Poštnina plačana v gotovini.
V Ljubljani, 6. januarja 1934.
Štev. 1. Leto II. Cena Din 1.50.
AKADEMSKI GLAS
INFORMATIVNO STROKOVNI LIST
Izhaja vsak teden. — Mesečna naročnina ma akademike 5 Din, za vse druge 6 Din. Za^ inozemstvo lO^Din. Rokopisi se ne vračajo. Uprava in uredništvo: Ljubljana, Grubarjevo nabrežje 16. — Ček. račun: Ljubljana štev. 16.465.
Dvainštirideset izjav
Pisatelj F. S. Finžgar:
Minister Ivan Pucelj:
Med svetovno vojno je stanoval pri meni rezervni major, vseučiliški profesor iz Berlina. Ko sem mu dokazoval, da je na svetu narod Slovencev, njemu seveda čisto neznan, in da tj) narod zahteva od vlade samostojno kulturno življenje, je mož vstal in stopil k rmaji knjižnici: »Pokažite mi slovenske slovarje! — Pokažite mi slovenske slovnice! — Pokažite mi slovenske revije in leposlovna dela!« Ko je vse to videl, se je obrnil k meni in razsodil: »Narodu, ki ima vse to, nima nihče pravice kratiti sa-molastnega kulturnega življenja.« Jaz: »Ali imamo Slovenci potemtakem pravico do svoje univerze?« On: »Knjiga vam jo daje.«
Univerzo imamo. Tudi knjigo. To -da stanuje v barakah kot ubogi brezposelni. Iz žrtev porojena nam je dala pravico do univerze, za plačilo pa nima niti dostojne strehe.
Bodoča univerzitet. knjižnica v Ljubljani.
»Bomo li mogli narediti kamnov iz kupov prahu!«
Hektor dr. M. Slavič.
Od cele naše krvave in težke zgodovine so nam ostali edini spomeniki: naše z znojem in žrtvami opleme-njene gore in izbrazdana polja, znamenje jeklene volje in neomahljive vztrajnosti našega kmečkega rodu, — in naša knjiga, glasnik našega narodnega genija. Naša zgodovina je epopeja neizprosne borbe in sijajne zmage našega kmeta in naše knjige. Univerzitetna knjižnica v Ljubljani bodi hram naših skromnih, ali za napredek in zavest naroda silnih književnih spomenikov. Tu bo, med knji-kami vseh narodov sveta, našla svoje častno mesto naša knjiga in misli preteklosti, vklesane v mrtve črke, bodo oživele v srcih novih po-kolenj iin se zlivale v nove, vse mogočnejše akorde neshitenih razodetij bodočnosti.
Živo kot še nikoli doslej stoji pred nami vprašanje zidave univerzitetne knjižnice.
Novoletni številki obeh ljubljanskih dnevnikov »Jutra« in »Slovenca« sta prinesli kot slovenski kulturni program za leto 1934 izjave naših najvidnejših političnih, verskih, kulturnih in gospodarskih predstavnikov ,ki so izzvenele v soglasno zahtevo po graditvi univerzitetne knjižnice v Ljubljani kot nujni in neodložljivi zadevi. Izjave so pomembne v dveh ozirih:
1. so znova osvetlile vse nedostatke hibe, ki jih ima študij na univerzi,
ki ni zadostno opremljena in dograjena, radi česar tirja delo čezmerne napore oh manjših uspehih in
2. so izkazale vse možnosti kritja stroškov gradbe, ki jili moremo tako zbrane, kritično premotriti.
Zanimivo je, da so se na prvi problem
osredotočili skoro vsi kulturni predstavniki, medtem ko so se z drugim bavili skoro izključno politiki.
rdiniaog magoholkohalso umdgo lmdgddgd I.
Profesorski zbor ljubljanske univerze ima proti profesorskim zborom skoro vseh ostalih univerz sveta izjemno stališče: živi v večni obrambi univerze in tako skoro ne more priti do miru, ki je nujno potreben znanstvenemu delu. Nabolj tehtne izjave se dotikajo prav te najgloblje rane. Le ljubezen in pa zavest velike edinstvene odgovornosti sta ona tvorna sila, ki vkljub vsemu doprinaša k ugodni notranji rasti univerze. Na zunaj pa se univerza ne razvija, čeprav je jasno, da so njeni ustanovitelji I. 1919. ustvarili zanjo le nujne začetne pogoje in predvidevali vso ostalo izgraditev v kasnejših letih. Univerza vstopa v svoje petnajsto leto, število slušateljev se je silno zvišalo, instituti in seminarji se niso razširili, pač pa so dotacije padle.
