List 13.
Politiški oddelek.
Zmage dan.
Zima je nekako znamenje smrti. Vsa priroda je po zimi kakor mrtva. Zemlja kakor mrtva počiva pod snegom. Povsod vlada nekaka smrtna tihota. Ni ga čuti veselega tičjega petja. Samo škripanje snega pod koraki potnikovimi in pa semtertja lomljenje vej preobloženih s snegom moti to mrtvaško tihoto v prirodi.
Kako z veseljem mi pozdravljamo močneje pomladne solncne žarke, od katerih se začenja sneg tajati in pojavljati se novo življenje. Cvetlice iz tal molevajo svoje glavice in ptički prepevajo zopet vesele pesmice. Premagana je zima, premagana smrt v prirodi. Premagale so j-> nove prirodne moči.
Primernejšega časa si tudi katoliška cerkev ni mogla izbrati za proslavljanje našega odrešenja, kakor je bas vse oživljajoča spomlad. Po podedovanem grehu je človeški rod bil zapal smrti, ali iz usmiljenja je nebeški Oče poslal na zemljo Svojega lastnega Sina, da ga reši smrti in zopet pridobi za življenje in večno zveličanje. Božji Sin je za nas umrl na križi. Sovražniki njegovega nauka, sovražniki večne resnice so ga umorili in položili v grob, na grob pa navalili velik kamen. Ali On ni ostal v grobu, temveč tretji dan je iz lastne moči od smrti vstal. Premagal je smrt in s tem tudi uboge zemljane, po grehu zapale smrti, pridobil za večno življenje. Poleg božičnih praznikov so pač velikonočni najpomenljivejši, najveselejši za ysakega kristijana, ker tedaj praznujemo naše odrešenje od večnega pogubljenja, zmago resnice nad lažjo, zmago luči nad temo, zmago življenja nad smrtjo.
Tudi za naš slovenski narod so velikonočni prazniki velika tolažba. Naš narod je tudi stoletja že spal skoro smrtno spanje. Malo je še bilo čuti o njegovem življenji. Nasprotniki   slovenstva  že   niso nič več računali ž njim.
v
Ne le Koroško in Stajarsko,   temveč tudi Kranjsko je že
veljalo za nemško pokrajino. Vse, kar je bilo boljšega, je pri nas govorilo in mislilo nemški.
Ali nakrat se je z lastno močjo in božjo pomočjo začel gibati naš narod, dobrih petdeset let je tega. Kakor tiči spomladi, začeli so se oglašati slovenski pesniki, Vodnik, Koseški, Prešern in drugi, pred petdesetimi leti so začele izhajati „Novicea in napočila je za nas Slovence vesela spomlad. Naši nasprotniki so sprva nekako pomilovalno ogledovali to novo gibanje. Da bi se bolj razširilo in utrdilo, tega si še misliti niso mogli. Zanašali so se na svojo visoko nemško kulturo, ki bode potlačila to novo gibanje. Sprva jih je tudi to tolažilo, da se le bolj samo duhovščina udeležuje slovenskega gibanja, posvetni stanovi se pa še trdno drže nemštva. Nobenega višjega posvetnega dostojanstvenika še ni bilo v slovenskih narodnih vrstah, ko sta dva slovenska škofa Ravnikar in Slomšek že delovala za napredek slovenstva. Ali ni dolgo trajalo, pa se je tudi mnogo posvetnega razumništva udeležilo tega gibanja, posebno leta 1848. jih je mnogo potegnilo v slovenski krog. Res je, da vsi niso ostali zvesti, ali vendar slovenske vrste se odslej niso več redile, temveč vedno gosteje so bile. Slovensko gibanje se ni omejevalo   le   na Kranjsko,   temveč  razširilo   se je tudi na
v
Stajarsko, Koroško in Primorsko.
Zadnja leta se posebno oživlja slovenski živelj v Korotanu in v Istri. Vzlic vsem uporom naših nasprotnikov, vendar slovenska stvar le napreduje. Poglavitno je pa, da naš narod napreduje le z lastno močjo. Vlada ga nikjer ne podpira, temveč le ovira njegov napredek. To baš dokazuje veliko življensko moč našega naroda in nam daje nekako zagotovilo konečne zmage.
