Katollšk cerkTen list«
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in veljA po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za po leta 2 gld. 20 kr.. za četert leta 1 gld. 15 ki. V tiskarnici s prej eman a na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na t« dan praznik, izide
Danica dan poprej.
Teta] XXIV.	V7 Ljubljani 4. vel. serpana 1871.	List 31.
Egiptovski Jožef.
Igra v petih dejanjih. Spisal Radoslav. (Dalje.)
Tretji prizor.
Nastopijo trije kupci z Jožefom. Sluga.
• Kupec (priklonivši se).
Pozdravljen bodi, gospod spoštovani? Po tvojem vkazu zdaj stoji pred tabo f Ta mtafli suženj, rojen v Kanaani; ' Spozn", da nismo govorili slabo, Da sporočili čisto smo resnico Po slugu tvojem; menimo, da upi Ti bodo spolnjeni nad to dušico, Zato naj milost tvoja ga odkupi.
Putifar. Ak rds je vse, kar bilo je rečeno Po slugu prej, bil ž njim bi zadovoljen, Dobil prostost bi bolj neomejeno, (Jožefa).
Si li, mladič, služiti meni voljen ? Jožef (priklonivsi se).
Ak tvoja volja je, gospod, resnično, Me od nazočih kupcev prekupiti, Zvest6 bom služil, ravnal vse pravično, Pokoren tebi, bo dolžnost mi biti. Putifar.
Boš spolnil to, kar zdaj si izgovoril,
Ne bo ti treba toliko terpeti
Kot drugim sužnjem, sebi prav boš storil.
(Kupcem.) Pa kaj li hočete vi za-nj imeti?
Kupec.
Ne bomo ne, predrago ga cenili, Odštel nam bodeš le navadno ceno, Da se ne bomo ž njim zastonj trudili, Zato izrečem li besedo eno : Sto zlatov štej in ti ga izročimo, Ne boš kesal se za to pest denarja, Da ž njim boš srečen , te zagotovimo, Ker te bo zvesto ljubil, gospodaija.
Putifar.
Visoka edna res je, al ker rabim Mladenča tega, hočem ga imeti , Da le ne dal bi se zmotiti slabim , Da hotel pametno bi res živeti.
(Sluga.)
Prine«, sluga , mošnjo iz predala, Odštej kupcem zahtevane denarje ! (Odšteje)
Kupec ( pravi denarje).
Za tvoj denar, gospod, ti bodi hvala, Ostani zdrav in 15 jg naj te obvarje ! (K»pci odidejo.)
Putifar (Jožefu).
Cuj me toraj, človek mladi, Kar povedal bom, zapomni, In natančno vse dopolni, Kar ti bodem zdaj naročil. Glej, zdaj v moji si oblasti; Vse st'rim lahko, kar čem s tabo, Bodi priden in za rabo, In marljiv pri vsakem delu. Bodi tudi zvest, natančen; Vari se mi goljufije, Ker se kmalu vsa odkrije, Da te čislati bom mogel.
Jožef. Vse, karkoli mi velevaš , Moj gospod, se bodem trudil Dopolniti ; nič zamudil Ne bom nikdar po lenobi.
Putifar. Kakor si govoril, stori, In boš vstregel moji želji.
(Slugu.)
Hej, ti sluga pridi, pelji Zdaj mladenča tje na delo!
(Odideta.
Putifar (zakliče).
Sluga, potlej pridi k meni!
(Pride kmalu.) Cuj in pazi na-nj ti vedno, In njegovo delo sledno Mi naznani; zdaj odidi!
(Odide.)
Putifar (sam).
Upam, da se nisem vkanil Nad mladenčem, al skusiti Moram ga, da izročiti Bodem mu nadzorstvo mogel. Nisem nadjal ne se tega, Da je takega značaja; Nič mu teže to ne daj a
Pogovarjati se z mano, Kar zastonj od druzih sužnjev Bilo bi pričakovati; Zna po šegi se vklanjati, Vidim, da je bistre glave; In nedolžno sramožljivo Njega lica mi pričuje, Da vse napčno mu je tuje, In da ima dar modrosti. Toraj, ko se bom zvestobe Prav do dobrega prepričal, Koj ga bodem poveličal Nad vse druge v svoji hiši.
Četerti prizor-
Zagrinjalo sc premeni. Noč je. Jožef nekoliko odločen od drugih sužnjev v rčvni lopi ; vsi drugi spe, le on sam v kotu lope čuje.
Jožef (za se).
O, prememba grozovita ! Strah me reveža obhaja Zdaj v tesnobi tega kraja; Vendar pa naj bo častita Tvoja volja, Bog neskončni! Ti po bratih iz prostosti
V	tužni stan si me postavil; Daj mi milost, da v radosti Ti bom služil, Te poslavil Tudi v revnem svojem stanu.
(Nekoliko obmolknivSi nadaljnje.) Oh, kaj vendar ljubi oče, In kaj Benjamin brat dela? Al po meni zdiha, joče. Ali smert ga že je vzčla; Bog odverni to poslednje! — Ljube zvezde vd v višavi, Ki doma sem rad vas gledal, Poprašajte, so li zdravi Moji ljubi, al povedal Kdo jim je, kje sadaj bivam? — Oj, ve tičice, ki spite , Usmiljenje z menoj imejte, Z naročilom odletite ,
V	Kanaani ve povejte, Da jih Jožef serčno ljubi. Popevajte po goricah, Kjer vesel sem pasel cede, Da topim se zdaj v solzicah Da mi moje lica blede
Že prihajajo od tuge.
(Brise si solze.) O, življenja srečna doba, Bodeš še se k<iaj vernila, Ali pa osode zloba Bo na veke me ječila? To, o Bog, je Tebi znano; Ti si meni up edini, O Jeliova, stvarnik mili , Radost v solzni tej dolini In tolažba v britki sili, Služiti Ti čem veselo!	(Dalje nasl.)
Mi«ko in ktrj Je z brezrerniki ?
„Vsak dober in popolnoma dar pride od zgoraj, od Očeta luči" (Jak. 1, 17.); koliko bolj to velja od daru sv. rere. Da nam ga je Bog dal iz zgolj usmiljenja, nam poterjuje Jezus sam, ki pravi (pri sv. Jan. 6, 29.): „To je delo Božje, da verujete v njega, kterega je on poslal." liavno v tem pomenu piše veliki apostelj Pavel Etežanom (2, H): „Iz milosti ste bili oteti po veri, in to ne iz sebe; zakaj to je dar Božji." Sv. vera je tista nebeška zvezda, ki nas edina pripeljati more k Jezusu, našemu Odrešeniku in Zveličarju. Sv. vera je podlaga našega zveličanja tako, da ako to podlago zaveržemo, zaveržemo tudi zveličanje svoje; zakaj brez vere ni mogoče Bogu d o pas t i in toraj tudi ne zveličati se. Sv. vera je tisti prežlahtni biser, ki je vreden, da čiovek vse zanj da, kar ima; da, če bi bilo treba, tudi svoje življenje, kakor ga je dalo na tisuče bv. mučencev; — več je vreden, kakor vse zlate jame v Kaliforniji in kakor vse dijamanške polja v kapski deželi. Sv. vera je tista neprecenljiva včda, ki presega vse druge vede in učenosti, s kakoršnimi se visoko učeni bahajo na svetu; od sv. vere pa malo vedo, še manj umejo. Da! sv. vera je tista luč, ktera edino nam sveti na potu proti neskončni večnosti.
