130
Krznarjeva Jerica
(Povest iz 15. stoletja.)
Nedolžna veliko trpela, Da lepši si venec  prejela.
»rznarjeva Jerica je bila res prava revica; nobeden naklanskih otrok  ni  izskusil   toliko   hudega  v  tako   kratkcm   življenju. Dobra mati so ji umrli, predno je izpolnila šesto leto. Dobila r.wt2<fe?g' je sicer drugo mater — pa drugo mater, hudo   mačeho.   In hudo se jo izpremenilo v hujše.
Štiri sto lct je že preteklo, odkar je živela Jerica: pa naklanske matere še scdaj pripovcdujejo, kaj vse je trpela sirotica. Nekatere pojo tudi  pesen:
BJerica ima hudo mačeho,                                               -^.
Hudo,  da se smili Bogu! ...
Pa pri vsetn tem Jerica vendar ni nikomur potožila, kakor samo lju-bemu Bogu in svoji rajni materi, katere grob je obiskala skoro vsaki dan. Tu je večkrat milo vzdihnila:
--------------„0  da  bi
* '                                           Druga  mati  bila
Tudi  tni  tak mila, Kakor vi ste bila!
__   __   __   __   __   __  ya
Kruh mi reže bleda, Trikrat ga pogleda. Vi ste mi ga d;\H, Zraven pomazali.
•     .                                      Češe me po glavi,
Lasi mi krvavi,
" i                                               Vi ste me česali,
Zraven kuševali."
Hudo je bilo Jerici; ali doslej je imela Jerica vendar vsaj jedno tolažbo: Imela je dobrega očeta. Ako so bili Krznarjev oče doma in niso šli kam delat po sosednjih vaseh, tedaj se ji je vendar še dobro godilo.
Pa zgodilo se je, da so prilomastili zopet Turki v doželo. Ropali so in morili, požigali in pustošili, da je bilo gro2a in strah. Vso Dolenjsko stran so že končali; in že so jo krenili mimo Ljubljane na Gorenjsko.
Lahko si mislite, da Gorenjci niso pričakovali z mirnim srcem takih gostov. Vse ženstvo je zajokalo, in otrok krdelo je seveda pomagalo. Možje pa in fantje, ki ne znajo točiti solza, stresli so se, ko so čuli tako poročilo. Pa brž so se ohrabrili. In še predno je prišlo povelje, pripravljali so se že, da zagradč Turku pot do svojih domov. Svojo dušo so oborožili s posve-čujo<5o milostjo, ki najmogočnejše preganja smrtni strah, svoje telo pa s se-kirami, motikami in drugim raznovrstnim orožjem in orodjem. Vzdignilo se je zoper sovražnika prav vse, kar je le moglo orožje nositi. Tudi Jeričin oče so odhajali!
-*i 131 r~-
Kako hudo, kako težko je bilo Jerici! Kako milo sta se poslavljala oče in hčerka na grobu Jeričine matere, tega ne morem popisati. Na grobu sta klečala in proti cerkvi obrnjena glasno molila. Priporočala sta se posebno Mariji in angeljem varihom. Končala sta molitev, vstala in se molče pogle-dala. Brala sta drug drugemu z obličja notranjo žalost. Oče so pobožali jo-kajočo Jerico:
»Nič ne jokaj! Saj bo že Bog dal, da ne prideš Turkom v roke!«
Jerica na tako oddaljeno hudo, katero bi utegnili prinesti Turki, še niti mislila ni; bolelo jo je pa bližje zlo; zato je dejala:
»Oče, jaz se pa Turkov nič ne bojim; saj imam angeljčka variha. Nisem šc pozabila pesni, ki pripoveduje, kako so iztrgali angclji Turkom deklico Školastiko. Kaj ne, da tako-le poje:
,,Veliko prišlo angeljev,
Školastiknih prijateljev;
Oni  vzamo  Školastiko,
In  Turki  prazni  stran gredo  ..."