V teh morečih razmerah je dijaški po-kret za zgradbo univerzitetne knjižnice načel vprašanje, ki je že dolgo viselo v zraku in s tem znova zganil plaz, ki je v zadnjih letih zastal. Tako so v novoletnih številkah zopet zbrani vsi kričeči dokazi težavnega stanja univerze, toda formulirani ostreje kot kdaj poprej. Menda edina evropska univerza brez osrednje knjižnice je sedaj prenehala še s sproti nakupovanjem najnujnejših knjig, zaostanki se z vsakim dnem večajo in v prihodn jih letih se bomo znašli daleč za sodobno Evropo. In če danes ni denarja, da bi se kupovali sproti, kje se bo našel, da se nadoknadijo zaostanki? Centralna knjižnica bi tudi v tem oziru marsikdaj odpomogla, ker bi se izognila vsakemu debatiranju in tako smotreneje gospodarila z danimi sredstvi. Vanjo naj bi se prenesle tudi arhivalije, da bi bilo znanstveniku dostopno vse gradivo1 na enem mestu. Tudi za dijake bi imela knjižnica izreden pomen: v težkih studijskih razmerah je borba za izpite vse ostrejša in to na škodo splošne in srčne izobrazbe.
Ti in še mnogi argumenti govore iz izjav za potrebo takojšnje zidave knjižnice. Z vrsto člankov v časopisju in revijah je bilo javnosti predstavljeno obupno stanje v Drž. studijski knjižnici na Poljanski cesti — sedaj se jim je pridružil še oris stanja na univerzi. S spontano novoletno manifestacijo najvidnejših predstavnikov našega javnega življenja je dvomesečno propagandno delo Akademske akcije za univerzitetno knjižnico zaključeno:	doseglo je
svojo kuhninacijo.
Odslej nam bo dragocen vsak donesek, ki bo pripomogel h konkretnemu vprašanju: kako doseči začetek gradnje?
*
Z zanimanjem gledamo, če bo skupna volja vodilnih političnih in najvišjih kulturnih predstavnikov mogla dovesti do
zgraditve institucije, za katero so si edini, da je nujna in neodložljiva.
II.
Manj jasno, kot zahteva po knjižnici je vprašanje, kje naj se dobi denar za zidavo. Marsikatero osvetlitev pa kažejo vprav novoletne izjave.
To vprašanje je bilo najbolj jasno v začetku, ko je akcija pričela s svojim delom: iz državnega proračuna! Kot vzor je bilo vzeto stanje iz 1. 1930-31 in 1931-32, ko je bil v drž. proračun vnesen letni znesek Din 700.000.— kot anuiteta za odplačilo posojila, ki naj bi se najelo za zidavo zgradbe in približno v desetih letih odplačalo. — Kmalu pa se je začelo vprašanje kompli-cirati, ker so se od tedaj razmere v drž. upravi in z drž. financami izpremenile. — Razmišljalo se je o novih virih:
banovina; velike mestne občine; vse slovenske občine; javna zbirka, ki naj med Sloyenci znova oživi predvojni idealizem; stavba naj bi se postavila na samostojno gospodarsko bazo in se sama vzdrževala; fideikomisi; kombinacija nekaterih izmed navedenih virov.
Kot je bilo že zgoraj omenjeno se tega vprašanja dotikajo v svojih izjavah največ naši politični predstavniki. Tako izražajo svoje upanje, da bo država krila stroške ali vsaj del stroškov: g. minister dr. Albert Kramer: »Nihče tu ne sme stati ob strani in prepričan sem, da bo tudi tokrat država storila vse, kar je v njeni moči, da se krasna zasnova čimprej uresniči«; g. ban dr. Drago Marušič:	»Prepričan sem, da bodo
ne samo upravna oblastva, ampak tudi celokupna javnost po svojih močeh prispevali ..g. senator Ivan Hribar: »... tako naj poklicani faktorji poskrbe, da dobi knjižnica naše almae matris Alexandrinae njenemu namenu in pomenu res dostojno shrambo...«; g. senator dr. Vlad. Ravni-
har: »... smatram, da je vseh in vsakega izmed nas dolžnost, da osredotočimo svoje napore v tem, da dobi univerza tako ponosnega imena, kakor je univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani svojo lastno, vzorno urejeno knjižnico«; g. senator dr. Valentin Rožič: »... zato se moramo postaviti na lastne noge, opreti se samo na svojo državo... Zato je in bo naloga narodnih predstavnikov, poslancev in senatorjev, pa tudi vseh podeželskih, trških in mestnih občin, kakor tudi drugih stanovskih korporacij in ustanov, da vsi enodušno po resolucijah in sklepih prosijo in zahtevajo, da vlada čimpreje to narodovo najsvetejšo in najvzvišenejšo željo izpolni — kljub mi-zernim časom. Treba je le nekaj let zaporedoma staviti v drž. proračun primerne postavke za slovensko vseučiliško knjižnico v Ljubljani«; g. župan dr. Dinko Puc: »Ne dvomim, da bo vodila do uspeha (akcija univerzitetne mladine) — kljub krizi, ker enkrat bo že morala državna uprava storiti nekaj več za našo univerzo«. — Najjasnejše je formuliral zahtevo na državo akademikom zelo naklonjeni g. banski svetnik Evgen Lovšin: »Zato mora priti postavka
za stavbo vseučiliške knjižnice v Ljubljani že v proračunskem letu 1934—35 v državni proračun.«
Skoro vse te izjave pa se skladajo v tem, da računajo poleg državnega prispevka tudi na prispevek javnosti, dasi ni v njih povedano, na kak način naj bi se zbirali ti prispevki in v kakem razmerju. Konkreten predlog za to pa je iznesel g. pomočnik bana, dr. Otmar Pirkmajer: uzakonil naj bi se avtonomen sklad almae inatris Alexan-drinae, kamor naj bi se stekal ne samo denar, potreben za zidanje univ. knjižnice, ampak novih, zelo potrebnih stavb univerze sploh.