In vendar, kaj se manj čisla pri mnozih, kakor ravno sv. vera? Cesa se nekteri ljudje bolj sramujejo, kakor sv. vere? S kom bolj potegujejo mnogi gospodje, ki se za učene Štejejo, ali z vernimi katoliki, kteri sv. kat. Cerkev kot svojo ljubo mater spoštujejo, poslušajo in se ji ponižno podveržejo, k?kor dobri otroci svoji ljubi, skerbni materi; ali potegujejo bolj z nevernimi judi in krivoverci? To se o pervem pogledu na njihovo obnašanje in početje razsodi; to nam očitno pričajo njih brezverski listi in njih sv. veri in sv. Cerkvi sovražne knjige, ktere izdajajo ali jih samo bero, da se never-skega strupa navzaraejo. Ali, roilovanja vredni vsak, kteri vero, ktero je pri svetem kerstu sprejel, v nji tudi *a potrebo podučen bil, zaverže ter ji nezvest postane! S tem si brezvernik sodbo božjo sam podpiše; zakaj Kristus sam pravi: ,,Kdor ne veruje, je že sojen." Ka-kor je živa, delavna, stanovitna vera podlaga večnega zveličanja, tako je nejevera podlaga sodbe in večnega pogubljenja. Kakor Kristus, tako tudi njegov od sv. Duha razsvitljeni apostelj Pavel brezvernikom z večnim pogubljenjem žuga, ker piše v II listu Solunčanom (1, 7 9.) tako le: „Kadar se bo pokazal Gospod Jezus od neba z angeli svoje moči, v plamenu ognja, kteri se mašuje nad njimi, kteri Boga ne poznajo, in kteri niso pok« mi evangeliju Gospoda našega Jezusa Kristusa, bod o ti v pogubljenji večno terpljenje prejeli." To je žalostni stan brezvernikov. „Kdor bere, naj umč." To govori sv. pismo, na ktero se tudi protestantje tako živo sklicujejo. Kaj je tedaj tisto brezverstvo in kam pelje, ktero se dandanašnji celo v šole vsiluje?.. Kakor nas pra.a vera z Jezusom druži, da kar je njegovega, postane po njegovi milosti naše, tako da verna duša v Kristusu živi in obogati ter zastavo večnega življenja
po veri in milosti božji v sebi hrani: tako nasproti brez-vernost dušo odkruši od vira večnega življenja, od Jezusa Kristusa, kakor mladiko od terte, da potem vse duhovno življenje in vso notranjo moč zgubi in nobenega zveličavnega sadu več obroditi ne more, in ni za druzega, kakor za v ogenj. Ali zamore žalostniši nasledek brezvernosti biti, kakor je ta?
Pa poglejmo nekoliko, od kod vendar izhaja ta milovanja vredna brezvernost pri mnozih ljudčh. Ne motim se, če rečem: veči del iz napuha. Napuhnjeni so naj pervo ob vero; zakaj njim ne da ostudni napuh, da bi svojo pamet podvergli resnicam sv. vere, kterih s svojo plitvo pametjo ne zapopadejo, nekoliko pa tudi iz hudobije zapopasti nočejo. Napuh jih ustavlja božjo besedo poslušati, „vera pride pa iz poslušanja." Napuhnjeni si štejejo v nečast in sramoto, da bi se dali komu podučevati v sv. veri; zakaj že marsikteri šolci iz nekaj malo viših razredov v svojem napuha včasi mislijo ali tudi govorč, da ne potrebujejo nobenega nauka, da že sami vse bolje vedo. Celo nesramno pa je ustenje, podučevanje v veri je le za kmete ali za ženice, ne pa za nas olikane ljudi. Iz notranjega napuha izvira to, da zaničujejo Boga, službo božjo, spoved in obhajilo, ter jih napuh oropa vsih pripomočkov, ki nam jih sv. vera daje za zveličanje naše. Ali mar vidiš napuhnjenega brezvernika moliti, ga vidiš pri spovedi itd. ? Kteri huje sovražijo sv. Cerkev in njene služabnike, kakor j£vno napuhnjeni brezvernežiV Zato ni slabše za nobenega še tako velikega grešnika na bolniški in na smerti postelji, kakor ravno za napuhnjene brezverne (poimenu) kristjane, ker ti naj pogostniše brez ss. zakramentov * umerjejo. Bog jim to milost (gnado) odreče, ker; „pre-vzetnim je Bog nasprotnik, ponižnim pa deli svojo milost." (Jak. 4, fi.)
Pri mnogih brezvernih in zaslepljenih ljudeh tedaj je napuh ali prevzetnost vir njih nevernosti in njih nesreče.
Morebiti bo kdo izmed takih brezvernežev, kakorš-nih je po mestih naj več, ugovarjal in rekel: Oj ! kdo ste vi, da nas tako slabo sodite in pogubljate; sej nismo še vere zatajili, nismo še kersta, ne pervega obhajila prekleli, nismo še k judovski veri, ne k luteranski cerkvi prestopili; tudi nočemo, da bi nas opičar Karol Darvin, častni ud akademije znanstev na Dunaju, med opice štel; verujemo v neumerljivost duše človeške, verujemo v Boga. Prav; tudi jaz ne terdim, da nimaš čisto nič od nekdanje vere, kakor kaka neumna žival. Prašam pa, ali veruješ v Jezusa Kristusa, kteri te je odrešil; kteri je postavil tudi sv. Cerkev, da te po sv. zakramentih vdeležuje njegovega odrešenja in po poti k zveličanju vodi ? Ali veruješ Jezusovi besedi, da je on ž njo, in da sv. Duh je pri nji, in bo do konca svetil ostal? Ce to veruješ, zakaj se pa sramuješ sv. križa? Zakaj se pred križanim Jezusom ne odkriješ? Zakaj Jezusovih naukov ne poslušaš, ki jih po svoji sv. Cerkvi oznanuje ? Zakaj od njega v svoje zveličanje neogibno potrebnih zakramentov več ne prejemaš? Zakaj čertiš in sovražiš sv. Cerkev, in jo pisano gledaš kakor naj hujomačuho? Zakaj sam zbiraš, kaj bi veroval, kaj ne, ko veš, da k zveličanju je dolžnost vse verovati, kar Kristusova nezmotljiva Cerkev uči? Zakaj gerdiš in psuješ poglavarja in vladnike sv. Cerkve, ktere je sv. Duh postavil? Zakaj vlečeš s krivoverci ter podpisuješ krivoversko adreso do odpadnika Dollingerja, in trobiš v en rog z judi, neverniki in li-beraluhi, kterih vera je njih lastni um, kterih upanje ne seže nad grob in kterih ljubezen je svet? Tvoja vera je na kantu, je prazna, zanič, ker ni tista, ki jo je Kristus učil, ampak tista, ki so ti jo skovali in ti jo vsak dan kujejo judje in drugi sovražniki Kristusovi.
Ti praviš, da te mi pogubljamo, pase goljufuješ; zakaj ti pogubljaš sam sebe, ker si vero zavergel, in pogublja te Kristus, ki pravi, da bo pogubljen, kdor ne veruje. '»katoličani pišemo in verujemo, s tim si upamo mirno umreti , si upamo pred večuim Sodnikom obstati: si upaš tudi ti s svojo vero pred Njega stopiti?
Kako mirno je umeri od liberaleev preklinjani sv. Ignacij Lojolan 31. jul. 1556: vso noč pred smertjo je bilo veselo zamaknjenje, s sercem, z očmi, z rokami proti nebu obernjen, s presladkimi imeni „Jezus Marija" v ustih je pohlevno dušo izdihnil. — Kako pa umirajo ljudje, ki so vero zavergliV Henrik VIII, liberalec pervega kopita, se je ločil od papeža, živel po turško, umeri 1. 1547 z besedami: Moji prijatli, vse smo zgubili...: „čast, vest in nebesa!" — Enako pisatelji pišejo o Lutru, Kalvinu in druzih, ki so rogovihli zoper Cerkev in papeža.	B.
Isti* a na motite r.
