SLOVENSKI DNEVI V MOSONMAGVAROVARI str. 3 SEM SLOVENEC, OD ZIBELI DO GROBA str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 1. julija 1999 Leto IX, št. 13 Novomašnik Ferenc Merkli Moje veselje je veselje vas vseh "Občutki pred posvečenjem so mešani. Moje novomašniško geslo je: Moje veselje je veselje vas vseh. Jaz bom oznanjal to veselje, kot sveti evangelij Jezusa in zato sem zelo vesel, da bom posvečen za duhovnika. Po drugi strani pa sem tudi malce živčen, saj pričakujem številne goste, ki bodo prišli iz različnih krajev srednje Evrope, tako iz Slovenije, iz Italije, Madžarske... Poleg tega pa se moram tudi umiriti, da bom pri posvečenju, ko bom dobil božji duh, lahko veselo oznanjal evangelij. ” Takšen je bil odgovor Ferenca Merklija na vprašanje, kako se počuti pred posvetitvijo (pogovor je nastal v domačih Sakalovcih le dan pred tem pomembnim dogodkom). Seveda pa se je veselil tudi nove maše: "Sakalovci so moja vas. Tu so mi vsi pomagali in jaz jim bom prvič maševal, to je izreden občutek. Sicer pa bom maševal celemu svetu. " Kot vemo, se je uslišala tudi novomašnikova molitev, da bi vreme zdržalo. In nedelja v Sakalovcih je bila sončna. Beseda je stekla tudi o poti, ki je mladega Sakalovčana pripeljala do duhovniškega stanu. Zadnje leto je preživel v Letenyu. "Tu sem se počutil zelo dobro. Po petih letih študija teologije - od tega dve leti v Ljubljani in tri v Rimu - ko sem opravil vse pogoje za posvečenje, sem hotel videti, zakaj sem študiral, kakšen župnik bom, kakšno bo moje pastoralno delo z mladino, z ministranti, z verniki. Hvaležen sem škofu, da sem lahko eno leto služil kot diakon. " Nekaj dni pred posvetitvijo je Ferenc Merkli preživel v Pannonhalmi, najbolj znanem benediktinskem samo- stanu na Madžarskem: "Pet dni sem bil tam, imel sem duhovne vaje. Bil sem skupaj z Bogom in mojim duhovnim voditeljem. Poskušal sem se umiriti pred pomembnima dogodkoma konec tedna. Dobil sem veliko moči in zato sem mojemu benediktinskemu samostanu, kjer sem obiskoval tudi štiri leta srednjo šolo, izredno hvaležen. " Posvečenje predstavlja nek nov začetek: "Začetek neke službe, začetek nadnaravnega življenja z Bogom. " Tudi šolanja še ni konec: "Še dve leti imam v Rimu, saj moram dokončati magisterij. Po dveh letih študija osnovne teologije bom prišel domov. In kje bom? To bo določil moj sombotelski škof. Ko sem se zadnjič pogovarjal z njim, mi je rekel, da bom čez dve leti prišel nazaj v Porabje. Mislim, da je škofova beseda sveta, in kar je obljubil, bo najbrž tudi izpolnil. To pomeni, da bom, ko se bom vrnil domov, lahko koristen tudi za porabske Slovence. In tega se ne bojim. " V preteklosti duhovniki v Porabju niso odigrali le pomembne vloge pri svojem pastoralnem delu, ampak so bili tudi pomemben člen pri ohranjanju maternega jezika. Kako pa vidi svoje poslanstvo naš sogovornik? "Duhovniško delo je tudi kulturno delo. To kulturo moramo ohranjati, namreč če izgine kultura, izgine tudi vera. Vidite, kaj vse se dogaja dandanes. Ljudje več ne verujejo, ne zavedajo se svojih korenin. Zaradi vsega tega zame ne bo velika obremenitev, če si bom prizadeval za ohranjanje jezika. Večja obremenitev bo, če bodo zaradi tega o meni slabo govorili ali ne bodo zadovoljni z mojim duhovniškim in pastoralnim delom. Če ne bodo tolerantni ljudje v fari, potem bo obremenitev. Samo ohranjanje jezika in slovenske kulture pa ne more biti obremenitev. To je tudi naloga, to je tudi veliko delo vsakega resnega in iskrenega duhovnika. " Silva Eöry V Sakalauvcaj so eške nigdar nej meli nauvomešnika. Vejndrik zatau so v vesi vküpprišli pa vsi pomagali, gde so leko. Pomagala je samouprava pa dvej manjšinski samoupravi (slovenska pa ciganjska), cerkvene kotrige, gasilci pa mladi v vesi. V nedelo so nej samo domanji prišli na nauvo mešo v Sakalauvcaj, prišli so vomiki od Gorenjoga Senika do Števanovec, od Slovenske vesi do Verice. Dapa nej samo Slovenci, prišlo je dosti Madžarov to. Nauva mešo je bila v dvej gezikaj. 2 S seminarja "Sveta Evrope" o vlogi nevladnih manjšinskih organizacij Direktorat za človekove pravice in za manjšine Sveta Evrope in Urad za narodne manjšine Vlade Republike Hrvatske sta 10. in 11. junija v Zagrebu pripravila odmeven seminar o "vlogi nevladnih manjšinskih organizacij pri uresničevanju manjšinskih pravic". Udeležili smo se ga manjšinski predstavniki in predstavniki uradov za manjšine iz 11 evropskih držav, in sicer: Avstrije, Nizozemske, Velike Britanije, Švice, Slovaške, Italije, Češke republike, Romunije, Hrvatske, Madžarske in Slovenije. Svet Evrope vsako leto organizira konference ali seminarje o problematiki manjšin v evropskih državah. Tokrat se je prvič zgodilo, da so odločilno vlogo pri razpravi o položaju manjšin v posameznih državah imeli predstavniki manjšin, kar je prispevalo k večji objektivnosti o dejanskem položaju manjšin v posameznih državah, k večji kritičnosti, polemičnosti in živahnejši razpravi. Seminar je bil organiziran tako, da je po uvodnih predavanjih predstavnikov Vlade R Hrvatske, Sveta Evrope in FUEN (evropskega združenja manjšinskih nevladnih organizacij) delo potekalo v dveh delovnih skupinah. Razprava na teh delovnih skupinah je tekla o treh sklopih vprašanj: o modelih in načinih organiziranja manjšinskih organizacij, o kulturni integraciji narodnih skupnosti in o ohranitvi etnične identitete manjšin. Največ pozornosti so bile deležne izmenjave mnenj o delu in vlogi nevladnih manjšinskih organizacij v posameznih