Poštnina plačana v gotovini, Le ji milni mehur 1/zOfemtoa Svotoda lustrirana kulturna in družinska revija štev. 3 - marec 1939 - izhaja mesečno - leto iii Konzumno društvo za Mežiško dolino r. z. z o. z. v Prevaljah Poštni predal štev. 3. Poštni čekovni račun 12.048. Telefon interurban štev. 5. Brzojav: Kodes Prevalje. Osrednja pisarna in centralno skladišče v Prevaljah Podružnice: Prevalje, Leše, Mežica, Črna I, Črna II, Sv. Helena, Guštanj, Muta, pekarna v Prevaljah ter 7 lastnih zadružnih domov v Mežiški dolini. Zadruga nudi svojim članom vedno sveže blago po najnižjih cenah. Hranilne vloge sprejema centrala v Prevaljah in njene podružnice ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Prodaja se le članom. Član društva lahko postane vsak. Delež znaša samo Din 100.—. Delavke, delavci, nameščenci, kmetje in obrtniki ter «ploh vse ljudstvo, kupujte življenjske potrebščine le v svojih zadrugah! V slogi je moč, v delu rešitev! 1 Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko Jesenice-Fužine, Cankarjeva 3. r. z. z o. z., Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Kor. Bela. Dobrava, Sp. Gorje, Mojstrana. — Zadružne gostilne: na Savi v Del. domu, na Kor. Beli, nasproti postaje- — Zadružni kino: Radio poleg Del. doma. — Delavska domova: na Savi-Jesenicah, v Sp. Gorjahl KONZUMNO DRUŠTVO RUDARJEV Hrastnik, r. z. z o. z. — Ustanovljeno 1906 Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno in pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100.—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, Vaš Delavski dom. ......iiiiiiiiiiiiiiiliililiiiiiiiiltiiiiliiliiim VEDNO I DOBRO I Boste oBfečeni če kupite | Bfago za oBCeke, piašče | in manufakturno Bfago j spioB pri nas. Mudimo | ogromno iz Biro, smo j najcenejši cfoBavni vir j MANUTAKTURA 1 NOVAK ! LJUBLJANA \ KONGRESNI TRG | pri nunski cerkvi g ..JIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM! Velikonočne šunke Kranjske klobase, vsakovrstni mesni izdelki, mesne špecijalitete suho meso I a, suha slanina, itd. i OSE MAR JANEZ LJUBLJANA, TOMŠIČEVA ULICA 3 TELEFON 24 30 .// = Pazite na našo znamko! NAJVEČJI SLOVENSKI PUPILARNOVARNI ZAVOD tt MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA Stanje vlog preko.....Din 420,000.000'— Lastne rezerve nad....... 26,000.000 — Dovoljuje posojila proti vknjižbi Za vse obveze hranilnice jamči: MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA Kniigarna Kleinmayr & Bamberg ima največjo zalogo zabavnih, strokovnih in učnih knjig. Pri gotovem jamstvu se dovolijo odplačila. Izvršujejo se vsa naročila na ta- in inozemske časopise. ) Ljubljana, Miklošičeva cesta it. 16 I m iHMBM^HHiii Izhaja mesečno. Letna naročnina din 20,— (za inozemstvo din 40.—), polletno din 10.—, posamezna številka din 2.—, za člane »Vzajemnosti« plačajo društva po din 1.50 mesečno ali din 18.— letno. Poštni čekovni račun št. 12.249. Rokopise pošiljati na: Delavska kulturna zveza »Vzajemnost« Ljubljana, Delavska zbornica, poštn? predal 290. — Rokopisi se ne vračajo. — Uprava: Maribor, Sodna ulica 9/II. 55555555595555555555555555555555555555555555555555555555555555555555555555555 \JzOfanMt, Svoboda ILUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA Sanje in dejanje Romain Rolland: Naslednje misli niso zapisane po nobenem v naprej sestavljenem načrtu. Zapisoval sem jih ob priložnosti, v različnih urah življenja. In vendar izvirajo vse iz globoke osnovne enote iste usode, v kateri je potekalo naše življenje pod najrazličnejšimi krinkami. Vse to življenje je obvladal isti konflikt, isti razdor, ki ga doživlja ne samo posameznik s svojo naravo, temveč vsa ta doba socialnega prehoda: konflikt med sanjami in dejanjem, med duhom in življenjem, med stremljenji osebnostnega idealizma in suvereno objektivnostjo narave, ki piše duhu svoje zakone. Od svojih otroških let sem temno čutil tragično na-sprotstvo, ki razdvaja »duh« vladajočega razreda Evrope, to je duh meščanstva. Miselnost ni imela moči, da bi svojo vrednost utrdila v dejanju. Večkrat smo se počutili, kot da visimo na robu prepada, in pred močjo strahovite resničnosti smo iskali t zatočišče v sanjski mreži poezije in muzike. Udarci življenja so nas pa vedno opominjali na dolžnosti sedanjega boja; kajti stiska gmotnega obstoja, ki smo si ga morali osvojiti s trdim delom, nas je proti naši volji vezala na surovo, toda zdravo resničnost. Junaški