K vzdrievanju niijeorganiziranih šol Naše šole so v splošnem že itak gmotno kaj slabo oskrbljene, pa se še v tem celotnem oskrbovanju delajo takšne razlike, da so enooddelne in dvooddelne šole prav po mačehovsko neupoštevane. Pogledati je treba samo lanskoletno uradno okrožnico, ki daje točna navodila za sestavo in predložitev proračunov. Tam je med drugim zapisano sledeče: za redno izpopolnjevanje zbirke učil je vstaviti za 1 razred, ozir. vzpored. največ 300 din, za 2 razr. 450 din, za 3—4 razr. 600 din itd. Človek mora začuden obstati pred takšno nesmiselno progresijo. Za šolo z enim oddelkom, kjer je treba po načrtu obdelati isto snov kot drugod, je doloeenih za učila samo 300 din, dočim ima možnost nabavrti šola s 4 oddelki učil za 600 din. To je kričeče nesorazmerje, če pomislimo na sledeča dejstva: 1. Šole z enim, odnosno z dvema oddelkoma so po večini v krajih, kjer so težke terenske razmere, tako da posečajo otroci šolo redno le prav kratek čas. V tem času dobrega obiska pa mora slcušati doseči učitelj maksimum vzgojno-učnega uspeha. Pri tem mora v polni meri uporabiti vse pozitivne učne pripcmočke, med katerimi so najvažnejši ravno učila, ki pomagajo učencem snov psihološko približati in z nazomostjo temeljito utrditi. Zato so potrebna na enooddelnih in dvooddelnih šolah mnogovnstna in dobra učila. Preskrbo teh je treba omogočiti, da ne bo potrebno učiteljem teh šol vzdihovati, ko vzdigujejo danes iz omar stara, raztrgana in prečesto zastarela učna nazorila še iz predvojne dobe! 2. Za temeljito oskrbo teh šol s prepotrebnimi učili govore tudi prenatrpani razredi in pa socialno kulturne razmere, iz katerih prihajajo otroci v ta skromna prosvetna žarišča. 3. Nesmisel je opravičevati večji znesek za učila na višjeorganiziTanih šolah s tem, da potrebujejo te šole več učil. Od enega in istega učila vsekakor ne potrebuje šola s štirimi oddelki več kosov, kajti na tej šoli gotovo ne bo neobhodno prišlo v »promet« eno učilo naenkrat v dveh oddelkih. Torej ne bodo nabavljale te šole z več oddelki po dva, tri kose enega učila, marveč bodo kupile raznovrstna učila. To jim je pa tudi omogočeno, saj smejo vstaviti v proračun za učila lep znesek, dočim nižje organizirana šola tega ne sme storiti, čeravno je prav tako potrebna kar najraznovrstnejših sodobnih učil. Nič boljše ni z določili za učiteljske in šolarske knjižnice. Če gleda človek v okrožnici natiskane številke, se mu zazdi, da učitelj na šoli z enim oddelkom ni potreben tolikšne in takšne samoizdbrazbe, kakršne sme in more biti deležen njegov tovariš na šoli s 6, 8 in več oddelki. Ob tej bežni misli se mora grenko nasmehniti učitelj takšne po mačehovsko osrečene šole, ka}ti pred očmi ima isti hip tudi že dejstvo, da zahteva njegovo delo mnogo znanja, ki šele omogoči razvoj učinkovite prakse. Pa če pomisli ta učitelj na to, da nima na šoli odnosno v kraju tovariša, ki bi mu posodil to ali ono strokovno knjigo, manjkajočo v skromno založeni šolski omari, da je kulturni center s knjižnico daleč, da je sploh navezan tam na hribu ali v skriti dolini sam nase. Več kot jasno je, da se mora njegov »smisel za sistematično delo« skrhati ob tako šibki gmotni in moralni podpori. Za šolarske knjižnice pa je treba pribiti dcjstvo, da so potrebne novitet mladinske književnosti prav tako one po zakotnih hribovskih vaseh, kakor onc v večjih gospodarskih isrediščih, kjer so šole z mnogimi oddelki. Povsod otroci p>rav radi prebirajo nove knjige, za te pa je potreben večji denar! Morda bo prišla letos zopet na šole kakšna uradna okrožnica, ki bo točno določila sestavo proračunov Vsekakor naj bo pri teh navodilih upoštevano dejstvo, da je delo na šolah z enim, odnosno z dvema oddelkoma silno težavno in da je treba te šole vsaj tako kot druge materialno podpreti.