Štev. 20.
Y Ljubljani, 5. oktobra 1917.
Leto LVII.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
i Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljali tranko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne
Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10 — K pol leta .... 5'— , četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 16 h ... dvakrat. . 14 „ . ,. . trikrat . . 12 . za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 10 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št 53.160. Reklamacije so proste poštnine.
Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 19. okt. 1917.
t.
Ob šestdesetletnici njegovega rojstva.
Tovariš Luka Jelene, predsednik Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva in učitelj na I. mestni šestraz-redni deški ljudski šoli v Ljubljani, praznuje dne 16. oktobra t. 1. šestdesetletni-co svojega rojstva. Dolžnost našega glasila je, da se spominja tega rojstvenega jubileja predsednika naše Zaveze — izza i. 1895. našega prvega moža!
Rojen je bil Jelene dne 16. oktobra 1857. 1. v Dražgočali na Gorenjskem kot sin vrlih kmetiškili staršev. Prvi razred ljudske šole je posečal pri splošno znanem, a sedaj že pokojnem učitelju Levič-niku v Železnikih; 2., 3. in 4. razred pa je obiskoval v Skofji Loki. Ko je dovršil šest gimnazijskih razredov, se je odločil, da se posveti učiteljskemu stanu. Vpisal se je na ljubljansko učiteljišče, kjer je tna-turiral dne 2. julija 1881. Izpit učne usposobljenosti je napravil dne 27, oktobra 1883., a izpit za meščanske šole iz prve skupine je prebil dne 6. maja 1898. — Prva Jelenčeva služba je bila v Hotiču pri Litiji, kjer je učiteijeval od 13. septembra 1881. do 3. januarja 1882. Takrat se je preselil v St. Jurij pri Kranju, kjer je služboval do 31. januarja 1899., ko je bil imenovan za stalnega učitelja na I. mestno (takrat še) petrazredno deško ljudsko šolo v Komenskega ulici v Ljubljani, koder službuje še danes. Za svojo neumorno delavnost in vestnost v šoli ob vzgoji in pouku mladine je prejel Jelene več polt valnih dekretov, in sicer od okrajnega šolskega sveta v Kranju in od mestnega šolskega sveta v Ljubljani. To se je zgodilo pred leti v časih, ko so drugačne razmere vladale v kranjskem šolstvu. Danes hvali Jelenčevo delo v šoli in zunaj nje njegov čisti značaj, zavest v polni meri storjenih učiteljskih in stanovskih dolžnosti ter zaupanje neomajno zvestih mu tovarišev, sotrudnikov in sotrpinov...
Med zgoraj označenimi mejniki na površni pogled tako skromnega življenja
se je gibala Jelenčeva agilnost in delavnost, vedno z najvišjim smotrom pred očmi: z vsemi najboljšimi silami duha in telesa koristiti slovenskemu šolstvu, učitelj-s t v u in narodu! — To brezpogojno žrtvovanje samega sebe svojim idealom ter blaginji skupnosti in celote, njegova brezprimerna zvestoba nazorom in prepričanju je najlepša in najplemenitejša poteza v značaju našega Jelenca, je supre-ma lex vsega njegovega življenja!
Leta 1895. je naša Zaveza zborovala v Novem inestu. Zborovanje je vodil nje podpredsednik ravnatelj Ivan Lapajne, ker je predsednik, naš nepozabni Vojteh Ribnikar, malo prej umrl. Treba je bilo delegaciji izvoliti novega predsednika. In na onih volitvah je takoj prodrl kandidat naših gorenjskih korenin.— tovariš Luka Jelene, ki si je že takrat pridobil ime, ugled in zaupanje svojih ožjih tovarišev, vodeč jim njih okrajno učiteljsko društvo in zastopajoč jih v okrajnem šolskem svetu.
