NOVI VIRI NA INTERNETU IN NJIHOVA TAKSONOMIJA Dunja Kalčič Pridobljeno: 25.05.2004 – Sprejeto: 15.09.2004 Strokovni članek UDK 025.32:050 Izvleček Članek opisuje nove vire na internetu in njihovo taksonomijo. Predstavljen je revidi­rani standard ISBD(CR) za kontinuirane vire ter spremembe in razlike v bibliografskem opisu za serijske publikacije in za integrirne vire. Opisane so glavne značilnosti revizije priročnika, standarda in formata ISSN ter možnost uporabe številke ISSN, ne le kot identifikatorja kontinuiranih virov na internetu, ampak tudi kot trajnega označevalca le-teh v okviru URN. Ključne besede: mednarodni standardni bibliografski opis, serijske publikacije, kon­tinuirani viri, integrirni viri, URN, URL, DOI, trajni označevalci Professional article UDC 025.32:050 Abstract The article describes new resources on the Internet and their taxonomy. The revised standard ISBD(CR) for continuing resources is presented, together with changes and differences in the bibliographic description of serials versus integrating resources. The main features of the ISSN-manual revision, standard and format are described, as well as the possibility of using the ISSN number as a resource identifier and as a persistent namespace identifier in the frame of a URN. Key words: international standard bibliographic description, serial publications, con­tinuing resources, integrating resources, URN, URL, DOI, persistent identifiers KALČIČ, Dunja: The new resources on the Internet and their taxonomy. Knjižnica, Ljubljana, 48(2004)4, str. 77-95 1 Uvod Knjižničarji smo doslej bolj ali manj udobno živeli v svojem svetu, ki mu je vlada­la predvsem dihotomija monografije – serijske publikacije, pa še kakšen zemljevid, slikovno gradivo in nebodigatreba drobni tisk – z razvojem interneta in svetovne­ga spleta v njegovem okviru pa smo se znašli pred viri, ki niso sodili v nobeno od doslej znanih kategorij, v svetu »neznanih letečih elektronskih predmetov, ki se spreleta­vajo po internetu in so včasih podobni serijskim publikacijam, včasih pa ne« (Pelle, 2002). Je določena publikacija serijska, saj konec njenega izhajanja ni predviden, kar je nedvomno ena od osnovnih značilnosti serijskih publikacij, ali ni, saj ne izhaja v zaporednih, oštevilčenih ali kronološko označenih delih ali zvezkih, ampak nove vsebine zamenjujejo prejšnje? Kaj je spletni dnevnik? Kaj je spletna stran in kaj spletno mesto? Pa portal? Je weblog serijska publikacija ali ni? Najbrž je veliko teh dokumentov, predvsem osebnih spletnih strani, res margi­nalnega, efemernega ali pa izrazito komercialnega pomena, poleg tega danes so, jutri pa jih morda že ne bo več, in prva reakcija tradicionalnega katalogizatorja je verjetno podobna odgovoru geografa malemu princu: »Cvetlic ne zapišemo,« je rekel geograf. »Zakaj ne! Saj ni ničesar lepšega od njih!« »Zato, ker so cvetlice minljive!« (Saint-Exupery, 2003, str. 70) Kakorkoli že, knjižničarji nismo poklicani za to, da sodimo o »tehtnosti« vsebin, in takšno početje bi bilo navsezadnje tudi skrajno nevarno. Zagotovo pa je med temi viri tudi precej gradiva, ki je pomembno tako za sedanje kot za prihodnje rodove. 2 Viri na spletu in bibliografski zapis Nekako od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja lahko tako rekoč kdorkoli kadarkoli na internetu »objavi« svoj prispevek, ki je že naslednji hip dostopen vsemu svetu. Enako hitro in preprosto pa ga lahko s spleta tudi za vselej umakne. K pravi eksploziji publiciranja na svetovnem spletu je pripomoglo tudi dejstvo, da je takšno »objavljanje« tako rekoč zastonj: vse, kar človek potrebuje, so spletni brskalnik, modem in nekaj računalniškega znanja. Razvoj novih računalniških nosilcev informacij v fizični obliki, ki omogočajo neposredni dostop, doslej ni bistveno spremenil dela v knjižnici in bibliografske obdelave in viri na teh nosilcih so našli svoje mesto ob drugem neknjižnem gra­divu v knjižnici; bibliografska obdelava publikacij na elektronskih nosilcih z neposrednim dostopom se ne razlikuje bistveno od obravnave tiskanega gradi­va. Obdelamo jih lahko po ustaljenih shemah z nekaj dodatnimi podatki, jih spra­vimo na polico in jih tam praviloma tudi najdemo. Številna vprašanja, ne toliko v zvezi z bibliografsko obdelavo, kot predvsem s taksonomijo virov, njihovim ohranjanjem in omogočanjem dostopa do njih, pa so se odprla ob pojavu prek interneta dostopnih novih virov. Ti viri so seveda tako drugačni predvsem zato, ker izkoriščajo lastnosti interneta in možnosti, ki jih to okolje ponuja: ena od teh je povezana s strukturo samega svetovnega sple­ta, za katerega sta značilna predvsem povezovanje in povezanost podatkov s pomočjo nadbesedilnega jezika in multimedijskih povezav. Kje se torej neka publikacija začne in kje konča? Prav povezanost in povezljivost informacij sta bistvena in osnovna značilnost novega načina publiciranja, in vse bolj postaja jasno, da osnovna enota pravzaprav ni več npr. serijska publikacija ali integrirni