individualizem, boj osebnosti je osamljen, ker ustvarja praznoto okrog sebe; tožari in se_zvija, potem pa pade v jamo, ki si jo je sam izkopal. Življenje je v skupnosti ljudi. Ljudsko skupnost je treba preobraziti! Mnogokrat sem izkusil, da se da odločilna mejna črta med ljudini potegniti ne toliko po, idejah, pa tudi ne po njihovih interesih, temveč po temperamentih; bistveno delita človeka na dvoje optimizem (gledanje na stvari z dobre strani) in pesimizem (črnogledost). To sta si dva sovražnika. V meni sta živela oba; in vse moje življenjsko delo je bilo v tem, da sem se trudil, da ju pomirim med seboj. Medtem sem spoznaval medsebojno nestrpnost med ljudtoi. Ta boj ni v meni nikdar prenehal. Pri tem sta prišla na svoj račun tako pesimizem kakor optimizem. Toda ne več kot nasprotnika. Sklenila sta zvezo med seboj. V boju za utemeljitev in zmago novega človeštva je treba dati vse svoje moči; in žalosten pogled na krivičnost in trpljenje današnjega sveta ni nič manjša vzpodbuda k dejanju kakor ožarjena gotovost boljše bodočnosti. »Mi moramo sanjarit i«, je rekel veliki ruski marksist, m ož dejanja. »Mi moramo delati«, je rekel mož sanjarjenja •kakor Goethe. To dvoje se spopolnjuje med seboj. »Mi moramo sanjariti«, je rekel tisti veliki Rus, »in ustrašiti se moram pri teh besedah«, je ironično pripomnil: »Vidim se na strankinem zborovanju in pred seboj sodruge ... in iz njih se dvigne sodrug »ta in ta« in mi pravi: »Dovolite mi, da vas vprašam, če ima strankin odbor pravico sanjariti, ne da bi poprej prosil za tozadevno polnomočje širšega odbora!« - - In za njim vstane še mogočneje drug sodrug in pravi: »Jaz grem še dalje, jaz vprašam, če ima marksist sploh pravico sanjariti, kajti po Marxu...« — »Pri sami misli na ta strahotna vprašanja me je strah in se skušam skriti za Pisarevim, ki je dejal: »Sta dve vrsti nasprotij med sanjami in resničnostjo. Moje sanje lahko tečejo pred naravnim razvojem dtogod-kov, ali pa blodijo čisto ob strani, tam, kamor naravni razvoj dogodkov ne bo nikdar prišel. V prvem primeru sanje niso slabe, so celo dobre, ker lahko podpirajo in krepe energijo. V takih sanjah ni ničesar, kar bi hromilo ali odvračalo moč in veselje do dela. Prav nasprotno! Ako bi človek sposobnosti ne mogel tako sanjati, ako ne bi mogel s svojimi mislimi prehitevati dogodkov, ako ne bi mogel s svojo fantazijo gledati dopolnjenega dela, ki ga je v resnici komaj začel, kako bi mogel sploh začeti svoje dtelo v vsem izčrpnem obsegu in kako bil ga mogel dobro nadaljevati do kraja?... Sanjarimo torej, toda pod pogojem, da trdno verujemo v svoj sen., da resnično življenje kritično opazujemo, da svoja opažanja primerjamo s svojimi sanjami in da svojo fantazijo z vso vestnostjo uresničujemo!« — »Mi moramo sanjariti«, pravi spet na to tisti veliki marksist. »In te vrste sanj so pri ljudeh v našem gibanju tako redke, posebno pri tistih, ki si največ pripisujejo zdrav razum iin natančno ocenjevanje konkretnih stvari. In sanje so pri njem postale dejanje. Takega človeka nikdar sanje ne zapeljejo v iluzije. Imeti je treba smisel za resničnost, močan, trajen smisel, brez odmorov. In tisti, ki tega nimajo in se dejanju izogibajo, vzbujajo pri takem močnem človeku smeh, ki ga preveva zasmehljivost, ironija, dobrohotno sočutje in nekoliko prezira — kakor ga ima močan, zdrav hrust za gospode, ki so stari in težki, pa imajo otroško pamet. Take sanje so najdragocenejši dar za človeka dejanja. In so tudi neobhodno potrebna lastnost znanstvenikov: pronikniti v zadnje elemente narave, da obvladamo naravo! Toda preveč sanjati ni dobro v svetu, v katerem je treba neumorno delati in bdeti nad1 delom. Vojak, pilot ne smeta zaspati; in vsakdo od nas, ki suče pero, je poklican, da v tej zmedi služi prihodnosti, v kateri duh ne bo najmanj pomembno orožje. Življenje moramo gledati, kakršno je, in ga pokazati takšno, kakor je. Idealisti, realisti, vsi imajo isto dolžnost: da se postavijo na stališče resničnega opazovanja, resničnih dejstev, resničnih čustev. To pa ne gre brez velikega truda. Delavnost človekovih možganov je navajena na podrejenost. Skoro ga ne moreš osvoboditi plašnic, ki jih je dobil od stoletnega suženjstva. Človek si prikriva resnico s praznimi besedami. Jaz sem nezaupljiv do vseh gesel kakor: človečan-stvo, umetnost, individuum, narava, duša. Ne vem, kaj je to: svoboda; vem pa, kaj so svobodni ljudje. Ne vem. kaj je to: duša; vem pa, kaj so živi ljudje. Da, za žiive ljudi gre. Malo prijateljev vzdrži izkušnje dnevov, ki jih preživ-Ijamo. Tisti ki si ga imel najbolj rad. te izda in ga več ne spoznaš; bil je tovariš lahkih ur. Vihar odnaša take ljudi, kakor rastline, ki nimajo močnih korenin. Samo bitja z globokimi koreninami ostanejo. Mnogi so skromne postave, da jih v vsakdanjem življenju komaj opaziš. In maloštevilni so veliki duhovi, ki se dvigajo vedno više, čim več je razvalin okrog njih. Mislim na stari hrast, kakor je bil Shakespeare (živel 1564—1616. 