Martina Orožen
Filozofska fakulteta Ljubljana
ZAČETKI SLOVENSKE JEZIKOSLOVNE MISLI
Razmišljanje o slovenskem jeziku, spoznavanje njegove zgradbe sega daleč nazaj v protestantsko dobo, ko smo Slovenci v pičlih tridesetih letih knjižnega udejstvovanja dobili prvi Abecednik' in prvo slovnico*. Od takrat do danes je nastalo preko 25 različnih slovnic z mnogimi predelavami in ponatisi. Vsaka od njih se odlikuje po nekaterih novih spoznanjih ali prevrednotenjih znanih dejstev ter se na novo zajeda v jezikovno gradivo, da bi bila v opis jezika »dokončno« vnesena celotna njegova sinhronična, kasneje tudi diahronična glasoslovna, obli-koslovno-leksikalna, sintaktična knjižna ali tudi na posamezno narečje oprta jezikovna zgradba.
Zaznavanje slovenskih slovničnih kategorij se kaže kot razvojni proces, odvisen od splošnih družbenih in teoretičnih pogledov na jezik v danem obdobju, obenem pa ohranjeno jezikovno gradivo dokazuje, da vse možnosti za klasifikacijo jezika niso bile sproti izkoriščene. Vse do začetka 19. stol. so jezikovne raziskave usmerjali sinhronični normativni vidiki.
Kako se je torej omenjena naloga posameznikom posrečila, kakšni raziskovalni vidiki so usmerjali slovenske raziskovalce v posameznih obdobjih? Kako je opis (oziroma klasifikacija) jezika uspel Adamu Bohoriču?
Ce hočemo ocenjevati njegovo slovnico, se moramo zavedati dveh dejstev: opis jezika je nastal na podlagi omejenega jezikovnega gradiva, ki je izpričano v protestantskih spisih (predvsem v Dalmatinovi Bibliji), in je značilno za osrednje jezikovno območje, namen dela pa je predvsem praktično-normativen.
Metoda opisa je v določenem smislu primerjalna. Soočenje slovenskega jezikovnega gradiva z latinskim normativnim sistemom, s slovnico. Ph. Melanchtona* šele nudi prve možnosti za ugotavljanje gramatičnih zakonitosti (oziroma pravil), ki so značilne za slovenski jezik. Ker Bohorič latinske, torej romanske, jezikovne kategorije samo polni s slovenskim jezikovnim gradivom, je razumljivo, da mnogih pojavov, ki jih sicer jezikovno gradivo v sami slovnici in drugih protestantskih spisih potrjuje, ni opazil.
Obseg jezikovne snovi je v Bohoričevi slovnici razdeljen na tri dele:
1. DE ORTHOGRAPHIA (obsega črkopis z zametki glasoslovja ter pravopisna navodila vključno z rabo ločil);
2. DE ETYMOLOGIA (obsega razmeroma natančno oblikoslovje z značilnostmi besedotvorja);
' p. Trubar, Catechismus jn der Windifchen Sprach, Tübingen 1551; Ane Buquice, is tih fe ty Mladi inu preprotti Slouenci mogo lahku v kraticim zhalu brati nauzhiti.
* A. Bohoritlch, Arcticae Horulae, Wittenberg 1584. (Prim, tudi; Przemislaw Zwolinski, Trije neznani primerki Bohoričeve slovnice iz leta 1584. JiS  1966, 123-4).
' R. Kolarič v svoji monografiji o Bohoričevi slovnici {v tisku) meni, da je upošteval tudi druge sodobne slovnice, verjetno Clajusa (Grammatica Germanicae Linguae, 1578).
193
3. DE SYNTAXI (podaja pravila o zgradbi in rabi možnih sintaktičnih, celo stilističnih shem).
Nadaljnja bolj ali manj razčlenjena delitev jezikovnih pojavov dela iz omenjenih razlogov slovenskemu jezikovnemu gradivu silo, vseeno pa lahko trdimo, da so v slovnici zajeti glavni, za pravilno knjižno izražanje važni in potrebni gramatični elementi. Izhodišče opisa — predstaviti oziroma definirati posamezni jezikovni pojav, izluščiti njegovo bistveno funkcijo, in podati kontekst, za katerega je neki pojav značilen, je strogo normativno. Vidiki, ki tak opis jezika narekujejo, pa so sinhronično-strukturalni.