»Res jo tako, Jerica. Zakaj pa potem jokaš?«
»Jokam, ker greste vi od mene, ker bom morala sama biti pri hudi materi«, še milejše je zajokala in jokajc nadaljevala, »in ker vas morda ne bom nikoli več videla.«
»Ne jokaj, Jerica! Saj imam tudi jaz angelja variha! Le moli zame, in spremljal me bo in me zopet pripeljal na ta kraj.«
»0, dokler se ne vrnete, prihajala bom vedno sem na grob molit. Vaš angcljček vas zopet sem-le privedi!«
»Tvoj angeljček naj pa tebe varuje, da te dobim zopet tukaj!«
»Kaj ne, oče, materin angeljček bo pa tudi gotovo v nebesih prosil, da se bova še kdaj tu-le sešla?«
Te besede je izgovarjala Jerica prav zaupno. Očetu je bilo zelo težko pri srcu ; te otrokove besede so jih pa nekako utolažile. Prikimali so hčerki, pobožali jo, povzdignili oči in roki proti nebesom in dejali z jasnejšim obrazom:
»Tam gori pri Bogu je duša tvoje dobre mamice. Ta bo skrbela za tvojo pravo srcčo!  — Jerica, le moliva, in Bog bo vse prav storil!«
Ko so še govorili, prišel je sosed že klicat; čas odhoda je prišel. Oče so se še jedenkrat prav milo ozrli na grob in na ljubljono domačo cerkev; nato so proseče in upajoče pogledali proti nebu, segli Jerici v roko in odšli. Stopili so še domov, opasali so si svetlo sabljo, katero so že njihov oče sukali proti Turkom. Pokropili so se z blagoslovljeno vodo in odhajali so proseč mačeho, da naj lepo ravna z Jerico.
Jerica je odeta spremila do srede vasi; tu so se zbirali brambovci krog stare lipe, katere sedaj že davno ni vcč. Oče so šc jedenkrat objeli jokajočo hčerko in odšli s silno težkim srccm.
Jerica je še dolgo gledala za njimi; raje bi bila šla z dobrim očetom Tufkom nasproli, kakor je pa ostala pri budi mačcbi   doma  za  pečjo.   Vsa
9*
H€ 132 «*-
žamišljena in solzna je prišla domov; ali tu ni imela obstanka: maČeha je ni ljubila; sovražno je režala nad njo; ljubečega očeta pa ni bilo; zato je šla zopet in zopet na materin grob. Tako je hodila tudi naslednja dva dni, ki sta se ji zdela dolga, kakor sedem drugih.
Tretjega dne popoldne so se vrnili Naklanci iz boja — pa ne vsi — samo pet jih jc prišlo, in Jeričinega očcta ni bilo med njimi. Povedali so, da je Turek zmagal in vzel trdni Kranj. Sosed je Krznarjevim poročil, da so bili oče tako hudo na glavo zadeti, da so kar obležali.
Na tako poročilo jo zajokalo vso Naklo — najbolj pa sirotiea Jerica. Vzdiliovanje senitcrtje tekajočih žena in jokanje preplašcnih otrok se je raz-legalo, ko so prejeli žalostno naznanilo; ali kmalu je vsc potihnilo; vse se -je poizgubilo. Vse družino so zapustile ljubo domače ognjišče in bežalc v gozd. Vse Naklo je bilo prazno in zapuščeno. Samo lajanje Težičevega psa, katerega so ob hitrem odhodu pozabili odvezati, in pa jokanje Krznarjeve Jerice je motilo splošno tišino.
Jerica je bila jedino človeško bitje v celcm Naklem. — Mačeha je na soscdovo poročilo tako-le dejala v svojem črnem srcu: »Oče je mrtev — še tega nadležnega otroka se moram iznebiti! Pustim jo zaprto v hiši, da pač ne uide turškim pestem!«
Ko je Jerica slišala o očetovi rani, zajokala je britko in zaprosila s po-vzdignjenima ročicama, da bi šli skupaj k ubogemu očetu. Mačehaji je pri-jazno obljubila in ji še pomolila košček kruha, da jo jc zmotila. Rekla ji je: »Pri mizi počakaj, da jaz v kuhinji opravim in pospravim !« Jerica je ubogala; kruhek je vzela in je k mizi sedla. Kako z veseljem bi drugekrati Jerica kruhek jedla, da bi ga le imela! — Danes ga je pa na mizo položila — in vendar že celi dan ni drugega povžila, kakor grenke solze. Mora pač res biti, da solze kruh nadomeste.
