GOZDARSKI VESTNIK MESEČNI LtST ZA GOZDARSTVO LETNIK XXVII LJUBLJANA 1969 tZDALA ZVEZA INŽENIRJEV IN TEHNIKOV GOZDARSTVA IN INDUSTRIJE ZA PREDELAVO LESA SR SLOVENIJE Uredil ING. MIRAN BRINAR UREDNIŠKI ODBOR: Ing. MILAN CIGL4lR, ing. CVETKO ČUK, ing. VLADO JENKO, ing. MILAN KUDER, ing. FRANJO JURHAR, prof. ing. IVAM KLEMENCIČ, ing.FRANJO KORDIS, prof. dr, DUŠAN MLINšEK, MARTIN POTOČNIK, ing, ANTON PRELESNIK Natisnilo CCP «DELO", Blnsnitova liskarna v LjubljsnI VSEBINA Gojenje in urejanje gozdov Vpliv rastišča in gospodarjenja z gozdom na lastnosti jesenovine, prof. dr. H. Pechmann .............................. 1 Debelinski pri ras it'k jelke in bukve v raznih rastlinskih združbah, ing. Marjan LipoglavSek ............................... 65 Gozdarstvo in avtomobilske ceste v Sloveniji, prof. dr. Dušan M 1 i n S e k . , . 129 Uporaba natrijevega kloi ata kot totalnega herbicida v drevesnici, ing. Anton P r e 1 e s n i k..............................30Q Varstvo gozdov Uporaba ksilolina pri zatiranju lubadarjev, ing.Franc Perko ...... 30 Molj jelovih iglic — nevaren škodljivec jelovja, hig.SaSa Blei we i s . . 134 Propadanje jelovega pomladka v gozdovih Kamniške Bistrice, mg. Janez Titovšek ............. .......139 Vetrolomi in snegolomi v Sloveniji v povojni dobi, dr. ing. Marjan Zupančič 193 Posledice neurja iz leta 1965 v gozdovih na območju obrata Cerknica, ing, Edvard Rebula......... ............-....... . 2!0 Snegolomi v Julijskih Alpah In njihovi v;troki, ing. Tonči Deankovič . . . 221 Škodljiva gozdna in lesna entomofavna v okolici Radeč, ing, Janez T i to vš e k 236 Izkoriščanje gozdov Traktorski oplen za spravilo lesa, ing.Jože Ajdič , . ....... . . 16 Gradnja naših gozdnih cest, ing, Ciril Remic........................33 Proizvodnja teleskopskih ročic za gozdarske kamione, ing. Ciril Remic .. . 43 Gozdarstvo Švedske v luČi izkoriščanja gozdov, prof. ing, Zdravko Turk . . 73 Kalkulacije strojnega dela — dosedanje izkušnje, prof. ing. Zdravko Turk 148 Zgifani traktor — da ali ne?, ing. Milan Kuder ...............158 Stabilizacija gozdnih cest, prof. ing, Ivan Klemenčič . ..........161 Vprašanje konsolidacije jugoslovanskih standardov za hlode, prof, ing. Zdravko Turk ......■.............................262 Silomcr in napenjalna naprava za žičnice, ing. Aleksander Kostnapfel 273 Vpliv dolžine cevi na učinek pri vrtanji) minskih vrtin, ing.A.ndrei Dobre 277 Uporaba asfaltnih emulzij na gozdnih cestah, ing. Franc Veingevl . , . . 285 TAM 6500 GO — vozilo za potrebe gozdarstva, ing. Goroslav C i č ...... 293 šolsti^o, kadri in druStvena dejavnost Četrto republiško tekmovanje gozdnih delavcev sekačev v Lovrencu na Pohorju, Leopold Kranjčič .................... . 36 Absolvent! gozdarskega oddelka v gozdovih Madžarske . ........ . 38 Prijave za strokovne izpite .................................39 Naši doplomanti, ing. Sonja H o r v a t - M a r u I t . . .........39 Strokovni izpiti, ing. Franjo Jurhar . , . ......................171 Plenum Zveze inženirjev in tehnikov gozdarstva in industrije za predelavo lesa SR. Slovenije v Brežicah, ing. Jože Zor ko..............246 Naš urednik Miran Brinar, šestdesetletnik, ing. Milan Ciglar.......257 Absolventska ekskurzija šiudentov gozdarstva v Bosno, Janez B e d r a č . . .^02 Razno Sklepi, pomembni za kmetijskega, gozdarskega in zdravstvenega ddavca, dr. Mario Kocijantič.........................35 Ameriški strokovnjak predava pri nas, ing. Miran Brinar...... , 36 Ureditev skupne gozdarske knjižnice, prof. dr. Dušan Mlinšek............38 Prispevki k zgodovini urejanja naših gozdov, ing. Anton šivic..............57 O indijskem gozdarstvu, dr. ing. Vlado Tregubov... ............S9 Prispevek k zgodovini gozdov v celjski pokrajini, prof. Janko Orožen . . 101 Varstvo narave v Sloveniji, ing. Franjo Jurhar..............116 Pomembno priznanje.................. , . ........ . 169 Jubilejno republiško smučarsko tekmovanje gozdarjev, lesarjev in lovcev v Crmosnjicah, ing. Rade K a U n o v i d..................169 Strokovne ekskurzije in medsebojni obiski gozdarjev v letu 1968, i na. Franjo J Li r h a r.................................1 Jurklo^trska gospoSčina in njeni gozdovi, prof, Janko Orožen ... 313 Strokovno slovstvo Knjiga o lesnem gospodarstvu, ing. Lado Gasparič.......... 44 Novo na naši knjižni polici, ing Franjo Jurhar. .............45 46 46 47 48 Nov tujejezični gozdarski slovar, ing. Marjana Pavle .,.,_ . . Knjiga o koreninah gozdnega drevja, prof. dr, Dušan Miinšek..... Knjiga o medsebojnem odnosu gozdnih združb in tal, ing. Marjan PavSer Praktična dognanja raziskav o rjavosti lesa, prof. ing. Zdravko Turk Gospodarjenje z gozdovi »na veliko«, prof. ing, Zdravko Turk....... 43 Iz švicarskega gozdarskega glasila, prof. dr. Dušan MlinŠek, prof. ing. .Martin Cokl, ing. Sonja Horvat-Maroll, ing. Slavko Preložnik, ing. Marjan K o t a r , prof, dr. Bogdan D i t r i c h , dr, ing, Marjan Z u -p a nčič............................... 49, 309 Jankü Lajüvic: Rast drevesa in gozda, ing, Mj]an Cigla r..............172 Knjiga o črnem boru, ing. Fianjo Jurhar.............. . , 173 Nema pomlad, ing. Sonja Horvat -M aro!t................174 Novo sredstvo za utrjevanje cest, ing, Andrej Dobre................174 O projz\'odnji snovi, transpiraciji in dihanju korenin nekaterih drevesnih vrsl, ing. Sonja Horvar-Mai'olt .....................176 O dedovanju ozke oblike krošnje pri boru, ing. Evgenij Azarov......176 Sprememba zunanjih značilnosti bora zaradi zasenčenja, ing. Evgenij Azarov !77 NTovo na področju žlahmenja gozdnega drevja, ing. Miran B r i n a r.....17S Domače strokovne revije, ing. Miran Brin ar............... , 186 Gozd in gozdar v slovenskem leposlovju, ing, Miran Brinar........2+3 O mehaničnem beljenju deblovine iglavcev, prof. ing. Zdravko Turk . . , . 244 Vlažnost in barva smrekovega celuloznega lesa, pi'of. ing, Zdravko Turk , 245 Slavnostna publikacija ob šestde^etletnici H, Leibundguta, prof. dr. Dušan Mlinäek ................................304 Nov madžarski učbenik, prof. dr. Dušan M i i n ž e k................307 Varovanje pred nesrečami pri gozdnem delu, prof. ing. Zdravko Turk . . . 308 Koliko gozdarskih inženirjev potrebuje Avstrija, prof. ing. Zdravko Tur^ . . 308 Izkušnje z uskladiščenjem neobeljenega lesa iglavcev v vodi, prof. ing. Zdravko Turk ............................... ,30-3 Predpisi Odločba o jugoslovanskih standardih za gozdne znake............ 64 Odločba o jugoslovanskih standardih s področja izkoriščanja gozdov..... 64 PraiTinik o načinu odbiranja in priznavanja matičnih rastlin za pridelovanje sadihiega materiala................................120 Odlok o obračunavanju, vplačevanju in uporabi ter najnižjih zneskih biološke amortizacije gozdov, na katerih je lastninska pravica ...........123 Pravilnik o pogojih za priznavanje gozdnega sadihicga materiala.......124 Odločba o dolocirv'i sirokovnih organizacij, ki odbirajo in. priznavajo matične rastline za pridelovanje sadilnega materiala . ..............127 Odločba o jugoslovanskih standardih za gozdne znake............127 Odločba □ jugoslovanskih standardih za gozdnogospodarske zemljevide . 128 Odločba o jugoslovanskih standardih za lesene železniške prage.......J28 Pravilnik o kakovostnih normah in drugih pogojih za promet gozdnega sadilnega ma teriala ....................... ......190 Pravilnik o kakovostnih normah in drugih pogojih za promet gozdnega semena ter o enotni metodi za njegovo analizo................. . 2S1 Avtorji Ajdič Jože ..............., , . . ......16 Azarov Evgenij . ........................ 176,177 Bedrač Janez.............................................302 Bleiweis Saša , ...................................134 Brinar Miran....................... . .......36, 17S, 186, 243 Cajnko Tugomir . .................. .......... . 296 Ciglar Milan...............................)72,257 Cič Goroslav.............. . .................293 CokI Martin . ........................................50 Čop Janez ........h ........................ 51 Deankovic Tonči...............................223 Ditrich Bogdan ^ ................... 56 Dobre Andrej ..............................174,276 Gasparič Lado............ ................... 44 Morvat-Maroh Sonja.....................39, 51, 174, 176, 311 Jurhar Franjo ....................... 45, 116, 171, 173, 241 Kalinovič Rade ................................169 Klemenčič Ivan . . . ^............................161 tCodjančič Mario ....................................35 KostenapEel Aleksander ...........................273 Kotar Marjan.............................. . . S3 Kranjčič Leopold .................... . .......... . 36 Kudei- Milan................................ 158 Lipoglavžek Marjan.............................. 65 Mlinšek Dušan....................33, 46, 49, 129, 304, 307, 312 Orožen Janko............................... 101, 313 Pavle Marjana . ....................... ...... 46 Pavšer .Vlarjan .................-.....................47 Pechmann Hans . . - ......................_..... 1 Pevko Franc , . . ..................... . ,_.... .10 Prelesnik Anton . . . . ..............................300 PreloŽnik Slavko . . . , .....................................52 Rebula Edvard................................2 tO Remic Ciril..............................33.43 šivic Anton............................57 Titovsek Janez.............................. 139,236 Tregubov Vladü ............................... 39 Turk Zdravko..................4S, 73, 148, 244, 245, 262, 308, 309 Veingerl Franc........ . .............- ......... 285 Zorko Jože............ ..................................246 Zupančič Marjan..................-.........^ . 193, 311 634.0.11 + 22/24 ; SI2.7 : 674.031,931.242 VPLIV RASTIŠČA IN GOSPODARJENJA Z GOZDOM NA LASTNOSTI JESENOVINE Prof. dr. H. P e c h m a n n (Aliinchen)* Nemara je najosnovnejša in najvažnejša naloga biološko usmerjenega preučevanja lesa pojasnitev zvez med rastisčern in kakovostjo lesa kot tudi med načinom gospodarjenja z. gozdom in lastnostmi lesa na^ih najvažnejših drevesnih vrst. To so vprašanja, kj nas gozdarje zJasti zanimajo. Za vsako gozdT;ogojitveno načrtovanje jc kakovost lesa, ki jo moremo pričakovati od določene drevesne vrste na določenem rastišču, odločujoča osnova in je opredeljena v prvi vrsti z izbira drevesne vrste, Gojilelj mora nadalje vedeti, kako se na kakovosti lesa kažejo različni ukrepi od pomlajevanja prek različnih stopenj nege, in kako nanjo vplivajo zmes in zgradba sestojev ter stro-Icovno uravnavan potek rasti. Med hitrostjo rasti v različniJi življenjskih dobah gozdnega drevja in kakovostjo lesa obstajajo pri mnogih drevesnih vrstah zelo izrazita razmerja, K tej pi-oblematiki bi rad poskusil prispevati nekaj glediSc, ki se tičejo velikega jesena (Fraxirtus excelsior L.). Pri tem se opiram predvsem na raziskovanja nekaterih rastišč v JZ Nemčiji, ki jih je izvršil naš inštitut, in na preučevanja Manrerja, ki je obravnaval vprašanje na ožjem območje alpskega prigorja na Bavarskem. Nfa razpolago iraanio le nekaj primerov, in še to iz vsakega sestoja le po nekaj debel, na katerih temeljijo opazovanja in o katerih bi rad poročal. Iz teh nekaj primerov bo razvidno, kako zelo reagira naš jesen glede strukture, trdnosti in barve svojega lesa na okolje in kakšne gozdnogojitvene možnosti obstajajo, da na te lastnosti vplivamo. Ker nam gre pri tem seveda za proizvodnjo najboljše in dobro plačane jesenovine, moramo prej pojasniti, kaj moramo razumeti pod kakovostjo te vrste lesa, V ta namen izhajamo iz načinov uporabe: le-ti segajo od izdelovanja pohištva, parketa in karoserij motornih vozil prek poljedelskih strojev in orodij, letev za klopi in lestev do najrazličnejših športnih orodij, kot so: vesla, sanke in smuči. Dobršen del jesenovine gre za izdelovanje ročajev. V množici načinov uporabe, pri katerih pride do veljave zlasti zelo dobra žilavost, elastičnost in trdnost tega lesa, naj navedem kot primer peresa za mlatilnice ali pa posteljne vložke iz jesenovih palic, ki se začenjajo uveljavljati namesto običajnih mrež z žičnimi vzmetmi. Razen tega je jesenovina zelo primerna za upogibanje. Pripada ji tudi primerna vloga med lesovi za opremo. Njena svetla barva in nevsiljiva ter Živahna tekstura ustrezata sodobnim stanovanjskim zahtevam. Pred nekaj leti se je npr. posrečilo prepričati akademske * Objavljamo za tisk prirejeni reterat, s katerim je avtor sodeloval pri Gozdarskih Študijskih dnevih 12. in 13. I. 1968, ki jih je priredila Biotehniška fakulteta v Ljubljani, Uredništvo gradbene oblasti univerze v Miinchenu, da utegne biti obloga iz Jesenovine v novo zgrajeni predavalnici popolnoroa primerna namesto sicer običajne, pogosto zares dolgočasno učinkujoče opreme iz tropskega lesa. Tako je nastala akustično odlična in zaradi svoje svetle barve zelo prijetno delujoča predavalnica. Če potrebujemo les za pohiStvo, furnir in parket, je čist, svetel barvni ton prav posebno primeren. Temna barva srca izključuje jesenovino iz teh namenov, sicer pa je upravičeno zaželena za ročaje in Športna orodja. Kot izjemo navajamo, da je bilo včasih svetlorjavo, največkrat pa progasto srce tako imenovanega olivnega jesena zelo priljubljeno pri izdelovalcih pohiätva, hlodi s takimi lastnostmi pa so dosegali visoke cene. Slika 1. Prečni prerez skozi jesen ovino, osvetljen od zgoraj (10 X) Ce ne upoštevamo grobih napak lesa, kot so: gnilo srce, rak, zimavost in rogovilasta rast, mora torej imeti jesenovina dobre lastnosti, predvsem elastičnost, veliko trdnost in žilavost, torej ne sme biti krhka in lomljiva, škodljive so tudi notranje napetosti, ki delujejo v zavitih deblih, predvsenn pa v nagnjenih drevesih. Po švicarskih običajih v lesni trgovini, ki dobro karakterizirajo lesno kakovost, morajo biti brezhibna jesen ova debla ali kosi debel zdravi, polno-Icsni, okrogli, ravni, ne smejo biti zavite rasti, morajo biti brez grČ in enakomernih branik, rdeče srce pa ne sme presegati 1/5 srednjega premera. Vrhunska kakovost mora biti 25 cm popolnoma bela (pri srednjem premeru). Poleg naštetih značilnosti ima jesenovina tudi veliko variacijsko širino mehaničnih lastnosti. V naslednjem se bomo ukvarjali predvsem z udarno upogibno trdnostjo, ki najbolje označuje žilavost lesa. Pri tem največkrat upoštevamo delo udarne sile, ki pomeni v kpm izraženo količino energije nihalnega kladiva, potrebne.za prelom vzorca. Razen lega nas pri jesenovini zanima tudi elastičnostni modul, ki je recipročna vrednost skrčka in predstavlja odpor preiskovane snovi proti spremembi oblike v elastičnostnem območju. Trdnost in žilavost sta prt jesenovini navezani na določene anatomske posebnosti. Ker ima jesen venčasto porozen les, nastajajo spomladi najprej velike žile ranega lesa, ki so največlcrat razvrščene dvo- ali triredno. Od tega ranega lesa, ki se sestoji le iz prevodnega tkiva in parenhima, se ostro loči pozni les, ker razen zelo prevladujočega deleža opornega tkiva — vlaken — Slika 1. Zveza med Žirino branik ia udarno upogibno trdnostjo o = jesenovina 7 dreves iz loga, « = je-senovina 8 dreves iz kakave na Schwarzwaldu mkg/cm'-15Dr- f^S E I r.oo 07S " " ž j I § SC" I a a 6 0.25 IS ^ 20 2.5 Širina branike Slika 3. Prečni prerez skozi jesenovino, zraslo na suhem TastiSču (10 X) vsebuje Ic še malo parenhimskih celic. Za trdnost je pomemben le primerno äirok pozni les v braniki. Pri pičli debelinski rasti nastajajo cevi ranega lesa približno normalno, medtem ko je pozni les v ozkih "branikah le skromno zastopan. Razlike glede deleža trdnili vlaken pri jesenu so zares znatne; pri ugodnih okoliščinah doseže vrednost 70% in veČ, v ozkih branikah pa pogosto ne presega 40—45%. Majhen delež vlaken povzroča šibko trdnost. Primerjava vrednosti, ki jih ugotovimo z udarno silo, nam vedno pokaže naraščanje udame sile z večjo širino branik, toda le v območju do približno 2,5 mm. Pri nadaljnjem stopnjevanju širine branik jasnejša zveza ni več opazna. Medtem ko iglavci, kot so: smreka, jelka in bor, pri počasni rasti in ozkih branikah dajejo les s posebno dobrimi mehaničnimi lastnostmi, gre pri jesenu za očitno nasprotje. m kg/cm ^ 1100 Slika 4, Zveza med širino branik in udarno trdnostjo je!;eiiovine s ti'eli različnih rastišč 1.5 g.o 25 5.0 5.5 dirma branike 't O mm Na pustili in stihih rastiščih, kot so npr. južna pobočja s plitvimi tlemi na Juri aH pa tudi na Apneniških Alpah, kjer se jesen pogosto obilno pomlaja, toda raste pa počasi, ne naoremo pričakovati najboljše in žilave jesenovine. Toda tudi ugodna, 2 mm jn več široka branika se ne jamči popolnoma za zadovoljive mehanične lastnosti. Že iz poprejšnjih raziskav KoHmcinna je npr. znano, da je presoja trdnostnih lastnosti jesenovine zgolj po širini branik zares nezanesljiva. Celo tedaj, Če primerjamo les z najboljših rastišč, naletimo npr. pri odno,su širine braiiike in udarne upogibne trdnosti na zelo očitne razlike. Uporabili smo rezultate preizkušanja udarne upogibne trdnosti jesenovine s treh različnih južnonemgkih gozdnih območjih (slika 4). Zgornja krivulja se nanaša na zelo dobro rastišče v logu s primerno talno vodo v Renski nižini; srednja se nanaša na jesenova drevesa, ki so rasla v Schwarz-waldu na gnajsovi preperini, in sicer v vlažni po bočni kadunji senčnatega pobočja z obilno zračno vlago; dosegla so višine okoli 40 m; tretji primer □ Ö.JSO -Q m CZI QWl -OhSO ^OSÜ1-0.5SO ^OSSr-DSDO M O 600 -O SSO 70 cm Siika 5. Razporeditev pro-storninske teže v prečnem prerezu 120-Ietnega jesena izvira iz mešanega sesioja smreke, jelke, bukve in jesena na ze!o plodnem in svežem rastišču na moreni v Bavarskem alpskem prigorju. Čeprav imamo pri zadnjem sestoju opraviti z /do vitalnimi in dolgodebelnimi jeseni, nas vrednosti za trdnost razoi^arajo. Pri enaki srednji širini branik dosežejo jeseni iz lega mešanega sestoja Je približno polovico tiste udarne upogibne trdnosti, ki je bila dognatia za jesene iz loga. Ugotoviti moramo torej ■— in opazovanja na drugih mestih se v tem ujemajo —, da dobra višinska rast Se ni jamstvo za dobre lastnosti lesa. Kateri vzroki pa utegnejo bili odgovorni za očitne razlike udarne upogibne trdnosti? Med drugim igra pri tem pomembno vlogo tudi starost drevja. S starostjo, to pomeni v zunanjih plasteh lesa starejših jesenovih dreves, razločno upada gostota in s tem tudi trdnost lesa. Na sliki 5 z distribucijo prostorninske teže na debelem kolutu 120-letnega jesena je to upadanje razločno vidno. Nekaj ugotovitev omogočajo tudi anatomske preiskave. Ce namreč preiskujemo oporno tkivo pri vzorcih različnih trdnosti, se pokaže, da so razlike glede debeline kakor tudi glede njihove dolžine. Na krhkih lesnih vzorcih !_ Jeseni ii toga —M1,a-D7nmk}/aT/ —Jti£,a-OMS • vV —"'O.sea ■ —JaS.n-om • r\\ ? 2 J rf i — Jeseni S suhih ia! -JesS, Q-üiBlmig^ ---Jcs?, B-WS7 • C'WÖS • —is3. B-Uir ' 2 J f J" ^ Debe^ir^ /hhni^klh iisu k pornsm ksu ■Slika 6. Frekvenčna distribucija debeline vlakenskih sten v jeseiiovini z različnih rastišč. Levo: iz loga. Desno: z južnega pobočja s plitvimi tlemi Slika 7. Prečna prereza jesenov! ne z različnimi deleži celičnih sten (124 X) mkg/em^ 120 110 too ^OM I £ O.SO tt \ 070 ö am 0^0 QAO 0.30 l 1 •s h- • ddiTQ olssemh i o jArto otemeö >r 1 / 1 1 'o i 1 k/ 1 ' l r ■ f XT / / |/ 1 / 'S i • doöro okteneh (» smerno oksemi/o o s/a bo sleitmlo •g fOO JSO 300 £50 }0 20 ZO Delei '^laksmkih iten poznega laa iO % 7/J 2D JO iC ßfl/fi vlok^mkih iim poznega lesa Slika B. Zveza roed deležem vlakenskih slen v poznem lesu jesena (in stopnjo ole- senitve) ter trdnostjo lesa 03 L2 Dot^ina viaksn 0.9 1.2 Doti 'm vhken 7.6 mm 3.0 Slika 9. Frekvenčna distribucija dolžine vlaken jesenovine z različno udarno trdnostjo so bile ugotovljene razločno opazne neznatne debeline vlakenskih sten. Ce izvršimo ve£ mikroskopskih meritev in za vsako deblo narišemo frekvenčno distribucijo debeline vlakenskih sten, zveze niso čisto jasne. Iz slike 6 je razvidno, da sta vzorca iz dveh izvorov imela hkrati z najmanjšo udarno trdnostjo tudi najtanSje vlakenske stene. Posebno razločno je bilo izoblikovano oporno tkivo s tankimi stenami v jesenu, ki je bil posekan na suhem južnem pobočju Švabske Jure s plitvimi tlemi. Za popolno podobo deleža celičnih sten pri določenem preizkušanju trdnosti je potrebno upoštevati Se druge dejavnike. Kajti razen debeline vlakenskih sten more tudi njihov premer zelo variirati (slLka 7), pa tudi različ- no velik de]ež zgodnjega lesa igra pomembno vlogo. Ce skušamo iz mikroskopsko izmerjenih vrednosti ugotoviti delež, ki ga zavzemajo vlakenske stene poznega lesa na vsej ploskvi prečnega prereza, se zdi, da moremo ugotoviti ožjo povezavo trdnosti, kajti, tako udarna trdnost (v levem delu slike 8) kakor tudi tlačna trdnost (v desnem delu slike 8) razločno naraščata s povečanim deležem vlakenskih sten. Ker so v starejäih razpravah s statično in dinamično trdnostjo lesa povezovali tudi stopnjo olesenitve, ki se da z uporabo ustreznih barvalnih postopkov približno ocenili, smo tudi njo preučili. Zdi se, da je tlačna trdnost zaradi slabe olesenitve nekoliko zmanjšana; to je v skladu tudi z ugotovitvami na drugih lesovih. Določene zveze obstajajo tudi med dolžino trdnih vlaken in med udarno upogib no trdnostjo, če primerjamo frekvenčno distribucijo vlakenskih dolžin, pripadajo vzorcu s posebno nizko vrednostjo udarne sile tudi pretežno najkrajša vlakna, medtem ko ima žilav vzorec drugega jesena precej dolga vlakna (si, 9). Ozke branike pri jesenih št, 1 in 3 imajo frekvenčno krivuljo z dvema vrhovoma, torej vsebujejo znaten delež krajših vlaken. Komajda bi mogli iskati vzrok za iirhkost samo v krajših vlaknih. Bržkone igra tudi fina zgradba in kemična sestava lesa bistveno vlogo. Nekoliko bolj prepričevalna spoznanja, kot so malo nezanesljive anatomske ugotovitve, nam omogoča opazovanje okolja, kjer so zrastla jcsenova drevesa s posebno dobrimi in taka s slabšimi lastnostmi- alpskem pri-gorju je našel Maurer v združbi, ki jo je označil kot bukov-jelov gozd s plemenitimi listavci, jesenova drevesa v manjših čistih sestojih kakor tudi v zmesi z listavci (bukev, javor, brest) in celo s smreko in jelko. Tako je mogel primerjati razvoj jescnovih dreves in lastnosti njihovega lesa v treh sestojnih oblikah. Pokazalo se je, da so imeli jeseni, ki so zrasli med iglavci, glede tlačne, natezne in upogib ne trdnosti, elastičnega modula in udarne upogibne trdnosti najnižje povprečne vrednosti, medtem ko so bila jesenova drevesa is; čistega sestoja v vsakem oziru boljša. Posebno izrazite so bile razlike glede udarne sile. Tem vrednostim bi mogli ugovarjati, ker so bila primerjana različno stara drevesa. Predvsem so bili jeseni, ki so rasli med smrekami, starejši od ostalih, ker so se bili razvijali počasneje. Ker pa so bila poskusna debla natančno analizirana in Jesen v sesbju ig/aif'cev isto 10 Jesen v sestoju itsiavcey Ldg m 20 jO iG 50 Slika 10. Širina jesenovih branik v zvezi s starostjo drevesa v razliCnih sestojih (po Maurerju) ker so bili skuski za določilev trdnosti pravilno razporejeni v vseh delili debla, je bilo mogoče izbrati za primerjavo enako drevesno starost, tako da nismo upoštevali zunanjih lesnih plasti. Tudi pri tej primerjavi so bila jese-nova drevesa iz čistega sestoja glede natezne, upogibne in tlačne trdnosti opazno, glede udarne upogibne trdnosti pa znatno boljša. Jeseni iz mešanih iglastih sestojev so pokazali najnižje vrednosti. Očitno škodljiv vpliv smrekovega okolja je razviden že iz razvoja branik (sL 10). Širina branik v vladajočih drevesih čistega jesenovega sestoja z naraščajočo starostjo le polagoma upada. Ta padec nastopi pri mešanem sestoju listavcev hitreje, medtem ko v mešanem smrekovem gozdu zelo vitalne smreke s hitro višinsko rastjo kmalu utesnijo prvotno nadrasla jesenova drevesa, zato njihova širina branik strmo upada. Ta razvojni potek je 5e izrazitejši na sliki, ki kaže rast debla (si. 11), Označena je vsaka druga branika. Predvsem je razviden daljši zastoj višinske rasti, ki je začel približno v starosti 15 let. Večkrat so opazovali, da so se jesenom tudi na svežih rastiščih v gošči sušili vrhovi, kakor hitro je spodnji sloj smrek predrl v sklep. Vzrok za slabo uspe van je jesena v smrekovem okolju moramo iskati v hudi konkurenci in s tem poslabšani oskrbi z vodo in navsezadnje v talni in sestojni klimi igličastega gozda. Svetloba in toplota veliko laže predreta v notranjost listnatega sestoja kot pa v gost in temačen smrekov gozd; to pa najbrž vpliva na rast in zgradbo jesenovega lesa. Smreke dohitijo prvotno nad-rasle jesene in tako pride v sloju krošenj zaradi povečane višin.^ke rasti smreke do boja za svetlobo, ki škodljivo vpliva tudi na obliko jesenovega debla. S tem, da se vraščajo v vrzeli, se dehla krivenčijo, nastajajo rastne napetosti in zaradi njih celo razpoke na stoječem drevju. Za material, ki ga je preiskal Maurer, je bil grafično izvrednosten odnos med prostorninsko težo in širino branik; pri tem je ločil 3 sestojne oblike: jesenova drevesa, ki so zrastla v čistem sestoju, jesene iz enako starega .sestoja drugih listavcev in jesene iz smrekovega gozda. Podoba kaže, kako jesenom iz mešanega smrekovega sestoja dosledno pripada naj-spodnejše območje disperzije, nasprotno pa se vrednosti za jesene iz čistega sestoja razporejene pretežno na zgornji meji. še jasnejši pa postanejo odnosi, če natančneje opazujemo razmerje med udarno trdnostjo in prostorninsko t.ežo {si, 14), Tukaj se prepričevalno uveljavlja dejstvo, da gradijo jeseni na obravnavanem rastišču najbolj žilav les v primeru, če so uneli proste krošnje in če jih pri tem niso utesnjevale druge drevesne vrste, zlasti pa neposredno sosedne smreke. Pri taksnih primerjavah, ki se nanašajo le na nekaj debel, moramo seveda računati s tem, da ugotovljene razlike niso pogojene le z okoljem, ampak tudi z različnimi dednimi zasnovami raziskanih dreves. To, kar smo pokazali na primerih z enega rastišča, vendar iz različno sestavljenih in neenako gojenih sestojev, lahko dopolnimo s primeri z drugih gozdnih območij in z drugačnih rastišč. Najprej bomo predstavili dva jesena iz bukovega gozda na apnencu z Svabske Jure. Tam sta na vznožju severnega pobočja s svežimi ilovnatimi tlemi jesen in gorski javor vključena v bukov sestoj, ki bo kmalu dorasel za sečnjo. Jesen ima večinoma slabo i'azvite krošnje, ,stisnjene med bukve, ki jih ne more v rasti prehiteti. Le posamič, zlasti v bližini gozdnega roba moremo najti bolj sproščene jesene z bolje razvitimi krošnjami. Iz projekcij krošenj je cfobro raz^adna znatna razlika glede rastišča in lege krošenj obeh dreves (si. 17). IS im IS 10 5 O 5 10 15cm Slika J], Ajializa 51-leinega jesenovega debla iz smrekovega sestoja (po Maurerju) Raziskave lesa so pripeljale do presenetljivih izsledkov: jesen z roba gozda se je izkazal tako glede proslorninske teže kot tudi glede vseh mehaničnih lastnosti 2a boljšega. Posebno velik je bil razloček v natezni trdnosti kakor tudi v udarni upogibni trdnosti. SproSČena lega in boljSi razvoj krošnje sta povzročila nastanek žilavega in zelo dobrega lesa, medtem ko ima deblo v tesnem sklepu bukovega sestoja komaj povprečne vrednosti. Mogli bi ugovarjati, Eeš da je primerjava le dveh dreves premalo prepričevalna in da bi bilo potrebno preiskati precej več poskusnih debel, da bi mogli utemeljiti zanesljivejše sklepe. Ugoden vpliv dobro razvite kroSnje na kakovost jesenovine je moč razbrati tudi iz drugih naših poskusnih debel. V dobravah pri Ichenheimu v dolini Rena pripada jesenu velik delež. Udeležen je v zgornjem sloju kroSenj skupno z dobom, črno jelšo, ostro-listnim in gorskim javorom. V pravilno negovanih sestojih so jesenove krošnje večinoma optimalno razvite, širine branik pa leže v ugodnem območju okoli od 2,3 do 2,4 mm, ki zagotavlja izdaten delež opornega tkiva. Lastnosti takega jesenovega lesa so najboljše. Raziskana so bila 3 poskusna debla, prvo je bilo od štorovča in je ob povprečni prostorninski teži kazalo dobre trdnostne lastnosti, drugi dve pa sta imeli težak in izrecJno dober les; tlačna trdnost, zlasti pa natezna in upogibna ter elastičnost so bile odlične, pa tudi dinamična trdnost je bila zadovoljiva. Omenili snno že raziskane jesene, ki so ras tli na dobrem, vlažnem rastišču. Nadalje je omembe vreden gozd jesena, in javora, ki v pobočnih kadunjah osojnega gorskega pobočja z veliko zračno vlago leži v pasu bukove ga-jelovega gozda. Jeseni so visoki 36 do 41 m in imajo dolga in zelo vitka debla. Krošnje so v razmerju z deblom precej slabo razvite. Jesen je pri starosti 120 do 130 . let dosegel prsni premer 43—48 cm. Tej zmerni debelinski rasti ustrezajo širine branik, ki merijo "povprečno 1,7—1,8 mm. Njim primerne so tudi mehanične lastnosti; navkljub ugodnemu rastišču 20 15 10 5 r Smreka 7 o 1 isen 21 .v: -S ^ C / s / X11 __/ 1 ^— / 1 / i i / t t / t t t / r t f 1 lesen Sj » t / / 1 i ^ f J 'Smrelca Z mm e Z Q Srednja širina branik Je^en 21 Jesen 2J 1908 1918 19BB 1938 ISH 19SB Uto SUka 12. Ra^.voj jesenovih branik in višin v smrekovem sestoju (po Maurerju) 0.700 g/cm^ 0.600 0.500 OMO • «, r*' ••'+ ---+- • O , J / V'' A Q to 2.0 SO mm 4.0 Slika J3. Zveza med Širino branik in prostorninsko težo jesena v različnih sestojih. Trikotniki pona^^jajo vrednosti za jesene iz smrekovega sestoja (podatki za 4 drevesa s 474 skuskil; križci kažejo vrednosti za jesen iz sestoja listavcev (2 drevesi X 242 skuski); krožiči predstavljajo vrednosti za jesea \z čistega sestoja (3 drevesa s 396 skuski) mkp/cm ^ a 5/ctn^ 0.S50 0 600 0.650 0.700 0.760n Slika 14, Zveza med prostorninsko težo in ud rano trdnostjo za jesen iz različnih sestojev. Trikotniki ponazarjajo vrednosti za jesen iz smrekovega gozda (podatki za 4 drevesa z 254 skuski); križci kažejo vrednosti za jesen iz sestoja listavcev (2 drevesi s 127 skuski); krožiči predstavljajo vrednosti za jesen iz čistega sestoja (3 drevesa z 270 skuski) so le prav dobre, ne pa odlične. Najslabäa je udarna trdnost, ki se Še zdaleč De približa žilavemu jesenu iz logov. Hitra višinska rast omogoča na tem dobrem rasti.šču nastanek zmerno žilavega lesa. Primerjava raziskav trdnosti jesenovih debel nam pokaže, da se je eno drevo, ki je raslo bolj sproščeno in je imelo bolje razvito krošnjo, izrazito odlikovalo z natezno in upogibiio trdnostjo koL tudi z elasličnostnim. niodulom. Primerjava udarne trdnosti jcsenovine iz loga na Schwar^waldu im jesena iz bukovega gozda s Svabske Jure opozarja na večjo žilavost jesena iz joga R sproščenimi, zelo razvitimi krošnjami, v primerjavi z debli iz. Schwarzwalda, ki so imela na razpolago tesen življenjski prostor. Zanimivo je tudi, kako se glede udarne upogibne trdnosti jesen, ki je rastel v izobilju svetlobe na gozdnem robu, približa jesenu iz loga, medtem ko jesen, ki je bil utesnjen v bukovem sestoju, zelo zaostaja. Kot smo že na začetku omenili, je za kakovost jesenovine pomembna tudi barva srca. Po Bosshardu je jesen drevesna vrsta s faktiltativnim srcem, to pomeni, da obstaja skrita pripravljenost za tvorbo neprave črnjave, ki se uveljavlja le pod določenimi pogoji. Pri tem različno temna barva srca ni le posledica kopičenja jedrnih snovi v celične stene, ampak: tudi nabiranja temno obarvanih snovi v obliki majhnih kapljic ali kepic v celičnih vakuolah. To kopičenje jedrnih snovi je zelo dobro vidno v fluorescentnem mikroskopu, Kolmann in Kühne sta dokazala, da temno obarvano srce sploh ne vpliva na mehanične lastnosti lesa, vendar pa je odločilno glede uporabnosti in cene jesenovine. Cim izraziteje je srce obar^^ano, tem manj pride takšen les v poštev za opremo. Rastišče vpliva na nastanek srca le toliko. Slika 15. Jesen v logih z dobro razvito krošnjo in z odličnimi lastnostmi lesa Slika 16. Radialni vzdolžni prerez skozi les iesenove neprave črnjave (500 X ) kolikor je na razpolago dovolj zastajajoče vode. Jesen se na suhem rastišču manj nagiba k tvorbi neprave čmjave kot na mokrih Ileh. Zato tla stag-nirajočo vlago, kjer jesen navadno že zgodaj tvori nepravo črnjavo, niso primerna za gojenje bele jesenovine. Ta opažanja in predpostavke ter podatki iz literature omogočajo naslednja osnovna pravila za proizvodnjo čim boljše jesenovine: 1. V jesenovini z dobrimi trdnostnimi lastnostmi mora biti dobro razvit pozni leSj ki naslaja le pri umerjeni debeUnski rasti v branikah, ki niso preozke. Optimalne širine branik so 2 mm in več. če pade širina branike pod 1 mm, potem je delež poznega lesa tako pičel, da mehanične lastnosti lesa, posebno pa še njegova žilavost, ne usirezajo večini namenov. 2. Iz navedenega je razvidno, da moremo pričakovati dobro kakovost iesa zlasti na takšnih rastiščih, kjer jesen odlično uspeva in se more obdržati v zgornjem sloju med drugimi listavci. Od številniii gozdnih združb, v katerih raste jesen v srednjeevropskih gozdovih, so zlasti pomembna rastišča gozda javora in jesena, jesena in javora ter vlažnih variant hrasta jn gabra. Za gozd javora in jesena, in sicer Acereto-Frnxineturn caricelosuiii pendttlaef je naglasil že Lsibundgut, da je jesen v njem najvitalnejši in najboljše kakovosti. Odlična jesenovina nadalje izvira tudi iz določenih rastišč v Jogih, kot npr. iz jelševih in jesenovih logov ob Donavi in ob njenih pri-lokih v zgornji Avstriji, ki jih je opisal WendeWerger-Zelinka, ali pa iz logov v dolini Rena, ki jih je Krtapp opredelil za topolove loge Ln za mešane gozdove bresta. Na suhih rastiščih gradi jesen les z ozkimi branikami in je sicer bel, vendar pa glede mehaničnih lastnosti manj vreden. Na tleh s stagnirajočo vodo večinoma zgodaj nastaja neprava črnjava, zato so s sta> lisča kakovosti lesa neprimerna za gojenje jesena. V tipičnem bukovem gozdu, kot je npr, na Svabski Juri, uveljavlja jesen v primerjavi z bukvijo šibkejšo konkurenčno moč in je manj vitalen, že Zimmerte je opozoril, da povzroča zmes bukve in jesena tam znatne ^ozdnogojitvene težave. VitalnejŠa bukev utesnuje krošnje jesena, zato le-La zaostaja v debelinski rasti in doseže le povprečno kakovost lesa. Vendar v tem bukovem arealu pogosto nahajamo v senčnatih legali in kadunjah ob vznožju pobočij majhne površine, ki ustrezajo jesenu zaradi svoje svežine 3n glinastih tal, ki so biološko zelo aktivna. Bach je tak ra.sLiščni lip v Švicarski Juri opisal kot Fagetum allietosiim. Ne bi se rad spuščal v obširno snov fitoccnologije, želim le poudariti, da je prav pri gojenju jesena potrebno upoštevati podroben mozaik raz-liaiih rastišč. Pogosto so prostorsko omejene majhne površine, ki so najprimernejše za jesen; za vodo prepustna grobljasta tla pod strmimi pobočji, nagnjene povirne terase, vlažne kukavc in z vodo dobro oskrbljene pobočne kadunje (£l. 17). 3, Ce želimo vzgojiti jesen z dragoceno jescnovino, je pomembna tudi zgradba sestoja. Najboljše lastnosti lesa so bile najdene — predpostavljamo primerna rastišča — pri tistih jesenih, ki so imeli sproščene krošnje in niso bili utesnjeni s soraslimi ali celo nadrasLimi sosedi seneoljubnih drevesnih vrst. Očitno škodljivo je tudi tesno sosedstvo i bukvijo ali, kot je ugotovil van Migrant, z gorskim javorom. Se prav posebno neugodna pa je posamična primes raed smreko. Vendar pa zato še ni upravičen sklep, da bi morali jesen načeloma gojiti v čistem sestoju. Vehke ekološke pomanjkljivosti čistih jesenovih gozdov so znane. Jesen imenitne kakovosti iz logov v dolini Rena raste navadno v več-slojnem mešanem gozdu listavcev nad bogatim spodnjim slojem, ki ga sestavljajo poljski brest, poljski javor, čremsa, lipovec in različne grmovne vrste, V tako imenovanem »mehkem« logu ob Donavi najdemo pod jesenom v spodnjem sloju sivo. jelSo, čremso, lipo in grmovje, kot sta koste-nika in trdoleska. Cisti sestoji, zlasti še v logih, niso naravni, se zatravijo in po W&ndelbergerju-Zeltnki zastajajo v rasti ter dajejo malo vreden krhek les. Kjer se v območju bukovega gozda ali mešanega gozda iglavcev in listavcev ponujajo jesenu primerna rastišča, mu je treba Že pri pomlaje- Slika 17. Mešani gozd na Icdeniški groblji. Značilno, površinsko zelo omejeno jese- novo rastišče na pobočni terasi' vanju zagotoviti naskok in ga v šopih, gnezdih ali celo v manjših sestojih varovati pred vdorom vladajoče bukve, javora ali celo iglavcev. Po drugi strani pa je potrebno poskrbeti za poznejšo podsetev podraslega sloja, ki naj bi ga sestavljali bukev, gaber in lipa, da bi pomagal jesenu do primerne oblike krošnje in da se tla ne bi zafravila ali pa bila prizadeta od šlcodljivih sprememb, V sestoje iglavcev, ziasti smreke, bi morali vnašati jeseti, in sicer zaradi boljše kakovosti lesa ne posamič ali v šopih, temveč na skrbno izbranih primernih manjših površinah le v skupinali ali gnezdih, da bi se zaradi zagotovitve potrebnega naskoka v rasti pomlajeval skupinsko-postopno. Nadalje je zanimiv tudi Maurerjev predlog, da bi v gosto strnjenih iglastih gozdovih obdali jesenove sestoje in gnezda s pasom primernih listavcev in na ta način jesenu zagotovili potrebno svetlobo. 4. Jesen kot izrazito svetloljubno drevo gradi v nasprotju z drugimi drevesnimi vrstami le tedaj najboljši les, Če ima v teku vse svoje razvojne dobe na razpolago zadosten življetijski prostor, zlasti za nemoteno rast krošnje. Ce pa je zaradi goste zarasti ovirana debelinska rast, nastaja škoda pri gradnji poznega lesa in posredno škodi trdnosti in žilavosti jesenovine. Z načrtno pozitivno izbiro osebkov in ponavljajočo se nego krošenj je: potrebno začeti že v stadiju gošče, da bi mogli zagotoviti trajen izdaten debelinski prirastek in doseči kar se da enakomerno notranjo zgradbo debla. Dobro jesenovino zagotavljajo krajše obhodnje, kajti pri večji starosti vedno bolj pojemajo gostota, zilavost in trdnost, tvorba neprave črnjave pa napreduje. Zato so stara, debela drevesa, četudi so lepo oblikovana, s stališča kakovosti lesa manj vredna. EINFLUSS VON STANDORT UND WALD WIRTSCHAFT AUF DIE EIGENSCHAFTEN DES ESCHENHOLZES (Zu s amme Q fass im g) Auf Grund von Forschungen, welche in der Deutschen Bundesrepublik durchgeführt v^orden sind, werden ökologische Einflüsse auf die Qualität von Eschenholz behandelt. Mit dem Vergleichen des anatomischen Aufbaues und der mechanischen Eigenschaften des Holzes kann die gegenseitige Abhängigkeit nur bis zu einem gewissen Grade festgestellt werden. Dabei wird die Abhängigkeit der Eschenholzqualitat von Zuwachs, Standort und Best an des E or rn dargestellt. Im zusammenhange mit der Feststellung, dafl durch einen guten. Zuwachs das beste Eschenholz keineswegs sichergestellt ist, wird gewisse Bedeutung dem Bauraalter und vor allem der Wanddicke der FaserzclJcn sowie dem Faserwandanteil und der Länge der Faserzellen beigemessen. Einige Vergleiche der Bestandes Formen hinsichtlieh der Eschenholzqualität haben gezeigt, dass zwischen Kadeibäumen erzogene Eschen das Mindeste an günstigen mechanischen Holzeigenschaften aufweisen. Etwas besser in dieser Beziehung sind im Reinbestand aufgezogene Eschen. Die Ausbildung der Baumkrone spielt dabei eine grosse Rolle. Auf Grund von durchgeführten Vergleichsanalysen stellt der Autor fest, das.s die Qualität des Eschenholzes von massiger Wüchsigkeit und vom Spätholzanteil abhängig ist. Diese Voraussetzungen sind nur auf guten Eschen Standorten gegeben, wo sich diese Baumai't ausdauernd in der herrschenden Baumschicht hahen kann. Bei der Staudortsbewertung sind die Vorzüge des Mikroreliefs zu berücksichtigen. Mit Beziehung auf die festgestellten physiologischen Ansprüche der Esche wird besonders die Wichtigkeit jener waldbaulichen Massnahmen betont, welche der Esche genügend grossen Lebensraum, richtige Kronenentwicklung und genügend Licht sichern. 634,0,375,4 : 377 41 TRAKTORSKI OPLEN ZA SPRAVILO LESA Ing. Jože A.jdiČ (Maribor)* Uvajanje mehanizacije v gozdarstvu je dandanes sestavni člen splošnega prizadevanja za intenziviranje gozdne proiz\'odnje. K temu nas sili tüdi potreba po skrajšanju Časa od sečnje do oddaje oziroma predelave in prizadevanje za pocenitev proizvodnje. Razen tega se iz leta v leto zmanjšuje, število pogodbenih voznikov in zato rastejo proizvodni stroški. Izhod iz tako poslabšanih proizvodnih razmer moramo iskati z uvajanjem mehaniziranih spravilnih pripomočkov. Ker pri izkoriščanju gozdov na spravilo lesa odpade nad 30% proizvodnih stroškov, mu moramo posvetiti vso pozornost. Z uvajanjem mehaniziranega spravila zmanjšujemo težavno ročno delo in obilno prispevamo k povečanju produktivnosti dela v tej fazi gozdne proizvodnje. Zadnje čase SE mehanizacija spravila lesa uspešno uveljavlja po zaslugi raziskovalnega dela. V zadnjih letih je bilo namreč prirejenih več demonstracij, tečajev in simpozijev, ki so pokazali tuje in lastne dosežke na tem področju ter so dali nove pobude za uvajanje in raziskovanje takšne mehanizacije. Izdelana je bila tudi enotna metodika za snemanje proizvodnega procesa in za ugotavljanje ter izračunavanje delovnih učinkov (4), Mehanizacija spravila lesa s traktorji je v Sloveniji do.segla precejšen razvoj. Dandanes se nt mogoče popolnoma utemeljeno opredeliti za tip traktorja, ki bi bil po svoji opremi in delovnih učinkih najprimernejši za slovensko gozdarstvo, ali pa zanesljivo izbrati taksen način njegove uporabe, ki najbolj ustreza. Ni dovolj poznati le tehnične karakteristike in dosežke v tujini, temveč moramo sami v naših delovnih razmerah z ekonomskimi računi dognati uporabnost .strojev. Iz tega sledi sklep: potrebno je uvajati te tiste strojne priprave, ki nam v danih delovnih razmerah omogočajo gospodarske uspehe. Terenske okohščine, zlasti elementi prometnic, določajo, kakšno vrsto stroja moramo uporabiti pri spravilu lesa. Približna razmejitev pokaže, da je področje adaptiranih traktorjev na terenih z nagibom med okoli in +15%, večje strmine pa pripadajo žičnicam. Podobna orientacija je mogoča tudi glede vprašanja, kateri traktor je primernejši — goseničar ali kolesnik. N'a vlakah, ki dopuščajo hitrost nad 3 km,'h, bomo uporabljali kolesnik, kjer pa je mogoča le Iiitrost pod 3 km/h, bo ustreznejši goseničar f5). Na Pohorju, kjer smo opravljali raziskovanja, ki so podlaga tej študiji, omogoča s svojo tradicijo grobo trasiranih konjskih in sankarskih vlak hitrost traktorjev nad 3 km/h. Zato smo pred leti zaceli uvajali traktorje kolesnike tipa j)ferguson-Fe-35«, Hkrati z uvajanjem traktorskega spravila je bilo ponekod potrebno načrtno izboljšati ali rekonstruirati obstoječe traktorske vlake, V začetku smo uporabljali stare sankarske m i'ozniške vlake, ki smo jih prilagodili za traktorje tako, da smo razširili vozišče na 1,80 m ter ublažili največje * To delo sodi v okvir zvezne raziskovalne teme uProučevanje mehanizacije za izkoriščanje gozdov«, ki so jo financirali Zvezni sklad za financiranje znanstvene dejavnosti, Sklad Borisa Kidriča in gozdnogospodarske organizacije Slovenije, obravnaval pa jo je odsek za izkoriščanje gozdov v Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Slika 1. Levo: Vlačenje sortimentov po strmi vlaki navzdol s traktorjem Fe-35. Tovor je povečan z dodatnim pribijanjem hlodov. Desno; Pripenjanje, zabija-janje sortimentov na traktorski drog vzpone s preložitvijo na kritičnih mestih. To nas je napotilo, da se sedaj načrtno ukvarjamo s problemom traktorskih poti ali viak. Trasiramo jih v dveh izvedbah; a) glavne, ki imajo elemente kamionskih cest; širina planuma znaSa 4,50 ra, vzpon do 14% ter krivine z radijem nad 10 m; b) pomožne s širino planuma do 2,50m ter s padcem do 30%. Pomožne kot tudi glavne traktorske poti izdelujemo brez utrditve. Za odvajanje vode polagamo cevne prepuste ali samo lesene dražnike. Glavne poti je mogoče pozneje z določenimi dograditvami spremeniti v kamionske ceste, pomožne pa ostanejo uporabne ie za traktorje. 1. Problem, naloga in predmet raiziskovaiija Pred leti je spravilo lesa od panja do kamionskih cest pomenilo ozko grlo v proizvodnem procesu na tem območju (Pohorje, GG Maribor), podobno kot drugje. Kupili smo traktor goseničar »motormiiH«, ki pa kljub dobri uporabnosti ni omogočil želenih uspehov. Za to so krivi objektivni razlogi, kot so visoka nabavna cena in iz nje izvirajoča draga obratovalna Lira, slaba preskrba z nadomestnimi deli, neurejena servisna služba ter preveč potrebnih pomožnih delavcev. Subjektivne pomanjkljivosti pa so bile: neizkušenost tehničnega kadra, premajhna koncentracija lesnih mas in pod. Z njegovo uporabo pa smo si v podjetju nabrali ktip izkušenj. Pri nadaljnjem iskanju ustreznih rešitev smo pred kakimi petimi leti uvedli uporabo trakiorja fergusona Fe-35. K uspešni uveljavitvi tega traktorja je pripomogla njegova okretnost in vsestranska oprema za pripenjanje lesa (vitel, jarem, oplen, kabina; slika 1), Sedaj nam pomeni osnovno spravilno pripravo, ki nam je hkrati omogočila zelo skrajšati Čas od sečnje do prodaje lesnih sortimentov (poprečno od 80 na okoli 30 dni). Z namenom, da bi izboljäali in pocenili spravilo lesa s traktorji in da bi ugotovili učinke dela v raznih delovnih razmerah, smo se lotili sistematičnega spremljanja delovnega procesa in preizkušanja uporabnosti raznih priključkov. Pri tem je za racionalno uporabo traktorja potrebno upoSte-vati, kot je znano, poleg stroja tudi: območje dela ali delovne razmere, organizacijo dela, zlasti glede razporeditve sredstev in števila zaposlenih, koncentracijo lesnih mas ter način .sečnje, izbiro kadrov in opremo ali priključke. Delovno območje traktorja smo zadnja tri leta sistematično proučevali lako, da smo izdelovali letne eksploatacijske načrte, ki so vsebovali časovno zaporedje sečen j, časovni potek spravila, določitev spravilnih načinov in razporeditev mehaniziranih sred.stev, opredelitev spravilnih smeri in poti ter časovni, prostorni in strukturni razpored zalog. Organizacijo dela smo razdelili na; a) zbiranje lesa — s konji do vlake, z vitli do vlake, s konji do vlake s sestavljanjem traktorskih tovorov (pale-tiranjem) ob vlaki; b) vlačenje lesa: 1 traktor + 1 pomožni delavec; 2 traktorja -I- 2 pomožna delavca. Upoštevane načine spravila smo preizkušali in opravili snemanja, da bi ugotovili, kateri od njih je v določenih razmerah najprimernejši in tudi naj-ekonomičnejši. Pri tem smo .posvetili posebno pozornost koncentraciji sortimentov, ker se je pokazalo, da le-ta neposredna zelo vpliva tudi na organizacijo dela. Izkušnje so nam pokazale, da npr. pri redčenju mladih sestojev ne pride v poštev sam traktor, ki bi si privlačil les do vlake z vitlom, posebno £e na razdaljah nad 25 m. Koncentracija lesa je majhna, sortimenti so drobni in bi zato traktor izgubil preveliko časa za zbiranje ter bi bilo takšno delo predrago. Razen tega nastajajo mehanične poškodbe na sestoju. Zato je neogibno potrebno uporabiti kombinacijo privlačenja s konjem aH pa v gostih sestojih na strmem svetu celo ročno .spravilo. Nasprotno pa bi bilo pri skupinsko postopni sečnji na blagem terenu, kjer drevesa podiramo iz gojitvenega jedra navzven proti vlaki, nesmiselno uporabiti kombinirano spravilo s konjem do vlake in s traktorjem po vlaki, če je mogoče brez škode za sestoj in pomladek uporabiti privlačenje z vitlom na kratkih razdaljah. Ttt gre navadno za debelejše Sortimente ter je zato privlačenje z vitlom ekonomičnejše kot s konjem. Delavce — traktoriste smo izbrali iz vrst boljših gozdnih delavcev — sekačev, nakladalcev ali žičničarjev. Izobrazili smo jih in uvedli v delo, kot je že drugje opisano (4). Oprema in priključki trakiorja Fe-35 so bili pn-ot-no naslednji: trdna kabina, prednji vitel in traktorski jarem z verigami (4), Pozneje smo vključili še traktorski oplen, 2. Traktorski oplen Pri spremljanju dela s tako opremljenim traktorjem smo posvetili posebno pozornost funkcionalnosti ali uporabnosti navedenih priključkov za pripenjanje lesa, da bi tako čim bolj zadostili našim potrebam pri spravilu lesa ter to delo po možnosti poenostavili, Posebej smo se ukvarjali s pri- Slika 2. Traktorski opien — priključek za spA-avilo lesa penjanjem tankega lesa, če je v enem tovoru veliko kosov in je njihovo posamično pripenjanje k traktorskem jarmu prezamudno. Meritve učinkov so pokazale, da je bilü vlačenje z jarmom tem učinkovitejše, čim večja je bila poprečna telesnina sortimenta v lovoru in obratno: učinki vlačenja so bili nesorazmerno manjši, čim krajža je bila vlečna razdalja in čim manjša je bila poprečna telesnina sortimenta v tovoru. Problem smo s tem odkrili, potrebno pa je bilo najti ustrezno rešitev za spravilo več tisoč m^ drobnega tehničnega iesa, ki je bil posekan pri redčenju v dro-govnjakih. Tedaj je biia spočeta misel, da je problem mogoče rešiti le s konstrukcijo novega preprostega priključka, ki bi omogočil lažje spravilo drobnih sortimentov ter nadomestil zamudno privezovanje veliko kosov na jarem. Tako smo leta 1965 izdelali načrte in v lastni strojni delavnici prototip oplena. Že prvi poskusi so se zelo dobro obnesli. Po treh mesecih je bil oplen tako izpopolnjen, da je pri vlačenju drobnih sortimentov popolnoma nadomestil jarem. Tako smo postopno prišli do novega traktorskega priključka za pripenjanje lesa, ki ga imenujemo »traktorski oplen«. Pri njegovi konstrukciji in preizkuSanju je sodeloval tudi gozdarski tehnik Edvard Goričan. Oplen je izdelala tovarna »Agroservis« iz Šempetra v Savinjski dolini, ki izdeluje tudi druge traktorske priključke. Traktorski oplen (slika 2) je preprosta železna priprava za pripenjanje okroglega lesa k traktorju. Sestoji se iz dveh delov, in sicer: iz spredn^jega spojnega ogrodja in iz samega oplena. Spojno ogrodje povezuje pripravo 2 nosilnimi, hidravličnimi ročicami traktorja in je sestavljeno iz vrtilne plošče s klinom, ki je privarjena na prečni nosilec, enako kot pri gozdarski polprikohci GPP-1 (4), Prečni nosilec je povezan z ročicami hidravlike s pomočjo zagozde, ki fiksira oplen v želeni legi med polno in prazno vožnjo, da ne bi teža po nepotrebnem obremenjevala in kvarila hidravlike. Oplen pa je sestavljen iz dveh vzdolžnih nosilcev, Iti ju na prednjem delu spodaj spaja okrogla drsna plošča, zgoraj pa plošča za utrditev priključka. Vzdolžna nosilca se razhajata pod kotom 20'^, tako da na zadnjem delu dosežeta razdaljo l,30m. Na koncu sta zakrivljena navzgor ter je na njiju pritrjena veriga z napenjalnim vzvodom za vezanje tovora. Na polovici dolžine vzdolžnih nosilcev je privarjen prečni nosilec, širok 1,30 m, ki ima na obeh koncih pritrjen klinasti no.silec ročic z okvirom. Nanj se montirajo ročice, ki jih utrdimo z varovalno ploščo. Celotna konstrukcija oplena je gibljiva v horizontalni in vertikalni smeri do kota 120^ Ves oplen, ki je pritrjen na ročice hidravlike, dvignemo med prazno vožnjo od ta] poljubno do višine okoli 50 cm. V tem položaju ga fiksiramo, da se ne bi med vožnjo zatikal ob ovire na vlaki. Ko pripeljemo traktor do nakladališča, ga obrnemo v smer polne vožnje, oplen pa s pomočjo hidravlike spustimo na tla. Nato nakladamo Sortimente s prednjimi konci na prečni nosilec med ročice. Ce je les tanjši in lažji, ga nakladamo ročno, debelejše in težje Sortimente pa lahko s traktorskim vitlom. Ko je tovor naložen, ga povežemo z verigo, ki je pritrjena na vzdolžnih nosilcih. Le-to napnemo prek tovora z vz\'odom, ki je njen sestavni del (slika 3). Naložen in povezan tovor dvigemo z oplenom 40 do 50 cm visoko ter ga v takšnem položaju fiksiramo. Tako je tovor pripravljen za vožnjo. Med vožnjo, vlačenjem, tovor z zadnjim delom drsi po tleh, po vlaki, prednji del pa je dvignjen, zato se ne zatika ob naravne ovire, kot so panji, kamenje in podobno. Ko pripelje traktor s tovorom do skladi sča (ob kam ionski cesti), se ustavi, in delavci les razložijo. Najhitreje to opravijo takole: pomožni delavec podloži pod tovor za oplenom podlogo, tj, kos 1,5 do 2 m dolgega okroglega lesa. Traktorist spusti tovor na podlogo, delavec pa odpne verigo, nato traktorist premakne traktor naprej in tako zvleče oplen izpod tovora. S tem je razkladanje končano. Spretni delavci potrebujejo za razkladanje največ 1 minuto. Traktorski oplen omogoča torej pri traktorskem spravilu tanj Šega okroglega lesa hitrejše pripenjanje (nakladanje) in odpenjanje (razkladanje) lesa Slika 3. Napenjanje verigei z vz\fodom pri povezovanju tovora na traktorskem op len u Slika 4. Les, pripravljen v paleti za nakladanje na traklorski op len ali sestavljcuije in razstavljanje tovora kot pri uporabi traktorskega jarma, zlasti kadar imamo opravka s tankim Jesom iz redčenj. Pri sami vožnji ali vlačenju pa med obema načinoma ni razlike. Tako smo rešili zastavljeno nalogo* praktično omogočiti pripenjanje tankega lesa oziroma pri kolesnem traktorju rešiti pripenjanje, lesa po vzorcu sankalne plošče ali prikolice »ajax« (pri goseničnih traktorjih). Zato smo raziskali uporabnost tega priključka. Zadnje čase uporabljamo tudi paletiranje sortimentov, tj. poprejšnjo pripravo tovorov v založaje sortimentov v gozdu ob vlaki za traktorsko spravilo 2 oplenom (slika 4). Ta način uporabljamo tedaj, kadar so terenske razmere primerne in če so sortiinenti primerno dolgi in težki. Osnovni pogoj za uporabo palet je ekonomska upravičenost takega načina dela, NajpriniernejŠa organizacija dela pri paietiranju vključuje enega traktorista in dva pomožna delavca. Ob vlaki se položi prečno kos jamskega lesa za podlago. Nanjo se zloži les v založaj, ki je po obliki in velikosti primeren za traktorski tovor. Ko pripelje traktor do njega, spusti oplen na tla, nato se z vzvratno vožnjo pomakne k tovoru tako, da pride oplen pod založaj. Delavca skleneta verigi in tovor povežeta. Nato sledi opisano dviganje op lena s tovorom in fiksiranje v želeni vi Sin i. Celotno opisano pripenjanje ali nakladanje lesa traja približno dve minuti. 3. Snemanje delovnih procesov traktorskega spravila Pri terenskih snemanjih oziroma meritvah smo uporabljali metodo in obrazec, ki ju je izdelal Inätitut za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani (4). V ta namen je bil delovni proces traktorskega spravila lesa razdeljen na na.slcdnje cikluse in operacije: prazna vožnja, nakladanje — pripenjanje sortimetov na priključek, vlačenje tovora in razkladanje — odpenjanje tovora. Te štiri operacije skupaj tvorijo en ciklus spravila lesa, njihovo trajanje pa predstavlja produktivni čas. Odmori, oddihi, zadostitev fiziološkim potrebam, popravilo tovora in podobna opravila, ki se pojavljajo med trajanjem enega ciklusa, tvorijo skupaj dodatni čas. Vanj pa ni vračunana priprs.va stroja za delo in njegovo vzdrževanje, Za la opravila je nannreč priznana po ena režijska ura ria dan oziroma pavšalna odškodnina v vrednosti osebnega dohodlta z eno delovno uro. Porabljeni čas je bil merjen s stoparico po kronometrični metodi z natančnostjo 5/100 minule. Dolžine vlak so bile merjene z natančnostjo 5 ra, nagibi pa z Izmerili smo 24 vlak s skupno dolžino 32.760m. Naj- krajša je bila dolga 415 m, najdaljša pa 2160 m; poprečna dolžina vlake je znašala 136S m. Nagibi vlak ob upoštevanju celotne dolžine so bili naslednji: poprečni —12,7^, maksimalni —19,1%, minimalni —6,4%. Na določenih odsekih je znašal maksimalni nagib —34,2%, minimalni pa + 8,1%. Ker so bile vse vlake zelo homogene, vse z padcem v smeri vlačenja, s kratkimi in blagimi pro ti vzponi, smo pri obdelavi podatkov vse skupaj šteli v eno kategorijo, Količine prepeljanih sortimentov smo merili z natančnostjo 0,01 m^ število kosov v tovoru pa z njihovim štetjem, Težo za 1 m'* sortimentov smo ugotavljali z vzorčnim tehtanjem. 4. Rezultati snemanja Preden smo vključili v delo traktorski oplen, sn:io poskuse opravljali s traktorjem, opremljenim s kabino, jarmom in goseničnimi verigami. Snemali smo dve leti na različnih vlakah in pri raznovrstnih klimatskih razmerah. Na 21 vlakah smo posneli 127 ciklusov spravila lesa. Prepeljanih je bilo 2436 kosov gozdnih sortimentov, skupno 401,37 m^ ali 335,20 ion lesa. En tovor je poprečno vseboval 17,S kosov, tj. 3,16 m' ali 2,64 tone. Obdelava meritvenih podatkov nas je pripeljala do zanimivih ugotovitev, struktura poprečne porabe časa pri posameznih operacijah, izražena z odstotnimi deleži, je naslednja: Prazna vožnja 18,35% Vezanje le.sa 25,95% Vlačenje lesa 26,75% Razkladanje lesa 14,45% Dodatni časi 1^.50% Torej odpade na glavni čas 18,3.S -t- 26,75 = 45,10%, na pomožni Čas 25,95 -t-+ 14,45 = 40,40% in na dodatni čas 14,50%. Na diagrartiu št. 1 se vidijo raztreseni in izravnani podatki o času polnih in praznih voženj za vsak ciklus. Ker obstoji korelacija med dolžino vlačenja in porabljenim časom, smo izračunali po enačbi: y = a -r bx -I- cx- (1) ter smo dobili krivuljo naslednje vrednosti: v = —0,5945 -1- 1.4633 f—j — 0,0360 ; Ijy = 0,9659. Krivulja jc vrisana na omenjenem diagramu ter nam kaze, koliko Časa trajata prazna in polna vožnja 1-tonskega tovora na vlaki, dolgi od 400 do 2000 m. Na enak način smo izračunali tudi poprečni čas, potreben za vezanje in odvezovanje sortimentov. Njegova poprečna vrednost znaša 11,43 minute za cn ciklus, Nä dodatni čas odpade 14,50% skupnega časa. Vsi izračunani podatki o porabi časa in učinku so obrani v tabeli 1, ki prikazuje časovne in količinske norme za različne spravilne razdalje. Časovne in količinske norme za traktorsko vlaženje okroglega lesa iglavcev na Pohorju Cas za 1 tono Normativ za 8 ur razdalja (m) naklad, in razkladanje polna in prazna vožnja dodatni čas skupni čas m min, sck ton 400 11, 6,32 3,01 20,76 22,28 26,65 600 IL.'ilS 7,78 3,27 22,48 20,02 24,00 800 11,43 9,30 3,53 24,32 18,50 22,15 1000 11,43 10,82 3,73 26,03 17,29 20,70 1200 11,43 12,10 3,93 27,52 16,35 iy,6Ü 1400 11,43 13,02 4,16 28,61 15,73 18,85 1600 11,43 13,64 4^6 29,33 15,34 18,35 1800 11,43 14,12 4,34 29,89 15,06 18,05 2000 11,43 14,42 4,39 30,24 14,89 17,83 Tabela 1 I2 izračunanih podatkov moremo izluščiti naslednje sklepe: a) Delež glavnega časa za polno in prazno vožnjo v skupnem času je izredno majhen, saj znaSa le z 45,10%. Stroj je torej premalo izkoriščen in so zato učinki sorazmerno m^ijhni. b) Ker so vlake homogene, tj. z enakomernimi padci, prstene in vlažne, je trenje tovora majhno, traktor razvija razmeroma velike hitrosti. Zato učinki niso bistveno odvisni od vlečne razdalje, c) Pomožni čas (nakladanje in razkladanje tovora) pri uporabi traktorskega jarma je zaradi velikega števila drobnih kosov prevelik, zato bistveno vpliva na učinke. Za povečanje učinkov moramo skrajšati nakladalni čas. mm, 20 18 16 U 12 10 e 6 4 2 O KORELACIJA MED CASOM IN DOLŽINO VLAČENJA S TRAKTORJEM Fe-35 200. -100 600 800 1000 1200 14D0 160D laOO 2000 m Diagram I. Problem nakladanja in razkladanja, tj. privezovanja in odvezovanja sor-limentov na priključek, smo začeli proučevati že leta 1964. Sprva smo se usmerili na snemanje poprečne telesnine sortimenlov v vsakem tovoru. Izmerili smo 43 tovorov s kubaturo 142,76 m^, tj. skupno 886 kosov različnih dolžin in debelin. Poprečni tovor ene vožnje je znašal 3,32 ni" oziroma 20,6 kosov, poprečna teiesnina enega kosa pa 0,161 ra''. Izračunani podatlci teb snemanj so zbrani v 1 rubriki tabele 2 ter so predočeni v diagramu 2. Ko smo izdelali traktorski oplen, smo opravili enake meritve pri spravilu lesa a tem priključkom, da bi dognali primerjalne podatke. Posneli smo 37 tovorov s skupno 845 kosi sortiraentov in s skupno kubaturo 95,53 Poprečni tovor je meril 2,58 m^ in je vseboval 22,8 kosov, ki so merili poprečno po 0,113 m". Podatke obeh snemanj smo zaradi primerjave združili v eno labelo. Cas nakladanja in razkladanja sortimentov na traktorski jarem ali pa na oplen Način 0,10 0,20 Kubatura 1 kosa (m'*) 0,30 0,40 0,50 0,60 0,70 0,80 Nfikladanje in razkladanje (min/in') Na jarem Na oplen 15,25 8,55 10,50 7,35 7,22 6.50 5,25 5,78 4.14 5.15 3,40 4,50 2,90 4,03 2,25 3,57 Inedx 1:2 (.%) 17S 143 111 91 SO 76 72 63 Tabela Z. mirv^iTi'' 1 4 10 \ KOREiACIJA MED ČASOM NAKLADANJA \ IN POPREČNO KUBATURO HLODA V TOVORU \ \ \ \ 01 03 05 Diagram 2. 0 7 m* zal hiod Iz tabele se vidi, da je čas za nakladanje in razkladanje (vezanje in odvezo vanje) pri določenem priključku tem večji, čim manjša je poprečna kubatuia sorti men ta v tovoru. To naraščanje je občutnejše pri jarmu, kjer je potrebno v tem primeru vsak kos posebej privezati ali pripeti, medtem ko se pri oplenu naloži les med ročice in poveže ves tovor le z eno verigo. Tudi pri razkladanju z jamna moramo vsak kos posebej odbiti, pri oplenu pa le odpremo ročice ter se tovor takorekoč sam razloži. Diagram jasno kaže, da je bolj ekonomično tanek les s povprečno kuhaturo do 0,34 m^ vlačiti z oplenom, debelejši pa z jarmom. Poizkusi so potekali še dalje in smo pri tem prišli na zamisel o pale tiran ju sorti men tov ob vlaki. Že iz dosedanjih snemanj se jasno vidi, da imamo na Pohorju opraviti z velikimi količinami drobnih sortimentov. Pri večji porabi časa za nakladanje lesa na priključek se zmanjšuje glavni Čas. To dejstvo je oviralo optimalno izkoriščanje strojev. Da bi traktor izgubil pri nakladanju Čim manj časa, smo spremenili organizacijo dela tako, da smo namesto enega zaposlili dva pomožna delavca, ki sta ob vlaki pripravljala tovor v paleto. Kalkulacija je pokazala, da je paletiranje lesa ekonomično tedaj, kadar je vrednost povečanih učinkov vlačenja enaka ali večja od povišanih stroškov za paletiranje lesa, V kalkulaciji, ki je prikazana v tabeii 3, so stroški naslednji: pri organizaciji I + I znašajo 39,60din X 8 = 316,80 din'dan, pri organizaciji 1—2 pa 50 52,70 din X 8 = 421,60 din/dan. Indeks povečanja stroškov znaša 133,0;'^. Torej se mora normativ traktorskega vlačenja s paletiranjem povečati vsaj za 133,0%. V tem primeru so stroški obeh organizacijskih oblik dela uravnoteženi, Da bi dokazali pravilnost naše predpostavke, .smo izvršili snemanja na dveh vlakah. Njuna poprečna dolžina je znašala 1280 m. Izmerjeno je 1!? ciklusov in prepeljano 5S,27 m^ ali 381 kosov. Poprečni tovor je obsegal 21,2 kosov ali 3,24 m''. Dognali smo naslednje vrednosti: Izmerjeni poprečni časi za posamezno operacijo so bili naslednji: Prazna vožnja 14,62 min. ali 29.1% Nakladanje pripravljene palete 4,0!5min. ali 8,17c Polna vožnja 20,84 min, ali 41,5% Razkladanje 1,86 min, ali 3,7% Dodatni čas 3,85 min. aJi 11,6% Skupni čas za ciklus 50,25 min. 100,0?^ Na glavni Čas je odpadlo 70,6%, na pomožni čas 11,3% in na dodatni čas 17,6%. Primerjava podatkov teh snemanj s prej omenjenimi vrednostmi za uporabo traktorja Fe-35 in jarma nam pokaže naslednje odnose: Razčlenitev Organizacija dela Indeks časa I 1- 1 — I 2 — oplen jarem in paletiran les Glavni cas 45,10% 70,00% 156,6% Pomožni čas 40,40% U,80% 29,3?^ Dodatni čas 14,50% 17,50% 121,3% KaJkulaci.ia traktorskega spravila lesa Kalkulacijska Ferguson Fe-35 z jarmom I + 1 i Ferguson Fe-35 2 opleiiom 1 -h 2 postavka Koli£ina za 1 obratovalno uro StroSki Količina za 1 obratovalno uro Stroški N din Gorivo 2.18 1 nafte X 1,10 2,40 2,731 nafte X 1,10 3,00 Mazivo 25% od 2,40 0,60 25% od 3,00 0,75 Gume in verige i garnitiire X 1800 0,72 5 garnitur X 1800 0,90 (snežne) 4 garniture X 800 0,32 5 garnitur x BOO 0,40 Amortizacija 39,000 : 10.000 obr. ur 3,90 39.000 : 10.000 obr. ur 3,90 Popravila in vzdrževanje 100% od amortizacije 3,90 100% od amortizacije 3,90 Obresti 3,5 ^ 39.000 ^74-1, 100 2 10.000 0,55 3,5 ^ 39.000 -v 7 + 1 100 2 10,000 0,35 Zavarovanje Osebni stroški; ^ X amort. X 7 100 0,82 ^ X amort. X 7 100 0,82 Šofer 1950 X 4,40; 1440 = 596 1950 X 4,40 : 1440 - 596 pomož. delavec 1750 X 3,65: 1440 = 444 1750 X 3,65 X 2 r 1440 = 888 E količnikom 10,40X215% 22,36 14,84 X 215% 31,90 Vodstvo, prodaja itd. 10,40 X 120% 12,48 14,84 X 120% 17,80 Obratovalna ura 48,05 Obratovalna ura 63,92 Skupaj Delovni dan (8 ur) 316,80 Delovni dan (8 ur) 421,60 Delovna ura 39,60 Delovna ura 52,70 Glavni čas se je Lorej povečal za 1,6-krat, dodatni Čas za 1,2-krat, medtem Ico se je,pomožni čas skrajšal na Va- Povečanje dodatnega časa je logično, 5aj z večjim Številom voženj raste utrujenost delavca ter se zato stopnjuje število oddihov in odmorov. Zmanjšanje pomožnega časa vpliva na povečanje glavnega časa. Logična posledica je boljše izkoriščanje traktorja, ki zato do-■sega večje količinske ter ekonomske učinke. 5. EkoTiomlčnost vlačenja Po opravljenih snemanjih smo podatke obdelali in zračunali tehnične normative, posebej za Fe-35 z jarmom in posebej za Fe-35 z oplcnom ter za paletiran les. Za primerjavo .smo v tabeli 4 zbrali tudi normative za vlačenje s konjsko vprego, kot so v rabi na našem območju, kjer je bilo proučevano -spravilo s traktorjem. Pri izdelavi kalkulacij smo upoštevali naslednje elemente. a)Fe-35 z jarmom pri organizaciji I + l- Nabavna cena stroja z opremo je 39.000 din, življenjska doba 7 let^ tj. skupaj oko ti 10.000 Kalkulacija za spravilo lesa z živino Kalkulacij ska Par konj in 1 delavec postavka Količina za delovni dan Stroški N din Prehrana para konj koruza 365 X 10 kg X 0,90 i 220 14,93 seno 365 X 20 kg X 0,35 ; 220 11,61 sielja 365 X S kg X 0,10; 220 0,83 Oprema 1 komplet 1320 : 220 6,00 Amortizacija 1 par konj ILOOO : 2200 5,00 1 kompletni voz 3300 ; 2200 1,50 Popravila in vzdrž. 100% od amortizacije 6,50 Obresti 3,5 v l-l-^OO ^ 10+1 100 2 2200 t,07 Zavarovanje ^ X aruortiz. X 10 100 1,95 Osebni izdatki delavec 3,85 X 8 = 30,80 krmljenje 365 X 3.85 X 1,5; 220 = 9,58 s količnikom 40,38 X 86,81 Vodstvo, prodaja itd. 40,38 X 120% 48,45 Skupaj Delovni dan (3 ur) Delovna ura 184,65 23,08 obratovalnih ur ali 1440 ur na leto. Na 2500 obratovalnih ur porabi eoo garnituro gum in verig (.snežnih, ne pa gosenic, kot jih uporabljajo drugje v Sloveniji). Vzdrževanje stroja znaša 100% amortizacije. Obrestna mera na osnovna sredstva je 3,5%, stroški zavarovanja 3%. Poraba goriva 2,1 SI po 1,10 din 2a obratovalno uro. Cisti osebni dohodek traktorista znaša 4,4t] din, pomožnega delavca pa 3,65 din. Koeficient osebnih dohodkov je 215%, ostali stroški pa 120%. Traktor dela na leto 220 dni. Vkalkulirani stroški vodstva in prodaje so manjši kot drugje v Sloveniji, ker ima naše podjetje vso mehanizacijo decentralizirano po obratih in se ti stroški delijo na panoge po ključu osebnih dohodkov. b) Te -35 z oplenom pri organizaciji I-|2 s paletira-n j em. Vse postavke so enake kot pod a). Le poraba goriva je večja in znaša po meritvah 2,73 1, obraba gum in gosenic, ki imajo življenjsko dobo le 2000 obratovalnih ur, pa je krajša. C} Vlačenje z enim parom konj in z enim delavcem. Nabavna cena za par konj je 11,000 din, amortizacijska doba pa 10 let, tj. skupaj 2200 obratovalnih dni ali 220 dni na leto. Kompleten voz stane 3300 dm in je uporaben pri amortizacijski dobi 10 let 3200 obratovalnih dni. Popravila in vzdrževanje para konj z vprežnim vozom znašajo 100% amortizacije; obresti so 3,5%, zavarovanje }>%. Poraba hrane za par konj znaša na dan 10 kg koruze, 20 kg sena in 5 kg s tel je. Njegova oprema traja 1 leto in stane 1320 din. Osebni stroški delavca so 3,85 din na uro. Faktor na osebne dohodke je 215%, ostali stroški pa znašajo 120%. Kalkulacija v tabeli 4 je izdelana na podlagi navedenih postavk ter je bila upoštevana pri izračunavanju stroškov k;a vlačenje lesa s parom konj. Iz podatkov navedenih treh kalkulacij so izračunani stroški za vlačenje lesa, ki so za vse tri načine spravila ter za razdalje od 400 do 2000 m podrobno prikazani v tabeli 5. Analiza je poučna in lahko dobro rabi za primerjavo normativov in stroškov, ki jih uporabljamo v vsakdanji praksi. Primerjava učinkov in stroškov za vlačenje lesa sprav i T na Ferguson Fe-35 z. jarmom, I 1- 1 Ferguson Fe-35 z oplenom, I -i- 2 Par konj z 1 dclavcein liir.d^LJa [m) Normal! v H ur (fliT siroäki ^a 1 TTi^ ) NOfm:ii iv S k^r (m") SiroSki Zik 1 TTl"^ (din) Normativ lil S ut (m'') Slroiki ja. 1 rn' (din) 400 20,65 11,80 35,80 11,70 11,30 16,35 600 24,00 13,20 32,25 13,05 9,80 18,25 800 22,15 14,30 30,90 13,65 8,80 21,00 1000 20,70 15,35 29,45 14,30 8,10 22,80 1200 19,60 16,10 27,80 15,15 7,50 24,60 1400 13,85 16,85 26,75 15,75 7,05 26,20 1600 18,40 17,25 25,70 16,35 6,65 27,75 1800 18,05 17,55 24,75 17,00 6,25 29,55 2000 17,85 17,85 23,90 17,60 5,95 31,05 6. Sklepi Iz navedenega moremo povzeti naslednje sklepne misli: — Najmanj obdelano področje — spravilo lesa — nudi raziskovalcu in gospodarskim organizacijam veliko možnosti za racionalizacijo te faze proizvodnje. Smotrna organizacija strojnega dela mora sloneti na preučevanju posameznih postopkov proizvodnje ter mora biti prilagojena sistemu sečenj in terenskim razmeram. S preučevanjem spravila odkrivamo določene zakonitosti ali odvisnosti med časom vlačenja, dolžino vlake in nagibom, velikostjo tovora, številom sortimentov v njem in pod. Ti odnosi pa so osnova za izračunavanje tehničnih normativov. — Sečnja mora biti enakomerno porazdeljena skozi vse leto ter sinhro-nizirana s spravilom. Tako dosežemo skrajšanje časa od sečnje do odadje lesa in ohranimo dobro kakovost lesa. — Krojenju sortimentov moramo posvetiti vso skrb. Pri spravilu lesa število kosov v enem tovoru odločilno vpliva na čas nakladanja in razkladanja. Zato je potrebno preiti h krojenju daljših sortimentov, ki tudi pri transportu lesa omogočajo večje učinke, — Uporabo različnih priključkov h traktorju Fe-35 je treba prilagoditi A'rsti in dimenzijam sortimentov. Tako naj se jarem uporablja pri vlačenju debelejših in težjih sortimentov, oplen pa za vlačenje tanjših sortimentov ter Trednejšega lesa, kot npr. hlodov za furnir in luščenje ter drogov. Z zabijanjem klinov bi namreč povzročili pokanje lesa in s tem poslabšali kakovost, s pripenjanjem z verigo pa večjo porabo časa. — Za boljše izkoriščanje traktorjev pri vlačenju lesa je koristno ob ugodnih terenskih razmerah uporabljati paleti ran je lesa, ki omogoča večje učinke. — S stalnim preučevanjem obstoječe opreme in priključkov za vlačenje 3esa je treba utirati pot boljšim in funkcionalnejšim rešitvam. — S pravilno organizacijo spravila lesa in z uporabo ustreznih strojnih naprav je treba varovati sestoje pred mehaničnimi poškodbami. Slovstvo ]. Blejec, M.; Statistične metode v gozdarstvu, Ljubljana, 1961, 2. Hilf, H.; Nauka o radu, Rijeka, 1963. 3. KordiŠ, F.: Idrijski moiorni izvlačilec v luči ekonomike. Gozdarski vestnik, 1966/7—8. 4. Kfivec, A, Preučevanje mehanizacije transporta lesa, Ljubljana, 1967. 5. Krivac, A.: Traktor kolesnik ali goseničar pri spravilu lesa, Gozdarski vest-iiik, 1965/1—2. 6. Turk, Z.: San kalne plošče za izv lačen je lesa, Gozdarski vcstnik, 1959/7—8. 7. Turk, Z.: Metodika kalkulacije strojnega dela, Ljubljana, 1963 SCHLEPPERKIPFSTOCK FÜR HOLZBRINGUNG (Zusammenfassung) Erfahrungen und Untersuchungen haben gezeigt, dall es für eine möglichst rationelle Nutzung eines Schleppers für Holziückung auf Schleif wegen notwendig ist, die für das Auf- und Abladen der Last notwendige Zeit zu verkürzen. Auf Crund besonderer Studien dieser Phase der Holzrückung ist man auf einen origi- nellen Gedanken gekommen, auf dessen Grundlage die Ausarbeitung des Prototypes eines eigens konstruierten Schlepperkipstodces vorgenommen wurde, welcher schnelles Befestigen und Losen der Vorderenden von Rundholz bei der Rückung vom Schlagort bis zur WaJdstraße ermöglicht. Dieser besondere SchlepperanschluG ist mittels der hydraulischen Anlage des Schleppers leicht beweglich und ermogücht das Schleppen des Holzes ohne Verzögerungen, welche verschiedene Hindemisse unterwegs verursachen würden. Die Vorteile dieses zweckmätlig konstruierten Schlepperkipfstockes, welche sich besonders in der Verkürzung der andernfalls für das Auf- und Abladen benötigten Arbeitszeit dartun, werden aber noch gesteigert, wenn das Holz vorgängig in Pakete, sogenannte Paletten zusammengepackt wird. Die LeistungsmeRungen, welche zwecks t)berprüfung des behandelten speziellen SchlepperkipfStockes ausgeführt worden sind, huiben gezeigt, dafi mit Anwendung desselben der Schlepper bedeutend besser ausgenützt ist, zumal wenn es sich um Rückung dünneren Holzes auf kürzere Entfernungen handelt. Der Vorzug wird aber noch besonders offensichtlich, wenn die l.ast vorher in Paletten vorbereitet wird. Der beschriebene SchlepperansdduH ist auch für das Rücken hochwertigen Holzes sehr geeignet, weil bei solchem Schleppen das Holz nicht beschädigt wild, wie dies wegen Festniachung an den Schlepper bei anderen Arten der Rückung der Fall ist. 634.0.414.12 (Xtnolin) UPORABA KSILOLINA PRI ZATIRANJU LUBADARJEV Ing. Franc Perko (Cerknica) Ksilolin so pričeli množično uporabljati pri zatiranju lubadarjev, čeprav ni bilo na razpolago praktitnih izkušenj glede uporabe in delovanja tega novega in dobrodošlega insekticida. Zadovoljiti smo ss morali s skromnimi navodili proizvajalca. Na območju Gozdnega obrata Cerknica GG Postojna je pozimi 1966/1967 sneg poškodoval in podrl večjo kohčino lesa iglavcev, Vsega ni bilo mogoče pravočasno izdelati in podrto ter poškodovano drevje je lubadar močno napadel. To je bilo pričakovati zaradi ugodnih razmer za razvoj tega škodljivca po katastrofalnem vetrolomu leta 1965, Lubadar se je lotil tudi-vej v kupih, ki so ostale od redne sečnje spomladi 1967. Napad je bil osredotočen na smreko. Že prvi nalet iubadarja, ki se je začel v začetku maja, je bil zelo močan. Spodnji del debel je napadel osmerozobl smrekov pisar (Ips typographus), v vrhu in na vejah pa se je pojavil Šesterozobni smrekov lubadar (Pytyogenes chalcographus). Ker nismo mogli vsega drevja pravočasno izdelali — zastopan je bil tudi zasebni sektor— smo lubadarke in kupe škropili s ksilolinom. Pri tem smo uporabljali ročne sadjarske škropilnice in motorno škropilnico »lero«. Porabili smo okoli 1 litra ksilolina za 1 m^ drevja. Ob škropljenju je bil lubadar v vseh razvojnih stadijih. Pri kontrolah nekaj dni po škropljenju smo našli pod lubjem še živega škodljivca v vseh razvojnih stopnjah. Tako smo npr* 5 dni po škropljenju našteli 42 živih hrošče v^ 43 živih bub in 32 živih ličink; razen tega pa še 53 mrtvih hroSčev, 57 mrtvih bub in 68 mrtvih ličink. Na opazovanih drevesih je bilo lubje debelo 4—6 mm. Pozneje pa smo opazili na poškropljenih drevesih tudi tzletne od- prtine, ?Jasti osmerozobega smrekovega pisarja, ki smo ga v tem primeru zatirali. Zato smo poskus ponovili. Zanimalo nas je, ali ksilolm sploh deluje in kako vpliva kot kontaktni insekticid na lubadarja, ki se je skozi zastrupljeno plast izvrtal na prosto. Pripravili smo vzorce z obema omenjenima smrekovima lubadarjema v vseh razvojnih stadijih in smo jih škropili z 1 litrom ksilolina za 1 m"-^ lesa. Poskus smo opravljali v avgustu 1967, Po 10 dnevih (toliko časa so ležali vzorci v gozdu) smo vzorce prenesli v entomoloske zaboje. Do tedaj ni bilo opaziti izJetnih odprtin, Entomološke zaboje smo postavili v klet, tj. v suh in zračen prostor. Tik preden smo vložili vzorce v entomoloSke zaboje, smo jih nekaj pregledali in ugotoviti stanje osmerozobega smrekovega pisarja, ki je bilo 9 dni po škropljenju naslednje: 53 živih liroščev, 100 živih bub in 38 živih ličink Eer 47 mrtvih hroŠčev, 62 mrtvih ličink, mrtvih bub pa ni bilo. Lubje na vzorcih je bilo debelo 4—5 mm. V 30 dneh po škropljenju je iz vzorcev v zabojih iz 0,5 m^ lubja na vzorcih i zletelo 23 velikih smrekovih lubadarjev, in sicer med 10. in 20. dnevom po škropljenju 15 osebkov, v dobi med 20. in 30. dnevom pa še 8 hroščev. Vsi so po izletu poginili. Kljub pogostim kontrolam smo našU živ le en osebek, ki je zapu.stil zastrupljeni kos debla, in še to, ko je v poslednjih trenutkih končaval^ ležeč na hrbtu. Pri podrobnem pregledu smo pod lubjem naSh še 2 živa hrošča; vsi drugi so bili uničeni, prav tako tudi v ostalih razvojnih stadijih. Sesterozohi smrekov lubadar pa je bil po škropljenju z 1 ! ksinolina na 1 m^ lesa uničen v 12 dneh, in to v vseh razvojnih stadijih. Tudi na teh vzorcih so bile opazne posamezne izlete odprtine. Teh vzorcev nismo kontrolirali v entomoloških zabojih. Lubje je bilo debelo do 3 mm. Poleg tega smo z opazovanji obravnavanih debel v gozdu ugotovili, da se lubadar na spodnjem delu debla in vej, ki niso tretirane s ksilolinom, normalno razvija. Dne 4. 4. 1968 je bil pri GG Postojna seminar iz varstva gozdov, posvečen uporabi in delo.vanju ksilolina pri zatiranju podlubnikov. Tedaj je bil izražen dvom glede uspešnosti delovanja ksilolina. Takšne pomisleke so imeli strokovnjaki, ki so v praksi uporabljali ta insekticid; dvomili so o uničenju lubadarja, ki izleti na prosto. To nam je dalo povod, da smo v aprilu 1968 naš poizkus dopolnili in ponovili. Da bi ugotovili, kdaj in kako deluje ksjlolin in kako nanj reagira iniago po izletu, smo zastavih poizkus takole: Iz raznih žarišč na območju obrata smo vzeli napadene vzorce lesa z obema omenjenima smrekovima lubadarjema v stadiju hrošča in šestero-Kobega smrekovega lubadarja v stadiju ličink m bub, V entomoloske zaboje smo potem postavili napaden vzorec in svež, neprizadet les v različnih kombinacijah: 1. in 5. vzorec; a) napaden les, škropljen s ksilolinom; b) svež neprizadet les, škropljen s ksilolinom; 2. vzorec; a) napaden les, škropljen s ksilolinom; b) svež neprizadet iii neškropljen les; 3. vzorec; a) napaden les, neškropljen; b) svež neprizadet in neškropljen les; 4. vzorec: a) napaden in neškropljen les ter b) svež neprizadet, toda škropljen vzorec, S poskusom smo začeli 11, 4. 1968. Vzorce smo treiirali z ročnimi sadjarskimi Škropilnicami. Entomoloske zaboje smo postavili v suh in slabše razsvetljen kletni prostor. V vsakem vzorcu sta bila oba obravnavana smre- kova lubadarja v stadiju imaga in Šesterozobi v stadiju bube in ličinke. Ento-moloSki zaboji so bili precej polni. S poskusom smo hoteli ugotoviti, kako deluje ksilolin na lubadarja; ali po izletu zaradi zastrupitve pogine ali pa se lahko ponovno zavrta v novo drevo in, ali lubadar napada tretirano drevo. Pri kontroli po 8 dneh po tretiranju in postavitvi vzorcev v entomološke zaboje smo opazili pri vzorcih I, 2 in 5 mrtve izletele hroSče, pri vzorcih 3 in 4 pa je bilo opaziti nekaj živih izvrtanih smrekovih lubadarjev obeh vrst. Pri ponovni podrobni kontroli po 15 dneh od začetka poskusa smo zabeležili naslednje stanje; Pri vzorcih 1 in 5 za kombinacijo a) napaden les — škropi jen s ksilolinom) je bilo lubje, ki ga je napadel šesterozobi smrekov lubadar, debelo 1,5 do 2 mm. Izvrtalo se je nekaj hroščev, ki so bQi pri pregledu mrtvi, večina pa jih je poginila ne da bi izletela, V kosu, napadenem po äesterozobnem smrekovem lubadarju v stadiju bube in ličinke, pa je bila večina osebkov še živih. Lubje je bilo debelo 4 do 5 inm. Vsi hrošči osmero-zobega smrekovega lubadarja so poginili. Precej se jih je izvrtalo na površino. b) Svež neprizadet, s ksilolinom tretiran kos debla, ki je bil v istem zaboju, ni ime! nobenih znakov, po katerih bi se dalo sklepati, da se je kakšen od izlete lih Jubadarjev zavrtal ali poizkušal zavrtati. Pri 2. vzorcu je bjlo za kombinacijo a) (napaden les — škropljen s ksilo-iinom) lubje debelo 3 do 4 mm. VeČina hroščev Šcsterozobega smrekovega lubadarja je poginila ne da bi se prigrizli iz vzorcev. Vsi so bili mrtvi. Prav tako so vsi hrošči osmerozobega smrekovega lubadarja poginili. Ugotovili smo, da je v tem vzorcu 60% imagov bilo uničenih pred izletom, 40% pa se jih je izvrtalo in nato poginilo. Debelina lubja je bila 2 do 3 mm. b) svež, neprizadet in nešfcropljen kos debla ni imel nobenih znakov, da bi se kakšen od izletelih lubadarjev zavrtal. Pri 3. vzorcu (napaden les — neSkropljen) je bila po 8 dneh večina izvrtanih osebkov obeh vrst smrekovega lubadarja živa in so lezli po entomo-loškem zaboju. Pri drugem pregledu pa so bili vsi mrtvi. Kot je videti, so se izvrtali vsi hrošči. Gre v glavnem za osmerozobega smrekovega lubadarja, ki je bil v večini. Ne vemo, zakaj so pozneje zalubniki poginili; mogoče ja vzrok hrana. Toda noben izvrtan hrošč se ni zavrtat v svež kos, ki je neskrop-Ijen stal v istem zaboju. Mogoče je, da je vzrok zastrupitev s ksilolinom, ker je bil v tem zaboju v jeseni 1967 vzorec, tretiran s ksilolinom. Zanimivo pa je, da so se ti lubadarji obnašali drugače, kot oni iz vzorcev, tretiranih s ksilolinom. Pri vzorcu, obravnavanenn s ksilohnom, smo le enkrat, in Še to pri prvem poskusu, opazili po izvrtanju živega hrošča, ki je ležal na hrbtu v entomoloSkem zaboju in poginjal. Pri tem vzorcu pa smo videli pri prvem pregledu vse izvrtane hrošče žive sprehajati sc po cntomološkem zaboju. Vzorec s šeste rozobnim smrekovim lubadar jem v stadiju ličink in bub pa se je normalno razvijal dalje, b) Svež les — neškropljen ni imel nobenih znakov zavrtanja izletelih hroščev. Pri 4. vzorcu (napaden les — neškropljen) smo po 8 dneh našli veliko hroščev obeh lubadarjev mrtvih ob kosu svežega lesa, tretiranega s ksilolinom. Mekaj osebkov je bilo še živih. Pri drugem pregledu po 15 dneh so bili vsi hrošči mrtvi, b) Svež, sprva neprizadet, toda s ksilolinom škropljen les je pokazal, da se je nekaj šesterozobih smrekovih lubadarjev poskušalo zavrtati, vendar so poginili in so ostali na površini lubja. Ob tretiranem svežem lesii je bilo največ mrtvih hroščev šesterozobega smrekovega lubadarja. Iz tega lahko sklepamo, da so se poskusili zavrtati, pa so, ko so prišli v stik s ksilolinom, poginili, Sklep Kot je razvidno iz opravljenih poizkusov, ksilolin uspešno uničuje hrošče, in to osmerozobega smrekovega pisarja in šesterozobega smrekovega luba-darja. Večinoma jih uniči že v lubju, tisti osebki, ki pa se jim posreči izieteti, kmalu poginejo in se ne zavrtajo v novo drevo. Ker smo pri poskusu dognali, da se pregrize na površino lubja manj šesterozobega smrekovega lubadarja, ki napada dele drevesa s tanjšim lubjem, kot osmerozobega smrekovega pisarja, ki napada drevesne dele z debelejšim lubjem, sklepamo, da ksilolin delno prodira v lubje in tako že tam utiiči lubadarja, ko pride z njim v slik. Luhadar, ki se skuša zavrtati v drevo, tretirano s ksilolinom, v dotiku z insekticidom pogine. Bube so odpornejše na delovanje ksilolma, vendar, kot je razvidao iz naših poskusov, ksilolin uničuje vse razvojne stadije lubadarja. Slaba stran škropljenja neizdelanega drevja pa je ta. da ostanejo spodnji deli debla in spodnje veje nezastrupljeni, zato se lubadar tam normalno razvija. To, doslej neobravnavano povrSino pa je mogoče s skrbnejšim škropljenjem in seveda z večjo porabo Časa in materiala zmanjšati na minimum, ne pa popolnoma odpraviti. Vendar pa naj se tak postopek uporablja le v primerih, kadar drevja ne moremo pravočasno izdelati in pri tem uspešno uničiti lubadarja v vseh razvojnih stopnjah. Pri izdelavi, ko tretiramo lubje, ki je odstranjeno z iesa, ksilolin uspešno uniči lubadarja. Se vedno pa ostaja problem z lubadarjem v vejah, ki. ga lahko uspešno uničimo s ksilolinom le z veliko porabljenega insekticida in vloženega dela, zato ga je uspešneje in ceneje uničevati po stari kiasiČni metodi z ognjem. SODOBNA VPRAŠANJA GRADNJA NAŠIH GOZDNIH CEST Slovenija velja za gozdnato deželo. Od vsega ozemlja, ki meri nekaj nad 2 milijona ha, je 95O.O0Oha gozdov, tj. vse površine. Vse to naravno bogastvo pa se neposredno ovrednoti z lesom in drugimi gozdnimi proizvodi šele na mestu uporabe ali predelave, Zato morajo gozdnogospodarske organizacije, ki gospodarijo z gozdovi v družbeni in v zasebni lastnini, gozdove odpreti, tj. omogočiti spravilo lesa iz gozda do tržišča. Ta cilj je dosegljiv z zgradnjo transportnih naprav iz gozda do javnih komunikacij. Gozdne prometnice ne rabijo samo gozdnogospodarskim potrebam, ampak posredno tudi okoliškemu prebivalstvu ter imajo zato značaj javnih komunikacij. Zlasti zadnje fiasc vedno bolj omogočajo razvoj turizma in zimskega športa oziroma rekreacijc nasploh. Poglejmo, kakšno je sedanje stanje gozdnega cestnega omrežja v Sloveniji na podlagi ankete, ki je bila lani izvršena pri gozdnih gospodarstvih! V družbenih in zasebnih gozdovih je utrjenih in neutrjenih gozdnili cest 4279 km. Med neutr-ne gozdne ceste štejemo tiste, ki nimajo utrjenega gornjega ustroja (tlaka), so pa usposobljene za lažji promet, kot npr. za traktorje in vozo^'e, ob določenih pogojih pa tudi za kamione. Utrjene ceste pa so grajene tako, da zaradi dobro utrjenega cestišča omogočajo normalni kamionski promet. V navedenem podatku so zajete le tiste gozdne ceste, bi jih gozdna gospodarstva vodijo v svoji evidenci osnovnih sredstev. To pa pomeni, da med njimi niso upoštevane vse javne in druge ceste, ki vodijo skozi gozdove in tudi prispevajo k odprtosti gozdov oziroma prevozu lesa. Ce upoätevamo Se te ceste z dodatkom okoli 70%, [ker za nje nimamo na-taričnili podatkov, so le acenUi nekatera območja) bi bilo vseh ccst, ki so neposredno uporabljene za prevoz lesa iz go?dov, okoli 6 50 0 km. Ce upoštevamo, kol smo že uvodoma povedali, da Je v Sloveniji 950,000 ha gozdov, doženemo, da je pravih gozdnih cest pri nas samo 4,5 m/ha oziroma 7 m/'h a , Ce upoštevamo tudi javne ceste. Podatki omenjene ankete so razmeroma natančni, hkrati pa na-s zelo neprijetno presenečajo glede na razne dosedanje ocene odprtosti naših gozdov, V vseh dosedanjih razpravah, računih, plaiiih ipd., izdelanih v republiškem merilu, se je računalo, da je v Sloveniji gozdnih cest 15 m/ha. Po podatkih na£e ankete ugotavljamo, da so tudi slovenski gozdovi še razmeroma slabo odprti in bodo morale gozdnogospodarske organizacije v bodoče vlagati v ta namen Še veliko denarja. Ce bi hoteli zadostiti .srednjeročnemu planu razvoja gozdarstva v naši republiki, ki predvideva v letu 1970 gostoto gozdno cestnega omrežja 19 m/ha, potem manjka Se 18.000 km gozdnih cest, Ce pri tem računamo, da bo od lega zgrajenih okoli 70% javnih in drugih cest, bodo morala gozdna gospodarsiva zgraditi in rekonstruirati še okoli 5400 km gozdnih cest, kar bi pri sedanjih cenah stalo okoli 3 0 8 milijonov din. Pri sedanjem tempu gradnje in rekonstrukcij gozdnih cest pri nas (360 km na ietoj, bi bil ta cilj dosežen šele čez 14 let, ne pa do 1970, leta. Tudi zado,sLna finančna sredstva ne bi bistveno pospešila dosego zastavljenega cilja. Moramo torej ugotovitij da je srednjeročni plan razvoja gospodarstva v tej postavki nerealno posta v! jen, prav gotovo zaradi pomanjkljivih podatkov, ker se je stanje in programiranje gozdnega cestnega omrežja samo ocenjevalo. Menimo pa, da je sam cilj tj, 19 m/ha gozdnih cest zelo re,alen in za smotrno gospodarjenje z gozdovi neogiben. Vprašanje pa je, v kolikem času bo lahko dosežen? Doba 14 let je za intenzivno gospodarjenje z gozdovi vsekakor predolga, zlasti še glede na razvoj naše lesne industrije in drugih porabnikov lesne surovine, ki zahtevajo vsako leto več lesa. Zato pa lahko lemu cilju zadostimo le z družbeno pomočjo, in to z ugodnimi krediti za gradnjo gozdnih cest. Gozdnogospodarske organizacije pri sedanjih pogojih gospodarjenja z gozdovi ne morejo izločiti večjih sredstev v ta namen, kot jih danes dajejo. Poglejmo Še, kakšna so ta sredstva. V letih 1967 in 1966 so gozdna gospodarstva povprečno vsako leto zgradila ali rekonstruirala 360 km gozdnih cest in so zato morala porabiti vsakoletno skoraj 20 milijonov din ali poprečno 55.000 din za 1 km na novo zgrajenih ali rekonstruiranih, utrjenih in neutrjenih gozdnih cest. Od tega so zgradila v sektorju splošno družbenega premoženja vsako leto 172 km in so zato porabila nekaj več kot 10 milijonov din, v zasebnem .sektorju gozdov pa so zgradila vsako leto poprečno 188 km gozdnih cest in za to porabila tudi skoraj po 10 milijonov din. Takšna bo približno tudi količinska in vredno.stna realizacija gradnje gozdnih cest v letu 1968. Pri tem velja omeniti, da je gozdarstvo s 360 km na novo zgrajenih cest daleč na prvem mestu v tovrstni dejavnosti na sploh v naši republiki. Navedeni podatki nam kažejo, da napori gozdnih gospodarstev za gradnjo gozdnega cestnega omrežja niso majhni, saj poleg drugih potreb in zahtev vlagajo vsako leto v njih poprečno 20 milijonov din, od tega polovico v zasebnih, gozdovih, s katerimi morajo po predpisih zakona o gozdovih, enako skrbno in smotrno gospodariti, kot z gozdovi splošno dmžbenega premoženja. Potrebe po gradnji gozdnih cest so torej tudi pri nas še zelo velike; v sorazmerju s tem so sedanja vlaganja premajhna. Zato in zaradi splošno družbenega in gospodarskega pomena odprtosti gozdov ter vedno večjih potreb po lesu bi morala družba izdatneje in z ugodnejšimi pogoji kot sedaj podpirati to dejavnost s krediti in tako pospešiti gradnjo gozdnega cestnega omrežja, da bi se približali stanju razvitejših držav, ki imajo podobne lazmere in pogoje za gospodarjenje z gozdovi, kot so pri nas. Ing, Ciril R e m i c SKLEPI, POMEMBNI ZA KMETIJSKEGA, GOZDARSKEGA IN ZDRAVSTVENEGA DELAVCA Od 9. do 12. oktobra 1967 je biJ v Splitu II. jugoslovanski kongres za medicino dela. Na kongre.