1.). Niti ena veja mu ni odpadla, niti vejica se mu ni posušila. Človek, ki lahko doživlja vse človeške strasti, pa jih tudi obvlada in se nobeni ne zasužnji, kakor govori njegov Hamlet Horaciju: »Odkar ta moja duša sama voli in zna ljudi razločevati, dala svoj glas je tebi; kajti ti si mož, ki vse trpi, pa le nič ne trpi; ki sreče sunke in d'ari prejema z enako hvalo: blagoslovljen tisti, ki v njem sta strast in um tako stopljena, da prstom ni Fortuninin piščal, ki nji na voljo poje. Pridi mož. ki ni usužnjen strasti: nosil bom ga v jedru, da, v srcu svojega srca, kot nosim tebe.« Človek svobodnega duha, prost praznoverja svojega časa, prost konvencije, tradicije in navad, človek, ki noče biti ujetnik niti svoje prisege, kakor govori Brutus v »Juliju Cezarju«: »Ne, nič prisege! Če moški cbraz, bol notranja in dobe te gniloba — če to so slabi vzroki, idite, in vsak zarij se v svojo leno postelj! Potem naj tiranija drzna vlada, da pade vsak po žrebu. ... Kaj treba še prisege, razen moštva z moštvom zavezanega, da to se zgodi, ali padimo. Duhovniki, plašljivci in pretkanci prisegajo naj, stare, vele šleve in bedne kukavice, ki krivice pozdravljajo; v prerekanju prisegaj druhal sumljiva, ki ji ni verjeti; nikar ne omadežujmo kreposti ravne našega podjetja in svojega neukrotnega duha si z mislijo, da naša stvar in delo hoče še prisege.« Človek, ki objema življenje, ki je svobodno kakor on., ki pa tudi smrt «prejme z mirno ironijo kakor življenje. Človek, ki si (po Shakespearu) »ne želi rože o božiču kakor ne snega v maju, temveč uživa vsako stvar, vsako ob svojem letnem času« ... — ki vidi življenje, kakršno je, ga vzame, kakršno je, in ga ljubi, kakršno je. Tak človek je tudi zanesljiv borec. pjcešzcei* Ui cetvzuca Že zadnjič smo omenili in priporočili Kidričevo biografijo Franceta Prešerna. Da vzbudimo v našem krogu zanimanje za to odlično dela o največjem slovenskem pesniku, se nam zdi najprimerneje, da priobčimo nekaj odstavkov iz te knjige, iz katerih bodo naši bravci videli, kako je Kidrič naslikal tisto dobo pred sto in več leti, — Uredništvo. Ljubjana leta 1828., ko se je vrnil Prešern! Mesto ob vodi, ki prihaja od zapada sem z Vrhnike v časih, ko sta »Wiener Modenzeitung« in »Mercure de France« predpisovala damam tesno prepasano tal j o, zvončasto krilo in avbi sličen klobuk s trakovi in z velikim načelnim senčnikom, gospodom pa dolg temen frak brez izrezkov, tako zvani »kveker«, svetlejše, spodaj široke hlače, vzorčast telovnik, visok trdi ovratnik, temno ali svetlo ovratnico-, ki so jo ovijali krog ovratnika, visok svetel ali temen cilinder in palico! Ljubljana v dobi gosjih peres, sveč. postiljonovega roga in parizarjev, v letu, ko je stekla na avstrijskih tleh prva železnica, a to na Češkem! Glavno mesto avstrijskega kraljestva Ilirije v trinajstem letu po dunajskem kongresu! V dobi utrjenih prizadevanj, d'a se zaduši vsak klic po političnih svoboščinah in vsak poskus političnega soodločanja podanikov, v dobi vohunov,, pred katerimi ni bila varna nobena družba, v dobi izpričeval o morali, ki so jh izdajali župniki! Nekdanje bivališče Napoleonovih guvernerjev v času, ko označujejo meščana poleg skrbi za gmotno osnovo premišljene in počasne geste, filistrska, dasi dobrodušna omejenost, samozadovoljnost in želja po dovoljeni zabavi! Pretežna večina Ljubljančanov je upoštevala željo Franca I. in kneza Metternicha, naj se za politiko ne brigajo. Zaupanje v očetovsko varstvo vlade je ljudi povsem obvladalo. Za politično udejstvovanje ljubljanski meščan sploh ni imel prilike. Časi govorov v velikem in malem mestnem svetu so bili že davno minili, a »politično-ekonomski magistrat glavnega mesta« so tvorili župan, dva svetovalca in do deset uradnikov, ki so vsi prišli na svoja mesta po naklonjenosti vlade ter so bili prav za prav organi okrožnega urada. Mesto