Slovenski obrtnik
V Celji, dnč 15. septembra 1893. leta.
Obrtnijske zadruge na novo oživljene.
Pri varčnih Slovencih je navada, da shranijo najmanjšo stvarco, katere ravno ne rabijo, rekoč: „Čez sedem let vse prav pride.“ Prav imajo. Zlasti rokodelski izdelki so po tem, da jih je vredno shraniti, ako človeku ravno takrat niso potrebni ali po volji. Recimo, marsikdo ima trdno suknjo, ki ni ravno več prikrojena po najnovejšem okusu. Nič ne dč, shrani naj jo dobro, čez enkrat, dvakrat, gotovo pa čez trikrat sedem let bode se povrnila morebiti zopet ista noša ali moda. To velja včasih tudi o obutalu o klobukih in še o mnogovrstnih drugih rečeh. Malo reči je, katere se enkrat zavržejo, pa se res nikdar v tisti ali slični obliki več ne rabijo. Glejte, stari cehi zavrgli so jih bili po 1. 1859 skoro popolnoma; mislilo se je sploh, da cehi, in kar je ž njimi v zvezi, zavirajo obrtnijski napredek. V letih 1850—1865 se je menda zoper stare cehe največ prigovarjalo; ravno v tem času so pa stroji, tovarne, železnice, telegraf in druge moderne ali novošegne naprave obrtnijo in kupčijo z obrtnijskimi izdelki vse predrugačile. Vse je hrumelo začetkoma v fabriko; kar pa je še ostalo samostalnih rokodelcev, ti niso mogli več tekmovati s tovarnami in enačiti se ž njimi. Vel je pa v tistih letih tako zvani „liberalni“ duh, ki je hotel vse odstraniti, kar je bilo ustanovljeno v prejšnjih stoletjih; bilo je že zavoljo tega za nič, ker je bilo staro ali srednjeveško, kakor so se v zaničljivem pomenu izraževali. Radi tega so se morali umakniti tudi stari cehi, ker so imeli v svojih pojavih nekaj ukornega, dasi so bili po svojem bistvu in namenu koristni in dobrodejni. Pa ni bilo dolgo tako, ko so začeli zopet stikati po sredstvih, katera so bili vrgli v kot s svobodnim obrtom in z odpravo cehov leta 1859. Modre glave državljanske začele so opazovati, da se o tiržavni družbi novejših časov živo pogreša nekdanji jedrnati, meščanski ali rokodelski stan. Sedanji časi so vstvarili tudi poleg bogatega tovarnarja tropo lačnih delavcev.
Koliko mest je silno narastlo, a naraščaj je bil tak, da je delal državljanom včasih nemajhne skrbi. Kolikokrat so se uprli delavci fabrikantu,. ko jim ta ni hotel ali ni mogel povišati plačila; vselej je mogla državna roka poseči vmes. Nasprotno pa je vlada zapazila, da ima v rokodelskem mojstru najboljšega državljana, ki je pa začel zavoljo fabrik in — svobodnega obrta hirati.
Tudi se je po velikih mestih pokazal nov stan, stan konfekcijonarjev; to niso bili ne mojstri, ne fabrikanti, marveč možje, ki so s svojim denarjem kupovali obrtnijske izdelke od fabrikan-tov in rokodelcev in slednjim ali njihovim pomočnikom dajali delo, pa navadno za jako slabo plačilo. Rokodelec se je komaj preživel, ako mu je tak konfekcijonar, navadno jud dajal plačo. — Sklenila pa je vlada, pravim rokodelcem zopet pomagati. Tak pomoček avstrijskemu rokodelcu bi imele biti nove obrtnijske postave. Važen del, morabiti najvažnejši del obrtnijskih postav so obrtnijske zadruge, katere so politične gosposke s pomočjo kupčijskih in obrtnijskih zbornic na novo zbudile v življenje ali stare oživele. 