državah. Udeleženci so govorili o številnih aktivnostih kulturnih in drugih manjšinskih društev v posameznih državah, njihovem pomenu in izkušnjah za ohranitev jezika, kulture in ohranitev etnične identitete manjšin. Pri uresničevanju teh strateških nalog je vloga nevladnih manjšinskih društev nenadomestljiva. Torej smo pozitivno ocenjevali vlogo mešanega pevskega zbora "Avgust Pavel", ansambla Lacija Korpiča, gledališke kulturne skupine "Nindrik-indrik", folklornih skupin in drugih društev in skupin med porabskimi Slovenci, ki so povezane in združene v svoji krovni organizaciji Zvezi Slovencev na Madžarskem. V drugih državah so glede organiziranosti manjšinskih društev prisotne podobne izkušnje, ponekod pa je praksa drugačna. Stanje glede organiziranosti manjšin je v različnih državah precej raznoliko. Tudi glede odnosa državnih organov do manjšin so bili udeleženci, posebej iz manjšinskih vrst, precej kritični, kar še posebej velja za Romunijo, Češko, Slovaško in Hrvatsko. Velike pozornosti so bile deležne manjšine na Madžarskem in v Sloveniji tudi zaradi zakonskih pravic do političnega predstavništva v okviru lokalne in državne manjšinske samouprave. Nekateri udeleženci so z zanimanjem komentirali poseben bilateralni - meddržavni Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini v Republiki Madžarski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji. Ocenjen je bil kot dober primer tudi v drugih sosednjih državah, posebej zaradi skrbi sosednjih držav za svoje manjšine in za prakso sofinanciranja programov in dejavnosti kulturnih manjšinskih društev, šol, prireditev, kulturnih domov ipd., kot je to primer do prekmurskih Madžarov in porabskih Slovencev s strani sosednjih držav - Slovenije in Madžarske. V vsakem primeru je delovno srečanje predstavnikov manjšin v Zagrebu ponovno opozorilo na dvoje. Najprej je bila opravljena koristna izmenjava o delovanju nevladnih manjšinskih društev v posameznih državah Evrope, ki je še posebej zaradi udeležbe predstavnikov manjšin dobra spodbuda za vztrajanje na poti ohranitve etnične identitete manjšin. Predvsem pa imajo vse države veliko obveznosti, da olajšajo in poskrbijo za izboljšanje položaja manjšin v svojih okoljih. G. B. Timea Horvat AKO NISI TU - ČE NISI TU Na kratko bom predstavil pesniško zbirko kolegice (novinarka pri tedniku Hrvatov na Madžarskem, Hrvatskem glasniku, rojena v Petrovem selu, zdaj živi v Sombotelu) Timee Horvat Ako nisi tu v prevodu Če nisi tu. Pesniškemu prvencu Timee Horvat ne pripisujem, da prinaša vrhunsko poezijo, sem pa prepričan, da je v drobno knjižico (založnik je Panonski inštitut v Pinkovcu na avstrijskem Gradiščanskem, urednik pa dr. Robert Hajszan) zajeto pristno čustvovanje dekleta, ki doživlja svetle in temne plati življenja, predvsem v ljubezni. Z vsebinskim sporočilom so v sozvočju tudi fotografije Klaudije Volgyi, s katerimi je zbirka opremljena. Dr. Mijo Karagič je Timeo Horvat primerjal s Šeherezado in njeno 1001 pripovedjo. Poznejše zbirke, če jih bomo imeli priložnost prebirati, bodo pokazale, koliko si je avtorica s "pripovedovanjem" pesmi podaljševala in podaljšala življenje. In tudi, koliko se bo razprl njen dialog, ki se sedaj zaustavlja in zaustavi pri monologu. V pesmih je čutiti pogovor z "nekom", za katerega ni znano, kdo je "on", h kateremu se pesnica "obrača". Nemara je tako tudi prav, kajti dobra poezija mora "ponuditi", ne pa "dati" kaj konkretnega. Ostati mora - skrivnostna in vznemirljiva. Taka je knjiga in poezija Timee Horvat. Ako nisi tu Če nisi tu* Ako nisi tu Če nisi tu tako čvrsto si si tako močno u meni v meni, da polako hvatam da počasi lovim zadnji vlak zadnji vlak ljubavi. ljubezni. * Pesem, po kateri je naslovljena zbirka Timee Horvat eR Slovenci iz Bethlehema obiskali tudi Porabje Bethlehemski Slovenci so se na pobudo g. Antoliča pred tremi leti povezali z Mursko Soboto. Njihove korenine namreč segajo v Prekmurje in Porabje. Njihovi starši so pred in po prvi svetovni vojni odšli iz goričkih ali porabskih krajev, da bi sebi in svoji družini zagotovili lepšo prihodnost. Člani skupine, ki so bili približno teden dni gostje soboške občine, so potomci takratnih izseljencev. Skoraj vsi so rojeni v Ameriki, le dve gospe sta bili rojeni v Prekmurju. Zato pa "gučijo" staro prekmurščino, ki se je do danes ohranila najbolj v Porabju. "Dja tebe dobro razmejn, " smo slišali večkrat, "v Soboti že bole po kranjskom gučijo. " Srečanje z njimi je bilo veliko doživetje, zanimivo je bilo gledati, kako iščejo znane (ali lastne) priimke na spomenikih v Slovenski vesi ali v Števanovcih, črkujejo napise v cerkvah. Porabje, 1. julija 1999 3 Slovenska meša v Somboteli Na Srce Jezoša svetek Slovensko društvo i Slovenska samouprava v Somboteli je za 11. junij (petek) pozvala MPZ Avgusta Pavla z Gorenjoga Sinika, gospoda župnika Lojzeta Kozara in organista Cirila Kozara iz Slovenije, ka bi slovensko mešo darüvali i spejvali. Meša je bila v cerkvi Svetoga Martina. Na dva kraja oltara so voobejsili madžarsko pa slovensko zastalo. Eden skavt (cserkesz) pa je edno velko cerkveno zastalo držo cejli cajt. Pri meši je bilau več mali skavtov to. Plebanoš fare gospaud Geza Aigner so pred mešov meli predgo, v šteroj so nutpokazali kratko zgodovino Slovencev na Madžarskem. Spominali so se prvoga sombotelskoga püšpeka Janosa Szilyna, šteri so Slovencem dosta pomagali. Zapovodali so, ka se slovenski mlajši morejo v šauli slovenski včiti. Vodali so slovenske šaulske i