In od takrat stoji naš Luka neprestano na čelu naši osrednji organizaciji, to je že polnih 22 let! Vodil je našo Zavezo na zmagovalne pohode po vsem našem slovenskem in hrvatskem ozemlju. Ljubljana, Trst, Celje, Bled, Opatija, Maribor, Kranj, Pulj, Šoštanj, Radovljica, Gorica — povsod tod smo že imeli pod Jelenče-vim vodstvom svoje učiteljske parlamente. Porušili smo vse deželne meje ter smo si kot sinovi in hčere enega naroda bratsko stiskali roke, se navduševali za svoj stanovski poklic, reševali najrazličnejša vprašanja, ki so s šolstvom in učitelj-stvom v zvezi-, tolažili zatirane, dvigali obupajoče, kazali na rane svojega naroda, protestirali v imenu teptanih svojih pravic, iskali potov in sredstev v dosego svojili omejevanih svoboščin, v povzdigo, razvoj in napredek stanu in šolstva svojega! Pa vse to ogromno delo našega narodnega apostolstva, izvršeno nesebično in v moškem navdušenju za vseobči prospeh naše narodne kulture, je opisal Jelene sam v obsežnem spominskem spisu, ki ga je izdala Zaveza ob svoji petindvajsetletnici 1. 1913. —
Ako kdo med nami, more gledati Jelene s ponosom na to veličastno pozitivno delo, ki se je razpletalo pred njegovimi
očmi in pod njegovim vodstvom. Naše množice so se zbirale ob njem, poslušale njegove pozdravne govore, gledale njegovo spretnost, taktnost in uglajenost parlamentarnega vodstva. Ob Jelencu so se zbirali naši stari, preizkušeni bojevniki, na mesta odmrlih so prihajali mlajši, krog se je širil, zavest je rasla in se poglabljala, novi dotoki mladega življenja so dovajali pomlajenje in razmah, so odpirali pot navzgor in naprej... In tikoma pred vojno smo prerahljali zemljo in v širjavo razmaknili temelje naši Zavezi, da bi v njej dobil dovolj dela- in prostora vsak, kdor hoče dobro skupnosti in celoti — tako smo namerili korak do petdesetletnice, in prva stopinja je že udarila ob naša tla v veseli zavesti, dasesreču-jemo z novim časom, pripravljajoč se nanj z r e s n o b o in voljo! Pozdravljen, ti veliki, ti težko pričakovani, ti neizrazni in neizraženi čas! Tisoče roke stoji pripravljenih, da popri-mejo za delo, ko udari naša ura! Pozdravljen! ...
A naš Jelene stoji mirno in čaka tega, kar mora priti. Osivel je v naši službi. Vanj so udarjale strele od vseh strani, a podrle ga niso, niso ga premaknile z mesta. Kam pa naj leti strela, če ne v njega, ki smo ga postavili na najvišje mesto? Jelene je naš prvi mož in naš pravi mož!
Jelene opravlja svoje delo v šoli s točnostjo in vestnostjo, ki mu je dajeta čista vest in trdno jiozicijo v službenem oziru, da ga prijatelj čisla in da mu nepri-jatelj ne more do živega. Kakor vsakemu, kdor hoče in more, je tudi Jelencu zvesto izpolnjevanje službenih dolžnosti ustvarilo ščit, ki ga varuje nasproti vsakomur. K šol. delu se ne sili, ker ga k njemu priganja veselje do šole in ljubezen do mladine. V svoji stroki je temeljito izobražen; s posebnim veseljem pa se je posvetil študiju obče in pedagoške zgodovine ter slovenske literature. Njegovo splošno izobrazbo je dvignilo urejanje Za-vezine knjižnice ter potovanje v London in Krakovo, ki je o njem predaval na poučnih večerih ljubljanskim učiteljiščni-kom in poročal v našem listu, kjer je pred časom priobčil tudi več spisov, kažoč v njih na važnost in pomen pouka v zgodovini. Spričo take temeljitosti mu je povr-jen pouk v najvišjem razredu, a njegovo
šolsko delo venčajo odlični učni uspehi. Na stotine je Jelenčevih učencev in učenk, ki hranijo svojemu učitelju najhva-ležnejše spomine, vdanost in spoštovanje. V drugačnih razmerah bi bil učitelju Jelencu odkazan drugačen delokrog — toda sedanji čas hoče, da ponekod izdaja kvalifikacije — politiška pripadnost, ki ji še stalnosti ni treba. Vzlic vsemu pa se Jelene v svojem stanu in med svojimi učenci prav zadovoljnega počuti, kolikor mu — kakor vsem drugim — težka borba za vsakdanji kruh ne greni življenja in ne otežuje učiteljevanja. Značilna je zanj skrb, ki ga bega ravno sedanje dni, češ, kako in kdaj naj izkorigira v zimskih mesecih pismene izdelke svojih učencev, ko ne bo v njegovem stanovanju — luči!
