KNJIŽNE OCENE Jean Pierre Aniel: LES MAISONS DES CHARTREUX DES ORIGINES A LA CHARTREUSE DE PAVIE. Geneve: Droz, 1983 (Bibliotheque de la Societe frangaise d’ archeologie, 16). 167 strani, 212 reprodukcij. V zgodovini zahodnoevropske arhi­ tekture ima srednjeveška monastič- na arhitektura eno najvidnejših mest. Posebej velja to za arhitek­ turo enega naj starejših zahodnoev­ ropskih redov, benediktinskega, z njegovimi clunyjskimi variantami pa za njegove kasnejše reformirane od­ vode, med katerimi zavzemajo leta 1098 ustanovljeni cistercijani v stav­ barstvu zelo odlično mesto. Zato ni čuda, da obstaja o tem poglavju historične evropske arhitekture zelo bogata literatura, saj je zlasti sred­ njeveška arhitektura cistercijanov za znanost vedno znova aktualna. V primerjavi z njo pa je ostajalo stav­ barstvo tretjega iz starejše skupine zahodnoevropskega meništva, kon- templativnih in samotarskih kartu­ zijanov, kot celota do nedavna do­ mala prava terra incognita evropske srednjeveške arhitekture. Poleg red­ kih monografij o posameznih kartu­ zijah, ki se dotikajo tudi njihove arhitekture, pa nekaterih že starej­ ših in osamljenih poskusov, zajeti stavbne posebnosti tega reda v eni sami deželi (npr. O. Volkers, Die Klosteranlagen der Karthäuser in Deutschland, Zeitschrift für Bauwe­ sen, 71, 1921, pp. 313—322; F. Mühl­ berg, Zur Kenntnis der mittelalter­ lichen Klosteranlage des Kartäuse­ rordens in Deutschland, L’ architec- ture monastique, Mainz 1951), med tiskanimi deli skoraj ni kaj vzeti v roke. Krajša poglavja v knjigah, ki podajajo splošne preglede evropske arhitekture, tudi samostanske, pa večinoma niso zadela bistva arhitek­ ture kartuzijanov in niso prinesla kakšnih bistvenih ugotovitev o tej posebni zvrsti srednjeveške mona- stične arhitekture (Viollet-le-Duc: Dictionnaire raisonne de V architec­ ture frangaise du X I‘ au X V I‘ siecle, I, Paris 1867, p. 307 sq; A. Dimier: Les moines bätisseurs, Architecture et vie monastique, Paris 1964, Fa- yard; W. Braunfels: Abendländische Klosterbaukunst, Köln 1969, Du Mont, pp. 153—168). Žal je nekaj obširnejših del o stavbarstvu kar­ tuzijanov ostalo v rokopisu in men­ da nikoli ne bodo objavljena (S. D. Mühlberg: Zur Klosteranlage des Kartäuserordens, Versuch einer Dar­ stellung der mittelalterlichen Kar­ tausen der deutschen Ordensprovinz Franconia, Köln 1949, 179 Str.; Dom Augustin Devaux: L'architecture dans Vordre des Chartreux, 1962). Ko sem podpisani raziskoval prvot­ no arhitekturo štirih srednjeveških kartuzij v Sloveniji (Žičke, Jurklo- štra. Bistre in Pleterij), katerih prve tri so hkrati najstarejše naselbine tega reda v srednji Evropi, in jih poskušal postaviti v evropski okvir, je bilo to pravo oranje ledine. Svoje izsledke sem najprej objavil doma v knjigi Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije. Ljubljana 1972, kasneje pa v zgo­ ščenem povzetku tudi v nemšči­ ni (»Die frühe Baukunst der Kar­ täuser«, v delu Die Kartäuser — Der Orden der schweigenden Mönche, Köln 1983, Wienand). To zadnje delo pomeni prvi celostni prikaz kartuzi­ janskega reda in njegove zgodnje arhitekture v nemškem jeziku. Pri pisanju obeh teh knjig sem poleg skromnosti uporabnih preddel ob­ čutil kot veliko pomanjkljivost zlasti še dejstvo, da arhitektura kartuzi­ janov ni bila obdelana niti v njihovi matični deželi Franciji, kjer so bile zlasti v zgodnji dobi ustanovljene številne kartuzije in z njimi dana izhodišča za to posebno vejo evrop­ skega monastičnega stavbarstva. Na­ ravnost iz Francije je namreč kar­ tuzijanski red najprej posegel daleč proti vzhodu v slovenske dežele, kar mi je tudi dalo pobudo in posebno veselje za delo. Šele prav v zadnjem času je velika praznina, ki je v tem pogledu zevala nad matično deželo reda, nad Fran­ cijo, vsaj za silo zapolnjena. Prikaza prvih redovnih hiš v Franciji in v nekaterih drugih evropskih deželah, to je od ustanovitve kartuzijanskega reda leta 1084 do renesanse, kakor jo označuje svetovno znana kartu­ zija v Paviji, se je namreč