Ustavimo se pri nekaterih poglavjih. Bohorič je po znanih sporih za Trubarjev ali Kreljev črkopis končno »ustalil« pisavo — bohoričico, ki, razumljivo, ni zajela obsežne in raznolike skale glasovnih odtenkov, ki so značilni za vse slovensko takratno in sodobno jezikovno območje. Osnovni glasoslovni sestav slovenskega jezika je vendar iz njegovih grafičnih znamenj razviden, celo glasovna razporeditev (distribucija), važna za »primeren« izgovor, je sprejemljiva.
Navaja pet samoglasnikov: a, e, i o, u, ki so dolgi ali kratki; našteva možne dvo-glasniške zveze (ja, je, ji, jo, ju; va, ve, vi, vo, vu); pozna celo troglasnike (joj, jej, jaj, juj -jejfti; Vaikfhenza). Opozarja na pozicijo fonema ki je lahko vokal ali konzonant (npr.: jem — ptuj; laize, str. 33).
Novost predstavljajo predvsem znaki za sičnike in šumnike, ki niso prevzeti iz latinščine, in izpričujejo tudi pri kasnejših piscih obmejnih slovenskih predelov zanimive »variante«, posnete po madžarski oziroma italijanski grafiki. Vendar tudi Bohoričeva rešitev (f = labia; s = slatu; fh = Ihula; sh = shaba; zh = zherv; fhzh = vejihzha — šč, ki ni samostojen fonem) ni bila dokončna, saj so v tekstih v tem pogledu nedoslednosti delno zaradi nepoznavanja Bohoričeve slovnice, delno zaradi nepazljivosti, saj je bila beseda kljub različni pisavi enega ali drugega sičnika in šumnika Slovencu še vedno razumljiva. Tudi zavestne spremembe posameznikov (npr. Pohlina) vse do prevzema gajice v 19. stol., niso bile zadovoljive.
Za slovenski jezik so značilna prozodična sredstva, ki so nosilec pomenske funkcije. Kvantitetne, kvalitetne, intonacijske opozicije ter mesto naglasa soodločajo o pomenu besede. Bohorič je kvantitetno razliko (opozicijo) poznal, vendar je distribucijo (razporedijivost) krojil po latinščini.
Tudi naglasno gibljivost besed navaja, vendar naglasna znamenja pri njem niso uporabljena v današnjem smislu. Ni poznal npr. naglasnih tipov slovenskega besedja. Accentus acuti ' samo zagotavlja pravilno pomensko izbiro homonimnih oblik (poleti : poleti) ali se nahaja v primeru dvozložnih ali trozložnih besed z naglasom na drugem zlogu (vajlam, predam; velite). Accentus gravis " prav tako označuje samo nekatere enozložnice oziroma dvozložnice in izpeljanke (vert, pert, pervi; perpravim, perjatel itd.).
Iz navedenega je razvidno, da je bil naglas uporabljen samo funkcionalno, kjer ga je torej zahtevala razumljivost besede, odločilna pa je bila za rabo enega ali drugega naglasnega znamenja zlogovna zgradba besede.
Kvalitetne in intonacijske opozicije Bohorič še ne omenja.
194
Oblikoslovna podoba slovenskega jezika je zajeta v grobih potezah. Delitev besednih vrst (Nomen, Pronomen, Verbum, Participium, Aduerbum, Coniunctio, Praepolitio, Interiectio) se s sodobno v celoti ne ujema, prav tako so razlike pri navajanju podrobnejših oblikovno-pomenskih kategorij (npr. izredno podrobna razčlemba adverba in medmeta, itd.).
: Bohorič je ugotovil, da je za slovensko sklanjatev značilna delitev po spolu. Navaja tri spole (M, F, N) in torej pozna samo tri sklanjatvene vzorce. Izbral je tri netipične primere: ta ozha, ta mati (omenja tudi leltra), tu pilmu. Za zgled pa navaja najprej sklanjatev člena, o katerem sicer pravi: »Nam quod vulgö in loquendo ulurpatur articulus a Camiolanis, lit id lolüm Germanicae Linguae prava imitationae, non necelitatis caula« (str. 44).
Zaradi omenjene poenostavitve po spolu so v sklanjatvi ostale neopažene mnoge značilnosti; -a- in -i- sklanjatev pa sta s primerom »mati« združeni celo v en tip. Avtor je svojo poenostavitev razlagal z delnimi dodatnimi pojasnili; navajal je sovpade posameznih sklonov, omenjal dubletne oblike in podobne funkcionalne posebnosti.