molitvene knige, štere so napisali gospaud Mikloš Kuzmič. Gospaud Lojze Kozar so po našom meli predgo. Uni so to gučali o Sv. Martini in o Szily piišpeki. Pa o torne, kakši svetek je biu tisti den. Doma, prve liki so k nam prišli, so v roke vzeli molitvene knige svoje tetice. Najbole zamazane so bile tam, gde so litanije presvetoga Srca Jezušovoga. Samo poglednite vi to doma! Pri nas v Porabji so lidge to največkrat te litanije molili. Po meši je pevski zbor emo pred oltarom koncert. Takše domanje svete pesmi so to spejvali, štere smo mi sombotelski Slovenci z njimi vred leko spejvali. Po meši so gospaud Aigner i cerkvene kotrige pevski zbor i vse navzoče Slovence iz Sombotela pozvali na pijačo. Gospaud Aigner so pravli, ka so radi, ka v njinoj cerkvi mamo slovensko mešo. Vsikši mejsec gnauk držijo den Sv. Martina, gda pozovejo nekakoga. Za drügo leto so nas pa pozvali. -mkm- Slovenski dnevi v Mosonmagyarovri Slovenska samouprava v Mosonmagyarovari je s pomočjauv mestne občine (varosi onkormanyzat) organizirala Slovenske dneve. Slovenci, steri živejo v tau varaši, so trno daleč od svoje rojstne vesi. Zatok so pa fejs radi, če se vküper leko dobijo tak z danešnji domanjimi kak s porabskimi lidami. Na srečo so lani oni tu ustanovili svojo samoupravo. Za predsednika so si odabrali Djureca Šuliča, za podpredsednico Melindo Časar, za člane ške Ladislava Brašiča pa Antala Temmela. Oni so se vzeli za tau, ka do z različnimi programi pomagali gordržati bogato porabsko kulturo, šege pa materi gezik med svojimi Slovenci. Samouprava je že večkrat organizirala kakšen program, zadnjoga 12. pa 13. junija v osnovni šauli v kraji "Majorok", gde največ Slovencov žive v tau varaši. Slavnostni govorniki prireditve so bili generalni konzul R Slovenije dr. Zlatko Muršec, župan mestne občine g. Štipkovič pa predsednik slovenske samouprave Djurec Šulič, steri so za velko cenili te prireditve, stere dosta znamanüjajo pri ohranitvi narodnostne kulture, materinščine pa identitete. Pauradno domanji lidij je prišlo vkiiper že predpodneva, največ takšni, steri so nam že stari znanci. Tomi smo pa poseba radi, ka telko Vaugrov pride na slovenske prireditve. Pomejni, ka nas, Slovence poštüjejo, cenijo, so radi z nami. Organizatorji so z bogatim programom čakali obiskovalce. Na razstavi so si leko poglednili različne stvari iz Porabja. Karel Holec je s svojimi kejpi nutpokazo vsakdanešnjo življenje porabski Slovencev. Gviišno bi trno veseli biu verički lončar g. Karel Dončec, če bi vido, kak je naigro bilau lustvo na njegve lončene posaude. Gorenjoseničke košare, drvenke pa cejkare je tu dosta lidij obračalo, pokipüvalo. Sto je pa sto, je leko zvedo pa pogledno kak pleteta cejkere s kukarčnoga lupinja dvej padašice z Gorenjoga Senika, tetica Micka Ropoš pa tetica Micka Lazar. Tmo radi smo bili, ka so se nanje dale vzeti na tau dugo paut. Tisto karažnost, dobro volau, ka so prinesle med ovarske Slovence, njim posaba zahvalimo. Ne smejm pozabiti ške na g. Smodiša iz Otovec, steroga je tak kaulek vzelo lustvo, ka je skurok že vogrski začno odgovarjati. Nej čuda, če je z domačim likerom pa s posušanimi klocami zadaubo lidi. Med tejm, ka smo si vsi leko vse podrauvnoma poglednili, spoznavali med seov, mirno pogučavati, smo leko koštavati žmane porabske reteše, bejgline pa poslušati lejpe slovenske naute od ansambla pa žensk Lacija Korpiča, so gorenjoseničke kujarce, Magda Rogan, Monika Bajzek pa pomočnik Alojz Hanžek se redno potruditi, naj dobro porabski gesti leko nudijo lidam. Sküjali so grbanjovo, repovo, šonkino župo, nedenjeno mesau, govejin golaž pa seničke dodole. Gvüšno, ka so sé flajsno mogli obračati, sploj pa v tihinskoj künji. Popodneva nas je čako dvojezični program. Dijaki z Ovara so recitirati na vogrsko obrnjene pesmi slovenski pesnikov, ansambel Lacija Korpiča z ženskami je pa s svojimi nautami tak razveselijo lustvo, ka so se nisterni eške na pate postaviti. Večer ati bola že vnoci, gda smo našoga ijrašnjoga fudaša gorzbiditi, smo se dobiti v krčmi, gde nas je posebno vino z imenom ”asszonyfekteto" čakalo. Ime vina je tak tapostrašilo ženske, ka so se ga ške moški kumar pokisiti koštavati. Laci Korpič nas je pa s svojimi fudami v takšno koražnost spravo, ka je krčma eške v paunauči strmela od stari porabski naut. V nedelo je Ovar senje emo -kak pri nas buča -, stero je varaška samouprava popestrila z narodnostnim kulturnim programom. Etak se je Korpičova banda pred velko publiko leko nutpokazala. V dvej dnevaj so večkrat gorstaupiti. Za svojo znanje so dobiti velko poštenje. Gvüšno, ka je v varaši - sploj pa če je daleč od Porabja - težko naprajti dobro prireditev, bola težko je pa ške lüstvo vkiiper sprajti. Slovenci v Ovari velko pomauč dobijo od mestne samouprave, največ od gospauda Zoltana Fazekaša. Slovenskoj samoupravi v Mosonmagyaroravi žetim eške dosta takšni lejpi programov. K. Fodor Porabje, 1. julija 1999 4 OD SLOVENIJE... Clinton obiskal Slovenijo Ameriški predsednik Bill Clinton je v ponedeljek, 21. junija, obiskal Slovenijo. V številčni ameriški delegaciji sta bila poleg soproge Hillary in hčerke Chelsea tudi državna sekretarka Madeleine Albright in predsednikov svetovalec za nacionalno varnost Sandy Berger. Clinton se je srečal z obema gostiteljema, predsednikom Milanom Kučanom in premieram Janezom Drnovškom, pa tudi s predsednikom parlamenta Janezom Podobnikom. Na Kongresnem trgu je nagovoril slovenske državljane, na gradu Brdo pri Kranju pa se je udeležil