manja je ostala samo razprava Pro­ blemi individuuma v umetnosti, ki se z obravnavo individuuma (poši- ljalca znaka = bralca, gledalca ali poslušalca), subjekta, generacije kot razširjenega individuuma in umet­ niškega dela kot individuuma pri­ ključuje razpravam o estetskem znaku. Slovenskemu prevodu raz­ prav lahko očitamo samo nekaj ter­ minoloških nerodnosti (npr. poši­ ljatelj in sprejemalec znaka; preva­ jalec ni izkoristil možnosti adre- sant/adresat, naslavljalec/naslovnik ali naslovljenec); založbi pa nekaj tiskarskih napak, med katerimi je najhujša ta, da je v kazalu izpadla razprava Mesto estetske funkcije med drugimi. D. Bajt Roman Jakobson: OGLEDI IZ POETIKE Izbor tekstov Milan Komnenič in Leon Kojen. Predgovor Leon Kojen. Več prevajalcev Prosveta, Beograd, 1978. Drugi pri nas objavljeni izbor ponovno opozarja na Jakobsonovo vlogo pri razvoju literarne vede. Njegovo delo opredeljuje prizade­ vanje za presnovo te stroke v znan­ stveno disciplino z lastno, precizno terminologijo in ustrezno metodo­ logijo ter takšnimi kriteriji, ki naj jo omogočijo kot avtonomno vedo. Ta težnja je bila formulirana že 1921, ko je avtor poudaril, da »predmet znanosti o literaturi ni literatura, temveč literarnost« in da mora lite­ rarna zgodovina, če hoče postati znanost, »priznati književni posto­ pek za edinega svojega junaka«. Na­ sprotovanje »atomiziranim meto­ dam vede o književnosti«, odklanja­ nje apriorizmov in deklariranje ana- litično-induktivne poti raziskovanja ter zavzemanje za sintetično doje­ manje bistva besedne umetnosti z ozirom na poetičnost (izraz iz leta 1934) ali literarnost (1921) — vse to pomeni odločilen prispevek k raz­ umevanju ustroja in funkcioniranja literature ter implicitno tudi k raz­ umevanju njenega ontološkega sta­ tusa. Poezija oziroma literatura sploh je za Jakobsona predvsem je ­ zik v estetski funkciji. Razvrstitev 19 naslovov je de­ loma kronološka (predvojni teksti - I. del, povojni teksti - II. del), delo­ ma vsebinska in sega od prvega Ja- kobsonovega tiskanega prispevka z območja literarne vede (1921) do Postscriptuma (1973), v katerem odgovarja svojim kritikom. Vsebin­ ska logika razporeditve se izraža v tem, da so na začetku spisi z načel­ nimi, programskimi opredelitvami nalog literarne vede, sledijo pa spisi, ki izrekajo Jakobsonove temeljne premise in pretresajo ključne teme - problem literarnosti, dominante, narave literarnega znaka, razmerje njegove referencialnosti in estet- skosti, problem pesniške realnosti, vprašanje literarnega postopka, vlo­ go fonoloških struktur za pesniško semantiko, pomen gramatične figu­ re itd. Smiseln je tudi kronološki vi­ dik, ker odpira pogled v razvoj av­ torjevih teoretskih stališč, hkrati pa v troje tudi za literarno vedo odlo­ čilnih okolij - v moskovski, praški in newyorški lingvistični krog, ki so z Jakobsonovim znanstvenim de­ lom in osebno iniciativo usodno po­ vezani. Te tri etape se kažejo v njego­ vem sicer problemsko konstantnem področju raziskovanja (jezik - tudi v povezavah z drugimi disciplinami, literatura, folkloristika, obči razvoj kulture) tudi s postopnim doteka- njem pobud in vplivov, ki so formi­ rali njegovo znanstveno širino, tako da danes nekaterim velja za »pionir­ ja strukturalizma«, nedvomno pa za združevalca samostojnega ameriš­ kega strukturalizma (Boas, Sapir, Whorf) z evropskimi izhodišči. Ge­ netično podlago njegovih znanstve­ nih pogledov predstavlja najprej ni­ koli pretrgan stik s samo umetniško prakso, predvsem s sočasno in z nje­ nim prizadevanjem za nov izraz, potem ideje kazanske lingvistične šole (posredno prek Ščerbe) - oboje že v moskovskem obdobju. Vpliv Saussurovih idej (posredno prek Karcevskega, deloma že v moskov­ skem obdobju) pride do izraza v praški fazi, ko se prepleta s poudar­ jenimi dialektično historičnimi vi­ diki in ko je dejaven tudi vpliv feno­ menologije (Jakobsonov učitelj