LOVEC GLASILO SLOV. LOVSKEGA IN SLOV. RIBARSKEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI LETNIK XIV UREDIL ING. ANTON ŠIVIC LJUBLJANA 1927 NATISNILA JUGOSLOVANSKA TISKARNA I. LOV. A. Članki. C ve t-ič: Lovski doživljaji v vojni Ivan Černej: Za jerebom . . . . Dr. F L: 384 326 Fr. R o j i n a : Nehvaležen posel.....................85 Še nekaj za kunarje..................377 S L. D.: Velika strelska tekma S. L. D., sekcija Maribor (napoved) .... 177 Velika strelska tekma v Mariboru (izid tekme).........................302 Pred iztekom zakupne dobe . . . 417 Fr. Fr.: Kako bi bilo mogoče gojiti lov? . 300 O o ša r: Lisičji bonbončki..............57 Jerebarski klub................424 Ing. dr. Viktor jeločnik: Uralska sova............... . 45 O uporabi daljnogleda na lovskih puškah...........................101 VI. Kapus: O uporabi daljnogleda na lovskih puškah...................... 10 Se enkrat o uporabi daljnogledov na lovskih puškah...........269 KI.: Tekme španijelov in ptičarjev v letošnji jeseni....................389 Ing. Vojko Koprivnik: Dva orla..........................89 Glavna naloga naših lovskih organizacij ....................... 349 Vitko Lovec: Beseda o brakih...................413 A. M a z 1 u : Moj prvi..........................169 Slavko Plemelj: K člankom O uporabi daljnogleda na lovskih puškah..............133 Kako si stavljam daljnogled na risanici................... 182, 225 Tone Podvrečar: Spomini na kamnogoriške ptičarje 17 Po bregalniški oblasti............260 Mitrov dan .......................265 Fr. Starovaški: Na klic .................................295 Tri lovske idile .....................317 Odstrel jalovih srn in lovska pravičnost ...........................420 M. Š.: Spomini na jelene . . 1, 53, 95, 144, 173, 221, 249, 285, 328’ 356 Dedovanje............................180 Ing. Anton Šivic: Nekaj lovskih podatkov za 1. 1926. v ljubljanski oblasti (S pregledno karto lovišč)...............213 Vilko Turk: V. strel, tekma S. L. D. v Ljubljani 337 B. Iz lovskega nahrbtnika. Ali so vrane škodljive ali koristne? 372 Cene cvaninovim kapsulam ... 125 Čakanje ob luninem svitu .... 404 Članarina S. L. D. za leto 1927. . . 33 Članarina S. L. D. za leto 1928. . . 443 Čuden srnjak ........................344 Divja raca ...........................122 Divje svinje na Pohorju..............307 Določbe za pošiljanje kož divjih živali.............................36 Dve volkulji uplenjeni z zastrupljeno vado............................124 Gamsi na kranjskem Snežniku . . 371 Gozdni svišč (pesem — Vl.Kakups) 375 Iz Dolnje Lendave.....................407 Iznajdba daljnogleda..................165 Iz naših lovišč......................369 Izpod Stola in Golice.................124 Izredno številen prelet ptic pevk čez flelgoland.....................40 Jazbec....................... 208, 344 Jelen pri Aleksandrovem domu . . 371 Jerebicam na pomoč...................123 Jesenska selitev kljunačev in drugo 210 Jesenska selitev pri Splitu ... 74 Kača na drevesu......................442 Kako je bila uplenjena volkulja v Podpreski.........................121 Kanja ali mišar . ...................237 Kljunači gnezdijo tudi pri nas . . 370 Kosje gnezdo v ljubljanski ulici . 238 Kos z belo glavo...............40, 166 Lep divji maček .....................441 Letošnja cena srnjadi................240 Letošnja jesenska selitev pri Splitu 441 Lisice ............................' 309 Logaški lovski klub..................442 »Lovec« — posamezni letniki . . 443 Lovska idilica.......................438 Lovska knjižnica 40, 343, 375, 408 Lovska zabava Podružnice S. L. D. v Ptuju...........................125 Lovska zadruga, lil. obči zbor . . 164 Letošnji redni obči zbor .... 283 Lovske karte za leto 1927............ 32 Lovske karte za leto 1928. . . . 436 Lovski ples v Ljubljani ... 40, 120 Lovski spomini + Jankotu Birolli 310 Mačje zgodbe.........................405 Mačka, velika škodljivka lova . . 441 Malodimni lovski smodnik .... 438 Mladi jerebi.........................311 Moderna ptičja gnezda................311 Nabava žive divjačine................408 Nagrade orožnikom v Mariborski oblasti ..........................408 Nagrada za ubite volkove . . 35, 125, 166, 167, 240 Nagrade za zatiranje vran ... 35 Na merjasca..........................204 Na razpotju — občinam v preudarek! ............................406 Naša kožuhovina......................437 Navodila za pripremo kož divjačine 37 Nedopustno streljanje letošnjih srnic 440 Nekoliko o ptičjem življenju v Št. Lovrencu na Dolenjskem ... 207 XVI. redni obči zbor S. L. D., vabilo 32 XVI. redni obči zbor S. L. D., zapisnik ..............................161 Novi člani S. L. D...................443 Obči zbor Podružnice S. L. D. za Gorenjsko . Podružnice v Murski Soboti . . . Podružnice v Celju............... Obvezno članstvo pri S. L. D. . . . Ocena rogljev.................... Odborove seje S. L. D. v Ljubljani ... 33, 34, 73, 118, 163, 279, 280, 281, Gorenjske podružnice S. L. D. . . Podružnice v Mur. Soboti 160, 198, O Florjankinem fazanu............ O lisjaku na Kozjaku............. O nekaterih nenavadnih gnezditvah O nekdanjih risih na Kranjskem . . O planinskem orlu .... 124, O porabi daljnogleda na lovskih puškah CpopravkiJ................ Osvežitev lovišč z živo divjačino . O udomačeni divji gosi........... Pegami........................... Petelini......................... Pismo iz Štipa................... Pogumna kokoš.................... Poljska vrana, siva vrana, črna vrana.......................... Popravek......................... Pregledna karta o loviščih . 240, Preizkuševalnica orožja »Puškarne v Kranju«...................... Ptičja idila. Gnezdo sivega mu- harja.......................... Razočaranje...................... Razsodbe upravn. sodišča v Celju 37, 74, Rukanje jelena pozimi............ Sejem za prodajanje kož divjačine 35, 78, Smrekova vejica tovarišu Blažu na sveži grob..................... S polja.......................... Središnja uprava Saveza lovačkih udruženja — zborovanje v Ljubljani ........................... Srnjak osmerak uplenjen na Dolenjskem ........................ Streljanje jalovih srn .... 372, Streljanje velikega petelina . Šoja roparica.................... Viktor Tančic.................... Tekmovalno streljanje . . . 236, Udomačena vidra.................. 164 198 281 282 374 368 160 282 370 308 345 236 373 165 39 308 40 236 122 373 201 283 312 282 238 109 198 73 125 157 343 434 440 408 166 344 159 279 207 Uplenjen volk . 209, 240 Odborove seje 127 Uredba o oblastni taksi za lovske Obči zbor 167 karte v mariborski oblasti 367 Mlcdinska tekma psov ptičarjev in Uspešen pogon na volkove . 441 španijelov 127 Varstvo fazank v področju borske glavne podružnice .i. ' !: 123 Obči zbor Kluba ljubiteljev brakov in sekcije brakov jazbečarjev . . 283 V bližini Kočevja zastrupljen volk . 121 Opozorilo Jugosl. kinol. saveza . . 80 Veliki divji golobi .... 208 Prijava psarne 127, 168 V današnjih časih.................310 V mojem svetišču (pesem, VI. Kapus! ...............................374 V zemunici........................206 Zajčja kuga?........................121 Za kunami...........................439 Zamudnikom..........................372 Zasledovanje volkov pod Snežnikom 402 Za »Zeleni križ« . . 345, 375, 408, 442 Z belja 209 Znižana vožnja za lovce . . . 164, 442 Železn. nadzornik I. Zupan t . . 402 Železo ali strup................374 Želva v Krki................ 374 II. NAŠI PSI. A. Članki. Stanko Arko: Naš program......................61 O reji in odgoji psa .... 107, 149 Dr. Karel Wiizelhuber: Mednarodna razstava psov v Ljubljani ...........................20 P. Z.: Ocena psov na mednarodni razstavi psov dne 8. in 9. sept. 1926 v Ljubljani . 62, 110, 190, 228, 272 Tekme psov španijelov in ptičarjev 23. in 24. oktobra 1926 v okolici Maribora ............................186 B. Kinološke vesti. jugoslov. kinološki savez, II. redni obči zbor.................. 126, 241 Odborove seje.................126, 127 Tajniško poročilo.....................409 Klub ljubiteljev jamarjev, L redni obči zbor .........................312 Klub ljubiteljev ptičarjev . . 41, 127, 167, 283, 346 VIL obči zbor, zapisnik...............242 Klub ljubiteljev športnih psov . 80, 127, 243 III. RIBARSTVO. A. članki. VI. Kapus: O soški postrvi..................275 Dr. Avgust Munda: Pravno stanje ribarstva v kraljevini S. H. S. 24, 68, 113, 152, 231 Razširjenje kranjskega ribarskega zakona na ozemlje vse Slovenije 196 Temeljna načela za ustvaritev ri-barskih okrajev na ozemlju bivše Kranjske......................304 Ohridska postrv..................339 O pomenu trnkarskega športa . . 363 Profesor Ivan Franke t...........398 Nekaj misli o izenačenju ribarske zakonodaje v kraljevini S. H. S. 428 B. Iz ribarske mreže. Akvarij na Marjanu............... Ali naj se sačenje prepove? . . Ameriške vade iz lesa .... Bogastvo rib v Bodenskem jezeru Bogastvo rib v jadranu .... Bogata ribja lov................. Bolen v Savi..................... Bolnica za ribe.................. Cena ribjemu zarodu v Želimljem Cerkniško jezero in ribolov . . Dobava postrvjih iker .... Društveni znak Slov. rib. društva Film o ribarstvu................. Fishing-Gazette, jubilej .... Fond za pospeševanje ribarstva Mariboru...................... Hoja ob ribji vodi............... Investicije v Želimljem .... Iskanje sardel v hidroplanu . . Krapa ujel na ribico............. Metanje s pernico................ Mlinščice........................ Morski akvarij na Marjanu . . . 347 82 315 245 247 314 411 248 82 82 82 211 246 348 211 411 85 315 316 314 410 211 Morski psi........................ Motorni čolni in ribarstvo . . . . Največja globina morja............ Največja ribiška tekma na svdu Neretva........................... Novi zakupniki ........ Nov ribarski zakon za Tirolsko Ogromna postrv.................... Ohridske postrvi.................. Okus ribjega mesa................. Omejitev ribje tatvine............ Onečiščenje in zastrupljanje voda po tvornicah................... Onečiščenje Save.................. Pisančki v podzemni jami pri Logatcu ..... Pomorsko ribarstvo Postrvji zarod v Želimljem .... Postrv, težka 10 kg 25 dkg . . Postrv, težka 6 kg................ Potovanje rib..................... Poziv zakupnikom in lastnikom ri- barskih lovišč................. Požrešna postrv................... Požrešnost klena.................. Preiskava bolnih rib.............. Prememba posesti ribolova Preparirane ribe.................. Propagiranje ribarskega športa . . Prvi nemški ribarski kongres . . . Prvo ribarsko društvo na ozemlju Srbije......................... Računski zaključek Okrajnega ribarskega odbora za 1. 1926. Računski zaključek Slov. rib. društva za leto 1926................. Raki v Krki....................... Redka morska riba................. Redka riba........................ Redka riba na ustju Neretve . . . Rekord pri lovu lososov........... Ribarske knjižice za leto 1927. . Ribarska razstava v Kielu .... Ribarska terminologija ... Ribarska zakonodaja v Sloveniji Riba v mleku...................... Ribja hrana....................... Pibje steze v Švici............... Ribji trg v Splitu............ Ruska biološka stanica............ S čim se hrani ščuka ... Slane ribe..........................316 Slov. rib. društvo: Odborove seje . 42, 81, 211, 244 Obči zbor.........................si Slov. ribarsko društvo v 1. 1926. . 123 Solnce in ribe.......................211 Som, težek 120 kg...................347 Splitska ribarnica . . .211, 314, 347 Športni ribiči in prodajanje rib . . 347 Športno ribarstvo in tujski promet . 247 Starost jezerke in lososa .... 132 Stročnice, čiščenje..................411 Sulčki v Želimljem..................43 Sulec, težek 14 kg..................43 Šarenke v Želimljem.................82 Ščuka v akvariju....................315 Taksa za ribarske knjižice . . . 211 Trakulja in ribe....................314 Trnek z medeno žico v ščukinem želodcu...........................411 Trnkarska tekma v Marlovu . . . 131 Trpinčenje rib......................315 Tržne cene rib januarja 1927 ... 83 Tržne cene rib v Švici..............245 Umiranje rib zaradi vročine . . . 410 Uvoz šarenk iz Amerike v Nemčijo 246 Veter in trnkarjenje................348 Vidra, koliko rib poje?.............132 Vlaganje postrvjih mladic v Bosni in Hercegovini 1. 1926.......... 246 Vlaganje rakov v javne vode . . . 314 Vrvice, kako jih shranjujemo? . . 347 Zarod ali mladice? .... 83, 348 Zastraženje ribjih voda v Švici . . 247 Zastrupljevanje klenov z omotico . 347 Zastrupljevanje rib......... 245, 411 Zastrupljevanje rib z omotico . . . 410 Zgodovina vališč v Švici .... 348 Znižana vožnja po železnici . . . 000 Zobovje rib..........................314 Zveza avstr, ribarskih društev . . 315 Želve v Krki.................43, 81 tv. RAZGLASI. Dražba lovišč . . 44, 84, 132, 211, 248, 284, 316, 375, 444 V. MALI OGLASI Mali oglasi 44, 84, 132, 168, 212, 248, 284, 316, 348, 376, 412, 443 . 315 245 347 247 246 347 244 348 44 314 410 83 42 411 42 131 246 247 211 42 245 410 314 347 410 245 211 247 131 131 81 411 131 131 348 42 315 84 210 246 314 246 131 245 315 VI. SLIKE. V. Novak: Jeleni...................... 1 V. Kapus: Merilne naprave v daljnogledih na puškah; tarče . 12, 13, 15, 269, 271 Jos. M. Gorup: Srne na krmišču . . 45 Kozorog pod Ljubeljem, fotogr. . . 85 Ing. dr. V. Jeločnik: Balistične risbe, tarče............. 102, 103, 105, 106 jos. M. Gorup: Divji petelin . . . 133 V. Jančič — šestdesetletnik, fotogr. 159 Jos. M. Gorup: Ruševec...............169 Mailick: Srnjak......................213 Jos. M. Gorup: Jelen.................249 Jos. M. Gorup: Medved................268 F. Schiirmann: Jelenjad..............285 jos. M. Gorup: Vprega z lovci . . 317 Gams, fotografiran pri Sv. Ani pod Ljubeljem............................349 Jelen, fotografiran pred Aleksandrovim domom pod vrhom Tri- glava .............................362 Orel, fotografiran na dvorišču Na- . rodnega muzeja v Ljubljani . . . 273 Srnjak-osmerak (fotogr.) .... 440 Jos. M. Gorup: Vrane.................377 Udeleženci mariborske tekme ptičarjev jeseni 1927, fotografija . . 389 Vinjete . 19, 20, 23, 24, 31, 32, 41, 42, 72, 88, 95, 117, 126, 151, 156, 172, 176, 180, 185, 224, 227, 230, 235, 236, 240, 243, 278, 306, 313, 327, 342, 355, 366, 383, 388, 408, 427, 433 VIL PRILOGE. Koledar Jugoslovanske tiskarne Šivic - Novak, Pregledna karta lovišč. M. Š.: Spomini na jelene* i. Kadar je stari lovec Janez drl zajca ali kako drugo divjačino, je vedno meni, ljudskošolskemu paglavcu, pripovedoval lovske zgodbe. Ob vratih drvarnice na dvorišču sem poslušal te povesti, ki so bile iz ust starega, v vetru, mrazu, solncu in skalah izkušenega lovca za mojo mlado fantazijo kakor razodetje, kakor velika pridiga šmarne maše. Jeseni sem jo čul tedensko tudi po večkrat, in njegova beseda je kakor kiparjeva roka ilovico oblikovala mlado dušo v tisočero skrivnostnih in prelestnih oblik in sanj. Sejal je v mlado lovsko srce svojo besedo, kakor kmet pšenico v črno pomladansko brazdo. Janez Urbas je bil doma iz Mojstrane in je tedaj nosil šest križev na svojih plečih. Kazalec na desni roki je imel v srednjem členku v pravokotni kljuki otrpel — spomin na fantovske zlate dni. Pri nekem nabrušenem pomenku o vaških lepoticah se je namreč ta prst seznanil s krivcem Janezovega tekmeca in kljukasti prst je ostal svojemu, punca pa krivčevemu gospodarju. Pri naboru so ga vprašali, ali bi si dal prst poravnati, kar je Janez odločno odklonil in rajši ostal »škarta« in lovec vse dni svojega življenja. Nič ga ni oviral kljukasti prst, kadar je pritisnil na jeziček, in je risanica zapela zadnjo pesem staremu kozlu pod sivim Triglavom. Ko je bil star 21 let, je ustrelil v Krmi zadnjega medveda. Pripeljal ga je v Radovljico in vsa go- Lovec 1327 1 sposka je hoiela videii medveda in njega. Gospodje so ga vprašali, če se je kaj bal, ker je bil še mladenič. Janez je odgovoril: »Bog! hudiča, prav nič!« Z neko svečanosijo ije vedno slačil zajca in mislim, da sva oba občuiila v ieh urah samopozabljenja, da je io najina velika maša. Ob neki laki priliki, ko je snemal kožo lepemu srnjaku, mi je pripovedoval o jelenih. Poznal sem sicer iz Erjavčevega pri-rodopisja že iedaj po slikah vse živali. Ali če je bila io mrtva slika in nema črka, je bila njegova povesi življenje samo in njegova beseda resnično doživeije. Kako živo je sial jelen pred mojimi očmi, kako je mlaiil z rogovjem in prhal ier rjovel, kakor bik na planini. Grozno-veličasina je bila iedaj zame slika jelenova in še danes občutim iisto sirahoino slasi, v kateri je mrlo tedaj moje paglavsko-romantično srce, iako globoko mi je njegova beseda pred dobrim čeiri stoletjem zarezala v spomin in dušo. Pravil je, da je imel znanca, ki se je delal strašno korajžnega in močnega in je neštetokrat silil vanj, da bi rad videl jelena. Kadar so se jeleni bukali, je vedno obiskal svojega lovskega tovariša, da je šel ž njim zasliševat za izpremembo, ker je imel sam le divje koze in drugo divjačino, ne pa jelenov. Nekoč je vzel s seboj tudi svojega korajžnega znanca. Tisto leto je imel njegov tovariš sila hudega jelena, ki je napadal ljudi in bil nevaren. Zato je čuvaj obadva na to takoj opozoril in ju svaril, da ne bi vsak zase hodila tam okrog. Korajžni pa se ije norčeval. Ali ko so prišli, vsi trije seveda oboroženi deloma s puškami in vsi z gorjačami, v tisti kraj, je jelen tako zarjovel, da je korajžnemu vzelo sapo. Prilomastil je v bližino ter godrnjal in napadal, tako da so se ga z vpitjem, gorjačami in celo streli v zrak težko ubranili. Ali zgodilo se je, ije pravil Janez dalje in meni so vstajali lasje, da je korajžnega minil strah, pa si je šel popoldne sam ogledovat jelene, čeprav ga je čuvaj resno svaril. Znočilo se je in njega ni bilo. Klicala sta v gluho noč in streljala, ali brez uspeha. Zarana sta se napravila v gozd iskat. Šele popoldne sta našla na tleh povaljano in raztrgano njegovo suknio. Iskala sta dalje in končno, na grozo, našla v listju in zemlji zakopano zmrcvarjeno truplo. Tisti jelen je nesrečneža, ki se je v mraku najbrž zgubil in zašel, napadel in ga pokončal. Tako je pripovedoval Janez in nazadnje istinitost overovil s svojo znano rečenico: »Bog, hudiča, da je bilo res.« Naslednjo noč sem imel strašne sanje. Ruval sem se z jelenom, otepal in kričal sem v postelji, da sem zbudil celo hišo. Drugi dan je prišel zdravnik in odločil, da je »fant prehlajen in zato ima hude sanje« ler zapisal rjav, zoprno grenek prašek zoper gliste. Jaz sem molčal in se davil nad iisiim praškom, ker sem se bal, da bi me oče, če je bil prav od korenine lovec, ne pusiil več k Janezovim pridigam. Po leiih, ko je Janez že zaiisnil svoje trudne oči in se preselil v podzemska lovišča, se je prikazoval pred mojimi očmi še vedno strašni jelen in povaljani suknjič. Kolikokrat me je spreletela drhtavica in me oblila kurja polt, če sem se v gozdu pri nabiranju borovnic spomnil tega jelena. Nešteto ur sem presanjal v vrhu kakšnega drevesa, kjer sem bil varen pred jelenom, o tej krvavi zgodbi in često z junaško grozo v srcu želel, da bi ta jelen prišel, ko bi bil jaz seveda s puško vrhu drevesa in bi ustrelil to pošast ter junaško rešil ljudi pogube in strahu. Po navadi je potem prozaična leskovka pregnala romantične sanje, ker sem pozabil spisati šolsko nalogo, ali pa sem zamudil šolo. Ali slika jelenova je ostala neizbrisna in ta povest je bila kakor kvas, ki je prekvasil mlado dušo in kri. To je bil lovski krst, ki mi je odprl vrata v skrivnosti zelenega kraljestva in ki je odločil mojo življenjsko pot. II. Četrt stoletja kesneje sem se vozil preko slavonskih ravnin mladostnim sanjam nasproti. Vroče je bilo in vse skupaj ni iz-gledalo nič kaj sanjam podobno. Prav suhoparna proza je bila poletna žega v razbeljenem vagonu tretjega razreda. Vlak je drvel z bliskovito hitrostjo najmanj 20 kilometrov na uro, tako da je bobnelo, škripalo, in se do največje dopustne mere majalo sem ter tja. Od vročine me je napadla spalna bolezen in pred očmi se je pojavljal zopet tisti jelen. Enkrat je bil majhen kot zajec in temu podoben, drugič je bil kakor žirafa visok in ce-brasto pisan, pa zopet prave podobe s kozorogovimi srpi itd. Prišli smo v Osijek samo z nekaj »časova«, pri nas bi rekli ur, zamude, kakor je pripomnil sprevodnik. Vlak je dospel tako točno, da sem imel celo uro časa za nadaljnjo zvezo, kakor je stalo v voznem redu. Toda le na drugi vlak, ker je prvi pred petimi urami odpihal. Ali vendar je zveza bila in hvalabogu. Preden pa je vlak odsopel čez Donavo, sem ugotovil, da je moja prtljaga zaostala, čemur so drage volje pritrdili tudi na postaji in me potolažili, ko sem jim povedal, kaj je v dveh pohlevnih kovčegih, da morda pride pozneje. Puške sem jim previdno zamolčal in nekam mehko mi je poslalo pri srcu, ko sem pomislil, da sem se morebiti z njimi ločil za vedno in to na pragu jelenjih lovišč. Tukaj so sanje že čisto odpovedale. Tri ure po tej vzpodbudni ugotovilvi se je vlak res premaknil — brez moje prtljage Zamudili smo zopet par časova in zdirjali, še hitreje kot prej, v Baranjo. Na vsaki postaji smo se pomudili malo več kot običajno, ker so prihajali iz Madžarske tisti dan ravno vlaki z begunci. Ogrom smo namreč vrnili košček naše dežele. Ko me je ponoči vozil hrabri Srbin proti Kneževemu, kamor sem že tri dni hrepenel, mi je razlagal, kje bo nova meja. Večkrat sva vozila prav po meji in tudi že na drugi plati, kakor je ugotavljal. Pravil je tudi, da je naše vojaštvo za vsak slučaj zasedlo novo mejo. Ali mi, to je on, da ne priznamo nove meje, nego staro in da gre zjutraj takoj med dobrovoljce in komite, da bo branil staro pravdo in zato tako goni konja, ki je dirjal huje kot ba-ranjski vlak, samo da bo prej mogel zgrabiti za handžar in puško. »Možno, da so Madžari že v Kneževem,« je junaško dejal. »Tedaj pa pustim konja na polju in kar v boj.« In zato da sem ravno prav prišel. Res je izborno vozil in v slabi uri sva bila na mestu. Na vsej poti nisva srečala žive duše in zaradi vročine so spali celo vaški psi. Ta bratska duša, Bog mu poplačaj, me je rešil tisto noč slabega spanja. Ali kakor mi ga je Bog poslal na kolodvor, tako ga je vrag vzel, ko sva prišla v Kneževo. Nič ne vem, kako sem kar naenkrat sredi noči zopet stal sam samcat na cesti. In vendar sem bil tu, v prestolnici in vladavini državnega posestva Belje, čeprav brez prtljage in po dveh prečulih nočeh brez postelje, sredi bajne, suhoparno-mehke noči. Spanec mi je prešel, srce se je odprlo v radosti in vzljubil sem to deželo miru in pokoja. Po četrt stoletja so se mi začele uresničevati paglavske sanje. Prikazal se je jelen, zarjovel je in se zagnal proti meni. Odskočil sem kakor zajec in zatulil kakor lev. Velik kosmat cucek je renčeč namerjal svoje zobe na moja bedra. Spomnil sem se mile domovine, ki je srečna, da leži toliko majhnih in velikih kamnov vsenaokrog. Tu pa je bil samo tlak pred gradom iz velikih kamenitih plošč, ki so od daleč z barko po Donavi priplavale. Zopet sem čul iz povesti starega Janeza, kako pod jelenovim rogovjem pokajo kosti nesrečne žrtve in videl, kako leži raztrgan in posvaljkan suknjič kraj nesreče. Zobje neke mrcine so se z matematično točnostjo bližali mojemu živemu mesu, tako da sem nehote čisto pozabil na domovino in njeno kamenje. Zarjul sem zopet kakor bivol in skočil kakor tiger na svojo žrtev. Vržen strel v obliki moje noge je zadel. Hrabrih sreča v sili ne zapusti. Mrcino sem s čevljem pogodil v goltanec tako temeljito, da se je zvrnila vznak in v tuljenju pobegnila v sanjavo, gluho noč. Tedaj pa je izza ogla slavnega gradu stopila človeška senca. Bil je nočni čuvaj, drugi brate te noči, usmiljeni Šokac. Tako sem prišel na Belje. III. Dvajseii avgust je bil tisto leto vroč dan. Ta dan sem se prvič zbudil v Kneževskem gradu. Solnce je vstalo skoraj pol dneva pred mano in zato sem se žuril. V pisarnah so vsi pisali, po hodnikih je bilo razobešeno jelenje rogovje in glavni ravnatelj je podpisoval. To je bilo državno uradovanje. Za službeni jezik sem prikrojil svojo gorenjščino. Zverižil in zategnil sem jo toliko, da je sam nisem prav razumel, pomešal še malo s švabicami, s katerimi sem najbolje pogodil uradni slog in smo se sijajno razumeli. Izven pisarn pa nisem prav nič razumel, ali sem užival na bogastvu madžarskih vokalov. Zato sem spregovoril po nemško in moj ugled je rastel kakor konoplja. Kako dolga in mogočna je ena ura časa, če je vas tako kratka in majhna kot Kneževo, sem spoznal ta dan. Iz dolgega časa sem sestavljal statistiko tega selišča, prešteval vse hiše, hleve, vrata, okna, vse jelenje roge pregledal mnogokrat na število odrastkov, meril razsežnost gradu po korakih itd., prešiel vse pisalne mize in uradnike. Ali solnee je stalo, kakor bi mu bil zapovedal sam Jozve. Tako sem prišel že neštetokrat zopet pred glavna vrata gradu, kjer je ravno stal običajen gosposki voz s parom konj. Na vozu je sedela ženska ali morda gospa, po vrhu odeta s platnenim plaščem zoper prah, in nekdo v enakem plašču jo je zalagal s kopo zavojev, kov- čegov in madžarskih besedi. Ko je bil gotov, se obrne s švabsko nemščino na me in reče, da se lahko peljem z njim in naj sedem na kozla, ker zaradi prtljage ni drugod prostora. Odprl sem usta, da bi nekaj rekel, ko pridrvi iz pisarne tajnik in me potrdi v veri, češ, da je že vse urejeno in naj samo sedem ter veli koči- jažu pognati. Z jeklenosivega neba je skozi prah in od vročine migljajoči zrak mižalo večerno solnce. Prah nas je ovijal kakor Izraelce oblak in neskončno, ravno polje je bilo požgano od suše in solnca. Niti ptice si niso upale leteti skozi žareči zrak in le iz daljnih vasi se je čulo kričanje gosi, ki so prosile dežja. Še brezoblačno nebo je bilo umazano od prahu in brezkrajna ravnina je mrla v žarečem, poletnem objemu. Zdelo se mi je, da lezemo vedno globlje v tla s konji in z vozom vred, kol da bi nas silna dlan pritiskala in ploščila. Občutil sem, kot da zginjamo v brezmejnosti porumenele ravnine in da tu nehava prostost človeškega jaza. Niti na prtljago in na svoje puške nisem mogel več misliti... Noč je bila, ko se je voz nekje ustavil. Skočil sem s kozla, da si poravnam razbite ude. Pol ure kesneje sem sedel sam v drugem enakem vozu in kolesa so klopotala skozi zvezdnato noč. S kočijažem sva se menila o svobodi in našem narodu, konji so pa iekli. Pričel se je gozd, vedno globoeji in ko sva s kočijažem baš soglasno ugotovila, da smo rešeni tujega jarma, to se pravi svobodni, sva zavozila pred upraviteljevo hišo v Tikvešu. Vrli brate Bunjevac je dober kočijaž. Ne vem, ali se je posrečilo meni, da sem priklical upravitelja, rejenega in gostobesednega gospoda, na dvorišče, ali pa psom, ki so neusmiljeno lajali in tulili v soparno temo. Takoj sem privlekel na dan, to se pravi v noč, svojo zveriženo gorenjščino. Ali uslužni gospod upravitelj mi je odgovoril v taki babilonščini, da sem na mah utihnil, medtem ko je iz njega vrelo kakor slap. Prosil sem ga zato po nemško, naj mi samo pove, kje bom spal, kar mi je navdušeno dopovedal, uvidevši, da ne prihajam na inšpekcijo. Preden sem zaspal, se je pojavil Janezov jelen in nastavil roge. Zunaj so mijavkale nočne čaplje in izza mogočnega nasipa je pošepetaval s svojim trstjem prostrani Petreš, hlev jelenov in divjih svinj. IV. Tikveš! Tedaj še ni bilo tega imena, nego madžarsko. Ali sedaj se tako imenuje in neki moder in debel gospod mi je razložil, da to ime prihaja od tikve, kar se baje po naše pravi buča. In ker so tam rastle nekoč buče, morda za časa egiptovske sužnosti, so sedaj rekli Tikveš. Sedaj, hvalabogu, teh blagorodnih sadežev tam ni več, ali morda so še potomci onih, ki so te rastline sadili. Vsekakor imajo trde buče, v kolikor sem jih spoznal, in gotovo je to dediščina nekdanjih bučnih kultur. Razen štirih hiš, nasipa in komarjev v Tikvešu ni posebne zabave. Ah gospod upravitelj je bil sila vljuden in mi je dan za dnevom razkazoval kraje svoje uprave in živali, divje in domače, katerih gospodar je bil. Zjutraj naju je vozil njegov kočijaž Pišta, popoldne pa Paprika ali narobe, kakor je pač naneslo. Če je upravitelj rabil voz, je stopil pred hišo in zavpil, da se je razlegalo po gozdu: »Pištaooo,« in prišel je na klic brezžičnega telefona — Paprika, ali pa nobeden. Kadar je bilo jelenje bukanje v teku in je gospodar klical Pišfo, se je na njegov gromovit glas namesto hlapca odzval kak neizkušen jelen, misleč v svoji mladi fantaziji, da ga izziva tekmec. Prišel je prav za hišo ob plot na boj. Ko pa ni videl nič opasnega, je preskočil plot in za osveto nad potegavščino pozobal nekaj koruze na njivi svojega gospodarja. Zalo je drugi dan dobil telefonist tamkajšnje telefonske centrale ukor, ker ni bil plot dosti trden, kočijaž Paprika, ker ie zanemarjal stražo na njivi in logar, ker ni odvadil jelena jesti koruzo. Midva s šefom pa sva se vozila okrog, jedla pri logarjih piščance in ribe v paprikašu, gledala jelene in domače prašiče, ki so jih pasli Šokci po gozdih, se kuhala v vročini in on mi je pripovedoval neprelrgoma razne zanimive zgodbe. Vse pripovedovanje od prvega dne dalje je bil en sam siavek, brez 1'očil in konca. Čas in delo sla bila lukaj brez vrednosii. Zdelo se mi je, da je vsa okolica samo kulisa za nemo kinemaiografsko sliko, ki beži čez platno. Brnenje dnevnega prometa ni segalo semkaj in medsveiovni mir je ležal v ozračju, tako da je v ušesih šumelo od tihote. Človek je občutil, da je sam, za svet nedosegljivo sam. Začel sem skoraj razumevati puščavnike, ki so se za krajši čas baje valjali brez srajce po koprivah, in pa tukajšnje samotarje, ki so se z navdušenjem oklenili vsake prilike, da niso pozabili uporabljati daru, ki edini loči nas od živali. Zakaj bi se ne odškodovali za veliki teden, ki tu traja večji del leta! Sedmi dan mi je med vožnjo upravitelj povedal veselo vest, da je moja prtljaga na potu za menoj. Vsak dan je namreč obžaloval, da še nimam tukaj pušk, ko bi lahko že neštetokrat ustrelil jelena. Seznanil sem se namreč do dobra v tem kratkem tednu z jeleni, ki so se pripravljali na bukanje in uglaševali svoja grla. Jelene je v le kraje baje naselil prejšnji lastnik, nadvojvoda Friderik Habsburški, pred nekako 50 leti. Če je to čisto res, ne vem. Ati vsekakor ta gospod ni imel slabega okusa in kar se tiče njegove brige za lov in za nego divjačine, mu ni kaj očilati. Jelen je žival, ki je, mislim, popisana v živaloslovju, tiskanem v »Lovcu«. Morda bi bilo koristno zaradi podrobnega znanja, da bi kdo jelena razčlenil v njegove sestavne dele, to je parklje, roge, dlako, glas, težo, sled, ploditev itd., kakor je bila divja koza hvalevredno razdejana, tudi v našem »Lovcu«. S tem bi bila izpopolnjena velika vrzel in slovenskim učečim se lovcem prihranjen velik trud, ker bi bilo v tako razstavljenem jelenu vse povedano, kar je za njegovo življenje potrebno. Ta dan sem že ob štirih popoldne rekel svojemu šefu, da se mrači, tako rad bi bil že objel svojo prtljago. Ali to se je zgodilo šele drugi dan ob solnčnem zahodu in ne bilo bi treba, da je Paprika bolj gonil konje domov nego navadno. S strahom sem jemal puške iz košare in skoraj zavriskal, ko sem ugotovil, da je vse v redu. Gotovo so vedeli, da so notri puške in so mojo prtljago tako počasi in varno vozili. Bog jim plati za skrb in dobro delo! In sedaj sem svojega šefa s puško ob boku spremljal na vožnjah. To je bila edina razlika. Vrag pojaši vse jelene! Go- iovo so razumeli, katere mi je gospodar prej namenil, dokler nisem imel puške in se od iisiih ni nobeden več prikazal. Vsakokrat mi je dejal, če sva gledala posamne ali cel trop, da ni pravega za odstrel, da naj počakam, da bo kaj boljšega. Če mi je pa katerega odločil in sem dvignil repetirko, je takoj s ploho besedi dokazal, da se je zmotil, da ni pravi. To se pravi, jaz da gledam drugega, kot mi ga je on pokazal, on da je izbral lepšega, odnosno oni, ki ga jaz mislim, je za pleme itd. In se je jelenom zdelo dovolj in ko so že skrili zadnje plati v gostem trstju, je upravitelj zastokal, češ, škoda da nisem streljal, odnosno naj streljam tistega, ki se še vidi in ki tako lepo kaže pleča, naj napravim mojstrski strel, to se pravi, da sem še premalo iz-vežban in žival vedno zamudim, res škoda, dragi moj..., škoda .. In tako so jeleni uvideli, da nimam slabih namenov in se niso nič bali. Rjoveli in lomastili so krog mene ter se naskakovali in bili v veselje lepih košut in zgled mladičem, jaz sem pa še vedno čakal na krst z jelenjo krvjo. V. Gostje lovci so se poslovili, ker je bukanje zamiralo. Rumeno solnce poznih septembrskih dni je zlatilo Petreš. Ko sva prišla z upraviteljem v Menteš, to je nekako sredina in jelenje gnezdo prostranega Petreša, ki je kakor otok objet od 2ive in Stare Donave, mi pove, da sem imenovan upraviteljem v Zmajevcu, za kar mi čestita in bom moral v par dneh nastopiti ter je vsekakoi treba in se spodobi, da pri njem ustrelim vsaj enega jelena, ko bi jih sicer že nešteto lahko in je prav za prav škandal, če bi šel brez lovskega krsta. In da je odlok že več časa tu, pa ni utegnil, da bi mi bil povedal, torej sedaj ga morava dobiti jelena, preljubi Mirko, naj velja kar hoče ... Torej bo sedaj zares, da bom nekako v izpolnjevanju uradne dolžnosti, v kar odstrel v prvi vrsti tukaj spada, ustrelil prvega jelena, za slovo od Tikveša, Stopila sva skozi ozko njivo trstja in pred nama se je odprla dolga, izsušena bara, krog in krog zaprta od velikih polj gostega trstja. Na razsežni livadi se je pasel tropič jelenjadi. Upravitelj je začel hitro izbirati po svoji navadi in kazal sem ter tja. jelenjad se je začela umikati v trstje Končno je ostalo še nekaj jelenčkov in stara košuta, ki se je, od naju obrnjena, približavala svojemu zavetju. Za ta stari koš se je tedaj upravitelj odločil, da bi bil moj prvi jelen. Resignirano sem sedel v travo in skozi daljnogled na repetirki opazoval oddaljujočo se košuto, kdaj da se toliko obrne in pokaže pleče. Medtem pa je moj dobri gostitelj nevzdržno nadaljeval stavek. ki ga je začel prvi dan, ko sem se mu predstavil. »Zakaj vendar ne streljate, bo ušla, sedaj torej, napravite mojstrski strel...« Preden je stopila košuta v bičje, se je spotoma toliko okrenila, da sem oddal strel. Žival je komaj vidno naznačila strel in zginila v gošči. Ko sem odmaknil repetirko, sem takoj spoznal, da sem moral zadeti nizko, ker sem, opazujoč skozi strelni daljnogled, pozabil odnosno nisem opazil, da se je žival medtem preveč oddaljila. Močno krvava sled je kazala pot in upravitelj je memi, da ne bo daleč. Medtem je prišel tudi logar in pričeli smo iskali po trstju vsak na svojo srečo. Nevede smo prišli v tej gošči po daljšem iskanju drug proti drugemu, da smo tvorili trikot. Upravitelj je splašil tedaj v trstju skrito košuto, ki pa ni bila iskana, in ta je skočila med nas. Zdrvela je proti logarju, ki jo je pa zavrnil in preplašena žival je planila med velikim truščem lomečega se trstja naravnost proti meni, ki sem stat mirno na mestu. Šele v zadnjem skoku me je opazila in od strahu so se ji izbuljile velike oči. Ali sila in hitrost, s katero je bežala, se nista dali več ustaviti. Košuta je imela samo še toliko časa, da se je z zadnjim odrivom pognala v zrak. Natanko sem videl, kako se je zbočil hrbet v silnem naponu. Za trenutek se je obupana žival stisnila k tlom, da se je mogla pognati. Glavo je krčevito stegnila vodoravno pred se, uhlje je položila po vratu, prednji nogi privila k prsom, zadnji pa stegnila v črti trupa in mogočno telo je prhnilo preko mene. Skočila ni navpično čez mene, nego je bila smer skoka od moje desne strani proti levi, pred menoj nad glavo. Tam je bilo trstje najmanj meter višje od mene. Košuta pa je v skoku s telesom prišla nad vršičke in čutil sem piš, ko je telo šinilo nad glavo. Ogromen je bil ta skok, 3 m na višino in 8 m na daljavo. Čeprav sem bil dober telovadec in tudi v skoku ne zadnji, pa bi bil ostal neverjeten Tomaž vedno, da nisem doživel takega skoka čez lastno glavo. Zastreljene košute nismo dobili in jaz sem se brez krsta pod vtisom tega skoka poslovil od Tikveša. Konec septembra je ljubeznivi in živahni upravitelj moral vseeno postaviti piko za skoraj 6 tednov trajajočim stavkom. (Nadaljevanje bo sledilo.) VI. Kapus: O uporabi daljnogleda na lovskih puškah. i. Lovec, ki si lasii pravico streljati divjad, mora — kakor že neštetokrat omenjeno v lovski literaturi — gledati na to, da divjad kolikor le mogoče brez bolečin konča življenje. Da pa to zahtevo uresniči, je neobhodno potrebno, da ima dobro orožje, primerno municijo in da je zadostno izvežban v streljanju. Čim bolj se razvija lovski šport, tem bolj napredujeta tudi strelstvo in lovska tehnika. Lovci sami gledajo, da izpopolnijo svoje orožje in tudi nelovci, razni konstrukierji, ki služijo z novimi iznajdbami in strelskimi pripomočki mastne dohodke, so pridno na delu. Nadalje pa že tudi lovski ponos pravemu lovcu ne dopušča, da bi divjad, hoteč jo pogoditi v lopatico, zadel v zadnje krake. Najsiarejši pripomoček za merjenje je bila gotovo muha. Resneje so jeli uporabljati že kobilico (Grinsel) in tako imeli dve oporni točki in kmalu nato pa že tudi kukalo Idiopter), katerega najdemo že na prav starih puškah. Ko se je strelska tehnika izpopolnila in so pričeli izdelovati risanice, so kobilice ostale po večini le še na ceveh slednjih. Pri gladkih ceveh, ki so služile za streljanje s šibrami, kjer je treba brzo pomeriti in je strelna ploskev večja, kjer torej ni toliko odvisno od točke, ki naj jo zadenemo, nego od večjega dela divjadi, tam so kukala in kobilice opustili in ostala je samo muha. Precej dolgo dobo sta ostala na risanici kobilica in kukalo in na vse načine so jih izpopolnjevali. Od početka, pri velikih kalibrih in pri razmeroma slabih vrstah smodnika, katerih posledica je bila slaba razanca, je bilo treba za vsakih petdeset metrov spremeniti kobilico in zato so iznašli različna dvigala, posebno na vojaških puškah, ki so bile namenjene za velike razdalje. Na lovskih puškah so pa poskušali tudi z raznimi muhami. Čim večja je postajala razanca, tem bolj se je poenostavila kobilica. Pozornost strelske tehnike se je jela obračati sedaj v drugo smer. Za velike razdalje, ki jih zmagujeta izboljšani smodnik in pa mali kaliber, je treba na merilni napravi ostre kobilice in posebne muhe. Na različne načine so jih preoblikovali, in sicer tudi za različne razsvetljave in dosegli prav lepe uspehe. Toda človeški razum nikdar ne miruje in odkril je popolnoma novo sredstvo, ki izpopolnjuje odnosno nadomešča muho in kobilico, in sicer v obeh smereh, glede dvigala kobilice in tudi ostrine muhe in kobilice, pritegnil je k strelski tehniki tudi optiko. Prvi poskusi, uporabili opiiko pri sireljanju, so nam znani že iz počeika druge polovice preteklega sloletja. Nekako 1. 1860. je gozdar Thaulow v Lauenburgu pritrdil na risanico daljnogled leodolila in dosegel z njim pri streljanju za tiste čase prav ugodne uspehe. Z uporabo daljnogleda dosežemo sledeče: Daljnogled lahko priredimo za vsako oko, tako da tudi kratkovidni ali dalekovidni lahko dobro in ostro merijo; daljnogled nam cilj znatno poveča in tako tudi olajša določiti točko, ki jo nameravamo pogoditi, odpade pa tudi nebroj merilnih pogrešk, ki jih prav pogosto napravimo pri streljanju brez daljnogleda, kakor n. pr. da vzamemo grobo muho, da muho pritisnemo na eno ali drugo stran in pa tudi su-kanje puške prej opazimo pri merjenju z daljnogledom, kakor pri merjenju s pomočjo same muhe in kobilice. Nadalje pa s pomočjo daljnogleda lahko določamo razdaljo, kar je tudi zelo važno za strelca, posebno v gorah, kjer se lahko motimo glede razdalje. Daljnogledi so tudi pri nas že precej dolgo v rabi; že pred vojno so jih uporabljali nekateri naši lovci, po vojni pa so se zelo razširili in uporabljajo jih skoraj vsi, ki streljajo z risanicami, posebno pa za gamsov lov. Zastopane so različne nemške, fraiv coske in avstrijske tvrdke, a največkrat ne namenoma, marveč le slučajno. Kar ;je puškar priporočil, to smo kupili, ali celo to, kar je prišlo pod roko, ali najcenejše, ne glede na dobrine, ki naj jih nudi daljnogled. Pri daljnogledih je pa faktično zelo velika razlika glede na to, za kakšen lov jih uporablja lovec — ali rabi daljnogled v glavnem za streljanje pri slabi razsvetljavi, za čakanje, ali za zalaz ali pogon. V poštev prihajajo sledeči faktorji: povečava, obseg obzorja, razsvetljava in pa tudi dolžina in teža daljnogleda. Za čakanje kaj radi uporabljajo lovci daljnoglede z močno povečavo, ki pa ima precej velik nedoslafek, namreč slabšo luč, kakor pa oni z manjkralno povečavo. Ker pri naših lovskih razmerah čakamo divjad v ranih jutrih ali poznih večernih urah, ah celo pri mesečini, ne bomo gledali samo na povečavo, marveč tudi na luč, na moč svetlobe in zaradi tega rajši nekoliko popustili pri povečavi. Za zalaz uporabljamo daljnoglede srednje povečave, za streljanje pri pogonih, ko je potreba brzo najti cilj in se dogodi, da nekateri strelja tudi tekočo divjad z daljnogledom, pa uporabljamo manjše povečave. Zelo važno za streljanje s pomočjo daljnogleda je, da lovec ve, da se tem bolj opazijo tresljaji in premikanje puške — ki pri prostoročnem Slika šlev. 1. Slika štev. 2. Slika štev. 3. Slika štev. 4. Slika štev. 5. streljanju nikdar ne izostanejo in zelo motijo — čim večja je povečava. Odločili se bomo za srednjo povečavo. Strelna tehnika uporablja povečave od 2V2 do tokratne. Srednja in najbolj priporočljiva bi bila 4 kratna. Ta je popolnoma zadostna za količkaj spretnega strelca in ima tudi zadostno količino luči, svetlobe, tako da tak daljnogled uporabljamo lahko tudi v mraku. Pri izbiri daljnogleda gledamo tudi na to, na kakšni puški ga bomo uporabljali. Za manjše, lažje puške tako zvane risanice za lovodopustni čas, pri kalenh imamo poleg malega kalibra za šibre cev za kroglo, navadno Fiihrlingov naboj, ki ima nizko počelno brzino in tudi manjšo ra-zanco, gotovo ne bomo vzeli 4 kratne ali še večjo povečavo, nego 2l/2 kratno. Sicer je prav za prav tudi to za takega, ki ima normalne oči, nepotrebno, ali zakaj bi si kratkovidni strelci, ako je mogoče, ne pomagali in ne uživali ob lepem strelu, ako so pogodili na kakih 100 do 120 m sokola ah vrano, ali pa mačko, ko je čepela kraj gozda in prežala na jerebice ali dolgouhca. V splošnem pa daljnogledov strelci z normalnim vidom ne uporabljajo pri puškah z malo razanco, nego le pri visoko razantnih, pri puškah, ki imajo počelno brzino nad 600 m. Pri puškah s kalibrom 9-3X72, to je zelo priljubljen in dober naboj, se ne izplača uporabljati daljnogleda, ker se mora merilna naprava na vsakih 50 m skoraj prestavljati, kar gotovo ni posebno priporočljivo, ako lovec ni kratkoviden in ako omenjene puške ne uporablja za streljanje v mraku ali pri mesečini, kjer že približno ve, da ne bo predaleč streljal in mu je distanca precej dobro znana, da daljnogled lahko že poprej nastavi za odgovarjajočo razdaljo. Kaliber 9-3 imajo navadno trocevke, risanice dvocevke in pa Bockovke. Pri novejših omenjenih puškah pa uporabljajo že tudi precej razantne izstrelke; pri takih izstrelkih je daljnogled na mestu in zato dobimo več- krai daljnoglede na Irocevkah itd. Prave puške za uporabo daljnogleda pa so gotovo le risa-nice z eno ali dvema cevema za kroglo in pa repetirke. 11. Pridemo k drugemu, tudi zelo važnemu delu. To so merilne naprave v daljnogledu. Imamo jih precej vrst in oblik in vse so hvaljene in vse zaničevane, kar je odvisno od značaja lovca kot človeka. Največkrat pa se uresniči pregovor: »Vsak berač hvali svojo malho.« Zakaj jo hvali, to je zopet drugo kočljivo vprašanje. Odgovor: »Zato, ker je njegova,« nam ne sme zadostovati. Kakor že omenjeno, imamo daljnogled na puški v prvi vrsti zaradi tega, da divjad tudi na večjo razdaljo točno pogodimo na tisto točko, kamor jo želimo in zato je treba, da jo pri večjih razdaljah vidimo povečano ali pa pri slabi luči bolje obsevano, odnosno, da imamo ostrejše merilo, s katerim lahko natančno merimo. Priključene slike nam kažejo najbolj običajne merilne naprave. Nastane vprašanje, kakšno si bomo izbrali. Po mojem skromnem mnenju določimo majhno točko najlaže s čim manjšo in ostrejšo točko. To bi nam gotovo nudila merilna naprava št. 4. Poleg tega moramo določiti, kako držimo puško, ako je morda nismo nekoliko zasukali in ker se že vsled dihanja premika merilo nekoliko v cilju, v koliko smo visoko ali nizko dvignili cev puške. Za to pa potrebujemo tudi vodoravno črto, ki pa pri omepjenem merilu (št. 4) manjka. Precej praktična in večkrat uporabljiva so merila slike 1 in 5, kjer nudita tanki prekrižani črti precej majhno točko, s katero prav malo zakrijemo cilj. Nadalje pa z merilom slike 5 precej dobro določimo razdaljo, kar se vidi na slikah 9 a in 9 b. Vzemimo, da kaže slika 9 a gamsa na 200 korakov; ako ga bomo merili na 400 korakov, bo izgledal priučilo tako, kakor ga vidimo na sliki 9 b. Ugotovitev razdalje pa je gotovo zelo Slika šiev. 6 Slika štev. 7. Slika štev. 8. Slika štev. 9 a. Slika štev. 9 b. važen fakior za dobro sireljanje. Skice ši. 2, 3, 6, 7 pa so prirejene bolj za sireljanje pri slabi razsvetljavi, kjer se ne moremo toliko ozirati na ostrino merilne naprave, in pa za streljanje na tarčo. Za točno streljanje pri dobri luči na divjad in pri streljanju na majhne predmete pa so manj priporočljive. Pridemo k sliki 8, ki bo po mojem skromnem mnenju skoraj najbolj odgovarjala in sicer za točno določitev cilja, z ostro konico, nadalje pa bo vodoravnica preprečevala škodljivo sukanje puške. S pomočjo merilnega trikotnika lahko določimo tudi razdaljo. S sliko 10 hočem predočiti, kako z merilom slike 8 približno ugotovimo razdaljo, nadalje pa, kako s puško s srednje dobro začetno brzino 620 m v prvi sekundi, kakor jo ima puška »Mannlicher-Schdnauer«, z enim in istim nastavkom streljamo in sigurno zadenemo do 300 m. Pred nami stoji srnjak na 100 m, višina oprsja znaša 25 cm, sredina je približno 12 cm. Srnjaka, ki stoji postrani, vedno tako pomerimo, da položimo muho, ali pa merilno napravo daljnogleda nad prvo nogo. Na 100 m bomo merili tako, da se bo vodoravnica tv) paralelno krila s spodnjo trebušno črto srnjaka in bo merilni trikotnik segal v život. V tem slučaju bo na 100 m merilni trikotnik pokril približno 5 cm života. Do sredine bo torej manjkalo od najvišje trikotnikove točke (a) potem še 7 cm. Da dosežemo sredino, imamo puško tako pristreljeno, da na 100 m strelja 7 cm više. (Od vodoravnice, ki leži na spodnji trebušni črti, pa do srednje točke torej znaša: višina trikotnika 5 cm -j- 7 cm nad-strelka = 12 cm.) Ako tako merimo in imamo tako pristreljeno puško, moramo pogoditi srnjaka baš v sredino lopatice in bo gotovo takoj obležal. Drugi srnjak, istotako velik, stoji pred nami na 200 m; kako bomo pomerili tega? Znano je, da pri omenjeni puški s pričetno brzino 620 m pade krogla od 100 do 200 m za 4 cm. Krogla ne bo več zadela 7 cm više kakor na 100 m, marveč samo še 3 cm. Puško bi bilo treba nekoliko dvigniti. Pri tem pa moramo nekaj upoštevati. Na 200 m bo izgledal srnjak za polovico manjši in bo muha pokrila ne samo 5 cm, marveč že 10 cm srnjaka ter bo gornja točka (a) merilnega trikotnika segala v polovico cilja in nam tako pristreljene puške ne bo treba skoraj nič dvigniti. Pa tudi na 300 m bomo lahko streljali in uspešno zadeli z istim nastavkom. Od 200 do 300 m pade krogla 7 cm, to je skupaj od 100 do 300 m za 11 cm. Ker je, kakor že omenjeno, puška tako prislreljena, da zadene na 100 m 7 cm više, do 300 m pa pade izstrelek za 11 cm, bomo morali tako meriti, da pride točka a merilnega Irikoia v gornjo irefjino, pod hrbet, vsaj 4 cm nad sredino srnjaka. Na 300 m bo merilni Irikoinik pokril 15 cm, io je nad polovico cilja. CZa lažje razumevanje pa moramo vzeti, da se na sliki 10 ne manjša srnjak, marveč da se veča merilo. Na razdaljo 100 m je merilni trikotnik črn, na 200 črtan, na 300 samo obrisan.] S tako prisireljeno puško in z enim in istim nastavkom do 300 m bomo gotovo zadeli lažje, kakor pa s prestavljanjem merila. Treba bo samo malo pomisliti in tako pomeriti, da je vodoravnica v vsakem slučaju v spodnji tretjini srnjaka. To bi bilo glavno merilo za večjo divjad, kadar nimamo časa za določevanje razdalje. To merilo moramo imeti močno začrtano na ploščici nad daljnogledom. Poleg že omenjene močne črte pa bomo imeli na ploščici še eno tanjšo črtico, ki pa nam bo kazala, kdaj se na 100 m točno krije točka a, to je konica merilnega trikotnika, s tisto točko, kamor zadenemo (Treffpunkt = Zielpunki). To merilo pa bomo uporabljali za manjše predmete do 100 m razdalje, kakor n. pr. za strel na ptico roparico itd. 00 m :oom oo m 25cm 111. Zeto važno je tudi, kako je daljnogled na puški pritrjen. Potrebno je, da dobro sedi, da ni previsok, radi dviganja glave, kar precej moti in da ni predaleč ali celo preblizu očesa. V prvem slučaju moraš prav po gosje iztegovati vrat, v drugem pa se ti lahko primeri, da si večkrat ti zadet in sicer od daljnogleda m dolgo nosiš črn obroček, odtisek daljnogleda, kakor monokel, ki se ne da kar tako sneti, dočim je gams zdrav odnesel pete. In ne samo enemu, marveč več gamsom je tak sunek rešil življenje, kajti navadno se precej dolgo ne boš pomiril in boš kaj rad zamežikal pred strelom, spominjajoč se tiste gorke, ki ti jo je prisolil nepravilno montiran daljnogled. Daljnogled naj bo pritrjen tako, da ga lahko hitro brez ropota odvzameš in zopet nastaviš. Nadalje pa je važno, kaka je naprava na puški, kamor je daljnogled pritrjen. Pravi lovec daljnogleda nima vedno na puški in večkrat strelja brez njega, posebno na bežečo divjad in sploh pri manjših razdaljah. Kako zelo ga moti, ako je na puški našemarjenih nebroj različnih rogovilic in kobilic in ne vem kaj še vse, ki dobrega strelca ovirajo pri streljanju brez daljnogleda, navadno osenčajo kobilico, ali pa vsled nepravilnega nastavka muho optično pritiskajo v eno ali drugo smer. V mnogih slučajih ovira nepravilna montaža basanje in razbasovanje puške. Daljnogled naj ne služi lovcu za to, da bo streljal z njegovo pomočjo v neskončne daljave; daljnogled naj izpolni io, kar z muho in kobilico slabo dosežemo. Po mojem mnenju mi daljnogled pomaga pri stoječi, mirni divjadi pri nekoliko večjih razdaljah, kjer muha preveč pokrije, ali pa v mraku. Lovec naj hodi po lovišču z nemoniiranim daljnogledom; prvič radi tega, da ga ne pokvari in da, ako je potrebno, lahko brzo strelja, kar z daljnogledom težje. Ako je divjad opazil na veliko razdatjo, stoječo ah ležečo, in je s pomočjo kukala ugotovil, da je divjad vredna strela, potem naj lepo mirno nadene na puško daljnogled in naj strelja z naslonjeno puško. Za razdalje, kjer upa zadeli bežečo divjad celo prostoročno, pa daljnogleda ni treba in tudi ne bo nič koristil. Na čakališču, kjer ima lovec veliko obzorje, da lahko daleč strelja in pričakuje, da bo divjad prišla na večjo razdaljo, kakor tudi v mraku, je dobro, ako je daljnogled že na puški. Merjenje skozi odprtino pod daljnogledom, kar mnogi zagovarjajo, je nesigurno. Na nekaterih kopitih pušk so razni pripomočki za lažje streljanje skozi daljnogled, namreč rezervni nastavki, ki so ali že pritrjeni na kopitu ali se ovijejo in na razne načine pritrdijo in pa tudi taki, ki so vdelani v kopito in se z vzvodom ali peresom dvignejo iz kopita. Vsi ti deli napravijo stvar bolj komplicirano, kar navadno ni v prid lovu. V zadnjem času vodijo po lovskem časopisju bitko med prijatelji in nasprotniki daljnogledov na lovskih puškah in mnogo črnila se je že prelilo v tej bitki, ki se bo nam nepristranskim opazovalcem zdela skoraj smešna. Kdor je daljnogled pravilno uporabljal in ima tudi odgovarjajočo puško, bo skoraj gotovo na strani onih, ki so mnenja, naj ga obdržimo odnosno si ga nabavimo, ako so take lovske prilike, da ga rabimo. Daljnogled nam bo pripomogel do marsikakega lepega plena in nam nudil dosti zabave, dočim je odsvetovati uporabo daljnogleda vsem onim, ki streljajo tjavendan na vsako razdaljo, samo da je divjad zadela, da vidijo kri; kam in kako, pa jih ne briga, ker ne pomislijo, koliko trpi divjad. Tone Podvrečar: Spomini na kamnogoriške ptičarje. 5ilo je pred sv. birmo. Pokojni župnik Verbajs nam je vlival z veliko požrivovalnosijo pri posebnih urah nauke katekizma v razkuširane glave. Kdor se ne nauči katekizma, ne bo birman, je bilo geslo. Janzurčev Andrej in jaz sva sedela kot »ta velka« v zadnji klopi in poslušala sveti krščanski nauk, v kolikor nama je dopuščala to razposajenost; večinoma sva pa z modro in idečo pi-salko poslikavala podobe v Zgodbah svetega pisma, ležala z žepnim nožem klop ah pa napravljala papirnate »puste«. Razume se, da je bilo najino znanje svetih resnic vsled nepazljivosti pomanjkljivo. 5irma je bila določena na prve dni oktobra, ravno ob času, ko se prične tudi lov na ptiče. Nisem vedel, na kaj bi se bolj veselil: na birmo ali na ptiče. Neko noč sem sanjal o velikanski uri s še večjo verižico, drugo noč spet samo »o šimgelcih m caj-zelcih«, ki sem jih lovil na »Rokcovi skalci«, ko se je naenkrat prikazal kroparski stražmojster, me zapisal v bukve, spustil mi vabivca in razbil kletko; a orožnik se je bil spremenil v župnika in me vprašal šest božjih resnic, a jaz, mesto da bi bil naštel resnice, sem mu zvesto obljubil, da ne bom več lovil ptičev. Pri skušnji sem padel in niso me pustili k birmi. Preplašen sem se prebudil; zadovoljen sem ugotovil, da sem le sanjal. Pričel se je ptičji lov in tudi birma je bila pred durmi. Z Andrejem sva se dogovorila, da greva nekega jutra v Bukovi j e nad liščke. On da bo dal vabivca, jaz pa naj prinesem limanice. Ker nisem še imel pripravljenih limanic, sem kupil pri sosedu za groš tima, narezal suhih brezovih šib in vse skupaj nesel s seboj v šolo k posebni uri, da med naukom šibe nahmam. V predalu pod klopjo sva z Andrejem vse lepo namestila in takoj po molitvi, ko so gospod župnik pričeli z razlaganjem, sva se tudi midva lotila posla. Naenkrat pa prekinejo gospod Verbajs z razlaganjem in s tremi velikimi koraki so nama bili ob strani. »Kaj pa vidva tukaj delata? Marš ven! Klečat!« Hitro sem skočil iz klopi pred oder in pokleknil v kot, a za menoj je prišel Andrej. Medtem pa je butnila vsa šola v ve i-kanski smeh in slišalo se je vpitje: »Andrej ima pa limanice zadaj.« Td-se ie spustil v jok. Gospod župnik so pomirili najine součence ; leskovka. Ravno ko se je pojavila postava gospoda Verbajsa pred nama, je nesrečni Andrej imel v roki dve limanici, ki jih je v zadregi viaknil pod zadnjo plai in one so se prilepile na tem delu telesa. Po vasi se je hitro raznesla novica »o Andreju in limanicah« in doma je sledil še poseben obračun. A midva sva se lepo poboljšala in ko je prišel dan sv. birme, sva znala vse in postala deležna daru sv. Duha. Dobila sva polno ruto »sirdenja« in še drugih birmanskih dobrot. Birmanski dan je bil za nami in vaški paglavci, pa tudi odrasli možje smo se vrgli na lovljenje. Med moškimi ni bilo drugega pogovora kakor »kje je več štingelcov in cajzelcov, ali na Poljanah ali ,na tunelu1, kdo ima boljšega vabivca, koliko jih je danes ujel ,Šlosarjev Tomaž', včeraj pa ,Kavov oča‘.« V ranih jutranjih urah so bili že vsi prikladni kraji zasedeni od ptičarjev, ki so v zaklonu čakali na plen in opazovali pred seboj stoječi »olimani drevešček«, »šetico« in vabivca. Na obzorju se je pojavila jata liščkov, zagledal jo je vabivec m počel klicati. Jata se je približevala, prvi liščki so že vpadli v bližnje grmovje; ptičarju v zaklonu je postajalo vedno bolj vroče, srce mu je utripalo. Oh! Kako je tale »mandelc« lep, da bi se le vsedel —, pa ta je še lepši! Oh, oh! Liščki so videli šetico in se zagnali na njo; saj jim je seme šetice najljubša hrana; nekaj se jih je zalepilo v nastavljene šibe in popadalo na zemljo, drugi so sicer ostali na šetici tudi že prilepljeni, plašljivo so frfotali in se še bolj prilepili. Ostali so pobegnili. Razburjen od strasti je prihitel iz zaklona ptičar, snel ptička za ptičkom s šib, očistil jim s pljunkom in prstjo peroti, shranil jih v posebno kletko, ali pa zavil v žepni robec in hajd domov s ponosom na dober plen. Popoldne so vedeli že vsi vaščani, da je »Nacetov Tina« ujel zjutraj na Poljanah 10 »štingelcov«. »Pa res? — Jej Marička! Kako pa to, ko drugi letos skoraj nič ne ujamejo?« »Tina« je pa doma liščke lepo razredil po kletkah, nasul jim konoplje in prosa, dal sveže vode in je užival in se radoval pisanih krilatcev. Ko so se bili že udomačili, jih je nekaj oddal domačinom, druge je pa nesel v Kranj na semenj in tam prodal, najbolj pisanega je pa seveda obdržal za sebe. Ptičji lov ni vedno uspešen. Včasi se namesto jate na obzorju pojavi požrešni skobec, ki se vrže na vabivca. Pa jo je skupil, ropar! Na kletki so bile pritrjene šibe in vanje se je ujel. V sveti jezi je planil nanj ptičji lovec, ga zgrabil in udavih Tudi oko postave pridno zasleduje ptičarje. Naenkrat se pojavi na ovinku stroga postava kroparskega stražmojsira. Kakor bi ga gad pičil, skoči lovec iz skrivališča, zgrabi kletko z vabivcem in zbeži. »V imenu postave stoji« Ptičar je že v goščavi. Gospod orožnik so ga pa le spoznali in napravili ovadbo na »gosposko«. Pa ga pokličejo pred se gospod glavar. — »Kam pa Miha?« »V Radolco grem po opravkih, moram si kupiti tudi nekaj lima,« Res gre v Radovljico, da si bo kupil lima, a še prej se bo zglasil pri glavarstvu in plačal— po ne vem, katerem paragrafu — 15 goldinarjev za ubožno kašo zaradi prestopka zakona o varstvu ptic in obenem se bodo izrekle po istem zakonu za zapadle kletka in limanice, ki se bodo prodale na javni dražbi. No, Miha si je nabavil še lepšo kletko in boljših limanic. Lov je pač strast. Ta ima priliko, da lovi na gamse, srne, divje peteline, lahko plača visoko zakupnino; drugi se zadovolji z manjšim in je vesel in srečen, ako ima doma v kletki z lastnim trudom ujetega liščka za kratek čas in zabavo. Očrtal sem v skromni potezi kamnogoriške lovce ptičarje, ljudi z lovsko strastjo in blagim srcem, ki jim m za pokonče-vanje in uničevanje božjih stvarjenj, temveč jih je ljubezen do prirode, do krilatih domačih pevcev pripravila v strast, ki se je težko odvadijo. Priznam, da bi pogostokrat rad zamenjal lovsko puško s prepovedanimi limanicami in kletko ter užival čisto lovsko veselje in zadovoljstvo. Smo pač Kamnogoričani konservativni in lokalni, taki smo bili in bomo še dolgo ostali, ako nas ne zagrabi zla usoda m Požene iz okrilja Sv. Trojice v tuji svet s trebuhom za kruhom. Dr. Karel Wiizelhuber: Mednarodna razstava psov v Ljubljani dne 8. in 9. septembra 1926. Od ireh plemen kraljevine S. H. S. so se že pred vojno Slovenci največ bavili z rejo športnih psov. Lovski psi so bili pri njih že davno skrbno negovani m društva za rejo lovskih psov bivše Avstrije so imela med njimi veliko število članov. Po ustanovitvi nove države je naravno zopet nekdanja Kranjska v kinološkem gibanju storila prve korake in stopa pred drugimi kot vodnica. Ni dvoma, da bo pridobila Ljubljana, kjer je ustanovljenih že več kinoloških udruženj in so se udruženja strnila v samostojen Savez (nekatera teh udruženj so v naše veliko veselje včlanjena tudi pri avstrijski kinološki zvezi), tudi ostale dele države za rejo čistokrvnih psov. Množina športno navdušenih in izborno vodečih pijonirjev naše stvari, ki se je združila v glavnem mestu Slovenije, jamči za to. Mednarodna razstava v Ljubljani je potrdila pred dvemi in štirimi leti ugotovljeno dejstvo, da so dosegli lovski psi kvalitativno in kvantitativno zelo visoko stopnjo, vse vrste lova so bile zastopane po številnih, deloma prvovrstnih živalih. V zadnjih letih se je importiralo mnogo zelo dragocenega materiala; sedaj so na razpolago domače plemenske živali in se lahko oddajajo onim pokrajinam, kjer jih še nimajo. 2al pri nelovskih psih položaj ni tako ugoden. Število razstavljenih psov ni bilo tako veliko kot pred dvema oziroma štirimi leti, ker je odvrnila marsikoga od ponovnega razstavljenja tedanja neugodna cena. Kar se je pokazalo, večinoma ni porabno za rejo. Najbolj so se razširile pasme službenih (policijskih) psov, ki so bile zastopane v znatnem številu, seveda bokserjev in Rottvveilerjev Slovenija menda sploh ne premore. Airedale-ierijerji so bili izvrslni, skoraj vsi pa izvirajo iz Avsirije (Koroške). Od domačih ovčarskih psov je komaj eden ali drugi sposoben za pleme. Čutijo se še posledice inflacije, i. j. razširjenja manj vrednih psov, ki je nastopilo iudi v Avsiriji v prvih povojnih leiih - položaj, ki smo ga pa mogli prav hitro premagati. Je pa vendar že znak zboljšanja tu: Večina razstavljalcev uvideva, da se taki psi ne dado porabiti za rejo. Nekaj izvrstnih, iz Avstrije uvoženih živali je vsaj pokazalo, katere cilje je treba zasledovati pri reji. Avstrijskim vzrejevalcem dana naročila dokazujejo stremljenje po boljšem materialu. finak je položaj pri dobermanih, čeprav je med ljubljanskimi dobermani precej porabnih psov. Brez dovedbe dobre krvi pa tudi tu ne bo šlo. Glede drugih pasem je pač pri pritlikavcih nekaj dobrega začetka, ki pa ne zadošča za rejo. Pristojni klub ima tukaj veliko, zelo lepo nalogo. Brezhibna reja čistokrvnega psa gre do gotove meje sporedno z razvojem naroda na drugih poljih. Čistokrven pes je kulturna dobrina, z napredkom naroda se pojavi tudi veselje do plemenitega psa. Treba je predvsem vzbuditi razumevanje in zanimanje za čistokrvnega psa. V to sviho mora imeti široka publika priliko, da vidi lepe pse. Prva naloga kluba bo torej, da oskrbi svojim članom res dobre, dragocene živali. S tem se bo tudi v širših krogih zbudil okus in smisel za take živali. Šele na tej široki podlagi bo mogoč samostojen razvoj reje psov. Na mah se to ne da doseči, delati se mora postopama; Klub bo moral paziti predvsem na to, da se bodo porabljale za rejo le prvovrstne živali. Avstrijski kinologi, ki dobavljajo največ materiala Jugoslaviji, bodo morali pošiljati res le prvovrstno blago iz svojih bogatih zalog. Avstrija ima zlasti v srednjih rasah toliko odviška, da ga lahko mirno oddaja in zagotovi z njim Jugoslaviji prav nadebuden razvoj. Dresura službenih (policijskih psov) je v Jugoslaviji v prvih začetkih. V svrho propagande na mednarodni razstavi prirejena produkcija ni mogla doseči svojega smotra. Predvajale! so imeh pač najboljšo voljo, manjkajo jim pa izkušnje. Nimajo sploh niti pojma, kako komplicirano in temeljilo predelano je pri nas to vprašanje, morajo se predvsem informirati o današnjem stanju tega gibanja, o dresuri, vodstvu in uporabi. Treba jim je izvrstnega voditelja, ki pozna najnovejše pridobitve, sicer ne bodo imeli uspeha. Na dosedanji način skoraj gotovo ne bodo dosegli omembe vrednih uspehov. Nabaviti si morajo predvsem predpise tostvarnih preizkušenj; iz njih bodo videli, kaj se zahteva danes od dobro vodenega psa glede varstva, spremstva ozir. sleditve. Take preizkušnje se morajo usmerili iudi lukaj po golovem sistemu, kol so si n. pr. jugoslovanski lovci povsem prisvojili nemški in avstrijski sistem. Ker pa so na razpolago navdušeni vodilelji, je tudi v tem oziru uspeh le vprašanje časa. Naj se mi ne šleje v zlo, če ne morem podali boljšega mnenja, prav lako naj se mi ne zameri ocena, ki jo je marsikdo občutil kot prestrogo. Izkazali bi svojim sosedom slabo uslugo, če bi — kot se morda dogaja drugje — našli vse lepo in dobro in bi samo hvalili. To bi bilo sicer za nas prijetnejše, razsiav-Ijalcem bi se na ta, po našem mnenju, nepošten način prikupili, napredovanju dobre stvari bi pa škodovali. Smatrali smo za svojo dolžnost, da razstavljalcem pošteno povemo, kaj imajo v svojih živalih: Kjer smo mogli hvaliti, smo to radi storili, nismo pa tudi zamolčali napak. Le taka ocena koristi, hvalisanje bi bilo po našem mnenju nedopustno in bi ne privedlo do zboljšanja. Prva naša naloga je bila, da povemo, kaj je slabo, da se lahko v bodoče zboljša. Razstavljalec je upravičen izvedeti resnico, ne smemo ga varati z lepimi besedami. S teh vidikov naj se presojajo naše ocene. Zunanja slika razstave je bila zelo lepa. Živali so bile prav dobro spremljene, predvajanje se je vršilo v redu, vsled česar smo mogli svojo obsežno nalogo izvršiti vendarle pravočasno. Neprijetno je vplivalo dejstvo, da predvajale! niso imeli številk. Na drugih razstavah mora biti vsak predvajalec opremljen s številko, ki jo ima njegov pes v katalogu, da more sodnik napraviti svoja vpisovanja, ne da bi spraševal razstavljalca. Kadar bo od vsake pasme na razpolago več dobrih živali, bi priporočal prirejanje smoter najlepših zastopnikov posamezmh pasem v velikem krogu pred široko publiko. S tem se najbolj vzbudi zanimanje občinstva. Psi pa se pokažejo mnogo boljše, kakor priklenjeni na prostoru, kjer se med manj vrednimi ne morejo opaziti boljši, ker ti ne morejo pokazati svojih dobrih strani. Težava je s častnimi darili. Kot smernica naj služi pravilo: malo častnih daril in samo takih, ki to ime v resnici zaslužijo. Jaz sam zastopam že od nekdaj še drugo mnenje: vsakemu psu z najboljšo oblikovno oceno (odlično ali prav dobro) naj se da kot spomin plaketa, razen tega pa naj bo za zmagovalce ali posebno dragocene skupine še posebno odlikovanje, po možnosti ne v takih predmetih, ki se lahko kupijo v vsaki trgovini. Če pa se hočejo brezpogojno deliti stvarna darila, naj se pobira pri podpornikih denar in nakupijo z njim res lepe stvari, ki jih vsakdo rad vzame. Na ta način pridobi razstava mnogo na vrednosti. Kdor dobi pri razstavi za posebno oceno samo kak ovratnik ali pa kako stvar iz bazarja, gotovo ne bo prireditve posebno cenil. Rim ni bil sezidan v enem dnevu in zato sem prepričan, da bo stanje z napredujočim razvojem vedno boljše. Mi ne moremo drugega kot dajati nasvete na podlagi svoje precej dolge in bogate izkušnje. Končno moram izpolniti še prijetno dolžnost. Zahvaljujem se vsem razstavljalcem, ker so sprejeli mojo oceno z res sportsko ravnodušnostjo, četudi jih je očividno razočarala. Hvala vsem pomočnikom, ki so me podpirali vztrajno in marljivo, prav tako prirediteljem za ljubezniv sprejem in gostoljubje. Prireditev mi bo ostala v najlepšem spominu m moje najboljše želje spremljajo razvoj kinologije v Jugoslaviji. Naj mi bo prihranjeno, naštevati posamezna imena: zahvaljujem se vsem, da se izognem nevarnosti, da sem koga zgrešil; toliko jih je, ki so zaslužili, da se jim zahvalim. Wien, 6. oktobra 1926. Dr. Avgust Munda: Pravno stanje ribarstva v kraljevini S. H. S. V naši državi ribarsivo po zakonodaji še ni enotno urejeno. V ribarskem pogledu imamo pri nas več pravnih področij, ki vsako zase urejujejo ribarsivo za svoje teritorialno območje. V bivši Avstriji je okvirni državni ribarski zakon z dne 25. aprila 1885, štev. 85 d. z. prepustil ribarsko zakonodajo posameznim pokrajinam (deželam). Dežele so torej popolnoma samostojno urejevale ribarsivo po lastni (deželni) zakonodaji. Na ta način je imela vsaka pokrajina svoj lastni ribarski zakon. Izmed bivših avstrijskih pokrajin, ki pripadajo sedaj naši kraljevini, je imela le bivša Kranjska popoln ribarski zakon. V Sloveniji sami imamo torej v ribarskem pogledu štiri pravna področja (kranjsko, štajersko, koroško in prekmursko). Pravno področje zase tvorijo tudi bivša Srbija, Bosna - Hercegovina, Dalmacija, Vojvodina, Hrvatska - Slavonija in Črna gora. V vsakem izmed teh pravnih področij je ribarsivo urejeno po različnih načelih. V Sloveniji velja na ozemlju bivše Kranjske revirni sistem, na ozemlju bivše Štajerske in Koroške pa sistem posameznih ribarskih pravic (ki še niso združene v upravne edi-nice). V Hrvatski velja sistem upravnih edinic, v Bosni - Hercegovini je ribja lov državni regal, istotako tudi deloma v Srbiji; v zemljah, ki smo jih prevzeli od Madžarske, pa velja načelo, da je ribarsivo pritiklina zemljiške posesti. Vse te različne sisteme in načela spraviti med seboj v soglasje, to bo naloga bodočega edinstvenega ribarskega zakona za kraljevino S. H. S. Pravna raznoličnost pa ni največja zapreka, da se unificira jugoslovensko ribarsko pravo, večja zapreka za unifikacijo je geografska raznoličnost naših zemlja. V Sloveniji in Bosni - Hercegovini imajo ribje vode gorski značaj; vode so primeroma majhne in mrzle, padec je velik, dno kamenito ali skalnato; v teh vodah prevladujejo salmonidi. Ta vrsta rib je osobito nežna, vsako onečiščenje voda jim škodi ali jih celo uniči. Ribarska zakonodaja mora te vode osobito ščitili; ščiti jih pa ne samo s policijskimi odredbami, nego predvsem s tem, da odrejuje, kdo naj izvršuje ribjo lov v takih vodah. V Sloveniji smo zaradi velikega števila ribarskih imeresentov že prešli na intenzivni sistem izvrševanja ribolovi; v Bosni se izvršuje ribja lov deloma še ekstenzivno. Vendar gledajo že tudi v Bosni - Hercegovini na to, da se ne izda preveč ribolovnih dovoljenj (sistem državne ribolovi), tudi vlagajo leto za letom v bosanske in hercegovinske vode precejšnje število zaroda in mladic. Vse to kaže, da se tudi v Bosni - Hercegovini že vrši prehod od ekstenzivnega izvrševanja ribolovi k intenzivnemu, dasi je število tako zvanih obrtniških ribolovnic še precej visoko. V Hrvaiski - Slavoniji, Srbiji in Vojvodini prevladujejo dolnji toki rek, torej velike nižinske vode, ki imajo popolnoma drugo ribjo favno kakor vode v goratih pokrajinah. V istočnih pokrajinah naše kraljevine se izvršuje ribja lov še ekstenzivno, drugega načina lovi v teh vodah si niti misliti ne moremo. Sistem ribarskih edinic tu ni neobhodno potreben; ribja lov sliči v teh vodah pomorski ribolovi. Strupeni odtoki ivornic tu ne povzročajo take škode kakor v manjših gorskih vodah. Za te vode ni treba tako strogih policijskih predpisov kakor za postrvje potoke. Vsa ta raznoličnost kaže, da se je treba, ko se ustvari edinstveni ribarski zakon, ozirati na potrebe posameznih pokrajin, sicer nam prinese novi zakon več škode kakor koristi. V naslednjem hočem podali kratko sliko o tem, kako je ribarstvo v posameznih jugoslovenskih pokrajinah urejeno. Navesti hočem seveda le temeljne točke posameznih zakonov in naredb, v detajle se ne morem spuščati, ker bi to presegalo namen teh vrstic. I. Slovenija s Prekmurjem. Slovenija je sestavljena iz dela bivše Štajerske, Kranjske, Koroške ter iz Prekmurja. Kastavščina v ribarskem pogledu ne pride v poštev. Štajerska, Kranjska in Koroška so bile del bivše Avstrije, Prekmurje pa del bivše Ogrske. V Sloveniji imamo lorej v ribarskem oziru šiiri pravna področja.1 Na ozemlju bivše Kranjske velja še bivši avstrijski državni ribarski zakon z dne 25. aprila 1885, štev. 58 d. z. — Ta zakon je precej kratek, obsega le 10 paragrafov. Ribarsko zakonodajo prepušča deželam (§ 9.J, sam pa dobi veljavo v posameznih pokrajinah šele tedaj, ko dobe veljavo posamezni deželni ribarski zakoni. V Sloveniji je sklenila edinole bivša Kranjska popoln ribarski zakon; zaradi tega okvirni državni ribarski zakon v drugih slovenskih pokrajinah naše države še ni dobil veljave. Splošna navodila, tičoča se ribarsiva v bivši Avstriji, vsebujejo razpisi bivš. avstr, poljedelskega ministra z dne 19. februarja 1884, štev. 1893, z dne 16. maja 1893, štev. 5278 in z dne 19. junija 1902, štev. 10.505. Ti razpisi veljajo torej za Slovenijo Cizvzemši Prekmurje! in za Dalmacijo. Prvooznačena razpisa določata, da se mora pri regulaciji rek in pri obrtnih vodnih gradnjah vodih račun tudi o ribarsivu. Razpisa opozarjata na to, da se odrežejo pri regulaciji rek često od glavne struge postranski rokavi in mrtvice, ki nudijo ribam počivališča in zaklonišča ob povodnji, in odrejata, da je treba vedno skrbeti za to, da se omogoča ribam prehod iz glavne struge v rokave in mrtvice. Tretji razpis govori o onečiščenju ribjih voda in opozarja politična oblastva, naj ščitijo interese ribarsiva, ko dovoljujejo obrtne naprave, ki spuščajo svoje odtoke v javne ali privatne vode; priporoča oblastvom, naj se večkrat prepričajo o tem, ali upoštevajo podjetja pogoje, pod katerimi se jim je dalo obrtno dovoljenje. Kakor že omenjeno, ima izmed bivših avtrijskih pokrajin, ki pripadajo sedaj naši kraljevini, edinole bivša Kranjska popoln ribarski zakon. Kranjski ribarski zakon je izšel dne 18. avgusta 1888 s štev. 16 kranjskega dež. zakonika. Zakon je skozi in skozi napreden in ustreza še današnjim prilikam. Oblastva se resno trudijo, da zakon uveljavljajo. Tipična določba kranjskega ribarskega zakona je razdelitev tekočih voda (ne pa jezer!! v ribarske okraje ali revirje (§ 9.J. Revir je neprekinjena vodna proga, ki omogoča uspešno gojenje rib in racionelno upravo vode; k revirju spadajo vsi postranski rokavi, prirodni in umetni, ter mrtvice, četudi so le periodično v zvezi z glavno strugo Cn. pr. ob povodnji). Pritoki spadajo k revirju le tedaj, če zaradi obsežnosti sami ne tvorijo enega ali več revirjev. Na vsak način pa spadajo h glavni vodi izlivne 1 Primerjaj: Ing. A. Šivic: Ali je izenačenje lovskih predpisov potrebno? v >'Šumarskem listu«, 1. 1926. proge pritokov do prve večje zapreke, ker nudijo izlivne proge ribam drsiišča in zaklonišča ob hudi vodi in povodnji. Revirji so ali samosvoji ali zakupni. Samosvoji revirji so vode ali vodne proge, na katerih je le ena nbarska pravica, bodisi da je ta v rokah ene same osebe ali nedeljeno v rokah več oseb. Samosvoji revirji se ne ustanavljajo uradoma, nego le na prošnjo ribarskega upravičenca (§ 11.1 Posestnik samosvojega revirja mora upoštevati predpise ribarskega zakona in druge oblastvene ribarske predpise ter mora vodo racionelno upravljati, sicer mu sme oblastvo odvzeti razpolaganje z revirjem za dobo 10 let (§ 13.1. Zakupni revirji (§ 14.) so vode ali vodne proge, na katerih je več ribarskih pravic. Te revirje oddaja sresko poglavarstvo v zakup; zakupna doba traja 10 let. Zakupnik sme dati revir v pod-zakup le v celem obsegu in za vso zakupno dobo ah za ostanek zakupne dobe. Ako krši zakupnik ribarski zakon ali ribarske predpise, mu sme oblastvo odvzeti revir (§16.) in ga na zakupnikove stroške vnovič oddati na javni dražbi v zakup. V tem primeru jamči zakupnik za primanjkljaj zakupnine, ako bi se pri ponovni dražbi izkupila manjša vsota. Zakupniki morajo pri ob-lastvu zatožiti kavcijo v iznosu dveletne zakupnine; ta kavcija jamči za to, da bo zakupnik upošteval dražbene pogoje in da bo redno plačeval revirno takso (§ 17.). Zakupnina, ki se izkupi na dražbi, se razdeli med posamezne ribarske upravičence revirja po obsežnosti njihovih pravic (§ 20). Posestniki in zakupniki revirjev plačujejo Ribarskemu odboru letno revirno takso, ki znaša pri zakupnih revirjih 15% letne zakupnine. Za samosvoje revirje določa takso politično oblastvo (sresko poglavarstvo) s 15 odstotki onega zneska, ki bi se predvidoma izkupil kot zakupnina, ako bi se smatral revir kot zakupni. Ako pa je samosvoj revir dejansko v zakupu, znaša ta: lovsko srce ga je prignalo, da je premišljal in študiral, kako bi se duša roparic ločila na najlepši m najplemenitejši način od svojega pregrešnega roparskega telesa in se trenutno preselila v večna lovišča. Gvanin se mu je zdel še premalo učinkovit. »Kdor išče, ta najde, kdor bo trkal, se mu bo odprlo in bo lahko vstopil, ako ga ne bodo napodili « Študiral je in posvetilo se mu je. Napisal je recept. Kombinacija, doza strihnina, ki vpliva na ene organe, in doza cvanina, ki ugonobi ostalo, bo najboljše sredstvo. 1 isica bo to použila, rekla lahko noč in že jo bo prepeljala stara vidra preko Lethe, reke pozabljenja. Omenjeni recept je izročil mojemu lovskemu prijatelju in ta ga je odnesel lekarnarju. Do tukaj, cenjeni prijatelji v sv. Hubertu, kakor lahko raz-vidite, sem nekoliko brskal po lovsko-latinskem slovarju in lovsko-latinski literaturi, toda mislil sem praktično in gotovo koristno, a od tukaj naprej hočem popisati in nadaljevati, kakor se je zgodilo s tistimi novimi pilulami v resnici. Lekarnar je pilule izvršil in jih oddal prijatelju l.evu z zatrdilom, da doza zadostuje, da ugonobi konja ah vola. Ta je tiste lisičje bonbončke previdno shranil, in dva dni nato je bila določena prva poskušnja. Za medij pa so določili muca iz gostilne »Na klancu«. Gostilničar in posestnik Pavle je vnet lovec, njegov izredno veliki muc po tat, da mu ga ni para. To vse je pripomoglo, da je visoki sodni svet pod gospodarjevim vodstvom obsodil muca za poskušnjo novih lisičjih bonbončkov. Ker tudi gospodinja in žlahta ni imela nič proti temu, je bil določen neki zimski sobotni večer, da izvrši krvnik svoje delo. Vsi smo se zbrali, med člani visokega senata ne smem pozabiti našega sotrudnika in velikega lovca, prijatelja R., med prijatelji nazivanega »Šolovega«, ki je bil tudi radoveden na vpliv novih bonbončkov. Sedeli smo pri veliki peči in pomilovali muca, ki je čepel pod sosednjo mizo in z nekakim nezadovoljstvom motril svojo okolico. Sicer prav rejeni muc je bil najbrž že zopet lačen, in ker ni nič Padlo z mize, je bil slabe volje. Medtem je vstopila gospodinja in prinesla na mizo polovico klobase, ki je kar dehtela po slastni svinjini. Prijatelj Lev je odtrgal košček klobase, ga nekoliko izdolbel in v njega stisnil usodno pilulo, lisičji bonbonček. »Sedaj pa pozor!« je zaklical prijatelj Solov. »Pripravite ure in glejte, kako dolgo, koliko sekund bo trajala borba med živ- Ijenjem in smiijo. Vsak naj pogleda in si zapomni, kje bo sekundni kazalec v Irenutku, ko bo muc hlastnil po grižljaju, in kje, ko se bo siresel; poročali bomo io urednišivu »Lovca«. Povem vam sicer, da ia posel ni posebno lep in plemenit, ali no, radovednost je radovednost in opravičujemo si sami pri sebi tako delo z besedo »studii« ali »opazovanje«. Košček klobase je zdrknil z mize in muc ga je pograbil, kakor pravijo: vrag grešno dušo. Do tega trenutka smo navihanega muca opazovali le bolj izpod čela, bali smo se, da ugane naše nakane. Sedaj, ko je muc klobaso hitro použil, pa smo stopili in čakali usodnega trenutka. Mi smo gledali muca, muc pa nas in se mu še najmanje ni sanjalo, da pričakujemo njegovo smrt. Kazalec na uri se je vrtel in minule so v tišini že minute in ne samo sekunde, in muc se še zmenil ni. Dolgo tišino je premotil Pavletov nestrpen vzdih: »Ali te še ne bo vrag pocitral?!« Muc se je nekoliko prestrašil in malo preskočil, pa le izpod mize do peči. Ko je preteklo 14 minut, se je jel muc oblizovati in umivati s šapami; ko je preteklo 17 minut, je odprla dekla vrata in muc je smuknil v vežo in po stopnicah v podstrešje. Ure smo spravili v žepe in radovedni odšli v postrešje in svetili, kaj je z mucem. Med praznimi zaboji smo našli mačje sledi, in sicer izvrženo klobaso in nekaj drugih primesi, ki očividno niso prijale mačjemu želodcu. Vrnili smo se v hišo k peči in otvorili debato o vplivu lisičjih bonbončkov. Mnenja so se delila. Nekateri so se smejali, drugi pa z resnim obrazom trdili, da je muc gotovo poginil v težkih, hudih mukah. »Mir njegovi grešni duši!« Po preteku dobre pol ure pa nekaj popraska po vratih. Vsi smo se spogledali, in kar na očeh se je bralo navzočim, da vsi mislijo, da straši mačkov spomin. Ker je pa še ponovno popraskalo, je Pavle odprl vrata in... in, mesto mucovega spomina je vstopil naš muc sam. Skočil je pod mizo in jel mijavkati; izgle-dalo je, kakor da si želi, da bi mu dali še ostali konec klobase in sicer morda brez grenke primesi, ki povzroča malo ščegetanje po želodcu, katerega posledica je neprijetno bljuvanje. »Konja ali vola bi uničila zagonetna pilula,« je pripomnil prijatelj Solov, »muca, ki je gotovo v zvezi z samim zlodejem, tega ne more!« Kaj sta dejala pisec recepta in izdelovalec pilul, ko sta zvedela za kolosalni učinek lisičjih bonbončkov, tega še nisem zvedel. Sianko Arko: Naš program. Vzporedno z napredkom civilizacije v kulturnih državah se je razvijal tudi smisel za smoireno rejo živali, ki so bile človeku koristne za različne njegove svrhe. Tako opazujemo, da je baš razvoj kinologije pri posameznih narodih nekako merilo za njih stopnjo civilizacije in gospodarskega napredka. Z ustanovitvijo naše lastne države je tudi na nas prišla vrsta, da sledimo zgledu drugih narodov in da gremo tudi v razvoju kinologije slična pota, kot so jih hodili oni. Osamosvojiti se moramo torej tudi v tej panogi s tem, da pričnemo na širši osnovi graditi si lastno stavbo, koje temeljne kamne smo že položili. Potrebno je pri tem našem zasnutku osvojiti ono splošno v kinologiji, kar so drugi veliki narodi pred nami po vztrajnem, dolgoletnem delu pridobili, našli za koristno in pravilno. Poleg tega pa naj bo naša naloga, da kultiviramo, vzgajamo in usmerimo na pravo pot ono samolastno, kar imamo v naši zemlji, in to do one popolnosti, kot so jo dosegli drugi narodi na tem polju. Mislim, da smo baš Slovenci, ki smo najbližnji sosedi držav, kjer je reja in vzgoja, osobito lovskega psa, že dolga leta po~ rnebno razvita, prvi poklicani, da prevzamemo iniciativo za uspešen razvoj kinologije. Kakor v vsem drugem tudi na tem polju nismo bili do osvo-bojenja samostojni, prevzemali smo ono, kar so drugi ustvarili, in zato je bilo naše dosedanje delovanje omejeno na ozek krog, brez širšega in organiziranega razmaha. Priredili smo sicer že Pur razstav psov, ki so nam pokazale, da imamo veliko dobre volje, smisla in zanimanja za stvar, vendar smo morali uvideti, da smo še zelo navezani na inozemce in da sami še vsega ne zmoremo. Smatrati moramo svoje dosedanje delovanje le kot Predpriprave za začetek širšega smotrenega dela. Lovec 1927 61 Z usiartoviivijo Jugoslovanskega Kinološkega Saveza je bil storjen prvi pomemben korak h konsolidaciji tega važnega vprašanja in sedaj je naloga nas vseh, ki čutimo v sebi ljubezen in zanimanje za pse, da s skupnimi silami, vsak po svoji moči do-prinesemo svoj dar k razvoju tega plemenitega zasnutka. Treba bo vztrajnega in požrtvovalnega dela, ako hočemo doseči svoj cilj. Pn tej priliki hočem podati nekoliko smernic, kako naj bo urejeno in razdeljeno naše delovanje. Predvsem bo potrebno, vzbujati v širokih plasteh našega naroda smisel in zanimanje za rejo estetično lepih in harmonično, pravilno zgrajenih psov, to je spoznavanje in vežbanje očesa in okusa za pravilno obliko v splošnem in za psa posameznih pasem. Dalje bo treba obračati pozornost na to, da se raztolmači pomen in važnost čistokrvnosti. Vzporedno s tem bo naša naloga, da učvrstimo razumevanje za potrebo pravilne vzgoje psa, njegovega telesa in inteligenčnih sposobnosti, t. j. pravilnega hranjenja in dresure. Učiti se moramo spoznavati, kaj je pravilno, lepo in koristno in kaj je neokusno, pogrešno in škodljivo. Naj najde tudi vse mesta v našem glasilu, kaj je v zvezi duševnega odnosa človeka do psa, tega važnega faktorja, ki ga je človek občutil in cenil od svojega postanka s tem, da je psa vsled plemenilih vrlin značaja priklenil izmed vseh živali najtesneje k svojemu življenju. To naj bo načrt za ogrodje naše stavbe, ki smo si jo vsi ljubitelji psov zamislih, ji položili temeljne kamne in ki jo hočemo tudi zgraditi. Obračam se zato do vseh ljubiteljev psov, do strokovnjakov, lovcev in do vseh, ki morejo zastaviti svoje delo v korist naši kinologiji, da me s sodelovanjem podpirajo in s tem pripomorejo do zboljšanja našega glasila v kinološkem pogledu. Ocena psov na mednarodni razstavi psov dne 8. in 9. septembra v Ljubljani. Športni, hišni in psi čuvaji. Razstavnega kataloga Bernardinci: štev. 239 krepka psica, breja, brez dlake, ker je bila enkrat ostrižena, glava zelo neprimerna, skoraj brez stopa (nastavka), gobec predolg, preslab, preveč raven. Vzbočenost čela mnogo premajhna. P o v o 1 j n o. štev. 239 a bastard — brez ocene. štev. 240 velik, ogromen pes z odlično glavo, lepih šob, z dobro nastavljenimi uhlji, prav dobre stoje, zelo lepe barve, sedaj skromen v dlaki. Spredaj desno ima pokvarjen prst. Odlično. Razstavnega kataloga Nemške doge: štev. 241 slabo zadošča zahtevam. Zadostno. štev. 242 nikakor ne odgovarja, medla barva, slabo zgrajen. Nezadostno štev. 243 isto kakor prednji, ker je premajhen. Nezadostno štev. 244 ne odgovarja zahtevam. Nezadostno. štev. 245 se izključuje; medla barva, ne zadošča po zunanjosti. Nezadostno. Razstavnega kataloga Nemški ovčarji. štev. 246 štev. 247 štev. 248 štev. 249 štev. 250 štev. 251 štev. 252 plemenit pes psičjega izraza, toda ima lepe črte, prav dobro hojo, ozko, odlično glavo. V značaju ni povsem trden. Dobro, velik, v splošnem prav čeden pes, prednja stopalnica je nekoliko prestrma, zadnje noge nekoliko ozke v skočnih sklepih. Pravilno razmerje v dolžini. Prav dobro. večkrat opisan pes z zelo dobrimi oblikami, z izvrstno hojo, zelo tipično glavo. Tačas ne baš v najboljši dlaki. Razmerje kotov na nogah zelo lepo. Odlično. dober pes z nekoliko načetim zobovjem. Dovoljna dolžina. Uhlje nosi nekoliko ob straneh. Zadnji del pri hoji nekoliko zvezan. Dobro, krepak, srednje velik pes, ki bi bil lahko nekoliko daljši, hoja izdatna. Dobro. krepak pes s pomanjkljivim lediščem, zaradi tega nedovoljen zanos v zadnjem delu. Sledniki, mehak v hrbtu. P o v o 1 j n o. srednje velik pes z močnimi kostmi, dobrega izraza, prekratek, strm v zadnjem delu, brez globočine. P o v o 1 j n o. štev. 253 velik, krepak pes z močnimi kostmi, ki ima dvojne slednike, kar povzroča popolnoma napačno stojo v zadnjem delu. P o vol j n o. štev. 254 sum o križanju s kolijem. Nezadostno. štev. 255 kratek, strmo stoječ pes z malo substance, neizdaino hojo, zadaj nekoliko kolobarčasto stoječ. P o v o 1 j n o. štev. 256 nekoliko nizko stoječ pes z močnimi kostmi, z dolgim trupom. V hoji ga ovirajo sledniki, vendar hoja primerno izdatna. Dobro. štev. 257 majhen pes, ozek, kratek, manjka mu en kočnik, kravja hoja. Po-voljno. štev. 258 plemenit, slaboten psiček z izdatno hojo, ima tip psice, mehak v značaju. Zadostno. štev. 259 ne prenapačen pes, za svojo višino nekoliko prekratek, z dobrimi koti sklepov, vsled slednikov ovirana hoja. Mehkega značaja. Po-voljno. štev. 260 pes, ki je v splošnem prav dober, v svojih 5 letih nekoliko izgubil obliko. Vezki na plečih so postali ohlapni, nekoliko zvezan v zadnjem delu, lepa zgornja črta, zelo dobrih kotov, izrazita glava, z ozirom na navedeno še: Prav dobro. štev. 260a čeden pes z zadovoljujočim razmerjem v dolžini in dobrimi koti. Komolčni sklep naj bi bil čvrstejši. Hoja vsled slednikov ovirana. Dobro. štev. 260b eleganten pes, ki bi mogel imeti več substance; komolci naj bi se bolj prilegali, hoja v zadnjem delu vsled slednikov ovirana, spredaj zavija šape. Dobro. štev. 260 c ozek, visoko stoječ pes s prekratkim trupom, nedovoljnih kotov, vsled česar pokriva premalo izdatne hoje. P o vol j no. Razstavnega kataloga štev. 260 d slaboten pes, boječ, s kravjo stojo, lepih oblik, pravilne glave in dobrega zobovja. Zadostno. čedna psica, krepka, polna, z dobrimi koti, lepo hojo; mogla bi stati spredaj nekoliko čvrsteje. Prav dobro, izvrstna psica, velika, močna, z močnimi kostmi, lepim ospredjem, lepih oblik, z odlično hojo. Odlično. plemenita, dolgodlaka psica, žalibog s sledniki ali z dobro hojo, nekoliko skromna v mesu. Prav dobro. ozka psica, spredaj strma, z zelo pokvarjenim zobovjem od pasje bolezni, v ostalem lepih oblik, hoja manj izdatna. Po vol j no Nezadostno. psica, ki ima mnogo substance ali popolnoma ohlapno pleče. Ne zadostno. zelo čeden psiček brez substance, lahkih kosti, reven v trupu; zobovje pokvarjeno vsled pasje bolezni, v ostalem dober v hoji in značaju. Zadostno. majhna psica z manj lepo glavo, lahkih kosti, toda dobrega trupa in lahke hoje. P o v o 1 j n o. odvratna glava, ohlapnih komolcev, ploske šape, .celo svetlo oko, mehka kravja uhlja. Nezadostno. dobro stegnjena psica, strmih kotov in kratke hoje. Zadostno, premajhna in preslabotna psica. Nezadostno, zelo lahka, slabotna psica, ki je razen tega boječa. Zadostno, zelo odebeljena psica z dobrimi kostmi. Vsled mnogih porodov je postala brez prave oblike. P o v o 1 j n o. Štev. 274 a dobro zgrajena psica s pravilnim razmerjem dolžine, nespornega zobovja, lepe hoje, dobre stoje in kotov. Dobro, štev. 274b kosmodlak, kratek pes z zadov. hojo in pomanjklj. koti. Zadostno. štev. 261 štev. 262 štev. 263 štev. 264 štev. 265 štev. 266 štev. 267 štev. 268 štev. 270 štev. 271 štev. 272 štev. 273 štev. 274 Razstavnega kataloga Dobermani; štev. 276 štev. 279 štev. 280 štev. 281 štev, 282 štev. 283 štev. 284 izvrstno zgrajen pes, ki je žalibog predebel. Izvrstnih nog in šap, z zelo izrazitim vihrom, globokih, krepkih prsi, krepkega ledvičja — zelo lepih barv. Želeti bi bilo malo več plemenitosti. Odlično, zelo krepak pes z izredno močnimi kostmi, zelo lepimi šapami, globokih prs, zelo lepega hrbta, dobro hojo; glava je prišla nekoliko iz oblike, dolgi uhlji ga nekoliko kvarijo, ima nekoliko podbradka. Prav dobro. lahek pes sočnate barve, z nečistim žigom, zelo izrezanega gobca; skočni in kolenični sklep je zelo top, hodi zadaj zelo prinožno. Dobro. velik, toda preozek pes z malo izrazitim mišičjem, ozek v ospredju, ploskih reber, prevelikih šap, nečist žig, zelo plemenite glave, lepega vratu, ima lepo zgornjo črto, dober v dlaki. Dobro, sirova glava starega tipa pinčerja, ozek in plitek v prsih, ohlapnih komolcev, ploskih šap, ima dolgo ledvišče, top kot v koleničnem sklepu, koseča hoja. Zadostno, slabič. Nezadostno. majhen, slaboten psiček, skoraj brez žiga, glava starega tipa pinčerja s temnim očesom, s sorazmerno dovoljnim trupom, z zelo pobitim križem. Zadostno. Razstavnega kataloga štev. 2&6 za svojih 9 let še dobro ohranjen pes, povsem starega tipa; lobanja pinčerja:, širok, ospredja, odprtih kotov v zadnjem delu. Povoljno. štev. 288 lahek, zelo ozek pes, z visečo nadlahtjo, z zelo ploskimi rebri, pobitim križem, zelo odprtih kotov v skočnem sklepu, z zelo izrezanim gobcem, svetlim očesom in ploskimi šapami. Zadostno, štev. 292 lepa, dobro zgrajena majhna psica z zadovoljujočo glavo, nekoliko krivega nosu, dobrega trupa in ledvišča; pravilno oko, lepo ospredje, nekoliko nečist žig, stoji zadaj zelo široko in hodi prinožno. Prav dobro. , , . štev. 293 zelo dobro zgrajena psica z zelo plemenito glavo, zelo lepim očesom, lepe zgornje črte, ima nekoliko podbradka, pravilno ledvišče. Zelo ploske, dolge šape, zelo sajast žig. Dobro, štev. 294 zelo lahka, majhna psica z medlo barvo, ploskih prsi; dolgo, nežno ledvišče, pobit križec, odprtih kotov v koleničnih sklepih, zadovoljujoče oko. Zadostno. štev. 295 psica lahkih kosti, z nelepo glavo, pravilnega trupa, zelo pobitega križca, zadaj strma in kravje stoječa, svetlo oko, gobec jako izrezan, šape ploske in dolge, zelo dobra v dlaki, širokega ospredja. Povoljno. . -vi štev. 296 psica lahkih kosti s svetlim žigom in zelo ploskrmr šapami. Zelo nežen gobec, pravilno oko, stoji spredaj prinožno. Kolemčni sklep je zelo odprt in je videli vsled tega zadaj previsoka. Povoljno. štev 296 a nekoč zelo čedna psica je vsled mnogih porodov popolnoma izgubila obliko, ima še lepo glavo in lepo barvo. Veliko vime jo kazi. hrbet je postal uleknjen, velika teža pritiska na ploske m razprte šape. Dobro. Razstavnega kataloga Mivdszi. štev. 298 zelo tipičen pes z zelo dobro oblikovano glavo, velikimi, silno razvitimi prsi. Oko bi moglo biti za spoznanje temnejše, zadaj hodi nekoliko raznožno vsled slednikov. Odlično, štev. 300 mehak v hrbtu in stoji, dobre hoje, še ne poln v dlaki [pred kratkim ostriženi, oko temnejše kot pri prednjem. Še prav dobro. I Razstavnega kataloga Angl. buldogi. štev. 301 zelo pravilna glava s temnim očesom, zelo krepkih kosti, pravilnega trupa; izbočen hrbet ne pride do veljave vsled žalibog predebelega ledvišča, zelo lep, okrnjen rep. Nekoliko več gub bi mu koristilo. Prav dobro. Razstavnega kataloga Bokserji. štev. 302 visoko stoječ pes z majhnim trupom, pravilno glavo in dolgim led-viščem, pobitim križcem, strmim zadnjim delom, kravje stoječ, s slabim mišičevjem. Povoljno. štev. 303 dobro zgrajen, nekoliko okoren pes z nekoliko sirovo glavo, ohlapno kožo; oko prav lepo temno, z dobro stojo in pravilnimi koti; izrazitih mišic, dobre dlake, lepe barve, stoji spredaj raznožno, kaže malo plemenitosti. Dobro. „ štev. 304 krepak pes z nekoliko sirovo glavo, pleče je ohlapno, sape zelo ploske in dolge, lepa zgornja črta, prša niso dovobno globoka in široka, stopa lepo z zadnjimi nogami, pobit križec. Dobro. Razstavnega kataloga štev. 305 elegantna psica, ki še ni razvita, z odlično hojo, glava bi mogla biti bolj podolgovata, stoja in koti brezhibni, z lepo črto hrbta — progenia maxima. Prav dobro. Razstavnega kataloga Resasti pinči: štev. 309 bastard. Nezadostno. štev. 310 pravilna višina, nekoliko dolga, dobra v dlaki, neporezani uhlji, hoja in stoja brezhibna, lobanja preveč razvita, izrezan gobec. Dobro. Razstavnega kataloga Malteški pinči: štev. 311 prevelik, dlaka ni negovana, bi morala biti daljša in svilnata. Dobro. štev. 312 boljša v dlaki kakor pes, toda tudi preskromna, tipična glavica, lepo temno oko. Prav dobro. Razstavnega kataloga Opičji pinči: štev. 312 a ni opičji pinč, ampak je resasti pinč, ima predolgo in premehko dlako, svetel čop na glavi, preveč debela, dlaka ni negovana. Dobro. Razstavnega kataloga Podganarji: štev. 313 zelo dobro zgrajen pes, ima nekoliko jabolčasto glavo, širokega ospredja, pravilen izraz, toda prevelik. Dobro. Razstavnega kataloga Airedale terijerji: štev. 314 dobro barvan in poln pes, ima nekoliko temen, mračen izraz. Močan gobec je žalibog brez brade. Temno oko je nekoliko odprto, ospredje še vedno izvrstno. Prav dobro. štev. 315 sirova težka glava, temno oko, dober uhelj, ploske šape, prav dober v trupu, stoja in koti brezhibni, predebel. Dobro. štev 316 prav žlahten pes, v zadnjem trenutku opremljen in vsled tega ni povsem v obliki, zelo plemenita glava s temnim očesom, majhna, zelo dobro nošena uhlja, čedna gornja črta, zelo lepo ospredje, dober zadnji del, nekoliko lahek v kosteh, svetle barve, mehke dlake. Prav dobro. štev. 317 svetel pes, čigar dlaka bi mogla biti čvrstejša, kaže lepo oko, dobro oblikovana in nošena uhlja, pravilen trup in hrbet. Grajati je ne-koliko ohlapen komolčni sklep. Njegovo ospredje ne pride do veljave vsled ne popolnoma posrečene opreme. Prav dobro. štev. 318 zelo tipičen pes z zelo dobrim izrazom, pravilnim očesom; nekoliko široka ali dobro nošena uhlja, lepega ospredja, pravilnega trupa in zelo lepega hrbta. Hodi zadaj žalibog zelo prinožno, zelo dober v dlaki. Odlično. štev. 319 zelo čeden pes z zelo žlahtno, vendar psičjo glavo brez mišičevja na čelu. Zelo lepo ospredje, dobre noge, šape in hrbet. Ledvišče bi moglo biti nekoliko krajše. Zelo dobre uhlje, zelo temno oko. Prav dobro. štev. 320 zelo ozka, dolga, lahka glava s širokimi črnimi lisami na licih, zadovoljujoče oko, lep vrat, pravilen trup. Koti v koleničnem in skočnem sklepu so preveč odprti. Prav dobro. Razstavnega Kataloga štev. 321 večkrat opisan. Prav dobro. štev. 322 ta dobra psica je prišla mnogo predebela, tako da so vse njene vrline skrite. Dobro oblikovana glava, lepe noge in šape, uhelj bi mogel biti više nastavljen. Dlaka nekoliko otvorjena. V takem stanju — samo: Dobro. štev 323 dobro zgrajena psica, koje izraz ne pride do veljave vsled pomanjkanja brade. Nog, stoje, kotov ni grajati. Šape nekoliko ploske, čelo izbočeno in v razmerju z. gobcem nekoliko široko. Oko temno, nekoliko polno. Dobro. štev. 324 zelo kratka, izvrstno sklenjena psica, ki se noče pokazati. Temno oko, močan gobec, glava precej težka; uhlje nosi dobro. Ima lep vrat in ospredje. Noge niso dobro opremljene, zelo lepega hrbta. Predebela. Pravdobro. štev. 325 zelo čedna psica, ki je žalibog v mesu nekoliko premočna. Dobro oblikovana glava trpi vsled pomanjkanja brade. Oko zadovoljujoče, uhlji prav dobri, prav tako ospredje, noge, šape, hrbet in zadnji del. S spregledom: Odlično. štev. 326 ne odgovarja v nobenem pogledu tipu pasme. Nezadostno. Razstavnega kataloga Buli - terijerji: _ štev. 327 večkrat opisan, danes v slabi kondiciji - premalo mišičevja. Prav dobro. Razstavnega kataloga Highland - terijerji: štev. 328 mnogo preveč hranjena, vsled tega preširoko ospredje, gobec nekoliko lahek. Dlaka ni v dobrem stanju. Dobro. Razstavnega kataloga Kraški ovčarji. štev. 329 povsem tipičen, v glavi in trupu kvadratičen, krepak, grob; pravilne, lepe šape, široka nosna kost. Odlično, štev. 330 odgovarja pač v glavi in trupu (zadaj ozkopetl, ne pa v barvi — je temno lisast. Zadostno. štev. 331 ima daljšo glavo, manj širok gobec in je manj grob kot štev 329 Take barve si želimo in jo hočemo doseči; oko še temnejše kot pri štev. 329, tudi bolj okroglo in polno. Prav dobro, štev. 332 ne odgovarja željenemu tipu. Nezadostno. Razstavnega kataloga Ching - Charles. štev. 334 odličen pes z izvrstno glavo, nekoliko skromen v dlaki. Odlično, štev. 335 visokonožen, brez dlake, majhna uhlja, lepo oko, čedna glavica. Dobro. štev. 336 nekoliko dolg nos, reven v dlaki, lobanja premalo izbočena, spodnja čeljust bi mogla biti bolj upognjena. Prav dobro. Razstavnega kataloga Razne Pasme: štev. 337 ne spada med priznane pasme. ^ . ., štev. 339 ni kupiran, majhen, nežen, slab zadnji del, svetel zig, jabolcasta glava. Dr. Avgusi Munda: Pravno stanje ribarstva v kraljevini S.H.S. {Nadaljevanje.) II. Hrvatska - Slavonija. V Hrvaiski-Slavoniji velja hrvaiski ribarski zakon z dne 9. aprila 1906 (razglašen v 8. komadu, 24. številki »Sbornika zakona i naredaba za kraljevimi Hrvatsku i Slavoniju«). Prvo poglavje zakona (§§ 1. do 14.) govori o ribolovni pravici. Vsako ribarsko pravico je ireba vpisati v ribarski kataster (§ 3.). Ribarski kataster za Hrvatsko-Slavonijo se vodi v Zagrebu Vsak ribarski upravičenec je moral tekom dveh let, ko je dobil zakon veljavo, prijaviti zemaljski vladi svojo ribarsko pravico, ker bi jo bil sicer izgubil (§ 4.). Ako ribarski upravičenec v tem roku ne bi prijavil svoje pravice, se je po § 5. zakona vpisal v ribarski kataster na svojo zahtevo oni, ki je vsaj 10 let neprekinjeno izvrševal ribjo lov. Ako se ni nikdo upravičencev prijavil, se je vpisala v ribarski kataster kot ribarski upravičenec občina, v katere področju teče dotična ribja voda. lirvatski ribarski zakon ne pozna prisilnega ustanavljanja ribarskih okrajev, pač pa odločno poudarja načelo, da sme izvrševati ribjo lov le oni, čigar voda nudi po »položaju in obsegu-vse pogoje racionelnega gospodarstva (§ 19.). Ako posamezna voda ne nudi teh pogojev, smejo ribarski upravičenci posameznih voda izvrševati lov le udruženi v ribarske zadruge (§§ 35. do 53.). Način izvrševanja ribje lovi (individuelno ali po zadrugi) določa politična uprava II. stopnje. Treije poglavje (§§ 24. do 34.) govori o prepovedih ribolovi. Zakon si usvaja načelo relalivne ali individuelne varstvene dobe. Po § 24. ne sme varslvena doba irajaii dlje kakor 60 dni; la določba ne usireza zaščiii salmonidov, osobiio ne zaščiii postrvi, ki si odpomorejo po drsti šele sredi aprila. Varstveno dobo za postrvi je treba podaljšati vsaj do 15. marca; to pa po besedilu označenega paragrafa ni mogoče storiti. Izjemoma sme vlada odrediti za posamezne vode občo (absolutno) zabrano lovi (§ 2P>.). Vlada sme tudi odrediti (§ 29.), da posameznih plemenitih vrst rib za dobo treh let na vsem področju Hrvatske-Slavonije ne smejo loviti. Čudno je, da veljajo določila o varstveni dobi (§ 24.) in o najmanjši meri rib (§ 25.), kakor tudi druge ribolovne prepovedi le za »otvorene« vode. »Zatvorene« vode so v smislu § 18.: a) umetni ribniki, bodisi da so ali da niso spojeni z ribjimi vodami, b) vse vode, ki jih povsem obkroži zemljišče enega in istega lastnika ali več solastnikov, a niso z drugimi ribjimi vodami tako spojene, da bi mogle ribe prehajati iz ene vode v drugo. Vse druge ribje vode se smatrajo po smislu zakona (§ 19.) za »otvorene«. Umevno je, da ribolovne prepovedi (§§ 24. do 34.) ne morejo veljati za ribnike, veljati pa bi morale za vse druge privatne vode, ki so označene v § 18. pod točko b). Po kranjskem ribarskem zakonu veljajo ribolovne prepovedi (§§ 54. do 62.) tudi za privatne vode izvzemši ribnike in druge rezervoare za gojenje rib (§ 63. kranjskega rib. zak.). Da se ne bi vršile zlorabe, določa zakon (§ 26.), da se mora oni, ki prodaja za časa varstvene dobe ribe iz »zatvorene« vode, izkazati z izkaznico pristojnega občinskega Poglavarstva, ki mora osvedoeiti, v kateri vodi so bile ribe ujete. Zanimiva in moderna so določila o urejevanju drstišč (V. poglavje: §§ 54. do 62.); § 54. določa, da se morejo posamezni prostori voda, ki so prikladni za drest rib in za razvitek zaroda, Proglasiti za »drstišča«. »Drstišče« se more ustanoviti na prošnjo interesenta ali pa uradoma. Prošnja ali zadevna uradna odredba mora biti mesec dni razglašena; v razglasu odredi oblastvo istočasno dan razprave. Na tako določenih drstnih prostorih je za-branjeno ribariti, loviti, voziti se s čolni, se kopati itd., prepovedano je kraikomalo vse, kar bi molilo razplojevanje rib. Slična določila o drstiščih vsebuje § 40. kranjskega ribarskega zakona. Izvršilna naredba hrv.-slav. zem. vlade z dne 20. febr. 190/, štev. III. a) 896, vsebuje razne ribolovne prepovedi in določila o dbolovnicah. Zanimivo je določilo § 11., ki določa, da se mora riba, ki je bila ulovljena za časa varstvene dobe ali ki nima predpisane mere, takoj spustiti nazaj v vodo, četudi bi bila že mrtva. To določilo je radikalno in je izraz velikega nezaupanja do ribičev; hoče pa že vnaprej izključiti in onemogočiti izgovor ribičev, da je bila riba težko ranjena in da ni bila več sposobna življenja. IH. Dalmacija. Dalmacija spada kot bivša avstrijska pokrajina k deželam, ki še nimajo celotnega ribarskega zakona. Dalmatinski ribarski zakon z dne 2. avgusta 1898, št. 26 dež. zakonika, vsebuje zgolj ribarsko-policijske odredbe, kakor določila o varstveni dobi, o lovi s prepovedanimi snovmi in pripravami, o zastraženju voda in o kaznovanju ribarskih prestopkov. IV. Ribja lov na morju. V zvezi z našimi pomorskimi pokrajinami je treba govoriti tudi o pomorski ribolovi. Ribarstvo na svobodnem morju je urejeno po mednarodnem pravu, ribarstvo ob obali, v širini do treh geografskih milj od obale, pa urejuje vsaka država po lastni zakonodaji. Pomorsko ribjo lov naše kraljevine urejuje zakon o pomorski ribolovi z dne 30. marca 1921, »Služb. Novine« iz 1. 1922.. priloga XXXIII., str. 3. Po tem zakonu je riblja lov eno miljo od obale pridržana prebivalcem, ki stanujejo ob obali. Drugim ribičem sme pomorsko oblastvo dovoliti ribjo lov le, ako v občini ni dovolj ribičev, ki bi mogli oskrbovati prebivalstvo z ribjim mesom (§ 2.). Zakon vsebuje niz ribolovnih prepovedi, kakor prepoved lovi ribjega zaroda [§ 4.), prepoved lovi s posameznimi vrstami mrež (§§ 14., 21. in 22.), prepoved lovi z eksplozivnimi in omotičnimi snovmi (§ 18.) ter niz določil o varstveni dobi rib (§§ 6. do 12.). ^ Vsaka jugoslovenska ribiška ladja se mora vpisati v seznam »ribaric« (ribiških ladij) in mora imeti ribarsko izkaznico (§ 30.). Izkaz »ribaric« vodi poglavarstvo luke. Da se obnovi in podpira pomorsko ribarstvo, je naša država z zakonom z dne 20. februarja 1922, »Služb. Novine« št. 224, priloga XXX. (Ur. list št. 341 iz 1.1922.), odredila, da se oprošča uvoz ribarskega orodja za ribjo lov na morju vsake carine. V. Srbija. Na ozemlju predvojne Srbije velja srbski zakon o ribolovi z dne 27. maja 1911. Zakon je precej primitiven, določila o ribarski pravici obravnava v enem samem členu. Temeljno načelo zakona je kratko sledeče: V velikih rekah pristoja ribja lov državi, v manjših občinam, v potokih pa lastniku zemljišča. Člen 2. zakona odreja tozadevno: Ribolovna pravica pripada: 1. za Savo, Do- navo, Drino in Moravo od Sialača do usija, kakor iudi za vse tekoče in stoječe vode na državnih posestvih — državi; 2. za vse ostale reke in rečine občinam, skozi katere voda teče; .5. za manjše tekoče vode (potoke) ali stoječe vode, ki so na privatnih, občinskih, sreskih, okrožnih ali samostanskih zemljiščih, lastniku zemljišča v mejah dotičnega zemljišča. Ribja lov v potokih je torej pritiklina zemljiške posesti. Država more izvrševati ribjo lov z eksploatacijo vode v lastni režiji ali tako, da odda posamezne vode ali prostore v zakup ali slednjič tako, da izdaja ribolovna dovoljenja za dobo enega leta (čl. 3.). Občine izvršujejo svojo ribarsko pravico s tem, da oddajo ribjo lov v zakup ali da izdajajo ribolovna dovoljenja, za zakup, ki traja dlje od treh lei, si morajo izposlovati odobritve ministrstva poljedelstva in voda. Posebno pozornost posveča zakon vzornim ribnikom. Graditeljem takih ribnikov nudi država sledeče ugodnosti: 1. Država more prepustiti podjetniku državne stoječe vode ali pa državna zemljišča, ki so primerna za vzorne ribnike; tako dovoljenje da brezplačno ali po dogovorjeni ceni za dobo 10 do 20 let. 2. Ako pa je taka voda na privatnem zemljišču, jo more podjetnik odkupih po ekspropriaciji. 3. Podjetnik je oproščen za prvih deset let plačevanja davkov od dohodkov ribnika. Po čl. 12. se pridobi ribarska pravica v državnih vodah (čl. 2., točka 1) z državno ribolovno karto. Ribarskih kart je dvoje vrsl (čl. 13.), ki se ločita po tem, s kakšno ribarsko spravo se ribari. Ribarsko karto dobi, kdor se izkaže s potrdilom občinskega sodišča, da je polnoleten, korekten državljan in stalni prebivalec dotične občine. Karte izdaja ministrstvo poljedelstva in voda po Policijskih oblastvih. Členi 19. do 33. vsebujejo nbarsko-policijske predpise, kakor o onečiščenju voda, o najmanjši meri rib, o varstveni dobi itd. V sestavu ministra poljedelstva in voda je ustanovljen fond za pospeševanje ribarslva (čl. 36.). Ta fond naj se uporablja 1. za razmnoževanje poedinih vrst rib; 2. za nagrado privatnikom, ako ustanove racionelne ribnike; 3. za proučevanje ribarslva v državi; 4. za nabavo, tiskanje in honoriranje spisov, projektov in načrtov, iičočih se ribarstva. Členi 37. do 44. obravnavajo kazensko postopanje zoper one, ki zakrivijo prestopke proti določilom ribarskega zakona. Določbe zakona obrazložuje pravilnik za izvrševanje ribai-skega zakona z dne 24. aprila 1912, P. br. 8381. Srbski ribarski zakon ne ustreza zahtevam moderne ribarske zakonodaje. Ni sicer oporekati določilom zakona o izvrševanju ribje lovi v državnih vodah; iu gre deloma za veleioke, kjer je radi množine vode precej irelevanino, kako se izvršuje eksploatacija. Naravnost škodljiva pa je določba, ki prepušča ribjo lov v manjših vodah lastnikom zemljišč. Tak način urejevanja ribar-skih pravic mora voditi sčasom do popolnega uničenja ribjih voda. Za manjše vode je mogoč edinole sistem ribarskih edinic ali sistem intenzivne državne ribje lovi. Naloga vseh ribarskih organizacij naše kraljevine bo, delovati na to, da te določbe srbskega zakona ne preidejo v edinstveni ribarski zakon kraljevine S. H. S. (Nadaljevanje bo sledilo.) Iz lovskega nahrbtnika. • Odlomki iz zapisnika X. plenarne odborove seje S. L. D. v Ljubljani, ki ie bila dne 20. decembra 1926 ob 20. uri v gosiilni »Činkole«. Navzočih je 19 odbornikov. Ker je predsednik dr. Lovrenčič obolel, vodi sejo društveni podpredsednik Mate Hafner, ki otvori sejo, konstaiuje sklepčnost, ter preide na dnevni red. Zapisnik IX. odborove seje se odobri brez pristavka. Na predlog g. Malenška se sklene, da se vrši Lovski ples dne 1. februarja 1927 na Taboru, kar se naj objavi tudi v ljubljanskih dnevnikih. Odbor pooblašča finančni odsek, da Izvede vse potrebne predpriprave ter Porazdeli delo za Lovski ples; določi naj tudi vstopnino, ki pa ne sme biti višja kot 15 Din za osebo. V odbor za postavitev spomenika Nj. Mel. kralju Petru I. Osvoboditelju se iz-v°lita kot delegata S. L. D. gg. Hafner |n Malenšek, ki izjavita, da sprejmeta izvolitev. dede določitve enotnega lovskega Moja se sklene opozoriti v ljubljanskih dnevnikih člane, naj se občega zbora P° možnosti udeleže v lovskih krojih, .er se bo pri občem zboru določil kroj in barva sukna za lovski kroj. Reši se več dopisov, tičočih se lov-Mva in društvene organizacije. Bukanje jelena pozimi. Ko je po nemirnih časih prevratne in okupacijske dobe polagoma ponehalo vznemirjanje divjačine v gozdovih okrog kranjskega Snežnika, smo začeli jelenjad zopet krmiti in jej pokladati divji kostanj, želod, seno, oves, peso in repo. S krmljenjem smo jo rešili pomanjkanja ob hudi zimi, po drugi strani pa dosegli, da je ostala pri nas in se ni podala, v druge kraje. Jelenjad, skrčena v vojni in povojni dobi na maloštevilna krdela, je rasfla in narastla, četudi jej lovski sosedi niso preveč prizanašali. Tako je sedaj v graščinskih gozdih že kakih 150 komadov te plemenite divjadi. V samem osrčju posestva, ki je v Leskovi dolini (onstran naše državne meje), živi kakih 60 komadov. Dokler pozimi krmimo, se zbira jelenjad na razmeroma malih prostorih v okolici krmišč in ostaja tam toliko časa, da otajajo spomladanski solnčni žarki sneg na prisojnih obronkih, kjer potem vzklije sveže zelenje. V imenovanem revirju je najčešče obiskovano krmišče pri »Sivi lokvi« tik ob državni meji. Tam se shaja po 40 komadov. S tega kraja je bilo dne 13. decembra lanskega leta ob šestih zjutraj čuti glas, ki ga jelen oddaja sicer za časa parjenja. Ta dan je bilo vedro in mrzlo. Bu- kajoči glas se je ponavljal v presledkih prav do pol 9. ure dopoldne. Oglašanje bukajočih jelenov za časa glavne dobe parjenja v septembru ni izrazitejše. Dan nato je gozdni čuvaj Matija Martinčič, ki skrbi za krmljenje divjadi v tem predelu, izsledil tu zelo močnega jelena v družbi treh košut. Dve sta bili stari, ena mlada. Tega dne jelen ni dal glasu od sebe. Pač pa je bilo 5., 10., 12. in 13. januarja t. I. jelenov klic zopet čuti že ob petih zjutraj. Dne 12. januarja je lovec Matija ob jutranjem svitanju skušal zalesti Tikajočega jelena. Do 200 korakov se mu je približal. Bliže ni mogel, ker je na pol-zamrzlem snegu preveč brstelo pod nogami. Le toliko je mogel ugotoviti, da je imel jelen zopet tri košute poleg sebe, jelena pa v gostem gozdnem sestoju ni mogel natančno videti. Jelen je dobro rikal. Lovec se je domislil, da bi mogel poskušati privabiti jelena z oponašanjem klica k sebi, toda klica — tritonove školjke — ni imel pri sebi. Sila kola lomi; segel je v žep po kos papirja, ga zvil v lijaku podobno trobento ter zatrobil vanj tako, takor se oglaša rikajoči jelen. Ni še bil dokončal, in že je odgovoril jelen z znanim bojnim klicem, udaril parkrat z rogovi po gozdnem mladju ter se jel približevati. Lovec je imel prav dobro kritje in ugoden veter, ki mu je bril v obraz. Jelen se je pomaknil bliže na 80 korakov, udarjal je srdito z mogočnim rogovjem krog sebe in oprezoval na vse strani, da izsledi tekmeca. Ker ga ni našel, se je vrnil, ne dolgo pomiš-Ijujoč, k svojim trem košutam, ki so postale nemirne. Do njih prišedši, se je zopet parkrat oglasil ter jih nato napodil v goščavo. Kakor sem že omenil, smo tega jelena slišali prihodnji dan, to je 13. januarja vnovič, pozneje pa nič več. Odkar živi po Snežniških gozdih jelenjad, je nismo slišali nikoli rikati, razen za časa pojanja. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali se je kaj podobnega že pripetilo drugod, kjer imajo jelene. Mislim, da je bil med košutami komad, ki se je tako pozno pojal, ker se mi zdi, da kaj drugega ne bi moglo dati jelenu povod, da je rikal in se držal košut. Zakaj se je košuta pojala tako pozno, bi bili mogli s pomočjo veterinarjev ugotoviti, ako bi jo bili ustrelili. Tega pa vsled prepovedanega lovnega časa nismo mogli storiti. H. F. v L. Jesenska selitev pri Splitu. Prof. U. Girometta v Splitu mi piše, da so opazovali pri Trogiru 3. oktobra 1926 sivo čapljo (Ardea cinerea L.), rjavo čapljo (Ardea purpurea L.) 9. oktobra 1926 pri Sinju in belo štorkljo (Ciconia ciconia L.) 13. oktobra na otoku Solti. Kragulj se je prikazal v velikih množinah 15. okt. na brdu Marjanu 1178 m) zapadno od Splita. Žerjavi so bili 10. nov pri Sinju, istotam 19. nov. bobnarica (Botanius stellaris L.), kljunače (Sco!opax rusticola L.) pa 19. nov. 1926 na Marjanu. —b— Upravno sodišče v Celju je dne 3. maja 1926 na tožbo A. B. zoper odločbo velikega župana.................oblasti od .... 1925, br................. glede Javne dražbe občinskega lova v C. brez javnega naroka, katerega sta se stranki odrekli, na podstavi pribavljenih upravnih spisov in po vpogledu v pismene izjave toženega upravnega oblasiva, t. j. oblastnega velikega župana v..... v nejavni seji razsodilo takole: Tožbi se ugodi in izpodbijani upravni akt zaradi nezakonitosti razveljavi. Razlogi: Z razglasom od ... 