slovesne večerje, na katero je bilo povabljenih 120 gostov, poleg ameriške delegacije tudi predstavniki slovenskega političnega, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega življenja. Clintonov govor na Kongresnem trgu, kjer je potekal glasbeni program, so napovedali predsednik Kučan in premier Drnovšek ter slovenski olimpionik Leon Štukelj. Sicer je Clinton v govoru dejal, da je Slovenija dobra partnerka in odlična kandidatka za zvezo NATO, in dodal, da mora biti tudi Srbija del nove Evrope, toda prej mora reči "ne" režimu Slobodana Miloševiča in izbrati pot, ki jo je izbrala Slovenija. Clinton je poudaril, da cel svet občuduje uspeh Slovenije pri gradnji demokracije in blaginje ter njeno odločilno vlogo pri izgradnji boljše prihodnosti za celo Evropo. Clinton se je zahvalil Sloveniji, ker je v krizi v ZRJ podprla zvezo NATO in pomagala kosovskim Albancem. Pred osmimi leti je Miloševič napadel Slovenijo - toda Slovenija se je uprla, uspela in poudarila, da se "to ne bo več zgodilo”. To morajo reči vsi narodi Evrope -demokracija, strpnost in človekove pravice morajo vladati povsod. Zgraditi moramo združeno in demokratično Evropo, ki bo prvič v zgodovini živela v miru. "Slovenija lahko vodi na tej poti in ZDA ji bodo pomagale, " je vzkliknil Clinton. Soproga ameriškega predsednika Hillary Clinton je v ločenem programu obiskala Inštitut za rehabilitacijo, kjer si je ogledala predstavitev fizioterapevtskega zdravljenja pacientov z nevrološkimi obolenji in rehabilitacijske programe za invalide iz bosanske vojne. V pogovoru z uglednimi Slovenkami v mestni hiši, kjer jo je sprejela ljubljanska županja Vika Potočnik, pa je izrazila veselje, da je prav njen soprog prvi ameriški predsednik, ki je obiskal Slovenijo. NémarKejp (17) Med(i-a) Latinski: media, madžarski: média, médiak, slovenski: mediji Med je sladek, i-a, i-a pa dela somar (osel). Somar je što ne dela i-a, i-a pa ne jé med? Tele-v-i-zija. Trnok dosta zija. Vzadnji cajtaj vse bole. V enem busi so se peljali šolarji. Med voznjo je šofer dobiu infarkt. Na volan je spadno. Autobus pa je leto, kak fligar. Eden učiteljje naprej skočo, nikak se je k volani skitöno pa je vozilo stavo... Prva kak bi ranč miri v en drugi auto ali sojo dünili. Za par dni pridejo k njemi od Tele(čega) TV, ka kak fanj bi bilo, če bi vsi eške ednok nutri v bus sedli, nekak (nekdo) bi pri volani tak delo, kak če bi me lagvo gratalo, učitelj bi pá palisno k volani, učenci, šteri so se komaj rešili smrti, pa bi cvilili... Kak bi tö prej bilo lepo pa originalno!? Originalni somari: i-a, i-a, i-a! Nej dugo so na Vogrskom seksualno zmatrali eno staro staro babico. Pride I-a-I-a Televizija pa pravijo stari materi, pokažite, kak ste mogli noge vrazmo držati... Mati šlupnejo na postelo, gabele vrazmo, pumparce pa štrümpanklinge plajučejo iz šotoraste kikle, mati pa s svojima dvema zobama škrpičejo v kamero kak čaralica, gda je v peč lüčila Jančina pa Juliško (Janka in Metko). Ranč tak dekličina, štera jim je mogla pred kamero pokazati pa pripovedati, kakje njo v kamri seksualno rad emo njen dedek pa de zdaj mela dete od njega. Krv je samo tak šprickala iz madžarski televizij, gda seje 18 Vogrski šolarov bujto v autobusni nesreče v Deulschlmdbergi pri Gradeci. Prek televizijske glažonje je bilo čütiti mrtvečo sago. Mrtveča saga. Štala, (h)lejv, kürnjek, sronjek, mesamica, krematorij, secirnica (boncolo), mrtveča kamra, bizeraj, kupleraj, fušeraj. Konjšček, kravjek, krečnjek, gnoj, gnojšnica, poštevec, potoki krvi, po drevaj balanckajo zgorene čonte, krvave roke, noge, vüje, bleki-šmeki... Zola, Zola, ka si se ti tak gor nese (važen delo) s svojim naturalizmom?! Si mislo, ka bole neznajžnoga dela na sveti ne more več biti, kak tö, ka se moški pa ženski rudarji (bányaszok) pod zemlo, med žmetnim delom, malo radi tö majo? Zdaj pred našimi očami plückajo, rijajo, vömečejo, brgüčejo, kraste doj škrabajo, oči vö škrabajo, črvé vrazmo parajo, rame nut solijo, frčejo, se hržejo, ragülijo, drek lüčajo, kucajo, sprdavajo, mrdajo (se), prckajo (se), frnckajo... Frčkajo po naši düšaj... Quo vadis, Tele(vizija)? Kva vadiš, Tele(vizija)? Francek Mukič Pismo iz Sobote Clinton ma nas rad Na, te smo se ga pa li včakali, toga gospouda iz Merke. Ja, tak ka te znali, v Sloveniji je biu skur dvajstištiri vöre sam gospoud Clinton, tisti najbole prejgen v Merki pa na cejlom svejti tö. Čakali smo ga bole kak papeža pred dvema lej tama, ške bole, kak če bi sam Boug prišo es doj med nas. Dapa, včakali smo se ga in rejsan je vövidlo, kak če bi se tou godilo. Naši prejgnji so ga počakali tam kre njegovoga fligera in njemi ponüjali svoje roké. Nešterni so prav trepetali in so se nej mogli včakati, ka bi njim tö rokou dau. Po tistom je v Ljubljani meu guč. Trno dosta lüdstva ga je prišlo poslüšat, ka de nam Slovencom vöovado. Tou, ka je gučo, vam nemo pripovedavo. Neka drugoga vam škem prajti. Tisti, steri so nej bili tam v Ljubljani, so ga gledali na televiziji. Tak smo leko ške zvedli, gde je ojdla njegva žena, gde je bila njegva čerka, ka so geli za večerjo, kelko je bilou z njim njegvoga lüdstva, kakše spoudnje lače je noso, kak se brije, kelko ma numero cipelov, steri zoub se njemi luga, ka je senjo tisto edno nouč in vse tak tadale. Zdaj vam pa ške vöovadim, kak smo mi doma gledali toga velkoga gospouda po teveni. