Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

104460

Križana usmiljenost

ali  yt i  ^

življenje sv. FJižabete

Z?

'

v —

^ tl r■

Spisal v t - *

dr. Alban Stole. ,

Z dovoljenjem pisateljevim poslovenil

P. Hrizogon Majar.

5s2

- -  - Druga izdaja. .  — -

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1904 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

1044(30

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.


Krst.

, ogrski deželi je pred 700 leti vladal kralj z ime¬
nom Andrej  II. Ta kralj ni le sam pobožno
živel, ampak je zidal tudi cerkve ter ustanavljal
krščanske zavode po deželi; celo svoje življenje je
postavil za božjo čast, ker je šel na težavno in nevarno kri¬
žarsko vojsko v sveto deželo, pomagat stiskanim kristjanom.
Njegova žena je bila hči nekega vojvode, ime pa ji je bilo
Jera.  Bog je kralju poplačal pobožnost z najlepšim pla¬
čilom, ki ga moreta krščanska zakonska na tem svetu do¬
biti : dal jima je namreč dete, ki je pozneje doseglo toliko
svetost, da sta ga bila vesela nebo in zemlja, in ki tudi še
zdaj razveseljuje tisoče ljudi, ki berč lepo, a s trnjem sple¬
teno življenje ogrske kraljičine.

Otrok se je rodil leta 1207 v tedanjem glavnem ogr¬
skem mestu, v Požunu, ter je bil krščen na ime sv. Eli¬
zabete.  Po mestih je veliko ljudi in gosposkih družin,
ki imajo najrajši, da se jim otroci krste doma, češ, da je
to imenitnejši. S tem pa ljudje kažejo, da jim manjka
krščanske, razsvetljene pameti, zakaj najimenitnejša
hiša na svetu je cerkev in proti nji je najveličastnejša pa¬
lača slabo zakotje. V palači prebivajo ljudje, sirote, smrtna
piča; a v cerkvi prebiva oni, kateremu je dana vsa oblast
\ nebesih in na zemlji, prebiva oni, ki nam je s svojo krvjo
• idobil milost sv. krsta. Andrej, kralj ogrski, je spoznal,
v cerkvi  prebiva neskončni, naj večji kralj, kralj nad
emi kralji, sam Jezus Kristus.  Zavoljo tega je dal
■ojo hčerko h krstu nesti v hišo božjo,  in sicer prav
slovesno kakor v sprevodu, in obhajali so velike svečanosti.

Ali ko bi bili ti stariši vedeli naprej, kako se bo go-
•To njih otroku čez dvajset let, da bo na tujem, da bo vdova,

l*

I

da bode z otroci pregnana, sirom aško oblečena, da bo spala
v svinjaku, da bode njene kosti 300 let pozneje naslednik,

^ Krst.

kakor divji merjasec, iz groba izril in onečastil, ko bi bili
stariši to vedeli, gotovo bi bili raje šli za pogrebom svojega

otroka. — Otrokov angel varih je pač drugače videl; dobro
je vedel, da se bode otrokova pobožna duša rila in prerila
skozi črne oblake pozemskega trpljenja, da bo dosegla veliko,
neskončno veličastvo, in da se bo svetila kakor lepa zvezda
na nebu.

Sploh se mi zdi. da je veliko resnobnejši, skoro bi
dejal, veliko otožnejši, če otroka nališpani botri iz cerkve
nes6, kakor pa če ga nesč na pokopališče. Kadar mašnik
pokopava otroka, ima belo  štolo ter moli veseli  psalm
112.: „H v ali te otroci Gospoda, hvalite Gospo¬
dovo  i m e'‘. Otroku bi mogli še srečo voščiti, da je umrl.
Zakaj? — Smrt je zanj vesela ženitni na, smrt ga je za
vselej dobro preskrbela, — Pri otrokovem krstu pa človeku
hodi na misel, koliko in kakšnega trpljenja bo moral otrok
še prestati, če dalje živi, in kakšna bo potem njegova duša,
katero je zdaj sveti krst tako očistil, če ne bo Boga tudi
žalila, če se ne bo naposled z grehi obtežena preselila na
oni svet.

„Ker moje misli niso misli vaše, tudi ne
poti vaše poti moje, pravi Gospod. Kakor so
višje nebesa nad zemljo, tako so moje poti višje
od poti vaših, in misli moje od misli vaših.“

(Iz. 55, 8. 9.)

Vijolica.

Izprva počiva milost božja v nezavestnem otroku, kakor
po zimi počiva zrno v zemlji. Pozneje pa, ko otrok začenja
hoditi, ko začenja govoriti in marsikaj razumeti, tedaj pa
v mladem srčku tudi milost božja  tako rekoč požene
kali, zlasti če se mu priliva s krščanskim podukom in z
lepim vzgledom. Zato včasih najdemo otroke, ki so že pri
štirih letih prav pobožni.

Tako je tudi v srcu majhne Elizabete milost božja
nenavadno čvrsto uspevala in rastla, kakor raste spomladi
na vrtu zelenje, kadar sije lepo solnce. Kar je vse življenje
svete Elizabete tako lepo cvetelo, in tako močno rastlo,
namreč ljubezen božja pa ljubezen do bližnjega, to je kalilo,
to se je gibalo že v deklici, ko je komaj govorila. Ko so
se dekletcu odprla usteča, je najrajši pravila molitve, in
komaj tri leta staremu otroku so se uboščeki že smilili, da
jim je dajala milošnjo.

6

Neko staro pisanje pravi o nji: „Ko je imela kakih

pet let, in psalmov še ni znala, je vzela psalmske bukve
in je djala pred se, kakor da bi iz njih molila. In kolikor
ji je manjkalo na letih in razumu, to sta ji dala milost
božja pa sv. Duh. Sveti Duh jo je navdajal in učil, da je
že v otročjih letih ljubila Boga in na Boga obračala vse
svoje misli in svoja dela. Rada je molila, priklanjala se
velikrat, klečala je dolgo, legala na tla, in od velike po¬
božnosti je poljubljala zemljo kakor za molitev. Če pa ni
mogla v cerkev, kadar so bila vrata zaprta, je poljubljala
cerkvena vrata in zapah iz same goreče pobožnosti. — V
svojih otroških dneh je bila mila in dobrega srca, usmiljena
do vsakega reveža, in ko je bila še prav majhen otročiček,
je hodila v kuhinjo, da bi za uboge ljudi kaj izprosila."

Gotovo je čudno, kako otroško srce Boga tako zgodaj
pametuje. Kakor dete precej po rojstvu zahteva življenja
iz materinih prs, tako želi Boga tudi mlada duša, ko se
nekoliko zave. Zakaj, kakor je otrokovo telo najprej ma¬
terino in mati njegovo domovje, tako je tudi otrokova
duša najprej božja, Bog pa njeno domovje, in to posebno
čuti duša krščenega  otroka. Pogosto se zgodi, da prav
majhnemu otroku posvetne stvari niti na misel ne pridejo,
kakor postavim: kakšno vrednost ima denar, kaj je čast,
kaj imenitnost, in majhni otrok si celo misliti ne more,
da bo treba kdaj umreti — od druge strani pa otrok skoraj
koprni kakor mlada rastlinica po dežju, da bi kaj lepega
cul ali slišal o ljubem Bogu, in dete se kaj rado navadi
vsak dan moliti; in pogostoma celo spečemu otroku ne dd
pokoja, dokler se ne zbudi, in matere ne pokliče: „Mama,

pa molil še nisem, dajte moliva."

Stariši, pameten oče in mati, bosta prav zgodaj začela
svoj posel, svojo dolžnost, da otroku pripovedujeta kaj o
Bogu, o nebesih, o angelcih, in ga učita moliti; začneta
naj takrat, kadar začenja otrok  izgovarjati besede; zakaj
Bog je dušo ustvaril zase in v sv. krstu posvetil zase.

„Pustite otroke, naj pridejo k meni, in ne
branite jim; zakaj takih je nebeško kraljestvo

(Luk. 18, 15.)

7

Zgodaj oddana.

Ljubezniva deklica Elizabeta je bila še le v četrtem
letu, ko se zgodi nekaj, kar ji izpremeni vse življenje. Iz
daljne turinške dežele (Thiiringen) pridejo v Požun vitezi
in plemenite gospe, poslani od svojega vladarja. Tem po¬
slancem je turinški vladar, deželni grof Herman,  naročil,
naj snubijo pri kralju Andreju kraljično Elizabeto za nje¬
govega sina L u do vik a, dasi tudi je bil Ludovik šele
enajst let star. Poslanstvu je bilo naročeno, naj malo de¬
kletce takoj sabo vzamejo na Turinško, če se dajo stariši
na Ogrskem pregovoriti. Deželni grof na Turinškem bi bil
prav rad imel, da bi bilo pred njegovo smrtjo vse uravnano,
zlasti pa je želel, da bi bila kraljičina na njegovem dvoru
izrejena in zmeraj bila pred njegovimi očmi.

Deželni grof Herman je bil najmogočnejši in najimenit¬
nejši knez tedanjega časa in v bližnjem sorodstvu silnemu
cesarju Miroslavu Rdečebradniku. Knez je tudi na daleč slovel
s svojo vojsko, in pa da pospešuje umetnost, znanost in obrt.
Duhovnik iz tistega časa piše: Redkokdaj je šel spat, da

bi poprej ne bil poslušal ali branja iz sv. pisma ali pa lepih
povesti o starih knezih, nikdar ni pasel nepridne in pogu-
bljive lenobe. Njegova čednost, njegovo vladarstvo in moštvo
je slulo daleč na okoli. 11  Deželni grof je tedaj že smel pri¬
čakovati, da bo njegova ponudba na Ogrskem dobro sprejeta.

Ogrski kralj Andrej ni vprašal svojega očetovskega
srca, ampak je gledal bolj na čast in blagor svoje dežele,
prevdarjajoč, kakšno "korist bo imela Ogrska od take zveze.
Andrej skliče svoje svetovalce, da se ž njimi pomeni o tej
zadevi. V posvet pokličejo tudi učenega moža, ki je bil
že sam na Turinškem. Ta mož je pravil, kako lepa je
turinška dežela, kako je bogata in kako mogočen je njen
vladar, pravil je pa tako živo, da je bila še mati voljna,
naj se otrok precej d d na Turinško.

Zdaj so se vrstile na kraljevem dvoru velike sveča¬
nosti, kakor da bi obhajali ženitnino. Kralj povabi naj¬
imenitnejše gospode in gospe iz cele svoje kraljevine v
goste, in tri dni ni bilo plesa in godbe in petja, igranja
in napivanja ne konca ne kraja. Ko so se pa grofovi po¬
slanci naposled odpravljali domu, da jim kralj za doto mlade
hčere najlepše in najdražje reči, pa tudi turinške poslance
bogato, kraljevsko, obdaruje. Nesli so sabo zlate in srebrne
posode, umetno delane skrinjice iz slonove kosti, načelne

8

trakove in vence iz biserov, prstane in pase z dragimi
kameni, veliko svilne in bagrene obleke, postelj in banjo
iz čistega srebra, mnogo ovratnega lepotičja. in potem šest
konj, najlepših, ki so jih mogli dobiti. Takih zakladov in
take bogatije, kakor so jo dali tej kraljični, turinška dežela
še nikdar ni videla. Vrhu tega so jej dali še veliko tisoč
goldinarjev v srebru in zlatu. Mala kraljičina sama je bila
oblečena v svilo, pretkano z zlatom in srebrom.

Ali dobri otrok je bil še premlad, da bi bil vedel, kaj
pomeni to posvetno veličastvo, še prenedolžen, da bi se ga
bil veselil. Vseh takih igrač, napuha, nečimernosti, slad-
kavosti, prikupljanja in moženja, ki so navadne pri takih
veselicah, ki srce opletajo in dražijo, takih igrač priprosto
otročje srce ne pozna. Šopek cvetic, kup peska na dvo¬
rišču, da se igra, take smeti otrok ravno toliko čisla kakor
veliko bogastvo.

Svoje dni je bil vsakdo priprosto dete. pozneje pa, ko
nekoliko odraste, se vsakdo zelo predrugači. P o s v e t n i
duh sili vanj od leta do leta, ga prevzame in vsega one-
čisti, in tako se zgodi, da pridejo v človeško srce poželjivost
mesa, poželjivost oči, in napuh življenja; trojna ta poželji¬
vost pa umori nedolžnost in Boga prežene iz srca, Pri
Elizabeti bodemo pa videli, da je vse svoje življenje ohra¬
nila tisto otročjo priprostost. ki je Zveličarju tolikanj ljuba.

„ Resnično vam povem, ako se ne preobrnete,
in ne bodete kakor otroci , ne pojdete v nebeško
kraljestvo (Mat. 18, 3.)

Zaroka.

Zdaj so imeli poslanci s kraljičino odhajati. Morda je
bilo dete še premlado, da bi bilo prav Čutilo, kaj se pravi:
očeta in mater in dom zapustiti — in sicer za vselej. Da
bi pa na Turinškem ne bila popolnoma odločena od domo¬
vine, in da ne bi živela med samimi tujci, ji je kralj An¬
drej dal, rekel bi, kos domovine sabo, to je, dal ji je na
pot njeno nekdanjo dojnico in pa 13 dekletec iz visokega
stanu, da bi Elizabeti delale družbo. Najimenitnejši v po¬
slanstvu je bil grofov točaj, vitez Vargilski. Temu je kralj
posebno zaupal, in zatorej mu de: ,,Tvoji vitežki pošte¬

nosti izročam otroka, mojo največjo tolažbo." Vitez obljubi,
da se bo poganjal za dekleta, kolikor bo mogel.

9

Prežigrad.

10

Srečno so pripotovali v Turingijo; bilo jih je okoli
40 ljudi. Ker so pa v mraku dospeli v Izenak, morajo
tukaj v mestu prenočiti, vendar pošljejo tudi sporočilo v
grad na hribu. Izenak (Eisenach) je namreč glavno mesto
Turinške dežele. Blizu mesta je hrib, in na tem hribu stoji
grad, kjer so stanovali deželni vladarji. Deželni grof in
njegova žena Sofija  na kolenih hvalita Boga, ko se jima
sporoči, da se je snubitev srečno iztekla, in da je kraljičina
prišla že zdaj.

Še tisti večer se napravita na pot ter gresta doli v
mesto Izenak. Grof vzame otroka v naročje, ga pritisne
na svoje srce in na glas hvali Boga; grofinja pa se ni
ločila od dekletca in je zato prenočila v mestu.

Drugi dan se poslanstvo veselo pomika s konji in
vozovi gori na Preži grad  (Wartburg), kamor so bili
povabljeni vsi dvorjani in najimenitnejše družine izenaške,
naj pridejo gledat otroka; nato je bila Elizabetka zaročena
z mladim princem Ludovikom. Tudi pri tej priliki so bile
pojedine in velike slovesnosti.

Ali pa ni narobe svet tako mlade  otroke oddajati?
Ali ne tirjata pamet in pravica, da hči in sin o svojem
času vprašata svoje lastno srce,  s kom hočeta zakonski
živeti? Novejši čas in pri nas je navada, da se bolj po¬
zneje ženijo in može, šele ko imajo svoja leta, in ko svojih
starišev dostikrat nočejo več poslušati. Takrat pa samec
ali snubec ne vpraša ne svojih ne dekličevih starišev, ampak
on vpraša svoje oči in svoje nagnjenje. Samke pa, katerih
srce ni še polno ne človeške ne božje ljubezni, take se na¬
vadno oklenejo vsakaterega, ki že nekoliko časa njih srce
pridobiva. Res je pa tudi, da je počutna ljubezen grozno
slepa  strast in vrhu tega je še goljufna, ker si navadno
oba dela pred poroko svoje najslabši lastnosti prikrivata,
ter se drug drugemu kažeta nekako praznična. Zato je
zakonska volitev neizkušenih mladičev večkrat tako slaba,
zakon tako nesrečen, razpori tako pogostni — zaloga ne¬
sreče. Poprej, po nekaterih deželah tudi zdaj še. so vpra¬
šali samo stariše. Gotovo žele tudi stariši svojim otrokom
sreče; razlika je samota: stariši imajo več izkušnje, mislijo
hladnejši, bolj po pameti, prevdarjajo, kaj gre in kaj ne
gre, in ravno zato izvolijo večjidel boljši, kakor pa voli
razburjena, zaslepljena mladost. Zato je bil pozneje tudi
zakon sv. Elizabete z grofom Ludovikom tako krščansk,
tako dober in tako lep, da se lahko reče: ko bi bil Ludovik

11

sam po celem svetu iskal neveste, nikjer bi je ne bil mogel
dobiti, s katero bi bil tako srečen, kakor je.bil ž njo, katero
so mu bili iskali stariši, z Elizabeto. In ko bi bilo Eliza¬
beto tisoč ženinov prišlo snubit, in ona bi si bila sama
katerega izbrala, gotovo bi ne bila zadela tako dobro, kakor
je s tem, katerega so jej stariši preskrbeli.

„Izaak poklice Jakoba, blagoslovi ga in mu
ukaže, rekoč: Ne jemlji žene iz rodu Kanaan¬

skega, temveč idi, potuj v Mezopotamijo Sirsko,
k hiši Batuvela, očeta tvoje matere, in od ondodi
si vzemi ženo izmed hčera Labana, ujca svojega . 1,1

(I. Mojz. 28, 1. 2.)

Majhnemu otroku velik križ.

Strašno se moti, kdor misli, da se velikašem in kne¬
zom in gospodi veliko bolje godi kot drugim ljudem. Križ
in trpljenje tako rada zahajata v krasne palače kakor v
delavčevo kočo, ali pa v kako sajasto izbico pod slamnato
streho. Nekaj razločka je le v tem, da siromak navadno
lažje prenaša križ kakor ljudje, katerim se je od mladih
nog dobro godilo, ki so torej navajeni dobrega in lahkega
življenja. Sicer pa velja skoraj ta postava, da križ največ
za tistimi hodi — naj si bodo nizkega ali visokega stanu
— katere Bog pripravlja za sveto življenje in potem za
večno zveličanje. Bog »ima pa to navado, da čaka s križi,
dokler človek ne doraste, in zato otrokom prizanaša. Pri
mali Elizabetki se mu je pa s križem, rekel bi, mudilo;
ljubeznivi otrok ga je kar neutegoma dobil, velikansk in
boleč križ. Že to ni majhna reč, če mora tako mlado
dekletce zapustiti očeta in mater., pa iti drugam, v tujo
deželo med tuje ljudi. Kako ji je pač bilo hudo po stariših,
kako se ji je tožilo- po domu, kako ji je marsikatera solza
■ pritekla iz nedolžnih očesec, kolikokrat je mislila na svoj
ljubi dom, na svojo ljubo domačijo! Naj je tudi misel na
dom bridka in boleča, ima vendar nekaj sladkega, namreč
spomin  na domače ljudi, podobo  domače hiše. Zatorej
se toliko topi v solzah ter joka, komur se toži po domu, in
kjer se objemata bolest in ljubezen, ondi se solza porodi;
mrzla, trda, suha bolečina je hujša, je takorekoč dleto na
živo srce.

Toda uboga Elizabetka tudi te kapljice medu ni smela
okusiti, ki jo ima domotožnost, in namestil nje je imela
dobiti pregrenkega pelina. Dogodilo se je doma nekaj tako
strašnega, da ji je prepodilo vso domotožnost; in kolikorkrat
se je zmislila na dom, in kadarkoli se ji je o njeni materi
sanjalo, vselej se je zgrozila nad umorom videvši pred sabo
kri in mrliča, trohnobo. — Kaj se je zgodilo tako strahovitega?

Tri leta, odkar je bila Elizabeta zapustila Ogrsko in
bila na Torinskem, ji je bila mati, kraljica Jera, gro¬
zovito umorjena.  Umorjena je bila pa ondaj, ko je
bil kralj na potu, o neki ustaji, ko so se vzdignili proti
vladi kraljevi plemenitaši. Ta spomin ji je grenil misel
na dom.

Domotožnosti je več vrst; je tožnost po domu, če je
kdo na tujem, tožnost po očetu in po materi, po ranjkem
možu ali ženi, po zvestem prijatelju. Pa je tudi taka tožnost.
če se komu toži po njegovi lastni mladosti, po tistem času,
ko je bil človek še nedolžno, zadovoljno dete. Edino prava
domotožnost je pri malokaterem najti, da bi se komu tožilo
pir B o g n. Sv. Avguštin pravi: ,. D o m a č i j a d u š e j e B o g. “
Ta plemenita domotožnost po Bogu je dobremu otroku
Elizabeti bolj in bolj preganjala pozemeljsko domotožnost.
nepridno bolenje srca. Njeno srce je hrepenelo proti domu
in k Očetu, kjer ni trpljenja, ne žalosti, nikake zgube na
vse veke, kjer srce nič več ne krvavi.

„ Zakaj pobožnost je za vse dobra, ker ima

obljubo tega in prihodnjega življenja."  (L Tim. 4, 8.)

Vzgled.

Mati je mrtva, a dve materni sestri sta še živi. Vsaka
je dajala mlademu dekletcu svoj posebni vzgled. Ena je
bila Neža,  lepa šopirka, znesene postave; po duši je bila
pač tudi znesena in prešerna, pa ne lepa, bila je na primer
taka, kakor je bila duša Herodijade. Takrat se je bil
namreč Filip, kralj francoski, oženil z dansko kraljičino.
Dasitudi je bila ta nevesta prav zala, čednostna in pobožna,
se vendar kralju njegova žena, dan po poroki, kar nagloma
pristudi. To je bila čudna izkušnjava, katero je imel pre¬
magati. A mesto da bi jo odganjal in bil pameten, je pa
kraljevi slepec mislil nato, kako bi se dal od svoje žene
ločiti; jel si je domišljati lažnjivo pretvezo, češ, kraljičina

mu je v žlaliti in zatorej zakon nič ne velja. Dasiravno
je papež Celestin III., na katerega se je kraljica sklicevala,
spoznal in razsodil, da je zakon veljaven, je kralj vendar
dal svojo ženo zapreti v samostan ter se ženil pri drugih
kneginjah, a nobena poštena ni marala zanj. Ko se oglasi
tudi pri Neži, ta dovoli v veliki smrtni greh samo zato,
da bi bila kraljica. Res se omoži s Filipom, in vendar ni
bila kraljeva zakonska žena, ampak prešestnikova prešest-
nica. Sedem let je živela Neža s kraljevim grešnikom,
dokler papež, ki stoji v takih rečeh nad kralji, francoske
dežele težko ne kaznuje, in naposled ne zapreti izobčenja.
Na vse zadnje se kralj vda, zlasti ker je tudi ljudstvo
žugalo, da ga bo zapustilo; po takem svojo pravo ženo
vzame k sebi, Neži pa odkaže neki daljni grad za stano¬
vanje. Tako je bila zdaj nesrečna ženska sama zavržena
od njega, zavoljo katerega je bila prej zapustila Boga; umrla
je od jeze, togote in sramote, in sedeta let pregrehe jo še
zdaj ujeda, če pred smrtjo ni zadobila milosti izpreobrnenja.

Druga teta je bila Jadviga.  Njen življenjepis naj¬
demo v popisih svetnikov 17. oktobra; nekaj malega hočem
semkaj postaviti. Omožena je bila z Henrikom, vojvodom
šleskim. V vsem svojem djanju in nehanju je skrbno pre¬
mišljala, kaj bi bilo najprijetnejše Bogu in kaj bi bilo naj¬
svetejše. Njena duša je bila vedno pobožno zbrana; po¬
gosto je še klečala in molila, ko so zjutraj njene strežnice
že vstajale. Namesto da bi bila složno pri sv. maši v grajski
cerkvi, šla je vsak dan v veliko cerkev in bila pri tolikih
mašah, pri kolikor je. le mogla biti;  če je mislila, da-je
nihče ne vidi, sezula je čevlje in bosa klečala tudi v naj¬
hujši zimi. Mesa ni jedla; sredo in petek je uživala samo
kruh in vodo; vsak dan seje  dala bičati ali pa se je sama.
Njeno vsakdanje opravilo je bilo sploh v tem, da se je
vadila treh čednosti: molitve, posta in vbogajmedajanja.
Dobrotnost in človekoljubnost Kristusova sta se na Jadvigi
tako poznali, kakor se pozna cvetenje na trti, kadar jo
ogreva pomladna toplota. Svojim poslom je bila tako dobra,
da jim je sama stregla, če je kdo zbolel. Včasih je vojvodo
prosila kleče, naj z hudodelci ne ravna tako grozovitim,
kakor je bila takrat navada. Uboščeki so krdeloma hodili
za njo. Kneginja je imela tudi posebno navado, da je vedno
imela pri sebi trinajst ubožnih ljudi, ki so bili neozdravljivi.
Jemala jih je celč na svoje potovanje, in tedaj je vsikdar
skrbela najprej za svoje hiravce ter jim stregla pri jedi.

14

Drugega dela krščanskega življenja, to je križa,  sv. Jadvigi
tudi ni manjkalo. Imela je trpeti veliko in težkih bridkosti,
a jih je prenašala s sveto udanostjo in potrpežljivostjo.

Po tem in takem je imela mlada Elizabeta v svoji
družini dva kažipota. Prvi, to je bila teta Neža, je kazal
na široko pot, ki vodi v pogubljenje, — drugi, to je teta
Jadviga, je kazal na ozko pot, ki vodi v nebesa, če imajo
otroci v svoji družini slab in dober vzgled, tedaj pokažejo,
kaj bode iz njih in kakšno dušo imajo, kakor se nagibajo
ali na dobro ali na slabo stran. Otrok, ki imajo tako po¬
božno srce kot Elizabeta, takih otrok slab vzgled ne zapelje,
ampak veliki in nesramni grehi njihovih rodovincev jih
velikrat navdajajo le s toliko večjim studom. Zato tudi mladi
deklici nič ni škodil vzgled očitne grešnice Neže; vzgled
sv. Jadvige pa jo je zmeraj opominjal, da je tudi kneginji
mogoče posvetiti se, in da se ima za to tudi prizadevati.

„ Človek ima pred seboj življenje in smrt,
dobro in hudo; kar hoče, se mu bo dalo. 11

(Sir. 15, 18.)

Pobožno srce.

Deželni grof Herman je hotel, da se mlada hčerka
izreja ž njegovim sinom Ludovikom, ki je bil sedem let
starejši; zakaj grof je mislil, če se skupaj izrejata, se bosta
drug drugega privadila, in potem je upati, da bo pozneje
tudi zakon dober. Izvolil je tudi šest majhnih dekličev iz
imenitnih družin, da bi se z Elizabeto skupaj učile in bile
skupaj odgojevane. Deželni grof je pač vedel, da se otroci
navadno boljši zravnajo, če skupaj žive in skupaj se uče,
kakor pa če živi vsak zase, saj še drevesca, ki skupaj
stoje, lepši zrastejo. Iz tega otročjega časa pripovedujejo :
„Ko je bila Elizabeta stara pet let in ni še znala brati,
se je pogostoma vrgla pred oltar, odprla psalmske bukve,
sklenila pobožno roke za molitev, in poljubljala tla. če je
pri igri kaj dobila, ali če je sicer kaj imela, je dala nekaj
tega ubogim dekličem, pa rekla, naj molijo zato nekatere
očenaše in češčenemarije.“ —- Nespodobnega besedovanja
nedolžni angel ni mogel slišati; če je kak otrok pri igri
kaj nespodobnega storil ali zinil, moral je kazen dati, ki
je potem prav prišla ubogim. Elizabeta je pogostoma hodila
s svojimi tovarišicami na pokopališče, pa jim je dejala:

„ Tukaj počivajo mrtvi ljudje. Taka ho kdaj tudi z nami
in zato moramo rade imeti Boga; zdaj pa izgovarjajte za
mano besede: „Gospod, po svoji bridki smrti in po svoji
ljubi materi Mariji reši ranjke njih trpljenja, nam živim
pa daj milost, da pridemo v večno veselje, ki nikdar ne
mine.“ Ravno tako je pobožni otrok peljal svoje tovarišice
pogostoma v cerkev ter izgovarjal to-le molitvico: „Gospod
Jezus Kristus, ti moj Bog in moj Gospod, si velike bolečine
trpel za me, ubogo grešnico, in krivico bi ti delala, ko bi
ti ne služila. Ljubi gospod, ozdravi me s svojimi peterimi
ranami.“ — Kakor imajo otroci sploh take ljudi najrajši,
ki jim pogosto kaj dadd, tako tudi Elizabetka nikogar rajši
ni imela kakor tega, ki jo je bil naučil kako molitev. Sama
si je bila naložila, da jih bo vsak dan nekaj odmolila; in če
je morala iti spat, še preden je vse dokončala, tedaj si ni
dala pokoja, dokler ni svojih molitev izmolila v postelji.

Dve prikazni najbolj kažeta na Boga, iz katerih Boga
takorekoč bližje in razločneje vidimo, skoraj kakor za
tankim zagrinjalom. Prva je zvezdno nebo, kadar po noči
pogledamo na strop nebeški, kako neštevilno zvezd na njem
miglja, in druga prikazen je prav mlad otrok, če ga vidimo,
da moli prav resnobno in prav zvesto. Kakor se nebeški
strop spenja nad zemljo, in iz zvezdnih visočin na nas doli
gleda drugačni svet, da zato človeka prevzame spoštljivost,
kakor bi slišal zvezde izgovarjati z goreče srebrnimi jeziki:
svet, svet, svet — tako je tudi to nekaj nadzemskega, če
mlada otrokova duša, ki ima šele malo razuma, vendar že
kaže, da ima srce in pamet za Stvarnika, za večnega, ne¬
vidnega Boga. zlasti če prav majhno dete, morebiti še pri
dveh letih, če že takrat moli in hoče moliti, in mu sveta
resnoba, spoštljivost sije iz duše ter mu obseva nedolžno
obličje. Ah, mili Bog, takrat čutimo, da si ti blizu, tedaj
čutimo, da tvoje očetovsko oko dopadljivo gleda na tega
otroka. Otrokova molitev ti je ljubka vijolica, ki klije iz
pomladne dušice. In če ž njo primerjaš svojo grešno dušo,
prihaja ti tesneje pri srcu; kar padel bi na tla in molil:
Bog bodi milostljiv meni ubogemu grešniku!

„ Gospod, Gospod naš, kako čudovito je tvoje
ime po vsej zemlji. Zakaj veličanstvo tvoje je
vzvišeno črez nebesa. Iz ust otročičev in dojencev
si pripravil hvalo.“  (Ps. 8, 1. 2.)

Pravo zlato.

Neki čuden pregovor imajo, ki je videti prav hud, pa
j e vendar resničen, namreč: .. L j u b e z e n božja brez
dela božjega je hudiču veselje in hudičev  na¬
svet' 1 , Mogoče je namreč, da je človek pobožen, toda ne¬
zdravo  pobožen; da rad in pogosto hodi v cerkev, da v a
svoji pobožnosti velikrat sladkosti občuti, da večkrat pre¬
jema sv. zakramente, da ima po izbi polno svetili podob, da
je nejevoljen, kadar se govori o slabostih bližnjega. No, to
bi bilo že vse prav, ko bi s to umišljeno ljubeznijo božjo
bilo združeno tudi še delo  božje. Toda marsikaterega živ¬
ljenje je tako in pobožnost njegova nič drugačna, kakor
posvetnih ljudi. Marsikatera pobožna oseba si pač noče ni¬
česar odreči, hoče vse složno imeti, je prav občutljiva, če
jo kdo premalo pozdravi, pri poslih lovi muhe, ima brez-
ljuben jezik, se nerada potegne za bližnjega, če ji ni v
žlahti ali njen prijatelj. Take pajčevne pobožnosti se tako
rekoč hudič veseli, Bogu pa ne dopade tako ravnanje, zato
ker ni iz Boga. Tako pobožnjevanje je res tisti kraj, na
katerem prav pohotno raste strupena goba duhovne ošab¬
nosti in domišljavosti; tako pobožnjaštvo je tudi krivo, da
posvetni ljudje ne čislajo vere, da jo celo zaničujejo, češ,
vsa pobožnost ni drugega ko hinavsko tercijalstvo.

Na čisto dušo mlade Elizabete pa je deloval in svetil
duh božji tako lepo in tako jasno kakor solnčni žarek v
rosni kaplji; zato ta otrok ni samo rad molil in pa veliko
molil, ampak si je tudi veselo in močno prizadeval za
dela  božja, seveda, kolikor so v otroških letih mogoča.
Če je dekletce z drugimi igralo in ga je ravno prav ve¬
selilo, tedaj je ta hip nehalo in dejalo: „Zdaj pa zavoljo
Boga  ne bom več igrala.“ Če je plesalo, je po prvem plesu
dejalo: „Toliko plesa je svetu že dosti, druge plese bom pa
opustila zavoljo Kristusovega imena . 11  Ob nedelj ah i n
praznikih dobro dete ni hotelo nositi rokavic ali vezenih
rokavov, kakor je bila takrat navada, samo zato ne, da bi
bila ponižnejša in Bogu dopadlivejša. Če je pa morala lišp
djati nase, tedaj ga je djala šele po službi božji, in od
lepotičja za na glavo je toliko na stran djala, kolikor so
ji le dopustili. Svoj lepi obrazek pa je dekletce tako skrbno
zagrinjalo, kolikor ga je najbolj moglo in da je bilo obrazka
prav malo videti. Kaj h temu poreko tiste, ki tako rade
razkrivajo svojo nagoto?

17

Ves denar, ki ga je Elizabeta dobila od grofa ali
grofinje, je razdelila med uboge, in da bi jim mogla dati
še več, si je znala to in ono izmisliti, da bi od gospoda ali
od gospe še kaj izvabila. Kakor ptič, ki ima v gnezdu
mlade, neprenehoma leta okoli, da bi mladim dobil in pri¬
nesel kaj živeža, ravno tako se je tudi naša dobra deklica
vedno sukala po kuhinji in po hramih ter pobirala ostanke
in koščeke, da bi jih nesla ljubim svojim uboščekom.

Krščanski otrok ne moli samo rad, če ga znajo k
molitvi prav napeljavati, ampak tudi rad kaj stori in si kaj
odreče ali zavoljo Boga ali pa zavoljo bližnjega, in ravno to
je krščanskemu življenju neobhodno, bistveno potrebno. Daj,
postavim, nepopačenemu otroku na ponudbo, naj v petek
zavoljo Kristusa ne igra, naj si pri jedi kaj pritrga in nese
uboščeku. naj da katero tistih igrač, ki mu jih Miklavž ali
pa Krišček prinese, kakemu šolarju, ki nič ni dobil itd., in
videl boš, da bo otrok večjidel volnejši in močnejši v zata¬
jevanju kakor marsikateri odraščeni, katerim se je pogostoma
srce nekako strdilo in odrvenelo.

„Pustite otroke, naj pridejo k meni, in ne
branite jim, zakaj takih je nebeško kraljestvo

(Mat, 19, 14.)

Patroii.

V krščanski veri verujemo občestvo svetnikov. Vse
duhove, katerim je glava Kristus, je Bog tako prečudno in
skrivnostno med sabo sklenil, da more človek v zvezo sto¬
piti s kakim posebnim svetnikom, in ž njim takorekoč skleniti
prijateljstvo. Če imaš postavim svojega imenega variha
ali patroua posebno rad, ga spoštuješ in častiš, in njemu
na čast opravljaš dobra dela in molitve, tako bo tvoj patron
tudi mislil na-te, te bo imel rad, in te vzel v svoje varstvo.
Tako si je tudi Elizabeta, ko je odraščala, poleg Matere
božje izbrala enega svetnika, sv. Janeza  apostola, katerega
je posebno častila zavoljo njegove deviške nedolžnosti in
velike ljubezni.

Tisti čas je bila navada, da so si patrona izbirali po
žrebanju ali po vadiji. Tudi deklice na knežjem dvoru so
si odločile dan, da si bode vsaka po žrebu ali vadiji izbrala
kakega apostola za variha. Elizabeta je goreče molila, da
bi ji vadljej dal sv. Janeza. Prižgo dvanajst voščenih sveč,
Križana usmiljenost. 2

18

vsaka je imela ime kakega apostola, sveče denejo na oltar,
in nato gre vsaka miže po svečo. Elizabeta je bila zelo
vesela, ko je dobila svečo z imenom sv. Janeza. Da bi pa
videla, ni li to slučaj, Elizabeta vadljanje še dvakrat po¬
skusi, a vsakokrat prime za ravno tisto svečo. Pobožno
dekle je zdaj mislilo, da je to božja volja, in odslej je še
pobožnejše in zaupneje častila sv. Janeza. Obljubila je tudi
svojemu varilni svetniku, da kdorkoli jo bode v njegovem
imenu kaj prosil, mu bode vsikdar z veseljem vstregla. In
res je kazala vse svoje življenje, kako zelo je ljubila in
častila sv. Janeza, zakaj odpustila je sleherno krivico in
izkazala vsakatero dobroto, če jo je kdo prosil v imenu
sv. Janeza.

„Eden izmed njegovih, učenčev pa, katerega
je Jezus posebno ljubil, je slonel na njegovih
prsih. “  (Jan. 13, 23.)

Sirota.

Elizabeta je bila še le devet let stara, ko deželni grof
Herman umrč na nekem potovanju. Ta velikodušni knez
je imel veliko veselja in veliko ljubezni do bogoljubnega
dekleta. Dokler je on živel, se ni smel nihče podstopiti,
da bi bil ljubeznivemu otroku njegove pobožnosti branil
in mu kalil sveto veselje. Po smrti blagega kneza pa se
je imelo to premeniti. Bog je hotel svojo izvoljeno hčer
postaviti za stopnjo višje; srebro njene priproste pobožnosti
se je imelo izpremeniti v zlato, zakaj deklico so odslej zavoljo
njenih pobožnih vaj bridko zasramovali in preganjali.

Ranjki grof je bil z deklico prijazen in vesel, ali pri¬
jazna in vesela ni bila ž njo tudi grofinja Sofija. Ta žena
je bila zelo posvetna, hotela je kaj biti in kaj veljati, tudi
nekaj vere imeti, a le ne preveč.  Taki ljudje mislijo,
da je njihova mlačnost ravno prava pobožnost, in kdor bi
hotel biti pobožnejši, že mislijo, da je prenapet in nespa¬
meten. Deželna grofinja je tedaj le nejevoljno gledala po¬
božne vaje Elizabetine. Ravno tistih misli kakor mati je
bila tudi lepa Nežka. Nečimernost sveta, prikupovanje in
lišpanje, to jima' je šlo veliko bolj k srcu kakor pa Bog.
Te dve sta imeli zdaj po grofovi smrti najlepšo priliko, da
sta se znašali nad Elizabeto in njenim pobožnim življenjem.
Prav grdo sta otroku očitali, zakaj se tako ponižuje, čemu

19

se vede tako priprosto, zakaj toliko moli; in kar naravnost
v obraz sta ji očitali, da nima nič knežjega, nič gosposkega
na sebi, da bi bila najboljši za deklo ali k večjemu za kako
meščanko, ne pa da bi bila deželna grofinja.

Pravo krščanstvo, že nam prirojeni čut pravi, da se
moramo potegovati za take, ki so preganjani, zlasti če so
otroci in sirote.

Dvorjani prežigrajski pa so bili pravi strešni petelini,
ki so se obračali, kakor je veter potegnil. Ko so videli,
da se grofinja dela norca iz dekleta in ga zasramuje, so
oni ravno tako počeli z deklico. Elizabeta je morala zani¬
čevanje in zasramovanje prenašati od dvornih služabnikov
in uradnikov. Ravno tako so kazala svoje popačeno srce
tista dekleta, ki so bila imenitne rodovine in ki so bila
Nežki dane za tovarišice. Te družice, ki so hrepenele po
svetu in se obnašale prav posvetno, so tudi zaničevale
dobro Elizabeto, ker se ni hotela lišpati in prevzetovati.
Pa še dekle in posli so bili toliko poredni, da so se Eliza¬
beti posmehovali ter jo zaničevali zavoljo njene bogoljubnosti.

Pobožni otrok je stal osamljen kakor malo in mlado
drevesce na goli pečini, kakor drevesce, v katero se nepre¬
nehoma zaganja veter in mrzli dež, in katero nevihta pri¬
pogiba do tal, to je nevihta bridkost in zasramovanje ljudi.
To pa ni majhna reč; celd odraščenemu človeku, možaku,
je težko, biti med samimi zoprniki, pa tako živeti, kakor bi
želel. Zdaj si pa misli mlado dekletce pri devetih ali de¬
setih letih, ki mora zavoljo svoje pobožnosti povsod preslišati
toliko zmerjanja, grajanja in zasramovanja. Pomisli, kako
nevarno je, da bi se dekle v takih razmerah ne dalo o stra¬
ši  ti, da bi svoje pobožnosti in pa ljubezni do ubogih ne
popustilo, samo, da bi le mir imelo. Pa ovčica je po svoje
še tedaj preprosta in potrpežljiva, ko jo vlačijo semtertja
in mučijo, ravno tako zvest je bil tudi ta ljubi otrok v svoji
pobožnosti in veri, čeravno so ga toliko begali in ga napa¬
dali od vseh strani. Dekle je pustilo pa ne iz kljubovanja
ali kakega strahu, da so jo zasramovali, ter se je nadalje
držalo svoje pobožnosti.

O, da bi vas mogel vse sklicati, vas može in gospode,
ki imate še kaj krščanske vere pa se sramujete pred
svetom pokazati, da ste še nekaj pobožni, in ki zatorej
opuščate marsikako dobro vajo in pobožnost in pa spozna¬
vanje vere! Tukaj-le poglejte otroka, to slabotno deklico,

• 2 *

20

poglejte tujko in sirotko na Prežigradu, kako je mirna in
trdna kakor zvezda na nebu o najhujšem viharju. — Kako
slabotni ste vi proti nji, kakšni omahljivci in kakšni malo-
dušniki! V vaši imenitni in možati postavi tiči prav majhen
slaboten značaj, podoben bledemu bebastemu črvu, ki se
boji na dan!

„In kar je slabo pred svetom, ono je Bog
izbral, da osramoti močno; in nizko pred svetom,
zaničevano in nično je Bog izbral, da se, kar
velja, zaničljivo pokaže. “  (I. Kor. 1, 27. 28.)

Krona.

Kadar veter močno potegne čez ognjišče, takrat ugasne
ogenj, če je bil slab; če pa ni slab, pa veter samo to stori,
da ogenj še močneje zaplamti. Ravno tako tudi pregan¬
janje, katero je Elizabeta trpela zavoljo svoje pobožnosti, ni
njene pobožnosti ugasnilo, ampak trpljenje je storilo samo
to, da se je njena pobožna duša le še tesneje družila z
Bogom in ga le še gorečneje ljubila.

Bil je praznik Marijinega vnebovzetja. Deželna grofinja
reče Nežki pa Elizabeti, naj se danes lepo oblečeta v ba-
grena in svilnata oblačila, ter si na glavo deneta zlate
kronice, ker je velika slovesnost pri cerkvi Matere božje
doli v mestu v Izenaku, kamor pojdejo k sv. opravilu. Ko
se deklici nalepotičita, gresta z grofinjo in z grajskimi
služabniki doli v mestno cerkev. Pokleknejo skupaj v klop,
pred katero je pa stal velik križ. Elizabeta pogleda podobo
umirajočega Zveličarja, vzame krono z glave, jo položi na
klop, sama pa se vrže na tla ter moli. — V grofinjskih
očeh je bila pa taka molitev velika nespodobnost. Vsa raz¬
kačena de: ,,Kaj je to, devica Elizabeta? Hočete li kaj
novega počenjati? Ali se vam naj vsakdo posmehuje? De¬
vice se imajo pokoncu držati, a ne se metati na tla kakor
nore ženske ali stare nune, ki iz lenobe počepajo kakor
trudni konj. Ali ne morete stati, sedeti, klečati kakor
medve? Obnašate se kakor razposajen otročaj; vam je li
zlati venec pretežak? Ali kaj mislite z vašim čudnim ve¬
denjem, da se zvijate in legate kakor kmetica? 1 '

Elizabeta se skloni in ponižno odgovori svoji gospi:
„Ljuba gospa, ne zamerite mi tega. Pred mano stoji podoba

21

trpečega Kristusa. Sladki mili Zveličar je z ostrim trnjem
kronan. Moja krona bi ga zasramovala, ko bi tako nališ-
pana stala tukaj, kronana z vencem iz zlata, biserov in iz
žlahtnih kamenov." Nato začne bridko jokati, ne zavoljo
sebe, ker se je rada pustila zmerjati zavoljo Boga, ampak
jokala je zavoljo Kristusovega trpljenja, katero ji je tako
globoko seglo v srce. Potem se zopet skloni na tla, pusti
mater in hčer, naj govorita, kar hočeta, in moli s toliko
gorečnostjo, da je bil plašč, katerega si je držala pred očmi,
ves premočen solz prisrčne pobožnosti.

Ljudje, ki jako skrbljivo pazijo na vse, kar zahteva
posvetna spodobnost in priljudnost, pogostem a kar nič ne
vprašajo, ali pa se jim še ne sanja, kaj se spodobi pred
Bogom in za Boga. Pri sveti maši po povzdigovanju je Sin
božji telesno pričujoč z vso svojo dobrotljivostjo, in daruje
za nas svoje meso in svojo kri, in je pričujoč z vsem svojim
božjim veličastvom, in truma angelov ga čude molijo. Zdaj,
ta trenotek je kar gotovo nespodobno, da človek složno sedi
v klopi ali pa ošabno stoji. Pa ravno takozvani omikanci,
ki imajo nekaj črk in številk v glavi, ti so največ krivi te
nespodobnosti. Navadni, priprosti človek pa, ki o mestnem
vedenju malo ve, ima večjidel veliko tanjši čut za božjo
dostojnost, za verske reči. in ve, kaj se spodobi. On moli
pred in po jedi, se odkriva, kadar gre mimo cerkve ali
kadar zvoni k molitvi, poklekne, kadar gredo z Bogom.
To je prava olika. Tako je ravnalo tudi knežje dete, Eli¬
zabeta, ki je raje hotela, da se je pregrešila zoper šege
gosposkega sveta, kakor da bi svojega Boga ne bila častila
z dnšo in s telesom.

„Oni so od sveta, zato govore od sveta, in

svet jih posluša (I. Jan. 4, 5.)

Lilija med trnjem.

Duh sveta ima v sebi globoko hudobnost, nekaj hudi¬
čevega. Ko je Kristus na križu viseč bil zasramovan in
klet, je svoje sovražnike zagovarjal rekoč: „Ne vedd, kaj

delajo.“ Ako pa ljudje, kristjani imenovani, pri kaki po¬
božni osebi vidijo, da ima prav veliko ljubezen do Kristusa,
in ako jo zavoljo tega črtijo, kolnejo in zasramujejo, ter jo
hočejo skoraj križati in umoriti: tedaj pač ni izgovora

kakor pri zaslepljenih Judih na Golgoti — zakaj kristjani
vedo, kdo je Kristus, koliko je storil za nas, in kaj nam
je pridobil.

Elizabeta je sčasoma prihajala v leta, ko se je imela
s svojim zaročencem poročiti. A tudi jeziki so se zmiraj
bolj ostrili ter pikave besede, zbadanje, zaničevanje in črt
so brusili v bogoljubno dekle, ki nikomur ni rekla ni Žale
besede. Žlahtniki, domači in najvišja gospoda na knežjem
dvoru so dejali pogosto in glasno in kar naravnost, da taka
moljuška ni za mladega grofa; ta poklekovača nima kne-
ževskega duha, nima plemenitega srca, nima lepega vedenja;
da raje z deklami občuje in se z berači peča, kakor z
osebami od stanu in visokega rodu. Tudi premajhno doto
ima, so dejali; in z ženitvanjskinii darili, ki jih je njena
mati obljubila doposlati, s temi tudi nič ni. Treba jo bo
poslati očetu na Ogrsko; in če oče tudi zameri, češ, to je
zasramovanje, se vendar ni ničesar bati, zakaj med Turinško
in med Ogrsko je še veliko gospodov in veliko dežela;
deželni grof naj si vzame hčer od drugega kneza, tako, ki
je bogata, ki se zna prijetno vesti in ki je vajena pleme¬
nitih kraljevih šeg.

Deželna grofinja Sofija tudi ni bila nič boljši do za¬
puščenega dekleta. Na vsak način jo je hotela prisiliti, da
bi bila šla v kak samostan. Sofiji bi bila veliko ljubša sva¬
kinja kakšna našopirjena, ukazovavna in posvetna kneginja.
Najbolj je pa ubogo Elizabeto mučila ženinova sestra, po¬
redna Nežka. Kakor brencelj je preganjala ošabnica svojo
prihodnjo svakinjo z zbadljivimi besedami: da bi bila naj¬
boljši za deklo, naj se ji ne sanja, da bo dobila njenega
brata; na to ni misliti, če se ne predrugači, itd.

Stari o. Martin od Kohema pravi v svojem spisu: „Po
smrti bogoljubnega grofa so se vzdignili vsi od kraja zoper
nedolžnega angelčka. Dekle je bilo kakor jagnje med
kozli, zato jo je vsak suval in zbadal, zasramoval in zani¬
čeval. Kolikor je bila pobožnejša in ponižnejša, toliko hujši
so jo preganjali in zaničevali; razen Boga pa nikogar ni
imela, komur bi bila potožila svoje trpljenje. Pomisli, v
kolikih križih je bila Elizabeta in kako jo je ljubi Bog
zgodaj začel obiskovati z bridkostmi. O sv. Elizabeta, častim
tvojo bogoljubno mladost in čednost, in s tabo žalujem
zavoljo tvojega zaničevanja in preganjanja. O da bi bil
svoja mladostna leta preživel tako sveto, kakor si ti svoja;
o da bi bil vse zopernosti svoje prenašal tako potrpežljivo,

23

kakor ti svoje. S svojo čednosti polno mladostjo izbriši
mojo otročjo hudobnost, in s svojo krepostno potrpežljivostjo
zadobi mi odpuščanje moje krivice in nepotrpežljivosti/

„Kogar Bog ljubi, ga strahuje, ter bije vsa¬
kega, katerega sprejme za sina.“  (Hebr. 12/6.)

Ženin.

Kako se je pa v takih okoliščinah mladi grof obnašal
do zapuščenega dekleta? Gotovo je, da so vse si prizade¬
vali, nahujskati ga zoper njegovo zaročenko. O vsaki pri¬
liki so mu prigovarjali, naj pusti Elizabeto in jo pošlje na
Ogrsko nazaj, saj ni za nič, ne da bi bila deželna kneginja.
Psalm 114. pa pravi: ,.Vsak človek je lažnjiv“,  to je
na nikogar se ne moremo zanesti. Naj ti kdo danes prav
v resnici prisega pri Bogu in pri vsem, kar je svetega,
naj ti prisega večno ljubezen in zvestobo, prav lahko je
mogoče, da se mu čez leto dan ohladi vsa nagnjenost, in
vsa ljubeznivost mine, da se zate ne meni dosti, ali pa te
še ne mara ne. Samo takrat smeš pričakovati, da bo ta,
ki ti obeta zvestobo, zvest, če je stanoviten in dober kristjan.
Takemu da Kristusov duh tisto zvestobo in trdnost, ki je
potrebna, katere slab kristjan nima, ker ni prirojena. Kako
je bilo neki v tej zadevi z mladim grofom ?

Od svoje matere in sestre Neže ni imel nič ošabnega
ampak pobožno mišljenje svojega očeta. Zato mu je na
Elizabeti dopadlo ravno to, kar drugim ni; bolj so Elizebeto
• zaničevali in preganjali grajski ljudje, večja je bila tudi
Ludovikova ljubezen do nje. Dokler ni imel svojih let in
dokler je mati vladala namesto njega, se ni mogel za Eli¬
zabeto potegniti, kakor bi bil rad, kar naravnost in brez
ozira; ali na skrivnem je porabil vsako priložnost, da je
tolažil in vzpodbujal svojo dobro sestro — tako je imenoval
ljubljeno Elizabeto. Če je bil kje od doma, ali je prišel s
pota, vselej ji je kaj prinesel, v znamenje, da na njo misli
in da jo ima rad. Darila, ki jih ji je nosil, so celo še za¬
pisana: rožni venec iz koravd, sveto podobo, lep križec,
nožek, verižico itd. Kadar je stopal proti gradu, mu je šla
Elizabeta vselej naproti in ga je pozdravila. In nedvojno je
imelo dobro dekle veliko več veselja nad zvesto ljubeznijo
svojega zaročenca kakor nad darili.

24

Ludovik je imel dvornega ali domačega kaplana, Ber¬
tolda po imenu; ta je popisal življenje svojega gospoda
Ludovika. V popisn pravi: „Bog je v grofovo srce položil
prav posebno bratovsko ljubezen do Elizabete, in sicer zato,
da bi nedolžna devica vendar ne bila od vseli zapuščena,
in po božjem navdahnenju je deželni grof toliko bolj ljubil
svojo nevesto, jo tolažil in varoval, kolikor bolj so jo drugi
žalili." — Mi pa ravno to pogostoma pozabljamo, če je kdo
prav zelo in iskreno ljubljen, postavim od starišev, prija¬
teljev, dobrotnikov, od žene ali moža, da to, kar je dobrega
v tem, v ljubezni, da je od Boga,  kakor je mesečna svet¬
loba od solnca, ki sije na mesec. Zato smo dolžni, da smo
za vsako ljubezen, ki nam jo drugi izkazujejo, najprvo hva¬
ležni Bogu,  zakaj Bog jim je to ljubezen do nas vsadil v
njihova srca. In če kdo zate izmoli samo en Očenaš, dolžan
si Bogu hvaležen biti za to duhovno miloščino, zakaj Bog
je onega nagnil, da je molil za te. Vsa ljubezen, katero
si najbolši ljudje med sabo izkazujejo, je nekak temen in
slab odsvit v primeri s tisto ljubeznijo, katero ima Bog do
vsakega izmed nas.

„ More li mati pozabiti na svojega otroka,
da se ne usmili sina svojega telesa? Ali da bi
Wdi nanj pozabila, pa jaz nate ne bom pozabil,
zakaj glej, na moje dlani sem te zarisal. “

(Iz. 49, 15. 16.)

Dober prijatelj.

Nek dan. se mladi grof poda z več gospodi na pot. s
Vsakovrstni pogovori in vsakršne razmišljenosti so bile krive,
da je Ludovik pozabil svoji zaročenki prinesti kako darilo,
kakor je imel navado.

Elizabeta, ker je bila tolikanj pohlevna, ne reče ni¬
česar, saj ji na darilu tudi nič ni bilo ležeče. Vedela pa
je, da si že dolgo od vseh strani prizadevajo, da bi ji
kneza odgovorili, in da jo zato pri njem črnijo in obre¬
kujejo. Ubogo srce Elizabetino je plašila misel: Ludovik
se je nemara dal pregovoriti od njenih sovražnikov, da jo
tedaj več ne ljubi, kar je hotel pokazati s tem, da jej ni
prinesel darila. Kdor ima res prav veliko od drugih trpeti,
se lahko zgodi, da ne verjame ljudem in njihovi zvestobi.
Edini dom na zemlji, edino zavetje med ljudmi, kjer je

draženo dekle o preganjanjih našlo pokoj in tolažbo, ta
dom. to zavetje je bil njen ženin. Zato je dobro dekle hudo
skrbelo, da bi ženinovo srce ne maralo več zanjo, in vendar
si ni upala, da bi bila grofa vprašala, Zdaj ji pride na
misel neki drug mož, o katerem je vedela, da je dober in
pošten človek, spomni se starega gospoda viteza Valtera
Vargilskega. — Povedali smo že, da je imel Elizabetin oče
posebno zaupanje do tega moža, in da ga je prosil, naj skrbi
za njegovega otroka. Vitez je pri odhodu z Ogrskega tudi
obljubil kralju in kraljici, da hoče hčerki zmeraj biti zvest
varih. Temu očetovemu prijatelju tedaj je zaskrbljena duša
Elizabetina potožila svoj strah in svoje trpljenje. Vitez pa
je bil izmed tistih poštenjakov, ki raji drže s preganjanci
kakor pa s krivičniki, in ki ostanejo mož beseda, ako tudi
ima priti več izgube kot dobička.

Vargila je čakal samo priložnosti, da bi se sešel z
deželnim grofom. Kmalu se mu ponudi ugodna prilika;
deželni grof je z vitezem jahal na lov. Ko prideta v gozd
in ležeta v travo, da si odpočijeta, jame vitez govoriti o ti
reči in de grofu: „ Gospod, mi li dovolite, da vas nekaj

vprašam?" — Knez odgovori: „Le govori prav zaupno,

jaz ti bom odgovoril na vse.“ — „No,“ pričenja vitez, ..kako
pa kaj menite z devico Elizabeto, ki sem vam jo pripeljal
z Ogrskega? Jo boste-li vzeli za ženo, ali jo bodete zavrgli
in poslali očetu nazaj ?“ Na tak ogovor se grof zravna,
stegne roko proti hribu in reče: „Vidiš-li oni hrib? Ko

bi bil ta hrib od znožja do slemena samo čisto zlato, in bi
mi ta hrib dali, ako zivržem Elizabeto, vendar bi ga nikdar
ne hotel. Ljudje naj pa o Elizabeti mislijo in pravijo, kar
se jim zdi, meni je ljuba in ničesar na zemlji nimam rajši.
Za tako govoričenje naj se ona niti ne zmeni. Zavoljo
svoje čednosti in pobožnosti  mi je ljubša kot vsi za¬
kladi sveta."

Vitez pravi na to: ,.Mi li dovolite, da Elizabeti te

be ede povem?" — „Le stori tako," odvrne Ludovik, „in
povej ji, da obrekovanja nikoli ne poslušam; v znamenje
moje zvestobe pa ji nesi to-le.“ Da mu s srebrom opasano
zrcalo, na katerega zadnji strani je bila podoba križanega
Zveličarja.

Ko vitez pride k Elizabeti in ji sporoči Ludovikove
besede ter izroči njegovo darilo, smehlja se vsa potolažena,
srčno se zahvali dobrotnemu prijatelju, da se je zanjo po¬
tegnil, obrne ogledalo ter poljubi na njem sveto podobo.

Tako je tedaj človeško življenje sestavljeno iz trpljenja
in iz veselja. Pogosto pride veliko veselja iz skrbi, posta¬
vim če je kdo dolgo bil v strahu, da bi se to in ono ne
zgodilo, in se naposled prepriča, da se je zastonj strahoval.
Toda neizmerno veliko trpljenja bi si lahko prihranili, ko
bi sami ne iskali skrbi, si delali strahu in se tako mučili
sami; zakaj po takem si marsikateri križ sami stešemo, ki
nam ga ni Bog naložil, in nam ga zatorej tudi nositi ne
pomaga.

„ Vse svoje skrbi vrzite na Boga, ker On
skrbi za vas.“  (I. Pet. 5, 7.)

Ženitnina.

Deželni grof je bil mož beseda. Ravno zato, da bi
slabemu govorjenju in vsemu draženju naredil konec, se
odloči, da s poroko ne bo dalje čakal, dasitudi sta bila
obadva še prav mlada. Poroka je bila, ko je imela Eliza¬
beta 14 let, Ludovik pa izpolnjenih 21. Ženitovanje se je
obhajalo s knežjim veličastvom in deželni grof je povabil
veliko grofov in vitezev in druge visoke gospode.

Knežji par se poda v pravi krščanski spodobnosti peš
v cerkev doli v Izenak, da tukaj svojo zvezo posvetita z
zakramentom. Vsi gostje so stopali v slovesnem sprevodu.
Devica, na katero je od povsod letelo zaničevanje in zasra¬
movanje, ta devica je bila sedaj nevesta deželnega grofa,
imenitna nevesta, katero so vsi obsipali s častmi, katero so
napravljali s prelepo in predrago in z zlatom pretkano
obleko, nevesta, katero so slovesno v cerkev spremljali naj-
veljavnejši gospodje in najimenitnejše gospe cele dežele.
Tri dni je trajala ženitvena slovesnost, ki se je pričela s
prelepo peto veliko mašo, nadaljevala s pojedinami in go¬
stijami ter godbo in plesom, ter končala z vojnimi in teles¬
nimi vadbami.

Kakor se je godilo tej dobri deklici, tako se bo nekdaj
godilo tudi vsaki duši, ki je na zemlji ponižno živela in
trpela veliko razžaljenja, zasramovanja in zaničevanja. Pa
že tudi na zemlji ji bo zasvetil ženitninski dan, ko jo bodo
visoko slavili in angeli božji peljaji k svojemu ženinu, tje
gori v veliki tempel nad zvezdami — to je dan njene smrti.

A tukaj se vsiljuje neko drugo vprašanje, namreč: kako
pa to, da tako sveta deklica, kakor je bila Elizabeta, ni

raje stopila v kak samostan? Vsaj jo je grofova mati še
silila vanj, zares in za šalo. Ne pravi li apostol Pavel kar
naravnost: Devica skrbi, kar je Gospodovega, da bi bila

sveta po telesu in po duši; katera je pa omožena, skrbi,
kar je posvetnega, kako bi dopadla možu.“

28

Ker so jo stariši že otroka odločili, da bi bila grofova
soproga ter jo ž njim zaročili, ker sta bila veliko let sku¬
paj. in se je torej tudi medsebojna ljubezen pomnožila, in
ker mladi grof o nobeni drugi ženski ničesar vedeti ni
hotel, je Elizabeta mislila, da je volja božja,  če stopi
v zakon. Iz tega pa, da je kakšna deklica prav pobožna,
še nikakor ne sledi, da ima poklic za duhovni stan. Bog
ima s krščansko odgojo svoje posebne namene, to se pravi:
Bog hoče, da se otroci krščanski izrejajo; ko bi tedaj vse
pobožne osebe obojega spola ostale samske, ženili pa se le
lahkomišljenci in možile le malopridnice, bi bil namen božji
preprečen; zakaj Bog je zakon postavil in posvetil, da se
množi po otrokih človeški rod, da se izrejajo otroci za Boga
in za njegovo službo. Pobožna devica, to je res, ne bi
iskala možitve; če pridejo pa take okoliščine, da zakon
svetujejo krščanski ljudje in izkušen spovednik, in če sama
goreče moli, da bi spoznala voljo božjo, in če po molitvi
vsaj nikakega mrzenja ali studenja ne čuti, potem naj se
le omoži. Sv. Janez Zlatousti, sloveči cerkveni učenik, na¬
ravnost pravi: „Vsakatera, ki ima nepokvarjeno  dušo,
je devica, četudi je omožena, zakaj Gospod zahteva dušno
devištvo, telesno je le služabnica in senca one.“

„Kakor je Bog vsakemu oddelil, in kakor je
Gospod vsakega ■poklical, tak,o naj pa zivi.“

(I. Kor. 7, 17.)

Soprog -  ali zakonski mož.

Marsikomu se zakon premeni v težak križ, pod kojega
težo se mora dolgo let pokoriti za grehe svoje mladosti.
Ali pod tem križem se zneblja tudi mladostne nepremišlje¬
nosti ter se uči iskati Boga iz vsega srca. Elizabeto pa,
katero je bilo doslej toliko trpljenje in toliko dušnih brid¬
kosti obiskovalo, to Elizabeto je Bog blagoslovil z najlepšo
srečo, ki jo more zakonska žena kdaj doseči. Njen soprog,
deželni grof Ludovik, je bil izmed najboljših mož tedanjega
časa, na vsako stran poštenjak, mož zares po srcu božjem,
in torej tudi po srcu bogoljulme Elizabete.