1925, št...je sreski poglavar v______razpisal javno dražbo občinskega lova C. za dobo od 1. jan. 1926 do 31. dec. 1930. Ta razglas je bil objavljen na uradni deski sreskega poglavarstva v ________ v Uradnem listu za ljubljansko in mariborsko oblast, na uradni deski občine C. in vročen tudi Slov. lovskemu društvu. Tudi je županstvo razglasilo razglas pred župno cerkvijo. Ker se razglas ni nanašal zgolj na lov občine C., marveč tudi na vse ostale občinske love v .... srezu razen onega v občini S., se je razglas objavil nedvomno- tudi v vseh teh občinah. Županstvo se je po- vrh še izrečno opozorilo, da lahko na svoje stroške priobči dražbo v dnevniku. Pri javni dražbi na dan ... 192!) ie nudil A. B. največjo zakupnino ... Din, nakar je sreski poglavar z odlokom od .... 1925, št. ..., v smislu § 4. min uredbe od 15. dec. 1852, avstr. drž. zak. št. 257, potrdil zdražitelja za zakupnika tega lova, o čemer se je dne ... 1925 obvestilo tudi županstvo občine C. Zoper to potrditev se je dne .... 1925 Pritožil g. R. T. v . . . ., kot uživalec nadarbinskega zemljišča v občini C., in sicer: 1. ker baje C. D. navzlic navodilu svojih tovarišev za čim višjo dražitev Po dogovoru z A. B. ni hotel vršiti naročila svojih tovarišev, a drugi niso mogli vmes poseči, ker ni nihče drugi Položil kavcije ter je s tem bila občinska blagajna močno prikrajšana na vsakoletnih dohodkih od lova; 2. ker so bili dražbeni pogoji raz-Olašeni šele neposredno pred pričetkom dražbe, ni moglo nastopiti več liciiatorjev, ki bi imeli denarja s seboj, s čimer je tudi bila občinska blagajna oškodovana; 3. ker bi moral zaradi občinskih koristi sreski poglavar objaviti dražbo lova in njene pogoje v dnevnem časo-bisju, saj Uradnega lista ljudje ne dobe v roke. Veliki župan ... oblasti je z odločbo ... 1925, br____, pritožbi g. R. T. u9odil in zdražitev razveljavil in sicer no le vsled tega, ker je pritožnik kot uživalec nadarbinskega zemljišča upra-v*čen se pritožiti, marveč tudi iz razloga, ker bi se omenjena zdražitev morala tudi uradoma razveljaviti in s lem varovati načelo, da se pod ce-nilno ali določeno izklicno vrednostjo lov ne sme oddati. Zoper to odločbo velikega župana, ker je bila A. B. vročena dne ... 1925, ie slednji v zakonitem roku vložil tožbo na upravno sodišče. V tožbi na upravno sodišče navaja °z|lelj, da toženo upravno oblastvo v svojem upravnem aktu ni pravilno uporabilo zakona in zakonite uredbe, kajti: 1. g. R. T. kot uživalec nadarbinske imovine k pritožbi ni bil ligitimiran; 2. pritožba je prepozno vložena, ker se je dražba lova vršila že ... 1925, pritožba pa se je vložila šele ... 1925; 3. le občina ima pravico pritožbe zoper dražbo, katere se je župan tudi udeležil kot zastopnik občine; 4. licitacijski red iz leta 1886. ne velja za upravna oblastva in znižanje določene izklicne cene pri dražbi ne nasprotuje zakonom; 5. uradoma bi se zdražitev ne smela razveljaviti, ker si je tožitelj že zadobil pravico do zakupa, in ker lovska zakupnina ni javna last, marveč last posameznih občanov, torej tudi niso mogli biti prizadeti javni interesi. V danem primeru ni zadržkov v smislu čl. 24. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih in zatorej ni bilo nikakršnega povoda, da bi se tožba kar kratkomalo z odlokom zavrnila kot nedopustna. Pri presoji tožnih točk je upravno sodišče nastopno preudarjalo: 1. Pritožnik g. R. I. ni bil legitimiran do pritožbe na velikega župana, t. j. on ni bil upravičen v konkretnem primeru uveljavljati 'jedno pravno sredstvo pritožbe, ker izpodbijani upravni akt sreskega poglavarja ne zadene nikakršne subjektivne pravice ali iz nje izvirajoče poedine upravičenosti, a tudi nikakršnega v zakonu osnovanega in pravno zaščitenega neposrednega osebnega interesa in torej pritožnik sploh ni stranka (pravni interesent). Po § 6. ces. patenta od 7. marca 1849, avstr. drž. zak. št. 154, se lov na vseh v območju občine se nahajajočih zemljiščih, ki niso izvzeta, odkaže do-tični občini. V smislu §§ 1. in 2. s ces. pooblastilom izdane ministrske uredbe od 15. dec. 1852, avstr. drž. zak. št. 257, o izvrševanju lova se na zemljiščih, ki so zaradi izvrševanja lova občini od-kazana ali ki jih občina poseduje, vrši lovska pravica z zakupodajo, ki jo po- litično okraj, oblastvo opravlja z javnim izklicem. Po § 8. omenjenega patenta oziroma po § 11. navedene uredbe se ima letni čisti donos občinam odkaza-nega lova koncem upravnega ali zakupnega leta porazdeliti med vse zemljiške posestnike, na kojih zemljiščih je lov občini odkazan. Iz vsega tega sledi, da celota zemljiških posestnikov ali poedini posestniki morejo zahtevati le porazdelitev lovske zakupnine, ne gre ji pa nikakršna ingerenca na upravo občini odkazanega lova in na zakup takega lova. Glede odločb občeuprav-nih oblastev, ki se tičejo lovske dražbe, bi bila sicer občina upravičena, da se pritoži z rednim pravnim sredstvom na višje upravno oblastvo, nikakor pa ni upravičen do tega zemljiški lastnik oz. z upravo zemljišča poverjena oseba. Z upravnim aktom, nanašajočim se na dražbo, namreč ni moč, kršili pravico ali v zakonu osnovan neposredni osebni interes zemljiškega posestnika kot takega (glej čl. 18. zakona o drž. svetu in upravnih sodiščih], marveč le glede porazdelitve letnega čistega donosa od lova med zemljiške posestnike ima zemljiški posestnik zaščiteno osebno pravico. Z ozirom na to naziranje upravno sodišče tudi ne smatra več potrebnim, da se bavi z vprašanjem, ali je pritožnik kot uživalec nadarbin-skega zemljišča upravičen nastopati imenom zemljiškega lastnika. G. R. T. pa je bil tem manj legilimiran do svoje pritožbe, ker se v njej niti ne pritožuje zaradi kršitve lastnih interesov, marveč le zaradi kršitve občinskih korisii. Za zastopanje teh koristi pa pritožnik gotovo ni bil poklican. Ob tekem pravnem položaju pa pritožbe g. R. T. ni smatrati za redno p i-tožbo, zbog česar je predmetni odlok sreskega poglavarja v ... postal formalno pravomočen, ker se nobena stranka ni pravočasno pritožila. S tem si je pa A. B. kot potrjeni zakupnik lova pridobil pravico do izvrševanja C. obč. lova. Pravomočne odločbe, s katero je kdo pridobil neko pravico, pa pri- tožna inštanca ne sme brez posebnih prinudljivih razlogov izpreminjati ali uničiti. Pravna varnost v pravni državi nujno zahteva, da izrek upravnega ob-lastva, potem ko je postal formalno pravomočen, t. j. za stranke neizpod-bojen, ob neizpremenjenem stanju stvari po možnosti popolnoma drži. Le povsem izjemoma sme oblastvo, ki je v posled-ni administrativni stopnji odločalo, ah pa stvarno pristojno višje oblastvo tako odločbo izpremeniti ali pa jo proglasiti za nično. Izprememba pravomočne odločbe, s katero je kdo pridobil neko pravico, bi bila brez kakega posebnega izrečnega zakonskega pooblastila dopustna le v toliko, v kolikor je to neizogibno in neobhodno potrebno zaradi odstranitvei neprilik, ki ogrožaj1© življenje in zdravje ljudi, ali zaradi odvračanja težkih narodnogospodarskih škod. Za nično pa je proglašati odločbo, ako jo je izdalo nepristojno oblastvo ali nepravilno sestavljeno kolegialno oblastvo ali ako bi odločba nasprotovala kazenskemu zakonu ali ako je odločba neizvedljiva in končno, ako trpi odločba na takem nedostatku, ki mu zakonit predpis preti z ničnostjo. Samo s tako le deloma omiljeno vezanostjo pristojnih oblastev ha formalno pravomočne lastne akte ali akte podrejenih oblastev se zadošča na eni strani individualističnemu načelu ojačanja pravne varnosti in varovanja pridobljenih pravic, na drugi strani pa kolektivističnemu principu, merečemu na zaščito javnih interesov, na varovanje zakonitosti v upravi in na odpravo škod, nastajajočih zbog izvrševanja javni blaginji škodljivih pravic. V danem primeru bi mogel priti v poštev kvečjemu razlog, da trpi odlok na nedostatku, ki mu zakonit predpis preti z ničnostjo. Zavoljo tega je treba preiskati, ali se ni morda lov zdražil na način, ki ima vsled izrečnih zakonitih odredb za posledico ničnost vsega akta. Ne čes. patent iz leta 1849., ne na osnovi ces. pooblastitve izdana ministrska uredba iz leta 1852. o izvrševanju lovske pravice nimata podrob- nejših predpisov o načinu lovskih dražb, radi česar velja pač tudi za lovske dražbe še stari licitacijski red od 15. julija 1786, ki je bil z dekretom dvorne Pisarne od 14. sept. 1815, naslovljenim na vsa deželna oblastva, vnovič razglašen. Ta licitacijski red velja nedvomno za obča upravna oblastva, v kolikor so le-ta sploh še dražbena oblastva. V § 1. licitacijskega reda se namreč odreja, da brez oblastvene dovolitve ni dopustna nikakršna javna dražba in da je pri sodnih dražbah dražbena gosposka sodno oblastvo, pri ostalih pa politično (sedaj pač politično uh občinsko! oblastvo. § 19. tega reda določa, da se pod cenitvijo ali pod določno izklicno vrednostjo razen \ sodnem redu navedenih primerov ne sme nič oddati, ako ni posebnega lastnega naloga oblastva ali pa privolitve lastnika. Glasom upravnih spisov v danem primeru se pred dražbo sploh ni določila in objavilo kaka izklicna cena in zlasti dražbeni pogoji, ki so bili pri sreskem poglavarstvu na vpogled razpoloženi, nimajo nikakršnih določb o izklicni ceni, nasprotno od velikega žu-Pana samega sreskim poglavarstvom vPoslani zapisniki o dražbenih zakupih občinskih lovov le predvidevajo, da se Pajprvo prečitajo dražbeni pogoji in nato šele prične z dražbo, pri čemer sc določi izklicna cena. Da bi si bil moral °d oblastva postavljeni dražbeni komisar izposlovati za zdražitev lova pod izklicno ceno bodisi posebne dovolitve dražbenega oblastva, t. j. v danem pri-'neru sreskega poglavarja, ali pa privo-lastnika, t. j. v danem primeru zastopstva občine, ki jej je lov odkazan, to torej ni potrebno, ker je dražbeni komisar sploh šele začetkom dražbe določil izklicno ceno in z ozirom na Pedostajanje višjih ponudb izklicno ceno stopnjema znižal. Za opustitev določitve izklicne cene v dražbenih pogojih ali sf>loh pred pričetkom dražbe je vedel tuko sreski poglavar kot dražbeno ob-ustvo, kakor jo je moglo vedeti tudi občinsko zastopstvo. S tem, da je bila dražbenemu komisarju pripuščena dolo čitev izklicne cene, je le-ta smel tudi po lastni uvidevnosti začetkom določeno izklicno ceno znižati. § 14. licitacijskega reda določa, da je pri izklicu treba dražbeni predmet navesti in določeno ceno približno omeniti, čemur se je v predmetni stvari vsekakor ustreglo. Da bi za opustitev določitve izklicne cene v dražbenih pogojih licitacijski red izrečno pretil z ničnostjo dražbe, se ne more Irditi in torej višje upravno ob-lasivo tudi ne sme izven rednega pritožnega postopanja tako dražbo razveljaviti. Ker se je to zgodilo, je moralo upravno sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt zaradi nezakonitosti razveljaviti. Ker se toženo upravno oblastvo sklicuje na razne razsodbe in odloke bivšega avstrijskega upravnega sodišča na Dunaju, se zlasti poudarja, da razsodbe dunajskega upravnega sodišča glede vprašanja legitimacije zemljiških posestnikov v stvareh občinskega lova niso povsem dosledne (primerjaj n. pr. odlok od 9. febr. 1891, št. 520, in razsodbo Budvvinski 9077 A ex 1912), in da glede vprašanja dopustnosti redne pritožbe v administrativnem postopanju velja sedaj odredba čl. 18. zakona o drž. svetu in upravnih sodiščih, po kateri je taka pritožba dopustna pač le stranki, t. j. osebi, čije pravica (stranka v ožjem pomenu! ali v zakonu osnovan neposrednf osebni interes (pravni interesent v ožjem pomenu) se je kršil z nezakonitim aktom upravnega oblastva. Glede vprašanja razveljavitve formalno pravomočnih odločb nižjega upravnega oblastva po višjem upravnem oblastvu, pa je omenjeno upravno sodišče še nedoslednejc postopalo. ★ Proti tej razsodbi je vložil veliki župan v ... tožbo na državni svet v Beogradu, češ da je kršen čl. 18. zakona o drž. svetu in upravnih sodiščih, dalje da so kršeni §§ 4., 8. in 11. ces. pat. z dne 7. marca 1849, avstr. drž. zak. št. 154, 'ovco 1927 77 ier je iožbo opremil z motiviranimi razlogi. Državni svet pa je glasom rešenja z dne 30. okt. 1926, št. 20.235, to iožbo zavrnil, ker je našel, da je napadena razsodba osnovana na zakonu. Članom S. L. D.! S februarsko številko so prejeli člansko izkaznico stari člani, ki so poravnali članarino za 1. 1927 — Za stare člane, ki članarine še niso plačali, se je vnovič priložila poštna položnica in jih društvo pozivlje, da svojo dolžnost takoj store. — Novo-vstopivši člani bodo prejeli člansko izkaznico takoj, ko bo njihov sprejem odobril letošnji društveni odbor. Plakati za lovske veselice, takšni, kakršne je imelo S. L. D. za lovski ples, so v zalogi. Prostor za besedilo je na teh plakatih ostal prazen in se nanj lahko natisne ali napiše poljubno besedilo. Podružnice S. L. D. in lovske družbe dobe plakate pri blagajniku S. L. D. ravn. I. Zupanu, Ljubljana, Gosposvetska cesta 17, po zmerni ceni. Obči zbor S. L. D. Poročilo o poteku občega zbora in točno besedilo o sklepih bo objavljeno prihodnjič. Planinski ples S. L. D. je dobro uspel in sta s prebitkom zadovoljna S. L. D. in Zeleni križ. Vsem, ki so sodelovali, gre iskrena zahvala za njih požrtvovalnost. Odbor S. L. D. se jim bo posebej pismeno zahvalil. Nahrbtnik pogreša novic, poročil o izrednih dogodljajih, o opazovanju lovskih živaii, njih razpoloženju, boleznih, pojemanju itd. Posebno lovski zakupniki in njihovi nameščenci bi mogli marsikaj zanimivega poročati, kar sami dožive ali pa izvedo od svojih lovskih čuvajev, ki so skoraj neprestano v prosti naravi in lovskem revirju. 111 111. mednarodni sejem za kože divjih živali od 24.-26. januarja 1927. Uprava Ljubljanskega velesejma je vzajemno z Lovsko zadrugo v Ljubljani priredila na prostoru velesejma III. mednarodni sejem za kože divjih živali. De- tajlni sejmi so v Ljubljani že tradicionalni in stari lovci se jih vedo spominjati do 30 in več let nazaj. »Divja koža« se je v zadnjih treh letih organizatorno izpopolnila, zlasti pa v prodaji. Privabila je letos veliko število kupcev iz tuzemstva, pa tudi iz inozemstva so prišli nakupovat, zlasti iz Nemčije, Avstrije in Italije. Zanimivo je, da je sortiment kož klasificiral lansko leto še tujec, letos pa že strokovnjaki domačini. — Blaga ni bilo veliko na trgu, vsekakor pa nekoliko več kot lansko leto. Vzrok temu je, da prodajalci lovci še nimajo zaupanja in razumevanja v moderno organizacijsko prodajo, deloma pa zbog pomanjkanja denarja prodajajo kože malemu prekupčevalcu, ki pride v vas in plačuje le neznatne cene. Prvi dan imenovanega sejma se je kupovalo in prodajalo v detajlu. Tu je bil podan jasen dokaz nerazumevanja položaja prodajalcev, saj so vsi podlegli navzočim agentom in prodajali svoje kože včasi tudi do 50% ceneje kot se je doseglo za kože enake kvalitete na dražbi. Upamo, da so bili ti pripetljaji glasen opomin vsem onim, ki niso dali svojih kož v prodajo »Divji koži«. Zadovoljstvo naših prodajalcev glede doseženih cen nam je največje zadoščenje za ves moralen trud in materielne žrtve. Upanje je, da se bodo kožni sejmi v Ljubljani razvili do znatne višine, posebno, ker je uspeh letošnjega sejma bil izboren. Na dražbo je bilo poslanih skupno 193 partij raznih kož. Kupcev iz tuzemstva in inozemstva pa je bilo okrog 40. V naslednjem podajamo kratek pregled o cenah in kvaliteti posameznih vrst kož: Lisice. Na dražbi je bilo 80 partij, kože so bile večinoma dobre kvalitete. Vendar pa se je opazila slaba pripre-ma. Provenienca Slovenija in Bosna. V boljše razumevanje navajamo, da so se kože ocenile po kvaliteti in temu primerno tudi plačevale. Če je bila n. pr. dosežena za gotovo vrsto kož cena 400 Din, je dosegla koža s % oceno 300 Din, s oceno polovico polne cene, iorej 200 Din, 'A ocena četrt polne cene, torej 100 Din, skart - roba pa je bila večinoma brez cene ali kvečjemu Ys. Lisic )e bilo: In 44-5%, % 15%, Ha 10-5%, lila 14-5%, skart 6-5%. — Cena te varirala od 208 do 392 Din, in sicer Po provenienci (poljske lisice so vredne veliko manj kot gorske). Kune belice: 4 partije, provenienca Slovenija, cena 780 do 930 Din. Kvaliteta: la 60%, % 20%, Ha 20%. Kune zlatice: 18 partij, provenienca Slovenija, cena od 1056 do 1218 Din za la. - Kvaliteta: la 57%, % 7-5%, Ha 18%, lila 7-5%, skart 10%. - Kvaliteta je bila torej srednja, mani vredno ie bilo večje število kož, ker niso bile kune lovljene v pravem času. Vidre: 2 partiji, blaga malo. Cena 420 do 528 Din za la. — Kvaliteta: I« 50%, Ha 33%, skart 17%. Provenienca Dolenjska in Gorenjska, kože sušene dobro, deloma mlečne. Dehorji: 8 partij, cena 180 Din. — Kvaliteta: la 15%, Ha 25%, lila 15%, skart 45%. — Provenienca Gorenjska in Hrvatska. Blago slabo. Divje mačke: 2 partiji, cena 100 Dir, blago prima. Veverice: 14 partij, deloma dobro blago, preveč veveric je bilo ustreljenih Poleti. - Kvaliteta: la 56%, Ha 3'5%, Hla 26%, skart 14-5%. — Provc-n*enca Slovenija, zlasti Štajerska. Cena 23 do 35 Din. Polhi: la 30%, Ha 70%. — Cena 6 Din •K* par. Krti po 5 Din. Domače mačke po 5 Din 50 par. Divji zajci: 41 partij. — Kvaliteta: Ia 60%, Ha 19%, Hla 20%, skart 1%. -Cena 25 Din 10 par. Pornači zajci po 73 Din. Domači kozlički po 16 Din 50 par. jazbeci: 14 partij. — Kvaliteta: la 52%, Ha 28%, lila 10%, skart 10%. — Cena 52 Din. Divje koze po 43 Din. Srne: Cena od 19 do 30 Din (poletne srne imajo višjo ceno od zimskih). Volkovi: Provenienca Bosna. Na trgu veliko blaga. Cena po 150 Din. Šakali: Provenienca Bosna in Dalmacija. Blaga veliko. Cena od 90 do 100 dinarjev. Jeleni: 2 partiji. Provenienca Slovenija in Hrvatska. Blago lepo. Cena od 150 do 200 Din. S tem sejmom pa Uprava Ljubljanskega velesejma in Lovska zadruga svojega dela še nista dovršili v letošnjem letu. Meseca marca se vrši namreč ponovna organizirana prodaja kož divjih živali in pozivamo zato vse lovce in trgovce, da pravočasno, morda že takoj začno s pošiljanjem divjih kož na naslov ljubljanskega velesejma. Opozarjamo še, da so na razpolago zračni prostori, v katerih se kože dodobra posuše. Pri pregledovanju kvalitete poslanih kož smo opazili zlasti, da večina še do danes ne ravna pravilno s pripremo kož, ki izgube zbog tega veliko na svoji vrednosti. Morda bi bilo umestno, da se otvorijo v Ljubljani in po deželi tečaji o pravilni pripremi in napenjanju kož. ★ Šumarskega lista februarska številka ima tole vsebino: O smrti Jovana Cvijiča — Dr. Ugrenovič. — Dr. Ugre-novič: Jadi naše šumarske privrede. — Ing. D. Petrovič: Odredjivanje priraštaja u dubečem. — Ing. Anton Šivic: Poplave v ljubljanski oblasti in gozdarstvo. — Ing. Lj. Golubovič: Iskorištavanje šuma u Srbiji i Crnoj Gori. — Judikatura. — Društvene vijesti. — Sitne vijesti. — Literatura. — Lične vijesli. — Oglasi. Kinološke vesti« Opozorilo. Predsedstvo »jugoslov. kinološkega saveza« opozarja člane klubov, ki vzrejajo pse in imajo plemenske psice, naj poskrbe, da sparijo ie psice le s čisto — in z istokrvnimi plemenjaki. Referent vsakega posameznega kluba bo dal drage volje potrebna navodila. Letošnja spomlad se ne sme zamuditi, ker bi bilo sicer izgubljeno celo leto. Paritve in legla je naznaniti klubom. Ni pa tudi umestno, da člani puste, da njih čistokrvni plemenjaki krijejo nečistokrvne psice. S tem se le podpira nepotrebno križanje in ustvarja zarod, ki nam kvari ugled in lovišča, posebno pa naša stremljenju. Predsedstvo J. K. S. Članke, tičoče se kinologije, naj gg. sotrudniki pošiljajo gospodu živino-zdravniku Stankofu A r k o t u (Ljubljana, Kersnikova 5). G. Arko je prevzel nalogo, da članke s kinološko-strokov-nega stališča pregleda in po potrebi primerno preuredi radi uvrstitve v »Lovec«, ki je t. č. tudi glasilo jugoslov. kinološkega saveza. — Za »Kinološke vesti« pa naj se blagovolijo prispevki, kakor so objave, zapisniki o sejah klubov, drobne vesti i. dr., dostavljati neposredno uredniku »Lovca«. Klub ljubiteljev sportn h psov obvešča svoje člane, da je z letom 1926. prenehalo izhajati posebno glasilo jugoslov. kinološkega saveza »Naši psi«. ki je izhajalo kot priloga lista »Lovec«. jugoslovanski kinološki savez ie sklenil v svoji zadnji seji, da se bodo pričetkom tega leta priobčevala vsa kinološka vprašanja, razprave in poročila v listu »Lovec«, ki bo tudi glasilo j. K. S. Člane kluba ljubiteljev športnih psov vabimo, da pristopijo kot člani k Slovenskemu lovskemu društvu, da bodo prejemali mesečnik »Lovec«. Članarina S. L. D. znaša 50 Din na leto. Prijave naj se pošiljajo blagajniku S. L. D. gosp. ravnatelju Ivanu Zupanu v Ljubljani, Gosposvetska 17. Za Klub ljubiteljev športnih psov: Dr. M. Pirc, j. Dermota, t. č. predsednik. t. č. tajnik. Izšla je knjiga »Die Kennzeichen un-serer Rassehunde« (od Fr. Bazille) v zalogi lista »Lfundesport u. jagd«, Biele-feld. Knjiga stane ca. 70 Din. Vsebuje opis vseh pasem psov na kontinentu, opremljena je s slikami in obsega 187 strani teksta. Vsem, ki se zanimajo za kinologijo, se priporoča, da si naroče to knjigo, ki je po dolgem času izpopolnilo občutno vrzel v kinološki literaturi. A. ★ Nemškega ovčarja, čistokrvnega, z rodovnikom, starega do 1 leta, event. starejšega, čvrstega in močnega, kupi Fort. Jelovšek, šolski upravitelj, Liboje, pošta Petrovče (Celje). Iz ribarske mreže. Obči zbor Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani je bil dne 11. januarja 1927. Društveni podpredsednik je otvoril dbči zbor, pozdravil navzoče in ugotovil sklepčnost. Slede poročila odbornikov o poslovanju društva in na predlog preglednikov se je odboru dal absolutorij. Poročila odbornikov in predlog preglednikov so se sprejeli. Na predlog podpredsednika se izreče bivšemu predsedniku dr. Ivanu Pobidi zahvala. Pri volitvah so bili izvoljeni: za predsednika dr. Avgust Munda, nam. višjega drž. pravdnika; za podpredsednika Ant Mladič, višji sodni svetnik; odbornikom: Dado Hribar, industrialec, Filip Pristou, črkoslikar, dr. Ivo Tavčar, odvetnik, vsi trije v Ljubljani, Josip Goederer iz Že-limelj, Fran Heinrihar, veletrgovec v Škofji Loki, Ivan Jakopič, knjigovez v Ljubljani; za preglednika: Evgen Tujec, industrialec, in Slavko Plemelj, mestni tržni nadzornik, oba v Ljubljani. Na predlog predsednika se določi članarina za leto 1927. na 62 Din. Dri slučajnostih se je razvnela debata ° vzrokih ginevanja rib v naših vodah. Debata je trajala dlje časa in se je je ndeležilo precejšnje število članov. Odborova seja Slovenskega risarskega društva z dne 11. jan. t. L: Odbor Slov. ribarskega društva se je Sestavil sledeče: Predsednik: dr. Avgust Munda, nam. 'išjega drž. pravdnika; podpredsednik: Anton Mladič, višji sodni svetnik; tajnik: Rado Hribar, industrialec; blagajnik: Iv. Jakopič, knjigovez, vsi v Ljubljani; gospodar: Josip Goederer iz Želimelj; odborniki: Franc Heinrihar, veletrgovec v Škofji Loki, Filip Pristou, črkoslikar, dr. Ivo Tavčar, odvetnik, oba v Ljubljani; preglednika: Evgen Tuječ, industrialec, Slavko Plemelj, mestni tržni nadzornik, oba v Ljubljani Raki v Krki. Pred kakimi 36 leti je moj oče nakupil večjo množino rakov na Hrvatskem in jih nato spustil v Krko. Dolgo časa ni bilo nobenega sledu več o njih. — Lani pa je ujel pod mestom Kostanjevico 3 izredno velike komade. Izpustil jih je zopet nazaj v vodo. Morda bacila, ki je povzročil pogibelj rakov v Krki, ni več in bi bilo umestno, da sc zopet poizkusi z gojenjem rakov na Krki. R. Medven. Želve v Krki. Pred več leti smo imeli v najem ribolov na Savi, Krki in Kolpi. Ulovljene ribe so se ob petkih večinoma prodale v Zagreb. Ker pa želve spadajo tudi med postno jed, jih je oče ob takih dneh prinesel domov in jih nato oddal v brežiški samostan. Ali so bile te želve ulovljene po njegovih ribičih v Kolpi, kjer jih je baje dovolj, ali jih je le kupil, mi ni znano. Večkrat so mu pa želve ostale in te je podaril nam otrokom. Nekaj časa smo imeli z njimi zabavo, a ko smo se jih naveličali, smo jih pustili, da so se razlezle po okolici. Najrajši so se te pobegle želve držale v vodi starih opuščenih čaieških ioplic, ki leže med staro in novo cesto od Čateža proti Dvorcem. Bile so različne velikosti. Imele so izredno močen oklep. Videl sem, kako je šel težko obložen voz čez staro želvo, ne da bi bila ista utrpela kako poškodbo. Zadaj na oklepu smo jim otroci večinoma zvrtali majhno luknjico. Na Hrvaškem so kmetje te želve imenovali »zmijica«, io pa najbrže, ker ima glavo tako, kot kača. R. Medven. Ali naj se sačenje prepove? Veliki župan v Mariboru je pozval Slovensko ribarsko društvo v Ljubljani, naj se izjavi, ali naj se lov s sačo {sačljeml v vodah na ozemlju bivše Štajerske popolnoma prepove, ali le v gotovih vodah ali pa samo ob gotovem času. Ako bi se sačenje prepovedalo, bi bilo seveda treba odrediti prehodno dobo, da se porabijo že obstoječe sače. (§ 62. kranjskega in § 8. štajerskega ribar. zakona.) Da se to vprašanje razčisti, vabimo vse prizadete ribiče na ozemlju bivše Štajerske, da svoje ev. želje ali pomisleke proti morebitni prepovedi sačenja sporeče najkesneje do konca februarja Slov. ribarskemu društvu v Ljubljani. Cerkniško jezero in ribolov. Pred dobrim letom je izšla knjiga »Cerkniško jezero in okolica«. Spisal jo je nadučitelj v Begunjah, g. M. Kabaj. Pisatelj opisuje jezero in pojasnjuje njegove skrivnostne pojave. V posebnem poglavju se bavi tudi z jezersko ribjo favno Gospodarsko najvažnejša riba v jezeru je ščuka, ki zraste v tem jezeru precej velika. Ujeli so že 14 kg težko. Mnogobrojni so tudi linji, menki in kleni. Postrvi ni v jezeru, pač pa v pritokih {v Cerknišci in Lipsenišci). Ko pričenja jezero poleti padati, se pričenja ob jezeru pestro gibanje. Voda ne odteče po vsem jezeru naenkrat, ker ne leže vse jame in požiralniki enako visoko. V posameznih jamah ribarijo le nekaj ur, da je glavna lov končana že v nekaj dneh. Leta 1871. je bila ribja lov posebno obilna. Tisto leto je bilo toliko rib, kolikor jih ne pomnijo. Računali so, da so jih ujeli v vsem jezeru približno 50.000 kg. Najemnik lova, Anton Krašovec, jih je takrat z enim samim vlakom potegnil blizu 1000 kg. Leta 1887. so ujeli blizu 40.000 kg. V zadnjih letih lov ni več tako obilna. Pisatelj opisuje, kako love domačini ribe v zimskem času. Lov je dokaj primitivna; love z ostmi in zankami; pozimi ubijajo ribe pod ledom. Čudno, da trpi oblastvo te načine lovi. Knjiga je za vsakega ribiča zelo poučna in jo zaradi tega toplo priporočamo. Osobito zanimivo je poglavje, ki govori o skrivnostnih pojavih jezera Jezerskih jam (bruhalnikov in požiralnikov) je okrog 30. Skozi te jame priteka in odteka voda ter bruha, oziroma potegne s seboj v podzemeljske prostore tudi ribe. Knjigo je okrasil pisatelj s 24 slikami in ji priložil obsežno karto (merilo 1 : 40.000), ki kaže vse jezero, požiralnike in bruhalnike, pritoke in Cerkniško okolico. Dr. M. Cena ribjemu zarodu v želimljem V letu 1926. Postrvji zarod in zarod zlatovčič je odbor oddal za ceno 1000 komadov 150 Din, šarenke 1000 komadov po 160 Din, sulčke (letnice) komad po 2 Din. Cena postrvic je bila primeroma visoka, ker smo ikre postrvic, odnosno zarod šarenk naročili iz inozemstva. Šarenke v Želimljem. V letu 1926. je prejelo Slov. ribarsko društvo približno 10.000 komadov iker šarenk iz inozemstva. Ribice so se izgojile zgolj v aparatih, ker je bil ribnik rezerviran za sulčke. Uspeh gojenja šarenk ni bil ugoden. Zrastle so v aparatih do jeseni le 3—4 cm dolge. Poginilo jih je do oktobra okroglo 3500, torej 30%. Iz tega sledi, da ne kaže gojiti ribic do jeseni v aparatih. Nujno potrebno je, da se priredi do spomladi leta 1927. še en ribnik, tako da bo mogoče gojiti postrvi in sulčke v ribnikih. Dobava postrvjih iker. Slov. ribar. društvo se je obrnilo na velikega župana v Ljubljani, da da društvu na razpolago 150,000 postrvjih iker iz Bohinja. Ako bo dresi ugodna in vreme primerno, ie pričakovati, da bo moglo društvo v letu 1927. postreči interesentom z zadostnim številom postrvjega zaroda. Investicije v Želimljem. V letu 1926. je Ribarski odbor popravil vališče v Želimljem, ki stoji v Poljanah na griču; drugo vališče, ki stoji tik ob cesti, pa še ni v obratu, ker je devastirano še izza časa svetovne vojne. To vališče namerava odbor prirediti v letu 1927. Če bo popravljeno tudi to vališče, bo nrogoče v Želimljem valiti istočasno okrog 300.000 iker. Tržne cene rib januarja 1927. Ljubljana; krapi kilogram 25 do 30 Din, linji 25 Din, ščuke 35 Din, klini 15 do 20 Din, mrene 25 Din, pečenke 10 Din. Zagreb: belice 15 Din, čepi 25 Din, jezi 15 Din, karasi 15 Din, kropi 25 Din, [nenki 25 do 30 Din, mrene 15 Din, plo-ščiči 15 Din, smuči 40 do 50 Din, somi 40 do 50 Din, somič 12 do 18 Din, ščuke 20 do 25 Din. Maribor: krapi 18 do 30 Din, ščuke 20 do 25 Din. Celje: krapi 22 Din. Onečiščenje in zastrupljanje voda Po tvornicah. Oesterreichische Fisch. Ztg. 1926, štev. 12 prinaša zanimiv čla-nek o zastrupljevanju voda po industrijskih podjetjih. Po zakonu ne smejo Lvomiška podjetja spuščati v ribje vode snovi, ki bi škodovale ribam. Zakonodajalec je omejil to določbo v korist industriji z dostavkom, da ribarski upra-vieenec ne more ugovarjati onečiščenju, nko bi povzročala odprava onečiščenja Podjetju »znatne težkoče«. S tem dostavkom je postalo gorenje določilo tako rekoč iluzorno, ker se industrijska Podjetja pri vsaki priliki zastrupljevanja nli onečiščenja voda sklicujejo na take težkoče. Zakonodajalec je izdal gorenje določilo očividno na podlagi napačnih Premis. Usporedil je mehanično številke Pridobninske in premoženjske vrednosti industrije onim ribarstva. Iz tega vidika se mora seveda ribarstvo brezpogojno nmakniti industriji. Zakonodajalec je pri em popolnoma prezrl, da ribarstva ni presojati s stališča pridobivanja denarnih vrednosti, nego predvsem iz vidika uporabe vode za splošni blagor. Kjerkoli povzroča industrija po svojih odtokih ribarstvu težko škodo, utesnjuje ah onemogočuje istočasno splošno uporabo vode. Splošna uporaba vode pa se ne da kar na kratko preračunati v denarno vrednost, ker je za prebivalstvo potrebna tako kakor solnčna svetloba in zrak. Splošna uporaba vode spada k elementarnim človeškim pravicam, ki jih posameznik v škodo prebivalstva ne sme kršiti. Spuščanje tvorniških odtokov v javne vode je seveda najenostavnejše sredstvo, da se tvornica odkriža odpadkov obratovanja. Samočiščenje voda ni tako izdatno, da bi moglo vse te odpadke spraviti s sveta. Posledica tega je, da je industrija spremenila posamezne vode, osobito manjše, v pravcate kloake. Zarod ali mladice? Po ribarski terminologiji imenujemo »zarod« ribice v najnežnejši mladosti, starejše ribice, ki merijo že več centimetrov, pa imenujemo »mladice«. Mladice, ki imajo eno leto, imenujemo letnice ali enoletnice. V ribarski literaturi je še sporno vprašanje, ali bolje kaže vlagati zarod ali mladice. Zarod je kajpada cenejši kakor mladice; mladice veljajo 10 do 15 krat toliko kakor zarod. Splošno mnenje je to, da je bolje vlagati mladice kakor zarod; saj je mladica večja, krepkejša in ima v vodi manj sovražnikov kakor nežni zarod, ki ga more ugonobiti celo ličinka žuželke. Vprašanje: Kaj naj vlagam, zarod ali mladice? se pa ne da teoretično rešiti, nego le v konkretnem primeru. Kjer je dovolj studenčin in izvirčkov, ki se izlivajo v glavno vodo, tam moremo z uspehom vlagati zarod. Seveda morajo biti studenčine take vrste, da nudijo ribicam primerna bivališča, zaklonišča in zadosti hrane. Ako so ti pogoji podani, potem kaže v take vode vlagati zarod, ne pa mladice. V studenčinah ne pridejo poplave tako do veljave kakor v glavnem potoku, kjer se zbira vodovje -jl vseh siiani; v studenčine prihajajo redko večje ribe, ki bi bile zarodu nevarne. Iz ieh razlogov, torej že iz finan-cielnih razlogov ne kaže vlagati v take vode mladic. Mladice se v takih studenčkih niti ne počutijo dobro. Ako potok nima majhnih stranskiti pritokov, potem vlagajmo zarod le v izvirni del potoka. Ako pa prihaja potok že z velikim izvirkom na dan, potem tudi v izvirni del ne kaže vlagati zaroda; preostane le še vlaganje mladic. V naše kraške vode zaroda ne moremo z uspehom vlagati; v posameznih kraških vodah se niti mladice ne primejo. V take vode je treba vlagati večje ribice, vsaj take po 10 do 15 cm dolge. Dr. M. Ribarska terminologija. »Sportski ribar« štev. 3 in 4/5 je s hvalevredno vnemo načel vprašanje o ribarski terminologiji. Hočem v naslednjem navesti nekaj izrazov, ki so se že udomačili v slovenščini. Pravilni izraz za »ribiško palico« je »prot«; prot za lov na vlak (Spinn-fischerei) se zove »metavnica«, prot za lov z umetno muho pa »pernica«. Izraz pernica se je popolnoma udomačil, četudi bi bila beseda »pernica« ali »per-jenica« bolj primerna za umetno muho. Iz tega razloga moramo ostati pri izrazu »umetna muha«. Slovenski izraz za gaf je »kavelj«. Za »Rolle« se je udomačil izraz, »kolo« ali »kolesce«, bolje bi bilo »vreteno«. Za »Leine« rabimo izraz »vrvica«, za Vorfach »predvrvni-ca«, za poal »žilica«. Izraz »mamac na vreteno« se mi zdi zgrešen. Nemški izraz »Spinnfischerei« se ne da prevesti z »lovom na vreteno«, kakor sem čital v nekem hrvatskem listu. Tipično pri temu načinu lovi je to, da vlečemo va-do, ni pa treba, da se vada suče; suče se le pri nekaterih umetnih vadah, n. pr. pri blestivki. Pravilen izraz za Spinnfischerei je torej »lov na vlak«, dokler ne najdemo boljšega. Izraz za Wirbel je »vretenec«. Fluggerte označujemo s »pernico«, Flugfischer s perničarjem; torej bi bil izraz za Flugfischerei »per- ničarjenje«, za Huchenfischerei »sulčar-jenje«. Izraz sulčar (Huchenfischer) in sulčarka (Huchenrute) sta udomačena. Lep izraz za »Blinker« je blestivka. Drugi nemški izrazi se opisujejo z glagolom, kakor: ribo zapeti (Anhiebt, ribo utrujati (dril), riba zagrabi (Anbiss), metati, metljaj (Wurf). Dr. M. MALI OGLASI. Oskrbnik, zanesljiv, izprašan, s 24-letno prakso, izvežban v vseh gozdnih delih, visokem in nizkem lovu (negovanju divjadi, vzgoji fazanov, dresuri psov po Hegendorfu), spozna se v kmetijstvu, sadjereji, zelenjadarstvu — išče gozdarske ali lovske službe. Vpraša se pri uredništvu »Lovca«. Počrnenje (briniranje) cevi, teme-llito čiščenje in vsa popravila orožja, montiranje daljnogledov na puške in pri-streljava pušk se izvršujejo najceneje ter priznano najvestneje pri puškarju F. K. KAISER)U v Ljubljani. Najprimernejši čas je lovopust, da izročite svoje orožje strokovnjaku, ki Vam vse potrebno napravi, da boste imeli ob pričetku lova vse v redu. Gornja tvrdka se priporoča za nakup raznega orožja, munici;e in lovskih potrebščin. Svojo obutev napravite nepremočljivo z »Mastran«-oljem ali »Huberfus«-mastjo. Za razsvetlitev slik in skupin ob raznih slo-vestnosfih uporabljajte bengaličen prah v rdeči ali zeleni barvi. — Angleško in monakovsko ribarsko orodje v najboljši izberi po zmernih cenah. Sprejemajo se tudi popravila ribarskega orodja. ★ Dražba lova. Lovska pravica krajevne občine Žab-Ijek se da na javni dražbi do 31. marca L 1934. v zakup. Dražba se vrši v četrtek dne 3. marca 1927 ob pol 13 v prostorih občinskega urada v Slov. Bistrici, na uradnem dnevu sreskega poglavarja mariborskega za desni breg Drave. Fr. Rojina: Nehvaležen posel. V mislih imam poslavljanje lovcev na slališča, bodisi na bra-kadah, kakor ludi na lovih z gonjači. Vsakdo gre na lov z nado in željo, da bo sireljal. Ali kakor je po svetopisemsko veliko Poklicanih, a malo izvoljenih, iako so navadno ludi na lovu le nekaleri tako srečni, da pridejo do slrela, in še leh je seveda lem manj, čim redkejša je v lovišču divjačina. Neredkokral pa se celo prigodi, da vodi Diana svojo živad tako previdno in premeleno, da ne pride la nikomur pred cev, ali pa mimo lakega lovca, ki ga že po obnašanju in načičkani Fguri pozna, da ni nevaren. V lakih slučajih med zelenimi brali vsaj nikake nevoščljivosli ni, čeludi bi bil morebiti kateri izmed ajih vdan lej lovski nečednosti. Nihče, kdor poslavlja lovce na slališča, pa najsi pozna lovišče kot svojo dlan, ne more vedeli ločno že naprej, kje bo šla divja-čina. In baš lo je njena sreča, ker sicer bi že zdavnaj ne imeli v Paših gozdih nobene srne, ne zajca, ne lisice. So pa v vsakem revirju gotove slečine, ki se jih divjad drži najrajši, bodisi pri iskanju hrane, bodisi tedaj, kadar jo preganjajo. Kjer se križa čim več lakih siečin, lam je lem sigurnejše stališče. Vsepovsod se odkazujejo najboljša slališča najodličnejšim 9oslom, vendar se kaj rado in dokajkral primeri prav kakor Lovec 1927 85 nalašč, da ravno iam ne poči noben sirel, medlem ko bo slreljal — morebiti celo po večkrat — kdo na kakem neznatnem stranskem čakališču, kamor je bil postavljen le bolj zato, da bi zapiral,, oziroma opiral. Navadno ima tak svinjski nalet kak začetnik. Čim ostrejši in urnejši so psi, tem manj se drži divjačina svojih navadnih poti; takrat gre gonja kar čez drn in strn, najčešče v drugo lovišče in največkrat tam, kjer bi se človek najmanj nadejal. Da bi imel jaz svoj lastni srnjadni revir, bi ne pustil vanj nikdar takih volkov, ki gonijo po cel dan, po več ur hoda daleč, a medtem zdehajo lovci dolgega časa na svojih prostorih. Pri polagoma gonečih brakih pa se žival ovija, dokler ne naleti na zanjo usodno mesto. Na taki brakadi pa nima užitka samo lovec, ki strelja, ampak tudi vsi drugi, ki poslušajo dolgotrajni lajež, ki vpliva tako čudovito na slehernega pravega lovca. Toplo mi prihaja pri srcu, ko se spominjam nekega »Živkota« še izza svojih početnih lovskih let, nadalje Kappusovega »Svedra« in Maiajčevega »Špijončka«, treh sicer majhnih jazbečarskih frkavcev, toda jeklenih mišic in vztrajnih do skrajnosti. Vsi trije so bili sologoniči ter so delali »na svojo roko«. Še malo se niso zmenili za gonjo drugih psov, temveč so se držali navadno sledi le tiste živali, ki so jo vzdignili sami, to pa s tako trdovratnostjo, kakršna je lastna le tej pasmi. Lov z nekaterimi takimi psi je prijetnejši in tudi uspešnejši kot s še tako mnogobrojno remonto brzcev, ki jo odpelje največkrat ena sama žival predaleč in za predolgo iz kraja, kjer se lovi. Ne rečem ničesar, saj je res, da jazbečarji niso za visok sneg, ali loviti na srne s psi v višjem snegu, kakršnega zmorejo braki jazbečarji, itak ni lovski pravilno ... Poprej sem dejal, da noben postavljač na stališča ne more vedeti naprej, kod ravno pojde gonja. Odkazuje prostore pač po odredbah voditelja lova in svojih skromnih domnevah, kako bi bilo najbolj prav, vendar se zgodi kaj rado, da ga ob premoru ali koncem lova nahruli kak brezobziren malkontent, ki mu lovska sreča slučajno ni bila naklonjena: »Ja hudiča, na kakšen štant si me pa postavil? Mar misliš, da sem prišel trape lovit?« Zato ravno je postavljanje na stališča nehvaležen posel. Mene, ki sem bil že vajen sličnih ljubeznivosti, je še najmanj neprijetno dimilo, ako mi je tak nezadovoljni sitnež zagrozil, da ga ne bom vodil nikdar več na stališče. Z vso vdanostjo sem mu pritrdil: »Da, Vaša gnada, nikdar več!« In ravno te baže »lovci«, ki se zmrdujejo nad vsakim stališčem ter se najrajši znašajo nad posiavljalci, so si največkrat sami krivi svojih lovskih neuspehov. Ni moj namen koga žaliti, tudi ne po- učevaii, kako se je obnašaii na odkazanem stališču, pač pa si dovoljujem navesti nekaj dejstev kot dokaz, kako neupravičeno se je na nekem lovu obregnil nekdo obme. Postavil sem ga bil na staro, davno znano stališče, kakršnega bi lepše niti narisati ne mogel, sam sem se pa pomaknil za nekaj streljajev više od njega, odkoder sem moral nehote opazovati njegovo »dejanje in nehanje«. Najprvo je prislonil puško k neki bukvi, oddaljeni kakih deset korakov od stolčka, ki si ga je bil postavil na križpot, potem si razkomatal nahrbtnik in kožuh, a vse to z neko mrzlično hitrico, kakor bi psi gonili že od vseh štirih plati. Nato je naglo odstopical ter počepnil kar sredi poti... »Aha!« — sem si mislil — »zato tako mencanje!« To je bil torej prvi prizor. Drugi je bil zauživanje, ki ga ni bilo ne konca, ne kraja. Medtem zapazim neko lisico, kako jo briše brez psov preko rebra ravno v smeri proti v jed zaverovanemu lovcu. Ali malo preden bi imela dospeti do njegove strelne bližine, postoji oprezno, privzdigne smrček ter zavije v elegantnem loku proti meni, tako rekoč naravnost v cev. Na strel skoči oni spodaj s svojega stolčka in videvši, kako se valja prelepa, kot živi ogenj rdeča žival, začne vpiti proti meni: »Le čakaj, prekleti Solov, mene si pa postavil tule doli, kjer nič ne pride!« [Neljubo bi mi bilo, ako bi se kdo spotikal nad kletvicami, ki jih navajam dobesedno, kakor so bile izgovorjene, toda resnica je, da razjarjeni lovci veliko rajši robantijo kot navadni ljudje. Izjemam vsa čast!) Da ga potolažim, mu predlagam, naj zamenjava stališči, to Pa s pogojem, da zabrska tisto, kar je prej napravil. Ker tega ni hotel storiti in mi samo zaklical, naj grem v »luft«, sva ostala vsak na svojem mestu. Nadaljeval je svojo južino, popil čudovito hitro buteljko vina, si prižgal smotko ter se jel izprehajati po stališču gor in dol, seveda kar brez puške, ki je še vedno slonela na svojem prvotnem mestu. Tretji prizor je bil za bogove. Niže njega so vzdignili psi dvoje srn, ki sta pridrveli tik mimo njega. Bil je toliko osupel, da ni niti takoj skočil po puško, ampak se je pognal proti njej šele, ko je bilo že davno prepozno, pri tem pa spoiaknivši se °b kako korenino ali kaj, telebnil na tla kot posekan hlod. Ker le bil obrnjen tako, kakor bi poljubljal mamo zemljo, nisem raz- nrnel drugega njegovega vzklika, nego »tristo .........!«, vendar bi stavil, da je pristavil »hudičev«, zakaj zdaj je imel za sočno kletev pač več povoda kot prej, ko sem ustrelil njemu namenjeno lisico. Menda je na jezo udušil naio še eno buteljko, potem pa trdno zadremal, kar sem sklepal iz tega, ker je omahoval, da bi kmalu pal s stolčka in ker se ni zmenil za zajca, ki je pridefiliral mimo njega zopet k meni, a zaspane mojega poka niti čul ni. Zdramil se je šele, ko je pritrobil brakir mimo njega, potem pa se zopet oprtal in odšepal na opoldansko zbirališče. Jaz sem se nekoliko zamudil z nekim jerebom, a slišal že od daleč velikanski halo tam sem od kurišča. »Kaj za vraga neki imajo, da so tako dobre volje?« — si mislim. Prišedši bliže, vidim svojega siališčnega soseda sedeti sredi med lovci z oteklim in opraskanim nosom, liki obilna krastava kumara, ranjeno koleno pa je kazal kot sveti Rok. Družba, razposajeno razigrana, kakor je bila, ga je namesto pomilovala radi njegove nesreče, neusmiljeno natezala in zbadala, tako da je bil revež že ves v gnevu. Zagledavši še mene z lisico, zajcem in jerebom, se me je, ljut kot gad, takoj lotil, češ da sem samo jaz kriv njegove mizerije, ker ga nisem postavil na gorenji štant, kamor bi šel veliko rajši, ter da si izbiram najboljša mesta sam zase. Jaz pa tudi »nisem pal na usta« — sicer nelep naroden izraz, ali naroden vendar — torej sem v svojo obrambo pojasnil, kako se je vse godilo. To ga kajpada ni pomirilo, temveč je na opazko nekega hudomuš-neža, da bi bilo za izvestne lovce dobro, ako bi imele lisice plinske maske, kar zarjul: »Grem pa rajši domov!« — ter res kratkomalo in brez slovesa odšantal kljub vsestranskemu prigovarjanju, naj ostane, naj bo pameten in razume lovske šale. Ne bojim se, da bi me možakar prijel kdaj po sedaj tako strogem tiskovnem zakonu zavoljo klevete, kajti izstopil je že davno iz zelene bratovščine, in mu te vrstice gotovo ne bodo prišle nikoli pred oči, ker ne bere več našega dičnega »Lovca«. Bral ga sicer tudi prej ni, kvečjemu je površno pregledal podobe v njem; ako bi ne izhajal »Lovec« broširan, bi ga najbrž niti ne razrezal. On pač ni bil lovec in bi to tudi ne mogel kdaj postati, zakaj imel je anatomično napako: manjkala mu je namreč — lovska žilica. Ing. Vojko Koprivnik: Dva orla Ali ga poznaš, naš sinji fjord, na južnem koncu slovanskega Jadrana? Tisli femnomodri zaliv, ki se vije pod stene nebotičnih gora kršne Krivošije? To je naša tiha Boka Kotorska. Pod golim skalovjem se razprostira luka, ki je zibel našemu mlademu bojnemu brodovju, in na obali stoje ogromne, temne zgradbe, ki so dom našim bojnim hidroplanom. Tam, v društvu naših mladih oficirjev mornarice, polnih poleta in svežega zaupanja v bodočnost naše pomorske sile in moči, sem slišal dogodbico, ki se mi je kot lovcu globoko vtisnila v spomin. Kakor po navadi, smo tudi na večer sedeli za belo mizo v oficirski kazini. Imeli smo dobre morske ribe, in brušene čaše črnega viškega vina so se svetile pred nami. Bilo je nekoliko Slovencev v družbi, komandantov bojnih ladi), inženjerjev iz arzenala in tudi Slovenec pilof, pilot Ivo. Razgovor je bil živahen in zanimiv, kakor vedno v krogu mornarjev za nas suhozemce. Mornarji so ljudje, ki so prepotovali mnogo sveta, ki so doživeli mnogokaj nenavadnega. Njih duše so polne tistih skrivnosti, ki jih čuva širno morje, po katerem divjajo burje in viharji, in ga oživljajo solnčni dnevi helenske svetlobe. Njih duše so se na oddaljenih obalah zibale v olasteh tega življenja, ali so gledale često tudi smrti v oči, in to tisti strašni smrti v boju elementarnih sil, v vrtincu oblakov in razpenjenega morja. Vsi so se živo udeleževali razgovora. Samo pilot Ivo je stalno molčal. Pripovedovali so o otoku »Majke Božje od Šarpjela«, ki te v Boki pozdravlja pred morsko ožino »Verig«. Kako so tam risanski ribiči, gusarji in trgovci, pri vsakem pohodu, ob vsaki vrnitvi, skozi stoletja spuščali kamen za kamnom v dno morja, dokler niso nasuli celega otoka, ki nosi danes belo cerkvico svete ^Pokroviteljice morskih popotnikov«. Pripovedovali so o starem zapuščenem Perastu, gradu, ki Jnjinstveno dremlje pod skalovjem in sanja o bivši slavi, ki še danes veje skozi prazne palače nekdanjih, ponosnih plemičev. Kako je tam nekdaj cvetela trgovina in zlata obrt, kako so si s hrabrim odporom proti navalom Turkov zaslužili Petra Zrinskega srebrn meč, in kako so pred benečanskim robstvom zakopali pod °ltar svoje cerkve zastavo svobode. Razgovor o zanimivostih Boke Kotorske seveda ni mogel opustiti tiste čudne in zagonetne zgodbe o »hiši treh sester« v selu Prčanj, nasproti Kotoru. Najmlajši oficir nam jo je pripovedoval. Od raznih verzij, ki krožijo o tej zgradbi iz petnajstega veka, nam je povedal ono, ki se mu je zdela najverjelnejša, in ki jo je slišal tam v selu iz ust starega morskega ribiča. To čudno hišo v gotskem slogu je sezidal baje neki bogat kotorski plemič. Tri zasebna stanovanja, tri zasebne hiše prav za prav, ali naslonjene druga ob drugo tako, da so videti kot ena, z eno streho na tri slemena. Stanovanja v teh hišah so popolnoma ločena, in imajo pod lepim gotskim oknom vsaka svoj poseben kamenit vhod. To hišo je sezidal baje trem sestram plemenitega rodu, ki so osirotele ter izgubile vso svojo rodbino in premoženje. In kotorski plemič jih je obiskoval, kakor pripovedujejo, s svojo benečansko gondolo vsak večer. Opazilo se je, da prihaja preko zelenega morskega zaliva vsak večer na druga vrata, po vrsti. Z družbe je nekdo posegel veselo vmes: »Kakor naš Kranj‘c, ki je šel na Štajersko, gledat kaj delajo ljubice tri!« — In smeh je zaigral krog omizja. Ali mladi oficir se ni dal motiti. Skoro grajajoče nas je opozoril, da ta zgodba, na žalost, ni končala tako, da bi bilo človeku do smeha. In resno je nadaljeval: »Ljudstvo si tega razmerja ni moglo prav tolmačiti. Tako je poteklo več let. Nekega dne sta baje dve starejši sestri nenadoma zazidali vrata najmlajši. Nikdo ni vedel, zakaj. Ali je bila zavist, ali ljubosumnost? Ali je ta sestra kaj zagrešila? Kotorski plemič se je pripeljal, zadel ob zazidana vrata in se vrnil v Kotor. Prihodnjega večera se je zopet pripeljal in obiskal drugo sestro. Tisto noč je ostal nenavadno dolgo. Nekako zbegan je baje zapustil hišo. In pripeljal se je prihodnjega večera zopet in obiskal je tretjo sestro. Ali vrata najmlajše so ostala zazidana. Vendar tako ni trajalo dolgo. Ko se je kotorski plemič nekega večera vračal z lova s planin — našel je tudi srednja vrata zazidana. Tedaj je plemič, kakor se govori, v divjem gnevu pozval svoje ribiče ter ž njimi žurno zazidal tretja vrata. Naio je odšel v svoj čoln, in ne da bi se ozrl, odplul proli Koioru. Od lega večera ga ni bilo več k lej obali. Hiša »Ireh sester« je ostala zazidana, in nikdo je ni odprl. Kakor se pripoveduje, je kotorski plemič po mnogih letih, ko mu je glava bila že vsa osivela, dal zgraditi malo kapelico, zadaj za hišo »treh sester«. V to kapelico je prihajal zopet čez morje, s kotorske trdnjave, kot nekdaj, ob tihih večerih, ob zvonjenju Marijinem, ter v njej dolgo v noč opravljal svojo tajno molitev. Sam — nikdo ga ni smel motiti. Skrivnosti hiše »treh sester« pa do danes še nikdo ni odkril...« Ta čudna, srednjeveška zgodba nas je vse pogreznila v neko mračno zamišljenost. Vendar se je razgovor kmalu zopet razpletel in je izbrisal vse otožne sledove te pripovedke, o kateri se ne ve, koliko je bajke, in koliko zgodovine. Govorica se je obrnila zopet drugam; v večni led s severnimi galebi, v zelene oaze puščav, med orhideje amazonskih pragozdov, in glicmije kitajskih vrtov, med šotore kordiljerskih indi-jancev, in pod tropsko noč v Tihem oceanu, med padajoče zvezde ... Skoro vsi teh mladih mornarjev so imeli kaj zanimivega in zabavnega povedati — le Ivo, naš pilot, še vedno ni bil spregovoril. In vendar je v njegovih velikih, plavih očeh včasi vzle-skeial sijaj, ki je vsem razodel, da ima tudi on kaj zanimivega razodeti, on, ki se z lahkimi krili aeroplana tako često spušča Pod nebo, ki se dviga z višnjevega morja šumeče med oblake, visoko nad vrhove planin, kakor sivi kragulj — ne, kakor orel, mogočen in ponosen, vztrastel v skalovju Črnih gora. Ni bilo vino, ki je našega pilota vpletlo v zabavo. Vsi naši mladi pomorščaki so zmerni v jedi in pijači, kakor da jih je odgojil Švedski šport ali amerikanska treznost. Čašica ali dve črnega viškega vina zadostujeta zabavi do polnoči... Ali, evo, čuj, tudi naš pilot Ivo je jel govoriti. »2e tisoč- in večkrat sem se dvignil z aparatom. Hvala Bogu, srečno. Majhni defekti nekolikokrat. Opazil sem jih. Brzo paraliziral. Sicer vedno sigurna, sveža vožnja... Sploh se aeronavtika smatra v javnosti za dosti bolj nevarno, nego je. Tako zvanih »nesreč« — skoro ni! Vse laž. Vedno je kriv pilot. Vsaj po mojih 'zkušnjah... Malo hladnokrvnosti, malo prisotnosti duha, to je Vse. Iz vsake situacije v zraku se da izplavati — samo brze odločnosti je treba.« Vse to je povedal tako mirno in zavestno, da nas je vse prisotne prepričal... Za trenutek vsaj. »Ali« — je nadaljeval z isiim glasom, »enkrat se mi je vendar pripetil slučaj, visoko nad Boko, ki me je skoraj stal življenje.« Njegov obraz je razodeval popolen pogum. Miren, siguren pogum, ki prezira življenje in smrt, in ceni samo ono ponosno plavanje v vedrih višavah, visoko nad vso vsakdanjostjo sveta, — v svojem letalu. »Bilo je hladno, jesensko jutro, v prvem svitanju, ko sem se dvignil pred Tivtom z morske gladine. Sam sem bil v aparatu, in dvigal sem se s srednjo hitrostjo, v velikih krogih, polagoma v višino sosednjih planin. Izplaval sem iz nizkega mraka, in konture vasi bokeljskih zalivov so se izgubljale v jutranjih meglah pod menoj. Ko sem se bil vzpel do kakih dva tisoč metrov visoko, me je ožarilo solnce z belim, svežim svitom preko Črnih gora. Ves sem splaval v beli dan. . . Vedno mi je žal tistih ljudi, ki ob tem času še dremajo v svojih zaduhlih spalnicah, za zagrnjenimi okni. Nikdar ne bodo okusili svetega obhajila brezkončnih višav: čaše bistrega zraka v pljučih, in keliha božje svetlobe v očeh . .. Spustil sem motor in letalo je plavalo suvereno skozi jutranje sape neba, mirno in ponosno, kot feniks v solncu .. . Nekaj strelov sem čul iz globine, tam iz močvirja Tivaiskega zaliva. Lovili so gotovo moji prijatelji. Divje race in gosi. Pokazala se je po katera jata iz megle, jedva vidna. In zopet utonila vanjo. Do mojih višav ni prispela nobena... Okoli devete ure so se začele trgati bele megle. Tupatam je zasijalo svetlo skalovje gora, in posamezna temna lisa zelenega morja. Dvignil sem se na mnogih mestih, preletel sem vso našo državo, in daleč preko njenih meja, ah nikjer nisem videl lepšega prizora, kakor je bil pogled iz teh višin na Kotorsko Boko. Ni mogoče opisati sijaja ažurnih zalivov, smaragdnih plitvin ter črnega relijefa vrezanih polotokov v plave morske gladine. Tam, onstran Luštice sinji svit visokega južnega Jadrana; z druge strani pa brezkrajna in pusta valovitost krivošijskega in črnogorskega gorovja ... vrh Orijena, vrh Lovčena. Poleg tega brezkončni zrak. Tisti ogromni prostor višav, brez obali, ki človeka nosi lahko kot pero, z brzino viharjev preko najvišjih grebenov sveta; med čredo oblakov in iznad nje, v čisto svetlobo in luč brezmejno. Tam, gospodje, visoko nad nižavo vsakdanjega življenja, v hladni samoti višin človek zasluti brezmejnost prostora in časa, in sluti večnost, in pojmi Boga . . . Človeško življenje: kot kaplja dežja. — Iz oblaka v oblak. Žarek v vesoljnost. — — — Brez pomena, brez. svrhel Vse laž, vse sen, gospodje . . .« Naš piloi se je bil ogrel. Samo ledaj, če sanja o svojih nebeških višinah. In ko se je zavedel, že mu je udaril Ird smehljaj na lice, in grenka ironija, skoraj cinična, je kanila v njegove besede. Kakor da se je nečesa otresel, je zmajal z glavo, in njegov govor je postal zopet stvaren in brez zanosa. »Tudi tistega dne je bilo lepo. Božanstvene barve. Morje, kakor da je gorelo v zelenih plamenih, do belih sten gora. — Moje letalo je plulo mirno skozi tiho nebo. Naenkrat zapazim, da nisem sam. To je vrlo redek občutek v teh visokih samotah. Neka velika senca mi je šinila preko lica. Ko se ozrem, vidim silnega planinskega orla nad seboj. S kraljevsko razmahnjenimi krili se je vozil nad letalom. Vesel sem ga bil, ker mi je bil prvi doživljaj te vrste v višavah. Menda pa tudi zaradi tistega zagonetnega čuvstva simpatije vsakega živega bitja napram živemu bitju, če se srečata v tako strašnih samotah, kakor jih čutiš v tistih brezkrajnih zračnih prostorih. Ublažil sem hitrost aparatu. Hotel sem orla videti bliže. Mislil sem, da se bo ptica itak ustrašila motorja in naglo oddaljila- Ali zelo me je iznenadilo, naravnost osupnilo, ko sem sprevidel, da nimam posla z nedolžnim spremljevalcem. Orel se je bil dvignil nad moje letalo ter srdito zapodil v" moja krila. Zazvenele so žice in ves aparat se je nevarno zazibal v zraku. Orel se je v padiu takoj spet ulovil ter v spretnem loku zopet vzplaval nad aparat. Ponovno se je zakadil, ali topot je zgrešil. Začela se je tista vsem lovcem znana igra v zraku, kadar vrane zasledujejo skobca. V trenutku mi je bila jasna vsa preteča nevarnost. Še en udarec v krila, in zgubljen sem! Potegnil sem samokres. Ali ptica se je tako spretno vila okrog letala, da je ni bilo mogoče dobiti na muho. Ustrelil sem, ali brez učinka. Zopet. — Orel se ne zmeni . . . Postrelil sem vseh osem nabojev — in orel je še vedno Možil nad menoj. Temno je završalo preko moje glave... Dal sem motorju največjo brzino. Zrak je bril mimo ušes... Roke so mi oledenele, jedva so se še oprijemale krmila, ^'ekaj mrzlega mi je seglo v srce. Dobro sem vedel, da bova v prihodnjem trenutku najbrž °ba strmoglavila v globočino. Siisnil sem zobe... Motor je brnet — in zrak je sikal skozi aparat. — Zopet črna senca nad menoj. Nagnil sem krmilo navzdol, da se izognem. Tedaj. — — — Silen pok... Potres v vsem aparatu. Nekaj me je trdo udarilo v obraz in mi razbilo očala... Zaskelela me je rana. Še sem bil pri zavesti... Konec je. Letalo je drvelo strmo navzdol z nepopisno hitrostjo. Bog ve kam ... Dihati nisem mogel več ... Nekoliko strašnih trenutkov, polzavestnih. — — — In začutil sem: aparat se je ulovil, zaplaval je na krilih. Z zaprtimi očmi sem polagoma dvignil krmilo, da ublažim strmi pad. In glej, aparat je ubogal . . . Zavrl sem motor, da zmanjšam hitrost. Poskusil sem odpreti oči... V ostrem vetru brez očal ni bilo mogoče gledati. Ali prepričal sem se, da mi oči niso poškodovane. Odprl sem jih le mežeče, za trenutek, toliko, da sem zadobil orientacijo. — — — Tako sem padal navzdol, pošev, na modro gladino, na kotorski zaliv. Aparat je precej zabrazdil morje, ko je treščil na vodo, ali se je vendar vzdržal na površju. Sedaj sem šele videl, da mi je bil ves propeler polomljen. K sreči oba kraka — sicer bi izgubil ravnotežje in se neusmiljeno zrušil v brezdno. Steklo očal me je malce opraskalo pod levim očesom. To je bilo vse. — Na obali se je bilo zbralo mnogo ljudstva, ki je bržkone opazovalo mojo zračno borbo z orlom. Poslali so mi rešilni čoln. Med potjo je mornar dvignil iz vode nekaj črnega, brezobličnega. To je bil orel, ki ga je propeler zmel...« Ivo je končal. Mirno in flegmatično. Dodal je še: »Od tega časa opozarjam vse mlade pilote na nevarnost, ki preti po orlih, teh lepih, ponosnih ticah. Kdo bi mislil? — Smatrajo nas pilote pač kot nekake konkurente in parvenije v tistih nadoblačnih kraljestvih.« Ivo je utihnil. Vsa družba je gledala vanj. On si je nonšalantno zanetil cigareto, in vrgel vžigalko v stran. Lice mu je bilo medlo in ravnodušno. Samo v njegovih plavih očeh je gorel sijaj, svež in jasen, tisti, ki se ga navzamejo oči samo v onih hladnih višavah nad oblaki. Nas vse pri omizju je obšel neki tajinstveni strah. Srce nam ■je drhtelo kakor da je drhtelo za življenje tega vedrega, pogumnega, mladega oficirja ... »— — — Nesreč ni] — Laž. — Vedno je kriv pilot. —« Te besede, odločne in polne zavesti, so nam trepetale preko naših duš, kakor tolažba, kakor zaupanje, kakor up . .. In vendar — — Tri mesece po teh večerih v Boki so nad hangarji zaplapolale črne zastave. »Kaj, res? Ivo??« — Vsakdo je vprašal osupel. Razbit propeler — v rdečih rožah. — Padel je. — »Da, padel je — tudi drugi orel.« Mlad in lep in poln poguma... M. S.: Spomini na jelene. 1Naddievonic) Vil. Mnogo je bilo gostov. Vsak pa je imel svoje težnje, želje in navade kot človek in kot lovec posebej. Vsi pa so si bili v eni želji soglasni in edini, da je hotel vsakdo ustreliti najboljšega jelena. Ali tudi pri lovu velja, da je veliko poklicanih, a malo izvoljenih. Samo velmožje, zaslužni za slavo očetnjave in pa Prozaični denarni Krezi vseh pokolenj in ver, so smeli streljati Plemenske jelene, ki so bili dika in ponos lovišča. Kadar pa niso lovili plemenite jelenjadi, so pokale kosti ocvrtih piščancev in rib, katere je bilo laže na krožniku zadeti, kot pa jelena na zeleni trati. Neko popoldne vstane zopet silen pasji lajež, siv prah zavije dovozno pot v nepredirno meglo. Gosposki voz v tem kraju je dogodek, dva pa senzacija. Tedaj pa so pridrčali kar štirje dvo-vPrežni, vsi polni prtljage, ljudi in pušk. Skoraj je nastala panika. Gosi so kričale, race gagale, kokoši begale na vse plati, kot bi Jih lovil kragulj. Ves pernati rod, ki je štel na stotine glav, je Prišel iz ravnotežja. Da pa je bila zmešnjava še večja, je Pozorna logarjeva žena poslala služinčad nad kričeči rod z Piorilnimi nameni. Čez pol ure je tekla za kuhinjo kokošja kri curkoma. Prihod vsakega gosta je pomenil najmanj eno kokošjo ali račjo smri. Kmalu so pameine živalice spoznale izvor zla za njihov rod. Zdi se mi, da so natanko ločevale domačine od tujcev in da so celo znale šteti. Zmešnjava med njimi je nastala vedno le ob prihodu nepoznanih in se stopnjevala z njih številom. V nekaj trenutkih se je neštevilni pernati rod poskril, kot bi se udrl v zemljo. Samo gosi je bilo videti sredi obširne mlake, kamor so se zatekle, kot v nedostopno trdnjavo, ali pa kakšno kokljo, ki je lasala neubogljiva piščeta, ki se niso zmenila za svarila. Po navadi je obležal pod kolesi tudi kak budalast mlečno-kljum petelinc, ki se je preveč zanašal na svoje, eno pomlad stare, telebaste noge. S tem pa je bilo samo dekli prihranjeno lovljenje enega piščanca. Razumljivo je tedaj, da je topot objel vesoljni Tikveš paničen strah, ko so se prikazali štirje vozovi. Kup kovčegov, škatel, stojal, torb je rastel in ko je bilo vse izleženo z ljudmi vred, so bili vozovi za komolec višji, ker so vzmeti zavzele lahko zopet svojo navadno lego. Gospod, ki je bil zapovednik družbe, kot se je videlo, )e pristopil in mi v blago zveneči nemščini, iz katere se je razločno čul prastari šum rdečemorskih valov, na kratko vse objasnil. Kinematograf torej! Ne predstava, nego filmovanje — jelenov. Ko sem segel krepko po sapo, je poveljnik nadaljeval: »Ta tukaj,« in mu pomignil, »in ta in ta, so izborni jahači. Oni mojstrski tekač, akrobat in strelec. Dva sta, ki igrata izborno prerijske lovce, streljata tudi z lokom in...« in tako dalje. »Obleka, maske, puške, vse je tu. Samo konje nam daste in logarje in več statistov, seveda tudi vi odlično sodelujete, se razume. No in končno,« je rekel zaupno, »nam pustite za privatno zabavo ustreliti par jelenov, se bo že naredilo. Direkcija bo dala nam itak vse brezplačno, se razume, ko bo vse na filmu in slava in reklama velika, ki je mnogo vredna za privabitev tujcev . . .« Medtem je radovednost, ki je bila koristna lastnost upraviteljeva, prignala tega na pozorišče in poveljnika sem mu takoj spoštljivo predal. Zelo pogosto je pokašljeval in hrkal upravitelj, ko je zaznal za ves cirkus. Po telefonu je mediem zvedel, da je baje ta cirkus od zgoraj dovoljen in da naj se podpira. Tedaj sem so-čuvstvoval resnično z lovskim srcem upraviteljevim, da bodo njegove ljubljence v svobodnih petreških šumah in trstju naredili za komedijante. Odrinili smo k Semenči bari s poveljnikom in prerijskima lovcema, da si na licu mesta ogledamo situacijo. Kino-šef je bil vzhičen. V ozadju gozd stoletnih vrb in hrastov, potem celo polje trstja in spredaj velika bara srebrne vode. »Tako,« pravi, »tu čez bodo tekli jeleni, od te strani zasledujoči lovci. Tam bo prišel iz irsija ranjen jelen, ves upehan in bo zabredel v vodo. Divno! Naredili bomo iudi več drugih posnimkov, na primer, kako pride jelen pil vodo in kako se bije s svojim rivalom. Poiem ga bo la lovec zalezoval in usirelil. Kolosalno! Zjutraj kar pričnemo. Rabimo samo kakih 6 konj, 10 logarjev in 30 ljudi, moških, žensk in otrok, za statiste. Hiše pa že stoje, vozov in psov je dovolj.« Hura! Upravitelj je kar meketal od navdušenja in obraz se mu je svetil temnordeče v zahajajočem solncu. Dolge modre sence so se risale po izpaljeni travi od samujočih osivelih vrb in daleč na spodnjem koncu bare je iz trstja molela glava košute, ki je strigla z ušesi in majala z glavo. Gotovo je obupavala nad načrti, ki so se kovali tačas sredi Semenče bare v glavi kino-šefa. Ko je bil razpored gotov, se je pa obrnil na upravitelja z vljudno prošnjo, da bi mu pokazal, kar je ob sebi umljivo, še jelene, ki bodo jutri sodelovali. Splašeno je pogledal upravitelj in v očeh sem mu bral milo prošnjo. Razložil sem kino-šefu, da se moramo žuriti domov, ker bo skoraj brezmesečna noč in v tem terenu je zaradi skrite vode, jarkov, neprehodnih, s srobotom, dračjem in malinjem prepreženih goščav v temi nevarno hoditi. Tudi se moramo prepeljati čez staro Donavo in pozneje ne bo tam ribičev. K večerji se je upravitelj, ko je vse obljubil, opravičil in mene potisnil v ogenj, da naj nas vse rešim iz težkih ur, ki so prišle nad Tikveš v obliki kina. Vesoljni cirkus je razvijal nedosegljiv apetit in porabljal vse sile svojih mlinskih naprav za koristnejše delo kot je klepet. Na ta način sem imel priliko razmišljati, kako bi zajezil grozeče pohujšanje nad jeleni. Med jedjo, če kdo zelo premišljuje, se rodi lahko dobra misel. V to svrho sem svoj stroj še posebej namazal s steklenico baranjca iz Kneževih vinogradov. Pretehtal sem še enkrat ves akt te zadeve, ali brez rešilne poti se mi je zdela ta zagata. Za deset ur bo blamaža kompletna, ko ne bo ne konj, ne logarjev, ne psov, ne ljudstva! Samo Semenča bara bo stala tam gola, kakor ob rojstvu, brez jelenov. Ravno se je zaletel hudobni duh obupa proti meni, kot Janezov jelen izza mojih mladih let, da me uniči, ko se oglasi iz. Pelreša zategel glas. Kakor bojni rog je grozil in bobnel skozi temo, naraščal in upadal, jezno izzivajoč. Za trenutek je ves prežvekujoči cirkus ustavil svoje polne stope. Tedaj se je rodila misel — zvezda rešenica v izmučenih možganih. Izplaknil sem še enkrat usta z baranjcem in eislo jasno videl, da je kino-šef napravil račun brez krčmarja in da pije baranjca na medvedovo kožo. Ko je jelen utihnil, sem Pričel jaz. Po prijetnem uvodu sem gosta zaupno prizanesljivo vprašal, če je že kdaj videl jelene v prosil' naravi, iorej divje, kakršni so in, in če je že imel z njimi opravka. Sedaj, ko je slišal orjaški glas, si lahko predstavlja moč prsi tega divjaka in po-mozi Bog, če še zdivja. Povedal sem mu Janezovo zgodbo o jelenu in suknjiču in dostavil, da je to tukaj na dnevnem redu. Zato da ... mi jamstva ... ne prevzamemo ... in sem pomembno utihnil. Kakor fotografska leča so se mu razširile oči in dolgo je eksponiral brez besede. Voščil sem njemu in ostalemu kinu dober počitek in izginil. Tema je še bila, ko me je logar klical o važni stvari h kino-šefu. Ves prepaden mi je povedal, da sta mu ponoči zbolela dva prerijska lovca, da tudi on čuti mrzlico in seveda drugi tudi in da zaradi tega ne bo mogel — žal — filmirati. Kaka velikanska škoda za vas, ko boste morali ostati brez svetovne reklame, ali čakati ne more. Tri ure kesneje so se zavili štirje vozovi v prah in zginili so. Logar pa je delal račun brez gostov. VIII. Naposled je zanesel v Tikveš veter še naše gore list. Prav pod sivim Stolom je ozelenel in kako bi ga ne bilo srce izpod iste gore veselo. Zato naj bo še zanj skromen kotiček med vrstami. Ta naše gore list sam pa ni bil skromen lovec. Ko je nekoliko steklenicam zvrtal luknjo v trebuh, je bil velik lovec v besedi in dejanju. Gamsi, petelini, ruševci so padali, da je bilo veselje. Preljubi Kljukec, lahko se skriješ, odnosno »prid zidar se les učit« dejanja. Kar pokalo je, in najino lovišče je bilo pokrito z ubitim plenom, da je škripalo in žvenkljalo pod junaškimi stopinjami. Pogon je bil izdaten in pod težo bremena sva omahovala, ko sva lezla v naročje Abrahamovo. Komaj se je naš list prebudil, je že ustrelil ogromnega divjega mačka. Srečni lovec je kar bledel in zamiral, ko mi je pred kosilom razkazoval glasovih plen. Zavidal mu ga nisem. Puško je imel, kot ob rojstvu velike očetnjave večina naših gora listja, cesarsko. Bila pa je na domači podlagi predelana in pokrita z rjo in strelnim daljnogledom. Ta se je sicer malo majal, kar se je naučil od svojega gospodarja, in zato sem ga, daljnogled namreč, privezal s špago. Ko si je še on privezal dušo s požirkom žganja, sva odrinila čez staro Donavo, pustivši mačka doma. Šla sva seveda peš, ker Slovencu sreča figo kaže in je tako od vekomaj sojeno. Žurila se nisva, ker so bile sence še komaj za dvojno višino drevja dolge in jelena, kakršen mu je bil prisojen, ni bilo težko najti. Vendar je bil moj gost prijetno razburjen v zavesti, da bo videl in streljal prvega jelena. V naših gorah, izven ograd, skoraj ni več jelenov in zato ni nobena sramota, da večina naših listov oči ni videla in večina ušes ni slišala jelena. Zato se je moj lovec zavedal velikega trenutka ter mu šel dostojanstveno naproti. Da je pa zares temeljit častilec Diane, sem spoznal kesneje v Zmajevcu, kamor sem ga bil povabil na kljunače. Imenovana vas ima poleg tam običajnih kreposti to dobro navado, da skoraj k vsaki hiši spada v zemljo izdolbena klet, ki radodarno deli žejnemu uteho. Ker je bilo še zgodnje pomladansko popoldne, sem svojega lovskega tovariša peljal v klet, da se okrepča z baranjcem. V prijetnem podzemeljskem zatišju, sedeč ob dolgi vrsti trebušastih sodov, se mu je razvezal jezik in dišeče vino je samo teklo. To vam je bil strelecl Polovičarstva ni poznal. Vsakokrat ko je pomeril, je zvrnil enega, ker je bil zvest sin svojih kranjskih dedov. Toliko jih je sklatil, da mu ni bilo treba niti ven na sprelet, pa jih je komaj prinesel domov. Napram njemu sem bil muha in komaj začetnik. Strumno sva torej stopala in se previdno prikrivala tam, kjer se nisva mogla skrili. Vendar nisva imela sreče in noben rogo-vilar ni čakal, da bi ga pozdravila. Solnce se je poslovilo in tudi najin pogum je zatanjal. Vrag vedi, kako je to in zakaj, da je včasi taka zakleta smola. Prav pri zadnji hiši se je, naposled seveda, ogenj ustavil. Prvi mrak je legal med gosto travo, ki se je jela svetiti v srebru večerne rose in se zavijala v prve pernice lahkih meglic za nočno spanje. Tedaj sva opazila ob skupini vrb sredi razsežne plane jelena z nekaj košutami. V kritju orjaškega debla podrte vrbe sva se približala na ugodno strelno daljavo. Ali jelen je po moči rogovja stal daleč nad strogo črto zadevnega dovoljenja. Lep štirinajsterak - plemenjak je godrnjal okrog vrbe, kot bi ošteval svoje nezveste družice. Milo sem pogledal sotrpina, na katerem je trepetala sleherna mišica v lovski groznici in mu razložil smolo. Ali moje, v službeni dolžnosti zakrknjeno srce, se je jelo mehčati, ko sem videl pred seboj bledo obličje in postavo lovca, ki je plesal svetega Vida ples. Začel sem barantati s svojo lastno vestjo, kakor svoječasno Abraham z Bogom za Sodomo. »Poglej,« mu pravim, »natanko, zdi se mi, da štirinajsterak ni tako močan, kot sem sprva sodil prav za prav saj je komaj, to se pravi, saj ni plemenjak in °drastkov ima le dvanajst, ali niti ne, štej malo.« Ali tovariš je samo glasno dihal in težko požiral in čakal, kdaj reduciram jelena na dopustno mero! Vendar se nisem mogel odločili, jelen ni hoiel po nobeni optični prevari postati dovolj slaboten. Šele po dolgih bojih s skušnjavo in usmiljenjem po drugi strani sem zlegel rešilno misel. »Streljaj,« sem mu šepnil, »na mojo odgovornost, je čisto po predpisu,« in si mislil, kje bo jelen, kje krogla. Potisnil sem ga do vrbe, mu naslonil puško ter priporočil hladno kri. Celo večnost je meril, pomerjal, ječal in popravljal sebe in puško, vrlil klobuk na glavi in seveda prebira! najdebelejše jagode kranjskih hudičev. Od razburjenja ni mogel jelena ujeti v strelni daljnogled. Dokazoval je vse mogoče krivde na tem božjem stvarstvu okrog naju, samo na sebi je ni videl, nego je bil le žrtev nesrečne situacije. Končno je vstal in obupno izjavil, da ne more. Bil je izčrpan do zadnje sile. Jelen ga je stresel skoraj iz hlač. Strel ni počil in vrnila sva se. Moja rešilna misel je rešila obadva. Ostal je volk sil in koza cela... Drugi dan se mu je vendar posrečilo, da je na trideset korakov zgrešil jelena. Trije neizkušeni deseteraki so v svoji radovednosti toliko časa zijali v trstje, kjer je moj lovski gost izvajal razne počepe in druge telovadne vaje, da je počilo. Kot vihar je po strelu vse tri odneslo skozi trstje. Vendar sem opazil pri najmočnejšem izmed trojice, da je rahlo naznačil. Ali krvi ni bilo niti kapljice. Sledila sva kakor psa, vse preobrnila in preiskala po trstju in do ramen visoki travi — brez uspeha. Dvomil sem že, če me oči morda vendarle niso varale. Sledu ni bilo najmanjšega in po strelu sem žival videl samo en skok. Ko sva se utrudila in sem pustil mislim bolj delovati kakor nogam, sva prišla do uspeha. Iz opazovanja sem vedel, da smrtno ranjena žival beži navadno premočrtno v smeri, katero je na begu zavzela. To si razlagam iz tega, ker žival nagonsko hoče čimprej in čimdalje z mesta nesreče. Nima pa moči, da bi se obračala, ker nima telesa več v oblasti, kar tudi čuti, in ve, če se okrene ali obstane, da se zruši. Tedaj deluje izključno samo še nagon za beg, ki konča potem s smrtjo. Na podlagi teh zaključkov in upošlevanja konfiguracije terena, ki preminja in vpliva na smer bega, je strelec tudi to pot našel svojega jelena, ki je bil že ves otrpel. Zavrisnil je, ko bi ga bil pičil gad. Pridrvel sem na pomoč, ali pomoč ni bila potrebna... Moje gore list je odfrčal na eno, jaz na drugo plat, kakor je bilo od vekomaj sojeno. Zbogom Tikveš! Nikoli več ... [Nadaljevanje bo sledilo.) Dr. ing. Vikior Jeločnik: O uporabi daljnogleda na lovskih puškah. Pod lem naslovom je priobčil g. VI. Kapus v prvi šievilki letošnjega »Lovca« (stran 10—16) članek, ki kar mrgoli napak in pogrešk v balističnem, lovsko - orožarskem, optičnem in celo lovsko-pravem pogledu, in ki je kakor nalašč ustvarjen, da poveča že itak dosti veliko zmešnjavo in nejasne pojme še bolj. Pisec je svoje subjektivne in napačne pojme generaliziral in jih predložil v podobi splošno veljavnega »recepta« čitaieljem »Lovca«. Nočem se spuščati v detajliranje vseh »polomij«, ki so obelodanjene v navedenem članku, ker bi kritika postala obsežnejša, omejiti se hočem samo na najkosmatejše napake: Na strani 12. je omenjen »Fiihrlingov naboj, ki ima nizko početno brzino in tudi manjšo razanco«. Kateri naboj je to? Ker ga je pisatelj krstil »Fiihrlingov«, ga imenuje brez dvoma po njegovem izumitelju ah konstrukterju, nekemu »Fiihrlingu«!? To je prosta izmišljotina: ta tulec — a ne naboj — se imenuje »V i e r 1 i n g s h ii 1 s e« , ker se je prvotno porabljal za malokalibrsko, pod vizirno šino ležečo risano cev četverocevk (Vierling, Vierlaufer), kakor sem to omenil v »Lovcu« 1926, stran 337.1 V trgovini ga dobimo pod imenom »Winchester - Zentral« 22/35V2 (W. Z. 22/35M;) = Vierlingshiilse, ali pa pod skrajšanim nazivom 5-6/35 R; nastal je ta tulec iz »Morris 5 8/33«. Dalje trdi pisec, da ima ta naboj »nizko početno brzino in tudi manjšo razanco«. Ravno nasprotno je res! Če ta tulec polnimo s sposobnim smodnikom — 0-1/1 mm M. 97 c, O-l/lPmm M. 11, ali pa v skrajnem slučaju z malodimnim smodnikom št. 1 (za šibre) — in bakreno- ali jeklenoplaščnim izstrelkom, dobimo municijo s 600 do 725 m/sec prvotne brzine (V25) in tej brzini odgovarjajočo razanco. Razanca je od prilike ista, kakor jo ima na primer 6-5 mm (M. 1903) Mannlicher-Schonauer, o katerem menda ne bo nikdo trdil, da nima relativno visoke razance; razume, kdor ima sploh jasne pojme, kaj je razanca in v kakšni zvezi je s početno brzino, težo in obliko izstrelka. Kakšne čudne in zmešane pojme ima pisec o početni brzini in razanci (kot izraz poti izstrelka), bodemo takoj videli! Na strani 14 in 15 omenjenega spisa nam predočuje pisec svojo metodo streljanja na srnjaka, če isti stoji na 100, 200 ali 300 metrov oddaljen, vzemajoč za osnovo puško Mannlicher-Schonauer in daljnogled z merilno napravo sl. 8 (stran 13). Kot prvo moramo pribiti, da ni označen niti kaliber (model) Puške, niti naboj (smodnik, izstrelek, iežina oz. količina in oblika), 1 Primerjaj zadevne spise v »Lovcu« 1911, stran 104, in v »Lovcu« 1926, stran 337-339. Lovec 1927 101 istoiako ne povečava daljnogleda in debelina konice (irikola) merilne naprave. Poslednja se da od prilike dognali iz podaika, koliko srnjakovega oprsja pokrije isla na posamezne razdalje. Seveda velja lo razmerje samo za piscev daljnogled (ozir. za daljnoglede, ki imajo popolnoma ista svojsiva, namreč islo povečavo, islo debelino in velikosi merilne naprave!, ker bo vsak drug daljnogled pokazal popolnoma drugo sliko — manjša povečava z debelejšim (večjim) trikotom bo pokrivala večjo, večja povečava in tanjši (manjši) trikot manjšo oloskev v cilju. Že iz tega razloga je pisčev generalni recept za merjenje na različne Slika 1. distance — piškav! Ce pomislimo, da se za izdelavo križcev (igel, niti itd.) v vizirjih daljnogledov porabljajo žice (jeklene ali plalinske), oziroma (steklene ali pajčevinaste) nitke od 0-02 do 0-05 mm debeline, ne smemo kratkomalo vzeti svojega daljnogleda in na osnovi njegovih konstruktivnih detajlov napisati obče navodilo za prakso. Kar se tiče puške in municije, pisec ni omeni! ničesar, razen da ima »srednje dobro začetnobrzino 620 m v prvi Vt 5*62Ci sekundi Ul), kakor jo ima puška Mannlicher-S c h o n a u e r« , in, da »z enim in istim nastavkom strehamo in sigurno zadenemo (!) do 300 m«. Oglejmo si to začetno brzrno »v prvi sekundi« in »sigurnost« pogodka malo bliže! Najprej bodi povedano g. Kapusu, da se brzina (hitrost) izstrelka nikdar ne meri, niti ne označuje za posamezne sekunde ali v posameznih sekundah, temveč za posamezne točke poti ali poleta (distance) izstrelka. Na primer brzina na ustju cevi = V0, brzina na 25, 50, 100 m itd. pred ustjem cevi = V25, Vlon itd; največkrat V23, ker se ta brzina najlaže praktično meri in iz nje — če je potrebno — izvaja tudi V0, V3„ itd., če so nam znani drugi potrebni podatki (oblika, teža itd.), ki se tičejo izstrelka. Vzemimo, da misli pisec brzino Vo3 = 620 m/sec. Noben Mannlicher-Schdnauer - 6-5/1903, 8/1908, 9/1905 in 9-5 mm - bodisi s siarim št. 5 (M. 92), bodisi z novejšim št. 3 malodimnim smodnikom in kratkimi, za lov obče porabnimi cevmi 45—57 (60) cm dolžine nima te brzine. Mislim, da je g. VI. Kapus dobil V25—- 620 mm, računajoč isto za 8 mm — 1908 — Schonauerjem z nabojem 2-48 g malodimnega smodnika št. 5 (M. 92) in ogivalnim jeklenoplaščnim (4/5) izstrelkom, težkim 13 g, po Kohlrausctievi formuli (Lovec 1926, str. 381); glede uporabe te formule sem omenil, da se iste lahko poslužujemo tudi za smodnike št. 5 in št. 3, in da velja posebno za malodimni smodnik št. 3 brez odbitka 5% izračunane V25. Veljavnost te formule za malodimni smodnik št. 5 odvisi od tega, kako dolžino ima cev in kako težino ima izstrelek. Za dolge Slika 3. cevi in težke izstrelke (kakor ga ima na primer Mannlicher 8 mm, M. 95) dobimo približno uporabne rezultate, za kratke cevi in lahke izstrelke dobimo od 5 do 10% previsoke brzine. Priznam, da tega v svojem spisu nisem izrečno omenil, to pa iz vzroka, ker tvornica »Osterr. Waffenfabriks-Gesellschaft — Stever« že od 1. 1913. dalje jemlje za pristrel »Schdnauerjev« izključno naboje z malodimnim smodnikom št. 3, stari smodnik št. 5 Pa se nahaja samo še v nabojih za 8 mm (M. 95) Mannlicher. Samo po posebnem naročilu polnijo »Schonauer«-naboje še s starim smodnikom št. 5 (M. 92) Na strani 341 »Lovca« 1926 pa sem izrecno omenil, da smodnik št. 5 (M 92) ni posebno sposoben za naboje z lahkimi izstrelki. S tem smodnikom polnjeni naboji za 8 mm 1908 (Schdnauert Pa nimajo brzine V25 = 620 mm, temveč V23 = 554 m/sec. Slika 4. Za daljnje raziskavanje pomot članka, ki ga je objavil gosp. J^apus, je to postranska stvar, in vzemimo, da je v resnici početna urzina V25 = 620 m/sec. Pisec pripoveduje, da ima puško pristreljeno tako, da na . 100 m strelja 7 cm = (70 mm) više! Ker merilni trikot v njegovem a ne v vsakem — daljnogledu sega 5 cm v život srnjaka, bo Srednji pogodek 12 cm od daljnega roba, to je v sredini lopatice. Dobro! G. Kapus pravi dalje: »Drugi srnjak, istofako velik, stoji pred nami na 200 m; kako bomo pomerili tega? Znano je, da pri omenjeni puški s pričeino brzino 620 m pade krogla od 100 do 200 m za 4 cm; krogla ne bo zadela več 7 cm više kakor na 100 m, marveč samo še 3 cm. Puško bi bilo treba nekoliko dvigniti.. Pa tudi na 300 m bomo lahko streljali in uspešno zadeli z istim nastavkom. Od 200 do 300 m pade krogla 7 cm, to je skupaj od 100 do 300 m 11 cm. Treba bo samo malo pomisliti in tako pomeriti, da je vodoravnica v vsakem slučaju v spodnji tretjini srnjaka.« Sedaj pa »pomislimo«, g. Kapus, vzemimo svinčnik in na-črtajmo si »Vašo« pot izstrelka od ustja cevi do 300 m. Kaže Vam jo slika l.2 To je res očarujoča linija! Pisec je samo pozabil povedati, kje m kolikšno je teme tega poleta, in kje je vizirni strel. Ali iz slike si oba približno lahko konstruiramo: vizirni strel (točka, kjer se sečeta pot izstrelka3 in vizirna črta) je približno na 250 m, in po tem tudi teme približno malo dalje kot na polovici distance, to je na 130 m. Z ozirom na ordinate na 100 m (+7 cm) in na 200 m (+ 3 cm), kakor to trdi g. Kapus, ne bo teme mnogo više, kakor 8 centimetrov. Načrtali smo si polet (pot) izstrelka po trditvi VI. Kapusa, kateremu je znano, da pade izstrelek (V25 = 620 m/sec !!) od 100 na 200 m samo za 4 cm, od 200 na 300 m pa še celo samo z a 7 cm! in dobili to na videz idealno linijo, ki ima samo eno napako: da je popolnoma izmišljena, neresnična in nemogoča! In to iz enostavnega vzroka, ker so tudi pogoji, pod katerimi je nastala, izmišljeni, neresnični in nemogoči! Komu je znano, da ima izstrelek V25 = 620 m/sec na 200 m ordinato + 3 cm, in na 300 m ordinato — 4 cm, če je pristreljen na 100 m za 7 cm više? Kdo je to ugotovil in dognal? Nikdo — niti po računu in še manj v praksi! Pot izstrelka, kakor nam ga kaže slika 1, po trditvi g. Kapusa ne pripada municiji z V25 = 620 m/sec, temveč naboju z najmanj 1000 m/sec — ki pa do danes, vsaj za puške s kratkimi cevmi in za lovsko porabljive oblike izstrelkov še ni izumljen!4 S lem je prav za prav vržena vsa balistična poezija pisca v koš; da pa vidimo, kakšna je stvar v resnici, smo načrtali v sliki 2 2 Razmerje slik 1—4 je za distance 1 : 1000, za ordinate 1 : 10. Poti izstrelka in padci istega so niačrtani za streljanje s puško brez daljnogleda. Za strel z daljnogledom se zmanjšajo padci za polovico razdalje med osjo puškine cevi in optične osi daljnogleda. Pri Schdnauerjevi puški in normalni montaži daljnogleda tedaj za 2—214 cm. Za velikost padcev v našem slučaju ta malenkost ne pride v poštev! Primerjaj »l.ovec« 1926, stran 283, 284 in 285 3 Zaradi boljše jasnosti slike ni včrtana točka pred ustjem cevi, kjer se sečeta pot izstrelka in vizirna črta prvič. 4 Kdor pot Kapusovega izstrelka na sliki 1 pazljivo premotri, bo zapazil, da črta poleta ni parabola, temveč na 200 m zlomljena črta, ki izgleda, kakor da bi bil izstrelek na 200 m dobil nenadno povečano brzino! — Mimogrede omenjam le, da Kapusov izstrelek izgubi vsled zračnega odpora na 100 m že celih 100 m, na 200 m prilično 45 m in na 300 m še okoli 30 m prvotne brzine. Vsakdo si bo lahko po tem izračunal približno pot in padec tega izstrelka na 200 m in 300 m razdalje. resnično poi izsirelka (8 mm, 13 g) za = 620 m/sec, če je puška pristreljena res iako, da sirelja na 100 m za 7 cm više. Ta izsirelek seče vizirno črio prilično na 145 m, a na 200 m pade že okoli 18 cm pod vizirno črio, na 300 m pa prilično 80 cm izpod iste! ’ o so malo drugačne ordinaie, kakor jih je spesnil g. Kapus — ki menda nima pojma o pojemanju brzine na posameznih disian-cah in padcu izsirelka vsled iega pojemanja, oziroma zračnega odpora. Na sliki 3 vidimo poi izsirelka za 8 mm (1908, Schdnauer), kakršen je v resnici za municijo s sianm smodnikom ši. 5 (M. 92) in V25 = 554 m/sec, slika 4 pa nam predočuje poi izsirelka za isio puško z municijo z novejšim smodnikom ši. 3 in V,, = 652 m/sec. Sedaj pa vzemimo še srnjaka in sireljajmo nanj po Kapusovem »sigurnem« recepiu in s Kapusovo municijo; seveda na sirelišču, ne v lovišču! 1. Na 100 m bomo pogodili — vzemimo n. pr. 10 strelov — z vsemi sireli v kvadrat/' ki ima stranico 12 cm, — in s srednjim pogodkom v točki 1, ki leži 7 cm nad iočko, na katero smo merili.6 2. Na 200 m nam po g. Kapusovem recepiu ni skoraj treba puške nič dvignili, zato komo spravili srednji pogodek za kakih 18 cm niže, ali v kvadra! z dvakrat večjo siranico (=24 cm). Usekali bomo skoraj vsakikrat pod srnjaka, kvečjemu, če bi mu odbili s kakim strelom eno sprednjih nog! Srednji pogodek bo v točki 2. 3. Na 300 m pa, iudi če bi bila Kapusova teorija točna, ne bi zadeli z vsakim sirelom srnjaka, precej strelov bi bilo slabih — nelovskih in mrhar-skih — ker bi udarili na gornji rob hrbta, v mehko, požiralnik itd. zaradi razsipanja strelov. Da ne bomo jemali samo nemškega merila, priobčujem v sliki 6 kvadrate razsipanja strelov iz lovskih risanic na 100, 200 •n 300 m, kakršne je ugotovil francoski balistik Journee na * * Slika 5. 3ct 5 Za prav dobre puške označujejo preizkuševalnice na 100 m ia kvadrat ■/4 mero razsipanja [škropljenja) izstrelkov. Na 200 m je treba računati z ^''oino, na 300 m s trojno mero razsipanja. Pri tem še niso vštete »osebne« Oopake, ki jih naredi dotični strelec! (Versuchsstation der Deutschen Jager-zmtung, Neumannswalde-Neudamm.) *v Kapusovih merilnih trikotov nisem včrial v sliko srnjaka, ker bi postala Oreveč nepregledna. Označil sem samo točke (100, 200, 300 m), kjer naj leži »rti merilnega trikota po Kapusovem receptu. podlagi večleinih poskusov v preizkuševalnici za orožje S t. E 11 e n n e. Ta strokovnjak je našel, da imajo zelo dobre nsanice povprečni razsip (10 strelov): na 100 m = 14 cm, na 200 m = 27 cm in na 300 m = 40 cm. Iz rezultata nemških in francoskih poskusov vidimo tedaj točno, da je skrajna meja za srnjaka, in sicer pod najugodnejšimi pogoji, dvesto metrov. Streljati na 300 m je na vsak način nelovsko. Temu bo gotovo pritrdil vsak izkušen lovec. V resnici je padec izstrelka na 300 m tako velik — približno 80 cm — da s Kapusovim načinom merjenja niti en stre! ne bo dosegel srnjaka, temveč bo vsak padel predenj oziroma podenj, s srednjim pogodkom v točki 3. Za naboj s starim smodnikom št. 5 — in ta je prav za prav Kapusov — bomo pogodili na 200 m s srednjim pogodkom točko 2 a kakih 30 cm prenizko, na 300 m pa točko 3 a približno 100 do 110 cm niže, kakor smo merili; kvaliteta strelov bo praktično ista, kakor pri prvoomenjenem slučaju (V23 = 620 m/sec). ★ Ako sedaj »malo pomislimo«, vidimo, da je rezultat Kapusovih izvajanj in receptov precej klavrn: teoretično neosnovan, v celoti neistinit in praktično nepreizkušen — vsaj od g. Kapusa ne! Kratkomalo neuporaben! Lovci, ki bodo in so streljali in merili na 200 m po Kapusovem receptu, bodo ali so kakemu srnjaku kvečjemu odbili sprednjo nogo, v večini slučajev pa vrtali luknje v zrak; na 300 m pa niso in ne bodo škodili niti enemu srnjaku. Ves Kapusov spis ni samo balistična in optična polomija, temveč tudi lovsko nepravičen, ker zapeljuje neizkušene lahkoverce k streljanju na divjačino pod pogoji, ki so absolutno lovsko nepravi in v kričečem protislovju z lepimi besedami v uvodu in na koncu njegovega članka! Slika 6. Živinozdravnik Sianko Arko: O reji in odgoji psa. Namen ieh vrsiic naj bo, da pričnemo s proučevanjem onih vprašanj in nalog, ki so predpogoj za uspešen razvoj smolrene kinologije. Naša kinologija, 1. j. veda o reji psov je šele v prvih začelkih in mi stopamo polagoma po islih stopnjah, kol so po njih šli drugi narodi lekom svojega razvoja pred nami. Kar so na tem polju dolgoletne izkušnje pokazale, da je potrebno, koristno in pravilno, lo nam mora poslati v našem stremljenju pravilo. V splošnem vlada pri nas še mnogo neznanja, predsodkov in napačnega naziranja o reji in odgoji psa. Kdor se pa misli baviii z rejo psov, se mora predvsem zavedali, da je najboljše baš dobro dovolj, ako se hoče doseči uspeh. Pri tem pa še ni dovolj, da imaš psa, ki je na oko lep, mogoče tudi pravilno zgrajen in uporaben; potrebno je ludi, da bo le svoje dobre lasinosli s precejšnjo golovosljo prenesel na svoj zarod. Na to pa smemo upali samo v tem slučaju, če so lasinosli plemenskega psa v njem trdno v krvi zasidrane in sianovitne. Izkušnje v tem pogledu nas učijo, da se dobre, kakor ludi slabe lasinosli podedujejo od rodu na rod. Čim več rodov je ohranilo oziroma podedovalo gotovo lastnost, iem bolj ije ia lasinost prešla v kri in s tem večjo sigurnostjo lahko računamo, da se bo ohranila iudi v nadaljnjem zarodu. Naše stremljenje anora ih iorej za iem, da bomo uporabljali za pleme živali, kojih vnanja oblika, značaj in sposobnosti naj odgovarjajo splošnim zahtevam doiične pasme in uporabe psa, poleg tega pa si •Poramo prizadevati, da dokažemo, da izvira pes res od prednikov, ki so imeli zaželjene lastnosti. Tako pridemo do logičnega zaključka, da je za uspešno rejo irebn predvsem pariti medsebojno le pse izenačenih tipov, z znanim rodovnikom prfednikov. Posamezni iipi so izenačeni v poedinih pasmah; rodovnike pa izdajajo kinološki klubi, ki vodijo nadzor o reji psov doiične pasme. To medsebojno parjenje živali istega tipa imenujemo čistokrvno rejo, ki je največjega pomena in predpogoj za vsak trajen uspeh. Eden nadaljnjih važnih faktorjev pri reji psov je pravilna izbira plemenskih živali. Ni dovolj, da psorejec samo pazi, tudi izbirati mora. Ne sme svoje psice plemeniti s prvim dobrim psom iste pasme, temveč izbrati po možnosti takega psa, ki bo morebitne napake, ki jih ima psica, izbohšal. Ako ima n. pr. kdo psico, ki ni dobra v nogah, ali hrbtu itd., naj ji izbere psa, ki bo v tem, kar je pri psici slabega, povsem odličen. Pri tej priliki naj omenim, da je za rejo psov parjenje v sorodstvu do gotove meje neškodljivo. Posebne, dobre lastnosti s parjenjem v sorodstvu še celo izboljšamo. Vsekakor je parjenje v sorodstvu dvorezen nož, toda če parimo po potrebi enkrat do dvakrat v sorodstvu (očeta s hčerjo, mater s sinom) in potem s svežo krvjo, smo upoštevali splošna pravila psoreje. Toliko o splošnem. Ne bo odveč, če na tem mestu navedem nekoliko značilnih lastnosti pasjega rodu. Psice se ob normalnem razvoju gonijo prvič po devetih mesecih. Izjemoma se pri zgodnjih pasmah pojavi goniiev že s sedmimi meseci, pripetijo se pa tudi slučaji, da postanejo psice šele po 1 —P/2 leta prvič vroče. Psice, ki so polegle, se gonijo navadno 4 mesece po porodu. To se dogaja včasi celo natančno na dan po poteklih štirih mesecih. Kot pravilo naj velja, da se psice ne sme pustiti plemeniti, preden ni poteklo eno leto. Moški psi naj se ne uporabljajo za pleme, dokler niso poldrugo leto stari, četudi so za to sposobni že s 7—9 mesecem. Znake gonitve pri psici opazimo na tem, da ji vnanja spolovila nabreknejo in da prične krvaveti. Ta krvavitev traja navadno 8—10 dni, nakar postane iztok bolj sluznat in se polagoma izgubi. Dva do tri dni potem, ko preneha krvavitev, postane psica godna za oploditev. V tem času je vpliv psice na psa najmočnejši. Tudi nagon psice, da hoče zbežati od hiše in da postane neposlušna, se pojavi šele potem, ko je prenehala krvavitev. V takem stanju se psica rada druži s psi, se z njimi igra in se jim laska, ter s tem spodbuja psa za plemenitev. Plojenje trpi pri psu precej dolgo, vendar dolga združitev ni za oplojenje neobhodno potrebna, kar je dokazano s tem, da se je že večkrat posrečilo psice tudi umetno oploditi. Nekatere psice kažejo nekako odvratnost do gotovih psov ter jih ne pustijo blizu, medtem ko drugemu rade stoje. Tudi se dogaja, da se psi različnega spola, ki živijo vedno skupaj, ne sparijo. Če se pa za par dni ločijo, pa pes zaskoči psico. Psica nosi normalno 63 dni. Če je psica postala breja, se pozna šele po 5—6 tednih, ker šele v tem času postane bolj široka. Nabreklost vimena pri psici še ni gotov znak brejosti. Dogaja se celo precej pogosto, da nabrekne vime pri psicah, ki sploh niso bile oplemenjene, in proii koncu, ko bi imela psica Po gonitvi poleči, dobijo celo mleko. To sem često opazoval. Take psice se dajo uporabiti kot dojilje in opravljajo svojo materinsko dolžnost prav tako pridno, kakor prave matere. Porod se vrši pri pseh navadno brez težkoč, le pri malih luksuznih pasmah je treba včasi pomoči. Zanimivo je, da psica navadno ne pusti ležali svojih mladičev na prvotnem mestu, kjer jih je polegla, nego odstrani steljo in jih položi na goli pod. Število mladičev se giblje med 1—28, ki so ob rojstvu, kakor je znano, slepi pa tudi gluhi. Čez 9—12 dni mladiči spregledajo in pokažejo svoje, včasi izrazito plave oči. Čez nekoliko tednov se barva oči spremeni. Šele čez 40 dni pes normalno vidi. Prav tako se spremeni barva na nosu. Včasi so pri porodu smrčki mesnatordeči, polagoma se pa pričnejo pojavljati črne pike, ki se slednjič spojijo. Čez 6—10 tednov je smrček popolnoma črn. Mladiči shodijo s 3—4 tedni. Psici naj se pusti največ 6 mladičev. One, ki jih nameravamo odstraniti, odvzemimo šele tretji dan, le če je leglo zelo obilno, odstranimo par mladičev že prvi dan. Mladi psi imajo razmeroma debele in mehke kosti. Zgornja in spodnja čeljust rasteta praviloma počasneje kot ostale kosti. Vsled tega je glava mladih psov očividno kratka in okrogla. Pri nekaterih pasmah je glava popolnoma izoblikovana šele v tretjem letu. Pri onih pasmah, ki imajo stoječa ušesa, se psi poležejo z visečimi uhlji, ki se pričnejo postavljati šele z menjavanjem zob. Tudi končno nošenje repa se da navadno šele po preteku šestega do sedmega meseca ugotoviti. Dokler pes raste, je v zadnjem koncu višji kot v sprednjem. Kdaj pes popolnoma dorasle, je odvisno od pasme, koji Pripada. So gotove pasme, ki so pozno, in druge, ki so zgodaj zrele. V splošnem se lahko trdi, da dorastejo psi malih pasem v 6—7 mesecih, psi srednjih in velikih pasem pa potrebujejo za rast 1—2 leti; nekatere pasme, kot bernardinci in novofundlandci so šele s tremi leti popolnoma razviti v svojih oblikah. (Dalje prihodnjič.) Ocena psov na mednarodni razstavi psov dne 8. in 9. septembra v Ljubljani. Lovski psi. (Nadaljevanje.] Ptičarji. Ker so bili te vrste psi večinoma že opisani v »Lovcu« ob priliki smoter in tekem, se omejimo na tem mestu le na bistvene podatke. Na razstavi je bilo ocenjenih 57 psov oziroma psic iz vrste ptičarjev, in sicer takole: Devetim psom je bila priznana ocena odlično, in sicer: 1. katal. štev. 26, nem. gladkodlaki psici Veri Obersee, last psarne Čemšenik; 2. katal. štev. 34, psu resavcu Pozoru Krimskemu, last jos. Malenška v Ljubljani; 3. katal. štev. 38, resasti psici Friki Smledniški, last Gv. Bakarčiča v Ljubljani; 4. katal. štev. 40, resasti psici Freyi Rabenhorst, last Ant. Schusterja v Ljubljani; 5. katal. štev. 41, resasti psici Diani Ortneški, last psarne v Smledniku; 6. katal. štev. 50, pointer-psici Ladv Sulzbachtal, last Ad. Potokarja v Ljubljani; 7. katal. štev. 51, pointer-psrci Savi Franken, last dr. Jan. Lokarja v Ljubljani; 8. katal. štev. 55, angl. seter-psici Fricki, last dr. Frid. Luckmanna v Ljubljani, in 9. katal. štev. 57, irskemu seterju Wynged Fribourgu, last K. Uhlicha v Rimskih toplicah. Lastniki navedenih psov in psic so prejeli poleg od Jugoslovanskega kinološkega saveza izgotovljenih diplom tudi še za vsakega psa odnosno psico zlato plaketo istega saveza, od Kluba ljubiteljev ptičarjev pa zlato kolajno. Prav dobra ocena je bila prisojena 20 psom oziroma psicam, in sicer: t. katal. štev. 1, nem. gladkodlakemu psu Beyu Pullitzu, last Fr. Avčina v Ljubljani; 2. katal. štev. 2, nem. gidl. psu Geru Schdntalu, last dr. Edv. Rupnika v Mariboru; 3. katal. štev. 3, nem. gidl. psu Samu Krškemu, last dr. Avg. Leitgeba na Vrhniki; 4. katal. štev. 7, nem. gidl. psu Tičku iz Kranja, last Gv. Šetinc v Jaršah; 5. katal. štev. 8, nem. gidl. psu Axelu Birkenhofu, last -Ot. Pollaka v Novem Kloštru; 6. katal. štev. 16, nem. gidl. psu Vero (Risu) Obersee, last dr. Iv. Lovrenčiča v Ljubljani; 7. katal. štev. 16 a, nem. gidl. psu Trefu Landshaagu, last Fr. Jelovška v Murski Soboti; 8. katal. štev. 21, nem. gidl. psici Lotti Feilhofen, last dr. Vil. Pfeiferja v Mariboru; 9. katal. štev. 22, nem. gidl. psici Riti Esting, last Os. Koslerja v Ortneku; 10. katal. štev. 23, nem. gidl. psici Riki Mitras, last ing. Weinbergerja v Ljubljani; 11. katal. štev. 24, nem. gidl. psici Bessie Laa, last A. Schusterja v Ljubljani; 12. katal. štev. 32, resavcu Aliju, last P. Steleta v Ljubljani; 13. katal. štev. 33, resavcu Risu, last tv. Lapajneta v Mostah pri Ljubljani; 14. katal. štev. 35, resavcu Trefu, last Mart. Sveteta v Mostah pri Ljubljani; 15. katal. štev. 39, resasti psici Agi Krimski, last prof. Jos. Kremenška v Ljubljani; 16. katal. štev. 44, resasti psici Anki Wolfseck, last dr. Fr. Šalamuna v Ptuju; 17. katal. štev. 46, angl. pointerju psu Fredu Marktfeldu, last Ad. Potokarja v Ljubljani; 18. katal. štev. 52, angl. se-ierju psu Lordu, last Bog. Ziliča v Ljubljani; 19. katal. štev. 54, angl. seterju psu Plutu Hohentannu, last A. Paulija v Ljubljani, in 20. katal. štev. 56, angl. gordon seterju psu Jimu Meljskemu, last dr. Fr. Lipolda v Mariboru. Lastnikom teh psov oziroma psic so bile izročene poleg diplom s strani J. K. S. tudi srebrne plakete tega saveza in pa srebrne kolajne od K. L. P. Dobra ocena je bila priznana 16 psom oziroma psicam, in sicer: 1. katal. štev. 5, nem. gidl. psu Fleku Gerlovskemu, last Ant. Kosa v Ljubljani; 2. katal. štev. 2, nem. gidl. psu Alfu Ortneškemu, last O Koslerja v Ortneku; 3. katal. štev. 9, nem. gidl. psu Piku, last E. pl. Bernetich-Tommasinija v Za- grebu; 4. katal. štev. 13, nem. gldl. psu Čaru, last G. Scherbauma v Mariboru; 5. katal. štev. 17, nem. gldl. psici Bcbi Čemšeniški, last P. Steleta v Ljubljani; 6. katal. štev. 19, nem. gldl. psici Liji Bavemvvald, last ing. Jos. Lenkota v Št. Petru v Savinjski dolini; 7. katal. štev. 20, nem. gldl. psici Blanki Schdn-wald, last dr. Alf. Šemperja v Zagrebu; 8. katal. štev. 25, nem. gldl. psici Jelki, last P. Breliha v Ljubljani; 9. katal. štev. 29, nem. gldl. psici Flori Obersee, last Dav. Bizjaka v Ljubljani; 10. katal. štev. 36, resavcu psu Rinu, last Alf. Busbacha v Ljubljani; 11. katal. štev. 37, resavcu psu Črtu, last dr. AL Kobala v Ljubljani; 12. katal. štev. 42, resasti psici Bistri Krimski, last dr. Fr. Lokarja v Ljubljani; 13. katal. štev. 43, resasti psici Heksi, last Frid. Hertla v Ljubljani; 14. katal. štev. 45, angl. pointer-psu Felsu Tosca Irmenavu, last Ad. Potokarja v Ljubljani; 15. katal. štev. 49, angl. pointer-psici Feeji Tosca Irmenau, last prejšnjega, in 16. k. t. 53, angl. seterju psu Kingu, last Ant. Lugjiča v Ljubljani. Lastniki teh psov oziroma psic so prejeli poleg diplom od J. K. S. tudi bronaste plakete tega saveza ter bronaste kolajne od K. L. P. Ostalim psom oziroma psicam ptičarjev je bila priznana ocena p o v o I j n o oziroma zadostno, lastniki so prejeli od J. K. S. izpolnjene spominske diplome, in sicer: 1. katal. štev. 4, nem. gldl. psu Boju, last Iv. Krakerja v Ljubljani; 2. katal. štev. 10, nem. gldl. psu Chamu, last Bož. Bučarja v Ljubljani; 3. katal. štev. 12, nem. gldl. psu Greifu Čcmšeniškemu, last bar. Lazarinija v Smledniku; 4. katal. štev. 14, nem. gldl. psu Trefu L, last Fr. Uršiča v Ljubljani VIL; 5. katal. štev. 15, nem. gldl. psu Trefu 11., lasf Ant. Videmška v Dobu pri Ljubljani; 6. katal. štev. 27, nem. gldl. psici Liski Čemšeniški, last psarne Čemšenik; 7. katal. štev. 28, nem. gldl. psici Friki, last Fr. Barbiča v Ljubljani; 8. katal. štev. 30, nem. gldl. psici Palmi, last Jos. Ložarja v Ljubljani VIL; 9. katal. štev. 31, nem. gldl. psici Živi, last Jos. Rusa v Domžalah; 10. katal. štev. 47, angl. pointer-psu Tessu Irmenavu, last Jos. Ivančiča v Ljubljani; 11. katal. štev. 48, angl. pointer-psici Besi, last Ig. Mezeta v Logatcu, in 12. katal. štev. 51 a, angl. pointer-psu Karu, last dr. Eriča v Ljubljani Z oceno nezadostno ni bilo na razstavi nobenih psov te vrste. španijeli. at Springer- španijeli. Psi; 1. Katal. štev. 58, Hetmans Double, last dr. Arn. Schoberja na Dunaju, je znani idealni tip od springer-španijelov. Grajati bi bilo le nekoliko preveč kodrasto dlako in težko glavo. Ocena odlična. 2. Katal. štev. 59, Lump Posavski, last Pavla Cvenklja v Ljubljani. Dober Pes kot plemenjak, sicer ni posebno plemenit in ima nekoliko premasivno glavo. Ocena dobra. 3. Katal. štev. 60, Črt Pohorski, last dr. Tl. Robiča .v Mariboru, je prav dobro ustvarjen pes, temno oko, črno-bel, žal nekoliko preveč kodrast v dlaki. Ocena prav dobra. 4. Katal. štev. 62, Dash Posavski, last ing. Fr. Pahernika v Vuhredu; pes ni posebno plemenit, dobro zgrajen, oko temno. Ocena dobra. 5. Katah štev. 63, Hasso Pohorski, last Fr. Turka v Celju. Zelo dobro ustvarjen pes, sicer grob, kodraste dlake; želeti bi bilo, da je oko bolj temno. Ocena prav dobra. 6. Katal. štev. 64, Togo, last J. Prudičeve v Kočevju. Težak pes, težke glave, lepo temno oko. Ocena dobra. Psice: 1. Kaial. štev. 65, Afra Rotienburg, !asi Iv. Perlesa v Ljubljani. Dobra, nekoliko pretežka psica s preveč šiljastim gobcem. Ocena dobra. 2. Katal. štev. 66, Frika Rotienburg, last M. Živičeve v Ljubljani. Zelo dobra psica, ima lepo temno oko in plemenito glavo. Ocena prav dobra. 3. Katal. štev. 67, Mera Rotienburg, last Jul. Kodra v Ljubljani. Prav dobro ustvarjena psica, izredno lepe glave, čudesno temno oko, prav dobra v dlaki. Ocena odlična. 4. Katal. štev. 68, Lady Kreuz, last Vik. Flereta v Ljubljani. Mešanica med spiinger- in koker-španijelom. Ocena zadostna. 5. Katal. štev. 68 a, Heidv Hartenstein, last dr. t L Robiča v Mariboru. Zelo težka psica, dobro zgrajena in dobra v dlaki, dobro, toda nekoliko odprlo oko, obrabljeno zobovje. Ocena prav dobra. 6. Katal. štev. 69, Jelica Pohorska, last prejšnjega. Zelo plem. psica, drobnih kosti, zelo lepe glave, le oči ima nekoliko poševne. Ocena prav dobra. 7. Katal. štev. 70, lika Pohorska, last prejšnjega. Zaostala neplemenita psica, nelepe glave, svetlo oko. Ocena zadostna. 8. Katal. štev. 71, Bistra II. Posavska, last M. Fiirerjeve v Kočevski Reki. Prav dobra, lahka psica, izvrstna v dlaki. Ocena prav dobra. 9. Katal. štev. 72, Diana Rotienburg, last Mil. Milinkoviča v Ljubljani, s popolnoma istimi lastnostmi in oceno' kot prejšnja. b) Koker-španijeli. Katal. štev. 73, Ali Bauernhaus je bil na razstavi edini samec te vrste psov. Lastnik Rado Hribar v Ljubljani. Zelo dober, postaven pes, ima dobro zaprto oko, le nekoliko nizek je. Ocena prav dobra. Psice: 1. Katal. štev. 74, Heksa Čemšeniška, last Ene Urbančičeve v Ljubljani. Zelo dobra, postavna psica, ima iste lastnosti z isto oceno kot gornji, št. 73. 2. Katal. štev. 75, Christl Čemšeniška, last prejšnje; mlada psica, obeta pa mnogo in je upati, da še zraste, glavo ima zelo plemenito in lepo. Ocena prav dobra. 3. Katal. štev. 76, Lillv Čemšeniška, last Helle Souvanove v Ljubljani; prenizka psica, neplemenite glave. Ocena dobra. 4. Katal. štev. 77, Biota, last psarne Čemšenik; zelo stegnjena, sorazmerno prenizka psica; je sicer sposobna kot plemenjakinja za koker-španijele. Ocena dobra. Lastniki navedenih psov so prejeli od J. K. S. spominske diplome in plakete ter kolajne od K. L. P. po istih smernicah, kakor so navedene pri ptičarjih. Barvarji. Tovrstni psi so bili na razstavi samo trije, in sicer: Katal. štev. 78, Tret, jelenje barve, last dr. barona Borna K. v Tržiču. Ocena zadostna. Katal. štev. 79, pes Črt, last dr. Iv. Tavčarja v Ljubljani, je bil ocenjen prav dobro. Katal. štev. 80, psica Friga Bannwald iz psarne Bannvvald-Eberstein na Koroškem, last Fr. Galleta, graščaka v Bistri, je dobila dobro oceno. Ocene ostalih lovskih psov: brakov, brakov jazbečarjev in jamarjev slede prihodnjič. P. 2. Dr. Avgust Munda: Pravno stanje ribarstva v kraljevini S. H. S. (Nadaljevanje.) VI. Bosna in Hercegovina. Bosna in Hercegovina imata glede organizacije ribarstva izjemno stališče; oni sta edina pokrajina naše kraljevine, kjer je ribja lov državna. Ribarstvo v Bosni in Hercegovini še ni urejeno po nbarskem zakonu, pač pa je pokrajinska vlada izdala niz ribarsko-policijskih predpisov. Pokrajinska vlada v Bosni in Hercegovini skrbi sama za za-straženje voda ter za vlaganje mladic in zaroda. Službo ribiških paznikov vrše večidel nameščenci državne šumske uprave; pri nadziranju voda pa sodelujejo tudi drugi javni varnostni organi. Da bi imeli li organi čim več interesa za to službo, je pokrajinska vlada z razpisom z dne 19. februarja 1920, št. 194552/X1I—1 pooblastila podrejene urade, da izplačajo javnim varnostnim organom v primeru ovadb radi ribarskih prestopkov polovico glob in polovico izkupila zaplenjenih rib. Šumarsko lovsko in ribiško osebje ima pravico ribje lovi v vseh javnih vodah Bosne in Hercegovine, loviti pa sme zgolj z eno ribnico in le za lastno potrebo. Leta 1926. je vložila Direkcija šum v Sarajevu, ki vodi vso upravo ribarstva, v bosanske vode 56.000 komadov postrvjih mladic. To je za naše razmere vsekakor veliko število, osobito če se pomisli, da so merile posamezne ieh mladic 15 cm in več. Ribice so vzgojili v vališču na Vrelu Bosne. Direkcija šum izvršuje ribjo lov s lem, da izdaja ribarske karie. Glasom sialističnega izkaza, ki ga je objavil »Šporiski Ribar«, glasilo Ribarskega drušlva za Bosno in Hercegovino, je znašal dohodek od ribarskih kari leia 1925. 197.450 Din 50 p. Direkcija šum je izdala leta 1925. 658 kari [rdečih) za obilno ribjo lov, 577 kari (sivih) za ribjo lov v enem srezu in 366 športnih kart (zelenih) za sporino lov v vseh vodah Bosne in Hercegovine. Ribarsko-policijski predpisi, ki veljajo v Bosni in Hercegovini, se nanašajo predvsem na varstveno dobo, najmanjšo mero rib m na zabrano nekaterih vrsl ribiških sprav. Zabranjena je lov z eksplozivnimi snovmi vseh vrsl, z ostmi in s spravami, v kalere se riba sama ujame. Lov z mrežo je dovoljena le v nekaterih vodah; lov z vršo in z naslavljanjem Irnkov čez noč je sploh zabranjena. Julija, avgusta in septembra je zabranjeno loviti z mrežami v vodah, kjer prevladuje postrv. Varstvena doba za potočno postrv (trutta fario L.) traja od 1. oktobra do 28. februarja. Ta določba je hvalevredna, dasi bi kazalo podaljšati varstveno dobo za postrvi do konca marca. Postrv se po drsti težko opomore zlasti radi tega, ker ne dobiva v zimskih mesecih dovolj hrane. Postrvje meso v zgodnji spomladi je manj okusno, riba izgubi znatno na teži; radi tega je tudi neekonomično, začeti z. lovjo pred aprilom. Povsem nezadostna je zaščita salmonidov po najmanjši meri. Najmanjša mera za lipana znaša 25 cm, za sulca 50 cm, za postrvi, izvzemši glavatico, pa 20 cm. Te mere so prenizke; treba jih je zvišati, in sicer za lipana na 30 cm, za sulca na 70 cm, za postrvi, izvzemši glavatico, pa na 24 cm. Sulec (salmo hucho L ), dolg 50 cm, tehta le en kg; ploden pa postane sulec, ko doseže približno težo 3 kg ali približno mero 70 cm. Princip umnega gojenja rib je ta, da lovimo ribo šele tedaj, ko se je vsaj enkrat izdrstila. V poedinih vodah Bosne in Hercegovine je vsaka ribja lov zabranjena. Zabrane v Bosni in Hercegovini so ali trajne ali začasne za gotovo dobo let ali začasne za poedine vrste rib. Absolutna prepoved ribje lovi ima pomen le tedaj, če se more zabranjena voda izdatno zastražiti. Če te možnosti ni, zabrana nima pomena; v tem primeru bi bilo bolje, da se dovoli športnikom loviti v takih zabranjenih vodah. ■ . ________ VII. Vojvodina. Glede Vojvodine velja v ribarskem oziru isto, kar sem omenil gori na strani 30. o Prekmurju. VIII. O osnutku edinstvenega rib. zakona za kraljevino S. ti. S. (Besedilo osnuika sta objavila »Ribarski Vjesnik« v Zagrebu in »Športski Ribar« v Sarajevu leta 1926.1 V naslednjem se hočem nakratko baviii z glavnimi določili osnuika za edinstveni ribarski zakon. Omejil se bom na glavna in temeljna določila načrta in se bavil zgolj z določili, ki so potrebna poprave. S tem hočem nuditi prizadetim krogom priliko, da se v stvar uglobe in po svojih močeh sodelujejo pri sestavi zakona. Ribarski uradi. Prvi oddelek načrta (čl. 1. do 14.) govori o ribarskih uradih. Člen 1. 1.) pravi, da vodi Generalna direkcija za ribarstvo ribarski kataster za vso državo. To določilo ni praktično. Ribarski kataster naj bo dostopen vsem ribarskim upravičencem; radi tega naj vodijo ribarski inšpektorati (oblastva 1. stopnje) katastre za svoje področje, ribarski odbori pa za svoje porečje. Tudi druge posle ribarstva, označene v členu 2., je treba decentralizovati; krajevne potrebe more najbolje presoditi krajevno oblastvo. Členu 2. bi bilo torej koncem dostaviti besede: »Glavno ravnateljstvo za ribarstvo sme prenesti posle, označene v tem členu, na podrejene organe.« O ribarski pravici. 0 ribarski pravici govori načrt v členih 15. do 25. Opredelitev ribarske pravice se je sprejela v načrt po svoječasnem predlogu Slovenskega ribarskega društva (čl. 15.). Člen 18. določa, da si pridržuje država pravico izvrševanja ribje lovi v večjih vodah, tekočih in stoječih. Dohodke drugih voda, ki niso našteti v čl. 18., bodo uživale občine (čl. 19.). Člen 20. pa določa, da se bodo Privatne ribolovne pravice na teh vodah (čl. 18. in 19.) razlastile bodisi za državo (čl. 18.), bodisi za občine (čl. 19.). Ta člen (20.) je za naše vode najnevarnejši v tem osnutku. Razlastitev privatnih ribolovnih pravic v korist države bi imela smisla le tedaj, če bi hotela država prevzeti vso upravo razlaščenih ribjih voda v lastno režijo. Vode v Sloveniji so premajhne in presiromašne, da bi se izplačala državna eksploatacija. Za državo bi imele ribje vode v Sloveniji le tedaj pomen, ako bi bile aktivne. Vse vode v Sloveniji so v rokah športnikov in športniki vedo dobro, da zaostajajo dohodki njihovih voda daleč za izdatki. Ako bi prevzela država ribjo lov v Sloveniji, bi prevzela s tem v svoj proračun pasivno Postavko; morala bi radi tega zmanjšati stroške uprave (nadzorstvo in zastraženje voda, vlaganje zaroda) in posledica bi bila 1 Primerjaj članek dr. Munde v »Lovcu« iz 1. 1921. na strani 302. ia, da bi vode začele propadati. Leta 1925. so znašali na ozemlju bivše Kranjske vsi dohodki ribarstva (takse za ribarske knjižice, revirne takse in globel le okrog 30.000 Din. S tem zneskom ni moči plačati ribarske uprave. Na dohodke iz zakupnin pa država vsaj 10 let po razlastitvi ne bi mogla računati, ker bo morala plačevati odškodnino za razlaščene ribarske pravice (člen 20., odstavek 2.). Še nevarnejša je določba, da se smejo ribje vode razlaščati v korist občin. Občina ni pripravna institucija, da bi mogla z uspehom upravljati ribje vode. Bati se je, da bi občine upropastile ribarstvo, ako bi ga vodile v lastni režiji, ker bi zbog slabega finančnega položaja gledale predvsem na to, da bi izžemale iz ribje vode čim več dohodkov. Načrt molči o tem, kako naj občine upravljajo ribje vode; nevarnost je, da bi občine prepustile lovišča svobodni ribji lovi občanov. Ako bi vlada iz finančnih razlogov (občine) vztrajala na tem, da s,e določilo o razlastitvi ribarskih pravic uzakoni, potem bi bilo treba pristaviti členu 20. in 22. nov odstavek, ki naj bi se glasil; >To določilo ne velja za samosvoje revirje na ozemlju bivše Kranjske.« Glasom člena 23. pripada v postranskih rokavih ribarska pravica onemu, ki jo ima v glavni vodi. Temu členu bi bilo treba pristaviti drugi odstavek, ki naj bi se glasil: »Postranske vode, ki nastanejo na novo, mora pristojno oblastvo razdeliti med ribarske upravičence glavne vode. Graditelji umetnih kanalov morajo skrbeti, da ostane ribam vhod in izhod iz kanala svoboden. Ribarski upravičenec sme zahtevati, da se mesto, kjer se kanal odcepi in kjer se kanal izteka v glavno strugo, pregradi z ograjo, ki onemogoča ribam prehajati v kanal. To določilo velja tudi za že obstoječe vodne naprave.« Nove postranske vode nastanejo prirodno ali umetno: pri-rodno, če izpremeni voda svoj tok, umetno, če zgradijo kanale ali prekope. Taki prekopi se često odcepijo iz enega lovišča in se izlivajo v drugo. Teh voda si ribarski upravičenci glavne vode ne smejo sami prilaščati; dodeliti jih mora oblastvo, ki mora tudi odrediti meje v teh rokavih. Za razmejitev ni vedno merodajna zgolj dolžina glavne vode, upoštevati je treba tudi zapreke v stranski vodi, ki onemogočajo ribam prehod. Najprimernejše meje so jezovi, ki oiežkoeajo ali onemogočajo ribam selitev. Neprimerno za naše vode je tudi določilo, ki govori o poplavah. Člen 24. pravi: »U javnim vodama, koje dolaze od poplave, pravo ribolova za vreme dok traje poplava pripada vlasnieima, čija su zemljišta tom vodom poplavljena. Ali ti vlasnici ne smeju nikakvim preprečnim sredsivima prečiii, da riba sa iakvih poplavljenih zemljišia može prelaziii u okolne vode vlasnika trajnih ribolovnih prava.