Iz Tirolskega 2. mal. serpana to le pišejo: 16. rožn., na dan papeževe petindvajsetletnice, je na Tirolskem v duhovnij: Strenger, dve uri od Landek-a, prav nanagloma ozdravela bolna oseba, res žalostna podoba bolečin, v kapeli Marije pomočnice blizo duhovnijske cerkve. 48 let stara M. T., ki jo je že od mladosti kerč strašno lomil, sest lčt ni iz postelje vstala, in bila je že štiri leta na rokah in nogah tako vsa skerčena in oterpnjena, da se ni mogla sama več premikovati, ne jesti biez druzega pomoči; mogli so jo prizdigovati in prenašati. Verh tega se ji je še naredilo na levi rami več za pest debelih izrastlin, in nazadnje še velika oteklina na sprednjem delu rame. Štirje zdravniki so jo bili za neozdravljivo spoznali in toraj so se opustile tudi vae zdravila. Toliko bolj se ji je pa vikšalo zaupanje v priprošnjo Matere Božje, ko je v neki prikazni vidila veliko lepo v višnjevo oblečeno gospo, ktera se je je doteknila in rekla: „Ako se daš v Strenger k Materi Božji peljati, bodeš ozdravela." Nato se ji je obudilo neizrečeno hrepenenje, da bi jo tje peljali, in pa zanesljivo upanje, da bo kmali zdrava. Ko to željo razodene in jih prosi jo tje peljati, se temu poamehujejo, ker pa le prosi, jo spravijo v trugi na snčh h kapeli. Ko jo v prav hudih bolečinah tje pridersajo, jo postavijo v trugi na klečalo pred železno omrežje, ki kapelo od cerkve loči. Tukaj začne pred milostno podobo goreče moliti in mnogokrat ponavlja besede: „Marija, pomagaj mi, Ti mi moraš pomagati." Čez kakih dvajset minut začne truga pokati in bolna je zamogla že roke vzdigniti proti podobi Matere Božje; pokanje je bilo zmeraj veči, kar se prime železnega omrežja in — ko bi trenil — stoji na tleh, kar prosta in brez tuje pomoči gre skozi vra-tica kapele pred oltar Matere Božje, poklekne in zopet vstane — z eno besedo, proato in brez 8potike ae premikuje in je popolnoma zdrava, llromota, kerč in oteklina — zginila je, zdaj je zdravocvetečega obličja in se čisto zdravo čuti. To spričuje devet oseb, ktere so ko priče to nenavadno ozdravljenje z lastnimi očmi vidile. Druzega malega serpana je bila v zahvalo za prejeto nepričakovano ozdravljenje očiten obhod ali procesija k cerkvici Matere Božje na Strengeru, ktere se je dva do tri tiauč ljudi vdeležilo. (Vtld.)
Blažena e ti i na Italija t
Tudi taki, ki bi se jim sicer kaj previdnosti prištevalo, ,.gloriticirajo" radi tako imenovano edino Italijo. Razun tega, da tatovi in tolovaji še nobene dežele in nobenega kraljestva niso srečnega storili, naj bi pre-alavljavci vendar sad pogledali!
Že leta in leta laški Časniki, liberalni in konservativni, naznanujejo gnjusobe, ki se gode po Laškem,
da je rea strah, in zdaj so se te gerde djanja, roparstva, poboji, nesramnosti itd. tudi z razbojniki vred v Rim preselile. — Naj postavimo le kak posamezen zgled, izmed morja gerdobij.
V	Ferari ne preteče nobena noč, da bi ne bil kak mestnjan očitno napaden, za žepno uro in denar oropan. Dan na dan se krade in požiga in ceste so vse poine lenuhov in potepuhov. Po deželi na okrog se vlačijo številne tatinske derhali, ki iz oplašenih kmetov izžulijo, kar hočejo. Pred nekaj časom je bilo veliko hlevov in akednjev kar zaporedoma požganih. Pri nekem bogatem poseatniku so v avatovšini njegove hčere tolovaji priderli in plačati jim je mogel 8<n k j frankov. — V Ferari 30 pred nekaj dnevi očitno na cesti ubili 721etnega starčka in vdovca Jož. Giocometti-a, ki se je vendar reklo, da ta nima nobenega sovražnika.
K takim djanjem, s kakoršnim bi se dal celi list napolniti, pa daje laški minister prav spodbuden zgled. Že ima izdelan ukaz, da naj se samostani tudi v Rimu zatarejo z malo izločki, kar je le mogoče. Posebno togotni so pa na jezuite. —
Marsikaj o cerkveni umetnosti.
Odperta pisma. I.
Preljubi prijatelj!
Gotovo se še apominjaš, kako sva lani obiakavši dragega tovarša prišla po zeleni dolinici do križa ob cesti. Ravno sem prijel za klobuk, ko Ti roki skleneš in zdihaeš: „0 ti moj nebeški Odrešenik! ni dosti, da ti sedanji neverski svet toliko nečasti napravlja z besedo in pisarijami, da te še sredi med vernimi otroci taka zadene!" Pogledam ter zagledam na lesu križa viseti
ftodobo Zveličarjevo, ali kakšno! Leva roka je bila od-omljena pri rami in je navzdol visela, — žebelj v no gah ni več deržal in vse drugo truplo je le še za levico viselo, pa še to ni imelo — glave. Veš, kako sva dalje atopaje marsiktero rekla o sv. apominkih in o cerkvenih napravah, kakošne so, in kakošne bi imele biti v cerkvenem duhu. Predenj sva se ločila, zmenila sva ae Še, da se hočeva pismeno še kaj več pomeniti o marsičem iz cerkvene umetnosti. Z veseljem se poprimem Tvoje ponudbe z današnjim pismom, ter menim, da ne bo napačno, če to očitno storiva; znabiti bodo najini pomenki pri komur si bodi pozornost na to reč obernili?
Na uno lansko govorjenje aern se 8pomnil, ko so mi v nekem kraju uuidan potožili, kako se je gerd brezveren človek norčeval iz križa na pokopališču. ,,Bog mu daj pravega spoznanja," aem rekel, ali mislil aem si zraven: ko bi vi preskerbeli, da bi imeli pošteno podobo, kakoršna se spodobi sveti reči in svetemu kraju, bi se ne bila priložnost dala takemu nagnjuanemu za-aramo vanju.
Zarea, če na ktero reč, morala bi ae vsa skerb in pozornost obračati na križe; naj ai bodo v cerkvi ali pa zunaj ob potih in cestah. Sej ga ni svetejšega Imena danega ljudem, kot je ime Jezus, in ni ga za nas ča-stitljivšega znamnja, kakor je znamnje našega odrešenja — sv. križ!
V	najpervih časih kerščanstva še niso delali k rižev s podobo križanega Zveličarja, ampak sam križ so rabili brez Jezusovega trupla in na ta goli križ so na-pisovali znane čerke Jezusovega presv. Imena, ali pa so tudi spodej ali v sredi mabli jagnje, da so tako vernim v spomin klicali rešilno smert nebeškega Jag-njeta. V katakombi sv. Poncijana je vid.ti na steno malan križ, iz kterega podnožja rasto rudeče vertmce, in kjer se stebra križata, ste čerki I in !!.
H koncu 5. stoletja so začeli na križ malati tudi
*
podobo Jezusovo, ali od začetka ne cele, le dopersno. L. 692 pa je neka sinoda carigradska naravnost ukazala, da naj se na križe mesto samih čerk ali jagnjeta dela cela podoba ZveliČarjeva in od takrat so se razširili križi s celo Jezusovo podobo. Ali te perve podobe Jezusove na križu še niso kazale Gospoda terpečega, ampak do 10. ali 11. stoletja kažejo te podobe le Jezusa na križ prislonjenega, z veličastno spremenjenim veselim obličjem, z rokami ne pribitimi, ampak v molitvi k nebu povzdignjenimi, na glavi ne s ternjevo, ampak lepo kraljevo krono in ne brez obleke, ampak v dolgi obleki, kakor ga sem ter tje kažejo še nektere zlasti francoske podobice. Ali tudi pozneje, ko so malali Jezusa na križu terpečega, niso cerkveni umetniki unih boljših časov kazali v bolečinah trepetajočega trupla, niso kazali le golih bolečin človeške natore v Jezusu,
—	ampak v podobi Križanega so kazali višo božjo moč, po kteri je prostovoljno svoje življenje dal, da bi mi živeli. Neka nebeška visokost je bila v podobi, ki je oznanovala, da Jezus tudi na križu viseč, tudi umirajoč
—	je res bil zmagovavec — „de ligno regnavit Deus."
—	Ta misel jih je vodila in zato niso delali Jezusa na križu s sključenim truplom, čez in čez s kervjo politim, ne z udi v bolečinah trepečimi, ne s silno nategnjenimi rokami in /.vitimi nogami, ne z obličjem, ki so ga telesne bolečine popačile in skremžile, — temuč glava z mirnim, častitljivim, ljubečim, milo-resnobnim obličjem, s ternjevo krono in žarki je na desnico rahlo nagnjena; roke so skoraj ravuo po križu stegnjene, telojeodpasa do kolen spodobno og» rnjeno, pod nogami neka podlaga, da je viditi bolj stoječ kot viseč; in pribit s 4 žeblji. (Sv. Helena je našla 4 žeblje, vendar je še v 13. stoletji prišlo v navado, malati obe nogi le z enim žebljem pribiti in sicer tako, da je desna vedno nad levo.) To tedaj je bila lepa misel boljših časov , v podobi Zveli-čarjevi na križu kazati ne le terpečega človeškega telesa, ampak bolj še zmagovito nebeško moč, po kteri se je sam dal v smert iu umirajoč zmagovavec postal. K ti le misli naj bi se začeli vračevati naši podobarji in raalarji, ker veliko moč ima v sebi taka podoba; in ni dolgo tega, kar sem na hišnem altarju neke grajščine gledal v svetem spoštovanji tako podobo.