Sklonov navaja 6, le da V. in Abl. (dejansko Gen.) ne ustrezata dejanskemu stanju, manjkata pa v sklanjatveni shemi Loc. in Instr. Ni ju prepoznal, dasi sta oba v slovnici na mnogih drugih mestih izpričana (npr. pri navodilih za rabo apostrofa: v'zerkov — v'zerkvi; s'ozhetom — s'Materjo, str. 31/32; pri obravnavi predlogov: per ozhetu, per mater; na unim kraju /Itrani; po denarjih; pred ozhe-tom, pred Materjo, pred vodo, pred mano; sBugom, s'telelmi, s'matermi, str. 158—164, in na drugih mestih). Zanimivo, da se vendar Loc. pojavlja kot dub-letna oblika v Gen. pl.: tih ozhetih, vel ozhetov, vel ozhet (str. 47).
Bohorič navaja 3 števila (Sg., Du., PL); v zvezi s tem naj omenim le arhaično obliko posameznih zaimkov za Gen. du.: tiu ozhetov (pri Trubarju so izpričane celo arhaične oblike za števnike: Pergliha od dueiu Synu katere ozha poshle ului Vinograd delati; lapultita niu mreshe; Mat. 1555). Tudi v Nom. pl. niso prišle do izraza vse, v tekstih izpričane karakteristične končnice. Navaja le du-bletno možnost »Ozheti/ozhovi«, čeprav je npr. v Dalmatinovi Bibliji končnica -je dovolj pogosta (npr.: Slushaite me vi veliki Gofpoduie, inu vi Regenti, J. Sirah str. 141; loseffoui bratie prido Vegypt Shitu kupouat, Bibl. M. B. XLII).
Poudariti je treba dejstvo, da je Bohorič zahtevno raznolikost slovenskih skla-njatvenih »neregularnosti«, ki se odražajo v premenah osnov in končnic, rešil na preprost (že v latinski slovnici ustaljen) način. Ob vsakem sklanjatvenem in spregatvenem tipu je dodal potrebni abecedni slovarček* primerov, pri katerih navaja končnico Gen. (oziroma druge oblike z različnimi glasoslovnimi pojavi), po potrebi končnico s predhodnim značilnim glasom sklanjatvene osnove, ali sklon z netipično končnico. Ta način navajanja posebnosti je v navadi pri vseh slovenskih slovničarjih do začetka 19. stol.
Tako je Bohorič dejansko opozoril na večino danes znanih in razloženih pojavov težko izgovorljivih soglasniških sklopov in na izpad polglasnika. Seveda je pojav
* J. Stabej, über die Anfänge der slowenischen Lexikographie, Abhandlungen über die slowenische Reformation, München 1968, str. 124—134.
195
zajel v glavnem v obsegu, ki je značilen za Gen. sg. Naj navedem nekaj pri- . me rov: \
Moški spol — samostalniki in pridevniki: Dobizhek, zhka; Golpud, a; Cel-far, ja; Kojn, ja; Beber, bra; Ozha, zheta; Ogenj, gnja; Oproda, a; Led, a; Gro-sovit, iga; perhak, hkiga; Divji, ga; lin, sna, itd. Zanimivo, da ni nikjer navedel i Gen. m. -u, ki je sicer pri protestantih izpričan (Npr. v Trubarjevem Katekizmu | 1. 1551: la uolo luiga Synu Jefula Chriltula . . ., str. 134; ali v Dalmatinovi Bibliji: j Natu ie on od fuoiga Taltu slouu vsel, M. B. II; Cap. III). j
2enski spol — navaja skupaj primere za -a- in -i- sklanjatev: Beleda, de; i Bledolt, i; Gora, re; GoIs, si; Klop, pi; Kult, Iti; Luzh, i; Smart, i; Zerkov, Zerkva, : ve; Suknja, knje; Prizha, zhe; Svidok, a idem; tekozha voda, e, e; Kosja Ihtala, '¦, je, le, itd. i
I
Srednji spol — do izraza prihajajo tudi konzonantske osnove na -n-, -t-, ne i pa na -s-: Apnu, pna; Blagii, ga; Dete, diteta; svine, eta; seme, na; Pitje, tja; | Opravilu, la; Drevu, vd; Peru, ä; Kuhanu vinu, niga, a; Ozhitanje, nja, kotenje, ; kletva; .Savijanje, koker volzje, itd. Tudi prvotne -s- osnove so v tekstih izpri- • čane tako pri Trubarju kot pri Dalmatinu (npr. Trubar, Katekizem 1551: potle j gmalu na dulhi inu na telelu ga ye pultill lalpotouati, gafhlati... str. 27. Dal- ; matin; Biblija, M. B.: Abraham pak ie Vbeerlebi Driuella salaial. . ., Cap. XXI, , itd), le da v sg. pogosteje najdemo primere: vnebi, dreua, in podobno. ,
i
V poglavjih De Species ponazarja osnovne besedotvorne principe v slovenščini. Najbolj je opazil deminutivne tvorbo ter izpeljavo pridevnikov iz lastnih imen: kojn — kojnizhik; sob — sobez; Plizh — plizhiza, plizhka; Lublanzhizh — Lublan-zhiza, Terihazhki itd.