Koliko je Jelene delal in storil v naših organizacijah, tega ne moremo v kratkih besedah točno povedati in po za-služenju oceniti. Tudi Jelenčeva vsestranska zaposlenost izpričuje, da imamo dela dovolj, toda premalo delavcev. Že samo vodstvo Zaveze zahteva celega moža. Koliko je dopisovanja in koliko potov, to ve Jelene sam, a o tem govore tajniška poročila na zborovanjih Zavezi-ne delegacije. Zaupanje ljubljanskega prebivalstva ga je poslalo v mestni šolski svet, kjer neustrašeno in s pristno svojo možatostjo zagovarja interese učiteljstva in šolstva. Mnogo let ureja naš Ročni zapisnik, a našemu prelepemu Zvončku je upravnik ves čas, odkar izhaja, to je že 18. leto. Jelene deluje v vodstvu Hranilnice in posojilnice Učiteljskega konvikta, Jubilejske samopomoči,-ki ji je ustanovitelj, Vdovskega društva, Narodne šole, Učiteljskega konvikta, Ljubljanskega in deželnega učiteljskega društva. Jelene je bil med onimi ljubljanskimi tovariši, ki so nam iz nič ustvarili Učiteljsko tiskarno. Bil je njen prvi predsednik. Vsa teža skrbi in odgovornosti je ležala na njegovih ramah, ko je bilo treba tiskarno seliti iz prvotnih tesnih prostorov v Stritarjevi ulici v Gradišče. A ko so tudi ti prostori postali pretesni, je bilo treba misliti na novo selitev, ki se je izvršila v lastno poslopje v Frančiškanski ulici. Bilo je treba napraviti tisoč potov, posredovanj in posvetov, da je Jelene pridobil našemu zavodu potrebni kredit, dozidal novo in moderno zgradbo ter spravil našo tiskarno
LISTEK
Glasbeno-dramatični večeri v deželnem gledališču.
Pevski večer dne 18. septembra t. 1.
Slov. pevsko društvo »L j. Z v o n« se je v teh časih, ko je delovanje pevskih društev sploh ustavljeno, skorajžilo na prireditev pevskega večera. Slučajno je bilo namreč toliko pevcev doma," da se je lahko sestavil mali moški zbor in izbral tem močem primeren vzpored. Kot solista sta sodelovala gdč. Anica V r h u n -č e v a in g. Fran M o h o r i č. Da ni društvo vabilo kakih zunanjih solistov, je popolnoma razumljivo; hotelo je opraviti z domačimi močmi. Gdč. Vrhunčeva je mlada sopranistinja, ki je pa že v svojih prvih korakih na polju petja dosegla jako lepe vspehe in sicer kot solistinja pri uglednih cerkvenih koncertih p. H. Satt-nerja. Na Zvonovem pevskem večeru je jiravzaprav prvikrat nastopila v javni
dvorani. Imela je precej treme, toda zapela je lepo tri novejše skladbe ,in sicer
V. Mirkovo »Kateri Kerub«, Lajovčevo »Pesem o tkalcu« ter E. Adamičevo »Pri zibeli«. Tenorist Fr. M o h o r i č se je uvedel na koncertni oder z novo F. Ger-bičevo »Trubadurko«, staro, a vedno krasno J. Prohaskovo »Tak si lepa« ter vaško J. Hatzejevo »Da sam bogat«.
Zbor je bil v mojih rokah, zato naj o njem odpade vsako poročilo.' Za natančno pripravo je seveda manjkalo časa. Jako stvarni, objektivni oceni o pevskem večeru sta priobčila uradni list iz peresa prof. F u n t k a in »Slovenec« iz peresa prof. Robide. Skrajno uničujočo, revolversko žurnalistično sestavljeno in-famno poročilo je prinesel »N a p r e j«. Pristaš sem stvarne, četudi najstrožje kritike, ki jo napiše strokovnjak, zato me »Naprejevo« pisanje, ki ga je narekoval ne vem kakšen odij do.društva in sodelujočih ni prav nič razburilo. Pisala ga je pač ženska, vajena fabriciranja politiških zafrkacij, s katerimi si služi svoj vsakdanji kruh in ki je morda tudi v tem popolnoma nepolitičnem pevskem večeru gledala — politiko. • Zorko Prelovec.
