lahko nam je bilo spoznati, kaj je to: v stenah zagvozdena opast. Pod njo je prežala globočina! Previdno in obotavljaje smo stopali na varljivo tvorbo. Zona nas je spreletavala ob misli, da bi se opast odlomila pod našo težo. A zdržala je. Sekajoč stopinje smo prišli prav na rob, nato smo zavili v zanki desno gori ter dosegli skale. Po navpični stopnji v zajzerski plati, kjer poleti ni prav nobene opore, smo splezali k mostu. Greben je bil ogoljufan, zavriskali smo! A zopet je bilo prepozno. Ura je kazala pol štirih, vrh bi dosegli ob petih in tedaj se že stemni. In potem? Hkrati nas je z besno silo zgrabil mraz. Žleb nas je ščitil, toda gori je bril leden vihar. Ni nam dovolil, da bi dolgo preudarjali. Z obupno vztrajnostjo je Oj cinger zahteval, da takoj sestopimo. Uvideli smo, da ima prav. To je bil umik! Na pol strti smo se vrnili v Neveo. In vendar se mi zdi, da so taki dnevi koristni. Nihče naj ne misli, da je v gorah vsak dan nedelj a.
Vedno jasneje sem spoznaval naše napake. Noč poprej smo le nekaj ur spali v Nevei. In na dolgem ovinku od Piani dalje, predvsem na poti od Neveje do planin, smo zabili preveč časa in moči. Nekoč je ta vzpon, ki ga poleti lagodno izvršiš v poldrugi uri, v nad kolena segajočem,
236	»\r pogubo!« Ojcinger je vedno rabil italijanske besede, če je stal na italijanskih tleh.
237	Opast je molela najmanj 15 do 20 metrov z grebena. Videti je bilo, ko da se nanjo lahko napravi posebno gorsko turo.
skrajno slabem snegu, trajal skoraj osem ur. Večkrat sem predlagal, naj prenočimo v Pecolu, a moj prijatelj je hotel prenočiti v Nevei, zato sem se nazadnje vedno vdal, ker je bila koča tudi pozimi resnično vabljiva. Pomniti je tudi, da pozimi ni iskati prehodov po grebenih, še manj nadelanih poti po grebenih, ki so kmalu zametene ter se jih ne da preplezati ob manjši poledenelosti. Hoditi je po grapah in žlebovih, v katerih se zbira zimski sneg, ki razpenja in gradi mostove. Predlagal sem stran Dogne — Findeneggovo pot — za zimsko pot, a bil sem v manjšini. Tako se je zgodilo, da smo še četrtič poskusili pristopiti po poti iz Neve j e. Vendar ta poskus je še bolj nesrečno potekel, ko prvi trije. Sneg je bil tako globok, da je Osvaldo vzel s seboj lopato ter je spotoma odkidaval. Še pod Brdi se mi je zdela vesina plazovita. Zahteval sem, da prenehamo s poskusom. Vztrajal sem pri svoji zahtevi, ki gotovo ni bila zmotna, najbrž popolnoma pravilna,238 čeprav je bil moj prijatelj užaloščen ter sta se Oj cinger in Pesamosca hotela vrniti šele više gori, če bi se pokazala potreba. S tem sem za zmeraj opravil s prenočevanjem v Nevei ter z vzhodnim grebenom.
5. februarja leta 1905. sem zopet prišel v Chiusa-forte (Skluže), kjer sta me pričakovala Oj cinger in Giuseppe Pesamosca. Bil sem sam. Moj cilj je bil Pecol. Namenjen sem bil na Poliški Špik po Findeneggovi poti. Sočutno nas je blagoslovila signora Gatina. Navzlic močno poledeneli poti smo že ob treh popoldne prišli čez Piani na planino. Vreme je bilo sijajno. Drugo jutro smo odrinili ob treh ter bili ob sedmih na Škrbini v Strmali. Za pot smo torej rabili več ko še enkrat toliko navadnega časa. Spotoma smo se večkrat vdrli do kolen. Žleb je napolnjeval dober sneg; spodnje
238	V takih slučajih nimaš nikdar prav. Tovariši se nejevoljni in začudeni vrnejo, ker ne morejo razumeti toliko pretirane previdnosti enega tovariša. V trenutku pa, ko zapustite nevarno, plazovito mesto, mine seveda vsaka priložnost za zbadanje: »Vidiš, zdaj pa imaš!« Le na Mont Dolent, na Neuvaz plati, mi je bilo v zadoščenje, da so kmalu nato zagrmeli plazovi po vesini, na kateri bi morali hoditi ure in ure.
grede do stolpa je pokrival led. Ko smo zavili okrog vogala, so naši pogledi radovedno iskali ozko gredo na drugi strani. Bila je čez in čez zasnežena. Nobenega okrajka ni bilo več. Videti je bilo, ko da je bila z velikim čopičem potegnjena bela proga po črnih stenah, čedno je izgledalo, zračno in elegantno! Močna, strašna slika, ki ti je jemala sapo. Osupli smo se spogledali in onemeli. Tod čez na ramo? Seveda, in takoj! Pred takimi mesti se ne obstane! Oj cinger je sekal potrebne stopinje. Sneg je nosil. Zaupali smo mu; korak za korakom smo napredovali in ko smo dosegli na gredi Fin-deneggov izstop, nas je navdal občutek, da nas odslej, po takem mestu, ne bo več zadržala nobena moč. Na levi so nas odbile čisto poledenele peči, zato smo ostali v severnem žlebu. Sneg je bil neverjetno strm. Pogled nam je drsel po vesini v mračne globočine Clapadoriev, ki so zijale pod nami. Govorili smo le malo. Vsakdo je vedel, kaj mu je storiti. Vse drugo v naši notrini je bilo potopljeno. Le eno je vodilo mirno, jasno in odločno do skrajnosti: volja, doseči vrh. Pot po levem kraku žleba, ki vodi na zahodni greben, nam je bila zaprta, zato smo zavili v zelo strmi desni krak. Sneg v njem je bil trd. Z mrzlično naglico smo sekali stopinje za roke in noge. Grebeni se bolj in boj j nižajo. Tik nad nami se sveti vrhnja opast. Ura je pol ene popoldne. Vsa obzorja so prosta. Vrh je dosežen.
Ponoči se je nebo potemnilo. Med pristopanjem k steni smo se bali snežnega meteža. Ob zori je bilo nebo svinčeno sivo. Pozneje, med razburljivim delom, nismo opazili, da se je polagoma zopet čisto zvedrilo. In tako nas je presenetilo svetlo, jasno nebo, ki se je tako iznenada zbočilo nad nami. Tolika luč nam je jemala vid, ko smo izstopili iz zadnjega zasneženega žleba. Zasopi j en od naglega in težkega dela zadnjih ur, za trenutek čisto izčrpan, sem stopil na vrh in zasadil cepin v vrhnjo opast. Tedaj mi je bilo, ko da slišim srebrno čiste angelske glasove, ki se združujejo v visoko ubrana soglasja, ko da veje po nebesnem prostoru svečano petje. Morda je tako vplivala srebrna luč, ki me je obdajala?
Alogoče veselje, ki je prepevalo in vriskalo v srcu? Jaz pa le mislim, da sem slišal tedaj petje angelov. Bilo je, ko da se kličejo serafinske množice od višave do višave, ko da doni po vseh obzorjih »Gloria in excelsis« njihovih čistih, belih glasov. Gloria na višavah! Sedél sem nad neizmernimi brezni, ko da plavam nad zemljo, v luči in nebeškem sijaju, na malem otočku svojega težko priborjenega vrha. Sedél sem in užival uro čiste sreče, ki se ne povrne nikdar več. Poslušal sem muziko nebeških vojsk in sanjal naj lepše sanje svojega življenja!
Sonce je toplo sijalo. Nobena sapica se ni genila. Kako čudovit, kako neskončen je bil zimski razgled, ki se je širil pod nami! V belini in temnem, skoraj črnem zelenju Zaj-zera. V njej se ni zgenila barva — niti življenje. Iz mogočne globočine Dogne so pozdravljale rdeče strehe njenih vasic. S Špikovih planin je zvenelo veselo vriskanje. Naši čakajoči nosačinji239 sta nas opazili na vrhu.
