Razpravo in gradivo, Ljubljana, december 1984, št. 17, s. 141—148 141 Boris Jesih NEKATERE ZNAČILNOSTI AVSTRIJSKE POLITIKE DO SLOVENSKE MANJŠINE NA KOROŠKEM V ZADNJIH LETIH Politiko neke države do narodnih manjšin, ki živijo na njenem državnem ozemlju, lahko vrednotimo iz različnih zornih kotov. Tako je mogoče tudi odnos republike Avstrije do slovenske manjšine na Koroškem označiti na različne na- čine, odvisno pač od ocenjevalca, časa in okoliščin izrekanja ocene. Našte- jemo lahko tudi celo vrsto bolj ali manj znanstvenih publikacij, ki se posredno dotikajo tega problema. Še zlasti v zadnjem času smo priče pravemu izbruhu knjig o koroških Slovencih. Prav branje ene izmed njih z naslovom »K položaju Slovencev na Koroškem«,! katere glavni avtor (dr. Ralf Unkart) je med drugim tudi profesionalni politik, nas je spodbudilo k pisanju tega prispevka. Omenjeno delo je tudi eden od načinov, s katerimi poskuša Avstrija svojo manjšinsko po- litiko predstavili kot idealno. Prav zato bi radi opozorili na nekatere značilnosti avstrijske manjšinske politike oz. položaja koroških Slovencev, ki je posledica prav takšne politike, Naj že v začetku poudarimo, da ni naš namen ponovno na- števati vse mednarodnopravne in notranjepravne argumente, ki so tako znani, ampak bomo poskušali prikazati nekatere značilnosti dejanskega položaja slo- venske narodnostne skupnosti na Koroškem," ki je v veliki meri rezultat avstrijske politike do narodnih manjšin. Politika strank od tristranskega sporazuma dalje Prvo, kar lahko zapišemo, je, da je podpis tristranskega sporazuma 1. julija 1976 postavil formalnopravne temelje za nadaljnjo politiko republike Avstrije do narodnih manjšin oziroma da vsebina tristrankarskega sporazuma tudi povzroča trenutni položaj slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Ne glede na ostala določila tristrankarskega sporazuma, ki so v bistvu omogočila izvedbo po- pisa posebne vrste kakor tudi sprejem sedmojulijske zakonodaje, je konsenz pri odločanju o zadevah, ki se tičejo manjšine, bistvena sestavina tristrankarskega sporazuma. Pri tem se nam zdi pomembno, da je manjšinsko vprašanje edino, o katerem so se tri v koroškem in avstrijskem parlamentu zastopane politične stranke sporazumele, da bodo o njem odločale s konsenzom, Tristrankarski sporazum je za nekaj časa skoraj popolnoma zavrl strankarsko obračunavanje, dostikrat čustveno prenapeto, o pravilnosti oz. nepravilnosti nji- hove politike do manjšin." Kot dokaz navedimo dejstvo, da je postalo manjšinsko vprašanje v predvolilnem boju na nekaj naslednjih volitvah po podpisu sporazuma skoraj popolnoma nepomembno. Res je tudi, da tega za zadnjih nekaj volitev ne moremo trditi, vendar gre predvsem za početje nekaterih manjših političnih sil in 1 Ralf Unkart-Gerold Glantschnig-Alfred Ogris: Zur Lage der Slowenen in Kirnten, Die slowenische Volksgruppe und die Wahikreiseinteilung, Klagenfurt 1984, Oceno knjige glej v Bogo Grafenauer; Položaj koroških Slovencev in njegovi etnični temelji v zgodovini, Zgodovinski časopis (Ljubljana) 1984, št. 4/1983, str. 307—338; Theodor Veiter, Europa Ethnica, št. 2/1984, str. 113—114; Buch der Heimat, Die Kdrntner Landsmannscnhaft 6/1984, str. 19. 2 Ne smemo pozabiti tudi na še vedno nerešeno in pereče vprašanje štajerskih Slo- vencev, katerih obstoj avstrijska stran popolnoma zanika, čeprav jim je po 7. členu ADP mednarodnopravno zagotovljena vsa manjšinska zaščita ne glede na število. 3 Parteivereinbarung vom 1. Juli 1976; tekst objavljen npr. v Die rechtliche Stellung der Volksgruppen in Osterreich, Eine Dokumentation, Herausgegeben vom Bundeskanz- leramt, Wien 1977, str. b2—54. 4 Npr. ob sprejemu zakona o dvojezičnih topografskih napisih leta 1972. 