Zdi se, da so v zgornjih predlogih mišljeni tudi prispevki večjih samoupravnih edinic, kot so banovina in večje mestne občine, torej bi šlo za združitev več denarnih virov, kar je morda najkonkretnejše. Temelj pa bi moral biti prispevek države.
Presenetljivo je, da nobena izmed izjav ne govori o kritju stroškov iz dohodkov pri odpravi fideikoinisov z edino izjemo g. dr. Pirkmajerja, ki pa je skeptičen: »Ne izključujem za ta namen davka na odpravo
fideikomisov, vendar nimam vere, da bi mogli po izvršeni agrarni reformi in po odtujitvi veleposestniških gozdov priti po tej poti do zadovoljive rešitve finančne strani našega univerzitetnega problema.« Predlaga pa gospod podban ob tej priliki, naj bi se našel pri nas doina kak živi vir sredstev, ki bi bistveno pripomogel do potrebnega denarja.
Nabiralnih akcij, kot tudi zbiranja zgolj med narodom, ne predlaga nobena izmed izjav. Le sramotno bi bilo, če bi narod, ki alkoholu vsako leto žrtvuje milijarde, ne žrtvoval nekaj milijonov za svojo knjižnico.
*
izmed vseh navedenih možnosti bo treba izbirati pri bodočem konkretnem delu. Tre-noten položaj kaže še zelo nejasno sliko denarnih virov za univ. knjižnico. Akademska mladina je doslej gibala akcijo; nevarnost pa je, da bo ta prišla do točke, ko ji študent ne bo mogel pomoči dalje.
Toda danes je misel že tako razširjena, da bo le težko ostati zgolj pri želji in ob-Ij ubi.
Vsaka akademska generacija je postavljena pred svoje, njej lastne naloge. Preko študija, znanstvenega in umetniškega udejstvovanja so še splošne naloge, ki jih prinaša fluktuacija življenja in so zato za vsako generacijo nove. Za vsak učinek so podani vzroki. Tudi sedanje stanje ni nastalo samo po sebi, ampak po prejšnjih slabih in dobrih dejanjih. Zato se da realna bodočnost ustvarjati le na sedanjih in prejšnjih dejstvih. In ravno spoznavanje sedanjega resničnega stanja in iskanje zdravih zaključkov iz tega daje mladini lastno, obdobno poslanstvo. Veliki misleci-vidci prisluhnejo bodočnosti še prav posebno tenko in ustvarjajo iz tega nova dognanja, ki jih ne uresničijo dobe več generacij. A takih genijev je malo. Pa ne le ti so nosilci bodočnosti, tudi vsi ostali se ne moremo odtegniti splošnim družabnim dolžnostim. Kajti, vsak človek vrši hote ali nehote kulturno in socialno poslanstvo v narodu in državi. Akademik ga mora vršiti hote in zavestno. Ne le vršiti ga mora, pravec mu mora dajati, pa naj bo pozneje kjerkoli in karkoli.
Ena najvažnejših sodobnih nalog je go-spodarsko-socialna. Ne le brezposelnost delavstva, ampak tudi inteligence jo narekuje, več, jo ukazuje. Brezposelnost je le najvidnejši klic, splošna pavperizacija, splošna beda, niti eksistenčnega minimuma dosegajoče življenje ostalih 90% naroda ostro kaže na to polje.
Pred vojno je bil socialno-gospodarski študij bolj »šport« mlade inteligence ali le postranski študij nekaterih »prenapetežev«. To je razumljivo. Kader srednjega stanu je tvorila inteligenca, uradništvo, name-ščenstvo, prosti poklici. Ti so živeli če ne ravno sijajno, pa vsaj udobno. K tej udobnosti je prišel še nimbus tradicije »zunanjega socialnega položaja«. Ta je vsaj na zunaj prikril resnične težkoče. Danes tega ni. Življenjska resničnost je otemnila. če ne že popolnoma zabrisala diference socialnega javnega položaja. Srednji stan, ki je bil toliko let nosilec in do gotove meje tudi regulator življenja, izginja. Vedno večje obubožanje med vsemi stanovi nastopa, pri nekaterih pa že ni več eksistenčne možnosti. Svobodna gospodarska konkurenca, evangelij liberalno-kapitalističnega gospodarstva, je postala kot v posmeh vsem
.