Nenadoma prešine vzdušje oster udarec, ki ga začutimo prav v srce. Kaj je to? Takoj mu sledi zamolklo bobnenje in grmenje, ki močneje narašča, da se stresa gora. Plaz! Skočimo pokoncu. Kje drvi nizdol? V Za j zeri, čez Brda, v Clapadorie? Ne moremo spoznati. In tedaj še enkrat in takoj nato zopet! Sonce greje, plazovi so se zbudili. Strah napolni naravo, vse gore ožive. Brezna tulijo, vzdušje je napolnjeno z rjovenjem in šumenjem; Ura je ena. Resno se spogledamo: pričeti je treba s sestopom. Moramo doli — v nevarnost.
Razvili smo vse vrvi — 130 metrov. Šel sem prvi. Varovan od Oj cinger j a sem stopal kar moči dobre stopnje. On sam je sledil v tridesetmetrski razdalji. Med njim in Giu-seppom je bilo 100 metrov,vrvi. S tako hojo nismo preobre-
239	v teh furlanskih dolinah ni nosačev, le nosačinje. Možje delajo v tujini. Žene so tihe, delavne, nenavadno skromne, zmožne najneverjetnejših del. Okrog Bolaffia in mene se je na mnogih turah polagoma zbrala cela vrsta teh žena. Vsakokrat sta dve ali tri nosile najine male tovore. Z njimi smo dobro ravnali, prav tako plačali in uboga bitja so se tako zelo veselila, če so nas smela spremljati.
menili snega. Tudi se nismo vsi hkrati mudili na nevarnih mestih. Brž ko sva bila z Oj cinger jem na varnem, nama je sledil Giuseppe. Strmina je bila velika in pogled v globočino tako veličasten, da v vseh svojih mnogih gorskih spominih komaj najdem primero za ta sestop. Vse je šlo po sreči. Hitro smo napredovali. Ob tretji uri smo prekoračili gredo, kjer smo se krepčali s snežnico, ki se je odcejala s plošč. Potem smo krenili k stolpu. V tem hipu je bučanje plazov doseglo višek. Pod nami, v dolini Clapadorie j e neprenehoma bobnelo in grmelo. Izstop naših polic se nam je zdel ogrožen, zato smo sklenili počakati na popolnoma varnem stolpu, da zaide sonce. Z neverjetno lepimi učinki je ob petih popoldne tega ponosnega dne zatonilo za Dolomiti. Ko z višave cerkvenega kora smo opazovali to nepozabno igro. Na mah je skoraj vse utihnilo. Hiteli smo po gredah, skočili v žleb ter kmalu po šesti uri stali na varni Škrbini v Strinali.240 Mrak je legel. Iz naše koče, globoko doli v Pecolu, je obetajoče svetil ogenj. Ženske so pripravljale slavnostno pojedino. Kaj neki bo? Najbrž suha polenta, kajne? Seveda, polenta bo tudi, a suha ne bo in najvažnejša sta gamsovo meso in velik fiascon Chiantia. »Ja, ljubi moj !« S težavo gazimo še dve uri po snegu. Udiramo se do kolen, večkrat do bokov. V temni noči smo prišli na Pecol.
Naslednje jutro, med lagodnim sestopom po poledenelih planinskih poteh, so šli vsi ti spomini še enkrat mimo mojega srca: prelestni zimski dan na Nevei in vse moje dragocene zimske pravljice s Poliškega Špika. In ponosnemu zmagoslavju se je pridružila lahna bol slovesa. Zopet pridemo, saj vem. A tako, kot smo doživeli, tàko se ne povrne več. Uspeh po tolikem delu, po tolikih porazih tako sijajna zmaga. Tàko se doživi le enkrat. In ko je minulo, preostaneta praznina in hrepenenje. Prav zdaj je zopet bilo pri meni. Hrepenenje po tistih časih, ko sem v svoji povesti še enkrat
240	Glej Gstirner 1907, 282, in »Alpi Giulie« 1905, 35: »Jòf del Montasio (2752 m) (Prima salita invernale).«
romal po belih poteh. In še nekaj me je bolelo: Bolaffio ni bil z nami. Moj prijatelj, ki ga tako redkokdaj imenujem, čeprav je že od leta 1899. skoraj vedno hodil z menoj. Ki ga ne omenim, ker njegova nežna, plemenita duša noče biti imenovana, ker mu je všeč, če sem jaz v ospredju. Prijatelj, s katerim sem v gorah, v Julijskih in Zahodnih Alpah delil toliko veselja in žalosti, toliko truda in težav, ko z nikomer. On, ki je na zimskem Poliškem Špiku žilavo delil z menoj vse težko in nikdar ni zgubil vere v zmago. On, ki me v tolikem nadkriljuje, a je vendar tako skromen, ko da ima v ozkih stikih z menoj kaj iskati ali pridobiti. Tisti, ki mi ga je Previdnost poslala ko najboljšega in naj iskrenejšega prijatelja, ne le za gore, temveč za vse življenje. Tisti, ki ga poiščem, če je moja učenost pri kraju, kajti tedaj slavno pričenja njegova. Prijatelj, ki me s pritajeno besedo zbudi, če preveč sanjarim in idealiziram, ki me pomiri in zadržuje, če me hočejo potegniti s seboj preostanki deške nepremišljenosti. Tisti, ki ko ljub razum241 in čista pamet skrbno hodi ob moji strani in niti z najmanjšo besedo ne izda vroče ljubezni in zvestobe svojega srca, čeprav mi jo je stokrat dokazal s svojim delom. Ta prijatelj bi moral stati tisti dan ob moji strani.242
Neštete so ture, ki sem jih izvršil v obsežnem kraljestvu Poliškega Špika. Će sem prekoračil škrbini Prednje ali Zadnje Špranje, sem vsakikrat obiskal en ali več vrhov, ki stoje v bližini. Ker sem posebno rad hodil čez Forco de lis Sieris243 — mislim osem ali desetkrat — sta bila tudi Špik nad Nosom (Foronom) in Špik nad Špranjo (Medeon del Buinz) vrhova, ki sem ju največkrat obiskal. Tudi s planin sem vedno znova pristopal k njima. Za sestop sem vsakikrat
241	To knjigo in opazke pišem brez njegove vednosti. To bo polom!
242	Dogovorila sva se, da odpotuje s poznejšim vlakom in mi proti večeru sledi v Pecol. Namesto njega je prišel pozno zvečer Piussi, ki ga je pričakoval, s pošto, da ga je v Sklužah (Chiusaforte) napadla slabost ter se je moral takoj vrniti domov.
243	Glej Gstirner 1907, 264.
izbral drugo pot. Včasih sem se lotil celih delov grebena ter prekoračil vse njegove vrhove. Dostikrat so «bile velike in drzne stvari, ki so pa obledele ob uspehih na Poliškem Špiku. Na Gstirner j evo pobudo sem nekoč (1. 1900.) prekoračil ves greben od Force dei Scalini do Force de lis Sieris. Ker sta bila v tem delu grebena še nepreplezana Nižja vrha (Cime delle Portate), sem tudi izvršil prvi vzpon na ta dva drzna špika.244 Včasih sem izbral greben od Force de lis Sieris do Škrbine nad Cijanerco (Forca del Palone). Spotoma sem prekoračil Špik nad Studenci in Špik nad Tratico (Cime Gambon), Škrbino nad Hudimi, policami (Huda - Palica -Scharte) in Špik Hude police (Cima della Terra Rossa). Pri vseh teh vzponih sem skrbno pazil, da sem se čim manj oddaljil od grebena. Pri tem sem mnogo videl, tudi naučil sem se veliko. O “Veliki noči (1. 1907.) sem preplezal Špik nad Plazom (Modeon del Montasch). Vzpon ni bil prvenstven, a bil sem gotovo prvi turist, ki je dosegel njegov vrh. Nekoč sem šel iz Škrbine nad Cijanerco (Forca del Palone) po prelepih gredah jugozahodne stene Špika nad Plazom, da sem našel prehod čez morež in Brda (Verdi) na Vrh Brda (Vert Montasch). Tako sem postopoma prehodil ves glavni greben od Viša do Poliškega Špika, z izjemo kratkega, a vendar zelo težkega dela, od Špika nad Plazom (Modeon del Montasch) čez Škrbino pod Plazom (Brdoscharte) na Vrh Brda. Izvršitev tega mogočnega grebenskega pota še vedno čaka moža, ki bo dovolj sposoben, da se loti tako ogromnega dela.
