300
Tomo Zupan.
Konzistorijalni svetovalec preč. g. Tomo Zupan, prvomestnik družbe sv. Cirila in Metoda, zapušča te dni Alojzijevišče — poprišče, na katerem je deloval dolgo vrsto let izprva kot prefekt, naposled pa kot voditelj. Usode polno ntegne biti to dejstvo za naš narodni razvoj. V marsikaterem oziru stopa Alojzijevišče z g. Zupanovim odhodom v novo fazo. Oglejmo si delovanje odstopajočega voditelja — prejšnjega prefekta — v dosedaj toli slavnem Wolfovem zavodu! V Alojzijevišče ga je poslal knezoškof Vidmar. Pač ga je moral poznati, da mu je še tako mlademu naložil tako važni posel. Čudimo pa se ne, da je postavil Zlatoust Pogačar nekdanjega Vidmarjevega prefekta Alojzijevišču na čelo, vsaj je znano vsemu slovenstvu, da mu je še dandanes g. Zupan najvernejši učenec, najnatančnejši izvrševalec njegovih preblagih smotrov bodi-si glede na cerkev, državo in domovino, bodi-si glede na vzgojo mladine, bodi-si na pravo duho-vensko življenje in značaj, bodi-si glede na to, kako se je duhovniku vesti med ljudmi svetnega stanu, da ga bodo v resnici spoštovali. Na stotine gojencev je vzgajal v Alojzijevišču v teku let. Za njih umstveni in nravstveni razvoj je deloval g. Zupan z vstrajnostjo, natančnostjo in železno značajčnostjo. Tega priznanja mu ne more od-
v
reči niti sovražnik. Čudili smo se mu, s kolikim samo-zatajevanjem je posloval v ustavu od onega hipa, ko mu je  legel v grob  mecen  knezoškof  Zlatoust,   ki   mu  je
301
zaupal vse. Zakaj mu je zaupal, o tem je že odgovor dal pred Bogom. Kolikor poznamo g. Zupana, vemo, da se je zlasti še v ustavu neumorno trudil za uresničenje najvišjih slovenskih idealov. Cerkev, cesarstvo in ožja domovina naša prisodi uzornemu delovanju njegovemu trajno zahvalo. Po splošni sodbi je dospelo Alojzijevišče v poslednjih letih do vrhunca onih vrlin, do katerih se morejo vzpeti jednaki ustavi. Da se je moglo dvigniti do tega zenita, zato je bilo treba voditelju marsikatere skrbi, mnogega potu, neupognjene vstrajnosti; kdo bi tajil to? Kdo bi se drznil trditi, da niso bili g. Zupanovi Alojzijevci najboljši dijaki ljubljanskih gimnazij, ponos obeh gimnazij ? Da, ponos so jima bili z vednostjo in s čednostjo. Kdor si upa dokazati nasprotno, prosimo ga, naj očitno protestuje. Rade volje priobčimo njegovo oporekanje. Bogoslovje je dobilo vsled njegovega vpliva moči, kakoršnih menda vsaj v tolikem številu sploh še nikdar ni imelo. Mi ne poznamo nobene doba v bogoslovju, ki bi se mogla meriti v tem oziru s sedanjo. Nasprotniku, ki nam ovrže z dokazi omenjeni moment, radi odstopimo prostor v listu. Voditelj Zupan ni bil presladak v besedi do gojencev; precej resen je bil in z vso odločnostjo je zahteval točno izpolnjovanje alojzijeviških domačih postav, navzlic temu pa so gojenci kmalu spoznali njegovo mehko srce in zato so mu bili iz srca udani vsi, ki so bili dobrega zrna. Ljubili so ga z isto ljubeznijo, s kakoršno se ljubi resen mož. Javi naj se le jeden nasprotnik ter naj dokaže, da ga je g. voditelj Zupan slabo vodil! Radi mu natisnemo nasprotno, kaj pada z dokazi podprto izjavo. G. Zupan je bil sploh malo beseden gojencem v obraz, mnogobeseden pa je bil in nevstrašen jim za hrbtom tam, kjer jim je hotel biti v korist, in da jim je bil v korist, priznavajo in bodo priznavali sami.