Naj na kratko omenim še glagol, ki je tudi spričo natančne latinske klasifika- ' cije v nekaterih pogledih prizadet. Bohorič obravnava naslednje kategorije: Genus, Tempus, Modus, Figura, Perlona, Numerus, Coniugatio, Species. Od vseh j kategorij je najbolj pomankljiv Modus. Neopazen je ostal želelnik (čeprav je v ; Bibliji  izpričan,  vendar  redko,  npr.:   Na i   grem   supet kmoim Bratom, i M. B. II, C4); pogojnik sed. časa je uvrščen pod Coniunctivus: Aku, Kadar, Da ; Dokler, jelt Tekam; pogojnik za pretekli čas je naveden kot Optatiws: O Debi jelt bil, a, u, lekal, a, u. Bohorič omenja Infinitiv ter supin brez sodobnih norma- ; tivnih omejitev: delati sit delat (str. 100), navaja nesklonljivo in sklonljivo obliko ' deležnika sed. časa: Lubijozh (Gerundium in Do), Lubjozhi, a, e (Pralens partici- ] pium), od deležnikov preteklega časa navaja le del. na -1 (Participium praete- [ ritum), medtem ko je part, na -vši naveden le med adverbi (Ikrivlhi pred ozhe- i tom, str. 162). Pasivni part, preteklega časa ima samo en karakteristični formant -n: pifan, lublen, čeprav so v tej dobi izpričani primeri s formantom -t (npr. Dalmatin, M. B. II: Taku imaio te Shabe od tebe, od tuoie hishe, od tuoieh Hlapzeu inu od tuoiga Folka vse te biti, inu le Vreiki oltati. 8. Cap), pogostejši pa so na njegovem »današnjem« mestu primeri s formantom -n: So b i 1 y hijeni,; inu ie bilu knim r e z h e n u (M. B. II, Cap. 5). Podvrsta Nevtrum (pri kategoriji' DE GENERE — način) nikakor ne upošteva refleksivnih glagolov, kakor bi pričakovali, pač pa označuje posebno pomensko kategorijo glagolov, »v stanju doga- ; Janja«: Sedim, Tezhem (str. 95). Seveda pa so povratni glagoli obravnavani v
196 I
drugačni zvezi. Navedena je podrobna spregatev v vseh časih in naklonih »DE : VERBIS IMPERIONALIBUS«, omenjena je njihova pasivna pomenska funkcija: < le feka, ali istovetnost z deponentniki: Icribor Petrus = fe pilhem Peter, v slo- j varčku pa je navedenih zelo veliko povratnih glagolov (le Bojim, le Navadim, fe i Sardim, le Imejim, le Ipumnim, le pertoshim, itd.). Tudi infinitivna končnica -či ' je le v slovarčku, torej v besedju izpričana, ni pa seveda kot infinitivni znak ; nikjer omenjena. Navedeni so naslednji primeri: pezhi, mozhi, rezhi, tezhi. Zani- ; mivi sta še dve kategoriji: Figvra in Species, ki se v nekem smislu dopolnjujeta. : Prva nakazuje slovenske možnosti za glagolsko izpeljavo glede na predpono ¦ (limplex — lekam, Composilta — nalekam, perlekam; Decomposita — neprepo- ¦ vedujem; povedujem = freqventatiuum ä povejm), druga semantično skupino ¦ glagolov, kjer se odražajo zakonitosti slovenskega aspekta glede na premeno ; glagolske pripone; delno so te posebnosti še posebej leksikalno razložene (Deri- ; vativa vel Inchoativa, vt: Sazhnem goreti (le vhamle) fe sashiga vel sazhne vel i perhaia; Freqventativa: agito = veden, pred inu pred, pres preftanka, preneftanu i delam; Meditativa, Deliderativa: mislim, Ishelim brati; Deminutiva: cantillo —; perpevam (pomalim pojem); Imitativa: po ozhini shari ali Thegi delam — Ipifhem: \ Ipilhujem. Et fiunt ex prima perlona praelentis Indicativi, Ii um, em Q im, vel ^ in, avam, vel, in u jem mutatur, str. 97). ;
Pozna tri spregatve (Coniugatio) glede na sedanjiško osnovo: -am (Sekam), -em ; (Pilhem), -im (Lubim). \
Tak način obravnave glagolskih spregatev z bolj ali manj posrečenimi »podraz- ; redi«, v katerih se skrivajo glasoslovne zakonitosti prvotnih sedanjiških in nedo- ; ločniških glagolskih pripon, je izpričan v vseh slovenskih slovnicah do Metelka '. (1824).