142 8. Jesih: Nekatere značilnosti avstrijske politike do slovenske manjšine na Koroškem... posameznikov, ki po preizkušenem receptu zbujanja nacionalnih strasti posku- šajo okrepiti politično pozicijo svoje stranke in s tem tudi svojo lastno — kon- kretno mislimo na Haiderjev uspeh na volitvah v deželni zbor 1984. Popis prebivalstva posebne vrste 1976 je bil prvi rezultat tristrankarskega sporazuma. Popis je bil sicer že nekaj časa predmet politične debate med stran- kami." Tako je bil npr. pred volitvami v koroški deželni zbor leta 1975 popis po- sebne vrste glavna predvolilna tema svobodnjaške in ljudske stranke, ki ji je ta- kratni kancler z napovedjo popisa v letu 1976 spretno zmanjšal pomen. Da je bil popis prebivalstva posebne vrste zgolj politično dejanje, ne pa ugotavljanje manj- šine, posredno ugotavljajo že nekateri avstrijski politiki in strokovnjaki sami.? Vendar je bil kljub uspelemu bojkotu s strani manjšine in številnim načelnim pri- pombam?" pri izvajanju tega popisa in popisov sploh, tako pridobljeni rezultat osnova za poznejše teritorialno veljavnost sedmojulijske zakonodaje oz. izvršnih uredb iz leta 1977? Prvi korak pri uresničevanju tristrankarskega sporazuma je bil sprejem tako imenovane sedmojulijske zakonodaje oz. najprej zakona o pravnem položaju na- rodnostnih skupin iz leta 1976 in potem leta 1977 tudi štirih izvršnih uredb, Ni dvoma, da bi sedmojulijska zakonodaja lahko vsebovala nekatere elemente, ki S Primerjaj tudi Tone Zorn: O »ugotavljanju« manjšine, Slovenski vestnik, 24. 1. in 14. 2. 1975. $ Ralf Unkart na ciklusu predavanj celovške univerze Celovec, 18. 6. 1984, na istem predavanju tudi Hannes Tretter. 7 Osnovne načelne pripombe pri avstrijskih popisih lahko strnemo: V popisih se še vedno uporabljajo kategorije, ki jih je uvedlo nacistično štetje leta 1939 (Windisch, Windisch-Slowenisch ...) — V vprašalnih polah sprašujejo po občevalnem jeziku, ne pa po materinem jeziku ali nacionalni pripadnosti — Popisni listi so natisnjeni zgolj v nemškem jeziku, pa čeprav jih za tujce natisnejo tudi v turščini ali srbohrvaščini — Število tako ugotovljenih pripadnikov posamezne narodne skupnosti se od popisa do popisa nerazumljivo zmanjšuje — Ponavljajo se dokazano falzificiranje popisnih objav in manipuliranje z objavami. 8 To nam dokazujejo tudi številne objavljene, a žal neupoštevane razprave. Navedimo samo nekatere: Domej Teodor, Vladimir Klemenčič, Franc Wutti. Popis posebne vrste, predavanje na 8. koroških kulturnih dnevih; Grafenauer Bogo: Czornigova etnografska statistika in njena metoda, Razprave SAZU, razred za zgodovino in družbene vede |, Ljubljana 1950; isti: Teorija in praksa ljudskih štetij na Koroškem od srede 19, stoletja do konca 1970, Histo- rijski zbornik (Zagreb) 29—30, 1976—1977; Klemenčič Vladimir. Slovenska manjšina v AV- striji po popisu prebivalstva posebne vrste, Teorija In praksa (Ljubljana) 13, 1976; isti: Uradni avstrijski popisi prebivalstva po drugi svetovni vojni glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevalni jezik v luči zakona o popisu prebivalstva posebne vrste, So- dobna vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, Ljubljana 1976; Malle Avgust: Ljudsko štetje 1971, predavanje na 5. koroških kulturnih dnevih; Pleterski Janko: Die Volks- zahlung vom 31. Mirz 1961 in Karnten, Razprave in gradivo, Ljubljana št. 4—5, 1966; Veiter Theodor: Die Sprach-und Volkszugehčrigkeit in Osterreich nach den Ergebnissen der Volkszahlung von 1939, Europa Ethnica, Wien št. 3, 1965; Zorn Tone: Podatki o slovenskem jeziku 1961—1971, Pripombe k avstrijskemu štetju 1971 na Koroškem, Delo, Ljubljana, 15. 2. in 9. 4. 