^u sta bili obravnavani dve glavni temi: »Kronične in degenerativne bolezni v obolevnosti delavcev« in »Medicina dela v kmetijstvu in gozdarstvu«. V okviru druge teme jc bilo prečitanih 42 referatov, koreferatov in kongresnih obvestil s področja fiziologije in. patologije dela, profesionalnega traumatizma, socialno-medicinskib problemov in organizacije zdravstvenega varstva kmetijskih m gozdarskih delavcev. V decembru 1967, leta je kongresni odbor na podlagi kongresnega materiala in diskusije sprejel naslednje sklepe: 1. Intenzivni predor kemičnih sredstev in mehanizacije v kmetijstvo in gozdarstvo je povzročil pojav cele vrste specialnih bolezni in poškodb, ki so bile na tem področju prej neznane in jih je potrebno proučiti ter preprečevati vzporedno z nadaljnjim razvojem teh gospodarskih panog. 2. Ker je bilo doslej preprečevanje profesionalnega traumatizma v kmel;ijstvu in gozdarstvu zapostavljeno, je potrebno temu problemu posvetiti posebno pozornost. 3. Klopni meningoencefalitis, leptospirozo, tulamerijo in hemoragično mrzlico z ledvičnim sindromom je potreboo obravnavali kot profesionalne bolezni kmetijskih in gozdnih delavcev v primeru, ko je dokazana vzročna zveza z delom. Enako je potrebno v seznam profesionalnih bolezni uvrstiti prašne bolezni dihal, povzročene 2 vegetabilnira prahom v kmetijstvu, 4. Večja smrtnost in invalidnost gozdarskih in kmetijskih delavcev, kakor tudi njihove delovne razmere opravičujejo prizadevanja strokovnih kmetijskih in gozdarskih organizacij za bonificirani delovni slaž. 5. Na iniciativo strokovnjakov iz kmetijstva in gozdarstva se priporoča uvedba obveznega študija iz predmeta «Varstvo pri delu« na agronomskih in g07.darskih takulietah. 6. Potrebno je priporočiti Skupnosti medicinskih fakultet, da se v okviru medicinskega študija posveti pozornost toksikologiji v kmetijstvo in gozdarstvu. 7. V zvezi z uporabo pesiticidov se priporoča Zvezni komisiji za pesticide, da ukrene vse potrebno, da bi se: a) dovolil uvoz oksimov, b) uvrstilo ok.sime v jugoslovansko farmakopejo, c) poostrila kontrola nad prometom in uporabo pesticidov in č) omogočila pri nas proizvodnja antidotov proti zelo toksičnim pcstieidom. 8. Treba je posvetiti večjo pozornost epidemiološkim raziskovanjem na področju ekspozicije delavcev in celotne populacije pesticidov. Potrebno je obvezno sprejeti navodila o metodah za hitro detekcijo zelo toksičnih pesticidov, 9. Potrebno je zaitevat.i, da piloti gospodarske avijacije obvezno uporabljajo obvezne pripomočke za varstvo dihal in oči. 10. Potrebno je predlagati, da morajo imeti delavci, ki delajo s stroji v kme lijsLvu in gozdarstvu, za to delo potrebno kvalifikacijo. 11, Prizadevati si je treba, da se v bodoče kmetijstvo in gozdarstvo v čim večji meri zajameta v organizirano službo medicine dela. Pri razvoju prakse in znanosti na področju varstva delavcev v kmetijstvu in gozdarstvu je neogibna koordinacija in skupno delo zdravstvenih delavcev, agronomov, veterinarjev, gozdarjev in znanstveno raziskovalnih inštitutov. Dr. Mario Kocijančič AMERIŠKI STROKOVNJAK PREDAVA PRI NAS V šolskem letu 1968/69 prireja Biotehjiiska fakulteta v Ljubljani ciklus izrednih predavunj profesorja dr. J W. D u f f i e 1 d a iz Raleigha v Kovi Karolini (ZDA). V zvezi s svojo specialnostjo objavnava predavatelj snov s področja gozdarske genetike in drevesničarstva. Uvodna predavanja so vsebovala informacije o gozdovih in lesni nidustriji Severne Amerike. Sledila je skupina predavanj o začetkih gozdarske genetike v ZDA, in sicer, o proventenčnih študijah, o hibridizaciji gozdnega drevja, o selekciji in o gojenju drevesnih vrst glede na odpornost proti boleznim. Posebno predavanje je namenjeno eksotam v Severni Amerild. Nadalje bo obravnavana selekcija, in siccr njeni kriteriji ter primerjava standardnih lastnosti. Vrednotenju lastnosti lesa je posvečeno posebno predavanje. V zvezi z vprašanjem snovanja semenskih plantaž bo pojasnjena dejavnost glede priprave podlag, izbire rastišča in metod cepljenja. Razen tega bo obravnavano gospodarjenje v plantažah. Posebno bosta obdelana lest križanja in njegov načrt V okviru problema plodnosti semenskih plantaž bodo predavanja posvečena vprašanjem: živih klonskih arhivov, semenskiJi plantaž, vzgojenih iz semena, semenskih okolišev in raznih alternativnih shem 21 ah tn jen j a. V zvezi s selekcijo za povečanje odpornosti prnti boleznim in Škodljivcem bodo predavanja namenjena mehurjev ki, kostanjevim boleznijn in raznim rilčkarjem, V posebnih predavanjih bosta obdelani \'prašanji mutacije in poliploidija. Glede na razmere v ZDA bo obravnavan trend pogozdovanja s sadikami in setvijo in v zvezi s tem vprašanje preskrbe s semenjem. Nadalje se bodo posebna predavanja nanašala na žlahtnjenje listavccv, zlasti topola. Razen tega bo obdelan tudi problem krajevne usmerjenosti pri pripravi ta! in stroškov pogozdovanja. Zaključna predavanja bodo posvečctia arboretom, ameriški literaturi o žlaht-njenju gozdnega drevja, strokovnim društvom in virom financiranja. Med posebna poglavja bo predavatelj uvrstil vpraSanja semenskih certifikatov, izobraJevanja gozdarskih strokovnjakov, mednarodne povezave in razčlembe bioloških znanosti. Predavanja v letnem semestru bodo v mali predavalnici inštituta vsak torek od 11. — 12. ure dopoldne. Ing. M. B r i na r IZ PRAKSE ČETRTO REPUBLIŠKO TEKMOVANJE GOZDNIH DELAVCEV SEKACEV V LOVRENCU NA POHORJU Že četrtič so se pomerili najboljši slovenski gozdni delavci sekačij da bi pokazali, kdo najbolje ravna z žago motorko, kdo najspretneje vihti sikiro, kdo najuspešneje in najlepše drza in kdo najhitreje zlaga drva. Lovrenc na Pohorju, ki je nekakšen pohorski gozdarski center, je bil 7. in S septembra 1968 prizorišče lepe manifestacije gozdarstva in turizma. Prireditelj — Gozdno gospodarstvo Maribor — je skupno s Turističnim društvom iz Lovrenca na Pohorju organiziral dobro uspelo razstavo pod geslom tVse, kar daje gozd«, >Ha ogled je bilo postavljeno tudi sodobno gozdarsko orodje, modema gozdarska oprema, traktorji in druga prevozna sredstva. Podjetje Maries iz Maribora pa je v treh dneh postavilo montažno leseno hišico. Zanimiva je bila tudi množična udeležba izdelovalcev motornih žag; jobu, stihi, dolmar. partner, Husquara, Jonsered in dr. Prikazano Je bilo tudi spravilo lesa s traktorjem tiraberjackom. Pomen tega tekmovanja in propagande gozdarstva so poudarili s svojo udeležbo ugledni gostje, zlasti; zastopnik Predsedstva ZKJ, Izvršnega sveta Slovenije, Republiške zveze sindikatov, ObČinslce skupščine Maribor, Ljudske tehnike Slovenije, Biotehniške fakultete v Ljubljani, Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije in drugi. Tekmovanje je bilo dobio pripravljeno in za lo zasluži pohvalo nepasredai izvajalec, tj. Gozdni obrat Lovrenc na Pofiorju. Dobro so opravili svoje delo tudi sodniki pod vodstvom ing. Milana Kudra in ing. Dušana Juga. Sodelovalo je 54 tekmovalcev iz trinajst gozdnogospodarskih organizacij, V ekipnem plasmanu so osvojili prvo mesto tekmovalci GG Postojna s 2003,5 točkami. Drugo mesto je pripadlo ekipi GG Tolmin s 1936,5 točkami, tretje pa ekipi KGP Kočevje s 1832,5 točkami. Ostalih 10 eldp se je zvrstilo v naslednjem zaporedju: GG Maribor (1781,5), GG Novo mesto (1750), GG Ljubljana (1725), GG Kranj (1713), GG Bled (1688), GLIN Nazarje (1666), GG Brežice (1038,5), G G Slovenj Gradec (1488), GG Celje (1290,5), Agrokombinat Maribor (1152,5). Letošnji republiški prvak Ivan Bartolj iz Podpreske ni le mojster pri gozdnem delu, ampak vešče ravna tudi s plugom Med posamezniki je zasedel prvo mesto Ivan Bartolj iz KGP Kočevje s 1374,5 točkami. Drugi je bil Franc Krč iz GG Kranj s 1362,5 točkami, tretji pa Danijel Tomažič iz SOG Tolmin s 1349 točkami. Med prvih deset so se uvrstili naslednji tekmovalci; Alojz Zalokar iz GG Bled (1326), Alojz žakelj iz GG Postojna (1319), Franc Krajnc iz GG Postojna (1315), Ivan Puc iz GG Postojna (1283,5) Izidor VogriČ iz SGG Tolmin (126Ü), Alojz Bobnai' iz GG Novo mesto (1211) in Jože KraSovec iz KGP Kočevje (11Ü8,5). Gozdno gospodarstvo Maribor je kot prireditelj tekmovanja pripravilo tekmovalcem 24 praktičnih nagrad, posebej pa je nagradilo svoje delavce, ki so se prvič udeležili taksnega tekmovanja in so v ekipni uvrstitvi dosegli častno četrto mesto. Leopold K r a n j č i e ABSOLVENTI GOZDARSKEGA ODDELKA V GOZDOVIH MADŽARSKE Podobno, kot v preteklih letih, ie bila tudi letos pod vodstvom prof. dr. Dušana Mlinška prirejena ab.wlventska strokovna ekskurzija. Tako smo si zadnji teden v Juniju mogli ogledati ogrske gozdove, in sicer v zahodnem delu Madžarske, severno od Blatnega jezera v smeri proti donavskemu zavoju nad Budimpešto. Seznanili smo se s problemi obnove degradiranih gozdov na kraških lieh nji območju gozdne direkcije KesztJiely. Ogrski strokovnjaki so nam razkazal i robi-njjeve in cerove sestoje na sorazmerno dobrih i)eh ter so nam razložili njihovo premeno v plantažno proizvodnjo iglavcev. Ker je na Madžarskem potreba po iglavcih izredno velika, iščejo najrazličnejše rešitve začasnega ali trajnejšega značaja, da bi to stanje ublažili. Hkrati pa drva vedno bolj izgubljajo na uporabnosti (uvajanje plina in gorilnega olja). V okolici Uz.sa smo si ogledali lepe buk ovo-hrastove sestoje f revir Hubertus obsega okoli 1000 ha 60- do 120-letnih bukovih gozdov), kjer je pereč problem njihove obnove. V semenskih letih 1946 in 1949 so te gozdove odprli na zelo obsežniii površinah, vendar se niso pomladili, kot je bilo načrtovano. V gorovju Piliš pri Pilismarotu in Višegradu .^nao videli intenzivno gradnjo cestnega ožilja. Toda poleg lepo ohranjenih bukovih in mesanili sestojev listavcev so bile tudi razsežne sečnje na golo ali zastorne sečnje; to nam seveda ni bilo vseč. Tudi na Madžarskem se poleg gospodarske vloge močno poudarja tudi socialno rekreativna funkcija gozda. Strokovno zanimivo je tudi dejstvo, da pri gospodarjenju z gozdom vedno boLj stopa v ospredje upoštevanje naravnih osnov. Zelo zanimivo je bilo tudi območje gozdov v okolici S ar vara, kjer smo se seznanili s stanjem in problemi gospodarjenja v gozdovih hrasta, gabra in bukve. Dolgoletno načrtno delo ima tam že tradicijo in dosega lepe uspehe. Ob teh najbolj poudarjenih problemih smo se seznanili £e z vrsto izredno zanimivih stališč in izkufienj, ki izhajajo iz dolgoletne strokovne tradicije in prizadevnih nagnjenj do pravilnega ravnanja z gozdom. Za strokovno in organizacijsko dober potek ekskurzije se moramo zahvaliti predvsem dr. Antalu Mayerju, profesorju za gojenje gozdov na sopronski univerzi, ter obema spremljevalcema ekskurzije dr, Elemeru Csesznaku, asistentu pri stolici za gojenje gozdov, in ing. Elemeru Barabitsu, znanstvenemu sodelavcu univerze. Zahvalo pa smo dolžni tudi vsem gozdarskim strokovnjakom, ki so nas vsepovsod lepo sprejeli ter pojasnjevali gozdarske razmere, staliSča in probleme. Omeniti moramo tudi ofieialni sprejem na univerzi v Sopronu, kjer smo se seznanili z razmerami gozdarskega študija, spoznali smo študente gozdarstva, ki so nas äe prav posebno gostoljubno sprejeli. Vsepovsod je prišla do izraza želja, da bi se okrepilo sodelovanje med obema državama, se zlasti v strokovnem pogledu. Poleg absolventov gozdarskega oddelka se je ekskurzije udeležilo tudi več strokovnjakov 2 dolgoletnim strokovnim stažem. Ta oblika sodelovanja in možnost strokovnega poglabljanja bo morda postala trajna. Uspeäno izpeljavo ekskurzije so nam omogočile nekatere naše gozdnogospodarske organizacije, ki so z raz.timevanjem in zavzetostjo za razvoj stroke prispevale svoje materialne deleže. Z namenom iskrene zahvale navajamo njihove naslove: Poslovno združenje gozdnogospodarskih organizacij, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Gozdna gospodarstva; Bled, Celje, Ljubljana, Postojna, Maribor, Novo mesto, Kmetijsko gozdarsko posestvo Kočevje, Semenarne in drevesnice Mengeš. Iskrena hvalal Absolventi XVi. generacije UREDITEV SKUPNE GOZDARSKE KNJIŽNilCE Združile so se knjižnice Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani, Biotehniške fakultete in Gozdarskega vestnika v skupno biblioteko, ki ima svoje prostore v Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Biotehniške fakultete na Večni poti 30. Združena knjižnica se bo enotno razvijala. Nova organizacijska oblika bo omogočala uvedbo sodobnih biblioteka rs Id h načel. Tako bodo ustvarjeni pogoji, da bodo mogli znanstveni delavci, strokovnjaki iz operative in Študenti aktivneiäe in uspeSnejše uporabljati združeno strokovno čtivo. D, M. PRIJAVE ZA STROKOVNE IZPITE Po sklepu komisije za stroko\Tne izpite gozdarskih inženirjev in tehnikov, sprejetem na sejt 18. 52. 1968, so razpisani izpiti za leto 1569. Kandidaii, ki ustrezajo pogojem za polaganje strokovnega izpita, morajo ob soglasju z delovno organizacijo, kjer opravljajo pripravniški staž, najpozneje do 20. februarja 1969 sporočiti naslov strokovnega pismenega izdelka Poslovnemu združenju gozdnogospodarskih organizacij v Ljubljani (Miklošičeva 38/111). Vsak lahko predloži tudi več naslovov pismenih nalog, da bo komisija izbrala najustreznejšo temo in kandidatu določila mentorja. Program strokovnega izpita gozdarske stroke in posloraik o organizaciji in poslovanju izpitne komisije je poslalo poslovno združenje vsem gozdnogospodarskim organizacijam 2. 10, 1967 pod št.: 1200. Oburazec za priglasitev k strokovnemu izpitu pa je poslovno združenje poslalo vsem svojim članicam 19. 12. ]968 pod Št.; 1699. Iz Poslovnega združenja gozdnogospodarskih organizacij NASI DIPLOM.ANTI V našem glasilu Št, 3/4 — 1962 smo poročali o diplomantih Biotehniške fakultete v Ljubljani do konca Študijskega leta 1960/61, V naslednjem sedemletnem obdobju 1961—1967 je diplomiralo Še 252 gozdarjev in lesarjev. V naslednjem navajamo njihova imena in naslove diplomskih del razen za slušatelje, vpisane v letih 1960/61, 1961/62 in 1962/63, ki niso diplomirali z zagovorom diplomske naloge, ampak z izpitom pred komisijo. V letu 1961. Fmtic Slavic: Glavni projekt gozdnokamionske ceste v Požarskem jarku; Jože Kriilfac: Rentabilnost valjarja pri gozdnih cestah; Danilo Kure: Skoda v gozdar-slTu po glodalcih in njihovo zatiranje; Cvetko Velikonjaj Borove grizlice {Diprion pin i L.); Karel Kopušar: Analiza strukture Časa pri poseku in izdelavi sortimentov iglavcev; Franc BoStjaučic: Ugotavljanje nekaterih elementov ročnega žaganja; Danilo Beden: Erozijski pojavi v dolini Kamniške Bistrice; /viin Kalan: Fotografija v gozdarstvu; Alojz Cehovin: Gospodarsko gojit-vena problematika kraških mraziSč v snežniškem masivu; Ivan Smoie; Les v industriji celuloze papirja. V letu 1962. Ltid\)ik Murko: Lepljenje lesa s sečninsko formaldehidnimi lepili; }uie Pan luv Problematika žagarske industrije v Sloveniji; Janez TitovSek: Gozdnogospodarski načrt Hotemež; Vinko $eSko: Razmejevanje med gozdnimi in kmetijskimi površinami v k.o. Zafolmin; Branko Stampar: Primerjava možnosti snovanja stalne gozdne drevesnice v Ribnici na Pohorju in razširitve stalne gozdne drevesnice v Muti ob Dravi ter realizacija poslednje; Emil Hojak: Ugotavljanje elementov učinka žaganja pri izdelavi bukovih sortimentov; Ivan Krivec: Plavljenje lesa po idrijskih vodah; Bogdan Opresnik: Gozdovi v dolini Gračnice. Prispevek k monografiji; Zdenko Olrtnr Ugotavljanje nekaterih elementov učinka motornega žaga- nja; Miro Sunt ar: Jamski les prt rudniku Trbovlje—Hrastnik; Jože Pogorelec: Čiru-telji družbeno ekonomske narave, ki vplivajo na dvig delovne storilnosti v Jesni industriji LRS; Mario Jeglič: Ekonomska utemeljenost varovanja gradbenega lesa; Franc Godina: KLI Logatec in tehnološki proces postrojenja za izdelavo plastifici-ranih letev; Kristijan Perko: Analiza stroškov spravila Lesnih sortimentov v gozdnogospodarski enoti Jelendol in možnost pocenitve; Peier Ctijnik: Spojne žile KGPK Novo mcsLo; Ivan Puitcer: Problematika gozdnih požarov s posebnim ozirom na gozdni požar na Mozirski planini leta 1950; Dušan Novak: Vplivi tovarniškega dirna na gozdove v okoljci Jesenic in njihova zaščita; Marjan Šolar: Plantaža zelenega bora Mlake, KZ Črnomelj; Jvan Vcber: Gojitveni problemi gozdov na Komni; Ivan Zonta: Elaborat za načrtno gospodarjenje z zemljišči v alpskem področju; Mitja Zupančič: Pojav in razvoj enomernih jelovih gozdov na področju Jurjeve doline; Marcel Stipe: Investicijski program izgradnje promet, ožilja v gozd. območju »Sipek«, sedlo Prvine-Ovčjak; Peter Bajtik: Ekonomska Študija spravilnih naprav; Dragan Gornik: Montažne weekend hišice in novi gradbeni element satovje; Martin Podlipnik; Opis in idejna ureditev Bele; Aleksander OsipovU: Opis in idejna ureditev Sedelščka; Jure Doležal: Splavarstvo na Dravi; Saša Pirkjnaier: Papirnica Vevče; Roman Zega: Revir Zagora in njegova gospodarska problematika; Danijel Sü-star: Gozdnogospodarski načrt Dolena; Aleksander Beer: Lovstvo Pamurja; Jote Vidervol: Lx>vstvo Ribniške doline; Tomaž Polajnar: Drevesnice in razvoj nasadov hitro rastočih listavcev na področju OLG Ljubljana; Milka Poiar-Kovač: Gojitveno gospodarska problematika meSanih gozdov jelke in bukve na spodnji meji Abieti-Fagetuma (Notranjski visoki kras); Albin Greif; Lovsko gospodarjenje v lovski zvezi Maribor; Ljubomir Pavlovič: Investicijski program ureditve prometnega ožilja za gozdno območje šipek; Kazimir Egart: Gozdarstvo in lesna industrija Selške doline; Milan Vogrinec: Krčenje borovih panjev na Dravskem polju; Ivan Roj ko: Glavni projekt gozdno kamionske ceste Jezerc—Vrelenk; Damir Tomič: Projektirana proizvodnja okal i vernih pložC v LIK Savinja v Celju; Stane. Jaklič: Proizvodnja ivemih plošč Cerknica; Adolf Siojv Lokalne drevesnice na območju Suhe Krajine. V letu 1963. Rozalija huin: Proizvodnja vrat predalčaste konstrukcije in njena gospodarnost; Ivan JiirkoviČ: Kvaliteta in uporaba ]vernih ploäd v lesni industriji; Lucijnn Cerkovnik: Tovarna sulfatne celuloze in natron papirja Maglaj in perspektiva izdelave sulfatne celuloze v Sloveniji; Alojz Maglost: Študij rekonstrukcije žagarskega obrata »Inles« Kočevje; Konrad Mehle: Ureditev hudourniškega območja Kofarjevec za zavarovanje nove ljubeljske ceste; Tomal Kočar: Problem obnove kraških goličav na južnem pobočju KobariŠkega Stola; Silvester Cehovin: Ugotavljanje kubnega prirastka po raznih metodah in primerjava; Feliks Snmle: Iz-mera in izkoristek lesa po fazah izdelave za stol tip 1061 tovarne »Sto!«; Milan Kneževič: Nazarsko gozdnogospodarsko območje in njegova problematika; Alojz Campa: Gozdno in lesno gospodarstvo v RibniSko-Kočevskem gospodarskem območju; Zvonka Knmer-Kneievič: Regionalna drevesnica Otok pri Veliki Nedelji; Iztok Winkler: Ugotavljanje norm pri sečnji in izdelavi iglavcev; Anton Pnst: fiGonoskop«, priprava za zakoličevanje krivin na gozdnih cestah m za štetje dreves po »Bitterlichu«; Romuald Ovse?iik: Macesen v Kamniški Bistrici; Sle fan Lainšček: Robinija in njen problem v Prekmurju; Juri; Veršec: Tropski deževni gozd; Joši Gartner: Novi zakon o gozdovih in podmžabljanjc gozdov; Jože Štefan: Revir Okroglica in njegova gospodarska problematika; Mirko Tratnik: Proizvodnja suhe lesne snovi pri zeleni duglaziji; Jože Omerzu: Gozdni prevoz lesa s posebnim ozirom na kamion TAM-4500; Bojan Mariuse k: Resonančni les; Janez Košir: Krčenje gozdov na Sorškem polju; Peter Kav&ič: K vprašanju kvantitativnega izkoristka na polnojarmaniku s posebnim ozirom na vpliv koničnosti hlodovine; Vinko Koro-Sak: Lovni turizem v občini Radgona; Maks Vončiua: Gospodarski problemi gozdnega obrata Mislinja; Borut Stanič: Hudournik Zirovnikov Graben; Jote Velnar: Murskosoboško gozdnogospodarsko območje; Boltjan Anko: Dinamika viSinske rasti bukve in jelke v pragozdu in gojitveni zaključki; Matevt Bmie: Surovinsko zaledje tovarne sulEune cekiloze Goričane v luči problemov pri proizvodnji celuloznega lesa; Peter Blaiič: Rekonstrukcija žagarskega obrata v Zagorici pri Litiji; Anion Hrastenšck: Suha destilacija lesa; Anton Mešiček.: To polo va plantaža v Zgornjem Dupleku; Janez Petkovšek: Proizvodnja lamelnega parketa v Lesnoindustrijskem obratu Verd; tviiran Stimak: Gojenje fazanov; Vlasta Vagaja: Gozdnogospodarski načrt za gospodarsko enoto ekonomije KPD Rogoza; Ivari Zatar: tŠozdno gospodarstvo Postojna kot nosilec gozdno- in lesno gospodarskega območja; Miro Repič: Izračun in prika? relativnega kubnega prirastka po geoloških, pedoloških in fj to cen o loški h tipih za gozdno gospodarstvo Vurbek; Jož^i Kavačiči Pomlajevanje jesena in bukve v idrijskih gozdovih; Janez Cernač: Raziskovanje smjadi v gojitvenih loviSčih Slovenije v letu 1959 (biološka analiza); Slane Bvodnjak: Zadružništvo v gozdnem in lesnem gospodarstvu Slovenije, V letu 1964. Nikolaj Marjanoi'ic: Robanov kot, njegova vloga v zgorajesavinskem turističnem območju; Jože Zupane: Temeljni gozdnogojitveni problemi Rakove a; Milena Pajk: Nekaj meritev koreninskega pleteza Črne jeläe in zelenega bora v nasadu. Lanišče; Milan Meden: Gozdni obrat Podpreska in njegova problematika; Drago Urank: Gozdnogospodarska enota Gornji grad; Jurij Marko/a: Razvoj in problemi lesnega kombinata Ljubljana; Bo/an Kern: Lesna industrija v ljubljanskem gozdno- in lesnogospodarskem območju in njene perspektive; Jernej Bolka: Ljubljansko barje z gozdarskega stališča — prispevek k monografiji; Anion Komel: Savinjsko gozdno- in les negospodarsko območje in njegova problematika; Ludvik Komik: Gozdarski kongresi — v svetovnem in jugoslovanskem merilu — ter njihov gospodarski pomen; Damijan Mlakar: Gozdarstvo Velike Britanije; Viljem Novak: Transportno omrežje na gravitacijskem območju Kokra in strojna gradnja gozdne ceste Resmanova žaga — MoŽnik; Janez Žagar: Glavni projekt gozdne ceste Kunigunda — Božje od 4,2 do 5,2 km; Karel Šmuc: Problem določanja vrednosti gozdov v naši socialistični praksi; Janez Rot: LIK Brest, Cerknica — zgodovinski razvoj in perspektive; Jure Kraigher: Podružabljanje gozdne proizvodnje v ljubljanskem okraju; Franc Tratnik: Novejši način proizvodnje zabojnih elementov; Božo Prezelj: Proizvodnja panel plošč »Javor« Pivka; Rajka Krnel: Proizvodnja vezanih ploSČ; Franc Ben kovic: TehnoloSki postopek in izkoristek lesa v tovarni glasbil Melodija Mengeš; Marjan Gruden: Hiäni kozliček, Hylotrupes bajulus, največji škodljivec zračno suhega lesa; Aleš Capuder: Regresija gozdne vegetacije pod vplivom žveplovefia dioksida; Milan Kohiian: Lesna industrija Ajdovščina in. njena problematika; Anton Modic: Kratka analiza intenzivnega gojenja v revirju Marof 00 Radlje; Stane Bradslatter: Primerjava učinkovitosti motornega žaganja med motorkama jo-bu tiger in jo-bu protorip za iglavce; Anton Suhadolmk: Dvigalo HIAB in njegova uporabnost v gozdarstvu; Bogo Hasenbthel: Heraklit plošče; Boris Iglar: Jugoslavija kot izvoznik lesa; Pavel Ferlic: Podružabljanje gozdne proizvodnje na območju gozdnega obrata Radlje ob Dravi; Janez Grilc: Podružabljanje gozdne proizvodnje v občini Jesenice; Anton Ser tel: Rekreacijska vloga gozdov in njih pomen za razvoj turizma v Mislinjski dolini; Janez Ponikvar: Gozdarstvo jadranskega pri mor ja^ spremljajoča panoga turizma; Nikolaj Torelli: Prispevek k sinekologiji termofilnih in kserofilnih hrastovih gozdov v Jugoslaviji, ki imajo klimazonalni karakter; Stanko Bele: Parjenje hlodovine pred rezanjem in luSče-njem furnirja; Jvan Vodopivec: Analiza gospodarnosti gradbe gozdne ceste Luže— Kožljak; Peter Lakota: Erozijski pojavi v dolini Krme z ozirom na gradbo novih turistično-komunikativnih objektov; Drazo Zagorc: Erozijski procesi v povirju Meže; Franc Subic: Vloga biotehnike pri gradbi sodobnih cest; Boštjan Japelj: Optimalna gostota gozdnih prometnic gozdnogospodarske enote Soteska; Franc Vengust: Hrana divjega petelina v Sloveniji; Janez Zaje: Tropski les v lesni industriji Jugoslavije; Roman Ivančič: Les — embalažni material; Boris Opara: G. O, Ravnik in njegova gospodarska problematika; Vladimir Vriačnik: Krčenje gozdov na relativnih gozdnih lieh na celjsiienn gozdno- in lesnogospadar&kem obinocju; Anfon Majc&n: Tovarna celuloze Gončane; Amon Smrekar: Investicijski načrt celotnega omrežja Leskove doline; Aloji Kompan: Ribniška suha roba, Viklor Cedilnik: Graditev omrežja gozdnih prometnic na Rašici; Marija Mozetič: Gozdne semenske plantaže; Igor Jelnikar: Lovstvo kot gospodarska panoga in njegovi odnosi do gospodarstva; Jože Saiel: Lov v Kamniški Bistrici; Anton Hočevar: Predlog skupinsko postopnega gospodarjenja ji a Kočevskem Rogu; Hubert Dolin-šek: Intenzivno gojenje gozdov in načrtovanje komunikacijskega ožilja v sredo-gorskih predeliii. Diplomski izpit gozdarske smeri pred komisijo je opravil Marko Acceito. V letu 1965. Janez Istinič: Mehanizacija pri izkorisčajiju gozdov na šredskem; Krisll Ogris: Erozija na področju BciSčice v Karavankah z ozirora na razvoj industrije v Savski dolini; Marlin Pipan: Nasadi evroameriških topolov na Ljubljanskem barju; Alenka Zavodmk-Krislan: Povzročitelji škod v predeUi Dobrnnje — območje zelenega pasu mesta Ljubljane; Alojz Zavolov^ek: Podružabljanje gozdne proizvodnje v gornje-savskem (XI) gozdnogospodarskem območju; Pavle Trdan: Povzročitelji škod v gozdovih Kočevsko-Ribniškega GGO v zadnjem desetletju; Vinko Moialn: Glavni projekt gozdno-kamionske ceste na Brezovec; Janko Potočnik: Kritične pripombe h kontrolni metodi urejanja gozdov; Milan Hočevar: Gozdnogojitveno načrtovanje; Albin Smolnikar; Krivljenje masivnega lesa; Franc Sivic: Pomen gozda za čebelarstvo Slovenije; Jože Papež: Analiza prirastkov trepetlike, breze in panjevske lipe na grmisčih G. O. Stara Cerkev; Nikolaj Peham: Vphv različnih ekološkili činiteljev na gozdni sestoj —primerjava dveh sestojev na Jelovici; Ljubo Podreka: Nastanek in morfologija evroameriSkih (kanadskih) topolov; Milan LiUman: Parna Žaga na Rogu; Miloi Martinovič: Industrijska proizvodnja lesenih montažnih hiš jJelovica« Skofja Loka; Milan Roiman: Rekonstrukcija žagarskega obrata Preddvor; Boris Jazbec: Zgodovinski razvoj, spIo5ni pregled in pregled proizvodnje lesnoindustrijskega podjetja Zagorje; Nenad Barrol: Gozdarstvo Zvezne republike Nemčije, prispevek Jk monografiji nemškega gozdarstva. Pred koinisijo so opravili diplomski izpit naslednji gozdarji; Marjan Lipoglav-šekf Silvo Blaj, Peter Logar, Marjana Osojnik, Irena Vidrih, Drago Jordan, Edvard Rebtda, Franc Per ko, Janez AndoljSek, Bogomir Gradi, Marjan Katar, Janez Jagodic, Jurij Skuher, Vinko Cankar^ Ciril Živic, Boris Bačič, Silvana Živec. Nadalje so opravih pred komisijo diplomski izpit naslednji lesarji: Jalcob Baumkirc/ier, Loyro Kalan, Sirnon Perko, Joie BorStnar, Anton Luft, Janez Hmnar, Janez Slabe in Branko Medja. V letu 1966. Avton Zimšek: Problemi ugotavljanja vrednosti gozdov; Jože SUbar: Projektiranje novega lesnoindustrijskega obrata v Podnartu in v-prašanje notranjega prometa — mostni žerjav ali viličar; Joie Likar: Gozdno gospodarstvo SSSR in odsev na naše gospodarstvo; Andrej Tušar: G. O. Medvode in. njegova gospodarska problematika; Rudolf Bernik: G. O. Litija in njegova gospodarska problematika; Joie Rott: Lesni kombinat Novoles in njegovo surovinsko zaledje (prispevek k monografiji); Vladimir Hribar: Možnosti uporabe metod linearnega programiranja v gozdarstvu; Vladimir Jug: Gozdno gospodarstvo občine Nova Gorica; Vladimir Usenik: Gozdnogospodarska enota Domžale in njena gospodarska problematika; Marko Brifah: Cene gozdnih lesnih proizvodov na domačem in tujem tržišču; Branko Kocmau: Zasavski rudnilvi in njihova preskrba z lesom; Marjan Stempihar: Idejne osnove za ureditev hudourniškega območja Jezernice (pritoka Kokre) na Jezerskem. Pred komisijo so opravili diplomski izpit naslednji gozdarji: Antonija Pihler-Modic, Jože Falkner, Valentin Toman, Ludvik Starič, Ivan Kolar, Anton Piškur, Janez Aniončtč^ Andrej KUrtar iii Egon Ko&tomaj, Nadalje so opravili diplomski izpii pred komisijo naslednji lesarji: Janez Rtis, Janez /Jo^man, Ivan Vovk, Miha KleŠnik, Marija PavSič, Bvuno Pihlar, Franc Krpač, Vid Pet.kovŠek, Damlo Moško-tcvcj Jurij Vrčon, Janez Gril, Milan Jost, Karlo Turk, Branko G ar mer, EtjüI Krih nTČ, Maievz Košir, Jože Resnik, Ivan Bolničar in Manj a Sebjan. V letu 1967, J&rnej Piškur: Gozdni obrat Grosuplje (prispevek k monografiji); Ivan Roba\'s: Gozdna paSa in steljarjenje ter ekonomski pomen; Dušan Martelanc: Vpliv življenjskih in delovnih okoliSČin laa produkti vnosi dela gozdnega delavca; Marko Figar: Ureditveni načrt za gozdnogospodarsko enoto Ravne; Andrej Teržan; Zdravju škodljivi vplivi motornega žaganja; Diplomski izpit pred komisijo so opravili naslednji gozdarji: Jože Škrlj, Mar-janca Pavle, Pavel Veriovec, Miha. Adami6, Janez Kmk, Igor Smolej, Lojze MtuoU, Viljem Pavličf Anton Leve, F er do Hernah, jliifon Sepec in Franc Turk. Končno so opravili diplomski izpit pred komisijo naslednji lesarji: Sfflwe Kokelj, Marija Horvat, Franc Burger, Miro Bogataj in Jože Koprivec. S. H.-M. PROIZVODNJA TELESKOPSKIH ROCIC ZA GOZDARSKE K^VMIONE Rudarski šolski ccnter (R5C) v Velenju pripravlja proizvodnjo teleskopskih ročic po hcend znane švedske firme «LAX^«, Te ročke so znane po svoji kakovosti in uporabnosti, 7-lasti pa zaradi varnosti, ker se sprožilni mehanizem odpira na nasprotni strani razkladanja. Ročica se bo dala regulirati do višine 235 cm. Uporabna je predvsem v gozdarstvu oziroma pri kamionih in prikolicah, ki prevažajo okrogli les. Predstavniki RSC so nam izjavili, da bodo pričeli s serijsko proizvodnjo predvidoma letos spomladi. Ročice bodo izdelovali sami, le najvažnejše in najobčutlji- ODPRTA ČELJUST ZAPRTA ČELJUST vej še sestavne dele ceJotncga mehanizma bodo uvažali od firme »LAXÄ«. Ročice so že praktično preizkusili pri GI.IN Mazarje, kjer so se odlično obnesle. Cena po njihovem zatrdilu ne bo presegla 6500 din. Zagotavljajo pa tudi, da bo servisna služba v redu poslovala in da bodo imeli na zalogi rezervne dele. Pravočasno bodo obvestili strokovno javnost o možnostih nakopa ročic "LAXÄ«, Menimo, da je pobuda RŠC v Velenju vredna pozornosti zlasti zaradi tega, ker je v nagi praksi Se veliko kamionov opremljenih z ročicami, ki se odpirajo na tisti strani, kjer se razklada les, kar je zelo neprikiadno, zlasti pa nevarno. Ing. C. R. KNJIŽEVNOST KNJIGA O LESNEM GOSPOD.«tSTVU Zve^a inženirjev in tehnikov gozdarstva in industrije za predelavo lesa SRS je založila knjigo »Lesno gospodarstvo« avtorja ing. Lojzeta Žumra. Delo obsega 360 strani v formatu B-5, je trdo vezano v pol platno in je bilo dot iskano lani v decembru,. Gre za prvo tovrstno knjigo v slovenščini in izpolnjuje vrzel na tem področju ter je 2ato tem pomembnejša za vso operative gozdnega in lesnega gospodarstva. Hkrati pa nudi to delo ustrezno strokovno gradivo za fakultete in strokovne sole. V njem so prikazana in analitično obravnavana mednarodna gibanja, lesa in lesnih proizvodov ter p red oč en i odnosi med svetovnim, evropskim, jugoslovanskim irr slovenskim lesnim gospodarstvom. Knjiga je bogato dokumentirana s Številnimi tabelami in grafikoni. Vsebinsko je knjiga razčlenjena na sedem delov: Prvi obravnava pojme, definicije, pomen lesa rned surovinami in naloge lesnega gospodarstva, ki so razporejene v trikotniSki povezavi med porabo in potrebami, menjavo in trgom ter produkcijo. Drugi del je posvečen dolgoročnim razvojnim tendencam lesnega gospodarstva ter obravnava porabo lesa v dobi fevdalizma, manu fakture, ob začetni industrializaciji, v obdobju do prve svetovne vojne in v stari Jugoslaviji. Tretji del nas seznanja z najbolj zapletenimi vprašanji s področja tehnološko-ekonomske problematike Lesnega gospodarstva. Težišče je v ugotavljanju položajev, ki jih les zaradi trajne tehnološke revolucije v odnosu do konkurenčnih surovin izgublja in v iskanju novih pozicij, na katerih se njegova uporabna vrednost £e bolj utrjuje. V nadaljevanju je razčlenjena uporaba lesa po tehnoloških sektorjih, obravnavana računska tehnika za sestavo lesne bilance ter navedeni podatki o naši standardizaciji lesa. V četrtem delu so obdelani gozdni viri, gozdne regije, podatki o snovanju plantaž ter obseg gozdne proizvodnje v desetletju 1955—1965, vse na svetovni in evropski ravni, podrobneje pa o .Jugoslaviji in o Sloveniji. Dodano je posebno poglavje o bukov i ni kot osrednjem probkmu gozdnih virov Jugoslavije. Peti del zajema stanje industrijske proizvodnje, razčlenjene po tehnoloških vejah in po stopnjah obdelave. Splošen pregled je sestavljen za svetovno in evropsko proizvodnjo, podrobnejši pa za Jugoslavijo in Slovenijo. Za le-ti so obdelane tudi strukturne spremembe industrijske proizvodnje in pa ekonomski prikazi zadnjega petletja. Posebno poglavje je namenjeno problematiki industrijske predelave drobnega lesa in lesnih odpadkov, V šestem delu knjige je obravnavan les v zunanji trgovini in vsebuje obilico statističnih podatkov in diagramov. Po vrednosti ima les v svetovnem izvozu ali uvozu trajen delež 5—6% s tendenco nekoliko hitrejšega naraščanja kot zunanja trgovina na splošno. Vsebina je zopet razčlenjena za zadnje desetletje v svetovnem,, evropskem, jugoslovanskem in slovenskem merilu, in sicer za izvoz in posebej za uvoz. Delno so obdelane tudi smeri naäega izvoza. Sedmi del obravnava znanstveno-raziskovalno dejavnost na podvocju gozdnega ill lesnega gospodarstva, Podrobneje je obdelan začetek, razvoj in odmrtje znanstvenoraziskovalnega dela za področje lesnega gospodarstva v Sloveniji, Knjiga »Lesno gos pod a rs t i'O« je izredno pomembna za Jugoslavijo, še zlasti pa za Slovenijo, saj lesno gospodarstvo sestavljajo tiste propulzivne dejavnosti, ki se s svojimi primerjalnimi prednostmi v znatni meri in z ekvivalentnim ekonomskim učinkom vključujejo v mednarodno delitev dela. Tudi s tega vidika predstavlja knjiga pomemben prispevek k nadaljnjemu razvoju in uveljavljanju jugoslovanskega in slovenskega lesnega gospodarstva Zato to delo toplo priporočamo vsem delovnim organizacijam gozdarstva, lesne industrije ter industrije ccluloze in papirja kakor tudi drugim, na tem področju zainteresiranim institucijam. Prav tako bo knjiga zelo koristna vsem strokovnjakom iz celotnega področja lesnega gospodarstva. Knjiga stane za delovne organizacije 240 djn^ za individualne naročnike pa 57 din. Pripominjamo, da relativno nizka naklada, kar je v slovenskem strokovnem tisku splošno znan problem, pogojuje ceno ter da je le ob dveh različnih cenah omogočen nakup knjige zasebnikom, zlasti šttidentom. NaroČila sprejema Zve^a IT GIPL v Ljubljani, Erjavčeva 15. LG KOVO NA NAŠI KNJIŽNI POUČI Ba&, A.; Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju, Založba Obzorja, Maribor, 1967, 46 din, 306 strani, vmes 80 slik in povzetek v nemščini. Knjiga zelo izčrpno obravnava vprašanje gozdnih in žagarskih delavcev kot družbeno skupino, ki se je oblikovala v drugi polovici 19, stoletja na zaokroženem ozemlju južnega Pohorja, Tam so gospodovali gozdni veleposestniki in fevdalci na vsem ozemlju od Rakovca nad Vitanjem prek Lukanje nad Oplotnico do območja Močnika in Kui-je vasi nad Slovensko Bistrico. Poleg etnološke in socioloäke obravnave gozdnih in žagarskih delavcev v obdobju do 11, svetovne vojne avtor podaja tudi obsežen zgodovinski opis gozdnega in lesnega gospodarstva južnega Pohorja, nadrobno krajepisje, ob navedbah mnogih virov, pričevanj in ohranjenih ustnih izročil. Za gozdarje in lesarje ima knjiga še posebno vrednost, ker vsebuje popolne naslove domala vseh mogočih virov ki se nanaäajo na gozdnato pohorsko goi ovje. Obravnavano delo daje podlago in nakazuje usmeritev za nadaljnje raziskave problema delavstva v gozdnem in lesnem gospodarstvu na Slovenskem. M&dved, J.: Mežiška dolina, socialnogeograCskl razvoj zadnjih sto let, založila Mladinska knjiga, Ljubljana, 1967, 72 din., 120 strani, tabelarni det 57 strani, povzetek v angleščini, slikovno gradivo na Šestih straneh. Mežiška dolina je najbolj gozdnato ozemlje v naši deželi, saj znaša delež gozda 78% celotne površine. Ze iz tega podatka izhaja značilno dejstvo, da so samotne hribovske kmetije med Ur.šljo goro. Strojno, Peco, Olševo in Smrekovcem neraz-clružno povezane z gozdom. V študiji avtor podrobno analizira tele probleme; 1, spreminjanje pomena in vrednosti posameznih prirodnih činiteljev vzporedno z družbetio-ekonomskim razvojem; 2. razvoj socialno-posestne strukture; 3. razvoj neagrarnega gospodarstva; 4. razvoj prebivalstva; 5. skupni učinki razvoja agrarnega in neagrarnega gospodarstva in socialno-ekonom.skih odnosov ter njihov vpliv na razvoj in podobo današnje pokrajine. V zadnjem času se nasplošno veliko govori in piše o nazadovanju, in propadanju gorskih kmetij, o problemu, ki se z njim srečujemo razen ra Koroškem tudi na Pohorju, na Kozjanskem, v Zgornji Savinjski dolini, na .lezerskem, Tolminskem in še drugod. V tej knjigi pa je nazadovanje samotnih kmetij v gorskem svetu pijkazano konkretno za posamezne katastrske občine in včasih tudi od kmetije dü krnetije in po časovnili razdobjih pred industrializacijo pa do najnovejše dobe. V zadnjih 80, Jelih se je v Zgornji Mežiški dolini gozdnatost goveCala od b4%. na 7S% in ddež kmetijskih zemljišč pnd travarni (travniki, paäniki, planine) zmanj-SaJ od 27% na 15% vseh zemljišč. De) kmečkih prebivalcev, ki so obdelovali La gorski svet, se je odseljeval in se še seli navzdol med mežiške rudarje in ravenske fuiinarje. t- r u Fr. J u r h a r NOV TUJEJEZICNI GOZDARSKI SLOVAR Wörterbuch der Forstwirtschaft — Deutsch^ Englisch, Französisch, Spanisch, Russisch {Bayerischer Landwirtschaftsverlag, München, Basel, Wien 1966. 753 Str., S6DM). Gozdarji smo pri svojem strokovnem delu pogreSaii ustrezen tujejezični gozdarski slovar, Zato je toliko bolj razveseljivo, da smo sedaj dobili takšno knjigo,, slovar, kakršnega do sedaj Še nismo imeli, čajema nad 10.000 izrazov v petih najvažnejših svetovnih jezikih. V dodatku so še posebej imena za 285 drevesnih vrüt, 293 živalskih škodljivcev in 298 bolezni gozdnega drevja. Uporaba slovarja je preprosta in hitra. V prv^em delu so nemški izrazi s pomenom v ostalih štirih jezikih. V drugem delu slovarja pa so atecedni indeksi v angleščini, francoščini, španščini in ruščini z ustrezno številko, ki jo najdemo v prvem delu slovarja. Ker si ne moremo misliti gozdarskega strokovnjaka, ki pri svojem delu ne bi uporabljal tuje literature, smo prepričani, da bodo siovar v večjem številu naročala gozdna gospodarstva kakor tudi druge gozdarske ustanove. P. KNJIGA O KORENINAH GOZDNEGA DREVJA Kostler, J., Brückii^r, £., Bibelriether, N.: Die Wurzeln der Waldbäume, 286 strani. 135 slik in 20 preglednic, založba Paul Parey, Hamburg in Berlin. Cena v polplatno vezane knjige 64 DM. Podtalni del gozdnega drevja — koreninje — je še zelo neraziskano področje gozdarske znanosti. Razlogi so razumljivi, saj je vsako opazovanje razvoja, oblikovanja in funkcioniranja korenin skrito našim očem, raziskovanje pa je povezano z objektivnimi težavami. O koreninah gozdnega drevja je do sedaj izšlo že znatno Število različnih študij, ki fragmentarno obravnavajo posamezna vprašanja s tega področja. Köstlerjeva knjiga pa pomeni prvi korak zlasti k predočitvi morfologije korerunja gozdnega drevja v celoti na osnovi doslej objavljenih študij kakor tudi na podlagi avtorjevega dolgoletnega raziskovalnega dela na tem zanimivem področju. Knjiga je poleg uvoda razdeljena na tri poglavja. V uvodu se avtor ukvarja z izrazjem, z raziskovalnimi metodami in z načini predočevanja koreninja gozdnega drevja. V prvem delu je govora splošno o koreninah, o njihovih oblikah, tvorbi, razporedu in o strukturi. Razložen je način Čim eksaktnejše definicije koreninskega sistema določenega drevesa ali drevesne vrste. Na kratko so obdelana vprašanja tvorbe lesne gmote, življenjskega ritma, fiziologije, genetske osnove in bolezni korenin. V posebnem podpoglavju obravnava pisec vpliv tal na koreninje in pri tem podrobno upošteva moč posameznih talnih činiteljcv, zlasti vode^ mehanskega odpora in vpliva kemtzma na koreninje. Poleg vrste ugotovitev poudarja že znano dognanje o predominantnem pomenu fizikalnih lastnosti na rast, stanje in na delovanje korenin. Posebno podpoglavje je namenjeno ekologiji sestoj-nega prekoreninjenja, zlasti vplivu korenin na tla, medsebojnim vplivom korenin in mikorizi. v drugem poglavju so obravnavane korenine 30 glavnih, zlasti evropskih drevesnih vrst z odlično slikovno dokumentacijo. Tretje poglavje pa Je posvečeno negi korenin pri gojenju gozdov. Tudi tukaj je izbira drevesnih vrst na prvem mestu, tako pri naravni obnovi kot pri pogozdovanju »kritičnih« tal. Posebej je poudarjena nega korenin kot del nege gozda. V tretjem delu je praktiku precločen kratek pregled ukrepov, stalisč, problemov in praktičnega dela pri obnovi gozda. Knjiga temelji na bogati literaturi 830 del in spada v biblioteko vsakega delavnega gozdarja. D. M. KNJIGA O MEDSEBOJNEM ODNOSU GOZDNIH ZDRUŽB IN TAL /. M. M. van den Broek, W. H. Diemoni: H et Savelsbos —Bosgezel-schappen en bodem, Centrum voor Landbomvpublikaties en l.andbouwdo-cumenlatie, Wageningen, 1966, Obseg knjige je 120 strani, opremljena je z mnogimi črnobelimi fotografijami, tabelami in grafičnimi opisi talnih profilov. Priložene so fitosociološka in pedoloSka karta v barvnem tisku ter f i to sociološke razpredelnice. Za raziskave sta si avtorja izbrala za.^Čiteni gozdni predel vzdolž doline reke Maas v okolici Maastrichta, ki je bil s prirodoslovnega stališča v ta namen najprimernejši. RastiSčni činitclji so tu v geološkem, pedološkem in gozdnovegeta-cijskem pogledu zelo različni. Knjiga se deli na tri večja poglavja. V prvem je opisana vegetacija, ki je bila raziskana in kartirana po Braun-Blanquetovi metodi. V drugem delu je podan opis tal. Tla so razčlenjena po pedološki tipološki sistematiki in Se po globini horizontov, humoznosti, teksturi in konsistenci. Za vse talne profile so bile izvršene podrobne pedološke laboratorijske analize. Fitosociološka in pedološka karta sta bili izdelani v merilu hSOOO. Ožje območje, kjer je opisana primerjava med obema kartama, meri 80 ha in ima 9 vegetacijskih in U talnih enot. V tretjem poglavju je podan medsebojni odnos fitosociološke i a pedološke karte. Povezavo med tlemi in vegetacijo je bilo moč oceniti s prekrivanjem obeh kart in s primerjavo površin za vse kartografske enote, S tabelami so prikazani naslednji odnosi: I. površine, ki jih pokrivajo različne talne in različne gozdno-vegetacijske enote (v ha J, 2. površine, ki jih zavzemajo različne talne in vegetacijske enote, izražene z odstotkom glede na vso karti rano površino, 3. delež različnih vegetacijskih enot na povr.šino vsake talne enote, 4. delež različnih talnih enot jia površino vsake vegetacijske enote. Iz teh raziskav avtorja sklepata naslednje: 1. Mi izključne povezave med tlemi in gozdno vegetacijo, 2. Nekatere gozdno-vegetacijske enote dajejo prednost določenim llcm, medtem ko druge najdemo na različnih tleh. Na siromašnih tleh je bilo ugotovljenih več talnih kakor gozdno-vegetacijskih enot, a na bogatih tleh obratno, veČ gozdno-vegetacijskih kakor talnih enot, 3. Raziskave morfoloških, fizikalnih in kemičnih lastnosti talnih horizontov odkrivajo glavne značilnosti tal gozdnovegatacijskih enot. Posebno oblike humusa dobro nakazujejo preskrbi j eiios t ta! s hranilnimi snovmi. 4. Fitosociološka karta daje skupaj z zgoščenimi fitosocjološkimi popisi podatke o sestavi gozdnih združb, ki so dragoceni za izbiro primernih drevesnih vrst. 5. Gozdarski strokovnjaki v proizvodnji lahko iz pedološke karte in opisa ugo-tove fizikalne m kemične lastnosti tal in ukrepe, ki jih le-te narekujejo. 6. Rezultati f i to sociološkega in pedološkega kartiranja se medsebojno v vali ki meri podpirajo glede razlikovanja in opredeljevanja rastiščnih razlik in se lahko medsebojno dopolnjujejo ne samo s čisto znanstvenega, ampak prav tako s praktičnega stališča. Te ugotovitve se v dokaj šn j i meri ujemajo z našimi spozna« ji, čeprav smo jih ugotovili ločeno in Tia drugačniJi gozdnih rastiščih. Posebno važna je odločitev, da se morajo tla. proučevati in kartirati samostojno, če hočemo dobiti o njih kakor tudi o gozdnem rastišču realno shko, O podobnih izsledkih piše tudi prof, dr. B. Vovk (Gozdnogojitveni elaborat na osnovi gozdnih tipov za revir Snežnik I in 11 na Snežniškem pogorju — TGLG, I960). Ing. M, PavSer PRAKTIČNA DOGNANJA ftAZISKAV O RJAVOSTI LESA Hiideczek, F., Krempl, H.: Prakli.'iche Folgerungen aus Untersuchungen über den Rotstreif (Allg. Forstzeiiung 1967/12). Les iglavcev, zlasti smrekovina, pogo^toma zgubi na vrednosti zaradi napada glivic, ki povzročajo rjavost lesa. Temu pojavu, ki je razširjen tudi pri nas, zlasti na ilovnatih, tleh, posvečamo premalo pozornosti, V Članku so podani rezultati raziskovanj o nastajanju rjavosti lesa zaradi vpliva časa sečnje in ležanja lesa pred predelavo bodisi v gozdu ali na industrijskem skladišču. Raziskovali so ločeno obeljen in neobeljen les, Drugi primer pride v po-štev pri strojnem lupljenju na skladiščih, Najhitreje in najmočneje se pojavlja rjavost v lesu, ki je posekan zgodaj spomladi in poleti. Neobeljen les porjavi veliko hitreje in močneje kot obeljen in je rjavost la^o v nekaj mesecih, ko je pri obeljenem lesu Še neznatna, na neobe-Ijenem nekajkrat, tudi petkrat večja kot pri prvem. Zanimivo jCj kako je prevladovalo zmotno mnenje, da pri tem odloča le leganje lesa v gozdu, ne pa na industrijskem obratu. Pozneje pa je bilo dokazano, da prav tako škodljivo vpliva tudi ležanje na skladišču. Ko je v gozdu še nizka temperatura, ki preprečuje razvoj glivic, je iaJiko na industrijskem skladišču za njihov hitrejši razvoj že ugodna toplota. Za preprečevanje rjavosti, bi moral biti les predelan v naslednjem Času po sečnji (v mesecih); Sečnja Les z lubjem Brez lubja zimska 2,7 4,0 zgodaj spomladi 1,8 2,2 poletna 1,3 2,4 jesenska 5,2 5,4 Les je veliko manj podvržen rjavosti, če so hlodi v gozdu podloženi, če so debla oprta na veje (sečnja na suš) ali če je les na zračnem skladišču. Najbolj pa je prizadet, kadar leži na tleh in se slabo zrači. Fungiddna sredstva, ki jih ponekod uporabljamo proti napadu lubadarjev, zavirajo tudi razvijanje rjavosti. Ni torej važno samo les hitro spraviti iz gozda, ampak ga je potrebno tudi hitro predelati ali pa vsaj lako uskladiščiti, da je omogočeno dobro zračenje z vseh strani. Z.T. O GOSPODARJENJU Z GOZDOVI »NA VELIKO^ Schmidt-Vogt, H.: Man-made forests (Allg. Forstz. 1967/49—52) Avtor, ki je profesor gojenja gozdov, podaja vtise s simpozija o »Man-made Forests«, ki je bil leta 1967 v Canberri v Avstraliji. Zanimiva je zlasti presoja težke mehanizacije in tehnologije izkoriščanja gozdov, ki je z njo pogojena. Tudi mi se v prizadevanju, da bi na sodoben način pocenili našo proizvodnjo, srečujemo z vprašanji, ki so povezana z razvojem In uvajanjem težjih strojev, PreneJtateri menijo, da je treba brez oklevanja uporabiti težke stroje po tujih iiukLišnjah iii jim uslužno prilagoditi nafim ali tehnologijo gojenja in izkoriščanja gozdov. Pogosto pa pozabljajo, da so težki stroji nastali v povsera drugačnih razmerah, kot so naäe, ter da je njihova uporaba v drugačnih okoliiostih zeJo prob-ieniatična, V rastisčnih razrherah, kakršne so pri nas, je namreč treba bolj kot drugje usklajevat! biološke, tehnične in ekonomske komponente, da bi na koncu dosegli pozitivno bilanco. Ponekod v Kanadi, Ameriki in Avstraliji je bilo mogoče ekonomično utemeljeno pre dre ti v težko dostopne in odročne gozdove le s pomočjo težke mehanizacije in z obsežnimi sečnjami na golo. V tamkajšnjih razmerah je to kompleksno ustrezalo. Toda, kakšna podoba bi nastala in kakšne bi bile posledice, če bi pri nas ogolili prostrana gozdna območja? Seveda, gozd ni povsod tako posredno, varovalno in rekreacijsko pomemben, kot je pri nas, v gosto obljudenih krajih. Izraz »Man-made forests« je svojevrsten sinonim in pomeni umetno pogozdovanje in izkoriščanje prostranih zemljišč, ki so bila prej sploh gola ali pa dalj časa niso bila pod gozdom. Z njimi skušajo nadomestiti prostrane sečnje na golo in zadostiti rastočim potrebam po lesu. Seveda so tudi pogozdovalne metode množične, ker uporabljajo posebno mehanizacijo. Rsec primerja tamkajänje in nase razmere ter metode m jih postavlja na tehtnico klasičnega tn modernega gozdarstva. V skladu 2 mnenji priznanih strokovnjakov — med njimi omenja prot. Steinlina, Köstlerja in LeidbundguLa — pride do J.aklju&ka, da bi tisto, kar je drugje "moderno«, pomenilo pri nas preprosto in. nedopustno devastastacijo. Vsekakor je za naše razmere moderne je in ekonomič-neje, če tako ravnamo, da v gozdu namesto človeka kolikor mogoče dela narava s svojimi silami. Sem sodi tudi prizadevanje obvarovati zdravje gozda in narave z biološkimi sredstvi, namesto reševanja z zračno floto in Številnimi antiseptiki. V gozdarstvu ni vselej moderno in koristno, kar je sicer tehnično sodobno in pom-pozno. Avtor navaja primer iz Britanske Kolumbije, kjer gozdarska strokovna ekipa s čeladami na glavi in s težkimi vozili skupaj s svojim Šefom odhaja na gozdno delo ter ustvarja vtis oklepne enote, ki se pelje v borbo, ne pa skupine, ki gre na go z dno gojitven a dela. Pisec navaja s področja izkoriščanja gozdov primer kompleksne skupine 17 delavcev s 7 motorkami, 2 traktorjema, 1 dvigalom in t avtobusom, ki izdela in naloži na kamione 420 m^ lesa na dan ali 25 m^ na dclavca. Seveda je to mogoče doseči le s kompleksno težko mehanizacijo, s prostranimi sečnjami debelega drevja na golo. Obsežna in strnjena sečiSča, kjer ostane veliko več odpadkov in ostankov kot pri naSj po sečnji požgejo, da požari ne bi imeli hrane. Seme seje jo s helikopterji. Sadike v primernih tujjcih tudi «streljajo« v Üo s posebnimi »strojnicami«. Število drevesnih vrst je kar se da zmanjšano, gospodarjenje pa je poenostavljeno, saj tudi lesna industrija vedno bolj poprašuje po enotnih dimenzijah in po kakovosti lesa. S tem pa še ni rečeno, da tudi ml ne bi morali iskati in uvajati sodobne, tudi težje stroje ali pripomočke, s katerimi lahko v naših razmerah dosegamo vetje učnike ali boljSe ekonomske efekte. Utirati jim moramo pot tudi z ustreznejšo sodobno tehnologijo gojenja in izkoriščanja gozdov do takšne mere, da bomo ob Upoštevanju tudi splošno družbenega značaja ali posrednih koristi gozdov dosegli pozitivno končno bilanco gospodarjenja. Pn tem nas mora torej voditi smotrno računanje. Z. Turk IZ ŠVICARSKEGA GOZDARSKEGA GLASILA Ragaz, C.; Strukturne spremembe in določanje ciljev v gorskem gozdnem gospodarstvu (Strukturverandenmgen und Zielsetzung in der Gebirgsforstwjrtschaft, 1968/1). Referat je razumeti kot apel, naslovljen na švicarsko skupnost, za pomoč gozdnemu gospodarstvu, ki gre po mnenju avtorja hudim finančnim težavam naproti, Razumljivo je, da si mora gozdarstvo v gorskih predelih najprej pomagati samo. Vsestranske strukturne spremembe zahtevajo, da se mora tudi gozdarstvo prilagoditi novemu času. Pisec npr. predlaga, da j^ozdov ne bi več ločili na varovalne in nevarovalne. Primernejša je razčlenitev na 5 pasov glede na gozdnogospodarske cilje. Tako naj bi bili v prvem pasu gozdovi z varovalno in hkrati z gospodarsko funkcijo. V drugi pas bi uvrstili varovalne gozdove z omejeno gospodarsko nalogoj v tretji varovalne gozdove brez gospodarske vloge in v četrti varovalne gozdove s pašnim gospodarjenjem. Etat naj bi se delU na sečnjo ob pomlajevanju, na redčenje in na rezervo. Tretji del etaia, tj. »rezerva«, je potreben zaradi rednih prisilnih sečenj, ki so -v gorah normalen pojav. Gozdar bo moral ostati s svojo os red no gozdnogojitveno dejavnostjo tudi v prihodnje v mejah revirja. Vse druge dejavnosti, kot so; gradnja cest, uporaba strojev itd, pa naj potekajo medrevirno. Zvezna denarna podpora gorskim predelom ostaja Se vedno sama po sebi razumljiva, saj je gozd bistven »gradbeni element« pri funkcionalnem oblikovanju pokrajine. Avtor meni, da bi morala biti ta pomoč še izdatnejša, npr. 40—50 milijonov švicarskih frankov na leto. Ob upoštevanju okolnosti, da dobi švicarsko kmetijstvo na leto 500 milijonov švicarskih franltov podpore za svojo ohranitev, meni pisec, da bi bila predložena pomoč te zelo skromen prispevek. Avtor na koncu navaja 9 mejnikov po letu 1874, Ui so značilni za kritično obdobje Švicarskega gozdarstva (npr, 1874 — katastrofalne poplave, 1951 — katastrofa zuradi snežnih plazov v Alpah, 1967 — vetrolomi itd.). V vseh primerih je država priskočila na pomoS. Zato optimizmom pričakujejo pomoč tudi tokrat, ko je gorsko gozdarstvo zašlo v pasivo. D. M 11 ns ek DieiZi P,: Merjenje industrijskega lesa (Vermessung von Indus trie hol z, 1968/4). Vedno več lesa, ki se je doslej izkoriščal za kurjavo, se dandanes uporablja kot industrijski les, predvsem za celulozo in papir ter za lesene ploäce. Majhna vrednost tega drobnega lesa pa zahteva racionalizacijo v vseh fazah njegovega pridobivanja, med drugim tudi pri merjenju. To merjenje naj bi razen tega dalo podatek, ki lesnopredelovalno industrijo najbolj zanima, a to je teža suhe lesne snovi ali tako imenovana atro teža. Do tega podatka lahko pridemo na dva načina. Pri prvem načinu les razzagamo v polena, ga zložimo v skladovnico, izmerimo njeno prostornino, ugotovljeno vrednost v prm pretvorimo z redukcijskim faktorjem kubične metre, ki jili nato s pretvorbenim faktorjem za volumen in gostoto lesa spremenimo v težo suhega lesa, Ta metoda pa ni zanesljiva, ker sc opira na poprečne faktorje, ti pa lahko za razne dobave lesa močno variirajo. Tako je bilo na osnovi posebnih raziskovanj ugotovljeno, da je pri preiačunavaniu prostornih metrov v kubične računati z napako ±5%, pri preračunavanju ra'^ v gostoto oziroma v atro težo pa 2 napako nadaljnjih ±3,6% {pri bukvi) oziroma ± (pri smreki, jelki). Razen tega je pri tem načinu merjenja potrebno raz-žagovati in zlagati les v skladovnico, to pa večkrat pomeni nepotrebno delo in odvečne stroške. Drugi način, po katerem pridemo do atro teže, sloni na tehtanju dobavljenega lesa in na preračunavanju teže svežega lesa ali bruto teže v težo suhega lesa ali v atro tezo. Najpopolnejše podatke dosežemo tako, da stehtamo dobavljeno količino lesa, izberemo zanjo primerno velik vzorec, ga stehtamo, posuitmo v sušilniku do suhega in ga ponovno stehtamo. Iz razmerja med težo vzorca pred siišenjem in po njem izračunamo pretvorbeni faktor in z njim preračunamo bruto tezo dobavljenega lesa v atro težo. Po tej poti ugotovljeni podatki so zelo zanesljivi, vendar pa je postopek razmeronia dolgotrajen, ker je potrebno les 10—12 ur sušiti in kupcu ni mogoče takoj postreči s podatki o količini dobavljenega lesa. Od bruto teže lesa lahko pridemo do atro teže tudi tako, da z merjenjem električnega odpora, ah še bolj dielektrične konstante ugotovimo stopnjo vlažnosti lesa in po njej atro težo lesa. Ta je drugačna na površini kot v notranjosti, drugačna na koncu kot proti sredini lesnega kosa. Zato kose iz vzorca popolnoma prežagamo, ali pa le do stržena, in to 15—25 cm od cela. Vlago lesa merimo na tako pridobljeni zagovini, nasipani v posodico na instrumentu. Celotna napaka ugo- tovljene atro leže zna^a prt tem načinu do ± 3,4% (pri "bukvi) oziroma do ± 4,7% (pri smreki in jelki). Baden-Würtenberskem je bil napravljen prvi večji poskus dobave neraz-žaganega industrijskega lesa, ki se je dobro obnese). Če se organizira enakomerna dobava nerazžaganega, svežega lesa prek celega leta, zadošča tudi preprost podatek o bmto teži lesa, kajti variabilnost vlage v lesu je tedaj zelo majhna. M. C. No^'äkovä, E.: Uporabnost hemograma divjih zajcev (Lepus europaeus Pall.) kot nakazovalca antropogenih sprememb v prirodi (Utilisation de 1'hemogramme du lievre commun comme indicateur der alternations anthropogenes du paysage, 1968/1). V letüi 1963—1966 je bila na 46 krajih v listnatih, igličastih in meSanih gozdovih CSSR proučena nova metoda za ugotavljanje stopnje škodljivih vplivov industrializacije (onesnažitve) na okolje kakor tudi Ško^jivega delovanja pesticidov. Metoda je osnovana na določanju normalnih sestavin hemoglobina, hematokrita in koncentracijc hemoglobina pri divjih zajcih različne starosti in spola. J. C o p Eiberle, K.: Problemi obnove gozdovj poškodovanih od viharjev (Probleme der Widcrherstellung sturmge.schädigter Wälder, 1968/2). Vetroloroi, ki gozdove zelo hudo poškodujejo, nalagajo gojitelju odgovorno nalogo kritično in pravilno oceniti Škodo ter določiti najprimernejši potek obnove. Vetrolomi so odvisni od določenih 2akonitosti. To kažejo študije, opravljene v gozdovih ETH v Švici. Znova je bilo potrebno dognanje, da obravnavane krize nastajajo tam, kjer večje površine poraščajo Čisti, umetni sestoji, Gojitelj nima namena izriniti smreke, pač ne želi več čistih umetnih smrekovih gozdov, Trajno povečanje produkcije iglavcev ho mogoče doseči z ustvarjanjem stabilnih me.šanih sestojev. Osnova za zdrave, odporne in trajno donosne gozdove je pravilno zastavljeno gojitveiio načrtovanje, ki upošteva med drugim zlasti: načrt za nego vseh gozdov obrata, tehniko premene, ki je glede na cilj prilagojena najneugodnejšim morebitnim okoliščmam, razen tega pa tudi temeljito pripravo dela. Tako se izogibamo nepotrebnim stroškom in vključujemo projekt obnove ali premene v skupni gospodarski načrt. Osnove samega načrtovanja so nam znane. Analiza razmer pomeni prvo stopnico pri sistematični pripravi. Pri razmejevanju rastiSČnih enot moramo npoSte-vati razmere tal in vegetacije^ tj, razmerje med gozdom in okoljem. Prol', Leibundgut je opredelil poškodovane gozdove glede stopnje razkroja in ogroženosti na. kritične, labilne in zanesljive sestojne tipe, ki usmerjajo hitrost in potek premene. Osnovo za dober gojitveni načrt pa daje analiza celotnega obrata, in sicer tem bolj, Čim bolj so razširjeni vetrolomi in čim botj pereči so problemi premene. V kratkoročnem načrtu za obnovo ali premeno je potrebno upoštevati vrsto gozdnogojitvenih ukrepov: od priprave obnovitvenih površin, vzgoje sadilnega materiala do nege mladega gozda itd. Ti ukrepi določajo »telmiko premene«. Izredno pomembni elementi načrtovanja pa so zlasti: — izbira takih drevesnih vrst, ki gradijo zdrave in odporne sestoje; prednost pripada drevesnim vrstam s čim večjim vrednostnim prirastkom; — časovna opredelitev premene; v labilnih sestojih ni dobro prezgodaj zmanjševati lesne zaloge; — pravilno zastavljeni negovalni ukrepi; v labilnih sestojili naj zagotavljajo povečano odpornost, Posebno pozornost je posvečati izbiri kandidatov, ki v labilnih sestojih ne bodo najboljše kakovosti. Previdno in pravilno zastavljeno izbirahio redčenje pa prav gotovo ne slabi odnomosti takšnih gozdov, kot to dokazujejo tudi poskusi v gozdovih ETH v Švici. Sonja Horvat Stegerisl, H.: Vzdrževanje gozdnih cest v mestnem gozdu Winterthur (Organisation des Waldstrassenunterhaltes im Stadtwald WiiiterÜmr, 1968/3). Obravnavani mestni gozd meri 18B0 ha ima 137 kiD makadamskih in 12 tm z asfaltom prevlečenih gozdnih cest. Že nekaj let jih vzdržujejo strojno. Ceste morajo biti prej pripravljene, tako da je uporaba strojev učinkovita. V predpripravo spadajo: utrditev nosilnega sloja, dobra ureditev odtekanja vode in popravilo neustreznih ovinkov ter odcepov, NajvaŽnejSe je pravilno nanaäanje obrabnega sloja, debelega od 6 do 8 cm, s katerim se oblikuje strešni nagib ceste. Obrabni sloj je sestavljen iz materiala z granulacijo delcev do 20 mmj ki mu je primešano do 15% ilovice. Vse ceste v mestnem gozdu Wimerthur so sedaj pred dokončno ureditvijo za strojno vzdrževanje, ki se po dosedanjih izkušnjah vrši vsakih 8 do 10 let. Dela opravljajo v režiji z najetimi stroji v skladu z izdelanim dolgoročnim programom. Po dosedanjih izkušnjah so se obnesli naslednji stroji; unimog z različnimi priključki, 5- do 7-tonski grader 50—80KA/I, valjarji z gumijastimi kolesi, vibratorji, vibrovalarji ter sortirne in drobilne naprave, Poprečno se porabi za ureditev 3 do 3,S m široke ceste Q,32 do 0,6S m" materiala po dolžinskem metru. Stroški so okrog 10 [r. za en meter ceste, Abi, E.: Vzdrževanje gozdmh in tovornih cest v kantonu Schwyz (Ausfiilirung und Organisation des Unterhaltes der Wald- und Güterstrassen im Kanton Schwyz. 1968/3). Vzdi"zevanje 300 km gozdnih in tovornih cest v kamonu Schwyz se deli na tekoče in občasno. Brez uporabe mehanizacije se tekoče opravljajo naslednja dela; kontrola cestnih znakov, vzdrževanje odtekanja vode, oskrba brežin in bankin ter čiščenje in krpanje vozišča. Občasne obnove obrabnega sloja se lotijo tedaj, ko zaradi zarasle trave in poglobitve koles nie površinska voda ne odteka več prečno. Ves sloj strojno zrahljajo, premešajo in ponovno razprostrejo ler dodajo manjkajočo količino materiala in vode. Nato uporabijo valjar z gumijastimi kolesi. Tudi na cestah z bitumensko prevleko se mora obrabni sloj popravljali, po določenem času pa obnoviti. Avtor opisuje tri postopke, ki se razlikujejo po kakovosti sestavin in po stroških. Za končno oceno vzdrževalnih del na gozdnih cestah z bitumensko prevleko pa Se ni dovolj podatkov. Tekoče vzdrževanje cest gre v breme lastnikov. Nadzor opravlja okrožna gozdna uprava. Stroški občasnega strojnega vzdrževanja so veliki, zalo so v kantonu ustanovili zadrugo za vzdrževanje cest pod strokovnim nadzorom kantonske gozdne uprave. Backmttnd, F.: Naltazovalci za stopnjo odprtosti gozdnih obratov s karaion-skimi cestami (Kennzahlen für den Grad der Erschliessung von Forstbetrieben durch autofahrbare Wege, 1968/3). Ob koncu prejšnjega stoletja so se začele pn,'e razprave o problemu odprtosti gozdov Gospodar."!ki razlogi so zadnje čase ?:ahtevali intenzivnejšo gradnjo gozdnih cest. Vedno pomembnejše postaja vprašanje, kakšna je gospodarska meja glede količine cest v gozdni enoti. Za presojo stopnje odprtosti gozdnih predelov se je doslej uporabljala gostota cestnega omrežja. Avtor opisuje razne primere na modelih in navaja analize za več gozdnih obratov. Ugotavlja, da sama gostota cestnega omrežja äe ne daje pravilne slike o odprtosti gozdov. Le-ta je namreč odvisna tudi od tega, kako so ce.ste razporejene, zlasti pa od njihove medsebojne razdalje in od srednje spravilne razdalje. Razen gostote cest še bolje karal(teh?.ira stopnjo odprtosti gozdov odstotek odprtosti. Ob cestah se vrišejo enakomerno oddaljene črte, odmaknjene od ceste za srednjo spravilno razdaljo. Tako nastanejo spravilni pasovi. Njihova površina v odnosu do celotne gozdne površine izraža odstotek odprtosti. Gozdne predele, odprte do 65?^ kvalificira kot neugodno odprtost, 70% za zmerno, 7S% za ugodno in 80% za zeio ugodno. Stopnjo odprtosti naj označujeta dva podatka, prvi kaže gostoto cest, drugi pa odstotek odprtosti. Iz teh dveh vrednosti sledi nato Še tretja — srednja spra-vilna razdalja. Ti iiakazovalci so se obnesli kot primerni za označevanje stopnje odprtosti gozdnih predelov. Nadalje avtor opisuje Se Segebadcnov sistem neposrednega določanja srednje spravihne razdalje. ^^^ PreloŽnik Wwkier, E.: Gozd in nega pokrajine fWald und Landschaftspflege, 1968/4). Gozd in varstvo pokrajine sta ozko povezana. To je razvidno že iz definicije, kaj je gozd in kaj je pokrajina. Pod pokrajino razumemo bolj ali manj omejeno območje zenieljske površine, ki obsega dele litosfere, atmosfere (troposfere) in biosfere, Isti elementi so zajeti tudi v go?,du, zato se le-ta uveljavlja kot pokrajinska tvorba ali pa celo kot tip pokrajine. Pod varstvom pokrajine razumemo skupino ukrepov, ki naj omogočajo njen optimalen razvoj. To pomeni: oskrbo in varstvo pokra.iinski.h elementov, t. j, varstvo tal, skrb za čistočo vodovja in zraka kakor tudi oskrbo in varstvo pokrajine kot ceJote, Potreba po varstvu pokrajine je nastala zaradi posledic industrijske revolucije, kt so vidne v kaotični deformaciji pokrajine. Indicije rastoče industrializacije in tehnizacije pa so: onesnaženje vodovja in zraka, oskrunitev pokrajinske slike, stanovanjska stiska i o številni drugi nezaželeni pojavi. Moramo se torej lotiti ukrepov, ki bodo ponovno vzpostavili zdrav življenjski prostor in zdravo, naravno ter kulturno pokrajino. Temeljni problem teh ukrepov predstavljajo pravilno dimenzioniranje, lokali-ziranje in določanje strukture delov življenjskega prostora kmetijskih, gozdnih, stanovanjskih, industrijskih in prometnih površin pa do zemljišč, ki bodo namenjena rekrcaciji prebivalstva. Z napredkom tehnizacije in avtomatizacije ne naraščajo samo potrebe po zgradbah in prometnih napravah vseh vrst, ampak tudi po sprostitvi in počitku, t. j. po zelenih površinah, med katerimi so gozdovi prav gotovo najučinkovitejši, V agrarnih pokrajinah gozd dopolnjuje kmečko go.spodarjenje, še večja pa je tam njegova zaščitna vloga, saj varuje zgradbe in polja pred viharji, vetrom, soncem in izsuSevanjem. KakSna je vloga gozda v borbi proti eroziji, gozdarjem ni potrebno posebej omenjati. Poleg teh nalog pa opravljajo gozdovi v takšni pokrajini £e estetsko vlogo. Večje ali manjše^ z gozdom obrasle povržine kakor tudi posamezna drevesa razčlenjujejo in oblikujejo pokrajino, torej so ji v okras. Pokrajine rudarskih revirjev so doživele največje spremembe, seveda v siabem pomenu. Kako deluje pokrajina na človeka, kjer so vidjii dnevni kopi, nasipi jalovine in ozračje, v katerem je polno prašnih delcev in strupenih plinov? Na to vprašanje je samo en odgovor; uničujoče. Varstvo pokrajine v regiji rudarstva je v rekonstrukciji oblike in ponovne ozelenitve pokrajine ter obsega utrditev zemljišč in sanacijo voda. V tej nalogi igrajo gozdovi pomembno vlogo in pogosto predstavljajo edino možnost za sanacijo. Industrijska pokrajina je podobna pokrajini rudarskih revirjev. Kot primer posledice naraščajoče industrializacije navaja avior Pariz. V zadnjih 40 letih je število meglenih dni tam naraslo od 80 na 150, poprečna doba sončnega sevanja se je zmanjšala za 25%, število smrtnih primerov zaradi pljučnega raka se je podvojilo. Prebivalstvu industrijske pokrajine je potrebna pokrajina z napravami in ukrepi proti onesnaženju zraka in vodovja, takšna pokrajina, kjer bodo tovarne ločene od prebivališč z zaščitnimi zelenimi zemljišči, ki zmanjšujejo Lrusč. Iz naselij naj vodijo zelene poti k mestom, ki so izbrana in urejena za počitek in razvedrilo. Tudi v takšni pokrajini so nepogrešljivi gozdovi s svojimi blagodejnimi vplivi. Varstvo pokrajine je torej dobilo nove naloge, ki so bile Še pred desetletjem neznane. Hkrati pa gozdovom pripada vedno pomembnejša vloga pri oblikovanju in r.izvljanju našega življenjskega okolja in ohranitvi Človeštva. Kurth. A.: Vpliv gozda na blaginjo cloveStva (Zum Problem der Wohlfahrtswirkungen des Waldes, 1968/4), Blagodejni vplivi gozda so zelo raznovrstni in sc dotikajo mnogih področij človeškega življenja. Učinki teh vplivov niso vedno neposredno vidni. Skoraj nemogoče je izmexiti, koltkSen je prispevek gozda k počitku in nnvini vzpodbudam ljudi. Nekoliko laze je opredeliti vlogo, ki jo igra gozd pri zaščiti naselij ali raznih objektov. Vpliv gozda na klimo. O tem vprašanju se je že v prejšnjem stoletju mnogo diskutiralo, vendar je la problem äe dandanes aktualen. Gozd sicer vpliva na klimo svoje okolice, vendar tega vpliva ne smemo precenjevati ali napačno presojati. Zelo gozdnata območja so nekoliko toplejša in vlažnejSa. Ce gozd odstranimo, nastanejo spremembe, vendar pa katastrofe niso neogibne. Takšne spremembe, ki so za človeka večinoma neugodne, se ne uveljavljajo tako zelo v spremembi klime, kot v uničenju plodnosti tal in v motnjah vodnega režima. Dokazano je, da se klima v mnogih krajih spreminja neodvisno od gozda. V tej zvezi avtor omenja nedavno dokazano dejstvo, da se je v Srednji Evropi v zadnjem desetletju pas glavnega vrtinčenja splošne atmosferske cirkulacije premaknil proti jugu. V na^ih krajih se to izraža s pogostnejšimj in hujšimi viharji. Bolj so pojasnjeni sekundarni učinki gozda na klimo. Med njimi je najpomembnejše zaviralno delovanje gozda na veter. Ti zaviralni učinki gozda na veter so opazni na razdalji, ki na privetrni strani dosega desetkratno, na zavetmi strani pa celo tridesetkrainu sestojno vršino. Filtracijska sposobnost gozdov. Zrak prenaša pri gibanju številne prašne delce in različne količine strupenih plinov, Vkljtib razširjenemu mnenju, da gozd filtrira strupene pline, moramo ugotoviti, da jih v resnici absorbira le prav malo, kol je to mogoče v iglicah ali listih kemično dokazati. Večina teh plinov gre skozi gozd. Popolnoma drugače pa učinkuje kot filter na prasne delce: večino jih zadrži, izjema je najdrobnejši prah, ki se obnaša podobno kot plini. Gozd in vodni režim. Problemi preskrbe z vodo in skrbi zaradi onesnaženja voda so dandanes v ospredju javnih interesov. Številne raziskave v svetu so pokazale, kako vpliva gozd na vodni režim. V gozdnatih pokrajinah je odtok vode izranian — razlika med najvišjo in najnižjo vodo je manjša kot pri odtoku z zemljišč, obraslih z negozdno vegetacijo. Skupno odtekanje vode z gozdnih površin je nekoliko manjäe kot z negozdnih, vendar to v naši huraidni klimi ni pomembno. Gozd po eni strani omogoča kontinuirano odtekanje vode tudi v času manjših padavin, in .sicer zaradi svoje izravnalne in zadrževalne sposobnosti; po drugi strani pa daje čisto in s solmi revno vodo. Voda, ki teče iz gozda, je čista, ker v gozdu gnojimo samo izjemoma, kemična sredstva za uničevanje plevela in škodljivcev pa uporabljamo tam le v redkih primerih. Gozd kot zaščita proti eroziji m neugodnemu delovanju snega. Pomembna vloga gozda pri stabilizaciji tal .proti eroziji sicer ni sporna, vendar je le rpip*ivna. Ne samo gozd, tudi druga oblike vegetacijske odeje morejo preprečevati erozijo; nasprotno pa so lahko tudi gozdna tla podvržena eroziji, zlasti Če so zbita zaradi paše. Utemeljena je prepoved sečnje na golo, toda Če gre za prepustna tla ali za takšna, ki niso strma in nagnjena k odnašanju, potem sečnja na golo Se ne pomeni erozije tal, kot se to pogosto trdi. Gozd je dobrii zaščita proti snežnim plazovom, toda ne v neomejenem obsegu. Rekreativno vlogo gozda je težko eksperimentalno dokazati. Vendar so ankete, napravljene tu in tam med obiskovalci gozdov, pokazale, da se le-ti osredotočijo le na določene gozdove in poti in da je število obiskovalcev manjše, kot bi domnevali na podlagi gostote naseljenosti prizadetih naselbin. Ankete govorijo v prid gozdovom, ki jih prepletajo jasa. Prizadevanje pogozditi vse vi-zeli v gozdovih torej ni utemeljeno, kajti s tem hi zelo pokvarili privlačnost pokrajine. Fischer, F.: Gojitveni problemi gozdov s poudarjeno fizično in socialno vlogo (Waldbauliche Probleme des Wohlfabrtswaldes. 1968/51. Pod posredno vlügo gozda razumemo: a) zaščitno funkcijo gozda, t, j. vpliv gozda na poljedelstvo in rodovitnost tal, na vodni režim in na vodno gospodarstvo, na regionalno klimo in vreme ter na oblikovanje in podobo pokrajine; b) rekreativno funkcijo gozda, ki se deli na higiensko vlogo, zajemajoče zlasti flltracijske sposobnosti gozda, in na etično funtcijo, ki obsega učinke gozdov na telesni in duševni oddih kakor tudi na Čustvene vzpodbude. Čeprav je natančna razmejitev teh, t. j. služnostnih funkcij gozda težka, je tovrstna sumarična razdelitev potrebna, da bi mogli pravilno določiti cilje in ustrezno prilagoditi gozdnogojitvene tikrepe. če presodimo razvoj miselnosti o povezavi med posrednim pomenom gozdov in njihovim gojenjem, cJoženemo, da je gojenje dobilo bistvene impulze ravno od spoznanja o zaščitni vlogi gozdov; zato tudi nLkoli ni ločilo varovalne funkcije od proiz\'odne. To potrjuje tudi sploSna ugotovitev, da je zgradba sestoja tedaj idealna, cc kar najbolj priraSČa po vrednosti ob istočasnem optimalnem izpolnjevanju drugih svojih nalog. Gozd kot rekreativno področje in kot element pokrajinske ekologije ter oblikovanja je začel v povojnem času pridobivati na pomenu. Tedanje spremembe stanovanjskih razmer in življenjskih navad kot tudi naselitev prebivalstva na zelo omc]enih prostorih so povzročale tudi v Švici vedno številnejše obiskovanje gozdov. Zaradi sorazmerno gostega cestnega omrežja in ugodne porazdelitve gozdov so povzročili izletniki le neznatno škodo, ki' je manjša kot tista, ki je nastala zaradi prevelikega staleža parkljasle divjadi. Takäen premik zahtev do gozdov je zelo pomemben za gojitveno načrtovanje in za določanje ciljev. Iz temeljnih zahtev, ki jih mora izpolnjevati gozd s poudarjeno posredno funkcijo, izvirajo gojitveni napotki. Brez dvoma mora gozd svojo posredno vlogo opravljali trajno. To dosežemo z ustrezno izbiro rastišču primernih drevesnih vrst in njihove zmesi ter s pravilno vertikalno zgradbo sestojev. Gozdovi, kjer sta močno poudarjeni varovalna in etična vloga, naj vsebujejo veliko različnih drevesnih vrst, njihova pomešanost pa mora biti v skladu z ekološkimi razmerami. V območju listavcev naj pripada le-tem večji delež, hkrati pa se moramo sprijazniti z manjšo lesno zalogo, kot pa bi jo imeli gozdovi, kjer služnostne funkcije niso poudarjene. Pri gojitvenem načrtovanju za gozdove, ki imajo svoj pomen zlasti v neposrednih koristih, je potrebno; — skrbno analizirati rastišča in jih prikazati na kartah, ki so izdelane v večjih merilih, kot je to potrebno za gozdove z izključno proizvodno nalogo; — zgradbo in obliko sestojev je prilagoditi najmanjšim rastiščnim odtenkom; — načrti pomlajevanja in sečnje morajo upoštevati poudarjeno služnostno vlogo; kadar se proizvodni vidiki z njo na ujemajo, morajo bili zapostavljeni; — nega gozda, zlasti v zelo obiskovanih območjih, naj obsega več neposrednih, še več pa posrednih varstvenih ukrepov (usmerjanje izletnikov itd.), V Švici se v območju gozdov izogibajo gradnji raznih kampingov, igrišč in zabavišč, ker niso v skladu z gozdom in ne ustrezajo vsebini njegovih rekreacijskih učinkov. KeUer, Tli.: Vpliv stnjpenih plinov in dima na gozd v sodobni književnosti (Der Einfluss der Luftverunreinigungen auf den Wald ini Lichte der neuesten Literatur, 1968/5), Znano je, da je dandanes v industrijskih območjih pomen gozdov zaradi njihovih blagodejnih učinkov vsaj Eako velik, če ne večji, kot je njihova proizvodna naloga. Tam pa je obstanek gozda večkrat ogrožen. Zaradi neočiščenega zraka propada vedno več gozdov. Kolikšne so te škode, kažejo naslednji primcci; V Sudburi'ju (Ontario) je zaradi treh velikanskih plavžev, ki spuščajo v zrak vsak dan 6000 ton žveplovega dvokisa, močno poškodovano območje 180.000 ha, na nadaljnjih 400.000 ha pa so škode še opazne. Pri nekem drugem plavžu v isti po- krajini pa na razdalji IBkm v smeri slavnega vetra ni najti več drevesa. Na razdalji S km rasteta le Še dve rastlinsid vrsti. Leta 1961 je bilo v NDR 15.000 ha go2dt)V poškodovanih po dimu, nekaj let pozneje pa že 200.000 ha. V krajih, kjer je v ozračju veJiko žveplo ve ga dvoklsa, so ugotovili, da je njegova konceniracija v gozdovih večja kot na prostem. Kjer pokurijo veliko rjavega premoga, je. v dimu veliko kalcijevega oksida, ki spreminja vrednost pH, Na razdalji 12km od emisijsltega centra takšnega dima se je v humusnem horizontu povečala vrednost pH od 4 na 7; to ustreza učinku apnenja U ton/ha. 2e majhna koncentracija žveplovega dvokisa zmanjšuje asimilacijo, močnejša pa povzroča akutne poškodbe. Pri umet.no gnojeni smreki nastopi upadanje prirastka pozneje, Ra^ni avtorji so dognali vpliv žveplovega dvokisa na transpiracijo. Ta plin zmanjšuje osmotoki talk, zato vršički iglic zaradi nezadostne oskrbe z vodo odmro. Dognali so, da se s stopnjevanjem koncentracije fluora zmanjšuje širina letnic, in sicer celo do 50%, čeprav tedaj Še ni opazno nekrotično odmiranje iglic. Klor podobno učinkuje kot žveplov dvokis. Plini škodujejo tudi posredno, in sieer s tem, da slabijo odpornost drevja proti mrazu in proti napadu gozdnih škodljivcev, Če je v zraku fluor, se v jelovih gozdovih zelo razmnoži uš Dreyfusia in jelke hitreje propadajo. Pri smreki pa pospešuje poškodbe od smrekovih uši. Ukrepi v gozdovih, ki so ogroženi zaradi strupenih plinov in dima, obsegajo zlasti izbiro rastišču ustreznih in proti plinu odpornih drevesnih vrst, V splošnem velja, da so listavci manj občutljivi od iglavcev. Med slednjimi sta proti žveplo-vem dvokisu najbolj odporna črni bor in japonski macesen, Uspeseri ukrep je tudi selekcija osebkov, ki so se pokazali odporni proti delovanju pUnov. Osehki, ki so se izkazali kot zelo odporni, so Izhodišče za vzrejo potomstva, ki ga uporabljamo za pogozdovanje ogroženega območja. Učinkovit ukrep je tudi izboljšava rastnih razmer, zlasti gnojenje. Tudi primerna zgradba sestojev m njihovo ustrezno gojitveno obravnavanje utrjujeta odpornost proti plinom, Avtor priporoča premeno iglavcev v listnate gozdove ali pa gospodarjenje z iglavci v kratkih obhodnjah. V ravnini je potrebno posvetiti vehko pozornost gozdni odeji Icakor tudi živim mejam in vetrobranim pasovom. Izkušnje so pokazale, da so sklenjeni in obsežni gozdovi odpornejši kot gozdovi .s številnimi jasami in z zelo razgibano zgradbo. Ce igrajo gozdovi v območju strupenih plinov ali dima in prahu, poudarjeno neposredno vlogo, se je potrebno odpovedati gozdu vedno zelenih iglavcev. j^^g ^^ Ko t ar IVülchii, O..' Zaščita gradbenega lesa (Erfahrungen und Entwicklungen im Bauholzschutz, 19Ö8/6). Z najnovejšimi razis kavarni v S viel so ugotovili, da sta v notranjosti zgradb najpogostnejsi in najbolj destruktivni glivi: hišna goba (Merulluns lacrimans) in Coniophora cerebella (kletna goba), medtem ko v lesu, ugrajenem na odprtem (npr. fasade) najčešče najdemo glivi Lenzlfes abletina In Lenzites sapiaria. Med insektl, ki napadajo les, so najpogostnejši hišni kozliček (Hüotrupes bajulus) trdoglav (Anobium punc ta tum) in Lyctus bruneus, Pisec podrobno opisuje metodo EMPA za ugotavljanje učinkovitosti raznih zaščitnih sredstev pred glivami iz skupin AscOTTJycetes in Fungi imperfecti. Za hitro ugotavljanje hlapijivosti insetii-cidov lahko uporabljamo vetrm kanai. Opisane so lastnosti nekaterih fungicidov in insekticidov. Škodljive žuželke lahko uspešno zatiramo tudi z visoko frekvenčnim gretjem. Gugerli, JI.: Ukrepi za protipožarno zaščito lesenih zgradb (Brandschutz-massnahmen bei Holzbauten, 1968/6). Navedene so zakonske osnove in smernice za protipožarno zaščito. Glavni Činitelji za presojo nevarnosti poJ.ara so: požarna obremenitev, izražena v kalorijah ali pa v kg lesa na 1 m^ talne površine in nc sme presegati 60 kg lesa/m=, gorljivost, vrsta gradnje, dejavnost v stavbi in varnostni protipožarni ukrepi. Za meritev ognjevarnosti raznih gradbenih elementov, kot npr. vrat in sten, navaja avtor metodo, osnovano na toplotni prevodnosti pod vplivom visokih temperatur, m sicer po 30, 60, 90, in 120 min (F30, FöO, F90, F120). V članku so navedene razne vrste zaščite z oblogami ter konstrukcijske izvedbe protipožarne zaščite vrat iz hrastovine in ivernih plošč. Za lokaliziranje poiara so zelo pomembne porozne stene in zaščitni pasovi z najmanjšo razdaljo 10 m med gorljivimi objekti. Uspešnost tega načina je dokumentirana z dvema primeroma iz prakse. V članku je podan kratek pregled ukrepov za zavarovanje lesenih konstrukcij pred požarom in podatki o ustreznih alarmnih ter gorlinih napravah. g ^^ IZ ZGODOVINE NAŠEGA GOZDARSTVA PRISPEVKI K ZGODOVINI UREJANIA NAŠIH GOZDOV (Nadaljevanje! Posestvo Recenjak v Radolni na Pohorju je kupi! okoli 1936 Gregor Tršar, lesni trgovec v Logatcu. Gozda je bilo 488 ha, toda brez gospodarskega načrta. Sedaj jc to splošno ljudsko premoženje. Gražčina Smlednik je bila last baronov Laxarinijev. Zadnji lastnik je bil Henrik Lazarini. Gozdov (e imel 465 ha, od tega 46,47 ha štorovca na Šmarni gori. Izdelan je bil gospodarski načrt. Vse posestvo je sedaj spIoSno ljudsko premoženje. Del posestva Hmeljnit,kigaje kupil Ivan Zakrajsck iz Vinje gorice pri Trebnjem od graščine Hmeljnik, last barona Wamboldt-TJmstata. Gozdna površina je obsegala 462 ha. Etat je bil 1600 m^, povzet po gospodarskem načrtu za desetletje 1933—1942 za prej.