Ali zlasti od 16. stoletja so začeli nekteri podobarji in malarji le bolj na to delati, da bi prav v goli resničnosti pokazali človeško truplo in njegove bolečine brez vse visi misli, in z tčeli so Jezusa lia križu delati vsega razmesarjenega, (»d kervi politega, vse zvito telo, napete roke, od bolečin ves prevzet obraz. To le vse preveč simo človeško stran kaže na Zveličarju; — prostovoljnost terpljenja pri taki podobi zgine, zgine tista nebeška častitijivost in ljuba vdanost v voljo nebeškega Očeta, ki ga ni zapustila do zadnjega trenutka.
Pa ueglede še na to malo primerno misel, v Jezusovi podobi na križu le razmesarjeno truplo kazati b. ez vsega božjega — oj! na kakšne križe naletiš ob potih, na pokopališčih, celo v cerkvah! ZJaj vidiš, kako Ti je podobar prjd oči postavil razneseno, mehkužnorejeno telo, zdaj ravtu nasprotno, zdaj imaš pred očmi tako zoperne, pokvečene podobe, da v človeku vse drugo kot spoštovanje zbujajo. Spet drugej moraš gledati ♦rohnele, polomljene, poderte kiižc — in kar je še hujši, celo na nektcrein altarju naletiš na tako — bi rekil — zasra-movauje svetega! Z.tics, v tej reči je skrajni čas, da se kaj stori!
Znabiti res kdo misli, kdo ve koliko prihrani, če mu pervi mojster-skaza skvečeuo podobo naredi V Kdor je imel s takimi ljudmi opraviti, je skusil, da si dajo navadno tako drago plačevati svoje skažene dela, kakor zares ujetnik, svoje umetoije. Bolj nič postaviti, kakor takih podob, ki svojega namena ne dosežejo. In če ni
denarjev, da bi se kaj čednega postavilo iz roke umnega mojstra (kteremu naj bi gospodje svoje misli in želje izrekli, kedar delo naročijo), bi bilo bolje postaviti sam križ brez podobe, okusno obdelan, černo prebarvan in s primernim napisom.
Spominjam se, da sem bral pred nekaj leti, kako je neka škofija na Nemškem dala tele določila:
a)	Čč. gg. duhovnim pastirjem se naklada dolžnost, pozornost imeti na križe in znamnja ob potih in cestah svoje fare, da bo vse tako, kakor se spodobi svetosti.
b)	Nihče ne sme očitnega križa ali znamnja postavljati brez privoljenja svojega duhovnega pastirja, kteri ga bodo pri tem s svojim modrim svetom podpirali. Zlasti 8e mora še zavezati, da bo pripravljen na svoje stroške tudi znamnje popraviti, ako se polomi ali pade.
c)	Očitni križi in znamnja, ki niso več v takem stanu, da bi memogredočim budili spoštovanje in svete misli, in ki jih nihče noče popraviti, naj se berž odpravijo.
Prav modro se mi zdi to določilo. Če gre pa skerb križem ob cestah, je toliko bolj še gledati na križe v cerkvah, na križe, ki se rabijo pri procesijah in na altarjih. Dobro ti je znano, da je ukazala sv. Cerkev , kakor je očitno iz več določil S. R. C., iz Constit. Bened. XIV in iz spisov naj zanes-Ijivših rubricistov, „da naj na vsakem altarju vsaj med sv. mašo (če ni že altar sam posvečen sv. križu in njegova velika podoba v njem ne stoji) bo v sredi med svečniki križ s podobo Jezusovo, in^sicer te visokosti, da visokost sveč še malo preseže. Če križ sam ni toliko visok, naj se mu da čedna visoka podlaga. Ta križ na altarju tirja sv. cerkev, in k temu sv. križu ima mašnik devetkrat med sv. mašo povzdigniti oči."*) Pravijo pa nekteri: saj je tukajle majhni križec nad kanontablo — ali pa: tukajle na tabernakeljnovih vratcih je nabit križec! To menda zadosti?
Odgovorim z naslednjim vprašanjem, ki se je stavilo v Rimu: „An parva Crux eum imagine Crucifixi posita super tabernaculum ligneum... in altari, sit suf-ticiens in adimplementum rubricae volentis ijuod in altari, dum celebratur Missa, debeat apponi crux in me-dio candelabrorum? In odgovorila je S. R. C. „Non est sufticiens, sed poni debet alia Crux in medio candelabrorum."
Toliko za danes. O crux, ave spes unica! Z Bogom!	Tvoj	Z.
Ogled po Slovenskem in dopisi•
Iz Ljubljane. Kapitel ali obnovljenje volitev pri čč. oo. Frančiškanih bode 30. vel. aerp. Vizitator je preč. o. Evzebij Srnid iz tirolske okrajine.
Ix Verlinike, 27. jul. Pred tremi leti si, draga Danica! naznanila, da je naš domaČi umetnik gosp. J. Wolf presbiterijo Verhniške farne cerkve lepo oslikal, ktero delo še vedno svojega mojstra hvali. — Pa ostala nam je sicer v lepem slogu sozidana na prijaznem homcu postavljena podružnica presv. Trojice na Verhniki, ktera je bila zarad pomanjkanja premoženja že dalje časa vsa zanemarjena, in malo je bilo upati, da bi bila kdaj
*) Novies, et non saepius, attolit oculoa ad Crncifixi ima-ginem, uompe in priucipio Orationum : l. Munda cor rae-ura; 2. Suacipe sunete Pater; 3. Veni Sanctificator; 4. S u s e i p e Sancta Trinitas; 6. Te igitur; 6. Bene-dicat vos; 7. a d: Domino Deo nostro post gratiai a ga mu s ante Praefationem; 8. ad: Et elevatin oeuiis ante Conseerationem , et 9. in tota Oratione Otferimus tibi Domine in oblatione Calicia.
firipravljena. Ali najdel se je dobrotnik, ves vnet za epoto hiše božje, ki je bil že poprej podružnico sv. Lenarta na Verhniki popraviti in veliki altar na svoje stroške dal postaviti. —
Ta dobrotnik, gosp. Ign. Al. Jelovšek, je v ta namen najel slikarja iz Kamnika, g. Matija Koželja, ki je prezbiterijo tej cerkvi in dva altarja na presno iz-slikal. Izverstne so 4 podobe na oboku: Stvarnik Bog Oče, perva dva človeka v raju, postavodajanje na si-najski gori, in sanje očaka Jakoba; ravno tako ste veliki podobi ob vsaki strani altarja, namreč: Kerst Jezusov v reki Jordanu in spremenjenje na gori Taboru. Stranska altarja s podobami čistega spočetja M. D. in sv. Florijana sta prav okusno narejena. Pa omenjeni umetnik ni le samo izversten v slikariji na presno, temuč tudi v oni z oljnatimi barvami je hvale vreden; pred nekoliko leti je napravil podobo sv. Lenarta za zgorej omenjeno podružnico presv. Trojice, ktera ljudem prav dopada.
S temi veraticami bodi spodobna hvala izrečena omenjenemu dobrotniku za obilne stroške in trud, kakor tudi faranom Verhniške fare, kteri vidivši, da se za olepšanje priljubljene cerkve presv. Trojice toliko stori, so pri darovanju radi in obilno pripomogli, in pohvalimo ob enem umetnega slikarja g. Matija Koželja, ter ga vsim cerkvenim predstojništvom gorko priporočamo.
