378
Gospodarske stavbe.
Dostikrat vidimo na kmetih, kako malo pri stavbah ozir jemljejo na praktičnost, na porabnost, čeravno bi sicer ne imeli nobenih znatno večjih stroškov. Po-gledimo si najpoprej skednje. Z večinoma so tako postavljeni, kakor da bi ljudje hoteli pri spravljanji pridelkov mogoče veliko delavcev porabiti. Le pomislimo, koliko sitnob imajo, kedar kaj z vozov odlagajo. Spodnji predelki so kmalu natlačeni in sedaj zlagajo snopje zmiraj više in čedalje več rok ima dela. Preden do vrha vpležejo, mine dokaj dragega časa. Zelo drugače in urno vrši se delo, kjer morejo voz postaviti na gumno, bodi naložen s snopjem, bodi s krmo. Slednje dela veliko sitnob, če je lina ali strešno okno visoko na strehi. Najmočnejši možje morejo le po malem delati in krmo z voza, globoko stoječega, metati z vilami skoz strešno okno. Veliko časa in denarja bi se prihranilo, če bi možno bilo, voz na visoko postaviti, od koder bi delavcu ne trebalo sena na vilah vzdigovati, kviško skoz lino metati, marveč bi kar z voza na stran zmetal. Predelki za seno so navadno visoko pod streho, zlasti nad hlevi. Boljše je, če niso tako visoko, ampak mogoče nizko. V tem slučaji lehko delavec skoraj vse seno in vso deteljo z vozov pomeče z vilami niže v parmo, kjer jo malo ljudi lehko v red spravi. To pomaga, da vse hitreje in urno izpod rok gre. Na kmetih je treba dostikrat premetavati in prelagati zelo ogromne množine raznih tvarin. Toda marljivih rok je zmiraj manj, čeravno število ljudi narašča.
379
Hlevi so malokedaj takošni, kakor bi imeli biti, da bi govedarjem bilo delo polajšano. Prav sitno za hlapce iD dekle je, če stojijo živali z glavami proti steni. Sedaj je strežniku vselej težko k jaslim zahajati, ker mora med živali stopati z zeleno krmo ali senom v rokah, ali z vedricam obložen, od repov živalskih tepen; zlasti nestrpljive so krave med polaganjem, da mu uže sproti krmo z rok lovijo. Jasli je težko snažiti in še brez nevarnosti ne, kedar se krave pojajo. Zelo drugače je, če so jasli sredi hleva in stojijo živali z glavami druga proti drugi.
Gnoj kidati je dostikrat prav težavno delo, ker ga morajo iz hleva nositi. Koliko centov morajo tako navadno slabotne ženske zavoljo nepraktično stavljenih hlevov vzdigati in prenašati, to pa še na gnojišče, kjer je malokatera stopinja varna. Kjer hlev ni obrnjen proti severu, ondi je po leti neznosna vročina. Muhe trpinčijo ljudi in živali. In sedaj se kmetovalci čudijo, zakaj jim nobena dekla, noben hlapec pri živini ostati neče. Zelo drugače je v pravilno in praktično stavljenih hlevih. Gnoj se izpod živine potegne na hodišče in potem odpravi na gnojišče, najlože, če je hodišče ravnu in dosta široko. Nekateri vlačijo gnoj po teh hodiščib tavun na vlačah, katerim se časih žival, če prav krava, pripreže; gnoj tako odpravljajo zelo lahko na odločeni prostor na gnojišči. Pitne vode bi moralo biti zmiraj dovolj. Kjer voda po ceveh priteka, jo lahko zbirajo sredi dvorišča, od koder jo čestokrat v hlev nositi morajo.
Marsikateri meščan očita kmetovalcu, zakaj nima pri hiši vrtiča, misleč, da mora povsod biti dovolj prostora in zemljišča, za vrt pa ga ni vselej. Gotovo si tudi kmetic želi zalega vrtiča, toda okoliščine so uže takošne, da željam ni v stanu vstreči. Dalo bi se marsikaj semkaj zapisati. Toda bodi dosta! Povedano pa nam potrjuje resnico, da bi marsikatero posestvo bilo več vredno, če bi gospodarska poslopja bila postavljena bolje ,,praktično", kakor so sedaj.