^nje skupno Waniboldovo posestvo. Sedaj pripadajo gozdovi splošnemu ljudskemu premoženju. „Mestna hranilnica v Mariboru je imela 459 ha gozda, in sicer 361. ha od Steinbeissa pri Vitanju (gozdna kompleksa Javor in Stenica) in 98ha od But-larja v Pišecah. Gospodarskega načrta ni bilo, čeprav bi moral biti izdelan. Posest o Mar\je Kac iz Smartna pri Slovenjem Gradcu je obsegalo 450 ha gozda, toda ni imelo gospodarskega načrta. Komendsko posestvo na Jezerskem je bilo last komende Reberca na avstrijskem Koroškem in je obsegalo 418 ha smrekovega gozda. Po gospodarskem načrtu je bil letni etat okoli 1100 m'. Od leta 1945 so gozdovi splošno ljudsko premoženje, v katerem se je .sekalo precej prek etata. Posestvo Impolca je obsegalo 389ha gozdov. Prej je bilo Jakilovo, pozneje pa Mihaela Carneluttija iz Zagreba. Gospodarskega načrta ni imelo. Sedaj je splošno ljudsko premoženje. Avgust Loschnigg in dr. Ivan Löschnigg iz Sv. Lovrenca na Pohorju sta imela 388 ha gozdov brez gospodarskega načrta. Po vojni je bilo posestvo vključeno v splošno ljudsko premoženje. GraSčina Hmeljnik barona Fihpa Huga Wambolt-Umstadta iz Znojma na če.^kem je imela 376 ha gozda. Prej ga je bilo SSl ha, toda 475 ha je bilo prodanih ZakrajŠku, kot smo že omenili. Po gospodarskem načrtu za dobo 1933—1940 za Se skupno posest je odpadel na preostalih 376 ha gozda etat okoli 1000 m^ Sedaj so ti gozdovi splošno ljudsko premoženje. Posestvo Ojstrica pri St. Juriju ob Taboru v Savinjski dolini je bilo last dr. Petra Bonifacija Piussija. Gozdovi se razprostirajo po Krvavici in Brložni, ter po severnem pobočju Velike planine. Zgodovinski podatki segajo v deveto stoletje. Opisani so v gospodarskem načrtu za desetletje 1937/38—1946/47, ki ga je leta 1937 sestavil ing. Cij-i! Rihiar iz Cd j a. (Omeniti je, da je bila v Ojstrici umorjena Veronika DeseniŠka.) Leta 1908 je kupil posestvo Bonifacij Piussi, ki ga je prodal 1909 Petru Adamu Piussiju. Po tega smrli je decembra 1936 podedoval posestvo, omenjeni sin. Leta 1945 je postalo posestvo ljudsko premoženje. Prvi gospodarski načrt je bil napravljen za desetletje 1925/26—1934/35. Vendar posestnik po tem načrtu predvidenega etata ni izrabil zaradi finančnih težkoč in splošne lesne krize. Tako je ostala večina starega bukovja neposekana. Po novem operat« iz leta 1937 je znašal letni etat 2576 m^. Glede na to, da je bilo v gozdovih veliko prestarega drevja (nad 150 let staro bukovje), se je pozneje etat izjemoma zvišal, da bi se stare zaloge izrabile. Vendar do tega zaradi priprav na drugo svetovno vojno ni prišlo. Zadružna gospodarska banka v Ljubljani je imela 366 ha gozda, m sicer 126 ha v okraju Maribor desni breg, 175 ha v okraju Maribor levi breg in 67 ha v Radovljiškem okraju. Ni imela gospodarskega načrta, čeprav je bi! predpisan. Hofbauerjevo posestvo na Pohorju nad VUanjem. Poznejša lasmiba sta bila Franc in Karolina Piki iz Vitanja. Gozda je bilo 386ha, toda brez gospodarskega načrta. Posestvo Grmače pri Litiji barona Riharda Apfaltrerna z Dunaja je obsegalo 360 ha dobro oliranjenega gozda. Gospodarski načrt je obstajal. Sedaj pripada posestvo splošnemu ljudskemu premoženju. Posestvo graščine Klevevž, last Aniona Ulma, je obsegalo 351 ha gozda, ki ga je oskrboval posestnik sam s pomočjo dveh sinov, od katerih se je eden 1939 smrtno ponesrečil na lastni žagi. Po gospodarskem načrtu 1938—1947 je bil etat 445 m^ (malo). Posestvo je sedaj splošno ljudsko premoženje. Posestvo Dobrova pri Brežicah s 355 ha gozda jc kupilo »Poljo-privredno d.d. Zagreb« (Deutsch-Maceljski) pred drugo svetovno vojno od grofa Atteinsa z odobren jem agrarno reformni h oblastev. Gospodarskega naČJrta niso napravili. Posestvo kmeta Antona Podlesnika v Ribnici na Pohorju je obsegalo 354 ha gozda brez gospodarskega načrta. Graščina Nego v a kneza Karla Trauttmannsdorfa je imela 349 ha gozdov in za njih tudi gospodarski načrt. Posestvo je sedaj splošno ljudsko premoženje. Javhc na Dolenjskem, Lastiiik je bil Innocente Loi, lesni industrijalec h Trsta (prejšnji posestnik: Antonia Brusatto, Trst. še prej pa njen oče Candido Piva). Gozda je bilo 360 ha, največ smrekovih sestojev, nastalih, s pogozdovanjem. Prej je tam rasla sarna bukoiina. Gospodarski načrt ni bil napravljen. Po vojni je postalo posestvo splošno ljudsko premoženje. Občinska hranilnica na Vrhniki je imela 34S lia gozda v Smar-skem okraju, prej last Vladimirja Kobija iz Kozjega. Gospodarski načrt ni obstajal. Tudi ti gozdovi so sedaj splošno ljudsko premoženje. Posestvo Hotemež, svoj ča.s last viteza Nikolaja Benvenutt.ija, kt jo posestvo prodal J. Starcu, ta pa pozneje Samostanu sester Sv. Vincencija Pavlan-skega v Radečah-Hotemežu. Gozdov je bilo 348 ha, toda brez gospodarskega načrta. Sekalo sc je po malem. Od leta 1945 je to posestvo splošno ljudsko premoženje. Veliko in malo Bukovje v Beli krajini, Marko Benedik, sin prejšnjega lastnika Samuela je neposredno po prvi svetovni vojni skrivaj posekal skoraj vso bukovino na golo. Ravninski svet je bil pozneje pogozden s smreko, ki ne sodi tja. Posestvo — 34f) ha gozda — je kupila, ko je bilo izsekano. Kreditna banka v Ljubljani {Jugolcs d.d.). Gospodarskega načrta ni bilo. Sedaj je Veliko in Malo Bukovje vključeno v splošno ljudsko premoženje. Magdalenski samostan Sludenice je imel 330 ha gozdov na zelo strmem pobočju Boča. Ureditveni načrt je izdelal ing. Jože Miklavžič, Gozd je sedaj splošno ljudsko premoženje. Župna nadarbina Pongrac v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu je razpolagala s 325 ha gozda, ki je bil Že zdavnaj urejen, sedaj pa je last splošnega ljudskega premoženja. Josip Zupan, posestnik in lesotržec iz Dovjega, je imel 325 ha go^da po skalnatem svetu brez gospodarskega načrta. Občina Tržič na Gorenjskem je bila poseslnica 324 ha gozda na strmem, severnem pobočju Kokovnice. Ignacij Muri, p. d. Mlinar, posestnik na Gornjem Jezerskem, je gospodaril 3 322 ha gozda brez gospodarskega načrta. Občina Jezersko je imela 316 ha gozda pod Malim vrhom. Po gospodarskem načrtu je ztiašal etat 500 m=. Posestvo »Wilsonia« na Rečici pri Bledu je imel v posesti fiduciar dr. Ivan Shvegel, Gospodarski načrt za 314 !ia goida na Pernikih za. desetletje 1929—1936 je se.'Jtavil ing. V, Fasan. Etat je znašal 900 m^. Na travnikih büzu Wüsonije je zaščitenih 66 prastarih hrastov. Po vojni pripada posest\'o splošnemu ljudskemu premoženju. Rajmund Lierzer je imel v Hudem kotu 312ha gOJrda. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Kurt Halbärth iz Črneč pri Mežici je imel 309 ha gozda. Izdelan je bil gospodarski načrt. Posestvo Bostanj ob Savi je svojčas pripadalo Hrvatski eskomptni banki. Pod bivšo Jugoslavijo je posestvo kupil J. Jakil, trgovec z usnjem iz Zagreba. Takrat je bilo okoli 2300 ha gozdov. Gospodai^ski načrt je napravil ing. V. Putick. Pozneje je Jakil prodal Premogokopni družbi Belokrajina d.d. 774 ha gozda, Carneluttiju 389 ha (Impolca), občini BoStanj pa 52 ha. Ostanek 996 ha pa so si zaradi agrarne reforme med seboj razdelili takole: Jakil Marija 109ha, Jakil Venče 199 ha, Jakil Julij 208 ha in Jakil Jožko 189 ha. Ormoška graščina. Od svoječasnega posestva je bilo veliko razparceli-ranega in razprodanega. Ostalo je 296 ha gozdov v rokah posestnice Irme George-vkz-Wurmbrand. Drevesni park ob gražčini je bil predložen v zaščito kot prirodna znamenitost. Posestvo je od leta 1945 splošno ljudsko premoženje, Marija Drach pl. .Maceljski iz Zagreba je kupila od grofa Attemsa v Dobrovi 295 ha gozda. Imela je gospodarski načrt za 237,9 ha gozda. Ostala posestva, manjša od 300ha. N'avedel bom samo tista, ki so imela gospodarski načrt ali pa bi ga bila dolžna imeti po obstoječih predpisih. Samostan minoritov v Ptuju je imel 286 ha gozda. Izdelan je bil gospodarski načrt, ki ga je napravil ing. J. Urbas. Sedaj so ti gozdovi splošno ljudsko premoženje. Urbarialna skupnost Dobrovnik v nekdanjem lendavskem okraju je imela 286 ha gozda brez gospodarskega načrta. Novi kložter v Savinjski dolini v posesti Otona Parina, To je bila vzorna kmetija z 285 ha gozda. Gospodarski načrt je napravil ing. M. SnSteršič. Graščina Mirna. Posestnika sta tila Zofija Eisenberg in dr. Adalbert Riha IZ Celja in sta imela 277 ha gozda. Po gospodarskem načrtu za 1932 do 1941 je znašal etat 460 m^. Posestvo je bilo kupljeno od svoječasnega lastnika Karla Mulleya z Vrhnike. Platiica-Rotič na BegunjSčici. Gozdno posestvo je bilo svojčas last J. Jermana iz Ljubljane, Od njega je kupil 259 ha gozda leta 1906 lesni trgovec Prane Dolenc v škof ji Loki in ga je — ker ni smel poljubno sekati — prav kmalu prodal italijanski lesni družbi Societa anonima per Industrie forestali, Roma, ki je gozd več let ekploatirala po preprostem sečnem načrtu. Po prvi svetovni vojni so posestvo kupili solastniki iz vasi Begunje. Kmetska posojilnica v Ljubljani je imela 248 ha gozdov, vzetih raznim dolžnikom v Šestih okrajih, med njimi: Samsa in Poganek. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Sedaj so gozdovi sploäno ljudsko premoženje. Lesnoindustrijsko in trgovsko podjetj e »Rekan, družba z o. z. iz Ljubljane je bilo Jastoilc 247ha gozda, prejšnjega posestva Franca Slanca iz Litije. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Sedaj pripadajo gozdovi splosnemu ljudskemu premoženju. Gozd Petelinjek je meril 246 ha in je pripadal solastnikom iz Gornjega grada. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Pokojninski zavod iz Ljubljane je imel 244ha gozdov, ti so bili prej ]ast Vladimira Kobija iz Kozjega. Gospodarskega načrta ni bito. Solastniki vasi Spodnje Danje v nekdanjem škofjeloškem okraju so gospodarili z 238 ha gozda, toda brez ureditvenega načrta. Samostan trapistov v Rajhenburgu je imel 230ha gozdov. Gospodarski načrt za njih je izdelal ing. F. Vimik. Sedaj pripadajo splošnemu ljudskemu premoženju. Ljudska posojilnica v Celju je imela na Donački gori 223 ha gozda. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Sedaj pripadajo gozdovi splošnemu ljudskemu premoženju. Mestna občina celjska je gospodarila 7. 221ha gozda, od tega 215ha na Pečovniku pri Celju, Obstajal je ureditveni načrt. Graščina Bizeljsko, ki je bila last Franca Jožefa Windisch-Graetza, je imela 21(3 ha gozdov, od katerih je bil del določen za pridobivanje vinogradniškega kol j a. Gospodarski načrt ni obstajal. Sedaj je posestvo last splošnega ljudskega premoženja. Ljudska posojilnica v Ljubljani je bila lastnik 208ha gozda, od tega 128 ha v Jurki vasi na Dolenjskem, 51 ha v občini Mokronog in 29 ha v laškem okraju. Gospodarski nač-rt ni bi! izdelan. Sedaj so gozdovi last .splošnega ljudskega premoženja. Solastniki Velike planine v kamniškem okraju so imeli 201 ha gozdov, Po prvi svetovni vojni so posekali -veliko lesa, zato jc bila se£nja ustavljena. Gospodarskega načrta niso imeli, Graščini Bogenšperk, kije bila svojčas last barona Valvasorja, je pripadalo 181 ha gozdov, Pred drugo svetovno vojno je bila lasi kneza Windisch-Graetza (tj. rogaškega veleposesinika). Gospodarski načrt ni obstajal. Sedaj je last splošnega ljudskega premoženja. Občina Podčetrtek je imela 173 ha gozda, razlaščenega veleposestva grofa Attemsa, Gospodarski načrt ni obstajal. Solastniki gozda Kačjek-Podveža v LuČah so gospodarili s 171 ha gozdov, toda brez gospodarskega načrta. Solastniki planine Javornik iz vasi Sv, Katarina nad Iržičem so imeli 171 ha gozda brez gospodarskega načrta. Ve t r in j ski dvor je imel gozd Hrastje pri Limbušu in je bil last samostana sv. Pavla v I.abudu. Obsegal je 174 ha. Sedaj je to spIoSno ljudsko premoženje. Dr. Dioniz Maraš je imel 164ha gozdov, ki .so bili prej last Gorjane iz Zagreba. Letni etat za obdobje 1939—1948 je znašal 714 m^. Sedaj so gozdovi last splošnega ljudskega premoženja. Solastniki iz Bohinjske Bistrice in Raven so gospodarili £ l.S9ha gozda, toda brez gospodarskega načrta. Solastniki iz vasi Povlje so imeli na Poveljski planini v kranjskem okraju 152 h a gozdov brez gospodarskega načrta. Solastniki iz Spodnje Sorice so gospodarili z 152 ha gozdov, toda brez ureditvenega načrta. Samostan cistercijancev v Stični je imel 149ha gozdov in za njih izdelan gospodarski načrt za dobo ] 930—1939, ki je določal etat 546 m^. Sedaj je posestvo vključeno v splošno ljud.sko premoženje. Solastniki iz Bohinjske Srednje vasi so imeli 147ha gozda brez -ureditvenega načrta. Rudniku in železarni vštorah je pripadalo 141 ha gozdov, za katere ni bil izdelan gospodarski načrt. Benediktinski samostan v Admontu je imel v Sloveniji 133 ha gozdov, in sicer posestva Racedvor, Jareninski dvor, Gornja Radgona in Ljutomer-'Ormož. Ureditveni načrt ni bil izdelan. Sedaj so gozdovi last splošnega ljudskega premoženja. Posestvu Otočec ob Krki, ki je bilo last Villavicenzio Karla Marghe-rija, je pripadalo 132 ha gozdov. Obstajal je gospodarski načrt za obdobje 1931— 1940 in je določal za to poscst^vo skupno z gozdovi Flore Jordan, ki je imela lam 73 gozdaj etat 602 m-'. Sedaj so ti gozdovi vključeni v splošno ljudsko premoženje. Solastniki iz Babnega vrta so imeli 128 ha gozdov brez ureditvenega načrta. Solastniki iz Podkorena so gospodarili s 1.26ha gozdov brez ureditvenega načrta. Solastniki iz Jesenic na Gorenjskem so imeli 121 ha gozda, od tega so si 63,4785 ha pridobili po agrarni reformi od Kranjske industrijske družbe. ■Gospodarski načrt ni bil izdelan. Solastniki iz vasi Smokuč in Rodine so gospodarili s 120ha gozda brez gospodarskega načrta. Prva hrvatska ätedionica v Mariboru je imela v okraju Maribor — desni breg 119ha gozdov. Ureditveni načrt ni bil izdelan. Sedaj gozdovi pripadajo splošnemu ljudskemu premoŽenju, Solastniki iz vasi Moste-Žirovnica so imeli 119 ha gozdov bre7 gospodarskega načrta. Mestna občina Novo mesto je gospodarila s U8ha gozdov ob reki Krki. Letni etat je bil okoli 300 m^ (oda ureditveni načrt ni bil izdelan. Urbarijaina skupnost Dolga vas v lendavskem okraju je imela 116 ha gozda. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Solastniki vasi Verd pri Starem trgu ob Kolpi so gospodarili s U6ha gozdov brez ureditvenega načrta. Solastniki vasi Prtovč v škofjeloškem okraju so imeli 116ha gozdov, Gospodarski naČrt ni bil izdelan. Občina sv. Katarina nad Tržičem je gospodarila s llSha gozdov brez ureditvene osnove. Solastniki iz vasi Koroška Bela so imeli pod BelSčtco 112 ha gozdov brez gospodarske osnove. Občina Slovenske Konjice je gospodarila s 111 ha, od tega 108 ha razlaščenih z agrarno reformo konJiSkega veleposestva. Ureditveni načrt ni bil izdelan. Kmetski hranilni in posojilni dom v Ljubljani je bil lastnik 108 ha gozdov v petih političnih okrajih. Gospodarski načrt ni obstajal. Solastniki prt sv, Katarini nad Tržičem so imeli v eni skupini lOS ha gozdov, v drugi pa 137 ha. Ureditveni načrt ni bil izdelan. Tovarna strojil v Majgperku je gospodarila s 101 ha gozdov brez ureditvenega načrta. Sola.stniUi iz vasi Rateče-PIanica so imeli na jugoslovanski strani 101 ha gozdov, na italijanski pa Se veliko vec. Gospodarski načrt ni bil izdelan, Spodnještajerska ljudska po.sojilnica v Mariboru je imela v slovenjegraSkem okraju 101 gozdov brez gospodarskega načrta. Posestvu Betnava, ki je bilo last škofije v Mariboru, je pripadalo '99 ha gozdov, ki .so sedaj splošno ljudsko premoženje, Mali planini nad Kamnikom je pripadalo 98 ha gozdov brez gospodarskega načrta. Zupna naciarbina Spodnja Poljskava je gospodarila % 98 ha gozda in je zanj obstajal gospodarski načrt. Sedaj je to last splošnega ljudskega, premoženja. Solastniki vasi Laze v Črnomelj skem okraju so imeli 96 ha gozda. Etat je znašal okoli IDOm^, vendar pa ureditveni načrt ni bil izdelan. Mesto Kranj je imelo v zvezi z javnim vodovodom 92ha v Cemšeniku ob-Kokri svojih gozdov brez gospodaj^skcga načita. Agrarna skupnost v Rakitni je gospodarila z 86ha gozdov. To je bil. ostanek po individualni razdelitvi prej obsežnih skupnih gozdov. Solastniki vasi Hrib v koprivniäki občini kočevskega okraja so imeli 86 ha gozdov, ki jih je med vojno prevzela »Emona«, sedaj pa so vključeni v sploS-no ljudsko premoženje. Solastniki vasi Rajhenav so imeli 81 ha gozdov. Njihova usoda je bila podobna, kot je navedeno za prejšnji primer. Pašni zadrugi za Selško dolino v Cešenci je pripadalo 79ha gozdov, ki ni.so imeli gospodarskega načrta. Solastniki v Solčavi so razpolagali s 77 ha gozdov brez gospodarskega načrta. Solastniki iz Srednje gore v črnomeljskem okraju so imeli 73 ha gozda z etatom okoh 150m^, toda brez gospodarskega načrta. Solastniki iz vasi Zabrdo v škofjeloškem okraju so razpolagali z 71 ha gozdov, ki niso imeli gospodarskega načrta. Hranilnica in posojilnica v Ljubnem ob Savinji je bila lastnik 71 ha gozdov. Ureditveni načrt ni obstajal. Solastniki iz vasi Zgoša pri Radovljici so imeli ob planini Preval na Begunjščici 70 ha gozdov, ki so jih dobili po agrarni reformi posestva barona Friderika Boma. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Solastnikom PoijSke planine na Begunjščiei je pripadalo 70ha gozda, ki ni imel ureditvenega načrta. Solastniki iz vasi Loka v ptujskem okraju so imeli 68 ha gozda brez gospodarskega načrta. Mestna občina ljubljanska je bila lastnik 66,66ha gozda, in sicer v kompleksih; Tivolski gozd. Grad, Kleče, Bok^lee, SiSenski hrib, Riglica in Mostec^ Za Tivolski gozd je bil leta 1888 izdelan gospodarski načrt, toda po njem se niso ravnali. Sedaj sodijo ti gozdovi v zaščiteni ^»Zeleni pas«. Solastniki iz vasi HruŠica pri Jesenicah na Gorenjskem so imeli 67 ha gozda brez gospodar.skega načrta. Agrarna skupnost ISka vas je bila lastnik 66 ha skoraj nerodo\itne-ga gozda, ki je ostal nerazdeljen pri delitvi skupnih gozdov. Solastniki iz Velikih Poljan v mokro noš kem sodnem okraju so imeli 65 ha gozda brez gospodarskega načrta. Solastniki mesta Metlike (93 posestnikov) so gospodarili s 65 ha gozda, Etat je znašal okoli 100 m^. Gospodarski načrt ni obstajal. Slunjska imovna občina Marindol v črnomeljskem okraju je gospodarila s 64 ha .gozda. Etat je znašal okoli 330 m^ Gospodarski načrt ni bil izdelan. Solastniki iz Jesenic in HruSice so imeli 63ha gozdov brez gospodarskega načrta. Občina Slovenska Bistrica je gospodarila z 62ha gozdov, ki jih je dobila ob agrarni reformi posestva grofa Attemsa. Ureditveni načrt ni obstajal. Štajerska hranilnica v Grazu je imela v Sloveniji 62ha gozdov, in sicer na posestvu Podlehnik. Gospodarski načrt ni bil izdelan. Kadarbina Ribnica na Pohorju je bila lastnik 59ha gozdov z gospodarskim načrtom. Solastniki v Zgornji Sorici so imeli 59 ha gozda brez gospodarskega načrta. Posojilnica v Ptuju je bila lastnik 5S ha gozdov brez ureditvenega načrta. Občina Pristovav Šmarskem okraju je imela 57 ha gozda, ki ga je dobila ob agrarni reformi posestva grofa Attemsa. Gospodarski načrt ni obstajal. Sokol fl Matica« v Mariboru je bil lastnik 55 ha gozda na Pohorju. Ureditveni načrt ni bil izdelan. Solastniki iz Vrha v žuzemberSkem sodnem okraju so imeli 54ha gozda brez gospodarskega načrta. Solastniki vasi Izvir v krškem okraju .so imeli 52ha gozda brez ureditvenega načrta. Občina Bo^tanj je gospodarila z 52ha gozdov, ki jih je kupila pri delitvi Jakilovega posestva. Gospodarski načrt ni obstajal. Vas Javornik v radovljiškem okraju je imela 51 ha gozda brez ureditvenega načrta. Solastniki planine Sija na KoSuti nad TrŽičem so imeli 51 ha gozda, ki so ga dobili pri agrarni reformi posestva barona Borna, Gospodarski načrt ni obstajal. Občina Kozje je gospodarila s iOTia gozdov brez ureditvenega načrta. Konvent usmiljenih bratov v Kandiji je imel 50 ha gozdov brez gospodarskega načrta. Upravičenci vasi Banja Loka v kočevskem okraju so bili lastniki 50 ha gozdov. Ureditveni načrt ni obstajal. Za gozdna posestva pod 50 ha (tudi za agrarne skupnosti) ni bilo gospodarskih načrtov — izvzemši nekatere nadarbinske in cerkvene gozdove. Pred drugo svetovno vojno sem izdelal izkaz, ki obsega na območju bivše Dravske banovine okoli 2000 nadarbin. Le-te so imele na Štajerskem skoraj vse gospodarske načrte ali pa vsaj preproste programe, ki so jih — tudi za najmanjše gozdne povrSine — izdelali okrajni gozdarski referenti, ki so to delo opravljali tudi na Kranjskem, vendar pa jih je pri tem zaustavila druga svetovna vojna, S stanjem leta 1941 je bilo v biväi Dravski banovini taksnih gozdov, za katere bi morali biti izdelani gozdnogospodarski načrti oziroma programi 170.449 ha. To deJo pa je bilo opravljeno za gozdno površino 126.4.18ha, torej za 74,2% prizadetih gozdov. Med neurejena gozdna posestva spadajo največ gozdovi državnih železnic in manjših državnih ustanov, dalje gozdovi nekaterili solastnikov, za katere bi morale Agrarne operacije v Ljubljani sestaviti elaborate, dalje gozdovi delniških družb in denarnih zavodov, ki so z gozdovi, prevzetimi od zadolženih posestnikov, špekulirali. Urejenih pa je bilo Še 972 ha takšnih gozdov, za katere gospodarski načrt ni bil predpisan. Skupaj je bilo torej urejenih 129.410ha gozdov ali 75,9% površine prizadetih gozdnih posestev. Ing, Anton S i v i c PREDPISI ODLOČBA O JUGOSLOVANSKIH STANDARDIH ZA GOZDNE ZNAKE (Uradni list SFRJ št. 13 od 3. 4. 196B) 1. Jugoslovanski zavod za standardizacijo predpisuje tele jugoslovanske standarde : Gozdni znaki. Znaki izrečnih prepovedi: Kuriti je prepovedano JUS D.AO,300 Paäa in žirjenje je prepovedano . . , JUS D.AO.301 Kaditi je prepovedano . . .....JUS D.AO.SOa Prepovedano je trgat; zaščiteno nizko Eloro............JUS D,ACl,303 Gozdni znaki. Znaki za nevarnost: Žičnica brez zaSKtne mreže.....JUS D.A0.31fl Zastrupljen prostor........JUS D.A0,31i Sivina na cesti in divjad na cesti . . . JUS D.A0'.312 2. Jugoslovanske standarde iz 1. točke te odločbe je objavil Jugoslovanski zavod za standardizacijo v posebni izdaji, ki je sestavni del te odločbe. 3. Jugoslovanski standardi iz 1, točke te odločbe so obvezni in vöjaj'o od 1. julija 19Gfl, St. 06-2024/1. Beograd, 21, marca 1Ö68. Direktor Ju gosi ovanslfega_7a voda za standardizacijo: S lavo ljub "vi tor o Vič s. r. ODLOČBA O JUGOSLOVANSKEM STANDARDU S PODROČJA IZKORIŠČANJA GOZDOV (Uradni list SFRJ gt.l3 od 3. 4.196B) 1. Jugoslovanski zavod za standardizacijo predpisuje tale jugoslovanski standard: Proizvodi izkoriščanja gozdov^ Okrogel teii nični les. Drogovi za vode JUS D.B2.020 2. Jugoslovanski standard iz 1. točke te odločbe je objavil Jugoslovanski zavod za standardizacijo v posebni izdaji, ki je sestavni del te odločbe. 3. Jugoslovanski standard Iz 1. točke te odločbe je obvezen in velja od L. julija 1063. 4. Veljati neha naslednji jugoslovanski standard: Okrogel tehnični les — drogovi za vode JUS D.E2.020, ki je bil predpisan z odločbo o jugoslovanskih standardih sa neobdelan in obdelan les ("Uradni list FLBJ« žt. 23/55). 5. Jugoslovanski standard ia 4. točke te odločbe neha veljatt J, julija 1968. St. Q6-2025/1. Koograd, 21. marca 1968, Direktor Jug oslova nsltega zavoda za standardizacijo: SI a volj ub Vi tor o v tč s. r. 634.0.182,52 : 561.22 DEBELINSKI PRIRASTEK JELKE IN BUKVE V RAZNIH RASTLINSKIH ZDRUŽBAH NA KOČEVSKEM Ing.Marjan Lipoglavšek (Kočevje) Pri intenzivnem gospodarjenju z gozdom moramo upoštevati rastižče. Pri tem pa ni dovolj, da vemo, katere rastlinske združbe uspevajo na določenem območju, ainpak moramo poznati tudi njihovo prirastno sposobnost. Debelinski prirastek, njegova velikost in odvisnost od debeline ter kulminacija so pomembne značilnosti različnih rastlinskih združb. Razni avtorji (Klepac, Bertovič, Cestar, Gašperšič) so se pri nas že ukvarjali z ugotavljanjem pri-rastne sposobnosti gozdnih združb. Pri tem so proučevali zlasti prirastek jelke in smreke. Tudi na Kočevskem smo se lotili te naloge in tako prišli do prvih ugotovitev. Metoda dela Način vzorčenja Pri rednih ureditvenih delih v gospodarskih enotah Rog in IVlozelj 1 smo ugotavljali prirastek za celotne enote, vendar ločeno po rastlinskih združbah. Vzorčne ploskve so bile bolj alt manj pravilni krogi. Njihova srcdiSČa (stojišča) smo po načelu naključja razporedili na vsej gospodarski enoti. Ob vsakem stojišču smo s Presslerjevim svedrom navrtali 15 ali 20 dreves, in sicer izmenoma na štirih straneh debel. Vsako drevo smo navrtali enkrat, število izvrtkov smo določili tako, da je odpadel vsaj po en izvrtek na 1 ha gozda. To zadostuje za navadna gozdarska raziskovanja (Parde, Klepac 12). Iz potrebnega števila izvrtkov smo določili število stojišč. Ob vsakem stojišču smo opisali sestojno obliko in rastlinsko združbo, tako da smo mogli razporediti podatke po sestoj ni h oblikah ali po združbah. Tak način vzorčenja z majhnimi ploskvami, razporejenimi po vsej gospodarski enoti, nam hkrati omogoča ugotavljanje poprečnega prirastka gospodarske enotCj prirastka različnih rastlinskih združb in tudi prirastka različnih sestoj nih oblik. Vzorčenje v progah ali linijah bi nam dalo le podobo za poprečje gospodarske enote. Pri vzorčenju z večjimi ploskvami v območju posameznih združb pa se lahko močno oddaljimo od poprečnega prirastka združ.be in gospodarske enote, ker na potek in velikost debelinskega prirastka vplivajo poleg rastišča tudi številni drugi faktorji, npr. velikost in struktura lesne zaloge (Mlinšek 15), Pri vzorčenju z velikimi ploskvami {poskusne ploskve) sicer hitro zberemo veliko izvrtkov, vendar malo sestojev ali celo en sajn sestoj ne more biti dober reprezentani vse združbe ali vse gospodarske enote. Pri vrtanju smo izvrtke izmerili takoj na terenu. Prečitali smo debelinski prirastek zadnjih desetih let (Zctuj) in prehodno dobo (t]. Ugotovili smo, da so krivulje debelinskega prirastka vedno parabole 2. stopnje, ne glede na to, ali računamo prirastek iz Zd;ii ali iz prehodnih dob. Krivulje, izračunane iz prehodnih dob, potekajo veliko niže kot krivuljej ugotovljene iz desetletnega debelinskega prirastka. Pri tankem drevju, posebno pri jelki, s prehodno dobo zajamemo obdobje, daljše od 10 let. Ker se prirastek pri tankem drevju sčasoma povečuje, so rezultati računa iz prehodnih dob nižji od desetletnega debelinskega prirastka. Pri debelem drevju, ko prirastek že pojenju je, s prehodno dobo navadno zajamemo obdobje, krajše od 10 let (nad 50 mm debelinskega prirastka). Ker prirastek sčasoma upada, so rezultati računa iz prehodnih dob zopet nižji. Račun volumnega prirastka za gospodarsko enoto Rog nam ,je dal približno za 19% prenizke rezultate. Ugotovitve, sloneče neposredno na debelinskem prirastku, pa se popolnoma ujemajo s kontrolno metodo. Zato menimo, da je računanje prirastka direktno iz debelinskega prirastka pravilnejšc (6) in smo zato tudi uporabili ta način. Grupiranje podatkov Območje Roga je bilo fitocenološko kartirano, in sicer je to opravil Biološki inštitut SAZU pod vodstvom dr. Maksa Wrabra (19), Fitocenološka karta in poziiavanje združb sta nam omogočili naslednjo razporeditev podatkov v skupine po asocijacijah in subasocijacijah. Jelove združbe Število izvrtkov 1. Abieti-Fageium din. 2, Abieri-Fagerurn din. 3, Abicti-Fagetum din. 4, .Abieti-Fagetum din. 5. Abieti-Fagetum din. 6. Abieti-Fagetum din, Neckero-Abietetura 8. Abieti-Fagetum din. omphalodetosum (Treg. 1957) scopolietosum (Treg. 1960) aceretüsum (Wrab- mscr,) festucetosum fWrab. mscr,) mercurialetosum {Treg. 1957) neckeretosum (Wrab, mscr.) typicum (Wrab, mscr.) 32S 119 147 265 197 171 242 Bnko\'e združbe Število izvrtkov 1. Abieti-Fagetum din. (Treg. 1957) 2. Dentario-Fagetum (Wrab. mscr.) Rog 3, Dentario-Fagetum (Wrab. mscr,) Mozelj I 4, Luzulo albidae — Fagetum (Wrab, J 956) m 750 884 363 Ker je za jelko na posamezno združbo odpadlo relativno malo i£vrtkov in ker se krivulje debelinskega prirastka med nekaterimi združbami niso bistveno razlikovale, smo podatke za jelko združili v naslednje tri večje skupine. 1. Abieti-Fagetum din. omphalodetosum, A.-F. din. scopolietosum in A.-F. din. aceretosum; 2, Abieti-Fagetum din. festucetosum, A.-F. din. niercurialetosum, A,-F. din. neckeretosum in Neckero-Abietetum; i. Abieti-Fagetum din. typicum. V prvi skupini so torej najboljSa rastišča, in sicer na blago nagnjenih vlažnejših legah z manjšo skalovitostjo. V drugi skupini so eksponirana, ska-[ovita, bolj suha, strma, torej slabsa rastiSča. Združba Abieti-Fagetum typicum pravzaprav združuje vrsto prehodov med subasocijacijami in med prvo in drugo skupino združb, Prehodi niso nikoli značilni. Združba je bila z gospodarjenjem zelo spremenjena. Zaradi vsega tega tudi debelinski prirastek jelke v združbi Abieti-Fagetum din, typicum ni značilen in ga ne bomo obravnavali. Debelinski prirastek Jelke Dosedanje, ugotovitve. Odvisnost debelinskega prirastka sestojev od debeline drevja je malo proučena. Prodan (16) npr, le ugotavlja, da lahko potek debelinskega prirastka v prebiral nem gozdu izravnamo s parabolo 2. stopnje. Prav tako je tudi zelo malo raziskan debelin,ski prirastek različnih rastlinskih združb. Na območju Gorskega kotarja je KJepac (11) ugotovil potek debelinskega prirastka jelke v dveh združbah: na silikatu v združbi Blechno-Abietetum (Horv.) in na apnencu v združbi Fagetum croaücum abictetosum (Hon'.). Potek debehnskega prirastka jelke na silikatu je izravnal s parabolo 2. stopnje in je ugotovil kulminactjo pri 65—70 cm prsnega premera. Potek debelinskega prirastka jelke na apnencu pa je izravnal z enim krakom hiperbole iti do debeline 70 cm ni ugotovil kulminacije. Na območju Ličke Plesevice so Bertovič, Cestar in Pelcer (2) za združbo Fagetum croaticum abietetosum ugotovili, da je potek jelkmega debelinskega prirastka enak paraboli 2, stopnje, Podatke so grupirali po treh variantah omenjene združbe ler so ugotovili na rastiščih z majhno kanienitostjo tal (pod 25%) kuiminacijo debelinskega prirastka med 45 in 64 cm prsnega premera. Na rastiščih z zelo kamenitimi tlemi (nad 25%) pa taksne kulminacije do debeline 60 cm niso odkrili. V gozdovih Snežnika je Gašperšič (7) ugotovil pri proučevanju debelinskega prirastka jelke v združbi Abieti-Fagetum dinaricum velike razlike med posameznimi subasocijacijami. Za različne združbe sta značiJna potek in mesto kulminacije debelinskega prirastka. Odvisnost prirastka od debeline lahko ponazorimo s parabolo 2. stopnje oblike y = a + bx at i pa s parabolo 3. stopnje oblike y = a bx 4- cx- -I- dx^. Gašperšič je ugotovil potek debelinskega prirastka v naslednjih združbah: 1. Abieti-Fagetum din. omphalodetosum (Treg. 1957), 2. Abieti-Fagetum lycopodietosum (Treg. 1957), 3. Abieti-Fagetum homogvnetosum (Treg. 1957), 4. Abieti-Fagetum mercurialetosum (Treg. 1957). Debelinski prirastek upada v istem zaporedju, torej od najboljšega proti najslabšemu rastišču. Pri prvih dveh združbah do debeline 65 cm ni kulminacije prirastka, pri zadnji pa je ta kulminacija že pri 43 cm prsnega premera. Debelinski prirastek jelke na Kočevskem Kljub močniiT) scčnjain so mešani gozdovi jelke in bukve na Kočevskem Rogu še sedaj n:iarsikje na prehodu med pragozdom in gospodarskim gozdom. Veliko prezrelih jelovih dreves, močno zrahljan sklep sestojev in visoka starost drevja so glavne značilnosti teh prebiralnih gozdov. Kljub temu pa so ugotovljeni debelinski prirastki jelke relativno veliki (npr. v primerjavi z območjem Snežnika). Krivulje debelinskega jelovega prirastka v posameznih združbah so parabole 2. in 3. stopnje. Elementi teh krivulj, strmost oziroma odprtost krakov pai^abole, mesto in izrazitost ekstrema so značilnosti, po katerih se ločijo med seboj posamezne rastlinske združbe, Potek debelinskega prirastka jelke v prvi skupini rastlinskih združb (Abi-eti-Fagetum din. omphalodetasum, A.-F. scopolietosum, A.-F. acere-tosum) laJiko izravnamo s krivuljo, ki ima enačbo Zdiü = 3,61472 -i- 1,25463 d — — 0,0008826 d' (krivulja 1 na I. diagramu). Na najboljših rastiščih ne nastopi kulminacija debelinskega prirastka do 16. debelinske stopnje oziroma do 80 cm prsnega premera. Fkstrem doseže krivulja Sele pri 82,5 cm prsnega premera. Volumni prirastek v sestojih teh združb znaäa 3,5sv/lia. Pri drugi skupini rastlinskih združb na slabših rasliSČih z večjo skalovi-tostjo (Abieti-Fagetum din. festucetosum, A.-F. mercuriaietosum, Neckero-Abietetum) poteka debelinski prirastek jelke po krivulji Zdin = —11,51382 + 1,91243 d —0,01916 d^ 4- 0,000040016 d3 (krivulja 2 na 1. diagramu). Kulminacija debelinskega prirastka je v 13, debelinski stopnji ali pri 62,5 cm prsnega premera. Vsa krivulja leži veliko niže kot kri\ulja 1. skupine združb. Volumni prirastek v sestojih teh združb znaša 2,7 sv/ha. Ugotovitve o debelinskem prirastku jelke na Kočevskem so v skladu z ekološkimi značilnostmi različnih združb oziroma njihovih skupin. Kakšen je debelinski prirastek združb znotraj posameznih skupin oziroma kolikšne so razlike, bodo pokazale nadaljnje raziskave. Proučevanja debelinskega prirastka nam lahko do neke mere tudi pokažejo, ah je neka združba dovolj pravilno določena. Povedo nam tudi, kako natančno, kako podrobno naj ho fitoccnološko proučevanje gozdov, da bomo lahko znanje o združbah s pridom uporabih pri gospodarjenju Z gozdom. Preveliko drobljenje združb na enote, ki se med seboj bistveno ne razlikujejo po gospodarski vrednosti in ekoloških značilnostih, ni smotrno. Seveda pa je debehnski prirastek le eno od mnogih meril za takšno oceno. Pj imerjava s tiijiim ugotovitvami Primerjava krivulje debelinskega prirastka jelke na Kočevskem Rogu z rezultati raziskav Accetta (1) v zasebnih gozdovih na severnem pobočju Velike gore nam pokaže, da so si krivulje kljub 2el.o različnim območjem in različnemu gospodarjenju za iste združbe zelo podobne. V združbi Abieti-Faget.um din, omphalodetosum poteka krivulja debelinskega prirastka nekoliko bolj strmo. Prav tako kot na Rogu krivulja do debeline 80 cm prsnega premera ne kulminira. Za združbo Abieti-Fagetum-festucetosum sta krivulji na Rogu in v Veliki gori skoro enaki, le v Veliki gori doseže kulminaeijo pri nekaj centimetrov tanjšem prsnem premeru (57,5cm). Temu je verjetno vzrok severna strma lega v Veliki gori. Ugotovitve Gašperšiča na Snežniku se ^elo dobro ujemajo z dognanji na Kočevskem. Vse meritve prirastka so nam pokazale, da moremo poglavitne subasociacije združbe Abieti-Fagetum din, po proizvodni sposobnosti razvrstiti Diagram 1. Debelinski prirastek jelke: 1. v združbi Abieti-Fagetum din. omphalo-detosum Zd-o - 3,61472 + 1,25463 d - 0,00088626 d'-; 2 . v združbi Abieti-Fagetum din. mfcrcurialetosum Zdio = -11,51382 + 1,91243 d — 0,019)6 d^ + 0,000040016 d^ takole; A.-F. din. omp h al odet os um, A.-F. din. I yco po dieto sum, A.-F. dir», homo-gynetosLim, A.-F. din. fcstucetosum, A.-F. din. mercurialetosum. Tako je še enkrat številčno potrjena pravilnost dosedanjih cenitev proizvodne sposobnosti rastlinskih združb. Rezultati naših merjenj se ne skladajo s trditvijo Klepca za Gorski kotar, da je krivulja debelinskega prirastka jelke na apneni podlagi hiperbola, ki nikoli ne doseže kulminadje. Tudi ugotovitve Bertoviča in diugiu na področju Ličke Pleše vice so drugačne od naših. Trdijo namreč, da debelinski prirastek jelke na ras tis ču z majhno površinsko kamenitostjo (pod 25%) zgodaj doseže kulminacijo (med 45 in 64cm p.p.)- zelo ka-menitih rastiščih pa kulminacije do premera 60 cm niso ugotovili. Na Kočevskem in na Snežniku pa je bilo dognano ravno nasprotno: v združbah 2 večjo kamenitostjo kulminira prirastek jelk pri manjšem prsnem premeru drevja. Torej lahko sklepamo, da površinska kamenitost ne more biti edini in zanesljiv nakazo valeč za izločanje variant določene rastlinske združbe. Debelinski prirastek bukve Dosedanje ugotovitve Debelinskih prirastek različnih bukovih združb je pri nas še manj raziskan kot debelinski prirastek jelke. Pri proučevanju prirastnih sposobnosti združb nam suraarni podatki o prirastku ne povedo veliko, pomemben je de- belinski prirastek posarneznih debelinskih stopenj oziroma odvisnost prirastka od debeline. Bertovič-Cestar-Pelcer (2) ugotavljajo za področje Ličke PJeševice, da je v združbi Fagetum croaticum abietetosum debelinski prirastek bukve mnogo manj odvisen od debeline kot pri jelki. Tudi kulminacija prirastka ni tako izrazita. Krivulja poteka kot parabola 2. stopnje, kulminacijo pa doseže med 23 in 54 cm prsnega premera. Cestar (4) je ugotovil za Gorski kotar kulminacijo bukovega debelinskega prirastka pri 50 cm prsnega pre- mera. Debelinski prirastek bukve na Koč&vskeui Na Kočevskem smo ugotavljali debelinski prirastek bukve na več območjih. Na Rogu smo vrtali v združbi Abieti-Fagetum din. in v združbi Dentario-Fagetum epimedietosum. V gospodarski enoti Mozelj smo merili prirastek v združbi Dentario-Fagetum epimedieLosum in v združbi Luzulo-Fagetum na silikatni podlagi štaudoha. Debelinski prirastek bukve poteka v raznih združbah zelo različno. Vse krivulje so parabole 2. stopnje (diagram 2). V združbi Dentario-Fagetuni je na obeh območjih potek debelinskega prirastka skoraj identičen. Izrazimo ga lahko s krivuljama: Zdio = 3,6109 + 1,59882 d— — 0,016114 d3, Zdi„ = 7,4B30 + 1,5120 d —0,015792 d^. kulminacija debeUnskega prirastka je izrazita in pripada deseti debelinski stopnji, tj. med 45 in 50 cm prsnega premera. V združbi Abieii-Fagetum je debelinski prirastek bukve manjši. Potek lahko izravnamo s krivuljo: Zdio = 22,59376 + 0,53073 d — — 0,0047278 d^. Krivulja je položna in ima zelo blago kulminacijo pri 57 cni Diagram' 2. Debelinski prirastejc bukve: 1. Abieti-Fagetum, 2, Dentario-Fagetum (Rog), 3. DentarioFagetum (Mozclj), 4. Luzulo albidae Fagetum prsnega premera. Debelinski prirastek bukve v združbi Luzulo-Fagetum je še nianjäi. Krivulja Je izražena z enačbo parabole; Zdm = —19,9935 + + 2^55176 d — 0,028792 d- ter je zelo strma in ima zelo izrazito kulminadjo že pri 45 cm prsnega premera. Primerjava s lujimi ugotovitvami Debelinski prirastek bukve v združbi Abieti-Fagetum iia Kočevskem Rogu moremo primerjati z rezuUatj merjenj na drugih območjih. Na Veliki gori nad Ribnico je Accetto ugotovil, da bukev v subasociaciji Abie ti-Fage t um din. omphalodetosura prirašCa bolje od poprečja na Rogu, v subasociaciji Abietl-Fagetum din. festucetosum pa slabše od roškega poprečja. To pomeni, da so tudi pri bukvi v okviru ene asociacije razlike med subasociacijami. Skupna krivulja debelinskega prirastka na Veliki gori se zelo približa krivulji debelinskega prirastka bukve na Rogu. Ugotovitve Bertoviča in drugih na Lički PleŠivici (2) ter Cestarja (4) v Gorskem kotarju so enake dognanjem za Kočevski Rog, le kulminacija prirastka pripada na Rogu nekaj centimetrov večjemu prsnemu premeru. Vzrok za te majhne razlike so lahko tudi neenake gospodarske razmere. Za ostale obravnavane združbe bukovih gozdov pa do sedaj nimamo podatkov z drugih sorodnih območij. Sklep Debelinski prirastek sestoja je pomembna značilnost rastlinskih združb. Pri tem nam sumarni podatki ne pokažejo veliko, ter so lahko zelo odvisni od gospodarjenja, velikosti in strukture lesne zaloge ipd. Veliko več nam pove razporeditev debelinskega prirastka po debelim, zlasti pa mesto in izrazitost kuJminacije. Krivuljam debelinskega prirastka jelke in bukve v obravnavanih združbah pripadajo oblike parabol 2. ali 3. stopnje. Odprtost in ekstrem krivulje pa sta elementa, ki sf.a značilna za različne rastlinske združbe. Pri gojenju gozdov je kulminacija debelinskega prirastka eden od nakazovaleev, ki opozarjajo kdaj moramo na določenem ras t iS £u začeti z obnovo sestojev. Z opisano metodiko lahko zadosti zanesljivo ugotavljamo prirastno sposobnost raznih gozdnih združb ob rednih ureditvenih delih. S takim načinom dela moremo podrobneje spoznati prirastek v dani gospodarski enoti, to pa lahko dobro uporabimo pri načrtovanju gospodarjenja z gozdom. Slovstvo 1. Accetto, M..- Gozdnogospodarski načrt za gospodarsko enoto Velika gora II (KGP Kočevje 1968) 2. Bertovič-Csstar-Felcsr: Prilog poznavanju prirodnih mogučnosti Sume bukve s jelora (1-agetum croaucum abietetosum — Horv.) na Ličkoj Pleševici — Radovi Instituta za S um a rs ka istraživanja Suraarskog fakulteta SveučiliSta u Zagrebu, 1967 3. Cesiar, D.: Prirast smreke u šumama gorskog i predplaninskog područja Hrvatske — Radovi Instituta za Sumarska istraživanja Zagreb, 1967 4. Cesiar, D., Glavač, V. i dr.: Sume sjevernog dijela Gorskog Kotara s tipo-loSkog gledišta. (Rokopis) 5.' Cokl, M'.: Prehodna doba in njena uporaba v izmeri prira.stka. Gozdarski vestnik, 1954 6.EmyoV)c, B.: Vrijeme prelaza — Šmnarski list, 1968 7. Gašper sili. F.: Analiza dehejinskega prirastka jelke v najbolj značilnih tjpib prebiraInih gozdov na Snežniškem masivu, {diplomska naloga I960) 8. GaŠperiiČ, F.: Gozdnogospodarski načrl xa g. e Masun, Elaborat GG Postojna 9. GnSperšiCj F.; Razvojna dinajnika meSanih gozdov jelke-bukve na Snežniku v zadnjih sto letih, Gozdar sld vestni k, 1968 JO. Horvat, R.: Istraživanja prirasla je!e po biološkim sJojevima u zajednici jele s rebračom, Sumarski list, 1968 11. Kiepac, D.; Istraživanja debljinskog prirasla jele u najraširenijim fitoceno-r.äma. Gorskog Kotara, 1956 12. KlepaCt D.: Rast i prirast sumskih vrsta drveča i sastojina 13. KoUr, Z.: Beitrag zur Forschung der Urwalds trn ktur reinen Buchenwäldern 14. Lipoglavšek, Mj Gozdnogospodarski načrt za g. e. Rog, (KGP Kočevje, 1968} 15. MtinSek, D.: Untersuchungen Über Zustand und die Pflege der Bauernwälder in Pohorsko Podravje, Proraotionsarbeit ETH, Zürich, 1959 16. Prodan, M.: Der Stärkezuwachs in Plentcrwaldbeständen, SZF, 1947 17. Tregubov, V. in drugi: Prebiral ni gozdovi na Snežniku (1957) 18. Wraber, M.: Fitosociološka razčslenitev gozdne vegetacije v Sloveniji, Ljubljana, 1960. 19. Wrabcr, M. in drugi: FitocenoIoŠki elaborat za g.e. Rog (rokopis, Biološki institut SAZU, 1968) STÄRKEZUWACJIS DER TAMNE UND BUCHE IN VERSCHIEDENEN WALDGESELLSCHAFTEN DES GEBIETES KOČEVJE (Zusammenfassung) Bei intensiver Bewirtschaftung des Waldes ist es notwendig den Standort zu beachten. Das Produktionspotenzial der einzelnen pflanzlichen Waldgeseilschaf ten muss bekannt sein. Der Stärkezuwachs, seirie Abhängigkeit von der Baumstärke, die Lage des Kulminationspunktes und die Hohe des Zuwachses sind bedeutende Merkmale der einzelnen Waldgesellschaften. Die Ermittlung des Stärkezuwachses kann mit genügender Genauigkeit während der regelmässigen Einrichtungsarbeiten durchgeführt werden. Brauchbar ist das Stichprobenverfahren mittels Kreisflächen. Die Probekreismittelpunkte werden ziifallsbedingt über die ganze Waldfläche angeordnet und in jedem Kreise werden mit dem Pressler-Bohrer 15 bis 20 Baume angebohrt. Die Anzahl der Kreise wird nach der Regel bestimmt, nach welcher für genügende Genauigkeit eine Bohrung pro Hektar Waldes erforderlich ist (12), Für jede Kreisfläche wird die Form des Bestandes und die Waldgesellschaft notiert, so dass es spater möglich wird, die gefundenen Daten nach Waldgesellschsften oder auch nach Bestandes formen zu gruppieren. Im Gebiete Kočevje wurde auf angegebene Art der Stärkezuwachs der Tanne in Subasaoziationen der Waldgeseüschaft Abieti-Fagetum dinaricum (Treg 1957) ermittelt. Der Verlauf des Zuwachses war gleich einer Parabel zweiter oder dritter Ordnung. Für die einzelnen Waldgesellschaften sind die Lage und die Prägnanz des Kulminationspunktes sehr bezeichnend. So tritt auf besseren Standorten (A.-F. din. omphalodetüsum) die Kulmination des Stärkezuwachses bis zum Brustdurchmesser 80 cm nicht ein. Auf schlechteren Standorten (A.-F. din. festucetosum) aber wird der Kulminationspunkt bei 60 cm Brustdurchmesser erreicht (Tab. t>. Der Stärkezuwachs der Buche wuj'de in folgenden Waldgescllschaften'-''istge-siellt: Ahieti-Fagetum din., Dentario-Fagetum (Wrab mscr.) und Luzulo albi&ae-Fa- getum (Wrab 1956), Die Abhängigkeit des Starkezuwachses von der Baiinistifke ist in allen Waldgesellschaften mit einer Parabel zweiter Ordnimg der Form y = = a + bx -[ cx^ veranschauliclit. Die Lage und die Pragnanz des Kuiminationspunk-tes sind bei den einzelnen Bucbenwaldgesetlschaften sehr verschieden. In der Waldgesellschaft LuzuId albidae-Fagetum wird der Gipfelpunkt des Stärkezuwachses früh, schon hei 45 cm Brustdu rehmesser erreicht und ist sehr ausgeprägt. In der Waldgesellschaft Dentario-Fagetum ist die Kulmiaation weniger pj'ägnant und wird zwischen 45 cm und 50 cm Brustdurchrnesser erreicht. Die Kurve des Starkezuwachses der Buche in der Wal d gesell sc ha ft Ab leti-Paget um din- hat eine sehr gelinde Kulmination bei 57 cm Brustdurchmesser, In dieser Waldgesellschafi ist der Stärltezuwachs also von der Baumstarke wenig abhängig. Mit dem Feststellen des Stärkezuwaclises für die einzelnen Waldgesell Schäften während der regelmässigen Einrichtungsarbeiten wird die Zuwachsfähigkeit der Forste bis ins Einzelne erkannt. Die Feststellungen können bei der Wirtschaftsplanung vor allem aber bei der Pflege der Forste mit Nutzen vei-wendet werden. 634.0.904 : 39 (485) GOZDARSTVO ŠVEDSKE V LUCI IZKORIŠČANJA GOZDOV Prof. ing. Zdravko Turk (Ljuliljana) V dogovoru S proizvajalci gozdarske opreme na Švedskem in s posredovanjem znane tovarne Husqvarna je .skupina desetih gozdarskih strokovnjakov iz gozdnih gospodarstev s po enim članom i:akultete, inštituta in gozdarskega šolskega centra iz Postojne v novembru 1968 za en teden obiskala južno Švedsko, da bi sc seznanila s tamkajšnjim gozdnim gospodarjenjem in delovnimi prijemi, ki omogočajo veliko storilnost. O Švedski so pri nas razširjena pogosto nasprotujoča si mnenja, zlasti v zvezi s sečnjami na golo in z uporabo težke mehanizacije. Razumljivo je, da le kritična primerjava z naSimi razmerami omogoča presojo, katere njihove metode bi mogle priti za nas v poštev. Švedska je zelo ob.sežna dežela, skoraj dvakrat tolikšna kol Jugoslavija, toda prebivalcev ima komaj 8 milijonov. Od juga do severa meri ok. 1500 km in sega čez polarni krog. Potrebovali bi veliko veČ časa in denarja, Če bi si hoteli ogledati tudi severno Švedsko, zato smo mogli le iz raznih podatkov spoznati bistvene razlike in posebnosti vse švedske. Razen tega pa so se organizatorji ogledov izredno potrudili, da bi nam omogočili na hitro se seznaniti z razmerami, ki SO nas zanimale. Švedska je znana po visokem življenjskem standardu, po zelo dobrem jeklu in zato tudi po kakovostniii sodobnih strojih in orodjih, ki osvajajo ves svet. če upoštevutnof da delo na Svedsktm glede rta osebni dohodek irikrat dražje kot naše, spoznamo, da morajo lam za dosego konkurenčnosli na drug uačin zniževali proizvodne stroške. To pa je vprašanje, ki zasluži našo poglavitno pozornost. V južni Švedski so v glavnem ravnine, severna pa se polagoma dviga od morja proti gorski verigi na meji z Norveško. Tod teko proti morju številni vodotoki, ki omogočajo vodni transport lesa. Deželi dajejo značilnost tudi številna jezera in dolga, zelo razčlenjena morska obala. Gozdnatost raste od juga proti severu, prirastek na ha pa v tej smeri močno upada, in sicer od Splošni podatki o Švedski v primerjavi z Jugoslavijo Značilni nakazo valeč Švedska Jugoslavija Indeks Šved.; Jug. Državno ozemlje meri (milij, ha) 44,0 25,6 172 Vseh gozdov je (milij. ha) 22,9 8,7 263 Neproduktivna tla obsegajo (milij. liaj 2,9 1,9 153 Gozdnatost znaša (%) 52 34 153 Prebivalcev je (milij,) 8 20 40 Gozdov na prebivalca (lia) 2,9 0,43 67D Lesna zaloga na ha {m^/ha) 97 130 75 Letni priraste!« lesa Cmilij, m®) 78 24 334 Prirastek lesa na ha (m^'/ha) 3,3 2,8 118 Prirastni odstotek od zaloge {%) 3,4 2,1 162 Delež iglavcev (%) 35 26 327 Delež listavcev (%) 15 74 20 Državnih in občinskih e^izdov (%) 25 7o 36 Zasebnih gozdov { %) 50 30 166 Gozdov delniških družb (^) 25 — — 5,2m3 na ],8in^/ha, kajti oa severu je rastna doba za 3 mesece krajša kot na jugu. Les i^glavcev ima gosto sestavo in dolga lesna vlakna ter je zato zelo cenjen, zlasti za izdelavo Čvrstega papirja in lesnih plošč, Listavci, v glavnem breza pa dajejo razen nekaterih izjem slab les. Brezovino uporabljajo kot primes k celuloznemu lesu. Ugotovitev, da je drevje v švedskih gozdovih tanko in da je zato tudi poprečna lesna zaloga na ha majhna, pogosto zapelje v napačen sklep — Se zlasti glede na krajäo vegetacijsko dobo —, da je tudi prirastek lesa majhen. Toda številke nam dokazujejo, da je prirastek velik in poprečno na ha večji kot v Jugoslaviji; za Joliko večji pa je tudi odstotek prirastnega obrestovanja lesne glavnice. To pa dokazuje, da je rastišče dobro in da zlasti Število drevja prispeva k lesni gmoti. Kljub temu pa Švedi trdijo, da je rastiSČni potencial njihovih gozdov izkoriSčen le z ok. 80?S. Delež iglavcev, ki omogočajo večji odstotek tehniškega izkoristka, je 3-krat večji od jugoslovanskega. To dejstvo pa nas opozarja, da je naša prirastna osnova gozdov pravzaprav Šibka, pri Čemer imajo gotovo pomembno vi go degradirani in slabo donosni gozdovi ob vehkem deležu bukovine. Zadnja teta so sekali precej manj od prirastka lesa, komaj ok. 80%. Novejši podatki zanesljivejših meritev kažejo, da sta se lesna zaloga in prirastek povečala. Od lesne gmote odpade v vsej Švedski ok. Va na celulozni les, ^ do ^ na hlode za žago, ostalo pa so drugi sorti-menti in drva. Na jugu je delež hlodov večji, ker je tam drevje debelejše kot na severu. Okoli 60% izdelanega lesa Švedi izvažajo in s tem sodelujejo pri cclotnem izvozu s 30%. S proizvodnjo 6 milij. Ion vlaken so na 3. mestu (za ZDA in Kanado). 2ag imajo zelo velUio, vendar so po velikostih zelo razhčne. Nažagajo skupno pk. 10 milij, m^ od tega na 74 velikih žagah ok. 39%, nadaljnjih 700 žag prežaga 48% lesa, ostanek pa odpade na 3700 majhnih žag, od katerih % dela le za lastne potrebe. Organizacija gozdarske službe Najvišji organ je ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, ki ima za upravo državnih gozdov generalno direkcijo državnih gozdov in domen, kamor spadajo tudi državna kmetijska posestva. Pri ministrstvu je še državni nadzorni urad kot centralna oblast za nadzor nad zasebnimi gozdovi. Uprava državnih gozdov Generalna dirckcija državnih gozdov se deli na 5 strokovnih oddelkov ali sekcij, in sicer za prodajo, obratovanje, gospodarjenje, personalno službo in za racionalizacijo. Posebej pa ima še odsek za planiranje in za pravno organizacijske ter splošne zadeve. Teren je razdeljen na 8 regij (prej 11) ali »gozdarskih okrajev«, ki se ne ujemajo s politično razdelitvijo in nimajo z njo ničesar skupnega, V regijah so »gozdarski uradi«, ki bi jih mogli primerjati z našimi gozdnimi gospodarstvi. Le-ti se delijo na sekcije za gojenje, tehniko, upravo, planiranje in pravne zadeve, Vodijo jih »jägmästri« (z visokošolsko izobrazbo). Delijo se dalje na revirje. V »gozdnem okraju« je poprečno po 8 revirjev. Le-ti bi se mogli primerjati z našimi gozdnimi obrati. Vodijo jih »tehniki« ali »višji tehniki«. Revirji se delijo še na enote (po 4—6), ki bi jih mogli naz.vati »okoliši« in jih vodijo pomočniki tehnikov — delovodje. Pri vseh upravah obstajajo »obratni odbori« kot posvetovalni organi, ki skrbijo za napredek dela. Državnih gozdov je na Švedskem 4,2 milij. ha, tj. komaj 20% vseh gozdov. K njim navadno prištevajo še cerkvene in občinske gozdove, ki obsegajo 5%, Največ državnih gozdov je v severni Švedski, v južni le 1%. Nalogi državne uprave gozdov sta bili prej tudi nadzor nad zasebnimi gozdovi in lovom ter strokovno šolstvo. V novejšem času pa je ta dejavnost odpadla na nadzorno oblast, ki je ločena, tako da ima državna uprava opravka le z gospodarjenjem svojih gozdov. Zalo se v večji meri posveča racionalizaciji gospodarjenja. To dosega zlasti s smotrnim planiranjem in z analizami. Načrtovanje je podlaga za skladno gospodarjenje in smotrno povezovanje vseh ciniteljev. Sečnjo in izdelavo opravljajo približno 75% v režiji, drugo drevje pa prodajo na panju, kakor jim pač bolje kaže. Uporabljajo »sortimentno« metodo (izdelovanje sorlimentov v gozdu) in »debelno«- metodo (spravilo celih debel na obdelovalna sktadišča), kakor pač gozdnim in delovnim razmeram bolj ustreza. Na prvo metodo odpade še vedno ok. proizvodnje. Debelno metodo ponekod ovirajo težave s prevozom po javnih cestah. »Drevesna« metoda (spravilo neokleščenih dreves) pa je še v povoju, Tu in tam poudarjajo, da je za vzdrževanje plodnosti goz KItflJSKA Gozdni tipi v Indiji;----= južna nieja sala; ......= severna meja tika; 1, tropski deževni, vedno zeleni gozdovi; 2. tropski detoma vedno zeleni gozdovi; 3, tropski vlažni listopadni gozdovi; 4. obalni močivimi gozdovi; 5. tropski siüü listopactni gozdovi; 6. tropski bodičasti gozdovi; 7. tropski suhi vedno zeleni gozdovi; B. subtropski širokolistni gorski gozdovi; 9. subtropski borovi gozdovi; 10, subtropski suhi, vedno zeleni gozdovi; 11. gorsld deževni zmerno topli gozdovi; 12. himalajski vlažni zmemio topU gozdovi; 13. himalajski suhi zmerno topli gozdovi; 14, 15 in 16 subalpski in alpski g07dovi spodnjem pasu zahodnega območja aridnejša. Razlikujemo štiri glavne vegetacijske pasove; a) Spodnji vegetacijski pas kaže počasen prehod iz Ganges o ve ravnine v predgorja do viŽine 400 oziroma 600 m. Kjer ni obdelanih zemljišč, srečamo subtrapske gozdove istega tipa kot v Gangesovi ravnini. Padavin je 1200 do 2000 mm na leto. Sadijo sal (Shorea robu sta), ki se navadno ne pom laja. Sadike sala zaradi nevarnosti pred pozeho sprva gojijo pod zastoroin dreves. Na gričih raste bor Pinus roxburghiana, ki ga pospešujejo in je na llu druge bonitete pri 80 letih visok 27 m. Gozdarski raziskovalni center Dehra-Dun leži prav v tem pasu. Doslej so napravili že veliko poskusov pogozdovanja in uvajanja zanimivih eksot. Dobre uspehe so dosegli s hitro rastočim borom Pinus patula iz Hoiidurasa in z vrstami: Podocarpus graciJior, Pinus pseudo-strobus, Pinus massoniana, Pinus elliottij, P. oocarpa, P. pseudo-carpus, Agathis robusta. Mnoge od teh \Trst so gojili na poskusnih ploskvah. Preizkušajo tudi domačo himalajsko vrsto Podocarpus nerifolius. V nasadih povzročajo občutno škodo opice, ker se igrajo in lomijo vrSičke iglavcev. Na gričih jugovzhodno od Dehra-Duna rastejo domača drevesa Eugenia dalbergoides, Grewia disperma, Terminalia tomentosa in druga. b) V montan.skem vegetacijskem pasu med 900 in 1500 m najdemo hraste, in sicer zimzeleni hrast Quercus incana, ki gradi poseben gozdni tip, dalje Q. seniecarpifolia, Q. dilatata ter druge vrste: Juglans regia, Lllmus sp , Acer sp,, Castanopsis indica, Aesculus indica, Parratiopsis jacquemontiana, Olea cuspidata, Fraxinus xanthoxyloides. cj Subalpski pas leži med 1500 in 2000 m in v njem prevladujejo iglasti gozdovi z vrstami; Cedius deodara, Pinus wailichiana, Cupressus torulosa, Abies pindrow. Picea smithiana (= P, morinda). Picea spinulosa, Taxus bac-cata; najvišje sega Pinus gerardiana. Na tem območju so že davno začeli z urejevalnimi deli in s pogozdovanji. Toda delo je le počasi napredovalo, ker je svet nedostopen, težaven in odročen I er nima cest. Te gozdove sedaj .sekajo na prebiralen način, kjer to dopušča leren, tudi na golo, in poseke pogozdujejo z vrstami: Cedrus deodara, Pinus wailichiana (= P. griffithii — = P. excelsa), č) Alpski pas leži med 3000 in 4000 m. Porašča ga drevje nizke rasti in grmovje: Junipcrus pseudosabina, Betula utilis, Abies pindrow, Lonicera sp. in Rhododendron sp. 2, V vzhodnem himalajskem območju so gozdno vegetacijski pasovi sicer podobni, vendar pa drugačni kot v zahodnem delu. Klima je milejša, obilnejše padavine (2500 do 5000 mm) so skozi leto bolje razporejene. Temperature so blage in amplitude niso velike; na splošno je klima bolj oceanska. Relief je specifičen: zelo strma pobočja iz rdečega peščenjaka se dvigajo visoko nad Bengalijo in Asamsko ravnino. a) V spodnjem delu je še prava tropska, monsumska vegetacija; z naraščajočo viSino prehaja v subtropsko zimzeleno vegetacijo, ki sega do 2000 m. Rastejo drevesa: Bucklandia populnea, Michelea odoratissima, M. excelsa itd. b) Nad spodnjim vegetacijskim pasom, tj. nad 2200 m se pojavljajo hrasti Quercus lineata, Q. lamellosa, Q. stacyphylla, vrsta Ilex hockeriana in krasno drevesce z velikimi temno rdečimi cvetovi Rhododendron arborea. Ta pas je na območju Darjeelinga v višini 2200m; v njem vlada zelo blaga klima brez večjih sezonskih razlik z okoli 2500 mm padavin, ki so dobro razporejene. Ob koncu XTX. stoletja so Angleži zelo uspešno sadili japonsko kriptomerijo. Najprej so jo vnašali v parke, nato pa na prostrane površine. Ogledal sem si v višini 2100 m krasen 30-letni sestoj tega iglavca ob sikimski meji z lesno zalogo, 750 m^ha. Tla na rdečem peščenjaku so zakisana, pokrita z vrstami Lycopodium, Selaginella in praprotmi. Z omenjeno vrsto so po-gozdili okoli 5000 ha, v načrtu pa imajo Se nadaljnjih 5000 ha, da bi tako zagotovili dovolj lesa za večjo tovarno papirja. Ta hitro rastoča vrsta ima slab les, ki ni za drugo rabo kot za celulozo. Drugje so sadili sadike japonske kriptoraerije pod drevjem vrste Eucalyptus globulus. Evkalipt bodo posekali, medtem pa bo kriptomerija že toliko odrasla, da bo pozneje hitreje priraščala. Na tem območju so povsod obsežne Čajne plantaže, tj. nasadi nizkih grmičkov, ki dajejo dober, zelo znan čaj. Večkrat prepušča gozdna uprava zemljišča kmetom v uporabo za tri leta. Navadno tibetanski begunci sadijo evkaliptove sadike, katere jim daje gozdna uprava. Dve do tri leta gojijo vmes kmetijske pridelke, dokler drevje ne doseže višine 5 m. Zaradi dobrega lesa sadijo tudi drevesne vrste: Bucklandia populnea, Michelea io druge. c) V subalpskem pasu tega območja v višini od 2500 do 3300 m uspevajo v glavnem razni iglavci, kot npr,: Abies spectabilis A. webbiana). Tstiga brunoniana (= Ts, dmnosa) in drugi, č) Alpski pas v vzhodnem himalajskem območju med 3300 in 4000 m je poi^aščen z grmičastim rastlinstvom. 11. Prostrano območje monsumskih gozdov v dolinah Gangesa in delno Bramaputre je najbogatejše in najbolj obljudeno, saj pridelajo do tri žetve na leto. Klima je monsumska, velikih naravnih gozdov nt, ker je zemlja obdelana. Okoli naselij gojijo več vrst bambusa, palm, banane in drugega drevja, zlasti mangovca in banjana {vrsta smokve). Drevje zeleni v času monsuraskega deževnega obdobja in izgublja listje v sušni dobi. Raste počasneje kot v ekvatorialnih zimzelenih gozdovih. Klima je proti vzhodu v dolini Bramaputre bolj vlažna, medtem ko je dolina Gangesa bolj suha. V vsej Indiji, zlasti v tem območju in v južnem Dekanu gojijo dve vrsti dreves; sal (Shorea robusta) in tik (Tectona grandis). Obe vrsti dajeta odličen les in rasteta razmeroma hitro. Sal je drevo, ki je doma v dolini Gangesa in ima široke lisle. Videl sem mnogo plantaž sala in raziskovalnih ploskev v njih, npr, v Siliguriju (Bengalija) stare 28 let s premerom 20 cm, v Sukni [Bengalija) stare 36 let s premerom 35 cm in v Kazirangi (Asam) stare 20 let s premerom 15 cm. Prav tako važna vrsta kot sal je tik. Njegovi naravni sestoji so v Dekanu, vendar ga veliko goje tudi v dolini Gangesa in v Asamu. Ima velike liste in raste približno prav tako hitro kot sal. Obe vrsti se slabo naravno pomlajujeta, zato jih gojijo v drevesnicah. Tikovih plantaž je približno 200.000 ha. Po vsej Indiji goje ludi precej raznih vrst evkaliptov zlasti E. globulus v severni in E. tereticornis v južni Indiji. V naravnili tropskih gozdovih doline Gangesa raste še mnogo drugih drevesnih vrst, ki dajejo odličen les: Cedrela too na, Dipterocarpus at a tu s, Lagerstroemia flori bund a, L. lanceolata, Acro-carpus fraxinifolia, Terroinalia tomeijtosa, T. bellerica, T. argusa, Dichopsis polvantha. Naravne gozdove gojijo navadno v sestojih, ki jih imenujejo »rezervni sestoji«. Zemljišča morajo ostati trajno pod gozdom, zato v njih navadno sekajo prebiralno. Večkrat osnujejo sestoje panjevcev, in njihov les rabijo za kurjavo, zlasti za sežiganje mrliče v, ki je splošna navada. Obhodnja v naravnih gozdovih je 30—40 let. Gozd gojijo tudi na po.seben način wtaungya«, tj. najprej gozd posekajo na golo, ostanke sežgejo, nato se pomladek gozdnih dreves razvija sam ali pa na redko zasadijo drevesne sadike. Po požigu tri leta izkoriščajo tla med mladjem za kmetijsko kulturo. Končno pustijo rasti drevje vrst: Salmalia malabarica, Bombax malabaricum; njihov les uporabljajo za proizvodnjo vžigalic. Izrednega pomena v življenju Indijcev je bambus, ker jim daje gradbeni material, industrijska vlakna, uporaben pa je tudi za vse domače izdelke. Zalo rastejo bambusove skupine skoraj pri vsaki hiši. Bambusov je veliko vrst, nekateri so zelo visoki in debeJi, zlasti v Asamu in Bengaliji, npr.; Bambusa arundinacea, B. tu]da, Melocanna bambusoides; v velikih plantažah gojijo vrste: Dendrocalamus stricta, D. brandisii, D. giganteus, D. bamiltonii. V severni Bengaliji (Sukna) blizu Siligurija sem videl poskusne ploskve v umetnih sestojih drevesne vrste Michelea champaca, ki prirašča skoraj tako hitro kot sal in daje zelo dober les. rodraslo je grmovje divjega kavovca Coffea bengaiensis. Zraven rastejo: mangovec Mangifera indica, Terminalia myriocarpa in druge drevesne vrste. Ganges teče od zahoda proti vzhodu, proti Bengaliji. Reka Bramaputra izvira v Tibetu, teče najprej proii vzhodu, kjer obkroži himalajski greben, se prebija skozenj po neprehodnih, globokih soteskah proti jugu Se na kitaj-.skem ozemlju, in teče nato proti zahodu po Asamu do Bengali je. Tam se obe reki združita in ustvarjata ogromno skupno delto. Njuna tokova sta tako pomešana, da Ju ni mogoče več razlikovati. Večji del Bengalije sedaj pripada Vzhodnemu Pakistanu. Vzdolš Bramaputre, med Kitajsko in Vzhodnim Pakistanom leži Asam. Klima A sama je zelo neenotna. iVIonsuns}a vetrovi prinašajo ogronmo padavin z jugovzhoda, le-te se kondenzirajo ob gorskih grebenih Asama ob burmanski meji. V znani meteorološki postaji Cerapundži južno od Silonga so bile izmerjene največje padavine na .^vetu, poprečno 15,000 mm na leto. Južno od glavne doline Bramaputre se količina padavin zmanjša na I400mm; na severni strani doline oziroma na južnem pobočju Himalaje v Butanu pa na 5Ü00 mm. Bogate padavine se kažejo na rastlinstvu, tako raste v dolini Bramaputre nad 150 drevesnih vrst. Gozdarski inšpektor Asama v Jorhatu g. Baruah mi je izjavil, da ta raznoličnost gozdarjem ne dela težav, ker so gozdno-vegetacijski tipi med seboj ostro ločeni. V vsakem od tipov so zelo značilne drevesne vrste, ki jih ni v sosednjih tipih. Gozdni tipi uspevajo v različnih pasovih; ob sairJ dolini so odvisni od poplav v času monsuma, medtem ko v višjih legah na njih vplivata nadmorska višina in množina padavin. V bogati dolini Bramaputre so obsežni nasadi čajevca, gojeni v senci redkih dreves Albizzia procera. Vmes rastejo umetno osnovani gozdovi tika {Tectona grandis) in sala (Shorea robusta), poleg njih pa je naravni gozd z drevesnimi vrstami: Shorea assamica, Terminalia variegata z vijoličastimi cvetovi, Bombax malabaricum z velikimi rdečimi cvetovi, Dellenia indica, Dipterocarpus turbinatus, Dipterocarpus macrocarpus, Artocarpus chaplasha, Lagerstroemia flos reginae, Bauhinia variegata z vijoličastimi cvetovi, Bau-hinia purpurea, Erithrina indica z živo rdečimi cvetovi in še mnoge druge vrste. Ves gozd prepletajo lijane, zarašča ga bambus Calamus sp., podoben palmam, z drevja pa visijo orhideje. V temnem gozdu se človek lahko sprehaja po stezah divjih slonov kot v labirintu, kjer se morete kaj lahko izgubiti. Po gričevju raste bor Pinus insularis {= P. Kliasya), pod njim sadijo kavovec. V Asamu so trije pomembni nacionalni parki, rezervati za redke živali: Kaziranga, Manas in Jaldapara, edina preostala nahajališča velikega enorogega nosoroga. Zunaj teh parkov tiger ni zaSčiten, zato ga zelo pobijajo in preti nevarnost, da bo tudi ta živalska vrsta — kot mnoge druge — iztrebljena. Podobno se bo zgodilo s sloni, ker niso zaščiteni. Lovijo jih, da jih udomačijo, saj so zelo koristni tudi pri delu v gozdu. Moj spremljevalec, gozdarski inšpektor iz Djorhata, se je pohvalil, da je v zadnjem letu ulovil 40 slonov za - V Bambus (Dendrocalamus stricta), zasajen okrog kmetije pri Jodiatu v Asamu (foto: V.Tregubov) gozdna dela. Vrednost ulovljenega slona znaša 2000 N din. Tudi sloni bodo začeli izumirati, ker se v ujetništvu navadno ne plodijo. in. Ob Malabarski obali od Bombaya proti jugu, na zahodnem pobočju 1200m visokega grebena Chat se vleče ozek pas tropskih gozdov, ki se proti jugu razširi. Tma vlažno oceansko kJimo z 2000 do 4000 mm padavin na leto. Ob nasprotni, vzhodni strani Dekana, ob Koroniandel-ski obali so tudi gozdovi, vendar tam vlada suha Lropska klima. Na zahodnih pobočjih gorskega grebena Gliat, ki se vleče vzporedno z Malabarsko obalo, posebno v južnem delu Dekana, so gostij lepi, tropski vlažni gozdovi, kjer rastejo: zelo cenjeno santalovo drevo (Santalum album), Hopca parvi-flora, Artocarpus lanceolaLa, Salmalia malabarica, Bombax malabaricum, Dil-lenia pentagyna, Dalber^ia latilolia, Adina cardifolia, Terminalia paniculata, Terminalia tomentosa, Pterocarpus marsupium, Pterocarpus dalbergoides, Pte-rocarpus santalinus, Lagerstroemia parviflora, L. lanceolata, Chloroxylon swic-toni a in druge drevesne vrste, ki dajejo cenjen les. Tam uspevajo tudi razne vrste bambusa, tako: Bambus arundmacea, Dendrocalamus stricta in druge. Pri pogozdovanju so z uspehom uporabili evkalipt Eucalyptus tereticornis in vrsto Casuarina equisetifolia. IV. Centralni del Indije, srednje visoka planota Dekan predstavlja ariden, na pol puščavski svet savan, ki prehaja v sredini in zlasti proti dolini Indusa v pravo puščavo. V srednji Indiji, zlasti v centralnem delu Dekana, vlada suha tropska klima. Za to aridno območje je značilno bodičasto, redko sklenjeno kserofilno rastlinstvo, sestavljeno iz drevja nizkega rastja in grmovja, npr. razne vrste akacij: Acacia catechu, A. arabica, A., leucophloea, A. Senegal, Prosopis spicigera, Butea monosperma, Dalbergia sisso, Callotropis procera, Prosopis juliflora, Albizzia lebbek, Melia azedarach, Azidarachta indica in dr. S lemi gozdovi gospodarijo navadno kot s panjevd, V zadnjih [etth so sadih tudi drevesne vrste: Eucalyptus teri-ticornis, Acacia mearnsii, Casuarina equisetilolia v skladu z rastiščnimi razmerami, s tipom in stanjem vegetacije. Bliže doÜQi Indusa postaja klima puščavska, zato izvajajo dela za konzervacijo tal. ki pa jili ovira huda suša. saj je padavin komaj 200 mm na leto. Gre zlasti za borbo proti eolski eroziji Iz tega splošnega pregleda je razvidno, da so razširjeni strnjeni gozdovi ob Himalaji, v Asamu in ob Malabarski obali. Pregled gozdov v omenjenih štirih bioklimatskih zonah opredeljuje tudi dejavnost in značaj indijskega gozdarstva, Iz tega moremo napraviti določene sklepe o gospodarjenju in izkoriščanju indijskih gozdov, ki jih obravnavamo v naslednjem poglavju. Cilj gozdarske politike indijske uprave za gozdove jc zadovoljiti potrebe indijskega ljudstva. Avtor članka je obiskal v marcu 1968 severni del Indije, obrobje Himalaje, dohni rek Gangesa in Bramaputre ter Asam, Gozdarska politika Indijska država je med najstarejšimi na svetu. Sedanja državna obhka je nastala leta 1947 z razdelitvijo indijsko-angleškega imperija na Indijo in Pakistan v glavnem po verski pripadnosti ljudstva: v Pakistanu so prebivalci pretežno muslimanske, v Indiji brahmanske vere. Indijsko-angleški imperij je bil ustanovljen leta 1877; že od leta 1793 je bila Indija angleška kolonija, kjer so vladali razni princi in maharadže. 2e v 18. stoletju so Angleži sekali veliko drevja za gradnjo svojega brodovja. Leta 1800 so prvič ustanovili komisijo za reguliranje sečnje tikovcga lesa. Leta 1806 je bil imenovan prvi direktor gozdarstva v Madrasu (Južna Indija), naslednji 1. 1847 v ßombayu. Leta 1855 so ustanovili gozdarsko upravo za vso deželo. Leta 1864 je bil imenovan generalni inšpektor (D. Brandis) za območje sedanje Indije in Pakistana, hkrati so izdali zakon za zaščito in strokovno znanstveno upravljanje gozdov. Leta 1878 je bil organiziran center za gozdarski pouk in raziskovalno delo v Dehra-Dunu. Postopoma so angleške gozdarje nadomestili z domačimi strokovnjaki, uradni jezik pa je ostal za sedaj angleški. Gozdarska administracija v Indiji je organizirana na naslednji način: Gozdarstvo sodi v področje ministrstva za kmetijstvo centralne indijske vlade v New Delbiju. Generalni inšpektor gozdarstva je hkrati pomočnik sekretarja indijske vlade za gozdarstvo (Forest Department). Centralni upravni odbor za gozdarstvo je pri zveznem ministru za kmetijstvo, ki je obenem njegov predsednik, člani odbora so ministri za gozdarstvo indijskih držav, sekretar za kmetijstvo in zvezni generalni inšpektor za gozdarstvo. Gozdovi, ki so last posameznih držav, so pod njihovo upravo. Shema teritorijalnih upravnih gozdarskih organov je naslednja: generalni inšpektor gozdarstva Indije — šef konservator za vsako državo — šefi gozdnih uprav — nadlograji — revirni logarji — čuvaji. Leta 1966 je bilo stanje gozdarskega osebja naslednje: visoko kvalificiranih gozdarskih strokovnjakov je bilo 1489, nad logarjev 7515, logarjev 11,257 in gozdnih čuvajev 48.730. 2e ob koncu 19. stoletja so v Indiji začeli z gozdnourejevalnimi deli, vendar pa je bilo to opravilo tedaj težavno zaradi pomanjkanja cest. Po prvi Par indijskih nosorogov se pase v divjem sladkornem trsu v nacionalnem parku Kaziranga v Asamu. Fotografiral V. Tregnbov s slo-novega hrbta svetovni vojni so se lotili pogozdovanja s tremi najvažnejšimi drevesnimi vrstamir s tiltom, salom in s cedro. Toda šele po državni neodvisnosti, tj. po ietu 1947, so postajala pogozdovanja načrtnejša in obsežnejša. Minile so tri petletke, od leta 1967 teče četrta. V tretji petletki so pogozdilf z evkaliptom in drugimi hitro rastočimi vrstami 84.600 ha, s tikom (Tectona grandis) 85.900 ha, z vrstami Salmania malabarica, Acacia mearsii in Casuarina equi-setifolia 26.400 ha ter z drugimi vrstami 126.000 ha; skupaj torej 323.100 ha. Meliorirali so 218.100 ha degradiranih gozdov. Glavne smernice četrtega petletnega plana so: razširitev gozdov do vsega ozemlja, povečanje lesne zaloge in prirastka, ublažitev devastiranja gozdov in uvajanje boljše tehnike pri uporabi lesa. Približno 400.000 ha sveta bi morali pogozditi s hitro rastočimi vrstami. Državnih gozdov je 96%, odtega je 13,S % varovalnih. Poprečna lesna zaloga je komaj 32 m''/ha in je v primerjavi s poprečno svetovno lesno zalogo llOm^'ha zelo majhna. V Indiji je 72 žag za furnir, ki je zelo dober. Letni dohodek od te industrije je bil leta 1965 okoli 12 inilijonov funtov (22,770.000 m^), V sezoni 1964—65 .so pridobili 6271 milijonov m'' tehničnega lesa in 13.569 milijonov goriva. Papirja in celuloze so 1.1966 potrebovali kar 1,220.000 ton, toda domača proizvodnja je leta I96S znašala le 630.000 ton, ter je kriJa komaj polovico potreb. Gozdarski pouk Shema organizacije gozdarskega centra za pouk in raziskovanje v Dehra-Dunu je naslednja: glavni direktor centra je prezident T. N. Srivastava. Center sestavljajo: 1, Glavni administrativno servisni center, ki opravlja naslednje dejavnosti: administracijo, denarno poslovanje, zdravstveno službo, tisk, statistiko in ima posebno sekcijo za koordinacijo. 2, Direktor za pouk je odgovoren za naslednje ustanove; za višjo gozdarsko šolo v Dehra-Dunu, ki ima 12 visoko kvalificiranih strokovnjakov, za srednjo gozdarsko golo v Dehra-Dunu, ki ima 16 visoko kvalificiranih strokovnjakov in za srednjo gozdarsko Šolo v Coimbatoreju s 13 visoko kvalificiranimi strokovnjaki. 3, Direktor za raziskovanja v gozdarstvu je odgovoren za dejavnost na področju eksploatacije, gojenja, ekologije, dendrometrije, vpliva gozda in pedologije, ter vodi delo 23 visoko kvalificiranih strokovnjakov. 4. Direktor za raziskovanja gozdnih proizvodov povezuje delo na področjih lesnih proizvodov, celuloze, papirja, sušenja lesa, kemijskih proizvodov K 30 visoko kvalificiranimi strokovnjaki. 5. Direktor za biološka raziskovanja je pristojen za sektorje botanike, genetike, entomologije, patologije In druge ter povezuje dejavnost 58 visoko kvalificiranih strokovnjakov. 6. Gozdnoraziskovalni center v Južni Indiji ima svojo enoto v Coimba-toreju z 9 vi.soko kvalificiranimi strokovnjaki in enoto v Bangaloru s 13 visoko kvalificiranimi strokovnjaki. Glavni in največji center indijskega gozdarstva v Dehra-Dunu je hkrati tudi središče gozdarske dejavnosti za Severno Indijo. Center za Južno Indijo je v Coimbatoreju, in ima svojo raziskovalno postajo v bližnjem Bangaloreju, Za pouk gozdarske stroke v Indiji skrbijo šole štirih različnih stopenj, in sicer: visoka gozdarska Šola v Dehra-Dunu, dve srednji gozdarski šoli, za Severno Indijo v Dehra-Dmiu in za Jui^no Indijo v Coimbatoreju. Nadalje delujejo logarske šole v vsaki od štirinajstih di'zav, razen tega pa prirejajo po potrebi še posebne tečaje za gozdne čuvaje. Kot senn že omenil, je bila prva gozdarska šola osnovana leta 1878 v Dehra-Dunu v Severni Indiji pod Himalajo. Sprva je bila to majhna provin-cialna šola, leta 1884 pa je postala imperialna gozdarska šola. Leta 1906 je bil pri njej ustanovljen poseben gozdarski raziskovalni inštitut, leta 1928 pa so osnovali novo visoko šolo. Direktor teh dveh šol in raziskovalnega inštituta nosi naziv »prezident«. Ixta 1929 se je inštitut preselil v novo veliko stavbo, ki pokriva 2,8 ha in ima 228 m dolgo fasado. Pozneje so bila zgrajena še številna druga poslopja. Ves gozdarski kompleks zavzema 445 ha in je ena največjih gozdarskih institucij na svetu. Ima 1800 uslužbencev, letni proračun pa zna.ša 6 milijonov rupij, tj. 600.000 funtov. Pogoji za sprejem na visoko gozdarsko Šolo v Dehra-Dunu so naslednji: kandidat mora imeti maturo (10 let šolanja) in mora končati filozofsko fakulteto (4 leta), nato mora opraviti pismeni sprejemni izpit. V primeru, če ima že diplomo, tedaj je lahko oproščen sprejemnega izpita. Predložiti mora zdravniško spričevalo, ter ne sme biti mlajši od 19 in ne starejši od 24 let, nadalje mora biti višji od 1,63 m in mora prehoditi 25 km v 4 urah. Navadno je v enem letniku 8(1 do 100 študentov. Kandidate praviloma predlaga država in jih Štipendira. Kandidat se mora prijaviti v šolo s popolno terensko opremo, imeti mora tudi svoj šotor, reket za tenis, nogometno žogo, bieikel itd. V šoli je stroga disciplina; 2 minuti po začetku predavanj npr. že zaprejo vrata učilnic. Ce Študent dobi trikrat opomin zaradi neopravičene zamude, ga lahko izključijo, saj je dovolj drugih kandidatov, ki Čakajo na sprejem v šolo. Dnevni program je naslednji; ob 5.30 vstajanje in nato telovadba, od 6. do 7. zajtrk, od 7.30 do 13. so predavanja, od 13. do 14. kosilo, od 14. do 16. so praktične vaje in končno od 17. do 18. igre na prostem. Na teden imajo 5 delovnih dni, vsak dan po 5 ur predavanj in 2 m"i vaj, Začetek šolskega leta je 1. april. Navajam kratek program študija: Učni program 1. letnika obsega 100 ur gojenja gozdov z ekologijo, 30 ur urejevanja zemljišč in konzervacije tal, 62 ur dendrometrije, 36 ur splošne uporabe lesa, 58 ur splošne botanike, 62 ur botaničnih vaj in zbiranja rastlin na ekskurzijah, 25 ur predavanj o gozdnih produktih razen lesa, 60 ur o gozdnem živalstvu in entomologiji, 40 ur o gozdni inženiriji, 40 ur risanja in vaj, 88 ur topografske teorije in prakse, 45 ur pedološke teorije in prakse ter 14 ur geologije in 16 ur geoloških vaj. Skupaj imajo torej v 1. letniku 676 ur predavanj in vaj. Program 2. letnika obsega 20 ur predavanj iz varstva gozdov, 40 ur iz gojenja indijskih drevesnih vrst, 42 ur iz gojitvenih sistemov, 40 ur urejanja gozdov, 20 ur gozdnega načrtovanja, 23 ur gozdarskih financ, 20 ur gozdarske politike in zakonodaje in 60 ur iz uporabe lesa. Iz lesne tehnologije imajo 10 ur predavanj in 20 ur vaj, iz gozdne entoraologije 27 ur predavanj in prav tako vaj, iz gozdne patologije 30 ur predavanj in vaj, iz gozdarske inženirije 42 ur predavanj in 40 ur vaj in risarja. Iz botanike imajo 46 ur predavanj in prav toliko vaj ter ekskurzij. O urejanju lovišč predavajo 18 ur. Skupno je torej v 2. letniku 371 ur predavanj in vaj. Ob koncu študija predlagajo kandidati diplomske naloge. Za terenska dela porabijo več časa kot za predavanja. To je hvale vredno, zlasti še, ker je praksa zelo dobro organizirana, kot sem se prepričal. Pri terenskih delih so študentje razdeljeni v skupine. Delajo intenzivno, uporaba časa je dobro programirana^ ekskurzije so ob sodelovanju s terenskimi gozdarskimi organi odlično organizirane, disciplina je izredna. Vse to kaže, da je nivo znanja študentov te šole \TSok, o čemer sem se sam prepričal pri razgovorih s študenti. Predavatelje sem vprašal, kdaj gozdarji služijo vojaSki rok. Direktor Šole se je nasmejal in mi je odgovoril, da bi imela Indija v primeru splošne vojaške obveznosti pri 500 milijonih prebivalcev tolikšno vojsko, da je ne bi mogla vzdrževati, .saj je še prostovoljcev preveč. Ce kritično pregledamo učni program, opazimo, da ni posvečeno dovolj pozornosti ekonomikij fotogrametriji in eksploatactji gozdov. Prav tedaj so v Indiji po posebnem projektu SFUN/FAO uvajali racionalizacijo dela pri eksploataciji gozdov. Nameščanje predavateljskega kadra je svojevrstno. Predavatelje izberejo med terenskimi gozdarji za 5, največ za 8 let, nato pa jih zamenjajo, da bi bil pouk tako Čim ožje povezan z gozdarsko prakso. Deloma je to dobro, toda nivo znanja profesorjev je zato nižji, saj se predavatelji ne morejo popolnoma posvetiti stroki in pouku. To je tem nenavadneje, ker deluje v istem poslopju tudi Centralni indijski gozdnoraziskovaini ins t i tu L z odličnimi strokovnjaki raziskovalci, ki razpolagajo z boljšim znanjem kot predavatelji na Soli. Nekateri od teh raziskovalcev .so sedaj začasno tudi predavatelji na visoki gozdarski šoli. Tisti, ki so uspešno končali visoko gozdarsko šolo, se lahko vpišejo v postdiplomske tečaje ah pa študirajo za dosego doktorata. Centralni gozdarski inštitut zavzema v skupini gozdar.skili ustanov v Dehra-Dunu največ prostora. Šteje 112 visoko kvalificiranih strokovnjakov in ok. 450 pomožnega osebja. Poleg starih, velikih stavb so manjše, moderne, lepi paviljoni za specialne laboratorije, Herbarij vsebuje približno 40,000 rastlin, entomološka zbirka ima 1500 vrst in 20.000 primerkov. Bil sem presenečen, ko sem ugotovil, da so bile nekatere rastline v herbariju strokovno določene že leta 1820, Poleg kalkutskega je to najboljši herbarij v Indiji. Tudi knjižnica je zelo bogata, saj ima 60.000 knjig. Raziskovanja iz gojenja gozdov vodi odlični strokovnjak, direktor gozdarskega raziskovalnega inštituta I.M. Gureshi. Inštitut ima krasen, že star arboretum in odlično izbrane, zelo zanimive raziskovalne ploskve. Sedaj preizkušajo hitro rastoče iglavce, izboljšujejo nasade z domačimi vrstami, selekcionirajo in delajo poskuse z uporabno genetiko. Opazil pa sem tudi nekatere neskladnosti; npr. gozdna genetika sodi v področje direktorja za biološke, ne pa gozdarske vede, vodi jo botanik — genetik; paralelno, toda nepovezano z njim pa tudi gozdar — genetik pod vodstvom gozdarskega direktorja. Oprema laboratorijev je v mnogih primerili zastarela, toda strokovnjaki se znajdejo in sami izboljšujejo naprave, jih prilagajajo potrebam raziskovanj v svojih razmerah in na ta način ustrezno obvladajo tehniko raziskovaj te dozenejo koristne izsledke. V Dehra-Dunu je tudi srednja gozdarska sola. Njen učni program se le malo razlikuje od programa visoke šole. Študij traja tudi dve leti, kandidat mora imeti maturo in 2 leti višje izobrazbe, nato je strog sprejemni izpit iz angleščine, ostali pogoji so isti kot za visoko šolo. Pouk je uravnan bolj v praktična smer in obravnava: specialno botaniko, gojenje gozdov, tiporabo gozdnih proizvodov, dendrometrijo, inžcnirijo, varstvo gozdov, topografijo, knjigovodstvo itd. Predavanj imajo 189 dni, na terenu so 105 dni, praznikov je .'iS, za izpite pa porabijo 36 dni. Vsi študenti gozdarstva živijo v internatih in se morajo pokoravati strogi disciplini. V Južni Indiji fJužni Dekan) je, kot sem že omenil, drugi gozdarski center v Coimbatoreju. Tam je tudi srednja gozdarska šola, organizirana po istih principih kot v Dehra-Dunu. Poleg nje je raziskovalna postaja. Približno 200 km severneje je druga podobna raziskovalna postaja v Bangaloreju. Vse te ustanove so odvisne od centra v Dehra-Dunu. Tudi v drugih predelih Indije so lokalni raziskovalni centri, npr. za borbo proti eroziji, za pogozdovanje itd. V raznih gozdnih tipih je več kot 2000 stalnih raziskovahiih ploskev. Razen omienjenih šolskih in raziskovalnih ustanov je skoraj v vsaki državi enoletna gozdarska šola za logarje. Obiskal sem dve laki šoli, eno v Asamu v mestu Gaukati, drugo v Zahodni Bengaliji v Kurseongu, Poslednja je med najboljšimi te vrste v Indiji. Presenečen sem bil, kako intenzivno so organizirali pouk in vaje. šola leži visoko na Himalaji, na višini 2500 m. Od glavne ceste v Kurseongu pelje zelo ozka in strma cesta do položnejSega prostora, kjer so v krasnem parku razporejene šolske stavbe. V eni je zanimiv in vetik muzej s krasnimi zbirkami vrst lesa in drugih lesenih proizvodov, z zbirko škodljivih žužeik, poškodb na lesu zaradi gÜv ter z bogato lovsko zbirko. V drugi stavbi so dvorane za risanje, za obdelavo lesa, za predavanja itd. Pre.senečen sem bil, ko sem videl, kakšno znanje zahtevajo od uSencev pri izdelavi načrtov za gozdne hiše, gozdne ceste in celo za mostove. V programu predavanj so: gojenje gozdov, inženirija, topografija, botanika, varstvo gozdov, dendromeCrija, zakonodaja, knjigovodstvo in lovstvo. Opazil sem, da pri gojenju gozdov predavajo o gozdnih tipih, klimaksih in sukcesijah, Predavatelja sta z direktorjem vred le dva. Učenci so uniformirani. Vlada vojaška disciplina. Pouk je v angleščini. Asamska gozdarska šola v Gauhati je precej podobna opisani, njen program je prilagojen razmeram v tej pokrajini. To načelo je sploh vodilo pri izdelavi učnih programov vseh teh šol. Tako so na primer v šolah v Centralni Indiji, kjer je ari dno območje, najvažnejša predavanja o konzervaciji tal, o borbi proti eroziji in o pogozdovanju. Polovico časa porabijo za praktična dela. Videl sem učence sole same delati v drevesnici za gojenje tika. Opravljali so v.sa dela: kopali gredice, planirali zemljo, gnojili, sadili, gradili ograje itd, V vsaki šoli je 120 do 200 učencev. Na koncu naj Se omenim, da je bil leta 1954 v Dehra-Dunu mednarodni gozdarski kongres, predstavnik Jugoslavije na njem je bil ing. Ljubo Markovič. A ÜBER DIE FORSTWIRTSCHAFT INDIENS (ZusammenfassLiiig) Dei' Verfasser, derzeit Professor an der Fakultät für Forstwirtschaft der Universität in Teheran, hatte als E\pRi"t der FAO Indien besucht. Im vorliegenden Artikel schildert er die 7.ustände in der Forstwirtschaft dieses Landes. Unter Berücksichtigung der dortigan bunten klimatischen Verhältnisse zergliedert er die Wal d vegetation in charakteristische Zonen und führt für dieselben die typischen und ivichtigsten Baumsrten an. Gleichzeitig gibt er ein Bild der wirtschaftlichen Zustände, welche durch die verschiedenen ökologischen Umstände und Wachstunisverhältnisse bedingt sind. Mach Schilderung der geschichtlichen Entwicklung der Forstwirtschaftspolitik behandelt er die gegenwärtige Organisation des Forstdienstes und die bisherigen Erfolge der forstlichen Tätigkeit besonders bezüglich der Aufforstung kahler Flächen, Melioration degradierter Wälder und bezüghch Holzproduktion, Besondere Beachtung ist dern Fachiintenichtswesen und der forschenden Tätigkeit gewidmet, vornehmlich ins Einzelne aber ist die Rolle des Zentrums für Forstwirtschaft in Dehra-Dun, die Organisation des gesamten Schulwesens und das Forschungsnet?