Naklo. Naznanila si, predraga Dan.! veselo svečanost petindvajsetletnice slavnega glavarja sv. cerkve, Pija IX., ktera se je obhajala po vsem katoliškem svetu, bolj natančno si popisovala slovesnosti po slovenski deželi, ktera je pri ti priložnosti razodevala vdanost do sv. Očeta. Majhino čertico naj pridene tudi naša fara temu veselemu praznovanju. Vse ae je veselilo tega dneva, kterega praznovati ni bilo dano ne prededom in morda tudi ne bo dano zanamcem. Slovesno zvonjenje, ktero je po Slovenskem navadno v naj večjih praznikih, je naznanovalo imenitni dan Pija IX. IG. je bila slovesna sv. maša, ktere se je vdeležilo obilno ljudstva. V nedeljo (18.) ste bile obe maši slovesne s primernima ogovoroma. Pri drugi se je zapela tudi zahvalna pesem in potem je bilo darovanje za sv. Očeta; vsi, veliki in mali, stari in mladi, so se vdeležili darovanja. 21., t. j., na dan kronanja je bila perva sv. maša slovesna, potem je bila procesija k podružnici v Strahinj in zopet sv. maša. Se ve, da, pokanje možnarjev je poveličevalo te dneve. Omenim naj tudi razsvitljevanje, ktero je bilo v nedeljo. Cerkveni stolp se je kaj lepo odlikoval z obilnimi lučieami, ktere so bile razstavljene po njegovih prostornih oknih. Perva luč na stolpu je po vsi vasi lučice vnela tako , da ni bilo okna še tako skritega, ktero ne bi bilo imelo svoje luči. Ako ravno nobeden ni bil na to pripravljen, so vse okna bile svitle kakor po dnevu in vaščanje 80 bili veseli, da so zamogli tudi a tem pokazati svojo vernost in vdanost do sv. Očeta. Da pa svečanost ni bila brez dušnega stdu, naj le to povem, da jih je veliko pristopilo k sv. obhajilu IG. in 18. in vse je molilo k vsemogočnemu Vladarju vsih vladarjev: Bog! ohrani Pija še dolgo let in daj mu gledati zmago nad sovražnikom!
V Repnjah pri čč. oo. jezuitih je bila lepa slovesnost v ponedeljek, v god sv. Ignacija, redovnega pomočnika, ktere ao se vdeležili sosednji gg. duhovni, in čedna cerkvica je bila vsa polna vernega ljudstva. Pričetek je bil ob y. Po kratkem načertu življenja in djanja sv. Ignacija je pridigar omenil silovitega kriča zoper ta cerkveni red in preganjanja, ki ga neprenehoma terpi. Sv. Ignacij, pravi ljubivec križa, si je bil od Gospoda to milost sprosil ter jo tudi prerokoval, da udje njegovega reda ne bodo nikoli brez preganjanja.
To se je spolnovalo in se spolnuje to uro. Ignacijeva družba ni imela nikoli pokoja; če je v eni deželi zmagovito delala za razširjanje kraljestva Božjega, je pa v drugi vihar zoper njo bučal. Vse hudo so jim sovražniki očitali in očitajo, toda dokazati tega ne morejo; dokazano in spričano pa je že sto- in stokrat nekaj druzega: to namreč, da tisti ni kaj vreden ali pa nič ne, kteri zoper jezuite ropota in jezik brusi. Hudobnež d' Alembert sam je priterdil, rekoč: „Ne praša se za to, da bi se resnica povedala, ampak veliko več za to , da se čez jezuite toliko hudega govori, kolikor je le mogoče." — Izrekel je tudi očitno zahvalo dobrotnici K. Sp., ki je darovala poslopje za stanovanje in zidala cerkvico, pervo na Kranjskem posvečeno presv. Jezusovemu sercu, — zahvalo vsim dobrotnikom, pa očetom za tolike zasluge z misijoni po naši deželi itd. Prečastiti stolni dekan gosp. Jož. Zup.tn so potem al-tarje slovesno blagoslovili in imeli veliko mašo med azistencijo. Znani gosp. župan in učitelj Vavken je vravnaval prav izverstno orglanje in petje. Bog daj ča-stitim očetom mir v tem tihem kraju, pa obilnega sadu pri tolikem trudu za zveličanje ljudstva.
Aiiimergaii, il. julija. Ura je ko pridem iz pa-aijonske igre, ktera je vsemu svetu znana. Kar sem tukaj vidil, slišal, skušal, o Danica, tega popisati ne morem; kot pri »inerti Gospodovi smo se vsi kar razšli, vsak s svojimi vtisijeji, s svojimi občutki in sklepi. Kdor se hoče prepričati, kaj se pravi gledati terpljcuje Gospodovo v živih podobah, v posnemanji tistega terp-ljenja, ktero je bilo naše odrešenje, naj se poda in naj gre v Oberaminergau na zgornjem Bavarskem, tam, kjer se Gospodovo terpljenje ponavlja in predstavlja, kolikor je mogoče. Imam le pol ure časa, tebi, priljubljena Danica in tvojim dragim bravcem pisati, in v tem trenutku, v toliko kratkem času ti hočem naznaniti, kar moje serce čuti.
Ammergau je dvojin terg, zgorn ji in spodnji, vsaksebi pol ure; kjer se pasijonska igra predstavlja, je <>ber-ammergau. Kje je ta kraj? Na zgornjem Bavarskem, in kar sem pred teduom zamudil, sem zdaj dosegel tako le: la Altottinga sem se vernil v Mouakovo, na
fiotu sem imel dve družini, ktere ste se vernile z du-lovnih svatov, ker neka oseba z njunih rodovin je bila po monakovskein škofu za nuno preoblečena. Ljudje ti so prišli nad 30 ur daleč, in po dokončanem opravilu so šli na Božjo pot v Altotting. Ker se smo v enem vozu peljali, smo se soznanili, in vso pot od železno-cestne postaje v Neuottingu do Altottinga v navadnem poštuem oranibusu kake dobre pol ure so dekleta prepevale Marijine pesmi. Ker je bila noč pozna, jib povabim vse k sveti maši na zgodnje jutro, in potem se vernemo peš v Neuotting okoli i), ure zjutraj, da se po železnici peljemo v Monakovo. Po potu nazaj so vsi molili do železnocestue postaje, in po železnici pa so vso pot peli prelepe pesmi Matere Božje. Na kolodvoru v Monakovem je bila ločitev, v resnici bridka, ker duh serca in enaki občutki so nas tako tesno vezali, da so solze potekle; toda vse na zemlji potuje, in ločitev mora priti prej ali poznej. To je bilo v petek 7. julija. Med potjo sein pridobil mnogo druznikov , kteri so bili namenjeni v Ammergau, kot jaz, in med njimi iz vseh stanov, tudi duhovnov. Po kratkem mudeu|i v Monakovem se odpeljemo o 2\ popoldne kakih pet postaj do Starnberga, in tukaj se preselimo na enako, ali tudi Wiirmsee imenovano jezero, in sc peljemo na barki do Seehaupt*a; vožnja je terpela kake dve uri; vidil sem Posenhoien, kamor naša svitla cesarica kot rojstni kraj rada zahaja, in odtod se vidijo tirolski snežniki, kteri pogled in razgled vse potujoče zelo zanimiva. Od Seehaupta se po kakem polurnem inudeuji
peljemo v omnibusu v Murnau, kamor dospejemo po triurni vožnji, in kjer prenočimo.
Na jutro 8. obišemo v Murnauskem mestu cerkve, ktere bo proti drugim le zavolj tega imenitne, ker so Mariji v čast posvečene in z dokaj starimi podobami ozaljšane. Iz tega kraja se zopet v omnibusu o 7% odpeljemo , iz začetka po dosti ravnem , pa cesta se zavija in kerči in steguje, da na zadnje dospejemo na stermo kviško cesto, in vsak popotnik je naprošen, da stopi z voza in pes gre, ker cesta je res navpik in po moji presodbi dojema po 3 palce pri sežnji. — Vse to rad prenaša popotnik, kot jaz, ki sem vajen hoditi, in ne na tako tesnem sedeti in grozno vročino prestajati, ker na drugi strani hriba, ko se pelje navdol, ima po* stajo Kttal. Tukaj je nekdanji benediktinski samostan, zdaj farna cerkev; preobširna prelepa cerkev je ondi, v kteri je za tisuče prostora; tukaj vsak popotnik obstoji, ker nahaja podobo, ktero je Ludovik Bavarski prinesel iz Pize in jo je cerkvi daroval po ustmenem izročilu okoli 1. 1300. Tukaj se nahajajo orgije, ktere daleč slovijo, in umetniki ne gredo iz cerkve, ako jih ne slišijo. Tudi mene so zanimivale. Malarija v cerkvi se lepo hrani, in altarji predstavljajo veliko svetinj in trupel mučencev. Prav pokrepčani na duši se ločimo od te velikanske cerkve v višavi in se podamo naprej v Ammergau, kamor dospemo ravno o poldne.
