POGLED V PRETEKLE DNI
Prvo društvo kmečkih fantov in deklet sploh je bilo ustanovljeno 4. novem-bra 1923 na Brezovici pri Ljubljani in tonajveč pozaslugi dr.Janžeta Novaka, ki je izhajal iz revne kmečke družine v Notranjih goricah. Naslednje leto so bila takšna društva ustanovljena na Škriljem—Golem, v Želimljah in Dobrovi.pri Ljubljani. leta 1927 v Skocjanu pri Turjaku, leta 1928 v Notranjih goricah, Mateni iri Tomišlju, leta 1923 v Iški vasi in na Igu leta 1933 na Zapotoku, leta 1934 pa tudi v Šentjurju pri Grosupljem. Iz drugega vira vemo, da so DKFID delovale še v Velikih Lipljenih, v Daljnji vasi pri Lavrici in na Viču v Ljubljani. Se pravi, da je na tem koncu Ljubljane delovalo kar petnajst društev kmetskih fantov in deklet. Iz večine teh društev je bilo 26. novembra 1933 ustanovljeno ižansko okrožje DKFlD, v odbor tega okrožja pa so bili izvoljeni Peter Janežič za predsednika, Janez Podlipecza tajnika, Janez Maziza blagajnika,za odbor-nike pa: Pavla Kranjič, Ivan Žagar, Martin Furlan, Tone Golob in Ciril Peršič. Vidnejši aktivisti DKFID s tega območja so bili še Andrej Kikelj z Zapotoka, Nikola Šteblaj-Miklavž s Škriljega, Martin Golob iz Klade, Franc Kramar iz Želimelj in Ivan Kumše iz Tomišlja, sicer pa med odborniki teh društev sreču-jemo vse polnoenakih priimkov kakorpri borcih 1. slovenskega proletarskega udarncga bataljona Toneta Tomšiča in brigade z enakim imenom. Društva kmetskih fantov in deklet so prirejala tekme koscev, žanjic in tesačev, zboro-vanja in izlete, poučna strokovna in politična predavanja, družabne in dramske prireditve. Tako je DKFID Želimlja ob sodelovanju naprednega in prizadev-nega učitelja Andreja Flajsa samo leta 1925 zaigralo šaloigre »Nemški ne znajo«, Čašica kave« in »V Ljubijano jo dajmo«. Pridno so negovali tudi bra-nje in knjižničarstvo, o čemer priča veliko število knjig v DKFID. Kajpak skri-voma so izvajali tudi politično delo. V tej zvezi preseneča upor kmetov iz vasi Lanišče pri Skofljici, ki so decembra 1926 napadli rubilce davkov. Posebno važno je bilo, da so DKFID delovale v tesni povezavi z gasilskimi društvi in v njih samih; tako so napredne nazore prenašale tudi med gasilce, ki so se med NOB povečini zelodobro izkazali. Sicer pa so DKFID odklanjale duhovščino, po letu 1932 pa so se zavzemale za kmetske sokolske čete, kar je po svoje tudi pripomoglo k premiku Sokola na levo.
Idejni vpliv DKFID je prišcl do izraza že na občinskih volitvah 25. oktobra 1936, ko je v občini Želimlje zmagala kmečko-delavska lista. Dobila je 155 glasov in 15 odbornikov, J RZ pa le 11 7 glasov in 3 odbornike. Tudi v Šentjurju pri Grosupljem so se kar dobro odrezali — KDG je dobila 96 glasov in enega odbornika, klerikalci pa 286 glasov in 17 odbornikov. Še bolj se je vpliv druš-tev kmetskih fantov in deklet na mokrško in barjanskoprebivalstvopokazal ob snovanju Društva prijateljev Sovjetske zveze leta 1940, ko je bilo tu zhrano veliko število podpisov, daleč največ pa jih je nabral v Iški vasi študent Alojz Drnovšek.
Močvirna tla na višktm koncu Ljubljane so bila za gradnjo slaba in zato gradbena zemljišča cenena. Tako slisi v Rožni dolini, na Viču, na Mirju in v Trnovem gradili hiše pretežno delavci in siromašni uradniki, med katerimi je bilo zlasti veliko železničarjev. Mnoge izmed njih je kot komuniste nadzirala policija: v Ljubljani je bilo takih kar 117. Od teh so bili z Viča Ivan Čemernik. Franc Verbec, Valentin Turšič in Franc Kozina, s Kozarij Jernej Ciuha, iz Rožne doline Anton Krašnja, iz Vnanjili goric Ludvik Pezdir in iz Notranjih goric Jakob Sojer, ki so bili razen dveh vsi železničarji. Seveda policija ni ve-dela za vse komuniste. Po drugih virih moramo trditi, da so bili komunisti še: železničarja Franc Sluga in France Jamnikar s sinovoma Francetom in Jože-tom, Silvo Furlan, Alfred Dular, Ivanka Končanova in Maks Nahlik, vsi iz Rožne doline, Rudolf Janežič, Jože Smrekar in Nace Kavčič z Brda pek l.ado Dolničar-Rudi iz Šujice pri Dobrovem, plcskar lianc Rihar iz Gabrja, od mlajših pa še Rajko Skapin, Milan Česnik in i/ I rnovega Cveta Močnik-Flor-jan.