Moje naj smelejše dejanje je bil prvi vzpon na Špik nad Tratico in Špik nad Studenci (Cime Gambon). Pristopil sem (1. 1902.) iz Prednje Špranje. Bilo je več ko smelo dejanje. V takratnih nevarnih razmerah245 je bila blaznodrzna pustolovščina, ki se je srečno in uspešno končala. Kaj vse smo
244	Glej Gstirner 1907, 263 in »Alpi Giulie« V, 1900, 57. Mnoge naštete ture so omenjene v Gstirnerjevem delu.
245	Nevarnost plazov v zgodnjem poletju. Glej Gstirner 1907, 264 in »In Alto« XIII, 34.
videli tisti dan! Začeli smo ga z namenom, prekoračiti Forco de lis Sieris, ki je Bolaffio še ni poznal. V glavnem ozebniku smo visoko gori opazili, da je dostop k njej, ki vodi po gredah in pomolih levo navzgor, čez in čez zasnežen in poledenel ter torej nemogoč. Umik je bil neizbežen. Tedaj mi je šinila v glavo misel, da bi kazalo slediti ozebniku do njegovega konca in pogledali, kaj je onstran. V nazobčanem stranskem grebenu smo prišli do zelo ozke škrbine. Plezali smo po eni izmed velikanskih, pečnatih prepàh grebena Po-liških Špikov, ki se ko stebri dvigujejo iz Prednje Špranje. Nastret pod nami je ležala s stenami polkrožno zaključena krnica, odprta le proti severu. Njena snežišča padajo strmo v Prednjo Špranjo. Čisto blizu, onkraj v severni steni Špika nad Studencem in Špika nad Tratico, smo videli naj strme j šj, sneženi ozebnik, ki ni segal do snega v krnici, kajti nad njegovim temeljem se je odrovila velikanska, globoka leva in žleb sam je v grozni izpostavljenosti visel med stenami, visoko nad zevajočim črnim žrelom. Takoj smo razumeli vse. Kar nam je v strašni divjini onkraj srepo zrlo nasproti, je nudilo s severa možnost vzpona na raj de Špika nad Tratico in špika nad Studenci. Vse to nas je vabilo z nepremagljivo silo. Krenili smo najprej strmo navzdol v krnico, nato na levo v slabe skale. Hitreje, ko smo mislili, smo obšli skalo. Žleb nas je vodil visoko v gornje gredaste stene. Tu smo dolgo iskali pripravno mesto za prestop v glavni greben. Nazadnje smo ga našli na levi strani. Nekaj poskusov navzgor in v desno se je ponesrečilo, ker nas je zmešala megla in stranski grebeni. V spodnj em in srednj em delu nas j e ves čas ogrožala nevarnost plazov. Povsod so preteče visele velikanske množine snega, pripravljene, da se odtrgajo in zagrme v globočino. Globoko smo se udirali. Močna in drzna sta naju tedaj spremljala Jože in Oj cinger. In nad nami, skrbni in potrpežljivi, štirje angeli z belimi perotmi. Za vsakega izmed nas po eden. Prav tako vidim v spominu našo malo druščino, ki se je proti sončnem zatonu prikazala iz mračnih brezen na grebenih Špika nad Studenci in Špika nad Tratico.
Pripovedoval sem že o čudovitem čaru, ki me je obdajal pri prekoračenju škrbin Prednje Špranje. Će sem jih še tolikokrat ponovil, vedno me je navdajal občutek: »Kje sem? Tu še nikdar nisem bil!« Tako močno, vedno novo in nekako tuje vpliva divja samota in veličina.
Dvakrat sem obiskal Strmo Peč (Monte Cimone, 2380 m) , goro z obširnim razgledom. Obakrat sem pristopil po z očnicami posejanih pobočjih Zabuša (Zabus, 2244 m). Z Dovganom in Osvaldom sem šel nekoč od Potoka (Patoc) na svojsko ljubki, strmi in grapasti Ciuc di Vallisetta (2186 m), ki ga na vseh straneh obdajajo brezna. Ni se mi pa več izpolnila želja, da bi se temeljito posvetil zahodni skupini poliške raj de, predvsem Ciastellattu in severnim sestopom v Dogno. Tam še najdeš lepega in hvaležnega dela. Znova sem šel na Zabuš. Hotel sem videti lepe očnice, ki cveto v posebno lepih primerkih na njegovih gredah. Tudi pozimi sem bil na njem. Leta 1898. sem z Jožetom in Giuseppom Piussijem izvršil imeniten prehod iz doline Ria Saline čez njegov vrh v Neveo.246 Z istim namenom sem prišel drugič s Kramerjem v dolino Ria Saline. Toda, dopoldne sva bila na Jòf die Miezu (1974 m) in dvoje velikih naporov bi ne zmogle moči mojega mladega prijatelja. Tura je odpadla, odšli smo proti Dogni.
Velikokrat sem bil na Poldašnji Špici (Mittagskofel, 2089 m), odkoder imaš lepši in obširnejši razgled, kakor z Višarskih Glav (Steinerner Jäger). Rudni vrh (Somdogna Sattel) nam je bil priljubljena nedeljska izletna točka, ki smo jo tudi pozimi radi obiskali. Skoraj vedno smo se vračali čez Videm (Udine). Želja, videti Poliški Špik od severozahoda, z njegove ozke plati, me je vodila v dvodnevni turi h Laseri Bieliga, na Lipnik (Monte Schenone, 1952 m) in na zelo strmi Dunjski vrh (Jòf di Dogna, 1962 m). Tedaj sem sestopil v Mincigos in Dogno. Nikdar ne bom pozabil jesenskega nastrojenja, ki je tisti dan lebdelo nad gorsko pokrajino. Listnati gozdovi so žareli v tisočerih barvah in vsak
246	Glej Gstirner 1907, 283 in »Alpi Giulie« III, 65.
macesen je bil videti, ko da je skovan iz čistega zlata. To vam je bilo jesenskega razkošja, ko smo obsijani od večernega sonca, po dolgem in napornem dnevu sestopali v dolino !
Tako tudi sestopimo z Julijskih Alp. V večernji zarji. Bil je dolg pot. Preromali smo dolgost človeškega življenja. Od prvega prebujenja gorske pomladi do zimskega snega, od začetka do zahoda. Tu, na skrajnem zahodnem koncu Julijskih Alp bom postal, da se še enkrat ozrem nanje. Pozdravljam njihove velike, v oblake zavite, zagrnjene vrhove in tihi mir njihovih dolin. Moje srce je polno hvaležnosti, moje oči se ponosno leskečejo. Vem, kdo sem tu. Vem, da ne bom tako kmalu umrl v teh gorah in dolinah. Tu pa tam bo moj spomin izročen od onih, ki so me poznali, otrokom in vnukom; ko bo čisto obledel osebni in izročeni spomin, tedaj bo moje ime živelo v teh stenah ko bajka. In ko bo nekoč slavnostni pregled gora, tedaj bom zopet stopil na svoj e mesto in vas, ve blesteče vrste Julijcev, popeljal in pokazal. Praporščak vam bom — sveti Mihael.
Tebi, kraljevski Poliški Špik, se še enkrat zahvalim, preden te pozdravim v slovo. Kaj si mi bil, kaj si mi, ne bo najbrž nihče popolnoma doumel in vedel. Ti me poznaš. Poznaš moje jasno začrtano delo, ki sem ga izvršil na tebi. Igral se prav gotovo nisem s teboj. Ti nisi gora, ki bi to dopustila. V svojih opisih sem te tako skromno okrasil. Le preprosto sem pripovedoval o tebi, z rožami te nisem obsipal. A ti ne potrebuješ tega. Ti si tako velik! Visoko nad vsemi himnami, ki ti jih more peti zemljan, žari svetlina tvoje moči in prelesti. Bom li še kdaj stal na tvojem temenu? Dovoli, ko me več ne bo, mojemu imenu skromen prostor na ponosnem severnem čelu tvojih sten, obdrži moje srce v svojih sijajnih čereh.