II. Koncert Gertrude Foerstel.
Dva jako prijetna večera nam je napravila s svojim gostovanjem pevka dvorne opere na Dunaju Gertruda Foerstel, solistinja izrednih p evskih vrlin. Nje uglajeni glas in izrazito občuteno prednašanje posameznih točk vzporeda sta izzvala pri občinstvu, ki je obakrat docela napolnilo gledišče, viharno odobravanje. Znamenita umetnica si je delila uspeh večerov z virtuozinjo Liny H a m -meri, ki je mojstrsko spremljala samospeve in nastopila samostojno v zanimivih klavirskih točkah.	Z. P.
lil lil
1П 1И
Ljubljanski licejski profesor Sič izdaja zbirko slovenskih ornamentov. V kolikor mi je znano, bode vsebovala zbirka sledeče stvari: Pisana vez s križnim vbodom, bela vez, zbirka belokranjskih vezenin tvori posebni del, mali kruhek,
pirhi ali pisanice. Za to delo, katerega začetek kaže res lepe stvari, bo narod lahko hvaležen. Nar. ornamentika je ogledalo narodove duše. Povsod se gleda na te stvari veliko bolj kot pri nas. Zlasti v zadnjem času je opažati pri drugih narodih veliko zanimanje za narodne stvari. Pred vojno sem ponudil nekemu v Nemčiji izhajajočemu modnemu listu vzorce belokranjskih narodnih vezenin. Da ste videli, kako jim je bila dobrodošla moja ponudba! In še zaslužiti bi dali od 6— M honorarja za posojevanje posameznih vzorcev. Torej v »rajhu« so imeli več smisla za slovenske stvari, kot mi v domovini. Sičeva zbirka bo imela tudi veliko vrednost zato, ker se bode lahko uporabljala kot knjiga predlog za vezenje. Naj bi se zanimale za to delo predvsem naše vrle koleginje in pa ženska društva. Priznati moramo, da v tem oziru izgleda pri nas zelo klaverno. Hrvatske sestre imajo vse polno ženskih zadrug, kjer izdelujejo kmetska dekleta in žene razne vezenine, ki se prodajo za lepe novce. Kolikokrat sem že slišal po naših prodajalnah povpraševati tujce po narodnih izdelkih, a zaman jih iščejo. Vse, kar najdeš
Stran 2.
UČITELJSKI TOVARIŠ, dne 5. oktobra 1917.
Stev.
pod varno, lastno streho. Mnogotero noč so ga te materialne skrbi oplenile spanja, vrhutega pa so se še razljučene strasti sovraštva in škodoželjnosti zaganjale od vseli strani v naše podjetje, hoteč ga uničiti, ko se je ravno pospelo na pot napredka in razvoja. Bilo je treba železne vztrajnosti, da ni vse podjetje zletelo pod cesto, ampak da se je dvigalo in jačilo ter pridobivalo na ugledu in imenu vzlic najzlobnejšim navalom. Iz teh hudih in nevarnih časov je Jelenčeva energična roka provedla našo tiskarno do trdnega temelja moderno urejenega zävoda, ki ga v bodočnosti čakajo še lepi časi. Ako bi nam Jelene ne dal nič drugega, z našo tiskarno nam je dal toliko, d a m u n e m o-remo biti nikoli dovolj hvaležni! Ta naša hvaležnost mu bodi plačilo za vse bridkosti in težave, ki jih je radovoljno in potrpežljivo prenašal v našo skupno korist!
Na prigovarjanje ožjili prijateljev in somišljenikov je 1. 1901. kandidiral v državni zbor, v V. kuriji, hoteč posvetiti v dunajskem parlamentu vse svoje moči in zmožnosti blaginji svojega naroda in slovenskega učiteljstva. Proti nasprotnemu kandidatu dr. Šušteršiču ni zmagal, vendar je združil na svojo osebo 12.000 naprednih glasov. Ko je bila leta 1907. po dolgem času zopet sklicana deželna učiteljska konferenca v Mestni dom v Ljubljani, so delegati poverili Jelencu nalogo, naj v njih imenu utemelji sklep, da se toliko časa ne morejo udeleževati razprav, dokler kranjskemu učiteljstvu temeljito ne regulirajo plač. To nalogo je izvršil Jelene v sijajnem govoru, ki je splošno učinkoval. L. 1912. je priglasil svojo kandidaturo za deželni zbor kranjski, toda zahrbtne spletke so mu onemogočile vstop v ta parlament. Jelene je bil vodnik ali član mnogoterim deputacijam, ki so bile v Ljubljani in na Dunaju tolmačice učiteljskih teženj, želj, potreb in zahtev. In kjer je bilo treba reprezentirati naše učiteljstvo, tam je stal zopet Jelene na svojem mestu. Dostikrat se zglašajo pri njem njegovi ožji rojaki iz rojstnega kraja ali Šentjurčani ali njegovi nekdanji učenci, prose^ga posredovanja in pomoči pri tej korporaciji ali na oni oblasti. Jelene ne odreče nikomur nobene prošnje, ainpak stori takoj, kolikor more.