Ces. vlada je prestavila 22. preteklega mesca g. voditelja Zupana na njegovo prošnjo na višjo gimnazijo, kamor bodo v bodoče zahajali na nauke vsi Alojzijevci. Vladni odloki pa se že več let glase tako, cla je težko biti domač voditelj in profesor svojim gojencem zajedno. Zato da je dobil zaželjeno službo, odpovedal se je g. voditelj Zupan rajši Alojzijevišču. Ker je na jednakem stališču, kot je bil voditelj Zupan tudi od 1. 1893/4 naprej še več ustavskih voditeljev, ker je bil na istem stališču njegov predhojnik dr. Gogala mnogo let, ker je bil prav na jednakem stališču zadnji čas, da najbližjega sosednega ustava v Trstu omenjam, rajni monsignor Legat, sklepamo, da bi bilo ljubljansko knezoskofijstvo lahko preprečilo to ostro vladno naredbo. To preprečenje pa si mislimo le za ta slučaj, če bi bil g. Zupan sploh še v teh razmerah želel ostati v Alojzijevišču. To nam pač ni znano. Da, mi smo celo uverjeni, da se je knezoškof Missia pognal za g. Zupana z vsem svojim vplivom, da bi bil tudi kot profesor na višji gimnaziji ostal še nadalje v Alojzijevišču; mi smo uverjeni, da ni pospeševal g. Zupanovega odstopa iz Alojzijevišča; to zatrjujemo tu zato, ker se čujejo tudi nasprotni glasovi. A govorimo jasno! Knezoškof Missia se je, kakor priča dovršeno dejstvo, premalo
potegnil za g. Zupana. Pri ljudstvu, čegar simpatij tako zelo potrebuje, si s to malobrižm stjo ni utrdil svojega stališča. Mladini sami pa tudi ni vnel s tem posebnega veselja do naukov in do blagega vedenja, če ji je odtegnil voditelja, ki ji je z lastnim vzgledom tako lepo svetil v obojnem oziru, vsaj tak mora biti po naših mislih voditelj duhovenskega ustava.
Kdor hoče zaslediti pravi vzrok odstopa g. Zupana, ozri se nazaj za jedno leto! Tedaj se je baš od najvišje duhovenske strani nastavila sekira na alojzijeviško vodi-teljstvo, na najizvrstnejše načelništvo, kar jih je dotlej imel Wolfov ustav — gg. Zupan, dr. Svetina in Perne. Izbacnili so tedaj poslednjega — ljubljenca gimnazijske mladine, uzor sleharni duhovenski čednosti in vednosti ter nadomestili ga s človekom, ki je moral iti iskat na tuje izgubljeno dobro ime. Kdo ve, ali ga je našel? — Pod okriljem triperesne deteljice: gg. Zupana, dr. Svetine, Perneta, se je povspelo Alojzijevišče do onega vrhunca čednosti in olike, ki ga — smelo trdimo to — ne doseže nikdar več. — Zastonj smo se nadejali, da se popravi lanski usodepolni korak — ali kaj še? Za prvo rano, ki jo je prejelo Alojzijevišče z odpravljenjem g. Perneta, vsekala se je Wolfovemu zavodu druga, še hujša rana. Kdo bi mogej naznačiti že danes njene posledice? — Mi zvesti verniki slovenski in neupogljivi narodnjaki bomo v bodoče z bistrim očesom opazovali Alojzijevišče ter bomo tirjali javen račun od one gospode, ki bode brez dvoma zakrivila hiranje onega ustava, ki ga je podaril naši domovini mecen Wolf. Mi želimo voditelju, konzistorijalnemu svetovalcu preč. g. Zupanu, da si počine po trudapolnera delu. Iz Alojzijevišča ga bo spremljala sladka zavest, da je storil, kar mora in kar more storiti mož. Zavidamo ga za to zavest, vsaj se more ponašati ž njo le maloka-teri smrtnik. Ni nam izvestno, s kakšnim častnim dostojanstvom bo ovenčal g. Zupana knezoškof Missia glede na tako vspešno delovanje njegovo za ljubljansko škofijo, to pa vemo, da bo našega uzornika navdajala do groba ponosna tolažba, da je v Alojzijevišču delal z grenkim znojem na čelu leta in leta in da je dosegel morda več, kakor je pričakoval od njega sam mecen njegov Zlatoust Pogačar, ki ga je bil postavil 1. 1881. zavodu na čelo. Zal, da ni dočakal preblagi knezoškof te radosti, da bi bil gledal Alojzijevišče v njegovem procvetu, a gledal je ta procvet doli z nebeških višin. Završimo! Mi zavidamo danes voditelja g. Zupana ter mu kličemo: „Zvesti Zla-toustov učenec, dovršil si v Zlatoustovem duhu delo, katero je on pričel po Tebi v Alojzijevišču. Tisočerna hvala Tebi, nevenljiva slava pa spominu Zlato-ustovemu!