0 obrtnijskih zadrugah govori obrtnijska postava od 15. marcija 1883 v VII. poglavji. Kaj pove ta postava v zadevi zadrug ali na novo oživljenih cehov? Vsi rokodelci se združijo v nekako celoto ali društvo. Kjer je n. pr. dosta pekov v enem kraji, združijo se samo peki, kjer je dosta zidarjev, samo zidarji itd. Kjer je manj rokodelcev, združijo se samo sorodni rokodelci; kjer jih je čisto malo, združijo se vsi skup. Nobeden rokodelec se takemu društvu ne sme odtegniti. Namen novih zadrug ali cehov je ta, da se obrtniki v svojo korist združujejo, svojo čast varujejo, skupne blagajnice ali zaloge in proda-jalnice snujejo ali da si skupno mašine kupujejo, da se uvede pravo razmerje med mojstri in pomočniki, da se slednim za delo skrbi itd. Važna skrb obrtnijskih zadrug bode čuvanje nad rokodelskimi učenci, da se prav vedejo, in da se jim potrdč spričevala, kedar so se rokodelstva izučili. Zadruge naj bi tudi na to delale, da se napravijo obrtne šole ondi, kjer še niso, da se bode
skrbelo za bolne pomočnike in za bolne učence. (To nalogo so sicer zdaj prevzele tudi okrajne bolniške blagajnice, ki so se pozneje osnovale.) Zadruge bi imele biti tako urejene, da mojstri posebej zborujejo, in da le nekoliko pomočnikov pride k posvetovanji, kajti pomočniki bodo zopet posebej imeli svoje zbore. Eden poglavitnih namenov teh zadrug je tudi plačevanje majhnih doneskov od strani mojstrov in pomočnikov za to, da se napravi majhna blagajnica ali kasa za bolne pomočnike. Pomočniki naj bi plačevali po 3 kr. od zasluženega goldinarja, mojstri samo polovico tega*). O vseh teh in še druzih določbah mora vsaka zadruga sestaviti natančna pravila ali Statute, po katerih se hoče ravnati. Ta pravila potrdč gosposke v glavnih mestih. Obrazce takih pravil imajo kupčijske zbornice in glavarstva. V obče je v zadevi novih zadrug nova obrtnijska postava od 15. marca 1883 hvalevredna, ko nalaga gosposki in obrtnikom dolžnost, osnovati si jih, in ko pove način, kako naj se nove zadruge napravijo in kako naj poslujejo ter delujejo. Ali vse preobširne in prena-tančne določbe ima postava v tej reči. Tako zamotane reči, tako imenovane parlametarne zadeve navaja, da je vse to priprostemu rokodelcu težko umeti; v malih mestih in na kmetih tega ljudje še ne morejo hitro razumeti. Glavna mesta: Dunaj, Gradec, Praga že imajo med svojimi obrtniki toliko učenih ljudi, da stvar razumo in jo svojim tovarišem razlože ali v obče je vse, kakor se reče, prezamotano. V tej zadevi brali smo že pred leti v enem naših dnevnikov mnenje odličnega strokovnjaka, s katerim se v obče tudi mi strinjamo. Ta govori med drugim v zadevi zadrug to le:
„Komur so znane določbe obrtnega reda gledb osnovanja zadrug, ve, da so te tolikanj komplikovane, da bi bilo treba izredno nadarjenih organizacijskih talentov, ki bi poleg inteligence morali imeti tudi še dovolj časa in novcev, da bi se napravile zadružne pisarne, kojih pismeno delo gotovo preseza marsikatero občinsko pisarno na deželi. Že predpisane objave obrtnij, vsprejem in odpust vajencev, protokolovanje v delo vstopivŠih in podpisovanje spričeval vedno se menjajočega delavskega osobja, naznanila in Statistična poročila na vlado itd. zahtevajo že nekoliko spretnosti in vežbanosti; poleg tega pa še tolikanj težavno vplačevanje po odstotkih od prisluženih goldinarjev za bolnišno blagajno, da-
*) Kjer se pa plačuje v okrajno bolniško blagajnico, odpade to vplačevanje v rokodelsko zadrugo.