Jelenčevo delo v šoli in zunaj šole je zgled in vzor šolskega in i z venšo 1 s kega dela naprednega slovenskega učitelja!
Našega Jelenca diči poštenost in možatost, značaj in volja, ljubezen do stanu, šole in naroda. Vzlic prihajajoči starosti je vedno krepkega zdravja in veselega duha, v družbi je živahen in vesel, ob delu resen, samemu sebi strog in vztrajen. Njegov značaj je neoskrunjen, njegova zvestoba je n e p o d -kupna — tak m o ra biti naš vojskovodja in tak je naš Jelene!
Iz teh gonilnih sil so zrasli vsi plodovi njegovega dela, saj more le zdravo drevo obroditi zdrav sad. Iz src vseli, ki svojega Jelenca poznamo in cenimo, se razlega danes vzklik ljubezni, spoštovanja in ponosa: Zvestoba za zvestobo! Krepko naprej do novega jubileja, ko bodo Tebi, našemu stanu, našemu š o 1 s.t v u in našemu narodu sijale milejše zvezde! Nazdar! —
VPOKLIC! NAJMLAJŠIH LETNIKOV.
Pregledovanje najmlajših črnovojni-ških letnikov je končano. Kakor poročajo listi, bodo v ogrski polovici vpoklicani ti letniki dne 15. oktobra.
SEDMO VOJNO POSOJILO.
Tekom meseca novembra pride v Avstriji v podpis novo vojno posojilo. Pogoji se utegnejo gibati v kviru dosedanjih vojnih posojil. Podpisovalo se bo
istočasno v obeh državnih polovicah. *
DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA RDEČI KRIŽ IN DRUGE VOJNOPO-MOŽNE SVRHE.
Ljudska šola v Trebčah za Vojaški dom, 14:10 K; slovenska ljudska šola na Vrdeli, 20 K; šolsko vodstvo v Karšetah 11:80 K; šolsko vodstvo v Tribanu, 10 K; vodstvo dekliške šole v Pazinu, 10 K; vodstvo deške šole v Paziiu, 10 K; šolsko vodstvo v Lovreču, 10 K; šolsko vodstvo v Poreču, 10 K; šolsko vodstvo v Viznjanu, 30:40 K; šolsko vodstvo v No-vemgradu, 20 K; šolsko vodstvo v Moto-vunu, 10 K; šolsko vodstvo v Žminju, 10 K; šolsko vodstvo v Grožnjami, 10:80 kron; šolsko vodstvo v Čunsku, 11 K; šolsko vodstvo v Nerezinu, 12 K; šolsko vodstvo v Sičolu, 2 K; šolsko vodstvo v Oprtljaju, 10 K; šolsko vodstvo v Lovra-nu, 10 K; šolsko vodstvo pri Sv. Jakobu-Nerezine, 54 K; šolsko vodstvo v Pe-trovju, 10 K; šolsko vodstvo v Pasjak-Jelšanah, 12:20 K; šolsko vodstvo v Ver-tenelju, 10 K; šolsko vodstvo v Tinjanu, 20:13 K; šolsko vodstvo v Labinu, 25 K; šolsko vodstvo v Vržinadi, 21:10 K; šolsko vodstvo v Foškolinu, 10 K; šolsko vodstvo v Baderni, 10 K; šolsko vodstvo v Opatiji, 20 K; šolsko vodstvo v Novi-vasi-Vertenelju, 10:20 K; šolsko vodstvo v Bujali, 20 K; šolsko vodstvo v Torah, 10 K; učiteljski zbor c. kr. učiteljišča v Ljubljani je daroval v častni spomin na umrlega člana Frana Grkmana v prid v vojni oslepelim vojakom domačih polkov, 51:05 K; šolsko vodstvo v Zarezu, 10 K; šolsko vodstvo pri Sv. Petru v Šumi, 10 K; skupaj 526:23 K. Danes izkazanih	526:23 K
V zadnji štev. izkazanih 282.944:73 K
Skupaj 283.470:96 K
DENARNI USPEH SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V DOBI VOJNE DO DANES.
»Učit. Tovarišu«: 283.470:96 K 278.848:69 K 2,761.438:— K 10,298.807:— K 346.450:— K 66.394:48 K
Glasom izkazov v Za Rdeči križ itd.
III.	vojno posojilo
IV.	vojno posojilo
V.	vojno posojilo
VI.	vojno posojilo Srednje šole	_
Končna vsota .
