.->-..--.
v
IVAN GROHAR: KAMNITNIK.
PISMO.
Uvod iz romana  »Slovenija«. NARTE   VELIKONJA.
/TTedim v grajskem stolpu in pišem svojim
\j   otrokom tole pismo. Da ga bodo brali,
^~^   ko ulove črke in ko bodo v cvetu svojih
let  in ko  se  bodo  spominjali  v  sivih  dneh
našega trpljenja bolečine.
Velik vrt s terasami. Starec Anton se je izvil visok in koščen iz teme in megle in je stal v neznani svetlobi pred menoj rekoč:
»Pojdi!«
Ne na glas. Samo z ustnicami. In se mi je prižgalo  ter  sem bral:
»Pojdi!«
Šel sem ter si dejal:
»Ura poveličanja!«
Starec je pokazal čez ozidje vrta.
»To je Slovenija!«
In se je odprlo pod menoj in sem videl ljudstvo zbrano pod terasami.
In je rekel:
»To je Izrael nove zaveze!«
Po terasnem ozid ju je trdo stopal nekdo neviden in so se culi klici ob vsakem koraku:
»Ču-vaj! Ču-vaj!«
In se je vse zameglilo v mojih mislih in smo stali v širni dvorani in je starec Anton vstopil v črni sutani kot sodnik, dvigajoč roke k blagoslovu:
»To vse sem vam pokazal, da se veselite svojega rojstva in  rojstva svojih otrok!«
Starec Anton je bil v svoji meniški halji. Kakor v megli, v meglenem blišču je stal pred nami in smo kakor v svetli knjigi brali njegove misli. Brali. Po zvoku in črki, v pojoči črki. In so bila vsa naša srca odprta biserna voda. In smo se samo čutili in so padale misli kakor nevidni žarki v naše duše. Stali smo nekje na nebesu, kjer nima zemlja nobene moči, stali nad Kumom, nad goro Taborom. Poveličani v nebeški luči. Obrazi trudnih iskalcev slovenske besede, prerokov slovenske  Besede.
In smo brali misli starca Antona sodnika:
»To je Izrael nove zaveze. Kdo ga bo rešil iz egiptovske sužnosti?«
»Mojzes!« je udarilo od Zidanega mostu ter zavalovilo proti Brežicam in Gorjancem. Kakor da je utripnilo srce v strašni bolečini. In zaječalo je širno Krško polje od Save do Št. Jerneja in čez.
199