RAZSTAVA SLIK BRATOV JANEZA IN JURIJA ŠUBICA DR. FR. STELE Med najvažnejše dogodke v kulturnem življenju naših mest v letu 1937. spada nedvomno razstava sli karskih del bratov Janeza in Jurija šubica, ki jo je priredila Narodna galerija v Ljubljani v Narodnem domu (cerkvena dela) in v Jakopičevem paviljonu (svetna dela). Zbran je bil bolj ali manj ves oeuvre bratov, kolikor je ohranjen v Sloveniji. Reprezenta tivno izdani katalog razstave našteva 250 številk, šte vilo razstavljenih kosov je pa bilo veliko večje, ker so n. pr. vse študije za posamezna dela naštete pod eno skupno številko. Razstava je imela na občinstvo izredno velik uči nek. Njen znanstveni sad, o katerem smo prepričani, da ne bo manj pomemben od umetnostno propagand nega, pa še dozoreva in ga bo v celoti mogoče oceniti šele po letih. Načeto je eno najvažnejših poglavij slo venske umetnostne zgodovine in šele s to razstavo je ustvarjena trdna podlaga za njegovo končno osvetlitev. Ob splošnem zanimanju za razstavo se ji tudi Kro nika ne sme izogniti. Zato smo se odločili, da s par velikimi, splošnimi črtami orišemo zgodovinski pro blem umetnosti bratov šubicev, ki sta kakor mnogo slovenskih talentov naglo vzcvetela, a umrla, preden sta mogla popolnoma razviti svoje zmožnosti. Brata Janez in Jurij šubic sta sinova cerkvenega podobarja in slikarja Štefana šubica v Poljanah nad škofjo Loko. Njuna rodbina korenini v umetni obrti in upodabljajoči umetnosti. Pokrajine pa in življenje ljudstva, kjer sta se rodila, sta nasičena z razpolože njem za slikarsko umetnost. O tem pričajo poslikane hiše, slike na steklu, poslikane panjske končnice, ka pelice itd. Za razumevanje obeh bratov je potrebno poznanje zunanjih usod njunega življenja. Starejši brat, Janez, se je rodil 28. oktobra 1850. Prvi umetniški pouk je dobil doma v delavnici očeta Štefana, ki ga je nato poslal k takrat najbolj uglednemu slovenskemu sli karju Janezu Wolfu. V 1. 1871.—1876. nadaljuje štu dije v Benetkah, Rimu in drugod v Italiji, in 1. 1876. v Rimu dovrši eno svojih glavnih del, sliko sv. Mar tina za župno cerkev v šmartnem pod šmarno goro. Razstava Janeza In Jurija Šubicai interjer iz Jakopičevega paviljona Naslednja leta je na Dunaju, nekaj časa tudi v delav nici Hansa Makarta. L. 1881.—1883. slika v Narod nem gledališču in drugo v Pragi. L. 1884. postane učitelj dekorativne umetnosti v Kaiserslauternu, kjer slika z drugimi umetniki vred v umetnoobrtnein mu zeju in istotam 25. aprila 1889. umre. Jurij je bil pet let mlajši od brata Janeza, kar pa pomenja, kakor bomo videli, v razmerju njegove umetnosti do bratove kar razliko mlajšega rodu v pri meri s starejšim. Tudi on je bil najprej učenec in sodelavec očeta Štefana in je 1. 1872. odšel v uk k Janezu VVolfu. L. 1873. je odšel na akademijo na Du naju, kjer je nekaj časa sodeloval z Griepenkerlom. L. 1879./80. je bil v Atenah in slikal za slavnega raz iskovalca Troje in Miken Schliemanna. Od 1. 1880. do svoje smrti pa je njegovo delo in življenje nave zano na Pariš, kjer je drugoval s Čehom Hvnaisom, sodeloval pa tudi z V. Brožikom in M. Munkacsvjem. L. 1883. je nastala v Franciji ena njegovih najpo membnejših slik Pred lovom. Umrl je dne 8. septem bra 1890. nenadoma v Raschvvitzu pri Leipzigu, ka mor je prišel, da bi poslikal notranjščino gradu. Kakor je različna življenjska pot obeh bratov, tako je različna tudi njuna umetnost, čeprav se zdi površ nemu opazovalcu na prvi pogled čudovito enotna. Kolikor je bilo neizmerno poučno primerjati njuna mladostna in zrela dela med seboj, prav toliko po učno in zanimivo je bilo tudi primerjanje zrelih del enega z deli drugega. S temi primerjavami, ki nam jih je omogočila šele razstava, ki je njuna dela zbrala z vseh štirih vetrov Slovenije, je bila jasno osvetljena osebna umetniška rast vsakega od njih, določno pa je bil postavljen tudi še zanimivejši problem umet niške osebnosti enega in drugega. Kako veliko pot v razvoju umetnostnega pojmovanja in dozorelosti sli karskega načina v okviru slovenske umetnostne so dobnosti pomenja njuno skupno delo, je spoznal vsak, ki je vsporedil njune začetke z najbolj naprednimi med njunimi deli. Treba je bilo samo primerjati iz med zgodnjih del Janezovi sliki Kamenjanje sv. Šte fana iz Poljan, ki je nastalo pred 1. 