je imelo sicer v stanovskem deželnem zboru svoje zastopnike in župana Hradeckega tudi v stanovskem odboru, toda stanovi so bili že dolgo brez moči. Po vsej priliki pa je živelo v Ljubljani nekaj ljudi, ki so tvorili tajne družbe ter govorili na varnih krajih tudi o konstituciji, političnih svoboščinah, odpravi vseh ostankov fevdalizma itd. Najbrž je treba tako razumeti tudi Lip-pichevo namigavanje. da so »zaključene in s plaščem skrivnosti odete zabave naših časov manj nedolžne in bolj nevarne« kakor javne zabave v preteklosti. Toda ta odstotek je bil med Lubljančani gotovo neznaten. Večina ni pogrešala politike ter je iskala nadomestila v dovoljenih zabavah in dopustnih oblikah družabnega življenja. Pogled v bodočnost skozi ljubljansko prizmo okoli 1828 ni bil rožnat niti za mladega doktorja prava, ki je iskal življenjsko pozicijo, a ni bil plemič, uraanišKi sm ali bogataš, niti za slovenskega literata, ki je slutil v sebi silo za najpredrznejši polet, a si je že osvojil marsikatero misel, ki se ni skladala s težnjami odločilnih krogov. Misel, da bi žitvel v Ljubljani vsaj deloma na račun literature, je bilo treba literatu skoraj opustiti. S prispevki za tednik »Illyrisches Blatt« se ni dalo nič zaslužiti, ker so ostale v veljavi smernice, ki sta jih urednik in založnik leta 1817. v listu tudi javno naglasila: list sprejema le prispevke, ki se mu prepuščajo v brezplačno uporabo. Na honorar je smel upati pisec slovenskega nabožnega dela, katerega naklada je utegnila znašati do dva tisoč primerkov, medtem ko se je pisec drugačnega slovenskega dela moral sprijazniti z mislijo na samozaložbo in na skrb za razprodajo. Naravnost zona pa je morala spreletavati pisatelja, ko se je spomnil cenzurnih predpisov. Brez cenzure se ni moglo natisniti nobene drobtinice, niti vizitke ali obrazcev za menice. Kdor je hotel dati natisniti posvetilo, se je moral izkazati s pismenim dovoljenjem naslovljenca. Cenzura je bila preventivna: vsaka razmnožitev po tisku ali liitografiranju je bila odvisna od cenzurne dovolitve, ki jo je moral dobiti avtor ali tiskar prej, kakor je smela reč v tiskarno. Avtor je bil dolžan predložiti rokopis v dveh primerkih ter paziti pri njegovem prirejanju tudi na druge predpise glede oblike. Rokopis je moral biti vezan in pa-giniran ter imeti tudi rob. Pisatelj samostojnih del ni mogel nikoli točno vedeti, ali bodo njegovo prošnjo za dovolitev objave rešili v Ljubljani ali jo bodo poslali na Dunaj. Znano mu je bilo le toliko, da spadajo pod1 kompetenco krajevne ljubljanske cenzure posamezne številke že dovoljenih časopisov in drugi spisi., ki so bili neznatni po obsegu in vsebini, medtem ko je bilo vse drugo treba poslati v prestolnico. O načelih za dovolitev novih časopisov ni bilo objavljenih nobenih navodil, pač pa je veljala še okrožnica najvišjega policijskega im cenzurnega urada z dne 24. maja 1802, ki so jo dobile deželne vlade menda tajno. A ta okrožnica je zahtevala, da je vse prošnje za dovoljenje novih časnikov in žurnalov, ki so bile vložene v pokrajinah prepustiti v odločitev dunajski cenzurni centrali. Prošnjam za nove časopise je bilo treba priložiti program z navedbo vsebine, formata, rokov za izhajanje kakor tudi priimka in imeni izdajatelja in urednika. Nesrečni avtor je moral torej skoraj vedno računati z dunajskimi in ljubljanskimi cenzurnimi činitelji. V po-štev so prihajali: najvišji policijski in cenzurni urad na Dunaju, ki ga je vodil mrki čuvaj »svete alianse« grof Sedlnitzky; dunajski cenzor za slovanske reči Kopitar; gubernij; knjižnorevizijski urad; lokalni cenzor; policija. Poleg guvernerja, ki je utegnil dobivati tajne smernice, je bil v Ljubljani najvažnejši cenzurni činitelj kolegij deželne vlade, t. j. kolegij gubernijskih svetnikov, ki mu pa po navadi ni predsedoval guverner sam, ampak njegov namestnik ali tudi le najstarejši svetnik. Cenzurna odločitev pri gubernijih je bila torej v rokah kolegija, ki je odločal z večino glasov. Glavno besedo v kolegiju je imel seveda referent, ki je prošnjo in rokopis prvi pregledal ter predlagal lokalno ali centralno cenzuro. Cenzurni referat je bil večinoma združen z referatom o šolskih in cerkvenih rečeh, a ta referent je opravljal običajno tudi cenzuro krajevnih listov. Cenzurni referent pa samostojnih del. ki so pripadala krajevni cenzuri, iz večine ni cenzuriral sam, ampak je predlagal za ta posel pomožnega cenzorja. To