vir, ampak sestavek v njej, saj se tudi številni časopisi, ki so v tiska­ni obliki »prave« serijske publikacije, na internetu spremenijo v podatkovne baze člankov. Številne tiskane serijske publikacije zdaj izhajajo tudi v internetno dostopni obliki, včasih v obliki in vsebini, ki je povsem enaka tiskani, še pogosteje pa v obliki, ki izrablja lastnosti medija in možnosti, ki jih le-ta ponuja. Tedaj ne mo­remo več govoriti o »pravi« serijski publikaciji. Nekatere publikacije pa izhajajo izključno v obliki, dostopni on-line. Serijske in serijskim podobne publikacije na internetu: od ISBD(S) do ISBD(CR) Zadnja leta se vsi, ki delamo s serijskimi publikacijami, srečujemo z velikimi spremembami in pojavom on-line »serijskih« publikacij, ki pa so to le deloma. Pri teh konec izhajanja ni predviden, dopolnjujejo se z novimi vsebinami v okvi­ru baze podatkov, po kateri je mogoče iskati, dodatki in dopolnitve se ne poja­vljajo »na koncu«, ampak nadomeščajo prejšnje vsebine, včasih so dodane nove povezave z drugimi viri, včasih se spreminja celotna predstavitev. Če iščemo primerjave s tiskanimi publikacijami, so ti novi viri še najbolj podobni neveza­nim publikacijam, ki se občasno dopolnjujejo, in glede katerih tako in tako niko­li nismo bili povsem prepričani, kaj pravzaprav so: monografije ali serijske pu­blikacije? Takšno stanje je zahtevalo hitro ukrepanje in sodelovanje. Tako je bila leta 1998 oblikovana mednarodna delovna skupina predstavnikov devetih držav (v njej je kot predstavnica Slovenije sodelovala tudi pokojna Zlata Dimec), vključno s predstavniki treh največjih bibliotekarskih združenj na tem področju, standar­dov ISBD, ISSN in AACR2, katere končni cilj je bil čim večja skladnost v vseh treh okoljih in čim večje poenotenje standardov za bibliografsko obdelavo, ki jih je bilo treba zaradi nastanka novih in drugačnih publikacij revidirati ter razširiti področje, ki ga pokrivajo. Nova in pregledna konceptualna shema bibliografskih virov je nastala v okviru AACR2. Jean Hirons, Crystal Graham in Regina Reynolds (1998) so oblikovale naslednjo shemo bibliografskih virov, ki lepo ponazarja razdelitev virov: Slika 1: Bibliografski viri (Vir: Hirons, J. in Reynolds, R., 1998) Delovna skupina je določila področja, ki jih je bilo treba preučiti: -področje, ki ga zajema ISBD(S); -definicija serijske publikacije; -viri opisa; -spremembe, ki zahtevajo nov opis; -izdaje v več formatih; -primerjava obravnave naslova po ISBD(S) in po ISSN; -opis ali identifikacija; -ključni naslov kot merilo (Parent, I., 2003). Odločili so se za novo poimenovanje virov, ki vključujejo tako serijske publika­cije kot tudi vire, ki so jim deloma podobni (konec izhajanja v večini primerov ni predviden), deloma pa ne (ne moremo na primer govoriti o zaporednih delih ali številkah ali zvezkih): kontinuirani viri. Kontinuirani viri poleg serijskih publika­cij obsegajo tudi publikacije, ki so po svoji naravi integrirne. Definicija serijske publikacije v bistvu ostaja enaka: to je kontinuirani vir s kakr­šnimkoli dostopom, ki izhaja v zaporednih, praviloma oštevilčenih ali kronolo­ško označenih zvezkih ali delih, konec izhajanja pa ni predviden. Integrirni viri so v večini primerov nezaključeni, lahko pa so tudi zaključeni. Izhajajo v tiskani ali on-line obliki. Nezaključeni integrirni vir je bibliografski vir, ki se spreminja ali dopolnjuje z dopolnitvami, ki od prejšnjih vsebin niso jasno ločene, ampak se z njimi stapljajo v novo celoto, konec izhajanja pa ni predviden; še najbolj so podobne neveza­nim publikacijam, ki se občasno dopolnjujejo in so vsaj v večini primerov kro­nološko označene (datum zadnje osvežitve). Tipični on-line dostopni nezaključeni integrirni viri so spletne strani in spletna mesta ter baze podatkov. Med tiskanimi publikacijami so tipični integrirni viri nevezane publikacije, ki se občasno dopolnjujejo in smo jim včasih rekli tudi »fascikli« (npr. priročniki za COMARC). Zaključeni integrirni viri pa izhajajo v časovno določenem obdobju, znotraj ka­terega se spreminjajo in dopolnjujejo. Primer za tak on-line dostopni vir je reci­mo spletna stran nekega dogodka, ki se sklene skupaj z njim, tiskani zaključeni integrirni viri pa so nevezane publikacije, ki se občasno dopolnjujejo in katerih konec izhajanja je predviden. 