« Za časa poplav prehajajo ribe iz glavne struge na poplavljena zemljišča, ker bi jih sicer odnesla vodna struja. Ribe se takrat zbirajo v gručah na mirnih prostorih poplavljenih zemljišč, kjer jih je lahko ujeti. Osnutek daje lastniku zemljišča pravico, poloviti ribe na poplavljenem zemljišču. To določilo ni umestno in krši načelo, da ne sme nikdo ribariti brez predpisane izkaznice. Pravico loviti na poplavljenem zemljišču je treba torej prepuščati ribarskemu upravičencu. Če pa voda upade in ostanejo na poplavljenem zemljišču mlake, tedaj se mora ribarski upravičenec požuriii z lovjo; če v določenem roku ne polovi rib, se smatra, da se je odrekel pravici, prisvoiiti si ribe na poplavljenem zemljišču. I.e v tem primeru naj bi smel lastnik zemljišča poloviti ribe kot nekake »res derelictae«. Člen 24. bi se moral torej v duhu moderne ribarske zakonodaje glasiti sledeče: »V javnih vodah, ki prihajajo od poplave, pristoja ribarska pravica za čas, dokler traja poplava, upravičencu ribje lovi; povrniti pa mora lastniku zemljišča škodo, ki jo napravi z ribarjenjem. Ako ostanejo, ko neha poplava, na zemljišču v jamah in globinah ribe, si jih sme prilastiti lastnik zemljišča, ako tega tekom enega tedna ne stori ribarski upravičenec. (Nadaljevanje bo sledilo.) /\ Lovec i 927 117 Iz lovskega nahrbtnika. Odlomki iz zapisnika XI. plenarne odborove seje S. L. D. v Ljubljani, ki je bila dne 21. januarja 1927 ob 20. uri v gosiilni »Činkole« v Ljubljani. Navzočih je 19 odbornikov. Mariborsko glavno podružnico zastopa njen tajnik prof. Adolf Schaup, podružnico za Gorenjsko pa njen načelnik Leon Matajec. Predsednik dr. Iv. Lovrenčič pozdravi navzoče, konstatuje sklepčnost, otvori sejo in preide na dnevni red. Tajnik prečita zapisnik X. odborove seje, ki se sprejme brez pristavka. Društveni blagajnik poroča o članstvu poslovnega leta 1926. O predpripravah za Lovski ples poda poročilo načelnik finančnega odseka L 'Malenšek, ki izjavi, da se vrši vse v polnem redu. K temu poročilu, ki ga sprejme odbor odobraje v vednost, pristavi L Zupan upravičeno željo, naj se vsi gg. odborniki poprimejo dela za to prireditev. Na vabilo Narodne Odbrane k seji dne 28. januarja 1927 v mestni posvetovalnici glede na njeno reorganizacijo sklene odbor, da se S. L. D. udeleži tega posvetovanja. Kot delegat se prijavi ing. Fr. Tavčar, ki izjavi, da to izvolitev sprejme. Dopis podružnice S. L. D. v Celju, ki pojasnjuje dražbeni nakup zaplenjenega orožja pri okrožnem sodišču v Celju, se vzame odobraje na znanje. Na predlog A. Mladiča se sklene izreči podružnici društveno zahvalo za njen trud, kar naj se priobči tudi v »Lovcu«. Glede na naklado »Lovca« v L 1927. se sklene po daljši debati sledeče: 1. Z ozirom na uvedbo obveznega članstva in na dejstvo, da bodo novi člani zahtevali tudi še pozneje vse iz-izšle številke »Lovca«, naj se od prve številke letošnjega letnika natisne še 300 izvodov, ostale številke pa naj se tiskajo v 3000 izvodih. 2. Iz zaloge ostalih letnikov naj se da od vsakega letnika 50 izvodov v vezavo; ti vezani letniki naj se oddajo knjigotržcem v razprodajo. 3. Ako pri kakem letniku manjka prva šieviika, ki se je razposlala na ogled, pa jih naslovljenci niso vrnili, naj se natisnejo te številke v potrebnem številu. Ostale zvezke nepopolnih letnikov naj se prodajo kot papir. 4. Urednik »Lovca« se naprosi, da sporoči odboru, katere liste želi imeti nadalje v zameno in katere strokovne revije naj se naroče za plačilo. 5. O stanju zaloge neprodanih »Lovcev« naj poroča pri prihodnji seji društveni gospodar. Na razpravo pride reorganizacija Slovenskega lovskega društva. K besedi se oglasi zastopnik glavne podružnice v Mariboru, tajnik A. Schaup, ki izjavi, da od glavne podružnice nima polnega pooblastila ter poroča o stališču, ki ga zavzemajo člani S. L. D. v mariborski oblasti. Želi, naj se odbor danes deci-dirano izjavi, ker pridejo današnji sklepi Pred sejo, ki je sklicana za posvetovanje zastopnikov vseh podružnic mariborske oblasti na dan 26. januarja t. i. Predsednik dr. Ivan Lovrenčič poroča nato o vsem poteku pogajanj med zastopniki lovcev ljubljanske in mariborske oblasti ter prebere dopise med centralo in glavno podružnico, ki so se izmenjali v tem pogledu. Po daljši debati, ki se vname nato, ter po temeljitem pojasnjevanju navzočih, kaj bo najbolj koristilo skupnim interesom lovcev v Sloveniji, sprejme odbor na predlog A. Mladiča sledeče točke, ki naj se o njih izreče obči zbor na Svečnico 1527 v Ljubljani: 1. Odborovi sklepi z dne 29. novembra 1926 se izpremenijo v toliko, da se ustanovi v Mariboru in v Ljubljani samostojna sekcija Slov. lovskega društva, ki Prevzame med svoje agende vse tiste Posle, ki so bili sedaj v delokrogu Slov. lovskega društva v Ljubljani, razen: lovskega prava (de lege ferenda), organizacije društva, Zelenega križa, društvenega glasila »Lovec«, Središnje Uprave ter lovskega kroja. 2. Organizacija sekcij bodi povsem nnalogna. 3. Obe sekciji odpošljeta v glavni odbor temeljem izvolitve enako število delegatov. Predsednika voli celokupno članstvo pismeno. Predsednik društva mora stanovati v Ljubljani, kjer je sedež Slavnega odbora. 4- Članarino določa glavni odbor in SC plačuje glavn. odboru po položnicah. 5 List »Lovec« imej svoj račun, č- Vse ostalo premoženje upravlja vsaka sekcija samostojno. Sekcijam prihoda tudi pristopnina. V glavni odbor, ki se voli na tri eia- Pridejo po 3 delegati ter po 1 Preglednik računov od vsake sekcije. 8. V vsako sekcijo se voli 12 odbornikov ter predsednik in podpredsednik in 2 preglednika računov. Predsednik in podpredsednik se volita nai 3 leta, odborniki z % izmenjavo vsako leto. 9. Nihče ne sme biti istočasno član dveh odborov. 10. Ustanove se sreski pododbori. Sekcijski odbor imenuje za dobo 1 leta pododbor, ki obstoji iz načelnika in namestnika, tajnika in blagajnika ter 1 poročevalca. Uvedejo se vsakega četrt leta lovski dnevi po možnosti pri sre-skem poglavarju, kjer naj stavijo člani S. L. D. resulocije, navedejo pritožbe in slično. V važnih zadevah bi se po obeh oblastih sklicali na isti dan lovski dnevi. Za navedene točke so glasovali vsi navzoči člani odbora in zastopnika podružnic. Izvršilo se je izžrebanje odstopajočih 7 članov odbora; odborn. mestu se je odpovedal pismeno Milan Cimerman. Izžrebani so bili po vrstnem redu: 1. Štepic Peter, 2. Remec Leo, 3. Zupan Ivan, 4. ing. Tavčar Fran, 5. Verovšek Jurij, 6. dr. Fr. Lokar in 7. Mladič Anton. Na predlog dr. Ravniharja se sklene izžrebane odbornike znova kandidirati v odbor, na predlog M. Hafnerja pa se sklene kandidirati na mesto izstopivšega M. Cimermana nadučit. v p. Frana Ro-jino, ki tudi priobčuje članke v »Lovcu«. Društveni blagajnik Ivan Zupan predloži nato proračun za leto 1927., kakor ga je sestavil za poročilo na občem zboru 1927. M. Hafner poroča, da je dr. Aleks. Gorjup prepustil živega planinskega orla, ki se je ujel v za lisico nastavljeno past v Kamniških planinah. Narodnemu muzeju z željo, naj se za tega orla napravi na primernem kraju poleg muzeja kletka, kjer naj se krmi. Na predlog poročevalca se sklene, da prispeva S. L. D. k nabavi kletke enkratni znesek 2000 Din. Ker se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi predsednik sejo ob 24. uri. Zapisnikar. VII. iradicionelni lovski ples je priredilo S. L. D. v noči od 1. do 2. februarja i. 1. v vseh prostorih Tabora v Ljubljani. Na glavnem stopnišču sta pred vhodom med smrekami ždela dva tipična in pristna lovca v polni opremi, da kot prva izrazita lovski pozdrav prihajajočim po-setnikom. V vesfibulu je bila na vsaki strani po ena blagajna. Odtod se je šlo levo in desno h garderobi, glavna garderoba pa se je nahajala v suterenu Od tam so vodile nato vijugaste stopnice navzgor v veliko dvorano, ki je bila določena v prvi vrsti za plesalce. V lopi na levi je stal manjši paviljon št. VIL z imenom »Rjava peč« s trafiko. Malo naprej na isti strani v vzdolžnem prostoru ob veliki dvorani se je nahajal velik paviljon št. V., »Rdeča stena«. Prodajale so se tu jestvine ter raznovrstne pijače, ostali podolžni prostor pa je bil zastavljen z mizami in stoli, ki so bili natrpani z gosti. Prav tako je bil opremljen in zaseden prostor na nasprotni strani velike dvorane, kjer se je nahajal paviljon št. IV., »Zeleni rob«, v katerem so se prodajale kot v prejšnjem raznovrstne pijače in jedila. Če si zavil iz tega prostora proti vhodu velike dvorane, si opazil na nasprotni strani paviljona manjši mičen paviljon št. VI. z imenom »Cvetlični gaj«, kjer si je lahko vsakdo nabavil dehtečih nageljnov in drugih cvetlic. Poleg tega paviljona so vodile druge vijugaste stopnice nizdol v »Lovski bar«. Podajmo se zaenkrat v L nadstropje. Obojestranske stopnice so bile okrašene z zelenjem in drevjem. Na desni strani male dvorane je bil paviljon št. L, »Črni graben«, v katerem je dobil potujoči potnik od brhkih rokovnjačic vsakovrstne pijače in jedače; tudi v nasprotni smeri ob mhli dvorani se je nahajal take vrste paviljon št. 11. pod imenom »Sive doline«, v katerem si bil od blestečih vešč in močvirnic vljudno postrežen z raznovrstnimi vini in jestvinami. V mali dvorani je prednjačil lep paviljon št. I1L, »Pobelina«, kjer so prodajali šampanjec ter druga prvovrstna vina, manjkalo pa ni tudi delikatnega prigrizka. Sodelujoče dame v tem paviljonu so imele razkošno toaleto iz časov dvornih lovskih prireditev kralja Ludvika XIV. V stranski niši te male dvorane pa se je prodajala črna kava, dostavljena in pri-praljena od tvrdke Meinl. Prehod, ki loči malo dvorano od gornjega prostora ter veže stranske podolžne prostore, je bil določen samo za dostop gostov in za pogled v veliko dvorano, kjer je vrvela množica vnetih plesalcev, nad katerimi je plapolala pogosto zaposlena štorklja. Oder na pro-čeljnem koncu je bil dekoriran z ogromnim skalovjem in zelenjem, kjer je mrmral kosmati medved, spremljan od drugovrstne divjačine, med katerimi je svirala godba dravske divizije; vrh pečin je stražil krepak divji kozel, nad katerim pa je ponosno krožil kralj vseh ptičev, planinski orel. Vzdolž na obeh straneh velike dvorane v L nadstropju so se vrstile okusno okrašene lože, zasedene z odličnimi gosti m predstavniki vseh glavnih oblasti in organizacij; vzdolžni prostori na obeh straneh za njimi so bili pri polnih mizah zasedeni z gosti, istotako pa tudi prostor, ki jih je spajal na gornjem koncu nad odrom. Sedaj pa se napotimo zopet nizdol. V lopi velike dvorane, blizu cvetličnega paviljona, so vodile druge vijugaste stopnice v suteren, v katerega delnih prostorih se je nahajal »Lovski bar« s paviljonom št. Vlil. z imenom »Eros«. V prvem od teh prostorov je svirala jazzband-godba. Tu so se ob zvokih svojevrstne glasbe vrteli sentimentalni, kakor tudi vročekrvni parčki. Vsa prireditev je bila brez dvoma med največjimi letošnje sezije na Taboru in je zadovoljila obiskovalce, kakor tudi »Zeleni križ«. Premalo bi bilo prostora, ko bi se tu hoteli zahvaliti vsem požrtvovalnim so-trudnikom in ostalim funkcionarjem Prepričani smo, da bo prireditveni odsek v zvezi z odborom Slovenskega k. lovskega društva našel primerno pot, da dobijo vsi, ki se jih tiče, zasluženo zahvalo. Veliki župan mariborske oblasti razglaša: »Glasom časopisnih vesti se je pojavila ob Muri na meji proti Avstriji med zajci kuga, kateri je mnogo te divjačine že podleglo, posebno po nižinskih loviščih. Znaki te bolezni so naslednji: jetra so še enkrat tolika kot pri zdravih zajcih, otrdela, sivo-modre barve, prevlečena z belkastimi nitmi. Po površju imajo več majhnih, posebno trdih bunkic. Skoraj polovica zajcev je tuberkulozna. Bolni zajci so mršave zunanjosti ter nimajo običajne gibčnosti. Tudi pri srnah so se opažali isti znaki bolezni. Vzporedno z navedeno boleznijo med divjačino je po nižinah močno nastopila med govedom, ovcami in baje tudi med svinjami ter med domačo perutnino me-tuljavost. (Distomatoris.l Ni torej izključeno, da nastopa ta bolezen tudi med divjo perutnino, posebno ■ned poljskimi jerebicami. Lastnike nižinskih lovišč ob Muri in v krajih, ki so podvrženi poplavam, je po-Zvati, da izčrpno poročajo, če se opisana bolezen med zajci in poljskimi jerebicami oziroma med srnami opaža in v katerem obsegu in kakšni znaki borzni so se opažali pri raztelešenju divjačine.« Pozivljejo se zakupniki in lastniki lo-v'šč, da v lastnem interesu opazujejo divjačino in o svojih opazovanjih poročajo na pristojno mesto. —p. Kako je bila uplenjena volkulja v odpreski. Dne 27. novembra 1926 so v 9°zdnogospodarskem oddelku na pro-sioru, kamor polagajo mrhovino za med-vede, zakopali poginulega konja. Ker so 'meti prihodnji dan, na nedeljo, lov, ni ^■cgel ia dnn nikdo na čakališče k Mrhovini, šele v ponedeljek zjutraj se je D°dal gozdni čuvaj J. Schaffer tja, da Po9leda, ali se je kak medved lotil ^‘rhovine. Dognal je, da je moral biti ^ved lam. Zato je ostal čez noč na Cu ališču, da se prepriča, kolikšen medved hodi tjakaj. Ob osmih zvečer se res prikaže srednje velik medved, ki je ostal celo noč do šestih zjutraj pri mrhovini. Komaj pa je medved odšel, pride volkulja z mlajšim volkom. Ker še ni bilo dovolj svetlo, Schaffer ni mogel streljati. Šele tedaj, ko sta se volkova tretjič približala mrhovini, je Schaffer pomeril iz ute z Mannlicher-Schdnauerco in ustrelil z dobro pogo-denim strelom volkuljo. Bilo je ob pol sedmih zjutraj. Mlajši volk je pobegnil im začel v goščavi, oddaljen kakih 100 m, močno tuliti. Volkulja je tehtata 28 kg. Meneč, da bo mladi volk zopet prišel, so čakali lovci, menjaje se, celih 8 dni ob mrhovini. Prvi večer je prišel volk ob osmih zvečer v bližino mrhovišča ter je tulil do treh zjutraj. Vendar ga čuvaj Schaffer ni ugledal. Čakanje naslednje dni je bilo brezuspešno. Dne 19. decembra so zopet začeli s čakanjem, ker je bila polna luna. Dne 20. decembra je zopet prišel volk ob poli enajstih ponoči in bi ga bil čuvaj Schaffer prav lahko dobil, ako ne bi bil pozabil izbrisati daljnogleda, ki se je bil zarosil. Ko je začel čistiti daljnogled, jo je volk že odkuril. Sedaj prihajajo lisice in kune nad mrhovino in je Schaffer tam eno lisico že uplenil. Volkov pa sedaj v revirju Podpreski ni več čutiti. V bližini Kočevja zastrupljen volk. V noči med 26. in 27. decembrom 1926 je volk na travnikih blizu kočevske mestne vodovodne in električne naprave umoril srno, a je ni požrl. Najbrž ga je kdo preplašil. Dne 27. decembra je opazil s pomočjo daljnogleda ob dveh popoldne sin revirnega gozdarja volka na omenjenem mestu, ki je le kakih 100 korakov od gozdarske hiše oddaljeno. Trgal je ponoči umorjeno srno. Ker si volka ni upal zalesti zaradi pomanjkanja kritja in neugodnega vetra, je streljal na volka z okna gozdarske hiše. Izstrelek pa se je najbrž ob leskovih vejah, ki so bile v strelni črti, odbil — in volk je bil zgrešen. Zakupniki občinskega lova, kamor spadajo označeni travniki, so nato položili strihnina v po volku raztrgano srno. Volk dolgo časa ni prišel na vado. Šele ponoči dne 24. januarja 1927 je odnesel zastrupljeno truplo v gozd ter je požrl dobršen del. Našli so ga mrtvega kakih 50—60 korakov vstran. Ta volk se je klatil prav sam in se je ogibal svojih tovarišev. Njegova sled je kazala znakej da je moral biti ranjen. Rano je dobil najbrž na pogonu, ki je bil lani v kočevskem mestnem logu. Pri snemanju kože so istodobno našli več šiber, ki jih je imel v zadnjem koncu. Opazujejo še enega samcatega volka, ki se klati naokrog in je skušat tu in tam ugrabiti psa-varuha na dvorišču. Upati je, da pride tudi ta lovcem v roke. Divja raca. Divje race, ki gnezdijo pri nas v dolnjelendavskem okraju, v stari strugi Mure, so letos zaradi mile zime bolj pičlo zastopane; glavne trope so ostale na Blatnem jezeru, ki letos ni zamrznilo. Lov na divje race je vsekakor zanimiv, toda ta zahteva od lovca tudi nekoliko spretnosti in izurjenosti. Kjer so bregovi visoki in obrasli ali pri mehkem snegu, je pač to najlažji lov; drugače je pri nizkih bregovih in trdem snegu, tu se ji kaj lahko ne pride do živega, posebno ker ima izboren vid in sluh — nemški učenjaki ji celo pripisujejo še voh, o katerem pa se do danes še nisem mogel prepričati, ako-ravno sem jih opazoval v vseh letnih časih, pri različnih vetrovih, in to v neposredni bližini za bregom. Kakor drugod, tako ji tudi pri nas pobere mladina jajca v času valjenja, zelo ji škodujejo tudi agrarna reforma in melioracije. Kmečki lovci jih streljajo na večer iz lukenj, maskiranih s šibjem in trnjem ter skopanih na krajih zraven potokov, ki jih race navadno vedno obiskujejo. Ob Muri streljajo tudi v trope na večer, kadar se selijo iz enega konca v drugega. Razen navadnih sovražnikov zasledujejo raco še; vidra, odrasla ščuka in som. Zgodilo se mi je letos, da sem s prvim strelom ustrelil raco in z drugim drugo obstrelil; medtem ko sem prvo potegnil iz vode, mi je drugo raco, ki je padla kakih 80 korakov daleč na njivo, že skubil kragulj, ki se bil bliskoma odnekod prikradel, a ga je odgnal kmet, ki je v bližini pasel krave. Po daljšem iskanju sem našel raco, ki se je bila med tem časom skrila pred kraguljem, a tudi prepodeni kragulj jo je vedno znova iskal, toda izven strelne daljave. Teža naših divjih rac znaša v jeseni pri samicah % —1 kg, pri samcih 1 — 1% kg; v hudi zimi pri samicah j4 kg, pri samcih % — l kg. Lahko obstreljene divje race sem že večkrat s koruzo spital, tehtale so potem po 2 kg in tudi več. Pismo iz Štipa. 27. januarja sem se slučajno sestal z nekim tukajšnjim španjolskim Židom, ki se bavi s prekupčevanjem kož. Omenil mi je, da je prodal pred nekaj dnevi deset tisoč zajčjih kož v Skoplje. Skoraj mu nisem mogel verjeti, ali on mi je pojasnil vso stvar in me popolnoma prepričal. Glavni dobavitelji so mu Rusi, ki žive nekateri tukaj v Štipu samo od lova in streljajo celo leto, brez ozira na lovopust. Vsak dan so na lovu in kar jim pride pod puško, pobijejo. Ti lovci so res v pravem pomenu besede »mrharji« in bodo kmalu izstrebili bre-galniško okolico do zadnjega zajčjega repa. Imamo sicer tukaj v Štipu »Lo-vačko udruženje«, ki se pa prav nič ne briga za zaščito divjačine, ampak mu je glavna skrb, da prireja skupne love, na katerih se kolikor mogoče največ pobije. Sicer so pa ravno funkcionarji v »Lovačkem udruženju« skoraj samo taki, ki sem jih pravkar grajal. Šumska uprava in policija se pa sploh nič ne zanimata za varstvo lova in ne obstoji prav nobena kontrola nad lovci, ki lahko delajo, kar hočejo. Ali bi se ne moglo zavzeti »Slovensko lovsko društvo« tudi malo za ubogo divjačino tukaj v Makedoniji in napraviti potrebno predstavko pristojnemu ministru, da bi se brezobzirnim ljudem — večinoma tujim državljanom, zabranil lov, a šu- k. marski upravi in policiji naročilo, da vršita najstrožji nadzor in očuvata avtoriteto lovskega zakona. — V Štipu, 28. januarja 1927. — Tone Podvrečar. Varstvo fazank v področju Mariborske glavne podružnice. Pred letom dni je glavna podružnica — kakor je poročal »Lovec« v zadnji številki letnika 1926 — poizkusila organizirati lovce nižinskih lovišč v svrho smotrene zaščite divjačine, osobito fazanov. Namera iz raznih vzrokov, ki ne pričajo ravno o pravem umevanju lovstva, ni uspela. Ne bi bila napravila glavna podružnica morda nadaljnjih korakov v tej zadevi, da je ni silil k temu jako važen moment, ki ga ni bilo prezreti in ki bi bil povzročil ogromno in za celo vrsto let nepopravljivo škodo. Opazilo se je namreč ponovno, da gospodari veliko število lovcev v zadnjem letu zakupo-daje na svojih loviščih skrajno neraci-onelno; ravnajo se po nelepem geslu: Naj travca raste al’ pa ne, ko mene več ne bol Poka in poka po gozdu in Polju in livadi za vsem, kar leze ino 9re, pa bodi fazan ali fazanka, srnjak Qli srna, češ, meso je meso in lovišče, Za kojega zakup so se morale nekdaj šteti tolike svetle kronice, naj vrže sedaj čim več svetlih dinarčkov... Kaj Pie briga, bo li kaj ostalo za prihod-n)ega zakupnika, ne boli me, če bo občina dosegla za oropano lovišče mnogo manj, kakor pa tedaj, če bi se laz ne okoristil... Obnove zakupodaj se bližajo, v letih 1927. in 1928. pride na dražbo jako ve-bko število lovišč v Mariborski oblasti rešiti je treba, kar se rešiti da. Za lazanji rod prihaja v srezih Maribor desni in levi breg v poštev 34 lovišč in se je glavna podružnica na dotične Zakupnike oziroma lastnike obrnila s Prošnjo, naj podpišejo »obvezo«, ki je jmelg sledeče besedilo: Podpisani za-mpnik (lastnik) lovišča.... se z lastnoročnim podpisom zavezujem, 1. da bom dobo dveh let, t. j. do 31. decembra !928 popolnoma ščitil fazanke (samice) ln da tudi nikakor ne bom dovolil, da bi jih streljal kak lovec-gost; 2. da bom v zimskem času skrbel za zadostno prehrano svojega fazanjega staleža. Datum in lastnoročni podpis. Prvi naskok na lovsko srce velikega števila zakupnikov in lastnikov je bil seveda brezuspešen, trebalo je še druge mile prošnje, da celo osebne intervencije (koliko poti, tipkanja in izdatkov za poštnino odvečl) — slednijč se je le posrečilo za 32 lovišč doseči formalno zavezo, da se vsaj fazanke ne bodo neusmiljeno morile. Pri enem zakupniku, ki ima žal kar dvoje lovišč v zakupu, je pa glavna podružnica naletela na gluha ušesa. Ni dvoma, da se bodo zakupniki, ki so obvezo podpisali, iste tudi držali, in upravičena je nada, da se bo v bližnji prihodnosti fazanji rod v omenjenih srezih razmnožil. Akcija seveda ni bila zamišljena le za ta dva sreza, ampak za celo področje Mariborske glavne podružnice in so dobile podružnice v Celju, Ptuju in Murski Soboti natančna navodila glede postopanja v tej zadevi. Vztrajno delo bo tudi pri njih obrodilo brez dvoma obilo sadu. Veliki župan mariborske oblasti, ki je bil o celi zadevi natančno obveščen, je vzel stremljenje glavne podružnice z odobravanjem na znanje in je obljubil, da jo bo podpiral v okviru predpisov veljavnih zakonov. —p. Jerebicam na pomoč! Koncem januarja sem o priliki potovanja iz Maribora v Prekmurje opazoval iz železniškega voza pokrajino in sem, kajpada kot lovec, pazno motril i polje i gozd i livado z ozirom na morebiti se porajajočo divjačino. Ravan, deloma zasnežena, je bila mrtva, nad njo sem pa, ne baš v svoje zadovoljstvo, morda v desetih slučajih videl krožiti ujedo, pri-lično golobje velikosti. Ujeda je seveda prežala na uboge jerebičke, ki so brez posebne odporne sile, ker gladne, zaman iskale varnih remiz ali pa šopa suhe trave, kjer bi se skrile pred ostrimi kremplji brezsrčnega roparja. Da je po- nekod ijerebičji rod lako redek, gre gotovo na rovaš tega smelega razbojnika in njegovih sorodnikov, na rovaš pomanjkanja remiz in na rovaš brezčutnih lovcev, ki »pozabijo« pozimi krmiti to revno perjad. Od glada onemogla gine prav lahko kot plen raznih zračnih klalivitezov. Ali ne bi mogel pomagati v tem slučaju »čuk na palici«, lovcu v zabavo in korist? —p. Dve volkulji uplenjeni z zastrupljeno vado. Južnovzhodni del lovišča občine koprivniške v kočevskem okraju ima v podzakupu g. E. Wuchse iz Koprivnika, ki je izveden v zasledovanju kun in lisic. Lovi jih v železja in s pomočjo strupa. Kot zastrupljevalno sredstvo porablja strvchninum nitricum in cyaninove kapsule. Strihnin vloži v kapsule oblatov in jih nato zavije v sirovo maslo. Tudi cvaninove kapsule vloži v sirovo maslo. Tako pripravljen strup porablja na sledeči način: Iz loja nareže majhnih ocvirkov, ki jih malo prepeče in nato namaže z mastjo, kateri je bil pri-dejal razne dišeče stvari. Sestava te zmesi je tajnost. Najbrž porablja med, Phoenum graecum, Solanun dulcamara, čebulo i. dr. Tako preparirane ocvirke razmeče po znanih mu stečinah v razdalji po 50—60 korakov, potem šele zastrupljeno vado. V bližini slednje obesi na drevo mrtvo mačko ali psa i. dr., da čimbolj privabi zverjad do vabe. Začetkom meseca decembra 1. 1. se je pojavilo v območju kočevskega sodnega okraja precej volkov. Čutili so krdela po 7, 9 in 13 komadov, ki so bila jako nestalna, tako da so bili prirejeni pogoni brez uspeha. Neuspeh je domnevno vsled tega, ker se ob tem času volk pari. Ponoči dne 27. januarja t. I. se je priklatilo 9 volkov s Kummerdorfske gore v občino Koprivnik ter je ena volkulja pobrala vado, zastrupljeno s strihninom. Sla je kakih 1-5 km za krdelom, dokler je ni strup ugonobil. Vado je nastavil Wuchsejev lovski čuvaj Grčman. Isto noč je vzela tudi druga volkulja po E. Wuchseju nastavljeno in s Gvani- nom zastrupljeno vado. Volkulja je ostala mrtva na mestu. Vade so bile položene na več krajih, kjer so šli volkovi mimo, toda dotaknili se jih niso. Tudi drugod nastavljajo lovci strup, vendar doslej — izvzemši slučaj v bližini Kočevja — brez ugodnih posledic. Ing. F. Jenčič. Planinski orel, ki si zdravi bolno nogo v narodnem muzeju v Ljubljani, prosi cenjene ljubljanske lovce za prispevke k svoji prehrani. Dobrodošle so mu srake, šoje in druge pernate in dlakaste roparske živali. Tudi mačke mu teknejo. Blagohotni prispevki naj se izroče muzejskemu hišniku, ki sestavlja jedilni list za kralja naših planin. Izpod Stola in Golice. Nič ne bo hudega, čeprav je naslov sumljiv. Poročati hočem samo, kako in kaj je z našo divjačino. V nekaterih predelih je ne tarejo nobene skrbi in muke, ker se je jeseni skoraj vsa preselila v podzemska, srečnejša lovišča. Lov je bil vsekakor uspešen in izdaten. Zajci so imeli s psi skoraj vsak dan svoje veselje. Dokler je migala le ena dlaka, je pela puška svojo pogrebščino. Tolažba je za zajce in srne in gamse deloma v tem, da so jim v boljša lovišča sledili tudi pridni psički, ki so se na svojo pest zabavali po logih in dobravah. Naj jim bodo gavrani prizanesljivi! Prsk pri srnah je potekel precej medlo, še bolj pri divjih kozah. Nič izrazitega ni bilo in o kakem višku se ne more govoriti. Trajal pa je razmeroma zelo dolgo in se je tudi izredno zgodaj pričel. Tudi barvanje divjačine je bilo raztegnjeno na izredno dolgo dobo in je poteklo zelo neenotno, navzlic temu, da je bila pretekla zima jako ugodna. Rogovje pa je bilo lepo razvito in divjačina dobro rejena. Zaroda je bilo opazovati dovolj. Tudi srnjaki so rogovje odvrgli sila neenotno in v celoti malo kesneje, kot normalno. Srnjakov klic je bilo komaj imenovati dobrim. Opazuje pa se lahko v loviščih, kjer je divjačina gojena in varovana, da je docela izgu- bila iisto brezmejno plahost, ki ji je bila vsled prevratnih razmer karakteristična. Poseljavati je začela polagoma kraje, kjer je po prevratu čisto izginila. Predvsem velja to za kuretino in v prvi vrsti za divjega petelina. Počasi in plaho se seli v svoje nekdanje, žal zelo spremenjene domove. Vendar pa stalno napreduje. Za ves dvig in procvit pa gre hvala samo lovskim najemnikom in lastnikom, ki so dovolj plemeniti lovci m se ne strašijo nobenih še tako ogromnih denarnih žrtev. Kaj bo, če ta lovišča pri novih oddajah padejo v roke nepravim lovcem? Ruševci so se tudi razmnožili in so Preteklo pomlad dobro in dolgo peli. Jereb, ta najljubkejša kokoška pa gineva. Nič si ne more opomoči. Letošnja zima je pa natrosila v višjih legah obilo snega. Sreča je bila samo, da sneg ni dobil skorje, ki srnjadi oguli Parklje in poreže kožo. V nekaterih krajih je srnjad rada vzela seno. Prav Po domače pa so si divje koze postlale na krmiščih. Prišle so do 800 m nadm. višine k senu. Ko je sneg zapal, tako da ga je srnjad za silo gazila, se je Pomaknila čisto v dolino, kjer imajo čuvaji obilo posla, da jo obvarujejo Pred pasjimi zobmi in tatinskim svin-eem. Pasma tatinske zaloge noče izumreti. Če ne bo spomladi kakih vremenskih katastrof, je divjačina krizo Pomanjkanja in debelega snega srečno Prestala. Videti je še krepka in zdrava, kakršno nam pomagaj ohraniti še dolgo sv. tiubertus. M. Š. Nagrada za volkove. Veliki župan le Priznal Ernestu Wuchseju v Kopriv-niku v kočevskem srezu, in Mihaelu Grčmanu istotam, vsakemu po 500 Din 23 zastrupljeni dve volkulji. Podružnica S. L. D. v Ptuju priredi ^ Petek dne 18. marca 1927 lovsko za-Pavo s plesom v prostorih društvenega doma v Ptuju, h kateri bodo vabljeni vsi *°vski krogi od blizu in daleč. Priprave Za dekoracije so v polnem teku. Zani-manje za to zabavo je veliko in bodo Prišli vsi posetniki na svoj račun. Sejem za kožuhovino se ponovi 21. marca 1927 v prostorih »Divje kože« na Ljubljanskem velesejmu. Članom S. L. D. Kdor je plačal članarino bodisi po položnici, nakaznici ali kakorkoli in komurkoli, a ni dobil društvene izkaznice, naj se obrne z dopisnico na društvenega blagajnika z navedbo, na kakšen način je plačal članarino. Blagajnik. Cene cvaninskim kapsulam. Ko sem se prav prijetno zabaval ob či-tanju Gošarjevih »Lisičjih bonbončkov«, sem se — sam ne vem, zakaj — na lepem spomnil na cene teh bonbončkov, kar me je nekam dimilo. Ker tudi jaz te bolj častim, kot pa strihnin, jih vsako leto naročam. Prvič sem plačal komad po 20 Din, sedaj pa par let po 15 Din komad. Kapsule so prav simpatično učinkovite. Ali še pred nedavnim sem čitat oglase v dnevnikih, da ponuja neka druga tvrdka te kroglice po 6 Din za komad. Razlika je očividna in vest mi skoraj očita, da sem zaupane mi talente razmetal in zapravil. Morda me more kdo potolažiti, da so ti cenejši bonbončki »manj hudi« in stvar je v redu. Če so pa prav taki v vseh ozirih, pa priporočam našemu društvu, da spravi te dvojne cene na kak način v nepohujšljivo razmerje. M. Š. »Šumarski List« za marec ima sledečo vsebino: Dr. Ugrenovič: Privredno zakonodavstvo i stručnjačka saradnja. — Dr. P. Gjorgjevič: Uzroci sušenja naših hrastovih šuma. — Dr. Balen: Pošum-Ijavanje krša sjetvom. — F. Radčenko: Cnethocampa pityocampa na borovim sastojinama. — Ing. A. Šivic: Poplave v ljubljanski oblasti in gozdarstvo (nada-Ijevanjel. — Trgovina. — Praktično šu-marstvo. — Društvene vijesti. — Vijesti. — Literatura. — Lične vijesti. Popravki. Na strani 47. beri m r č e -s a (ne mrčesov). Na strani 78. beri Lovski ples, namesto Planinski ples. Za hrvatski izraz »bukanje«, rabljen na straneh 73. in 74., je pri mas za jelenjad bolj udomačen izraz »rukanje«. Kinološke vesti. II. redni obči zbor »Jugoslovanskega kinološkega saveza« se bo vršil dne 29. marca i. 1. ob 20. uri v restavraciji »Ljubljanski dvor«, desno. Spored: 1. Poročilo odbora. 2. Poročilo računskih preglednikov. 3. Eventualne volitve. 4. Overovljenje sodnikov, ocenjevalcev in strokovnih poročevalcev. 5. Samostojni predlogi, ki jih je vložiti najkesneje 14 dni pred občim zborom na načelstvo, v roke predsednika dr. Iv. Lovrenčiča, odvetnika v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 12. 6. Slučajnosti. ★ Sklepi zadnje odborove seje J.K. S., v kolikor niso bili že objavljeni v »Lovcu«: Sodnikom, ki so na razstavi psov v Zagrebu 10. okt. 1926 sodelovali, se prizna takratna funkcijska doba v pripravniško službo, in sicer gg.: polk. Drag. T. Nikolajeviču, K. Zvvillingu, V. Šijanu in Mil. Živkoviču v Zagrebu, Vil. Mažgonu v Zdenčini, R. Rettigu v Novski, dr. Alf. Šempru v Bjelovaru in dr. Šandu v Šibeindku. Sklene se vročiti posebne zahvale za neumorno delovanje za časa mednarodne razstave psov v Ljubljani v dneh 8. in 9. septembra 1926 gg.: Ad. Potokarju, Pav. Stelefu, Fr. Urbancu in Ivanu Zupanu, kar naj se vpiše tudi v sejni zapisnik. Glede vpisa psov v rodovne knjige posameznih včlanjenih kinoloških klubov v savezu se sklene: a) »Klub ljubiteljev ptičarjev« določi starost 8 mesecev za vpis psa v J. R. P., obojestranski rodovnik z dobro oceno, bodisi na razstavi, smotri ali od priznanega ocenjevalca. Izjema velja do preklica le za angleške pse, ki jim zadostuje enostranski rodovnik z dobro oceno, temeljem reciprocitete z avstrijskim »Kvnologenverbandom«. b) »Klub ljubiteljev športnih psov« za- hteva za vpis v J. R. Sp. pri vseh pasmah brez izjeme starost 10 mesecev. Ako je pes vpisan že v kako inozemsko recipr. rodovno knjigo, se vpiše brez nadaljnje ocene v J. R. Sp., sicer pa je ocena neizogibna. Veljaven je obojestranski vidi-rani rodovnik z oceno: dobro. Z enostranskim rodovnikom pa le z oceno: prav dobro. Izjemo tvori zaenkrat le kraški ovčar, ki zanj zadostuje brez rodovnika ocena: zadostno. Pri nemških ovčarjih, dobermanih in aire-dalterijerjih je vpis brez obojestransko vidiranega rodovnika in dobre ocene nemogoč. Vizum je veljaven le od pristojne organizacije, ocena pa le od priznanega ocenjevalca. c) »Klub ljubiteljev brakov« stavi starost 8 mesecev kot pogoj za vpis v J. R. B.; sekcija brakov jazbečarjev v J. R. Jbr. starost 8 mesecev, obojestranski rodovnik s povoljno oceno, brez rodovnika pa z dobro oceno in vsaj na eni tekmi III. darilo. Reciprociteta s K. Z. R. K. D. Br. vpis na zahtevo in d) »Klub ljubiteljev jamarjev« starost 8 mesecev, obojestranski rodovnik, ocena najmanj povoljna, reciprociteta z Avstrijo, Nemčijo in Češkoslovaško' s Pristavkom: Vizum velja le od pristojne organizacije, ocena le od priznanega ocenjevalca, reciprociteta z vsemi rodovnimi knjigami vseh kulturnih držav, če smo tudi mi od njih priznani. To veljaj za vse v J. K. S. včlanjene kinološke organizacije. Na seji načelstva J. K. S. dne 17. februarja se je sklenilo: Rodovne knjige naj vodijo včlanjeni kinološki klubi vsak zase, imajo pa naj jih v redu vsaj do 'i7. marca t. 1., ker se bo vršila revizija istih. Rodovnike naj pa klubi založijo Po vzorcu rodovnika »Kluba ljubiteljev Ptičarjev«, glave in kar se tiče besedila Pa naj vsak klub prilagodi po svoje. Dalje se sklene razmnožiti pravila saveza v svrho razdelitve istih med včlanjence. Klub ljubiteljev ptičarev razglaša: Obči zbor »Kluba ljubiteljev ptičarjev« se bo vršil dne 1. aprila t. 1. ob 20. uri z običajnim dnevnim redom v restavraciji »Ljubljanski dvor«. Mladinska tekma psov ptičarjev in španijelov se bo vršila dne 10. aprila v lovišču obč. Ježica, slednjih le, ako se Prijavi zadostno število. Pri tej tekmi se bo v prvi vrsti gledalo na individualno nadarjenost psa, ne pa na dresuro oziroma lovno porabnost, ki pride Pri jesenskih tekmah v poštev. Tekma Se vrši za pse iz ljubljanske in mariborske oblasti, med tem ko se bodo jesenske tekme vršile za vsako oblast Posebej. Vabijo se vsi lastniki mladih psov Ptičarjev in španijelov iz obeh oblasti, da priglase iste na tekmo polnoštevilno. Prijave je nasloviti na g. A. Schusterja, Mestni trg 25 v Ljubljani, najkesneje do ^ aprila t. L; sprejemale pa se bodo Prijave tudi na dan tekme za časa smo- tre psov, toda vplačati bo dvojno prijavnino, ki je za člane kluba po 20 Din za vsakega psa, za nečlane pa 40 Din. Oni člani kluba, ki za leto 1927. še niso' plačali članarine, se opozarjajo, naj se požurijo. G. dr. Gorišek Milan prijavlja pod običajnimi pogoji svojo psarno za ptičarje z imenom »Lormonska«. Klub ljubiteljev športnih psov je sklenil v svoji zadnji redni seji dne 9. februarja t. L, da se vrši obči zbor v Ljubljanskem dvoru, soba 3, točno ob 20. uri dne 9. marca. Ker bo dnevni red zelo važen, je dolžnost, da se istega gg. člani sigurno polnoštevilno udeleže. A. J. Dermota, Dr. M. Pirc, t. č. tajnik. t. č. predsednik. Izvleček dveh odborovih sej kluba ljubiteljev športnih psov. Odbor je dobil v svojo sredo dolgoletnega ljubitelja in strokovnjaka v kinoloških vprašanjih gospoda podpolkovnika Iv. Zajca. S tem je klub pridobil važno strokovno moč in sodnika za napredek kinologije v Jugoslaviji. Gosp. dr. Cepuder je dal klubu L. S. P. sobo v svoji pisarni, da si klub ustanovi dolgo zaželjeno čitalnico za člane. Gospod veterinar Arko je stavil predlog glede taks, in sicer: potrdilo rodovnika za člane 5 Din, za nečlane 50 Din; vpis v rodovno knjigo člani 5 Din, nečlani 75 Din, kar se je odobrilo. Vsi gg., ki še niso člani omenjenega kluba in ki žele pristopiti, naj se pismeno ali osebno priglase v pisarni g. dr. Cepudra, Miklošičeva cesta. J. A. Dermota, t. č. tajnik. ¥ Jazbečarka, čistokrvna, rjave barve, 8 mesecev stara, prvovrstnega poko-lenja, ceno naprodaj. - Več v trgovini A. Schuster, Ljubljana, Mestni trg. Iz ribarske mreže. Slovensko ribarsko društvo v letu 1926. Društveno delovanje je bilo v letu 1926. obsežnejše kakor pretekla leta. Društveni posli so se pomnožili predvsem radi tega, ker je bilo 1. 1926. precejšnje število ribolovov izdraž-banih. Odbor je prejel in rešil 340 dopisov. V resnici jih je bilo najmanj za tretjino več, ker se obračajo posestniki in zakupniki revirjev često osebno na društvenega tajnika za različna pojasnila. Članov je štelo društvo 130; število članov je prenizko. Druga večja društva v kraljevini štejejo po 400 članov in še več, četudi so lokalna. Slovensko ribarsko društvo, ki ima svoj delokrog po vsej Sloveniji, pa zaostaja po številu članov daleč za temi društvi. Vzrok je očividno ta, da nima Slovenija toliko in tako velikih voda kakor druge pokrajine niaše države. Krog ribičev, ki imajo ribolov v posesti ali v zakupu, je primeroma majhen. Vseh revirjev na ozemlju bivše Kranjske je okoli 130. Upravičenci teh revirjev so skoro vsi člani Slovenskega ribarskega društva; člani bi pa bili lahko tudi oni, ki imajo zgolj ribolovno dovoljenje. — Da se število članov poviša, je odbor vnovič prosil zakupnike in posestnike lovišč, naj dajo v letu 1927. ribolovno dovoljenje le onim, ki se izkažejo z izkaznico Slovenskega ribarsjkega društva, da so člani društva. Baš v sedanjem času je neobhodno potrebno, da se vsak ribič oklene svoje strokovne organizacije. Živimo v času, ko se snuje nov ribarski zakon za vso kraljevino. Ako ta zakon ne bo zadostno ščitil naših interesov, bo vse ribarstvo Slovenije uničeno. Slovenija je gorata dežela, vode so po večini majhne. Zaščita zakona mora biti izdatna, če hočemo, da nam ribarstvo ne propade. — Za sedaj je ribarstvo na ozemlju bivše Kranjske zadostno zaščiteno po kranjskem ribarskem zakonu, če pa preneha veljavnost tega zakona in pride namesto njega drugi, ki ne bo ščitil zadostno naših voda, potem bodo spoznali oni, ki sedaj niso člani društva, da so grešili s tem, da društvu niso doli moralne in materialne podpore. Cim več članov bo imelo društvo, tem večji bo njegov vpliv pri vladi in pri Zvezi ribarskih društev naše kraljevine. Odbor je dobil početkom leta 1926. poziv od ministrstva, naj poda svojo izjavo k osnutku novega ribarskega zakona. Zakon ne ustreza zahtevam naših voda, ker ne ustanavlja ribarskih edinic, kakor so uvedene po obstoječem, zakonu. Brez revirjev si ribarstva v naših vodah ne moremo predstavljati. Preden so se ustanovili revirji, je smel loviti vsakdo, ki je imel ribarsko pravico. Te ribarske pravice so se raztezale često le na kratko, nekaj sto metrov dolgo vodno progo; šele ribarski zakon iz leta 1888. je združil te ribarske pravice v enote, ki jih imenujemo okraje ali revirje. Edinstveni zakon ne pozna obligatornega ustanavljanja revirjev; nevarnost je torej velika, da nam z novim zakonom propade vse. kar smo si s trudom tekom pol stoletja priborili. Zato je v lastnem interesu vsakega ribiča, da se oklene svoje strokovne organizacije. Ako propadejo lovišča, ne bo oškodovan le zakupnik ali lastnik, nego vsakdo, ki lovi ribe. Pretežni posli Slovenskega ribarske-ga društva so bili tudi v preteklem letu posli Okrajnega ribarskega odbora. Odbor se je moral boriti z denarnimi težkočami in je jedva izhajal z dohodki. Glavni dohodki odborovi so še vedno takse za ribarske knjižice. Kakor znano, je vlada leta 1925. zvišala takso za ribarske knjižice na 100 Din. Ta znesek približno ustreza po valuti Predvojni ceni knjižice. Število knjižic je v letu 1926. padlo na 339 napram 366 v letu 1925. To je bilo pričakovati radi zvišanja takse, vkljub temu pa je uspeh s prodajo knjižic zadovoljiv. Odbor se je leta 1926. loti! glavnega Posla, ki ga je čakal že od prevrata sem, to je adaptacije vališča v Želim-Ijem. V osebi gospoda Josipa Goede-rerja je pridobil odbor vnetega in požrtvovalnega odbornika, ki ga ne bi mogel nikakor več pogrešati. Gospod Goederer se je lotil z vso vnemo po-brave in povečave vališča. Vališče je sedaj popravljeno in povečano, tako da je moči v njem izvaliti do 150.000 iker. Stroški poprave so znašali okrog %00 Din, bili bi pa še veliko večji, ako bi vodstvo dela ne bilo v rokah ve-ščaka. Na žalost pomanjkanje denar-nih sredstev ni dopuščalo, da bi se bilo Popravilo tudi drugo vališče v Zelim-kem ob cesti. To delo ima zmagati novi odbor leta 1927. Stroški za to vališče bodo očividno še večji kakor za ono, ki se je popravilo letos. Prihodnje leto bo treba napraviti v Zelimljem dva no-Va ribnika. Tudi s tem vprašanjem se bo moral intenzivno baviti novi odbor, ker se je izkazalo, da obstoječi ribnik bikakor ne zadostuje za uspešno golenje rib. ^ vališču letos nismo imeli bohinjskih Postrvi, ker jez na Bohinjski Savi še ^edno nj popravljen in vališče v Bo- hinjski Bistrici ne more obratovati; odbor si je moral radi tega nabaviti ikre in zarod iz inozemstva. Naročil je oboje pri tvrdki Karl liinterer v Kal-wangu na Gor. Štajerskem. Tvrdka je dobavila odboru 70.000 iker potočnih postrvi in potočnih zlatovščic; ikre so dospele v vališče v dobrem stanju in so sc skoraj vse izvalile. Odbor je razpečal zarod interesentom, ki so se zanj oglasili. Povpraševanje po zarodu letos ni bilo tako veliko kakor prejšnja leta; vzrok je očividno ta, da se je to leto nehalo večje število zakupov ribolovov in upravičenci radi tega niso hoteli vlagati zaroda. Od Celjskega ribarskega društva smo prejeli približno 6000 sulč-jih iker, ki smo jih izvalili, zarod pa dali v ribnik. 7. gojenjem v ribniku smo imeli lep uspeh. Sulčki so zrastli do sredi novembra do 12 cm dolgi; ostalo jih je približno 800. Pri gori omenjeni tvrdki smo naročili tudi 10.000 komadov zaroda šarenk, ki smo ga gojili v aparatih, ker je bil ribnik rezerviran za sulčke. Ta poskus je pokazal, da gojenje v aparatih kljub zadostnemu krmljenju ne more nadomestiti gojenja v ribniku. Šarenke so zrastle le do 3 cm dolge, poginilo pa jih je precej. Ta poskus kaže jasno, da je nujno potrebno napraviti nove ribnike, ako hočemo gojiti zarod do jeseni. Postrvi smo oddali 1000 komadov po 150 Din, šarenke 1000 komadov po 180 Din, sulčke komad po 2 Din. Za to zimo nam je obljubljeno, da dobimo postrvje ikre iz Bohinjske Bistrice. Ako se to ne bo zgodilo, jih bo treba vnovič naročiti iz inozemstva. Z naročevanjem iz inozemstva so združeni veliki stroški, tako da mora odbor v tem primeru oddajati ribice z izgubo. Vodne naprave je imel Ribarski odbor stalno v evidenci in se je vodo-pravnih razprav udeležil po odposlancu, da varuje interese ribarstva. Leta 1926. je bilo malo vodopravnih razprav očividno radi gospodarske krize. Za knjižnico je odbor nakupil najnovejša znanstvena dela, kolikor so to dopuščala denarna sredstva. Vse knjige knjižnice so vezane. Knjižnica Okr. ribarskega odbora je gotovo največja strokovna knjižnica te vrste v državi, ki vsebuje vsa važnejša znanstvena dela iz stroke ribarstva. Zatiranju ribje tatvine je posvečal odbor tudi preteklo leto vso pažnjo. Večje število kazenskih prijav je bilo odposlanih na kompetentna oblastva. Slovensko ribarsko društvo se je trudilo, da doseže razširjenje kranjskega ribarskega zakona na ozemlje vse Slovenije. Odbor se je obrnil na centralno vlado s prošnjo, da sprejme člen o razširjenju tega zakona v fin. zakon za leto 1927./28. Najvažnejši dogodek v ribarskem pogledu v letu 1926. pa je za nas ustanovitev Zveze športnih ribarskih organizacij kraljevine S. tl. S. Avgusta 1926 so se sestali na iniciativo Zagrebškega ribarskega društva v Zagrebu zastopniki vseh ribarskih društev kraljevine in ustanovili svojo zvezo. Z zvezo je storjen važen korak za napredek našega ribarstva. Zveza je sedaj vrhovni organ ribarskih organizacij za vso kraljevino. Razume se, da bo tudi vlada upoštevata predvsem nasvete Zveze, ko bo šlo za vprašanja ribarstva v naši državi. Posamezna ribarska društva bodo odslej le organi Zveze. Brez Zveze bo v bodoče posameznim društvom težko kaj doseči, ker reprezen-tuje Zveza vse ribarstvo kraljevine. Pri Zveznih odborovih sejah ima vsak delegat toliko glasov, kolikor članov šteje društvo, ki ga delegat zastopa. Radi tega je tembolj potrebno, da se število članov vsakega društva zviša, ker bo sicer pri Zvezi brez vpliva. Najvažnejša naloga, ki čaka Zvezo že sedaj, je zakonodaja. Zveza bo imela brez-dvomno velik vpliv na to, kakšen naj bo bodoči ribarski zakon. Naloga naših delegatov pa bo, do pri Zvezi uveljavijo naše interese, da ohranimo vsaj to, kar imamo sedaj. Da se uspešneje zastopajo lokalni interesi, bi bilo umestno, da se v pod- ročju Zveze ustanove lokalne zveze. Odbor se je potrudil, da pridobi ribarski društvi v Celju in Mariboru, da ustanove z našim društvom vred Zvezo slovenskih ribarskih društev. Ribarsko društvo v Celju je takoj pristalo na ta predlog, ne pa mariborsko društvo, ki je za enkrat iz financielnih razlogov odklonilo vstop v Slovensko zvezo. Radi tega se zveza še ni oživotvorila. Odbor je v preteklem letu izdal in založil knjigo »Ribe v slovenskih vodah«, ki jo je spisal dr. Munda. Klišeji, ki so se porabili v knjigi, so najboljši, kar jih je mogel odbor dobiti. Kupil je originalne klišeje, ki jih bo mogel odbor tudi v bodoče uporabljati za svoje glasilo. Tiskovni stroški knjige so znašali 13.020 Din. Ta znesek se je plačal iz tiskovnega fonda, ki je znašal okrog 8000 Din, ostanek se je plačal s podporo vlade in podporo Ribarskega odbora. Izkupilo knjige se bo po sklepu odborovem vlagalo zopet v tiskovni fond; ta nam bo osobito potreben za strokovno glasilo, ki ga bo treba ustanoviti v bližnji bodočnosti. Koliko knjig se je do sedaj razprodalo, še ni mogoče dognati, ker knjigotržci še niso poslali obračuna o prodaji knjig, ki ga bodo v smislu dogovora predložili koncem vsakega leta. V smislu sklepa lanskega občega zbora je odbor založil društveni znak. Znak je izdelal v osnutku akademični slikar g. Josip Gorup, izdelava znaka pa se je izročila dunajski tvrdki Špika.. Znak se bo oddajal po 25 Din za komad. Izmed drugih važnejših dogodkov je omeniti sledeče: Leto 1926. je prineslo radi neprestanih povodnji ribarstvu velike škode. Škoda po povodnji iz leta 1923. še ni popravljena in že nam je leto 1926. vnovič uničilo v več vodah velik del ribjega zaroda. Škoda se še ne more preceniti. Odbor je nakupil v letu 1926. iz zaloge slik prof. Tranketa njegov avtoportret. Prof. Franke je položil temelje modernemu ribarstvu v naši ožji domovini, zaio je umestno, da hrani naše društvo njegovo sliko. Poleti se je ustanovil v Ljubljani Ornitološki observatorij. Vlada je odredila, da stopi v odbor tega zavoda tudi delegat Slovenskega ribarskega društva kot član. Odbor je delegiral kot člana dr. Avgusta Mundo. * Računski zaključek Slov. ribarskega društva za leto 1926.: Prejemki: Din Prebitek 1925 2453-51 članarina .................... 7528-— Podpora ......................3819-18 zneski, vrnjeni od Ribarskega odbora................... 3841-80 obresti........................ 55-23 skupaj . . . 17697-72 Izdatki: Din Naročnina za »Lovec« . . . 5000-— Prispevki za tisk, honorarji, klišeji ...................... 3795-30 Pis. potrebščine, ček. prist. . 240-55 zneski, vrnjeni Rib. odboru . 3891-80 ribarski znak.............. 600-— članarina Savezu......... 2080-50 Prebitek................. 2089-57 skupaj . . . 17697-72 Računski zaključek Okrajnega ribarskega odbora za 1.1926.: Prejemki: Din Drebitek iz leta 1925. . . 313-68 bbarske knjižice................ 34587-50 kolki............................ 5624-50 okrajne takse.................... 8508-08 ■zkupilo za knjigo »Ribe v slov. vodah«................. 3239-80 Podpora vlade Slov. ribarske- mu društvu....................2819-18 realizacija hranilne knjižice . 7715- — obresti poštne hranilnice . . 75-57 Postrvje in sulčje mladice 7792-75 Olobe......................... 310-— skupaj . . . 7098606 Izdatki: Din Kolki, znamke, pis. potrebščine 8086-67 plače, nagrade................ 11692 — časopisi in knjige..........9315-50 Slov. ribarskemu društvu vrnjeni zneski.............. 1325-25' potni stroški...............1301-50 postrvje in sulčje mladice . . 9197-70 poprava vališča v Želimljem . 8306-23 najemnina za vališče v Zelim- Ijem.................... 500-— natis knjige »Ribe v slovenskih vodah«.................. 13485- — podpora Slov. ribar. društvu . 4500-— drugi izdatki............... 1000 — prebitek................... 2276-19 skupaj . . . 70986-06 Postrvji zarod v Želiml em. Slov. ribarsko društvo v Ljubljani dobi to leto iz Bohinja 20.000 postrvjih iker; 60 tisoč iker pa je naročilo iz inozemstva. Interesenti naj pravočasno naročijo zarod pri Slov. ribarskem društvu v Ljubljani. Ikre bodo izvaljene v mesecu marcu in bomo zarod oddajali tekom meseca aprila in maja. Redka riba. »Ribar« št. 1 poroča, da so ujeli početkom januarja t. L v šibeniškem kanalu redko ribo, ki ji pravijo morska miš (chimaera mediteranea). Ta riba živi v globinah in pride le ponoči na površino. Ribo, ki meri dva in pol metra, so oddali prirodoslovnemu muzeju v Šibeniku. Ribji trg v Splitu. Meseca decembra 1926 je bilo prinešeno v splitsko ribarnico 22.939 kg rib. Redka riba na ustju Neretve. Dne 8 decembra 1926 so ujeli na ustju Neretve mlad eksemplar ribe »bučanj«, ki pripada vrsti Orthagoriscus truncatus. Ribo so nabavili za prirodoslovni muzej v Splitu. • »Ribar«. 366 ribičev — 5 rib. Na trnkarski tekmi v Marlovu na Angleškem je lovilo 366 ribičev, ki so tekom 514 ur ujeli le 5 ribic, ki so skupno tehtale nekaj čez 54 kg. Trofeja na tej tekmi je bil znamenit, izredno dragocen pokal. Vkljub slabemu uspehu so morali v smislu pravil ta pokal, ki ima izredno veliko vrednost, priznati zmagovalcu I. Lowndersu, ki je ujel ostriža, težkega 200 gramov. »Angelsport« št. 1. Starost jezerke in lososa. »Schweiz. Fischereizeitung« 1926, št. 12, primerja podatke o starosti lososa in jezerke in pride do sledečega zaključka. Lososi žive deloma v morju, kjer se maste ob obilici hrane; zaradi tega rastejo neprimerno hitreje kakor salmonidi v sladkih vodah. Preiskava luskin je pokazala, da sta dovršila dva velika lososa, ujeta v južni Franciji, jedva 4. leto. Prvi je meril 1-02 m in tehtal 10 kg, drugi pa 94-5 cm, odnosno 8-5 kg. Jezerka, ki je merila 95 cm in tehtala 10-8 kg, pa je imela že 10 let. Vidra; koliko rib poje? »Schweize-rische Fischereizeitung« iz leta 1926., št. 12, razmotriva vprašanje, koliko rib poje vidra na leto. Povod za to razmo-trivanje je dala preiskava želodca 10 kg težke vidre, ki so jo pred kratkim ujeli v Reigoldsvvilu v Švici. V želodcu je imela 8 postrvi; ribje glave je zgrizla, repe pa je cele pogoltnila. Po velikosti repa sodeč so bile postrvi dveletnice in so skupno tehtale približno 1 kg. Če se smatra, da more vidra zaradi neugodnih vodnih razmer loviti le približno 300 dni v letu, more pogoltniti na leto približno 300 kg rib, kar ustreza vrednosti 2000 — 2500 švicarskih frankov. Pri nas znaša tržna cena postrvi 50 do 60 dinarjev za kilogram; škoda, ki jo more napraviti vidra v postrvji vodi, znaša torej letno 15.000 do 18.000 Din. Iz navedenega sledi, da more ena vidra cel postrvji potok popolnoma uničiti. Ker pri nas noben postrvji potok ne da 300 kg postrvi na leto, more torej ena vidra na leto izprazniti več postrvjih voda. Dražba lovišč. Lovska pravica krajevne občine Plo-doršnica se odda na javni dražbi do 31. marca 1929 v zakup. Dražba se bo vršila v ponedeljek dne 28. marca 1927 ob 10. uri dopoldne pri sreskem poglavarju v Mariboru, levi breg, soba 8/pr. Lov krajevne občine Prečna se bo oddal v zakup za dobo od 1. aprila 1927 do 31. marca 1930 na javni dražbi, ki se bo vršila pri sreskem poglavarju v Novem mestu v soboto dne 12. marca 1927 ob desetih. Zakupni in dražbeni pogoji so na vpogled med uradnimi urami pri sreskem poglavarju v Novem mestu. Mali oglasi. Za ribiče. Prodam tri dobro ohranjene tridelne ribolovnice za talno ribarjenje, Dve z vretenci (kolesci). Z žabico zatvorljivo, novo in močno okovano ribnjačo za shrambo živih ujetih rib v potoku; velikost: 70X42X20 cm. Podolgovatemu sodčku slično leseno brento srednje velikosti, za prenašanje živih ujetih rib. Priložite znamko za odgovor. - P. G. Višnjan, Višnja gora št. 42. Fotografski aparat, skoraj nov, naprodaj. David - kamera 13 X 18, Goerzov dvojni anastigmat, kompleten, s taško in stativom. - Poizve se pri uredništvu »Lovca«. Puškar F. K. KAISER, Ljubljana, Šelenburgova ulica št. 6, ima v komisijski prodaji sledeče puške po ugodni ceni: Hammerles-dvocevka (kal. 16), skoraj nova, belg. izdel. 1400 Din; Hammerles-dvocevka (kal. 14) 1200 Din; Hammerles-dvocevka (kal. 12) 1250 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 20) 750 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 600 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 500 Din; dvocevka, Bock - risanica (kal. 16X9-3), plašč bakren, 1500 Din; dvocevka-risa-nica (kal. 16X11) 500 Din; samica za šibre (kal. 24) 300 Din; samica-risanica (kal. 11 mm) 400 Din; repetirka-risanica (kal. 8 mm) 800 Din; repetirka-risanica (kal. 8 mm), Mauser, 600 Din. — Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije in lovskih potrebščin ter ribolovnih priprav po zmernih cenah. ★ Slavko Plemelj, direktor dvornih lovišč: K člankom O uporabi daljnogleda na lovskih puškah. Predmetni članki v »Lovcu« so me napotili, da sem napisal nekoliko vrstic povsem iz praktičnega stališča, ker sem se Prepričal, da so v tem pogledu pri nas mišljenja zelo zmedena in se zaradi lega v lovski praksi toliko greši. Vendar lahko trdimo, da pri velikem številu lovcev, ki mnogo streljajo s kroglo, Prevladuje pravilen lovski čut in želja po korektnem streljanju. G. Kapus je napisal o predmetu članek, ki ga je nato ing. Jeločnik v marčevi številki »Lovca« hudo obdelal. Prav rad priznam gosp. Kapusu, da za veliko skupino lovcev in tudi nelovsko Publiko piše prav fletne članke. Naravno gre vsakomur le ena pesem dobro, zato je pa z balistiko g. Kapusu malo ušlo Po strani, naravno ker ni imel prilike, da bi se s tem razmeroma težkim poglavjem dovolj izčrpno bavil. Zaradi izredne važnosti Pravilnega pojmovanja strela s kroglo je pa potrebno, da naši lovci dobe o tem predmetu absolutno pravilne pojme, ker se drugače v lovski praksi preveč greši na škodo pravega lovstva. 7-aio je potrebno, da o tem predmetu nekaj več pišemo, ko je že g. Kapus o tem oivoril debato. Če se kaj posname iz tujih listov, se ne sme zamenjati dunajske Mannlicher-Schdnauerjeve Lovec 1927 133 pairone, kaliber 6.5 z nemško palrono isiega tipa, ki je bistveno močnejša, da se o tem tako izrazim. Potem se ne sme zamenjati korakov z metri. 300 korakov, ali 300 metrov1 pomeni lahko pol metra razlike med padcem krogle. Zato je treba, da si lovci pridobe natančno sliko o poti krogle, in sicer predvsem za tisto patrono, ki jo sami porabljajo, in tudi za druge danes običajne lovske puške. Vsak tip puške in vsak tip nabojev ima svojo pot izstrelka in to mora vsakdo natančno poznati, kdor hoče streljati na tako plemenito divjačino, kot sta pri nas srnjak in gams. Vsem lovcem, ki streljajo s kroglo, nadvse priporočam, da trikrat preberejo članek g. ing. Jeločnika v marčevi številki »Lovca«. Članek je za bolj površne čitatelje nekoliko preveč teoretičen, a ker materija to zahteva, površnost stran, članek dobro preberi, sam nariši polet krogle in si to predvsem konstruiraj za svojo puško, naravno po natančni preizkušnji s streljanjem na tarčo. Izvajanja ing. Jeločnika so v vsem korektna in jih praksa na vsej črti potrjuje. Samo glede razsipanja krogel je vzel precej velike številke, ker je znano, da najpreciznejše lovske puške manj razsipajo, kot on navaja. Povprečne puške pa imajo v resnici od njega navedeno razsipanje. To razsipanje pn nas lovci premalo ali nič ne upoštevajo. Seveda na 100 korakov ta zadeva ni za dobre strelce tako važna, a na dolge distance je to druga stvar in nam pojasni različne nelovske strele ali zgreške. V naslednjem hočem navesti nekaj podatkov iz prakse v čisto preprosti besedi z željo, da bi marsikomu pomagal do boljšega poznanja njegove puške — risanice in s tem do resničnega užitka tega najlepšega lova. Vpeljava daljnogleda na risanice je v veliki meri kriva, da je nastal nekak kaos o pojmovanju strela s kroglo, čeprav daljnogled na puški brez dvoma omogoča korektnejši in preciznejši strel in je zaradi tega iz lovskega stališča na vsak način upravičen. Slaba stran daljnogleda v praksi je ta, da so pričeli lovci streljati na razdalje 200, 300 in celo 400 korakov, ker je vpeljava malokalibrskih risanic navidezno to streljanje upravičila. Največji del naših lovcev ima navado, da puško da pristreliti kjer si bodi in ne obrača mnogo pažnje na municijo. Municija za kroglo je nekaj drugega kot naboj za zrnje. Še manj se potrudijo naši lovci, da bi puško osebno (mislim namreč v vsej razpravi vedno le puško z daljnogledom) preizkusili in pri-strelili in sveto verujejo, da marka na daljnogledu res drži tudi za nje. Navadno so posledice kisli obrazi na lovu in številni nelovski streli. Predpogoj za vsakogar je, da mnogo strelja v 1 Glej popravek g. Kapusa v nahrbtniku. iarčo in ne samo na strelišču, temveč v prostem terenu. Le tako natanko spozna svojo puško in dobi zaupanje v puško in v samega sebe. Izredne važnosti je nabava municije posebno pri nas, ko nimamo lastnih tovarn in se nahajajo v premetih izdelki različnih tovarn. V Nemčiji so to vprašanje lovci že davno rešili, ker imajo prvovrstne vire, ki izdelujejo izredno natančno municijo vedno stabilne kakovosti. Vsa podjetja, ki niso odgovarjala, so se sama po sebi izločila iz trga. Pri nas pa se še vedno nahaja zelo mešana municija v prometu. Posebno zaradi zabrane uvoza lovske municije za kroglo se utihotapljajo vsi mogoči naboji in gredo kot pustni krofi. Za isti tip patrone je razlika med posameznimi fabrikati lahko tako velika, da strel zgreši že na 100 korakov. Kot primer navajam dunajske Mannlicher-Schonauerjeve patrone. Vsakomur, ki je mnogo streljal z njimi, je znana razlika med obema tovarnama tiirtenberg in Roth posebno v povojnih letih. Danes se je ta municija, praktično vzeto, izenačila in je postala dosti precizna in stabilna, tako da zadostuje za lovske svrhe. Uporabljajmo pa vedno le izdelke ene ali druge tovarne. Lovcem dam praktičen nasvet, da kupijo svoji potrebi primerno količino nestare municije iste serije za vse leto in da puško vsak sam pristreli na to municijo. Tu ni treba Sledili nabojev, ker se ra izdatek pri lovu bogato poplača. Večina lovcev ne zna pristreliti puške z daljnogledom. Tega se je na vsak način treba naučiti, ali pa puško pristreliti pod vodstvom strokovnjaka, streljati pa sam. Kdor znosi municijo skupaj iz vseh vetrov, vseh kotov in vseh letnikov, ta nikoli ne bo precizno streljal. Ko prihodnje leto kupimo zopet novo municijo, je treba preizkusiti to, če nam je pa slučajno ostane dovolj od prejšnjega leta, pa se s par streli prepričati, kako strelja. Tudi med letom je treba oddati tupatam kak strel za kontrolo, ker se lahko na daljnogledu kaj premakne, posebno pa vedno po zgrešenem strelu. Navadno doženemo, da padajo krogle previsoko ali prenizko. To hitro popravimo na prestavi daljnogleda z nekoliko prakse s par patronami. Če pa strelja puška na stran, na levo ali desno, se je premaknila montaža daljnogleda in je treba to popravili, kar tudi lahko vsakdo sam napravi, če si Pridobi tostvarno znanje. V eni prihodnjih številk bom napisal kratek člančič o tem. Z nekoliko vaje se tudi ta popravek napravi v par minutah in le z nekoliko streli. Streljanje više ali niže ob istem položaju vizirja na daljnogledu pa zavisi samo od municije in tu je lahko razlika neverjetno velika. Vprav tega se pri nas lovci premalo zavedajo in jim zadostuje samo ime patrone in ne vprašajo po izvoru, po smodniku, po teži in obliki izstrelka itd. Potem pa gre na lovu narobe, čisto naravno seveda. Vsakemu lovcu svetujem, da kolikor mogoče strelja samo z eno puško, kdor ima več pušk, mora predvsem vsako natančno poznati in uporabljati, če le mogoče enake ali vsaj slične daljnoglede z enakim ali sličnim vizirjem. Najrajši je le ena zvesta, kdor hoče pa izpremembe, je treba previdnosti in prakse, drugače grizejo. Glede streljanja na tarčo je prav praktično streljanje v prostem terenu na majhen bel kamenček v velikosti citrone (ne cele skale), ki ga položimo na strmem prstenem nemahovitem obronku. Tu je dana sigurnost in strel se natanko vidi. Tu ni treba druge osebe, ki naznanja strel, in ni treba hoditi po vsakem strelu gledat, ker se natanko vidi, kam je krogla padla, ker napravi temno liso. Streljajmo vedno iz sence v senco, najbolje pa ob oblačnem dnevu. Pri hudi solnčni razsvetljavi pristreljevanje puške ni priporočljivo. Za prisirel puške vzemimo vedno distanco 100 korakov. Metri niso jagerski in so preveč inženjerski. 100 korakov tudi v praksi zelo odgovarja v vseh ozirih. Priporočam puško pristreliti na »flek«, po slovensko recimo na točko, to se pravi, da krogla pogodi na 100 korakov natanko točko, ki jo fiksira križ ali konica vizirja v daljnogledu. To je praktično zaradi tega, ker nam omogoča zelo precizne strele na izbrano mesto in laže pogodimo tudi manjšo divjačino. Prisirela puške na točko ne mislim dobesedno, temveč tako, da pade krogla na 100 korakov za spoznanje više kot smo pomerili, a to ne 7 do 10 cm, temveč samo kaka 2 cm, a vedno naj nosi puška za spoznanje više, v nobenem slučaju ne sme puška streljati niže. Puške brez daljnogleda, torej na muho, streljajo navadno precej više, to pa zato, ker se z muho le na ta način lahko strelja na divjačino, da ista takorekoč na muhi sedi. V daljnogledu pa divjačino tako natančno vidimo, da z vso preciznostjo lahko pomerimo na natanko določeno mesto, kar je glavna prednost daljnogleda. Če imamo pa daljnogled pristreljen tako, da puška strelja že na 100 korakov kakih 7 do 10 cm više, kot to radi uporabljajo starejši lovci, ki so bili navajeni na muho, so pa ti streli, če upoštevamo različne položaje divjačine, kolikor toliko v manjši meri neprera-čunljivi, ker si v hitrici ne moremo vedno pravilno predstavljati, kam bo padla krogla. Ne mislim pa s tem reči, da se ne da streljati s tako pristreljeno puško. Treba je pa za to dovolj vaje in moramo vse puške z daljnogledi imeti na ta način enako pri-streljene. Zelo natanko moramo pri tem vedeti, koliko nese puška više. Praktična je tako pristreljena puška za lov na bežečo divjačino ali v mraku, ko se slabo vidi. Jaz sem pa mnenja, da tedaj, ko luč ni več dovolj dobra, neha upravičenost strela enostavno iz razloga, ker ni mogoče pri taki razsvetljavi določiti kvaliteto divjačine. Ko z daljnogledom več ne vidim, potem ne smem več streljati — sveta dolžnost vsakega lovca. Bežeča divjačina se laže strelja, če nosi puška više, ker se laže sledi v daljnogledu ko tako rekoč plava na vizirju daljnogleda. Pri nas na bežečo divjačino, predvsem srne in gamse, ne lovimo, ker tudi gamsa streljamo vedno le, ko za trenutek postoji, ali se počasi premika. Kjer pa streljajo s kroglo na bežečo divjačino, tam po navadi streljajo na muho brez daljnogleda. Če se pa že uporablja daljnogled na bežečo divjačino, potem je najboljši daljnogled brez povečave, n. pr. Zeiss Zieleins. Ta daljnogled nič ne poveča, bežeča divjačina se v njem premika z isto hitrostjo, kot jo vidimo s prostim očesom in je tudi polje, ki ga daljnogled kaže, zelo veliko. V daljnogledu s povečavo se pa bežeča divjačina mnogo prehitro premika. Nj. Vel. kralj strelja na gamsovih gonjah vedno s tem daljnogledom, ker se na gonjah strelja navadno blizu in moram priznati s povsem objektivnega stališča, da je malo tako dobrih strelcev s kroglo. Priporočam torej pristrel puške na točko, torej tako, da bomo na 100 korakov majhen kamenček v velikosti citrone pomerili natanko na spodnji rob in bo puška šele tedaj točno pristreljena, ko bomo s kroglo kamen zadeli, ali s kakim strelom pogodili tik poleg kamna, a ne više. Kvadrat razsipa strelov naj leži nad merjeno točko. Morda se bo komu zdelo to preveč natančno, a vendar vsaka dobra risanica tako strelja na razdaljo 100 korakov, ko je enkrat natanko pristreljena, samo ob sebi razumevno pri prvovrstni municiji. Le tedaj, če je puška na 100 korakov natanko pristreljena, smemo misliti na strele na daljše razdalje, ker se vsaka taka pogreška na večjih razdaljah izredno poveča. Ako pa doženemo, da puška na 100 korakov strele zelo razsipa, to se pravi, da krogla pade enkrat niže, drugič na levo, tretjič zopet na drugo stran, tedaj je ali zanič municija, v pretežni večini slučajev pa puška, kar često vidimo pri starih in zanemarjenih puškah. Kdor puške temeljito ne čisti, ta kmalu doživi to veselje. Ce je pa puška popolnoma v redu in v notranjosti ni izjedena, a kljub temu strele razmetava, tedaj smo navadno uporabljali napačno municijo. Zato treba od dobrega strokovnjaka določiti pravo municijo, na katero je bila puška delana oziroma pristreljena ker le ta pravilno strelja. Sedaj smo pa dospeli do glavne točke naslovnega članka: h streljanju na daljše razdalje kot 100 korakov. Stan lovci se težko pripravijo do streljanja na razdaljo 200 in celo 300 korakov. Na srnjaka že na 200 korakov ne streljajo. To pa enostavno iz razloga, ker so pri preizkušnji puške dognali, da sireli na le disiance niso sigurni, ker so osiali starejšim navadam zvesii in neradi nosijo najmodernejše puške. Puška srednje razance pa v resnici ne dovoljuje gori navedenih strelov, kar bomo v sledečem videli. Pri nas se je zelo udomačil Mannlicher-Schonauer. Od početka kal. 8, 9 in 9.5, v novejšem času pa 6.5. Moram priznati, da sem se zelo čudil različnim lovcem, ko so trdili da je Schon-auerca sposobna za strele na razdalje 300 in več korakov. Kakšna je pot krogle Schonauerjeve puške kalibra 8 mm, nam je zelo jasno pokazal g. ing. Jeločnik v svojem spisu. Vsakdo naj si to kurvo natančno ogleda. Krogla te puške je tako težka v primeri s težo in kvaliteto smodnika, da prične razmeroma hitro padati, to se pravi, da pojema njena hitrost od razdalje do razdalje zelo hitro. Razlaga: težka krogla, razmeroma malo smodnika proti odporu zraka. Jaz sem v praksi postrelil iz najrazličnejših številnih pušk mnogo stotin patron in sem ugotovil, da je ravno Schonauerca 8 mm prav malo posrečena konstrukcija, predvsem za repetirko. Kaliber 9 in 9.5 sta namenjena za težko divjačino, ki se v vsakem slučaju strelja vedno le iz bližine. Padec krogle teh pušk je tako velik, da je sigurnost strela že na 200 korakov na srnjaka negotova in zaradi tega strel neupravičen. Lovsko streljanje od nas zahteva, da žival pogodimo smrtno na mesto, kjer je to najlaže in najsigurneje mogoče, to je na pleče. Streljanje na 300 korakov, da ne govorim sploh od 400 korakov, je pri teh nabojih popoln nezmisel. Krogla gori navedene puške kalibra 8 pade toliko, da je vsako merjenje nezmisel, na 400 korakov pa že skoro cel meter, pri tem še razsipanje strelov! Padanje strelov na različne disiance je za vsak tip pušk in vsak tip municije različno, kar je treba za vsako puško in municijo lovcu samemu natanko določiti. Tudi Mannlicher-Schonauer, kaliber 6.5, smodnik št. 3, avstrijski, dunajske pairone Hirtenberg ali Roth, absolutno ne dopušča lovsko pravilnih strelov na 300 korakov. Ako je ta puška pristreljena na 100 korakov na točko, tedaj pade krogla na 300 korakov ob istem položaju vizirja na daljnogledu za kakih 25 cm. Mislim, da je to dovolj, da uvidimo, da je siguren strel enostavno nemogoč. Naboj te puške ima v razmerju z množino smodnika 2.35 g, pretežko kroglo. Nemška pa-trona tega tipa 2.9 g Rotweil. smodnika je boljša, a vzlic temu še vedno ne opravičuje strelov na 300 ali celo več korakov. Schonauerca je konstruirana le za normalno lovsko uporabo do maksimalno 250 korakov, a ne za srnjaka, temveč kvečjemu za gamsa na razdaljo 250 korakov. Srnjaka streljamo do 200 korakov. Sicer poznam nekaj lovcev, ki streljajo tudi s to patrono na 300 ali 350 korakov in večkrat zadenejo, io pa še daleč ne opravičuje takih strelov. Navadno merijo tako, da pride vizir daljnogleda na hrbet gamsa, ali celo nekaj nad hrbet. Pravijo, če mi gams ne pade, potem domnevam, da je krogla padla podenj in pomerim drugič še malo više, ker se gams tudi po streljanju posebno na dolge razdalje prav rad še postavlja ali sploh kar stoji, če slučajno krogla ni padla na kamen. Brzo se repetira in morda gams le enkrat dobi kako kroglo kjerkoli si bodi, potem bo že počakal. Tako streljanje ni lovsko. Največkrat se lovci, ko govore o po-godkih na velike dinstance, zmotijo in smatrajo 250 korakov za 350. 300 korakov je presneto daleč in gams zelo majhen, srnjaka je pa še toliko manj. Potrebno je, da se uči meriti distance, kdor strelja s kroglo, s tem, da med hojo često v različnem terenu šteje korake in si sliko terena natanko ogleda. Posebno distanco čez dolino je težko določiti, tu se najrajši zmotimo. Približno se da to malo izračunati in si tudi tu pridobiti nekako približno cenilno sposobnost, ki pa vedno drži le približno in je problematična stvar. Če se navadimo na daljnogled ene in iste povečave, tedaj nam nekoliko pripomore velikost gamsa ali srnjaka v daljnogledu. Če ne vem, ali je 300 ali 400, določim razdaljo vedno s pomočjo slike v daljnogledu. Določitev razdalje je izredno važna, ker si na osnovi naših razprav moramo biti na jasnem, da streli na več kot 300 korakov z nobeno puško niso upravičeni. Strel na 300 korakov je pa upravičen edinole z najboljšo, za strele na dolgo razdaljo konstruirano puško. Za 400 korakov do sedaj sploh ni puške. Poskušanja, ali bomo zadeli ali ne, vendar ne moremo priporočati. Za razdalje na 300 korakov moramo uporabljati patrono z zelo veliko razanco. Smodnik mora biti v pravem razmerju s težino in obliko krogle in temu primerno mora biti zopet konstruirana puška. Težka krogla in malo smodnika ne da takih strelov, zato treba mnogo smodnika in razmeroma lahko kroglo, vse v natančno preračunanem razmerju. Vizir daljnogleda mora omogočiti natančno merjenje. Grobi vizirji so za tako streljanje vsi nesposobni. Najboljši je tenak križ ah pa vodoravna črta z debelejšo vertikalo do sredine, nad tanko vertikalno črto Pa ostra konica, ne predebela. Nemška industrija je poslednje čase konstruirala nekaj tipov patron in pušk, ki gornjemu namenu odgovarjajo. To so ali Mauserji kal. 6.5 ali 7 za pojačeno patrono, ne za normalno patrono, ali pa eno- ali dvocevke. Za eno- ali dvocevke pride za nas v poštev le kaliber 6.5 do 8. V naslednjem navajam nekaj tipov teh nabojev, ki so se v praksi zelo dobro obnesli, in sicer le za eno- ali dvocevke: tovarna Utendoerffer — Niirnberg: S&S 65/6.6, HohlgeschoB 1.8 g Rottweil. smodnika. Ta pairona se uporablja za enocevke ali najbolje za dvocevke; ena cev krogla, druga zrnje. Sirel zelo prijeten. Vzlic malo smodnika ima naboj visoko razanco, ker je krogla iahka. Na manjše razdalje 100 in 200 korakov strelja ta patrona izredno točno. Padec na 300 korakov, znaša kakih 15 cm, če je puška pristreljena na 100 korakov na točko. Zaradi tega so streli na 250 korakov na gamsa še mogoči. 8 JR (triiher 88 lang mit Rand), 21 mm krogla, 3 g Roitvveil. smodnika št. 5. Krogla je kratka in zaradi tega lahka. To je izvrstna patrona na 300 korakov, padec krogle samo 10 cm. Ker je patrona zelo močna, mora biti puška naravno temu primerno konstruirana. 7 x 57 R, mit Rand, ttohl-S-Geschofe, 3 ; 2 g Rottweil. smodnika. Ta izstrelek ima znamenito razanco in še manjši padec krogle kot prejšnji. Za repetirke sistema Mauser se istotako dobe konstrukcije za močnejše pairone. Te puške izvrstno streljajo, vendar pa ne bistveno bolje kot dobro konstruirane eno-ali dvocevke. Glede dvocevk za kroglo naj še omenim, da je pri pristreljevanju najprej treba puško pristreliti na desno cev in potem določiti, kako strelja leva cev, ker ni na sveiu dvocevke, ki bi streljala z obema cevima popolnoma enako. Kot zelo dobra se smatra dvocevka, kjer obe cevi streljata na 100 korakov v kvadrat 6 cm. Kdor ima dvocevke za kroglo, naj se natanko prepriča, kako strelja druga cev. Če je razlika že na 100 korakov večja, tedaj naj pošlje puško v kako inozemsko puškarno, da jo popravijo in pristrele na dobro municijo. Glede repetirk sem mnenja, da jih bo treba počasi zbasati v zgodovino. Pravemu lovskemu čutu bolj odgovarja stara lovska eno- ali dvocevka, seveda konstruirana na moderne patrone. Nočem zanikati, da je n. pr. Schdnauerca 6.5 za normalno lovsko streljanje do 200 korakov zelo prijetno in izredno sigurno orožje, če si ga sam temeljito pristrelil in se izvežbal. A kljub temu je po mojem mnenju dolžnost lovca, da polaga vso važnost in odgovornost streljanja s kroglo samo na prvi strel. Kdor tega nima v krvi, ne bo nikdar dober lovec. Lov s kroglo ima nasproten cilj kot lov s šibrami. Tu pokanje in špektakel, tam pa tišina, en pok in po predpisu ustreljena divjačina. Repetirka rada zapelje do kanonad brez potrebnega povoda, in zato priporočam elegantne in prijetne enocevke ali dvocevke. V Nemčiji so se te puške že na vsej črti vpeljale. Enocevka za kroglo ni bogve kako draga puška in se v praksi izredno obnese. Za slučaj potrebe se fudi zelo hiiro in predvsem zelo liho ponovno baše, iako da je ponovno sireljanje navadno ugodnejše koi z repelirko. Posebno pn srnjaku zavisi vse od iega, ali srnjak po zgrešenem strelu še posioji ali ne. Repetiranje malokateri zdrži, čeprav se je to marsikomu tudi že zgodilo. Kdor si nabavi puško za najrazant-nejšo municijo, naj bo zelo previden pri izberi firme. Tovarne v Suhlu imajo zelo dober glas. Za kraljevi dvor so v uporabi izključno tudi za goste samo enocevke ali dvocevke firme Ge-' bruder Merkel v Suhlu. Moram priznati, da so se te puške izvrstno obnesle. Nočem pa na noben način trditi, da bi morda tudi številne druge puškarne ne mogle napraviti slične dobre puške, svetujem pa vsakomur, da stavi pri naročilu točne pogoje. Ako pri preizkušnji puška teh pogojev ne izpolni, tedaj nazaj. Na ta način se vzgoji solidnost puškam in tudi solidna fabrikaeija nabojev. Kdor hoče streljati na dolge razdalje, se mora za to vežbati in predvsem natanko dognati padanje krogle na 300 korakov. Vsakomur bo mogoče v prosti naravi dobiti strelišče na 200 ali 300 korakov in tu leže z naslonjeno puško natanko določiti padanje krogel, a ne samo z nekaj naboji, temveč je tu treba streljati večkrat in premišljeno vsak strel. Tudi iu lahko streljamo na bel kamen v velikosti moške pesti in potem po strelih določimo padec krogle, l.ahko pa streljamo tudi na tarčo, ki ni preveč poslikana, najbolje na primerno velikem belem papirju s tušem pobarvan krog v prerezu 10 cm. Taka pika se na 200 in 300 korakov z daljnogledom lahko zelo dobro pomeri, a navadimo se vedno meriti na spodnji rob kroga. Če je puška na 100 korakov natanko pristreljena, potem postrelimo na gori navedene distance Po 10 nabojev; tedaj bomo z lahkoto ugotovili srednji padec krogle in razsipanje strelov. Kako imamo divjačino pomeriti na 200 in 300 korakov, je stvar v praksi sledeča: Če doženemo pri preizkušnji puške, da med 100 in 200 koraki ni bistvene razlike (manj kot 5 cm), tedaj pomerimo divjačino tako kot na 100 korakov, ker svetujem, da se že na 100 korakov priučimo pogoditi rajši malo više kot pa prenizko. Nizki streli na lopatici so, posebno če strehamo navzdol, pogosto zelo slabi in jim sledi utrudljivo iskanje, ki je večkrat brez pomoči dobrega barvarja brezuspešno. Zato je vedno bolje, da se navadimo na strel visoko na pleče. Pri tem strelu srnjak kar pomoli noge v zrak in tudi gams ostane na mestu. Lep strel, ki zelo priletno učinkuje na lovca! Če puška odgovarja gornjim pogojem, bomo potem tudi na 200 korakov dobro pogodili in nam ne bo beba študirati razdalje. Če pa streljamo s puško, ki že na 200 korakov strelja več kot 5 cm niže, je treba to, kot sem že omenil, naiančno ugoioviii, potem pa temu primerno pomeriti. Če pade n. pr. krogla na 200 korakov za 10 cm in imamo puško pristre-tjeno na 100 korakov na točko, tedaj moramo pomeriti divjačino 10 cm više, kot pa želimo, da bo zadeta. V praksi se temu lahko privadimo. Idealen strel na pleče je pri strelu na daljše distance težavnejša stvar, ker je treba upoštevati povečano razsipanje strelov. Zato svetujem, da na daljše razdalje pomerimo vedno na navpični črti tik ob lopatici in oprsjem, malo bolj proti lopatici, torej da pomerimo za malenkost bolj proti sredini divjačine, ne na navpični črti tik nad sredino lopatice. Da me ne bo kdo slabo razumel in pomeril kar v sredino divjačine; potem bo gotovo zadel v mehko, kar pa menda nihče ne bo skušal doseči. Če streljamo po gornjem navodilu pri daljši razdalji, tedaj padejo krogle ali na pleče še vedno dovolj visoko ah pa poleg pleč še vedno na pljuča. Če upoštevamo pot krogle na daljšo razdaljo, tedaj rezultira samo po sebi, da pri teh strelih ne moremo v vsakem slučaju pogoditi sredine lepotice. Dana nam je samo ob izključitvi osebnih napak možnost dobrega pogodka na pleče ali poleg pleč na pljuča. Če pa krogla pade za 15 cm ali celo več, potem je strel na srnjaka že zelo negotov, pri večjih številkah pa kompleten nezmisel. Ista navodila veljajo za 300 korakov. Ako puška izkaže na to distanco majhen padec, tedaj je strel upravičen, a v praksi zelo problematičen, ker je zelo težko pomeriti na to distanco in je treba za to dobrega očesa, sploh prvovrstnega strelskega talenta. Na srnjaka na 3C0 korakov sploh ne streljajmo z nobeno puško. Sicer sem jih osebno že nekaj ustrelil in dobil na mestu, a strel ni bil nikoli tam, kjer sem mislil, da bo. Za srnjaka je 200 korakov dovolj za prvovrstne puške. Rajši poskušajmo srnjaka zalesti, če pa ne gre, ga pa mirno ogledujmo. Srnjaka tudi navadno streljamo pri slabi razsvetljavi, kar zelo ovira precizno merjenje. Pri srnjaku je na dolgo distanco tudi zelo težko meriti tja, kamor si želimo, navadno pokrijemo premalo ali pa preveč srnjaka z vizirjem. Temu sledi grd strel nizko na lopatico, oziroma pod lopatico, ali pa mesarski strel vrh hrbta, ko manjka srnjaku kar cel kos hrbta zaradi eksplozije krogle v trdi kosti. Rajši nimam srnjaka kot pa s takim strelom. Tu se ne da nič barantati, srnjak mora biti ustreljen lepo na pleča ali tik poleg pleč na pljuča. Ne rečem, da ne bi na klic, n. pr. na par korakov ustrelili srnjaka točno od spredaj. Ta strel pa mora biti zelo natančen, ker drugače ne pogodi pljuč in razbije le eno pleče. To je tudi le za strelce, ki so zelo sigurni, torej rajši ne streljati in počakati, da se srnjak obrne. Gamsa na 300 korakov laže pomerimo, prvič, ker ga je več, drugič pa, ker ga sireljamo navadno pri dobri razsvetljavi. Puška, ki strelja na 300 korakov samo kakih 10 cm niže, kvečjemu 15, nam omogoča strel na to distanco. Pomeriti je pa treba zelo natanko. Kdor pri streljanju na tarčo uvidi, da mu ne gre skupaj, naj opusti strele na dolgo distanco in rajši skuša priti bliže divjačini. Nekateri imajo na daljnogledih za distance 100, 200 in 300 korakov posebne marke. Svelujem vsakomur, da to opusti in natanko določi samo marko za 100 korakov. V praksi se drugače to zelo maščuje. Prvič je prestreljanje na daljnogledu v praksi nerodna manipulacija; lovci pozabijo prestaviti nazaj in potem streljajo na 100 korakov z marko na 300 in gre naravno strel mimo itd. Sploh naj bo prestava na daljnogledu dobro pritrjena, da se ne premika lahko sem. in tja, ker se drugače pri zalazu zelo rada nehote premakne in to opazimo šele po zgrešenem strelu ali pa šele po več zgrešenih strelih. Vse, kar je na daljnogledu, se ne sme lahko premikati. Kot sem navedel, zadostuje v celoti marka na 100 korakov. Veliko laže in sigurneje je, da se privadimo pomeriti na daljšo razdaljo nekoliko više kot sem prej navedel. V praksi je pa tudi s prej navedenimi puškami strel na 300 korakov poglavje zase in si ga z uspehom privoščijo le zelo dobri strelci, ker morajo biti osebne napake kolikor mogoče eliminirane. Na 300 korakov gamsa lepo ustreliti ni lahka stvar in je treba predvsem strel izvršiti lepo počasi in previdno, ležeč z naslonjeno puško. Na tako distanco je navadno to tudi vedno izvršljivo, ker divjačina v ne preveč vznemirjenih revirjih čaka, četudi nas vidi. Kdor nikakor ni v položaju, da bi puško pristrelil na 100 korakov tudi pod vodstvom strokovnjaka, to se pravi, lovci, ki jim strel s kroglo ne gre izpod rok tudi po daljši vaji ne, vzlic dobri Puški, tem bi pa svetoval, naj rajši puste streljanje s kroglo na ieko plemenito divjačino. Pod mojim vodstvom lova mora vsak 9ost brez pardona iti na strelišče in preizkusiti svojo puško. Če vidim, da sta skregana s puško, tedaj je siguren, da ne bo dobil šiania, ki bi bil preveč nevaren in bi se utegnilo prigoditi, da bi dobil mnogobrojen poset gamsov. Za take jagre so zelo pripravni štanti ali pa večerna čakališča, kjer se gleda od daleč, i*1 Pa puška, n. pr. Schonauerca kal. 8 mm ali pa celo še kak slabejši naboj. Tu se lahko gams ali srnjak še pol ure praska 2Q uhlji in potem zaradi Spektakla počasi odlazi. Moramo pomisliti, da ni vsak strel smrten, vsaj ne takoj. Kdor pa je pre- izkusil parkrat, kaj se pravi v težavnem terenu iskati obstreljeno žival, kar je sveta dolžnost vsakega pravega lovca, ta se bo izogibal riskiranih strelov. Torej vsakdo naj preizkusi svojo puško, se ž njo izvežba, od časa do časa kontrolira, in videl bo, koliko mu bo prihranjenega truda in mačka in koliko lepši in svetejši mu bo postal lov. Lov in lahkomiselnost ne smeta iti zaeno niti pri zajcu, še manj pa pri najplemenitejši divjačini. Za orožje, ki je pri nas po pretežni večini v rabi, to so naboji z manjšo ali kvečjemu srednjo razanco, naj bo dober pogodek na 200 korakov višek stremljenja. V praksi je tudi to dovolj, posebno za srnjaka. Kdor mnogo lovi gamse na »pirš«, temu priporočam nabavo moderne puške na najrazantnejšo municijo. Za gonje so pa puške, ki streljajo sigurno do 200 korakov, popolnoma zadostne. M. Š.: Spomini na jelene. ,NadolKvaillc, IX. 'tretji petek v januarju je bilo dvorišče moje hiše kakor taborišče. Vsepovsod so taborili udeležniki dražbe za drva, ki je bila napovedana za ta dan. Šokcev iz Draža in Maroka je bilo največ. Prodajala se je šuma v Šarkanju in Tovarniku, kamor sta imeli veliki vasi najbliže do lesa. Druge izbere tudi ni bilo in ker je bila prodaja tem svrham prikrojena, je naravno, da je polovica vasi pridrla na dražbo. Od teh jih je prišlo tri četrt prodajat zijala, četrt past radovednost, ostanek od celote pa kupovat. Vsem je načeloval vaški knez, kakor se tam zove — po naše župan. Večina je porabila priliko za ogledovanje, pri čemer pa ženske v svojih dveh predpasnikih niso bile najtišje in najzadnje Razlezli so se kakor mravlje po vseh kotih dvorišča, hleva, vrta, hodnika, kuhinje. Ogledovali so si drvarnico, vsako kokoš posebej, pri vseh špranjah so gledali v sobo. Hoteli so si svoiega gospodarja do dobra ogledati. Ženščine so jo udarile kratko malo v sobe, ker so opazile, da se jim moja žena smeje in so se hotele malo pokloniti. Treba je bilo obrniti vse ključe in postaviti straže, da sem obvaroval svojo posest zavzetja. Šumelo in brnelo je kakor v panju in vse je nestrpno čakalo, kako novi gospodar licitira. Pisarno sem zastražil z logarji, ki sem jih pozval, da pomagajo izklicevali, ko postanemo drug za drugim hripavi. Vsak izmed »romarjev« se je hoiel še prej v pisarni razgovarjaii o zdravju in ovcah. Ni bilo sicer mraza ali vendar prekričali insloglavo množico, ki vrši kot gozd v vetru in ne pozna ne reda in ne časa, niso mačkine solze. V treh jezikih smo barantali semtertje in jaz sem še po svoje klical hudiče. Ali babilon se ni dal ugnati. Med tem pa so strokovnjaško tipali najbližji še mojo obleko, gumbe na suknji, klobuk in vse stvari, ki so bile važne. Če sem odložil svinčnik ali kos papirja, se je takoj stegnilo deset rok, kako izgleda svinčnik ah pero, s katerim piše gospodar. Moral sem postaviti okrog mize kordon logarjev, ker bi ostala sicer moja obleka in vse kar je bilo z menoj v zvezi, na prstih radovednih rok. Kupovali so Nemci in Madžari, kričali Šokci in bogmali Srbini. Vse, kar je nosilo opanke, je stalo odkritih glav, kakor v cerkvi. Medtem se je na drugem koncu dvorišča nabirala vedno večja gruča, ki je zborovala. Poklicali so tudi kneza obeh vasi v sredino. Iz te gruče se naposled izmota šestorica s knezoma na čelu ter se nameri proti meni. Svečanih obrazov so obstali pred kordonom, ko so se prenli skozi sovaščane in naenkrat je vršeči gozd utihnil. Kneza sta se odkritih glav poklonila in pričela sočasno: »Vaša milost, prosimo samo eno besedo. Ti veš, gospodar, da smo mi sloboden narod. Mi smo katoliki, i ii si katolik. Vsi smo država i mi smo država. In ker smo državni, nam mora dati država brezplačno. Mi vsi smo sirote in če se nas ne usmiliš, pomremo vsi gladu. Glej, gospodar,« in pokazali so na starega možička, majhnega, na eno oko slepega, ki je imel na nosu očala z enim samim steklom, tam namreč, kjer je bilo slepo oko, in s špago zavezana okrog glave. Imel je sive, na ramo padajoče lase, kakor je običaj, in v roki ie vihtel umazan in zmrcvarjen listič nedoločljive barve. »Glej, to je naš ,poslanec*. Bil je neštetokrat v Beogradu pri ministru. Dal mu je ta listič, glej, in s tem gre lahko vsak čas do ministrov, kepo ga vprašajo po zdravju njegovem in onem kneza in vaščanov in potem se pogovore o politiki in potrebnih stvareh. Izročimo mu to zadevo, če nas ne uslišiš, gospodar in on jo takoj uredi.« Iz lističa sem ugotovil, da je bila to nekdaj vstopnica k sejam v skupščino. »Vidiš, gospodar, ki znaš čitati, da je istina na tem lističu, kar smo govorili,« sta takoj pristavila kneza, ko sta videla, da sem pogledal tisti osvalk. Možiček ga je takoj zmagoslavno spravil v torbo in pričel vzhičeno govoriti zbrani soseski o politiki: »Hvaljen Jezus, pravim. Sedaj ve gospodar, kdo da smo, da poznam jaz ministra, s katerim sva pila črno kavo in mi je dejal: Jerko, samo pridi brate, kadar treba. Dam ti še tak listek in govorili bomo o poliiiki. Minisler je rekel, da smo državni in zaio naj nas redi država. To je poiiiika, hvaljen Jezus!« Ni še zapri svojih škrbastih ust, ko se v ozadju oglasi z močnim glasom: »Gospodar, mi smo dobrovoljci, nam je po zakonu prisojena zemlja in šuma. Nam moraš dati zastonj. Vojskovali smo se za svobodo in očetnjavo, nam pripada, ne njirn, sicer gremo v Beograd. Ali za vetrom rada potegne strela. »Ne boš kaše pihal,« zarohni baranjski Srbin. »Služili ste vsi skupaj Madjarom in ti gospodar Švabom. Mi smo se pa vojskovali z Madjan in Švabi in premagali smo obadva, vso Evropo in ceh svet in smo zmagovalci. Zakone smo postavili, mi zmagovalci, za Švabe in Madjare in za vas, ki jih morate izpolnjevati, ker smo vas premagali. Mi smo pa svoboden narod in nam ni treba zakonov. Bedasta misel, da bi jih bili zase pisali. Zato je šuma naša in so vaša sela naša in nikdo nima pravice zahtevati, da mi plačamo. Vzeli bomo ...« Spoznal sem, da je pričela na licu mesta ustavotvorna skupščina. izbral sem najlepših cvetk, ki jih premore bogata livada narodne govorice južnih bratov in spustil nanje ploho. V »vznesenih« besedah sem jim dopovedal, da sem jaz novi »gospodar«, zoper katerega voljo ni ugovora in kot dokaz zaključil uradovanje, s pripombo, da bodo dotlej, dokler se vsa gmajna ne spokori za očividen upor zoper gosposko in državo, ognjišča mrzla. In tuleče valovanje se je pomirilo ter namesto pogubnih vrtincev, se je vlila pohlevna vodica skozi dvoriščna vrata na cesto. Medtem sem dal zapredi in ko je voz odhajal skozi vrata in so »puntarji« spoštljivo pozdravljali, sem čul pripombo: »Tako je; ker smo s prepirom razjezili gospodarja, ne bo dal nič. )utri se vrnemo, da se pobogamo z njim, da se nas usmili.« Opoldne sem bil že pri logarski hiši v Zlalni gredi. Z dvema čuvajema sem šel prevzemat v Bikovac cepljena drva. Lep, topel zimski dan je bil, tako da se je topil sneg, ki je pred nekaj dnevi zapal par prstov debelo. Zimska tihota je segala prav v dušo in brezupna tišina je stiskala vso naravo v grobni molk, lako da je ta mir povzročal bolečino v ušesih in sencih. Nikdo se ni upal motiti z govorjenjem te neme naravne svečanosti, tem manj, ker smo se na dražbi razkričali za cel teden in ohripeli. Zatorej smo liho stopali po mehkem vodenem snegu, ki je izginjal pod stopinjami. Šli smo po dolgi gredi, ki so jo obkrožala velika trstna polja od obeh strani. Posamni stoletni hrasti so stali nemi, kot gigantje v začaranem gradu. Na pol razpale široke vrbe so klonile k tlom kot babice, ki dremljejo od starosti v naslonjaču. Iznad nje pa so jagnjedi stezah visoko svoje dolge, gole prste in spale stoje kot Matjaževa vojska. V takih urah absolutnega mirovanja se pogovarja duša z vesoljsivom. Prišli smo do skladov drv, ki so bili v več vrsiah počez grede zloženi meter visoko. Tedaj zašumi na levo pred nami trstje. Naslonili smo se na sklade in čakali, kaj pride za tem iomaslom. Vršički trstja so se stresali vedno bolj proti robu grede in kmalu je pomolila košuta dolgi vrat iz goščave ter nekaj hipov pozorno motrila zasneženo okolico. Dvignila je glavo, postrigla z ušesi in stopila na prosto. Polagoma je šla preko grede. Takoj za njo se je pokazal jelenček in je sledil ubogljivo svoji materi. Košuta je bila velika, lepa žival in dostojanstveno je merila korak, kakor vojskovodja. Zaporedoma druga za drugo so stopale v gosjem redu košute z jelenčki na piano. Nikoli dve živali na enkrat in vse po isti gazi skozi trstje. Opazili smo, da se trstje v ozadju še na vsej črti stresa. Greda je bila široka kakih 200 korakov. Ko se je košuta vodnica skrila v nasprotnem trstju, je še vedno izstopala na tej strani jelenjad. Začeli so prihajati rogati gospodje. Ponosno so se ozirali in stopali kakor za procesijo. Vse pa je kot discipliniran ud družine pri izstopu postalo par trenutkov. Nikdar ni nobeden v zastopu prehitel drugega. Če je nastala gneča, je vsa vrsta obstala za nekaj hipov, da so prednji odkorakali. Nikoli in nikjer pa ni bilo v pohodu več kot deset korakov presledka. Prišli so velikaši, častitljive matrone, nagajivi mladeniči, ki so se dobrikali devicam. Sedemdeset korakov pred nami se je odigraval defile. Dvajset do trideset živali je bilo vedno pred nami na gredi. Požiralo jih je trstje na desni strani in vedno nove vrste so se izvijale iz trstja na levi. Zopet so se vrstile košute z jelenčki in znova so prihajali jeleni z rogovjem vseh mogočih oblik in velikosti. Kakor pravljica je bilo vse to sredi te velike speče šume in narave. Kaj je napotilo jelenjad, da se je v tako nepregledno dolgi vrsti skitala po šumi? Dolgo smo stali in šteli, trideset, štirideset, šestdeset, devetdeset, sedemindevetdeset. Tu pa se je nit odtrgala. Ko je bila zadnja košuta že sredi grede s svojim jelenčkom, se primaie iz trstja še ena žival. Bila je mršava košuta s povešeno glavo in šepava na eno zadnjih nog. Stara in bolehna se je trudila, da ne zaostane za sprevodom. Osemindevetdeset komadov jelenjadi! Pol ure je trajalo preden je za košuto vodnico njena kruljava sestra stopila na nasprotni strani v trstje in zaključila mimohod. Kakor Šokci je morda jelenjad hotela pozdraviti svojega novega gospodarja in priredila sprevod, ki ga ne pozabim nikoli in ne doživim drugikrat. To je bila spontana veličastna in tiha manifestacija čudovite stvarnice narave, pred kojo se upogne koleno pravega lovca, da se pokloni in zahvali, ako mu je naklonila srečo, videti tako prikazen njenega dela. Imei sem s seboj slučajno dobro Irocevko. Ali mislim, da ni lovskega srca, ki bi imelo pogum molili lako mogočno svečanost narave. Domov prišedšega so me obstopile Šokačice in v lepem, zvenečem narečju, v pojočih in plakajočih nagovorih prosile dr\ in usmiljenja. Ženske govore zelo melodično in način izgovarjave, vokali, inlerjekcije in temperament govora sliči često do zamenjave govorici naših brdkih Primork. Določil sem »parlamentarce« za drugi dan in obljubil suhljadi brez dražbe. Z navdušenjem so sporočile uspeh poraženima knezoma. V mraku se je cela jata dvignila proti domu, zadovoljna, da bo drugi dan, pod izgovorom pogajanj za drva, lahko cela vas praznovala in lenarila in da bo možno pri suhljadi logarja vsaj za polovico opeharili. (Nadaljevanje bo sledilo.) Živinozdravnik Stanko Arko: O reji in odgoji psa. (Konec.) Za odgojo mladega psa je največje važnosti pravilna prehrana. Lahko rečem, da se nikjer toliko ne greši in ne vlada toliko napačnega naziranja kakor baš v tej stvari. Neverjetno je, kako splošno je razširjeno mnenje, da se n. pr. mlademu psu ne sme dajati mesa, baje radi tega ne, ker dobi po mesu krmežljave oči in da zboli. To mnenje je bajka, ki ima predvsem svoj izvor v nevednosti. Pes spada med mesojedce in zato je nepojmljivo, zakaj ne bi smel uživati svoje naravne hrane, t. j. mesa, tudi že v mladosti. Ker skoraj sleherni pes v prvem letu starosti oboli za tako zvano pasjo boleznijo, ki ima za posledice vnetje sluznic v nosu, sopilih in očeh, postane radi tega krmežljav in naboden. Ker si pa ljudje niso mogli tolmačiti teh pojavov, so te zle znake pripi- sovali uživanju mesa. V resnici je pa meso najkrepkejša in najbolj prikladna hrana za psa, ki ga le še bolj usposobi, da postane odporen proti različnim boleznim. Kar je konju oves, to je psu meso. Omenjeno, povsem napačno naziranje o prehrani mladega psa se mora v kinoloških krogih ovreči, ker je v škodo psoreji. Pes, ki je v prvih sedmih do devetih mesecih (kar je odvisno od pasme) hranjen z dovoljno množino mesa, bo očividno krepkejše in lepše razvit od onega, ki je moral uživali n. pr. same koruzne žgance. Seveda se ne sme misliti, da bo pes uspeval od samih kosti, ki naravno ne vsebujejo vseh onih snovi, ki so psu za razvoj potrebne. Najboljša hrana za rastočega psa je meso z mehkimi, ne predebelimi kostmi, pomešano z mastjo in ogljikovimi hidrati, kot so krompir, riž, moka itd. Piščalnih kosti perutnine mlademu psu ni dajali, ker so preosire in kaj rade obtičijo v grlu. Ravnotako nima smisla dajati debelih volovskih kosti, ki jih mlad pes ne more zgristi. Mleko je gotovo tudi izborna hrana, toda poizkusi so dokazali, da potrebuje n. pr. pes velike pasme, da se obdrži v dobri reji, v starosti štirih mesecev dnevno 4^2 litra, pri osmih mesecih pa sedem listrov samega mleka na dan. Sama mlečna hrana bi bila torej predraga, vsekakor pa se lahko en del hrane mladega psa nadomesti z mlekom, četudi ni neobhodno potrebno. Hrana pa naj bo osoljena, kakor so jedila za človeka. Poleg navedenih hranil naj se osobito mlademu psu daje dovolj kostnih oziroma apneničnih soli, ki jih rabi za razvoj svojega okostja. V mesu samem in v maščobi je teh snovi premalo, zato je priporočljivo, da se primeša vsakdanji hrani nekoliko očiščene kostne moke ali mehkih telečjih kosti oziroma skuhanih telečjih nog. Kostna moka se dobi v lekarnah ali drogerijah. V splošnem naj bo razmerje med mesom in ostalimi hranili, kot so masi, krompir, riž, moka itd. 1:3. To velja za odraslega psa, mladiči pa, ki rastejo, in lovski psi, kadar so na polju ali na gonji, in psice, ki so močno breje ali dojilje, pa potrebujejo več mesa in manj ostalih snovi. Mladiču do treh tednov starosti popolnoma zadostuje samo materino mleko. Pozneje pa je treba skrbeti, da se psica dojilja deloma razbremeni od te naloge in da se mladičem prične dajati mleko. Če mladiči nočejo takoj piti, si pomagamo na ta način, da jim pomočimo smrček v skodelico z mlekom, ali omočimo prst z mlekom in ga pustimo oblizati, ter pri tem zvabimo psa vedno bliže do mleka, dokler sam ne prične piti. Od četrtega tedna naprej se mladičem začne pokladati mlečni riž ali mlečni močnik, od petega do šestega tedna naprej se lahko prične s sesekljanim Lovec 1927 149 mesom, pomešanim v riževi juhi, ali redkim mlečnim močnikom in sesekljanim mesom. Tudi skuhana kri in drobno zrezani vampi z močnikom ali rižem so izvrsina hrana. Napravil sem poskus in dal mladičem prvič mleko v skodelico, zraven pa položil majhne koščke mesa. Mleka ni mii eden hoiel sam okusih, pač pa so se vsi takoj spravili na meso in ga vsega hitro pojedli. Pri tej priliki naj omenim še zanimivo lastnost nekaterih doječih psic. V času namreč, ko mladiči postanejo pri sesanju že preveč nadležni za mater, to je od četrtega tedna naprej, použijejo doječe psice hlastno, čezmerno mnogo hrane, katero potem izbljujejo pred mladiči, ki isto z veliko slastjo pojedo. To lastnost bi si mogli tolmačiti na ta način, da se psica prvič skuša razbremeniti dojenja, drugič pa je taka hrana za mladiče laže prebavljiva, ker je pomešana z želodčnimi šoki, ki so potrebni za prebavo mesa in drugih snovi, za kar želodec mladiča še ni v polni meri sposoben. V splošnem bodi rečeno, da mora mlad pes dobiti toliko izdatne in prebavljive hrane, kolikor je pač hoče použiii, ako želimo, da bo dobro uspeval. Ravnotako mu ne sme nikdar manjkati sveže vode. Mladega psa krmimo trikrat, odraslega pa enkrat do dvakrat na dan. Oslankov hrane ne smemo puščati v posodi, ker se pokvarijo, skisajo in pes zaradi tega lahko oboli na črevesnem katarju. Ležišče psa ne sme biti pretrdo, nikakor ga ne smemo pustiti, da spi na. golih deskah, ker dobi od tega grde odebline na komolčnih in skočnih členkih. Take odebline se le težko ali sploh ne morejo odpraviti. Najboljša je slamnata ali kaka, ne premehka blazina. Ako imamo psa v pasji hišici, naj bodo tla pokrita s slamnato blazino ali šoto, vrhu te nasteljemo slame. Ležišče mora biti zavarovano zoper mokroto in veter ah prepih. Vsekakor je koristnejše, da psa ne razvadimo preveč in da ga ne puščamo polegaii za pečjo in po sobah. Tak pes se pomehkuži in mu vsak majhen mraz škoduje, da se prehladi. Od suhega mraza še noben pes ni zbolel, pač pa od neprimerne toplote ognjišča, ki ga vse prej kakor utrdi. Kakor vsaka mlada žival, potrebuje tudi pes za pravilen razvoj okostja in mišic veliko pregibanja v prostem zraku. Tudi odrastel pes se mora zadostno gibati, ker drugače postane debel, len, okoren in izgubi svojo pravilno obliko. Ako pogledamo divje živali, vidimo, da so vse brez izjeme lepih oblik, ker živijo naravno Pes pa je drug človekov in mora z njim vred deliti ugodne, pa tudi neugodne strani civilizacije oziroma oddaljitve od naravnega življenja. Narava se maščuje, če se ne skrbi, da se uravnotežijo škodljivi vplivi civilizacije z naravnimi sredsivi. Žival io sama insiinktivno čuii, bolj kakor človek. Opazujmo samo mesine pse, s kakim veseljem dirjajo po travnikih, če jih peljemo na sprehod v okolico in s kakim užitkom se valjajo v travi ali v snegu. Ne samo, da je tak sprehod za psa osvežujoča zračna kopel, nego si pri valjanju v travi ali v snegu očisti svoj kožuh in masira obenem kožo, kar je v korist zdravju in naravni odpornosti telesa-Zato peljimo pse pri vsaki priliki na prosto. Mislim, da ne grem predaleč, če trdim, da je na psu do gotove meje spoznati njegovega gospodarja. To ne velja samo za gospodarjev okus glede vnanje oblike, temveč je tudi merilo njegovih pojmov o higijeni, vzgoji, disciplini itd. Četudi je ta trditev na prvi pogled malo čudna, se lahko o njeni isiinosti prepričamo, če bliže opazujemo razmerje med človekom in psom. Našli bomo mnogo skupnih, običajnih lastnosti. Nega psa je važen faktor za njegovo dobro uspevanje in razvoj. Ker se na psih, kakor znano, kaj rad zaredi mrčes (bolhe, uši) in se tudi sicer na koži, zaradi pogostnega stika telesa s tlemi, nabira nesnaga in prah, je potrebno, da psa čistimo. Priporočljivo je dnevno čiščenje s četko in česanje z glavnikom, slično kakor se to dela pri konjih. Tudi dlaka postane pri tem lepša. Kopanje psov pozimi, zaradi nevarnosti prehlajenja ni priporočati in tudi ni tako potrebno, ker pozimi pes navadno nima bolha, če ni preveč zanemarjen. Pač pa naj se v vročih poletnih dnevih pelje pes, če je le mogoče, da tekoče vode, ali pa se vsaj enkrat na teden okoplje doma. Bolhe in drug mrčes uničimo s tem, da kopeli pridenemo žlico lisoforma ali saneolina na vsak liter vode, ali pa porabljamo mila, ki vsebujejo razkuževalna sredstva (liso-form, lisol itd.). Dolgodlakim psom olajšamo prenašanje vročine, če jih damo kratko ostriči. Ostriženega psa tudi mnogo laže sna-žimo. Striženje dlaki nič ne škoduje, nasprotno moremo n. pr. sprijeto dlako edino na ta način zopet spraviti v red. Dr. Avgusi Munda: Pravno stanje ribarstva v kraljevini S.H.S. (Nadaljevanje.) Izvrševanje ribarske pravice. Določila osnutka o izvrševanju ribarske pravice ne ustrezajo duhu moderne ribarske zakonodaje Osnutek je določila o izvrševanju ribarske pravice v državnih vodah (čl. 11.) prevzel skoraj dobesedno iz srbskega ribarskega zakona. Osnutek proglaša za državne vode v Sloveniji: Bohinjsko in Blejsko jezero, Savo nizdol Zidanega mostu, Dravo nizdol Maribora, Muro in Kolpo. Člen 26. določa: Država izkorišča ribjo lov v državnih vodah: 1. z eksploatacijo poedinih ribjih lovi v lastni režiji, 2. z dajanjem poedinih ribolovnih prostorov v zakup za dobo 5 do 25 let, 3. z izgotav-Ijanjem ribarskih kart za dobo enega leta. Ta določila niso primerna za gori omenjene vode. Ribjo lov v Bohinjskem in Blejskem jezeru je treba urediti po enotnem ribolovnem redu, ki naj velja za celo jezero; v Savi, Dravi, Muri in Kolpi pa je treba ustvariti revirje in jih dati v zakup. Načrt ne upošteva zadostno načela, da bodi vsaka ribja lov gospodarska edinica. To načelo bi moralo biti zapisano v zakonu kot vodilno načelo in se vili kakor rdeča nit skozi ves zakon; zakonodajalec pa ga omenja le mimogrede, ko določa v čl. 27. sledeče: »Ako Generalna direkcija za ribarstvo nadje, da je prema načelima racionelnog ribarstva potrebno i koristno, da se više ribolovnih voda ili delova jedne iste vode, u kojima ribolovna prava pripadaju raznim vlasnicima, izkoriščavaju zajednički, spo- razumno kao jedna ekonomska jedinica, direkcija če prepisali, da se lakav kompleks voda izkonšlava na jedan ili drugi od dva načina: 1. ili da se vlasniei ribolovnih prava u saslavnim vodama lakvog kompleksa udruže u jednu ribarsku Zadrugu ili zajednicu predvidjeno v členu 36. ovog zakona, 2. ili da se smairajuči lakav kompleks voda kao jednu samoslalnu ribolovnu jedinieu (revir) izdaje ga pod zakup u kcrisl vlasnika ribolovnih prava u saslavnim vodama lakvog kompleksa. Dobivena suma od zakupa jednog revira podeliče se medju le vlasnike sorazmerno pro-slranslvu njihovih voda i vrednosli ovili za celokupno ribarsivo u doličnom reviru.« Ta člen prepušča lorej Generalni direkciji za ribarsivo, da združi po svoji uvidevnosii več ribarskih pravic v eno ribarsko edinico, bodisi v zadrugo, bodisi v revir. Ustvaritev ribarskih edimc je lorej po osnutku zgolj fakultativna ne pa obligatorna, in lo je največja napaka osnutka. Združitev ribarskih pravic v edinico mora biti obligatorna, izvršiti se mora tudi proti volji posestnikov posameznih ribarskih pravic. Ribarsivo je važen del narodnega gospodarstva. Radi tega mora posameznik gospodariti v splošnem interesu z ribarstvom tako, da ne škoduje občnim interesom; če upropašča ribarsivo, najsi bo tudi v lastni ribji lovi, škoduje ljudstvu, ker mu jemlje ali upropašča važen del ljudske hrane. Iz tega razloga je zakonodaja v vseh modernih državah omejila ribarskim upravičencem svobodno razpolaganje z ribjo lovjo v tem smislu, da morajo voditi upravo voda v skladu z načeli pravilnega in racionelnega gospodarstva. Racionelna uprava ribje lovi pa je mogoča le tedaj, ako nudi voda ribarstvu vse pogoje pravilnega gospodarstva. Voda mora nuditi ribam pogoje za razplojevanje (drstišča), za počitek (zaklonišča, postranski rokavi) in za življenje (ribja hrana). Ako posamezna voda ali vodna proga nima teh pogojev, je treba združiti več voda v eno upravno celoto, ki ima vse te pogoje. Kako obsežna naj bo ta celota (edinica), se ne da šablonsko določiti. Kratek, hranovit postrvji potok ima te pogoje, nima jih pa več kilometrov dolg odsek reke, ki je pokvarjen po regulaciji in ki ne nudi ribam zaklonišč, drsfišč in hrane. Voda, ki naj tvori tako ribarsko upravno enoto, mora biti neprekinjena, obsegati mora oba bregova ter vse studenčine, mrtvice in postranske rokave, ki so ž njo v zvezi. H glavni vodi spadajo tudi vsi pritoki razen onih, ki po velikosti in obsežnosti sami lahko tvorijo upravno enoto. Pri tem je treba upoštevali načelo, da pripadajo ribe onemu lovišču, v katerem zrastejo. Po tem načelu spadajo izlivne proge pritokov h glavni vodi, ker so baš izlivne proge pritokov najboljši prostori za drest posameznih vrst rib, osobiio salmomdov; v izlivne proge pritokov se umikajo ribe ob povodnji. Te proge je treba torej do prve večje zapreke (n. pr. do prvega jezu) priklopiti glavni vodi, sicer bi ribarski upravičenec v pritoku ob povodnji ali ob drsti polovil ribe, ki pridejo iz glavne vode, iščoč si zavetja ali drstišč. Iz navedenega sledi, da manjše vode ali manjši deli večjih voda ne nudijo redno pogojev za pravilno upravo vode. Na ozemlju bivše Štajerske imajo posamezni ribarski upravičenci v rokah često neznaten del vode (n. pr. en kilometer potoka); v taki vodi ni mogoče uspešno in racionelno gospodariti. Vsak tak upravičenec izkorišča vodo po svoje in gleda le na to, da pri lovi ne bo prikrajšan. Posledica tega je, da vode propadajo. Edinstveni zakon naj torej uzakoni načelo, da se sme ribja lov izvrševati le v takih vodah, ki nudijo po obsežnosti ali kakovosti vse pogoje pravilnega in racionelnega gospodarstva. To načelo se da izvesti le na ta način, da se združijo vode, odnosno posamezne ribarske pravice na teh vodah, v eno gospodarsko celoto; v tej edinici naj izvršuje ribjo lov ena sama oseba ali nedeljeno več oseb, zakupnina pa naj se sorazmerno razdeli med posestnike posameznih ribarskih pravic. To je načelo, ki ga mora izvesti vsak moderen ribarski zakon. Člen 27. bi se moral torej glasiti: »Generalna direkcija za ribarstvo mora razdeliti vse tekoče vode, v katerih ribja lov ni državna, z vsemi postranskimi vodami vred ne glede na posamezne ribarske pravice v ribarske edinice.« Seveda naj se s lem ne peča Generalna direkcija za ribarstvo v Beogradu, nego vsako pokrajinsko ribarsko oblastvo. V edinice (revirje) naj bi se razdelile seveda le vode, v katerih ribja lov ni državna; v drž. vodah se vrši uprava ribje lovi itak po enotnem načrtu (ribolovnem redu). Slednje velja predvsem za vode v Bosni in Hercegovini. Ako vlada ne bi hotela uzakoniti načela, da je treba razdeliti vse manjše tekoče vode, izvzemši one, v katerih je ribja lov državna, v revirje, potem je treba sprejeti med prehodna določila določbo, ki naj se glasi: »Revirji (čl. 27., odstavek 2.) in revirni odbori, ustanovljeni na temelju kranjskega ribarskega zakona z dne 18. avgusta 1888, štev. 16 dež. zak. iz leta 1890., ostanejo v veljavi tudi v bodoče.« Na ozemlju bivše Kranjske so razdeljene, kakor že gori omenjeno, vse javne tekoče vode v revirje; ti revirji poslujejo dobro in jih je treba ohraniti. Isto velja za revirni odbor, ki upravlja vališče v Želimljem; revirni odbor ima tudi obširno strokovno knjižnico, ki je doslej edina te vrste v naši državi. Člen 28. določa, da se morajo dati revirji v zakup; zakupna doba traja najmanj 10 let; oddajo v zakup izvrši pristojni ribarski inspekiorai po javni usim ali pismeni dražbi. Ako se zakupnik ne bi držal predpisov ribarske pogodbe ali ne bi racionelno ribaril v zakupljeni vodi, mora ribarski inspekiorai razveljaviii pogodbo in razpisali novo licitacijo na škodo dosedanjega zakupnika, ki se licitacije ne more več udeležiti; zakupnik sme oddati revir v podzakup samo v celokupnem obsegu in za celokupni ostanek zakupne dobe in to samo z odobritvijo pristojnega ribar-skega oblastva. To je vse, kar govori načrt o revirjih. Načrt ne opredeljuje pojma revirja, samosvojih revirjev niti ne omenja. Določilo o opredelitvi revirjev naj bi se glasilo sledeče: »Revir je neprekinjena vodna proga, ki omogoča uspešno gojenje rib in pravilno upravo vode; k revirju spadajo vsi pritoki, ako sami ne tvorijo enega ali več revirjev, vsi postranski rokavi, mrtvice in umetni kanali, četudi so z glavno vodo le v periodični zvezi, tako da morejo prehajati ribe iz ene vode v drugo.« Glede samosvojih revirjev bi bilo določiti sledeče: »Samosvoj revir je vodna proga, na kateri je le ena ribarska pravica, bodisi da je ta v rokah ene osebe ali nedeljeno v rokah več oseb. Samosvoji revirji se ustanove le na prošnjo ribarskih upravičencev po političnem oblastvu II. stopnje (velikem županu). Politično oblastvo II. stopnje predpiše posestniku samosvojega revirja način, kako mora upravljati vodo. Ako posestnik samosvojega revirja ne bi upošteval teh predpisov, ali ako bi kršil predpise ribar-skega zakona ali druge ribarske predpise, sme politično oblastvo proglasiti revir za zakupnega. Samosvoj revir se sme oddati v podzakup le pod pogoji, ki veljajo za podzakup zakupnega revirja.« Določilo člena 28. o zakupnih revirjih je treba slednjič izpopolniti še s sledečim določilom: »Politično oblastvo II. stopnje (veliki župan) sme zakupno dobo pri zakupnih revirjih brez dražbe podaljšati za 10 let, če je zakupnik vodo racionelno upravljal, če ni kršil za časa zakupa ribarskega zakona ali ribarskih predpisov. Prošnjo za podaljšanje zakupa sme vložiti zakupnik šele v zadnjem letu zakupa, vložiti jo mora pa vsaj tri mesece prej, preden poteče zakupna doba.« To določilo je potrebno, ker je treba dati vestnemu zakupniku možnost, da se mu bo podaljšal zakup brez dražbe; če da zakon zakupniku to možnost, potem bo zakupnik čuval revir tudi koncem zakupne dobe. Revir je fizično in gospodarsko nedeljiva celota; revirji se torej ne smejo deliti niti fizično niti po izvrševanju ribarske pravice. Zaradi tega morajo ostati tudi posamezni užitki ribarstva (lov na ribe, rake, športna lov, obrtna lov, lov na posamezne vrste rib) v rokah iste osebe. Zadnjemu odstavku člena 27. bi bilo torej dostaviti besede: »Posamezni užitki ribarstva morajo ostati v rokah upravičenca revirja.« Načrt izključuje tvornice ob vodi od licitacij ribarskih lovišč; to določilo (čl. 28.) je hvalevredno. Od licitacij pa je treba izključiti tudi občine. Kranjski ribarski zakon določa (§ 15.): »Občine se ne smejo pripuščati k zakupom.