so utegnili biti profesorji, bibliotekarji duhovniki itd. Ti pokrajinski oziroma pomožni cenzorji za svoj posel menda niti plačani niso bili, zakaj prištevalo se je nekako v njihovo uradno dolžnost, da so morali sprejeti v cenzuro spis, ki jim ga je gubernij poslal. Dasi niso imeli ne ti ne drugi cenzorji pravice zahtevati, da se njihovo mnenje upošteva ob vsakem pogoju, vendar se je običajno res upoštevalo. Knjižni revizor Paušek ni bil v svoji uradni funkciji hkrati cenzor. Njegova naloga je bila, da si je tistemu primerku, ki mu ga je v ta namen poslal cenzurni referent obenem s cenzurno odločitvijo, zabeležil vse, kar je moralo biti v smislu cenzorjevih predlogov in v smislu sklepa cenzurnega oblastva črtano ali izpremenjeno. Le izjemoma je mogel postati knjižni revizor tudi cenzor, ako ga je namreč referent za to predlagal ter je v kolegiju s svojim predlogom prodrl. Policija je sicer samo na uradni poziv zbirala o pisateljih podatke, vendar je morala paziti, da prepovedane knjige, spotikijive slike, zabranjeni rokopisi itd^ niso bili v zalogah knjigarjev ali krožili med ljudmi. Če je kaj takega ugotovila, je morala izvršiti preiskavo ter uvesti kazensko postopanje. Škof je prihajal kot cenzurno oblastvo praviloma v poštev sicer samo za bogoslovna dela, nabožne knjige, molitvenike in vse podobno, toda utegnil je postati nevaren tudi za druge spise, če ga je posvetno oblastvo vprašalo za svet ali če ga je zelot nahujskal. Cenzor je mogel biti pisatelju na razne načine nadležen. Predpis se je na primer glasil, da sme »nevarna mesta« zgolj na cenzurnem lističu označiti, toda zloben cenzor si je utegnil dovoliti glose, prečrtavanja itd. tudi kar v predloženem rokopisu. Avtor je moral na rešitev obupno dolgo čakati, kajti cenzurno poslovanje je sestavljala, zlasti če je šlo za dunajsko kompetenco, dolga vrsta točk: predložitev rokopisa in prošnje guberniju; seja kolegija gubernijskih svetnikov; pošiljka obeh rokopisov in prošnje na Dunaj; dirigiranje rokopisa iz dunajske centrale dunajskemu cenzorju; poročilo dunajskega cenzorja sedlintzkemu na »cenzurni poli« ali »cenzurnem lističu«; odločitev Sedl-nitzkega; osebno cenzurno poročilo Sedlnitzkega guvernerju; ponovna seja gubernijskega kolegija; odprema akta in obeh rokopisov iz gubernija knjižnorevizijskemu uradu, ki je revizijski rokopis shranil; vrnitev akta in t.skarskega rokopisa iz revizijskega urada guberniju; izročitev tiskarskega rokopisa, ki je imel zdaj revizorjev vizum in oznako, kaj je treba črtati, avtorju in tiskarju, in sicer ali naravnost, kar je menda bilo obično ali po pristojnem okrožnem uradu, kar je bilo najbrž izjemno. Vendar je bil cenzurni razgled v Ljubljani izza pomladi 1928 v marsikaterem oziru ugodnejši od prej. Antagoni-zem med obema duhovniškima strujama je povzročil, da med gubernijskimi svetniki po Mayrjevem odhodu.ni bilo duhovnika, ki je imel prej redno šolski in z njim cenzurni referat, ampak so ccnzurne posle opravljali laiki širšega obzorja: cenzurni referat je vodil menda eden izmed gubernijskih tajnikov, cenzuro krajevnih listov pa je dobil Janez Nepcmuk Vesel, po. vsej priliki edini gubernijski svetnik, ki je znal tudi dobro slovenski, mož, ki je z vernostjo, moralnim življenjem in vdanostjo režimu znal družiti tudi slično liberalno pojmovanje cenzure kakor guverner Schmidburg. »Tisto klaverno in pusto cincanje ,mladih' je tako smešno, da bo naposled spravilo vse naše svobodomiselne elemente v slab kredit. Naj vendar jasno povedo, kaj so in kam jih srce vleče; v zatišju ja-mrati je otročje; v res n i č n i narod je treba stopiti. ne bati se boja; zato sem sklenil, da jim dam vzgled in nauk. Na zmago seveda ni misliti pač pa je d e l a t "s treba. Sedanjost ni nič, bodočnost vse.« S tem pismom Fr. Zbašniku je Ivan Can-k a r 27. febr. 1907 utemeljil svojo kandidaturo na listi social-demokratičn • strunke. Delavka v atnedšld tovarni dc^ac Marija Leitner: Ko sem stopila v tovarno, sem imela občutek: tu se ne da dihati. Vendar mi je bila spet prijetna zavest, da sem našla delo. Delovodja me vodi v spodnjo delovno dvorano in mi pojasni, da moram najprej postati »striperiea«. Prikimam mu s polnim razumevanjem, da se ne bi izdala, da se nič ne razumem na ta posel. Sicer se mi pa zdi, da tega tudi pričakoval ni od mene, ker mi pravi: »Danes dopoldne dajte samo opazovati. Sedite k tej ženi«, in mi pokaže močno in dobrodušno delavko, »in dobro pazite, kako ona dela.