- itn Lande dargestellt- Es ist der Inhalt der Lehrprogramme für die forstwirtschafLliche Hochschule und für die mittleren und niederen Forstlehranstalten anfreführt. 634.0.902 (497.12.10) PRISPEVEK K ZGODOVINI GOZDOV V CEUSKI POKRAJINI Prof. Janko Orožen (Celje) Na bivšem Spodnjem Stajerskem so zgodovinsko doslej najbolj obdelani pohorski gozdovi. Z njimi se je, večinoma v zvezi s steklarstvom, bavilo ze mnogo piscev: Jurij MaJlv (1837, 1S48), Giist2v Franc Schreiner (1836), Rudoll' Gustav Puff (1854), Franc Horak (1888), Karel Hiti (1893), Janez Koprivnik (1913—J919). Franjo BaŠ, Fraoc Minafik (1966), Angelos Baä (1967). Gozdarski vestni k je objavil dva ."^pisa o pohorskih gozdovih: Baševega leta 1951 in Kurentovega leta 1952. V primeri s Pohorjem je ožja in širša celjska pokrajina v znatnem zaostanku. Največ podatkov o zgodovini njenih dežel no knežjih gozdov najdemo v velikem delu: Bahkofen-Eclit in Hof er, Jagd geschieh te Steiermark^ (1927—1931), Id obsega Štiri zvezke, v katerih je nekaj poglavij o gozdovih in o lovu v celjski pokrajini — bivši celjski grofiji. Med našimi pisci je o gornjegrajslcih gozdovih pisal prav Fran j o Baä, gozdove na Bohorju in njihovo izkoriščanje je obdelai inž. Vlado Jenko v Gozdarskem vestniku (1958), o gozdovih okrog Trbovelj je v zvezi z zgodovino trboveljskega in hrastniškega rudnika napisal to in ono pisec tega sestavka. Ko so Slovenci prišli pod frankovsko-nemško oblast, so gozdove, prištevali k nekulturnernt] svetu in so bili kot taki kraljeva last. Gozdovi celjske pokrajine se v srednjeveški zgodovini prvič omenjajo leta 1025. Tedaj je cesar Konrad II. podelil savinjskemu mejnemu grofu Viljemu II. trideset kraljevskih kmetij v njegovi (savinjski) mejni grofiji med vodami Koprivnico, Hu-din jo in Voglajno z ugodnostjo, da si kmetije izbere tam, kjer mu je všeč. Podelil mu je med rečenimi vodami tudi vse tiste gore, doline in gozdove, ki so bili dotlej njegova (kraljeva) last. S tem je bil položen temelj za gozdno posest najmočnejših fevdalnih gospodarjev v celjski pokrajini. Navedbe o gorah, doiinah in gozdovih med navedenimi tremi potoki ne smemo jeraati dobesedno, kajti glavne gore niso med njimi, ampak segajo bolj naokrog. Poslednji med velikaškimi fevdalnimi gospodarji so bili Celjski grofje, nato pa so njihovi gozdovi zopet prežli v dežel no knežje roke. To velja zlasti za središče pokrajine, kajti na periferiji je nekaj gozdov že v zgodnjem srednjem veku prešlo v roke manjžih fevdalnih gospodarjev. Celjska okolje Fevdalni gospodarji osrednjega dela pokrajine, vsekakor že grofje Vovbrski, so mnogo zemljišč podelili celjskemu trgu, ki je bil v središču njihove posesti: širok pas neobdelanega zemljišča (pašnike in gozdove) okrog naselja samega ni velik, okrog 300 oralov obsegajoči gozd v Pečoi^niku pod Tovstom, ki je ostal v mestni posesti do najnovejših dni. Ogromno večinoma okohiih gozdov .^o si pa pridržali. O njih iz\'emo kaj več šele iz časa, ko so po smrti zadnjega celjskega grofa postali habsburška lasi. Upravno središče gozdne posesti je bil gozdni dvorec, ležeč zahodno od Celja med Ložnico in vasjo Babno. Dvorec sam se v dobi Celjskih grofov sicer ne omenja, pač pa se navaja mlin na Ložnici (v novejši dobi znan kot Toštov mlinj, ki je pozneje pripadal dvorcu. Skoraj ne moremo dvomiti, da je dvorec obstajal že za Celjskih grofov. Med Ložnico in veliko cesto je jugozahodno od mhna travnik, ki se še danes imenuje Tirgut, V severozahodnem delu travnika je majhna vzpetina, na kateri je nekaj hrastov. Saraa sredi ravnine spominja na kako starejšo stavbo. Anton Zupančič, znani Slomškov učitelj na celjski gimnaziji, pravi v rokopisnem sestavku »Potovanje iz Celja na Vransko«, ki ga je leta 1812 poslal Joanneju v Gradcc, da je na Tirgutu lep senčnat gozd. Nekaj desetletij poprej je bil gozd tudi na vsej severozahodni strani, preko sedanjega OstroŽnega in stare okrajne ceste je. segal na griče viti svet in preko njega do območja med Šmartnim v Rožni dolini in Vojn i ko m. Na vzhodu se je gozd dotikal cerkvc sv. Duha in okolja prvotnega celjskega špitala. Kmalu potem, ko so Habsburžani poslali lastniki celjske gospoščine, so gozdovi dobivali ccno in vlada jim je začela posvečati pozornost. Deloma zaradi lova, deloma pa tudi že zaradi lesa. To velja že za vlado cesarja Maksimilijana I. Iz tega časa imamo prva poročila o organizirani skrbi za celjske gozdove. Pri tem je deželnoknežja oblast mislila predvsem na lov. Lovski okoliši so bili hkrati gozdni okoliši. Obširen popis lovov in gozdov nudi že Lovska knjiga, ki jo je za Maksimilijana I., zadnjega viteza in velikega lovca, sestavil njegov dvorni lovski mojster Viljem p L Greys s. Gozdove v celjski grofiji je oskrboval tedanji gozdni mojster Krištof Schwarzmayer s svojimi gozdnimi hlapci (gozdarji), ki so pazili tudi na divjačino. Dvorni lovski mojster priporoča cesarju kot enotne revirje naslednje skupine hribov in gozdov: 1. Pečovnik—Vipoto—Svetino—Balič—Stenico—Brnico—Vodruž, Lovsko izhodišče Celje. 2. Veliko Kozje—Lisco—Lipo. Oprezovališče hitrih in lovskih psov onstran Toplice ob potoku GraČnica. Lovsko izhodišče Laško. 3. Hrib Rudenek pri Jurkloštru—Bohor pri Planini. Oprezovališče hitrih psov pri Zelenem tolmunu. Lovsko izhodišče Planina. 4. l.ožnico pri Zusmu. OprezovaliSče hitrih in lovskih psov pri ribniku v Jurkloštru. Lovsko izhodišče Planina, 5. Gozd pri št, Lovrencu—gozd pri Sv, Tomažu—Suhi hrib—gozd pri Lichtenberger ju (Blagovna)—gozd na Gabrovici pri Sv. Miklavžu na škofovem svetu. Oprezovališče hitrih in lovslcih psov ob Hudinji med Skofjo vasjo in Suiarjcto. Lovsko izhodišče Celje. 6. Hrib Studenec nad Pirešico—št. Jungert, Oprezovališče hitrih in lovskih psov ob Savinji nad 2verinjakom. Lovsko izhodišče Celje, 7. Hrib Kjumberk nad Galicijo—Resenik in Rožni gozd pri Smartnem. Oprezovališče hitrih in lovskih psov med Gotvoljami in Šempetrom, na širokem polju proti Savinji, Lovsko izhodiSče Žalec, 8. Hrib Svečnik—hrib Dobrič. Izhodišče hitrih in lovskih psov ob Savinji pri Polzeli, Lovsko izhodišče Žalec aH Kraše. 9. Hrib Skorno pri Sv. Antonu. OprezovaliSče hitrih in lovskih psov ob Savinji nad Letusem, Lovsko izhodišče v Mozirju ali Vrbovcu (pri Nazarjah. 10. Štibeniikova planina, sosedna Gornjegrajska planina in planina pri Sv. .Toštu. Oprezovališče hitrih in lovskih psov oh skali pri Vrbovcu. Lovsko izhodišče v Vrbovcu ali Mozirju. 11. Hrib za žovnekom (Dobrovlje) in hrib Marija Reka nad Preboldom. Oprezovališče hitrih in lovskih psov ob Savinji pri Braslovčah. Lovsko izhodišče ŽovneTt. 12. Hrib Trojane—hrib Ojstrica—Gamberška planina (Velika ali Cemše-niška planina). Oprezovališče hitrih in lovskih psov pri St, Lovrencu ob Savinji, Lovsko izhodišče Zovnek. 13. Hrib Kamnik—Kriška planina pod Mrzlico—Gozdnik—Govško Brdo, Oprezovališče hitrih in lovskih psov pri Sv. Pongracu—Grižah ob Savinji. 14. Hrib Malič—Hum—S lomni k, Oprezovališče hitrih in lovskih psov ob Savinji nasproti zverinjaku. Lovsko izhodišče Celje. 15. Hrib Turje pri Toplici. Oprezovališče hitrih in lovskih psov pri Sv. Marjeti ob Savinji. Pri vseh loviščih lovski mojster posebej navaja jelene. Poleg tega v posebnem odstavku poudarja, da živi v območju celjskc grofije tudi »rdeča in črna divjad« (zajci in sme ter divje svinje), so pa tu tudi medvedi. Poleg tega se najdejo v okolišu čaplje in race, zlasti ob Savinji nad Celjem, v Žičkem gozdu ali Konjiškem gozdu in Žepini je mnogo mest s čapljami, ki bi utegnile biti »njegovemu cesarskemu veličanstvu« v posebno veselje. Spisek lovskih revirjev je zanimiv tudi zaradi tega, ker nam kaže, da sc imena hribov in gozdov, krajev in rek do današnjih dni skoraj niso spremenila. Izjem je le malo; Dobrič = Gora Oljka, Toplica = Rimske Toplice. Zapisovalec in poznejši prepisovalec gotovo nista znala slovenski in sta bila tudi sicer nespretna v rabi jezika in grafike. Last deželnega kneza (prej celjskega grofa) so bili torej vsi hribi od Kjumberka ob gornji PireŠnici (med Velenjem in Dobrno), od Skoma (med Mozirjem in Šoštanjem) in Dobro vel j ter Gornjega grada do žusma. Vendar popis ne zajema vseh tedanjih deželnoknežjih gozdov v celj.ski grofiji (četrti) Bili so tudi drugod, zlasti v okolici Slovenjega Gradca in Slovenske Bistrice, Cesar Maksimiljan se je prav posebno brigal za zverinjak in že navedeni Ostroženski gozd, Zverinjak je bil ograjen, V njem so po cesarjevem naročilu gojili čaplje. Se konec XVI. stoletja so jih kot dragocenosti pošiljali na Dunaj. Potlej je pa reja čapelj močno upadla. Gozdni mojster Hohenwart je leta 1597 gojišče celo zmanjšal. Cesarju se je sicer zdelo, da vsi gozdovi v grofiji niso enako pripravni za lovske podvige. Tako je naroČil trem svojim uslužbencem, naj vse gradove pregledajo in ugotovijo, kateri izmed njih so posebno pripravni za lov, ostale pa naj prodajo ali dado v zakup in denar uporabijo za odkup zastavljenih gradov z odličnim lovom, zlasti šalek in Ojstrico. Zaninaivo je, da Maksimilijan istočasno naroča slikarju Koiderju, naj naslika pokrajino Celjske grofije, Furlanije in Istre. Glede samega Celja pa pravi, da .so mu povedali, da je v mestu mnogo starih kaininitih spomenikov. Leta 1500 je Maksimilijan poslal lovsko družbo iz Avstrije na štajersko. V okolici Gradca je ustrelila samo enega jelena, v okolici Celja bi jih bila morala ustreliti šest, od teh naj bi eden pripadel celjskemu grajskemu oskrbniku. Bil jc znak posebne naklonjenosti, ko je cesar Krištofu Ravbarju, ljubljanskemu škofu in upravniku samostana v Admontu, podelil nekaj lovišč v celjski pokrajini in na Kranjskem (1501). Sicer pa je prav tedaj vsa samostanska posestva imel za kameralna, trdil je, da lahko z njimi razpolaga brez papeškega pristanka aH dovoljenja. Bil je pod vplivom rimskega prava, ki je tedaj prevladovalo v teoriji pravnikov humanistov in vplivalo že tudi na prakso. V celjski grofiji je bilo več samostanov, ki so imeli velike gozdove: 2icc, JurkloSter, Studeniee, Novi Kloster, Gornji grad ftedaj še last ljubljanske škofije) in še drugi. Cesar je bil prisiljen dajati gospoščine v zakup, toda pri tem si je vedno pri držal pravo na »visoki^ Črni in rdeči lov«, na ribolov, a tudi na rudnike. Kakor rečeno, so gozdove in lov upj-avljali gozdarski (lovski) mojstri. Eden izmed njih, Ben ko pl, Dolski, je znan že iz dobe cesarja Friderika III, Poznejši gozdarski mojstri so bili: Wölflein (1508), Krištof Schwarzinayer (1520), Ivan Sengenwein (1565), Krištof Fraiter ali Trentler (1570), Vid pl. Hohenwart (1592^ 1597), Embser, Metnjtz (1595). Martin pl, Saurau (1597), Jurij Goldschmiditseb (1601—1605), Abraham Taberzhofer ( 1605), Boštjan Hauer i(1609)j Ivan Sattelberger (1613—1617), Jurij Sigmund Paradeiser {161S), Matija Cranig — Kranich (1618), Dietrich pl. Dienersperg (1634 do 1660), Franc de Apostoiis, naveden kot upravnik (1661), Ludovik Perscholler jun., sicer upravnik mitninskega urada na Vranskem (1676), Urban Kullmayer — Kugelmayer (1676—1681), Boltažar grof Wagensperg (1682), Ivan Gerhard Vernier (1683, 1684—1696), Peter Lukrecij de Apostoiis (1696), Ivan Franc Heinrichs-Heinricher (1696), Ivan Lenard Schnellln. V drugI polovici XVI, stoletja je bil gozdni dvorec v zelo slabem stanju. Eden izmed gozdarskih mojstrov celo ni hotel stanovati v njem in se je rajži umaknil v svoj grad. Začela so .se pogajanja za zgraditev novega dvorca. Močno so se zavlekla. Četudi ni izrecnega poročila, smemo vendar sklepati, da so tedaj zgradili nov dvorec, ki se je kot stanovanjski objekt ohranil do današnjega dne. Gozdni urad jc imel svoj lasten urbar. Leta 1621 so zna.^ali njegovi dohodki 754 goldinarjev in 25 krajcarjev, tvorili so jih gozdne davščine, odkupnine za tlako, drobne davščine, polhovina itd. Že zgodaj je imel gozdni urad tudi dva podložna kmeta, bila sta na v/;hoclnem robu Ostroženskega gozda, na konfini (meji) gabcrskega sveta. Gozdarski mojster je imel za tedanjo dobo znatno plačo. Leta 1682 je dobil od podložni kov 600 goldinarjev in od višjega mitninskega urada na Vranskem 300 goldinarjev. Imel je tedaj v službi 9 gozdnih hlapcev (gozdarjev) in 2 gozdna čuvaja. Njim je dal 299 goldinarjev, ves ostanek je pridržal zase. A.ko gozdni mojster ni bjj plemič, je lahko pričakoval, da bo to postal, če je zvesto služil. Sicer je pa njegova služba bila take vrste, da se je ob njej dalo kaj pripraviti. Primerjamo jo lahko samo s tedanjo službo poštarja najemnika a)i cestnega upravnika. Na deželnoknežje gozdove se je pa vendarle že zgodaj vršil določen pritisk. 2e za dobe Celjskih grofov sta na robu gozdnega sveta nastala vsaj dva dvorca, prvotno gotovo pristavi, Zgornji in Spodnji Lanovž, pozneje sta se pridružila še dva druga, Gallenfelsov Rožni dvorec (po ribniku na mestu bivšega glinokopa za opekarno imenovan tudi 2abjek) in dvorec barona C on ti j a. Marsikaj v neporedni okolici Celja je odščipnil Še ta ali oni Celjan, Tudi mesto je se vedno kaj dobilo. O tem so ohranjene posamezne pogodbe, ki so med deželno knežjim i fevdalnimi spisi graSkega deželnega arhiva. Leta 1589 je nadvojvoda Karel prepustil roeSčanu Viktoriju Kralniku in njegovim dedičem zemljišča, ki jih je Kralnik ob mestnem gozdu nedavno izseka! in ogradil, obvezal se je pa, da vsako leto plača zanje vicedomskemu uradu 24 krajcarjev kot najemnino in davek. Leta 1390 je nadvojvoda Karel naročil gozdarskemu mojstru, naj izroči meščanu Maksu Freiburgerju, ki je bi) tedaj lastnik Gornjega Lanovža, dva travnika pri Celjskem gozdu in naj ju vpiše v gozdni urbar z določitvijo običajnih dajatev. Oba travnika sta morala biti nasproti cerkvi sv. Duha ob poti na Dobravo. Tu je namreč Freiburger leto dni pozneje postavil znamenje s kipom Matere božje na visokem postavku. Datum postavitve je muzej.ski ravnatelj Anton Stupica nagel vklesan na samem spomeniku. Na travnikih je pozneje nastal Contijev dvorec. Istega leta (1590) je nadvojvodova komora poslala vicedomu kupno pismo meščana Matevža Pucherja za zeroljiSča pri Ostroženskem gozdu in mu naročila, naj jih izroči kupcu proti kupnini 26 goldinarjev in naj jih vpise v vicedomski urbar z letno davščino 30 krajcarjev. Tudi meščan Lenart Knific si je v istem času pridobil travnik poleg Ostroženskega gozda, Poleg tega travnika je bilo zemljišče, ki ga je leta 1591 kupil od komore meščan Ulrik Kacijanovič, ga izseka! in ogradil, zanje se je obvezal, da bo letno da ja i vicedomskemu uradu odmerjeni davek. Leta 1593 je nadvojvoda Ernest dal kupno pismo meščanu Erazmu Win-Icrju in dedičem za travnik, ki ga je Winter nekoliko prej dobil tako, da je izsek al nekaj gozda. Winter je moral letno plačevati vicedomskemu uradu 30 krajcarjev kot fevdalno davščino in davek. Leta 1607 je nadvojvoda Ferdinand U. naročil gozdarskemu oskrbniku celjske gospoščine, naj obvesti gospoščinske podložnike in celjske meščane Ivana Khünsbergerja, Mak.sa Strehovca in Tvana Tauberja, da so potrjene pogodbe glede travnikov poleg gozda, ki so jib kupili. Leta 1609 je nadvojvoda Ferdinand IL podaril Adamu Wolfu, vicedom-skcmu sekretarju, pusio mesto v gozdu (trato) kot nagrado za zvesto službovanje. Leta 1610 je nadvojvoda prodal meščanu Pavlu Zupančiču, da si napravi travnik, zemljišče poleg gozda proti obveznosti, da plačuje vicedomskemu uradu letno 40 krajcarjev kot gospoščinsko davščino in deželnoknežji davek. Ohranjenih je tudi več spisov o nakazilih dreves iz deželnoknežjega gozda. Leta 1588 je nadvojvoda Karel naročil gozdarskemu mojstru, da da mestu vsako leto 10 do 15 hrastov brez vrhačev za popravJjanje in vzdrževanje mostov. Leta 1606 je nadvojvoda v sporazumu z gozdarskim mojstrom Jurijem Goldschmeditzem dovolil Ivanu Ambrožu grofu Thumu in njegovemu bratrancu posekati 18 dreves drva, da bi mogla ogrevati svoje bivališče (tj. grofijo), toda dreves ne smeta dobiti iz go2da v neposredni bližini mesta, ki je že močno izsekan, ampak iz kakega drugega de že In o knežje ga gosda pri Celju. Istega leta je nadvojvoda ukazal izročiti mestu 17 hrastov za mostove in špitalu prav toliko hrastov, toda ne iz gozda poleg mesta, ampak od drugod. Težave je nadvojvodi delal Vid Hohemvarter, ki je bil nekoliko prej sam gozdarski mojster. Ta je kupit od vladarja mlin ob Ložnici. Leta 1592 mu je nadvojvoda Ernest, zastopnik svojega brata Ferdinanda, deželnega kneza, na priporočilo najvišjega lovskega mojstra, dovoJil posekati potreben les za popravilo žlebovja pri starem mlinu; glavar in vicedom naj Hohenwarter ju določita višino letnega davka, on pa se mora v svojem in v imenu svojih dedičev obvezati, da bo vsakokratnemu gozdarskemu mojstru priznal predkupno pravico. Hohenwarter je postopal svojevoljno. Leta 1606 je komora poročala nadvojvodi Ferdinandu, da je brez dovoljenja napeljal vodovod do mlina, da lovi ribe, seka v gozdu najlepša drevesa, da sam prodaja v travnike spremenjene dele gozda, da skuSa v gozdu loviti, da še ni plačal vseh zaostankov. Ferdinand je po Goldschmeditschu izrekel Hohenwarter ju ukor. Ta je pa reagiral tako, da mu je sporočil, naj mJin odkupi (1607), Tudi glede lova v lem času ni hilo vse v redu, Zdi se, da so proti primernemu plačilu in raboti smeli, sicer omejeno, loviti divjačino tudi posamezni podložniki gozdnega urada. Vsaj naročilo, ki ga je leta 1578 nadvojvoda po glavarju sporočil gozdarskemu mojstru, govori za to. Leta 1605 je nadvojvodov pooblaščenec Abraham Tabenshofer poročal o stanju gozdov, divjadi in čapelj. Gozd poleg mesta, tako poroča, je do polovice izsekan, v zverinjaku je 60 čapelj, v hrastov ju pri Pristavi nad Podčetrtkom jih je 30. V Rogatcu je precej divjačine. Stanje se ne more popraviti, ker nekateri plemiči preveč streljajo. Tako delajo; Ivan Sigmund Wagen, deželnoknežji oskrbnik Šoštanja, Vid Hohen warter, bivši gozdarski mojster, Krištof TaLtenbeck, zakupnik Podčetrtka, Martin Saurau, gospodar PiiŠtajna in Anderburga, ki sta last krŠke škofije, in Ivan Schneewei.<;s na Kozjem. Takih tožb je bilo še več. Leta 1612 so nadvojvodov! komisarji poročali vladarju o objestnosti gospodov in deželanov, ki si laste lov v določenih gozdovih. Ferdinand je zahteval od njih, naj dokažejo, če imajo za to pravico. Ferdinand je tu in tam dal kako izjemno lovsko dovoljenje. Tako je lastniku vojniškega urada dovolil, da lahko letno ustreli enega jelena (1612). Samovolja pa ni prestala. Vladarjev svetovalec, komorni k in nižji lovski mojster na Štajerskem Ivan Jurij Zoller je leta 1628 svetoval vladarju, naj prepove lov v Celjskem gozdu vsem sosednim plemičem, V zvezi s preprečitvijo gozdnih in lovskih prestopkov so bili ponovni obhodi na konjih ob mejah deželnoknežjih gozdov, Umljivo je, da je bilo takih obhodov največ okrog Ostroženskega (Celjskega) gozda, vršili so se pa tudi drugod. Taki obhodi se navajajo za leta: 1605, 1609, 1611—1615, 1617, 1620, 1628, 1658—1660. Vladar in dvorska komora sta bila končno sita neprilik, ki sta jih imela s celjskimi gozdovi in lovom v njih. V drugi polovici XVII, stoletja sta ugotovila, da cesarski gozdovi celjske četrti nimajo za vladarja nobenega gospodarskega pomena. Uprava požre mnogo. Gozdarski mojster Dietrich pl. Dinersperg ima 9 gozdarjev in 2 gozdna čuvaja. Kar ljudje pomnijo, ti gozdovi cesarju niso napravili nobenega veselja, zato se lahlto brez Škode prodajo. Pridržati je treba samo gozd, ki spada k celjski trdnjavi (Gornjemu Celju), priključi naj se vicedomskemu uradu. Divjačine ni nič kaj dosti, razen tega posegajo mejaši po celjski lovski posesti. Iz drugih aktov je razvidno, da so cenili tedaj lov v vseh deželno-knežjih gozdovih celjske četrti na 6000 do 8000 goldinarjev. Grof Wagensberg se je javil kot kupcc, vendar do pogodbe ni prišlo. Porodila se je misel, da bi poleg lova prodali tudi gozdove. To bi Šlo laže. Da bi dvorna komora natančno vedela, koliko bi laiiko zahtevala za gozdove z lovom, jih je leta 1681 obšia posebna komisija. Pogajati so se začeli z interesenti. Uspeha ni bilo. Leta 1682 je šla na mesto samo §e dnjga komisija. Ko se je vrnilaj so 10. oktobra 1682 izdali ukaz, da se gozdovi, prodajo. Pogajanja zopeL niso imela nobenega uspeha. Tedaj je dvorna komora poslala v Celje knjigovodskega adjunkta Antona Canduzija, naj kot »komisar za prodajo lova« ugotovi, kako je na mestu samem stanje, in naj o tem poroča dvorni komori. Iz njenih naslednjih aktov je poleg lege, velikosti in stanja gozdov ter imen možnfh kupcev, razvidno, da so imeli tedaj posamezni gozdarji v svoji upravi naslednje gozdove; 1. Urban Irninšek je upravljal gozdove nad Mislinjo in na Urslji gori. Kupec bi bil grof Thum, lastnik gosposčine Pliberk, 2. Gregor Razpotnik je upravljal gozdove v okolici gradu 2ovnek, (Per-lossnickhon, Gouschka, Poranackih in Khonzperg). Kupec bi bil BoUežar grof Wagensberg, lastnik Žovneka. 3. Jurij Pečnik je upravljal gozdove Gradišče, Tolsti vrh, VcUka Planina, Gornja Ojstrica, Kozjica in Mehovnica. Kupec bi bil Sigmund grof Schrot-tenbach, graSčak na Ojstrici. 4. Blaž Gozd nikar je upravljal gozdove Kotečnik, Gozdnik, Srednji hrib, Mrzhco »Vinossckha«, Goljavo, Kamnik in Sterbenkel 5. Lovre Stane je upravljal gozdove Malic, »Khänyer«, Gozdnik, Srednji hrib, »Arto«, Kal, Zavrate in GovŠki hrib. Kupec bi bila laška gospoščina, ki iz teh gozdov itak vedno dobiva les za kurjavo. 6. Boštjan Dvornik, zdaj Dornik, župan za Turški hrib, je nadzoroval hrib Turje in Creto. Kupec bi bila gospoščina v Laškenn, 7. Mikolaj Putrih je upravljal Lipnik in Lokavški hrib. Kupec bi bil Franc baron Reisinger, stanujoč v Loki. 8. Gašper Pere je upravljal Podgorje, Krajiški vrh, Konjice, Medvednico, Hum, Borovec, Brstnik in Rifengozd. Kupci so bili jezuiti za svojo gospoščino Brezo. 9. Matevž Stornnas je upravlja! hrib Bohor. Kupec bi bila gospoščina na Planini. 10. Ahac Mežnar je upravljal žusemsko goro, »Planischka«, Košnico, Zamberk, Jesanzeche in Stessen — Žusemski gozd. Kupec bi bil baron Reising, lastnik žusemskega gradu. JI. Filip Rihtar je upravljal Boč, Rogaško ali Donačko goro, Mali in Veliki Macelj, Duplovec, Hermo, Trško goro. Krče, Prusko grapo, »Plan-zeckhperg«, Trliški gozd in ženčaj. Kupec bi bil Curty v Rogatcu (lastnik Stermola). 12, Matija Pastor je upravljal goro št. Junger t in Kjumberk. Kupec bi bil Boltažar grof Sehrottenbach kol lastnik Zaloga, 13, Jakob Plevnik je upravljal cesarski Ostroženski gozd in zverinjak, ki rdsta še namenjena za prodajo. 14, Gozd na Pohorju od Sv. treh kraljev do Maribora, Kupec bi bila gospoščina Slovenska Bistrica. Na podlagi tega popisa je notranjeavstrijska dvorna komora napravila obsežen seznam gozdov, ki naj bi se prodali, med njimi je bil celo velik hrastov gozd pred mestom. Iz teli podatkov je razvidno, da je deželnoknežja oblast prodajala prvotno saino gospoščine s podložniki, ne pa gozdov. Vsekakor so pa gospoščine in njihovi lastniki proti dajatvam gozdove že uporabljali, Po letu 1683 so pa prišli v prodajo tudi gozdovi z lovsko pravico. Nekateri, ne vsi, kajti celjska gospoščina si jih je precej pridržala. Pogodbe o prodaji manjkajo. Videti je pa, da je laška gospoSčina, leta 1621 kupljena od dežel no knez je uprave, leta 1715 že imela svoje gozdove, Baron Moscon si je kupil ves »visoki lov« v deželnoknežjih gozdovih, razen tega pa tudi gozdove v okolici Rogatca in na Boču, Pogodbe o odstopu gozdov niso znane. Pač pa je razvidno iz spisa, priloženega terezijanskemu katastru, da je gozdna uprava več gozdnih okolišev razdelila med uboge ljudi-kmete. Ali se je to zgodilo brezplačno ali proti plačiiu, iz spisa ni razvidno. Spis je izvleček iz posebnega gozdnega urbarja, ki ga je vodila gozdna uprava. Urbar je nosil ime sv. Marjete. V njem sta bila zabeležena Ludi dva kmeta, ki sta očividno dobila svojo posest že zelo zgodaj. .Kakor sem že navedel, so manjše obrobne dele Ostroženskega (Celjskega) gozda dobili tudi posamezni Celjani: Med tistimi, ki so dobili zemljišča, so bili tudi trije gospodje, lastniki gospoščin: grof Thuni (grofija), Pilpach (Spodnji Lanovž), Reissing (Gornji Lanovž). Že v prvi polovici XVIII. stoletja je gotovo dobilo gozdno zemljo mnogo kmetov. To je navedeno v terezijanskem katastru. Tedaj je nastalo 34 gozdnih kmetij v Lokavcu (v stranski dolini Gračnice in njenih pobočij, ki se v ozadju vzpenjajo proti vrhu Velikega Kozjega med Loko in Zidanim mostom), 33 v Turškem lesu med Turjem in Rimskimi toplicami, 12 na Svetini, 22 na Maliču (med Laškim in TrEmarjem), 19 na Kamniku (pod Mrzlico nad Grižami), 12 na Reški planini (nad Preboldom), 21 na Št. Jungerti (med Šmartnim v Rožni dolini in Galicijo), 16 na Ostroznem (severno od Celja). Na VF.hodni strani Savinje je segal gozd od Resevne do reke. Zavzemal je Resevno, Plesivec in Gradišče, Veliki in Mali Bojanski vrh, ter severno in južno pobočje Svetine, Veliki vrh, Balič, Peč in Pečovnik, ter vrh Tovsta, kjer je bil mejnik, imenovan Babe. Na Tolstu se je gospošcinski gozd stikal z mestnim gozdom, ki je zavzemal vso južno stran pečovniškega udolja, ter se je nad Planinico, preko grička SmeČek spuščal proti Savinji, ki jo je dosegel pri Hlač er ju. Na zahodni strani Savinje je pa bilo središče gospoščinske gozdne posesti na severnem pobočju Gozdnika. Dunder pripoveduje v obsežnem knjižnem opisu novoceljske gospoŠčine, da so bile tam mogočne smreke, ki so tvorile pravi pragozd, v katerem so po ljudskem pripovedovanju prebivale vile. Ta gozd je dajal odličen les za visoke ladijske jambore. Po prodaji gospoš2ine so se gozdovi polagoma krčili. Pod Svetino je 20 let delovala gosposčinska steklarna, ko so jo opustili, je na izsekanem svetu nastalo majhno naselje Glažuta, Zaradi ekstenzivnega gospodarjenja je bilo po kmečkih naseljih mnogo lačnih ljudi, ki so potrebovali kruh, Z dovoljenjem gosposke so trebili gozdove in si ustvarjali k meti j ice in koča-rije. Tako se je naseli! ves Pečovnik (izvzemši mestni gozd). Domači j ice so se pojavile celo pod vrhom Tovsta. V tem Času so zaceli trebiti tudi Ostro-ženski gozd in se naseljevati v njem. Tako nastale kmetijice označuje najnovejši urbar kot naseljene svobodne podložniške kmetije, Konjiško okolje KonjiSko okolje je zgodovinsko zelo zanimivo. Na njem je poleg dveh velikih gospoSčin nastala cela vrsta majhnih gospoščinic. Mikaven dolinski kot med Konjiško goro in Pohorjem, ki so ga na zahodni strani razen pohorskega predgorja in gričevja zapirali apneniški gorski osamelci, je vidno privlačil veliko in majhno fevdalno gospodo. Večino drobnih srednjeveških fevdalnih posestev sta sicer pritegnili nase dve veliki fevdalni posestni tvorbi, vendar so pozneje nastala nova, deloma prav majhna. Posestna slika iz konca fevdalne dobe se še danes vidno zrcali v pokrajini. Obe vcLiki gospaščini sta bili konjiška in kartuzijanska v Žičah. Kartu-zijanci so leta J68I od Tattenbacbov kupili še konjiško gospoščino. Tako so združili skoraj vso fevdalno oblast konjiškega območja v svojih rokah. Ko je vlada leta 1782 samostan ukinila, je sprva upravljal vso prevzeto posest kot celoto. Gospodarsko jo je dodelila verskemu fondu. Toda leta 1798 jo je razdelila v dve upravni enoti (domeni), v konjiško, ki je obsegala razen konjiške tudi oplotniško, nekdaj podružnično samostansko gospoščino, Ler v ?,ičko, ki ji je pripadalo tudi imen je v žicah (Žički vasi), obsegajoče v glavnem vinograde na sončni strani Homca (žičko gorico). Veliko gozda je pripadalo obema glavnima gnspoščinama. Iz starejših časov o njih nimamo skoraj nikakih poročil. Urbarji se z njimi ne havijo, saj so bili gozdovi po tedanjem pravnem pojmovanju gosposčinski. Niti v terezijanskem katastru o njih ni pomembnejših navedb. Ko pa sta obe gospaščini prešli v državno last, so postali gozdovi izredno gospodarsko zanimivi. Nanje so morali računatj kot vir bodočih dohodkov. Država se jim je neposredno sicer morala odpovedati, kajti obe domeni sta bili pasivni in država je morala misliti na prodajo, tem holj, ker je zaradi mnogih vojn in splošnih gospodarskih izprememb bila v težkem gospodarskem stanju. V zvezi z nameravano prodajo so nastali podrobni popisi posestev. Definitivno obJiko so dobih ti v pogodbah, s katerima je država leta 1828 prodala gospoščini knezu Veriandu Windischgratzu, c. kr. pravemu komorniku in štajerskemu dednemu konjušniku. Oba popisa sta izredno obsežna. Konjiško-oplotniškega pa še dopolnjuje poročilo, ki ga je leta 1812 uprava gospoŠČine, ki je bila po določilih zakonodaje iz časa Jožefa II. okrajna oblast, poslala vodstvu leta 1811 na pobudo nadvojvode Ivana ustanovljenega graskega Joaneja. To poročilo, imenovano »Fragmenta«, ob.sega v zvezku velikega formata 122 velikih listov in je celo popolnejše od popisa, priključenega kupno-prodajni pogodbi. Zdaj je v tako imenovani Goethovi zbirki graškega deželnega arhiva. Poročilo priča o klasični izobrazbi avtorja, ki vpleta med tekst rimske verze pesnika Vergila in njegovega Georgikona, Poročilo je zanimivo tudi zaradi tega, ker kaže živ interes za slovensko prebivalstvo, njegov značaj, njegov jezik in njegove običaje. Pod poročilom sta podpisana Avguštin Souvan, c. kr. upravni in okrajni komisar, ter Ivan Anton Zaveršnik, tajnik c, kr, konjiške državne gosposčine, ob podpisu že disiriktni gozdar v Alurauu. Pisava poročila je najbrž Zaver.šnikova, Gozdovom je v poročilu posvečenih 6 strani. V zvezi z odstavkom v kupno-prodajni pogodbi, dobimo naslednjo sliko: Gozdovi celotnega okraja so po elaboratu inženirja, ki ga navajajo Fragmenti, merili 20.422 oralov in 74 kvadratnih sežnjev. Samo gospoščinsko gozdno posest je po naroČilu višje oblasti precenil c. kr. gozdar v Doblu pri Gradcu, Obermayer, ugotovil je 8685 oralov in 1116 kvadratnih sežnjev, Kupno-prodajna pogodba navaja mnogo manjSo številko: 6270 oralov in 908 kvadratnih sežnjev. To številko so dale novejše meritve, združene z mapiranjem (mišljen je franciscejski kataster), medtem ko je jožefinska davčna regulacijska komisija ugotovila površino 8858 oralov in 162 kvadratnih seznjev, od katerih je- 7359 odpadlo Jia Pohorje. Schmutz navaja v svojem Historično-topografičnem leksikonu štajerske fIS22)) za ves okraj 18.039 oralov in 171 kvadratnih sežnjev gozdov in paS-nikoVj za gospoščino brez pa.šnikov 6169 oralov in 1404 kvadratnih sežnjev. Vsekakor so inerili konjiško-oplotniški gozdovi tedaj znatno več kot 6Ü00 oralov. Od tega je odpadlo na Pohorje (po Schmutzu) 4509 oralov in 23.5 kvadratnih sežnjev, na Goro (tj. sedanjo Konjiško goro, med ljudstvom označevano tudi kot Graščinsko) 1392 oralov in 641 kvadratnih sežnjev, na Videž (med Ločami in Velikim Lipoglavora) 71 oralov in 1006 kvadratnih sežnjev, na Partovec (pri Oplotnici) 116 oralov in 1392 kvadratnih sežnjev ter na Vinarje (pri flarju vzhodno od Tepine) 75 oralov in 230 kvadratnih sežnjev, Kupno-prodajna pogodba vsebuje neka starejša imena gozdnih parcel, češ da so na mapah in v tabelah; na Poden, na Peski, pri Planoi, Scrablza pod Planoi, Stranski verch, per Teichti, Kapaimhofwald. Sicer pa pravi, da jih ne bo upoštevala. Tudi v drugih spisih jih ne najdemo. V splošnem lahko rečemo, da sta večji del pohorskega gozda in gozd v Gori pripadala prvotno konjiški gospošČini, medtem ko so bili ostanek pohorskega gozda, Videž, Partovec in Vinarje oplomiški, tj. izza srednjega veka žički. Gozdovi na Pohorju so mešani, močno pa prevladujejo smreke in jelke, med njimi so bukve. Kar nenavadno je, da na nekem mestu ves kmečki gozd krase najlepši hrasti. Kako .so prišli sem, vprašuje pisec Fragmentov, ko pa v vsej okolici ni nobenih hrastov? Ali jih je priroda sama zaplodila, ali jih je kdo zasadil, tega lastnik ne ve povedat), a se tudi drugače ne da ugotoviti. V ravnini so lepi bukovi in hrastovi in kostanjevi gozdovi, toda tudi tu prevladujejo iglavci. Gozd v »Gori« je bukov gozd najboljše vrste. Na kamnitih tleh, pokritih z debelo plastjo puhlice, rasto bukve kakor v botaničnem vrtu, razen njih se pa najdejo tu tudi vse vrste vvnemških« dreves. Bukov gozd donaša največjo korist konjiški državni gospoščini, kmetom in celjskemu (ne samo domačemu) okraju. Gozd v Gori daje na leto 400 do 500 sežnjev drv, ki jih pokupijo Konjičani in Celjani. Iz njega dobivajo drva tudi uslužbenci gospošdne in njene opekarne. Pohorski gozd polagoma dozoreva za javno dražbo in za sečnjo. Precej dreves za žago se že zdaj proda. Sosednemu kmetu prodajamo les, iz katerega dela kolje za vinograde in skodle. Vse gospošČinske gozdove nadzoruje poseben gozdar. Ker je v vsem okraju še razširjeno staro »plenilno gospodarstvo«, se moramo čuditi prirodi, kako vse obnovi, ako ji damo mir. O umetni obnovi sploh ni govora; kmet bi se nezaupljivo smejal, če bi ga hoteJi poučili. Požiganje gozdov ni v navadi, pač pa se brezskrbno dogajajo »gozdni zločini«, grabi se stelja, sekajo se mlada drevesca, lupijo se debla, vrtajo se, da bi iz njih pritekla smola itd. Sebičnost je prevelika. Potrebni bi bili gozdarji, ki bi pazili na gozdove in poučevali, kjer je potreba. Seveda niti fakultetsko izobražen gozdar ne zmore vsega takoj, ne more kakor Oberon z rogom pričarati sveta, kjer bi takoj cvetele pomaranče. Gozdarska znanost je med najtežjimi, saj zahteva večletno opazovanje. Vendar ne bo pravega napredka, dokler ne bo znanja. Najzanesljivejša pol pri gojitvi gozdov je se vedno lista, ki odstranjuje ovire in daje prirodi prosto pot. Spoznanja je treba zapisati. Tako se ustvarja gozdarska znanost. Modra vlada cesarja Franca je napravila koristen ukrep, ko je uvedla okrožna in diskritna gozdarstva, ki bodo mnogo koristila zlasti na Štajerskem in Koroškem, kjer so gozdovi posebno pomembni, a so jih doslej zanemarjali. Le pravi ljudje morajo priti na pravo me.sto, Neglede na možno nasprotovanje lastnikov in le »učenih« Šarlatanov morajo imeti pred očmi blagor domovine in potomcev. Treba je pohvaliti nekatere občine, ki so leta 1811 in 1812 zasadile mnogo mladih hrastov. Ti, zasajeni v samoti, sicer ne bodo dosegli svojih prednikov, ki so rasli v velikih skupinali in sklenjenih vrstah, toda, ker so zasajeni na tleh, kjer so prej rasla že strohnela tristoletna drevesa, bodo vseeno uspevali. Po nemarnosti viniČarja je v gozdu kmeta .Tožefa Kovača v Čretvežu (pod Konjiško goro) nastala IV2 orala velika jasa. Kmet jo je zasadil s 6 let starimi smrečicami, ki jih je izkopal v svojih drugih, gostih gozdovih^ kjer so se dušile. Danes, po osmih letih, so mlada drevcsca že 2^/2 sežnja vi.'ioka in bujno rasto. Tako bi lahko delali tudi drugi, morali bi pa drevesca presadili v decembru in gledati na to, da pridejo s slabše zemlje na boljšo. Za presaditev navedenih smrek na V/2 orala je bilo treha petnajst dni; delo se je :iares izplačalo. Kakor rečeno, prevladujejo smreke aU jelke, ali smreke, pomešane z bori, pa tudi čiste smreke aii bori. Najdejo se vse tri vrste hrastov, Quercus robur, Quercus formina in Quercus cerris, nadalje tisa, ki jo še kot mlado drevesce radi uporabljajo za držaje in 2a pletenje plotov ter zato redko lepo zraste. Tu in tam se vidijo celi gozdovi divjega kostanja. Fagus casta-nea, in Številne čeŠplje, Prunus domestica, ki dajejo odličen sad, s katerim kmet dobro kupčuje. Dokaz blagega podnebja so mandelji. Amygdalus communis, v vrtovih in vinogradih ter celo smokve, ki jih pozimi pokrivajo s slamo. V okraju je še nekaj občinskih gozdov, ki jih kmetje skupno uporabljajo, a so večinoma bedni, ker v njih tudi pasejo. Le konjiški občinski gozd, ki je meril komaj tri orale, je že razdeljen. Vsi ti gozdovi niso pod nobenim nadzorstvom in rasto, »kakor ljubi bog hoče«. Kmetje imajo že tudi nekaj svojih gozdov, večji po 8 do 10 oralov; tudi v njih pasejo. Ti podatki, ki so zaradi splošnih preudarkov gotovo zanimivi, temelje na vsebini Fragmentov. V stvarnem pogledu jih dopolnjujejo nekatere navedbe kupno-prodajne pogodbe, Gozd na Pohorju je vi.soki ali alpski gozd, Bukov gozd na Gori je na južni strani starega konjiškega gradu in nad poštno cesto, ki vodi iz Konjic ob vznožju Konjiške gore skozi Poleno in Cretvež ter skozi Tesno proti Fran kolo vemu. V nižji legi obsega tri okoliše (revirje): Staro steklarno. Poleno m Zagradje. Daje večinoma trd bukov les, nekaj pa tudi smrekovega m jelovega. V višji legi je visoki ali alpski gozd. Tu so revirji: MrzJi studenec, »Grofov stand«, Statenberško Borovje in Nadgraščinska ter Sagatova reber pri Planici. Ta visoki gozd daje 3/5 trdega in 2/3 mehkega lesa. Gozd na Videžu daje bukov les, ker je zeJo oddaljen in pod pravim nadzorstvom. Pripominjam, da se v kupno-prodajnl pogodbi navedena stara steklarna najbrž nikjer drugje ne omenja. Kje je stala? V Prdogah vzhodno od Konjic je bil steklarniški ribnik. V bližini moramo torej iskati tudi steklarno. Vsekakor je bila celjska pokrajina poleg Pohorja prav zanimivo steklarsko območje. V vseh večjih gospoščinskih gozdovih so bile steklarne. Razen tega je gozd dajal drva tudi za gospoščinsko opekarno, ki je bila v Slcalcah, Po navedbah pogodbe so v Gori dozorevale smreke v 70, bukve pa v 90 letih, na Pohorje iglasto drevje v 50, bukve v 90 letUi, na Videzu bukve v 90 leiih. Gozdovi bližini Oplotnice so navedeni posebej, saj so v glavnem služili oplotniski železarni (fužini), ki je bita precej velika. Zgradil jo je [eta 1801 grof Attcms na osnovi koncesije iz leta 1788. Dobivala je potrebno železo iz topilnice v Zagorju pod PilŠtanjem, ki sta ji dajala železno rudo dva majhna rudnika, eden je bil v Rudnici blizu Olimja, drugi pa med St. Rupertom (zdaj Breze pri Šentjurju) in Svetino. Drugi del železa je šel v Vitanje, kjer je imel pozneje železarno isti lastnik. Steinauer. Z Oplotnico so bile v zvezi Zreče z dvema žebljarnama na vodni pogon. Železarna je porabila ves les z oplotniškega dela Pohorja. Manj pomembna sta bila sicer zanimiv gozd Pantovec s hrasti in brezami ter z macesni in bukov gozd v Vinarjih, Tu so po mnenju pisca kupno-prodajne pogodbe hrasti rabili za dozorenje 1 i O, bukve 90 do 100, breze in macesni 70 let. Po meritvi davčne regulacijske komisije iz dobe .ložefa II. je bilo mogoče v Konjiških gozdovih posekati na leto 7000 sežiijev trdega in 300 sež-njev mehkega lesa, Gozdo\T so bili deloma obremenjeni s servituti, konjiškemu nadžupniku je pripadalo letno 5 bukev, podložrtiki dveh uradov, konjiškega in preložkega so lahko dobivali v Gori les in listje za domačo uporabo, drugi podložniki so lahko pasli in grabili listje okrog Oplotnice, v Pan lovcu in na Videzu, eden pa v Vinarju. Pozneje so Windischgrätzi deloma odpravili Servitute s tem, da so kmetom dali dele (postate) niže ležečih, močneje izsekanih gozdov. To se je deloma vršilo še za stare Jugosla-vije, Nekateri kmetje sc niso dali odkupiti in so dobivali servitutna drva do podi"uzabljanja graščinskih gozdov. Po obsegu znatno manjši in po kakovosti slabši so bili gozdovi, ki so pripadali pr\'otni žički kartuzijansld gospošČini, Precej izčrpen opis teh gozdov imamo v zapisniku, ki so ga sestavili leta 1825 pri predaji tedaj državne, verskemu fondu pripadajoče gospoSČtne 2iče in z njo združenega imenja Zička vas (sedaj se naselje imenuje 2ice) novi upravi. Pomemben je opis stanja samega samostana s petimi dvorišči. Ta opis, ki sledi obširnemu zgodovinskemu in fevdalno-gospodarskemu uvodu, sta sestavila kameralni upravnik Maks Dimnik in likvidacijski komisar Karel Beck, prevzela pa sta ga novi upravnik Franc Galba in uradni kontrolor Jožef Vadlan. Ko so Jeta 1828 tudi to gospoščino prodajali knezu Windischgrätzu, so v kupno-prodajni pogodbi del zapisnika, ki govori o gozdovih, kratkomalo prepisali. Uvod sam so pa v znatni meri skrčili. Prvotni zapisnik je v zgodovinskem arhivu v Celju med gospožčinskimi knjigami, kupno-prodajna pogodba je pa v deželnem arhivu v Gradcu. Bivši samostanski gospoščinski (dominikalni) gozdovi so merili v celoti okrog 2300 oralov; v aktu davčne regulacijske komisije iz dobe Jožefa fl. je Številka za okoli 65 oralov večja in v merilnem opera tu inž. Jožefa Richarda iz leta 1806 za okoli 5S oralov manjša. Celotno gozdno območje se deli v 12 okolišev (revirjev), ki so večinoma na severni in na južni strani doline, po kateri teče Žičnica (po ustanovitvi samostana označevane tudi kot Dolina sv. Janeza). J. DobriČevca. Ta gozd se začenja v soteski Tesno (med Franko-lovim in Stranicami) in se konča na najviSji točki sedla nad pristavo Kumin. kjer se začenja gozd konjiške gospoščine. Gozd meri po navedbi davčne re- gulacijske komisi je 696, po izmeri inž. Richarda pa 580 oralov. V gozdu so večinoma gabri, med njimi je pa nekaj bukev in nekaj jelk. Wa krilu nad veliko komercialno cesto je gozd skoraj popolnoma izsekan, na južni strani so kamnite stene z rebrijo in pašniki. Samo na vrhu je v smeri proti žicam gozd dobro ohranjen, Slabo stanje so zakrivili kmetje, ki v gozdu lahko pasejo in dobivajo v njem steljo in les. Ta pravica pripada podloznikom iz naslednjih naselij; Verpete, Loke, Bukovje, Podgorje, Grušovec, Crešnjice, Dole, Borovje, Bmse, Sojek, Kamna gora. Iste pravice ima tudi župnik v CreŽnjicah. Kmetje so že večkrat prej, a tudi pred komisijo, ki se je sestala pred zadnjim popisom, izjavili, da je konjiška gospoščina odvzela okrog 300 oralov tega gozda (pragozda), Čeprav imajo kmetje tudi tam enake pravice. 2. T o j s C i vrh. Ta gozd se začenja pri kamnitem križu nad Kuminom in sega preko slemena in južnega pobočja do Žičke vasi, od koder vodi stara gorska cesta v Konjice. Površina gozda znaSa 684 oziroma 696 oralov. V njem je največ gabrov, nekaj je tudi bukev. So v napol dobrem stanju in godne za poseli. Tla so večinoma dobra, le nekaj je skale in kmanitega sveta, kjer raste samo grmovje. Pravico paše in sekanja lesa imajo kmetje iz naselij: Kamna gora, Slemene in Tolsti vrh. 3. IVIačkovec, imenovan tudi Rožni hrib, sega od Gastuža (bivše gostilne) pn samostanu v zahodni smeri proti Sojeku do železnikovega travnika. Lega je srednjegorska. Površina znaša 530 oziroma 525 oralov. Eno tretjino sestoja zavzemajo jelke, ostalo drevje so gabri in bukve, Servitutne pravice imajo Stare, Spodnje in Zgornje Slemene, tudi tiste hiSe, ki pripadajo župniji Vojni k. Zaradi ser\'itutnega izkoriščanja gozdov raste marsikje mesto gozdnega drevja le grmičevje. 4. Nad Virtam (ribnikom) na Krajnem. Gozd je na nizkem hribovju; na zahodu meji na zemljišča lastnih podložnikov v občini Razbor, na vzhodu in severu pa na tako imenovani Korenjakov ribnik. Površina znaša 71/2 oziroma 13 oralov. Pravico paše so si doslej lastili kmetje iz naselij: Laze, Šentilj in Razbor, po novi ugotovitvi jim ta pravica ne pripada. Pač pa mora gospoŠčina dajati les za potrebe mJina pri Korenjakovem ribniku. V lem gozdu je dober peskolom. Kdor hoče kopati pesek, mora plačati. Nadzorstvo nad gozdom in peskolomom ima gozni nadzornik Mihael Jezo v§e k, 5. P 1 a t je gozd na južnem pobočju doUne, po kateri teče žičnica, sega pa od Gornjih Slemen na zahodu do Jezerniee ali Skednja na vzhodu. Gozd večkrat prekinjajo kmetije Starih slemen; meri 73 oziroma 132Va orala in dve tretjini odpade na bukev, 1/3 na jelko. Pravico paše, sekanja lesa in dobivanja stelje imajo naselja: Slemene (Stare, Gornje in Spodnje), Skedenj, Kraberk in Grušča, 6. G 0 1 i reber se začenja ob gozdu Tolsti vrh in sega navzdol do ceste proti Spitaliču in samostanu ter do stare ceste v Konjice. Meri okrog 5 oralov in je zaradi kamnitega sveta prava reber 2 grmovjem in okmelimi bukvami. Skedenj, Pečica in Žička vas imajo v rebri pravico paše, pridobivanja lesa in stelje, po izjavi uradnika Simona Petka pa imajo to pravico samo tisti kraetje, ki nimajo svojega gozda. Pred led je namreč samostan to pravico delno odkupil s tem, da je med nekatere kmete razdelil del Gole rebri in gozd Slano, ki je na južni strani doline. 7. Dobrova pri Zafoštu ali hrastov gozd na Dobrovi je bolj pašnik kakor gozd. Je ves v ravnini in meri 3 oziroma 95 oralov. Na jugu meji na zafoStovsko okrajno cesto, na vzhodu na zemljišča Zafošta in Draže vasi, na zahoda na GoliČko gmajno in opekarno, na severu pa na zemljišča Perovca in Zafošta. Paša je unifila skoraj vsa drevesa, med grmovjem je samo nekaj hrastov. Kmetje so se sicer obvezali, da bodo zasajali mlade hraste, toda storili niso ničesar. S.Brezje ali gozd Potok na Brezju je vzhodno od Dobrove pri Zatoštu na gričevitem svetu in meri 3 oziroma 22 oralov. Tla so slaba, na njih raste nekaj brez, jelš in gabrov, največ je grmovja. Kmetje občine Brezje imajo pravico do paše, stelje in lesa. Na vzhodu se gozd nadaljuje na območju graščine Freistein. 9. Kačičnlk ali Kačičnak za Gorico, imenovan tudi Brezov gozd. Leži v ozadju Žičke vasi, na jugu se dotika Zičke gorice, na severu pa preko slemena Homca sega v bližino Spodnje Pristave. V gozdu je nekaj okmelih hrastov, sicer pa raste med travo trnasto grmovje. Pravico do paše in stelje imajo kmetje Spodnje Pristave. 10. Sumerca jc na južni strani doline, po kateri teče Žičnica. Leži med naselji Skedenj, Kraberk in Suhadol. Meri okrog 30Va ali 28y2 orala. Mestoma se vidijo mlade bukve, ki pa ne morejo zrasti. Več je grmovja. Kmetje naselij Skedenj, Kraberk in Suhadol imajo pravico do paše, stelje in lesa. 11. Lipoglava ali gozd Strmec je med naselji Veliki Lipoglav, Zloderžnik, Svihovec in Grabus ter je bolj grmovje ko gozd. Le mestoma se vidi nekaj mladih bukev. Navedena naselja imajo pravico do paše in stelje, deloma tudi do lesa. Gozd meri okrog 34 oralov in je težko dostopen. 12. Sv i bo ve C je v bližini Strmca, deloma v tesni dolini, po kateri teče Klokočovnik, deloma na hribu. Meri 13 oziroma 44 oralov. Tla so slaba, na njih raste med redkimi brezami in jelšami grmovje. Kmetje naselij Svi-bovec, Klokočovnik in Suhadol imajo pravico do paše, stelje in lesa. 13. Zloderžnik je južno nadaljevanje Svibovca. Meri 256 ali 318 oralov; kjer jc težko dostopen, rasto bukve, zrele za sečnjo, drugod je pa izsekan. Ako bi se napravile drče, bi se moglo dobiti iz gozda 150 sežnjev drv. Kmetje naselij Suhadol, Kraberk, Zloderžnik, Klokočovnik in Lipoglav imajo pravico do paše, stelje in lesa. Nekatere splošne pripombe: Znatne razlike v izmerjenih površin izvirajo v glavnem odtod, ker marsikje ni bilo pravih mej med gozdom in gmajno. Glede paše ni bilo določeno, kje in koliko glav goveje živine in ovc sme kmet pasti. Omejena je pa bila paša svinj na želodu in žiru. Samo nekateri kmetje so pasli svinje brezplačno, morali so pa zato dajati streho svinjam od drugod. Za te je moral lastnik plačati posebno davščino, kakršno so plačevali tudi tisti domači kmetje, ki je niso bili osvobojeni. Davščina se je določila s posebnim konfirmacijskim pismom vsakih 30 let. Zadnjikrat .se je bilo to zgodilo leta 1765. Za steljo so smeli kmetje grabiti samo listje, niso pa smeli v ta namen drevja obsekavati. V gozdu so smeli dobivati samo drva, za stavbni les so morali prositi. Edino lastnik dvorskega mlina v Soteski je na osnovi posebne pogodbe brezplačno dobival femreke ali mehki les za vzdrževanje jezu, Sestavljalca zapisnika o stanju gozdov sta dobro čutila, kako škodo povzročajo gozdovom servituti. Zato sta predlagala, da se jih rešijo s tem, da kmetom dado neke deleže. Kakor pri konjiški g;ospoščini Windischgrätzi so delali to pozneje tudi pri žički. Preostali deli gozdov so se res opomogli, četudi zaradi neugodnejših prirodnih razmer niso mogli doseči gozdov na severni strani Konjiške gore in na Pohorju. Kmetje so že v XVIII. stoletju imeli nekaj svojih gozdov. Dobili so jifi od samostana. Kdaj, ni znano. Bili so pa zelo slabi. V joželinskem katastru so vpisani, toda skoraj redno se označujejo kot grmovje. Navajajo se tudi njihova ledinska (postatna) imena. Že samostan je pa s podeljevanjem in prodajanjem gozdov in pašniških zemljišč ustvarja! nove majhne — dominikalne kmetije. Bilo je mnogo ubogih ljudi, ki .so bili potrebni zemlje in kroha. To je delala prva leta po prevzemu samostanske gospoSčine tudi državna (domenska) upravna oblast. Ker meje niso bile natančno določene, so novi kmetje širili svojo posest s krčitvami sosednjih delov gozda, Sestavljalca zapisnika opozarjata na to, da je treba nove kmetije natančna razmejiti. BEITRAG ZUR GESCHICHTE DES WAJ.DES IM CELJEER GEBIET (Zusammenfassung) In der ehemaligen Südsteiermark sind historisch am besicn bearbeitet die Wälder des Pohorje-Gebirges. Meistens geschah dies in Verbindung mit der Ge-scbiclite der vielen Glasfabriken des Gebietes. Von den Wäldern des Gebietes von Celje ist die Geschichte der Wälder im engeren Einflussbereich der ehemaligen Herrschaft und der Zentralortschaft am leichtes ten fasstich. Die aheste Nachricht über diese Wälder finden wir in der Schenkungsurkunde des Kaisers an den Grafen der Markschaft des Savinja-Gebietes, Wilhelm IL Spater kamen die Wälder in den Besitz der Eigentümer der Zentralherrschaft, zuerst waren e.s die Grafen von Heunburg und dann die Grafen von Celje. Die Heunburger beschenkten reichlich die Ortschaft (damals noch Markt) mit unbebauten Boden ia der ganzen Umgebung und mit dem grossen Waid in Pečovnik unter Tovst. Unweit des Baches Ložnica westlich des Marktes haben die Grafen von Celje den Forsthof als Sitz der Wal d Verwaltung erbaut. An den Forsthof schloss sich der Talwald an, die Ortschaften Babno und Ostrožno be.'standen damals noch nicht. Zum Forsihof gehörte auch die Mühle an der Ložnica, südlich des Baches war ein schöner. Wald, welcher den Tiergarten beherbergte; noch heute heisst die dort bestehende Wiese »Tiergut«, Die anderen Wälder waren in den Bergen der Umgebung. Von den Grafen von Celje kamen die Wälder an die Habsburger. Kaiser Maximilian I, hat sich um sie wegen der Jagd sehr IcbhaEi interessiert. Im Tiergarten wurden für ihn besonders Reiher gezüchtet. Die Reihersendungen nach Wien waren bemerkenswert. Unter seinen Nachfolgern lies dieses Interesse nach. Bald begann man Bodenteile in der Nähe der Ortschaft (seit 1451 Stadt) zu verkaufen. In der Mitte des XVII, Jahrhunderts kamen an die Reihe auch die Wälder im Gebirge. Sie kamen in den Besitz der neuen Herrschaften, die man früher ohne Wälder teils in Bestand gab, teils verkaufte. Manches bekamen auch arme Leute, denen es an Land und Brot mangelte. Die Waidverwaltung im Forsihof verkaufte an .sie entsprechende Waldteile. So entstanden viele neue zerstreute Rauernhöfe, die man als besiedelte F rei hold Schäften bezeichnete. Das Forstamt selbst wurde in der Mitte des XVHL Jahrhundert aufgelöst. Die Kaiserin Maria Theresia verkaufte im Jahre 1750 die Herrschaft von Celje an die Grafen von Gaismek. Die neuen Besitzer übernahmen auch den Rest der Wälder. Da sie Geld brauchten, setzten sie das Verkaufen und die Gründung der Freiholdschaften fort. Viel HoU verbrauchte auch ihre Glasfabrik in Svetina. Zuletzt blieben bei der Herrschaft nur die Wälder südlich des Savinja-Tales mit dem Zentrum an den Abhängen des Berges Gozdnik, Ein anderes grasses Waldgebiet bestand in der >Jähe von Slovenske Konjicü (Gonobitz). Ein Teil der Wälder war an der südlichen Seite der Konjiška gora, der andere an ihren nördlichen Abhängen, in der Ebene, im Hügelgebiet und an den südlichen und südostlichen Abhängen des Pohorje-Gebirges. Im südlichen Teil waren die Rotbuche und die Weissbuche vorherrschend, im nördlichen Teile, in der KonjiSka gora noch die Buche, an den Bohor-Abhängen die Fichie, im Tale und im Hügelgebiet gab es auch Gruppen von Eichen. Die südlichen Wälder waren im Besitz des Kartäuser kl osters Ztče (Seitz), die nördlichen der grossen Herrschaft von Konjice. Im Osten griff das Klostcrgebiet um die Konjiška gora herum auch in das Tal-, Hügel- und Pohorje-Gebiet. Im Jahre 1681 kaufte das Kloster auch die Herrschaft Konjice, Als das Kloster aufgehoben wurde (1782), entstand die vereinigte Staatsherrschaft, die man im Jahre 1798 teilte in den Teil von žiče und den Teil von Konjice. Beide Teilherr-schaflcn wTirden im Jahre 1S2S an die Fürsten von Windischgratz verkauft. Über die ältere Gcschichte dieser Wälder sind wir schlecht unterrichtet. Die Urbare geben wenig Aufschluss. Seit der Aufhebung des Klosters und beim Verkauf der Teilherrschaften entstanden gute Waldbeschreibungen. Die ehemaligen K lost er Wälder waren wegen der Servitute der Baueruntertanen im elenden Zustand, an vielen Orten konnte man sie nicht von den Genieindeweiden unterscheiden. Die Mönche und auch die Staatsherrschaft haben in den ersten Jahren iti ihnen neue dominicale Bauernhöfe gegründet, deren Liegenschaften nicht einmal abgegrenzt waren und sich auf leichte Weise erweiterten. Aach die fast lOD .lahre (seit u, von 1677 bis u. 1765) bestandene Glasfabrik unterhalb Spitalic verbrauchte viel Holz. Die nördhchen ursprünglich der [Terrschaft Konjice gehörigen Waldteile waren in besseretn Stand. Bs gab zwar auch eine heiTSchaftliche Glasfabrik westlich und eine Ziegelei nördlich des Marktes, aber sie führten nicht zu übermässigen Verwüstungen, Die FürstP-n von Windiscligrätz haben die meisten Servitute abgelöst, indem sie den Bauern entsprechende, allerdings ärmlichere Wald teile übergaben und auf diese Weise die übriggebliebenen Waldteile, darunter den ganzen Hochwald, schonten. SODOBNA VPRAŠANJA VARSTVO NARAVE V SLOVENIJI V povojnem obdobju so bili od leta J947 pa do sedaj po določilih zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnib znamenitosti predpisani in v Uradnem listu objavljeni številni odloki o zavarovanju narodnih ia krajinskih parkov, naravnih rezervatov, pragozdov, naravnih spomenikov, redkih starih dreves, horti-kul turnih spomenikov in drugih objektov, ki sodijo pod spomeniško varstvo. Iz gradiva o doslej zavarovanih objektih, objavljenega na raznih mestih (Uradni list SRS, Gozdarski vestnik, Proteus, Varstvo narave, arhiv bivše Uprave za gozdarstvo LRS, gozdnogospodarski načrti idr.) smo priredili naslednji seznam kot pripomoček zlasti organom gozdarske operative ter gozdarske inšpekcije, ki so v prvi vrsti poklicani, da skrbijo za izvajanje zaščitnih določb, zlasti za objekte v gozdovUi ali v njihovi bližini. Triglavski naredili park v dolini Triglavskih jezer. Prirodni alpski park sega od 500 do 2000 m nad morjem; meri 2000 ha (Ur. 1. 18/61). Mala PiŠničai visokogorska dolina v Julijskih Alpah pri Kranjslci gori; prirodni macesnovi sestoji; gozdni rezervat v višini 850 do 1332 ra; meri 868 ha {Ur. 1. 21/51), M I in a r i C a-R a zo r : floristični rezervat; skalovit svet od ]000 do 2000in; meri 250 ha (Ur. 1. 21/5]). Pod Kuklo: gozd pragozdnega tipa, gozdni rezen^at v višini JOOOm; meri 70 ha (Ur, 1. 21,'51). Klacljck pod črnim vrhom na Pohorju; cemprinov sestoj; nasad iz leta 1907; gozdni rezervat v višini 1300 m na tonalitu; meri 0,67 ha (Ur, 1.15/51). Črna vas na ljubljanskem barju: preostanek baj-skih gozdov z značilnim barskim rastlinstvom; nadmorska višini 300 m; meri 5,13 ha (Ur, L 24/51). Krakovo pri Kostanjevici na Krki: star hrastov sestoj, ostanek nekdanjih obrežnih hrastovih gozdov v Krakovem; močvirnat svet, nadmorska višina 160 m. Starost hrastov 160 let. Meri 40,50 ha (Ur. 1. 12/52), Notranjski Snežnik: floristični rezervat nad gornjo gozdo mejo, zajema pobočja Ln vrhova Velikega in Malega Snežnika nad višino 1450 m; meri 195,59 ha (Ur. 1. 4/64). Cigonca pri Slovenski Bistrici: hrastov gozd, star 100 do 120 let, zadnji ohranjen primer avtohtonega nižinskega dobovega gozda v vzhodnem delu Slovenije (256 do 270m); meri 60,00ha (Ur. 1. 23/64), Donačka gora: pragozdni rezervat na severnem pobočju Donačke gore, 650 do 880m; subpanonsko območje; meri 27,78 ha (Ur. 1. 3/65). Martuljek v Julijskih Alpah: gorska skupina od 900 do 2600m; meri 2146 ha (Ur. 1, 4 '49). Robanov kol v zgornji Savinjski dolini: visokogorska dolina v Savinjskih Alpah, izrednih pokrajinskih lepot 660 m do 2350 m; meri 1580 ha (Ur. 1. 7/50). Rakov Škocijan: kotlina kraškega potoka Raka; 550 m; podzemeljske jame, udori, bmhalniki, naravni mostovi; meri 37,00ha (Ur. 1. 27/4^), Dolina Topla v zgornji Mežiški dolini (Koroška): zavarovanje posebnih naravnih lepot ter etnografskih in kulturno-zgodovmskih vrednot; meri J345ha (Ur. I. 32/66). Grimšice, R e č ic a-B I e d : zavarovanje 66 prastarih dreves, hrastov, in drugih ob dvorcu (Zavod za spomeniško varstvo LRS 1947). Otok Bled: otok sredi Blejskega jezera, 415—498 m; meri 0,82 ha (Ur. 1. 29/49). Mariborski otok: sediment Drave na bazalt.nih mariborskih laporjih, 270 m: meri 9,00 ha (Ur, 1. 13,51)- Igla: skalnati obelisk ob cesti Luče—Solčava, presihajoči studenec (Ur. 1. 20/51). Solčava: prastara tisa pri Hriberniku nad Solčavo (Ur. 1. 17/51). Strane pod Nanosom: prastara tisa (Ur. 1. 17,.'SI). Koševnik tiad Idrijo: uKačja« smreka (Ur. 1. 23/51), Cigonca: stari h^ast o.samljenec čez 30 m višine in 80 cm premera (Ur, 1. 23/64). Hudo pri Kovorju blizu Tržiča: devet starih domačili kostanjev (Ur, L 29/51). Mlinarica-Korita: globoko v skalovje vsekana struga potoka Mlinarice; meri 0,53ha (Ur. I. 21/51). Blejski grad: objekt z okoljem kulturno zgodovinskega pomena, prepovedi in omejitve, posebno glede gradenj; meri 28 ha (Ur. 1, 48/55). Straža nad Blejskim jezerom: naravni drevesni park; meri 47ha (Ur. 1. 48/55). Alpinnm »Juliana« v Trenti: v nadmorski višini 650 m; Alpski bota nični vrt z bogato gorsko subalpsko in alpinsko floro; meri 0,27 ha (Ur. 1. 21/51), Naravni alpinum v steni Kukle: blizu alpinuma »Julians« na skalnati steni s slapom ob vznožju Kuklc; meri 1,30ha (Ur. 1. 21/51), Ravne na Koroškem:, angleSki park; (zav. Zavod za spomeniško varstvo LRS 20 . 7. 1947). Viltuš pri Mariboru; drevesni park s Številnim starim domačim in eksotičnim drevjem; meri 2,16ha (Ur. I. 14/52), Tiäina v Pomurju: drevesni angleški park iz 18. stoletja, različne domače in tuje drevesne vrste; meri 1,81 ha (Ur. 1, 21/51). Grad, GoriČko v Pomurju: drevesni park, meri 3,66ha (zav. Zavod za spometiiäko varstvo LRS 24. I. 1948). Murska Sobota: grajski park, meri 11,5ha (zav. Zavod za spomeniSko varstvo LRS 24, I. 1948). Fazatierija pri Murski Soboti; parkovni gozd starih hrastov, bukev in gabrov; nadmorska višina 190 m; meri 10,63 ha (Ur. 1. 9/50). RakiČan v Pomurju: di-eveszii park ob graščini; (zav. Zavod za spomeniško varstvo 24. 1. 1948). Beltinci; drevesni park ob graščini, fzav. Zavod za spomeniško varstvo LRS 24. I. 1948). Ormož: drevesni park ob graščini; (zav. Zavod za spomeniško varstvo LRS 2, 7. 1947). Ljutomer : Sršenov Log; v gaju raste 53 jnogofnih ok. 150 let starih hrastov (dob) na periferiji mesta; meri 1,00ha (Ur. 1. 25/51). Turniä£e pri Ptuju: drevesni park s starim drevjem domačih in tujih vrst, ter z ribnikom, kjer raste redko močvirno rastlinstvo, 220 m nadmorske višine; meri 18,00 ha (Ur. L 21/51). Pohorski dvor pri Razvanju: drevesni park in lipov drevored, razne vrste domačega in eksotičnega drevja; 370 m nadmorske višine; meri 030 ha (Ur. 1. 5/52). Ipavfievo v Pivoli pri Hočah; drevesni park znamenitih eksotičnih dreves; 370 m nadmorske vi.^ine; meri 0,44 ha (Ur, [. 20/52), Slovenska Bistrica: drevesni park; (zav. Zavod za spomeniško varstvo 2. L 1947). Rogaška Slatina: drevesni park in drevoredi zdravilišča imajo dendro-loški, zdravstveni, estetski in turistični propagandni pomen; leže na nadmorski višini 228—362 m; meri 114,16 ha (Ur. 1. 29/52), Hotemež-Dvor pri Radečah: drevesni park pri dvorcu, okoli 100 drevesnih vrst; imena dreves so bila označena že leta 1913; meri 3,00 ha (Ur. 1, 8/SO). Senek pri Polzeli: v drevesnem parku rasto stara drevesa; arhitektonski in zgodovinski pomen parka iz 18. stol.; meri 4,88 ha (Ur. 1, 39/52). Mokrice na Dolenjskem: angleški park domačega in eksotičnega drevja ter lepotičnega grmovja, okoli 70 vrst; 220 m nadmorske višine; meri 18,50 ha (Ur. 1. 25/52). Brdo pri Lukovici: drevoredi in park domačega in eksotičnega drevja ter lepotijnega grmovja; meri 2,05ha {Ur, 1,37/52). Kostanjevica ob Krki: stara hrastova drevesa ob gradu (forma viva); meri 6,25 ha (Ur. t. 20/52). Volčji potok pri Radomljah: arboretum; gozdni, drevesni in cvet-hčni park; 330 m nadmorske višine; meri 79,00 ha (Ur. 1, 35/50), CertiSenik pri JarSah: park domačega drevja in števibiih eksot 320 m nadmorske višine; meri 1^75 ha (Ur 1. 8/52). Kromberk pri Novi Gorici: Park ob starem gradu z domačim in eksotičnim drevjem; meri 5,00ha (Ur. 1. 44/52). Rthemberški grad (Branik) z okoljem; zavarovani objekt zajema ruševine starega gradu in okolico, obraščeno s slaiijtii drevesi; je cstetičncga, turističnega in zgodovinskega pomena; meri 1,72ba (Ur. 1. 14/52). Rafut pri Novi Gorici: park ob dvorcu hiš št. 69/A, znamenito eksotično mediTeransko drevje in lepotično grmovje; 85 m nadmorske viSine; meri 1,50 ha (Ur. 1. 5/52). Park ob hišni št. 67; meri 1,50 ha (Ur. 1. 7/52). Štanjel: vrtni park domačega in eksotičnega drevja; meri 0,78 ha (Ur, 1. 23/51). Komen : vrtni park pri hiSi Št. 48 z raznim eksotičnim drevjem in lepotičnim grmovjem na nadmorski višini 285m (Ur. 1, 40/51), Sežana: drevesni park pri hiš. št. 1, poleg domačega drevja številna stara in znamenita drevesa ter lepotično grmovje; 379 in nadmorske višine; meri 0,73 ha (Ur, 1. 26/51). Sežana; drevesni park pri hiš. št. 145, lepotično grmovje in razna eksotična dreve.sa, iz katerih se pridobiva seme; meri 0,6] ha (Ur. 1. 24/51). Sežana : drevesni park pri hiS. št. 56 z redliimi tujimi dreve.snimi vrstami; meri 1,00 ha (Ur. 1. 9/50). Ljubljana : zeleni pas okrog glavnega mesta Ljubljane, zajema javne parke, drevorede, sprehajališča, okrasne nasade, zelene površine, posamezna gozdna in okrasna drevesa, gozdove s posebnim namenom; odlok o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin v Ljubljani; meri 5.500 ha (Ur. 1, 11/65 in Glasnik, Uradni vesinik Mestnega sveta Ljubljane št. 27/65). Ta seznam ne vsebuje naših pragozdov z izjemo pragozda na Donatki gori, ker je zavarovanje pragozdov deloma urejeno že po predpisih temeljnega zakona o gozdovih, ki po namenu opredeljuje gozdove kot gospodarske, varovalne m gozdove 5 posebnim namenom. V kategorijo gozdov s posebnim namenom spadajo predvsem pragozdni rezervati, ki jih gozdarska praksa obravnava kot zavarovane objekte in so v gozdnogospodarskih načrtih ti pragozdovi posebej registrirani in opisani ter kot rezervati izločeni iz vsakršnega gospodarskega poseganja, čeprav v formalnem pogledu Še niso bili izdani odloki o njihovem zavarovanju po zakonu o varstvu kulturnih spomenikov m pri rodnih znamenitosti (Ur. L l.,RS Št. 17/58). V Sloveniji je registrirano S krajevno ločenih pragozdov s skupno površino ok. 300 ha. šest pragozdov leži na Dolenjskem, med Krko in Kolpo, en pragozd je na Pohorju ter eden na Donački gori, V svoji prabitnosti so najbolj ohranjeni pragozdovi na območju Kmetijsko gozdarskega posestva Kočevje, in sicer Roški pragozd (5I30ha), pragozd v gozdnem revirju G r č a r i c e (14,33 ha), pragozd v revirju Kočevske Ravne (76,96ha), nadalje na območju Gozdnega gospodarstva Novo mesto pragozd Pečk a (60,20ha), Kopa (12,93ha) ter bukov pragozd na Gorjancih (23,i6ha) med Trdinovim vrhom in Sv. Miklavžem. Kočevske pragozdove gradijo mešani sestoji jelke in bukve ogromnih dimenzij, saj so nekatera drevesa do 140 cm debela in "visoka nad 50 m. Pohorski pragozd Šum i k (19,50ha) na območju Gozdnega gospodarstva Maribor lezi tik ob novi gozdni kamionski cesti, ki pelje od Areha proti Klopnemu vrhu. Gradita ga jelka in bukev z manjšo primesjo smreke in javora. Zaradi prej-.šnje nedostopnosti ta gozd gospodarsko m bil izkoriščan in v njem je še dobro ohranjena nekdanja podoba poliorske gozdne vegetacije. Pragozd na DonaČki gori na območju gozdnega obrata Kmetijskega kombinata Ptuj je bil zavarovan z odlokom Skupščine občine Ptuj leta 1965. Orjaške stare bukve obkrožajo zelo strm apnenčast vrh pirainidaste gore, kjer se stalno zadržuje tudi tropič gamsov. Skrb vse naŠe javnosti naj bi bila, da si skupno z organi, ki jim je neposredno zaupano varstvo zavarovanih objektov, prizadeva, da se te znamenitosti in. dragocenosti iz slikovite prirodne zakladnice naše dežele resnično ohranijo. Ing. F. J u rhar PREDPISI PRAVILNIK O NAČINU ODBIRANJA IN PRIZNAVANJA MATIČNIH RASTLIN ZA PRIDELOVANJE SADILNEGA MATERIALA (Uradni list SRS st 18, od 23. 5 1968) I. SPLOŠNE DOLOČBE ]. člen StroKovnü organizacije, ki jih določi republiški sekretar za gospodarstvo (v nadaljnjem besedilu: pooblaščene organizacije), odbirajo in priznavajo matične sadne rastline, maiičnc trse v vir.ogradih in matičnjakih, hmeljne rastline, matične gozdne rastline in semenske sestoje za pridelovanje sadilnega materiala za sadjarsko, vinogradniško, hmeljarsko in gozdno proizvodnjo (v nadaljnjem besediiu: matične rastline) po sodobnih strokovnili načelih tako, da je Čimbolj zagotovljena uporabnost matičnih rastlin v gospodarskem in biološkem pogledu, 2. čleji Pooblaščena organizacija odbira in priznava matične rastline na zahtevo delovne organizacije, ki prideluje sadilni niaterial. Pooblaščene organizacije vodijo evidenco o matičnih rastlinah v obliki posebne knjige ali kartoteke. Evidenca za kmetijske matične rastline vsebuje naslednje podatke: 1. ime in sedež pridelovalca; 2. označbo nasada oziroma parcele in nahajališče matične rastline v nasadu; 3. ime vrste, sorte in podlage; 4. poreklo sorte in podlage; 5. leto sajenja; 6. razdaljo sajenja in vzgojno obliko; 7. ocene posameznih matičnih rastlin; S. merila za ocenjevanje. V knjigi oziroma kartoteki mora biti tudi pojasnilo oznak, ki jih pooblaščena organizacija uporablja pri odbiranju in priznavanju posameznih matidnih rastlin, in ime osebe, ki je matične rastline odbirala in priznavala. Evidenca za gozdne mafične rastline vsebuje naslednje podatke: 1. o nahajališču matične rastline (ime in sedež pridelovalca, navedba gozdnogospodarske enote in oddelka ali katastrske občine in parcelne Številke ter inne lastnika te parcele); 2. o rastišču matične rastline (nadmorska višina, ekspozicija, temeljna kamenina, talni tip in boniteta ter vegetacijski tip in povrSina); J domače in latinsko ime drevesne vrste oziroma njenega različka; 4. opis sestoja (gojitvena oblika, zmes drevesnih vrst in razmerje v tej zmesi, sestojni sklep, starost in nastanek gozda); 5. skico površine, na kateri je matična rastlina; 6. o [enotipskem bonitiranju matične rastline (glede morfoloških, fizioloških in tehnoloških lastnosti di-eves, zdravstvejiega stanja in rodnosti, za klonska drevesa pa tudi kontrolirano poreklo). 3. Člen Pooblaščena organizacija izda za matične rastline, ki ustrezajo pogojem iz tega pravilnika, akt o priznanju. Če priznana matična rastlina ne izpolnjuje več katerega od predpisanih po gojev, je dolžna organizacija, ki goji tako rastlino, prijaviti to pooblaščeni organizaciji. Pooblaščena organizacija preizkusi prijavo in glede na dejansko stanje razveljavi akt o priznanju. II, MATIČNE SADNE RASTLINE 4. člen Za sadjarsko proizvodnjo sc lahko odrejajo in priznajo kot matične samo take sadne rastline, ki so; 1. sortno čiste; 1. zdrave; 3. nadpoprečije rasti in rodnosti. 5. člen Pooblaščena organizacija mora opazovali odbrane sadne rastline najmanj tri do pet let. Po preteku opazovalne dobe prizna kot matične tiste sadne rastline, ki so pretežni del opazovalne dobe izpolnjevale pogoje iz prejšnjega člena. III. MATIČNI TRSI V VINOGRADIH IN MATICNIAKIH 6. Člen Matični trsi za pridelovanje cepi cev se lahko odbirajo in priznavajo samo v takih vinogradih, ki so sortno čisti, tj., da nimajo več kot 5% trsov tujih sort. Kot matične rastline se lahko priznajo samo taki trsi, ki so: 1. sortno čisti; 2. zdravi; 3. nadpoprečno rodni glede na sorto in letino; 4. -ustrezne rasti glede na sorLo in podlago. 7. člen Matični trsi za pridelovanje podlag se lahko odbirajo in priznavajo samo v matičnjakih, ki so sortno čisti. Matične rastline v matičnjaku morajo biti zdrave in imeti ob rezanju ključev dozoreli les. 8. Člen Pooblaščena organizacija mora opazovati odbrane matične trse v vinogradih in v matičnjakih najmanj tri. leta. Po preteku opazovalne dobe prizna tiste trse v vinogradu, ki ustrezajo pogojem iz 6. Člena tega pravilnika v treh opazovalnih letih, in tiste trse v matičnjaku, ki ustrezajo pogojem iz 7. člena tega pravilnika v dveh opazovalnih letih. IV. MATIČNE HMEUNE RASTLINE 9. člen Matične hmeljne rastline za hmeljarsko proizvodnjo se lahko odbirajo in priznavajo samo v hmeljišču, ki ni inlajSe kot dve ieti in ne stare j Se kot deset let ter ustreza naslednjim pogojem; 1. da so rastline v hmeljiSču glede na rast izenačene; 2. da nasad nima več kot 0,3% rastlin okuženih z virusi; ob pregledu se morajo te in druge bolne rastJine odstraniti, nobena rastlina ne sme biti ovela (napadena z boleznijo verticilium). 10. člen Pooblaščena organizacija pregleda vsako leto sredi jtmija, ko so rastline že dobro razvite, če izpolnjuje hmeljišče, v katerem se rastline odbirajo, pogoje iz prejänjega Člena. Hmeljišče, ki izpolnjuje pogoje, se prizna kot sposobno za nadaljnje opazovanje. Pooblaščena organizacija pregleda hmeljiSče ponovno vsako leto konec junija; pri tera ugotavlja, če izpolnjuje pogoje, predpisane za prvi pregled, in če so rastline sortno Čiste. Prin^iesi tujih tipov, neplodne rastline in rastline z drugimi degenerativnimi pojavi je treba takoj odstraniti. Po drugem pregledu se hmeljišče prizna kot nasad za odbiranje in priznavanje matičnih hmeljnih rastlin, če odstotek praznih mest ni večji kot 5%, če odstotek priznanih (pozitivnih) rastlin ni nižji kot 80% in Če tujih sort v starih nasadih ni več kot 0,1%, v drugoletnih pa ne več kot 0,5%. Ob tretjem pregledu nasada iz prejšnjega odstavka ugotovi pooblaščena organizacija, katere hmeljne rastline se priznajo kot matične. Kot matične se priznajo rastline z močno in zdravo trto. 11. člen Evidenca za pridelovanje hmeljnih rastlin mora poleg podatkov iz tretjega odstavka 2, člena tega pravilnika vsebovati še hmeljni tip, vzgojno stopnjo, Število rastlin v hmeljišču iz 10. člena tega pravilnika in površino tega hmeljišča. V. MATIČNE GOZDNE RASTLINE 12. Člen Za matične gozdne rastline se po tem pravilniku štejejo semenski sestoji, plus drevesa in klonska drevesa. 13. člen Sennenski sestoji se odberejo in priznajo, Če ustrezajo fenotipski kakovosti, zgradbi sestoja, zmesi drevesnih vrst, starosti in rodnosti ter če so zdravi. Posamezne matične gozdne rastline se odberejo in priznajo, če so zdrave, če imajo vrhunske morfoloSke in biološke ter nadpoprečne prirastne lastnosti, matična klonska drevesa pa morajo imeti tudi kontrolirano poreklo. 14. člen Piijava delovne organizacije pooblaščeni organizaciji zaradi priznanja matičnih gozdmh rastlin vsebuje podatke iz 1, do 5. točke petega odstavka 2. člena tega pravilnika, Ka podlagi prijave opravi pooblaščena organizacija strokovni ogled. Pri strokovnem ogledu se preverijo podatki, ki so navedeni v prijavi, in opravi Eeno-tipsko bonitiranje. 15. člen Pooblaščena organizacija izda akt o priznanju semenskih sestojev po gozdnogospodarskih območjih s podrobnejšo opredelitvijo njihovega namena, VI. PREHODNA IN KONČNA DOLOČBA 16, člen Do uveljavitve tega pravilnika priznane matične ras tU ne se štejejo kol priznane, 17. člen Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v »Uradnem listu SRS«, St.320/C-025/67 Ljubljana, dne 7. maja 1968 Republiški sekretar za gospodarstvo: Svetko Kobal J.r. ODLOK O OBRAČUNAVANJU, VPLAČEVANJU IN UPORABI TER NAJNIŽJIH ZNESKIH BIOLOŠKE AMORTIZACIJE GOZDOV, NA KATERIH JE LASTNINSKA PRAVICA (Uradni list SRS 5t, 24 od 28. 6. 1968) I Gospodarske in druge delovne organizacije (v nadaljnjem besedilu; organizacije), ki gospodarijo z gozdovi, na katerih je lastninska pravica (v nadaljnjem besedilu: zasebni gozdovi), obračunavajo in vplačujejo biološko amortizacijo za ves posekan ali kako drugače podrt les iz teh gozdov, razen za les, ki ga oddajo lastnikom zasebnih gozdov za neposredno uporabo v njihovem kmečkem gospodarstvu in gospodinj s fvu. Organizacija vodi sredstva biološke amortizacije knjigovodsko ločeno od drugih svojih sredstev. Ko je bioloSka amortizacija knjigovodsko knjižena, se šteje, da je plačana, II Organizacija obračunava biološko amortizacijo mesečno od vsakega kubičnega metra prodanega ali kako drugače oddanega lesa, dokončno pa jo za posamezno leto obračuna v zaključnem računu za vso količino lesa, za katerega se mora obračunati biološka amortizacija po prejänji ločki. Za morebitne razlike raed posekanim ali kako drugače podrtim lesom ter med lesom, za katerega je bila bioloSka amortizacija že obračunana med letom, izkaže organizacija bioloäko amortizacijo v zaključnem računu, obračuna pa jo takrat, ko les proda oziroma sama uporabi ali ko izterja nastalo terjatev. III Biološka amortizacija mora v posameznem letxi znašati; za les iglavcev najmanj petnajst odstotkov, ^a tehnični les listavcev najmanj deset odstotkov in za prostorninski les listavcev najmanj pet odstotkov vrednosti lesa. Podlaga za določitev vrednosti iz prejšnjega odstavka je poprečna prodajna cena za kubični meter lesa, ki jo je organizacija po svojih, knjigovodskih podatkih dosegla v prejšnjem letu za posamezno skupino omenjenega lesa. Delavski svet organizacije predpiše za posamezno leto višino biološke amortizacije skladno z določbami prejšnjih dveh odstavkov ter pri tem upošteva količine lesa in stroSke za gozdnogospodarska dela, ki se v gozdnogospodarskem načrtu ali letnem načrtu gospodarjenja predvidevajo za to leto. Tako določena biološka amortizacija velja kot poprečje za gozdnogospodarsko območje. Delavski svet določi zneske biološke amortizacije po kubičnem metru za posamezne gozdne Sortimente, lahko pa še po vrednostnih razredih. Zneski biološke amortizacije morajo biti določeni vsako leto vnaprej do konca februarja, za leto 1968 pa v dveh mesecih po uveljavitvi tega odloka. IV Od lesa za potrebe domače lesne obrti (L točka 42. člena zakona o gozdovih) se določi biološka amortizacija enako, kakor je predpisano v III. točki tega odloka. Organizacija določi v okviru tega odloka S svojim splošnim aktom, kdaj in kako se za ta les plača biološka amortiiacija. V Biološko amortizacijo je dovoljeno uporabljati v zasebnih gozdovih za tale gozdnopospeševalna dela: 1. za nego gozdov (čiščenje gozda in kleščenje vej, obžetev sadik, redčenje in druge gojitvene sečnje) ter za varstvo gozdov pred požarom, škodljivci, boleznimi in drugimi naravnimi nezgodami; 2. za pogozdovanje in sp o po Inj e van je gozdnih površin, za dela pri poralajevanju gozdov (priprava fal in priprava sestoja^ in za nego mladiJi kultur (okopavanje, pletev in drugačna kultivacjja); 3. za graditev in večje rekonstrukcije gozdnih prometnih zvez; 4. 2a bioioSke naložbe in za udeležbo h kreditom pri teh naložbah; 5. 2a gozdnogospodarske narčie; 6. za znan s t veno-razi s ko v al no delo. VI Ko začne veljati ta odlok, preneha veljati odlok o merilih za obračunavanje biološke amortizacije gozdov, na Jcaterih je lastninska pravica, in o uporabi sredstev te amortizacije (Uradtii list SR.S, St. 33-346/65). VII Ta odlok začne veljati osmi dan po objavi v »Uradnem hsfu SRS«. St. 321.5/65 Ljubljana, dne 17. 6. 1968. Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije Predsednik: Stane Kavčič PRAVILMIK O POGOJIH ZA PRIZNAVANJE GOZDNEGA SADILNEGA MATERIALA (Uradni list SFRJ št. 45 od 30. 10. 196SJ 1.člen Pogoji za priznavanje gozdnega sadilnega materiala za gozdno pridelavo (v nadaljnjem besedilu; sadilni material) se ugotavljajo po 7. členu temeljnega zakona o sadilnem materialu s strokovno kontrolo nad pridelovanjem. Strokovna kontrola se opravlja obveznim pregledom sadilnega materiala, katerega pridelava ,je v teku, da se uporabijo ukrepi za ohranitev in zboljšanje njegovih ekonomskih, tehničnih, bioloških in genetičnih lastnosti. 2. člen Pogoji, ki se za priznavanje sadilnega materiala ugotavljajo s strokovno kontrolo, so: 1. poreklo, čistost vrste in genetične lastnosti izvirnega materiala, uporabljenega za pridelavo sadilnega materiala; 2. kategorija sadilnega materiala (selekcionirani ali normalni); 3. način pridelave sadilnega materiala (rastlinski deli ali sadike); 4. stanje in sploäen razvoj sadilnega materiala ter razvitost tistih rastlin, od katerih je odvisna kakovost sadilnega materiala, 3.člen Poreklo, čistost vrste, genetične lastnosti in kategorija reprodukcijskega materiala, uporabljenega za pridelavo sadilnega materiala, se ugotavljajo na podlagi dokumentacije pridelovalcev sadilnega materiala o priznavanju izvirnega materiala ter n vpisu pridelovalcev semena oziroma sadilnega materiala v register. Ce pa je bi! reprodukcijski material nabavljen od drugega pridelovalca, se ugotavljajo tudi po potrdilu o poreklu gozdnega semena oziroma po deklaraciji o kakovosti, ki je priložena fakturi za ta material, Poreklo uvoznega reprodukcijskega materiala se ugotavlja na podlagi certifikata, izdanega za ta material. Nadu pridelave, stanje in splošni razvoj sadilnega materiala ter razvitost tistih rastlin, od katerih je odvisna kakovost sadilnega materiala, se ugotavljajo 2 obveznim pregledom sadilnega materiala med vegetacijo na kraju pridelave. 5.£len Sadilni material jc treba vsekakor pregledati najmanj enkrat letno med pridelavo, in sicer ob koncu vegetacijske dobe. Obvezni pregled sadilnega materiala se opravlja v navzočnosti pridelovalca, 6. člen Pridelovalec sadilnega materiala mora pravočasno obvestiti strokovno službo, ki ho opravljala strokovno kontrolo, kakäen sadilni material bo prideloval in kateri izvirni material bo za to uporabil 7. člen O pregledu sadilnega materiala še sestavi zapisnik; podpišeta ga pooblaStena strokovna oseba, ki je opravila kontrolo, in pridelovalec sadilnega materiala. Zapi^änik iz pr\'ega odstavka tega člena mora navajati: ime in sedež delovne organizacije, katere strokovna služba ie opravila strokovno kontrolo, in ime strokovne osebe, ki je opravila obvezni pregled; ime in sedež pridelovalca sadilnega materiala, številko vpisa v register proizvajalcev sadilnega materiala in ime strokovne osebe, odgovorne za pridelovanje sadilnega materiala; pregledani objekt, v katerem se prideluje sadilni material; podatke o pridelavi sadilnega materiala z navedbo vrste in kategorije, porekla, čistosti vrste in genetičnih lastnostih izvirnega materiala, uporabljenega za pridelavo sadilnega materiala, splošno stanje vegetativnega razvoja sadilnega materiala (videz, rast idr.); pričakovani pridelek posameznih vrst in kategorij (v kosih) kakovostnega sadilnega materiala, pripombe in priporočila pridelovalcu ter dan, ko je bil opravljen obvezni pregled, /Zapisnik iz prvega odstavka tega člena mora hiti napisan v dveh izvodih; enega izroči strokovna služba, ki je opravila strokovno kontrolo, pridelovalcu sadilnega materila, drugega pa obdrži zase. 8. člen Po opravljeni strokovni kontroli pridelave sadilnega materiala dobi pridelovalec po tretjem odstavku 7. člena temeljnega zakona o sadilnem materilu samo za tisto količino sadilnega materiala, ki ustreza pogojem, predpisanim v tem pravilnikti, potrdilo o poreklu sadilnega materiala na obrazcu — Potrdilo o poreklu gozdnega sadilnega materiala, ki je obljavljen skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del, 9. člen Potrdila o poreklu gozdnega sadilnega materiala ne dobi pridelovalec zlasti za tisti sadilni material, za katerega se pri obveznem pregledu ugotovi: 1, da je bil pridelan iz gozdnega semena, ki ne ustreza predpisanim kakovostnim normam, ali ne izvira iz priznanih semenskih objektov oziroma da nima deklaracije o kakovosti gozdnega seinena s fakturo ali potrdila o poreklu gozdnega semena; 2- da je bil pridelan po vegetacijski poti iz reprodukcijskega materiala, ki ne ustreza predpisanim kakovo,stnira normam, aJi da ne izvira od priznanih selekcioniranih klonov, elitnih matičnih gozdnih dreves, selekcioniranih plantažnih dreves, klonov, kultivatorjev, matičnih plus dreves in plantažnih plus dreves oziroma da nima deklaracije o kakovosti sadilnega materiala s fakturo ali potrdila o poreklu sadilnega materiala za reprodukcijski material; 3. da ne ustreza predpisanim kakovostnim normam, Določbe tega pravilnika ne veljajo za že pridelan sadilni material in za sadilni material, katerega pridelava se je začela, preden je začel veljati ta pravilnik. H. člen Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v »Uradnem listu SFRJ«. 9 št. 14771/1. Namestnik zveznega sekretarja Beograd, 4. oktobra 1968. za gospodarstvo; Vlado Juričič, s. r. (Ime in sedel delovne orEsniiadje, kater« strtikonia sluiba je opravila strokovno kontrolo) POTRDILO št. ...................... o poreklu gozdnega sadilnega materiala ]. Podatki o sadilnem materialu; Ime in sedež delovne organizacije, ki je pridelala sadilni material . ............................. ............................... Kraj pridelave ........................................................... Kategorija reprodukcijskega materiala .................................................................................... (selekcioniran) (normalen) Način pridelave ............................................................. (rastlitiski deli, sadike) Rod, vrsta, podvrsta, botanični različek, klon, kultivar: — domače ime _ , ______________________________ — latinsko ime ____________________i.,................................................ Poreklo reprodukcijskega materiala, iz katerega je bil pridelan sadilni material _____._______________________________________________ (odkod je bil dobljen ali odkod prvotno iivira) Priznan semenski objekt oziroma klon, kultivar idr., od katerih je bil dobljen reprodukcijski material ........................................................ (registrska številka in slcrajšano imc) Trajanje vzgoje v drevesnici .................._________________________________________________ (nep resa njene 4 pre^jene sadike) Količina .............................................................................. (število sadik) 2. Priznanje porekla gozdnega sadilnega materiala. Na podlagi 7. člena temeljnega zakona o sadilnem materialu in zapisnika o strokovni kontroli nad pridelovanjem gozdnega sadilnega materiala _____________________________ (številka —........................................— potrjujem, da je bilo pridelovanje zgoraj omenjenega in d3tu:n ^üpli^nika) sadilnega materiala pod kontrolo strokovne službe, in sicer: ......................................................... in priimek sti-okovnjaka, (ci je opravil obveT.ni pregled) (M. P.) dne_______________________T.....____________________________PooblaiiČena strokovna oseba: ODLOČBA O DOLOČITVI STROKOVNIH DELOVNIH ORGANIZACIJ, KI ODBIRAJO IN PRIZNAVAJO MATIČNE RASTLINE 2A PRIDELOVANJE SADILNEGA MATERIALA (Uradni Ust SRS št. 18 od 23. 5. 1968) Za odbiranje in priznavanje matičnih rastlin za pridelovanje sadilnega materiala za sadjarsko, vinogradniško, hmeljarsko oziroma gozdno proizvodnjo se določijo; 1. Kmetijski inštitut Slovenije v Ljubljani, Kmetijski zavod Gorica v Novi Gorici in Višja agronomska šola v Mariboru za odbiranje in priznavanje matičnih rastlin za pridelovanje sadilnega materiala za sadjarsko in vinogradniško proizvodnjo; 2. Biotelmiška fakulteta v Ljubljani, Kmetijski zavod Maribor in Sadjarski zavod Maribor za odbiranje in priznavanje matičnih rastlin za pridelovanje sadilnega materiala za sadjarsko proizvodnjo; 3. Inštitut za hmeljarstvo v talcu za odbiranje in priznavanje matičnih rastlin za pridelovanje sadilnega materiala za hmeljarsko proizvodnjo; 4. Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije v Ljubljani za odbiranje in priznavanje matičnih rastlin in semenskih sestojev za pridelovanje sadilnega materiala za gozdno proizvodnjo. St.: 320 (C-024) 68 RepubliSkt sekretar za gospodarstvo: Ljubljana, dne 7. maja 1968 Svetko Kobal, 1. r. ODLOČBA O JUGOSLOVANSKIH STANDARDIH ZA GOZDNE ZNAKE (Uradni list SFRJ št. 35 od 28. 8, 1968) 1. Jugoslovanski zavod za standardizacijo predpisuje tele jugoslovanske standarde: Gozdni znaki. Zaznamovanje meje in stabilizacija mejnih znakov; Klasifikacija ........ . . . ...............JUS D.A0.320 Znak za zunEinjo mejo posestva ..................JUS D.A0.321 Znak za mejo med gozdno-gospodarskimi območji ....... JUS D,AO.322 Znak za mejo med posestnimi (gospodarskimi) enotami......JUS D.A0,323 Znak za mejo med predeli v planinskih krajih ......... JUS D.A0.324 Znak za mejo med predeli v ravninskih gozdovih . .........JUS D.A0.325 Znak za mejo med predeli (sestavinami) ..,...,.,... JUS D.A().326 2. Jugoslovan.ske standarde iz 1. točke te odločbe je objavil Jugoslovanski zavod za standardizacijo v posebni izdaji, ki je sestavni del te odločbe. 3. Jugoslovanski standardi iz 1. točke te odločbe so obvezni in veljajo od 1. januarja 1969. SL 06-5219/1 Direktor Jugoslovanskega zavoda Beograd. 14. avgusta 1968. za standardizacijo: S lavo ljub Vitorovid, s. r, ODLOČBA O JUGOSLOVANSKIH STANDARDIH ZA GOZDNO GOSPODARSKE ZEMLJEVIDE (Uradni list SFRJ Št. 36 od 4. 9, 1968) 1. Jugoslovanski zavod za standardizacijo predpisuje tele jugoslovanske standarde: Gozdno-gospodarski zemljevidi: Tipi gozdnega zemljišča. Barve io oznake ..............JUS D.AO,200 Oznake vzgojnih in glavnih posek.........., . ......JUS Ü.AO.210 Gozdni prometni objekti. Oznake in barve ..............JUS Ü.AD.220 Šestavinsici zemljevid, Sestava, starost in prostornina le^ia ......JUS D.A0,23O 2. Jugoslovanske standarde iz 1. točke te odločbe je objavil Jugoslovanski zavod IZ standardizacijo v posebni izdaji, ki je sestavni del te odiocbe. 3. Jugoslovanski standardi iz 1. točke te odločbe so obvezni in veljajo od 1. januarja 1969. St, 06-5220/1 Direktor Jugoslovanskega zavoda Beograd, 14. avgusta 1968. za standardizacijo: Slavoljub VitorDvic, s, r, ODLOČBA O JUGOSLOVANSKIH STANTJARDIH ZA LESENE 2ELEZNISKE PRAGOVE (Uradni list SFRJ St. 55 od 30. 12. 1968) 1. Jugoslovanski zavod za standardizacijo predpisuje naslednja jugoslovanska standarda: Leseni Železniški pragovi........ . ...... ..... JUS D.D 1.020 Leseni železniški pragovi za industrijske, kurilniäke, delavniSke in stranske postajne tire ...................JUS D.D 1.023 2. Jugoslovanske standarda iz 1. točke te odločbe Je objavil Jugoslovanski zavod za standardizacijo v posebni izdaji, ki je sestavni del te odločbe. 3. Jugoslovanska standarda iz J. točke te odločbe sta obvezna in začneta veljati 1. julija 1969, Beograd, 19. decembra 1968. Direktor Jugoslovanskega zavoda St. 06-7732/1. za standardizacijo: Slavoljub Vitoiovičp s. r. 634.0.663.2 : 625.74 (497.)2) GOZDARSTVO IN AVTOMOBILSKE CESTE V SLOVENIJI Prof. dr. Dušan Mlinšek (Ljubljana) Z industrializiran jem Slovenije prepreda deželo vedno več elektrovodov in hitrih cest, pričakovati pa je tudi plinovode in podobno. Nastaja obdobje gradnje hitrih avtomobilskih cest. Vse te naprave in napeljave pa občutno prizadevajo gozdni prostor in gozdarstvo kot gospodarsko panogo. Gozdarji smo na vse to doslej molčali ali pa smo se neorganizirano oglašali z zahtevo po soodločanju in po odSkodnini za nastalo škodo; bili smo prepričani, da kot "poslušni državljani«, ki upravljamo gozdove, nimamo pravice vmešavati se v takšna vpraSanja. Z gradnjo avtomobilskih cest bosta gozd in gozdarstvo občutno prizadeta, zato moramo pri projektiranju in pri gradnji avtomobilske ceste zahtevati sodelovanje in tudi odškodnino za nastalo škodo, če tega ne bomo storili, bomo s tem priznali, da svojega dela in deleža, ki ga naša stroka prt.speva družbi, ne znamo dovolj ceniti. Vsak del gozda v Sloveniji je pomemben gospodarski objekt, v katerega je bilo že skozi stoletja na različne načine vlagano delo in je bilo tako omogočeno, da imamo sedaj takšen gozd, kakršen je. Končno sta tudi v degradiran gozd vložena delo in prizadevanje. Z njegovim varovanjem je bilo namreč doseženo, da degradirani gozdovi sedaj niso povsem derutni, kot so marsikje na Balkanu. Z upoštevanjem načela trajnosti ali po domače s »samopritrgo-vanjem« smo ponekod gozdove izboljšali, drugje pa smo poskrbeli, da se degradacije niso huje uveljavile. Tako gre tudi v obravnavanem primem za bogat prispevek v splošno Icorist, ki ga je le težko izraziti z denarno vrednostjo. Stoletna vlaganja naših kmečkih gozdnih posestnikov, gozdarske operative ali pa strokovnega nadzora v naš gozd pomenijo, da so bili gozdovi v Sloveniji povsod kulti vi rani s pomembno kapitalno vrednostjo. Posebne napore smo vložili in vlagamo zlasti v povojnem obdobju, ko gradimo gozdne ceste, sestoje intenzivno negujemo in urejamo ter utrjujemo strokovno-organizacijsko mrežo, vse to z izrednim entuziazmom, ki ga je še posebno potrebno izraziti z denarno vrednostjo. Z gradnjo avtomobilske ceste se vrivajo motnje v gozd in v gospodarjenje z njim na območju cestnih tras. Te motnje ne pomenijo le škode zaradi izgube gozdnih površin, temveč povzročajo preorientacijo pri gospodarjenju s celotnimi gozdnimi revirji na območju tras. Ker pa so vsi naši uspehi in gozdni objekti na sploh plod dolgoročnega načrtovanja, je Skoda tem občut-nejša in dolgotrajnejša. Zahteve gozdarjev po soodločanju o poteku trase in po učinkovitih odškodninah so tem bolj upravičene v zvezi z naslednjim spoznanjem' Pri gospodarjenju z gozdom smo pri nas navezani sami nase kot le malokje drugje v Evropi. Zato je denar, ki ga pr[gospodarimo iz gozda in vi-ačamo vanj, še dragocenejši, saj je to vračanje pogojeno z visoko stopnjo etike, s skrbjo za obogatitev slovenske pokrajine v korist družbe. Zgledujemo se po deželah, kjer zadnje čase pospešeno gradijo avtomobilske ceste, npr. v Švici in v Nemčiji. Tam se uveljavlja zelo konstruktivno sodelovanje med gozdarjem in graditeljem ceste. Vso nastalo škodo pa se povrne gozdarstvu v izdatni meri, čeprav država že itak trajno materialno podpira gozdarstvo. Menimo, da si mora gozdarstvo zagotoviti svoje vplivno mesto glede soodločanja v vseh primerih, ko gradnja ceste prizadene gozd in gozdarstvo. "Hkrati pa je potrebno takoj izdelati navodila za cenitev škode gozdarstvu, ki nastaja pri gradnji avtomobilske ceste oziroma podobnih objektov. Pri sestavi teh navodil je potrebno Se posebej upoštevali vlaganja nematerialne narave, ki morajo biti gozdarstvu v danem primeru povrnjena. Urbanistični inštitut SRS v Ljubljani je izdelal priročnik o obhkovanju prostora za avtomobilske ceste. V njem so navodila, ki zajemajo tudi gozdni prostor in opozarjajo na splošne zahteve gozdnega gospodarstva do graditeljev ceste. V naslednjem v celoti navajam tisti del navodil, ki se nanaša na gozd, 1. Splošne ugotovitve Gozdno gospodarstvo razume potrebo po gradnji avtomobilske ceste v Sloveniji. Ker pa se le-ta pojavlja kot velik tujek v gozdnem prostoru, mora gozdarstvo zahtevati pravico do soodločanja o generalni trasi in ozelenjevanju cestnega roba. Gre za željo po konstruktivnem sodelovanju, kjer naj kmetijstvo in gozdarstvo kot biološko povezani gospodarski panogi pomagata pri iskanju optimahiih rešitev, kot je to novejši primer v nekaterih srednjeevropskih deželah. Gozdarstvo ima do gradnje avtomobilske ceste svoje stališče in zahteve, ker cesta pomeni za gozdno gospodarstvo določene negativno posledice. Obrazložitev: Gozd pokriva polovico slovenskega prostora in je tako bistveni nosilni elemenl in oblikovalec slovenske pokrajine, ki sodi med rastiščno najbolj pestre v Evropi. Gozd, ki intenzivno izraža to pestro.st, ne porašča zemljišč z monotono odejo, temveč se s svojo raznovrstnostjo prilagaja vsem rastiščnim odtenkom pokrajine in ji hkrati daje svoj ekološki pečat. Gozdarstvu v Sloveniji je naložena naloga krepiti potencialne vrednote gozda, ohranjevati naravnosti in pestrosti gozda, vse to pa s pomočjo njegove nege. Gozdarstvo z opravljanjem te naloge bistveno prispeva k negi pokrajine. Sedanji slovenski gozdni areal in gozd sta bila skozi zadnja stoletja oblikovana zavestno z določeno stalnostjo, tako da imamo sedaj opraviti s kultiviranim gozdom in hkrati s kultiviranimi gozdnimi tlemi. V industrializiranem okolju hitrih cest in vedno hujšega hektičnega nemira postaja gozdni prostor otok miru in .svojevrstna turistična posebnost za silva-turizem. V taksnem organiziranem gozdnem prostoru in gozdarstvu, ki slonita na temeljnem načelu; spoštovanje individualnosti in enkratnosti rastišča ter gozdnega sestoja, pomeni vlaganje betonskega telesa v gozd in v takšno gozdnato pokrajino, kot je Slovenija, rušenje naravnosti in podiranje gozdnogospodarskih načrtov. Gozdar je biolog, ki pozna notranje ekološke in fiziološke odnose, lastne gozdu in pokrajini. On gospodari z gozdom, v katerem ce^ta spreminja biološko stanje in zc vnaprej določen razvoj, ki je vedno začrtan gozdu z dolgoročnim gozdnogojitvenim načrtovanjem, Da bi se pri gradnji avtomobilske ceste našle optimalne rešit\'e, je potrebno, da gozdar sodeluje pri naslednjih nalogah oziroma, da jih izvrši: — ugotavlja diagnozo rastišča pri iskanju trase; — nakazuje objekte, ki jih kaže ohraniti; — opredeljuje ekološke spremembe, ki bodo nastale s cesto; — svetuje pri iskanju prostora za deponije in prt odpiranju kamnolomov; — načrtuje pogozditve in jih izvaja, 2. Gozd in cesta Z gradnjo gozdnih cest v Sloveniji bodo gozdarstvo, gozd in gozdna pokrajina različno prizadeti — odvisno od gozdnih tipov, skozi katere bo cesta potekala. V določenih primerih pa bo lahko ogroženo tudi funkcioniranje ceste, Če gozda ne bomo primerno upoštevali (npr, gozdovi na krasu). Cesta in gozdovi na hrihovi!etn krasu Slovenskega PHmorja Na kraškem gozdnogospodarskem območju je potrebno iskali optimalno rešitev ob vestnem upoštevanju sedanjih nasadov črnega bora. S sečnjo manjših sestojev črnega bora gozdarstvo na krasu ne more veliko izgubiti^ toda nasadi črnega bora so lahko učinkovita zaščita pred burjo in zameti, ki morejo močno ovirati funkcioniranje ceste na tem območju. Zavedati se je treba, da je bila na tem območju vzgojenih ok. 18.000 ha nasadov črnega bora zlasti zato, da hi blažih burjo, ki je tam dominanten rastiščni lak tor. Cesla in gozdovi na visokem krasu Odsek ceste, ki bo sekal dinarski masiv v smeri Primorje — notranjost Slovenije, bo povzročil gozdarstvu glede na absolutni znesek največ škode. Ker gre za enega največjih slovenskih gozdnih kompleksov, ki hkrati predstavlja le severno obrobje velikanske dinarske gozdne celote jelke in bukve, bo učinek ra7Jičen. V pokrajinskem pogledu prav zaradi obrobnega značaja ne morejo nastati večje pokrajinske motnje. Huje bosta prizadeta gozdno in lovno gospodarstvo, saj bo cesta homogeno gospodarsko enoto razkosala na več manjših, gospodarsko oslabelih delov. Prav tako pa bo ves gozdni živalski svet, ki je sedaj celovit, razdeljen in bodo v tem biotopu povzročene določene motnje. Gozdno gospodarstvo je v obravnavanem območju razvito in zelo produktivno, zato bodo Škode za gozd in za gozdnega posestnUca zelo občutne. Obzirnejše projektiranje trase prek revnejših rastišč in ob nespremenjenih investicijskih stroških za cesto bo ubJazilo izgubo gozdnega gospodarstva. Cesta in go?,dovi na rastiščih hrasta in gabra v notranjosti Slovenije Pretežni del trase bo v nou-anjosti Slovenije potekal po območju našili najplodnejših gozdnih rastišč (Ljubljanska kotlina in Štajerska), Tam je delež gozdov v primerjavi z gozdovitostjo drugih predelov v Sloveniji zelo majhen. Zato bi vsako pretirano sekanje gozdov zaradi avtomobilske cesto pomenilo grdo tetoviranje pokrajine in občutno izgubo potencialnili gozdnUi rastišč, na katerih inore gozdarstvo poceni ustvarjati izredno velike odnose. Glede na splošno Šibko gospodarsko rnoc gozdarstva v teh predelih bo izguba gozda posestnike močneje prizadela. Ka vsej trasi pa se vrstijo zelo različna specifična rastišča s posebno oblikovanimi sestoji, ki se razlikujejo od poprečnih gozdnih tipov, zato jih kaže pri trasiranju in gradnji spoštovati, npr. krakovski hrastov pragozd, kj je edini ostanek hrastovega pragozda v Jugoslaviji in pomeni važen objekt pri raziskovalnem delu. Maloga glasi takole: Ohraniti naravnost gozda ob modernizaciji pokrajine. Saj je gozd ostanek naravnega in pomeni most med davno preteklostjo in bodočnostjo. Pri tem pa se zavedamo, da vseh posebnosti ne bo mogoče ohraniti. Pri določanju trase je zlasti potrebno skrbeti, da z odpiranjem koridorov skozi gozd na določenih lokacijah ne bodo nastali vetrni kanali, ki bi škodljivo vplivali na gozd in spreminjali lokalno klimo. Tovrstna škoda bo majhna, če bo trasa potekala ob gozdnem robu, ob starih linijah, zlasti pa, Če ne bo odpirala južnih robov. Hkrati pa pomeni v.sako nepremišljeno prelaganje trase s poljedelskih zemljišč v gozd zmotno dejanje. Gozd je v Sloveniji zaradi večinskih odličnih ra.stišč in zaradi širokega spektra njegovih drugotnih funkcij kultura prvega razreda. 3, Gozdarstvo In avtomobilska cesta Kljub upoštevanju naštetih opozoril bo mogoče nastalo škodo le ublažiti, Skoda bo trajna ali pa prehodne narave. Trajne izgube 1. Izguba gozda. Sodeč po gozdnatosti Slovenije, bo potekala avtomobilska cesta s polovico svoje dolžine skozi gozdove, V gozdu bo potrebno traso razširiti na 55—60m; to bo izgubo gozdne površine zelo povečalo. Trasa bo odrezala tudi manjše gozdove, s katerimi se ne bo veČ splačala gospodariti. Medsebojna zamenjava zemljišč v gorskih predelih iz znanih vzrokov ne pride v poštev. Glede na odlična rastišča moramo računati z vsakoletno izgubo 40—70 m-' lesa za vsak kilometer ceste, potekajoče skozi gozd, 2. Prezgodnja sečnja mlajših, nedoraslih sestojev povzroča še posebno izgubo. 3. Poseben režim gospodarjenja v oddelkih ob cestnem robu s trajno zmanjšano vrednostno proizvodnjo in z dražjim gospodarjenjem. (Majhni vrednostni prirastki, neuspešno pomlajevanje zaradi degradacije tal in zaradi dolgih enoličnih in eksponiranih gozdnih robov. Zmanjšanje možnosti za racionalizacijo, poslabšana mobilnost v robnih revirjih. Manjši prirastki zaradi onesnažitve zraka z izpušnimi plini ob upoštevanju termičnih relacij zraka ob vsej trasi, in Še posebej v kraškem vrtačastem svetu. Vsak liter porabljenega bencina daje 274—404 mg strupenih svinčenih odpadkov,) 4. Skoda na divjadi zaradi spremembe biotopa. 5. Spremembe in prelom pri gozdnogojitvenem načrtovanju v robnih oddelkih. 6. Daljši transport lesa (v določenih primerih). Trentüne. izgube in sanacijski stroški L Rekonstrukcija mreže gozdnih cest in novi priključki na javne ceste. 2. Preureditev gozdnogospodarskih načrtov. 3. Vetrolomi in snegalomi na novo nastalih gozdnih robo vili dokler se go7-dni robovi ne utrdijo, 4. Ožig debel na južnih robovih, 5- Utrditev novih gozdnih robov (podsadnja in podobno). 6. Izdelava prehoda med novo nastalim gozdnim robom in zunanjim robom ceste. 7. Povečani stroški pri sečnji in spravilu lesa s trase zaradi neprirejenosti sečišča. 4. Sklepne ugotovitve Inkonvenience, nastale z avtomobilsko cesto v gozdu, presegajo težo le-teh na agrarnih površinah. V narodnem gospodarstvu Slovenije je naloga gozdarstva enakovredna pomenu avtomobilske ceste. Gozdarstvo pa je pri tem v izredno re.snem materialnem poloČaju in v nobenem primeru ne more odstopiti od odškodninskega zahtevka. Odškodnino za vse nastale izgube, nevšečnosti in dražje gospodarjenje je potrebno ugotoviti na podlagi skrbne gozdno go j it ve ne presoje tako, da gozd in gozdni posestnik ne bosta prizadeta. Vse kategorije škod je potrebno oceniti oziroma izračunati po posebnih navodilih za ugotavljanje škode v gozdarstvu, nastale zaradi gradnje avtomobilske ceste. V skupnem interesu je potrebno pritegniti gozdarstvo — ob pomoči arhitekta — k ozelenjevanju novih golih in ranjenih površin, ki se morajo čim prej zaceliti, in sicer skladno 7, lokalno rastlinsko združbo. FORSTWIRTSCHAFT UND DIE AUTOBAHN IN SLOWENIEN (Zusammenfassung) In den kommenden Jahren wird das kleine Slowenien seiner Länge nach, von. der modernen Autostrassc durchquert werden. Zufolge des hohen Waldanteils im gaznen Lande (48?ž) wird dieses Verkehrobjekt, als ein Fremdkörper in der naturnahe erhaltenen Landschaft, viel Waldfläche einnelimen. Es werden jahrzehntelang gut gepflegte Waldteile geopfert werden müssen. Das Durchschnciden der Waldreviere wird eine völlig neue Umorientierung in der Bewirtschaftung dieser Waldtdle verlangen. Für die Forstwirtschaft sind die Verluste umso bedeute.nder, da jeder Wirrschaftsvvald als Resultat einer langfristigen Waldbau liehen Planung 7.U werten ist und gleichzeitig einen unselbständigen Teil einer grösseren forstlichen Wirtschaftseinheit darstellt. Ausserdem muss in diesen, von der Autobahn durchquerten Wäldern, eine neue waldbauliche Planung stattfinden, durch welchc die Bewirtschfatung der Waldreviere von nun an ander,'; gelenkt werden wird. Zu die.sen Verlusten werden noch viele andere hinzukommen, welche sich, sei es durch die Verminderung der Wertproduktion, sei es durch ständige Mehrausgaben für die Besondere Bewirtschaftung der beiden Waldstreifen entlang der Autobahn, stark bemerkbar machen werden. Die durch den Bau de Autobahn verursachten Schäden im Walde sind deshalb von einer viel komplexeren Art als Schäden an Agrarlandflächen. Ausserdem muss betont werden, dass der Waldboden als Kulturboden zu beiracliten ist, weldicr nicht zuletzt durch die Waldpflege zu dieser Kathegorie entwickelt wurde. Aus diesen Gründen verlangt die slowenische Forstwirtschaft das Mitsprachrecht beim Bau der Autobahn in allen jenen Punkten, bei denen die biologischen und forsiökonomischen Gesichtspunkte angeschnitten werden. Das Institut für Uvbanismus in Slowenien hat Richtlinien für den Bau der Autobahn herausgegeben. Einen Teil dieser Anweisungen stellt der in diesem Artikel verfasste forstwirtschaftliche Teile dar. In diesen Richtlinien, wurden zuerst die drei charakteristischen natürlichen Standorte besprochen, durch welche die AuTobahntrasse verlaufen wird. Im Karslgebiet müssen Autobahnprojelttanten diesen »Windstaudortrt voH respektieren und sich dem schützenden Wald anpassen, wenn sie nicht wollen, dass die Autobahn sehr viel an ihrer Funktion verlieren. "Wird. In den Gebieten, wo die Autobahn die Dirarischen Alpen an ihrer nordwest-lich.«en Spitze durchschneiden wird, kann die Trasse wegen des riesigen Waldmassivs die Landschaft wenigem stören. Die Porst Wirtschaft wird jedoch hier viel verlieren, da die Autobahn hier einer intensiven Waldbewii'tschaftung und ertragsreichen Wäldern begegnet. Im Inneren des Landes wird die Autobahn durch das slowenische Hügelland, mit weniger Wald, jedoch auf ertrag s fähigsten Q ue r-ce to-C ar pi n e t u m Standorten, verlaufen. Für die Forstwirtschaft sind hier die potentiellen Möglichkeiten sehr gross und daher die Verluste für die.sen Wirtschaftszweig sehr hoch. Im besonderen Teil werden die Schäden, welche sich für die Forstwirtschaft ergeben, besprochen. Es werden Richtlinien gegeben, wie der Wald und die Waldwirtschaft, im Sinne einer allgemeinen optimalen Lösung, berücksichtigt werden soUen. 634,0.453 (Argyresthia fundella) (497,1] MOU JELOVIH IGHC (ARGYRESTHIA FUNDELLA F. R.) — NEVAREN ŠKODLJIVEC JELOVJA Ing. Saäa Bleiweis (Ljubljana) Gozdovi Gorskega kotarja predstavljajo za sosednjo Hrvaško nedvomno najvrednejše kapitalne gozdove iglavcev. Poleg relativno mlajäih smrekovih sestojev preA'tadujejo sestoji [olke vseh starostnih razredov in se idealno naravno pomlajujejo. Po podatkih gozdnega gospodarstva Delnice poraŠčajo čisti jelovi sestoji ok, 69.500 ha sveta z optimalnimi tahiimi in klimatičnimi razjneranni. Do nedavnega so bili ti jjozdovi tudi vzor zdravih gozdnih združb brez pomembnejših znakov poškodb od rastlinskih bolezni in škodljivcev. Pred približno IS leti pa so tamkajšnji gozdarski uslužbenci prvikrat opazili su.Šenje posameznih jelk, pa tudi večjih skupin. Sušenje je bilo prav posebno izrazito v gozdovih, s katerimi gospodari gozdna uprava v Fužinah. Sušenje je vedno bolj napredovalo, tako da je bilo leta 1953 v gozdnih predelih Črni vrh, Zvirnjak, Svinjak in Mlaka posekanih okoli 10-000 m' jelovi h su.sic. Pri raziskovanju vzrokov nenadnega suSenja jelk je bilo ugotovljeno, da je molj jelovih iglic, ki se je ravno tedaj pojavljal v močnih populacijah skupno še z nekaterimi drugimi škodljivci na jelki, eden pomembnih, če Že ne glavni neposredni povzročitelj sušenja in propadanja jelovih sestojev vseh starosti. Ponovna gradacija jelkincga molja v letih 1967 in 1968 ter njegovo širjenje na območju sosednjih gozdnih uprav Gorskega kotarja pa je dala povod za temeljitejse proučevanje tega nevarnega jelkinega škodljivca. Hkrati z raziskovalnim delom, ki mu je bil poglavitni namen razjasniti nekatere dotlej Še neznane ekološke posebnosti škodljivca, sta bili v teh letih izvršeni tudi dve zatiralni avio-akciji. Leta 1967 je bilo s pomočjo avionov zamegljenih 1137 ha močno okuženih jelovih sestojev, v naslednjem letu pa že 7095 ha od skupnih 20.000 ha, kjer je bila ugotovljena močna in srednja okuženost. Opozorjena na pojav tega nevarnega jelkinega škodljivca in na njegovo širjenje proti mejnim gozdnim območjem Slovenije, so gozdna gospodarstva Postojna, Kočevje in Ljubljana spomladi 1968 izvršila podrobnejši pregled jelovih sestojev na svojih območjih. Količinsko evidentiranje intenzivnosti okužbe £ tem škodljivcem je pokazalo, da je močneje prizadetih ok. 300 ha mešanih jelovih sestojev, in sicer na območju GO Gomance, zlasti oddelka 11 in 24, ležeča na jugovzhodnih pobočjih Snežnika. Razen tega, do tedaj najbolj ogroženega gozdnega predela, pa je bil molj v močnejših populacijali ugotovljen tudi v jelovih sestojih na jugovzhodnih pobočjih Wanosa (GO Bukovje), na Golobičevcu (GO Postojna) ter na Ravniku (CG Ljubljana) Mnogo manj molja so naŠli v raznih predelih Kočevske. Smo pred novo sezono, ko se bo pokazalo, ali je molj na ugotovljenih nahajališčih na začetku svojega gradacijskega vzpona ali pa je že dosegel kulminacijo ter bo prešel v t. i. retrogradacijo, tj. da bo začel .številčno pojemati, V vsakem primeru pa bo neogibno potrebno v prizadetih sestojih še nadalje spremljati potek njegovega številčnega stanja in ugotavljati njegovo morebitno širjenje v nove predele. Ker je možno, da se bo molj jelovih iglic pojavil tudi v drugih jelovih sestojih, ki s prvotnim žariščem v Gorskem kotarju niso neposredno v zvezi, nameravam v tem prispevku seznaniti bralce s tem, do.slej pri nas le slabo znanim, toda nevarnim jelkinim škodljivcem, Sistematska uvrstitev in opis; razvojnih stadijev Molja jelovih igltc (Argv'resthia fundella F, R.) uvi-ščamo po Escherichu v red metuljev (Lepidoptera), v podred malih metuljev (Microfrenatae), v družino moljev (Tineidae), v poddružino Hyponomeutinae, v rod Argyresthia in v vrsto fundella. Majhen srebrnobelo dlakav metuij je dolg 3 do 4 mm. Razpetina proti koncu priostrenih prednjih kril pa znaša 10 do 12 mm. Na prednjih krilih, ki sta znatno večji od zadnjih in prav tako srebrnobeli, opazimo številne lajike, prekinjene prečne svetlorjavkaste proge. Do polovice dolžine so krila brez teh prog, proti koncu pa se le-te vse bolj gostijo. Zadnji par kril je enotno, nekoliko bolj sivkasto srebrn. Na obodu prednjih in zadnjih kril so z izjemo prednjega roba prednjih kril goste srebrno sivkaste rese. Na glavi metuljčka sta poleg dobro vidnih, temiuh facetnih oči tudi 2 do 3 mm dolgi, nitasti tipalki, ki sta rjavkasti z ostrimi, nekoliko temnejšimi prehodi med posameznimi segmenti. Trup nosijo trije pari nog, ki so prav tako rjavkaste. Odrasla gosenica je do 6 mm dolga in je motno zelenkasta z bleščečo črno glavo in črno pego na hrbtni strani prvega prsnega obročka. Gosenica ima 3 ^ 4 -)- 1 par enostavnih venčastih aog (pedes corona ti). Gosenica se zabubi v 4,5 mm dolgem, srebrno belem kokonu podolgovate oblike. Le-ta je na koncu — pri glavi — proti koncu iglice vedno odprt. V kokonu je zavarovana 3,5 mm velika prikrita zelenkasto rjava buba. Jajčec za sedaj še niso našli, zato ni o njih tudi Se ničesar znanega. iO ® Molj jelovih iglic (Argyresthia Eundeila F. R,); 1 = metuljčka, 2 molj na iglici, S = gosenica, 4 = glava i ščit gosenice, 5 = buba, 6 = poškodbe na iglicah (po Bramisu m Escherichu) BioloSkl razvoj Ekologija razvoja molja jelovih iglic je v glavnem znana in se tudi v naših klimatskih razmerah ne razlikuje od časovnega zaporedja posameznih stadijev, ki jih navajajo Escherich, Brauns in drugi priznani gozdarski ento-mologi, Moljevi metuljčki se pri nas pojavljajo v širokem časovnem intervalu, tj. od sredine maja pa do polovice junija. Za metuljčke, ki letajo podnevi, je posebno značilen njihov omotičen let. Domnevno med letom tudi kopulirajo. Ko mirujejOj zložijo krila strmo strehasto prek zadka. Po dosedanjih opažanjih in laboratorijskih poizkusih traja poprečna življenjska Joba metuljev le 4 do ß dni. Po kopulaciji začne samica z odlaganjem jajčec. Predpostavlja se, da jih odloži od 40 do 60, kakor je bilo to ugotovljeno za druge molje. Kam in po koliko jajčec skupaj odloži samica, pa za sedaj še ni znano, prav tako äe ne vemo, koliko Časa traja embrionalni razvoj. Ko se iz jajčeca izvali mlada gosenica, se zavrta v iglico, in siccr naradiio v končni tretjini ighce. Gosenica izgrize iglico najprej proti njeni konici, nato pa tudi proti osnovi. V eni iglici se gosenica zadržuje od I do 6 dni, nato se pa preseli na drugo bližnjo iglico ter v njej nadaljuje svoje škodljivo početje. Na opisani način izgrize ena gosenica več jelkinih iglic, ki so za poškodbe zelo občutljive. Prevrtane iglice na poškodovanem delu porjave in kmalu nato tudi odpadejo. Zlasti hitro odpadajo poškodovane iglice med vegeladjsko aktivnostjo, medtem ko se tiste, k) so bile poškodovane v času vegetacijskega mirovanja, obdržijo dalj časa na vejici. Gosenice se hranijo in izjedajo iglice do jeseni, dokler zunanja poprečna dnevna temperatura oe pade pod +2'' C, nakar se zopet preselijo v Ijližnjo zdravo iglico in v njej prezimijo. Spomladi, ko nastopijo toplejši dnevi, pa nadaljujejo s svojo škodljivo dejavnostjo do konca aprila, ko dorastejo, Iz navedenega vidimo, da so gosenice aktivne najmanj tri mesece pozno poleti in v jeseni in en mesec spomladi. Čeprav je jesensko razdobje daljše od spomladanskega, vendar povzročijo največ škode v spomladanskem razdobju. Vzrok za to je verjetno velikost, požrašnost in vitalnost odi'ascajočih gosenic. Ko gosenice ob koncu aprila dorastejo, zapuste zadnjo poškodovano iglico, si v bližini poiščejo nepoškodovano, zdravo iglico ter si na spodnji strani iglice v nekaj urah spredejo srebrnobel kokon, kjer se nato zabubijo. Opaženi pa so bili tudi primeri, da so se odrasle gosenice po preji spuščale na tla in so se zabubile na spodnji strani listov raznega pritalnega rastlinja, V stadiju bube preživi molj jelovih iglic ok. enega meseca; kakršne so pač tedanje klimatične razmere. Na podlagi dosedanjih, opazovanj in ugotovitev hrvaških entomologov, ki že več let proučujejo biologijo tega škodljivca, bi mogli vse njihove izsledke glede razvojnega poteka molja združiti v naslednjo vitaformulo; 5"" 6p — Iz navedenih bioloških podatkov je razvidno, da nekatere ekološke podrobnosti še niso pojasnjene in bi mogle biLi zelo pomembne pri zatiralnih ukrepih. Naj omenimo le nekatera še odprta vprašanja: življenjski potencial; način, mesto in količina jajčec, ki jih odloži ena samica; kje in kdaj po ekloziji se gosenica zavrta v iglico; koliko iglic uniči ena gosenica v teku svoje ra.sti; kolikokrat se doraščajoča gosenica levi; kdaj in kako se gosenica seli iz ene iglice na drugo oziroma v njo itd. Gospodarski pomen iSkodljivca Iz razvojnega cikla je razvidno, da je molj jelovih iglic škodljiv le v stadiju gosenice. Gosenice ob svojem prehranjevanju delajo rove v iglicah, ki so za takänc poškodbe zelo občutljive in kmalu odpadejo. S to svojo dejavnostjo gosenice neposredno zmanjšujejo asiiTiilacijske površine in zato hkrati tudi občasno zmanjšujejo višinski in debelinski prirastek. Medtem ko listavci v relativno kratlvem Času, tj, Se v prizadetem ali pa v naslednjem letu obnove izgubljene asimilacijske organe, potrebujeta smreka in jelka za to veliko več časa. Nekateri gozdarski strokovnjaki trdijo, da je za obnovo iglic pri jelki in smreki potrebno 6 do 10 let. V vsakem primeru pa je že zmanjšanje asimilacijske površine lahko vzrok za sušenje drevesa. Na potek sušenja pa vplivajo tudi drugi činitelji, kot npr. razvitost krošnje, starost drevesa, kakovost tal, klimatične razmere in pod. Na podlagi dosedanjih opažanj je bilo ugotovljeno, da so se jelke, ki so izgubile več kot 6Q% iglic, posušile v Itrajšem ali daljšem času, medlem ko so jelke, ki so bile ob približno 90% iglic, propadle že naslednje leto. Tudi v primeru, če molj ne povzroči sušenja posameznih dreves ali manjših skupin, je njegova škodljivost že zaradi zmanjšanega prirastka očitna. Sklep Množični pojav obravnavanega, doslej pri nas le slabo znanega nevarnega ielkinega škodljivca — molja jelovih iglic ter težko popravljiva škoda v jelovih sestojih Gorskega kotarja, ki jo je doslej povročil, sia ponovna dokaza, da ni nobene drevesne vrste, ki tudi v optimalnih razmernh ne bi mogla — 2e ob malo spremenjenih klimatskih razmerah, ki jih lahko povzročijo tudi neustrezni gospodarski posegi v sestoje, ali pa zaradi kakšnih drugih Se nepojasnjenih vzrokov — postati žrtev novih, doslej le malo znanih škodljivcev. Opravljenim zatiralnim avio-akcijam pa moramo — kljub doseženim zadovoljivim uspehom, ko je bilo z uničen jem velike množice moljev v poprečju rešeno nad 1 m^ lesa na ha — prisoditi vrednost le trenutno utemeljenega posredovanja, tj. nekakšnega zasilnega izhoda iz nastale kritične situacije. Potrebno bo še veliko dela, da se ugotovijo pravi vzroki množične pojave molja in doženejo ustrezni preventivni in represivni iLkrcpi, da bi za sedaj vsaj zajezili širjenje tega škodljivca v nove predele. Pričakovati je, da bo gozd kot biološki organizem, kjer vladajo zakonitosti biocenoze in gradocenske odvisnosti, sam reagiral na obravnavani nenormalni pojav in skušal zopet vzpostaviti ravnovesje, vendar pa se zastavlja vprašanje, ali ne bo med tem nastala prevelika in težko popravljiva škoda? Od molja jelovih iglic prizadeti in ogroženi sestoji iglavcev Gorskega kotarja, ki porasčajo relativno plitka zemljišča na apnenčasti podlagi, opravljajo poleg svoje osnovne naloge, tj. produkcije vrednih sortimentov, še številne druge funkcije neprecenljive vrednosti. Vsekakor pa je problem zelo pereč in kompleksen, zlasti ob upoštevanju možnosti, ki jo dopušča Mitterberger, da se škodljivec lahko loti tudi smreke in bora, pojav, ki pri nas do sedaj še ni bil ugotovljen. Razen tega ima molj le malo naravnih sovražnikov, ki bi lahko bistveno vplivali na potek njegove gradacije. Paraziti jelkinega molja doslej še niso znani in niso bili opisani. V Gorskem kotarju je bilo sicer ugotovljenih 10 vrst raznih parazitov, toda za sedaj so le pičlo zastopani. Eksplozivni pojav molja jelovih iglic ter velikanska Skoda, ki jo je povzročil v gozdovih Gorskega kotarja, sta resen opomin, da moramo bili pri gospodarjenju 2 jelovimi sestoji še prav posebno previdni ter da moramo pri znanem pojavu sušenja jelke upoštevati tudi tega novega, doslej pri nas le malo znanega škodljivca. Slovstvo Androič, M,.' Argyresthia fundclla F, R, moljac jelinih iglica — uzrofnik sušenja jele u Gorskom Kotaru Šum. list, 7—8/1960. Brauns, A.: Taschenbuch der WaldinsekteRj 1964. Escherich, K.t Die Forstinsekten Mitteleuropas III, 1031. Spaič, I.: Neka ekološka opažanja j rezultati suzbijanla raoljca jelinih iglica (Argyresthia hindeJla F. R.), Sum. list, 5—6/1968. Android, M: Problem suäenja jele u Gorskom Kotam, Lici i Sloveniji, Referat za posvetovanje v Zalesini, 1968. Vajda, Z.: Moljac jelovih iglica u sastojinama Gorskog Kotara, Sum. list, 9—10/ 1954. D!E TANTNEMNADEIJIIOITE — EIN GEFÄHRLICHER SCHÄDLING DER T.4NNENWALDER (Zusammenfassüng) T m Jahre 1953 ist im Gorski kotar in Kroatien eine bemerkenswerte Kalamität der Taniiennadelmottie {A.rgyrestliia fundela F. R.) das erstemal festgestellt worden. Im vergangenen und im vorvergangenen Jahre wieder hat der genannte Schädling die envahnten Forste noch arger befallen. Auf einer Fläche von nmd 20.000 ha hat die Gradation Tannenwälder und Fichten-Tannenwälder erfassend eine so hohe Stufe erreicht, dass wegen starker Baumtrockniss der Fortbestand der Tanne in diesem Räume emstlich gefährdet 1st. Es wurden Bekämpfungsaktionen mit Zerstäubung von Insektiziden aus Flugzeugen unternommen. Im ersten Jalire wurden 1137 ha im folgenden weitere 70^)5 ha der betroffenen Waldfläche trätiert, Die angewendeten Bekäinpftjng.snnan.ssnahmen haben gute Resultate gezeitigt. Man rechnet, dass mit ihnen je Hektar durchschnittlich 1 m^ des jährlichen Holzzuwachses gerettet worden ist. Im verflossenen Jahre hat sich die Kalamität auch auf reine Tannenwälder und Tannen mischwalder in Landstrichen von Slowenien, welche dem ursprünglich betroffenen Gebiete des Gorski kotar angrenzen, ausgebreitet. Deswegen wurde auch dort eine sorgfältige Kontrolle eingerichtet, welche die Entwicklung und die Ausbreitung dieses Schädlings verfolgen soll, Zwecks möglichts guter Kenntniss der Biononiie der Tannennadelmotte werden im Artikel ihre morphologischen Eigenheiten und ihre biologische Entwicklung behandelt. Besondere Aufnaerksamkdt widmet der Verfasser dem wirtschaftlichen Belang dieses Schädlings, welcher bisher in Slowenien nur sporadisch aufgetaucht ist und deswegen nur wenig bekannt war, Es ist beobachtet worden, dass der Zuwachs der Tannenforste eine bestimmte Zeit vor der behandelten Tannennadelmottenialamität sehr zurückgegangen war. Deshalb sieht der Verfasser das Auftauchen der Tannennadel motte als sekimdäre Erscheinung an und bringt es in Verbindung mit dem T armen sterben, welchem auf dem Territorium von Slowenien und teilweise auch von Kroatien im letzten Jahr-zent beträchtliche Flächen von reinen Tannenwäldern und Tannenmischwäldern stark betroffen hat. 634.0,231 (Abies alba) : 451.2 (497 12) PROPADANJE TELOVEGA POMLADKA V GOZDOVIH KAMNIŠKE BISTRICE Ing.Janez TitovŠek (Radeče) V Sloveniji imamo ok. 300.000 ba gozdov z jelko. Na ]15,(]00ha je njen delež večji od 50% (8). Jelka je glede na proizvodnost naša prva domača drevesna vrsta, saj ima med a\'tohtonimi iglavci največji prirastek. 2e vrsto let nahajamo v go2darskih strokovnih glasilih obravnave žgočega problema: propadanje jelovih gozdov. Pri tem gre v glavnem za dva pojava: 1. za pe-Šanje, hiranje in odmiranje jelke ter 2, 7a njeno nezadovoljivo pomlajevanje in zato za oteženo obnovo jelovih gozdov. V tem prispevku se bom dotaknil osnovnega vzroka za neuspešno naravno pomlajevanje jelke v gozdovih Kamniške Bistrice. Z njegovim proučevanjem je začel prof. ing. J. Slander že leta 1955. Tedaj in še dandanes so obravnavani jelovi gozdovi brez ponnladka, čeprav je medtem jelka večkrat obilo all pa delno semeni la. Kljub zaplevel jenosti tal s Številnimi mahovi kot SOL Plagiochila asplenioides var. major, Rhitidiadelphus triquetrum, Polytri-chum attenuatum, Hylocomium splendens in Bazzanio trilobata, je jeiovo seme večinoma zelo dobro vzklilo. Pojavilo se je zdravo jelovo mladje, ki pa je po nekaj letih izginilo s sprva bujno pomlajenih terenov. Dve leti po nasemenitvi (1955) so bile izbrane raziskovalne ploskve, na katerih smo proučevali odnos visoke divjadi do jelovega pomladka, kajti njen stalež (srnjadi in jelenjadi) je tedaj v gojitvenem lovišču v Kainniški Bistrici naraščal. 1. Nekatera stallsča o propadanju jelovega pomladka S problemom pomlajevanja jelke, predvsem pa s škodo, ki jo povzroča divjad na pomladku z objedanjem, se je doslej bavilo mnogo strokovnjakov. Safar (19) piše, da se jelka slabo pomJaja na nekaterih manj svežih rastiščih jelovo-bukovih gozdov (Fagetum abietetosum Horv.) v planinskem območju Hrvatske. Dogaja se, da jelka pogosto in obilno obrodi ter seme dobro skali. Zc v drugi polovici vegetacijske dobe, äe posebno pa v naslednjih letih pa je ostalo pomladka bore malo. Na dinarskem krasu navadno propade do sredine prve vegetacijske dobe že polovica jelovih klic, pogosteje še več, včasih pa do prve jeseni zgine celo ves jelov naraščaj. Posebno na suhih karbonatnih tleh je mortaliteta jelovega pomladka vse do 3-letne starosti zelo velika. Na Kočevskem Rogu je leta 1954 proučeval pomlajevanje jelke Rajic (11). Razširjeno je bilo mnenje, da preveč razmnožena srnjad z objedanjem uničuje rotadje. Ob jesenskem štetju pomladka je "Rajič ugotovil, da ni bistvene razlike med Številom jelovih semenic, zraslih iz semena, posejanega na ograjenih in neograjenih ploskvah. V naslednjih letih pomladka ni več proučeval, ker je že v prvem letu raziskovanja prišel do sklepa, da srnjad ni omembe vreden uničevalec jelovega naraščaja. Prof. Mlinšek (9) je proučeval pomlajevanje jelke v pragozdu na Rogu (Abie ti-Fagetum dinaricum Wrab,). V pragozdu Pečka sta bili nasemenitev in pomlajevanje jelke zelo pičli. Na t ha so našteli le 2700—3700 jelčic. Največ je bilo enoletnih in dvoletnih mladic z udeležbo 82,4?^, Med starejšim pomlad-kom je bilo 60% osebkov zelo obgrizenih. Objedene jelke pa zaradi svoje trdoživosti niso propadle. Neubacher (10) ugotavlja, da je v deželah alpskega območja zaradi visokega staleža divjadi pogosto nemogoče nai^avno pomlajevanje iglavcev v gozdovih listavcev in obratno, Pomladek so mogli uspešno zavarovati le z dragimi zažčitnimi sredstvi. O silovitem obžiranju jelke na Tolminskem poroča Mikuletič (7). V kopni zimi leta 1956 je v oddelku, ki ie bil zelo uspešno pomlajen z bukvijo in jelko, srnjad ob jedla skoro sleherno jelčic o. V Avstriji je Smidt (15) na treh raziskovalnih ploskvah proučeval vrsto in velikost škode, ki jo povzroča divjad. V gozdu bukve in jelke je bilo poškodovano drevje na celotne površine, od tega Z objedanjem 38%. Jurhar (3) opisuje škodo, ki jo povzroča jelenjad v gozdovih Kokrške doline in pod Košuto nad Tržičem, ker med drugim objeda vršičke mladih drevesc, zlasti jelke, bukve, javora in jesena. V gozdovih, kjer so bili pred 15 in več leti izvršeni svetloseki postopne sečnje, ni bilo nikjer mladja jelke in bukve, ker je bil ves pogrizeo. v Lovackera viesniku zasledimo prispevek Turkalja (22), ki Crdi, da srnjad navadno ne dela škode v gozdu. Zgodilo pa se je, da je srnjad objedla ves jelov in borov pomladek, šc posebno pa javorov. Opazil je, da se srnjad na sneg položenega, sena ni dotaknila, medtem ko je pojedla vso, v okolici rastočo robido. Srnjad potrebuje tudi čez zimo sočno zeleno hrano, še zlasti takrat, ko potoki zamrznejo. S snegom si srnjad ne more pogasiti žeje. Ce ga zaužije, zboli za vnetjem črevesja in pogoto zato tudi pogine (14). Poglejmo še nekatere rezultate ankete, ki jo je izvedel odsek za lovstvo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo po gozdnih obratih o Škodah, ki jo povzroča divjad (13). Anketa opozarja, da je v Sloveniji med divjadjo glavni povzročitelj škode v gozdovih srnjad (67 gozdnih obratov), sledi ji jelenjad (28 gozdnih obratov). Srnjad povzroča največ škode z objedanjem. 2. Metode dela Leta 1955 je hi Jo v jelovih gozdovih Kamniške Bistrice, ki so bili dobro pomlajeni, izbranih 5 raziskovalnih in 5 kontrolnih ploskev. Tedaj je bil jelov pomladek star 2 leti. Prva raziskovalna ploskev je bila izbrana na Spodnjih Ersnikih le ok. 100 m od roba gozda, ki meji na travnik, kjer so krmišča za divjad. Druga in tretja raziskovalna ploskev sta bili izbrani na Zgornjih Brsnikih le 30 m ena od druge. Četrta ploskev je bila na Črnem hribu, peta pa pod cesto, ki pelje proti 2agani peci. Vse ploskve imajo obliko kvadrata. Njihova površina variia od 2,89 m' do 4,49 ml Ncograjene primerjalne ploskve so vedno tako velike kot ograjene in so bile izbrane tako, da imajo eno stranico skupno s pripadajočo ograjeno ploskvijo. Ograde so visoke 1,30 m in so izdelane iz okroglega lesa. Potem ko .so bile ploskve izbrane, je bil na njih preštet pomladek, vendar so se pozneje ti podatki izgubili, Med delom pa sta nam vzbujali pomisleke velikost ploskev in njeno veliko variiranje. V jeseni leta 1968 je bila ponovno opravljena analiza pomladka. Osebki so bili kartirani po drevesnih vrstah, po starosti, višini, zdravstvenem stanju in po položaju na ploskvi, Nansane so bile projekcije jelčic na vseh ograjenih in neograjenih ploskvah v merilu 1 : 20, Na Cmem hribu in na Spodnjih in Raziskovalna ploskev II na ZgomjUi Brsnikih Zgornjih Brsnikih je bila na vsaki ograjeni ploskvi izbrana po ena vzorčna 15-letna jelka iz zgornjega sloja in narisana njena oblika. Pri tem so bile uposievane vse veje, tudi suhe; le-te 50 narisane črtkano. Posnetek smo napravili tako, da smo jelko opazovali z dveh strani. Enako smo postopali Ludi z dvema objedenima J5-letnima jelkama na neograjeni ploskvi na črnem hribu Ler z objedeno, vendar se živo jelko s ploskve na Zgornjih Branikih, kjer se je pred leti porušila ograda. To jelko je divjad objedala le zadnji dve leti. Objedenc, a žive veje so označene s poševnimi črticami. Predstavnike pomladka z raziskovalnih ploskev .smo sekcionirali. Vse sekcije niso enako velike. Sekcionirali smo po preudarku. Nato so bile izdelane višinske krivulje jelk za vse ploskve, ki so še ograjene. 3. Opis sestojev In rastišč Tz gozdnogospodarskega načrta iz leta 1958 povzemam nekaj o.snovnih podatkov za obravnavane gozdove. Navajam vse tipe tal in rastlinske združbe za odseke, kjer so bile izbrane raziskovalne ploskve. 1. Spodnji Brsniki, ods. 16 b, 8,75 ha; raziskovalna ploskev L, 1,75 X X 1,75 m, velikost 3,06 m-, Ploskev leži na terasi v enodobnem, 69-letnem sklenjenem naravnem jelovem sestoju z vneseno smreko, ki so mu primešani naravni listavci semenci, N, v. 530—550 rn. V, O—lesna zaloga je 301 m-*.ha. Matična podlaga: pleistocenska morena, oligocenski peščenjaki, delno prekriti z moreno; t!a tvori aprsteninasta in rjava rendzina, psevdoglej. Rastlinska združba: Fraxinocai-pinetum fagetosum, Fraxino-carpinetum caricetosum al-bae, Arunco-Aceri-Fraxinetum. 2. Zgornji Brsniki, ods. 16 k, 5,19 ha; raziskovalni ploskvi 11 in III, obe po 1,75 X 1,65 m, velikost 2,89 m^. Ploskvi ležita na terasi v enodobnem sklenjenem 59-letnem nasadu smreke in macesna 5 primesjo naravne jelke in naravnih listavccv semencev. N. v. 540—630 m, IZ, V, terasa. Lesna zaloga je 360 m^/ha. Matična podlaga: oligocenski skrilavci in peščenjaki, deloma prekriti z moreno, tla tvori sprsteninasta in rjava rendzina, psevdoglej, sveža humo/na rjava tla. Rastlinska združba; Fraxino-Carpinetum typicum, Carici-Fagetum, Calaraagrostidi-Fagetum abietetosum, 3. črni hrib, ods. 16 d, 5,44ha; raziskovalna ploskev IV, 1,75 m X 1,75 m, velikost 3,06 m-. Ploskev leži na gorskem hrbtu v enodobnem 74-letnem naravnem jelovem sestoju s pnsamiČ primešano smreko in pičlo zastopanimi listavci. N.v. 550—670 m, SV, 20—25''. Lesna zaloga 430 m'-'/ha. Matična podlaga: oligocenski peSčenjaki, v nižjih legah prekriti z moreno; tla tvori p.sev-doglej, sprsteninasta in rjava rendzina, ob jarku sveža humozna rjava tla; rastlinska združba: PlagioclüLae maiori-Abieti-Piceetum abietetosum, Carici-Fagetum, Calamagrostidi-Fagetum, Fraxino-Carpinetum Lypicum, Aj-unco-Aceri-Frau\inetum, 4. žagana peč, ods. 29 c, 5,93 ha; raziskovalna ploskev V, 2,12 m X 2,12 m, velikost 4,49 m-. Ploskev lezi na blagem pobočju v 79-letnem enodobnem sestoju smreke umetnega porekla s primesjo posameznih jelk semenic in listavcev. N. v. 660—780 m, .1, Z, JV, 5—20". Lesna zaloga je 334 m-'/ha. Matična podlaga: pleistocenska morena; tla tvori sprsteninasta in rjava rendzina; rastlinska združba: Calamagrostidi-Fagetum, Aceri-Fraxinetum, Hylocomio-Piceetum. Grafična predočitev pomtadka na raziskovalni}) ploskvah Zaradi bolj Se preglednosti in primerjave smo grafično prikazali ves pomladek na ograjenih in neograjenih (kontrolnih) ploskvah. Jelke, ki so biLe objedene, so označene s poševno črtico. Grlica pri vrhu pomeni, da je od-Sčipiijen terminalni poganjek, nižje ležeča Črtica pomeni, da so bile objedene stranske veje. Osebek s tremi Črticami se suši, s Štirimi pa je že suh. 5. Analiza pomladka Primerjava podatkov iz tabel 1 in 2 nam pokaže, da je skupno Število osebkov na ograjenih raziskovalnih ploskvah dvakrat tolikšno kot na kontrolnih ploskvah. Če upoštevamo starost pomladka, ugotovimo, da je na ograjenih ploskvah 85,2% osebkov starejših od 2 let, medtem ko je na neograjenih primerjalnih ploskvah takih le 10,5%, neobjedenih pa le 1,6%. Iz preglednice pomladka in lo-ivulje višinske rasti jelke vidimo, da se je jelka v ogradi ne le množično ohranila, ampak da je ob ugodnlb svetlobnih razmerah tudi dobro napredovala. Je zdrava in vitalna. Na ograjenih ploskvah je bilo 168 jelk ali medtem ko jih je bilo na neograjenih le 12 ali 6,7% živih jelk, od teh pa je bila le ena (0,6%) nepoškodovana. Pomladek na ograjenih raziskovalnih ploskvah Ploskev Površ, m^ Jelka 1,2, 3 in več let Smreka 1 1,2, 3 in ve C let V, jesen 1,2,3 in več let G. javor 1,2,3 in vec let Beli gaber Skupaj I II III IV V 3,06 2,89 2,89 3,06 4,49 — 52 — 19 — 21 — 38 — 38 — 16 2 10 — 6 3 — 23 7 8 I 1 — 5 96 36 33 44 41 Skupaj 16,39 — 168 5 32 Tabela 23 7 1. 9 J 5 250 Pomladek na neograjenih primerjalnih ploskvah 1*105 k ev št Površ. m^ Jelka 1,2,3 in več let Smreka 1,2,3 in več let V. iesen 1,2,3 jn več let G. javor 1,2,3 in več let Beli gaber Skupaj I II III IV V 3,06 2,89 2,89 3,06 4,49 1 — — 11 1 1 1 — 3 — 48 — 25 -1 — 1 — 2 — 22 — I — 1 — 5 52 3 5 11 53 Skupaj 16,39 2 12 52 — Tabela 143 29 - 2. 24 — 5 124 Oarajena »1. jJllJ [M iIiiJiMHi.MU, Raziskovalna ploskev I — Spodnji Brsniki Kontzvlae pl. iüLL..uLLLlljjlL: JLM^ Ograjena pl. Raziskovalna ploskev II — Zgornji Brsiiiki Eentrolna pli -j_l. agrajena pl. Oo leta 1966 I , t .T I 1 Raziskovalna ploskev III — Zgoraji Drsniki tontivlAa pl> Ograje&a fl. Raziskovalna ploskev IV — Črni hrib Kontrolna al. O^ajeoa pi. Kontrolna pl^ I'"" ' ■ iijii i Raziskovalna ploskev V — Žagana pec Preračunano je na ugrajenih ploskvah od 65.000 do 168.000 jelovih clreveso na hektar aJi poprečno 102.500. Na neograjeoih ploskvah pa je nad 2 leti starega neobjedcncga jelovega pomladka jnalo, poprečno le 600 jelčic na hektar. V resnici pa ga je v jelovih gozdovih v Kamniški Bistrici še velilio manj. Na Črnem hribu jeloi' podmladek na kontrolni ploskvi kljub vsakoletnemu obžiranju ni odmrl. Veliko jelk se je posušilo ali pa se še suše. Ob-jedeni osebki so ;ielo zaostali v rasti, njihove krošnje pa so deformirane. Jelka je tam zelo vitalna in, ker raste v ugodnih svetlobnih razmerah, tudi zelo trdoživa. Leta 1966 je bila odstranjena ograda na ploskvi III. V dveh letib je divjad jelko tako temeljito obžrla, da se je nekaj osebkov že posušilo. V ograjenih ploskvah je divjad objedla jelko, ki raste ob ogradi. Zaradi obje dan ja so prizadeti tudi žlahtni listavci in smreka. 6. Dinamika višinske rasti jelovega pomladka Višinski prirastek jelke je v mladosti odvisen zlasti od svetlobnih razmer, te pa so na raziskovalnih ploskvah zelo različne. Najslabše so na raziskovalni ploskvi V (sklep 0,9), ki leži na dnu doline, najboljše pa na ploskvi IV (sklep 0,7), ki je na gorskem hrbtu le nekaj metrov od poseke, s katere dobiva veliko stranske svetlobe. Jelov pomladek pri žagani peči le počasi prirašča v višino. Poprečni višinski starostni prirastek srednje visoke jelke na ploskvi znaša za 15-letno obdobje le 1,5 cni, prav tolikšen je tudi tekoči prirastek za obdobje 10 let, Jelovo mladje čaka pod popolnim sklepom kro- Krošnje neobjedenih in objedenih IS-letnih jelk a = Spodnji Bi-sniki, b = Zgornji Braniki II, c= Zgornji Brsniki III -- -f 'v Z' Krošnje objedenih in ne-objedenih 15-IetniIi jelk na Cmem hribu Šenj na boljše čase. Na Črnem hribu jelka zaradi obilne stranske svetlobe dobro prirašča v višino, Mladje se je že sklenilo. Poprečni starostni višinski prirastek jelke h zgornjega sloja znaša za isto obdobje 5 cm, za 10-letno pa 6,4 cm. Vidimo torej, da jelka v ugodnih svetlobnih razmerah v Kamniški Bistrici dobro prirašča v višino, vendar pa le tam, kjer je zaščitna pred divjadjo, 7. Sklep Pri pomlajevanju jelke imamo torej opraviti zlasti z dvema problemoma; 1, z veliko, včasih celo popolno mortaliteto jelovega pomladka v 3 letih po pomladitvi na manj svežih rastiščih oziroma na suhih karbonatnih tleh, 2. s propadanjem jelovega pomladka v 3., 4. in v poznejših letih zaradi objedanja od divjadi. Jelka se v jelovih gozdovih Kamniške Bistrice v semenskih letih bogato pomladi, Spn^a pomladek lepo napreduje, vendar pa le malokatera jelka preraste priialno rastje. Le tu in tam se obdrži katera, slcrita med nizkim Srni lirlb Sp.Brsoilcl Zg.Brsnikl II Višinska rast jelovega pomladka grmovjem. Večina pa je propade, ker jo divjad, zlasti srnjad intenzivno objeda. Divjad zelo ceni jelko in ji je pozimi od vseh iglavcev najbolj priljubljena hrana. Ko na spomlad iz kopneČega snega pokukajo nJade jelcice, se jih takoj neusmiljeno lou. Ob pomanjkanju svetlobe jelka le pičlo prirašča. Njeno dolgo, včasih tudi večdesetlelno ždenje v »coni gobca« je zanjo usodno. Na opisani naČin divjad z intenzimini pozimskim objedanjem pomladka onemogoča naravno pomlajevanje jeike v Kamniški Bistrici. Od divjadi poškodovana jelka. Levo; na ploskvi III Zgornji Brsniki, ki ie bila ograjena do leta 1966; desno: dve jelki z ne-ograjene ploskve IV na Črnem hribu Slovstvo 1. Brinar, M.: Življenjska kriza jelke m Slovenskem ozemlju v zvezi s klima-tičnimi flukluacijami, Gozdarski vestnik, 1964 2. Gregorič, V,: Geoloäko-petrografske razmere Kamniške Bistrice, Zbornik Biotehniške fakultete, univerze v Ljubljani, 1966 3. Jurhar, F,; Skoda, ki jo povzroča v gozdovih jelenjad, Gozdarski vestnik, 1955 4. Kodric, M.: Talne razmere v KamniSki Bistrici, Zbornik Biotehniške fakultete univerze v Ljubljani, 1967 5. Kordiš, F.: Problemi pri obnovi jelovih gozdov, Gozdarski vestnik, 1964 6. Lindner, A.: Neue Wege der Wild schaden Verhütung, AUg. For.stztg,, 1956 7. MikideliČ, V.: Skoda od srnjadi — pereč problem, Gozdarski vestnik, 1957 8. MlinSek, D.: Suäenje jelke v Sloveniji — prvi izsledki, Gozdarski vestnik, 1964 9. MlinŠek., D.; Pomlajevanje in nekatere razvojne značilnosti bukovega in jelovega mladovja v pragozdu na Rogu, Zbornik Biotehnične fakultete univerze v Ljubljani, 1958 10. Neubacher, F.: Der Katastrophale Einfluss der überhegten Wildstände auf die Bewirtschaftung der Wälder, Allg. Forstztg, 1960 11. Rajič, S.: Prispevek k vprašanju pomlajevanja jelke na Kočevskem Rogu, Gozdarski vestnik, 1955 12. Simofičč, A.: Prispevek k vprašanju škode, ki jo divjad povzroča v naših gozdovih. Gozdarski vestnik, 1962 13. Stamč, B..' Zaščita gozdnih nasadov pred poškodbami od velike divjadi. Gozdarski vestnik, 1966 14. 5frome>er, C.: Wild müssen wir fütteni, Waldarbeil., 1960 15. Smid/j L.: Beitrag zur Wildschaden.sfrage, Allg. Forstztg., 1962 16, Schmid, £.; Der Wildschaden als Krankheitsgeschehen, Schvveitx. Z. f. Forstw., 1961 17. Sgerm, F.: Ureditveni načrt gosp. enote Kamniška Bistrica za obdobje 1958/3967 IS, Safar, J.: Uzgajanje SLinia, Zagreb, 1963 19, Sat ar, O pom lad j i vanju jele na planmskoni področju Hrvatske, Sumarski list, 1957 20, Safar, J.: Rasprostranjenost i proširivanjc čelinjača u arealu bukovih šuma Hrvatske, Sutnarski Ust, 19ÖI 21, Toinatič, G. Gozdne združbe v Kamniški Bistrici, ekspertiza v ureditvenem nficrtu 22, Tuykalh T-- Stete od divljači, Lovački vjesnik, Zagreb, 1957 VERKOMMEN DES TANNENNACHWUCHSES IM DEN WÄLDERN VON KAMNIŠKA BISTRICA (Znsammenfassung) Der Schaden, welchen im Walde das Hochwild am Jungholz besonders mit Verbetssen des Tannenanwachses verursacht, gefährdet ernstlich das Verjüngen der For.";te auf umfangreichen Erdstrichen. Um die Art und den Grad des Schadens, welchen das Wild, vor allein Rotwild, am Jungholz verursacht^ systematisch zu erforschen, wurden im Jahre 1955 in den Forsten von Kamniäka Bistrica fünf Versuchsflächen eingerichtet und. zweckentsprechend eingezäunt und neben denselben ebejisoviele Verglcichskon troll flächen ausgesondert. Diese Objekte sind unter verschiedenen Relief-, Boden- und Bestand Verhältnissen in 500 bis 700 m Scehöhc gelegen, Messungen in ihnen haben gezeigt, dass wegen Wildverbiss die Zahl der jungen Tannen im Laufe von 15 Jahren beträchtlich abgenommen hat. Die intensivste Reduktion des Tannen Jungwuchses ist während der ersten drei Jahre beobachtet worden, Eingehendere Analysen haben gezeigt, dass sich auch der Zuwachs an ungescfiützten Tannen, welche überlebt haben, sehr verringert hat und dass die betroffenen Subjekte starke DcCormationen erlitten haben. Das Diagram veranschaulicht die Unterschiede im Höhenzuwachs des Tanncn-jungholzes, welche wegen Wildverbiss entstanden sind. Die Zahl der jungen Tannen ist durchschnittlich um 99,41 K zuinickgegangen. Ausser des Tannen Jungwuchses u'ar auch der Nachwuchs des Ahorns und der Esche bedeutsam in Mitleidenschaft gezogen. Es wurde festgestellt, dass auch wegen trockenen Bodens auf Karbon-un) erläge zahlreicher Tannen jung wuchs in der frühen Jugend eingeht. 634.0.663, : 305 KALKULACIJE STROJNEGA DELA — DOSEDANJE IZKUŠNJE Prof. ing. Zdravko Turk (Ljubljana) Pod vplivom splošnega izboljševanja življenjskega standarda je naraščanje osebnifi dohodkov v preteklem desetletju potekalo v gozdarstvu in v nekaterih drugih gospodarskih panogah hitreje kot lastna rast proizvodnosti. Zato so se povečali proizvodni stroški in taksni silijo k zviševanju prodajne cene izdelkov. Ce tržižče ne dopušča zvišanja tržne cene, nastane izguba, ali pa je treba proizvodne stroške zmanjšati, da bi ohranili ekonomsko ravnotežje. Zadnja leta doživljamo v gozdarstvu naraščanje proizvodnih stroskov ob stagnaciji tržnih cen. V državah, kjer so osebni dohodki višji, je ta raz-Icorak še občuinejši. Donos gozdov se zmanjšuje in ponekod že preti negativna bilanca. Zato v evropskih gozdarskih krogih vec kot pri nas razpravljajo o grozeči krizi in c potrebnih protiukrepih (1, 2, 4, 5). Iz vseh takšnih obravnav pa izhaja, da je rešilno le zniževanje proizvodnih stroškov. Na podlagi proučevanja bodočega razvoja donosov gozdov v Srednji Evropi ugotavlja Speidel (5), da je zmanjševanje proizvodnih stroškov, zlasti osebnih, vplivnejše in odločilnejše od morebitne podražitve lesnih cen. Ta predloženi izhod pa je mogoče doseči le z uvajanjem mehanizacije in z njenim izdatnejšim izkoriščanjem. Za smotrno izkori.ščanje mehanizacije pa je potrebno ustrezno načrtovali in spremljati uspešnost strojnega dela. Racionalizacija proizvodnili stroškov sloni torej zlasti na učinkovitem mehaniziranju dela, ker le-ta omogoča zmanjšanje osebnih stroškov, ki so najvplivnejši. Pri nas, kjer ne manjka delovne süe, ampak vlada še občutna brezposelnost, in zato ne moremo zlahka odpuščati delavcev, če jim ne najdemo druge zaposlitve, ni dovolj s stroji samo povečati proizvodnost, ampak je potrebno doseči tudi večjo ekonomičnost. V vsakodnevnem življenju pod pojmom povečanja proizvodnosti, tj. zmanjšanja števila delavcev pri enaki proizvodnji, pogosto razumemo tudi zvišanje stopnje ekonomičnosti. Kadar reduciramo delovno silo pri istih delovnih sredstvih, tj. v primeru, če manj delavcev doseže enak ali boljši učinek, takšno stališče ustreza. Stvar pa je dmgačna, če s Stroji nadotnestimo delovno silo, vendar pa ne dosežemo znižanja stroškov. Tega pa nam ne pokaže povečanje proizvodnosti samo po sebi, ampak le kalkulacija finančne ekonomičnosti. S strojem za beljenje ali lupljenje hlodov iglavcev lahko npr. zmanjšamo ročno delo za 50%, vkljub temu pa more biti fitiačni uspeh zaradi visoke cene stroja in njegovega vzdrževanja negativen. Prihranek pri delavcih mora biti torej v takem primeru tolikšen, da zagotavlja ludi finančno ravnotežje ali višek, tj. večjo ekonomičnost dela. Nevedeno prizadevanje za z^iianjšanje proizvodnih stroškov s pom.očjo mehanizacije pa dokazuje, da so kalkulacije finančne ekonomičnosti vedna bolj potrebne, da bi mogli ugotoviti, v kolikšni meri se nam strojrio delo Izplača, ali s katenrft strojem in pri kakšnem 7mčinii dela lahko dosežemo večjo stopnjo ekonomičnosti. Tega se zaveda tudi naša praksa, saj vedno bolj načrtno in z ekonomskim računom presoja uporabo strojev m tako izboljšuje učinek strojnega dela oziroma si irtira pot k zmanjševanju proizvodnih stroškov. Odveč je posebno poudarjati, da je pri lera neogibna enotna metodika kalkuliranja ekonomičnosti strojnega dela, ki lajša izdelavo kalkulacij, hkrati pa tudi omogoča primerjavo uspehov v lastni organizaciji in s^unaj nje (6). Kalkulacije so potrebne v vsakem primeru. Ce pri tem ne bi uporabljali enotne metodike, bi si moral vsak izdelati svojo, takšna pa bi bila za razne primerjave problematična, kot dokazujejo razni primeri iz prakse. Ettotna metodika je Še zlasti pomembna, ker pri lem ne gre za obračunske analitične kalkulacije po knjigovodskih podatkih in administrativnih predpisih za posamezna leta, ampak za poprečno gospodarsko presojo ekonomičnosti strojnega dela, ki se naslanja na stvarno življerijsko dobo stroja in na poprečne stroške u tej dobi. Razen tega mora metodika omogočati praktično, premišljeno konstrukcijo kalkulacije in primerno ravnotežje glede natančnosti, ki je povezana z zahtevnostjo pri ugotavljanju podatkov, Nesmiselno je uveljavljati pretirano natančnost pri določenem elementu, če takšne natančnosti ne mo- remo doseči pri drugih elementih. V vsak&m pcimöm keilhilacija Že po svofenj značaju dopušča le določeno stopnjo 7iaiafiönosti ali zdnesljivosli, le-ti pa sta tem večji, čim bolj je metodika kalkuliranja dognana. Toda brez takšnih kalkulacij, kakršne uporabljamo, ne moremo izhajati, ker nimamo na razpolago bolj Sega načina ali merila za ugotavljanje ekonomičnosti strojnega dela. Tudi podobne druge operacije, kot je npr. ugotavljanje prirastka in lesne zaloge v gozdu slonijo na določeni cenitvi ali nepopoljfii natančnosti, vkljub temu pa rezultate uspešno uporabljamo. Seveda pa je kalkulacija ekonomičnosti, ki sloni na podatkih, ugotovljenih z meritvami opravljenega dela, veliko natančnejša od planske kalkulacije za neki stroj, ki ga nameravamo šele kupiti in zanj razpolagamo le s tujimi podatki iz literature in prospektov. Pa vendar se tudi v drugem primeru ne moremo odreči kalkulacije. Izkušnje nam pomagajo zlasti pri smotrnem ugotavljanju in izboljševanju podatkov za posamezne postavke kalkulacije, Se posebno zato, ker so viri zbiranja podatkov različni. Izkušnje nam kalejo, katerim podatkom je treba posvetiti več pozornosti in katere lahko uporabimo za več kalkulacij hkrati. Pri tem lahko spopolnimo tudi svojo evidenco opravljenega strojnega dela. Dopolnjevati pa je treba tudi metodiko kalkuliranja, da sčasoma pridemo do dognanejžih in uporabnejših kalkulacij, ki jih bomo izdelali veliko hitreje kot v začetku. Za prvo zbiranje podatkov je potrebno namreč precej dela. Kalkulacija ckonoiničnosli strojnega dela omogoča izračunati stroške ali ceno strojnega dela za enoto učinka (din./m^). Lc tako, tj. s slaipnim dinarskim imenovalcem je omogočena primerjava med raznimi stroji in načini dela, V ta namen pa je potrebno za vsak stroj ugotoviti po eni strani učinek, po drugi pa stroške v isti Časovni enoti. Medtem ko je ugotavljanje učinka preprosto in ga tako in tako neposredno merimo tudi za druge namene, pa so stroški strojnega dela sestavljeni iz številnih raznovrstnih sestavnih delov. Zato je potrebno posebej skalkulirati ceno strojnega dela za primerno časovno enoto (leto, obratovalno uro, km, t/Tcm itd,). Metodika kalkuliranja se zato skoraj vsa nanaša na navedeno izračunavanje cene strojnega dela (6). Časovno enoto, na katero se kalkulacija opira, izberemo glede na vrsto stroja in dela, kot pač določenemu primeru najbolj ustreza. Za spravilo lesa, kjer ni odločilna razdalja, ampak bolj druge okolnosti spravila, je najprmiernejša »obratovalni! ura« (strojna ura), za kamione in druge stroje za prevoz lesa, km ali t/km (tonkilometer), za lupilne in drzalne stroje »delovni čas enega leta« itd. L Gorivo in mazivo Ugotavljanje teh stroškov ne povzroča težav. Porabljeno količino goriva povzamemo iz podatkov pri konkretnem delu (iz strojnih obratovalnih listov). če za mazivo uporabljamo odstotek vrednosti goriva (20—30%), kot ravna večina kalkutantov, moramo prej ugotoviti ali preveriti ta odstotek; potem ga uporabljamo pri vseh kalkulacijah za dotično vrsto strojev. 2, Giime in gosenice Pri motornih žagah se v tej postavki upoštevajo verige, pri žičnicah vrvi in pod. Tudi ti podatki ne povzročajo težav, če nam je znano trajanje gum oziroma drugih rednih nadomestnih delov. 3. Amortizacija Življenjsko dobo stroja cenitno po lastnih in tujih izkušnjah. Prve navadno ne zadoščajo, zlasti če še ni bil stroj uporabljan v vsej svoji življenjski dobi. Upoštevamo pa le funkcionalno, tj, stvarno dobo trajanja stroja, ne pa administrativno določeno, (ki jo uporablja knjigovodstvo na podlagi predpisov). Izražamo jo z obratovalnimi (strojnimi) urami ali enotami, ki so najbolj stvaren nakazovalec dobe trajanja stroja in količine obratovanja v enem letu ali dnevu. Kadar stroj ni dovolj izkoriščen in je treba upoštevati tudi njegovo zastaranje — to velja pri nas v glavnem le za motorne žage (7) —, je treba amortizacijo izračunati le na podlagi obratovalnega časa v dobi zastaranja. Amortizacija je tedaj za toliko večja, za kolikor je doba zastaranja krajša od življenjske dobe stroja (6, 7). Samostojne priključke, ki jih občasno uporabljamo pri glavnem stroju, je najbolje posebej kalkulirati. Nato k ceni obratovanja glavnega stroja prištejemo ustrezno tangento stroškov za priključek, in sicer le za čas, ko ga uporabljamo pri dotičnem stroju. 4, Popravila in vzdrževanje Pri tej postavki obstoji navadno največja razlika med računovodsko in našo poprečno gospodarsko kalkulacijo. Pri gospodarski kalkulaciji upoštevamo namreč poprečne stroške za vso življenjsko dobo stroja, ne pa lo stro.^ke v posameznem letu, ki so lahko zelo različni. Razen tega obremenjujemo obratovalne ure stroja 7, enakim zneskom stroškov, ne glede na to, koliko obratovalnih ur opravi v posameznem letu. Ce ne razpolagamo z zadostnimi svojimi podatki, kot je to pogosto, uporabimo tudi tuje izkušnje iz literature. Za lažjo presojo teh stroškov in za lažjo primerjavo njihove višme pri raznih strojih si pomagamo z odstotkom, ki kaže, koliki del nabavne cene stroja se v življenjski dobi stroja porabi skupaj za popravila in vzdrževanje. Ta odstotek se giblje v glavnem med SO in 120%, Seveda pa ga moramo za kalkulirane stroje izračunati. Če razpolagamo s LakSnimi evidentiranimi stroški za življenjsko dobo stroja, delimo njihovo vsoto z nabavno ceno stroja In tako doženemo ta odstotek. Kadar ne moremo uporabiti zanesljivejšega računa, upoštevamo tisti odstotek, ki je za določeno vrsto strojev naveden v naši omenjeni metodiki (6). Navadno je ta odstotek pri nas ne-kohko večji kot v naprednejših državah, ki imajo bogatejše izkušnje s stroji in z njihovim delom. Izkalkulirani znesek stroškov za to postavko na upoštevano enoto znaša potem tudi toliko odstotkov od amortizacije (kadar upoštevamo življenjsko dobo stroja). Pri zastaranju stroja pa stroški za popravila in vzdrževanje ne znašajo toliko odstotkov od amortizacije, ampak sorazmerno za toliko manj, kolikor je stroj manj izkoriščen. Pri zastaranju stroja torej amortizacija sorazmerno raste, postavka za popravila pa upada. Povečanje amortizacije pa vpliva na rezultat kalkulacije veliko bolj, kot zmanjšanje stroškov za popravila. Zaradi poenostavitve računanja zato pogosto kalkuliramo postavko popravil tudi pri za.staranju z enakimi zneski na kalkulativno enoto, kot veljajo v kalkulaciji za življenjsko dobo stroja, še zlasti, ko imamo malo opravka z zastaranjem in ko upoštevamo, da se nabere nekaj stroškov za vzdrževanje stroja tudi tedaj, ]co ta ne obratuje. Seveda pa postane skupni znesek za popravila v vsej dobi zastaranja za toliko manjši, kolikor je doba zastaranja krajša od življenjske dobe stroja. Ce želimo to postavko popravil □atančneje kal ku lira ti, zlasti kadar gre za občutno skrajšanje obratovalne dobe zaradi zastaranja, moramo določiti nižji odstotek za popravila in vzdrževanje, ker takšen bolj ustreza dobi zastaranja. Lahko pa postopamo tako, kot je bolj metodično in dosledno, da znesek stroškov v tej postavki, ki velja za življenjsko dobo stroja, zmanjšamo za toliko, kolikor je doba zastaranja krajša od življenjske dobe stroja. Ce stane npr. stroj 3.000 din in ima življenjsko zmogljivost 1500 obratovalnih ur ter odpade na popravila in vzdrževanje stroja 100% nabavne cene, bi strošek te postavke za življenjsko dobo stroja znašal 3.000; 1500 x 100?5 = 2 din na obratovalno uro. Ce je doba zastaranja 4 leta in opravi stroj poprečno 300 obratovalnih ur na leto, bo opravil v dobi zastaranja skupaj le 4 x 300 = 1.200 obratovalnih ur. Obravnavana postavka stroškov za popravila bi se v tenn primeru zmanjšala na 2 x (1200 ; 1500J = 1,6 din na obratovalno uro. Amortizacija v življenjski dobi stroja bi znašala 3,000 r 1.500 = 2 din na obratovalno uro, v dobi zastaranja pa 3.000 : 1200 = 2,50 din na obratovalno uro. Pavšalno odškodnino, ki jo dobiva šofer za redno vsakodnevno nego stroja v obliki določene nagrade ali osebnega dohodka za ok. ! uro na dan, Štejemo k 7. postavki osebnih stroškov, preprosto zato, ker je treba obračunati tudi v tem primeru dajatve kot od drugih osebnih dohodkov. In je tako kalkuliranje lažje in preglednejše. 5. Obresti na osnovna sredstva Izračunavanje te postavke ne povzroča težav, pač pa nastaja vprašanje, ali ne bi bilo ekonomsko pravilneje upoStevati uradno obrestno mero, ki velja za kreditiranje in je nekoliko večja, namesto obrestne mere, ki je predpisana za osnovna sredstva, četudi dodatne poslovne, bančne stroške upoštevamo v upravni režiji. Vendar pa je vpliv te postavke v skupni kalkulaciji sorazmerno majhen, zato gre pri tem bolj za načelno stališče. 6. Zavarovanje, takse, najemnina za garažo in podobno K tej postavki ni posebnih pripomb. Zaradi lažje uporabnosti si iz znanih zneskov za te stroške za posamezen stroj ali za skupino sorodnih strojev izračunamo odstotek od nabavne cene stroja, ki na leto odpade na to postavko. Tako si olajšamo kalkuliranje in laže primerjamo višino teh stroSkoV med raznimi stroji. Ta odstotek lahko širše uporabljamo in ga ni treba za vsak stroj posebej ugotavljati. 7. Osebni stroäki Ta postavka kalkulacije je najbolj kompleksna in najbolj vplivna. Sem spadajo vsi stroški, ki z delavcem nastanejo in izginejo, če delavca ni, torej vsi osebni dohodki in direktna ali neposredna režija, tj. nadomestila in pod. ne glede na to, kje so ti stroški knjigovodstveno knjižeoi (v katerem kontu). Tako je omogočena ustrezna primerjahia ugotovitev, za koliko se spremeni rezultat kalkulacije oziroma ekonomičnosti, če pri določenem delu /manjšamo ali povečamo število zaposlenih delavcev. a) Količnik Za lažje kalkuliranje in z namenom, da bi razpolagali s ključem tudi za razne druge ]talkulacije, uporabljamo za računanje te postavke količnik, s katerim pomnožimo NOD (neto osebne dohodke) strežnega osebja, ki dela pri stroju. NOD lahko preračunamo tudi na BOD (bruto osebne dohodke). Ta ključ ali količnik znaša po podatkih naäih gozdnih gospodarstev za leto 1967 o}:. 200 do 250% (v navedeni metodiki 250 do SOO*;?^^). Z boljšo organizacijo in trdnejšo delovno disciplino, ki zmanjšuje izostanke in zastoje, se ta količnik manjša in je zato postavka osebnih stroskov, ki obremenjujejo ceno strojnega dela, za toliko nižja. Količnik upada tudi z zniževanjem javnih dajatev. Majhne spremembe, ki nastajajo v javnih dajatvah skoraj vsako leto, skoraj ne vplivajo na velikost količnika, ker ne presegajo stopnje njegovega zaokroževanja. Glede na dejstvo, da uporabljamo kalkulacije navadno za primerjave, rezultati kalkulacij ustrezajo, četudi količnik osebnih stroškov močno zaokrožimo (do ok. 10%). Kalkuliranje s količnikom je tem ustreznejše, ker ga pri majhiiih spremembah elementov, ki jih vsebuje, ni treba spreminjati. Tudi sam po sebi nam količnik lahko rabi za primerjavo med razjiimi organizacijami in za odkrivanje vzrokov za razlike med njimi. Količnik izračunamo tako, da iz zadnje računovodske bilance izpišenno v to postavko spadajoče stroške z vsemi pripadajočimi dajatvami ter njihov seštevek postavimo v razmerje z vsoto vseh NOD prizadete gospodarske organizacijske enote za obravnavano razdobje. To je najprimernejši aaČin za računanje količnika. Ce bi ga namreč ugotavljali s pomožno kalkulacijo delovnih dni, bi morali posebej upoštevati, da vsa nadomestila niso bila enako plačana po dnevih (npr. botovanje le 50 do H0% osebnih dohodkov, vremenske ovire navadno nekoliko manj od popolnih osebnih dohodkov itd/) ter bi morali za toliko reducirati število dni za nadomestila. Kadar uporabljamo kot enoto za kalkulacijo obratovalno uro, moramo najprej NOD na delovno uro preračunati na obratovalno uro. V ta namen MOD na delovno uro preprosto pomnožimo z razmerjem rned številom delovnih in obratovalnih ur v določeni časovni enoti (na dan, na leto itd.). Obratovalne ure nc smemo zamenjati z delovno uro, kot se to dogaja. Delovna ura se nanaša na delovni čas delavcev, ki delajo pri stroju, ko stroj obratuje in ko stoji (zastoji in pod.), obratovalna (strojna) ura pa le na tisti čas. ko stroj obratuje (motor teče). V delovnem času je lahko vcČ ali manj obratovalnih ur. V konkretni kalkulaciji upoštevamo najnovejši oziroma najstvarnejši NOD strežnega osebja pri stroju. Zato se količnik, ki smo ga izračunali po bilanci po svoječasnem NOD, nič ne spremeni, Če je pozneje NOD drugačen. Priporočljivo jc preveriti, ali se količniki za razne skupine strojev, npr. za traktorje, kamione, žičnice ali druge stroje med seboj razlikujejo in ali je razlika lako majhna, da jo lahko zanemarimo in za vse stroje uporabljamo isti količnik, kot to navadno počnemo. Razlika lahko nastane zaradi posebnih nadomestil (varstvo pri delu, terenski dodatek itd.). b) D&lovni dnevi V vsakem primeru je treba posebej izdelati analizo strukture izkoriščenih in neizkoriščenih delovnih dni, ker le-ta pokaže, s koliko dnevi lahko kalkuliramo določeno vrsto dela. Pri tem je treba upoštevati, ali se delovni dan računa s 7 ali z 8 urami. Nominalni delovni dan Šteje 7 ur, dela pa se navadno 8 ur na dan, da bi se pridobil čas za proste sobote (3 na mesec). Glede na sezonske razmere je včasih stvarni delavnik, tudi daljši ali krajši. Na sestanku kalkuiantov GG je bilo dogovorjeno, da je najbolje računati s tistim številom delovnih dui im leto, kolikor jih je bilo izkoriščenih. Stvarno trajanje poprečnega dneva pa je treba izračunati in prikazati kot poprečje iz realiziranega letnega števila rednih delovnih tir in nadur. Ce šoferja v Času njegovega dopusta aH daljše odsotnosti redno nadomešča drug delavec, da bi bil stroj bolje izkoriščen, se šteje pri tistem stroju toliko več izkoriščenih delovnih dni. Količnik, ki vsebuje delež stroškov za nadomestita in pod,, pa se zaradi tega nič ne spremeni. Za boljšo ponazoritev se lahko navede tudi virtual no število izkoriščenih delovnih dni na leto, ki ga izračunamo tako, da število realiziranih delovnih ur delimo z normalnimi 7-urnim ah 8-urnim delavnikom. Po podatkih gozdnih gospodarstev za leto 1967 se šte\filo delovnih dni za nadomestila (prostih, toda plačanih dni) in število realiziranih delovnih dni pri raznih gozdnogospodarskih organizacijah precej razlikujeta. Na državne praznike je odpadlo povsod po 10 dni, na dopuste IB—20 dni, na bolovanja 8—14 dni, na neizkoriščen čas zaradi vremenskih ovir in podobno 10—25 dni, zaradi diugih zastojev je bilo izgubljenih poprečno 12—20 dni, na neplačane izostanke (brez nadomestil) pa so odpadli 1—-3 dnevi. Skupno je bilo torej na leto 60 do 92 neizkoi'iscenih dni. Poprečno število izkoriščenih delovni dni na leto jc znašalo po 7 ur 250—220 dni, po 8 ur pa 220—195 dni. Število izkoriščenih delovnih ur na leto je v obeh navedenih primerih trajanja delavnika enako, 1.—7. Primerjalne kalkulacije Kalkulacijo ekonomičnosti strojnega dela uporabljamo navadno za primerjavo ekonomičnosti med raznimi stroji in načini dela ali med ročnim in strojnim delom za isto vrsto opravila v okviru določene gozdnogospodars.ke organizacije. V tem primeru zadostuje izkalkuUrati yiprimerjalno ceno« .sfro/-nega dela, ki vsebuje Is postavke l—l kalkulacije oziroma njihov seštev&k, torej vse elemente, ki so za tako primerjavo potrebni in odločilni. Tako kalkuliratije poenostavimo, pri tem pa moramo upoštevati, da nimanto opravka s prodajno ceno strojnega dela, ki vsebuje Se postavke 8—}0 kalkulacije, ampak s ceno, uporabno le za kalkidativne primerjave. Prodajno ceno pa potrebujemo, kadar gre za prodajo uslug ali za zaračunavanje popolne prodajne cene skupaj z rezijskimi stroški in s Čistim dohodkom. 8. Obratovna rezlja (stroSki vodstva mehanizacije) ali splošni siroSki proizvodnje (izdelave) Za izračunavanje obratovne režije uporabljamo isti NOD, ki je naveden v postavki 7 kot »osebni stroški«. Tako poenostavimo kalkulacijo, ker je treba izračunati le Še kohčnik ali odstotek, ki odpade na to režijo, če je mehanizacija organizirana v posebnem obratia, upoštevamo pripadajočo obratovno režijo, tj. stroške za vodstvo mehanizacije — v tem primeru so za stroje ustreznejši — in jo delimo z vsoto NOD za proizvodnjo tega obrata. Ce pa je mehanizacija vključena v gozdarski obrat, kot je to najpogostnejc, seštejemo vse zneske obratovne režije, tj. vodstva obrata in vse dajatve za pre- teklo bilančno leto in vsoto delimo s seŠtetkom NOD za proizvodnjo prizadete organizacijske enote v tistem letu. S tako izračunanim količnikom pomnožimo NOD strežnega osebja pri stroju, Id ga kalkuliramo in tako pri-rfcmo do zneska stroškov, ki za obravnavani stroj predstavljajo obratovno režijo, V metodiki (6) je pri tem računu namesto vsote KOD, ki odpade samo na proizvodnjo (izdelavo), navedena vsota NOD za ves obrat; to pa zato, da bi poenostavili izračunavanje zadevnega količnika, ker takšno izračunavanje pride v poštev tudi še pri 9. in 10. postavki kalkulacije. Vendar pa je postopek doslednejši in natanČnejSi, če upoštevamo vsoto NOD za izdelavo ali proizvodnjo, ker le-ta nosi vso režijo. Na ta način izračunan količnik je nekoliko večji, in sicer za toliko, za kolikor je vsota NOD za proizvodnjo manjša od vsote NOD za obrat. Podatki gozdnih gospodarstev se glede tega količnika zelo razlikujejo in ležijo v širokem razpona od ok. 42 do 360% {v metodiki je prikazan z 80%), to pa zaradi nenormalnega vpliva zasebnega sektorja, ki ima sorazmerno velik delež režije, toda malo osebnih dohodkov, ker gozdni posestniki v veliki meri sami izdelujejo les, V tem primeru bi slroj obremenjevala tudi tista režija, ki ne izhaja s področja njegovega dela. Ce bi bila uporaba stroja organizirana v posebnem, samostojnem »obratu mehanizacije«, kjer bi se zanj izkazovala stvarna obratovna režija (stroški vodstva mehanizacije), bi navedena anomalija odpadla. Zaco /e bilo dogovorjeno, da se upošteva le tolikšen količnik obratovm režije, kolilcrSeu hi veljal za samostojni obrat mehanizacije oziroma, da se izloči režija, ki jo povzroča listi del zasebnega sektorja gozdov, ki ni vključen v rezijsko proizvodnjo gozdnega obrata. Domenjeno je bilo, naj ta količnik znaša od 60 do 80%. Sicer pa to postavko kalkulacije potrebujemo le takrat, kadar moramo določiti prodajno ceno za strojno delo, kadar gre za prodajo uslug in pod., to pa .se dodaja le bolj poredko. Tudi pri prodaji uslug ne bi bilo upravičeno v obratovno režijo zaračunati to, kar tja ne spada. 9. Upravnoprodajna re^JJa alf sploSni stroški uprave in prodaje Za to postavko velja analogen postopek, kot smo ga uporabili za obratovno režijo, vendar pa se nanaša na celotno podjetje — direkcijo. Za izračunavanje uporabljanno isti NOD, ki je naveden v postavki 7. Izračunamo pripadajoči količnik. Vsoto režije za vodstvo podjetja ali direkcije, ki jo ugotovimo iz podatkov zadnje bilance, delimo z vsoto NOD za izdelavo ali proizvodnjo vsega podjetja. Tudi v tem primeru je pravilneje upoštevati vsoto NOD za proizvodnjo namesto vsote vseh NOD za podjetje, kajti režijo nosi le proizvodnja. Po podatkih gozdnih gospodar.stev se giblje ta količnik v mnogo ožjem razponu kot pri obratovni režiji in znaša 25—55%, (v metodiki je 30%). Tudi postavko upravnoprodajne režije potrebujemo v kalkulacijah le tedaj, kadar želimo ugotoviti popolno prodajno ceno strojnega dela. Delež obeh režij bi lahko izračunali tudi kako drugače, npr. na podlagi vrednosti strojev, ccne obratovalne ure itd., kot je bilo to prikazano v objavljeni metodiki (6). V vsakem primeru je treba metodično izračunati ali določiti določeni ključ za delitev. Vsak od raznih načinov ima v gozdarstvu svoje dobre in slabe strani, vendar pa je najbolj uporaben in v skladu s socialistično ekonomiko dosledno izpeljan postopek, ki je opisan v tem prispevku in v omenjeni metodiki, čeprav ima tudi ta določene pomanjkljivosti 10. Vkalkulirani finančni uspeh (presežki — skladi) Ta postavka je tipična posledica samoupravnega sistema in je podobna dobičku ali izgubi. Tudi za njeno kalkuliranje uporabljamo NOD, kot je naveden v postavki 7. Izračunati moramo le pripadajoči količnik, ki ga ugotavljamo na analogni način kot pri režijah. Vsoto finančnega uspeha iz bilance v preteklem letu delimo z vsolo vseh NOD za celotno podjetje. K fem primeru upoSievarno vsolo vseh MOD, tj. za proizvodnjo i« z^ rezijsko osebja, torej ne le prvo omenjene kot pri režijah v S. in 9. postavki kalkulacije. Po podatkih gozdnih gospodarstev za leto 1967 znaša ta količnik ok, 30 do (v metodiki je 50%). Tudi ta postavka kalkulacije ,se uveljavlja le takrat, kadar potrebujemo prodajno ceno za strojno delo. S.—ID, Vsota postavk režij in finančnega uspeha Za računanje postavk 8—10 kalkulacije uporabljamo isti NOD, ki je naveden v 7. postavki. Zato ni potrebno ločeno navajati posameznih postavk od 8 do 10, ampak v kalkulaciji upoštevamo ie njihov seštevek, tako da osnovo NOD pomnožimo z vsoto kohčnikov (v metodiki 80% +30^ -I- 50?i = = 160%). Na ta način se tudi določena nihanja posameznih količnikov bolj ali manj ublažijo. Ce uporabimo nekoliko preinajhno ali pa preveliko vsoto količnikov, ta netočnost vpliva na prodajno ceno za strojne usluge, ki pa je pogosto odvisna tudi od tržišča, kjer velja cena, ki je nižja ali pa višja od naše popolne prodajne cene, ne glede na nas čisti dohodek ali izgubo, 1,—10, Vsota vseh postavk kalkulacije Vsota vseh postavk v kalkulaciji pomeni prodajno ceno strojnega dela za kalkulirano enoto. Izračunavamo jo, kadar jo potrebujemo, drugače pa zadošča za primerjalne namene v isti organizaciji le primerjalna cena, izražena z vsoto od ]. do 7. postavke kalkulacije, kot je bilo že omenjeno. Skupni faktor podjetja Se.