« Enako določilo je treba sprejeti tudi v osnutek. Ako pa ima občina samosvoj rdvir, ga ne sme prepuščati svobodni ribji lovi občanov, nego ga mora dati v zakup. Posamezni revirji imajo skupne interese; skupne posle revirjev naj opravlja revirni odbor, ki si ga izvolijo posestniki in zakupniki revirjev. Tak odbor deluje na ozemlju bivše Kranjske že okoli 40 let in razbremenjuje erar in državno upravo, ker uradujejo člani odbora brezplačno in prihranjujejo državi uradniški aparat. Osnutek ne omenja ribarskih odborov, potrebno pa je, da se ta institucija ohrani tudi v bodoče; v tem pogledu je treba osnutek izpopolniti z nizom določil o tej instituciji. Določila o ribarskem odboru sem omenil gori, ko sem govoril o kranjskem ribarskem zakonu. (Konec bo sledil.) Iz lovskega nahrbtnika. Smrekova vejica tovarišu Blažu — na sveži grob. Ni Te več... Koliko trpke ironije v teh par besedah, koliko grenke resnice v lej misli! In vendar so še gozdi, po katerih si hodil tisočkrat, v katerih si se radoval v naravi, smehljajoč se svoji čilosti, vedrosti in jakosti — smehljajoč se svoji sreči! In vendar so še steze, po katerih si sledil divjačino in po katerih hodi še danes ista! Tebe ni več ... Le zvonovi pojo v zimski dan, odmevajo daleč v gozd, pojo, jokajo, tožijo, kličejo, in Tvoji tovariši jih slušajo in gozd jih sluša in tudi divjad je prisluhnila temu čudno - otožnemu petju .. . Mrko stoji gozd. Orumenel list, ki je kluboval dolgo zimi, je odpadel, za-šumel tiho na beli odeji narave in umrl. Blaža ni več... Vse umira — vse izginja, le spomin je večen. Gozd šumi in povprašuje, kje je trudni obiskovalec; čaka divjad, da se poizkusi s Tvojo spretnostjo, a Tebe ni in vendar vse nam priča, da si bil in da boš ostal rned nami, dokler se i mi ne napotimo ba, v ona lovišča, kjer nas bo objel bhi sen, kjer bomo tudi mi, utrujeni podali svojemu spečemu tovarišu roko' v vesel lovski pozdrav. Danes je resnica, trda in neizprosna, da si odšel... Odšel si tih in dober, kot si bil vedno ... Smrekovo vejico na Tvoj sveži grob... Težko je govoriti, vsaka beseda je prešibka, da bi človek označil življenje pokojnikovo. Ob smrti pišejo nekrologe, opevajo zasluge rajnikov. Tudi Tebi, tovariš, tih spomenik, ki Ti ga hočemo postaviti najbližnji Tvoji, skromne besede, brez olepšav; kajti življenje Tvoje je bila knjiga narave, popisana z neštetimi lovskimi in življenskimi doživljaji. Kratek nekrolog, nas tovarišev, naj Ti bo večen spomenik naših občutkov. Rojen na svečnico, v trdem mrazu, v času, ko je narava vsa pokojna. Tri in osemdesetkrat je doživel svoj rojstni dan. Njegova notranjost je ostala vedno ista, njegov značaj je ostal isti, njegov spomin ga ni zapustil vso dolgo dobo njegovega življenja. Njegova ljubezen do narave, ki jo je občutil v zgodnji mladosti, ni prenehala z njegovo telesno utrujenostjo. Bistroumnost ga je spremljala do zadnjega koraka, ko je moral odložiti risanico in lovski rog ter leči k počitku. Kdo ga je učil? Nihče! V mladem srcu je zaslutil ljubav do domačih brd in notranjemu ukazu je sledil. Kdo ni poznal »Jagerbirta«, ki je bil vsled svoje bistroumnosti v mladosti pravni zastopnik ribniške doline, kateri ni izgubil nobene pravde. V tiskani knjigi zakonov ni črpal učenosti, iz knjige narave je črpal svoje znanje in kot človek narave zaslovel kot nepremagljiv 'Kmetski dohtar«. Že ime »Jagerbirt« nam priča, da je že v mladosti navdušeno zagorel za lov in pod tem imenom je bil poznan daleč okoli, pod tem imenom so ga poznali tudi lovci-gostje, ki so se udeleževali lova v tukajšnjih lepih loviščih. Kdo izmed nas tovarišev se ne spomni svojega lovskega učitelja, ki je znal z modrim nasvetom in zabavnim doživljajem kazati pot in svetovati. Blaž je bil naš učitelj lova in vsi mlajši lovci smo njegovi učenci. Blaž je bil dober učitelj in neustrašen lovec, ki je žrtvoval vse za pravo, resnično lovsko veselje, ki je branil neustrašeno lovišča pred lovskimi tatovi in ki je izkusil in doživel v svojih šestdesetih letih lova marsikaj, česar drugi lovci niso in morda tudi ne bodo nikoli doživeli. In vse to je znal povedati tako jasno, tako naravno, da je pripeljal poslušalca s svojim duhovitim, umerjenim govorom na pozorišče. In če ga je kdo vprašal: »Blaž, kdaj pa je bilo to?,« mu je z mirno besedo odgovoril: »Ni še dolgo, tako pred 60 leti je bilo « V očeh mu je tedaj zagorel mladosten ogenj, spomin ga je pomladil. V svojih pripovedovanjih je bil duhovit in kratkočasen. Ob njegovem pripovedovanju si spoznal resničnega človeka narave. Življenje njegovo je potekalo preprosto, skromno, dostojno. Vsi njegovi učenci so ga gledali s spoštovanjem in mu nudili tudi tovariške pomoči, ko so mu okoreli udje. Kako bi ga tudi ne spoštovali?! Saj Blaž je vedel, kje je prehod, Blaž je vedel, kje je ležišče, Blaž je vedel, kje je dobra postojanka divjadi. Blaž je bil v naši okolici pravi lovski »leksikon«. Iz njegovega življenja samega, ki je razkrivalo vso duhovitost ribniškega lovca, so poznani nekateri doživljaji, ki jasno pričajo o hudomušnosti, dobrovoljnosti in svežosti njegovega značaja. Kot ostarel lovec je postal čuvaj v loviščih dr. Iv. Lovrenčiča, ki je očetovsko skrbel za svojega priletnega tovariša, tako kot znajo skrbeti samo lovci med seboj, tako kot jih uči zunaj prosta narava. ki ni skvarjena po sebični vsakdanjosti — Kot čuvaj in kot prototip pravega lovca se je udeležil lovske veselice v Ljubljani. Blaž, ki je bil sicer trden kot dren, a vendar navajen skromnosti, pa nikoli utrujen, se je proti večeru, obdarovan z mnogimi nepoznanimi dobrotami, vendar utrudil. Ko je posijalo nad Ljubljano mlado jutranje solnce, je izvabilo tudi Blaža na prosto. Morda bi ne bil šel, vendar kot sin narave ni okleval, ampak se je trudnih nog odzval klicu jutranjega solnca. Poleg tega je bil oprtan s težkim nahrbtnikom, ki mu je bil izročen, da ga odnese domov. Blaž je mislil, da nosi gospodarjeve pasti. Trudne noge, težek nahrbtnik, okorelost udov, so ga prisilili, da si je ogledal okoli, kje bi našel protišče, s katerim bi se lahko oprl. Ubogi Blaž je mislil, da je sredi gozda, ki mu je vsak trenutek lahko nudil telesne in duševne opore. Toda, kar mu je nudil gozd, tega mu ni nudilo mesto. Raz-Ijutil se je nad toliko vasjo, ki je tako revna, da mu ni mogla nuditi niti male opore. Blaž, obtežen z leti, nahrbtnikom in prečuto nočjo, je čutil težo namišljenih pasti dokaj občutno. Trpel je žejo. trpel glad in se jezil nad neobzirnimi tovariši, ki naprtijo možu njegovih let tako breme. Kako presenečen je bil Blaž, ko je odprl doma svoj lovski nahrbtnik, ki mu je prizadejal toliko ne-volje, ko je opazil, da to ni morilno železo, ampak da so prave zemeljske dobrote, ki so bile Blažu nepoznane, pa so mu jih darovali lovski tovariši. Z leti so mu začele pešati telesne moči. Zapustil ga je vid. Kaj je lovec brez dobrega vida? Nič! To je vede! tudi Blaž. Namenil se je, da odpomore tudi temu svojemu telesnemu nedo-statku. Podal se je zopet v Ljubljano, ki naj bi mu vsaj sedaj nudila pomoči. Napotil se je v bolnico, da ga z očali rešijo teme, v kateri Blaž ni hotel in ni mogel ostati. Toda kako se je začudil, ko so mu slekli lovski jopič, odvzeli lovski klobuk in jerhovke ter ga oblekli za teden dni v bolniško haljo. Razljuiil se je Blaž, ker ni hoiel ostati tako dolgo v bolniški postelji. Kdo naj bi šel namesto njega v gozd? Užaljen-je zapustil bolnico, ne da bi mu bili dali zaželjenega zdravila. Toda Blaž ni obupal, kupil si je sam očala in z njimi je odšel zopet, s puško na rami, tja v kraljestvo srn, srnjakov, medvedov, volkov, med drevje, ki mu je šepetalo toliko skrivnostnih pripovedk, ki jih razume pač samo tisti, ki je star znanec gozda, ki je star oboževalec tihih — bajno razkošnih zelenih planjav. Zakupnik lova, izvrsten lovec, pa je prepovedal ubijati zverjad, ki je bila še nedorasla in še nerazvita. Z novimi očali se je Blaž podal na lov na srne. Vesel solnca, vesel zimske svetlobe se je radoval, da je zopet izpregledal. Prišel je kmalu do strela. Toda kako presenečenje. Srnica je bila mala, komaj odgojena, Blaž pa, ki je gledal skozi nova očala, je mislil, da se mu bliža srna, velika kot slon. Pobral je svoj skromni lovski plen, zadel ga na ramo, vendar pa ga je bolelo, da je ubil negodno žival. Spoznal je najbrž tudi varljivost umetnega vida. Utrujenost življenja in boj za vsakdanji obstanek so razrivali telesne moči Blaža, kajti po potih njegovih ni cvelo samo cvetje, med rožami, ki so bile Posute v prosti naravi je bilo tudi trnje, ki je Blaža večkrat ubodlo. Na zadnjem svojem lovu je spoznal, da ga telesne moči popolnoma zapuščajo. Ko je ubil zadnjega srnjaka, je spoznal, da je lovljenja konec. Odrekel mu je tudi sluh, kar je spoznal baš v tem trenutku. Približal se mu je srnjak, njegova sigurna roka je pritisnila na petelina, toda strel je odpovedal, pritisnil je na drugega petelina, toda tudi ta je odrekel pokornost, vendar se je srnjak zgrudil zadet od obeh strelov pred Blaževimi očmi mrtev. Blaž je pogodil, »bil, le sluh mu ni bil več pokoren? To je bil njegov zadnji lovski plen. Njegovo lovsko hrepenenje pa ni bilo s tem potolaženo. Želel si je pred smrtjo ubiti največjega roparja v lovi- ščih — volka. Toda onemoglost telesa mu te želje ni izpolnila. Starost ruši še tako trdne zgradbe, zlomi in uniči še tako mogočen hrast. Tudi Blaž je z leti telesno opešal in tedaj se je začela zanj najtrša pot borbe za obstanek. Toda med lovci je prijateljstvo, potrjeno z zakonom in s pravili narave, zvezano z zelenjem za večno. Tudi onemogli tovariš v tem boju ni ostal sam. Slovensko lovsko društvo, čigar dolgoletni član je bil Blaž, se je spomnilo utrujenega tovariša in mu nudilo oporo. Glavni njegov dobrotnik pa mu je bil, morda najiskrenejši lovski tovariš med lovci, dr. Ivan Lovrenčič, ki je nudil svojemu nekdanjemu vodniku in sedanjemu čuvaju izdatno materialno podporo. Sodraški lovski tovariši. Ivan Hribar, p. d. Janče, starejši ljubljanski lovski generaciji dobro znani lovski čuvaj v Soteski, je preminul dne 3 t. m. Pokojni, ki je 37 let vestno in z vnemo izvrševal svoj poklic, je bil izvrsten opazovalec prirode, vnet lovec, poln zdravega humorja. N. v m. p.! Viktor Tančič je praznoval 1. marca t. 1. svojo šestdesetletnico! G. Tančič je priljubljen, kjer se pokaže in ne po- zna nasprotnikov. Čislamo ga tudi lovci. Pri vsaki prireditvi Slov. lov. društva ga vidimo požrtvovalno in uspešno sodelovati. Zato se ga lovci ob šestdesetletnici hvaležno spominjamo in mu želimo, da bi ostal še dolga leta tako čvrst, čil in živahen, kakor smo ga bili vajeni vselej. Gorenjska podružnica S. L. D. Odlomki \z zapisnika 111. odborove seje, ki je bila v Kranju dne 27. januarja 1927. Navzočih je bilo 8 odbornikov odnosno članov. Po pozdravnem govoru načelnika prečita tajnik zapisnik zadnje odborove seje, ki se odobri. Načelnik poroča, da se je udeležil zadnje odborove seje osrednjega društva, ki se je vršila 21. januarja t. 1 v Ljubljani. Na tej seji se je sklepalo o reorganizaciji društva (o kateri je »Lovec« že poročal). Opozarjal je odbornike, da povedo svojim znancem lovcem, da takoj obnove članarino za leto 1927., ker se bo glasilo »Lovec« od marca dalje tiskalo le v tolikih izvodih, kolikor bo članov, in pozneje pristopivši člani ne bi mogli dobiti prejšnjih številk »Lovca«. Tajnik prečita došle dopise. Glede že dovoljene podpore vdovi po lovcu Polajnarju v Bašlju, ki pa je pred prejemom denarja umrla, se sklene predlagati osrednjemu odboru, da se izplača dovoljena podpora Doroteji Polajnarjevi, hčeri umrle vdove v Bašlju. Blagajnik poroča o dohodkih: Ostanek iz leta 1928. Din 1624-27. Čisti prebitek od L gorenjskega lovskega plesa Din 3433-42, obresti do 31. dec. 1926 Din 165-54, skupaj Din 5223-23. O izdatkih: Oglas za zadnji obči zbor Din 54 —, tiskarni »Sava« Din 125 —, tajniku za pisarniške potrebščine Din 1000-—, skupaj Din 1179 —. Ostanek blagajne znaša Din 4044-23. Določi se, da se vrši obči zbor v Radovljici v gostilni Kunstelj dne 20. februarja 1927. Debatiralo se je, kako naj podružnica porabi od zadnjega občega zbora dovoljeni znesek Din 2000-— kar naj- izdatneje v svrho povzdige lovstva. Sklene se, da se ta denar ne porabi, ker so cene divjačini tako visoke, da bi se za Din 2000 — komaj'dobili 3 do 4 zajci ali fazani, s čimer bi bilo našemu lovstvu pač bore malo pomagano. Sprejmo se trije novi člani. Končno se sklene še tudi letos poslati zaupnikom zbiralne pole za prijavo članov tako onih, ki še niso članarine obnovili kakor novih. Zapisnikar. Podružnica S. L. D. v Murski Soboti. VIL odborova seja se je vršila dne 29. januarja 1927 v restavraciji g. Benka. Načelnik otvori sejo ob pol 20. uri Prva točka: Likvidacija Prekmurskega lovskega društva je sklenjena na občem zboru dne 20. nov. 1926. Društveno premoženje pripade Podružnici S. L. D., ki kot naslednica prevzame vsa aktiva in pasiva. Druga točka: Obči zbor Podružnice se vrši 20. febr. t. L v gostilni g. Turka v Murski Soboti z običajnim dnevnim redom. Tretja točka: Sklene se, da se sprejemajo kot novi člani le zanesljivi in pravi lovci, ki vlože pismeno prijavo. Prijava mora biti sopodpisana od najmanj dveh članov Podružnice S. L. D., ki jamčita za prijavljenca. Četrta točka: Obvezno članstvo Sklene se pri sreskem poglavarju dobiti do-tično objavo in zaprositi, da isti strogo upošteva predpise pri izdaji orožnih listov in lovskih kart. Peta točka: Glede delitve S. L. D. se strinja Podružnica popolnoma s predlogi Glavne podružnice v Mariboru. Šesta točka: O člankih za »Lovca«, vezavi lista in nadzornikih za izvrševanje lova članov Podružnice; nadalje o objavi glede zaščite fazanov. Sklene se obravnavati in po možnosti člane zainteresirati pri občem zboru Podružnice. Sedma iočka: Udeležba Podružničnih članov na občem zboru centrale. Sklene se po možnosti vsaj dva člana odposlati, da bi podpirala stališče Glavne po- družnice v Mariboru, s katerim se Po-družnica popolnoma strinja. Zapisnikar. Zapisnik XVI. rednega obč. zbora Slov. lovskega društva v Ljubljani, ki se je vršil dne 2. februarja 1927 ob 10 dop. v steklenem salonu restavracije na Glavnem kolodvoru v Ljubljani. Navzoči so 103 člani. Predsednik dr. Lovrenčič otvori redni obči zbor, pozdravi navzoče in konsia~ tuje sklepčnost. Preden preide na dnevni red, predlaga, naj se pošljejo vdanostni pozdravi Nj. Vel. kralju Aleksandru L in Nj. Vel. kraljici Mariji, kar sprejmejo navzoči z glasnim odobravanjem. Za overovatelja današnjega zapisnika naprosi Drag. Čeča in dr. jan. Ponebška. Nato se spominja društveni predsednik v upravnem letu 1926. umrlih članov, ki so našteti v tajniškem poročilu. Navzoči počaste spomin svojih rajnih tovarišev s tem, da vstanejo s sedežev. Predsednik izreče vsem, ki so sodelovali pri pripravah za VIL lovski ples, društveno zahvalo. Za vsestransko moralno in gmotno podporo v preteklem društvenem letu pa je S. L. D. dolžno zahvalo tudi centralni vladi in gg. velikima županoma ljubljanske in mariborske oblasti, kakor tudi tisku, ki je podpiral s svojimi noticami in oglasi težnje Slovenskega lovskega društva. Društveni tajnik poda nato sledeče poročilo o upravnem letu 1926., ki je sprejme članstvo brez debate in brez pristavka: Cenjeni zbor! Društveno leto 1926. se je pričelo po XV. rednem občem zboru, ki se je vršil dne 6. januarja 1926. Zapisnik tega obč. zbora je bil natisnjen v aprilovi številki lanskega »Lovca«. V tem času je imel društveni odbor 11 sej. Potek in sklepi teh sej so bili priobčeni v posameznih štev. »Lovca«. Slov. lovsko društvo ima sledeče podružnice: Glavno podružnico v Mari- boru, podružnico za Gorenjsko s sedežem v Kranju, podružnico v Celju, Ptuju in Murski Soboti. Po stanju z dne 31. decembra 1926 je bilo včlanjenih: 135 ustonovnikov in 2128 rednih članov; skupaj torej 2263 članov. Od teh je prebivalo izven naše države 30 članov. Število članov se je torej dvignilo od leta 1925. za 221. V času od XV. do današnjega občega zbora je umrlo 20 naših članov, ki jih naštejem v časovnem redu, in sicer: Strah Ivan, Dev. Mar. v Polju, 29. jan.; Pfeifer )anko, Ljubljana, 11. februarja; Lenček Niko, notar, Škofja Loka, 17. aprila; Robida Ivan, gatilec, Ljubljana, 22. aprila; Štancer tfinko, trg., Ljubljana, 2. aprila; Confidenti Franc, trg., Celje, 22. maja; Burger Andrej, posest., Postojna, 16. junija; Lokar Artur, notar, Ajdovščina, 15 junija; Topliček Franc, Reka pri Laškem, 25. julija; Zalaznik Jakob, Ljubljana, 17. avgusta; Poppel Ludovik, pos., Dol. Lendava; Ahačič Matevž, lovski čuvaj. Sv. Katarina, 15. avgusta; Jakil Andrej, industr., Krmelj, 11. oktobra; Smolinski Nikolaj, Ljubljana, 10. oktobra; Stare Franc, slikar, Ljubljana, 14. oktobra; Serajnik Beno, ravn., Celje, 21. oktobra; Bevk Viktor, pos., Brod ob Savi; Slokar Andrej, les. trg., Domžale, 22. nov.; Korošec Anton, Gor. Radgona, in Miheliček Anton, Ljubljana, 11. januarja 1927. Društveno glasilo je izšlo v 12 številkah. Vsak zvezek je bil tiskan v 2500 izvodih in so ga prejemali člani brezplačno. V zameno je društvo oddajalo »Lovca« v 8 izvodih, v reklamne svrhe 2 izvoda, 7 izvodov pa se je oddajalo zastonj. Vlog je bilo v upravnem letu 1926. rešenih 315. Dopisi, ki jih je bilo treba prej proučiti, so se odstopali odsekom, ter so njihovi načelniki o zadevah poročali pri odborovih sejah ter stavili predloge glede rešitve. Poslovali so: pravni, redakcijski, strelski, organizačni, finančni in gospodarski odsek. Poslednji štirje odseki so se na podlagi od-borovega sklepa pri V. odborovi seji dne 10. junija 1926 združili v en odsek, ki se imenuje od teda] finančni odsek. Poleg teh odsekov sta obstojala še dva druga, t. j. odsek za zgradbo Lovskega doma in odsek za določitev lovskega enotnega kroja. Vsak odsek ima svojega načelnika, tajnika in po več pri-sednikov, ki jih lahko po uvidevnosti in po potrebi izbere tudi izven društvenega odbora. Z ozirom na društveno reorganizacijo se je vršil dne 23. junija 1926 izredni obči zbor v Celju, kjer so se sprejele resolucije, ki naj bi tvorile podlago za spremembo društvenih pravil in za poznejšo podrobno izvedbo reorganizacije. Po večletnem naporu se je Slov.^ lov. društvu posrečilo doseči obvezno članstvo za zakupnike, so- in podzakupnike ter je pričakovati, da se ta določba raztegne v najkrajšem času tudi na vse ostale lovce. V Središnji Upravi Saveza Lovačkih Udruženja v Beogradu ima Slov. lovsko društvo tri zastopnike. Potom S. U. S. L. U. je ministrstvo financ oprostilo S. L. D. plačevanja taks za vloge na oblasti, ministrstvo saobračaja pa je priznalo članom S. L. D. 50% popust pri vožnji na lov in z lova po železnici na razdaljo do 50 km, vendar pa je bila ta ugodnost dne 20. oktobra 1926 zopet odvzeta. Strelska tekma se je vršila na vojaškem strelišču dne 27. junija 1926, ki je izpadla v vsakem oziru zadovoljivo; na tei tekmi se je prvič streljalo tudi na mednarodno tarčo v razdalji na 300 m. O poteku in o strelskem uspehu so obširneje poročali dnevniki in »Lovec«. Včeraj se je vršil na Taboru Vil. lovski ples, ki je bil po sodbi udeležencev ena najkrasnejših prireditev, kar jih je imelo doslej S. L. D. V Komenskega ulici št. 19 si je društvo uredilo svojo lovsko knjižnico. Knjige — doslej jih imamo 216 — ki so večinoma pisane v nemščini, se bodo izposojevale članom po posebnem pravilniku, ki ga bo sestavil odbor na podlagi predlogov društvenega knjižničarja. Seznam knjig, ki bodo članom na razpolago, prinese ena prihodnjih številk »Lovca«. Do takrat pa pričakuje odbor, da se bodo člani S. L. D. in prijatelji našega društva odzvali v kar najvišji meri prošnji, ki je bila natisnjena v prvi številki letošnjega »Lovca« in jo danes ponavljam: Darujte knjige, ki jih lahko pogrešate, lovski knjižnici! Društveni blagajnik Ivan Zupan poda obračun za preteklo poslovno leto. F. Avčin predlaga v imenu pregledovalcev računov odrešnico odboru, blagajniku pa naj izreče obči zbor za njegov Irud-ter požrtvovalno izvrševanje blagajniških poslov posebno zahvalo. Navzoči sprejmejo oba predloga soglasno. Na razpravo pride proračun za upravno leto 1927. Obči zbor sprejme glede ustanovnine, članarine in pristopnine sledeče sklepe: 1. Članarina znaša za redne člane v državi letno 50 Din, za zaprisežene lovske in gozdne čuvaje 25 Din. Za člane izven naše države znaša redna letna članarina 100 Din. 2. Ustanovnina znaša za naše državljane 600 Din, izven kraljevine S. H. S. pa 800 Din. 3. Naročnina nečlanov znaša letno za tuzemstvo 60 Din, za inozemstvo pa 100 Din. 4. Pristopnina v znesku 25 Din se zahteva od vsakogar, ki pristopi k S. L. D. po 31. decembru 1926, ne oziraje se pri tem na višino članarine, ki jo ima plačati. 5. Od članarine odpade na vzdrževanje »Lovca« 85%, centrali pripade za njene izdatke 5%, ostalih 10% pa dobe za kritje svojih izdatkov zastopstva S. L. D. obeh oblasti. Proračun, kakor ga je predložil društveni blagajnik v imenu odbora, se sprejme neizpremenjen in brez pristavka soglasno. Istotako sprejme obči zbor brez debate računski zaključek fonda »Zelenega križa« za upravno leto 1926. Dopolnilne volitve v odbor S. L. D.: Predsednik poroča, da je izstopil zaradi prevelike zaposlenosti odbornik Milan Cimerman. Predsednik mu izreče za uspešno in vztrajno delovanje v odboru društveno zahvalo, nakar prebere imena odbornikov, kakor so bili po vrsti izžrebani: 1. Štepic Peter, 2. Remic Leopold, 3. Zupan Ivan, 4. ing. Fran Tavčar, 5. Verovšek Jurij, 6. dr. Fran Lokar, 7. Mladič Anton, ter odredi volitev. Na predlog dr. Orla se izvolijo z vzklikom zopet vsi izžrebani odborniki, namesto izstopivšega odbornika Cimermana pa je izvoljen Fran Rojina, šolski upravitelj v p. Na predlog A. Potokarja ostaneta do prihodnjega občega zbora tudi sedanja preglednika računov in njihova namestnika. Samostojni predlogi: Predsednik dr. Lovrenčič prečita samostojni predlog Karla Maverja, ki želi, naj se natisne v »Lovcu« naredba glede omejenega števila družabnikov pri loviščih z ozirom na nijhovo obsežnost, ter opozori predlagatelja na »Lovca« (letnik 1922), kjer je na strani 299 omenjena ona interna naredba, ki omejuje število članov lovskih družb. K. Mayer izjavi, da se zadovolji s to informacijo. Na razpravo pride reorganizacija Slovenskega lovskega društva. Po daljši debati, v katero so posegli zastopniki lovcev iz ljubljanske ter iz mariborske oblasti, sprejme obči zbor sledeče točke, ki naj služijo kot smernice pri spremembi društvenih pravil: 1. Ustanovita se dve sekciji S. L. D., prva v Ljubljani, druga v Mariboru, ki prevzameta med svoje agende vse tiste posle, ki so bili doslej v delokrogu Slov. lovskega društva v Ljubljani, razen: lovskega prava (de lege ferenda), organizacije društva. Zelenega križa, društvenega glasila »Lovca«, Središnje uprave, lovskega kroja in društvenega znaka. 2. Organizacija sekcij bodi analogna. 3. Obe sekciji odpošljeta v glavni odbor temeljem izvolitve enako število delegatov. Predsednika glavnega od- bora voli celokupno članstvo pismeno za tri leta. Predsednik društva mora stanovati v Ljubljani, kjer je sedež glav-nega odbora. 4. Vse prispevke določa glavni odbor. Članarina se plačuje glavnemu odboru po poštnih položnicah. 5. List »Lovec« ima svoj račun. 6. Vse ostalo premoženje upravlja vsaka sekcija samostojno. Od pristopnine pripade prva polovica sekcijam, druga pa fondu »Zelenega križa«. 7. V glavni odbor, ki se voli na tri leta, pošlje vsaka sekcija po tri delegate ter po enega preglednika računov. 8. V vsako sekcijo se volijo predsednik in podpredsednik ter 12 odbornikov in po dva preglednika računov z dvema namestnikoma. Predsednik in podpredsednik se volita na tri leta, odborniki pa z Lž izmenjavo vsako leto. Odbor sme po potrebi razširiti to število s ko-optacijo, ampak samo s posvetovalno pravico. 9. Nihče ne sme biti istočasno član dveh odborov. Člani nadrejenega odbora imajo pravico prisostvovati sejam podrejenih odborov s posvetovalno pravico. V tem slučaju se pošlje vabilo le predsedniku, ki ima obvestiti ostale odbornike svojega odbora. 10. Ustanove se sreski pododbori s 3 člani. Imenuje jih za dobo enega leta odnosno na predlog obstoječe podružnice sekcijski odbor. Sreski pododbor sestoji iz načelnika (sreski šumarski referent ali okrajni gozdar), ki naj bo istočasno tajnik in blagajnik, iz namestnika in poročevalca. Uvedejo se na vsako četrtletje lovski dnevi po možnosti na sedežu sreskega poglavarja, kjer naj stavijo člani S. L. D. resolucije, navedejo želje in pritožbe itd. V važnih zadevah naj se skličejo lovski dnevi v obeh oblastih na isti dan. 11. Po teh smernicah naj se ravnajo člani odseka, ki je določen za izpre-membo sedanjih društvenih pravil. Odbor v Ljubljani naj določi v ta odsek tri člane, glavna podružnica v Mariboru Pa določi v isti namen tri delegate, ki naj pod predsedstvom sedanjega društvenega predsednika ali podpredsednika sestavijo pravila, jih predlože ob-•astvom v potrjenje, nakar naj se skličeta obča zbora obeh sekcij. Na predlog dr. Robiča se sklene, naj stavi odsek za izpremembo društvenih Pravil istočasno tudi potrebne predloge Slede »l.ovske zbornice«. Višji dež. sodni svetnik Anton Mladič Predlaga z ozirom na dolgoletno neumorno delovanje za prospeh S. L. D., da obči zbor danes izvoli za dobo treh let kot predsednika glavnega odbora S. L. D. dr. Ivana Lovrenčiča, po preteku teh treh let pa naj članstvo voli svojega predsednika pismeno. Navzoči člani S. L. D. sprejmejo ta predlog z glasnim odobravanjem in z dolgotrajnim vzklikanjem dr. Ivanu Lovrenčiču. Dr. Lovrenčič se zahvali za izkazano zaupanje ter izjavi, da sprejme to mesto, ki je hoče i v bodoče vršiti z isto nezmanjšano vnemo kot doslej, dokler ne doseže S. L. D. vseh smotrov, ki bodo zasigurali pravo pojmovanje lovstva tudi v najnižjih slojih našega naroda. Interpelacije: G. Mayer stavi na predsednika vprašanje, kako je z novim lovskim zakonom. Dr. Lovrenčič pojasni interpelantu, da ima Ministrstvo za šume in rudnike popoln načrt novega lovskega zakona. G. Maver izjavi, da se zadovolji s tem pojasnilom. Šumarski referent v Kočevju ing. Jenčič poroča o silni nadlogi in o škodi, ki jo povzročajo volkovi nad srnjadjo v kočevskih gozdih. Pogoni, ki so jih napravili doslej na volkove, so ostali brez pravega rezultata in bo treba najti sredstva, po katerih se bodo dosegli boljši uspehi. Največja pomanjkljivost se kaže vedno pri prenizkem številu gonjačev, ker ni sredstev, s katerimi bi se najeti ljudje plačali. Predsednik nasvetuje poročevalcu, naj odbor za pokončavanje zveri v Kočevju vloži potom S. L. D. na velikega župana ljubljanske oblasti prošnjo, da se iz oblastnega lovskega fonda dovoli primerno visoka podpora, s katero se lahko najame dovolj gonjačev, ker iz privatnih virov ni mogoče zmagati teh izdatkov. Ker je v interesu vseh lovišč, da se priskoči srnjadi na pomoč ter se skušajo na vse načine zatreti volkovi, bo S. L. D. to prošnjo kar najbolje priporočilo v ugodno rešitev. M. Hafner predlaga, naj se določitev enotnega lovskega kroja stavi z dnevnega reda današnjega občega zbora ter naj se odkaže ta zadeva društvenemu odboru, ki naj pri eni prihodnjih sej pritegne k posvetovanju zastopnike umetniškega društva ter naj v sporazumu s tem društvom izbere nekaj, kar bo najprikladnejše za naše razmere. Obči zbor sprejme ta predlog soglasno. Zapisnikar. Odlomki iz zapisnika 1. odborove se'e S. L. D. v Ljubljani, ki je bila dne 17. februarja 1927 ob 20 v gostilni »Čin-kole« v Ljubljani. Navzočih je 17 odbornikov. Predsednik dr. Lovrenčič oivori sejo, konstaiuje sklepčnost, ter pozdravi navzoče, posebno pa novega odbornika Fr. Rojino z željo, naj bi posvetil vse svoje zmožnosti in dolgoletne lovske izkušnje v prospeh S. L. D. Zapisnik XI. odborove seje se sprejme brez ugovora. Društveni blagajnik Iv. Zupan poroča izčrpno o gmotnem uspehu Lovskega plesa, nakar sklene odbor, naj se od čistega dobička odstopi 10% fondu Zelenega križa, ostalih 90% pa naj pripade bodoči sekciji ljubljanske oblasti. Na razpravo pride ustanovitev Lovske zbornice. V debato posežejo dr. Ravnihar, Zupan in Mladič, ki se vsi izjavijo za eno zbornico s sedežem v Ljubljani. Sprejme se predlog A. Mladiča, naj društveni predsednik skuša doseči pri Ministrstvu za šume in rudnike, da bo isto imenovalo za gotovo dobo člane zbornice iz obeh oblasti, S. L. D. pa bo imenovalo svojega zastopnika, medtem ko volita obe sekciji po dva svoja delegata. Dokler pa se Lovska zbornica ne ustvari, naj vrši njene posle centralni društveni odbor. Za izpremembo društvenih pravil se določijo na predlog dr. Ravniharja odborniki: Hafner, Mladič in dr. Modic. Sklene se poslati brzojavne pozdrave skupščini hrvatskega lov. društva v Zagrebu in podružnici S. L. D. v Murski Soboti; oba obča zbora se vršita v nedeljo dne 20. februarja t. L Na obči zbor podružnice za Gorenjsko dne 20. februarja t. 1. v Radovljici odidejo kot zastopniki centrale; Hafner, Repovš in Zupan. Dr. Lovrenčič poroča, da se je s posebno vlogo obrnil na oba vel. župana, naj se uvede v obeh oblastih enoten način izdajanja lovskih kart. Odbor vzame to poročilo z odobravanjem v vednost. Nato se prebere lista prijavljenih novih članov, ki se sprejmejo kot redni člani s pridržkom, ako ne bodo proti njihovemu sprejemu ugovarjali pozneje ustanovljeni sreski pododbori. Na dopis dr. Ivana Lokarja, gimn. dir. v Ljubljani, ki opisuje potek zasledovanja lovskega tatu Mihaela Severja iz Gmajne po orožnikih orožniške stenice Črnuče, Habjanu in Sfeklasu, se sklene nagraditi za ta uspeh oba imenovana orožnika, vsakega s 100 Din. Na prošnjo društva »Zora« se sklene oddajati po en brezplačni izvod letnika 1927 ter 3 kompletne nevezane starejše letnike »Lovca«, jetnišnici v Ljubljani pa se odda 5 izvodov starejših letnikov za knjižnico. Dr. Lovrenčič se nato zahvali vsem, ki so sodelovali pri Lovskem plesu ter so s svojim trudom, požrtvovalnostjo in naklonjenostjo pripomogli, da je bil dosežen moralni in gmotni uspeh te prireditve. Odbor sklene, da se izreče pismena društvena zahvala vsem sodelavcem na podlagi liste, ki jo sestavi veselični odsek. Sklep izvedeta Vilko Turk in društveni tajnik. Odbor sklene, da se poravnajo pogrebni stroški po umrlem lovskem čuvaju Blažu Klunu iz Zamosteca iz fonda Zelenega križa. Zapisnikar. Obči zbor podružnice S. L. D. za Gorenjsko, določen za nedeljo dne 20. februarja t. L, se ni vršil zaradi slabe udeležbe. Redni obči zbor se bo zato vršil pozneje, in sicer po izrednem občem zboru osrednjega društva, ko bo reorganizacija S. L. D. definitivno izvedena. — Z ozirom na reorganizacijo osrednjega društva bo obči zbor sklepal o reorganizaciji podružnice. »Lovske zadruge« III. redni obči zbor se bo vršil dne 25. aprila t. L ob 20. uri pri »Činkoletu« v Ljubljani, Kopitarjeva ulica, s sledečim sporedom: 1. Poročilo načelstva (predsednika, tajnika in blagajnika). 2. Poročilo nadzorstva (§ 31. z. p., točke 4., 11. in 12.). 3. Volitev načelstva (§ 14. z. p.). 4. Volitev nadzorstva (§ 21. z. p.). 5. Slučajnosti. Glavna podružnica S. L. D. v Mariboru namerava prirediti — najbrž skupno s strelsko družino — dne 28. in 29. junija t. L strelsko tekmo v velikem obsegu, na katero se bodo povabili lovci in strelci vse države. Predpriprave že vrši skrbno izbran odsek, ki mu načeluje znani športnik Miro Šuput, art. kapetan v pok. Opozarjamo na to prireditev, ki bo brez dvoma povzročila večji sestanek jugoslovenskega lovstva. Znižana vožnja za lovce. Na vprašanje posameznih lovskih društev, kako je z znižano vožnjo organizovanih lovcev na železnicah do 50 km, je poslala Središnja uprava lovskih društev sledeče pojasnilo, koje je prejela od ministrstva saobračaja. V zvezi z akcijo, ki stremi za splošnim štedenjem v državnem gospodarstvu, je minister železnic ukinil vse olajšave, ki so bile izdane s posebnimi rešenji, vzdržal pa je samo one, ki jih predvideva stari pravilnik ali obča tarifa. Stari pravilnik za vozne olajšave se bo nadomestil z novim in je komisija v železniškem ministrstvu sestavila načrt tega pravilnika, kojega uveljavljenje se pričakuje vsak čas. Novi načrt pravilnika predvideva, da se smejo člani športnih in drugih društev za polovično ceno voziti na železnicah trikrat na leto. Dovoljenja bodo izdajale železniške direkcije. Vendar te olajšave ne bodo veljale za posameznika, temveč za večje grupe o priliki občih zborov, kongresov ali izletov, trikrat na leto. Prošnje nekaterih društev za znižano vožnjo na zborovanja so bile v zadnjem času odbite, ker ta društva v starem pravilniku ali obči tarifi niso našteta med onimi društvi, ki imajo to pravico. Središnja uprava je skušala doseči za lovce prejšnje ugodnejše vozne olajšave, a ni mogla doseči v tem pogledu uspehov, ker je potrebno skrajno šte-denje v državnem gospodarstvu. K svojemu članku o porabi daljnogleda na lovskih puškah je poslal g. Kapus popravek za marčevo številko »Lovca«, potem ko je došla uredniku kritika g. dr. Jeločnika. V popravku je izjavil, da je razdalje, ki jih je v članku pomotoma navedel v metrih, hotel izraziti v korakih, da jih je torej smatrati v korakih! Nadalje je v Popravku pripomnil, da je glede naboja kal. 9-3 imel v mislih svinčeno kroglo z normalno količino smodnika Pristavil je, da so faktični padci krogle Precej večji, kakor jih je bil navedel, ti Pa se nekoliko zmanjšajo vsled optičnih olajšav. Končno je opozoril, da je tretji, aajvišji trikotnik na njegovi risbi v primeri s srnjakom za razdaljo 300 korakov nekoliko premajhen. O porabi daljnogleda na lovskih puškah. Ing. dr. V. Jeločnik sporoča, da je treba pristaviti peti opazki njegovega članka na str. 105: Preizkušališče Neu-mannswalde-Neudamm označuje za dobre puške enocevke s plošč, izstrelkom kot mero razsipanja krog, ki ima premer 10 do 13 cm. Dalje opozarja, da je na str. 103 dvakrat tiskano mm namesto m/sec. Na slikah 1—4 so distance v merilu 1 : 3000, ordinate pa 1 : 30. Iznajdba daljnogleda. V januarski številki »Lovca« 1927 se je g. VI. Kapus v svojem članku »O porabi daljnogleda na lovskih puškah« dotaknil tudi postanka ali iznajdbe daljnogleda. Da bo naša lovska javnost pravilno informirana, se usojam podati nastopno nekoliko odlomkov iz zgodovine omenjene, v lovstvu zelo važne in dokaj priljubljene optične priprave za merjenje. Kakor omenja optik Curt Miiller, So-rau 5.-L. v št. 16, Bd. 87 lista »Deutsche Jagerzeitung«, je iznajditelj daljnogleda prof. ]oh. George Leutmann, Petrograd. Imenovani je namreč izdal leta 1728. v Wittenbergu knjigo pod naslovom: »Neue Anmerckungen vom Glass-Schleiffen da-rinnen. I Die rechten Maschinen die Gla-ser I Durch Hiilfe drever Bevvegungen zu I mehrerer Vollkommenheit zu brin-gen 1 desgleichen I Die Beziehungen der Bilder durch I Polvhedra leicht zu ma-chen I Nebsi allerhand neuen I Optischen Instrumenten ! wie solche gemacht und appliciret,andere 1 aber allbereit bekandie verbessert werden. ! Vierdte Auflage. I Witienberg I Zu finden bev Samuel Han-nauern 1728.!« Na strani 60, § 96. pravi: »Wie nun Leute, die ein blddes Gesicht haben, und durch concave-Glaser das-selbe verbessern I vermittelst solcher Glaser auch in die Perne nach dem Ziel schiessen kbnnen 1 wenn sie das con-cave Glas hart vor das Auge auf das gezogene Rohr schrauben, oder sonst vor das Auge beguem adaptiren. So kbnnen sich zwar die alten, so convexe Glaser oder Brillen brauchen ! damit nicht helffen I ich habe aber doch eine Maschine inventiret, die sich auch aufs Lovec 192? 165 Rohr schrauben I und durch ein Per-spectiv das entfernte Ziel sehen I u. darnach schiessen kbnnen I welche Ma-schine allen Augen ohne Unierschied dienlich rst. Sie wird also gemacht I wie Tab. XIV im Profil anzeiget.« O navedeni iznajdbi pa so nam znani še starejši viri. Tako n. pr. poroča F. M. Feldhaus v svoji knjigi »Modernste Kriegsvvaffen — alte Erfindungen«, Leipzig 1915, o leta 1608. izdani knjigi, spisani od puškarja Leonharda Zublerja v Ziirichu pod naslovom: »Newe Geome-trische Biichsenmeisterey, d. i. Griind-licher Bericht, wie man durch ein new Geometrisch Instrument mit sonderer Behendigkeit jedes Geschiitz nit allein richten, sondern zugleich auch dessel-ben Hbhe und Weite messen soli.« Omenjeni geometr. instrument je bil le navadno kukalo, zvezano s posebnimi merili za uporabo pri naravnavanju topov, ugotovitvi razdalje in višine. O kakem daljnogledu za ročno strelno orožje pa Zubler ne omenja ničesar. Daljnogled z merilnim križcem je opisal, kakor navaja F. M. Feldhaus v svoji knjigi: »Die Technik der Vorzeit, der geschichtlichen Zeit und der Natur-volker«. Leipzig-Berlin 1914, leta 1667., Adrien Auzoui Zelo podrobno pa opisuje daljnogled, kakor piše dr. Harting v svojem donesku k zgodovini daljnogleda, kanonik Johannes Zahn iz Karlstadta v drugi izdaji knjige: »Oculus artificialis lele-dioptricus sive telescopium«, katera je izšla pri založniku J. Chr. Lochner, Niirnberg, leta 1702. Kakor je iz navedenega opisa posneti, je Johannes Zahn leta 1702. daljnogled teoretično prav dobro poznal. Izključeno pa je, da bi izvršil po opisu praktični poskus, ker bi prišel na to, da se z daljnogledom ne potrebuje dveh merilnih točk, kakor pri merjenju preko kobilice {vizirja! in muhe. Bolj važen pa je opis daljnogleda patra Francesca Lana iz Brescije v knjigi: »Magisterium naturae et artis, opus physico - mathematicum P. Francise! Tertii de Lanis Societatis Jesu, Brixensis«, ki je izšla leta 1684. v Bresciji. Da bi bil pater Lana prvi in neoporečni iznajditelj te, očividno večkrat iznajdene merilne naprave, se nikakor ne da trditi. Njegovo sodelovanje pri izpopolnjevanju pa se nedvomno potrjuje iz njegovih publikacij iz L 1670. Nominirati iznajditelja daljnogleda se iz navedenih virov ne da, pač pa čas, v katerem se je objavil prvi najpopolnejši opis in to bi bilo leto 1684. Da bi se bil začel prvič uporabljati pri streljanju šele leta 1860., kakor navaja g. VI. Kapus, se mi zdi zelo dvomljivo. Nadalje vidim pomoto tudi v navedbi, da bi bil gozdar Thaulovv v Lauen-burgu prvi pritrdil daljnogled na svojo risanico itd., ker navaja optik Miiller, da je bil prvi daljnogled v Nemčiji izdelal in pritrdil na svojo puško okoli 1.1782/83. veletrgovec E. Tornow v Charlottenburgu, ki je imel kot vnet pomolog stalne zveze z gozdarji ter je slovel v tedanjih časih za največjega častilca optike. Janko Ravnik, upr drž. strok, šole za puškarstvo, Kranj. Velikega petelina naj bi lovci streljali šele po 15. aprilu. O kosu z belo glavo je poročal »Lovec« meseca januarja t. L Nato se je oglasil član S. L. D. z vprašanjem, ali se smejo koristne ptice streljati brez nadaljnjega. Mnenja je tudi, da bi bilo sčasoma več kosov z belo glavo, ako bi bil strelec tega kosa pustil živeti. Kar se tiče lova in pokončevanja koristnih ptic, je omeniti, da velja za teritorij, kjer je bil kos ustreljen, deželni zakon za Štajersko z dne 26. julija 1909, št. 58, ki zabranjuje lov in uničevanje na prostem živečih, za poljedelstvo koristnih ptic. Glede kosovega potomstva z belo glavo pa bi se dalo le v tem primeru govoriti, če bi bil pri paritvi udeležen tudi drug, ki bi imel belo glavo. Toda niti v tem slučaju ni popolnoma zagotovljeno potomstvo z belo glavo. Nagrada. Veliki župan ljubljanske oblasti je priznal Ludoviku Lazariniju v Boštanju za dne 31. decembra 1926 na gonji v kraju Vinji vrh - Pokojišče v občini Borovnici ubiiega enoletnega volka nagrado 400 Din. Šumarski list. Aprilova številka ima sledečo vsebino: Dr. A. Ugrenovič: Milan Turkovič. — Dr. A. Ugrenovič: Naša šumarska politika. — Dr. Haša: Ured-jenje šuma. — Ing. Markovič: Slavonske šume. — Ing. A. Šivic: Poplave v ljubljanski oblasti in gozdarstvo (konec). — Ing. Petrovič: Naseljenici u okrugu To-pličkom. — Trgovina. — Udruženje. — Vesti. — Literatura. — Lične vijesti. Nagrada. Veliki župan ljubljanske oblasti je priznal Adolfu Krausu, steklarju v Kočevju, za dne 15. januarja t L v lovišču občine Kočevje zastrupljenega volka nagrado 400 Din. Reklamanti lista naj prečiiajo besedilo na drugi strani zelenih platnic. Obseg »Lovca«. Ker so bile dosedanje številke »Lovca« preobširne na-pram kreditu, ki je na razpolago, bodo sledeče številke skromnejše. Kinološke vesti. VI. obči zbor Kluba ljubiteljev športnih psov je bil 9. marca t. L v restavraciji l.jublj. dvora. Predsednik dr. M. Pirc je otvoril zbor, pozdravil zastopnika Kinološkega sav. prof. Žmiika, zastopnika Kluba jamarjev E. Črneta in zastopnika Kluba brakov. Dr. Pirc je poročal obširno o delovanju kluba, posebno pohvalil vet. St. Arkota za aktualne članke v glasilu »Lovec«. Nato je prečital zapisnik V. občega zbora tajnik Jos. A. Dermota. Odbor je imel 17 sej, rešenih je bilo 96 dopisov. Vloga za zemljišče za dresiranje psov je bila odklonjena od mestnega magistrata. Blagajnik ing. Premelč je podal financielno stanje klubove imovine. Klub ima 20 ustanovnih in 97 rednih članov. A. Smerkolj je predlagal kot preglednik računov, da se da blagajniku in celokupnemu odboru absolutorij; soglasno odobreno. Poročilo gospodarja vet. St. Arkota o stanju knjižnice se odobri. V odbor so bili izvoljeni: Za predsednika podpolkov. Emil Zajc, za podpredsednika dr. Cepuder, za blagajnika ing. Premelč, za tajnika jos. A. Dermota; za odbornike pa: vet. Stanko Arko, ing. rav. Bartelj, dr. jamar, ing. 1 odorovič, jos. Remžgar, AL Smerkolj, 'nag. pharm. St. Hočevar, gospa dr. jantarjeva; za preglednika računov: Bogdan Zupan, prof. Prosenc. Klubova članarina ostane 30 Din, kar se je odobrilo. Stavljen je bil predlog, da naj da S. L. D. klubu 50 izvodov glasila »Lo- vec« po znižani ceni za klubove člane. Osnoval se je odsek dreserjev pod predsedstvom dr. Cepudra. jos. A. Dermota, Podpolk. Emil Zajc, t. č. tajnik. t. č. predsednik. Klub ljubiteljev ptičarjev vabi v smislu sklepa zadnje odborove seje one mlajše gospode, ki se zanimajo za lov in te vrste pse, da bi posečali odborove seje in se kot pripravniki vzgojevali za bodoče člane odbora. Spored za letošnjo mladinsko tekmo ptičarjev, ki se vrši 10. aprila v lovišču občine ježica, se je določil takole: Na predvečer 9. aprila ob 20. uri bo pozdravni večer v »Ljubljanskem dvoru«. Drugi dan ob 7. uri zjutraj zbirališče na vrtu restavracije glavnega kolodvora v Ljubljani. Tam bo smotra psov. Op pol 9. uri odhod v lovišče. Kosilo bo pri »Ruskem carju« na Ježici, zvečer ob 20. uri poslovilni večer v »Ljubljanskem dvoru«, kjer se bo razglasil izid tekme in se bodo razdelila darila. Lastniki psov, ki bi prišli za to tekmo v poštev, se ponovno vabijo, da pri-glase in pripeljejo svoje pse polnoštevilno na tekmo; v poštev za to tekmo pridejo psi, ki so bili poleženi po 1. decembru 1925. Pripominjamo, da naj ne bodo lastniki psov malodušni, ker na tej tekmi se bo gledalo v prvi vrsti na individualno nadarjenost psa. Dr. janko Lokar je napisal knjižico »Določila o tekmah itd.«, ki jo je založil klub in jo bo prodal v lastni režiji pod lastno ceno po 10 Din klubovim članom. S. L. D. je stavilo klubu na razpolago čitalnico in knjižnico in se nahaja ista na deški meščanski šoli na Ledini, Komenskega ulica. Tvrdki Kaiser, Šelenburgova ulica, in Sevčik, Židovska ulica v Ljubljani, bosta v izložbah objavljali prodajo in nakup psov. Za posredovanje se bo pobirala malenkostna provizija. A. Schuster prijavlja svojo psarno z imenom »Ilirska«, Roman Šmuc v Dol. Logatcu pa svojo z imenom »Snežniška«. A. Schuster ima naprodaj mladiča resastega ptičarja. - P. Stele, Poljanska cesta 3, triletnega psa resastega ptičarja »Alija« za 3000 Din. P. Ž. Ocena psov. Nadaljevanje ocene lovskih psov na mednarodni razstavi dne 8. in 9. septembra 1926 se je odložilo na prihodnjo številko — zaradi pomanjkanja prostora. Iz istega vzroka je moralo izostati poročilo o tekmi špa-nijelov in ptičarjev, ki je bila 23. in 24. oktobra L L v okolici Maribora. To poročilo je urednik prejel šele nedavno. Člani K. Lj. S. P. se opozarjajo, da so dolžni klubu prijavljati sparitve in polegla svojih psic. Navesti je datum, s katerim psom je psica plemenjena, število in spol mladičev. Prijava psarne: Dr. Jože Bavdek, okr. sodnik v Cerknici, je prijavil K. Lj. S.P. svojo psarno pod imenom »Slivni š k a«. Mali oglasi. Gozdar, trezen in zanesljiv, z gozd. šolo, drž. izpitom ter 15 letno prakso, samski, verziran v vseh panogah gozdarstva in lovstva, išče primerno službo. - Naslov pri uredništvu »Lovca« pod »Gozdar 919«. Divji petelini se prodajo za odstrel Lovišče bogato na petelinih, jako pri ■ pravno in zložno za hojo. Interesenti naj se javijo pri Ant. Čadežu, Srednja vas 8, p. Poljane pri Škofji Loki. Lovska psica, dolgodlaka nemška resavka, pol leta stara, sive barve z rjavkastimi lisami je ušla 28. januarja t. 1. Pride na ime »Dona«. Svarim pred nakupom. Komur je kaj znano o tem, naj blagovoli javiti na spodnji naslov. Psico je oddati proti nagradi pri M. De-tičeku v Celju, Vodnikova ulica 10. Službo išče zanesljiv lovski čuvaj, absolvent večletne kmetijske šole, samec, z mnogoletno prakso. Vešč gozdarskemu delu in prevzemanju lesa. Nastopi najrajši pri kakem veleposestvu. - Naslov pri uredništvu. Čistokrvni nemški jerebičarji, trimesečni, po 700 Din, in angleški Po-inter, štirimesečen, za 750 Din naprodaj. - Naslov v uredništvu. Prodam puško kal. 12, cev 113 cm, dolga, za lov na race, puško »Bock« kal. 16/9-3, 40 parov srnjakovih rogov na deščicah. — Višnar, Novigrad, Dalmacija. Zamenjam za brezhibnega, 1—2 leti starega braka-jazbečarja (samca) 2 leti staro resasto psico-jamarico (dunajski rodovnik, ocenjeno z II. darilom 1926 v Ljubljani). — Univ, med. dr. Fr. Bratanič v Rogatcu. V komisijski prodaji ima sledeče puške po ugodni ceni puškar F. K. KAISER, Ljubljana: 1 Hammerles, dvocev. (kal. 12) 1250 Din 1 Hammerles, dvocev. (kal. 14) 1200 „ 1 Hammerles, dvocev. (kal. 16) 1600 „ 1 Grener, dvoc., Pieper (kal. 16) 1200 „ 1 Grener, dvocevka (kaliber 12) 1200 „ 1 Toplever, dvocev. (kaliber 12) 600 „ 1 Toplever, dvocev. (kaliber 16) 700 „ 1 dvocev., ključ spodaj (kal. 16) 600 „ 1 dvocev., ključ spodaj (kal. 16) 500 „ 1 dvocev., ključ spodaj (kal. 20) 750 „ 1 Hammerles, dvocev., »Sauer & Sin« (kal. 16)............ 2000 „ 1 trocevka, 16X16, 11 mm . . 1600 „ 1 trocevka, 16X16, 8 mm . . 2750 „ 1 risanica, repetirka, nova . . 800 „ Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije, lovskih priprav ter potrebščin za ribolov. Izvršuje vsa popravila lovskega orožja, montira daljnoglede na puške ter popravlja ribarsko orodje po najnižjih cenah. A. Mazlu: Moj prvi. 2e drugič je prišel k meni Jerneje, češ: Kdaj pojdeva? Čemu odlašam lako dolgo? Mar čakam, da mi ga kdo pred nosom odsireli? Jerneje, star lovec, ki je poskusil že v svoji mladosli kol sin planin vse naslade in bridkosli divjega lovca, ni imel pojma, kaj je služba. Po poklicu krojač v hribih, je redkokdaj sedel s šivanko v roki, mogoče le ledaj, ko je pričakoval kak neprijeten obisk v uniformi. V lem slučaju pa mislim, da ni ime! občutka, da ima šivanko v roki, marveč, da na njih sedi. No, puška je bila dobro skrita, saj je vsak stopal preko nje, kdor je prišel v bajto. Kljub temu pa ni prijetno, če prideta kar dva orožnika in ti hočeta z očmi predreti najskrivnejši kotiček. Jerneje pa je imel tudi glavo na mestu in vselej se je tako zasukalo, da mu lovske tatvine niso mogli dokazati. Bil je lovec od temena do peta. Še sedaj trdi, da mu sv. Hubert ne bo štel v zlo, če se je pregrešil zoper postavo, ki so jo napisali ljudje. Nikdar ni stopil v gozd iz pohlepa do mesa. Strast, ki jo je podedoval, in ljubezen do narave, mu ni dala sedeti pri šivalnem stroju. »Nekaj,« kakor se je sam izrazil, ga je gnalo ven v zeleni gozd, kjer se je bolje počutil kakor doma. Poznal je lovišča daleč naokrog bolje kot svojo dlan. Ni čudno, da je bil marši- Lovec 1927 169 kaleremu lovskemu najemniku irn v peti. Do živega pa mu ni mogel nihče. Končno se je našel najemnik, ki je pogodil pravo ter ubil, kakor rečemo, dve muhi na en udarec. Z Jernejcem sta udarila v roko, drugi dan je prisegel in odslej je javno nosil puško divjačini v zaščito. Kot izboren petelinar je bil učitelj marsikateremu začetniku Vsak je šel rad ž njim; saj ni nikogar peljal na prazno. Mene pa ni obiskal zaradi velikega petelina, marveč zaradi ruševca. Na Smrekovcu mi je bilo dovoljeno ustreliti ruševca. Kolikorkrat sem se ozrl tja proti Smrekovcu, vsakokrat mi je prišel na misel ruševec s svojimi krivčki. Služba in lov pa sta si večkrat drug drugemu nasprotna. To je bil tudi edini vzrok mojemu odlašanju in čakanju. Šele tedaj, ko je prišel lovec tretjič, sem ga potolažil: »Pojutrišnjem, binkoštno nedeljo, pojdeva in četudi bi padali sami močeradi. Končno je prišla toliko željena binkoštna nedelja, vsa lepa in smehljajoča se v solnčnih žarkih. Oprtal sem nahrbtnik, vrgel puško na ramo, vzel palico v roko in veselo mahnil v gorsko vasico. Lovec je bil točen, saj je bil poosebljena ura, če je bilo treba na lov. Ker sem mu rekel, naj se v gostilni malo okrepča, je bil tam še pred dogovorjenim časom. Nekoliko sem se oddahnil, obtežil nahrbtnik še za par zelenk in ga predal Jernejcu, s katerim sem nadaljeval pot čez Lom v Belovoško dolino. Solnce je pripekalo, da sva bila oba znojna, kljub temu, da sva izbirala senčne steze. Parkrat sva počivala in izmenjala nahrbtnik. Nisva bila še na pol pota, ko se prikradejo od zahoda temni oblaki. Pospešila sva korak, da bi vedrila pri kmetu pod Svetim Križem. Parkrat se je zabliskalo. Vedno bolj so se bližali oblaki, že se je slišalo prasketanje toče. Iz lin romarske cerkvice je bilo plat zvona. Zgoraj nad potjo je treščilo v orjaški hrast, da mu je odsekalo par vej. Dospela sva do kmetije, ko se ulije ploha, vmes pa pada debela toča. Narasli so hudourniki, po njih se je valila umazana voda v dolino. Po nevihti pa je jelo deževati. Prisiljena sva bila, vedrili do 10 zvečer. Nebo je bilo še oblačno, ko sva zapustila hišo prijaznega gostitelja. Počasi sva korakala po razorani poti. Tupatam je posvetil mesec ter nama omogočil sigurnejšo hojo. Tudi jarek, ki je bil močno narasel, sva prebrodila še dokaj srečno in brez posebnih težav. Šele ob eni zjutraj sva dospela do zadnje kmetije, kjer bi bila imela prenočiti. Po dolgem trkanju nama odpre prijazen gospodar, ki naju je že zvečer pričakoval. Brzo si skuhava nekaj kave ter odloživa vse, česar na lovu samem ne poirebujeva, in z lučjo nadaljujeva pot skozi gozd. Na poti so ležala vprek podrta drevesa. Napredovala sva počasi. Končno sva prišla iz gozda. Zvedrilo se je in mesečina se je razlivala po gorskih grebenih. Peca je bila novo pobeljena. Tam doli v kotlini pa so mežikale žarnice iz mesta. Tiho in mirno sva se vzpenjala proti vrhu. V tej tišini slišim kljunača, kmalu slišim drugega. Prispela sva do vrha. Po robu sva šla par sto korakov dalje do od vetra polomljene in zvežene smreke — mojega zaslona. Vtaknil sem naboje v cevi, sedel na vejo v zaslonu in si napravil udoben prostor, kolikor je bilo sploh možno. Lovec pa je šel do vrha, da bi zaslišal ruševca, če bi morda kje drugje pel. Nebo je bilo jasno; na njem so migljaje zvezdice, kojih svetloba je polagoma bledela. Tanka koprena se je dvigala lam daleč na vzhodu — pajčolan neveste zarje. V finih linijah ga obrobijo z zlato barvo žarki še nevidnega solnca. Na zahodu pa se dvigajo iz megle grebeni gorskih orjakov. Kakor iz morja izrasli gledajo v probujajoče se jutro. Še vedno opazujem krasoto planinske narave, ko zaslišim glasno prhutanje v zraku. Petelin je preletel od vzhoda natančno nad menoj in z glasnim ropotom sedel na tla kakih 30 korakov za menoj. Ko je letel nad menoj, sem se obrnil za njim. Položaj, v katerem sem sedel, mi ni bil prijeten. Petelin je sedel pod rob, da ga nisem videl. Zavladala je tišina. Le mene je motilo srce, ki mi je tako močno utripalo, da sem čutil žilo v vratu. Glasen »čušui« mi je pognal kri v glavo. Postalo mi je toplo in upanje, ki je ugasnilo, ko je preletel nad menoj, je ponovno zaplapolalo v srcu. Zapihal je drugič in ko je odskočil od tal, sem ga zagledal. Po vsakem skoku mi je bil bliže. Iztegnil je vrat v vodoravni črti in našopiril perje, peruti so mu segale do tal, napol razprte — zame nepozaben pogled. Zapihal je in odskočil zopet proti meni. Nepremično sem ga gledal s puško pri licu. Pri nogah je nekaj zašumelo. Dve kokoški promenirafa ob mojih nogah. Odkod sla neki prišli? Čeravno rad vidim mnogo divjačine, vendar priznam, da sta mi bili ta moment popolnoma odveč. Če me opazita, odletita in konec bo vsega lepega. Ni bilo časa premišljevati. Bil sem petelinu proti svitu in lahko me opazi. Le mala vejica naj se zgane ali pa malo bliže naj pride. Lovil sem ga na muho, a nisem je videl dobro. Streljati na negotovo nisem hotel. Če ga danes prepodim ali celo zgrešim, Potem ga gotovo tudi jutri ne bo sem. Dandanes ti, tudi če ga nisi videl, tovariši ne verjamejo. In končno prej ali slej se sam izdaš, in konec je tvoje lovske glorije. Ne vem, ali je bil trenulek večnosi ali je večnost bila trenutek. Petelin stegne vrat in oprezuje. Sedaj me je opazil in pojde, si mislim. Dolgo merim in gledam po ceveh na muho, a muhe ni in ni videti. Kazalec se skrči skoraj nehote. Zareč ogenj šine iz cevi in rezko pretrga strel tišino krasnega jutra. Za trenutek čujem frfoianje. Skočim iz zaslona, poslušam, stopim na nastrel in pred menoj je zadnjič zatrepetal moj prvi. Zadel sem ga v hrbtenico in strel mu je iztrgal polovico repa. Pobral sem skrbno vsa peresa in jih spravil. Jerneje je zaukal veselja in mi s ponosom podal na klobuku s krvjo oškropljeno vejico ruševja. Vračajoča se domov sva slišala pol ure pod vrhom peti velikega petelina. Daši je bilo že 6. junija, je pel še precej dobro. Poslušala sva ga ob robu gozda, občudujoča solnčni vzhod. Pri posestniku, kjer sva hranila najine reči, sva zajtrkovala, porazdelila sedaj že nepotrebni provijant med otroke in gospodinjo ter se vrnila domov. Pri Sv. Križu so zvonovi praznično potrkavali in vabili od blizu in daleč k proščenju. Jaz pa sem korakal mimo romarjev z ruševcem na nahrbtniku, ki je vsem mimoidočim obračal glave. Petelina in odpadla peresa sem poslal v nagačenje g. Her-fortu, ki mi ga je res mojstrsko uredil, zlasti mu je lepo vstavil rep. V »Lovcu« sem čital statistiko g. Herforta o peielinih in ruševcih. Iz te sem dognal, da je bil moj najmočnejši, ki mu je prišel istega leta v roke. M. S.: Spomini na jelene. x. (Nadaljevanje.) Dvaindvajsetega drugega meseca, 1922. leia, me zbudi zjuiraj močno trkanje na okno. V Zmajevcu, kjer sem že peti mesec gospodaril in zelo daleč naokoli so v vaseh hiše pritlične, s po~ kritim hodnikom vzdolž hiše, tako da so glavna okna obrnjena na hodnik, kar tvori tudi hišno pročelje. Ta hodnik ima mnogo dobrih strani in tudi to, da zasenčuje okna, kakor lovec s širokimi krajci svojega klobuka oči, da mu svetloba ne nagaja. In res so sobe pri belem dnevu tako temne, da je brez luči treba mačjih oči. Za spanje podnevi so pa pripravne in ljudstvo jih v tem oziru hvalevredno izrablja. Bilo je šele prvo svitanje, ko sem pogledal s postelje skozi zastrto okno, pred katerim se je risala silhueta Šokca. Svoj vretenast klobuk s ped širokimi, skoro ravnimi krajci, je držal v eni roki, v drugi pa debelo, v veliki kljuki zakrivljeno palico, s katero je mlatil po lesenih križih okna, da se je stresala soba. Šokac iz Draža in sosednjih par vasi je prav posebna prikazen in zanimiva relikvija iz časa, ko so Sloveni prihajali izza Karpatov in se vsuvali odnekod v Ogrsko ravnino. In kakršni so se tedaj naselili, takšni so še danes. Štirinajststo tet so divjali viharji čez njihove strehe iz bičevja in trstja, prihajate so nanje kuge, lakote, povodnji, vojske, suše in kobilice, ali Šokac je v svojih iz vej spletenih in z ilovico zamazanih hišicah kljuboval vsem nezgodam. Ko je v prosvitljenem devetnajstem stoletju postal iz sužnja in tlačana človek, ga je hotela svetošiefanska krona pomadžariti. Ali Šokac je stal kot granitni otrok sredi morja in se upiral s svojo pasivno konservativnostjo zobu časa, da so si polomili nad njim zobe tudi Ogri, kultura in civilizacija. Tak Šokac je torej omenjeni dan budil svojega gospodarja in zato držal klobuk v roki. V svojem mehkem in melodičnem narečju se mi je klanjal pred oknom in izprašujoč po zdravju mojem, moje žene, po zdravju očeta, matere, babice, otrok in vsega sorodstva mi je želel nešteto nebeških dobrot, dolgega življenja in zdravja. Med tem klanjanjem in narekanjem pa je dajal duška tudi svojim željam: »Vaša milost, gospodar, prosim vas in Boga, samo eno besedo. Jaz sem siromak, imam ženo, mater, očeta in deda, deco in ničesar jesti. Sirote smo in gladujemo. Usmilite se, gospodar, zato prosim vašo milost samo za eno besedo . . .« Ta budnica, kateri je z grčevko pribijal takt, mi je do dobra pregnala spanec in dobro voljo. Zbral sem vse site in zatulil nad Šokcem, naj izgine, nepridiprav, ko ve kdaj se uraduje. Za irenuiek je prestal s svojo, vsak dan stokrat čuto molitvico. Takoj se je postavil prav v sredino okna, si zasenčil obraz s klobukom in gledal, pri-klanjaje se, v sobo. Nato je začel s povzdignjenim in radostnim glasom znova prav od početka. Vidno ga je razveselilo, da sem mu voščil tako ljubeznivo dobro jutro in pa dejstvo, da je gospodar doma, da ga je slišal, ga zbudil in da je tako dobre volje. Jaz sem tulil v sobi in ga pital z najsijajnejšimi izrazi spoštovanja. Ali Šokac je bil vzra-doščen in vzhičen nad mojo ljubeznivostjo in ni kazal veselja, da bi zabavo opustil. Slednjič se mi je posrečilo po stranskih potih obvestiti hlapca in slugo, ki sta budilko postavila na cesto. Ob tej zabavi je zaspanost prešla. Spomnil sem se, da je službeni odstrel jelenov določen do konca meseca in da bi lahko po petmesečnem divjanju po svojem revirju zamenil zopet palico s puško, na kar so me logarji neštetokrat opozarjali. Navajeni niso bili, da bi hodil upravitelj brez puške po gozdu in da bi smatral razen lova kako drugo delo za važnejše. Resno so že dvomili, da sem sploh lovec, ker jim ni šlo v glavo, da bi lovec hodil gluh in slep med množico divjačine in bil zaverovan samo v drevje in pogozdovanje. Večkrat mi je kateri zaupno izrekel ta dvom in se ponudil, da me vpelje v skrivnost lova. Razumeli smo se namreč dobro, ko so se navadili novega reda in dela ter spoznali, da jim ne zavijam vratov, kot gospodinja piščancem in da celo skrbim vedno za to, da dobiva vsak redno in točno vse svoje prejemke, posebno v naturalijah. Za prvega jelena sem se torej odločil, ker je bilo s spanjem pri kraju in ker sem moral pričeti enkrat tudi s to službeno dolžnostjo ter sem naročil hlapcu, da zapreže. Ko so konji zavili z dvorišča na cesto, je stal Šokac ob vratih. Tukaj je snel svojo rejto in pozdravil: »Hvaljen Jezus« ter široko odprl usta, da prične z narekanjem. Toda voz je zdrknil naprej v blato in Šokac je zaostal, poveznil klobuk na glavo ter obstal. Dobro sta morala vleči konja, da sta preorala blato kilometer dolge poti do nasipa. Ponoči je zapalo nekaj snega znova, tako da je bleščalo v sveži belini in je Donava izgledala kakor črn pas, ki se vije čez bel prt. V smeri veletoka so se spreletavale race, po pašnikih ob nasipu pa so se prekucevali zajci v svojih ljubezenskih plesih. V gozdnem oddelku, imenovanem Hi-mahat, ob katerem sem se vozil in z visokega nasipa pregledoval redek, z livadami in jasami raztrgani vrbov gozd, nisem mogel zagledati nobenega jelena. Po navadi so radovedne košute redno molele svoje dolgouhe butice izza vrb in buljile z volovskimi očmi v konje. Neštetokrat sem srečal tropiče podjetnih rogatih mla- deničev na nasipu, raz kojega so se razgledovali proii vasem na koruznike ier oprezali, dali je varno iii na prosio polje. Imeli so namreč slabe izkušnje s lakih pohodov. Navadno jih je pozdravil svinčeni dež iz dvocevk vaških lovcev, ki so imeli občinski lov v zakupu. Ne redek je imel pod kožo zaraslle šibre, kol spomin na lake pozdrave, ah celo krivo nogo. Zalo so se kaj oprezno podajali na izprehode v srenjske livade in pri najmanjšem šumu dirjali za nasip v varna zaklonišča. Ta dan pa je bilo prazno, kol bi bili za mojo namero vedeli prej kol jaz sam. Nili sledov ni bilo ne na prehodišču preko nasipa in ne v gozdu, v kolikor daleč sem mogel pregledali. Neomadeževana deviška belina se mi je smejala vsepovsod, ko sem bogmal v brk nad slabim začelkom. Do logarske hiše v Monjorošu sem prevozil šesl kilometrov dolgo pol brez dobrih znamenj. Dobro sem se spominjal, da nisem srečal nobene slare ženščine in sploh ničesar, kar kvarno vpliva na lovsko srečo, pa vendar mi ni la kazala prijaznega lica. V Monjorošu ni bilo nobenega obeh lovcev doma. Kakor mi je ena zgovornih gospodinj pravila, se je lisjak prišel ponoči »ženil« k racam, kar je pregrešno v prvi vrsli in predrzno z ozirom na dejstvo, da dva dvonožna in trije šlirinožni čuvaji noč in dan stražijo hišo in dom. Race so se, naravno, zaljubile v čednega vasovalca in sla kar dve z njim pobegnili. Eni je pa golovo počilo srce od ljubezni ali ljubosumnosti in so jo našli zjutraj mrlvo. V svežem snegu je pa dober sled in zalo sla jo lovca udarila za begunci. Peljal sem se naprej in premišljeval o lisici zvitorepki. Na jelene sem že malo pozabil, ker se jim vsiljevali ravno nisem holel. V Ašovanju, par kilometrov od logarske hiše, pa zadrži hlapec konje, kar me je opozorilo, da mora nekaj bili. V naslednjem trenutku sem že opazil v gozdu tri jelene, ki so glodali lubje na podrli lopoli. Eden je bil čeden deselerak, dva pa šesleraka. Skromnost je lepa čednost, posebno pri Slovencih, lam kjer treba ni. Zalo sem ludi jaz nameril križ strelnega daljnogleda na pleča manjšega rogača. Ko sem oslanjal puško ob palico, me je spreletela rahla drhlavica ob misli, da krstim sebe in puško s krvjo naše najponosnejše in najplemenilejše divjačine. Podaljšali sem holel nekoliko trenutke užilka, ko ob naperjeni puški zveni v lovcu vsaka žilica in ko Polje v mislih zavest, da je hipno premagal to oprezno žival, ki nosi v sebi nebrzdan inslinkt svobode, in da je gospodar situacije. Kazalec desne roke je čakal tik ob sprožilnem jezičku na povelje možganov. V križu se je majala nič sluleča žival. Naenkrat pa dvignejo vsi trije jeleni glave in v naslednjem trenutku se pripravijo za beg. Oni, na katerega plečih je lebdel daljnogledov križ, je v presenečenju, ko je dobil v nos človeški duh, siopil par korakov naprej in skril svoje prsi za debelo jagnjed. Medlem se je že najjačji pognal v beg. Kako brzo se je zmagoslavje po laslni krivdi spremenilo v presenečenje in ni dosii manjkalo, da iudi v polomijo. Za prvim sla iakoj planila oslala dva in kes, da sem sedel predolgo na lavorikah, ki so jih nosili jeleni še na zdravih in slobodnih bedrih, mi je jel lesti za kožo. Poleg tega pa se je še kočijaž nekam radovedno in nejeverno ozira! na »mazača«. Sredi tega mrzlega tuša pa je zadnji rogljač malo postal in se v svoji neizkušeni zvedavosti ozrl na konje. Smrt mu je bila za petami in iakoj je odjeknil strel. Jelenček je vzbočil hrbet, se pognal kvišku in po nekaj obupnih skokih telebnil na beli prt. Krst je bil končan. Kmalu po strelu je prisopel logar, ki je pomagal izčistiti jelena, močnega šesteraka. S konjem smo ga potegnili do nasipa, jaz pa sem nadaljeval pot v spremstvu logarja. Led je bil prebit in v pol ure sem podrl staro košuto, ki je sama postopala okrog in bila zelo mršava. Pravilno sem sklepal, da je bolna in jalova. Zapeljal sem plen do logarske hiše, vzel jelenove zobe očnjake in krenil proti domu. Drugi čuvaj, ki je čez nekaj časa prisedel, je povedal, da sta sledove za ubežniki izgubila v monjoroškem trstju in da so gospodinje zveste štirinožne čuvaje dobro nagradile za njihovo ponočno službo. Če sta sama tudi prejela kako darilo od svojih boljših plati po zadnjih plateh, je pa žal pozabi! povedati. Pozno popoldne sem prišel domov. Ko sem skočil z voza, se je s stopnic pred pisarno dvignil spoštljivo in ponižno Šokac: »Hvaljen Jezus, da ste mi čili in zdravi...« in ker sem bil dobre volje, sem poslušal do konca. Ko je odpel vso molitvico, sem ga vprašal, za koliko ovac paše bi rad, da ne bo od lakote umrl. Še globlje se je sklonil, pomahal obupano s klobukom in pretresljivo rekel: »Vaša milost, usmilite se me vsaj za petsto ovac.« Medtem ko sta ga hlapec in sluga postavljala na cestno svobodo, se je vdano poslavljal: »Hvaljen Jezus, da ste mi zdravi, gospodar, do svidenja!« Tudi jaz sem se poslovil od jelenov za enkrat in jim dal svobodo do jesenskega svidenja. (Nadaljevanje bo sledilo.) Velika strelska tekma Slovenskega lovskega društva, sekcija Maribor. Prireditev bo 28. junija 1927 od 16. ure do mraka in 29. junija od 8. do 12. ure in od 14. do 18. ure, za streljanje na golobe do 19. ure. Člani S. L. D., po njih vpeljani goslje in člani v Savezu lovačkih udruženja včlanjenih društev imajo brezplačen vstop in pravico do tekmovanja. Strelski spored in pogoji: I. Tarče. A. Streljanje s kroglo. 1. Dr. Lovrenčičeva tarča na stoječega srnjaka. Pravico do tekmovanja imajo le dotični strelci, ki doslej pri streljanju s kroglo niso dobili nikakršne nagrade. Razdalja 100 korakov; strelja se leže, prostoročno. Ponovitev serij je neomejena; serije po 5 strelov. 2. 20 krožna tarča. Razdalja 100 korakov; strelja se leže, prostoročno; ostali pogoji kakor v št. 1. 3. Izginjajoča tarča lisice in srnjaka. Tekmovanje je dovoljeno vsem strelcem. Razdalja 100 korakov. Strelja se stoje, kleče ali s čepenja prostoročno. Na strelčevo povelje »zdaj!« se prikaže tarča in ostane vidna 15 sekund. V tem času mora strelec oddati strel. Ako v tem času ne odda strela, velja to za pogrešek. Zadetki se ocenjujejo s 7 in 3 točkami, pogrešek pa kot 0. Strelja se v dveh serijah po 5 strelov. Ponovitev serij je neomejena. 4. Tarča pevajočega malega petelina. Tekmovanje je dovoljeno vsem strelcem. Razdalja je nedoločena. Na petelina se strelja iz zaklonišča stoje, sede ali kleče. Petelin je viden le 20 sekund, v tem času se mora oddati strel. V tem času neoddani strel velja in se vpiše kot pogrešek. Zadetki se ocenjujejo s 7 točkami, pogreški Pa kot 0. Strelja se v serijah po 5 strelov. Ponovitev serij je neomejena. B. Streljanje z zrnjem. 5. Premikajoča se tarča zajca in lisice. Tekmovanje je dovoljeno vsem strelcem. Razdalja 30 metrov. Streljati je dovoljeno le na zajca ali na lisico, zadetki psa se kaznujejo z globo 10 Din. Ako se pes prevrne, plača strelec 20 Din globe. V oceni se taki streli ne štejejo kot napake. Zajec in lisica veljata kot zadeta, oko se prevrneta. Zadetek velja za 1 točko, pogrešek pa kot 0. 6. Streljanje na serijo 10 golobov. Tekmovanje je dovoljeno strelcem, ki si v zadnjih 5 letih niso priborili v tej panogi streljanja nikakega darila. Razdalja 12 metrov. More se streljati v dveh serijah po 5 strelov. 7. Veliko tekmovanje v streljanju na 100 golobov za posebno častno darilo. To tekmovanje je dovoljeno vsem, ne more se pa ponoviti. Razdalja: za puške kal. 12 — 14 metrov, za buške kal. 16 — 12 metrov. Strelja se v serijah po 5 ali 10 strelov. Natančna določila glede točk 6. in 7. glej pod II., 14. at, bi, in 15. a) do f). 8. Velika b r a k a d a. Te brakade se morajo udeležiti vsi tekmovalci in se jamči, da pride vsak tekmovalec do strela. Vsak strelec sme streljati le na 'j živali. Glede obstreljenih psov veljajo določila kakor pod točko, ki govori o tarči na zajca in lisico (globel). Vsak zadetek se računa za eno točko. Strelec gre na stojišče in se prikaže na njegovo povelje »zdaj!« divjačina v poljubnem redu. Konec tekme ni časovno določen, pač pa mora strelec oditi od stojišča, potem ko je streljal na 5 živali. Ako imata dva tekmovalca enako število točk pri streljanju s kroglo ali z zrnjem na vse doslej imenovane tarče, potem odločuje tekmovanje uspeh na brakadi. Vsak tekmovalec se mora najprej udeležiti streljanja na brakadi, potem šele se pripusti k tekmovanju v ostalih panogah. 9. Spominska tarča. Vsak tekmovalec mora oddati na to tarčo en strel. Tarča je bela, sredina neoznačena. II. Splošna določila. 1. Pri vseh panogah streljanja je dovoljena le lovska nastava puške, t. j. konec kopita je viden pod desnim komolcem. Za dame je nastava puške poljubna. Pri tekmovanju se sme uporabljati le lovsko orožje, ki ni težje kakor 3y2 kg. Avtomatične puške in trocevke niso vezane na to določilo. Puška sme biti opremljena z daljnogledom. 2. Vsak tekmovalec se mora udeležiti streljanja na brakadi, na poljubno tarčo in na spominsko tarčo. Ako tekmovalec na brakadi ne doseže nobenega zadetka, sme v tej panogi tekmovanje enkrat ponoviti. Ako kljub ponovitvi tekmovalec ne doseže vsaj enega zadetka, nima pravice do prvih štirih daril v vseh panogah. 3. Strelivo. Naboje za streljanje s kroglo mora prinesti vsak tekmovalec s seboj, naboje za streljanje z zrnjem pa sme prinesti vsak tekmovalec s seboj, kupi jih pa tudi lahko na strelišču. Ti naboji se polnijo pod nadzorstvom društvenega strokovnjaka. Pri lastnem strelivu (za zrnje) je plačati 50 p za naboj. Dopustne mere zrnja: na golobe največ št. 12 [2V> mm), na zajca, lisico, fazana in petelina največ št. 8 (3X> mm). S seboj prinešeno strelivo kontrolira brez izjeme član strelskega odseka. 4. Ako je strelec streljal večje število serij, se mu šteje najboljša. Zadetki, sešteti na tarčah 3, 4, 5, 7 in 8, prihajajo v poštev za presojo naslova »mojstrski strelec — Maribor 1927«. Najboljša petorica tekmovalcev postane deležna tega naslova, dobi priznanico in častno darilo. 5. Strel, oddan na stojišču, hote ali nehote, velja. 6. Naboji, ki se ne sprožijo, ne veljajo kot oddani streli. 7. Komur se na strelišču pokvari puška, ta si sme izposoditi drugo. 8. Prijavnino za streljanje sprejema dva dni pred streljanjem društveni blagajnik, na dan streljanja pa blaganja na strelišču. 9. Pri ponovitvi streljanja serij imajo oni, ki se za prvo serijo prijavijo, prednost pred drugimi. 10. Prepovedano je na strelišču vsako razkazovanje puške ali kakršnokoli vežbanje z njo. 11. Rediteljem se mora pokoriti vsakdo brez izjeme. Kdor se ne pokori, se izključi od streljanja. 12. Strelci se vrstijo po vrstnem redu prijav. Kdor ni pravočasno na mestu, ali nima dovolj nabojev, ko nastopi, temu zapade plačana prijavnina in pride na vrsto šele po vrstnem redu nove prijave. Izjema velja le za strelca, ki strelja v istem času na drugo tarčo, ter se uvrsti strelec v tem slučaju, ko je končal streljanje na drugo tarčo. 13. Pri streljanju na tarče 1, 2, 3, 4 in 5 se pokažejo uspehi posameznih strelov. 14. Streljanje na leteče golobe. Sodnik in pisar: a) Prvi da znamenje za odmet goloba na strelčev poziv ter opazuje učinek strela, drugi pa ga vpiše v strelno listino. Če sodnik ni opazil učinka, sme vprašali navzoče strelce; če ga trije potrdijo, je veljaven, če pa to storita te dva, ni veljaven. b) Nikdo ne sme motiti ne sodnika, ne pisarja, ne strelca. 15. Zadetki in nezadetki: a) Zadetek velja, če se vidi, da odleti od goloba viden del, je pa vseeno, ali se zadene s prvim ali drugim strelom, ali pa z obema streloma. Vsak drug strel velja kol nezadetek. b) Ako strelec iz kateregakoli vzroka ne strelja na pravilno letečega goloba, ki ga je zapovedal sprožiti, velja to kot nezadetek, isto velja, če puška ni nabita, napeta ali je zavarovana. c) Strelec ne strelja, ozir. zahteva drugega goloba v slučajih: 1. če pri odmetu stroj zdrobi goloba; 2. če golob tako nizko leti, da pade še tostran začrtane meje; 3. če golob odleti, preden je dal strelec znamenje; 4. če se puška pokvari; 5. če po danem znamenju golob tekom pol minute ne zleti in strelec zapove »stoji«; 6. če pa strelec vendar strelja v teh slučajih, tedaj velja strel. č) Strelec drži puško tako, da je kopito vidno pod desnim komolcem, s prsti prednje noge stoji za daljinsko črto. d) Napake v strelivu. 1. Če prvi naboj odreče (se ne vžge) ter strelec drugega ne uporabi, dobi drugega goloba, če je pa z drugim streljal, tedaj vetja učinek strela. 2. Če po prvem strelu drugi strel odreče (se ne vžge}, dobi strelec drugega goloba, mora pa s prvim strelom nalašč zgrešiti (streljati v prazno) ter velja šele učinek drugega strela; ako pa zadene s prvim strelom, velja kot nezadetek. e) Ko pride strelec na stojišče ter se prijavi na strel, da z besedo »zdaj!« znamenje sodniku, nakar mora biti pripravljen na strel, če se golob tekom pol minute ne prikaže, sme strelec prekiniti streljanje z besedo »stoji«. f) Puška se mora nabiti šele na stojišču. Ustje mora biti obrnjeno vedno proti kritju; na isti način se mora puška tudi izprazniti ter se sme šele izpraznjena puška postaviti na določeno naslonišče. Tekmo vodi strelski odsek Slov. lovskega društva, sekcije Maribor, pod vodstvom art. kap. v p. g. Miroslava Šuputa. III. Prijavnina. 1. Za streljanje na stoječega srnjaka 10 Din, ponovitev 20 Din; 2. za streljanje na 20 krožno tarčo 10 Din, ponovitev 20 Din; 3. za streljanje na izginjajočo tarčo lisice in srnjaka 10 Din, po- novitev 20 Din; 4. za streljanje na pevajočega petelina 10 Din, ponovitev 10 Din; 5. za streljanje na premikajočega se zajca in lisico 10 Din, pono- vitev 10 Din; 6. za streljanje na serijo 10 golobov 10 Din, ponovitev 20 Din; 7. za streljanje na serijo 100 golobov 30 Din, ponovitve ni; 8. za streljanje na brakadi 20 Din, ponovitev 20 Din; 9. za streljanje na spominsko tarčo se ne plača prijavnina. Zapriseženi lovski čuvaji so oproščeni plačila prijavnine za vse tarče. IV. častna darila. Za vse tarče so namenjena v velikem številu dragocena častna darila. Poseben odsek poskrbi na podlagi pravočasne prijave (5 dni preji za prenočišče. Načelne izpremembe sporeda in strelskih pogojev si pridržuje strelski odsek S. L. D., sekcije Maribor, in se bodo v slučaju poirebe objavile v »Lovcu«. M. S.: Dedovanje. »O kosu z belo glavo« sem čilal pripombo v letošnjem aprilskem »Lovskem nahrbtniku«. Zadnji odstavek te notice me je napotil, da napišem nekaj vrst v razjasnitev temeljnih pojmov glede dedovanja raznih živalskih in rastlinskih lastnosti. Ta odstavek v nahrbtniku se glasi: »Glede kosovega potomstva z belo glavo pa bi se dalo le v tem primeru govoriti, če bi bil pri paritvi udeležen tudi drug, ki bi imel belo glavo. Toda niti v tem slučaju ni popolnoma za-gotovljeno potomstvo z belo glavo.« To ni povsem točno. Podedovalne principe je v 19. stoletju postavil redovnik Mendel.1 Učenjak se je za samostanskimi zidovi bavil z raziskavanji in odkril stvari, ki so tvorile temelj moderni znanosti na tem polju. Mendel je pri svojih raziskovalnih poskusih na rastlinah dognal, da je razmerje dedič-nosti izraženo v temeljnem principu števila štiri. To se pravi, da se na primer od štirih potomcev, če so bili starši razne barve ali rasti, te lastnosti podedujejo tako, da ostane en potomec čistega pokolenja kakor oče, drugi kakor mati in dva mešanega pokolenja. To je že Mendel dognal na neštevilnih poskusih. Dognal je tudi, da v prvem pokolenju potomstvo ne obdrži pasme trajno, nego se to utrdi šele v drugi ali tretji generaciji. Vzel je na primer 1 Primerjaj razpravo Albina Seliškarja: »Albinizem in melanizem pri živalih« — Vzroki albinizma in melanizma — »Lovec« 1914, str. 110 do 114, in poglavje: »Dedovanje ali nasledovanje« — Mendelizem — v knjigi »Čuda in tajne življenja«, 1926 — spisal dr. Anton. Brecej — str. 75 do 84. Ponazoritev križanja je objasnjena s številnimi slikami. V cit. knjigi je opisano življenje in delovanje Gregorja Johannesa Mendela na str. 146 in 147. — Op. urednika. visokorastoči grah in ga oplodil z nizkorasfočim, obadva seveda čiste vrste. Povprečni rezultat iz neštetih poskusov tega križanja je bil, da je od štirih grahovih rastlin iz tega križanja dobil tri visokorastoče in en nizko rastoči grah. Od treh visokorastočih je bila ena rastlina čiste visoke vrste, dve mešani in ena nizkorastoča čista. Obratno bi bil dobil tri nizkorastoče in enega visokega. To se pravi: če bi od prvega poskusa vse štiri potomce oplodil s potomci enakega porekla, bi dali čisti visoki samo čiste visoke, prav tako nizki. Mešani visoki z mešanimi visokimi (ali mešani nizki z mešanimi) pa bi dali zopet prvotno razmerje, to je tri visoke, od teh dva mešana in enega nizkega čistega. Analogen rezultat bi dobili, če bi oplodili mešane s čistimi. To je torej temeljni princip te vede, ki pa vodi zaradi možnosti nešievilnih kombinacij v skoraj neskončne variacije. Zato ravno je bilo tako silno težko izluščiti iz vsega ogromnega kaosa pojavov to enostavno jedro. Koliko let čakanja ob neštevilnih poizkusih in neskončnega potrpljenja je pri tem treba! Kdor se more v to malo vživeti, bo tudi razumel, da je skromen menih, ločen od vsega hrupnega življenja in posvetnih skrbi, mogel položiti temelje temu principu. Sledeči primer naj še očividneje razloži ta goli temelj silno kompliciranega problema, o katerem večina naših lovcev nima prave predstave. Ž njim bo dana možnost dotičnim, da si primitivno ali vendar pravilno razlože pojave v naravi, katerih niso mogli razumeti in so nekako na videz motili skladnost. Predstavljajmo si, da smo namesto poskusnega kunca, morskega prašička ali graha vzeli steklene ploščice. Čistokrvni črni so črne ploščice in čistokrvni beli so nebarvane, torej navadne steklene ploščice, ki so prozorne. Vzemimo od vsakih po en par in križajmo. Iz kombinacije vidimo, koliko slučajev je možnih, namreč štirje. In sicer beli z belim, beli s črnim, črni z belim in črni s črnim. Rezultat s ploščicami bi bil v sliki predočen takšen: 1234 1133 0 0 9 9 kombinacija 0 9 9 9 2 3 14 Bela (nebarvana) ploščica da čiste, bele. Bela s črno in črna z belo dd mešane. Ker pa so nebarvane prozorne, se vidi za oko vseeno v teh dveh slučajih črna in črna s črno da čiste črne. Če to prenesemo zopet na kunce, bi dobili od para bel-črn s štirimi potomci na podlagi tega pravila enega belega in tri črne. Od teh treh pa sta dva samo na videz črna. V resnici po imata mešano kri, ki bi dala za potomce zopet enega belega in tri črnodlakaste in od slednjih dva mešana. Primer s ploščicami naj torej Pomaga razložiti nam nevidni proces glede mešanja krvi, ker je sicer za videz nerazumljivo, zakaj bi dva enako črna kot tretji mogla dati tudi belega Potomca, tretji črni pa ne. Pripomnim pa takoj, da narava ni matematična enačba, ki se da poljubno in z matematično natančnostjo pretvarjati in kombinirati. Za postavitev tega pravila je treba nešteto poskusov in šele povprečen rezultat vseh da to povprečno razmerje kot nekak zakon, ki je skrit v tajinstveni naravi. Treba ie tudi pomisliti, da razne kombinacije ne uspevajo v naravi, kakor bi teoretično lahko na papirju, kjer je degeneracija itd. nepoznana stvar, medtem ko Pri živih bitjih igra to silno vlogo. Naglašam tudi, da vsaka primera več ali n'anj šepa in nam je samo kot pripomoček, da kako stvar napravimo laže razumljivo ali dostopno. Zato naj se te vrstice ne motrijo skozi znanstveno lečo, nego je samo skromen in okoren napis na obširnem kažipotu, ki vodi v zeleno carstvo lovčevo. Na podlagi tega nas ne osupne, recimo v kaki družini otrok temnih las in oči, ko so morda ostali svetli, blondinci kakor oba roditelja. Na tej podlagi si razlagamo, kako je mogoče, da so se našli in še najdejo med barvanimi narodi posamezni individui čisto svetle, bele polti, ko morda stoletja ni zašel tja belokožec. Kronološko je dognano iz pretekle dobe več brodolomov Ev-ropcev na obalah pigmejcev. Tamošnje prebivalstvo je moške pobilo, ženske pa zasužnjilo. In po preteku stoletij pričajo dejstva o Mendelovem pravilu dedičnosti. " Če se po tem razmotrivanju vrnemo h kosu z belo glavo in zgoraj citirani opombi, bo ta korigarana malo drugače izpadla. To si sedaj vsak sam lahko popravi in bo spoznal brez napora, da za potomstvo, med katerim bi se nahajal kak beloglavež, ni neobhodno potrebno, da sta oba druga beloglava. Slavko Plemelj, direktor dvornih lovišč: Kako si stavljam daljnogled na risanici. Vpeljava daljnogleda na risanico je lovsko streljanje močno spremenila predvsem tedaj, ko so se istočasno vpeljale malokalibrske puške z visoko razanco. Ta modernizacija je rodila dobre in slabe posledice. Slabe radi tega, ker so lovci šli takoj preko opravičene meje in so posvečali puški z daljnogledom premalo pažnje in premalo študija. Z daljnogledom je puška takoj kompliciranejša »mašina«, ki zahteva vsled tega primernega študija in primerne stalne kontrole. Ni dovolj, da je na puški montiran daljnogled, da potem kar za večne čase puška prvovrstno strelja na vse mogoče razdalje. Potrebno je, da najnatančneje uravnam daljnogled na puški in da stalno kontroliram to uravnavo. Neupoštevaje te fundamentalne momente so se lovci zanesli lahkoverno na daljnogled in pričeli slepo streljati. V praksi sem se moral prepričati, da še danes obstoji nebroj lovcev, ki nimajo pojma, kako strelja njihova puška z daljnogledom. Čudijo se pa zelo, kadar zgreše. Pri napačni uravnavi daljnogleda jc to zelo pogostokrat in so pogodeni streli le slučajni pogodki. En del lovcev se sicer potrudi in vsake svete čase puško enkrat malo poskusi, zadovolji se pa že s približno dobrim strelom. Pozabi pa pri tem, kakšna postane razlika na 200 ali celo več korakov, če puška že na 100 korakov ni točno pristreljena. Dobra stran daljnogleda je brez dvoma, da nam omogoči daljnogled bistveno laže in sigurneje meriti na divjačino. Veliko manj smo odvisni od razsvetljave in bistveno manj od razdalje. V dobrem daljnogledu vidimo živa! izredno plastično; tudi pri slabi razsvetljavi jo vidimo še zadosti jasno in nam je mogoče divjačino točno pomeriti na zaželjeno mesto. To so bistvene prednosti in vsled tega se je daljnogled na puški tako splošno in hitro udomačil. Prvo in glavno vprašanje daljnogleda na puški je, da je daljnogled absolutno točno uravnan na strel puške. Puškarne, ki se bavijo z montažo daljnogledov, iste po izgotovitvi montaže z večjo ali manjšo ali brez točnosti pri-strele. Svetujem vsakomur, da je pri pristrelu osebno navzoč in da sam strelja s puško. Ob iej priliki se lovec lahko nauči reguliranja daljnogleda. To je za poznejše čase velikega pomena. Poirebno je, da zna vsak lovec pristreliti puško iudi sam doma. Domneva, da je to bogve kako težavno, je brez podlage in se vsakdo lahko z majhnim trudom in nekoliko patronami tega priuči. Trud se bogato poplača. V naslednjem podam kratka navodila iz praktičnega stališča, kako uravnamo daljnogled. V teoretične razprave se na tem mestu ne morem spuščati zaradi utesnitve in namena članka. Pri nas so v rabi sedaj največ daljnogledi tvrdk Kahles — Dunaj, Zeiss — Jena, Oigee, Gerard in Buschovi daljnogledi. Daljnogledi tvrdke Kahles — Dunaj, 2Yi kratne in 4 kratne povečave so razmeroma poceni in dosti dobri daljnogledi. Novejša izdelava te tvrdke »Hcliavier« je popolna kopija Zeisso- vega daljnogleda »Zielvier«; ta izdelek je cenejši in v kvaliteti zelo dober. Tvrdka Zeiss izdeluje prvorazredne daljnoglede, so pa primeroma dragi. Naj-prikladnejši tipi te tvrdke za naš lov so »Zielmi« 2J4 kratne povečave ter »Zielvier« 4 kratne povečave. Potem izdeluje Zeiss daljnogled »Zieleins« — brez povečave. Podatke o tem sem priobčil v marčevi številki »Lovca«. Dalje izdeluje tvrdka Zeiss daljnoglede z dvojno ali večkratno povečavo, ki se prestavlja, tako da imamo v enem daljnogledu združena dva ali tri daljnoglede, n. pr. enkratno, štiri- in šestkratno povečavo. Ti daljnogledi pa se v praksi niso dobro obnesli. Kdor bi hotel montirati tak daljnogled, mu najbolj odgovarja enkratna in štirikratna povečava. Enkratna za bežečo divjačino, štirikratna za zalaz. Daljnogledi »Oigee« so zelo dobri inštrumenti. »Gerard« daljnogledi starejših tipov optično niso na višku in pri slabi razsvetljavi nejasno kažejo. , Glede vizirja za merjenje v daljnogledu se je v praksi obnesel princip, da je najboljši tak vizir, ki kolikor mogoče malo pokrije polje v daljnogledu in malo pokrije divjačino. Le za gospode, ki zelo slabo vidijo, je porabnejši debelejši vizir. Če imamo v daljnogledu za vizir cele kole, teda nam vizir pokrije velik del polja v daljnogledu in tudi divjačino, tako da je merjenje otež-kočeno predvsem na daljše razdalje. Eden najboljših vizirjev je tenak križ v daljnogledu brez vsake debele črte. Puška je pristreljena tako, da pade krogla na mesto, ki leži na točki, kjer se sečeta obe črti križa. Tak križ skoraj nič ne zakrije polja v daljnogledu, divjačino takoj vidimo v celoti, kar je zelo važno, še važnejše pa je, da natančno vidimo, v katerem delu pleč leži križ. To je zelo važno predvsem pri streljanju na daljše razdalje. Lovci se z neverjetno trdovratnostjo drže napake, da nikdar niso sigurni, na kakšen del Pleč so prav za prav merili. Ta strelja prenizko, drugi previsoko in skoraj nikoli ne ve povedati natančno, kje leži strel. Predvsem se ta napaka udomači Pri daljnogledih z zelo debelim vizirjem. Tak vizir pokrije preveč pleč in lovec jo kaj rad udari previsoko v pleča ali pa prenizko, enostavno iz razloga, ker partije, ki jo pokriva vizir, ne vidi in vsled tega težko presodi, kam meri. Tenak križ pa nam jasno kaže del telesa pod križiščem in nad križiščem. Tako vedno vemo, kje je ležalo to križišče, ko je počil strel. Proti nporabi tankega križa nekateri navajajo, da se pri slabi razsvetljavi slabo vidi. Ta argument ne drži. Dokler moremo srnjaka s triedrom ugotoviti, toliko časa se križ v daljnogledu dobre kvalitete izvrstno vidi in je strel gotov, ko pa nastopi tolik mrak, da križ v daljnogledu slabo vidimo, tedaj je absolutno izključeno divjačino tudi s triedrom glede spola, še manj pa glede kvalitete r°govja določiti. Tu se neha upravičenost strela. Izvrsten vizir je tanka vodoravna črta ter debelejša stoječa črta do sredine, nad sredino pa ostra špica. Puško pristrelimo tako, da leži srednji pogodek eden ali dva prsta, torej samo za spoznanje nad kot nož ostrim vrhom te špice. Merimo torej samo z vrhom te špice, vsled tega so navedbe gospoda ing. Jeločnika v marčevi številki »Lovca« v toliko nejasne, ker govori o razlikah pri posameznih daljnogledih, katera razlika naj izvira iz debelosti gori navedene špice. Za strel puške je brez pomena, ali je ta špica debela ali tanjša, ker imamo puško pristreljeno na vrh te špice brez zveze z vodoravnico, torej tako rekoč na najfinejšo točko. Debelost prihaja v poštev edinole toliko, da nam debela špica pokrije več divjadi, tanjša pa manj. Iz tega razloga je absolutno upravičeno dati splošno navodilo za merjenje za vse daljnoglede in nima vsak daljnogled svojega navodila. Merimo izključno le z eno samo ostro točko vizirja, naj je vizir kateregakoli tipa. Na to ostro točko pristrelimo puško in za preciznost strela ostala konstrukcija ne pride v poštev. Tovarne izdelujejo različne vizirje, da zadoste vsem zahtevam lova, ne samo našemu lovu na srnjake in gamse. Glede splošnega navodila za merjenje pa velja za vse tipe lahko e'no in isto navodilo. Gori navedeni vizir, kjer pomerimo z vrhom špice, je prav dober in smo v strokovnjaških krogih vedno brez uspeha debatirali, ali je križ boljši, ali ie špica boljša. Pri dva- in polkratni povečavi križ, če ni posebno fin, na daljšo distanco precej močno pokrije divjačino. Pri štirikratni povečavi to ne pride toliko v poštev. Ostra špica pa silno natančno fiksira točko v plečih divjačine, tako da se zelo lahko izredno precizno z njo strelja. Ta špica mora biti v vsakem slučaju absolutno ostra, zaokrožena špica je zanič. Puško pn-strelimo na ta vizir, kot sem že marca meseca omenil, tako, da majhen kamenček ali majhen krog sedi na špici, torej da> srednji pogodek pade za spoznanje, eden ali dva prsta, nad špico. Drugi tipi vizirjev so namenjeni predvsem za streljanje na veliko divjačino in v mraku. Tu so pogoji streljanja drugi in so debeli vizirji potrebni, da jih tudi pri zelo slabi razsvetljavi vidimo. Za lov na srnjaka ali gamsa so praktično manj sposobni, čeprav nočem trditi, da se ne da streljati z vsakim vizirjem. Priučiš se lahko na vsak vizir, o tem ni govora, gre se nam le za to, s kakim vizirjem v praksi laže streljamo. V lovski praksi je zelo važno, da nam je treba misliti samo na to, kje leži špica ali križ daljnogleda, ko ustrelimo, in da se zanesemo, da je krogla tam. Če pa moramo misliti, da krogla pade drugam kot merimo, pa to zelo ovira in si je v praksi zelo težko predstavljati, kam naj pomerimo, da bo krogla padla na željeno mesto. To velja predvsem, če puška strelja na levo ali na desno. Take napake pri-strela se v praksi zelo maščujejo. Še slabše je, če puška strelja spod. Če •puška strelja više in to natančno poznamo, potem se lahko priučimo zelo sigurnemu streljanju, a vendar v praksi v vseh slučajih ni mogoče dovoli hitro presoditi, kam naj pomerimo, da bomo zadeli na zaželjeno mesto. Vsled tega ne svetujem, da puško pristrelimo tako, da strelja više kakih 10 cm, kot lo priporočajo nekateri puškarji in gospod Kapus v svojem članku v »Lovcu«. V novejšem času so puškarne skoraj opustile pristrel na visok strel in se vedno bolj uveljavlja pristrel na »flek«. Glede nabave daljnogleda svetujem kupiti le dober instrument. Pomisliti je treba, da je montaža daljnogleda draga in da se ne izplača za slab daljnogled, ki nam neprestano povzroča sitnosti in jezo. Slab daljnogled je pri dobri luči še poraben, odpove pa zelo pri slabi razsvetljavi. Puškama nam izroči pristreljeno puško z marko na 100 korakov, pristreljeno na željo ali na mesto — »flek« ali pa s strelom 8 do 10 cm više. Če smo bili sami pri pristreljevanju navzoči in puško sami pristrelili, potem je stvar v redu in se lahko na puško zanesemo; predpogoj pa je, da rabimo v praksi iste pairone kot pri pristrelu. Ne zadostuje ime pairone, to še enkrat poudarjam, temveč mora biti patrona iste tovarne. Če pa nismo bili pri pristrelu puške navzoči, tedaj pa je pod vsakim pogojem treba, tudi če bi bila puška pristreljena v nebesih, isto preizkusiti. Za korekturo oziroma uravnavo daljnogleda na puški nam je potrebno malo kladivce in 10 do 20 cm dolg kos trde kovine v obliki ravnila. Slednje zato, da ni treba s kladivom direktno udariti na podstavek daljnogleda, ki je montiran v cevi ali na šini puške, ker bi s tem navadno poškodovali puškino cev ali šino. Tako pa nastavimo omenjeno kratko ravnike na podstavek daljnogleda in s kladivom udarimo na ravnike ter premaknemo podstavek daljnogleda na levo ali na desno. Potek uravnave daljnogleda je sledeč: Najprvo uravnamo višino strela. V prosti prirodi si uredimo strelišče, najbolje v primerni dolini na strmem obronku, kjer ni višje trave ali mahu. Tam postavimo v razdaljah po dva metra bele kamenčke v velikosti citrone, ne večjih. Nekateri privleče celo skalo in se potem kar zadovolji, če jo strel le malo oprašne. Streljajmo vedno iz sence v senco, ne v polni solnčni luči. Zelo koristno je, če imamo spremljevalca, ki s triedrom opazuje strele in jih napoveduje. Strel je na primernem terenu zelo viden, razprši prst in napravi temno luknjo. Streljajmo, če le mogoče, leže z naslonjeno puško. (Konec bo sledil.) Lovec 1927 185 Tekme psov spanijelov in ptičarjev 23. in 24. oktobra 1926 v okolici Maribora. Obilica dela je vzrok, da se je lo poročilo zakesnilo. V prilogi revije »St. Hubertus«, »Kvnologische Vereins-Nachrichten z dne 6. novembra 1926, v št. 45, III. let., str. 182, je izšel članek, ki se glasi v prevodu: „Tekma španijelov v Mariboru (S. H. S.). Bila je prav za prav riskirana prireditev po pred tednom tako sijajno uspeli tekmi psov španijelov v Korneuburgu. Vsekakor pa se glasi v prid zmagujoči sili avstrijskega »Jagdspanielkluba«, da je tudi mariborska tekma navzlic neugodnemu vremenu in manjšemu številu udeležencev po vrednoti vsekakor sijajno uspela s pomočjo učinkovitega pokroviteljstva »Kluba ljubiteljev ptičarjev« v Ljubljani ter mariborske glavne podružnice »Slovenskega lovskega društva«. Naši vzorni in navdušeni jugoslovenski gojitelji španijelov s podpredsednikom J. K. S. in predsednikom K. L. P. g. Urbancem in predsednikom glavne podružnice S. L. D. v Mariboru prim. dr. Robičem so lahko ponosni na to prireditev. Primerno je, da izrazimo prisrčno zahvalo vodji sodnikov, častnemu predsedniku avstr. »Jagdspanielkluba« grofu Wurmbrandt-Stuppachu Vil. in vlad. svetniku Erhardtu. Slednji je prevzel težek posel in je vodil tekmo. Srčna hvala gre v tem pogledu tudi zakupnikoma lovišča nadučitelju A. Godcu in banč. ravnatelju Dav. Klobučarju, ki sta kar najljubezniveje stavila na razpolago za tekmo svoje bogato lovišče v občini Limbuš. Kot pripravniki na tekmi so sodelovali docent dr. Schober, Wien, Fr. Urbanc, dr. Hub. Souvan in prof. P. Žmitek iz Ljubljane. Tekmi je prisostvovalo mnogo ljubiteljev španijelov, lova in zastopnikov korporacij. Prireditelji so poklonili znatne nagrade v denarju in častnih predmetnih darilih. Pri nazdravnem in pri zaključnem večeru so se čuli po razglasitvi izida tekme mnogoštevilni prisrčni nagovori. Predsednik K. L. P. g. Urbanc je s posebnim veseljem opozoril na mnogobrojno sodelovanje iz Avstrije. Grof Wurmbrandt - Stuppach je izjavil, da je prišel kot vedno z velikim veseljem v Jugoslavijo, da bi v tej krasni deželi sodeloval kot sodnik na tekmi uporabnostnih psov, ter ugotovil, da opaža od leta do leta boljše uspehe. Podpolkovnik Kockert se je zahvalil v imenu avstr. »Jagdspaniel-kluba« za posvečene mu srčne pozdrave in priznanje ter naglasil, da si je namah osvojil prijetne in razveseljive vtise v deželi, kjer se giblje med izvrstnimi lovci in voditelji psov, nato pa je nazdravil nosilcem teh lepih misli, posebno pa predsednikoma Urbancu in dr. Robiču. Za tekmo je bilo prijavljenih 9 španijelov, na smotri pa jih je bilo 8, od teh 7 springerjev in t koker. Razen psice Ulice Pohorske! so na tekmi vsi psi glasno gonili. Navzlic slabemu vremenu se morajo smatrati uspehi za odlične. Leto in pol star springeršpanijel pes Dlav Hartenstein, čigar lastnik je dir. Krainz, vodnik podpolkovnik Kockert (v Komeuburgu 235 točk, 1. d darilo), je tu prednjačil z 255 točkami (I. a darilo), in izpodrinil springeršpanijelsko psico Ferrv Hirschfeld lastnika in vodnika podpolkovnika Kockerta (Korneuburg 260 točk, I. b darilo) z 228 točkami na drugo mesto (I. b darilo) in kockeršpanijelo Free Bazi lastnika Ed. Medingerja ml., vodil višji lovec Bauer (Korneuburg 260 točk, I. a darilo), z 220 točkami na tretje mesto (I. c darilo). II. darilo je dobila springer-španijelka Usa Hartenstein lastnika dir. Krainza, vodnika podpolkov. Kockerta (Korneuburg III. a darilo) s 187 točkami. III. a darilo s 195 točkami (Korneuburg 183 točk) je dobila springeršpanijelka Heidv Hartenstein lastnika in vodnika prim. dr. H. Robiča. III. b darilo je bilo prisojeno s 179 točkami springeršpanijelu psu Dachu Posavskemu, lastnik in vodnik ing. Pahernik, s 151 točkami in III. c darilo springeršpanijelu Čortu Pohorskemu, medtem ko je ostala springeršpanijelka Iliča Pohorska brez nagrade. Lastnik psarne »Pohorska« je primarij dr. H. Robič, ki se mu je na uspehih kot vzreditelju prisrčno čestitalo. Vseskozi se je Maribor zaslužno pridružil Komeuburgu. Na podlagi teh dveh tekem se je pridobilo mnogo novih ljubiteljev psov španijelov.« Glede poteka tekem poročam v podrobnem še naslednje: Bila je sobota 23. oktobra 1926, ko smo se na vse zgodaj začeli zbirati, da zavzamemo svoja mesta ter nas popeljejo avtomobili v določeno lovišče, kjer naj bi se bila vršila ta dan tekma psov španijelov. Vreme je bilo znosno, toda drugi dan, v nedeljo 24. oktobra 1926, pa je že na vse zgodaj lilo, kot da so se odprle vse nebesne zatvornice. Kaj početi? Prejšnji dan započeto tekmo psov španijelov je bilo treba izpeljati do konca, preostalo je v glavnem še vodno delo in za to so bila lovišča določena. Po železnici in z avtomobili smo se odpeljali v Orehovo vas, kjer naj bi bili dovršili psi španijeli svoje delo, kar ga je ostalo za tekmo izza prejšnjega dne, nato pa bi se morala vršiti napovedana tekma psov ptičarjev. Lilo je neprestano, vode so tako narasle, da smo mogli prebresti na nekaterih mestih cesto le z avtomobili. Toda vztrajali smo, tako da so psi španijeli opravili svoje delo ter smo jih takoj redovali. Po kosilu se je navzlic izredno slabemu vremenu vršila smotra za one pse ptičarje, ki niso bili ocenjeni na mednarodni razstavi psov dne 8- in 9. septembra 1926 v Ljubljani. Po končani smotri smo odrinili v določene dele lovišča v dveh skupinah. Pri skupini mladinske tekme sta sodelovala kot sodnika grof Wurmbrandt-Stuppach in Fr. Urbanc,. kot pripravnik pa dr. H. Robič, pri drugi skupini za poljsko tekmo pa kot sodnik vlad. svet. H. Erhardt, kot pripravnika pa doc. dr. Ar. Scho-ber in pisec poročila, slednji je bil spričo slabega vremena določen Preglednica uporabnostne tekme psov spanijelov Številke učinitve : Št. 2 0 := nezadostno 1 = zadostno 2 = precej dobro Ime Fee-Bazi Ilsa- Hartenstein 4 = prav dobro 4h = odlično (le pri izrednih uspehih) -J- = številka učinitve X = število točk Pasma koker-span. springer-sp. Ocraa prav dobro prav dobro Štev. strok. rado. 9 + X + X Predmeti: 1. Delo na sledu: ohlajanje nakazanje mrtve divjačine 8 — — — — delo na vrvi 7 4 28 2 14 II. Šarjenje — na suhem: 1. grmarjenje (ob strani lovca.) 6 3 18 3 18 2. šarjenje s stojišča 6 — — — — v gonjo (z gonjači) 4 4h 16 4h 16 migljaj ali povelje, če se psa prej odloži 8 • — — — — v vodi: 1. v bičevju in vodi brez race 5 1 5 t 5 2. prav tam z raco 5 1 5 2 10 III. Donašanje: 1. perutnine brez sledu 5 4h 20 4 20 2. zajcev po sledu 6 4h 24 3 18 3. iz globoke vode 5 4 20 1 5 IV. Delo na roparice: davljenje 8 — — — — ustavljanje 4 4 16 1 4 V. Kakovost nosu 6 4h 24 4 24 VI. Dresurni predmeti: 1. splošna poslušnost 2. obnašanje po strelu 3. obnašanje vpričo splašene divjačine . . 5 2 3 2 15 4 4 4 20 8 1 3 3 3 3 4. čakanje na določenem mestu 2 3 6 4 8 5. vodljivost 2 4 8 4 8 6. obnašanje na stojišču 2 4h 8 3 6 Vsota doseženih točk : . . . 220 Vzrejna vrednost: 1. nos 4h 2. ostrost glede roparic 4 3. glasno šarjenje 4 3. vodno delo 2 14 Priznana darila I.c glasno goni Vodja tekme: H. Erhardt. — Sodnik: Grof VVurmbrandt- j 187 4 1 4h 1 10 II. glasno goni Stuppach. tudi za skupnega zapisnikarja. Tekmo je vodil ravnatelj 5og. Pogačnik. — Kot prvi je prišel na vrsto nemški gladkodlaki pes Boj Krški, lastnik in vodnik banč. ravnatelj Dav. Klobučar v Mariboru. S kakimi sposob- 23. in 24. oktobra 1926 v Mariboru. 4 5 6 7 8 9 Blay- Ferry- Heidy- Dach- Jelica- Cort- Hartenstein Hirschfeld Hartenstein Posavski Pohorska Pohorski springer-sp. springer-sp. springer-sp. springer-sp. springer-sp. springer-sp. prav dobro prav dobro prav dobro prav dobro prav dobro dobro + X + X + X + X + X + X 4h 28 4h 28 1 7 7 21 0 0 2 14 4 24 3 18 4 24 3 18 n 0 4 24 4 16 . 4h 16 4 16 12 3 12 — — 4 32 — — — — 3 — — — 4 20 1 5 4 20 3 15 2 10 1 5 4 20 3 15 4 20 3 15 2 10 1 5 4 20 4 20 3 15 2 10 0 0 3 15 3 18 2 12 2 12 3 18 0 0 0 0 4h 20 4 20 2 10 3 15 2 10 2 10 3 12 4 16 0 0 3 12 4 16 2 8 4 24 3 18 3 18 4 24 3 18 4 24 4 20 3 15 4 20 2 10 0 0 3 15 4 8 3 6 4 8 0 0 0 0 2 4 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 4 8 2 4 3 6 0 0 0 o 3 6 4 8 4 8 4 8 1 2 2 4 3 6 3 6 4 8 4 8 0 0 0 0 0 0 255 228 195 179 83 151 4 3 3 4 3 4 3 4 0 3 4 2 4 4 4h 4 3 2 4h 3 3 3 2 1 15 14 10 14 12 7 I. a I.b III. a Ill.b — III.c glasno goni glasno goni glasno goni glasno goni ? glasno goni Pripravniki: dr. Arn. Schober, dr. Hub. Souvan, rr. Urbanc, P. Žmilek. nostmi in dresuro je ia pes stavljeno mu nalogo reševal navzlic najslabšemu vremenu, bodi označeno z nekaterimi opazkami iz zapisnika: Prvovrsten nos, rahločutno poslušen, išče smotrno, daleč in živahno, obstane, se uleže ali se vrne na še tako rahel pisk. Po strelu miren, izborno najde izgubljeno itd. Mogoče si bo ta ali drugi mislil, da je vse to pretirano, toda višek umnosti in poslušnosti je dokazal pes, ko ga je v najbolj napeti stoji na jerebice z rahlim žvižgom odpoklical vodnik k sebi, in je poslušal brez obotavljanja ter se na povelje zopet vrnil in šele nato dvignil potuhnjene jerebice. Ko so se jerebice dvignile, je bil popolnoma miren, pa tudi takrat, ko je bil vodnik daleč stran od njega in čakal pri tem nadaljnjega povelja. Z najfinejšo maniro je sledil bežeče jerebice skozi dolgo zarastlo njivo, ko pa so se dvignile, je po strelu ostal kot pribit, ali pa ležal na mestu. Ponašal je na povelje brezhibno. Z vsakim strelom je vodnik pogodil po eno jerebico, ne da bi opazil strelec sam ali pes, da je padla tudi druga jerebica; bila pa je le obstreljena, zatekla se je v kopico ajdovega snopja in se v njej skrila. Na povelje, naj donese tudi drugi plen, je pes hitro našel jerebico ter jo naznačil. Smatral jo je pa za zdravo in zato ni hlastnil po njej. Od mirne stoje je bil z lahkim žvižgom odpoklican, nato pa se mu je velelo, naj jo donese z druge strani, kar je na najlepši način napravil. Navzlic vedno bolj rastoči nevihti in silnemu dežju nam je pokazala lepe uspehe tudi nemška gladkodlaka psica Lia, lastnik in vodnik ing. Lenko. Četudi dobro opremljeni za slabo vreme smo bili prisiljeni pred 16. uro prekiniti tekmo in ker nismo vedeli, ali bo drugi dan boljše, smo jo morali preložiti do prihodnje sezije ter smo se do kože premočeni vrnili v Maribor. Tam je bil v hotelu »Meran« poslovilni večer, razglasil se je izid tekme psov španijelov ter smo razdelili darila. P. ž. * Ocena psov na mednarodni razstavi psov dne 8. in 9. septembra v Ljubljani. Lovski psi. (Nadaljevanje.) Braki. a) Alpski. (Pojasnilo h kraticam: Dipl. = diploma. Zl. Pl. = zlata plaketa. Sr. Pl. = srebrna plaketa. Br. Pl. = bronasta plaketa. ). K. S. = Jugosl. kin. savez. Čd. častno darilo. K. L. B. = Klub ljubiteljev brakov.) Pes: Katal. štev. 81, Pik, last Jos. Vanossija v Kamniku. Pes odgovarja povsem pasmenim znakom, pravilno zgrajen, dasi ima prekratko in preširoko glavo. Konico repa ima belo, sprednji šapi odprti, v spodnjem delu nalahko obeljeni, kot plemenjak se izrečno ne priporoča. Ocena p o v o 1 j n a , Dipl. ]. K. S. Psica: Katal. štev. 82, Ruska, last prejšnjega, je nežna psica, ima nekoliko prekratko dlako, prekratko in široko glavo ter spredaj francosko stoij. Psica 'te dobila na razstavi psov v Ljubljani leta 1922. III. darilo, na te) razstavi pa oceno: dobra, Dipl. in Br. Pl. J. K. S. b) Balkanski. Psi: 1. Katal. štev. 83, Branko Krmeljski, last psarne »Krmelj«, ima čelni strmec Dremalo izrazit, glava je v temenu preširoka, nosi po dvoje volčjih slednikov. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. ]. K. S. 2. Katal. štev. 84, Živko Krmeljski. last prejšnjega. Ker pogoji pasmenih znakov za te vrste brakov še niso stalno določeni, je ta pes s kinološkega stališča tipično oblikovan in se lahko smatra za vzorec navzlic nekaterim hibam, posebno radi upognjenih šap na zadnjih nogah. Ocena prav dobra. Dipl. in Sr. Pl. J. K. S. 3. Katal. štev. 85, Togo II. Krmeljski, Vin. Brceta v Št. Janžu, težek pes, neplemenite glave. Šape na sprednjih nogah odprte. Za brake je pretežek in se kot plemenjak ne priporoča. Ocena po voljna, Dipl. J. K. S. 4. Katal. štev. 86, Pik, lov. kluba v Logatcu. Ta pes spada v skupino alpskih, ne pa balkanskih brakov, ker je presvetlorjave barve, s temnim plaščem in belimi odznaki, dober pa je sicer v dlaki; ozadek strm, šape zaprte, vendar se kot plemenjak ne priporoča. Ocena dobra. Dipl. in Br. PL J. K. S. 5. Katal. štev. 87, Tedi, prejšnjega, ima iste lastnosti kot prejšnji, bolj šibko zgrajen ter ima odprte šape; kot plemenjak se ne priporoča. Ocena p o v o 1 j n a, Dipl. J. K. S. 6. Katal. štev. 88, Črt, tudi last prejšnjega, je težke glave, v križu prestrm, odprte šape; kot plemenjak se priporoča. Ocena po voljna. Dipl. J. K. S. 7. Katal. štev. 89, Barčo Krmeljski, psarne »Krmelj«. Pes je pravilno ustvarjen, le v križu in zadnjih nogah je prestrm, oko naj bi imel bolj zaprto, ušesa daljša in širša. Ocena dobra, Dipl. in Br. PL J. K. S. 8. Katal. štev. 90, Bohun Krmeljski, last prejšnjega. Splošen vtis psa je dober, vendar prestopa na spredaj; na šapah preveč bel kakor tudi na prsih. Za plemenjaka ni priporočljiv. Ocena p o v o 1 j n a, Dipl. J. K. S. 9. Katal. štev. 91, Dečko Krmeljski, last prejšnjega. Vsled pretežke glave (e splošen vtis tega psa neplemenit. Hrbet ima upognjen in mehki sprednji šapi. Ocena p o v o 1 j n a , Dipl. J. K. S. 10. Katal. štev. 92, Moško Krmeljski, last prejšnjega. Splošen vtis je prav dober, vendar gobec prešiljast in dolg, rep je kratek in tenak, sicer pa odgovarja po tipu kot štev. 84 katal. Ocena prav dobra, Dipl. in Sr. PL ). K. S. in čd. (ovrat.) K. L. B. Psice: 1. Katal. štev. 94, Zlata H. Krmeljska, last prejšnjega, je lahka psica s Dremalo globokimi prsi ter z nekoliko strmim križcem, ušesa nekoliko previsoka in preveč nazaj postavljena. Ocena p o v o 1 j n a , Dipl. J. K. S. 2 Katal. štev. 95, Jela II. Krmeljska, last prejšnjega, je lahka, še nedorasla psica, lepo drži ušesa, ml. razr. Ocena dobra, Dipl. in Br. Pl. J. K. S. c) Dalmatinski. Katal. štev. 96, Brzi, last PL Belovskega v Žapužah pri Mirni, je bil na razstavi edini predstavite!) dalmatinskih brakov. Ta pes pripada posebno redki Pasmi brakov, ki oživlja s svojo pestro barvo. Na njem bi bilo edinole grajati premočno razvita lica in to, da sta sprednji šapi preveč vsaksebi. Ocena prav dobra. Dipl. in Sr. Pl. j. K. S. d) Istrijanski, gladke dlake. Psi; 1. Katal. štev. 97, Hektor, Fr. Babiča v Dobrepoljah. Ta pes prav za prav ne spada h gladkodlakim istrijancem, temveč k posavskim brakom, ki bi s tega stališča na njem ne bilo ničesar grajati. Vtis izboren. Ocena prav dobra, Dipl. in Sr. Pl. ). K. S. 2. Katal. štev. 98, Mali, Mil. Krašoviča v Karlovcu. Močan, mišičast, vzoren pes, na katerem bi bilo edinole grajati prekratko dlako in odprte šape. Kar se tiče barve, prehaja bela iz oranžne v rjavo. Ocena prav dobra. Dipl. in Sr. Pl. ). K. S. 3. Katal. štev. 99, Pik, last V. Herforta v Ljubljani. Pes je prav dober, le zadaj stoji strmo ter ima premalo izrazito masko. Ocena prav dobra. Dipl. in Sr. Pl. J. K. S. 4. Katal. štev. 100, Dečko Podgorski, Al. Gnidica v Sodražici, je prav čeden pes z dobrim ožigom. Želeti bi bilo le, da bi bila oranžna barva bolj značilna in vidna, ki jo je dinole na ušesih opaziti. Ocena prav dobra, Dipl. in Sr. Pl. ). K. S. 5. Katal. štev. 101, Taras, Lud. Modica v Bloški Polici. Živahen, kvadra-tično ustvarjen, mišičast in postaven pes, kazi ga le nekoliko preveč sajasto temna maska. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 6. Katal. štev. 102, Karo, last prejšnjega, je kar se postave tiče, kakor tudi dlake in barve, prav dober pes, kazijo pa ga nekoliko vstran štrleča ušesa in šiljasti gobec. Ocena odlična. Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. ter Čd. lovrai.) K. L. B. 7. Katal. štev. 103, Voltman, last Pav. Štreklja pri Št. Vidu na Gor. Temu psu manjka mišičevje. Barva odznakov ni enotna. Zadaj stoji strmo ter je prezidan. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 8. Katal. štev. 104, Vojan, uprave graščine Turjak. Močan pes, dober v kosteh, postavi in dlaki. Barve je pravilne, pa tudi odznaki so dobri, le glavo ima preširoko in obilno. Ocena p o v o 1 j n a , Dipl. J. K. S. 9. Katal. štev. 1C6, Cer, last prejšnjega, pes popolnoma odgovarja plemenskim znakom, ima pa preveč zavihana ušesa, hrbet mu je strm in spredaj stoji ozkopetno. Ocena p o v o I j n a , Dipl. J. K. S. 10. Katal. štev. 107, Logar, last psarne »Smlednik«. Ta pes spada med resavce, napravi splošno dober vtis, barva naj bi bila bolj živa, pa tudi dlaka boljša. Ima na vseh štirih nogah odprte šape. Ocena dobra. Dipl. in Br'. Pl. J. K. S. 11. Katal. štev. 109, Don, last M. Jenčiča v Mengšu. V splošnem, posebno pa v nogah dober, le zadaj stoji prestrmo, med gladkodlake istrijance ne spada, temveč med posavske brake. Ocena prav dobra, Dipl. in Sr. PL J. K. S. 12. Katal. štev. 110, Svitko, last prejšnjega. Sorazmerje višine napram dolžini ni v skladu, ker je prekratek. Poleg tega pa še zadaj strmo stoji. Gobec ima istotako prekratek. Tudi ta pes spada med posavske brake. Ocena dobra, Dipl. in Br. PL J. K. S. Psice: 1. Katal. štev. 111, Asia Podgorska, E. Črneta v Ljubljani. Ta psica spada med resaste istrijanske brake. Splošen vtis napravi prav dober, glava ne odgovarja trupu, šape ima odprte. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 2. Kaial. štev. 112, Soča, L. Modica v Bloški Polici. V vsakem oziru dobra psica, brez graje. Ocena odlična, Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. ler Čd. (100 Din) K. L. E>. 3. Kalal. štev. 113, Živa Podgorska, last L. Zupančiča v Ljubljani. Postavi psice ni ugovarjati, kazijo pa jo prepolna lica, nekoliko podbradka in v hoji ni brezhibna. Ocena prav dobra, Dipl. in Sr. Pl. ]. K. S. 4. Katal. štev. 114, Bistra Podgorska, F. Galleta v Bistri. Psica je prav živahna in dobra v dlaki, odznaki pa so premalo izraziti. Hrbet strm ter prenizko nastavljen rep. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 5. Kaial. štev. 115, Sava, uprave graščine turjaške. Psica napravi dober vtis, gobec ima nekoliko prešiljast, rep zavit in ne izgleda plemenito. Oceiia dobra. Dipl. in Br. Pl. ). K. S. 6. Katal. štev. 116, Ljubica Podgorsko, L. Zupančiča v Ljubljani. V splošnem odgovarja plemenskim znakom, kazi po jo neplemenita glava, poleg tega pa ima zajčje šape. Ocena po vol j na, Dipl. j.K.S. 7. Kaial. štev. 118, Zora, D. Mokarja v Metliki. Prav dobra psica v postavi in dlaki, le šape ima preveč ploske in zavita ušesa. Ocena prav dobra, Dipl. in Sr. Pl. ). K. S. 8 Katal. štev. 121, Ega, ). Mrcine v Starem trgu pri Ložu. Razen presvetlega očesa in preveč mesnatega smrčka psica popolnoma odgovarja pasme-nim znakom, v barvi odznakov pa je vzorna. Ocena odlična Dipl. in ZL PL j. K. S. ter Cd. (termos) K. L. B. 9. Katal. štev. 123, Flora, A. Videmška v Dolu pri Ljubljani. Tudi ta psica spada med posavske brake, odgovarja popolnoma pasmenim znakom brez pripomb. Ocena odlična, Dipl. in ZL Pl. j. K. S. ter Čd. (nož) K. L. B. 10. Katal. štev. 124, Pika, dr. A. Kobala v Ljubljani. Sicer zelo tipična psica ima eno uho drugačno kakor drugo, kar povzroča ušesni črv, vendar zasluži še odlično oceno. Dipl. in ZL PL j.K.S. ter Čd. (ovratnik) K. L. B. e) Istrijanski, resaste dlake. Psi: 1. Kaial. štev. 125, Iztok Podgorski, A Onidica v Sodražici. Pes je dobro ustvarjen, globokih prsi, idealne glave. Lepo, temno oko in smrček, le zadnji šapi ima premehki; udari na ušesih premalo izraziti. Ocena prav dobra. Dipl. in Sr. PL j.K.S. 2. Katal. štev. 126, Pik, V. Weibla v Metliki. Ta pes je bil pomotoma uvrščen med istrijance. Pravilno spada med keltske brake. Splošen vtis psa dober, zelo pravilen v dlaki in pasmenih odznakih, ima pa preveč izrazit čelni strmec, strmo stojo v zadnjih nogah. Ocena dobra, Dipl. in Br. PL j.K.S. 3. Katal. štev. 127, Itto, F. Hofbaueija v Hrastniku. Tudi ta pes spada h keltskim brakom. Izredno lep eksemplnr, posebno v ospredju, s tipično glavo, vzorne so pravilno upognjene zadnje šape, dober v dlaki in pravilne barvnosii odznakov. Kot plemenjak prvovrsten. Ocena odlična. Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. ter Čd. (ovratnik) K. L. B. 4. Katal. štev. 129, Penin, A. Šušteršiča na Turjaku. Postava, dlaka in barva ni slaba, kazi pa ga neizrazita glava; preveč zavihan rep in ozko-Petnost zadnjih nog. Ocena p o v o 1 j n a , Dipl. j. K. S. 5. Katal. štev. 131, Azor Podgorski, Fr. Vidmarja v Kamniku. Pes je sicer še mlad, obeta pa mnogo, posebno če mu na glavi doraste pravilna dlaka. Ocena dobra, Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 6. Katal. štev. 132, Ador, psarne »Podgora«. Pes je v križu nekoliko strm, nepravilnih ušes, desno uho ima zvito, četudi še ni popolnoma razvit, je pes v ostalem le tipičen. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 7. Katal. štev. 133, Burin Podgorski, last prejšnjega. Brezhibno ustvarjen, odličen v hrbtu, izredno lep v stasu in glavi; dičijo ga krasne oči. Četudi v poletju, vendar je v dlaki popolnoma pravilen. Ocena odlična. Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. 8. Katal. štev. 134, Agič Podgorski, last prejšnjega. Pes je še mlad in nerazvit, odgovarja sicer popolnoma pasmemm znakom, toda ni še jasno, v kakem pravcu se bo razvil. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 9. Katal. štev. 135, Ingo Podgorski, last prejšnjega. Kar se tiče dlake, barve in odznakov, napravi pes kar najboljši vtis. Posebno ga odlikujeta temno oko in pigment smrčka. Ocena odlična, Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. 10. Katal. štev. 136, Muso, A. Hribarja na Brezjah pri Cerknici. Vsled nelepe glave, prekratkega gobca in ušes izgleda ta pes neplemenit. Ocena po-voljna. Dipl. J. K. S. 11. Katal. štev. 137, Karo, V. Medena v Ljubljani. Pes je še nerazvit, obeta pa mnogo, ima prekratek gobec in ušesa. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. ]. K. S. Psice; 1. Katal. štev. 138, Dara Podgorska, A. Ivanca v Sodražici. Prav lepa psica, tipične glave in ušes, le maska naj bi bila bolj izrazita. Ocena odlična, Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. 2. Katal. štev. 139, Dana, Mil. Krašoviča v Karlovcu, je v preveč dobri kondiciji. Sicer pa ji ni mnogo oporekati razen tega, da vsled debelosti izgleda glava premajhna in pa vrat prekratek. Ocena prav dobra. Dipl. in Sr. Pl. j. K. S. 3. Katal. štev. 141, Alba Podgorska, Ad. Galleta v Zg. šiški. Psica še ni dorastla, manjkajo ji skoraj vsi odznaki, vendar pa je upati, da se še razvije. Ocena dobra, Dipl. in Br. Pl. ).K. S. 4. Katal. štev. 142, Jasna Podgorska, psarne »Podgora«, je zelo močna psica, globokih prsi, krepkih nog, lepe glave. Črno oko ter korekten pigment na glavi napravita idealen tip psice. Ocena odlična, Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. ter Čd. (ovratnik) K. L. B. 5. Katal. štev. 143, Bistra Podgorska, last prejšnje, je tudi tako brezhibna in plemenita psica kot predvrstnica. Ocena odlična. Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. 6 Katal. štev. 144, Krasna, last prejšnje. Ta psica odgovarja sicer popolnoma pasmenim znakom, kazijo pa jo manjše napake, vsled katerih izgublja na celotnem dobrem vtisu. Ocena prav dobra, Dipl. in Sr. Pl. ). K. S. 7. Katal. štev. 145, Iskra Podgorska, last prejšnje. Daši je psica šele osta-vila mladiče, vendar napravi še vedno dober vtis, kazijo pa jo nelepa glava, ozka prša in preveč zavihan rep. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. J. K. S. 8. Katal. štev. 146, Hitra, V. Medena v Ljubljani. Psica je bila pomotoma uvrščena med resavce, sicer napravi dober vtis, je pa prešibkih kosti, ki škoduje sicer precej dobri telesni strukturi. Oko presvetlo in smrček preveč mesnat. Ocena dobra, Dipl. in Br. Pl. J. K S. f) Keltski braki. Psi: 1- Katal. štev. 147, Barin, A. Gnidica v Sodražici; tipičen pes, ima pa premehko dlako in šape ter je v zadnjem koncu prerahel. Ocena dobra, Dipl. in Br. Pl. ). K. S. 2. Katal. štev. 150, Burin Smledniški, psarne »Smlednik«, še mlad, nerazvit pes, ki pa dela vtis tipičnega predstavitelja te vrste brakov. Opaža pa se, da ima odprte in mehke šape. Ocena dobra. Dipl. in Br. Pl. ]. K. S. 3. Katal. štev. 151, Bohun Podgorski, psarne »Podgora«, je v vsakem oziru tipičen starodaven Kelt. Ocena odlična, Dipl. in Zl. Pl. J. K. S. Psica: Katal. štev. 152, Barina Podgorska, psarne »Smlednik«. Edina ocenjena psica keltskih brakov na tej razstavi; ima nekoliko upognjen hrbet, mehke šape, prestopa in je tudi premehka v dlaki, udari odznakov so slabotni. Ocena p o v o 1 j n a , Dipl. J. K. S. gl Štajerski gorski braki. Katal. štev. 153, Lump, ge. Lie Tamborinove v Ljubljani, je edini pred-stavitelj te vrste psov na razstavi. Idealen tip, vendar naj bi bil v barvi nekoliko temnejši. Pes je za plemenjaka prvovrsten. Ocena odlična, Dipl. in Zl. Pl. ). K. S. ter Čd. (ovratnik) K. L. B. h) Posavski. Psi: 1. Katal. štev. 155, Valdman, A. Galleta v Zg. šiški, je dobro ustvarjen pes z brezhibnimi odznaki, uhlja ima nekoliko privita. Ocena dobra, Dipl. in Br. PL ). K. S. 2. Katal. štev. 155 a, Hrast, dr. Fr. Roša v Laškem. Pes simpatične zunanjosti. Glede velikosti dosega baš isto, kar odgovarja pravemu braku. Ocena odlična. Dipl. in ZL PL ]. K. S. ter Čd. (ovratnik) K. L. B. 3. Katal. štev. 155 b. Venček, last prejšnjega, je tudi iz istega legla kot predhodnik, ki mu je enak, le da ima ta bolj šiljasi gobec ter je v šapah nekoliko slabši. Ocena prav dobra. Dipl. in Sr. Pl. J. K. S. (Nadaljevanje bo sledilo.) Dr. Avgusi Munda: Razširjenje kranjskega ribarskega zakona na ozemlje vse Slovenije. Člen 2.56. fin. zak. za leio 1927./28. določa, da se razširijo odredbe kranjskega ribarskega zakona z dne 18. avgusla 1888, ši\ 16 kranjskega dež. zakonika iz 1. 