« Sedem na lesen zaboj, ki rabi hkrati za sedenje in shranjevanje listov tobaka, ki jih je treba predelati. Potem se ogledam naokrog. Dolg, temen prostor z nizkim obokom iz tramov. Nekaj oken je odprtih in na nas gleda narava, nekaj zaprašenih dreves; tovarna je na deželi. Delavke, to moram takoj povedati, niso uiti najmanj podobne zboru statistinj v operi »Carrnen«. To so ženske vseh starosti, stare kmetice, Slovakinje, Madjarke. Av-strijke iz Burgenlanda z rutami na glavah in dolgimi, širokimi krili, in mlada dekleta v globoko izrezanih oblekah in skrbno našminkana. Nekatere sede pred1 stroji. Druge trgajo od stebel to-bakove liste, tretje spet sortirajo že odrezane liste po veličini, barvi in kakovsti. Kakor mi je bilo rečeno, začnem opazovati ženo poleg sebe. Dela s strojem. Razvija tcbakove liste, drži steblo med glavnima nožema in pusti potem, da tečejo listi okrog valja. Stroj besno hitro požira liste. Razrezane, lepo nakopičene liste jemlje potem iz stroja. Stvar se mi zdi zelo enostavna. Mislim, da bi takoj lahko opravljala njeno delo. Kakor se neprestano gibljejo njeni prsti, prav tako neumorno čeblja z menoj. Je »šele« dve leti v tovarni in ni malo ponosna na to, da je kljub temu že ena najboljših delavk in da spada med tiste, ki največ zaslužijo. Toda zaslužek ni prav velik. Tiste, ki d'elajo cigare, so na boljšem, tiste lahko mnogo zaslužijo, toda treba je dolga leta za to, da zmoreš umetnost izdelovanja cigar. Potem mi pripoveduje o svojem življenju od rojstva do današnjega dne. Včasih prekine pripovedovanje s sočutnim vprašanjem: »Ali vam še ni slabo?« V začetku se je ona tri dni tako slabo počutila, da ji je bilo umreti, potem pa se je privadila na ta zrak. Kmalu je spet prišel delovodja in mi dfejal tiho, kakor se govori v bolnici: »Če bi vam menilo postati slabo, pojdite takoj na svež zrak. Ni se vam treba plašiti radi tega, to se dogaja le spočetka, kasneje se boste privadili.« In res sem začela čutiti slabost, opazila sem, kako druge gledajo name, kot da pričakujejo, da se bom vsak čas zgrudila. Poskušala sem se zmotiti in šla iskat ženi tobakovih listov. V velikih košarah so ležali, ko sem se sklonila nad njimi, me je nekam čudno prijelo. Kajti ti listi so vlažno topli, leže med mokrimi rjuhami in izločajo dtah, ki je bolj malo podoben aromi »Havane«. Pridržala sem sapo in se vrnila s tobakom k delavki za strojem. Neka delavka pravi: »Ali se vam še ni dvignilo?« Ali se jim zdim tako slaba? Pa saj se ne počutim tako slabo. Nasprotno; lahkoto čutim. Popoldne bi morala sesti k svojemu stroju in sama delati. Toda pokazalo se je, da nisem dobro opazovala, ker nisem videla, da pravo d!elo opravlja leva noga. Videla sem sicer, da žena poganja stroj z nogo, spregledala pa sem važno opravilo leve noge. Delovodja mi nazorno razloži konstrukcijo stroja. Zopet sedem za stroj. Desna noga ga mora pognati, leva pa regulira hitrost. Težko to ni in končno dobim material, vsekakor slab, precej majhne in nekoliko plesnive liste, ki imajo neprijeten duh in dražijo h kašlju. Delavke me opozarjajo, da naj pazim, ker stroj hitro pograbi za prste, če si neprevidno upajo preblizu valja. Delovodja pa skrbi bolj za tobak in mi razlaga, kako moram ravnati, da se listi ne strgajo. Končno mora stroj resno delati in doživim veliko presenečenje, da se marsikaj zdi enostavneje, kakor v resnici. Stroj ne grabi za liste v rednih presledkih, kakor sem videla pri ženi, temveč divje pograbi za liste in jih zvije, ne da bi se brigal za steblo1, ki bi ga vendar moral odrezati. Delovodja mi pravi, da bo nesrečen tisti izdelovalec cigar, ki bo imel smolo, da bo dobil moje liste, da iz njih zvije cigaro; zbrati moram vse svoje moči, da bom stvar pravilno naredila. Pa ne zavisi samo od dobre volje. Leva noga neprestano pozablja na svojo dolžnost, da regulira hitrost stroja. In napravim največji greh, ki se ga da napraviti v tovarni cigar., Moje roke skušajo popraviti grehe moje leve noge in rešiti tobakov list. da ga ne bi zdrobil stroj. In listi mi ostanejo zdrobljeni v rokah. Skušam prikriti svoj greh in streseni pokvarjene liste na tla. Moje sosede so ob zaključku dela pobrale raztrgane liste: »Joj, če bi mojster to videl! Kaj bi naredil z vami! Kako ste mogla nekaj takega napraviti!