V Predgorju
Zastor je padel. Vsi bi radi odšli domov. Tudi jaz sem mislil, da sém zaključil sprejeto službo pripovedovalca. Govoril sem o vseh svojih velikih gorah. Že sem hotel odložiti pero ter se z od spominov razgretimi lici umakniti v somrak, na svoje skromno mesto, ko sem zagledal skupino manjših, krotkejših gora. Skromno smehljajoč so stale ob strani pred zastorom. Tiho in mehko so mi dejale: »In za nas male gore, ki smo ti bile ob tolikih nedeljah in praznikih razvedrilo in veselje, za nas ne najdeš besede?«
Prav imajo, ljube, male gore. Četudi nimam povedati o herojskih činitvah, ki sem jih izvršil med njimi, vendar zaslužijo v zahvalo prijazno besedo. Nenehoma so skrbele, da je živel v nas mladostni duh, da se ni osušil med štirimi golimi stenami vsakdanjega dela. Skrbele so tudi, da niso predčasno zarjavele mišice in cepin. Teden za tednom so nas prijazno zvabile k sebi, storile so vse, da nam skrajšajo čas od enega visokogorskega potovanja do drugega. Mirno so čakale, ko smo dejstvovali v velikih gorah. A takoj ob vrnitvi smo zaslišali njihove klice: Sedaj sem na redu jaz, nato jaz in potem jaz! In mnogokrat so nas v enem tednu dve ali tri hkrati tako proseče vabile, da smo jih morali naposled posvariti, rekoč: »Prosim, lepo po vrsti, vse vas obiščemo!«
Utrujeni smo prišli k njim, vrnili smo se vedri in sveži. Če naš je težila skrb, so nam pomagale, da smo jo lažje in z večjim zaupanjem prenašali. Svoje najlepše delo so opravile s tem, da so speljale mladino na naša pota. Le migljaj je zadostoval in že se nam je priključila. Postamemu vodniku in mojstru se je pridružila vrsta navdušenih učencev. Ljubeznivo so nas popeljale nazaj k tihim, skritim, deviškim
čarom narave, kajti naše oči so videle preveč veličastja in razkošja. Naše misli so postale preveč izbirčne, stremele so le za nenavadnim — velikim. Od časa do časa je taka lahna poprava kaj koristna in zdravilna. Če so velike gore resni mej niki na živi j enj ski poti hribovca, tedaj so male gore zgradile od enega do drugega vedre, z gorskim cvetjem okrašene mostove, da ta pot ni samo pot drznega in zanosnega tekmovanja ter tveganja za boj in zmago, temveč tudi pot čistega, neskaljenega veselja. Na njih imaš vselej dovolj časa za vse. Nikdar se ti ne mudi. Hvaležen postojiš zdaj tu, zdaj tam. Razveseliš se vsake cvetke, počivaš pri vsakem izviru. Srce napolnjujejo slike, ki jih več ne pozabiš. Bele in rahlo vijoličaste trate pomladnega žafrana, zlati jesenski macesni! Na vrhove se nismo povzpeli ko zmagovalci. Sedeč na njih se zazreš v dalje in tiho v samega sebe. To so gore za počitek, ki si ga želiš po garanju med tednom, gore za zbrano opazovanj e.
Nanje ne zrem brez ganotja. One ne zasijejo v slepeči luči bliščave snega in ledu velikih gora. Na njih tudi ne potrebujemo sivih ali rumenih naočnikov. Niti pozimi ne. Čeprav so svetle in pisane, se mi včasih skoraj zazdi, da so odete z milim, svečanim sijajem sveče, ko nas iz velike dvorane sveta prijazno pozdravljajo in pritajeno šepečejo: »Se li še spominjaš?«
Neprecenljive so nam pozimi. Telo nam ohranijo gibčno in zdrži j ivo, skrbe pa tudi, da ne zanemarimo tehnike v strmem snegu. V pokrajini rastejo — so velike; tudi njihova samozavest se veča. Golica si je ogrnila bel snežen plašč, brez najmanjše priže. »Poglej me«, pravi, »kaj ne izgledam ko Mont Blanc?« Črna prst v Bohinjskih gorah je na svojem grebenu nagromadila mogočne opasti, pred njim je zgradila sneženo sedlo, čezenj pa preteče dviga nekaj kopnih plošč svojega slemena. »Na Schreckhornu ne more biti huje«, si misli ponosno in zre zagrizeno predse. Pršivec se je zakopal v sneg. Njegovi gozdovi ječe pod težkimi, belimi bremeni. Kraške jame v gozdu in volčje jame svojih strmih pobočij
je zahrbtno pokril s prhkim snegom. Sedaj preži in preudarja: »Če se bodo poskusili z menoj, bodo popadali vanje. To bo smeha!« Pridemo in poskusimo. Prišli smo prav do roba pasti, a nismo padli vanje. Zato snuje maščevanje in pripravlja druge hudobije.
Dostikrat se mu posreči. Igramo se zimske ture na visoke gore. Vdano gledamo z vrhov onkraj k zimskim lepotam julijskih visokih gora, kjer gospoduje kralj Triglav. Včasih niti ne mislimo tako resno. Zadovoljimo se s pol pota, tudi poraz sprejmemo z dobro voljo. Če postane sneg le preslab ali pretežak, če nas je povabil senik, z metrsko visoko kučmo, naj vstopimo, ali k veselemu dričanju po strehi, tedaj prav gotovo obstanemo. Tudi če te zadrži imeniten ogenj, ki se okroglo in na metre globoko zažre v snežena tla, tedaj moraš opazovati, kako globoko se bo pogreznil. Tovariši dovažajo drva, ogenj zaplamti in veselo zapreskeče. Fantje najdejo nekje sani ter se ko droben, prsen plaz zapode v dolino. Spodaj preudarjajo. Vrnejo se z navihanimi izrazi v obrazih ter te povabijo k sankanju. Veseli te nežna pozornost. Na dogovorjenem mestu te zahrbtno posade v sneg, da dolgo iščeš in premišljuješ, katera izmed nog je desna, katera leva! S smehom in šalo je mimogrede minil zimski dan. Slovo ni težko, kajti skoraj bo zopet napočil sobotni večer in tedaj se bo spet opotekalo v strmih ovinkih zasneženih gozdov malo krdelce naših luči — kratkemu, veselemu, zimskemu dnevu naproti.
Zgodi se tudi, da grem sam. Tega ne svetujem drugim, ker so lahko slučajno deležni nerodnih nevšečnosti. Jaz sem se pozimi dostikrat sam vzpel na lažje vrhove. V Podbrdu, Bohinjski Bistrici ali na Jesenicah izstopim iz nočnega vlaka. Sani so pripravljene. V nagli vožnji me pripeljejo v nočni, zimski pokrajini do vznožja gora. Grizoč mraz me je zbudil, bedé se vozim skozi zimsko sanjo. Speče, zametene vasi, tu pa tam razsvetljeno okno. Pod nogami škriplje zmrzel sneg. V priblesku svetilke stopaš počasi v hrib. Na ovinkih, ob gorskih kotih, obstojiš in poslušaš čudežno lepo tišino. Kako spi
svet. Kolika je samota. V globočini svepečejo doline, megle krožijo, zasneženo drevje se leskeče. Stresa se, snežni prh se vrtinči in usiplje. Videti je ko dež isker. Čudne sence planejo čez pot. Tam stoji bela pošast, pa misliš, da ti bo zaprla pot; onkraj temna skala ali porobek, ko da preži nekdo ob poti. Zvezde romajo. Ko se zdani, nisi ničesar doživel — in vendar, koliko si videl sanjskega, tajnega, pošastnega. O vsem tem ne bo nikdar ničesar vedel speči v dolini.
Prav ničesar na svetu se ne da primerjati z lepoto, ki jo božja milost siplje po predgorju, ko se začne spenjati po njem pomlad. Ko zadihajo ob gozdni kapi temna tla travnika, ki se je oprostil snežne odeje. Tako spočit, tako topel je. Pripravljen za vsa čuda, ko pogleda v beli dan. Tedaj, ko zopet prepevajo v gozdu drozgi, ko se vesi j o po vseh stenah dehteči jegliči.