1890. z izvršilnimi naredbami vied na ozemlje mariborske in ljubljanske obla sl i. S lem se je izpolnila stara želja Slovenskega ribarskega društva, ki se trudi že od svoje ustanovitve sem, da doseže izenačenje ribarskih predpisov za Slovenijo. Na ozemlju bivše Štajerske je veljal doslej ribarsko-policijski zakon z dne 2. septembra 1882, št. 11 štaj. dež. zakonika iz 1. 1883., na ozemlju bivše Koroške pa ribarsko-policijski zakon z dne 2. marca 1882, št. 17 koroškega dež. zakonika. Oba zakona vsebujeta zgolj ribarsko-policijske odredbe o načinu ribje lovi, o varstveni dobi, o najmanjši meri rib itd., nimata pa nikakih določil o ribarski pravici, o pridobitvi in izvrševanju te pravice. Oba zakona ne rešujeta temeljnega vprašanja, kdo sme izvrševati i ibjo lov. Na ozemlju bivše Štajerske in Koroške izvršuje ribjo lov vsakdo, kdor ima ribarsko pravico, naj se ta nanaša na še tako majhen in neznaten del javne vode; in baš v tem je vzrok kaotičnemu stanju ribarstva v štajerskih in koroških vodah. Z razširjenjem kranjskega ribarskega zakona na ozemlju vse Slovenije se bo ta na mah spremenilo. Temeljno določilo kranjskega ribarskega zakona odreja, da mora pokrajinsko oblastvo (veliki župan) razdeliti vse tekoče vode v ribarske okraje ali revirje. Na podlagi tega določila se bodo tudi štajerske in koroške vode razdelile v r i - barske okraje kakor na ozemlju bivše Kranjske. Ako je n. pr. na enem poioku, ki je sposoben za revir, več ribarskih pravic, se bodo vse le ribarske pravice združile v en revir, revir bo dalo sresko poglavarstvo v zakup za dobo 10 lel, zakupnina se pa bo razmerno razdelila med posamezne ribarske upravičence [dosedanje izvršitelje ribarskih pravic). In zakaj se tvorijo revirji? Revirji so gospodarske enote, ki omogočajo racionelno upravo vode. Pravilna uprava vode je mogoča le tam, kjer more ribarski upravičenec uspešno gospodariti; to pa je mogoče le v vodah, ki so tako obsežne, da nudijo ribam vse pogoje za življenje in razplojevanje. Osnutek razdelitve štajerskih in koroških voda v ribarske okraje je že izdelan. Izdelal ga je prof. Ivan Franke že pred leti; prehodil je v ta namen vse štajerske in koroške vode od izvira do izliva in izdelal obširen elaborat, ki ga hrani vlada. Pred 2 letoma je prof. Franke ta elaborat ponovno predelal in ga spopolnil. Pripravljeno je torej vse, da se more uvodoma citirani člen fin. zakona takoj izvršiti. Posledica razdelitve voda v revirje bo ta, da bodo prešle ribje vode tudi na ozemlju bivše Štajerske in Koroške iz rok dosedanjih ribarskih upravičencev na podlagi javnih dražb v druge roke. Ker bo število revirjev v primeri s številom dosedanjih ribarskih pravic primeroma majhno, bo število izvrševalcev ribje lovi znatno padlo. Konkurenca na dražbah bo predvidoma, vsaj v bližini večjih krajev, velika, zaradi česar bodo cene zakupnin porasle. Posledica tega bo, da bodo ribarski okraji ostali v rokah takih ribičev, ki jim je mnogo do tega, da imajo v rokah ribjo vodo, tudi če plačajo za njo več, kakor je vredna. To bo Pa le v korist ribarstva. Druga važna sprememba oziroma pridobitev razširjenja rib. zakona bo ta, da se bo tudi za ozemlje bivše Štajerske in Koroške ustanovil Ribarski odbor. Zakon predpisuje (§§ 24. •n nasl.) prisilno udruženje vseh posestnikov in zakupnikov revirjev, ki volijo za svoj izvršilni organ iz svoje srede Ribarski odbor za dobo 10 let. Ta odbor je avtonomen organ, ki upravlja svoje dohodke (takse za ribarske knjižice, revirne takse, globe) irnenom države. Ribarski odbori se ustanavljajo za posamezna Porečja; za mariborsko oblast se bo ustanovil Ribarski odbor v Mariboru za podravsko rečje; drugi odbor bi se eventualno Ustanovil v Celju za savinjsko rečje. Vsi trije Ribarski odbori (ljubljanski, celjski in mariborski) Po naj bi ustanovili Ribarski svet, kot vrhovni organ ribarstva v Sloveniji. Iz lovskega nahrbtnika. III. obči zbor Podružnice S. L. D. v Murski Soboti z dne 20. febr. 1927. Načelnik pozdravi navzoče člane in poda poročilo o delovanju odbora v preteklem letu. Tajnik izpopolni poročilo načelnika, prebere brzojavne pozdrave centrale in opravičilo članov iz Dol. Lendave. Blagajnik poroča o stanju blagajne. Računi in delovanje odbora se na predlog g. Kodra soglasno odobre in podeli odrešnica odboru. Dosedanji podnačelnik gosp. ravnatelj Košir je odložil funkcijo vsled premestitve. Člani vzamejo to z obžalovanjem na znanje. Za naslednika za ostali dve leti se izvoli notar Anton Koder. V odbor se za eno leto izvolijo gg. Dolenc, Gregorc, ing. Hržič, Krivic, Turk in Vrančič; za preglednika računov pa gg dr. Pinter in Vučkič ter za namestnika gg. Horvat Geza in Vezer Geza. Volitev zaupnikov se odloži. Slučajnosti: Event. prireditev lovske veselice se prepušča odboru. O zajčji kugi se dosedaj ni ničesar pozitivnega dognalo. Zaščita fazanov je pri članih podružnice običajna, napram nečlanom pa je podružnica brez moči. — Obči zbor odobrava vse dosedanje korake Glavne podružnice v Mariboru in se z nazori iste strinja. — Novi člani se sprejemajo samo na pismene prijave z jamstvom dveh starih članov podružnice. Živahna debata se razvije glede visoke pristopnine 25 Din. Sklene se, centralo pozvati, da odstopi 50% podružnicam, ker podružnica kot taka nima nobenih dohodkov, da bi se vzdrževala in se da ta sklep le zagovarjati, če pride del teh prispevkov v korist podružnicam, ki delajo v procvit društva in za povzdigo lovstva. 5% članarina, ki pripada podružnici in ki je dosedaj niti dobila ni, ne zadostuje niti za kritje poštnine in je bil dosedaj edini vir dohodkov prostovoljni prispevek agilnih članov. Zapisnikar. I. odbor, seja Podružnice S. L. D. v Mur. Soboti z dne 29. februarja 1927. Prva in druga točka: Volitev tajnika in blagajnika. Po daljši debati obdržita na soglasni sklep odbora dosedanje funkcije tajnik Krivic in blagajnik Dolenc. Tretja točka: Slučajnosti. Razprav- lja se o ustanovitvi lovskega kluba, ki bi združil primerna lovišča ter jih strokovno in racionelno izkoriščal. Nadaljnja razprava se odloži do prihodnje odbo-rove seje. Zapisnikar. Upravno sodišče v Celju je dne 1. februarja 1926 na tožbo P. Š. v L. po dr. F. T., odvetnika v L., zoper odločbo velikega župana.........oblasti z dne ..... 1926, G. br...., glede podaljšanja občinskega lova v V. po dne 1. februarja 1927 izvedeni ustni razpravi, in sicer po zaslišanju sodnika poročevalca in izvajanj zastopnika toženega obla- siva in zastopnika soudeležene stranke lovske družbe S. razsodilo takole: Tožba se zavrne zaradi ne-osnovanosti in tožitelj obsodi na plačilo stroškov postopanja pred upravnim sodiščem, ki so narasli zastopniku toženega oblastva v znesku .... Din .. p in soudeleženi stranki v znesku .... Din ... p. Razlogi: Na osnovi javne dražbe obč. lova V. od.......1921 je okr. glavarstvo v L. z odlokom od.........1921, št. .., odobrilo ). S., pos. v Sp. Š., kot zakupnika naved. lova za dobo od....... 1921 do ____ 1926 proti letni zakupnini .... K. Na prijavo J. S. od____ 1923 je okrajno glavarstvo z odlokom od .... 1923, št...., odobrilo A. D., F. 5., F. M. in A. I. za sozakupnike lova. Na prošnjo tu imenovanih štirih družabnikov je ge-rent občine V. na osnovi sklepa gerent- skega sosveta od______ 1925 predlagal, da se zakup občinskega lova podaljša dosedanjim zakupnikom za dobo petih let proti zvišani letni zakupnini .... Din. Z odlokom od .... 1926, št..... je sre- sko poglavarstvo v L. vzelo na znanje, da je M. S. svoj delež pri občinskem lovu V. po svojem pokojnem možu J. S. odstopila P. Š. Z vlogo od........1926 ie P. Š. kot naslednik J. S. v zakupu občinskega lova prosil za izven-dražbeno podaljšanje zakupa tega lova za nadaljnjih pet let proti zvišani zakupnini .... Din, dočim je občinski odbor občine V. pritrdil takemu podaljšanju le pod pogojem, da plača prosilec ... Din letne zakupnine. Ker se je P. Š. naknadno strinjal s tem zneskom, je sresko poglavarstvo z odlokom od ... 1926, št.. P. Š. podaljšalo zakup občinskega lova od .... 1926 do .... 1931 proti povišani zakupnini letnih .... Din. Že prej je z vlogama od .... 1925 in___ 1926 lovska družba S., obstoječa iz F. B., A. L, F. M. in A. D. prosila za izvendražbeno podaljšanje zakupa proti zvišani letni zakupnini .... Din, a sresko poglavarstvo je z odlokom od .... 1926, št..podaljšanje odklonilo, ker ta lovska družba ni pravni naslednik prvotnega zakupnika ]. S. Pred izdajo obeh tu omenjenih odlokov je lovska družba S. z vlogo od .... 1926 ugovarjala preti vpisu P. Š. kot lovskega zakupnika občinskega lova V., kar pa K? sresko poglavarstvo z odlokom od -. 1926, št.... odklonilo. Proti temu odloku in proti odloku sreskega poglavarstva od .... 1926, št_, se je lovska družba S. pritožila na velikega župana , ■ ■ • oblasti. Z odločbo od__ 1926, G. br---, je veliki župan uradoma zaradi nedostatnega postopanja razveljavil odlok sreskega poglavarja od_______ 1926, št...., in kot posledico tega tudi odloke istega sreskega poglavarja od .... 1926, št___, od .... 1926, št____, in od .... 1926, št.... Nato je sresko poglavarstvo z odlokom od .... 1926, št.... P. Š. na njegovo prošnjo imenovalo za začasnega upravitelja občinskega lova V. z vsemi začasnimi pravicami in dolžnostmi, ki jih ima zakupnik lova. Pritožbo lovske družbe S. zoper ta odlok je veliki župan z odločbo od_______ 1926, G. br...., kot nedopustno zavrnil, ker pritožniki niso legitimirani za varovanje koristi občine V. Zoper prvoimenovano odločbo velikega župana od .... 1926, ki je bila P. Š. vročena dne .... 1926, je le-ta vložil dne .... 1926, in torej v zakonitem roku tožbo na upravno sodišče. V tej tožbi navaja tožitelj, da toženo upravno oblastvo pri svojem upravnem aktu ni pravilno uporabilo zakona, kajti: 1. J. S. je bil vezan na lovsko zakupno pogodbo za vso zakupno dobo, po njegovi smrti v letu 1925. pa so vse njegove pravice in dolžnosti prešle na dediče. Dediči so zavoljo tega smeli z odobritvijo političnega oblastva prepustiti dotične lovske pravice tretjim osebam in je torej M. S. kot glavna dedinja s pritrditvijo drugih dedičev smela odstopiti iožiielju svoje lovske pravice; ni torej nobenega povoda, da bi se reševanje zasebnopravnega vprašanja nasledstva J. S. v lovskozakupnem razmerju do lova v občini V. zavrnilo na civilnopravno pot, pač pa je sresko poglavarstvo s pravomočnim, vsem prizadetim osebam vročenim in od nikogar izpodbijanim odlokom odobrilo odstop lova; 2. z odobritvijo sozakupnikov se zakupni odnošaj med j. S. in občino ni izpremenil, marveč je pogodba med J. S. in omenjenimi družabniki povsem internega značaja, in je mogla veljati družba samo za čas do________ 1926, s katerim dnem je družabna pogodba sama od sebe ugasnila in bivših družabnikov J. S. ni bilo treba obvestiti o odloku sreskega poglavarja od .... 1926, št... .; 3. ni bilo nobenih zakonitih pomislekov proti podaljšanju zakupa tožitelju in torej tudi veliki župan ni smel uradoma razveljaviti tega odloka, saj bivši družabniki niso bili zdražitelji lov. zakupa; 4. po preteku družabne dobe se iz družabnega odnošaja ne da ničesar izvajati v prid družabnikom J. S. in torej ni povoda, da bi se rednim pravnim potom reševalo vprašanje glede družabnega razmerja; 5. z družabno pogodbo družabniki ). S. niso posiali samostojni sozakupniki, ampak le podzakupniki J. S., ki jim pa ne gre pravica, da bi se jim lov podaljšal; 6. ako bi veliki župan vprašanja, ali je tožitelj od dedičev j. S. prevzel vse njih pravice glede lova, ne smatral za za zadostno pojasnjenega, bi smel odrediti le nove poizvedbe, nikakor pa ne odkazati rešitve tega vprašanja na civilnopravno pot. V danem primeru ni zadržkov v smislu čl. 24. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih in torej ni bilo povoda, da bi se tožba zavrnila kar kratko-malo z odlokom zaradi neosnovanosti. Pri presoji tožnih točk je upravno sodišče nastopno preudarjalo: Po § 12. min. uredbe od 15. dec. 185Z, avstr. drž. zak. št. 257, se sme lovski zakup popolnoma ali' deloma dati v podzakup ali tretjim osebam proti odškodnini v denarju, ali s pridržkom deleža na lovskem donosu le s pritrditvijo političnega oblastva. Ta paragraf torej razlikuje med dajanjem lova v podzakup in med odstopitvijo lovske pravice tretjim osebam. Ako se je lov oddal v podzakup, ostane prvotni lovski zakupni odnošaj med občino in zakupnikom nespremenjen in bi moglo pristojno politično oblastvo edinole zakupniku, ne pa podzakupniku podaljšati lovski zakup. Drugače pa je, ako se lov deloma ali popolnoma prepusti tretjim osebam. Pri popolni prepustitvi stopi na mesto prejšnjega zakupnika druga oseba, pri delni prepustitvi pa poleg prvotnega zakupnika še ena ali več oseb kot enakovrstnih so-zakupnikov. Glasom upravnih spisov je ). S. prosil za vpis štirih družabnikov glede od njega izdraženega lova in je okrajno glavarstvo v L. odobrilo te družabnike kot sozakupnike občinskega lova V. — J. S. torej ni prosil za potrditev podzakupa, marveč za delno prepustitev lova tretjim osebam kot sozakupnikom. Pozneje je M. S., vdova po umrlem ). S. glasom svoje vloge od______ 1926 svoj delež pri občinskem lovu V. odstopila P. S. in prosila, da se le-ta vpiše kot član lovske družbe v lovski kataster. Torej ne le iz prijave ). S., marveč tudi iz prijave njegove vdove izvira, da je šlo za sozakup, ne pa za podzakup ter je sresko poglavarstvo svoječasno ta sozakup tudi potrdilo Ako imamo pa sozakup, bi smeli le vsi družabniki skupaj oziroma, ako je eden izmed njih umrl, ostali družabniki skupno z dediči umrlega družabnika prositi za podaljšanje, ker le vse te osebe skupaj reprezentirajo prvotnega zakupnika, ki se mu sme lovski zakup podaljšati. Ostali družabniki A. D., F. B., F. M. in A. I. so že z vlogo od .... 1925 (do-šlo na sresko poglavarstvo dne ... 1925) prosili za podaljšanje lovskega zakupa in so to prošnjo z vlogo od ... 1926 fdošlo .... 1926) ponovili, ne da bi omenili ]. S. ali njegove dediče. P. Š. pa osporava kot pravni naslednik J. S. družabno razmerje in istotako prosi za podaljšanje lovskega zakupa. Pri vprašanju podaljšanja lova pa je upravnemu oblastvu potrebno vedeti, gre li za podzakup ali pa za sozakup. Vobče ima upravno oblastvo sicer res predvsem presojati, ali iz javnopravnih ozirov ni pomislekov proti potrditvi prijavljenega podzakupa ali odstopiive, t. j. da ni pomislekov glede oseb, ki bodo bodisi kot podzakupniki bodisi kot družabniki izvrševali lovsko pravico in izpolnjevali iz te pravice izvirajoče dolžnosti. Takih pomislekov prvotno ni bilo. Ako pa ima upravno oblastvo bodisi zavoljo prijavljenih ugovorov, bodisi iz drugega razloga pomisleke glede pravilnosti dejstev, navedenih v prijavi glede značaja odstopitve in so si udeleženci v tem zasebnopravnem vprašanju navzkriž, potem je stvar po potrebi napotiti na civilnopravno pot. Sresko poglavarstvo pa je, ne oziraje se na protislovja, ki so iz spisov razvidna, z odlokom od______ 1926, št___, šlo da- leko preko prijave M. S., kajti M. S. je le izjavila, da je svoj delež pri občinskem lovu V. po svojem pokojnem možu J. S. odstopila P. 3. in prosila, da se kot član lovske družbe V. vpiše v lovski kataster. Sresko poglavarstva pa je z odlokom od .... 1926, št...., vzelo na znanje naznanilo, da je M. S. odstopila v nasledstvu svojega moža vse pravice in dolžnosti, izvirajoče iz zakupa občinskega lova V., P. 3., in tikrati P. 3. vpisalo kot zakupnika v lovski register. S takim odlokom so se nedvomno kršile pravice in v zakonu osnovani neposredni osebni interesi ostalih vpisanih družabnikov. Ti družabniki se sicer niso mogli pritožiti zoper ta odlok, ker jim ni bil vročen, pač pa so se zoper njega pritožili im-plicite zlasti tudi v svoji pritožbi zoper odlok sreskega poglavarstva od ... . 1926, št.... Ker je prvoimenovani odlok od .... 1926 podstava za naslednje tri odloke, se je moralo drugostopno upravno oblastvo baviti v prvi vrsti s tem prvim odlokom. Upravno sodišče sicer ne smatra velikega župana za upravičenega, da bi uradoma zaradi nedosiatnega postopanja razveljavil prvotni odlok od____ 1926, kajti uradoma Se smejo pravomočni odloki, s katerimi je kdo pridobil pravico, le izjemoma pod posebnimi pogoji (zaradi odstranitve neprilik, ki ogrožajo življenje in zdravje ljudi ali zaradi odvračanja težkih narodnogospodarskih škod) razveljaviti. Takih pogojev pa v predmetnem primeru ni. Pač pa je kljub temu smel veliki župan v rednem pritožnem postopanju omenjeni odlok razveljaviti, kajti pritožba zoper ta odlok od .... 1926 je dejansko naperjena tudi zoper odlok od .... 1926, in ker ta odlok ni bi! vročen pniožiteljem, je pritožba nedvomno tudi glede njega vsekakor pravočasno vložena. Pritožitelji A. D., F. 5., F. M. in A. I. so glasom prijav J. S. in M. S. sozakupniki in so torej gotovo stranke, ki bi jih moralo sresko poglavarstvo obvestiti tudi tedaj, če jih je smatralo le za podzakupnike, a je znalo, da to osporavajo. Odlok od .... 1926 pa je v bistvenih ozirih nedostaten. Prvostopno upravno oblastvo bi moralo z ozirom na nastale dvome biti na jasnem glede vprašanja a) ali je j. S. ostal edini zakupnik, ali je pozneje bil le eden izmed prijavljenih sozakupnikov in b) ali je po smrti J. S. prešel njegov delež v celoti ali deloma na njegovo soprogo M. S. in je li ta mogla ves lovski zakup prenesti na P. S. Vsa ta vprašanja so zasebnopravnega značaja in kolikor niso že s pravnoveljavnimi javnimi listinami rešena, je smelo upravno oblastvo zaradi nasprotujočih si strankinih trditev njih rešitev prepustiti civilnopravni poti. Upravno oblastvo včasi pač ne more ugotoviti merodajnega stanja stvari brez predhodne rešitve takih vprašanj, za katerih presojo je pristojno drugo upravno oblastvo ali ha sodno oblastvo. V takih primerih more upravno oblastvo po načelih, veljavnih za upravno postopanje v Sloveniji, postopati na dvoje načinov. Počaka z nadaljevanjem upravnega postopka dotlej, dokler ne reši pristojno oblastvo pravomočno dotičnega predhodnega vprašanja. To velja zlasti za Primer, da ta ali oni zakon izrečno Predpisuje prekinjenje postopanja do Pravomočne odločbe ob predhodnem vprašanju, dalje za primer, da je pristojno oblastvo že uvedlo ali istočasno uvaja Postopanje o dotičnem vprašanju, in stvar ni tako nujna, da bi se ne moglo brez škode počakati na izid tega postopanja, in končno za primer, da je zaradi posebnih dejanskih ali pravnih razlogov (nejasnost položaja ob le su-Piarnih pravnih poizvedbah ali važne pravne posledice) primerneje, da o predhodnem vprašanju poprej odloča pristojno oblastvo. V vseh drugih slučajih pa upravno oblastvo začasno presoja o priliki ugotovitve stanja stvari tudi predhodno vprašanje. Katere poti se upravno oblastvo poslužuje, je vobče pač stvar svobodnega preudarka upravnega oblastva, v kolikor kak zakon ne določa izrečno, kako je postopati. V danem primeru pa ni zakonitih predpisov, da bi moralo upravno oblastvo rešiti tudi zasebnopravna predhodna vprašanja, in takšno je vprašanje o značaju odnošaja med prvotnim lovskim zakupnikom oziroma njegovimi dediči na eni in člani lovske družbe S. na drugi strani. Ako je torej veliki župan razveljavil prvostopni odlok od .... 1926 zaradi bistvenih nedostatkov — saj je prvostopno postopanje glede osnovnega predhodnega vprašanja hiralo na protislovju v spisih — in je zavračal reševanje predhodnega zasebnopravnega vprašanja na pot civilne pravde, s tem torej še nikakor ni kršil tožiteljevih pravic ali v zakonu osnovanega neposrednega osebnega interesa, tem manj, ker bi moral veliki župan iz istih razlogov razveljaviti izrečno osporavana odloka tudi potem, če bi le implicite osporavanega odloka od .... 1926 ne hotel razveljaviti iz razloga, ker ni izrečno naveden v pritožbah. Iz navedenih razlogov je moralo upravno sodišče tožbo zavrniti zaradi neosnovanosti. Izrek o stroških se opira na čl. 35. zakona o drž. svetu in upravnih sodiščih. Poljska vrana (Corvus frugilegus), siva vrana (Corvus cornix), črna vrana (Corvus corone). Sleherno leto, kc se vroče poletje bliža jeseni in postajajo dnevi čedalje krajši in so naša polja že skoraj izpraznjena ter se kmet spravi s plugom in brano na njive, da poseje seme za prihodnjo žetev, se prikažejo v Dravski dolini množice poljskih vran, tukaj napačno zvane črne vrane, vranjke, včasi tudi kavke. Ne priletijo pa poprej, dokler sneg ne pobeli bližnjih in daljnih gora in vrhov. Prisilil jih je mraz, sneg in pomanjkanje hrane, da so se dvignile iz poletnih bivališč ter poletele proti vzhodu in jugu v kraje, kjer nameravajo prezimiti, oziroma najdejo ugodnejša tla z zadostno hrano za prezimovanje. V mirnih jesenskih dnevih jih slišiš visoko v zraku, Lovec 1927 201 kako se premikajo proii južnim in vzhodnim krajem. Komaj jih vidiš kot majhne pikice, a lažje jih slišiš, kajti v krajših presledkih se glasi njih tanek kra-kra ali garb-garb, v višjih glasovih pa kir-kir-kroa. Ti glasovi so bolj uglajeni kakor oni sive vrane, od katere je lahko v višinah razločuješ, če jih po barvi in poletu ne moreš spoznati Leta 1925. so se prve poljske vrane pri nas pojavile 23. oktobra in sicer posamezne, dne 27 oktobra pa v jatah po 200 komadov. Naše obširno polje, obrobljeno z gozdovi pri Dravi in griči z vinogradi, pa tudi pašniki jim dajo za zimo prikladna bivališča. Tukaj je posebno v zimah brez snega na njivah, 1 ravnikih, v vinogradih in pašnikih obilo hrane. Neprestano preletavajo v krdelih po 100 do 200 ptic okoliš za okolišem in šele pozno zvečer se dvignejo v družbi sivih vran ter odletijo skupno na bližnje hribe in griče Kozjaka, kjer prenočijo v gozdovih, ki pokrivajo vrhove teh gričev in hribov. Ko napoči jutro, se spet vrnejo in spustijo na polja. Gorje njivi, ki je bila pozno posejana! Vrane komaj položeno seme tako zredčijo, da poljedelca občutno oškodujejo. V tem letu je zapadel 1. decembra 4 dm visok sneg. Kmetje so imeli še ajdo v ostrvih in stajah na njivah. Vrane so krožile v zraku v jatah do 500 kljunov in se v pomanjkanju drugega živeža spuščale na to ajdo ter jo tako razmrcvarile, da so jih kmetje prekleli v deveti pekel ter brzo zapregli in spravili ostanke v skedenj. Prihodnji dan, 2. decembra, je pritisnil precej hud mraz. Ajde ni bilo več na njivah, drugega živeža ne, vrane so z naše okolice skoraj popolnoma izginile. Le tuin-tam se je klatil kakšen komad po cestah ir. potih ter brskal po živinskih odpadkih, da se je kolikor toliko preživel. Kakor so živali ob prihodu v naše kraje rejene, skoraj tolste, postanejo v hudih, mrzlih zimah mršave in suhe kakor smrekova trska. V letu 1926. so se prve poljske vrane pri nas spet naselile 23. oktobra, torej isti dan kakor prejšnje leto. Ker je letošnja zima mila, v dolinah skoraj brez snega, se klatijo v velikih jatah v našem okolišu in tukaj pozna to ptico že vsak šolarček. Prej sem omenil, da so v letu 1925., ko je zapadel visok sneg in pritisnil občuten mraz, poljske vrane zginile Preselile so se deloma v okoliš Maribora in v mesto samo, kjer sem jih opazoval po velikih trgih in širokih ulicah Tam jih ni nihče preganjal in zalezoval in si se jim lahko približal na daljavo 20 do 30 korakov. Boj za obstanek m bil tukaj tako hud, saj se je našel v marsikaterem kotu kakšen košček za vedno lačen želodec. Sive kakor poljske vrane ne prenočujejo pri nas po gozdih v ravnini, ampak vse potujejo v mraku na griče Kozjaka okoli Kamnice in Bresternice. Vrhovi teh gričev so porasli z bori in smrekami in tukaj iščejo naše znanke svoj nočni počitek. Zanimivo jih je opazovati, kako zvečer letijo na prostore, kjer prenočujejo. Najprej priletijo posamezne, potem v presledkih večje jate in nazadnje, ko že tiha noč objema naravo, spet posamezne, vedno vabeč se s kra-kra. To se opazuje dan za dnevom in lahko trdim, da se zberejo v teh prenočiščih vse vrane — poljske in sive — iz vse bližnje Dravske doline in z bližnjega Pohorja, tako da je tukaj vsak večer 500 in še več repov zbranih. V jutro se tam spet vzdignejo in odletijo v večjih ali manjših tropah na polja, travnike, pašnike, vinograde in redke mešane gozde, kjer neumorno stikajo za živežem. Ta prenočišča imajo v zimskem času skupno s sivo vrano, medtem ko v poletju zasedejo te prostore samo naše stalne znanke sive navihanke, a daleč ne v istem številu kakor one v mrzlem zimskem času. Poljska vrana je tedaj pri nas samo gost čez zimo. Proti koncu februarja ali v začetku marca nas zapusti in zleti v kraje, kjer vedno gnezdi. Ti so zmerno topli kraji Evrope in zahodne Azije. Vsi prebivalci južne Nemčije jo dobro po- znajo. Veliki gozdi ob Donavi pri Dunaju so polni ieh ptic. Znana je tudi v Dobrudži, kjer gnezdi v velikih množicah. Postavijo pa toliko gnezd na eno drevo, da se veje pod težo šibijo. Najde se po dvanajst in še več gnezd na enem drevesu. Ne gnezdijo pa na Francoskem, Španskem, v Italiji in na Grškem. Te države jih vidijo samo na preseljevanju. V brezštevilnih trumah se tu premikajo proti Sredozemskemu morju in dosežejo tudi obalo severne Afrike. Redkokdaj ostane kakšna poljska vrana čez poletje v naših krajih. Klati se takrat v družbi sivih po naših livadah, dokler je v jeseni ne pozdravijo tovarišice s severa in vzhoda in jo sprejmejo v mnogoštevilno črno družbo. V mojem mnogoletnem opazovanju življenja naših ptic sem doživel samo en slučaj, da sem videl poljsko vrano v vročem poletnem času na Limbuškem polju. Tuintam se zaleti k nam še tretja vrsta naših vran — črna vrana (Corvus corone), to pa le redkokdaj. Je pa poljski vrani tako podobna, da te dve vrsti more le dober poznavalec-ornitolog razločiti, ne pa navaden človek. Slični sta si v barvi, velikosti in glasu. V večji oddaljenosti jih sploh ni mogoče razločiti. Lahko se določi kot ta ali ona. Ako jo pa imaš v rokah, ti pove kljun, kam jo boš uvrstil. Ta je namreč pri Poljski vrani v starosti ves oguljen in grintav, ker vedno vrta po zemlji za ogrci in črvi in si ga na ta način obrabi, medtem ko je kljun mlade vrane vedno pokrit s perjem in s ščetinami. Kljun črne vrane ni v mladosti kakor tudi ne v starosti nikdar oguljen, je močnejši in gornji bolj upognjen kakor °ni poljske, ki je bolj raven, daljši in tanjši. Poljska vrana je tedaj pri nas selilka, siva pa stalna ptica, črna pa sploh redka prikazen, čeravno je v severni in srednji Evropi zelo razšireina. ^la Gornjem Štajerskem jo pozna vsak človek, medtem ko južno od Gradca Popolnoma zgine in jo nadomesti siva. rudi ona se poda v pozni jeseni prav tako proti jugu in zahodu, ali ubere druga pota, da doseže zimska bivališča. Mnogo jih pa ostane stalno v svojih prvotnih bivališčih, kjer se v hudih zimah s težavo preživijo. Če se je kakšen komad priklatil v naše kraje, ostane včasi čez poletje tu in gnezdi v družbi sivih vran, s katerimi se tudi križa. Takšni bastardi so se ugotovili na Ptujskem polju, pa v zelo redkih slučajih. Črna in siva vrana, čeravno skoraj obe slični vrsti — kakor nekateri ornitologi trdijo — vendar ne prebivata v velikih množicah skupno. Tam, kjer ima siva svoja stalna bivališča, nastopa redko njena sestrina — črna vrana. Nasprotno pa, kjer je črna vrana navadna prikazen, se siva umakne v druge kraje. Le v nekaterih deželah sta se ti dve vrani spoprijaznili in živita skupno pri eni mizi. Tam so seveda bastardi precej pogosti. Pri nas v Sloveniji najdemo samo sivo vrsto, v Srbiji, Bolgariji in Macedoniji pa često samo črno, medtem ko obe vrsti živita v miru in slogi skupno v velikih gozdih Donave okoli Dunaja. Menjata se pa tudi obe vrsti v letnih časih. Na Angleškem se črna vrana na spomlad naseli in pozno v jeseni odrine. Pozimi je nadomesti siva, ki pa v spomladi spet zgine v druge kraje. Nazadnje še nekaj pripomb in izkušenj o zastrupljenju vran s fosforno pasto. Lansko leto so se sive vrane zelo razmnožile. V nekaterih krajih sem jih videl toliko, da sem se kar čudil. Posebno mnogo je teh škodljivk v Pesniški dolini, okoli Sv. Lenarta in Sv. Trojice v Slov. goricah, v Dravski dolini od Ruš do Marenberškega polja. Ni se tedaj čuditi, da marsikatera jerebička že v gnezdu zgine in številni zajčki že v nežni mladosti končajo življenje. Treba je tedaj tem brezobzirnim roparicam naše najštevilnejše divjačine posvetiti malo več pozornosti. Strel jih bo malo ugonobil, kajti žival se pazno ogiblje lovca. Bolj učinkuje strup v zimskem času, in sicer tako, da v marsikaterem slučaju sive vrane popolnoma zginejo iz tisiega kraja, kjer se jim intenzivno streže po življenju. Najmanj pa se tako zredčijo, da je njih škoda na divjačini in poljskih pridelkih malenkostna. V letošnji zimi je bila dvakrat dana priložnost za polaganje strupa, in sicer koj, ko je januarja prvi sneg 2dm na debelo zapadel. Nesel sem preparat koj popoldne na polje daleč od vasi ter ga nametal v kupčkih na sneg. Po preteku ene ure se je motalo okoli teh kupčkov najmanj 30 vran, največ sivih, ki so slastno požirale porcijo za porcijo, odletele in spet priletele. Proti večeru sem jih videl, kako so posamezne mirno sedele v snegu. Strup je učinkoval. Mislil sem, da jih bom na noč že tam v snegu pobiral, a motil sem se. Ko sem se usodnemu mestu približal, sem našel samo eno, ki je nizko pri zemlji odletela in se proti gozdu izgubila v temni noči. Vse drugo je izginilo in daleč proč smrti zapadlo. Drugo jutro in prihodne dni nisem daleč naokrog videl nobene sive vrane. Če so tudi nekatere od teh ostale žive, je pa dokazano, da se skrbno ogibljejo kraja, kjer jih doleti nesreča. Da je pa strup učinkoval, je dokaz to, da so mi vaščani javili, tam in tam leži mrtva vrana in mi jo tudi prinesli. Le polagoma, čez kakih 10 dni, so se posamezne spet oglasile. Reči pa moram, da sem jih z našega obširnega polja skoraj do čistega iztrebil. Drugi sneg je zopet zapadel v februarju. Ker v ravnini ni bilo pričakovati več uspeha pri zastrupljenju, sem se podal v hribe, kake 4 km daleč od orejšnjega kraja, med vinograde, kjer se je vedno te golazni dosti potepalo v tamošnjih dolinicah. Ravno ko je nehalo snežiti, vržem kupčke v sneg. Zbralo se je vse polno sivih in poljskih vran in slastno so pobirale koščke. Čez kake pol ure niso bile več tako plahe in nezaupljive kakor navadno. Hodil sem tam s puško in bi jih bil lahko streljal, ker so sedele na daljavo 30 korakov v snegu. Pustil sem jih pa, da se pošteno nasitijo. Zvečer sem še enkrat pogledal, da bi videl, ali je katera v bližini obležala, ali o vranah ni bilo ne duha ne sluha. Zginile so, kakor bi se bile vse v zemljo pogreznile. V vsej okolici je bilo tiho in mirno. Drugo jutro sem preiskal vse gozdove in hoste v bližini, če bi katera mrtva tam ležala, a zastonj sem hodil. Nobene ni bilo nikjer. Popadale so tedaj daleč od kraja nesreče, kajti od tistega dne ni v teh krajih nobene več videti ali slišati. Delo je bilo temeljito opravljeno. Če se bodo pa iž drugih krajev katere priklatile in se tu naselile, se bodo zastrupile na način katerega nam je nasvetoval znani kinolog, vladni svetnik Erhardt z Dunaja, ki je bil lansko jesen vodil tekmo špani-jelov v Limbušu. On namreč meseca aprila napolni luščine kurjih jajc s fosforno pasto, katero je skuhal z rižem, in te položi na njive, posejane z ržjo, pšenico in ječmenom, seveda daleč za vasjo in za posameznimi hišami. Od jajčjih luščin mora biti ena konica odstranjena, in če je s strupom napolnjena, se z odstranjenim delom pokrije. Vrane, ki slutijo gnezdo z jajci, se previdno spustijo na zemljo, razbijejo luščine in slastno použijejo vsebino. Tole zastrupljenje ima to dobro, da uničimo samo one vrane, ki nameravajo gnezditi v tistem kraju, in varujemo poljske vrane, ki v zimskem času ne delajo lovstvu nobene škode. Ant. Godec. Na merjasca. Letošnja zima je precej hudo pritisnila, da je ni samo človek čutil, temveč tudi divjad. Med tukajšnjimi lovci se je širila govorica, da se v bližnji okolici potika precejšnje število divjih prašičev, ki so našli pot k nam baje iz hrvatskih gozdov. Sicer je v naših gozdih merjasec že domač, toda da bi se v večjem številu kje videl, ni bilo slišati. Bilo je mrzlega jutra dne 9. februarja t. L, ko je prišel k meni grajski gozdni delavec s poročilom, da je spotoma grede iz Voluša v Jurklošter videl novo prašičevo sled v snegu. Kakor mi je mož pripovedoval, je stopil nekoliko za sledjo, ki se je iz-. gubljala v goščavo pod njegovo hišo nad Gračnico. Razveselila me je ia vest in nisem dolgo pomišljal. Poklical sem svoja gozdna čuvaja in se odpravil z njima v navedeni smeri na pot. Spotoma so se nam pridružili še gonjači, ki sem jih takoj dobil za to zasledovanje ščeiinarja. Pot nas je vodila do omenjene hiše, kjer smo se ustavili. Po skupnem pogovoru in premotrivanju položaja sem dal lovcema kakor gonjačem podrobna navodila. Nato smo se razšli. Gonjači so jo ubrali v goščavo, medtem pa sem se jaz napotil s čuvajema na naša stališča. Prostor, ki sem si ga izbral, je ležal v isti višini nasproti goščavi, ki se je razprostirala na drugi strani precej globokega jarka, ki me je od goščave ločil. Od tu sem se dobro ogledal povsod naokrog in si izbral primeren prostor ob stari bukvi, za katero sem sedel. Bilo je krog poldne. Solnce je medlo sijalo. Prešla je že dobra ura, ko sem še vedno sedel na svojem mestu, kjer sem že v duhu zrl prestreljenega merjasca pred seboj. V tem sem zaslišal nekako »hopanje«, ki je prihajalo iz smeri že omenjene hiše. Takoj sem vstal in se ozrl v tisto smer. Morda so jo Prašiči udrli skozi gonjaško črto nazaj, ali pa jih sploh niso izsledili. Vendar se Pa nisem hotel odzvati, ker sem imel še vedno upanje, da so prašiči v ome-Pjeni goščavi. Prav tako se nista oglasila ostala lovca. Nato sem tiho stopal do svojega desnega soseda, ki sem ga ugledal nedaleč od sebe, ki pa je gledal v meni nasprotno smer. Čakal sem, da se je °zrl in mu dal znamenje, naj se približa. Ko me je ugledal, mi je dal na dano ?namenje protiznamenje »pozor«. Prišel je nato k meni in mi povedal, da )e videl močnega prašiča, ki pa se je nniaknil v goščavo. Po danem mi sporočilu se je lovec vrnil na svoj prostor, 'az Pa sem se napotil k hiši, odkoder sem čul ono »hopanje«. Tu mi je gonjač Pripovedoval, da se je sledeč omenjeni sledi prepiičal, da je sled stara. Drugih sledi pa ni nobeden izmed gonjačev našel. Povedal sem mu, da je moj desni sosed videl močnega prašiča, ki se je pa umaknil v goščavo. Vesel se je vrnil gonjač k ostalim tovarišem, da skupno z njimi ponovi pogon. Vrnil sem se na svoje stališče. Tu sem postal še bolj nestrpen. Nisem več sedel, pač pa napeto poslušal in zrl v nasprotno stran. Ni preteklo mnogo časa, ko sem zaslišal zamolkel gonjačev žvižg, ki je prihajal iz goščave. Zatem je pridrvel iz goščave merjasec, ki sem ga na prvi pogled cenil na 150 kg. Za njim sta se pojavila še dva, ki pa nista ubrala poti za prvim, ki se je spustil navzdol v jarek, marveč sta jo udrla po planoti pred goščavo v levo smer. Eden izmed dveh prašičev se je zaletel v svojem diru na neko dokaj visoko skalo, na kateri se ni mogel več ustaviti, pač pa je v vsej svoji teži štrbunknil kakih 8 metrov navpično v staro, zapuščeno rižo. Sreča njegova je bila, da je obležal v visokem snegu, ki je zakrival rižo. Gledal sem napeto ta prizor, ki me je spravil v smeh, ki sem ga pa moral zatajiti. Šele ko je drugi prašič okoli skale prišel mimo njega, se je ponesrečeni dvignil in se drsajoč spustil po riži proti jarku. Njegov drug pa je obstal v grmovju ob riži, odkoder se dolgo ni prikazal. Prvoomenjeni, težki prašič mi je v tem, ko sem opazoval ta dva, izginil izpred oči, ker se je vedno globlje spuščal v jarek, kamor moj pogled ni več segal. Spuščal se je v smer moiega desnega lovca in sem bil prepričan, da ga bo on gotovo zagledal. Tudi ponesrečeni prašič se je drsajoč spuščal v jarek, kakor sem že omenil, toda njegova smer se je približevala mojemu stališču. Ko se je pridrsal v jarek pod menoj, sem postal še bolj pozoren. Čakal sem še nekoliko časa, toda ščetinca ni bilo na spregled. Po mojem mnenju se je moral ustaviti v grmovju v jarku. Moje nestrpno čakanje na tega merjasca sta mi prekinila druga dva, ki sta se pojavila tudi iz omenjene goščave in jo ubirala ne da bi se kje ustavila, ker so jima bili gonjači za petami, po strmini navzdol. Od teh dveh se je eden vzpenjal iz jarka v smeri proti meni, tako da se mi je že približal na kakih sedemdeset korakov. Približeval se mi je v gostem grmovju, tako da še sedaj nisem mogel oddati zanesljivega strela. Kleče na stezi s pripravljeno puško pri licu sem napeto gledal, kje bi našel kakšno odprtino v goščavi, ki bi mi dovolila strel na prašiča. Ugledal sem jo v goščavi na desni strani. V tem se je prikazal ščetinec s svojim sprednjim delom v njej. Hipoma sem nameril in sprožil. Divji hrušč, skok in padec so prekinili gozdno tišino. V tem so se pojavili na nasprotni strani gonjači, ki so veselo mahali s klobuki in vpili: »2e leži, že leži!« To veselo vpitje gonjačev je splašilo že omenjenega ponesrečenca, ki se je spustil v beg v smeri proti meni. Tudi nanj sem nameril na daljavo kakih deset korakov in sprožil, toda »cek«, naboj je odpovedal in srečni ponesrečenec je odnesel pete. Iz vseh skrivališč so se pojavili gonjači in lovci in veselo, a še vedno oprezno smo se vsi skupaj spustili v jarek, v katerem smo izvlekli iz grmičevja dobro zadetega merjasca, ki je tehtal 92 kg. Edvard Pohl. V V zemunici. Ali-beg Riža, premožen štipski trgovec, si je napravil ob Kara-ormanu (Črnem jezeru) še ob početku decembra zemunico za račjo prežo. V njegovi družbi sem jo čestokrat posečal, posebno ob nočeh polne lune, najugodnejših za te vrste lovi. Njegov sluga je že pred najinim prihodom vse prav skrbno pripravil. V sredini zemunice je stal bakreni manžal, napolnjen z žarečim ogljem, in na njem posoda z dehtečo črno kavo. Vladala je prijetna toplota, ker je bila zemunica znotraj prav dobro zavarovana proti mrazu in je imela samo v smeri proti vodni gladini ozke odprtine. Sedla sva vsak k em teh odprtin in opazovala vabivce, ki so bili privezani kakih 10 korakov pred nama v bičevju, medtem se pa pomenkovala o tem in onem, pridno srkala kavo in pušila cigarete. Fif-fif-fif-ššššš... je šumelo po zraku in že je prva jata padla na vodo. Va-bivci so počeli živahno klicati in prhutati s perutnicami; njihovi svobodni tovariši so bili brzo zbrani okolo njih. Vpadle so še druge jate in okolica pred zemunico je bila polna rac, ki so pridno čebljale, pripravljajoč se na počitek. Mirno in tiho sva usmerila puške in sprožila oba hkrati. Vzdignil se je vik in krik, bila je velikanska zmešnjava: jate so se dvigale in so preplašene frfotale sem in tja, a midva sva streljala, izkoriščajoč ta nered, dokler ni zadnja zdrava raca zapustila negostoljubnega kraja. škornji iz kavčuka so bili brzo obuti in odšla sva pobirat plen ter se pri tem tudi posluževala dolge vrvi z na koncu privezano suho vejo. Potem sva se vrnila v zemunico čakat druge priložnosti, ki se ponovi v eni noči tri- do štirikrat. Včasi vpadejo ponovno iste race, ki so bile pri prvem napadu spodene. V jutranjem svitu sva še pregledala obrežje po obstreljenih racah in se potem vrnila z bogatim plenom v mesto. Ta prelahek lov pa nama je pričel presedati in opustila sva prežo v zemunici. Zalezovala sva vodno perjad po livadah in močvirju pri Karbincih in včasi se nama je posrečilo prekaniti raco ali gos; navadno se pa že na 200 in več korakov poslove in zaman je bilo gaženje po blatu in vodi. Užitek je pa le bolj lovski in večji, ko si po napornem zalazu končno prispel na strelno razdaljo in skrbno vzel na muho baržunastega račaka ali sivo gos. Pomladanski sušeč bo pa tudi temu naredil konec, razgnal bo vse te ptice nazaj na sever napravljat si zakonska zavetišča, močvirje bo ozelenelo, se porastlo z resasto travo, samo še posamezni parčki prib in kozic ga bodo še oživljali. Tone Podvrečar. Udomačeno vidro, samico, ima J. Bergman, lekarnar in posestnik v Novem mestu. Kupil jo je meseca avgusta 1. 1923. in je dal za njo 50 Din. Našel jo je bil Drenikov hlapec, ko je kosil na travniku ob Prečinskem potoku. Bili so skupaj trije mladiči, katere je bila prinesla stara najbrž na solnce, ko je bila šla sama iskat hrane. Od teh sta dve ušli. Bile so pa še prav majhne, kakor podgane in stare kakih 14 dni. G. Bergman ml. je vidro vzgojil z mlekom, katero ji je bil dajal po cuclju. Večkrat je moral ponoči vstajati in mleko prigrevati na špiritu, da jo je nahranil, kar je trajalo kakih 5—6 tednov, dokler se ni navadila, da je sama jemala hrano iz sklede. Potem je jedla najrajši riž, rezance, cmoke in sploh močnate jedi, kar je še dandanes najrajši. Jedla Pa je skupaj iz ene posode s psom in mačko, s katerima se je prav dobro razumela. Odkar pa je odrasla, je skoraj vse, tudi grah in fižol v stročju, kar si sama obira in trga na vrtu, sveže češnje in češplje, iz katerih izlušči koščice, pa tudi hrošče, katere je pobirala po tleh 1. 1924., ko so jih tresli z drevja. Stikala pa je za hrošči celo po zemlji, ko so lezli iz nje; razgrebla je žemljo in jih pobrala iz nje. Pobira pa tudi polže, pa le spomladi, poleti in v leseni pa ne mara za nje. Posebno rada pa je meso, pa le goveje ali telečje, svinjskega ne mara, kakor tudi ne kosti. Prva leta pa je pobirala celo [ulada piščeta izpod koklje. Čudno pa ie, da od začetka ni marala za ribe, ki 50 jih ji ponujali. A kesneje in danes jih rada uživa, in je skočila za njimi celo ^ kad, v kateri so imeli zlate ribice in htr Pobrala. Vodo pije vedno le iz vodovodne pipe. j^ri tem skoči na posodo pod pipo, iz katere teče zmerom po malo voda, in ptic, ali pa se tudi igra z vodo, ki curlja ‘z Pipe. Noge uporablja malo, le vzpenja; se ž njimi po kakem nizkem drevesu ali grmu kakor mačka. Gre celo po lestvi, in se oprijemlje klinov. Več pa rabi glavo in nos, s katerim rije. Igra se tudi rada, kakor mlade mačke, n. pr. z orehom, fižolom ali kako drugo rečjo, kar odganja in odriva z nosom ali pa leži na hrbtu in meče v zrak, pa potem lovi z gobcem ali šapami, da ne pade na zemljo. Lepo jo je tudi videti, kako prosi hrane, kadar ji pokažejo n. pr. meso Tedaj se vzpne s prednjima nogama kakor pes, na zadnjih pa sedi, pri čemer jo podpira posebno dolgi in košati rep, da stoji trdno. Spi vedno le na hrbtu in moli noge od sebe. Preden pa zaspi, stresa navadno z nogami. Prijatelja sta posebno s psom, z mačko pa, odkar je odrasla, ne več. S psom se igrata kaj rada po dvorišču. Če je vidra privezana na vrvici, tedaj jo vleče pes za vrvico, da mora ž njim tekati in se igrati. Z gospodarjem pa hodita tudi skupaj na sprehod po mestu ali tudi kam dalje. Gre tudi v vodo, pa pride kmalu zopet iz nje. Z domačimi je prav prijazna in zaupljiva in nič boječa. Vendar bi pa tudi ugrizla, kadar je razjarjena. Le kuharice se najbolj boji, ker ji prinaša hrano. Njej ne stori nikdar nič žalega. Uboga jo, če jo le ostro pogleda ali zakriči. Je pa tudi škodljiva, kadar ne pazi nikdo na njo. Tako je skočila enkrat na kredenco in je naredila veliko škode, ker je razbila posodo. K sklepu naj še omenim, da je ujel g. Bergman, ki ima v najemu ribolov na Krki, pod mestom med jezoma, torej na primeroma majhnem prostoru, pred nekaj leti v enem letu pet vider, kar kaže, da je v tem ribarskem revirju dosti vider, ki napravijo veliko škode v ribarskem oziru. L Š. Nekoliko podatkov o ptičjem življenju v št. Lovrencu na Dolenjskem za 1. 1926. Ker je bilo lansko leto nenavadno mokro in hladno, in smo imeli večkrat viharje in nevihte, je bilo to iz- redno leto tudi prav neugodno za gnezditev in odgojitev ptičjega zaroda, kakor tudi za opazovanje ptičjega življenja samega. Kar sem pa mogel opaziti, naj tu priobčim. Izmed ptic selilk so se prvi vrnili k nam škorci. Prve štiri so videli dne 17. febr. na Vrhovem. Resneje sem jih videl večkrat po cele jate, tako 29. sept. do 1000 skupaj, 3. okt. zopet večjo jato. Zadnjih 7 sem pa videl 9. novembra nad Žabjekom. 24. febr. so slišali že divje golobe. 15. marca sem opazil pastiričice, ki so se bile pa gotovo že prej vrnile. 25. marca so videli pri nas prve postovke. 14. in 15. marca sem slišal brinjev-k e, katerih je tu prav malo, ker tu ni brinja. 5. aprila smo videli prve lastovice, lani pa že 24. marca. Da so se vrnile tako kesno, je bilo krivo pač tako neugodno vreme, posebno v mesecu marcu, saj je bil ta mesec po večini hladnejši kakor februar. V februarju nismo imeli zjutraj nobenkrat več mraza kakor po — 2° C, le 28. februarja smo imeli — 4° C. Snežilo pa ves mesec ni nobenkrat. 3. in 4. marca pa smo imeli celo po —7° C, pa tudi snežilo je večkrat. Zadnje lastovice smo videli 16. sept. Tudi so imele v nekaterih hišah, kjer imajo stara gnezda, lani samo enkrat mlade, ko jih imajo druga leta vselej dvakrat. 6. aprila se je oglasila prvič kukavica, zadnjič pa sem jo slišal 29 junija v hosti na Medvedjeku, 2. julija pa na Krtini. 10. aprila sem slišal g r i 1 č k a , katerih en par gnezdi že več let na kostanjih pod cerkvijo, kjer gnezdijo tudi 1 i š č k i. 26. aprila smo slišali kobilarja. 27. aprila se je oglasil srakoper. 4. maja sem slišal v hosti pod Ste- hanjo vasjo slavca, potem ne več, ker tu najbrž ne gnezdijo. Obilo je pa tukaj penic, ki jih vidim in slišim pogostokrat. Gnezdijo n. pr., kakor sem že večkrat opazil, v smrečji ograji ali živi meji poleg železniške postaje v St. Lovrencu. Kragulja so ustrelili po novem letu v Gumbišču in ga ima zdaj nagačenega Al. Bregar, gostilničar v Št. Lovrencu. Večkrat sem opazoval tudi kanje. 25. jan. sem jo videl na njivi pod Kore-nitko, kjer je zletela s kupa gnoja, na katerem je gotovo prežala na miši. Dne 9. febr. je izletela iz hoste nad Št. Lovrencem na njivo, kamor je sedla in gotovo zopet pobrala svoj plen. 21. febr. sem jo videl vrhu hrasta nad Št. Lovrencem, 12. marca pa ko je letela nad Kukenbergom proti Korenitki, druga pa od Kukenberga proti Vel. Vidmu. Tudi k a č a r j e v je tu obilo. Večkrat jih vidim posebno nad hostami med Martinjo vasjo, Korenitko in Vel. Loko, bodisi posamezne, ali pa tudi po več skupaj, po 2—4, kako krožijo po zraku in pivkajo. Na Temenici pa se pojavljajo včasi tudi ponirki, katerim pravijo tukaj vodne kokoši, po 2—4 skupaj. Naj omenim še divje peteline in divje kokoši, o katerih tudi pripovedujejo, da so jih včasi že opazovali v tukajšnji okolici. Pred kakimi tremi leti je videl divjo kokoš Jože Jarm iz Dolnjih Prapreč, kako je zletela z njive pod hosto nad Praprečami. Pred par leti pa so videli divje kokoši tudi v hosti nad Korenitko in na Liscu v Do-brniški župniji. Pred svetovno vojsko pa so jih neki opazovali tudi pod Prim-skovim. L šašelj. Velike divje golobe smo opazili v lovišču Št. Jurij - Grosuplje v začetku marca. Dne 3. aprila 1927 sem ustrelil goloba, ki je imel 22 celih želodov v golši, deloma pa še v požiralniku. Pasel se je pod hrasti na travniku. L R. Jazbec. Nekako sredi januarja sva nastavila s tovarišem S. ob robu gozda vado s strihninom za lisice eventualno volka, ki ga je bilo tisti čas tudi tam slediti. Ko sva ponovno pregledovala čez nekaj dni vade, pa isiih nisva več našla, še manj pa lisico ali volka. Po sledi nisva mogla ničesar izslediti, ker je bilo že preveč vse prehojeno in sneg zamrznjen. Par korakov od kraja, kjer so bile glavne vade, pa sva našla pod smreko — jazbeca. V najhujši zimi torej — toplomer je kazal tiste dni vedno 10 do 15° C pod ničlo — je prišel iz svojega brloga in požrl vse lisicam nastavljene vade, kar ga je seveda stalo življenje. Bila je samica, težka kg. O. Razočaranje. Ko je padlo koncem januarja na nad meter debelo plast snega za ped pršca, mi ni dalo miru vso noč. Na vse zgodaj, jasnega jutra, sem oprtal puško in krplje; seveda nahrbtnika nisem pozabil, in mahnil sem jo v hrib. Nisem še hodil pol ure, že sem na kunji sledi. Čeravno je bilo še malo mračno, hajdi za njo! Toda, ker lovišče ni obsežno, je odšla čez mejo v sosednji revir in sem moral zasledovanje opustiti. Obhodil sem še precejšen del lovišča, toda na nobeno sled nisem več naletel. Vrnem se spet na staro sled k meji in se podam za mejo navzdol. 2e po par sto korakih najdem v svojo veselje, da se je kuna zopet vrnila v naš revir. Sled je vodila naravnost v mlad smrekov naraščaj, kjer sem imel nastavljeno kunjino past. Srce mi je poskakovalo veselja, kajti bil sem gotov, da se je ujela. Ko pridem bliže na deset korakov, zapazim, da je past podrta, a ničesar v njej. Ko pridem zraven, vidim, da je vada (zajčji drob) vzeta, pod žico pa se nahaja kos kuninega kožuha. Krog in krog vse pocepetano od kune, ki sem ii sledil, in tudi od lisice polno dlake. Gledam in motrim. Vse sledi so kazale na to, kot bi bilo zapisano, da se je kuna v hudi stiski lotila svoje sestre, ki se je ujela v past, ter jo raztrgala. Kar pa ji je padlo na tla, je pobrala kita lisica. Jaz pa sem bil ob kožuh oziroma ob strelnino. Pregledoval sem potem še vsak teden po parkrat pasti, a nič se ni ujelo. Čez tri tedne po tem dogodku sem zopet zapazil past sproženo in nekaj majhnega črnega v njej. Kp sem se približal, sem na nemalo začudenje izločil konico kunjinega repa, ki si ga je odtrgala. Take smole, ko sem jo imel to zimo s kunami, pač ne želim nobenemu kunarju. Lov. paznik A. L. Uplenjen volk. Pri brakadi na srne in zajce, ki jo je priredil veleposestnik Franc Galle iz Bistre dne 31. dec. 1926 v občini Borovnici, je prišel na logaški meji (Vinji vrh—Pokojišče) upravitelju graščine 1. Konigu na strel volk, na katerega je dvakrat streljal. Nato je pritekel krvaveč do niže stoječega lovca Lazarinija. Ko je zagledal lovca, mu je pokazal zobe, zaškripal z njimi in odskočil. Tedaj pa je tudi že počil strel in se je volk na mestu zgrudil. Volk je star eno leto in je tehtal 18 kg. Z Belja. Kakor znano, je divjačina, posebno velika, kakor jeleni, srne in svinje, vsled lanske povodnji popolnoma zapustila podonavske gozdove drž. posestva Belje in se zatekla v više ležeče vinograde in gozdove, ki niso bili od vode ogroženi. Po padcu vode se je prva pojavila v rajonu prekanjena lisica, ki se ji pa ni prav dobro godilo in je bila prisiljena z vedno življensko nevarnostjo iskati si hrane pri logarski perutnini. Kmalu za njo so se pričeli pojavljati redki jeleni, ki so iskali stara svoja bivališča. Naj-kesneje je priromal v gozdove dolgo-uhec. Šele sredi zime sem opazil prvega v mladi hrastovi kulturi. Kljunači so se v jeseni preseljevali v velikih množinah, zvečer jih je bilo na čakanju videti 12 do 18 komadov. Ker sta bili jesen in zima mili, jih je mnogo ostalo pri nas in že zgodaj spomladi začelo ženito-vanjski ples. Prvega sem slišal 4. marca, glavni prelet pa je bil okoli 15. marca. Dne 14. marca so se vrnile črne štorklje, takoj za njimi, 15. marca, so preletele bele čaplje in čaplje žlicarice. Sedaj pričakujemo še lastovice, kukavice in bele štorklje. Stanje jelenov je zelo razredčeno; srne so do dveh ali treh komadov po- Lovec 1927 209 polnoma uničene. Tudi fazani so se začeli oglašati, kolikor jih je ostalo pri življenju. Ker je streljanje divjačine, posebno visoke, prepovedano, upamo, da se celokupno stanje v doglednem času zopet opomore. Maks Pavlin. Jesenska selitev kljunača (1926) in drugo. Po mokri spomladi in viharnem poletju je nastopila za ptičjo selitev ugodna jesen, t. j. jesensko vreme je dopuščalo, da so ostali kljunači dolgo časa pri nas. G. Sevčik mi je izročil svoje zapiske o jesenskem preletu kljunačev, ki jih izročam »Lovčevim« bralcem. G. Sevčik je ustrelil 1926 v lovišču pri Devici Mariji v Polju 24 kljunačev, in sicer: 7. sept. dva, 10. okt. tri, 17. okt enega, 21. okt. tri, 28. okt. dva, 1. nov. pet, 14. nov. dva, 17. nov. štiri in 21. nov. dva. Kljunača z dne 7. sept. sta najbrž tukajšnja gnezdilca, ker prelet severnih gostov skozi naša lovišča ne prične pred koncem septembra, posebno v tako ugodni jeseni kakor je bila lanska, ko so se' se kljunači mudili pri nas do konca novembra 1926. Višek poleta je bil, kakor običajno, okoli 1. novembra 1926. Vsi ustreljeni kljunači so bili po zatrdilu g. Sevčika dobro rejeni. — V lovišču občine Brezovica je dobil g. Sevčik lani 11 kljunačev, ki se razdele na posamezne dni tako-le: 3. sept. dva, 18. nov. šest in 30. nov. tri. O teh kljunačih velja gori povedano. Le dne 18. nov. ustreljenih 6 kljunačev (pravzaprav 8, ker je g. Bizjak ustrelil tudi 2) moram pripisati slučaju, kajti le po naklučju se je zbralo toliko kljunačev v enem lovišču. — 10. in 11. nov. je imel društveni predsednik g. dr. Lovrenčič brakado v lovišču D M. v Polju. Vzeli so bili tudi močvirne trebeljevske jarke, ki so porasli z jelšami in drže proti Savi. Spodili so precejšne šlevilo kljunačev, baje 30. — Ob selitvi na Krasu je znani nimrod St. E. Paxi-madi ustrelil okoli 170, drugi lovci pa še več kljunačev. Ako ne bo snega, upa. da ostanejo kljunači čez zimo tam. Lovci pripovedujejo, da nalete vedno na več kljunačev skupaj kakor spomladi. Ceni, da se jih bo ustrelilo na tisoče, ako ne milijon in še več. (Prim. poročilo na str. 400 »Lovca« 1926.) — Pomladanska selitev 1927 je pa splošno zelo medla; kljunačev menda naši lovci nikjer niso opazovali. Tem živahnejši je pa bil prelet na Hrvatskem; neki lovec iz Petrinje je sporočil svojemu trgovskemu prijatelju v Ljubljani, da je ustrelil letos do 24. marca že 14 kljunačev. —b — Iz ribarske mreže. Ribarska zakonodaja v Sloveniji. Za ureditev ribarstva v Sloveniji je zelo važen čl. 323. fin. zakona za L 1927./28. Ta člen pravi: »Oblastnim skupščinam na ozemlju bivše Avstro-ogrske se daje pravica, da morejo bivše deželne zakone, ki veljajo na njihovem ozemlju in ki se nanašajo na posle njihovega pod- ročja, z oblastnimi uredbami menjati, dopolnjevati in razveljavljati, toda le v mejah ustave in državnih zakonov.« Ta člen pooblašča oblastne skupščine, da morejo določbe kranjskega ribarskega zakona, ki je sedaj razširjen po čl. 236. fin. zak. na ozemlje vse Slovenije, spreminjati. Dr. M. Takse za ribarske knjižice. Cl. 235 fin. zak. za 1. 1927./28. pooblašča mini-sfra za poljedelstvo in vode, da sme takse za ribarske knjižice ali karte povišati na tokratni znesek. Tega člena ni razumeti tako, da se sedanje takse zvišajo desetkratno, zvišujejo se le prvotne takse, preračunane v dinarje. Ker velja finančni zakon le za eno proračunsko leto, se ponavljajo vsako leto v finančnem zakonu členi z istim besedilom. Toliko v pojasnilo, da ne bo nepotrebnega razburjenja. Taksa za ribarske knjižice ostane torej ista, kakršna je bila doslej. Dr. M. Fond za pospeševanje ribarstva v Mariboru. Veliki župan mariborske oblasti je izdal z naredbo z dne 28. januarja 1927, E. št. 762/7 (Ur. list z dne 19. febr. 1927, št. 19), s katero se na podstavi § 16. zakona z dne 2. sept. 1882, št 11 štaj. dež. zak. iz 1883 ustanavlja za mariborsko oblast »Oblastni fond za pospeševanje ribarstva«. V ta fond se stekajo vse globe, izrečene na podstavi § 16. gori cit. zakona (štajerski ribarski zakon), kakor tudi izkupilo za zaplenjene ribe in za nezakonito uporabljeno ribiško spravo. Prav tako se steka v ta fond po § 68. madžarskega zak., čl. XIX. iz 1. 1888. polovica vseh glob, izrečenih na podstavi tega zakona. Društveni znak Slov. ribarskega društva. Slov. ribarsko društvo je pred kratkim prejelo približno 200 komadov društvenega znaka. Osnutek znaka je izdelal akademični slikar Josip Gorup. Znak velja 25 Din in se dobi pri društveni tajnici na Vodnikovem trgu št. 5 ali pa pri trgovcu g. Franu Baru na Cankarjevem nabrežju. Znak je delo slovenskega umetnika; Pozivljemo vse člane, da si ga nabavijo. Z odborove seje dne 10. marca 1927. Z ozirom na dopis velikega žu-Dana v Mariboru, da naj se društvo 'zjavi o prepovedi sačenja v Dravi, se sklene tozadevni odgovor. — Ribarske razstave, ki jo priredi to leto Kmetijska družba v Ljubljani, se ribarsko društvo ne udeleži. — Sklene se, napraviti klišej po vzorcu društvenega znaka; klišej se bo uporabil na društvenih pismih in kuvertah in na društveni štampilji. Prvi nemški ribarski kongres bo letos od 14. do 22. maja v Kielu; istočasno bo tamkaj velika ribarska razstava. Solnce in ribe. Poskusi so dognali, da škoduje solnčna svetloba ribjim ikram in mladim ribam, ako so trajno na solnčni svetlobi. V nekem ameriškem vališču so dali na prostem zarod jezerk v dve koriti, eno korito so pokrili, drugega pa ne. Poskus je pokazal, da je bila v prvem koritu umrljivost znatno manjša kakor v drugem. Od jezerk (mladic) jih je poginilo tekom treh mesecev v prvem koritu 18-4%, v drugem pa 33-7%, od šarenk pa v prvem koritu 4-7%, v drugem 38-1%. »Angelsport« št. 2. Morski akvarij na Marjanu. Občinsko upraviteljstvo v Splitu je na predlog tamošnjega prirodoslovnega muzeja sklenilo zgraditi tik muzeja paviljon s steklenim bazenom za morsko favno in floro jadranskega morja. Z gradnjo paviljona bodo kmalu pričeli in bo akvarij otvorjen najbrž še to spomlad. »Ribar« št. 1. Splitska ribarnica. V letu 1926. so prinesli in razprodali v splitski ribarnici skupno 283.314 kg rib v vrednosti 3 milijone 609.027 Din. Potovanje rib. V Švici spuščajo v zadnjih letih vsako leto primerno število markiranih rib v vode, da ugotove, kako daleč ribe potujejo. Od rib, ki so jih spustili leta 1924./25., so zopet ujeli 148 komadov. Najhitreje je potovala neka mrena, ki je preplavala dnevno 17 km. Povprečna dnevna pot rib je. znašala sicer 1 do 3 km. Dražba lovišč. Lovska pravica krajevne občine Jablance se odda na javni dražbi do 31. marca 1930 v zakup. Dražba se vrši v ponedeljek dne 9. maja 1927 ob 10 dop. pri sreskem poglavarstvu v Mariboru, levi breg, v sobi št. 8, priti. Lov občine podgorske se bo oddal v zakup na javni dražbi za dobo 5 let od 1. jun. 1927 do 31. maja 1932. Dražba se bo vršila dne 20. maja 1927 ob 10 dopoldne pri sreskem poglavarju v Kočevju v sobi št. 5. Lova občin Bloke in Sv. Vid nad Cerknico se bosta oddala na javni dražbi v zakup za dobo od 1. jun. 1927 do 1. aprila 1932, in sicer prvi na uradnem dnevu sreskega poglavarja v Ložu v torek dne 17. maja ob 11 dopoldne, drugi pa v ponedeljek dne 16. maja ob 9 dopoldne v uradu sreskega poglavarja v Logatcu. — Dražbeni pogoji so na vpogled pri sreskem poglavarju v Logatcu med navadnimi uradnimi urami. S 15. julijem t. L poteče zakupna doba občinskih lovišč Aržiše, Št. Lambert, Dedendol, Luče, Križka vas, Leskovec, Veliki Gaber, Prapreče, Stekanja vas in Zagorica. Ta lovišča se bodo oddala na javni dražbi v zakup za dobo do 31. marca L 1933. Dražba bo: 1. za lovišči Aržiše in Št. Lambert ob uradnem dnevu v Zagorju dne 27. maja f. 1. ob 10 dopoldne; 2. za lovišča Dedendol, Križka vas, Leskovec, Luče in Polica ob uradnem dnevu v Višnjigori dne 4. maja t. 1. ob 9 dopoldne; 3. za lovišča Veliki Gaber, Prapreče, Stekanja vas in Zagorica ob uradnem dnevu v Stični (Mleševem) dne 18. maja i 1. ob pol 9 dopoldne. Dražbeni pogoji so do dneva dražbe pri sreskem poglavarju v Litiji med uradnimi urami vsakomur na vpogled. Mali oglasi. Konec članka: »Pravno stanje ri- barstva v kraljevini S. H. S.« bo objavljen v junijevi številki, ker je v majevi številki zmanjkalo prostora. Kinološke vesti so radi pomanjkanja prostora izostale ter se priobčijo v prihodnji številki. Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani je izdal v priročni knjižici preizkusni red za vse tekme ptičarjev in španijelov ter seznam v ). R. P. vpisanih psov. Knjižica, ki bo dobrodošla vsem ljubiteljem ptičarjev, se dobiva za ceno 10 Din pri g. Ant. Schusterju, trgovcu v Ljubljani. Brake-jazbečarje, čistokrvnega psa in psico, z rodovnikom in prav dobro oceno, kupim. Starost 3—4 leta. Psa morata biti dobra lovca in vztrajna. Ponudbe na uredništvo »Lovca« pod značko »Jazbečar«. Lovec star 35 let, oženjen, brez otrok, govori slovenski in nemški, z 10 letno prakso v lovstvu, v gojenju visoke in nizke divjačine, vešč lovljenja vseh roparic na razne načine, obenem vešč kmetijskih panog, n. pr. živinoreje, sadjarstva, poljedelstva, hmeljarstva kakor tudi gozdarstva itd., išče primerne službe. Vprašanja na uredništvo »Lovca« pod »Ekonom«. Vedno v zalogi obče priznano zdravilo za pse »Dr. med. Neuer's Thorra-duran-Staupemittel s. W. Z. 208060«. — Lekarna Trnkoczy, Ljubljana. V komisijski prodaji ima sledeče puške, po ugodni ceni, puškar F. K. KAISER, Ljubljana: Hammerles dvocevka »Sauer & Sin«, [kal. 16) 2000 Din; Hammerles-dvocevka, belgijska (kal. 16) 1600 Din; Hammerles-dvocevka (kal. 12) 1250 Din; Grener-dvocevka (kal. 16) 1200 Din; Grener-dvocevka, suhlska (kal. 16) 1250 Din; Toplever-dvocevka, amerikan. (kal. 12) 600 Din; Toplever-dvocevka, boroveljska (kal. 16) 700 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 600 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 500 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 20) 750 Din; dvocevka-risa-nica, ključ spodaj (kal. 20/8 mm) 1400 Din; trocevka (kal. 16X16, 11 mm) 1600 Din; trocevka (kal. 16X16, 8 mm) 2250 Din; trocevka (kal. 16X16, 8 mm) 2750 Din; Mannlicher-Schonauer, z daljnogledom (kal. 8 mm) 2500 Din; Mannlicher-Schonauer, z daljnogledom (kal. 8 mm) 2000 Din. — Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije, lovskih priprav ter potrebščin za ribolov. Izvršuje vsa popravila orožja. Priznano najboljše montiranje daljnogledov na puške ter popravilo ribarskega orodja po najnižjih cenah. Ing. Anion Šivic: Nekaj lovskih podatkov za leto 1926. v ljubljanski oblasti. S pregledno kario lovišč — v prilogi. Kakor prejšnja leia, sem tudi lani objavil v »Lovcu« nekaj prispevkov o gospodarskem pomenu lova. Te prispevke sem podprl s slaiisličnimi podalki za ljubljansko in mariborsko oblasi.1 Za leto 1926. sem zbral s pomočjo sreskih šumarskih referentov najvažnejše podatke o lovu za območje ljubljanske oblasti, ki pojasnjujejo stanje lovstva v tem letu. Za mariborsko oblast mi deiajlirani podatki niso bili na razpolago. ★ V razpored lovišč, ki jih delimo v samosvoja ali lastna, v reservate in v občinska ali zakupna lovišča, daje vpogled posebna preglednica (sir. 215), v kateri izkazujem lovišča po številu m površini sumarično za vsak srez ali okraj — izvzemši Kastav ~ in skupaj za vso ljubljansko oblast. 1 Primerjaj piščeve članke: Podatki lovske statistike za Kranjsko za leto 1910., »Lovec« 1913, Podatki lovske statistike v Sloveniji za leto 1920., »Lovec« 1921, Lovstvo v Sloveniji, »Lovec« 1923, Proučavanje lovstva v naši kraljevini, »Lovec« 1924, Lovstvo leta 1923. po statističnih in drugih podatkih, »Lovec« 1925, Kekaj prispevkov h gospodarskemu pomenu lova, »Lovec« 1926, Ali je izenačenje lovskih predpisov potrebno?, »Šurnarski list« 1926. Lovec 192? 213 Zaradi boljše preglednosii posameznih lovišč na teritoriju ljubljanske oblasti sem s sodelovanjem sreskih šumarskih referentov zbral podatke, ki sem jih potreboval za sestavo grafičnega pregledna srezov, krajevnih ali političnih občin, davčnih občin in občinskih, samosvojih, reservatnih in ograjenih lovišč ter lovskih osredkov ali enklav — v merilu 1 : 115.200 po stanju, kakršno je bilo koncem leta 1926. ah v začetku leta 1927. Ta pregled mi je kolega Viktor Novak pomanjšal v merilo 1 :300.000 in ga prikrojil v takšni obliki, da je bil sposoben za naiisnjenje lovske karte, ki je priložena junijevi številki letošnjega »Lovca«. Na tej pomanjšani karti pa so morali odpasti meje in imena davčnih občin, kakor tudi enklave lovišč, ker jih ni bilo mogoče vrisati v tako majhnem merilu. Pregledna tabela in karta lovišč kažeta, da imamo v ljubljanski oblasti samo eno ograjeno lovišče ali oboro, ki meri 3128 ha. To veliko lovišče je pri Sv. Katarini nad Tržičem in je last gozdnega posestnika in industrijalca g. dr. Karla bar. 5orna. Ograjeno je predvsem zaradi jelenov, ki jih tu goje, da ne morejo vhajati na sosedna zemljišča in povzročati tam škodo. Lovišče je zaplojeno tudi s srnjadjo in gamsi v prav lepem številu. Lastnih (neograjenihl lovišč je bilo koncem leta 1926. v tej oblasti 233 na površini, ki obsega skupno 123.857 ha. Po velikosti je bilo: 117 samosvojih lovišč s površino od 115 do 200 ha, 66 „ „ „ „ „ 200 „ 500 ha, 24 „ „ „ „ „ 500 „ 1000 ha, 26 „ „ „ „ nad 1000 ha. Poleg teh je bilo 17 reservatnih lovišč na površini skupno 5699 ha. Podrobno je izkazanih sicer 18 reservatnih lovišč, toda dve lovišči tvorita glasom opombe v izkazu le eno samo celoto. Površina ograjenih, lastnih in reservatnih lovišč je znašala 132.684 ha ali 14 do 15% celokupne lovne ploskve v ljubljanski oblasti. Občinskih lovišč, ki so bila vsa v zakupu, je bilo 355 na površini, ki znaša skupaj 780.845 ha ali 85 do 86% celokupne lovne ploskve. Za leto 1926. se je plačalo zakupnine 1,575.057 Din 50 par. Leta 1926. je bilo novo izdraženih 16 lovišč, pri nekaterih pa, ki so bila sicer koncem leta 1925. izdražena (n. pr. v krškem srezu), je nastopila nova doba in zvišana zakupnina šele 1. januarja 1926. Zaradi teh novih dražb se je celokupna zakupnina Odlomki iz lovskega katastra; stanje koncem leta 1926. O ja £ o _0- a s » 2 5.S S £ 5 — --« Slš OSIAO| HiMSui3qo DSIAOJ -AJOSOJ ui qifoASoums «3 >I ;DS!AOf OjJA9J5 c I- Ol C •- CT> =D « CO •" ll E “• £>S 81 0001 P8U 81 0001 op 005 po 81 005 op 00S P° B1 002 °P 511 P« 1 CO >o >c/> £ CO C/) °l!Aa)s e >2 C/) > -2 o CO C .2» 'jo & o 03 i c <0 o •- -C 0I!A8»S 6 JU OIIA9JS 1 £ ■-lil ^ s’"! iš;es, ^ °~J5 Kis §5iS° šl'-s- s Slss-a >5 = | P KI lis= ii-- lil lili i:fi •lili i:s e-š>si iO x — co cvi lO s I 1 š iO pl o | CD iO CO co CN CN CM t2 So co co jO s c^i CD O t— X — a> X 00 00 8 xExSS^?cocoinfocoo OOt^C^OOOOCDOOjCaCvi^t^ -^cocvit^cDodcDcocoodaiio XiO'^a^X^-CNCD03iOt^-CD CO — ^ — !>• cm a> — zc CM ^iocMXxSxLnSoxx xpcMa3a^xx'^;oqcDcDo x — odt^ a^odcMiocM-^coco t^^rcji^gcoior^ — — oco X CM X s 1 .M O 2 S ta »O O V o >CJ o •c* 2 .S i I I | | g o D) O i-J O t/) cu £ Skupaj ..II 3128 233'123.857 17l 5699 117 661 24 26 355 780.1 nekoliko zvišala napram oni iz leta 1925., ki je znašala le 1,522.273 Din. Tu in lam pa so se pretirane dosedanje zakupnine vsled porasla dinarja nekoliko znižale. Črnomeljski okraj je imel leia 1926. isie zakupnine, kakor lela 1925., čeludi so prišla leia 1926. šliri lovišča znova na dražbo; nova, višja zakupnina v teh loviščih je namreč stopila v veljavo slučajno šele 1. januarja 1927. Za pet lovišč je bila zakupna doba podaljšana, glede enega lovišča pa koncem leta 1926. še ni bilo dokončno razsojeno o podaljšanju ali o novi dražbi. Povprečna zakupnina na 1 ha je znašala v ljubljanski oblasti 2 Din 02 p. Po izvedencih se v smislu predpisov štajerskega in koroškega lovskega zakona ni upravljalo nobeno lovišče. ★ Lovskih kart za koledarsko leto 1926. je bilo oddanih v ljubljanski oblasti, všievši tudi Kasiav: al Tako zvanih državnih lovskih kart s polno kolkovno takso za lovske gospodarje in njihove goste 2525 komadov; b) lovskim čuvajem, zapriseženim za posamezna lovišča, v kojih opravljajo službo, sta bili priznani 802 lovski karti brez kolkovne takse; cl državnim gozdarskim nameščencem 47 državnih lovskih kart, prostih kolkovne takse; d) proti plačilu kolkovne takse se je oddala ena lovska karta slušatelju šumarstva. Vsega skupaj je bilo torej izgotovljenih 3375 lovskih kart. Zanje se je izkupilo kolkovnih taks 86.618 Din 50 par, za lovski zaklad pa 50.625 Din. ★ Iz izkaza [razpredelnica na str. 2171 lovskih organov, ki so bili leta 1926. v službi, je razvidno, da je bilo v ljubljanski oblasti poklicnih lovcev z izpitom 69, poklicnih lovcev brez izpita 42, poklicni lovec za silo izprašan eden, za silo izprašanih, zapriseženih lovskih čuvajev 162, neizprašanih čuvajev pa 788. Lovskih gospodarjev se je dalo zapriseči za lovsko varstveno službo sedem. Brez čuvajev je bilo 18 lovišč. Vsega skupaj je bilo torej 1069 lovskih organov (ne vštevši Kastva), ki so bili skoraj vsi zapriseženi za lovsko varstvo. Od teh je opravljalo 247 v glavnem gozdarsko službo. Vendar je še mnogo pritožb, ki kažejo, da so posamezna lovišča preslabo očuvana, da streljajo v njih divji lovci, da ni v njih pravega reda. Izkaz lovskega osebja, ki je bilo v službi 1.1926. Srezi ali okraji Poklicni lovci, večinoma vsi zaprisež. Lovski čuvaji Lovski gospodar je sam zaprisežen Lovišča brez čuvaja (vsled malomarnosti) Gozdarsko oseljc z izpitom za lov in lovsko varstvo brez izpita ad hoc izprašani pri sreskem poglavarju ad hoc izprašani pri sreskem poglavarju pred prisego neizprašani in zapriseženi neizprašani in nezapriseženi izkazanega za lovsko osebje Brežice 4 1 28 20 1 8 16 Črnomelj .... 1 32 5 Kamnik 1 11 75 9 Kočevje .... 19 141 63 Kranj 5 15 1 18 76 2 1 26 Krško 6 91 11 Laško 3 54 7 Lilija 4 62 50 4 Ljubljana f“o) 4 153 20 Logatec .... 6 63 1 5 20 Novo meslo . . . 10 3 60 1 4 29 Radovljica . . . 6 12 27 2 37 Skupaj . 69 42 1 162 788 . j 7 18 247 > ★ Posebna razpredelnica (sir. 2191 izkazuje lovski plen, ki so ga za 1.1926. napovedali lovski gospodarji, 1. j. lastniki samo-' svojih lovišč, reservaiov, obor, zakupniki in podzakupniki obč. lovišč. Ta izkaz pa ne daje povsem verodoslojne slike. Posamezniki namreč ne napovedo vsega plena, ker se boje, da izgubijo lovišče pri prihodnji dražbi, ako povedo resnico. Nekaieri pa vsled brezbrižnosti ne pošljejo točnih podatkov. Kontrolirati je mogoče le podatke o uplenjeni redkejši divjačini, n. pr. o jelenjadi, kozorogih, ruševcih, medvedih, volkovih, divjih prašičih, divjih mačkah in orlih. Jelenjadi, navedene v izkazu, se je največ uplenilo v ograjenem lovišču pri Sv. Katarini, in sicer 33 komadov; med niimi je bil kapitalen šestnajsterak. V lovišču družbe »Jezersko« so padle tri košute, po en jelen pa v loviščih Frana Dolenca, Frana Heinriharja v Kokri in Jurija Robnika na Jezerskem. Nad Štefanjo goro je postal plen lovca osmerak v nelovnem času, prav tako sicer vsled obsirela bolna košula v nekem lovišču na Jezerskem. Sedem komadov jelenjadi so uslrelili v logaškem okraju, večinoma v območju in okolici Snežnika, 1 košuto v Loškem potoku v kočevskem okraju, 1 jelena v lovišču občine Preserje, 1 košuto v lovišču občine Slivnica v ljubljanskem okraju, 2 komada pa v litijskem okraju. Značilno je, da je bilo uplenjenih nekaj komadov s šibrami, na kar prizadeti, srečni lovci ne morejo biti preveč ponosni. Jeleni so se vsled vznemirjenja, ki ga povzroča ekstenziv-nejše ukoriščanje gozdov, ponekod razkropili na vse kraje. Iz Kokre prehaja jelenjad rada na južna pobočja Zaplate in Malega Grintovca, odtod pa v lovišče občine Cerklje in sosedov. Pri Sv. Ani so opazili tri komade v občinskem lovišču. V dvornem lovišču v Krmi se razmeroma dobro počuti tropa jelenjadi, ki so jo pripeljali z Belja in jo tam naselili. V logaškem okraju se jelenjad stalno množi. Škode na polju so precejšnje. Odškodnine, ki nalagajo lovskim gospodarjem velika bremena, so bile v logaškem okraju poravnane' brez posredovanja uradov. Tudi v litijskem okraju so opažali škodo po jelenjadi v več občinah; bila je v posameznih slučajih poravnana. Kozoroga, 3-do 4 letnega polutana, je ustrelil lastnik lovišča pri Sv. Ani pod Ljubeljem po predhodnem pristanku poklicanih faktorjev. Gamsov je bilo ulovljenih največ v alpskih krajih na Gorenjskem. Tudi drugod so se gamsi pojavili in jih je bilo tam smatrati kot rariteto. Zato je obžalovati, da sp ustrelili v kočevskem okraju po enega v lovišču občine Osilnica, v lovišču občine Loški potok in v lastnem lovišču v Robu in v litijskem okraju enega. Srnjad. Stanje srnjadi se je v loviščih, ki so v dobrih rokah, in tam, kjer ni volčje nadloge, dvignilo, drugod pa je postala zelo redka. Kljub temu, da ni dopustno, so ustanovili ponekod velike lovske družbe, ki ne poznajo zmernosti in se malo brigajo za negovanje koristne divjačine. Tu in tam padejo na strel nepravih lovcev tudi mladiči, ki se ne smejo streljati v letu poroda. Da se prepreči prodajanje takih komadov, se je vršila po organih ljubljanskega mestnega tržnega nadzorstva ostra kontrola, ki ni bila brez uspeha. Želeti bi bilo, da nekateri zakupniki opustijo trgovski način ukoriščanja svojega lova. Take lovske gospodarje sosedni lovski zakupniki motrijo z nezaupanjem. Tudi ni lepo, da se srnjad zasleduje, kadar jo prisili visoko zapadli sneg, da pride v podolja in v lovišča, ki so sicer prazna. 32(BJS ‘9UBJ^ 1 CM a> m to co to to co CM CM m 00 o O 50 00 00 § o CM to rvi Tt* co CM 456 97 1 ifinBBjrj ‘!jo>(os ‘!q3j}SBf cn CN £ M’ 00 S co r- oo 05 00 GO CO O S ^ to 3 oaoS ro co O CM CM O 5 CO r-> 50 00 CM !IjO . = 03IJ0zV9^\ 1 1 S 2 s CM CM 50 00 149 39 CM 5 S 3>[0BIU efAIfl 05 CO CO CM to L"- — g >N 8JP!A — CM — 00 CM co 00 1 ifjoq9Q = CM 05 00 s CO CM tO CM 2 0DISBjpOcJ co 00 o 05 O s s - CM — 8 CM 0un)j 05 to s S co co 05 - S 0Ois!r] s 2 CM 2 l>- CM 50 §8 05 CM CM 100 163 05 S CM Os ioaqzBf ’ ' S cS S 05 co S S S 24 14 1 loisBJd ifAjg to CM — O g cd s-i IA02[[0A — 50 JJ IPSApOR . — ♦»M 90i|B>|nx — . O co c v aoBj ofAig Oi 00 2 co to to S CM 00 co 12 41 49 1 cT ISOfi 9fAIQ CM to 05 s V 9orzo>| 9>[!I9A čo CM 50 50 00 00 CM CM ''t to s 93(0[g s CM iO to § o g co CN CO ■rr a goiiadajj 05 CM 05 00 lO 50 CM co o CM CM 1 KJ cS 2 9Diq9J9f 95[sf[OJ CM lO 00 CM CM GO »o 50 00 to S ^ 1 ♦ vH I IUBZPJ co — to 05 s T3 90!q9J9f 9]9g CO O T3 0UJOJO)J co 05 CM N C8 2 | 90iq9J9f aupzog 05 CM iO 00 2 £ iO GO 50 71 42 1 3 pA0sn^j 00 • S £ £ !u.q8(9d !fA!a t> CM zn CM CM CM • š' S IDfBZ 1 P m co to 1' o CM 05 00 S CM s to 1346 o 899 379 1 JSUIB0 K CO co 00 . 05 9UJS s co 50 s CM 05 CO co g to co CM *o 50 l>- 00 o CM | iBojozo^j . . . . ~ — IU9[9f CM CM 8 Srezi ali okraji Brežice . . . Črnomelj . . . 1 Kočevje .... Kranj I Krško I Laško 1 Litija Ljubljana “o) Logatec . . . . Novo mesto . . Radovljica . . . Skupaj . Nekaieri lovski gospodarji so opuslili lov na srne z visoko-nogimi psi-braki, kar je hvalevredno in pospešuje stanje srnjadi. Zajcev je bilo manj nego v prejšnjem letu. Krivda se pripisuje ponovnim in silnim poplavam, ki so ugonobile precej zajčjega zaroda. Kjer ni bilo poplav in prehude mokrote na spomlad, se je zajec nekoliko bolj zaplodil. K temu je veliko pripomogel strogi pasji konlumac, posebno za časa prepovedane dobe lova. Ruševcev ima največ radovljiški okraj. Fazanov je malo v strelni listi. V nekaterih loviščih kamniškega in ljubljanskega okraja, koder pazijo nanje, se vendar tudi razmnožujejo. Tudi v kranjskem okraju so jih naselili, a so jih mnogo raztrgali psi ali lisice, ker so naseljenim in izpuščenim komadom preveč postrigli peruti. Poljskih jerebic okraji: Kočevje, Laško in Logatec ne izkazujejo nobenih, Črnomelj le 2, Radovljica 3. Tu in tam so izpustili v lovišča nekaj parov importiranih jerebic in je pričakovati, da bodo obstale in se nekoliko razmnožile. Medveda, ki je doma v gozdovih kočevske in snežniške graščine in je redka žival, tam čuvajo zaradi varstva prirode in prirodnih spomenikov. V občini Čeplje v črnomeljskem okraju je leta 1926. ustrelil nekdo enega medveda. Volkov je še vedno premnogo. Leta 1926. je bilo ubitih 17 komadov. O posameznih slučajih je poročal »Lovec« povodom podelitev premij za pokončevanje te zveri. V črnomeljskem, kočevskem in novomeškem okraju so volkovi pokončali veliko srnjadi. Celo v ljubljanski okraj so zašli. Zatiranje volkov povzroča lovcem v prizadetih krajih veliko skrbi. Divjih prašičev se je postrelilo 30, največ v kočevskem in novomeškem okraju, koder so se v goščavah mlade bukovine zelo razpasli in jih je težko pregnati. Pojavili so se tudi v logaškem in loškem okraju ter delajo ponekod na polju dosti škode. Uplenjenih divjih mačk je izkazanih 36; med njimi je gotovo tudi več domačih, zdivjanih. Sicer pa v gozdnatih naših krajih prava divja mačka celo dandanes ni redka prikazen. Ker se je kožuhovina razmeroma ugodno razpečavala, so poklicni lovci in čuvaji pridno zasledovali lisice, kune in podlasice. Mnogo lisic je bilo zastrupljenih pozimi s cvani-novimi kapsulami. V občini dobliški v črnomeljskem okraju je dobil lovec Stonič 32 lisic na strup. Planinskega orla so ujeli v Kamniški Bistrici v past, ki je bila nastavljena za kuno. Ujetega imajo na dvorišču Narodnega muzeja v Ljubljani. Med lelom je bilo ovadenih razmeroma malo lovskih prestopkov, ki so se kaznovali po zakonu. Zgodi se pa marsikaj nelovskega, kar bi se dalo polagoma odpravili le s tem, da se skrbi za pouk in proučavanje lovstva. K temu naj pripomore razširjanje lovske literature po vseh, tudi najoddaljenejših krajih, koder so ljudje, ki hodijo na lov. Šokci so svoje poletno solnce imenitno zakurili, da je grelo prav do kosti in mečilo grozdje po trtah. Zato so jeleni slekli svoje zimske kožuhe, kakor Šokci svoje bunde, in ogrnili lahke in zračne kroje. Posebno šokački ženski svet je v tem oziru zelo napreden in se uspešno lahko kosa z moderno svetsko damo glede njenih skromnih zahtev po površini obleke. In marsikatera devojka Šokačica šestnajstih let lahko vzdrži tekmo glede svoje lepote, sorazmernih oblik in stasitosti. Tudi pobjo frizuro pozna to naše bratsko pleme, odkar stanuje v teh krajih. Dekleta nosijo kite, ali žene so ostrižene. Vendar se ne ponašajo s lem izumom in v svoji skromnosti pokrivajo poročene žene glavo z na poseben način zvito ruto, pod katero pokladajo na ostriženo glavo deščice, ki drže nad njo ruto v posebni obliki, kot veje streho na ciganskem vozu. Če je ženica mlada, recimo kakih 9 parov let, gledajo izpod le strehe temnorjave, žareče oči, kot njihovo solnce. Barva obraza pa se pri lepotici precej izpreminja, kakor je ravno pri volji. Umiva se sicer ne, ampak se obeli in pordeči s šminko in pudrom. Zato pa, dragi lovec, kadar in če boš hodil po teh krajih in iskal plena, deni v žep pralno milo, v katerem je zalit cekin in umij rdeča ustka in ličeca in obrvi in vsenaokoli in odpre se ti nepobarvan raj, kakor ga ni na zemlji. Srajčica, ki sega do srede porjavelih beder, tudi ne pozna mila. Prav tako predpasnika iz domačega platna, z rdečim vezena, ki pokrivata stas spredaj in zadaj in se poigravata navadno v vetru, frfotajoč veselo in visoko v zraku. Za vse to ni treba mila. Obesi srajčico in predpasnika v koruzo za strah vranam in nebo je odprto brez ovinkov, kdor je poet ali »adžunkl« gospodarjev ter se želi poglobiti v študij narodne duše. Ponosna je v vasi devojka na »adžunkfa« iz koruze in si gracijozno vpleta za ušesi v temne M. Š.: Spomini na jelene. XI. (Nadaljevanje.) kodre krivce divjega racmana koi iežko odškodnino za svojo ljubezen. In njene oči so lemne in velike, kakor oči mlade košute, ki sanjavo in hrepeneče gleda iz trstja. V nedeljo se svetijo okrog vratu cekini in težki tolarji, njena dota. Izza ušes pa se poredno smejejo racmanovi krivčki, ki vabijo iskrega jelena, češ: »Le pridi, le pridi, sem sama doma...« — Nebo se redko stemni in tako gre poletje svojo lahkokrilo čarobno pot preko polja, kjer cvete tria in pšenica in s svojim gorkim dihom obeta obdelovalcu obilo sadu. Naravno je, da je ob takih poletnih razmerah moj mladi prepeličar mnogo obetal. Bil je orjaške postave, razumen in lepo razvit za svojo mladost. Rad je ležal na hladnem hišnem hodniku in še rajši hlastal meso in drobil kosti, ki so mu morale vzbujati občutke, kot šolarčku povesti iz tisoč in ene noči ali sladka čokolada. Na skupnih potovanjih sem ga učil domovinoznanstva, lepega vedenja, naravoslovja in športa v plavanju, donašanja- itd. Iz naravoslovja sem ga predvsem seznanjal s fazani. Hodila sva večkrat po monjoroški šumi in opazovala te živali. Nekega dne poznega poletja prideva zopet tja in »Pik«, kakor je bilo psu ime, je spodil par fazanov, ki je zletel v majhen gozdič, kateri je bil obdan od dveh strani od globokega in širokega odtočnega jarka. Ta jarek je služil za odlok vode s polja, ležečega za malim nasipom, ki je bil zgrajen vzporedno z glavnim. Zarastel je bil z bičevjem in preprežen na gosto z vodnimi rastlinami. Prebroditi ga je bilo mogoče zaradi globočine le mestoma. Stikajoč po tem logu, sva prišla s psom v bližino tega jarka, ki je tvoril lam koleno in celina z visokim vrbovim grmovjem se je v obliki pomola končavala v tem kolenu. Naenkrat zapazim, da se dviga jelenja glava s tal in lepo rogovje štirinajsteraka se zaziblje. Trideset korakov od mene je ležal samotar in se jezno obračal za psom, ki je šaril po gošči in motil starega, ki je v skritem in mirnem kotičku pasel blagodejno lenobo. Ker je Pik hodil šele v prvi razred svoje šole, še ni vedel, kaj pomeni ostri duh, ki mu je šegetal nos. Vendar je postajal nemiren in zato je še pridnejše brskal in stikal po grmih, tako da je jelen vso pozornost posvečal psu in mene, ki sem se stisnil k debeli topoli, čisto prezrl. Sem ter tja begajočega psa pa je nos vendarle vlekel vzdržema proti tistemu pomolu in počasi se je krčila razdalja med njim in jelenom. Parkrat je pustil jelen psa na 15 korakov, ne da bi bil vstal. Ker pa je spoznal, da se pes pogostoma približuje, se je otresel lenobe in se dvignil, izrabivši priliko, ko se je pes obrnil od njega, tako da ga ni zapazil. Očividno se mu je hotel zmuzniti na skrivnem brez trušča, zavedajoč se dobro, da ne more čez jarek z globoko vodo, ki je bila vsa polna vej, dračja, bičevja in vodnih rastlin. Okrenil je svojo rogato glavo že od psa in se zazibal na nogah, da bi šel, ko se pes nenadoma okrene in jo nastavi naravnost proti jelenu. V tem hipu je orjak osiolbel in napele so se mu vse mišice. Ko je videl, da se pes ne ustavi, je povesil glavo, razkoračil prednji nogi v trdnejšo stojo in naperil svoje široko razkrečeno rogovje na nepridiprava. Čisto k tlom pred glavo je naravnal nevarne svoje sulice, da bi z enim udarcem strl nasprotnika. Ali pes je iz neposredne bližine zapazil ta gib ter od presenečenja obstal pred orjaško prikaznijo kakor vkopan. V prvem strahu sta se mu zašibili zadnji nogi in v znak kapitulacije je podvil svoj kratki rep. Ali velika čudna prikazen je stala nepremično in od časa do časa zapihala skozi široko odprte nozdrvi. Ker se pošast ni ganila, se je ohrabrilo njegovo mlado srce. Deloma se ga je polastila tudi radovednost, ko je spoznal, da od te živali izvira dražeči in zapeljivi dah. Zravnal se je na svojih krakih, počasi dvignil rep na korajžo in zalajal iz krepkih prsi, pol strašljivo, pol pogumno in radovedno. To je bilo staremu preveč. Kakor srednjeveški vitez s kopjem je zdirjal jelen s povešenimi grabljami proti nasprotniku. Pik, čeravno prvošolec, je presodil nevaren položaj. Strumno se je okrenil in pobegnil, kolikor so mu dale dolge krače. Za njim je prhal in lomastil jelen, da se je majalo grmovje in brstelo dračje pod težkimi skoki. Dirjala sta kakih sto korakov in razdalja se je opasno zmanjševala. Pik je komaj še odmikal bedra grozečim rogovilam. Da ga rešim nezgode, sem na vso moč zaklical —- »Piki«. Kot pribit je obstal vitez na mestu in se jezno ozrl v smer, odkoder je prišel moj klic. Pika je tudi ohrabril klic, ko je opazil, kako sem ukrotil njegovega zasledovalca in se je z vso jezo pognal proti jelenu, kažoč mu zobe in lajajoč v svoji mladeniški togoti. Takoj je jelen pobesil svoja kopja. Malo sta zaplesala sem ter tja in Pik je že zopet bežal, kar so ga nesle pete. To pot pa naravnost proti meni. Če bi bil na prostem, bi mi bilo postalo morda malo gorko. Videl sem, da se jelen ne šali in da preganja psa s prav resnimi nameni. V očeh se mu je utrinjala jeza in razžaljeni ponos. Ker sem stal v varnem zaklonu mogočnega debla, se mi ni bilo bati, da bi morda jelen v ognju začetega boja pozabil vso opreznost in mimogrede zgrešil s svojo rogovilo v moj trebuh. Silovitost pogona je rastla pri vsakem skoku in Pikove oči so obupno iskale svojega rešitelja, čigar glas ga je prej otel. Sedaj mu je pogum definitivno upal in videl sem, kako v smrtonosnem begu leze sam v se, da bi ušel pogubi, ki se je nevzdržno valila za njim. Kakor velikanske vile je režalo močno razprto ro- govje, da v nekaj hipih pograbi žriev in jo nabode. Pes je švignil mimo jagnedi, za kaiero sem stal, in jelenove grablje so se za-sveiile izza debla. Tedaj pa so se razkoračile silne noge, da so se parklji do gležnjev zarili v mehko, vlažno zemljo. Ogromno ielo se je sunkoma ustavilo in jelen je vrgel glavo v tilnik. Rezek duh človeka mu je udaril v nos. Presenečeno je pogledal okrog sebe in naslednji hip uprl oko vame, ki sem pogledal izza debla. Ponosno in mogočno je stal, kot zmagovalec, za seženj glava od glave. Ali tisti hip, ko je moj pogled zadel njegove oči, se je ukresalo v njih nekaj nepopisnega. To je bil odjek groze. Široko so se odprle oči, ko so spoznale človeka, smrtnega sovražnika. Ta pogled je bil pogled razumnega bitja, ki ima dušo in misli ter ve, kaj pomeni zanj taka neposredna bližina te dvo-nožne zveri. Za hip je onemel in videl sem natanko, kako je popustilo vse kot struna napeto mišičevje. Ali neposredno na to je zgrabil krč nezlomljene volje vse kite, da so zaigrale v novem naporu. Jelen se je nagnil vznak, zakolebal v zraku in hrbet je kakor napeti lok puščico sprožil sloko telo v dolg skok. V nekaj hipih je zginil preko livade, kot bi ga gnal vihar, še preden se je Pik zavedel, da je rešen. Ko sem ga poklical, se je po vsem telesu trepetajoč stisnil k mojim nogam in mi hvaležno lizal roko. Ni mnogo manjkalo, da mu ni jelen zvrtal luknje v trebuh, kot par tednov pozneje nekemu Šokcu. Delal je s svojimi tovariši na polju ob gozdu, kamor so zahajali jeleni na koruzo. Neko jutro so štirje Šokci presenetili mladega jelena vilarja, ki se je na nerazumljiv način dal obkoliti. Vsi navdušeni, misleč, da ga že imajo, so se zakadili proti jelenu, ki je porabil v svojem obupu zadnje rešilno sredstvo, svoje roge, in zasadil konico enemu v trebuh. Tako so šli potem vsak svojo pot, jelen v gozd, Šokac pa v bolnico, in je gotovo sklenil, da ne bo več lovil jelenov z golo roko. (Nadaljevanje bo sledilo.) Kako si stavljam daljnogled na risanici. (Konec.) Vsak daljnogled ima, kot znano, približno na sredini okroglo ploščo, ki služi za regulacijo višine strela. Ta plošča torej služi za premikanje vizirja v daljnogledu in mora biti, ko je puška pristreljena, primerno pritrjena, da se sama ne premika, ker bi vsled tega puška streljala zopet previsoko ali prenizko, odvisno od strani, na katero se je ta plošča premaknila. Na spodnjem koncu te ploščice ima daljnogled na posebnem delu, ki se ne premika, fiksno marko. Ko je puška natančno pristreljena, podaljšamo to marko z nožem ali pilico na gornjo premikajočo se ploščico. Na ta način imamo vedno takoj vidno kontrolo, če bi se ploščica premaknila. V naši razpravi se nahaja marka vedno na spodnjem robu ploščice, ki si jo mislimo razdeljeno na levo in desno polje. Le če je marka spodaj, veljajo naslednja navodila. Če ima pa daljnogled marko zgoraj, tedaj so naslednja navodila glede korekture višine strela, kar se strani tiče, ravno nasprotna. Če nam strel pokaže, da puška strelja previsoko, tedaj moramo iskati pravilno marko v desnem polju ploščice. Za koliko moramo premakniti ploščico, ni mogoče dati splošno veljavnih navodil, ker je to pri posameznih povečavah in pri posameznih tipih daljnogledov različno. Treba je to z nekoliko patronami empirično dognati. Če je strel previsok samo za kakih 20 cm, bo treba prestaviti le za nekaj milimetrov. S poskusnim strelom se prepričamo o uspehu. Če smo zopet ustrelili previsoko, tedaj še nekoliko bolj premaknimo v desno polje. Če puška strelja prenizko, tedaj ravnamo ravno nasprotno. Pravo marko za 100 korakov iščemo torej v levem polju. Ko smo dosegli pravilno višino strela, je treba dognati, če puška ne strelja na levo ali na desno. To vidimo že pri pristrelu puške glede višine. Vsi streli leže na levi ali na desni. Nikomur ne priporočam, da se zanese samo na to, da ve, da njegova puška strelja n. pr. 10 cm na levo ali na desno ter da potem v praksi temu primerno pomeri. To je zelo slabo in je pri daljši razdalji vsaka ocena izključena. Na 100 korakov mora biti absolutna točnost pristrela, kolikor to pač omogoča razsipanje strelov. Če smo ugotovili, da puška strelja na stran, tedaj moramo prestaviti podstavek daljnogleda na puškini cevi ali na šini. Nekatere puškarne montirajo te podstavke zelo mehko, tako da se že pri razmeroma majhnem udarcu premaknejo. To je zelo slabo in je treba gledati izrečno na to, da so ti podstavki solidno montirani na šini ali cevi. Ti podstavki služijo v regulacijo strela v levo ali desno stran. V nobenem slučaju ne udarjajmo s kladivcem direktno na ta podstavek, temveč ga premaknimo le s pomočjo metaličnega ravnilca. Daljnogled leži pri modernih montažah na dveh podstavkih v primerni razdalji, da je dosežena potrebna stabilnost daljnogleda. Po tipu montaže izberemo za premikanje zgornji (proti ustju puške) ali spodnji podstavek (proti zaklepu). Če strelja puška na levo, potem nastavimo ravnilce na desni strani zgornjega podstavka in s kladivcem narahlo udarimo na ravnilce. S tem se podstavek premakne na levo stran. Da si laže to predstavljamo, si mislimo sledeče. Z daljnogledom sem meril na kamenček. Puškina cev pa je ustrelila na levo, torej moramo daljnogled premakniti v toliko na levo, da kaže vizir na isto točko, kot strelja puška. To dosežemo, če zgornji podstavek premaknemo v levo stran in s tem ves daljnogled premaknemo v levo stran. Če se je pri prvem udarcu s kladivcem Podstavek v resnici premaknil, konstatiramo na ta način, da z ostrim instru- mentom, n. pr. obrabljenim peresom za britje začrtamo komaj vidno normalno črtico na podstavek in cev, oziroma šino. Podstavek je treba zelo malenkostno premakniti. S strelom se prepričamo o uspehu prestave. Ne smemo pričakovati, da bo že pri prvem poskusu strel na pravem mestu. Treba je več patron in nekoliko potrpljenja. Če strelja puška na desno, tedaj napravimo sledeče. Ravnilce nastavimo na levi strani zgornjega podstavka in potisnemo z udarcem na ravnilce, podstavek na desno stran. S kladivcem se ne sme razbijati po ravniku, temveč samo narahlo in kratko trčiti na ravnilce. Če je podstavek zelo trdo montiran, tedaj moramo udarec pojačiti. Ako pa hočemo prestavljati spodnji podstavek, tedaj postopamo ravno nasprotno kot pri gornjem podstavku. Če strelja puška na levo, nastavimo ravnilce na levi strani in potisnemo spodnji podstavek z rahlim udarcem na desno stran. Če strelja puška na desno, nastavimo ravnilce na desni strani in potisnemo podstavek na levo stran. Svetujem vsakomur, da si na svoji puški to predstavlja, da bo v praksi laže in hitreje napake strelov popravil. Tako smo uravnali točno strel glede višine in strani in je še treba s petimi zaporednimi streli kontrolirati pristrel. Če streljamo na kamenček, ga n. pr. navadno razstrelimo ali pa ustrelimo tik poleg kamenčka. Za končno kontrolo lahko streljamo na nalašč za to prirejeno tarčo — na belem papirju s tušem narisano črno piko v premeru kakih 6 cm. Ta pika se na 100 korakov z daljnogledom dovolj razločno vidi. Merimo vedno na spodnji rob pike, tako da pika sedi na vizirju daljnogleda. Na tako tarčo oddamo pet strelov zaporedoma leže z največjo točnostjo. Na tarči potem vidimo točno uspeh pristrela. Če je puška pristreljena točno, tedaj leži srednji pogodek v sredini malega kroga. Vseh pet strelov mora bili razdeljenih po črnem krogu ali tik ob robu, odgovarjajoč razsipanju strelov. Če puška še ni dovolj natančno pristreljena, pa leže streli ali nad piko, če strelja puška previsoko, ali pod piko, če strelja prenizko, ali pa na levi ali desni strani. Vsakomur svetujem, da naj te, četudi manjše napake zopet korigira na prej navedeni način, s primerno opreznostjo seveda, ker se tu sme samo za las premikati, in se ne zadovolji samo s poznanjem teh napak. Enkratni trud, potem pa se lahko zanesemo in ni treba vedno misliti na napako pristrela. Pri pristrelu puške na noben način ne smemo pretirano štediti patron, na drugi strani pa zopet ne pokati, da se puška razbeli. Delo pristrela je treba opravljati z največjo mirnostjo in največjim preudarkom. Omenim naj še, da imajo daljnogledi najnovejših tipov na obročku, ki služi za regulacijo višine vizirja v daljnogledu, fiksno začrtano marko za 100 korakov, to pa zato, ker je ta marka vtisnjena na nalašč za to narejeni posebni plošči, ki je fiksirana z vijaki. Ko je puška pristreljena, potem enostavno s prestavitvijo te ploščice obe marki izenačimo v eno črto. Ta marka je navadno na zgornjem robu kroga pri novejših tipih daljnogleda. V našem članku pa so vse navedbe glede levega in desnega polja mišljene tako, da marka leži na spodnjem robu daljnogleda. Na to pozor! Ker se pri premikanju gori navedene ploščice s fiksno marko zelo lahko pripeti, da premaknemo vizir daljnogleda, svetujem, da puste lovci to delo opraviti rajši puškarju. Le kdor natančno pozna to manipulacijo, lahko brez skrbi, da bi premaknil vizir, izenači marke. Vsled tega priporočam, da vsak lovec, če sam puško pristreli, napravi, ko je puška končno natančno pristreljena, z ostrim nožem ali tanko pilico svojo marko. Če ima daljnogled dve marki, to ni tako hudo, svojo marko bo pač vsakdo lahko tako napravil, da jo bo vedno ločil od tovarniške marke. Lahko iudi tovarniško marko na premikajoči plošči zbrišemo, da imamo samo eno marko. Nadaljnje marke za 200 in 300 korakov so brez prave vrednosti, kot sem to v aprilovi številki »Lovca« pojasnil. Pri malo izvežbanih strelcih sem splošno opazil, da jim dela veliko težavo, najti divjačino v daljnogledu. Neverjetno sučejo puško po zraku in na vse kriplje iščejo, pa je ni divjačine v daljnogledu in je ni. V resnici ta težkoča ne obstoja, če se lovec navadi na pravilne kretnje pri strelu. Prvič je treba, da se obrnemo proti divjačini tako, da komodno sedimo ali stojimo. To je navadno vedno lahko mogoče, izvzemši če nam stoji divjačina tik pred nosom. Kdor ‘nerodno sedi ali stoji, ta seveda potem zelo težko ustreli. Da vidimo divjačino takoj v daljnogledu, je predpogoj, da puško pravilno dvignemo v ramo. Tu pride do veljave zopet stari »Anschlag«, brez tega ni dobrega strela. Pri strelu s kroglo ga seveda izvršimo pogosto zelo počasi, končni rezultat je pa isti, kakor pri hitrem. Pri tem smo puško že podzavestno uravnali tako, da meri na divjačino, in v istem hipu, ko smo puško dvignili, jo že vidimo v daljnogledu. Pri tem tudi pridejo oči v pravilno razdaljo od daljnogleda in v trenutku vidimo ostro celo polje. Zelo važno je, da puško trdo držiš v rami z desno roko in z levo le tako rekoč opiraš puško. Kdor z levo roko tišči puško v ramo, temu seveda puška opleta tja in sem in je naravno potem strel izročen božji milosti. Privaditi se je na kolikor mogoče hitro streljanje. S križem ali špico gremo po nogi v pleče in kakor hitro pride križ ali špica na sredino pleč, tedaj mora počiti. Zelo važno je, da vedno vemo, kje je bilo merilo, ko je počilo. Vsak strel moramo, posebno na manjše razdalje, napovedati. Pri daljših razdajlah je zaradi večjega razsipanja strelov to napovedanje strelov omejeno. Dolgo merjenje je ničvredno. Pri pristrelu se lahko v tem pogledu vežbamo. Naravnost božjastne krče dobi človek, če mora gledati kakega nerodneža, kako se zvija in stoka, nreden ustreli. Na vse viže se preseda, privzdiguje glavo in opleta s puško sem in tja in če končno vendar poči, je strel navadno v planki. Torej lovci, risanica ni »špricovnica« za šibre. Tu je treba primerne predizobrazbe in vežbe in pri vsakem strelu misliti, medtem ko pri streljanju s šibrami odločuje poleg prirojene spretnosti predvsem vaja. Pri streljanju s kroglo pa sama vaja ne pomaga mnogo, če si v mislih nismo na jasnem. Slabi strelci s kroglo so pogosto zaradi tega slabi, ker si niso glede strela s kroglo na jasnem. Potem je naravno, da vzlic prirodni spretnosti ne gre. Torej vzemi si toliko truda in preštudiraj vsak s svojo puško to poglavje. Ocena psov na mednarodni razstavi psov dne 8. in 9. sept. 1926 v Ljubljani. Lovski psi. [Nadaljevanje.) Braki jazbečarji. Psi: 1. Katal. štev. 157, Nimrod Theising, psarna »Lom«. Krepek pes, jelenje-rdeč, brez znakov, sorazmerno zgrajen, le nekoliko mehek v dlaki, s ščetka-stim repom. Ocena prav dobra, II. b. 2. Katal. štev. 158, 2uti Lom, Ed. Dolenca v Orehku, jelenjerdeč pes, kakor prejšnji oče njegov, odlično smotreno oblikovan, prav dobre stoje, odličen v dlaki, v zobeh nosi posledico pasje bolezni, kot plemenjak prvovrsten kakor katal. štev. 166. Ocena odlična, L b. 3. Katal. štev. 159, Riff Hrastnik, Hr. Kleinlercherja v Domžalah. Rjav, močan pes; rdeče paljen; svetel smrček, oko presvetlo, šibke dlake, kleca desno, sicer pa je dobro sorazmeren in inteligentne vnanjosti. Ocena po-voljna, IV. d. 4. Katal. štev. 160, Willv Sonnblick, psarne »Gamsburg«. Zelo močan, jelenjerdeč pes, brez odznakov, dober v sorazmerju, nekoliko fin v dlaki, dobrega zobovja, sprednji šapi nekoliko odprti, kleca na desno. Ocena dobra, III. a. 5. Katal. štev. 161, Rex Weixelstein, Jos. Urbana v Brinju. Močan pes, dobrih sorazmerij, jelenjerdeče barve s črno masko na licu in belo zvezdo na prsih; tipično kleca; šape nekoliko odprte, fin v dlaki ter ima pomanjkljiv ščetkast rep, težko glavo s sicer dobrimi uhlji. Ocena dobra, lil. e. 6. Katal. štev. 162, Satan Pernerhof, Ani. Borovnika v Zagrebu. Pes je temne jelenjerdeče barve z belo liso na prsih, dobre postave, desno šapo ima zajčjo, prav dober v sorazmerju in dlaki ter pomemben kot plemenjak. Ocena prav dobra, II. a. 7. Katal. štev. 163, Reks Hrastnik, A. Kostelca v Karlovcu. Mlad, 9 mesecev star pes, jelenjerdeče barve brez znakov, prav dober v sorazmerju, obeta postati še popolnejši; rep črnoresast, dober v dlaki. Ocena dobra, III. 8. Katal. štev. 164, Blitz Hrastnik, ing. Fr. Sonnbichlerja v Tržiču na Gorenjskem. Pes je temne jelenjerdeče barve, očarujoče lep, prekrasne glave in uhljev, odličen v dlaki, toda silno kleca na desno, kar povzroča oceno p o v o 1 j n o. 9. Kaial. štev. 165, Rustan Weixelstein, psarna »Hrastnik«. Crn pes 7 rdečim ožigom, zelo masivnega trupa, prav dobre dlake, kleca močno ter je zadaj spodnesen. Ocena zadostna, V. 10. Kalni. štev. 166, Waldi 1. Hrastnik, last prejšnje. Crn, rdeče paljen pes, zelo dobro oblikovan, ima nekoliko kratko glavo, toda lepa uhlja; prav dobre stoje, izvrsten v dlaki; želeti bi bilo malo daljši život. Kot plemenjak je zelo priporočljiv, toda za psice z daljšim životom ter svetlordeče in žemljasio-rumene barve. Ocena odlična, I. c. 11. Katal. štev. 167, Bubi Hrastnik, last prejšnje, jelenjerdeč pes, ki se v ostalem popolnoma ujema z opisom svojega brata, katal. štev. 164. Ista ocena in ista nagrada. 12. Katal. štev. 168, Brandl, last prejšnje. Dober, črn, rdeče paljen pes, nekoliko fine dlake, s tipičnim prelomom, dobrih uhljev in inteligentne glave. Kot plemenjak se prav posebno toplo priporoča. Ocena prav dobra, II. c. 13. Katal. štev. 169, Roli Pernerhof, last prejšnje. )elenjerdeč pes, z belo liso na prsih, zadnje šape bele, očarujoče lepe postave, odličen v dlaki, sijajen ščetkasti rep, toda na žalost tipično pretirano razvit prelom. Ocena dobra, III. b. 14. Katal. štev. 170, Pater 'Wicsenau, O. Baverja v Domžalah. Jelenjerdeč pes, brez znakov, ki je tekmoval že leta 1925. v Grazu za prvenstvo. Pes odgovarja največjim zahtevam, ako se ne bi upoštevala v tilniku nekoliko široka glava, ki je lastna psom iz psarne »Pernerhof« kot značilna hiba idealne lepote. Ocena odlično, I. a. 15. Katal. štev. 172, Nerot Hrastnik, L. Krejčija v Hrastniku. Črn, rdeče paljen pes, slabotnega tipa in klecav. Ocena zadostna. 16. Katal. štev. 173, Nimrod Hrastnik, Ant. Krejčija v Hrastniku. Jelenjerdeč, zelo močan pes, lepo sorazmeren, nekoliko široke glave, prav dobrih uhljev, kratke dlake, kleca na levo; kot plemenjak se ne priporoča. Ocena dobra, 111. c. 17. Katal. štev. 174, Adout Ortnek, psarne v Ortneku. Majhen, jelenjerdeč pes s črno resastim repom, prekratek v trupu in dlaki. Ocena zadostna, V 18. Katal. štev. 175, Ass Ortnek, vse istotako kakor pri prejšnjem štev. 174. 19. Katal. štev. 176, Ajax Ortnek, tudi prav tako kot pri štev. 174. 20. Katal. štev. 177, Pressan I. Pernerhof, last prejšnje. Lep, jelenjerdeč pes, plemenite vnanjosti, ki pa nosi sledove v mladosti prestale težke bolezni, vsled tega je telesno zaostal. Za plemenjaka ni. Ocena dobra, 111. d. 21. Katal. štev. 178, \Valdl, last prejšnje. Svetlordeč pes, iz legla kakor štev. 168. Zelo krepak pes s pojemajočimi silami, prav dobro oblikovan, kratke dlake, toda enostransko klecav. Na podlagi dokazanih vzrejnih uspehov se kot plemenjak toplo priporoča. Ocena prav dobra, H. d. 22. Katal. štev. 181 a, Lux Hrastnik, Frica Barrachinija v Hrastniku. Jelenjerdeč, v splošnem dobro zgrajen pes, dober v dlaki, plemenite glave, toda kleca tako zelo, da se ne more oceniti drugače kakor nezadostno. Psice: 1. Katal. štev. 183, Skala Lom, psarne »Lom«. Jelenjerdeča, temno paljena psica, izvrstne rasti in postave. Psica napravi kar najbolj inteligenten vtis, le nekoliko bolj krepka naj bi bila. Psico je na vsak način treba upoštevati kot plemenjakinjo prvovrstnih kvalitet. Oceno odlična, L c. 2. Katal. štev. 184, Fricka Hrastnik, last prejšnje. Psica je nekoliko močnejša kot prejšnja štev. 183, svetlejše dlake, toda v ostalem z istimi vrlinami kot ona. Ocena odlična. La. Lovec 1927 229 3. Katal. štev. 185, Bessie liasberg, Edv. Dolenca v Orehku. Lepa jelenje-rdeča psica, ne preveč močne postave, bila bi brez hibe, da nima nekoliko zajčjih šap. Ocena prav dobra, 11. d. 4. Katal. štev. 187, Neni Roethelstein, A. Borovnika v Zagrebu. Psica je dobrega sorazmerja, jelenjerdeče barve, na sprednji desni šapi bela, izredno plemenitega izraza, imela pa bi biti boljša v dlaki in precej kleca. Ocena dobra, III. b. 5. Katal. štev. 188, Waldine Hrastnik, Fr. Bizjaka v Ločah, Studenice pri Poljčanah. Nekoliko preveč rejena jelenjerdeča psica, lepe tipične vnanjosti, prešibka v dlaki in pretankega repa. Na desno stoji popolnoma ravno, na levo pa kleca. Priporoča se kot plemenjakinja, toda le za stegnjene pse dolgega trupa in dobre stoje. Ocena prav dobra, II. c. 6. Katal. štev. 189, Ria Hrastnik, S. Hornitzkvja v Grmači. Svetlordeča psica z belo liso na prsih, prav dobre postave, plemenite vnanjosti, brez hibe z ozirom na njeno mladost. Ocena prav dobra, II. b. 7. Katal. štev. 190, Huberta Hrastnik, psarne »Hrastnik«. Jelenjerdeča psica brez znakov, izredno plemenite vnanjosti, dobro ustvarjena, toda kleca tako zelo, da je vsled tega ni mogoče priporočati kot plemenjakinjo. Ocena po-voljna, IV. 8. Katal. štev. 191, Hedda Lom, last prejšnje. Jelenjerdeča psica, iemno-resasta s črno masko in belo liso na prsih, očarujoče postave z nekoliko predolgo zgornjo čeljustjo, sicer brez hibe. Ocena prav dobra, II. a. 9. Katal. štev. 192, Diana II. Hrastnik, Fr. Barrachinija v Hrastniku. Slabotna, črna, rumeno paljena psica, dobro ustvarjena, dobra v dlaki, lepe glave, sicer brezhibna, toda vsled slabotnosti se kot plemenjakinja ne priporoča. Ocena dobra, III. a. 10. Katal. štev. 194, Senta Wiesenau, psarne »Ortnek«. Jelenjerdeča psica brez znakov. Vsled izredno lepega sorazmerja, izborne dlake in postave se v vsakem oziru lahko smatra za brezhibno in najbolj tipično psico te vrste na razstavi. Ocena odlična. La. 11. Katal. štev. 197, Živa, Lud. Ederja v Zagrebu. Grahasta braka jazbe-čarka^ je brez dokazov porekla, odgovarja pa popolnoma pasmenim znakom, kar jo usposablja za vpis v rodovno knjigo J. R. Bj., ako se izkaže s primernim uspehom na kaki tekmi te vrste psov. Ocena dobra. 12. Katal. štev. 197 a. Bistra Hrastnik, dr. Jan. Lokarja v Ljubljani. Jelenjerdeča psica srednje velikosti, velike glave in uhljev, dobro ustvarjena, ima pa pretenak rep. Ocena dobra, III. (Sledil bo konec.) Dr. Avgust Munda: Pravno stanje ribarstva v kraljevini S. H. S. (Konec.) Ribarske izkaznice. Členi 29. do 35. govore o ribarskih kartah. Tu pogrešam določilo o tem, komu se sme izdati ribarska karta. Osebam, o katerih ni pričakovali, da bodo v redu izvrševale ribjo lov, se ne sme dati ribolovno dovoljenje. Zadevno določilo naj bi se glasilo: »Ribarska karta ali knjižica se ne sme dati, odnosno se mora odvzeti osebam: 1. ki so bile tekom zadnjih dveh let dvakrat kaznovane zaradi neupravičenega ribarjenja ali zaradi kršenja ribarskih predpisov; 2. ki so pod policijskim nadzorstvom; 3. ki so bile tekom zadnjih 5 let obsojene zaradi tatvine, ropa, prevare ali poneverbe.« Člen 33. določa, da bo ribarske karte izdajala Generalna direkcija za ribarstvo po pristojnih policijskih oblastvih. Zaključne besede tega člena naj bi se glasile tako: »_Generalna direk- cija za ribarstvo izdače ribarske isprave preko nadležnih policijskih vlasti odnosno preko ribarskih odbora.« Točka d) člena 34. pa bi se morala glasiti: »Sportsko knjižico izda ribarski odbor za dobo enega kalendaričnega leta. V to knjižico vpisuje lastnik ali zakupnik ribje vode dovoljenje za ribjo lov. Takso za to knjižico bo odredil pristojni ribarski inšpektorat v iznosu od 50 do 150 Din.« Točka c) tega člena se glasi: »Za revirsku kariu plača se 10% od godišnje zakupnine.« Zakupnik oziroma lastnik revirja plača Ribarskemu odboru itak revirno takso, ki znaša 15% lelne zakupnine; zaradi tega za revirno karto ni treba odrediti posebne takse. Ribarske zadruge. Ribarske zadruge obravnava načrt v členih 36. do 41. Med posle ribarskih zadrug spada po čl. 37., točki 2.\ »Izkoriščanje poedinih delov, rokavov ali kanalov javnih voda«, po točki 5. istega člena pa: »Poskus, da se na poedinih ribolovnih prostorih uvede kak nov način ribje lovi«. Ti določili je treba izpremeniti toliko, da se jima dostavijo besede »v večjih vodah«, kajti pri manjših vodah ni mogoče ločiti stranskih voda od glavne struge. Sicer pa nasprotujeta obe določili odredbi člena 23., ki pravi, da pripada v stranskih vodah ribarska pravica onemu, ki jo ima v glavni vodi. Ribarsko-policijske prepovedi. Načrt odreja niz ribarsko-policijskih prepovedi, ki jim v bistva ni ugovarjati. Opozarjam le na nekatere malenkostne stvarne in stilistične napake: Člen 50. določa: »U vodama, u kojima žive ribe, zabranjuje se spuštati i bacati materije, koje ribi škode.« Pravilno se mora ta člen glasiti tako, da je spuščanje ali (ne »in«) metanje snovi zabranjeno. Člen 59., odstavek 3. pravi: »Generalna direkcija za ribarstvo može izuzetno odobriti lov ribe u vreme zabrane ribolova licima, koja ga budu vršila u cilju naučnog ispitivanja ili veštačkog ga-jenja ribe.« Da se preprečijo zlorabe, bi bilo temu členu pristaviti besede: »Po uporabi je ribo zopet spustiti v vodo.« Člen 62. odreja: »Zabranjeno je predavanje in kupovanje ribe, ako ova nema propisanu veličinu ili joj je lov u to vreme za-branjen.« V interesu javne kontrole in reda je, da ne pridejo ribe v promet v času, ko velja zanje varstvena doba, sicer se bo vsakdo izgovarjal, da so ribe iz ribnika ali da jih je imel prodajalec že dlje časa v zalogi; isto velja za ribe, ki nimajo predpisane mere. Zaradi lega bi bilo pristaviti členu 62., drugi odstavek, ki naj se glasi: »Ta prepoved velja brez ozira na to, iz katere vode so ribe in velja tudi za ribe, ki jih ima prodajalec v svoji prodajalni.« Po členu 66. veljajo odredbe načrta tudi za rake. Ta člen je odveč, ker odreja že člen 15., da veljajo vse določbe zakona tudi za druge povodne živali. Določilom o ribolovnih prepovedih je ireba pristavili novo določilo, člen 71. a), ki naj se glasi: »Odredbe členov 55. do všievši 61. in 63. do všievši 70. ne veljajo za ribnike in druge ribogojne vodne naprave.« To določilo je polrebno, ker posesi-nikom ribnikov in ribogojnih zavodov ni moči predpisati, kako naj gospodarijo. Kazni. Člen 72. našteva niz določil o kaznih za prestopke kršenja ribarskega zakona. Moderna zakonodaja gre za tem, da smatra tatvino rib iz javnih voda za kaznivo dejanje svoje vrste.- Ribe v javnih vodah niso last ribarskega upravičenca; upravičenec ribje lovi ima le privilegirano okupacijsko pravico do teh rib. Ako torej kdo drugi lovi v njegovem lovišču brez njegovega dovoljenja, ne jemlje »iz posesti« (besedilo kazenskega zakona), nego posega neupravičeno v njegove ribarske pravice, to je v njegovo izključno pravico prisvajati si ribe v lastnem lovišču. V logičnem oziru tako dejanje torej ni tatvina, nego delikt sui generis zoper tujo imovino. Tudi je motiv neupravičenega ribarjenja povsem drugačen kakor pri prosti tatvini. Motiv ni toliko koristoljubje kakor sirast. Zaradi tega tudi preprosto ljudstvo prestopkov neupravičenega ribarjenja ne smatra za dejanje, ki ima onečaščujoče posledice. Nekaj drugega pa je tatvina rib iz ribnika, ribnjače, iz ladje ali druge zaloge. Tu gre zgolj za koristoljubje, torej za prosto tatvino (točka 7. člena 72.). Iz teh razlogov bi bilo koncem člena 72. dostaviti določbo, ki naj bi se glasila: »Kdor si prilašča ribe ali druge povodne živali, ki si jih sme prilaščati zgolj ribarski upravičenec, brez njegovega dovoljenja, se kaznuje z zaporom do enega leta in denarno kaznijo do 10.000 Din. Načrt kaznuje onečiščenje ribjih lova in zastrupljevanje rib zgolj z denarno kaznijo od 5 do 100 Din (čl. 50. in 72., točka 1.); ta kazen ne bo zalegla. Tvornice povzročajo ribarstvu ogromno škodo, ko spuščajo v ribje vode strupene in onečiščujoče odtoke svojih obratov. Leta 1922. je poginilo v ljubljanski okolici na tisoče plemenitih rib, ker je spustila neka tvornica v bližnjo reko strupene snovi. Največja katastrofa je zadela ribarstvo v ljubljanski okolici 15. avgusta 1890. Katastrofa se je pripetila, ker je papirnica spustila v vodo okoli 2000 litrov klorove apnene vode. Katastrofa je uničila po cenitvi veščakov 2000 do 3000 kg rib. Majhne denarne kazni v takih primerih ne bodo zalegle; denarna kazen mora biti občutna. Treba je seveda kaznovati tudi - Primerjaj članek dr. Munde: »Ribarsivo in lov ier osnutek novega kazenskega zakona« v »Lovcu« leta 1923. na str. 53. zastrupljevanje voda, ki se vrši iz malomarnosti, ker imajo skoraj vsa zastrupljevanja in onečiščenja voda po tvornicah svoj izvor le v malomarnosti ali v kruti brezobzirnosti. Točka 9. člena 72. naj bi se torej glasila: »1. Kdor namenoma zastruplja ali oneči-šča ribjo vodo na način, ki škoduje ribam, se kaznuje z zaporom do 6 mesecev in denarno do 100.000 Din. 2. Kdor zakrivi dejanje pod 1. iz malomarnosti se kaznuje z zaporom do 3 mesecev in denarno do 50.000 Din. V obeh primerih mora storilec poravnati ribarskemu upravičencu vso škodo.« Člen 74. govori o zaplembi protizakonito ulovljenih rib in o zaplembi ribiške sprave. Manjka določba, da je treba zapleniti ribiško spravo (orodje) tudi tedaj, če ni last storilca. Storilec se često izgovarja, da orodje, ki mu je bilo zaplenjeno, ni njegovo. Stvar oškodovanega je, da dobi od storilca odškodnino za zaplenjene stvari. Vse denarne kazni in izkupila zaplenjenih stvari naj se uporabijo v prid ribarstvu. Člen 74. naj bi se torej glasil: »Storilcu, ki zagreši kaznivo dejanje po točkah 1., 2., 5., 7. ali 8. člena 72. tega zakona, se odvzame ulovljena riba in orodje, poslednje tudi tedaj, če ni njegovo. Vse denarne kazni za prestopke zoper ta zakon, izkupilo za zaplenjene ribe, ako se ni moglo izročiti upravičencu ribje lovi, in izkupilo za zaplenjene stvari, se izroči pristojnemu ribarskemu oblaslvu, odnosno ribarskemu odboru, če se je dejanje zgodilo v revirju.« Vzorni ribniki. Člen 76. do 89. govore o vzornih ribnikih; posestniki vzornih ribnikov uživajo posebne ugodnosti. Po členu 84. uživajo tudi planinske vode ugodnosti vzornih ribnikov, ako so združene z vališčem. Za postrvje vode je osobito važno določilo člena 85., ki pravi, da morajo industrijski podjetniki, ki zaprečujejo s svojimi napravami prehod rib, ustanoviti na lastne stroške vališče za to vodo. Člen 86. pa daje vališčem pravico, uloviti si v sosednih loviščih drstnice za dobavo iker in mleka. Pomorsko ribarstvo. Tretji oddelek zakona (čl. 90. do 147.) obravnava pomorsko ribarstvo. Ribarska pravica v pomorskem pasu do pet pomorskih milj od obale pripada izključno državljanom kraljevine S. H. S., v pomorskem pasu od obale do ene pomorske milje pa onim, ki imajo domovinsko pravico v dotični pomorski občini (prebivalcem obale). Ribarska pravica v prvi pomorski liniji je osebna pravica prebivalcev obale in se ne more prenesti na druge osebe (čl. 95.). Prehodna določila (čl. 148. —152.1. Pri upravi fondov se osnuje po členu 149. fond za pospeševanje ribarstva; s lem fondom razpolaga Generalna direkcija za ribarstvo po odredbah minisirsiva za poljedelsivo in vode. V ta fond se zbirajo sledeči dohodki: 1. vsi dosedanji fondi za pospeševanje ribarstva, 2. neporabljene vsote dohodkov Generalne direkcije za ribarstvo. Fond se bo uporabljal a) za investicije in za nabavo ribiške sprave za državne vode, b) za razmnoževanje rib, c) za proučavanje ribarstva v državi, d) za nabavo, tiskanje in honoriranje ribarskih spisov in načrtov, e) za izvršitev tehniških opravil za ribarstvo. Upravo tega fonda je treba decentralizirati. Med predhodna določila je treba sprejeti tudi določilo, ki omogoča oblastvu, ustanavljali revirje v zmislu člena 27., odstavka 2. Posestniki ribarskih pravic bi utegnili ovirati ali onemogočiti ustanavljanje revirjev s tem, da bi dajali svoje pravice v zakup. Zaradi tega je umestno, da se sprejme med prehodna določila člen, ki naj se glasi: »Dejstvo, da je voda, ki se ima sprejeti v revir, za časa, ko se ustvarja revir, v zakupu, ne ovira postopanja v smislu člena 27., odstavka 2.