Najslabšazemljazagradbene namene je bila ju/nood (irubarjevega kanala, zato so na Rakovniku, Iiovici, Galjevici in ob Ižanski cesti prehivali največji si-romaki, v barakah na Livadi pa brezdomci iz vseli krajev Sknenije. Tu so našli pribežališče zlasti od italijanskega faši/m-.i pregnani Primorci, ki so bili narod-nostno zavedni in dovzetni za revolucionarne ideje. Prvi izmed n jih je prešel na stran komunistov Karel Kaluža, ki je potem postal tudi cden prvih partizanov. Sicer pa so prve komunistične organizacije na Barju dclovale že leta 1938, ko se je v Lurdski kapeli na Rakovniku, pod kozolci in drugod seslajalo šest ko-munistov. Ta organizacija je bila leta 1930 zodkritjem ilcgalne tiskarne vČrni vasi razkrita, Anton Jarc in Alojz Močilar pa zaprta in obsojcna. Ostale in na novo nastale so nepovezane skupine pod močnim vplivom komunistične stran-ke. Kasneje je na Barjudeloval komunist Oskar Kovačič, po letu 1937 pa tudi Tone Dolinšek in Ivan Jakič-Jerin. Obriovljene celice KSS so od leta 1939 ob-stajale na Ižanski cesti, v Galjevici in v Črni vasi. Tu, pri Antonu Jarcu, je bila leta 1939 tudi okrožna konferenca KSS za Ljubljano. ki so se je med drugimi udeležili tudi Boris Kraigher, Pepca Kardelj in Tone Tomšič.
Delo harjanskih komunistov je dobilo nov zagon leta 1939 ob snovanju Vza-jemnosti Ljubljana-Barje. Prvi predsednik tega društva je bil komunist Franc Podlipec, tajnik Lado Alič in člani odbora Polonca Jevc, pevovodja Tone Luban-Šiškar in vodja recitatorjev Saša Cvahte pa so bili somišljeniki komuni-stičnestranke. Komunist je bil šeTine Dulc, predavatelj v Vzajemnostisicerpa vratar v Tobačni tovarni. Prostor za delovanje društva je dala Frančiška Šteblaj z Ižanske ceste, dramske prireditve je pa imela Vzajemnost v šoli na Barju in v gasilskem domu na Ilovici. V okviru Vzajemnosti na Barju je deloval marksi-stični krožek, kjer so predavali: o Španiji in ruski revoluciji dr. Aleš Bebler, o vlogi dclavskega razreda Oskar Kovačič, Viktor Stopar, Tone Čufar, Milko Goršič, Mirko Košir in Maks Stermecki, o vlogi žensk pa lda Szabo-Kovač in Vida Tomšič, medtem ko je študent Alojz Drnovšek poučeval ruščino. Razen tega so prircjali izlete v naravo in negovali proletarsko pesem, za 1. maj so ku-rili kresove na Golovcu, Kureščku, Krimu in po drugih vrhftvih. Barjanska mladina je hodila tudi na predavanja, ki jih je prirejalo uni verzitetno društvo Slovenski klub. Siccr pa so se od tu napajali razni protestni nastopi kakor proti brezposelnosti, nasilju in visokim davkom, proti mitnici in draginji, za zvišanje plač in podobno. Obodgonu komunista Antona Jarca v internacijo leta 1941 v Ivanjico so bilc velikc dcmonstracijc. Tedaj je policija priprla Polonco Javc, Olgo in Milana Aliča, Janeza Mazija ter Marijo Žitnik, bile pa so še demon-stracije proti poga/enju Cehoslovaške in Poljske, proti režimu in končnoproti pristopii Jugoslavijc k trojncmu paktu. Tako je bila barjanska mladina pri-
pravljena na revolucijo in junija 1941 je vseh 65 članov Vzajemnosti Ljublja-na—Barje skupinsko prešlo v OF.
Ti člani so bili dejansko društveni aktivisti, zato je bilo to za Osvobodilno fronto toliko bolj pomembno.