Da pa gotovejše in tem preje zmagamo, je pa potrebno, da vsi slovenski domoljubi delujemo složno v blagor našega naroda in se zlasti ne prepiramo o stvareh, katerih konečna rešitev ni odvisna od nas. Skrbimo pred vsem za naše domače razmere, tuje stvari prepuščajmo tujcem. Vemo, da jih je mej Slovenci mnogo, ki mislijo, da ni več možno skupno delovanje in se sklicujejo na to, da so razpori tudi mej drugimi narodi.   Res je to!   Res
112
e pa tudi, da razpor še ni nobenemu koristil. Zaradi razporov je propalo srbsko in bolgarsko carstvo in Jugoslovani so prišli pod turško jigo. Razpori mej vzhodnimi Slovani so omogočili mongolskim četam, da so pokorile vso sedanjo Rusijo, zaradi razporov je propala velika mo-ravska država in pozneje češko in pa poljsko kraljestvo. Tako žalostne skušnje bi pač že morale izmodrovati Slovence. Mej velikimi narodi, ki so že politično in kulturno utrjeni, politični razpori niso tako škodljivi. Zaradi tega pa noben domoljub ne more trditi, da je pri nas že opravičen razpor, ako so opravičeni mej Nemci in Francozi. Pri narodu, ki se še bori za svoj obstanek in za svoje narodne pravice, bi razporu ne smelo biti mesta bodi še pod tako lepo pretvezo. Posebno nasproti tujstvu bi morali biti vedno jedini.
Znano je, da so avstrijski Poljaki veliko dosegli. "In zakaj to? Ker so vedno kazali jedinost. Tudi mej Poljaki je več strank, so konservativci in liberalci, ali kadar pa gre za občno blaginjo poljskega naroda, je pa vsak v prvi vrsti Poljak, in vsi so lepo složni. Vsaka stranka se je še opekla, ako je računala na neslogo Poljakov.
Tako bi moralo tudi biti vedno pri nas, to v tem večji meri, kolikor manjši narod smo mi. Kadar gre za naše narodne pravice, ne sme biti razločka mej slovenskimi konservativci in naprednjaki, temveč vsi bodimo Slovenci in branimo naš star naroden program. Pred vsem pa ne iščimo le vedno tega, kar nas razdružuje, temveč le to, kar nas veže, kar je mej nami skupnega. Ne podtikaj mo  drug  druzemu  vedno le slabih namenov.
Mi vemo, da se bodo v nekem taboru posmehovali, ko smo mi vedno za spravo, ali to nas ne straši, tudi 1873. leta, ko je bila najhujša borba mej Slovenci, bi se bili posmehovali, ko bi bil kdo spravo priporočal. Ali prišli so hudi časi in na obeh straneh je zmagalo prepričanje, da le sloga pelje do zmage. Tudi sedaj se stvari za nas Slovence in avstrijske Slovane sploh neugodno razvijajo in morda ne bo dolgo, ko bodo do godeki nas prisilili, da bodemo iskali sloge. Želeti je, da bi poprej spoznali potrebo sloge, predno bodemo od nesloge imeli preveliko škodo v narodnem pa tudi v verskem oziru.
Nesloga mej Slovani, naj se tudi dela v imenu pristnega katoličanstva, je pa v svojih posledicah vendar le v korist nemškim liberalcem in židovstvu. O tem nas tudi uče najnovejši dogodki.
V pravoslavni cerkvi imajo lepo navado, da se poljubljajo v cerkvi o Veliki noči, ko se zasliši iz duhovnikovih ust veselo oznanilo: Hristos voskres! Kristus je vstal! To je tedaj nekako dan sprave. Zato so se zdeli pa tudi nam velikonočni prazniki lepa priložnost, da opominjamo slovenske stranke, da se naj v duhu poljubijo in podajo roke v složno delovanje in tako pripomorejo, da poprej pride za naš narod zmage dan.