« Iz lovskega nahrbtnika. Tekmovalno streljanje bo v Ljubljani dne 3. julija 1927. Spored streljanja ostane v splošnem isti, kakor je bil lansko teto. Spored s tekmovalnimi pogoji se bo dobil pri društvenem blagajniku, na dan streljanja pa na strelišču. O nekdanjih risih na Kranjskem. V prav zanimivi knjigi: »Zgodovina župnije Št. Rupert na Dolenjskem«, ki jo je spisal in izdal Ivan Steklasa 1. 1913., je zapisal na str. 305 — 306 tudi dva slučaja, kako so risi umorili dve deklici. Piše namreč: »Tudi risov je bilo še takrat (t j. v drugi polovici 18. stoletja) mnogo po naših šumah. V mrtvaški knjigi sem našel zapisano k 1. 1764., da je divja hijena, po domače ujedež, dne 4. jan. ob pol petih popoldne izgrizla in žalostno umorila na Cirniku Marijo Poglajen, 15 let staro dekle iz Št. Janža. Vračala se je bržkone domov, a v večernem mraku jo je ta zverina napadla, katere se ni mogla ubraniti. Dne 14. febr. istega teta pa je umorila istotaka zverina v Sred-niku 11 let staro Nežo Možina.« Zanimivo bi bilo poizvedeti tudi iz drugih mrtvaških knjig po Dolenjskem, pa tudi Kranjskem sploh in morda še Štajerskem, ki segajo nazaj v 17., 18. in morda še v začetek 19. stoletja, če niso tudi po drugih župnijah risi umorili ljudi. Kaka poročila o njih bi se gotovo našla, posebno po župnijah, ki so bile obdane od več strani z gozdovi, katerih je bilo takrat gotovo dosti več, kakor jih je danes, in v katerih so uničevali risi ljudi in živali. Na isti strani pa poroča Steklasa tudi še o nekdanjih obilnih volkovih to-le: »L 1760, —1762. so se doklatili v Št. Ru-pertsko okolico volkovi, kjer so poklali do 40 glav živine.« Naj pripomnim tu še, da Pleteršnikov slovar nima izraza »ujedež« v pomenu ris. Kako so imenovali rise drugod po slov. krajih? Tukaj poznajo ljudje pač še besedo »ujedež«, pa le stari ljudje kot strašilo otrokom, če niso pridni, ko jim pravijo: »Če ne boš priden, te bo pa ujedež,« ne vedo pa več, kaj pomeni. I. Š. Petelini so letos pričeli pozno. Zadnjega marca ga je čul lovec v Stolu. Pel pa je tako vztrajno in ognjevito, da je lovec sklepal, da je moral peti že dalje časa. Poje v višini 1200 m. Ruševec se do danes, 15. apr., v pogorju Stola še nobeden ni oglasil. Od 1500 m navzgor še leži obilo snega, tako da ni še pre-kopno in pomlad se še ne čuti. Dne 14. aprila se je oglasila na polju Koroške Bele kukavica. Za Gorenjsko je normalno, da se oglasi sredi aprila in navadno ne zgreši za več kot en dan. Golobje so se pokazali začetkom in sredi marca. Vendar jih je poznejši sneg hudo pritisnil. In v tej stiski so jim pomagali še mnogi lovci na drugi svet. Začetkom druge tretjine aprila so bite vidne tudi lastovice. Vendar so prve izginile. Najbrž so preletele Karavanke, za katerimi leži njihov pravi dom. To sem opazoval že nekaj let, da so bile lastovice v Rožu na Koroškem prej nego na Gorenjskem. M. S. Kanja ali mišar (Buteo vulgaris L.) in navadni fazan (Phasianus colchi-cus L.). Navadni fazan, gojen že od nekdaj v Dravski dolini, se je v zadnjih letih precej razmnožil. Ta lepa divjačina, pravi kras našega polja, naših gozdičev in hribčkov, si pridobiva vedno več prijateljev in ljubiteljev. Lovsko srce vzra-dosti, ako slišiš zvečer polne glasove petelinov, ki so se spustili s polja v gozd, si poiskali drevesa, kjer prenočijo in z glasnim kokodakanjem dajejo ' slovo belemu dnevu. Se par močnih glasov z drevesa in tiha noč zagrne temni gozd. Če jih hočeš spet slišati in videti, se moraš zgodaj v jutro podati v lovišče. Zatajeno se spuščajo raz drevja na zemljo, jo hitro poberejo po tleh v bližnje grmičje ob robu gozda, kjer se začnejo Polja in senožeti. Tukaj si na njivi, posejani z ovsom, utešijo prvi glad. Tako hodijo gracijozno od ogona do ogona, Pažno motreč okolico in pridno pobirajo seme in razne žuželke. Pri prvi nevarnosti, recimo da se bliža človek, petelin visoko dvigne glavo in brzo teče v bližnje grmovje ali se spusti v zrak, da kmalu doseže varen gozd, kjer se navadno usede na drevo, redkokdaj na zemljo, ne da bi tam obsedel, ampak skrivno leti naprej in se hoče rešiti nevarnosti. Najbolj živahni postanejo fazani-pete-kni koncem marca in v začetku aprila, ko začnejo peti. Takrat se sliši ves dan njih hreščeč gak-gak. S tem vabijo kure na veselo svatbo. Kdor hoče žitje teh ptic opazovati, naj pride v okolico Maribora, kjer so na levem in desnem bregu Drave lepa lovišča fazanov, posebno ono občine Bresternica na levem bregu Drave je eno najlepših in najbogatejših fazanjih revirjev okolice Maribora. Žal, da ima tudi ta ptica mnogo sovražnikov. Med temi je tudi naša kanja ali mišar, ki je sicer v dolini bolj redka prikazen, a vendar se priklati vsako zimo par eksemplarjev, kjer precej neusmiljeno gospodarijo in šele proti pomladi zginejo. Najbrž ne najdejo primernega mesta za gnezditev. Lansko jesen kakor vsako jesen poprej se je napravilo za fazane ob robu gozda v gostem grmovju dvoje krmišč. Vsaki drugi ali tretji dan so se ta zalagala s koruzo v strokih in z ajdo. Ptice so pridno to luščile in ajdo pobirale, najbolj v zgodnjih jutranjih urah. Velika dobrota so jim bila ta krmišča, ko je zapadel debel sneg. Zimskega dne mi pove kmet, ki je moj sosed, da leži tam doli za robom gozda raztrgan fazan. Le rep da je vzel in si ga obdržal, ker se mu tako dopade. Brž puško na ramo in hajd na lice mesta. Vkljub opreznemu bližanju me mišar, ki je bit ravno pri obedu, vendar opazi, se dvigne in jo odkuri proti gozdu. Pošljem strel za njim, a brez uspeha. Razdalja je bila že prevelika. Pred krmiščem je ležal popolnoma oskubljen fazan-samec, le perje perutnic ni bilo izpuljeno. Bil je že najeden in prav dobro so se mu poznale rane na hrbtu, ki mu jih je zadal ropar s svojimi ostrimi in zakrivljenimi kremplji in s krivim, močnim kljunom. Na nasprotni strani tega gozda, nedaleč od tega morišča je ležala ravno tako oskubljena poljska jerebica. Njene kosti so bile popolnoma oglodane, le konci perutnic, kjer ni sladkega mesa, nedotaknjeni. Ostanke fazana sem pustil na miru, a jih zastrupil s strihninom, a kanja se jih ni dotaknila. Naš mišar tedaj vendar ni tako usmiljenja vreden, kakor ga Erjavec slika v »Naše domače in tuje živali«, kjer ga naziva »Dobrota je sirota«. Ravnokar mi lovec iz Breslernice toži, da v tem lepem revirju mesari par mišarjev med fazankami in povzroča občutno škodo, a jim ne more do živega. Kaj šele mladi zajčki? Lovijo jih in spretno odstranijo ter potem slastno použijejo. Prepričal sem se o tem na dveh mestih. Našel sem samo oskubljeno dlako in odtiske krempljev v prsti. Lovec tedaj mišarja ne more pardoni-rati in kjer se razmnoži, ga je treba preganjati. Ant. Godec. Ptičja idila. Gnezdo sivega mu-harja. Kako si naše ptice znajo v stiski pomagati, nam kaže sledeče dejstvo. V kotu vrta stoji s smrekovo skorjo pokrita uta. Okoli rastejo jablane, breskve, slive, maline in ribez. Smrekova streha ima kap na vse strani. Na eni strani se je pod kapom napravila polica, kamor se je postavil lonec s tradiskancijo, visečo rastlino, kot okrasek ute. Na vrtu se je naselil koncem aprila lanskega leta sivi muhar ali muhovec — Muscicapa gri-sola — ptica, ki je pri nas precej pogosta. Prebiva po gozdih, najrajši v listnatih, na robih gozdov, pa tudi po drevoredih in sadonosnikih vasi in mest, mnogokrat v sredini istih, kajti on ljubi bližino človeka ravno tako kakor lastovke. Najrajši pa se naseli pri ribnikih in drugih vodah v bližini človeških bivališč, posebno če se nahaja tam drevje in grmovje. Ornitologi naše muharje, od katerih poznajo v naših krajih štiri zastopnike, nazivajo lastovke naših gozdov, kajti njih življenje je slično s temi. Ta ptica rada gnezdi v listnatih gozdih blizu vode v bolj temnih in senčnatih krajih, pa tudi v sadonosnikih in na vrbah zraven človeških bivališč. Tukaj si naredi gnezdo na staro, kratko vejo in vejice tik debla, na glavo kakšne vrbe, v brazde, v vrtne ute, v veliko drevesno duplino, v luknje zidovja in na slična mesta. Gnezdo je precej preprosto in sestavljeno iz koreninic, lišaja, zelenega mahu, slame, lubja, nastlano z volno, konjsko dlako in perjem. Gnezdi pa precej pozno. V začetku junija položi sa- mica 5 jajc. Mladiče neguje z veliko ljubeznijo. Naš par, ki smo ga vedno videli na vrtu in v bližini hiše, si je pa napravil gnezdo naravnost v lonec imenovane rastline, ki pa ni bil do vrha poln prsti, tako da je gnezdo malo molelo iznad roba. Menjaje se sta valila samica in samec tako vztrajno, da se nista dala motiti od ljudi, ki so hodili tik gnezda v uto, in tudi ne od mačke, ki je ure in ure prežala tam, a ji je bilo grozdje prekislo. Izmed 5 jajc je bilo samo eno neplodno. Štirje krepki mladiči so se stiskali v gnezdu, katere je samica z vztrajno pridnostjo krmila in tudi brez vsake nezgode izpeljala. Ani. Godec. Kosje gnezdo v ljubljanski ulici. V prvih dneh marca je bilo, ko je črni kos zletel na visoki kostanj sredi parka »Zvezda« v Ljubljani in ubral po večmesečnem presledku svojo mehko pomladansko melodijo. Prvi dan je bila pesem bolj tiha; od dne do dne je postajala glasnejša. Marsikdo se je ustavil pod drevesom in prisluškoval prijetno pesem, ki jo je rodil pomladanski sen. Lepa pesmica pa je bila namenjena temnorjavi, skromno oblečeni samičici, ki ni nič kaj marala za elegantnega kavalirja. Lansko leto sta se ljubila in ljubezen ni ostal brez posledic. V Kra-peževem vrtu, na kostanju, je skrbna samica vzgojila deco ljubezni, ali brez pomoči lahkomiselnega soproga, ki se po končanih medenih tednih ni več zmenil ne za njo in ne za naraščaj. Brezskrbno je prepeval ter zabaval Ljubljančane in edino, kar so mladiči podedovali po očetu, je bila lepa pesem. Pa tudi čez zimo se ni brigal za lansko ljubico. Če je le mogel, jo je prehitel pri krmišču, kjer so jima dobri ljudje pokladali hrano; včasi jo je celo napodil. To mu je samičica zelo zamerila in sklenila, da ostane sama. »Ali kaj pomagajo vsi dobri sklepi. Pomlad je pomlad in lepa sladka beseda, posebno če jo kdo zapoje, premaga vse!« Črni kavalir je kmalu opazil z visokega kostanja, kako prisluškuje njegovi pesmi lanska ljubica in kako postaja od dne do dne bolj otožna. Nekega posebno lepega ranega jutra, ko je odpel svoj jutranji spev, se je ojunačil in spustil k svoji zaželjeni. Trenutno sta bila oba v zadregi in le počasi sta se zopet sprijaznila. Kos je dvoril in dvoril, dokler ni bila izpeta stara pesem zlatih obljub in priseg; samica se je vdala. — On je še vedno prepeval, ona pa je že zopet občutila posledice prijetnih trenutkov. Tihi opazovalci so opazili kmalu rjavo samičico, kako je pobirala ob vrtni ograji raztresene drobne palčice in slamnate bilke ter jih odnašala s precej velikim naporom. Začudeni so obstali, ko so videli, da je skrivaj smuknila v gost oleander, ki stoji par metrov od velikih stebrov pri vhodu ljubljanske kazine, sredi ulice, trdo pri tro-toarju, po katerem hodijo neprestano ljudje, in med cesto, kjer vozijo vozniki in drče avtomobili. Opazovalci so mislili, da kosova samica dela to v skrajni sili in da si bo gotovo premislila postaviti dom svojim mladičem na takem kraju, kjer bo neprestano motena od ljudi in živali. Čez nekaj dni so se uve-rili, da kosovka misli resno. Gnezdo se je večalo, dokler ni bilo dokončano in ona obsedela na gnezdu. V gostih vejicah zelenega oleandra je bilo videti iz skrbno skritega gnezda na eni strani precej dolg repek, na drugi strani pa tupatam glavico, ki je radovedno pokukala čez gnezdo. Mirno je sedela in se ni brigala ne za mimoidoče in tudi ne za avtomobile, ki so postajali tik drevesa, komaj dva metra od gnezda. Posetnik restavracije se je zelo bal, da bi kdo ne motil skrbne kosove matere in vse se je vršilo v najlepšem redu. Baš o veliki noči se je dogodilo pri kosovih nekaj važnega, odprlo se je dvoje drobnih jajčec. Od tedaj je le v ranih jutranjih urah smuknila skrbna mati iz gnezda, da se okrepča in nahrani mladino, drugače pa je čepela ves dan in vso noč na gnezdu. Od živali je motil ko- sovko samo mali jazbečar, ki jo je slučajno videl, ko je priletela na gnezdo. Skočil je na čeber, v katerem je bil vsajen oleander, kjer je bilo gnezdo, ter se spenjal po drobnem debelcu in kopal prst, dokler ga niso odpodili. Vsi, ki so vedeli za to kosjo družinico, so bili srečni in mislili, da je nahujše prestane in da se bo posrečilo materi, ki si je izbrala tako zanimivo gnezdišče, vzgojiti mladino. Ali ne samo brezen, tudi mali traven ima včasi zvit rep! Prišel je križev teden in procesije sv. Marka in sv. Lukeža so šle po polju ter prosile za blagoslov zemlje. Nebo jih je uslišalo in pričelo je deževati. Med dežjem pa je poškilila na zemljo trenutno starka zima; radovedna je bila tudi ona, če je res tako lepa njena naslednica mlada pomlad, kakor čuje neštetokrat šepetati. Črez noč je zapadel sneg in zeleni sv. Jurij je imel letos belo osedlanega konja. Ko se je zdanilo, se je nudila ljudem nepopisno lepa, a vendar tako žalostna slika. Na zelenih vejah se je kosala nežna belina žalujočega, potrtega cvetja z belino pomladanskega snega. Najlepši pa so bili travniki in njive, kjer je sijalo skozi sneženo belino zelenje mlade travice in ozimine. Ta čudni nepričakovani pojav je stiskal srca prijateljev prirode; bali so se, da bi utegnili biti solnčni žarki preslabi in ne bi mogli tekom dneva zmagati predrzne zime, katera bi, da vlada do večera, ponoči poslala svojega najnevarnejšega bojevnika, strupeno pomladansko slano. Le-ta bi pomorila vse, kar je rodila pomlad. Ko je v zasneženem jutru prišel skrbni čuvar kosje družine k oleandru, je kosovka še sedela na precej zasneženem gnezdu. 2e se je veselil, da so kosovi srečno prestali hudo noč. Ali ko je čez nekaj časa kosovka odletela, se mu je nudila nad vse žalostna slika, V gnezdu sta ležala mrtva oba kosova mladiča, katerim je jelo baš poganjati prvo perje. Ni znano, ali sta zmrznila pod materjo ali medtem, ko jima je šla iskat hrano. Gotovo je skrbna mati poskusila vse. da jih obdrži pri življenju; čepela je na mrtvih in jih grela; toda vse zaman, zoper smrt ni leka! Dočim je samica obupno gledala iz bližnjega kostanja na svoje strte nade, je črni kavalir skakljal od veje do veje, občudoval izreden pomladansko-zimski pojav in si lahkomišljeno zapel par kitic. Bog zna, koliko sto takih žalostnih prizorov se je nudilo v čudno lepem pomladanskem jutru? Uplenjen volk. Dne 27. febr. 1927 je šel gozdni čuvaj Ivan Tscherne iz tian-dlerjev pogledat k mrhovini, ki jo je bil položil meseca januarja v revirju Grčarice za volkove, ako je bil morebiti kateri pri njej in jo trga. Ko je prišel okoli pol 10 dopoldne blizu mrhovine, je zapazil tam močnega volka. Takoj se je pripravil na strel in zadel volka s ši-brami v glavo; bil je oddaljen približno 28 korakov. Volk se je na mestu zgrudil. Tehtal je 48 in pol kilograma. Tschernetu je bila priznana premija 400 Din. Nagrade. Veliki župan ljubljanske oblasti je priznal Jožefu Knapu iz Žirovnice pri Cerknici 400 Din nagrade za volka, ubitega dne 26. nov. 1926 v lovišču Topol-Metulje pri Retju. - Isti znesek je bil priznan Francu Martinčiču, gozdnemu in lovskemu čuvaju Snežniške graščine, ki je uplenil dne 23. februarja 1927 v Kališki rebri 42 kg težkega volka. Lovaeko društvo za Gornje Medji- murje v Strigovi je predložilo 29 članov za sprejem v Slovensko lovsko društvo. Letošnja cena srnjadi. Tvrdka E. Vajda v Čakovcu plačuje od 1. junija t. 1. uplenjeno srnjad po 15 Din na oddajni postaji. Pri hudo razstreljenih komadih se plačljiva teža primerno reducira. Pregledna karta o loviščih v ljubljanski oblasti, kakršna je bila priložena junijski številki »Lovca« in pregledna karta srezov in občin te oblasti — brez vrisanih lovišč —, se naroča pri sreskih šumarskih referentih in okrajnih gozdarjih. Cena 10 Din za komad. Kinološke vesti. 11. redni obči zbor »Jugosl. kinološkega saveza« ie bil 29. marca t. 1. v restavraciji »Ljubljanski dvor«. Otvoril ga je predsednik dr. Ivan Lovrenčič s pozdravnim nagovorom, posebno pa se je obrnil s toplimi besedami na polkovnika Dragomira T. Nikolajeviča kot predsednika »Kinološkega kluba« v Zagrebu in kesneje došlega podpredsednika istega kluba dr. Sempra. Udeležbo je bila izredno dobra. Govornik obrazloži v ogrodju delovanje saveza v pretekli funkcijski dobi, kot najvažnejši prireditvi pa omeni mednarodno razstavo psov 8. in 9. sept. v Ljubljani ter razstavo psov v Zagrebu 10. oktobra 1926. Nato so sledila poročila tajnika, blagajnika, gospodarja in vodje rodovne knjige, ki so osvetlila podrobnejše delovanje in stanje saveza v minulem letu, poročilo računskih preglednikov pa je dognalo, da so računi v redu; zato predlagajo za blagajnika absolutorij. Tretja točka, ev. volitve, ni prišla na dnevni red v smislu § 10., odst. V. sa-veznih pravil, pri četrti točki po so se overovili nekateri sodniki, i. s.: Franc Urbanc poleg že vseh vrst psov-pti-čorjev tudi za pse spanijele; podpolkovnik Emil Zajc za vse športne pse, posebno pa za ovčarje; naknadno pa je bilo odobreno svoječasno overovljenje Stanko Arkota za sodnika vseh športnih Psov. Z obžalovanjem se je vzela na znanje izjava pl. fiernetich-Tommasinijo, do odlaga vse dosedai poverjene mu funkcije, zato se namesto njega overovi Oskar Košler za pse brake-jazbečarje. Samostojne predloge je vložil »Klub ljubiteljev športnih psov«, in sicer: 1. Savez naj izposluje dovoljenje Slov. lov. društva, da sme K. L. Sp. oskrbeti glasilo »Lovec« onim svojim članom, ki niso včlanjeni pri S. L. D., na ta način, da naroči tiskarni natisk potrebnega števila izvodov preko one naklade, ki jo naroči S. L. D. Stroške tega dotiska nosi K. L. Sp. Sklene se, da se ta točka odstopi v rešitev saveznemu načelstvu oziroma odboru. (Ker je naklada »Lovca« zadostna, je predlagano ponatisnjenje lista za K. L. Sp. pač nepotrebno! Op. ur.) 2. Z ozirom na ponavljajoče se slučaje pasje stekline in neprestani kontumac naj zaprosi savez merodajne faktorje, zlasti Velika župana obeh slovenskih oblasti, da se nadzorstvo nad psi, ki se potepajo brez gospodarjev in znamk, po možnosti poostri. Varnostni organi naj take pse, ki so ljudem in živalim najbolj nevarni, ugonobe. Na ta odstavek točke 2. poda predsednik dr. Iv. Lovrenčič sam obširno poročilo, osobito kar se tiče določitve pasje takse ter ugotavlja, da bi se morale nuditi članom kinoloških klubov v tem pogledu posebne olajšave, zato se poveri, da posreduje v ta namen pri merodajnih oblastvih. Drugi odstavek točke 2. »Savez naj imenuje poseben odsek, sestavljen iz delegiranih članov posameznih klubov, oziroma S. L. D. z naročilom, naj pripravi gradivo za enotno terminologijo glede označbe vnanjosti kakor tudi poveljevanja pri dresuri. Pri sestavljanju terminologije se naj upoštevajo že obstoječi slovenski in srbohrvatski izrazi, ako so jezikovno čisli. Terminologija bodi taka, da se bo lahko uveljavila v vsej državi.« Vsebina tega odstavka je bila z veseljem pozdravljena, razvila se je o njej zelo obširna debata, nakar se je sklenilo naprositi živinozdravnika Stanka Arkoia, da napravi anaiomično podobo psa, dele istega označi po svoje, nato pa stvar predloži v nadaljnjo razpravo. To se razpošlje vsem merodajnim organizacijam in posameznikom po vsej državi ter se priobči v svrho razprave v »Lovcu«, »Lovačkem glasniku«, »Posavskem lovcu«, »Pravem lovcu« itd., da vsi oddajo svoje mnenje. Savez naj vse to gradivo zbere in izda nato smernice za enotno jugoslovensko terminologijo psa. 3. »Savez vodi seznam vseh rodovnikov, izdanih po včlanjenih klubih. Savez opremi že naprej po klubih založene rodovnike s svojim žigom, klubi oziroma vodje rodovne knjige pa morajo poročati vsak mesec savezu, koliko rodovnikov je bilo izdanih, komu in za katerega psa.« Tudi glede te točke se je razvila obširna debata. Z večino glasov se sklene sledeči predlog: Poslej so vsi v savezu včlanjeni kinološki klubi primorani predložiti izgotovljene rodovnike savezu v vizum, z dodatkom: lastniki pred tem sklepom izgotovljenih rodovnikov naj se opozore, da jih lahko tudi naknadno predlože po svojih klubih v vizum pri savezu. Rodovnik je veljaven le, ako ga vzreditelj psa pravilno izgotovi, ga potrdi na predpisanem mestu z lastnoročnim podpisom, nato se predloži prizadetemu klubu v pregled, koder ga mora podpisati predsednik dotičnega kluba ter vodja rodovne knjige ter mu pritisniti tudi žig pristojnega kluba; šele tako opremljenega je predložiti v vizum savezu. Drugače izgotovljeni rodovniki niso veljavni. Vsled enotnosti naj bi bili po mož- nosti rodovniki vseh v savezu včlanjenih kinoloških klubov enaki. Pri slučajnostih poroča polkovnik D. T. Nikolajevič, da se mu je po daljšem prizadevanju posrečilo, da je bil savez sprejet v mednarodno psoslovno zvezo »Federation Cvnologigue International« v Bruslju, kar se je vzelo z navdušenjem na znanje. H koncu se stavi apel na živinozdravnika Stanka Arkoia, da bi se čimprej otvorila v Ljubljani klinika z zavetiščem za pse. P. 2. Iz zapisnika VII. občega zbora K. L. P. dne 1. aprila 1927 ob 8 zvečer v Ljubljanskem dvoru. Predsednik otvori obči zbor, pozdravi navzoče, posebno dr. Ivana Lovrenčiča kot zastopnika ). K. S., St. Arkota kot zastopnika K. S. P. ter živinozdravnika Rieglerja. Nato se spomni umrlega člana kluba L WelleYja, na kar se navzoči v znak sožalja dvignejo. Nato pojasni delovanje in stremljenje kluba. Iz tajnikovega poročila je razvidno delovanje kluba v pretekli poslovni dobi Klub je imel 9 rednih in eno izredno sejo. Priredil je 6 tekem psov ptičarjev in španijelov. Za pse španijele si je pridobil klub poleg drugih tudi overov-Ijenje domačega sodnika v osebi predsednika F. Urbanca. Sicer so pa na tekmah sodelovali poleg domačih sodnikov tudi tuji sodniki. Poročilo blagajnika je izkazalo podrobne dohodke in izdatke, posebno glede prireditev tekem. Poročilo gospodarja je obsegalo v glavnem inventarno premoženje, kolikor ga je v zalogah, bodisi knjig, znakov, rodovnikov itd. Poročilo vodje rodovne knjige je odpadlo, ker se rodovna knjiga nahaja še v rokah vodje rodovne knjige ). K. S. Sicer je pa vse priobčeno v izvidni knjižici dr. Janka Lokarja, t. č. vodje rodovne knjige, ki jo je založil klub v lastni režiji. Preglednik računov K. Polajnar poroča, da je našel s sopreglednikom račune v redu in predlaga odboru abso-lutorij. Sledile so volitve. Na splošno željo je bil z vzklikom zopet izvoljen za predsednika dosedanji predsednik Franc Urbanc, veletržec v Ljubljani. Enako je bil soglasno izvoljen za podpredsednika dr. Janko Lokar, direktor L drž. gimn. v Ljubljani. V ostali odbor so bili izvoljeni: Josip Kremehšek, prof., Vegova ul. 8/1., tajnik; Feliks Justin, zemljemer. inšpektor, Rimska cesta 7, blagajnik; Anton Schuster, trgovec, Mestni trg št. 25, gospodar in izvestitelj; dr. Janko Lokar, vodja rodovne knjige, ter odborniki: Julij Koder, Valentin Lučin, dr. Friderik Luckmann, Karl Polajnar, Pavel Stele, Alojzij Svete in ing. Friderik Weinberger. Za vnanje zastopnike kluba se izvolijo vsi dosedanji, razen ti. dr. Schwarzowe, in sicer: Lisi Berhbalkova v Ptuju, Dragotin Klobučar in Bogdan Pogačnik, oba ravnatelja bank, in primarij dr. tiu-gon Robič, vsi trije v Mariboru, sodni predstojnik dr. Jakob Jan v Krškem, Ralf Račič, direktor mlinov v Karlovcu, zemlj. nadzornik Viljem Fiihrer v Kočevski Reki, bar. Lazarini Henrik v Smledniku in sodni predstojnik dr. Avgust Leitgeb na Vrhniki. Za preglednike računov pa sta bila izvoljena Fran Avčin, zemljemerec v pok., in Maks Jelenc, policijski oficial, oba v Ljubljani. Po daljši debati o raznih slučajnostih se obči zbor zaključi ob 22. uri. Občemu zboru sledi takoj prva od-borova seja, na kateri se konstituira kakor zgoraj razvidno, odbor, določijo se delegati kluba v odbor J. K. S., ki so: F. Justin, J. Kremenšek in Anton Schuster, za namestnike pa J. Koder, K. Polajnar in P. Stele, vsi v Ljubljani. — Jos. Kremenšek, t.č. tajnik. K. L. Sp. V poročilu zapisnika letošnjega občega zbora in zadnje odborove seje naj se glasi: J. K. S. in K. L. J. je zastopal g. prof. Žmitek. K. L. B. je zastopal g. E. Črne in Klub Ij. ptičarjev g. A. Schuster. K. L. Sp. posreduje brezplačno za svoje člane prodajo in nakup čistokrvnih psov. Interesentje naj se blagovolijo tozadevno obračati pismeno na tajništvo kluba, Miklošičeva cesta 20, ali pa na g upravnika vet. Stanka Arka, Poljanska cesta 59. Klub opozarja svoje člane, da morajo vsako parjenje in leglo prijaviti vodji rodovne knjige g. upravniku St. Arku. Istotam se dobe nanovo tiskani rodovniki po 10 Din komad. K. L. Sp. nominira v odbor Saveza kot delegate gg. podpolk. E. Zajca, dr. Ce-pudra in dr. Jamarja; kot namestnike pa gg.: Jos. Remžgarja, Al. Smrkolja in Jos. Dermoto. J. Dermota, t. č. tajnik. Airedalterrijerje, čistokrvne, z rodovnikom, 12 tednov stare, ima naprodaj dr. Jože Bavdek, Cerknica. Iz ribarske mreže. Z odborove seje Slov. Rib. D. dne 13. maja 1927. Odobri se naročilo 12.000 šarenk. — Cena postrvjemu zarodu se določi na 100 Din za 1000 komadov; člani Slovenskega ribarskega društva in Okrajnega ribarskega odbora imajo 10% popusta. — Predsednik poroča, da se je v Zelimljem zagradil del potoka Želimeljšce, kamor so se dale glavatice, ki jih bo odbor uporabljal pozimi kot drstnice. — Sklene se posredovati pri odboru za osuševanje Barja, da bo teklo v strugi Ljubljanice skozi Ljubljano vedno toliko vode, da ne bodo ginevale ribe. — Nato se je razpravljalo o event. spremembah kranjskega ribarskega zakona. Nov ribarski zakon za Tirolsko. Tirolsko pokrajinsko ribarsko društvo je izdalo v samozaložbi besedilo novega tirolskega ribarskega zakona z dne 5. marca 1925. Zakon je sestavljen v duhu pokrajinskih ribarskih zakonov bivše Avstrije. Besedilo se skoro dobesedno ujema z besedilom našega kranjskega ribarskega zakona, razlika je le ta, da so posamezne določbe tega zakona modernizirane. Ker so te spremembe važne tudi za našo zakonodajo, jih hočem na kratko omeniti. § L, ki govori o povodnih živalih, ki so predmet ribarstva, omenja tudi žabe in določa, da se smejo tudi žabe v ribjih vodah loviti le z dovoljenjem ribarskega upravičenca. § 2. določa, da se more pridobiti ri-barska pravica, ki je združena z last- nino nepremičnine, le z vpisom v zemljiško knjigo. § 13.: Posestniku samosvojega revirja se mora trajno odvzeti revir, ako krši ribarski zakon ali ribarske predpise. Po kranjskem ribarskem zakonu se mu odvzame revir največ za dobo 10 let. § 15.: K dražbam ni pripustiti oseb, ki jim zakon odreka pravico do ribarske karte (§ 53.1. § 17.: Podzakup je dovoljen le s privoljenjem političnega oblastva. § 19.: Zakupnina se plača Ribarskemu odboru, ki jo razdeli med ribarske upravičence. § 21.: Revirno takso določa Ribarski odbor; le če presega več ko 10% zakupnine, jo določa politično oblastvo. § 26.: Ribarski kataster vodi pokrajinsko politično oblastvo. Število ribarskih kart za posamezne revirje določa politično oblastvo L stopnje. § 36. govori o varstvu drstišč. Na drstiščih je prepovedana vsaka lov in tudi sicer vsako motenje drsti, kakor kopanje peska, čolnarjenje, posekanje obrežnega grmičja itd. § 38.: Ako posestnik ograjenih zemljišč ob vodi ne dovoli ribarskemu upravičencu hoditi ob vodi, mu sme to pravico podeliti politično oblastvo tudi proti volji posestnika. § 43.: Ribarski upravičenec mora vsako onečiščenje vode javiti Ribarskemu odboru. § 53. določa, komu se ne sme izdati in komu se sme odreči ribarska karta. Take določbe ni v kranjskem riborskem zakonu, dasi je potrebna. § 54.: Ribarski pazniki morajo napraviti izpit, ki jih naj usposablja za službo. Naš zakon ne odreja izpita za paznike. § 57.: Ta uvaja novo institucijo Pokrajinskega ribarskega sveta. Naloga tega sveta je predvsem, podpirati Ribarske odbore v njihovih poslih, oddajati oblastveni strokovna mnenja o vseh stvareh, ki se tičejo libarsiva, nadzorovati ribjo lov in gojenje rib. Izvršilna naredba k temu zakonu določa med drugim varstveno dobo za postrvi od 16. oktobra do konca februarja (pri nas do 15. marca) in odreja najmanjšo mero za postrvi s 22, za sulca pa s 50 cm; te mere so prenizke. Pravilna mera za postrvi znaša 25 cm, za sulce pa 70 cm. Dr. M. Propagiranje ribarskega športa. »Sportfischer« 1926 obravnava v št. 3 vprašanje, ali sploh kaže propagirati ribarski šport in pride do zaključka, da taka propaganda nima pomena. In to je res; osobito velja to za Slovenijo. Voda je malo, ribičev pa mnogo. Namen ri-barskih organizacij naj bo ta, ribiče vzgajati, ne pa zvišati število ribičev. Bolje je malo število pravih športnikov kakor veliko število ljudi, ki nimajo pravega smisla in veselja za šport. Požrešna postrv. V »Schweizerischc Fischereizeitung« št. 1 poroča neki ribič, da je ujel postrv, ki mu je tekom nekaj minut zaporedoma trikrat prijelo in odtrgala trnek. Ko jo je ujel, ji je viselo iz gobca troje žilic. Lovil je na črva. Tržne cene rib v Švici januarja 1.1. Postrvi 10, lipani 6, ozimice 5, ščuke 4, bele ribe 2, krapi 4 švic. fr. Ti podatki so zanimivi, ker kažejo, da so ribe v Švici dvakrat tako drage kakor pri nas. Bogastvo rib v Bodenskem jezeru. V švicarskem delu Bodenskega jezera so ujeli leta 1926. sledeče količine rib (številka v oklepaju pomeni vrednost nb v Švicar, frankih): ozimice 101.189 kg (268.289 šv. fr.), jezerke 4230 kg (21.002), lipani 728 kg (2205), ščuke 7044 kg (17 tisoč 451), ostriži 11.416 kg (15.662), kra- pi 221 kg (273), ploščiči 3971 kg (3103), bele ribe 5887 kg (3558) in okoli 3000 kg drugih rib. Vsega skupaj so ujeli 137.679 kilogramov rib v vrednosti 336.907 švic. frankov. Ta primer kaže, kaj se da doseči z dobro upravo voda. Ruska biološka stanica. Rusija ima 5—6 km od Vladivostoka biološko sta-nico, ki zaposluje 40 nameščencev. Stanica ima 3 oddelke: I. ribarskoznan-stveni oddelek, II. oddelek za gojenje rib z dvema vališčema na Suhalinu in Kamčatki in III. oddelek za hidro-biologijo. Motorni čolni in ribarstvo. Motorni čolni delajo ribarstvu veliko škodo. Ribji zarod si poišče zavetja v mirnih plitvih prostorih tik obrežja. Na takih prostorih je voda pregreta, zaradi tega je tu obilo libje hrane (mikrofavne). Na taka plitva mesta tudi ne morejo druge ribe, zaradi tega je ribji zarod na takih prostorih popolnoma zavarovan. Pri kopanju moremo opazovati često celo jato majhnih, nekaj milimetrov dolgih ribic; ribice so zelo nežne, tako da jih vsak Valček odnese. Če pljusnemo z roko po vodi in mečemo nekaj vode na suho, zagrabi val več ribic in jih vrže na suho; val pljuskne zopet naglo nazaj v vodo, ribice ali več ribic po ostane na suhem. Ta učinek torej dosežemo, če vržemo s plosko roko nekaj vode na suho. Tem večji je učinek, ki ga napravijo znatni valovi, ki jih povzroča motorni čoln. Tak čoln uniči na tisoče ribjega zaroda. Zaradi tega naj ribarski upravičenci v svojih vodeh ne dopuščajo vožnje z motornimi čolni. Zobovje rib. Često opazujemo pri starejših roparicah, da imajo obolelo zobovje. Posamezni zobje so gnili, škrbasti, drugi so popolnoma izpadli. Pa tudi bele ribe izgube s časom zobovje Kakor znano, nimajo bele ribe zob na čeljustih, nego v požiralniku na zadnjem škržnem obloku. Pred kratkim sem ujel klena, težkega 1-5 kg, ki je imel na eni strani obloka le troje zob namesto sedem. Baje ribe često menja-vtijo zobovje. Dr. M. lovec 1927 245 Vlaganje postrvjih mladic v Bosni-Hercegovini leta 1926. »Sporiski riba r* štev. 4/5 poroča, da so v Bosni-Hercegovini leta 1926, vložili v razne postrvje potoke skupno 56.000 mladic potočnih postrvi in potočnih zlatovčic. Mladice so vzgojili v vališču na Vrelu Bosne, bile so dobro razvite in so merile povprečno 7 cm. Vložili so jih v 13 potokov. Transport ribic, dasi v oddaljene kraje, je bil tako točen in dobro organizovan, da ni poginila niti ena ribica. Uvoz šarenk iz Amerike v Nemčijo. Od leta 1907. do 1923. so prejela nemška i ibarska društva iz Amerike sledeče količine iker šarenk: 1. 1908. 300.000, 1. 1911. 170.000, 1. 1912. 150.000, 1. 1913. 100.000, 1. 1914. 100.000, 1. 1922. 100.000, 1. 1923. 150.000. Med transportom je poginilo 1. 1908. 250.000, 1. 1912. 100.000, 1. 1911. pa 50.000 iker. Zanimivo je to, da so dale ameriške ribarske organizacije ikre, kolikor je posneti iz nemških poročil, brezplačno na razpolago. Postrv, težka 10 kg 25 dkg. Dne 1. maja 1926 je poginila v vališču na Vrelu Bosne največja postrv drstnica. Merila je 87 cm, tehtala 10-25 kg, a bilo ji je 22 let. Bila je ikrnica, zadnja leta pa je bila že jalova. Sportski ribar štev. 3 je prinesel njeno sliko. Iz slike je posneti, da je bila poginula riba prava potočna postrv, dasi pravi pisec notice, da je bila jezerka. Vsekakor bi bilo zanimivo, ako bi nam g. pisec še pojasnil, ali je imela riba tudi rdeče ali pa zgolj črne pege. Neretva. Neretva je največja postrvja reka v naši kraljevini. Njen tok in njeno ribjo favno opisuje v štev. 4/5 Sportskega ribara podpredsednik Ribar-skega društva za Bosno - Hercegovino. Opis je poetičen ter zelo zanimiv; članek je opremljen s krasnimi slikami Priporočamo vsem članom, da si naročijo ta sportski list, ki je najlepši in največji v naši kraljevini in ki po vsebini in obliki lahko tekmuje z ribarskimi listi velikih narodov. Osobito zanimiv je v tem članku odstavek, kjer opisuje pisec neki doživljaj iz leta 1921. Bilo je hladnega jesenskega dne, ko mu je prijela v Neretvi med Buno in Žitomisličimi velika glavatica Itrutta genivittata C. Pr.l. Ko jo je utrujal približno 3 ure, je kazala riba naposled znake utrujenosti in legla na Vodno gladino s trebuhom navzgor. Zdela se mu je približno 1-8 m dolga in 40 do 45 kg težka. Ni pa imel seboj kavlja, da bi jo potegnil iz vode. Ko jo je hotel zgrabiti z rokama, se je riba s par udarci osvobodila. Ribje steze v Švici. V letu 1925. je izvršila Švicarsko-badenska komisija za ribarstvo v gornjem Renu 452 pregledov vsebine ribjih steza in ugotovila v posameznih stezah 34.121 ciprinidov, 471 postrvi in 17 lososov. Ribjo stezo v Laufenburgu je pasiralo tekom 24 ur 2380 rib. Ugotovilo se je, da potujejo poleti se drsteče ribe čez ribje steze le, če znaša temperatura vsaj 13° C. (Scbvveiz. Fisch. Zig. št. 8.1 Film o ribarstvu. Film se uporablja kot propagandno sredstvo za vse panoge narodnega gospodarstva. Z ribar-stvom se filmska industrija dosedaj še ni mnogo pečala, osobito je bilo sladkovodno ribarstvo v filmski panogi povsem zanemarjeno. Kakor poroča »Allgemeine Fischereizeitung«, sestavlja sedaj družba »Naiurfilm« v Berlinu film o celokupnem ribarstvu v sladkih vodah. Film ima več delov: Prvi del kaže ribarstvo v jezerih. Ta del prikazuje lov z mrežami, osobito v Bodenskem jezeru, ki slovi po bogastvu ozimic. Drugo poglavje prikazuje ribjo lov v rekah, osobito lov jegulj v Labi. Tretje poglavje obravnava ribni-karstvo, gojenje krapov in linjev, ribjo lov v ribnikih in prevažanje rib. Seveda bo film predočil tudi umetno gojenje postrvi. Film bo izgotovljen jeseni 1927. Riba v mleku. V Sofiji se je vršila pred kratkim zanimiva pravda. Neki sofijski meščan, po poklicu odvetnik, je zapazil neko jutro, ko mu je kmetič prinesel mleko, da se v mleku nekaj giblje. Ko so pregledali mleko, so našli v njem majhno ribico. Kmetič je spotoma očividno dolival mleku nekaj vode iz bližnje reke in po nesreči z vodo zajel ribico. Kaznovali so ga na dva meseca zapora. (Osterr. Fisch.-Ztg.) Postrv, težka 6 kg. Pekarski mojster Karl Schork v Gasteinu je ujel v Ahi 80 cm dolgo in 6% kg težko potočno postrv. »Tiroler Fischer«. Športno ribarstvo in tujski promet. Kakor poroča »Tiroler Fischer« štev. 2 zbirajo v zveznem ministrstvu za poljedelstvo in gozdarstvo na Dunaju podatke, kako bi s pomočjo športnega ribarstva izvedli propagando za tujski promet; s tem hočejo privabiti osobito Angleže in Amerikance v avstrijska letovišča. Pozvali so upravičence ribolovov, naj sporoče ministrstvu naslove dobrih lovišč, kjer bi mogli dobiti tujci za zmerno ceno dovoljenje za ribjo lov. Ministrstvo je pozvalo ribarske upravičence, naj sporoče tudi cene za ribolovna dovoljenja in pogoje, pod katerimi dado dovoljenja. Dr. M. Prvo ribarsko društvo na ozemlju bivše Srbije. Na ozemlju bivše Srbije dosedaj ni bilo nobenega ribarskega društva. Pred kratkim se je obrnil na Slov. ribarsko društvo potom posredovanja po g. univ. profesorju dr. jovu Hadžiču g. prof. Karaman, ki želi ustanoviti v Skoplju ribarsko društvo. Obrnil se je na naše društvo, da mu pošlje pravila. Društvo je tej želji seveda ustreglo in želi snujočemu se društvu najboljših uspehov. Zastraženje ribjih voda v Švici. Člen 25. švic. zakona določa: »Zaradi nadzorstva važnejših ribjih voda morajo kantoni namestiti izvedene ribarske nadzornike, katerim se more izročiti tudi nadzor vališč in dobivanja zaroda. Po izvršilni naredbi morajo kantoni razdeliti važnejše ribje vode v »nadzorstvene okraje« in namestiti za vsak tak okraj bo enega izvedenega ribarskega nadzornika, ki ga mora pristojno oblastvo zaobljubiti. Razdelitev kantanov v ribarske nadzorstvene okraje in namestitev ribar- skega nadzornika je treba objaviti. Zvezni svet mora odrediti kurze, da se nadzorniki izvežbajo za svoj posel. Kantoni morajo naročiti vsem svojim varnostnim organom, da vrše tudi nadzorstvo ribjih voda, kolikor jim služba dopušča. To so najvažnejše določbe švic. rib. zakona in izvršilne naredbe o zastra-ženju ribjih voda. Največja ribiška tekma na svetu. Oktobra 1925 je priredilo 450 ribarskih društev okraja Birminghama (Angleška) ribarsko tekmo, katere se je udeležilo 3965 trnkarjev. Vsak udeleženec je moral plačati takso 1 šilinga. Ribiče so postavili ob reki, v razdalji 10 jardov (914 m) drugega od drugega, v razdalji 22 angl. milj (35-2 km). Tekma se je pričela ob 11-30 in končala ob 14-30. Pričetek in konec se je objavil s signali iz piščalk. Prvo darilo je bilo 12 funtov (324 Din) zadnje pa 12 šilingov (168 Din). Darilo je dobil, kdor je ujel po teži največ rib; tekmovalci so ujeli skupno 500 kg rib. Lov se vrši pod nadzorstvom 30—40 oseb; vsaka taka oseba nadzoruje približno 100 ribičev in mora za vsakega ribiča izpolniti tabelo (številka ribiča, ime, število in težo ujetih rib). Ob 17-30 so bile vse ribe stehtane. Bogastvo rib v Jadranu. Splitski »Ribar« prinaša o Jadranskem morju sledeče podatke: Jadransko morje, 780km dolgo in 200 km široko, s površino 132 tisoč kvadrat, kilometrov, je majhen del Siedozemskega morja, ki ima 2,600.000 km-. V Jadranu živi 440 vrst rib, od teh je za hrano boljših vrst 40, slabših pa 60; ostale vrste rib niso za ljudsko hrano. Jadran ima mnogo raznovrstnih rib v primeru z drugimi morji; v severnem morju jih živi le 176, v Baltiškem zalivu pa le 216 vrst. Kljub temu se ne more reči, da je produkcija rib Jadranskega morja velika, ker ne daje ogromne količine lokard in sledov severnega morja. Za naše pomorsko ribarstvo predstavlja sardela največjo količino; letno se ujame teh rib približno do milijon kilogramov, dočim se ujame ob obali Norveške letno okrog 3 milijone kilogramov lokard. V Jadran se ne izliva nobena večja reka; zaradi tega produkcija rib Jadrana ni posebno velika. Zatorej je treba našemu pomorskemu ribarstvu posvetiti čim večjo pažnjo, da ne bo nazadovalo ali propadlo. Bolnica za ribe. »Tiroler Fischer« štev. 3 poroča, da imajo v njujorškem akvariju še poseben oddelek za bolne ribe, v katerem izvršujejo razne operacije. Bolne ribe ozdravijo prej, če jih dajo v morsko vodo; zaradi tega dajo bolne ribe v poseben oddelek akvarija, ki je vedno napolnjen s čisto morsko vodo. Operacije izvrše na ta način, da polože ribe na nagnjeno stekleno ploščo, tako da ostane glava ribe v vodi; Večje ribe priklenejo z jermeni in jim močijo z irigatorjem škrge; cev vtaknejo ribi v gobec, in ji gobec zvežejo, voda se pa polagoma odteka skozi škrge. Na tak način so pred kratkim operirali morskega soma. Težka operacija je punktiranje mehurja, ako mehur ne deluje. To se more zgoditi, če vzamemo ribo nenadoma iz vode. V tem primeru je treba ribo masirati, ako to ne zadostuje, je treba mehur z iglo punkti-rati. Dražba lovišč. Lovsko pravico krajevne občine Ambrus bom oddal v zakup za dobo od 1. avgusta 1927 1. do 31. julija 1930. 1. na javni dražbi ob uradnem dnevu v Žužemberku dne 21. junija 1927. 1. ob 12. Dražbeni in zakupni pogoji so interesentom na vpogled med uradnimi urami pri podpisanem. Sreski poglavar v Novem mestu, dne 4. maja 1927. Dražba lovov. Dne 2. julija 1927 bo v občinski pisarni v Škofji Loki javna dražba lova občine Sorica za zakupno dobo od 1. avg. 1927 do 31. marca 1932 in lova občine Selca za isto zakupno dobo. Dražba za lov občine Sorica se prične ob 10. uri, občine Selca pa ob pol 11. uri. Zakupni in dražbeni pogoji so na vpogled pri sreskem poglavarju v Kranju. Mali oglasi. Vedno v zalogi obče priznano zdravilo za pse »Dr. med. Neuer’s Thorra-duran-Sfaupemitfel s. W. Z. 208.060.« -Lekarna Trnkoczy, Ljubljana. Srnjaka na odstrel išče za mesec junij na zalaz ali čakanje. - Pogoje in ponudbe na naslov Dragutin Ivekovič, uradnik, Prva hrv. štedionica, Zagreb. Par brakov - jazbečarjev (skopčo), starih 1 do 2 leti, vsakega od drugega legla, iščemo. Reflektiramo samo na originalno pasmo. Ponudbe s ceno na naslov: Šumski ured kn. Thurn - Taxisa, Lekenik kraj Siska. Dekorativno orožje ima naprodaj Iv. Erhartič, odvetnik v Celju. Naprodaj so 3 mladi pristni istrijan-ski psi braki, dolgodlakasti. Cena po dogovoru. - Ivan Zrimec, mesar, Bled L Škotski terijer, čistokrvna psica z rodovnikom, pet let stara, zelo ostra v jami na lisico in jazbeca, izučena tudi na kune. Dober nos, neumorno išče, goni glasno srno ali zajca. Cena 500 Din. -Anton Lavrič, grašč. lovec, Jelenov žleb, p. Ribnica na Dolenjskem. Po ugodni ceni ima sledeče puške v komisij, prodaji puškar F. K. KAISER, Ljubljana; Hammerles dvoc., »Sauer & Sin«, kal. 16, 1500 Din Hammerles dvoc., belg., kal. 16, 1600 Din Llammerles dvocevka, kal. 12, 1250 „ Grener dvocevka, kal. 16 . . . 1200 „ Grener dvoc., suhlska, kal. 16, 1250 „ Toplever dvoc., amer., kal. 12, 600 „ Toplever dvoc., borov., kal. 16, 700 „ Dvocevka, ključ spodaj, kal. 16, 600 „ Dvocevka, ključ spodaj, kal. 16, 500 „ Dvocevka, ključ spodaj, kal. 20, 750 „ Dvoc., k. sp., risan., kal. 20/8 mm, 1400 „ Trocevka, kal. 16X16, 11 mm, 1600 „ Trocevka, kal. 16X16, 8 mm, 2000 „ Trocevka, kal. 16X16, 8 mm, 2750 „ Mannlicher-Schdnauer, z daljnogledom, kal. 8 mm, 2500 Din Mannlicher-Schonauer, z daljnogledom, kal. 8 mm, 2000 Din Risanica repetirka, kal. 8 mm, 500 Din Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije, lovskih priprav ter potrebščin za ribjo lov. Izvršuje vsa popravila orožja. Priznano najboljše montiranje daljnogledov na puške ter popravila ribar. orodja po najnižjih cenah. M. S.: Spomini na jelene. (N,Jdil])cv0„rel XII. Mlade šiorklje so poslale godne. Pod vodstvom starih so plavale pod nebo in vadile svoje kreljuti za dolgo pot v gorko Afriko. V silnih lokih in kolobarjih so merile višave in v vratolomnih skokih zopet padale k tlom, na strehe in dimnike, v svoja zapuščena gnezda, kjer so kot goli, betežni nebogljenci preždeli dobršen kos poletja. Sedaj je postalo jekleno sivo nebo temnejše in prozornejše. Meglena soparica, ki je zastirala pogled, se je jela zgubljati. Sveža modrina je počasi obvladovala nebo in kraji, prej skoraj nevidni, odmaknjeni v neskončnost, so se primikali v bližino, da bi jih dosegla iztegnjena roka. Obzorje je postajalo temnomodro in ostro oko je čutilo brezmejnost planjave, ki se je določno rezala v neskončnosti z nebosklonom. Solnce je sicer še vedno žgalo, ali pod nebom je plaval prvi dih jeseni. Zato so postajale štorklje nemirne. Prenehal je po strehah klepet njihovih rožnatih kljunov in vsak dan so se privijale više pod nebo. Nič več niso leno posejale na svojih gnezdih, kot preko poletja. Razmršeno perje se je ugladilo, svetila se je črno bela barva v rumenem solncu kot ob pomladanskem prihodu, v mogočnih Lovec 1927 249 peruiih ni manjkalo nobeno pero. V nedosežnih višinah so visele majhne ioeke, ribji orli, in si razgledovali v izčiščenem zraku pisano ravnino. Neko silo zadoščenje in mirna zadovoljnost se je selila na polje in v gozd. V vrhovih vitkih jagnedi so zatrepetali prvi rumeni listi. Noči so postajale pokojnejše, ker je prvi jesenski vetrič hladil vroča in potna čela. Tedaj se je odzval iz teme, kakor iz drugega sveta, rahel, zategel glas. Samo enkrat je zaklical, boječe in kratko, kakor spomin. Drugo noč je poklical dvakrat, bolj vabeče in bliže. Nič se ni odzvalo klicu, ki je utonil v gluhi noči. Tretji dan pa se je stemnilo, nebo je padlo k tlom, kot bi hotelo udušiti glas, ki je klical. Umazana tema se je valjala po polju. Vihar in šum dežja sta zadušila vzklike preplašene narave. Četrti dan se je razklalo nebo, oster veter je obrisal obzorje in solnce je poljubilo umito in očiščeno polje v rosnem jutru. Štorklje je vzela noč. Ali naslednjo noč je zagrmel glas v Karapanči, mogočen in bojevit. Jelen je zaklical na boj in na svatbo. Zadnje dni avgusta se je pričelo prvo rukanje v mojem severnem delu revirja, imenovanem Karapanča. V zapuščene velikanske ribnike se je naselilo trstje, ki je posamezne loge in skupine starih vrb objemalo, kakor morje razbite oiočiče. V teh trstnih poljih se je najprvo odzval glas, ob čigar klicu vztrepeta lovsko srce. Grmel je v večernem mraku kakor bojni rog in pozival na boj, ponoči se laskal vabeče, poln hrepenenja po ljubezni in ob svitu zamiral, vrtoglav in pijan sladke utrujenosti. Zdelo se mi je, ko sem dremal v polsnu v logarski hiši na Lašu-foku, da stoji jelen za hišo in me poživlja. Še pred zoro sva krenila z logarjem po glavnem nasipu proti Adici. Čim bolj se je zorilo, tem svetlejše je postajalo jutro. Vlažen veter je pljuskal nama v obraz in roji komarjev so neusmiljeno pili kri in silili v oči, nos in ušesa. Jelenji klic je zamrl in razen šumljanja trstnih polj in mijavkajočih nočnih čapelj ni bilo čuti glasu. Vsa potna sva ob svitu dospela na cilj. Pot po razvoženem nasipu, polnem kolesin, kotanj in ilovnatih grud, katere se v dežju razlezejo v spolzko, brezdanje blato, ni ravno zabavna, še manj v temi. V Adici, kjer se je vrbov gozd oslanjal na nasip, sva obstala, da prisluškujeva. Prvič sem lovil na rukajočega jelena in srce mi je utripalo. Ali glasu, ki se mi je dozdevno ponoči odzival prav pod oknom, ni bilo. Vlažen, vroč veter je legal na prsi, da je zastajal dih in tesnoba je oklepala srce. Oproščujočega klica ni bilo. Morda zato, ker se je veter gnal od zapada v trstje, kjer bi moral rukati jelen, in mu nosil na nos najino znojno prisotnost. Zdanilo se je že in stari, izkušeni logar je majal z glavo. Širo-kalno vreme godcem očividno ne prija. Krenila sva v gozd in dalje med frsina polja, kjer se nahajajo livade in paša za jelenjad. »Morda naleliva na kako pasoče se krdelo košui, med katerimi bo tudi jelen,« je pripomnil logar. Bil je že velik dan, ko se veter malo okrene, hladna sapa od vzhoda pripogne trstje in skozi raztrgane oblake pomežikne vzhajajoče solnce. Mogočen bas pretrese ozračje in noga nama hkrati zastane. Takoj se klic ponovi, morda tristo korakov pred nama in prvi mn izzivalno odvrne malo dalje od naju. Medlost in zaspanost, ki se je pola-ščala mojih udov, posebno nog, je namah izginila in kri je živahno zaplala po žilah. Ne poznavajoč razmer, sem že v mislih slavil lovski uspeh. Ali lovec je stal zamišljeno in ni kazal preveč navdušenja. Ura se je pomaknila na šesto in med nama in jelenom je bil globok in širok odvodni jarek, poln vode. Morala sva nazaj na nasip in po drugi gredi, na kateri sta se jelena baš glasila, proti cilju. Komarji so naju neusmiljeno zbadali in pot je lil od nosa in brade. Hitela sva, ker sta jelena tako vabeče hropla in trobila in še bolj vsled tega, ker je dnevna vročina brzo rastla in ta zapre pevcu grlo. Vedno jačje je udarjal glas na ušesa in čula sva lomasi v trstju. Brzo, a kolikor možno tiho in previdno sva stopala v tisto smer. Vsak čas morava biti na mestu, vsak čas se mora pokazati visoko dvignjeno rogovje plemenjaka. Krčevito sem stiskal pripravljeno repetirko, oči so mrzlično švigale preko malih jas med redkim trstjem in dih je zastajal. Nič se ni ganilo, nestrpnost je rastla. Tedaj pa lovec napravi pomembno in obenem poražujočo kretnjo z roko, češ, jelen je šel... In kot v potrdilo se oglasi z grede, na kateri sva pred pol ure začula ruk. Drugi se sploh ni več javil in tudi ta je po par kratkih vzdihih umolknil. Kazalec je hitel na sedmo. Hladnokrvno je lovec rekel na glas: »Jelen gre v ležišče, vrniva se.« Globoko sem zajel sapo, kot pritajen vzdih ali pridušena kletvica, ter vrgel puško na ramo. Objel me je zopet delavnik vsakdanjega prozaičnega sveta ... Drugi zalaz mi je izkušeni lovec nasvetoval na vozu. Jelenjad je v teh krajih tako navajena na vprego s konji, da se je ne boji, četudi vidi ljudi na vozu. Najbrž ostrejši konjski duh zabriše človeški duh, in če tega jelenjad nima v nosu, ne čuti nevarnosti in ne beži, če je razdalja količkaj znatna. Na vozu se je tamkajšnjim jelenom laže približati na 50 korakov, kot peš na 150. Teden kasneje smo v prvem svitu že ropotali z vozom po gredah in gozdu ter odskakovali s sedežev, kadar smo peljali čez padla debla, štore ali travnate glave rušja, ki ostanejo na izsušenih močvirjih. Jutro je bilo jasno in precej hladno. Moja znanca sta se razmahovala v vseh dosegljivih akordih. September jima je ohladil grla in iz zdravih prsi je kipel vznesen ruk. Hitro smo se bližali livadi, na kateri je menil lovec, da stoji prvi jelen Zadnje stene trstja so se razmikale pred konjskima glavama. Jelen je utihnil in za nekaj hipov se je pokazal na drugem koncu jase iropič košut, ki je deloma v trstju, deloma na prostem stal privzdignjenih glav. Spredaj je stal jelen in godrnjaje pokimava! z rogato glavo. Rogovje je bilo izredno razkrečeno, v korenu močno, sicer pa kratko in prišpičeno, kar je značilo, da je plemenjak star in rogovje že peša. Kočijaž je zavil na desno, da dobim na levo proti jelenu prost izstrel. Med okretanjem voza sem pripravil palico, na katero sem oslonil puško, kar je za gotov strel in posebno z voza neobhodno potrebno. Voz je obstal in križ v strelnem daljnogledu sem pomaknil visoko v mogočno jelenovo pleče. Stal je kakor hrast, nepremičen in gledal name. Že sem pridržal sapo, da pritisnem čim mirneje jeziček, ko se par košut premakne in mi zastopi jelena spredaj in zadaj. Komaj 150 korakov od nas je stala skupina. Od časa do časa so posamezne košute dvigale noge in jih v neodločnosti spuščale zopet k tlom. Za hip se je zdelo, da se je tedaj ustavil čas in da usoda koleba, na katero stran se spusti. Kri je drvela po žilah. Nevede so košute z lastnimi telesi čuvale svojega gospodarja pred smrtonosno kroglo. Ali že je usoda odločila. Tik pred konji v trstju se odtrga lomast in v divjem diru plane troje košut proti stoječi skupini. V sekundi so bile tam in v naslednji sekundi je vsa skupina planila v enem skoku v trstje. Kri je splahnela iz glave, kot para iz razpoklega kotla in puško sem povesil. Še enkrat sem poskusil srečo. To pot so bile vse livade prazne, brez glasu, niti košut ni bilo na planem. Ugibali smo, kaj bi utegnilo biti vzrok. Naleteli smo na sledove, ki so se odražali iz rosne trave. Otresena rosa je izdajala človeške stopinje. Torej lovski tatovi! Četrt ure kesneje smo odkrili sveže črevesje in kri. Krvava sled je bila dobro vidna. Ne daleč odtod je bila državna meja in naše mejne straže so si privoščile jelenjega mesa. To je drugo, žalostno poglavje Karapanče, katero naj bo pozabljeno, da ne pride zopet tegoba v srce. Ali Karapanča, ki skrivnostno šelestiš s svojim trstjem, tebe ne bo pozabilo srce. XIII. Proti sredi septembra so mi logarji zaporedoma javljali odzivajoče se jelene. Jelenje rukanje se je približalo svojemu vrhuncu. Vendar so bili večinoma slabejši in mladi jeleni, ker je stare korenine v mojem revirju vzela vojska in prevrat. Sploh je lovišče jelo šele po nastopu mirnejših razmer celiti polagoma svoje J velike rane na izgubi divjačine. Iz goiovih delov, ki so bili bolj dostopni, je bila jelenjad do zadnjega kosa iztrebljena, medtem ko je prej stalna divjačina štela več sto glav. Predvsem je bil Kalandoš, nekak donavski otok poldrugega tisoča oralov, v tem hudo prizadet, tako da par let po prevratu sploh ni bilo jelena slediti, kaj šele videti. Otok je obsegal dve logariji in to leto mi je logar s Šmaguca neprestano javljal, da čuje redno dva do štiri jelene. Vendar so bili nestalni na svojih rukališčih in plašni kakor gozdni duhovi. Nikoli se jim ni mogel približati tako, da bi bil katerega natančno ogledal. Po sledovih m glasu pa je menil, da mora biti vsaj eden lep plemenjak. Ravno na moj 31. rojstni dan mi javi, da je dan prej videl v Duganici-bari iz neposredne bližine dvajseieraka, ki ima rogovje kakor drevesa in cel grm odrastkov. Novica me je zelo prijetno poščegetala v ušesih in srcu. Toda čas je bil moj gospodar in pri najboljši volji nisem mogel z njim v Duganico. Vendar sem mu naročil, naj me čez tri dni ob svitu pričakuje z najetim vozom na Sunyog-čardi ob Donavi, kamor pridem s čolnom. Res sem s posli toliko uhitel, da sem določenega dne v Racokreve, to je logarska hiša na nasipu, dober kilometer zračne črte od vasi, stopil v čoln, ko je jutranja zora še sanjala v širni Bački ravnini. Logar mi je dal veslo in čoln je neslišno zdrčal v hladni polmrak. Iz rjave vodne gladine se je svedral v nebrojnih belih stebričkih megleni pajčolan, ki je zastiral bregove, da so nemo stoječe vrbe ob bregovih izgledale kot speče povesti iz devete dežele. Široko razmaknjena bregova Blažovice in Himahata sta tajinstveno bežala mimo naju. čolnič je bil lahek, za dve osebi in pod pritiskom spočitih rok je žurno hitel svojo pot, da se je kodrala voda okrog njega in da je ob njegovih bokih žvrgolela voda svojo enakomerno koračnico. V teh, za varstveno službo jako pripravnih čolničkih ima veslač samo eno veslo, s katerim brez dotika ob čoln vesla, za kar je treba precejšnje spretnosti, sicer se čoln samo suče in z velikim trudom slabo napreduje. Veslanje na ta način ima to dobro stran, da lahko vozimo po jarku, ki skoraj ni širji od čolna, in kdor zna, ne povzroča z veslom ni-kakega šuma. Bližala sva se po skoraj polurnem hitrem veslanju Živi, to je Glavni Donavi in jelo se je svitati, tako da sva mogla Pregledati vso vodno gladino z bregovi. Bičevje in visoka, kisla trava na bregovih se je stresala pod težo srebrne rose, ki je iz lahke megle pršela k tlom. Na sipinah v plitvi vodi so stali nepremični kipi sivih čapelj, ki so strmele v vodo, kdaj se pokaže riba, da jo z bliskovitim udarom svojega suličastega kljuna ujemo za zajtrk. Ako se je kaki taki sohi čoln sumljivo približal, je sunkoma oživela. Razpele so se široke upognjene peruii, sloki ptič se je pognal s svojimi suhimi nogami v zrak, slegnivši jih nazaj ob repu ier legoino in neslišno odplaval ob bregu naprej. Ko sva ob južnem riiču otoka Blažovice krenila tik ob njenem bregu proti toku Velike Donave in je čoln v vodnih brzicah ob vsem naporu komaj premagoval mogočen tok veletoka, sva zapazila, da stoje tik ob vodi, kakih 400 korakov pred nama, v Blažovici trije kosi jelenjadi. Ko je košuta takoj nato stopila v vodo in nji sledeč dva mlada jelena, so vsi trije zaplavali v reko, ki je tam kilometer široka in razmeroma hitro teče. Namerili so se naravnost preko Donav v Kalandoš. Preplavali so precej naraslo reko s tako brzino, da je najin čoln komaj napravil pol poti, ko so že jeleni pristali na drugem bregu. Otresli so svoje mokre kožuhe in izginili v gozdu. To so bili trije one jelenjadi, ki je redno v gotovem letnem času ponoči preplavala Donavo in vse stranske rokave ter hodila k sladki koruzi v vas. Komaj so se skrili jeleni, se je prikazal izza ovinka velik parnik, ki je drvel nizdol. Tudi on naju je zapazil in zatulil v svarilo. Napela sva vse sile, da z najino borno lupino uideva pogubi. Bati se ni bilo, da pošast trešči v naju. Ali valovi, ki jih povzroča vijak, bi nama mogli postati opasni. Na bregu je stal že logar z vozom, ki nama je tudi dajal znake, da naj se žuriva. Brzo-parniku pa se je tudi mudilo, ali pa se kapitanu ni zdelo vredno, da bi ustavil ladjin vijak za dva človeka. Prihrumel je kolos mimo naju, ko sva ravno v potu svojih obrazov zavozila iz glavnega toka v plitvejšo in mirnejšo vodo. Za parnikom se je vlekel grozeči klin valov, kakor zmajev rep, ki je tolkel ob bregove, da se je penila voda in razbijala umazane valove ob obali. Bila sva kakih 200 metrov od parnika, ko je valovni pas zajel čoln. Zaplesali smo čardaš, pravi madžarski čardaš in srčno sem si želel, da bi bil teleban-kapitan s tega parnika zraven. Naučil bi ga bil dostojnosti in kozjih molitvic. Čoln sva srečno obdržala v ravnotežju in razen malo tuša ni bilo večje nesreče. Tuš pa ni bil prijeten, ker sva bila od veslanja segreta in zato sem kapitana še neštetokrat prav gorko priporočil kranjskemu hudiču. Pred nami se je nebo rdečilo, ko je klopotal voz ob Stari Donavi proti Halasici. Zapazil sem, da voda brzo narašča, kot posledica deževja v alpskih deželah. Proti toku gledano se je zdelo, kot da od časa do časa vzkipeva voda in da valovje postaja večje. Jelenjega glasu ni bilo čuti. Pri Kalasici smo ustavili voz in z logarjem sva se napotila peš iskat dvajseteraka, katerega je videl štirikrat tekom enega tedna. S posebno skrbjo sem pri- A pravil in nabil repeiirko. Skozi mlad, deloma grmovjasl gozd z vozom žal ni bilo mogoče, ker je bil iudi svet poln kotanj in grud. Trikrat mi je bilo žal, da nisem z vozom mogel. Visoka, na gotovih mestih do pasu segajoča trava in pa grmovje ter trstje so se naravnost topili v rosi. V niže ležeče jarke je že vrela nastopajoča voda iz Donave, tako da je bilo treba tudi bresti in pomerjati, dali so višji škornji ali voda. V pol ure, kolikor sva rabila, da sva preiskala okolico, je teklo od naju in izgledala sva kot utopljena miš. Zdi se mi, da se je še jelen zbal te neusmiljene mokrote in je odšel. Zapustil je na nekaterih mestih svoj dah, ki je za časa rukanja pri jelenjadi tako oster, da ga prebridko uduha človek, tudi če si je izposodil dober nahod. Ta jelen se je poslovil za vedno, ker ga logar tudi pozneje ni več videl. Najbrž je našel premalo svojih lepotic, pa se je napotil v srečnejše kraje proti Tikvešu. V Kopanem jarku na Duganici tudi nismo razen vode nič posebnega ugotovili. Še jelenjega smradu je bilo komaj za en nos. Zato je pa ta na Hrastovi gredi in v Imrini bari prišel na svoj račun. V tej bari smo morali s konji prebroditi narastel jarek na ta način, da smo dvignili vse naše stvari kvišku ali jih položiti na deske, ki so bile kot sedeži pritrjene prečno na vozovnih lestvah. Konja sta šla do sredine trebuhov skozi vodo. Vse je šlo po sreči, samo bundo smo pozabili dvigniti in tako se je po mnogih letih samolastno zopet oprala. Ali to ji je zlomilo trdno življenje. Ko se je posušila, je ostala ovčja, na poseben način strojena koža trda in se je jela kmalu lomiti. Hvala bogu, da ni bila moja. Prebrodili smo še ves Kalandoš, ali jelenov ni bilo. Poplašili smo par košut in nič več. Ker sem bil ves moker, sem se zatekel v logarsko hišo na glavnem preseku v Kalandošu sušit svoje cape. Ali veselja nisem dolgo užival. Kakor krokarji mrhovino, tako so Šokci brzo za-duhali mene, čeprav sem bil uro hoda od najbližjega bačkega sela. V celih trumah so se zgrinjali k hiši. Oblegali so logarja z nešteto vprašanji, kot sem čul skozi odprto okno. Ležal sem namreč v posteljno rjuho in odejo zavit ob zakurjeni peči na mizi in sušil razvešeno obleko. Najbolj jih je zanimalo, če je gospodar kaj ustrelil, ker bo v tem slučaju dobre volje in bo gotovo z drvmi in pašo radodaren. Dolgo in hrabro je logar odbijal mojo sobo naskakujoče trope, ali »devetkrat večja množ’ca ga obsuje« in omagal je. javil mi je, da ne more več, ker mu dejansko groze. Ni jim šlo v glavo, zakaj bi ne videli svojega gospodarja in so menili, da jim prav gotovo samo logar ne privošči tega. Sedel sem po turško na mizo, se zavil v haljo gospodarja — posteljno rjuho in sprejemal odposlanstva kakor paša. Z besedami nisem šiedil in v pol ure se je vsa soseska napotila zadovoljna proti domu, seveda brez drv. Resnici na ljubo pa moram reči, da toliko drv niso ljudje dobili nikoli in jih tudi ne bodo, kot pod mojim »vladanjem«, kakor so imenovali posebno nadarjeni šokački govorniki moje službovanje. Tudi jaz sem krenil proti domu. Prišedši zopet na Sunyog - čardo, je bila okolica čisto spremenjena. V dobrih osmih urah je Donava tako narastla, da je preplavila vse glenasto nabrežje od ribiških h kolom privezanih čolnov pa skoraj do gozda, tako da so koli, prej komaj v vodi, stali najmanj 150 korakov od brega. Seveda ni bila višinska razlika v terenu dosti več od pol metra, ali vendar je bilo lice pokrajine tako izpremenjeno, da bi jo jedva spoznal. Rečno korito je bilo zvrhano in ogromna masa vode je gnala rjave valove z nepopisno mogočnostjo nizdol. Bregovi so se razmaknili in da ni bilo gozdov, bi oko jedva zaznalo suho zemljo, tako nizko je ponekod ležala obala. Zdelo se je, kot da ne priteka voda po strugi, nego da kipi iz tajnih nedrij zemlje in da mora vsak čas planiti silen val čez nas, ki nas preplavi. Vsenaokrog sama begotna in gibajoča se voda, tako da je delalo to vtis, kot da se vse obzorje vrti, da se razleza celina, kjer stoje gozdi, ki se morajo vsak hip zrušiti. Smešno bi bilo misliti, da bi mogla šibka lupinica, s katero sem zjutraj priveslal, kljubovati udarcem valov in moči tokov. Štiri pare krepkih ribiških rok se je upiralo veletoku, ki je velik, močan čoln bliskovito tiral s seboj. Daleč spodaj smo se naposled rešili na nasprotni breg ter si tik ob obali boreč in proti vodi veslajoč izsilili pot v Staro Donavo, kjer smo se lahko oddahnili. V treh urah smo s trudom naredili pot, katero sva zjutraj z lovcem preveslala v dobre pol ure. Naslednjo noč sem v sanjah samo veslal in se boril z Donavo, tako da sem zjutraj ves izmučen šele ugotovil prijetno dejstvo, da sem v varni postelji. Takih lovskih blagrov jaz ne iščem rad in jih v krščanski ljubezni do zelenega bližnjega želim bolj njemu kot sebi. XIV. Drugi dan je jela voda že upadati. Naslednji dan, ko mi je logar iz Monjoroša javil močnega jelena iz Ostrova, je bila voda še samo malo nad normalo. Logar pa je svojemu poročilu pristavil, da naj se požurim, ker ne zaupa upadanju vode, kakor tudi ne jelenom, da bi še kaj dolgo rukali. In res sem dobil 19. septembra telefonsko poročilo, da voda zopet raste, in sicer tako živahno, da bo na ta način šel jelen na Ostrovu po vodi. Treba je bilo torej brzo ravnati. Dvajsetega septembra, ko so se zadnje zvezde kradle skozi cunjasie oblake, katere je gonil jugovzhodni veter, sem sedel že na vozu. Jutro je bilo precej hladno zaradi burje, ki se je mešala med južne vetrove. Jesenski dih je porumenel trstje in kislo travo ob nasipu. Z vlago prenasičeni zrak je s svojim karakterističnim vonjem po močvirju in trohnobi rezal dušljivo v nos in težko legal na pljuča. Iz mraka so se čuli zategli, otožni glasovi, kakor klici izgubljenih duš. Prvi žerjavi in gosi so prihajali s severa, da po njivah in mlakah pobero, kar so pustile štorklje, žvižg in frfot hitrih račjih peruti je neprestano motil jutranjo tišino. Nekaj nemirnega je ležalo v ozračju in v naravi, kot prva bojazen podzavestno slutene zime. Sove so neprestano vriskale in se krohotale, kot da hočejo užiti še zadnji hip noči, ki se je na vzhodu že lomila. Od časa do časa so zaplahutale nad vozom črne peruti, bolj s srcem občutene kot očem vidne, tako da sta postajala nemirna tudi konja. Brezslišno je zakrožila senca v ostrem loku tik nad vozom ter ravno tako skrivnostno izginila. Naslednji trenutek pa je že za-grgralo in se zakrohotalo turobno mrtvaško iz gozdne teme. Daleč nekje je zaklical jelen in valovi vetra so sunkoma do-našali glas, ki je naraščal in ugašal, kot bi klical v slovo. V Monjorošu je prisedel lovec. V Ašovanju smo zavozili z nasipa v gozd ter kmalu izstopili. Peš sva z lovcem nadaljevala pot po razmočenih tleh, iz katerih je silila talna voda, ki jo je pritiskala kvišku rastoča Donava. Ozek rokav, ki je obtakal na eni strani Ostrov in je bil normalno večji del suh, je bil poln vode, ki je mestoma s silo vrela vanj. Da nisva imela dobrih škorenj, bi ne bila prišla suha preko jarka. Ali tudi Ostrov, po večini izsekan gozd, se je že ves jel potapljati v vodi. Ta precej razsežna plana je nudila čisto poseben pogled. Zaradi nizke lege so bile stare vrbe tako posekane, da so ostali 2—3 m visoki štori, ki so poganjali znova in tvorili oblike velikanskih zeljnatih glav. Previdno sva čopotala po vodi proti rukališču. Veter nama je bil ugoden, ali glasu ni bilo čuti. Obstala sva in čakala. Skozi raztepene oblake se je posmejala zaspana zora in šopi solnčnih žarkov so bodli skozi nebne odprtine z vodenim sijajem na vse strani v pusto jutro. Polagoma se je naveličal celo veter in zaspano zamiral v bučastih vrbovih vrhovih. Ostrov ni kazal nobenega življenja. Razen vode, ki je vidno rastla, se ni nič gibalo. Tudi moje srce so jeli ob tej tihoti spreletavati jesenski občutki. Ko se je med tem čakanjem, kakršnega pozna vsak lovec in nobeden ne ljubi, zopet predramil veter in hušknil mimo ušes, ie prinesel s seboj še drug glas, ki je učinkoval na najine živce kot električna iskra, da sva hkrati stegnila vratove in napela ušesa. Bil je znani glas jelenov. Kadar je namreč paša sredi harema malo nerazpoložen, se prestopa sem ter tja, pozibava malo z rogovjem in godrnja sam s seboj. Pomenljivo sva se spogledala z lovcem in kot na povelje sočasno pokazala s prstom v tisto smer. Nisva pa še skrčila prstov, ko se utrga pred nama iz polnih prsi glas. Jelen je zatrobil, da se je stresla zemlja pod nogami in veter je preplašeno planil v goste vrbove buče. Iz globokega basa se je glas dvigal vedno silneje in gospodujoče, se zatresel po zateglem baritonu in se hipoma utrgal, zato da je takoj sledilo v kratkih sunkih nekako hropenje v še nižjem basu. Vsa kri se je prebudila, kakor iz spanja in planila po žilah. Katero pero je zmožno, da popiše tisti skrivnostni akord občutkov, ki tedaj pretresa lovčevo srce! Opajal sem se nad temi trenutki in zadrževal nogo, da znova slišim vedno enak in vedno nov ruk mogotca. Moral je logar storiti prvi odločilni korak, ki me je zbudil iz sanj. Privil sem puško v roke, pregledal še enkrat skrbno zaklop, konec cevi in strelni daljnogled, da-li je vse v redu. Korakoma sva med rukanjem lezla dalje, globoko sklonjena v visoko travo, izrabljajoča vsako kritje. Pod nogami je bilo vedno več vode in ker je čopoialo pri vsaki stopinji, sva napredovala zelo počasi. Za sto korakov sva rabila gotovo dvajset minut. Ali zdelo se mi je, da poteka večnost in srce je nemirno plesalo v strahu, da ne zamudim. Več kot sto korakov tudi ni bilo treba narediti. Ravno sva bila brez kritja, ko se dvigne izza vrbovega grmičja dvoje košutjih glav. Odrevenela sva, kakor štora in dih nama je zastal. Povesila sva oči in niti misliti si nisva upala, da bi naju košute ne občutile. Sto korakov oddaljene so naju pozorno motrile, strigle z ušesi in dvigale nos. Bili so odlučujoči trenutki, ko visi vse na svileni nitki nevidne usode, ki prede rahlo pajčevino lovske sreče. Vsak atom v telesu je drgetal zase. Iz težke situacije naju je tedaj rešil gospodarjev klic, ki nama je zagrmel v obraz. Izza vrbe so se premaknile silne rogovile, orjak je stopil proti motrečima košutama in odvrnil njiju pozornost od naju. Za njim se je pokazalo še več dolgih ušes. Ali kako priti v kritje in do opore za strel? Na mestu, kjer sem stal, sto korakov pred celim tropom čuječih oči in ušes, dvigniti puško in sploh zganiti se tudi malo, bi bila sigurna izguba igre. In če bi se mi tudi posrečilo neopaženo dvigniti puško, kako naj v napol sključeni in napol čepeči pozi oddam siguren strel! Greh bi bil, oddati negotov strel. Odločil sem se, da rajši ne streljam, ako ne bom gotov, da svojega najboljšega rukajočega plemenjaka brezdvomno pogodim. Ždela sva torej dalje v tej pozi in od časa do časa izpod klobukovih krajcev pri- huljeno ošinila z očmi jelenjo družbo, kako da se vede. Bati se je bilo, da kako košuto radovednost prižene pogledat prav od blizu, odkod sta ta dva čudna štora. To bi bilo presenečenje za obe plati. Najina drža pa nama je postajala mučna in težavna. Končno sem tvegal in pričel skoraj nevidno počasi lezli v tla. Lovec je spretno posnemal in v par minutah sva srečno klečala v — vodi. Leči na trebuh pa le ni bilo vabljivo, kajti voda je bila malo ped visoka. Kopel bi ne bila ravno prehladna, saj mi je postajalo vroče, ali polurna vožnja do logarije v vetru ni bila za zdravje vabljiva reč. Ravno sem o tem premišljeval, ko jelen zopet zahrope, se obrne in potisne vso družbo malo v ozadje. Ta trenutek sem izrabil in po kolenih zlezel za suh in obsežen vrbov štor, ki je cel čas, seženj oddaljen, vabil v svoj varen zaklon. Lovec je razumeval situacijo in mirno klečal dalje. Sedaj ali nikoli, sem si mislil, ko sem prislonil previdno repetirko k licu in jo uprl ob deblo. Jelenov prednji del je bil zakrit in med rukanjem se je stresalo vse mišičasto telo od globokih dihov, ki jih je zajemal iz junaških prsi. Ko je odhropel, se je okrenil. Dvignil je znova glavo, položil krepko rogovje po hrblu, odprl gobec in trenutek počakal, da je stisnil sapo v grlu. Skrbno sem naravnal daljnogledov križ visoko na pleča, tako da je navpična nit krila desno prednjo nogo in vodoravna delila široka prša pri gorenji tretjini. Da tako močna žival ostane v ognju s kroglo 6-5 mm Schonauer-Mannlicherice, je Ireba visokega strela v pleče, tako da gre krogla tik pod vretenci hrbtenice. Po takem strelu se zruši tudi jelen v prvem skoku, ako sploh z mesta že ne ielebi na tla. Ali žival ne umre takoj, čeravno se ne more nikamor ganiti in je treba čim hrže z drugim strelom v tilnik rešiti divjačino muk. Proti zapadu je nameril svoj klic, ko je od severa jeknil strel. Kakor hrast, ki ga zadene strela, se je stresel jelen za hip, vzbočil hrbet in se v orjaškem in obupnem skoku pognal kvišku. Zdi se mi, da me je za hip ujel s svojimi velikimi, očitajočimi očmi, ki so sršele v grozi in obupu. V naporu vseh sil pa je bil odriv prestrm. Telo je v zraku zakolebalo, umirajoča volja je odpovedala, mišičevje je popustilo in jelen se je zrušil vznak. Težek padec je porušil kraljevanje za vedno. Spremstvo je na mah odvihralo, da je bilo še od daleč čuti čopoi begajočih nog po vodi. Težko je hropel umirajoči kralj in rdečil vodo okrog sebe. Trudoma so osteklenele oči lovile svojega sovražnika in iz globin se je trgalo pridušeno ječanje bolesti. Naslednji hip ga je drugi strel rešil bolečin. Nemo sem stal ob še vročem telesu mogočnega šestnajsteraka, ki je še pred par hipi gospodoval gozdu, in nekak čuden občutek kesanja me je za hip obšel. Zahrbtna krogla ni vredna tako ple- menilega življenja in v resnici je lak življenski boj nevreden človeka. Da, človek je najzavrainejša in najkrvoločnejša zver in jelen zasluži drugačnega boja. Ali žal je puška zapisala vsej divjačini »mane lekel fares«. Rogovje njegovo, izredno lepo simetrično razvito, s krasno krono, je tehtalo 8V2 kg. Lovski blagor! Da bi me bili ta dan cigani in Šokci iztaknili, dal bi jim bil pol gozda — če bi bil moj. (Nadaljevanje bo sledilo.) Tone Podvrečar: Po bregalniški oblasti. Poročal sem že bil o svojih lovskih doživljajih pod naslovom: »Leto dni nedeljski lovec in ribič v Skoplju« in »S hribov in poljan Makedonije«. Ker sem že več kot tretje leto srečno pretolkel v Makedoniji pod zaščito boginje Diane, naj mi oprosti gospod urednik, da ga s korekturo sledečih vrstic obremenjujem, opisujoč svoje doživljaje ob bregovih zgodovinsko slavne Bregalnice in po ožganih poljanah Ovčjega polja. Enajstega avgusta leta 1924. sva se s Šolcem poslovila od nekdanjega carskega mesta Skoplje. Lovski tovariši in drugi znanci so naju spremili na kolodvor. Nekaj običajnih poslovilnih besedi in že je parni stroj potegnil. Na horizontu so izginjali minareti, sahatkula,1 aeroplanska slanica, Voduje,1 2 so se skrili za prvim ovinkom in vlak je zavozil v ozko dolino Vardarja med Zeleni-kovim in Velesom. Po poldrugourni vožnji sva izstopila iz vlaka v Velesu in takoj sedla na vojaški kamion. Hitro je bil Veles za nami; že nas je močan motor vlekel po strmem bregu na Ovčje polje. Ravna široka cesta, ob straneh od solnca ožgane livade, požete njive, tu in tam posušen jarek, tam proti vzhodu in jugovzhodu nizko gričevje. Nobenih dreves in naselbin. Slednjič smo po enourni vožnji prispeli do »Kafane Drin«, iz čerpiča3 zgrajene, napol razpadle, primitivne turške bajte. Kamion se je ustavil in potniki smo se šli okrepčat. 1 Sahatkula — turška beseda, pomeni stolp za uro. 2 Voduje — planina, ki leži tik Skoplja. 3 čerpič — nežgana opeka. »Gazda, daj vino!« »E bogami, slabo je vino i kiselo; sakaš4 5 li rakiju?« »Daj frial okes mekane rakije i neslo hleba.« Okrepčali smo se in odpeljali dalje proii Šiipu. Prejšnja dolgočasna slika ožganih poljan, lu in lam posamezne skupine delavcev, zaposlenih pri gradnji proge Veles—Štip. Dospeli smo do borne vasi Kadrilalkovo,6 skoraj zapuščene in do polovice porušene. Pred dobrimi Iremi leli je bila lukaj še prijazna naselbina Bosancev, a li Bosanci so bili preveč objestni in so se sprli s sosedi Makedonci. Hudo sovraštvo je naslalo in neko noč jih je poklala kruta roka makedonskih banditov, ki niti ženam niti deci niso prizanesli. Še 15 km — potem cesta zavije v serpentini navzdol, kakor bi se odlomila planota Ovčjega polja. Pred nami je izsušena struga Bregalnice. Čez Bregalnico drži zidan, kamniten most v turško-arabskem slog.u Takoj na levi strani mostu stoje puste štipske vojašnice, obdane z umetno zasajenim, bornim drevjem, na desni strani so pa vrtovi za zelenjavo in sadovnjaki meščanov. Nad vrtovi, ob krilu »Markove kale«7 so kakor lastovičja gnezda druga poleg druge prilepljene hišice štipske »hriščanske male«, a nad njimi se dvigajo ruševine »Markovega gradu«, zadnji ostanki nekdanje rimske utrdbe. Pri pogledu na to predmestje sem se spomnil na Betlehem v domačih božičnih jaslicah, ki sta jih bila izrezljala rajnki Kavselj-nov Miha in Barbin Francelj. Sicer pa ne verjamem, da jima je bil pri njihovem delu Štip pred očmi. To je torej Štip, rodni kraj zloglasnega Todora Aleksandrova8, torišče krvoločnega Jovana Brla.9 Je-li tukaj bil začetek bratomornega boja med Srbi in Bolgari? Štip — županijsko in divizijsko mesto! Avto nas je po cesti, ki je speljana nekoliko navkreber med vrtovi in kristjanskim predmestjem ter po Ulici kralja Aleksandra srečno privlekel v mesto in izkrcal pred »Grand« hotelom. Že se je mračilo, ko sem se pogajal z »oberkelnerom« za prenočišče ter si za 25 Din priboril sobo, ki pa ni odgovarjala pompoznemu hotelskemu naslovu. Bila je pač taka, kakor je večina 4 Sakaš — makedonski dialekt = hočeš? 5 Oka — turški utež, približno 1 kg 25 dkg. 8 Kadrifalkovo — turško »Kadrifalkli«, selo na Ovčjem polju. 7 Markove kale = Markove razvaline. 8 Todor Aleksandrov — bolgarski komitski vojvoda, rojen v Štipu. 9 jovan Brlo — bolgarski komitski vojvoda, rojen v Balvanu pri Stipu, vodja pokolja pri Kadrifalkovu. sob po hoielih v ieh južnih krajih in svežo posieljnino sem dobil samo proti doplačilu 15 Din. Da nisem predobro spal, zato so skrbele drobne živalice, ki so imele poseben apetit na mojo kri. »Grand« hotel sem drugega jutra zarana zapustil, da si poiščem stalno stanovanje. Predpoldne sem je srečno našel pri gazdi Milanu, a popoldne sva si s Šolcem ogledovala »varoš«. Ob tej priliki sem se seznanil s podjetnikom Firčem in nekim vojaškim zdravnikom, in sicer baš zaradi Šolca. Opazila sta ga bila in me takoj vprašala, je-li to moj pes in ako sem morda tudi lovec, ko vodim s seboj prepeličarja. V nekaj dnevih sta me seznanila še z drugimi šlipljanskimi nimrodi, kakor s sreskim veterinarjem, s pekom Miljutinom, trgovcem Ali Rizom, Mustafom liadžiredžepom in Lazom iz Novega sela. V tem društvu običajno pohajam na lov. Čestokrat lazim ob sobotah popoldne po hribu »Markove kale« ali njegovem sosedu »Prebeku« na desnem bregu Bregal-nice. Obadva sta skoraj popolnoma gola in posuta z ostrim kamenjem. Proti Bregalnici imata precej strmo pobočje, ki je obraslo s trnjem in pusto travo ter nudi skrivališča kotornam, kakemu zajčku, pa tudi tetka lisička semkaj prihaja izpod Markovega gradu. Gospod veterinar si je bil od nekega meščana izposodil udomačeno kotorno in me je pozval na prežo pod Markov grad. Kotorno sva privezala na tanko vrvico, ki sva jo pritrdila med skalovjem, sama pa sva se s pripravljenima puškama skrila. Po produ pod nama so se klicanju privezane kotorne počele odzivati druge, prihajajoč vedno bliže. Jaz jih iz svojega skrivališča nisem mogel opaziti, a videl sem, kako je moj sosed nervozno usmerjal puško, slednjič jo dobro pritisnil ob ramo in vžgal. Nekaj kotorn se je dvignilo iz najinega okoliša, a na mestu, kamor je bil streljal veterinar, sva našla ubitega vabivca. Četudi je veterinar običajno zelo slab strelec, takrat je dobro streljal, samo v nepravo smer. Lov se torej ni obnesel, a Štipljanec je dobil za ubitega ptiča 40 Din. Nekaj dni kesneje sva spet kolovratila po »Prebeku« in veterinarjeva rjavka je prav pridno iskala in našla majhno mršavo lisico, ki jo je prignala svojemu gospodarju na 30 korakov. Ta je trikrat streljal z brovningom nanjo, a je ni pogodil. Bum, bum, bum — in že jo je zvitorepka ubirala proti meni. Dobro sem jo zapečatil in počela se je dričati proti štipskim hišam, a lisici sva sledila midva z rjavko. Na nekem dvorišču jo je rjavka zgrabila za vrat in med vriščem žena in otrok sem jo ugonobil s polenom. Na Ovčjem polju je mnogo »prskačev«10 11 in neke nedelje smo šli nad nje. Do Sv. Nikole, glavne naselbine ovčjepolskega sreza, smo se peljali z avtomobilom. Tam nas je gostoljubno sprejel sreski načelnik, ki je tudi sam hud lovec. Preskrbeli smo si »ma~ garinjeio« za nošenje plena in se podali v polje. Ustrelili smo samo tri prskače, ker so se dvigali na velike razdalje. Zato smo opustili ta lov in šli v vinograde na zajce in jerebice. Opoldne smo se odpočili v selu Pavlešenci. Obstopili so nas vaščani, občudujoč puške, odelo »a la franca« in plen. Menda je med vsemi najbolj imponiral neki inženjer od štipske gradbene sekcije v jerhastih hlačah, zelenih nogavicah in s klobukom z gamsovim šopom. Takega ovčjepoljci niso še bili nikoli videli in pogovor se je sukal »oko zelenih čarapa i šešira sa četkom«. Posebno mnogo je govoril sreski načelnik in razkladal »blagodet« evropske kulture. Kmetje so ga zamišljeno poslušali, a slednjič se odreže neki kmetič: »E gospodine načelnice, mi sme budala, nezname kako da spavame, nezname da jedeme, da robotame kučete, ne-sme kulturni, mi sme goveda — — a vi ste naša brača.« Kmetič ni imel namena, da nas razžali v našem »evropskem ponosu«. Je pač slučajno to izustil; bilo mu je i takoj oproščeno. Navadno pa narod v teh krajih ni tako zgovoren, ampak molčeč in nezaupljiv; posebno ako na lovu naletiš na posamezne pastirje, orače itd. l.e težko spraviš kaj iz njih. Če le morejo, se skrijejo, da jih sploh ne srečaš in se vrnejo na posel, ko si že daleč od njih. Kadar pa so prisiljeni, razgovarjati se s teboj, bodo navadno vse zanikali. »Odakle si?« — »Neznaml« »Kako ti ime, koliko godina imaš?« — vedno »Neznam.« Ob neki priložnosti sem vprašal samevajočega pastirja: »Imade li ovdje zečeva i jerebica?« — »E, Dogami, neznam; ja nišam tuka utepal ni zajeka ni jerebice.« Šole je medtem brskal Po bližnjem grmovju in spodil jato jerebic. Zadrl sem se nad Pastirja: »Što si lagao.« Pastir je pobegnil, a jaz sem šel dalje za prepodeno jato. Kakih 200 korakov od mesta razgovora sem našel na njivi priprave za »fačanje«11 jerebic in jih seveda takoj razmetal, a čoban je čepeč za grmom jezno opazoval moje Početje. Sicer pa ni čudno, da je narod nezaupljiv. Saj pogosto ne ve, s kom ima posla; ali nisi mogoče oblastni špijon, ki bi rad Poizvedel, ni li ta ali oni član komiteta bolgarski konfident; ali 10 Prskač — makedonski izraz za dropljico (Zwergtrappe). 11 Fačanje — lovljenje na »fag«, priprava za lovljenje. nasproino, bolgarski komita, ki bi si rad preskrbel podaike o gibanju orožništva in »krsiarečih odelenj«. Velika nadloga lovcem so ovčje črede in ovčarski psi. Ovce pokvarijo najlepši lov in zagrenijo razpoloženje. Pa smo se dogovorili, da bomo šli v la ali oni kraj na zajce in računali na siguren uspeh. Peljali smo se z aviomobilom ali vozom dve, Iri ure daleč, in ko smo bili na mestu, so nas sprejeli z divjim laježem čobanski psi. Namesto zajcev smo našli ovce in sovražne nam pastirje, ki so na nas ščuvali pasjo sodrgo. Preostalo nam ni nič drugega, kakor da smo se umaknili v drugo smer, kjer je bilo pa tudi vse prepodeno. Povsod seveda ni ovčjih čred in so posebno okoli državne meje še pravi lovski reservati z obilno, najrazličnejšo divjačino, ki ni vajena preganjanja in nadlegovanja, ker se posebno na granici pazi, da ljudstvo nima nobenega orožja in je sploh v coni 15 km od meje prepovedano vsako streljanje od strani civilislov. Septembra sem imel službene opravke v Sirumici, ki lež: 20 km od grško-bolgarske meje. Ob tej priliki sem napravil izlet na 1258 m visoki glavni vrh planine Belasnice, imenovan »Tumba«, tromejnik med našo, bolgarsko in grško državo. Belasnica je še popolnoma šumovita. Tam so gozdovi bukovine, hrastov in domačega kostanja. Po teh šumah sem videl mnogo sledov divjih prašičev in srn. Nekaj srn, ki so sicer v Makedoniji redka prikazen, sem tudi prepodil. Spremljajoči me vojak pogranične trupe me je opozoril tudi na jelenjo sled, ki sva ji nekaj časa sledila, a jelena nisva videla. Govori se, da je v Belasnici še precej jelenov. Divjih mačk, lisic in volkov ne manjka. Risa nisem videl in tudi ne sledil, pač pa mi je pokazal pri povratku v Strumico neki lekarnar dvoje risovih kož in pravil, da sta bila risa ustreljena lansko leto v okolici Berova. Berovo je oddaljeno od Siru-mice 30 km severnovzhodno in leži v neposredni bližini državne meje. V njegovi okolici so še veliki gozdni kompleksi, pravcati pragozdi in verjetno je, da se po njih skriva še marsikateri eksemplar te največje evropske mačke. Dolina pod Belasnico v smeri proti Serovemu je zelo močvirna in po teh močvirjih najdeš raznovrstne zastopnike vodne ptičje favne. Bogato vodnih ptic in rib je tudi Dorjansko jezero, ki leži tik ob grški meji; prav za prav gre meja po sredi jezera. Tudi to jezero sem si ogledal ob priliki poseta Strumice in občudoval cele trope rac, ki so jadrale na njegovi gladini. Puške tačas nisem imel s seboj in sem se moral omejiti na opazovanje. Tako sem Vam, gospod urednik, očrtal v velikih potezah nekaj svojih lovskih opazovanj iz bližnje in daljne štipske okolice. Svoje lovske tovariše prosim, da mi oprostijo, ako bi se jim moje pisarjenje zdelo presuhoparno in dolgočasno. Naj pribite sami za nekaj časa v Štip. Ako se bodo posvetili opazovanju matere prirode in našli zabavo na lovu, jim bo prehitro minil čas iudi tu v daljni Makedoniji. Mitrov dan. Sv. Jurij in sv. Dimitrij, obadva hrabra vojščaka Gospodova, se proslavljata v neprebrojljivi vrsti svetnikov v času, ko se mati priroda zbudi, odnosno spet pripravlja na zimsko spanje. Sv. Jurij pridrvi v svet okinčan s pomladanskim cvetjem in vzbudi naravo k novemu veselju in ustvarjanju; sv. Dimitrij prileze zaspan iz jesenske megle in opomni trudno majko, da je tudi njej treba odpočitka in miru do prihodnje pomladi. Na Jurjevo vse hiti v bujno vesno in raja, nori in se veseli pomladanskega solnca m makedonska prislovica: Djurdjev danak hajdučki sastanak, Mitrov danak hajdučki povranak priznava tudi hajdukom ta dan kot novi početek njihovega nepoštenega rokodelstva ter jih na »Mitrov dan« spet naganja v topla zavetišča. Kakor hajduci smo pa tudi mi lovci v najožjih stikih s prirodo in na njo vezani. — V slovenskih gozdovih kleplje petelin in v planinah se šopiri njegov bratranec ruševec; pijana sta razbrzdane ljubezni, slepa in gluha za preteče nevarnosti od strani zalezujočega jih lovca in marsikateremu tega kurjega plemena prinese baš sv. Jurij častno smrt na ozeleneli trati. Makedonci ne poznamo Petelinjega lova in ob Jurjevem počivajo naše puške; za nas je pomemben sv. Dimitrij, ko so dozoreli zajci in jerebice ter se je gospa lisica oblekla v zimski kožušček. Na čast sv. Dimitriju, čigar god je bil v soboto, smo se odločili, da napravimo dvodnevni lovski izlet v Radoviško okolico. (Rado-vište je sresko mesto, 30 km od Štipa, jugovzhodno ležeče.) V ranem jutru je naša šestorica zajahala na dogovorjenem zbirališču pred štipsko cerkvijo pripravljene ponije. V poldrugi uri smo bili Lovec 192? 265 pri selu Šopur, kjer se je pričelo lovljenje in se nadaljevalo v smeri proii selu Dorjani, kamor smo prišli v večernem mraku, da prenočimo pri tamkajšnjih orožnikih. Hoteli smo pregledati lovski uspeh prvega dneva, a tovornega živinčeta s plenom in njegovega vodnika ni bilo na mestu. Kaj sedaj? Noč je napočila, vodnik in njegov osliček pa gotovo tavata nekje po bregovih in grapah in ne znata poti na Dorjane. Razmišljevali smo, kje in kdaj smo bili zadnjič z njima skupaj ter dognali, da smo ju morah zapustiti okoli 5. ure popoldne v najbolj nerodnem terenu celega pohoda. Trije smo se odločili, da jih gremo iskat. Hodili smo eno uro, dve uri, kričali — ne duha ne sluha o izgubljenih. Naenkrat pa se nam zazdi, da se čuje iz daljave neko robantenje in hropenje in podali smo se v to smer. Ko prekoračimo visoki breg, zaslišimo prav razumljivo pod seboj v jarugi vodnika, kako psuje ubogega oslička, celo njegovo sorodstvo in še celo njegovo opremo. Pokaže se nam njegova kontura in ko pridemo na mesto, vidimo oslička v globoki jami, poleg njega tovorno sedlo in okoli raztresen tovor. S skupnimi močmi smo izvlekli sivca in tovor na svobodo. Malo po polnoči smo se vrnili v postajo. Ostali so prav pridno smrčali poleg tople pečice ter se niso prav nič zmenili za naš prihod in tudi člani ekspedicije, ki je iskala izgubljence razen mene, so polegli k počitku. Meni se še ni dalo spati. V sosednji sobi našega prenočišča' sem zapazil še svetlo in v njo pokukal. Mlad orožnik je sedel pri mizi in nekaj prepisaval iz drobne knjižice. Na vprašanje, kaj piše, mi je razodel, da sestavlja pismo za svojega dekleta v Bosno, odkoder je i on sam. Pregledal sem pismo in skoraj butnil v glasen smeh. Ljubavno pismo je bilo dobesedno prepisano iz navodil »Kako piše mladi trgovec svoji izvoljenki — vsebina pisma »zvestoba do groba ne samo v postelji, ampak tudi za prodajalno mizo in pri kupčijah«. — »Pa saj ti nisi trgovac,« sem mu rekel. — »Znaš nišam, a baš ovo pismo se mi vrlo svidja, eto prepisao sam svega kao i skoro sva druga pisma za moju devojku,« mi je odgovoril. — Shranil je pismo v ovoj, nalepil znamko in priključil ostali stanični pošti, ki je čakala na odpremo. Nisem mogel takoj zaspati in premišljeval sem o naivni srečni ljubezni orožnikovi do Bosanke, ki morda sploh ne zna brati in je zadovoljava že s tem, da dobi sploh pismo od fanta. Stenice me med spanjem niso nadlegovale, ker je tudi nje sv. Dimitrij že nagnal v zimska zavetišča, v sanjah sem se bil pa udeležil pogona v »Kroparski gori« na gamse, samo ni mi šlo v glavo, kako da so bili vsi gonjači oblečeni po makedonski, kakor 266 iudi gorenjski kmetje, ki smo jih, ko smo se vračali z lova, srečavali spotoma. Ropot vstajajočih tovarišev in jesensko solnce, ki je pogledalo skozi okno, sta mi objasnila zagonetni lov na gamse; debelo sem pogledal okoli sebe in bil hitro na nogah. Med srebanjem črne kave sem si bolj točno ogledal prenočišče in sem začuden opazil, da raste na steni v bližini pečice žito. Neki orožnik mi je ta pojav sledeče objasnil: »Makedonske hiše so zidane večinoma iz čerpičev [posušene, a še ne opečene opeke) in potem ometane z blatom, pomešanim s plevami in slamo. Med plevami je bilo še nekaj polnega žitnega zrnja in vsled vlage in toplote je počelo zrnje kaliti in poganjati skozi omet.« — Tega pri nas v orožniških postajah ni videti. Medtem ko smo se poslavljali od gostoljubnih orožnikov, so naši psi prosto tekali okoli hiše, v kateri je nastanjeno orožništvo in ki stoji na robu globoke grape. Hipoma se je začulo glasno lajanje. Pograbili smo puške in hiteli pogledat, kaj je vzrok pasje razburjenosti. Nismo še bili 50 korakov od slanice, ko jo je iz grape urnih korakov ubirala velika lisica. Pozdravili smo jo s pravcato kanonado, a zdrava je ušla v bližnjo njivo in nam izginila izpred oči. Slab začetek, sem si mislil in imel sem prav. Obstopili smo omenjeno grapo rn vanjo nagnali pse. Jaz sem stal tik ob potu. Ker psi dolgo časa niso ničesar poiskali, sem precej popustil v pazljivosti in se zagledal v sprevod Vlahov na konjih, ki so bili namenjeni v svate v sosednje selo. Ko je prišel sprevod do mene, sem se počel ž njimi razgovarjati. Ponudili so mi vina, sira in kruha in me spraševali odkod in kaj sem itd. Med pogovorom so psi pod menoj v grapi spet zajavkali, skočil sem na rob, a bilo je že prepozno. Druga velika lisica mi je ušla, a topot dobila lepo porcijo šiber od mojega soseda in obležala na mestu. Vlahi so odhajali in tudi mi smo obkrožili drugi prostor, in sicer majhen gozdiček pritlikavih hrastov. Psi so nam nagnali iz njega pet zajcev, od katerih so trije končali v našem ognju. Tako smo obkrožavali posamezne ugodnejše kraje z. večjim in manjšim uspehom tja do reke Lokavice (Lokavica) teče izpod Radovištva in se izliva 2 km za Štipom v Dregalnieo), kamor smo dospeli okoli dveh popoldne. Vsi razen enega tovariša smo na ponijih srečno pregazili precej naraslo I.okavico, ta pa je imel smolo. Prav blizu brega na globokem mestu se je slabo pritrjeno primitivno kmečko sedlo zaobrnilo in seveda ž njim vred tudi jahač s tremi zajci, puško in lovsko torbo. Najprvo se je izkobacal iz reke konjiček ter privlekel na suho tudi sedlo pod trebuhom; ponesrečeni tovariš je pa še polovil v valovih plavajoče zajce in torbo, poiskal puško in se potem premočen od nog do glave privlekel na suho. Sedaj smo popustili metodo obkroževanja ter v roju pretresali vrbičja in s protom zarasla močvirja ob reki. Jerebice so se vzdigale posamezno in v jatah, plahi zajci so skušali uteči smrti prav potuhnjeno med gostim grmičevjem in tudi tri lisice so bile zasačene pri nepoštenem roparskem delu. Med pretresanjem smo napravili kratek odmor v nekem turškem čifliku (kmetska naselbina, last turškega bega) v gosposki hiši; ponesrečeni tovariš si je ogrel pri ognju premrle ude in nadaljeval se je pohod proti Štipu. Ob izlivu Lokavice v Bregalnico smo gledali še prav zanimiv, a sedaj že redek orientalski pojav, namreč karavano velblodov. Eden izmed družbe je vzel v roke hitro aparat in karavano naslikal. V mraku smo se vračali v Štip in Štipljani so radovedno ogledovali naš plen, viseč ob straneh naših konjičkov in na pridnem osličku, ki je zadnji marširal v sprevodu. Bili smo zadovoljni; v dveh dneh smo nalovili 34 zajcev, 9 lisic in 36 jerebic. Daj Bože, da se nad nami uresniči makedonski pregovor: »Ko utepa zajeka na Miirov dan, ta če ga utepaii čelu godinu.« VI. Kapus: \r Se enkrat o uporabi daljnogledov na lovskih puškah. Moj članek o uporabi daljnogledov na lovskih puškah je povzročil osiro kritiko in veliko debate. Kakor je bilo v »Lovcu« čitati, sem popravil razdalje, ki sem jih v članku pomotoma navedel v metrih, v korake in smatram tudi jaz 300 korakov ali 225 metrov za najdaljšo distanco, na katero zadeneš srnjaka, ako uporabljaš daljnogled s 4 kratno dobro povečavo. Glavni in edini namen mojega članka je bil, da prijateljem v zeleni bratovščini pojasnim svoje preizkušnje in stvari, ki sem jih čital in praktično z uspehom uporabil. Mislil sem v prvi vrsti na lovca, ne na puškarja, kako naj si puško pristreli, in zato napisal, da z enim samim, primernim nastrelkom, uporabljajoč daljnogled, lahko strelja do največje, za srnjaka dovoljene distance, to je 300 korakov ali 225 m. Dokaz temu so številke, postavljene od strokovnjakov. Za primer mi služi puška sistema Mannlicher-Schdnauer kal. 6-5 po izstrelku ali 6-7 po stročnici. Uporabljam seveda boljši smodnik, ki si ga naši lovski krogi morajo žal nabavljati s težkočami preko meje, ker nam oni, ki so merodajni za smodnik, doslej še niso uredili domače proizvodnje. Gosp. direktor dvornih lovišč je sicer mnenja, da je najbolje, če vse naročamo iz inozemstva. Po mojem naziranju pa naj bi vsak vpliven veščak deloval na to, da se dvigne naše domače puškarstvo in izboljšajo lovske potrebščine doma. Da preprečim nadaljnje veselje strokovnjakov in nestrokovnjakov nad glodanjem mojih kosti, priključujem letošnje tabele preizkuševalnice v Neumanns-waldu brez upoštevanja razpršitve, kar sem storil tudi prvič. (Tabela je objavljena na strani 270.1 V boljše pojasnilo objavljam nove slike: Na sliki št. 1 vidimo srnjaka na 100 korakov 75 m, in sicer v približnem razmerju trikotnika proti velikosti srnjaka 5 : 25. Ako je črta b—c vzporedna s spodnjo črto života, pokrije trikotnik 5 cm, ako prištejem še nadstrelek 7 cm, znaša 12 cm in pade tedaj krogla na sredo lopatice. Slika št. 2 kaže srnjaka na 200 korakov ali 150 m. Merilni trikotnik krije 5 : 12. Če sem imel za 100 korakov ali 75 m nadstrelek 7 cm, znaša ta po tabeli na 200 korakov ali 150 m še 6-4 cm in strel pade nekoliko visoko. Pri nadstrelku 7 cm na 75 m se krijeta merilna in za-detna točka na 200 m ali 266-6 korakov. Na sliki št. 3 vidimo srnjaka na 300 korakov ali 225 m. Točka a merilnega trikotnika pride visoko pod hrbet, tako da dosežem dober zadetek kljub temu, da krogla pri tako pristreljeni puški pade od 200 m do 300 m za celih 33 cm. Na prvih 25 m od 200—300 m pa pade le malo. - Črta b—c pa je ostala vedno spodaj. Slika št. 4 pa kaže, kako izgleda merjenje za iste razdalje z uporabo daljnogleda, ki ima za merilo križ namesto trikotnika. Dočim moram križ neprestano dvigati, pri čemer napravim lahko velike pogreške, se mi pri trikotniku merilna točka a dviga sama više na podlagi optičnih zakonov in mi služi trikotnik zaeno kot merilo razdalje. Zaradi očitanega mi pogreška »Fiihrling« namesto »Vierling« mislim, da je bilo vsakomur jasno, kaj sem hotel s tem reči in zaradi tega krogla ne bo drugam zadela in dala prilike do konstrucije še večjega razpršilnega četverokota, kakor ga je kritika navedla. Kritik takrat, ko je pisal o streljanju srnjaka na 200 korakov in jelena na 300 korakov z dosti manjšim nadstrelkom, kakor je oni, ki sem ga jaz priporočal, in z najslabšim izstrelkom M.-Sch. 8, ni pisal o nikaki razpršitvi, pač pa takrat, ko je pobijal mene. Posluževal se je v kritiki najslabših pogojev, ki so danes še mogoči pri streljanju z risanico. Druge stvari je pojasnil prav dobro g. Plemelj. Slednji pa je pokazal, da ni služil pri I. 6-7X53 M. Sch. II. 6-7X53 M. Sch. III. 6-7X53 M. Sch. IV. 7 Mans. V. 8'2 M. Sch. Naboj 477 477 477 380 L 528 Stroč- nica ^ »S ^ M-^- 0? ^ 00 J. ^ ^ 04 "-j Ln 4- + + 4-1 + h->- nC Ln Os Os ^ (J) (J\ j! (Ji O -O ^ O ^ ^ -J 1 1 1 III 4^ rt to 04 OI OI 0 a. H—- 1 m pr C/3 r-t- 2L 5* n r-t' P cr 2- rT n H-« N pr p (/>< n < p ž o n Z n P 3 p p p cn £L £ m N ?r vC -J pešadiji, kajti sicer bi imel drugo mnenje o nadstrelku, kakor ga ima, kljub temu, da je postrelil, kakor trdi, na stotine in stotine nabojev. Mnenja je, da je nadstrelek dober le zaradi lažjega prijema cilja, ne pa, da ima znaten vpliv na pot izstrelka. (Str. 136, vrsti 27 in 28.) Na isti strani v 20 vrsti priporoča, da naj bo puška prisireljena na 100 korakov, to je 75 m, točno na »flek«, kar pa v drugem odstavku na str. 137, kjer piše o limoni, nekoliko spremeni. No, vzemimo drugi primer, ki ima kar za 2 cm nadstrelka in strel znatno izboljša ter se krijeta zadeta, in merjena točka na 100 m ali 120 korakov z dobrim smodnikom in dobrim kalibrom po tabeli iz Neumannswalde. V tem slučaju bo gospod direktor pogodil na omenjeno razdaljo na točko, na 200 korakov 6-5 cm pod točko in na 300 korakov, kjer on še strelja gamsa (ki ni baš dosti širši kot srnjak, ker dlake, mislim, tudi on ne računa h gamsu), pa mu bo krogla padla kar za 21 cm. V splošnem pa gospod direktor ponavlja mnogo tega, kai sem jaz kratko omenil. K zaključku naj pripomnim, da se ne morem načuditi obema kritikoma, ko oba delata razliko med streljanjem na strelišču in na divjad. Za mene ta sicer tudi obstoja, toda le toliko, da na strelišču vem za razdaljo in vem, kako postaviti merilno pripravo, nikakor pa ne glede pozornosti streljanja. Kdor hoče s kroglo zadeti, mora na strelišču in v gozdu dobro in natančno pomeriti in strel tudi premisliti. Kdor tega ne stori, malo ali slabo zadene. Če bom pa premislil, bom lahko točno meril s križem na »točko« kakor tudi položil spodnjo črto trikotnika v daljnogledu na spodnjo črto života divjadi, seveda s to prednostjo, da bom z uporabo trikotnika kot merila lahko določil vsaj približno razdaljo. Slika št. 4. / (TV x Ocena psov na mednarodni razsiavi psov dne 8. in 9. sepi. 1926 v Ljubljani. Lovski psi. (Konec.) Dodaiek k oceni brakov-jazbečarjev. Nagrade : Odlično ocenjenim psom je bila prisojena diploma in zlaia plaketa ). K. S., prav dobrim diploma in srebrna plaketa ]. K. S.; dobrim diploma in bronasta plaketa J. K. S.; povoljnim diploma brez plakete. Za vzrejne skupine so prejeli od K. D. 5r. St. L. Av.: I. nagrado (zlato kolajno K. D. Br.): Vzrejna skupina psarne »Hrastnik , last ing. Frica Burgerja v Hrastniku, in sicer: katal. štev. 166, Waldi I. Hrastnik, 1. oceno; katal. štev. 184, Fricka Hrastnik, I. oceno; katal. štev. 188, Waldine Hrastnik, II. oceno; katal. štev. 189, Ris Hrastnik, II. oceno. II. nagrado (srebrno kolajno K. D. Br.): Vzrejna skupina psarne »Lom , last E. pl. Bernetich-Tommasinija in A. & Leona Gassnerja v Tržiču, Gorenjsko: katal. štev. 158, Žuti Lom, L oceno; katal. štev. 183, Skala Lom, 1 oceno; katal. štev. 191, Hedda Lom, II. oceno. Razred skopč. I. Katal. štev. 183, Skala Lom, L c, psarne »Lom«, malo zlato kolajno; „ „ 184, Fricka Hrastnik, L b. II. Katal. štev. 166, Waldi L Hrastnik, Le, psarne »Hrastnik«, malo sreb. kola j.; „ „ 191, Hedda Lom, II. a. III. Katal. štev. 178, Waldl Lom, II. d, psarne »Ortnek«, vodilni jermen; „ „ 194, Senta Wiesena,u, L a. IV. Katal. štev. 158, Žuti Lom, L b, psarne »Orehek«, malo bronasto kolajno; „ „ 185, Bessie Hasberg, II. d. V. Katal. štev. 160, WiIlY Sonnblick, III. a, psarne »Gamsburg«, m. bron. kol.; „ „ 170, Pater Wiesenau, I. a. VI. Katal. štev. 162, Satan Pernerhof, II. a, psarne A. Borovnik, m. bron. kol.; „ „ 187, Neni Roethelstein, HI. b. VIL Katal. štev. 168, Brandl, II. c, psarne »Hrastnik«, malo bronasto kolajno; „ „ 180, Hubertus Hrastnik, IV. Jamarji. a) Jazbečarji gladke dlake. Psi: 1. Katal. štev. 198, Bobv, A. Jeršinoviča, Gradac v Beli krajini. Nekoliko prezidan pes, rahlo laktje, rep nosi preveč strmo in ima nekoliko šiljast gobec. Ocena p o v o 1 j n a, dipl. J. K. S. 2. Katal. štev. 200, Beau, bar. Lazarinija, grad Boštanj pri Grosupljem. Star, obrabljen pes ter klecav. Ocena zadostna, dipl. J. K. S. 3. Katal. štev. 201, Waldmann, last prejšnjega. Pes ima lepo glavo, rahlo laktje. Ocena zadostna, dipl. ). K. S. 4. Kaial. štev. 202, Dandv, O. Rudeževe v Ribnici. Pes ima mačjo grbo (greben), rahlo laktje, lepo glavo, toda v hoji ni brez hibe. Ocena p o v o 1 j n a , dipl. J. K. S. 5. Kaial. štev. 203, Pick, V. Pfundnerja v Kranju. Neplemenit pes brez rodovnika. Ocena zadostna, dipl. ). K. S. 6. Katal. štev. 204, Črt, Al. Rihteršiča v Celju, ima rahlo laktje in kleca. Ocena zadostna, dipl. J. K. S. 7. Katal. štev. 208, Fredi Hohentvviel, A. Sekule v Ljubljani. Res je zelo dobrih lastnosti, dobro ustvarjen, četudi še mlad; ima plemenito glavo ter je v životu povsem korekten. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. Pl. j. K. S. Psice: 1. Katal. štev. 210, Diana, Ant. Felicijana v Ljubljani. Ker ima psica mlade, trpi vsled tega njena vnanjost, v splošnem je tipična, desna sprednja noga ni brezhibna. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. PL ). K. S. 2. Katal. štev. 212, Lola Turjaška, bar. Lazarinija v Smledniku. Ima rahlo laktje, preveč ožiga in kleca. Ocena zadostna, dipl. ]. K. S. 3. Katal. štev. 214, Greta, J. Goedererja, Namršelj. Psica je rahlega laktja in prezidana, glava dobra. Ocena dobra, dipl. in Br. PL ). K. S. 4. Katal. štev. 215, Danci, F. dr. Souvanova v Ljubljani. Dobra, živahna psica, ki bi lahko imela nekoliko lepšo glavo. Ocena dobra, dipl. in Br. Pl. j. K. S. 5. Katal. štev. 217, Schliefi, K. pl. Adamovicha na Turjaku. Previsoka in prezidana psica, ima zajčje šape in rahlo laktje. Ocena zadostna, dipl. ). K. S 6. Katal. štev. 217 a, Hexe, dr. Fr. Roša v Laškem. Malo tipična psica z belosvetlikajočo liso na prsih. Ocena zadostna, dipl. J. K. S 7. Katal. štev. 217 b, Miška, Giz. Franceljeve v Ljubljani. Psica je netipična in neplemenita ter ima krtačast rep. Ocena zadostna, dipl. ]. K. S. 8. Katal. štev. 217 c. Leti, dr. Fr. Roša v Laškem. Ta pes je plavosiv jazbečar, zelo tipičen, pač pa zelo lahek. Ocena dobra, dipl. in Br. Pl. ). K. S. b) Jazbečarji resaste dlake. 1. Katal. štev. 218, Marme, O. Pollaka v Novem kloštru. Neplemenit pes ter kleca. Ocena zadostna, dipl. ). K. S. 2. Katal. štev. 219, Quickborn, dr. A. Hermanna v Tržiču, Gorenjsko. Ta pes je zelo tipičen, odlično zgrajen in izboren v dlaki. Ocena odlična, dipl. in Zl. PL J. K. S. 3. Katal. štev. 220, Teperl Rotsattel, dr. Fr. Brataniča v Rogatcu, ni ravno tako tipična in plemenita psica, kot je to pri prejšnjem kat. štev. 219, vendar Pa zasluži oceno prav dobro, dipl. in Sr. P. J. K. S. c) Jazbečarji dolge dlake. 1. Katal. štev. 221, Tango, dr. M. Mihelicha v Vel. Laščah. Pes nečiste barve, prav dober v dlaki in glavi, laktje ni povsem brezhibno. Ocena prav dobra, dipl. in Br. Pl. J. K. S. 2. Katal. štev. 222, Trauderl, last prejšnjega. Zelo lahka psica, izborne stoje z nekoliko kratkim in koničastim gobcem. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. Pl. J. K. S. d) Foksterijerji gladke dlake. Psi: 1. Katal. štev. 223, Monokelj, A. Rudeža v Ribnici, Dolenjsko. Ta pes je v filigramu prelahek in malo tipičen. Ocena zadostna, dipl. J. K. S. 2. Katal. štev. 224, Lump, Fr. tiertleja v Ljubljani. Ta pes je bil pomotoma priajvljen kot gladkodlaki, kar pa ne ovira da se uvrsti med resavce; netipičen je in neplemenit. Ocena zadostna, dipl. ). K. S. 3. Katal. štev. 226, Miško, R. Debelaka v Ljubljani. Pes je ponesrečen poizkus križanja med svilnatim pinčem in morebitnim foksterijerjem. Ocena zadostna, dipl. ). K. S. Psici: L Katal. štev. 228 a, Pipi, ). Likozarja v Kranju, in 2. Katal. štev. 228 b. Floro, E. Severja v Ljubljani. Obe psici sta bili vsled pomanjkljive pasme odtegnjeni nadaljnji oceni, ki jima je sicer bila prisojena. Zadostno, dipl. J. K. S. e) Foksterijerji resaste dlake. Psi: 1. Katal. štev. 229, Don Freudenberg, R. Schauba v Celovcu. Prav dobro kvadratično zgrajen pes, starejše vzrejne smeri, premalo negovane dlake, rep ima preveč zavit. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. PL j. K. S. 2. Katal. štev. 230, Ferrv, Ol. Stuzzijeve v Ljubljani. Ta pes je zelo dober v ospredju, hrbtu in zadnjih nogah, poseduje mnogo terijerskega tipa, nima pa dobro nastavljenih uhljev. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. PL ]. K. S. 3. Katal. štev. 232, Mig Eton Stiria, dr. Iv. Tavčarja v Ljubljani. Dobro zgrajen pes, kar se tiče postave in hrbta. Nosi pa slabo uhlje, izraza je malo tipično-terijerskega. Ocena dobra, dipl. in Br. PL J. K. S. 4. Katal. štev. 233, Bobi L, ]. Krošlja v Nameršlju. Ta pes je lahek, netipičen in nepasmen. Ocena zadostna, dipl. ]. K. S. 5. Katal. štev. 233 a. Bobi II., last prejšnjega. Tudi ta pes je neopredeljene vnanjosti. Ocena zadostna, dipl. ). K. S. 6. Katal. štev. 234, Ledi, Mil. Todoroviča v Ljubljani. Slabotna nedoraslo psica, obeta pa mnogo in ima mnogo terijerskega tipa. Ocena dobra, dipl. Br. PL ). K. S. f) Škotski terijerji. 1. Katal. štev. 235, Boby Plerer (Gašper), Zore dr. Lovreničeve na Vrhniki. Tipičen pes z odlično glavo, zelo dobre postave, kratkega hrbta, temnega očesa, lepih uhljev, nekoliko rahlega laktja. Dlaka ni v dobrem stanju in gobec bi bil lahko boljši. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. PL J. K. S. 2. Katal. štev. 236, Asta Hubertus, last prejšnje. Psica ima čedno glavo in uhlje, dobra v telesu, z lepim ozadjem, pravilnim repom, le oko naj bi bilo temnejše. Ima nekoliko izbočene komolce. Ocena dobra, dipl. in Br. PL J. K. S 3. Katal. štev. 136, Struwel von Zensenhof, dr. (v. Lovrenčiča v Ljubljani (vodi lovec Ant. Sborič, Jelenov žleb). Čedna, lahka psica, šibkih kosti, čedne glave, temnega očesa. Lahko bi bila nekoliko krajša. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. Pl. ). K. S. ★ Dodatek odnosno popravek. Ker je bil zapisnik ocene psov barvarjev uvrščen med jamarje, ni bil ob opisu istih pri roki, zato se natančnejši opis ocene teh psov naknadno spopol-njuje, in sicer: 1. Katal. štev. 78, Tret, bar. Borna v Tržiču. Križanec med hanoveranskim in bavarskim psom barvarjem, vsled tega ni čiste pasme in se ne odlikuje. Ocena zadostna, dipl. J. K. S. 2. Kaial. štev. 79, Črt, dr. Iv. Tavčarja, lianoveranski barvar. Pes je prav dobro zgrajen, glava preveč čokata. Ocena prav dobra, dipl. in Sr. Pl. J. K. S. 3. Katal. štev. 80, Friga F.berstein, Fr. Galleta, graščaka v Bistri. Lahka, tipična, skoro filigrana psica. Ocena dobra, dipl. in Br. Pl. ]. K. S. Dobrih 20 let je, odkar so prevrtali Julijske Alpe in vzpostavili novo, bližjo progo med alpskimi pokrajinami in morjem. S to novo zvezo pa so tudi nam olajšali zvezo z našimi brati onkraj planin. Gorskim prebivalcem in planincem, katerim je vseeno hoditi po lepi ravnici in lezli preko strmega pobočja, je bila divna pokrajina onkraj Triglava, kjer si podajeta roko nebotična gora in sinje morje, že poprej dobro znana, širšim plastem pa le iz pripovedovanja onih, ki so prekoračili gore, iz divnih spevov Simona Gregorčiča in pa iz pripovedke o Zlatorogu, ki je imel svoje kraljestvo baš v Trenti nad izvirom Soče, iz pripovedke, katero so tuji in domači pesniki vkovali v zlate okove divne romance. Z lažjim dostopom in pri večkratnem posetu smo pričeli v nam novih pokrajinah izvajati šport, pričeli smo ribariti v nepopisno lepi, morda najlepši evropski reki, v smaragdno zeleni Soči, ki se rodi v kraljestvu Zlatoroga in prehaja iz gora, ki so odete v večni sneg, do kratkem teku v ravnine juga, večnega solnca, v pokrajine rož in zlate vinske trte. Da baš pokrajinska krasota posebno povzdigne lepi ribarski šport, je znano vsem pravim športnikom. Nihče, ki je kdaj ribari! v Soči, ne bo nikoli pozabil lepih dni, ki jih je užil ob zelenih penečih se valovih. P 2. VI. Kapus: O soški postrvi. Poleg pokrajinskih krasot pa je tudi ribarjenje stanovalke Soče nudilo poseben športni užitek. Pričakovanje, da pograbi vado velika riba, da jo bo treba dolgo krotiti, preden omaga, že to znatno dvigne ribičevo razpoloženje. Na odpornost in živahnost ribe vplivajo bistrina in temperatura vode, kakor tudi dero-čine, ki ribe odnašajo in jim nudijo precejšnjo odporo. In vse lo je nudilo ribarjenje v Soči. Zanima nas, je li soška postrv zastopnica salmonidov v Soči, morebiti sestra ali pa le daljna sorodnica naše potočnice. Razlika med našo postrvjo, ki se nahaja v vodovju, v potokih in rekah, ki se stekajo v Donavo ter utope v Črnem morju, in pa ono, ki se nahaja v vodovju, katero se steka v Jadransko morje, je precej velika, toda mnogo faktorjev govori zopet za lo, da je bila najbrž prvotno le ona postrv, ki se je kesneje razvijala v dveh različnih smereh in to zaradi tega, ker je bilo naravno križanje brez človeške pripomoči izključeno. Riba iz vodovja, ki se izliva v Črno morje, ni dosegla ribe iz območja vodovja Jadranskega morja. Je najbrž tako, kakor pri raznih drugih bitjih, n. pr. pri jamskih žuželkah, ki so bile v pradavnih časih zastopane v eni obliki, katera se je kesneje v vsaki ločeni jami razvijala v drugi smeri. Značilna za soško postrv je hitra rast. Dočim je pri naši potočnici teža nad 1 kg redka, je lo pri soški postrvi kaj vsakdanjega. Ribiči v Hercegovini so mi pripovedovali, da so bile v Neretvi ulovljene »jadranske« postrvi v teži nad 30 kg. Pa tudi v Soči blizu Kanala so več let opazovali veliko postrv, ki je gotovo tehtala nad 15 kg. Vsled strmih sten ob strugi je bilo ribarjenje izključeno. Pripovedujejo, da so jo med vojno vojaki ustrelili, a voda jo je odnesla pod stene in je niso mogli dobiti v roke. Tudi v barvi se razlikuje soška postrv od potočnice. Dočim je potočnica posuta z rdečimi in črnimi pikami, je soška ali jadranska postrv brez pik; po hrbtu ima temne proge. Rdeče pike sem videl le na dveh južnih postrvih, ujetih v Padežu, ki se izliva v Reko, katera izgine v Škocijanski jami. Glede oblike trupla pa je težko ugotoviti razliko, kajti že med postrvmi enega in istega potoka je zelo velika. Značilna razlika med potočnico in soško postrvjo je tudi ta, da imajo potočne po večini belo meso, njih južne sorodnice pa imajo barvo mesa zelo različno. Nekatere imajo belo, druge oranžno ali pa rdečkasto, tako kakor ameriške šarenke in pa zlatovščice. Barva mesa je pri slednjih odvisna od hrane posameznega eksemplarja. Najbolj značilno in različno pa je razvita kost v gornji čeljusti, tako zvani ralnik (vomer). Pri soški postrvi so zobčki na ralniku nastavljeni v eni vrsti, prav iako kakor žaga, pri potočnici pa menjajoče, križem. Soška postrv ima tudi nekoliko močnejše zobovje. Poleg omenjene soške po-strvi imamo v dotokih Jadrana, v hercegovinskih vodah, tretjo postrvjo vrsto, ki jo imenujemo mehkoustno. Ta ima manj razvito zobovje in izgleda kakor neka prehodnica med lipanom in ostalimi postrvskimi vrstami. Zunanji znaki in tudi okostje glave govori za dve različni vrsti, toda poskusi križanja med soško postrvjo in med našo potočnico in pa prenos iz enega vodovja v drugo, ki so se v polni meri posrečili, pa nas pripeljejo v drugo smer, namreč, da je skoraj gotovo le ena sama, spremenjena vrsta. Senior slovenskih in gotovo tudi jugoslovenskih ribičev, ki si je spletel neusahljiv venec zaslug za naše ribarsivo, pa najsi bo to na športnem, literarnem ali gospodarskem polju, g. svetnik Franke, je prenesel ikre južne postrvi v vališče na Studencu in izvaljene soške postrvi vložil v različne potoke, kjer so se prav ugodno razvijale. Ostalo pa ni le pri ugodni rasti, nego so se tudi križale z našimi potočnicami. Pri tej priliki naj omenim, da se je tudi zlatovščica križala s potočnico; ameriška šarena postrv, ki je sicer gotovo tudi zelo sorodna naši domačinki, pa se ni mogla križati in to najbrž samo zaradi tega ne, ker se šarena drsti spomladi, kakor sulci in lipani, dočim se ostale vrste, ki so se križale, drste jeseni. Križaniče med potočnico in soško postrvjo poznajo gorenjski ribiči prav dobro, toda zaradi nepoznavanja razmer so ji kraiko-malo dali ime »ameriška postrv«. Omenjeno križanico dobimo danes v Lipnici, v Savi do Vtedvod in pa v Selščici, kjer je dosegla velikost do 5 kg in se g. Fr. Dolenc zelo huduje, češ, da mu je uničila mnogo navadnih potočnic. Pa tudi v dotokih Ljubljanice se skoraj gotovo nahaja. Ta križanica kaže znake potočne in soške postrvi. Namesto črnih prog južne postrvi in okrogličastih pikic potočnice ima črne maroge in pa navadno tudi nekoliko bolj zamazano rdečkaste lise. Podobne znake kakor na križanicah je ugotovil znani gorenjski lovec in ribič g. Črne, hotelir na Bledu, tudi pri čistih, v Soči ulovljenih postrvih, katere je imel preko zime ujete in shranjene v dotokih Blejskega jezera. Spomladi je opazil precejšnjo spremembo v barvi; dobile so tudi rdečkaste lise. Kaj je povod rdečkastim lisam, bodo morebiti kdaj ugotovili naravoslovci in kemiki. Za nas športne ribiče pa je važno vprašanje, ali je križa-niea med našo potočnico in soško postrvjo zmožna nadaljnjega razplojevanja, kako jo bomo čim bolj zaplodili in kako pospešili rasi postrvi v naših vodah in dobili nadomestilo za lepo športno soško postrv. Na ribarjenje v Soči pri sedanjih razmerah ni misliti. V Bosno in Hercegovino se voziti ribarit, je pa le malo predaleč. V Soči, kjer je ribji zarod med vojno in po vojni silno trpel in kjer je komaj le par odstotkov postrvi od predvojnega staleža, so še vedno ribji kolosi, o kakršnih mi tostran planin niti sanjati ne moremo. Zelena Soča jih je skrila v svoje globočine in nedostopne stene ob obrežju so zarod obvarovale pred popolnim poginom. V dostopnih krajih, kamor je le mogel človek, pa je vse uničeno. Kar niso ugrabile osti, je pobila puška, zarod pa je ugonobila bomba ali ročna granata. Zal, da je usoda tako kruto sodila in nam poleg drugih dragih zakladov ugrabila tudi nepozabno Sočo. Pa tudi v drugih delih naših lepih, izgubljenih krajev se nam je nudil lep športni užitek, lovljenje velike južne postrvi. Nepozabni mi bodo ostali dnevi iz doline Reke, posebno spomladi, ko je vse cvetelo. Na stotine jablan je cvetelo ob vodi in spremenilo vso pokrajino v deželo pravljice, v kateri so zvečer prepevali slavci in razlivali svoj čarobni spev v večerni, z vonjem cvetja prepojeni pomladni vzduh. In prav v tistih lepih večerih je bilo ribarjenje južne postrvi, ki je je bilo v Reki precej, najbolj uspešno. Pa tudi v Idrijci in Vipavi sem ujel marsikako lepo južno postrv. Iz lovskega nahrbtnika. Tekmovalno streljanje priredi S. L. D. dne 2. in 3. julija i. 1. no vojaškem strelišču v Ljubljani. Splošni spored: Dne 2. julija se bo vršilo od 14. do 20. ure vojaško streljanje. Dne 3. julija ob 8. uri se bo vršila oficielna otvoritev streljanja, pozdrav zastopnikov civilnih in vojaških oblasti ter razdelitev nagrad zmagovalcem vojaškega streljanja izza prejšnjega dne. Nato bo začetek tekme, ki bo trajala do 18. ure. Opoldne primeren odmor. Ob 20. uri bo prijateljski sestanek in razdelitev nagrad zmagovalcem tega dne v restavraciji »Zvezda«. Novost letošnje tekme so pri vojaškem streljanju premikajoče se bojne tarče, pri splošnem pa tarča izginjajočega »Zlatoroga«. Podrobni program je na razpolago pri društvenem blagajniku, ob času tekme pa pri blagajni. Darila zmagovalcem so prvovrstna. Iz zapisnika II. odborove seje Slov. lovskega društva v Ljubljani, ki je bila dne 23. marca 1927. Navzočih je 17 odbornikov. Predsednik dr. Lovrenčič oivori sejo, ugotovi sklepčnost ter se spominja v loplih besedah umrlih članov Welleya ler Kovača ml. iz Starega trga. Navzoči Dočaste spomin pokojnikov s tem, da vsianejo. Zapisnik L odborove seje se sprejme brez Pristavka. Po blagajniškem poročilu se vname živa debata glede zaostale članarine nekaterih lanskih članov, v katero posežejo odborniki Čeč, Kremenšek in Zupan. Sklene se, pismeno pozvati dolžnike, naj plačajo, sicer se njihovi zaostanki v smislu društv. pravil iztožijo. Na novo se je prijavilo za sprejem v S. L. D. 325 lovcev; o sprejemu teh se bo sklepalo v prihodnji odborovi seji. Poročilo podružnice za Gorenjsko, da se je njen obči zbor prestavil na poznejši čas, se odobri. Sklene se, da se podružnica do ustanovitve sreskih pododborov ne razpusti. Predlog dr. med. Fr. Brataniča iz Rogatca, naj se vpeljejo kontrolni listki za prodajo divjačine in njenih kož, da se onemogoči trgovanje po nepoklicanih osebah, se odstopi Lovski zadrugi. Določijo se delegatje za obči zbor jugoslov. Kinol. Saveza, in sicer: dr. Modic, Repovš in Šiepic. Kot stalni delegat v imenovanemu Savezu pa se določi Mate Hafner, njegov namestnik je društveni tajnik. Dovoljena podpora v znesku 10.000 D za nabavo žive divjačine, nakazana iz lovskega fonda Ijublj. oblasti, se odstopi Lovski zadrugi. Klubu ljubiteljev ptičarjev se dovolj podpora 2000 D za pomladansko tekmo Za vezavo knjig Lovske knjižnice se dovoli znesek 1000 Din. Nadzorstvo nad knjižnico se poveri podpredsedniku M. Hafnerju. Gospodarju Rozmanu pa se poveri naloga, da napravi pregleden seznam vseh letnikov »Lovca«, ki jih ima S. L. D. še v zalogi. Zbirko klišejev, ki reprezentujejo danes precejšnjo denarno vrednost, ima popolnoma urejeno urednik »Lovca«. Blagajniku se naroča, da naroči vse v kraljevini S. H. S. izhajajoče strokovne liste lovske vsebine, kolikor jih društvo ne prejema v zameno. Vdovi Mariji Hribar iz Soteske p. Dol po pokojnem lovskem čuvaju Ivanu Hribarju se dovoli na predlog odseka za upravo fonda Zelenega križa enkratna podpora v znesku 1500 Din. Odbor sklene, da se odslej pošilja po en brezplačen izvod »Lovca« ljubljanskim dnevnikom »Jutru«, »Narodnemu Dnevniku«, »Slovencu« in »Slov. Narodu« s prošnjo, naj priobčujejo vsakokratno vsebino v svojih listih. »Kmetovalcu« pa naj se pošilja po en izvod vsake številke v zameno. Z ozirom na odstrel divjega petelina se po daljši debati sklene, da se priobči v ljubljanskih dnevnikih sledeči poziv: Priporočamo svojim članom, da z od- strelom divjega petelina počakajo do 15. aprila. Odbornik Rozman poroča, da se članstvo obrača nanj s prošnjo, naj se prilož »Lovcu« lovski koledar, kot je bil priložen lanskemu letniku. Predsednik pojasni društvenemu gospodarju, da se tak koledar že tiska in bo skoraj članstvu na razpolago. Iz zapisnika III. odborove seje Slov. lovskega društva v Ljubljani, ki se je vršila dne 29. aprila 1927. Navzočih je 20 odbornikov. Predsednik dr. Lovrenčič ugotovi sklepčnost, otvori sejo in poroča o sedanjem stanju obveznega članstva, o lovskem fondu in o stališču, ki ga ima zavzeti odbor S. L. D. v tem pogledu. Zapisnik 11. odborove seje se odobri brez pristavka. Blagajnik poroča, da se je dozdaj prijavilo 500 novih članov, ki se sprejmejo pod pogojem, da so neoporečni v lovskem oziru. O priglašenih članih iz mariborske oblasti bo sklepala sekcija S. L. D. v Mariboru, glede sprejema lovcev iz Medjimurja pa bo treba počakati na sklep S. U. S. L. U. v Beogradu, ker velja za te lovce še vedno ogrski lovski zakon in bi po sedanjih sklepih S. U. S. L U. morah biti člani lovskega saveza v Novem Sadu. Po en brezplačen izvod »Lovca« se sklene oddajati: Knjižnici rudarskih nameščencev v Trbovljah, knjižnici Strel-jačke družine v Ljubljani in Okrajni učiteljski knjižnici v Mostah pri Ljubljani. Zahvala ravnateljstva ljubljanske jet-nišnice za darovane »Lovce« in zahvala K. L. P. za nakazano podporo k pomladanski tekmi se vzameta v vednost. Prepis zapisnika občega zbora podružnice v Celju se vzame na znanje; uredniku »Lovca« se odstopi ta prepis v popolno ah delno priobčenje v društvenem glasilu. Glede povpraševanja nekaterih članov za trikratno polovično vožnjo po železnici se sklene napraviti na Ministrstvo saobračaja vlogo, da se dovolijo S. L. D. ugodnosti, kot jih uživajo člani S. P. D. Slučajnosti: Na predlog g. Zupana sklene odbor, da se vrši strelska tekma za 1. 1927. v nedeljo dne 3. julija. Iz zapisnika IV. odborove seje Slov. lovskega društva v Ljubljani, ki se je vršila dne 30. maja 1927. Navzočih je 15 odbornikov. Ker je odšel predsednik dr. Lovrenčič z društvenim blagajnikom Iv. Zupanom kot delegatom S. L. D. na glavno skupščino S. U. S. L. U. v Beograd, vodi sejo podpredsednik Mate Hafner. Zapisnik III. odborove seje se odobri brez pristavka. Dopis, ki ga je poslala mariborska sekcija S. L. D. glede lovskega kroja, se prečita in se pooblasti načelnik odseka za lovski kroj, da stopi v stik s Šumar-skim udruženjem in poroča o zadevi pri prihodnji odborovi seji. Reši se več dopisov, tičočih se občinskih lovišč in lovskih predpisov. Brezplačen izvod »Lovca« se dovoli podružnici v Celju in dijakom Kmetijske šole na Grmu. V zameno naj se ponudi iztis »Lovca« za Geografski vestnik. Iz zapisnika o rednem obč. zboru Podr. S. L. D. v Celju z dne 9. aprila 1927. Predsednik: Robert Diehl, načelnik podružnice; zapisnikar: Ludovik Černej, tajnik. Navzoči odborniki: Roblek, Bernardi, dr. Farčnik, dr. Erhartič, Confi-denti; pregledovalec računov prof. Lavrenčič in člani: R. Salmič, prof. Mravljak, šum. nadsv. Travirka, Stanič, Kovač, dr. Mirko Detiček, Rihteršič star., Leskovar, Debenjak, Železnik, Turk, Gol-čar, Kraupner, Grajželj, ]ošt, Črnej Iv., dr. Senekovič in Zorko. Ker se ob določeni uri ni zbralo do-voljno število članov, otvori predsednik Diehl eno uro pozneje obči zbor. Pozdravi navzoče, zastopnika vlade, pol. svetnika dr. Senekoviča in šumarskega nadsvetn. Travirko. Spominja se umrlih lovskih tovarišev. Fr. Confidentija, Beno Serajnika in lovskega paznika larovška. Zborovalci se dvignejo. Tajnik Černej prečita zapisnik lanskega obč. zbora in poda sliko o delovanju podružnice v letu 1926./27. Bilo je 11 od-borovih sej. Do izvršitve odborovega sklepa, da bi se vršile seje v raznih krajih, radi prezaposelnosti odbornikov ni prišlo. Akcija, da ne pride pri javni dražbi na okrož. sodišču zaplenjeno orožje v roke lovskim tatovom, se je posrečila. Glede delitve društva se je podružnica po vsestranskem premotrivanju postavila na stran Mariborčanov, toda le tako, da se varuje čim najbolj enotnost S. L. D. Zahteve, da naj imajo pravico glasovanja na občih zborih samo delegati, se ni uvaževala, vkljub temu, da je pravična in moderna. Podružnica je priredila v mescu avgustu 1. 1. lovsko veselico v Gozdni restavraciji in meseca marca t. 1. lovski ples v Narodnem domu. Kljub temu, da je bil na dan prve silen naliv in poplava, je vrgla 3076 Din 38 p čistega dobička. [Ponovila se je črez teden). Lovski ples je uspel zlasti v moralnem oziru. Vrgel pa je čistih 4079 Din. Zahvala gre vsem sodelujočim članom, v prvi vrsti pa neumornemu in iznajdljivemu tovarišu in prijatelju Bernardiju. Na prošnjo smo prejeli po intervenciji mariborske glavne podružnice iz lovskega zaklada mariborske oblasti podporo 2500 Din za pripravo strelišča. Blagajnik, sodni svetnik Erhartič, poroča, da je bilo dohodkov 15.413 Din 62 p, stroškov 6870 Din 20 p. Pregledovalec računov prof. Lavrenčič je pregledal račune in jih našel v redu. Za načelnika podružnici se izvoli soglasno Robert Diehl, za namestnika Fran Roblek. Oba izjavita, da sprejmeta izvolitev. Za odbornike se izvolijo: Bernardi, Confidenti, Erhartič, dr. Farčnik, Kralj, Zdoljšek, Travirka in Stanič. Poslednji je določen za tajnika. Dr. Senekovič se bo vabil k sejam kot virilist z glasovalno pravico. Za pregledovalca računov se izvolita zopet profesor Lavrenčič in Fr. Kalan. Slučajnosti. Ivan Črnej predlaga, da se čimprej izvede sklep lanskega občega zbora ter Lovec 1927 281 ustanovi knjižnica, ki se naj izroči v oskrbo Antonu Zdoljšku kot knjižničarju, kar se soglasno potrdi. Bernardi poroča, da se bo ustanovila psarna za brake-jazbečarje ter prosi, da se zadeva podpira. Po nekaterih pojasnilih pozdravi dr. Farčnik z zadovoljstvom ta sklep ter priporoča podporo. Sklene se, da se prepusti odboru, da se določi podpora. Prof. Lavrenčič priporoča, da se vzame prireditev strelišča takoj v pretres. Po daljši debati se sklene, da se izvoli takoj tričlanski odsek, ki naj potrebno pripravi. Odbor se pooblasti, da sklene dogovorno s tem odsekom dotične pogodbe in plača potrebne zneske. V odbor za pripravo strelišča se izvolijo soglasno: prof. Lavrenčič, Albert Rutar in dr. Mirko Detiček. Sledi razgovor glede pomladitve krvi naše divjačine. Tov. Stanič je mnenja, da se bo sedaj, ko potekajo zakupne dobe, težko kaj doseglo. Dr. Farčnik priporoča, da se naj zlasti sedaj zavežejo zakupniki, da ne bodo čezmerno izkoriščali lovišč. II. odborova seja Podružnice S. L.D. v Murski Soboti se je vršila 14. maja 1927. Podpredsed. otvori sejo ob pol 21. uri. Podpredsednik poroča o dosedanjem delovanja odbora. Tajnik prečita zapisnik L odborove seje, ki se soglasno odobri. Sprejmejo se prijavljeni člani. Pojasni se zadeva glede zakupa nekega lova. G. Turk poroča, da je našel v svojem lovišču Andrejci 3 in Rakičanu 3 poginule zajce; zakaj so poginili, ne ve. Zajci so bili popolnoma shujšani in obstoji sum, da je vzrok metljavost. Sklene se k prihodnji seji prinesti zapisnik o zadnjem občem zboru, da se bo primerjal naš sklep o novouvedeni pristopnini s poročilom v »Lovcu«. Na predlog inž. Hržiča se sklene posvetiti prihodnja seja predvsem vprašanju, v kateri smeri naj gre lovska propaganda, da bo lovstvo kot važna, splošno narodnogospodarska panoga na-napredovalo. Krivic. Obvezno članstvo pri Slov. lovskem društvu. Veliki župan ljubljanske oblasti je odredil, da je pogoj, da smejo biti zakupniki samo člani Slov. lov. društva, razumeti tako, da se sme priznati p o izvršeni dražbi kot zakupnik le tisti, ki izpolnjuje zakonske pogoje in ki se izkaže s člansko izkaznico Slov. lovskega društva. Dražbe pa se sme udeležiti vsakdo, ki položi določeni vadij, ne glede na to, ali je v trenutku dražbe član Slov. lovskega društva ali ne. Dokaz, da je član S. L. D., mora doprinesti izdražitelj torej šele, preden ga sreski poglavar fmestni magistrat) potrdi za zakupnika lova. Isto velja tudi za so-zakupnike in podzakupnike. Preizkuševalnica orožja »Puškarne v Kranju«, Slovenija. Izkaz br. 799 Kranj, dne 14. maja 1927. Anglo-Jugo-slovensko Petrolejsko d. d. — Zagreb, nam je poslalo prostovoljno v preskuš-njo od nje izdelani »ARMSOIL« za čiščenje strelnega orožja. Da smo dognali, ali ima res »Armsoil« zadostno moč, da obvaruje cevi rje in prepreči zarjavenje, smo izstrelili v par cevi po nekoliko zapalk, ki so znane kot rjo ivoreče, in smo cevi, ne da bi jih prej očistili, nalahko z »Armsoilom« namazali. Te cevi, ki so bile tudi od zunaj fino politirane, smo fudi od zunaj namazali z »Armsoilom«, ter jih izpostavili na nezavarovanem mestu vsem vremenskim neprilikam (solncu, dežju in rosi) skozi tri dni. Po preteku te dobe smo cevi zbrisali od zunaj in znotraj, ter dognali, da so cevi popolnoma čiste in da ni na njih najti najmanjše rje. Močno zarjavele cevi, poslane nam v popravilo, smo namazali z »Armsoilom« in po 8 dnevnem ležanju očistili. »Armsoil« je skoraj vso rjo raztopil, ostale so le globoke jamice, katere je dolgoletna rja razjedla in katere se nam ni posrečilo odstraniti niti z notranjim smir-kanjem. Gladko politirano ploščo, obstreljeno z močno rjo tvorečimi zaipalkami, smo nalahko namazali z »Armsoilom«; po 7 dneh smo ploščo očistili in nismo opazili niti sledu kake rje. Kako učinkuje »Armsoil« pozimi v mrazu, nismo mogli sedaj dognati, ter bomo to ugotovili s poizkusi v teku letošnje zime. »Armsoil«, nalahko namazan v cevi, se teh zelo prime in ne odteka. »Armsoil« se je tudi še pri raznih drugih poizkusih pokazal kot prvovrstno sredstvo za konserviranje cevi, kakor tudi drugih delov pušk. Po streljanju z brezdimnim smodnikom obvaruje cevi rje ter nevtralizira vsled svoje alkalične zmesi kisline, ki razjedajo cevi. Uporaba »Armsoila« je zelo enostavna; zadostuje cevi namazati po streljanju s ščetko, namočeno v to olje, ali pa se porine skozi cevi klopčič iz prediva, bombaža, krpica, namočena v to olje, nakar se cev sigurno obvaruje vsakega rjavenja. Posebno važno je to olje za puške risanice, ki rade rjave po oddanem strelu. Namazane z »Armsoilom« in drugi dan nalahko izbrisane in zopet namazane, se sigurno obvarujejo vsake rje. S tem si prihranimo mnogo truda in kar je najvažnejše, prehitre obrabe cevi, ki je vedno posledica, če čistimo cevi z raznimi kovinastimi ščetkami. Tudi pri močno zarjavelih ceveh to olje odstrani rjo in prepreči vsako nadaljnje zarjavenje. Po vseh gornjih poizkusih z »Armsoilom« lahko trdimo, da imamo z njim odlično sredstvo za negovanje in ohranitev cevi pušk, kakor tudi odlično obrambno sredstvo proti rji, s katerim lahko obdržimo svoje puške v najboljšem stanju, dasiravno streljamo iz njih brezdimni smodnik. P. n. lovcem najtopleje priporočamo »Armsoil«. Kapetan Zvonko (Zvonko Juvančič), direktor »Puškarne v Kranju«. Letošnji redni obči zbor »Lovske zadruge« se je vršil 25. aprila v Ljubljani. Predsedoval mu je načelnik ing. bran Tavčar, za perovodjo pa je imenoval prof. P. Žmitka. Udeležba na občem zboru je bila po-voljna, zastopanih je bilo do polovice deležev. Iz poročil načelstva je bilo razvidno, da se je poslovanje zadruge v preteklem poslovnem letu znatno dvignilo. Točasno šteje zadruga 46 članov s 118 vplačanimi deleži, bilo pa bi stanje lahko znatno višje, če bi se lovski tovariši bolj zavedali te za lovstvo velepomembne organizacije. Po poročilu nadzorstva, ki ga je podal Ant. Schuster, je sledila ugotovitev, da so knjige, bilanca in predložene priloge v polnem redu. Obči zbor jih je odobril, načelstvu pa podelil absolutorij z zahvalo za uspešno delovanje v prid zadrugi. Na podlagi zadružnih pravil (§§ 14. in 31., točka 5., in §§ 21. in 31., točka 5.) so se nato vršile volitve načelstva in nadzorstva. Izvoljeni so bili: Načelnikom ing. Fran Tavčar; podnačelnikom notar Mate Hafner, tajnikom prof. Peter Zmitek, tajnika namestnikom Ivan Javornik, blagajnikom rav. doh. urada Ivan Zupan, namestnikom pa Josip Lauter. V nadzorstvo so bili z vzklikom soglasno izvoljeni prejšnji člani istega, in sicer: predsednik: dr. Ivan Lovrenčič, podpredsednik Peter Stepič. Člani: Karel Čeč, ing. Anton Rudež in Anton Schuster. P. 2. Popravek. Na strani 220 (junijeve številke) beri v laškem, ne loškem okraju. * * Obči zbor »Kluba ljubiteljev brakov« in sekcije brakov jazbečarjev se vrši v četrtek 14. julija t. L ob 20 v »Ljubljanskem dvoru« (desno) z običajnim sporedom. — Lastniki psov brakov se vabijo, da pristopijo h »Klubu ljubiteljev brakov«. Ustanovnina znaša enkratno Din 100, letna članarina Din 10 ter vpisnina enkratno Din 5. Prijave je poslati na naslov: Ernest Černe, Ljubljana, Pražakova ulica 10/11. Klub ljubiteljev ptičarjev vabi člane, da mu čimprej prijavijo pse, katere nameravajo prodati. V ponudbi je navesti: pasmo, leglo, pokolenje, spol. starost, lastnosti, ceno. Pri mladičih je dalje omeniti, kdaj bi se oddali. Ker je povpraševanje precejšnje, klub pa želi, da ostane dober material po možnosti v Sloveniji, se vabijo vsi člani, ki si nameravajo nabaviti pse, da prijavijo svoje želje klubu v najkrajšem času. Posredovanje kluba za člane — brezplačno. Dražba lovišč. Vsled razveljavljenja lovsko-zakupne pogodbe, sklenjene na podlagi javne dražbe z dne 4. maja t. 1., razpisujem za lovišče občine Kriška vas ponovno dražbo, ki se bo vršila na uradnem dnevu v Višnji gori dne 6. julija t. 1. ob 9 dopoldne. Lovišče meri 551 ha in bo oddano za dobo od 15. julija 1927 do 31. marca 1933. Dražbeni pogoji so isti, kakor za prvo dražbo in so razvidni do dneva dražbe pri tukajšnjem uradu. Sreski poglavar v Liliji. Mali oglasi. Vedno v zalogi obče priznano zdravilo za pse »Dr. med. Neuer’s Thorra-duran-Staupemitte! s. W. Z. 208060«. Lekarna Trnkoczy, Ljubljana. Naprodaj so trije osem tednov stari čistokrvni kratkodlaki prepeličarji. Ing. Otmar Miklau, Slov. Bistrica. Bosanskega braka, 4 letno psico, ki izvrstno goni, prodam ali pa zamenjam za psa jazbečarja. — Josip Fr. Knaflič, Zg. Gameljni (vila), p. Št. Vid nad Ljubljano. Dva jugoslov. braka, kratkodlaka, čistokrvna, 5 mes. stara, proda Milivoj Krašovič v Karlovcu. Prodam dva braka, dobra za jazbece in lisice. Eden je star dve leti in pol, istrijanske pasme, bel, sivo-marogast, dolgodlak, cena 1200 Din; drugi je star 4 leta, bel, sivo-marogast, krotke dlake, cena 1500 Din. Lovrenc Jeglič, Praproče, Podnart, Ljubno, Gor. Istrske brake, mladiče iz Ege od Penina, odlikovane na razstavi leta 1926. ozir. 1922., proda Mercina Iv., Stari trg pri Rakeku. Sprejme se energičen, trezen gozdni čuvaj, vajen pogozdovanja in sečnih del. Oženjeni prosilci brez otrok z gozdarskim kurzom v Kostanjevici imajo prednost. Nastop službe 15. julija. - Uprava družbe »Jezersko«, d. d., Kokra. Prodaju se dva čistokrvna, kratkodlaka, njemačka, 8 mjeseci stara, nedre-sirana, smedje-bijelo pjegasta prepeli-čara sa otmenim pedigreom. - Upitati: Dragutin grof Khuen, Nuštar (Srem). Tražim puškara i zoološkog pre-paratora, prvoklasnu šilu (majstora), koji je usavršen u svim poslovima ove struke. Ponude sa naznakom dosadašnjeg uposlenja i plačevnim zahtevima na: Boško Dimitrijevič, spec. trg. lovačkog oružja, Senta (Bačka). Po ugodni ceni ima sledeče puške v komisijski prodaji puškar F. K. Kaiser, Ljubljana, Šelenburgova ulica 6: Hammerles-dvocevka, Sauer in Sin (kal. 16) 1500 Din; Hammerles-dvocevka, Peterlanga (kal. 12) 2500 Din; Hammerles-dvocevka, borov. (kal. 16) 1750 Din; Grenner-dvocevka, belg. (kal. 16) 1200 Din; Grenner-dvocevka, sulska (kal. 16) 1250 Din; Toplever - dvocevka, borov, (kal. 16) 700 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 600 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 500 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 500 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 20) 700 Din; dvocevka, k. sp., risan, (kal. 20/8 mm) 1300 Din; trocevka (kal. 16X16, 11 mm) 1600 Din; trocevka (kal. 16X16, 8 mm) 2000 Din; Schonauer (kal 8 mm, z daljnogledom) 2500 Din; Schonauer (kal. 8 mm, z daljnogled.) 2000 Din; repetirka (kal. 8 mm) 500 Din; Zeis-Trie-der, 6X, s taško 1000 Din. Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije, lovskih priprav ter potrebščin za ribjo lov. Izvršuje vsa popravila orožja. Priznano najboljše montiranje daljnogledov na puške ter popravila rib. orodja po nainižjih cenah. A M. S.: Spomini na jelene. 1Na' letela v večernih urah iskat hrane. Letos pa so kljunači gnezdili tudi na Gorenjskem. Neki lovec je v par junijskih večerih opazoval včasi posamezne, včasi pa skupen polet kljunačev, na pobočju pod vasico Lancovo pri Radovljici. Dvignila sta se iz gostega, skoraj neprehod- nega grmičevja, preletela preko ceste in se spustila na poljano proti Savi. Bržčas gnezdi pri nas sleherno leto več kljunačev, posebno v planinah, kjer najdejo tudi zadostno hrano po gorskih močvirjih in po obsežnih pašnikih. Tudi med zimo večkrat najdemo kljunače visoko v planinah ob gorkih studenčinah, ki le redko zamrznejo. Kakor vsem drugim prirodnim pojavom, bi bilo dobro posvetiti tudi životarjenju kljunačev nekoliko večjo pozornost, —s Jelen pri Aleksandrovem domu. Trojica lovcev in trojica turistov se nas je zbrala in odločila, da se popnemo na vrh Triglava (2863 m). Dne 11. avgusta 1927 smo odsopihali s popoldanskim vlakom do Mojstrane. Od tu nas je vodila pot v dolino Kot. Lep, krasen poletni večer nam je omogočil, da smo gledali v najlepši krasoti RjavinO, Cmir in druge velikane Julijskih Alp. Ko smo prišli do razpotja, da se odločiš za Kot ali Krmo, smo se odločili, da se podamo ponoči v luninem svitu do Staničeve koče skozi Kot. Med potjo smo se pogovarjali o lepem dvornem lovišču v Krmi in imeli željo, da bi videli kakega jelena. Prišli smo po strmi stezi do studenca, se malo okrepčali in nato nadaljevali svojo pot v nočni tišini. Teta lisica se je oglasila v grmovju. Lepo je gledati v mesečini naše gore. Po trudapolni hoji smo prispeli ob četrt čez polnoč v Staničevo kočo (2382 m). O postelji ali skupnem ležišču ni bilo govora. Vdali smo se v usodo ter si izbrali kot ležišče trdo klop. Zjutraj ni bilo treba budilke, ker so nas bolele vse kosti, tako da ni bilo misliti več na spanje. Oprtali smo si nahrbtnike in dospeli po tričetrturni hoji do »Triglavskega doma« (2515 ml. Oče Triglav je imel kapo, tako da smo imeli malo veselja, vzpenjati se do vrha. Le našemu turistu g. Jagru se imamo zahvaliti, da smo vendar šli na vrh (2863 m). Imeli smo v presledkih lep razgled daleč naokoli. Tudi Šmarna gora nas je pozdravljala iz megle. Nazaj grede smo počivali na Malem Triglavu in z daljno- gledom občudovali naravo. Naenkrat so zagledale naše oči pri Aleksandrovem domu (2404 m) čudno žival. Po natančnem razmotrivanju smo dognali, da je jelen, kateri se je čisto prijazno sprehajal s turisti po grušču pred kočo. Zato hitro v dolino, da tudi mi pozdravimo lepo žival. Prišedši do koče, nas je že čakal na stezi in vohal naše nahrbtnike. Vedeli smo takoj, da želi imeti od nas kruha in sladkorja. Odprli smo nahrbtnike in mu dajali kruh, katerega je s slastjo jedel. Sladkor mu ni šel v slast. Oskrbnica nam je povedala, da pride vsak dan v posete in da jo mahne do Kredarice in potem zopet nazaj v Krmo. Dne 12. avgusta 1927 jo je mahnil celo do sedla Hribarce. Opazili smo ga, ko se je vračal nazaj čez prodišče pod Šmarjeino glavo. Kako je domač, vam kaže slika na str. 362. Le hčerke oskrbnice ne more. Takoj, ko se prikaže na pragu, jo porine nazaj v kuhinjo. Tudi nosač je imel že posla z njim na poti na Kredarico. Lep užitek smo imeli in se zadovoljni vračali proti »Srednji vasi« in potem z vlakom domov v Ljubljano. Gamsi na Kranjskem Snežniku. Grof Bardcau je lani prepustil iz svojega lovišča na avstrijskem Štajerskem devet za pleme sposobnih divjih koz, in sicer dva kozla in sedem koz za naselitev na Snežniku. Med prevozom pa so poginili star kozel in dve kozi. Preostale komade, in sicer triletnega kozla in šestero koz so 13. septembra 1926 izpustili. Ti so si izbrali z gostim ruševjem obrastlo južnovzhodno skalo-vito pobočje onstran naše drž. meje ležečega Snežnika ter so ostali tam tudi preko zime. Vse kaže na to, da se v svoji novi domovini dobro počutijo. Ti gamsi bi morali degenerirati, ker se jim ne more od nikoder pridružiti noben gams. Zato bodo naročili še iz drugih krajev nekaj komadov te plemenite divjadi. Italijansko poljedelsko ministrstvo naselitev gamsov na Snežniku podpira in je dovolilo, da se letošnjo jesen v območju državne gozdne uprave v Trbižu in v Beli peči polovi v to svrho 12 za pleme sposobnih komadov. Lovski krogi so prepričani, da bodo štajerski gamsi, pomešani z gamsi iz Julijskih Alp, dobro uspevali na Snežniku. H. F. Streljanje jalovih srn. V sepiem-brovi številki »Lovca« pripoveduje gospod Starovaški (na str. 325), kako je poleti ustrelil srno-jalovko v lovišču, ki leži onstran naših drž. mej. Nečemo preiskavati, je li ha italijanskem ozemlju poleti dovoljeno streljati jalovke ali ne. Pri nas lovski zakoni tega n e dovoljujejo ob času, ko je odstrel srn splošno prepovedan. Zamudnikom! 220 članom, ki prejemajo naš list, a niso plačali članarine, smo priložili poštne položnice v avgustovi številki »Lovca«. Tem zamudnikom je bilo poslanih letos že po pet položnic, a zaman. Društvo trpi zaradi njih veliko gmotno škodo. Dobro bi bilo, objaviti v nahrbtniku v vsaki številki izkaz preostalih zamudnikov, ker se je izkazalo, da so druga sredstva malo uspešna. Mnogo članom se pošilja lisi na nepravi ali na netočen naslov, ker ne javijo pravega. Dotične številke lista se izgube in člani zahtevajo novih. Veliko številk se pogubi med potjo, ker se je ovojni papir, na kojem je nalepljen naslov prejemnika, raztrgal ali odvil. Take nedostatke, ki povzročajo, da je veliko številk »Lovca« vsak mesec treba dostaviti po dvakrat istemu članu, naj vsakdo takoj javi upravništvu lista, da jih v bodoče odpravi. Ali so vrane škodljive ali koristne? Pred par leti so naša oblastva priporočala in izdala točne odredbe, kako naj se uspešno pokončavajo vrane, ki so se po vojni preveč razplodile in delajo preveč škode na polju in v loviščih. Ali so ti motivi pravični, in če nasprotno vendar ne govori kak razlog njim v prilog, da se ne smejo brez daljnjega preiskavanja obsoditi — to vprašanje bo gotovo zanimalo »Lovčeve« čitatelje, pa tudi v interesu naših kmetov je, da vedo pravilno presojati to stvar. Točna preiskavanja, s čim se vrane hranijo, so objavljena v publikacijah. »Arbeiten aus der biologischen Anstalt tur Land- und Forstwirtschaft«, Berlin, Band 1 (1900), Band 5 (1907). Preiskali so najrazličnejše vrste vran iz vse Nemčije, deloma po vsebini, deloma po prebavljenih, hranilnih snoveh v želodcih. Pri 3259 preiskanih črnih vranah (cor-vus corone L.) in sivih vranah (corvus cornix L.) je znašala želodčna vsebina 29.676-2 g. Ta je obstojala: a) iz kamenja v teži 5488-2 g ali 18-5% vse hrane, b) iz rastlinskih snovi 17.094-3 g ali 57-6% vse hrane, c) iz živalskih snovi 7093-7 g ali 23-9 % vse hrane. Ad b) Teža rastlinskih snovi je znašala posamezno: pri 625 vranah pšenice 2831-—g, pri 456 vranah rži 2155-5 g, pri 367 vranah ovsa 1378-5 g, pri 543 vranah ječmena 2433-5 g. — Ostalo v vsebini želodca odpade na dele krompirja, koruzo, grah in razno semenje. Ad c) Živalskih snovi se je našlo pri 344 vranah: 398 miši s težo 1728-5 g ali 24-4% vse živalske hrane, pri 927 vranah (28-4%) hroščev 2469-5 g ali 34-5% vse živalske hrane, pri 73 vranah (2-2%) 14 starih zajcev, 20 mladih zajcev, 3 kunce, 18 jerebičjih jajc, 4 stare jerebice (januar, marec, december), 2 fazanji jajci. Pri preiskavanju hrane 1523 poljskih vran (corvus frugilegus L.) je odpadlo pri teži 12.706 g želodčne vsebine: a) na kamenje 3507-5 g ali 27-6% celotne hrane, b) na rasti, snovi 5963-5 g ali 46-9% celotne hrane, c) na žival, snovi 3235-— g ali 25-5% celotne hrane. Pri pokončevanju miši je bilo udeleženih samo 35 poljskih vran, torej veliko manj kot zgoraj. A pri uničevanju hroščev je bilo udeleženih 832 ali 54-4% preiskanih poljskih vran, v teži 2801-5 g ali 86-6% živalske oz. 22% celotne hrane. V želodcih 612 poljskih vran so našli 543 krat škodljivih, 91 krat koristnih in 122 krat gospodarsko brezpomembnih hroščev. Preiskovalec Kdrig je skušal izračunati na podlagi v letu 1900. veljavnih cen škodo, ki so jo napravile spredaj navedene vrane tekom enega leta. Našel je, da znaša po 3259 črnih in sivih vranah povzročena škoda 47.000 nem. mark, a nasprotno korist 50.000 nem. mark. Torej re-zultira gospodarska korist v vrednosti 3000 nem. mark. Pri 1523 poljskih vranah škoda 13.600 nem. mark, korist pa 20.400 nem. mark, torej gospodarska korist v vrednosti ca. 7000 nem. mark. Na podlagi tega pride preiskovalec do zaključka, da vsaka vrana donaša poljedelstvu v dotični okolici, kjer se nahaja, več koristi kot izgube. Proti tem poizkusom, izraziti škodo ali korist v denarni vrednosti, so nastopili nekateri drugi opazovalci, n. pr. Schleh v publikaciji »Arbeiten der deutschen Landvvirtschaftsgesellschaft«, Heft 91, Berlin 1904. Priznali so pa, da so končno v bistvu zaključki isti. Oba preiskovalca sta preiskovala tudi hrano vran ob času gnezditve. Tako se je izkazalo, da potrebujejo vrane v tem času razumljivo več hrane in zlasti živalske, predvsem hroščev in črvov ogrcev. Tako je Schleh poudarjal, da vrane za časa gnezditve prav za prav koristijo poljedelstvu. Vendar pri vseh teh dejstvih ne smemo pustiti z vidika, da lahko napravijo vrane, če se preveč razmnože, neprecenljivo škodo, zlasti na poljih, njivah, ako jim, kar je slednjič naravno, zmanjka živalske hrane. S tega vidika je morda Schlehova ocena gospodarskega pomena vran jako točna, ko pravi, da napravijo vrane v splošnem več koristi kot škode, zlasti ob času gnezditve, ko daleč prevladuje korist, da pa se nedvomno v gotovih krajih škoda vsled prevelikega razmnoževanja vran v taki meri uveljavlja, da mora človek to razmnoževanje zabraniti in držati tudi tu zlato sredino. Potemtakem je jasno, da gospodarsko nikakor ni upravičeno, ako bi hoteli vrane popolnoma zatreti. Torej — srednja pot, zlata pot! Cvetič. O planinskem orlu z bolno nogo, ki so ga hranili na dvorišču Narodnega muzeja v Ljubljani, je poročal nahrbtnik meseca marca t. I. Bralci ga vidijo naslikanega zgoraj. Slika je posneta po fotografiji g. V. Herforta, dvor. prepa-ratorja v Ljubljani. Ta orel danes ne živi več, temveč kaže svoj skelet v izložbah muzeja. Pogumna kokoš. Dne 18. avgusta t. L okoli poldne sem se vračal od ribarjenja proti šoli v Št. liju pod Turjakom v spremstvu g. Zore R. Na desni poti zapaziva neko vitko bitje, ki se igra okoli slamnate kope blizu hiše. Ustaviva se in ugibava, kaj neki bi to bilo, kajti živalico je skrivala za ped visoka trava. Iz nje se naenkrat dvigne lepa glavica z belim grlom — podlasica švigne tja čez stezo, ki je vodila vzporedno s potjo proti vasi, na drug travnik, na katerem se je pasla domača kokoška. Mala roparica obstane, dvigne zopet glavo, zagleda kokodajso, napravi še par elegantnih skokov in že si stojita živali druga proti drugi v razdalji dveh do treh metrov in se gledata. Par sekund traja obojestranska popolna nepremičnost. Nato dvigne kokoš peruti, odpre kljun in se zakadi v nasprotnico, ki zbeži kar najurnejših krač daleč tja čez travnik in se skrije v jelševje, ki raste ob potoku. Kokoš je bila na travniku sama, brez zaroda, ki bi ga bila morala morda braniti. -P. Želva v Krki. G. Jož. Bergman, lekarnar in posestnik v Novem mestu, ima želvo, katero mu je prinesel pred nekaj tedni deček iz novomeške okolice. Našel jo je ob Krki. I. S. »Železo ali strup«, tako se glasi naslov prav zanimivega članka v mesečniku »Mitteilungen der Jagdschutz-vereine itd.«. Pisec razpravlja, kaj je bolj neusmiljeno, nečloveško in omenja, da ni niti prvo niti drugo lovsko, toda ker smo večkrat prisiljeni seči tudi po takih skrajnih sredstvih, uporabljajmo rajši sirup, ki roparico hitro usmrti, dočim v pasti navadno trpi grozne muke, preden pogine, ali pa jo reši človek z usmrtitvijo nadaljnjih bolečin. Navaja več slučajev, kako strašno trpi roparica, ko jo past pograbi v največ slučajih za nogo, ji razdrobi kosti in mora v groznih mukah čakati ure in ure odrešenja — smrti. Dogodi se, da se izpuli in mora trpeti leta in leta strašne posledice. Še hujše je, ko se najdejo celo taki lovci, ki pregledujejo nastavljene pasti le prav redko in žival pogine od lakote v pasti. Nasprotno pa je pri strupu, za katerega prav za prav ni potrebna ni- kaka posebna spretnost, ki ž njo nekateri poskušajo zagovarjati nastavljanje pasti. Ali strup z malimi izjemami divjad uniči pri pravilni uporabi precej hitro, brez posebnih muk. Nadalje navaja pisec, da se strihnin kmalu pokvari in da ga je treba shranjevati na suhem prostoru ter da zgubi svoj učinek, ako je skuhan. —s. Vlad. Kapus: V MOJEM SVETIŠČU. Pred velikim oltarjem, na skalnih stebričih, visoke sveče, rumeno cveteče, ob solnčnem svitu žare. V gozdnih svetiščih, temnih skrivališčih, pobožna dekleta ciklame kleče. Na mehkih preprogah, nožiče sklonile, glavice nagnile ter se zatopile, v misli svečane. In duše nemirne, v sreči pregnane, v dehtečih svetiščih, uteho dobe ... Ocena rogljev. V Avstriji in gotovo tudi v Nemčiji ocenjujejo gamsove roglje po novem obrazcu, ki ga zovejo »Bohlen’sche Kruckenformel«. Mi bi jo imenovali »Bohlenov obrazec za ocenjevanje rogljev«. Ta pa ni nič drugega, kakor izpopolnjeni »Quadi - Rieglerjev obrazec«, kateri je dobro znan tudi slovenskim lovcem in je bil dosedaj povsod v rabi, razen v Zagrebu, kjer so ocenjevali roglje Slovenci, ter uporabili neko staro, povsod že opuščeno klasifikacijo. Quadi - Rieglerjev obrazec upošteva višino, dolžino, posebno pa debelino rogljev, kar gotovo mnogo pripomore k lepoti istih, opušča pa nekoliko raz-krečenost rogljev. Razkrečenost sicer tudi pripomore k lepoti, iz nje pa se nikakor ne razvidi moč ali starost nosilca in baš zaradi tega je zapopadena v formuli le za polovico. Goiovo zelo važno je za lovca, koliko staro divjad je ustrelil; čim starejša je, tem lepši je uspeti in baš to hočejo lovci pokazati z Bohlenovim obrazcem. Znano je, da gams in roglji prav ze prav dorastejo s končanim 5. letom. Do tiste dobe je rogelj na spodnjem delu, nad čelom odprt, z izpolnjenim 5. letom pa se zaključi; gornji roženi del se trdno oklene notranjega, (koščenega dela. Od te dobe rastejo roglji le prav počasi, vsako leto se podaljšajo le za kak milimeter in zato imenujejo Nemci male narastke Millimeterringe. Mi nimamo za to še izraza. Morda bi ne bilo napačno, če bi jih mi nazvali »ozke ali stare letnice«, one narastke od 1. do 5. leta, ki zrastejo prvo leto do 4 cm, drugo 7—9 cm, tretje 3—4 cm, peto pa samo pol centimetra, »velike ali mlade letnice«. Poleg vseh postavk Quadl-Rieglerjeve formule« so sprejeli v »Boh-lenovo« tudi štetje starih letnic, in sicer kot enote. V raznih nemških lovskih revijah črtamo o tem velike razprave in bo omenjena formula najbrž povsod stalno vpeljana za oceno rogljev. —s. Vlad. Kapus: GOZDNI SVIŠČ. Devojke modrovke v gaju so se zbrale, v kolobar stopile, pa niso zaplesale, ker bale se motiti so sveti gozdni sen. Ko mimo njih sem hodil, sanjavo se zazrle, oči v me uprle, mi lahno šepetale: kako da lepa je jesen. Lovska knjižnica. Odbor S. L. D. je z ozirom na razglas glede lovske knjižnice, ki je bil objavljen v septembrski številki 1927, sprejel sledeče izpre-membe: Knjižnica posluje vsak torek in vsak petek (razen ob praznikih) od 18. do 20. ure. Čitanje knjig je brezplačno. vendar se iste ne izposojajo na dom. Le v izjemnih slučajih se posodi knjiga proti reverzu in z dovoljenjem knjižničarja za določeni čas na dom. Seznam knjig je na vpogled v knjižnici. Za »Zeleni križ« je izročil celjski podružnici ravn. Gvidon Šetina v Jaršah znesek 500 Din, ki ga je nabral o priliki pogreba rajnkega Antona Kuneja. Dražba lovišč. S 15. januarjem 1928 poteče zakupna doba občinskih lovišč Dole, Gradišče, Hotič, Kandrše, Konj, Kotredež, Litija, Moravče, Polšnik, Šmartno in Vače (sodni okraj Litija) ter Bukovica, Češnjice, Dob, Draga, Gorenja vas. Hudo, Krka, Muljava, Vel. Pece, Podboršt, Radohova vas, Temenica, Št. Vid in Žalna (sodni okraj Višnja gora). Ta lovišča se bodo oddala na javni dražbi v zakup za dobo do 31. marca 1. 1933. Dražbe se vršijo: Za lovišča: Hotič, Konj, Vače, Litija in Šmartno v ponedeljek, dne 7. novembra t. L ob pol 10 dopoldne pri sreskem poglavarstvu. Za lovišča: Dole, Gradišče, Moravče in Polšnik v ponedeljek, dne 14. novembra t. L ob pol 10 dopoldne pri sreskem poglavarstvu. Za lovišče Kotredež na uradnem dnevu v Zagorju v četrtek, dne 27. oktobra ob pol 10 dopoldne. Za lovišči Draga in Žalna na uradnem dnevu v Višnji gori v sredo, dne 5. okt. ob 10 dopoldne. Za lovišča: Hudo, Krka, Muljava, Št. Vid, Gorenja vas in Češnjice na uradnem dnevu v Stični v sredo, dne 19. okt. ob 10 dopoldne. Za lovišča: Bukovica, Dob, Vel. Pece, Podboršt, Radohova vas in Temenica na uradnem dnevu v Stični v sredo, dne 16. novembra ob 10 dopoldne. Dražbeni pogoji so do dneva dražbe pri sreskem poglavarstvu v Litiji med uradnimi urami vsakomur na vpogled. Sreski poglavar v Litiji, št. 6114. Občinski lov občine Mežica se bo oddajal v najem na javni dražbi dne 15. oktobra 1927 ob 10 v občinski pisarni v Mežici. Izklicna cena je določena na 4000 Din, varščina (vadij) pa na 400 Din. Dražbeni pogoji so med uradnimi urami vsakomur na vpogled v občinski pisarni v Mežici. Mali oglasi. Prodam puško Mannlicher - Schbn-auer, kal. 8, model 1908, izredno malo rabljeno. - Kajetan Premerstein, Logatec. Psico - istrijanko, kratkodlako, odlikovano na lanski mednarodni razstavi v Ljubljani, proda Ivan Mercina, Stari trg pri Rakeku. Psica, angl. Setter, dresirana, izvrstna mati, se radi opustitve pasje reje poceni odda. — Lekarnar Šikič, Dolnja Lendava, Prekmurje. Male peteline (ruševce), nagačene, dva komada, kupi An. Tevž, Beograd, poštni predal št. 189. Winchester-pušku cal. 12, u dobrom stanju, prodaje jeftino Feliks Kečkeš, Prelog, Medjimurje. Vlastnikom lova! Koji vlastnik lova ima prikladno lovište u Sloveniji a nije predaleko od željezničke slanice, može biti u kojem god kraju Slovenije, samo ako ima visoku divljač i divljih pijetla; pristupio bi kao novi nuz-zakupnik te molim obavijest, i donekle opis lovišta i cijenu zakupnine. — Dopis slati na A. Keller, Nikoličeva ul. 10, Zagreb. Pregledna karta občin in srezov v ljubljanski oblasti — enobarvna — se dobi pri sreskih šumarskih referentih v Kranju, Ljubljani, Novem mestu, Kočevju, Krškem — po 10 Din komad. — Ravno tam se dobi pregledna karta lovišč ljubljanske oblasti — dvobarvna — za isto ceno. Kupim nekaj dobrih srnjakovih rogov. Ponudbe uredništvu »Lovca«. Odbor S. L. D. išče pomočnika za svojo knjižnico, ki bi bil zaposlen vsak torek in petek od 18 do 20 v lovski knjižnici. Služba bi bila pripravna za mlajšega upokojenca, ki se spozna v lovski literaturi. Pismene ponudbe z zahtevano nagrado naj se naslovijo na Slov. lovsko društvo v Ljubljani do 1. novembra t. L — Odbor S. L. D. Nemške žimovce-jerebičarje, sedaj 14 tednov stare, od čistokrvnih staršev z rodovnikom, mati Diana v. d. Fuchs-burg, prodam. Cena komadu ca. 300 Din. R. Boltavzar, Maribor, Ciril-Metodova ulica 22. Uharica, 1 'A leta stara, zelo krotka, popolnoma zdrava, naprodaj. Cena 1800 Din. Naslov v uredništvu »Lovca«. Vrhovnog čuvara svojih lovišta traži Sresko lovačko udruženje u Vin-kovcima. Tko reflektira na to mjesto, neka podnese spomenutom udruženju što prije molbu s prilozima i opisom života (curriculum vitae) uz naznačenje plače. Mladenič 25 let, vojaščine prost, z znanjem slovenskega, srbohrvatskega in nemškega jezika, vešč knjigovodstva, korespondence, strojepisja, v splošnem vseh pisarniških poslov, izvežban v visokem in nizkem lovu in dresiranju psov, želi primernega mesta na veleposestvu, graščini ali lesni industriji. Cenj. ponudbe na upravo dnevnika »Jutro« pod značko: »Hubertus«. Rabljeno orožje kupuje Vikt. Omersa v Kranju. RABLJENO OROŽJE prevzema v komisijsko prodajo in posreduje za najboljšo prodajo puškar F. K. KAISER, Ljubljana. Po ugodni ceni ima sedaj v komisijski prodaji sledeče puške: Hammerles-dvocevka (kal. 12), »Pe-terlongo«, 2500 Din; Hammerles-dvoc. (kal. 16), belgijska, 1100 Din; dvocevka, ključ spodaj (kal. 16) 500 Din; dvocevka Grener, »Pieper« (kal. 16) 1200 Din; dvocevka Grener, »Geco« (kal. 16) 1000 Din; trocevka (kal. 16X16, 11 mm) 1500 Din; ii ocevka (kal. 16X16, 8 mm) 1750 Din; repetirka (kal. 8 mm) 600 Din; repetirka »Mauser« (kal. 8 mm) 1200 Din; Zeiss-trieder, 6X, 1000 Din. — Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije, lovskih priprav ter potrebščin za ribjo lov. Izvršuje vsa popravila orožja. Priznano najboljše montiranje daljnogledov na puške ter popravila ribarskega orodja po najnižjih cenah. Fr. Rojina: V Se nekaj za kun ar j e. Članek »Za kunarje« v lanskem decembrskem »Lovcu« sem odsekal kar namah. Zvedel sem namreč, da se bom moral na stare dni pomakniti niže doli proti Ljubljani ter najbrž za vedno zapustiti prelepa gorenjska lovišča, v katerih sem se počutil tako, ah tako blaženo srečnega. Seliti se mi je bilo sicer v svojo rodno vas, ali kaj, ko mi je pa postala ta po šliridesetletni odsotnosti tuja, in jaz njej. Ni čuda tedaj, da se mi je storilo inako pri srcu, in da mi v svoji duševni tegobi ni bilo do pisanja. Zdaj pa, ko sem že nekoliko prebolel svojo bolest, in to tem laglje, ker me je gospod Peter sprejel tu v krog svojih lovskih prijateljev, bom skončal še to, kar sem se namenil povedati. Kdor je bral moj zgoraj omenjeni članek, je morebiti le dvomil, da je bila kuna pod dotičnim senikom, zakaj pri takem huronskem vrišču, kakršnega smo uprizorili, bi vendar morala skočiti. Zase sem bil seveda popolnoma prepričan, da je kuna morala biti v uti, ker je peljalo v to sedem sledov, ven pa samo šest. Da je bila res notri, sem se prepričal drugo popoldne pod večer, ker radi šole nisem mogel prej z doma. Po velikih novih skokih v snegu sem sklepal, da se ji je zelo mudilo priti čim hitreje od nevarnega loža. Je li odnesla pete za zmeraj, mi ni znano; jaz vsaj nisem šel zavoljo neugodnega vremena več nadnjo, gospod Lev, ki ima menda vse kune svojega lovišča v evidenci, pa mi še tudi ni poročal ničesar o njej. Eno pa je goiovo, da namreč nikdar več ni iskala zavelja v Žanovi uii, kjer je prebila loliko strahu. ★ Naj še povem, kako bi bila neka kuna kmalu ušla, a se ji vsled moje previdnosti le ni posrečilo. Snežilo je nepretrgoma vso noč. Na stari sneg je palo še za dobro ped novega, čisto južnega, da je čez dan sipalo in kapalo z drevja. Sledenje je v takem času, zlasti v črnem lesu zelo otežkočeno, skoraj nemogoče, ker je sled od kapljanja in odtresajočega se snega pod drevjem precej ali povsem zatepena. Zato tistega dne tudi nisem lezel gori na ličnico, to je sedlo med Šmarjetno goro in Sv. Joštom, in še čez, da bi lovil; ne, ampak hotel sem se le naužiti svežega zraka, zakaj kadar pridejo otroci v šolo po brozgi, in se jim začno skoz in skoz premočeni čeveljci pariti na nogah, tedaj je vzduh v natrpani šolski sobi kljub zračenju, kolikor temu dopušča mraz, naravnost grozen. Učiteljstvo pač gleda na snago otrok, ali kar morejo ti nesnage prikriti, jo prikrivajo, saj je neki umazan zvijanček celo o kresu prikrevsal v materinih čižmih v šolo, ker sem bil prejšnji dan naročil splošno umitje nog. Omenil sem to le mimogrede, a na deželi je po večjem res tako. Naravno je torej, da pohiti učitelj iz nehigienične šolske sobe tako rad ven v naravo ter da postane razmeroma mnogi vnet privrženec Dianinega kulta .. . Bilo mi je za puško — imel sem jo za vse slučaje seveda s seboj, zato sem se ogibal drevja ter iskaje prostih krajev gazil rajši po celem snegu, koder sem bil varen pred padavinami. Tako sem pritaval že onkraj ličnice doli do malega potočka, šel nekaj časa ob tem, potem pa po njegovem drugem bregu zopet nazaj. Tu sem zapazil na večjem plesnu neko sled, ki je bila pa tako zasnežena, da nisem mogel na prvi pogled ugotoviti, čigava je; posameznih šapic sploh nisem razločeval. Čudno pa se mi je zdelo, kako sem mogel pregledati to sled ko je vendar držala od one strani, kjer sem ravnokar hodil. Šel sern torej po njej nazaj, da bi se uveril, kje ravno je šla čez omenjeni potoček, ali pred neko na samem stoječo smreko je nenadoma zmanjka. Da razvozlam to čudo, preiščem natančno vso bližnjo okolico, toda — nič! Ogledam si še smreko; imela je dva vrha, in med njima je tičalo borno veveričje gnezdo. Jasno mi je bilo tedaj, da je bila v gnezdu kuna ter da je sredi noči zapustila slabo zavetišče, ki je najbrž prepuščalo mokroto. Svest sem si bil, da v iakem vremenu, kot je bilo listo noč, ni mogla iti daleč iskat si boljšega stana. Sled me je vodila proti Frčalam — ne Frčolom, kakor je preimenoval tiskarski škrat v mojem zadnjem članku ta najbolj proti jugovzhodu pomaknjeni del Sv. Jošta — in po nekaterih minutah sem bil že pri nekem košatem starem gabru, čigar veje so segale med precej visoke smreke. Do tu sem sledil prav lahko, ker si je tudi kuna izbirala pot bolj po prostem. Ker kljub vsej pozornosti nisem mogel zaslediti nobene stopnjice več, sem bil prepričan, da je splezala kuna po gabru med gosto vejevje smrek. Obkrožil sem torej toliko prostora, kolikor ga kuna ni mogla zapustiti, ne da bi morala zopet na tla, kar sem opravil že v četrt ure. Nisem našel, česar sem se bal najti, namreč dalje vodeče sledi, zatorej mi ni preostajalo nič drugega, nego samo še preiskati vsa v obkroženi parceli nahajajoča se gnezda. Začel sem pri gabru, ali tam nisem opazi! nobenega, ne v neposredni bližini, kakor tudi ne, ko sem bil obgledal že vse smreke do sto korakov od domnevanega vzpona. Les je bil tod gost, zato zelo stegnjen, in prvo gnezdo, ki sem ga bil zapazil na neki smreki, je bilo visoko gori tik debla med že suhim vejevjem. Drugo je bilo oddaljeno kakih dvajset korakov od prvega, in tretje tudi nekako toliko, samo nekoliko bolj navkreber od prvih dveh. Ker nisem našel nobenega gnezda več, je morala biti kuna gotovo v enem izmed teh treh. Svet je bil precej strm, in od hoje zdaj sem, zdaj tja ter zopet gor in dol mi je srce močno plalo, zato sem se hotel umiriti in dobro premisliti načrt, kako mi bo ravnati, da bo prav, medtem pa polagoma in z užitkom pokaditi še eno cigareiko. Izbral in v sneg vteptal sem si stališče na kraju, odkoder sem lahko pregledal vsa tri gnezda in bil od vseh približno enako oddaljen. Premotril sem še enkrat bližnje okolišče, kje mi bo najlaglje in najhitreje priti dalje v slučaju, ako bi bilo treba. Zdaj šele pomerim previdno v najvišje gnezdo gori v bregu. Po strelu se ni genilo nič, ne v gnezdu, ki sem vanje streljal, ne v onih dveh, ki sem tudi pazil nanji. Ostal sem še nekoliko trenutkov oprezen in pripravljen streljati vsak hip, potlej šele sem urno nadomestil izstreljeni tulec z novim nabojem. Pri drugem gnezdu se je ponovilo isto: strel, mir in pažnja, potem pa zopet takojšnje basanje prazne cevi. Vse upanje se mi je osredotočilo torej v tretje gnezdo. Ko sem pomeril in še izbiral, kam ravno naj pošljem strel, se mi je zdelo, kakor da bi mi puška v rokah oživela, ter da tudi v nji utriplje srce. Bil sem pač nekoliko razburjen; sicer bi pa moral bili lesen, ko bi v takem položaju ne bil! Ni še odjeknil moj strel od Šmarjetne gore, kar skoči kuna — to presenečenje! — iz drugega (!) gnezda, in kakor bi mignil, je bila že na četrti smreki od gnezda. »Kuzla!« — siknem, dvignem sunkoma k licu puško, ki je oživljena storila menda sama svojo dolžnost, zakaj spominjati se pozneje nisem mogel, kdaj bi bil sprožil; videl sem samo, kako se je po strelu padajoča kuna lovila od veje do veje, dokler se ni oprijela nekega suhega širemlja z vsemi štirimi nogami, viseča z glavo in životom navzdol. Tako je visela nekaj časa nepremično v medlevici. Seveda je nisem gledal s prazno puško, ker le predobro poznam trdoživost te živali, saj sem prinesel nekoč po več urah še živo v nahrbtniku domov, dasi sem jo v gozdu smatral — umevno! — za mrtvo. Sedanja pa ni trpela dolgo; opešale so ji kmalu moči, in ko ji je ugasnila zadnja iskrica življenja, je padla mrtva v sneg, ki ga je bila prej od zgoraj dol poškropila s svojo krvjo. Gospod Gorup, kje si, da bi naslikal še ta »groznolepi« prizor kot vinjeto k temu-le članku, kakor si za prvi moj članek ono, ki nam tako mojstrsko prikazuje kunini svatbeni ples! Svatba, smrt: kako silen kontrast! — — Mogoče, da se bo kak izkušen in samozavesten kunar iz-podtikal nad mojimi izvajanji, češ, da je to čisto preprosta stvar, in je samo od vsakokratnega položaja odvisno, kako se je obnašati lovcu na kune. Da, zanj je res vsak pouk odveč, toda koliko pa je takih »lisjakov«, vprašam, ki bi jih še takrat, ko so si morebiti laskali, da so že cvet kunarjev, ne zvodila kaka kuna, ali celo več in po večkrat zaporedoma? Vsekako pa je potreben pouka naš zeleni naraščaj! Lastna izkušnja je sicer najboljša, ali največ se nauči začetnik iz izkušenj drugih lovcev, pa bodi to po zgledu in živi besedi, ali potom lovskega slovslva. Tisto pojasnilo na primer v mojem zadnjem članku, da je kuna v gotovem slučaju lahko v gnezdu ali v kakršnemkoli skrivališču kljub temu, da sled ne drži samo tja, ampak tudi proč, bo v bodoče stalo življenje stotine kun. Doslej so se postrelile ali na kak drug način dobile — če je šlo namreč vse po sreči — le tiste kune, kojih sled je pridržala v njih skrivališče; tam pa, kjer je peljala ta tja in proč, so šli lovci v devetdesetdevetih od sto slučajev kar naprej za sledjo, neupoštevaje možnosti, da je kuna, ako jo je zapal prejšnjega dne v njenem ležišču nov sneg, šla zvečer na rop, a se zjutraj vrnila zopet tja. Ako je potem sledil natančno dalje in ni prej odnehal, tedaj je moral priti na vsak način prej ali slej na kraj, kjer se je bil lolil sledi. Ako bi se mu zdaj v glavi posvetilo, bi takoj vedel, kje mora biti kuna, toda skoraj vsakdo si domneva, da je med zasledovanjem najbrž kaj zagrešil ali pregledal in vsled tega izgubil pravo sled; kuno pa pusti tam, kjer je, namesto da bi pohitel po bližnjici na kraj svoje resnične zmote ter storil, kar bi moral storiti že prej. Enako napako bi napravil, kdor bi ne streljal v gnezdo, kamor vodita dve sledi in dve tudi proč. Je sicer mogoče, da je iztikala kuna tod za vevericami dve noči zaporedoma, ali prav tako je mogoče, da ždi zdaj vsaj že v tretje v tem gnezdu, ako jo je bil namreč predvčerajšnjim zapal nov sneg, šla predsinočnjim na rop, se včeraj zjutraj vrnila, sinoči ponovila svoj lov in se davi zopet vrnila. Če kuni kako suho in toplo ležišče posebno ugaja, tedaj ga pohaja kaj rada večkrat zaporedoma, zlasti o mokrem in vetrovnem vremenu, ob hudem mrazu in ko še ne hodi po plemenu daleč iz. svojega navadnega risa. Tako je pričala Žanova ula, a tudi h kakemu žlamboru, Iršlju ali špilji vodi včasi toliko sledi tja in proč, da se strnejo te v bližini vhoda v pravcato v sneg poglobljeno gaz. Možnost, da je kuna »doma«, je lu velika, in po prav natančnem in skrbnem pregledu poslednjih, torej naj-zgornejših vtiskov krempeljčkov na izhojeni stezi se je lahko povsem zanesljivo prepričati o smeri zadnje kunine poti. Iz. vprav omenjenih skrivališč pa kune ni dobili s tako lahkoto, kot jo izbiti iz veveričjega gnezda, temveč je treba uporabiti v ta namen razna sredstva in nekaj pameti. Včasi zadostuje vitka dobrovita, da izbezaš ž njo kuno iz luknjičavega tršlja v primerno pritrjeno prestrezalo, pa bodi ta vrečasta mrežica ali kar navadna vreča — neki Rakovčev lovski čuvaj jo je vgnal nekoč celo v spodaj prevezani rokav svoje »kamžole« — ali jo je treba pregnati z lahkim dimom tleče platnene cunje, in če to ne uspe, jo zažveplati, in jo potem iz žlambora izsekati mrtvo, ah jo pa izkopati iz luknje, ako je namreč zemlja za to ugodna, ker v skalnati špilji nam pomore samo past. Toda vse to je poglavje zase, katero bom obravnal morebiti to zimo in ž njim še nekoliko podpihal kunarje, ki so tik pred kunjo sezijo že tako v ognju in težko pričakujejo ugodne snežne novine. * Še neki izjemen slučaj, o kakršnem še nisem ne čul, ne bral: Bilo je lakole okoli svečnice pred šiirimi ali kvečjemu petimi leti, ko smo se namerili na kune Križnarjev Tone, ravnatelj Vencelj in jaz, Irije izmed najneugnanejših članov »Siražiškega lovskega kluba«. Načrt smo napravili tak, da pregleda eden Berglje in Volbenk, drugi ličnico in Frčale, tretji, kar je vmes, opoldne pa da se snidemo pri Joštarjevi klopci, kjer se pomenimo glede nadaljevanja popoldanskega lova, če bi nas namreč dogovorjeni strel od kogarkoli izmed nas, ki bi prišel prvi na sled, ne združil že prej v skupno zasledovanje kune. Našli nismo ničesar, zato smo sedeli, še preden je zapel šentjošiarski zvon poldne, že vsi trije na klopci ter zadovoljno puhali različno dehteča zeljca: Tone kot magnat neko meni neznano specialiteto, Vencelj »vardo«, jaz pa, kakor po navadi, »uradniško«. Ravno sem začel razvijati načrt za popoldne, kar začne Tone tožiti, kako da ga že dva dni boli trebuh, ter da zdaj nikakor ne more več dalje. »O frdamanc, Tebe tudi? Mene že tri dni tako, da^ sem komaj do semle prilezel,« — doda Vencelj. »Čudno!« — pravim — »sinoči smo sedeli štiri ure pri skupni mizi, pa ni nobeden črhnil o kaki bolezni. Bila sta celo izredno dobre volje ter pela in pela listo o ,fihtenkogelnu‘ brez konca in kraja, da mi še zdaj brni po ušesih.« Seveda sem ju pregledal. Dovolj sta imela že kunarskih dobrot, Končevceva gostilna v Javorniku pa tako blizu! Da jima pridem na pol pota naproti, sem predlagal kar tako pro forma, da naj stopimo malo gori h Končevcu, kjer imajo pristen borovničevec, ki je najboljše zdravilo zoper njune slabosti. Ošinila sta se z očmi ter si pomežiknila, češ: »Pa sva ga zvila!« In šli smo, kajpada; komaj sem ju dohajal, simulanta! Sredi popoldne je intoniral Vencelj, ki je znan muzik in pevec, svoj priljubljeni »fihfenkogel«. Sam je pel naprej, Končevec — takrat je bil še veseloživ — je jemal čez, Franca, njegova žena, še bolj čez. Tone seveda bas, jaz sem pa brenčal kar tako vmes in pomagal zdaj temu, zdaj onemu. Francka, srčkana domača hčerka, se je pri peči tako smejala, da so se njeni vzhičeni vzkliki, ki jih je znala na poseben način zavijati, čudovito prilegali naši harmoniji. Brezdvomno bi se pri taki volji še dolgo ne premaknili iz tople sobe, da ni prišel v gostilno neki gorjanec in povedal, da je videl domov grede doli pod Brezgalico dve kunji sledi, ki sta držali čez pot. Solnce se je ravno pomikalo za Planico, ko smo dospeli do sledi, ki sta vodili druga poleg druge čez majhen griček v šop smrek poleg dolgega travnika. Pod smrekami je bilo vse preskakljano, tako da bi ne bilo mogoče ločiti posameznih sledi. zaio sem obkrožil primeren prosior in se prepričal, da kuni nista šli dalje. Na smrekah je bilo dvoje veveričjih gnezd, eno staro, da se je že skoznje svetilo, drugo še v precej dobrem stanju. Po strelu v to, je ostalo vse mirno. Ker je bilo gnezdo precej nizko, ni kazalo streljati še enkrat vanje, zato je splezal Tone gori, a bilo je prazno. Obhodil sem torej še večji krog, povsod po golem svetu, da bi presledil lahko miš, sledu pa nikjer nobenega več. Kuni sta morali biti torej na vsak način nekje blizu. Med smrekami je bila ena prav zelo gosta, in dasi ni bilo opaziti na njej nikakega gnezda, sta jo Tone in Vencelj obstreljevala od vseh strani prav do poslednje patrone, ali nastreljala sta samo nekaj storžev. Pretikali smo seveda tudi po tleh vsepovsod za kako luknjo, dokler nam ni mrak ustavil brezuspešnega iskanja. Prihodnje julro sem šel še pred poukom še enkrat preiskat zagonetni kraj, ki ni bil od vasi oddaljen niti četrt ure. Prišel sem tja od nasprotne strani kot prejšnji dan in sem takoj našel dve novi sledi, zopet drugo ob drugi, ki sta križali moji sinočnji obkroževalni poti in peljali nazaj proti Brezgalci, odkoder sta bili prišli. Sledil sem sedaj narobe, v nasprotni smeri, da se prepričam, kje vendar sta tičali vraguljici. Dospel sem tako do roba gozda in še kakih petdeset korakov ob neki meji, ki je segala v sredo travnika. V tej meji je stalo nekaj večjih in manjših hrastov, in prav pod zadnjim je zmanjkalo sledi. Hrast je bil že večkrat okleščen; gosti poganjki so bili še vsi kosmati suhega listja, in to goščavje je dobro prikrivalo veliko gnezdo. Tu notri sta bili torej včeraj obe kuni in poslušali naše strele in pomenke. Prišli sta v gnezdo po drevju, nihče od nas pa si ni mogel misliti, da bi tičali na tako izpostavljenem kraju. Vrnil sem se v šolo s povešeno glavo, in ker smo imeli prvo učno uro računstvo, sem dal uporabno nalogo: Ako bi imel lovec dve kunji kožici in bi prodal eno za 1475 Din, drugo pa za 1525 Din*, koliko bi prejel za obe? — Otroci so računali, jaz pa sem se popraskal za ušesi. * Tedanjemu času primerna cena. — Op. pis. Cvef-ič: Lovski doživljaji v vojni. Kot prijatelju in ljubitelju narave in lova mi tudi vojna doba ni minila brez lepih spominov, ki ostanejo kot svetle točke izza žalostne dobe svetovne vojne. Ti lovski spomini so tem lepši, ker so nenavadni in me spominjajo različnih krajev s posebnim obeležjem, čudnih okoliščin, v katere me je zanesla neizprosna usoda. Globoko v Slavoniji sem dobil kot prijatelj lepih psov malega jazbečarja pritlikavca, ustvarjenega po vseh pravilih in predpisih za te rase. Narava ga je obdarila vrh tega z vsemi znanimi lastnostmi, ki jih lovska govorica tako rada in ob vsaki priliki živahno opisuje. V težkih in otožnih urah mi je bila živalica edino živo bitje, o katerem sem vedel, da je navezano name in jaz nanj. Razveseljevala me je povsod, njene hudomušnosti ni bilo ne konca ne kraja: pri raznašanju čevljev, pri trganju vsega, kar ji je ob dobrem razpoloženju prišlo v pest. Spremljala me je ob vsakem koraku, pomagala mi je v mrzlih nočeh, ko mi je na prostem pod šotorom grela noge, na lovu mi je bila višek zabave in razvedrila. 2e sam pogled na to majhno živalico z dolgimi uhlji, ki so od daleč mahljali kot kak nizozemski mlinski vetrnjak, me je navdal z veseljem. Nekega jutra sem zadel raco, ki mi pade kakih 20 korakov daleč v vodo. Pokažem jo vesel Adici — tako je bilo ime psici — ta pa naravnost do race v vodi. Gledam, kaj bo napravila! Priplava do nje in jo hoče zagrabiti, a rača, še malo živa, jo vseka s kljunom po smrčku. Seve se je to psički zdelo zamalo, zabevska, plava enkrat okoli race ter priplava nazaj na breg in nejevoljno laja zaradi neuspeha svoje korajže. Ko sem končno prišel do race, sem Adico drage volje potolažil s tem, da sem ji dovolil, da je mrtvo račko parkrat z vso jezo krepko stresla za vrat in ji populila nekaj perja. Začetkom septembra sem zopet šel na race. Na polju, po katerem grem do vode, mi začne pred menoj Adica nekako živahno tekati sem in tja, da sem takoj pozoren nanjo motril, kaj ima. Za vsak slučaj sem bil hitro pripravljen s puško v roki. Ko živalica opazi, da ji sledim, se veselo požene, pred njo pa namah sforfoiajo prepelice. Vse popoldne sem se kratkočasil s tem lovom, Adica pa je po svoje vidno uživala in se je neumorno podila po strnišču na polju in v bližnjem trstju. Ob dolnji Donavi se vijejo kanali, več ali manj napolnjeni z vodo, daleč v ravnine ob njej. Ravnine so prav malo valovile, brez dreves in grmovja. Tu je prava obljubljena deveta dežela za vodno in drugo divjo perjad. Kamor sem prišel in pregledoval to lovsko-bajno polje, daleč naokoli sem bil najvišja točka. Čim sem prišel bliže k vodi v kanalih, je povsod zaropotalo in cele jate divjih rac - lisk so odfrfotale v zrak. Potemtakem ni bilo niti misliti na kak lovski uspeh. Ko sem se nekoč ob mraku vračal v domačo vas, sem začul po zraku čudno šumenje, razločno frfo-tanje in nato pljuskajoče vpadanje v bližnje vodne kanale. Race so prišle točno ob mraku na pašo iz oddaljenejših močvirij. Tu se mi je smehljala lovska sreča. Samo važno vprašanje sem moral rešiti. Nikjer nobenega grma ah kakega drugega naravnega skrivališča. S svojim dobrim, za vse dovzetnim slugo sem kakih 10 do 20 korakov od vode na več ugodnih mestih, ki sem si jih že prej izbral, skopal jamo s sedežem v obliki stola, kjer sem lahko komodno sedel, imel pa edino vrat in glavo zunaj, a po potrebi sem lahko prosto gibal z ramami in rokami. Za maskiranje glave je pa zadostovalo par šopov trave z grivo vred. Ko je že solnce tonilo tam nekje v neskončni ravnini, so se prišli na gotova mesta redno krepčat k vodi divji golobi, nato pa so odleteli k počitku. V mraku, ko je že začela polagoma noč razprostirati svoja temna krila nad okolico, ko je narava utihnila, sem mirno, a napeto pričakujoč ob bregu z veseljem zaslišal že od daleč tako značilno šumenje, začul sem nad glavo glasno frfotanje in krepko udarjanje kratkih peruti, skratka, ta račjemu lovu tako znan in razveseljiv sikajoč polet je naznanjal, da so prišle race na pašo. V mraku se je baš še dobro videlo, kako se race spreletujejo, glasno vpadajo v vodo, a koj nato se je začulo močno čebljanje in šumenje plavajočih rac, znak; da so si izbrale dobro mesto za celonočno zabavo. In tu uživa lovčevo uho in oko, a izurjena lovska roka in mirna kri pripomoreta do uspehov. Z gosmi sem imel vedno precejšnje težave. V meglenih jutrih sem se skušal približati ah največkrat sem izgubil v tej izraziti ravnini vsako orientacijo. Prišel sem gosem samo parkrat v bližino 100 do 200 korakov in sem dobro videl dolge vratove, nemirno stopicanje in kmalu nato v zraku gagajoče gosi, ki so mi v obliki tako značilnega klina odjadrale izpred oči. No enkrat sem terno zadel in sem prišel temu zaželjenemu plenu do živega. Seveda je bilo treba zraven precejšnje porcije lovske strategične umetnosti h končnemu uspehu. Ležali smo lik ob Donavi z. baterijo na bregu. Imel sem službo kot navadno v vojski: Postopanja, le- žanja, opazovanja. Proii jutru, ko se je komaj začela običajna megla nad široko Donavo zredčevaii, opazim ob bregu večjo ptičjo postavo in spoznam po vratu in stasu — divjo gos. Med baterijo in bregom Donave se je vlekla majhna usedlina — dolinica, široka do 120 korakov; in v to dolinico sem mogel priti še neopažen. Bojni načrt je bil prav tako hitro v podrobnostih gotov, kot puška v rokah. Ob topu postavim slugo z belo in rdečo zastavico. Z belo, da mi daje znamenja za orientacijo v smeri proti divji gosi, z rdečo, da sem že pri sovražniku, sam pa se splazim po vseh štirih s svojo enocevno amerikanko preko dolinice do nasprotnega, polagoma dvigajočega se roba ob vodi. Dobro vidna bela zastavica v bateriji mi je mahala enkrat desno, drugič levo in me je naravnala v pravo smer in slednjič obstala v navpičnem položaju. Vse je šlo polagoma v redu, samo srce mi je vedno nemirneje utripalo — kdaj se pokaže rdeča zastavica. No slednjič — po dolgih, dolgih minutah plazenja jo zapazim. Odpočiti se je bilo treba, da se mi razburjenje poleže. S pripravljeno puško v roki se moram previdno in polagoma nad rob vzdigovati. Šlo je počasi — no, končno zagledam v dobri strelni razdalji zavaljeno telo gosi, ki je gotovo ves ta čas mirno z glavo ob tleh brskala po produ. Trenutno sem mislil, da bo časa dovolj za opazovanje te divje perutnine iz bližine, pa ta trenutek že vidim sumljivo dviganje in stegovanje vratu in nemirno stopicanje lepega, močnega gosjaka. Bil je skrajni čas! Hitro se sklonem, dvignem puško k rami, a ko sprožim, je bil gosjak že kakih 20 korakov nad vodo. Opazim sumljivo omahovanje, a krepka krila so vzdržala še kakih 50 korakov dalje, potem se je smrtno zadeta žrtev prevrnila v vodo. V globoko vodo nisem mogel ponjo; leno se valeča Donava je odnesla gosjaka počasi s seboj in ga zanesla bliže k bregu, kjer ga je sluga staknil že kaka 2 km niže. No, ponosen na svoj plen, sem žel ob tej dobljeni bitki zahvalo za poklonitev, ki je naši kuhinji dobro došla. Le hudomušno go-drnanje nad trdo, žilavo divjačino sem moral vzeti na znanje. Vojna me je zanesla še niže ob Donavi v sicer enolične, a vendar zanimive kraje. Vsak prosti čas sem porabil za stikanje po okolici, klatil sem se peš večinoma sam, seminija tudi na konju s sluginim spremljevanjem. Pozimi — bilo je januarja meseca — so mi javili vojaki, da prihajajo preko zamrznjene Donave beli volkovi. Seve sem koprnel, videti to zverjad. Marsikak dolgi večer sem presedel v mrazu, a brez uspeha. Jezilo me pa je vendarle, ko so vojaki bližnje postojanke neko noč srečno ubili lep komad, ki se je gotovo prikradel iz daljnih ruskih step v južne kraje. Ob Donavi in njenih rokavih ier bližnjih dotokih je bilo najti seminija odprta mesta, prosta ledu. V takih tolmunih si opazil vedno po nekoliko rac. V drugi polovici januarja meseca sem zašel do zamrzlega stranskega donavskega kanala, ko zagledam ob brvi, ki je držala preko kanala, nekoliko rac. V odletu zbijem eno, ki mi pade baš na ozko brv. Ko prihitim na brv in hočem prijeti svoj plen, se mi še malo živa raca prekotali pod brv v vodo. Seveda sežem hitro po njej, pa v naglici zdrsnem z zlede-nele brvi v neprijetno kopel. V polni zimski opremi z vojaškim ovčjim kožuhom me je voda vedno bolj vlekla vase in ne vem, kako bi izpadlo, da mi niso slučajno v bližini nahajajoči se vojaki takoj priskočil na pomoč in mi pomagali zlesti iz mrzle vode. Mraz iz vseh udov pa mi je tisti večer pregnala skuhana vroča slivovka s sladkorjem. To zdravilo priporočam iz lastne izkušnje vsem sotrpinom na lovu po takih kopelih. Znano je, da pride veliko kožuhovine na svetovna tržišča baš ' iz krajev ob dolnji Donavi, kjer je pravi eldorado zlasti za vidre, lisice, dehorje. Dolgo sem sam stikal naokoli in poizvedoval pri domačinih, kako bi dosegel kaj uspeha, pa ni bilo nič, deloma vsled prevelikih nevarnosti, deloma, ker nisem imel izkustev. Slednjič se mi je vendar nudila prilika, udeležiti se takega lova, kot ga po večini izvajajo domačini in ki se mi je obetal, postati zelo zanimiv. Popoldne pred določenim dnevom sem jahal v kakih 10 km oddaljeno vas, ki je ležala tik ob Donavi na malo vzvišenem bregu, s katerega je bil lep razgled na obširna močvirja s široko Donavo vred tja v neskončno ravnino na levem bregu. Pri tej vasici stopi Donava, prej nekoliko stisnjena, v ravnino, po kateri se razlije, ter tako napravlja široka močvirja, včasi po več kilometrov v širino. Pozimi ta zamrznejo, vendar se dobe v velikem trstju, ki deloma strnjeno pokriva te prostore, male odprtine, proste trstja in ledu, ponajveč vsled toplejših talnih vrelcev. Takšno je torej bilo bojno polje za naslednji dan. Do noči sem si pregnal čas s tem, da sem šel s puško v roki ob kraju te s trstjem zarastle ravnine in skušal priti do kakih rac, ki so pa vse bile zelo plašne, gotovo vsled vednega streljanja. Proti mraku sem naletel na par vojakov in nekaj domačinov z lepo, dolgo vidro — dobro znamenje, ki so jo ubili kar s sekiro. Vojaki so mi pravili, da so sledili večjega volka, ki mora biti nekje v bližini. Šli smo takoj na breg na malo vzvišeno, razgledno mesto. In res, čez nekaj časa smo opazili na razdalji kakih 1000 korakov večjo žival, ki se je počasi prerivala skozi trstje in previdno prešla vidnejša mesta ter se počasi oddaljevala. V meglenem jutru z redko pršečim snegom smo se dvignili moja malenkost z lovsko puško, trije domačini, dva oborožena s sekirami na daljših toporiščih, eden z ostjo ter vojak z vojaško puško. Najbolj sem se začudil, ko je imel vsak domačin v spremstvu po eno navadno vaško ščene iz rase običajnih vaških put-purijev, ki je tudi pri nas na deželi udomačena. Tako je karavana izgledala. Zanimivosti so se takoj v močvirju začele. Kdor pozna močvirja, zlasti pozimi, si lahko predstavlja, koliko opas-nosti te čaka pri vsakem koraku. Zato sem bil tem bolj radoveden. Spredaj sta šla oba domačina z dolgimi sekirami in sta stalno korak za korakom skušala z udarci težke sekire ledeno ploskev, ako je led dovolj močan. Vsako sumljivo mesto sta takoj previdno obšla, mi trije pa v gosjem redu za njima. Nekako 1 km od brega smo bili že v sredini lovišča. Opazili smo kmalu v mehki plasti snega vidrine sledi, a tudi naši pasji spremljevalci so začeli vedno živahneje tekati sem in tja in slikati z gobčki po teh vidnih sledeh, od katerih je vsaka kmalu izginila v kaki majhni odprtini ledu v vodo. Čim je prišel psiček na popolnoma svežo sled, je zabevskal, nas pa je lovski vodja, z ostjo oborožen, razstavil v največji hitrosti po bližnjih odprlinah — luknjah v ledu. Tu smo popolnoma mirno vztrajali kakih 10 do 20 minut, strmeč v odprtine in pripravljeni, da dostojno sprejmemo pričakovano žrtev. Po dolgih minutah čakanja se je slednjič lepo opazilo, kako se vije vitko zleknjeno žilavo telo vidrino proti odprtini, kjer se je kmalu nato iznad vodne površine prikazal črn gobček, da vsrka potreben zrak. To je vidri postalo tokrat usodepolno. Čim poči strel, se ji zasadi ost v glavo ter se na ta način privleče iz vode. Namesto puške porabljajo izurjeni domačini kar sekire na dolgih držajih, s katerimi pravočasno udarijo vidro po gobčku ter dosežejo na ta način lepe uspehe, a pri tem zlasti lovišča preveč ne vznemirjajo. Jaz pa sem se vračal takrat z lepim kožuhom v nahrbtniku že v mraku v svoj legar. Udeleženci mariborske tekme ptičarjev dne 9. oktobra 1927. KI.: Tekme španijelov in ptičarjev v letošnji jeseni. Klub ljubileljev ptičarjev je priredil letošnjo jesen dve tekmi: eno za španijele dne 18. septembra, drugo za ptičarje vseh pasem dne 9. oktobra. Obe tekmi sta bili dobro obiskani, tako glede tekmovalcev kakor tudi glede gledalcev, katerih dobro razpoloženje je krepilo ludi lepo vreme. Španijeli so tekmovali v ljubljanski, ostali ptičarji pa v mariborski okolici. Na obeh straneh so bila na razpolago dana lovišča dobra, tako da ni oviralo poteka tekem pomanjkanje divjačine. Pred vsako tekmo se je vršila smotra. Od španijelov (sami šprmgerji) so tekmovali sledeči psi: 1. Blav Hartenstein, poležen 1. maja 1925 od Horsford Pinck po Helmanns Doubl. Lastnik V. Krainz, Dunaj, vodnik Karel Schiffl, Laksenburg. Prav dober pes, a ima bolne oči in tudi v dlaki ni prvovrsten. 2. Ilza Hartenstein, sestra prejšnjega, isti lastnik in vodnik. Psica je prav dobra, ima lepo glavo, toda preveč kodrasto dlako. 3. Hera Rotlenburg, poležena 4. junija 1924 od Poliv Urtelstein po Gdtzu Hartenstein. Lastnik in vodnik Julij Koder, Ljubljana. Prav lepa psica s tipično glavo in z lepim očesom. Malo previsoka v križu. 4. Bistra Pohorska, poležena 25. decembra 1923 od Heidv Hartenstein po Kati Warthu. Lastnik dr. Milan Gorišek, Ši. Lenari, vodnik Feliks Ciuha, Si. Lenari. Prav dobra psica, slaba v hrbiu, sveilo oko. 5. Živa Lormanska, poležena 16. marca 1926 od 5isire Pohorske po Dashu Posavskem. Lasinik in vodnik koi pri šiev. 4. Prav dobra psica s krasno glavo in z lepimi očmi, nekoliko predolga. Uspeh iekme je razviden iz priložene preglednice. Dunajski sodnik, vseučiliščni profesor Schober je napisal sledeče poročilo: »Tudi leios je priredil delavni Klub ljubileljev piičarjev iekmo španijelov, in sicer io poi v lovišču Devica Marija v Polju, ki ivori s svojimi mnogoštevilnimi gozdički sredi polja, ki so bogati zajcev, naravnost idealen svet za šarjenje. Na žalosl je moralo šarjenje za v biček izpuščenimi racami odpasli, ker ni bilo mogoče naloviti rac. Zato se je zmanjšala srednja vsota v posameznih predmetih dosegljivih številk strokovne vrednosti [85) za 5 (številka strokovne vrednosti za odpadli predmet), da se je dobil brezpri-govoren ključ za dokončno oceno. Ker se je morala ustreliti za tekmo potrebna divjačina šele pri šarjenju in grmarjenju, je bila vsa prireditev prilagojena bolj praktičnemu izvajanju lova. Radi malega števila tekmovalcev so se pečali sodniki lahko natančneje z vsakim psom, vsled česar so se nudile slike, ki jih ni tako lahko videti na tekmah večjega obsega. Šarjenje se je preizkusilo v več po vseh pravilih zastavljenih gonjah. Pri tem smo imeli priliko, pozdraviti poleg lepega števila ljubljanskih lovcev tudi angleškega poslanika v Beigradu, g. Kunarda, ki je prišel k tekmi v spremstvu predsednika S. L. D. in daleč poznanega gojitelja brakov, g. dr. Lovrenčiča, in je tudi ustrelil pred glasno gonečim špani-jelom zajca. Pri grmarjenju, ki se je preizkusilo deloma na njivah, se je pokazala enkrat lepa slika, da sta padli Bistra Pohorska in Živa Lormanska pri zasledovanju prepojenega zajca na klic vodnika kot od strele zadeti na tla. Ker sta se ti psici izkazali tudi sicer v dresurnih predmetih dobro izvežbani, moremo lastniku dr. Gorišku le čestitati. Tekma se je izvršila po novem preizkusnem redu monakov-skega Kluba za lovske španijele. Vsi psi so prišli do divjačine in se je lahko točno ugotovil način njihovega lovljenja. Priglasilo se je 8 psov, med temi dva kokerja. Prišlo je pa le 5 špringerjev, med temi dva iz Avstrije, ki sta pa v svoji dejal-nosti od lanskega leta zelo nazadovala. Krivo temu je sigurno to, da ju je začel sedanji vodnik po dolgi bolezni mnogo prepozno vežbati. Zlasti pes se je radi nepravilnega zdravljenja očesnega prehlada poslabšal tako v obliki kot v delu, vendar sta pa pokazala tudi ta psa v marsikaterem predmetu svojo visoko usposobljenost. Tem bolj moramo poudariti neodrekljivi športni duh njunega gospodarja, ki je poslal kljub omenjenim neprijetnim okol-nostim svoja psa v Ljubljano, da bi pokazal tudi na zunaj ozke vezi med avstrijskim Klubom za lovske španijele in med jugoslovanskimi lovci ter dokazal tako rekoč svojo zahvalnost za mnogoštevilne obiske teh pri avstrijskih tekmah. Gladek potek tekme, kateri je bilo vreme naklonjeno, je tudi zasluga smotrnega vodstva direktorja dr. Lokarja, ki je opravljal obenem posel ireijega sodnika. V veliko podporo sla bila tudi sodniška pripravnika gg. veleposesinik Oskar Kosler in pa pro-iesor Peier Žmiiek. Razdelitev daril je zbrala na večer vse udeležence v Ljubljani. Ker so se mogla dodeliti skoro vsem psom znatna denarna in častna darila, ni bilo kislih obrazov in prijetna skupna »seja« je trajala nekoliko dalje, kot je to že pri lovcih in psogojcih v navadi. Da je dobil zopet enkrat nekadilec cigaretno škatlico, spada kot marsikaj drugega k tekemski smoli. Moje kratko bivanje v Ljubljani je bilo tudi to pot lepo in užitka polno, kot nisem mogel drugače pričakovati pri gostoljubnosti naših jugoslovanskih lovskih prijateljev. Predvsem pa se moram prisrčno zahvaliti svojemu sosodniku, predsedniku Kluba ljubiteljev ptičarjev g. Francu Urbancu, ki me je sprejel na kolodvoru pod svoje okrilje in v čigar hiši sem smel preživeti nekaj lepih ur.« Razen daril v denarju (L 800 Din, II. 600 Din — to se je delilo na dva dela, III. 400 Din) so prejeli: g. V. Krainz denarno listnico, dar Kluba ljubiteljev ptičarjev; g. Julij Koder jedilno košarico, dar dunajskega Kluba za lovske španijele, in svetinjo avstrijske Psoslovne zveze; g. dr. Milan Gorišek srebrno cigaretno škatlico, dar Kluba ljubiteljev ptičarjev, in svetinjo avstrijske Psoslovne zveze. Poklicni lovci so bili takole obdarovani: K. Schiffl 200 Din in pasji povodec, F. Ciuha 100 Din in podložen nahrbtnik. Mariborska tekma je bila jesenska vzrejna in poljska tekma. K prvi so se priglasili trije nemški kratkodlakarji in en angleški pointer, k drugi pet nemških kratkodlakarjev (2 psa, 3 psice). Na smotri so bili sledeče ocenjeni: 1. Cii Krški, poležen 14. aprila 1926 od Lole Feilhofen po Pagatu Marchegg, lastnik dr. Viljem Krejči, Ljubljana, vodnik Miha Korošec, Župeča vas. Pes neplemenite glave, slabega oprsja, pleče leži preveč spredaj, oči pa ne pravilno v osi. 2. Bliiz Bode, poležen 7. februarja 1926 od Rite Bode po Pantru Anger, lastnik in vodnik Miladin Tutorov, Novi Sad. Pes dobrega hrbta, krepkega oplečja, čvrstih nog, dobro sklenjenih šap, toda nekoliko strmega križca. Tudi izvija spredaj malo. 3. Blitz Krški, poležen kot Čil Krški. Lastnik Gustav Scheibaum, Maribor, vodnik Miha Korošec, Župeča vas. Pes ima dober hrbet, visok viher, toda podvratek, neplemenito glavo, plitve prsi. Spredaj je tesnohoden. 4. Pik Hungaria, poležen 31. januarja 1926 od Jeanette Franken po Cezarju Tiefenbachu, lastnik in vodnik Miladin Tutorov, Novi Sad. Pes ima strmo nastavljeno pleče in strm repni nastavek. Kazi ga tudi svetlo oko. 5. Boj Krški, poležen 24. januarja 1925 od Lote Feilhofen po Risu Obersee. Lastnik in vodnik Dragotin Klobučar, Maribor. Težka glava, podvratek. 6. Samo Krški, poležen kot Boj Krški, lastnik in vodnik dr. Avgust Leitgeb, Vrhnika. Krepak pes s čvrstim hrbtom in visokim vihrom, nekoliko težke glave in rahlega oplečja. 7. Senta Čemšeniška, poležena 23. junija 1924 od Vere Obersee po Keilu Kauffungen. Lastnik in vodnik dr. Stanko Erhartič, Belgrad. Psica brez posebnih napak, pa tudi brez posebnih telesnih vrlin. 8. Dijana Krška, poležena kot Boj Krški. Lastnik dr. Hugon Robič v Mariboru, vodnik Franc Kac, Skoke. V splošnem dobra. Prsi bi morale bih globlje, stoji po kravje. 9. Lota Mitras, poležena 13. junija 1925 od Sente Hiibitz po Risu Obersee. Lastnica in voditeljica Lujiza Behrbalkova v Ptuju. Nima v celoti nič posebno plemenitega, vendar pa tudi ne napak. Samo na smoiro so prišle še sledeče psice: 1. Uli Krška, poležena 14. aprila 1926 od Lote Feilhofen po Pagatu Marchegg. Lastnica Lujiza Behrbalkova v Ptuju. Prav dobra psica s čvrstim hrbtom; lopatico ima preveč naprej nagnjeno, tudi kaže podvratek. 2. Lota Feilhofen, poležena 10. septembra 1921 od Silve Kresbach po Argusu Krumegg. Lastnik dr. Vilko Pfeifer, Maribor. Prav dobra psica brez posebnih napak. Lepa glava, suh vrat. 3. A z a, pointerica, lastnik dr. Stanko Erhartič, Belgrad. Dobra psica, katero kazi glava. Ta ima prenežen gobec in sploh ne kaže pravega razmerja. 4. Anka Wolfseck, nemška dolgodlakarica, poležena 1. septembra 1921 od Here Neubistritz po Olafu Swarov. Lastnik dr. Fr. Šalamun, Ptuj. Splošen vtis prav dober. Glava zelo lepa, toda podvratek, globoko nastavljeni uhlji, mehek hrbet, strm križec. Kako so delali lekmujoči psi na polju, nam kažeia priloženi preglednici. V splošnem omenjam: 1. Čila Krškega je držal vodnik kratko in mu ni pustil, da bi pokazal svoj način iskanja. Neprenehoma mu je piskal in ga klical. Pes stoji na vsakega ptička in kaže malo poslušnosti. Na fazana je stal trdno in je bil na strel prilično miren. Vodnik je zakrivil, da ga ni prinesel. To je storil pri poznejšem poizkusu na povelje. Stal je še enkrat dobro na fazanko, katero je daleč natezal. Kakor hitro ga je pustil vodnik iz rok, je iskal bolje. Izgubljene jerebice ni iskal točno po sledi, ampak jo je našel prosto. Prinesel jo je, toda pred vodnikom jo je izpustil iz gobca. Dlakasto divjačino donaša srednje. Malo mačkico, kakršne bi se ne smele uporabljati na tekmah, je zadavil. V bičku je šaril zadostno, v globoko vodo ni šel rad, vendar je prinesel raco, a jo je na bregu izpustil. 2. Blitz Bode nima nikakega iskanja, čemur je kriv vodnik, ki bi se ne smel bati za tako odlično poslušnega psa. Nos ima izvrsten. Ko najde jerebice, se uleže (za fazanko, katero je prepodil vodnik, je napravil skok). Na strel je miren. Nateza odbegle jerebice prav dobro, gre v galopu po sledi, potegne jih prav lepo z vetrom, nakar jih obkroži, da so med njim in vodnikom. Vztrajen in uren ni. Donaša, toda ne oddaja rad, zlasti perutnino drži krepko. Za izgubljeno jerebico gre izvrstno po sledi, napravi točno vse ključe, a na koncu se zmede in je ne prinese. Za izgubljenim zajcem je šel dobro po sledi. Kmet, ki mu je prekrižal pot, ga je zmotil, vendar je našel zopet pravo sled in prinesel zajca. Mačko ustavi dobro. V bičku šari dovoljno, gre z veseljem v globoko vodo, toda raco izpusti na bregu. V splošnem odlične sposobnosti. 3. Blitz Krški stoji na fazana trdno. Ko odleti ta, se uleže na povelje. Išče v galopu lepo, na široko, smotrno ter z razumom. Njegova poslušnost je prav dobra. Zajca goni tiho. Ko pade zajec, a še brca na tleh, ga noče prinesti. Ko ga vodnik ubije, ga prinese. Tudi na zajca stoji dobro. Nagiblje se nekoliko k rokobojnosti. Na strel skoči. Po sledi izgubljene jerebice gre kakih 90 korakov prav dobro, izdela tudi kljuke, toda živa divjačina ga zmoti, da preskoči jerebico. Pri prostem iskanju jo najde in prinese prilično dobro. Za izgubljenim zajcem ne gre po sledi, pač pa ga najde z visokim nosom. Prinese ga, toda pred lovcem ga spusti na tla. V mačko se zakadi nekolikokrat in ne popusti tudi, ko ga opraska. V bičku šari prilično, globoke vode pa ne ljubi. Raco sicer prinese, toda na suhem se otrese in jo izpusti. 4. Pika drži vodnik kot svojega Blitza preveč v rokah, kar je za vodnika tem bolj čudno, ker je tudi ta pes izredno poslušen. Zato Pik ne išče tako, kot bi moral kot pointer. Pred vsako živaljo, ki se vzdigne — tudi pred škrjančki — pade dosledno na tla in čaka nadaljnjega povelja. Nosa ni pokazal (morda je bil vsled dolge vožnje prehlajen). Trikrat se je zaprašil v jerebice, šele četrtič je stal nanje na kratko razdaljo. Obstreljenega zajca je dohitel, a ga ni zadavil, ampak samo oblajal. Perutnino donaša prav dobro, dlakaste divjačine pa sploh ne. Po sledi izgubljene jerebice gre dobro, tudi kljuke ga ne motijo, vendar je ne najde. Do izgubljenega zajca ga njegov nos ne privede. Mačko ustavi in oblaja. Po bičku šari, a v globoko vodo ne gre. 5. B o j Krški ima prav lepo, prostrano iskanje. Črez njivo repe brzi, kar naenkrat obstane in se uleže. Vodnik se približa, prepodi zajca in ga ustreli. Pes se ne gane na strel in prinese na povelje zajca prav lepo. Z dobrim vetrom nateza prav lepo jerebice, ki zlete pred njim, toda vodnik jih zgreši. Nato najde fazana, ki pade na strel. Na povelje ga pravilno prinese. Perutnino išče po sledi prav dobro, kljuko sicer preskoči, vendar prinese jerebico. Enako se obnaša pri donašanju zajca po sledi. Tega prinese v galopu (4).* Pri iskanju brez sledi potegne jerebico in zajca na daleč in prinese brez napake. Na mestu ne počaka, ampak jo potegne za vodnikom. Sicer uboga brezhibno. 6. Samo Krški išče prav lepo in brzo. V neki ajdi ga razburijo fazani. Za vzletelo fazanko se požene, toda da se odpoklicati. Na sledeči njivi preskoči zajca, ki skoči nato pred sodniki. Na koncu njive prek pota pa obstoji Samo hipoma. Za njim se vzdigne fazanka. Nato najde jerebice in stoji nanje prav lepo. Na strel se požene, prinese jerebico, mečkajoč jo, a odda jo lepo. Za obstreljenim zajcem gre, ga zgrabi slabo, a odda prav dobro. Po sledi izgubljene jerebice gre prav dobro in jo odda lepo. Pri donašanju izgubljene perutnine brez sledi pokaže izvrsten nos, stoji na daleč, prime jerebico, mečkajoč jo, toda odda jo čedno. Izgubljenega zajca najde brez sledi prav dobro in ga prav dobro prinese, dasi ga motijo v bližini nahajajoče se jerebice. Po sledi najde izgubljenega zajca prav dobro {4). Gre prav rad v vodo in šari v bičku izvrstno (4). Iz globoke vode prinese raco prav lepo in jo odda brez napake (4). Mačko ustavi in jo ljuto napada kljub obrambi (4). Na določenem mestu ne počaka po strelu, ampak prihiti h gospodarju. Poslušen je zelo. 7. Senta Čemšeniška je pokazala smotrno, vztrajno iskanje. Išče na široko, v galopu in se ravna po vetru. Na zajca stoji lepo in trdno. Vodnik se s strelom obotavlja, tako da prav v zadnjem času oddani strel vznemiri psico, ki skoči za korak, a se takoj uleže brez ukaza. Na povelje ulovi obstreljenega zajca, ga zadavi in prinese po vseh pravilih. Nato najde jerebice, stoji mirno in se ne gane na strel, temveč se uleže. Na povelje prinese jerebico jako lepo. Brž za tem najde zopet jerebice, a to pot hoče na strel za njimi skočiti, toda vodnikov ukaz jo vrže na tla. Pri donašanju izgubljene perutnine po sledi ne gre točno po sledi, vendar najde jerebico. Za izgubljenim zajcem gre natanko po sledi, ga prime brez obotavljanja in prinese v teku (4). Brez sledi najde jerebico in zajca naglo in prinese oba v galopu, držeč ju v gobcu popolnoma po pravilih. V vodo gre prav rada, šari v bičku prav dobro (4), skoči v globoko vodo za raco brez pomišljanja, a na bregu jo izpusti (3). Mačka zgrabi neustrašno in ga s par stresljaji umori (4). Njena ubogljivost je odlična. 8. Dijana Krška je iskala temperamentno in lepo. V polnem teku se zasuče proti vetru in obstoji. Vodnik ji zapove doli in gre sam dalje. Nato šele ukaže psici, naj mu sledi, kar je prav lepo napravila. Toda jerebice ne drže in odlete, kar vznemiri psico. Kmalu zatem stoji dobro na zajca. Ko skoči ta, se zažene za njim in ga preganja kakih 80 korakov, a se vrne na žvižg kljub temu, da ne kaže dovoljne ubogljivosti. Tudi za drugim zajcem gre, a se da tudi to pot odpoklicati. Izgubljeno jerebico najde po sledi pri močnem vetru prav lepo, dasi sledi z visokim nosom. Enako gre po izgubljenega zajca bolj z vetrom ob sledi kot po sledi (v galopu ga najde in prinese) (3). Brez sledi najde in prinese jerebico prav lepo, tudi zajca prinese, toda šele čez nekaj časa. Prvič ga celo vidi, a gre mimo, ker jo moti v bližini se skrivajoča živa divjačina. Puščena na določenem mestu na vrvici (a ne privezana ob kak predmet) se usede in obsedi na strel. V vodo gre rada (3), a ne zna šariti (0). Iz globoke vode prinese raco šele na strel, na bregu jo pa izpusti (3). Mačka oblaja prilično (2). 9. Lota Mitras išče od početka premrtvo, pozneje se oživi. Takoj na prvi nijvi nateza jerebico prav lepo, stoji na koncu njive nanjo, se uleže na povelje in donese ustreljeno jerebico neoporečno. Kmalu nato stoji na zajca; ko skoči ta, se požene malo za njim in ga prinese ustreljenega lepo. Drugič ga je pa izpustila na tla. Pri donašanju izgubljene perutnine po sledi * Na željo lastnikov so se preizkusili psi tudi v nekaterih predmetih, ki sicer ne spadajo v preizkusni red dotične tekme. Številke v oklepaju pomenijo številke učinitve. Razume se, da je ostala učinitev v teh predmetih brez vpliva na končno oceno. Lovec 1927 393 gre lepo po sledi, preskoči pa kljuke, potegne jerebico na daleč in jo prinese. Isto napravi pri donašanju zajca po sledi (3). Tudi brez sledi najde jerebico in zajca na daleč in ju prinese po vseh pravilih. V vodo gre (1), po bičku ne šari (0), iz globoke vode noče prinesti (0). Mačko ustavi in jo oblaja prav dobro (3). Medtem ko ni pokazala mariborska prireditev v telesnem pogledu nič prvovrstnega, so se izkazali psi, zlasti pri poljski tekmi kot izredno usposobljeni, saj je dosegel najboljši pes samo 10 toček manj, kakor jih je sploh mogel doseči in so dobili od petih psov štirje prvo darilo, a petemu sta manjkali samo dve točki do prvega darila. To je velik uspeh prizadevanja Kluba ljubiteljev ptičarjev, ki je tem bolj razveseljiv, ker so izvežbali in vodili skoraj vse pse lastniki sami. Od vseh devetih psov je ostal brez priznanja edini Pik, ki pa je dosegel večje število toček, kot se zahteva za pohvalno priznanje (80). Prejel ga pa ni, ker ni izpolnil za to vseh pogojev (odrekel je pri donašanju iz globoke vode). Kakor vsako pot v Mariboru, tako je združil tudi tokrat vse: udeležence po končani tekmi lep družabni večer. Pri tem so se razdelila darila. Prvo darilo je znašalo 300 Din, drugo 200 Din, tretje 100 Din. Razen tega so prejeli g. Klobučar častno darilo g. Pollacka in srebrno svetinjo avstrijskega Kluba za kosmo-dlakarje (za najboljše poljsko delo); g. dr. Erhartič častno darilo , podružnice S. L. D. v Ptuju in svetinjo avstrijske Psoslovne zveze (za najboljše delo napram roparicam); g. dr. Leitgeb častno darilo Kluba ljubiteljev ptičarjev in veliko svetinjo avstrijske Psoslovne zveze (za najboljše vodno delo); ga. Behrbalkova častno darilo podružnice S. L. D. v Mariboru in malo svetinjo avstrijske Psoslovne zveze; g. dr. Robič častno darilo Kluba ljubiteljev ptičarjev in srebrno svetinjo Jugoslovenskega kinološkega saveza; g. Miladin Tutorov za Bodeja častno darilo podružnice S. L. D. v Mariboru in srebrno svetinjo Kluba ljubiteljev ptičarjev, za Pika pa bronasto svetinjo Jugoslov. kinološkega saveza; g. Scherbaum častno darilo in bronasto svetinjo Kluba ljubiteljev ptičarjev; g. dr. Krejči častno darilo podružnice S. L. D. v Celju in bronasto svetinjo Kluba ljubiteljev ptičarjev. Poklicna lovca Miha Korošec in Franc Kac sta dobila poleg predmetnih daril prvi 400, drugi 300 Din (nagrada mariborske podružnice S. L. D.). Da je tekma v vsakem pogledu lepo potekla, gre zasluga vodstvu podružnice S. L. D. v Mariboru, predvsem pa g. Bogdanu Pogačniku, ki je vodil tekmo z izredno požrtvovalnostjo in ljubeznivostjo. Želimo, da se zberemo drugo leto osorej na istem mestu kot letos, tedaj pa pri prvi slovenski uporabnostni tekmi, za katero so tla pripravljena in za katero kažejo več smisla lovci mariborske kot ljubljanske oblasti. Nadejamo se, da privabi gostoljubni Maribor kot letos tudi tedaj goste z našega juga, da okrepimo pasjo vzrejo s skupnim delom. S svojo prijaznostjo in z zglednim delom jim bo poplačal dolgo pot, pred katero se ne sme oplašiti resen psogojec. > JO 'u G G a >CA V e v -+-I rt o ♦»M a ns Ji kSo v u tt Smolra dobro prav dobro prav dobro prav dobro O -G O -0 prizn., ker se ni oglasil, |ko je videl bežeč, zajca. BU0DO BUDIIO)! - J=3 CO 3 Prav pohv. IJSOlipaJA 0UAO^OJJS >J[IA0|S BJOSA 82 (80 > Konc. št. CO CM O CM CD CM CM S CM 05 nosifots bu afuBSBugo CM CM CM CM o o £ "O 0 G. ]SOAlf|pO\ CM ■'t rf A0}IZO|pO CM CO CO co £ •fitp ouafodajd pard -uqo - CO co co co co c« 0 s-< n[8J[S ud aluBSBugo CM o o o Q }SOAif[6oqn Busojds O co co - - Način gonje lSOUSB|6optA ■'t 1 I 1 co o (V )sousB]6opa[s 00 co co o o 1 nsou JSOAO>fB^ co co -'t co I Delo napram roparicam A01IAB|Sn -'t 1 :š co co - -<* 1 £ afuajjAep GO >o 3 ! 1 1 ! 1 0 'c CO >C0 (0 G apoA a>[oqo]6 zi lO co co ipajs od Asofez co o co •5 O Q afuBjjst ojsord ‘aumjnjad m Tt* co v vodi 0DBJ Z0jq ipOA A Ul n^Diq A 0fU0fjBS m co CM co £ 0 nuofiod a ajuapBS CO 5 »ci? 1 c asjsnd nfiasop a afuafjBuub CO ■■s co co Delo j po barvni sledi I01AJA BU O|0p D- CO CM CM CM Številke učinitve : 0 = nezadostno 1 = zadostno 2 = povoljno 3 = dobro 4 = prav dobro 4i = odlično Št. strok, vrednosti: Ime psa Bistra Pohorska . . Živa Lormanska . . Hera Rodenburg . . Ilza Hartenstein . . Blay Hartenstein . . eq0jz B^|iA0}^ - CM CO iO t-* CM ON £ _Q £ o D, O od o c "O c: co D 5* > Vodjaiekme: Sodnika: Sodniška pripravnika: Dr. J. Lokar. Dr. Schober. Fr. Urbanc. O. Kosler. P. Žmifek. Preglednica jesenske vzrejne tekme. smotra O O 0 ^ 1 S i O TD O. TD T3 BU80O BUOUO^ ^ -5 ~ CO = 1 IjSOUp0J\ 3U\05j0JlS ^|IA.01S BJOSA. <0 p 122 149 § 5 TD O 'O apoA asioqo[t) zt afussBuop CM CM CO CM 0 iiuBDBj 'uaosndz! bz B5[3!qA afuafjss co - - - - O > afuajjBS — CM - - El ° 0^38UI IjO 0D1SI| 0|U0fjABJSn - 1 ™ -<* CM oš-S. C 0 0^0801 I|8 00ISIJ 0fU0f|A8p CO OJ 1 1 1 ipa|s od aujOBfAip •5]B|p f[qn6zi atuBSBUon co co CO O ISOAlfipOA. - — -rt - a> I *s aumiiuad a|aia|po ODudzA afuBSBuqo CM CO co co CO — )SOUpaDBO|BZ jsoBJiuiojaJis CM CM 1 1 1 cm CM co ■-Š jBflBlUJ ‘Bziaz ‘D!15[ BU )SOA!!|6oqn ro ;č 3 — -rt* CO £ ■s au!OBfAip-qB|pafuBSBUOQ CM CM CO CM 0 a auiuinjad afuBssuof] CM CM CM CM co ipajs od auiuinjad auafiqn6z! afuBSBUOf] CM CO CM CM aluBJipun^ag - III! jsou!bj)z/\ co CM — CO CO lsoj(!H co CM — co CM ajuBza(B(q M* o) co Bfoig CO co - BfUB5)S! UjOBfJ _ _ co CO BSOU ISOAO^B^J co co - Številke učinitve: 0 = nezadostno 1 = zadostno 2 = dobro 3 = prav dobro 4 = izvrstno | -0 ■5 >'S) Ime psa Čil Krški Blilz Bode BI iz Kršk Pik Hungaria . . . Bqaj7 — CM CO " ‘S ^ £ 'Š > 0 a j S. Q 3 s. -g co >(/) (D — >(/) c c I £ 2 d .5 O a CQ 0) s v v CA O a c0 (J ♦rH C *T3 u Vi a Smotra dobro prav dobro prav dobro dobro prav dobro BU0DO eUOUO)J (0 O -Q = "O !}SOUp9JA 0UAO^OJ)S 1|[!A0)S eios^ iO Ji 05 jO # 00 CO m CM co ISOAlflpOA - rt* rt rt - co njaris od ojuesBugo Ul n}SSUI BU BfUBiJB^ - - - - CM CM auiujnjad 0|8]a|po oojjdzA afuBSBuqQ CM co CO CM rt |SOUpSDBO[B2 CM rf co co CM co }SOUJIUIO|0J}5 CM co co CM CO fefiBim ‘Bziaz bu jsoAif|6oq]q CQ rt- rt rt - co 0) c' aumB.fAip 31SB)]B[p a}UBSBUOQ CM rt- CO rt CO CM "n 3UIU|nj3d 3fUBSBUOQ CM Jčinitev rt CM rt co rt 6 a •■š E ~o o ipajs Z3jq aujonfAjp •5JBIP •f[qn6zi 3fUBSBUOQ co rt CO rt - rt ip3|s Z3jq 3UjU)nJ3d 3U3|[qn6zi 31ubsbuo(j co rt* rt rt rt rt a ;p3]s od 3uiu|nj3d 3U3riqn6zi 3fUBSBUOQ rf rt CO rt co 3fUBJipun5|3S - 1 1 1 1 1 )SOUfBJ|Z^ co CO rt rt rt co IS0J|!H co rt rt rt rt CM 3fuBZ3]BM rt rt rt CO rt BfOiS t rt rt rt rt rt BfuB5JSJ UOBfsJ rt rt rt CO co nsou JSOAO^B^J p- rt co rt rt CO Številke učinitve: 0 = nezadostno 1 = zadostno 2 = dobro 3 = prav dobro 4 = izvrstno Št. strok, vrednosti: Ime psa Boj Krški Samo Krški ...... Senta Čemšeniška . . Dijana Krška Lota Mitras eq0JZ B5j|l\0lg - CM CO rt iO V Mariboru, dne 9. oktobra 1927. Vodjatekme: Sodniki: Sodniškipripravniki: B. Pogačnik. H. Erhardl. Dr. J. Lokar. 3. Kremenšek. Dr. V. Pfei Fr. Urbanc. A. Schuster. Dr. Avgusi Munda: Profesor Ivan Franke f Profesorja Ivana Frankeia ni več med nami! Daši mu je bila usojena časiifljiva siarost 86 let, nam je bila njegova smrt vendar nenadna in nepričakovana. Kljub visoki starosti je bil telesno in duševno čil. Začetkom oktobra se je udeležil kot ribarski izvedenec vodopravne razprave v Kozarjah. Bil je občuten mraz, pa se je prehladil in dobil pljučnico, ki ji je podlegel. Umrl je tako rekoč v izvrševanju svoje službe, v službi ribarstva, ki mu je posvetil vse svoje sile skoro več kot 50 let. Njegov živofopis je istoveten z zgodovino slovenskega ribarstva. Franke se je rodil dne 16. maja 1841 v Dobju pri Poljanah nad Škofjo Loko. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani, vseučilišče na Dunaju, slikarstva pa se je učil tudi v Benetkah. 2e kot deček je kaj rad ribaril. Ko pa je prišel leta 1878. za suplenta na gimnazijo v Kranju, se je v prostih urah povsem posvetil ribarstvu. Sam pripoveduje, da ga je neki mlinar učil ribarili, na umetno gojenje rib pa ga je opozoril član Avstrijskega ribarskega društva. Že leta 1881. je napravil prvi poskus valenja postrvjih iker; vališče si je priredil s studenčnico v kleti mlina na Okroglem nad Kranjem. Že leto nato je sezidal s pomočjo vladne podpore 150 goldinarjev novo vališče v Lajhu pri Kranju na veliki skali tik Kokre. V tem vališču je poskusil valiti tudi lipanske ikre. V počitnicah je marljivo lovil ribe in pri tem proučeval vodno favno naših voda. Ribaril je še v onih srečnih časih, ko so bile naše vode polne rib; takrat še ni bilo strupenih odtokov ivornic, ki siste- maiično uničujejo ribovje in drugo povodno favno. To so bili zlati časi, ki se ne povrnejo nikdar več! Bavil se je pa z ribarstvom tudi teoretično. S časom si je nabavil bogato ribarsko knjižnico, bil je naročnik ribarskih časopisov in se je udeleževal mednarodnih ribarskih kongresov. Že v prvih letih svojega ribarskega delovanja je napisal knjižico »Umetno ribarstvo«, ki je razprodana. Posebno pozornost je posvečal našim račjim vodam in račji kugi. Leta 1889. je napisal v glasilu Avstrijskega ribarskega društva študijo o račjih vodah na Kranjskem. Bil je trajen dopisnik tega časopisa; radi tega ga je Avstrijsko ribarsko društvo imenovalo svojim »dopisujočim članom«. Uspeh proučavanja kranjskih ribjih voda je obelodanil v knjižici »Zboljšanje ribarstva v Krki« (1899) in v letnem poročilu ljubljanske realke leta 1892. v znamenitem spisu: »Die Gewasser in Krain und ihre nulzbare Fauna«. Osobilo lepo obravnava v tem spisu naše kraške vode, ki jih hvali radi njih ribovitosti. Ko je bil leta 1889. premeščen v Ljubljano, je prevzel vodstvo vališča na Studencu. To vališče je izpopolnil in ga spremenil v velik ribogojni zavod. Gojil ni le zaroda in enoletnic, nego je odgojil v ribnikih tudi več let stare postrvi; v vališču je imel tudi zadostno število drstnic. Pridelal je toliko mladic in drstnic, da jih je ponujal tudi izven domovine. Skušal je na Studencu gojiti tudi rake. Ker je studenec vališča na Studencu deloma usahnil, je ustanovil novo vališče v Poljani pri Želimljem, ki je vseskoz moderno urejeno in ima letno kapaciteto za 100.000 ribic. Pri vališču je dal napraviti več ribnikov za vzgojo enoletnic in večje število jam za gojenje košarčkov. Vališču v Želimljem je posvetil vse svoje sile; v predvojnih letih, ko je bil še jak in krepek, je bil skoro dnevno v Želimljem. Stal je često do kolen v blatu, kopal in iskal studencev. Opazoval je ribice v vališču, kako jedo in kako uspevajo in jim je često osebno nosil hrano iz Ljubljane. Ni se sramoval, ko je šel osebno v tivolski jarek kopat tubi fex (rdeči črvički) za postrvji zarod v Želimljem. Preiskal je luže v ljubljanski okolici, da bi našel košarčke za vališče v Želimljem in ko jih je našel v neki luži blizu Bizovika, jih je sam prenesel v putrihu v Želimlje, kjer jih goji Ribarski odbor še dandanes. Profesor Franke je dosledno poudarjal stališče, naj se krmi postrvji zarod zgolj s pri-rodno hrano, kakršno uživajo ribice v prirodi. To so predvsem košarčki ali krustaceje. Življenje teh živalic, ki jih s prostim očesom jedva vidimo, je temeljito proučeval. Leta 1891. je sam začel krmiti postrvji zarod s košarčki in je obelodanil leta 1892. uspeh tega krmljenja v Avstrijskem nbarskem časopisu. Leta 1905. je na mednarodnem ribarskem kongresu na Dunaju predaval o planktonu (»O prehrani rib in o pomenu plankiona«); za mednarodni ribarski kongres v Washingionu (1.1908.) pa je napisal obširno siudijo o ribji hrani. Ta siudija je priobčena v angleškem jeziku v zbirki predavanj lega kongresa. Profesor Franke je na Kranjskem zaplodil dve novi poslrvji vrsti, šarenko in zlalovčico. Šarenko (Trulia iridea W. Gibb.) je uvedel leta 1891., zlalovčico (Salmo fonlinalis Milch.) pa leta 1892. Oplojene ikre leh rib je dobil iz inozemslva. Šarenka se je do danes ohranila v Kolredešici, Starem bregu, Tržiški Bislrici, v Savi blizu Kranja, Iški, gorenji Krki, Želimeljščici in Radovini. Zlalovčico pa je vlagal v Krko, Podpeški potok, Bistro, Savo, Bohinjsko jezero, Hribški potok, Zelimelj-ščico in Malošco. Zla-tovčica se ni ohranila čistokrvna, nego le križana s potočnico. Posebno lep uspeh je imel prof. Franke z vlaganjem zlatovčic v Siaro vodo, kjer so tehtale po 18 mesecih 65 dkg. O uspevanju šarenk in zlatovčic v naših vodah je napisal 1. 1905. temeljito razpravo v avstr, ribarskem časopisu (»Bachsaibling und Regenbogenforelle im freien Wasser«), V letih 1896. do 1898. je prenesel iz Idrijce jadransko postrv ali glavatico (Trutta genivittata C. Prosp.) v Ljubljanico in Savo. Posamezni komadi te ribe so se ohranili v Savi in njenih pritokih do današ. časa. Razume se, da niso mogli prezreti strokovnega mnenja profesorja Franketa, ko so sestavljali ribarski zakon za Kranjsko. Večkrat mi je pripovedoval, koliko je imel posla, da je preprečil, da se ribja lov v mlinščicah ni prepustila mlinarjem. Če bi v mlinščicah gospodaril mlinar, bi bili na mah opustošeni vsi postrvji potoki. Leta 1890. je napisal, očividno po nalogu takratne deželne vlade, komentar k ribarskemu zakonu za Kranjsko. Rokopis tega komentarja je poklonil svojčas Slovenskemu ribarskemu društvu. Ko je bil zakon sankcioniran, mu je deželna vlada poverila nalogo, Avioportre! prof. Franketa. naj izdela osnutek za razdelitev kranjskih ribjih voda v revirje. V ta namen je prepotoval največ peš skoro vse vode na Kranjskem in sestavil obširen elaborat o revirni razdelitvi. Izvirnik tega elaborata hrani Slovensko ribarsko društvo kot dragocen zaklad. S to razdelitvijo je bila šele dana možnost, da se je začel ribarski zakon praktično izvajati; s tem so se ustvarile na ozemlju bivše Kranjske v ribarskem oziru razmere, kakršne so še danes. Ribarstvo na ozemlju bivše Kranjske je v naši državi na prvem mestu in se lahko meri z ribarskimi razmerami v vseh kulturnih državah in to v polni meri po zaslugi profesorja Ivana Franketa. Ko je začel izhajati »Lovec«, je bil profesor Franke njegov prvi in glavni ribarski sotrudnik. črpajoč iz svoje bogate izkušnje je napisal zanj veliko število črtic in člankov. Znamenite so njegove razprave »Krka« (1910), »Sarena postrv (Trutfa iridea) in rdeča postrv (Salmo fontinalis) na Kranjskem« (1913) in »Naše ribarstvo« (1919). V ciklusu člankov »Naše ribarstvo« opisuje stanje našega ribarstva po svetovni vojni, določuje program za regeneracijo ribarstva in daje pregled, kako so se v praksi obnesla posamezna določila kranjskega ribarskega zakona. Ko se je leta 1921. ustanovilo v Ljubljani »Slovensko ribarsko društvo«, ga je pokojni ves čas podpiral s svojim temeljitim znanjem in bogato izkušnjo, z nasvetom in dejansko. V odboru for-melno ni hotel sodelovati, ker je opravljal posle vladnega ribarskega konzulenta. Radi njegovih nevenljivih zaslug za naše ribarstvo ga je izvolilo Slovensko ribarsko društvo leta 1923. svojim častnim članom. Svojo bogato strokovno knjižnico je odstopil že pred leti za majhno odškodnino Slovenskemu ribarskemu društvu. Društvu ni nikoli odrekel pomoči in nasveta; če je bilo treba reševati težka vprašanja, smo se z zaupanjem obrnili nanj. Sedaj je temu konec! Težko izgubo bo društvo bridko občutilo. Skušali bomo hoditi po njegovi poti, dosegli ga ne bomo nikdar! Po prevratu je pokojni izdelal po nalogu vlade elaborat o razdelitvi štajerskih in koroških ribjih voda v revirje. Ta elaborat je poleti 1927 predložil mariborskemu velikemu županu. Profesor Franke je bil seveda predestiniran, d,a sodeluje pri nameravani razdelitvi. Sam mi je večkrat pravil, da ga veseli, da bo še mogel pri razdelitvi sodelovati, češ, »ravno za frak so me še ujeli«. Na žalost nam ga je neizbežna usoda iztrgala mnogo prerano; zapustil nam je bogato dediščino in naša naloga je, da si jo bomo znali ohraniti. Njegovo ime pa bo zapisano z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega ribarstva! Iz lovskega t Železn. nadzorniku Ivanu Zupanu. Komaj je zapihal prvi jesenski veter, še preden je padla jesenska slana, že je odpadel v gozdu naše slov. lovske družbe drag list. V večna lovišča se je preselil dne 28. septembra dolgoleini član, ki je bil navdušen lovec v pravem pomenu besede. Že v zgodnji mladosti je zahajal v družbo starih gorenjskih lovcev in prisluškoval njihovim zanimivim pripovedovanjem. Kmalu je odšel ž njimi in se priučil čitati večno lepo knjigo narave, od katere se le težko loči tisti, ki jo razume. Temna Jelovica mu je prva šepetala prirodne tajnosti. Ko je moral v mladeniški dobi zapustiti svoj dom, rajski Bled, ter oditi v mesto, v šolo in tudi v poznejšem življenju se je kaj rad vračal med svoje znance in vzbujal med njimi spomine na prve lovske pohode. Pa tudi drugod, kjer je hodil, kjer je bil, se je posvetil lovstvu, a ne samo suhoparnemu streljanju, nego tudi gojenju divjadi. Poznali so ga prav dobro tudi notranjski lovci, med katerimi je prebil mnogo lepih dni. Lahka mu bodi domača zemljica! t Leopold Bervar. Dne 24. sept. t. 1. smo izročili za vedno materi naravi nahrbtnika. nepozabnega tovariša lovca, posestnika in gostilničarja Leopolda Bervarja. Številna udeležba na zadnji njegovi poti priča, kako priljubljen je bil rajnki Polde Velikokrat smo se sešli s Teboj, dragi Polde, na lovu, ter si nam krajšal čas s svojimi dovtipi. Odkar Te je kruta bolezen zadržala, da nisi mogel z nami, smo na Tvojem domu prehodili v duhu vse revirje, od Vinskega vrha preko Rovske rebri, Kukle in Kave do Iznojil. In vedno si želel, da bi v letošnji sezoni bil zopet med nami. Neizprosna smrt Te je nenadoma iztrgala ter Te povedla v večna lovišča. Zagotavljamo Ti, dragi Polde, da ne bo lova, kjer bi se Te ne spominjali, ki si nam bil dober tovariš, divjačini pa zaščitnik. Lahka naj Ti bo domača zemlja! Tvoji lovski tovariši. Zasledovanje volkov pod Snežnikom. Dne 15. decembra 1926 smo prvič v snegu zasledili dva volka, ki sta prišla od Kočevskega črez ozemlje k. o Babnopolje do mojih lovskih okolišev. Nekaj časa sta bila tu, a krenila sta nazaj isto pot. Od tega časa smo pregledovali sledi v snegu redno vsak dan in šele 26. dec. 1926 sta se priklatila ista dva volka in sta zopet odšla nazaj. Sklepal sem torej iz tega, da obadva pri nas nista stalna in da bo zasledovanje dolgotrajno in naporno. Vzlic temu smo pregledovali naprej redno vsak dan. Šele 15. jan. 1927 smo zasledili volčje sledi prav v revirju, toda samo enega volka, zopet iz kočevske strani. Sneg je bil zamrznil tako, da je volka dižal, mestoma pa je bilo kopno. Kljub temu neugodnemu položaju smo napravili pogon na »Vučjem hribu«, volka pa ni bilo. Drugi dan se je ugotovilo, da je volk ušel po kopnem, preden smo obstopili prostor, in sicer proti italijanski meji na Čabarsko. Torej dva meseca pohajkovanja v globokem snegu brez uspeha. Zasledovali pa smo še nadalje. Dne 23. januarja 1927, na nedeljo, smo prišli na »Pečetovem lazu«, k. o. Kozar-še, povodom zasledovanja skupaj. Vsi so prišli, samo gozdnega čuvaja Martinčiča iz Babnega polja ni bilo. Ker sem imel doma opravka z zaključkom računov, sem naročil, naj čuvaji počakajo, dokler Martinčič ne pride. Če bi pa slučajno kaj bilo, naj me čuvaj Razdrih z Grajševke telefonično obvesti. Ko sem odšel, so se ostali zmenili, češ, saj tako ne bo nič, da ne počakajo Martinčiča in ubrali so jo domov. Domov grede je čuvaj Razdrih srečal za-mudivšega se Martinčiča, ki mu je povedal, da je pri »Lužah na Kališki rebri« v k. o. Vrh našel dobro sled volka. Sedaj šele se je Razdrih domislil, kako je bilo neumestno, da so se razšli in niso čakali na Martinčiča. Ravno sem prišel domov', ko čujem zvoniti na telefonu. Stopim k telefonu in Razdrih mi javi, da je Martinčič zasledil volka na »Kališki rebri« in da so se čuvaji že razšli. Brž sem sporočil bližnjemu čuvaju Strletu, naj gre s krpicami nazaj na Grajševko — bilo je opoldne. Drugima dvema na Grajševki, t. j. Razdrihu in Martinčiču sem telefonično naročil, naj takoj dobijo gonjače in krpice potegnejo v okolišu, ker sledijo volka, da ne bi mogel nazaj na Čabarsko, odkoder je prišel. Hkratu sem naročil, da se sestanemo potem pri »Lužah«, k. o. Vrh, jaz in oni trije čuvaji, četrtega čuvaja, ki stanuje pol ure hoda od mene, nisem mogel porabiti. Ni trajalo eno uro in že smo bili skupaj pri »Lužah« — volk je bil še vedno v nameravanem pogonu. Brž sem naročil, kam se imajo čuvaji postaviti, Martinčiču pa posebno, naj se postavi tam, kjer je volk šel v pogon. Sam zase sem poiskal stojišče, kjer sem vedel da bi volk samo v izrednem slučaju mogel priti, če bi bil zgrešen, zaradi tega, da se izognem morebitnim očitkom, da si iščem najboljše stojišče. Dvema gonjačema sem pa naročil, naj po volčji sledi poženeta. Medtem je začela pihati močna bur-ja, tako da se nam je z dreves vsipal sneg in ga je medlo na vse strani za vrat. — Stojimo uro, že sta prešli dve uri in nato še tretja in četrta — nič. — Po poteku petih ur začujem zamolkel pok in kmalu potem pride čuvaj Razdrih k meni, ves premrznjen. Na moje vprašanje, kaj je z volkom, mi je rekel, da ga je obstrelil in da bo šel za njim. Iz previdnosti sem mu naročil, naj vnovič obsledi pogon do Martinčiča. Ako volk ni šel ven, naj gre drugi dan za njim in mi bi zopet zastavili. Obstreleni volk jo je medtem mahnil nazaj, odkoder je prišel. Prišel je mimo Martinčiča, ki ga je z dobro pomerjenim strelom pogodil. Ko je Razdrih prišel k Martinčiču, je ta že vlekel volka po poti proti nama. Volk je bil samec, 42 kg težak. Njegovo kožo si je kupil obmejni komisar B. v Rakeku. Iz tega popisa je razvidno, da uničevanje volkov ni tako lahka in enostavna stvar, da je pri tem treba napora, potrpežljivosti in previdnosti. — Res plača država lepo premijo; če se pa upošteva trud in pa dejstvo, da se dobljena premija navadno razdeli med udeležence lova — v navedenem slučaju je prišlo na posameznika 100 Din, nagrada ni velika v razmerju s škodo, ki jo napravi volk pri živini, še več pri divjačini. Jaroslav Kibic. čakanje ob luninem svitu. »Kadar pade sneg, ima lovec najlepšo priliko, hoditi za kunami, ali pa čakati ob luninem svitu lisjaka, ali zajca-dolgouhca. Koliko užitka nudi ta lov, in vendar kako malo ima prijateljev. Seveda, potrpljenja je treba in vztrajnosti, kdor pa tega nima, ta ni za lovca.