Najstarejša in največja delovna organizacija na Viču je bila Tobačna tovar-na. V njenem sindikatu ježeod leta 1929deloval komunist IvanTomcz Ježice, od leta 1939 pa je tudelovala petčlanska komunističnacelica, izkatereso seod začetka vojne izoblikovale tri skupine komunistov s sekretarji Jožetom Poren-to, Francem Černetom in Tinetom Bulcem. V Zadrugi mizarjev na Vičusode-lovali komunisti Maks Pečar, Adolf Čampa in Peter Bratkovič, v tovarni »Pe-katete« Stane Pogačar, vopekarni Brdo IvanČuk in AntonČernerv Ljubljan-skih opekarnah Rudolf Škrabelj-Grega, v opekarni Vidic na Vrhovcih Ivan Nagode, v Opeki Emona Jože Češnovar in Franc Založnik, v opekarni Stavbne družbe Log pa Janez Virant. Nastajale so tudi kandidatske celice po naseljih npr. v Kozarjah: Jakob Vrhovec je bil sekretar, kandidata pa Lojze Štrekelj in ' Jože Japelj, na Viču Marjan Novak, Zora Regenc in Lado in Marija Ahčan..
Skojevska jedra so nastajala zlasti po srednjih šolah. Eno najstarejših in najmočnejših je bilo na Srednji tehniški šoli. Tu je skupina skojevcevže 1. av-gusla 1934 — na mednarodni protivojni dan — z lastno radijsko oddajno po-stajo oddajala nekajminutni spored, posvečen prazniku miru. Kasneje je SKOJ zajel tudi gimanzijo. Tako je bilo na Barjuin na Vičužepred napadom fašističnih držav na Jugoslavijo postavljeno trdno ogrodje komunistične orga-nizacije, ki je omogočila nastanek treh važnih prehodov za zveze in odhode Ljubljančanov k partizanom: prvi prehod je vodil prek Rožne doline, Viča in Brda v Dolomite, drugi prek Notranjih goric in Ljubljanice na Krim in tretji prek Barja na Mokrc. Prvi rajonski komite KSS za Vič pa je nastal šele 22. ju-nija 1941. Sekretar tega komiteja je postal gradbinec Jože Kopitar, eden od članov komiteja pa tudi poznejši znani tomšičevec AIojz Založnik-Nikola.
Delo naštetih prvih komunistov, društev kmetskih fantov in deklet ter Vza- , jemnosti na tleh sedanje občine Ljubljana Vič-Rudnik je obrodilo obilen sad_ Iz tega okoliša je samo v 1. slovenski proletarski bataljon Toneta Tomšiča prišlo 56 borcev (iz preostale Ljubljane le še 12), kasneje v brigado z enakim imenom pa še 63, skupaj torej 119 prvih partizanov. Od teh so bili: Ivan Sojer-Henrik iz Notranjih goric in Albin Dolščak sTurjaka, komandirja čet v proletarskem bataljonu, Janez Kožar-Prajer in Edvard Podlogar s Turjaka ter Ivan Osterman iz Ljubljane politični komisarji čet, Alojz Založnik-Nikola iz-Notranjih goric pa politični komisar 1. slovenskega proletarskega udamega~ bataljona Toneta Tomšiča, pozneje tudi namestnik komandanta brigade z enakim imenom. lvanj Jakič-Jerin iz Želimelj je bil prvi komandant Tomšičeve brigade, Jože Bradeško-Boštjan z Viča in Ivan Dolničar-Janošek iz Šujice sta bila namestnika komisarja brigade, Alojz Dolničar, Janoškov brat, ifl Stanko* Petelin-Vojkoiz Podpeči sta bila namestnika komisarjev bataljonov, Janez Ja-nežič-Orjak iz Klade je bil komandant bataljona, Jože Jakič-Dužan z Zapo-toka in Karel Kumše-Toma/ iz Tomišlja sta bib namestnika bataljonskih ko-mandantov, Jože Podržaj-Šimen iz Iške vasi, Alojz Uršič z Iga, Lojze Klari-čar-Kovač z Rudnika, Ivan Kamnikar-Matiček z Lavrice, Stanislav Boh-Vile s , Skofljice in Ivan Felc-Gabrijel iz Notranjih goric so bili komandirji čet', Bo-gdan Struna-Jan z Galjevice politični komisar čete, Julka Kovač-Tjaša iz Pre- ¦ serja namestnica komisarja čete, Pavle Rebolj-Danilo iz Podpeči pa je bil in-tendant Tomšičeve brigade.                                                  FRANCI STRLE