I
teorijam največja roparica svobode in absolutna gospodarsko-socialna diktatorica. Mednarodni kapital, združen v frustih, kartelih, koncernih itd. pa ne diktira življenjskih pogojev le milijonskim delavskim armadam, kar tako radi mislimo, ampak tudi vsem drugim stanovom, obrtnikom, kmetom in tudi inteligenci. Če primerjamo današnjo plačo profesorja-začetnika, ali polnokvali-ficiranega uradnika s predvojnimi delavskimi plačami v industrijskih državah, nam je to jasno. Moč proizvodnega kapitala pa ne sega samo na polje materijalnega življenja, ampak prehaja tudi na duhovno polje (časopisni koncerni, vpliv gospodarskih institucij na kulturni razvoj itd.). Vsa človeška družba je postala v sebi povezana in med seboj odvisna celota. In le pod vidikom celotnosti je uspešno iskanje rešitve današnje krize. Ta kriza ni namreč običajna, v menjalno-kreditnem gospodarstvu fluktujoča kriza, ampak je kriza gospodarskega sistema, človeške družbe sploh. Živimo namreč v dobi največjega gospodarskega in tudi duhovnega preloma, kakršnega ne pomni zgodovina.
In kakor segajo duhovni početki današnjega gospodarskega sistema prav tja v dobo renesanse, tako korenini bodoči go-i spodarski ustroj že v današnji dobi. Mi, ki danes živimo, moramo že postavljati zdrave, močne temelje novi družbi ne glede na to. kdaj se preobrat izvrši in dovrši. Po veliki povezanosti družbe, ki je nastala j na gospodarskem in duhovnem polju po vi-j soki razvojni stopnji zlasti tehnike, ni re-! Sit ve v rešitvi nekaterih, ne še v rešitvi 1 enega naroda, ampak samo v celoti, pod vidikom skupnosti, za skupnost in radi nje. Kulturno, gospodarsko in socialno življenje ni mehanično, statično, ampak dinamično, organično, občestveno. V tem organic-nem življenju imamo kot družabna bitja j svojo občestveno dolžnost, ki je nujna, dana po današnji vtelešeni in vladajoči,^ pa | v nebo vpijoči krivici, narekovana po čutu pravice in ljubezni do samoobrambe in do obstoja in reda v družbi.
Narodnost. Slovenstvo: Ali je to sploh kako samosvoje, današnji mladini lastno in naloženo vprašanje? Je! Zato je, ker ga del naše inteligence razume napačno, ne- j naravno. Ne vedo, od kod so in kaj so. Ker j tega ne vedo, jim tudi ni jasno, kaj naj j postanejo. Niso še nič in po hitlerijanizmu j in musolinizmu bi nekaj radi postali. Za i
j
priprostega človeka je to tako enostavno, priprosto, naravno dejstvo, da o njem niti ne grunta več. Le tisti, ki zamenjuje pojma naroda in države, njuni nalogi in poslanstvi. išče nove rešitve tam, kjer je sploh ni. Država in narod si moreta biti blizu, navidez identična, a sta vendarle vsak zase samosvoja in zahtevata vsak svojo rešitev. Mi gledamo na vprašanje naravno in dajemo vsakemu tisto, kar mu gre, narodu in državi. V tem je po našem prepričanju podana rešitev i za slovenstvo i zn držnvo.
Na splošno več govoriti o tem vprašanju, je za g ros akademske mladine res odveč.
Prav preradi nam očitajo materialistično usmerjenost. Pa je nasprotno res, da so ravno zadnje akademske generacije pokazale, kako močna je usmerjenost današnje mladine v duhovnost. Nasprotno bi mi z isto, če ne z večjo upravičenostjo to očitali drugim. Če pogledamo samo na odnos vere in politike, moramo ugotoviti, da nas je starejša generacija pustila v tem pogledu na razvalinah. Identificiranje vere in politike, vere in politične stranke je eden največjih grehov stare generacije. To je odraz silne materialistične miselnosti, pa naj so še tako govorili o idealizmu, to je nepravilno vrednotenje in zamenjevanje duhovnega in materialnega, kupčija za koristi zunanjega na račun notranjega. Škodovali so pa obema in zraven še pozabili na druga tako pereča vprašanja in naloge.
Če kje, velja za nas tukaj: suum cuique!
Življenje samo nam narekuje delo. Ne zavračamo vsega, kar je bilo. A po svoje gledamo na preteklost, po svoje sodimo sedanjost in po svoje si zamišljamo prihod-njost. Prav iz tega izhodišča gledamo na social no-gospodarska vprašanja celotnost-no. To namreč ni in ne sme biti monopol in privilegij nekaterih (čeprav so morda na tem polju kaj naredili), ampak je zadeva vseh, ker vsi nosimo in bomo morah nositi vse pluse in minuse reševanja in rešitve bodoče družbe. Narodnost nam ni romantično fantaziranje ali šahovnica, am pak realno dejstvo, ki mora po naravnem in nravnem pravu obstojati in živeti. V religioznem oziru priznavamo svobodo posameznika, jo spoštujemo in vendar hočemo akademsko med seboj obravnavati tudi ta vprašanja in vsako stvar vrednotiti po njeni naravi sami brez primesi in zamenjavanja.	J-	L*
Beseda ob novem letu
Zopet smo videli zdrsniti leto v preteklost. Doletela ga je usoda nepregledne vrste pred njim. Pasti je moralo, ker ga neizmerna vrsta prihajajočih potiska v daljavo — pozabljenje. Mimo nas drsi iz neskončnosti v neskončnost trak, na katerem pišemo zgodovino, ne da bi ga mogli le za hip ustaviti ali pospešiti. Brezpogojno moramo pisati nanj svoje bodoče priznanje ali sramoto. Ne majhna sramota bi bila tudi, ako je ne bi pisali, kadar smo poklicani. Objektivne sodbe ne smemo pričakovati v sodobni kritiki, zakaj zanjo je treba neke časovne razdalje.