(Dalje prihodnjič.)
li *t. Klavd-n v Ameriki 2. jul. 1871. (Pismo preč. g. mis. Jož. Buh-a.) Z veseljem je moje serce napolnjeno premišljevaje veliko slovesnost, ki smo jo danes tukaj v št. Klavdu imeli. Birmanih je bilo 173, ki ao darove sv. Duha prejeli, se poterdili zavojšake Kristusove in postali pervenci kraljestva Božjega. Preč. št. pavelski škof so sami jim razlagali besedo Božjo in na serce govorili, kako da prejmejo Duha resnice, Duha moči in Duha tolažbe in poterjenja. Celo drugoverci, protestanški pridigarji in pa doktorji pravde, kterih je veliko pričujočih bilo, so prav pazljivo poslušali. Med drugimi je bilo več kot 12odrašenih omo-ženih birmanih in nekaj spreobernjenih, kakor gospa \Vood, ki se je bila predlanskim pokatoličila, in ker je ona zelo učena, in zdaj veliko piše v zadevi svete cerkve in vere, je bila birmana. Celo naš indijanski pervi poglavar Ignacij Ilolinday je bil danes pri birmi in pri sv. Obhajilu.
Pred včeranjem pa je bila birma pri sv. Jožefu, kjer je naseljenih veliko naših Kranjcev. Tudi tam je bilo 165 birmancev. Poprejšni dan pa, praznik ss. Petra in Pavla, smo v Minesoti imeli praznik, kakoršnega v Minesoti še nismo praznovali, Cahevsov praznik. Bila je posvečena nova cerkev, ki je iz kamnja zidana in tudi altar iz rezanega kamnja bil zložen, torej je cerkev bila konsekrirana (maziljena), perva v Minesoti. Slovesnost na tem kraji, kjer so pred ka-cimi 16 leti sami divjaki prebivali, je bila velika. Št. pavelski škof so cerkev slovesno posvetili in potem so opat benediktinski pervo daritev sv. maše darovali Bogu v čast in dušam v zveličanje. Prišli so bili ljudje po 10, celo 20 in še več (amerikanskih) milj deleč k tej slovesnosti. Prišli so mladenči in možje iz št. Klavda, iz Kičmonda, od sv. Avguština, sv. Vendelina — v procesijah z banderji na čelu.
Tudi mladenči in možje iz št. Klavdija, ki so dobro izurjeni v petji in muziki, so slovesno prepevali v novi cerkv? in igrali 12. mašo Mozartovo. Tuui duhovnov je bilo veliko pričujočih, ker je „st. Johus Col-lege" samo kakih 4 milj od tam , in ako je bil ravno .-•» le pred kakimi 3 leti vstanovljeu, šteje zdaj okoli 1«*> učencev in veči del so njih učeuiki duhovni iz reda sv. Benedikta, in ker so se ravno počitnice pričele,
toraj so imeli čas priti k cerkveni slovesnosti. Cerkev je 120 čevljev dolga in 50 čevljev Široka, stolp še ni dodelan. Kakšen razloček! Poprejšna cerkev lesena, v v podobi kake štacune; sedanja kamnita, velikanska, pa gotiško sozidana. Tudi v št. Klavdiju, kjer so bili preč. gosp. Pire pred kakimi 15 leti med Indijani misijonski križ postavili, so oo. benediktini veliko, in prostorno cerkev sozidali, in poprejšna lesena še tudi stoji. Tako se tukaj spreminja. Med Indijani ali divjaki je revšina in glad, kjer se pa beli naselijo, se pa prične premožnost in blagoaerčnoat, ki si jo ljudje pridobijo s pridnostjo svojih rčk. Zemlje je tukaj še veliko prazne, in se lahko dobi, samo obdelovati jo je treba, da rodi. Tudi so jeli bogatini železno cesto primerjati in delati sem do naših Indijanov in še celo naprej tje noter do »mirnega morja" so jo osnovali; in ta železnica, ki gre od gorejnega jezera nad Krow-Wingam, Otter-tail om, Rudečim otokom proti mirnemu morju, ima biti naj krajši pot okoli sveta. Potem takem, mislim, bomo vedno bliže in pripravniše sklenjeni s svojimi domorodci. Marsikteri bi še tukaj lahko vstanovil ■voje domovanje, ki mu v stari domačiji ni mogoče, ako ga pridnost ne zapusti. Pa tudi marsikterega vnetega misijonarja bi bilo tukaj potreba, da se raztreseni naseljenci ne pogubijo, ker veliko jih je deleč preč od duhovna in cerkve ali tudi v svojem jeziku le redko kdaj besedo Božjo razlagati slišijo; toraj veliko dušne podpore ali molitve potrebujejo. Priporočim ,ti toraj v molitev raztresene ovčice naših misij ono v. Če« kakih par tednov so mi ravno obljubili preč. škof, da pridejo tudi birmovat v moje gorenje misijone, Belle-Prairijo (Little-Falls), se vč, da tam ne bomo mogli imeti tako slovesno, kakor tukaj pri oo. benediktinih; ljudje novo naseljenci so še revni, in cerkvice majhne in lesene. Pa da le darove sv. Duha prejamejo, bomo močni, srečni in zadovoljni.
Ziail lesniki
ali srečkanje ia celo leto.
(Nabral F. K.)
(Dalje.)
210.	Skoz življenje gre od tod v sveti raj le dvojni pot, pervi nedolžnosti, drugi je spokornosti; ako pervega zgubiš, glej, da druj ga ne zgrešiš.
211.	V vsih skušnjavah in težavah stanovitni bodimo ; če nas ravno svet zaverže, nam odperto je nebo.
212.	Kdor govori, kar hoče, mora slišati, kar noče.
213.	Nesreča hitro pride, po malem le odide.
214.	Kjer je sreča, tam je tud' nesreča.
215.	Bog dal nam je življenje v svoji milosti, nas bo tudi varoval nevarnosti.
216.	Več ljudi je pomerlo od jedi in pitja, kakor od glada in žeje.
217.	Voda vse opere, samo sramote re.
218.	Dva terda kamna dobre moke ne zmeljeta.
219.	Brada ne stori modrega, očali re dohtarja.
220.	Bolje je s pametnim jokati, kakor z bedakom
peti.
221.	Bolje je krivico terpeti, kakor jo delati.
222.	Boljši je libra pameti, kakor cent moči.
223.	Toliko samo velj&š, kolikor si pred Bogom cenjen.
224.	Pridne roke pa veselo serce ima Bog rad in pa ljudjč.
225.	Brada mu je zrastla, al pameti mu ni prinesla
226.	Ce pomagati ne moreš, iz serca pomoli k Bogu za ternečega prijatelja. ^Češ. Mar. za vse prijatelje.)
227.	Ako zdaj sam za se ne skerbiš, kdo bo na unem svetu za-te skerbelV
228.	Kar ti veselje kličeš, je morebit ogenj, ki večno žge.
229.	Vsak'mu je ubogim pomagati mogoče, kdor le iz dobrega serca hoče.
230.	Kdor si dobrega ključa ne pripravi, ne pride v paraiiž.
231.	Kakoršno življenje, takošna je smert. Hudo ne umerje, kdor je čedno živel; pa tud' srečno ne more umreti, kdor je dihtel hudobno živeti.
232.	Pred premisli, kar storiš, da se kje ne pregreaifi.
233.	Le svete reči za mlade ljudi!
234.	Oče nebeški daruje nam vse; darujmo za to mu hvaležno serce.
235.	Na polji, v cerkvi in domd imej pred očmi Boga! To hoče On, ki vid' in ve človekovo djanje in serce.
236.	Boljši je zdaj zgodaj se preskerbeti, in kaj dobrega na uni svet pred saboj poslati, kakor na drugih ljudi pomoč po smerti se zanašati.