14,035.409:13 K
litt wmrn i
Na svoji seji v mesecu septembru je c. kr. deželni šolski svet za Kranjsko stalno namestil v Ljubljani osem učiteljic, in sicer pet na mestni osemrazredni dekliški ljudski šoli pri sv. Jakobu, tri pa na mest-
po prodajalnah kot naše blago, nosi navadno znamko: »Mode in Germany«. Za časa vojne so prišle na trg takozvane »bolgarske bluze«, ki je bil čisto navaden židovski fabrikat, ter so ga trgovci prodajali nevednim kupovalkam kot »pristno bolgarsko ročno delo«. Vse izložbe so bile polne tega »pofelna« in trgovci so delali imenitne kupčije. Če bi pa bili pri bluzah listki: »Domači kranjski motivi«, bi bilo to sigurno »prekmečko«. A 1 i s e res ne najde enega ženskega društva, da bi začelo gojiti in oživljati domače narodne Ornamente in jih spravljati med narod? Narodni izdelki, ki bi prinašali lepe dobičke, so pri nas popolnoma neznani, in vendar bi jih lahko ravno v teh časih, ko se mudi pri nas tuji svet, spe-čali jako mnogo.
»Suha roba« en miniatur, lončeni izdelki, lični, majhni okrašeni z navadnimi narodnimi ornamenti in imeni kraja, ženskimi in moškimi krstnimi imeni, bi kazala tujemu svetu na našo staro obrt. Vrčki v obliki starih kranjskih majolik bi našli tudi med našim ljudstvom mnogo kupovalcev. Lončene igračke, razni je-lenčki in konjički, ki žvižgajo, Gorjuške pipe, so unikum naše narodne industrije. Škofjeloški kruhek vidiš Ie še v muzeju,
včasih si ga pa dobil na jerbase »za vodo« na ljubljanskem trgu. Leseni pirhi kot škatljice za naprstnike in igle okrašeni kot so belokranjske pisanice z napisom »Kranjska«, bi bili čedni spomini na našo deželo. Kežnate torbice in pompadure z vzorci kranjskih kožuhov bi se hitro raz-pečali. V Idriji se izdeluje ogromne množine čipkarske robe. Nikoli še nisem videl v kaki prodajalni reklamne tablice »Idrijske čipke«. Bog zna kam rajža ta roba in pod kako firmo se prodaja ta lepi izdelek.
Blazinice, prti in druga taka stvar bi se dala zelo primerno okrasiti z našimi ornamenti. To bi bila stvar in delo ženskih zadrug, ki so drugod že zdavnaj upc-Ijane in so si napravile veliko premoženje.
Spočetka omenjene stvari bi pa izdelovali prav lahko po invalidnih šolah.
Povsod drugod najdeš veliko .'Zanimanje za te stvari in javne uprave pospešujejo zelo vsako tako gibanje. Saj postane na tak način narodovo bistvo vedno bolj jasno in vsa dežela dobi pravi narodni značaj tudi nazunaj.
Naj bi pomislili na te stvari tudi oni, ki jim je pri srcu razvoj naše lepe domovine.	Račić.
ni nemški osemrazredni dekliški šoli na Vrtači. Večina najvišje in najvažnejše šolske oblasti v deželi je pokazala zopet s tem imenovanjem, da se iz sedanjih vele-pomembnih razmer še ni prav nič naučila, oziroma da jih neče uvaževati in se ravnati po njih.
Veliko škodo so provzročili na gospodarske polju in v narodnem oziru strastni boji, ki so jih bojevale v polpreteklem času v Slovencih politične stranke. Kar je sezidala-ena, je devala v nič in razdrla druga; v strankino korist so se opuščala dejanja in krepki koraki za splošno blaginjo. Ne narodna — strankina korist in nje razvoj je bil suprema lex. Dolga, žalostna vrsta neplodnih let, polna napadov in bojev med brati!
Zato se vsakdo veseli, ko vidi, da poskušajo in se trudijo merodajni krogi omiliti in oblažiti strasti v slovenskih političnih strankah in odstraniti vse, kar nas loči in razdružuje, zastaviti pa vse sile v dosego skupnih narodnih smotrov. V velikem vprašanju za ujedinjenje jugoslovanskih narodov smo vsi edini. Tu zastavimo vse moči, z vsemi silami podprimo našo neustrašeno jugoslovansko držav-nozborsko delegacijo, da bodo imeli njih orjaški napori uspeh. Pa so še vprašanja, za katera uresničenje lahko stopamo vzporedno, le dobre volje je treba, pa ne iskati in provzročati razprtij in razdrah, kakor dela to večina našega deželnega šolskega sveta. Nerazumljivo nam je, da hodi v tem velikem času še vedno po odioznih potih nepoboljšljivega strankar-stva.