« Mravljinci so mi šli po hrbtu. * Poleg mene sedi žena,, ki dela ves d'an, ne da bi se kam ozrla. Ko odključijo električni tok, je kar obupana. Še bi rada delala. Skrbeti mora za otroka, ki je ostal v stari domovini. Da prihrani za otroka, živi skoro samo od kruha, mleka in sočivja. Za posteljo, v kateri spi podnevi neki delavec,, ki dela ponoči, plača na mesec dva dolarja. Prej je služila v gospodinjstvu in bolje živela in več zaslužila. »Toda nisem mogla ostati, vidite«, mi pripoveduje. »Tam sta bila dva otroka in deklica je bila prav toliko stara kakor moj otrok. In to deklico sem tako zasovražila, da sem se bala sama ostati z njo. Če sem mislila na to, da moram negovati tega otroka, medtem ko je moj daleč od mene, pri tujih ljudeh, bi ga kar zadavila. Saj sem vedela, da otrok ni prav nič kriv, da je nedolžen na moji nesreči, in vendar si nisem mogla pomagati. Zato sem šla proč, da ne bi kaj naredila.« In d'ela naprej, ne da bi pogledala na levo ali desno*. Druga moja soseda je prav tako pridna, toda ne dela s tisto vročično naglico, temveč lepo zadovoljno. Široka je toliko kakor dolga in sedi pred strojem kakor kup testa. Njen mož dela tudi v tovarni cigar. Pri prepariranju tobakovih listov. Zasluži dobro in tudi ona je zadovoljna s svojim zaslužkom. V tovarnah cigar dela že dvajset let, v tej dvanajst. Mirno in zadovoljno gleda v prihod- njost: »Mi nimamo skrbi in če moj mož umre, dobim tisoč dolarjev.« In to je za njo kakor gotovo, da bo mož prej umrl in da bo ona uživala čedno bogastvo. * Ameriška Carmen ne nosi svilenega šala, temveč cenene majhne ameriške mornarske čepice. Svilene obleke si kupi pri »okazijskih razprodajah«, zato med delovnimi odmori pregleduje oglasni del časopisov. Pudra in šminka se in uporablja močan parfum. Vendar vsakdo na cesti ve: to je delavka v tovarni cigar. Njena napol sestra je zvijalka cigar. To je d'ruga Carmen. Obe sta plavolasi, ena bolj svetlo, druga bolj temno. Koža, ki se beli v tobaku, ji je bolno bleda. Druga d UuttucM $,4e> ce*.. govori perilo drug drugemu po pranju sterpentin. milom „OVEN". Da pa je tako lepo čisto in sveže ter prijetno dišeče je zasluga terp. mila „OVEN"! titpeniincnto- t Oslepljenje po dvajsetih letih. V svetovni vojni so uporabljali med drugim tudi plin za solzenje, o katerem je bilo znano, da je vojakom oči ranil, toda do sedaj še nismo čuli, da bi pred dvajsetimi leti od plina zjedkane oči oslepele. V zadnjih petih letih s,o pa našteli v Angliji 190 takih oslepljenj. Posteljna odeja iz stekla. V angleškem mestu Liversedge delajo sedaj iz stekla v vseh ozirili ustrezajoče niti poljubne debeline, katere se da tudi s škarjarr.j. rezati in uporabljati za vse vrste tekstilne stroke. Tako proizvajajo sedaj posteljne odeje, ki so izredno lahke ter drže pozimi vročino, poleti so pa hladne, ker je steklo slab prevodnik toplote. Radi 6 kg ječmenove moke tri messcc strogega zapora. 40-letni poljedelec Tasa Djordjevič iz vasi Jasenikovo je najsiro-mašnejši človek v vasi. Ima ženo in štiri otroke. Radi suše lani je ostal brez kruha. Stiska ga je vodila k shrambi Selima Uru-čeviča, ki mu je večkrat dal moko. Tisti dan je bila shramba brez gospodarja in zaklenjena. Lačni Tasa se je odločil, da izvrši prvo tatvino v svojem življenju. Iz shrambe je vzel le 6 kg ječmenove moke, čeprav je bilo v njej polmo vreč moke in žita. Orožniška postaja ga je naznanila sodišču. Selitn ga ni tožil. Sodišče ga je obsodilo pogojno na tri mesece strogega zapora. Do smrti finančni triki. Še predno je umrl je ameriški velekapitalist Andrew Mellon vse tako uredil, da ne bi ne njegova država Pennsylvania ne USA dobili niti pare iz njegove ogromne zapuščine, pa najsi bo v obliki davkov ali slično. Vse svoje premoženje, ki je cenjeno na okoli 500 milijonov dolarjev je prepustil »Trustu za ljua-sko vzgojo in dobrodelne' namene,« čigar glavni predstavniki so njegov sin, zet ter pravnik. Vlada pa trdi, da se temu trustu ne more priznati oproščenja davkov, ker je itak samo nadaljevanje Mettonovega koncema. Ko se vozi mimo cesar japonske države morajo biti zaprta vsa okna; nihče se ne sme ta čas nahajati na balkonu ali pa na strehi; vsi delavci, ki slučajno delajo tedaj na kakih odrih, recimo zidarji, morajo priti dol, na vozeh cestne železnice pa se morajo okna prekriti z zagrinjali. Neki pro-govni vodja, ki je zakrivil, da je posebni cesarjev vlak imel dve minuti zamude, je napravil harakiri. Isto je napravil nek šofer, ker se mu je kolo avtomobila, na katerem je