3.1 ISBD(CR) Za bibliografski opis serijskih publikacij smo pri nas doslej uporabljali Medna­rodni standardni bibliografski opis serijskih publikacij (dalje ISBD(S), ki ima skupaj z drugimi ISBD-ji ključno vlogo v okviru univerzalne bibliografske kontrole (do nedavnega program IFLE UBCIM – Universal Bibliographic Control and Intenra­tiona Marc, ki se je leta 2004 preoblikoval v IFLA-CDNL – Alliance for Bibilio­graphic Standards). Standardi so v domeni Stalnega odbora sekcije IFLE za kata­logizacijo in so v tesni povezavi tako z razvojem založništva kot s knjižničarstvom. Zadnja revidirana izdaja ISBD(S) je izšla leta 1988 (v sloven­skem prevodu leta 1997). Razvoj mednarodnih standardov za bibliografski opis publikacij seveda sledi pojavom in razvoju novih virov, ki ga nenazadnje pogojuje tudi razvoj novih teh­nologij in njihovih možnosti. Nova, revidirana izdaja standarda zato ne vključuje več le serijskih virov, temveč vse vire kontinuiranega značaja. Kontinuirani vir je generični izraz za vse zvrsti publikacij, ki jih zdaj zajema revidirani standard. Novi standard so poimenovali Mednarodni standardni bibliografski opis kontinuiranih virov (dalje ISBD(CR). Med kontinuirane vire, ki jih vključuje novi standard ISBD(CR) spadajo tako se­rijske publikacije kot integrirni viri, in prav zaradi slednjih so bile potrebne spre­membe nekaterih priporočil ter uvedba razlik med obravnavo serijskih publika­cij in integrirnih virov. 3.1.1 Bibliografski opis po ISBD(CR) Za serijske publikacije tako kot doslej velja, da je osnova za opis prvi (oziroma prvi dostopni) zvezek ali del publikacije, poznejše spremembe opišemo v opom­bah, medtem ko za integrirne vire velja ravno obratno: pri teh opis naredimo po zadnji osvežitvi. Osvežitev ne moremo vzporejati z »zvezki« ali »deli« ali posa­meznimi »številkami«, prej gre za tako imenovane »izdaje«. Dva različna kon­cepta o tem, kaj je osnova za opis kontinuiranega vira, bibliografsko obdelavo nedvomno precej zapletata, saj se ta razlika zrcali v različni obravnavi serijskih publikacij in integrirnih virov v večini območij bibliografskega opisa. 1. Območje naslova in navedbe odgovornosti Pri serijski publikaciji je v primeru večje spremembe naslova potreben nov za­pis, kar pa ne velja za integrirne vire, pri katerih v takem primeru obstoječi zapis popravimo in prejšnji naslov oziroma naslove zabeležimo v opombah. Različno obravnavamo tudi spremembo vzporednega naslova in dodatka k na­slovu ter spremembo imena osebe ali korporacije v navedbi odgovornosti: pri serijskih publikacijah morebitne spremembe zabeležimo v opombi (razen v pri­meru večje spremembe takšnega imena v povezavi z generičnim izrazom v na­slovu, ki seveda zahteva nov zapis), pri integrirnih virih popravimo zapis, tako da odraža stanje zadnje osvežitve. 2. Območje izdaje Pri serijski publikaciji spremembe v navedbi izdaje zabeležimo v opombi, razen kadar je sprememba takšna, da zahteva nov zapis, pri integrirnem viru ob spre­membi navedbe izdaje spremenimo opis, prejšnje stanje pa lahko zabeležimo v opombi. 3. Območje posebnih podatkov o gradivu Pri kontinuiranih virih to območje uporabljamo za beleženje številčnih in/ali kronoloških oznak ter posebnih podatkov o gradivu, ki jih navajamo v skladu z ustreznimi standardi (ISBD(CM), ISBD(ER), ISBD(PM). 4. Območje založništva, distribucije itn. Pri serijski publikaciji spremembo kraja založništva in/ali distribucije zabeležimo v opombi, če je to pomembno za uporabnike kataloga, pri integrir­nem viru spremenimo opis in prejšnji kraj(e) zabeležimo v opombi. Enako ravnamo, kadar se spremenita kraj založništva in/ali distribucije ali ime založnika in/ali dsitributerja. 5. Območje fizičnega opisa Posebnih razlik med serijskimi in integrirnimi viri ni. V območju fizičnega opi­sa v jeziku bibliografske ustanove navedemo posebno oznako gradiva, druge fi­zične podrobnosti, mere in spremno gradivo pa navedemo z ustreznimi okrajša­vami in kraticami. 6. Območje zbirke Posebnih razlik med serijskimi in integrirnimi viri ni. 7. Območje opomb Iz opisov razlik v obravnavi serijskih in integrirnih virov v območjih od 1-4 izhajajo razlike v beleženju v tem območju. V tem območju tudi ustrezno zabeležimo hierarhični, kronološki ali povezoval­ni (horizontalni) odnos med kontinuiranimi viri. 8. Območje standardne številke in /ali pogojev dostopnosti Posebnih razlik v navajanju standardnih številk med serijskimi in integrirnimi viri ni. Standardne številke navajamo v skladu s sprejetimi standardi. Naj pose­bej opozorim, da imajo zaključeni integrirni viri pogosto številko ISBN. Na povsem praktični ravni katalogizacije v strojno čitljivem formatu za obdela­vo integrirnih virov, ki jih pravzaprav ne moremo uvrstiti niti med monografije niti med serijske publikacije in imajo lahko lastnosti obeh, je priporočljiva po­sebna maska, ki, tako kot maska za serijske publikacije, vsebuje tudi kode za pogostnost, rednost ter povezovalna polja. 