Cerkev v Španijš. Borba framasonov in socialistov proti katoliški Cerkvi v Španiji se nadaljujc. Papeški nuncij šo ni odšel, temveč bo vztrajal na svojem mcstu. Nedavno je obiskal zunanjcga ministra Lerrouxa, znanega framasonsko-svobodomiselnega voditelja. Ugovarjal je zoper nasilje, ki se sedaj vrši nad katoliško Cerkvijo v Španiji. Cerkev je bila napram republiki vedno obzirna ter opozarjala vernike, da naj bodo lojalni (zvcsti) podaniki vsaki zakoniti oblasti. Ustavotvorna skupščina pa ]3 sprejela krivične proticerkvene odredbe, s katerimi se med drugim — onemogočuje redovom poučevanje otrok, čeprav imajo šole in sposobne učitelje, pleni se njihovo imetje, jezuitski red pa se celo goni iz države. Zunanji minister Lerroux je odgovoril z znano framasonsko frazo, da vlada ni proti veri in Cerkvi, marve. proti poseganju Cerkve v javno življenje. S tem je minister Lerroux pokazal nehote katoličanom, odkoder imajo upati pomoči. Iz javnega življenja jih hočejo iztisniti ter nad njim hočcjo zagospodariti framasoni in socialisti. Javno življenjc morajo torej katoličani priboriti za sebe in za Cerkev. Zato jih sveta Stolica neprestano opominja, naj se v borbi zoper framasonstvo in nekrš.anski socializem oprejo na svojo lastno moč ter naj se krepko organizirajo v krščanskih organizacijah. Čim bolj se bodo španski katoličani uveljavili s svojo močjo v javnem življenju, tem prej bo zlomljena premoč lažnega svobodomiselstva in njegovega nasilstva. Mussolini ne obišča papeža. Večkrat se je poročalo po .asnikih, da bo Mussolini šel v Vatikan, da obiš.e Sv. Očeta. Ta poročila nikdar niso bila bogzna kako verjetna. Ravnanje Mussolinijevo ni bilo v nobenem času tako, da bi se dala iz njega posneti kakšna naklonjenost do vrhovnega poglavarja katoliške Cerkve. Ko je bila sklenjena lateranska pogodba med italijansko drža- vo in Vatikanom, bi bila dana prilika, to pogodbo tolma.iti ugodno za kato» liško Cerkev. Mussolini pa jo je tolmačil Cerkvi in njenim organizacijam v kvar. Ko je potem fašistična mladina začela divjati zoper člane Katoliške akcije v Italiji, bi bilo treba Mussoliniju samo migniti z mezincem, in bi bilo vse divjanje takoj ustavljeno. To pa &e ni zgodilo. Sv. Oče se je moral obrr.iti na zunanji svet in še le potem so fašistični napadalci, ki so bili v najobilhejši meri deležni naklonjenosti policije, dobili povelje za umik. Na drugi strani sveti Oče dobro pozna fašizem, njegove ideje iil njč_O\e težnje. On dobro ve, da jc fašizem poganš!:. oboževanje države in njene moči brez vsakega ozlra PA lyfr čanstvo in njegove predpise. Rimski papež nima za fašizem niti najmanjših simpatij. Ako jc sklenil lateransko pogodbo, jo jg sklenil z italijansko državo, ne pa s fašistično stranko, ki ima trenutno državo v svojih rokah. Kot vrhovni poglar Cerkvc mora napram vsaki stranki, osobito napram fašistični, ohraniti svojo popolno svobodo. —¦ Vsled tega Mussolini, o katerem se je poročalo, da bode koncem septembra sprojet od sv. Očeta, ni bil pri papežu. Setlež gršk.-kaSeliška škofija bo Zag___. Na škofijskih konferencah, ki so se vršile pod predscdstvom nadškofa Bauerja v Zagrcbu od 11. do 16. oktobra, je bilo sklenjeno, da naj se sedež grško-katoliške škofije premesti iz Križevcev v Zagreb. Obenem je šla županstvu mesta Zagreba prošnja, naj brezplačno odstopi primerni prostor, kjer se bodo sezidale potrebne zgradbe za škofovo stanovanje in stolno cerkev. V prejšnji dobi so grško-katoliški škofje večkrat stolovali v Zagrebu. Škof Ilija Hranilovič je hotel sedež škofije prenesti v Zagreb, pa je to preprečil 1. 1888 ban Kuen-Hedervary. Za prenos sedeža škofije so merodajni le upravni ter dušeskrbni razlogi'. Upati je, da se bo ta sklep kmalu izvršil.