Po viharji
jul vihaV je siloviti, Ploha lila je strašna, Vrt hotela poplaviti, Vse pobiti nam na tla.
Zdaj pa spet nebo se svčti, Vode stekajo se v kraj, Solnce jelo nas je greti Vse se zopet dviga zdaj.
Kaplja le z dreves deževna Pade ktera tam in tii; Kaplja taka je pohlevna Prejšnega spomin stralru.
Oj prijatelj, kadar mine Prvi vdar, najhujši vdar, Zmanjšajo se boležine, Upanja zasije žar.
Solza redko le še kane, A kot biser se blesti; Cžlijo se bridke rane In zginjevajo skrbi,
Fr. Krek