jalo bi predstojniku vsaj začetkom toliko posla, da bi mu za pravi namen zadruge: pospeševanje zadružnih koristi ostajalo kaj malo časa. Konsum papirja in črnila bi se gotovo zdatno povzdignil, a udeležniki zadrug bi kmalu izprevideli, da jim to vedno čečkanje in vpisavanje njih imen ne napravlja druzega nego stroške, ki bi gotovo presegali ono svoto, kojo plačuje mali obrtnik, kot pridobninski davek. Na papirji se sbveda vse lepo bere. Paragraf stoji za paragrafom. Jedna stvar se logično vjema z drugo, tako, da bi človek mislil, to mora kar „samo teči“. In vendar ni tako. Normalna pravila, ki jih je izdala vlada, so tolikanj obširna, da potrebujejo mnogo krajšanja, da jih bode priprosti rokodelec razumel. To se je tudi že zgodilo, a vlada skrajšanih pravil ni odobrila. Ne glede na lastne potrebe prepisali so torej ljubljanski peki normalna pravila, kakor jih je izdala vlada, za gotovo misleč, da bode tako vendar prav, pa vender ni bilo. Predstojniki druzih zadrug pa so stvar popustili, češ, saj je vse jedno, če mi pravil ne napravimo, ali pa če jih vlada ne potrdi. Če je vlada nameravala v resnici vpeljati obligatorične zadruge, kar nam pa po izkušnjah nikakor ne more v glavo, potem bi morala vendar, vsaj dokler se ne dovrši to ogromno delo, nastaviti v ta namen posebnega, postave in obrtnih odnošajev veščega uradnika, ki naj bi zadrugam na roko šel in tako rekoč ž njimi skupno delal. Tudi to smo že začetkoma zahtevali, a „potrjeno“ ni bilo.“
Kljubu temu so se rokodelci udeleževali, kjer koli so se snovale nove zadruge. To so storili radi tega, ker postava terja in ker je rokodelcem in obrtnikom samim v korist. Kakor so drugi stanovi z združenimi močmi že veliko dosegli, tako bodo obrtniki v društvenem življenji si marsikaj v svojem stanu olajšali ali vsaj tolažbe našli. Le glejte, vsi stanovi imajo svoja društva: uradniki, duhovniki, učitelji, kmetovalci! Tudi obrtniki se morajo združiti. V bivšem ljubljanskem „Obrtniku“ vam vaš lastni tovariš 'kliče v tej zadevi te le velevažne besede: „Dosegli bodemo le takrat kaj, kadar spoznamo, da blagor posameznega je najti le v blagru vseh.
Treba bode torej sebičnost odložiti, treba bode nam misliti, da živeti moremo vsi; treba bode opustiti oni predivji lov za osebnimi koristi, in prepričanje se bode moglo v obrtnemu stanu oživeti, da skupnost in vzajemnost mu koristi, in da bodemo najbolje varovali lastne koristi, če pospešujemo in varujemo koristi celega stanu. Povdarja se pa še vedno in to največ od strani
Priloga „Domovini“ št. 26, dne 15. septembra 1893.
Poročilo
društvu „Dijaška kuhinja v Celji“
za sedmo društveno leto 1892/93.
„Dijaška kuhinja v Celji“ šteje s koncem VIL društvenega šolskega leta šestnajst pokroviteljev in sicer: gg. Mihael Vošnjak, državni in deželni poslanec; Jurij Detiček, c. kr. notar v Celji; Davorin Škerbec, vikar v Konjicah; J. Schepitz, trgovec v Konjicah; dr. Josip Sernec, odvetnik in deželni poslanec v Celji; preč. gosp. Josip Ž eh el j, župnik v Mozirji; preč gospod Anton Dvoršak, f bivši župnik v Št. Vidu; Peter Majdič, lastnik parnega mlina v Celji; preč. gosp. Jurij Bezenšek župnik v Čadramu; milostlivi gospod Franc Ogradi, opat v Celji; gospa Marija Bratanič, posestnica v Celji; Posojilnice: Celje, Žavec, Šoštanj in Mozirje in slavni okrajni zastop v Gornjemgradu.
V sedmem društvenem šolskem 1. 1892/93. so darovali drugi podporniki in dobrotniki in sicer: P. č. udeležeči duhovniki pogreba rajnega g. kanonika Ivanca v Šmarji 7Ü gld., preč gosp, dr. Josip Pajek, duhov, svetov, pošlje pri pogrebu rajnega g. župnika Sevnika nabranih 32 gld. 50 kr^ g. dr. Ivan Rudolf v Konjicah 5 gld., g. V. Kolšek, c. kr. notar v Kranjski gori 2 gld., gosp. Norb. Zanier, trgovec in veleposestnik v Št. Pavlu 5 gld., g- Ferdinand Roš, župan in obč. predstoj. nik v Hrastniku 3 gld,, g. T. Canjkar, c. kr. sodn. pristav v Laškem 2 gld., gospa Josipina Prus, posestnica v Konjicah 5 gld., č. g. Anton Kolar, kaplan v Marenbergu 2 gld., g. L. Schwentner trgovec v Brežicah 1 gld., gospodična Ema