Kako je bilo? Zadnjič so še odevale bukove gozdove dolge, valoveče, zimske tenčice; nepremične, mrzle, srebrno-sive so segale prav v dolino. In danes se je nekaj zgenilo. Bogme, rodi se smehljaj. Nebeški smehljaj blaženega začetka. Ljuba pomlad prižiga svoje svetle luči. Že zeleni dolina, više in više se širi svetlozeleni blesket po pobočju. Sanjavo polje pred njim dehteč val. Brezbarven je, ker še ne more biti zelen, niti rjavozelen, a tudi rjav ni. Oko komaj zazna njegove nežne, meglene odtenke, ki se zlivajo drug v drugega. Le srce jih prav razume. To je nepopisno nežno razpoloženje tihih pomladnih slutenj in sladkega upanja, ki raste z dneva v dan. Ko prideš neke nedelje vseh nedelj zopet, tedaj se bohoti bukovje v naj lepšem sijaju in najbolj praznični barvi tega lepega prazničnega sveta. Tedaj ti je tako, da se ne moreš smejati, da obmolkneš. Prevzet, ko v osrečujočem snu stojiš in gledaš: vesine so majniško zelene, ko neveste so gore okrašene. To je svatovščina! Pojdi z menoj, daj, da te vodim! Rad bi ti pokazal te lepote v Bohinjskih gorah.
ČRNA PRST ( 18H m)
Imenoval sem že nekatere predgore. Črna prst je prav gotovo najodličnejša med njimi. Posebno pozimi izgleda nekako visoko alpska. Strma je pot do vasi Trtnik, ki čepi na vesini. Strm je gozd, strme so globoke grape, strme senožeti podbrškega pobočja. Skale, široka krnica, proti Bohinju zopet gozdovi. Pozimi so takraj strme, snežene vesine, na grebenu visoke opasti; onkraj nad lovtom nenadna opast, da le nerad sam sestopam. Tudi s tovariši le tedaj, če so vajeni hoje po sneženih strmalih. Dvoje sestopov, ki vodita v severno krnico, je pozimi tako strmih, da hodim z obrazom obrnjen proti gori.
Zaradi prelepega cvetja nam je Črna prst posebno ljuba. Pravi gorski botanični vrt je. Predeli so natančno ločeni, najdišča lepih, a tudi redkejših vrst so kar ob poti. In ko se tako vzpenjaš od enega do drugega, se že vnaprej veseliš srečanja. Navadno prekoračimo goro iz Podbrda v Bohinj. Počivala, kjer se navadno ustavimo, nam kažejo seniki ob poti. Predzadnje posebno ljubimo zaradi mnogih, veselih počitkov, ki smo jih ob zajtrku prebili v njih. Prej še postojimo na strmem gozdnatem pobočju, včasih še pred njim, ter občuduj emo vzhod sonca. Mislim, da sem prav s tega mesta tudi jaz videl »plesati« sonce. Prav tako ko Aanrud, ki o tem tako ljubko pripoveduje v »Solve Solfeng«. Odkrito povedano, zares plesalo najbrž ni. Vsakikrat sem bil sam in moje oči so bile menda malce zaspane ali oslepljene. A tega si ne pustim vzeti: nekaj »poskokov« sem razločno videl.
Više gori, na zelenicah, bingljajo spomladi iz belo obrobljenih listnih zvezd rumeni, mokasti dišeči jegliči. Pozneje prikorakajo, ko častna straža, trmaste, s šlemom pokrite, rumene in temnovijoličaste preobjede. Kajti na svetlih balkonih sedi lepa kraljica gora — gorska roža — sleč. Njene žive barve žare, ko se smehlja tja v dalje.
»Almrausch, Almrausch, blühst so schön rot!«
(»Oj sleč, oj sleč,247 kako si lep, rdeč!«)
Vsepovsod se gnete pisana množica. Kakor vedno, stoje tod s svojim lepim, srebrnim pogledom, radovedne alpske velese.248 249 Dehteči rman — belina v sivini; skromne čepe v razpokah rumene in modre vijolice; bahave kobulnice, ki so nanàgloma dorasle vrh ter se tako zelo šopirijo, da jemljejo malim cvetkam ves razgled. V šopih vise raz skal temnovijo-ličaste zvončnice. Pozibavajo se. Zdaj gori, zdaj doli, da bi njihovo drobno zvonjenje moral slišati. Bela čemerika, ki se tako neznansko jezi, če ne more vzcveteti in ostane le trda, listnata rastlina, da jo zasmehujejo obcestne cvetice; uročnik in kratkovidna sparnica,242 ki ima tem več in tem večje oči, čim manj poseduje cvetnih oči. Tudi imenitne družine plemenite gospode kamenih krečev pazljivo in radovedno gledajo s stolpov in stolpičev svojih visokih gradov in domov. Med njimi so tako stari in odlični, da že nosijo na listnatih zvezdah apnene luskinice. Kaj bi ne hotel videti tega edinstvenega, cvetličnega vrtiča, po katerem vodi naša pot v strmih vijugah v breg?
Kmalu nad njim se pričenjajo strnjena travnata pobočja. Sredi njih vodi nizdol zelen žleb. V avgustu raste v njem škrlatnordeči svišč.250 A najljubkejša je ta strma red senožeti v zgodnjem poletju, ko se razcveto modro cvetoči svišči. Solneča modrina pomladnega svišča, zraven pa s težko, globoko čašo temni zaspanček251 — modro čudo gora.
247	To je zadnja kitica lepe koroške pesmi. Sem spadajo tudi naslednje kitice. Vsaka zaključi eno izmed treh otožnih kitic.
248	Dryas octopetala.
249	Biscutella laevigata.
250	Gentiana purpurea.
251	Gentiana acaulis.
»Enzian, Enzian, blühst so schön blau!«
(»Svišč, oj svišč, lepo modro cveteš!«)
Na strmem hrbtu, ki nas spremlja ob desni, cvete očnica. Ko sem prišel pred več ko petdesetimi leti prvič na Črno prst, so bila njena pobočja na gosto posejana z zvezdami očnic. A uničujoči tok turistov jih je skoraj popolnoma iztrebil.252 Umaknila se je na redka mesta, ki leže bolj od rok. Tu še živi in trepeče za svoj obstanek. Na južnih pobočjih Rodice in bližnjem Visokem Voglu še raste v velikih množinah. Varujte očnice! Pustite goram, če jih ljubite, to na j plemenite j še okrasje! Kaj bi vela na vaših klobukih? Saj vam ne pristaja. Poglejte se v ogledalo in opazujte svoj klavrni, mestni obraz. Z očnicami se prav gotovo ne postavljate, le obtožujejo vas pred gorami kot surove grabeže in plenilce. Pustite ta simbol večne čistosti gora v njeni žametasti lepoti na ozkih zelenicah, v pečeh njene domovine.
»Edelweiß, Edelweiß, blühst so schön weiß!«
(»Očnica, očnica, tvoj cvet je bel!«)
Pridemo na sedlo, kjer vsakokrat spoštljivo obstanemo, kajti nad Bohinjsko dolino in jezerom se je nenadoma prikazal Triglav z vsemi vrhovi svojega belega, pečnatega morja. Po zelenem grebenu odidemo dalje do bližnjega doma
252	Še eno izmed redkosti Črne prsti je doletela ista usoda: eryngium alpinum, lepo, kovinasto modro alpsko možino z visoko stolpasto glavo in nežnim, staromodnim, čipkastim ovratnikom. Nekdaj je stal na določnem mestu bohinjske plati s kobulniki in golo žlezano pomešan, majhen gozdiček teh cvetov. Danes ga komaj še najdeš. Težje je iztrebiti rožnordeči kačjak (scorzonera rosea). Poskusi izpuliti korenino!
srebrnega babjega zoba,253 ki je ves pokrit s srebrnimi dlačicami. V dnjači, tik pod naj višjim slemenom, si je izbral svoj vzvišen sedež. Neznatna, ležeča zel z nežnim, lepim, vijoličastim, široko odprtim cvetom.
Po cvetočih potih dosežemo vrh Črne prsti, kjer se pomudimo ure in ure. Prvi kuha in praži, drugi spi, tretji tiho sedi in prede sanjske niti iz davnih dni v smehljajočo sonč-nost sedanjosti. Pozdravljen vrh Črne prsti! V tegobnih časih smo se čestokrat spomnili nate. Če Bog da, bomo spet na tebi, nasmejani in veseli. Kuhali bomo in cvrli, ležali in spali ter gledali, kako daleč nam bo dano presti naše niti v bodočnost, ki nam naj bo milostljiva!