Kakor pozemska sreča in čednošt nista vsikdar zdru¬
žena, tako tudi lepa duša ne prebiva vselej v lepem telesu.
Pri grofu Ludoviku pa je bilo tako; skupaj je bilo oboje.
Zavoljo svoje nenavadne lepote je skoro slovel; njegova

postava je bila v najprijetnejšem razmerju, obraz mu je bil
bel in rožnat, lasje so mu bili zlateni, govoril je prijazno
in nežno, vedel in obnažal se je plemenito; nihče ga ni
mogel pogledati, da bi mu ne bil dopadel in ga ni ljubil;
nekateri so primerjali njegovo postavo lepo slikani Kristu¬
sovi podobi.

Ravno tako lepa je bila njegova duša. Poroča se o
njem: ,,Bil je vesel in dobrotljiv, sramežljiv kakor devica,
snažnega telesa, obleke, snažen v vseh stvareh, moder, pa¬
meten, potrpežljiv, možat in pošten. •'

Iz ust mu nikdar ni prišla laž, zakaj odgovarjal je
kakor veleva sv. pismo: je, je, ni, ni. Kar je rekel, to je
bilo popolnoma resnično in prav, in vsakdo mu je verjel
kakor na prisego. Skrbel je, da se je vsak dan obhajala
služba božja, in pobožni zakonski mož je bil vsaki dan pri
svetem opravilu, da svojega Boga spodobno počasti in moli.
Kadar je dobrotni gospod prišel v kakšen kraj, je navadno
obiskal najprej ubožnico, ondi je s svojo navzočnostjo to¬
lažil biravce in bolnike, ondi jim je dajal podporo od svoje
obleke in drugih daril.

Mlad, lep mož, izgojen v knežji obilosti, navajen, da
se mu izpolnuje želja, še preden jo pove, — takega obdaja
prav posebna nevarnost, da izgubi svojo čistost, Brezvestni
dvorjani se hočejo pogostoma ravno s tem prikupiti mladim
knezom, da jih zapeljejo v pregrešno razkošnost, dobivši
jim priložnost za to. Take hudobne umetnosti so poskušali
tudi pri mladem Ludoviku. Pripoveduje se več takih prilik.
Ali deželni grof je bil Bogu in svoji Elizabeti tako zvest
in udan, po duši in po telesu, da je s studom zavračal take
ponudbe. O nekem takem poskusu, da bi ga bili namreč
zapeljali, je dejal, da bi vsega rimskega cesarstva ne hotel
za tak greh. Bertold, njegov spovednik, ga torej po pravici
imenuje pravega Jožefa glede čistosti.

Ohraniti pa moreš čistost v vseh okoliščinah, in da je hude
skušnjave ne premagajo, samo takrat, kadar jo branijo in
krepijo še druge čednosti, to je, od telesne strani zmernost,
od dušne strani pa strah božji. Tako je bilo tudi pri
Ludoviku. On ni okusil jedi prezabeljenih ali močno oso¬
ljenih. In njegova zdržnost je segala tako daleč, da ni
pil ne vina ne piva, razen če je bil bolehen. To moramo
toliko več čislati, ker je pogostoma grofe in viteze, ki so
prišli na njegov dvor, njih stanu primerno, krasno gostil.

30

Njegovo geslo je bilo: „P o b o ž n o, č i s t o, p r a v i č n o.“
Pravico delati, v to se je mislil mladi vladar posebno po¬
klicanega, in za pravico se je tudi vsikdar potegnil z vso
gorečnostjo in z vso zvestobo in z vso oblastjo od Boga
mu dano. Kdor je stiskal podložnike, jim delal krivico,
kdor je žalil uboge, kdor počenjal silovitost, tega je kaznoval
brez prizanašanja, naj je bil tudi grof ali sicer kak velik
gospod. Včasih je zbral svoje ljudi in hodil po deželi
samo zato, da bi kaznoval krivice, storjene svojim pod¬
ložnim. — Pri svojih domačih ni trpel nikakršnih grešnih
pogovorov. Kdor se je predrznil vpričo njega se rotiti ali
nesramno kvantati, moral je nekaj časa nositi znamenje
sramote. Le kadar je bil on sam razžaljen, tedaj je bil
jako prizanesljiv; dejal je: „Ne storite več tega, ljubi otroci,
žalite me s tem.“ Kjer ni bilo, da bi bil krivico kaznoval,
ondi se je grof kazal veselega, dobrovoljnega in prijaznega
z vsakim; posebno je bil pa neizrečeno dobrotljiv do ubogih.
Večkrat so ga tudi brez ovinkov imenovali „Ludovika
svetega 11 .

„ Sicer pa, bratje, kur je resničnega, kar je
poštenega, kar je pravičnega, kar je čistega, kar
je ljubeznivega, kar je slavnega, in karkoli je
čednostnega in karkoli je hvalnega, to mislite

(Fil. 4, 8.)

Zakon.

Elizabeta bi gotovo ne bila mogla na vsem svetu
najti boljšega soproga. Edina ta nevarnost je bila, da bi
mladega soproga Elizabeta preveč rada ne imela, da bi
pri tem njena ljubezen do Boga ne trpela, ali kakor pravi
apostol, da bi ne bila razdeljena.

Ni redkokrat, da pride mlada zakonska v tak dušni
stan, da svojega soproga res tako ljubi in moli kakor svo¬
jega Boga, in da ji je'pravi Bog le tako nekak postranski
Bog, ki naj pomaga in brani, da se srečni zakon ne raz¬
dore, in za tega pravega Boga taka nima srca. Kako je
bilo pa z Elizabeto v tej zadevi?

Če voda pa ogenj skupaj zadeneta, tedaj šumi ter se
kadi, ogenj se brani in slabi in, pojema, voda pa se raz¬
kadi v dim in neprijeten sopar. Če sta pa dva ognja blizu
skupaj, tedaj sega drug v drugega, obeh plamena se spri-

31

jemata in ognja silnejši gorita. Če sta mož in žena obadva
res pobožna, tedaj bo zakon pogostoma obema pomagal,
da bosta boljši in pobožnejši. Tako je bilo tudi z Ludo-
vikom pa z Elizabeto.

Ludovik je pustil svoji mladi soprogi ne le vso svo¬
bodo, če se je vadila v pobožnosti in v delih usmiljenja,
ampak jo je celo h temu spodbujal in ji pomagal. Samo
kadar je mislil, da ona predaleč gre, jo je prijazno zadrževal.
— Vsako noč, zlasti rada o polnoči, je Elizabeta vstajala
in molila na čast in hvalo Zveličarju, da je o polnoči in v
mrazu prišel na svet. odrešit njo in vse ljudi. Če se je
soprog zavoljo tega katerikrat prebudil, jo je pač opominjal,
naj se varuje in si zdravja ne kvari; pravzaprav je bil pa
vesel, da ima tako sveto ženo. Da bi polnočne molitve ne
zaspala, je morala služabnica Izentruda o določeni uri priti
v njeno sobo in jo na tihem vzbuditi. Včasih je bogoljubna
žena pozno v noč klečala pred posteljo. Ludovikov spove¬
dnik piše o tem: ,.Ah, koliko prisrčnost je imela do Boga.
da je vstajala iz postelje ter iskala svojega dušnega ženina,
našega gospoda Jezusa Kristusa! Prisrčnost in vera bla¬
gega kneza sta bili pripravljeni ji to dovoliti, in vendar
sta se bali, da bi se kje preveč ne mrtvila.“

Ljubezen med mladima zakonskima je bila silno velika.
Skoraj nista mogla biti drug brez drugega. Če je šel grof
na kako majhno potovanje, ga je Elizabeta spremljala ter
se ni dala od njega ločiti, naj je bila še tako velik sneg
ali grdo vreme, naj je bila še taka vročina, hoja še tako
nevarna, ali povodnji 'velike. Ako se je knez podal na kako
daljno pot, da ga Elizabeta ni mogla spremljati, se je oblekla
v črna oblačila in zagrnila glavo, kakor je bila to oni čas
pri vdovah navada. Kolikor časa je bil od doma, ves ta
čas je porabila v to, da je živela kakor prava krščanska
vdova, da je služila samo Bogu in se odpovedala vsemu
svetu. Ko je pa njen soprog zopet prihajal domu, se je
zopet oblekla, kakor je zahteval njen visoki stan.

Tudi v zakonih pravih posvetnjakov je veliko ljubezni
in ljubeznivosti, zlasti prvi čas po ženitvi. Vsak mož si
posebno prizadeva, da bi svoji mladi ženi na vsak način
ustregel in ji napravil kako veselje, in vsaka žena si skrbno
prizadeva, da bi mož bil zadovoljen in pri volji, na to pa
malokateri zakonski ali celo nihče ne gleda, kako je z dušo
in zveličanjem pri drugem delu. In tudi to je še, da se
marsikatera žena veliko bolj plaši, če misli, da se moževa

32

ljubezen do nje ohlajuje; če pa vidi, da mož nima iskrice
ljubezni do Boga, o tem se pa kar nič ne straši. Po drugi
strani je pa tudi marsikateremu moškemu neprijetno, če
vidi, da njegova žena pogostoma hodi v cerkev in k spovedi.
Zakrament sv. zakona nima pri takih zakonskih nobene moči;
njih ljubezen je in ostane pozemeljska, draženi in priro¬
jeni nagon.

Pri pravih kristjanih pa zakrament blagoslavlja in
posvečuje tudi njih medsebojno ljubezen, tako da se natorna
ljubezen premeni v nadnatorno, v Bogu zedinjeno in v Bogu
posvečeno ljubezen. Tako je bilo z ljubeznijo pri mladem
knežjem paru. Če se je Elizabeta, postavim pred prihodom
svojega soproga lepo oblekla, tega ni storila iz zgolj na¬
ravnega nagona, da bi ljubemu možu dopadla, ampak storila
je to iz višjega namena. Sama je rekla svojim služabnicam:
„Jaz se ne krasotičim iz dopadljivosti ali nečimernosti, Bog
mi je priča, ampak samo iz krščanske ljubezni, da svojemu
možu prilike ne dam, da bi bil nezadovoljen, ali da bi celo
grešil; v srcu svojem naj le mene ljubi, zato moram izkušati,
da mu dopadem. Ravno zato se je obnašala do njega zmeraj
tako prijazno in tako ljubeznivo, da ji je soprog prav lahko
ostal zvest. Pri gospodi je bila takrat navada, da med
jedjo žena ni sedela zraven moža, ampak pri drugih gostih.
Elizabeta je pa sedela vselej poleg svojega moža, in to
zopet iz višjega namena, namreč zato, da so se mladi vitezi
bali vpričo nje šaliti se nespodobno ali se kaj takega po¬
govarjati ; na ta način je hotela zabraniti, da bi njen mož
kaj nepoštenega ne slišal.

Obadva zakonska sta drug drugega opominjala, da sta
na poti krščanske popolnosti napredovala; drug drugega
sta spodbujala, da sta hvalila Boga in mu služila. Tako
sta hotela skupaj živeti, da bi mogla kdaj tudi onkraj, v
hiši večnosti, skupaj prebivati.

„ Goljufiva je prijetnost in prazna je lepota;

ženo, katera se boji Gospoda, to hvalijo. “

(Preg- 31, 30.)

Nepravi pogled.

Kakor je bilo čisto in lepo zakonsko življenje knežjih
soprogov, vendar ni bilo brez izkušnjave in nevarnosti. Tukaj
bom eno povedal; čitatelj naj iz tega razvidi, kako je pred

Bogom marsikaj prav napačnega, kar se zdi svetu prav
nedolžno.

V tistem času so zelo čislali puščanje krvi; mislili so
namreč, da si je treba vsako leto dati kri puščati, kdor
hoče ostati zdrav. O takih prilikah so imeli knezi in visoka
gospoda velike slovesnosti. Tako si je dal tudi deželni grof
s svojo gospo Elizabeto ob enem puščati kri, in zato je bil
na pojedino povabil vse bližnje plemenitaše. Kaj prvo je
bila v Izenaku slovesna služba božja. V cerkvi pa se med
sveto mašo Elizabeta nekoliko spozabi, da gleda in misli
na svojega lepega in ljubljenega soproga. Zdaj pozvoni k
povzdigovanju, in Elizabeta zbere pobožno svoje misli. Ko
pa mašnik sveto hostijo povzdiguje, se ji zdi, kakor bi
hostijo polivale krvave kaplje, ali kakor pravi grofov spo¬
vednik, ,.videla je v mašnikovili rokah križanega človeka s
krvavečimi ranami* 1 . Kakor bi trenil, ji ta pogled prebudi
vest, da je takoj z veliko bolečino spoznala svoj greh.
Z Magdaleno se vrže h Kristusovim nogam in z obilnimi
solzami prosi Boga odpuščanja, in tako je ostala na tleh v
molitvi in solzah, z obrazom na zemlji, a s srcem in duhom
pri Bogu, ko so bili že vsi odšli iz cerkve.

Med tem je bil poldan, veliko gostov je bilo zbranih
v obednici, le grofinjo so še pogrešali. Da bi gostje dalje
ne čakali, gre Ludovik sam v cerkev, ter jej milo in pri¬
jazno pravi : „Ljuba sestra, zakaj ne prideš jest, in pustiš,
da te dolgo čakamo?“ Elizabeta se zravna, ga bridko po¬
gleda, a besedice ne izpregovori; oči pa je imela samega
jokanja rdeče kot kri'.' Ves osupnjeni grof jo vpraša: ,,Ali
ljuba sestra, čemu si pa tako bridko jokala ?“ Elizabeta
mu vse natanko pripoveduje, in on sam se ž njo vred solzi
in moli. Čez nekoliko časa pravi: „Jaz ti bom pomagal,
pokoriti se in poboljšati. Zdaj pa vesela bodiva v Bogu."
Toda Elizabeta je pregloboko ginjena, da bi šla v veselo
družbo in k pojedini. Hotela je raje še dalje svoje zagre-
šenje s solzami omivati — deželni grof pa si je obrisal oči,
šel k svojim gostom, in se delal veselega, da bi nihče ne
vedel, kaj je bilo.

Ravno ta greh, ki ga je Elizabeta s toliko bolečino
obžalovala in objokavala, delajo ljudje še vsaki dan pri
sveti maši. Če pri božji službi misliš na kako osebo, ki ti
je posebno ljuba, ali če se v cerkvi oziraš, kdo pride in gre,
ali če se tvoj duh peča s posvetnimi skrbmi in drugimi
opravili, sploh če misliš na pozemske stvari, tedaj s tem

Križana usmiljenost. 3

34

razmišljenjem —• seveda, če je radovoljno - kažeš, da imaš
tisto posvetno reč rajši kot Boga, Saj je že to dosti hudo,
da ima največ kristjanov tako malo časa za molitev. Zato
moramo toliko bolj misliti na to in za to skrbeti, da vendar

tudi še ta kratki čas Boga ne žalimo z mlačnostjo, raz-

mišljenostjo in zvedavim oziranjem. Pobožnost, opravljena
v veliki raztresenosti, je pred Bogom tako grda, kakor od
gosenic razjedena rastlina.

„ Videl sem Gospoda, sedečega na visokem
in vzvišenem prestolu, in to, kar je bilo pod njim,
je napolnjevalo tempel. Serafi so stali na tem;
šest perutij je imel eden, in šest perutij drugi;
z dvema so si 'pokrivali obraze, in z dvema so
si pokrivali noge, in z dvema so letali. In so

klicali drug drugemu in govorili: Svet, svet,

svet, Gospod Bog vojnih trum; polna
je vsa z e m l j a n j e g o r e s lave !“

(Iz. 6, 1-3.)

Strahovanje samega sebe.

O takih dogodkih je Elizabeta pač čutila, kako ne¬
varen utegne biti zakonski stan bogoljubnemu življenju;
da mora toliko čuječnejši in ojstrejši in silnejši biti do
same sebe, ako noče, da zastane na potu popolnosti. Pred
vsem drugim je mislila na to in za to skrbela, da se ji
mehkobnost in čutne želje ne ukradejo v srce; zato je
ravnala s svojim telesom prav ostro in trdo. Namesto da
bi počivala in spala, kakor bi se ji zljubilo, vstajala je
vsako noč in kleče dolgo molila. v  Kateri krat jo je spanec
premagal, da je zaspala na tleli. Če so jo zavoljo tega po¬
grajali in dejali, da je vendar boljše na postelji spati kakor
na tleh, je rekla: „Ako tudi ne premolim ves tisti čas, kar
sem zunaj postelje, vendar se pokorim in zatajujem, zakaj
telo se mora učiti, da bo duhu pokorno. “

Dasiravno je bila kakor kneginja krasno oblečena, je
vendar na golem životu nosila bodečo srajco, napravljeno
iz dlak. Vsaki petek, v postu pa vsaki dan, se je dala po
hrbtu razbičati do krvavega, da bi nekoliko povrnila Gospodu
našemu, ki se je za nas dal bičati. Včasih je cel<5 po noči
vstala, ali če je bila v družbi, je šla v kako oddaljeno sobo,

35

da jo je ondi služabnica hudo bičala, in potem se je vrnila
k svojemu soprogu ali pa v družbo tako vesela in prijazna,
kakor bi se bila prijetno izprehodila. In ravno to je bilo
najlepše pri nji, da se ji nikdar ni poznalo, kakšna poko¬
rila si nalaga. Njeno telo je bilo v primeri ž njenim duhom
skoraj kakor dober otrok, ki je bil kaznovan, ki pa takoj
pozabi vse, in je precej zopet vesel. Udeleževala se je slo¬
vesnosti in iger, ki so bile na dvoru navadne, ne zato, kakor
bi bila po njih hrepenela, ali jih rada imela, ampak zato.
da bi se nihče ne izpodtikal, in da bi komu ne pristudila
pobožnosti. Sama je dejala o pobožnih osebah, ki so se pri
svojili pokorilih in pobožnih vajah držale čmerno in kislo:
„Ravno take so, kakor bi hotele Boga strašiti; Bogu je
treba veselo dajati, kar smo mu namenili."

Elizabeta je sedela pri imenitnih gostijah in knežjih
pojedinah, ali se je tako zdrževala, da je na pol lačna vsta¬
jala od mize. Ob enem se je pa tudi prizadevala, da je
kolikor mogoče svojo veliko zdržnost skrivala pred ljudmi.
Tako n. pr. je vzela kako jed, jo na drobno razrezala, se
pogovarjala z gosti, čez nekoliko časa pa je plošček od
sebe porinila, kakor bi bili sami ostanki in kakor da bi se
bila že najedla. Kadar njenega moža ni bilo doma, tedaj
je bila večkrat vsa njena jed voda in kruh. Sicer pa ni
bilo mogoče, da bi bila taka zatajevanja ostala popolnoma
skrita. Bogoljubno gospo so zavoljo tega zelo grajali vsi
dvorjani in vsi grajščinski, le njen soprog ne.

Svet posebno to sovraži, kar meso boli, rekoč, da je
prenapetost. In celo posta, ki ga katoliška cerkev o dolo¬
čenih časih zapoveduje, in sicer pod smrtnim grehom za¬
poveduje, še tega nočejo izpolnovati posvetni katoličani.
Iz tega pa, da se nočeš postiti iz pokorščine do cerkve, da
nočeš mrtviti svoje počutnosti, da si nič ne prizadevaš
Bogu boljše služiti, iz tega tudi lahko- spoznaš, kakšen
kristjan si, ali si Kristusov ali ne; zakaj apostol Pavel
naravnost pravi:

„ Kateri so pa Kristusovi, križajo svoje meso,

s slastmi in željami vred.“

(Gal. 5, 24.)

3 *

Ti si telesne postave ne moreš drugačne narediti, kakor
jo imaš od prirode ali natore; nekaj zunanje postave je pa
vendar človeku na voljo dane: nosi in oblači se lahko,
kakor se hoče. Revežev pa tudi ne manjka; seve, ti si
ne morejo obleke voliti, oni se ne morejo oblačiti, kakor bi
sami hoteli. Ali pri ljudeh, ki so premožni, je obleka ogle¬
dalo njih notranjega, ravno zato, ker se lahko nosijo, kakor
se jim ljubi. Elizabeta se je nosila v obleki, kakor so se
oblačile kneginje tedanjega časa. Elizabeti pa lepa obleka
ni bila nič posebnega, in z obleko tudi nič drugega ni
iskala, kakor da bi dopadla svojemu soprogu, zraven pa
nič posebnega in nenavadnega ne kazala.

Bil je velik praznik. Elizabeta je praznično oprav¬
ljena, ozaljšana z zlatom in biseri, pa gre po hribu doli v
Izenak z grajskimi gospami in z veliko služabnicami. V
cerkvi obrne pogled, kakor je bila vajena, najprej na podobo
Križanega. Zdajci ji šine v srce žarek sv. Duha. Sama
sebi si oblečenost bridko očita, in tudi žalovaje čez trpe¬
čega Zveličarja in čez sebe, si de: ,,Tukaj visi tvoj Bog

na križu nag, ti pa, malopridna stvar, si v dragih oblačilih.
Trni mu prebadajo glavo, tvojo pa lepotiči zlata krona.“
Ta misel ji je prebodla srce kakor razbeljen meč, da se
nezavestna zgrudi na tla. Okoli stoječi jo prestrašeni vzdi¬
gnejo, neso k cerkvenim vratom, na čitsti zrak, in jo močijo
z vodo iz kropivnika po obrazu.

Ko se Elizabeta zave, stori sklep, da hoče odslej vse
odložiti, kar je telesnega lišpa in lepotičja, in le tedaj po¬
kazati se v imenitni obleki, kadar bo to hotel njen soprog,
ali kadar ji bo treba nastopiti kot deželni grofinji, in kadar
bo spodobnost kaj takega zahtevala. Takrat je bila šega,
da so imenitne gospe nosile pisano obleko z dolgimi za-
vlaki, razna slikana zagrinjala, nagubljene ovratnike in
nabrane rokave, s svilnatimi trakovi prepletene lase itd.
Vse to je zdaj odložila, in če je morala o posebnih prilikah
nastopiti v knežji obleki, je vendar pod krasno obleko
nosila volnino in raševino.

Kdor se je popolnoma iz kakega pregreška iztrgal,
potem šele prav dobro spozna, kakšen je tisti pregrešek,
kakor tudi človek močvirje še le dobro vidi, ko ga iz njega
potegnejo. Tak potem želi, da bi se še drugi izvili pre-
greškom. Odkar je Elizabeta zavoljo Kristusa nosila prav

navadno, priprošto in ponižno obleko, je nagovarjala tudi
še druge gospe, da bi odložile napuhnjeno obleko, da bi
se ljudem ne kazale v tako nečimerni opravi, in da bi
tako drugih oči ne vlekle na se. Mladi grofinji je bilo to
prigovarjanje toliko pri srcu, da je imenitnim gospem obla-
čivne zglede pošiljala, kako naj si delajo obleke, da bodo
tudi v svojem stanu krščansko ponižne.

Ljudje, zlasti pa ženske, taki ljudje, ki bi radi pred
svetom bili lepi in bogati pa imenitni, ki bi radi kaj ve¬
ljali, ti večjidel 'veliko držč na lišp in na lepo obleko.
Zatorej se toliko oseb tako imenitno oblači, imenitnejše,
kakor jim dopušča njili stan in njih premoženje. Marsi¬
kateri se zdi, da je zelo nesrečna, če se ne more nositi po
najnovejši šegi. in je polna zavisti, če druge vidi se po
novem spakovati. To je napuh življenja, duh sveta. Sv. Janez
pa naravnost piše (L 2, 15): „Kdor svet bolj ljubi, v
tem ni Očetove ljubezni."  Zatorej se vidi tudi pri
vseh, ki imajo pravo ljubezen do Boga, da ne čislajo in
ne marajo lepe obleke, in da jo zaničljivo prezirajo. Kako
malo je sv. Elizabeta marala za lepo obleko, je pokazala
večkrat v šali in pri igri, iz česar je bilo pa vsikdar raz-
videti njeno pravo misel in globoko resnobo, če je sedela
pri svojih služabnicah, se je včasih ogrnila s sivim bornim
plaščem, si djala na glavo razdrapan grob robec, ter tako
beraški oblečena hodila gori in doli, rekoč: „Taka bom

hodila, ko bom obožala zavoljo Boga.“ Kakšna ubožna
dekla ali dekle si včasih misli, kako gosposki bi se obla¬
čila. ko bi dobila bogatega moža; mlada kneginja pa je
mislila, kakšna bi bila takrat, ko jo bo zadelo uboštvo in
beraštvo. Zakaj je pa že zdaj tako mislila? Zato, ker je
z ljubeznijo božjo premagala svet.

„ Vaša lepota ne bodi v zunanjem, v pletenju
las, v zlatnini pa lepi obleki, ampak v skritem
človeku srca, v enakosti krotkega in tihega duha;
ta ima pred Bogom veliko ceno.“  (I. Pet. 3. 3. 4.)

Rože.

Sv. pismo pravi o našem Zveličarju, da je bil zato
ubog, da bi nas obogatil. Ravno v tein je pokazala sveta
'Elizabeta, da je prava naslednica Zveličarjeva. Z mislimi
in svojim ravnanjem je stopila doli s prestola, doli v uboštvo.

38

ter si prav goreče prizadevala, da bi uboščekom izboljšala
njih stan. Sv. Frančišek Šaleški imenuje kneginjo zavoljo
tega: ubogo v. bogastvu in bogato v uboštvu.

Ves denar, ki ga je dobila v roke, je obrnila za uboge,
in če drugega ni imela dati, je dala svojo obleko. Doma
je predla s svojimi gospemi in ubogim delala volneno
obleko. Ni čakala, da bi ubogi prišli k nji, dasi tudi jih
je že tako preveč prihajalo, ampak sama jih je poiskala.
Kakor se lovec ne ustraši nikakršnega vremena in nika¬
kršne težave, kadar sledi divjad, tako je tudi Elizabeta
skoraj strastno lovila ubogih. Hodila je po strmih in sa¬
motnih stezah, obremenjena z živežem in drugimi potreb¬
nostmi, ter po kočah iskala ubogih. Kar nič se ji ni
gnjusilo, ko je zagledala nesnago in zadihala nezdrav zrak,
ki sta napolnjevala siromaške koče, kakor bi bila ona sama
solnčni žarek, katerega se tudi nič ne prime, akoravno za¬
sije po nečednih krajih. Delila je, česar je bilo treba, tudi
tolažila je, in razveseljevala je začudene ljudi, govoreča jim
mile, prijazne in ljubeznive besede. Če so jih stiskali in
skrbeli dolgovi, prevzela jih je ona in iz svojega poplačala.
Posebno usmiljeno se je izkazovala materam. Obiskovala
jih je, kolikorkrat je mogla, sedala k njim, jih spodbujala
in tolažila. Novorojene otroke je Elizabeta jemala na svoje
naročje, jih pestovala, kakor bi bili njeni lastni otroci, jim
napravljala potrebna oblačilca ter je vanje zavijala. Prav
pogostoma se je ubogim družinam sama ponudila za krstno
botro. S tem je hotela prevzeti materno skrb za ubožne
otroke, kakor bi bila dolžna kaj takega storiti.

Za pogrebom kakega bogatina ali imenitneža gredo
kar cele trume sveta, ubogega pa celo o smrti malokdo
čisla, in za njegovim pogrebom prav malokdo gre. Eliza¬
beta je pa ravno pri ubogih mrličih posebno rada oprav¬
ljala tisto delo usmiljenja, ki mu pravimo ,,mrtve pokopa¬
vati 1 '. S svojimi rokami je zavijala mrliča in pogostoma
za to prinesla svojih rjuh. Pogostoma je celo noč prečula
pri mrliču, in potem mu je šla za pogrebom, med potjo
pobožno molila, kakor da bi bila pokopavala koga iz svoje
bližnje žlalite.

Sv. Elizabeto slikajo večkrat, kako ima rože v pred¬
pasniku. Da jo tako slikajo, prihaja od neke povesti, ki
jo o sv. Elizabeti pripovedujejo že mnogo sto let. Pravijo,
da je šla nekdaj po hribu doli ter ubogim nesla vsakršnih
jedi. Nenadoma jo sreča grot ter jo vpraša, kaj da ima.

39

Rada bi bila svoje dobro delo zamolčala, in zato po na¬
vdihu sv. Duha odgovori: „Rože imam, da si spletem venec.“
Grof na to pravi: „Čaj, pokaži, da vidim! 1 ' Elizabeta

odgrne, in res je imela v predpasniku najlepše rože, rdeče
in bele, to pa o takem času, ko rože nikjer niso cvetele.
Grof spozna, da je tukaj nekaj nadnatornega; na mestu
pa, kjer se je to zgodilo, je dal postaviti znamenje v
spomin.

Mogoče, da je ta dogodba le sama povest, a vendar
ima v sebi globoko misel, duhovno resnico. Dobrote nam¬
reč, ki jih iz krščanske ljubezni ubogim izkazujemo, te
dobrote in ti darovi se nam izpremene v rože, iz katerih si
spletamo venec zasluženja. Le nekoliko pomisli, kaj je
ložno steblo. Steblo ima svoje korenine v črni, mokri
prsti, iz tal dobiva živež, ga vse takorekoč sesa; ta živež
ali ta sok gre v veje, v vejah se čudno izpreminja in pre¬
taka, in naposled se prikaže zeleno perje, cvetoče in lepo
dišeče rože. V zemlji pač ni prijetnega duha, ni rdeče
in bele barve, v tleli ni zelenega perja ne okroglosti, ki
je perje ima, in vendar prihaja vse to iz prstenih tal.
Rožno steblo je tako ustvarjeno, da ima tako moč v sebi,
k temu pride še toplo, žarko solnce, ki tako dela v steblu
in izpreminja sok. Kos kruha ali mesa, kozarec vode, voz
drv, par nogavic ali črevljev, srajca ali kako drugačno
oblačilo, goldinar ali tolar, vse to je, bi dejal, iz prsti,
iz zemlje, brez življenja, brez posebne lepote in brez višjega
pomena. Ge pa ti kaj takega imaš, pa iz krščanskega
usmiljenja uboščeku -daš, tedaj se pa ta dar izpremeni v
rožo, pa v tako rožo, ki je pred Bogom lepa in ki pred
Bogom prijetno diši. In če si boš nabral dosti takih rož.
boš si spletel venec, in s tem vencem na glavi se boš
prikazal pred božji prestol, tja gori nad zvezde. Krščanski
dobrotnik je zatorej podoben rožnemu steblu, zato ker
pozemsko blago izpreminja v rože dobrih del usmiljenja.
Solnce pa, ki dobrotnika nagiba in mu ogreva srce, da se
pozemsko v nebeško izpremeni, malovredno pa v drago, to
solnce je sv. Duh. ki s svojo ljubeznijo in s svojo toploto
sije v krščanska srca. Okoli cerkve, ki je bila sv. Eli¬
zabeti na čast zidana, raste še zdaj veliko rožnih stebel,
in to je prav lepo znamenje, ki spominja na sv. Elizabeto,
na to velikansko dobrotnico ubogih, in ljudje so prav sto¬
rili, da so rože nasadili okoli cerkve in okoli Prežigrada,
v katerem je nekdaj ta svetnica prebivala.

40

„Milomja bo vsakemu, ki jo deli, v veliko
zaupanje pred najvišjim Bogom. tl  (Tol). 4, 12.)

Križani v postelji.

Kdor .je bolan, pravzaprav več trpi kakor tisti, ki
je ubožen. Kdor je pa oboje skupaj, bolan pa ubožen, ta
ima še večje trpljenje; zakaj veliko siromaštvo samo že
tako pritiska kakor dolga bolezen, bolezen pa najbogatej¬
šega človeka porine v veliko, prav veliko uboštvo, v tako
siromaštvo ga pripravi, da še berač ne menja ž njim.
Tega si nihče ne more prav misliti, kaj se pravi bolan pa
ubožen biti. Najmanj pa vedb taki ljudje, ki so zmiraj
zdravi, in katerim se zmiraj dobro godi; taki ne morejo
limeti, kako žalosten je stan bolnika, ki je ubožen, ali
pa siromaka, ki je bolan. Samo ljubezen  čuti kakor
mati. samo ta prav iz srca  skrbi za uboge bolnike, ta se
joka z jokajočimi, in trpi s trpečimi.

Takrat je bila tudi po Nemškem neka bolezen zelo
razžirjena, bolezen, ki se dobiva zdaj samo še na Jutrovem,
ostudni spuščaji, srab ali nekakšne gobe. Taki bolniki
veliko trpijo, pa imajo tudi po vsem životu in po vsem
obrazu gnjusobne bule, ture in otekline. Bolezen je na¬
lezljiva in muči in trapi človeka po dvajset in trideset
let, dokler naposled živ ne segnije, in dokler ga smrt nc
pograbi. Ker taki gobavi ne morejo živeti med drugimi
ljudmi, in ker pravijo, da je vse nalezljivo, za kar primejo,
ne morejo in ne smejo nič delati, nič obrtovati, da bi si
kaj prislužili, in tako pridejo še v najbritkejše uboštvo,
Take gobave bolnike je imela Elizabeta posebno rada.
Kjer jih je dobila, je sedla k njim, jih tolažila, rekoč, da
če bodo ta prenesrečni svoj stan potrpežljivo prenašali,
tamkaj v večnosti ne pridejo v peklo, ampak da bodo za,
svoje trpljenje in svojo potrpežljivost dobili veliko plačilo.
Ko jih je bila tako ljubeznivo in prisrčno nagovorila, da
so bili siromaki voljni, udani in potrpežljivi, jih je še z
obilno milošnjo obdarovala, preden je odšla. Ko je bil ve¬
liki četrtek, pa reče skupaj pripeljati vse gobave iz okolice,
in ko so bili skupaj, jim umiva roke in noge, in v Kristu¬
sovi ponižnosti jim je poljubljala rane.

Tako je; čudna svetnica je imela zares nekaj takega,
kakor ima sin božji v sv. Rešujem Telesu. Najsi bo človek

41

še tako zverižen in sključen in shromljen, najsi ima obraz
še tako grozno od raka razjeden, tako da vsak od njega
beži: ljubi Zveličar vendar v sv. obhajilu rad pride k njemu,
tako rad. morebiti še rajši kakor k marsikateri mladi in
zdravi osebi. Ravno tako rada je hodila tudi Elizabeta,
kakor ne bi imela telesa, kakor bi bila samo še duša brez
mesa in krvi, k najostudnejšim in najgršim bolnikom. Do¬
tikala se jih je brez strahu, kakor bi kdo drugi prijemal
ljubkega otročiča.

Nekdaj se zgodi, da pride k nij gobav bolnik, ki je
pa imel na glavi še drugo, strašno gnjusno bolezen. Mar¬
ši kaka bravka bi se stresla in ušla, ko bi ji natanko po-
pisaval na suhem papirju to bolezen. Mlada deželna gro¬
finja pa siromaku veli, naj sede na vrtu na tla, in potem
je Elizabeta opravljala nad gnileem delo, kakršnega bi ne
bila storila največja beračica, tudi ne za veliko plačilo.
Elizabeta je dejala bolnikovo glavo na svoje naročje, mu
strigla z gnojnino prisušene lase, mu omivala in zavezovala
glavo. Ko je opravljala to delo. pridejo njene gospe. Eli¬
zabeta pa, namesto da bi se bila sramovala, ali pa obraz
nabrala v pobožne gube, se je smejala. In res, prava
krščanska  čednost je zmiraj vesela, in le samo na se
malo gleda. Včasih stori kako težko dobro delo kakor
igraje, ali pa kakor za šalo.

Deželni grof, njegova soproga Elizabeta in grofova
mati so bili v nekem drugem gradu, Novi grad imenova¬
nem. Ljubezniva Elizabeta nikjer ni imela pokoja, tudi
tukaj si ga ni dala, ih tudi tukaj je skrbela, da bi ljudem
olajšala siromaštvo. Sofija, grofova mati, je bila tega prav
nevoljna; zakaj imenitni, posvetni ženski se nobena reč ne
zdi tako neslana, nestrpljiva in budalasta, kakor če se
visokorodna kneginja tako materinsko peča s preubožnimi
in nesrečnimi ljudmi, kakor bi bili njeni otroci. Pride
neki gobav siromak, ki je bil majhne postave, oduren in
grd tako, da se nihče ni zmenil zanj. Ta sirota se je zdel
Elizabeti kakor dobra najdba. Okoplje ga, ture in bule
mu namaže z zdravilnim oljem, in potem ga spravi v po¬
steljo — grofovo. Ko je stregla temu nesrečnemu človeku,
pa pride Ludovik domu. Kakor bi trenil, je stara grofinja
po koncu, ter mu hiti Elizabeto zatožit, kaj počenja. „Le
semkaj pojdi, pa poglej “, je dejala, ,,kakšne čudeže dela
tvoja Elizabeta 11 . Prime ga za roko ter ga pelje v njegovo
spalnico, in pravi: „Zdaj pa malo preglej, moj ljubi sin.

42

kaj je; tvoja žena ti deva gobave v posteljo, v tvojo po¬
steljo; jaz sem ji pravila, da ne, pa ni marala. Kakor je
videti, bi rada imela, da bi bil gobav še ti.“ Deželni grof
potegne zagrinjalo izpred postelje, pa kaj vidi? — Jezusa
Kristusa, to se pravi: Bog mn je zdajci odprl dušne oči,
mu vžgal živo vero, in s to vero je spoznal, da siromašni
bolnik je Kristusov ud, in zato ga je grof ljubeznivo in
spoštljivo pogledal, napuhnjena grofova mati pa je bolnika
pogledovala s studom in zaničevanjem.

Blaga Elizabeta je stala za svojim soprogom, in morda
jo je skrbelo, da bi zdaj njen mož vendar ne bil nevoljen,
a Ludovik se je bil zamislil v Boga — potem se obrne k
nji in ji prijazno de: ..Elizabeta, moja sestra, takih gostov
mi le večkrat deni v posteljo, hvaležen ti bom. Kadar se
vadiš v takih čednostih, ne daj se od nikogar ovirati.“

Grof poklekne in moli: „Gospod, bodi usmiljen meni ubo¬

gemu grešniku. Jaz nisem vreden vseh teh čudežev, to
prav dobro spoznam, toda pomagaj mi, da bom človek po
tvojem srcu in po tvoji božji volji.”

Tako je molil pobožni knez. — Tudi jaz in moji bravci
Te prosimo, o Gospod in Bog, prav prisrčno, odpri tudi nam
oči, da bodemo vsakega ubožnega, bolnega ali sicer nesre¬
čnega človeka imeli za pravega uda trpečga Zveličarja, in
da se ga usmilimo. Prav živo utisni v naša srca, da kar
takemu storimo ali odrečemo, je Tebi samemu storjeno ali
odrečeno. \

„Nato hode kralj odgovoril in jim rekel:
Besnimo vam povem, kar ste storili komu teh
najmanjših mojih bratov, to ste meni storili. “

(Mat. 25, 40.)

Ker je deželni grof svojo ženo tako lepo spodbujal,
naj še zanaprej tako dobro in usmiljeno dela, je Elizabeta
dobila srčnost, da je od njega še kaj več zahtevala. Pre-
žigrad stoji visoko, in marsikateremu bolnemu in staremu
človeku je bilo težko iti v hrib, da bi si pri ljubezni polni
materi ubogih izprosil pomoči. Deželni grof je dovolil, in
tudi sam pomagal, da je Elizabeta v znožju hriba postavila
ubožnico ali ubožno hišo. Tukaj je bilo odslej oskrbljevanih
28 oseb, bolnih in hiravih. Sv. Elizabeti pa so se ti 28
ljudje zdeli, da so svetilnice,  ki gorijo na čast Gospo- 1
dovo. Te siromake je vsak dan sama obiskavala, in jim
donašala jedi in pijače.

Poniževanje samega sebe.

Poklekniti ali pripogniti se, to se lahko zgodi tudi s
prevzetnim srcem, ali vsaj brezmiselno, brez pobožnosti;
to ni nič. Duša  sama mora poklekniti, in telo pripogniti
- to je lepo in prijetno Bogu. Zlasti pa je Bogu prijetno,
če človek samega sebe -ponižuje zavoljo Boga.

Ves postni čas je Elizabeta še enkrat toliko molila,
polovico več vbogajme dajala, in se ostrejši postila, kakor
je bilo zapovedano. Veliki četrtek je vse odložila, kar je
imela imenitnega in knežjega na sebi, ter se je oblekla
kakor prav ubožna oseba, in tako oblečena je hodila po
cerkvah molit. Potem si je preskrbela dvanajst ubogih,
včasih gobavih, katerim je umivala noge, in vsakemu je
dajala po srebrniku, obleko in beli kruh.

Noč med velikim četrtkom in velikim petkom je pre-
čnla in premolila, premišljevaje Kristusovo trpljenje; zakaj
prav globoko si je vtisnila v srce, da Zveličar to noč tudi
ni imel počitka, in da je bil vso noč neprenehoma mučen.

Veliki petek so imeli takrat navado, da so ljudje,
cerkve obiskujoči, pokladali darila na altarje, vsak po stanu
in premoženju. Sv. Elizabeti je bilo pa pred očmi, kako
je Sin božji ta dan trpel največje muke, kako je prenašal
največje uboštvo, kakršnega največji berač ne trpi da
je bil vpričo vseh ljudi razgaljen in slečen, da je trpel
najhujšo žejo, da mu je to žejo povikševala še izgubljena
kri, da ni imel ne kapljice vode — kako je bil v strašni
stiski do zadnjega diha. in da ni imel, kamor bi položil
glavo: vse to jo je nagibalo, da se ta dan nikakor ni
hotela kazati imenitno gospo ali kneginjo, ampak da je
hotela biti ponižna dekla križanega Zveličarja, rekoč: »Danes
je dan poniževanja 11 . V beraški obleki in bosa je bila med
ljudmi, ki so se zbirali po cerkvah. V predpasniku je
nosila majhne dari, kakor so jih prinašali ubožni ljudje,
nekaj platna, malo kadila in kako voščeno svečo. Tako
je obiskavala cerkve, poklekovala pred vsakim oltarjem in
odlagala svoje darove.

Imenitne, visokorodne osebe so jo grajale, češ, kneginja
je, pa deva na oltar tako pičle in beraške dari. Ravno
tukaj, so mislili ti ljudje, se mora izkazati z bogatimi da¬
rovi in drugim dati iep vzgled, da jo posnemajo. Ti ljudje
so sodili pač tako, kakor svet sodi vse duhovne stvari,
namreč postransko in površno. Mlada gospa, sv. Elizabeta,

44

od sv. Duha podučena, pa je zadela pravo. Na kaj gleda
Bog bolj: ali na dar pa denar, ali gleda bolj na ponižnost?
Knežje, imenitno darilo je pred Bogom kakor otroška igrača
iz stekla ali lesa ali papirja. Ponižno srce pa je pred njim
kakor drag žlahten kamen, je lepota za ta in za oni svet.
Da pa sv. Elizabeta takih malovrednih darov ni prinašala
iz varčnosti, je pokazala še tisti dan, ker je šla revežev
iskat, in jim obilno milošnjo delit.

Nekaj podobnega je delala sv. Elizabeta še tudi prošnji
teden. Ljudje so bili takrat vajeni, da so napravljali velike
gostije; posebno so se pa taki v krasnih in dragih oblekah
skazovali, ki so mogli. Deželna grofinja pa je storila na¬
robe: oblekla se je v oblačilo, napravljeno iz grobe volne
ter bosa šla za križem. Pri pridigah pa, ki so bile take
dni, je sedla med beračice, ker je hotela, da jo imajo ža
beračico. Mislila je, da tako je prav in da bo tako Kristusa
vredno počastila.

„ Učite se od mene. ker jaz sem krotak pa iz
srca ponižen, in našli bodete pokoj svojim dušam. “

(Mat. 11, 29.)

Zadrega.

Ko je bila sv. Elizabeta že nekaj časa omožena. na¬
pravijo se štirje najžlahtnejši gospodje z Ogrskega na božjo
pot v (lahen. Andrej, kralj ogrski, naroči tem gospodom
preden odidejo, naj gredo skoz Turingijo in ondi obiščejo
njegovo hčer. Zakaj veliko mu je na tem ležeče, je dejal,
da ve, kako se godi njegovi hčeri, in kako je sploh na
knežjem dvoru. Tudi naj povabijo Elizabeto pa njenega
soproga, je kralj gospodom naročil, da prideta na Ogrsko,
kralja obiskat, ker zelb hrepeni, da bi ju še enkrat videl.
Gospodje so storili, kakor jim je bil kralj naročil.

Turinški deželni grof Ludovik sprejme ogrske goste
prav dobrotno in priljudno; in vendar ga je spravilo to
obiskanje v veliko zadrego. Dobra gospa Elizabeta je bila
namreč svoja najlepša oblačila, ki jih je nosila o ženitnini,
razrezala in predelala v priprostejšo nošo. Grof si je mislil,
če se zdaj moja žena pokaže svojim rojakom v navadni
obleki in ne v knežjih oblačilih, in če bodo ti gospodje
potem doma pripovedovali, kako slabo opravljena hodi Eli¬
zabeta, bodo na Ogrskem menili, da se Elizabeti slabo godi,

in da ne ravnajo ž njo, kakor se spodobi kneginji, zlasti
ker ljudje na Ogrskem veliko drže na lepo obleko. V takih
skrbeh gre Ludovik k nji in pravi,.Ah,  ljuba sestra,
gospodje od tvojega očeta so prišli. Če te bodo videli, da
si tako slabo oblečena, da nisi v knežji obleki, bode naju
obadva sram; časa pa tudi ni, da Jh\  si knežjo "opravo na¬
redila, obleko po stanu. Preveč skrbiš zarrtbožne;- nasfe ]li
zabiš.“

Dobre gospe Elizabete pa Itaka novica kar nic n|
osupnila. Prijazno mu je dejala:\^Ljsbi braty le potolaži
se! Jaz se bom našim gostom žeA$gkoOi]$f (ppfflfcjjijrž
njimi ravnala tako prijazno in priljudiloj^afiiffliB radi pri
nas, in da me bodo tako veseli, kakor bi nosila najlepšo
obleko. “

(trot odide, Elizabeta pa poklekne in prosi Boga, da
vse izide tako, da bode dobro. Rekla je: „0 Gospod Jezus
Kristus, najmilostlivejši in najzvestejši oče, sladki tolažnik
ubogih in stiskanih, prijatelj in gotovi pomočnik vsem, ki
zaupajo v te, pomagaj mi, pomagaj svoji dekli, ki je iz
ljubezni do tebe razdala vso lepotičje.“ Nato se napravi,
kakor je vedela in znala, in kolikor ji je dopuščala priprosta
obleka. Sedaj se poda k svojim deželanom. Svojim rojakom
pa je kazala toliko prisrčnost in toliko ljubeznivost, da se
je pogostoma zdela prav lepa in prav mila, ali kakor pravi
staro sporočilo: ..Elizabeta se jim je zdela tako svetla in
veličastna kakor rožna juterna zarija.“ Tudi to pripove¬
dujejo, da se je ljudem zdelo, kakor bi bila oblečena v

lepo svilnato obleko, in" ogrnjena z višnjevim plaščem, pre¬
tkanim z najdražjimi biseri, na glavi pa da bi bila imela
zlato krono. Tako zala je bila videti, da so gospodje z
Ogrskega dejali, da se celo francoska kraljica v svoji naj¬
lepši krasoti ne more meriti z deželno grofinjo Elizabeto.

Ko so gostje odhajali, jih je deželni grof Ludovik
spremljal do mesta Izenak in še nekoliko dalje. Ko se
vrne k Elizabeti, jo vesel in začuden vpraša, kako je na¬
redila, da se je pokazala v tako lepi obleki. Prijazno
smejaje mu odgovori: „To zna Bog narediti, kadar se mu
zdi primerno." ^

V tej dogodbi je skrito zlato zrno dvojne resnice.
1. Kdor daje zavoljo Boga in iz ljubezni do bližnjega, pa
si pri tem ne zmeni, če mu tistega daru samemu ne bo
treba, takega Bog prav gotovo ne zapusti, kadar ga pri¬
tiska sila. Ravno o takih prilikah Bog rad pokaže, da je

46

še na svetu; in ako tudi Bog čudeža ne stori, pa vendar
stori, da se dogodbe tako ujemajo, da pobožni človek precej
uvidi: Bog je bil tukaj, Bog je vodil to reč, njegovo roko
je spoznati. Kak posvetnjak, človek ubožnega duha, tak
pa poreče: to je le naključje, vse se je naključilo samo
od sebe.

2. Ako človeka prvikrat vidimo, ogledujemo si ga
po obleki in postavi ter ga poslušamo, kako in kaj govori.
Kadar se s človekom pa natančneje seznanimo, tedaj ne
gledamo toliko na njegovo zunanjost, ampak ga opazujemo
in pretehtujemo po tem. kako se pokazuje njegova duša,
je li človek razumen ali neumen, je li ponižen ali napuh-
njen, je li postrežljiv ali samopriden, je li dobrega ali tr¬
dega srca, je li odkritodušen ali hinavsk, je li veren ali
posveten. Dušna lepota ali pa dušna grdoba se naposled
vendarle prikaže, včasih tako zeld, da se potem za lepo ali
grdo zunanajost njegovo niti zmenimo ne.

„Tako so se lepotile nekdaj tudi svete žene,
upale so v Boga in bile pokorne svojim možem.“

(L Pet. 3, 5.)

Gostija.

Deželni grof Ludovik je sprejel povabilo kralja Andreja.
Z vitezi in žlahtnimi gospemi je odhajal knežji par na
Ogrsko okoli sv. Mihaela 1. 1222. Andrej, kralj ogrski, se
je zelo veselil, da sta prišla, in njima na čast je dal na¬
pravljati velike pojedine, veselice, igre in pa velik lov.
Lahko si mislimo, kako veselo in prijetno je bilo vse to.
Ko sta po veselicah jela se zopet napravljati na pot domu
na Turinško, jima je kralj dal veliko dragih daril, zlatega
in srebrnega krasotičja, dragocenih biserov, svilnatih in
bagrenih oblek in odej. Tako se je bil kralj obnesel, da
so bili tudi najzadnji grofovi služabniki bogato obdarovani.

Ko pride grof s svojo soprogo srečno v svojo domo¬
vino, je bilo kmalu potem zopet veliko razveseljevanje.
Zala Nežka, grofova sestra, ki jo že poznamo, se je bila
omožila z avstrijskim vojvodom Henrikom, To se ve, da
je bilo veliko vabljenja. Dohajali so grofi in plemenita
gospoda z dežele, in delali so velike ženitvanjske priprave.

Kako je bilo neki pri srcu naši gospi Elizabeti, kaj
je čutila njena sveta duša o tako velikih in prazničnih

47

godovanjih ? Ali ne učč, da so take veselice kristjanu
sploh nevarne, da niso za človeka, ki si resno prizadeva,
da bi postal popolnejši? — To je gotovo vsakemu jasno, da
celo svetnica, mila gospa Elizabeta, takih praznovanj ni
mogla vnemar puščati, dokler je bila po božji naredbi v
takih okoliščinah, dokler je bila deželna grofinja. Tukaj
so veljale evangeljske besede: „Veselite se z veselimi 1 '.
Ko bi se veselic ne bila udeleževala, bi bila dajala celo
pohujšanje, kajti rekli bi bili, da je preobčutna, da klju¬
buje, da je svojeglavna.

Pri takih veselicah je gledati največ na to, kako se
človek obnaša. Posvetnjak sedi pri veselicah počutilo in
nasladno, kakor bogatin pri svoji pojedini. Pobožnejši kri¬
stjan pa sedi kakor Kristus na ženitnim v Kani. z nebe¬
škimi mislimi. Kristjan se varuje nezmernosti, nečimer-
nosti. nepotrebnih pogovorov in neslanega norčevanja, sploh
se varuje, da bi ne žalil Boga. Zraven pa tudi hvalo daje
Bogu, da jim je dal tako obilno in tako lepili božjih darov,
da se jih lahko veliko ljudi veseli in po pameti uživa, in
zato porabi kristjan to priliko, da reče marsikako vredno
in koristno besedo. Naposled je pomniti še to, da se človek
nikjer ne more bolje vaditi v čednostih zatajevanja in zmer¬
nosti, kakor ravno pri takih pojedinah; zakaj lažje je zmer¬
nemu biti pri mizi, na kateri stoji voda in slabo naprav¬
ljene jedi, kakor pri knežji mizi, kjer se jed sama ponuja.
In zares, Elizabeta je bila tako zmerna in tako zdržna, da
včasih še lakote ni prav potolažila, ko je vstala od mize.

Ako pa sprejmeš povabilo k takim praznovanjem, na
primer če obljubiš, da pojdeš na ženitnino, ali sploh na
kako veselico, pripravljaj se nanjo vselej, kakor je storila
sv. Elizabeta, ako nočeš, da ti veselica tvoje duše ne spravi
v nevarnost. Premisli najprej, kje te izkušnjava o takih
prilikah najraje zalezuje: ali pri nezmernosti, ali pri nespo¬
dobnih šalah, kosmatih besedah; ali pri tem, da rad po¬
slušaš obrekovanje, natolcevanje, krive sodbe; ali pri ne-
čimernosti. Premisli, je li te izkušnjava nagiba na raz¬
uzdanost, ali na to, da bi popolnoma pozabil na Boga.
Zoper take izkušnjave oboroži se, naredi si določne in
trdne sklepe, prosi Boga pomoči, in kliči svojega angela
variha, naj ti pomaga, naj posebno čuje nad tabo. Morda
ti je mogoče, da svojemu sosedu pri mizi vržeš v vest to
ali ono seme, kako zrno izpodbudne besede, ki bode prej
ali poznej zakalilo, na pr. če kdo zine kako grešno besedo.

48

ji lahko ti daš drugačni, boljši pomen, ali da jo preslišiš,
ali pa da govorjenje obrneš na druge stvari. Morda imaš
priliko, koga na dobre bukve opomniti, ali mu jih ponuditi;
lahko tudi kaj pripoveduješ, kaj takega, da so drugi resnoba
nejši, ali kaj takega, kar jih k dobremu spodbada; govori
o tej ali oni nesreči, priporočaj v podporo tega ali onega
siromaka ali bolnika. Na vsak način ti je mogoče, da imaš
dušni dobiček  pri gostiji; v največji obilosti jedi in
pijače bodi prav zmeren, med smehom, med pogovori, med
godbo imej svoje misli pogostoma pri Bogu. — Pa dolgo
tudi ne ostani; pojdi, prej ko moreš, če moreš oditi brez
sp o d ti kij e j a.

Kadar si povabljen na taka in enaka razveseljevanja,
se vselej bolje napraviš kakor sicer, zlasti se pa ženske
pogostoma dolgo pripravljajo in napravljajo, preden vse
nase denejo, in dolgo trpi, da vsaka guba na njih prav
stoji, ali pa trak prav visi. Od veselice pa še nekateri
kaj sabo domu vzamejo, kake ostanke, posebno kaj od kruha
ali sladke peke. ali kako drugo sladčico. Stori tudi ti
tako — toda v duhovnem pomenu. Preden greš na gostijo,
pripravljaj se z molitvijo, s preudarjanjem, z dobrimi sklepi.
In preden se z gostije vračaš domu, nesi sabo, kar si med
gostijo dobrega storil, dušni dobiček, sad koristnih pogo¬
vorov. Če boš delal tako. nikdar se ne boš kesal, kadar
pojdeš od kake gostije.

„Ali jejte ali pijte ali sicer kaj delajte: vse

storite v čast božjo. “  (I. Kor. 10, 31.)

Krščanska lalikomišljenost.

Bila je zopet gostija, vsi povabljeni so bili skupaj, le
grofinje je še manjkalo. Ravno je hitela po stopnicah,
kar zagleda reveža, na pol nagega, ki je bil-videti tako
bolan in slaboten, da se je Elizabeta čudila, kako je mogel
priti po hribu.

Ko siromak zagleda grofinjo, stoka ter jo za božjo
voljo prosi, naj mu podeli kaj milošnje. Elizabeta pa nič
denarja ni imela pri sebi. časa zgubljati tudi ni smela,
ker so jo gostje že čakali. Zato prosivca tolaži s tem, da
mu bo poslala kaj z mize. Ali berač s tem ni bil' zado¬
voljen. ampak je še glasneje in silneje klical, naj mu takoj
kaj da. — Kaj je sv. Elizabeta storila?

49

Več sto let poprej je srečal mlad rimski vojak, ki je
imel tudi dobro srce, ravno tako berača ob poti. Bil je
na pol nag. vojak pa ničesar ni imel, s čemur bi bil po¬
magal ubogemu, samo svoj vojaški plašč. Prereže ga in
polovico d d beraču. Tovariši njegovi se mu zavoljo tega
posmehujejo. Vojaku pa se po noči prikaže Kristus, ogr¬
njen s polovico plašča, ter pravi angelom, ki so ga obda¬
jali: ,,To obleko mi je dal Martin". Zveličar mu je za
polovico plašča dal največje plačilo, ki je. Mlademu vo¬
jaku je dal milost,  da je zdaj svetnik izmed največjih
svetnikov, ki ga katoliška cerkev visoko časti; ta mož je
sv. Martin,  škof turskega mesta na Francoskem.

Elizabeta je storila nekaj podobnega. V svoji veliki
dobrotnosti in človekoljubnosti nikakor ni mogla, da bi
bila revežu odrekla, česar je prosil. Vzame zato svoj dragi
svilnati plašč s sebe, pa ga dd beraču. Morebiti si ga je
dala narediti ravno za to priliko — takrat namreč je bila
navada, da ženske niso smele brez plašča priti v imenitno
družbo. Drugega plašča ni imela; da bi bila imela kaj po
dvoje, za to je bila preradodarna, je premalo čislala krasno
obleko, in da bi imela obleke na izbiro, tega celb ni marala.
In vendar ni smela brez plašča med visoke goste. Zdaj
ni vedela storiti drugega, kakor iti v svojo izbo in se Bogu
priporočiti, naj jo reši iz zadrege.

Če pomislimo okoliščine, ali ni Elizabeta ravnala neraz¬
umno in lahkomišljeno. oddavši plašč? Dolžna kaj takega
storiti seveda ni bila; a ravno to je na svetnikih lepota in
cvet. da več dobrega store, kakor je zapovedanega. — Gostje
in grof so še vedno čakali Elizabete, kar stopi višji dvor-
nik v obednico, gre k grofu, in reče vpričo vseli: „Moj
gospod naj sodi sam, je li pametno, da zavoljo tega ča¬
kamo. kar je vaša ljubljena soproga, naša kneginja, ravno
zdaj storila. Ravno zdaj je reveža oblekla in mu dala svoj
plašč." Dobrosrčni grof se prijazno smeji z drugo gospodo
vred. potem pa gre venkaj iskat Elizabeto. Ko jo najde, pravi:
»Ljuba sestra, zakaj ne prideš jest? Tako dolgo te že ča¬
kamo." — Elizabeta odgovori: ,,Pripravljena sem, da grem."
— „Samo plašča nimaš na sebi", odvrne grof. — Elizabeta
pravi: „Nekomu sem ga podelila; taka grem. kakor sem, če
ti je prav." Zdaj prihiti služabnica in pravi, da je ravnokar
videla plašč, da visi na obešalu. Elizabeta gre, in res ga dobi
ravno tam, kamor ga je navadno obešala. Elizabeta precej
poklekne in se hitro zahvali Bogu, potem pa gre s soprogom.

Križana usmiljenost. 4

50

Ker nihče ni mogel povedati in pojasniti, kako se je
povrnil oddani in darovani plašč na svoje mesto, jeli so
misliti, da se je Kristus prikazal svoji zvesti služabnici,
in da jo je po tej poti poplačal in vzpodbudil k delom
usmiljenja.

„Nag h em bil, pa ste me oblekli (Mat. 25, 36.)

Nebeška obleka.

Iz davnega časa je okoli sto pisem, ki pripovedujejo,
kako je sveta Elizabeta živela. V nekem takem pismu
pa je brati, kako je nekdaj Elizabeta razdala vso boljšo
obleko, in da se še pokazati ni imela v čem, ko je bil ne¬
pričakovano prišel na obisk velik gospod in knez; in kako
ji je potem angel prinesel krono in knežjo obleko, in da se
je nato čudno lepo oblečena prikazala gostom.

Dasitudi je ta reč le pripovedka iz starega časa, ima
vendar v sebi globoko resnico.

Prav znamenito je, da sv. pismo tolikrat obleko
jemlje za podobo, da ž njo in na nji pokaže, kakšna je
duša. Na kraljevem gostovanju, ki ga Zveličar pripoveduje,
tistega venkaj vržejo, ki nima svatovske obleke.  Sveti
apostol Pavel zdihuje, naj bi njegova duša ne bila naga,
kadar bo smrt vzela obleko  telesa. V razodenju svetega
Janeza pravi pa Gospod škofu laodikejskemu: „Ne veš,

da si nag; svetujem ti, kupi si pri meni belih oblačil,
da se pokriješ, in da sramota tvoje nagote ne bode očitna".
Ko pa sv. Janez gleda 'veličastvo nebes, govori o 24 sta¬
rešinah, ki so naj bližji prestolu božjemu, da so oblečeni
v bela oblačila  in da imajo zlate krone na glavi.

Obleka ni to, kar človeško telo; obleka ne raste iz
njega kakor lasje, in vendar je potrebna človeku. Nagega
človeka je sramotno, je nespodobno pogledati. — Kaj je.
pa dušna  obleka? Dušna obleka mora biti kaj drugega
kakor duša, ali kakor to, kar iz duše raste, in mora vendar
biti duši tako potrebna, kakor telesna obleka truplu. Brez
te obleke je duša nesrečna  stvar, ki se mora sramovati
sama sebe in Boga in vsega sveta, kadar bo na sodni dan
vse očitno. Od druge strani pa ta duhovna obleka daje
duši toliko lepoto,  da jo sam sveti Bog rad ima; ona je
pred Bogom kakor v belih oblačilih in kakor z zlato krono
na glavi.

51

Ta obleka je to. kar cerkev imenuje posvečujočo
milost,  tista obleka, ki smo jo izgubili po Adamovem
grehu, katero nam je pa Kristus pridobil na sv. križu, in
katero duši podeljuje sv. Duh; ta obleka sv. Duha nas Bogu
prispodobi, in nas stori otroke nebeškega Očeta. Posvečujoča
milost je duši to, kar je solnce zemlji. Kar je lepega na
zemlji, kar rodovitnega, vse življenje na zemlji prihaja od
solnca. Naj mine solnce, in zemlja bi bila prežalosten kraj,
zmrznjena kepa, pokrita s temno nočjo. Taka je s človeško
dušo. Brez posvečujoče milosti je duša pred Bogom temna,
mrzla, odurna, kakor deževna noč v pozni jeseni. ‘ Ako ima
pa duša posvečujočo milost, tedaj je lepa, ker Duh božji s
svojo ljubeznijo sije vanjo. Zato ljubi taka duša vse,  kar
Bog ljubi, ravno zato, ker prebiva Duh božji v nji, in ji
ljubiti pomaga; taka duša ljubi Boga in ljudi in vse dobro.

Sicer je telo več vredno kot obleka. Tukaj pa je
narobe: obleka je več vredna kot duša — in brez te obleke
je duša siromaško, nesrečno bitje. To dušno obleko dobimo
v sv. krstu, pa jo tudi izgubimo, kadar storimo smrtni greh;
pa si jo zopet kupimo, če se resnično spokorimo, če za¬
krament svete pokore vredno prejmemo. To obleko mo¬
ramo varovati, varujemo pa jo tedaj, kadar se greha ogib¬
ljemo, kadar veliko molimo, kadar po vrednem prejemljemo
sveto večerjo, kadar iz ljubezni do Boga delamo dobro.
To obleko mora vsak imeti, kdor hoče priti  v
nebesa.

„ Vi vsi ste otroci svetlobe in otroci dneva;
z nočjo in s temo nimamo .nič opraviti

(I. Tes. 5, 5.)

Sveta maša.