je bil Husserlov učenec G. Spat, poleg tega pa je znano, da je Husserl leta 1936 predaval za praški krožek o fe­ nomenologiji jezika). Že v moskov­ ski fazi ga je kot lingvista zanimal predvsem odnos med splošno lin­ gvističnim in pesniškim znakom, specifično razmerje označeva- lec-označenec, skratka, narava ozi­ roma funkcija znaka v literaturi, na kar je vplival tudi Ščerba z razprav­ ljanjem o vlogi glasovnih vrednosti za diferenciacijo pomenov. Vpliv Saussura in fenomenologije v praški fazi je v ozadju dveh najpomemb­ nejših Jakobsonovih prispevkov - teorije o metafori in metonimiji, s čimer so v zvezi še teze o razlikova­ nju poezije in proze in teorije o av- toteličnosti literarnega znaka oziro­ ma o vprašanju resničnosti v litera­ turi. Saussurov vpliv se odraža tudi v njegovem zavzemanju za sinhro- nijo, za preučevanje sistemskosti, to je zakonitosti pesniškega jezika. Hkrati je s tem v zvezi tudi binari- zem Jakobsonovih pojmov oziroma princip opozicij, ki pa gaje mogoče vezati tudi na druge izvore (Krus- zevvski, Trubeckoj, Durkheim). Prav njegova raba binarnih termi­ nov in njegovo v praškem obdobju izraženo stališče, da je »jezik umet­ nosti samo eden od možnih znakov­ nih sistemov«, že pritegujeta vidike in terminologijo semiotike, komu­ nikacijske teorije in teorije informa­ cij v horizont literarne vede, kar je prišlo še bolj do izraza v njegovem ameriškem obdobju, ko zasledimo tudi sklicevanje na Peircea. Vseka­ kor so bili izhodiščni vidiki ruskega formalizma že zgodaj cepljeni na dialektično mišljenje, kar je razvid­ no tudi iz vrste deklarativnih od­ stavkov (npr. v spisih Najnovejša ruska poezija, Kaj je poezija). Teo­ rija pesniškega jezika je namreč zanj samo »vrsta pesniške dialektologi­ je« in je vseskozi »razumljena kot socialno dejstvo«. Diahronost, po­ udarja Jakobson, ni izključena, saj ga pesem zanima glede na splošno tradicijo zvrsti, glede na prejšnjo stilno smer in glede na sočasni jezi­ kovni sistem. Jakobson torej ne zanika mož­ nosti raziskovanja historične di­ menzije, toda njegove razlage umet­ niškega postopka vendarle pogosto ostanejo brez historičnih izpeljav in opredelitev. Njegovi spisi seveda ne razčlenjujejo zgolj formalne struk­ ture; vseskozi se vprašuje o seman­ tični obeležnosti formalnih (lingvis­ tičnih) členov, vendar pa ne tudi o zgodovinskem smislu takšne se­ mantične obeležnosti. Jakobsona zanima predvsem mehanizem in učinkovitost estetske strukture po­ samezne pesmi, ne pa tudi historič­ ni premislek o njej. Pomen fenome­ nologije je očitno intenzivnejši od dialektično historičnih vidikov. Toda ne smemo prezreti dejstva, da Jakobson s svojimi spisi, z analiza­ mi pesmi ali vsaj odlomkov pred­ vsem predlaga model analize; skrat­ ka, njegove prispevke moramo raz­ umeti kot arbitražo za uveljavitev estetskega razumevanja literature, za dojemanje zakonitosti in ustroja estetske funkcije na različnih nivo­ jih literarnega besedila ter s tem za takšno uveljavitev literarne zgodo­ vine, da bi namesto kozerije postala znanost. Gre mu za formiranje znanstvene poetike in v ta namen se tudi odpoveduje vrednotenju posa­ meznih literarnih del. Ko Jakobson opozarja na estetski mehanizem, si prek tega nikakor ne prizadeva priti do določene, edino veljavne inter­ pretacije, saj bi to že pomenilo zani­ kati mnogopomenskost pesniškega znaka. Z razlago - mikroskopijo je­ zikovne strukture posamezne pesmi - nakazuje le sistemsko organizira­ nost pesniškega jezika (zakonitost potisne sile posamezne pesmi) ter ambigviteto pesniških pomenov, ki rezultira v dejstvu, da pesniški (lite­ rarni) jezik dominantno opredeljuje »poetična funkcija, ki projicira princip ekvivalentnosti z osi selekci­ je na os kombinacije«; tako pravi njegova večkrat formulirana defini­ cija, kije najbolj precizno izrečena v spisu Lingvistika in poetika (1958; spis ni vključen v obravnavano iz­ dajo). Na