234
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Levičnik. (Dalje.)
Ozrimo se še enkrat nazaj v leta 1848. in 1849. Kaj se je vse takrat godilo na Ogerskem, o tem bi se dala pisati dolga, krvavo-žalna zgodovina. Ne le, da je do malega vsa madjarska vojna postala nezvesta svojemu cesarju in vojaški prisegi, prestopila v vrste puntarjev in v cesarski obleki in s cesarskim orožjem bojevala se zoper svoje poprejšne vojaške kamerade, so kolovodje vstaje, da bi pomnožili puntarske čete, odprli celo ječe, in dali vsemu izvržku človeštva prostost, da bi imeli med vstaši več krvoločnih bitij, ki naj bi izglede dajali zmraznovrstnim neusmiljenim pobijanjem njim nasproti stoječe avstrijske armade.
Ime glasovitega roparja in tolovaja Rosza Sandor-a je morebiti še kateremu izmed spoštovanih gg. bralcev „Novic" znano. Tudi njemu so se bila odprla jetniška vrata, in vvrsten je bil celo kot stražmojster v neko konjiško kardelo. Pa kaj bomo iskali dokazov v preteklosti; ali jih nam ne kaže sedajnost dan na dan več kot obilico? Poglejmo na pr. le na nedavno umrlega renegata Košuta, ki je bil leta 1848. zanetel in podkuril ogerski punt, in s tem priklical nad svoj rod in domovino neizrekljive in neštevilne nesreče, žalosti, tuge in škode, nepopisno gorje. Milijone solza, potoke nedolžno prelite krvi, štirideset tisoč ubitih človeških žrtev nosil je na svoji kosmati vesti, in vendar ga je častil in se mu klanjal madjarski rod tako, kakor ne obožava nobeno pogansko ljudstvo svojih malikov. Košut, in le Košut! to je bil pri Madjarih začetek in konec njihovih oholih sanjarij.
Tako je na pr. leta 1891. neki znani grof podaril mestu Stolnemu Belemugradu sliko Košutovo. Mestni zbor je sklenil, da se sliko obesi v mestni hiši, in se slovesno odkrije. Za to glasoval je celo neki navzoči kralj, svetnik in vitez reda železne krone. (Le 2 člana sta temu ugovarjala in zoper sklep vložila pritožbo na vlado v Budimpešti.) L. 1892. poseglo se je o tej zadevi še dalje. Kakor je namreč pisal „Slov." št. 1. iz 1. 1892., je organ ogerske „zmerne" opozicije „Budapesti Hirlap" priporočal, da bi vsi ogerski komitati, mesta in občine kupovali in v svojih občinskih dvoranah obešali slike Košutove. \l tega je bilo jasno, da je bila „zmerna opozicija" (?!) že takrat nastopila prav isto politiko, kakor jo je tirala skrajna levica. Pa, kaj bi ne, saj je svetilo deželi pri vsem tem z sramotno-slabim izgledom glavno mesto Budimpešta, — gotovo v zahvalo za to, ker ga je presvitli vladar odlikoval s tem, da ga je povzdignil v drugo prestolno mesto. Kakova pa je bila ta zahvalnost Budapešte?   Mestni  zbor sklenil  je bil s 120  proti 40
glasovitu, da se Košutova devetdesetletnica v „drugem prestolnem mestu" slovesno praznuje. Prisotni so ta sklep pozdravili s ploskanjem, občinstvo na galeriji pa je zapelo Košutovo himno! To pa ni bilo še zadosti. Mestni zbor je imenoval Košuta tudi povodom njegove 90letnice častnim občanom, in če se prav spominjamo, je staremu puntarju nalašna deputacija nesla dotično diplomo v Torin.
Enako so vganjali zastopi tudi mnogih drugih ogerskih mest. Kaj pa se je počenjalo vse letos, ko je ta priseženi sovražnik Habsburg-Lotrinške dinastije umrl v Torinu, in so mrtvega Košuta prepeljali v Budimpešto, je častitem bralcem „Novic" in sploh časnikov še gotovo v živem spominu. Menmo, da ko bi bila Ogrom dana taka moč, kakor si je v svoji oholosti morebiti želijo, bi se bilo moralo ob vsej progi od Torina noter do Buda-pešte klanjati vse vlaku, ki je vozil mrtveca.
Ozrimo se še po drugih dokazih madjarske lojalnosti. Pokojni maršal grof Radecki je bil gotovo pre-slavni mož, pravi ponos Avstrije in njene vojne, katerega ime ni bilo poznato le v najprvih palačah, ampak v vsa-kej najmanjši in najbornejši koči obširnega našega cesarstva, in so ga spoštovali od dna srca vsi avstrijski narodi. In vendar smo brali v 92. listu „Slov." leta 1892. telegram: „Budimpešta 23. aprila. Poslanec Pazvandv je naznanil interpelacijo zaradi uradne udeležbe vlade in parlamenta pri odkritji Radeckega spominka!" Tedaj tudi spoštovanje preslavnega vojskovodje od strani ogerske vlade in parlamenta je bilo madjarskim zagrizencem preveč! V 94. listu „Slov." smo vendar potem brali, da je bil ministerski predsednik tako takten, in je interpelantu odgovoril, da je Radeckega delovanje bilo vojaško, ne pa politično. Kot vojak je storil svojo dolžnost in zasluži priznanje. Lepo je ravnal tudi z Ogri, ki so bili vvrsteni v njegove polke.
Črno-rumena zastava je bila od nekdaj ponos vsakega domoljubnega Avstrijana, — a zagrizenim Ogrom je ona trn v peti. Tako smo lanskega leta brali v „Slov.", da si je bil kapitan nekega budimpeštanskega lokalnega parnika dunavske parobrodne družbe nakopal silno jezo vseh pravih Madjarov. Očitali so mu robsko lojalnost. In zakaj? Cesarski nadvojvoda Evgen je bil prišel na njegovo ladijo, on (kapitan) je zaradi tega razpel črno-ru-meno zastavo, in to je bil oni strašanski greh, zaradi katerega so ga obirali ne le opozicijonalci, ampak tudi taki, ki so imeli zvezo z vlado. Temu se pa ni čuditi, saj je leta 1892 celo minister deželne brambe zaukazal, da se napravijo ogerske narodne zastave, ki se bodo raz-obešale na honvedskih (brambovskih) vojašnicah ob slavnostnih prilikah. Poprej so se navadno razobešale črno-rumene zastave, ali Mažari so se nad tem močno spod-tikali in tudi že v državnem zboru se večkrat čez to pritoževali.
Kakor črno-rumena zastava, tako tudi skupna vojska Madjarom kratkomalo in čisto nič ni po volji. Znani grof Apponyi velja sicer za voditelja zmerne opozicije, vendar se pa vedno zaganja v skupno vojsko in sploh v
235
v
vse, kar veže Ogersko z Avstrijo. Število onih na Oger-skem se baje vedno bolj množi, ki bi se radi v vseh zadevah ločili od Avstrije, izvzemši osebo vladarjevo. Ali je pa tudi zadnje tako resnično, kakor Ogri pravijo, vprašanje je. Ko bi imeli oni enkrat svojo lastno vojno, JBog ve, komu bi jo najpred nasproti postavili. Saj so že leta 1848. in 1849. pokazali, kaj znajo.     (Dalje sledi.)