1973, 9 Zvezni zakon o pravnem položaju narodnostnih skupin v Avstriji (Bundesgestz vom 7. Juli 1976 iiber die Rechtsstellung von Volksgruppen in Osterreich-Volksgruppengesetz); Uredba avstrijske zvezne vlade o sosvetih narodnosrnih skupin (Verordnung der Bundes- regierung vom 18. Janner 1977 uber die Volksgruppenbeirate, Uredba avstrijske zvezne vlade o določitvi področij v katerih je treba namestiti topografske oznake v nemškem in slovenskem jeziku (Verordnung der Bundesregierung vom 31. Mai 1977 uber die Bestim- mung von Gebietsteilen in denen topografische Bezeichnungen in deutscher und sloweni- scher Sprache anzubringen sind); Uredba avstrijske zvezne vlade o določitvi sodišč, uprav- nih organov in drugih uradov, pred katerimi je slovenski jezik dovoljen kot uradni jezik dodatno k nemškemu jeziku (Verordnung der Bundesregierung vom 31, Maj 1977 uber die Bestimmung der Gerichte, Verwaltungsbehorden und sonstigen Dienststellen, vor denen die slowenische Sprache zusdtzlich zur deutschen Sprache als Amtssprache zugelassen wird) in Uredba avstrijske zvezne vlade o določitvi slovenskih oznak za naselja (Verordnung der Bundesregierung vom 31. Maj 1977, mit der die slowenischen Bezeichnungen fur Ortschaf ten festgesetzt werden). Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1984, št. 17 143 bi bili možna pot k učinkoviti izvedbi in zakonodaji člena 7 avstrijske državne pogodbe, vendar so ravno neutemeljena in preveč poudarjena teritorialna omeje- nost njene veljave kakor tudi nekatere neustrezne vsebinske opredelitve (npr, so- dišča) v celoti izničile njen pomen. Še več, sprevrgla jo je v samo še večje ome- jevanje do takrat veljavnih pravic.'? izvršne uredbe iz leta 1977 bi naj konkretno uredile vsebino Zakona o pravnem položaju narodnostnih skupin. Šele teritorialna veljavnost teh uredb nam razkrije, kako močno je zmanjšano dvojezično ozemlje. Uredbo o sosvetih je manjšina zavrnila, ker bi ji način sestave in sama sestava onemogočila legitimno soodločanje o lastnih zadevah.!! Cenzus 25 % slovenske- ga prebivalstva je bil osnova za določitev krajev, v katerih naj bi stali dvojezični krajevni napisi, Način, kako so izračunali cenzus 25%, še danes ni čisto pojas- njen." Kljub temu so zakonodajalci v osmih dvojezičnih občinah določili 91 kra- jev, ki bi naj dobili dvojezične krajevne oznake," najdemo pa jih danes lahko le v 71 krajih na južnem Koroškem. Zakon o narodnostnih skupinah določa, da lahko predstavniki manjšin upo- rabljajo svoj jezik pred sodišči in uradi oz. imajo pravico, da se njihove vloge in zadeve obravnavajo v njihovem maternem jeziku, za predpisane uradne tiskovine pa lahko zahtevajo tudi prevod formularja. Uradi so zadolženi za sestavo proto- kolov v obeh jezikih in za izdajanje dvojezičnih pisnih uredb. Če uradnik v uradu, ki posluje s strankami, ne govori slovensko, mora priskrbeti prevajalca, kar se- veda avtomatično pomeni, da poslovanje ni dvojezično. Kako lahko tak postopek dejansko poteka, nam povejo primeri, ko morajo stranke čakati na prevod v slo- venščino tudi po nekaj mesecev." Posamezni pripadniki slovenske narodne skup- nosti so se morali, da so dosegli uveljavitev slovenskega jezika kot uradnega je- zika, pritoževati vse do avstrijskega ustavnega sodišča." Kot smo že omenili, je teritorialno možno uresničiti te pravice le v trinajstih od 39 dvojezičnih občin.!" Seveda pa »ureja« sedmojulijska zakonodaja le del pravic, ki bi jih naj uživala manjšina, prav tako pa je med normativno ureditvijo in dejanskimi možnostmi uporabe slovenskega jezika še velika razlika. Uradniki v uradih, ki naj bi poslovali dvojezično, večinoma ne obvladajo slovenskega jezi- ka, Slovenščino je možno v večini primerov uporabljati samo s tolmačem, kar pa jo takoj zreducira in degradira na raven pomožnega jezika. Zakonska ureditev pa omogoča tudi take nesmisle, da lahko kdo uporablja slovenščino na okrajnem sodišču, v domači občini pa ne. Analiza nam dokaj hitro razjasni položaj, Teodor Domej je posledice, »ki so širše kot zgolj jezikovne«, označil takole: »Ker v pre- teklih desetletjih konkretnih posegov s ciljem, da se slovenščini zagotovi enako- 10 Kritično analizo sedmojulijske zakonodaje glej med drugim v Pleterski Janko. Ob dveh avstrijskih zakonskih predlogih, Sodobna vprašanja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji — Suvremena pitanja slovenske i hrvatske manjine u Austriji, Ljubljana 1976; Veiter Teodor: Das Osterreichisehe Volksgruppenrecht seit dem Volksgruppengesetz von 1976, Wien 1979; Vukas Budislav: Etničke manjine i medunarodni odnosi, podpoglavje Avstrija, str. 155—185, Zagreb 1978. . .. . | Sosveti bi naj bili ustanovljeni pri Uradu kanclerja z nalogo, da svetujejo zvezni vladi in njenim organom, kakor tudi deželni, če te to zahtevajo, Od narodnih skupin v Avstriji so v sosvete dosedaj vstopili samo Madžari. " O postopku lahko nekaj razberemo v Josef Feldner, Grenzland Karnten, Kdrntner Weissbuch 2. Teil, Klagenfurt 1982, str. 85—86 in v Unkart cit. delo, str. 75, op. 66. 