GOLICA (1853 m).
Golica je lepa, travnata gora v Karavankah. Na kopi, tik ob gozdni meji, na kranjski strani, nosi alpenvereinsko kočo. Na vrhu stoji slovenska. Velikokrat sem bil na tem vrhu. V zadnjem času imam navado, da obiščem Golico na Telovo. Takoj vam povem, zakaj. Ko sem prvič prišel ob takem času in zagledal od Svetega Križa goro, sem ostrmel. Navzlic lepemu, toplemu vremenu zgodnjega poletja je bilo videti, ko da leži na gori pričen sneg, kajti zelena pobočja so bila po-cukrarna. Prišedši više, sem rešil uganko. Trope belih bedenic so pokrivale vse senožeti. Tako lepe so bile in v tolikih množinah, ko še nikdar in nikjer nisem videl cvetic, ki bi se tako razbohotile. Vsepovsod same bedenice. Lepo je bilo videti pomladno zelenje, nad njimi pa visoki, na vitkih stebelcih zibajoči, kimavi, opojno dehteči, nedolžno beli cvetni kras. Stopal sem po resnični bedenični gori. Sedeč na vrhu sem zrl proti jugu v lepo kranjsko deželo, ki se je širila pod menoj v praznični pobožnosti in tihi, bogaboječi zamaknjenosti. Globoko v dolini, na poteh zgodnjega poletja, so romale proti cerkvi množice vernikov. Na severu je prepevala in vriskala,
253	Geranium argenteum.
možnarila, ščebljala, godla in ejühala koroška dežela, ko da pleše vse ljudstvo z vsemi svetniki za stavo. Vzduh je bil nasičen z zvoki. Vsaka najmanjša, skrita vasica je pomagala pri radostnem zboru. Bilo je, ko da se razpre j a v daljne dalje tanka, nevidna mreža nežnih, praznično zvenečih strun, od gore do gore, čez vse blagoslovljene doline. Strune, ki prinašajo vesele koroške vesti, koroško pesem in koroško veselje prav na vrh. Od Telovega do Telovega sem prihajal po belih bedeničnih vrtovih k vrhu Golice. Iz leta v leto sem prihajal, ko pobožen romar k cvetočemu oltarju, s katerega sem gledal in poln vernih spominov prisluhnil v deželo svojih dedov.
Ljuba Koroška! Ob tvojem spominu vstajajo pred menoj tvoji, po smoli dehteči jelovi gozdovi; senožeti tvojih višav se kopljejo v zlatu gorske brdnje. Tvoja sinja jezera se pozibavajo v bleščečih kopanj ah, tvoje svetle reke hite in romajo. Visoko pod nebo se dvigajo tvoji gradovi. Od ledenih Tur do karavanških sten stoje lesketaj oče raj de gora. Planine pozvanjajo in uka jo; sladko domačno done tvoje pesmi. Vesel hlid polje po vzdušju — v meni klenkajo vsi zvonovi!
PRS1VEC (1761 m).
Ob imenu Pršivec se vzbudi v meni pionirski ponos. Toda ne mislite, da ni Pršivec že prej stal na istem mestu, navpično nad Bohinjskim jezerom. Seveda je bil vedno tam. Lovci in pastirji so gotovo dostikrat bili na njem. A izmed nas se ni nikdo spomnil, da stoji tam gora, ki je vredna vzpona. Ko sem se sam odpravil na pot, da najdem dostop na vrh, je imel moj vzpon skoraj značaj poti v neznane dežele.254 S Stare Fužine sem se še ponoči vzpel na Vogar j e. Ob zori sem sledil kolovozu, ki vodi po strmem gozdnem pobočju, visoko nad jezerom, proti zahodu. Nikogar nisem na-
254	Pozneje sem zvedel, da vodi od Bohinjskega jezera na Pršivec strma lovska steza.
šel, ki bi mi svetoval zavoljo poti. Navzlic številnim senikom in stanovom, ki stoje na Vogar j ih, je bila gora ko izumrta. In ko sem po nekem pripotu prišel do čudnih, od studencev obdanih planinskih stanov Hebata, se mi je zazdelo, da stojim pred naselbino praznih, davno zapuščenih mostišč iz pradavnine. Po samotnih stezah sem se vzpenjal više in više, do roba pragozda. Skozi visoke vrhove smrek sem zagledal v dalji, na zahodu, osivelo pečnato glavo Pršivca. Zdelo se mi je, da še spi. Tudi gozdovi so še spali, nič se ni zganilo, vladala je mrtvaška tišina. Vse se mi je zdelo tako zasanjano. Sončni žarki, ki so padali poševno v gozd, so si skušali utreti pot skozi goščo. Kjer koli so našli okence, so smuknili skozenj. Nato so se zgubili v teminah. Ko so hiteli, skakljali in iskali, so zablesteli zdaj tu, zdaj tam, da j e izgledalo, ko da se kotalijo po gozdu zlati tolarji. Obdajal me je močan, srce osvežuj oč vonj po smoli ter ves čar in vsa poezij a nedotaknj e-nega gorskega gozda. Ne da bi se vzpenjal, se je širil v dalje, a njegova tla so bila razorana z neštevilnimi vrtačami, kra-škimi dolinami, dnjačami in malimi dolki. Prehodi so bili tako zamotani, da sem takoj spoznal, da je to zaklet gozd, v katerega lahko prideš, iz njega pa le težko odideš. Eden tistih gozdov, o katerih pripovedujejo bajke, da ne stopi vanje, preden se ne prekrižaš, da se s tem ubraniš hudobnega ba j an j a in nevarnih peklenskih umetnij. Sedel sem ter pobral iz oprtnika ves papir, v katerega je bilo zavito brašno. Ko sem začel prodirati brez poti, sem premišljeno natikal papirnata znamenja na drevesa, ki so se mi zdela važna za sme-ritev. Da, pamet je boljša ko žamet!
Tako sem prišel do pečnate glave. Pred strmim mestom sem se izognil v desno. Spotoma sem zrl v huda, temna žrela in temačne hudičeve vrtače, katerih dno je še pokrival sneg. Čez strašno razoran kraški greben in skozi čretje, ki je skrajno trdovratno branilo vsako stopinjo tal, sem prišel do plešastega vrha z razpadlim znamenjem merjavca.
Pozabil sem zakleti gozd in hudičeve vrtače, kajti Debeli vrh in Triglav sta stala tako blizu na severu, bila sta
tako ogromna, da sem vso svojo pozornost posvetil njunim mogočnim, pečnatim palačam. Ure in ure sem občudoval Bohinjsko jezero.255 Dolgo ga nisem našel. Nad njim so mirno in mrzlo ležale težke jutranje megle. Napolnjevale so vse ogromno brezno pojezerja. Tedaj je sonce mogočne j e posijalo, siva plast je vzvalovila. Najprej je pognala v višave svečane stebre čada in grmade megla, ki so rasle, postajale ogromne, nato tanjše; bliskovito so šinjale mimo mene v višave, a brž nato so zginile. Za njimi so se priplazile druge in naposled je bilo videti, ko razdivjano megleno morje, ki je odprlo svoja grozotna žrela brez dna, ki se pogrezajo v brezno neskončnosti. In zazdelo se mi je, da skozi razdivjano vrvenje zmeraj določneje vidim temna, svinčena motna tla, ki so postala jasnejša in zadobila znane obrise Bohinjskega jezera. Že se je razlila z višav močna luč. Megle, ki so ležale nad globočino, so se spremenile v blesteče beline. V nekaj hipih so se razblinile, ko na mogočen ukaz, ki ne trpi ugovora. V dolini je vedno lepše, vedno pestrejše sijalo svetlo bukovo zelen j e, temno zelenj e iglavcev, prij azne gozdne j ase, blesteči pesek ter bele hiše in cerkvice ob bregu. Za hip je bilo jezero temnomodro, nato se je odelo z resnim kovinskim leskom ter še bolj stemnilo barvo v svoji sredi; postalo je temno, bakrenozeleno, prozorno svetlozeleno — spreminjajoče barve, ki je lastna vodam Savice, katere nikdar ne pozabiš, če si se globoko zazrl vanje. Tako je ležalo v dolini Bohinjsko jezero ter pripovedovalo svoje resne povesti!