koncu samo še beseda o iz­ boru, ki je že zaradi obsega opusa (nad 500 enot) nujno tvegano deja­ nje. Ker gre za zbirko Književni po­ gledi, so prišli v poštev spisi o vpra­ šanjih poetike. V takšnem okviru smemo po pravici pričakovati rep­ rezentativnost, saj izdaja ni name­ njena popularizaciji R.Jakobsona (to tudi pri nas ni več potrebno), temveč strokovni publiki, kateri bi ga veljalo predstaviti tudi bolj siste­ matično z njegovimi temeljnimi pri­ spevki, predvsem s teorijo metafore in metonimije, kakor je podana v Fundamentals o f Language, ter s teorijo o pesniškem znaku, čeprav je bila ta že vključena v Nolitov izbor (1966). Pričujoči izbor se očitno v precejšnji meri zgleduje pri francos­ kem zborniku Jakobsonovih spisov Questions de poetique (tako po na­ slovih kot tudi po dvodelnosti in za­ poredju). Od 19 tekstov se troje na­ slovov ponovi iz prvega srbskohr- vaškega izbora, toda dejansko je po­ novljen en sam tekst, razpravljanje o Baudelairovih »Mačkah« je izšlo \ novem prevodu, medtem ko je spis Poezija gramatike in gramatika po­ ezije natisnjen po drugi Jakobsono- vi redakciji kot v prejšnji (Nolitovi) izdaji. Prej omenjeni pomislek o iz­ boru je še zlasti upravičen, ker sc daljši uvod predvsem nanaša na os­ rednjo Jakobsonovo tezo o pesniš­ kem znaku, hoče biti kritičen, v bistvu pa jo le povzema in ne po­ vsem nujno dopolnjuje. Ta uvod tudi ne razmišlja dosti o položaju in pomenu Jakobsonovega teoretskega prispevka, ne sistematično o genezi in sintezi njegovega mišljenja, ne o metodoloških osnovah, na katerih so grajena Jakobsonova razpravlja­ nja o poeziji. J. Škulj Jean Ricardou: NOUVEAUX PROBLEMES DU ROMAN Editions du Seuil (Poetique), Pariz, 1978. Novi problemi romana so že če­ trto obsežno kritično delo romano­ pisca in teoretika novega romana Jeana Ricardouja. Po knjigah Pro­ blemi novega romana (Problemes du Nouveau roman, 1967), 7 m teo­ rijo novega romana (Pour une theo- rie du Nouveau roman, 1971), in Novi roman (Le Nouveau roman, 1973) je to prvi tekst, ki ne najavlja že kar v naslovu, da se ukvarja z »novim romanom«. Kritikova us­ meritev je povsem razumljiva: še pred nedavnim je novi roman potre­ boval močno kritično osebnost (kar Ricardou nedvomno je), ki bi opre­ delila njegove premise, ugotovila, kakšen korak je naredil v literarnem razvoju, v čem je njegova izvirnost, vrednost, nujnost njegovega pojav­ ljanja v našem, sodobnem literar­ nem trenutku. Zdaj, ko je oznaka novi roman postala že pravzaprav anahroni­ zem, ko si je ta zvrst že utrla pot tako v javnost kot na univerzo in v kritiko, ko torej ni več nekaj izrazito novega, škandaloznega, seje Ricar­ dou odločil, da bo dosedanji novi roman imenoval preprosto roman. Po njegovem namreč zasluži ozna­ ko roman le delo, ki se neprestano revolucionira, delo, ki uveljavlja najsodobnejše postopke, ker druga­ če pač ne more, saj se neprestano sprašuje o svoji utemeljenosti in zato nujno zavrača vse obrabljeno, preživelo, epigonsko, nesodobno. Potemtakem Ricardou v svoji zad­ nji knjigi s stališča izrazito pole­ mičnega in kar najsodobneje usmer­ jenega kritika ne ocenjuje več iz­ ključno besedil novega romana, pač pa v literaturi polpretekle dobe išče dela, ki po njegovem zaslužijo ime roman. Poznavalca novega romana njegov izbor ne more presenetiti: Flaubert in Proust sta namreč avtor­ ja, ki sta znana po svojem iskanju novega v romanesknem območju. Obenem novi romanopisci vztraja­ jo, da so prav pri njiju zasledili liste pisateljske postopke in predvsem tisti odnos pisatelja do literarnega snovanja, ki so omogočili razvoj do novega romana. Poleg njiju razisku­ je Ricardou dela Robbe-Grilleta, Clauda Simona in na koncu tudi svoj roman Zavzetje Bizanca (La Prise de Constantinople, 1965). Njegov pristop je izrazito političen: trdi, da novi roman z revolucionar­ nostjo svojih postopkov, s svojo do­ slednostjo, z vsem svojim odnosom