Frančišek Levec. (Slavnostni govor nadučitelja Janka Likarja pri Levčevem večeru dne 7. prosinca t. 1.) Slavna gospoda! Častiti gostje! Velecenjene tovarišice in dragi tovariši! oraen in vzrok današnjega slavnostnega večera vam je znan. Praznovati hočemo desetletnico, odkar je postal velezaslužni gosp. profesor Frančišek L e v e c c. kr. okrajni šolski nadzornik v Ljubljani. Mnogokrat je že praznoval ta ali oni stan kak jubilej svojega predstojnika, a smelo trdim, da tako iz vsega srca, tako iz prepričanja in tako radovoljno, kakor obhaja danes ljubljansko učiteljstvo ta god, ni praznoval zlepa kdo sličnega praznika. G. raestni župan Ivan Hribar je rekel v svojera novoletnem govoru, da pokloni, katere je napravil mestni občinski svet v jubilejskem letu na višjih mestih, niso bili pozdravi v srnrt idočih rirnskih gladijatorjev. Naj mi je dovoljeno, da se tudi jaz poslužim te prispodobe. Potrebno se rni namreč zdi takoj v začetku svojega govora izreči: Pokloni, ki jih storimo danes svojemu šolskemu nadzorniku, niso pokloni po kolenih se plazečih podložnikov napram svojemu predstojniku; ti pokloni so produkt popolnoraa objektivne sodbe o njega delovanju in o njega zaslugah. Deset let je preteklo, odkar so izročili ljubljansko raestno šolstvo v nadzorstvo g.-terof. Frančiška Levca! Kratka doba sicer za razvitek vseobčega šolstva, a dolga doba v človeškem življenju, predolga doba v trpljenju in trudu. Nadzorništvo je težka naloga, in cel raož mora biti, kdor ji hoče biti kos. Ze to, da raora nadzornik dvema gospodoma služiti, je velika zadača. Navzgoraj in navspodaj mora ustreči, ker ne sme biti samo paznik učiteljstva, ampak tudi njega pravi prijatelj in poraočnik, njega varuh in zagovornik. Kako vestno je izpolnoval vseh 10 let naš slavljenec ta del svoje naloge! V vseh desetih letih ni bilo čuti niti ene pritožbe iz ust ljubljanskega učiteljstva o njegovetn postopanju napram podrejenim mu organom. Strog in trd je tam, kjer ve, da iraa prav in kjer je tako umestno, a pri tem do skrajnosti pravičen. Saj ga poznarao, kako ravna z nami! Kadar ti ima izreči svojo nevoljo, stoji mirno pred teboj, ti zre v oči in pove v kratkih, jedrnatih in strogih besedah, kar ti hoče povedati. Njegova sodba je objektivna: za- služena je njegova graja in nepristranska njegova pohvala! Take lastnosti ne dičijo vsakega nadzornika, zato smerao biti zadovoljni, da imamo ravno mi takega, zato zremo s tako otroško zaupnostjo vanj, ker vemo, da iniamo v njera najboljšega zaščitnika, ki nam sicer marsikaj v obraz pove, pri tem pa nam le dobro hoče. Oprostite, slavna gospoda, da govorim najprvo o učiteljskih zadevah in potem šele o šolstvu — a vsak je samerau sebi najbližji. Omenil sein, da je 10 let le kratka doba za razvitek vseobčega šolstva. Za rnaso občinstva, za lajike, ki ne vedo, kaj se vrši med onimi štirirni stenami, v onih strojnicah, katere zoverao šolske sobe, je prešla ta doba, ne da bi bili zapazili kake izprernembe, kakega napredka našega šolstva. Mi pa, ki smo bili svedoki delovanja našega nadzornika, dobro verao, v koliko je v teh desetih letih šolstvo napredovalo. V g. prof. Levcu imamo šolnika — veščaka, strokovnjaka, kakoršnjih je le malo na slovenski zemlji. Kakor dober anatom si je razložil stavbo vsega pouka v nje sestojne dele ter proučil vsak del do skrajnosti. Vsako leto se je lotil drugega predmeta ter ga proučil in premlel do zadnjih podrobnosti pri lokalnih konferencah, kakor tudi pri skupni konferenci. Tako je storil zaporedoma z jezikovnim poukom, z računstvom in z realijarai. Pa ne samo s temi glavnirni predmeti, ne — nič nianj pozornosti ni obračal na manj važne predmete, kakor so lepopisje, telovadba in risanje. Pri našem kolegi Josinu — če se ne raotim — je videl risanje brez stigem. Ugajalo mu je, in drugo leto je risala vsa Ljubljana brez stigem. Ko sem služil še v litijskem okraju, se je trudil tedanji nadzornik Bezlaj, da bi bil uvedel risanje brez stigem, pa se rnu ni posrečilo, dasi je irnel pri konferencah sam predavanja o tein; in kolikor mi je znano, še sedaj rišejo tam na zvezk^e s stigmami. Levec je dosegel to takorekoč črez noo; on je hotel, in zgodilo se je, akoravno smo z glavami odkirnovali in pravili drug drugemu: ,,Iz tega ne bo nič; saj on ne ve, kako se risanje poučuje!" Solze so se celo pretakale ob strogem, neizprosnem povelju, a — šlo je — in sedaj gre prav izborno. Tako je on reorganizoval ves pouk! Z le njemu lastno energijo izvede vse, česar se loti! Bilo je pred leti, ko me pride g. nadzornik nadzorovat na Barje. Po pouku sva sedela pred šolo. Iz žepa vzame zemljevid ljubljanske okolice in rni jame razkazovati meje mojega šolskfiga okoliša. wGlejte, tukaj gre meja ob Ljubljanci, tukaj ob tera jarku, potem ob tera potu . . . Glejte, tukaj bi bila nekako sredina vašega šolskega okoliša, in ravno tu bi morala šola stati." »Da, da" — odgovorim, ,,tukaj bi morala šola s.a.i"! Mislil sem si pa: „0, pia desideria! — Mož, morebiti boš ti in jaz prej v grobu, preden se bo ta šola zidala!" Takrat še Levca nisem poznal! — Tri leta kesneje je že stalo krasno poslopje prav na istem mestu, katero rai je bil pokazal s prstom na zemljevidu. V veži tega krasnega šolskega poslopja je spominska plošča in na nji imeni Njega Veličanstva cesarja, nje ekscelence barona Heina, na nji je ime prejšnjega župana, a imena našega nadzornika ni. Izbrisal mi ga je iz napisa, ki sem mu ga poslal v potrdilo — in prav je imel: ponosno poslopje samo ob sebi je velik spominek, ki bode dolgo in dolgo pričal o neutrudljivi delavnosti in o jekleno-trdni volji njegovi, zakaj edino on je bil stvaritelj barjanske šole! (Konec prih.) |