Kakor smo omenili, je stalno namestil deželni šolski svet za Kranjsko na svoji septeinberski seji osem učiteljic na ljubljanskih dekliških šolali. Imenoval je same zagrizene Slomškarice; ni se oziral ne na kvalifikacijo, ne na zmožnosti, ne na starost, še manj pa na terno-predlog c. kr. mestnega šolskega sveta ljubljanskega. Mi se čudimo potrpežljivosti te šolske korporacije. Odkar vodi ljubljansko ljudsko šolstvo nevešča roka nadzornika Lavtižarja, še ni bila ne ena učna moč imenovana za Ljubljano, ki .jo je predlagal c. kr. mestni šolski svet, ta po zakonu utemeljena in pravomočna korpora-cija. Noben njegov sklep se ne uveljavi, vsak predlog namenoma zavrže. Nadzornik bi moral skrbeti za čast in veljavo c. kr. mestnega šolskega sveta, čegar član je sam, pa podira za njegovim hrbtom njegove sklepe in ukrepe in ga spravlja pod veljavo najobskurnejšega kmetiške-ga krajnega šolskega sveta, kjer sede tudi analfabeti. Kako dolgo bo še prenašal c. kr. mestni šolski svet tako omalovaževanje in ponižujoče postopanje? Ali res ni sredstva, da se napravi konec takim razmeram v tako važni korporaciji? V protest takemu postopanju naj ob prvi priliki pri sestavljanju terno - predloga preide preko te točke — na dnevni red.
Zadnje imenovanje jc v kvar šolskemu pouku tudi še v drugem oziru. Na ljubljanskih osemrazrednih ljudskih šolah je upeljan v višjih razredih strokovni pouk in tako se saj malo odpravi nedosta-tek pomanjkanja meščanksih šol v Ljubljani. Kako izvesti to uredbo, če ni zato izprašanih učnih moči? Bile so tri prosilke, vse dobro kvalficirane, izborne učne moči, usposobljene za meščanske šole, a nobena ni našla milosti pri večini deželnega šolskega sveta, ker ni slučajno nobena članica Slomškove zveze. Vidi se, da je večini našega deželnega šolskega sveta prvo strankarstvo, vse drugo pa postranska stvar. S takim postopanjem se ne pospešuje ljudsko šolstvo.
Sploh pa ne moremo pri ljubljanskem ljudskem šolstvu v zadnjih letih zabeležiti nikakoršnega napredka ne glede vzgoje, ne glede pouka; žalibože samo nazadovanje! Vzrok temu ni le sedanja vojna, veliko večja zapreka vsakemu napredku je nevešča in nespretna roka, ki vodi sedaj ljubljansko ljudsko šolstvo. Kaj hočemo pričakovati od nadzornika, ki na uradnem mestu izreče nepremišljeno besedo, da ne potrebuje učenih učiteljev — mislil je menda učitelje s kvalifikacijo za meščanske šole —. Te krilate besede niso zrasle v njegovi glavi, posnel jih je po svojem predniku in s tem pokazal, da se strinja ž njim, kakor sicer zajema dose-daj vsa pedagoška (?) navodila iz starih Maierjevih zapisnikov. Vse avstrijsko učiteljstvo brez ozira na narodnost se poteguje že dolgo vrsto let za temeljitejšo jzobrazbo, za vstop na vseučilišče; šolske oblasti so priredile mnogo nadaljevalnih tečajev v svrho priprave za izpit za meščanske šole; sedanji ministrski predsednik je postavil v svoj program točko, da hoče učna uprava skrbeti za boljšo izobrazbo ljudskega učiteljstva, c. kr. okr. šolski nadzornik za stolno mesto Ljubljano, ki je po zakonu obvezan skrbeti za nadaljno izobrazbo učiteljstva, pa pravi:
»Jaz ne potrebujem učenih učiteljev!« Ali je treba še kake kvalifikacije za takega nadzornika? Ali je še nadalje mogoč nadzornik s takimi nazori?
