Učiteljica začetnica o svojem delu Pričujoče predavanje je imela učiteljica začetnica Milena Petovar na božičnem sestanku članic zadruge »Dom učiteljic«. Ker je v njem marsikak migljaj in marsikaka misel, ki utegne biti zanimiva za mlado in staro med nami, ga prinašamo v celoti. Veselilo nas bo zlasti, če foo dal članek pobudo za izmenjavo misli zlasti s strani mlajših. Lansko leto nas je prišlo mnogo v Prekmurje, kjer smo začele svojo poklicno pot. Ko si pripovedujemo težave in veselje od prvih dni do danes, smo si bliže, ker smo doživljale skoraj vse enako. Vse smo prišle nepripravljene in nezrele za poklic in za življenje. Nismo me krive, da je tako. Večkrat razmišljamo, kakšne namene imajo tisti, ki odločajo o vzgoji učiteljskega naraščaja. V našem šolanju je bilo toliko zgrešenega, da se v glavi porodi vprašanje, ali oni ne poznajo življenja in današnjih zahtev do šole in učitelja ali pa je prepad med nami in ljudstvom namerno ustvarjen. Naj bo že kakor koli, danes se moramo reševati mi sami. Brezposelnost je pustila v nas trajne posledice. Ko smo dobile službo, so bile na mah pozabljene vse težave in bridkosti, objela nas je sreča in neizmerna hvaležnost. Joj, kako mehka je bila tiste dni naša hrbtenica. In mnoge so se takrat upognile in se niso več zravnale. Misel na toliko obetajoč učiteljski poklic, na dom, na sitno milostivo je doprinesla svoje. Uradniški duh je zavel v mladih dušah. V Prekmurje smo prišle. Ko smo se vozile od postaje na svoja mesta skozi velike ravninske vasi, smo gledale najlepše. Za pripombe svojcev o mlakužah, vlažnih stanovanjih, malariji in razparceliranih njivah ni bilo takrat prostora v našem srcu. Ravno tako je bilo prve dni v šoli. Sama dobrota, sama Ijubezen. Kmalu je bila končana ta prva pesem. Otroci so hitro spoznali priliko, da lahko zaživijo po svoje, nam pa so se izmikala tla pod nogami. Začele smo z iskanjem po knjigah in zvezkih iz učiteljišča in vedno težje je bilo. Vsak dan bolj smo spoznavale, da nas je učiteljišče pustilo na cedilu in da razen dobre volje in hotenja po delu ni v nas ničesar. Ko je minila prva potlačenost, je vsak napravil sklep, da bo podvihal rokave in začel z delom. Delovnih enot smo se oprijele bolj instinktivno, kot pa iz drugih razlogov. Sestavljale smo, iskale snov, ko pa sem prišla natančno pripravljena v razred, sem kmalu spoznala, da sem daleč od otrok. In tako je šlo naprej. Delo v razredu je bilo brezbarvno, odnos do otrok sentimentalen, vse je bilo daleč od razpoloženja, ki ga ustvarja pravo življenjsko delo. Kako naj izboljšam, kje naj začnem, kakšne metode naj se oprimem, v glavi se je kar vrtelo. Dnevi pa so tekli in vsaki dan bolj sem se bala poti v šolo. Učni načrt pa je giedal kot spaka iz vseh kotov. Na šoli smo bili sami pripravniki, ki smo se drug drugemu lahko le potožili. Danes je seveda samo nekoliko boljše. Najti cilj svojemu delu in potem izgraditi odnos do vsakega otroka, poiskati vsebino in metodo šolskega dela, tu bom lahko vrtala in delala nekaj let. In velik greh je, da nam učiteljišče ni dalo vsaj nekaj temeljnih kamnov, na katerih bi lahko zdaj gradili. To je greh nad kmečkim človekom, ki mu je ljudska šola edina izobraževalna institucija in učiteljišče nosi velik delež pri tem, da nudi šola tako malo kmečki mladini. V nas je volje po delu