Dobra dela so ali živa ali mrtva; mrtva pa so, kadar
,]ib delaš iz hinavstva, iz sebičnosti, iz pristranosti, iz strahu,
«a bi ne bil kaznovan. Pred Bogom so dobra dela šele
tedaj živa, ter imajo šele tedaj svojo ceno, če so storjena
zavoljo Boga, tedaj če so verska. Ravno zato je življenje
polno čednosti in dobrih del tudi življenje polno molitve.
Zakaj molitev je, ki človeka nagiba in mu daje moč, da
dela dobro, in molitev dobra dela posvečuje Bogu. — Molitev
Pa je taka, kakršna je duša, iz katere molitev prihaja. Če
je duša omadežana z grehi, je pač tudi molitev iz te duše

4 *

kakor rastlina, razjedena 'od gosenic, je vsa onesnažena.
Katera duša pa je brez greha? Moja in tvoja  gotovo
ne. Bog pa je skoraj strašno svet, in naša siromaška mo¬
litev iz naše grešne duše je pred njim ravno taka kakor
slaba jed v nečedni posodi. In človek bi moral izgubiti
skoraj vse zaupanje, da bi še molil, ko bi ne bilo takega
sredstva ali pomočka, s katerim ji pridobivamo pred Bogom
veljavo, dopadljivost in vrednost.

Pomoček je pa ta. da našo molitev ponujamo in pri¬
našamo Bogu po našem Zveličarju in po našem Bralniku,
ki neprenehoma prosi za nas. On je za nas plačal najvišjo
ceno, plačal je s svojo božjo osebo; v najstrašnejšem trp¬
ljenju in največji sramoti je radovoljno končal na Golgoti
svoje sveto in bogoslužno življenje. In ta dar, ki je neiz¬
merne vrednosti, je dal nam in nam zapustil, tako da morejo
po Kristusu doseči vsi grešniki odpuščenje, da vsa dobra
dela in vse potrpežljivo preneseno trpljenje po Kristusu
zadobi večno vrednost, da vse molitve, storjene v njegovem
imenu, postanejo močne in silne, tako silne, da preden') v
nebesa. Zavoljo tega se sklepajo tudi vse cerkvene molitve
z besedami: „Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem
Sinu, ki s teboj živi in kraljuje, v edinosti sv. Duha veko¬
maj. Amen.“

Gospodu našemu pa ni bilo dosti, človeški med ljudmi
prebivati, iz goreče ljubezni, in pa v velikih bolečinah na
križu umreti; hotel je tudi, da poznejšim kristjanom za¬
pusti ne samo suh spomin, ampak da jim zapusti svojo
lastno osebo,  sebe, Boga in človeka,  in pa tisto veli¬
kansko daritev, katero je bil sam opravil. Kekel je: „Jaz
ostanem pri vas vse dni do konca sveta“. In to svoj§ be¬
sedo je izpolnil, ko je postavil daritev svete maše. Od
povzdigovanja je namreč Kristus popolnoma pričujoč s svojim
telesom in s svojo krvjo, s svojim duhom in s svojo pri¬
prošnjo. Ljudi, ki so v cerkvi, vidi s človeškimi očmi,
kakor je videl Marijo in Janeza pod križem. On moli in
prosi za ljudi, kakor je na križu molil in prosil za svoje
, sovražnike. Tvoje prošnje on posluša in je sprejema kakor
/je poslušal in sprejel prošnjo desnega hudodelnika, in tvojo
molitev on vklepa v svojo mogočno priprošnjo. Na Golgoti
se ti kaže Kristus v podobi nagega, krvavega hudodelca,
na oltarju pa se kaže v podobi ponižne hostije.

Kako je bilo pa s sv. Elizabeto v tej zadevi ? 'Pako
le. Elizabeta je imela trdno in živo vero, in zato jo je

53

vedno zelo vleklo k oltarju, da bi svojo molitev po Kristusu
storila močno in mogočno. Vsak dan je šla k sveti maši.
Kadar je pozvonilo prvikrat, je veselo in goreče hitela doli
v Izenak v cerkev, tako da jo ženske, ki so jo spremljale,
še dohajati niso mogle. Svojo pobožnost je začenjala s tem.
da je najprej nekolikrat pokleknila in potem nekatere
molitve opravila za tiste zadeve, v katerih je ravno bila
takrat. Po spremenenju sv. hostije je gledala vanjo in v
kelih z vero, z upanjem in z ljubeznijo, kakor tudi nebeški
Oče gleda večni dar, v katerem se njegov Sin daruje samega
sebe za človeštvo.

Enkrat je Elizabeta zagrinjalce s svojega obraza za
nekoliko potegnila nazaj, da bi mogla videti sveto hostijo.
Ali zdaj je razhajala tolika svetloba ž njenega obraza, da
se je pobožnemu mašniku silno bleščalo. Pozneje je mašnik
pravil, da se mu je zdelo tako, kakor bi bil stal sredi
solnčne svetlobe. Tudi sicer so ljudje videli, kako je iz
njene vere polne in ljubezni goreče duše’ prihajala svetloba,
ko je opravljala svojo pobožnost, in kako ji je ta svetloba
obdajala obličje in glavo.

Sveta maša je preživela že marsikateri človeški rod.
Odkar je studenec krvi začel izvirati na Golgoti, teče še
neprenehoma v sveti maši, in bo tekel do konca dni. Vsak
dan se daruje sv. maša, kakor vsak dan izhaja in zahaja
ljubo solnce. Kakor se na enem kraju zemlje mrači in se
dani, tako prihajajo s solnčnimi žarki tudi svete maše.
Vsak trenutek, po dnevu, in po noči, se kje na zemlji oprav¬
lja sveti dar in tako sta s sveto mašo blagoslovljena dan
in zemlja. Vedno novi in žmeraj drugi ljudje se zbirajo
okoli tega svetega ognja ter si ogrevajo svoje duše in
zadobivajo potrebnih milosti. Toda milost svete maše je
kakor solnce. Kjer je dobro polje in dobra setev, ondi tudi
solnce množi rodovitnost, da seme kali in bogato zori; kjer
je pa zemlja pusta, kjer je svet peščevnat, kjer je golo
kamenje, iz takih tal tudi nič ne priraste ali prav malo,
četudi solnce sije.

„Od solnčnega vzhoda pa do zahoda bo ve¬
liko moje ime m,ed narodi, in na vsakem mesta
bodo darovali in mojemu imena prinašali cisti

dar. “  (Mal. 1. 11.)

54

Spovednik.

Ko je Savel jezdil v mesto Damask, da bi tamkaj pre¬
ganjal kristjane, ga zdajci obsije svetloba z nebes, in Savel
čivje glas: ,,Savel, Savel, zakaj me preganjaš? !!  Vpraša:

,,Gospod, kdo si?“ Prikazen mn odgovori: „Jaz sem Jezus,
ki ga preganjaš . 11  Trepetaje pravi Savel: „Gospod, kaj
češ, da storim ?“ Gospod mu odgovori: ..Vstani in pojdi
v mesto, ondi boš izvedel, kaj imaš storiti 11 . V mestu pa
je bil učenec Gospodov, po imenu Ananija, kateremu je
bilo velevano, Savla poiskati in mu deliti dušno pomoč.

Ako tedaj mož, ki je po čudežu izpreobrnjen in iz¬
voljen za svetovnega apostola, ne dobi obširnega odgovora
od Gospoda, kaj mu je storiti, ampak se mu veli, obrniti
se do pobožnega moža. moramo iz tega posnemati, da je
volja božja taka, po kateri se imamo tudi mi ravnati. Za¬
torej so tudi v katoliški cerkvi vselej in povsod postavljali
take može, s katerimi se ima vsakdo posvetovati, kaj volja
božja zahteva od njega — to so spovedniki. Kolikor je
človeku mar, da bi po volji božji uravnal svoje življenje,
toliko bolj si bode prizadeval, da dobi pobožnega in raz¬
svetljenega spovednika. Samo lahkomišljenec si bo raje
drugačnega iskal in svojo dušo postavljal v nevarnost, ali
nad njim se utegnejo izpolniti besede Kristusove: ,.Če slepec
slepca vodi, obadva v jamo padeta . 11  Kako je pa Elizabeta
ravnala?

Tisti čas je bil na Turinškem duhovnik, Konrad z
imenom, ki je skoraj sveto živel, pa tudi bil prav ojster.
Tega Konrada si je Elizabeta izvolila za spovednika. In
ker je Gospod rekel: ..Karkoli boste zvezali na zemlji, bo
zvezano v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji,
bo razvezano tudi v nebesih 11 , je hotela Elizabeta ne samo,
da jo odvezuje njenih grehov,  ampak hotela tudi. da jo
zavezuje,  to se pravi, hotela mu je biti popolnoma
pokorna.  Iz tega namena je storila posebno obljubo, da
hoče spovedniku biti pokorna v vseh rečeh, ki ne segajo
v pravice njenega soproga. Ohranila so se tudi še pravila,
katera je Konrad napisal svoji bogoljubni spovedenki.

. Takb-le se glase:

1. Potrpežljivo prenašaj zaničevanje v radovoljnem

uboštvu.

2. Prizadevaj si zlasti , da boš ponižna.

3. Ne maraj človeške tolažbe in mesenih sladnosti, ker
nakopljejo duši večno trpljenje.

4. Bližnjemu bodi vsikdar usmiljena.

o. Vedno imej Boga v srcu in misli nanj.

6. Zahvaluj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil
pekla in večne smrti.

7. Ker je Bog zate veliko trpel, tudi ti potrpežljivo
nosi križ.

5. Bogu se vso posveti, svoje telo in svojo dušo.

9. Pogostoma se spominjaj, da si delo božjih rok, in
zato si prizadevaj, da bi bila na vekomaj zedinjena z Bogom.

10. Kar češ, da ti bližnji podeli in odpusti, tako tudi
ti njemu; in kar češ, da ti ljudje storijo, stori jim tudi ti.

11. Misli vedno na to, kako kratko je človeško življenje
in' da umrjejo stari in mladi. Zato vedno želi nebeškega
življenja.

12. Svoje grehe vedno skesano obžaluj, in prosi Boga,
naj ti jih odpusti.

Konrad je bil skoraj ostrašljive ojstrosti. Stan, bo¬
gastvo, spol, mladost, lepota, vse to pri njem nič ni veljalo;
gledal je samo na neumrjočo dušo. Zato pa z deželno gro¬
finjo kot. svojo spovedenko ni ravnal nič milejši, morda še
ti-ji, kakor bi bil ravnal z najubožnejšo beračico. Vzgled
bom povedal. Konrad je nekdaj grofinji ukazal, da pride
k neki pridigi, ki jo je imel v Izenaku. Grofinja pa ni
prišla. Konrad ji da sporočiti, da ker je bila tako nepo¬
korna, odslej noče nič več opraviti imeti ž njenim dušnim
stanom. Drugi dan gre grofinja k njemu in se opravičuje
s tem, da jo je bila obiskala ravno njena svakinja, da je
bila torej zadržana. Prav lepo je prosila spovednika, naj
.ji odpusti, če je grešila. Odpusti ji, naloži pa tudi ojstro
pokoro; kazen je zadela tudi njene služabnice, ker so bile
krive, da je bila gospa nepokorna.

Imenitne osebe, blagorodni ljudje, zlasti pa ženske, ki
bi se pri spovedi samo rade pogovarjale, te bi si imele
iskati prav ojstrih spovednikov, na primer tako ojstrih. kakor
je bil sv. Janez Krstnik v svojem življenju in svojih pridigah.
]> <> tem potu resnobe bi se dala pregnati mehkužnost, brez-
delnost, nečimernost, občutljivost in domišljavost. Potem bi
dobile čvrstega duha in bi znale, kakšno je trdno in vrlo,
jedrnato in zdravo življenje krščansko.

„Savel vpraša: Gospod, kaj češ, da storim?
Gospod mu odgovori: Vstani ter pojdi v mesto,

ondi ti bo povedano, kaj ti je storiti.“

(Dj. ap. 9, 6. 7.)

Tanka vest.

Za svojo spovedenko je pobožni Konrad neizrečeno
skrbel - skoraj preveč. Ker je bil tako ojster, se mu je
zdel nepravičen neki davek, ki so ga podložniki morali
grofu plačevati, davek za knežjo mizo ali živež. Konrad
ni mogel potrditi, da žulijo marsikatero ubogo družino, ki
m grda sama nima dosti živeti, in ji nakladajo davke zato,
da bogatim grofovim gostom pripravljajo pojedine in krasne
gostije. Ravno tako je imel deželni grof marsikateri kos
sveta, ki so si ga bili njegovi predniki pridobili šiloma,
ali pa sicer prisvojili po krivici. Konrad je dejal svoji
spovedenki. da katere jedi pridejo na mizo iz dohodkov
onih zemljišč in iz dohodkov onega davka, od tistih ne
sme ničesar užiti, ako se noče udeležiti krivega blaga.

To je bila jako neprijetna reč in zelo težka naloga.
Elizabeta ni mogla, da bi ne bila klicana k takim gostijam;

in vendar je imela vedeti o vsaki jedi, iz katerih dohodkov

je napravljena. Zakaj jesti je smela samo od tega, o čemur
je vedela, da ni iz tistih davkov in krivičnih dohodkov,
ampak iz pravičnih kneževskih prihodkov. Knez sam pa
je bil druge misli, češ, on stvari ne more izpremeniti.

Veliko je ljudi in gospodarjev, ki od svojcev ali od
svojih podložnih ojstro zahtevajo, postavim od žene, od
otrok, od poslov itd., da se ti ravnajo po volji in po glavi
trinoškega gospodarja, a ne po svoji vesti in po svojem

prepričanju. Razume pa se, da tako blag mož, kakor je

bil grof Lndovik. ni zahteval kaj takega, ker ni mogel
biti tak satansk gospodar. Zato pa svoji soprogi nikakor
ni branil, da bi se ne zdržala tistih jedi, katere so ji bile
po spovednikovem navodu prepovedane.

Elizabeta je hodila v kuhinjo in popraševala po jedilih,
odkod so, da bi vedela, ali jih sme uživati ali ne. Včasih
se je pripetilo, da je bila polna miza jedi, da je pa Eliza¬
beta jedla le suh kruh ali pa bila lačna. Tudi služabnice
so jo posnemale v tem ter se niso hotele takih jedil do¬
takniti. Kadar je pa zvedela, da so jedi iz pravičnih do-

57

hodkov, je bila vsa oveseljena, je tleskala z rokami in de¬
jala: „No, danes nam bo pa dišalo".

Mi smo katoliški kristjani, torej se moramo tudi mi
včasili zdržati jedi, ako tudi jih imamo dosti, in bi jih radi
uživali. To veleva cerkev o zapovedanih postnih dnevih.
Kdor prestopa postno zapoved, in nima drugačne pravice,
ta ravno tako greši kakor tisti, ki uživa krivično ukradeno
blago. Tak človek posnema Evo, ki je trgala prepovedani
sad; tak sega po tem, kar je prepovedanega, in jč, kar se
jesti ne sme. Gospod je dal cerkvi oblast, dajati zapovedi,
rekoč: „Kar boste zvezali na zemlji, bo zvezano v nebesih-';
in potem: „Kdor cerkve ne posluša, vam bodi kakor ne¬

vernik 11 . Ravno tako je greh, če kaj takega ješ ali piješ,
o čemur veš, da ti ne bo dobro storilo, ali da ti bo delalo
izkusnjave. Ravno tako je greh, če se udajaš nezmernosti
in zapravljaš denar za osladno pijačo in jed. Pri takih
izkušnjavafi se moraš pač odločiti za Boga, ki veleva zmer¬
nost, ali pa za trebuh, ki ti hoče gospodariti. Tukaj boš
potem hitro spoznal, kako je s tabo, kaj te vlada in kdo
je tvoj Bog.

„Kraljestvo božje ni jed in pijača, ampak

pravica, mir in veselje v svetem Duhu.“

(Rim. 14. 17.)

Tretji red.

Ko si Elizabeta še ni bila dobila ojstrega spovednika,
Konrada iz Maribora, ki bi jo vodil po poti popolnosti,
je imela drugo dušno podporo, namreč vodila takoimenova-
nega tretjega reda.

Na Italijanskem v mestu Asisi je bil mlad trgovčev
sin, ki sicer ni bil razuzdan, posebno pobožen pa tudi ne.
Vedno je bil dobre volje, pa rad je zahajal v vesele družbe.
To dobro pa je imel, da je bil usmiljen do ubogih, in da
nikomur ni odrekel daru, kdor'ga je prosil miloščine. Ravno
tisto leto. ko je bila Elizabeta rojena, se je bil izpreobrnil
tudi ta mladenič, ter bil od sv. Duha duhovno prerojen.
Ta mladenič je bil pozneje veliki svetnik, sveti Franči¬
šek Asiški.  V kratkem času se je bilo zbralo okoli njega
veliko mož in mladenčev, ki so vse razdali, da bi živeli
samo Bogu in samo njemu služili. Živeli so v pobožnih
družinah, v srčni ljubezni do bližnjega. Sredi noči so vsta-

jali in skupno molili. Ravnali so se po vodilu: „Moli in
delaj! :<  Ničesar niso imeli, in ničesar niso hoteli imeti.
Ubožnost so ljubili pred vsem. Vsak je imel le eno obleko,
z vrvjo prepasano, katero je nosil, dokler je bila za kaj.
Ako so vsakdanjskega kruha več priprosili, kakor je bilo
vsakemu treba, so ga delili revežem. Živeli so v resnici
prav apostolski, in bili so kvas ali sol, s katero je hotel
Bog poboljšati tedanje izpridene kristjane.

Frančišek je hodil po mestih in vaseh, oznanjujoč Kri¬
stusa. Beseda tako svetega moža je privabila veliko po¬
slušalcev in jim globoko segla v srca. Veliko ljudi obo¬
jega spola je biio pripravljenih, zapustiti vse pozemsko
in se pridružiti Frančišku. Toda bile so ovire, okoliščine,
ki so nekaterim branile stopiti v Frančiškov red;  ali so
morali skrbeti za onemogle stariše, ali tudi sicer niso mogli
zapustiti svojih družin. Da bi tudi tem ljudem njih dobra
volja rodila kaj sadu in ne ostala nerodovitna, jim je
Frančišek sestavil vodilo, predpis, t. j. pravila za take, ki
morajo med svetom biti, ki pa vendar hočejo spokorno živeti
in biti,deležni zasluženja Frančiškovega reda. Vodilo so
razni papeži odobrili in potrdili, tem pa, ki ga sprejmejo
in po vodilu žive, so podelili mnoge odpustke. Udom tega
reda se pravi tretjeredniki ali tercijarji, in so. kakor pra¬
vimo, tretji red.

Dolžnosti ali zaveznosti, ki jih prevzamejo tretjeredniki,
so ob kratkem te-le:  Najprej morajo popraviti krivico, se
spraviti s sovražniki, obiskavati bolnike, če morejo, in sploh
deset božjih zapoved natanko izpolnjevati. Nosijo se po
svojem stanu, priprosto, ponižno, brez lepotičja, in zlasti
nič svilnatega. Ogibati se imajo vseh očitnih veselic, na
pr. iger, gledališč, plesov itd. V sredo, petek, in saboto se
zdržujejo mesenih jedi; o petkih in kvaternih dnevih pa se
tudi še tako postijo, da se le enkrat nasitijo. O velikih
praznikih v letu hodijo k spovedi in k sv. obhajilu. Vsak
dan molijo sedmere dnevnice, kakor jih imajo v svojih
hukvicah, če pa teh ne, molijo v enem dnevu 54 očenašev,
tudi lahko med delom, in gredo k sv. maši. če vtegnejo.
Ako so take okoliščine, jih zamore spovednik katere teh
zaveznost oprostiti. Tudi nihče pod grehom ni zavezan,
kdor se vodila natanko ne drži, ampak izgubi samo zaslu-
ženje, če vodila ne izpolnjuje. — Vsi tretjeredniki so pa
zlasti zavezani, da žive prav krščansko, lepo in vzpod¬
budno.

59

Ker je sv. Frančišek svoje brate pošiljal po vseh de¬
želah, prišli so tudi na Nemško, v Izenak. Elizabeta, ki
je bila že sama tako uboga v duhu, se je prav veselila
takega reda, ki si je pred vsem izvolil uboštvo. Zato je
frančiškanom postavila samostan v Izenaku, in z dovoljen¬
jem svojega soproga je prosila redovnike, da bi jo sprejeli
v tretji red. Po takem je bila Elizabeta prva oseba, ki je
v teh krajih stopila v tretji red. Njena pokorila in njene
pobožne vaje so bile že poprej ojstre.jše in večje, kakor
jih zahtevajo nova pravila; ali ker se je z redom sklepala,
je imela njena molitev, njeni posti, in druga dobra dela
veliko višjo vrednost, zato ker jih je opravljala v duhu
pokorščine in združena z vsemi redovnimi udi.

Če je že tako. sveta oseba, kakršna je bila sv. Eliza¬
beta, spoznala za dobro stopiti v tretji red, da bi se lažje
varovala in ogibala nevarnosti posvetnega življenja: je
korak, ki ga je ona storila, toliko bolj svetovati vsem
tistim, ki morajo živeti med svetom, in ki vsak dan čutijo
in izkušajo, da so slabi in grešni ljudje. Taki naj imajo
kak držaj, kako naslonilo, kako podporo. Taka podpora
bi bil zlasti previdni, natanki, ojstri spovednik, ali takega
ni povsod dobiti. So še drugi ljudje, ki se imajo veliko
pokoriti, ki pa doslej ničesar niso storili. So zopet taki,
ki sklenejo pokoro delati, se poboljšati, in opravljati dobra
dela; toda njih sklepi so podobni cvetju bolnega drevesa:
vsako spomlad požene obilno cvetja, ki pa vsako leto od¬
pade, še preden se pokaže sad. Drugim pa, in teh je-naj¬
več, posvetni vriše in svet sam vedno glohje in vedno
širje napolnjuje dušo in izganja Boga- iz nje.

Pravila ali vodila tretjega reda so pa ravno pravi
pripomočki zoper vse take nevarnosti. Razen tega je vodilo
tako ustvarjeno, da se lahko po njem ravnajo tudi svetni
ljudje, ker jim ni treba zavoljo tega zanemarjati drugih
svojih opravil. Po drugi strani imajo vodila tudi še to dobro,
da varujejo človeka lahkomišljenosti, mlačnosti, napuha in
drugih grehov, in tako človeka vodijo k bogoljubnemu živ¬
ljenju, ter mu ne nakladajo pretežkih bremen.

„Moj jarem je sladak, in moje breme je

lahko.  “ (Mat. 11, 30.)

60

Človeški otrok.

Nekaj ur od mesta Izenaka je Križigrad, kamur je
bila gospa Elizabeta šla, ko je bila na porodu. L. 1222.,
tri dni po Marijinem spočetju, je dobila prvo dete, dečka.
Blagi knez ga je bil vesel, in zato je mislil, kako bi po¬
kazal Bogu svojo hvaležnost, pa da bi še drugim koristila.
Brez odloga je hitel iz Maribora v Križigrad. Pot pa je
vodila čez vodo Vero. Čez Vero je bil postavljen lesen
most, ki ga je voda odnašala, kadar je zelo naraščala.
Ludoviku pride zdaj na misel, da bi dal čez vodo postaviti
kamniten most. Ta most stoji še zdaj, zraven pa je pri¬
zidana lepa kapela, ki potnika vabi, naj postoji. stopi vanjo
in pomisli, je li na pravem potu k Bogu

Marsikateri pobožni stariši bi lahko ravno tako svoje
veselje naznanili, ko bi n. pr. ob potu postavili dostojen
križ, ki bi memogredočim na tihem pridigal, ali ko bi kaj
dali za kako ubožno cerkev, ali ko bi kak živ tempel božji
popravili, ko bi kakega ubožnega otroka sprejeli, ko bi
kako siroto oblekli, ali pa sicer storili kako dobro delo
Bogu v zahvalo. Kaj takega bi novorojenemu otroku gotovo
prineslo več blagoslova in obilneje sreče, kakor če naprav¬
ljajo drage in nezmerne botrine, da se ljudje opijanijo in
žalijo Boga.

Grofje dal otroku ime Herman,  v spomin na svojega
rajnega očeta, ki je bil tudi Herman. Bogoljubni zakonski
par je Bog pozneje blagoslovil še z dvema hčerkama, s
Sofijo in Jerico. Tudi tukaj je pokazala Elizabeta svojo
posebno pobožnost. Kakor hitro je mogla v cerkev, se je
napravila v volneno obleko, vzela otroka v naročje ter šla
peš in bosa po dolgi kamniti stezi doli po hribu v cerkev
sv. Katarine, ki je bila zunaj mesta Izenaka. Ondukaj je
položila na oltar svoje dete, eno jagnjiče in eno svečo, pa
molila tako: „O Gospod Jezus Kristus, Tebi in Tvoji Materi
darujem dragi sad svojega telesa. Moj Bog in moj Gospod,
kakor si mi jih dal, tako Ti jih zepet dajem iz celega srca.
Le tega Te prosim danes, ie edine te milosti Te prosim,
da tega otročička, z mojimi solzami porojenega, sprejmeš
za svojega služabnika in prijatelja, in da mu dodeliš sveti
svoj blagoslov." Ko je Elizabeta potem prišla domu. dala
je kaki ubožni osebi tisto obleko in tisti plašč, ki ga je
imela na tem potu.

61

Kadar otroka neso v cerkev, je .vse veselo; saj je
začetek mladega življenja. Stariši žele in upajo, da bi bil
otrok lep, brihten, ročen in dobro preskrbljen, da bi jim
kdaj delal veselje, in da bi jim bil podpora v starih dneh
— toda le ena sama želja je potrebna, vse droge želje so
ničevne, želja namreč, kakor jo je bila izrazila Elizabeta,
ko je vsakega otroka bosa prinesla v cerkev, ko ga je
Bogo priporočala in zanj prosila Boga in želela, da bi bil
pravi otrok*božji.  - Kadar pride človek na svet, se
meni tako zdi. kakor bi bil sedel v nagliča (brzovlak).
Brez prenehanja se vozi, neskončno hitro se vozi, noč in
dan, od postaje do pp$taje, in tako dolgo drvi naprej,
dokler se ne ustavi pn zadnji postaji. Katera pa je ta?
Ta je pokopališče,  in v tem čakališču počiva telo in
čaka vstajenja. Duša gre še dalje, do postaje, ki se ji
pravi sodba,  zakaj sv. pismo pravi: „Po smrti je

sodba".  Uboštvo ali bogastvo; lepota ali grdoba, ravna
postava in sključeni udje, mladost in starost, težave in
veselje, visoke in nizke službe, težko in lahko delo, cvetoče
zdravje ali pa vedna bolehnost - vse to strašno hitro
hiti. Toliko da se človek zave in že postaja izgine; ničesar
ne more obdržati, ničesar ne sabo vzeti. Samo nekaj je,
kar sabo vzameš, ne le na pokopališčno postajo, ampak
še naprej, do sodne postaje, in to nekaj je tvoje edino
posestvo, veš kaj? —■ tvoja dobra in huda dela, in pa
tvojo dušo, a ne tako. kakršna se ljudem kaže, kakršna
je na videz,  ampak tako. kakršna je v resnici  pred
vsevednim in svetim sodnikom. To ti bo odločilo ali ne¬
izrečeno trpljenje ali neizrečeno veselje, in sicer tako dolgo,
kakor dolgo bode Bog v nebesih.

„ Vse meso se stara kakor trava, in kakor
list na zelenem drevesu. Eni odpadajo in drugi
rastejo; tak je zarod iz mesa in krvi: eni umrd,
drugi se rode.“  (Sir. 14, 18. 19.)

Križ ljubezni.

Veliko sto let so imele takozvane nemške dežele in
deželni knezi skupnega glavarja, cesarja. Tedanji cesar je
bil Miroslav II. Ta je šel z vojsko v Italijo, in torej je
poklical tudi grofa Imdovika, naj pride s svojimi ljudmi.
2daj prvokrat se je imel grof za dalje časa ločiti od' svoje

62

ljubljene soproge, ker je imel s cesarjem iti čez planine v
Italijo. Bilo je ob koncu zime 1. 1226.

To leto pa nastane velik stradež, ki nikjer hujši ni
razsajal ko na Turinškem, in ki je trajal skoraj dve leti.
Reveži so se povsod okoli klatili, po poljih in po gozdih,
ter iskali korenin, lešnikov, češminja, dernulj, medvedovih
hrušic, jagod in zelišč, da bi si vsaj nekoliko utešili silno
lakoto. Živali, ki so počepale lakote, in katerih mesa se
sicer nihče ni dotaknil, še take živali, konj«, osle, pse itd.
so slastno použivali. Ali še te pregrde in preostudne hrane
je zmanjkalo, in veliko ljudi je pomrlo strašne, počasne,
bridke smrti za lakoto.

Ako že navadni človek ne more gledati mirnega srca
tolikega siromaštva, ampak se mu taki nesrečniki smilijo
v srce, kako je še le ta stiska bolela usmiljeno, ljubezni
polno, deželno mater Elizabeto! — Po noči in po dnevu
si ni dala pokoja. Nesreča in stiska veliko tisočev ljudi
se je takorekoč zbirala v njenem srcu. Ravno takrat je
bilo prav veliko denarja, 64.000 zlatnikov, v grofovi za¬
kladnici, kup, za kateri je bil prodal neko veliko posestvo.
Elizabeta ni pomišljevala kar nič, da bi ves ta denar za
ubogo ljudstvo ne porabila. Zatem so prišle na vrsto graj-
ščinske shrambe in žitnice, v katerih je bilo spravljenega
nezmerno veliko zrna. Dvorjani in grajščinski ljudje so
dobrotni grofinji dajali pomisliti, da bo treba cele grajščine
in mesta prodati ali zastaviti, če bodo hoteli žitnice zopet
imeti tako napolnjene. Ali take besede in takšni oziri
niso pri Elizabeti nič izdali, češ, zdaj gre za to, da ljudje,
naši bližnji, ne pomrjb za lakoto. Njena ljubezen do bližnjega
je bila tako odločna, tako uspešna in delavna, da je vsak
dan vpričo nje 900 revežev dobilo jesti.

Ko se deželni grof Ludovik povrne s pota, jeli so mu
hišnik, zakladničar in drugi uradniki črniti Elizabeto, rekoč,
da to ni dobrodelnost, ampak zapravljivost, da njegova
žena vse razmetava, da gre vse na nič. Ludovik pa jim
odgovori: „Pustite. naj moja ljuba Elizabeta revežem kaj

dobrega stori. Kar zavoljo Boga stori dobrega, naj nihče
ne ugovarja: če mi le treh gradov kam ne odda. pa sem
popolnoma zadovoljen. Jaz pač dobro vem, kaj pravi sveto
pismo, da gospodu Bogu zelo dopadejo posebno tri reči. in
da jih še ljudje veliko čislajo, te so: 1. edinost med brati,

2. ljubezen in zvestoba med našimi bližnjimi,

3. zakonska dva, ki si ne delata navskrižJ

Zveličar naš pravi, da mora vsak dan svoj križ za¬
deti, kdor hoče hoditi za Njim. Veliko je ljudi, ki vsaj
včasih pravijo: „Jaz nimam križa; kako ga hočem zadeti?"
— Zgodba, ki si jo zdaj bral ali slišal, ti db na to prav
dober in lep odgovor. Bogata, občespoštovana, ljubljena
kneginja Elizabeta sama takrat tudi ni imela križa. Toda
njena ljubezen do bližnjega ji je naložila veliko in težkih
križev, naložila ji je pravi Kristusov križ, križ, da je za
druge vse prenašal in radovoljno vse trpel. Kolikor bolj
in kolikor resnejši izpolnuješ zapoved ljubezni, toliko bolj
in toliko resnejši zadevaš križ, tako da ga imaš vsak dan
dosti nositi. Zakaj ljubezen te priganja, da zvesto izpolnuješ
apostolov klic:

„Nosite bremena eden drugega, in tabo boste
izpolnili Kristusovo zapoved.“  (Gal. 6, 2.)

Pamet in sočutje.

Poznal sem tako dobrodušne in usmiljene ljudi, da so
vsakemu dali. kdorkoli jih je zaprosil, brez pomisleka in
kar so imeli pri rokah. Taki ljudje imajo sicer dober
namen, toda njih darovi so pogostoma zavrženi,  ker
podpirajo samo lenobo, nerednost in pijanstvo. Po takem
oni zametavajo darove, s katerimi bi lahko pomagali drugim,
ki so jih vrednejši in potrebnejši. Tudi Bog vsakemu ne
dd, kar bi bilo in kar ga prosimo. Zakaj pa ne dh? Ne
zato, kakor bi ne mogel' ali ne hotel, saj je dosti bogat
pa tudi usmiljen, ampak zato ne, ker Bog daje modro, in
odreče modro, kakor vidi, da je človeku koristnejši.

Ker Elizabeta ni dajala samo iz prirojene dobrotljivosti,
ampak ker jo je vodil Kristusov duh, zato pri nji tudi ne
najdemo slepega dajanja, razsipanja, ampak razumnost in
rednost in premišljenost. Mlada kneginja je resno prev-
darila, kolikim bi bilo pomagati, kako dolgo, kako in pa s
čem. Vsakemu revežu je dajala samo toliko hrane, kolikor
mu je bilo treba tisti dan. Morda je bila Elizabeta sama
izkusila, da ubogi niso vselej dobri gospodarji, in da si ne
vedo prihraniti, če imajo več kot za en dan. I)a bi pa
ubogi ljudje s pripravljanjem še stroškov ne imeli, jim ni
dajala žita ali moke, ampak je dajala kruh v gradu peči.
In po takem je sleherni dan po tisoče ljudi privabil na
dvorišče, da dobijo kruha od Elizabete, ki je bila takorekoč

živa roka božje dobrotnosti. Ravno tako je velela delati
obleko, ali jo kupiti na trgu, in potem jo je razdelila tistim
revežem, kateri so je bili potrebni.

Pa ti še niso bili vsi. Bilo je še veliko stotin drugih,
ki so bili tudi potrebni, ki so bili pa tako bolni ali stari
ali slabotni, da niso mogli navkreber. Elizabeta ni bila
izmed tistih, ki se za uboštvo zmenijo šele takrat, ko je
že prav grozno, in ko že povsod vanje vpije, ampak ona
je mislila in skrbela še za druge reveže, ki se skrivajo,
ki se sramujejo, in ki so pogostoma najpotrebnejši. In
kateri so bili prav posebno ubogi, tem je sama nosila jedi,
ki so ostajale grajščinskim. Celo v najbolj oddaljenih krajih
dežele je skrbela za siromake. Ker ni bilo njenega moža,
je ta čas vladala sama, in vsem deželnogrofovskim ura¬
dnikom zapovedala, da se imajo vsi dohodki obrniti v pod¬
poro siromaškim podložnim. Uradniki bi se bili radi ustav¬
ljali, kazavši na vsakršne pomisleke in zadržke, toda
Elizabeta se ni dala premakniti, ampak je hotela, da se
njen ukaz natanko izvršuje. Vrh tega je dala prodati vse
svoje bisere in pa vso dragotino, in s izkupljenim denarjem
je pomagala daljnim siromakom. Ko je pa pošel denar,
stiska pa še ni nehala, je dala ubogim tudi svojo stanovsko
obleko in knežje dragocenosti, opominjala pa je bolnike:
„Ne imejte teh reči, da bi pasli nečimernost, ampak obrnite
jih za svojo potrebo, zraven pa pridno delajte. Zakaj
pisano je: Uživaj sad svojih rok, in kdor ne dela, naj

tudi ne je“.

Ker je pa veliko večji dobrota, če ubogim tako poma¬
gamo, da si z delom kruh služijo, kakor če ga živimo in
ga pustimo brez dela pohajati, zato je hotela Elizabeta
revežem preskrbeti dela. Ko se je bližal čas žetve, je
sklicala vse siromake, ki so bili za delo, dala je vsakemu
srajco in srp, ter jih poslala na njive žet. Da bi se po
polji ne obodli, dala je tudi vsakemu par novih čevljev.

Kolikor več ima kdo z reveži opraviti, toliko bolj za¬
deva tudi pravo pot, kako bi se jim pomagalo. Od svete
Elizabete se moremo učiti pravo in razumno |>ot, kako nam
je treba biti dobrotnim. Tedaj 1. Če more siromak delati,
storiš mu večjo dobroto, če mu preskrbiš dela, da si ž njim
služi kruh, kakor če ga živiš in pustiš brez dela. 2. Ve-
likrat je primernejše, da siromakom to, česar je treba, na
pr. hrane, obleke, kupiš sam, kakor če jim daš kar denarja
v roke, češ. naj si potrebno sami preskrbč. 3. Ako podpiraš

65

kako ubogo osebo, ali ubožno družino; ne daj ji naenkrat
vsega, kar si ji namenil, ampak dajaj ji od časa do časa.
4. Tvoja dobrotnost bodi razumna tudi v tem, «da ne daješ
samo tistim ki k tebi zahajajo, ampak da obiščeš skrite
siromake. Marsikak človek, ki še nikdar ni beračil, pride
na pr. po bolezni v veliko stisko, in vendar si ne upa koga
poprositi. V Londonu se zgodi skoraj vsak teden, da tak,
ki se ne more več preživeti, leže in čaka — dokler ga
lačna smrt ne umori. Tiho prenašana stiska je pogostoma
veliko večja kakor tista, ki vpije na glas.

„Ne obračaj svojega očesa od siromaka, in
če te prosi, ne daj mu vzroka, da te kolne.
Zakaj, če te kolne po bridkosti svojega srca, bo
njegov Stvarnik slišal njegovo prošnjo

(Sir. 4, 5. 6.)

Obiskovanje bolnikov.

Prežigrad stoji na hribu, pod hribom pa mesto Izenak.
Razen bolnišnice sredi hriba za 28 bolnikov je dala .Eli¬
zabeta še eno bolnišnico postaviti pred mestom, ki še zdaj
stoji. Vsak dan, četudi je bilo najslabše vreme, je šla
mlada kneginja po hribu, svoje siromake v bolnišnicah
obiskat.

Hodila je od postelje do postelje in izpraševala vsa¬
kega bolnika, kako mu je in česa mu je treba. In ravno
tiste, katerih bolezen je bila najgnusnejša, je oskrbovala s
posebno gorečnostjo. Podajala jim je hrane ali zdravila,
jim rahljala ležišče, je prenašala in popravljala, jim čedila
obraz, nos, usta, in brisala jih s svojim zagrinjalcem. Eli¬
zabeti je bilo že prirojeno, da ni mogla trpeti pokvarjenega
in nečistega zraka in hude sape in smradu. Takrat pa Še
niso imeli tako dobrih priprav, kakor jih imajo dandanes
po dobrih bolnišnicah, da se neprijetni in zoprni duh od¬
pravi. Zato se je včasih zgodilo, da so služabnice Eliza¬
betine padle v omotico, stopivši v bolnišnico, ali pa so na
glas mrmrale, da je toliko gnusnega duha po bolniških sobah.
Elizabeta pa je samo sebe zatajila ter hodila po izbah
semtertja, kakor bi nikakršnega slabega duha ne čutila.
Je pač čutila, kako hudo je bolniku, če vidi, da se studi
ljudem. Take neprijetnosti in zoprnosti je Elizabeta toliko
ložeje prenašala v duhu ljubezni, kolikor ostrejše je poko-

Križana usmiljenost. 5

66

rila svoje lastno telo, in kolikor hujše si ga je devala v
sužnost.

Če je imela Elizabeta še kaj časa, hodila je po okolici
iskat nbožnih hiš, v katerih je sama stregla bolnikom in
drugim siromakom. Nekdaj pride v uborno kočo, v kateri
je bil bolnik, nikogar pa, da bi mu bil postregel. Bolnik
zdihuje, da bi rad mleka, da pa sam ne more vstati in
pomolsti kravo. Deželna grofinja predobrega srca gre sama
v hlev, da kravo pomolze, in bolniku prinese mleka. —
Ali ni Bog veliko raje videl kneginjo v kravjem hlevu, kakor
marsikako imenitno oblečeno in našopirjeno osebo, ki šumeče
in složno sedi v cerkveni klopi?

- Pripoveduje se, da so bili včasih na krajih, kjer so
bili zakopani zakladi, kupi grdih reči, na pr. črepinj,
jajčjih lupin, oglovja, kebrov itd.; če je pa kdo zanje prijel,
so se pa izpremenile, pravijo, v čisto zlato in srebro. Tako
se le pripoveduje; a vendar je ta pripovedka gola resnica,
če jo obrnemo na siromake. Kdor ubogih in bolnih in
gnusnih ljudi ne zaničuje, ampak jih takorekoč prime, to
se pravi, jih ljubeznivo sprejme, tetini se to dejanje izpre-
meni v zlato večnega plačila, tukaj na. zemlji pa že v
srebro lepega in plemenitega veselja. Zveličar zato govori:
„Delajte po mojem nauku, pa boste videli,  da
je  iz  Boga.“ Elizabeta se je tega velikrat prepričala.
Ko je stregla revežem in bolnikom, je občutila tak mir in
tako veselje, da je zato molila na glas in hvalila Boga.
Nekatere besede iz takošne molitve so se ohranile tudi še
zapisane: „0 Gospod, ne morem Te zadosti zahvaliti za to,
da mi dovoliš sprejemati uboge ljudi, te Tvoje najljubše
prijatelje, in mi dopustiš, da jim strežem. 1 '

Tukaj pristavlja kapucin od Kohema lepi opomin:
„ Tukaj pa vsakega prosim, kdor kaj ima, naj nekoliko po¬
snema veliko radodarnost te kneginje in naj po svojem
premoženju opravlja dela usmiljenja. Velikih pokor, dolgega
bdenja, veliko molitve, ojstrega posta in težkih križev in
drugih takih reči ne zmorete in ne marate: pa vsaj usmi¬
ljeni bodite, da dosežete zveličanje. Mislim, da ni lajšega
pripomočka, se za svoje grehe pokoriti, kot dajati ubogajme. 11

„ Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta , prejmite
kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta.
Zakaj bolan sem bil , pa ste me obiskali.“

(Mat, 25, 34. 35.)

67

Smrtna postelj, grob.

Silni prizor vidiš in tiho pridigo čuješ, če stojiš zraven
umirajočega človeka. Nekateri kristjani radi obiskujejo umi¬
rajoče. Tukaj gledajo čudni strah in silno težavo, kako člo¬
veško življenje gre h koncu. To stori, da so potem poniž-
nejši in srečnejši in resnobnejši, da za posvetnost in po-
zemnost ne marajo, in da se skrbneje varujejo greha. —
Še drug vzrok je, zakaj hodi veliko dobrih kristjanov k
umirajočim, namreč zato, da bi kaj pomagali dušam, ki so
v tako neskončno veliki stiski. Sv. pismo pravi: „Kamor
drevo pade, ondukaj obleži,"  t. j. kakršna je duša
tisti hip, ko se loči od telesa — je li v smrtnem grehu,
ali pa v milosti božji — taka ostane na vse veke.- Po
vsej pravici sklepamo, kadar molimo češčenomarijo: „ Sveta
Marija, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni  uri."
Umiranje se ne imenuje zastonj smrtni boj.

Trpljenje in telesne bolečine, ko se življenje razdira
in ko se duša trga od telesa, bi še ne bilo tako hude; ali
duša, ta je v strašnem boju, ta je v grozni nevarnosti.
O smrtni uri pridejo še pogostoma velike izkušnjave, dvomi
o veri, nejevoljnost na Boga in na ljudi, grešni občutki iz
stare navade, obupne misli. Hudobni duh človeka zadnjikrat
napada, zato ga pa tudi napada z vso silo, da bi odtrgal
dušo od Boga. Ljudje, katere je izpreobrnila bolezen ali
smrtna postelj, zlasti ljudje, ki so dalje časa živeli v grehu,
so v posebno veliki nevarnosti, da v težkem zadnjem boju
vendar le obnemorejo. Zakaj grešna navada, kakor pravi
sv. Janez Zlatoust, je hudič, ki si ga človek sam vstvari,
in ki pride v dušo, kakor hitro se ž njim ne boruje. Za¬
torej je veliko vredno, da okolistoječi pomagajo duši, ki je
v najhujšem boju, ki ima pred sabo smrt in sodbo, da ji
pridejo z molitvijo, z branjem in prigovarjanjem na pomoč.

Lepo je v življenju sv. Elizabete, da je delala vse
tisto, karkoli je kdaj ljubezen dobrih kristjanov izumila
in storila. Določno stoji zapisano o nji, kako goreče je
iskala umirajočih, da hi jim pri strašni poti v večnost kaj
pomogla. Po cele ure je molila in prosila Boga za umi¬
rajočega, naj mu dodeli srečno zadnjo uro. In ko je smrtni
boj že pojemal, je storila dobra kneginja nekaj, česar bi
tudi najbližnji sorodniki ne bili storili — poljubila je umi¬
rajočemu ali pa že umrlemu obraz, na katerem je stal še
smrtni pot. In še ni zapustila mrliča. Oblekla ga je spo-

5 *

«8

dobno v mrtvaško obleko, katero je bila dostikrat sama
naredila.

Zdaj pa. bravka, pomisli, kakšen razloček je med
teboj in med njo; med teboj, kadar kaj lepega vežeš ali
šivaš, morebiti da lepotičiš svoje telo ali da svoje stano¬
vanje olišpaš, ali kadar kaj delaš in meseno in poželjivo
misliš na tistega, kateremu si delo namenila — in pa med
njo, med kraljičino Elizabeto na Prežigradu, ko je naprav¬
ljala obleko mrličem in ubožnim ljudem. Kaj ne, kako raz¬
lično je v božjih očeh tvoje delo in pa njeno delo! Eliza¬
beta je delala za pokop, za grob, pa tudi za večnost — in
ti za nečimernost, za pohujšanje, za greh. Mrliška obleka
res da prej strohni kot tvoje lično vezenje, ali onkraj groba
je pač veliko vredna, je draga kaj boš imela za svoje
vezenje, za svoje umetno pletenje? Koliko bo veljalo tvoje
delo onkraj groba ? Pomisli malo!

Ker je v Elizabeti prebival duh božji, tudi v tem
oziru bogatih ljudi ni več čislala kot ubožnih. Ni mogla
trpeti, da bi bili mrličem iz bogatih in imenitnih družin
dajali nove in drage obleke, da bi strohnele v grobu, am¬
pak si je vsikdar prizadevala in pogostoma se ji je tudi
posrečilo, da so obleko razdelili ubogim. Ubogi so ji bili
tako ljubi, tako pri srcu, da je šla najrajši ubogim za
pogrebom. Tudi tukaj vidimo, kako se ločijo otroci božji
od posvetnih ljudi. Za pogrebom bogatega mrliča gredo
posvetnjaki dokaj radi, v obilnem številu, pogovarjajoči se;
pogreba ubožnih se pa ogibljejo, in za takim pogrebom
gredd samo ljudje, ki so sami nbožni, in med potjo molijo
rožni venec.

„ Svoj kruh sem dajal lačnim, in svojo obleko
ubogim; in če sem videl koga izmed mojega ljud¬
stva mrtvega, sem ga pokopal (Tob. 1, 17.)

Materina ljubezen.

Kdor ima Kristusovega duha, pri tem se bo posebno
kazal tudi v tem, da ima sveto, spoštljivo ljubezen do otrok.
Kazen Najsvetejšega v tabernaklu nimamo ničesar vidnega
na zemlji, kar bi Bogu dopadalo tako gotovo in tako zel6,
kakor je nedolžni otrok. Če ljubiš otroka, in ga prav
ljubiš, tedaj se v otroku srečujeta dve ljubezni, tvoja in
božja, in takrat smeš reči, da si z Bogom v pravi edinosti,

da' si ž njim v lepem soglasju. To pa ne velja o tistih, ki
ljubijo samo svoje otroke in morda tudi še druge, ki so
posebno lepi, ki so čedni, ki so lepo napravljeni. To ni
prava ljubezen, ampak je le počutna ljubezen; taka pa božji
ljubezni kar nič ni podobna, in nima ž njo kar nič opraviti;
saj tudi žival ljubi svoje mlade. A tuje otroke ljubiti, ki
so napačni, grdi in nadležni, ki nimajo nič prikupljivega,
ta ljubezen je iz krščanske vere, in taka prebiva v vsaki
duši, ki je posvečena z živo vero in ljubeznijo božjo.

Elizabeta je bila ustanovila poseben zavod ali napravo
za uboge sirote, sirotno hišo ali sirotišnico. Za te uboščeke
je skrbela tako materinsko, kakor bi bili njeni otroci. In
ravno tiste, ki so bili najodljudnejši, najgabljivejši in naj¬
bolj pokvečeni. je imela najraje ter jim stregla posebno
ljubeznivo, čedila jih je ter jemala na svoje naročje. Bila
jim je kakor prava mati. Ne samo, da jih je kakor svoje
otročiče z vsem potrebnim preskrbovala, ampak je mlada
srčeca še drugače razveseljevala, dajavši jim vsakovrstnih
majhnih daril. Nekdaj je zanje nakupila v mestu mnogo
takih igračic: piskrčkov, prstančkov, konjičkov, vozičkov itd.
A ko se pelje v grad, se na veliki skali prevrne voz in
čudno: sama se ni kar nič ponesrečila, pa tudi otročje stva-
rice se niso nič potrle — kakor bi bili angeli varili ubož-
nili otrok varovali in na rokah nosili njo in vse, s čemur
je hotela razveseliti otroke.

Kadar je Elizabeta prišla v sirotišnico, so otroci pri¬
tekli k nji, jo prijemali ,za roke in obleko rekoč: ,.Mati,
mati!“ Po pravici so imenovali ubogi sirotljeji dobrotno
kneginjo svojo mater, saj tudi vsemogočni Stvarnik nebes
in zemlje dopušča, da ga mi, ubogi grešniki, imenujemo
očeta. Neki pisatelj iz tedanjega časa primerja td-le: „Kakor
se mlada piščeta zbirajo pod kokljine peroti, tako so se
'zbirali tudi ubogi malički pod perotmi njene maternosti,
mirnosti in skrbljivosti.“

Elizabeta je imela tudi svojih otrok in jih je ljubila
in skrbela zanje, kakor more le mati skrbeti za svoje
otroke — pa, kar je ubogim siroticam storila in kar je na
njih ljubila, to je bilo pred svetim Bogom boljše in čistejše
zlato, kakor le prirojena materina ljubezen. Bog je Oče
vsakemu otroku, naj si je brezpodoben, turast ali celb trapast
— to je gotovo, Bog je položil vanj v človeško truplo
demant neumrjoče duše; zato Bog toliko ceni njega, kdor
zavoljo njega sprejema sirotnega otroka.

70

„In nato prime otroka, ga postavi med nje,
in objemsi ga jim reče: Kdor sprejme katerega

teh otrok na moje ime, mene sprejme-, kdor pa
mene sprejme, ne sprejme le mene, ampak tudi
tega, ki je mene poslal (Mak. 9, 36. 37.)

Ali si ti, moj bravec, v tem oziru tudi že kaj storil?
Ali tvoja vera ni še dospela tako daleč? Ali tvoja ljubezen
še ni segla tako daleč? — V kakšnih okoliščinah pa si?
Če nisi v takem stanu, da bi mogel siroto k sebi vzeti
in jo krščansko izrediti, si morda pa vendar v takem, da
podpiraš naprave za take otroke, ali pa da otroka pošlješ
v kako dobrotno hišo in zanj plačuješ, za takega zapuščenega
otroka, ki je v nevarnosti, da se zgubi, pokvari, naposled
pa dušno in telesno pogine. Veliko je mogoče takemu
storiti, ki ima kaj krščanskega duha in pa resno voljo.
V Neapolju imajo ljubeznivo navado, da, če kaki družini
otrok odmrje, si namestil njega drugega poiščejo, ga vza¬
mejo v hišo, ga izrejajo in oskrbujejo, kakor da bi bilo
tuje to sirotče njih lastni otrok. G-lejte, tako dela. tako se
kaže lepota krščanstva. Ali bi od mojih bravcev nihče ne
mogel kaj takega storiti?

Zakonska zvestoba.

Deželni grof Ludovik se je italijanski vojski pridružil
s svojimi vojaki, ker je cesar Miroslav zahteval tako. Ker
so se pa te stvari le vlekle, je Ludovik prosil cesarja, naj
mu dovoli nekoliko odpusta, nekaj časa, da gre v svojo
deželo, pogledat k svojim ljudem, kako in kaj da je. Na
potu se mladi grof poda k nekemu knezu, s katerim je bil
prijatelj, čegar ime pa ni znano, morda ga iz vestnosti
nihče ni zapisal, da bi kneževo ime ne bilo na škodi. Lu¬
dovik, deželni grof, je bil na dvoru tega kneza z velikim
veseljem sprejet, izkazovali so mu vsakršne časti, in njemu
na čast pripravljali veselice in gostije. Bodisi, da so bili
tedanji knezi tako nenravni in tako izprideni, da se niso
sramovali pregrehe ter jo imeli za dovoljeno kratkočasje
in razkošje, bodisi, da so hoteli grofa poskusiti, če je res
tak poštenjak; ko je stopil grof v svojo spalnico, vidi tukaj
mlado in lepo osebo. Toliko da jo Ludovik ugleda, in pri
tej priči pokliče svojega spremljevalca, viteza Vargila, ter

71

mu ukaže, naj osebo nevtegoma odpravi. Potem pa mu
reče: ,,Resnično: Ko bi prešestvo pred Bogom tudi greh \ ^
ne bilo, in ko bi sramota ne bila pred ljudmi, vendar bi
tega ne storil zavoljo moje ljube Elizabete, da bi je ne raz¬
žalil, in je ne pripravil ob mirno srce“.

Drugi dan se je hotel knez, pri katerem je Ludovik
bival, s to rečjo pošaliti ž njim, a Ludovik mu odgovori:
»Vedite, stric, da bi jaz za vse rimsko cesarstvo ne storil
takega greha. “

Prešestvo je, najsi bodo okoliščine kakršne hočejo,
greh izmed največjih grehov, ker zvestobo zakonsko tirja
brez ozira in ojstro najprej volja božja in potem blagor
ljudi. Tako ojstro je to prepovedano, da je že celo pože¬
ljiva misel po drugi ženski smrtni greh, kakor govori naš
Gospod.

Toliko je pa gotovo, da moški je toliko manj v ne¬
varnosti tolike hudobije, kolikor razumnejša je njegova za¬
konska žena, in kolikor bolj si zna pridobivati moževo srce.

K temu pa ni treba posebne lepote in lišpa v obleki, ampak
največ je treba dušne lepote, čednosti.

Tako je bilo pri sv. Elizabeti. Bila je tako čednostna,
tako lepega in prijetnega vedenja, da jo je mož visoko
spoštoval. Pri vsem tem pa je bila vedno prijazna do njega,
ter se njemu na ljubo vedno spodobno in prijetno oblačila,
dasitudi ji je sicer lepa obleka bila zoprna. Marsikatera
žena je sicer poštena, delavna, pridna, po drugi strani pa
je tako čudna, tako odurna, nesnažna in razbrsana, da se
možu gabi. Druge res na to mislijo, da se lično napravijo,
ali njih duša nima nič lepega, ampak je madežna, in taka
se gnjusi ne le Bogu, ampak tudi možu. Zlasti pa je žen¬
ska ljubosumnost, neprijaznost, gospodujočnost in ženska
prepirljivost največ kriva, če moževo srce ne bije za njo.

Ker mož pri drugih ljudeh in pri drugih osebah nima sli¬
šati očitanja, pač pa nahaja mnogo prijaznosti, zato ga
vleče od doma, od svoje družine k tujim ljudem: tukaj pa
se vnemajo kriva nagnenja, in tako se zgodi, da kmalu
pade v greh. Seveda, mož zavoljo tega nima nikakršnega
izgovora, ali ženska je tudi veliko kriva, če vse tako po¬
čenja, kakor sv. Elizabeta ni ravnala.

„Svet bodi vsakemu zakon, in cista bodi zakonska
postelj; nečistnike in pregresnike bode pa Bog sodil. “

(Hebr. 13, 4.)

72

Srčna rana.

Vojska je nekaj strašnega, ker toliko ljudi stori ne¬
srečnih, in ker jim povzroča toliko siromaštva, kakor no¬
bena druga nesreča ne. Kar pa je posebno pogubljivo, je
to. da je vzrok vojski tolikrat pregrešen in malopriden.
Castiželjnost ali pa lakomnost velikih gospodov vžge stra¬
šanski požar, krvavo moritev. Gospodje sami so v varnem
zatišju, ali veliko tisoč mladenčev in mož je prisiljenih, da
se kot vojaki more, da drug drugega sekajo, streljajo in
pobijajo, in pogostoma še sami ne vedo, čemu. — Tisto
stoletje, ko je živela sv. Elizabeta, in že poprej, je bila tudi
velika in dolga vojska, toda veliko plemenitnejša in boljša, ko
največ drugih vojsk. Zakaj prvič ni bil nihče na tako vojsko
siljen, drugič je bil pa vzrok lep in vzvišen, tedaj ne grda
samopridnost kakega kneza, ampak vernost  celih nhrodov.

Takrat namreč je vel po krščanskih deželah čudovit
duh vernega navdušenja. Bilo je, kakor bi se bilo krščan¬
skim ljudstvom tožilo po sveti deželi: Španci, Italijani,
Angleži, Francozi, Nemci, in bojda tudi Slovani, so presrčno
želeli, da bi tiste kraje, v katerih je naš Zveličar živel
in trpel, vzeli nevernikom ter ondukaj ustanovili krščansko
vlado. Kar so sicer storili le posamni možje, namreč da
so svoje življenje zastavili za vero. podavši se med never¬
nike, to je takrat storilo tisoče in tisoče ljudi vsakega
stanu. Zapuščali so družino in dom in vse, kar je poze-
meljskemu človeku dragega in ljubega, ter so šli čez morje
v tuji del sveta, prenašali največje težave, ter si izvolili
silovito smrt.

Lahko si mislimo, da tako veren, pobožen in blag
človek, kakor je bil deželni grof Ludovik, ni mogel strpeti,
da bi bil obsedel doma, ter doma složno in dobro živel, pa
gledal, kako se napravlja v boj toliko mož iz vsakega stanu,
in celo dečki da idejo za božjo reč na vojsko zoper never¬
nike. Pa že tudi iz njegove rodovine so bili nekateri v
taki vojski. Ko tedaj leta 1227 cesar Miroslav II. krščan¬
stvo pokliče, naj se zbira jeseni na križarsko vojsko v sveto
deželo, sklene tudi Ludovik, da pojde na vojsko. Ker pa
ve, da v tako imenitnih in velikih početjih ni, da bi se dal
voditi le svoji pameti, gre tudi še k hildesheimskemu škofu
Konradu, ter se pogovarja ž njim zavoljo tega. Ker pa škof
potrdi grofov sklep, stori Ludovik za trdno obljubo ter
sprejme od škofa znamenje te obljube, to je križ.

7 :;

Tisti namreč, ki so se zavezali, da pojdejo na križarsko
vojsko, so dobili znamenje križa iz rdečega snkna ali prte-
nine urezano, in to znamenje so si pripenjali na desno
ramo, da so se po njem spoznavali vsi vojščaki cesarske
vojske. Ker je pa bila gospa Elizabeta ravno pred porodom,
in ker je Ludovik dobro vedel, kako strašno hudo bi jo

zadela taka novica, ji je ni hotel povedati, dokler je ni

pripravil nanjo. Zato si križa ni dal pripeti na ramo,
ampak ga je dejal za zdaj v žep. ki so ga po tedanji šegi
nosili na pasu.

Nekega večera sta bila obadva skupaj, grof in njegova
soproga, ter se prijazno pogovarjala. Kakor igraje seže
Elizabeta v grofov žep. češ, kaj neki ima notri. Notri

pa dobi križ, znamenje, po katerem je vsakdo vedel, da se

je zadevnik obljubil na križarsko vojsko. Ko bi ji bil mož
nanagloma umrl, ne bi je bilo moglo tako strahovito pre¬
strašiti, kakor jo je ta križ. Kakor bi bilo treščilo vanjo,
omedli ter se nezavestna zgrudi na tla.

Uboga žena! Trpljenje in strah in tudi slutnje so na-
gloma privihrale nad te in so te vrgle, ko si ugledala križ.
In še več: že v enem letu ti bo prinesel rdeči križ, ki si
ga bila našla v.žepu svojega soproga, še veliko hujšega,
toliko hudega, da ga tvoje prestrašeno srce niti slutiti ni
moglo! To znamenje, znamenje križa, je bilo takorekoč
majhno gorčičino zrno, iz katerega je imelo prirasti veli¬
kansko križevo drevo najhujšega in najbridkejšega trpljenja.

„Ne boj se tegd, kar imaš še trpeti. Bodi zvest,
do smrti, in jaz ti hočem dati krono življenja

(Nkriv. raz. 2, 10.)

IMana v križ.

Ko se zave, jo grof tolaži. To se ve, da je ni tolažil z
neresničnimi izgovori, s praznimi besedami, kakor so tega
vajeni posvetni ljudje, ampak tolažil jo je z Bogom, z lju¬
beznivim verskim prigovarjanjem. Grof je rekel svoji so¬
progi: „.Jaz grem na križno vojsko iz ljubezni do Gospoda
našega Jezusa Kristusa. Menda pač ne boš zoper to. če
zdaj storim za Boga tisto, kar bi imel storiti za cesarja in
za državo, ko bi bilo treba".

Elizabeta dolgo ničesar ne reče, ampak le ihti. Na¬
posled se ojunači in pravi: „Ljubi brat, če ni zoper Boga,

74

ostani doma; če pa je, naj se zgodi, zakaj zoper njegovo
voljo bi te ne hotela zadržavati.“ — Ludovik odgovori:
„Ljuba sestra, dovoli mi, da grem, ker sem obljubil, da
pojdem.■“ — Dobra gospa zdaj svojo voljo uda v božjo voljo
in reče: „Zoper njegovo zapoved te ne želim doma. Bog
ti dodeli storiti, kar je njegova volja. Sebe in tebe sem
mu darovala. Božja milost in pomoč bodi vedno s tabo;
to ti vsikdar želim, v imenu božjem podaj se na pot.“

Težak sklep, velik dar srce hudo zadene. Ubogi člo¬
vek mora skoraj počivati, kakor bi bil dobil veliko rano in
izgubil mnogo krvi. Obadva, deželni grof in Elizabeta,
posedita' še nekoliko, a brez besede, moleč, tiho, zatopljena
v težke misli.

Kaj sta si pač mislila krščanska zakonska ? Pač, kako
preskrbeti otroke. Ko se je bila prva bolečina nekoliko
ohladila, pogovarja se pobožni par, kako bode z otrokom,
kateri se ima roditi, ko oče odide. —• Zmenila sta se, da
bosta otroka, ki ga pričakujeta, tudi darovala Bogu, in da
naj se v kakem samostanu pripravlja za duhovski stan.
Dobra stariša sta si pač tudi mislila, da otroku brez očeta
nikjer bolje biti ne more, kakor če se takoj od mladih nog
odreja v samostanu in se v kakem redu navadi nravnega
in bogoslužnega življenja.

Bog ne zameri, ako človek, uboga stvar, tisti hip, ko
pade nanj težak križ. zastoka in se velike bolečine joka.
Ali več imaš krščanskega duha, prej se bodeš zopet razmamil
in ohrabril, in se udal volji božji. To je tudi bistvo kr¬
ščanskega življenja, nekaj tako potrebnega, da mora biti,
namreč to, da ne delamo samo dobrega, ampak da tudi
bridkosti potrpežljivo prenašamo. Kristus je veliko dobrega
storil, pa je tudi veliko hudega prestal. Koristil nam je pa
obakrat, dobro delajoč pa hudo trpeč; tudi s trpljenjem
nam je storil veliko dobrega. Zato pa tudi vsemodri Bog
skrbi za to, da je dosti trpljenja na svetu, sicer bi bilo
strašno slabo na zemlji, ker bi ljudje pozabili na Boga.