Razlag, učiteljica v Ljutomeru 1 gld., g. J- Janežič v Grižah 2 gld., g. Ivan Vilhar v Ljubljani 5 gld., č. g. Franc Rojko, župnik v Zavodni 2 gld. 50 kr. č. g. Anton Fischer, župnik v Dolu 2 gld- > g°sP’ Miloš Levstik, učitelj Jv Št. Andražu 50 kr., č. g. Jakob Krušic, župnik v Št. Andražu 2 gld., p. č. g. Valentin Par, župnik in duhov, svetov, v Go-tovljah 5 gld., slavna posojilnica v Žalcu 15 gld., g. Franc Kolar, posestnik v Trbovljah 2 gld., č. g. Mihael Strašek, župnik v Št. Janžu na Peči 2 gld., č. g. Radoslav Marzidovšek, c. kr. vojni duhovnik II. r. v Gorici 5 gld., p. č. g. Josip Žehelj, duhov, svetov, in župnik Mozirji 5 gld., č. gosp. Andrej
Zdolšek, župnik pri sv. Štefanu 5 gld., g. Tomaž Hofbauer, posestnik v Mozirji 5 gld., gosp. dr. Poznik v Rudolfovem 1 gld. 20 kr., gosp. Anton Turnšek, posestnik v Nazaretu 5 gld., g. Janez Zupanc, posčstnik v Gaberji pri Celji 2 gld., č. g. Valentin Mikuš, kaplan v Št Jurji 5 gld.,
р.	č. g. Lovrenc Vošnak, duh. svetov, in župnik v Št. Jurji 5 gld., p. č. g. Anton Fröhlich, duh. svetov, in nadžupnik v Slatini 5 gld., slavna posojilnica v Slatini 5 gld., č. g. Anton Veternik, kaplan v Trbovljah 3 gld., č. g. Matija Stoklas, kooperator v Št. Vidu 5 gld., gospa Neža Kralj, posestnica v Trbovljah 3 gld., gosp. dr. Ludovik Filipič, odvetnik v Celji 5 gld., č. g. Ivan Kozinc, župnik v Slivnici 2 gld., gospod Franc Krajnc, nadučitelj v Slivnici 2 gld., gosp. Gašpar Šorn, posestnik in župan v Grajski vasi 2 gld., gospod Franc Skubic, zdravnik v Velenji 5 gld., gospod dr. Dečko, odvetnik v Celji 5 gld., gosp. Lovro Baš, c. kr. notar v Celji 5 gld., p. č. excercitanji v Slatini 15 gld., č. gosp. Blaž Rotnik, župnik v pokoju v Vojniku 2 gld., g. Kasimir Bratkovič
с.	kr. notar v Rogatcu 10 gld., dar iz Rajhenburga 5 gld, g. M. Vošnjak, drž. in dež. poslanec v Celji 10. gld., gospa Marija Potočin posestnica v Zidanemmostu 5 gld., slavni okrajni odbor v Šo-štanji 10 gld., g. M. Ogorevc v Konjicah 5 gld., č. g. Ivan Govedič, župnik v Šoštanji 5 gld., č. g. Matej Vrečko, župnik na Ponkvi 5 gld., č. gosp. Franc Smrečnik, župnik v Št. liju pri Velenji 3 gld., č. g. Ferdinand Jan, župnik v sv. Petru ob Savinji 5 gld., g. Jožef Gerlih v Št. Petru ob Savinji 1 gld., č. g. Anton Ribar, župnik pri sv. Vidu na Planini 4 gld., slavna občina Vransko 5 gld., č. g. Mihael Korošec, župnik v Loki pri Zidanemmostu 3 gld., g. M. Vodušek, geometer v Ptuji 2 gld., g. Franc Matjašič, com. v Ptuji 1 gld., g. Franc Veršec, c. kr. notar v Sevnici 3 gld., gosp. Franc Gomsi, gostilničar v Ormoži 1 gld., g. Valentin Južna v Št. Jurij pri Taboru 1 gld., g. Drobnič, trgovec v Laškem 2 gld., p. č. gosp., Josip Fleck, duh. svetov., dekan v Jarenini 3 gld., g. Anton Thaller, posestnik v Egydi - Tunnel 2 gld.,
č. g. Anton Ostrožnik, župnik v Pamečah 2 gld., č. g. Jožef Kočevar, župnik v Trbonjah 2 gld., č. g. Miloš Solčavski 2 gld., č. g. Peter Erjavec, župnik v Trbovljah 5 gld., č. g. Vilibald Venedig, župnik v Središču 2 gld., p. č. g. M. Stoklas, duhov, svetov, in dekan v Braslovčah 2 gld., dar od neimenovanega v Juršincah 1 gld 70 kr., č. g. Jakob Košar, župnik v Gornji Poskavi 2 gld,, slavni okrajni odbor na Vranskem 10 gld., č. g. Iv. Nep. Kunej, župnik v Šmarjeti 4 gld., gospod Venceslav Wanoš v Radgoni 5 gld., č. g. Matija Frece, župnik v Belih vodah 5 gld., g. J. Janežič v Grižah 2 gld. č. g. Anton Šibal, župnik in duhov, svetov, na Teharjih 2 gld., č. gosp. Jakob Planinšek, duhovnik v Algersdorf 1 gld., č. gosp. Gregor Presečnik, župnik v Podgorji 2 gld., g. I. Šepic v Konjicah 6 gld., č. g. M. Godina, župnik
2	gld., g. Sovič 3 gld., č. g. Jožef Kolarič, župnik v Št. Martinu na Paki 5 gld., č. g. Martin Meško, župnik v Kapelah 3 gld., gosp. Lovro Zablačan, gostilničar na Trati na Koroškem 1 gld., blagorodna gospa Roza Špindler, c. kr. zemljeknj. knjigovodja soproga v Brežicah je poslala od naslednjih gg. nabrane zneske: p. č. g. Ferenčak, dekan 5 gld., g. dr. Franc Firbas, c. kr. notar
3	gld., dr. Voušek, c. kr. sodnik 3 gld., dr.