3 Po zakonu o dvojezičnih topografskih napisih iz leta 1972 (objavljen v Bundes- gesetzblatt fiir die Republik Osterreich, Wien 27. 7. 1972, str. 1709—1713), bi naj dvojezične topografske napise postavili v 205 krajih na južnem Koroškem od 900 krajev na teritoriju dvojezičnega ozemlja, glej tudi Boris Jesih, Deset let od sprejema zakona o dvojezičnih topografskih napisih, Vestnik koroških partizanov (Ljubljana) št. 4/1982. 4 Na primer v Žitari vasi, glej Slovenski vestnik, 4. 8, 1982. 15 Naš tednik, 8. 9. 1983, str. 1. 16 Leta 1973 so na koroškem spremenili občinske meje oz. zmanjšali so število občin. S tem ukrepom je prišlo tudi do razbitja do takrat upravno zaokroženega dvojezičnega ozemlja. Po novi razdelitvi je dvojezično ozemlje razdeljeno v 39 novonastalih občin, ven- dar je v nekatere prišel le del dvojezičnega ozemlja, zato jih lahko označujemo kot delno dvojezične. 144 B. Jesih: Nekatere značilnosti avstrijske politike do slovenske manjšine na Koroškem... pravno mesto v družbenem življenju, ne le ni bilo, ampak je jezikovna politika države in dežele jezik manjšine izrivala, je prišlo do sprememb v jezikovni zavesti (podčrtal B. J.) prizadetega prebivalstva. Avto- in heterostereotipi o slovenščini so mesto manjšinskega jezika permanentno slabili, Taka jezikovna politika tem lažje uspeva, če je povezana s spremembami na področju socialne strukture obeh narodov, posebej pa še tam, kjer imamo opraviti z razlikami v socialni strukturi obeh narodov, ki sta v medsebojnem stiku, Vsaka nova sprememba na škodo manjšinskega naroda postavlja na dnevni red problem preživetja manjšinskega naroda. Družbena področja, na katera ima danes slovenska manjšina na Koro- škem odločilen vpliv, so dokaj omejena. Zato je tudi vpliv na jezikovno vedenje omejen.« Končno je položaj slovenske narodne skupnosti na Koroškem tudi rezultat prilagajanja oziroma popuščanja nemškonacionalnim pritiskom koroške »domo- vinske« organizacije Heimatdienst, ki danes, to je leta 1984, sicer ne zahteva di- rektno etnocida kot leta 1970,'% ampak samo še »enakopravnost večinskega na- roda z manjšino«."? Da je trditev absurdna, ni treba posebej poudarjati, saj bi jo lahko primerjali npr. z zakonskim predlogom »o zaščiti avtomobilistov pred pešci«.?? Glede popu- ščanja Heimatdienstu naj se samo spomnimo na spremembe šolske zakonodaje l. 1958 oz. 1959, neizvajanja zakona o topografskih napisih |. 1972, sedmojulijske zakonodaje in popisa posebne vrste ter sedanje gonje proti za Slovence že tako neustrezni šoli. Gre za spremembe, ki so vse po vrsti pomenile poslabšanje polo- žaja slovenske narodne skupnosti in ki jih je spodbudil ali najglasneje zagovarjal prav Heimatdienst. Kot bomo videli tudi kasneje pri analizi ostalih sklopov, vodijo avstrijske stranke politiko mimo manjšine in zoper njo in je njen cilj poslabšanje položaja manjšine. Težko bi rekli, da so med strankami bistvene razlike v manjšinski po- litiki, vsaj ko gre za v avstrijskem in koroškem parlamentu zastopane stranke, ki so se tudi v tristrankarskem sporazumu obvezale, da bodo o manjšinskih zadevah odločale s konsenzom. Sedmojulijska zakonodaja in trenutni položaj sta samo logični zaključek take politike. Manjšini naklonjene politične stranke (komunisti, alternativci, tj. del avstrijskega »zelenega gibanja«) pa imajo za sedaj premalo politične moči in vpliva, da bi lahko odločilno vplivale na avstrijsko