„Kdor pa ne zadene svojega križa in ne gre

za mano, ni mene vreden (Mat, 10. 38.)

Bridko slovo.

Ko je bil deželni grof uredil svoje domače stvari, je
sklical vse kneze in barone in gospode, ki so mu bili

75

podložni, določeni dan v Križigrad. Tudi mnogo vojakov
je prišlo, veliko meščanov in kmetov. Tukaj jim razodene
svoj namen, da pojde na vzhod, v jutrove dežele, Bogu na
čast, svoji duši na zveličanje, in kristjanom v sveti deželi
na pomoč. Nato jim zatrjuje, naj mirno med sabo žive,
naj bodo krščanski do ubogih ljudi, zlasti pa naj gledajo,
da vladata pravica in mir. Prosi jih dalje, naj molijo zanj,
pa veliko, da hi ga Bog varoval nesreče in zdravega pripe¬
ljal nazaj, če je to njegova sveta volja; kajti volji nebeškega
veličanstva, je djal, podvrže on sebe, in nje in vse, kar
ima dragega. Naposled jim priporoča svojo dobro, občeljub-
ljeno soprogo, Elizabeto, svoje ljube otročiče, svoje drage
brate, svoje prijatelje, svoje ljudstvo in svojo deželo; vse
pa, kar z dobrim srcem zavoljo časti presvetega imena
božjega zapušča, vse to priporoča varstvu Najvišjega,

Ves zbor je bil osupnjen, potrt, v skrbeh. Vojaki, sicer
trdi kot kamen, in vitezi, trdni kot jeklo, so bili ginjeni.
Premagani od bolečine, niso se mogli zdržavati solz. .lokali
so po svojem preljubem in dragem deželnem gospodu, ki ga
bodo pogrešali, kdo ve kako dolgo, ali pa ga celo izgubili
za vselej.

Da hi pa ljudje takorekoč videli z očmi, kaj Ludovika
nagiba, da se podaja na tako dolgo in težavno pot v ju¬
trove kraje, na križarsko vojsko, je dal deželni grof v Ize-
naku predstavljati in ljudem kazati Kristusovo trpljenje.
Poprej je bila namreč po mnogih krajih navada, da so Kri¬
stusovo trpljenje očitno.,predstavljali ali kazali tako kakor
zdaj po glediščih posvetne reči. Še zdaj napravljajo vsakih
deset let v Amergavi na Bavarskem take predstave, da
kažejo Gospodovo trpljenje; zadnja taka predstava je bila
1. 1900. In tudi po drugih krajih napravljajo take pred¬
stave. Trpljenja pa, ki nam ga kažejo podobe ali slike
križevega pota, tukaj ne kažejo v slikanih podobah, ampak
v živih podobah, na ljudeh. Veliko ljudi se zato pripravlja
in vadi, da bi z besedo in z dejanjem prav očitno in prav
jasno pokazali gledalcem vse tisto, kar nam sv. pismo pri¬
poveduje o Kristusovem trpljenju. Taka verska igra se
človeka pogostoma neizrečeno prime, in Kristusovo trpljenje
se ljudem tako vtisne v srce, da ga ne pozabijo, ampak še
dolgo živo pomnijo.

Takrat je bilo tudi več samostanov v Izenaku. Deželni
grof je šel po vseli, jim dajal darila ter redovnike prosil,
naj molijo zanj in mu prosijo božjega blagoslova. Nekaj

76

ur od Izenaka stoji samostan z imenom Rajnardovo. De¬
želni grof Ludovik je ta samostan posebno rad imel, ter
mn izkazoval svojo posebno prijaznost, benediktinci pa so
mu bili prav prisrčno udani. Zato se je hotel od njih še
posebej posloviti. Iz tega namena jezdi k njim z ženo,
z materjo, otroki in bratom. Ko je bila služba božja kon¬
čana, so benediktinci ljudem dajali blagoslovljeno vodo, in
ker so tedaj stopali iz klopi, se knez poda k njim in vsa¬
kega posebej pozdravi, starčke in mladenče. Najmanjše
šolske dečke pa, ki so hodili na kor pet, je jemal v svoje
naročje, in vsakemu poljubil čelo. Toliko ponižanje je bilo
duhovnikom že nekoliko preveliko, silno ginjeni začnd vsi
ihteti in se na glas jokati; in veliko je bilo stoka in joka,
da bodo izgubili najdobrotljivejšega svojega gospoda. Dobri
deželni grof, sicer tako možat in hraber vitez, se zdaj začne
tudi sam jokati. Po nekolikem premolku pa de: „Naprej
že vem, prijatelji moji, da se ne jokate in ne žalujete
zastonj. Zakaj po mojem odhodu bodo na vas planili de-
reči volkovi, ki bodo grizli in trgali vas in vaše reči. Vem
pa tudi, da bo Oče nebeški gotovo še o pravem času razlil
črez vas svoje usmiljenje, ki vam ga zdaj in vsikdar goreče
želim. 11  — Te in enake besede govoreč, je odhajal, poslo¬
vi vši se od njih. Mnihi so ga spremljali do vrat in z
veliko žalostjo in solznih oči še dolgo gledali za njim.

Grofove besede so se izpolnile. Ko njega ni bilo, vnele
so se vojske v deželi, in rajnardovski samostan je silno
veliko trpel.

„In zdaj vas priporočam Bogu, in besedi
njegove milosti, ki vas more potrditi, in vam dati
dednino z vsemi posvečenimi (Dej. ap. 20, 32.

Še hujše.

Šmalkalde so bile tisti kraj, kamor so se imeli svetega
Janeza dan sniti vsi, ki so se bili odločili, da pojdejo na
križarsko vojsko. Tudi je hotel Ludovik' tukaj vzeti slovo,
od vseh svojih. Pa tudi sicer se je bilo sešlo veliko ljudstva,
ki je želelo še enkrat videti svojega ljubljenega vladarja.

Ludovik najprej ljubeznivo blagoslavlja svoja brata,
zlasti starejšega, Henrika, ter ju prosi prav lepo, naj spo¬
dobno skrbita za mater, za njegove otroke in njegovo ženo.
Brata se jokata, in vse za trdno in sveto obetata. Ludovi-

77

kova otročička pa, ki sta komaj vedela, kaj se godi, sta se
tudi jokala in očeta objemala, ter mu nedolžno klicala:
„ Lahko noč, ata, stokrat lahko noč, preljubi ata!“ — Pač
res, otroka sta imela prav, da sta očetu voščila lahko noč,
zakaj res je prišla dolga, dolga noč.

Ko se Ludovik obrne k Elizabeti, ki mu je bila naj¬
dražje na svetu, ga je poslavljanje bolelo tako silno, da
samega ihtenja ni mogel Spregovoriti besedice. Z eno roko
prime njo, z drugo se oklene matere, obedve molče pritisne
na srce, ju poljublja, in več ko pol ure ne more storiti
drugega, kot neprenehoma jokati. Morda slovojemanje samo
še ni bilo tako bridko in ni tako bolelo, da bi mu bilo
dušo tako prehudo stiskalo. Morda je slutil in že zdaj
občutil, kako se bo godilo njemu, in kaj čaka njegovo ženo
in otroke njegove.

In mati in žena sta se ga držali trdno oklenjeni,
kakor bi ga nikdar ne hoteli izpustiti, in kakor da bi bili
hoteli šiloma zabraniti ločitev. Elizabeta je vpila na glas:
„ Gorje mi, ubogi zapuščeni ženskih' Brata grofova in drugi
vitezi so obdajali to žalujočo skupino, ljudje so se okoli
gnetli, in nihče se ni mogel premagati, da bi se ne bil
posolzil; glasno tugovanje in ihtenje se je čulo povsod. In
ker so se bili semkaj sešli tudi še drugi možje in sinovi,
da bi šli z vojsko na drug del sveta, bili so tudi te njih
svojci in sorodniki spremili semkaj, da bi se tukaj poslo¬
vili še enkrat od njih. morebiti za dolgo ali za vedno. Zato
je nastalo žalovanje breg konca in kraja, neznansko tugo¬
vanje in plakanje, čuli so se zdihljeji bolečine, bridko ihtenje
in vpitje, in vseh oči so takorekoč plavale v solzah. Vse se
je jokalo, vojaki in ljudstvo, moški in ženske in otroci, vi-
sokorodne osebe in ljudje nizkega stanu. Tako je bilo to zbi¬
rališče takrat, ko se je vsakemu po vsi pravici storilo inako,
prava „dolina solz", kakor se naša zemlja sploh imenuje.

Povsod in vsikdar in neprenehoma se ljudje v ljubezni
zraščajo. Posebno je pa družina takorekoč eno telo, po-
samni domači pa njeni udje. In ti udje se neprenehoma
trgajo od telesa, in to trganje strašno boli, ta pa, ki je
trga narazen, je smrt. Koliko strahu in gloječih skrbi
morajo po več dni in po več'tednov prestajati domači, ako
imajo koga izmed sebe na bolniški postelji, preden umrje!
Kako skeli in kako pekoča je tista bolečina ob času, ko
umira! In kako dolgo še po smrti in pogrebu naprej tli
in žge velika žalost in stok in zdihovanje!

78

Smrt je tista neusmiljenka, ki te, ki so si najljubši
in najdražji, neprenehoma reže narazen, neprenehoma na¬

pravlja bolečine, in to grozno delo opravlja noč in dan,
brez prenehanja. Vsak dan umrje ljudi 80 do 90 tisoč;

79

samo v glavnem mestu Angleške, v Londonu, jih vsak teden
umrje okoli 1500. Vsak hip, vsak trenotek umrje en človek,
okoli čegar smrtne postelje navadno stoje njegovi domači
in se tope v solzah. Ta vedna ločitev stori, da neprene¬
homa teče srčna voda, solze, kri duše. Ko bi bile vse solze
skupaj, ki so bile na zemlji že jokane, kako široko in kako
globoko jezero bi naredile! In ko bi se stakale vse solze,
ki teko vsaki dan in vsako uro po celi zemlji, kako veli¬
kanska reka same grenke vode bi nastala!

Kako pa to, da predobrotni in preusmiljeni Bog gleda
in pusti toliko gorja in toliko solza na zemlji? To je *>
grenki sad greha, trnje in osat, s katerim so vsi ljudje
opleteni, in kateri se je opletal celo okol svete glave včlo-
večenega Sina božjega. To trpljenje je pa tudi pokora našim
grehom, je sredstvo ali pomoček, s katerim nam Bog greni

zemljo, da se je preveč ne oprijemljemo, je pomoček, s ka¬

terim nam Bog budi in potresa srce, da hrepenimo po boljši
domovini, po tisti, kjer ni ločitve in kjer ni bolečine.

„In Bog bo obrisal vsako solzo z njihovih
oči: smrti ne bo več; ne žalovanja, ne tugovunja,

ne bolečin ne bo več; zakaj prvo je proč.“

(Raz. 21, 4.)

Najlnijše.

Naposled se jima kpez izvije iz rok. in le z veliko
težavo prispe do svojega konja, zakaj od Vseh strani je
sulo ljudstvo k njemu, nekateri da bi mu podali roko, drugi
da bi se le njegove obleke dotaknili. Ko je deželni grof s
svojimi križarskimi vitezi že odhajal, se Elizabeta še ni
mogla toliko premagati, da bi ga bila že zdaj zapustila in
že zdaj se ločila od njega. Zato ji Ludovik dovoli, da ga
spremlja do deželne meje. Molče, v globoki žalosti, v ti¬
hotni bolečini sta jezdila drug poleg drugega, kakor bi bil
drug drugemu šel za pogrebom, in le zdaj pa zdaj se je
komu iz globočine srca prikradel kakov zdihljej. — Ko
pridejo na mejo, ubogo srce mlade gospe nikakor ni moglo,
da bi se bilo že zdaj ločilo od njega. Zato ga spremi še
en dan naprej. Ali ko je ta dan pretekel, ji je bilo pri
srcu kakor poprejšni dan; ni se mogla od njega ločiti, in
tedaj ga spremlja zopet en dan naprej. In ko je bil konec
tudi temu dnevu, se skoraj še ni mogla odločiti, da bi bila

80

zapustila svojega soproga. Mislila je, če bi ne bilo bolje,
ko bi šla kar ž njim na križarsko vojsko. To bi ji bilo
skoro najljubše; po drugi strani pa jo je opominjala dolžnost,
da skrbi za otroke in za deželo, in da se torej vrne. Volja
božja pa je bila sveti gospi vendar še več kot vse drugo,
in ta misel je odločila. Zdaj pristopi k deželnemu grofu
tudi še zvesti vitez Vargila, rekoč; ,,Gospod, čas je, pustite
milostni gospej vrniti se domu; enkrat mora vendar biti."

Kako ljub in drag je človek komu, to se pogostoma
spozna šele tedaj, ko se imata ločiti. Kako bridko, skoraj
obupljivo, je marsikatere žene ali matere žalovanje, kadar
izgubi svojega otroka ali pa moža! Vsaka pozemska lju¬
bezen, četudi je prava, hoče biti drago plačana. Cena je
večkrat toliko večja, kolikor večja je bila ljubezen, cena,
t. j. bolečnost poslavljanja. Deželni grof in Elizabeta sta
zdaj silno zajokala. Trdno sta se oklenila, kakor bi se
nikdar ne mislila posloviti. Veliko je trpel vitez Vargila,
preden je Ludovika pripravil do tega, da se je zares jel
poslavljati. Naposled ji Ludovik še pokaže svoj pečatni
prstan in pravi: ,,Preljuba moja sestra, vidiš, tale prstan, v
katerem je vdelan žlahten kamen, v kamen pa vrezano jagnje
božje z zastavico, naj ti bo znamenje, kako in kaj je z mano.
Kdor ti prinese pismo, zapečateno s tem prstanom, temu
le verjemi, naj ti že sporoča, da živim, ali pa da sem mrtev.
Moja preljubezniva Elizabeta, moj dragi zaklad, moja go¬
lobica, vsemogočni Bog nebeški naj te blagosljavlja, tebe
in sad tvojega telesa. Z božjo pomočjo naj se vse tako
zgodi, kakor sva si obljubila. Ne pozabi me v svoji mo¬
litvi. Zdrava bodi, dalje se ne morem muditi, ker me go¬
spodje čakajo. Bog bodi vsikdar z vami!" — Ludovikov
spovednik, ki pripoveduje to slovo, ljubko dostavlja še to:

„S temi besedami se je ljubezen ločila od ljubezni, knez
od svoje preljubljene gospodinje. Ah, kdo si more misliti,
s kolikim ginjenjem, s kolikim ihtenjem, in s koliko ža¬
lostjo sta se ločila! Obeh srce je silno trpelo. Zdihovanja,
jokanja in vročih solza ni manjkalo. Jokala se je žena
in jokal se je mož, in device so vile roke, k nebu jih pov¬
zdigujoče. Vsi so prosili Očeta v nebesih, naj dh, da se
blagi knez zopet zdrav povrne."

Plemeniti križni vitez, Ludovik, se zdaj ohrabri, ter
moški s svojo vojsko odjezdi. Elizabeta pa še dolgo gleda
za njim, in potem, ko ga z očesom ne doseže, se na pol
mrtva vrne s svojimi služabnicami. Bila je kakor smrtna

81

senca, saj jo je bridka bolečina in žalost tako silno stiskala.
Vrnila se je, kakor bi bila moža spremila na pokopališče,
in kakor bi ga bili ravnokar zasuli.

Ko pride na P reži grad. odloži vso knežjo lepotijo —
morebiti za vselej ter se napravi v črno vdovsko obleko.
Zdaj išče le samote in tihote ter se potaplja v morje tu-
govanja, tako da je nihče ne more tolažiti.

Menda misli marsikateri bravee, da bi se imela tako
pobožna žena vendar že izjokati in se zopet pomiriti, saj
druge žene ravno tako izgubljajo može, pa se vdajo v to,
kar mora biti, in se zopet zravnajo, in marsikatera je še
celo vesela. Ali Elizabeta je bila še prav mlada žena,
prav nežna in ne dosti izkušena, imela je mala dva otroka
in enega še pod srcem. Njeig mož je bil najboljši človek
izmed vseli tedanjih moških. Živela sta v najlepši in naj¬
blažji ljubezni med sabo. Pomisliti je, da ljubezen, ki jo
je imela sv. Elizabeta do svojega moža, ni bila samo pri-
rodna, ampak da je bila tudi krščanska ljubezen v Bogu
in z Bogom združena; Budovi k je bil tako dober kristjan,
tako pobožen in bogoljuben človek, da takega in boljšega
ni bilo v celi deželi. V čem pa je Elizabeta iskala tolažbe,
ko je bila v tolikem trpljenju? Rajnardovska pisma dajo
na to lep odgovor: »Osamljena kneginja se je popolnoma

obrnila k Bogu, in svojim poprejšnim dobrim delom je do¬
dajala še boljših. 1 '

„Kakor trava sem požgati, in posušilo se je
moje srce, ker šeni pozabil jesti kruh svoj. Zaradi
glasnega mojega vzdihovanja tiči kost ob mojem
mesu. Podoben sem pelikanu v puščavi; tak sem
kakor ponočna sova v podrtini.  “ (Ps, 101, 5-9.)

Smrt, kje je tvoja zmaga l

Deželni grof Lndovik je odjezdil s svojimi ljudmi in
je kakor mož med moško družbo in na potovanju k sv. grobu
znotraj veliko manj trpel kakor uboga kneginja na Preži-
gradu, kjer jej je bridka bolečina ujedala sred noč in dan.
Sploh rečeno, na svetu je tak red ali taka uredba, da ima
ženska navadno več trpeti kot moški.

Deželni grof Ludovik je bil vojvoda križevnikom iz
srednjega Nemškega, ter je svojo vojsko peljal skozi Fran¬
kovsko, švabsko, Bavarsko in Tirolsko v Italijo doli do
Križana usmiljenost. D /

82

Brindizija, kjer je bil cesar Miroslav z armado šestdeset
tisočev, in kjer je čakal dohajajoče križevske čete. Ko de¬
želni grof Ludovik dojde semkaj, ga cesar sprejme prav
častitno, in dasitudi je bil najmlajši knez. posvetoval se je
cesar vendar najbolj ž njim, kako bi bila vojska spraviti
v sveto deželo. Cesar ga vzame sabo na otoček sv. Andreja,
da bi se na skrivnem in na tihem pomenkoval ž njim, brž¬
kone glede vojnih črtežev. Med križniki je bilo pa dosti
takih, ki so bili iz mrzlih krajev, in ker niso bili. vajeni
strahovite laške vročine, se je izcimila kužna bolezen, na ka¬
teri je pomrlo veliko vojakov. Ludovik jo je čutil že na
otoku. Vendar pa je šel s cesarjem še do Otranta, obiskat
njegovo soprogo Jolanto. A ko se je vračal, se je bolezen
hujšala tako, da je komaj prišel do svoje ladje. Leže v po¬
stelj, naredi oporoko, ter želi biti previden. Jeruzalemski pa-
trijarh mu podeli poslednje olje in potem sv. Rešuje Telo,
katero knez sprejme z veliko gorečnostjo, s trdno in celo vero
kristjana, vpričo svojih vitezov in svojega zvestega moštva.

Svoje mlado in lepo življenje je Ludovik daroval Bogu
že tedaj, ko se je odločil za križ. Bog pa je že zdaj segel
po tern daru. Vzel mu je pozemsko življenje, a mu dal
zanj lepše večno življenje. Ko se je Ludovik poslavljal od
svoje preljube žene, mu je bilo strašno bridko. Zdaj pa, ko
se je imel posloviti od zemlje, ni čutil nikakršne bridkosti.
Zakaj smrt ga je peljala k Tistemu, katerega je bolj ljubil
kot ženo in otroke, peljala ga je k’ Bogu, pri katerem je
upal. da najde kdaj tudi svojo pobožno Elizabeto. Božja
milost mu je pobožno srce že naprej oprostila vseh tistih
vezi. ki bi ga bile vezale na zemljo. Ker je bil pravi božji
vojščak, je bil popolnoma pripravljen na poziv svojega naj¬
višjega gospoda, pripravljen ubogati najvišjega zapovednika
nebes in zemlje, kdaj mu poreče zapustiti mesto na zemlji
ter stopiti na mesto v nebesih.

Vedoč, da bode zdaj umrl, naroči Ludovik nekaterim
vitezem, naj njegovi družini sporoče, da je umrl, njegovi
ženi pa neso prstan z vdelanim jagnjetom božjim. Vse, ki
so stali okoli njegove postelje, je prosil za božjo voljo in
pri sveti Devici, naj se ga spominjajo v molitvi, in ako se
srečno povrnejo s križne vojske, naj sabo vzamejo njegove
ostanke domu na Turinško ter je pokopljejo v Rajnardovem.

Ko je pa umiral in čakal nebeškega veselja, je videl
golobe bele kakor sneg, ki so letali okoli njegove postelje,
in je rekel: ,.Glejte, glejte te golobčke, ki so belejši od

83

snega." Okoli stoječi so mislili, da se mu meša, ali bolnik
zopet zakliče: „S temi svetlimi golobi poletim." In ko te
besede izreče, res zapusti njegova bogoljubna duša svojo
pozemsko obleko, telo. Umrl je tri dni po mali gospojnici

I. 1227., star komaj 27 let.

Njegov spovednik, kaplan Bertold, ki je svojega go¬
spoda spremljal na križni vojski, in ki mu je o smrtni uri
stal na strani, ta piše, da je sam videl te golobe in da je
gledal za njimi, ko so leteli proti solnčnemu vzhodu. Pri¬
stavlja pa: ,,Sveti Duh, ki se je sam v golobovi podobi
prikazal nad Sinom človekovim, ko je bil krščen v Jordanu,
je poslal angelske duhove v podobah presvetlih golobov,
da so peljali blago dušo nedolžnega gospoda proti vzhodu,
k solncu pravice in večne svetlobe. Tako je umrl blagi
krščanski knez na tujem kakor popotnik, ker je bila volja
božja, ter se ločil s tega nesrečnega sveta, in prišel, kakor
za trdno upamo, k večnemu Očetu."

Ko je bil mladi deželni grof umrl, je nastalo silno
jokanje in veliko plakanje med njegovimi ljudmi. „Ah, pre¬
dragi gospod, pobožni in dobrotni knez, kako smo brez
tebe na zemlji zapuščeni! Kako smo mogli izgubiti tebe,
ki si bil svetloba našim očem, vojvoda na našem potovanju,
ki si nam bil upanje naše vrnitve! Proč od nas je vsa
tolažba! Kdo nam bo zdaj vodnik?" — Ali sredi takega
hrupa in plakanja je ležal bledi mrlič kakor lepa iz mar¬
morja izsekana podoba, čez katero lepo in blago obličje je
razlit prečudni mir in pokoj, dejal bi kakor odsvit, ki ga
je zapustila od Boga blagoslovljena duša, ko se je preselila
v večni pokoj.

Marsikdo si bo mislil: Zakaj je Bog dopustil, da je
umrl tako mlad, tako dober in tako izvrsten knez? Nje¬
govo življenje bi bilo mnogim koristilo, smrt njegova pa
napravlja tolikim žalost! To vprašanje se dela in pokazuje
v duši marsikatere družine kakor črna krtina, če je vanjo
smrt segla po koga. Marsikdo potoži: „Čemu ga nam Bog
ni pustil ? — Na to naj odgovarja sv. apostol Pavel (Rim.

II, 33. 34); „Kako neizvedljive so Tvoje sodbe, in kako
nepreišljivi Njegovi potje! Kdo pozna misel Gospodovo,
ali kdo Mu je bil svetovalec?" — Ti siromaško človeče, ti
bodeš vprašalo neskončnega Boga in njegove naredbe bodeš
sodilo s svojo budalostjo? Ali te ni sram? Ali se ne bojiš?

6 *

84

„I)asi je kmalu končal, vendar je preživel
mnogo let. Zakaj njegova duša je bila Gospodu
dopadljiva; zato je hitel, da ga odvede iz sredi
hudobnosti. 11  (Modr. 4, 13.14.)

Grozna žalost.

Vitezi, katerim je umrjoči deželni grof naročil, naj
povejo na Turinškem, da je umrl, so se odpravili na pot.
Šele k zimi dospejo na Torinsko, ravno ko je Elizabeta
pričakovala tretjega otroka. Nekateri pametni in razumni
možaki so dejali, da je treba še nekoliko počakati s takim
sporočilom, in so moževo smrt prikrivali, da sv. Elizabeta
porodi in se nekoliko okrepi. Njena tašča Zofija je vsem
poslom ostro prepovedala, da nihče nima mladi gospi o tem
kaj črhniti, ali sicer kaj žugniti, kako žalostna novica je
prišla. Tako je tudi bilo. Mati, brata in vsi grajski in
dvorni služabniki so jokali in žalovali po tako dobrem go¬
spodu, če Elizabete ni bilo nikjer blizu. Če je bila pa
vpričo, je vsakdo skrival svojo žalost in se pritajil, kakor
bi ne bilo nič posebnega.

Naposled se je moralo pa vendar zgoditi. Šesti teden,
so mislili, bo Elizabeta dosti krepka, da sliši strašno po¬
ročilo. Mati se je že davno izjokala in se je torej sama
pripravljala, da bi Elizabeti z lahke strani in rahlo spo¬
ročila smrt njenega soproga. Z nekaterimi razumnimi go¬
spemi se poda k Elizabeti v sobo. Elizabeta jih prijazno
sprejme po navadi, nič posebnega ne sluteča. Ko vse po¬
sedejo okoli nje, pravi stara mati Zofija: „Ljuba moja hči.
bodi trdnega srca in ne žaluj preveč, če te je po volji božji
zadela nesreča, pravzaprav pa mojega sina. Saj veš, da
je samega sebe in vse svoje izročil Bogu." 1  Ludovikova mati
je govorila te besede brez solz in brez žalovanja, in torej
dobri Elizabeti še na misel ni prišlo, da ji bodo naznanili
smrt njenega moža. Mislila je, da je morda vjet, in zato
reče: „Če je moj brat vjet, bo rešen z božjo in svojih pri¬
jateljev pomočjo. Moj oče nam bodo gotovo pomagali, in
tako bom potolažena.“

Zdaj ji pokaže stara mati poslani prstan in de: „Bodi
potrpežljiva, moja preljuba hči, pa vzemi ta prstan, ki ti
ga je poslal; umrl je.“ — Zdaj za kl iče Elizabeta: „Ah,

ljuba gospa, kaj pravite ?“ — „Umrl je“, ponovi mati.
Elizabeta zdaj obledi in zdaj zopet zardi; roke se ji po-
obesijo, zdaj jih krčevito sklene in zdihuje z zamolklim
glasom: „Ah, gospod Bog, ah, gospod Bog, zdaj je ves svet,
in vse, kar ima ljubega, zdaj mi je vse umrlo. “ Ta no¬
tranja bolečina, kakor tleč ogenj, jo je splašila in okoli
gonila, da se je po grajskih sobanah in dvoranah podila,

86

kričaje: „Umrl, umrl, umrl!'“ V obednico priletevši, se na¬
sloni na steno in potok solz se ji udere kakor dež po ve¬
likem viharju. Mati in gospe pridejo za njo, jo peljejo od
zidu in ji pomagajo, da se vsede. Kakor so znale, jo to¬
lažijo, toda Elizabeta le joka in zdihuje in de: „Zdaj sem
izgubila vse. O moj preljubljeni brat, o moj pobožni soprog,
ti si umrl in me pustil v revščini! O kako bom živela
brez tebe ? Ah, jaz uboga, brezpomožna vdova, ah, jaz
uboga ženska! Zdaj me tolaži Ti, ki vdov in sirot s svojo
milostjo ne zapustiš! Ah, moj Bog, tolaži me! Ah, moj
Jezus, podpiraj mojo slabost! -1

Gospe jo primejo za roke in jo peljejo v sobo. Oma¬
hujoča gre ž njimi. Ko pa pride v svojo sobo, pade kakor
omedlela na tla. Ko jo zopet vzdignejo, začne vnovič jokati
in žalovati. Tolika neskončna žalost je ginila tudi staro
deželno grofinjo, gospe in vse druge grajske prebivalce, in
osem dni je vse od kraja žalovalo, plakalo in jokalo, kakor
da bi bili šele zdaj zvedeli, da je deželni grof umrl. Ven¬
dar je bila bolečina in žalost Elizabetina neprimerno večja
kakor žalovanje vseh drugih.

Marsikateremu bralcu, ki nikdar nikogar ni zelo ljubil,
in ki torej tudi bridke bolečine Elizabetine ne more do¬
umeti, se bode zdelo, da bi se bila imela tako krščanska
duša, kakor je bila Elizabeta, vendar bolj utolažiti, in ne
toliko žalovati, zlasti ker ni bila brez svetega Duha in
njegove pomoči. Ali pomisli, da je bila Elizabeta podobna
plamenu, ki ga močan veter za^trenotek skoraj ugasne, ki
pa potem toliko silnejši zagori. Če vidimo, da je šele 201et,na
gospa od nesreče premamljena, bodemo jo pozneje tudi
videli, kako veličastno zmaguje vsako bridkost, in kako do¬
sega najvišjo stopnjo popolnosti.

Kar je bilo še pozemskega in morebiti nezmernega v
njeni ljubezni do svojega moža, to se je zdaj vnelo in zgo¬
relo, in ta ogenj jo je očiščeval, da je izginila najmanjša
nepopolnost iz te svete duše.

„Jaz sem prava vinska trta, in moj Oče je
vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki sad
daje, jo očisti, da še več sadu rodi.“

(Jan. 15, 1. 2.)

87

Trtnik že trto obrezuje, preden je pognala popke.
Predolge ročice in vijavke, ki ne rode grozdja, odreže, da
bi rodovitnim mladikam ne jemale rodivne moči. Tn kakor
da bi trto bolelo, in kakor da bi čutila in se jokala, se
prikažejo srebrne kapljice na obrezanih delih, in se zopet
prikažejo, če jih obrišeš. Ravno tako dela nebeški Oče s
kristjani, ki so prave mladike na božji vinski trti. Jezusu
Kristusu. Človeka obrezuje in odstrani od njega vse tisto,
kar nasprotuje popolni ljubezni božji, in kar zadržuje še
večjo rodovitnost dobrih del. Ali tako obrezovanje pogo-
stoma zelo, zelo boli, in marsikaka solza se utrne.

Prvi rez, katerega je nebeški trtnik storil na blagi
trti, na duši gospe Elizabete, je bil ta, da se je ločila od
svojega soproga; drugi rez je bil ta, da je zvedela njegovo
smrt; tretji rez pa pride zdaj, in ta sega v mozeg.

Vnebovpijoee.

Če smrt pograbi katerega izmed domačih, je družina
zelo žalostna, in skoraj ni misliti, da bi se velika žalost
čez nekoliko izpremenila v grdo ostudno strast. Zalibog, da
kaj takega nj nič redkega, in da se dobiva tako pri na¬
vadnih ljudeh kakor v imenitnih hišah, namreč to, da se
za ranjkega zapuščino žlahtniki trgajo, prepirajo, sovražijo,
preganjajo. Nekaj takega, in sicer prav grdega, se je godilo
na Prežigradu.

Elizabeta je imela sinčka, Hermana. Ta je bil edini
in pravi naslednik svojemu očetu, ki bi vladal deželno
grofijo. Deželni vladar Ludovik sam je ukazal, preden je
umrl, da Elizabeta vlada toliko časa, dokler Herman nima
postavnih let, brez katerih ne more prevzeti vlade; deček
je imel zdaj pa šele pet let.

Kakor je hudič peljal Zveličarja na visoko goro, mu
pokazal vse kraljevine sveta in mu dejal: „Vse to ti dam,
če pad^š pred me in me moliš,“ ravno tako je hudič poslal
svoje pomagače s podobno izkušnjavo k Henriku, svaku
mlade vdove. Izprideni in spačeni, hudobni in nepošteni
dvorjani in grajski služabniki so Henriku prigovarjali, da
je deželna grofija pravzaprav njegova last, ker on je naj¬
starejši knez te rodovine. Ker je njegov brat Ludovik
umrl, je torej dežela njegova, kneza Henrika, ne pa dečka
Hermana. Grajski zlikovci so ga priganjali, naj se ne
obotavlja, ampak se spotoma polasti dežele. Da se pa to

88

zgodi, treba je najprej, da odpravi vdovo ž njenimi otroci
iz grada in iz mesta Izenaka.

Na Prežigradu bivati je prav lepo, in okolica je kakor
nekaj rajskega. Morda je Henriku, gledajočemu po prelepi
deželi, znotraj hudič prigovarjal: „Vse to ti dam, če me
moliš 11 . In Henrik je res molil zlodeja za to ceno, to se
pravi, sklenil je, da se šiloma polasti dežele, svojega brata
ženo in otroke pa zapodi, zlasti ker je tako početje odo¬
braval tudi še njegov drugi brat, Konrad. Vendar sta se
brata sama še sramovala, da bi bila svoji svakinji povedala
v obraz kaj takega. Skrila sta se, svojim služabnikom pa
sta dala povelje, naj izvršijo stvar.

Če hoče kdo komu storiti kaj prav hudobnega, tedaj
se prav togoti, drugemu očita krivico, da prav daje sam
sebi. Tako so delali nesramni Henrikovi malopridneži. Na¬
mestil da bi bili od kake strani ali s kako prizanašljivostjo
povedali ubogi vdovi, kaj jo čaka, so predrzno prilomastili
v njeno sobo. V sobi sta bili Elizabeta pa stara mati Zofija.
Zdajci jo začno zmerjati, češ, da je izsesala deželo in jo
pahnila v beraštvo. da je pograbila deželne blagajnice, da
je sleparila svojega moža, da je neumno zapravljala in be¬
račem dajala potuho. Temu bo zdaj konec. Odslej zanaprej,
so rekli, je Henrik gospodar v deželi, ona pa se mora za
kazen za svoje prestopljeje takoj pobrati iz grada.

Kaj takega brati je lahko. Pa misli, d-a bi se bilo
tebi prigodilo kaj takega, kakor se je tej kneginji, kraljičini
na tujem, daleč od svoje domovine, ki je ravno pred kratkim
pretrpela največjo bolečino, da ji je zavoljo nje še zdaj kr¬
vavelo srce, ki je komaj z otročje postelje vstala, ki je imela
tri majhne otročiče. Pa še zima je bila. hud mraz, sredi zime.

Na tako zmerjanje in na tako strahovito napoved, pa
od ljudi, ki so bili doslej njeni podložniki, ni vedela uboga
vdova ničesar povedati, samo prosila jih je, naj imajo po¬
trpljenje ž njo vsaj nekoliko časa. Stara mati Zofija pa,
ki poprejšna leta Elizabeti ni bila vselej dobra, ta je bila
vsa razdražena nad toliko hudobnostjo. Oklenila se je Eli¬
zabete z obema rokama in vpila: ,.Pri meni bo ostala; nihče
je ne bo proč gonil! Kje sta moja sinova? Jaz bom ž njima
govorila!" — Pa ravno to so hoteli zaničljivi nevredneži
ubraniti, in dejali so: „Nič tega; takoj se mora odt-od po¬
brati ! 11  Nato jo zagrabijo in obedve kneginji šiloma narazen
razklenejo. G-rozovitnost je bila tolika, da zapuščena kne¬
ginja niti najmanjše stvarice ni smela vzeti sabo. Kakor je

I

89

bila, tako so jo zapodili iz grada. Na grajskem dvorišču so jo
čakale že dve dekli s tremi otročiči. Ko je stara mati videla
uboge sirotice, se ji na novo užali srce, in po vsaki ceni
hoče govoriti s sinovoma. Tudi zdaj ni mogla nič opraviti,
zakaj rekli so ji, da sinov ni doma. Skrila sta se bila
kakor netopirja. Hudobno delo, ki sta je storila, ju je
plašilo, da sta bila hrabra viteza boječa. Razjarjena in
osramočena je bila mati. ker je imela tolikanj hudobna sina,
ker sta tako grdo in nečloveško ravnala z Elizabeto in
njenimi otroci, in na ves glas je vpila, zakaj so jo ločili
od nje. Grajska vrata se odprti — Elizabeta stopi čez prag
in grajska vrata se zaprti, in blaga kneginja stoji pod
milim nebom zapuščena.

„Bog, zakaj si me pozabil, in zakaj hodim
žalosten, ko me sovražnik psuje? Zakaj si ža¬
lostna moja duša, in zakaj me motiš P Zaupaj
v Boga, ker še Ga bom hvalil, mojega Zveličarja
in mojega Boga.“  (Ps. 41, 10. 12.)

Žalost, stiska, sila.

Zapodena iz knežjega grada, kateri ji je bil dom že
od četrtega leta, je stala nesrečna vdova pred zaprtimi
grajskimi vratmi na puščobnem kraju. S peterimi skelečimi
ranami v srcu gre v zimskem mrazu po hribu. Ni še ugas¬
nila žalost, da je izgubila varha-moža, in že je njo samo
zadela taka sramota in zaničevanje, kakršna se kneginji
še nikdar ni primerila. Vrh tega je morala pa še gledati
svoje tri otročiče, kako prezebajo hudega zimskega mraza
in se jokajo. Revnejši je bila kot najrevnejša beračica, pa
nikamor ni vedela pod streho stopiti. Dojenčka vzame na
roke, druga dva pa vzameta dekli.

Nečloveško je bilo, da je bila knežja vdova iz svoje
hiše zapodena, ali še hujše se ji je godilo v mestu Izenaku.
To mesto je bilo polje, po katerem je Elizabeta sejala naj¬
bogatejšo setev svojih dobrot. Ko je pa zdaj v hudi zimi
potrkala tu in tam in poprosila prenočišča, se ji je godilo
ravno tako, kakor Mariji Devici v Betlehemu; povsod so
jo odganjali in pred njo zapirali vrata. Kako to? Saj ga
ni bilo Izenačana, kateremu bi Elizabeta ne bila kaj dobrega
storila! - Deželni grof Henrik je dal namreč ostro povelje,

90

da je ne sme sprejeti in prenočiti noben meščan. Takemu
groznemu povelju pa, četudi je vladarsko ali knežje, po¬
velju, ki naravno nasprotuje zapovedi božji, nima biti nihče
pokoren. Tukaj velja: Bogu nam je treba pokornejšim biti
kakor ljudem. Izenačani so pa narobe počenjali: krivičnega
človeka so se bolj bali kot Boga, Vse mesto se je omade-
žalo s tako grdo malopridnostjo, da je najboljšo ženo in
najusmiljenejšo gospo pustilo brez pomoči po mestnih ulicah
tavati, z majhnimi otročiči prezebati, in veliko solz jokati.
Mogoče da so ljudje še iz oken ppgledavali, in neusmiljenci
pasli svojo radovednost na nji, ki je skrbela za nje in za
deželo kakor mati, ki je bila njihova vladarica. Odpirali
so okna, vrat pa nihče ni odprl, in vendar se nam smili
celo zmrzujoči pes, da ga spustimo noter.

In Spako je stala najblažja in najsvetejša kneginja, ki
so jo kdaj nosila nemška tla, zunaj, na cesti, v silni rev¬
ščini, brez podstrehe ali kakega zatišja, da bi v velikem
mrazu ne trepetala. Gotovo je veliko trpela zavoljo hudega
mraza, ali še več je trpelo njeno srce, da pri svojih pod¬
ložnih, katere je imela tako rada in katerim je storila to-
toliko dobrega, da pri svojih ljudeh ne najde usmiljenja.
Ravno v tem je pa Zveličar svojo ljubo hčer počastil, da
je občutila nekoliko tega, kar je Zveličar prestal. Sv. pismo
namreč pravi o božjem Sinu:

„ V svoje je prišel, ali svoji Ga niso sprejeli .“

(Jan. 1, 11.)

Kristusova pevka.

Naposled pride uboga reva na koncu svojega križevega
pota k neki uborni hiši in jokaje prosi podstrehe. Gospodar
je ni mogel odgnati, ker je bila hiša za tujce in prenočišča
iskajoče. In vendar je ni hotel čez noč imeti v pravi hiši,
vsaj ne deželne grofinje, menda se je bal, da bi mu vladar
Henrik ne zameril. Blizu pa je bil nekakšen hlev, kjer je
imel gospodar staro šaro in pa svoje svinje. Gospodar
svinje izžene venkaj, hlev pa ponudi za prenočišče dose¬
danji vladarici, deželni kneginji.

Doslej je vedno zdihovala: „Vse so mi vzeli, in nič
drugega mi ne ostane kot molitev in Bog.“ Ko je bila pa
zdaj v svinjaku, se je moč božja pokazala nad njo. Kakor
se po divjem viharju oblaki vlečejo za gore, in se na za-

91

hodu jasni in na modrem nebu zasije solnce, in se prikaže
mirna, prijazna mavrica: tako je bilo zdaj v duši dobre
gospe Elizabete. Po dnevu nezmernega psovanja in grdega
ravnanja, v mrzli zimski noči, v največji revščini, v hlevu
ji je došla velika nebeška veselost : prečudna tolažba svetega
Duha ji je napolnila srce, tako da še spati ni marala.

Opolnoči pa začuje, da zvoni v frančiškanskem samo¬
stanu. Zvonilo je k zornicam, zakaj o tem času so vstajali
redovniki, da so hvalili Boga namestil spečih ljudi. Eliza¬
beta se zravna ter gre na svoj najljubši dom, v cerkev.
Bila je pri službi božji. Deželna grofinja Elizabeta sama
je bila ustanovila samostan; zato je mislila, da ima tudi
pravico, da ji mnihi izpolnijo neko željo. — Kdor sicer še
tega ni slišal ali bral, bi sam od sebe gotovo nikoli ne
uganil, kaj je Elizabeta poželela, kajti le sveti Duh ji je
mogel kaj takega navdihniti. Prosila je namreč frančiškane,
naj zapojč zahvalno  pesem in sicer v zahvalo za vse
težave in nadloge in bridkosti, s katerimi jo je Bog zdaj
blagoslovil.

Tako se je tudi zgodilo, in ta opolnočna zahvalna
pesem, zapeta v frančiškanski cerkvi izenaški, je Boga po¬
veličevala tako visoko, kakor hvalivno petje najvišjiha an¬
gelov, v nekem oziru pa še bolj; zakaj angeli pojo svoje
hvalnice v velikem zveličanju, Elizabeta pa v vsem svojem
življenju gotovo nikdar pred Bogom ni bila veličastnejša,
kakor je bila veličastna to "uro, ko je bila uboga in zapu¬
ščena, ko je v mrzli zimski noči prezebala, ko je bila v fran¬
čiškanski cerkvi, kjer ji je ljubezen božja ogrevala srce,
in kjer ji je bilo srce polno hvale božje.

O rajeici, neki ptici, pravijo, da kadar nevihta razsaja
in silno dežuje, leti tako visoko, dokler ne pride v tako
visočino, kjer je vse mirno in jasno. Tako je storila Eli¬
zabeta. Stori tudi ti tako. Ako veliko trpiš, povzdigni
svojo dušo nad vse črne oblake, tja gori do Očeta, ki deli
tolažbo, in hvali ga, pa se ne zmeni, kaj je spodaj, poveličuj
ga z ravno tisto zahvalno pesmijo:

„Tebe hvalimo Boga, Tebe spoznavamo Go¬
spoda. — Tebe, večnega Očeta, vsa zemlja po¬
višuje. — Tebi vsi angeli, Tebi nebesa in vse
moči nebeške, — Tebi k er u bi in serafi nepre¬
nehoma prepevajo: — Svet, svet, svet, Gospod
Bog sabaot! — Nebo in zemlja sta polna slave
Tvojega veličanstva. Tebe preslavna apo-

9:1

stolov truma - Tebe zbor prerokov časti
Tebe hvali mučencev družba belo oblečena. —
Tebe po širokem svetu slavi cerkev presveta,
— Očeta veličastva neskončnega. — O as ti t-
n e g a pravega tvojega edinega Sina. — Sve¬
tega tudi Duha tolažnika. -Ti si kralj slave,
o Kriste! Ti si očetov Sin večni. — Da nas
odrešiš, se včlovečiš, ni Ti preslabo truplo
Device. - Ti smrti si želo iztrgal, Ti vernim
odklenil si vrata nebeška. — Ti sediš na božji
desnici v slavi Očetovi. —■ Vemo, da bodeš
prišel nas sodit. — Torej T e prosimo, usmili se
svojih služabnikov, katere si rešil s svojo drago
krvjo. — Daj, da v d r u ž b i T v o j i h svetih večno
dosežemo slavo. — Reši, o Gospod, ljudstvo
svoje, in blagoslovi svoj delež. — Vodi tiste,
in povzdigni one na vekomaj. — Dan sleherni
Tebe slavimo, —-In h v a 1 i m o I 1  v o j e ime na veke,
in na vekov veke. —■ Blagovoli Gospod, danda¬
našnji nas varovati g r e h a. — U s m i 1 i s e n a s, o
Gospod, o usmili se nas. - Izkaži nam svojo
milost, o Gospod, kakor smo v Te za u p ali. — V
Te, o Gospod, sem zaupal, na vekomaj ne bom
o sram o ten."

Drago kadilo.

Ko so redovniki odpeli zahvalno pesem, poklekne Eli¬
zabeta tei' hvali Gospoda na glas zato, da je zdaj popol¬
noma revna, kakor je bil sam reven v betlehemskem hlevu.
Navadni človek, če je v nesreči, dobi kmalu izkušnjavo, češ,
toliko hudega je preveč, in tolikega trpljenja jaz nisem
zaslužil. Ako je pa človek res pobožen, pa sam vidi, koliko
je vreden križ. in kolikor pobožnejši je. toliko bližje je
Bogu, in kolikor bližje pri Bogu, toliko natančnejši spoz¬
nava, kako draga, kako visoka je cena zlatemu božjemu
križu. Taka je bila z bogoljubno Elizabeto. Molila je
tako-le: „Gospod, Tvoja volja se zgodi! Včeraj sem bila
še deželna grofinja, vladarica, ter imela gradove in graj-
ščine. Danes pa sem beračica, in nihče me noče sprejeti.
O. da bi Ti bila bolje služila, o Gospod, ko sem bila še
kneginja. O, da bi bila zavoljo Tebe delila več milošnje
zdaj bi zavoljo tega samo sebe blagrovala;  tega

93

pa žalibog nisem storila. Moji otroci so knežjega rodu, zdaj
so pa lačni in polegajo po tleh. kjer niti slame ni. To mi
teži srce. Zaslužila sem, da jih vidim trpeti, in bridko
obžalujem. Sama pa, o Bog, nisem vredna, da si me izvolil
in mi. dodelil milost uboštva.“

V tej molitvi je dvoje znamenitega: Elizabeta ceni
uboštvo, od Boga ji poslano, kakor drag nebeški dar, kateri
dar prejeti se komaj vredno šteje, kakor so se drugi svet¬
niki nevredne šteli mučenstva, ker so mučenstvo imeli za
veliko milost. Po drugi strani pa toži Bogu, kako jo boli
trpljenje nedolžnih otrok; a to materino trpljenje, pravi, si
je pač zaslužila s svojimi grehi. In celo zastran svojih
dobrih del se obtožuje ta pobožna duša, kakor bi ne bila
storila dosti dobrega, in kakor da ne bi bila zadosti goreča.
Kako sladko, kako milo je pač tako srce, da kipi taka
molitev iz njega, molitev, ki se vzdiga k nebu kakor žla¬
htno kadilo! Kako je pa naše srce dostikrat tako brez¬
upno in kljubljivo, če je zadene kako trpljenje! Taka mo¬
litev, kakor svete Elizabete, je gotovo pred Bogom blaga
dišava, naša molitev pa dostikrat hud smrad. O da bi bilo
tudi naše srce tako utrjeno v Bogu, da bi mogli tudi v
največjem trpljenju po vzgledu sv. Elizabete v resnici vzkli¬
kniti s sv. apostolom Pavlom:

„Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove?
Žalost ali strah ali pregnanstvo ali lakota ali
nagota ali nevarnosti ali, meč?“  (Rim. 8, 35.)

Kdo je tako ubog ?

Elizabeta je svoje otroke z deklama vzela sabo v
cerkev in tukaj ostala do dne. Ne smemo pa misliti, da
je bilo tako ravnanje kakšna pobožna nepremišljenost, kakor
bi bila zanje premalo skrbela; tisti razriti hlev ni bil nič
boljše zavetje pred mrazom kakor cerkev. Kadarkoli je
dobra Elizabeta pogledala svoje otroke, lačne in mraza
drhteče, je prehudo zabolelo njeno materino srce. Zdaj je
morala misliti na to, kako bode pomogla otrokom, ki so jo
prosili kruha pa vedno bolj zmrzovali, in zopet se poda
na tisto bridko in neusmiljeno pot po mestu. Dolgo hodi
okrog, in trka in trka in prosi lepo, da bi otrokom dobila
kaj jesti — toda povsod je našla zapahnjena vrata in za¬
prta srca, povsod so jo odganjali in ji kazali pot naprej,

94

pa nji, ki nikdar ni berača praznega spustila. Ubogi vdovi
je moglo to zavoljo tega pri srcu tako bridko biti, kakor
da bi bila pred vsako hišo udarjena v obraz, ali pa kakor
bi jo bil kdo sunil z nožem. Kakor debela in mrzla megla
je neusmiljenost ležala nad vsem mestom. Vsi so se sra¬
motno bali novega prežigrajskega vladarja.

Na svetu ni stanu, kateremu se je manj bati, kadar
gosposka kaj nekrščanskega ukaže, kakor je stan katoli¬
škega duhovnika. Po modri naredbi. da mora sam ostati,
je tudi od sveta neodvisnejši kot drugi ljudje, ki se morajo
zavoljo družine ozirati na vse strani. Tudi zdaj je bil neki
ubog duhovnik, ki se je predrznil, zapuščeno kneginjo z
otroci vzeti pod streho, dasi je bil deželni grof kaj takega
prepovedal. Duhovnik pa, sam ubožen. knežji družini boljši
postelje nikjer ni mogel pripraviti, kakor na slami. Eliza¬
beta pa je to nasteljo vzela za ljubo in bila zanjo hvaležna.
Kar je imela še kaj vrednega pri sebi, je zunaj pozasta-
vila, da sebi in otrokom dobi najpotrebnejše hrane.

Ko so pa na Prežigradu zvedeli, da je pregnana de¬
želna grofinja dobila podstreho pri nekem duhovniku, si novi
vladar sicer ni upal, kaznovati duhovnika zavoljo krščan¬
skega dela, vendar tudi ni trpel, da bi Elizabeta bivala tam.
Da povelje, da se ima preseliti k nekemu grajskemu gospodu.
Ta dvorjan je imel v mestu prostorno hišo in še več drugih
pohištev. Ali njegovo družino in njegove ljudi so poznali,
da prav posebno sovražijo vdovo Elizabeto. Bržkone so
bili ti ljudje ravno tisti, o katerih služabnica Juta pripo¬
veduje, da so Elizabeto, ko je bila še v samskem stanu,
najbolj opravljali in črnili in zoper njo šuntali, in od katerih
je imela vsikdar največ trpeti.

Elizabeta se tedaj napoti v to hišo. Ali namesto da bi
bili kneginji odkazali kako spodobno stanovanje, in ji tako
žalostni stan nekoliko polajšali, ravnala sta ž njo, grajski
gospod in njegova gospa, prav grdo. Odkažeta ji tesno,
temno čumnato, beznico, dasi je bilo dosti prostora in več
stanovanj. In ko Elizabeta poprosi gospodarja, da bi njeni
otroci dobili kaj jesti, da bi zakuril in se otroci pogreli,
odreče ji kar naravnost. Bilo je pa grozno mraz po noči, in
to je znano, da človeka bolj zebe, če je še tešč in lačen.
In tako je morala ta kneginja in ubogi otroci prestajati
strašno noč, noč polno trpljenja in lakote in mraza in
siroščine, tako noč, kakršne daleč in daleč okrog ni treba
prestajati naj večjemu siromaku. Ko se zdani, ni hotela

Elizabeta ostati na tem ostudnem kraju, zakaj hujši bi ji
nikjer ne moglo biti. Zahvalila se je golim stenam, da so
jo varovale vsaj vetra in piša. Dejala pa je: „Iz srca rada
bi se zahvalila tudi ljudem, da bi le vedela zakaj."

Kam naj se pa zdaj obrne? ' K dobremu duhovniku
ni smela, ker tega vladar ne trpi; drugi meščani izenaški
je pa nočejo sprejeti. Po takem premisleku ji drugega pač
ne preostaja, kakor da se vrne zopet v tisti kraj, kjer je
prvikrat prenočevala, v hlev.

Posvetni človek je ves zavzet za taka stanovanja, ki
so lepo in krasno opravljena, in marsikatera družina si do-
mišljuje, da je posebno imenitna in posebnega spoštovanja
vredna, če stanuje v bogato olepšanili sobah. V Izenaku
pa sedi imenitna gospa v hlevu, v katerem so bile še ravno¬
kar svinje, in ta plemenita gospa zmrzuje. — Pa gotovo
je. da takrat na vsem svetu ni bilo lepšega gradu, ne kras-
nejše dvorane, da ni bilo prebivanja, ki bi bilo v očeh
božjih lepše in plemenitejše, kakor je bil oni hlev — za¬
voljo sv. Elizabete. Med uzroki, da je bila padla v tako
globoko revščino, je bil tudi ta, da je bila silno usmiljena
do ubogih. Na Prežigradu so namreč dejali, da z Elizabeto
zato ravnajo tako, recimo nečloveški, ker je bila tako grda
zapravljivka, ker je ves denar razmetala. Ali — kneginja,
na najslabšem kraju, v temnem svinjaku, brez mize in stola,
brez peči in postelje, pa zato tako revna, ker je bila do
ubogih zmeraj tako usmiljena - glej: to je plemenito, to
je lepo pred Bogom. Božja pota so čudna. Marsikaterega
bogatina je Bog posadil v revščino za kazen, da ubogim
ni bil usmiljen: naj bi sam poskušal, kako je uboščeku pri
srcu. Elizabeta pa je prišla v največje siromaštvo za pla¬
čilo,  da je bila ubogim tako usmiljena. S tako bridkim
trpljenjem ji je bila usmiljenost šele poplačana in venčana,
kakor je bila usmiljenost Tobiju in Jobu poplačana in ven¬
čana s trpljenjem. In kakor je potrpežljivi Job v svojem
trpljenju bil Bogu prijetnejši kakor takrat, ko je bil zdrav
in bogat in češčen in je dobro delal: ravno tako je bila Eli¬
zabeta dopadlivejša in prijetnejša Bogu, ko je bivala v hlevu,
kakor pa ondaj, ko je bila v dvorani svitlih vitezov na
Prežigradu. Po zunanjem je Elizabeta na toliko došla Kri¬
stusa, da je mogla reči kakor Zveličar:

„Lisice imajo jame, in ptice pod nebom gnezda; Sin
človekov pa nima, kamor bi položil glavo. “  (Mat. 8, 20.)

Temen oblak.

Sv. Elizabeta je rada prenašala svoje uboštvo in sra¬
moto pred svetom, katero ji je bil naklonil Bog, pa še za¬
hvaljevala se mu je zato. Pa. če že navadna mati bolj
skrbi za svoje otroke kakor zase, kako hudo je bilo pri
srcu šele materi, kakršna je bila sv. Elizabeta, Danes, ko
to pišem, je božič. Presveta Devica je bila tudi brez doma,
brez strehe, v mrazu in v hlevu je porodila božje dete.
Pa ker je bila Marija zmiraj tako popolnoma sklenjena z
Bogom, ker je bila vse svoje življenje tako popolnoma udana
v voljo božjo, kakor noben človek na svetu ne: smemo tudi
misliti, da je bila tiho udana v siromaštvo, in da je celo
molila preveliko uboštvo novorojenega kralja sveta. Drugače
pa je bilo s knežjo vdovo v Izenaku. Vedno imeti pred
očmi uboge otročiče pa gledati, kako trpe lakoto in mraz
in drugo gorjč. pa slišati, kako jo kruha prosijo in se
jokajo, da pa dostikrat nima ničesar, s čemur bi je potola¬
žila, to je bil ljubezni polnemu srcu mlade matere včasih
vendar le neizrečeno velik križ, zlasti kadar se je žarek
nebeške tolažbe skrival za oblake. Vsaka mati, ki to bere,
si pač sama lahko misli, kolik križ in siroščina je, imeti
dojenca, šele nekaj tednov starega, pa v lmdem zimskem
mrazu drugega stanovanja ne imeti kot hlev, pa nikjer ne
iskrice ognja, da bi se le voda pogrela!

V toliki nadlogi, ker je imela zapuščena vdova siroš-
čino svojih treh otrok vedno pred očmi, jele so ji vzhajati
vsakovrstne misli in izkušnjave. Jela je dvojiti, omahovati
in misliti, kje neki je ljubezen božja, da jo tako pusti •
in iz njenega bolesti polnega srca se je pač pogostoma
vzdignil klic proti nebu: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil! “

Morda se bode ta ali oni bralec temu čudil, češ, take
omahljivosti pa pri sv. Elizabeti vendar ni bilo pričakovati;
saj še ni dolgo, kar je dala Bogu zahvalno pesem zapeti
zato, da jo je djal v največje uboštvo. — Posvetni ljudje
in slabi kristjani tako mislijo. Menijo namreč, da morajo
redovni ljudje in zlasti bogoljubriejše osebe kar naenkrat
imeti vse popolnosti, ter se čudijo, če zapazijo tukaj ali
tamkaj še kakšno človeško slabost, Kaj takega tirjajo zato,
ker sami še nikdar niso poskušali, da bi si pridobili kako
popolnost. Zato tudi nič ne vedo, kako počasi in težko se
pride do popolnosti.

97

Sicer pa sv. Elizabeta tudi v teh izkušnjavah ni omah¬
nila, ampak se je pokazala pravo kristjanko. Izkušanemu
hiti, še ni greh; saj se je celo Zveličarju približal hudič, da
ga je izkušal. Elizabeta ni v te izkušnjave nikdar privolila;
in ko bi bila, bila bi zares nezaupljiva in malosrčna proti
Bogu in ž njim nezadovoljna. Pač pa je res, da so take
izkušnjave njeni duši prizadevale novo trpljenje, zakaj bo-
renje z izkušnjavami ni tako lahka reč, in zato se je bala,
da je bila premalo čuječna, in da je torej zaradi velike
bridkosti res imela nekoliko grešne misli. Iz tega vzroka
tudi molimo: In ne pelji nas v izkušnjavo.

Pa, kadar sila prikipi do vrha, se milost božja že
glasi. Bog je obudil poštenim ljudem zunaj Izenaka do¬
brotna srca, ki so prišli in dejali, da vzamejo k sebi otroke,
in da bodo skrbeli zanje. Elizabeta, ki je bila brez vsa¬
kršne pomoči, kaj pa je hotela drugega početi, kot ponudbo
sprejeti? In tako je bila zamenila eno bolečino za drugo:
bolelo jo je, ko je videla stradajoče in prezebajoče otroke,
in zopet jo je bolelo, ko jih je oddajala v tuje roke. Njeno
materino srce je pač še dalje časa krvavelo, ker so ji bili
vsi trije otroci iz njenega naročja takorekoč iztrgani. Po¬
zneje ji je v srcu zopet potihnilo, v duši se ji je zjasnilo,
in prijaznost božja je zopet posijala vanjo.

Že po zunanjem je človeško življenje podobno popo¬
tovanju v prav neznane kraje. Popotnik nikdar ne ve, kam
in na kaj bo zadel, če parkrat prestopi, ali bo našel biser,
ali bo naletel na strupeno žival, ali bode prišel v smrtno
nevarnost. Tako tudi ti ne veš ob začetku leta, in še ob
začetku enega dneva ne, kaj vse se ti bode med letom ali
med dnevom prigodilo, in kako in kaj bode s tabo konec
leta ali konec dneva. Elizabeta, ki je bila kneginja, de¬
želna grofinja, vladarica, imenitna gospa, kraljeva hči, Eli¬
zabeta na pr. pred nekaj meseci pač ni mislila na to. da bo
vdova, da jo bodo pahnili v največje uboštvo, da ne bode
imela ne strehe ne kruha, ne za se, ne za otroke, in da se
bode morala ločiti celo od svojih otrok.

Pa tudi po notranjem se s človekom tako godi. Prvo
noč, ko jo je stiskala najhujša bridkost, se je v srcu za¬
puščene vdove razodelo veličastvo sv. Duha, tako da ji je
srce prekipevalo veselja, in da si je z zahvalno pesmijo
naredila duška. Nekoliko potem pa so ji dušo obiskavale
grenkosti. jo strašile skrbi, in napadale izkušnjave, in ven¬
dar se niso okoliščine izpremenile. — Človeška duša ima

Križana usmiljenost. 7

98

namreč tndi svoje vreme. Tudi največji svetniki niso imeli
vedno jasnega neba v sebi, dokler so bili privezani na
zemsko življenje. Prav otročje pa je, če si v veseli pobož¬
nosti, in če misliš, da ti bo ta dušni stan vedno ostal,
in če v takem velepobožnem stanu delaš goreče sklepe in
nezmerne namene, — po drugi strani pa je ravno tako
nespametno, če se človek vda malosrčnosti in obupljivosti
zato, ker je včasih prav suh v molitvi in brez veselja za
svoje dolžnosti.

Taki premeni dušnega vremena se štejejo h krščan¬
skemu življenju. Zdaj te Bog vabi in vzpodbuja k bogo-
ljubnemu življenju, zdaj zopet hoče, da mu zvesto služiš v
megli in bridkosti in dušni suhoti. In ravno takrat delaš
največje korake ter imaš največji dobiček, kadar nimaš
nikakršne tolažbe, in se vendar boriš z izkušnjavami, z ne-
zaupnostjo in nezadovolnostjo. V takem stanu pa vsak dan
in vsako uro govori: To mi je prav in to mi je dosti, da
delam in trpim,  kar je volja božja.

„8in, ko vstopiš Bogu služit, stoj v pravici
in strahu in pripravi svojo dušo za izkušnjavo.
Ponižaj svoje srce in potrpi, nagni svoje uho in
vsprejmi umne besede, in ne prenagli se ob času
nadloge. Nosi, kar ti naklada Bog, skleni se-z
Bogom in potrpi , da na koncu vzraste tvoje živ¬
ljenje.  (Sir. 2, 1 - 3.)

Lepa celo v blatu.

Elizabeta je sčasoma vse pozastavila, kar je imela še
kaj vrednega pri sebi,' da bi sebe in otroke za silo preži¬
vela. Ko je pa pošla tudi zastavnina, jela je presti. Vemo
pa, da tako delo vrže le malo zaslužka, in vendar si je celo
od tega pičlega zaslužka od svojih ust pritrgavala, da je iz¬
polnjevala svojo lepo strast, namreč da je dajala ubogajme.
Poprej je okoli in okoli sipala dobrote; zdaj pa je bil le
še kak krajcar, ki ga je utrpela. Ti so bili pa gotovo toliko
vredni kakor vinarja evangeljske udove, ki sta imela pred
Bogom večjo vrednost kakor zlato in srebro, ki so je dajali
bogataši od svoje preobilnosti.