na pobu­ do Louisa Grodeckega kot svoje dok­ torske disertacije lotil eden mlajših francoskih umetnostnih zgodovinar­ jev Jean-Pierre Aniel. Razširjene re­ zultate njegovega petletnega dela je kot svojo 16. publikacijo izdalo fran­ cosko umetnostnozgodovinsko dru­ štvo. V uvodnem poglavju avtor poudar­ ja, da je vsaj del zahodne kulture izšel iz samostanov, hkrati pa ni povsem prepričan, da res lahko go­ vorimo o redovni umetnosti in še posebej o monastični arhitekturi. Doslej bolje poznamo le stavbarstvo cistercijanov in delno še benediktin­ cev ter Clunyja, o drugih redovih pa smo dobili prve razprave komaj v zadnjem času. Zaradi nekaterih skupnih značilnosti v okviru enega reda, ki jih opažamo tudi pri kak­ šnem drugem redu, kakor denimo znameniti »cistercijanski« ravni kor- ni zaključek, še ni mogoče govoriti o »kartuzijanski« arhitekturi in tudi ne o »monastični«. Seveda pa ta avtorjeva trditev ne prepriča popol­ noma, saj so na primer ravno tri­ ladijske cistercijanske ali dosledno obokane enoladijske kartuzijanske cerkve v svojem celotnem izrazu, ne morda samo z »ravnimi kornimi za­ ključki« ali s kakšno drugo podrob­ nostjo, kot celota domala nezamen­ ljive in dovolj značilne za neki red, ki jih je ustvaril in zelo dosledno uporabljal. Pravilna pa je avtorjeva ugotovitev, da je v primerjavi z raz­ ličnimi že obravnavanimi pogledi na kartuzijanski red, na njegovo zgo­ dovino, organizacijo in zakonodajo, prav njegova arhitektura doslej po­ tegnila krajši konec. Avtorjev na­ men ni bij, opisati vse kartuzije, kar bi bilo zaradi slabega stanja mnogih med njimi ter uničene ar­ hivske in slikovne dokumentacije nemogoče, pač pa opozoriti na nji­ hove poglavitne značilnosti in po­ dati njihov razvoj. Zato je razprava razdeljena v dva dela: v prvem so zbrane najstarejše kartuzije od kon­ ca 11. do začetka 13. stoletja, v dru­ gem delu pa je govor o spremem­ bah, ki so temu začetnemu obdobju sledile in ki izhajajo iz spremenje­ nih zgodovinskih razmer. Eno poglavje je posvečeno krizi za­ hodnega redovništva med 10. in 12. stoletjem, reformam, začetku reda, njegovi organizaciji in zakonodaji (Consuetudines), drugo pa se že po­ sveča stavbarstvu in kartuziji kot povsem novi obliki samostanske na­ selbine, izbiri kraja za naselitev, poimenovanju kartuzij, zasnovam in razporeditvi poglavitnih sestavin — cerkve, velikega in malega križnega hodnika v okviru »zgornjega samo­ stana«, arhitekturnim značilnostim cerkva, ki so redno enoladijske in brez prečne ladje. Cerkve so na vzhodni strani pogosto ravno zaklju­ čene, včasih tudi s polkrožno ali po- ligonalno apsido, ponekod pa je polkrožna apsida skrita kar v debe­ lini stene in na zunaj ne izstopa. Žal pa avtor ne pove, za katera obdobja so posamezni vzhodni za­ ključki cerkva značilni. Z eno samo izjemo (Pesio) so bile kartuzijanske cerkve vedno in v celoti obokane, bodisi s polkrožnimi ali zalomljenimi banjastimi oboki ali pa z različnimi križnimi rebrastimi oboki. Tudi tu bi bilo zanimivo vedeti, katerim ob­ dobjem pripadajo različni obočni načini. Prečna pregrada sredi cerkve je ločila očetovski kor od bratov­ skega. Posebej se je avtor zadržal pri obeh križnih hodnikih, malem in velikem, pri meniških celicah, ki zagotavljajo menihom poleg kolek­ tivne tudi individualno samoto, ozna­ čil pa je tudi lego zakristije in knjiž­ nice, kapitlja, obednice in kuhinje ter omenil obzidja in gospodarska poslopja. Likovna okrasitev je bila v skladu s strogostjo reda na sploš­ no zelo skromna. V posebnem poglavju opisuje avtor nato usode in značilnosti reda v 13. in 14. stoletju ter arhitekturne spre­ membe glede na prvo obdobje. Ro- manika je prešla v gotiko tudi v tej veji evropske arhitekture. Zdaj se v razliko od začetne anonimnosti po­ javljajo tudi že imena znanih gradi­ teljev. Pregrada med obema koroma, ki je bila navadno kar lesena ali včasih tudi zidana, se je zdaj razvila v pravcato obokano tribuno s po­ hodno ploščadjo. Prvotne lesene križne hodnike so začeli zamenja­ vati z