Videli smo pogin, ki ga je izsililo novo rojstvo. Staro življenje inora poginiti, mora neizbežno pripraviti inesto mlademu, prilagojenemu razmeram. To je brezkompromisen zakon prirode. To je princip mrtvega in živega sveta, pa tudi duhovnega. Iz-živetje in pogin so- radikalna sredstva narave za proboj mladih klic.
Tako je naše pojmovanje, to je veliki nauk, iz katerega izhajamo in ki je naša apologija. Ali se varamo, ali smo na napačni poti? Če bi bili, se mora varati tudi narava in vsa njena fenomenalnost bi bila velika laž.
1 oda ta apologija še ni vsa naša motivacija. Čutimo tudi neizbežen klic sedanjosti, »kategorične imperative«, mimo katerih ne moremo in ne smemo. Nekoč sem bral globoko misel: »Kdor si po vesti ne odgovori na vsa vprašanja, ta človek ni pošten.« To je tudi naš klic. današnjemu inteligenčnemu naraščaju, resen klic ob pogledu v bodočnost. Nešteto takih vprašanj je, ki posredno ali neposredno v živo zadevajo naš fizični in duhovni akademski korpus, našo slovensko bitnost od katerekoli strani že, naš mali narod, ki nas pošilja v ospredje zaupajoč nam tako svojo usodo. Ali se zavedamo svojega vzvišenega (Kislanstva ali smo pripravljeni nanj, pripravljeni v prvi vrsti moralno?
Univ. prof. dr. Alfred Šerko:
Izpoved ruskega anarhista
XII.
Povsod je bila sedaj revolucija mogočno v toku. Vsepovsod smo razvijali vročično dejavnost. — Najprej še nismo imeli velikega vpliva, pa naši emisarjii so posegali povsod Ikirepko vmes, da bi napravili iz političnega gibanja socialno ali vsaj ekonomično.
V te namene smo si preskrbeli v Varšavi skrivno tiskarno, s katero smo izdelovali potrebne letake. Te je pisal neki študent, že-nij v svoj/i stroki. Nihče ni znal kakor on apelirati na instinkte mase. Sila njegovega stila je bila neprekosljiva. On je povzel dejstva, jih razsvetlil s primerne strani in napravil svoje zaključke, ki so v svoji enostavni, zgrabljivi logiki naravnost 'presenetili. Potem je to uporabil, da je raznetil fanatizem, je opozarjal koliiko žrtev je bilo tu in tam ravno za to idejo, kako so za njo umirali tu ali tam na barikadah in rajše segniljj, v ječi, kakor da bi popuščali v svojih zahtevah. Na ta način je našel vedno pristašev v množici.
Zelo učinkovito je bilo tudi spominjati ljudi na vse one malenkostne šikane, katerim je bil vsak od njih izpostavljen s strani tovarnarjev in predstojnikov, jih opozarjati na okolnoit, da se njih, ki vse proizvajajo, ne smatra niti za ljudi, kaj še za enakopravne. — To je še najprej spravilo proletarce v besnost in v nekaterih ikra jih, tako v Lagomsku, Tiflisu in Baku nam je uspelo speljati gibanje na ekonomično polje. Bila- je velika prednost, da smo imeli vsepovsod zve-
Naša pažnja bo- posvečena v bodočnosti tudi moralni kvalifikaciji našega akademika. Ne obtožujemo akademske generacije same, marveč nekatere današnje vodilne kroge, ki izrabljajoč vso krutost resnice: primum vivere, dein philosophari, s koščkom kruha zasužnujejo nepokvarjenega, mladega človeka ideji, ki mu je po svojem bistvu dostikrat tuja, ki naravnost žali njegova najsvetejša, iz naroda prinešena čuv-stva. Ti krogi se pri vsem tem udajajo celo iluzijam, da je le njih delovanje nacijo-nalno, čeprav narodu dejansko več škodijo kot koristijo.
Ta najtežja rana naše dobe ni stara. Rana pravimo, ker pojmujemo akademsko svobodo kot naše najvišje dobro, ki je con-ditio sine qua 11011 vsemu našemu stremljenju in delovanju. Zvezana je s propadanjem našega malega človeka in uradnika, ki ne moreta več z lastnimi sredstvi šolati sinove. Morala bi se začeti selekcija inteligenčnega naraščaja v korist plutokracije. Tako bi ostal znaten del prave inteligence za plugom in v tovarni, kar bi pomenilo degeneracijo intelektualnega stanu. Težko pa hvaležno nalogo vršijo v tem oziru razne menze in podporne ustanove, ki pa še zdaleč ne zadoščajo vsem potrebam našega časa.