Kraljičina in deželna kneginja je bila po takem v
svojem nekdanjem glavnem mestu Izenaku sirotna delavka,
ki je živela o delu svojih rok. Naleteti je imela tudi še na

99

tako grdo ravnanje, kakor se ne pripeti najzaničljivejšemu
in najnbožnejšemu človeku. V mestu Izenaku teče potok,
ob katerem so bili takrat naseljeni strojarji, kakor stanujejo
še dandanes. Voda je imela malo odtoka, in je bila zato
precej globoka in zelo nečedna. Mosta črez potok ni bilo,
namestu njega so bili v potoku položeni veliki kamni, da
se ga je moglo po suhem prekoračiti. Nekega dne, ko hoče
Elizabeta črez ta potok, sreča staro beračico, ravno tisto,
ki je bila nekdaj bolna, in katero je bila deželna kneginja
oskrbovala, ji stregla in ji pogosto dajala milošnjo. Namestu
da bi bila ta beračonka počakala na oni Strani, da Eliza¬
beta pride črez, ker je bila že na kamnih, pa tudi beračica
stopi nanje, gre proti svoji dobrotnici ter jo sune tako
hudo na stran, da se slabotna, sestradana gospa Elizabeta
vsa prevrne v blatni potok. Vrh tega jo je beračulja pa
še zmerjala ter vpila: ,.Tukaj je ravno prav zate; leži le.
Če se poprej nisi obnašala, kakor se spodobi, ko si bila še
deželna grofinja, pa bodi zdaj revna in leži v blatu. Jaz
ti ne pomagam iz njega!“

Zveličar je učil, da moramo biti kakor otroci, ako ho¬
čemo priti v nebeško kraljestvo. Pri otrokih pa zlasti misli
na njih ponižnost in priprostost. Ali ko bi bil kdo tako
počel tudi z najdobrosrčnejšim in najpriprostejšim otrokom,
da bi ga bil prijel in nalašč vrgel v nečeden potok, gotovo
bi bil otrok ves nejevoljen in bi se bil jokal na vsa usta.
Kako se je pa kneginja obnašala? Ker je bila tako ne¬
zaslišano zasramovana, ali je kar jeze skipela? Ne! Ali
se je morda vsaj jokala, da jo vsakdo psuje? Ne! Ali je
zaničevanje tiho trpela? Ne! — Ljuba sveta Elizabeta je
bila priprostejša in ponižnejša kot najboljši otrok. Namestu
da bi bila beračico ozmerjala, kakor bi vsakdo storil, ji je
še skoraj prav dajala. Mokra in vsa oblatena vstane, se
nasmehne in de: „Prav se mi godi, čemu sem pa nosila
zlato in bisere." Nato gre, mirna in vesela, kakor bi nič
ne bilo, na kraj, kjer je tekla čista voda, in si ondukaj
osnaži svojo obleko.

Kako lepa je bila pač Elizabeta pred nebeškimi du¬
hovi tudi v svoji siromaški oblateni obleki! Njena duša
se je bila že očistila vseh človeških madežev kakor solnčni
žarek, ki se tudi v blatu ne omaže, ampak se sveti še v
njem. Če pomislimo take prigodke, smemo reči tudi o nji,
kar je rekel sv. Pavel o sebi in drugih apostolih:

7 *

100

Zdi se mi, da je Bog nas apostole najzadnje
postavil kakor obsojence, da bi nas gledal svet,
angeli, pa ljudje (1. Kor. 4. 9.)

Notranje življenje.

Blizu mojega doma je živel star grobar. Bil je gluh,
in vendar je znotraj slišal pogostoma tako lepo godbo, da
je naravno dejal: ko bi mi bilo dano na izbiro, ali gluhemu
biti ali pa godbe ne slišati, bi bil rajši gluh.

Nekaj podobnega se nahaja pri veliko svetnikih. Ko¬
likor bolj so bili takorekoč gluhi in slepi za pozemeljsko,
in kolikor manj so imeli dušo navezano na zemljo, toliko
bolj se jim je že na zemlji znotraj odpiral nov svet, lepši
svet. začetek nebeškega življenja. 'l'o nahajamo tudi pri
sv. Elizabeti. Ko je prestala toliko pekoče bolečine, bridkih
težav in vsakršne stiske in sramote, se ji je vse pozemsko
pristudilo, in vse življenje in vse ljubljenje v njenem srcu
se je obrnilo navzgor. Zdaj je dobivala pogosto milosti,
da je imela prikazni razodenja in nebeško tolažbo.

Nekega dne v postu je klečala v cerkvi, nekoliko slo¬
neča na steni, in je dolgo in nepremakljivo gledala na oltar.
Ko pride v svoje borno stanovanje, odtešča se nekoliko,
slabotna pa se začenja potiti, sede na klop ter dene svojo
glavo svoji dekli Izentrudi v naročje. Pa ni bila omotična,
ali da bi bila hotela spati, ampak je imela oči neprenehoma
obrnjene proti oknu in k nebu. Naposled se ji obraz za¬
žari, in sladek smeh se ji vidi na ustih. Prež dobro uro
pa zameži in prelije veliko solz. Potem jih zopet odpre
in se zopet smehlja tako prijetno in prijazno kakor prej.
To jokanje in to smejanje, zdaj to, zdaj ono, je trajalo do
večera, vendar je bilo smehljanje pogosteje. Doslej je vedno
molčala, zdaj pa izpregovori. ,.L)a, Gospod, Ti hočeš z mano
biti, in jaz hočem biti s Tabo, in nikdar se nočem ločiti
od Tebe.“

Izentruda je bila sv. Elizabeti posebno ljuba prijateljica,
zatorej je zmeraj tiščala v svojo gospo, naj ji vendar pove,
s kom je govorila. Elizabeta ni hotela nič povedati. Ker
jo pa dekla toliko prosi, se cla naposled preprositi in reče:
..Nebo sem videla odprto, in mojega sladkega Gospoda
Jezusa, kako se je nagibal k meni in me tolažil zavoljo
velikih težav in bridkosti, ki me stiskajo. Gledaje mu v

101

obličje sera bila vesela in se smejala; kadar je pa svoje
obličje obrnil, kakor bi hotel oditi, sera se jokala. Potem
se me je pa zopet usmilil, mi zopet pokazal svoje sveto
obličje, in k meni obrnivši se je dejal: ,.Ako hočeš z mano
biti, hočem jaz biti s tabo. Jaz pa sem odgovorila, kakor
že veš."

Kakor letajo čebele po cvetočih vrtovih in dišečih go¬
zdih, in se potem vračajo z voskom in s strdjo, ravno tako
so letale misli pobožne Elizabete noč in dan v nebo k Bogu
in njegovim svetnikom, ter so ji od ondod prinašale višje spo¬
znanje in večje milosti. Kadar je bila v pobožnost zatop¬
ljena, je dobivala veliko razodenj in nebeških prikazen, pa
jih je večjidel skrivala, kolikor je mogla. Sama je rekla,
da v takih rečeh je trebe človeku biti prav opreznemu, da
se vanj ne vkrade kakšen napuh.

Po drugi strani je pa dosti prikazen in razodenj, ki
drugim ljudem zelo koristijo in je vzpodbujajo. Zato so
nekaterim svetim osebam spovedniki velevali, naj prikazni
povedb ali pa zapišejo, tako na pr. je bilo s sv. Terezijo.

„Naše življenje pa je v nebesih, od koder
pričakujemo tudi Zveličarja, našega Gospoda Je¬
zusa Kristusa (Fil. 3, 20.)

Kdor se dan na dan prav  s Kristusom obhaja in se
ga oklepa s celim srcem, temu je nemogoče, da bi tudi ma¬
tere njegove ne videl. Saj je rekel angel Gabrijel: ,.Go-
spod  je  s tabo -1 ; da bi ne videl matere Marije, ki je ž
njim tako sklenjena, kakor še največji angel ne. Kolikor
bolj je tedaj v Elizabeti uspevala ter rasla ljubezen do
Jezusa Kristusa, in kolikor bolj jo je Kristus ljubil, toliko
bolj je bila te ljubezni, te zveze deležna tudi mati Gospodova.
Takšno je občestvo svetnikov.

V frančiškanskih letopisih so zapisana še razodenja,
ki jih je sv. Elizabeta imela od preblažene Device. Nekaj
jih bom postavil semkaj: „Ko sta me oče in mati pustila
v templu, sem pogostoma premišljevala, kaj Bogu prijet¬
nega bi mogla storiti . da bi mi dal svojo milost. Pouče¬
vali so me v postavi mojega Boga, in od vseli zapovedi božje
postave sem posebno tri ohranila v svojem srcu, namreč:
Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega srca in iz vse svoje

102

duše in iz vseh svojih moči; potem: Ljubi svojega bližnjega
kakor samega sebe; in nato: Sovraži svojega sovražnika.

Te zapovedi sem vtisnila moji duši, ter sem precej spo¬
znala, da so v njih vse čednosti. In to ti povem, da duša
nobene čednosti ne more imeti, če Boga ne ljubi iz vsega
srca, zakaj iz te ljubezni izhaja vsaka milost. Ta milost
pa ne ostane v duši, če sovražnikov svojih, t. j. hudobij in
pregreh, ne sovraži, ampak se razide kakor voda. Kdor hoče
tedaj dobiti milost božjo in jo ohraniti, mora svoje srce pri¬
praviti, da ljubi in da sovraži. Zato hočem, da delaš tako,
kakor sem delala jaz sama. Jaz sem vstajala o polnoči,
hodila pred oltar, in prosila sem Boga tako goreče, tako
silno koprneče, in tako ljubeče, kolikor sem le mogla, pro¬
sila tiste milosti, da bi mogla izpolnjevati tiste tri zapovedi
in pa vse dele postave.

Prvič sem ga prosila milosti, da bi mogla izpolnjevati
zapoved ljubezni božje. Drugič sem prosila milosti, da bi
mogla bližnjega ljubiti tako, kakor Bog hoče, sploh da bi
mogla ljubiti vse tisto, kar Bog ljubi in kar On ceni. Tretjič
sem prosila, naj mi dodeli, da sovražim vse, kar On sovraži,
četrtič sem ga prosila ponižnosti, potrpežljivosti, srčne do-
brotnosti in pohlevnosti, in vseh čednosti, ki bi me delale
lepo pred Njim. Petič sem prosila Boga, naj mi dž doži¬
veti tistega časa, kateri bode rojena presrečna devica, ki
bode rodila Sina božjega. Prosila sem ga, naj mi ohrani
oči, da jo vidim, ušesa, da jo slišim, roke, da ji strežem,
noge, da ji služim, kolena, da molim božjega Sina v njenem
naročju. Šestič sem ga prosila milosti, da bi ubogala za¬
povedi in naredbe najvišjega duhovnika črez tempel. Sedmič
sem prosila Boga, naj tempel in vse svoje. ljudstvo ohrani
svoji službi".

Ko je Elizabeta slišala te besede, je rekla: „0 pre¬
sladka Devica, jeli nisi bila polna vseh milosti in čednosti?"
Devica odgovori: „Bodi ti povedano, da sem se zdela sama
sebi ravno tako dolžno, zavržljivo in milosti nevredno kakor
ti; in zato sem prosila Boga milosti in čednosti."

Bilo je ponoči, ko ji je presveta Devica rekla to-le:
„Z mano je delal Gospod kakor citrar z mnogostrunimi
citrami, ko strune prebira, da lepo soglasno donijo, in zra¬
ven poje. Tako je tudi Bog ubiral mojo dušo, mojega duha,
jnoje srce in vse moje telesne počutke. Ko sem bila po
njegovi modrosti urejena tako, so me angeli nesli v naročje
Boga Očeta, Ondukaj pa sem dobivala toliko tolažbe in

veselja, toliko poživljenja in okrepčanja, toliko sladkosti in
blagosti, da mi niti na misel ni prišlo, da sem bila že kdaj
na zemlji, in da sem jo že kdaj videla. Z Bogom in z nje¬
govimi angeli sem bila pa tako prijateljica, da se mi je
zdelo, kakor bi bila vedno prebivala v tem veličastvu.“

„Ko sem pa zadosti dolgo bila tamkaj, me je Bog Oče
dal angelom nazaj, ki so me zopet nesli tja, kjer sem bila
poprej molila. In ko sem se zavedla in videla, da sem na
zemlji, in ko sem se spomnila, kje da sem bila, vžge se
tak ogenj ljubezni božje v meni, da sem objemala zemljo,
kamene, drevesa in vse stvari, ter sem je poljubljala iz
ljubezni do tega, ki jih je ustvaril. Zato se mi je zdelo,
da sem dekla vseh žena v templu. Želela sem biti podložna
vsem stvarem iz ljubezni do najvišjega Očeta, in to se mi
je pogostoma zgodilo. Tudi ti bi imela tako delati.“

„Nekdaj pa, ko sem ravno mislila, da se nikdar nočem
ločiti od Boga, vstanem pa grem čitat, da bi našla kaj
takega, kar bi mi krepilo dušo. Ko odprem bukve, zadenem
na tisto vrsto Izaijevo, ki pravi: „Glej, devica bo spočela. 11
Ko sem iz nje spoznala, da si bo Sin božji izvolil devico,
iz katere se bo rodil, sem v svojem srcu precej sklenila,
iz spoštljivosti in ljubezni do te device si svoje devištvo
ohraniti, sebe se ji dati za deklo in ji služiti, in je nikdar
ne popustiti, ko bi imela tudi po vsem svetu za njo kot
tujka hoditi. Neke noči pa, ko sem pobožno molila, sem
goreče prosila Gospoda milosti, naj mi da živeti toliko časa,
da bom to devico videla s svojimi očmi, da ji bom stregla
s svojimi rokami, da se bom nji uklanjala in ji služila. In
glej, videla sem svetlobo svetlejšo od solnca. in iz te sve¬
tlobe začujem glas, ki mi de: „Pripravljaj se, da porodiš
mojega sina. In glas še dostavi: Znaj, tisto podložnost,
ki jo hočeš ti iz ljubezni do mene izkazovati drugim, hočem
jaz, da jo drugi tebi izkazujejo. In jaz hočem, da si mati
mojega sinu, gospa in gospodovalka, da je tvoj, in da ga
daješ vsem, katerim se bo tebi zdelo. Ne moje milosti, ne
moje ljubezni, ne mojega sina ljubezni ne dobi tisti, ki tebe
ne bo ljubil, in kdor te ne bo spoznaval mater mojemu
Sinu, ne pojde v moje kraljestvo.“

„ Odslej sem se popolnoma vdala hvali božji, tako da
mi ni bilo nikdar dosti, dasitudi sem ga hvalila in častila
noč in dan. Prav za trdno sem upala, da se bode izpol¬
nila božja obljuba, in goreče sem prosila Boga Očeta in
dela: Najusmiljenejši, najmilostnejši in najdobrotnejši Oče.

104

ker Ti dopade, da porodim Tvojega Sinu, dodeli mi. Te
prosim milostno duha modrosti, da me pouči, kako mu bom
po volji služila; dar uma, da me razsvetli, spoznati njegovo
voljo; dar sveta, da bom previdno ravnala ž njim; dar
moči. da bom mogla njegovo božanstvo spoštljivo prenašati;
dar vednosti, da bom znala vsakega, ki bo ž njim občeval,
razumno poučiti; dar strahu, da bom ponižna in da mu
služim v dolžni spoštljivosti. To so darovi, katere sem od
Boga Očeta prosila, preden mi da svojega Sina. Premisli
zdaj pozdravljenje, ki mi ga je Bog poslal in angel prinesel,
in spoznala boš, da so se mi izpolnile vse prošnje. 11

Ko je bila sv. Elizabeta nekdaj zatopljena v molitev,
prikaže se ji sveta Devica in ji pravi: „Ti misliš, ljuba
moja hči, da imam in da sem vsako milost dobila brez
dela; pa ni tako. Jaz ti povem, da brez velikega dela,
brez stanovitne molitve, brez gorečega koprnenja, brez
iskrene pobožnosti, brez obilnih solz in brez pogostnih skrbi
nisem dobila od Boga nikakršnega daru, nikakršne milosti
in nikakršne čednosti, zakaj prizadevala sem si, kakor sem
najbolje znala in mogla, da bi mu bila dopadla v besedah,
dejanjih in mislih. Izjemam le tisto milost posvečenja, po
kateri sem bila v telesu moje matere posvečena. In sveta
Devica še pristavi: ,.Yedi. da nobena milost brez molitve
in telesnega trpljenja v dušo ne pride."

„Veš li, zakaj čednosti vsakdo enakomerno ne dobi?
Zato, ker ta ne zna tako ponižno prositi kakor oni; ker si
čednosti, ki si jih je bil izprosil, ne zna tako skrbno ohra¬
niti. In zato hoče Bog. da temu, ki nima, pomaga ta, ki
ima. To ti povem zato, ker hočem, da pridno in pobožno
moliš za svoje in drugih zveličanje. 11

„Jaz sem mati lepe ljubezni , strahu božjega >

spoznanja in svetega upanja “  (Ekl. 24, 24.)

Zveličar je blizu.

Čistejša je duša, rajši ž njo Gospod govori. Tudi o
tem pripovedujejo stara izročila:

„Nekega dne, ko je bila Elizabeta hudo zasramovana,
zateče se vsa pretresena k molitvi ter prisrčno in jokaje
moli za vse tiste, od katerih je bila kdaj razžaljena; goreče
je prosila Boga, naj ji za vsako razžaljenje milostno po¬
deli kako veselje. Ko je že s trudom molila, sliši glas, ki

105

ji pravi: „Nikdar še nisi do mene pošiljala tako dopadljivih
molitev, kakor so te. Predrle so v globočino mojega srca.
Zato ti odpustim vse grehe, katere si kdaj storila v vsem
svojem življenju z besedami ali z dejanji.“ In ko ji glas
zaporedoma našteva vse grehe, pravi pri vsakem: „Ta greh
ti odpustim.“ Služabnica Kristusova vpraša sedaj, kdo je ta
glas, in odgovori se ji: „Jaz sem Tisti, pred čegar noge
se je vrgla Marija Magdalena v hiši gobavega Simeona;
tudi svojo milost ti zopet podarim . 11  In ko je premišlje¬
vala, po kateri poti bi imela hoditi pred Bogom, ji odgo¬
vori Gospod, ki vidi na skrivnem: ,,Zaupaj na Boga, pa

delaj dobro . 11

„Ko je nekega dne grenko objokavala svoje grehe,
se ji prikaže tolažnik Jezus ter jo tolaži s temi besedami:
„Ne muči se dalje, moja preljubljena hči. zakaj vsi grehi
so ti odpuščeni. Na vseh udih in delih svojega telesa, ^s
katerimi si razžalila svojega Stvarnika, sem jaz trpel. Če
si ga razžalila z rokami, za to sem bil jaz pribit na križ
za roke in za noge; če si ga razžalila z glavo, zato so jo
meni opletli s trnjem, da je kri tekla z vsakega trna; če
si ga razžalila z očmi, zato so jih rabeljni meni zavezovali,
stiskali, tlačili in grdo spačili; če si ga razžalila z ušesmi,
zato sem moral jaz s svojimi poslušati glasove preklinje-
valcev; če si ga razžalila z jezikom, zato mi je mojega
razjedal grenki žolc in ostri kis; če si ga razžalila s svojim
obličjem, zato sem jaz svoje ponujal udarcem, in svoji lici
trinogom, da so je s šibami" mesarili; če si ga razžalila s
svojim srcem, zato je bilo moje srce prebodeno s sulico;
če si ga razžalila s svojim životom, zato je bil moj na vse
strani razbičan. Meniš li zdaj, da se tvojim grehom ni
zadostilo, kolikor treba? Zate sem prenašal trpljenje in
zate sem prestajal bolečine . 11

Ko je zopet nekokrat molila, vidi pred sabo z dušnimi
očmi prav belo in prav svetlo toda polmjšano roko, dolgih
prstov in z veliko rano sredi dlani. Elizabeta jo spozna,
da je Kristusova, in ko je premišljevala, kako da je roka
tako sloka in tanka in shujšana, začuje besede: „Zato je

taka, ker sem ponoči bdel in molil do utrujenja, po dnevu
•pa hodil po mestih in vaseh, oznanjevaje kraljestvo božje . 11
In glas še pristavi: „Vedi preljuba hči, da si čista vseh
grehov . 11  Ona pa odgovori: ,.Če sem tako posvečena, zakaj
pa ne jenjam Te žaliti ? 11  Na to sliši besede: „Ko bi Me
ne žalila, pozabila bi na Me, in hujši bi bila kot peklenski

1<i6

duhovi, ki verujejo in se tresejo. Zato sem te le posvetil
po meri dodeljene ti milosti, s katero Me ljubiš tako, da bi
raje umrla kot grešila. 11  - Te besede je slišala Kristusova
služabnica tako natanko in tako razločno, da je dejala:
..Rajši hočem umreti kakor tajiti, da niso resnične. 11

Kaj imamo pa misliti o takih notranjih prigodkih in
o takih prikaznih ? v  - Da niso to, kar je pravo razodenje
božje, je gotovo. Če ima kdo razodenja ali prikazni, ki so
nasprotne tudi enemu samemu nauku sv. krščanske vere
ali sv. cerkve, je to znamenje, da taka razodetja niso od
Boga, in da so zavreči. Zakaj prav veliko je domišlij, ki
prihajajo iz bolne krvi in bolnih živcev. Take domišlije
prihajajo pa celo od hudiča, ki se izpremeni v podobo an¬
gela. Tako na pr. niso nič vredne tiste prikazni in tista
razodenja, ki jih imajo osebe, ki se ne odlikujejo po čistem
življenju, po veliki ponižnosti in po izkušeni ljubezni do
Boga in do bližnjega; take prikazni niso drugega kot ne¬
varne sanje. —- Pa če imajo tudi svete osebe take prikazni,
katoličan ni dolžan, jih verjeti. Prav gotovo je samo to,
kar uči trdna skala in močni steber resnice, namreč to,
kar uči sv. cerkev. Pač pa so tiste prikazni, ki jih be¬
remo v sv. pismu nove in stare zaveze, prave, ker so
razodete od Boga.

Stefan pa, ki je bil poln svetega Duha,
pogleda v nebo, vidi slavo božjo in Jezusa na
desnici božji. in reče: Jaz vidim nebesa odprta,
pa Sinu človekovega na desnici božji . 11

(Dj. ap. 7, 55.)

Svetel pogled.

Deželni grofinji Zofiji se je po pravici zdelo zelo sra¬
motno in za vso knežjo rodovino grdo, da bi njena sva¬
kinja hodila kakor beračica po Izenaku. Prizadevala si je
zato, da bi svojega sina pregovorila, in da bi se ta premislil.
Ker so bile pa vse besede zastonj, si ni znala drugače po¬
magati, kakor da je na tihem sporočila v samostan v Ki-
cingi, kako se godi mladi udovi Elizabeti. V teni bogatem
samostanu je bila prednica Mehtilda. teta sv. Elizabeta po
materni strani. Bilo je že oktobra, ko Mehtilda zve o ne¬
sreči svoje žlahtnice Elizabete. Tedaj je že cele tričetrti
leta v Izenaku preživela v siroščini. Prednica precej pošlje

107

v Izenak dva voza po Elizabeto. Našli so jo v cerkvi, kjer
je najraje bila. Morda je Elizabeta ravno prosila Boga
kake pomoči, ko dobi povabilo, kakor odgovor, da je njena
prošnja uslišana. Teta je hotela bolje preskrbeti ne le za
njo, ampak je želela tudi, naj Elizabeta pripelje svoje
otroke seboj. Ker je Elizabeta upala, da vidi svoje otroke
in jih obdrži pri sebi, zato je sprejela ponudbo.

Ko Elizabeta dospe v Kicingo, pride ji naproti opa-
tinja Mehtilda, njena teta, in jokaje ter ihte jo objame,
spominjajoča se, koliko hudega je prestala njena sorodnica.
Zdaj dobi ona z otroci spodobno stanovanje v bogatem
samostanu. Najrajši bi bila ostala prav sama ter oprav¬
ljala kot redovnica samostanske pobožnosti, vaje in druge
ostrosti reda, Toda skrb za otroke ji tega ni dopuščala.
Duh usmiljenja pa ji še tudi ni dal mirovati. V kicinškem
mestu je bila bolnišnica, katero je samostan ustanovil; ta
je bila Elizabeti najljubši kraj, kamor je zahajala vsaki
dan, bolnike oskrbovat na duši in na telesu.

Elizabeta je bila dva meseca v samostanu, ko dobi
neko povabilo od bamberškega nadškofa Egberta. Ta je
bil brat opatinji Mehtildi in torej stric sv. Elizabeti. Menda
je zvedel o njeni osodi šele, ko je bila došla v Kicingo.
Nadškofu se ni zdelo spodobno, da bi bila Elizabeta s svojo
družino vedno stanovala, v samostanu; zato ji je hotel sam
preskrbeti primernejši kraj. Elizabeta se vda želji svojega
strica, ter zapusti samostan z otroci in s svojima zvestima
služabnicama G-ndo in Izentrudo.

Mehtilda, ta dobra gospa, je že veliko žalosti in trp¬
ljenja doživela s svojo rodovino. Njen brat Henrik je hib
pregnan ter je moral bežati iz dežele, ker se je bil ude¬
leževal pri umoru kralja Filipa; in ta kralj Filip je bil
v rodu njenemu drugemu bratu, vojvodi Otonu. Njena sestra
■Tedert. mati sv. Elizabeti, je bila umorjena. Njena sestra
Neža je bila sedem let v nesramni zvezi s Filip-Avgustom,
kraljem francoskim, ker se je bila ž njim poročila, ko je
njegova prava žena še živela. Pred kratkim pa je dobila
žalostno poročilo, da njena uboga žlahtnica Elizabeta hodi
kakor beračica po Izenaku: in še ta tolažba, da jo je imela
pri sebi v samostanu, ji je ogrenela, ko se je bila Elizabeta
ločila od nje.

Po božji posebni naredbi pa se je zgodilo, da je opa¬
tinji Mehtildi, akotudi jo je iz lastne rodovine zadela mar¬
sikatera žalost in bolečina, vendar došlo neko čudovito ve-

108

selje in sicer tako posebno, kakršnega pač še nikdar ni
bilo. Opatinja je namreč za kakih 20 let preživela svojo
žlahtnico Elizabeto, in tudi še doživela čas, ko je bila slo¬
vesno v Rimu prišteta med svetnike. Opatinja je dala pri
samostanu sezidati kapelo na čast sv. Elizabeti. In tako je
opatinja svojo Elizabeto, kateri je živi kot zapuščeni vdovi
dajala streho in živež, po smrti častila kot slovečo svetnico,
ter jo v svojih potrebah klicala na pomoč.

»Glej, v mir-u se mi je tuga in bridkost
obrnila; ljubeznivo si rešil mojo dušo iz jame
:pogina (Iz. 18, 17.)

Obljuba.

Ko pride Elizabeta v Bamberg, ponudi škof svoji bo-
goljubni žlahtnici, da jo hoče peljati k njenemu očetu na
Ogersko. Elizabeta pa tega ni hotela, morda zato ne, da
bi se na kraljevem dvoru ne umotala v posvetno razve¬
seljevanje. Velik dobiček ima, kdor ne mara posvetnega ve¬
selja. biaga in časti. Tak dobiček je Elizabeta imela, in
torej je skrbela, da ga ne izgubi. Tudi o drugem namenu
škofovem ni hotela Elizabeta ničesar slišati. Mislil je
namreč, da tako mlada in zala vdova stori najbolje, če
zopet stopi v zakon, zlasti ker je upanje, da jo cesar Mi¬
roslav II., vdovec, vzame za ženo.

So take okoliščine, v katerih vdovci in vdove dobro
store, če se vdrugič oženijo ali omožč. na pr., če ima mož
majhne otroke, pa ne ve prav, kako bi jih oskrboval in
izrejal; ali pa še prav mlada vdova, ki se ne more odločiti,
da bi tihotno in bogoljubno živela: za tako je boljše, da
zopet stopi v zakon, kakor da bi po druščinah in veselicah
posedala in pošte prenašala. Kjer pa ni takih okoliščin,
ki bi kazale drug zakon, tedaj je, veliko lepše in spodob-
nejše, da se ostali zakonski z drugim ali tretjim zakonom
ne priklepa še tesneje na zemljo, ampak da svoje srce
obrača k Bogu, in živi samo Njemu. ('elo poganski Rim¬
ljani so dejali, da druga možitev ali ženitev ni nič kaj
lepega.

Bogoljubna vdova Elizabeta je bila žalostna, ko je
zvedela, kaj ji želi njen stric nakloniti, zato mu pohlevno
odgovori, da hoče raje ostati sama in tako služiti Bogu.
A škof pravi, da je še premlada, da bi sama med svetom

109

ostala; da je trpela že dosti preganjanja in da kadar on
umrje, ne bo imela nobene pomoči, in potem bodo zopet
prišle vse nadloge nad njo. Elizabeta mu na to odgovori:
,.Moj ranjki mož me je prav rad imel, in je bil vedno moj
zvesti prijatelj in varih; jaz sem bila deležna njegove
časti in njegove moči; imela sem kršen• in dragocenosti,

je storila obljubo; dosegla je tudi še toliko popolnost, v
kateri se ljudje že na tej zemlji za možitev in ženitev
zmenijo tako malo kakor angeli v nebesih. Njeni dve slu¬
žabnici sta ž njo vred storili obljubo vedne zdržnosti. Bali
sta se, da bi stric njune gospe vendar naposled ne prego¬
voril v kak zakon. Elizabeta pa jima odločno pove, da se
kratkomalo ne bo možila; rekla je: „Jaz sem obljubila
Bogu in svojemu možu, ko je bil še živ, da za njim nočem
nobenega drugega. Bog, ki preiskuje srca, in pozna skriv¬
nosti. ve. da sem obljubo storila^ čistim, priprostim. ravnim
srcem. Na njegovo usmiljenje zaupam; On me bo varoval
zoper vse naklepe ljudi in tudi zoper silo. Obljube nisem
storila pogojno, samo za ta slučaj, če bo prav mojim so¬
rodnikom in prijateljem; obljuba je bila prostovoljna, do¬
ločna, in brez vsakega pogoja, da hočem po smrti svojega
ljubljenca ohraniti čistost na čast svojemu Stvarniku. In
ko bi me kdo zoper mojo voljo silil v možitev, ugovarjala
bi s srcem in z ustmi, in ko bi moja hranitev nič ne iz¬
dala, bi si skrivaj odrezala nos, da bi se vsakemu studila.“
Ta slučaj, namreč da bi bila v nov zakon siljena, zdel
se je mladi vdovi tako strašansk, da je trepetaje in jokaje
pomislila nanj. Goreče je prosila Boga, naj jo varuje, da
ohrani svojo obljubo. Tudi k devic Devici se je zatekla,
>n jo v tej zadevi prosila pomoči.

110

Tako imenitna obljuba, kakor je obljuba vedne zdrž-
nosti, naj se stori le tedaj, kadar jo je dovolil razumen
spovednik. Zakaj, če je storjena, je potem sveta dolžnost
jo držati, zakaj obljuba je dar darovan Bogu. Hostija na
oltarju se po darovanju ne sme porabiti kot navadni kruh,
ravno tako se dar obljube ne sme vzeti nazaj. Obljube
delati ni nihče dolžan, ker z obljubo se več stori, kakor je
zapovedanega; če so pa obljube storjene, potem je ostra
dolžnost, se jili držati. Kdor stori prave in resnične ob¬
ljube, in tako nekaj svoje prostosti daruje Bogu, stori Bogu
prijetno delo.

Škof odloči Elizabeti gradič v neki vasi v stanovanje,
dokler se ta stvar povoljno ne reši. Zdaj pa mili Bog, ki
ga je Elizabeta neprenehoma pomoči prosila, vso stvar
obrne tako, da je bila rešena vseh daljnih skrbi.

„Ako ne storiš obljube, ne bo na tebi greha.
A kar ti gre iz ust, ono drži, in stori, kakor
si obljubil Gospodu, svojemu Bogu, in kar dra-
govoljno in s svojimi ustmi izrečeš.“

(V. Mojz. 23, 22. 23.)

Krona pa kosti.

Ko je bil Ludovik, Elizabetin mož, umrl, so njegovi
tovariši zavili truplo v dve beli voščeni rjuhi ter ga po¬
kopali v Otrantu na obrežju. Turinški vitezi gredo naprej
v Jeruzalem ter opravijo v cerkvi sv. božjega groba da¬
ritve in molitve, kakor jim je bil umirajoči deželni grof
naročal. Ko se pa zopet vračajo, gredo preko Italije, da
vzamejo kosti vladarja sabo na Turinško. V Otranti od¬
kopljejo grob pokojnika, in denejo truplo v vrelo vodo, da
bi kosti odstopile. Bile so bele kot novo pali sneg. V tistih
časih je to bilo znamenje, da ranjki svojega zakona ni
omadeževal. Nato dajo narediti rakev. polože kosti vanjo,
jo pritrdijo na mulo, ter gredo v svojo domovino. Pred
rakvijo pa je nesel eden velik srebrn križ, z dragimi kameni
udet. In kadar so na svojem potu prenočevali v kakem
mestu, so rakev postavili v cerkev, priskrbeli redovnikov
ali drugih pobožnih oseb, ki so celo noč peli mrtvašnice in
opravljali druge molitve.

Tako se je pomikal ta pobožni sprevod skozi Italijo
proti domu. Ko niso bili več daleč od Bamberga, nazna-

111

ni,jo vitezi svoj prihod škofu. Ta pa nemudoma pošlje Eli¬
zabeti poročilo, naj pride še ona. Med tem pa zbere vso
svojo gospodo in svoje duhovne, ter gre v sprevodu s šo¬
larji in z veliko množico ljudi grofovim ostankom naproti.
Tudi sosedni vitezi, grofi, gospoda, kmetje, so dospeli, da
bi bili priče mrtvaške slovesnosti. Med zvonenjem in med
petjem duhovnikov in redovnikov se pomikajo z rakvijo v
slavno prestolnico bamberško, kjer so se celo noč vršila
slovesna mrtvaška opravila. Ludovikov spovednik piše:
„Pri ti slovesnosti se je slišalo zdaj petje, zdaj branje,
molitve, zdaj jokanje, ihtenje in plakanje. Prav je, , da
molimo za tiste, ki so se s pravo krščansko vero ločili s
tega sveta. “

Drugi dan pride Elizabeta s svojima zvestima deklama,
ali bolje rečeno, s svojima ljubima prijateljicama, Gudo pa
Izentrudo. Peljejo jo k rakvi ter ji jo odpro. Kakor bi
trenil, se vname silni plamen ljubezni in bolečine, kateri
je bil prej videti, da se je ohladil in popolnoma ugasnil
pod pepelom vdovstva in pokorjenja. Vsa prevzeta se vrže
črez kosti, je goreče poljubuje in moči s solzami. Tako je
bila premamljena silne bolečine, da se je škofu in njegovemu
spremstvu zdelo potrebno, jo odstraniti od rakvije.

Ah. ubogo človeško srce! Tolikrat si človek misli,
to in to je popolnoma odpravljeno in korenito izkopano, in
vendar more kak dogodek vse to na novo vžgati. Kar
pravimo tukaj glede tega prirojenega občutka, ki se ne
more grajati, to velja še veliko bolj o grehu. Človek misli,
da je že veliko let, kar je odmrl kaki poprejšni strasti, da
jo je popolnoma zatrl, da se je nima nič več bati — ali ma¬
homa se kaj zgodi, pride kaka huda izkušnjava. in stari greh
vstane od mrtvih, oskruni dušo ter zapusti žalostno kesanje.

Če je pa Elizabetina duša skoraj omahnila, jo je vendar
kmalu močnejša ljubezen, ljubezen do Boga, krepko pod¬
prla. In tako je privrela kakor čista studenčnica iz malo
poprej skaljenega vira neka molitev, kakor lepši še nikdar
ni prišla ne iz ust, ne iz srca nobene krščanske žene.

Kaplan Bertold, ki je bil zraven, piše o tem prizoru
tako-le: „Vsa se je tresla po vsem životu, ko je videla
raznešene kosti svojega preljubega soproga. Daši je bila v
veliki žalosti, je vendar mislila na dobrotnost božjo, in roke
in oči proti nebesom povzdignivši je dejala: Gospod, zahvalim
se Tvoji milosti in Tvoji usmiljenosti, da si ubogi svoji
dekli izpolnil veliko željo, in da si me v moji bridkosti

112

tako milostno potolažil, ker si mi dal videti predrage kosti
mojega preljubeznivega brata in prijatelja. Akotudi sem
ga imela raje ko vse stvari na svetu, vendar ne žalujem,
da se je Tebi daroval, da je šel sveti deželi na pomoč, in
po Tvoji volji v tuji deželi končal svoje življenje. Gospod.
Ti pač veš, ko bi bila Tvoja sveta božja volja, da bi mi
bilo ljubši njegovo življenje, njegova ljubezniva navzočnost
in prijazno obličje, ko vse veselje, vse blagosti, časti in
sladkosti sveta. Raje bi bila imela, da bi bila vse svoje
žive dni v uboštvu preživela ž njim in ž njim hodila beračit,
samo da bi bila mogla videti njegovo lepo življenje. Zdaj
pa, preljubeznivi Gospod, nočem nič želeti zoper Tvojo
božjo voljo: njega in sebe izročim v Tvojo božjo voljo.
In ne hotela bi ga v življenje poklicati zoper Tvojo sveto
voljo, ko bi ga mogla tudi z enim samim lasom.“

„Ljubezen je močna kakor smrt, plamen
ljubezni mogočen kakor grob; žar njen kakor žar
ognja, kakor plamen božji. “  (Vis. pes. 8, d.)
Tako se je izpremenila skeleča bolečina v čisto vda¬
nost v božjo voljo: ohrabri se, se zdrži solz. ter tiho odide
iz cerkve. Tukaj je bil lep vrt. Elizabeta sede na travnati
griček in čaka vitezev, ki so prinesli grofove kosti.
Zakaj pa ni raje bogoljubna gospa počakala v hiši božji?
Zato ne. ker je imela take misli in take prevdarke, ki so
sicer pravi, pa vendar ne gredo v cerkev in med službo
božjo, kakor tudi darovne živali niso šle v preddvor Jeru¬
zalemskega templa. Kaj pa je bilo takega?

Brezdno enega leta.

Ko pridejo vitezi iz cerkve, jih deželna grofinja na¬
prosi, naj pridejo k nji. Vstane pred njimi z veliko spošt¬
ljivostjo in ponižnostjo, ter jih prosi, naj posedejo k nji na
travo, ker je tako slaba, da ne more dalje stati. — Kar je
njo samo zadelo, bi bila rada zamolčala vsa psovanja in
krivice, katere je pretrpela. Ali dolžna je bila skrbeti za
svoje uboge otroke. Zato jim pripoveduje in milo potoži,
kako neusmiljeno in grdobno sta ž njo ravnala njena žlah-
tnika, Henrik pa Konrad, in koliko siromaštva je s svojimi
otroci prestala v Izenaku. Viteze je prosila za božjo voljo,
naj se vendar usmilijo njenih zapuščenih ubogih otrok.
Tudi njen stric, škof, pristopi ter potrdi Elizabetine besede.

vitezem pa resno prigovarja, naj pomagajo vdovi in njenim
otrokom do njih pravice in njih lasti, sicer ne dovoli, da
bi kneževe kosti in deželno grofinjo peljali na Turinško.

Blagi vojaki, slišavši take novice, so bili zavzeti in
srditi. Škotu zastavijo svojo besedo, da se hočejo krepko
potegniti za knežjo vdovo in za njene otroke. Zahtevali
so pa, naj gre Elizabeta, kot prava deželna vladarica, ž
njimi na Turinško.

Drugi dan ima škof slovesno veliko opravilo, pri ka¬
terem je bilo vse mesto bamberško, in potem so odhajali
vitezi z vdovo in s kostmi njenega soproga proti rajnar-
dovski opatiji, kjer je hotel biti Ludovik pokopan. Še pred
enim letom je Ludovik ondi jemal slovo ter šel od ondod
s svojo soprogo in svojimi vitezi, da se napoti v sveto
deželo. Ah, kako je zdaj vse drugače! Ah, kaj se ni po¬
greznilo v žrelo enega leta! Kosti mladega kneza neso
zdaj v skrinji tjakaj pokopat, kamor je živ tako rad za¬
hajal, in kjer je bil tako pobožen. Duša njegova pa je
šla v boljšo sveto deželo kakor je Palestina, kjer ne gleda
le groba Kristusovega, ampak uživa v večnem veselju vsta¬
lega Zveličarja samega. Mlada vdova je bila obakrat v
veliki žalosti, zdaj in tedaj. Že tedaj je šla za njegovim
pogrebom, ko ga je spremljala iz Rajnardskega. Med tem
pa je zapuščena gospa sama občutila ostre zobe hinavskega
sveta. Veliko hudega preganjanja je bila trpela, odkar ji
je smrt pobrala podporo. Vitezi pa sabo nič drugega niso
prinesli kot pepel tistega upanja, ki so ga stavili v osebo
ranjkega deželnega grofa.

Prihodnost, v katero se steka človeško življenje, je
pač kakor tuja dežela, v katero slepec tava. Nihče ne ve,
kaj pride jutri; mogoče, da pride velika nesreča ali pa celo
sama smrt. Ljudje si voščijo veselo novo leto. Ali kaj
pomaga samo to voščilo! In vendar more vsakdo veselo,
srečno leto imeti, naj že pride črezenj bolezen ali smrt.
Naj se le res iz srca potrudi, da bode v mislih, željah, de¬
janjih služil Bogu, potem bo vse dobro, tudi najhujše
trpljenje mu bode čist dobiček.

„ Vemo pa, da onim, hi Boga ljubijo, vse
na dobro gre, svetim, ki so poklicani po božjem
sklepu.“  (Rim. 8, 28.)

Križana usmiljenost.

8

114

Ljubezen še po smrti.

Na dolgo in široko se je bilo razvedelo, da so kri¬
žarski vojaki prinesli ostanke grofa Ludovika, katere bodo
pokopali v rajnardovskem samostanu. Tukaj se je poka¬
zala tudi prav posebno resnica, da spoznamo šele tedaj,
koliko smo koga radi imeli, ko ni več med nami, ko je že
umrl. Neštevilno veliko ljudi, vsakega stanu, je bilo pri¬
vrelo vkup, da bi videli vsaj še rakev. v kateri počivajo
kosti njih nekdanjega preljubljenega gospoda. Vsa dežela
je bila na nogah: grofi, baroni, hlapci, meščani, kmetje,
bogati in ubogi, plemeniti in priprosti, iz gradov in iz mest
in vasi so šli h pogrebu. Celo opati in škofje so bili prišli,
da izkažejo zadnjo čast njemu, ki je na križarski vojski svoje
življenje dal za sveti grob. Prišla pa je, kakor drugače
biti ni moglo, tudi vsa žlahta ranjkega. Tukaj, pred nemo
rakvijo, v kateri je bil ranji, je stala njegova mati, de¬
želna grofinja Zofija, njegova soproga Elizabeta, njeni
otroci in ranjkega brata, Henrik pa Konrad. Globoko gin¬
jeni so bili ne samo žlahta, ampak tudi ljudstvo; celo grofi
in vitezi so žalovali tako, da so se silno solzili in na glas
jokali. Duhovščina je pela psalme, pa je morala večkrat
prenehati, toliko je bilo jokanja in plakanja po ljubem go¬
spodu. Bertold piše o tem: „Ko so šli mnihi iz samostana
v sprevodu mrliču nasproti, bi imeli peti, pa so se bolj
jokali; izgubili so tolažbo svojo.“ Več dni so se opravljale
mrtvašnice, darovale sv. maše, in milošnje delile, da bi bilo
ranjkemu pomagano.

Prav lepo in tolaživno je v katoliški veri to, da ver¬
nike uči in navaja, 'kako morejo svojo ljubezen celo ranj-
kim izkazovati ter jim pomagati, da ranjkemu koristi,' in
da jim bo hvaležen. Ker nič nečistega ne pride v nebesa,
in ker neizrečeno redko kdaj odraščeni človek umrje ves
čist, mora njegova duša, če ni zavržena, najprej ostati
zunaj nebes in trpeti tudi pokoro. Katoliška cerkev pa ve
iz apostolskega izročila, da se z molitvami, z mašami z
dobrimi deli. ki se opravljajo za ranjkega, trpljenje polajša
in okrajša. Zato je tudi vsaka dobra krščanska družina
prav goreča, kadar opravlja dobra dela ljubezni za katerega
svojih umrlih udov. Pri pogrebu, na pokopališču, pri službi
božji, doma in drugod moli in deli milošnjo za ranjkega,
da bi mu Bog dodelil večni pokoj.

„ Napravi pa biro, ter pošlje 12.000 drahem
srebra v Jeruzalem, da nuj se opravi daritev za
grehe mrtvih (TI. Mak. 12. 43.)

Kake v z ostanki deželnega grofa so deli v zidan grob,
nanj pa kamen. Toda lepši in blagši spomin, kakor je bil
kamen, si je bil ranjki postavil v srcih svojega ljudstva.
Deset let je srečno vladal deželo. Meščan in kmet sta mirno
in varno živela ter hodila po svojem opravilu. Prej in
potlej pa je v deželi gospodovala vojska, moč, krivica, ne-
rednost, uboštvo in siromaštvo. In namestu da bi bil ljudstvo
drl, kakor dela marsikateri vladar, je zanje skrbel, in ko
je pretila slaba letina, je s svojo soprogo Elizabeto mislil
le na to, kako bi pomanjšal stradež. Kolikor hujši se je
pozneje ubogim Turinčanom godilo, toliko lepši in prijaz¬
nejši so se spominjali svojega najboljšega kneza, ki so ga
kdaj imeli. Ko je bil živ, dejali so: Ludovik mili,  a po
smrti njegovi so dejali, da so imeli Ludovika svetega.

Grom resnice.

Pri poslednji sodbi se mora čudno goditi, tudi ne glede
na sodnika samega. Kako se bodo po vstajenju gledali
zlasti oni, kateri so bili v življenju tesneje zvezani? Kake
misli, občutki in kaki pogledi bodo švigali semtertja. kakor
žarki severne zore, ali pa kakor bliskajoča strela o hudem
viharju! J n kakšne besede se bodo slišale, hvaležne besede,
tožilne in kletvinske, m^d temi, ki so živi bili skupaj!
Nekaj temu nekoliko podobnega je bilo v Rajnardovem.
Središče, takorekoč namestnik najvišjega sodnika, je bil
pozemski ostanek Ludovikov, njegove bele tihe kosti.

Pač so se tudi že med službo božjo marsikaterega
misli in oči obrnile na ranjkega, in marsikdo se je posolzil
spomnivši se, koliko hudega je trpela preganjana vdova.
V srcih imenitnih grešnikov, deželnih grofov Henrika in
Konrada, sta pač že hudo vrela in kipela sram in kesanje,
ko sta cele ure stala pred kostmi svojega brata in pred
njegovo živo vdovo, katere nista več videla, odkar sta jo
bila zapodila s Prežigrada. Njen tihi pogled jima je bil
kakor vnebovpijoča, srce trgajoča tožba, strahovit udarec
na njuno vest. Srce vitezev pa je bilo polno bolečine, da
so izgubili svojega ljubljenega vodnika in prijatelja. Mogoče
pa tudi, da se je v njih srcu kuhala jeza nad toliko ne-

8 *

človeškostjo, katero sta brata doprinesla nad ubogo, zapu¬
ščeno svakinjo.

Ko so po božji službi ranjkega grofa kosti častno
pokopali, jeli so vitezi misliti na obljubo, ki so jo bili dali
bamberškemn škofu in deželni grofinji Elizabeti. Neki vitez,
Rudolf Vargilski, zbere svoje tovariše ter jim pravi: „Zdaj
velja, da dokažemo zvestobo, katero smo prisegli našemu
blagemu knezu in naši gospi Elizabeti, ki je pretrpela že
toliko uboščine. sicer se bojim, da bi si ž njo ne zaslužili
večnega pekla. 1 ' Vitezi so bili vsi misli, da se je treba
krepko potegniti za vdovo in njene sirote, ter izvolijo izmed
sebe štiri gospode, ki naj imajo besedo. Nato se podajo vsi
v dvorano, kjer so ravno bili Henrik pa Konrad s svojo
materjo Zofijo. Deželnega grofa obstopijo na okoli; bili so
navzočni še drugi poštenjaki. Rudolf, vitez Vargilski. po¬
prime besedo ter grofa Henrika nagovori tako:

„Čuli smo govorico, da smo vsi prav žalostni. Iz srca
nas je sram. da se pri tebi najde tolika nepoštenost in to¬
lika krivičnost, in'o  tebi pripoveduje. Ah, ljubi gospod,
kaj si storil, in kdo ti je kaj takega svetoval? Žalostno
vdovo svojega preljubega brata, in blago kraljičino ogrsko,
katero si imel po vsi pravici tolažiti, čislati in spoštovati,
to si ti prav nepošteno in hudobno pregnal iz njenega
stanovanja, iz njene lasti in posestva, kakor bi bila malo-
pridnica in grdobnica, da je sirota živela v ubožnosti in
pomanjkanju, ter si jo pustil beračiti v velikem siromaštvu.
Sirote in otroke svojega brata, katerim si imel biti zvest
skrbnik, te si zlobno zapodil od sebe. Treba jih je bilo
od matere vzeti ter od nje jih ločiti, ker zavoljo uboščine
ni mogla skrbeti zanje. Tega te tvoj pokojni brat, če-
dnostni vladar, ni učil, kateri bi nikdar ne bil pripustil,
da bi se bilo najmanjšemu njegovih podložnikov v njegovi
deželi zgodilo kaj takega."

Henrik molči na te besede, in sramote ne vedoč, kaj
bi odgovoril, pobesi oči k tlem. Vargilski vitez pa zopet
povzame besedo: „Gospod, pa čemu si se bal bolehne, za¬
puščene, žalostne ženske, ki je bila- v tej deželi brez pri¬
jateljev in brez sorodnikov? in kaj hudega bi ti bila sto¬
rila sveta in čednostna gospa, ko bi bila ostala v tvojem
gradu? Kako grdo je pač, če se kaj takega pravi cehi na
tujem! Sramota, da morajo naša ušesa o tebi slišati kaj
takega! Prav hudo si storil in razžalil si Boga, to je kar
gotovo, samega sebe onečastil, vso deželo turinško si osra-

117

motil, in knežjo rodovino si pripravil v slabo ime. Res¬
nično. jaz se bojim, da bi maščevanje božje ne prišlo nad

deželo, če se ne spraviš z Bogom, in se s čednostno gospo
tvojo sestro in svakinjo Elizabeto, zlepa ne poravnaš, in

118

ji tega ne povrneš, kar si krivično prikratil nji in bra¬
tovim otrokom.“

Višjemu govoriti tako, kakor je govoril blagi vitez
Vargila. za to je treba pogosto več srca, kot v vojski s
sovražnikom se bojevati. Čudili so se tudi vsi grofi, vitezi,
in kateri so bili še navzočni, da je Rudolf, vitez Vargilski,
knezu govoril tako pogumno. — Gotovo bi bilo manj greha
na svetu, in ljudje bi greh veliko bolj spoznali, obžalovali
in popravljali, ko bi drugi imeli več srca, grešnikom njih
krivico razkazati. Seveda, očitanje ne sme vreti iz osebne
jeze ali sovražnosti, ampak biti mora pred božjim obličjem,
Bogu na čast, ljudem pa v zveličanje. In ker je vrli križarski
vitez govoril v tem krščanskem duhu, v pomenu resnice in
ljubezni, zato so rodile njegove srčne in krepke besede, dasi-
ravno so bile ostre in trpke, vendar blagoslovljen sad.

Če je v dolgi hudi zimi voda v potoku zmrznjena do
dna, in če potegne spomladna topla sapa od zahoda ter
veje po deželi, tedaj poka in se taja led, voda sili skozi
pokneno ledeno skorjo, jo vzdigne ter odnese sabo. Tako
je bilo srce deželnemu grofu: trdo, mrzlo, temno kakor
dolga zimska noč. Pa že o pogledu na ostanke svojega
brata, in videvši veliko ljubezen in žalovanje neštevilnih
ljudi, že tedaj se mu je tajalo srce. In zdaj je prihrumel
neustrašeni govor junaškega viteza Vargilskega na njegovo
srce kakor močan veter od zapada na ledeno skorjo. Nemo
posluša nekoliko časa, v njegovem srcu pa natihoina-vre, pa
ne srdito zavoljo očitanja, ampak zavoljo pekoče bolečine
vesti. In iz globočine duše pridro mu na lice obilne solze,
tako da ihtenja in joka dolgo ne more izpregovoriti besede.

..Nato reče Natan Davidu: Ti si Usti člo¬
vek. In David pravi: Grešil sem zoper Večnega.“

(II. Sam. 12, 7.)

Sprava.

Henrik je bil silovit človek. Taki ljudje so pogosto
močni v hudem, pa tudi popolni in krepki v dobrem, kadar
se izpreobrnejo. Ko se mu silno vzburjeno srce umiri to¬
liko, da more govoriti, de: „Res mi je iz celega srca žal,

kar sem storil. Da pa pred očmi ljube moje sestre Eliza¬
bete zopet zadobim prijaznost in prijateljstvo, hočem rad
storiti vse, kar od mene tirja, in vi imejte v tem vso moč,
kolikor je denarja in blaga.' l

119

Vitez Vargila odgovori: „Gospod, vaši kneževski pra¬
vici in časti se pač spodobi, da to storite, če hočete po¬
praviti, kar ste zagrešili, ter odvrniti jezo božjo." Na to
pravi deželni grof: „Vse hočem storiti, kakor mi boste
rekli."

Rudolf vitez Vargila na križarski vojski ni imel te
sreče, da bi bil pomagal pridobiti Jeruzalem. Zato je imel
pa zdaj drugo, še večjo srečo, da je namreč premagal močno
trdnjavo dušo zaslepljenega kneza. Zdaj se poda vitez
s svojimi vojnimi tovariši k knežji vdovi ter ji sporoči,
kako je njen žlalitnik šel v se, spoznal svojo krivico, in da
je zdaj pripravljen vse rad storiti, kar bo zahtevala. Vitezi
se posvetujejo, kaj bi zahtevali in tirjali od grofa. Elizabeta
pa je sklenila drugače. Dejala je: „Njegovih gradov in
mest in vasi, dežele njegove in ljudi in ničesar, kar dela
skrbi in bridkosti, ne maram, zakaj s takimi stvarmi si
človek nakopava le skrbi, posvetno nečimernost in lenobo
v službi božji. Samo to, kar mi po vsi pravici po mojem
ranjkem možu gre dote, za to prosim, naj mi to da, da po
svoji volji obrnem, Bogu na čast, ter v svoje in svojega
bližnjega zveličanje."

Da zdaj vse spravijo v dober red. gredo vitezi zopet
k deželnemu grofu Henriku ter mu sporoče, kako spravljivo
je Elizabeta sprejela njegovo ponudbo, in peljejo samega k
Elizabeti. Njegova mati, stara deželna grofinja Zofija, in
njegov brat Konrad gresta ž njim, da se doseže popolna
sprava in mir.

Srce človekovo je, kakor pravi sv. pismo, bojazljiva
in kljubljiva stvar. Če je človek storil krivico, se mu zdi,
da je neprenesljivo, da je sramota, če obstoji svojo krivico.
A ravno to je prava poštenost in znamenje, da je človek
krenil na boljšo stran, če se toliko posili, da prosto in
odkrito obstoji, da je storil krivico. To zmago čez se si je
priboril tudi Henrik. Bržkone svoje svakinje, odkar jo je
bil pregnal s Prežigrada, ni še videl v obraz. Ko je pa
videl zdaj bledo in sirotno ženo svojega brata, mu je vest
kakor žareč nož prerivala dušo. Za božjo voljo jo prosi,
naj mu odpusti prizadeto ji krivico, da mu je iz srca žal,
in da ji hoče zvesto povrniti vse, kakor je prav. Tudi
mati in grofov brat prosita, naj vse odpusti in pozabi, kar
se je zgodilo. Kdo ve, če ni morda Bog ranjkemu Ludo-
yiku privolil, z dobrim duhom navdati svoje sorodnike, da
so prišli do spoznanja, kesanja, dobre volje in pomirjenja.

120

Kako pa je milosrčna in dobrodušna Elizabeta sprejela
te prošnje, si lahko mislimo; pa je •tudi natanko zapisano,
kaj je storila. Namesto odgovarjati z besedami, odgovorila
je s solzami. Glasno jokaje objame svojega svaka.

V solzah se raztopi najglobočje bitje človeško. Henrik,
njegov brat, njegova mati in vsi križarski vitezi, vsi so
jokali. Blaženi duh ranjkega in pa angeli v nebesih so se
pač veselili teh solz, kakor se mi po dolgem in hudem
viharju veselimo lepe mavrice na nebu.

„ Usmiljenost in resnica sta se srečale; pra¬
vica in mir sta se poljubila (Ps. 84, 11.)

Naveličana.

Zdaj narede pogodbo, po kateri bi imela Elizabeta s
svojimi otroci prebivati na Prežigradu, mladi Herman prev¬
zeti vlado po svojem očetu v haski in turinški deželi, a
med tem, dokler ne doraste, njegov stric Henrik oskrbovati
vlado.

Kdo bi si bil kdaj mislil, da bode soproga deželnega
grofa, ogrska kraljičina, tako sramotno pregnana s Preži-
grada. iz svoje prestolnice? Ko je bila pa zapodena, in ko
je v Izenaku beraški živela, bi si ne bil nihče mislil, da
se bode smela kdaj povrniti na Prežigrad. In vendar se
je zgodilo to in se je zgodilo ono. Ravno v tem se posebno
dobro vidi božja rdka, da marsikomu prihodnost kaj pri¬
nese, na kar nikdar ni mislil, in da pogostoma ne pride,
česar je tako želel, ali česar se je bal. Zavoljo tega je
veliko vredno, vsikdar in povsod se držati prav Boga. Za¬
kaj On je večni, ki vsakega usodo vidi in drži, in ki ni¬
kogar ne zapusti, kdor sam Njega ne popusti.

Henrik je v dejanju pokazal, da se je izpremenil;
ravnal je s svojo svakinjo dobrotno in ljubeznivo ter je
nikakor ni oviral, ko je. hotela svoje pobožne vadbe imeti
in siromakom pomagati. Kadar so bile gostije na Preži¬
gradu ali sicer kaki godovi, tedaj se jim je Elizabeta od¬
tegnila. Pred svetom je bila opravičena zavoljo tega, ker
je bila vdova; pred Bogom pa se je ogibala vsake druščine
in veselice, dobro vedoča, da po tej poti se pride v naj¬
večjo nevarnost odtujiti in ohladiti se za Boga. Podobna
je bila evangeljskemu kupcu, ki je v njivi našel zakopan
zaklad, pa vse dal, da je to njivo kupil. Ta zaklad je

121

ljubezen božja čez vse, cena pa, ki jo moramo zanjo dati,
je posvetno veselje.

Pa še drug skriven vzrok je imela Elizabeta, zakaj se
je odtegovala veselicam. Kdor v bogastvu živi. z ubogimi
se pa sani nikdar ne peča, ta le je in pije, se redi in živi
brez pomisleka. Kdor pa deli milošnjo, ta tudi sam ubogih
poišče in gleda s svojimi očmi. kako se jim godi: ta včasih
vendar pomisli,  kako ima sam krasno obleko, lepo sta¬
novanje, draga jedila, pa njegov bližnji, njegov brat še
potrebnega nima. Zato' se Elizabeta ni hotela udeleževati
grajskih godovanj.

Ali take misli in tako življenje se posvetnjaku nepri¬
jetno zdi. postavim kakor bi pri kaki gosposki gostiji v
sredi med ploščekč in steklenice na mizo postavil velik
križ namestu cvetičnega šopka. Ne gre skupaj. Človek je
iz dveh življev, iz dveh stvari, ki sta si pogostoma druga
drugi zoperni. ki se med sabo bojujeta: živo telo in pameten
duh. Ako je telo ali poželjenje, to je počutnost, zavla¬
dala in potlačila duha, tedaj je na videz mir in človek
živi brez notranjega boja ali kakega razdvoja po svojih
željah, če pa takemu zabeljenemu posvetnjaku tak človek
pride pred oči, ki gospoduje svojo počutnost in poželjivost
ter jo ima pod nogami, in pri katerem gospoduje duh: te¬
daj se posvetnežu zopet oglasi zatrta in zamorjena vest,
kakor bi hotela vstati od mrtvih in zakričati na glas; za¬
voljo tega jim je prav čudno in strahovito pri srcu. Zato
hočejo take bogoljubne ljudi spraviti s poti. da bi zopet
zadobili prejšnji pokoj; zatadi tega ne morejo ne videti ne
slišati nič duhovskega.

Tako se je godilo tudi na dvoru v Izenaku. Mlado
kneževsko vdovo imeti vedno pred očmi pa gledati, kako
zaničuje vse posvetno veselje, uboštvo in uboge pa čez vse
ljubi, to je bilo dvorjanom kakor bridka pridiga o pokori,
ki jim je v veselje prilivala pelina. Elizabeta je bila tedaj
sovražena od dvorjanov, kakor je bila že tudi poprejšne
čase. Ali to sovraštvo so ji. kazali kar naravnost, ker se
jim od njene dobrote ni bilo ničesar bati in ker ni imela
nikogar, ki bi jo branil. Se. obiskovali je niso, in v obraz
so ji metali psovke, češ, da ni pri pameti, da je nora, da
je kmetica. Ker je pa Elizabeta s svojim bogoljubnim živ¬
ljenjem zadobila tisti mir, o katerem Gospod pravi: „Mir
vam dam, ki ga svet ne more dati“,  je bila vendar
pri vsem tem jivljenju mirna in vesela. Ali še temu so

dvorjani podtikali zlobo. Dejali so: Tej vdovi je šla smrt
soproga pač malo k srcu. sicer bi ne mogla biti tako
vesela; da ji je kakor nalašč umrl, da more tem lažje raz¬
metavati denar. In celo stara mati Zoiija je bila neza¬
dovoljna ž njenim obnašanjem, ter ga ji je hudo očitala.

„Ko bi bili od sveta, tedaj bi vas svet kot
svoje ljubil; ker pa niste od sveta, in sem vas
jaz odbral od sveta, zato vas sovraži “

(Jan. 15, 19.)

Navzdol, naprej, navzgor.

Že poprej smo povedali, da si je bila Elizabeta iz¬
volila najostrejšega duhovnika za spovednika, Konrada
iz Maribora. Zares pobožne osebe se boje, v važnih zade¬
vah ravnati po svojih mislih in željah. Zato veliko molijo
in prosijo Boga, da jih vodi po pravi poti; pa so tudi po¬
korne spovedniku, če se jim je posrečilo, dobiti razumnega,
spokornega mašnika. Tu jim velja Gospodova beseda do
apostolov: „Kdor vas posluša, mene posluša."

Tako je storila tudi Elizabeta.. Njeno srce jo je gnalo,
da bi bila kolikor mogoče popolna in sveta. Iz tega namena
razodene svojemu spovedniku tri poti, po katerih meni
hoditi; ali stopiti v samostan k frančiškankam, ali sama kot
puščavnica živeti, ali pa beračiti od hiše do hiše. So stvari,
o katerih bode pobožnejši kristjan pač mislil, da jih zmore,
katerih pa drugemu nikdar ne bode prisojal, nikakor do¬
volil. Konrad je živel radovoljno prav ubožen ter se pri-
prosto oblačil; vendar je knežji vdovi vse te ponudbe za¬
vrnil ter jo ostro pokaral, ko ga je le še jokaje prosila,
naj ji dovoli katero teh potov. Konrad ji tudi zaradi tega
ni dovolil, ker je hotel, da Elizabeta s svojimi dohodki po¬
maga siromakom in poplača nekatere dolgove, katere je
bil zapustil njen soprog.