manjšinsko politiko. Šolska problematika Problem vzgoje in izobraževanja je bil ob podpisu tristrankarskega sporazu- ma prestavljen na kasnejši čas, Ker je šolska problematika že predmet posebnega prispevka v tej številki Razprav in gradiva, bomo na tem mestu nanizali samo nekatere osnovne karakteristike. Najprej moramo vedeti, da je trenutno veljavna zakonodaja na področju dvojezičnega šolstva rezultat nemškonacionalnega priti- ska za odpravo obvezne dvojezične šole na južnem Koroškem pred letom 1958. Prav zaradi nemškonacionalistične gonje in stavk po šolah je takratni deželni glavar Wedenig izdal protizakoniti odlok o odpravi dvojezične šole. Od 12 774 otrok, ki so obiskovali dvojezični pouk, se jih je kar 10 588 odjavilo od dvojezič- nega pouka. ?' 19, marca 1959 pa je dunajski parlament sprejel še danes veljavni manjšinski šolski zakon za Koroško. Poudariti moramo, da je ta sicer neustrezni 17 Teodor Domej: Slovenščina kot dodatni uradni jezik na Koroškem — Slovene as the Suplementary Official language in Carinthia, Dvojezičnost individualne in družbene razsež- nosti, Prispevki konference »Dvojezičnost — individualna in družbena razsežnost, Ljublja- na 1984, str. 80. 18 Mislimo na izjavo v Ruf der Heimat št. 4/1970. 19 Protil, Wien, 22. 10. 1984, str. 17. 2 Primerjavo je uporabil dr. Peter Gstettner, na ciklusu predavanj celovške univerze 25. junija 1984. 21 Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, Ljubljana 1983, str. 259. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1984, št. 17 145 zakon trenutno edini, ki velja za celotno dvojezično ozemlje, kot je to bilo poj- movano ob oblikovanju člena 7 avstrijske državne pogodbe. Zakon je omejil dvojezični pouk samo na tiste učence, katerih starši to izrec- no zahtevajo s pisno prijavo. Kako funkcionira tako urejeni šolski sistem, ilustri- rajmo z nekaterimi podatki za šolsko leto 1983/84, Na območju dvojezičnega šol- stva je delovalo 81 ljudskih šol, na 66 ljudskih šolah se je k dvojezičnemu pouku prijavilo 1063 otrok, 10 predšolskih razredov in 2 predšolski skupini na istem ozemlju pa je obiskovalo 156 malčkov, od teh pa se jih je prijavilo k dvojezič- nemu pouku le 7. Na 14 glavnih šolah od skupno 24 se je k dvojezičnemu pouku prijavilo 179 učencev, 160 pa jih je obiskovalo slovenščino kot tuji jezik. Sloven- sko gimnazijo je obiskovalo 491 dijakov, dvojezični abiturienski tečaj pa 14. Dvo- jezične gospodinjske šole je obiskovalo 84 dijakinj, na.višjih in srednjih šolah pa se je učilo slovenščine kot prostega ali alternativnega predmeta 194 dijakov in dijakinj. Skupno torej 2192 fantov in deklet.?? Tudi pri prikazovanju dejanskega stanja smo deležni dostikrat različnih dez- informacij in potvarjanj, npr. poudarjanje naraščanja odstotka prijavljenih k dvo- jezičnemu pouku, čeprav absolutna številka pada. Pri tem prihaja do takih absur- dov, da se slovenski šolarji morajo učiti maternega jezika kot tujega jezika. Opo- zorimo naj, da je nerešeno vprašanje dvojezičnih otroških vrtcev, ki so od šol- skega leta 1983/84 tudi sestavni del regularnega šolskega sistema. Prav tako pa so učni pripomočki in učila ne samo pomanjkljivi, ampak jih dostikrat tudi pri- manjkuje. Sedanja zahteva po redukciji dvojezične šole in po ločevanju nemško govo- rečih in slovensko govorečih otrok, katere glavna nosilca sta Heimatdienst in Svo- bodnjaška stranka Avstrije, pomeni samo nadaljnji poizkus popolnoma odpraviti že tako okrnjeno dvojezično šolo. Samostojno politično nastopanje manjšine Volitve so na Koroškem največkrat tista priložnost, ko se manjšinska politika »razlaga« volilcem, saj po že večkrat preizkušenem receptu tovrstna problematika zelo hitro in na najbolj enostaven način vzburi »senzibilnost« koroških volilcev. Ne da bi se podrobneje spuščali v analizo vloge, ki jo ima manjšinsko vprašanje pri koroških pa tudi avstrijskih volitvah, lahko ugotovimo, da je nepravilna manjšin- ska politika eno izmed