Nepotrpežljiva Jerica ni bila: v trpljenju se je potrpljenja izučila. Vendar danes je čakala silno težko mačehe; saj bi bila tako rada prej ko prej pri Ijubem očetu. čakala je in čakala, pa mačehe le šc ni pričakala. Da bi se od mize ganila ali šla celo priganjat, tega si seveda ni upala. Dve dolgi uri je tiho sedela; kajpada je nazadnje že solza za solzo hitela iz očij.
Že se je izpremenil dan v noč; Jerica je še bila pri mizi! — Zdaj je pa vendarle počasi vstala, tiho se pomikala proti vratom, boječe pritisnila na kljuko — pa ni se ji hotelo odpreti. Poskusi še drugič in tretjič . . . pa vse zastonj! — Mačeha je skrivaj vrata zaklenila in na tihem šla v gozd, da bi tako sama Turkom odšla, Jerica jim pa gotovo v pest prišla.
0, uboga Jerica! kako milo si zajokala, ko si videla, da si tako zelo goljufana! »Oče, oče, moj ljubi oče!« te besede si izgovarjala v glasnem joku. Pridejala si še mačehino in botrino in botrovo ime — pa zastonj! No-beden človek ni slišal tvojega trkanja in vzdihovanja. Ko bi ti Bog ne bil dal boljšega variha, kakor so ljudje, klicala bi bila zastonj, dokler ne bi bila • obnemogla. Pa Bog ti ni zastonj dal dobrega angelja variha, in ti, srečna, nisi pozabila v molitvi klicati k njemu! — Tvoja roka ni mogla in tudi nl upala s silo udarjati   ob vrata;   angelj varih je  pa   storil, da je odlctela kar
      133
na majhen pritisek deska iz vrat in napravila za tvoje telesce dovolj velik izhod!
Jerica je prosta; jeclna ležava je zopet premagana. — Ali revež je človek, kateremu odstranjenje jedtiega križa ne prinese druge sreče kakor le to, da občuti živejše druge križe! Jerica jo rešena iz ječe. Ali je pa s tem za-njo konec trpljenja? Ali ima očeta? Ali ima živo stvar, na katero naj se obrne?
Noč je, temna noč, mrzla jesenska noč! Bosonogo otroče trepetaje trka na botrin dom; pa nikdo se ji ne oglasi. Kako tudi ? Saj v celem Naklem razven nje ni živega bitja. 0, kam naj se obrne mraza in strahu se tresoče dete? Kam?
Za kogar živi ne marajo, ta išče tolažbe na grobeh. Tudi Jerica se je zatekla v oni Btrašni noči k mrtvim. Sla je trkat na materin grob. Po blago-slovljeni zemlji je trkala in bolestno rekala:
,,Odpri,  odpri, grob  se ti, Grob  se  črni ti  odprt!1'
Nato je pokleknila k materinemu grobu in začela s šibkima ročicama grebsti prst, iz njega milo klidoč mater:                                              t
„0;  mati, zlata moja mati, Dajte, dajte  meni pomagati!"
AH iz groba ne prihaja nič odgovora; samo nočni skovir pošilja svoje: »Te vjcm, te vjem!« v temno noč, in Težičev pes mu tuleč odgovarja. — Jerici se je pa vendar dozdevalo, da prihaja iz globočine tihoten glas:
,,Hčerka nisem vstani, Ker mi zemlja brani."