237.	Te v lice hvali kdo, te zadi praskal bo: IIoš-jana dans pojo, pa križ ti tešejo.
238.	Veiiko denarjev in časnih dobrot st'ri malo prav srečnih, veliko pa srot.
239.	Mladeneč iz groba: »Bil mladeneč sem čverst, prevzeten, vžival svetno sem sladkost; pa čeravuo rala-doletin, skusil smertno sem britkčst.
240.	Ošabna obleka gizdača goljfa, namesto človeka se ona štimd.
241.	O dolga ti je v vicah ura! ne da popisat' se pokora; za vse zdaj duša tam terpi, karkoli tukaj zamudi ! Strah'vati mora se krivica, da Čistijo se ko zlatč, ker z grehom se ne gre v nebo.
242.	Če slepec slepca pelja, v jamo padeta obd.
243.	Gori gori le v nebo naj obrača se oko!
t*eUnoree.
Pesjarija sestra opičarije. Laibaherica, ni davno tega, je v nekem spisu ovračala opičarijo kakor nauk, ki je že pod klopjo. Vidila pa je tedni nektere »učene pasje glave," in — kdo bi mislil? — zopet se ji »dar-vinstvo" ali opico-človeštvo prav »applausibel" zdi! —• Gospodič »pes-Milord" znd kaj dobro številiti: nič ne mara, da ga »Laibaherica" na kako slovensko gimnazijo priporoči, da bo našim fantom »dvojke" zapisoval. »Psica-Lidija-goapojica" je mojstrinja na glasoviru: morda jo priporoči za »pevovodkinjo" na kaki novi ženski »konfasionslozni pedagogiji." »Pesjarija" je kakor nalaš za ,,kontesion3lozno dobo," — toliko veči »pasji naprej ek," kolikor veči »človeški nazaj e k."
Razgled po mrehi.
XXI veliki shod katoliških družb bo to leto v Moguncu od 11 — 14. kimovca. Predsednik mu bo znani kanonik dr. Mufang. Ta shod v tako posebnih časih bode gotovo znamenit in ne bo mu žal, kdor se ga more vdeležiti.
Belgija se v rimski zadevi moško obnaša; poslanec v Florencu ima sporočilo le takrat v Rim se podati, ako neogibljive opravila to tirjajo, nič pa ne početi, kar bi rimski rop poterjevalo. Belgija ve skerbeti za svojo čast. —
Na Francoskem se reč nekoliko k otenju nagiba, če bo dospela, je še vprašanje. Jules Favre utegne odstopiti; to je dobro znamnje. Kakor zdaj reči stojč, je edino otenje Francije v tem, ako se dosti naglo k Cerkvi poverne. Avstrija je v enakem stanu, ako smemo sklepati iz tega, kar je bilo, na to, kar pride. Perva potreba je, da noben mož, ki deržavno veslo prime, ni izmed mavtarjev. —
Mavtarska svoboda. V Rimu imajo navado, da
se pred cerkvijo zelenje potrese in se ob vratih olepša, kadar je cerkveni praznik. Undan so bili tako naredili pri cerkvi sv. Kamila; kmal pa nride mesten služe v sakristijo in zapove fajmoštru to odpraviti, češ, da tč zanikamo zeliša ceste mažejo in so konjem nevarne. Celo vencev ob vratih služabnik »svobodubarjev" ni pri miru pustil in jih je z vrdt potergal. — Se vidi, kako ti »šurki" sovražijo vse cerkveno.
V	Rimu se godč obilne morije, samomori, tatvine, roparstva itd. itd., odkar so ondi roparji gospodarji. O mraku se zgubč straže in narodni varhi miru; ako kvesturini podnevi kak nepokoj zvohajo, skerbno peto une8ejo, da bi sami ne bili tepeni; kadar je morivec čas dobil pobegniti, priteko k merliču in tarnajo. — Undan so porotniki nedolžnega spoznali nekoga, ki je bil 8 mescev zarad morije v preiskavi; sorodniki umorjenega pa so se sami maševali, vstane čitava vojska s nožmi ter so bili 3 ubiti in veliko ranjenih, ker so se tudi drugi pretepa vdeležili. V kratkem ima začeti izhajati nov list »Ateist", pri kterem že napis kaže, da bo nejevero učil. Vredoval ga bo iz Pariza iztiran liberalen nejevernik. — Pri nekakih »evangeliških posvetih" bodo kričali zoper kerat, spoved, vice, av. Obhajilo; in vendar bode vstop celo otrokom dopusen zastonj, tudi obetajo zastonj proteatanških biblij poslušavcem, in taki, ki pridejo s celimi deržinami, ima jo celo denara dobiti. — V Rione Monti so se bili mesarji tako sklali, da so na treh vozeh ranjene odpeljali. (G. K.) — Pri vsem tem pa imajo naši liberaluhi vzrokov dosti: rim a ki rop opravičevati!
V	novem Jorku je bila proteatanška vlada za 12. julija luteranskim Ircem dovolila nekako procesijo, s ktero dražijo in sramote katoliške Irce, ki jih je v novem Jorku do 100.000. S temi procesijami lutcrauarji dražijo katoličane, odkar je bil Vilem Oranski s svojimi luteranskimi dcrhalmi proti koncu 17. stoletja premagal katoliške Irce in pravemu kralju deželo in krono poropal. Zgodovina ne pozna veliko o*tudniših mesar-jenj, kakor je bilo pokončevanje ubozih katoliških Ircev po Angličanih. Ob času luteranske reformacije je bilo po Irskem vse nasejano z raerliči. Znano jc svetu, ka-košne neznanske krivice so terpeli in terpe ubogi Irci od protestanško-angleške goropadnosti, in da jim meč do dna serca zasadijo, jih pa še s tacimi komedijami dražijo, ki jih je sicer poslednji čas angleška vlada pre povedala, preselile pa so se v »svobodno" Ameriko, kjer je luteranska vlada jih pod zavetje vzela ter je 3 polke vojašine dala v brambo tej procesiji, to je, ka-cih 50 parov z 12 godci. Rajši naj bi se s pepelom potresli in žalovali zavoljo neusmiljenosti svojih tolovajskih prednikov. Razkačeni Irci, kar se ve, da je vsega obžalovanja vredno, so jeli sera ter tje v derhal streljati in vnel se je bil kervav boj, 31 jc bilo pobitih, 175 ranjenih, 200 zapertih. »Orangisti," ki so ta spomin obhajali, so veči del mlajši angleških deržin, ki so se bile takrat na Irsko preselile in se obogatile s ccrkvenirai posestvi in zemljo Ircev, ki so jih bili trinogi za izdajavce razglasili, ker so bili svojemu kralju in svoji cerkvi zvesti ostali. Sovraštvo med Irci in temi »Orangisti" se je z njimi vred preselilo v Ameriko, in ne more se poterditi, pa lahko je zapopasti, kakor pravi »Kiirnt. BI." Tudi v novem Jorku je veliko mlaj šev ubozih oropanih in zapušenih Ircev. Pri puljavi je bila na obeh strančh gotovo le derhal zastopana. In k vsemu temu je katoliško duhovstvo v nedeljo poprej s prižnice opominjalo svoje vernike, da naj se varujejo vsacoga nepokoja. »Kt. BI." praša poslednjič: »Ali ni saj enako zadolženje pri draživcih »Orangistib," če ne še vede ?" — In kako so zarad tega judeži ger-dili katoličane, pa duhovne obrekovali!
\o\a Italija v Rimu nima ravno preveč prijatlov; d< kaz tega je 27.6<>0 podpisanih polnoletnih in meščanskih Riml janov ali pa v Rimu stanujočih, ki so 24. jul. sv. Očetu izročili svoje vošila za srečno obletnico 16. jun. in pa gnjus zoper napad, ki se je zgodil na Rim 20. sept. 1x7«», pa ob enem zaterjenje svoje nepretresljive zvesto be do papeža naznanili. Vsi podpisi so lastnoročni. Ali se hoče še kaj več za ljudsko glasovanji, ako se pomisli, da je veliko zvestih tudi na tujem, in veliko tacih, ki ne znajo pisati in so s podpisovalci ene misli.
li Ljubljane. V nedeljo, 6. avg., ob 6 zvečer bo 4. mesečni shod katoliško političnega društva, k kteremu so vsi udje in tudi drugi, polnoletni moški ko gosti, vljudno vabljeni.	Ravnateljstvo.