4 ISSN: revizija priročnika, formata in standarda Vzporedno s skupinama, zbranima okrog ISBD oziroma AACR2, in v sodelovanju z njima je spričo pojava novih virov potekala tudi revizija priročnika za ISSN, katerega zadnja revidirana izdaja je izšla leta 1983. Sistem International Standard Serial Number (dalje ISSN) je mednarodni sistem enoznačne identifikacije serijskih publikacij (http://www.issn.org). Mednarod­no standardno številko serijske publikacije določa standard ISO 3297 in skupaj s ključnim naslovom enoznačno identificira določeno serijsko publikacijo na kateremkoli mediju in ne glede na to, ali še izhaja ali ne. Številka ISSN je sestavljena iz predpone ISSN in dveh nizov s po štirimi arabski­mi številkami, povezanih z vezajem; zadnja številka je kontrolna in je lahko tudi X. ISSN sam po sebi ne pomeni ničesar in iz njega ne moremo razbrati jezika publikacije, založnika, države ali medija. Vsaka številka ISSN je neločljivo po­vezana s ključnim naslovom serijske publikacije, ki ga določimo zato, da se izo­gnemo morebitnemu podvajanju, in skupaj z njim enoznačno identificira prav to publikacijo. Številke sestavlja mednarodni ISSN center v Parizu in jih distribui­ra nacionalnim centrom. Doslej je bilo po vsem svetu dodeljenih okrog milijon številk. V sistemu sodeluje okrog 75 nacionalnih centrov, delo koordinira med­narodni center v Parizu, kjer je tudi osrednja baza podatkov sistema ISSN. Bibliografski zapis o viru v bazi ISSN vsebuje metapodatke o identifikaciji vira, ga opisuje in pove, kje in kako ga lahko poiščemo. 4.1 Priročnik za ISSN Nove definicije so vključene v revidirani priročnik ISSN Manual. Cataloguing Part. Paris, ISSN International Centre, 2003, katalogizacijska pravila pa so oblikovana glede na spremembe, ki sta jih povzročili revizija ISBD(S) in AACR2. V nadaljnjih izdajah bodo upoštevane tudi vse spremembe in novosti, ki jih bosta uvedla MARC21 in UNIMARC. Številk ISSN odslej ne dodeljujemo več samo serijskim publikacijam na različnih medijih, temveč tudi drugim kontinuiranim virom (nevezane publikacije, ki se občasno dopolnjujejo, spletne strani, spletna mesta, baze podatkov ipd.). 4.2 Format ISSN Zaradi razširjenega obsega virov, ki so po novem upravičeni do številke ISSN, je bilo treba spremeniti tudi format ISSN, dodano je polje s kodo za medij, povezo­valno polje, ki povezuje vire na različnih medijih, ter polje za lokacijo elektron­skega vira. Ključni naslov se poslej vnaša v strukturirani obliki. Format ISSN omogoča neposredni vnos podatkov iz formatov UNIMARC in MARC21 ter Dublin Core. 4.3 ISO standardi in ISSN Glavni namen revizije standardov ISO 3297 (International Standard Serial Num­ber) in ISO 4 (Pravila za krajšanje besed v ključnih naslovih) je usklajenost s spremembami ISBD, AACR2 in ISSN, ki so nastale s pojavom novih virov, sicer pa bo revizija standarda ISSN potekala v tesni povezavi z vprašanjem uporabno­sti modela funkcionalnih zahtev za bibliografske zapise (FZBZ), ki je nastal pre­dvsem na osnovi lastnosti in značilnosti monografskih publikacij in v primeru kontinuiranih virov povzroča precej nejasnosti. Spričo razširjenega obsega virov, ki so upravičeni do številke ISSN, se je kaj kmalu izkazalo, da postaja delo na tem področju zaradi eksponencialnega naraščanja takih in drugačnih »virov« neobvladljivo. Delovna skupina za revizijo standarda ISO 3297 je januarja 2004 soglasno sprejela priporočilo, da se ISSN dodeljuje vsem serijskim publikacijam, pri integrirnih virih pa priporočajo selektivnost. Priporočajo tudi, naj kriterije za selekcijo postavi ustanova, v okviru katere de­luje nacionalni ISSN center, to pa je ponavadi nacionalna knjižnica. S pojavom istega dela v več različnih oblikah in na več različnih medijih se je postavilo tudi vprašanje, kaj identificira ISSN oziroma kaj naj bi identificiral: manifestacijo dela, njegovo izrazno obliko ali delo samo? V primeru serijskih publikacij tako ISSN identificira manifestacijo in ne dela samega, zato dve različni manifestaciji istega dela dobita dve ISSN številki, po­trebna sta dva zapisa, ki sta med seboj ustrezno povezana. ISSN torej ne funkcio­nira kot identifikator dela samega, kar je nedvomno nerodna rešitev in po mnenju večine založnikov popolnoma neustrezna, zato je ne upoštevajo in uporabljajo eno samo številko. Vprašanje, na kateri ravni naj poteka identifikacija, v primeru serijskih publika­cij skuša v sodelovanju z založniki rešiti delovna skupina za novi standard ISO/ TC46/SC9. Za zdaj so predvideni štirje scenariji, in sicer: -ohranitev dosedanje prakse; -dodeljevanje številke ISSN na ravni naslova; -dodeljevanje številke ISSN na ravni naslova z ustreznimi standardiziranimi končnicami za razlikovanje med različnimi nosilci; -dodeljevanje »glavne« številke ISSN na ravni naslova in podrejenih številk ISSN verzijam na različnih nosilcih. Sekundarne številke ISSN bi bile pove­ zane z ustreznim sistemom. Največ podpore je za zdaj dobila tretja rešitev, dokončno pa bo standard obliko­van in sprejet leta 2006. Identifikacija in lokacija virov na internetu Na področju bibliotekarstva se srečujemo z različnimi identifikatorji: na področju tiskanih publikacij sta verjetno najpogostejša ISSN – International Standard Se­rial Number za serijske publikacije in ISBN – International Standard Book Num­ber za monografske publikacije, v internetnem okolju pa SICI – Serial Item and Contribution Identifier za članke ter BICI – Book Item and Component Identifier za poglavja v zbornikih. ISSN in ISBN sta bila razvita v sedemdesetih letih za publikacije v tiskani obliki in sta bila popolnoma uporabna za publikacije v elektronski obliki z neposred­nim dostopom, s pojavom interneta in