Popoldansko sonce je že premerilo dobršen kos poti, ko sem se odločil za sestop. Trudil sem se sestopati natanko po smeri pristopa. Spočetka je kar šlo. Toda v gozdu sem zgubil sled, zginila so tudi moja papirnata znamenja. Saj sem jih vendar pritrdil! Prav gotovo jih je pobral kak gozdni škrat. Iskal in begal sem! Že je zahajalo sonce. Če bi kmalu ne izsledil steze, bi moral resno misliti na samotni bivak v gozdu. Tekel sem, kar se je dalo. Zagledal sem malo vzpetino, ki 255
255	Če ga hočeš dobro videti, sestopi malce južno od vrha.
je obljubljala nekaj razgleda. Zdrvel sem nanjo. Ko sem brez sape prišel na vrh, sem se pošteno prestrašil. Nad menoj je tako čudno tuje zašumelo! Pogledal sem kvišku: kos časopisa »Neue Freie Presse« je tičal med vejami — moje prvo znamenje. Steza je bila čisto blizu, stekel sem nizdol, a pri tem sem se še nekaj krat ozrl, če ne teče kdo za menoj !
Kmalu nato sem pripeljal v ta svet svojo mladino. Giusto je bil čisto očaran: »Zmeraj najde kaj novega, gospod doktor!« Tokrat nismo puščali znamenj in dolgo smo ostali na vrhu. Posebno nas je zanimala igra megle. Nenadoma smo spoznali, da so se megle dvignile in preplavile ves gozd. Tesno nam je postalo pri srcu. Brž smo odšli z vrha. V gozdu smo takoj zašli. Megla je bila tako gosta, da smo bili celo o stanju sonca v dvomih. Kompasa nismo imeli. Komaj smo razločili bližnja drevesa. Na razdaljo klica sem poslal Dovgana na eno stran, Giusta na drugo, sam sem ostal na poveljniškem griču ter po slavnem vzorcu upal na razsvetljenje. Naveličan čakanja sem še sam odšel iskat poti. Neslišno mi je prihajala nasproti postava, ki je bila v megli videti ogromna. Vsi svetniki! No, pa nisem zazrl obraz zelenega lovca, temveč gladko obriti, ljubki obrazek Giusta. Začudeno me je pogledal: »Kam pa, gospod doktor?« — »Proti izhodu gozda.« — »Proti Pršivcu greste, gospod doktor!« — »Ne, vi greste tja!«
Mislim, da je imel prav. Poklicala sva Dovgana. Dolgo smo počivali v megli ter drug drugega zasmehovali zavoljo svojih neumnih, meglenih prividov. Vdan v božjo voljo sem preudarjal: »V troje se lažje bivakira«. A pod večer, ko so se megle razredčile, smo razločili, da stoji sonce precej nizko na zahodu. Z njegovo pomočjo smo še pred mrakom srečno našli izhod.
Pršivec me je vedno znova privabil. Včasih sem še v temi prišel na Vogarje. Ugasnil sem luč, sedel sem in čakal. Tam je kaj slišati! V nočni tišini prepevajo in godejo v Bohinjski dolini triglavske vode, ki so se oprostile pečnatih spon. Savica udarja in grmi, čuti je bučanje njene razdivjane, peneče
se vode, ki drvi v jezero. Slišati je grgranje bohinjskih voda: Mostnice, Ribnice in Save. S temnih obrisov robov planot vejejo pritajeni zvoki izvirkov, ki hite po svojih skrivnostnih potih. Tako pravljično žubore in šumljajo in zdi se mi, da slišim v dalji nežno petje harf. Ti, ki si toliko mlajši od mene, pojdi na te resne robove Bohinja, prižgi si nočni ogenj in poslušaj pesmi iz brezen. In tedaj misli name, na tistega, ki te je napotil v ta svet, čigar duša še marsikatero noč tam biva in posluša. Prevzet od veličine in presiine lepote poslušaš nočno muziko. Ko da vstaja iz svečano odprtih nočnih temin Bohinja mračen koral, ki ga nosi zamolkel, daljni ropot bobnov, ki ga šumeče obkrožajo zvoki harf in odneso k svepetajočim zvezdam.
Nihče se ne bo več zgubil v gozdovih Pršivca. Biliče ne bo več našel starega, nad pragozdovi ždečega, v temni samoti sanjajočega, za hudobije in nagajivosti vedno pripravljenega Pršivca. Trope drvarjev so vdrle vanj. Zgradili so steze in bajte ter podrli prelepe velikane. Koliko mogočnih debel sem srečal na njihovi zadnji poti k žagi v Stari Fužini. Zeleni lovec j e odšel. Pregnali so ga udarci sekir in prasketanj e padajočih dreves. Morda vem, kam jo je mahnil. A tega nikoli ne bom izdal. Nočem ga motiti v njegovem miru in besnih šalah.
Dandanašnji je tam zgoraj pusta, kraška ravan; pečnata in siva, z bornimi ostanki podrasti, ki pripoveduje o slavi svojih velikih dedov, o veličini nekdanjega gozda in o minulih, temnih, prvobitnih lepotah.
* ★ *
Pri nedeljskih izletih nas je včasih spremljal ljubezniv prijatelj, ki je pri vsakem počitku malce podremal. Legel je in zaspal. To je bilo veselja za mladce. Fotografirali so ga v vseh mogočih legah in med tednom so mu neznani prijatelji pošiljali na dom naj zabavnejše posnetke. Nekoč smo ga na Uskovnici pustili spati ter se poskrili v bližini. Čez čas ga je planšarica zbudila ter mu dejala, da smo že davno odšli v
dolino. Brž je ubral napačno smer in nam kmalu izginil izpred oči. Pokali smo od smeha. A ko so ga mladci skušali dohiteti, so prejeli zasluženo plačilo. Tekli so, kar so jim dale noge, a bil je od sile uren pri »zasledovanju«, in skoraj smo zamudili vlak.
Včasih nas je zvabila prava gora, včasih le višinska kota, dostikrat zgolj planina. Nekoč smo odrinili zdoma, da proučimo z male gore še neznano plat velike. Mali vrh nam je bil le vmesna postaja. Zopet drugič smo iskali razgledišče, da si še nekajkrat ogledamo mesta, kjer smo se borili za zmago. Zbudili so se spomini in veselje po slavju. Nikdar nismo bili v zadregi, kako naj izrabimo nedeljo ali praznik. Posebno nam je ugajal mal, oster vrh nad Uskovnico, južno od raj de Dražkega vrha. Na zemljevidu se imenuje Na vrhu ter je zaznamovan z 2004 metri. Domačini ga imenujejo Lom.256 Proti vrhu je tako strm, da se zdiš na vrhu naj višjih gora, če stojiš na njem. Pod njim je Konjšica planina, ki je vsa posejana s planinskim cvetjem. Na zahodu leže skrivnostne Ciper j e, mesto, ki je bilo po mnenju mojstra Hac-quetja eno izmed najdišč scabiose Trente — za katero sem tako dolgo zaman povpraševal pri domačinih. Lep cilj je tudi Viševnik, ki stoji nastret Malemu Dražkemu vrhu. Veže ju nazobčan greben. Njegove južne, smaragdnozelene vesine so posejane z očnicami. Debela Peč je bila predaleč za enodnevne ture. Mnogokrat smo jo ogledovali s temnih, gozdnatih višav okrog Mrzlega studenca. Nekoč smo prišli po grebenih od jugozahoda čez Veliki vrh (Lipanski vrh, 1960 m) čisto blizu njegovemu hulastemu, previsnemu vrhu (2007 m). K enodnevnim turam spadajo še: Šije (1886 m), Vogel (1923 m) nad planino Suho in zastavni Veliki vrh (Veliki Kuk, 2086 m) nad planino Govnjači, čeprav je ta del bohinjskih gora že skoraj preveč oddaljen za nedeljske izlete. Nad temi turami lebdi prav svojski čar. Pripeljale so me čisto blizu pravljičnega kraljestva scabiose Trente. Temno, mehko,
256	Op. prev.: Vrh Ramornjaka.
skoraj bi rekel, otožno, komensko razpoloženje mi leže na srce. Temačni gorski gozdovi, po katerih smo se vzpenjali, resne dnjače na višavah, čokati, sivi, pečnati vrhovi so govorili poseben jezik. V njem so odmevali stari, minuli časi. Ne le meni, podzavestno tudi moji mladini.