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, si je že eden den prle küpila klobase, žemle, pijačo, spekla sije pogače in se pripelala, ka se sede in de gledala, ka vse de se godilo in gučalo. In te se je začalo. Ranč se je nej teknola nej sendviča pa nej pogač. Gda ga je zaglednola, kak po stubaj dé doj iz fligera je oprla lampe in ji je več nej zaprla. Vidlo se je že v prvoj minuti, ka se je trno zalübila vanga. Gledala ga je, pa gledala, pa gledala s tistimi njenimi oprejtimi lampami, kak če bi ga škela pogesti. Tak sam te ge lepo pomali pojo vse tiste sendviče in pogače. Zmejs pa se je še vsefele godilo. Gda je svoje doj povedo, je stoupo med lüdstvo in njim davo roke, se z njimi zgučavo in edno žensko je celou küšno. Na, te je lampe zato zaprla, ka je lejko gučala. Prajla je, ka če bi una tam bila v Ljubljani, bi gvüšno njou küšno, nej pa tisto žensko. Gda se je pa tak malo zmirila, je pá lampe oprla in gledala, gledala, gledala, ške dugo po tistom, gda je že televizija vgasnola. Vgojno sam jo mogo pelati k doktori, ka njoj je lampe vküper zapiro, tak so njoj raznok stoupile. Pa vejte, ka je oprvin prajla po trej vöraj, kelko je trpelo tou doktorovo delo? Prajla je: - Clinton ma nas rad. Padar jo je neka časa gledo pa brž gor prišo, Zakoj so njoj oprejte lampe trde gratale, pa njoj je te pravo: - Draga gospa, ge toga Clintona glij neman trno rad. Ali trno rad pa pijem vino, steromi se pravi klinton. Pa za vas bi tö boukše bilou, ka bi té klinton pili, kak pa mejrali za Clintonom. Miki Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi torek ob 13. 25 na 1 • programu madžarske televizijo. Naslednja oddaja bo v torek, 13. julija 1999. Ponovitev naslednjo sredo, 21. julija, ob 17. 00, na 2. programu. Porabje, 1. julija 1999 5 Jubilejni šentviški pevski tabor 1999 Gornjesenički mešani pevski zbor je lani bio 60. lejt star. Ka se je v tej 60 lejtaj godilo, smo tistoga reda v ednoj maloj irki navekše napisali. Nišče pa nede tajijo, ka v živlenji zbora je edno najvekšo delo tau bilau, gda je 1971. leta vabilo daubo v Šentvid na pevski tabor. Gde je pa te té Šentvid, ka je pa te tabor? - bi leko stoj pito. Šentvid je od Ljubljane tak 40 km proti Zagreba na Dolenjskom. Je lejpa mala ves, ki se je tistoga reda vzela za tau, da iz cejle Slovenije pozove zbore, pa do tej lüdje vküp spejvali. Od leta do leta se je tabor širo, bilau je tak, ka je že 8 gezero lüdi spejvalo vküper. Gda sam gnauk nekakomi tau gučala, mi je pravo, ka sam ge nej čista pa naj takše ne gučim, ka takšoga nega. Pa geste! Kakšo doživetje je tam navzauči biti, tau nikomi ne more človek raztomačiti, tau človek more doživeli. Pa brezi skunz je tau skurok nej mogauče. Človeka, sploj pa tistoga, ki rad spejva, zdigne v "nebese". Samo tam vidi človek, kakšo mauč ma pesem. Gornjesenički pevski zbor je vsevküper že 27-krat bio v Šentvidi. Mi kak zamejski (határontúli) zbor se že v soboto večer not pokažamo z drugimi zamejskimi zbori. V nedelo pa te vküp popejvati z vsejmi zbori, ka pridejo na tabor. Letos je Šentvid jubilej emo, že 30-krat so organizirali te tabor. Na tabori smo zvedli, da je na začetki 90-i lejt skurok tak njau delo. V Sloveniji se je tü vse spremenilo, pa je tak vögledalo, ka tabora več nede. Letos, na jubilejni tabor se je pa okrepšo. Letos smo nika sploj lejpoga doživeli. 262 pevski zborov je prišlo na tabor, na šterom je navzauči bio predsednik Slovenije, Milan Kučan tü. Skupni pesmi - ka so moški, ženski, mešani zbori, pa vsi zbori peli - je skurok eške gnauk telko bilau kak ponavadi. Etak smo se mi tü meli doma več včiti. Generalna vaja (főpróba) je skurok 3 vöre dugo držala. Tabor je pa s svojim programom več kak pau drugo vöro držo. Na taum tabori je naš zbor lejpo poštenje daubo. Gda se je tabor začno, so na sredi plača naredli edno okroglo mizo. Tam so sedli tisti možacke, ki so nekoč začnili tabor, ki so ga nadaljevali pa ki gnes pomagajo tabor. Izmed zamejski zborov, šteri so letos Prišli na tabor, so na tau okroglo mizo samo nas pozvali. Na začetki smo leko povedli, Zakoj pridemo vsakšo leto v Šentvid, ka nam Šentvid znamenüje. Na pitanje sem odgovarjala kak predsednica zbora. Pred skurok sedem gezero lüdami nika povedati je nej leko. Zame je pa najlepše bilau, ka sam s takšega mesta gledala pa poslüšala skupno petje, gde se je najbole čülo. Dobro je bilau videti naše, kak so iz srca spejvali z drügimi vred. Gda se je skupno petje dokončalo, smo bili sploj radi pa ponosni, da smo leko navzauči bili na tauj lepoj prireditvi. Radi smo, da Šentvid živé tadala. I. Barber Soboški upokojenci obiskali Porabje MED ROJAKI JE VEDNO LEPO V sredo, 16. junija, je bil dan bolj oblačen kot sončen. In takšno vreme je bilo kot nalašč za prijetno potovanje, potepanje naokoli. Tega dne so vrnili soboški upokojenci obisk porabskim kolegom, ki so bili lani na izletu pri njih v Sloveniji. Med obiskovalci je bilo največ članov mešanega pevskega zbora Vladimir Močan, ki deluje pri Društvu upokojencev Murska Sobota. Spremljali so jih predstavniki porabskih Slovencev in tamkajšnjih upokojencev slovenske narodnosti. Na Gornjem Seniku so si ogledali muzej, ki je posvečen prekmurskemu rojaku, duhovniku Kuharju, ki je bil v tem kraju desetletja steber slovenstva. Vstopili so v cerkev, kjer je nekoč župnikoval gospod Kuhar in izzvenela je nežna stara slovenska pesem v čast Mariji. Izžarevala je prošnjo, upanje za zdravo in srečno jesen življenja. In zanimiva je bila ugotovitev, da sta bila dva izmed izletnikov celo krščena v tej cerkvi. In Slovenci ne morejo ravnodušno oditi domov brez poceni nakupov. V ta namen so se