števek zmnožkov vseh količnikov za postavke kalkulacije od 7 do 10 z isto osnovo, tj. z NOD za strežno osebje stroja, nam da skupni kohČnik ali faktor podjetja, ki pokaže, kolikšna je podjetniška cena osebnih dohodkov oziroma živega dela. Ta faktor znaša po omenjenih podatkih gozdnih gospodarstev ok. 370 do 450% na NOD (v metodiki 440%). Preračunamo ga lahko tudi na BOD (ok, 250 do 300% bruto osebnih dohodkov). Sklep Za stroje, ki jih uporabljamo in tudi za tiste, ki jih nameravamo nabaviti, je treba izdelati poprečno ekonomsko kalkulacijo, da bi ugotovili, kolikšna je ekonomičnost strojnega dela v naših razmerah ali da bi dognati, kolikšna je absolutna ali relativna stopnja njihove ekonomičnosti. Kalkulacija nam s svojimi postavkami tudi pokaže, kje so največji stroški oziroma, kje bi jih mogli najučinkoviteje zmanjšati, da bi tako povečali ekonomičnost dela. S plansko kalkulacijo za stroj, ki ga nameravamo kupiti ali za stroje, med katerimi žehmo izbrati najustreznejšega, lahko tudi ugotovimo, kolikšen učinek bi morali doseči ali kolikšen del kapacitete stroja je poirebno izkoristiti, da bi glede na nabavno ceno in druge si roške dosegli za naše razmere ekonomsko ravnotežje. Pri tem postopamo po določeni enotni metodiki kalkuliranja, ki nam lajSa to delo in omogoča ustrezne primerjave v okviru lastne organizacije in le-ta z drugimi. Takäna enotna metodika, kot je naša, svoječasno objavljena, nakazuje tudi, kako moramo ugotavljati ali zbrati potrebne podatke za posamezne postavke v kalkulaciji. Pri tem uporabljamo tudi dosežene izkušnje, kot so na kratko navedene v tem članku. Tako bo čim uspešneje dosežen, namen kalkuliranja, ki je nepogrešljivo sred.sivo za racionalizacijo proizvodnega procesa. Slovstvo 1. —: Tst die europäische Forstwirtschaft Eiktiv zu halten? AJlg, Forstzeitschrift, 27,1967 2. Fratiendorber, It.: Zukunft der forstlichen Betriebswirtschaft, Allg, Forstzeil ung, 1/1968 3, Gtässr, K., F AO: Bctriebskostenrechnung für Kraftfahrzeuge und Maschinen mit eigener Antriebskraft. Holzzentralblatt, 58/1956 4. Speidel, G.: Kann die Krise der deutschen Forstwirtschaft überwunden werden, Allg, Forstzeitschrift, 9/1967 5, Speidel, G.: Die Zukunft der Forstbetnebe in Mitteleuropa, .Allg. Forstzeitung, 12/1968 6, Turk, Z. m sod: Metodika kalkulacije ekonomičnosti strojnog rada u Su-mar.stvu, Ljubljana, 1965 7 Turk, Z.: Vpliv zastaranja motork na ceno motornega žaganja. Zbornik B, F. — Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana, 1969, KALKULATION DER MASCHINEMARBEIT — BISHERIGE ERFAHRUNGEN' (Zusammenfassung) Für Maschinen, welche im Einsatz sind, wie auch fijr Maschinen, welche wir anschaffen wollen, muss eine wirtschaftlich durchschnittliche Kalkulation ausge-f-ührt werden, um bestimmen zu können, welcherlei Wirtschaftlichkeit die Maschinenarbeit in unseren Verhältnissen ist, oder um festzustellen, wie hoch sich der absolute oder der relative Grad derselben belauf£.. Die Posten der Kalkulation zeigen uns auch, wo die höchsten Kosten liegen, beziehungsweise wo es möglich wäre, dieselben am wirksamsten herabzusetzen, um so die Wirtschaftlichkeit der Arbeit zu heben. Mit einer plannlässigen Kalkulation für die Maschine, die wir anschaffen wollen, oder für Maschinen, unter denen wir die bestentsprechende auswählen wollen, können wir auch feststellen, welche l,eistung wir erreichen müssten, oder welchen Teil der Maschinenkapazität wir ausnützen müssten, um mit Rücksicht auf Anschaffungspreis und Nebenkosten in unseren Verhältnissen das wirtschaftliche Gleichgewicht zu erreichen. Dabei verfahren wir nach einer festgelegten einheitlichen Kalkulation smel hode, welche uns die Berechnung erleichtert und die entsprechende Vergleiche ermöglicht, sei es Vergleiche im Rahmen der eigenen Organisation oder zwischen verschiedenen Organisationen. Solche einheithche Methodik, wie es auch die unsere im vorherigen veröffentlichte ist, deutet ebenfalls an, wie wir für die einzelnen Posten der Kalkulation notwendige Daten bestimmen oder sammeln müssen. Hiebei werden auch die bereits erlangten Erfahuragen benützt, wie sie in diesem Artikel tajrz, angeführt sind, um bestmöglich den vorgesehenen Zweck des Kalkulierens als Mittel für Rationalisierung des Produktionsprozesses zu erreichen, 634.0,375.4 (497 12) ZGIBNI TRAKTOR — DA ALI NE? Ing. Milan K ii d e r (Postojna) Pred strokovne gozdarske kroge v Sloveniji se že sedaj postavlja dilema, aLi je gozdarstvo na Slovenskem žc doseglo tako stopnjo razvoja, da lahko že racionalno zaposlimo v gozdni proizvodnji posebne gozdarske, t. i. zgibne traktorje ameriškilt dimenzij? Na tako zastavljeno vprašanje lahko za sedaj z mirno vestjo odgovorimo z odločnim — nel Vendar pa se moramo zavedati, da bo .specialni gozdarski zgibni traktor prej ali slej izrinil tudi iz naših gozdov sedanje adaptirane kmetijske traktorje, toda uspešno in racionalno Šele tedaj, ko bodo le-ti glede na velikost, kapaciteto in ceno prirejeni srednjeevropskim oziroma našim razmeram, in ko bo pri nas tehnologija sečnje, spravila ter prevoza gozdnih sortimentov tako urejena, da se bo traktor z dnevno zinogljivostjo 50—100 m-^ lesa, ki ga mora spraviti do kamionske ceste, racionalno vključil v tak proces proizvodnje. Spremeniti se mora ne le tehnologija izkoriščanja gozdov, temveč celotna tehnika gospodarjenja z gozdovi, strniti moramo sečnje, uvesti moramo drugačne načine obnove gozdov, skratka spremeniti moramo celotnt način gospodarjenja z gozdovi v smeri odločnega premika h kompleksni mehanizaciji gozdarskega dela in celotne tovrstne miselnosti gozdarjev kakor tudi kmečkih gozdnih posestnikov. Mrzlično iskanje raznih tehničnih in tehnoloških rešitev za pocenitev izkoriščanja gozdov v Evropi je v glavnem posledica dejstva, da je z dosedanjim načinom dela evropsko gozdarstvo priSio na mejo rentabilnosti. Tovrstna konkurenca neevropskih dežel z množično industrijsko proizvodnjo lesa je znižala ceno žaganemu lesu na evropskem lesnem trgu, pa tudi papirju in celo furnirju, tako da cena surovine za to proizvodnjo, tj. hlodovine in drobnega okroglega lesa, komaj Še pokriva proizvodne stroske. Pri nas je to vprašanje Še boij pereče, ker je lesna industrija, posebno žagarska, zastarela in je preveč razdrobljena, pa tudi papirna Industrija ima premajhne kapacitete za racionalno proizvodnjo po evropskih merilih. Razvita lesna industrija s poudarkom na finalni, zelo vredni proizvodnji drugje pomaga bolje vrednotiti osnovno surovino — hlod; pri nas pa se ležave lesne industrije in stroški njene modernizacije kažejo z nizko ceno hlodov, uspehi pa ostajajo le v ožjem krogu finalne proizvodnje. Zato se moramo tudi mi slovenski gozdarji tesno pridružiti iskanju novih metod, novih tehnoloških rešitev, ki bodo občutno pocenile proizvodnjo in tudi delo v go^du olajšale in ga naredile privlačnejšega. Zgibni traktor je vsekakor odlična tehnična rešitev. Vendar, če ne izkoriščamo njegove posebnosti, če ga uporabljamo samo kot nadomestilo za člen v našem sedanjem načinu dela, tj. namesto adaptiranega kmetijskega traktorja ali celo namesto vprežne zii'ine, potem bomo z njim neogibno podražili proizvodnjo, namesto da bi jo pocenili, V procesu proizvodnje, kjer spravilo lesa po vlaki do kamionske ceste racionalno opravlja traktor s kapaciteto 20 m^ na dan, ga nI mogoče zamenjali s strojem, ki ima zmogljivost 100 m^, ne da bi upoštevali ustrezne kapacitete prejšnjih in naslednjih faz proizvodnje. Pri prebiralnem in njemu podobnem načinu razpršene sečnje pa je traktorsko vlačenje lesa od panja do vlake skoraj vedno nemogoče. Zato bi se moralo tudi pri uporabi zgibnega traktorja v prebiralnem gozdu opravljati spravilo od panja do vLake s konji, zato pa je 2a izdelavo gozdnih proizvodov pri panju potrebna sortiinentna metoda To pa ni racionalizacija dosedanjega načina dela. Kakšen pomen ima, če se specialni gozdarski traktor giblje le po zgrajenih vlakah, ko je vendar izdelan izrecno za vožnjo po gozdu zunaj cest in vlak. Za racionalno izkoriščanje kapacitete zgibnega traktorja jo potrebno preiti od sortimentne metode na debelno, ali pa vsaj občutno povečati dimenzije — dolžine — kosov, ki naj jih traktor vleče. Tak način izdelave dolgih sortimentov iglavcev pa bi zaradi kompleksnosti mehanizacije zahteval strojno lupljenje. Ročno lupljenje celih debel pri panju je zaradi dolžine in težine kosov zelo težavno, ob cesti pa je zaradi zemlje, peska in blata na skorji neprimerno in zamudno. Dokončna izdelava celih debel ali njihovih veiikih delov na manjših skladiščih ob kamionskih cestah pa je le zasilna, začasna rešitev, zlasti kadar gre za iglavce. Prej povedano narekuje določene sklepe, ki naj bi prispevali k pospeševanju racionalnega uvajanja mehanizacije v gozdarstvo, da začetni neuspehi ne bodo zavirali razvoja in vzbujali nnaloduSja. Uvajanje zgibnega traktorja v naš dosedanji klasični proces gozdne proizvodnje je očiten nesmisel. Mehanizacija gozdne proizvodnje s sodobnimi stroji (to so sedaj večinoma stroji s »super kapacitetami«) zahteva usklajeno mehanizacijo celotnega procesa proizvodnje; po mehanizirani sečnji, mehanizirano spravilo, nakladanje, prevoz, lupljenje, prežagovanje, sortiranje in uskladiščenje. Načelno moramo z zgibnim traktorjem spravljati težke Sortimente oziroma debla od panja do kamionske ceste. Da pa bi to delo opravljali brez posebne škode za sedanji in bodoči sestoj, moramo sečnjo koncentrirati, tj. zgostiti moramo količine lesa na manjših površinah, sečnje bi morale biti v progah, v krogih in podobno. Zelo drag stroj, ki se more gibati po terenu brez prometnic (zato je tako drag), se mora tudi ustrezno izkoristiti za takšno delo. Skrajno neracionalno bi bilo, če bi za zgibni traktor obirali les od panja do vlake z animalno vleko, saj bi to bilo tudi težko, ker so taki kosi za živinsko vleko pretežki^ če so ustrezno izdelani za vlačenje z zgibnim traktorjem. Poleg vseh doslej navedenih pomislekov in zahtevkov pri uvajanju zgibnega traktorja v proces proizvodnje našega gozdarstva pa je treba poudariti poglavitni Čini tel j za uspešen potek proizvodnje, tj. organizacijo dela, pripravo dela ter tehnološko disciplino. Vprašamo se, ali se naš gozdarski tehnični kader že dovolj zaveda, da je potrebno in kako podrobno je treba načrtovati delo določenega novega stroja, ki ima vsaj 3-krat večjo kapaciteto kot stari stroj oziroma do 10-krat večjo kot ročno delo, tj. v našem primeru delo z vprego. Ali smo gozdarji s postopnim uvajanjem mehanizacije, s postopno modernizacijo proizvodnje uvajah v proces proizvodnje tudi vse tiste prijeme, ki jih zahteva sodobna industrijska proizvodnja nasploh in tudi v gozdarstvu, ali pa smo ostah še vedno le pri stihiji, Šablonski miselnosti, pri logarščini? Kot je pri uvajanju novega stroja v proizvodnjo zelo važno poznati vse njegove lastnosti, tako je sedaj pri nas v Sloveniji še važnejše zavedati se dejstva, da ne moremo le z modernimi stroji ustvariti sodobne proizvodnje, temveč samo z novo tehnologijo, ki jo zahtevajo novi stroji. Povečevanje stopnje mehanizacije, uvajanje močnejših strojev pa zahteva poglobljeno organizacijo proizvodnje z vsemi sodobnejšimi dejavniki. Menim, da smo na Slovenskem veliko hitreje razvijali mehanizacijo gozdne proizvodnje kot pa pomemben študij tehnologije dela ter pripravo in organizacijo dela v gozdni proizvodnji. Uvajanje zgibnega traktorja v gozdno proizvodnjo je velik skok (ne le korak) naprej pri uvajanju mehanizacije. Hkrati moramo iiarediti tak skok tudi v naši miselnosti in znanju glede vprašanj o organizaciji dela v gozdni proizvodnji in o uvajanju tehnološke discipline, sicer se more zgoditi, da bo to skok v prazno z vsemi neugodnimi posledicami, V zvezi z navedenim zagovarjam za začetek eksperimentalno uvajanje le posameznih zgibnih traktorjev v tistih gozdnih območjih, kjer so že sedaj najugodnejše razmere za njihovo uporabo. Sklep Zgibni traktor je odlična tehnična rešitev za spravilo lesa. Uvajanje zgibnega traktorja v proces gozdne proizvodnje zahteva usklajeno kompleksno mehanizacijo in novo tehnologijo pri sečnji, izdelavi ter transportu lesa, posebno pa je še potrebna prostorna zgostitev sečnih lesnih gmot ter poglobljena priprava dela in organizacija proizvodnje ter zavestna Lehnološita disciplina. ENTSPRICHT DER KNICKSCHLEPPER DEM WALDWIRTSCHÄFTUCHE.M VERHALTNISSEN IN SLOWENIEN ODER NICHT? (Zusammenfassung) Die Ansichten betreffend Einsatz zeitgenössischer, speziell für das Rücken von Holzsortimenten befähigter Schiepper im Walcle sind nicht gleichartig. Der Verfasser zergliedert die Vorzüge des neuen Knickschleppers und weist zugleich auf bestimmte Bedingungen, welche geschaffen werden müssen, um die konstruktiven und funktionellen Eigenhaiten dieser Vorrichtung erfolgreich ausnützen zu können. SolcTie Art mechanisierten Rückens erheischt Konzentration der gefällten Holz-raassen, damit in Verbindung diktiert sie aber bestimmte Arten der Schlägerung, welchc wesentliche Änderungen auf dem Gebiete der Forstemeuerung und der Forstpflege bedeuten, häufig aber mit den bisherigen waldbaulichen Methoden und Zielen nicht im Einklang sind. Ausserdem macht sich die Wirtschaftlichkeit des Knickschleppers im Forste nur dann geltend, wenn alle Arbeitsoperationen bei der To rstaus we nun g von der Fällung bis zur Zustellung der Produkte den Verbrauchern zweckmässig mechanisiert sind Weil desweitern der behandelte Schlepper zum Holzrücken auf weglosem Gelände gebaut ist, sind seine Vorteile nicht genügend ausgenützt und mit seinem Einsatz ist eine Senkung der Rückekostcn nicht gewährleistet in allen jenen Fällen, wo bestehende Rückwege eine passende Anwendung anderer Rückever fahren eiTnoglichen. Der Knick Schlepper ist nur dann wirtschaftlich begründet, wenn er als Glied einer komplexen harmonischen Einführung der Mechanisierung im Arbcicsprozess der Forstbenutziuig mitwirkt. Bis jedoch sein Einsatz nicht in Übereinstimmung ist mit dem Ent^wicklungsgrad der übrigen Arbeitsphasen, ist die Anwendung dieser Transportvorrichtung nicht berechtigt. In der slowenischen Waldwirtschaft ist ein solcher Zustand noch nicht erreicht, weswegen der Verfasser den Standpunkt vertritt, dass im Allgemeinen die Anwendung des KnickschJeppers hier vorläufig nicht wirtschaftlich begiHindet sei. Versuche ihn einzuführen sollten schrittweise erfolgen und im Anfang auf günstige Einzelfälle beschränkt bleiben. 634.0,383.1 : 625.3 STABILIZACIJA GOZDNIH CEST Prof, ing. Ivan Klemenčič (Ljubljana)* NfaJogc stabilizacije gozdnih cest so znane. Snov se predava študentom gozdarstva na vseh iugoslovanskih gozdarskih fakultetah. Namen te razprave je le ugotoviti, kaj je potrebno Se ukreniti, da se bo šoJsko znanje tudi v praksi končno začelo uporabljati. V prejšnjem stoletju je bilo za razne iznajdbe potrebno okoli trideset let, da so prišle iz laboratorijev v splošno uporabo. V našem stoletju se ta doba vedno bolj zmanjšuje. SkrajSala se je na deset pa tudi na pet let. Nekatere iznajdbe ne rabijo za uvedbo niti toliko časa. Kje so torej vzroki, da iznajdba stabiliziranja cest nikakor ne more prodreti v jugoslovanske gozdove? Stabiliziranje cest Sü odkrili že pred pol stoletja v Severni Ameriki in jo sedaj vsestransko uporabljajo že po vsem svetu. Amerikance so k uvedbi tega načina prisilile posebne razmere. Nova domovina (ZDA) je bila velika kot Evropa, delavcev je bilo razmerama malo, prometnic ni bilo skoraj nobenih, pri tem pa so se razprostirala velika prostranstva samih ravnin ali planin ali pa puščav. Cesto na stotine kilometrov ni bilo nobenega kamna. Znano je, da človeštvo v prvi vrsti uporablja tiste materiale, ki so mu pri roki, da bi se tako izognili transportu. Tako so v Mezopotamiji gradili vse z opeko, v Mediteranu z apnencem, na Pohorju z gnajsom in tonalitom, v gozdovih z lesom. Zato so tudi v južnih država ZDA, kjer je bilo do prodca iz Mississipija več sfo kilometrov daleč, sprva žgali v ogromnih pečeh opeko in ?. njo gradili ceste. Pozneje so odkrili, da je mogoče ilovico, ki jo je bilo obilo, utrditi, stabilizirati z apnom in jo tako usposobiti za cestno gradivo. Arnerikanec Fuller je odkril Idealno parabolno krivuljo presevanja. Ce po tej krivulji zmešamo med seboj po velikosti in teži različna zrnca nekoherentnih tal, bo zmes mogla prenašati pritiske vozil. S tem, da so zrnca raznih velikosti praktično izpolnila vse prazne medprostore, omogočimo, da zmes povezujejo brezštevilne molekularne sile. Ce je zmes iz istih molekul, jo povezuje kohezija, pri različnili molekulah pa adhezija. Obe sili imenujemo s skupnim imenom koherenca. V taki zinesi, sestavljeni po Fullerjevi krivulji presevanja, se razen koherence najmočneje upira zunanjim silam tudi notranja sila trenja. Znano je, da je kakovost betona zelo odvisna od Fullerjcve krivulje presevanja. Ce znaša pri določeni količini cementa in peska trdnost betona npr. 1Ü0 kg/cm-, se poveča pri 3 delih peska in 1 delu prodca na 145 kg/cm^, pri 2 delih peska in 3 delih prodca pa na 190 kg,'cm\ Najmanjši prazni prostori ostanejo namreč v zmesi zrnc, kadar so ta vseh mogočih velikosti ID kadar število zrnc z njihovo debelino upada s težo pa raste. Dandanes jemljejo laboratoriji vzorce tal s trase bodoče ceste, jih prese-vajo in rišejo sejalne krivulje mineralnih zmesi, namenjenih stabilizaciji ter ugotavljajo, katerih frakcij je v tlu glede na idealno krivuljo premalo, katerih pa preveč. Ker je pri vsaki gradnji odločajoč tudi gospodarski činj- * Ta referat je bil preči tan na in ter fakultet ski konferenci, lani maja v Ohridu, kjer so bili obravnavani problemi študija gozdnih prometnic. Snov je deloma skrajšana, deloma pa dopolnjena s podatki ing. Miloša Poliča. <»6 tefe -m: en io d Gl in« M 1 u ^ a p e I E li P , Q d C C Kamenje i ' f 1 i / 1 1 / / --- 1 1 1 1 r / 1 1 1 M ni ADOt Of H m )l Di 16 0 .1 tt i « 4 P A 1 1 1 ; i 1 j 1 D 2 D <1 a 6< 0 «Mrrm Idealna presevna kj'ivulja; a. = obrabna plast z zrnci do 15 mm; b = nosilna plast 2 zrnci do 60 mm telj, se zmes za stabilizacijo navadno popolnoma ne ujema z idealno sejalno krivuljo, S tenn se kakovost poslabsa, prihrani pa se pri delu in prevozu. Presevno krivuljo določenega gradiva izdelamo talto, da ga presejemo npr. ! kg iia več sitih. Ddo začnemo z najgostejšijm sitom in končamo na najredkejSim. Vsak presevek stehtamo, da doženemo nj'egovo težo in odstotni delež. Vsi presevki skupaj morajo tehtati 100 dkg. Iz skice "bi na hitro dognali, da potrebujemo npr. za obrabno plast ceste naslednje težinske deleže zrnc: 15% mivke, 33% (48% —15%) peska in 52% (100% —33% — 15®) prodca. Za nosilno plast pa podobno ugotovimo deleže: 2%, 16% in 82%, torej znatno več debelejših zrnc kot pa za cbrabno plast. Način stabilizacije V Jugoslaviji je doslej zgrajenih največ stabiliziranih cest v Vojvodini, kjer zelo manjka kamna. Tamkajšnje stare poti so v suši zavite v oblake prahu, dnjgaČe pa se pogrezajo ljudje in živina v blato. Zgrajene stabilizirane ceste pa ne rabijo gozdarstvu, ampak zlasti kmetijstvu. Sestavili so »Začasna navodila«, po katerih opravljajo stabilizacijo v vsej Vojvodini. V naslednjem povzemamo iz njih bistvene misli. Pri projektiranju cest v ravnini naj poteka nLveleta nad okolnim terenom, da bo cesta na nizkem nasipu. Potrebno gradivo jemljemo z obeh strani trase; tako nastanejo globlji jarki za odvajanje vode. a) Mehanična stabilizacija, torej stabilizacija nekoherentnih tal, je mogoča le tam, kjer je v gospodarni bližini na razpolago pesek in prodec ali drobljenec, priineren za zgornji ustroj, ki naj bo debel 30 cm in se gradi iz dveh plasti po 15 cm. Zgornja plast ustroja mora biti obvezno zavarovaiia z asfaltom. Najprej je potrebno na vsej trasi jz^'rsiti geomehaniČne raziskave ta! in poiskati primerna nahajališča gradiva, Vzorce zemljišča jemljejo na vsatdh lOU m trase. Ves Čas, ko se cesta gradi, ugotavlja osnovni terenski laboratorij granulometrijsko sestavo zmesi, količino vode in stopnjo zgostitve (gostoto gradiva preizkuša po Proctorju). Terenski laboratorij je neprestano povezan z geotnehaničnim laboratorijem ali z zavodom v večjem mestu. Laboratorij določa potrebne frakcije, izražene v odstotkih za sestavo zmesi, in to po teži suhem stanju. Na gradbiščih pa dodajajo gradivo in vezivo v prostorninskih odnosih. Stabilizirano pJasi polagajo v suihem vremenu na nosilno posteljico spodnjega ustroja, Če je ta dovolj trdna. Drugače pa morajo tudi rjo prej stabilizirati s plastjo, debelo 10 do 15 cm. Debelina plasti je odvisna od višine podtalne vode, od globine zmrzovanja in od količine predvidenega prometa ter od največje dovoljene obremeniti^e vozil. Tla z zrnasto strukturo (nekoherentna) utrdimo mehanično z nabijanjem in vibriranjem. Pred tem pa dodamo tiste vrste zrnc, ki jih tla pogrešajo, da bi bila čim manj luknjičava. Za velike obremenitve je potrebno tu in tam dodati še tlovicoj cement, bitumen in olja (Bauer, W.). Navadno je v naravi na razpolago pesek in prodec. Če jima primešamo zemlje (glina, ilovica), dosežemo manjšo Euknjičavost, toda s tem povečamo delež za vodo občutljivih in aktivnih delcev. Navodila vsebujejo preglednice za primerno granulacijsko sestavo spodnje, srednje in zgornje stabilizirane plasti in za sestavo zemeljskega veziva ter kažejo meje, do katerih delujejo kot vezivo fine fraknje pod 0,2 mm, če je vlaga optimalna. Omenjena navodila navajajo in opisujejo vse stroje, ki pridejo v pošte v pri mehanični stabilizaciji. Poudarjajo pa, da je grejdev najvažnejši stroj pri teh deJih. b) Kemična stabilizacija je primerna zlasti na koherentnih ali plastičnih tleh. Ta koherentna tla bistveno spreminja. Kot vezivo uporabljamo apno, cement, bitumen, katran in njihove sestave. Kemična stabilizacija je neogibna povsod, kjer ni v bližini peska in prodca ali kamna, pa tudi tedaj, kadar ta dva vsebujeta preveč zemlje. Koherentna tla imajo večje notranje trenje in močnejšo kohezijo pri optimalni vlagi, JPri spremembi vlage se ta ravnoteža luši in se zato nosilnost gradiva zmanjšuje. Z dodajanjem hidravličnih veziv se spremeni tudi osnovna sestava koherentnega gradivaj ublaži se njegova občutljivost za vodo ter se s tem poveča nosilnost. Apno daje plastičnim tlem boljše lastnosti, ker jim kemično spremeni strukturo. Glinasti in ilovnati delci koagulirajo, nastane struktura drobtin-častih zrnc, s tem se zmanjšujejo frakcije pod 0,06 mm. Tla postanejo manj kapiiarna, odpornejša proti vlagi in zato tudi proti mrazu. Ko se po 6 do 9 mesecih kemični proces konča, tla niso več nagnjena k nabrekanju in gubanju. Kadar je v tleh veČ vlage, kot je pa optimalno, uporabljamo fino, mleto negaSeno apno, sestavljeno iz 75% eleklrofiltrškega pepela in iz 25% hidraliziranega apna. Tako apno jemlje tlem vlago, kolikor jo potrebuje za svoje gašenje. Hkrati s toploto, ki jo sprošča kemični proces, pospešuje tudi izhlapevanje vode. Pri tem opravilu morajo biti delavci zavarovani z neprepustno obleko, z masko in očali. Gašeno hidratno apno uporabljamo za tla, ki imajo približno optimalno vlago. Ce so tla suha, uporabljamo to apno z dodatkom vode, torej apneno mleko, da bi tako dosegli optimalno vlago. Z apnom stabiliziramo spodnjo, 15 cm debelo plast, nato pa s cementom in apnom še zgornjo enako debelo plast. S cementom stabiliziramo tla tedaj, kadar vsebujejo nad 60% prcdca. Dosežena trdnost na pritisk je sicer manjša kot pri slabihzaciji čistega ne- koherentnega gradiva, vendar pa se tlom zmanjša občutljivost za vlago, zato Lud i plastičnost, poveča pa odpornost proti suši in mrazu, zaio pa tudi nosilnost, ki je pravzaprav namen sLabilizncije. Za to delo sla priporočljiva metalurški in portland cement ter čista voda. Obrabno plast vozišča izdelamo iz bitumena. Za cementno stabilizacijo so pripravna alkalna ter nevtralna ter celo kisla tla, le liumozna niso primerna, Z dodatkom hidratiziranega apna in elektrofiltrskega pepela pa tudi takšna tla nevtraliziramo. Čim več prašnih in glinastih delcev je v teh, tem več cementa je potrebno dodati. Količino cementa pa povečamo le tedaj, kadar strukture lal ne moremo popraviti s cenejšim apnom- Za peščeno zemljo je potrebno 8 do 12, za glinasto pa 12 do 16 prostorninskih odstotkov cementa. Vezanje in strjevanje stabilizirane zemlje s cementom poteka podobno kot pri navadnem betoniranju zidov. Gradnjo cestne plasti ali vozišča moramo končali pred koncem vezanja, vsaj v prvih Šestih urah, potem ko smo zemljo, cement in vodo zmešali. Pri pospešenem delu s stroji opravimo to nalogo že po nekaj urah. Mešamo na samem gradbišču s strojem, ki koplje gradivo, ga drobi, meša, poliva z vodo in razprostira po planumu. To je najhitrejši naČin, Če pa na trasi ni potrebnih surovin, jih dovažamo na primerno središče (npr, v betonarno), kjer jih strojno zmešamo in razvažamo po trasi, vgrajujemo ter končno zvaljamo. S stroji je mogoče v osmih urah stabilizirati ok. 2400 m^ tal, tj. SÜO m tri metre širokega vozišča gozdne ceste, Kcit pri navadnem betoniranju z mineralnim agregatom tudi v našem primeru mešamo najprej suha tla s cementom brez vode. Nato šele dodamo vodo in zopet mešamo. Vode dolivamo toliko, da dosežemo optimalno vlago in da hkrati nadomestimo tisto količino vode, ki med delom in vezanjem zmesi izhlapi. Stabilizirano površino ceste še sedem dni polivamo, Ce smo uporabili preveč cementa ali vode, se pojavijo na vsakih 5 do 10 m po vozišču lasaste razpoke, ki nam rabijo kot dilatacije. Ko se plasti strdijo, jih prekrijemo še z obrabno plastjo iz bitumena ali katrana. Tudi z bitumenom in katranom je mogoče cesto uspešno stabilizirati. Vendar pa omenjeno »Navodilo« teh veziv ni razčlenilo, ker so takšni postopki pri nas zelo malo znani, čeprav so za gozdne poti, zlasti za obrabne plasti (odtok vode itd.) zelo prikladni. Paziti pa moramo, da ne dodamo preveč bitumena in katrana. Največjo trdnost .stabilizirane zemlje dosežemo namreč le tedaj, kadar je film veziva, ki ovija in lepi delce zemlje, najtanjši. Takrat se adhezija in kohezija najbolj uveljavljata. Zato se priporoča temeljito mešanje zemlje in veziva, ki naj bo bitumenska in katranska emulzija. Da bi dosegli čim boljšo nosilnost stabilizirane plasti, dodamo bituminirani emulziji »kalipsol« in cement v razmerju 3 : 1. Pri nas je bitumen drag. Cena cementa in bitumena je v razmerju 1 ; 2,5 (v Franciji je npr. le 1 : 1,8). Kljub temu pa je ta postopek pri glinastih in ilovnatih tleh še vedno gospodaren, če upoštevamo kakovost izdelka. Švicarji so s stabilizacijo dosegli v teoriji in v praksi že lepe uspehe. V knjigi Neuere Bauweisen im Güter u. Waldwegebau (Zürich 1964) strokovnjaki poudarjajo med drugim, da sedaj Švica zmore uporabljati le tiste načine gradnje kmečkih in gozdnih cest, kjer ni več potrebno ročno delo, to pa je ravno primer pri stabilizaciji cest. Ročno delo je lahko Se izjema. Prepričali so se, da je .stabilizirana ce.sta celo boljša od betonske. Res ima manjšo trdnost od cementne, zato pa je bolj ali manj — glede na sistem stabilizacije — fleksibilna, prožna. Ceste gradijo v plasteh, ki so proti svoji globini vedno manj in manj trdne, zato vedno prožnejše. Zato prenašajo dinairifcne pritiske prometa optimalno na cim večjo površino temeljnih taJ, Pri današnjih hitrih vožnjah nastajajo sunkoviti valovi, ki jih cestne plasti sprejemajo in dušijo, ne da bi jih vračale. Toge stare ceste, zgrajene iz sorazmerno velikih gradbenih elementov (kock, kamnov, plošč), tega ne zmorejo. Pri današnji stabilizirani cesti ima največji element premer le 60 mm, izjemoma 70 mm, v plasteh ima čim manj medprostorov in tako čim več notranjega trenja in koherentnih sil. Medtem ko kamnita cesta na mehkem flišu in na močvirnih tleh tone, se stabilizirana na njih počuti res utrjeno. Zanimivo pa je, da največji in najboljši Švicarski gozdovi niso v visokih Alpah, ampak na flišu in na glinastih tleh, ki jih pri gradnji cest stabilizirajo s finim, nega-šenim apnom. Zato posvečajo Švicarji največjo skrb problemom stabilizacije fliša. Podobne terene ima tudi naše Slovensko Primorje in severna Istra. Okrog Zadra in Eenkovca se raztega fliš na daljavo 150 km. Na večjih ali manjših površinah se nadaljuje čez Split, Boko Kotorsko Ln Črno goro tja do Albanije. Večje površine fliSa so tudi okoli Hrvaške Kostanjevice in okoli Brčka. Švicarske izkušnje na flišu bodo torej koristne za mnoge naše kraje. Greiss poudarja v omenjeni knjigi »Neuere Bauweisen ,..«, ko misli na obsežne švicarske alpske predele, da mora graditelj uporabljati, kjer je to le mogoče, zlasti mehanično metodo stabilizacije. Pri njej namreč niso potrebna indu.strijska veziva (apno, cement itd.) in jo je mogoče v Švici skoraj povsod uporabiti, ker je po gorah kamen, po dolinah ob vodotokih pa pesek in prodec. Pri tem je treba raziskati, Če sestava gradiva ustreza Fullerovi krivulji. Ekonomično je dovažati manjkajoče delce in fina veziva. Debela zrna prodca je potrebno zdrobiti. Kastali ostri robovi bodo le povečali notranje trenje, tako da bo ustrezalo svojemu namenu tudi tanj še vozišče. Za ceste v ravnini je primerno gradivo z zrnci pod 40 mm. Ker je optimalna vlaga odločujoč činiielj stabilizacije, je koristno prekrili mehanično stabilizirano cesto 2 bitumensko obrabno plastjo, ki bo preprečevala izhlapevanje vode in udiranje dežja v vozišče ter bo pospešila neškodljiv odtok deževnice. Na strmih cestah, kjer je promet počasen, delujejo na vozišče zlasti statične in strižne sile, manj pa dinamične, zato je zaradi erozije uporaben prodec (tolčenec) do 70 mm. Dalje priporoča Greiss pri mehanični stabilizaciji dodati pesku in prodcu se glino, da bi dosegli manjšo luknjičavosi, vendar največ do 6 težinskih odstotkov. Več gline bi lahko povzročilo nabrekanje. Gline ne uporabljamo čiste, ampak skupaj s peskom, ki ga vsebuje. Le odvečna voda, ki presega optimalno, je pri mehanični .stabilizaciji sovražnik ceste. Optimalna voda na peščenih zrcih in na zrncih prodca deluje kot odlično vezivo, ker omogoča delovanje molekularnih sil. Prodec brez vode nima adliezije. Ce npr. morje preplavlja peščeno obalo, ta ni sposobna za vožnjo. Vožnja pa tudi ni mogoča po suhem pesku. Ce pa ima pesek optimalno vlago, je za vožnjo uporaben. Koristno je graditi cesto ob vlažnem vremenu. Odvečna voda bo izhlapela, S ceste, grajene v suši, bodo poznejši nalivi odnesli drobna zrnca, ker niso bila povezana s kohezijo, ki jo stvarja optimalna voda. Voda in glina sta cenena naravna veziva. Uporabljamo ju še od nekdaj pri sezonskih gozdnih poteh. Švicarji poudarjajo, da sta pri stabilizaciji koherentnih ali plastičnili tal, kot so glinena in ilovnata, potrebni posebno znanje in spretnost, S kemično stabilizacijo se tla prenehajo gubati in nabrekati ter postanejo primerno trdna. Tudi na koherentnih tleh je pri gradnji stabiliziranih gozdnili poti najvažnejši in osnovni stroj motorni grejder, ker zmore skoraj vsa opravila. Za komprimiranje stabilizacijskih zmesi je jned vsemi valjarji najuporabnejši gnrr.asLi valjar. Znano je, da je pravilna zgostitev odločujoča za kakovost gradnje. Gospodarnost S tehnološke strani pri stabilizaciji cest ni nereSenili vprašanj, čeprav strokovnjaki spopolnjujejo stare in iščejo nove postopke. Tako so npr. zadnje čase dokazali, da ni potrebno določeno plast stabilizirati najprej z apnom, nato pa po daljšem presledku še s cementom, ampak lahko enako uspešno opravimo oba postopka hkrati. Vprašanje je, koliko so ta dela gospodarna, ali so gradbeni in vzdrževalni stroški stabiliziranih cest hkrati z njihovo amortizacijo in stroški prevoza po njih enaki, večji ali manjši od stroškov, za razne vrste dosedanjih klasičnih cest, Pri gradnji gramoznih cest, telfordskih in makadamskih, ni potrebno kupovati in dovažati nikakršnih industrijskih vezi I. Uporabljamo le gradivo iz bližnje ali oddaljenejše okolice. Seveda nastanejo tudi stroški za pridobivanje gradiva iz kamnolomov in peskokopov, če takega gradiva ni na sami trasi. So primeri, kjer je na prvi pogled očitno, da je stabilizirana prometnica gospodarnejša. Tako so npr. svojčas na mokrih koherentnih tleh odkopavali ta tla na vsej cestni ali železniški trasi in so ga odvažali. Nato pa so pogosto na pomembne razdalje dovažali nekoherentno gradivo, pesek, prodec in kamen. Dandanes na takšno gradbišče vozijo le apno ali pa še cement. Sedaj so pri nas približno naslednje cene za veziva; fino živo apno stane 0,20 din;kg (spec, teža 2,3 do 3,2), gašeno apno 0,22 din/kg (spec, teža 1,1 do 1,25), Portland cement 0,30 din/kg (spec, teža 2,72 do 3,05), bitumen 0,70 din/kg (spec, teža 1,10) in bitumenske emulzije 1,48 din/kg (spec, teža 1,00). Za zemljo pa računamo z naslednjimi specifičnimi te?.ami: za ilovnato suho 1.6 do 1,8, za ilovnato svežo 2,0, za peščeno suho 1,34 in za peščeno vlažno 1,90, Za 1 dolžinski meter 3 m Širokega in 0,15 m debelega vozišča, zgrajenega na gozdni poti iz ne koherentnega gradiva, porabimo 40 do 60 kg cementa, če je vozišče iz koherentnih tal, pa 60 do 80 kg. Torej stane vezivo za 1 m gozdne ceste od 12 do 18 din oizroma IS do 24 din. Apna bi porabili za takšno nalogo do 6% od teže suhega gradiva in zavzema prostornino 0,45 m^ ter ima specifično težo ok, 2000 kg. Potrebovali bi torej 37 do 54 kg apna, ki bi stalo 7,40 do 10,80 din po dolžinskem metru ceste. Za 1 km gozdne ceste, bi morali pripeljati od 37.000 do 80.000 kg veziva, ali 8 do 18 voženj s pet tonskim tovornjakom. Nabavna cena pa bi znašala od 7400 do 24.000 din'km. Gospodarstveniki zatrjujejo, da stroški za dovažanje veziva sploh niso odločujoči, saj so pri klasičnem načinu gradnje prevozi pogosto neprimerno večji (prodec, kamen itd.). Pri klasični gradnji so znašali vsi stroški za gradnjo zgornjega ustroja od 30.000 do 60.000 novih dinarjev. Iz teh številk lahko presodimo, da je mogoče pri neugodnih razmerah v primerjavi z gradnjo zgornjega ustroja po klasičnem načinu uspešno pokriti nabavne stroške za razmeroma draga vezi vaj potrebna za stabilizacijo. Dosedanje izkušnje avstrijskih gozdarjev kažejo, da pride gkde na ceno veziv stabilizacijski način gradnje vedno takrat v poStev, kadar bi morali dovažati gradivo za klasični način gradnje dalje od 15 km. V Vojvodini so pri gradnji javne ceste Novi Sad—Futog stabilizirali dve plasti po 15 cm. Spodnjo so stabilizirali z 8% cementa ali 20 kg/m^ zgornjo pa z 10% ali 24 kg/m^ (Suho gradivo je tehtalo 1667 kg). Nato so položili granite kocke. Po klasičnem načinu s kamnito podlago bi stala vsa gradnja te plasti 10,40 din/m-, s stabilizacijo pa le 7,40 din. Podobno je stala stabilizacija 30 cm debele podloge pri gradnji javne ceste Novi Sad—Bačka Palanka le 9 din'm-, medtem ko je proračun predvideval za klasični način gradnje 21 din'm- (6). Sploh so po vojni uspeäno in gospodarno zgradili veliko cest in poljedelskih poti v Vojvodini z uporabo stabilizacijske metode. Tudi drugje po Jugoslaviji so že začeli uporabljati stabilizacijsko metodo. Naj omenimo le gradnjo enega dela ceste prvega reda Kosovska Mitrovica— Vucitrn. V Karlovcu so zgradili po tem načinu avtobusno postajo in ene cesto vpadnico. V Sloveniji je gozdno gospodarstvo Maribor že leta 1961 zgradilo na nekoherentnih Üeh prvo gozdno cesto po mehaničnem postopku, in to pri Lehnu na severnem pobočju Pohorja. V Sloveniji je bilo tu in tam zgrajenih ok. 150 km takšnih cest (Ing. M. Polič), Vendar pa podrobnih obračunov teh gradenj nisem mogel dobiti. Mislim, da je najboljši dokaz za gospodarnost prometnic, zgrajenih po stabilizacijskem načinu, njihova že polstoletna pospešena graditev po vseh kontinentih. Prvi so začeli s takim delom njegovi iznajditelji v ZDA. V zadnji vojni so npr. zgradili — zlasti za vojaške namene — stabilizirano cesto""iz zvezne države Washington, čez vso zahodno Kanado globoko v Aljasko, dolgo več tisoč kilometrov. Enaka cesta je bila istočasno zgrajena čez vso Afriko, od juga pa do Sredozemskega morja. Bila je tnkrat daljSa od prvo omenjene. Doslej so zgradili nad štiri milijone m- stabiliziranih ulic, letalskih stez in podobno. Po tej metodi jc gradila in gradi v.sa Evropa. Naša gradbena podjetja in mnoga druga gradijo po Afriki zlasti stabilizirane ceste. Cim višja je v neki deželi življenjska raven, tem manj dela človek z roko, več z glavo, tem bolj na vseh mogočih področjih uporablja stroje. Pri stabilizaciji cest so stroji zelo prikladni. Seveda tudi geološke plasti močno vplivajo na gradbene stroške in s tem tudi na vrsto prometnic. Po vojni so gozdne prometnice doživele pomembno strojno revolucijo, ko je buldožer pregnal iz gozda ročne delavce in sam gradi spodnji ustroj. V Sloveniji smo začeli gozdarji delati z njim šele leta 1959 in smo tedaj z njim pocenili gradnjo le za 30%. Tedaj so Avstrijci po desetletni praksi že gradili s strojem Štirikrat cenejše kot ročno. Pri stabilizacijskih delih so bile dosežene že bogate izkušnje v Albaniji, Grčiji in Bolgariji, posebno Še na Ogrskem. Njihove izkušnje bi mogle dobro koristiti v eni ali drugi pokrajini naše domovine. Za pestro ozemlje Slovenije, kjer polovica sveta leži v alpskem območju, tretjina v kraškeiti in petina v jianonskem, bodo mogle dragoceno rabiti izkušnje Italijanov, Švicarjev, Nemcev in Avstrijcev, pridobljene pri delih v njihovih Alpah, Za panonsko območje pride za Slovenijo v poštev zlasti Ogrska, za kras pa naše jugovzhodne sosede. Iz navedenega sledi, da so marsikje po Jugoslaviji žc dozoreli pogoji, da poleg uporabe buldožerja, ki gradi spodnji ustroj ceste, uvedemo še grejder za zgornji ustroj, likrati pa začnemo delce vozišča lepiti z industrijskimi vezivi. Naloge In sklepi Pred univerzitetnimi učitelji, ki smo doslej predavali o stabilizaciji gozdnih cest, pa stojijo naslednje naloge: — Razširiti ta predavanja na raČan manj perečih tem. (V Švici, ki ima najboljšo in najgostejäo mrežo gozdnih prometnic na svetu, predavajo o tej temi ves osmi semester.) — Predavanja spopolnitj z nazornimi slikami. — Uvesti vaje iz spoznavanja zemljin in kamenin ter oglede geomeha-ničnih inštitutov in stabilizacijskih del na terenu ~ Organizirati strolcovna predavanja za gozdarske inženirje, ki so zaposleni pri gradnji gozdnih prometnic ter povabiti k sodelovanji! še strokovnjake iz operative. — Pritegniti k inštruktaži tudi strokovnjake iz zamejstva ter naše študente pošiljati na specializacijo, — Sodelovati z raznimi laboratoriji in zavodi za geomehaniko, {Švica je npr. opremila na ETH laboratorij za geomehaniko. Stal je 50.000 fr. Vodi ga profesor za gozdne prometnice.) Podjetja, ki izdelujejo omenjena veziva, gradbena podjetja itd. bodo te akcije zaradi svoje lastne koristi rada podpirala. Primerno bi bilo, da se za začetek v vsaki republiki samo po eno gradbeno podjetje posveti gradnji javnih in gozdnih stabiliziranih cest. Le-to naj za ta namen zbira strokovnjake in nabavlja stroje. Vendar pa naj vsako gozdno gospodarstvo samo razširja in spopolnjuje strojno vzdrževanje vseh .svojih prometnic. Za za&tek tudi ni potrebno kupovati vseh strojev. Nekatere si je mogoče sposoditi, nekatere nadomestiti z drugimi. Delo naj bi se razvijalo postopoma. Prvi neuspehi še niso odločilni. V dobi, ko priznani specialist dr. Winterkorn dela poizkuse za stabilizacijo tal na mesecu, res ne smemo več odlašati s smotrno Čim širšo uvedbo tega postopka. Pred našimi očmi se poraja zanimiva slika; Današnja tehnika predeluje Že skoraj ves les, ga žagaj drobi, razkuliava, mesa in zopet (epi kose in drobce in s tem izdeluje homogenejŠi les, zanesljivejše nosilce, odpornejše vezane, iveraste in lesonitne plošče. Ali ne ravnamo podobno tudi s kamenjem? Nekoč je bil ideal graditi z voluminoznimi kamni, tako npr. piramide. Iskali smo čim večje naravne plošče za hodnike in poti, čim debelejši kamen za zidove in prepuste ter kocke za vozišča. Dandanes pa segamo po kamnitih drobcih, ki Jih je voda zdrobila ali pa jih same zmeljemo s stroji ter lepimo z industrijskimi vezivi v nove oblike. V stiski so bile rojene stabilizirane ceste kot nadomestek za tedanje normalne. A.li sedaj pri njihovi gradnji in prt stalnem naraščanju hitrega prometa te kakovostno lepljene, stabilizirane ceste ne prekašajo klasičnih? Slovstvo 1. Bauer, W: Stabilisierung im Waldstrassenbau S.Z.F. Zürich, 1962 2. F logi, S.- Gradnja šumskih puteva, Zagreb^ 1953 3. Kuonen, V.: Rekonstrukcija m vzdrževanje gozdnih cest, ETH, Zürich, 1965 4. —; Navodila za stabilizacijo v Vojvodini, Biro za izgradnjo polj opri vredni h objekata, Novi Sad, 1955 5. Neumann, E.: Savremeno gradjenje puteva, Beograd, 1963 6. —: Pi.it i saobračaj, Beograd, 7/10, 1958 7. TImmsen, H.: Die Bodenverfesti^ng mir Zement, Strassenbautechnik, 10/1.965 8. Znidaršič, B.: Ceste (skripta), Ljubljana, 1963 IZ PRAKSE POMEMBNO PRIZNANJE Na redni letni skupScini Slovenske akademije znanosti in umetnosti z dne 7. 2. 1.1. je bii izvoljen za dopisnega člana akademije dr. Maks Wraber, znanstveiii svetnik v Inštitutu za biologijo SAZU. Dne 11, I. I 1, pa je dr. Maksa Wrabra izvolila za dopisnega člana tudi Italijanska akademija za gozdarske vede v Firencah. S tema visokinia priznanjima je bila počaščena tudi slovenska gozdarska stroka, ki mu je bila »vedno vir vnetega raziskovalnega dela in življenjske utehe«, kot je lEivreat izpovedal o sebi. Dr. Maksu Wrabni, nagemu uglednemu sodelavcu in plodnemu ustvarjalcu na področju gozdarskih ved, prisrčno čestitamo k dvojnemu visokemu priznanju za njegovo izredno bogato znanstveno uveljavljanje! Uredniški odbor Gozdarskega vestnika JUBILEJNO REPUBLIŠKO SMUČARSKO TEKMOVANJE GOZDARJEV, LESARJEV IN LOVCEV V CRMOšNJICAH Pred enim letom, ko se je končalo IX, republiško smučarsko tekmovanje gozdarjev, lesarjev in lovcev v Črni na Koroškem, je republiški odbor DIT zaupal izvedbo X, jubilejnega tekmovanja DruStvu DIT v Novem mestu. Tako so dolenjski gozdarji pod pokroviteljstvom gozdnega gospodarstva in podjetja Novoles že drugič prevzeli vlogo gostitelja in prireditelja velikega smučarskega dogodka in so na dolenjskih smučiščih prisrčno sprejeli goste in tekmovalce. Na že znanih Stara garda je nastopila v Crmoänjicah. Od leve proti desni: J, štefe, F. Cvenkelj, F. Primožič in T. Mulej (Eoto: S. Doki) terenih so se vnovič zbrali člani delovnih kolektivov gozdnogospodarskih, lesnoindustrijskih in lovskih organizacij, smučarji iz kolektivov celulozne in papirne industrije, tehniki, inženirji gozdarske in lesnoindustrijske stroke, zaposleni v trgovskih organizacijah, specializiranih za promet z lesom, člani strokovnih združenj gozdarstva, lesne industrije, celulozne industrije, stanovskih ustanov in sol ter Štipendisti naStetih organizacij, da si pridobijo Športna priznanja in da se naužijcjo tekmovalnih draži. Organizacijski odbor jc zaupal izvedbo tekmovalnega dela smučarskemu društvu »Rog«, da bi tako zagotovil kar najboljši potek tega jubilejnega tekmovanja. Tekaške proge so bile speljane v krogu; tako proga za ženske na 5 kin, kakor (udi za moške na tO km. Dolžina veleslalomskega tekmovališča Je znašala 1500 m z višinsko razliko 250 m, za ženske pa 700 m z višinsko razliko 100 m. Zaradi od juge in pomanjkanja snega je bilo tekmovanje preloženo od 17.—18, januarja na 24.—25. januar. Med udeleženci je bilo veliko znanih imen, kot so: Lakota, Primožič, Cvenkelj, Stefe, Mulej, SHbar in drugi. Prireditev je odprl in pozdravil udeležence v imenu republiškega odbora DTT gozdarstva in industrije za predelavo lesa tovariš ing. Jože Lovko. V teku za ženske je sodelovalo 7 smučark. Zmagala je Jožica Grilc (GG Maribor) s časom 12^4. Druga je bila Kati Pristov (LIP Bled) s časom 13,07, njej pa je sledila Elica Grušovnik (Maries Maribor) s časom 13,45. Ekipno je zasedla prvo mesto skupina GG Maribor (Grilc, šalamon, Paulič), za njo pa se je uvrstila ekipa LIP Bled (Pristov, Repe, Pintar), Teka za moSke se je udeležilo 26 smučarjev. Prvi je prispel na cilj Pavel Domik (LIP Bled) s časom 26^5, drugi Janez Peterman (Elan) s Časom 28,52 in tretji Franc Peterman s časom 29.23. Ekipno prvenstvo si je pridobila skupina LIP Bled (Dornik, Kopavnik, Ga tej), njej je sledila ekipa Elana (Peterman, Peterman, Horvat) in tej dru^a ekipa LTP Bled (Godec, Jarkovič, Kravanja). V veleslalomu za ženske je tekmovalo 19 smučark. Pi-va je pripeljala na cilj Justina Pukelj (GG Maribor) s časom 28,0, druga Marija Horvat (KLT Logatec) s Časom .^1,8 in tretja Slavica Ger^iČ (GG Maribor) s časom 32,3. Ekipno je zmagala skupina KU Logai.ec (Horvat, Antončič, Korene), drugo mesto si je priborila ekipa GG Maribor (Pukl, Geršič, Salamon), tretje pa ekipa Elana (Frislavec, Do-bida, PerkoviČ). V veleslalomu za moSke je tekmovalo 139 smučarjev, od katerih je odstopilo aH pa je bilo diskvaliiicirano 53 udeležencev. Prvi je bil Peter Lakota (GG Bled) s časom 1-21,7, drugi Fric Deiiček (Elan) s Časom 1:28,3, tretji Marjan Pesjak (Elan) s časom 1:33,9. Zaporedje naslednjih pa je bilo takšno: Franc Cvenkelj (Elan), Franc Primožič (GG Kranj), Peter Boštin (LZG Kranj), Jože Stiftar (GG Slovenj Gradec), Tinček Mulej {L2G Kranj), Stanko Dolžan (Slovenijales), Tone Luneznik (Maries) itd. Ekipno je zmagala skupina Elana (Detiček, Pesjak, Cvenkelj), druga je bila ekipa GG Bled (Lakota, Podgoršek, Ogns), tretja pa ekipa LZG Kranj (Boskin, Mulej, Stefe). V prvem starostnem razredu se je m-rstiJ kot zmagovalec Franc Cvenkelj (Elan) s časom 1:40,1, drugi je bil Franc Primožič (GG Kranj) s časom 1:40,6, iretji Tinček Mulej (LZG Kranj) s časom 1:47,1. Sledili so jim: Janez Stefe (LZG Kranj), Kristl Ogris (GG Bled), Marjan Prah (Maries), Marjan Hočevar (INLES Ribnica), Alojz Serini (GG Novo mesto) in Franc Knez (GG Novo mesto). V ekipni uvrstitvi (kombinaciji) podjetij je zmagal Elan iz Begunj (1063) pred LIP Bled (1034) in GG Maribor (332), Tekmovanje je potekalo po lepem vremenu in po predvidenem sporedu brez spodrsljajev v izvedbi kakor tudi v splošni organizaciji. Kljub zahtevni in težki progi ni bilo poškodb razen pri pripravah in ene na samem startu. Med tekmovanjem so izšli 3 bilteni, ki so udeležence seznanili s startno listo kakor tudi z rezultati v različnih disciphnah. Po končanem tekmovanju so se udeleženci zbrali na družabni prireditvi, kjer so bila razdeljena odlikovanja, pokal in nagrade. Prehodni pokal Gospodarske zbornice SRS je v njenem imenu izročil tovariš ing. Lado GaspariČ. Med tekači je biJa najborbenejSa ekipa gozdarjev i?, Kočevja. Maks Konečnik (na desni) jp, več kot pol proge pretekel le z eno smučko (£oto: S. Dok!) Tekmovanje v Crmošnjicah je bilo pomemben prispevek k razvoju tega zim-skošportnega centra in dokaj, da je Dolenjska primerna la zahtevna državna pa tudi mednarodna tekmovanja. Splošnemu priznanju organizatorju te prireditve je potrebno dodati še zahvalo pokroviteljema GG Novo mesto in podjetju Novoles, ki sta s svojo pomočjo omogočila izvedbo tega velikega smučarskega dneva. Ing. Rade Kalinovič STROKOVNI IZPITI Po določilih, poslovnika o organizaciji in poslovanju izpitne komisije za gozdarsko strokovno osebje pri delovnih organizacijah se je priglasilo zs. jesenski izpitni rok v letu 1968 14 kandidatov, UspeSno jc opravilo izpit 13 kandidatov, 1 pa ga bo ponavljal iz ene skupine. Doseženi so bili naslednji uspehi: 1 odličen, 3 prav dobri in 9 dobrih. Navajamo podatke o uspešnih kandidatih s podatki o njihovi delovni organizaciji, o usmeritvi (biološka ali tehnična) in o naslovu, njihovega pismenega izdelka. Ing. Branko Stampar, GG Maribor, tehn.; Ekonomika žaganja železniških pragov. Ing. Tone Hočevar, GG Novo mesto, biol.; Gospodarski pomen postranske gozdne proizvodnje v gozdnogospodarski enoti Žužemberk. Ing. Anton Smrekar, GG Postojna, tehn.; Mehanizirano nakladanje dolgih gozdnih sortimentov na kamion s polpriklopnikom v kombinaciji z enim ali z d verna nakladačema. Jože Debevc, GG Postojna, biol.; Gozdnogojitveni problemi nižinskega predela revirja Zelše. Ing. Franc Perko, GG Postojna, biol.; Analiza rastnosti in razvoja jelovih gozdov v Menišiji. Alojz Slejko, GG Postojna, biol,; Izvajanje gojitvenih del v revirju Nanos (Ponikve). Luka Maljevac, GG Postojna, biol.; Opis izvajanja gojitvenih del v revirju Menisija. Ing. Silvester Ceh O V in, Zavod za pogozdovanje in melioracijo ki"asa, Sežana; Razvoj io morfološke značilnosti borovega mladja in gošč. Ing. Peter Lakota, GG Bled, telin,; Ugotavljanje tehničnih normativov pri spravilu lesa 7. žičnim žerjavom Hinteregger A-2 pri GG Bled. Jože Podgoršek, GG Bled, biol.; Grafični način določanja števila drevja v 3, debelinski stopnji, natančnost in ekonomičnost. Ivan Je k le r, GG Bled, biol.; Skoda zaradi rdeče gnilobe v oddelku 82 Pokljuka. Nikolaj Lapuh, GG Bled, bioL; Optimalni .stalcS divjadi na območju GO Radovljica s posebnim poudarkom na Škode v sestojih. Ivan Jazbec, GG Celje, biol.; Opis gojitvenih del v zasebnih gozdovih v predelu Kozje, Naslednji izpitni rok je predviden za september-ojctober I%9. Razpis za priglasitev kandidatov je objavil biro Poslovnega združenja gozdnogospodarskih organizacij z okrožnico St.: 1699/68 od 19. 12. I96S, ki je bila poslana tudi vsem gozdnogospodarskim organizacijam. P Jurhar KNJIŽEVNOST JANKO LAJOVIC: »RAST DREVESA IN GOZDA« Knjižnica Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Biotehniške fakultete je sprejela v rokopisu študijo ekonomista Janka Lajovica »Rast drevesa in gozda«, Razprava je po svoji vsebini vsekakor izvirno in zanimivo delo, tembolj zato, ker jo je sestavit strokovnjak-ekonomist, ki se nasploh s strokovnimi vprašanji gozdarstva do tedaj ni bavil. Avtor je na podlagi določenih predpostavk, predvsem enakomerne rasti posameznega drevesa v višino in debelino, postavil model idealnega gozda, kjer naj bi ob trajni zagotovitvi enakomernih donosov dosegli največje glavne in vmesne užitke lesne mase. Študija bo zanimiva pa tudi koristna za strokovnjaka-prirastoslovca predvsem zato, ker ga bo navajala k poglobljenemu razmišljanju in iskanju novih teoretičnih idej. Dejstvo je namreč, da v gozdarstvu ge niso izčrpane vse možnosti matematičnega definiranja najrazličnejših elementov, ki soodločajo pri rasti drevja in razvoju gozda. Lajovčev hipotetični gozd naj bi bil pnmer poskusa, kako obdelati eno od mnogih možnosti matematičnega prikazovanja rasti drevesa in celotnega gozda. Tako kot nikomur doslej, seveda tudi Lajovicu ni bilo možno do konca prikazati univerzalne enačbe ali formule za rast gozda v vsej njegovi zapletenosti, kjer se poleg kompleksnih prirodnih zakonito.^iti prepletajo še gospodarski dejavniki, ki šele dokončno izvrednotijo gozd v njegovi uporabni vrednosti. Avtor je posvetil svoji študiji ogromno truda in računskega dela in bi ne bilo prav, še posebno ne zaradi originalnosti same zamisli, da bi ostala nezapažeiia v gozdarskih strokovnih krogih, zlasti ne med urejevalci gozdov. 2ai, zaenkrat raz- prave zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in razmeroma ozkega strokovnega kroga, ki bi si jo mogel nabaviti, ne bo možno natisniti. Skoda je, ila pri svojem temeljitem in obsežnem delu avtor Že prej ni sodeloval z gozdarskimi strokovnjaki s področja urejanja in pa gojenja gozdov, da bi mu mogli svetovati glede kompleksne problematike našega prirastoslovja, kot tudi glede bioloških zakonitosti, ki se v nji izražajo. Ob takšnem sodelovanju bi gotovo prišlo do teoretsko poglobljenih, hkrati pa tudi uporabnih rešitev, če že ne splošnih, pa takšnih s parcialno veljavnostjo. Zanimivo Študijo vsekakor priporočamo vsem strokovnjakom, posebno teoretikom s področja urejanja gozdov. Na voljo pa je interesentom v knjižnici Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Biotehniške fakultete v LjublianJ, M, C. KNJIGA O ČRNEM BORI) iStefanelU, A.: II Pino nero nelle Alpi Oriental i, Udinc 1967, TipograEia arü Grafiche Friulane, 140 strani, 18 slik m pregledna karta.) Študija obravnava razširjenost črnega bora (Pinus uigra Arn.) v vzhodnih Alpah (Karnijske Alpe), zlasti v povLrju Bele, ki teče skozi Kanalsko dolino in se izliva v Tiiment (Tagliamento). V uvodnem delu knjige je podana sisteraatika črnega bora in njegov areal v Italiji, kjer obstajata dve veliki nahajališči črnega bora, in sicer eno v Apeninih (Villetta Barrea) iti drugo v vzhodtiih Karnijskih Alpah. To nahajališče črnega bora zavzema skupno 19.196 lia., od tega v provinci Udine 17,215 ha in v provinci Belluiio 19Slha. V knjigi so analitično in podrobno opisane razmere rastlinskih združb v tem prostoru in obsežno navedeni ekološki činitelji, ki poglavitno vplivajo na današnjo razširjenost črnega bora v navedenem območju. Zatem so podani rezultati pedoloških raziskav ter razvrstitev tipskih borovih sestojev; sledi opis talnih profilov na raznih ekspozicijah. Slabe vodnogospodarske razmere so pogoj za nastanek določenih rastlinskih formacij s pretežno udeležbo črnega bora, ki imajo značaj orografskega klimaksa; le v predelih, kjer so talne razmere ugodnejše, se je razvila združba bora, ki predstavlja £azo »predlimaksa«. Ob zaključku avtor obravnava značDnosti gojenja čmega bora, zlasti njegovo naravno pomlajevanje; nato sledi opis dendroloških in prirastoslovnih raziskovanj s števdnimi gralikoni. Monografiji je priložena pregledna karta vseh nahajališč Črnega bora, \7, etnografskega stališča so zanimive oznake raznih gozdnih krajev in iedin-skih imen, ki jih avtor navaja v opisnem delu z izvirnimi imeni, le-te opozarjajo na slovenski izvor, npr.: Poludnik, Črni potok, Ravni, Cernapeig, Cerni vogu, Slatna, Brdo, Oblaki, Zamlin, Pus ti gos t idr. Menimo, da bo objavljena monografija koristna tudi za naša proučevanja doslej še nerazi s kovanih podobnih nahajališč avtohtonega črnega bora na robu visoke Trnovske planote pod Poldanovcem m na strmih pobočjih na Tribušo {Soško gozdno gospodarstvo Tolmin), To nahajališče črnega bora omenja že E, Schrnicd v avstrijski gozdarski reviji Zentralblatt für das Forstwesen, Wien, 1929, kjer v daljši razpravi navaja zanimive podatke o prirodni razprostranjenosti črnega bora na vsem prostoru jugovzhodne Evrope, tako za Koroško, bivŠo Kranjsko, Goriäko, Furlanijo, Hrvatska Pri morje, Dalmacijo. Bosno in Hercegovino, Črno goro ter Srbijo. Razprava nosi naslov; Forstliche Rundschau über die öster-reiclusche Schwarz kief er, natürliche Verbreitung und Formation. F. J u r h a r NEMA POMLAD (Carson. R.: Der slum me Frühling, Biederstein Verlag, München, 1965, 355 strani, 19,80 DM) Knjiga znane ameriške biologijije in pisateljice je napisana napeto in pretresljivo, Delo obsega 17 poglavij in strani ter obravnava nepravilni odnos človeka do narave. Avtorica dokumentira svoja tragična izvajanja z dokazi priznanih znan-stvenikovj zdravnikov itd. ter svari pred pogubnitni posledicami vedno večjega uporabljanja sirupov v naravi, V dolgem časovnem razdobju so se zgradite zelo razvite biocenoze, ki jim Človek vedno znova ruäi ravnotežje. Z namenom, da bi dosegel čim večje donose, je osnoval čiste nasade, to pa je povzročilo enostransko razmnoževanje škodljivcev in oslabilo vitalnost gozdov, Človek jc posegel po insekticidih, fungicidih in herbicidih, katerih vpliv na okolje še ni bil zadostno raziskan, Avtorica svari pred pretirano razširjeno uporabo teh snovi, ter opozarja na mogoče stranske učinke, ki se kot bumerang vračajo k človeku, V delu so okaraktizirana najbolj uporabljena sredstva. Nekatere snovi so izredno strupene, ter jih telo ne more inaktivi-rati. Vedno hujSi problem predstavlja tudi onesnaženje voda, ki prizadeva vodne živali in rastlinstvo ter sploh ves živi svet. V knjigi so opisani primeri, ko so uporabljali strupe proti raznim Škodljivcem, na velikih površinah, predvideni uspehi pa niso bili doseženi; nasprotno pa so povzročili strupi nezaželene stranske učinke na floro in lavno v makro in mikro svetu. Izredno veliko nevarnost za človeka predstavlja dejstvo, da so strupi v prosti prodaji in na razpolago v vseh količinah. Veliki kmetje brezobzirno uporabljajo strupe skoraj do žetve, hkrati pa se je uporaba strupov močno razširila tudi v stanovanjskih prostorih, ktihinjah, šolah itd. Posledica takšnega ravnanja je zastrupljena hrana. Raziskave ameriške zdravstvene službe so pokazale, da vsebuje vsak obrok hrane v restavracijah in zavodih določeno količino preparata DDT. Človek plačuje težek davek za taka nepremišljena dejanja; poškodbe na jetrih in živcih se pokažejo Šele čez več let. Izredno nevarno je aditivno delovanje nekaterih strupov, ki spadajo v skupino karcinogenov (povzročitelji raka), sprejemamo pa jih vase s hrano v malih količinah. Avtorica trdi, da je mogoče doseči trajne uspehe le z biološko borbo proti Škodljivcem, kot npr, s sterilizacijo samcev, z uporabo insekticiönih bakterij in virusov, ter z nego žužkojedcev (pajkov, mravelj, pticj netopirjev itd.). Knjiga je vzbudila v ZDA (izšla je leta 1962) veliko pozornost. Le malokateri izobraženec je ne pozna. Bila je in je še povod za burne diskusije in polemike. Predsednik Kennedy je pooblastil skupino 25 priznanih znanstvenikov, da zavzame svoje stališče k ugotovitvam v obravnavanem delu. Dasiravno se ta zastrašujoče dokumentirana izvajanja nanašajo na ameriške razmere, nas knjiga vendarle navaja k razmišljanju o podobnih problemih »doma«. Tudi v Evropi vedno bolj proučujejo delovanje raznih strupov na neživo in živo naravo. Znanstveniki v Stockholmu so npr. ugotovili, da so ribe v Baltiškem morju že tako zelo zastrupljene s preparatom DDT, da niso pnmeme za človeško hrano. Strup prina.^ajo v morje reke, ki teko iz visoko razvitih dežel. Prav bo torej, če pride ta knjiga v roke slehernemu gozdarju, biologu, — vsakomur, ki sta mu lepota in obstoj zdrave, nepokvarjene narave pri srcu. Se prav posebno priporočljivo pa bi bilo, da bi knjigo prebrali tisti, ki na veliko neodgovorno »eksperimentirajo« z navidez i>ncškodljivimiii strupi. Ing, Sonja Horvat-M arolt NOVO SREDSTVO ZA LITRJEVANJE CEST (Neuberger, E. Neue Baustoffe beim Wegebau, die Verichtungshilfe Soil Con-soIid-RPS, Allgemeine Forstzeitung, 6, 19Ö8.) Potreba, da v gozdovih gradimo cenej Se in vzdrži jivejše ceste, nas sili k iskanju novili izboljšav,' nove delovne tehnike in učinkovitejših sredstev za utrjevanje (stabilizacijo) gradiva. V zadnjem času se je kemikom posrečilo sestaviti novo sredstvo za utrjevanje, t. i. Soil Consolid-RPS s kratico SC-RPS, ki je v laboratorijih pokJizalo odlifne kakovosti in je tudi v praksi dobro prestalo pn/e preizkušnje. Raztopina SC-RPS je posebna kemična mcäanica najrazličnejših snovi. Njena gla\Tia lastnost se kaze v tem, da deluje na adheztjske sile med delci gradiva in vodo, Raztopina prevleče površino drobnih delcev 2 zelo tanko plastjo in tako vrine med delce gradiva in vezano vodo ter zelo poveča adhezijo med delci in vodo na eni strani ter kohezijo med samimi detd na drugi strani. Pod vplivom sredstva SC-RPS se spremeni struktura iradiva, ker se drobni delci (pod 0,06 ram) združijo v nekake kosmiče. Novo nastala notranja struktura bistveno spremeni tudi fizikalne lastnosti, zmanjša se kapilarnost, s tem omeji prekomerno sprejemanje in zadrževanje proste vode, zato tla tudi manj nabrekajo, pri zmrzavanju pa so tudi škodljive posledice manjše. Gradivo s takimi lastnostmi ima tudi boljšo trdnost in stabilnost, zaLo je za ceste uporabnejše. Drobne delce, ki so se pod vplivom raztopine SC-RPS združili med seboj in tesneje povezali z grobimi delci, padavinska voda ne more izpirati. Učinek raztopine med grobimi delci je počasnejši, medtem ko pri drobnih delcih takoj nastopi notranja sprememba. Ta lastnost novega sredstva fe pomembna za praktično delo, ker more cesta, utrjena z raztopino, takoj sprejeli nase promet. Sredstvo SC-RPS je izredno aktivno, 5 kg snovi lahko obkroži drobne delce, ki imajo skupno površino več milijonov m'. Za lažjo primerjavo navajamo, da ima 1 kg drobnih delcev (premer 0,002 mm) skupno površino 2500—3000 m-. Prav zaradi velike aktivnosti sredstva SC-RPS se le.to uporablja zelo razredčena z vodo (l'^'/oo), Z 1 kg tega dodatka lahko utrdimo 100 m- tal do globine 25 cm, V Avstriji preizkušajo že prve gozdne ceste, utrjene z novim sredstvom in, kot poroča avtor, so dobro prestale dve zimi ter .so se pod delovanjem prometa in padavinske vode dobro obnesle. Posebno velja poudariti, da je uporaba novega .sredstva v praksi zelo preprosta in pri delu lahko uporabimo že obstoječo meha- Ins. A. Dobre BODOČNOST SREDNJEEVROPSKE GOZDNE PROIZVODNJE (Speidel, G,: Die Zukunft der Forstbetriebe in Mitteleuropa, AUg. Forstzeitung 12/1968,) Zadnja leta postaja upadanje gozdnUi donosov vedno občutnejše. Cena delovne sile namreč raste, medtem ko se tržna cena lesa ne povečuje. Takšen razvoj povzroča skrbi in vsiljuje razmišljanje o tem, kaj je potrebno ukreniti, da bi mogli obvladati grozečo krizo. Res je, da so blagodejne posredne koristi, ki jih gozdovi dajejo družbi — ob rastoči naglici in živčni napetosti, ob industrializaciji, ropotu in dimu — vedno pomembnejše, toda gozdna proizvodnja za sedaj ni deležna nikakršne materialne odškodnine ali prispevka za kritje stroškov v zvezi z vzdrževanjem gozdov. Na podlagi prognoze pričakovanih sprememb glede cen lesa in stroškovnih elementov pri izkoriščanju gozdov za obdobje naslednjih 10 let podaja pisec ekonomsko razvojno podobo o donosnosti gozdov. Pri tem se opira na vzorce iz zasebnih in državnih gozdov. Upoäteva verjetne spremembe, ki slonijo na dosedanjih izkušnjah, in sicer alternativo za ugodne, neugodne in vmesne razmere. Te analize mu omogoCajo sklepe o tem, kje so mogoči in kakšni so največ obetajoči in najizdatnejši ukrepi. Ugotavlja, da odločiJneje od tržne cene lesa vpliva zmanjšanje proizvodnih stroškov, zlasti osebnih. Ukrepe je torej treba usmerili zlasti k zmanjševanju osebnih stroškov. Za dosego tega namena pa najbolj pomaga mehanizacija, ki jo je zato potrebno povsod odločno, toda smotrno razvijati. Razen lega je ireba povsod uvajati razumno racionalizacijo, da bi pri enakih učinkih zmanjšali stroške. V gozdnih območjih, kjer donosi ne krijejo stroškov, ali pa Jih kuniaj pokrivajo, Ja treba omejiti gojitveno dejavnost in gradnjo prometnic vse dotlej, dokler se stanje ne bo izboljšaloj paö pa je v vsakem primeru potrebno zagotoviti obstanek in varstvo gozdov. Taksna prizadevanja operative je treba podpreti tudi z ustrezno gozdnogospodarsko politiko. Podpreti Je treba dasti uvajanje in izboljšanje mehanizacije in v ta namen omogočati cenene kredite in druge olajžaue. S primerno propagando je treba pospešiti tudi uporabo in prodajo lesa. V bodoče bo potrebno kljub težavam doseči, da bo družba vsaj postopoma vrednotila posredne koristi gozdov in za njih dajala ustrezne materialne prispevke, ki bodo omogočili in lajSali vzdrževanje gozdov, saj je za njih v prvi vrsti zainteresirana družba, 2 Turk O PROIZVODNJI SNOVI, TRANSPIRACIJI IN DIHANJU KORENIN NEKATERIH VAZMEJSIH DREVESNIH VRST (Eidmaiin, F. E., Schwenke, H. J.: Beiträge zur Stoffproduktion, Transpiration und Wurzclatmung einiger wichtiger Baitmarten. Forstwissenschaft! i che Forschungen, Beihefte Forstwiss. Zentralblalt, 23.) Študija poroča o rezultatih poskusov skozi več vegetacijskih dob. Namen je bil spremljanje fizioloških procesov (transpiracije in. dihanja korenin) ter določanje suhe SLibstance, ki se je zgradila. Delo prof, Eidinarma, ki je v letih 1955—1958 na 12 vrstali iglavcev opravljal meritve skozi vse vegetacijske periode, je dokončal dr. Schwenke. Poskusi na rastlinah so potekali v rastlinjakih, prirejenih zunanjim razmeram. Tesno zaprti lonci so vsebovali humozm pesek (pH = 5,3 do 5,6), količina vode v njih je bila vedno optimalna; poskus je potekal v zračnem toku brez COj. Koeficient transpiracije, tj. količina oddane vode, ki je potrebna za tvorbo ene utežne enote suhe snovi (lahko rečemo: produktivnost transpiracije), je znaäaJa v vegetacijski dobi poprečno 197 g (za duglazijo) do 331 g (za macesen). Proizvodnja snovi je torej pri prvi povezana z največjo, pri zadnji pa z najmanjšo oddajo vode. če merimo proizvodnjo snovi, z vodo najbolj varčuje duglazija, največji porabniki pa so bori m macesen. Zanimivo je dognanje, da duglazija lahko zmanjša transpiracijski koeficient le za ok. 20%, pri tem pa ustvarja le Še 15% od normalnega prirastka. Bor pa lahko rcducira transpiracijski koeficient za 60% in pri tem še vedno more proizvajali 60% prirastka. Avtor je spremljal tudi dihanje korenin ter je ugotovil, da znaša v poprečju 0,775g COj (pri duglaztji) do 1,208e CO^ (za bore) na 1 g proizvedene suhe snovi vse rastline. Razlike niso velike, Duglazija dela najbolj varčno, bor pa najmanj. Pokazalo se je, da intenzivnost dihanja korenin ni odvisna od temperaturnih razmer in da pojema proti jeseni. Za duglazijo in japonski maL~esen so ugotovili, da obstajajo med posameznimi proveniencami pomembne razlike, V nadaljnji raziskavi so uveljavljali listavci (razni topoli) na splošno relativno visoke, torej neugodne iranspiracijske koeficiente. Zato pa je bilo njihovo dihanje korenin skromnejše kot pri iglavcih. Ing. Sonja H o r v a t - M a r o 11 O DEDOVANJU OZKE OBLIKE KROŠNJE PRI BORU (Obozov, A.: Nekatorie dannie o nasledovanii piramidalnosti u sosni obikno-vennoj, I.esnoe hozjajstvo, 4, 1968.) V gozdovih zerendinskega leshoza (Kokčetavska oblast) je bil pred leti odkrit primerek rdečega bora z ozko stožčasto krošnjo. L. 1964 je to obliko S. A. Petrov označil kot Pinus silvestrius f. fastigiata Car. Od normalnega bora se razlikuje po več lastnostih: nima debelih vej, le-te rastejo skoraj vzporedno z debelno osjo (podobno kot pri cipresi), rodi le redko (vsakih pet let) in malo (le na vrhu krošnje), storži so majhni (3 cm in tudi kal i vos t semena je Šibka 55%). z omenjenega drevesa, ki je staro 50 let in visoko 20ra, so nabrali tri storže in iz njih pridobili 20 semen, ki so jih posejali spomladi 1959. Vzkalilo je 11 semen. Mlade rastline se prvo in drugo lelo niso razlikovale od sejaiičkov navadnih borov, [z podatkov drugih avtorjev je znano, da se podedovane lastnosti pri tej obliki bora (oster vejni kot, zlasti pa hitro priraščanje) uveljavljajo šele pri starosti ireh, štirih let (M, A. Lubjako in dr.). Ta pojav je bil opažen tudi pri potomstvu omenjenega drevesa. Leta 1963 so ugotovili, da je 50% sadik podedovalo značilno ozko krošnjo in hitro priraščalo v višino. SPREMEMBA ZUNANJIH ZNAcII.NOSTl B0R.4 ZARADI ZASE>JCENJA fSinkevtč, M. P.: Izineiienie vneänih priznakov sosni pod vlijaniem zatenenija, Lesiioe hozjajstvo, 4, 1968.) V borovih gozdovih Karelije in drugje se pri koncentriranih sečnjah in na požganicah kot pionirski drevesni vrsti pomJajata navadno bor in breza v zmesi, k^ej- delež bora ne presega 2Q%. Večino borovih drevesc utesnjuje in zastira breza. V poskusu, ki so ga zastavili v petrozavodskem leshozu 1. 1961, so skušali odgovoriti na vprašanje, po katerih zunanjih značilnostih bi mogli ugotoviti osebke, Id morejo hitro povešati prirastek po o.svetlitvi, tj. po opravljenem čiščenju. Za poskusni objekt so uporabili mešan sestoj breze in bora [9; 1), star 12 let, visok 3m s sklepom 0,9, O.svetljevali so skupinsko; okoii posameznih dreves ali njihovih skupin so I do 2m daleč izsebali vso brezo. Vsak bor so — odvisno od stopnje zaserčenosti — uvrstili v eno od naslednjih kategorij: 1. osebki, ki ne potrebujejo osvetlitve, 2. drevesa, ki so bila pravočasno osvetljena, 3. osebki, ki so bili pozno osvetljeni {vrh bora v brezovih krošnjah) in 4. drevesa, ki so bila osvetljena, prepozno {popolnoma pod brezami, življenjska sposobnost močno oslabljena). Navedene kategorije so uporabili za merilo stopnje zasenčenja, ki vpliva na morfološke (barva lubja, barva iglic, vejni kot vrhnjega dela krošnje) in dendro-metrijske (viäinski prirastek, prirastek prsnega premera, velikost kroSnje) značilnosti. Ugotovili so, da se bori, ki so rasli na popolni svetlobi po barvi skorje ločijo od drugih, ki so rasli v popolni senci. V prvem primeru je bil spodnji del debla navadno grobo lubnat z rdečkastimi razpokami, gornji del pa luskast in. rumenkast. Kot najboljši nakazovalec pa se je izkazal inserdjski kot mladih vejic v vrhnjem delu krošnje Bori, ki so sicer rasli pod zastorom brez, vendar pa so imeli prost vrh, so imeli večinoma ostrokotne veje (68% z vejnim kotom pod 90), le pri manjšem številu osebkov so zaklepale veje pravi kot z osjo debelca {\f)%). Pri zelo zastrtih osebkih se je odstotek osebkov s pravokotnim razporedom vej povečal na 84%, Manj zastrti bori so izražali tendenco k tvorbi ravnovejnosti (veje pravokotno na smer debia). Dve leti po presvetli t vi [1. 1963) so pri vseh borih, ne glede na stopnjo prej 5-njega zasenčenja, nastale ostrokotne oblike. Z stopnjevanim zasenčenjem je ras tel delež osebkov s pravoktno razporejenimi vejami, upadal pa delež borov, ki so imeli ostrokoten razpored vej. Prirastek osebkov v kategoriji »pozno osvetljenih« se v treh letih ni povečal kljub izboljšanim svetlobnim razmeram, medtem ko je bil pri osebkih iz kategorije »pravočasno osvetljeni« v tretjem letu po osvetlitvi za 25—30% večji kot v letu presvetlitve. V dilemi, ali naj s čiščenjem pomagamo osebkom, ki Imajo veje v gornjem delu krošnje razporejene pod ostrim kotom ali pod pravim kotom, se bomo odločili za prve. Pri slednjih se namreč višinski prirastek zaradi osvetlitve izdatneje poveča, nevarnost ponovnega zasenčenja od breze je manjša kot pri osebkih s pravoktno razporejenimi vejami. Ing. Evgenij Azarov NOVO NA PODROČJU ZLAHTNJENJA GOZDNEGA DREVJA Iz lanskega letnika mednarodnega glasila za gozdarsko genetiko Silvae gene-Lica povzemamo naslednje prispevke; Sakai, K. J., Mukoide, H. in Toimta, K.; Medvrstno tekmovanje gozdnega drevja (Intraspecific Competition in Forest Trees, 19ßS/l, 1—5). V japonskem inštitutu za genetiko v Misimi so raziskovali stopnjo medsebojne konkurente oziroma vzajemne podpore gozdnega drevja. Poskuse so napravili na 13 enodobnih nasadih vrste Cryplomeria japonica D. Don, 3 med njimi so bili klonskega izvora, drugi pa so bili osnovani s semenom. V prvem primeiu so določali interakcijo s primerjavo dveh .sosednih individuov, v drugem primeru pa z analizo razvoja treh najbližjih drevesc. Po prvo omenjenem načinu so dognali ožjo koreladjo, ki jo izraža veiika poprečna vrednost, in sicer za debelino drevesc koficient 0,430, za višino pa -H 0,657, metem ko so za interakcijo iz primerjave 3 sosednih dreves ugotovili negativne koeficiente, in sicer za debelino —0,457, za višino pa —0,3'tO, Torej je distribucija ekoloških razmer v sestoju zelo heterogena, V izogeni populaciji je konkurenca med sosednimi osebki zelo blaga ali pa je celo ni, medtem ko je v genetsko hel^rogeni populaciji zelo motna. Interakcija se bolj kaže na debelini kot na višini dreves. Raziskovanja so pripeljala do praktično pomembnega sklepa: Presoja dednosti je zanesljiva le na klonskih nasadih, medtem ko izsledki s pomočjo nasadov, osnovanih s .temenicami, ne dajejo prave podobe, ker poleg genetske variance vsebujejo hkjati tudi interakcijsko varianto. Genvs, J E.: Geografska variacija zelenega bora (Geografic Variation in Eastern White Pine, 196S/1, 6—12). V inätitmu v Marylandu (ZDA) so raziskovali razlike med 99 proveniencami zelenega bora (Pinus strobus L,). Poskusne nasade so osnovali v 10 državah ZDA, hkrati pa so primerjali izsledke iz analognih objektov v Avstraliji, Novi Zelandiji in Zahodni Nemčiji. Dognali so, da je teža semenja negativno korelirana z zemljepisno širino izhodiščnega rastišča. Kahlna energija severnih provenienc je bila pogojena s Čim nižjo lego semenskega izvora. Število kotiledonov se je povečalo s stopnjevano ekstremnostjo proveni-enčnega rastišča. Nastanek terminalnih popkov na enoletnih mladicah je bil negativno koreliran z zemljepisno širino. Glede višinskega prirastka je pi-venstvo pripadlo proveniencam iz regij z dolgim vegetacijskim obdobjem brez pozeb. ViSine sadik so bile negativno korelirane z zemljepisno Širino izhodiščnega rastišča. Velikost dvoletnih boričev je bila v koralaciji z datumom nastanka terminalnih popkov, z dolžino iglic, s tendenco sekundarnega prirastka, s težo semena in z modrikasto barvo iglic, ki je značilna za provenience iz Ohija in iz avstralskih območij. Dolžina iglic je bila negativno korelirana z zemljepisno Širino. Dvoletne mladice so imele debeline svojih debele v trdnem odnosu s pripadajočimi višinami- Pokazalo se je, da seme zelenega bora iz hladnejših regij s krajšo vegetacijsko dobo, preneseno v ugodnejše klimatične razmere, ne izkoristi vseh prednosti novega rastišča. Ponovno je bilo dokazano, da je zeleni bor izredno variabilna vrsta in da je pri vnašanju in širjenju te drevesne vrste zato še posebno pomembna skrbna izbira ustrezne provenience. Dyson, XV, G., Fr&eman, G. H.: Organizacija semenskih plantaž glede na smer pretežnega v e t ra (Seed Orchard Designs for Sites with a Constant Prevaling Wind, 1968/1, 12—15). Vzhodna Afrika, ki je zelo primerna za semenske plantaže, je izpostavljena skoraj stalnim vzhodnim vetrovom- Zato je potrebno za dosego čim popolnejše polikrosne mešanice z enakimi deleži genov v.seh klonov uporabiti posebno razporeditev klonov, Izhajajoč iz Bosejevega uravnovešenega nekompletnega sistema blokov s 3 parcelicami v bloku, so izdelali »usmerjeni sistem«, ki teoretično ustreza pogoju, da se pelod po vsej plantaži čim bolj pome.^a. Osnovna enota je dolg ozek pas v smeri vetra z razporeditvijo klonov v kolonah po 3 cepljenke. Z delitvijo pasov v bloke ustrezne dolžine in v sekcije, ki so enako dolge, je mogoče prilagajali ta sistem reliefnim razmeram. Čeprav je bila ta shema izdelana za tropske razmere z dolgim opraševalnim obdobjem in s pretežno staJmmi vetrovi, vendar priporočajo njeno uporabo Ludi na drugačnih rastiščih z bolj aJi manj enosmernim gibanjem zraka. Biiijtenefj, J. P., F.tmpahr, D. W., Peckham, J. R: Laboratorijsko izdelovanje celuloic iz mladic bora Pinus taeda, selekcionira-niii glede na tezo lesa (Micropulping Loblolly Pine Grafts Selected for Extreme Wood Specific Gravity, 196S/L IS~19). Les bora Pinus taeda L. predstavlja zaradi visoke stopnje izkoristka ;;elo cenjeno surovino pridelovanje celuloze, Dognano je, da mat\jši specifični tezi te borovine pripada boljSa kakovost papirja. Zato so primerjali anatomske lastnosti tega lesa, od katerih je odvisna specifična te?.a, in sicer za material, ki je bil selekcioniran na veliko specifično težo, in za lakšen. ki je bil selekcioniran na čim manjšo težo. V raziskovanje so vključili 24 borov, stariJi ok, 10 let. Dognali so, da na specifično težo lesa zlasti vplivajo; delež poznega lesa, debelina traheidnih sten v .spomladanskem lesu in premer traheid v zgodnjem in v poznem lesu. Kakovost izdelanega papirja je zelo odvisna od vlaken v spomlad an s kejn lesu. Odkrili so indikacije za trdno dedno pogojenost specifične teže lesa od deleža poznega lesa in za blaijo dednost traheid in äe blažjo za deiež lignina in ek.^traktov. Wmtoi;, L. L.: Usmerjeno oplojevanje »in vitro« trepetlike in topola fFertilisation in Forced Quaking Aspen and Cottonwood, 1968/1, 20—21). Cilj raziskovanja je bil dognati najprimeraejši postopek za ustvarjanje poliploidov s pomočjo umetnega opraSevanja trepetlike Populus tre mul o i des Michx. in topola P. delto ides Marsh. Spremljali so razvoj gametofitov in so pri tem ugotovili, da je le-ta odvisen od ekoloških razmer, zlasti od temperature. Medtem ko je bila trepetlika v rastni celici oplojena 30 do 48 ur po oprašitvi in je prva delitev zigote začela 54 do 72 ur po oprašitvi, je bilo za prvo omenjeno fazo v rastlinjaku potrebno fi do 72 ur, popolni razvoj endosperma 5 dnt, za nastanek embrija pa 8 dni. Pisec sklepa, da uporaba kolhtcina povzroča podvojitev kromosomov v moäkih gametah pred oploditvijo in da tako nastanejo triploidni osebki. Federick. L A.: Inverzija kromosomov pri kalifornijskem boru (Chromosome Inversion in Pinus radiata, 3968/1, 22—26). Za preučevanje mikrosporogeneze so uporabili 12 borov Pinus radiata Don. in 4 hibnde bora P. radiata x P. attenuata iz raznih krajev v Avstraliji in Movt Zelandiji. V vseh primerih so odkrili paracentrične kromosomske inverzije, ki so se kazale z mo-stiščn o-fragmentarnim i konfiguracijami v anafazi L Pri tem je imel križanec skoraj 3- krat večjo frekvenco pojava iiwerzije kot kalifornijski bor. V vseh raziskovanih osebkih so odkrili inverzijo. Iz tega tn iz ugotovitev drugih piscev ,se sklepa, da je paracentrična kromosomska inverzija pojav, ki je tipičen za rod Pinus. Domneva se, da pomeni inverzija določeno genetsko korist. Ker so bili fragmenti različno veliki, gre pri nekaterih osebkih verjetno za pojav dveh ali več in vera j. Melchior, G. H.: Poskusno stimuliranje cvetenja cepljenk zelene duglazije (Versuche zur Stimulation der Blüte an Douglasien-PEro-pflingen, 1968/1, 2ö—.'il), V inStitutu za gozdarsko genetiko v Schmalenbecku so preizkušali učinkovitost različnih postopkov za stimuliranje cvetenja cepljenk zelene duglazije. Uporabljene metode so se nanašale na različne kombinacije siste-matičirega gnojenja, na delovanje natrijevega borata, na dozirano zalivanje, na obročkanje, na strangulacijo in na spodrezovanje koreninja. Različni kloni niso enako reagirali na preizkušane postopke. Dognali so trdno pozitivno korelacijo med številom moških cvetov in med starostjo materinjih dreves, hkrati pa so odkrili indicije za takšen odnos tudi glede števila ženskih cvetov. Ta odvisnost tvorbe reprodukcijskih organov od ontogenetskega razvojnega stadija pri zeleni duglaziji je torej v nasprotju z zakonitostjo, ki je bila dognana za macesen, kjer so bili cepljenci, pridobljeni iz materiala z mladili matičnih dreves, bolj nagnjeni k cvetenju, Dodajanje različnih doz boraksa m bilo učinkovito, povzročilo je celo sušenje nekaterih cepljenk. Na podlagi opravljenih raziskovanj se priporoča zlasti gnojenje. V primerih, kadar cepljenke predolgo nočejo cvesti, pa bo koristila sirangulacija, učinkovalo bo tudi spodrezovanje korcninja in reducirano zalivanje, vendar vedno le v kombinaciji s sistematičnim gnojenje-m. Od strangulacije lahko pričakujemo dober uspeh le tedaj, kadar so cepijenke vzgojene iz materiala, nabranega na matičnih drevesih, ki so starejša od fi!) let. Danulittg^ I., Gustafsson, A., Wettsiein, D..-Eksperimentalna kontrola življenjskega cikla smreke (The Experimental Control of the Life Cycle in Picea abies Karst,, 1968/2—3, 44—64). V fitotronu in v institutu z^ gozdarsko genetiko v Stockholmu ter ob sodelovanju, inštituta za gozdarsko genetiko v Kopen-hagenu so Z uramavanjem svetlobnih in temperaturnih razmer preučevali razporeditev obdobij rasti in počitka smreke Iz Srednje Evrope in smreke iz arktičnega obrnočja. Obe provenienci sta najuspešneje ras ti i pri dolgem dnevti in pri temperaturi 20 Obhkovanje terminalnih popkov je induciral kratek dan, pri tem pa je bil za srednjeevropsko smreko kritičen čas 14 ur, za arktično pa trajanje osvetlitve 20 ur. Na začetek brstenja sta vplivali dolžina svetlega dneva in temperatura v časta dozorevanja popkov. Oba omenjena tinitelja sta delovala tudi na dolžino poznejših poganjkov. Rastni ciklus srednjeevropske smreke je trajal 15 tednov, arktične pa le 13 tednov, V prvem primeru je bilo potrebno za nastanek popoka v 21 dni in za rast poganjkov 28 dni, v drugem primeru pa le 14 oziroma 21 dni. Višinski prirastek je bil negativno kordiran z nočnimi temperaturami v času dozorevanja popkov. Dolgi svetlobni dnevi v omenjeni razvojni fazi so zavirali brste-nje. Ce ji sledi režim kratkih dnevov, zavira višinski prirastek. Prav tako učinkujejo tudi iratki svetlobni dnevi v času brstenja kakor tudi skrajševanje osvetljevanja v tej razvojni fazi. Hoher, K.: Dednostni pogoji polsestrinske družine kača-ste smreke (Vererbungsverhältnisse in einer Halbgeschwisterfamilie von Picea abies Karst, f. Virgata Rehd., 1968/2—3, 64—68), Raziskovali so 31 smrekovih mladic, ki so jih vzgojili iz semenja kačaste smreke. Seme so dobili po prosti opra-šitvi s cvetnim prahom normalnih osebkov, verjetno pa tudi s pelodom smreke, nastale s povratnim križanjem obravnavane posebne forme, S primerjavo 20 feno-loških in morfoloäkih značilnosti so ugotovili medsebojne korelaeijske odnose. Prva leta so se mladice glede na mnoge lastnosti delile v dve skupini. Pozneje pa so se strnile v enotno populacijo. Raziskovanje je pripeljalo do sklepa, da ja cepitev raziskovanega potomstva odvisna od dveh samostojnih genov za recesivno lastnost kačaste oblike. Cepitev je tudi potrdila domnevo, da je pri oploditvi sodeloval pelüd bližnjih kjižaneev. Dognano je, da sta forma smreke, ki je znana po tem, da nima vejic, in kačasta forma različni obliki križanja istega znaka, S primerjavo tega primera v sestavi drugih sestrinjih dnižin se je prišio do spo-znanjaj da po.^plo^cvanje obravnavanega primera ni upravičeno, Holzsr, K., Liebeswar, K.: O potomstvu verjetno miksoploidnega materinjega drevesa črne jelše (Über die Nachkommenschaft eines vermutlich mixoploiden Mutterbaumes von Alnus glutinosa Caertn., 1968,'2—3, 69—73), V bližini inštituta v Mariabrunnu pri Dunaju so nasll miksoploidtio črno jelšo, ki ima nenormalen habitus, posebno veliko listje, cvetove in strzčke. Tudi njeno seme je bilo nenavadno debelo, tako da je njegova lOOO-kosna teža znašala 1,9 g, toda kaljivost je bila le ok, 1,5%, Od mladic, vzgojenih iz semena te jelše, jc imelo !e 13,6% normalno zunanjost, na drugih pa .so bile opažene nepravilnosti na koreninju, hipokotilih ali pa na klicnih lističih. Vendar pa brzina razvoja ni bila odvisna od teh nenormalnih pojavov. Pri presajanju sejančkov so jih sortirali glede na obliko listov. Mladice z okroglimi listi, ki so sprva zaostale v rasti, so pozneje dohitele v začetku hitreje rastoče iz svoje skupine, medtem ko so krzljavi osebki s koničastimi listi tudi pozneje zaostajali za sprva hitreje rastočimi mladicami iz svoje skupine, Poliploidnost so presojali glede na dolžino rež. Dognali so, da so bili osebki s koničastimi hsti triploidni, medtem ko jc bila večina mladic z okroglimi listi in hitreje rastoče s koničastimi listi normalna. Triploidni osebki so Še po 10 letih obdržali svoje značilnosti; zakrnelo rast, gi-mičast habitus in manjäe liste. iMrseti, M. C.: Razvoj rež med rastjo topolovega listja (Le developpeiTient des stomates chez le genre Papulus au cours de l accroissemeTiI des feuilles, 1968/2—3, 73—82). Za prcučevattje vpražanja dolžine in števila rež med sezonskim razvojem so uporabili listje topolov Populus robusta, P. deltoides in P. tricliocarpa. V ta namen so preparirali epidermo na preprost način in so nato na njej opravili miJfroskopEke meritve pri povezavi 430x. Dognali ao, da se s sezonskim razvojem listja dolžina rež poveSava, razen tega pa se stopnjuje tudi njihovo število na posamemeiu listu. Te spremembe napredujejo z istim ritmom, s katerim se pri rasti oblikujejo na listu druge nove cpidcrmalne celice. Tako imenovani stomaiski indeks, ki izraža odnos med številom rež na povrginski enoti in številom drugih epidarmalnih celic na tej površini, ostaja torej med sezonskim razvojem lista konstanten. Pri vrednotenju rež torej velikosti lista ne moremo uporabiti za primerjavo, kot so to raziskovalci doslej pogosto ravnali. Sezonska rast lista se najprej ustavi na apikalnem delu, medtem ko rajivoj ba/alnega dela traja Še dalje. Ker je velikost rež vedno v razmerju z njihovo gostoto, je na skj'ajnih delih lista več rež, ki pa so hkrati manjše, kot na delu, ki je bližje listni osnovi. Podobne razlike so tudi v prečni smeri lista. Te neenakosti so v skladu z gradientom koncentracije celičnega soka, ki ne upada le s staranjem Usta, ampak tudi z razdaljo od listne osnove proti vrhu lista in raste od centralne žile proti periferiji lista. Določanje velikosti rež in njihovega Števila se tudi ne sme opirali na listje, ki še ni doseglo svoje sezonske zrelosti. Pisec meni, da se te ugotovitve, ki se nanašajo na topol, morejo posplošiti tudi na druge vrste dvokaličnic. Langner,W., Melcihor,G. M.: Mor!:ološki znaki in fiziološke lastnosti potomstva zlatorumenega pegastega cipresovca (Morphologisches Verhalten in einer Einzelbaumnachkommenschaft von Chamaecypaj-is pisifera plumosa aurea, 1968/2—3, 82—88). Z analizo klonskega potomstva zlato-rumenega pegastega cipresovca (Csmaecyparis pisifera plumosa aurea Endl.) ni bilo mogoče vegetativno fjt.sirati določenih tipičnih morfoloških značilnosti, ki so se pokazale že pn 24etni starosti potaknjencev. Zato so material sortirali v 4 skupine glede na tip in razporeditev iglic. S spremljavo nadaljnjega razvoja je bila omogočena primerjava glede sposobnosti zakoreninjenja potaknjencev, glede občutljivosti proti pozebi in glede stopnje indukcije za cvetenje po obravnavanju z giberelinsko kislino. Odkrili so pomembne, statistično utemeljene razlike. Cito-ložki pregledi lasnih koreninic so pokazali, da gre v nekaterih primerih za pojav tetraploidnosti, zato divergence ni mogoče pripisovati Mendeljevi cepitvi potomstva. Razen tega sta za nekatere skupine klonov značilna habiius drevesa in barva iglic. Pri skupini forme squarrosa je bila z uporabo giberelina povzročena krepka indukcija moških cvetov in deloma tudi ženskih. Melchior, G. H., Settz, F. W,: Nesposobnost medvrstnega križanja topolov iz sekcije Aigeiros (Interspecifische Kreuzungssteribilitat innerhalb der Pappelsektion Aigeiros, 1968/2—3, 8£~93)- V inštitutu za gozdarsko genetiko v Schmalenbecku so več let zapovrstjo preizkušali križanje topolov Populus nigra x P. deltoides. V večini primerov ni bilo mogoče pridelati semena in IZ njega vzgojiti potomstvo. Po oprasitvi so navadno odpadla cela razcvet ja ali pa posamezni cvetovi. Cvetni prah topola P, deltoides je sicer vzklil na pestičib topole P. nigra in pelodove cevi so prodrle v mikropile, vendar do uspeSne oploditve ni prišlo, čeprav se zdi, da so se generativna jedra spojila, Nesposobnost medsebojna križanja omenjenih vrst topolov torej ne izvira iz inkompatibiinosti med pelodoviini cevčicami in pestiti, ampak njen vzrok verjetno leži v razvojnem stadiju po nastanku zigote. Vendar pa je kombinacija istovrstnih partnerjev ali pa križanje omenjenih dveh vrst, pri katerem je severnoanieriški črni topol igral vlogo matere, bilo vedno uspešno. Za boljše pojasnilo bo potrebno v križanje vdiLljučiti več partnerjev. Müller, R.: Ali je topol Populus generös a fenomen ali fantom (Populus X generosa Heniy — Phänomen oder Phantom:, 1968,'2—3, 93—106). A. Henry je leta 1912 vzgojil prvi hibrid s križanjem topolov Populus angulata iti P trichocarpa. Imenoval ga je P. gcnerosa. Odlikoval se je z izrctlno velikim prirastkom in z lepim deblom. Tako se je posrečilo spajanje topolov iz sekcij Tacamahaca in Aigeiros, Pozneje temu hibridu niso posvečali skoraj nobene pozornosti, zato je želel pisec oživiti interes za ta lopol. Domneva se, da sta P. generosa in P, angulata glede na svoj postanek identična produkta, ki sta se z reprodukcijo in razširjanjem vsak zase nvcljavila, P. geiierosa, ki je bila raziskovana v leiih 1954—1960 v inštitutih za topole v Briihlu, je bila prmesena iz Jamaica Plaina (ZDA) v arboretum v Komiku, od tam pa med zadnjo vojno pod Št.; 2265 v državni populeturn pri Frankfurtu ob Maini in leta 1949 kot klon 121/49 v institut za topole v Brühl. Zaradi kontrole je bila tela 1958 prinesena še ena provenienca tega topola in je bila obravnavana kot klon št.; 21B..SS, Za obe provenienci do leta I960 ni bil registriran nadpoprečni prirastek, ker so ju v poskusnih nasadih dužile druge, v mladosti Jnitro rastoče vrste topolov. Razen tega pa je bila ugotovljena precejšnja občutljivost proti rji IVIelampsora. Zato se topolu P. generosa pozneje nikjer ni posvečala pozornost in se je ohranil večinoma le v botaničnih vrtovih. Pisec nadalje navaja determinacijski morfološki opis topola P. generosa 121/49, na podlagi katerega je bilo mogoče pozneje identificirati več osebkov oziroma nasadov tega klona. V jeseni 1964 je pisec zasnoval obširno raziskovanje tega topolovega k Iona in ga je pozneje razširil z novim materialom 194/58 in s tremi t. i. dolomitskimi kloni. Zdi se, da eden novih klonov glede višinskega prirastka dosega prednosti, ki so jih pripisovali prvotnemu hibridu. Bolanično-zgodovinska analiza obmvna-nega topolovega hibrida je doskj pokazala, da populacijska gmota topola P. generosa razpada na relativno maloštevilne razširjene kolne. med katerimi nahajamo le redke osebke z nadpoprečno rastjo. Dosedanji determinacijski opis topola P. generosa ne ustreza več in ga je potrebno dopolniti z novimi razlikovalnimi znaki. Irgetis-Molllsr, H.: Zemljepisna variabilnost in rastni razvoj d u g 1 a z i j e (Geographica! Variation in Growth Patterns of DouglasE-Eir, 1968/2—3, 106—110), V Corvallisu (ZDA) so napravili več poskusov s sadikami zelene dugla-zije Pseudotsuga menziesii Franco, ki so izvirale iz več provenienc. Hoteli so ob pri rodni h ekoloških razmerah in pri umetno uravnavanj svetlobi in temperaturi dognati razlike glede določenih fiziološkUi lastnosti. Sadike provenience z 2740 m nadmorske višine s severnega dela Skalnega gorovja so prenehale s svojo rastno aktivnostjo po 70 do 90 dneli, z južnega dela tega gorovja (.?00—4S0m) pa najdalje po 40 dneh, medtem ko so mladice tihomorske obalne provenience prenehale rasti šele po 100 do 130 dneh. Pri temperaturi 20"C Ln ob svetlobnem dnevu 16 ur so sadike višinskega izvora zapadle v stadij počitka po 50 diieh, vendar so po nadaljnjih 10 do 30 dneh postale zopet aktivne, po naslednjih 10 dnevih zopet otrpnile m končno zopet priraščale, Foioperjoda 8 ur je povzročila izostanek niedčasnega priraSčanja, celinske provenience so že po 40 dneh zapadle v stadij počitka, tihomorske pa nekoliko pozneje. Večina sadik srednjegorskih in obalnih provenienc je pri konstantni osvetljenosti ostala skozi vso 90-dnevno poskusno dobo aktivna, medtem ko so duglazije, doma iz severnih in višinskih leg občasno m deloma počivale. Obalne provenience so blaže reagirale na spremenjeno trajanje osvetlitve kot kontinentalne. Primerjava juznth in severnih provenienc: je pokazala, da so prve pri dolgotrajnem svetlobnem dnevu prej prenehale rasti kot druge, čeprav so nato prej oživele, medtem ko so druge še počivale. Ta pojav skušajo povezati z okolnostjo, da je na severnem delu Skalnega gorovja vlaga kritični dejavnik in je selekcija podpirala zgodnje prenehanje aktivnosti. Nekatere južne provenience so dosegle za 4- do S-krat večje višine od severnih. Tudi ob uvedbi nižjih nočnih temperatur so bile sadike obalne provenience dalj aktivne kot mladice kontinentalnih provenienc, Sprememba kratke osvetlitve v daljšo je povzročila pri obalni provenienci počasnejšo reakcijo kot pri kontinentalnih. Ker je spreminjajoča se temperatura povzročila daljže mirovanje kot stalna, je bila tudi suha teža sadik manjša. Opazovanja in merjenja 6- do 7-letnih duglazij so večinoma potrdila navedene ugotovitve, Cor/1, J?., Magini, E., Ciampi, C., Baccari, V., Guerritors, A., Ramponi, G., Firen-ziioli, A. M,, Vanni, P, Maironuzzi, E., Zanobinij A.: trkopatibilnosT pri cepljen.iu iglavcev {Note sur I'incopatibilite dt: greffc chez des coniferes, 1968/4, 121—130). Leta 1963 so v pristojniti inštitutih univerze v Firt;nci začeli raziskovati inkopatibilnost pri cepljenju iglavcev. Napravili so nad 5 tisoč avto-plastičnih in hemoplastičnih cepitev bora Pinus pinea ter heteroplastičnih cepitev borov P. sabiniana — P. pinea, P. halepensis — P. pinea, P. radiata — P. pLnea in P. pinaster — P. pinea. Razen tega so s ctjpljenjem spajali osebke različnih rodov: Biota, Cedixis in Pinus. Dosegli so zelo različne uspehe, odvisne od uporabljene vrste ter od časa in tehnike cepljenja, V nekih primerih .so opazili tudi pojav licteroze; nekatere kombinacije pa so pokazale večjo ali manjšo stopnjo inkopati-bilnosti. Z anatomskimi raziskovanji je bil ugotovljen vpliv tehnike cepljenja na proces zrašdanja, razen tega pa tudi pogojenost inkopatibilnosti z anatomskimi značilnostmi in razlikami sirabiontnlh osebkov. Opravljene so bile tudi kemične analize glede poteka metabolizma m delovanja različnih encimov. Bhighmn, R.T.: Zlahtnjenje bora Pinus monticola glede naod-pornost proti rji (Breeding Blister Rust Resistant Western White Pine, 1968,4, 133—138), V gozdovih bora Pinus monticola Don. v severnem Idahu, ki so bili okuženi z mehurjevko Cronartium ribicola Fisch., so izbrali 16 rezistentnih dreves, ki so jih med seboj oprašili. Iz pridelanega semenja so vzgojili potomstvo, ki so ga pri starosti 1 leta in 2 let umetno inficirali. Dve leti po inokulaciji je ostalo 12,3% sadik zdravih, medtem ko se je od kontrolnih mladic le 5% uspešno upiralo bolezni. Hkrati so primerjalno preizkušali uspeh križanja z uporabo standardne metode opraševanja oziroma z uporabo različnih metatiic cvetnega prahu. Vse komponente mešanice so delovale sicer skupno, vendar pa je bilo mogoče za vsako od očetnjih komponent zanesljivo ugotoviti delovanje pripadajočega pe-loda. Potomstvo najboljših dreves je doseglo do 18,1% odpornosti. Končni uspehi poskusov so pokazali, da je z uporabo me.