Elizabeta je zdaj delala vsaj to. kar ji spovednik ni
prepovedal. Ko je leto na Prežigradu preživela, se odpove
grajskemu življenju ter prosi svojega žlahtnika Henrika,
naj ji v svoji deželi odkaže kakšen kraj, kjer bi mogla
tiho živeti in opravljati dela pobožnosti in usmiljenja.
Henrik ji ponudi tržič Maribor kot dohodek. Takrat je
bilo sedanje m%sto le tržič, ki niti svojega duhovnika ni
imel. Zahvali se svojemu svaku in pravi, da je s tem krajem

zadovoljna. Z denarjem pa, ki ga ji je bil dal za prvo po¬
trebo, je Elizabeta dala sezidati bolnišnico.

V Mariboru ne dobi Elizabeta nobene hiše, da bi
mogla s svojimi prebivati v nji. Zato gre s svojimi otroci
in z G-udo pa Izentrudo v sosedno vas Verdo. Tukaj pa
ni bilo dobiti drugega stanovanja kot neko staro, razpadeno,
kmečko bajtico, ki baje ni imela ne strehe, ne zapahov pri
vratih in oknih. Iz te podrtije naredijo ženske nekak šotor,
ker so šibje in protje in drugo vejevje čez kočo nadjale;

pa jim to proti solncu in prepihu in dimu ni nič poma¬

galo. da so Elizabeto .prav zeld bolele oči. V tem siro-
maškem stanišču si je Elizabeta pripravljala vsakdanji živež,
uboren je bil kakor hišica sama.

Dosti ljudi je na svetu, ki nimajo boljši kakor sveta
Elizabeta in njeni zvesti služabnici v revni koči v Verdi.

Razloček pa je v tem, da je Elizabeta vzrastla v knežjem

bogastvu, in da je torej pomanjkanje čutila vse huje kakor
uboštva navajeni človek. Zlasti pa je siromaščina deželne
grofinje zato tako častitljiva, ker si jo je sama  izvolila.
Kakor je Zveličar zavoljo nas zapustil nebeško veličastvo
ter se podal v betlehemski hlev, tako je hotela njegova,
zvesta služabnica v malem zavoljo njega storiti ravno tisto,
zapustiti knežji dvor in živeti v največjem uboštvu.

„Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško

kraljestvo (Mat. 5. 3.)

Odpove se vsemu.

Med tem si je dala Elizabeta *v Mariboru postaviti
hišico iz lesa in ilovice prav tik frančiškanskega samo¬
stana, ter se je potem z otroci in deklama preselila vanjo.
Ker ji spovednik nikakor ni dovolil, da bi bila stopila v
frančiškanski red, ali pa si beračila kruha, je hotela vsaj
obljubo tretjega reda ponoviti in povikšati z očitnim po-
novljenjem.

Veliki petek, ko je bil Kristus nag na križ pribit, po-
berd v ta spomin z oltarjev ves kinč in vso lepoto. Tudi
zvesta naslednica Kristusova je hotela veliki petek se iz¬
nebiti vsega, kar je bilo še pozemskega na nji. Nekaj me¬
secev preden je šla Elizabeta iz Izenaka, je položila svoje
roke v frančiškanski kapeli na posvečeni oltarni kamen in
storila obljubo, da se odpove svoji volji, vsemu posvetnemu

lišpu in vsemu, kar svetuje Zveličar zapustiti. Frančiš¬
kanski prednik ji odstriže lase. jo ogrne s sivo haljo in

jo prepaše z vrvico. Rosa, v sivem spokornem oblačilu,
prepasana z vrvjo — taka je bila zdaj obleka, v kateri

125

se je ogrska kraljičina odslej pa do svoje smrti kazala
svetit.

Včasih človeka vest opominja, naj stori ali opusti,
kar se mu zdi, da je prav težko, n. pr. nevarno znanje raz¬
dreti, s sovražnikom se spraviti. Človek meni, da je skoraj
nemogoče, in vendar mu nekaj ne da pokoja. V takem
dušnem stanu se prav očividno pokaže, kako resničen je
izrek svetega pisma: „Kar je nemogoče ljudem, to
je mogoče Bogu“.  Le prav srčno prosi Boga tiste moči,
ki ti manjka, in prej ali slej se bo v tebi izpremenilo tako,
da boš brez velikega truda, in celd veselo, storil to, kar
se ti je prej zdelo, da ti ni mogoče.

To se je pokazalo tudi pri sv. Elizabeti. Sama je ču¬
tila, da ji manjka zlasti treh stvari, brez katerih ne more
storiti novega, velikega koraka, da bi odločno zaničevala
svet. Zato je prisrčno molila, da bi zadobila te tri milosti:
1. da bi vse posvetno popolnoma zaničevala; 2. da bi srčno
prenašala vsako zasramovanje in obrekovanje; 3. da bi
svojih otrok nezmerno ne ljubila. Čez nekaj čaša pa reče
svojima deklama: „Gospod je uslišal mojo molitev. Glejta,
vse prijetnosti sveta, ki sem jih nekdaj ljubila, se mi zde
kakor smeti. Bog ve, da me otroci moji ne skrbijo bolj
kakor vsak drug človek. Oddala sem jih Bogu. on naj
stori ž njimi, kar se mu dopade. Zdaj sem tudi še vesela,
če me kdo zasramuje, obrekuje in zaničuje. Ničesar več
ne ljubim kot samega Boga.“ Da take besede niso bile
samo izmišljene, to je Elizabeta pokazala v dejanju. Od¬
ločila se je tudi še od tega. od česar se materino srce
najtežje loči; vdala se je v to, da so ji še majhne otroke
odpravili od nje.

„ Vsak, kdor hiše ali brate, ali sestre, ali
očeta, ali mater, ali otroke, ali zemljo zapusti
zavoljo mojega imena, mu bode stotero povrnjeno,
in pa večno življenje bo dosegel (Mat. 19, 29.)

Jerica

je bilo ime najmanjšemu Elizabetinemu otroku. Bila je še
le dve leti stara, ko so jo dali v ženski samostan v Sta-
remgradu. Elizabeto so ostro grajali, da je tako majhnega
otroka dala od sebe in poslala v samostan, zlasti ker je
bil novo ustanovljeni samostan še reven. Ali mati se je

126

na kratko opravičila s tem, da sta z možem, preden je
odšel na križarsko vojsko, naredila obljubo, da bosta upa-
nega otroka v kakem samostanu posvetila službi božji.

V življenju prav veliko svetnikov najdemo to, da niso
le več dobrega storili in več hudega prevzeli, kakor veleva
krščanska dolžnost, ampak da so včasih storili tudi kaj
takega, kar se zdi. da je zoper navadni red, in po čemur
se drugi nikakor ne smejo ravnati. Pa božje misli in božja
pota so veliko višja kakor misli in pota ljudi. Ravno duh
božji nagiba svetnike pogostoma k takim delom, ki se po¬
polnoma ločijo od ravnanja navadnih kristjanov. Tudi Eli¬
zabeta je ravno v tem, v čemur je bila od sveta posebno
hudo-karana, zadela pravo, ker je delala po volji božji.
Izmed vseh treh otrok je samo Jerica živela tako srečno,
da je naposled umrla v sluhu svetosti.

Elizabeta je zdaj pa zdaj obiskala svojo hčerko; od
Maribora do Starigrada je kakih 7 ali 8 ur. Nekdaj se otrok
o polnoči prebudi in pravi služabnicam: ,..Taz pa slišim, da
v Mariboru zvoni umrlemu; menda so mi zdaj umrli moja
ljuba mati.“ In res je Elizabeta umrla ravno tisto uro v
Mariboru. Drugo sporočilo pravi, da je otrok v svoji sobici
videl svojo mater, ki se mu je bila prikazala. Jerica je
imela tedaj šele štiri leta. Rastla je v samostanu kakor
cvetka v tihem mirnem vrtu. Od ranjce svoje matere je
imela Jerica voljo za vse dobro, da je bila vsako leto sve¬
tejša; potem moč dobrega zgleda, in naposled molitev duše,
pred božjim prestolom stoječe in ovenčane z vencem zmage.
Mi smemo pač misliti, da osebe, ki sveto umrjejo, pogostoma
svojim na zemlji s svojo prošnjo več dobrega dosežejo,
kakor so jim mogle koristiti žive.

Jerica, žlahtna hčerica svete matere, si je pridobila'
zlasti one čednosti, v katerih se je Elizabeta bila tako zelo
odlikovala: v ljubezni in usmiljenju do bližnjega in v
ostrosti do same sebe. Omenimo le to: bila je vajena, da
je spala ves post do cvetne nedelje na slami, veliki teden
pa na črepinjah, da bi bila deležna Kristusovega trpljenja.
Svoje telo pa je trla in križala s postom in bdenjem. V
samostanu je postavila bolnišnico za bolehne in nadložne,
ter je sama opravljala najnižja opravila, in tako je bila
prava hči najbolj usmiljene krščanske žene Elizabete. Je¬
rica je bila komaj 21 let stara izvoljena že za predstojnico
v samostanu. Ker so v ta samostan sprejemali hčere iz
plemenitih rodovin in najimenitnejših družin, zato jim je

127

pogostoma dejala: „Kolikor blagorodnejša je katera, toliko
ponižnejša naj bo v vsem“, ter je to tudi sama z vzgledom
pokazala. Zlasti je imela dar in gorečnost, da je spravljala
v sovraštvu živeče osebe.

Jedert je bila okoli 50 let samostanska predstojnica,
ter je samostan povzdignila v vsakem oziru. Dala je tudi
sezidati lepo veliko cerkev, v kateri je bila pozneje poko¬
pana in od papeža Klemena VI. prišteta zveličanim. Cela
stoletja je ostala v tako blagem spominu, da so dali celo
lutranski plemenitniki vsako leto obhajati službo božjo.
Toliko je gotovo, da je Jedert, ki je bila še otrok samo¬
stanu takorekoč podarjena, tako lepo in častitljivo živela,
kakoj- malokdaj kaka ženska ha zemlji. Božji blagoslov je
počival nad detetom, ki so ga stariši izročili Bogu.

„Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne
dam ga, kakor ga svet da.“  (Jan. 24, 27.)

Herman.

S človekom .ni tako kakor z živaljo. Menda živalica
ostane po življenju in po podobi vedno taka, kakršna je
bila stara živai. Mogoče je, da so stariši prav malovredni,
otroci pa vendar postanejo dobrih zakaj vsakdo ima svojo
prosto voljo, a ne od starišev dobljene voljo, in milost božja
je še prostejši, ki veje, kjer hoče. Po drugi strani pa se
tudi sveti stariši nikakor ne morejo zanašati na to, d« bodo
njihovi otroci taki, kakor So bili sami. Zakaj prosta volja
se lahko tudi na hudo obrne, in svet pa njegove izkušnjave
so strahovita moč, ki je že marsikatero dušo prevladala in
pogubila. Sicer se druga dva otroka Elizabetina nista zvrgla,
zdi se pa, da nista bila nič kaj posebna kristjana. In njuno
življenje je bilo polno nepokoja in muke kakor skoraj vseh,
ki so na videz visoko postavljeni, potem pa zavozijo v
strugo posvetnih skrbi. Kar se o njih ve, to je prav ža¬
lostna zgodba.

Po smrti svojega brata Ludovika je vladal Henrik.
Herman, sin rajnega grofa Ludovika, je imel zdaj 16 let;
Henrik mu je torej moral odstopiti deželno vlado. Kar se
ve o življenju tega mladega vladarja, to se na kratko pove,
kakor je bilo tudi njegovo življenje kratko.

Herman se oženi s Heleno, s hčerjo bravnšvajskega
vojvode Otona. Obetal si je lepo in prijetno življenje na

dolgo let. Maribor, dozdaj tržič, je Herman povzdignil, da
je postalo mesto, in še druge dobre naprave v Hasiji so bile
njegovo delo. Zlasti pa je skrbel za meščanski in kmečki
stan. S tem pa si je nakopal sovraštvo marsikaterega ve-
likaša, ker jim je branil, da kmetov niso mogli tako sti¬
skati in dreti kakor doslej. In gotovo bi bil dobrosrčni
knez ukrenil še veliko dobrega, ko bi svojega mladega
življenja tako prezgodaj ne bil sklenil. 18 let je bil star,
ko mu je bila zavdala neka dvorjanska gospa, Berta Se-
paška, in tako je umrl mladi vladar v istem gradu, v ka¬
terem je bil rojen, na Križigradu.

Herman je še na smrtni postelji želel, naj ga pokop¬
ljejo v Mariboru poleg njegove svete matere. Toda Henrik
tega ni trpel, ter je dal mrliča prenesti v Rajnardovo, v
grobišče deželnih grofov, in sicer iz malo čudnega vzroka.
Ker so že nekaj let pripovedovali, da se na grobu svete
Elizabete godijo čuda, se je vladeželjni Henrik bal, da bi
Hermanovo truplo ne oživelo, ko bi ga deli zraven njegove
svete matere. Po smrti mladega deželnega grofa namreč,
ki ni zapustil otrok, je bila vlada in dežela zopet pripadla
Henriku. Da, nekateri so ga celo imeli na sumu, da bi bil
mladi knez ostrupljen po njegovem prizadevanju, zlasti, ker
Henrik tega hudodelstva nikdar ni dal preiskovati in ka¬
znovati. Ko bi res to bilo. to ga je bil poprejšni duh
pokore popustil, kakor se godi navadno pri grešnikih, če
dolgo žive in ostanejo med svetnim ropotom.

V rajnardovskih letopisih je zapisano: ,,Zgodilo se je
pa, da je bila Berta z veliko drugimi deželnimi plemenita-
škimi zraven . . ., kar začne mrlič vpričo vseh iz nosu kr¬
vaveti. Ko je pa to videl Rudolf vitez Vargila in drugi
vitezi in veliko imenitnih mož, so jeli vsi jokati in na glas
klicati: „Ven s to hudobno čarodejko, ki nam je našega
gospoda tako zlobno vzela in končala, Ali njeni prijatelji
so jo na tihem odvedli." Tako žalostno in tako hitro je
izginil moški rod slavnih knezov Ludovika in Elizabete.

„ Človek ne pozna svojega časa. Kakor se
ribe z mrežo love, in kakor se ptice v nastave
love, tako se človeški otroci love v hud čas, ka¬
dar nenadoma pride nad nje. 11

(Prid. 9. 12.)

129

Zofija.

Henrik je bil takrat oženjen, a je ostal brez zaroda,
kar so mnogi tako razlagali, da je kazen: imeli so pač
prav. Zakaj dvorjani, ki so ga naščuvali k hudobnosti proti
njegovi žlahtnici, so ga zlasti motili s to vabo, naj se
oženi, in potem deželo zapusti svojim naslednikom, sicer
jo dobi njegovega brata sin. Henrik je umrl na Preži-
gradu. Mrliča so imeli prinesti v Rajnardovo. Ali zdajci
nastane tako strašanska viharska divjava, da so rakev le
z največjim trudom s Prežigrada prenesli doli v Izenak.
Tukaj pokopljejo mrliča v samostanu sv. Katarine, zakaj
nemogoče se je zdelo, da bi pri takem bučanju nevihte
prišli do Rajnardovega samostana. Na tak način je nebo
samo zabranilo, da Henrik ni počival poleg Hermana. Če
njega ni pustil pokopati tam, kjer je Herman želel, nam¬
reč v Mariboru pri njegovi materi, naj nima tudi Henrik
zdaj biti pokopan ondi. kjer si je želel.

Zdaj je bil ves moški zarod dosedanjih grofov torin¬
skih iu haskih izmrl. V najbližnjem sorodu je bila Zofija,
prva hči sv. Elizabete. Ta je vzela brabantskega vojvoda
ter imela sina Henrika. Za tega je zdaj Zofija zahtevala,
da bi vladal v deželi, katero je imel njen oče, njen brat in
naposled njen stric. Ali drugi knezi so se vlade ravno
tako lastili, opirajoči se na vsakršne pretveze, da bi jo bili
razkosali. Ker je pa vojvodici soprog umrl že čez eno leto,
je morala vdova sama priboriti pravice svojemu šele tri
leta staremu sinu. Ko pride na Turinško iskat svojih
dednih pravic, dejalo je nekaj stanovalcev, naj jih Bog ova-
ruje, da bi jim vladale babe in otroci; senca dosedanjega
gospodarja, mejnega grofa mišenskega, so dejali, da več velja
kot meč otrokov. Na Haskem, zlasti v Mariboru, je več
opravila. Stopila je pred zbrane meščane s sinom v naročju
ter rekla: »Preganjana od svojih sovražnikov, zapuščena
od veliko mojih podložnikov se zatekam k vam. Vaši zve¬
stobi in vašemu varstvu izročujem vnuka sv. Elizabete. “
Meščani prisežejo pri Bogu in pri sv. Elizabeti, da hočejo
dati kri in življenje za Zofijo in njenega sina. In res so
ji Mariborci in drugi Haščani zvesto pomagali v bojih
proti upornim vitezem in grofom, ki so ropali in delali silo
po nesrečni deželi.

Drugače se je godilo vojvodici v Izenaku. Meščani so
držali z deželnim grofom mišenskim ter se branili, svojo

Križana usmiljenost.

9

130

pravo vladarico spustiti v mesto. Tolika nehvaležnost do
njenih starišev jo zelo razsrdi. Vojvodinja prime za sekiro
ter udari nekaterekrati po zaprtih orehovih mestnih vratih.
Naposled se tako zmenijo, da se bosta v dominikanski
cerkvi v Izenaku pogovorila Zofija pa mejni grof mišenski.
Določeni dan se snideta vsaki s svojim spremstvom. Zofija
reče deželnemu grofu: ,,Prosim te, ljubi žlahtnik, daj meni
in mojemu sinu deželo, katera ti je bila z dobro vestjo za-
upana.“ — Grof odgovori: ,.Prav rad, ljuba žlahtnica.“ —
Ko je pa rokavice slačil, da bi ji nato segel v roke, ga
svetovalci odvedejo na stran, ter mu pravijo: „Kaj pa delaš,
gospod, da puščaš rodovitno deželo in pa nepremagljivi
Prežigrad? Ko bi bilo mogoče, da z eno nogo že v nebe¬
sih stojiš, z drugo pa na Prežigradu, tedaj bi moral nogo
iz nebes potegniti k oni na Prežigradu. Spodobi se, da
najprej poskrbiš za svoja dva sina.“ - Mejni grof se da
pregovoriti in obrnivši se k Zofiji pravi: „.Taz ti dežele

ne morem dati nazaj, jaz moram gledati na to, kar mi sve¬
tujejo grofi in vitezi, ki so v deželi, in na to kaj je za me
in za te najbolj pravično. 11

Zdaj pa Zofija sili na to, naj mejni grof. mišenski z
20 poštenimi vitezi priseže, da je dežela po pravici njegova.
Mislila je, da nobenih 20 možakov ne more dobiti, ki bi
bili pripravljeni, na tak način priseči. Zofija da tudi eno
rebro svoje matere, sv. Elizabete, položiti na oltar, da bi
bilo priseganje toliko slovesnejše. Toda mejni grof in vseh
20 spremljevalcev pristopi drug za drugim, in roko polo-
živši na rebro, priseže, da mu gre Turinška bolj po pra¬
vici kakor sinu deželne grofinje Zofije. Zofija se bridko
joče, udari skupaj z rokami, raztrga rokavice ter je vrže
kvišku, rekoč: ..Bog naj čuva in sodi. O ti sovražnik vsake
pravice, ti iznajdnik vsake hudobije, tebe mislim, hudič,
vzemi rokavice s krivičnimi svetovalci vred. 11  — V nekem
letopisu je zapisano še to, da rokavice so res izginile, in
da izmed vseh 21 mož ne eden ni srečno umrl.

Sploh je videti, da je imela Zofija več duha od svojega
odločnega, viteškega očeta kakor pa milega duha svoje
matere Elizabete. S pomočjo vojvode Albrehta bravnšvei-
skega, kateremu je dala svojo hčer Elizabeto za ženo. se
je devet let vojskovala za svoje pravice v takozvani dedni
vojski. Potem pridejo pa nad njo same nesreče; sin in
liči ji nmrjeta, Maribor pogori, mogunški škof .jo izobči.
Več izenaških svetovalcev in meščanov, ki so bili držali z

Zofijo, je dal mejni grof usmrtiti; enega svetovalca, pravi
kneževi rodovini posebno zvestega, so vlekli na Prežigrad.
dejali na metalnico, ki ga je treščila doli v mesto. Še umi¬
rajoč je dejal: „Turinška je pa vendar Zofijina in brabant-
skega otroka. “

Ali tudi zaveznik Zofijin, njen žlahtnik Albreht, je
grozno drl in pustošil turinško deželo, naposled pa so ga
vjeli in šele čez poldrugo leto si je mogel z veliko de¬
narjem kupiti svobodo. Zofija sama se je morala odpove¬
dati pravicam na Turinško zase in za svoje naslednike; le
haska dežela ji je ostala. Umrla je 1. 1284, stara 60 let.
ter bila pokopana v cerkvi sv. Elizabete v Mariboru. Vse
njeno življenje ni bilo drugega kot velika nit samih nepo-
kojev, nevarnosti, težav in prizadevanj, da bi svojemu sinu
priborila pravice.

Da je največ ljudi poklicanih, med svetom živeti in
delati, se pač ne da tajiti. Herman je imel biti deželni
vladar, Zofija pa mu bi imela braniti pravice. Ali strašno
se moti, kdor misli, da ima ta več veselja in užitka, ki med
svetom živi. ki ima visoko službo, ali celo vladarstvo, kakor
pa ta, ki se odteguje svetu in živi samo Bogu. Četudi
ne gledamo na to, kako se človek med svetom pripravlja
za večnost, ker se prav težko godi, moramo spoznati, da
je Jerica v svojem samostanu imela gotovo več srečnih let,
kakor sta jih imela njeni brat Herman in njena sestra
Zofija med svetom.

„Dvignejo se  — za trenotek  — pa jih ni;

padajo kakor drugi , in se požanjejo kakor vrh

od klasa. “  (Job. 24, 24.)

Povrnimo se pa zdaj k materi teh otrok.

Demaiit v krpah.

Ko je bila ilnata koča v Mariboru dogotovljena, se
preseli Elizabeta z Gudo in Izentrudo vanjo. Te dve slu¬
žabnici sta bili že davno Elizabetini prijateljici in sta
bili tudi v tretjem redu. Tukaj je živela zdaj deželna gro¬
finja v prečudnem uboštvu. Navaden človek si vedno želi,
da bi bil premožnejši, zlasti da bi bolje pil in jedel in se
oblačil, da bi bil imenitnejši; naša kraljičina pa je vedno
hrepenela, da bi bila v vsem najubožnejša. In res je to
dosegla tako, da v Mariboru ni bilo ubožnejšega človeka.

Kolikor je imela premoženja, ki ga po spovednikovem
ukazu ni smela popolnoma oddati, je vse naklonila ubogim in
pa dobrotnim napravam, sebi pa ni privoščila kar nič. Ko¬
likor je bilo sami treba, da živi, si je pridobivala z delom,
ki je pa malo neslo. Predla je namreč volno, ker drugega
ni znala. Volno je dobivala iz starogorskega samostana,
in za to, kar je napredla, je dobivala prav majhno plačilce.
Pri tem pa je bila še tako vestna, da je nekaj denarja po¬
slala nazaj, ker ni mogla popresti vse poslane volne. Pa
če je bila tudi bolna, vendar je hotela še delati; in ako so
ji preslico vzeli, da bi se preveč ne gnala, je pa volno
rahljala in pripravljala za delo. Hotela je namreč z malim
zaslužkom ne le sebe preživiti, ampak tudi še kak dar
dati cerkvi.

Hrana ji je bila navadno neosoljena in nezabeljena, v
sami vodi kuhana zelenjava katero si je kuhala sama, kakor
je znala. Če so ji prinesli bolših jedi, jih ni ona zavžila,
ampak nesla jih je ubogim in bolnikom. — Prav borna
je bila njena obleka. Krilo je imela iz grobega, nepobar¬
vanega sukna, kakor so ga tedaj nosili samo kmetje pa
ubogi ljudje, ter je bila prepasana kar z navadno vrvjo.
Ko je imela pa svojo obleko strgano, zlasti na komolcih,
jo je krpala z zaplatami, ne glede, kakšne so; ravno tako
je delala s svojim plaščem. Krpati pa je morala toliko po-
gostnejše, kolikor manj je vedela, da ji pri kuhi ali pri
grenju padajo iskre na obleko — tako zeld je bila vtop-
ljena v svete misli. Pa še ta neprilika je bila, da je znala
tako slabo šivati kakor kuhati. In vendar je včasih po
zimi še to siromaško obleko dala ubogim, tako da je morala
dostikrat ostati doma pri peči, ker ni imela potrebnega
odeva.

Zgodi se pa, da kralj Andrej po. romarjih zve, kako
uborno da živi njegova hči Elizabeta. Kralju se o tem
stori tako milo, da jame jokati in tožiti svoji gospodi.
Zdaj pošlje nekega grofa z vitezi in hlapci na Turinško z
naročilom, naj mu hčer pripeljejo nazaj. Ko pride grof v
Maribor, poizveduje o Elizabeti, čemu tako beraški živi.
Nek gospodar mu pravi: „Saj ji dobro gre; in če tako
ubožno živi, ne dela zato, kakor bi bila ubožna, ampak ker
je pobožna in ponižna. Vsak, ki ima ž njo kaj opraviti,
se čuti nekako poboljšanega; vse mesto Maribor in nje¬
govi dohodki so njena lastnina; toda ona nič ne vpraša po
hiši in po mestu, ampak stanuje pri bolnišnici, ki jo je dala

sama postaviti." Nato prosi grof gospodarja, naj pri Eli¬
zabeti popraša, če bi mogel ž njo govoriti. Gospodar jo
ravno najde, ko je predla volno. Ko gospodar naznani, da
so prišli poslanci od njenega očeta, in ko grof stopi v malo
hišico in vidi preuborno oblečeno kraljičino, kako sama dela,
se silno zavzame, povzdigne roki ter pravi: „Je-li kdaj že
kdo videl, da bi bila kraljeva hči predla volno?"

Grof sede in pripoveduje Elizabeti, da ga je poslal
njen oče, ker želi, da bi se povrnila domu. da bi tukaj v
toliki uboščini ne živela, in da bi se ji doma pri kralju,
njenem očetu, godilo dobro. Elizabeta pa nato odvrne, da
svoje ubožnosti ne zamenja niti za vso očetovo kraljevino,
da se ji je bilo res doslej godilo slabo, da pa zdaj prav
ničesar več ne želi, ne blaga, ne časti; da je sklenila, ogi¬
bati se nemirnega sveta, na svojo molitev se zanašati, in
se vso izročiti Bogu.’ - - Pa res je prav imela; saj to uboštvo
ni bilo prisiljeno. Elizabeta je bila v Maribor prinesla okoli
16.000 goldinarjev, katere ji je bil deželni grof Henrik dol¬
žan (onih dob pa se je za en goldinar več dobilo, ko dan¬
danes za desetak); razen tega je imela še dohodke Mari¬
bora in okolice. In ves ta denar je obrnila v to, da je
sezidala in opravila veliko hišo za bolnike in uboge, ki so
od blizu in od daleč suli skupaj.

Čemu pa toliko uboštvo, zakaj se mu je kneginja
prostovoljno podvrgla? Veliko ljudi, ki so jo videli v pre-
siromaški opravi, je naravnost dejalo, da je deželna grofinja
znorela, In tudi narsikabera oseba, ki to bere, bo mislila,
da je nespametno in pregnano, tolikšno pomanjkanje trpeti.
Ali pred vsem je pomniti, da kristjan na svetnikih ničesar
ne sme obsojati zavoljo tega, ker sam v sebi ne čuti
srca in moči, da bi storil kaj takega. Kdor v zataje¬
vanju samega sebe jako nizko stoji, naj ne
sodi teh, ki v premagovanju p o ž e 1 j e n j a i n 1 j u -
bežni in zvestobi do Boga stojijo veliko višje.
^ prostovoljnem uboštvu je že nekaj duhovno imenitnega,
svoboda in moč duše je že, od sveta kolikor mogoče malo
potrebovati. Še večjo važnost pa ima uboštvo v krščanstvu.
Greh je na svet prišel po tem, da prva človeka nista imela
dosti z rajskim bogastvom, in da sta mu še pridejala pre¬
povedani sad. In zato smo bili odrešeni po nasprotni poti,
po poti bolečine in vsakršnega trpljenja, a tudi po poti
največjega prostovoljnega uboštva. V hlevu je bil rojen,
ubog je bil naš Zveličar vse svoje žive dni, na križu ni

134

imel, s čemur bi bil pokril svojo nagoto, in kamor bi bil
dejal svoje utrujene ude in položil svojo umirajočo glavo.
Zato pa so radovoljno ubožni taki, ki so Zveličarju naj-
bližnji, ki so njegovi posebni prijatelji. Oni so ubožni
ne zato, kakor bi bili dolžni biti ubožni, ne zato, da bi si
pridobili več zasluženja, ampak ubožni so iz gole in blage
ljubezni do Zveličarja. Zakaj močna ljubezen ima to po¬
sebnost, da ji dopada vse dejanje in nehanje ljubimca. To
je vzrok, zakaj prisrčno pobožni kristjani za Zveličarjem
hodijo v zatajevanju, v ubožnosti in s slehrnim križem.
Lepota na križu je magnet, ki je vleče na se.

Da uboštvo posebno veliko pomaga k svetosti, doka¬
zuje to, da Bog veliko dobrih ljudi pusti v uboštvu, in da
so ubogi vsikdar in povsod raje sprejemali krščanstvo, in
raje krščanski živeli, kakor pa bogati. Najžlahtnejša rast¬
lina, vinska trta, daje najboljšo pijačo, če raste bolj v
pustih tleh, če se ji porežejo pohotne rastlike in potrga
preobilno perje.

„ Cujte, ljubi moje bratje, ni li Jiog izbral
siromakov tega sveta, da naj bodo bogati z vero
in dedniki kraljestva, katero je obljubil tem, ki
njega ljubijo?  (Jak. 2, 5.)

Otrok pri 24 letih.

Kako je sv. Elizabeta do zadnje sledi zatrla vso ne-
čimernost, vso lepoželjnost, vso ošabnost, vidi se že iz tega,
kar smo povedali o njenem prostovoljnem uboštvu; zakaj
kakor je prosto uboštvo lepo pred Bogom, in kakor bo kdaj
slavno poveličano — tako je pred svetom zaničevano in
črteno, ravno tako. kakor je posvetnjaku ostudna stara in
potrgana obleka. Elizabeta pa je izkušala svojega Zveli¬
čarja posnemati še z drugače prostovoljnim poniževanjem.
Deklama ni dovolila, da bi jo bile imenovale po imenitnem
imenu, po stanu, ampak morali sta jo klicati samo s kr¬
stnim imenom, in pa tikati jo. Kar sta imeli sicer dekli
opraviti, n. pr. pomiti posodo, po hiši pocediti, pometati, to
je plemenita gospa najraje sama storila. In da bi ji to
delo ne odšlo, je dekli poslala po kakem opravku; ko pa
sta.se vrnili, je bilo njuno delo že storjeno.

Sploh je hotela Elizabeta, da je rajši sama drugim
stregla, ko bila postrežena. Da sta dekli ž njo vred jedli.

135

in pa iz ene sklede, ni treba praviti. Elizabeta jima je
dejala: „Naše življenje je najbolj zaničevano, pa če bi ve¬
dela, kako se še bolj zaničevano živi. bila bi si izvolila
tako življenje. 1 '

Nekaj posebnega v življenju sv. Elizabete je tudi to,
da si je izvolila zelo ostrega Konrada za spovednika.
Zakaj? To je storila, da se je tudi v tem zatajevala. Ta
čudni duhovnik ji je nalagal taka poniževanja, ki bi dan¬
danes bila nezaslišana. Konrad je bil oster in goreč du¬
hoven; ali vse njegovo dejanje je bilo tako nekako pretrdo,
da je bilo nekako grozno. Elizabeta ni le pri njem spovedi
opravljala, ampak je bila njegovemu vodstvu tudi pokorna.
Recimo pa, da je bilo njegovo brezobzirno ravnanje s knežjo
vdovo premišljeno. Spoznal, je bil namreč, da Elizabeta
ima od Boga poklic, da postane velika svetnica, zato ji je
hotel dati podlago vse svetosti na zemlji, to je najglobo-
kejšo ponižnost.

Elizabeta je imela svojo hčerko v starogorskem samo¬
stanu. Nekdaj pa redovnice prosijo Konrada, naj Elizabeti
dovoli, da vidi, kakšno je znotraj v samostanu. Bila je pa
cerkvena postava, da je svetna oseba, ki prestopi samostan¬
sko zaprtino ali klavzuro, izobčena. Konrad je morda mislil,
da se ve samo po sebi, da Elizabeta ne sme čez tisto za¬
prtje, in zatorej pravi, naj le gre, ako hoče. Elizabeta je
menila, da te besede pomenijo dovolitev, ter gre čez pre¬
povedani prag. Konrad pa jo pokliče nazaj, in pokazavši
ji knjigo, v kateri je prisegla mu biti pokorna, jo da tepsti.
Pozneje je dejala Elizabeta: „Take kazni moramo radi pre¬
našati, zakaj z nami je kakor s trstjem, ki raste v potoku.
Kadar potok naraste, tedaj se trstje skrivi in se potopi,
čezenj teče voda, ne zlomi se pa ne. Kadar pa voda upada,
zravna se tudi trstje ter raste veselo in krepko naprej.
Tako moramo biti včasih tudi mi uklonjeni in ponižani, da
se potlej še krepkeje zravnamo.■'

Zveličar naš je rekel: „Ako ne boste kakor ot¬
roci, ne morete v božje kraljestvo."  Drugikrat
pa sam razloži, da ta otročnost pomeni ponižnost.  Ne¬
pokvarjeni otrok ne gleda na stan. ampak se ubogim otro¬
kom ravno tako rad pridružuje kakor imenitnim. Otrok
se ne sramuje nikakega dela, ampak se veseli tudi nizkega.
Nemehkužen otrok se dd rad kaznovati in nič ne zameri.
Vse to najdemo tudi pri Elizabeti, samo ta razloček je, da
je otroku kaj takega prirojeno, Elizabeti pa je to lepo

otročnost rodil sr. Duh in prosta volja. Taka ponižnost je
veliko dnhovnejša in žlahtnejša od prirojene otrokove po¬
nižnosti; vsaj je tudi staro vino vse nekaj drugega in bolj¬
šega kot mlado vino, mošt. Morda je Bog ravno zato tako
naredil, da je Elizabeta dobila tako ostrega, brezobzirnega
moža za dušnega vodnika in svetovalca, ker je hotel svetu
pokazati, kako lepa je duša, katera je tako ponižna kot
mlado priprosto dete.

„Resnično Vam povem, ako se ne Spreobr¬
nete in ne boste kakor otroci, ne pojdete v ne¬
beško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta
otrok, ta je naj večji v nebeškem kraljestvu.“

(Mat. 18. 3. 4.)

Poljufoljej iz usmiljenja.

Navadno mislimo, da osebe, ki so ostre do sebe. so
do drugih tudi rade ostre. To je res. če se kdo iz skoposti
ali mračnosti ubožno oblači in živi, tak bo silil še svoje
otroke, naj se vadijo hudega pomanjkanja. Pa je tudi še
tak pobožen post. v katerem je ljubezni malo, farizejstva pa
veliko. Taki ljudje mislijo, da se jim resen obraz pa osorno
vedenje še prav poda in povišuje njih svetost. Toda kjer
post izvira iz pravega krščanskega duha, ondi je človek
oster proti sebi. pa mil proti drugim. Če je bila Eliza¬
beta ostra proti sebi. zato njena ljubezen do drugih ni
pojemala! Elizabeta si je pri svojih ustih pritegovala, da
bi toliko več dajala ubogim. Bolnišnica, katero je dala v
Mariboru sezidati, je bila hitro polna bolnikov. Vsak dan
je šla z deklama vanj, ljubeznivo oskrbovala bolnike, jim
dajala zdravila, obezovala jim ture in rane. Kolikor odur-
nejši je bil bolnik, kolikor gnjusnejša njegova bolezen, to¬
liko rajši mu je kneginja stregla. In celo tako se je zata¬
jevala. da je rane in ture najgabnejšim bolnikom še polju-
bovala.

Marsikak bralec ali bralka bo grajal kaj takega, češ,
to je nespametno in prenapeto. Ali pomisli, da tega od
tebe nihče ne zahteva; da pa tudi ti ne zahtevaj, da bi
Elizabeta se ponižala na stopinjo tvoje mlačnosti, če se ti
nočeš povzdigniti na visočino njene krščanske ljubezni. Ko
bi ti bil v takih turih, da bi se vsakemu studil, in celo
samemu sebi, pa bi prišla kraljičina in ti gnojnine polju-

bovala, kaj ne. kako bi ti bil ginjen in potolažen, da se
toliko poniža! In ali tega ne dela dan na dan tudi naš
Gospod in Zveličar, ko pride tudi k najbolj ostudnemu in
že napol gnilemu človeku, in ga takorekoč poljublja, ko se
mu v sv. obhajilu dd zavžiti? Zvesta učenka Gospodova je
tedaj prav natanko izpolnjevala besede njegove: „Kdor

hoče za mano priti, naj zatajuje sam sebe,
ter hodi za menoj."

Še iz drugega vzroka je Elizabeta tako ljubeznivo
ravnala z bolniki. Priganjala jo je k temu živa vera in
pa živa ljubezen do Jezusa Kristusa. Da je zlasti gobavim
bolnikom, ki so posebno zoprni, posebno rada stregla, sto¬
rila je iz ljubezni do Zveličarja, ki je dejal: „K ar koli
ste storili naj m a n j š e m u izmed vas, to ste meni
storili."  Sama je čedila gnusne bolnike, jih brisala, jim
postelje rahljala, jih odevala, kakor bi bili sami njeni lepi
otroci. Včasih je dejala deklama: „Nam je pa res prav
dobro, da smemo svojega Gospoda tako omiti in mu postiljati."
Nekdaj pa je dekla odgovorila: „Vam je morda res dobro
pri takih gobavih, komu drugemu pa ne vem, kako bi bilo."

Cesar imajo navadni ljudje premalo, namreč ljubezni
in veselja, da bi obiskovali gnusne bolnike, ali jim stregli,
tega je imela Elizabeta več kot dosti. Pa ne samo, da si
je dala vsak dan pri bolnikih veliko opraviti, še v svojo
majhno stanovanje jih je jemala, pa take, ki so bili prav
gnusno bolni. Tako na pr., je vzela k sebi sirotnega dečka,
ki je imel krvavo grižo. Dela ga je v svojo posteljo, je
bdela pri njem, ga velikrat po noči prevzdigovala, kakor
tirja krvotok. Svoje onesnažene rjuhe je potem sama prala.
Ko deček umrje, vzame k sebi gobavo deklico, ji streže, jo
pere in vsako jutro oblači, dokler spovednik ne izve, in ji
tega ne prepove. Daši je bil oster, vendar ni maral, da
bi se z gobavimi pečala in njih otekline polj ubovala, boječ
se, da bi se ne okužila. Ta prepoved pa. katero držati ji
je velevala pokornost, ji je dela tako težko in njeno milo¬
srčno srce mučila tako. da je hudo zbolela.

„Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to

troje; a največja med temi je ljubezen

(Kor. 13. 13.)

138

Dušna oskrbnica.

Milodarnost do bližnjega prihaja ali iz prirojenega
sočutja, ko se človeku omehča srce, kadar vidi veliko siro¬
maštvo, ali pa izhaja ta dobrodelnost do bližnjega iz ne¬
kake verske samopridnosti, če kdo gleda samo na dobiček,
ki ga krščanska vera obeta dobrim delom. V prvi usmil¬
jenosti je premalo vere, v drugi pa premalo ljubezni. Na
čem pa poznam, da imam pravo krščansko ljubezen, ki me
žene k usmiljenim delom? Prav lahko na tem, če mi je
dušna potreba bližnjega vsaj toliko mar, kolikor njegove
telesne potrebe. Kdor ima živo krščansko vero, ta bi rad
vsako dušo kakor svečo na čast božjo prižgal, da bi ga
spoznavala, ljubila, hvalila in na vse veke slavila. Takšno
usmiljenost, ki ne gre samo do človekove kože, do telesnih
potrebščin, ampak ki gre globokeje, noter do duše, to usmil¬
jenost nahajamo pri sv. Elizabeti tako razvito, da je bila
prava dušna oskrbnica.

Ako Bog človeku pošlje bolezen, hoče ž njo nekaj do¬
seči: bolezen naj človeka od greha odteguje, pa bližej k
Bogu priteguje. Največ bolnikov pa na to ne misli. Zato
pa svoje trpljenje prenašajo nekako zamolklo, nekako topo¬
umno, ker si drugače ne vedo pomagati, in po takem jih
bolezen ne očiščuje, bolezni jim niso vice. da bi se grehov
očiščevali, ampak velika muka brez koristi, iskra iz pekla,
ki si ga že tukaj sami delajo. Elizabeta pa je hotela po¬
magati, da bi bilo trpljenje in bolezni trpečim siromakom
tudi v dušno zveličanje. Opominjala jih je, naj se pripra¬
vijo za sv. zakramente, da se z Bogom spravijo, da bodo
vdano prenašali bolezen, in se tako pripravijo na srečno
smrt, ali pa, ko bi ozdraveli, na boljše življenje. Bolnikom
je kazala, kako naj sklepajo svojo bolezen s trpljenjem
Kristusovim, da se spokore za svoje grehe, ter je z bolniki
in za nje molila. Srca bolnikov pa so se besedam preblage
gospe toliko raje odpirala, kolikor več si je bila pridobila
njih hvaležnosti in ljubezni, ko je bolnikom poprej skazo-
vala telesne dobrote. Žalostne duše bolnikov je naravnavala
kakor ovenele in zapuščene rastline. Ravno s tem pa jim
je donašala najlepši blagoslov iz nebes, mir božji.

• Elizabeta pa ni bila samo dobrotnega srca, ampak
tudi krščansko krepkega ter se ni bala, grajati in svariti,
kjer je bilo treba. Nekega dne pride k nji slepec ter prosi,
da bi bil sprejet v bolnišnico. Elizabeta je bila takoj pri-

139

pravljena ga sprejeti, pa mu ob enem tudi na srce položi,
naj poskrbi še za ozdravljenje svoje duše z dobro spovedjo.
Nato pa slepec zareži in zmerja, da je strašno velik pra¬
znoveren, kdor bolnike le tedaj sprejema v bolnišnico, ako
opravijo spoved. Elizabeta mu pa te nesramne besede tako
zavrne in ga tako posvari, da je bil takoj ves drugačen, da
ponižno poklekne in se navzočemu- Konradu lepo spove.

Sicer pa Elizabeta ni delala tako, kakor se na svetu
pogostoma godi, da bi bila samo ubogim in nizkim ljudem
budila vest ter jim jo izpraševala, imenitnim pa le na srce
govorila, prav lepo in sladko. Nekdaj pride k nji neka
gospa, vitezinja, da bi se o neki zadevi pogovorila ž njo.
Sabo je imela pa tudi dvornega dečka pri 14. letih, ki je
bil po tedanji noši kratko pa ozko oblečen, in se hotel s
svojo brhkostjo nekaj skazovati. Ko sta se bili gospi po¬
govorili , obrne se kneginja k mladeniču ter mu reče:
„Ljubo dete, ti se v svoji mladosti oblačiš preposvetno,
ter imaš napuh in nečimernost v svoji obleki. Namestil
svetu služiti, spoznavaj svojega stvarnika ter njemu služi,
potem se ti bo na duši in na telesu godilo toliko bolje.
Povej mi, ljubo dete, je li moj in tvoj Gospod Kristus tudi
nosil tako obleko, ko je prišel v vsej ponižnosti za nas
svojo kri prelit ?“ — Mladenič odgovori: „ Ljuba gospa,
molite, da mi Bog dodeli milost, njemu služiti." — Eliza¬
beta pravi nato: „ A li bi res rad, da bi jaz zate prosila
Boga?" - On potrdi: „Da, prav rad bi.“ — „Dobro tedaj,
odgovori ona, potem moraš tudi ti svoje srce tej milosti
odpreti; pojdi, greva v cerkev." Mladenič poklekne s svojo
gospo vitezinjo pred oltar, Elizabeta pa nekoliko bolj proč.

Ko nekoliko časa tako molijo, naenkrat pravi mladenič
Elizabeti: „Nehajte gospa, zdaj imam dosti gorečnosti za
Boga." Elizabeta pa ne jenja, ampak le še moli. Zdaj
kriči mladenič: „Nehajte gospa, jaz ginem, ves gorim, srce
mi poka." Pa je bil res tako vroč, da je bil videti, kakor
bi bil ves ognjen. In ko gospi pogledata, kaj mu je, ga
vidita vsega potnega, in njegovo kožo skoraj pekočo. Ta
čutna vročina, ki je mladeniča topila, je bila takorekoč le
znamenje, le podoba ali prilika božje ljubezni, ki se je bila
užgala v mladem srcu na silno molitev sv. Elizabete. Ta
ljubezen pa je gorela v njem naprej in naprej, in naposled
stopi mladenič v duhovni red. Elizabetina služabnica je
pričala, da se je kaj takega pogostoma zgodilo, če je bogo-
Ijubna vdova za koga molila.

140

„Zat,orej ljubeznivo sprejemajte eden drugega,
kakor je tudi ras Kristus ljubeznivo sprejel na
slavo božjo. “  (Rim. 15. 7.)

Č h  (leži.

Zveličar je dejal, ko seje od svojih posljavljal: ,,Kar
boste Očeta v mojem imenu prosili,  vam  bo  dal."
Veliko je poukov in razlag o tem, kaj se pravi moliti v
Jezusovem imenu. Znana mi je pa ena sama razlaga, po
kateri je molitev vselej uslišana: Kadar človek prav po-
gostoma prejema sveto obhajilo in vedno in prisrčno misli
na Jezusa Kristusa, in si prizadeva prav zvesto za Njim
hoditi, tako da je človek z Zveličarjem po duhovno združen,
da je živi ud njegov — tedaj moli tak človek v Kristusu
in s Kristusom. Kristusov duh sam moli iz take duše,
zato usliši Oče nebeški tako molitev, in včasih jo usliši
celč nad naravno mejo, t. j. čudovito. Take čudovito usli¬
šane molitve niso pri svetih in s Kristusom združenih lju¬
deh nič nenavadnega. Cerkev svetnika šele tedaj častiti
dovoli, ^če se morejo dokazati taki čudeži molitve.

Že dogodba z mladeničem, ki se je bil na Elizabetino
molitev izpreobrnil. je čudovita. Bog pa je pokazal tudi
z zunanjimi čudeži, kako ljuba in močna je molitev njegove
zveste hčere Elizabete. Nekdaj najde pred bolnišnico na
stopnici dečka, ki je bil ves nadložen. Bil je gluh in mu¬
tast, roke in noge pa mu je bila kostnica ali protin tako
zverižila, da je lazil kakor žival po vseh štirih, če se je
hotel ganiti. Otrokova mati ga je pa dela pred bolniška
vrata, da bi ga deželna grofinja videla in skrbela zanj.
Ona sama pa sramovaje se. biti mati taki siromaški po¬
kveki, jo je pobrala stran.

Ko Elizabeta dečka zagleda, usmili se ji v srce in k
njemu se sklonivši pravi: „Ljubo dete, kdo te je prinesel
semkaj?" Ker ji gluhonemi deček nič ne odgovori, vpraša
ga znova, in božaje ga prijazno de: ,,Kakšno nadlogo pa
imaš? Ali mi je nočeš povedati?" Deček jo samo gleda
in z glavo giblje, pa ne izpregovori besede. ..Zdaj ji pride
na misel: kaj, ko bi bil obseden, in zato se ji še bolj smili.
Vedoča pa. da je z Gospodom, svojim Bogom zedinjena,
glasno reče: „V moči našega Gospoda Jezusa zapovem tebi
in onemu, kar je pri tebi. da nehaš molčati in mi poveš,

141

odkodi si.“ Na te Elizabetine besede deček takoj ozdravi
vseh svojih nadlog. Zravna se po koncu ter jame pripove¬
dovati, kako da je bil od rojstva gluh in mutast in ves
nadložen, kako ga je mati prinesla semkaj, in kako mu
je Bog zdaj kar hipoma dal sluh. govor in zdrave ude.

Kadar je človek nepričakovano rešen dolgega trpljenja,
kadar v duši po dolgoletnem gorju vzide solnčno toplo
veselje, tedaj se prikažejo solze. Otrok se zdaj joka ter
hvali Boga, da ga je čudovito rešil iz telesne nadloge in
mračnosti duha. Taka dušna tema je pri gluhonemih otrocih
navadna, nimajo nič prave svetlobe v glavi. Ozdravljeni
deček pravi: „Nič nisem vedel o Bogu. vsi moji čuti so
bili otrpnjeni; nisem se zavedal, da sem človek; zdaj šele
vem, da imam pamet; neumnejši sem bil kot žival, zdaj
znam govoriti o Bogu. Blagoslovljeno bodi vprašanje vaših
ust, ki mi je od Boga zadobilo toliko milost.

Elizabeta je pač spoznala, da se je tu zgodilo čudo
na dečkovi duši in telesu. Ko bi bila še katera iskra na¬
puha tlela v nji, bi ji bilo ravno to čudovito ozdravljenje
vnelo hudobni plamen, plamen duhovnega napuha. Zgodilo
pa se je nasprotno. Elizabeta se je bila ustrašila, ter jo
je hudo zaskrbelo, da bi ji svet ne dajal časti, katera se
spodobi le Bogu samemu. Molila je roko božjo, ki je segla
v to stvar, jo hvalila in jokala z dečkom na kolenih. Nato
mu da nekaj denarja za pot. domov, in pravi: „Zdaj se pa
hitro povrni k svojim starišem, o meni pa jim ničesar ne povej.
Noč in dan se varuj greha, in vedno misli na trpljenje, ki
si je doslej prestajal. Vsikdar moli za me, tudi jaz bom za
te.“ Po teh besedah odide.

Zdaj pride zopet dečkova mati. Kako silno pa ostrmi,
ko vidi, da otrok hodi in govori. Vpraša ga, kdo mu je dal,
da govori. Otrok pravi: „Neka gospa v grobi obleki mi je
ukazala, v Jezusovem imenu govoriti.” Mati se hitro poda
na pot, da bi še došla to gospo; pa je ni mogla doiti, le
od daleč jo je videla in spoznala za sveto deželno grofinjo,
potem pa se je vrnila in povsod oznanjevala ta čudež.

Ako je Elizabeta-poprej slovela po svoji veliki rado¬
darnosti, in pozneje po svojem nenavadnem življenju, da so
od blizu in daleč jo hodili gledat, je sedaj še bolj, ker se
je razvedelo, da njena molitev dela čudeže. Od vseh strani
so prihajali nadložni in bolniki, jo prosit pomoči. Velika
ponižnost svete gospe se je nad tem po eni strani izpod-
tikala. po drugi strani pa vendar svojega premilega srca

142

ni mogla toliko zatajiti, pa bi jih bila odpravljala, posku¬
sila pa ne, je li se jim da z molitvijo kaj pomoči. Da bi
ne trpela njena ponižnost, usmiljenja pa tudi ne opustila,
je molila, naj Bog preljubemu svetemu Janezu na čast in
na njegovo prošnjo ozdravi bolnika. Ko je bil nekdaj bolnik
po taki molitvi na mah ozdravljen, poklekne pred sv. Eli¬
zabeto, da se ji zahvali. Pa tudi ona poklekne zraven
njega, ter hvalo odvrača od sebe in jo daje Bogu, da je
uslišal prošnjo sv. Janeza.

Ko bi bilo med kristjani več svetosti in več verne
molitve, bilo bi tudi več čudovito uslišanih molitev.

„ Gospod reče: Ko bi imeli vere za gorčično
zrno, in rekli temu dobu: izruj se, in vsadi se v
morje  — poslušal bi vas. 11  (Luk. 17, 6.)

Silovita po molitvi.

Poleg bolnišnice je dala Elizabeta zidati tudi cerkev.
Kaj rada je vanjo zahajala zlasti opoldne, ker je bilo tu
v hiši božji vse tako samotno in tihotno, in ker je nihče
ni motil v molitvi in premišljevanju. Ko pride nekega dne
opoldne v cerkev, vidi. slepca, kako po cerkvi okoli tiplje.
Oči je imel tako zvenele in posušene, da jih že nič videti
ni bilo. Elizabeta ga nagovori in vpraša, kaj da tukaj sam
dela in česa išče.

Slepec odgovori: „Mislil sem iti k ljubi gospi, ki je

tolažnica ubogim ljudem, da bi dobil kaj ubogajme. Zdaj
sem pa v cerkvi opravil svojo molitev, in potlej sem šel
okoli, da bi vedel, koliko je dolga in široka, ker videti je,
žal, ne morem. 1 ' — Elizabeta pravi: ,,Ali bi jo rad videl?“
— Slepec odgovori: „Ko bi bila volja božja, seveda bi jo
rad videl. Ali jaz že od mladih nog ne vidim, in solnca
še nikdar nisem gledal. Ne vem, pravi slepec, kaj naj počnem.
Moliti ne morem nepretrgano, med ljudi pa tudi nočem, ker
jih ne vidim. In tako se moram okoli plaziti, dasitudi se
mi ne poda. Raje bi delal, ko bi videl, kakor prosil mi-
lošnje. Tako pa na zemlji nikomur ne koristim, si ne morem
sam pomagati, ter sem jetnik božji. Ure, ki so drugim
kratke, so meni strašno dolge. Če sem med ljudmi, se ne
morem ogniti greha. Če pa sam posedam, ne morem, da bi
ne jokal sam nad seboj. In celo, kadar molim, mučijo me
zle misli." — Elizabeta ga tolaži, rekoč: „Bog je naredil

143

tako, pa tebi v prid. Morda bi bil ti napuhnjen in velik
grešnik.“ — Nato pravi slepec: ,.Rad bi se varoval vsakega
greha, in s težkim delom si služil kruhek, in nikoli bi ne
pozabil, kaj sem pretrpel, samo ko bi izpregledal.“

Dobri gospi se je slepi mož jako smilil v srce, zato
mu pravi: „Pa prosi Boga, da te razsvetli, jaz ti hočem
pomagati.” Zdaj se slepcu zazdi, da je ta, ki ž njim go¬
vori, ona ljuba gospa, katero išče, sv. Elizabeta. Pred njo
pade in de: „0 milostljiva gospa, usmilite se me!“ — Eli¬
zabeta ga opominja, naj si zbudi prav živo vero ter zaupa
v Boga, ki je storil že veliko več. Poklekne, moli, in njena
molitev je prodrla v srce božje in prisilila milost, da so
slepcu oživele oči; mrkle, trohle očesne kožice postanejo
lepe, svetle oči.

Mož se takoj zravna, pogleda okoli sebe, gre k sveti
Elizabeti in pravi: „G-ospa, Bog bodi zahvaljen; veliko
milost mi je dodelil; zdaj lepo in svetlo vidim, vaše besede
so resnične.” Sv. Elizabeta pa je zdaj storila, kakor je bil
storil njen ljubi Gospod Jezus Kristus. Telesno ozdravljenje
se ji ni zdelo najimenitnejše, in zato je takoj mislila na dušo
preveselega moža in dejala: „Ker si zdaj zadobil pogled,
zato služi Bogu in ne greši. Delaj, bodi pobožen, pošten
in ponižen človek.”

Elizabeta je šla zopet obiskat svojo hčerko Jerico v
starogorskem samostanu. Na poti pa ji zakliče nek siromak:
„Že 12 let sem obseden; dopusti le, da se dotaknem robu
tvoje obleke, pa mora hudobni duh od mene.” Od kodi je
vedel ta nesrečni mož. da mu bode Elizabeta pomogla, in
da je ona uborno oblečena žena sveta deželna grofinja?
Vsakemu človeku je dan angel varih, ki ga varuje oblasti
hudobnih duhov. Po božjem neizvedljivem sklepu je bil
obsedenec obseden od hudega duha. Zdaj pa je prišel čas
njegovega rešenja, in zato ga je morda angel varih navdal
s to mislijo in s tem zaupanjem. Elizabeta poklekne poleg
obsedenca očitno na cesto, moli zanj ter ga blagoslovi v
imenu Jezusovem, in na to je bil takoj rešen hudega duha
in njegovega trpljenja.

„ Veliko premore goreča molitev pravičnega

(Jak. 5, 16.)

144

Povsod nehvaležnost.

Nameri se, da {Elizabeta na poti zadene na žensko
osebo, ki je bila v takem stanu, v katerem ženska najbolj
potrebuje pomoči in skrbi. T)a je Elizabeta na mah po¬
skrbela za porodnico, se razume samo .ob sebi. Žensko
spravijo v bolnišnico in deželna grofinja sama je hotela
otroku biti botra. Vsak dan je obiskala otročnico, spodbudno
ž njo govorila, in ji dajala primernih jedil. Eo se ženska
v enem mesecu pokrepi, da ji Elizabeta svoj plašč, svoje
čevlje, in pa jedi in denarja na pot. Njena ljubeznivost je
bila tako skrbljiva. da je celo kožuhovino od plašča svoje
služabnice odparala, da bi otrok ne prezebal. Ženska se
zvečer poslovi od svoje dobrotnice, češ, da se bo drugo jutro
zgodaj podala na pot s svojim možem, ki je bil prišel med
tem časom. Dobra gospa veli, jima še slanine in moke na
pot dati, in ko je šla zjutraj v cerkev, si še ni dala pokoja.
Svoji služabnici je dejala: „V žepu imam še nekaj tolarjev,
še to naj bo siromašni ženi pa otroku popotnica; pojdi, pa
jima daj še ta denar."

Služabnica gre, toda matere ne najde, pač pa otroka.
Grda babnica je odnesla pete, dojenca pa pustila. Taka
je bila zahvala, katero je dala svoji blagi dobrotnici.

Ako navadni človek s svojo prirojeno dobrotnostjo tu
in tam izkazuje dobrote in pogostoma zanje dobi nehvalež¬
nost, ali pa na ubogih opazi marsikaj slabega, tedaj po¬
gostoma izgubi veselje, da bi še komu storil kaj dobrega.
Misli si: samo goljufajo me, hvaležen pa nihče ni. Ali zdaj
pa ti sebe poprašuj: kaj nisi bil tudi ti vsak dan nehva¬
ležen svojemu največjemu dobrotniku? In kaj bi bilo s tabo,
ko bi Bog milostljiv bil samo takim, ki so brez greha?
Mar ni videl največje nehvaležnosti sveta, še preden je
svojega ljubega Sina poslal na zemljo? Tudi v tem oziru
se kaže Elizabeta pravega otroka božjega. Ko ji sporo¬
čijo, kaj je zlobna babura naredila, ne reče žal besede, le
dojenec jo zaskrbi. Zato veli služabnici: „Teci, pa pri¬
nesi otroka, da se mu kaj ne primeri." In Elizabeta je
potem tudi storila, kar v takih zadevah zahteva pravica.
Mestnemu županu pove, kako in kaj, naj d;\ ušlo žensko
iskati, da pride po otroka. To se precej zgodi. Ali če so
tudi iskavci tekali po vseh cestah, naposled se vendar vsi
vrnejo brez osebe.

Kadar naravni pripomočki, s katerimi bi radi kaj do¬
segli, nič ne izdajo, tedaj ostane še nadnaravni pripomoček,
s katerim vsemogočnega Boga nagibamo, da nam stori, česar
iz svojih moči ne moremo doseči, in ta pripomoček je molitev.
Služabnica, ki je uspešnost molitve svoje bogoljubne gospe
poznala iz izkušnje, ji reče, naj moli, da Bog všlo mater
otroku pripelje nazaj. Elizabeta je bila k taki molitvi takoj
pripravljena, vendar je dejala: „.Jaz ne vem Gospoda dru¬
gače prositi, kakor da se zgodi njegova volja.

Čez eno uro vidijo moža, ki teče, in ko pride, vrže
se pred sv. Elizabeto na kolena ter jo prosi odpuščenja.
Pripoveduje, da s svojo ženo kakor okamnen kar več na¬
prej ni mogel, in da ga je vest silila se povrniti. Vprašan,
kje da ima ženo, pove kraj. Ljudje, tjekaj odposlani, jo res
dobijo in privedejo nazaj. Tudi ona je obstala, da nikakor
ni mogla naprej, ter prosi odpuščenja zavoljo svojega ne¬
hvaležnega in grdega obnašanja. Drugi so Elizabeti pri¬
govarjali, naj brezsrčni in nehvaležni ženski vzame daro¬
vani plašč in čevlje pa jih da takim, ki so -jih potreb-
nejši. Elizabeta pravi: „Storite, kakor se Vam zdi“. Dobra
deželna grofinja vendar ni mogla strpeti, da bi bila trdo¬
srčno žensko prazno odpravila, in zato ji dh drugo obutev
in drugo obleko. Zakaj kakor prav hudobni posvetni človek
pogostorna svojemu dobrotniku dobrote povračuje z nehva¬
ležnostjo in razžaljenjem, tako povračuje pravi kristjan
nehvaležnost in razžaljenje z dobrotami, kakor dela tudi
vsak dan milijonom ljudem mili Bog, čegar duh navdaja in
oživlja pravega kristjana.

Drugo nehvaležnost je Elizabeta doživela tudi še od
neke druge ženske, katero je bila vzela v svoje stanovanje
in je za njo skrbela. Ko zlobna ženska ozdravi, vstane po
noči, ukrade svoji dobrotnici obleko, pa izgine. Zjutraj hoče
Elizabeta vstati, pa nima, da bi se oblekla, in zato mora
obležati v postelji. Njeno pobožno srce pa se zavoljo tega
ni jezilo, ampak dejala je pohlevno: „Zahvalim Te, ljubi

Gospod, da sem Ti zdaj podobna; zakaj tudi Ti si nag in
gol prišel na svet, ter si nag visel na križu. “

„Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški

popolnoma (Mat. 5, 48.)

Križana usmiljenost.

10

146

Elizabetini studenec.

Zveličar se je včasih odločil od ljudi, šel na samotni
hrib, da bi se ondnkaj pogovarjal le s svojim nebeškim
Očetom. Tako si je tudi Elizbata odpočivala po težavni

147

oskrbi bolnikov, da .je svojega ljubega Gospoda v samoti
poiskala, in po cele ure v molitvi in premišljevanju prebila
pri Njem.

Proti juterni strani mesta Maribora, ob znožju obra-
ščenega hriba je Elizabetini studenec, radi tega tako ime¬
novan, ker je sv. Elizabeta pogostoma prav sama zahajala
semkaj, da bi tu prav pobožno molila, in da bi je svet
kar nič ne motil. Vso pot pa, kratki dve uri dolgo, je mo¬
lila en sam očenaš. Njen duh ga je takorekoč glodal in
oživljal, ker je premišljevala neskončno bogastvo in globo¬
čino skrivnosti očenaševih. Zakaj očenaš ni le molitev božja,
ampak je tudi pridiga naši duši. O kako lepo bi bilo,
kako veličasten prizor bi imeli, ko bi mogli videti vse
misli in vse občutke, katerih je bila ta bogoljubna gospa,
razsvetljena od sv. Duha, vsa polna od dveurnega očenaša,
ki .jih je iz njega srkala, kakor čebela iz cvetja srka med! —
Kako ubog in nag na duši je pač posvetnjak. kateremu je
molitev težavna, skoraj dušna tlaka, katero krči, kolikor
more, ali pa vso opušča! Kako bode takemu na onem svetu,
kjer je zveličanje, večna pobožnost in molitev.