ustavili v Monoštru, si ogledali utrip mesta in kupovali na lepo urejeni tržnici. Prikupni prodajalke in prodajalci, večinoma romskega porekla, so spretno trgovali; ponujali poceni oblačila. In govorili so nemško, hrvaško, slovensko... Cene so oznanjali v šilingih, forintih, tolarjih. In ker se je dalo barantati, se je nakup splačal. Prijeten je bil potep po Sakalovcih, ogled baročne cerkve v Števanovcih. In gor in dol smo se vozili po zelenih gričih. Občudovali smo sedanje in nekdanje domačije. Da, nekdanje, saj so mnoge izmed njih zdaj počitniška domovanja Budim-peštancev in še koga. In potem je bilo živahno prijateljevanje na Verici. Ob jedači in odlični pijači je teklo sproščeno besedovanje in pesem je zaplavala čez sanjavo pokrajino. In tu in tam je bil obujen spomin na tiste trpke čase, ki so nekoč bili. A je bil hitro potisnjen v predal pozabe. Na obzorju so se namreč že zrcalile misli na sedanjost, bodočnost; na morda pravičnejši svet v družini evropskih narodov. V Monoštru smo preživeli prijeten večer v Slovenskem domu. Predsednik soboškega društva upokojencev gospod Jože Vild je odprl razstavo slik članov likovne skupine tega društva: Ernesta Bransbergerja, Vlada Sagadina in Lojzeta Veberiča. Lepo je bilo tistega dne. Sicer pa je druženje z rojaki vedno prijetno. Tekst in fotografija: Franček Štefanec In tu in tam se je na srečanju na Verici v mislih utrnilo nekaj turobnega iz davnih dni. A le za trenutek, saj sta bila tega dne vesela zmagovalca smeh in pesem. ... DO MADŽARSKE Prireditve • 26. junija so v Monoštru v organizaciji Društva prekmurske pobude ONEJ in Zveze Slovencev na Madžarskem predstavili CD-ploščo poezije in glasbe Prekmurja. Na promociji sta sodelovali skupini Orlek in Kontrabant ter Dorina in Dejan. Projekt je podprl tudi program Phare Evropske unije. • 27. junija so na Gornjem Seniku priredili vaški dan, ki se je začel s slovensko mašo v domači cerkvi. V starem župnišču so odprli razstavo Žuže M. Keresztes. Prikazu gasilskih veščin in starih motorjev iz Murske Sobote so sledile vaške igre ter turnir v malem nogometu. • 25. in 26. junija je v M. Soboti in Ljutomeru potekalo Športno srečanje zamejskih Slovencev. Iz Porabja so se srečanja udeležili nogometaši iz Slovenske vesi. • Društvo prekmurske pobude Onej organizira od 26. junija do 5. julija tradicionalno lončarsko kolonijo Filovci '99. Kolonije se bo udeležilo 22 učencev iz Porabja in sicer iz števanovske, gornjeseniške in monoštrske šole. • Zavod za šolstvo OE Murska Sobota in Vrtec Murska Sobota sta priredila od 28. do 30. junija bivanje mamic in otrok v vrtcu v Murski Soboti. Zaradi premajhnega zanimanja (5 mamic, 6 otrok) bo letošnji program le tridnevni. • 2. julija bodo Ljudske pevke iz Monoštra v organizaciji Inštituta za glasbeno narodopisje nastopile v Ljubljani na dvorišču SAZU-ja. • Slovenska manjšinska samouprava v Szombathelyu bo imela otvoritev svojega sedeža (Kisfaludy 1. II. 1. ) 2. julija ob 18. uri. Konec mature 24. junija so se končali maturitetni izpiti na Madžarskem, na katerih je pokazalo svoje znanje 88 tisoč dijakov. Porabje, 1. julija 1999 6 Tüdi brez slovenskega pasporta Sem Slovenec, od zibeli do groba - Gospod dr. István Véghi, tak vidim, ka vi zavolé redno prihajate na programe Slovenskega društva v Budimpešti. Zaka? „Odgovorim vam z Gomilšek - Ipavčevo pesmijo: Slovenec sem, od zibeli do groba, ne gane moja sé zvestoba, Slovenec sem... Rodiu sam aw v Puconcaj, to je pri Murski Soboti, tam sam živo šest let, potem smo se 1936. leta preselili (átköltöztünk) v Celje. Tam sam končo 4 razrede (klasov) osnovne šole pa dva razreda gimnazije. Tam smo bili sedem let. Gda so Nemci okupirali Jugoslavijo, te nas je gestapo skišnjavo in spitavo, kaj hočemo biti nemški državljani (állampolgárok) ali pa hočemo biti z nacionalističnimi četniki? Ali hočemo, da nas deportirajo v Srbijo? Oče je pokazo svoje dokumente, iz tega so leko videli, ka je moja mama bila Madžarka. Njena žlata je živela na Madžarskem... Gestapovski oficir je tak odločo, ka smo v 48 vöraj morali zapustiti Celje v vagoni za govedo. 23. oktobra 1941. leta smo prišli na Madžarsko. ” - Vaš priimek Véghi to bole po vogrsko zveni, kak ste te vi leko Slovenec „od zibeli do groba”? »Moja stara mama ja bila Végbi, oče pa je biu nezakonski otrok (dete). Ne vemo, šte je biu od mojega očo oča... ” - Ka je bila glavna hiba, ka vas je gestapo sto depor- tirati v Srbijo? „Steli so, da bi bilo Celje čisto nemško mesto. Te sam biu jaz 13 let star... Jaz imam zelo lepe spomine iz moji otroški let. Ešče dnes, 58 let po tistem času, mi strašno bije srce, gda štoj govori o Sloveniji ali Slovencaj. Zato sam vam na začetki reko par vrstic iz te lepe slovenske pesmi... ” - Prek Čakovca ste vujšli v Kaposvdr na Madžarskem. Bili ste begunci kak gnes- den kosovski Albanci. Kak se vam je tam kaj godilo? „Gda smo v Kaposvár prišli, nam je župan vauči meto, ka smo mi prej komunisti! Ka prej Zaka smo v Celji pustili naše skupne prijatele, vrle Nemce?... Nato je oče pravo župani, ka je un biu štiri leta pod Kijevom kak zgrablenec, pa če bi biu oče komunist, te bi tam ostano. ” - Vi med vaše slovenske besede včasik mešate ruske reči tö, zaka je to? Leko kakša ruska krv tö teče po vašižilaj? »Gda sam v Budimpešti končo (zgotovo) ekonomsko fakulteto (közgazdasági egyetem), te sam začno delati v Ministrstvi za zunanjo trgovino (Külkereskedelmi Minisztérium), tam sam delo 30 let. Tistega časa smo dosta dela meli z Rusi in