^anice več kot 10 vrst peloda mogoče doseči splosno uporabne kombinacije žlahtitvene vrednosti. Ta način je primeren za praktično testiranje plus dreves. Natančnost izsledkov je mogoče povečati z velikim številom parceli c za potomstvo iz križanj s pelodno mcSanico Garard, T., Kim, K. C.: Primerjalna kariotipska analiza dveh vrst duglazjje (A Comparative Karyotype Analysis oI Pseudotsuga menziesii and Pseudotsufia wil.soniana, 1968/4, 138—H3). Preučevane so bile razlike gleda kromosomske morfologije med zeleno duglazijo Pseudotsuga menziesii (.Mirb.) Franco in formoško duglazijo Pseudotsuga wilsoniana (Hayata). Potem ko so bile radikulc fiksirane, preparirane in obarvane po posebnem postopku, so na preparatih izmerili kromosome. Potrjene so bile prejšnje ugotovitve, da ameriSka dugla-zija vsebuje dosledno 2n = 26 kromosomov, od katerih ima 5 parov približno meridianske centromere, 6 parov pa subterininalne. Za formoško duglazijo je značilno 2 n — 24 kromosomov, od tega je 6 parov z meridian ski mi in submeridianskimi ter 6 parov s subterminalnimi centromeri. Pri obeh primerjanih vrstah so nalli v haploidnem nizu sekundarno konstrikcijo na enem od krakov 3. kromosoma. Razliko glede števila kromosomov med obema obravnavanima vrstama dugla-zijc je mogoče razložiti s »posebnim kromosomom«, ki jc nastal zaradi preloma metacentričnega kromosoma, zlasti prek regije centromera Pojav je mogoče pojasnili tudi 7. recipročno franslokacijo dveh nehomolognih kromosomov s subter-minalnima centromerima Nadaljnji proces povečanja Števila kromosomov je razložila že Gerasimova, H&rnmnn, R. K., Lave.nde,y, D. P..- Vpliv reliefa izvirnega rastišča na začetni razvoj duglazije v južnem Oregonu (Early Growth of Douglas-Fir from Various Altitudes and Aspects in Southern Oregon, 1968/4, 14.3—151). Primerjano je bilo 14 provenienc duglazije z južnega Kaskadnega gorovja, in sicer iz 7 različnih nadmorskih višin na severnem in z 7 nadmorskih višin na južnem pobočju. Teža semenja je upadala s stopnjevanjem višine do 900 m, nato pa se je z večjo višino povečevala. Seme s severnih ek.spozicij do 900 m je bilo težje koL z južnih, na vitjih legah pa je bil ta odnos obrnjen. Raziskovanje ni potrdilo domneve, da je seme z višjih leg t.ežje zaradi debelejše semenske luske. Reliefne značilnosti izhodiščnega rastižča niso vplivale na kaljivost semena, V dveh drevesnicah z različnimi talnimi razmerami v vzhodnem oziroma zahodnem Oregonu so sistematično posejali seme raziskovalnih provenienc, razen tega pa tudi v posodah, oskrbovanih v klimatičnih celicah. Dognali so, da višinski prirastek duglazijevih mladic s stopnjevanjem nadmorske višine izhodiščnega rastišča upada. Razlike so bile posebno očitne pri serijah v rastnih celicah. Upadanje produkcije suhe snovi, pogojeno z vi5jo lego in južnim položajem provenienčnega rastišča, je bilo izrazitejše z upadanjem nočne tempera ture. Tople noči so pospeševale rast nad talnih delov, hladne pa koreninja. Ta pojav razlagajo z dejstvom, da je duglazija na višjih legah prilagojena krajšem rastnem obdobju, krajSa vegetacijska aktivnost provenienc z južnih leg pa je najbrž posledica selekcije zaradi poleti suliih rastišč, kar priča tudi njihovo relativno dolgo koreninje. Raziskovanja so podprla domnevo o obstajanju in pomembnosti duglazijinih nekspozicijskih ras«. Zalo menijo, da je treba pri nabiranju in uporabi duglazijinega semena upoštevali ne le nadmorsko viäino, ampak tudi izhodiščno in namembno ekspozicijo. Keiding, H.: Uvodna raziskovanja o samooplodbi in med-vrstnim križanjem macesna (Prelimmary Investigations of Inbreeding and Outcrossing in Larch, 1968/5—6, 159—165), Raziskovanje se je nanašalo na potomstvo iz samooplodilve hibridov, ki so bili ustvarjeni z medvrstnim križanjem evropskega macesna Larix decidua Mili, in japonskega macesna L. leptolepis Gord. Osnovano je bilo 6 poskusov v prirodnih razmerah, Le-ti so omogočili presojo o možnosti kombinacij med potomstvom sorodnih linij v okviru dveh inbridiranih družin, Izsledki so pokazali, da je za uspešno medvrstno križanje macesna potrebno prej sistematično testirati potomstvo ter da je tudi s počasi rastočimi hibridi mogoče doseči signifikantno povečanje potenciala takšnih križanj, Lee, C. H.: Geografska variabilnost evropskega Črnega bora (Geographie Variation in European Black Pine, 1968/5—6, 165—172), Pri rodni areal evropskega črnega bora Pinus nigra Arnold je omejen z intervalom od 35 do 48^ severne zemljepisne širine ter z razponom od 6" zahodne do 42'> vzhodne dolžine. V mediteranskem območju mu je amplituda omejena z višinami od 720 do 15Ö0 m, v Avstriji in v Jugoslaviji od 300 do 9J0m, v Grčiji in Turčiji pa do 1320 m. Večina borovega prirodnega območja je pod vplivom mediteranskega podnebja. Črni bor je bil doslej uspeSno vnašan kot eksota v Novi Zelandiji, Argentini, ZDA, v Veliki Britaniji in Belgiji. Leta 1959 so posejali v drevesnici michiganske imiverze seme črnega bora 27 provenienc, med njijrd tudi eno iz Jugoslavije (Bosna), Z dvoletnimi sadikami so osnovali pri Kellog Forestu (Michigan) si,?temalično načrtovane poskusne nasade, Z meritvami boričev so primerjalno ugotavljali 19 različnili anatomskih, ä fiziološke in JS biokemičnih značilnosti z namenom, da bi pojasnili genetsko variabilnost obravnavane vrste, njen taksonomski položaj in vpliv gnojenja z NPK, Provenience iz Zahodne Evrope so bile zelo občutljive za zimski mraz, pač pa je bila avstrijska odporna, vendar pa je zaostajala v prirastku. Deiež preživelih mladic do šestega leta je bil največji pri jugoslovanski in krimski provemenci, prav tako sta le-ti tudi najhitreje priraščali v višino in jima je — kot tudi avstrijski — pripadal največji vejni insercijski kot. Hkrati pa so bile tudi najodpornejše proti zimskemu mrazu. Jugoslovanska provenienca je imela med vsemi najkrajše in najtanjše iglice, pri grški pa je bila amplituda variabilnosti anatomskih značilnosti iglic najširša, S kombiniranim vrednotenjem prirastka in anatomskih ter biokemijskih značilnosti je bil črni bor razdeljen na 5 skupin oziroma ras. Predložena je naslednja opredelitev. Pinus nigra var. poiretania s Korzike je najobčutljivejša za zimski mraz in ima zasukane iglice; P. n. var. pvrenaica iz Španije in P. n, cebennsis iz Francije sta tudi nekoliko trpela pozimi; rasa P. n, var. austriaca |e najpočasneje rasti a. biJa pa je najodpornejša proti mrazu; bor P n. var, balcanica iz Jugoslavije, Grčije in Turčije se je pozimi dobro obnese!, pa tudi rasa P. n. var, caramanica s ICrima ni bila občutljiva za zimski mrai;; značilna zanjo pa je, da ima na svojih širokih iglicah med vsemi primerjanimi bori največ rež. Primerjava je pripeljala pisca do sklepa, da so za snovanje nasadov črnega bora v ZDA najprimernejše balkanske in krimske provenience. Folge, H., Illy, G.: Preučevanje dednosti specifične teže lesa in njene koreJacije s prirastkom s pomotjo testiranja živih štiriletnih sadik primorskega bora (H^ritabilite de la densite du bois et correlation avec ia croissance etudiöes ä l'aide de tests Qon destnictirs Sur plants de Pins maritimes de quarre ans, 196S/5'—6, 173—181 K Les primorskega bora, ki raste na Landih v Franciji je anizotropno grajen, ij. na vzhodni strani debla so branike širSc in les gostejSi kot na zahodni. Ta pojav verjetno povzročajo dominantni zahodni vetrovi, zato nt omejen le na ožje obalno območje, ampak sega globoko v notranjost omenjene pokrajine. Na zahodni strani debla upada specifična teža lesa z višino na deblu za 5% bolj kot na nasprotni strani. Primerjali so 17 značilnosti na 9 materinjih drevesih in na 237 potomcih pripadajočih 9 družin, Svežim, sistematično izbranim izvrtkom so z zivos rebrni m volumenometrom določili telesnino, prej pa so iz njih ekstrahirali smolo. Zgradbo lesa so analizirali z radiografskim postopkom. Dognali so, da jc specifična teža lesa iz vej koreli-rana s težo v deblu. To dognanje bo mogoče uporabili pri posredni selekciji, širina branike in specifična teža lesa na vzhodni in na zahodni strani debla sta bili pozitivno koreliram in dedno pogojeni, vendar v večji meri za zahodno stran debla, kjer je zgradba lesa normalna, medtem ko je na vzliodni po nekaterih značilnostih zelo podobna kompresjjskemu lesu, S/airs, G./!,; Vsebnost monoterpenov v različnih vrstah macesna (Monoterpene Composition in Larix, 1%8.'5—6, 182—186). Rezultati plinske kromatografske analize smoJe glede vsebnosti monoterpenov za 6 vrst macesna in za en mcdvrstni hibrid so pokazali, da je mogoče obravnavane vrste razdeliti v tri skupine: 1 Larix decidua Mili. in L. Jepiolepis Gord., 2. L. gmelini Litvin in L. sibirica Ledcb., 3. L. occidentalis Nutt. in L. laricina tC Koch. Za takšno razvrstitev je bila odločilna zlasti količina vsebovanega alfa pinena in karena. Za macesen L. sibirica niso mogli odkriti nikakrämh sezonskih sprememb glede količine monoterpenov. Prav tako niso mogli dognati signifikantne odvisnosti prirastlta od količine monoferpenov v macesnovi smoli. Uatl&me.r, H.H.: PreizkuSanje geografske variabilnosti japonskega macesna (Versuche zur geographischen Variation bei der japanischen Lärche, I96S,/5—6, 186—192), V okviru internacionalnega preizkuSanja pro-venienc japonskega maccsna Larix Icptolepis Gord. so bUi osnovani nasadi na raznih krajih v Evropi, ZDA in na .Taponskem, med dnjgirai tudi v Inštitutu za gozdarsko genetiko v Sehmalenbecku (Holstein). Tudi v tem primeru so uporabili seme 25 različnih provenienc, ki izvirajo iz raznih nahajališč na Japonskem med 350 22' in 36M8 severne Širine, od 137'>34' do 139" 33' vzhodne dolžine in z 1320 do 2425 m visokih leg. Pet let so spremljali razvoj sadik v nasadih glede na 19 njihovih značilnosti. Dognah so, da je bil višinski prirastek raznih provenienc zelo različen, prav tako tudi teža sadik. Ob upoštevanju poprečja je bila odkrita korelaeija med hitrostjo priraščanja in vejnatostjo; manj vejnati osebki so hitreje priraščali. Specifična teža lesa je bila neposredno genetsko pogojena. Med časom brstenja terminalnih popkov in bočnih popkov je obstajala trdna linearna korelaeija. Ugotovili so, da je precej ozek odnos med Časom oblikovanja terminalnih popkov in med časom porumenil ve in odpadanja iglic. Vendar pa zveza med občutljivostjo pred zimskim mrazom in med nadmorskimi višinami provenienčnih rastišč ni bila signifikantna, pač pa so odkrili takšno odvisnost, ko so posamezna območja obravnavali ločeno, tj. macesen določenega izvirnega območja je bil tem manj prizadel od zimskega mraza, čim višja je bila njegova izhodiščna lega. Dognana je bila tudi določena stopnja genetske pogojenosti te lastnosti. Vendar pa niso mogli odkrili nikakršne korelacije med občutljivostjo za spomladanske pozebe in med nadmorsko višino semenskih sestojev. Brin ar DOMACH STROKOVNE REVUE SUMARSKI LIST — Zagreb St.: 11/12 — 1967: Prof. dr. ing. Branko Kraljic: Stimulativna notranja delitev dohodka med delo\^le enote gozdnogospodarske organizacije. Dr. Dražen Cestar in ing. Vladimir Mren: Prispevek k načinu odkazovanja drevja pri prebiralnem gospodarjenju. Prof. dr. ing. Milenko Piavšič in dr. ing. Uroš Colubovid: Raziskovanje odstotnega razmerja sortirnentov pri izkoriščanju gozdov v čistili in mešanih sestojih Gorskega kotarja. Dr, Bran i mir P r p i C ; Pri,spe vek o zraSčanju korenin in akumulaciji izotopa fosforja P^- v listju, deblu in koreninah poljskega jesena Fraxinus angustifoJia Valil, v stadiju mladovja. St.: 1/2 — 1968: Prof, dr. Zdenko TomaSegovid; O ekonomičnosti uporabe fotogrametrije v gozdarstvu. Dr. Borislav Količ: O pluviometrijski in erozij.^ki prizadetosti vodozbirncga območja. Mr. A. Krstinič: Variabilnost in dednost višin in ätevila vej pri beli vrbi (Salix alba L.) v populaciji Bakovd in LipovIjani. Ing. Ninoslav Lovric:0 nekaterih tipih vibracijskih nabijalnikov 2 več ploščami, uporabljanih pri gradnji in vzdrževanju gozdnih cest. Ing. Niko Popnikola: Biologija kaljenja peloda bora Pinus peuce Gris. v laboratoriju, SL: 3/4 — 1968: Mr. ing, Nikola Ko m leno v ič, ing. Srečko Vanjko-vič in rar. ing, Jakob Martinovid: Poskus 2 Kelenira borom Pinus strobus L. na nižinskem psevdogleju in na minero-organogenem močvirnem svetu pri Kar-lovcu. Dr. Radomir Lujič: Režim vodotoka kot funkcija izkoriščanja zemljišča v vodozbirnem območju. Dr. Ivan Soljanik; Nekaj podatkov o odpornosti duglazije proti mrazu na Kosmetu. Dr. Zlatko Vaj da: Znanstveno raziskovalne žtudije o sušenju hrastovih gozdov. 2. Kovačevič: Pomembnost raziskovanja favne v gozdnih tleh. .T. S a f a r : Aktualnost in problemi pogozdovanja primorskega krasa. J. S a f a r : Marginalije v zvezi s povečanjem fonda iglavcev- št,: 5/6 — 1968: Dr, Ivan Spaič: Nekaj ekoloikih opazovanj in rezultati zatiranja molja jelovih iglic Argyresthia fundella P. R. Vladimir Hren: Dinamika horizontalnega širjenja krosenj bukve in jelke v nekaterih zdmžbali zahodne HrvaŠke. Ing. Nikola Živanovin ing. Jovan Markovič: Pojav po.škodb topolovih sadik zaradi nizkih temperatur. J. S afar: Tolcovi premenja-nja zme.si jelke in bukve v pragozdu. Ante Stipančič: Vpliv števila izmerjenih drevesnih visin na sestojno višinsko krivuljo. Ing. Rado si a v Curič: RazŽirjenost relike Petteria ramentacea Sieber v Hercegovini. St.: 7/8 — 1968: Dr. B. Emrovic: Prehodna doba (Temps de pas.sage). Dv. Stevan Bojanin: Odvisnost porabe časa za zbiranje smole črtiega bora od delovnih razmer. Dr. Dražen Cestar in Vladimir Hren: Prispevek k definiciji sestojnih oblik štorovcev, štorovcev s semenovci in grmišč. Profesor dr. Dušan Klepac: Vzgoja gozdarskih kadrov v Mehiki. St.: 9/10 — 196fl: tng. Stjepan Horvat: Raziskovanje jelovega prirastka po bioloških plasteh v združbi jelke z rebreiijačo (Blechno-Abietctum Horv.). Dr. Jovan Mutibarič: Sila, potrebna za puljenje žebljev iz lesa nekaterih evroameriskih topolov m bele vrbe. Mr. ing. J. Martinovič; Nekatere pedološke značilnosti gozdnih fitocenoz na območju Viševice in Vehke Javornice. Dr. Stevan Bojanin: Elementi za določanje porabljenega časa pri ljupljenju Jetovih debel (število prežagov na deblo in na I rti^ lesne giriote in poprečni premeri prežagov za razne Sortimente). Prof. dr. Ivo Horvat: Informacijsko poročilo o najmodernejši in prvi elektronsko vodeni žagi na svetu. Ing, Žarko B e r n e t i č : Financiranje enostavne in razširjene reprodukcije v gozdarstvu. Št.: 11/12 — i968: Prof. dr. B. E m r o V i č : Modificirani obrazec Lachaussa. Ing. J. šafar: Prispevek k reševanju problema ohranitve in pomlajanja jelke na območju Gorskega katarja. Mgr. ing. J. Martinovič: Prispevek k poznavanju sestave odpadanja listja (iglic) z drevja v nekaterih gozdnih f i točeno zah na kraškem območju zahodne Hrvaške. šUMARSTVO — Beograd St.: 11/12 — I967:Ing. Aleksandar Jankovio in iiig. Milan Potrebi d ; Vpliv koncentradjc karbamidno formaldehidnega lepila na trdnost lepljenja. Mr. ing. Velizar VelaSevič: Določanje dimenzij gozdnih snegobranih pasov. Aleksandar Tucovič in Milutiji Jovanovičr Raziskovanje vpliva samooprasitve na oplodiievj kakovost plodov in na vitalnost enoletnih mladic ve^ovca (Ulmus effusa Willd,). Olga Purič: Cipresa (Cupressus sempervirens L.) v Beogradu. Ing. Branko Sod. in ing, Mileta Šekularac: Določanje stanja uravnoveSenosti in uravnovešene sečnje v prebiralnih gozdovih. Ing. Žarko Dimitrijevič; Analiza zbiranja in porabe sredstev amortizacije za regeneracijo gozdov v obdobju 1962—1966. Ing. Branislav Stamenkovic: Posvetovanje o kadrih v industriji za predelavo lesa. št.T l/Z — 1968: Dr. ing. Nikola Jovič; Vertikalna razporeditev zemeljskih tvorb na Kopaoniku, Dr. ing. Sreten Nikolic: Priprava za označevanje elementov pri podsekovanju in pri definilivncin prežagovanju. Dr. Branisiav Ko I id: O dinamiki kopnjenja snega. Ing, Milica Martinovid: Bolezensko venenje petunije, Tng. Miloje Bikicki; Združevanje sredstev gozdnogospodarskih organizacij za znanstvena raziskovanja. Ing, Mirko Sučevičr Nekatera opažanja ekspertov FAO o gozdarstvu BiH in Črne gore. Ing. Branimi r T o ä i č : Tehnične reäitve in ekonomska učinkovitost mehanizacije v gozdarstvu, !ng. Milan Topalovič: Naraščanje gozdnogojitvenih del v letu 19Ö6 in upadanje v prvem polletju 1967. leta. št.: S/4 — 1963: Dr. Vladislav Popovic: Optimalna razporeditev žičnice lasso-cabel. Dr. ing. Emilija Vukičevid: španski bezeg (Syringa vulgaris L.) na GoČu- Tng. Lazar Tomanič: Primerjalna raziskovanja produktivnosti jelke v subasociacijah Abieto-Fagetum galietosum in Abieto-Fagetum drymetosum bubovo-jelovih gozdov na Goču Dr. DwSan Simeunovič: Stanje in problemi gozdarsldh fakultet v Jugoslaviji. Ing. Neboj.^a Toäovic in ing. Života PeSič: Investicijska vlaganja in njihov vpUv na pogoje gospodarjenja, St.: 5/6 — 1968: Prof. dr. B o h u ra i 1 Doležal: Prispevek k poznavanju čehoslovaškega gozdnega gospodarstva, posebno glede urejanja gozdov. Ing. Aleksandar Jankovič: Tehnološko prilagajanje strojev v finalni mehanski obdelavi lesa. Prof. dr. Dragoljub Mirkovid: Program razvoja gozdarstva SR Srbije v obdobju 1966—1985. Svetislav Damnjanovic: O družbenem pomenu gozda in o problemih večletnega planiranja in programiranja gozdarskega razvoja. Ing Tomislav Brankovič: Možnosf uporabe mehanografskih pripomočkov v lesni industriji. Ing. Svetislav Simic; Predpisovanje konver-zijskih ukrepov v nekaterih tipih štorovcev. St.: 7/8 — 1968: Prof. dr.Milorad Jovančevič: Gorski dob — posebna rasa. Dr, Milovan Gajic: Pomen fitocenoz plevela in pasov topolovili in vrbovih gozdov za zavarovanje zemeljskega nasipa na levi obali Save pri Sremski Mitrovici, Ing. Milan Potrebič in Miodrag Mihailovid: Hrapavost lesne povrSine, bruSene na valjčni brusilki z oscilacijo valjev in brez njih. Profesor dr. Duäan Mlinäek: Prebiralno gospodarjenje. Mr. ing. I. azar Tora an i č: Prispevek k vpraSanju višine taksacijskega praga v prebiralnih gozdovih, Mr, ing. Dušan Bojovič: Sestava, razširjenost in stanje populacij makrofavne na Mršem območju DJerdapa. Ing. Branko Seč, mg. Mileta Sekularac in ing Vasilije Sod: Računanje vrednosti gozdov. Ing. Danilo Todorovic: Pomen organizacije dela v gozdarstvu. SL 9/10 — 1968: Dr, ing. Aleksandar Jankovič in ing. Pavle Ma-rinkovič: Raziskovanje prostorninske teže in kota naravnega nagiba žagovine. Dr. Branislav Jovanovič: Prispevek k poznavanju gozda ogrskega hrasta in cera v okolici Prištine. Ing. Ni k o Popnikola: Vpliv starosti matičnih dreves, s katerih so vzeti cepiči, na uspeh he t ero vegetativne g a razmnoževanja nekaterih iglavcev iz rodu Pinus. Dr. ing. V o j i s 1 a v Stamenkovid in dolt-tor ing. Danilo Todorovic: Analitično predstavljanje odvisnosti nekaterili ekoloških dejavaikov in rasti rastlin. Ing, Svetislav Vladisavljevič: Gozdno gojitven a dda v obdobju 1901—1966, Ing. Nikola Siniunovic: Uporaba vrh pri snovanju varovalnih gozdnih pasov. SI.: 11/12 — 1968: Ing. Sava Sljivovački, ing. Jovan Drakulič in dr. ing. Dragutin Živojinovit; Deliblatska peščina 1818—1968. Dr. Bra-nislav Jovanovič, dr. Stevan Jovanovič in ing. Vojislav Val-čič; Prispevek k individualni selekciji hrastov v SR Srbiji. Dr. ing. Lazar V u i i č i č : Uporaba razporeditvenih metod pri izdelavi operativnih programov delovnih strojev. Ing. Tomislav Brankovič: Možnosti za uporabo plastičnih elementov pri proizvodnji izdelkov gradbenejra mizarstva in pohištva. NARODNI SUMAR — Sarajevo. št.: 11/12 — 1967; Prof. dr. Miiutin Gligič: Kje leŽi vzrok za invazijo glodavcev in dosedanje izkušnje pri zatiranju. lag. Vasilije Solaja: Dolgoročni cilji lesne industrije v Bosni in Hercegovim, Ing Radislav Curič: Žlahtni listavci v BiH, njihov delež in potreba povečanja udeležbe v gozdovih semfinovcih. Ing. Pero Štilicr Spajanje Širokih žagnih trakov s pomoCjo električnih aparatov. Ing. Ahjned Bišcevič: Gospodarska upravičenost zavarovanja pred nanosi akumulacijskega jezera HE Konjic, St.: 1/2 — 1968: —; Poslovna integracija gozdarstva in lesne industrije BiH. Ing. Ragib Kolakovič: Pomembnost gojitvenih de! in njihovega načrtovanja v okviru gozdnogospodarske osnove na načelih intenzivnih gospodarskih metod. Dr, ing. Mihailo Petrovič: Oksidacijsko-redukcijske reakcije različnih izolatov whiSnih gob«. Ing. Ivan Rebac: Mehanizacija spravila gozdnih sortimentov. Ing. 13oro Manuäen in dr. Konrad Pintarič: Gojenje domačega oreha. Ing. Pero Sulič: Spajanje širokih žagnih trakov s pomočjo električnih aparatov. Ing. Jasna Djurdjevič: Šotna zemljišča 2dralovca in njihova primernost za gojenje topolov. St.: 3/4 — 1968: Nikola Stojanovič: Položaj gospodarstva Bosne in Hercegovine v reformi. Prof, ing. Giuseppe Pellizzi; Prispevek kmetijske mehanizacije pri delu Ka pripravo tal in gojenju sadik za plantažiranje hitro rastočih drevesnih vrst. Dr. Milorad Jovančevič: Prirodoa rast in možnost razširitve relike. Dr, Konrad Pintarič: Gojenje jelovih sadik v drevesnicah. Dr. Emil Georgijevič; O miših in voluharjih kot gozdnih škodljivcih. Ing. Radovan Curič in ing. Branislav Tovkovič; Doseženi pridelki v nasadih topola na različnih terenih Bosne in Hercegovine. Št.: 5/6 — 1968: Prof. dr. Mihailo Krstič; Biološka borba proti patogenim organizmom gozdnega drevja. Prof, dr. Branko Kraljici Stimulativna dehtev dohodka med obračunske enote in osebnih dohodkov med obračunska mesta v gozdnogospodarski organizaciji. Prof. ing, Hajrudin Bujukalič: Raziskovanje možnosti zaščite bukovih pragov s solmi, I vi ca Gudeljevi.č: Prednosti poslovne integracije gozdarstva in lesne indnstrije v skupnih gozdno-industrijskih podjetjih. Dragu tin Murko: Taninske snovi v lubju naäih borov, št.; 7/9 — 1968; Ing, Sokrat 2akula, ing, Radoslav Curič in ing. Branislav Jovkovič: Dvajsetletno delo na gojenju gozdov v Bosni in Hercegovini. Ing. Aleksandar Pa nov: Razvite k gozdnega semena rstva v Bosni in Hercegovini, ing, Karlo Fice: Entomološki problemi v preteklih 20 letih na območju Bosne in Hercegovine. Dr. Midhat Usčuplič: Fitopato-loški problemi v Bosni in Hercegovini, ing. Oton S u S t e r £ i č : Izkoriščanje gozdnega fonda v Bosni in Hercegovini v dvajsetletnem povojnem obdobju. Ing. Dušan Terzič: Izkoriščanje postranskih gozdnih pridelkov v povojnem obdobju. Ing. Oton Sušteršič: Izvoz gozdmh proizvodov iz BiH na tuj trg v dvajsetletnem povojnem obdobju, Iiig. Predrag Luketa: .Mehanizacija dela v povojnem gozdarstvu Bosne in Hercegovine ter perspektive za njen nadaljnji razvitek. Ing. Sergije Lazarev in ing. Vojislav Lubardič: Urejanje hudournikov in zaščita tal pred erozijo v Bosrii in Hercegovini v obdobju od 1946, do 1965. leta. Ing. 2ivko Rapaid: Lovstvo v Bosni in Hercegovini. Mil o rad Mijatovič; Zaščitna rezervatna lovišča v Bosni in Hercegovini, Ing, Milan Dučič: Pogled na ureditvena dela v obdobju od 1955 do ]965. Ing. N'ikola Ži len kov; Projektiranje in gradnja tjozdnih komunikacij v Bosni in Hercegovini v teku 20 let po osvoboditvi. Dr. Ibrahim Kopčic: Kadri v gozdarstvu Bosne in Hercegovine in njihova izobrazba. Dr. Pavle Fukarekrin dr. S r e t e n Vučijak: Pregled začetka in razvoja gozdarskega študija v Sarajevu, Ing. Vojislav Jovanovic: Gozdarske Sole in izobraževanje teVinidnega in pomožnega tehničnega kadra v BiH. Ing. Milan Gojmerac. in dr. Sreten Vuči-jak: Organizacijske oblike in naloge gozdarske službe v Bosni in Hercegovini po osvoboditvi. Ing. Vladimir Zita: Organizacija službe varstva gozdov v BiH v 20-Ietnem obdobju po 11. svetovni vojni. Ing. Stevan Vu kovic: Znanstvenoraziskovalna dejavnost v gozdarstvu Bosne in Hercegovine. št.; 10/12 — 1968: Dr, Konrad Pintarid: Problern racionalne uporabe zemljišč za gozdno proizvodnjo in ustrezna izbira drevesnih vrst, Dr. Sreten Vučijak; Gozdarstvo v gospodarski reformi. Ing, Radoslav Curič: Pogled na snovanje pasov za zaščito polj na Riličkem polju (Kupres). Dr. živo rad Radovanovič: Pojem produktivnosti dela s stališča merjenja produktivnosti pri opravilih sečnje in izdelave lesa v gozdu. Dr. Dragutin Luteršek: Velika gozdna mravlja, Camponotus fierculeanus Lin, Ing. Nenad Vidovič: Zaščita bukovih hlodov s premazovalnimi sredstvi. TOPOLA — Beograd. St.: 65/66 — 1967: Tng. left a Jeremič: Pred novimi nalogami. Ing. D.; Prihodnje naloge komisije za topol. Ing, Borislav Jovanovid: Izvršitev načrta ozelenitve v vodnem gospodarstvu AP Vojvodine v obdobjti 1957—1966. Tng. Iii j a Kneževič: Prednost delnega obrezovanja stoječih topolovih sadik v drcvesnid pred izkopavanjem. Ing, llija Kneževič: Snovanje vrbovih nasadov s sadilnikom. Dr. Milomir Vasic: Priprava za zatiranje mrčesa v živem lesu s kemičnimi sredstvi. St.: 67/68 — 1968: Sklepi in priporočila posvetovanja o plantažni proizvodnji topolov in vrb. Ing. Ubavko Kuzmanovič: Debelina potaknjencev — važen dejavnik v drevesničarski proizvodnji. Dr. Pribislav Marinkovič: Epifito-cija Marssoniana brunnea P. Magn. v drevesnicah in v nasadih evroameriških topolov leta 3967. Dr, ing, Jovan Mutibarič: Topolarstvo v sosednih podonavskih deželah; Ogrski, Avstriji in Cehoslovaški, LES — Ljubljana. Št.: 10 — 1967: Ing. Branko UrŠiČ: Problematika industrijskega oblikovanja v pohištveni industriji. Rudi Kremesec: Ekonomska in proizvodna utemeljitev industrijskega oblikovanja v tndustiTji pohištva »Stol«, Kamnik. Ing. Marjan Dovč: Uvajanje kontrole kvalitete izdelkov v pohištveni industriji. Ing. Vek osi av Mihevc: Nekatere značilnosti pri kontroli kvalitete materialov in končnih izdelkov. St.: 1/2 — 1968: Dr. Tone Prijatelj: Zdravstveno varstvo pri delu na lesnoobdelovalnih strojih. Ing. Veseli n Bujandrid: Sodobna protipožarna zaščita. Ing. Franjo Sgerm: Določevanje količine lesa z maso. Ing. Polde Pristavec: Načrtovanje tehnoloških izboljšav. Ing. JVIirko Tratnik: Ekonomska problematika v proizvodnji luščene bukove embalaže. Prof. Andrej Česen: Izobraževanje delovodij. St.: HA — 1968: Dr, Tone Prijatelj: Zdravstveno varstvo pri delu na lesnoobdelovalnih strojih. Ing. Svetko Lapajne: Kdaj bomo nehali g]-aditi lesene mostove? Ing. Jože Kušar: Analiza notranjih sil pri sedežnem pohištvu. Ing, Karlo Medjugorac: Primer statistične kontrole odstopanja v debelini ivernih ploSč, St.: S/7 — J968: Ing. Lo jze iimer: Trajna preobrazba Jcsnega gospodarstva. Ing. Ladislav Lesid; Nekaj problemov tujih tržišč hil iz lahkega gradbenega materiala Rado Torkar: Molibden disulfid kot mazivno sredstvo. St.: 8 — 1968; Ing. Miloš Slovnik; Vsebina in pomen operativne lehniSne dokumentacije ter analiz za povečanje delovne storilnosti. Ing. Vladislav B e 11 r a m : ZaŠČita bukove hlodovine pred kvarjenjem. Ing. Zmago Movak: Notranji transport v finalni predelavi lesa. št.: 9 — 1968; Zaključki in priporočila lit, jugoslovanskega posvetovanja lesne industrije, ing. Vlado Drusany: Kritičen opis stanja varstva pri delu v lesni industriji. Ing- Oscar Toscha: Tehnični pogoji za površinsko oplemenitenje ivernih plošč z melaminsko smoinimi filmi. DRVMA INDUSTRIJA — Zagreb, Št.: 8/9 — 1967: Ing D j uro Hamm in ing. Ninoslav Lovric: Termična izolacija zidanih celičnih sušilnic za gradbeni les. Ing. Stjepan. Petrovič: Prispevek k raziskovanju proizvodnje in lastnosti lahkih ivernih plošč. št.: 10/12 — 1967; Prof. dr. ing. Milenko Plavsic; Raziskovanje vcnla-bilnosLi pri proizvodnji furnirja u furnirskih hlodov hrasta doba. Petar Madžar a c : Teoretično-praktično določanje optiiTialnih serij v industrijski proizvodnji. Ing. Marko Unukid; Kontinuirani tehnološki procesi pri finalni predelavi lesa. St.: 1 — 1968: Ing. Ferdo Sulentič; Kaj pričakujemo od gozdarstva in lesne industrije. Prof, dr. Roko B e n i c': Statistična kontrola proizvodnega procesa v industriji pohištva in stavbnega mizarstva. Dr. Uroš Golubovič: Odgovor doktorju M. Brežnjaku na prispevek, objavljen v «Drvni industriji« št.; 6—7/1967. št.: 2/3 — 1968; Dr. Kazimierz Nowak in. ing. Boris Ljuljka: Nekatere mehanične lastnosti lakov za ies. Ing. Nada U i d 1: Zaščita tehničnega okroglega lesa s premazi. St.: 4/6 — 1968; Ing. Ante Rosic; Proizvodnja in tržišče lesenih plo5č v Jugoslaviji. Ing, Vlado Gleisinger: Polivinilacetatna lepila v lesni industriji. Ing. Nenad Vidovic: Zatiranje površinskih glivic na bukovem žaganem lesu. Ing. Marko Gregič: Nekatere značilnosti lesne Industrije na Slovaškem. St.: 7/8 — 1968: Ing. Spiro Kopitovid; Uporaba fenolnega lepila za lepljenje po hladnem postopku, Ing. Antun Gros : Izkoriščanje surovine pri proizvodnji mozaičnega pariteta. St.: 9/10 — 1968: Ing. Vladimir Birek: Dopustno dodajanje moke v karbid-form al de h id no tepilo S-fi7. A. 11 i č : Paketiranje in uporaba mehanizacije kot osnova za racionalizacijo transporta žaganega lesa, g PREDPISI PRAVILNIK O KAKOVOSTNIH NORMAH IN DRUGIH POGOJIH ZA PROMET GOZDNEGA SADILNEGA MATERIAlJl (Uradni list SFRJ št. 45 od 30 8. 1968) I. člen Ta pravihiik določa rastline in dele rastlin, ki veljajo za selekcionirani in normalni gozdni sadilni material za gozdno proizvodnjo (v nadaljnjem besedilu: sadilni material) in predpisuje zanj kakovostne norme, način pakiranja in plom- hiranja, podatke, Iti jih morata vsebovati deklaracija o kakovosti sadilnega materiala in certifikat za sadilni material, ki se izvaža. 2. Člen S sadilnim materialom, namenjenim za vzgojo gozdnih nasadov, so po drugem odstavku I. člena ter tretjem in četrtem odstavku 3. Člena temeljnega zakona o sadilnem materialu mišljeni sadike in deli rastlin, pridelani po generativni ali vpgetativni poti, in sicer; 1. sadike: enoletne in večletne rastline listavcev in iglavcev, nepresajene in presajene, vzgojne iz semena, kot tudi samorasle rastline iz naravnega podrasta; 2. ukorcninjenci: enoletni in večletni ukoreninjeni topolovi in vrbovi natiti, pridelani iz rastlinskih delov; 3. rastlinski deli: cepiči — vejice, cepiči, potaknjenci iz stebla in korenine, šibe, korenine in podlage — namenjene za pridelavo gozdnih rastlin. Samorasle rastline iz naravnega podrasta se Štejejo za normalen sadilni material samo, če izvirajo iz priznanih semenskih objektov. Enoletne in večletne sadike se pridelujejo nep resa jene (.se.janke), vzgojene v semenjaku, ali presajene (presajenke), vzgojene v rastišču, ali pa se pridelujejo v različnih recipientih (cvetličnih lončkih, tulcih iz plastičnih fohj, jiffy-pots itd.). 3. člen Kakovost sadilnega materiala, za katerega ni predpisan jugoslovanski standard, določita kupec in prodajalec .sporazumno. 4. Člen Sadilni material, ki gre v promet, mora biti pakiran, razen sadilnega materiala, ki se uporablja za lastne potrebe ali gre v promet na drobno. Za pakiranje sadilnega materiala je treba uporabiti embalažo, ki je najprimernejša, da zavaruje sadilni tnaterial pred sušenjem, vnetjem, zmrzovanjem in pred drugimi poškodbami, ter omogoča normalno manipuliranje pri nakladanju, prevozu in razkladanju. Za pakiran sadilni material se šteje r.udi tisti sadni material, ki je naložen na prevozno sredstvo (tovornjalt idr.), v katerem je zavarovan po drugem odstavku tega Člena, če kupec v to privoli, 5. člen Sadilni material, ki se pakira, mora biti povezan v svežnje ali zložen na drug ustrezen način. Za vezanje v svežnje je treba uporabiti tak material in tak način, da se sadilni material ne poškoduje. Material za vezanje mora biti trpežen in odporen proti vlagi ter zavarovan pred poškodbami pri manipuliranju in prevozu sadilnega materiala. 6. člen Posamezno pakiranje sme praviloma vsebovati samo sadilni material iste vrste, istega porekla in iste kakovostne vrste. Ne glede na prvi odstavek tega člena je lahko v posameznem svežnju ttidi več vrst sadilnega materiala, kot tudi sadilni material različnega porekla oziroma kakovostne vrste, če je lakSen sadilni material poslan istemu kupcu oziroma uporabniku. Sadilni material vsake vrste, porekla oziroma kakovostne vrste mora biti posebej deklariran. 7. člen Sadilni material^ ki .se izvaža, se pakira tako, kot je predpisano za notranji promet, če ni s tujim kupcem drugače dogovorjeno. Sadilni material, ki gre v promet, mora biti plombiran, razen sadilnega materiala za lastne potrebe. Delovna orEanizaciJa, ki da sadilni material v promet, plombira pakiranja oziroma svežnje ter posamezne scidike takOj da se lahko ugotovi, da Je sadilni material originalno pakiran oziroma plombiran in da ga ni mogoče jemati ven, ne da bi se poškodovale plombe, 9. člen Na embalaži oziroma svežnju ter sadiki ali prevoznem sredstvLi (tretji odstavek 4. člena) mora biti na vsakem posameznem pakiranju posebej deklaracija o kakovosti sadilnega materiala. Deklaracija iz pi-vcga odstavka tega člena mora navajati: J. ime in sedež delovne organizacije, ki jc pridelala sadilni material in ga dala v promet; 2. vrsto in različek, kol tudi klon oziroma kuUivar; 3. kategorijo reprodukcijskega materiala; 4. podatke o poreklu sadilnega materiala; 5. kakovostno vrslo; 6. število kosov sadilnega materiala v pakiranju; 7. žteviiko in datum ter rok veljavnosti deklaracije; 8. äleviifco deklaracije, ki je priložena fakturi, Rok veljavnosti deklaracije določita kupec in prodajalec sporazumno. Deklaj-acija iz drugega odstavka tega člena mora biti iz nnateriala, ki se pri ravnanju oziroma pri prevozu sadilnega materiala ne bo poškodoval. 10. člen Ce sta v enem pakiranju dve ali več vrst sadilnega materiala ali sadilni material različnega porekla oziroma kakovostne vrste (drugi odstavek 6. člena), je polrebna posebna deklaracija o kakovosti sadilnega materiala za vsako vrslo sadilnega materiala oziroma za sadilni material istega porekla, ali iste kakovo.stne vrs teli, člen Deklaracija o kakovosti sadilnega materiala, ki je priložena fakturi, mora navajati podatke, označene v obrazcu St. 1 — Deklaracija o kakovosti gozdnega sadilnega materiala s fakturo. Za uvozni sadilni material mora deklaracija iz prvega odstavka lega Člena namesto Šte\'ilke potrdila o poreklu gozdnega sadilnega materiala, navajati Številko in datum certifikata, izdanega za uvoženi sadilni material. i 2 Člen Certifikat 2a sadilni material, ki se izvaža, se izdaja na obrazcu Št. 2 — Certifikat o poreklu gozdnega sadilnega materiala. 13. Člen Obrazca iz 11, in 12. člena tega pravilnika sta objavljena skupaj z njim in sta njegov sestavni del, 14. Člen Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v »Uradnem listu SFRJ«. 9. št. 14770'1 Namestnik Beograd, 4. oktobra 1968. zveznega sekretarja za gospodarstvo; Vlado Juričič s. r. 634.0.421 -f- 423,4 (497.12) VETROLOMI IIV SNEGOLOMI V SLOVENIJI V POVOJNI DOBI Dr. ing, Marjan Zupančič (Ljubljana) Prav da si od časa do časa ustx'arimo pregled o raznem dogajanju v naših gozdovih. Statistična poročihi sicer obstajajo, toda če jih yiihöe ne obdela, ostanejo le suhe šievUke. Včasih pa je takSniin podatkom le težko vdihniti »tivljenje«. Zato smo zaprosili vse slovenske gozdnogospodarska organizacije, det nam pošljejo pregledne podatke ali pa referate o ujmah, ki so prizadele gozdove na njihovih območjih v povojni dobi. Na podlagi ikrbno sestavljenih odgovorov smo lahko izdelali pričujočo študijo. Zbrani podatki se nanašajo na naslednja obdobja: GG Bled 1945—1966, GG Ljubijana 1945—1966, GG Brežice J958—J9Č6. GG Maribor 1946—1966, GG Nazarje 1945 do 1966, KI K Pomurka 1957—1966, GG Celje 1952—1966, GG Tolmin 195S do 1966, GG Novo mesto 1945—1966. GG Slovenj Gradec 1947—1966, KGP Kočevje 1945—1966 in GG Kranj 1952—1966. Obširne prispevke pa so izdelali ing. I. Habjan (GG Ljubljana), ing. L Koren (KIK Pomurka}, ing. B. Krasnov (GG Celje), ing. V. Mikuletič (GG Tolinin), mg. J. Potočnik (GG Slovenj Gradec), ing. L. Sadar (GG Kranj). Drugi so prispevali krajša poročila. Za CG Bled smo poiskali vir i' Gozdarsketfi vestniku 1966/9-10. Ker zajemajo podatki povojno dobo le nepopolno, je tudi ta študija nekoliko pomanjkljiva. Vendar smo prepričani, da nobene pomembne tovrstne poškodbe gozdov nismo izpustili. V^i sodelavci, ki so zbirali podatke, so se tnogli prepričati, kakšne težave nastanejo prt lem, ker so se podatki ali izgubili ali pa so bili zabeleženi površno oziroma le za namene statistike. Zopet ugotavljamo, kako nam poplava raznih evidenc in nekdanjih poročil nič ne koristi. To pa zato, ker poročamo in evidentiramo le zalo, da formalno zadostimo predpisom ali zhate-vam, in to uradniško, podatkov pa ne zbiramo in uporabljamo kot dobri gospodarji. Skrajni čas je te, da skrbno pregledamo in proučimo našo papirnato vojsko in zastaviino najpotrebnejše v mejah stroge funkcionahiosti. Iskreno zahvaljujemo vsem navedenim za uspešno sodelovanje in za izpričan dokaz o posluhu naše operative za »pravo« sodelovanje, ki ni le administrativno. p^.^j^ Snegolojni in vetrolomi so najpogostnejše poškodbe gozdov, ki jih povzročajo izredne vremenske razmere. Sem štejemo tudi požied, škode zaradi pozebe, toče in strele. V določeni meri prizadenejo ti pojavi tudi pragozdove, toda stabilnost in odpornost gospodarskih sestojev je preccj šibkejša od tiste, s katero jim kljubujejo pragozdovi. BodoČTiost našega gozdarstva lezi v intenziviranju gospodarjenja, ne pa v ekstenzivnosti. In prav pri intenzivnem gospodarjenju sta stabilnost in odpornost sestojev še prav posebno pomembni. Uveljavljanje äe tako popolne intenzivnosti in skrbnega gojitvenega načrtovanja je nepomembno, če nam vetrolomi in snegoloml prekrižajo najlepše načrte. Naloga lega sestavka je na podlagi poročil o vetrolomih in snegolomih, ki smo jih zbrali od gozdnih gospodarstev, prikazati obseg teh kalamitet v Sloveniji in v njih poiskati sklepe, ki so pomembni za gojenje stabilnih in odpornih sestojev. Na pobudo prof. dr. ing. Dušana Mlmška se je spomladi 1. 1967 začelo zbiranje podatkov o snegolomih in vetrolomih v povojni dobi. Na vsakem gozdnem gospodarstvu se je tega dela lotil po en gozdarski inženir, ki je bil pri tem navezan na pomoč svojih sodelavcev na tistem gozdnogospodarskem območju. To delo je bilo končano Šele poleti 196S. Podatki izvirajo iz pisanih dokmnentov (gozdne kronike, gospodarske knjige, elaborati, poročila). Ti viri pa zal niso popolni in ne obstajajo za vso povojno dobo. Ostale informacije so po spominu prispevali gozdarji, ki so kalamitete sami od blizu doživeli. Zaradi časovne odmaknjenosti in nepopolnosti spomina pa teh podatkov ne moremo imeti za posebno zanesljive. Poročila gozdnih gospodarstev so se zbrala v InŽtituLu za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani, Med njimi so precejšnje razlike glede na obširnost, popolnost in obdelavo podatkov. V vseh so bolj ali manj natančno predočeni obseg in vrsta kalamitet po letih, razni problemi v zvezi z njimi m deloma tudi gospodarska škoda. Pri obdelavi ich poročil sem skušal izluščiti iz njih najbistvenejše. Navajanje vseh Številnih zbranih podatkov bi presegalo obseg tega prispevka. Zbrano gradivo je vsakomur dostopno na inštitutu v Ljubljani. Tako so izvirni podatki splošno dostopni, hkrati pa tudi ohranjeni pred pozabo. Snegolomi Pri snegolomih se sneg nabira na krošnjah dreves, dokler ni obremenitev tolikšna, da se drevo zlomi ali podre. Škodo povzroča zlasti južni sneg, ki ima precej večjo težo na prostornlnsko enoto od suhega. Poleg tega se oprime vejj tudi primrzne nanje in ne zdrsne na tla kakor suh sneg. Skoda je posebno velika, če sneg zapade spomladi ali v jeseni, ko je drevje ol i stane, Skod zaradi suhega snega poročila ne omenjajo, pač pa je iz njih mogoče povzeli, da povzroča škodo zlasti sneg, ki pada ob brezvetrju. Veter lahko snežno škodo še poveča, vendar tudi stresa sneg s krošenj in jih s tem razbremenjuje. V manjšem obsegu dela sneg škodo vsako leto. Zelo pogosto potlači, povalja in povije mladje ali mlajše sestoje. Ker pri tem ne napade surovina za izdelavo lesnih sortimentov, škode niso vedno registrirane. Iz poročil povzemam kratek pregled snegolomov v zadnjih dveh desetletjih, Na območju gozdnega gospodarstva Bled je bilo poleg hudih vetro-lomov rudi več velikih snegolomov, ki so prizadeli zlasti visoke gozdnate planote; Pokljuko, Jelovico in Mežakljo. V večjem ali manjšem obsegu so se ponavljali vsakih 6 do 10 let. Katastrofalen snegolom je bil januarja 1961, ko je samo na Pokljuki padlo 130,000 m-' lesa, pa tudi Jelovica in Mežaklja sta bili tedaj prizadeti. Južni sneg, ki je padal več dni, je nazadnje Še primrznil na krošnje. Tudi v poročilu Tolminskega gozdnega gospodarstva so omenjeni številni večji in manjši snegolomi. Prepletanje mediteranskih in celinskih podnebnih vpJivov povzroča tam pogostne nenadne vremenske preobrate z mokrim snegom, ki zapade včasih zgodaj jeseni ali pozno spomladi na olistano drevje. Posebno liudi snegolonii so bili v obdobju 1965—1967. Najbolj so prizadeli gozdne obrate Ajdovščino in Črni vrh. Skupaj je bilo polomljenih nad 55.000 m^ iesa, raztresenega na žiroko okrog po težavnem svetu visokega krasa. Prizadeti so bili zlasti iglavci tanjših dimenzij. S tem je bila struktura sestojev zelo pokvarjena in nevarnost pred napadom Škodljivcev je bila zelo velika ter redno gospodarjenje močno prizadeto. Za gozdove teh in sosednjih gozdnih obratov je značiJno, da v njih sneg lomi vrhove smreke in v manjši meri tudi jelke in s tem ogroža udeležbo iglavcev. Uničevalne posledice .snega v mladem sestoju ameriškega jesena. Cmi log v Prek- murju (füto: ing. I. Koren) Poročilo s kočevskega gozdnogospodarskega območja omenja, da so snc-golomi prizadeli premalo negovane čiste iglaste sestoje; redki pa so primeri-škod v mešanih gozdovih. Pomembne poškodbe je povzročil sneg leta 1951 v gozdnem obratu Velike Lašče. Na sneg je padal se dež in primrzoval. Po lomljeno je bilo 15.000^ lesa skoraj samih iglavcev. Pozimi 1952/53 Je kombinirano delovanje snega in vetra v g. o. Podpre.'ska podrlo 4000 m^ lesa. Hudo. škodo je povzročil sneg v zimi 1966/67, in sicer v novembru in aprilu. Padlo'. je 8000 m^ iesa. Na območju gozdnega gospodarstva Kranj so bili najpomembnejši snego-lomi v letih 1952, 1958, 1962 in 1966 v nižinskih borovih gozdovih na Kranjskem in SorŠkem polju. Sneg je na veČ lisoČ hektarjih polomil povprečno-4 do Sm-^'ha. Najbolj so bili prizadeti nenegovani in steljarjeni sestoji. Pomembnejši in pogostnejši snegolomi so bili Še na Selški Jelovici v gozdovih smreke in jelke. Leta 1962 je sneg v decembru podrl 5600 m^ najlepšega lesa. iglavcev, poprečno JSm'Vha. Leta 1966 je padlo zaradi snega 6200m" lesa iglavcev tanjših dimenzij, raztresenega po večji povräini. Leta 19S7 je sneg ob koncu septembra v gospodarski enoti Blegoš polomil 3000 m' še zelene "bukve. Tudi v ljubljanskem gozdnogospodarskem območju so bili v letih 1952 in 1958 prizadeti nižinski borovi gozdovi. Sneg je lomil raztreseno na večjih po\ršinaii. Leta 1958 je v gozdnem obratu Domžale v nižinskih borovih gozdovih padlo 22.000 m-' lesa. Istega leta je na območju gozdnega obrata Litija v čistih nasadih sneg podrl 22.000 in^ smreke. V poškodovanih sestojih so se nato razmnožili Inbadarji in je bilo treba posekati še nadaljnjih 5000 m^ lesa. Pogoste poškodbe so bile zabeležene tudi v predelu Jelovice nad Zagorjem in ■drugod, kjer je precej smrekovih čistih nasadov. Z novomeškega gozdnega gospodarstva ni poročil o večjih snegolomih. Kot povsod, sneg naredi nekaj škode vsako leto. Leta 1957 je zapadel sneg v maju na že ozelenelo drevje, močno povil in polomil mlade sestoje in prizadel tudi starejše drevje. Nizka temperatura pa je prispevala še svoje poškodbe. Leta 1962 je sneg povzročil hudo škodo v mladih iglastih sestojih na ■Gorjancih. Na 42 ha je padlo 707 nv' drobnih sortimentov. Z brežiškega gozdnega gospodarstva poročajo, da občutnejših snežnih kalamitet ni bilo. Pogosti pa so bili raztreseni snegolomi na Bohorju in po Gorjancih na nadmorskih višinah 500 do 100Ü m. Tako je leta 1967 sneg na Opatovi gori polomil 1570 m-' lesa. Tudi tam so bili najbolj prizadeti čisti iglasti sestoji, ki niso bili negovani. Tudi na Primorskem ujme pogosto poškodujejo gozdove, Leta 1952 spomladi je npr, požJed takole uničil že starejäi čisti nasad črnega bora (foto V, Orel) Podobno poročilo iz Celja navaja, da obseg snegoJomov ni bil pomemben. Sneg je povzročal škodo v nekaterih predelih (Jurkiošter, Obsotelje) na nadmorskih višinah 500 do 800 m. Prizadete so bile smrekove monokuhure in tudi čisti, neredčeni bukovi in borovi sestoji, V Prekmurju so nastale škode zaradi snega v premalo negovanih nižinski borovih gozdovih. Leta 1957/58 je padlo na 12.000 ha lOOO m^' lesa. Moker sneg je povzročil katastrofo v pozni jeseni leta 1962 po vsem Prekmurju in tudi v sosednjih pokrajinali na Madžarskem. Najbolj je bil prizadet rdeči bor na Goričkem, Sktipaj je padlo 108.500 m-' lesa v pretežno mlajših sestojih, ki jih je tudi največ. Posledice po žleda v jeseni 1966 na Krekovšah (g. o. Idrija), slikane naslednjo pomlad (foto: ing. M. Ci-glar) V mariborskem gozdnogospodarskem območju se niso dogajali največji snegolomi na Pohorju, kjer pade največ snega, ampak v neredčenih, srednje starih borovih sestojih na Dravskem polju zlasti v letih 1947 in 1965. V pretežno goratem svetu slovenjgraškega gozdnega gospodarstva so snegolomi zelo pogost pojav in povzročajo znatno Škodo, Tako je 1950/51 v Mislinjski dolini sneg lomil in podiral največ v drogovnjakih in v sestojih, kjer je bilo v planskih letih velilco sekano. Tam je sneg leta 1955 povaljal in polomil ok. 120 ha smrekovih raonokukur. Leta 1958 je nastal v nižinskih gozdovih okrog Raven in Mežice hud snegolom, ki je prizadel skupaj okoli 13.000 m"' lesa in hkrati na 60 ha močno poškodoval nasade, V gozdnih obratih Ravne in CiTia je bil januarja 1965 v višinskem pa.su od 800 do 1200 in velik snegolom, ki je podrl 27.400 m' lesa. Škode so bile tudi v gozdnih obratih Dravograd in. Radlje. Poročilo z nazarskega gozdnogospodarskega območja navaja številne sne-golome, ki pa niso nikoli dosegli katastrofalnega obsega. Tudi tam so bili najbolj prizadeti neredčeni, enodobni, čisti smrekovi sestoji. Poäkodbe 7aradi žleda Podobno škodo kot sneg povzroča tudi požled. Na drevesne kroänje padajo kapljice, ki sproti zmrzujejo in se nabirajo v težek, leden oklep, žlede-nje nastaja pri posebni vremenski situaciji, ko deževne kapljice padajo iz zgornje, toplejše zračne plasti v nižjo, zelo ohlajeno, Izrazito največje poškodbe je povzročil žled decembra 1953 v idrijskih gozdovih. Prizadete so bile obširne površine gozdov v višinskem pasu med 500 in 800 m. Teža ledenega oklepa je bila tolikšna, da so se drevesa podirala, kadar pa so bila dobro zakoreninjena, so se lomila. Najbolj je trpela bukev, iglavci so bili zaradi prožnih vej le malo poškodovani. Podrtih in polomljenih je bilo več stotisoč dreves. V gozdnem obratu Idrija I je bilo prizadetih llO.OOOm^ lesa. V sosednjih črnovrŠkih gozdovih je takrat padlo 43.000m^ lesa. Obseg škode jc bil res katastrofalen, :dato je bilo redno gospodarjenje iztirjeno. Ing. V. Mikuletič iz Tolmina poroča, da iz razpoložljivih zgodovin.skih virov ni bilo mogoče ugotoviti, da bi požled v Idrijskih gozdovih žc kdaj prej povzročil takSno škodo. Drevesa so se podirala tudi kot domine, eno je potegnilo za seboj drugo. Najbolj so trpela drevesa z nesornernimi krošnjami. Dmgod po Sloveniji .so bile škode zaradi žleda neprimerno manjše. Tako je zaradi žleda v gozdnem obratu Litija leta 1958 padlo 850 m'-* iglavcev in 300 m' listavcev. V gozdnem obratu Logatec je vnovembru 1965 žled polomil 7000 m^ iglavcev. Zlomljeni so bili vrhovi, trpeli pa so tudi mlajSi nasadi. Leta 1966 je bi! v gozdnem obratu Škofljica snegolom z žledom. Prizadeti so bili posebno mladi iglasti sestoji. Isto leto je žled poškodoval nnlajše listnate gozdove v gozdnem obratu Vrhnika. Vetrolora v revnrju Rudno polje na Pokljuki v jeseni 1963 (foto: ing. M. Ciglar) Na celjskem območju, v gozdnem obratu Podčetrtek, je ieta 1960 žled polomil 827 m^ bukovine v mlajših, čistih sestojih. Veliko škodo je napravil Žled iia mariborskem območju leta 1958, V srednjedobnih bukovih sestojih, ki so bili v najboljši rasti v Halozah, na Boču, Tisovcu je padlo 7000 m' lesa, poprečno 45 m* na ha, Razdejanje zaradi vetroloma v pokljuških gozdovih v jeseni 1963 (Rudno polje) (foto: ing. M. Ciglar) Vetrolorni Rušilno moč vetra so upoštevali že starejši urejevalci gozdov v svojih elaboratih. Tako je bila npr. za pokljuške gozdove že leta 1903 predpisana smer sečnje od vzhoda proti zahodu, t. j. proti smeri glavnih vetrov. Tako načet in neutrjen rob sestoja ne bi bil neposredno izpostavljen vetru. Viharji pa ne prihajajo vedno iz iste strani. Močen vpliv na gibanje zračnih gmot ima tudi zemljišče s svojim mikro- in makroreliefom. O tem piše Bosshardt (1967), od katerega povzemam naslednja spoznanja. Za viharje, ki povzročajo velike škode, je značihio, da veter piha v višinah z veliko hitrostjo, pri tleh pa zaradi trenja in raznih ovir nastaja sunkovito, tudi vrtinčasto gibanje zraka. Posamezni sunki dosežejo hitrost, ki močno presega hitrost vetra v višinah. Na strmih pobočjih, ki so obrnjena proti vetru, nastanejo navadno le manjše škode, ker se tam veter nekako zajezi. Pač pa so občutne poškodbe na drugi strani grebena, na odvetrnem pobočju. Krovcem so znane škode, na tisti strani strehe, ki ni obrnjena proti vetru. Tako nastajajo zlasti za strmimi gorskimi pobočji vrtinčasti viharji, ki pa ne udarijo z vso silo takoj za grebenom, ampak nekje nižje na pobočju, pač v odvisnosti od oblike terena. Včasih se uveljavlja vihar z vso silo v pasovih, ki so dolgi tudi po več kilometrov. Tudi ta pojav moremo pripisati delovanju terenskih oblik na smer gibanja zračnih gmot. Na pobočjih, ki leže poševno na smer vetra, so Škode večje kot na tistih, ki leže pravokotno nanjo. Sploh pa so oblike terena preccj odločilne za zastajanje vetra, za njegovo vrtinčenje in divjanje. Omenjeni pisec navaja tudi, da so poškodbe zaradi vetra na višjih legah manjše, ker veter ne naleti na toliko terenskih ovir kot v nižjih legali in piha enakomernejše. V manjšem obsegu povzroča veter škodo skoraj povsod in vsako leto. V naslednjem navajam podatke o večjih vetrolomih, povzete iz poročil. Pri nas povzročajo vetrolomi najtežje probleme na Pokljuki. Poleg stalnih manjših vetrolomov je padlo leta 1951 tam 36.000 m"" lesa, leta 1963 pa 51.000 m''. Zveza med pretiranimi sečnjami po obeh svetovnih vojnah in med vetrolomi je dobro razpoznavna. Sicer so pa pokljuški smrekovi sestoji kc sami po sebi na veter zelo občutljivi. Smreke so dolge in vitke in v moren-skem tlu slabo zasidrane. Zanimivo je, da .?o stari redki sestoji odpornejši proti vetru, ker ga prepuščajo in ne zadržujejo. V poročilu tolminskega gozdnega gospodarstva so omenjeni .številni vetrolomi, ki pa niso imeli katastrofalnega obsega. Tako jc npr, veter 10. julija 1965 podrl v 100 m Širokem pasu v smeri Idrijski Log — Zala na Pevcu 2500 m^ lesa. Manjše škode zaradi vetra pa nastajajo povsod. Poročilo omenja tudi neugodno skupno delovanje vetra in snega. Poročilo iz postojnskega območja navaja le nekatere številke o škodi, ki jo je napravil silovit vihar v začetku julija 1965. Skupaj je padlo 263.045 m^ lesa, od tega le 12% listavcev. Nato je bilo pogozdeno 349,28 ha^ od tega polovica v zasebnem, polovica pa v družbenem sektorju. V poročilu iz kočevskega območja je omenjen vihar, ki je leta 1952 napravil v roških gozdovih nekaj več hektarjev velikih lukenj. Siloviti vihar, ki je leta 1965 pustošil na Notranjskem, se je na Kočevskem do konca izdiv-ja). Uničeval je v progah in luknjah; njegovo delovanje je bilo ozko omejeno. Zakonitosti divjanja niso bile opazne, na grebenih so bili sestoji podrti, na pobočjih pa ne; v vrtačah so bili ponekod gozdovi popolnoma polomljeni, na robovih pa ne. Skupaj je padlo 118.500 m^ lesa, V kranjskem gozdnogospodarskem območju so bili doslej vetrolomi v primerjavi s snegolomi manj pomembni. Velik vetrolom je nastal maja 1954, ko je severni veter na Košuti izruval 13.000 m-' Čiste lesne gmote, v avgustu istega leta pa še nadaljnjih 2000 m\ Prizadeti so bili gozdovi v višinskem pasu meci 900 in 1300 m, ki so trpeli zaradi gozdne page in so bili pičle zarasti ter slabe kakovosti, V ljubljanskem gozdnogospodarskem območju so nastali naslednji večji vetrolomi: septembra 1966 je vihar v škocijanskem podolju (gozdni obrat Grosuplje) podrl 5400 m-' lesa, pretežno smreke. Skupaj z viharjem je pustošila še toča. Smer vetra je bila pravokotna na smer doline. Zato je nastal zračni vrtinec, ki je v svojem centru polomil vse drevje, drugače pa le manj stabilna drevesa. V poškodovanih sestojih je bilo treba naslednje leto posekati še 4000 m^ lesa. Pomembna škoda je nastala istega leta v gozdnih predelih Mokre in Turjak, kjer je bilo podrtih 4700 m^ iglavcev in 400 ra-' listav-cei\ Nekateri iglasti sestoji so bili popolnoma uničeni. Zanimiva je, da je posamič in skupinsko primešan macesen ostal nepoškodovan. Od vetrolomov v novomeškem gozdnogospodarskem območju omenjam le nekatere. Julija 1947 je v gozdnem obratu Crmošnjice na 120 ha padlo 35,000 m^ lesa. Veter jc v večjih ali manjših luknjah podiral debelCj stare bukve. Junija 1965 je vihar v odd. 17 na Gorjancih, ki je izločen knt pragozd, podrl 450 ht' bukovine. V skupinah so bile unicenc naJlcpSe bukve. Iz brežiškega gozdnogospodarskega območja so v poročilu navedene- le manjše Žkode zaradi vetra. Tako je vihar leta 1958 v go2dnem obratu Radeče porušil 5 hektarjev SO-Ietnega Čistega bukovega sestoja. Leta 1964 pa je vihar v gozdnem obratu Kriko podrl 900 m' od bele gnilobe napadlega zelenega bora. V celjskem gozdnogospodarskem območju je bil obseg vetrolomov razmeroma neznaten. Največji vetrolom je bil leta 1964 na Pohorju v predelu Mašinžaga, ki meji na Mariborsko območje. Padlo je 77Ü0 m-' lesa. Poročilo za prekmurske gozdove ne omenja večjih vetrolomov. V mariborskem gozdnogospodarskem območju povzroča veter I'eliko več škode kot sneg. Najbolj so ogroženi nižinski smrekovi gozdovi na deloma zamočvirjenem svetu. Hudi vetrolom i so nastali v letih 1954 in 1955 in so podrli 15% letnega etata. Najbolj so bili prizadeti nižinski gozdovi v Cjgonci in Partovcu pri Oplotnic.i, kjer je padlo preko 6000 na^ smreke, deloma tudi bora. K vetrolomu so pripomogla mehka, zamočvirjena tla. Avgusta 1964 je na območju gozdnega obrata Lovrenc iia Pohorju porušil drevje vrtinČast vihtir. Na površini 90 ha je padlo 10.300 nv' smrekovine. Večji del te ploskve leži v celjskem območju. V slovenjgraŠkem gozdnogospodarskem območju so viharji naredili le nekoliko manj škode kot sneg. Med drugim je nastal leta 1947 hud vetrolom v gozdnem obratu Mislinja, kjer je padlo 4000 m' lesa. Junija 1961 je močno neurje zajelo zahodni del gozdnega obrata Slovenj Gradec ter gozdne obrate Ravne in Črno. Veliko škodo je prizadejala huda toča. Orkan je di\'jal na površini ok. 21.000 ha. Vode so hipoma narasle, pustošile v višjih predelih in zasipale v dolinah. Takrat je padlo preko 33.000 tn^ lesa, večinoma iglavcev. V načetih in poškodovanih gozdovih so zaradi tega nastajale škode še pozneje. Leta 1966 jc vihar podiral na severncTii pobočju Olševe. Prizadeti so bili eno-dobni, čisti, slabo rcdčeni smrekovi sestoji na površini 133 ha, Padlo je 43.000 m' lesa. Drevje je ležalo kol pečesano v eni smeri, večinoma je bilo izruvano, kjer je bilo trdneje zasidrano, so bila debla polomljena. V nazarskem gozdnogospodarskem območju je bilo več razmeroma majhnih vetrolomov. Največjo škodo je napravil veter leta 1954, ko je padlo 21,673 m-Mesa. Poäkoilbe zaradi pozebe Pri pozebah nastane Škoda tako, da se temperatura zraka v pri talni plasti zniža pod led išče, zato poškoduje rastlinsko tkivo, zlasti Še mlade neutrjene liste in poganjke. V nekaterih poročilih pozebe niso omenjene. S tem pa še jii rečeno, da v območjih niso naslajale, saj zelo pogosto takšne poškodbe opažamo npr. na smrekovih nasadih, kjer slana uniči vse mlade poganjke. V poročilu iz kočevskega gozdnogospodarskega območja je navedeno, da nekaterih predehh povzročajo zgodnje in posebno pozne slane znatno škodo, deformirajo gozdno drevje in zmanjšajo nekajletni prirastek. Tako je npr. slana med 28. in 29- junijem 1949 v predelu Po dp reška posmodila vse bukovo in jelovo mladje. Podobno je s!ana 3. marca 1953 oparila vse zelenje do višine 1000 m. Slana je torej poja\-, s katerim je treba računati. Poročilo z Ljubljanskega gozdnega gospodarstva omenja pozebo iz leta 1962 v gozdnih obratih Litija in Škofljica, Tz novomeškega gozdnega gospodarstva poročajo o budi pozebi leta 1953 v gozdnem obratu Crmošnjice (revir Ribnik-Golobinjek:). Maja 1957 je pozeba uničila bukove cvetove in poganjke na skoraj vsem območju. Podobno je bilo tudi drugje. Aprila. 1959 je na Gorjancih slana uničila bujno enoletno bukovo mladje. Veliko škodo je napravila pozeba v maju 1955 na območju Dravograda v višinskem pasu med 400 in 800 m. Poškodbe zaradi toče O taksnih poškodbah gozdov obširneje poročajo iz Tolmina. Ta vrsta škode je sicer redkejša, toda 4. julija 1965 je povzročila v gozdovih obratov Trnovo in Predmeja pravo katastrofo, ker je bukove letvenjake med Malo Lažno in Smrekovo drago tako sklestila, da so se začeli sušiti in jih je bilo potrebno popolnoma obnoviti na ok. 150 ba. V gozdnem obratu Trnovo je toča leta 1964 poškodovala pri Lokvah manjšo površino jelovih sestojev. Poškodbe sicer niso bile zelo vidne, toda naslednje leto so se jelke začele sušiti. Ta pojav opozarja, da je jelka zelo občutljiva za zunanje poškodbe. V gozdnem obratu Prečlmeja pa je toča takrat dobesedno sklestila stare jelke, da jih je bilo treba posekati, še sedaj se v prizadetih predelih susi veliko jelk. Skoda zaradi toče se kaže tudi na drugačen način. Ko so pred nekaj leti sekali bukovino pri Nagovcu (g. o. Predmeja), je na zunaj krasna bukovina dala le slabe deske, ki so bile polne rjavili pik. Te so posledica toče, ki je poškodovala debla pred 20—30 leti. V poročilu z gozdnega gospodarstva Ljub- Gorski javor, poškodovan od toče, so obrask adven-tivne veje. Mala Lažna (g, o. Predmeja) (foto: ing. V. MikuletiČ) Ijana je omenjena škoda zaradi toče iz leta 1945, v k. o. Velka vas in Hotič, ki je uničila listje in enoletne poganjke na listavcih. Točo nekajkrat omenja tudi poročilo iz Slovenjega Gradca. Neurje je divjalo 21. junija 1961 v Mežiški dolini in pri tern je toča na večji površini inoČno poškodovala predvsem mlade sestoje. V nazarskem gozdnogospodarskem območju v katastrskih občinah Ravne, Zavodnja, PleSivec je leta 1962 pustošila močna toča, poškodovala odraslo drevje in uničila mladje. Po tej toči so se začeli boiu zelo sušiti Zaradi te toče je bilo skupaj posekano 3—9000 m'' lesa pretežno iglavcev. Skoda je bila zelo daljnosežna. Brez dvoma je toča povzročila še marsikatero škodo, ki pa v poročilih ni omenjena. Sfcode zaradi drugih izrednih vremenskih razmer V poročilu iz Tolmina so omenjene pogoste Škode zaradi plazov v zgornji Soški doUni. Plazovi se valijo po ustaljenih poteh v koritih, grapah in po pobočjih. Včasih nastanejo tam, kjer jih tudi najstarejši ljudje ne pomnijo. Posebno veliko plazov je bilo leta 1952 s hudimi posledicami v Borjani pti Kobaridu. Februarja i952 je velik snežni plaz izpod Suhe v Prodih pri Knezi s svojim zračnim pritiskom podrl 2000 m^ bukovine in jesenovine. Drugi plaz je prav tam uničil IDOOm^ bukovin.e. Pogosti so plazovi v Zapodnu, pod Mojstrovko, Prisojnikom, v Zadnjici. Lepoču in Lepeni. Leta 1965 so plazovi v teh krajih uničili nad 2000 m' lesa. Manjše Škode zaradi plazov nastajajo tudi drugod v Julijskih in Savinjskih Alpah ter na Snežniku in drugod. Poročilo iz Slovenj Gradca omenja pogoste spomladanske suše, ki v na-.sadih uničujejo tudi nad polovico sadik. Spomladanska suša dela škodo tudi drugod po Sloveniji, Veliko škodo povzročajo tudi požari, za katere je suho vreme posebno ugodno. Navadno povzroče požar ljudje sami, celo namerno, le redko ga povzroči strela. Posehno radi nastajajo požari ob turističnih poteh in ob železnicah. Splošne ugotovitve Poročila ne obravnavajo podrobno posameznih kalamitet. Iz njih pa je mogoče izluščiti naslednje ugotovitve: Sneg in veter povzročata največ Škode v neredČcnih in v sploh premalo negovanih sestojih. Smrekove monokulture, kjer je bila nega zanemarjena, so posebno dober primer za to. V zasebnili oziroma kmečkih gozdovih so bile škode vedno manjše kot v gozdovih družbenega sektorja, V sestojih, kjer je bila nega zanemarjena, so krošnje navadno slabo razvite, nesomerne, drevje slabo zakoreninjeno, s tankim deblom, neenakomerno razporejeno. Zalo je razumljivo, da klimatične nenormalnosti takim sestojem ne prizanašajo. Kmečki gozdovi se za razliko od gozdov v družbenem sektorju navadno odlikujejo s tem, da je drevje različno staro in raznih vrst. V njih se pogosto seka, toda ne preveč hkrati, tako da je njihova stabilnost ohranjena in atrjevana. Vsa poročila poudarjajo potrebo po negi sestojev in po snovanju mešanih gozdov. Tako npr. že manjša primes dobro zakoreninjenih in stabilnih listavcev, udeleženih v zgornjem drevesnem sloju, krepi stojno trdnost plitvo zasidranega smrekovega sestoja. Zato je treba tudi pri odkazovanju puščati takšna stabilna drevesa, ki dajejo sestoju oporo. v poročilih so večkrat omenjeni ponavljajoči se snegolomi v nižinskih neredčenih borovih sestojih in v iieredčenih smrekovih monobLilturah. V takih sestojih že v mladosti sneg lomi posamezna drevesa in povzroča nastanek večjih ali manjših vrzeli. To se ponavlja vsakih nekaj let, dokler ne ostane razredčen odrasel sestoj, ki je toliko trden, da mu snegolomi ne morejo več do živega, Njihova gospodarska vrednost tako navadno ne doseže mogoče ravni. Narava redči pač po svoje in ne po prai'ilih naprednega gozdarstva. Čeprav poročila t,amo nekajkrat omenjajo, da so pretiranim sečnjajti v povojnem času sledili \'etrolömi in snegolomi, je verjetno marsikatera pomembna poškodba, nastala na ta način. V poročilih jc tudi večkrat navedeno, da so večji snegolomi in veLrolomi sestoje tako zelo načeli in zrahljali, da so jim kmalu sledile še podobne manjše poškodbe. Posebno po snegoloinih, ki niso koncentrirani, leži po tleh, raztreseno daleč vsaksebi, veliko lesa. Tudi stoječe drevje pri tem navadno ni brez poškodb. V takih razmerah preti huda nevarnost pred razmnožitvijo škodljivcev. Tako je ponekod v poročilih omenjeno, da je bilo treba po vetrolomih in snegolomih po.sekati ie več lesa zaradi kibadarjev. Samo po sebi se razume, da je v takem položaju poirebno čimprej pospravili ves podrt in polomljen les in ukreniti vse potrebno, da se prepreči razmnoževanje škodljivcev, V takšnem primeru mora zato gozdni obrat napeti vse sile, četudi bi redno gospodarjenje zato prišlo za daljši ali za krajši čas iz tira. Glede koncentriranosti po.škodb v poročilih ni bilo mogoče najti kaj več podatkov. Poškodbe, ki jih povzročijo siloviti vrtinčasti viharji, so zelo osredotočene, Na splošno so \'etrolomi bolj koncentrirani. Nasprotno so poškodbe zaradi snegolomov navadno zelo raztresene. Sneg ne prizanaša tudi nnlajšim sestojem, goščam in letvenjakom in včasih tudi ne mladju. Po snegolomih ostaja v gozdu tudi drevje s polomljenimi krošnjami, ki ga je treba postopoma odstraniti iz gozda. Pisci nekaterih poročil menijo, da je mogoče z razumni nt gospodarjenjem omejiti kalamitete na najmanjšo mero. Le posledic tistih redkih in izrednih izbruhov naravnih sil, ki tudi najtrdnejšim sestojem ne prizanašajo, ni mogoče preprečiti. Gospodarska škoda Kljub nekoliko pomanjkljivim podatkom lahko iz poročil sklepamo, da zavzemajo škode zaradi vetrolomov in snegoloinov v Sloveniji upoštevanja vreden obseg. Ocenljive in neocenljive škode, ki pri tem nastanejo — razen v nekaterih območjih — znatno vplivajo na gospodarski uspeh gozdarstva. Posebno v gorskem svetu so zelo pogostnCj prav tako tudi v pretežno čistih borovih in smrekovih sestojih v nižjih legah. V gozdovih blejskega območja vremenske kalamitete spreminjajo letni sečni načrt za poprečno 15—20%, v nekaterih letih pa podrejo več lesa, kot znaša celotna predvidena sečnja. V tolminskem obuiočju redno nastajajo večje ali manjše Škode v gozdovih, med njimi je bila najhujša katastrofa zaradi žleda leia 1953 v idrijskih gozdovih. V kočevskem območju napade zaradi snega in vetra vsako leto okrog 3000 m'' lesa, v nekaterih letih dosežejo škode kata.stroTalen obseg, npr, leta 1965, ko je vihar podrl 118.500 lesa. Na kranjskem območju sneg in veter podreta poprečno etata, na Ijub- Ijanskem pa znašajo škode vsako leto 2—3 tisoč m^ ali 1^1% etata. Seveda so v nekaterih letih na posameznih gozdnih obratih te škode znatno večje. Na novomeškem območju pade vsako leto zaradi snega in vetra 7—10 tisoč m'' lesa, večjih katastrof pa tam ni bilo. Na brežiškem območju podreta sneg in veter poprečno 5,8% lesa od skupne letne sečnje, in to zlasti iglavcev. V celjskem območju pade vsako leto poprečno po 2000 m^ lesa ali 1,1% etata. Tudi gozdnemu gospodarstvu Maribor, od koder nI bilo poročil o večjih kalamite-tah, napade zaradi snega in vetra na leto 5—10% posekanega lesa. V prekmurskih gozdovih je bil katastrofalen snegolom leta 1962, sicer pa večjih kalamitet ni bilo. Na slovenjgraškem področju podreta sneg in veter poprečno 20% etata. Iz nazarskega področja sicer iie poročajo o večjih katastrofah, vendar pa je obseg škode zaradi snega in vetra vsako leto precejšen. Navajam primer obračuna gospodarske škode, ki ga je naredi! inženir B.Krasnov iz Celja za vetrolom, nastal poleti J9Ö4 v predelu Mašinžaga na Pohorju. Vihar je tam polomil 7.700 m^ lesa na 52,6 ha. Skoda je razčlenjena takole: a) Odpadek pri izdelavi lesa je bil za 6% večji kot bi bil pri normalni sečnji, skupaj torej za 300 m\ Pri ceni 150 N din za 1 m'' pomeni to i7gubo 45.000 N din, b) Namesto norme 3 m^ za izdelavo lesa v 8 urah je morala biti zaradi tezavnejšega in nevarnejšega dela na podrtem drevju določena norma 2 m\ Pri takratni urni postavki 3,5 N din in režijskem faktorju 2,2 pomeni to izgubo 91.670 Ndin. c) Na izredno plitvih in revnih tleh je bila obnova sestoja zelo težavna. Pri pogozdovanju je bilo treba pognojiti tla s kompostom, mineralnimi gnojili in jih biološko meliorirati. Račun je pokazal, da stane obnova 1 ha sestoja 8.ono N din. Pri normalni sečnji bi pa ti stroški znašali 3.200 N din za ha. Za vso prizadeto površino znaSa torej izguba 217.900Ndin. č) Ker je les koncentrirano napadel, so bili spravilni stroški za 5 Ndin manjši kot bi biU sicer. Za vso izkoriščeno količino lesa pomeni to prihranek 30.555 M din. Celotna Izguba znaša torej 324.115 N din^ alt ok, 50 Ndin za kubik izdelanega lesa. Na kratko povzeto so neposredne gospodarske izgube zaradi obravnavanih kalamitet naslednje: — večji odpadek pri polomljenem in podrtem lesu, — težja izdelava, — težave pri unovčenju nenadno napadiega lesa, — večji stroški za obnovo poškodovanih sestojev, — težamo spravilo raztreseno napad I ega lesa, — večji stroški za varstvo gozdov zaradi nevarnosti pred razmnnžitvijo škodljivcev. Pri tem niso upoštevane daljnosežne, težko ocenljive škode, kot so npr.: — Preusmeritev rednega gospodarjenja na pospravljanje podrtega lesa in na obnovo poškodovanih sestojev; gospodarjenje se mora za daljši čas prilagoditi spremenjenim razmeram. — Pri snegolomih, ki prizadevajo zlasti Iglavce ali drevje določene debeline, se poslabša zgradba sestojev. — Ko veter pri nastanku vetrolomov maje drevje, zbije tlo pod koreninami in jih poškoduje. — V poškodovanih in načetih sestojih se poveča nevarnost pred nadalj-nimi poškodbami. Za podatke o obsegu kaJamitet in o povzročeni škodi smo uporabili tudi evidenco Zavoda za statistiko v Ljubljani. Vsi podatki, ki smo jih mogli zbrati, so prikazani v razpredelnici. Pripomniti moram, da za zbiranje podatkov o takšnih škodah doslej še ni izdelana primerna metodika. Natančnost podatkov iz različnih razlogov ni povsem zanesljiva in v dinarjih prikazana škoda ni preračunana na današnjo vrednost. Poleg tega |e bil obračun škode zelo poenostavljen in ima zato le orientacijsko vrednost. Škode v gozdovih zaradi vremenskih nezgod Leto 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 m-i 1,218 5,678 28.081 2.726 2 974 5.861 99,156 Ndin 48.430 94.DOO 640.590 261.720 78.530 272.870 4394,770 Leto 1962 1963 1964 1965 1966 1967 N din 8,656,880 6,864,150 4,926,810 33,406.000 18,193.000 6,165.0110 m^ 162,901 76,100 49.875 396.201 166,846 76.361 Vplivi na stojnost sestojev Vsa poročila poudarjajo, kako važna je nega gozda za stoj no trdnost in odpornost sestojev. Podobne ugotovitve najdemo tudi v strokovni literaturi, od koder navajam nekaj pozetkov. Oblika drevesne krošnje je zelo dober znak, ki kaže. kakSoe in kolikšne nege je bil sestoj deležen. Za negovane sestoje so značilne somerne, dovolj razvite krošnje. O obliki krošenj glede na odpornost proti snegolomom v pokljuških gozdovih piše IVllinšek C1966). Tlačna napetost v debhi s snegom obremenjenega drevesa je tem večja, čim bolj je krošnja nesomerna. Pri somerni krošnji je ta minimalna, pri ne-somerni pa se hitro poveča tako, da pride do lomljenja in podiranja. Tako je nesomerna krošnja pri enakih snežnih razmerah 8-kvat do 9-krat bolj obremenjena kot somerna krošnja; pri tem pa ni mišljen ekstremni primer. Isti avtor ugotavlja, da je pri ozki in globoki krošnji oprtjemališče vetra nižje in zato tudi manjša njegova rušilna moč. Kratka in široka krošnja nudi vetru dobro in visoko oprijemališče; pri tem pa ima navadno tako drevo Se tanko deblo in je slabo zakoreninjeno. Ob večji hitrosti vetra se pri neugodno oblikovani krošnji rušilna moč vetra Še nesorazmerno poveča. Podobne ugotovitve navajajo tudi Pečina, Chrousi in Kadlus (1968). O vetrolomih v učnem gozdu gozdarske fakultete v Zürichu v februarju in marcu 1967 poroča Lei bund gut (1967 J. Največ je bilo Škod v sestojih, ki so bili že v gospodarskem načrtu označeni kot labilni. To so bili predvsem skoraj cisti smrekovi sestoji. Drugod pa veter na izpostavljenem zemljišču ni podirai skoraj 40 m visokih smrek nekdanjega srednjega gozda. Pomembna Škoda je vedno nastala samo v premalo in prepozno redčenih sestojih s preveliko lesno zalogo. Omembe vredno je, da večje škode ni bilo v sestojih, ki so bili redčeni v enem od zadnjih šestih let. Prav tako ni bilo večje Škode okrog pomlajevalnih jeder skupinsko postopnega gospodarjenja. Vlaganja v inten- zivno nego gozda se torej morejo že v kratkem izplačati. Isti avtor (1969) ugotavlja, da so sestoji iglavcev takoj po redčenju res manj stabilni kot pred tem. Na primeru fakultetnega gozda pri Zürichu potrjuje izkušnje praktikov, da so pravočasno in močno redčeni sestoji stabilnejši kol zmer-neje redčeni, Te vetrolome v februarju in marcu 1?67 je za celotno Švico analiziral Bosshardt 0967). Ugoto\'il je, da so bili najbolj prizadeti premalo negovani smrekovi sestoji in prestari gozdovi, V izogib škodam priporoča snovanje mešanih gozdov, pravočasno redčenje mladih in srednje starih sestojev in pomladitev prestarih gozdov. Pomemben vpliv na stabilnost sestojev imajo tudi tla. V mehkih tleh, ki so navadno tudi mokra, drevo nima prave opore in viharji ga prej razmajejo in izkoreninijo. To velja posebno za smreko s plitvimi koreninami, O tem piSe Hütte (1967). Ce viharji nastopijo po deževju, ko so tla razmehčana in razmočena, je škoda se večja kot bi bila sicer. Tako se je zgodilo npr, v Švici pri vetrolomih leta 1967 (Bosshardt 1967) in pri velikih vetrolomih na Pokljuki (Bernik 1966). Mitscherlich (1968) ugotavlja, da viharji pogosto ne podirajo zunanjega roba gozda, pri tem pa pustošijo v notranjosti sestoja. Ta pojav pojasnjuje tako, da je rob gozda močno vejnat in zato za veter malo prepusten. Na robu gozda se zračni tok üajezi, dvigne in nato s povečano močjo udari v notranjost gozda. Zato priporoča, naj bo rob gozda toliko prepusten, da se zračni tok ob njem ne bi ustavljal. Navaja tudi gojitvene ukrepe za tako oblikovanje gozdnega roba. Vihar naj v veliki meri prodira v notranjost gozda, podobno kol novejža vojaška obrambna taktika ne zadržati sovražnika na meji, ampak ga ustavi v notranjosti dežele. "V tej zvezi avtor poudarja, da je treba skrbeti za stabilnost in dobro zakoieninjenost dreves že od njihove mladosti, čim starejše je drevo, lem težje je nanj vplivati z gojitvenimi ukrepi. Povzetek Na osnovi poročil naših gozdnih gospodarstev so v sestavku upoštevani najpomembnej.^i snegolomi in vetrolomi v povojnem času. Prispevek obravnava tudi škode zaradi žleda, pozebe, toče in snežnih plazov. Najpomembnejše vremenske kalamitete so bile v zahodni in južni Sloveniji, od Julijskih Alp prek Trnovskega gozda, Hrušice do Snežnika. Ta predel jc pod vplivom menjajoČega oceanskega lo kontinentalnega podnebja. Posledica tega so hitre spremembe temperatiire, mokre snežne padavine, včasih še celo v dobi vegetacije, in občasni močni vetrovi in viharji. Zato vredni pokljuški gozdovi pogosto zelo trpijo zaradi snega in viharja, Tanuarja 1961 je sneg tam podrl 130,000 m'' lesa, leta 1963 pa je zaradi viharja padlo 51,000 m'. Nadalje je pomemben katastrofalen požled v idrijskih gozdovih decembra 1953, ki je polomil 153.000 m''' lesa. Vse doslej znane škode zaradi požleda v Sloveniji niso tako obsežne kot le-ta. Hudi, ponavljajoči se snegolomi so bili v letih 1965 do 1967 v \asokokraških gozdovih južno od Idrije (g. o. Ajdovščina in črni vrh). Skupaj je padlo nad 55,000 m^ zlasti tanjšega iglastega lesa, raztreseno po vsem težavnem visokem Itrasu, Že itak prepicel delež iglavcev se je s tem še zmanjšal. Največje škode zaradi viharja so bile poleti 1965. V postojnskem in kočevskem gozdnogospodarskem območju je padlo skupaj 282.000 m^ lesa, to je veČ kot je bilo načrtovano za sečnjo. V divjanju silovitega., vrtinčastega viharja ni bilo mogoče spoznati nikakršne zakonitosti; uničevat je gozd v pasovih in v luknjah. Posebno omembo zaslu- žijo pogostne in pomembne vremenske kalarnilete v gorskih gozdovih Mežiške do]ine, V notranjosti dežele, kjer prevladujejo različne variante zmej^no kontinentalne klime, so vremenske katastrofe siccr pogostne, Toda manj obsežne. Tam so pomembni snegolomi v nižinskih čistih borovih gozdovih, ki se skoraj vsakih šest let ponavljajo Najbolj so prizadeti miEvdi, pregosti sestoji. Največja kalamiteta te vrste je bila pozno jeseni leta 1962 v Prekmurju in tudi v so.sednjih pokrajinah na Madžarskem. V Prekmurju je padlo skupaj lOS.SOOm-' lesa Za razna gozdna gospodarstva znašajo škode zaradi vremenskih kalamilet poprečno I do 20 predvidene letne sečnje, vendar so bile v posameznih letih zelo različne. Vsa poročila ugotavljajo, da so sestoji, ki so bili premalo negovani in nezadostno redčeni, najmanj stabilni. Posebno obČutljn'i so premalo negovani čisti iglasti sestoji. Nasprotno temu so se zasebni kniečki gozdovi obnesli kol zelo trdni. Pogosti, toda ne premočni posegi v te gozdove so verjetno odlično prispevali k njihovi stabilnosti. Opaženo je bilo, da so nekdanje pretirane in nestrokovno opravljene sečnje oslabile trdnost gozdov. Vremenska kalamiteta more tako zelo omajati stabilnost sestojev, da ji sledijo se nadaljnje poškodbe. Za odpornost sestojev so zelo neugodne nesimetrične, preširolte krošnje in preslabotna zakoreninjenost dreves. Nekateri strokovnjaki v praksi menijo, da more dosledna nega gozdov preprečiti katastrofe zaradi kiimatiČnib nenormahiosti, razen pri redkih in izrednih pojavih, proti katerim je človek brez moči. SCHNEE^ UND STURMSCHÄDEN IN SLOWENIEN IN DER NACHKRIEGSZEIT (ZusammenCassLing) Auf Grund der Berichte der slowenischen Forstdirektionen werden die wichtigsten Schnee- und Sturmaschäden der Nachkriegszeit angeführt Dabei wurden z, T, audi die durch Eis, Frost, Hagel, Schneelawinen verursachten Schäden berücksichtigt. Die bedeutendsten Unwetterkatastrophen kommen im Westen und Süden Sloweniens vor, von den Julischen Alpen über die Din arische Bergkette (Trnovski gozd, Hrušica) bis zu Sneznik-Massiv. Das genannte Gebiet steht unter dem wechselnden Einfluss des maritimen und kontinentalen Klimas. Die Folgen davon sind plötzliche Temperatumechsel, Nasschneefäüe, mancbrnal sogar in der Vegetal ion.';zei t, wie auch starke Winde inid Stürme, So leiden die wertvollen Fichtenwälder von Pokljuka in den östlichen Julischen Alpen sehr häufig unLer Schnee und Sturm. Im Jänner 1961 sind hier 130.000 m-' Holz unter Schnee gefallen und im November 1963 sind 51.000 m' von Sturm geworfen worden. Weiter ist dej katastrophale Eisbruch im Dezember 1953 in den Wäldern des bekannten Forstbetriebes Idrija zu erwähnen. Ingesamt wurden 153,000 m^ von Eis gebrochen oder umgeworfen. Alle bisher in Slowenien verzeichneten Eisbmchschäden haben dieses Ausnia.ss bei weitem nicht erreicht. Starke, wiederholte Schneebrüche ereigneten sich in den Jahren 1965 bis 1967 in den Hochkarstwäldern südlich von. Idrija (Forslbelrieb Ajdovščina und Črni vrh). Es fielen über 55.000 m^ vor allem schwaches Nadelholz, weit zerstreut im schwierigen Hochkarstgelände. Der ohnehin ungenügende Nadelholz an teil hat sich damit noch verringert. Der grösste Sturmschaden der Nachkriegszeit ereignete sich im Sommer 1965, In den Forstdirektionen Postojna und Kočevje fielen ingesamt 282.000 m^. Der geplante jährliche Hiebssatz dieser beiden Forstdirektionen wurde damit übertroffen. Der gewaltige, wirbelartige Sturm wütete ohne erkenbare Gesetzmässigkeit in Streifen und auf einzelnen Flächen, Besonders häufig und bedeutend sind die Unwetterkatastrophen, in der gebirgigen Gegend um das Meža-Tal in den östlichen Karawanken. Im Inneren des Landes, wo ein gemässigtes kontinentales Klima herrscht, komimen die Unwetterkatastrophen zwar noch häufig, aber nicht mehr in diesem Umfange vor. Hier sind Schneebruchschäden in den in tieferen Lagen gelegenen reinen Kiefembe-ständen x\x erwälmcn, die sich nahezu alle sechs Jalire wiederholen. Vor altem sind dich t gewachsene junge Bestände geschädigt. Der weitaus grösste Schaden dieser Art ereignete sich im Spätherbst 1962 in Prckmurje und in der angrenzenden ungarischen Gegend. In Prekmurje fielen ingesamt 108,500 m^. Im Bereiche einzelner Forst direkt ionen betragen die UnweLterschäden durchschnittlich I bis 20 % des Jährlichen Hiebssatzes, jedoch von Jahr zu Jahr sehr verschieden. Alle Berichte stimmen darin überein, dass gerade ungepflegte, zu wenig durchforstete Bestände am wenigsten stabil sind. Wenig gepflegte reine Nadelbestände sind noch besoaders empfindlich. Dagegen haben sich private Bauernwälder als sehr stabil erwiesen. Diese werden durhc häufige, aber massige Eingriffe gekennzeichnet und das trägt wahrscheinlich zu ihrer Stabilität bei, E.? ist beobachtet worden, dass eine übermässige und untachgemässe Nutzung in der Vergangenlieit, bei den Unvetterkatastrophen mitschuldig war. Auch kann eine Unwetterkatastrophe den Wald so angreifen, dass weitere Schäden folgen. Als sehr ungünstig bei Unwetterkatastrophen haben sich unsymetrische und zu breite Baumkronen sowie schlechte Verwurzelung der Baüme erwiesen. Einige Forstpraktiker haben die Meinung geäussert, dass durch eine konsequente Waldphflege die Unwetterkatastrophen zu verhindern seien, abgesehen von den seltenen aussergewonlichen Naturereignissen, denen der Mensch machtlos gegenübersteht. Literatura Poročilo o vetrolomih in snegolomih za posamezna gozdnogospodarska območja. Avtorji; Raj ko Eernik (Bled), Ivan Habjan (Ljubljana), Marjan Hladnik (Brežice), Franc Ivanek (Maribor), Branko Korbcr (Nazarje), Ivan Koren (Murska Sobota), Boris Krasnov (Celje), Vitomir Mikuletic ToJmin), Zvone Nastran (Postojna), Jože Petrič (Novo mesto), Janko Potočnik (Slovenj Griidec), Anton Pre-tesnik (Kočevje), l-ado Sadar (Kranj). Bernik, R.: (I9öä) Katastrofe v gozdovih triglavskega gozdnogospodarskega območja, Gozdarski vestnik, št, 9—10. Bosshard, W.: (1967) Erhenbungen Uber die Schäden der Winterstrüme 1967, Schweizerische Zailschnft für Forstwesen, No. 12. Brinar, M.; (1954) Katastrofa v idrijskih gozdovih kot vzpodbuda za ra7miä-Ijanje o stojnosti bukovdi gozdov, Gozdarski vestnik, Št .3. Eihsrlc, K... (1968) Probleme der Wiededierstellung .sturmgeschädigter Wälder, Schweizerische Zeitschrift für Forstwesen, No. 2, Fischar, F.: (1968) Zur Frage der WiederherstelltJng sturmgeschädigter Wäldet, Wald und Holz, No. 5. Fy-aser, A.: (1962) The soii and Roots as Factors in Tree Stabiütv Forestrv, Vol. XXXV, Nr 2, 1962 Geiger, Ä,,- (1950) Die meteorologischen Voraussetzungen der Sturmgefährdung, Forstwissenschaftliches Ceniralblatt, 2/3. Hütte, P.: (1967) Die standörtliclien Voraus.setzungen der Sturmschäden, Forstwissenschaftliches Centralblatt, 5. Leibimdgut, H.: (1967) Zu den Sturmschaden im Nachwinter 1967, Schweizerische Zeitschrift für Forstwesen, 12. Laihundgtit, H.: (1969) Erhöht eine starke Duj'cliforstung die Windwurfgefahr, Schweizerische Zeitschrift für Forstwesen, 2. Mergen, F.: (1954) Mechanical Aspects of Windbreakage and Windfirmess, Jouriial of Forestry', 52, Mitscherlich,G.: {1968) Zur Frage der Stuniisichevung der Bestände. Aligeineine Forsfzeitschrift, 36—37. MUnSek, D.: (1966) Gozd no gojit ven i problemi in naloge v gorskih smrekovih gozdovih. Gozdarski vestnik, št. 9—10. PeHtm, V., Chrousi, h.iKadlus, Z.: (1968) New experimentes on the protection of forest stands against calamites of wind and snowbreaks (Orig. poljski),, Sylvan, 6. VitcP.: (195!) Methode und Ergebiiiss einer Sturmschadenskartierung im Lehrforstamt BraiJiwald (Oberweserbergland), Forst wissenschaftliches Centraiblatt, 336. Volk, K.: (1968) Ueber die Sturmschäden in Süd baden, ALtg. Forst- und .Tagd-zeitujig. 