vozil cesarja, pokvarilo. Japonskega cesarja se šteje k najbogatejšim mož sveta. Njegovo posestvo šteje štiri milijone oralov in ga cenijo na 325 milijonov dolarjev, hiše in črede na 40 milijonov dolarjev, njegovo premoženje na akcijah raznih bank, parobrodnfh družb, hotelih pa na 150 milijonov dolarjev. Poleg tega mu je po zakonu dovoljeno, da si prisvoji vsa posestva Japonske, če se mu to zdi potrebno. ZA. GOSPODINJE Iz češke kuhinje Češka kuhinja je vedno* bila na glasu in je vplivala močno tudi na dunajsko. V naslednjem podajmo nekoliko preizkušenih navodil iz te kuhinje. Mandlova babovka Eno kocko kvasa pol kupice mlačnega mleka žličico sladkorja dve žlici moke četrt masla • četrt sladkorja štiri rumenjake štiri beljake deset unč presejane moke malo soli žličico vanilje četrt olupljenih mandljev Pripravi kvas z mlačnim mlekom in žli-či£f> sladkorja, da vzhaja, potem dodaj toliko moke, da se napravi lahka zmes in pusti, da zopet vzhaja. Medtem vmešaj maslo; ko je lahko, polagoma dodaj sladkor in rumenjake. Da je to dobro vmešano, je navadno treba četrt ure. Dcdaj vzhajani kvas, potem presejano moko, malo soli in žličico vanilije. Ko je zmešano, dobro stepi beljake in dodaj te in drobno zrezane ali sesekljane mandlje. Dobro zmešaj ln vsuj v dobro namazan in z zdrobljenimi mandlji posut krušni medel. To naj vzhaja, da bo dvakrat tako visoko kot je sedaj. Potem peci tri četrt ure v zmerni pečici. Rozinova babovka tri kupice moke poldrugo kocko kvasa kupico ogretega in potem ohlajenega mleka žlico sladkorja tri jajca pol žličice muškata nastrgano lupino ene limone poldrugo kupico rozin pol kupice masla košček drobno zrezane citrone Pripravi kvas v mlačnem mleku. Ko vzhaja, dodaj poldrugo kupico presejane moke in dobro premešaj. Postavi na toplo mesto, da vzhaja — eno uro, ali pa, da bo prav lahko. Vmešaj maslo, dodaj polagoma sladkor in vmešavaj, da bo lahko in penasto. Dobro stepi jajca in primešaj. Pomešaj muškat, limono, rozine in citrono in dobro povaljaj v moki, pa dodaj testu. Dodaj še moko, kar je je ostalo in dobro stepi. Za to bo treba približno deset minut. Vsuj v dobro namazan model in pusti, da dobro vzhaja. Peci v zmerni pečici tri četrt do ene ure. 1. Kruh z orehi iii rozinami 4 kupice krušne moke 4 žličice pecivnega praška dve tretjini kupice sladkorja slabo žličico soli 4 žlice raztopljene masti dve jajci % kupice debelo zrezanih orehov pol kupice enako zrezanih rozin dve kupici mleka. Presej skupaj moko, pecivni prašek, sladkor in. sol. Dodaj orehe in rozine. Dobro stepi jajci, pridaj k prvi zmesi, potem pa primešaj mleko in raztopljeno mast. Stresi v krušno ponev, ki naj bo dobro namazana. Nekatere kuharice rade rabijo za to r.lje. Potem peci. ! Z VZAJEMNOS T I Stožice pri Ljubljani. — Delavsko kulturno društvo »Vzajemnost« je imelo v nedeljo, dne 19. februarja t. 1. svoj prvi redni občni zbor. Na tem občnem zboru društvo ni moglo pokazati še nikakih uspehov. Glavna ovira za razmah društva je mestna meja, kajti društvo ima svoj sedež v onem delu Stožic, ki spada k Ljubljani, tu pa ni mogoče dobiti količkaj primernega lokala. Zato je bil sprejet predlog, da se zaprosi oblast za preložitev sedeža v občino Jezico. Poleg te ovire manjka društvu tudi iizvežbanih in izkušenih kulturnih delavcev. Toda čeprav članstvo dn sedaj ni imelo od društva skoro ničesar drugega kakor žrtve, ie vendar poka^aio toliko žilavosti in volje do dela za dvig delavske kulture, da v bodočem letu z gotovostjo lahko pričakujemo boljših uspehov. Zvezni delegat s. čebular in delegati »Vzajemnosti« iz Ljubljane, Zaloga, Do-brunj ter Št. Vida nad Ljubljano so nam s stvarnimi dokazi o potrebi in pomenu kulturnega dela med delavstvom še bolj utrdili našo voljo, da tudi mi dopritiesemo svoj del k prebujanju in napredku delavskega razreda. Z malimi izjemami je bil ponovno izvoljen1 stari odbor, prav taiko pa ie bil tudi zi predsednika ponovno, izvoljen naš priljubljeni stari nesebični, delavski borec s. Ivan Koman. Kočevje. »Vzajemnost« je 12. febr. uprizorila burko »Na ogledih«, ki je prav dobro uspela v zadovoljstvo gledalcev in igralcev. 19. marca pa uprizorimo Cankarjevega »Hlapca Jerneja« v Skrbinškovi dramatizaciji. K N J I Ž E V N OST Popravi! Pri zadnji številki se nam je na naslovni strani primerila neljuba slovniška napaka; podnaslov k sliki se namreč mor. glasiti: »Angela miru skubijo«. ■ima Mestna UzahUtiLca r1