Zato je še bolj hitela valiti prst na vse štiri strani. Odgrebla je ves grobni griček in tudi v globočino prikopala dve pedi dale<5. Zlezla je v ja-mico in nadaljevala; pa na gorkejši prsti je kmalu zadremala. Zalovanje in jokanje, stradanje in zmrzovanje ji je prikrajšalo modi. Obiskalo jo je spanje, spanje in pa sladke sanje: Videla je v sanjah lepega angelja, ki je očeta pripeljal domov. Obraz prej tako žalostnega otroka je izražal sedaj • največje veselje; ročici sta se razprostrli kakor k objemu, in jezik je ra-dostno izgovarjal: »Oče, moj ljubi oče!«
Jorica je očeta v sanjah že objela; nagovarjala jih je v sanjah — oče so jo pa slišali v resnici in razprostrli so roke k objemu.
S hudo ranjeno in za silo obvezano glavo so prilezli počasi v rojstni kraj. Mogočna očetovska Ijubezen jih je privedla in jim dala moči, da so še mogli do doma; prišli so v domačo hišo; pa tam niso nikogar mogli pri-klicati. Menili so, da je Jerica že z mačeho vred v varnem gozdnem za-vetju. Mislili so, da je ne bodo več videli; zakaj moči so jih vidoma za-puščale, in smrt je že potrkavala na oslabele prsi. Sklenili so pa, da gredo še do pokopališča in izdihnejo tako na blagoslovljeni zemlji in v božji bli-žini. Šli so — boljše — lezli so; prišedši do pokopališča so začuli one gla-
-** 134 **-
sove — spoznali so v njih glasove Jeričine. »Ljuba Jerica, kje pa si?« tako so vzdihnili in napeli vse moči, da bi jo prej objeli.
Na materinem grobu sta oče in hčerka; česar sta pred trcmi dnevi prosila, to sta danes dosegla. Na grobu sta se sešla — sešla pa tako, da se več ne razideta in več ne ločita od Ijubljenega groba.
Pri grobu leže oče, in na njihovih prsih počiva mraza premrta hčerka. Pritiskajo jo na svoje srce, da bi jo ogreli; pa mrzla smrt je že vzela nji-hovemu ljubečemu srcu vso gorkoto; česar pa samo nima, tega pa tudi lju-beče srce no more dati. Tako vsa očetova ljubczen ni mogla ogreti mrzlih otrokovih udov in ni mogla prebuditi Jerice.
Očc so spoznali, da bo materin grob tudi njima obema kmalu v poči-vališče. Polnočno uro so še slišali bfti; čuli so tcdaj od daleč vojskin krik; videli so proti jugu nebo vse rdeče in vse žareče; spoznali so, da bo tudi Krznarjeva hiša kmaiu jed pokončujočemu ognju. Zahvalili so šc Boga, da bodo s hčerko vred odšli tako žalostnim časom. Zahvalili so pa tudi angclje varihe, ki so vodili njih in hčerko tako, da bosta počivala v blagoslovljeni domači zemlji. Se nekaterekrati so vzdihnili; potem so pa jeli spati isto spanje, kakor Jerica.
Spala sta in nič več se nista prebudila. — 0 pač, prebudila sta se — prebudila nepopisno srečna v angeljski družbi:
"¦ ¦  :' \ ~            '•      ''     nPa se je skrila meglica,
: '''¦      j'¦;•.,'¦;   .    r     Megla polna  angeljev;
Pa jih je nesla tja v nebo, Kjer več solze ne teko."   —   —
:                                                   *          *
•'--¦                                                                                                .                                                                                                            *
Naklo je bilo še tisto noč pepel in razvaljeno kamenje. Krznarjeve hiše ni bilo ved — od cerkve le nekaj okajenega zidovja. — Krznarjeva dva gle-data na uničeno Naklo iz srečne novc domovine, pa za nju ni več bolečine.
0 Jerica, veliko si v življenju prestala, pa srečno in voselo si končala.  ' Res si v kratkih dneh veliko pretrpela;  od  tedaj si   bila  že  celih   štiri sto let in boš še na veke vesela!
Jerica! Meni je tekla prav tam zibelka kakor tebi; sledil sem te v solzah in te še rad sledim — pozna pa jedno vročo željo moje srce: Prosim le, da bi me pripeljal moj angelj varih tja, kjer ti prebivaš.                          f. b