glavnih očitanj političnih nasprotnikov. Strah pred izgubo nemškonacionalnih glasov je bil mnogokrat večji od argumentov zdravega ra- zuma. To velja v enaki meri za odnose med posameznimi političnimi strankami kot za odnose znotraj političnih strank. Politični zaton prejšnjega deželnega glavarja Hansa Sime je najbolj prepričljivejši dokaz za zgornjo trditev, Stranke same pa tudi lastni neuspeh rade opravičujejo s »premajhnim angažiranjem« v protimanj- šinskih zahtevah koroškega Heimatdiensta in drugih protislovenskih sil na Koro- škem (npr. ljudska stranka po neuspehu na zadnjih deželnozborskih volitvah 30. 9. 1984). Seveda si težko predstavljamo, da bi takšno obnašanje političnih strank lahko prispevalo k boljši politični atmosferi in strpnejšim odnosom med obema narodoma na Koroškem. Dejstvo je tudi, da avstrijske politične stranke nikoli niso bile pripravljene upoštevati manjšine oziroma posameznih manjšinskih organi- zacij kot enakopravega partnerja, ko so odločale o zadevah, ki se neposredno tičejo manjšine. Manjšini je torej onemogočeno, da se uveljavi kot samostojen subjekt, Priznavanje manjšine kot subjekta bi obenem pomenilo posredno prista- janje tudi na njene zahteve, do tega pa ni posameznim političnim strankam, ki 22 Podatke je objavil deželni šolski svet, povzemamo pa jih po Koroški Slovenci v Avstriji, str. 282, 23 Glej tudi v Avguštin Malle; O per ske narodnostne skupnosti na Koroškem, str. 9—19, ečih vzgojnih in izobraževalnih problemih sloven- Vestnik koroških partizanov (Ljubljana), št. 1/1984, 146 B. Jesih: Nekatere značilnosti avstrijske politike do slovenske manjšine na Koroškem... si predvsem na volitvah prizadevajo dobiti glasove tako slovenskih kot Slovencem nenaklonjenih volivcev (to velja predvsem za dve največji stranki). Del slovenske narodne skupnosti se poizkuša uveljaviti kot samostojna poli- tična sila, ki nastopa tudi na nekaterih volitvah, Glavni argument za samostojno politično nastopanje je, da v okviru avstrijskih političnih strank ni mogoče doseči enakopravne uveljavitve narodnostne skupnosti v celoti kakor tudi njenih posa- meznih pripadnikov, še več, vključevanje v stranke samo še pospešuje asimilaci- jo.?" Ni dvoma, da je samostojno nastopanje dela slovenske narodnostne skupnosti že doseglo določene rezultate, V največji meri to lahko trdimo za samostojne nastope na občinskih volitvah in delno za volitve v kmetijsko zbornico, manj pa tudi za ostale volitve, Posebno vprašanje pa je sprožil samostojni nastop dela slovenske narodne skupnosti na volitvah v deželni zbor, Leta 1975 je Koroški enotni listi — KEL manjkalo nekaj sto glasov za mandat v koroškem deželnem zboru. Toda tik pred volitvami v koroški deželni zbor leta 1979 so na Koroškem spremenili volilni red, Osnova za spremembo je bila ugodno rešena pritožba gradiščanske frakcije avstrijske ljudske stranke, ki je trdila, da volilni red, po katerem je cela dežela eno samo volilno okrožje, ni v skladu z avstrijsko ustavo, Bistvena sprememba je bila v tem, da so deželo razdelili na štiri volilna okrožja. S povečanjem števila volilnih okrožij in z nespremenjenim številom poslancev deželnega zbora (zaradi povečanja števila prebivalcev, ki je na Koroškem leta 1971 presegalo 500 000, bi lahko zvišali število poslancev s 36 na 48) je ostalo politično razmerje sil v dežel- nem parlamentu nespremenjeno. Čeprav je sprememba volilnega reda prizadela tudi ostale manjše politične grupacije oziroma stranke," je najbolj škodovala Ko- roški enotni listi, ki je z razdelitvijo teritorija na štiri volilna okrožja praktično izgubila vse možnosti za morebitno osvojitev zadostnega števila glasov za dežel- nega poslanca, Vsekakor kaže, da pomeni morebitni slovenski poslanec v koro- škem deželnem zboru zadosti veliko nevarnost za dosedaj v njem zastopane politične stranke, še zlasti, če upoštevamo vlogo, ki so jo slovenski poslanci v deželnem zboru in avstrijskem parlamentu že odigrali, Takšna