Schmirmaul, okrajni zdravnik 3 gld., č. g. Josip Mešiček, kaplan 2 gld., Ivan Munda, c. kr. živi-nozdravnik 2 gld., Josip Šetinc, odvetniški konc. 1 gld., Leopold Schwentner, trgovec 2 gld., Josip Agrež, uradnik 2 gld., Josip Stanič, not. konc. 1 gld., Anton Špindler, c. kr. zemlj. knjigovodja 1 gld., Josip Zevnik, trgovec 1 gld., And. Levak, mestjan 1 gld., Matkovič, potovalec 1 gld., Ivan Grobošak, mestjan 50 kr., Franc Ravtar, učitelj 50 kr., Franc Lenček, veleposestnik v Blanci 3 gld., Franc Veršec, c. kr. notar v Sevnici 2 gld., Rud. Österreicher na Dunaji 1 gld., skupaj tedaj 36 gld., slavni okrajni odbor v Kozjem 10 gld., slavna občina trg Mozirje 10 gld., č. g. Martin Brezovšek, župnik pri sv. Martinu na Pohorji 5 gld., g. Franc Eler, učitelj na Žili 1 gld., slavni okrajni odbor v Sevnici 10 gld., slavni okrajni odbor v Gornjemgradu 50 gld., č. g. Iv. Ev. Košar, župnik v Galiciji 2 gld, p. č. g. Karol Gajšek, duhov, svetov, in dekan v Dabrni 3 gld., č. g. Valentin Stiplovšek, župnik pri sv. Duhu v Ločah 5 gld , g. M. Novak, c. kr. okr. sodnik v Kostanjevici 5 gld., slavna posojilnica v Makolah 10 gld., g. dr. Josip Vrečko, odvetnik v Celji 3 gld., gospa Ivanka Žižek, doktorjeva soproga in posestnica v Celji	2 gld.,	g. Jurij Detiček, c. kr. notar v
Celji 5	gld.,	g.	Fran Lončar,	tajnik posojilnice v
Celji 3	gld.,	milosti, g. Franc	Ogradi, inf. opat v
Celji 2	gld.,	č.	g. Franc Irgl,	vikar v Ceiji 2 gld.,
č. g. Anton Rančigaj, m. kaplan v Celji 2 gld, g. dr. Friderik Babnik, odvetnik v Celji 2 gld.,
g. M. Zavadlal, c. kr. gim. prof. v Celji 2 gld., gosp. Dragotin Hribar, tiskar v Celji 2 gld., čast. gosp. J. Ateneder, katehet	v	Celji	1	gld.,
čast. gosp. J. Krančič, m. kaplan	v	Celji	1	gld.,
gosp. dr. Rosina, odvetniški kand.	v	Celji	1	gld.,
g. dr. Karl Treo, odvetniški kand.	v	Celji	1	gld.,
g. Milan Hočevar, trgovec v Celji 1 gld., g. Karl Vanič, trgovec v Celji 1 gld., g. Janko Vavken, tajnik Juž. štaj. hran. v Celji 1 gld., gosp. Ivan Jerman, urad. posojilnice v Celji 1 gld., g. dr. Josip Muršec, c. kr. prof. v pokoju v Gradcu 5 gld., č. g. Alojz Šijanec, župnik v Negovi 2 gld., g. Anton Topolovšek v Trbovljah 1 gld., č. gosp. Anton Ribar, župnik v Št. Vidu na Planini 5 gld., gosp. M. Hvalec, posestnik v Jurijkloštru 2 gld., p. č. g. J. Voh, nadžupnik in dekan v Konjicah 5 gld., slavna posojilnica v Slatini 10 gld, slavni farni urad Št. Rupert nad Laškim 5 gld., gosp. Maks Pleteršnik, prof. v Ljubljani 5 gld., g. Ivan Suher, fuž. mojster v Ferdinandsbergu 1 gld., č. gosp. Andrej Podhostnik, župnik v Dramljah 7 gld., slavna posojilnica v Konjicah 25 gld., slavna posojilnica v Vitanji 10 gld., slavna posojilnica v Šoštanji 10 gld., g. dr. Fran Celestin, prof v Zagrebu 5 gld, streljci v Šmarji po gosp. Wuttu 15 gld., slavna posojilnica v Celji 300 gld., slavni okrajni odbor celjski 100 gld., č. g. Jakob Košar, župnik v Gornji Polskavi 2 gld., slavna posojilnica na Vranskem 10 gld., g. M. Kavčič, veleposestnik in trgovec v Št. Jurji 5 gld., gosp. Kupljen, c. kr. notar v Čmomlji 5 gld.