Sovjetsko zvezo. Na žalost, dosta več sam govoriu rusko kak slovensko. Slovensko sam samo malo prilike imeu. Dobro, da mamo to slovensko društvo, pa Zdaj malo več čüjem slovenski, novine Porabje tüdi čitam, gledam slovenski televizijski program. Moja mlajša hčerka živi v Budakeszi, pa večkrat idem k njej in tam lahko gledam ljubljansko televizijo... ” - Iz Celja so vas nedužno pregnali. Kak ste se kaj v prvi cajtaj znašli (gor najšli) na Vogrskom? »Starejši brat in starejša sestra sta dobila dobro službo v Kaposvári. Onadva sta zelo pomagala naši družini. ” - Ste znali kaj madžarski? „Ojoj, želo slabo! Malo sam razmo. Ednok me je papa poslo v trafiko, naj prinesem „napló”. Gospod v trafiki pa ni vedo, kaj je tö „napló”. Zato sam ma mogo pokazati novine. Mi smo iz Subotice dobivali madžarske novine Napló in smo mislili, da se vogrske novine „napló” zovejo... Na univerzi v Pešti sam biu „titovski pes”, „kutyuli-mutyuli”, tak so se mi conali (posmehovali). 52-ega leta sam biu že v ministrstvi v službi in tam so mi tüdi to govorili. - Žalostno in interesantno. Nej so vam zavüpali v vaši domovini, gde ste še na- rodili, v Jugoslaviji, v Sloveniji. So vas pregnali. Teste vujšli v tihinsko državo, na Madžarsko, pa so vas tü pa špajsno gledali. „Na žalost, težko so me sprejeli, pa vseeno sam sledik biu trgovinski ataše v Belgradi, 57-ega leta. Drugo leto me je minister poslo v Moskvo v SEV (KGST). To je bilo od 1961-1965. Gda sam prišo domo na Madžarsko, sam prišo v aparat Centralnega komiteja (KB). Jaz sam se spravlo (ukvarjal) v glavnem z gospodarstvom. Tam sam biu devet let. Potem pá nazaj v ministrstvo... ” - Če rejsan ste dosta težave imeli kak begunec v tihinski državi, ste zato vseeno dosegnili lepo kariero. Vaše kesnejšo živlenje vas je zato malo don kompenziralo za Vaše trpljenje. „Tako je. To se leko zahvalim dvema ministri. Eden od nji sé je piso Jeno Incze, drugi Péter Veress, biu sam njegov šef kabineta. " - En prijatelj mi je pri-povedo, ka vi že dugo živite v Budimpešti in imate nikšo veliko željo. Vi ste dosta več let živeli na Madžarskem, kak v Sloveniji, depa pa vas prej vaše srce don nazaj v rojstno domovino vleče. To potrjujejo verzi tö, štere ste na začetki citirali (idéz). Istina, ka prej imate nikše težave? Jaz sam prosiu slovenski potni Ust (pasuš). Slovenski konzul v Budimpešti, g. Butinar mi je zelo pomago. Pisau smo razne prošnje, naslednje pa sam dobo odgovor, ka po takim in takim slovenskim zakonom (törvény), Zdaj ni mogoče, da bi meni dali slovenski pasport. ” - Zaka bi radi dobili slovensko državljanstvo (allampolgarsag)? Zato ka bi šli radi nazaj živet v Slovenijo? »Ne, ne, saj jaz bi lahko šeu v Slovenijo tüdi z madžarskim pasušom ali osebno izkaznico (rdečo pravico), ampak to bi rad zavolo simboličnosti... Jaz sam že 71 let star in je to že kesno, da bi šeu nazaj živet v svojo domovino. Pozno je že domo iti... Žena je Madžarka, deca so tüdi Madžari, jaz pa sam vsigdar reko, da sam Slovenec... Lani sam biu doma v Puconcaj, tam sam srečo svojega starega prijatelja... ” - Depa, djelte, to ne pomeni, da ste samo lani bili prvo pot doma? »Ne. Gda sam 1973. leta v Beči (Dunaj) biu trgovinski svetnik (kereskedelmi tanácsos), te sam obisko v Radkersburgi, v austrijski Radgoni grob stare mame. Iz Radkersburga pa smo šli naprej v Puconci To je bilo moje prvo srečanje z domovino po 28 letaj. ” - Vse vküper samo dvakrat? »Na žalost, samo dvakrat. ” - Depa to nej iz kakši politični ali podobni vzrokov? »Ne, ne. V zadnjem časi sam biu tüdi veliko betežen s srcem... Skor vsako leto sam biu v špitalaj. ” - Kelko žlate mate v Puconcaj? »Nikoga nej, samo enega prijatelja. Do šestoga leta sva vküper bila. ” - Kaj pa vas vaš pajdaš kaj tö obišče v Budimpešti? „Nič. Un je tüdi zelo bolan. Dosta trpi od reumatizma. ” - Zakaj ste še pa nej večkrat obiskovali, gda ste eške nej bili betežni? Ja, te so šefi bili proti, da bi dosti hodili v Jugoslavijo... ” - Gvüšno imate v svoji düši težave in bolečine, gda ste bili telko časa odrezani od Vaše domovine... V 40. in 50. letaj je vaša nova domovina bila proti vaši stari domovini in naopek. To je nej samo politično, gospodarsko, liki psihološko (düševno) tö velki kulimajs biu, nej? „Ojjoojjj! To je bilo zelo zelo težko... Leko, da me tüdi za toga volo telko srce boli... “ - Če de vse v redi šlo z Evropsko unijo, te de v par letaj leko Budimpeštan üšo delat v Puconce ali pa Celjan v Budimpešto pa ma nedo mogli gučati „kutyuli-mutyuli”. Jaz sam se narodo 1928. leta, že v prvi Jugoslaviji. Ta je preminola. Minola je tüdi, druga, takzvana Titova Jugoslavija. Tretja, Miloševičeva ravno umira... Jaz pa sam telko star kak tri Jugoslavije vküper. Srečen sam, da se je Slovenija leko rešila iz té jugoslovanska verig in čim prej bo v Evropski uniji z Madžarsko vred. Srčno si želim, Bog daj, naj „kutyuli-mutyuli” Svet in granice na veke preminejo... ” Besedilo in slika: Francek Mukič Porabje, 1. julija 1999 7 Milivoj M. Roš Čemerasti škrat Babilon -Dobra vola je najboukša, si skur vsigdar spejvle škrat Babilon, gda stane. Po tistom se muje z mrzlo vodou iz stüdenca, te se obleče v svojo rdečo in zeleno obleko in spejvle tadale: -Dobro volou vsebi nosim, nika drugoga ne prosim, samo aj mi sunce sija, ranč ne nücam falat krüja. Ja, naš škrat Babilon se je vsikši zranek bidiu z dobro volou in srečen, s smijoučimi lampami ta do vüj. Vej pa, če človik tak pogledne, je tou tak najboukše, ka se vsikši človik, vsikša