Molitev sv. Elizabete pri onem studencu je ostala ka¬
kor seme. ki je stoletja rodilo sad. Nad studencem so po¬
stavili kapelo, in vanjo so hodili molit. Davno že kapele
ni več, molitev ondukajšna pa .je še ostala. Ljudje iz so¬
sednje vasi se zbirajo tu vsako nedeljo in praznik, ter
opravljajo tu svojo skupno pobožnost, Priroda sama je na¬
pravila tempel: visoka gozdna drevesa so stebrovi, strop
je nebo, zelena trava je tlak. in mesto oltarne podobe imajo
ljudje spomin na svetnico v svojih srcih; orgije nadomestuje
šumenje studenca in vetrov v vrhovih dreves — in pač
gotovo prebiva duh blažene Elizabete veliko rajše tukaj
sredi pobožnih mglivcev kakor pa v krasni kameniti cerkvi,
nji na čast v Mariboru sezidani, v kateri pa ni presvetega
Rešnjega Telesa, ker je cerkev v luteranskih rokah.

„ Kakor jelen hrepeni po studencu , tako hre¬
peni moja duša po Tein, o Bog! Moja duša je
žejna Boga, močnega, živega. “  (Ps. 41. 1.2.)

Prednebeška dvorana.

Pa tudi sicer je Elizabeta rada hodila ven na polje,
da je sama pod milim nebom opravljala svojo pobožnost,

10 *

148

Da pa Elizabeta ni bodila zato na polje in v gozd, da bi
se bila ob enem tudi nekoliko pošetala in izprehodila, raz-
vidimo iz tega. da je šla k studencu v gozd, ako tudi je
bilo najgrše vreme. Če je pa včasih kristjan zunaj, v svo¬
bodni prirodi, v velikem krasnem templu, ki si ga je Bog
sam postavil, posebno k pobožnosti povzdigovan, vendar za¬
voljo tega cerkve nikakor ne zanemarja, ker tukaj, v cerkvi,
je še kaj svetejšega. Bog v cerkvi ni samo pričujoč, kakor
je povsod, ampak tukaj je navzočen tudi Jezus Kristus,
Bog in človek. Večna luč nam kaže kraj, kjer v šotoru
(tabernaklu) prebiva, nas čaka in neprenehoma vabi: ,,P r i -
dite k meni vsi, ki trpite in ste obteženi, jaz
vas bom okrepčal."  Tu klečiš in moliš pred pravim
živim Jezusom, ki s svojim božanstvom in človeštvom prebiva
v borni ponižni podobi posvečene hostije. Tu s svojo nav¬
zočnostjo neprenehoma cerkev blagoslavlja in posvečuje,
verne v cerkvi neprenehoma oblagodarja in pomiloščuje.
Ravno zato mora pa tudi vsak kristjan vedeti in upati,
da v cerkvi pred najsvetejšim zakramentom njegova mo¬
litev zadobi večjo in silnejšo moč po našem priprošniku
Jezusu Kristusu.

Čista duša sv. Elizabete je to takoj čutila in tako rav¬
nala. Elizabeta ni le redoma, hodila v cerkev k skupni
službi božji, ampak je tudi sicer po cele ure ostajala v
cerkvah, in celo pozno v noč. Opazili so tudi na nji, da
kadar je v cerkvi opravljala svojo pobožnost, da so ji bile
oči in noge tako nepremakljivo vzdignjene, kakor bi bila
izrezana podoba. In celo ostri Konrad je pisal papežu, da
pred Bogom priča, da še ni kmalu našel gospe, ki bi bila
v premišljevanju tako izurjena kakor naša gospa Elizabeta.

„Glej, prebivališče božje med ljudmi! Med
njimi bo prebival, in njegovo ljudstvo bodo. in
Bog sam bo pri njih kot njih Bog.“

(Skriv. raz. ‘ 21 . 3.)

Občestvo svetnikov.

Daši tudi je bila Elizabeta svojega duha vtopila glo¬
boko v Boga in živela v Bogu, vendar in morda ravno za¬
voljo tega je pridno in zvesto častila svetnike. Z veseljem
je poslušala njih življenje, svetkovala praznike svetnikov,
častila njih ostanke in njim na čast prižigala svečice in

149

kadilo. Saj to drugače tudi biti ni moglo; zakaj tesnejši
je duša z Bogom združena, prisrčneje tudi ona ljubi in
časti, kogar Bog posebno ljubi in časti, namreč svetnike.
Zato se pa tudi ponižni kristjan rad priporoča priprošnji
svetnikov.

„Molitev pravičnega veliko premore 1 *,  in
tedaj v nebesih največ. To uči izkušnja, Pri največ svet¬
nikih se navadno prikazuje, da po svoji smrti veliko več
čudovite pomoči delijo tem, ki se jim priporočajo, kakor so
je delili, dokler so živeli še na zemlji. Če Bog dopusti, da
se ljudje na zemlji ne le udeležujejo njegovih dobrot, ampak
tudi njegove dejanske ljubezni, koliko več bo to dopustil
še-le svetnikom v nebesih. In strašno je nespameten kri¬
stjan, ki svetnikov zato ne časti, kakor da bi to Bogu
ne bilo ljubo. Bogu je jako ljubo, če kličemo na pomoč
tiste, ki so njegovi najljubši otroci, ki so njegovi bratje in
prijatelji, da bi ti našo slabo molitev pri Bogu podprli in
priporočili.

Kdor svetnike časti, izvoli si rad take, ki imajo kaj
podobnega ž njim. Tako si je tudi Elizabeta, ki je vse
žive dni imela toliko trpeti, izvolila apostola Janeza in
Marijo Magdaleno, ki sta stala pod Jezusovim križem, pred
vsem pa največjo mučenico sveta, Mater božjo. Kdor pa
blažene Device Marije ne časti, Matere našega Odrešenika,
tak kristjan menda ne veruje v Kristusa, tak človek menda
nima pameti. Kdor tega ne stori, v tem ni Očetovega
duha, v tem ni Kristusovega-duha, v tem ni svetega Duha.
Zakaj ravno ta sveti Duh je preblaženi Devici navdal po-
veličavno pesem, v kateri pravi:

„ Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. “

(Luk. 1, 48.)

Hilda zamenjava.

Kakor je Zveličar ljubil vse ljudi, med njimi pa zlasti
svoje apostole, katerim je rekel, da so njegovi prijatelji in
njegovi otroci, med apostoli pa zopet posebno sv. Janeza,
tako je tudi sv. Elizabeta vsem ljudem dobro hotela, in
katerim je mogla, tudi dobro storila, a najljubši sta ji bili
njeni prijateljici Duda in Izentruda. Ko bi Elizabeta tudi
ne bila imela tako ljubeznivega srca, kakor ga je, bila bi
vendar rada imela obe služabnici, ki sta ji bili toliko let
zvesti, ki sta ž njo vred trpeli toliko preganjanja in siro-

mastva. Izentruda .je bila Elizabeti tako ljuba, da ji je
njena gospa zaupala vsako svojo misel in vsak gibljej svo¬
jega srca. Gada pa je bila 5 let stara, ko je bila Eliza¬
beti družica. Obedve, Izentruda in Gada, sta bili priča
Elizabetine krasote in pozemske sreče, ko je kneginja s
svojim soprogom prebivala na Prežigradu. Obedve sta šli ž
njo v največje siromaštvo, ko je bila po zimi iz grada pre¬
gnana in je po Izenaku hodila od vrat do vrat. Obedve sta
šli ž njo na tuje v Bamberg; obedve sta ž njo vred storili
obljubo čistosti, ž njo vred stopili v tretji red, ž njo vred
se odpovedali vsaki posvetni dobroti ter si ž njo vred iz¬
volili borno kočo in borno življenje v Mariboru. Edini
počitek, nedolžni oddihljej sv. Elizabeti je bil ta, da se je
prijazno pogovarjala s svojima ljubima dušama. Vsemu pri¬
jetnemu, kar ima svet na ponudbo, celo svojim otrokom se
je mlada kneginja junaško odpovedala; .edino, kar je še
imela, sta bili te dve služabnici.

Zdaj pride pa Konrad ter vzame svoji sveti spove-
denki še zadnjo tolažbo.' Najprej se je morala Izentruda
ločiti od svoje ljube gospe, nekoliko za tem pa tudi Guda.
Pokorna, a tudi v bridki žalosti in s premnogimi solzami
se loči Elizabeta od svojih dragih družic. Strogemu spo¬
vedniku pa ni bilo še dosti, da je ubogo kneginjo težko
ranil, naložil ji je na ramo še hujši križ. Dobil je dve prav
zoperni osebi, da bi bile Elizabeti tovarišici. Eni je bilo
ime Elizabeta; bila je neomožena, sicer ne vsa brez vere,
ali zagovedna, zarobljena in groba, zraven pa tako strašno
grda, da bi bili ž njo strašili otroke. Druga, Irmengarda,
je bila gluha, stara vdova, čudno prepirljiva ženska, taka
ropotirka, da ji nikdar ni bilo nič po volji; vedno je imela
veliko mrmrati, brnožeti in zmerjati. Pri eni se ji je bilo
vaditi ponižnosti, pri drugi pa potrpežljivosti.

Konrad je storil svoji spovedenki, kar Bog vsako leto
stori milijonom ljudi. Kadar vzame Bog starišem njih edino
dete, srečno množeni soprogi moža, mladi hčerki njeno
mater, ubogemu bolniku dolgoletnega dobrotnika, pač ta
bolečina ni manj pekoča, kakor je bila Elizabetina. Vemo
pa, da Bog take vezi le z modrostjo trga, in tudi Konrad
je imel dobre namene, ko je Elizabeto razločil od prija¬
teljic, namreč: da bi Elizabeta bila vedno popolnejša v po¬
korščini, v zatajevanju in ponižnosti.

Marsikaj, kar samo na sebi ni grešno, lepša življenje
kakor bršljin drevo, kar pa vendar zmanjšuje višje dušne

151

moči in ljubezen božjo. Zdaj pride vrtnar, preveže vje-
davno rastlino ter jo s koreninami in mladikami potrga z

drevesa. Tudi Konrad je hotel zadnje ostanke naravne po-
zemeljske ljubezni iztrgati iz duše, ki je bila očividno iz-

152

voljena, da doseže najvišjo stopnjo krščanske popolnosti.
Mnogi bodo obsojali Konradovo početje, .laz nisem Kon¬
radu sodnik, pravim pa, da ga zagovarja Izentruda sama,
ki je morala zapustiti svojo ljubo gospo. Ona ga naravnost
brani, rekoč: „To pa je storil Konrad, učenik blagega spo¬
mina, iz prave gorečnosti in dobrega namena, ker se je
bal, da bi me ne govorile o poprejšni posvetni lepoti, in
«, da bi se Elizabeta ne kesala. Odtegnil ji je vso človeško

4  tolažbo, katero je dobivala od naju, da bi se držala le

samega Boga.“ — Tudi ostri samostanski redovi tirjajo, da
se človek loči od svojih najljubših. Elizabeta pa, ki je
bila pripravljena stopiti v najostrejši red. je pokazala, da
je kos vsaki redovski ostrosti; dvojno to izkušnjo je slavno
prestala. Včasih sta prišli Izentruda pa Guda svojo ljubo
gospo Elizabeto obiskat, Elizabeta pa se je tako natanko
držala pokorščine, spovedniku svojemu obljubljene, da si brez
njegovega dovoljenja ni upala ne besede izpregovoriti ž njima.

Zdaj je imela Elizabeta priliko se vsak dan in vsako
uro vaditi v ponižnosti in potrpežljivosti, in res je te vaje
izvrstno opravljala. Dopustila je svojima tovarišicama, da
sta ž njo tako počenjali, kakor bi ne hotela prenašati no¬
bena dekla. Sama je pometala in snažila hišo, in vsako ne¬
prijetnost in trdo delo sta prepustili Elizabeti. Če je ku¬
hala in se pri tem zatopila v sveta premišljevanja, da se
je po naključju kaka jed pokazila, tedaj sta jo ženski hudo
prijeli, ji očitali, da nič ne zna. ter jo ozmerjali. Z ne¬
beško potrpežljivostjo je prenašala sv. Elizabeta grdo rav¬
nanje ter je z novima tovarišicama ravnala z največjo
prijaznostjo; zapovedala jima je, naj jo tikata, naj ž njo
jesta iz ene sklede:, kakor sta prej Gruda pa Izentruda.
Tako ljubeznivo in milo ravnanje je naposled jelo tudi
neotesano srce teh oseb mečiti, da sta jeli spoštovati ču¬
dovito gospo.

Navadnemu človeku posvetnjaku je tako ravnanje kne¬
ginje preponižno in previsoko; umeti ga ne more, in zato
se mu zdi nespamet in norost. Kristjan pa ravno v tem
vidi, kako se je Elizabetina duša očistila, da je brezbojna
kot kristal in da jo je z veliko čistostjo presvetljeval duh
Kristusov, ki je dejal:

„ Zadenite moj jarem, pa učite se od mene,
ker jaz sem pohleven in od srca ponižen, in našli
boste pokoj svojim dušam, “  (Mat, 11, 29.)

153

Pokorščina proti usmiljenosti.

O obnašanju teh dveh robatih služabnic naj še O. Kohem
kaj pove. Ta pravi o Znanih deklah: „Te dve sta ji pri¬
zadeli veliko trpljenja in zaničevanja, grajali sta vsako
njeno pobožno vajo in ji napravili marsikako jezo pri
njenem spovedniku. Te dve dekli sta bili tako poredni, da
skoraj nič nista postregli svoji gospi, ampak sta jo pustili,
da si je sama kuhala, pomivala posodo in cedila hišo.
Če kdaj jed ni bila dobro kuhana ali je bila prismojena
- zakaj sv. Elizabeta nikoli ni bila kuhala, ne se učila
kuhati — sta grdo zasramovali sveto gospo ter se spako¬
vali, da še juhe ne zna skuhati.

Spovednik ji je prepovedal toliko milošnje dajati, ker
se je bal. da hi ji denarja ne zmanjkalo. Usmiljena mati
pa je bila tako milosrčna do ubogih, da je vsakemu veliko
podelila, in ko bi morala tudi sama sebi pritrgati. Malo¬
pridni dekli pa sta nanjo pazili in prežali, kdaj bo ka¬
kemu siromaku kaj dala; in ako je samo en sam novec
preveč dala, povedali sta to njenemu spovedniku in svojo
gospo zatožili, da mu prelamlja pokorščino. Nato pride
duhovnik v hišo, jo ošteje in ji naloži ostro pokoro. - Eli¬
zabeta pa je padla na kolena, se obtožila svoje nepokor¬
nosti in prosila odpuščenja. O pač velika potrpežljivost,
o pač velika ponižnost!

Ko sta poredni dekli svojo gospo zopet zatožili, da
izda preveč denarja, ji spovednik z močjo svete pokorščine
prepove, da nobenemu beraču nima več dati, kot en sold
na enkrat. To je bilo radodarnemu srcu prav velika bo¬
lečina, in raje bi bila opravila najhujšo pokoro kakor to
težko pokorščino. Pa kmalu je dobila pomoček, kako bi
mogla več dati. pokorščine pa ne prestopiti. Če so berači
tožili, da jim tako malo da, dejala je: „Meni je zapovedano,
da več nimam dati kot en sold. Ako pa čez nekoliko časa
zopet pridete, tako mi ni prepovedano, vam dati zopet en
sold.“ — Pohlepni berači so se te ponudbe dobro posluže¬
vali, šli so enkrat ali dvakrat okoli bolnišča, pa se vrnili
beračit en sold. Izdajski dekli sta tudi to povedali spo¬
vedniku, in ta pobožno gospo zopet hudo zavrne ter ji pre¬
pove, da odslej zanaprej ne sme izdati ne vinarja, ne solda.

Kaj misliš, da je usmiljena mati zdaj storila? Denarja
sicer ni dajala, pa je dajala precejšne kose kruha. To du¬
hovniku zopet ni bilo prav, in zato ji ukaže, da nikdar

154

ne sme dati velikega kosa, temveč le košček; in ko je ne¬
kemu beraču dala clva ali tri koščeke na enkrat, bilo ji je
tudi kruh dajati prepovedano. V vsem tem pa je hotel
duhovnik poskušati njeno pokorščino in jo vaditi v potr¬
pežljivosti.

Ker ji je bilo tedaj prepovedano dajati milošnjo, jela
je zdaj bolnikom in gobavim streči, jim zdravilne kopeli
pripravljati, njih rane in gnojnine poljubljati. Spovednik
se je bal. da bi zaradi svoje nežne telesnosti ne zbolela
ali ne nalezla kake bolezni, zato ji prepove z gobavimi
boleznimi se pečati, ali celo ture in gnojnine poljubo-vati.
Usmiljeni materi ni bilo mogoče, se zdržati usmiljenih del;
zakaj usmiljenost je bila ž njo vred spočeta ter je ž njo
vred rastla. Zato pusti nalezljive bolnike, pa toliko bolj
skrbi za ozdravljive bolnike, posebno pa za one v svoji
bolnišnici. Svoji dekli je semkaj jemala in napravljala
bolnikom močne kopeli, jih nosila iz kopeli v postelje, jih
cedila, jim donašala jedi, ter jim stregla z vsem potrebnim.
Svojima deklama je dejala: „0 kako dobro nam je, da
moremo svojega Gospoda v teli kopelih omiti in osušiti.“
Tako je opravljala sv, Elizabeta dela usmiljenja in je v
tem opravilu ostala stanovitna do smrti. 14

„Ljubezen vse prenese., vse veruje, vse upa,

vse pretrpi (L Kor. 13, 7.)

Trka.

Na vse zadnje je bila duša sv. Elizabete očiščena vsega
pozemskega in grešnega, lepa kot čisto zlato. Božja po¬
doba v nji je bila dovršena do nebeške lepote; zato je bil
tudi čas, da je bila iz mračne delavnice na zemlji prestav¬
ljena v nebeško dvorano, v tempel najvišjega Boga. Zadnji
čas je imela že tukaj na zemlji nebesa, in blaženi mir je
nosila v svoji duši. Te svete gospe nikdar niso videli ne
jezne, ne nevoljne, ne žalostne. V nadlogah ni bila samo
popolnoma vsa potrpežljiva, ampak njeno obličje se je tedaj
še posebno zasvetljevalo v samem veselju in prijetnosti,
kakor če kdo piha v ogenj. V velikem svetem soglasju
božjem in njegovih duhov je bila kakor čisto ubrana struna.
Bač pa se je prav pogostoma jokala, toliko pogosteje, ko¬
likor bližje je bila koncu svojega življenja. Ali sedaj ni
pretakala solza kakor poprejšne čase, solzit bolečine in tuge,

ampak njene solze so bile (solze nadnaravnega notranjega
zveličanja, Celo stara, čudna vdova Innengarda je dejala,

ko je bila zaslišana: ...Nikdar se ji obraz ni nabral v
gube ali izpremenil, kadar je jokala, ampak solze so tekle

kakor iz studenca, obraz pa ji je ostal vedno prav jasen
in prijazen.

Bilo je leta 1231. Elizabeta je bila v nekem stanu
med bdenjem in spanjem; zakaj kdor se hudo posti, tudi
malo spi. Njene misli pa so se vzdigale po noči in po
dnevu kakor blago kadilo k Bogu. V takem pobožnem
stanu se ji zdi, da vidi Kristusa v prečudni lepi svetlobi,
in kakor bi ji dejal z ljubkim, milim glasom: „Služabnica
moja. čas je, da se ti povrne tvoje delo, tvoje uboštvo,
in tvoja zapuščenost, ki si jo prenašala zavoljo mene. Pridi
k meni. mila prijateljica, moja ljuba izvoljena nevesta, na
prestol večnosti, ki ti ga je moj Oče pripravil od začetka."

Elizabeta je čutila prav določno, da ona prikazen ni
sama domišljija, ampak da ji naznanja gotovo smrt.

Precej drugo jutro pripravi vse za svoj pogreb. Nato
gre k svojim bolnikom, jih blagoslovi ter vesela razdeli,
kar je še imela, med nje in pa med dekle. Ta čas tudi
Konrad, njen spovednik, nevarno zboli ter ima trpeti ve¬
like bolečine. Naznani ji, naj bi prišla k njemu. Ko ga
Elizabeta zavoljo bolezni miluje, ji pravi: „Moja ljuba

gospa in hči v Bogu, kako mislite po moji smrti urav¬
nati svoje življenje, koga si boste izvolili vodnika svojemu
zveličanju?" Elizabeta odgovori mirno in določno: „Ni

treba, da vprašate; jaz bom umrla pred vami; vi boste
ozdraveli, a jaz bom v kratkem v večnosti; zato ne potre¬
bujem^ drugega vodnika od vas, ki mi vas je dal Bog.“

Že četrti dan, odkar je bila govorila te besede, je tako
zbolela, da se je morala vleči v posteljo. Dva tedna je imela
hudo mrzlico, a po duši je bila vsa radostna, ter je nepre¬
nehoma molila. Nekega jutra se obrne z obrazom proti
steni, in bila je videti, da spi. Zdaj zasliši njena prijate¬
ljica neizrečeno ljubko petje, ali kakor pravi staro pismo,
„slišala je neizrečeno sladko pope vanj e “, kakor da bi pri¬
hajalo iz grla bolne gospe, in vendar niti ust ni odprla.
Čez uro se obrne sv. Elizabeta naprej in pravi: „Kje pa si,
moja ljubljena?" — Služabnica odgovori: „ Tukaj sem; ali,
moja gospa, kako pa ste mogli tako lepo peti?" — Svet¬
nica vpraša: „.Te-li si tudi ti kaj čula?"

Ko ji dekla potrdi, da, ji bolnica pove: „Med mano
in med steno je sedela lepa ptičica, tei* mi je dolgo in pre-
Ijnbeznivo prepevala, tako da me je mikalo ž njo peti,
sladka ljubezen me je nagibala k temu. Ptičica mi je tudi
razodela, da bom tretji dan od zdaj umrla". — Star pi-

satelj pravi: »Gotovo je bil njen angel varih, kateri je
napeval večno veselje."

„Glej, stojim pred vratmi pa trkam; kdor
kuje moj glas ter mi odpre, uidem k njemu ter
večerjam z njim, in on z mano.“

(Skrivn. raz. 3, 20.)

Pred nebeškimi vratmi.

Tedaj samo še tri dni hoda je imela kneginja do pre¬
hoda na drugi svet. Dasitudi ji je Bog preljubeznivo, naj¬
prijetnejše naznanil njeno smrt, vendar je še to ped časa
tako resno porabila, kakor ga le more ponižna, bogoljubna,
spokorna kristjanka. V njeni duši je bilo oboje, k čimur
opominja drugi psalm, „veselo popevanje in velik strah
pred sodbo neskončno svetega Boga". Zakaj v resnici je
celo sveti človek še ubog grešnik. Četudi ne gledamo na
zagreške, katerih se ne morejo iznebiti tudi najboljši kri¬
stjani, vendar je njih ljubezen, zvestoba, njih hvala in
molitev, ki jo dajejo najsvetejšemu Bogu, še veliko pre¬
majhna, da bi zadostovala neskončno velikemu božjemu
veličanstvu. — In kdo more izreči, da je vselej poslušal in
storil to, v kar ga je nagibala milost božja?

Elizabeta je zahtevala, da je nikomur več ne puste
obiskati. Celo žlahtnih gospa, ki so jo sicer pogostoma obis¬
kovale, ni pustila pred se. Le "domači in nekatere pobožne
redovnice so smele biti pri nji. Sama je povedala zakaj,
rekoč: „Zdaj hočem biti z Bogom sama in premišljevati
svoj konec, misliti na ostro sodbo in na vsegamogočnega
sodnika. 11  .Jela je zdaj premišljevati, jokala je nad svo¬
jimi grehi in prisrčno je prosila Boga, naj ji bo vendar
usmiljen. Kako vse drugače pa delajo posvetni ljudje!
Če so si vest omamili, in z zamoteno vestjo živeli, skrbijo
drugi za to, da v taki omočenosti tudi umrjejo. Bolnike
hodijo neprenehoma obiskavat, obiskovalci pa mislijo, da so
prav dolžni bolniku izbijati vse misli na smrt, naj je tudi
očividno, da je nevarno za njega. In tako bolnik neskončno
dragi poslednji čas potrati s pozemeljskimi stvarmi, mislimi
in zadevami — in smrt ga najde in ga prime nepriprav¬
ljenega: „Kakor živiš, tako  boš  umrl. 11

Med tem je bil Konrad toliko okreval, da je mogel v
nedeljo zjutraj po zornicah obiskati svojo .duhovno hčer

158

in jo zadnjikrat spovedati. Ali pri vsi svoji skrbljivosti in
vsi svoji ostrosti ni našla Elizabeta ničesar, česar bi se že
zdavnej ne bila skesala in spovedala. Po spovedi jo vpraša
duhovnik, kako bo z njenim imetjem in pohištvom.

Gost dim človeka duši in ga skeli v oči. da ne more
gledati; ravno tako vznemirja to vprašanje ali ta skrb ne-
številno veliko umirajočih. Mesto da bi v tako imenitni
uri, kakor je smrtna ura, gledali le naprej, k Bogu in
svojemu Zveličarju, gledajo pa nazaj, na posvetno, in njih
uboga duša se ukvarja, kako bodo svoje imetje podelili,
pod nogami jim pa že zmanjkuje tal, in v nekaterih tre¬
nutkih se bodo pogreznili v morje večnosti. Ko je človek
še zdrav, tedaj je čas prevdarjati in svoje premoženje urav¬
nati z oporoko.

Sv. Elizabeta se je zdavnej že tudi po ti strani pri¬
pravila na smrt, in zato se je zdaj čudila, kako jo more
spovednik kaj takega vprašati. Rekla je: „Saj veste, da
tisti dan. ko sem vam obljubila pokorščino, sem se bila
odrekla najprej svoji volji, na to svojim otrokom, potem
pa vsakemu veselju in svetu. Le na vaše povelje sem bila
nekaj pridržala, da plačam dolgove in delim milošnjo. Vsemu
bi se rada odpovedala, in pa v sobici v milošnji živela,
katero bi bila vsak dan od drugih ubožnih ljudi priprosila,
ko bi mi bili vi dovolili. Kar sem doslej še na videz
imela, namenila sem že davno ubogim. Razdelite le med
nje, kar je še, le slabe suknje moje ne. ker v tej hočem
hiti pokopana. Oporoke ne delam, ker moj dedič je Kristus."

Edino, kar si je bogapolno srce želelo, je bilo to, da
jo pokopljejo v cerkvi frančiškanskega bolnišča, ki ga je
bila ona ustanovila. Želela je, naj mrtva ondi počiva, kjer
je živa storila toliko dobrega,

,,1‘a je res velik dobiček, bogoljubnemu in
zraven pobožnemu biti; saj nismo ničesar prinesli
na ta svet, tedaj tudi z njega ne moremo ničesar
odnesti.“  (L Tim. 6, 5. (>.)

Svita pa m raci se.

Bilo je dne 18. novembra, v nedeljo, ko je bila Eli¬
zabeta opravila svojo zadnjo spoved. Po daljšem pogovoru
s svojim spovednikom je bila še pri sv. maši. ki se je brala
v njeni hišici, in tako se je pred njenimi očmi vršila

159

skrivnostna ponovitev sv. daritve na križu, katera daritev
je tudi nji pridobila blaženo smrt. Nato prejme sv. po¬
slednje olje in sv. obhajilo.

V najpobožnejšo molitev zatopljena je ležala tiho in ne¬
premakljivo do večera. Zdaj naenkrat pa se ji odpre kakor
zasut studenec. Elizabeta je bila sicer tako previdnih be¬
sedi in tako molčeča, zdaj pa so vrele kar same od sebe iz
njenih ust pobožne in vzpodbudne besede. Zdaj je obširno
pripovedovala zgodbo, kako je Gospod Lazarja obudil od
mrtvih; potem je pa govorila prečudno in globokomišljeno
o Kristusovih solzah, in sicer o trojnih solzah, katere je
solzil na grobu Lazarjevem, o pogledu Jeruzalema in na križu.
Ivo so okolistoječi slišali take besede in pomislili, da se
bode draga ljuba duša v malo urah ločila, jeli so vsi jokati.
Umirajoča pa jim je povedala besede, katere je Kristus
govoril na svoji smrtni hoji: „Hčere jeruzalemske,
ne jokajte se nad menoj, jokajte se nad seboj."

Mislil boš, da je te besede izgovorila igraje, kakor so
ji ravno prišle na misel, ker je ravno Kristusa in njegove
solze premišljevala. Ali to ima tudi globokejši pomen.
Kakor se navadno blaznik, človek, ki je znorel, nekaj dni
pred smrtjo zopet zaveda, tako pride tudi pametnemu člo¬
veku ob smrti neka višja zavednost; in v ti zavednosti
vidi strašno bistro, kako ničevno je vse pozemsko in kako
velikanska je večnost. Tako sveti osebi pa, kakor je bila
sv. Elizabeta, so se pač odprla .prav nadnaravna spoznanja,
kadar se odpirajo vrata večnosti, in kadar duh pogleda ne¬
koliko v njo. In tako je njena duša prav jasno videla,
da je sama le še nekoliko stopinj oddaljen;^ od večnega
pokoja in večnega zveličanja, da pa okolistoječi. ki so jo
objokavali, ostanejo še veliko let na zemlji, da bodo še
marsikaj pretrpeli in marsikatero nevarnost prestali, in da
po smrti pridejo v neizrečeno hudo očiščevanje vic. katerim
brez svetega življenja tudi boljši kristjan ne uide. V
vsaki sveti duši pa živi Kristus. Ko je težko nosil breme
križa, ko je prestajal najhujše trpljenje, tedaj je bolj mislil
na trpljenje jokajočih žen kakor na svoje. Ravno tako je
tudi milosrčno, Kristusu podobno srce umirajoče Elizabete
bolj premišljevalo težave in stiske navzočih kakor svojo
prihodnost. In tako je povedala svojim ljubim prijateljicam
ravno tiste besede, katere je Gospod izrekel na svojem
križevem potu: „ Hčer e jeruzalemske, ne jokajte
se nad menoj, jokajte se nad seboj."

160

Sedaj je Elizabeta zopet omolknila za dalje časa. Ali
spomnite se škrjanca! Že prav pozno je, svetloba večer¬
nega solnca pojema, sedaj se škrjanček še enkrat vzdigne
kvišku v zrak, da se poslavlja od umirajočega dneva, in
da večnemu Bogu prepeva večerno hvalo pa pozdravlja
zvezdni svet na nebu.

Ravno tako je sklenila tudi sv. Elizabeta svoje živ¬
ljenje, ki je bilo v vsakem oziru čista hvala božja; premi¬
nula je ne v žalostnem borenju s smrtjo, ampak z veseljem
in hvalo božjo. Naenkrat slišijo nenavadno sladko petje
od bolnice, akoravno ustnic ni premikala. Petje je bilo
tihotno, podobno žvenklanju v veliki daljavi. Ko navzoči
začudeni o tem poprašujejo, odvrne Elizabeta: ,,Ali niste
slišali, kako so angeli peli z mano? In jaz sem ž njimi
pela, kakor sem mogla 11 . Nato zopet utihne. Brali pa so
ji z obraza, kako je njena duša polna svete pobožnosti in
zveličavnega veselja. Nebesa so bila v nji, še preden je
prišla v nebesa.

„Kristus je moje življenje, in smrt je moj
dobiček (Fil. 1, 21.)

Hudič.

Sveto pismo uči prav določno, da so v nevidnem svetu
duhov tudi hudobni duhovi, hudiči. Krščanska izkušnja
nam na tisočerih krajih to potrjuje, ne s čutnimi prikaz¬
nimi, ampak s tem, kar hudič dela in kar je že storil.
Koliko hudobni duh izkuša navadnega človeka, to zdaj ne
spada sem. Izkušnja pa uči, da osebe, ki imajo živo kr¬
ščansko vero, ki so tedaj bolj kot drugi od zemlje odzdig-
njene in v duhovni svet povzdignjene, da one določneje
vidijo satanovo delavnost. Ko sta bila še prva dva človeka
sveta, zalezoval ju je hudič. Kristus je bil v puščavi od
hudiča izkušan. Hudič je apostola zmotil, da je milega
Jezusa izdal, da je sam obupal in sam sebe umoril. Sveti
apostol Pavel pravi, da mu je Bog hudiča pridružil, da ga
(apostola) ponižuje. In od todi prihaja, da se pogostoma prav
pobožni kristjani v molitvi in o najsvetejših trenotkih božje
službe zamislijo v najgrša bogokletstva, katerih se sami
ustrašijo. Od kodi prihaja, da človek nima grešne izkušnjave,
na priliko v jezo, kakor tedaj, kadar je naredil nasprotni
dobri sklep, na pr., da bo potrpežljiv, pohleven itd.

161

Svete osebe so od hudobnih duhov posebno izkušane,
ker jih hudobni duhovi veliko srditeje črtijo, in ker tudi
Bog' to zadnjo izkušnjo dopušča, ko je čutnost in svet in
sploh vse izkušnjave navadnega človeka, ko je vse to že
popolnoma premagano. Ker je pa vse življenje izkušnja,
in ker se ta izkušnja končuje o smrtni uri, zato mora ta¬
krat biti še poslednja, na vekomaj odločilna poskušnja. Ta
trenotek nategne in napne hudi duh vse moči; oblasti du¬
hov se borijo na vso moč. Zato se včasih tudi zgodi, da
duhovi prestopijo mejo nevidnosti, in da jih umirajoči vidi.
Mnogim umirajočim svetnikom se je prikazal ne samo
Kristus in svetniki, ampak tudi hudič. Tako se je umira¬
jočemu svetniku, ki smo ga bili z Elizabeto že primerili,
to je sv. Martinu, prikazal satan. Svetnik mu je rekel:
„Kaj stojiš ti tukaj, divja zver, hudobnež, ti mi nič ne
moreš. Jaz pojdem v naročje Abrahamovo.” — Nekaj po¬
dobnega je bilo tudi pri sv. Elizabeti. Slutivši, da jo bo
peklenski duh še strašil, je dejala pričujočim malo pred
polnočjo: „Kaj bi storili, ko bi se nam prikazal hudič?" —
Mahoma pa na glas zavpije: „Proč, proč, hudobni duh.
zakaj odpovedala sem se ti!“ In kmalu pove: „ Glejte, že
beži odtodi."

„Tremi bodite pa čujte, zakaj vaš sovražnik,
hudič, hodi okoli, in išče, koga bi požrl. “

(I. Pet. 5, 8.)

Prayi rojstni dan.

Zdaj pa je imelo pasti zagrinjalo, ki je to sveto in bo-
goljubno dušo še ločilo od nebes in neskončnega veličastva
božjega. Zagrinjalo med nami in med večnostjo je namreč
pletenica našega telesa. —• Proti polnoči se je umirajoči
Elizabeti obraz jel svetiti tako, da ga ni bilo mogoče po¬
gledati, kakor bi se imela že zdaj izpolniti beseda Zveli-
čarjeva: »Svetniki se bodo v kraljestvu mojega Očeta sve¬
tili kakor solnce.” Elizabeta izpregovori: „Zdaj se bliža
ura, ko je Devica Marija rodila Zveličarja. Govorimo zdaj
o Bogu in o Jezušku. Polnoči je bilo, ko se je Zveličar
rodil, ko je v jaslih počival, in ko je v svoji vsemogočnosti
ustvaril novo zvezdo, kakor je prej še niso videli nikdar.
On hoče tudi mene rešiti grdega sveta. Zdaj vemo tudi
čas, ko je Kristus vstal, obudil mrtve, in vjete duše izpe-
Križana usmiljenost. 11

162

ljal iz ječe. Naj t-udi mojo dušo sprejme v svoje roke.“
Videti je bilo, da ji je sredi smrtne ure čedalje boljši;

rekla je: „Jaz sem sicer slabotna, trpljenja pa nobenega
ne čutim .“  Nato glasno in prav prisrčno moli za vse nav¬
zoče, in še veliko govori z ognjeno ljubeznijo o Bogu.

163

In potem zakliče: „0 Marija, pridi mi na pomoč. Zdaj je
čas, da vsegamogočni Gospod k sebi pokliče te, ki so nje¬
govi prijatelji. Ženin gre po nevesto." S tihim glasom veli,
naj bodo vsi tiho, nagne svojo glavo in umrje tako milo,
kakor še nedolžno dete mirno zaspi.

Bilo je. kakor da bi bili nebeščani sami v trumah
prišli po neskončno ljubo dušo! Zakaj razširjal se je po
hiši nenavadno prijeten duh. V višavah pa se je slišalo
prečudno petje, po nekem sporočilu so bile besede, ki jih
prepeva cerkev v dnevnicah sv. Neže: »Kraljestvo sveta
sem zaničevala zavoljo ljubezni Gospoda, mojega Jezusa
Kristusa. Njega sem videla, Njega sem ljubila, v Njega
sem verovala."

Lepši je življenje, lepša je smrt — ali pravzaprav
to še smrt ni, ampak le breme telesa se odloži. Nam ubo¬
gim ljudem ni dovoljeno, da bi pogledali in videli, kake
skrivnosti ima smrt. Brez moči smo vsi, ter stojimo pred
njenimi vratmi in čakamo, skoraj bi dejal, kakor čeda ovac
v ograji, dokler mrzla roka zdaj tega, zdaj onega, kdaj
tudi mene in tebe, ne potegne vun in ne porine v temni
hodnik smrti, iz katerega vodi izhod v večnost, in ta izhod
je zdaj še vsakemu nepoznan.

To pa je gotovo, če je človek iskal Boga, v Boga
upal in Boga ljubil, prav, pošteno, zares in pa stanovitno
do konca — temu je smrt neskončno lep dan, blažen, roj¬
stni dan v večno življenje. Tako je bilo pri sv. Elizabeti.
In ko bi preljubljena duša od .papeža tudi še ne bila pri¬
šteta med blažene in svete, vendar bi jo blagrovali, vendar
bi častili to sladko, zvesto, zlato srce, dobro sveto gospo
Elizabeto. In ko to pišem, veselim se nebes, v katere je
prišla, in ako mi Bog da milost kakor desnemu razbojniku,
da bi smel. tudi jaz iti vanje, veselim se še posebno zavoljo
tega, da bom smel gledati to žlahtno svetnico, kako je pre¬
svetljena in prečiščena v neizmerni ljubezni do bližnjega
in v lepoti božji.

„ Resnično, resnično vam povem: Kdor moje

besede inpolnuje, vekomaj ne bo videl smrti. ee

(Jan. 8, 51.)

V nebesa,

Marsikateremu človeku se zemlja zdi, da je mrzla,
nečedna ječa, kaznilnica poostrena z lakoto, lastno telo

ll*

pa, da je kakor bodeča spokorna srajca. Tako se je zdelo
tudi sv. Elizabeti, posebno zadnji čas. Že v tem oziru se
ji je smrt zdela odrešnica. Nji je smrt storila tako dobroto,
kakor če zaprtemu orlu odpreš vrata. Z neznanskim vese¬
ljem bo zletel iz zapora in stiske ter se vzdignil visoko
nad planine, do čistega modrega nebeškega stropa, gledat
v oči ljubemu solncu.

Navadni človek se trese in trepeta, kadar umira, zlasti
zaradi tega, ker ima stopiti v strašno neznani  svet, kjer
ne ve, kako se mu bode godilo, a stopiti prav sam in brez
orožja, Včasih pravi kak bolnik: „Da bi le ponoči ne
umrl 44 , in s tem pove, kako ga je strah mraku in temote,
ki pokriva njegovo prihodnost. Povsem drugačen je pravi
kristjan. Ta stopa na drugi svet, ki mu nikakor ni ptuj,
kjer ima marsikatere znance, zlasti pa enega, ki ga vleče
kakor sv. Pavla, ki je dejal: „Kristus je moje živ¬
ljenje, smrt pa moj dobiček . 44  Taka je bila tudi z
sv. Elizabeto. Najsrečnejše trenotke v svojem življenju je
imela takrat, ko je sama pobožno molila, ko se je bila od¬
ločila od hruma in šuma sveta, ko se je z duhom preselila
v tisti tihi svet, kjer biva sam Bog, kjer na dušo kane
včasih kaplja tako sladka, tako blažena, da presega vse
veselje sveta. Zdaj je smela uživati neskončno radost tistega
zveličanja, ki ga je včasih le slutila.

Tužno je videti, kako so žejni posvetnega veselja celo
ubožnejši ljudje, kako tekajo za njim in naj je veselje
še tako nepomenljivo; bodisi ples ali godba, ali pa boljši
požirek, boljša jed, kako sobno okrasje ali kako boljše
oblačilo. In tudi še to, kar si bogati z veliko denarjem
nabavijo, da bi si polajšali življenje, o kako je tanko in
nezadostno — njih hiše in njih vrtovi, njih lišp v obleki,
njih kočije, njih gledališča in plesišča, zabavne knjige, njih
kopeli in njih vedrivna potovanja! Pred višjimi duhovi je
vse to siromaška, žalostna malenkost, odrezki pisanega pa¬
pirja. Naposled pa se jih, ko preteče nekaj časa, človek
sam naveliča. To ne zadovoljuje človeško srce, ker vse to
je le preveč podobno svinjski hrani, s katero bi si bil rad
izgubljeni sin utolažil svojo lakoto, pa je ni mogel. Člo¬
veško srce silno hrepeni, da bi bilo polno dobrega in vese¬
lega. In zdaj jih koplje največ v zemljo, da bi si tukaj
v zemlji izkopali srečo in veselje. Ali tukaj tega ne do¬
bijo, kakor tudi otrok ne dobi zvezde, če v vodo seže po
njo, ko vidi zvezdin odsvit v vodi. Elizabeta pa od mla-

165

dosti svoje sreče ni iskala zdolej, v zlatu, ampak je gledala
kvišku ter zgoraj iskala miru. Zato ji je smrt storila nekaj
takega, kakor bi jo bila rešila teže, da je mogla svobodna
in vesela splavati tjakaj, kamor si je že dolgo želela.

Še nisem pri koncu. Pred več leti sem obiska) 151etno
deklico, ki je bolehala za sušico. Veliko je trpela, pa ven¬
dar je trpela udana v božjo voljo. Preden jo smrt reši,
pade v omotico; ko pa se zave, jela je tarnati kakor človek,
ki je hipoma izgubil vse svoje premoženje. Pravila je,
kako je bilo v nebesih, kako neizrečeno lepo je gori, pa
da se je morala zopet vrniti v to žalostno življenje. —
Nebesa niso le srečen občutek, ki ga je mogoče povsod
imeti, blažen občutljej v telesu in zunaj telesa; ampak
nebesa so nov svet, so tak svet, kakor si ga zemljani niti
misliti ne moremo: „Oko ni videlo, uho ni slišalo,
srce ni občutilo, kar j e B o g pripravil tem,  ki
ga  ljubijo. 11

Ko bi si še ne rojen otrok domišljeval, kako mu bo
na svetu, čegar luč ima zagledati, mogel bi si pač prav
malo misliti in te misli bi se malo vjemale se svetom, ka¬
kršen je. Ne mogel bi si misliti ne gorh ne gozdov, ne
hiš ne mest. Ne mogel bi si misliti, kakšen je glas člo¬
veški ali orgelj ali zvonov. Ne mogel bi si misliti, kako
lepa je spomlad, kako diši njeno cvetje, kako prijazno je
njeno zelenje in perje in trava, kako ptičice pojo vsaka po
svoje; o vsem tem bi otrokova duša ne mogla nič znati,
ker je od vsega zaprta. Zdaj si pa mislimo, da je človeška
duša na zemlji to, kar otrok v"materi; in kakor pride otrok,
ki zapusti svoj zapor, na veliko lepši svet, tako tudi člo¬
veška duša, ko je zapustila telo, pride v svet, ki je ne¬
skončno veličasten.

Kaj ne bi imel Bog toliko moči, da bi ustvaril nepo-
pisljivo lep svet? Saj morejo že ljudje narediti iz divje
goščave, iz kužljivega močvirja lepo obdelan kraj, cvetični
vrt. Kakšna lepa velika cerkev — iz česa je? Ni li iz
robatih skal, skorjatih debel, in nje slikana okna iz raz¬
topljenega kameničja? Najlepša zlata ura, ki kaže tako
natanko uro in minuto, ali ni bila prej groba ruda? Vi¬
del sem nekdaj umeten ogenj po noči, ki se je izpremin-
jal v prečudno lepe rdeče, zelene, modre, zlate zvezde,
naposled pa se je v trnino vsulo polno cvetja iz same luči
in svetlobe. Pa iz česa je bila očesom tako lepa igra?
Iz žvepla, vitrijola in drugih rudnin. Ako že siromaški, v

166

primeri z najmanjšim angelom slaboumni človek kaj tako
lepega more narediti iz neznatne zemljice — česa ne bi
mogel storiti šele vsegamogočni Bog s svojo neomejeno
močjo in s svojo neskončno modrostjo? Bogu ni meje v
ljubezni, v modrosti, v moči, v lepoti —• in zato tudi ni
meje njegovemu veličastvu, katero se nahaja v velikih sta¬
novanjih nebeškega Očeta, In najlepši in najveselejši, kar
onkraj prebiva, je sam Bog.

Zares, Bog sam! Vse dobrote in lepote sveta, vsa
ljubkost in prijetnost človeškega obličja, vsa sladkost ču¬
dovito lepega petja in godbe, vsa krasota miglajočega neba
po noči, vsa veleslavnost angelov, vse neskončno veličastvo
nebes in vse zveličanje v nebesih — vse to je le senca
tega, kar je Bog. Bog je solnce, je srce nebes, in ta Bog
sam hoče biti naš neizrečeno veliki delež. V visoki pesmi
je po priliki popisano prečudno življenje in zveličanje duše,
katera ljubi Boga; in če je že prilika tako prijetna, kako
bo šele živa resnica!

Gledati Boga v svetlobi in ljubezni božji, to je tako
nekaj neizrekljivo lepega in veselega, da nebeški duhovi
tega vekomaj nimajo dosti. In že čez milijon let je ne¬
beškim duhovom gledanje božje tako lepo in radosti polno,
kakor jim je bilo takoj od začetka. Zato tudi pravijo, da
največje trpljenje duš v vicah je to, da Boga ne gledajo;
te duše pa imajo goreče želje po svojem Očetu, po Bogu.

Ali tudi v nebesih je velik razloček: „V hiši mo¬
jega Očeta je'veliko stanovališč.“  Katera duša je
bila bolj popolna, katera je bolj goreče ljubila Boga, oprav¬
ljala več dobrih del, več trpljenja udano prenašala, ta uživa
tudi več zveličanja v nebesih. Kdor obilno seje, bo tudi
obilno žel. Žalostna Mati božja ali pa apostol Pavel, ki je
delal več kot vsi drugi apostoli, uživa pač drugo, neskončno
večje zveličanje, kakor tista otrokova duša, ki je takoj po
otrokovem krstu in smrti prišla v nebesa, in ni okusila
težavnosti pozemeljskega življenja.

Po takem je morala tudi Elizabeta priti v prav po¬
sebno zveličanje. Njeno življenje ni bilo podobno samo
vencu biserov, prepolno je bilo dobrih del usmiljenja. Eli¬
zabeta za svojo pobožnost in dobrodelnost ni le trpela naj¬
hujša obrekovanja in preganjanja, ampak njeno življenje je
bilo prav posebno podobno Kristusovemu, kakor mu še nikdar
nobenega človeka ni bilo. Kakor je Sin božji zapustil ve¬
ličastvo svojega Očeta, se je ponižal in vzel podobo hlapca

167

na se, tako se je tudi sv. Elizabeta odrekla lmeževstvu in
bogastvu, se ponižala ter se potopila v veliko človeško
uboštvo, ker je postala dekla, da bi stregla ubogim in bol¬
nikom. Dobrotljivi Bog bi gotovo ne bil dopustil, da bi
bilo srce njegove zveste hčere s tolikimi trni razbodeno
in njeno življenje s tako težkimi križi obteženo, ko bi ji
ob enem ne bil pripravil neskončno morje veselja in zve¬
ličanja, kakršnega tako trpljenje onkraj zasluži. In zares,
ko bi mogel kdo le en hip videti ono srečo, ki jo Elizabeta
zdaj uživa, temu bi se zdela vsa lepota sveta, vse njegove
dobrote in radosti, kakor temna, tužna noč, preprežena z
mrzlo meglo.

„ Oni gledajo njegovo obličje, ter imajo nje¬
govo ime na svojih čelih. Noči ne bode; svetlobe
od luči in svetlobe od solnca jim ni treba; zakaj
Gospod Bog jih bode obseval, in kraljevali bodo
vse večne čase.“  .. (Skriv. raz. 22, 4. 5.)

Telo pa obleka ostaneta.

Gospod in Zveličar je to sveto dušo vzel v nebesa, v
nebeško veselje, telo pa je obležalo, drugi okoli njega so
plakali, jokali in se solzili. Ko je Elizabeta izdihnila dušo,
ali da bolje rečem, ko je njena duša zapustila telo. omile
so, po tedanji navadi, ženske njeno truplo. Nato je oble¬
čejo v sivo suknjo, katero je Elizabeta zadnji čas nosila.
Hotela je Kristusu dopasti, in- v svoji modrosti je izprevi-
dela, da mu bolj dopade in da je lepša, če ubožna pride
preden; in zato je imelo tudi njeno telo biti ozaljšano z
uborno obleko uboštva, na priliko, kakor tudi sicer dajo
mrliču v roke rožni venec, ali križec, v znamenje, naj hi
tudi duši bilo dobro.

Obleko, v kateri je hotela biti pokopana, si je Eli-
zabta sama odmenila. Pa tudi drugo, kako naj se ž njenim
truplom zgodi, je bila prav primerno porazdelila. Elizabeta
je bila prva na Nemškem, ki se je dala sprejeti v tretji
red sv. Frančiška, ter je bila tudi posebna prijateljica in
dobrotnica temu redu. Ravno zato so tudi frančiškani
njeno telo prenesli v kapelo bolnišnice. Mala ta cerkvica
je bila doslej pravi dom njeni duši. Tukaj je vsaki dan
preživela z Bogom, tukaj dobivala tolažbo, srčnost, moč in
veselje iz svoje pobožnosti in iz sv. zakramentov.

168

Pravilna prikazen na svetu je, da to, kar ima človek
na sebi dobrega, ljudje nikoli bolj ne spoznajo in ne ču¬
tijo, kakor tedaj, kadar jemlje slovo ali pa umira. Včasih
je človeku tako, kakor bi mu kdo rezal nogo ali roko. Ko
se je zvedelo, da je ljuba gospa Elizabeta umrla, hruli so
ljudje od vseh strani skupaj. Okoli in okoli ni bilo dru¬
gega slišati kot žalovanje in plakanje brez konca in kraja,
zlasti ubogih in bolnikov, ne samo zato, ker jih je zapustila
tista gospa, ki je bila sama ljubezen in prijaznost.

Ker verujemo v vstajenje mesa, zato verni kristjani
tudi mrtvo truplo častimo. Mrliča pokopavajo med molitvami
in v blagoslovljeno zemljo; trupla svetnikov pa so bila
vsikdar v veliki časti. Ko so truplo gospe Elizabete iz¬
postavili v kapeli, je bil velik stok in jok. Vse se je trlo.
da bi dobilo od nje kaj spomina, bodisi od suknje, las ali
nohtov.

Od daleč in od blizu so ljudje drli skupaj, in da bi
jim preljube gospe ne vzeli prezgodaj, so jo pustili na odru
v cerkvi še cele štiri dni. Elizabetino lice pa tudi ni bilo
mrtvaško lice. Od velikih nadlog in težav ji je lice po¬
slednji čas upadlo, da se je lepota lica zmanjšala, ali mrtvi
se je lepota zdaj zopet povrnila. Pravi čudež, ki se tudi
sicer pri svetih osebah ponavlja, je bil pa ta, da na truplu
celo čez štiri dni nikakega sledu trohnobe ni bilo; še prav
lepo in sladko je dišalo truplo.

Četrti dan se je vršilo mrtvaško opravilo in pogreb.
Neizmerno veliko ljudi se je zbralo skupaj. Nikomur pa
ni bilo mar, da bi bil za ranjko molil; zakaj vsakdo je bil
v srcu prepričan, da je Elizabeta zveličana in med sve¬
tniki. Zato so pa toliko bolj častili in hvalili Boga. da je
bil ustvaril tolikanj lep vzgled svoje ljubezni in usmilje¬
nosti. Že zdaj so stoteri in tisočeri klicali sv. Elizabeto
na pomoč ter se ji priporočevali, naj jim še zanaprej na-
klanja svojo pomoč v dušnih in telesnih potrebah.

„&'eje se strohljivo, nestrohljivo pa bo vstalo;
seje se neznatno, veličastno pa bo vstalo; seje se
slabotno, vstalo pa ko modno. 11  (I. Kor. 15, 42. 43.)

Nebeške ptičice.

Noč pred pokopom je bila v kapeli tudi opatinja ne¬
kega vnanjega samostana. Ta hip pa zasliši opatinja in

še druge osebe, ki so bile zraven, so slišale neizrečeno
prijetno petje. Opatinja gre z navzočimi iz kapele pogle¬
dat, kje neki tako lepo pojo. Pa vidijo na strehi kapele
polno majhnih ptičic, kakršnih po tistih krajih še nikdar
niso videli. Nekateri so dejali, da so bili angeli. Ali
tudi priroda in njene ptice-pevke so delo Vsegamogočnega,
kakor so tudi angeli. In kakor ptičke Boga slavijo s
svojim veselim nedolžnim petjem, tako morda pač tudi Go¬
spod stvarjenja ž njimi včasih kako dušo poveličuje, katera
je posebno podobna Bogu in mu posebno prijetna.

Nekaj podobnega kakor pri sv. Elizabeti se je zgo¬
dilo ob smrti sv. Frančiška. Tisto noč, ko je v samostanu
umrl, priletelo je veliko škrjancev, katere je zlasti rad
imel in katere je večkrat klical, naj hvalijo ž njim Boga.
Letajoči okoli samostanske strehe so gnali toliko ponočno
žvrgolenje ranjkemu na čast, daje hilo skoraj misliti, ptiči
so postali angeli, ali pa so se angeli izpremenili v ptičice.

Nekaj takega se je zgodilo tudi ob smrti drugega svet¬
nika iz frančiškanskega reda, ki je slovel po svoji naj¬
slajši ljubezni do Boga in do ljudi. Ta mož je bil sveti
Solan iz Španije. Ko je v samostanu v Limi umiral, sedle
so mnogovrstne in prav lepe ptičice na omrežje pred nje¬
govim oknom ter so pet ur neizrečeno milo prepevale ter
se niso dale odgnati po ljudeh, ki so hiteli vkup. Svetnik
pa je izdihnil svojo dušo s svojimi navadnimi besedami:
„Hvaljen Bog“.

„Kateri s sohami sejejo, bodo želi z veseljem

(Ps. 125. 5.)

Obraz svete Elizabete.

Zdaj, ko je njeno telesno življenje dovršeno, naj po¬
kažemo tudi njeno podobo. Neresnična je trditev, da se
da že iz vsakega obraza spoznati, kakšna duša je pod njim;
to ni res. Marsikdo ima tak obraz, po katerem bi bilo
soditi, ta in ta je prav pohleven, v resnici pa je združljiv,
srdit in sovražnih besedi. Po drugi strani je pa zopet
mogoče, da ima kdo grd in neprijeten obraz. Ako pa člo¬
veka natančneje spoznaš, moraš ga ljubiti in spoštovati nje¬
gov značaj in potem skoraj ne vidiš, da na njegovem obrazu
ni lepote.

Duša in njene lastnosti pa vendar vplivajo in delujejo

170

divja jeza ali kaka druga huda strast; nasproti pa je tudi
grd obraz milejši, ako je človek do drugih prijazen, dobro¬
hoten in ljubezniv.

Ako je pa človek leta in leta udan kaki čednosti ali
pa kaki strasti, tedaj bo tisto, kar se je v duši porodilo,
počasi predrlo ven in se kolikor toliko pokazalo na obrazu.
Zato se pogostoma zgodi, da mladenič prav lepega obraza,
ko se je udal nepoštenemu življenju, izgubi zadnjo sled
lepote, da dobi divji in zversk obraz. Po drugi strani pa
se dobijo stari ljudje, ki so pravzaprav lepši kakor so bili
v mladosti. Pobrotnost, v kateri so mnogo let živeli, je
izpremenila in olepšala naposled celo njih pogled in njih
obličje.

Kako pa je z obrazom sv. Elizabete v tem oziru?
Najstarejša njena slika je v stolni cerkvi v Mariboru v
velikem oltarju. Ta podoba je fino iz kamena izsekana,
okoli dveh čevljev velika. Ker so to cerkev z.ičeli kmalu
po njeni smrti zidati, smemo misliti, da je podobar, ki je
delal to podobo, deželno grofinjo sam z obličja poznal, in
da je dal svojemu delu pravo podobnost. V obrazu te
podobe pa je ravno to najbolj izraženo, kar se je v duši
in v življenju sv. Elizabete razcvelo do najvišje popolnosti:
sveta resnoba in pa dobrota na lepem mladem obrazu.

Sicer bode pa telo vsakega človeka šele po vstajenju
zadobilo svojo popolnoma podobo in zunaj se bo kazalo
tako, kakršna je njegova duša. Bolj je duša po grehih raz¬
dejana in ognušena, ko pride na onkraj pred sodnika, to¬
liko grše bo tudi telo, s katerim se mora združiti po vsta¬
jenju. Nasproti pa, čim lepša je duša po čednostih in dobrih
delih, lepše bo tudi telo, s katerim se bo po vstajenju po¬
kazala pred vsem svetom. Njeno telo bode podobno tisti
nebeški lepoti, v kateri se je bil izpremenjen Gospod po¬
kazal na gori Tabor. Zato bi bilo neskončno pametnejši,
da bi take osebe, ki se rade lišpajo in lepotičijo z grdim
okrasjem, raje mislile na to, da bi bile znotraj lepo ozalj¬
šane s pobožnostjo in čednostjo. S tem bi imele veliko
dobička za svojo neumrjočo dušo, in pa tudi v svoje telo
bi položile kal neskončne, večno lepe mladosti.

„Naše ponižano telo bo izprepodobil, da bo
enako teksti njegove slave, z močjo, po kateri si
more vse podvreči (Fil. 3, 21.)

Zdaj pa se povrnimo od podobe svete Elizabete k
njeni osebi.

172

Prijateljstvo še na oni svet.

V rajnardovskem samostanu, kamor je bil deželni
grof Ludovik tako rad zahajal in kjer je bil tudi pokopan,
je bil neki samostanski brat, Volkmar po imenu, ki je kot
izučen mlinar oskrboval samostanski mlin. Bil je posebno
pobožen in svet mož. Nalagal si je najostrejša pokorila,
ter na golem nosil železen oklep, da bi vso pohotnost v
sebi zatrl. Deželna grofinja je pogostoma romala na grob
svojega ljubljenega soproga. Ob tej priliki je spoznala tega
meniha, kateri se ji je bil priljubil zato, ker je opazila na
njem nenavadno bogoljubnost. In ker je bila sama tako
priprosta in srčno ponižna, si je mislila, tako dober kristjan,
kot je ta menih, bi ji utegnil pač tudi kaj k zveličanju
pomoči. Priporoči se tedaj njegovi molitvi ter sklene ž
njim duhovno prijateljstvo, podavši mu roko. Iz ponižnosti,
da ga kneginja toliko čisla in se toliko poniža, zardi brat
v obraz, ter skoraj ne more, da bi podal kneginji svojo
grobo, od mlinarskega dela trdo roko.

Neki dan pa brat Volkmar popravlja mlinsko kolo.
Zdaj potegne veter, kolo se zavrti, mu zgrabi roko, raz¬
kolje in jo stre. Trpel je grozno velike bolečine, katere pa
je prenašal krščansko potrpežljivo. — Ponoči pa, bilo je
dne 19. novembra, ravno ko je Elizabeta umrla, je bil
Volkmar v cerkvi, kjer je bdel in molil, in na glas stokal od
prevelikih bolečin. Ta trenotek pa zagleda pred sabo služab¬
nico božjo, Elizabeto, krasno oblečeno in žarečo v neizre¬
čeni svetlobi. Prikazen ga prijazno ogovori: „Moj brat
Volkmar. kaj delaš, kako ti je?“ — Menih se zelo začudi,
ko spozna v bliščeči svetlobi kneginjo; vendar ni mislil,
da bi bila umrla njegova duhovna prijateljica, in zato pravi:
„Ali kako je, moja gospa, da ste zdaj tako lepo in svetlo
opravljeni, saj ste imeli sicer navado, da ste se jako priprosto
nosili?“ — Nato mu ranjka odgovori: „Stan sem izpreme-
nila.“ Keksi te besede, prime ga za roko, s katero ji je
nekdaj segel v roko, sklenivši duhovno zvezo, in katera je
bila zdaj hudo poškodovana. Ko se brat dotakne, Elizabe¬
tine roke, ga nekaj silno pretrese tako, da se skoraj zgrudi;
ob enem pa tudi čuti, da ima roko zdravo. Prikazen iz¬
gine. Zdaj je hvalil Gospoda, da mu je po Elizabeti do¬
delil zdravje.

Zveze, katere imajo posamni ljudje med sabo, bodi po
telesni sorodnosti, ali možitvi, ali ženitvi, ali po čutni 1 ju-

173

bežni, se na onkraj ne raztegnejo vse — ali duhovna so¬
rodnost. prijateljstvo in ljubezen, ki jo imajo samo duše

med sabo, in katera je utrjena v Kristusu, take vezi pa
po smrti ne prenehajo. Misliti smemo, da je popolnoma
gotovo, da ljubezni, ki s telesom nima nič opraviti, ampak

174

ima v Bogu svoj vzrok in svoj pomen, da take ljubezni
smrt ne izbriše in ne uniči kakor počutno ljubezen.

„Bog ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj v
Njem vsi žive.“  (Luk. 20, 38.)

Drobtine iz nebes.

Marsikatera družina je že izkusila, da če kdo izmed
družine umrje, ki je bil posebno pobožen, na primer, kak
bogoljuben otrok, da v hišo pogostoma dojdejo posebne
milosti, postavim, na enkrat je rešena kake velike skrbi,
ali kak lahkomišljenec ali trdovratnež se izpreobrne. Po-
* znati je, da molitev ranjcega pred Bogom v nebesih več
velja, kakor je mogla veljati na zemlji. — To najdemo
zlasti pri svetnikih, tudi pri sv. Elizabeti, da so po smrti
pred Bogom več izprosili kakor tedaj, ko so živeli na zemlji.

Kakor je zveličana Elizabeta takoj po svoji smrti po¬
magala benediktinskemu bratu, tako je še drugim čudo¬
vito pomogla, ako so se zaupljivo priporočali priprošnji
ra ujce. Neki redovnik iz cistercijanskega samostana je imel
že 40 let neko dušno bolezen, bridkosrčnost, otožnost; naj
je bral ali molil, kar je hotel, in kakorkoli so ga tolažili,
vse je bilo zastonj. Taka dušna muka je pa veliko hujša,
kakor so telesne bolečine, ker gloje dušo,- vir človeškega
življenja. Zdaj mu pa pride na misel, kaj ko bi se zatekel
k tako sveti in usmiljeni duši, kakor je blažena Elizabeta,
ali bi mi ne pomogla? Takoj drugi dan po njenem pokopu
gre k njenemu grobu, poklekne ter se prisrčno priporoča
v predobrotno srce ranjce. In po molitvi mu je bilo tako
pri srcu. kakor je na videz mrtvemu, ki je v ozki rakvi
zabit, ko se zbudi, pa si velikega strahu sam ne more po¬
moči. ako se mu na enkrat vzame pokrov z rakve. Menih
je bil olajšanega srca, popolnoma ozdravljen. Po takem je
mogla Elizabeta, ki je bila na zemlji toliko stiskana in
žaljena, ki je pa v nebesih s svojo priprošnjo potolažila
martikaterega nesrečnika, reči z apostolom:

„Hvaljen hodi Bog in Oče našega Gospoda
Jezusa Kristusa, Oče usmiljenosti in pa vse utehe,
ki nas tolaži -v vsaki stiski, da hi mogli tolažiti
one, ki so v vsaki stiski, s tisto tolažbo, s katero
nas same tolaži Jiog.“  (II. Kor. 1, 3. 4.)