novih virov na internetu z on-line dosto­pom pa se je pokazalo, da identifikacijski sistemi, razviti za tiskane publikacije, v tem okolju izgubljajo svoj prvotni pomen. Poleg tega zaradi novih možnosti publiciranja postajajo za distribucijo in pro­dajo najpomembnejši osnovni sestavni deli publikacij, kot so članek, poglavje v zborniku ali morda ilustracija v knjigi. Identifikacija virov je internetna tehnologija, ki je ključnega pomena za iskanje on-line dostopnih virov, za upravljanje z njimi in za arhiviranje, pomeni pa po­seben problem tudi zaradi mobilnosti in nestabilnosti internetnih naslovov, kar onemogoča eno od osnovnih nalog knjižnice, in sicer zagotavljanje dostopa do virov, ki jih knjižnica hrani. Zaradi tega se je pokazala potreba po zanesljivem in v svetovnem merilu sprejetem sistemu imen oziroma naslovov. Za zdaj je večina imen oziroma naslovov online dostopnih publikacij v obliki enotnega naslova vira ali URL, ki vključujejo protokol, ime domene in ime dato­teke, v kateri je vir. URL hkrati identificira vir in opisuje njegovo trenutno loka­cijo, nima pa funkcije trajnega označevalca. Ko se spremeni lokacija, vira ne najdemo več, izgubljene pa so tudi morebitne nadbesedilne povezave do drugih virov, ki so integralni in značilni del tovrstnih publikacij. Ta problem bi bilo mogoče rešiti s trajnim in enoznačnim označevalcem, ki bi omogočal dostop do vira, ne glede na njegovo lokacijo. Zaradi tega se je delovna skupina Internet Engineering Task Force (http:// www.ietf.org) leta 1994, kmalu po začetku razvoja svetovnega spleta, lotila razvoja bolj zanesljivega označevalca, ki so ga poimenovali URN ali enotno ime vira. URN je trajen, od lokacije, protokola, hosta, porta itn. neodvisni označevalec. Povezavo med URN in URL elektronskega vira omogoča resolucijski servis ozi­roma baza podatkov. Po RFC 2141 (http://www.ietf.org/rfc/rfc2141.txt) je URN sestavljen iz treh delov: -znakovni niz »urn«, -NID ali »namespace identifier« ali trajno ime, iz katerega razberemo identi­ fikacijski sistem, -identifikator. V primeru kontinuiranega vira s številko ISSN 1046-8188 njegov URN naslov izgleda takole: urn : ISSN : 1046-8188 5.1 ISSN kot trajno ime v okviru URN Projekt, ki je potekal v mednarodnem ISSN centru v Parizu in v katerem so sode­lovale tudi nacionalne knjižnice Avstralije, Švedske in Nizozemske (Pelle, 2000) je tudi v praksi pokazal, da je mogoče uveljavljene identifikacijske sheme za tiskane publikacije na poseben način uporabiti v internetnem okolju. Dokaj preprosto resolucijo ISSN številk v sistemu URN je omogočil obstoj cen­tralne podatkovne baze v Mednarodnem ISSN centru v Parizu; za druge klasične identifikatorje takšna centralna podatkovna baza namreč ne obstaja. Številka ISSN v tem okviru ne funkcionira več le kot identifikator, temveč tudi kot »stalni naslov«, saj poleg identifikacije omogoča tudi dostop do njega. V okviru URN številka ISSN postane »trajno ime« ali »namespace identifier«. Poseben resolucijski servis omogoča, da lahko določen ISSN-URN prevedemo na naslednje elektronske lokacije: -lokacijo bibliografskega vira oziroma metapodatkov, -lokacijo v elektronskem arhivu, -lokacijo samega vira v elektronski obliki. Elektronske lokacije so izražene z URL-ji, katerih trajnost ni zagotovljena, zato je potreben poseben program za njihovo preverjanje in preusmerjanje. Spremem­be je treba vnašati tako v bibliografski zapis kot v resolucijsko bazo oziroma servis ISSN-URN. Uporaba že obstoječih in uveljavljenih sistemov za identifikacijo virov v okviru internetnih naslovov bo omogočila njihovo dokaj zanesljivo arhiviranje, iskanje in uporabo. Ko standardna številka postane trajno ime ali »namespace identi­fier« v URN, dobimo stalni naslov vira, naslov, na katerem ta vir »prebiva« v arhivu in kjer se zbirajo zaporedne številke in/ali osvežitve. 6 Identifikacija virov na spletu in nacionalne knjižnice V okviru CENL (Consortium of European National Libraries) je v letu 2003 po­tekala razprava o stalnih identifikatorjih ter članstvu nacionalnih knjžnic v In­ternational DOI Foundation. Nacionalne knjižnice v Evropi se zavzemajo za uvedbo DOI (Digital Object Identifier). DOI se od drugih identifikatorjev, npr. URL, razlikuje predvsem v tem, da identi­ficira »objekt« kot entiteto in ne zgolj kot mesto, kjer je le-tega mogoče najti. Omogoča vključevanje obstoječih shem številčenja, kot so ISSN, ISBN in ISMN, vsebuje metapodatke in ima razvito resolucijo, poleg tega pa gre, v nasprotju z drugimi, za ISO standard ter upravljan sistem s trdno infrastrukturo in jasno oblikovano politiko. 7 Sklep Bibliografska obdelava se bo v pričujočem stoletju srečevala z novimi in novimi oblikami virov in načini njihovega izdajanja v različnih formatih. Razlika med monografskimi in serijskimi viri, ki smo jo bili vajeni doslej, bo vse bolj zabri­sana in bo zahtevala od katalogizatorjev večjo prožnost in sposobnost za pre­poznavanje novih vrst virov in novih načinov publiciranja. Spremembe v biblio­grafski obdelavi nikakor ne rešijo problema v celoti, če jih ne spremljajo tudi prizadevanja za arhiviranje. On-line dostopni viri lahko izginejo v celoti ali pa spremenijo lokacijo in v obeh primerih so za knjižnico izgubljeni, če nima njiho­vega arhiva. 