volilna ureditev torej že vnaprej jemlje manjšini možnost uspešnega volilnega nastopanja ter s tem tudi ubija voljo morebitnim volilcem, ki bi volili slovensko volilno grupacijo. V tej zvezi bi tudi opozorili na pozitivne rešitve tega vprašanja drugod po svetu (Danska, ZRN). Vsekakor lahko ugotovimo, da so možnosti soodločanja pripadnikov manj- šine v okviru demokratičnih mehanizmov, ki obstajajo v avstrijski družbi, zelo ome- jene. Po eni strani težko najdejo razumevanje v okviru parlamentarnih političnih strank, po drugi strani pa tudi sami ne morejo ustrezno politično nastopati in tako Sami uveljavljati svoje pravice in interese prek demokratičnih mehanizmov me- ščanskega pluralizma. Individualna vključitev v politične stranke pa žal ni dala še nobenega vidnega rezultata, Udeležba na radiu in televiziji Najbolj pereče vprašanje je udeležba na TV. Koroški Slovenci na avstrijski televiziji skorajda niso navzoči. Prav tako pa ne morejo spremljati oddaj ljubljan- ske televizije oziroma je to možno samo v Celovcu prek kabelske televizije, ki si je tudi zaradi visoke cene ne more vsakdo privoščiti. Nedvomno je, da je edina ustrezna rešitev pretvornik, ki bi omogočal spremljanje ljubljanske televizije na celotnem dvojezičnem ozemlju. Avstrijska stran ga zavrača tudi z argumenti, »da 24 Matevž Grilc: Naš tednik, št. 44/1974, str. 5. . 25 Podrobnosti glej v Dušan Nečak: Deželnozborske volitve dne 7. 10. 1979, Vestnik koroških partizanov, št. 1/2 1980 in Boris Jesih, Odnos avstrijskih političnih strank do manjšinskega vprašanja, str. 36—37, raziskovalna naloga, rokopis hrani arhiv INV, Ljublja- na 1984. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1984, št. 17 147 gre za soseda z drugo družbenopolitično ureditvijo,«?" po drugi strani pa lahko ugotavljamo, da sosede z drugo družbenopolitično ureditvijo nič ne moti, da ne bi objavljala avstrijskih informativnih oddaj na lastnem programu, oziroma da je sko- raj po vsej Sloveniji možno nemoteno spremljati oba avstrijska TV programa. Radio Celovec namenja približno 8 ur tedensko programa slovenski manj- šini. Do nedavnega so bile oddaje v izredno neugodnem terminu. Od 26. 10. 1984 pa so dobile ugodnejši termin. Seveda pa je to še daleč od želje obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev, da bi bil slovenski program razporejen prek ce- lega dne.? Financiranje dejavnosti manjšine Redno financiranje manjšine iz javnih skladov pogojujejo Avstrijci z vstopom v sosvet, ki ga manjšina iz znanih razlogov še vedno zavrača. Financiranje iz javnih sredstev, ki jih kot davkoplačevalci prispevajo tudi sami pripadniki manj- šine, je neredno in nezadostno. Po zakonu o pravnem položaju narodnostnih sku- pin so koroški Slovenci dobili leta 1981 120 000 šilingov in leta 1982 370 000 šilin- gov za svojo dejavnost, še leta 1977 pa 1 030 000 šilingov.?? Sklep Seveda se moramo, ko poskušamo ocenjevati avstrijsko politiko do sloven- ske narodnostne skupnosti, zavedati tudi tega, da tega odnosa ne moremo ome- jevati samo na odnos do manjšine, ampak moramo upoštevati tudi širši medna- rodnopravni kontekst kakor tudi splošno veljavne trende, ki se v manjšinskovar- stvenem področju danes uveljavljajo v svetu, še bolj pa v Evropi (npr. v okviru Evropskega sveta). Avstrija se prek svojih strokovnjakov (Veiter) prav v teh priza- devanjih postavlja na ugledno mesto. Koliko pa s tem opravičuje svojo lastno politiko do manjšin, je drugo vprašanje. Če strnemo to kratko analizo nekaterih aspektov avstrijske politike do Slo- vencev na Koroškem, ugotovimo naslednje: 1. avstrijska politika do slovenske manjšine (isto lahko trdimo tudi za druge manjšine) je omejevalne in ne pospeševalne narave, 2. tudi obstoječa, sama po sebi diskriminativna zakonodaja se izvaja restrik- tivno,?8 3. manjšinsko politiko oblikujejo v veliki meri dnevnopolitični interesi poli- tičnih strank, 4. avstrijska politika ne upošteva pravice manjšine do razvoja in s skoraj po- polno odsotnostjo financiranja dejavnosti manjšine zavira njen normalni obstoj, 5. spodbuja procese asimilacije, 6. poteka pod konstantnim pritiskom nemškonacionalnih sil in organizacij, katerih dejavnost javno obsoja tudi vse širši krog posameznikov in organizacij v avstrijski in mednarodni javnosti, 7. dejavnost teh organizacij prepoveduje tudi avstrijska državna pogodba (točka 5 člena 7),? 