Znani so nam mučni prizori iz dobe prošenj in sramotno kupčevanje s prepričanji. V nekem privatnem, še ne objavljenem pismu je zapisal Ivan Cankar: »Tako krasen pesnik, kot je bil Aškerc, pa kaj je naredila iz njega Ljubljana s svojo gnilo slovensko jaro gospodo!!« Če bi danes še živel, bi morda ponovil svoje besede, le da bi mislil pri tem na ubogega slovenskega študenta.
lo so težki grehi dela naše starejše vodilne generacije. Zakaj tako se vzgaja moralno propadla inteligenca, ki ji bo najvišji etični zakon lastna korist. Na odgovornih mestih, ki jih pozneje zavzamejo, širijo
moralno anarhijo, skratka so naj večji škodljivci socijalne družbe.
Hočemo si pomagati sami. Vendar je upravičena naša prošnja vsej javnosti, ki je dobre volje, da nas v naših stremljenjih podpre, pokaže več razumevanja za naše zahteve in borbo. Saj se hočemo in moramo strniti v enotno fronto čuvarjev pravic našega naroda, saj hočemo, da dajejo naše vrste res neoporečne borce za pravico in resnico.
Težko pot hodi današnji študent. Zato ni čudno, če včasih omaga ter se udaja škodljivemu fatalizmu. Posledica je pomanjkanje borbenosti, ki edina jamči idejam proboj in uveljavljenje. Popolnoma napačno je mnenje, češ, počakajmo boljših časov. Mi sami moramo postati sostvarilci boljše bodočnosti, ki — bodimo prepričani — ne bo prišla sama.
Pogled v novo leto nas ne straši. Pojdimo bodočnosti naproti odločni in pripravljeni, le tako nam bo mogoče vršiti veliko poslanstvo naroda, iz katerega prihajamo in v katerega se bomo zopet vrnili. —č.
Vse naročnike zamudit ke opozarjamo, da takoj s tacalo zaostalo naročnico!
Akademska akcija za univerzitetno knjižnico je izdala okusne fotografije-razgledni-ce Plečnikovega modela univerzitetne knjižnice. So po 2 dinarja in se dobe pri vratarju na univerzi. Poslužujte se jih pri svoji korespondenci!
Akademski pevski zbor opozarja vse člane, da se začno redne pevske vaje takoj po počitnicah, in sicer je prva tenorska va ja že 10. januarja. Vsi pevci naj se vaj brezpogojno v redu udeležujejo. Brezobzirno se bo namreč izvajal sklep odbora, da se pevca, ki trikrat neopravičeno izostane od vaje, črta.
ze in da smo bili tako obveščeni, če se je kje začelo gibati, tako da se je hitro kdo od nas podal tja.
V Tiflisu stvari niso šle po moji volji; ljudje so bili vse preveč praktični. Niso začeli s stavko, niti z demoliranjem, tudi se niso hoteli boriti proti vojaštvu. — Ne. — Dejali so enostavno: tolikšno plačo hočemo, potem bomo delali samo šc toliko časa, nobena stvar se ne sme podražiti. — Kdor se nam ne bo uklonil, bo ustreljen. — Vsi prebivalci so se udali. — V kratkem so bile seveda vse pridobitve zopet izgubljene...
Več veselja sem imel v Baku. Tu so sta- | vili petrolejski vrtači svoje zahteve in ko jim v dVeh dneh ni bilo ugodeno, so zažgali 140 stolpov. — Nato so podjetniki na mojo največjo jezo, pristali na vse, kar se je od' njih zahtevalo. Tako neznansko sem se bil že veselil, da se v kratkem uresniči moj življenjski ideal. — No pa — prej ko sem se nadejal, se mi je nudila taka prilika.
Že dolgo je bilo versko in plemensko so-vrastvo med Armenci in Tatari prikipelo do viška. V celi Kuvkaziji je vrelo kakor v čarovniškem kotlu. Seveda sem ostal v Baku, v pričakovanju tega, kar bo prišlo. Celokupno : prebivalstvo je bilo do skrajnosti vznemirjeno; mučna negotovost je visela v zraku: se bo ples že vendar začel ali ne? — Čutil sem, da je treba sprožiti samo zrnce in lavina bo zagrmela. — Nepopisno vzburjenje me je objelo; duševna napetost je bila neznosna. — Od minute do minute se je stopnjevala v meni strahovita tesnobnost pred neznanim in vendar je tlelo peklensko poželenje v meni: da bi se zdaj, v tem trenutku sprožilo, da bi
bilo končno mojemu živce razkrajajočemu pričakovanju zadoščeno.
In prišla mi je demonska ideja: Treba je raztrositi samo primernih vesti in vihar bo zavihral.