1870., in Sv. Dru žino iz Javorja iz I. 1871. z Jurijevo sliko Pred lovom. Prvi dve pričata še o poljudno delavniškem, neoseb nem, slikarsko obrtniškem razmerju do umetnine in do umetniškega posla. Pred lovom pa nam priča o samozavestnem prodiranju v problem slikarskega po java izbranega predmeta in njegove realizacije v sliki. Isto se nam še bolj jasno pokaže, če primerjamo isti ikonografski predmet iz začetne in končne dobe njunega slikarstva. Vzemimo že imenovano, nedvo mno eno najstarejših slik te razstave, Janezovo Ka menjanje sv. Štefana iz pred 1. 1870. in ga primer jajmo z enim poslednjih Jurijevih del, s Kamenjanjem sv. Štefana iz štepanje vasi pri Ljubljani iz 1. 1890. Pri Janezovi sliki opazimo neosebni naslon na baročno predlogo, ki jo je posnel v umetnostno neustreznem načinu delavnice, kjer se je učil. Jurij nasprotno je sicer tudi prevzel izročeno kompozicijo z vsemi nje nimi elementi, a jo je osebno pregrupiral. Zraven pa je jasno izražena posebno težnja, da vsako kretnjo 50 KRONIKA in izraz, kakor tudi celotni dogodek kar mogoče živo, resnično, realistično upodobi. Jurijeva slika je v ce lotnem pojavu in v posameznostih izraz osebnih umet niških prizadevanj, posledica je umetnikove lastne borbe z naravo, ki mu je iz žive vsakdanjosti nudila modele in vzore. Če nismo iskali samo absolutno umetniškega v delu obeh bratov, smo se morali pomuditi tudi pri umet nostno brezpomembni, a osebno za značaj obeh bra tov tako značilni Brezmadežni iz 1. 1884. iz Šenčurja, ki je podpisana z imeni Štefana in Janeza šubica. Ka kor mnogo v njihovih pismih, v življenjskih potezah in značaju njunega dela, nam je ta slika dokaz velike navezanosti bratov šubicev na tradicijo, na dom, na domovino. V njej lahko vidimo nekako osebno sin tezo njunega življenjskega pota. 'Po sodelovanje umet niško dozorelega sina z rokodelcem očetom priča o istem duhu, v katerem sta oba brata s tolikim prizna njem in hvaležnostjo ohranjevala spoštovanje in vda nost svojemu skupnemu mladostnemu učitelju Janezu \Volfu tudi potem še, ko sta ga z lastnim delom že daleč prekosila, Z vso jasnostjo je razstava pokazala, da sta brata, ako ju skupno vzamemo, v nekako dvajsetih letih prehodila ogromno pot od slikarske obrti očeta Šte fana in monumentalnega, čeprav dosti neosebnega slikarstva Janeza VVolfa do francoskega realizma, do slikanja v polni dnevni svetlobi na pragu nove raz vojne stopnje zapadnoevropskega slikarstva, impre sionizma. V tej zvezi nas zanima predvsem, kaj jima je dal Wolf. Nedvomno imajo prav tisti, ki poudarjajo, da predvsem smisel za monumentalnost. Janezova slika sv. Tilen iz 1. 1871. iz Javorja je jasna priča VVolfo- vega načina. Vendar je gotovo, da je posebno Janez dobil od VVolfa več kakor samo smisel za monumen talnost. Wolf je bil prijatelj A. Feuerbacha, ki je bil eden najznačilnejših pojavov v realizem se preliva joče zadnje razvojne faze romantičnega slikarstva, čar romantičnega razpoloženja, ki je tako značilen za mnoge Janezove svetne sličice, katere so visele v Jakopičevem paviljonu, je nedvomno posledica obču dovanja do umetnosti Feuerbachove, ki mu ga je v rani mladosti vcepil učitelj VVolf. če se globlje potopimo v delo obeh bratov, se na videzna enotnost njune umetnosti