8. trenutno poteka kampanja za nadaljnjo restrikcijo manjšinske zakonodaje, 9. avstrijska politika nasprotuje ne samo mednarodno sprejetim obvezno- stim, ki jih ima avstrijska republika, ampak tudi splošnim, zlasti evropskim tren- dom, ki zahtevajo večjo enakopravnost manjšin. 26 Slovenski vestnik, 30. 7. 1982, str. 1. 27 Slovenski vestnik, 25, 10, 1984, str. 8. 28 Ralf Unkart cit, delo str. 73. 284 Najvažnejše podatke o izvajanju glej v pregledu dr. Pavel Apovnik, O dvojezičnosti na Koroškem, Naš tednik, 22. in 29. 9. 1984. 2? Avstrijci argumentirajo obstoj teh organizacij z dejstvom, da v njihovih statutih ni nič naperjenega proti manjšini, pri čemer namenoma spregledujejo, da je odločilna dejav- nost, Primerjaj npr, Janez Stergar, Kršitve določb točke 5 člena 7 avstrijske državne po- godbe, Razprave in gradivo št. 7—8/1976, str. 147—179, 148 B. Jesih: Nekatere značilnosti avstrijske politike do slovenske manjšine na Koroškem... Summary SOME CHARACTERISTICS OF THE AUSTRIAN GOVERNMENT POLICIES TOWARD THE SLOVENIAN MINORITY OF CARINTHIA (KOROŠKA) IN THE RECENT YEARS in the recent years, the Austrian policjes toward the Slovenian minority of Carinthia (Koroška) have been determined by the 1976 three-party agreement concluded by the leading political parties of Austria, whereby three political parties represented in the Austrian Parliament as well in the Carinthian provincial diet set out their minority poli- cies in terms of both content and tactics, The first step in the implementation of this agreement was the ratification of the so-called legislation of 7 July (the Act itself was passed in 1976 and its implementing statutes in 1977), while its first result was the speclal- type population census carried out in 1976. This census can only be described as a poli- tical form of pressure brought to bear on the minority by the Austrian authorities, The legislation, territorially limited as it is on the basis of such a population census as well as deficient in content, has been also implemented restrictively, Unsolved guestions stemming directly from the Austrian minority policies include problems in the field of education and instruction, the possibility of independent electoral- political activities periormed by part of the Slovene nationa| community, information acti- vities, and the financing of minority activities, A brief analysis of certain aspects of the Austrian policies toward the Slovenian mi- nority of Carinthia (Koroška) can be summarized by means of the following itemization; 1) The Austrian policies toward the Slovenian minority are of a restrictive nature. 2) The existing legislation, which is discriminatory in itself, has been implemented restrictively. 3) These policies have been to a large extent formed on the basis of day-to-day political concerns of the political parties. 4) The right of nationalities to development has been neglected. 5) These policies encourange the processes of assimilation. : 6) There is a constant pressure exerted by the German nationalist forces and orga- nizations. 7) The activities of the foregoing organizations are not prohibited despite the explici reguirement in Article 7 of the Austrian State Treaty (item 5). 8) At the moment, there is a campaign going on aiming to further restrict the minority legislation. 9) Such policies run couter not only to the internationally adopted obligations of the Austrian Republic, but also to generaj — especially European — trends that have been calling for greater eguality of national minorities.