X
Književna poročila.
X
Navedel sem vse te napake in hibe nekoliko podrobneje zato, da lahko drzneje vprašam Slovensko Matico, kako je mogoče, da tiska ta zavod podobne knjige? Ali pa, da povem še razločneje, kako je mogoče, da je natisnil ta zavod v preteklem letu kakovostno skoro izključno same take knjige?   Josip Vidmar.
Sienkiewiczevi romani, I. Z ognjem in mečem. Povest iz davnih let. Iz polj* šane^^revel, dr. Rudolf Mole. Ilustracije Olivove. V Ljubljani, 1923. Tiskovna žScttuga. Izhajajo v snopičih po 4 pole. Snopič 1. in 2. po 7 Din.                              *
Odkar se je pred tridesetimi leti z Mračetovim prevodom prvega dela slavne Sienkiewiczeve trilogije med nami raznesla slava tega najbolj popular« nega poljskega pisatelja, se je pri nas število prevodov njegovih del vedno bolj množilo in z njim vred krog čitateljev. Ker so ti prevodi po večini že razpro* dani, je samo pozdraviti namero, da se naj izdajo najvažnejši v novih izdajali in v novih prevodih. Želeti bi samo bilo, da bi ti prevodi bili boljši kot sta ta dva prva zvezka.
Mračetov prevod uživa pri nas sloves, da je v njem fino pogojen epični kronikalni stil, v katerem je vsa Sienkiewiczeva trilogija napisana. Trebalo je torej — tako bi človek mislil — njegov prevod samo revidirati, popraviti even? tuelne napake in retuširati sintaktične posebnosti, ki jih je takratna doba vrinila našemu jeziku. Tako bi dobili nekaj boljšega kot je Mračetov prevod in bi v tej reči napredovali. Mole pa je krenil po drugi poti: izkušal je napisati popolnoma nov prevod. A priori te namere ne moremo obsojati — saj jo lahko opraviči končni efekt. Tega pa ob teh dveh snopičih — žal! — ni mogoče reči.
Mole pušča prav po nepotrebnem in brez pravega razloga v svojem prevoda besede originala; tako dobimo pri njem stavke, ki so poprečnemu čitatelju neumljivi, ali pa dajejo zmisel, ki ga v originalu ni. Mirno prepiše besede, kakor: fantazija, invidia, modestia, adolescentia, diskrecija, majdan, ne da bi pqmisiil, kako mnogoobrazen je v stari poljščini — ki jo Sienkiewicz posnema! — pomen besede «fantazya»! Latinščina je integralen element stare poljščine, J slovenščine pa ne! Mrače je take besede rabil, toda vestno jih je tolmačil pod črto! Pri Moletu (str. 12., 13.) in pri Mračetu nas sreča neki «hetman V.», v katerem bodo ljudje iskali ime, ki se začenja z «V». V resnici je to samo običajna poljska okrajšava za «hetman wielki», ki je po svojem činu višji kot «hetman polny». Drugod zavedejo Moleta v napake besede, ki so v poljščini enake ali podobne slovenskim, pa imajo drugačen pomen. Takoj na 7. str. ga je zapeljala poljska beseda «chronič», da je prevedel: «hranil (Mrače ima živil!) v divji stepi» namesto pravilnega «skrival v divje stepe«! Ali ni opazil, da se ta glagol v izvirniku veže z acc. pl., in ni pomislil, zakaj neki? «Tuman» ni «tema» (str. 15.), ampak «megla», «kacie» ni «koncu» (str. 109., ima tudi Mrače), amp. «kotu», poljska «pokora» je naša «ponižnost» (str. 110.), poljski «sejm» ni naš «sejem», amp. «zbor» (119.). «Kramny ataman» ni «kramov a.», kakor je mirno zapisal na str. 107., tudi ne «kramni a.», kakor stoji na sledeči strani, amp. «kramarski a.», kakor stoji pravilno nekaj vrst niže. Ali teh neskladnosti ni opazil vsaj pri korekturi? Večini nerazumljivi «kiji do kopij» (str. 108.) so prepisani po orig. «kije do spis». Poljski «kij» ni naš «kij» in poljski «do» nima enakih funkcij kakor naš. Pravilno bi bilo «ročniki (držaji) za kopja»! (V Moletovem prevodu mrgoli konstrukcij, v katerih je poljski «do» napačno postavljen nam. našega «k» ali «za».) Enako pravi orig. «hrastove palice» in ne «kiji» (str. 109.). Poljski «odbiwszy» ga je — kakor tudi Mračeta — zapeljal, da je napisal, da so trume «odbile vojskjno zakladnico« (str. 110.), kar je ne= umljiva  fraza;  prav bi bilo  «vlomile  v».   Nam.  «vrat»  nas  na  str. 118.   osupne
—   696   —
X
Književna poročila,
X
poljska «brama» (ki jo je Mrače prav poslovenil), na naslednji strani pa celo «brana» (ki jo ima tudi Mrače), ker si pač oba nista mogla prav misliti, da bi stali  topovi  v  vratih taborišča.