Glavni vzrok nazadovanju šolstva v Ljubljani je torej, ker ni nadzornik na višku svojega časa, ker ni kos veliki svoji nalogi. Pravi nadzornik je zanesljiv svetovalec, vnet zagovornik in zvest prijatelj svojemu učiteljstvu; biti mora na vrhuncu pedagoške izobrazbe, da lahko poda učiteljstvu najnovejša in vobče priznana pedagoška in metodiška navodila ob vsaki priliki in potrebi. Z malenkostmi in s smešnimi odredbami se še nikdar in nikjer ni povzdignilo šolstvo na višjo stopinjo. Da učitelj kaligrafično piše svoje uradne spise, da s črnilom namesto s svinčnikom zaznamuje zamude, da sam zapiše ime na učencev zvezek, ali naj stoji pri dvopičju pika na črti ali nad črto in tako še sto sličnih navodil, vse to ne povzdigne šolstva niti za las.
Velik nadzornikov greh je, da je za-vozil šolstvo na politično polje. Po navodila za svoje delo hodi k onim, ki so ga naredili za nadzornika in stori le to, kar pusti in dovoli njegova politična stranka, katere eksponent je. Zato pa tudi velik del ljubljanskega učiteljstva nima zaupanja do njega, ker ve, da je pristransko njegovo delovanje in da sloni njegova sodba na politični podlagi. V dokaz temu je, da je o gotovih šolah izrekel kar naj-laskavejšo sodbo, o katerih kakovosti pa je učiteljstvo čisto drugače prepričano.
SLOVENSKI PISATELJ j FRAN MASELJ PODL1NBARSKI |
V	Pulkavi pri Oberhollabrunnu na Nižjem Avstrijskem je nagloma umrl za kapjo dne 20. septembra 1917 gosp. Fran Maselj s pistaeljskim imenom Podlim-barski.
Fran Maselj je bil rojen v Krašnji. Šolal se je v Ljubljani. Iz VII. gimnazijskega razreda so ga vzeli k vojakom. Služil je pri dragoncih v Mariboru in pozneje pri huzarjih na Ogrskem. Ko je do-služil vojake, je prosil za službo pri deželnem odboru, pa je ni dobil. Nato se je zglasil za vstop na ljubljansko učiteljišče, a takratni naivni ravnatelj Blaž Hrovat mu je odrekel vsprejem, ker mu niso bile všeč njegove dolge brke in njegov samozavesten nastop. Šel je nazaj k vojakom, kjer je postal računski častnik in služil po raznih avstrijskih mestih. Pred nekaterimi leti je stopil kot stotnik v pokoj in se preselil v Ljubljano.
Fran Maselj je začel že v niladeniških letih delovati na literarnem polju. Njegove mične, domače povesti in črtice so kmalo zbudile pozornost v slovenski javnosti; Slovenci so radi segali po zanimivih proizvodih pisatelja Podlimberskega. Zaslovelo je pa prav posebno njegovo me po najboljšem njegovem delu »Gospod Franjo«, kjer je prav živo slikal razmere v Bosni po okupaciji. Ko je izbruhnila sedanja svetovna vojna, je oblast zaplenila knjigo; Maselj je prišel v preiskavo in vojaška oblast mu je vzela šaržo ter ga pregnala v prognanstvo; delovanje Slovenske Matice, ki je izdala roman, so ustavili in dali v prisilno upravo.
Fran Maselj je iskreno ljubil slovensko svojo domovino. Rad je potoval po slovenskih pokrajinah. Na lepem razgledu se mu je vsakikrat zjasnil obraz, za-lesketalo oko in poln domovinske ljubezni je vzkliknil: In vsa ta divna pokrajina je naša slovenska zemlja!
Blagi pokojnik si je vsak dan zabe-lježeval svoje vtiske, življenske doživljaje in dogodke. Zanimiv mora biti ta njegov dnevnik in škoda bi bila, če bi prišel v izgubo!
Fran Maselj je bil blag človek, plemenitega srca, tih in skromen družabnik, ki se je vsakomur, s komur je občeval, hitro prikupil.
V	slovenski slovstveni zgodovini si je postavil neminljiv spomenik. Večna slava njegovemu spominu!
lojni.
S Tolminskega. Enajsta soška bitka je zopet pognala nekaj naših ljudi po svetu. Pregnanci pa niso šli v barake, ampak jih je glavarstvo naselilo po cerkljanskih vaseh. Zaradi prihoda pregnancev so se tudi šolski prostori do cela napolnili. Goriški okr. šolski svet je svoje oproščene učitelje, (pet po številu), posla za begunci, ter jim naložil, naj v krajih, kjer so begunci, otvore razred za begunske otroke. Gospod baron, vodja c. kr. okr. glavarstva tolminskega, je v tem oziru šel učiteljem pregnancem v polni meri na roko, kar mu bodi na tem mestu izrečena za-