88 Poseben problem je tudi pogostnost zajemanja on-line dostopnih kontinuiranih virov za arhiviranje. Pri serijskih publikacijah lažje določimo pogostnost zajemanja, in ohranjanje vseh zaporednih delov/zvezkov/številk seveda ni vpra­šljivo. Veliko vprašanje pa se postavlja v zvezi s pogostnostjo zajemanja inte­grirnih virov: katere spremembe so toliko pomembne, da jih velja ohranjati? Kako pogosto bomo to počeli? Arhiv teh virov se utegne tako hitro povečati, da njego­va obvladljivost in uporabnost kaj hitro postaneta vprašljivi. Citirani viri 1. Hirons, J. & Reynolds, R. (1998). Proposal to adopt a modified C approach. Pridobljeno 18. 4. 2004 s spletne strani: http://lcweb.loc.gov/acq/conser/ modelc.gif 2. Parent, I. (2003). From ISBD(S) to ISBD(CR). The Serials Librarian, 43 (4), 73­ 81. 3. Pelle, F., Godefroy P. & Rozenfeld, S. (2000). Electronic Archive Registry: presentation of the results of a pilot project. Pridobljeno 10. 5. 2004 s spletne strani: http://www.icsti.org/2000workshop/pelle.html 4. Pelle, F. (2002). ISSN: an ongoing identifier in a changing world. The Serials Librarian, 41 (3-4), 31-42. 4. Saint-Exupery, A. de (2003). Mali princ. Ljubljana: Mladinska knjiga. Dunja Kalčič je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici kot vodja Zbirke serijskih publikacija in vodja ISSN centra Slovenije. Naslov: Turjaška 1, 1000 Ljubljana Naslov elektronske pošte: dunja.kalcic@nuk.uni-lj.si Priloga 1: Slovarček najpogostejših izrazov, kratic in okrajšav, s katerimi se srečujejo katalogizatorji pri iskanju in identifikaciji elektronskih virov, ki so dostopni na daljavo Agregacija: podatkovna zbirka digitaliziranega gradiva, po kateri je mogoče iskati (npr. ProQuest Direct, EBSCO). Agregator: družba, ki omogoča dostop do digitalizirane vsebine različnih serijskih publikacij in drugih virov, pogosto različnih založnikov. Anonimni FTP (File Transfer Protocol) protokol za prenos datotek: omogoča do-stop do elektronskih virov, ki so dostopni na daljavo brez identifikacije ali gesla (gl. tudi FTP). ASCII (American Standard Code for Information Exchange): ameriški standardni nabor znakov za izmenjavo informacij. Avtomatsko indeksiranje: indeksiranje, ki ga opravi računalnik brez človekove intervencije, ponavadi tako, da poišče besede, ki se v določenem dokumentu najpogosteje pojavljajo. Baza podatkov gl. Podatkovna zbirka Bibliografski vir: manifestacija dela ali enote, na kateri temelji bibliografski opis. Bibliografski vir lahko obstaja na kateremkoli mediju ali kombinaciji medijev in je lahko na fizičnem nosilcu ali dostopen na daljavo. CONSER (Cooperative Online Serials): mednarodni program kooperativne katalo­gizacije serijskih publikacij, namenjen predvsem uporabnikom OCLC-ja. CORC (Cooperative Online Resource Catalog): OCLC-jev eksperimentalni projekt kooperativne katalogizacije virov na spletu. (http://www.oclc.org/corc) DOI (Digital Object Identifier): identifikacijski sistem za digitalne vsebine. Sistem DOI omogoča enoznačno identifikacijo vsebine ter hkrati uporabnika poveže z nosilci (avtorske, komercialnih) pravic. Domača stran (home page, web home page): vrsta spletne strani, ki je vhodna stran (»domače mesto«) oziroma glavni dokument podjetja, združenja, ustanove ali posameznika v svetovnem spletu, prek katere imamo dostop do drugih njegovih spletnih strani (prim. Spletna stran). Dostop na daljavo: dostop do elektronskih virov in njihova uporaba prek interneta. Dostop z zamikom (moving wall): časovno obdobje med zadnjo številko serijske publikacije, ki je dostopna, in zadnjo številko, ki je izšla; določen je v pogodbi med založnikom in posrednikom. DPI (Dots Per Inch): merilo za gostoto zapisa na računalniškem zaslonu. Čim večji je DPI, tem boljša je resolucija ali jasnost slike na zaslonu. Dublin Core (DC): format deskriptivnih metapodatkov, ki vsebuje 15 osnovnih elementov, za katere so se leta 1996 v Dublinu na Irskem dogovorile številne institucije, predvsem s področja bibliotekarstva. Nekaterim pa so določeni tudi neobvezni kvalifikatorji. Dublin Core – nabor za knjižnične aplikacije (DC-LAP) -je zelo podoben MARC formatom. (http://dublincore.org/) Elektronska serijska publikacija: kontinuirani vir, ki ga je mogoče poiskati in uporabljati prek računalniškega omrežja. Izhaja v zaporednih, ločenih delih, ki so ponavadi opremljeni s številčnimi ali kronološkimi oznakami, konec izhajanja pa ni predviden. Elektronske serijske publikacije so na internetu dostopne prek svetovnega spleta, FTP-ja ali e-maila. Elektronski vir: gradivo (podatki in/ali programi), prirejeno za upravljanje z računalnikom. Za to gradivo potrebujemo bodisi periferno enoto, ki je neposre­dno priključena na računalnik (npr. gonilnik za CD-ROM) ali pa povezavo z raču­nalniškim omrežjem (npr. internet). FTP (File Transfer Protocol): protokol za prenos datotek. Protokol, ki temelji na si­stemu odjemalec – strežnik in omogoča prenašanje datotek po omrežjih, na pri­mer po internetu. Večina uporabnikov ga uporablja za prenos datotek z oddaljenih lokacij na svoj računalnik. Deluje brez kakršnihkoli omejitev. (Gl. tudi Anonim­ni FTP) HTML (Hypertext Mark-up Language): jezik za označevanje nadbesedila. Standar­dni jezik za oblikovanje spletnih sestavkov, ki temelji na standardu SGML. V tem jeziku so napisani dokumenti na svetovnem spletu (gl. tudi SGML). HTML glava: uvodni element vira v jeziku HTML, ki vsebuje specifikacije in informacije o dokumentu, med njimi naslov in ključne besede, ki omogočajo pregledovanje z iskalnimi stroji, ter podatke, ki ne spadajo v vsebino dokumen­ta. Dokumenti HTML so ASCII datoteke, ki imajo posebne značke HTML oziro­ma ukaze oblike. Tolmač (interpreter) za HTML je vdelan v spletne pregledoval­nike. HTTP (Hypertext Transfer Protocol): internetni protokol za izmenjavo nadbesedila (gl. Nadbesedilo) v svetovnem spletu. Način prikaza informacije, pri čemer izbra­ne besede ali drugi elementi dokumenta omogočijo samodejne povezave do so­rodnih dokumentov ali datotek. Integrirni vir: bibliografski vir, ki se dopolnjuje ali spreminja s pomočjo doda­tkov, ki ne ostajajo ločeni, ampak se zlijejo s celoto. Integrirni viri so lahko zaključeni ali nezaključeni. Primeri integrirnih virov so nevezane publikacije, ki se občasno dopolnjujejo (updating loose leafs) in spletna mesta, ki se občasno dopolnjujejo (updating web sites). Internet (Medmrežje): največje omrežje računalnikov na svetu, ki povezuje med seboj omrežja najrazličnejših vrst in velikosti. Intranet: internetu podobno omrežje, ki deluje po enakih protokolih in je v njem možno uporabljati enaka orodja kot v internetu, vendar ni javno dostopno. IP (Internet Protocol): Protokol za prenos datotek po internetu. ISBN (International Standard Book Number): enotna (strojno čitljiva) identifikacijska številka, ki enoznačno označuje posamezno monografsko publikacijo. Držav, ki so članice sistema, je 159. ISMN (International Standard Music Number): enotna identifikacijska številka za glasbene tiske. ISSN (International Standard Serial Number): enotna identifikacijska številka spe­cifičnega kontinuiranega vira. ISSN je mogoče dodeliti vsem kontinuiranim vi­rom, tako tistim, ki ne izhajajo več, izhajajo ali bodo izhajali, ne glede na nosilec oziroma dostop. Mednarodna ISSN baza s sedežem v Parizu obsega približno milijon zapisov. Iteracija: primerek integrirnega vira, bodisi ob izidu ali ob katerikoli spremem­bi. Izvorna koda: Oblika, v kateri je napisan računalniški program ali spletno me­sto. Na internetu npr. lahko izvorna koda za spletno mesto vsebuje kateregakoli od naštetih jezikov: HTML, JavaScript, Java ali SGML. Kompresija (zgoščevanje zapisa): proces zmanjšanja števila bitov za lažji prenos in shranjevanje informacij v digitalni obliki. Kontinuirani vir: bibliografski vir, ki izhaja zaporedno, konec izhajanja pa ni predviden. Kontinuirani viri vključujejo serijske vire in nezaključene integrirne vire. Lokalni dostop (elektronski viri): gl. Neposredni dostop. MARC (Machine Readable Cataloguing): računalniški format za vnos in izmenjavo bibliografskih podatkov. MARC21: implementacija ameriškega nacionalnega standarda Information Inter­change Format (ANSI Z39.2) in njegovega mednarodne različice Format for Infor­mation Exchange (ISO 2709), ki opisuje generalizirano strukturo, ne pa tudi vsebi­ne zapisa. Medmrežje: gl. internet. Metapodatki: podatki o podatkih. Vsebujejo podatke o publikaciji. V zvezi z elek­tronskimi viri ločujemo tri funkcionalne kategorije metapodatkov: -deskriptivne metapodatke, ki nam pomagajo najti in identificirati vir; -administrativne metapodatke, ki omogočajo upravljanje z virom; -strukturalne metapodatke, ki vsebujejo komponente kompleksnih informa­ cijskih virov. Nadbesedilo (hypertext): temeljna oblika informacije v svetovnem spletu, in si­cer besedilo oziroma dokument, v katerem so nadpovezave do drugih dokumen­tov. Z ustreznim spletnim pregledovalnikom lahko v nadbesedilu izbiramo po­samezne povezave in prek njih odpiramo druge dokumente. Nadpovezava (hyperlink): posebej označena informacija oziroma mesto v doku­mentu z nadbesedilom, od koder hitro preidemo do drugih dokumentov. Nadpo­vezave so lahko grafično poudarjeno besedilo (obarvano, podčrtano, ikone, sličice ipd.). Naslovni zaslon (elektronski viri): prikaz podatkov, ki vsebujejo stvarni naslov vira in običajno, čeprav ne vselej, navedbo odgovornosti ter druge podatke v zvezi z virom. Neposredni dostop (elektronski viri): uporaba elektronskih virov na fizičnih nosilcih (disketa, CD-ROM ipd.) s pomočjo računalnika. Nevezane publikacije, ki se občasno dopolnjujejo (updating loose-leaf): integrirni vir, ki sestoji iz enega ali več ločenih