Cela vrsta mest se nahaja, ki so iz drugih razlogov slabo ali napačno pre-vedena. N. pr.: str. 6. «w poludnie» ni «na jugu», amp. «opoldne» (oba sta pre* zrla temporalen akuzativ!); str. 7.: ne «kjer bi se imele poti strniti», kakor imata oba, amp. «ko so se imele poti napolniti (z ljudmi; «gdy» ni «gdzie»); «bardziej» ni «hitreje», amp. «b,olj»; str. 8.: «zlowrogi» ni ne «vražji» niti «so= vražen» (str. 112.), amp. «zlovešč»; «zawtorowač» ni «ponavljati», amp. «odgo= varjati», «sekundirati»; str. 9.: «oczeret» ni «bičevje», amp. «trstje», «kaganek» ne «plamenica», amp. «svetiljka», «stos» ne «ogenj», amp. «grmada»; str. 10.: «obcy» ni cmavzoč« (obecnv!), amp. «tuj», «cienki» ne «temni», amp. «tanki»; str. 11.: «mimowolnie» ni «mimogrede», amp. «nevede», «pewny» je «neki», ne «znan»; «Vaše moštvo je izkoristilo mojo opreznost« (Mrače: «Tvoji ljudje so se pognali za mojo neopreznost») -— prav: «Vaše junaštvo je izravnalo (od* tehtalo, nastopilo za) mojo neprevidnost«; «Sicer je imel opraviti s polkovnik kom, o katerem se je na lastne oči prepričal« — prav: «Povrh pa je imel opravka s polkovnikom, o čemer se je takoj na ...»; str. 12.: «To je bil tvoj posel, gospod« (Mrače: Ta posel si imel, gospod!«) nam.: «Torej si bil poslanec; str. 14.: «Modestija tvoja tako govori, ta diči moža« (Mrače: ki diči moža) nam.: «Tako govori tvoja skromnost, ki je enaka tvojemu junaštvu«; str. 109.: «w izbie radnej« je poslovenil «v izbi« (Mrače ima prav «v zbornici«), ker očividno «radnej» ni razumel, saj piše na str. 111. in 114. za «obradujacej» res «radujoče» (nam. zborujoče, posvetujoče se) in na str. 119. za «obrady» celo «obredi» (to bi bili «obrz§dy»!) nam. «posveti»; str. 115.: «Kilka» ni «Koliko», amp. «Ne= koliko«; «Trenutkoma sta dvigali kvišku roke dve brezlični kepi«, prav: «Zdaj so  dvigale  krvave  roke kvišku  dve brezlični kepi...».
Večkrat je težko odločiti, ali ima človek pred seboj napačen prevod, ali tiskovno pogreško; očividno pa je, da se je kakor prevod, tako tudi korektura izvršila s preveliko naglico. Kaj naj reče človek slučajem: »sledovi obljudenega življenja« (str. 6.), «vzbuditi pozornost na človeku neznanega imena, zablodiv* šega v gluhi stepi« (str. 14.), «ob holmičnem vznožju« (str. 15.), dosledni pisavi «Zaporošci», «vudka», oblikam «registrovani», «svinojedi», napačni rabi pre* zenta perfektivnih glagolov in stavljenju pripovednega sedanjika namesto pretenta,, kar tako neprijetno seka kronikami tok epopeje? Silna naglica dela se vidi tudi na premnogih slučajih, kjer Mole izpušča besede originala, atribute in važne členice, ki delajo zvezo med posameznimi stavki. Odtod menda tudi prihaja, da prav nič ne pazi na funkcijo perfektivnih in imperfektivnih gla* golov in zapiše, kar mu pač poteče iz peresa. Klasičen primer je konec I. poglavja: «To rekši, je zajahal z vzgorja, a za njim molojci. V kratkem jih je zakrila tema in noč. Šele, ko so prehajali že nekaj poti, je veter prinašal od njih glasove kozaške pesmi (sledi pesem 11, vrstic). Glasovi so polagoma po* tihnili, potem pa se stopili z vetrom, šumečim po trstju.« Prav bi bilo: «To rekši je zajahal z vzgorja, a za njim so krenili molojci. V kratkem sta jih vzela megla in noč. Šele, ko so prejahali že nekaj poti, je veter prinesel od njih glasove kozaške pesmi... Glasovi so polagoma ugašali, potem pa se stopili z vetrom, šumečim po trstju.«
Tijprimeri, vzeti samo iz dveh poglavij (I. in. XI. — za podlago mi služi «Wydanie Jubileuszowe. Warszawa. Gebethner i Wolff. 1903»), so pač dovolj dokaza,  da   se  bo  moralo  delo  nadaljevati  neprimerno   bolj   skrbno  kot  se  je
-    697   —
X
Književna poročila.