razblini in se nam jasno pokaže dvoje bistveno različnih umetniških osebnosti. Pet let razlike v starosti pomenja v njunem umetniškem značaju celo važno razdobje, ki ga ob čutimo naravnost kot prelom v idealih dveh generacij. Zunanje je značilno v tem oziru in nedvomno za umet niški značaj obeh bratov tudi pomembno, da je šel Janez še tradicionalno pot slovenskih umetnikov od srede XVIII. stol. dalje v Italijo, Jurij pa ne več tja, ampak na Dunaj, če vzporedimo njuno umetnost, se nam pokaže, da je Janez podobno Feucrbachu v šir šem svetu v našem umetnostnem razvoju zadnji ro mantik. Njegova lepotnost je vezana na stroge za kone idealistične estetike, ki so veljali od renesanse dalje, katerih veljavo je povečal klasicizem in ka terim se tudi romantika ni izogibala, kadar je hotela biti pomembna, monumentalna. Poleg italijanskih vzorov pri velikih zasnovah Janezovih pa opažamo drugod predvsem velik vpliv Feuerbachovskega ele- gičnega razpoloženja (prim. sličico Medeja, Dekle na Razstava Janeza In Jurija Šubica: Interjer Iz Narodne galerije balkonu ali pod.J. Sodelovanje z Makartom se sicer ni neposredno izrazilo v Janezovem delu, vseeno pa je opazen vsaj rahel odmev te zveze v skici za monu- mentalni friz, ki se je ohranil v Pragi. Radi zveze Makarta z Janezom je za nas važno predvsem, da je brez ozira na svojo takratno slavo tudi Makart po menil v primeri z umetnostno sodobnostjo le raketo, ki je zablisnila v dunajskem družabnem ozračju, ko je poskusil v dunajsko narečje prestaviti opoj in raz košje beneškega visoko renesančnega slikarstva. V primeri z Janezovimi so Jurijeve zveze vsekakor naprednejše, Munkacsy, Brožik, Hvnais so imena, ki že odločno kažejo iz romantične dediščine v razdobje realizma. Pozabiti ne sinemo tudi Jurijevega dunaj skega učitelja, katerega ime je vsaj zunanje v zvezi z naslednjo generacijo naših slikarjev in zunanje celo s slovenskimi impresionisti, Griepenkerla. Prelom med romantiko in realizmom v našem sli karskem snovanju leži prav v delu bratov šubicev, čeprav se pri površnem pogledu zdi, da je njuna umetnost čudovito enotna. Treba je primerjati samo Janezove krajinske slike z Jurijevimi, pa to jasne spoznamo. Pri Janezu čutimo še odmev romantičnih pokrajinskih razpoloženj, pri Juriju pa že svežost ne posrednega naravnega vtisa. Jurijeva slika Pred lo vom pa je že toliko napredna, da bi med Janezovimi deli ne mogli najti nič, kar bi se dalo z njo resno vzporediti. Pri zrelih delih je razlika med obema bratoma res osnovna, že njuno razmerje do umetniškega posla je popolnoma različno in utemeljeno v njunem osebnem razpoloženju za umetnost. Janez temeljito študira in skrbno sestavlja svoja dela. Za vse njegovo delo, naj bo pripravljalno ali končna izvršitev, je značilno, da predvsem riše in narisani prizor kolorira, oživlja z barvo. Jurij nasprotno pa slika, že prvotna zamisel in vsa konstrukcija njegovih del je spočeta kot pojav barvnih ali tonskih lis. Da to stran njune umetnosti spoznamo, zadostuje, če primerimo Janezovega sv. Mar tina iz šmartna z Jurijevim sv. Jurijem iz Šenčurja. Za sv. Martina se je ohranilo polno risanih skic za kompozicijo in podrobnosti; vsak gib, vsaka figura je risana in študirana po naravi, za figure si je delal skrbne skice po golih modelih, ki jih je pozneje KRONIKA 51 oblačil. Barva mu je končno le neizogibno dopolnilo prav za prav že popolnega dela. Jurij pa dela v tem kakor v drugih primerih (n. pr. alegorije na stropu stopnišča v muzeju v Ljubljani) barvne skice in z njimi rešuje tudi vprašanja kompozicije. Barvni izraz slike je Juriju važnejši od risanega. Kljub temu pa, da Janez skrbno po naravi študira figure in njih iz raz, naravne vzore po načelu klasične estetike v svo jem delu plemeniti, idealizira. Celo