Tudi k triglavskim planinam na jugovzhodu so me mnogokrat vodile skromnejše želje. Po smrekovih gozdovih nad Koprivnikom in Pod jelami na Mrzli studenec, iz Srednje vasi na Rudno polje, na planine Uskovnice, Praprotnice in Konj-šice. Vse to leži le nekaj kilometrov vzhodno od »pečnatih morij«; ločeno je s čudno, globoko zarezano dolino Voj — odprto cesto na Triglav. Navedel sem naj lepše in razmeroma najbogatejše planine Julijskih Alp. Če pogledaš na zemljevid 1 : 50.000, tedaj lahko romaš po njih, po obširnih, zelenih lisah, črno pikčastih od mnogih senikov in stanov. A nad njimi ne lebdi srce poživljajoča radost koroške planine. Tako čudno otožne so. Nad vso pokrajino se širi trda, triglavska poezija. Gorski gozdovi na jugu in jugovzhodu, beli grebeni na severozahodu. Kamenite ograde okoli pašnikov spominjajo na bližnji Kras. Snežnica si tudi v tem svetu poišče skrivna podzemeljska pota. Toda struge potokov in kratkih rek so razločneje izdolbene in pregledneje razporejene. Dragoceni julijski izvirki privro na dan, čeprav bolj poredko. Kako pobožno se tu počiva. Ob vsakem, pa najsi bo še neznatne j ši, stoji majcena kapelica. Oko je ne vidi, a globoko ubrano, hvaležno srce jo občuti, kakor na kraju, ki ga je blagoslovil Bog. Zame so mesta gledanja in ubranosti po dolgi življenjski poti po Julijskih Alpah. Poslušaj moje povesti, hodi po mojih potih in razumel me boš.
Naj vam li povem konec vseh bohinjskih tur? Vsi še sedimo nad dolino. Zadnji počitek. Le še uro časa in pesem je speta. Vsi mislijo na isto, a izreči si ne upa nihče. Nikdo se več ne šali, pogovori so zastali. Druščino je zajela tesnoba in tišina, polna pričakovanja. Vsakdo se boji, da zaželena, odrešilna beseda morda tokrat sploh ne bo izrečena. Vsakdo hlini mir, čeprav je poln notranjega nemira — vse napeto
pričakuje. Mladina me skrivoma opazuje, saj končno moram spregovoriti. Vodnik sem, naj starejši, najuglednejši, mene vendar ne bodo obrekovali. Vsakdo ve: mi smo resni, idealni hribovci. Zapravljivci nismo bili nikdar.
Izrečem besedo. Vsi skočijo pokoncu. Oprtniki zlete na pleča. Hej, kako gre nizbreg! Dovtipi lete, jeziki se razvoz-ljajo. Nizdol, nizdol k postrvem Svetega Janeza. Tam so. Nemi, zamaknjeni sedimo ter jih pričakujemo. Onkraj se leskeče jezero — široko, veliko, živo polječe srce Bohinja. Prihajajo, v Savici porojene, nežno modre, lahno razpokane, ljubko razvrščene. Same, lesketajoča čuda bohinjskih voda, nam pripovedujejo o gospodujočih skrivnostih čudežnega sveta, skritega globoko v kristalnih globočinah. Marsikaj so videle, kar nam ostane večna uganka, ki je ne bomo nikdar rešili. In mnogo vedo!
Večkrat sem bil na Lopiču (Plauris, 1959 m) in Javorju (Lavera, 1907 m) nad Na Bjeli (Resiutta). Pri vzponu na prvi vrh sem bivakiral v ruševju, visoko nad Riom Resar-ticom. V dolgi raj di Muzcev (Monti Musi), ki je s severa videti, ko da je vlita iz svinca, medtem ko pada na južni strani v strmih, krušljivih stenah, sva naredila z Bolaffiem prvi turistični vzpon na naj višji vrh (1872 m). Sočasno sva odšla po grebenih proti vzhodu, skoraj do vrha Ta za Javorom (Tazajauron). Bil je lep, dolg grebenski pot. Nekaj želja sem pustil v teh gorah; tako na Cima di Campo in v gorah okrog Uče j e (Uccea). Žal sem Krn preveč zanemarjal. Šel sem pa s planine Duplje, ki je botanično zelo zanimiva, na Šmohor (Smogar) in proti vzhodu na kopi Kaluder in Lanževico (2003m).
Vrsta naših predgor še ni izrčpana: v Karavankah je še ponosna Kepa (Mittagskogel, 2144 m) z visokim grebenom, ki vodi čez Greben, Babo, Rožico na Golico. Njegova južna in vzhodna pobočja so razorana z grapama Belce in Mlince. Prijazna Bertahütte stoji sredi gozdov severnega pobočja. Po njih romaš, ko v mračnosti visokih cerkva. Proti Livku (Luico) sega širok, zelen, valovit hrbet Kolovrata s Kukom.
Od tod sem gledal Napoleonov nos Krna in grozotne kamine na jugozahodnem razu Poliškega Špika nad Škrbino v Strinali. Zelena kopa Porezna (1632 m), ki ima na vrhu kočo in miren razgled po oddaljenih kranjskih dolinah na vzhodu. Možic (1692 m) in Slatnik (1589 m) nad Baškim sedlom in strma Kobilja glava (1475m); nanjo se moraš povzpeti z derezami, navzlic zelenim senožetim. S širokimi slemeni Trnovskega gozda, Čavna (1308 m), z Nanosom (1299 m) Krasa se bliža in znižuje vrsta predgor proti morju, odkoder sem nekdaj odšel poln želja po popotvanju in poln hrepenenja po gorah. S Slavnikom (1028 m) in Učko goro (1396 m) me pripeljejo nazaj k njegovi domači, modri prelesti.
In skoraj se mi zdi, da je bilo vse, prav vse, od odhoda pa do vrnitve, nebeško lepa sanja. Ko da sem »vse cvetoče življenje hodil med samimi lepotami«. Tedaj je vel opojen vonj gorske pomladi — danes je zima. Tedaj so bili moji lasje temni — danes so beli.
Ve boste za to skrbele, da spomin prekmalu ne obledi, ve, ljube predgore. Mi se še ne ločimo, kajne? Vam še ne porečem: srečno! Vedno bolj se odmikajo vaši veliki bratje, že stoje onkraj, na daljnih obzorjih. Vi ste mi v nadomestilo. Vi še ostanete pri meni, ko se dan že tiho nagiba. Morda bom z vaših milih vrhov še enkrat gledal škrlatno igro vzhajajočega sonca na večnem snegu dalje. Na sanjave lepote belih gradov oblakov, ki nepremično in dostojanstveno stoje v modrem ozračju. In še enkrat slišal pomladno sveži klic petelina z v soncu svepetajoče, po smoli dehteče, ruševnate vesine in praznično orglanje voda, ki dero v dolino. Morda bom še enkrat pozdravil vesele, zelene planine in temni, močni, šumeči gorski gozd. Dobrotno zrete name z višav, ko počasi korakam iz doline. K vašim pisanim slavjem sem vedno povabljen. Ve plačujete mojo ljubezen in zvestobo do vas. Da, gotovo, ve ostanete pri meni,, ko legajo večerne sence, saj vem. Dajte, prijazno me pospremite.
Vsebina
Stran
Uvod.....................................'................ 5
Predgovor k prvi izdaji.......................................11
Predgovor k drugi izdaji......................................13
Gorska pomlad.................................................14
Scaboisa Trenta...............................................36
Vzhodne Julijske Alpe.........................................48
Zahodne Julijske Alpe........................................119
V Predgorju..................................................214
KRATICE, NAVEDENE V OPAZKAH:
Z. A. V. = »Zeitschrift« des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins.
M. A. V. = »Mitteilungen« des Deutschen und österreichischen Alpenvereins.
E. G. = »Die Erschließung der Ostalpen.«
A. G. = »Alpi Giulie.«
R. M. = »Rivista Mensile«, Club Alpino Italiano.
Ö. A. Z. = »österreichische Alpen Zeitung.«
Öst. Rot. Z. = »österreichische Botanische Zeitschrift« (Dr. Alexander Skofitz).