340
Poučni in zabavni del.
Ruše.
Spisal Fridolin Sevničan.
Ruška vas blizu Maribora je za nas Slovence zaradi svoje zgodovinske preteklosti slavni kraj. Ruška kronika, katera je z neumornim trudom sestavil ruški duhovni pomočnik Jožef Marian, nam pripoveduje, da je 1. 900 živel plemeniti in nabožni gospod Eimund Weissegg na Štajerskem, ki je položil temeljni kamen ruški cerkvi, ker se je bil zaobljubil. V petih letih je bila dozidana, in začetka septembra 905 se je stara podoba ruške matere božje z veliko slovesnostjo iz domače shrambe v novo cerkev prenesla. Ta kip najbolj mika došle romarje: star je sedaj 800 let in je bil, predno se je zidala cerkev, v neznatni kapelici razpostavljen. Drugih cerkvenih zna-menitostij, katerih je vsa cerkev napoljnjena, ne bodem opisoval, nego se bavil le z zgodovino te znamenite cerkve. Že k prvemu shodu 8. septembre 905. se je velika množica nabožnega ljudstva sešla. O i te dobe je naraščala od leta do leta božja pot čudodelne ruške matere božje.
L. 1650. o prazniku sv. rešnjega telesa je dospelo v Ruše velika množica romarjev. Od 1. 1644.—1759. je prejelo tu 2,886.686 vernikov sv. obhajilo.
L. 1683. so divji Turki vse moči napeli, da bi naše oesarstvo zatrli. Ropaje in požigaje pridrve do Dunaja in cesarsko stolico z 200.000 vojaki oblegajo. Tačas je klečalo pred ruško materjo božjo noč in dan neštevilno ljudstva, zakaj samo v teku devetih tednov, ko so Turki Dunaj oblegali, je z Ruše prišlo nad 50 velikih procesij. Vse je vpilo:   „Oj   ruška mati božja,  ti nam pomagaj!"
Ru5ka kronika nam spričuje o devetorici, ki je s pomočjo ruške matere božje bila srečno turške sužnosti rešena. Prinesli so s seboj turške verige in okove in jih tu ob steno obesili. Tako je prišel sem 1. 1684. neki Tomaž Iglar iz Tesalonike; 1690. iz Drinopolja neki Hrvat Štefan Turnovič, 1691. Janez Mrak in Anton Zemljar, 1695. neki Starmon s Koroškega. Leta 1695. prinesel je v ruško cerkev Peter pl. Weufler turško svilnato zastavo. Vojskoval se je ta hrabii vojak pri Slonkomenu zoper Turka.
Spomina vredna je tudi dogodba Bolfenka Šerepeca, kateri je sedem let v turški sužnosti mnogo pretrpel. Bil je izšolan bogoslovec, ko ga v vojake pokličejo in v vojsko pošljejo, kjer ga Turki vlove. Po storjeni zaobljubi ruški Mariji, srečno uide iz turške ječe in 1. 1703 v hvaležni spomin semkaj turške okove prinese. S pomočjo Štefana Jamnika je bil v mašnika posvečen in je do svoje smrti 1. 1711 v Rušah za duhovnega pomočnika služil.
Raznovrstne nabožne ustanove so povišale slavo ruške matere božje daleč na okrog. Tako je ruška božja pot vedno bolj slovela in število romarjev naraščalo. Med temi so bili mnogi visoki plemenitniki, grofje, deželni poglavarji, škofje, celo cesar Friderik III. se je 1. 1444. ruški materi božji priklanjal Leta 1705. pride v Ruše škof Lavantinski, spremljan od štirih škofov. Leta 1711. je maševal škof grof Leslie; streglo mu je 20 župnikov in 17 drugih duhovnikov. Ljudij je bilo tisti dan 5000, a v teku   1759.  leta je bilo obhajanih   42.510 vernikov.
Najslavnejša župnika ruške župnije sta bila Štefan Jamnik in Jurij Kozina. Leta je ustanovili. 1645. ruško učilnico, na katero moramo biti ponosni. Ta učilnica je kmalu zaslovela po vsi notranji Avstriji ter se čudovito razvijala pod vodstvom župnikov — Slovencev. Od leta 1645—1760. se je izšolalo tukaj 6820 učencev, mej njimi je bilo 635 plemenitnikov (grofov in baronov). Do vrhunca je dospela ruška gimnazija 1. 1698. pod pastirstvom Luke Jamnika, zakaj brojila je 220 gojencev, mej temi 21 grofov in baronov. Največ učencev je prihajalo iz mest, kakor iz Maribora, Gradca, potem iz Ptuja, Radgone, Slovenjega gradca, Bistrice, s Koroškega, Kranjskega in Hrvaškega. Ne najdeš ga stanu, v katerem ne bi bili zastopani učenci ruške učilnice. Iz nje je doraslo 11 škofov, 17 prelatov, nadalje mnogo opatov, samostanskih predstojnikov, zdravnikov, duhovnih pastirjev, umetnikov, deželnih glavarjev i t. d. Tudi hrvaški ban grof Anton Draškovič se je 1. 1670. tukaj šolal, kakor tudi hrvaška škofa Patačič in Ivanovič.
Župnik Luka Jamnik je tudi uvel v Rušah duhovne igre, za katere so postavili oder. Te igre so se pradstavljale
v slovenskem jeziku vsako leto ob cerkveni slavnosti do 1. 1722.
Ko so začeli jezuviti ustanovljati gimnazije po notranjem Avstrijskem, je začela ruška gimnazija hirati; popolnoma ponehala je. 1. 1758., ko je bila ustanovljena v Mariboru jezuvitska gimnazija.
Te beležke so nam dokaz, kako ogromne so bile zasluge ruških slovenskih duhovnikov za prosveto one dobe v naši mili domovini; zakaj ne le ravnatelji, nego tudi učitelji so bili skoro vsi s 1 o v e n s k e narodnost i.
341