Peklenski požar pogašen.

Neki ostroumen cerkveni učenik pravi: „Izpreobrnenje
grešnikovo je večji čudež kakor obujanje Lazarjevo in
celo večji kot ustvarjenje sveta .“  Po prošnji sv. Elizabete
so se čudovito ozdravljale dušne bolezni. So strasti, ki
dušo tako hudo vjedajo kakor sam mrčes iz pekla, kakor
črv. ki je zmiraj lačen in ki vedno glode, strast, ki je
lačna vedno novih grehov. Konec tega grešnega žrtja je
večno pogubljenje, če usmiljenost božja in pa vsemogočnost
še o pravem času uboge duše ne reši in ne potegne iz hude
strasti kakor goreče poleno iz ognja.

Velik gospod, imeniten po rodu in vzvišen po stanu,
je padel v ostudni greh zoper šesto zapoved. Tudi tukaj
je bilo, kakor je rekel Zveličar: „Kdor greh dela, je
suženj greha .' 1  Nesrečni ta gospod še ni zapadel po¬
polni otrpnenosti. še mu je vest hudo očitala ter ga stra¬
šila. Ali dobri sklepi, katere je vselej pri spovedi naredil,
bili so po silni izkušnjavi takorekoe mahoma podrti, po¬
plavljeni. odnešeni; in pogosteje je zmogla izkušnjava, moč-
neji je bila grešna navada. To pa vsakdo spozna, da ko¬
likor višji je stan, ki se mora tega greha varovati, toliko
ostrejša kazen mu tudi preti.

Skoraj bi že bil obupal ali pa se zazibal v smrtni
greh. Zdaj pa milost božja posije vanj. pride mu na misel,
iskati pomoči na grobu, sv. Elizabete, pri kateri jo jih je
toliko našlo v telesnih potrebah. Tukaj moli prebridko in
z velikim zdihovanjem. Njegov duh in pa njegova vest
sta ga tožila zavoljo omadežanega življenja in zavoljo one¬
snažene duše. Tukaj moli dolgo, veliko ur, joka in plaka,
ter obžaluje svoje pregrehe, tukaj na grobu prensmiljene
gospe — ta silno obteženi grešnik.

Tudi največji grešnik sme prositi Boga in naj Ga
tudi res prosi; zakaj Bog gleda tudi še na največjega gre¬
šnika, sicer ne z dopadenjem, pa vendar z usmiljenostjo ter
čaka njegovega izpreobrnenja.

Pa tudi ne smemo pozabiti, da je neskončni Bog tudi
neskončno svet. in da molitev iz prav nečedne duše mu
je blizu tako prijetna, kakor komu besede človeka, ki ima
hudo sapo. Le molitev pravičnega veliko premore. Kdor
pa ima hudo vest, ta pač sam dosti ne zaupa v svojo mo¬
litev. Iz tega ozira je nauk katoliške cerkve tako tola-
živen, namreč nauk, da grešni človek more svojo grešno-

molitev popraviti in poboljšati z molitvijo pravičnih, da jo
takorekoč pozlati in stori pred Bogom prijetno, če svetnike
kliče na pomoč, naj njegovo molitev se svojo podpri) in
potrdijo. Tudi ni brez ponižnosti, ako se grešnik svetnikom
priporoča, naj bi njegovo molitev prav podpirali.

Ta gospod je tudi že večkrat molil, da bi bil te strasti
rešen, ki ga je vedno hujše mučila. Ko je pa dolgo in
goreče molil na grobu sv. Elizabete, dobi določeni odgovor,
odgovor namreč, da je strta veriga njegove strasti in da
je svoboden kristjan. Notranji ta odgovor je bil tudi res¬
ničen, ker ga je potrjevalo njegovo lepo življenje. Svojemu
spovedniku, Konradu, je še večkrat povedal, da od tiste
molitve je nečista poželjivost v njem ugasnila, in da zdaj
nima več tako silnih izluišnjav, in če ga včasih kake majhne
napadejo, jih prav lahko premaga.

Ljudje veliko bolj želijo, da bi bili rešeni telesnih
nadlog kakor pa dušne bolezni. Človek je že tako ustvarjen,
da se drži bolj čutnega kakor dušnega in da se veliko
bolj briga za zunanje in telesno. Pa še veliko drugih greš¬
nikov je bilo, ki so iskali pomoči na grobu sv. Elizabete,
da bi bili rešeni svojih hudih strasti in grehov. Mnoga
poročila nam naravnost pripovedujejo, kako so bili rešeni
napuha, ali jeze, ali zavisti, ali skoposti in drugih glavnih
grehov. Pa tudi ni majhen nepokoj in majhno trpljenje,
kadar se grešna navada in pa žaljena vest borita v duši.

„Hvala bodi Bogu, da zdaj vi, ki ste bili
sumi greha, od srca poslušate nauk, ki sem vam
ga oznanjal.“  (Rim. 6, 17.)

Reši nas hudega.

Trojna stiska človeka na zemlji silno tare: telesno
trpljenje, skrb ali žalost duše, tretja najhujša stiska pa je
grešna navada, znamenje peklensko. Videii smo, kako je
Elizabetina priprošnja rešila prosilce te trojne stiske. Sa¬
mostanski brat je dobil zdravo roko, cistercijenski redovnik
mir vesti, nesrečni gospod pa zdržnost.

Ali to je bil le začetek najmnogoterejših prečudnih
ozdravljenj, ki so se godile na priprošnjo svete Elizabete.
Neka nora oseba je nekdaj zinila prav pametno. Dejala
je: „Vsaka duša. ki pride v nebesa, povekša nebesa; in
vsaka duša, ki pride v peklo, zmanjša peklo.“ Obrnimo

te besede na svet, pa recimo: „Vsak grešnik več hudega
prinese na svet, svetnik pa vsak več dobrega, “ Resnica
teh besedi se je pokazala na sv. Elizabeti že na živi, še
bolj pa na mrtvi. Poslušajmo očividca. Takrat je živel
cistercijenski redovnik, Cesarij po imenu, ki je bil najboljši
pisatelj tedanjega časa. Zato so ga nagovarjali Konrad
in še drugi, naj popiše čudovito življenje sv. Elizabete
Bogu na čast in kristjanom v vzpodbudo. Cesarij je odgo¬
varjal, da ni vreden, se lotiti takega dela. Ker so ga le
še prosili, se je udal in zaupajoč na milost božjo in pomoč
sv. Elizabete je opisal njeno življenje. On piše:

„Ker je hotel dobrotni Bog razodeti zasluženje svoje
dekle, poveličeval je njen grob s tolikimi znamenji in ču¬
deži, da je iz raznih krajev ljudstvo vrelo skupaj, prosit
zdravja ali pa molit. Slepi, hromi, gluhi, božjastni in bol¬
niki vsake vrste so ondi zadobili zdravje in celo mrtvi
so bili menda obujeni. Ne samo iz mogunškega okraja in
trirskega, ampak tudi iz daljnih krajev, iz kolonjske, bre¬
menske in devinske škofije so vreli ljudje v Maribor, da
bi zadobili zdravje ali pa molili. Kateri so se vračali, so
druge srečavali, in kateri so ozdraveli, so došlim oznanjevali
božjo moč. Darovali so prav veliko in z onimi darovi je
bila nad svetim grobom zidana cerkev. Takrat sem bil
tudi jaz tam in ne pomnim, da bi bil svoj živ dan toliko
ljudstva videl skupaj, kolikor ga je bilo tedaj v Mariboru.
Brez velikega truda ni nihče prišel v cerkev ali pa iz nje.
Glejte, tako se je Elizabeta izkazala pomočnico: na zemlji
je pomagala ubogim in siromakom, zdaj v nebesih pa mi¬
lostno nslišava te, ki iščejo njene priprošnje.“

„Blagor ti, dobri in zvesti hlapec; ker si bit
v malem zvest, te bom postavil čez veliko; pojdi
v veselje svojega Gospoda.“  (Mat. 25, 21.)

Čuden je Bog v svojih svetnikih.

„Čez veliko te bom postavil",  glasi se Gospo¬
dova obljuba. Pri sv. Luku (12, 44.) Gospod še več obeta
zvestemu hlapcu: »Resnično, povem vam: Postavil
ga bode čez vse svoje dobro."  Te Gospodove besede
prav določno pravijo, da duša, ki po smrti prestane sodbo
pred Bogom, zadobi oblast in gospodarstvo. Če imajo po
sv. pismu angeli moč kaj storiti na zemlji, zakaj bi te
Križana usmiljenost. 12

178

moči ne imele tudi angelsko čiste duše, ki so prej bivale
na zemlji? Zato je vse po redu božjem in njegovemu go¬
spodarstvu primerno, da njegovi zvesti hlapci in dekle za-
morejo kaj storiti na zemlji.

Zapisanih je veliko število čudežnih ozdravljenj, ki so
se godile na prošnjo sv. Elizabete. In ti čudeži so prav
popolnoma gotovi in dokazani. Stvar je namreč taka. Ka¬
dar se v Rim sporoča, da je ta in ta oseba nenavadno
sveto živela, da so se po njeni priprošnji godili čudeži in
da se naj zato uvrsti med svetnike, tedaj začnejo o tem
silno natančno in ostro preiskovati. Kateri so bili čudežno
ozdravljeni, ali pa sorodniki in očividci, morajo svoje be¬
sede potrditi s prisego, sicer govorjene besede ne veljajo
nič. In celo zdravniki, ki so bolnike zdravili, morajo biti
zaslišani, kaj in kako mislijo o tem ozdravljenju. Sploh
moramo reči, da najvestnejši sodniki hudodelstva ne morejo
skrbnejši preiskava!!, kakor se preiskava svetnikovo živ¬
ljenje. Kakor se ondi zagovornik postavi, ki hudodelnika
brani, tako postavijo svetniku ugovornika, ki spravlja na
dan vse pomisleke zoper življenje in čudeže tega, ki se
ima razglasiti za svetnika.

Ko je imela deželna grofinja turinška biti postavljena
v vrsto svetnikov, se to ni lahko in hitro zgodilo. K grobu
ranjce so ljudje vedno mnogoštevilnejši prihajali in vedno
se je govorilo o novih čudežnih ozdravljenjih. Konrad je
menil, da je zdaj čas, da stvar naznani papežu ter pripo¬
roča. da se Elizabeta proglasi za svetnico. Dasitudi je bil
papež Gregor IX., še ko je bogoljubna kneginja živela,
veliko slišal o njeni čudoviti ponižnosti, dobrotljivosti in
prostovoljnem uboštvu, vendar ni takoj odobril in potrdil
Konradovega predloga, ampak je naročil Konradu, naj z
mogiinškim nadškofom in z drugimi to stvar natanko pre¬
iskuje in potem sporoči v Rim.

Zgodi se, kakor je papež zahteval. Konrad je z pri¬
žnice oznanil, da naj se oglasijo vsi, kateri so na priprošnjo
ranjke deželne grofinje nenadoma ozdraveli, ali sicer kako
pomoč zadobili. Na to je prišlo prav veliko ljudi, kateri
so iz hvaležnosti in na čast sv. Elizabete povedali milosti,
katere so zadobili na njeno priprošnjo. Kar so pripovedo¬
vali, to so potrdili s prisego. Konrad je vse natanko za¬
pisal. pisma pa poslal v Rim. 'Po poročilo je še dosedaj
ohranjeno.

179

V  tem pismu je o življenju sv. Elizabete našteto 34
čudežev, kateri so se zgodili po njeni smrti in kateri so
bili potrjeni s prisego. — Ohranilo se je še drugo poročilo
o 58 čudežnih ozdravljenjih, ki so se zgodila na priprošnjo
sv. Elizabete, a niso zaprisežena. Gotovo je bilo še veliko
drugih čudežnih vslišanj, ki se pa niso naznanila, ker niso
mogli vsi ozdravljen« dospeti v Maribor, ali pa, ker niso
vedeli za Konradov poziv. — Jaz pa mislim, da je še dan¬
danes uslišana marsikatera molitev, ki je opravljena z zau¬
panjem na čast sv. Elizabete; zakaj ona je še dandanes
Bogu tako ljuba in prijetna kakor prve dni po svoji sveti
smrti.

,, Veliko premore noreča molitev pravičnega

(Jak. 5, 16.)

Volk in jagnje.

Konradovo prizadevanje, da bi bila njegova hči svet¬
nica ;  oklicana. ni imela uspeha, ker je prezgodaj izgubil
življenje; ubili so ga v gozdu. Zato mu je pa Bog obudil
takega namestnika, o katerem bi živ človek ne bil mislil,
da se bode poganjal za Elizabetino zasvetničenje. Tudi
tukaj je Bog pokazal resnico Salamonovih besedi: „Kakor
p otok je kraljevo srce v Gospodovi roki; k a m o r
hoče, ga napelje."

Povedali smo poprej, kako je bil tudi Konrad, naj¬
mlajši brat deželnega grofa, deležen hudodelstva, ko je
Henrik svojo sorodnico - vdovo tako sramotno preganjal.
Če drugega ni bil kriv Konrad, vsaj tega je bil. da se
zanjo kar nič ni potegnil; vsled svojega ravnanja je Bil
vlado haske dežele dobil v svoje roke. Ta gospod je bil
strasten, bojaželjen človek, ki ni prenesel razžalitve, če se
zanjo ni maščeval. ’ Nekdaj, na priliko, se je sporekel z
mogunškim nadškofom Zmagomirom, ter se spozabil tako.
daleč, da je celo škofa osuval z rokami. Potem je zbral
veliko vojsko, planil v nadškofovo deželo, oropal in razrušil
več vasi ter se tako maščeval nad nedolžnimi podložniki.

Tudi mesto Frid  ar  je bilo last mogunškega škofa.
Konrad gre s svojo vojsko nad to mesto, je oblega, požge
predmestja, podre mline in mostove. Naslednje pa zažene
še ogenj v mesto ter je naskakuje, dokler se ne uda. Ve¬
liko prebivalcev je pomorjenih, vse mesto izropano, stolnica,

12 *

180

vse cerkve in samostani požgani; vormški škof, prošt, mnogo
korarjev in okoli 200 vojakov je bilo ujetih; knjige, kelihi,
cerkvena oprava, ostanki svetnikov so bili povsod raztre¬
seni; in celo presvete hostije so hudobneži zmetali na tla.
To se je zgodilo leto po Elizabetini smrti.

Po tem grozovitem vojaškem delu se vrne deželni grof
s svojima pajdašama na svoj grad. Nekega dne pa pride
v grad neka ženska, morda beračit, ki je bila zaradi svo¬
jega vlačugarstva ostudna pogledati. Deželni grof jo sreča
in dobro ošteje, zakaj tako grdo živi. Videti je, da je bil
v tem oziru, kar njega zadeva, čist, dasi je bil sicer bolj
divji in neukrotljiv. Ženska se jame jokati in pravi, da jo
je le najhujša sila prignala tako daleč. Deželnemu grofu
se smili nesrečna stvar, zato ji ponudi, da hoče zanjo skr¬
beti, če obljubi, da ne bode več nesramno živela.

Kadar se človek ohrabri za kako prav dobro, bogo-
ljubno dejanje, tedaj ga Bog pogostoma poplača že v sredi
njegovih grehov z največjo milostjo na zemlji, z milostjo
pravega izpreobrnenja. Taka je bila tudi tukaj. Po noči
ni mogel spati; take misli so se mu snule in motale po
duši, ki so podile spanec od njega. .Jel je misliti, kako je
grešnico oštel in ji očital grehe, in jel je čutiti, kako to
oštevanje in očitanje zadeva njega samega. Notranji glas
mu je ostro govoril: „Ti imaš veliko več odgovarjati nego
li ona uboga žena, katero je velika sila pahnila \  pre¬
grehe. Tebi pa je dal Bog vsega dosti, a zahvalil si se
mu pa z velikimi grehi". Tako je vjedalo vso noč njegovo
dušo, vsaj strah in svinčene skrbi človeku ne dajo spati,
ko bi tudi hotel. — Staro poročilo prav lepo in naravnost
pravi: „Zdaj pa se je kesal deželni grof Konrad, ker je
spoznal svoj greh, ki ga je storil nad Friclarčani, katerih
je veliko usmrtil. 1 '

Drugi dan pove svojima tovarišema, kaj ga je vso
noč tako hudo peklo. In čudno — tudi ta dva viteza sta
imela tisti strah in tiste skrbi vso noč; oster plug — spo¬
min na prihodnji odgovor, — je razoraval njuno dušo. Ker so
imeli vsi trije pa vsi ravno tisto noč enaka svarila, niso
si upali si prigovarjati, da so to le prazne misli, ki se na¬
vlečejo kakor oblaki, pa zopet gredo. Ravno to, da so imeli
vsi trije pa tisto noč taisti strah, jih vse tri omami in
nagne, da sklenejo iti na božjo pot. Ko res pridejo bosi,
v izpokorni obleki v romarsko cerkev, vržejo se pred ve¬
likim oltarjem sv. Nikolaja na kolena ter ponižno prosijo

181

usmiljenega Boga, naj jim odpusti. Spoved opravijo pri
dotičnem g. župniku. Ta jim pa svetuje, ker so bili še
samski, naj stopijo v nemški red in tako z vzpodbudnim
življenjem popravijo svoje poprejšne grehe.

Med tem pa je bil deželni grof pri papežu Gregorju IX.
v Rimu tožen, da se je s svojimi rokami pregrešil nad po¬
svečeno osebo nadškofovo. Ker je pa takim hudodelstvom
zapretena kazen izobčenja, je bil Konrad vsled tega iz¬
občen iz cerkve. In ker ni sprave z Bogom, dokler in
preden ni sprave tudi s cerkvijo, in ker je Konrad dobro
poznal Gospodove besede, ki jih je rekel sv. Petru: »Kar¬
koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v
nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo
razvezano tudi  v n e b e s i h ni mu kazalo drugače,
kakor da se je podal na daljno pot v Rim, da bi bil rešen
izobčenja. Kolikor časa je bil v Rimu, je vsak dan 24
ubogih živil ter jim sam stregel, pa tudi z drugimi deli
usmiljenja in ponižnosti je pokazal, da se je resnično iz-
preobrnil. Naposled je bil rešen izobčenja, ali pod tem po¬
gojem, da se spravi in pogodi z nadškofom mogunškim in
pa z vsemi, katerim je storil krivico, da stopi v kak red,
da cerkve obilno obdaruje, da v Fridam sezida novo stol¬
nico in vrh tega še dela očitno pokoro.

Konrad je prišel kot zvest in stanoviten izpokornik
iz Rima. Če je veliko grešil, hotel je tudi veliko zadosto¬
vati. Pogodivši se z nadškofom je izkušal zlasti popraviti
nesrečo, katero je bil naredil Friclarjem. Storjeno škodo
jim je povrnil iz svojega premoženja in je tudi prostovoljno
delal očitno pokoro. Bosonog, v sami srajci, gologlav z
bičem v roki, je šel v sprevodu pred cerkev in veliko ljudi
ga je gledalo. Pred cerkvijo se ponižno vrže na kolena,
prosi vse odpuščanja, molivši jim bič, naj ga topo. Izmed
veliko ljudi pa, ki so prišli gledat očitnega izpokornika, je
pa samo en sam prijel bič in nekolikokrat mahnil po ske¬
sanem izpokorniku in to je bila neka stara mamica.
Taki pokori se podvreči, zlasti če gledamo na izpokornikov
stan: da je bil vitez in knez v najboljših letih, za to je
trebalo posebno velike milosti. In pač si lahko mislimo,
da ni bila brezuspešna prošnja njegove sorodnice Elizabete
v nebesih. Veliko je ravno ona pripomogla, da se' je po¬
nižno uklonilo pod Kristusov jarem nekdaj tako trdo in
prevzetno srce.

182

Ko je Konrad uravnal, da se ima ob njegovih stroških
sezidati stolna cerkev, odpove se življenju med svetom ter
stopi v Mariboru v nemški red. Viteza pa, ki sta bila
njegova tovariša v grehu, sta mu hotela biti tudi tovariša
na potu v nebesa. Zato stopita s 24 drugimi plemenitniki
v redovni stan. Slovesno je bil sprejet v cerkvi tistega
bolnišča, ki ga je bila Elizabeta postavila. -- Od te dobe
je bil Konrad ves drugačen. Silovitost in krivico je silno
sovražil in pa tako sveto živel, da so mu prilastovali nad-
prirodne moči. Pozneje, leta 1237, so ga izvolili za naj¬
višjega prednika redu, in v tej visoki službi se je odlikoval
po dobrodelnosti, pobožnosti in hrabrosti. Ta deželni
grof Konrad je bil tedaj, ki se je posebno goreče poganjal
za Elizabetino zasvetničenje.

Preden pa povem, kaj je storil za svojo sveto soro¬
dnico, bom povedal njegovo nadaljnje življenje. Leta 1240
je nastal med cesarjem Miroslavom II. in papežem Grego¬
rijem IX. velik in škodljiv razpor. Knezom je bilo do tega,
da se ta prepir poravna; in ker so menili, da je Konrad
najsposobnejši narediti mir, naprosijo ga. naj se poda v
Rim. Tukaj v Italiji pa ga je čakala smrt kakor njego¬
vega rajnega brata Ludovika. , Stari rokopisi poročajo to-le:
,.Konrad, brat dragega spomina, nekdaj veliki prednik nem¬
škemu redu in knez turinški, zboli v Rimu. Tukaj ga je
milost božja prestvarila do tolike čistosti duše in telesa, da
o svoji bolezni ni mogel strpeti brez velike muke nobenega
človeka, ki je bil s kakim smrtnim grehom obtežen; zato
so se morali tudi vsi njegovi posli skrbno varovati smrt¬
nega greha 1 '. O svoji bolezni se je bil Konrad tudi za¬
maknil. Ko ga potem navzoči redovnik, prav častitljiv
in pobožen mož, popraša, kaj je videl, mu odgovori: ,.Bil
sem pred stolom večnega sodnika, kjer je bila moja duša
ostro sojena. Sodnikova razsodba se glasi, ker je pravica
tako zahtevala, na pet let pokore v vicah. Približa pa se
moja sestra Elizabeta ter mi takoj izprosi, da se mi od¬
pusti pokora. Zato vedite, da bom na ti bolezni ■ umrl in
da pojdem v večno veličastvo". Konrad je res umrl v Rimu,
star 34 let; njegove kosti so prenesli v Maribor ter poko¬
pali v lepi stolnici, katero je bil dal sezidati Elizabeti na
čast, kjer ima tudi lep grobni spomenik.

„Bog noče smrti grešnikove, temveč da se
izpreobrne ter reši.“  (II. Pet. 2, 9.)

183

Za svetnico proglašena.

Že ko je šel deželni grof Konrad prvokrat v Rim,
je pravil papežu o svetem življenju svoje ranjke sorodnice
ter iskreno prosil, naj jo razglasi svetnico. Ali grofovo
prigovarjanje je zadelo na težave pri papežu, ne zato, ka¬
kor hi ne verjel svetosti ranjke Elizabete, ampak zato, da
se navadna pravila ne prekrenejo in da se cerkvena pre¬
vidnost ne zanemarja. Vendar pa da papež primerno na¬
logo hildesheimskemu škofu pa dvema opatoma, naj se pre¬
iskava o tej zadevi nadaljuje. Zdaj se zopet oglasi, naj
vsi, ki so na prošnjo Elizabete zadobili kako pomoč, dolo¬
čeni dan pridejo v Maribor. Sestavi se na novo odbor
duhovnikov in pravnikov. In pred ta odbor pride več tisoč
ljudi. Najbolj dokazanih čudežev, med katerimi je bilo nekaj
obujanj od mrtvih, so zapisali 129 in zapisnik s škofovim
in opatovim pečatom, odmenili za Rim. Konrad z dvema
redovnikoma gre v Italijo in nese pisma papežu. Spomladi
pridejo v Perugijo, kjer je bival papež s svojimi kardinali.
Zdaj izroče pismo in papež ga odpre vpričo številne du¬
hovščine. Papež pove zbrani gospodi, kaj se mu poroča o
življenju in čudežih blage kneginje. Ginjeni in solzni po¬
slušajo pričujoči, kako silno ponižna je bila bogoljubna
gospa in koliko ljubezni do uboštva ter usmiljenosti do
ubogih je imela.

Papež odloči, da bode Elizabeta binkoštni dan slovesno
prišteta svetnicam, tedaj ravno tisti dan, kateri cerkev
praznuje poslanje onega, od čegar dohaja vsa svetost. To
se je godilo 26. maja 1235. leta. Ravno sedem let poprej
pa je bil ravno od tega papeža, Gregorja IX., v istem
mestu Perugiji Frančišek Asiski, začetnik treh redov, okli¬
can za svetnika.

V slovesnem sprevodu, med donenjem godbe, se v do¬
minikansko cerkev pomikajo papež, patriarha jeruzalemski
pa antiohijski, kardinali in veliko nadškofov, vsi cerkveni
predstojniki, veliko duhovnikov pa mnihov, in premnogo
ljudstva. Vsi, kateri so šli s sprevodom, imeli so goreče
sveče v rokah. Deželni grof Konred jih je dal preskrbeti
in jih sam porazdelil, da bi bila slovesnost tolikanj pov¬
zdignjena. V cerkvi je moral kardinal dijakon čita.ti ljudem
pisanje, kako je Elizabeta živela in kako jo je Bog pove¬
ličeval S čudeži. Verni v cerkvi so bili ginjeni, da so se
jokali, ko so se jim pravila dela in trpljenje zveste slu-

184

žabnice božje. Sedaj opominja papež, naj molijo vsi, da bi
ga Bog razsvetlil. Po pesmi „Pridi sveti Duh" moli papež
na tihem in vse ljudstvo ž njim. Nato pa si dene papež
mitro (papeževo kapo) na glavo in izreče slovesno iz svo¬
jega prestola:

„Na čast vsemogočnega Boga Očeta, Sina in svetega
Duha, na poveličanje in pomnoženje krščanske katoliške
vere, z oblastjo tistega vsemogočnega Boga, blaženih apo¬
stolov Petra in Pavla, in pa s svojo lastno močjo izreku-
jemo in določujemo, da Elizabeta  blaženega spomina, bivša
deželna grofinja turinska, je sveta, in da se ima po¬
staviti v zapisnik svetnikov,  kakor jo tudi mi zdaj
vanj zapisujemo in ob enem ukazujemo, da vesoljna cerkev
vsako leto dan njene smrti, 19. novembra, slovesno in po¬
božno poveličuje. Z ravno tisto močjo dodelimo tudi vsem
vernim, ki se izkesano spovejo in njen grob tisti dan obiš¬
čejo, odpustek enega leta in 40 dni.“ Zdaj zazvonijo vsi
zvonovi, orgle veselo zadone in papež sam zapoje zahvalno
pesem, vse ljudstvo pa jo radostno popeva za njim.

Če pomislimo nazaj na zahvalno pesem, katero je dala
pregnana kneginja, v velikem mrazu, opolnoči v frančiš¬
kanski cerkvi v Izenaku zapeti — in jo primerjamo s to
zahvalno pesmijo, katero so peli lepi binkoštni praznik v
laškem mestu Perugiji sam papež in najvišje glave krščan¬
stva in pa vse ljudstvo tujega jezika, sv. Elizabeti na čast.
kolik razloček med tedaj in sedaj!

Ko dokončajo prekrasno pesm, zakliče kardinal, kakor
je navada o tej slovesnost: „Prosi za nas, o sveta Elizabeta,
alejuja! 11  Na to zapoje papež prvikrat od njega sestavljeno
molitev, kakor jo molijo še zdaj, čez več kot 600 let, vsi
mašniki katoliške cerkve:

..O usmiljeni Bog, razsvetli srca svojih ver¬
nih, in po veličastni priprošnji blažene Eliza¬
bete daj nam srečo sveta zaničevati in se ne¬
beške tolažbe vsikdar veseliti. Po Jezusu Kristusu,
Gospodu našem, Tvojem Sinu, ki s Teboj živi
in kraljuje, v edinosti s sv. Duhom, Bog od
vekomaj do vekomaj. Amen."

V samostanski cerkvi v Perugiji pa so dominikanci
postavili prvi oltar na čast sv. Elizabete in od one dobe
je vsako leto na njen dan slovesno sveto opravilo.

185

Po tej veličastni slovesnosti v cerkvi je napravil Kon¬
rad velike gostije, h katerim je bil povabil nad 300 duhov¬
nikov, pa tudi bližnjim samostanom je poslal vina in jedi.
Kazen tega je dal tudi mnogo tisoč ubogim, sploh vsakemu
revežu, ki je hotel, mesa, kruha, vina, denarja, naj bi znali
tudi ljudje po Italiji, kako ljubomila, dobrotna gospa je
bila ta, ki je bila proglašena za svetnico in kateri na čast
se delijo tolike dobrote. — Papež razpošlje vsemu kato¬
liškemu krščanstvu pismo, v katerem javlja, da je blažena
Elizabeta proglašena za svetnico.

Tako neizrečeno slovesno so častili ženo, katero so
bili svoje dni zaradi njenega ponižnega ubožnega življenja
razupili za noro. A kje je zdaj tista prevzetna Neža in
njena ošabna mati, deželna grofinja Zofija, ki sta deklico
Elizabeto zaradi njene pobožnosti zasramovali ? Tn kje so
zdaj tiste napuhnjene dvorjanke, tiste žlahtne gospe, ki so
odlikovale, da bi bila brezkrajno usmiljena gospa Elizabeta
prava kneginja? — Ni jih. pokopane so, strohnele so, po¬
zabljene so; in kam so šle njih uboge duše, tega jaz ne
vem. — Toda spomin te slavne svetnice se od onih pa do
teh dob po vseh katoliških cerkvah, po vesoljnem svetu
slavi vsako leto 19. dan novembra. - To je zdaj tista uboga
siva ženska, ki je hodila v zakrpani obleki, ki je dan na
dan stregla bolnikom v bolnišnici, ki je doma pometala,
ki se je pustila od svojih dekel zmerjati, ki se je ostremu
spovedniku Konradu dala kaznovati in ki je bila zaradi
njega sramotno opravljena, Zdaj tudi ona lahko reče, kakor
je nekdaj dejala preblažena Devica:

„Dusa moja poveličuje Gospoda in duh moj
se raduje v Bogu, mojem. Zveličarju, ker se je
ozrl na nizkost svoje dekle; zakaj glej, odslej me
bodo blagrovali vsi rodovi. “  (Luk. 1, 47. 48.)

Sveto truplo.

Zveličarja so vlekli v groznem zasramovanju na kal-
varsko goro, da ga ondi razpno in nabijejo na križ, kate¬
rega je moral nositi na svojih ramah. Kako je pa zdaj ž
njegovim telesom? Po vesoljnem svetu, po tisočerih in ti¬
sočerih krajih nosijo Gospodovo 'telo v sprevodu, s tolikim
spoštovanjem, s toliko častjo in tako lepo, kakor le kraj
premore. Nekaj podobnega se je godilo tudi s truplom

Jezusove hčere, sv. Elizabete. Ker je imela življenje polno
trpljenja in bolečine, polno zasramovanja, opravljanja, pre¬
ganjanja, polno vsega hudega, ki ga še ni kmalu kdo imel,
pa v tako kratkem času, imela je po smrti biti poveličana
že na zemlji: njeno telo so prenašali s toliko častjo in ra¬
dostjo, kakor bi šli v sprevodu s sv. Rešnjim Telesom.

Ko je došlo papeževo pismo na Nemško, da je Eliza¬
beta proglašena za svetnico, določi mogunški nadškof Zma-
gomir, da se imajo 1. dan maja prihodnjega leta vzdigniti
kosti svetnice. Skoraj za leto dan je odložil to svečanost,
da se ta stvar povsod razve in da se ljudje na njo pri¬
pravijo. Toda stvar sama se je veličastnejši razvila, kakor
je nadškof mislil. Ko določeni dan zasvita, gibalo se je
tako strašno veliko sveta v Maribor, da jih .je bilo, kakor
kaže staro poročilo, več kot en milijon; ljudje so se sami
sebi čudili, da jih je toliko, ter dejali, da več sto let ni
bilo skupaj toliko sveta. Ljudje niso prihajali samo iz vsega
Nemškega, ampak tudi z Ogrskega, Češkega, Francoskega
in drugih dežel. Razen neštete množice mašnikov, redov¬
nikov, opatov, je še dvanajst cerkvenih glav naštetih, ki
so bili pri ti svečanosti; škofje in nadškofje in celo sloveči
nemški cesar Miroslav II., tedaj najmočnejši vladar na zemlji,
je bil prišel z veliko vojvodov, knezov in grofov.

Bratje nemškega reda so delali priprave, da slovesno
vzdignejo kosti sv. Elizabete. Ko odprti zidani grob v
cerkvi in ko odmaknejo z njega kamenito ploščo, truplo
prelepo in prijetno zadiši. Bratje se temu začudijo, zlasti
še, ker truplo ni bilo maziljeno in ker tudi nikakih dišav
niso dejali v grob. Truplo je bilo popolnoma ctilo in ne-
strohnelo, dasi je bilo preteklo več nego pet let, odkar je
bilo pokopano. Roki sta bili na prsih skrižani. Bratje
oblečejo truplo v škrlat ter je denejo v novo rakev iz svinca.

Ko se je nekoliko zdanilo, zbere se vse ljudstvo okoli
cerkve, v kateri je bila Elizabeta pokopana; le z velikim
naporom so cesarju napravili pot skozi neštevilne množice.
On sam gre v zidan grob, poljubi spoštljivo rakev ter jo
s školi vzdigne iz grobljine. Godba svira, petje se. razlega,
sprevod se pomika, cesar pa in škofje in vitezi in vojvodi
si štejejo v čast, da morejo vzeti na rame nosila s svetim
truplom.

Da hi cesar vsemu svetu pokazal svoje veliko spošto¬
vanje do prečudne gospe, si je dejal na glavo krono, zna¬
menje svojega cesarskega veličanstva, pa oblekel se v tisto

haljo, katero je Elizabeta nosila v globočini svojega ubož-
nega življenja; in pa bos je šel. Za njim so stopali drugi
vladarji, volilni knezi in drugi velikaši rimskega cesarstva,
vsi z zlatimi kronami na glavah. Za temi pa so šli škofje
in opatje in cerkveni predniki, vsi v svoji praznični cer¬
kveni opravi.

V svečanem sprevodu zdaj truplo prenesti, da je iz¬
stavijo, naj je ljudstvo časti. Ko se ta sprevod slovesno
in počasi giblje skozi tisočero in tisočero ljudstva, in ko
ljudem zadiši prijetni duh svetega telesa, nastalo je brez¬
končno veliko in pobožno veselje. Nekatere besede in vzkliki
tega vseobčnega oveseljenja so se ohranili celo do sedaj.

- „0 presveto, preblaženo truplo, ki pred Bogom toliko
premoreš, pri ljudeh pa imaš toliko čudežnih moči! Katero
so imeli za noro in blazno, ona je s svojo blaznostjo svet
osramotila! Poprej so angeli obiskavali njen grob, zdaj
pa hiti skupaj ljudstvo, jo počastit, in največji knezi, sam
cesar, se ji klanjajo. V življenju je zaničevala slavo tega
sveta, se odtegovala imenitnim in visokim družbam, zdaj
pa je postavljena in počeščena z najvišjim veličastvom pa¬
peževim in cesarjevim. Njo, ki je vselej zadnje mesto vo¬
lila, ki je na tla sedala, ki je ubožna in zaničevana Ležala
v prahu, to zdaj knežje roke povzdigajo k naj večji  časti.
Pa si jo je tildi zaslužila; zakaj sama se je osiromašila,
vse poprodala, kar je imela, da si je kupila biser večnosti.' 1
Tako je govorilo ljudstvo.

Ko tedaj truplo postavijo na primerni očitni kraj, slu¬
žil je nadškof Zmagomir veliko sveto opravilo. O daro¬
vanju pristopi cesar k odru ter dene svetemu truplu zlato
krono na glavo, rekoč: ,,Ker je nisem smel na zemlji ren¬
čati cesarico, hočem jo zdaj s krono počastiti kot večno
kraljico v božjem kraljestvu 11 . Potem pa sam spremlja k
darovanju mladega deželnega grofa Hermana, sina svet¬
nice ; njeni dve hčeri Zofijo in Jedert pa spremi cesarica
Izabela.

Telesnim ostankom te ponižne kneginje so izkazovali
tukaj tako izredno čast, kakor še malokateri ženski na
zemlji. — Gotovo je bil tudi posebni božji namen, da so
bile zraven tudi tiste tri osebe, katere so kneginjo poznale,
ko je bila največ ponižana, in katere same so bile Eliza¬
beti živi biči, taki biči, s katerimi je bila Elizabeta veliko
mučena in na tla pobita: stara deželna grofinja Zofija, ki
je otroku in mladi nevesti Elizabeti rekla toliko žalega

IMS

in trpkega, in obadva svaka Henrik in Konrad, ki sta
vdovo z nedorastlimi otroci grozovito pahnila v največjo
revščino. Zdaj so videli in slišali, kako čezmerno slavi
najvišja gospoda na zemlji truplo tiste, katero so oni poprej
zaničevali in zasramovali. Tudi ti trije pokleknejo pred
rakev ter dolgo molijo. Morda so pač ranjko prosili od¬
puščanja, in da naj jim s svojo prošnjo v nebesih z dobrim
povrne, kar so ji na zemlji storili hudega.

„ Zeljno sem pričakoval Gospoda, tedaj se je
name ozrl; in je uslišal moje prošnje, in me je
potegnil iz jame nesreče in iz groznega blata; in
je postavil moje noge na skalo, in je utrdil moje
stopinje (Ps. 39, 1. 2.)

Olje.

Slovesnosti, ki so se vršile pri izstavljenem truplu, so
trajale dalje časa; vsaka družba neštetih romarjev je hotela
imeti na čast sv. Elizabete svoje posebno opravilo in svoje
posebno popevanje. Tudi neizmerno veliko in dragocenih
daril so prinesli. Zakaj imeli so namen, da bodo postavili
veliko in krasno cerkev, v kateri naj zanaprej počiva in
bode češčena. Ženske so dajale prstane in uhane in še
drugo zlato in srebrno krasotičje. Drugi so dajali zopet
drugačne pa veliko vredne darove, in zopet drugi so se za¬
vezali, da bodo to in ono storili za zidanje.

Med slovesnostmi pa ljudje zvedo za neko drugo pri¬
kazen. ki je vse napolnila z veliko radostjo. Čez nekoliko
dni najdejo fino, lepo dišeče olje, ki je kapljalo iz udov
svetega telesa. Če so jih obrisali, so se kapljice pokazale
iznova kakor rosa na travi. Ljudstvo in duhovščina, vsi
so se jako veselili tega novega dokaza, s katerim je Bog
razodel, kako prijetna mu je zvesta njegova služabnica.
To olje so skrbno pobrali ter ž njim zdravili bolezni pa
celili rane.

Ravno to - namreč, da so sveta trupla potila olje —
se je godilo že tudi pri mnogih svetnikih, in to je natanko
preiskano in po neštevilnih očividcih tako izpričano, da
bo le nespameten človek tajil, češ, da je kaj takega nemo¬
goče, ker ni doumljivo. Ravno to čudovito prikazen so
opazovali na ostankih sv. Jadvige, na teti sv. Elizabete, in

189

pa na sv. Valburgi. Kako bi se dala ta stvar razložiti, ne
vem. Pravim pa, da če se že prav navadne stvari ne dajo
do konca razložiti, na primer, kako postane iz želoda hrast,
me ta prikazen kar nič ne moti, če je čeznatorna na taki
osebi, ki je živela tako presveto.

Mogoče je pa doumevati, čemu je Bog ravno olje iz¬
volil za znamenje svetosti. Tudi si lahko domišljamo, zakaj
je pri največ zakramentih treba olja, pri krstu, pri birmi,
pri mašnikovem posvečevanju, pri poslednem maziljenju.
Že oljka sama je znamenje čednostnega človeka, zato ker
imata obadva nekaj posebnega. Oljka raste na kamenitih
suhih tleh, v tako pusti zemlji, da bi skoraj ne verjeli, in
vendar lepo obrodi, dasitudi dobi malo živeža iz zemlje.
Zunanja postava oljke je prav ponižna. Peresa ima skoraj
bolj siva kot zelena, in njena rast je skoraj zverižena,
sklonjena, ne gre v vrh. Dasiravno to drevo malo potre¬
buje, je pa sad toliko dražji in* lepši. Jagode, ki jih oljka
obrodi, dajo olivno olje. To olje pa je menda posebno člo¬
vekoljubno. Olje sveti, živi, hladi  bolečino, pa celi
rane; in celo železo, ki pri kolesu ali pri stožerih škriplje,
precej utihne, ko se namaže z oljem. Na svetnikih na¬
hajamo iste lastnosti kakor pri olju: sam zase malo potre¬
buje; njegova zunanja postava je kolikor mogoče ponižna;
njegovo dejanje in nehanje in vse njegovo življenje je kakor
pravo olje vsakemu, ki občuje ž njim: on sveti in živi.
Iliadi in zdravi s svojo pohlevnostjo, s svojo miroljubnostjo,
s svojimi telesnimi in dušnimi deli usmiljenja, s svojo po¬
božnostjo, s svojimi prigovori in prošnjami in pa z vsem
svojim življenjem.

Tudi o tej prikazni imamo poročila, kako je ljudstvo
govorilo. — „0 lepo čudo! Te kosti, mrtvene z ostrimi
vadbami in pokorami, pote zdaj sladko dišilo, kakor bi se
bila strla posoda iz alabastra, polna predragega mazila.
Olje kaplja iz trupla tiste, iz katere so izhajala samo dela
usmiljenja, dokler je živela; in kakor je olje na vrhu vsake
tekočine, tako naj tudi usmiljenje premaguje sodbo. Olje
teče posebno iz njenih nog, katere so jo toliko nosile v
koče ubogih in zapuščenih ter v kraje slehrnega siromaštva.
Koliko bolnih duš in koliko trpečih teles ni ozdravila  s
svojo ljubeznijo in svetostjo! Koliko tisoč siromakov ni s
svojim lastnim kruhom živila  in nasitovala! S kolikimi
čudeži ni cerkve razveselila!  Po pravici oznanuje to
lepo dišeče olje svetost tiste, ki se je žarila v tako čisti

X. A. A . C A B E R

1.91

svetlobi, ki je znala tako rahlo zdraviti, tako velikodušno
živeti, in ki je vse svoje življenje tako prelepo dišala v
dobrih delih.

„Tvoje ime je kakor lepo dišeče izlito olje.“

(Vis. pes. 1, 2.)

Nagrobni spomenik.

Nekatere rastline šele tedaj najbolje in najmočneje
zadišijo, če so odtrgane, takorekoč umorjene in zmlete.
Ravno tako se je tudi dišava sv. Elizabete, njena slava,
razžirila šele ondaj po vsem krščanstvu, ko je bila mrtva.
Po mnogih deželah so postavljali njej na čast in njenemu
imenu kapele, cerkve, samostane in bolnišnice. Ne glede
na nemške dežele so tudi po drugih krajih Elizabeti po¬
stavljali spomenike, na primer: po Ogrskem. Češkem. Nizo¬
zemskem. Francoskem. Angleškem. Laškem, po Španskem,
kjer je kardinal Himenes v Toledi sezidal hišo za uboge
in zapuščene deklice pod imenom sv. Elizabete. Razen tega
je pač še veliko število slik. podob in soh, vrezanih v les
in 'kamen in celo v kovino, ki so bile napravljene sv. Eli¬
zabeti na čast; pa bo tudi nekaj milijonov ženskih oseb.
ki so bile krščene na ime sv. Elizabete, da bi jim bila
velika svetnica vzgled in varihinja. Lahko rečemo, da razen
Matere božje pač ni ženske osebe, ki hi bila na zemlji bolj
češčena kot sv. Elizabeta. - To je tista gospa, katero so
nekdaj podili od vrat do vrat in katero je beračica pahnila
v močvirno vodo. — Tako čudna so pota božja in tako ve¬
ličastno zna Bog vse izpeljati!

Med vsemi spomeniki, s katerimi je bila Elizabeta po-
češčena, pa ni lepšega od veličastnega nagrobišča v onem
mestu, v katerem je bila preživela svoja začinja in najsve¬
tejša leta. Ta nagrobnik je gotiška stolna cerkev s svo¬
jima lepima zvonikoma v Mariboru. Zidana je vsa iz re¬
zanega kamna, in dasi se. je vsakršno vreme več stoletij
iisajalo vanjo, vendar stoji še danes tako krepko, kakor bi
bila šele pred kratkim dodelana. Ta cerkev je tisti lepi
in veliki spomenik, nagrobni kamen, ki so ga sv. Elizabeti
postavili kmalu po njeni smrti. A kdo je postavil ta ve¬
likanski nagrobnik?

Ravno tisti mož, ki je nekdaj pomagal, da je vdovo
Elizabeto ž njenimi majhnimi otroci prepodil iz njene hiše

192

s Prežigrada, da potem ni znala, ne kod ne kam, in da je
morala beračiti podstrehe, ravno tisti mož je dal njenemu
truplu sezidati prelepo stolno cerkev, da bi počivalo v nji.

Leta 1235, dan Marijinega vnebovzetja, so vložili ka¬
men, da se zida stolnica. Deželni grof in veliki prednik
Konrad se je bil s baškimi vitezi in nemškim redom zdru¬
žil, da postavijo preponižni kneginji Elizabeti veličasten
nagrobnik, prekrasen hram božji. 20 let so delali, da mu
narede podstav, zakaj podstav samim zvonikom, ki so 300
čevljev visoki, je 43 čevljev globoko v zemlji. 28 let je
bilo še treba, da so dovršili zgornje zidave in leta 1283
je bila stolnica posvečena. Pa kakor hrast še stoletja
raste in poganja mladike, tako je bilo tudi tukaj treba
skoro še sto let, da se je dovršila notranjost cerkve. Ple¬
menito in veliko zidanje ima tudi primeren glas, s katerim
daleč na okoli vabi ljudi k pobožnosti. Cerkev ima sedem
zvonov, katerih ima vsak posebno ime, in ki v lepem so¬
glasju hvalijo Boga.

Ko je bila veličastna stolnica dozidana, so naredili
rakev iz pozlačene rude ter jo postavili v posebno kapelo.
Romarjev je dan na dan prihajalo toliko, da so kamenitna
tla v kapeli popolnoma izdolbli s samim klečanjem.

„Kdor bo meni služil, ga bo častil moj Oče.“

(Jan. 12, 26.)

Kadilo.

Z ostanki svetega telesa se je v stoletjih marsikaj
izpremenilo. Božja pota so nehala, zakaj lepa stolna cerkev
je padla v luteranske roke. Namestil nje imamo pa zdaj
ostanke njenega duha in njenega vzgleda. Pa ravno to je,
kar katoliška cerkev posebno želi, da bi posnemali veli¬
častne vzglede svetnikov. Še je ohranjeno pismo, katero
je pisal papež Gregor IX. pobožni in čednostni španski
kraljici Beatrici. Papež ji v tem pismu predstavlja dejanje
sv. Elizabete, da bi jo vzpodbudil k svetejšemu življenju.
Glavne stvari iz tega pisma hočemo postaviti semkaj. Vsak
čitatelj ali čitateljica naj jih sprejme tako, kakor bi bile
pisane njemu ali nji. Glasi pa se to pismo nekoliko skraj¬
šano tako-le:

„Elizabeta je bila s svojo ponižnostjo vsem časom ču¬
dovit prizor. Daši je bila kraljevskega rodu in kneževe

193

časti, je bila vendar dekla ubogim in potrebnim. Do smrti
je služila bolnikom, tujcem, siromakom. Občudovanja vredna
je v tem, kako malo je čislala svoje telo. Daši je bila
poprej vajena lepotieiti se z kraljevskimi znamenji, z zla¬
timi verižicami, s srebrnino, z biseri in dragocenimi kamni,
je pa takoj odložila posvetno bliščobo ter oblekla grobo
haljo ubogih, da bi bila v ti siromaški obleki podobna
našemu v jaslih jokajočemu Gospodu Jezusu Kristusu, in
pa da bi jo ljudje zaničevali. Občudovanja vredna je bila
po svojem predobrem srcu, zakaj stregla je bolnikom in
siromakom, umivala in obezovala je ostudne rane gobavih.

Naš zopernik, hudič, je postavil, bi dejal, dva zida.
Prvi zid, slepoto duha,  je postavil zato, da bi nas večna
luč ne razsvetljevala. Keksi: „Bosta kakor bogova
ter spoznala dobro in hudo",  je človeka napuhnil
zoper Boga in tako je človek padel v slepoto nevednosti.
Drugi zid, poželjivostmesa,  je postavil, rekoč: „Čemu
vamajeBogprepovedal, da ne jesta od drevesa,
ki je spoznanje dobrega in hudega?"  Po grehu,
ki sta ga storila prva dva človeka, sta zapadla smrti.
Satan jima je prvič otemnil spoznanje, drugič pa zadušil
ljubezen, da bi Stvarnika ne spoznala in ga ne ljubila.

Življenje sv. Elizabete razsvitljuje duha in kroti po-
željivost, pa le, če gremo za tisto Kristusovo lučjo, ki je
razsvetljevala tudi sv. Elizabeto; s to lučjo razsvetljena, je
Elizabeta spoznala, kako dobro je, v koči ponižnosti pre¬
bivati, pa se ustavljati poMjivosti. Ker je podrla tako
zid temote, postavljen po napuhu, ji je zasijala večna svet¬
loba; in ker je podrla zid počutnih sladnosti, je našla
ljubezen božjega imena. Bog jo je ustvaril po svoji podobi,
da jo stori deležno večnih dobrot, da ji pripravi nebeško
veselje, ki ga nobeno oko ni videlo, nobeno uho ni slišalo,
in pa v nikogar srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim,
ki ga ljubijo. Ogenj notranje ljubezni je vzdrževala s po¬
božnim premišljevanjem in ga netila z dobrimi deli; tega
ognja ni ugasilo ne šumenje valov, ne bučanje vetrov, ne
trnovje bridkosti in težav. Zaradi tega je prišla v nebeški
dom, kamor jo je pripeljala sama preblažena Devica, Mati
božja Marija. Blažena je med ženami, venčana je z vencem
neizrekljivega veličastva, ker osvetljuje zmagovito cerkev,
bojujočo pa razsvetljuje z bleskom svojih čudežev: zakaj
slepi dobivajo pogled, gluhi sluh, nemi govorijo, hromi ho-

Križana usmiljenost. 13

194

tlijo, mrtvi vstajajo in bolniki ozdravljajo po zasluženju
ranjke Elizabete.

Predraga hči v Kristusu, mi smo ti življenje svete
Elizabete predstavili kot najdražji biser zaradi dvojega.
Prvič, da se pogostoma oziraš v tem zrcalu brez pege, da
v kotih tvojega srca nič takega ne ostane, kar bi žalilo
oči veličastva božjega; drugič pa zato, da bi si pridobila
vso tisto lepoto, katere je treba nebeški nevesti, da bi se
pred večnega Boga prikazala ozaljšana s čednostmi in
olepšana s pobožnimi deli.

Dano v Perugiji 7. junija, v devetem letu.”

„Fravični se bodo svetili kakor solnce v kra¬
ljestvu svojega O četa. “  (Mat. 13, 45.)

Gorčično zrno.

Zdaj pa poglejmo, koliko dobrega je storil lepi vzgled
sv. Elizabete. Sploh pravijo, da slabi vzgledi so navadno
močnejši nego dobri, pač zato, ker je človeška natora na¬
gnjena bolj k hudemu kot pa k dobremu. Spozabljen du¬
hovnik na primer naredi strašno veliko hudega, oči vsega
sveta so uprte vanj; vzgled pobožnega duhovnika pa malo
izda, skoraj ne vidijo ga. ker posvetnjake hode v oči. Ako
je pa lepi vzgled nenavadno dober, močan, krepak, velik,
tedaj ima tudi velike nasledke. Ta silni uspeh dobrega
vzgleda vidimo na sv. Elizabeti.

Njen brat, Bela  IV., je kraljeval po smrti očeta An¬
dreja na Ogrskem. Sveti svoji sestri na čast sezida naj¬
prej cerkev, potem pa sam pristopi v tretji red sv. Fran¬
čiška kakor njegova sestra Elizabeta. — Drugi brat Ko¬
lom a n, je bil oženjen s silno krasno poljsko vojvodično,
Salomo.  Dan poroke pa storita obadva obljubo vednega
devištva. Ko ji pa Koloman umrje, jame Saloma klarisam
zidati samostan, v katerega je sama stopila in v njem
sveto živela. Ko je umrla, so videli, da je lepa zvezda ž
njenih ustnic splavala kvišku. Elizabetina sestrična
Marjeta  si je vzgled svoje tete tako resno jemala k srcu,
da ni marala za nobene ponudbe, ko so jo najmogočnejši
knezi prosili v zakon; rajši je v samostanu pobožno živela,
se zatajevala ter opravljala dela ljubezni. Svojo ljubezen
do Jezusa je kazala tudi s tem, da si je položila križ na
glavo, preden je zaspala, da bi zjutraj prebudi vsi se. najprej

zagledala njega. Na Ogrskem jo še zdaj častijo. Tisti
otok na Donavi pa, na katerem je stal njen samostan,
ima še zdaj njeno ime, Marjetini  otok. Neka druga
Elizabetina sestrična, Kunegunda,  se je bila omožila z
Boleslavom, poljskim vojvodom; pa je bila svojega moža
nagovorila, da je očitno in svetično storil obljubo zdrž-
nosti. in tako je ž njim živela 40 let. Ko je bila pa vdova,
je z Jolando,  neko drugo sestro, tudi vdovo, stopila v
red klaris ter je v tem redu tako sveto živela, da jo Pol¬
jaki že več sto let častijo in romajo na njen grob.

Elizabeta je imela nadalje še neko drugo žlahtnico,
ki je bila tudi Jolanda,  pa omožena z Jakobom, kraljem
aragonskim. Njena vnukinja je bila z ozirom na staro
teto Elizabeta;  pozneje je bila ta Elizabeta kraljica
portugalska, in je postala ravno tako velika svetnica; cerkev
jo je počastila s pridevkom „inatere miru“. Njena teta
Jadviga,  vojvodinja šleska, je živela 12 let dalje kot sveta
Elizabeta. Ta je bila sama velika svetnica in je svojo
sveto sestrično imela tolikanj v časti, da si je ovila njeno
ogrinjalo okoli glave, ko se ji je bližala smrtna ura.
Neža,  češka vojvodinja in pa v sorodstvu s sv. Elizabeto,
je odbijala možitne ponudbe cesarja Miroslava II. in pa
kralja angleškega; ni marala za posvetni blišč, marveč je
postala raje uboga frančiškanka,

To je le nekaj sorodnikov, na katere je močno vplival
lepi vzgled sv. Elizabete. Koliko je pa še tistih, ki sveti
Elizabeti niso v sorodu po "krvi, ki so ji pa v sorodu po
srcu, na katere je vplival veličastni vzgled, da jo posne¬
majo v zatajevanju, pokori in pa usmiljenju do bližnjega.
Te duše so nune elizabetinke. Elizabetinke živijo v po¬
sebnem redu, uravnanem po vodilu sv. Frančiška, ki se
peča zlasti z bolniško postrežbo po vzgledu sv. Elizabete,
po katere imenu je tudi nazvan. Sestram tega reda je
posebno zapovedano, da ljubeznivo in pošteno strežejo ubogim
udom Kristusovim, da nadložnost in nehvaležnost bolnikov
potrpežljivo prenašajo, da se ž bolniki ne pogovarjajo, kaj
se po svetu godi; da imajo bolnike, ne dovoljno poučene
v veri, poučevati in učiti moliti; da imajo skrbeti, da bodo
bolniki o pravem času prevideni s svetimi zakramenti itd.
Elizabetinski red še dandanes cveti; gorčično zrno pa, iz
katerega je vzrastel, je sv. Elizabeta. Vsako leto umrjejo
udje iz tega reda ter pridejo kot dobra pšenica v nebeško

196

žitnico, bogoljubne hčere pridejo k svoji sveti materi; in
pa vsako leto požene veliko drevo tega reda. novo cvetje
ter obrodi nov sad.

Vzgled sv. Elizabete je oživljena, velovečena beseda
božja; zato velja tudi o tem vzgledu, kar je Gospod go¬
voril o besedi božji:

„Nekaj semenu je padlo na dobra tla in
je obrodilo sad, eno stoterni, eno šestdesetemi ,
eno trideseterni. “  (Mat. 13, 8.)

Beseda za slovo.

Če si prišel, dragi čitatelj, do teli listov v knjigi, lo¬
čijo se tukaj tri osebe, ki so se doslej dušno pomenkovale:
ti, bralec, sv. Elizabeta, pa jaz, pisatelj te knjige. Preden
se ločimo, moram povedati, kaj še imam na srcu.

Kar Sem pisal, ni pravljica, ni namišljena povest, ampak
je resnična povest o izvahredno sveti ženi. Zato tudi ni¬
sem zadovoljen, če sem čitatelju ustregel s prijetno zabavo,
in tudi ne. če kdo pravi: Zame je to berilo jako vzpod¬
budno, trpljenje dobre gospe me je res ganilo. — Kjer ni
drugega uspeha, ondi je vzgled sv. Elizabete toliko izdal
kakor solnce, kadar sije na pusti pesek; pesek se sicer
ogreje, toda sadu pa nič ne obrodi.

Sveta duša, kakor je bila Elizabetina, je še' v nebesih
lačna in Žejna in bo dotlej, dokler je kaj ljudi na zemlji;
neizrečeno hrepeni, da bi jili hodilo prav veliko pit tisti
poti. po kateri je hodila ona, in da bi naposled dospeli v
neskončno veliko nebeško veličastvo. In ravno k temu tc
nagiba pokazani vzgled njenega življenja. Sicer pa jaz ni'
prisojam nikomur, ki to čita, tako visočino popolnosti, ka¬
kor jo je bila dosegla sv. Elizabeta, dasi bi vsakemu silno
veliko koristila. Ali jaz pa tudi nikogar izpred sebe ne
spustim, ki nosi le še eno iskro dobre volje v svojem srcu.
da bi ga prav lepo za nekaj ne poprosil. Jaz pravim, da
vsakdo naj časti sv. Elizabetin vzgled in naj svoji ubogi
duši kako dobro delo skaže, naj si kristjan dobro stori s
krščanskim delom, ki je najlajši. Katero je to? Sveta
Elizabeta naj te v tem pouči in zanj nagovori.

197

Delo usmiljenja.

Neki domiiilkan na Laškem, ki je bil zavoljo svetega
življenja med zveličane det. Angelj Fiezolski, je Elizabeto
naslikal, kakor jo vidiš na str. 190. Kar imaš pred sabo,
je samo preris one slike. Jeli ne vidiš, kaj bi rada?
Sveta Elizabeta stoji pred tabo ter te prosi za kak milo-
dar. Rože, ki jih ima v predpasniku, ti kažejo, kaj ti bo
v večnosti prirastlo iz dobrih del, če jih storiš trpečemu
bližnjemu. Nihče, ki je čital to knjigo, naj je ne dene iz
rok. preden se ne odloči, da in pa kaj hoče storiti dobrega,
bodisi da opomore kaki potrebni družini, bodisi da stori
kaj za ubogega bolnika, da sprejme ali skrbi za kakega
zapuščenega otroka, ki nima starišev, ali če jih ima, pa
malovredne; bodisi da kakega dečka vzame v pouk. ali pa
mu pomore, se kaj poštenega naučiti, s čemur si bode
mogel potem služiti kruh; ali bodisi da bogoljubne zavode
in naprave ustanavlja in podpira, postavim kako sirotišče.
deško ali dekliško, kako hiralnico, ali bolnišnico, ali pre-
skrbnico za stare in poštene posle; da pomore kaj misjo-
nom, katoliškim družbam, katoliškim tiskarnam in knjigar¬
nam; da svojo darežljivo roko odpre kaki ubogi razpadajoči
cerkvi; da zlasti takih ne odganja, katere je po nedolžnem
zadela kaka velika nesreča, povodenj, požar itd. A da kaj
usmiljenega, to je, da dobrega dela ne pozabiš storiti, pa
takoj zdaj deni tisti denar na stran, ki si ga odločil v
prospeh dušnega ali telesnega dela usmiljenosti. In če
ravno nimaš nič gotovega pri sebi, pa v srcu obljubi in
daj. tako da boš Bogu dolžan, in da obljubljenega ne boš
mogel jemati nazaj.

Ako je pa to knjigo pitala taka oseba, ki je sama
ubožna in morda sama živi o dobrotah drugih ljudi, imaš
pa ti. ljuba duša, vendar nekaj, s čemur lahko drugim
izkazuješ usmiljenje. Dobro delo pa, ki ga imam v mislih,
je veliko vredno glede drugih, z ozirom na te pa je prav
po ceni — moli,  to jaz mislim, moli prav pobožno za vse
siromake, bedne, žalostne, bolnike, umirajoče, za duše v
vicah, za vse krščanstvo, a zlasti za take osebe, s katerimi
si znan in katere so siromašne na duši ali na telesu, ali
pa na obojem skupaj. Molitev je tudi lep. dober milodar.
in marsikomu bode ta dar koristil še več kot denar ali
kaj drugega.

198

Brez daru pa ne spustim nobenega čitatelja. Kdor
se more toliko pritajiti, da vpričo preusmiljene gospe
Elizabete ne stori nič dobrega, ta je znotraj mrtev ter
nosi že obsodbo, ki bo poslednji dan zadela neusmiljence.
Naj se drži vsakdo na pravo.

„Na to poreče kralj onim na njegovi desnici:
Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Posedite kra¬
ljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka  . sveta.
Zakaj lačen sem, bil, pa ste mi dali jesti; žejen
sem bil, pa ste mi dali piti; ptujec sem bil, pa
ste me sprejeli; nag sem' bil, pa ste me oblekli;
bolan sem bil, pa ste me obiskali; v ječi sem bil,
pa ste prišli k meni.“  (Mat. 25, 34 35.)

Prosi  za  nas  sv. Elizabeta, da bomo
vredni te besede slišati iz ust Gospodovih.

Amen.

Kazalo

Stran

Materina ljubezen ....  68

Zakonska zvestoba ....  70

Srčna rana.72

Udana v križ.73

Bridko slovo.74

Še hujše.71;

Najhujše.79

Smrt. kje je tvoja zmaga? . 81

Grozna žalost.85

Vnebovpijoee.87

Edinščina, stiska, sila ... 89

Kristusova pevka.90

Drago kadilo.92

Kdo je tako ubog? ....  93

Temen oblak.96

Lepa celo v blatu , . . . 98

Notranje življenje ....  100

Mati božja.101

Zveličar je blizu.104

Svetel pogled.106

Obljuba.108

Krona pa kosti.110

Brezno enega leta ....  112

Ljubezen še po smrti . . . 114

Grom resnice.115

Sprava.118

Naveličana.120

Navzdol, naprej, navzgor . . 122

Odpove se vsemu .....  123

Jerica .125

Herman.127

Zofija.129

Demant v krpali.131

Otrok pri 24 letih ....  134

| Poljubljej iz usmiljenja . . 136

; Dušna oskrbnica.138