Vsem blagim darovateljem izrekamo s tem najtoplejšo zahvalo!
V sedmem društvenem letu 1892/93 je društvo razdelilo 6243 kosil po 20 kr.; istotako se bo v prihodnjem šolskem letu potrebovalo nad 6000 kosil.
Obračamo se zopet do naših starih podpornikov za prihodnje društveno leto.
Milodari naj se blagovolijo pošiljati pod naslovom: „Dijaška kuhinja“ v Celji. Da se prihranijo stroški pridenemo našemu poročilu poštni hranilnični položni list, na katerega se lahko pri vsaki pošti brez poštnine uplača, ni treba druzega kakor upisati ime in znesek.
Letošnji redni občni zbor se bo vršil v celjski čitalnici dne 30 septembra t. 1. ob dveh popoludne s sledečim dnevnim redom:
1 Poročilo predsednika.
2.	Poročilo blagajnika.
3.	Volitev novega odbora.
4.	Predrugačenje pravil.
5.	Razni nasveti.
Mihael Vošnjak,	Fran Lončar,
predsednik.	denarničar.
obrtnikom samih, da je najbolje pustiti vse, ter gledati le za se, za svojo korist, ter uporabiti vse slabosti svojega sodruga v lastni prid.
Če bi bila resnica, da je ta misel prava in dobra, kako pa pride toliko pritožeb, kako pa da ravno oni, koji to geslo naglašajo, najbolj stokajo o slabih časih. Onim, koji se odtegujejo od vsega ' delovanja za občni blagor, goditi bi se moralo kaj dobro; a baš teh dokazov manjka. Obrtnik osamljen, je kakor veternica, katero obrača vsaka sapica, katero uniči vsak vihar.“
Kjer je več obrtnikov, kakor n. pr. po velikih mestih, združijo se obrtniki tudi v privatna društva,, v katerih zastopajo svoje interese. Na Kranjskem so bila najprvo slovenska ali slovensko-nemška društva, pri katerih so v prvi vrsti obrtniki (in trgovci) udeleženi, namreč:	1.) Kranjsko
obrtno društvo. 2.) Obrtno pomožno društvo v Ljubljani je posojilnica za obrtnike in trgovce. 3.) Hranilno in posojilno društvo v Ljubljani. (Pri tem denarnem zavodu so udeleženi posebno majhni obrtniki.) 4.) Katoliška družba rokodelskih pomočnikov, ki si je svojo lastno hišo sezidala. 5.) Družba katoliških pomočnikov v Novem mestu s svojo hišo.
6.) Društvo „mojsterske blagajnice“ v Ljubljani. 7.) Konservativno obrtno društvo v Ljubljani.
Interese obrtnikov (trgovskih, svobodnih, rokodelskih in dopuščanih obrtov ter fabrikantov) zastopajo trgovinske in obrtne zbornice v v Ljubljani, Gradci, Celovci, Gorici in Trstu. Ljubljanska zbornica ima v obrtnem oddelku 16 udov, v trgovinskem 8, skupaj 24 udov. Na Štajerskem do zdaj ni bilo razen obligatoričnih rokodelskih zadrug, od vladnih organov osnovanih, privatnega slovenskega obrtnega društva, dokler se ni v Celji osnovalo „Vseslovensko obrtno društvo“, ki utegne prej ali slej svoje delovanje započeti. K sklepu dodajamo še, kako so se obrtne zadruge po Kranjskem osnovali.