dovolj, skoraj vsa naša energija se izrabi v iskanju najosnovnej- ših pedagoških izsledkov danes, ko svoj poklic že izvršujemo. Pa še poglejmo malo dolžnosti, ki jih moramo izvrševati. Tovarišica, ki je bila lani nastavljena, je sama na dvorazrednici v čisto madžarski vasi. Celodnevni pouk, upraviteljske posle in gospodinjska dela opravlja, zdaj, ko si mora s čitanjem, razmišljanjem in z opazovanjem življenja izgrajevati svoje strokovne temelje. Kaj naj poreče k temu ona in njeni otroci? Tako se godi večim. Ne tožimo, ne bojimo se dela, vendar pa ne moremo sprejeti čestih težkih obsodb svojih otrok in njihovih staršev, ker v nas ni krivde zato, da jim nudimo tako malo. Premladi in preslabi smo, da bi reševali te pedagoške in življenjske probleme. Ko se trudiš, da bo šola čimbolj življenjska in opazuješ življenje v vasi, naletiš na stvari, mimo katerih ne moreš. Marsikdo še dvomi, če je danes izvenšolsko delo potrebno ali ne. Mi, ki živimo na vasi in smo iz vasi doma, ob tem nimamo časa razmišljati, mi samo vidimo neštevilne vrzeli in ne vemo kje ini kako zagrabiti, da bi bilo uspešnejše. Najbolj šalani ljudje smo na vasi, najmanj ur zaposleni, vidimo razmere do dna, saj smo z življenjem teh ljudi nepasredno povezani in vse to nas sili, da skušamo nekje prijeti in po svojih močeh doprinesti malo, malo malenkost k izboljšanju. Pa zopet stara pesem! Praznih rok so nas poslali sem, premalo znamo. V delokrog učiteljice b\ spadalo predvsem gospodinjstvo, zdravstvo in šivanje, a velika večina zna le nekaj umetnih ročnodelskih vbodov. Trdim, da tudi to ni naša krivda. Dokaz za to je, da učiteljice na zborovanjih odločno zahtevajo praktične počitniške tečaje. Torej, sedaj bi se izobraževale, mnogo bolj pa bi se še prej, le prilike bi bilo treba. Radi neznanja se danes učiteljstvo tako malo izvenšolsko udejstvuje. Tovarišicam, ki pa prihajajo iz mesta, je še mnogo težje. Ne razumemo dialekta, težko se približajo vaščanom, njihovo bistvo jim je tuje in se rajši zapirajo v svoje sobice, čeprav bi mnoge rade pomagale, pa ne vedo kako. Za vse je treba znanja, nam pa tega največ manjka. In vsaka ve, da se edino z delom lahko prrbliža delovnim ljudem, še tako prijazne besede in smehljaji ne zaležejo mnogo. In tako je danes učiteljstvo precej daleč od vasi. Vzgoja v učiteljišču je vse prej, kot pa nas vzgajala v ljudske vzgojitelje in nas navajala, da bi skušali čim globlje dojeti in poseči v ljudsko' življenje. Druge stvari so bile važnejše. Danes pa hodi mnogo naših z zaprtimi očmi in z zaprtim srcem skozi življenje. Ne bom pravila, kako vpliva na mladega človeka, ko hočeš, poizkusiš, se trudiš, pa vidiš, da ne zmoreš. Za mnoge je to usodno, začno se bati ljudi in se čisto osamijo. Druge pa si poiščejo polje, kjer se na lažji način uveljavijo, pa četudi za ceno svojega dela in ugleda. Prepričana sem, kjer živi 40 Ijudi, tam bi lahko dobro živela tudi učiteljica. Če pa je vzgojena tako, da ne more najti stikov s svojo okolico in ostane vedno tujka, je nesrečno bitje, vredno obžalovanja. In takih je danes mnogo. To ne bi bilo potrebno, ker bi mladi ljudje morali in mo^li biti vzgojeni tako, da bi se vživeli in pozitivno razvijali v vsakcm miljeju. Danes pa osebno hira mnogo tovarišic tudi v večjih krajih in čestokrat srečaš mlado starko. (Dalje prihodnjič.)