Zakrament »v. birme bodo delili mil. knez in škot avg. v Radečah, 10. avg. v Boštanju, 13. avg. v Smartnem pri Kranju.
„Jiižni Sokol'1 se bo imenoval nov list, ki ga, bode izdajal po 2krat na mesec g. J. Z. Vesely (Spit. ulice) in vredoval g. A. Kremžar. Pečati se ima s telovadnimi Članki in z beletristiko. Perva štev. pride 5. avg. Naročnina je 2 gl. Iti kr. — Začenjali so že beletriški listi zopet in zopet izhajati, pa so le utonili, ker večkrat so bili premalo postavni in jih toraj Slovenci niso podpirali. Zanašajmo se, da bode „Južni Sokol" moško, solidno vreaovan, da bode beletristika v mejah spodobnosti se obravnavala, kakor tekne res v oliko, v korist narodu in zlasti mladini, posebno da se bo ogibal kužljive mesenosti, ki je druge liste pokopavala: tako bode tudi dostojno podporo našel in se ohranil, ohranil tudi poštenje Sokolov slovenskih.
Svarilo. Nova knjiga, polna neslanega babe-zevanja, pod mičnim naslovom, se vriva Slovencem. Nobeni previdni starši in redniki ne morejo želeti, da bi se mladina s takimi muhami pasla; noben pravi domorodec ne privoši, da bi se naš narod s tako literaturo v mehkužnost in meseno nasladnost vabil. Toraj pozor! Pred nekaj časom je bil eden naših pervih domorodcev in znajdenec v beletristiki prav modro besedo spregovoril v ,»Novicah" o teh zadevah in kaže, da ni bilo brez sadu; pa sem ter tje se zopet pod pot zavija, ali vendar tako srove mesenosti nismo kmali naleteli, kakor je v omenjeni knjigi.
Iz lireznice. 28. avg., v praznik sv. Avguština, bode 50 let, kar je bila blagoslovljena naša farna cerkev, ktero še mnogi le „novo cerkev" imenujejo. 50letnica se namerjava slovesno obhajati. Deklice napravljajo za ta dan nov kinč za vse altarje, fantje pa bodo skerbeli, da bo tudi strel poviševal slovesnost.
Iz Konjic, 1. avg. — Osmo nedeljo po binkoštih smo na novo streho našega zvonika zvezdo poBtavili. V kroglo smo shranili več slovenskih in nemških časnikov. Tudi Vaše „Zg. Danice" 26. list bode, če Bog da, čez kakih poldrugi sto let našim potomcem pričeval, kako slovesno so verni Slovenci Pijevo 25letnico obha-
I'ali. Streha je krita s kuprom. Kakih 36 centov starih krajcarjev pojde na naš zvonik. Fabrika je 80 let porok za streho. Stala pa bo kuprasta streha nad 3000 gl. Naše kat. pol. društvo krepko napreduje. V nedeljo ima že svoj 7. zbor.
Iz Gorice. Kjerkoli se po svetu uči resnica, tam se trosi tudi laž. Posebno sedanji čas ima glavar laži toliko delavcev in pomočnikov, da se ne strašijo nobene oblasti, n<»bene noči. Vsaki resnici se stavijo v bran in naj bo tudi jasna ko solnce in spričana do zadnje pike. Tudi v zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru razglašeni verski resnici o nezmotljivosti namestnika Kristusovega se je ta druhal s posebno serditostjo in strastjo ustavila. Ker je tudi v naše mesto poslal glavar laži
svoje povelje, da naj se razglaša laž in taji verska resnica, zato je treba, da se laži nasprot razioži in pojasni tudi resnica. Laž se je javno prodajala v mestni dvorani, njej nasproti se tudi javno pojasnila resnica, če tudi ji niso skerbni mestni očetje dovolili svoje dvorane. To se je godilo, kakor je znano, pred Veliko nočjo. Da bi se pa laži tudi korenine, ktere je pognala po mestu, kolikor mogoče, iztrebile in udušile, je začel „canonicus theologua" Mnsg. Castellani pervo nedeljo tega meseca nezmotljivost rimskih papežev obširno razlagati; in bo menda še nekaj nedelj (v veliki oerkvi popoldan namesto razlaganja keršanskega nauka,) nadaljeval svoje govore.
Kakor zelo je ono razlaganje potrebno, mora vendar govorniku seree upasti, ko vidi, da ravno onih, kterim so prav za prav oni govori namenjeni, še blizo ni. Preroki laži so pač povsod enaki: ušesa maše pred resnico, zato slepci ostanejo, in krivi so sami svoje pogube. Tako je čudno, ko učeni govornik ogovarja svoje poalušavce: „0 signori miei!" „Signori" pa kdo vč, kje tisti čas nove naklepe kujejo zoper resnico. Taki so tedaj naši nasprotniki, svojo trobijo, nasprotnega glasu se pa boje, ko stekel pes vode. *)
Teržaski mil. škof bodo delili sv. birmo: 27. avg. v Draguču (tudi za otroke iz Grimolde in RaČic);
—	28. v Gologorici (tudi za Novačane in Kerbunce);
—	29. v Pasu (tudi Sušnjevičane); — 30. v Vranji (tudi za Boljunce in Dolenjovaščane); — 31. v Ker-šanu (tudi za Kozlijačane, Cepičane in Bernce); — 1. sept. v Šumbergu.
Duhorshe spremembe.
V	ljubljansk škofii. G. Henr. Sparovic, sedaj v pokoju v Ljubljani, pride za kapi. v Kranjsko goro.
V	lavantinski skolii. C. g. JožeTombah je postal provizor v Sevnici; č. g. Jože Roztaher, no-vomašnik, gre v Sevnico za kaplana; č. g. Fr. Burja, župnik v Sevnici, je 27. julija umeri. R. I. P. — Župnija Sevniška je do 11. septembra t. 1. razpisana.
V	teržaski škofii. C- g. Mat. Rebolj, duh. pom. v Sovinjaku, bode opravnik te duhovni je. Č. g. A nt. Kuhn, dozdaj v pok., gre za duh. pom. v Boljunec. V pokoj Be podasta preč. g. Jož. Brusič, župn. v Sovinjaku, inč. g. Šim. Karolnik, pom. v Sovinjaku.
Dobrotni tiarori•
Za sv. Očeta. Iz Prežgan j: Mladeneč 2 gl. 50 kr. v sr., prosi blagosl. sa posebno milost, da bi ne umeri brez ss. zakramentov; — več oseb 1 dvajs. star. d. in 90 kr., za srečno zadnjo uro; — več farmanov, ki želč sv. Očeta v Rimu obiskati, ker jim to zdaj ni mogoče, da bi se pa v nebesih vidili, 11 gl.; — družina 1 gld. (3 dvajs. star. d.) — Iz Lesc 1 gld. — G. k. Frid. pl. Premeratein 1 ces. cek. — Iz Kranja po g. Fr. T. 3 st. dvaj8. — M. Ž. 2 gl. — Iz Šentjerneja na Dolen-skem 6 križavcev po 2 gld. 20 sold. J. V. f. — Jera Merše 1 gld. ; proai blagoslova za se in svojo družino 1 gl, _ Fara v Hrenovicah sv. Očetu k petindvajsetletnim 36 gl. — Iz Ovšisa 5 gl.
Za g. m i s. Čebul j a. J. B. H. 5 gl. Za pogorelce v Belskem. J. B. v H. 2 gl. — ff5gl. - Nekdo 2 gl. - L. 1 gl. Iz Cerkljan 1 gl.
Za pogorelce v Petelinah. Iz Lesc 1 gld. — J. B. v H. 2 gl.
*) Kar tire prepir zastran mervice slovenšine, ki jo reveži Slovenci imajo v semen, kapeli, se Dan. ne more spuščati v raz-prave, je pa silo žalostno, ako bratje italij. jezika, ki imajo ▼ obilnosti službe Božje po vsem mestu, se to mervico zavidajo Slovencem. Ali se ne bojite Boga, ki odvračate ljudstvu lomiti kruh besede Božje V	Vr.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. —
Natiskar in založnik: Jožel Blazilik v Ljubljani.