Snovanje zadrug je šlo lepo od rok po velikih mestih, kjer se lehko za vsak obrt posebej zadruga ustanovi, in kjer obširne in precej zamotane postavne določbe omikanejši obrtniki lože urno. Po kmetih so razmere težje. Malo rokodelcev, zlasti je malo davkoplačujočih obrtnikov, še ti so razkropljeni in ne ravno zeld izobraženi. Največ je krčmarjev, navadno toliko, kakor vseh drugih obrtnikov skupaj. Po kmetih torej nikakor ni šlo snovati za vsako občino, trg ali mesto posebno zadrugo; največ je kazalo to skupno storiti za jeden sodnijski okraj. V tem
zmislu se je snovanje obrtnih zadrug s pomočjo kupčijske in obrtne zbornice na Kranjskem izvelo. Osnovale so se zadruge razen Ljubljane v vseh političnih okrajih, v nekaterih več, v nekaterih manj zadrug, kakor je več ali manj obrtnikov v okraji. N. pr. v krškem politiškem okraji se je bilo k osnovanji zadrug zbralo od 320 kacih 80 obrtnikov, polovica menda gostilničarjev. (Ves politični okraj broji morebiti do 1000 obrtnikov, a vmes je morda 500 krčmarjev.)
Ko se jim je razložilo nekaj najvažnejših točk iz obrtnijske postave od 1. 1883, povdarjalo se je, kako se je vsled obrtne svobode po velikih mestih pomnožilo število tistih obrtnikov, ki niso bili ne rokodelci ne trgovci tako imenovani konfekcijonarji, kako je narastlo število pomočnikov in delavcev, ki so bili večkrat brez službe in zaslužka ter vsled tega nevarni javnemu redu in varnosti.
Da se varuje torej pošteno izučeno rokodelstvo, da se skrb za v službi onemogle delavce izroči nekoliko obrtnikom samim, zato se je izdala nova obrtna postava, katere najvažnejša dela sta omejenje svobodnih obrtov in snovanje zadrug. — Strah navzočnih rokodelcev, da bode morda veliko vplačevanje v zadružno blagajnico, za bolne pomočnike, polegel se. je kmalu, ko se je pokazalo, da morebiti vsi obrtniki v celem sodnijskem okraji ne štejejo več nego kacih 30 pomočnikov. Obrtnijski stan v tem okraji ni močno zastopan, vseh obrtnikov je kacih 320, a tu so všteti vsi gostilničarji, skoro polovica je trgovcev, kramarjev itd.
V koliko zadrug naj bi se vsi ti združili, v tem so se kmalu zjedinili. Osnovalo se je bilo troje zadrug: I zadruga gostilničarjev in mesarjev obsega kacih 100 obrtnikov. II. zadruga obsega vse trgujoče obrtnike, kacih 120; III. zadruga obsega pa vse ostale proste, rokodelske in dopuščene obrte (okoli 100). Enake razmere so v mnogih okrajih po Slovenskem ; zato je kazalo še po nekod, da so se v posameznih sodnijskih okrajih osnovale troje zadruge: 1. zadruga gostilničarjev in mesarjev, 2. zadruga trgovcev in kramarjev, 3. zadruga vseh ostalih rokodelcev in obrtnikov. Vendar so razmere v različnih krajih različne. Do zdaj so se po Slovenskem osnovale že sledeče obrtne zadruge: V nekaterih krajih je dosta kovačev in žrebljarjev, v drugih lončarjev, v tretjih mizarjev, žagarjev itd. Zato se je n. pr. na Gorenjskem ustanovilo več kovaških zadrug (Železniki Kropa), na Dolenskem (Ribnica) lončarskih, na
Notranjskem (okoli Loža) žagarskih itd. Vendar se je pokazalo že čez nekaj let po ustanovitvi teh zadrug, da se je bati, da ne bi ostale — mrtvo rojena deca. — Res se sliši o društvenem življenji nekaterih teh zadrug, osobito v Ljubljani, kjer so združeni ene vrste obrtniki; a vsq premalo se javijo. Težko je najti pravega vzroka njih molčanju. V glavnem mestu imajo gotovo večkrat zbore in shode, ali o njih vspehih se premalo poroča. Res je, da postava sama je premalo delokroga, premalo pravic odmerila no vim zadrugam. A koliko ni postava sama jim dala navodila in kažipotov, toliko bi morale zadruge iz lastnega nagiba več ukreniti. Posnemati bi bilo treba obrtnike po drugih večjih mestih. V Gradci n. pr. so rokodelske zadruge in obrtna društva veliko živahnejše. Ondi se čuje veliko več o rokodelskih in obrtnijskih shodih in zborih, kakor v Ljubljani; ondi vzdržujejo svoj nemški obrtni list; ljublj. slovenski obrtniki niso bili v stanu kljubu požrtvovanju vrlega urednika vzdrževati slovenski obrtni list. Če je že v glavnem mestu na pol mrtvo društveno in zadružno življenje obrtnikov, tedaj se ne smemo čuditi, da je na kmetih skoro po vsem Slovenskem še desetkrat vse bolj zaspano. Iz naših kmetskih mest in trgov, kar ne predere med svet glas vsaj o letnih shodih in zborih obrtnih zadrug. — Naš list smo osnovali baš v to svrho, da bi se naši obrtniki v njih glasili, da bi v njem priobčevali mej drugim tudi vabila k svojim shodom in poročila o njih. Ali do zdaj so bile vse naše zadruge preveč molčeče. Nadejamo se torej v bližnjem času več živahnosti, sicer bodemo čez leto dni pisati morali ne o na novo oživljenih, ampak o na novo zaspalih zadrugah
Drobtina.