Notranje sem trepetal pred strahotnimi posledicami in vendar me je neka neodoljiva sila gnala, da bi pritisnil na kontakt in sklenil tok, Iki bo povzročil eksplozijo — Sij je le neike vrste dobrohotna pomoč« — je ne-kaj šepetalo v meni. — »Priti mora na vsak način! Čim prej nas zajame vihar, tem bolje!« v 1 ako so se me polastila nasprotujoča si čuvstva in me spravila ob vso razsodnost. Kakor žogo so me metala trenotna čuvstva med mojima obema naravama, v katerih se je odražal moj masohizmus. Ena sama beseda od tretje strani bi bila povzročila tako sugestijo v meni, d’a bi slepo storil vse, kar bi se zahtevalo od mene . ..
Moje razpoloženje je bilo razpoloženje onih ljudi, o katerih pravi Blanqui: V Parizu je vedno 50.000 ljudi, ki so pripravljeni na en migljaj preliti za karsibodi kri, — enako za svobodo kakor za reakcijo — bi bil moral pristaviti.
To prdkucuško nastrojcnje, ki mi je bilo tako dolgo psihološka uganka, sem mogel proučevati sedaj na lastni osebi kot po ledi-co stopnjevane masohistične konstitucije. — Pod tem polutanskim duševnim stanjem ni bilo nič ko ljubezen do človeštva. — Vsakdanje človeštvo nam ne nudi nobenih senzacij. —- Ljubki moremo samo ono, kair nam nudi kaj izrednega. — Za to čutimo potrebo in režn'0 vid?ti človeštvo v stisk' !n
Prerokovanja za leto 1934
Naš urednik je za novo leto obiskal slovečega jasnovidca in preroka, cigar ime mora žal ostati tajno (po njegovi želji, češ, da se hoče radi skromnosti na vsak način odtegniti velikanski slavi, ki jo bo doživel na Silvestrovo leta 1934. Svet bo tedaj videl, da so se njegova prerokovanja še vse preveč temeljito uresničila). Tole je mož napovedal:
Leto 1934 bo spet zelo razočaralo' vse optimiste, ki jih je — žaiibog oziroma hva-iabogti — čedalje manj. Prišlo bo pa tako daleč, da bodo še ti zginili, pri čemer bo
Takole je naš karikist videl sloviti brucovski kirst v »Unionu«.
da bi ga tem bolj vroče ljubili, ljubili za to, ker nam povzroča njegova beda strahotno bol.
Da za dnem sem taval okrog in bojeval sam s seboj nepopisne duševne boje. — Čutil sem, da ni izhoda kakor povzročiti katastrofo, ali izvršiti samoumor. Še del} čalkati je Šlo preko mojih moči. Slučaj je imel odločiti.
Neko zasanjano stanje je zajelo moj organizem. Nisem več vedel prav: ali je vse skupaj resnica ali zgolj sen?! Da, celo o svoji eksistenci sem dvomil! — V nobenem trenutku nisem prav vedel kje sem, kako sem se tu znašel, kaj sem poprej počel, niti zakaj prav za prav — sem. — Spominjam se samo še, da sem nenadoma promeniral po ulici s povsem mi neznanim gospodom zatopljen ž njim v globok pogovor. — Šlo je za vprašanje: kaj bo prišlo? — Oba sva bila pritajena, prežeča. Kakor da bi vsak od naju imel občutek: »Spregledal me bo, ne smem ee izdati! — Mogoče se mi posreči izvleči kaj iz njega!« — Tako sva se razgovarjala skrajno previdno o onem, kar je bilo v duši drugega.
Mimoidoči so zijali v naju, bržkone sva bila postala nekoliko preglasna. Zdelo se mi je, kakor da hodi nekdo za nama in prisluškuje. Obstala sva, da bi šel mimo. Bil je drzen dečko v pobalinskih letih. Obstal je — roke v hlačnih žepih — par korakov vstran in z zanimanjem poslušal najin razgovor. Moj spremljevalec je kakor jaz [jtlšel v zadrego, oba sva začela jecljati. V hipu se je nabrala gruča radovednih krog naju, v nadi, da bodo slišali kaj
imelo letošnje leto precej zaslug. Vsekakor pa ne bodo razočarani pesimisti.
Leto 1934 bo petnajsto leto obstoja ljubljanske univerze. Letos še ne bo izravnana s tlom, kakor je to pred letom dni zaželel neki njen iskren prijatelj. Za 15letnico bodo poskušali ugotoviti, če je na univerzi še kakšno zvesto srce, ki šteje semestre že ves čas njenega obstoja. Če bodo koga našli, ga bodo kraljevsko nagradili za njegovo zvestobo. Akademski pevski zbor mu bo zapel pododknico, njegovo ime pa bodo vklesali v posebno ploščo v avli.
Za pravnozgodovinski državni izpit se bo letos v vseh treh rokih prijavilo rekordno število kandidatov. Tudi padlo jih bo rekordno število. To pa ne bo niti malo motilo abiturijentov, ki bodo v jeseni v podvojenem številu naskočili j us.
Slovenski študent se bistveno v I. 1934 ne bo spremenil. Utegne se mu zgoditi edino le, da postane še večji revež. Pač pa bo silno agilno akademsko društveno življenje. Po kulturnih društvih bo skovanih veliko število programov, začasnih ter več ali manj stalnih, in izdanih precej manifestov, v katerih se bo kar kresalo od blestečih ideologij in najrazličnejših -izmov. Tudi socialnih, nacionalnih, kulturnih in drugih ciklusov ne bo manjkalo. Sploh bo mnogo govoričenja in se ne bo v nobenem društvu izkazala potreba, začeti z govorniškim tečajem.