zidanimi in obokanimi. Likov­ na dela, bodisi slikarska ali kipar­ ska, so bila tudi v tem času še vedno razmeroma skromna. Pravi prelom s srednjim vekom pa pomeni ob koncu 14. stoletja kartu­ zija Pavia, ustanova milanskega voj­ vode Giana Galeazza Viscontija. Razpored njenih poglavitnih sesta­ vin ohranja sicer kartuzijansko tra­ dicijo, zato pa sta arhitektura in zlasti še likovna oprema krenili na povsem nova pota in zapustili nek­ danjo skromnost. Ta redovna cerkev je edina triladijska in ima tudi preč­ no ladjo, njena zahodna fasada, bo­ gato razčlenjena in figuralno okra­ šena, pa je prava negacija kartuzi­ janskega duha in stroge, zgolj funk­ cionalne arhitekture iz prvih stoletij obstoja reda. Redovna cerkev se je z njo spremenila v stolnico in v eno izmed svetovnih čudes, s tem pa se je povsem oddaljila od tega, kar bi lahko imenovali kartuzijanski pro- positum. Skoraj vso drugo polovico knjige zavzemajo opisi nekaterih izbranih kartuzij. Tako so zajete vse najsta­ rejše naselbine iz 12. in 13. stoletja in nekaj pomembnejših iz 14. sto­ letja. Pri vsaki so zbrani poglavitni zgodovinski podatki do tekstov usta­ novne listine, opisana je še ohranje­ na arhitektura in dodana poglavitna literatura. Tako obsega ta razširjeni katalog spomenikov 41 starejših evropskih kartuzij. Tekstualni del knjige zaključuje seznam poglavitne literature o redu in o njegovih na­ selbinah, dodano pa je še skupno imensko, krajevno in stvarno kaza­ lo. Na koncu knjige je zbrano sli­ kovno gradivo s preglednimi karta­ mi o razširjenosti kartuzijanskega reda in drugih redov v 12. in 13. stoletju v Franciji in po drugih ev­ ropskih deželah, sheme različnih tlorisnih zasnov kartuzij ter foto­ grafsko gradivo s kazalom. Delo J. P. Aniela pomer.i lepo obo­ gatitev literature o srednjeveški ar­ hitekturi kartuzijanov in njenih posebnostih. Cela vrsta spomenikov, zlasti zgodnjih francoskih, je bila zdaj v Tej luči prvič strokovno pri­ kazana. S tem delom je avtor precej zapolnil vrzel v poznavanju tega po­ sebnega tipa monastične arhitekture. Žal le, da se ob koncu knjige ni ponovno dotaknil vprašanja, ki ga je načel v uvodu, namreč, ali smo upravičeni govoriti o »monastični arhitekturi« in o »arhitekturi kar­ tuzijanov« še posebej. 2e s svojimi izvajanji je dal na to vprašanje pri­ trdilen odgovor. Marijan Zadnikar Elga Lane: DIE MITTELALTERLI­ CHEN WANDMALEREIEN IN WIEN UND NIEDERÖSTERREICH Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1983 (Corpus der mittelalterlichen Wand­ malereien Österreichs, Bd. I). LV + + 416 strani, 737 črno-belih in 6 barvnih reprodukcij v prilogi, 35 črno-belih reprodukcij med uvod­ nim besedilom, 30 črtnih shem med glavnim besedilom. Po desetletnih pripravah je izšla prva knjiga obsežnega projekta kor­ pusa srednjeveških stenskih slikarij v Avstriji, ki ga izdajata zvezni za­ vod za spomeniško varstvo (Bundes- denkmalamt, zanj generalni konser­ vator doc. dr. Ernst Bacher) in av­ strijska akademija znanosti na Dunaju, vodi pa ga prof. dr. Eva Frodl-Kraft. Poleg te so predvidene še štiri knjige, ki naj bi zajele pre­ ostale zvezne dežele (Štajerska, izi­ de predvidoma leta 1986, Koroška, Zgornja Avstrija s Salzburgom in Gradiščanskim, Tirolska s Vorarl­ bergom). Izdajanje umetnostnozgodovinskih korpusov historično in zvrstno ome­ jenega umetnostnega gradiva, zlasti tabelnega slikarstva, pa tudi plasti­ ke in arhitekture, ima za seboj že lepo tradicijo in nekaj zelo uglednih dosežkov, kot sta npr. korpus flo­ rentinskega slikarstva Richarda Off- nerja in korpus staronizozemskega slikarstva Les primitifs flamands v Bruslju. Zelo pomemben je tudi mednarodni projekt s slikanimi okni Corpus Vitrearum Medii Aevi, v katerem ima, ravno po zaslugi Eve Frodl-Kraft, Avstrija zelo teh­ ten delež. Kar obsežna dela te vrste razlikuje od običajnih topografsko zasnovanih pregledov, je poleg na­ drobne stilne in ikonografske raz­ členitve spomenikov izčrpen prikaz njihovega fizičnega stanja s potreb­ no tehnično analizo, kar načeloma