zvezkov, ki jim dodajamo, odstranjujemo in/ali nadomeščamo posamezne liste/sklope podatkov. OAIS (Open Archival Information System): Referenčni model za arhiviranje elek­tronskih virov. (http://www.kb.nl/coop/nedlib/results/ OAISreviewbyNEDLIB.html) OCR (Optical Character Recognition): sistem za optično prepoznavanje znakov z optičnim čitalnikom. Uporablja se za prenos besedila na papirju v računalniško obliko (npr. v obliki ASCII znakov). OCR uspešno prepoznava tiskane črke, pre­cej težje pa rokopis. Uporablja se tudi za digitalizacijo knjižničnega gradiva. Odjemalec (client): računalnik, ki uporablja sistemska sredstva drugega omrežnega računalnika PDF (Portable Document Format): format datoteke, ki ga lahko pregledujemo ali ustvarimo z določenimi programi, npr. z Adobe Acrobat. Ta format datoteke so razvili z namenom, da bi standardizirali formatiranje dokumentov na internetu. Podatkovna zbirka: zbirka neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakr­šnikoli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pri čemer pridobitev, preveritev ali pred­stavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo (Urad­ni list RS 9/2001); je brez elementov avtorske kreacije in ni varovana z avtorsko pravico. Podatkovna zbirka je npr. Telefonski imenik Slovenije. Portal: osrednja spletna stran z različnimi podatki in povezavami, ki zanimajo najširši krog ljudi. Pogosto vključuje tudi imenik strani in spletni iskalnik. Pregledovalnik: program za pregledovanje vsebine zbirke podatkov ali seznama datotek brez možnosti spreminjanja vsebine. Prehod (gateway): Računalniški sistem, ki omogoča prenos podatkov med dve­ma nezdružljivima omrežjema, tako da reformatira podatke v obliko, ki je za novo omrežje sprejemljiva. Protokol: dogovorjeni zbir formatov in postopkov, v okviru katerega poteka iz­menjava informacij med različnimi računalniki. Resolucija (ločljivost): mera, ki določa, kako dobro ločujemo med posameznimi elementi, npr. ločljivost prikaza na zaslonu. SGML (standard generalized mark-up language): standard, ki omogoča enotno for­matiranje besedilnih dokumentov, kar omogoča njihovo branje z različnimi oro­dji za procesiranje dokumentov. Na tem standardu je utemeljen jezik za označe­vanje nadbesedila HTML (gl. tudi HTML). Spletna stran (web page): posamezna stran hipertekstnega dokumenta na spletnem mestu v obliki HTML. Na spletni strani so lahko besedilo, nadpovezave, podobe, videoposnetki ali zvočni posnetki (prim. Domača stran). Spletne strani, ki se občasno dopolnjujejo (updating web pages): spletne strani, ki jim dodajamo, odstranjujemo in/ali nadomeščamo posamezne sklope podatkov. Spletni naslov: naslov URL (gl. tudi URL). Spletno mesto: lokacija na svetovnem spletu, ki jo identificira URL in na kateri so shranjene spletne strani, ki jih iščemo in uporabljamo prek spletnega mesta. Svetovni splet (WWW, Medmrežje): porazdeljen informacijski sistem oziroma storitev na internetu, ki temelji na izmenjavi dokumentov HTML (besedilo, slike, digitaliziran zvok) med internetnimi strežniki in na prikazovanju informacij v spletnih pregledovalnikih. Povezave v obliki besed, URL-jev ipd. omogočajo iskanje dokumentov na internetu in dostop do njih. Strežnik (gostitelj, host): računalnik, ki je povezan v omrežje in streže drugim raču­nalnikom. TEI glava (Text Encoding Initiative): opisna in pojasnjevalna informacija, ki pred­stavlja, »elektronsko naslovno stran« elektronskega besedila. Glavo sestavljajo štiri glavne komponente: opis datoteke, opis kodiranja, opis profila in opis pre­delav. UNIMARC (Universal MARC): format, na podlagi katerega so v posameznih okoljih nastali specifični MARC formati (npr. COMARC), upoštevaje specifiko nacionalnih pravilnikov za katalogizacijo. URI (Uniform Resource Identifier): enotni označevalnik vira. Standardna sintaksa za lociranje dokumentov s pomočjo internetnih protokolov, kot v primeru URL, ali pa s pomočjo sistema URN. URL (Uniform Resource Locator): enotni naslov vira. Sistem naslovov za lociranje elektronskih virov v računalniškem omrežju. URL naslov sestoji iz vrste proto­kola ali načina dostopa (del pred dvopičjem). Za dvema poševnicama za dvo­pičjem je ime gostitelja (=naslov domene), ki mu sledi naslov datoteke. Npr.: http:/ /www.nuk.uni-lj.si/vstop, ftp://ftp.kiss.uni-lj.si/knjige URN (Uniform Resource Name): enotno ime vira URI, katerega trajnost in dostop­nost sta zagotovljena. Posebna shema, ki se začenja z nizom »urn«. V primeru elektronskih virov lahko ta shema vključuje oznake že uveljavljenih sistemov enoznačne identifikacije publikacij (ISBN, ISSN, ISMN, SICI, BICI). urn:ISSN:1580-2961 USEMARCON: programska aplikacija, ki omogoča konverzijo med različnimi MARC formati, nastala v okviru projekta Evropske unije. WWW (World Wide Web): gl. Svetovni splet. Z39.50: omrežni protokol, ki omogoča pregledovanje različnih baz podatkov in iskanje podatkov in ga najpogosteje uporabljamo za distribuirano iskanje biblio­grafskih zapisov.