-*S 26 ^- Revica. (Zimska podobica. — Spisal Stanon.) — u — u!« — Rezko buči mrzla burja čez sneženo plan, neljubo so priklanjajo borovci po položnem holmu Peščeniku, v mrazu trepečejo ~'3x$W pjave bilke, gledajoče iz snega, z žalostnim škripanjem se drgne na stari lesniki suha, preperela veja ob svojo zdravo sestro — — vse, vse tre-peče v mrzli burji. Le burja sama se veseli, zmagonosno vrši čez zameteni holm, zviza, piska, tuli, kakor da bi se radovala svojih žrtev. Pod holmom stoji raztrgana lesena koča. Neusmiljena burja se zaganja ob njo. Z divjo radostjo trga sajasto slamo raz streho in jo raznaša na vse strani, vrteč jo kakor za šalo po večernem zraku, dokler je ne popusti po kotičih in kotanjah. Z vso močjo se zaganja ob stene in škodoželjno pogleduje skozi špranje in razpoke v notranjost bajte . . . Leščerbo, ki je brlela na črvivi mizi, ugasnila je srdita burja. Na pol temno je v koči . . . Pri peči sedi malo dekletce. Boječe se ozira okrog in skrbno se zavija v borno obleko, katero ima na sebi. Deklica je sama doma. Skozi razpoke goni burja mraz v kočo. Deklica se stiska k peči, da bi se malo ogrela. Oh, ko bi bila vsaj malo gorka ta peč, pa je mrzla, tako mrzla. Deklici drhte ustnici od mraza. — Vedno bolj temno postaja v koči. Košata smreka pod oknom se ugiblje pod burjo, v koči je videti, kakor da bi se plazile pošastne sence, pod streho poči od časa do časa kako preperelo bruno, a skozi razpoke tuli besna burja svojo žalostno pesem, deklice se po-loti strah — — tako čudno, nekako grozno ji je pri srcu. Uboga Anica! Vsa premrla in utrujena, drhteča med strahom in pričakovanjem, lačna in zaspana se stiska deklica v kot. Nekaka otrpnelost jo objemlje, za hip po-zabi vse gorje; nekdanji, miauli, a toli lepi trenutki se ji pojavijo v polsnu pred dušnim pogledom. Bila je tudi zima, in strupena burja je prav tako zvizala po ulicah ve-likega mesta, kakor sedaj ob borni bajtici. V topli sobi je stala kot malo dete takrat Anica in gledala pri zaprtem oknu na ulico. Raz strehe je pršil sneg, in v divjih vrtincih so se vrtili drobni kosmiči po zraku. Zdaj pa zdaj se je prikazal kdo na ulici, skrbno zavit v toplo obleko. Anica je stala ob oknu, z veselim smehom gledala burni ples drobnih snežink in kazala z malim prstkom zraven stoječi mamici hiteče ljudi na ulici. V mraku je prišel atej. Kako se ga je vselej oveselila! Tudi njemu se je videlo, da komaj čaka, da jo vzame v naročaj. Kolikokrat je spraševala mamico, zakaj ostaja atej ves dan iz doma. Mamica je odgovarjala, da služi kruhka tam zunaj raesta v veliki, veliki hiši, kjer so sobe polne železnih koles, vrtečih se urno okrog. -«S 27 s*- Kolikokrat je sedela tako-le ob peči ko sedaj! Poleg nje je sedela ^udi mama in jo učila lepih molitvic, polem pa jo je poljubila in jo položila v gorko postelj. Nato jo je prekrižala in tako dolgo je stala ob njeni poste- ljici, dokler ni zaspala. Ko je že zatisnila male oči, čutila je, kako se je več- krat približal i atej in jo rahlo poljubil na mehko lice . . . Zunaj koče zatuli ostra burja ostrejše, strupen mraz preleti deklici vse ude. — Vzdrami se. Tesnejše se zavije v krpe, na katere ji kane ponižna solza. Sčasoma jo premaga težava in v polsnu ji stopi v spomin druga slika: ... V prav tisti sobi je bilo. Zopet je pokrival sneg hrib in dol s svojo belo odejo, in zopet je zvizala po ulicah burja svojo zmagonosno pesem. Visoka postelj, pregniena z belimi prti je stala v sobi. Sveča ob sveči je gorela pri posfcelji, na kateri je ležala updla, bleda, mrtva — njena dobra mamioa. Dolgo je bolehala na jetiki, dokler ni zaspala za vselej . . . Deklica se zopet zdrzne, oči se ji napolnijo z novimi solzami, dušo ji objame vnovič neznosna bolest. Tako žalostno, tako samotno se ji zdi vse. Za hip utihne celo zvizanje rezke burje. Vse je tiho. Hitro, skoro nehote preleti deklici v spominu še tretja slika: . . . Štirinajst dai po materini smrti je bilo. Mraz je še hujše pritiskal, po cestah je še bolj škripal mrzli sneg, burja je sikala ostrejše med nemimi spomeniki na grobišču. Pogrebci, stoječi ob novoizkopani jami, so se upogibali od mraza; na deskah, iz katerih je bila zbita borna rakev, ki je ležala v jami, bilo je polno belega ivja. Votlo je bobnolo po krsti, na katero se se vsipale zmrzie grude prsti, ostro so škrtale lopate. Ob jami je jokalo dete, kateremu so zasipali v grob očeta. — Bila je ona, Anica . . . Anica skoči iz sna navzgor. Vse temno je okrog nje. Pod oknom se pripogiblje košata smreka, po ko<5i se plazijo one strahotne sence, pod streho tuli burja svojo žalostno, pesem. Dekletce se spusti v glasen jok. »Oh, teta, teta . . . kje ste? . . . mene je strah«, ihti otrok. Atete ni samo odmev obupnega joka se razlega po borni koči. Uboga Anica! Kdo in kje je teta? Stara osebnica Marta, lastnica borne koče pod Peščenikom, je malo-vredna ženska. Nekdaj je prenašala platno čez goro in se živila. V starosti je opustila platnarenje, živela v svoji koči in vživala, kar si je bila prislužila. Vajena že na svojih potih pijače, vdajala se ji je zdaj vedno strastnejše. — V mestu je imela daljno sorodnico šiviljo, katera je bila poročena z nekim tovarniškim delavcem. Bog pa je hotel in jima je poslal smrt, katera je po-brala oba. Zapustila sta malo desetletno deklico, katera je prišla občini v oskrbovanje. Stara Marta, kot daljna sorodnica, ponudila se je, da vzame otroka k sebi za primerno plačo, katera naj se ji dovoli iz občinskega zaklada. Občinski možje so ji res izročili malo Anico v izrejo ter ji dajali za njeno oskrbovanje mesečno plačo. A niso vedeli občinski možje, v kakšno -*S 28 fr- revščino so s tem pahnili ubogo Anico. Stara Marta je namreč zlorabljala plačo, namenjeno za otrokovo oskrbovanje. Ne, da bi prav materinski skrbela za deklico, obračala je njen denar v svoje potrebe, ki niso bile zanjo nikakor častne. Strast pijančevanja, kateri je bila vdana že prej, podžigal ji je sedaj še bolj denar, katerega je dobivala v