j
Bohorič prikazuje »glagolske nepravilnosti«, ki so jih povzročili njemu še ne- • znani glasoslovni razvoji, tako, kot je bilo pokazano pri samostalnikih, le da ' pasivnega deležnika ne navaja in tako dodatno sporočilo o značilnostih te oblike \ (v odnosu do sedanjika) navajajo slovničarji od Pohlina dalje. Sele on je opazil ' tvorbo s formantom -t in druge njegove glasovne posebnosti (npr.: Grejem, grel, gret, greti; Lovim, vil, vlen, viti, itd.). i
Navajam nekaj Bohoriču znanih oblik, kjer različne glasovne premene prihajajo \ najbolj do izraza: j
Ropotati, ropozhem, ropotal; Glojem, glodati, glodal; Hozhem, hoteti, hotel; Kruh : pezhem, pezhi, pekel; Odpre, odpreti, odperl; le Bojim, bati, bal; Spim, Ipati, i Ipal; Grem, jiti, Ihil; Shenem, gnati, gnal; Skubem, Ikublti, Ikubol; Starem, Itreti, Iterl, itd. ¦
¦ t
Do podobnih ugotovitev (kar zadeva izčrpnost posameznih jezikovnih pojavov) ¦ bi prišli, če bi podrobneje obravnavali še druge besedne vrste. Treba pa je po- i udariti, da je Bohorič vse, kar je prepoznal kot oblikoslovno »regularnost« slo- ! venskega jezika, obdelal zelo pregledno, vestno, s potrebnimi pojasnili v opom- ' bah. Prav to njegovo lastnost je posebej cenil Kopitar, saj ga je v svojem času : v vrsti slovenskih slovničarjev tudi glede na kvaliteto dela, uvrstil na prvo j mesto.
i
197
Sintaksa v Bohoričevi slovnici je v bistvu omejena na dva osnovna sintaktična problema, na zakonitosti kongruence in rekcije. S tega vidika so obravnavane : vse besedne vrste v mnogih latinskih podrobnostih ter so podana pravila različ- ¦ nih variant v slovenščini, ki so za nas še posebno dragocena. Mnoge možne zveze, \ celo govorne figure, mejijo že na stilistična vprašanja. S tega vidika postanejo I nekatere sintaktične posebnosti protestantskega jezika povsem razumljive. Naj ' omenim predvsem dva pojava: Pravilo o ujemanju po osebi, spolu in številu samostalnika, ki v možnih kombinacijah v tekstih izpričuje nihanja vse do 19. stol. (tako imenovani Syllepfis Generum, Numero rum, Perfonarum), in po- i gosto rabo pasivnih konstrukcij, ki imajo svoj izvor v latinskih ablativnih zvezah, i Pri Dalmatinu srečamo pogosto pomankljivo rekcijo glede na število: Moses : inu Israelski Folk GOSPVDV Bogu eno hvaleshno peilen p o i o (M. B. i II, 5. Cap.); Reci Aaronu, vsami tuoio Palizo, inu istegni tuoio roko zhes Egypter- ; ske vode, zhes nih Potoke inu Reke inu Jesera, inu zhes v L e , ker kuli v o d o : imaio, de kry rataio (7. Cap.). Inu tu Garmeine inu Tozha ie] e i n a 1 a , inu desh nei vezh kapal na Semlo (9. Cap.). j
Naj navedem še omenjene ablativne možnosti, ki jih je Bohorič v svoji slovnici ; prevedel s pasivnima konstrukcijama:
Ablat. instrumenti: Obfequio retinentur amici = s'pregledajnjem oli s'honajnjem j Te perjateli obdärshe; Abi. caulae: Saginatur lomno = bo pitan (debel), oli le j pita fkusi Ipajnje, vel s'Ipanjem. Abi. modi: Bellum mira celeritate confectum est | = vojlkovanje (oli kreg) je s'veliko hitroftjo dopernelfenu; Ablat. palsivus; Vir- j gilius äme legitur = Virgilius bode od mene brän. Vel, Virgilius le od mene i bere, itd. Zanimivo, da ni opazil soodnosa med lat. Abl. in slovenskim Instru- i mentalom. 1
Usoda Bohoričeve slovnice je znana; znana pa je iz mnogih virov tudi potreba po normativnih navodilih, po slovnicah in slovarjih'. Pisci 17. in 18. stoletja (Kaste-lez, Schönleben, Svetokriški, Hasl in drugi) navajajo v uvodih svojih nabožnih del prirejena pravila (delno po Bohoriču, delno po drugih pisavah), ki bralcu pojasnjujejo »uzus« pravilnega pisanja in branja, značilen za »stare krajnske \ bukve«; po samostanih nastajajo rokopisni slovarji (Kastelez, Hipolit, Voranc in drugi). Zanimivo je, da pri sestavi uporabljajo kajkavske slovarje (Belostenca in
Habdeliča), kar za razvoj slovenskega knjižnega besedja ni tako brez pomena.    ;
i
Prav v tem, za razvoj slovenskega knjižnega jezika kritičnem razdobju, pa je j pisec dobrega, a žal nenatisnjenega slovarja, P. Hipolit", odkril Bohoričevo slov- ; nico in jo dal v bistvu brez sprememb in avtorjevega imena ponatisniti (izločil; je poglavje o ćirilski in glagolski pisavi). Izšla je v Ljubljani 1. 1715 pod našlo-^ vom: »Grammatica Latino-Germanico Slavonica (ex pervetusto  exemplari  ad modernam in Carniolana Lingua loquendi methodum accomodata ...). Kmalu nato pa so jo v nemščino prevedli in s slovarjem dopolnili celovški jezuiti. Tretja izdaja ima naslov: »Grammatica oder Windilche Sprach-Buch — Mit einem grollen Fleif aufsgearbeiteten lehr nutzbaren Windilch-Deutlch-und Wällchen Vo-1 cabulario, Klagenfurt, 1758. ^
• H. Megiser: Dictionarium quatuor linguarum, Gradec 1592, Frankfi:rt 1608, 3. izd. 1744 fnemško-Iatinsko-slovensko-italij.). Gregorio Alalio da Sommaripa, Vocabulario Italiano e Schiavo. Videm 1607. " A. Breznik, Slovenski slovarji, RDHV, Ljubljana 1926.
A. Breznik, Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev, CZN, Ljubljana 1938.
198
Ta izdaja Bohoričeve slovnice je zanimiva in važna iz treh razlogov. Skozi ves ' tekst se v definicijah jezikovnih pojavov pojavlja zanimivo, zavestno nagla- i sevanje »Windische, Crainerilche Sprache« (npr.: Von der Orthographia der : Windilch und Crainerilchen Sprache). Tudi dodatni slovarček, ki vsebuje mnoge ] koroške jezikovne posebnosti, dokazuje, da sta obstajali v praksi dve lokalni [ jezikovni pismeni varianti, dasi je pri Korošcih vseskozi očiten ozir na kranj- • ščino. Nadalje je slovnica prevedena v nemščino (z izjemo terminologije) in je ; tako postala dostopna nedvomno širšim plastem prebivalstva. Končno je pri- ¦ nesla nekatere nove podatke v jezikovno gradivo, ki je bilo delno v pogledu '] naglaševanja že arhaično, nakazana je ponekod sprememba Bohoričeve pisave, ] in prvič zapisano važno pravopisno-pravorečno pravilo o pisavi oziroma izgo- ' voru -1 v končnih položajih.