« Ta stavek je napisal v enem prvih letnikov našega društvenega glasila »Lovec« gospod Podgorski, ki je spisal tudi članek »Ob luninem svitu«. In odličen sodelavec lovskega časopisa »Waid-mannsheil« g. Friedrich pl. Gagern v imenovanem časopisu tudi odločno zagovarja čakanje ob luninem svitu, ki ima tudi to prednost, da pripravi lovske tatove, ki sicer ponoči gospodarijo po loviščih, v največji strah. In koliko člankov, v katerih opisujejo in zagovarjajo to lovsko zabavo, so napisali vseh jezikih še drugi lovci-pisa-telji, ki so bili in so najboljši lovci s pravim lovskim čutom in srcem! Pa imamo tudi »lovce«, kojih vse lovsko znanje se začne in konča pri bra-kadi in ki v svojem lovskem življenju še niso ustrelili drugega, kakor par od psov upehanih zajcev, mogoče tudi kako srnico, nikdar pa še kakšne roparske zverjadi ter modrujejo, da se sme divjačina samo na brakadi streljati, čakanje ob luninem svitu pa da je »nelovsko«! Ne oziral bi se na mnenje teh »lovskih strokovnjakov«, ki se tudi ob braka-dah komodno varujejo visokih, prav za prav najlepših stojišč na robovih, in ki vztrajno zastavljajo le udobna stojišča ob cestah in potih (če mogoče v bližini kake gostilne), — če bi bili malo manj vsiljivi in malo manj nevoščljivi! Ker so sami prekomodni, da bi v mrzli, jasni zimski noči prezebali v lovišču, in ker nimajo smisla za lepoto in poezijo takih krasnih zimskih noči, so tudi drugim nevoščljivi tistega redkega plena, ki ga v njih dobijo. Pravi lovec je vedno tudi ljubitelj narave in najlepša zabava pravega lovca je opazovanje! Ne zverinski nagon po krvi in namen moriti vodi pravega lovca v lovišče, temveč ljubezen do narave in njenih prebivalcev je ona sila, ki ga v takih mrzlih zimskih nočeh vleče iz tople sobe v ledeni, škripajoči sneg! Razvedriti se, opazovati in spoznati naravo v vseh njenih čudežih in krasotah, opazovati življenje vsake posamezne divjačine si iz lastne skušnje pridobiti o njej popolno znanje in šele potem, ko je sam spoznal njeno življenje in navade, toliko komadov, kolikor je v korist lova, odstreliti — je namen pravega lovca! So že tudi lepe pravilne brakade, posebno v onih poznojesenskih, hladnih dneh, ko izgubljajo gozdovi svoje zadnje liste, a kakega poznavanja divjačine se na njih bore malo dobi! V svoji že 20 letni lovski dobi sem preizkusil vse načine lova, ki prihajajo v tukajšnjih loviščih v poštev in reči moram, da mi je vedno ljubši lov na jerebe na klic, ali po rovih s psom jamarjem nad lisice in jazbece, kakor z brakadami, posebno pa še onimi, pri katerih manjka reda. Najlepše ure mojega lovskega življenja pa so mi potekle v onih stotinah jasnih, mrzlih zimskih noči, ki sem jih že prezebel ob raznih listnicah, mejah, in stezah. Nikdar ni narava krasnejša, kakor v tihi, jasni, mesečni zimski noči! Koliko krasne, neizčrpane poezije plove takrat po blestečih se sneženih planjavah in koliko krasnih lovskih sanj pre-sanja pravi, dovzetni lovec ob takih prilikah! Ah, da! Videl in opazoval sem ob takih prilikah prizore iz življenja divjačine, ki jih za vse brakade ne dam! In najlepšo lisico sem ustrelil ob takih nočeh! In kolikrat sem ob takih prilikah naletel na lovske tatove v loviščih tam, kjer se človeku niti ne sanja, da so. Če bi lovski zakupniki šli par svetlih mesečnih noči v svoja lovišča, bi se lahko na lastna) ušesa prepričali, kako pokajo lovski tatovi v tem času po loviščih. Če pa ti vedo, da pride tudi ponoči gospodar v lovišče, je kmalu mir. Manjša družba nas je imela majhno lovišče v neposredni bližini industrije v najemu, kjer niso lovski čuvaji nikdar javili kakega sumljivega strela in smo bili sploh vsi trdno prepričani, da v tem lovišču ni nikakega lovskega tatu. Ko pa sva z našim zapriseženim lovcem v mrzli zimski noči pri polni luni sedela v tem lovišču, sva čula prvi večer tri strele in še isti teden tudi zasačila tatu, ki je nesel zajca. In bil je mož, o katerem bi se nikomur ne sanjalo, da je zmožen kaj sličnega. Smelo trdim, da pravi lovec s svojim ponočnim zahajanjem v lovišče desetkrat več koristne divjačine ohrani lovišču, kot pa je dobi! Najbolj zvite lisice, ki se znajo vsaki brakadi izmuzniti, lahko izkušen in vztrajen lovec postreli ponoči na njih roparskih pohodih. Njim v glavnem tudi velja čakanje ob luninem svitu, a da bi lovec, posebno oni, ki ima drugače kot ponoči le malo priložnosti, iti v lovišče, dolgouhca, ki mu ob takih prilikah pride pred cev, pustil neobstre-Ijevanega zato, da bi ga ustrelil na brakadi, pač nima smisla! Gotovo napravi lovišču desetkrat več škode oni, ki divjačino s psi priganja pred puškino cev in iz lovišča, kakor pa lovec, ki gre sam brez vsega hrupa presedet nekoliko nočnih ur v svoje lovišče. Manj hrupa in vznemirjenja, t. j. manj brakad v naša lovišča, pa več nadzorovanja tudi ponoči, pa bodo ista boljša, kakor so! »Hubertus«. Mačje zgodbe. Simpatične mi mačke prav nikoli niso bile. Prve lovske poskuse sem napravil s flobertom pri mačkah. Doma smo imeli lepo belo muco, ki jc izvrstno lovila miši in podgane, a vse druge živalice je baje niso prav nič zanimale. Nekega septembrskega dne so se priklatili v naš vrt na solatno seme »semenčki«, mali drobni ptički, podobni čižkom in ga pridno obirali. Naš sosed Joža, strasten ptičar, si je zaželel, da bi mu tudi semenčki doma v kletki delali družbo, ker oni posebno prijazno žvr-gole. Med solato je postavil kletko z vabivcem, a na solato je položil limanice. V vrtni lopi zakrita sva potem z Jožem čakala na uspeh. On je strmel na vabivca in solato, a jaz sem se ogledoval tudi po vrtu in zapazil, kako se prihuljeno vlači med gredicami bela lisa v smeri proti vabivcu. Stisnil sem se iz lope in tekel v sobo po flobert. Joža tega mojega početja ni niti zapazil. Flobert sem napolnil z long-rifle-patrono in čakal. Bela lisa je bila že skoro pri kletki in tisti mah je Joža hotel planiti nad muco in jo prepoditi. Zadržal sem ga od te namere, flobert prislonil na lopno ograjo, pomeril in — pek! Muca, kakor da jo je pičil sršen, je skočila v zrak, se povaljala po prsti in jo odkurila naravnost v kuhinjo v kot pri peči, kjer je med vekanjem in mijavkanjem spustila pregrešno dušo. V kuhinji so bile tačas zbrane dekle pri pomenku in je nastalo hudo razburjenje. Kdo si je upal streljati na to dobro in lepo muco? Babja jeza se je obrnila proti meni. Nič ni pomagalo moje opravičevanje, »da sem mačko zasačil na delu«. Tudi Jožu se je zabranila nadaljnja ptičja preža na našem vrtu, češ: on me je nagovoril za ta zločin. Ko sem hodil na lov že s »pravo puško«, sem skoraj užival, ako sem mogel mucu, ki sem ga zalotil na polju ali v gozdu, zasoliti pod kožo dobro porcijo šiber, ker sem bil vedno prepričan, da tam ne išče samo miši in krtic, ampak tudi mlado divjačino. Tako je mislil o mucih tudi solovec Ivan, ki pa se je včasi zmotil in upihnil kakšno mačje življenje prav v bližini človeških bivališč, na krajih, kjer imajo ti mišojedci pravico slobodnega kretanja in jim lovec sploh ne sme do živega. Pa smo se ob neki priložnosti vračali z lova mimo osamljenega kmetskega posestva, ko puhne na jablano, stoječo od hiše kakšnih 50 metrov, črn maček. Ivan ni dosti premislil, ali sme, ali ne sme, puška je bila pri licu, že se je zabliskalo in muc se je zvijal v smrtnih krčih na zeleni travi. Hitro smo jo popihali in o dogodku molčali kakor zid. Ali ne pride čez dober teden pismo na Ivanovo mater, v katerem piše odvetnik iz mesta, kako je njen mladoletni sin Ivan ubil mačko na tem in tem mestu, last tega in tega gospoda in kako se zahteva za izbornega lovstvu popolnoma neškodljivega mačka 80 kron odškodnine. Ako pa ne bi bila voljna plačati, potem pa seveda pred — sodnika itd. Pismo mame ni razveselilo, še manj Ivana; 80 kron je plačala, da se izogne hujših neprijetnosti. Ta dovolj drogi muc je pa prišel meni nekoliko dni pred poginom globoko v gozdu na jerebov klic, no, ker me je bil prehitro opazil, sem mu bil takrat zaman poslal v pozdrav naboj šiber. Prednji pripetljaji so mi prišli na misel lani po božiču, ko mi je moja zvesta lovska spremljevalka Sida skotila 4 mladiče. Psički so bili stari 3 dni, in sem sedel ravno pri kosilu, ko zavpije na dvorišču služkinja Agna; »Brzo gospodine, mačka ukrala malo to kuče!« Skočim od mize in poletim na dvorišče, za menoj je pridrvela tudi Sida. Mačka se je uplašila, spustila še živega psička iz gobca in pobegnila. Izkoristila je bila priliko, ko pri psičkih ni bilo matere, se priplazila v hlev in enega ukradla. Takoj sem mačkam napovedal sovražnosti in prežal s flobertom na nje. Prišla je prva mačka iz soseščine, floberi je govoril in že je ležala v zaboju za smeti. Druga mačka je srečno odnesla pete, tretja in četrta sta obležali in šli delat druščino prvi. Priplazil se je tudi maček, ki je imel apetit na psičke, pravi velikan s košatim repom. Njemu sem s posebnim zadovoljstvom poslal kroglico. Tako sem ubil popoldne v dobrih dveh urah 4 mačke, a potem je žena rekla, da je osvete dovolj, da se ne bi vznemirjali sosedje. Marsikdo se bo čudil, odkod toliko mačkov na dvorišču? To dvorišče je pač v Štipu v Makedoniji, kjer je vse polno mačkov, ki so brez gospodarja in se lačni potikajo okoli hiš. Tone Podvrečar. Na razpotju — občinam v preudarek! Letošnja lovska sezona je pač za veliko število lovišč v mariborski oblasti zadnja v tekočem zakupnem razdobju in pojavljajo se, kakor pred petimi odnosno šestimi leti zopet usodna vprašanja za vsakega pravega lovca. »Kaj naj storim? Ko sem pred štirimi leti za razmeroma drag denar prevzel lovišče, je gospodovala v njem bridka praznina. Pa sem se odločil, da bom brzdal svojo lovsko strast, nosil svojo puško na izprehod po lovišču, da bom štel tisto bore malo fazanov, zajcev in jerebic ter si izmišljal najneverjetnejše odgovore svojemu psetu, ki mi jih bo dvigal in ki jih jaz ne bom — streljal. Se več! Trdno sem sklenil, da si priskrbim ostrega lovskega čuvaja, ki naj bi preprečeval divjim lovcem pohode po mojih poljih, livadah in gozdičkih, da nakupim nekaj žive divjačine, jo izpustim v svoje lovišče in da dvignem število in pleme lovnih živali, sebi v korist in sv. Hubertu v čast. Trdo je šlo, mnogo je stalo i truda i denarja — a je pomagalo. V četrtem letu zakupa sem bil ponosen na stanje lovišča, preživel v njem marsikak krasen jesenski dan in bil sem marsikdaj do razigranosti srečen. Pa tudi očka župan in občinski očetje so delili moje zadovoljstvo, češ, — ej! pa saj se razumemo! Pa sem dobi! nalog, oziroma prav nujno predstavko od tistih šmentanih gospodov, ki sejejo po enkrat na mesec tam v odboru S. L. D. v Mariboru, in sicer prav nujno vabilo, ki se mi je že zdelo nekak poziv, naj do konca leta 1928. fazank ne streljam. Dobro! Doslej jih tudi nisem, i to brez poziva! Letos je pa zadeva malo bolj sitna! Iz vsake koruze mi dviga pes fazanji rod, seveda po večini putke, in sicer v fakem razmerju z dolgorepniki, da bi se mi skoraj zdelo pravilno, da bi jih nekaj ducatov odstrelil, kajti drugače — ubogi petelini tam spomladi, ko se pojavi tista ljubezen ne le pri njih, ampak tudi pri putkah! Toda ne! Fazank ne smemo streljati do konca leta 1928. — so rekli — pa konec! Pa mi nekega prav lepega jesenskega dne očka župan v pogovoru razkrijejo tajni sklep občinskega sveta, da bo stalo lovišče v bodočnosti, ako si mislim zakupno dobo podaljšati, za — 100% več, in sicer kljub temu, da sem prostovoljno 2 krat zvišal že itak visoko zakupnino tekom tekoče zakupne dobe. Lovci sosedne občine, javno-tajna družba, ki lovi od nedelje do nedelje (vsled dobre discipline vedno polnoštevilno in vselej z nekaterimi gosti vred), ki streljajo vse vprek, kar pač pred cev pride, sc se polakomnili po mojem lovišču in obljubljajo visoko zakupnino. Ej seveda, njihovo lovišče je prazno, moje polno! Imajo popolnoma prav s svojega stališča, tudi dvojna sedanja zakupnina ni ravno preveč, toda — moje stališče je seveda drugo. Kaj storiti? Najprej me je zgrabila jeza. Prav poštena jeza. Odločil sem se, da lovišče očistim. Sem li mar za druge gojil divjačino, zaman izdal toliko denarja, zaman brzdal svojo lovsko strast (oj, to je bilo marsikdaj presneto hudo!) . . . ,Prijatlje povabim, pa sam jih bom — streljal.‘ Lahka in prijetna naloga! — Pa so mi rekli, da to ni lovsko in vdal sem se jim, tistim gospodom tam pri S. L. D.« Takih monologov je mnogo v vrstah lovskih zakupnikov, a pomoči je ni proti grozeči kalamiteti! Vsaj prave pomoči nil - To dejstvo da misliti vsem onim, ki jim je pravo lovstvo pri srcu in tudi onim, ki jim službeno razmerje nalaga, da dvignejo lovstvo v naši kraljevini. Predvsem se vsiljuje misel: 51 etri a odnosno 6 letna zakupna doba je prekratka, ob 10 letni bi se zlo v mnogo manjši meri občutilo. Lovec, ki goji, bi v tej daljši dobi vsaj nekaj let užival sadove svojega truda, dela, gmotnih žrtev; v resnici uživa pri 5- odnosno 6 letni dobi komaj 2 leti in mora potem polno lovišče prepustiti drugim, morda mesarjem, ki jim lov ni šport, pač pa dobičkonosna obrt. Druga pomoč, ki se pa da le težko udejsiviti, je sledeča: V zadnjem letu naj skuša lovec vsaj fazane in fazanke žive poloviti, drži naj jih v primerni shrambi ob primerni hrani in negi do trenutka, ko izdraži novo lovišče in naj jih v njem izpusti. S to vrsto divjačine bi že še šlo, kaj pa z jerebicami in zajci? Naprave za lov živih zajcev so n. pr. tako drage, da jih malokdo zmore, neizučeno osebje bo pa kljub vsem pripravam imelo le bore malo uspeha. Ir, ko bi se tudi uspeh smehljal, zajcev ni mogoče prezimiti v hlevu, pač pa se precej drago prodajo v oddaljena lovišča v svrho osvežitve krvi. V tej zagati bi morala priskočiti lovcu-gojitelju na pomoč občini nadrejena oblast, ne z zakonom ali naredbo — to je najbrž neizvedljivo — pač pa z argumenti, ki bi šli v glavo še tako zakrknjenemu koristolovcu. Da doseže občina v takih okoliščinah ob prehodu lovišča v druge roke večjo zakupnino, je skoraj gotovo; skoraj gotovo pa je tudi, da bo tako lovišče, ako pride v »prave« roke, v teku dveh lovskih sezon tako očiščeno, da bo predstavljalo neznatno vrednost in ne bo občina za časa nove licitacije dosegla niti od daleč onih dobrin, ki bi jih uživala od stalno gojenega lovišča. Pravemu lovcu pa naj ne bi bilo pri srcu le dobro gojeno lovišče, ampak njemu in občini sami tudi dobrobit občinske blagajne, katera črpa iz lovišča pač dohodek, ki je ena glavnih postavk v vsakokratnem proračunu. Občine in oblastva! Skrbite, da se lovstvo pri nas dvigne, da bo lovec zadovoljen in vsaj razmeroma, a stalno zadovoljna občinska blagajna! —p. Iz Dolnje Lendave. Zajci, jerebice in fazani so zaradi letošnje suše dobro uspeli v našem dolnjelendavskem okraju. Dne 6. oktobra t. 1. sem našel pesi velikega zajca, katerega je ravno naskakovala majhna podlasica. Ko me je zagledala, je hitro odskočila v luknjo, iz katere sem jo izvabil z mišjim klicem ter jo ubil. Tudi pastirji so našli oktobra meseca mlade zajce. Letos smo imeli precej prilike pokončavati loveče pse, mačke, podlasice in druge roparice. Še hujši od teh so pa naši dolnjelakoški divji lovci. Trojica ieh ima v gosiih grmovjih svoja skrivališča tako urejena, da jih nespretno oko niti od blizu ne opazi. Upajmo, da bomo tudi s temi obračunali. R. K. Streljanje jalovih srn. Pod tem naslovom objavljena notica na strani 372 »Lovca« je napotila g. Starovaškega, da je v obrambo načela, ki ga je zastopal v svojem članku: »Tri lovske idi-1 e«, napisal daljši odgovor. Ta odgovor bo objavljen v decembrski številki. Ur. Nagrada orožnikom v Mariborski oblasti. Gospod sreski šumarski referent v Mariboru je na seji S. L. D., sekcije Maribor, dne 6. oktobra t. 1. stavil predlog, da se nakloni trem orožnikom v Mariborski oblasti primerna nagrada za njihovo izredno aktivno in uspešno delovanje v pobijanju krivo-lovstva in gozdnih kvar. Orožnik Gvidon Zorenč iz Slov. Bistrice je v treh letih zaplenil 20 pušk, ki so se nahajale v rokah neupravi-čencev; orožnik iste postaje, Friderik Živko, je v istem časovnem razdobju zaplenil 6 pušk. Orožje je bilo predano sodišču v Slov. Bistrici. Orožniški narednik Anton Trop pri Sv. Lovrencu na Pohorju se je odlikoval v enakem smislu v svojem okolišu in pridno gledal na red v loviščih, ki v nekaterih slučajih niso v najboljših rokah. Odbor je naklonil prvoimenovanemu nagrado v znesku 300 Din, drugo- in tretjeimenova-nemu pa nagradi po 200 Din; vsem trem se je izrekla zahvala v imenu S. L. D. ter se je o njihovem delovanju obvestilo dotično orožniško poveljstvo. Lovska knjižnica S. L. D. je odprta vsak torek in petek [razen ob praznikih) od 18. do 20. ure. Seznam knjig je na vpogled v knjižnici, ki se nahaja v Ljubljani v Komenskega ulici štev. 19 v pritličju. Slike in prispevki sotrudnikov. »Lovcu« primanjkuje dobrih lovskih slik. Dobro došli bi bili fotografski posnetki lovskih živali in prizorov v naravi. »Lovec« pogreša prispevkov o zanimivih lovskih doživljajih in važnejših dogodkih. Želeti bi bilo tudi, da bi nam izkušeni lovski praktiki izčrpno opisali nekatere lovske živali, njih negovanje in lov, o katerih je bilo v »Lovcu« doslej še premalo čitati. Za »Zeleni križ« je plačal Fran Jošt v Celju znesek 200 Din. Lovska zadruga bo naročila v inozemstvu žive zajce, fazane in jerebice po precej ugodnih cenah. Člane opozarja, da prijavijo do 15. novembra število zajcev, fazanov in jerebic, ki jih nameravajo naročiti. Prijave sprejema tajnik zadruge g. prof. Peter Zmitek, Ljubljana, Rimska cesta št. 1. Nadalje opozarja zadruga člane Slov. lov. društva, da bo tudi to zimo skrbela za to, da se dosežejo čim bolj ugodne cene za kožuhovino. Informacije daje »Divja koža«. Ljubljanski velesejem. — Kože se sprejemajo od 15. novembra dalje ter se daje nanje po oceni primerna akontacija. Kinološke vesti. Tajnik ]. K. S. poroča: Na zadnjin sejah »Jugoslov. kinološkega saveza« so bili storjeni sledeči sklepi: Namesto dosedanjega vodje jugoslo-venske rodovne knjige J. R. g. E. Križaje se kooptira do prihodnjega občega zbora ). K. S. g. Stanko Arko. Na predloge K. L. Sp. se sklene: »Klubu ljubiteljev brakov« se priporoča, da priredi letos tekmo te vrste psov; smotre pa naj se vrše, kot so se dosedaj, izven lovske sezone. »Klubu ljubiteljev jamarjev« se priporoča, da skuša čimprej zgotoviti umetne rove za dresiranje psov jamarjev. »Klubu ljubiteljev športnih psov« se priporoča, da pospeši ustanovitev takega kluba tudi v Mariboru. Priredi naj v ta namen tam smotro psov, pri kateri bi se ocenjevali lahko tudi psi drugih pasem. Klubi naj pošljejo savezu zasnutke o svojih nameravanih kinoloških prireditvah vsaj 6 mesecev naprej. Savez bo te programe proučil. Najpomembnejšo prireditev si nato savez osvoji ter jo bo kot oficielno prireditev tudi izpeljal. Tajniku se naroči, da pošlje »Klubu ljubiteljev ptičarjev« dopis, da uprizori letos tekmo na sosednem Hrvatskem in napravi s tem sunek naprej v svrho zasnovanega načrta o delovanju kinološkega razvoja po vsej Jugoslaviji. G. A. Schuster pa se naprosi, da ta poziv na prihodnji odborovi seji K. L. P. obnovi in ga podpira. Iz tajnikovega poročila se je ugotovilo, da je dosedaj vidiranih rodovnikov po J. K. S. 34, in sicer 1 za istrijansko brakirko, 1 za springerspanijela, 2 za kokerspanijela, 3 za foksterijerje, 3 za-dobermane in 24 za ptičarje. G. Stanko Arko je izročil 10 izvodov osnutka slov. pasje terminologije in v ta namen napravljeni dve risbi z označbami važnih anatomičnih delov telesa. Delo je bilo sprejeto z odobrenjem in zahvalo. Posamezni izvodi naj se z risbami vred pošljejo merodajnim organizacijam in kinološkim klubom, ki naj podajo tozadevno izjavo. Ko se te izjave zbero, se skliče prva enketa, ki naj sestoja iz kinologov in jezikoslovcev, nato pa se pozovejo na izjavo tudi Hrvatje in Srbi. Izrazi naj bi se izbirali taki, ki se pri Hrvatih in Srbih najčešče ponavljajo. Ko bi dospele še te izjave, naj bi se sklicala nato druga enketa na skupen dogovor. Po opiljenju naj bi se terminologija objavila v »Lovcu«. P. 2. r-------' Lovec 192? 409 Iz rlbarske mreže. Mlinščice. Večkrat se zgodi, da si lastijo mlinarji ribolov v umetnih strugah in mlinščicah. Zakupniki ribjih voda pa se obračajo na Slov. ribar. društvo v tem pogledu za odpomoč. Po § 9. kranjskega rib. zakona spadajo h glavni vodi vse stranske struge, prirodne in umetne. Ako bi si mlinarji lastili ribolov v teh vodah, naj jih zakupniki naznanijo oblastvom. Požrešnost klena. G. Lojze Škrem je ujel 31. julija i. 1. v Moravčah v mrtvicah Drtiščice klena, težkega 97 dkg. Klen je zagrabil na živega globočka, ki ga je rabil g. Škrem za vado za lov ščuk. V goltancu je imel klen mladega ptiča [penico), ki je bil še popolnoma svež. Padel je očividno v vodo in postal plen klena. Ta dogodek kaže veliko požrešnost klena, ki še ni bil pogoltnil ptiča, pa je že hlastnil po ribici. Klen je pač pravi vodni policist, ki mu ne uide v vodi nobena stvar. Preparirane ribe. G. Alojzij škrem v Ljubljani je podaril Slovenskemu ri-barskemu društvu tri suho preparirane postrvi. Ribe so krasno preparirane, obdržale so prvotno barvo in obliko. Za dar se mu odbor Slov. ribar. društva najiskreneje zahvaljuje. Umiranje rib zaradi vročine. Letošnja suša in vročina sta prizadjali tudi ribarstvu veliko škode. Cerkniško jezero se je popolnoma posušilo, tudi dolnji tok Unca je bil tako rekoč suh. Nešteto rib je poginilo, preostale ribe pa so odnašali ljudje. Tudi Ljubljanica pod Ljubljano se je tako segrela, da so ple- menite ribe poginile. Zatvornice v Gruberjevem kanalu so priprle, v strugi Ljubljanice pod mostom je le malo vode, ta pa je po odtokih mestnih kanalov onečiščena, tako da za plemenite ribe v njej ni več obstanka. Kakor znano, se v topli vodi razkrajajo gnile snovi prej kakor v mrzli in odvzemajo vodi kisik. To je vzrok, da pogine v oneči-ščenih vodah poleti toliko rib. Omejitev ribje tatvine. Hvalevredno odredbo je izdalo sresko poglavarstvo v Radovljici, da se omeji tatvina rib. Odredba, ki je datirana z dnem 9. avgusta 1927, odreja sledeče:. »V svrho omejitve ribje tatvine odrejam v smislu §§ 7. in 11. ces. naredbe z dne 20. aprila 1854, drž. zak. št. 96, da hotelirji, gostilničarji, imetniki penzij itd. v območju občin Bled, Boh. Bistrica, Gorje in Ribno ne smejo kupovati rib od oseb, ki nimajo ribarske karte, ribarske knjižice ali posebnega potrdila ribarskih upravičencev. Prestopke te odredbe, ki dobi veljavo z objavo, bom najstrožje kaznoval in sicer z globami do 1000 Din ali z zaporom do 14 dni.« Zastrupljevanje rib z omotico. V Trbovljah in okolici razprodaja neki neznanec omotico, ki jo je baje vtihotapil iz Italije. Omotico razprodaja v vseh vaseh od kraja Save do Trbovelj. Ribji tatovi so napravili v nedeljo, dne 31. julija t. L v Savi pri železniški postaji Sava z omotico veliko škodo. Metali so omotico, pomešano s kruhom, v vodo ter pobirali in odnašali omotene ribe. Med zastrupljenimi ribami je bil tudi sulec, iežek okrog 14 kg. Očividno se je tudi ta najedel kruha, pomešanega z omotico, ali pa je použil nekaj rib, ki so bile omotene z omotico. Slovensko ribarsko društvo je proti ribjim tatovom napravilo kazensko prijavo. Ni dvoma, da bodo oblastva izsledila tudi prodajalca omotice. Trnek z medeno žico v ščukinem želodcu. Gospod Lojze Škrem je ujel 4. avgusta t. 1. v rokavu Ljubljanice pri Zg. Kašlju 2K kg težko ščuko. Ščuka je bila dobro rejena, želodec in črevesje je imela povlečena z mastjo. Ko je odprl želodec, je našel med mastjo trnek dvojček z medeno pleteno žico, dolgo 21 cm. V želodcu ni bilo nobene rane, povzročene po trnku. Trnek torej ščuke očividno ni oviral pri hrani, ker je bila riba prav dobro rejena. Hoja ob ribji vodi. Posestniki obrežnih zemljišč često delajo ribičem, ki hodijo loveč ob bregu, težkoče in jim branijo hojo na svojem zemljišču. Po § 42. kranjskega ribarskega zakona smejo ribiči in njihovo pomožno osebje, ko izvršujejo ribolov, hoditi na obrežju, povrniti pa morajo lastniku zemljišča nastalo škodo. Ta zakonita določba pa ne velja za zemljišča, ki so kot pritiklina poslopij zagrajena. Bolen v Savi (revir Zagorje). Meseca julija 1927 sem ujel bolena v Savi blizu železniške postaje Sava; prijel je na blestivko. Bolen (aspius rapax) je, kakor znano, edina roparica iz rodu krapovcev. Bolen je svojčas živel tudi v Ljubljanici, a je sedaj popolnoma izginil. Kljub pogostnemu povpraševanju nisem mogel ugotoviti, ali to ribo še drugi ujamejo v Ljubljanici in v Savi blizu izliva Ljubljanice. V Savi in Krki pri Brežicah je mnogo bolenov. Iznena-dilo me je pa, da sem ujel ribo te vrste v Savi blizu žel. postaje Save, tako rekoč v gornjem toku. Dr. M. Zasirupljevanje rib. Ljubljanski dnevnik »Slovenec« je poročal, da so neznani storilci ubili pod jezom v Savi med Zagorjem in Trbovljami z dinami- tom več sulcev. Več sulcev velikanov, dva baje do 20 kg težka, je voda odplavila do Krškega. »Slovenčevo« poročilo se je izkazalo v toliko kot netočno, -'a sulcev ni ubil dinamit, nego da jih je uaje zastrupilo apno iz apnenice v Zagorju. Poginuli sulci so bili namreč oslepeli in so imeli modrikasto mreno na očeh. Oblastvo bo stvar preiskalo. Pisančki v podzemni jami pri Logatcu. Društvo za raziskovanje jam jc v dneh 30. in 31. julija 1927 preiskalo jamo Gradišnico pri Logatcu. Jama je 200 m pod zemljo. Vhod v jamo je navpičen in meri do prvega dna 85 m. Prvemu dnu sledi drugo in temu tretje. Poslednje je ogromna dvorana, polna ilovice, ki se ob deževju do polovice napolni z vodo in izpremeni v lepo podzemno jezero. Ob času raziskovanja je bilo dno suho, le v severnem delu jame je bil sifon, napolnjen z vodo, v vodi so pa bili pisančki (phoxinus lae-vis). Ta voda je očividno v zvezf z Uncem, ki pronica pri Garčarevcu. Da so našli v podzemni jami, več kilometrov od pronicanja Unca, ribice, dopušča domnevo, da so tudi v drugih podzemnih tokih Unca ribe, ki morda celo prehajajo iz Unca v Ljubljanico. (Gradišnico je tudi opisal šumarski višji svetnik v p. ing. V. Putick, ki je bil leta 1886. v tej jami. Glej spis: »Gra-dišnica ali Vražja jama pri Logatcu v Sloveniji«, L, II. in III., Šumarski list, let. 1923. in 1924.) Redka morska riba. Ribiči so ujeli početkom julija t. L blizu Sušaka veliko redko ribo, ki jo nazivljejo »riba-bačva«. Riba je bila težka okrog 150 kg in je imela obliko soda (bačve). Je precej redka v našem morju. Živi v globočinah in priplava samo o veliki vročini na površino. (»Ribar«.) Stročnice — čiščenje. Kovinaste dele pri protih (stročnice) čistimo s sidolom. Treba pa je paziti, da s Sidolom ne pomaženo laka na protu, ker se s sidolom kvari lak. ((Oeslerr. Fisch. Ztg.) Mali oglasi. Pisarniške službe prosi 26 leten mladenič, ki je vojaščine prost, trezen in soliden, z znanjem slovenskega, srbo-hrvatskega in nemškega jezika, teoretično in praktično verziran v samostojnem knjigovodstvu, korespondenci, strojepisju in splošnih pisarniških poslih in je dosedaj 6 let komercionelno in tehnično dobro vodil lesno in železninsko podjetje, a vsled družinskih razmer odstopil. Razpolaga s svojim loviščem, lovci in psi, izvežban je v visokem in nizkem lovu ter dresiranju psov. Z vsem tem služi lahko tudi službodajalcu. - Iz prijaznosti poda reference gosp. blagajnik S. L. D. Za službo lovskega čuvaja prosi 28 leten, samski lovski čuvaj, z večletno prakso, ljudskošolsko izobrazbo, absolvent lovskega in ribarskega tečaja. Opravlja tudi domača in vrtna dela. -Vprašanja Slov. lovskemu društvu — sekcija Maribor. Gozdni in lovski čuvaj, absolvent tečaja v Kostanjevici, išče primerno mesto. Nastop takoj ali pozneje, tudi izven Slovenije. - Ponudbe uredništvu pod geslom: »Marljiv in vztrajen«. Kupim fermača, ne preko 4 leta starega, najrajši psico, kratkodlako. Pogoj: Dobre lastnosti doma, prvovrstne na lovu. Ponudbe po možnosti s priloženo fotografijo na naslov: Hugo G. Jager, Vršac, Banat. Lovci! Pri nakupu strupa za roparice (lisice, volkove itd.) zahtevajte le pristne cyaninove kapsule z zak. zaščit, imenom »Cyonan«, ki so jih naši lovci tekom zadnjih let spoznali za najboljše. Kapsule so okrogle, steklene in s tekočino napolnjene. Na to je treba paziti, ker se z več strani ponujajo potvorjeni, manj vredni izdelki pod sličnim imenom. Cy-onan-kapsule imajo pred strychninom in cyankalijem to nepobitno prednost, da žival obleži na mestu, ko je kapsulo pregrizla. Cena kapsuli z navodilom 12 Din. - Glavna zaloga: Lekarna Orožen, Ptuj, Slovenija. Tri čistokrvne keltske brake, izvirajoče iz psarne »Podgora«, moram prodati vsled premeniive mesta. Dva psa in psica so v plemenskem in lovskem oziru prvovrstni in hvalevredni. - Adolf Zupan, Kropa. Balkanske brake, lepe in na lovu dobre, tri mladiče in dva starejša psa, proda ugodno V. Jakil, Krmelj, Dol. Vsakovrstno divjačino kupuje Ant. Verbič, Ljubljana. Gumijeve škornje, ameriške, nove, do pasu visoke, za vodni lov, prodam. Cena nizka. - Ivan Rozman, Ljubljana, Rimska cesta 20. Rabljeno orožje prevzema v komisijsko prodajo in posreduje za najboljšo prodajo puškar F. K. KAISER, Ljubljana. Po ugodni ceni ima sedaj v komisijski prodaji sledeče puške: Hammerles dvocevka, »Peterlongo«, C 12, 2500 Din; Hammerles dvocevka, belgijska, C 16, 1400 Din; Grener dvocevka, C 20, 1250 Din; Toplever dvocevka, C 16, 800 Din; Toplever dvocevka, C 20, 600 Din; trocevka, C 16X16/8 mm, 1750 Din; tro-cevka, C 16X16/11 mm, 1500 Din; repe-iirka »Mauser«, 8 mm, 1200 Din; repe-tirka, 8 mm, 600 Din. — Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije, lovskih priprav ter potrebščin za ribjo lov. Izvršuje vsa popravila orožja. Priznano najboljše montiranje daljnogledov na puške ter popravila ribarskega orodja po najnižjih cenah. * Posamezni letniki »Lovca« izza prejšnjih let se dobijo po zmerni ceni pri S. L. D. Naročila je nasloviti na društvenega blagajnika Ivana Zupana, ravnatelja mestnega dohod, urada v Ljubljani, Gosposvetska cesta 17. Spoštovanja vredno in uvaževanja potrebno je mnenje tistih lovcev, ki brakade odklanjajo kot loviščem škodljive. Res je, da so prepogoste brakade, ki se vrše poleg tega še z množico ne-izvežbanih psov včasi naravnost uničujoče za naša lovišča. Ker pa je danes dejanski položaj tak, da velika večina lovcev posebno ljubi ta način lova in ni misliti, da se jih kakorkoli privede k opustitvi tega, je treba iti zlato srednjo pot in gledati na to, da se vršijo brakade na način, ki naj prizanaša kolikor le mogoče loviščem in divjačini, ter obenem pusti tudi lovcem, da pridejo vsaj deloma na svoj račun. Srnjadi z braki načeloma ni preganjati, vendar to načelo ni dosledno izvedljivo. Če bi hoteli biti v tem oziru popolnoma dosledni, bi morah brakade splošno opustiti, ker so srne skoraj po vseh naših loviščih. Brakirali bomo sicer le tam, kjer so zajci in lisice, to je v nižje ležečih gozdih in v gostem, lovcu nepristopnem grmičevju v bližini polja, ker je tu odstrel potom grmarenja ali s ptičarjem zelo otežkočen ali naravnost nemogoč. Vsak lovec pa ve iz lastne izkušnje, da naletimo tudi tu večkrat srno, ki je psi seveda ne pustijo v njenem ležišču. Taki slučaji so neizogibni in če jih bi hoteli preprečiti, je zopet edino sredstvo * * Primerjaj članka: »Brakada« in »Na prazno«, ki jih je objavil »Podgorski« v 11. odn. III. letniku »Lovca«. Lovec 1927 4 n popolna opusiitev brakad. Menim, da io ni največji lovski greh in ne bomo ob lakih prilikah s pretežko vestjo nekoliko zamižali z enim očesom. Lovske čiste vesti in neomadeževane časti pa naj si ne omaže noben lovec z izrabljanjem opravičljivosti takih slučajev. Zanašati se moremo pač samo na pravilno razumevanje pravih lovcev, da ne bodo zaganjali psov v kraje, kjer se drži srnjad stalno, kjer prezimuje in se skriva poleti z mladiči. Samovoljno uhajanje psov predaleč od brakirja pa preprečimo s pravilno dresuro, kar bom še pozneje omenil. Za prizanašenje srnjadi pa nam je dana tudi še ta možnost, da ne uporabljamo psov, ki po šest, osem ali celo več ur sledijo neprestano enemu in istemu komadu. Žal, da je marsikak lovec ponosen na svojega psa baš zaradi te njegove lastnosti. Tako delajo posebno radi psi-samouki. Pravilno, po lovcu izvežban brak pa popusti zasledovanje običajno mnogo prej, se vrne k brakirju, išče in spodi znova ter je zaradi tega dosti uporabnejši kot oni, ki gre morda že s prvim pogonom kdovekam, ako ne prižene brzo na strel. Vrne se šele pod noč ali morda celo naslednji dan, ter je poleg velike škodljivosti čisto brezkoristen. Posledica za žival pa je navadno ta, da vsled utrujenosti in pre-hlajenja zboli in žalostno pogine. Pri brakadah, pri katerih se more sklepati že vnaprej, da pridejo na vrsto tudi srne, bi bili zelo priporočljivi braki-jazbečarji. Pred takim nerodnežem se umika srna prav z lahkoto in počasi in ni v nevarnosti vsaj njeno zdravje, če ji še ni namenjena pred puškino cevjo častna smrt. Mnogo krivde leži tudi na onih pseh, ki zanemarjajo zajca in jim je mar samo preganjanje srnjadi. Ta krivda pa pade vsekakor na lovca, ker ni braku-učencu vcepil veselja do zajca s pravilno dresuro. Morda poreče ta ali oni, da tu sploh ni veliko govora o dresuri, ampak da je psa, ki ima oster nos in prirojen nagon, da išče in sledi divjačini, vzeti enostavno v gozd, kjer brez lovčevega sodelovanja začne polagoma vršiti svojo nalogo. Sicer ne moremo iskati in zahtevati pri braku posebne inteligence, nikakor pa ni res, da bi se njegov prirojeni nagon, goniti divjačino, popolnoma brezmiselno ne dal prav nič izpopolniti. Da na pok puške preneha slediti in ne daje več glasu, ampak priteče naravnost na strel, jasno kaže, da dela z velikim razumevanjem. Tudi pozna dobro puško in ve ločiti po obleki lovca od laika. Z. bičem braku ne boš vtepel ničesar v glavo in na povelje ti ne bo delal kakor ptičar. Zato je izključeno, da bi ga mogel, kakor tega, pripravljati že v sobi na njegov bodoči poklic. Začeti moraš takoj z uvajanjem v praktično delo in pri tem ti je dana možnost, da uveljaviš gotove zahtevke, brez katerih brak ne more služiti dovolj popolno svojemu namenu. Vsa vežba pa naj se, kot že rečeno, vrši brez biča in strahovanja, treba mu je dati le prilike, da se nauči, treba mu je vse nekako sugerirati. Pri dresuri pa moraš biti skrajno previden in potrpežljiv; kar si enkrat zagrešil, tega najbrž ne popraviš nikdar več, ostane mu kot trajna njegova hiba. Truda in časa ne bo žal tistemu lovcu, ki ve ceniti vrednost dobrega braka. Uspešno loviti, lovili brez nepotrebne škode za divjačino in lovišče se da samo z res dobrim brakom. Pri nas posedujejo pse-gonjače večinoma le poklicni lovci in lovski čuvaji. O čistokrvnosti tu skoraj ni govora, ker se zakupniki malo brigajo, da bi preskrbeli svojim lovcem tak zarod. So to križanci različnih pasem, različni po velikosti in barvi, z bolj ali manj ostrim nosom. Nabavljanje se vrši na ta način, da jih pokupijo lovci od kmetov, kateri jih ne morejo rabiti kot pse-čuvaje zaradi tega, ker se podnevi in ponoči klatijo po gozdu in polju ter preganjajo in more divjačino. Brakade, prirejene s takimi psi, se ne obnesejo, pač pa občutno škodujejo loviščem, ker tak pes lovi le sebi v zabavo; ne razume, kaj pomeni strel, ne briga se za brakirja, ne išče pri njem, ampak preganja sam zase daleč od okolice, ki je zastavljena po strelcih. Bdino pravilno je, da si vzgoji lovec braka sam in v ta namen naj si preskrbi tudi čistokrvnega psa. Kdor le more, naj si nabavi mladiča, imel bo največje veselje s psom, ki ga je sam vpeljal v praktično delo. Izučeni psi so dragi in navadno ne kupiš kaj dobrega, ker si najboljšega prihrani vsakdo sam zase. Polletnega mladička že smeš polagoma jemati v gozd, in sicer samega, brez drugih starejših psov. Večkrat sem že čul m čital, da je vršiti vežbo v družbi izučenih brakov. To pa je usodna napaka. Tak pes ne išče pozneje nikdar divjačine sam, postavi se na kak vzvišen prostor in čaka, dokler se ne oglase njegovi tovariši, šele tedaj se jim pridruži. Da je pes, ki ne išče in ne spodi sam, ničvreden, tega, mislim, ni treba posebej razlagati in poudarjati. Dalje je zelo važno, da jemlješ braka - začetnika v tak del lovišča, kjer ni srn in lisic, ampak so zamo zajci. Jasno je, da potrebujemo brakov predvsem zaradi zajcev. Pes pa, ki je svojo učno dobo začel s srnami in lisicami, zajca vedno zanemarja. Išče le srn in lisic, ker jim sledi brez truda, saj te ne umejo delati na begu križev in kljuk, v katerih je dolgouhec pravi mojster. Nikdo naj se ne boji, da bi pes morda pozneje ne maral za srno ali lisico. Le enega psa sem poznal nekoč, ki mu ni bilo para, kar se tiče zajcev in lisic, nikoli pa ni sledil srni. Brezdvomno je bila to najboljša lastnost njegova in bi bilo le želeti takih brakov. Česar še absolutno ne smeš prezreti je to, da braka-učenca ne puščaš samega v gozd, moraš ga vedno spremljati. Ko stiče in išče po grmovju in skalovju, se mu oglašaj pogostoma z lovskim rogom, da mu tako spričaš svojo navzočnost. Če spodi, obstoj in čakaj na istem mestu, dokler se ne vrne. Če je prenehal zasledovati žival, kar spoznaš po tem, da je utihnil, zatrobi zopet, da te hitreje najde. Z navedenim dosežeš, da se pes vedno drži brakirja-vodnika in išče le v njegovi bližini, kar je velike važnosti. Po vsakem pogonu, bodisi da pes pusti zasledovano divjačino sam ali da mu jo odstreli lovec, se povrne takoj zopet k brakirju in išče dalje le tam, koder ga vodi on. Pravilno izvežban pes sploh ne išče, ako se ne zaveda brakir-jeve bližine. Niso ravno redki braki, ki začno tuliti, če so se izgubili in ne čujejo roga. Po končani brakadi jih ni težko dobiti na verigo in odvesti s seboj, da se ne čuje bevskanje, ko že davno ni več nobenega lovca na stojišču pozno v noč, včasi celo še naslednji dan. Pes-samouk se ne briga nikoli za brakirja in njegov rog. Kakor hitro je prost verige, pojde iskat celo uro daleč in tam brez potrebe preganja in muči divjačino medtem, ko se strelci dolgočasijo in dremljejo na svojih stojiščih. Vsekakor je potrebno, da išče pes tam, koder ga vodi brakir, kjer je zastavljeno po strelcih. Ako naj pes ne spravlja živali na noge zato, da jo prižene na strel, potem naj sploh ne preganja. Vpričo braka-začetnika ne streljaj nikoli divje perutnine in veveric. Utegne se ti zgoditi, da ti pes pozneje stiče za jerebicami in slokami ali pa laja po celo uro na veverico na drevesu. Tudi ga ne uči doma različnih pasjih umetnosti kot športnega psa, vse to mu more biti le v škodo. Pripomnim naj še, da naletimo včasi na psa, ki se pri sledenju ne oglaša, ampak goni tiho, pogostejši pa so braki s tako zvanim goljufivim glasom. Prvi so neporabni, ker priženejo žival pred nepripravljenega strelca, če jo sploh opazi; drugi pa s svojim neprestanim bevskanjem motijo i strelce i ostale pse ter 'so zaradi tega še manj vredni od prvih. Za časa lovopusta mora biti brak priprt ali na verigi. To je pravilo, ki ne dopušča absolutno nobene izjeme. Ni je roparice, ki bi mogla napraviti toliko škode med žlahtno divjačino, kot jo lahko napravi pes tekom poletja. Tu pridejo v poštev tudi vaški psi, ki stičejo po polju in gozdu. Kjer lovci mirno trpe to pasje pohajkovanje, iam naj se ne čudijo praznim loviščem. Od jere-bičjih, prepeličjih in račjih gnezd do zajčkov in srnic — vse gre po pasjem goliancu. Kako iudi ne? Saj psu ni treba, kakor divjim roparicam, skrivati se in paziti na lastno varnost, on lahko brez skrbi in nemoteno preišče zadnji kotiček lovišča. Opomnil sem nekoč lovskega čuvaja, ki je imel dva braka, čemu jih ne priveže. »Vaški psi gonijo cele dneve, če jih postrelim, bi bila prevelika zamera. In če že oni preganjajo, čemu bi potem svoja dva držal na verigi!« Tako mi je odgovoril. Zakupnik pa plačuje težke denarje in ob nedeljah, kadar pride v lovišče, se mu primeri včasi kaka šoja. Pa se godi tako marsikje. Vzgojimo si dobrih brakov, ne mnogo, pa ti naj služijo kolikor mogoče popolno svojemu namenu. Takim psom pa, ki mesarijo v času lovopusta po naših loviščih, pokažimo pot v krtovo deželo. Dr. Fl.: Pred iztekom zakupne dobe. V zadnjem letu zakupne dobe je stopilo vprašanje novega zakupa v ospredje interesov naših lovcev. To vprašanje ne zanima samo onih dosedanjih zakupnikov, ki bi hoteli obdržati v svojih rokah, kar so v teku petih let vzredili, ampak tudi druge, ki smatrajo, da je sedaj najpripravnejši čas, da se polastijo dobro gojenih lovišč in požanjejo, kar so drugi posejali. Čim boljše je lovišče, tem več se bo našlo takih reflektantov. Popolnoma razumljivo je, da so stari najemniki lovišč v skrbeh in iščejo načina, kako bi mogli ostati v posesti lovišča, v katerem so stanje divjačine z velikim trudom in velikimi stroški povzdignili. Prav malo jih je tako srečnih, da jim je občina podaljšala zakup za prihodnjo zakupno dobo. Vsi drugi pa ventilirajo možnosti, kako bi preprečili, da se drugi ne okoristijo s plodom njihovega truda. Ta briga se ne tiče toliko domače divjačine kolikor one, ki so jo importirali in vzgojili, torej v prvem redu fazanov. Kakor bo vsakemu znano, je fazanov po prevratu v naših loviščih v kratkem času popolnoma zmanjkalo. Kdor je torej leta 1922. izdražbal lovišče, je moral globoko seči v žep in dolgo časa čakati, preden si je pribavil mik in užitek lova na fazane. Sedaj šele, ko je naraščaj tolik, da bi lahko prenehale vse lovne omejitve, pa ga naj prepusti nasledniku, ki bo mogoče smatral lov kot vrelo dohodkov in v enem letu uničil vse, kar se je s tolikim trudom odgojilo. Fazani se sicer lahko do izteka lova postrelijo, kaj pa naj napravijo najemniki s fazankami? Najpriprostejši izhod bi bil sklep, da se naj tudi vse fazanke postrelijo. Kdor bi to storil, bi sicer preprečil, da imajo drugi korist od njegove lastnine, ali dal bi s tem slab zgled drugim lovcem, ker bi s časom pred iztekom zakupa to vsakdo storil in lovišča bi postala vsakih šest let popolnoma prazna. Na drugi strani je pa izkupiček za mrtvo divjačino tako minimalen, da ne krije niti malega dela izdatkov za živo. Najumestnejši izhod iz te neprilike se mi zdi nasvet, ki sem ga slišal na zadnji odborovi seji mariborske sekcije S. L. D., namreč da naj se fazanke polovijo. Na ta način ne morejo potem biti za dosedanjega lastnika izgubljene, gotovo bo pa imela od tega koristi, kar posebno poudarjam, naša lovska zajednica. Če namreč zakupniki sami ne bi mogli te divjačine držati, mogla bi fazanke prevzeti naša sekcija ter jih proti primerni odškodnini vrniti starim lastnikom, če pa ti ne bi več imeli lovišča, bi se mogle prodati domačim in drugim reflektantom ali pa tudi zamenjati za drugo divjačino, n. pr. za zajce, pri katerih je osvežitev krvi, kakor je vsem znano, posebno potrebna. Na ta način bi se tudi vsota, ki gre vsako leto v inostranstvo za nabavo divjačine, na začetku vsaj znižala, v nekaj letih bi pa mogoče sploh ne bilo potrebno importiranje fazanov. Ker mislim, da je to edini lovsko pravični izhod iz današnje situacije, in vem, da bo vsak lovski najemnik fazanke rajši polovil kakor pa postrelil, ne bo odveč, če omenim tudi nekaj o načinu lovljenja fazanov. Navadno lovijo fazane z okvirno pastjo, ki se napravi na samem krmišču. Krmišče je čisto primitivno. Na štirih kolcih, od katerih sta dva krajša, dva pa daljša, je pritrjena streha iz desk tako, da ostane ta prostor vedno suh. Tla naj bodo posuta s peskom, ker fazanom potem posebno ugajajo. Kolči naj ne bodo previsoki, ker bi sicer pozimi veter ves prostor s snegom za-medel. Pod to streho se postavi omenjena pasi, ki obstoji iz okvira štirih, 1 do 2 m dolgih, ne prenizkih desk, nad katerim je spletena čvrsta mreža. Ta okvir se na eni strani vzdigne in podpre s kolčem. Na kolcu je privezana vrvica, ki vodi v bližnje lovčevo skrivališče. Fazani morajo biti na krmišče že navajeni. Čim so pod okvirom, potegne skriti lovec za vrvico, past pade in fazane pokrije. V mreži mora biti odprtina, skozi katero se fazani jemljejo iz pasti. Če pa je okvir tako velik, da se fazani z roko ne morejo lahko poloviti, potem se pred zadnjo desko v okviru pričvrsti T18 za nekoliko ceniimelrov krajša in ožja deska, kaiero moremo s primerno pripravo, n. pr. drogom premaknili do sprednje deske v okviru. Na sprednjem delu leve in desne deske pa morajo bili premična vrala. Če pomaknemo polem pomično desko proli sprednji deski, bežijo ludi ujele ptice naprej ler jih bomo skozi pomična vrata lahko izvlekli. Prijeli jih moraš z eno roko za noge, z drugo jim pa zakrij oči, potem ostanejo popolnoma mirne. Vlovljene plice dajemo v vreče, loda največ 5 do 6 v eno, na dnu vreče pa naj bo palica, ki drži oba kraja narazen, da imajo več prostora in ne stopajo druga na drugo. Če nečeš več lovili, vzdigni okvir, podpri ga z dvema kol-cema in odveži vrvico, da ne pridejo nepoklicani in li ne napravijo škode. Dobijo se ludi avlomalične pokrovne pasli za lovljenje posameznih in po več fazanov skupaj. Izven krmišč pa lovijo fazane z mrežami in na iste načine kakor jerebice. Kako pa postopamo z vlovljenimi fazani? Dali jih bomo v majhne prostore, n. pr. drvarnice. Te morajo biti na tleh s peskom posute, pod slreho pa naj bo razpeta mreža, da se pri vzletu ne ranijo. V primerni višini naj bodo položeni drogi, ker imajo fazani navado, da spijo na vejevju. Dobro je, če se pred vhodom napravi tako zvane voliere, t. j. od treh slrani zaprt, zgoraj z mrežo pokrit in v drvarnico vodeč prostor, ki omogočuje fazanom kre-tanje na prostem, če je lepo vreme. Lovljenje fazanov je pod navedenimi pogoji lovski pravično. To se pa ne more Irdili, če bi kdo hotel pred iztekom zakupne dobe polovili tudi drugo divjačino, katero je v lovišču že našel in se za nje vzrejo sploh ni brigal. Taki poskusi bi vodili do uničenja revirjev. Dosiavek: Kdor hoče loviti živo divjačino, se mora ozirati tudi na zadevne zakonite predpise, ki so: Na teritoriju bivše Kranjske: § 2., 3. in'4. zakona z dne 22. avgusta 1889, dež. zak. štev. 20; na teritoriju bivše Štajerske: § 51. in 64. zakona z dne 21. septembra 1906, dež. zak. štev. 5 iz 1. 1907.; na teritoriju bivše Koroške: §§ 56. in 66. zakona z dne 4. avgusta 1902, dež. zak. štev. 15 iz I. 1903.; za Slovenijo prihaja vpošiev nadalje § 2., 3. in 8. zakona z dne 28. februarja 1922, Ur. list štev. 378/115. Tolmačenje teh predpisov bo kolikor toliko odvisno od konkretnih odno-šajev (osvežitev krvi, in dr l. — Ur. Fr. Siarovaški: Odstrel jalovih srn in lovska pravičnost. V 10. šievilki leiošnjega »Lovca« mi na sirani 372. neimenovan dopisnik očiia, da sem v svojem spisu »Tri lovski idile« v sepiem-brski številki t. 1. povedal, kako sem brez vsakega usmiljenja odstrelil poleti jalovo srno, ko je tako početje po božjih in lovskih postavah prepovedano kot mesna jed na veliki petek. V pozi starega šolmaštra in z visoko stegnjenim kazalcem končuje kratki dopis: »Pri nas v prelepi Dolini šentflorjanski kaj takega lovski zakon ne dovoljuje, ko je odstrel srn (poleti) splošno prepovedan!« — Prepričan pa sem, da je gospod dopisnik poslal omenjene vrstice z očitnim namenom, da pouči mlajše tovariše v zelenem kroju, naj se strogo držijo lovskega koledarja, zlasti ker še ne znajo razlikovati stare jalovke od mlade srne. Na mene pa se prav gotovo ni hotel obregniti, ker iz mojih skromnih lovskih spisov pozna moje naziranje o visokih in plemenitih ciljih pravega lovca in dobro ve, da jaz ne hodim na lov, da prinesem domov — kos mesa . . . Kar se tiče lovstva in lovostaje v Julijski krajini, bodi povedano, da so pravi lovci v prid in zaščito naše divjačine dosegli pri zakonodajnih oblastih že lepih uspehov in da se je to stremljenje začelo širiti tudi po starih pokrajinah Italije: povsod se lovci organizirajo, povsod razpisujejo visoke nagrade za zatiranje lovskih tatov, ki s puško, mrežami in zankami uničujejo ptice selivke in divjačino sploh. Povsod skrbijo za povzdigo divjačine, za obnavljanje krvi itd. Res je to hvalevredno stremljenje v starih pokrajinah šele v povojih. Temu pa se ne smemo čuditi, ko vemo, da velja v Italiji divjačina kot »res nullius« (nima gospodarja) in da so bili po vojni v začetku tudi pri nas takega prepričanja vojaki ter so smodili na vse, kar leti in beži. Da se je v Julijski Krajini ohranil, da celo poostril lovski zakon prejšnjega režima, je pripomogla lovska razstava v Gorici jeseni leta 1925.; temu so pripomogli številni strokovni spisi neumornega prvo-boriielja za povzdigo lovstva ing. Villanija in drugih njegovih so-trudnikov, med katere se brez hvalisanja, toda s ponosom prištevam tudi jaz, prav ponižno podpisani. Odbor za imenovano lovsko razstavo je na mojo pobudo sestavil celo lovsko terminologijo, ki je še morda — tu pa tam pomanjkljiva, toda postavljen je — temelj.1 1 Za to važno poglavje bi se prav rad udejstvoval tudi pri našem S. L. D., toda samo s peresom je to težavno, a osebni stiki in posvetovanja za mene Da se povrnem k lovosiaji v Julijski Krajini, naj povem, da je pri nas odstrel srn sedaj sploh prepovedan; lovostaja za srnjake pa Iraja v Jul. Krajini od 1. oktobra do 31. maja, tedaj je za cele tri mesece daljša nego v Jugoslaviji. Moram pa načeti vprašanje, ali velja lovski zakon in lovski koledar vselej in za vsak slučaj. Kaj je srna - jalovka? Po fiziologičnih zakonih preneha po gotovem času pri sesavcih obojega spola možnost o p 16 d b e in ploditve: pri samicah preneha ob svojem času izločevanje jajčec iz plodnice, samci postanejo nesposobni za ploditev. Divje koze podijo stare, za ploditev nesposobne samce iz svojega krdela, in ti samotarijo večjidel v nižjih legah gorovja. Imenujemo jih samotarje. Srna jalovka se pozna že po svoji zunanjosti: izgubila je one lepe prožne oblike, po katerih se odlikuje mlada srna, postane vampasia kot stara jalova krava, uhlji so klapasti, po glavi dlaka osivi, spomladi in jeseni spreminja le počasi dlako, zrcalce je široko, rumenkasto, iz njega moli dolg čopič, parklji so dolgi, kar spoznaš po sledu v snegu ali na vlažni stezi. Ob času paritve je vsiljiva, odganja mlade srne in se nastavlja srnjakom in jih zavaja, ki s temi vlačugami zapravljajo svojo fantovsko moč; mlade srne, ljubezni željne, ostanejo neoplojene. Za to je lovski pravično, da take škodljivke vselej in povsod iztrebimo.* 2 Nekaj podobnega opazujemo pri starih srnjakih, ki se v nasprotju z gamsovimi sorodniki ne izločujejo, temveč se ob času paritve šiulijo in dobrikajo mladim srnam liki stare klecave ekscelence okoli — plesalk za gledališčnim odrom. — Zaradi nezmožnosti ploditve morda še ne bi bili tako škodljivi ali spričo svoje velikosti in moči v rogovih preganjajo svoje mlajše tekmece. Niso redki slučaji, da najdemo v gozdu mladega šesteraka ali vilarja, ki ga je stari zabodel. Tako škodujejo zarodu, in pravičen lovec ne prizanese s kroglo ne jalovki, ne staremu samcu, ki se ponaša edinole s svojimi rogovi in z debelim hrbtom. O tem sem čital v najboljših lovskih knjigah in revijah, razume se v — niso lahki, ker je dovoljenje za potovanje preko konfinov zaenkrat jako omejeno. Imam pa mnogo lepih lovskih izrazov iz Kobarida, Bovca, iz Vipavske, doline in s Krasa. Da tako strokovno poznamenovanje ni nemogoče, nam priča lanko Ravnik, ki je na str. 220—226 lanskega »Lovca« priobčil spis »Puškarsko izrazoslovje«. 2 Mlajšim in neizkušenim lovcem pa ne bi nikakor svetoval, naj v lovopustu po teh zunanjih znamenjih streljajo na dozdevne jalovke. Pri takih srnah moraš tudi ugotoviti, da poslednja 3—4 leta zaporedoma niso imele mladičev pri sebi. Ako jo vidiš samo le eno ali dve pomladi, moraš računati z možnostjo, da je ostala jalova, ker se zaradi pičlega števila srnjakov ali pa iz kojega drugega razloga ni obrejila. nemških, in povsod se priporoča odstrel takih škodljivcev v lovišču, ne glede na lovski koledar. Žal mi je, da sem med vojno med drugim izgubil svojo bogato zbirko lovskih strokovnih knjig in da ne morem te svoje trditve podpreti s točnimi podatki in citati. Spominjam pa se z vso gotovostjo, da so takega mnenja Dombrowski, Diezel, Waidmannsheil v raznih člankih in dr. Le enkrat sem že po vojni čiial nekje, da jalovke v spominu na nekdanje materinstvo sprejemajo v svojo skrb in brigo nebogljenega mladiča, ako mu je mati na katerisibodi način poginila. Pa to so gotovo le redki slučaji in ne odtehtajo škode, ki jih dela jalovka. Pri roki pa imam dobro knjigo: »Der waidgerechte Jager . . . Mit besonderer Beriicksichligung der Jungjager und Priifungskandidaien. . . von F. C. Keller. Zweiie verbesseite und vermehrte Auflage von Forstmeister Julius Diensihuber und Hans Sommerever, Klagenfuri bei Joh. Leon.« (Knjiga je brez letnice.) Ta odlični strokovnjak piše na str. 46 tako-le: »Stari srnjaki motijo mnogokrat tako »nežno razmerje« (namreč med srno in srnjakom ob času paritve), se podijo okoli, dasi mlajšega tekmeca ne morejo več nadomestiti. Tudi v starih jalovkah se budijo spomini na »lepše čase«, pa se vsiljujejo srnjakom.« Poslednji stavek citiram dobesedno: »Im Interesse einer rationellen Jagd g e b ii h r t beiden im B e t r e t u n g s f a 11 e šotori die Kugel. Der Grund ist beiderseits nahe-1 i e g e n d.« Zdaj pa se povrnimo k mojemu dogodku z jalovo srno in poglejmo, ali je bilo moje ravnanje lovski pravično, da rabim izraz temeljite razprave, ki jo je v lanskem letniku priobčeval Comes Huberti in ki bi proti vsem pomislekom pisateljevim zaslužila, da se izda v posebni knjigi. Najprej vprašam sebe in druge pravične lovce, ali sem imel prav, da sem odstrelil staro jalovko, ki je baš pred odločilnim zaskokom odgnala mlado srno od »ženina«? Dopisnik se je obregnil na mene, češ: »Pri nas lovski zakoni tega ne dovoljujejo ob času, ko je odstrel srn splošno prepovedan.« Jaz pa sem v gornjem slučaju imel pred očmi predvsem svojo lovsko pravičnost, ki mi je klicala v spomin vse, kar vem in znam iz knjig in iz svoje 38 letne prakse: teorija in praksa sta mi velevali, naj odstrelim staro škodljivko, ki smo jo poleg zunanjih znakov poznali kot tako, ker je že več let nismo videli s kozliči, kot sem to povedal v »Treh lovskih idilah«. Spominjal pa sem se tudi omenjenega spisa v »Lovcu«, kjer Comes Huberti na str. 93 izrečno poudarja, da je pravičen lovec edini in izključni sodnik nad divjačino. — Mari naj lovec pusti bolno, morda okuženo srnjad živeti in trpeti, ko lovski koledar ne dopušča odstrela?! Mladi loVci, čitajte pazljivo Bračunov spis o srnah (letnik 1922) in članek dr. Fuchsa (istotam), pa se boste prepričali, da lovopust ni vedno merodajen za lovsko pravičnost! Zamislimo se malo v moje duševno razpoloženje ob onem dogodku. Vest mi je govorila: »Oj, prijatelj Starovaški, ugodna prilika se ti nudi, da odstreliš močnega šesteraka, s smrekovim vršičkom in z lepo trofejo obogatiš svojo zbirko, ki je v vojni izgubila najlepše kose! Kaj te briga stara jalovka? Kaj ti )e stalo do tega, ali se mlada srna oplodi, ali ne? Morda prikliče drugega ženina! V ostalem: ti si gost, povabljen, da odstreliš srnjaka! Ker lovišče ni tvoje, nimaš prav nobenega interesa na tem, ali je prihodnje pomladi par kozličev več ali manj. — Čemu boš streljal na staro, grdo srno?! Morda jo razdenejo in ti dobiš kos mesa, ki ga ne maraš, ako ni baš hrbet lepega vilarja, pečen na ražnju in dobro polivan s špehovo mastjo. Vrhlega si lovski pravičen rodoljub le tedaj, ako ne streljaš srn v prepovedanem času. Ali ne veš, da ti preti nevarnost, če te karabinerji ovadijo? Slaba ti bo predla, ako pretor (sodnik) ni lovec! !n s sodniki, ki niso obenem lovci, so sitnosti! To veš dobro!« — Tako sem pred 20 leti naznanil dva mladoletna potepuha, ki sta na mojem tedanjem lovišču v Št. Petru pri Gorici ujela spomladi brejo zajkljo. Sedemnajstletna malopridneža sta priznala in — spričo njune mladosti — sta dobila vsak po dvanajst ur zapora Meni je prisodil kazenski sodnik povračilo stroškov, oziroma škode. Pri tej salomonski sodbi me vpraša sodnik, po čem so zajci — na trgu... Odgovoril sem mu, da bi bil rad odštel 100 K, če bi bil mogel s tem preprečiti lovski zločin, dasi se zajci v dovoljeni lovski dobi prodajajo le po 2-50 do 3 K. Nato je sodnik računal dvojno vrednost zajklje, ker bi bila morda sebi in lovcu v radost in veselje polegla enega mladiča. S temi vrsticami sem pojasnil svoje naziranje glede odstrela jalovih srn iz vidika lovske pravičnosti. Morda poreče ta ali oni, da so podobni slučaji v manjših loviščih tako redki, da za to sploh ni vredno razlivati črnila in rabiti belega papirja. Navzlic temu bi bilo priporočljivo, da se v tem vprašanju izkušeni lovci priglasijo k besedi. ★ V naravoslovnem in lovskovzgojnem oziru ima gospod Starovaški prav. V lovskopolicijskem pogledu pa je v Sloveniji splošno dopustno streljati srne-samice od 16. oktobra do vključno 31. decembra, torej dva in pol meseca. Pred uveljavljenjem prepovedanih in dovoljenih lovskih časov za razne vrste divjačine so bili zaslišani lovski strokovnjaki. Ti bi bili izjeme iz navedenih ozirov gotovo dopustiti — vendar so se najbrž morali ozirati na to, da bi delale ovadbe pri morebitnih zlorabah lovskopolicijskim oblastvom veliko preglavic. — Ur. T Gosar: Jerebarski klub. Kar je pravih, hudih lovcev, imajo lovstvo razdeljeno v posebne dobe in si tudi ves prosti čas oziroma dopust tako razdele, da se ne porabi niti kapljica prostosti za kaj drugega, kakor za lov. Vsako tako lovsko dobo težko pričakujejo in navadno precej prej prično s pripravami. Podaljšajo jo pa s prežvekovanjem dogodkov, ki jih je kdo doživel, kakor je že pred kratkim ugotovil neki pisec. Prijatelj Jaka, hud lovec na divje race, že pol leta pred račjo sezijo polni naboje in vrag zna kake primesi in začimbe primeša smodniku in s čim preparira šibre, da bi bile bolj smrtonosne. Pn tem pa uživa, da ga človek kar zavida. Nekateri lovci uživajo s preštevanjem stročnic, drugi pa celo v tem, da preštevajo šibre, koliko jih gre v naboj. Najhujše pa je s klici, ki jih uporabljajo člani zelene bratovščine za varanje divjadi. 2e marca, komaj odleze sneg, se zbirajo petelinarji, kremžijo in zavijajo obraz, delajo šobe in poskušajo oponašati malega petelina, na katerega je lov prav za prav šele sredi maja. Koncem junija prihajajo že prvi srnjakarji v prodajalne in povprašujejo po srnjačjih klicih, ki jih bodo rabili šele začetkom avgusta. Doma jih preskušajo in cvilijo, da je joj. Najbolj prijetno je poslušati, kadar poskušajo srnino večalo, ki se sliši skozi devet fara. Vznemirjenje pa doseže svoj višek pred jerebjo sezijo. Posebno neumorni so oni, ki izdelujejo sami jerebje klice, ali piščalce, kakor jim pravijo lovci in hud jerebar prav redko stanuje nad eno leto v enem in istem stanovanju. Če je prestal jerebjo sezijo, no potem je dobro, ostal bo še naprej. Nič‘jih ne užene, ne prošnje ne grožnje, ne odnehajo, dokler jih slanodajalec ali pa hišni gospodar ne postavi pod kap. Pa teh ptičev ni malo, kakor bomo videli iz sledečih dogodljajev. Imam znanca, ki hoče na vsak način lepše piskali kakor jereb. 2e od zgodnje mladosii lo poskuša in je tudi znatno napredoval na tem polju. Toda mnogo je pretrpel zaradi tega študija. Kot mladenič, dijak je najprej zahajal k slavnemu jerebarju Šimnu, nekdanjemu mojstru, ki je slovel po vsej deželi in še preko mej; znal je tako piskati, da so ga krstili za »jerebča«. Pa to mojemu lovskemu znancu ni zadostovalo, šel je tudi k staremu hribovcu Tocinu, ki je veljal za lovskega čarodeja in čarostrelca. Visok možakar, širokopleč kakor gora, glas je imel, kakor bi irl orehe, je preživel dve tretjini življenja v temnih gozdovih Jelovice. Stanoval je v ogljarski bajti, bila je nekoliko daljša kakor običajne, kajti drugače bi morala biti vedno odprta vrata kočice, skozi katera so štrlele dolge, menda vse njegovo življenje od oglje-nega prahu začrnele noge. Stari Tocin je znal zagovoriti živali, lovcem puške, da so slabo streljali in še mnogo drugega. Najboli je spoštoval kvatrno nedeljo in ni ga bilo denarja, da bi ga z njim podkupil, da bi šel ta dan na lov. Pa ludi zaklade je hodil kopat in se pri tem poslu seznanil z raznimi duhovi. Tocin je imel nekoč s prijatelji stavo, da gams na zadnjo desno nogo piska, da se to vidi že po parkljih, nasprotniki pa so trdili, da na sprednjo; no, ker niso imeli prilike, to videti skupaj, je stava ostala neodločena. Neko lepo poletno noč so sedeli v planinski koči na Vodicah ob plapolajočem ognju in praznili čašice »ta domačega«. Pri takih prilikah je postal Tocin precej zgovoren in zaupal mojemu znancu posebno tajnost o jerebjih piščalkah: Najboljša kost za jerebjo piščalko, je menil stari pogošnjek, je kost črnega mačka, posebno, če nima maček nobene bele lise. Ustreljen mora biti na kvatrno nedeljo, odrt v božični noči, piščalke pa smejo biti delane samo med šmarnimi mašami prihodnjega leta. Ker pa moj znanec ni imel prilike, izpolniti vseh omenjenih pogojev, je pač moral gledati, da se na drug način izpopolni v izdelovanju jerebjih klicev. Med počitnicami so ga kregali domači, posebno njegov oče, ki je sicer ludi strasten jerebar, a ie bil kmalu sit neprestanega frlenja. Pa tudi nebroj pritožb je prihajalo od raznih strank, kajti izginjali so mački drug za drugim, kakor da bi bila v deželi prava mačja kuga. Vse je šlo za te ljube jerebje piščalice. Veselili pa so se Krzmani, Redovne in Mekli, ki so bili glavni liferantje mačjih kosii in imeli poleg dobre pečenke še zaslužek. Med študijskim letom so se pritoževale dijaške gospodinje, dokler ni minula jerebja sezija. Pomislite, celo to se je dogodilo mojemu znancu, da je prišel v razrednico, ker se je nekoč spozabil v šoli in je med matematiko zapiskal lepo lerebjo melodijo, za kaiero prozaični profesor ni imel nikakega razumevanja. No, in sedaj, ko se je osamosvojil, je podvojil svojo delavnost in ima še nepreslano neprilike zaradi čudnega sporia. Ko sem pred kraikim šel pozno zvečer čez »Čevljarski most«, sem naenkrat začul jerebji spev. »Kaj vraga,« sem si mislil, »tako pozno in sredi Ljubljane pa piska jereb!« In že sem mislil, če ni morda to iisii jereb, ki ga pase na Gradu pod stolpom prijatelj Dolfe, nadziratelj velikih lovov na Ljubljanskem gradu. Pa sem se spomnil na prijatelja, da tu v bližini stanuje. Zažvižgal sem naš signal, takoj mi je odgovoril in par minut za tem je že zarožljal močan ključ v veliki stari ključavnici. Preko dolgih stopnic sva dospela v njegov stan, ki je čepel visoko pod strešino kakor orlovsko gnezdo. Na mizi je ležalo več majhnih pil, tankih žag, napiljenih in obrezanih kunjih in mačjih kosti; vse je bilo zaprašeno od koščenega prahu, miza je bila na par mestih nažagana, namizni prt, ki je samo do polovice pokrival mizo, pa narezan. »Ej, zopet škoda, zopet škoda; če gospodinja to opazi!« je tarnal mojster klicev, a se kmalu potolažil. Iz žepa je izvlekel klic, prav mojstrsko zapiskal in pripomnil, da je to morda višek jerebarske umetnosti, češ, da je dosti zveneč glas, da pravilno šumi in ne vem, kakšne vrline, da ima ta piščalka. V sosednji sobi je zasmrčala gospodinja in nekaj zamrmrala, dala je znamenje, da naj vsaj ponoči miruje. Toda to ni zadostovalo; ponovno je piskal, dokler hišni gospodar ni začel trkati na strop; lega je bolj rešpektiral in odnehal. Ko sem drugi dan srečal v Zvezdi svojega lovskega prijatelja, mi je zapiskal že na novi klic. In glej spaka, takoj, kakor na ukaz, se je oglasil jereb tam nekje v bližini Krapeževega vrta. Ker je bilo v Zvezdi precej ljudi, nisva več piskala, dočim je drugi piskač še parkrat odgovoril. Kdo je bil, ne vem, pohvaliti ga pa moram, da zna celo »vižo« in prav dobro. Čez par dni sem ponovno obiskal svojega znanca, ki mi je jel pripovedovati ves srečen, da se je v njegovi bližini naselil jereb, ki mu, ako zapiska, prav pridno odgovarja. In res, pogledal je na uro in pripomnil, da naj še četrt ure počakam in bom slišal sam. Točno ob eni je bilo, ko je zapiskal in že na prvi klic se mu je odzval sosed, a ne posebno dobro. Iz melodije se sicer ni dalo sklepati, ali je mladič ali starec, toda to pa, da še ni dolgo jerebar. Na tretji ali četrti pisk pa se je pokazal tudi pevec. Prav varno se je nekaj zamajalo na oknu sosednje hiše onkraj Ljubljanice in za zagrinjalom se je pokazal piskač, ki se je pa, ko je opazil, da ga vidiva, stisnil in prikril. Bil je lovski znanec V., znani prijetni član vesele slov. lovske družbe. Pa to ni zadostovalo; jel se je oglašati še tretji jereb, in sicer tam nekje na Bregu. Temu se je poznalo, da je gotovo prevaral že mnogo pravih jerebov. Tako se je jela tudi v Ljubljani razvijati jerebarska družba in mislim, da bomo imeli kmalu poleg kluba jamarjev, ptičarjev, poleg prijateljev akvarijev, kluba nabiralcev znamk in cigarnih ovitkov, nabiralcev metuljev in škatlic žveplenk, in sto drugih klubov, tudi klub jerebarjev, ki bodo nabirali jerebje podrepice in stare lovske klobuke, okrašene z jerebjim perjem. Na prihodnji lovski razstavi bo klub jerebarjev razstavil tudi razne klice in prav zanimivo bo piskalno tekmovanje. Bati se nam je samo policije, da bi končno ne posegla v naše delovanje ter konfisci-rala in da ne bomo nekoč čitali med malimi oglasi v dnevniku: »Sobo oddam«, ali »Poroči se lepa, bogata dama; izključeni so pa člani in piskači jerebarskega kluba«. Dr. Avgusi Munda: Nekaj misli o izenačenju ribarske zakonodaje v kraljevini S. H. S. Prejšnja vlada je sprejela v svoj zakonodajni program ludi uzakoniiev edinsivenega ribarskega zakona. Čuje se, da se baje bavi ludi sedanja vlada z izenačenjem ribarske zakonodaje. Zalo je potrebno, da se bavimo z vprašanjem, ali je edinstven ribarski zakon pri nas sploh mogoč in potreben. Pa utegne kdo zmajati z glavo, češ, osnutek edinstvenega ribarskega zakona je vendar že gotov, kako ne bi bil potem mogoč? In kljub temu smatram iz razlogov, ki jih spodaj navajam potrebnim, da se bavim z vprašanjem, ali je izenačenje ribarske zakonodaje pri nas potrebno in mogoče. V članku »O pravnem stanju ribarsiva v kraljevini SHS«1 sem se podrobneje bavil z ribarskim pravom posameznih pokrajin naše države; iz navedenega članka je razvidno, da slone ribarski zakoni posameznih jugoslovanskih pokrajin na čisto različnih temeljih. V Sloveniji velja revirni sistem, ki pa na ozemlju bivše Štajerske in Koroške še ni dejansko izveden, ker se je kranjski ribarski zakon razširil na vso Slovenijo šele letošnjo spomlad; v Hrvatski-Slavoniji velja sistem ribarskih pravic, v Bosni-Herce-govini, v Srbiji in deloma v Vojvodini pa regalni sistem. Sedaj 1 »Lovec« 1927, sir. 24, 68, 113, 152, 231. pa poglejmo, ali in ka'ko skuša osnuiek spravili le različne sisteme med seboj v sklad. Člen 18. osnulka pravi: »Država zadržava za sebe pravo izkoriščavanje ribolova na ovim javnim vodama:...«; tu našteva osnutek vse večje reke križem države, med njimi Savo od Zidanega mostu navzdol, Dravo nizdol Maribora, Muro ter slednjič posamezna jezera, med njimi Bohinjsko in Blejsko. Člen 19. osnutka govori o »ostalih« javnih vodah in pravi: »Od ostalih javnih voda, koje nisu, pomenute u členu 18., prihode od ribolova uživače opština, na čijim se hatarima le vode nalaze.« Člen 20. dovoljuje celo razlastitev javnih voda, navedenih v členu 18. in 19. Po členu 20. sme namreč država »pravo svojine« na javnih vodah (redaktor misli očividno na privatne ribolovne pravice na javnih vodah) razlastiti zase ali za občine, s tem da za to da pravično odškodnino lastnikom teh pravic«. Vsi ti členi se v bistvu ujemajo z določili člena 2. sedanjega srbskega ribarskega zakona, ki ureja ribarstvo po regalnem sistemu. Če se ti členi osnutka uveljavijo, bi torej ostalo v Srbiji, Vojvodini in Bosni-Hercegovini vse pri starem, ker velja v teh pokrajinah že sedaj regalni sistem. Osnutek pa ni mislil na ostale pokrajine: na Slovenijo, Dalmacijo in Hrvatsko-Slavonijo. V teh pokrajinah so ribarske pravice v privatnih rokah; tu bi se dal uvesti regalni sistem le z razlastitvijo ribarskih pravic. O načinu razlastitve govori drugi odstavek člena 20., ki pravi: »Odšteta (za razlaščene ribolove) če se odrediti na osnovi prosečne zakupnine za poslednjih 10 godina, računajuči odšteiu kao kapital, koji bi po 5% godišnje iz.nosio tu prosečnu zakupninu. Ako ribolov u toku poslednjih godina nije izdavan pod zakup, odrediče se iznos ove zakupnine prema overenim podanima o dotedanjim prihodima od takvih ili sličnih ribolova za poslednjih 10 godina.« Osnutek ne pove, kako naj bi se plačala ta odškodnina ali naenkrat ali v obrokih; ali iz rednega proračuna ali iz dohodkov ribolova. Jasnejši glede odškodnine je člen 22., ki pravi: »Ako na hataru opštine postoje dokazana ribolovna prava na javnoj vodi, a država ne želi koristiti se od-redbom člena 19. (razlastitev), to i opština more zatražili ekspro-priaciju toga prava u svoju korist na način, opisan u členu 20. ovog zakona. Prihodi od takvog ribolova pripašče opštini. Odšteta za ekspropriaciju amortizirače se iz godišnje zakupnine te vode na način, koji če odrediti ribarski inšpektorat.« Ta člen govori torej o privatnih ribarskih pravicah na ozemlju občin. Taka razlastitev pri nas v Sloveniji po mojem mnenju ne bi bila mogoča, ker velja v Sloveniji revirni sistem, dasi trenutno še ni povsod izveden; da bi pa bila občina tako velika, da bi obsegala Lovec 1927 429 cel revir, si je pa iežko misliti. Sloveniji la člen torej ne bi mogel škoditi. Kljub temu pa moram o tem členu izpregovoriti nekaj besed, ker nasprotuje določilo tega člena temeljnim načelom moderne ribarske zakonodaje. Občina ni pripravna institucija, da bi upravljala ribolov; obstoja nevarnost, da bi prepustila ribjo lov svojim občanom; to pa bi bil svobodni ribolov, kakršen je bil v navadi v pradavnih časih. To določilo pa je tudi nesprejemljivo, ker onemogoča ustvaritev ribarskih enot {revirjev). Ribarske pravice je treba združiti v večje enote, ki omogočajo pravilno in racionelno upravo vode. Člen 20. pa nasprotuje temu načelu in hoče pribaviti občini dohodke iz ribarskih pravic na njenem ozemlju. Ribarski zakon naj ščiti in pospešuje ribarstvo in ga naj dvigne na ono stopnjo, ki mu gre kot važnemu faktorju narodnega gospodarstva. Gori označeno določilo pa je zgolj fiskalno in je na kvar ribarsivu. In kako naj se izvršuje ribja lov v razlaščenih vodah? O tem osnutek molči. Člen 28. govori sicer o izvrševanju ribje lovi v ribarskih revirjih in odreja za revirje obligatorni zakup, ki ne sme biti krajši od 10 let. Kakor rečeno, govori ta člen zgolj o revirjih, ne pa o drugih (razlaščenih) vodah. Revirje omenja osnutek le mimogrede, ko pravi (v čl. 27.), da se smejo posamezne ribarske pravice združiti v ekonomsko edinico, bodisi v zadrugo bodisi v revir. Revirna razdelitev je po tem členu torej le fakultativna. Spojitev ribarskih pravic v ribarske enote (revirje) spada v delokrog Generalne direkcije za ribarslvo v Beogradu. Torej v Beogradu naj se odloči, ali naj se ustvari v kakem gorskem potoku v Sloveniji nov revir! Sedaj odločuje o tem pokrajinska vlada (veliki župan). Določba o fakultativnem snovanju revirjev je zgrešena; revirna razdelitev voda mora biti imperativna, obligatorna, seveda le za vode, ki ne dopuščajo drugega načina izkoriščevanja. Slovenija je gorata dežela z gorskimi vodami, s potoki in manjšimi rekami. V večini voda prevladujejo salmonidi, osobito postrv. V takih vodah se sme le intenzivno gospodariti, ekstenzivno gospodarstvo bi upro-paslilc naše ribje vode. Za intenzivno gospodarstvo pa je v naših razmerah mogoč edinole revirni sistem. V vsakem revirju pa naj gospodari en sam upravičenec, za več upravičencev ni prostora. Seveda ne mislim s tem reči, da sme v enem revirju loviti le ena sama oseba; lovi jih lahko več, lov si pa morajo urediti tako, da voda ne peša. Odgovornost za pravilno upravo revirja pa imej le ena oseba (zakupnik ali lastnik). To je temeljno načelo za gospodarslvo v manjših ribjih vodah. — V enem samem 4o0 členu skuša iorej osnutek odpraviti ribarstvo v Sloveniji; in mislim, da ne izdam nobene tajnosti, če povem, da je tudi ta člen prišel v zakon šele na intervencijo slovenskih ribarskih interesentov. Sedanji kranjski ribarski zakon obravnava snov o ribarskih okrajih v 22. paragrafih, osnutek pa absolvira revirno razdelitev v enem samem členu m še v tem členu pravi, da je razdelitev v revirje zgolj fakultativna. Iz navedenega je posneti, da osnutek ribarskih razmer v Sloveniji sploh ne upošteva; isto velja za Hrvatsko-Slavonijo in za Dalmacijo. Pa bi me utegnil kdo opomniti, da je podirati lažje kakor sezidati. Zato hočem takoj odgovoriti na vprašanje, kako naj se osnutek popravi, da bi ustregel željam in potrebam vseh pokrajin. Na to vprašanje je težko odgovoriti; popraviti se osnutek po mojem mnenju sploh ne da, treba bi ga bilo na novo predelati. In tudi to je težko, ker sloni ribarska zakonodaja v posameznih pokrajinah na različnih sistemih. Regalni sistem in revirni sistem se ne dasta združiti, kakor se ne dasta združiti ogenj in voda. Če pa hoče vlada na vsak način ustvariti edinstven ribarski zakon, potem ne kaže drugo, kakor napraviti v zakonu ločena poglavja za posamezne pokrajine in urediti ribarstvo za vsako pokrajino posebej.1 Eno poglavje bi govorilo o Sloveniji, drugo o Hrvatski Slavoniji in eventuelno Dalmaciji, tretje o Srbiji, Vojvodini in Bosni-Hercegovini. V teh ločenih poglavjih bi se obravnavala seveda le ribarska pravica in način izvrševanja te pravice, vsi drugi predpisi zakona, osobito varstveni predpisi (tako zvani ribarsko-policijski predpisi) pa bi bili za vso državo enotni. Le na ta način bi se dal predelati osnutek. In kaj je zaključek teh izvajanj? Osnutek, kakršnega je predložila vlada, je v sedanji redakciji tak, da ni sposoben in zrel niti za diskusijo, da o uzakonitvi sploh ne govorim. Treba bi ga bilo preurediti na način, kakor sem gori omenil. Tak zakon z oddelki za posamezne pokrajine pa bi bil le kompilacija sedaj veljavnih pokrajinskih ribarskih zakonov. Šlo bi torej le za spremembo oblike, v bistvu bi pa ostala stvar taka, kakršna je sedaj, laka preureditev osnutka torej ne bi imela nikakega pomena; saj nam gre za stvar, ne pa za obliko. Moja želja glede osnutka je le ta, da naj ostane »osnutek« na vse večne čase. Po mojem mnenju se ribarska zakonodaja v Jugoslaviji sedaj sploh ne da 1 Primerjaj članek »Pravno stanje ribarstvo v kraljevini S. H. S.«, »Lovec« 1927, str. 115. izenačiti; zgodovinski razvoj se s paragrafi ne da izbrisati. Izenačenje ribarskega prava za sedaj tudi ni potrebno. Nam ne gre za izenačenje, nego za red v ribarski upravi. Državna uprava naj gleda na to, da se bo ribja lov v vsej državi izvrševala na tak način, da vode ne bodo pešale. To je zasedaj veliko važnejše kakor ribarska zakonodaja v cilju izenačenja. In kaj je moj predlog? Moj predlog je ta, da naj se sestavi in uzakoni okvirni državni ribarski zakon; v ta zakon naj bi se sprejela le temeljna načela o ureditvi ribarsiva in na podlagi teh načel naj bi oblastne skupščine urejevale ribarstvo na način, ki ga smatrajo najprimernejšim z ozirom na lokalne prilike. Jasno je menda vsakomur, da za postrvje vode v Sloveniji ne morejo veljati ista določila, ki naj veljajo za veletoke istočnih pokrajin naše države. Okvirni zakon naj bi se sestavil morda po uzorcu okvirnega ribarskega zakona z dne 25. aprila 1885, št. 58, d. z., ki velja v Sloveniji še dandanes. Ta ureditev ribarske zakonodaje je po naših zakonih mogoča in lahko izvedljiva. Člen 2., točka 3 zakona o oblastni in sreski samoupravi z dne 26. aprila 1922, Služb. Nov. št. 92 (Uradni list št. 136) določa, da spada v področje oblastne samouprave tudi »skrb za pospeševanje rečnega in jezerskega ribarstva«. Člen 64. tega zakona pa daje oblastni skupščini pravico izdajati oblastne uredbe v vseh stvareh svoje pristojnosti: »Z oblastno uredbo pa se smejo izdajati samo podrobni predpisi k odredbam zakona, kolikor je to potrebno zaradi uporabljanja zakona v doiični oblasti.« In baš zaradi tega je potreben državni okvirni ribarski zakon, ki naj pooblašča oblastne skupščine, da na podstavi temeljnih določil zakona urede ribarstvo v svojem območju. Državni okvirni zakon naj bi obsegal v bistvu sledeče določbe: O opredelitvi ribarske pravice, o pridobitvi in prenosu te pravice, o tem, komu pristoja ribarska pravica v postranskih vodah (umetnih in prirodnih), o obligatorni razdelitvi manjših voda v revirje, o načinu, kako naj se razdeli zakupnina za revir med posamezne ribarske upravičence, kako se izvršuje ribja lov v stoječih vodah (jezerih), o umetnih drstiščih, o razmerju ribarske pravice do zemljišč ob vodi, o ribji lovi ob poplavi, o razmerju ribarskega upravičenca do lovskih in vodnih upravičencev, o onečiščenju in zastrupljevanju ribjih voda, o regulaciji rek z ozirom na ribarstvo; slednjič mora odrejati okvirni ribarski zakon, da občine in tvornice ob vodi ne smejo izvrševati ribarske pravice, in da ne smejo vzeti ribjih voda v zakup. V okvirni zakon spada končno še splošno določilo o varstvu rib; o legiti- miranju ribičev, o ribiških čuvajih, o kazenskem postopku in o kaznih za ribarske prestopke. Državni okvirni ribarski zakon bi bil torej edina mogoča rešitev izenačenja jugoslovanske ribarske zakonodaje. Sicer pa tudi tak okvirni zakon ni neobhodno potreben, za Slovenijo gotovo ne, ker ima skoz in skoz moderen ribarski zakon, ki ga ne kaže v ničemer spremeniti. Pri nas ne bi bilo niti treba izdajati oblastnih uredb k okvirnemu zakonu, ker je kranjski dež. ribarski zakon v vsakem oziru izboren in izčrpen. Praktičen pomen bi imel okvirni zakon le za ostale jugoslovanske pokrajine, predvsem za Bosno-Hereegovino, Srbijo in Vojvodino. V ostalem pa poudarjam še enkrat, da nam najboljši ribarski zakon ne more koristiti, ako ni garancije, da bi se zakon dosledno izvedel; jamstvo za to pa more biti le dobra ribarska uprava. V tem oziru nam daje najboljši zgled Švica. Švicarski zvezni ribarski zakon iz leta 1888. obsega le okrog 20 členov; zakon je primitiven in zdaleka ne tako dober in dovršen kakor naš slovenski ribarski zakon. In vendar je švicarsko ribarstvo tako urejeno, da more biti zgled vsem drugim držpvam. Zakon torej ni glavno, nego dobra ribarska uprava s strani države, ribarskih organizacij in posameznikov, ki se pečajo z ribarstvom. Iz lovskega nahrbtnika. Središn;a uprava Saveza lovačkih udruženja u kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca je zborovala dne 29. oktobra t I. v Ljubljani. Središnja uprava je bila sledeče zastopana: Predsednik dr. Milan Stojadinovič, minister n. r. in generalni tajnik ing. Vojko Koprivnik, šum. višji inšpektor, oba kot delegata beograjskega lovač-koga saveza; dalje dr. Milan Zoričič, banski svetnik in ing. Ivan Ceovič, šum. višji svetnik kot delegata zagrebškega lov. društva; dr. Iv. Lovrenčič, odvetnik in Ivan Zupan, ravnatelj mestn. dohodar. urada, kot delegata Slov. lov. društva; lovan Lakič, grad. svetnik, Boko Gajin, dr. Miloš Vlakovič, kot delegati novosadskega saveza, dr. Drag. Turkovič kot delegat sarajevskega saveza. Šum. direktor Dojkovič in trije delegati iz Splita so bili zastopani po pol-nomočnikih. Nadzorni odbor je zastopal ing. dr Milan Marinovič, šum višji inšpektor. Ob pol 11 je otvoril zborovanje g. dr. Milan Stojadinovič v zborovalni dvorani mestnega magistrata. Zborovanju so prisostvovali odposlanec g. ministra za šume in rudnike, g. ing. Vojko Koprivnik, v imenu g. velikega župana ljubljanske oblasti, višji šum. svetnik g. ing. Anton Šivic, v imenu oblastnega odbora g. dr. Anton Milavec, za mestno občino ljubljansko vladni komisar, g. vladni svetnik Anion Mencinger, končno gg. novinarji kot zastopniki slovenskih dnevnikov. Predsednik Središnje uprave je v svojem nazdravnem govoru pozdravil najprej Visokega zaščitnika lovcev, Nj. Vel. kralja, potem vse prisotne, prej imenovane zastopnike. Posebno je naglasil prirodno lepoto slovenskih pokrajin, bogastvo lovne divjačine v njih ter marljivo in zaslužno delovanje slovenskih lovcev, ki so združeni v Slov. lov. društvu. Gospodu predsedniku so odgovorili na pozdrav gg. zastopniki mestne občine, velikega župana in ministra za šume in rudnike ter želeli Središnji upravi, da bi nje delovanje doseglo lepe uspehe. Nato je bil prečitan zapisnik o poletnem zborovanju Središnje uprave, ki je bilo v Beogradu. Generalni tajnik g. ing Koprivnik je podal izvestje o delovanju predsedstva od maja 1927 dalje. Središnja uprava je rešila: 1. Vprašanje o izvozu naših pušk v popravilo v inozemstvo. To vprašanje je rešeno s tem, da se je od ministrstva vojne in mornarice zadobilo dovoljenje za izvoz do 100 komadov pušk v popravilo na leto pod enakimi pogoji, kakor so predpisani za uvoz pušk; 2. vprašanje o podpori za Središnjo upravo. Predsedstvo s svojimi prošnjami, s katerimi se je bilo obrnilo do merodajnih faktorjev, ni povsem uspelo. Doslej je odobril samo g. minister za šume in rudnike podporo 10.000 Din, ki pa še ni izplačana; 3. vprašanje olajšav lovcem pri železniških vožnjah kakor jih uživajo planinska društva. Doslej je imelo posredovanje le uspeh, da je bil dovoljen pre-voz psov v vozeh 111. razreda. Prošnjo za 50 odstotno znižano vožnjo pa je bila odbita, ker spada v pristojnost ekonom-sko-financijskega komiteja žel. ministrstva. Središnja uprava je obnovila svojo prošnjo in isto za predložitev imenovanemu komiteju tudi primerno utemeljila. Predsednik se je še osebno obrnil do g. ministra železnic (glej posebno obvestilo o kesneje izdanem rešenju v Nahrbtniku«, Ur.); 4. na četrtino znižana vožnja po železnici za današnje zborovanje ni bila dovoljena, upati pa je, da bo odobrena polovična vožnja. Delovanje sekretarijata je obstojalo nadalje v vzdrževanju Zveze med zveznimi društvi in reševanjem tekočih stvari. Med slednjimi so bili sledeči predmeti: 1. Izposlovanje uvoza nekaj novih lovskih pušk, večja množina nabojev in smodnika na priporočilo posameznih lovskih društev. 2. Središnja uprava je dosegla, da se bo izdeloval brezdimni smodnik za lovce pri nas v državi in se bo prodajal pod pogoji, ki bodo objavljeni uradno. (Olej posebno obvestilo v »Nahrbtniku«. Ur.) 3. Razveljavljeni sta naredba o postopanju z zemljišči, danimi agrarnim interesentom v zakup in naredba o postopku o priliki oddajanja občinskih lovišč v zakup na lirvatskem, ki sta nasprotovali obstoječim zakonitim določbam. 4. Predsednik Središnje uprave se je poleg ministrstva za šume in rudnike posebno zavzel za organizovanje lovcev v Črni gori. Tam se je že osnovalo večje število lokalnih društev ter se namerava osnovati savez teh društev, ki bi pristopil k centralni organizacij. 5. V pogledu ingerence Središnje uprave na zakonodajstvo glede na pospeševanje lovstva pri samoupravnih oblasteh tačas Središnja uprava ni smatrala za primerno, da napravi kake korake. Blagajniško poročilo je podal mesto odsotnega blagajnika g. ing. dr. M. Ma-rinovič. Glasom tega poročila je znašala imovina na dan 29. oktobra 1927 19.802 Din 80 par. Predlagal je razrešnico upiavnemu in nadzornemu odboru, kar je bilo sprejeto. Po desetminutnem odmoru za priprave k volitvam novega odbora — ob tej priliki sta se poslovila zastopnika velikega župana in ljubljanske mestne občine — je predsednik zopet otvoril posvetovanja. Na vrsto so prišle razne zadeve, ki se tičejo internih društvenih zadev v Srbiji. Z glasovanjem, ki se je vršilo z glasovnicami, je bil izbran sledeči odbor: Za predsednika dr. M. Stojadinovič, za podpredsednika dr. M. Zoričič, za glav. tajnika ing. V. Koprivnik, za blagajnika Dim. Pančela. Nato je bila prečitana brzojavka, naslovljena na Nj. Veličanstvo kot vrhovnega zaščitnika, dalje predsedniku vlade g. Velji Vukičeviču in g. dr. A. Mijoviču, resornemu ministru za šume in rudnike, kar je bilo z navdušenjem sprejeto. Gen. tajnik je nato poročal o vprašanju glede izdajanja orožnih listov za lovsko orožje in lovskih kari samo članom lovskih društev, s čimer bi se naj-jačje strnile vrste lovcev v naših organizacijah. V tem pogledu obstojajo po naših pokrajinah različne prilike. Baš v tem predmetu vplivajo tačasni spori med lovskimi vrstami v Beogradu odnosno v Srbiji škodljivo. V Bosni in Hercegovini, pravi poročevalec dalje, izdajajo oblast- va orožne liste brez zadostnega presojanja, lovske karte pa po političnih motivih, mesto po interesih lovstva in lovskih društev. Radi tega je sarajevski lovski savez zahteval, da se to vprašanje spravi na dnevni red Središnje uprave. Pri debati so izčrpno obravnali oba predmeta govorniki dr. Turkovič, Lakič, dr. Zoričič in dr. Vlakovič. Dr. Vlakovič je osobito povdaril sledeče napake drž. administracije iz svojega opazovanja, ki se očividno nanaša predvsem na prilike na jugu: 1. da so kazni za lovske prestopke prenizke in neefikasne, 2. da so odškodnine, ki jih priznavajo sodišča za ubito koristno divjačino, prenizke, ker za zajca priznavajo 30 Din, za fazana 40 Din, dočim stane nabavka živih 250 do 300 Din. 3. Obmejni pasovi, posebno v Vojvodini so preširoki in lovi v njih obmejna straža brez dovoljenja. 4. Sreski načelniki postopajo samovoljno, ne oziraje se na lovska društva, zakon o lovu, prestopke, tako tudi glede orožnih listov in lovskih kart. Hrti, ki so bili poprej v Vojvodini prepovedani, so se zopet razširili in pokončujejo zajce. 5. Lovske zabrane se ne spoštujejo niti od oblastev niti od lovcev. 6. Lovski, ribiški, poljski in vinogradniški čuvaji nosijo puške in lovijo brez dovoljenja. 7. Flobert-puške, ki se ne smatrajo za lovsko orožje in za koje ni treba orožnega lista, so postale v Vojvodini nevarne za lov, ker streljajo ž njimi neupravičene! zajce v velikih množinah. Sklenilo se je, da naj napravi radi odprave grajanih nedostatkov predsedstvo potrebne korake. Na dnevnem redu je bilo tudi vprašanje o dobavi brezdimnega smodnika. Gen. tajnik je dal zadevna pojasnila, sklicujoč se na svoje že zgoraj opisano izvestje. Dr. Zoričič je stavil vprašanje, ali so znani balistični podatki za ta, sedaj pri nas izdelovanj smodnik in da bi se bilo treba v tem pogledu obrniti do smod-nišnice v Kruševcu. Posredovalo se bo na merodajnem mestu, da se cena domačega brezdimnega smodnika, ki stane 160 Din za kg, zniža, ker smodnik, nabavljen iz inozemstva, ne stane več nego 120 do 140 Din. Zborovanje Središnje uprave za leto 1928. bo v Beogradu. Pa zaključenem zborovanju je predsednik S. L. D., g. dr. Lovrenčič povabil vse prisotne na banket v hotel »Union < in člane Središnje uprave na lov na divje koze in jelenjad, ki ga priredita družba »Jezersko« in g. Fr. Dolenc v lastnih loviščih v Kokri. V. K. - A. S. Lovske karte za leto 1928. Predpisi za izdajo lovskih kart ostanejo isti, kot so bili za 1. 1927, in sicer: Nove lovske karte veljajo za čas od 1. januarja do 31. decembra 1928. Za vse vrste lovskih kart (izvzemši člane vladarskega doma) se plačuje enotna pristojbina 15 Din za Oblastni lovski zaklad. Vsaka lovska karta se izgotavlja le za eno osebo in velja le za določene osebe ter se ne da prenesti na drugo osebo. Izgotavljali bodo lovske karte pristojni sreski poglavarji, sreska izpostava v Škofji Loki, odnosno pristojni mestni magistrati, in sicer sledeči dve vrsti: I. Državne lovske karte: 1. Za lastnike in zakupnike lova in za njih goste. Vsi plačajo razen pristojbine 15 Din za Oblastni lovski zaklad, po tar. post. 101. a) taks. zakona tole takso v kolkih: ako lovijo brez psa kolek 30 Din; ako lovijo z enim psom kolek 40 „ ako lovijo z dvema psema kol. 50 „ ako lovijo s tremi ali več psi kolek 60 Din. (Opozarja se na deželne zakone, ki določajo, komu se sme izgotavljati lovske karte.) 2. a) Za diplomatske in konzularne uradnike (če niso naši državljani) po vzajemnosti, razen častnih konzulov. 2. b) Za drž. šumarske nameščence. Za lovske karte izdane osebam, navedenim v točkah 2. a) in 2. b), se plačuje le pristojbina 15 Din za Oblastni lovski zaklad, kolkovne takse pa so v smislu pripombe 6. točke c tar. post. 101. a) taks. zakona popolnoma oproščene. 3. Lovska karta za slušatelje vseh vrst gozdarskih šol (visokih, srednjih in nižjih). Za njo se plača pristojbina 15 Din za Oblastni lovski zaklad; kolkovne takse je v smislu prip. 7. k tar. post. 101. a) taks. zakona za % oproščena. To vrsto lovskih kart izgotavljajo sre-ski poglavarji, ozir. mestni magistrati slušateljem (dijakom) vseh šumarskih šol, ako se primerno izkažejo. Glede mladoletnih veljajo obstoječi predpisi deželnih zakonov. II. Lovska karta za zaprisežene lovske čuva e. Pristojbina za Oblastni lovski zaklad znaša 15 Din. Kolkovne takse je v smislu prip. 6., točka c) k tar. post. 101. a) taks zakona popolnoma oproščena. Izgotavlja se v smislu zakona z dne 28. februarja 1922 (Ur. list št. 419 ex 1922) na zahtevo lastnika ali zakupnika lova. Ta karta velja samo za tista lovišča, za katera je izdana. * Pismene ali protokolarne prošnje lastnikov ali zakupnikov lovišč morajo biti po tar. post. 1. kolkovane. Ako se prošnje stavijo ustmeno in se jih ne jemlje na zapisnik, ni treba plačati kolka. Dnevnih lovskih kart se ne bo izgo-tavljalo, tudi tedaj ne, če bi kak gost ali inozemec hotel loviti samo en dan. Istotako ni izdajati takse prostih lovskih kart pastirjem in poljskim čuvajem. * Kdor hodi na lov brez lovske karte, je kazniv po predpisih lovskih zakonov. Poleg tega pa prihaja v poštev zakon o taksah, ki določa kot kazen petkratni znesek neplačane takse (tar. post. 101. a, prip. 4. taks. zakona). Od lovskih kart, ki jih izgotavljajo lovcem, bivajočim na ozemlju mariborske oblasti pristoj. sreski poglavarji, se pobira poseb. oblastna taksa, ki znaša 100% kolkovne takse, predpisane s tar. post. 101. a) zakona o taksah. (Oblastna uredba z dne 21. julija 1927, št. 1547 pr.) Ing. A. S. Naša kožuhovina. Slovenski lovci so s tem, da so ustanovili Lovsko zadrugo in v njej združili gospodarske interese lovstva, storili velik dobrobit ne samo za lovce, nego za splošno naše gospodarstvo. Najvažnejša panoga Lovske zadruge pa je gotovo »Divja koža«, kr skrbi za prodajo kožuhovine in kož. Kožuhovina iz naših krajev je slovela že pred davnimi leti in že od pamtiveka prihajajo k nam tuji kupci, ki jo pokupijo in odnašajo na svetovni trg. Ali med temi kupci so bili le redki, ki so plačevali take cene, kakršnih je bila naša roba vredna. Vsako leto so bile za nas izgubljene ogromne vsote. Pri posamezniku se to še ni poznalo tako zelo, ali če pomislimo na skupnost, znaša to velikansko vsoto, ki jo je utrpelo vsako leto naše narodno gospodarstvo. To je dalo baš povod za ustanovitev Lovske zadruge, ki v zadnjem času skupno z direkcijo »Ljubljanskega velesejma« pod imenom »Divja koža« skrbi, da naša dobra kožuhovina in kože dosežejo primerne cene. Iz poročil v »Lovcu« in drugem časopisju lahko vidite vsako leto zapisane velike vsote, katere prejmejo naši lovci za kožuhovino in kože. Najvažnejša naloga skupne prodaje kožuhovine je, da izostane nezdrava, škodljiva konkurenca, katere žele po-največ tuji, včasi tudi domači kupci, ter da je kožuhovina pravilno ocenjena. Kožuhovino ni lahko oceniti pravilno in dogodi se neštetokrat, da kupci prevarajo neveščega prodajalca. Pri skupni prodaji po »Lovski zadrugi« vse io izostane, ker so že pred prodajo vse kože in kožuhi strokovno ocenjeni. Skupna prodaja kož in kožuhovine na Ljublj. velesejmu pa raznim nerednim kupcem ni posebno po volji, kajti zavedajo se kaj dobro, da jim ne gre pšenica v klasje po njihovi svobodni volji in da jc vsak nakup pod vrednostno ceno izključen. Radi tega skušajo na vse načine, kako bi to za naše lovstvo važno organizacijo razbili. Največkrat se nastavljajo in čakajo na železniški postaji podeželane in kupujejo od njih. Mnogi v posameznih slučajih celo nadplačajo, a to le radi tega, da bi jim drugi nasedli, odnos., da bi prišlo na velesejem manj kož in kožuhov in bi bila tako otež-kočena skupna prodaja, pri kateri so zainteresirani večji trgovci, ki reflektirajo samo na večje partije in jih tudi dobro plačajo. Dolžnost slovenskih lovcev je, da ne verujejo takim ljudem in ne škodujejo skupni stvari. Dokazano je, da so samo lansko leto utrpeli naši lovci, ki so prodajali posamezno, škodo, ki ni znašala nič manj kakor 160.000 dinarjev. Lahko si mislimo, kakšna bi bila škoda, ako bi bila ukinjena skupna prodaja in bi tujci slobodno razpolagali z našo kožuhovino. Z ukinitvijo skupne prodaje pa bi odpadli tisti kupci, ki reflektirajo na velike količine in edini dobro plačajo. Slovenski lovci, vaša dolžnost je, da oddaste kože in kožuhe Lovski zadrugi, ki je v zvezi z Ljublj. velesejmom organizirala prodajo kožuhovine po vzorcu modernih svetovnih trgov in dosegla velik ugled pri svetovnih trgovcih. Dokler obstoja skupna prodaja, je mogoče našim lovcem tudi sporočati pravilne cene, ki se zelo spreminjajo na svetovnem trgu. Lovci, zbirajte že sedaj kože divjadi, da jih čim več prinesete, odnosno pošljete na naš skupni sejem, ki se bo m šil kakor običajno, 23. jan. 1928 v prostorih Ljubljanskega velesejma. Opozarjamo vas pa tudi, da kožuhovino in kože dobro pripremite; vsako leto imate pri- liko videti, kako ceno doseže lepo posušena kožuhovina, če je tudi drugače v kakovosti nekoliko slabša, dočim veliko najboljših, slabo prikrojenih kož divjadi nihče noče kupiti. Malodimni lovski smodnik. Uradni list štev. 113 let. leta objavlja, da bo prodajalo odslej vojno skladišče Dunav-ske divizijske oblasti za vso državo malodimni lovski smodnik, ki ga izdeluje tvornica za smodnik v Obiličevu pri Kruševcu. Smodnik je vložen v pločevinaste škatle in stane 160 Din kilogram. Pravico kupovati ta smodnik v originalnih zabojih uprave tvornice za smodnik v Obiličevu, imajo samo člani lovskih društev, ki morajo dokazati to svojo pravico ob nakupu s potrdilom lovskega društva, kateremu pripadajo, in poleg tega z nabavnim dovolilom pristojnega velikega župana (uprave mesta Beograda, oddelka za javno varnost). Denar se polaga pri blagajni komande Dunavske divizijske oblasti. Lovska idilica. Poznam moža, ki se mu je dogodilo sledeče: Mož ni latinec, marveč res pravi lovec in prijatelj prirode. Ob nedeljah, kadar mu dopušča čas, pa tudi med tednom, hodi g. F. Š. po lovišču. Kot dobremu strelcu mu je največja zabava, stikati za kljunači. Tako je bilo tudi prvo novembrsko nedeljo. V družbi lovca in že precej z leti obloženega resavca, je iskal po prodih okoli Dev. Marije v Polju. Kljunačev ni bilo kaj prida, ker je bil glavni polet že pri kraju, ali pri skrbnem iskanju je le našel posamezne zakasnjence. Pribrkljali so do goste robide. Resavi fermač je obstal in pokazal, da je nekaj živega v bližini. Na eni strani je bil naš znanec, na drugi lovec, na sredi fermač. Na prigovarjanje stopi fermač naprej in iz robide ne smukne, nego zleze zajec. Ker vidi, da je obkoljen od treh strani, sede vrh robide in motri čudne posetnike. Gospodu Š. je to dopadlo in reče zajčku v svoji češko zveneči slovenščini: »Če boš prosil, te bom pustili« In glej ga spaka! Ko zajček to začuje, se malo iztegne in dvigne šapice, kakor da bi res prosil milosti. Znano je, da zajec kaj rad zavzame tako pozicijo, ako kdo zakriči nad njim ali zažvižga. Tako se je zgodilo tudi v tem slučaju. Gospod Š. je vpošleval zajčkovo prošnjo, ostal mož-beseda in čakal, da jo je odkuril v drugo bolj varno skrivališče. Gošar. Za kunami. S pozivom na spis »Za kunarje« tovariša Rojine, naj povem tudi jaz svoje prigodbe. Decembra 1923 odidem zvečer z bratom, da bi lovila drugi dan bele zajce. Sneg je bil ravno pravi — 15 do 20 cm visok —, malo južen. Ko se prebudiva drugi dan z bratom zjutraj ob šestih, je pihal od jugovzhoda precej hud veter, prinašajoč droben, suh sneg. Stresalo je sneg seveda tudi z drevja. Moj brat se je zaril nazaj v odejo, češ, v takem vremenu ne grem nikamor. Mene je pa gnalo, da bi vsaj pregledal, če je sploh kaj slediti. Bratu sem naročil, naj pride za menoj, ako me do osme ure ne bo nazaj. Ko se je malo zdanilo, začnem gaziti sneg proti gozdu. Kakih tisoč korakov od hiše najdem kumno sled. Neverno jo opazujem ter doženem, da je šla šele tik pred menoj čez cesto, ker ni bilo v sledi skoraj ni-kakega snega. Ker sem že enkrat poprej na ta način kuno došel, se brez pomisleka spustim za njo. — 2e Brehm pravi, da hodi kuna v mirnih krajih tudi podnevi okrog, kar sem jaz ponovno opazil, posebno v viharnem vremenu in ne samo v času plemenitve. — Kolikor mi je dopuščal sneg in gozd, sem drl za sledjo, da se mi je v telesu kmalu spremenila zima v najgorkejše poletje. Da jo pa briše kuna najraje po najgršem svetu, je znano. Tudi mene je zapeljala v «vrtičje« (jelševje, ki raste prilično kakor ruševje). Obiti to grdobo in priti v mlad gozd čez 100 m globok jarek, mi je bilo predaleč, pa sem se zaril v to grmovje, da se mi je vsipal sneg v žepe. V nasprotnem gozdu mi je kmalu zmanj- kalo sledi. Ker pa so bile smrečice neznansko goste, pomešane tu pa tam z brezami, je bilo jako težko obiti kraj, kjer bi morala biti »laška iverca«. Medtem mi zahupa brat z nasprotnega vrha. Velel sem mu obstati na moji stari sledi, ker sem bil mnenja, da bo mogoče šla kuna nazaj. Vsled burje pa me brat ni razumel in je obšel ves kompleks v velikem krogu. Ko sem tudi jaz vse obkrožil in preiskal skoro vse smreke, sem prišel po prilično eni uri nazaj na točko, kjer sem bil vstopil v gozd. Vražja žival je zdrsnila raz brezo na-naj v prvotni les in pozneje zopet nazaj. Ne bom opisoval nadaljnjih težav in jeze. Okrog treh popoldne sva kuno vendar prignala v znosnejši revir in kmalu sem bil pri nizki smreki z gnezdom. Ker je stala smreka precej na samem, sem z lahkoto ugotovil, da v najbližnji okolici ni šla z drevesa. Da bi me pa več ne zvodila, sem vendar obšel gnezdo v prilični razdalji 50 korakov. Brat je bil med tem časom precej višje. Ustrelim v kup dračja na drevesu. Vse mirno. Čakam precej časa, nato pa se približam še bolj drevesu, da vidim, če se ni mogoče sneg pordečil, ti .... ! Pel korakov od smreke zagledam čisto svežo sled. Nesramnica mi jo je pobrisala iz. gnezda, medtem ko sem jo obkoljeval. To me je napotilo, da odslej obstanem precej časa na mestu, ako kuno doženem. Potem šele jo pričnem obkoljevati. Prav kratko drugo nespametno: Kot sem omenil, hodijo kune v mirnih krajih prav rade podnevi na rop, posebno če jih je globok in mehek sneg več dni zadržal v ležišču. Povodom lova na belega zajca opazim svežo sled proti malemu gozdičku vprav pod Smrekovcem. Kljub globokemu snegu jo mahnem ob štirih popoldne za njo. Ko se je pričelo že skoraj mračiti, doženem njeno sled pri mogočni, košati smreki. Ker je stala ta smreka na samem, niti mislil nisem, da bi bila kuna na njej, zato sem jo mahnil kar mimo nje in naprej po sledi, oziroma malo proč po prikladnejših krajih. Šele čez kakih 100 korakov preseka sled mojo pot in jaz si jo začnem ogledovati. Sled je bila čisto nova, brez vsakega novo naletelega snega. Zlatica je torej že odšla zajtrkovat. Hoja nazaj! Še danes se spominjam nanjo. Šele ob osmih sem prišel do hiše. Tretji slučaj pa, ko sem kuno zastrupil, jo vjel v železje, ‘streljal po njej, — in mi je še odnesla pete — je presra-moten zame. Bila je belica. Želim kunarjem mnogo uspeha, ker pri nas nam grozi uničiti kuna vse male in velike peteline. Ivan Dolinar. Srnjak osmerak, upijanjen na Dolenjskem. Dne 16. junija 1909 sem uplenil srnjaka-osmeraka, kojega rogovje je videti naslikano! Rogovje je visoko 29 cm in normalno razvito. Srnjaka sem čakal na hribu med Predstrugami in železniško čuvajnico pod Velikimi Laščami. Pri tem srnjaku sem doživel neverjetne stvari. Izpahi sem nanj iz trocevke v hipni razburjenosti mesto krogle, desno cev s šibrami št. 00 z brezdimnim smodnikom na daljavo 48 korakov. Bilo je ob četrt na devet zvečer, ko je srnjak ravno drgnil rogovje v skalnati strmini pod menoj ob drobno drevesce. Po oddanem strelu nisem videl srnjaka in tudi ne slišal nikakega šumenja v suhem listju. Srnjak je moral torej pasti. Hitim po skalovju in listju na mesto, kjer bi imel srnjak ležati. Bilo je že zelo mračno. Ko postojim, se dvigne srnjak in zapodi proti meni. Mesto da bi bil obstal s pripravljeno puško — imel sem isto na rami. Vrgel sem jo z rame vstran ter prijel srnjaka za rogovje, na kar je nastala med nama borba na življenje in smrt. Lovskega noža nisem imel pri sebi. Odkar me zemlja nosi, nisem še nikoli toliko življenske sile zbral kakor takrat. V približno deset minut trajajoči borbi, sedeč na svoji žrtvi, ki je umevno tudi napela vse svoje življenske moči proti meni, je bila moja obleka popolnoma razdrapana, z obraza mi je pa curljal pot. S čudovito močjo in vztrajnostjo se mi je posrečilo še o pravem času žival premagati. Srnjak je imel strel šiber v drobovju nad desnim stegnom. Železniški čuvaj in njegov sin sta mi spravila plen s hriba že pozno v noči. Po tem slučaju nikoli več nisem šel na lov, ne da bi si bil zabičal v glavo geslo: Danes boš pa toliko pazljiv, da ne napraviš nikake napake več! Rogovje sem razstavi! na dunajski razstavi 1910 in prejel zanj diplomo. Ker so normalno zraščeni rogovi osmerakov velika redkost, bi rad izve- del, ali imajo starejši lovci že več takih ali podobnih komadov. To rogovje, ki ga prodam, si kupec lahko ogleda pri podpisanem na Rimski cesti št. 20 v Ljubljani. - Ivan Rozman, viš. sod. ofic. Nedopustno streljanje letošnjih srnic. Prihajajo nam pritožbe, da so v raznih loviščih streljali mlade letošnje srnice; obžalovanja vredno je, da so bili med temi lovci tudi člani S. L. D.l Pristojne organe, ki imajo pravico ovaditi prestopke in zapleniti pod 12 kg težke komade, prosimo, da se svoje pravice izdatno poslužijo. Uspešen pogon na volkove. Dne 19. novembra t. 1. so lovci priredili v tako zvanem »Schachen-u« ob meji občin Kočevska reka in Novi lazi, pogon na volkove, ki so vse leto kvarili lovišča v okolici. Dan poprej sta bila dva volka tik ceste Mrava—Stalcerji—Kočevje blizu vasi Stalcerji raztrgala dve srni. Raztrgani srni je postiljon, ki je vozil pošto iz Broda v Kočevje, pobral in pripeljal v Kočevje. G. Loser in podpisani sva srni takoj peljala nazaj na mesto, kjer sta bili raztrgani in sva jih zastrupila s strihninom. Pri tej priliki sva po dobri sledi mogla ugotoviti, da sta volka v »Schachen-u« pri Novih Lazih ter naročila poklicnim lovcem, da izsledijo volka radi pogona, ki se bo izvršil drugi dan ob 9 dopoldne. Imeli smo uspeh ter sta bila oba volka ustreljena že v prvem pogonu. Eden je bila volkulja, težka 36 J4 kg, ki jo je pogodil g. R. Loser s šibrami št. 8 (avstr, nu-meracije, ali št. 4 angleške numeracije). Streljal je na razdaljo 25 korakov. Volkulja je po strelu zaječala, visoko odskočila in se obrnila, s čimer je tudi volka zavrnila. Obležala je 50 korakov od nastrela. Volk pa je šel v pogon nazaj ter se pokazal šestemu strelcu, števši od stališča g. Loserja, namreč lovcu Eppichu z Vrbovca, ki ga je zadel s šibrami štev. 0 na 55 korakov na popolnoma golem pašniku. Volk je padel 200 korakov od nastrela. Dolg je bil 1-64 m, visok 84 cm in tehtal 38 kilogrcma. Sedaj tam ni več volkov, pač pa so še trije v Scherenbrunnu, pet pa se jih klati okrog Podrebri v novomeškem srezu. Ing. Jenčič. Letošnja jesenska selitev pri Splitu.* V srednji Dalmaciji ob morju so onezovHi prvega k j u n a č a 17. okt. 1927. Selitev važnejših močvirnikov, n. pr. štorklje, sive čaplje, rjave čaplje, bobnarice (Botaurus siellaris L.} se je vršila med 5. in 20. * Prim. str. 74. oktobrom 1927. Dne 13. novembra pa je letelo nad Splitom proti jugu mnogo gosi, menda so bile 1 i g a r i c e ali njivske gosi (Anser fabalis Lath.L — Dne 21. oktobra se je prikazala v splitski okolici številna jata malih krivo k 1 j u n o v (Loxia curvirostra L.), česar že več let ne pomnijo; tudi v Sloveniji so se prikazali letos krivokljuni v zmernejšem številu; na Nemškem pa je bilo krivokljunov primeroma toliko kakor pri nas leta 1889. — Dne 31. avg. so ujeli pri Sinju zelo mladega mrharja (Neophron percuopterus L.), dne 10. nov. pa na otoku Braču starega planinskega orla (Aguila chry-saetos L.). —b — Lepega divjega mačka je ustrelil A. G. na brakadi v lovišču občine Struge, ki ga ima v najemu g. Klavs iz Ribnice. Sosednji lovec, ki je stal malo višje med skalovjem, je piskal jerebom. Naenkrat se privleče čez skale mlada, na pol odrasla mačka, za njo pa še dve. Misleč dobiti vse tri na muho, ušla mu je še prva za drugima v kamenje, maček pa se je priplazil po vrhu pečin pred G. Živi li oče muc v skupnosti z rodbino? V Mali gori je letos precej te živali. Poleti je ujel neki fant mlado divjo mačko z roko. Joškov. Mačka, velika škodljivka lova. Naj dodam k spisku »Mačje zgodbe« v zadnjem »Lovcu« na str. 405. o škodljivosti mačke glede lova tele opazke iz lastne skušnje. Pred dobrimi 20 leti sem imel mačko, prav dobro lovico. Večkrat pa je izginila z doma in je ni bilo po par dni domov. Kam je zahajala, nismo mogli dognati. Slednjič smo se pa le prepričali, da je hodila po lovu za divjačino. Na praznik sv. R. T. v začetku junija je zopet izginila in se ni vrnila. Ni je bilo več od nikoder. Mislili smo, da jo je odnesla najbrž lisica, ki je pobirala po vasi po več hišah kokoši, ali pa, da jo je kdo ubil. Pozabili smo bili na njo in nismo nikdar mislili, da bi se še kdaj vrnila. Jeseni 20. septembra zvečer se je kar naenkrat zopet pojavila. Ve- dla se je pa prav plaho, kakor da se boji, in je mijavkala. In kje je bila ves ta čas? Brezdvoma na lovu po hostah. Nad župniščem je svet bregovit. Tam je precej grmovja in kostanjevih kolo-sekov, za njimi pa so obsežne hoste, ki se raztezajo daleč na okrog. In tu je našla mačka obilo prilike za lov in za prehrano. Po grmovju je pobirala brezdvoma mladiče po ptičjih gnezdih, po hostah pa zajce, polhe in dr., s katerimi se je prehranjevala ves čas svoje odsotnosti, cele tri mesece in pol. I. Š. Kača na drevesu. Pred kakimi 30 leti sem imel na župniškem vrtu nekega jutra v juniju kosce, ki so mi nakosili mrvo. Ko pridem k njim in se ozrem proti hosti, ki se je raztezala pod vrtom proti Kulpi, zapazim na mladem gabru, ki je rastel tik gozda, v sredi na rogovili nekaj okroglega. Mislil sem na prvi pogled, da je ptičje gnezdo. Zato pravim koscem: glejte, tu je pa ptičje gnezdo! Eden koscev pa pristopi bliže in pravi: ne, tu je kača zvita. Nato mu pravim, da naj poseže s koso nad rogovilo in kačo prereže. In res je to storil. In kača je padla na tla prerezana. Bil je velik gad, ki je bil splezal na gaber kake 3—4 metre visoko. 1. Š. Logaški lovski klub je praznoval dne 27. novembra 1927 redko slavnost 40 letnice svojega obstoja. Slavnosti je prisostvovalo od sedanjih 12 članov deset. Od bivših članov se je odzvalo le majhno število, večina je poslala prisrčne pismene čestitke. Med gosti naj omenimo v prvi vrsti predsednika Slov. lovskega društva dr. Lovrenčiča s soprogo; prihiteli pa so še drugi gosti iz sosedne Vrhnike, iz Ljubljane in celo iz zelene Štajerske. Slavnost sta otvorila dva mala pogona na srnjad, ki sta vsled urejenega vodstva in strogo lovskega nastopa udeležencev poleg lovske zabave podala lep uspeh. Po končanem lovu so se sešli lovci, čuvaji in lovski prijatelji v svečano in okusno okrašenem salonu hotela Kramar v Dol. Logatcu. Na izrednem občem zboru je bil edini še preživeči aktivni član g. Anton de Gleria star., ki je od pričetka nepretrgoma član in nad 20 let vzorni blagajnik kluba, izvoljen častnim članom. Med izborno prirejeno lovsko večerjo so se vrstile napitnice slavljencu de Gleriji, lovskemu klubu, gostom in damam. v govorih se je poudarjal zdravi temelj, izborna lovska disciplina in vseskozi pravilno lovsko postopanje v klubu v vseh letih obstanka, kar je edino omogočilo, da se je klub vzdržal toliko let kljub silno neugodnim prilikam, ki so za lovstvo sledile svetovni vojni, oso-bito pa še zasedenju po Italijanih. Klub je štel kot svoje člane lovce, kojih imena imajo v lovskih krogih in v lovski zgodovini zadnjih desetletij najboljši sloves, kot: Arko, Sicherl, Pregelj, Tekavčič, Spiess, dr. Tavčar, Perles, Schrey, Supsnčič, dr. Kačič in drugi. Tudi sedaj si klub prizadeva s strogo omejitvijo odstrela in gonj vzgojiti zopet tolik sta-lež divjačine, kakor so po njem pred svetovno vojno slovela logaška lovišča. Zdravice so izzvenele v željo, da bodi klubu usojeno pričakati in praznovati svojčas tudi petdesetletnico. Dobro razpoloženje je pospešilo od lovskega vodje preskrbljeno izvrstno štajersko vino, ki je celo izzvalo ubrano petje in se končno stopnjevalo do prav Židane volje. Povsem uspela slavnost bo ostala vsem udeležencem v trajnem spominu. C. Ziržana vožnja na železnicah. Minister Saobrečaja je priznal članom lovskih društev v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Novem Sadu in Splitu vozne olajšave. Člani imajo za tri vožnje na leto 50% popusta redne tarife na isti način in pod istimi pogoji, kakor člani Planinskih društev. — Nadaljnje, kar je članom potrebno, bo ukrenil odbor Slov. lovskega društva. Za Zeleni križ je nabral g. Ivan La-leschini v Brežicah 85 Din. Župnik gosp. )osip Šolar v Žalni pa je zbral 210 Din ob priliki 80 letnice staroste loycev g. Josipa Javornika. Oba zneska hvaležno poirjujemo. Članarina S. L. D. za 1. 1928. znaša 60 Din. Zapriseženi lovski čuvaji in zapriseženi gozdni čuvaji plačajo samo 40 Din. Izven kraljevine S. H. S. znaša članarina 120 Din. V drušivo novovstopajoči člani plačajo brez razlike poleg članarine še 25 Din vpisnine. »Lovec« bo izhajal enkrat na mesec. Člani bodo dobivali list brezplačno. Za nečlane velja list na leto v Jugoslaviji 80 Din, v inozemstvu pa 140 Din. Da more društvo določiti naklado letniku 1928, je potrebno, da vsak član takoj poravna članarino za leto 1928. V to svrho je priložena poštna položnica decembrski številki »Lovca«. Članske izkaznice prejmejo samo oni člani, ki so poravnali članarino za leto 1928., novovstopajoči pa, ko jih je glavni odbor S. L. D. sprejel za člane. Članske izkaznice se ne bodo priložile »Lovcu«, temveč se bodo pošiljale s pismom, da se ne izgube, ker jih bodo člani potrebovali za znižano vožnjo na železnici. Za poštnino in zalepko naj vsak član s članarino vred pošlje še 2 Din, v inozemstvu bivajoči pa 4 Din. (O znižani vožnji glej posebno obvestilo v »Nahrbtniku«.) Novi člani S. L. D. Odbor je sklenil, da se objavijo po novem letu vsakokratni novi priglašenci za vstop v S. L. D. v »Lovcu« s pozivom na člane, da se bo izdala novopriglašencem članska izkaznica, ako 14 dni po objavi njihovih imen ne bo nihče ugovarjal. Oziralo se bo le na ugovore, ki so pravilno podpisani in je v njih obrazložen tehten razlog, ki bi izpričal zadržke za sprejem v S. L. D. Prva številka prihodnjega letnika »Lovca« bo izšla šele sredi meseca januarja 1928, ker se poprej ne more ugotoviti potrebna naklada lista. Zato naprošamo stare in nove člane, da radi naklade lista takoj plačajo članarino po poštni položnici, ki je priložena decembrski številki »Lovca«. Lovska knjižnica S. L. D. se nahaja v Ljubljani v Komenskega ulici štev. 19 v pritličju. Knjižnica je odprta in članom na razpolago vsak torek in petek (razen ob praznikih) od 18. do 20. ure. Seznam knjig in časopisov je na vpogled v knjižnici.. Lovce, turiste, puškarje opozarjamo na današnji inserat mazilo za usnje, znamke »Koubin«. To mazilo je po zatrdilu tvrdke prvovrstno, vzvišeno nad vsem, kar se je doslej nudilo. Vsem, ki hočejo poskusiti sredstvo za nepremoč-Ijivost usnja, se priporoča mazilo. Posamezni letniki »Lovca« izza prejšnjih let se dobijo po zmerni ceni pri S. L. D. Naročila je nasloviti na društvenega blagajnika Ivana Zupana, ravnatelja mestnega dohodar. urada v Ljubljani, Gosposvetska cesta 17. Mali oglasi. Za Božič priporoča primerna darila po znižanih cenah puškar F. K. Kaiser, Ljubljana: Lovsko orožje, flobert puške, avtomatične pištole, lovski stolčki, lovski noži, Termos steklenice, pasovi za patrone, pasja oprema, čistilno orodje, olja in mazila za orožje in obutev, daljnogledi za puške, prižigalniki ter vsakovrstno ribarsko orodje. Vsakega lovca bo gotovo najbolj razveselil primeren lovski dar. Iščem in kupim najmanj 12 komad, srebrnih fazanov. - Ponudbe na naslov: John Kramer, posestnik. Sv. Peter pod Sv. gorami. Večjo zbirko nagačenih ptic in drugih živali, prodam. Vsega skupaj okrog 330 komadov. Stvari so v steklenih omarah, katere so 250 cm dolge, 230 cm visoke in 70 cm globoke, izdelane iz trdega lesa in izrezljane. Roparskih in vodnih ptic je okroglo 140 komadov, ptic pevk pa 160 komadov in 30 komadov drugih različnih stvari, kakor n. pr.: dva risa, dve divji mački, en mlad leopard, en mlad jelen, ena mlada srna, grupa sedem mladih dehorjev, ena mlada vidra, dve beli podlasici, ena bela veverica, en mlad jazbec, en hrček, ena gazela, grupa opic (4 komadi), ena lisica, en morski pes Hulenj), eno leglo sršena (48 cm premera), eno nojevo jajce, en morski pajek, en grgač, en šaran, ena okroglica, ena velika kača (5oa Ophidia). Vse v jako dobrem sla-nju. - Pojasnila se dobijo pri Tomažu Krajncu ml., Fram pri Mariboru. Lovci! Pri nakupu strupa za roparice (lisice, volkove itd.) zahtevajte le pristne cvaninove Kapsule z zak. zašt. imenom »Cvonan«, ki so jih naši lovci tekom zadnjih let spoznali za najboljše. Kapsule so okrogle, steklene in s tekočino napolnjene. Na to je treba paziti, ker se z več strani ponujajo potvorjeni, manj vredni izdelki pod sličnim imenom. Cyonan-kapsule imajo pred strvchninom in cvankalijem to nepobitno prednost, da žival obleži na mestu, ko je kapsulo pregrizla. Cena kapsuli z navodilom 12 Din. - Glavna zaloga: Lekarna Orožen, Ptuj, Slovenija. Lovci in turisti pozor! Posrečilo se mi je dobiti od enega najpriznanejših nemških kemikov navodilo za izdelavo mazila, ki napravi usnje za dolgo časa absolutno nepremočljivo. Prvi poizkusi so dokazali, da je ta moja trditev povsem resnična in imam že sedaj mnogo priznalnih pisem. Mazilo sem dala v promet pod znamko »Koubin«, in sicer v dozah po 'A kg. Ako poskusite s »Koubinom« samo enkrat, ne boste rabili nikdar drugega mazila. - Prodajalna »The Ideal« čevljev, jirka Erzin rojena Koubekova, Ljubljana, Kolodvorska 28. Mladenič, 25 let star, perfekten slovenski, srbohrvatski in nemški knjigovodja, korespondent lesne in železnin-ske stroke, prosi mesta pisarniškega uradnika ali primernega posla. Poleg vestnosti v službi je navdušen lovec, treniran v visokem in nizkem lovu ter vajen dresure psov. Iz prijaznosti sprejema zanimanja in podaja reference gospod blagajnik S. L. D. v Ljubljani, Gosposvetska cesta št. 17. Bivši bančni uradnik, absolvent trg akademije, perfekten bilancist, knjigovodja, ki obvlada več jezikov in razpolaga z večjo vsoto gotovine za kavcijo, išče s 1. januarjem odgovarjajočo službo. Imenovani je dober dreser lovskih psov in izboren lovec. - Cenj. ponudbe na uredništvo pod geslom »Stalen«. Rabljeno orožje prevzema v komisijsko prodajo in posreduje za najboljšo prodajo puškar F. K. KAISER, Ljubljana. Po ugodni ceni ima sedaj v komisijski prodaji sledeče puške: ttammerles dvoc., »Peterlongo«, kal. 12, 2000 Din; fiammerles dvoc., belgijska, kal. 16, 1300 Din; Hammerles dvoc., belgijska, kal. 20, 1500 Din; Hammerles dvoc., suhlska, kal. 16, 1800 Din; Gren-ner dvoc., suhlska, kal. 16, 900 Din; Grenner dvocev., boroveljska, kal. 16, 1200 Din; Toplever dvoc., kal. 20, 550 Din; trocevka, suhlska, kal 16X16/8 mm, 1750 Din; trocevka, kal. 16X16/11 mm, 1500 Din; repetirka »Mauser«, 8 mm, 1200 Din; repetirka, 8 mm, 600 Din. — Priporoča tudi svojo zalogo novega orožja, municije, lovskih priprav, pasti za divjačino ter vse potrebščine za ribjo lov. Izvršuje vsa popravila orožja. Priznano najboljše montiranje daljnogledov na puške ter popravila ribar-skega orodja po najnižjih cenah. Dražba lovišča. LOV OBČINE KOČE se bo oddal v zakup na javni dražbi za dobo 5 let in 11 mesecev, t. j. od 1. februarja 1928 do 31. decembra 1933. Dražba bo v soboto 14. januarja 1928 ob 10 dopoldne pri sreskem poglavarju v Kočevju v sobi št. 5, kjer se lahko vpogledajo dražbeni pogoji. r(©-'