tam, kjer domne vamo ali celo vemo, da mu je bila resnična oseba za model, je ne bi kar tako spoznali, toliko je prilago jena idealnemu ozračju slike. Jurij nasprotno je tudi v svetniških likih realist. Pogosto prestavi model skoraj neidealiziran v sveti prizor. Portretna resnič nost je n. pr. v sliki sv. Cirila in Metoda tolika, da je bila ljudem v spotiko. Janez je še slikal svetnike, Jurij je bil tega komaj že sposoben, njegovi svetniki so se spreminjali v portrete, v vsakdanje ljudi. Prav tu pa tiči največja osebnostna razlika v delu obeh šubicev. In prav v razmerju do narave in problema slikarstva kot takega se deli zrelo delo bratov Šubicev v nepomirljivem nasprotju. Opozorili smo že, kako se to kaže v krajinskih mo- tivih. Omeniti pa moramo končno tudi portret. Janez goji pri reševanju portretnih nalog analitični reali zem, opazuje in posnema nešteto podrobnosti in ustvarja podobe polne prepričevalne podobnosti in resničnosti. Za Jurijeve portrete pa je značilen sinte tični realizem, ki je mnogo bolj barvit kakor Janezov, v izrazu bolj enoten in v pojavu sumaričen. Kjerkoli torej se približamo njuni umetnosti, po vsod nam jasno kaže dve izraziti osebnosti in celo dve osebnosti, ki se bistveno različno odzivata na naj važnejše probleme umetnosti. Videli smo, da umet nostno zgodovinsko vzeto njuno delovanje leži na raz vodnici v zgodovini novejšega evropskega slikarstva, na meji med romantiko in realizmom. Janez pripada preteklosti, Jurij bodočnosti. Na prvi pogled čudovita enota, ki se nam zdi njuna umetnost, njuna dušev- nost in razmerje do življenja, kolikor ju poznamo iz njunih življenjepisov, posebno pa iz njune korespon- dence, se nam naenkrat prekolje v dve notranje ne skladni polovici. Vemo sicer, da vzgoja ni vse, vseeno pa smemo to razliko med obema bratoma kot umet nikoma pripisati predvsem njuni šoli, njuni slučajni življenjski poti. Ljubljanska razstava je to stran jasno pokazala. In če bi ne bila razjasnila v njuni problematiki nič drugega kakor to, bi bila svojo na logo izvršila. Prav tako določno, kakor njuno osebno umetniško problematiko pa je postavila tudi njuno kulturno, kolikor ne naravnost umetnostno geograf sko problematiko. Umetnost obeh bratov, ki je v zreli dobi segla v mednarodno višino, je namreč v celoti taka, da jo smemo imeti za pristen izraz umet nostnih razpoloženj prostora in ljudstva njune domo vine. Vse gradivo, ki je bilo prirediteljem na rapolago, je nekam nujno vodilo k misli, da bi bilo treba na praviti razstavo del rodbine šubicev, predvsem sevc očeta Štefana, da bi se umetnost Janeza in Jurija tem bolje izrazila. Prvotno misel so sicer zaradi nevarnosti, da se razstava razblini v nepreglednih množinah gra diva, opustili, kljub temu pa se niso mogli odločiti, da razstavijo samo umetniško zrela dela obeh bratov, ampak so jih končno pokazali v tisti bolj znanstveno in človeško kakor umetnostno zanimivi celoti, v ka teri se izraža njuna pot iz očetove obrtniške delavnice do plein airističnega realizma. Umetnostno zemlje pisno pojmovano se izraža umetnostno ustvarjanje v danem zemljepisnem prostoru v plasteh, v katerih najnižja črpa prav pri grudi iz zgodovinskega kultur nega izročila svojega prostora, iz davnih rodovnih umetnostnih razpoloženj svojega ljudstva in iz pri rojenega pračloveškega nagona po umetniškem izrazu, najvišja pa leži nad mnogimi teh prostorov kot umet nostno razpoloženje časa, kot mednarodni izraz kake kulture, kot njen umetnostni slog. Tako je razstava pokazala tudi važno dejstvo, kako je umetnost bratov šubicev resnično udomačena. Zato pa, ker je udomačena, ker je kljub temu, da je na stajala v evropskih umetnostnih središčih, ni mogoče iztrgati iz njenega rodnega prostora, nam je tem bolj dragocena. 52 KRONIKA