Izredno zanimivo, da se »Celovčani« sami izrekajo proti »švapanju«, ki je ven- \ dar v koroških narečjih splošen pojav.
»Ob zwar fchon die Crainer in Gebrauch haben den letzten Buchitaben in denen ; Verbis Participiis, und etwelchen Adiectivis in Genere maiculino, oder bey dem ¦ männlichen Gelchlecht mit einem 1 zu Ichreiben, lo muls doch ein lolches Wort i nicht mit 1 londem mit einem u aulsgelprochen werden.
Alio Ichreibet man zwar folgende Wort mit einem I: lim bil, lim plelal, ; je rekal, ti je bei, nicht deltoweniger werden lie nur alio ausgelprochen i lim biu, lim plelau, je rekau, ti je beu. Da hingegen in genere faemi- ^ nino, oder weiblichen Gelchlecht, und lonit, da das 1 nicht der letzte Buchltab in ; einem Wort ilt, um zierlicher Crainerich zu reden, muls das 1 die ; eigene Aulsprach behalten, und keines Weegs die Aulsprach eines u an lieh neh-; men. Mithin Ipricht man folgende, und andere dergleichen Worth nicht anderlt; auls, als wie lie geichrieben werden; e. g. ona je bila, ona je pleläla, alio auch ] kobila, und nicht kobiua, mäslu und nicht mäsvu, platnu und nicht puatnu (str. 6).; Dopuščajo le izjemno obojni izgovor v položaju pred soglasnikom (prvotni so- j nant 1!): dolge — douge.
V metodološkem pogledu se prireditelji te izdaje niso oddaljili od Bohoriča. Klasi-, fikacija oziroma razdelitev snovi je ostala neizpremenjena. Le v Bohoričevem: slovarčku sklanjatvenih in spregatvenih vzorcev so opazne nekatere pravopisne ; in naglasne korekture: B.': Pozhutenje, njä — C.: Pozhutenje, nja; Kosel, sla ; — Kosel, sla; Voilhak — Voilhak; Prelhulhtnik — Prelhulhnik; Sdravie — \ Sdravje; Smart — Smert; Zhuln — Zholn; Turen, rna — Turn, a; Drevu, vä — i Drivii, va, vela; Dete, diteta — Dejte, diteta; Letu, ta — Lejtu, ta; Mresha, she — j Mrejsha; Seme, na. Semen — Sejme, ma; itd. (e je zapisan kot diftong ej). ]
V novo sestavljenem slovarju, ki zajema najnujnejše konverzacijsko besedišče i za vsakdanja stanovska opravila in družbena razvedrila (npr.: Opravile tiga. zhloveka; Od Itana tiga molha nu shene; K'marmräti; Od te Shlahte; Od ta Itudi-renja; Te perve richte; Kaj le na delheli vidi; navedeni so prazniki ter ljudska j imena za mesece, itd.), pa zasledimo zanimive fonetično-leksikalne koroške je-i zikovne pojave, ki so delno tudi še kasneje izpričani v Gutsmannovi slovnici inj
' Na prvem mestu je naveden primer iz Bohoričeve slovnice, na drugem pa primer iz celovške izdaje.
199
njegovih nabožnih spisih. Diftonga ie, ue, za e in 6: bolielen, diete, snieg, mie-i lenz; gued, puet, potuep; refleks e za polglasnik: desh-dish, vefs-vafs, kmeihi; švapanje: suama, vozhen (lačen), puamen, pukvast; sekundama palatalizacija: Suetnizhi, razhi, noje; maskulinizacija n. v pluralu: te jetre, te pluzhe, te zhreve; i vesheta; prehod k maskulinizaciji pa je nakazan v sg.: en Meftu, en poleno, mlad i lietu; nepufteno maslu, Mellu, vino; redezho vino, rozhne devo; razni drugi fo-1 netični pojavi: goisd, pere (pero), jefera- jeleni, piesik.; tipično koroške domače' in tuje besede: ta vigred, hrodi (rebra), vol (pivo), dob (hrast), ena nedela (en; teden), bratr, dedej, te fhenim, pasterk, pafterkinja, vuiz (ozhin brät); rajati, i harati, fhebrati; verzh kraner. knigla; duri, vrate, kraner. dauri; le plakati, kra-i ner. jokati; Ihribat, kraner. pilat; in podobno. ;