(Krojaško-obrtno učilišče v Ljubljani)
Letošnje poletje minuli sta dve leti, odkar je krojaški mojster g. M. Kunc iz lastnih sredstev otvoril to prvo zasebno strokovno šolo na Slovenskem. Namen šole je pouk o prikrojevanji moških in ženskih oblačil po najnovejših teorijah in s tem prospelo in napredek tega najštevilnejšega stroka mej vsemi rokodelstvi. Doslej vršilo se je prikrojevanje oblačil z malimi izjemami le po nezanesljivih poskušnjah s pomočjo očesne mere ali pa s podlago kakega vzorca, ki je predstavljal srednjo obliko človeškega života, in le s truda-polnimi preskušnjami na životu omogočili so
spretni prikrojevale! priležnost in lepo vnanjost različnih oblačil. Ker pa ni bilo moči poučiti se teorije, katero so na podlagi praktičnih izvrškov osnovali strokovnjaki, pričeti je moral sleherni brez prave podlage in brez vporabe skušenj in vže dognanih temeljev svojih prednikov. V Avstriji se doslej to šolstvo še ni posebno razvilo, dokaz temu, da je izvzemši pouka v zadrugi dunajskih krojačev Kunčevo učilišče v Ljubljani prvi zavod, na katerem se poučujeti obe stroki prikrojevanja, popolnoma po učnem načrtu svetovno znane akademije v Draždanih na Nemškem, kamor so mogli dohajati doslej vsi tisti, ki so želeli višje strokovne ■izomike. Uspeh te šole je vzlic temu, da nje lastnik ni delal tacih reklam, kakoršne so v navadi pri podobnih mnogo neznatnejših šolah, jako ugoden in to dokazuje, da je bilo učilišče potrebno in da ogromni trud, kojega je imel g. Kunc s sestavo učnih knjig in risalnih predlog, ni bil zaman. Izšolalo še je doslej 51 učencev; mej temi 28 moških in 23 ženskih, ki so dosegli večinoma vsi prav dobre zmožnosti. Spričeval izdalo se je 41 v slovenskem, 10 pa v nemškem jeziku. Učenci došli so večinoma iz Kranjske, nekaj pa tudi s Štajerskega, Koroškega in Primorja. Deželni odbor je vvažujč važnost tega učilišča .za 1. 1893 dovolil 7 učencem in 3 učenkam ustanove po 30 oziroma 20 gld. za olajšanje obiska šole. Čeravno pa je lastnik te šole glede na domače razmere naših večinoma nepremožnih krojačev in šivilj učno na grado veliko nižje nastavil, nego jo imajo druga učilišča na Dunaji, vender obisk te šole še marsikomu ni mogoč, kar priča obilo število onih, ki se iz učnih knjig sami vadijo v prikrojevanji. Mnogoštevilna zahvalna pisma pa dokazujejo, da je po Kunčevih knjigah tudi samopouk mogoč za iste, ki imajo potrebno šolsko izomiko. Glede bodočnosti namerava g. M. Kunc popolniti svoje učilišče z vpeljavo posebnih tečajev za pouk o prikrojevanji perila, i n z r az ši rj en i m i praktičnimi tečaji, ki se želijo posebno za žensko stroko, če bodo naši merodajni faktorji obrnili tudi nekoliko svoje pozornosti temu učnemu zavodu, ni dvoma, da postane sčasoma ne le prvo, marveč tudi najširje osnovano krojaško obrtno učilišče v Avstriji. Gosp. M. Kunc čigar ime slovi na Nemškem kot strokovnega pisatelja bolje še, nego v domovini in ki je v zvezi z najboljšimi učilišči v inozemstvu, in njegova priznana strokovna zmožnost dajeti poroštvo za najlepši uspeh te šole na Slovenskem!
Izdajatelj in urednik Dragotin Hribar. — Tisk Društvene tiskarne D. Hribar v Celji.