živau, vsikši cvejt, vsikša trava pa vsikši škrat tak veselo in z dobro volou zbidi. Ka pa če se ne zbidi z lampami gor do vüj? Ja, te je tou takši lagvi, oni zranek. Če pa se tak brezi lamp ta gor do vüj zbidi kakši škrat, te je tou leko velka nevoula. Če pa se tak zbidi škrat Babilon, te je pa tou najvekša nevoula. In tak se je eden zranek gojno zbüdo škrat Babilon brezi pesmi, brezi smeja in brezi dobre vole. Boukše bi bilou pravli, ka se je zbüdo z grmlanco v glavej, z grmlanco in z žmetnimi čmimi oblakami v glavej. Takše volé pa se je zbüdo zato, ka je senjo, ka je več nej neviden (láthatatlan), liki ka ga vsikši človik leko vidi kakše n je in ka dela. Tak živo je senjo, ka si je brodo, ka je tou čista istina in ka drugo ranč ne more biti. Tou se pa takšomi škrati rejsan ne prišika, ka bi ga lidje vpamet vzeli. Vej pa škrat mora biti ovakši od lidi! Vej pa ne more vsikši videti njegove čelerije! Vej pa tou ne more biti istina! Od njegve lagve vole je cejla porabska krajina gratala Žalostno čemerna in takša nevoulasta. In ka je napravo škrat Babilon? Šou je med lidi, ji vlačo za lase, v tla meto talejre, premetavo postele in delo vse takše sumarije. Dapa lidje so ga nej vpamet vzeli. Ali tou njemi je nika nej pomagale, ka so ga nej vidli. Ške dale si je brodo, ka so senje bile istinske. Tadale je ousto čemerasti in lagve volé. Ške tam prle kak je spat šou, je poslo nad tisto najmenšo ves točo, dež in mrzli veter. Vsi njegvi čemeri so se s tem dežom spistili na zemlou. Dapa nika je nej pomagale. Človek bi si brodo, kak do se s tem dežom njegvi čemeri tö spraznili, dapa nej. Bole je voda namakala zemlou, ške bole so njegvi čemeri rasli in gračüvali debeli. Gnes je nouvi den. Škrat Babilon se je zbüdo... Kelko leko vidim, je najboukše, ka se skrijemo. Kak vövidi, je senjo, ka je zgübo svojo čelerijo. Gnes je najboukše, ka niške ne pogledne vö iz kuče. SLOVO OD ŠOLE NA IZLETU ... v Celovcu Pevski zbor A. Pavel so povabili v Celovec na prireditev Pesem ne pozna meja. Šli smo za dva dni, v soboto in v nedeljo, 5. in 6. junija. Napotili smo se v soboto ob pol 12. Na avtobusu smo se mnogo pogovarjali, zato je čas hitro mineval in ob petih smo že prispeli do prenočišča. Tam smo se preoblekli in smo šli v kulturni dom, ki je bil od prenočišča oddaljen 20 km. Nastop se je začel ob pol 9. Pevski zbori so prišli iz treh držav: iz Slovenije, Italije, Madžarske, nastopili so pa seveda tudi domači zbori. Program je trajal do desete ure. Na koncu pa smo skupno peli, to je bilo želo lepo. Potem smo se na avtobusu preoblekli in šli na večerjo. Opolnoči smo se vrnili na prenočišče, kjer smo se zbrali v eni sobi in se pogovarjali. Čas je hitro tekel, že je bilo jutro, spali smo komaj nekaj ur. V nedeljo po zajtrku smo pospravili kovčke in zapustili prenočišče. Ogledali smo si Minimundus, kar je bilo zelo čudovito. Potem smo šli domov, med potjo smo si ogledali eno cerkev. Potem smo se zares vrnili domov. Na avtobusu smo se počutili zelo dobro, peli smo, tako je hitro minil čas in že smo bili doma. Upam, da bom z zborom doživela še veliko lepih dni. Kristina Nagy Gimnazija Monošter ... v Keszthelyu Naša šola organizira vsako leto razredno ekskurzijo. Tako smo bili že v Gradcu, v Peču, v Budimpešti. Spoznali smo veliko kulturnih in zgodovinskih znamenitosti ter doživeli lepa doživetja. Na ta izlet smo se pripravljali že od začetka šolskega leta. Izbrali smo si cilj. Varčevali smo, se s pomočjo prospektov spoznavali z mestom. Zelo smo čakali dan odhoda. Naš dvodnevni izlet je potekal 4. in 5. junija. Z vlakom smo se odpeljali zgodaj zjutraj. Že ob devetih smo bili v Keszthelyu. Pot nas je peljala v dvorec Feštetič. Sprejel nas je bogat, lepo urejen muzej. Pot smo nadaljevali v knjižnico Georgikon. Tudi to je bilo zelo zanimivo, čeprav smo bili že zelo utrujeni. Po kosilu smo imeli prosti čas. Nakupovali smo darila in se sprehajali pa tudi sončili in kopali v Blatnem jezeru. Pred nevihto se nam je posrečilo priti na stanovanje, oz. prenočišče. V soboto smo se malo vozili z ladjo, potem smo pa šli v muzej Balaton. Po kosilu smo se še malo kopali, pospravili prtljago in šli na vlak. Utrujeni, a z lepimi doživljaji smo se vrnili domov. Učenki 8. razreda Gimnazije Monošter Anita Vajda in Reka Hirnök Porabje, 1. julija 1999 NAUVA MEŠA V SAKALOVCIH 20. junij 1999 Ob dnevu državnosti je Generalni konzulat R Slovenije v Monoštru skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem in Državno slovensko samoupravo priredil sprejem v Slovenskem kulturno-in formacijskem centru v Monoštru. Sprejema so se udeležili politiki, kulturniki iz obeh strani meje, med njimi tudi g. Peter Marko, predsednik županijski skupščine Železne županije. Sprejem je s svojim programom popestril mladinski ansambel OŠ Puconci. Of go je mogo obraniti Naša Lujza pa naša Eržika sta se etognauk srečale na Porabski dnevaj. Lujza etak pravi Eržiki: 'Tak sam čüla, ka si se prej razpitala. " Eržika pa: "Ti si tau samo Zdaj čüla? Vejš tomi je več dvej leta. " Lujza: "Pazakoj si se razpitala? " "Zakoj, zakoj, " pravi Eržika. "Ti si nej poznala mojga dragoga moža. On je bio takši zagnani, ka je tau nej za guč. Zgodilo se je gnauk, ka je vnoči pá sploj kesnau domau prišo. Ge sam že v posteli bila. Vejš, te me je pa skurok zbijo. Samo ka je moj predjen v tistoj minuti skočo z moje postele pa me je obrano. " I. B. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062 Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.