15
Pisma mlademu prijatelju. I.
^                    Dragi  Bogdan!
1 iTČTlo si bil o zadnjih poeitnicah pri meni, opazil sem, da ne poznaš niti I^Mnajimenitnejših pesnikov iu pisateljev naših. Oitajočega ,,Cvetnik", vprašal ^SJmT sem te za to ali ono ime. ki je tiskano pod napisom vsaeega spisa, a 1^1 nobeno ti ni billo znano. Da vsaj nekoliko pokrijem tvojo nevednost v tem obziru, obljubil sem ti pisati vsak mesec.   Evo me s prvim pismom!
Kaj je književnost, pac veš!?
Misli si vse slovenske knjige, kar se jih je kdaj spisalo, in vse tisto vkupe, kar je v njih zapisanega ali tiskanega, imenuje se slovenska književnost (slovesnost, slovstvo, .literatura).
Kakor ti je znano iz ravnokar končane tisočniee Metodijeve. ustvarila sta vže v devetem stoletji sv. Oiril in Metodij književni jezik, kateri imenujemo mi staroslovenščino. A tajezik se vže ne govori nikjer, samo po cerkvenih knjigah se narn je še ohranil in Eusom, Srbom in Bolgarom rabi še danes pri cerkvenih obredih.
Nova slovenščina, kakeršno govorimo in pišemo dane3, pa se nam je ohranila do šestnajstega stoletja v jako malih in skromnih spomenikih. In kako tudi? Saj je slovenski govoril takrat samo kmet, gospodi pa je rabil nemški in ktinski jezik. Od jedne strani so ječali naši pradedi pod jarmom nemškega nasilstva, na drugej strani pa so se morali boriti s krvižejnim Turkom, tako da je užival ta čas naž narod samo trpljenje in žalost. Še le v šest-Dajstem stoletji si je opomogel nekoliko na noge. In res je ta vek velicega pomena za izobraženje in razvoj slovenskega naroda.
Takrat je na Nemškem začel ufeiti znani Martin Luter novo vero, ki se je hitro razširjevala ter razprostrla svoje široke veje tudi po slovenskej deželi. Pri nas je bil glavni in prvi goreči širitelj nove vere (luterstva ali prote-stantstva) Primož Trobar (Truber. rojen 1503.1. na Eašici na Dolenjskem, f 1586. 1.), ki je posvetil ves čas svojega burnega življenja luterskej veri in narodnej omiki na Slovenskem. Ta mož je prvi pisatelj slovenski, ki je izdal 1550. 1. dve knjigi: ,,abecednik z malira katekizmom" in ,,katekizem" v Tubingi na Virternberškem . . .
Ti dve knjigi ste pisani z nemškim črkopisom, vse druge knjige slo-venske pa so se tiskale za naprej v latinici (t. j. latinskera crkopisu.) Trobar je spisal in izdal še mnogo druzih knjig, največ cerkvenih: vzlasti iz sv. pisma je prevel več knjig. Zna se, da je jezik njegov še jako slab, in to mu ni zameriti, saj je on oral še le ledino v slovenskej književnosti in čuditi nam se je njegovej vztrajnosti in pridnosti, ker je ljubil tako svoj zapuščeni narod. To se v6", da ga ne moremo odobravati v tem, da je širil krivo vero mej naše Ijudi, a v Ijubezni do svojega naroda je vreden posnemanja. S kratka: Primož Trobar. protestantski duhovnik, prvi je pisatelj v novoslovenskej literaturi.
Tiskarne takrat iz početka pri nas še nismo imeli svoje, zato so se knjige tiskale na Nemškem; za tcga del se poztia tudi uemški vpliv, ki se nahaja v
16
Trobarjevih knjigah, saj so takrat dobivali slovenski dijaki svojo dušno hrano le iz Nemške. Po knjigah mrgoli vse polno nemških besedi in ta popačeni jezik se je plodil še 300 let po slovenskih knjigah, ko vže davno ni bilo nobe-nega protestanta na Slovenskem.
Eazven Trobarja omenjam še druge važnejše protestantske pisatelje. Po mnogo čistejšem jeziku nego Ti'6bar odJikuje se Boštjaa KreJ; a Jurij Dalmatin je imeniten za to, ker jeizdal vse sv. pismo stare in nove zaveze. To je prvo celo sv. pismo slovensko, se ve da lutersko, ki je izšlo na novega leta dan 1584.]. S to knjigo vred je izšla tudi prva slovenska slovniea (Areticae Horulae succisivae = zimske proste uriee) v latinskera jeziku, katero je spisal Adam Bohorič. Ta mož je pisal črkopis, ki se zove po njem nbohoričica," katera je malo ne taka kakor latinica in katero lahko vidiš v molitveniku svoje babiee. Saj se je pisala malo ne do poloviee sedanjega stoletja.
Tudi prvo slovensko tiskarno je ustanovil 1575. 1. neki Ivan Mand-lj e c (Mannl) v Ljubljani.
Tako sem ti povedal, kar je najbolj važnega iz prve dobe protestautske, kakor jo nazivajo. Nova vera Lutrova je kmalu izginola iz naših dežela, ostala pa je v narodu knjiga slovenf^a, ki je sicer izgubila protestantski duh, a katoliški pisatelji prihodnje dobe so jej vsadili jedino pravi katoliški dah, ki veje še danes po naših knjigah.
Povedal sem ti malo, a zapomni si to dobro, da bodeš laže razumel dmgo dobo slovenske književnostil, o katerej ti hočein pripovedovati prihodnjič.
Da si mi zdrav!
Tvoj
P. B   .