Če bo letošnja zima dolga, bo v univerzitetnih kleteh zmanjkalo premoga. Nastala bo nevarnost mrazovne stavke, katero bo pa pravočasno preprečil jug, ki bo prinesel v deželo pomlad.
»Še mnogo drugih važnih dogodkov se bo zgodilo v letu t934, pa nočem delati
interesantnega. Midva pa sva bila vedno bolj zmedena, meni se je vrtelo v glavi in začel sem zopet nekaj pripovedovati. Bil je bržkone zgolj nesmisel, zakaj moj spremljevalec je strmci pol začuden pol preplašen v me, nekaj ljudi v bližini se je pa začelo hahljati. To me je še bolj zmedlo in začela se me je polaščati jeza. Nenadoma sem zavpil nadenj: »Strahovita nesreča bo posledica tega. — Odsekali so Tatarjem noge in roke, zdaj bodo ti masakrirali celo mesto!« — Vse je začelo križem govoriti: »Noge in roke odbili...« Kontakt je bil pritisnjen.
Ne vem kako sem prišel domov. — Gospodinja mi je zasušljala novico: »Tatari bodo zažgali mesto in vse Armence umorili, nekaterim od njih so odsekali noge in roke, odrezali nos, izvrtali oči, vlili vrelega olja v ušesa...! Vse beži ali gradi barikade!«
XIII.
Začetka žaloigre nisem videl, zakaj takoj, ko sem prišel domov, sem zapadel 50-urnemu, smrti podobnemu' spanju. Nobeno telo bi se — po takem duševnem viharju — ne moglo vzdržati pokonci. — Ko sem se zbudil, sem bil tako slab, da sem le s težavo napravil nekaj korakov, celo telo se mi je neprestano treslo. — Nisem imel absolutno nobene druge potrebe kakor po miru. — Ko sem nekaj zavžil, sem zopet zaspal — do prihodnjega dne,
Zdaj sem se čutil zopet precej okrepčanega, dasi so se mi roke in noge še zelo tresle. Moja gospodinja, — že od davna
| v naprej prevelikih iluzij in razočaranj,« je zaključil svoje pripovedovanje jasnovidec.
Na rednem občnem zboru A. A. K. »Njive« z dne 15. dec. 1933 je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednik Črnila Avgust, tehn.; podpredsednik: Žorga Marcel, tehn.; tajnik I.: Čačinovič Rudolf, jur.; tajnik 11.: Tivadar Jože, phil.; blagajnik Peterin Stanko, jur.; knjižničar: Bratko Ivan, jur.; gospodar: Švegel Rudi, tehn.; odbornik: Vončina Anton, tehn.; revizor I.: Hartner Drago, tehn.; revizor II.: Gornik Ignac, tehn.
Beka vodi, Beka je naše in Beka naj bo tudi
Športna trgovina Vaše geslo!
Kolb & Predalič
Lfubljana, Šelenburgova 2
tu naseljena Nemka — mi je povedala o grozodejstvih Tatarjev. Ko sem prišel ven, je bilo mesto kakor izumrlo. Po cestah so ležali še vedno strašno razmesarjeni mrliči, trgovine so bile zaprte, tu pa tam kaka hiša razdejana. Kakor sem čul, so Tatarji v Tiflisu še vse hujše divjali. — Tukaj v Baku so bili zažgali Armencem potrolejske vrelce, od teh so se vneli še vsi drugi, tako da je bila vsa petrolejska industrija uničena, desettisoči pa brez dela.
Pa vse to ni napravilo na me nobenega vtisa, polastila se me je bila strašna ohlapnost in apatija, — nisem čutil ne bolesti, ne ugodja, ne sočutja. Bila je reakcija za prejšnjo prenapetost živčevja.
Ni me strpelo več tukaj in sklenil sem odpotovati v Kiew in se pozneje vrniti v Varšavo ali Lodz.
XIV.
Po kratkem pomudku v Rostovu ob Donu sem prispel v Kiev, sprejet od naše skupine z velikim veseljem. Mislili so bili že, da sem prišel pri klanju ob življenje. Naše uspehe v Tiflisu in Baku, na gospodarskem polju, po ekonomskem terorju, so pri vsaki priliki izkoriščali, obžalovali so le, da so plemenski boji vse zopet porušili.
V moji odsotnosti se je bilo tu povsod vse zelo izpremenilo. V Odesi, Kievu, Varšavi, Lodzu, v BiaIystoku so bili izvršili uspešne »ekspropriacije«. Ta nova taktika ni imela samo skoraj brez izjeme »prodornega« uspeha, ampak nam je pridobila tudi simpatije onih, ki niso jemali našega vpliva na revolucijo preveč resno.	(Dalje.)
Izdaja konzorcij »Akademskega glasa«, predstavnik Zupan Franci. — Urejuje Jože Cenčič. Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik Albert Kolman.