X
začelo. Poizkus, priobčen v teh prvih dveh snopičih, kaže, da je Moletov pre* vod za Mračetovim daleč zaostal. Kako neizmerno zaostaja njegov popirnati in vsakdanji jezik za bogatim in sočnim besedjem Mračetovega teksta, o tem se lahko prepriča vsak, ki oba primerja.                                                   J. A. G.
Ivič Aleksa: O srpskom i hrvatskom imenu. Izdanje knjižarnice S. B. Cvija-noviča. Beograd. 1922. 20 str. Cena 2 Din%
Južni Slovani se niso naselili na balkanski polotok kot enotno pleme, tem= več so prinesli svoje plemenske formacije in plemenska imena iz severne domo-vine. Od teh raznih plemenskih imen sta se do danes ohranili v sredini južnih Slovanov imeni Srbov in Hrvatov. 2e v začetku sta ti dve plemeni živeli vsako svoje politično življenje*, pozneje jih je še+ bolj ločila verska_„razlika, latinska kujj;ma na zapadu in bizantinska na vzhodu. Po izvajanjih prof. Iviča pa še do danes ni docela dovršen proces opredeljerija naroda za hrvaško ali srbsko ime; a ko je prejel del naroda pravoslavno vero, drugi pa rimskokatoliško, se je s tem večinoma tudi družilo opredeljenje srbskega, odnosno hrvaškega imena, med' tem ko so muslimani v Bosni, Bunjevci in Šokci v Baranji po večini še do danes neopredeljeni.
Na hrvaško ozemlje so se tekom stoletij priselili južni Slovani pravoslavne vere, katere imenujejo zgodovinski viri z raznimi imeni. Nastane vprašanje, ali naj te priseljence — ker so pravoslavne vere in ker uporabljajo cirilico — isto* vetimo s Srbi ali ne? Prof. Ivič sklepa v VII. poglavju svoje brošure tako: «Medju mahinacijama, kojima se služila Austro^Ugarska monarhija u politici, omiljeno sredstvo njeno bilo je stvaranje zbrke u narodnosnim pojmovima ... Naučenjaci su nesvesno uvlačeni u službu tih političkih ciljeva austrijskih. Hrvatski nauče* njaci su, svakojako nesvesno, ... poslužili mnogo austrijskoj politici... da pisuči o prošlim stolečima, u celoj Hrvatskoj i Slavoniji ne nalaze ni jednog jedinog Srbina, nego mesto Srba nalaze samo Vlahe.» O Klaičevi zgodovini Hrvatov pa sodi: «Ali kako strašno pada vrednost i ozbiljenost njegovom (i. e. Klaičevom) naučnom radu, kada prelistate njegovu Poviest Hrvata pa nalazite posvuda Vlahe u Hrvatskoj i Slavoniji, a o Srbima nigde ni spomena nema.» Ker sega Klaičeva zgodovina šele do 1. 1608., odpade pred vsem priseljevanje Srbov pod vodstvom Arsena Čarnojeviča (1. 1690.) in moramo natančneje ogledati le one priseljence prejšnje dobe, ki jih Klaič nazivlje Vlahe, a jih Ivič prideluje Srbom.
Vlahi so bili prvotno romanskega pokolenja, a so že zgodaj prevzeli — z malimi izjemami (Krk, Istra) — govor obdajajočih jih južnih Slovanov, ne da bi se istočasno tudi socijalno z njimi združili. Ostali so pastirji in trgovali s pro* izvodi živinoreje. Na Hrvaškem se pojavljajo najprej okrog leta 1320. ter infil= trirajo polagoma vso deželo. Razume se, da so govorili že ob tem prvem na* seljevanju na Hrvaškem srbsko^hrvaško in da so bili po večini pravoslavni, a njihov socijalni položaj je ostal tudi v novi domovini neizpremenjen in se niso istovetili ne s Hrvati, ne s Srbi. Te priseljence imenujejo zgodovinski viri do> sledno Vlahe ali Morlake in tudi sami se ne imenujejo drugače nego Vlahi. Prim. iz 1330.1.: «Srtbint da se ne ženi u vlaseht.» (Miklosich, Monum. serb. 98.) Statut iz 1436.1.: «... da ne drže Hrvati Vlahov mimo jednoga bravara ... i Srblin da nemore otdati na Vlaha, ni Vlah na Srbima.» (Klaič, Povjest V. 17.) Leta 1481./82. razglasuje Ajasp(aša, gospodar hercegove zemlje, «svake vrste ljudem, vlahom i srblem«, da je Dubrovnik zopet ozdravel (Truhelka, Turško* slovjenski spomenici, str. 67.). Po Jirečku pa so dalmatinski Vlahi še v 16. in 17. stoletju vsaj deloma še govorili romansko. Tudi poznejši priseljenci 16. in   17. stoletja   se   še  vedno  imenujejo   Vlahi,   še   leta   1668.   se   podpisuje
—   698   —