3. 634.0.421 (497.125) POSLEDICE NEURJA IZ LETA 1965 V GOZDOVIH NA OBMOČJU OBRATA CERKNICA Ing. Edvard Rebula (Cerknica) Popoldne nied 17, in 19. uro je na pra2ničnj dan 4, julija 1965 divjal če?: slovenski kras in Notranjsko do zahodne Dolenjske silovit vihar, ki je dosegel moč orkana, saj je odkrival hiše, rušil kozolce m podiral ter lomil drevesa pa tudi ccle sestoje, V noci med 4. in S. julijem je podoben piš z enakim delovanjem še povečal prvotno razdejanje. Dokončal pa ga je sneg naslednjo zimo, ki je podrl po viharju nagnjena ali omajana drevesa. Po pnflh cenitvah, ki so bile opravljene do jeseni 1965, je obravnavani vihar na svoji poti (1) podrl 301.706 lesne gmote in je povzročil v gozdovih za 12,720.000 Ndin škode. Po teh podatkih je vihar na območju Gozdnega gospodarstva Postojna podrl 209.146 m~ lesne gmote. Zaradi ogromne količine uničenega drevja in zaradi njegove velike raziresenosti na površini prek 1100 km'^ in različne razlage Zakona o gozdovih Yl leta 1965 se je izdelava podrtega drevja zavlekla skozi vse leto 1966, v zasebnih gozdovih pa celo v naslednje leto- Sedaj, tri leta po viharju, ko je izdelan in prodan ali pa že propadel in strohnel podrt les, ko so prizadeta gozdna zemljišča večinoma že urejena in pogozdena, ko so znani natančni podatki o prevzeti lesni gmoti iz podrtij, je šele mogoče bolje oceniti posJedice obravnavanega neurja. Iz izkušenj pri cenitvi podrte lesne gmote, iz opažanj o značilnostih prizadetih krajev in načinih podiranja in iz ugotovitev pri izdelavi in prodaji lesnih sortimentov je mogoče napraviti določene sklepe, ki so koristni za gozdarsko prakso. Obravnavano neurje pa je zaradi svoje moči in obsega ter posledic edinstveno v znani preteklosti našega gozdarstva, in ga je tudi zaradi tega vredno nekoliko podrobneje obdelati. Gozdni obrat Cerknica leži sredi viharjeve poti, ki je zajela vse območje obrata in je zato tam tudi škoda najhujša. Obrat predstavlja v sestavi G G Postojna posebnost glede na strukturo lastnine; blizu 2/3 gozdov je namreč zasebnih. To dejstvo je tudj vplivalo na razmere ob uveljavitvi Zakona o gozdovih in na posledice viharja, kot bo to pozneje razloženo. Razmere in podatki za ta obrat so mi tudi najbolj znani, zato se izvajanja o škodi Ln druge ugotovitve v tem primeru nanašajo na Gozni obrat Cerknica. škode od viharja S tem, da je neurje podrlo ogromno lesno gmoto, je povzročilo velikansko gospodarsko Škodo, ki se sestoji iz različnih postavk in bom vsako ločeno obdelal. Zanima nas skupna vrednost škode za vse območje, prav tako ali pa se bolj pa je pomenibna njena vrednost, preračunana na določeno enoto, ker omogoča boljSo predstavo o svoji intenzivnosti. Kot enoti prideta v poštev ha in m^. Ker je vihar povzročil različne poškodbe, ponekod je podrl ^ se drevje na določeni površini, ki jo je mogoče ugotoviti, drugje pa je podrl drevje v šopih pa tudi posamič, zato prizadele površine ni mogoče natančno dognati, toda škodo lahko izrazimo v kubičnih metrih. Uporaba te mere je primerna tudi zato, ker Ki škodo na ta način laže predstavljamo, npr. 20 Ndin škode na 1 m'. Zato sem se odločil za uporabo enote; 1 m^ izdelane lesne ^mote. Vetrolom na BloŠčku pri Loškem potoku (foto: ing, A. Pre lesnik) Pri ugotavljanju celotne količine podrtega drevja pridemo do zelo zanimive časovne primerjave podatkov. Pri njihovi presoji pa je treba upoštevati, kdaj in kako so bili zbrani. Vihar je zajel zelo prostrano območje, podiral ponekod celotne komplekse do 12 ha, drugod pa le posamezna drevesa. Jasno je, da so bile pri cenitvi upoštevane le večje površine, ki so bile posebno očitne. Zaradi pomanjkanja tovrstnih izkušenj in zaradi skoraj onemogočene prehodnosti je bi! ocenjen le del podrte lesne gmote. Razen tega pa so mnoga drevesa, ki so pozneje padla, bila takoj po viharju le nagnjena in so ostala zelena vse do jeseni, iglavci celo do naslednjega poletja (1966). Tudi večina nagnjenih in tudi podrtih listavcev, ki niso bili prelomljeni, ampak le izru-vani, je v naslednjem letu ozelenela. Dva dni po neurju je bilo posvetovanje, kjer naj bi se ugotovile količine podrtega drevja in organizirala izdelava. Od tod izvira podatek (5), da je bilo na Gozdnem obratu Cerknica podrtih 42.000 m-^ iglavcev in kakih 10.000 m^ listavcev. Takoj po neurju smo zaceli i odkazovanjem in izdelavo in so se prvomi podatki sčasoma izpopolnjevali. Tako je nastal podatek z dne 22. U. ]965, ki pravi, da je bilo v zasebnih gozdovih Gozdnega obrata Cerknica podrtih 61.7Ö0m^ iglavcev in 17.400 m^ listavcev (en del je ocenjen). Zanimivo je, da je bilo v tako težavnih razmerah, kol; so vladale po vetrolomu, mogoče izmeriti do navedenega datuma 30.382 m^ iglavcev in 6604 m^ listavcev, že tedaj je bilo ocenjeno, da bo po 1. 4. 1366 ostalo za izdelavo v zasebnih gozdovih nad 28.000 m' lesa. Naslednji podatek se nanaša na stanje 18. 7, 1966. Zbran je bil po revirjih, zato tudi že nekoliko prikazuje površinsko razporeditev podrtij, Navajam ga tako, kot je bil zbran, dodana mu je le kolona, ki kaže, koliko m^ na 1 ha je bilo poprečno podrtih. Ti podatki so razvidni iz tabele št. 1. Za našo obravnavo je pomembno, da je bilo po teh podatkih, zbranih z odkazilom, na območju GO Cerknica podrtih od neurja 113.021m'' iglavcev in 27.099 m^ listavcev bruto lesne gmote. Naj navedemo Se dokončne podatke iz evidence na Gozdnem obratu Cerknica, ki kažejo, da je bila iz lesne gmote, podrte v viharju izdelana in prevzeta naslednja količina lesnih sortimentov; Družbeni sektor igl. 35.323 m^ list. 6.764 m^ skupno 42.087 m-' Zasebni sektor igl. 90.562 m', list. 15.014 m^ skupno 105.576 m* Skupaj igl. 125.385 m^, hst. 21.778ra3 skupaj 147.663 m^ Pregled podrtih lesnih gmot po revirjih Revir aioke Zilee Begunje Žel še Otok Skocjan Skupaj Zasebni sektor Iglavci 22.495 12.071 6.920 ^7.346 14,156 - 72,988 Listavci 3.925 3.265 174 4.168 8.008 — 19.540 5kUpai 26,420 15.336 7.094 2LS14 22,164 92.528 Dmtbeni sektor Iglavci 3.652 3.054 2.077 3.495 1.755 26.0ÜÜ 40.033 Listavci 31S 133 7 540 3.561 3,000 7.559 Skupaj 3.970 3.187 2.084 4.035 5.316 29.000 47.592 Skupaj Iglavci 26.147 15.152 8.994 20.941 15.911 26.000 113.Q21 Listavci 4.243 3.398 181 4.708 11.569 3.00Ü 27.099 Vsega 30,390 18,523 9.178 25,549 27.480 29.000 140.120 Na 1 ha m^ 13 h 4 1Ö 10 30 10,6 Ce tem številkam dodamo 5% za iglavce v zasebnem sektorju na račun povečanega odpadka zaradi prelomljenih in poškodovanih debel ter neizdelane lesne graote in v družbenem sektorju 1% zaradi povečanega odpadka, doženemo, da je bilo podrtih skupno 131.118 m'- čistega lesa iglavcev. Cenimo tudi, da je v zasebnem sektorju ostalo neizdelane okoli 10% lesne gmote listavcev. Z upoštevanjem tega dodatka je bilo podrtih skupno 2^219 m^ listavcev. Ce te količine preračunamo z normaliiira odpadkom \'5% pri iglavcih in pri listavcih, doženemo, da je bilo v neurju podrtih 154.257 m^ iglavcev in 26,453 m^ bruto mase listavcev ali skupaj 180.740 m' tesne gmote. Te ugotovitve nam omogočajo nadaljnjo primerjavo raznih podatkov. Primerjava količine podrte lesne gmote po raznih cenitvah Iglavci Listavci Datum Drž. s. Za,seb, sektoi' Skupno % Drž. s Zaseb, sektor Skupno % 6.7. 1965 12,000 30,000 42.000 27 10.000 3S- 22, H. 1965 61.717 17 429 18. 7.1966 40.033 72.988 113.021 73 7.559 19,540 27 099 104 31.12.19Ö7 42.386 111.871 154.275 100 7.686 18,767 26,453 100 Primerjava v razpredelnici nam kaže, da je bila ocena takoj po neurju zelo prenizka, ker je ugotovila le ok. V^ resnično podrte količine. Po enem letu je bila cenitev, oprta na delno meritev, že natančnejša; v družbenem sektorju je bila praktično že popolna, prav tako za listavce v zasebnem sektorju. To pa zato, ker je bil do tedaj ta les že izmerjen in povečini izdelan. Diugače pa je bilo Z iglavci v zasebnem sektorju, kjer je bil poglavitni del že izmerjen in tudi prevzet, vendar pa veliko posamičnih dreves še ni bilo izdelanih in evidentiranih, ker nihče zanje ni vedel. Bila so izmerjena Šele pri poznejši izdelavi. Pripomniti pa je potrebno, da del razlike med podatki izvira iz načina računanja. Podatki do 18.7.1966 so bili računani na osnovi deblovnic ali pa so bili cenjeni, medtem ko so bili podatki s stanjem 31,12, 1967 izračunani iz čiste lesne °mote. To zlasti velja za družbeni sektor^ kjer je bilo vse drevje do konca 196,1 leta odkfizano. L Skoda zaradi povečanih stroškov za sečnjo m izdelavo Vihar je podrl drevesa eno čez drugega. Pogosto je bilo drevje večkrat prelomljeno, drugo je bilo izruvano. Takšna situacija je predstavljala za delavce pri sečnji veliko nevarnost. Pogosto so bila uničena tudi mejna znamenja. Na sečiŠčih se je nabralo ogromno sečnih odpadkov. Po drugi strani pa je vihar podrl posamezna drevesa in je bila njihova izdelava zaradi iskanja kakor tudi zaradi prenašanja orodja zelo zmudna. Vse te okoliščine so zmanjševale učinke delavcev oziroma podaljševale izdelavni čas, ki se je zato v poprečju povečal za 20 %. Ta podaljšek znese pri poprečnem normativu 94 min/m'\ 18,8 min/m-'', preračunan v dinarje po afcordnih postvakah Gozdnega gospodarstva Postojna za leto 1966 znese to 1,19 din čistih osebnih dohodkov sekača. Z dodatkom posrednih (režijskih) stroškov, ki nastanejo v zvezi z delavcem (dajatve družbi, terenski dodatek, dopusti, bolovanje itd,), ki so^ okoli 170% Čistega OD, pomeni to povečani strošek 2,02 N din za 1 m^. Ta račun sloni na podatkih iz družbenega sektorja. Menim, da so enaki nad-stroŠki nastajali tudi v zasebnem sektorju. 2. Povečam stroški spvauila iz podoboih razlogov kot pri sečnji in izdelavi so narasüi tudi stroški spravila. To povečanje so zlasti povzročili: težka prehodnost zaradi velike količine sečnih odpadkov, zasekane poti in vlake, pogosto so bili napoti prevrnjeni panji in podobno. Zato so stroški spravila v poprečju narastli za ok. 10—15%. V ra^uru bomo upoltevali le 11%. Pri poprečni spravilni razdalji do karnionske ceste za GO Cerkriica in pri cenah iz leta 1966 stane spravilo 1 m' s pogodbenim voznikom poprečno 18,30 N din, 11 % od tega je 2,01 Ndin. 3. Skoda zaradi povečanega odpadka Ta Skoda nastaja iz večih razlogov. Ker so drevesa večkrat prelomljena, je mnogo odvržkov. Pri izruvanih drevesih je potrebno zaradi neugodnega položaja aH velike nevarnosti pri delu pogosto puščati daljši panj kot navadno. Te vrste odpadkov in škod cenimo skupno pri igla\'cih z 2%. Zaradi pomanjkanja delovne sile, velike podrte lesne gmote, nepreglednosti pared in drugih vzrokov pa jc v zasebnih gozdovih ostalo neizdelane po podatkih odkazila okoli lesne gmote. To znese pri iglavcih skupno 5233 m'-. Pri listavcih je teh škod manj. Na območju obrata Cerknica pa je listavcev razmeroma malo, zato so bili intenzivno izdelovani v drva. Poleg tega je bilo med listavci manj polomljenega drevja, ker je bilo večinoma izruvano. Neizdelanih je ostalo ok, L.500m^ listavcev, v glavnem pri vrhu Javornikov, in Še to večinoma le takšno drevje, ki je primerno le za izdelavo drv. Hlodi so bili izdelani, ker se nam je posrečiio še celo leta 1967 prodati v Italijo po ugodni ceni že deloma pirove bukove hlode. Za izračunavanje škode po tej postavki moramo prej določiti vrednost lesa na panju. To opravilo pa ni posebno preprosto, zato postopka tu ne bom navedel. Za naše namene bom uporabil kalkulacije, ki smo jih izdelali za odkup lesa na panju od zasebnih gozdnih posestniicov. Te cene so se sukale med 23 in 64 N din.'m-^ za iglavcc brez biološke amortizacije. V poprečju, zlasti še, ce upoštevamo, da je les ostal v odročnejših predelih, se te cene sučejo okoli 60 N din/m^ (z biološko amortizacijo). Pri takšnih listavcih, kot so bili v našem primeru, in glede na to, kje so ostali, ni moč govoriti o vrednosti lesa na panju ali pa je ta celo negativna. Tako je skupna škoda znašala 5j233 m^ po 60 din ^ 313.9S0 N din ali za 1 m ' 2,13 Ndin. 4. Skoda, nastala zaradi pomanjkanja delovne sile To škodo bi lahko opredelili tudi kako drugače. Nastajala je iz naslednjih razlogom: vihar je podrl za skoraj 5 letnih etatov lesne gmote. Zato je nenadoma nastalo veliko povpraševanje po delovni sili, vpregah in drugih pripomočkih. Ta problem se je še tem bolj zaostril, ker je neurje povzročilo podobno razdejanje tudi v soseščini. Delovne sile in razpoložljivih pripomočkov ni bilo mogoče prilagoditi potrebi. Zlasti je primanjkovalo sekačev in voznikov. Zato so se cene dela podražila. To se je najobčutneje pokazalo pri •zasebnih posestnikih, ki se za delo pogajajo skoraj le po zakonu ponudbe in povpraševanja. Visoke cene so zlasti izsiljevali vozniki, manj sekači, ker so povpraševanje po njih nekoliko ublažili sezonci iz drugih republik. Te vrste Škode ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Po razgovorih z zasebnimi lastniki se je cena za izdelavo I m^ iglavcev dvignila za 5—8 N din/m^ in je dosegla v poprečju 25 N din, v sfabŠih razmerah pa celo prek 30 Ndin, V tej podražitvi je zajet tudi strošek zaradi težjih pogojev dela, ki ga moramo lu odšteti {točka 1). Dokaz, da je cena narasla zaradi povpraäevanja po delovni sili, je tudi dejstvo, da je pozneje zopet padla za približno isti znesek. Računali bomo s 5 N din podražitve za sekače. Ce od tega odštejemo Škodo, obravnavano pod točko I., dobimo zaokroženo 3 N din za 1 m''. Cena za spravilo Jesa je narastla za 10—15 N din za m ', kot to trdijo kmetje. Ta znesek pa je najbrž le nekoliko previsok in bom za nas upošteval le 6 Ndin.'m^, Ce odštejemo stroške pod točko 2., dobimo zaokroženo 4 N din la. 1 m'. Skupno povečani strošek za sečnjo in spravilo znaša torej 7 N din/m'. Ta škoda je izračunana le za les iz zasebnih gozdov. Kako pa je bilo v družbenih gozdovih? Tu se cene za sečnjo in izdelavo iz navedenih vzrokov niso toliko povečale. Pomanjkanje delavcev je bilo rešeno s premestitvami iz drugih obratov, ker so bile tam ustavljene sečnje. Podobno je bilo narejeno tudi z vozniki in vlačilci. Zato pa so nastali drugi stroški, ki so verjetno še večji od navedenih, le da so skriti v režiji, in sicer v zvezi z gradnjo novih nastamb, povečanega Števila menz, prevozov ljudi, vode in hrane, najemnin za stanovanja in hleve itd. Cenim, da so ti strošld verjetno večji od 7 N din/m^. Za račun bomo uporabili enake kot v zasebnih gozdovih. 5. škoda zaradi izgube prirastka Ta Škoda jc zelo velika, njena natančna ugotovitev pa ni mogoča. Pri računanju te škode se bom oprl na naslednja dejstva: Pretežna večina poškodovanih gozdov so prebiralni ali pa njim podobni. To pomeni, da poteka proce.s pomlajevanja v teh sestojih istočasno s proizvodnjo prirastka na obstoječi lesni zalogi. Sedaj, ko so sestoji poškodovani, ponekod celo uničeni, priraščajo manj, ker se prirastek ne nabira tudi tia tisti lesni gmoti, ki je bila ob viharju uničena. Prirastek bo toliko časa manjši, dokJer ne bodo izpolnjene praznine. Za naš račun bomo predpostavili, da smo zaradi viharja izgubili 20-letni prirastek na površinah, kjer je vihar uničil sestoje in jih je treba pogozditi, in lO-letni na lesni gmoti, ki je bila podrta v manjših luknjah, Šopih ali s posameznimi drevesi. Račun po gornjih predpostavkah nam omogoča naslednje ugotovitve; Sestoji, ki so bili tako zelo uničeni, da jih je bilo treba na novo pogozditi, obsegajo 173,69 ha. Na tej površini bi priraščalo letno v povprečju obrata 639 m' iglavcev in 155 m-^ listavcev. Na tej površini je bilo podrto (računano s poprečno lesno gmoto na ! ha za obrat) 24.838 m' iglavcev in 7.642 m' listavcev. Ostala lesna gmota je bila podrta raztreseno po vsem območju in je priraščala z 2,57% za iglavce in 2,02% za listavce. To pomeni letno izgubo na prirastku 3.326 m* iglavcev in 380 m" listavcev. Vrednost škode doženemo, če izgubo prirastka pomnožimo z njegovo vrednostjo. Vrednost lesa na panju je v poprečju za Gozdni obrat Cerknica 68jl7Ndir) za 1 m' igla\'cev in 23,07 N din za 1 m*' listavcev (skupno z biološko amortizacijo), škoda je računana kot sedanja vrednost 20-letne oziroma 10-1 etne rente z obrestno mero 25%. Skupna škoda zaradi izgube prirastka torej znaša 2,380.518 N din ali za 1 m^ sortimentov 16,12 N din. Ö. Skoda zaradi siroškov za pogozdox'anjE uničenih sestojev Omenjeno je že bilo, da so bili vs] uničeni sestoji prebiraloi. V njih je proces pomlajevanja potekal bolj ali manj zadovoljivo in je bilo pomlajevanje praktično takorekoč zastonj. Na uničenih delih sestoja je potrebno sestoje obnoviti s pogozdovanjem. Zaradi tega nastajajo naslednji stroški za I ha: priprava tal 1.610 N din, pogozdovanje 5-939 N din, dognojevanje (2 X) 864 N din, obžetev {3 x) 1.213 N din; skupno torej 9.631 N din/ha. Draga je zlasti priprava tal za pogozdovanje, kar je razumljivo, če upoštevamo, da je ostalo veliko sečnih ostankov in da so ti preraščeni s plevelom, ker so zemljišča v 2—3 letih »podivjala«. Pogozditi je bilo treba skupno 173,69ha, od tega 45,31 ha v družbenih in 128,38 ha v zasebnih gozdovih. Skoda po tej postavki je takoj znašala 1,672.808 N din ali 11,33 N din za 1 ni^ 7. škoda zaradi kalamiiet škodljivcev Vihar je podrl veHkansko količino lesa. Izdelava podrtij se je vlekla skozi vse leto 19Ö6 in ponekod celo v leto 1967. Na posekah je ostajalo ogromno sečnih ostankov. Ker je bilo drevje zmetano navzkriž, večkrat prelomljeno in podobno, tudi gozdni red ni mogel biti zadovoljiv. Zato je bil že leta 1966 opazen povečan slalež podlubnikov. Izvršeni so bili ukrepi za njihovo zatiranje in so bila vsa večja sečiŠča poškropljena z insektiddi (ksilolinomV Izredno toplo in suho poletje v letu 1967 je ponovno pospešilo širjenje luba-darjev. Zato je bilo potrebno razen kontrolnih dreves posekali tudi lovna drevesa. To smo delali tudi letos in upamo, da bomo ob normalnih vremenskih razmerah leta 1969 nevarnost omejili na normalno. Zaradi strukture gozdov in njihove stabilnosti na našem območju ni nikoli pretila nevarnost pred kalamitetami insektov. Zato tudi niso nastajale tovrstne škode. Vse izdatke za zatiranje lubadarjev v letih po neurju lahko imamo torej za posledice obravnavane katastrofe. Za te namene je bilo in §e bo (predvidevamo v letu 1969) porabljeno 81.158 N din. Ce temu dodamo Še škodo zaradi napada lubadarja za ta leta v višini 54.127 N din, znaša skupna škoda po tej postavki 135.285 N din ali 0,92 N din/m^. S. škoda, nastala zaradi predpisov Naslov tega poglavja je nenavaden in neverjeten, nekdo mu bo mogoče celo prisodil slab namen, vendar se mi zdi popolnoma ustrezen. Skušal bom to razložiti; Tedaj, ko se je izdeloval in prodajal les iz podrtij, so veljali predpisi, ki so določali, komu lahko kmet svoj les proda, predpisane so bile maksimalne prodajne cene in določeni pogoji, kdaj so se laliko zaračunali prevozni stroški za les. Poleg teh predpisov je 12.11.1965 stopil v veljavo Zakon o gozdovih in do konca leta so bili sprejeti Se drugi dodatni predpisi v zvezi s tem zakonom. Vsak kupec je bil pripravljen plačati predpisano maksimalno prodajna ceno, ki je bila zato enaka na krliščih vseh žagarsldh obratov in na vseh železniških postajah. Zato je bilo za gozdna gospodarstva najugodneje, če so les vozila na najbližji žagarski obrat. Vsak drugačen postopek je pomenil le večje stroške, le-ti pa razen prevoza, ki jc bil v določenih primerih plačan, niso bili. kriti z ustrezno višjo ceno. Zato je vsaka drugačna manipulacija z !esom povzročala določeno izgubo. Maksimirane cene so bile razmeroma nizke. Povpraševanje po lesu je bilo izredno živahno, prodaja na zunanjem tržišču ugodna. Vse to je ustvarjalo videz pomanjkanja lesa in nekateri njegovi uporabniki (gradbena podjetja, zasebniki, obrati v tistih predehh države, kjer je raanj gozda) niso mogli po norrnalnih legalnih poteh dobiti dovolj lesa. Zato se je, kot se to navadno dogaja, tudi v tem primeru razvila nezakonita trgovina z lesom — nekaka »črna borza«. Cene, po katerih se je les prodajal, so bile poprečno za 80—100 N din/m* večje od predpisanih, kmet pa se je s takšno prodajo izognil tudi obveznostim do gozdarstva (biološka amortizacija, režijski stroški) in je tako prodajal les tudi za 100 % dražja, kol so ga odkupovale gozdnogospodarske organizacije. Zakon o gozdovih natančno določa, kakšna mora biti pot lesa in kdo ga lahko proda. Nikjer ni omenjen les, ki bi ne spadal pod njegove odredbe. Zato smo gozdarji v proizvodnji in tudi vsi inšpektorji biU prepričani, da zasebni gozdni posestnik lahko proda ta les le organizaciji, ki gospodari z gozdovi. Tako so nekaj časa mislili tudi kmetje in izdelava ter odvoz lesa sta potekala v redu. Toda, izkazalo se je, da smo se vsi motili. Kljub temu pa vse do sedaj ni o temu nikjer uradno veljavne razlage. Les iz podrtije naj bi bil po mnenju raznih pravnikov ob izidu zakona »ločen od rasti-j in kot tak premičnina, zato določila Zakona o gozdovih iz leta 1965 zanj ne veljajo. Taka razlaga je v bistvu pravilna, toda v takratnih razmerah jc povzročila družbeno škodo, ker so na podlagi nje les lahko odkupovale vse kmetijske zadruge na svojem območju, le-te pa po veljavnih predpisih niso bile dolžne odvajati biološke amortizacije. Tako je bila ustvarjena možnost za Špekuliranje, odprto je bilo široko polje za razne mahijiacije. Prišla je zelo do izraza »zasebna iniciativa«. Do tu jc bilo vse v redu, če to ne bi rodilo tudi slabih posledic. Ta trgovina je potekala zelo neorganizirano. Vsak kmet je čakal kupca za svoj les in vsak kupec je iskal prodajalca za svoje potrebe. Dogovarjali so se za količine enega kamionskega tovora ali pa tudi 1000 in več m^ (npr. Gradiš). Nekateri kmetje so les dobro prodali in so dobili denar na roko ter jim je bila lako povrnjena vsa Ž koda od viharja, drugi so se preprosto dogovorili in les oddali na besedo ter še dandanes čakajo na denar. Takih upnikov za znatne vsote ni malo, med njimi so celo nekatere krajevne skupnosti. Razumljivo je, da je vsak lastnik v takšnih razmerah skušal čim več iztržiti. Gozdni obrat Cerknica je po juniju 1966 odkupil le W toliko lesa kot pred tem, čeprav so bile vse rampe ob kamionskib cestah polne. Gozdni posestniki so odlašali s prodajo in čakali boljšega kupca; nekateri so ga dočakali, drugim pa je les med tem propadel. Pri tern niso nič pomagala opozorila v lokalnem Časopisu (Glas Notranjske) in v posebnem razmnoženem obvestilu, ki je bil poslan skoraj vsakemu kmetu. Brez uspeha so bili osebni stiki gozdarjev s posestniki, na katerili je bilo pojasnjevano, da je lesa, napadlega zaradi neurja, preveč m ga ne bo mogoče vsem prodati po dobrih cenah in da bo zato veČji del propadel. Pričakovanje posestnikov, da bodo les prodali po boljši ceni, se žal ni uresničilo in veliko lesa je šlo v nič, pogosto je šlo pri tem za obdelan les ob kamionskih cestah, Opisano bo omogočilo vsakemu presojo, koliko so neustrezni predpisi krivi za škodo, tako nastalo v zasebnem sektorju. Le težavno jo je mogoče natančno izračunati. Poskušali jo bomo oceniti takole: Gozdni obrat Cerknica je po aprilu 1967 odkupil še 8107 m^ lesa iglavcev, podrtega v neurju. Ta les je hil zaradi trohnobe vsaj za 2 razreda slabše razvrščen. Izgubil je torej na vrednosti za okoli 60 N din za m^; torej ta razlika predstavlja škodo 486.420 N din. Po oceni je bilo 31, 12. 1967 na rampah in drugod še okoli 5000 m^ izdelanega lesa iglavcev iz neurja. Ta les je večinoma propadel; v najboljšem primeru bi mogel bili prodan za celulozo III. razreda. To predstavlja zgubo nad 80Ndin/m^, Skupna Skoda je torej znašala 886.420 N din ali za 1 m-* 6 N din. Seštevek vseh navedenih vrst škode, ki so raje preskromne kot previsoko ugotovljene, nam kaže celotno škodo, ki jo je povzročil vihar za 1 m-' izdelanih sortimentov. 1. Nadstroški pri sečnji in izdelavi . , . , ..... 2,02 N din 4,3% 2. Povečani stroški spravila...... . . . .... 2,01 N din 4,2% 3. Zaradi povečanega odpadlta .... 2,13 N din 4,5% 4. Zaradi pomanjkanja delovne sile..... ..... 7,00 N din 14,7% 5. Izgube prirastka ...... . . . 16,12 N din 34.0% 6. Pogozdovanje uničenih sestojev..... .....11,33 N din 22,&% 7. Zaradi kalamitete Škodljivcev . . . 0,92 N din 1,9% 8. Zaradi neustreznih predpisov . , ... ..... 6,00 N din 12,6% Skupaj. . . 47,5.3 N din 100 % Skupna škoda na 1 m^ izdelanih sortimentov znaša torej 47,53 N din aH nad W njihove prodajne cene. Gozdni obrat Cerknica je imel 7,018.422 N'din škode, to je toliko, kot znaša njegova bruto realizacija v poldrugem letu. Zanimiva je tudi struktura škode. Ce prve tri postavke ocenimo kot škodo, ki je prizadela gozdnega posestnika takoj (neposredna Škoda), je le-ta v primeri z vso škodo le neznatna, ker znaša komaj 13%. Tudi skupno s 4. postavko je delež še vedno majhen. To pa so tudi \'se vrste škode, ki jih laik navadno priznava. Sele podrobnejša analiza nam pokaže pravo podobo, ki je grozotna, ker razkriva, koliko bo gozdni posestnik na en ali drug način v teku 20 let oškodovan. Te vrste škode so v nekaterih primerih, ko je vihar uničil cele parcele, tako velike, da bi jih sam kmet ne mogel nikoli utrpeti in popraviti. Pri tem je očitna potreba centraliziranega zbiranja sredstev, ker bi se le z njimi moglo na prizadetih mestih uspešno posredovati. Tudi v tem primeru bi pomagala socialistična solidarnost. Pomembna se mi zdi še naslednja ugotovitev, ki v določeni meri kaže odnos družbe do gozdov in gozdarstva: Neurje je prizadelo ogromno Škodo. Ta škoda je v zasebnih gozdovih znatno hujša kot družbenem sektorju, ker znaša 5,317.794 N din ali 76% celotne skodc. Za vso to škodo ni dobil nihče od nikogar nobenega povračila. Nasprotno! Prevladuje mišljenje, da so gozdni posestniki ob podrtijah dobro zaslužili. Neprimerno manjše škode, kot so tokrat prizadele gozdarsko gospodarsko dejavnost m kmete, so v drugih panogah ali podjetjih pogosto celo vzrok za skupščinske razprave, kjer se iščejo načini za pomoč prizadetim. Kaj je v obravnavanem primeru napravila skupnost? Druge ugotovitve ob neurju Razen obračuna Škode, povzročene od viharja, so za stroko poučne Še nekatere druge ugotovitx^e, ki jih je moČ opredeliti na podlagi proučevanja posledic obravnavanega neurja. Glede vremejiskih razmer, ki so povzročile vihar, se bom oprl na podatke, ki mi jih je posredoval dr. Vital Manohin in se mu za njih najlepše zahvaljujem: »Dne 4. julija 1963 se je "bližala našemu ozemlju iz zahodne Evrope izrazita dolina, tj. območje nizkih temperatur, predvsem v višinali, zaradi česar so bile višinske izobare znižane in so dobile obliko Črke U z gradientom od periferije proti osi doline. Istočasno se je nakopičil nad Italijo in v območju južno od Alp zelo topel tropski zrak s temperaturo v višini 1500 metrov okoli 23® v dolini nad Francijo pa je bilo istočasno komaj 1", ponekod celo O". Dolina je vsesavaia ob svojem vzhodnem robu ta tropski zrak, tako da so v višinah nad Alpami pihali močni jugozahodni vetrovi. Ob vzhodnem robu doline se je obenem izoblikovala ostra hladna fronta, ki se je počasi bližala Sloveniji. V noči med 4. in 5. julijem je po prehodu te hladne fronte čez Slovenijo hladna dolina popolnoma izpodrinila tropski zrak, toda ob tem procesu je nastal poleg deževja, ki je bilo že prejšnji dan, in neviht Že močan vihar. Le-ta je črpal svojo energijo iz prevelike temperaturne razlike kolidiranih zračnih gmot, vendar sodim, da je rušilna moč viharja izvirala iz dodatne energije nevihtnih oblakov, tj. kumulonimbov, ki pri prehitri kondeiizaciji in snblimaciji vodnih hlapov prehitro dobivajo latentno-toplotno energijo. Ta pa se ob nalivih z lahkoto pretvarja v kinetično energijo, tj. v piš. Domnevam, da je ob tej priložnosti ponekod nastala tudi zračna tromba, tj. miniaturni »tornado«, kar se lepo vidi pri Postojni, kjer je uničenje zajelo zgornjo polovico dreves, to pa se dogaja le pri trombah oziroma tornadu, če ta ne seže do tal.d -Hfi: „I /^j-ifyfi. / ■__y^__■■^'i- -/"-'it- '.J^.^ , -i. V smeri iz jugozahoda se čez to območje često gibajo zračne mase s podobnim delovanjem (4, 6), tj. prinašajo dež ob jugozahodnih vetrovih. Ti vetrovi redno tudi povzročajo škodo v gozdovih, vendar zelo majhno, in še to pretežno v zimskem in jesenskem času, ko podirajo posamezna drevesa. Tak piš je bil tudi 14. 1. 1968 in je podrl ok, 2500 m^ lesa v predelu Skocjjan v smeri proti Cerkniškemu jezeru. Vendar je orkan 4. 7. 1965 daleč presegel moč običajnih vetrov. Njegovo pot in smer lahko spremljamo po sledeh razdejanja. Po podatkih hidrometeorološke službe (5), je 4. 7, 1965 med 18. in 19. uro divjal orkan s hitrostjo 100—] 50 km/h. To se je ponovilo v noči med 4. in S, 7. Ta hitrost orkana povzroča pritisk nad 120 kg/ml Upoštevati moramo, da je orkan divjal sredi vegetacijske dobe, ko je bilo listje najbolj razvito. Veje se zaradi vetra zgostijo in tvorijo z listi ali iglicami skoraj kompaktno steno, tako da drevo deluje kot popolna ovira vetru. Orkan je pridivjal čez kras in se je razlil po Postojnski kotlini. Na koncu te kotline je zadel ob strnjeno gorsko oviro Javornikov. Zračne gmote so se »prelite« čez njo, vendar je zrak najbolj pretekal cez najnižje dele te ovire, tj. čez Postojnsita vrata in OtoSke doline. Po izhodu iz teh kanalov se je orkan ponovno razvil v širšo fronto, ki so jo orografske ovire usmerjale v določene smeri. Poglavitna je bila čez prostrano Cerkniško dolijio, mimo Križne gore proti BloSčku in na Dolenjsko. Ta smer je s svojim desnim krilom^ zvrtinče-nim zaradi ovir, pustošila po severnem pobočju Javornikov. Ob izhodu iz Otoških dolin se ji je pridružil še drugi tok, ki je utesnil fronto prodiranja orkana na ozek pas med Loško dolmo in Blokami. Zato je tam dobil orkan povečano moč in je povzročil v tem predelu zelo hudo razdejanje. Levo krilo orkana je nadaljevalo svojo pot skoraj v ravni črti čez Me niši jo proti PokojiŠču in Rakitni. Tam poškodbe niso bile tako hude. Veter je ruval posamezna drevesa, le na nekaj mestiJi, ki so bila izpostavljena ali pa jih je zajel vrtinec, je podrl večje komplekse. Tudi Slivnica je s svojo gmoto povzročila vejanje orkana. Ena veja se je širila po dolini Cerknišce in pustošila po .nevernem pobočju Slivnice, druga pa je segla po dolini prek Grahovega, Nfa Blokah sta se ti dve veji zopet zdrožili in pustošili po robovih. Ta prikaz ponazoruje takorekoč podiranje armad. Prav zagotovo je nad vrhovi vseh ovir pihal veter v stalno smer in je tako vplival na odklone, ki so jih povzročale gorske ovire, Se danes moremo razpoznati smer orkana in njegove odklone. Pretežni del uničenega drevja je od podrtij, ki so kot domine padle vse v isto smer, ki jasno kaže delovanje orkana. Sila, ki je podirala drevje, je bila tako močna, da je vse drevje padlo v smeri viharja m na smer padca niso prav nič vplivale razmeroma mo^ne komponente, ki jih povzroča asimeLričnost krošnje ali pa koreninskega pleteža ter nagnjenost sveta in podobno. Na Bloščku so npr. v.'sa drevesa podrta navzgor, ker je veter tako pihal. Na 2iipanščku in na severnem pobočju Javornika pa v smeri plastnic. Drevesa, ki so bila tako dobro zasidrana, da jih orkan ni mogel izruvati, je prelomil. Zaradi tega je mogoče slediti posameznim vejam orkana, ki so jih usmerjale orografske ovire. Tali način podiranja je viden zlasti na \'zpeiinah, grebenih, povsod tam kjer so obstajale ovire gibanju orkana. Poleg takih podrtij, ki so naštete zgoraj, nahajamo še dve obliki. Prvo predstavljajo posamezna podrta drevesa ali pa mali šopi. Srečujemo jo raztreseno v glavnem po ravnih ah na enakomerno nagnjenih pobočjih, ki niso pomenila posetne ovire vetru, zla.sti na Menišiji, na pretežnem delu severnega pobočja Javornikov in na Blokah. Ta oblika podiranja je podobna tisti, ki se navadno uveljavlja ob močnejših jugozahodnih vetrovih, le da je bila tokrat hujša, ker je bil pač veter močnejši. Na ta način so bili prizadeti poglavitno iglavci. Naslednja oblika podiranja so mesta, kjer je orkan drevje »zmlel«. Srečujemo jih kot luknje različnih oblik in velikosti. Obsegajo površine od nekaj arov do treh hektarov in so navadno podolgovate. Daljša os je običajno v smeri plastnic po pobočju. V takšnih primerih je drevje padlo v vse smeri, debla so pogosto prelomljena, tudi večkrat in na raznih višinah ter ne glede na drevesno vrsto. Te podrtije so nastale zaradi delovanja zračnih vrtincev, značilnih trorab in podobno. Vrtinci navadno nastajajo pri pihanju vetrov čez hribovit teren, trombe pa so posebne oblike zračnih vrtincev z vertikalno osjo in z zelo veliko hitrostjo krožnega gibanja zraka {do 160 km/h) (6), Takšno obliko poškodb najdemo na najrazličnejših mestih, celo na dnu dolin pa tudi v soteskah Iške in Zale, ki potekata prečno na smer orkana in bi jih moral piŠ »preskočiti«. Navedene ugotovitve do neke mere slonijo tudi na pregledu podrtij po karti, kjer so 5 krožd označene večje površine, kjer je orkan podrl vse drevje in je bila potrebna umetna obnova. Prizadete površine so le deloma vrisane v merilu, ker vseh zaradi malega merila ni bilo mogoče realno prikazati. Vendar pa dobro predoČujejo površinsko razporeditev podrtija Na karti sta razvidni dve koncentraciji, prva začenja v Postojnskih vratih, druga pa v predelu Bloščka in Kolačnikov- Razlago tega pojava nam omogoča vzdolžni prerez gibanja orkana. Ka karti je ta profil označen s črto, ki je deloma tudi os orkana, Prerez kaže, da je orkan naletel na tej svoji poli na dve veliki oviri, prva so bile vzpetine nad Postojno, ki dosežejo v GolobiČevcu svoj vrh na višini 791 m. Od tam se je orkan spustil v Škocjan in ponovno zadel ob manjšo oviro Skanskega griča. Nato se je razdivjal čez Cerkniško jezero. Tam nam njegovo pot izpričujejo podrto sadno drevje in poškodbe na hižah in kozolcih. Na koncu jezera je zadel ob pobočje Križne gore^ se prek Stražnice opustil v kotlino, ki .se vleče od Velikih Blok do Metuij, in se zaletel v Bio-šček, ki je bila najvišja ovira na tej njegovi poti. VZDOLŽNI PREREZ POTI VIHARJA Primerjava koncentracij podrtij in vzdolžnega prereza nam pokaže, da se prve ujemajo z ovirami, ki so bile orkanu napoti. Najhujše podnije so nastale na prednjih straneh vzpetin in tam, kjer je bil orkan utesnjen med hribi (Postojnska vrata, sedlo med Bloščkom in Kolačnikom). Tudi velik del podrtij, ki so za največjimi ovirami, leži na prednjih pobočjih manjših vzpetin. Na za vetrni strani so podrtije nastale le zaradi delovanja vrtincev. Največje ogolele površine in najbolj koncentrirane poškodbe so na BloŠčku in v njegovi soseščini Severovzhodna stran Bloščka je takorekoč obrita. Razen tega je prav tako ogojelo sedlo med Bloščkom in Kolačnim vrhom. Tam je orkan podrl vse drevje na površini, večji od 60 ha. Končno Je pomembno 5e vprašanje odpornosti razhČnih drevesnih vrst. Iz podatkov o sestavi podrte lesne gmote moremo ugotoviti, da je orkan podrl skoraj 6-krat -več iglavcev kot listavcev. Iz tega bi lahko sklepali, da so listavci bolj odporni kot iglavci. Tako sklepanje je le deloma pravilno, ker moramo upoštevati delež drevesnih vrst v sestojih, ki je 74:26 za iglavce ter je zelo blizu razmerja, v katerem so bile drevesne vrste podrte. Kljub temu pa je podrtih nekoliko več iglavccv, kot znaša njihov delež v .sestojih. Ta presežek iglavcev gre na račun posamič podrtih dreves, med katerimi je največ iglavcev. Tam, kjer je orkan zagrabil v polno, ni razlike med drevesnimi vrstami, ker je podrl vse povrsti. Med iglavci so razlike, ki pa slonijo zgolj na opažanj i li in jih ni mogoče dokunnentirati. Tako so bili npr. posamezni macesni v sestojili pretežno prelomljeni, medtem ko sta bila smreka in jelka podrli. Tudi rdeči bor {na travniških zemljiščih) je bil večinoma prelomljen. Posamezne duglazije in gladki bori so ostali v smrekovih nasadih skoraj nepoškodovani, čeprav je bilo krog njih veliko smrek podrtih ali prelomljenih. To je še očitneje, ker sta dugla^ija in gladki bor nadrasla. Med listavci ni opaziti razlik. Zdi se, da je češnja bolj ohčtitljiva, saj jo je bilo veliko podrte v Skocjanu, kjer je posamič primešana jelki. Sklepi 1. Neurje, kot je obravnavano, povzroča velikansko škodo. Neposredne vrste škode, ki jih prizadeti posestnik občuti takoj, obsegajo le dobro četrtino celotne škode, 2. Podrtije so nastale na vsem. območju. Večina podrtega drevja je raztresena posamič ali pa v manjših šopih, ki jih je težko opaziti. Zato je treha to okolnost pri cenitvah podrle lesne gmote upoštevati, kajti na takäne poškodbe odpade nad 50% vseh podrtij. 3. Od obsežnejših podrtij napade ogromno lesne mase. V izogib kvar-jenju lesa je potrebno angažirati čimveč delovne sile, da se les čimprej pospravi. Območna lesna industrija navadno ni kos takoj prevzeti in predelati ves ta les. Pri podrtijah v zasebnih gozdovih je neogibna družbena intervencija, da se tako preprečijo Škode, ki bi nastale zaradi pomanjkanja delovne sile, nesposobnosti ali drugih vzrokov, ki izvirajo iz kmečkega gospodarstva. 4. Zaradi velikanske količine sečnih ostankov in neizdelanega drevja hitro nastane gradacija raznih škodljivcev (podlubniki, lesarji) tudi tam, kjer jih v normalnih razmerah skoraj ni. Skoda zaradi teh Škodljivcev lahko ob površnem delu in ugodnih meteoroloških razmerah preseže neposredno škodo zaradi razdejanja od vetra. 5. Škodo je mogoče znatno ublažiti, če vsi dejavniki {oblast, gozdni po-scstnilvi, lesna industrija in gozdarji) delujejo sinhronizirano. 6. Iglavci so na splošno občutljivejši od listavcev. Oni so tudi bolj izpostavljeni nevarnosti pred poškodbami raznih škodljivcev. 7. Pred neposrethiimi udarci orkanov, ki razvijejo takšno silo, kot v obravnavanem primeru, gozdov ni mogoče obvarovati. Tu ni mogoče določiti razlik glede odpornosti različnih drevesnih vrst, prav tako pa tudi ne med različnimi gojitvenimi obrati in gozdovi različnih sestav. Slovstvo ), Juyhar, F.: Lani je silovito neurje opu.slošilo gozdove. Gozdarski vestnik, 1/1966. 2. Kmier, M.: Posledice julijskega neurja na gozdno proizvodnjo, Gozdni gospodar, 5/1965. 3. Kuder, M.: Posledice neurja julija 1965, Gozdni gospodar, l;19ö6. 4. Manahin, V.: Temelji teoretične meteorologije in klimatologije, Ljubljana, 1955. 5. Nastran, Z.:. Silovito neurje je prizadejalo naäim gozdovom veliko Škodo, Gozdni gospodar, 3/1965, 6. Vitjevič, P.; Meteorologija, Beograd, 1948. 7. Zivojinovič, S.: ZaStita suma, Beograd, 1958. DIE FOLGEN EINES STURMES iK DEN WALDERN DES FORSTBETRIEBES CERKNICA IM JAHRE 1965 (Zusamnienfassu ng) Am 4. jLiJt 1965 wütete im westlichen Slowenien ein gewaltiger Sturm, welcher in zwei Stunden in einem ausgedehnten Bereiche der Waldungen ungeheueren Schaden angerichtet hat. In der nachfolgenden Nacht hat ein älinliches Ereigniss die Zerstörungen vermehrt, der Schnee im folgenden Winter hat dazu noch alle jene Bäume vernichtet, welche der Orkan im Juli gelockert oder geneigt hate. Das Unwetter hat jrn Bereiche der Forstdirektion Postojna fast 3DÜ.000ni^ an Holzmasse zerstört. Infolge von aussnehmend schwieringen Umständen hat sich die Aufarbeitung dieses Holzes ins nächste Jahr verzogen und teilweise auch in das Jahr 1967, etwas Holz aber war es nicht möglich rechtzeitig aufzuarbeiten, so dass es im Walde zugrnnde gegangen ist. Die betroffenen WäJder sind zu einem Drittel staatliches, zu zwei Dritteln privates Eigentum. Der Artikel analysiert die verschiedenen Arien des Scliadens und der verursachten au.sserordentlichen Kosten, welche von der angegebenen Katastrophe verursacht worden sind. Ihr Gesamtwert übersteigt ein Viertel des üblichen Verkaufswertes des Holzes. Weilers behandelt der Beitrag die iliinatische Situation, welche das Aufkommen des katastrophalen Ungeiuitters im Gefolge hatte. Zergliedert sind auch die rcliefbedingten Umstände, welche die Stromrichtung des mit einer Geschwindigkeit von 160 km/h dahinjagenden Sturmes bestimmt haben. Das Sturmwetter hat jedoch nicht nur auf grösseren Flächen Schaden verursacht, sondern es stürzte auf sehr umfangreichem Waldgebiete auch kleinere Baumgruppen und einzelne Bäume, auf weiche über die Hälfte des vernichteten Holges entfällt. In den beschädigten Wäldern haben sich bald verschiedenartige Schädlinge, besonders Borkenkäfer vermehrt und für ihre Vernichtung waren viele Mühe und Kosten erforderlich. Wenn auch die Nadelbäume relativ nm einiges mehr betroffen waren als Laubbäume, kann doch ein vcrlässHches Urteil darüber, welche Baumarten gegen extreme Unwetter beständiger sind, nicht gegeben werden. Auf der Landkarte ist die Verteilung der umfangreichsten und meist bcschÜ-digten Waldgehiete gezeigt, das Diagramm aber erklärt den räumlichen Ablauf der vernichtenden Tätigkeit des Sturmes in Abhängigkeit von den orographisehen Verhältnissen des weiteren und des engeren Bereiches. 634,0.423.4 ; 243 (497.122) SNEGOLOMI V JULIJSKIH ALPAH IN NJIHOVI VZROKI Ing. Tonči Deankovič fConstantine, Alžirija) Ta študija je posvečena vprašanju gojenja gozdov v naših Alpah v zvezi z njihovo nenehno borbo s snegom. V letih 1960/61 jc sneg podrl npr. na Pokljuki 140.000 m-' lesa, štiri leta pozneje pa Se veter 60.000 m^. Nevarno je razrahljal že itak neprimerno stojno trdnost sestojev in dejansko razvrednotil gojitveni del ureditvenega načrta za prizadete gozdove. To je doslej najhujši, v zgodovini pokljuških gozdov zabeleženi snegolom. Očitno je, da bo potrebno gojenje go2dov v Alpah spo-polniti z najnovejšimi načeli in dosežki znanosti na lem področju, Snegolomov v gozdovih ne bomo mogli nikoli popolnoma preprečiti. Ta prispevek skuša najti odgovor le na vprašanje, ali je mogoče škodo zmanjšati v okvir vsakoletnih običajnih slučajnih pripadkov. Preveč dreves Vzroki snegolomov so različni, npr,: kakovost snega, temperatura, mra-zišče, zmrzovanje snega na krošnjah, slabo otresanje snega z vej, velikost krošenj, drevesna višina in debelina, odnos krošenj itd. Težto jih je vse na-Steti, Še težje pa je ugotoviti vpliv posameznih činiteljev na stojno trdnost drevesa. Ce izvzamemo drevo (sestoj), moremo vse ostale Činitelje snegolomov uvrstiti nad skupni imenovalec — »težo snega na krošnji«, ki je največja takrat, kadar so združeni vsi neugodni činitelji. Alpski gozdovi rastejo glede na pomembno \'sakolel.no težo snega na krošnjah v posebnih razmerah, Drevesa, ki tej teži niso kos, so neusmiljeno izločena. Tako pridemo do pojma — »stojne trdnosti gozda«. Le-ta more sloneti na gozdu, Torej na velikem številu osebkov, kjer je statična kakovost drevesa pogojena s stojno trdnostjo gozda. Lahko pa sloni tudi na osebku, upoštevajoč statične kakovosti gozda. Po dosedanjem načinu gojenja gozdov v Alpah so se borih proti snegu z velikim številom dreves na površinsko enoto, upoStevah so torej sestojno statiko, računajoč z medsebojnim podpiranjem drei'es pri premagovanju teže snega na krošnjah. Toda v medsebojni borbi za svetlobo drevje zapostavlja izgradnjo premera v korist višinskega prirastka. To pa jc najslabša pot do dobre trdnosti, kajti tako se izredno hitro povečuje vrtilni moment (podiranja) na račun vztrajnostnega momenta drevesa. Zato preveliko število dre\'es na površinsko enoto na splošno slabi trdnost sestoja. Dobra trdnost sestoja je pogojena z določenim številom dreves na ha. To število je značilno za določeno razvojno dobo sestoja, sloni pa na »stoj-nosti drevesa«, ]e-ta pa je odvisna od debeline in višine drevesa. Na višino ni mogoče občutno vplivati, nasprotno pa je drevesna debelina vedno v rokah goji tel j a. Oblikovati je treba tako krošnjo, ki bo omogočila drevesu čim hitrejši razvoj ustrezajočega premera debla, ne da bi se pri tem grčavost debla občutno povečala. Primerna oblika krošnje pa je odvisna od njene globine, ki znaša, kot smo ugotovili (3) ok, 28% drevesne višine. Število dreves je za gojitelja zlasti uporaben pojem. Njegovo upoštevanje je pri oblikovanju drevesne trdnosti najpomembnejše. Zato mu pripisujem prvenstveno vlogo med različnimi vzroki snegolomov. Na podlagi načel, obravnavanih v delu o teoriji krošnje (3) so v naslednji razpredelnici navedena optimalna števila dreves na ha za smrekove sestoje na osrednjem pokljuškem mrazišČu, kjer se snegolomi ponavljajo v neenakih obdobjih. Naše ugotovitve so skoraj diametralno nasprotne dosedanjim stališčem o gojenju gozdov na alpskih mraziščih, kot bo to razvidno iz naše analize snegolomov. Višina sestoja (m) 6 7 8 9 10 11 Število dreves na ha 8.772 6,410 4.902 3.876 3.154 2.577 Višina sestoja (m) IZ 13 14 15 16 število dreves na ha 2.183 1.855 1.600 1.392 1,222 Višina sestoja (m) 17 IS 19 20 21 Število dreves na ha 1 083 B70 785 964 711 Višina sestoja {ml 22 23 24 25 Število dreves na ha 643 592 543 500 Pri določanju optimalnega Števila dreves ni bila upoštevana kakovost tal, ampak le sončna radiacija. Na plodnejših tleh bo le-ta vezala v istem Času več prvin, fotosinteza bo učinkovitejša, drevje pa bo prej dozorelo. Boljša kakovost lal ne sme biti razlog za povečanje števila dreves, ker s tem na Pokljuki ne bi nič pridobili. Nasprotno: obhodnja bi se celo poda]j3a5a, stoj-nost sestoja pa bi oslabela. Tahiica vsebuje podatke o številu dreves samo za višine do 23 m, ko sestoj prihaja — nekje prej, drugje nekoliko pozneje — v življenjsko dobo, ko se začenjajo »pomladitvene sečnje«, ki trajajo okrog 20 let, Za le-te pa veljajo dnjgačna načela od tistih, ki slonijo na teoriji krošnje (3). Najprej je treba spustiti na tla točko »a«, ki leži na žarku poletnega solsticija, nato šele točko »b«. ki leži na žarku kjer preneha vegetacijsko obdobje. Na desni polovici slike sc vidi, da popolna svetloba (pikčasta projekcija) pada na tla skupaj s točko »b^t, ne pa s točko »a«. Zato svetloseki^ opravljamo takrat, ko se mladje pojavlja v sestoju. Napačno bi bilo spustiti točko »b« na tla hkrati s točko »a«, V tem primeru bi bilo potrebno posekati veliko dreves in bi to omogočilo mrzlemu alpskemu zraku neovirano prodiranje v sestoj (sečnja na »frato«), S tem pa bi bilo zelo zavrto pomlajevanje. Zato je bolje najprej spustiti točko »a«, tj, opraviti pripravljalno sečnjo. V pomladitveni dobi mora sestoj imeti že izoblikovano trdnost svojih dreves. Ce tega do takrat ni dosegel, tudi pozneje ne bo. Optimalno število dreves je odvisno tudi od lege in nagnjenosti pobočja, največje je na južni, najmanjše pa na severni legi. Če na severnem, ravnem in južnem pobočju rastejo enako visoki sestoji, mora biti prvi najredkejši, zadnji pa najgostejži, kot to kažejo optimalne razdalje, ki jih določa enaki upadni kot žarka (glej sliko!). V sestoju z južno lego je potrebno manj sekati, da se ustvarijo enake svetlobne razmere, v gozdovih na severnem pobočju pa več, da bi krošnje dosegle potrebno osvetlitev. Na južnem pobočju to omogoča tudi manjša krošnja. Lega in nagnjenost v Alpah sta zlasti pomembna 2a Število dreves v sestoju. Geografski položaj in sestava dolin ter grebenov od francoske Savoje do avstrijskih in jugoslovanskih Karavank poudarjajo smer zahod—vzhod. Prav zato večina gozdov porašča severna in južna pobočja, manj pa jih je na ravnem svetu in na drugih ekspozicijah. Gozdovi so cesto pregosti, zlasti po severnih pobočjih in po ravnem. Gosti sestoji kaj hitro zaidejo v potencialno nevarnost pred snegolomi. Lc od neugodne kombinacije negativnih čini- PRIPBAVUAtNA SECNJA SVETLOSEK . Popoln» srne* . — _ SveMoba 'serrca Popolna sveMoba R,Qpt > Ropt Rtopr^Ropt teljev je odvisno, kdaj bo nastala neizogibna katastrofa. Primer takšne katastrofe je bil na Pokljuki pozimi 1960/61, v decembru in januarju. Manj neugodne kombinacije negativnih činiteljev povzročajo blažje poškodbe, ki navadno površne opazovalce zavajajo v zmoto. Zavedati se namreč moramo, da povzroča pr\'i snegolom le prvo fazo celotne škode. Njemu neogibno sledijo nadaljnje poškodbe zaradi snega in vetra, ki lahko pripeljejo končno do skrajne katastrofe in do velikanske gospodarske izgube. Pokljuka je zgo- Sneg je pozimi 1960/61 v pokljuških gozdovih povzročil nezaželene vrzeli voren primer za to, Pozimi J960/61 je sneg najprej podrl HOOOOm^ lesa, štiri leta pozneje, tj, v jeseni 1964, pa še veter ok. 60.000 m^, V razdobju 4 let je padlo okrog 200.000 m^ lesa na povräini 1500—2D00ha, To je do sedaj najhujši udarec takSneinu gojenju gozdov, ki zagovarja v borbi s snegom »se-stojno stojno trdnost«. Vsiljuje se vprašanje: ali je bilo mogoče vsaj delno preprečiti snegolome? Ko drevo doseže višino 22 m in Še večjo, kot je to bil primer v prizadetih sestojih na Pokljuki, ni mogoče veČ izboljšati stojne trdnosti drevesa in s tem sestoja. V naslednji razpredelnici so zbrani nekateri izvirni zanimivi podatki. ätevüo drevja v najbolj prizadetih sestojih pred snegolomom in po nJem (na ha) Oddelek Višina sestoja Število drevja pred s ne golom om Optimalno število drevja Razlika štev. drev. Podrtih dreves 60d 28,8 1.299 500 799 267 60 e 26,9 1.349 500 849 243 52 d Z7,8 1.229 500 729 261 53 C 26,9 1.201 500 701 339 54 e 31,5 826 500 326 149 Sla 27,S 917 500 417 202 54 a 27,8 881 500 3S1 162 54 h 27,8 839 500 339 117 40 b 22,0 1.190 648 542 166 64 a 30,6 683 500 183 134 53 d 31,5 653 500 153 106 50 e 30.6 680 500 180 91 60 b 25,9 867 500 367 109 52 C 32,5 537 500 87 101 39 C 22,0 1,135 648 485 217 39 d 28,8 603 500 103 78 V sestojih je raslo preveč dreves, zato je bil premer srednjega drevesa zelo majhen, Tu je ležal vzrok za neodpornost sestojev proti snegu. Stojna trdnost teh gozdov ni slonela na trdnosti elementarne enote, tj. drevesa. Vsi sestoji v tabUci razen dveh (40 b in 39 c) presegajo višino 25 m in bi morali biti že v pomladitveni dobi. Zato sem jim določil optimalno Število dreves s 500, čeprav to velja samo za sestoje, ki so visoki 25 m. Toda, kako naj uvrstimo v pomladitveno dobo sestoje npr. iz oddelkov 60 d, 60 e, 52 d itd., ki imajo pri višinah 27, 28 in 29m še 1100, 1200 in celo 1300 dreves na ha? V takšnih sestojih ni mogoče privesti delne svetlobe do tal, tj. točko »a« spustiti do drevesnega podnožja, ne da bi sestoju radikalno spremenili zarast. Kaj bi ostalo od že itak slabotne »sestojne trdnosti«, če bi se odločili za takšen ukrep? Na to delno odgovarja zadnja kolona tablice, ki izkazuje število podrtih dreves na 1 ha. Preveč dreves pa ne slabi le stojne trdnosti gozda, ampak škodi tudi njegovemu pomlajevanju. Gosti sestoji, zlasti pa na alpskih mraziščih, ustvarjajo mikrobiološko mrtvilo v tleh. Zato ima snegoJom tudi svojo »dobro stranrt. Vendar je bil v obravnavanem primeru zelo slab odkazovaleč. Vloga redčenja pri utrjevanju drevesne slojnosti Glede na vlogo pri utrjevanju drevesne stojnosti in pri gozdni proizvodnji delimo redčenje na: izbiralno in svetlitveno. Pri tem gre za intenziven ukrep, ki ga ekstenzivno negovani gozdovi ne prenesejo. Gojitveni načrt mora za dobo redčenja predvideti zlasii naslednja dva etapna gospodarska cilja: 1. oblikovanje krošenj z uvajanjem optimalnega števila dreves. 2. razvrstitev dreves med izbrane in spremljajoče. Dosega teh ciljev je zelo zahtevna naloga. Od nje je odvisna bodočnost gozda in končni gospodarski cilj. Zato mora intenzivno gospodarjenje z gozdovi načelno in dejansko sloneti na skupnem odločanju o posameznih ukrepih, ki bodo imeli za gozd daljnosežne posledice. Gojenje gozdov ni namenjeno le pomlajevanju ali pa proizvodnji kubikov. Smotrno gospodarjenje z gozdovi sloni na povezavi teh dveh nalog in na njunem usmerjanju k pospeševanju vrednosti bodoče žetve. Pomlajevanje gozda na osrednjem pokljuškem mrazišču je nezanesljivo, ker ga ovirajo poze be, borovničevje in prevelika zarast sestojev. Ce tem oviram prištejemo Se mrzlo alpsko ozračje, potem se moramo sprijazniti s potrpežljivim Čakanjem, ali pa bomo jase in vrzeli pogozdili. Tudi v drugem primeru se bo uspeh pokazal pozno, ker je sadikam na mrazišču potrebno 10 in več let, da prerastejo plast mrzlega zraka, ki jim zavira in pogosto celo onemogoča višinski prirastek. Vendar, to Še ne pomeni, da mraziSč zato ne bi bilo treba pogozdovati, Kačin pomlajevanja^ ki sem ga le načelno razložil na prvi sliki, bo dal dobre uspehe, zlasti če bodo tla prekopana ok, 10 cm globoko. Osnova vsakega redčenja mora biti porazdelitev lesne zaloge na primerno Število fenotipsko in genotipsko dobrih dreves. Zarast sestoja mora ležati v mejah optimalnega števila dreves. Toda pokljuški gozdovi niso bili gojeni ob upoštevanju tega načela, ki ni bilo združljivo s takratnimi gospodarskimi razmerami. K.Q so se po drugi svetovni vojni začela v teh sestojih uresničevati sodobna načela, so bili že zdavnaj prestari, da bi se v njih mogla uveljavljati napredna gojitvena miselnost. Od tod izvira delno nezaupanje do redčenja, ki je razumljivo. Vendar ono ne sme postati načelo za gojenje gozdov v Alpah, ker bi pomenilo velik korak nazaj. Kdor v prestarih sestojih od redčenja pričakuje takojšnjih uspehov, bo prav gotovo razočaran. Ravno zato je pravočasnost zelo važen činitelj, ki je pravzaprav tako zelo pomemben kot sam način redčenja. Ustrezno oblikovanje krošenj in uvajanje optimalnega števila drevja sta mogoča le v mladih sestojih. Navedel bom 3 najznačilnejše primere, Prvi je le teoretičen, vendar pa zelo poučen: Sestoj je visok 10 m in ima srednjo krošnjo dolgo 3 m. Ce izključimo vse činitclje, ki bi mogli reducirati število dreves, bo sestoj rastel iz leta v leto počasneje, krošnje pa bodo ostale vedno 3 m visoke celo takrat, ko bo gozd dosegel višino 20 m. Krošnje se torej niso nič zmanjšale. Spremenil se je le njihov odnos do celotne višine, V začetku je znašal 30%, na koncu pa 15% drevesne višine, V drugem primeru se zaradi redukcije zarasti odnos blago, toda trajno zmanjšuje. Takšno razvojno preteklost so imeli pokljuški smrekovi gozdovi. Posegi v sestoj so začeli, ko so prve smreke dosegle dimenzije za hlode, tj. praktično v dobi pripravljalne sečnje. Tedaj redčenje ni več dovolj učinkovito. Vendar, če upoštevamo slučajne pripadke, tj. snegolome, vetrolome, sušice in slabo učinkovito redčenje, je bila redukcija zarasti vendar omembe vredna. Zato so se krošnje vendarle nekoliko razvijale. "rr - - < Mladi sestoj z dobro razvitimi krošnjarni je na Pokljuki pozimi 1960/61 uspesno- kljuboval nevarnemu snegu Gojitvena mojstrovina v 19. oddelku na Jclovici 229 Predpostavimo, da se je v naäem primeru poprečna dolžina krošnje ob sestojni višini 20 m povečala na 4 m. Vendar pa se je njen odnos do celotne višine kljub temu zmanjšal. V začetku je znašal 30%, na koncu pa 20% drevesne višine. Osrednja Pokljuka ima največ taksnih sestojev. Ravno ti pa so najbolj trpeli ob snegolomu. Tretji primer sem že posredno razložil v teoriji krošnje. Redčenje, ki gre po tej poti, sloni na optimalnem številu dreves, ki spremlja razvoj sestoja do pomladitvene dohe. Krošnja njegovega srednjega drevesa se bo razvijala bolj ali manj sorazmerno višini drevesa, njen odnos pa bo vedno nihal okrog 28% drevesne višine. Tak .sestoj bo dal prej zaželene Sortimente in bo odpadek pri predelavi zaradi manjšega števila izvržkov manjši. Drevesa z enostransko krošnjo, ki je posledica prepozne presvetlitve sestoja, sneg kaj lahko podre (Pokljuka, odd. 63.) Ustrezna razporeditev dreves zagotavlja odlične krošnje in zato tudi zadovoljivo stoj no trdnost Razlika med opisanimi načini gojenja sestojev je ta, da prva dva podaljšujeta obhodnjo, tretji pa omogoča določeno povečanje proizvodnje pri nespremenjeni obhodnji. V tretjem primeru krošnje tudi neprimerno bolj semeni j o, tla pa so primernejša za pomlajevanje. Tudi glede zgradbe letnic na poprečnem prerezu debla so opazne bistvene razlike. Širine branik se zmanjšujejo, Če se krošnja ne povečuje skladno z drevesno višino. Iz prakse so znani odlični svetlobni prirastki dreves celo ob končnem poseku, če je drevo imelo dobro razvito kroänjo. Sirine letnic se niso zmanjšale kljub naraščanju premera. Najprej moramo sekati najslabša drevesa, toda teh sčasoma zmanjka, zato je treba poseči tudi med dobre osebke, ker bi sicer začela osvetlitev dreves upadati. Tedaj se gojiteljev pogosto lotevajo Čustveni pomisleki: »Tisoč dreves je na ha, pa se še vidi skozi gozd«. Takšno dobronamerno, toda škodljivo oklevanje je treba odločno zavreči, Kajti sestoj oblikuje svojo močno osebnost samo tedaj, če ga z doslednimi redčenji krepimo, 2e v mladosti mora sestoj razvijati svojo kakovost in prirastek ter stoj no trdnost. Pokljuški gozdovi pa so bili pogosto deležni takšne čustvenosti in neodločnosti gozdarjev. Optimalna intenzivnost redčenja je na Pokljuki organsko povezana z izbiro dreves in obžagovanjem suhih vej. Ustrezen razpored izbrancev je prvi pogoj za dobro redčenje, ker snuje hkrati temelje bodoči stoj ni trdnosti sestoja ter zagotavlja učinkovito gospodarjenje z gozdovi. Primarna gozdna proizvodnja sloni na gojenju. Dosedanje načine gojenja bo potrebno izpopolniti z novo miselnostjo in nazori o gozdu kot proizvodnem objektu, ki sloni na treh činiteljih: sestoju, rastišču in času. Sneg hkrati z vetrom podira drevesa, sestoje ter uničuje gozdove le zato, ker jih — zlasti v pn/i mladosti — ne merimo, ne spremljamo njihovega razvoja in ne izbiramo dovolj načelno in vztrajno dreves bodočnosti. Res je, da morajo vsa drevesa v gozdu podpirati njegovo stojno trdnost, toda v Leta 1959 je bilo izvršeno na Jelovici spopolnjevanje z macesnom, ki se je do pomladi 1963 že zelo dobro utrdil (odd. 1 Ročevnica) sestoju želimo gospodariti le z določenimi osebki, izbranimi in gojenimi, z drevesi, ki so primerno osvetljena. Na njih sloni učinkovitejše gospodarjenje. Izbira mora postati prva naloga gojenja gozdov, naloga, pogojena z gospodarskim ciljem, načrtovana in opravljana ter hkrati s sečnjo nenehno dopolnjevana. Zaradi zamujene pospra-vilne sečnje macesnovo mladje ni dovolj utrjeno, da bi moglo brez ia^čite uspešno Mjubovati snežnim in drugim preizkušnjam (Belca, 200 južno od koče Mikulce) Redčenje mešanega sestoja Razen smreke rastejo v Alpah Se: jelka, bukev, macesen in javor. Te drevesne vrste imajo širšo krošnjo kot smreka. Jelka se lahko uveljavlja samo pri manjši zarasti sestoja, prevelika ji huje škoduje kot smreki. Nič ji ne pomaga prednost, da je senčno drevo. Ta njena lastnost jo podpira le pri Širjenju, zJasti v razmerah s pičlo svetlobo v sestoju. V takih življenjskih razmerah jelka zmaguje, če pa svetlobe v sestoju ne manjka, mora oblikovali večjo krošnjo od smreke^ drugače jo smreka preraste. Jelka in smreka se ne razlikujeta veliko glede širine krošnje, vendar pa tudi majhna razlika zelo vpliva na razvoj jelke, zlasti v zgodnji mladosti. Ce ji tedaj ne pomagamo, bo vedno bolj zaostajala za smreko. Zato je potrebno pri redčenjih zagotoviti jelki več prostora, posebno pa v mešanih sestojih. V alpskem in subalpskem gozdu jelke na ustrezajočih rastiščih ne moremo pogrešati, zlasti zaradi zboljšanja stoj ne trdnosti sestojev in bioloških procesov v tleh. Smreka se najbolje pomlajuje pod jelko in tudi nasprotno; tudi zato jo moramo ohraniti v gozdu, posebno še v dobi pripravljalne sečnje. Bukev in javor imala še širše krošnje kot jelka. Zato jima je treba zagotoviti še več prostora, seveda skladno s kakovostjo njunega lesa. Tudi macesen zahteva veliko prostora za razvoj svoje krošnje. Zelo je občutljiv na zasenče-vanje, zato ga v gostih smrekoviii sestojih pogrešamo, Vkljub temu pa bi se v mešanem sestoju ob primerni zarasti obnesel. Rastišča macesna so veliko obsežnejša, kot se to ponavadi mish. Tudi to drevesno vrsto pogosto gojijo v pregosti zarasti, zlasti mlad macescn, zalo se mu spodnje veje naglo sušijo. Da bi nadoknadil to izgubo, požene naglo v višino, in tako oblikuje vitko, tanko in zato Šibko deblo. Skoraj vsak obilnejši sneg ga zato poškoduje. Pri negi je treba upoštevati tudi vrsto odtenka zelene barve. Svetlejše zelene krošnje so občutljivejše za zasenčevanje od temnejših. Toda mešani gozd nima povsod na Pokljuki pogojev za obstoj. V osrednjem delu planote more le še smreka uspešno kljubovati mraziščni mikro-klimi. Tam se vnašanje listavcev ne bi obneslo, ampak jih je mogoče pospeševati zunaj osrednjega pokljuškega mrazišča, kjer jih že sama narava ponuja, Tam so zastopani: jelka, macesen in bukev. Njihovo primerno razmerje v Širokem pasu okrog osrednjega pokljuškega mrazišča bo popravljalo razmere na njihovih sedanjih nahajališčih. Nastaneü snegoloma Sneg je pri gospodarjenju z gozdovi v Alpah zelo pomemben činitelj. On je najpomembnejši oblikovalec drevja in sestojev. Težak južni sneg podre v gostih smrekovih sestojih veliko drevja. Podrt les včasih občutno presega okvir običajnih, komaj omembe vrednih poškodb. Za predočitev povzročene škode ne zadoščajo samo podatki o količini podrtega lesa, ampak jc treba upoštevati še naslednje činitelje: površinsko razporeditev podrtic, intenzivnost podiranja, možnost ponovnih poškodb glede na oslabljeno stojno trdnost sestojev, zastoj na lesnem trgu zaradi neenakomernega dotekanja lesne surovine iz gozda, povečan odpadek pri izdelavi lesa, podražitev stroškov za izdelavo lesa v gozdu itd. Resnična škoda se kaže v naštetih dejstvih, ki jih je treba še nadalje razčlenjevati, in !e delno v količini podrtega lesa, ki v srečnih okoliščinah morebiti ne bi pomenila posebne Škode, Sicer pa je dejansko škodo le težko oceniti, ker so njene posledice daljnosežne. Sneg je zlasti pomemben za alpski gozd zato, ker so Alpe prva velika naravna pregrada za sredozemske in atlantske frontalne atmosferske motnje Razdejanje po sncgolomti 19öD, fil v čistih smrekovih gozdovih na Pokljuki na poti proti evropski notranjosti. V Alpali je zato kondenzacija izredno živahna. Za gozd ni toliko pomembna višina zapadlega snega, kot je odločilna njegova kakovost. Najnevarnejši je težak južni sneg, posebno na mraziščih, ker se nerad otresa z dreves. Tako jc npr. na prehodu iz leta 1960 v leto 1961 težak južni sneg podrl rta Pokljuki 120.000 m^ lesa. Ce tej količini prištejemo še snegolome v zasebnih gozdovih kakor tudi snegolom v naslednjem letu, se skupna količina podrtega lesa povzpne na 140.0ü0m''. V avstrijskih Alpah so ocenili snegolom iz. zime 1962/63 z nad 1,000.000 m' (številka ni preverjena). Pri tej pokljuški katastrofi, kakor tudi pri prejšnjih snegolomih se je pokazalo, da je sneg zelo slab odkazovalec dreves. Skupaj z vetrom je od 1961 do 1964 podrl pet etaiov obrata Pokljuka ali okrog 200.000 m-' na povT-šini 1500 do 200Oha. Razen tega je zelo oslabil nadaljnjo trdnost sestojev in praktično razvrednotil gojitveni del ureditvenega načrta. Zdi se, da so se takrat združili vsi negativni činitelji, ker je to največji registrirani .snegolom v zgodovini pokljuških gozdov. Sestoji niso bili pripravljeni na hud snežni pritisk in so zato preti-peli zelo težke izgube. Sneg je podrl veliko dreves, toda ne zato, ker bi bilo to zaradi klimatičnih nenormalnosti neogibno, ampak zato ker .so se mogle le-te na nepripravljenih sestojih katastrofalno uveljaviti. Sneg je podiral in lomil drevesa zato, ker je moment podiranja bil večji od vseh sil v oporišču, ki zagotavljajo drevesu stabilnost. Sestoji so se razvijali pri preveliki zarasti, saj je bilo npr. v oddelku 60 d nič manj kot 1299 dreves na ha, in to pri sestojni višini 29 m, medtem ko bi jih zadostovalo le od 400 do 500. Prevelika zarast v teku vsega razvoja je prisilila drevesa, da so usmerila poglavitni del prirastka v višino na račun korenin in debeline. Smrek »samotark« na pokljuških pašnikih ali na starih kopiščih ne bo nikoli noben sneg podrl, V tehničnem pogledu so take smreke malo vredne. Pravijo jim »grče«, »koši« in podobno. Kljub temu pa so za goji te! j a zanimive, ker dajejo odgovor na različna vprašanja v zvezi z gojenjem alpskega gozda, posebno na mraziščih. Če bi bil sneg edini vzrok za snegolome, potem bi bile najprej in najbolj poškodovane košate smreke. Dogajalo pa se je ravno nasprotno: visoke in vitke smreke s slabo razvitimi krošnjami so bile prava vaba za snegolom. Specifična teža snega pri obravnavani katastrofi je znašala 0,405 t/m\ Neposredno po sncgolomu sem izmeril prostornine snežnih lukenj pod drevesi. Njihova srednja vrednost je znašala 4,236 m^. Pomnožena s specifično težo snega da težo snega na drevesu: T = 4,236 m-'' X 0,405 t/m^ = t,715 t. Ce temu prištejemo še težo vej in iglic, potem je skupna obremenitev debla presegala 2 t. Tako ogromnemu bremenu pa morejo biti kos le drevesa z debelimi debli in s krepkimi koreninami oziroma osebki z optimalno razvitimi krošnjami. Tu se v praksi srečujeta biologija in statika. Zato je potrebno z gojitvenimi ukrepi v teku vse razvojne dobe nenehno oblikovali krošnjo, ki bo omogočila drevesu hitrejšo debelitev. Gojitveno obliko in zarast sestojev je treba prilagoditi zlasti težkemu južnemu snegu. Za osredno Pokljuko je vsekakor primerna enodobna zgradba sestojev z optimalnim številom dreves. Ker pa drevesa, pod katerimi sem meril prostornine snežnih lukenj, niso bila podrta, to pomeni, da ob primerni stoj ni trdnosti obravnavani kompleks nenormalnih vremenskih okoliščin ni bil izključno odločilen za nastalo katastrofo. Izdelal sem krivuljo snegoloma, ki kaže, da gre za dinamičen pojav z določeno širino nihanja, in predočuje pravzaprav trend snegoloma. Prikazane absolutne količine niso niti pomembne niti zanesljive za dokončno sklepanje. Pač pa izraziti trend zgovorno opozarja na vzročne odvisnosti. £ o o CJ> « e Lfl Razlike rned dejanskim in opMinaltiim Sheuilom dreves pred snegolomotn KaSe gozdove bodo tudi v bodoče spremljali snegolomi, ki se jim nii mogoče popolnoma izogniti. Toda trend obravnavanih snegolomov jasno kaže, Itako je mogoče tovrstne poškodbe zmanjšati. V bližini koordinatnega izhodišča, kjer So bile razlike med dejanskim in optimalnim številom dreves male, je bila odpornost dreves proti snegu največja, izgube pa najmanjše, ker so bili takšni sestoji pripravljeni na snežno preizkušnjo. Nasprotno pa je bil na skrajnem desnem delu diagrama, kjer razlike med dejanskim in oplimalnim številom dreves znašajo 50, 100 in celo 200%, položaj v gozdu po snegolomu podoben bojišču. Tako smo postopoma prišli do osrednjega gojitvenega problema: Kakšen način in kolikšna intenzivnost redčenja najbolje ustrezata sestojem v Alpah, zlasti pa na mraziščih? To je pomembno gospodarsko vprašanje, ki je odločilno za razvoj bodočih generacij naših alpskih gozdov, zlasti tistih, ki so sedaj v dobi redčenja, kakor ludi vseh tistih, ki jih sedaj snujemo. Ni lahko odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Ta Študija je posvečena le mladim sestojem z žeLjo, da bi jih utrdili za borbo s snegom, da bi bili odpornejši od sedanjih zrelih gozdov. Slovstvo 1. Brinar, M.: Gradivo s lečajev iz semenarske službe, 1960. 2. Costes, C.- Les exigences energetiques de la production vegetale SPAN. 7.1966. 3. Deankavid. T,- Velikost in oblika smrekovih krošenj v odvisnosti od svetlobe (rokopis^, 1968, 4. MUnšek, D,: Gradivo s tečajev iz gojenja gozdov, 1961f62. LES CHABLIS DE NEIGE DANS LES PEUPLEMENTS DE L EPICEA D ALPES JIJLIENTNES ET LEL'RS iWOTIFS (R^sum^) II ne s'agit pas seulement des quandtes enormes de bo is qui sorten t de forets comme »les chablits de neige«, perturbant la regularite de revenu soutenu. Ce qui est encore plus important c'est, que ce phenomene Importe dans la foret le de sordre au point de vue d'amenagement, d'exploitation, de reboisement etc. En ]%0/61 la neige a renversee dans les Alpes Juliennes en Yougoslavie environ 200.000 m'' de bois sur la superfide de 1500 k 2000 ha, I.'auteiir precoiiise la statique »d'arbre«. Cest I'unite elömeniarie de stability du peuplement. Les arbres oblicnnent cette statique »d'arbre« par inlermediaire des eclaircies prudentes et Elles favorisent !e deveioppement des cimes. La Cime bien d^vclappee doit occupcr environ 23% de I'hautcur d'arbre. La densite doit etre telle que ce urapporl de la cime« {28%) soil realisable. La densite des peuplements, qui ont subit des degäts importants, tUait SO, JOO et meme 200% plus grande que cette, qui lauteuf propose comme normale. La graphique originale des chablits de neige montre ^vid^mmenl, que la resistance des ai'bres tHait la plus gran de dans ceux peuplements, don t la densite reelk ne differait pas beaucoup de normale. Les peuplements eiaient, done, consolide et prepare pour la lutte contre la neige. Les arbres solitaires sur les päturages al pin s resistent tres bien ä la neige malgre leurs Enormes cimes. Ht pourtant les recherches ont montr^e, que l'arbre — issu d'un pauplement dense — devait supporter racme 1,7 t de neige sur la Cime. La pression d^passait 2 t si on compte encore le poid des branches et des aiguilles. La sylviculture, done, doit tenir conipte des conditions speciales de i'ecologie alpine. Cci'taines traitements sylvicoles dolvent etre modifies, La neige, parti-cuüerenierit Celle moiiill^e et lourde, est le facteur le plus important au point de vue de formation des peuplements et de la bonnc »statique« d'arbres. Seulement [es eclaircies repetees et moderes soiit en mesure de donner aux arbres la possibilite et l'occasioin de Former les cimes capables de developper aussi bien les racines que les füts (dinmetres), qui donneront ä ehaque arbre une sta-biliie particuliere. 63^.0.453 (497.129) ŠKODLJIVA GOZDNA IN LESNA ENTOMOFAVNA V OKOLICI RADEČ Ing. Janez Ti t o všek (Radeče) V Sloveniji §e ni opravljena inventarizacija škodljivih gozdnih in lesnih (ksilofagih) insektov. Pravzaprav je na tem področju storjenega se malo. Zato sem se odločil, da poleg inventarizacije povzročiteljev Škode, ki jih gozdnogospodarske organizacije pošiljajo katedri za varstvo gozdov pri biotehniški fakulteti v detertrinacijo. proučim vso gozdnemu in lesnemu gospodarstvu škodljivo entomofavno na manjšem območju, v Radečah in njihovi okolici. Delo sem zastavil že leta 1964. Spisek škodljivcev Sc vedno ni popoln, ker je preostalo še nekaj necletcrminiranega materiala, poleg tega pa bom delo šc nadaljeval. Pregledam so bili gozdovi, gozdne jase, topolovi in vrbovi logi ob Savi in Sopoti, gozdna drevesnica Hotemež, leseni deli nekaterih stavb, lesni Sortiment! v gozdu, na krliščih ob transportnih žilah m ob žagah ter skladišče žaganega lesa lesnoindustrijskega podjetja Peta. Registrirani so biti vsi gozdni in lesni škodljivci ne glede na njihovo tedanjo gostoto populacije ali obseg Škode, ki jo je določena vrsta insekta povzročila. Zavedati se namreč moramo potencialne možnosti, da se vsaka vrsta insektov Jahko prenamnoži, če nastanejo zanjo ugodne življenjske razmere. Tako so upoštevane tudi tiste vrste škodljivih insektov, ki so se pojavile posamič ali pa so bile najdene le enkrat. Insekte sem zbiral oziroma lovil na preprost način z roko, 2 ekshav-storjem in z mrežo za lov metuljev. Nočnih metuljc-v nisem zbiral, prav tako ^e nisem ugotavljal škodljivcev v zemlji. Zaradi preglednosti so škodljivci razvrščeni v redove in družine: Saltatoria Gryllotalpa vulgaris L. (Gryliidae), Imagi delajo Škodo na smreki in na zelenem boru vsa leia v drevesnici Hotemez, Homoptera Phyllaphis fagi L, (Lachnidae). Uši na listih bukve, t965, Holemež, TrnovSe. ProciphUtis fraxini Htg. (Pemphigidae), USi na debelcu malega jesena, 1967, Trnovše Schizomiim lanuginosa Htg. (Pemphigidae), Uši na listih poljskega bresta, ]966, Radeče. Schizoneura iilmi L. (Pemphigidae), Uši na listih poljskega bresta, 1966, Radeče. Teiranewa iilmi de Geer (Pemphigidae), UŠi na listih poljskega bresta, 1966, Radeče, Pemphigus spiroihecae Pass. (Pemphigidae), Uži v deformiranih Ustnih pecljih črnega topola, 1967, ob Savi, Prociphilus bumeliae Schrk. (Pemphigidae), Uši na listih velikega jesena, 1967, ob cesti na Močilno, Pemphigus -filaginis B. d. F, (Pemphigidae). Uši v deformiranem listnem tkivu črnega topola, 3 967, ob Savi. P&mphigus bursarius L. (Pemphigidae), Uši v deformiranih listnih pecljih črnega topola, 1967, ob Savi. Pineus strobi Htg. (Adelgidae). Uši na deblu in vejah zelenega bora, 1966 drevesnica Hotemež. Sacchiphantas abietis L. (Adelgidae). Kvržice na vejicah smreke, 1964 do 1968, celotno območje. AdelgBi laricis Vali. (Adelgidae), Kvržice na vejicah smreke, 1964, Hotemež, Coleoptera Melolontha melolomha L, (Scarabeidae), Hrošči na listih ive, bele vr"be, Črnega topola, navadnega divjega kostanja in velikega jesena, 1967, dolina Sopote, Amphimallus sotstitlalis L, (Scarabeidae), Hrošči na gozdnih jasah, 1965, Tmovše. Chatcophora tnariana L. (Buprestidae). HroŠč pod lubjem črnega bora, 1966, na gradu. Anthaxid t^uadripunctata L, (Buprestidae). Ličinke in hrošči pod lubjem podraslih smrek in hrošči na cvetovih travniških zelišč, 1967, Hotemež, Dobrava, Jatna. Anthojcia nitidula L. (Buprestidae). Hrošči na cvetovih enovratnega gloga, 1966, ob Savi. Anthaxia nitidula ob. cyanipennis Lap, (Buprestidae), HroŠČi na cvetovih enovratnega gloga, 1966, ob Savi. ßtiprealis ociogiittata L, (Buprestidae). Hrošč ulovljen v letu ob robu borovega gozda, 1967, Radeče. Acmaeodera degener Scop. (Buprestidae). HroSč na cvetu Skržoljice na gozdni jasi, 1967, Brunžki breg. Ptilinus pectinicornis L, (Anobiidae). Ličinke in hroSči v starih vgrajenih deskah, 1965, Radeče. Anobium striatum Oliv. (Anobiidae). Hrošči v stanovanju v lesu smreke, 1965, Radeče. Gastrallus laevigatas Oliv. (Anobiidae). Hrošč v stanovanju, 1969, Radeče. Saperda populnea L. (Cerambycidae). Ličinke v vejah ter v enoletnih in dvoletnih debelcih trepetlike in v vejah Črjie topole, 1964 in 1965, Tmovše, ob Savi, ob Sopoti. Saperda scalaris L, (Cerambycidae). Hrošč najden na listu navadnega oreha, 1966, ob cesti na Močilno. Acanihocinus dedilis F. (Cerambycidae). Hrošči in bube v bubilnicah plitvo v lesu rdečega bora, 1966, Njivice, ter hrošči v kopuli na hlodovini črnega bora, 1966, Radeče. Rhagittm inquisitor L. (Cerambycidae). Bube in hrošči pod lubom v ne-obeljeni hlodovini in pod lubom suhih stoječih borov, 1964, Radeče, Trnovse. fiylotrupes bajuhts L. (Cerambycidae), Ličinke v vgrajenih smrekovih spirovcih, 1965, Radeče. Phymatodes variabile L. (Cerambycidae). Ličinke, bube in hrošči pod lubom suhih bukovih drv in v bukovih plohih, 1966, Radeče, Pela. Clytits arietis L. (Cerambycidae). Hrošči na cvetovih rdečega drena, 1967, Trnovše. Spondytis biiprestoides L. (Cerambycidae). Hrošč na panju rdečega bora, 1967, TrnovŠe. Leplura rubra L. (Cerambycidae). Hrošči na cvetovih zeliščnih rastlin ob robu gozda, 1964, Dobrava. Leptura maculaiti Pod. (Cerambycidae). Hrošči na cvetovih kresnice, 1965, pod 2ebnikom.. Leptura ynelanura L. (Cerambycidae), Hro.Šči na cvetovih zeliščnih rastlin ob robu gozda, 1966, Dobrava. Leptura scutellata F, (Cerambycidae). Hrošči na cvetovih zeliščnih rastlin ob robu gozda, 1966. Dobrava. Lamia testor L, (Cerambycidae). HroŠč v lesu bele vrbe, 1964 ob Sopoti. Purpuricenus Kaehleri L. (Cerambycidae). Hrošč na deblu breskve, 1967, Radeče. Pogonochaerus hispidulus Pili. (Cerambycidae). Hrošč ulovljen na meji med borovim in hrastovim gozdom, 1966, Leskovec. Pogonochaerus decoratus Fairm. (Cerambycidae). Hrošč na listu gradna, 1966, Rudna vas, Liopus nebulosiis L. (Cerambycidae), Hrošč na gozdni jasi, 1967, Hotemež. Tetropium castaneum L. (Cerambycidae), Hrošč na gozdni jasi, 1965, Jatna. Chlorophorus figurams (Cerambycidae). Hrošč na cvetu rdečega drena, 1966, Trnovše. Melasoma populi L, (Chrysomelidae). Jajčeca, ličinke, bube in hrošči na li.stih črne topole, 1964—1969, ob Savi, ob Sopoti. Mslasoma aenea L. (Chrysomelidae). Hrošči in ličinke na Ustih Črne jelše, 1966, ob Sopoti. Melaso)na viginiipunctata Scop. (Chrysomelidae). Hrošči in Učinke na listih bele vrbe, 1965, ob Sopoti. Melasoma Iremulae F. (Chrysomelidae). Jajčeca in hrošči na listih bele vrbe, 1965, ob Sopoti. Plagiodera versicolor Laich. (Chrysomelidae). Hrošči na listih bele vrbe. 1966, ob Sopoti, Clvtra laeviuscnla Ratz. (Chrysomelidae), I-lroščj na listih bele vrbe, 1966, ob Sopoti. Phyllodecta vitellinae L. (Chrysomelidae). Hrošči na lislih bele vrbe in črnega topola, 1966, ob Sopoti. Agelastica alni L. (Chrysomelidae), Hrošči na listih črne jeUe, 1965, ob Sopoti. Chalcoides auraia Mrsh, (Chrysomelidae). Hrošči na listih bele vrbe in črnega topola. 1966, ob Sopoti. OrchestcE fagi L. (Curculionidae). Hrošči na Ustih bukve, 1964, Hotemež, Brunik, Orchestes quercus L. (Curculionidae). Hrošči na listih gradna, 1964, Holemež, Dobrava. Orchest&s Salicis L. (Curculionidae). Hrošči na listih bele vrbe, 1967, ob Scfpoti. Orchestes rufitarsis Grm, (Curculionidae). Hrošči na listih rdeče vrbe, 1967, ob Savi. Orchestes populi F. (Curculionidae). Hrošči na listih bele vrbe, 1967, ob Sopoti. Apoderus coryli L. (Curculionidae). HroSči na listih leske, 1966, Trnovse, Aitelabus niiens Scop. (Curculionidae), Hrošči na listih gradna, 1966, Dobrava. Bytiscus popidi I.. (CurcuJionidae). Hrošči na listih črnega topola, 1965, ob Sopoti. Rhynchites beiulae L. (Curculionidae). Hrošči na listih navadne breze, 1966, Dobrava. Balanobitis slacivorits Pay k. (Curculionidae). HroSči na listih bele vrbe, 1965, ob Sopoti. CurcuHa glandium Mrsh. (Curculionidae). Hrošči v gozdu hrasta in kostanja, 1966, Dobrava. CurcuUo pellitus Boh. (Curculionidae). Hrošči v gozdu gradna in kostanja 1966, Dobrava. CurcuUo nucum L. (Curculionidae). Ličinke v plodu leske, 1965, Jeluvo. Dryophthorus coriicalis Payk, (Curculionidae). Hrošči pod lubom odmrlega rdečega bora, 1964, Dobrava. Pissodes uotaius F. (Curculionidae). Bube in hrošči pod lubom na koreninah mladih rdečih borov, 1965, Hotemež. Pissodes pini L. (Curculionidae). Bube in hrošči pod lubom debele rdečega bora, 1965, Hotemež. Polydrosu^ sericeus Schall. (Curculionidae). Hrošči na Ustih trepetlike, 1966, Radeče. Myelopliihix piniperda L. (Ipidae). Zarod pod lubom debla odmirajočega rdečega bora, 1964, Hotemež. Myelophilus ^ninor Hartig (Ipidae). Zarod pod lubom debla odmirajočega rdečega bora, 1964, Hotemež. 1 ps typog^raphiis L. (Ipidae). Zarod pod lubom sušic in neobeljenih hlodov, vsa leta, Hotemež, Brunik, Celovnik, Dobrava, Rudna vas, Močilno, Jatna. }ps suiuralis Gyll, (Ipidae), Zarod pod lubom smrekove podrtice, 1966, Hotemež. Phyogems chalcographiis L, (Ipidae). Zarod pod lubom vej in vrhačev smreke, vsa leta, Hotemež, Brunik, Celovnik, Dobrava, Rudna vas, Jatna, Močilno. Dryocoetcs aniographus Ratz. (Ipidae), Zarod pod tubom smrekovega debla, 1966, Dobrava, Hotemež, Močilno, Jatna. Pityogenes, qiiadridens Hart, (Ipidae), Zarod pod lubom vej in vrhačev rdečega bora, 1967, Trnovše, HylesmiLs iraxini Panz. (Ipidae). Zarod pod lubom malega jesena, 1967, Trnovše. Scolyitts mali Sechst. (Ipidae). Zarod pod lubom debla jablane, 1965, Leskovec pri Šentjanžu, Radeče. Scolytus rugulosus Ratzb. (Ipidae). Zarod pod lubom debla jablane, 1965, Leskovec pri Šentjanžu, in zarod pod lubom šmarne hrušice, 1969, Trnovše, Hylastes cimicularius Er. (Ipidae). Hrošč pod lubom smrekovega panja, 1967, Hotemež. Hylurgops palliatus Gyll, (Ipidae). Zarod pod lubom neobeljenega smrekovega hloda, 1966, Dobrava. Xylotertis lineatiis Oliv. (Ipidae). Zarod v smrekovem hlodu, 1966, Dobrava. Lepidoptera Tischeria conjpianella Hb. (Tineidae), Gosenice v listih gradna, 1966, Hotemež, Dobrava. Coleophora laricella Hb. (Tineidae). Gosenice v tulcih iglic pripredene na macesnove iglicc, 1966, Hotemež. Epiblema redella Cl. (Tortricidae). Gosenicc v smrekovih iglicah, 1964 do 1969, na vsem območju. Evetria bnoliana Schiff. (Tortricidae). Gosenice in bube v popkih oziroma v poganjkih rdečega bora, 1966, Tmoväe. Cossus cossu/; L. (Cossidae). Gosenica v lesu bele vrbe, 1966, ob Savi. Aporia crataegi L. (Pieridae). Gosenice na listih navadnega gloga, 1966, Radeče. D i p ter a Helicümya saliciperda Duf. (Cccidomvidae). Deformacije debele in vej vrbe žalujke, 1965, Radeče. Mikioki jagi Hag. (Cecidomyidae). šiške na Ustih bukve, 1966, na vsem območju. Hymenoptera Acanihotyda hieroglyphica Chr. (Pamphihidae). Ličinke v zapredkih na sadikah rdečega bora in zelenega bora v drevesnici Hotemež, 1965. Prisriphora abietina Chri.st. (Tenthredinidae). Pagosenice na smrekovih iglicah, 1964, Hoteimež. Periclista lineolata KI. (Tenthredinidae), Pagosenice na gradnovih listih 1967, Dobrava. Pojitania vimuialis L. (Tentliredinidati), Šiške na listih rdeče vrbe, [967, ob Savi. Pontania vesicator Brerai {Tenthredinidae), Šiške na listih bele vrbe, 1S67, ob Savi. Paururus juvencus I-(Siricidae). Ličinke v poškodovanem rdečem bom, J 967, Rudna vas. Diptolepis quercus-folii L. (Cvnipidae). Šiške na listih gradna, 1968, Bru-nik, HotemeŽ, Leskovcc, Pediasph aceris FörsL Cynipidae). Šiške na listih gorskega javora, 1965, ob cesti na Močilno. Cvuips quercus-calicis Burgsdorff, (Cynipidae). SiŠke na plodu in čaSi gradna, 1965, Trnovše. Camponotus hsrculeanus L. {Formicidae). Zarod v lesu črnega gabra, 1966, Trnovše, Slovstvo 1. Escharich.K.: Die Forslinsektcn Mitteleuropas II, Berlin, 1923. 2. Escherich,K.: Die Forstiiisekten Mitteleurcpas Ilt, Berlin, 1931, 3. Escherich, K.: Die Forsrinsekten Mitteleuropas V, Berlin, 1942. 4. Kuhnt, P.: Illustrierte Bestimmungs-Tabellen der Käfer Deutschlands, Stuttgart, 1913. IZ PRAKSE STROKOVNE EKSKURZIJE IN MEDSEBOJNI OBISKI GOZDARJEV V LETU 1968 Med kolektivi gozdnogospodarskih organizacij so lani živahno izmenjavali strokovne ekskurzije in obiske na območju Slovenije kot tudi v druge republike in deloma tudi v inozemstvo. Ti stiki so veliko prispevali k strokovnemu napredku in spapolnjcvanju kadrov, izmenjavi mnenj in izkušenj ter medsebojnemu spoznavanju. Poslovno združenje gozdnogospodarskih organizacij je o lej dejavnosti napravilo ustrezno anketo pri svojih ilanih. Na podlagi zbranih podatkov je sestavljeno to poročilo, v katerem so za vsako gospodarsko organizacijo najprej navedeni tuji obiski oziroma ekskurzije pri njej, nato pa strokovna potovanja članov prizadetega kolektiva na območja drugih gozdnih gospodarstev, v druge republike ali pa v inozemstvo, V oklepajih so navedena števila udeležencev. Gozdno gospodarstvo Bled je sprejelo DIT iz Sen ja f52), gozdarsko fakulteto iz Skopja (32), republiške in občinske gozdarske inSpektorJe iz Slovenije (21), strokovnjake iz Avstrije v zvezi s prikazovanjem mehanizacije (3), gozdarje iz Videmske pokrajine v Italiji (10), predstavnike podjetja Stihi iz Zvezne republike Nemčije (2) in tovarne Husquama iz Švedske (2) Icr enega strokovnjaka iz Finske. Člani kolektiva GG Bled so obiskali tovarno iveric v Feistrizu V Avstriji (4), ogledali so si gradbeniško dejavnost v Slovenjem Gradcu (5), äolo za gozdne delavce v Slovenjem Gradcu (2), obiskali so Novo mesto in Belo krajino (2). Nadalje so bili 7 dni na Švedskem (1), 5 dni v Crossreiflingu v Avstriji (31, razen tega pa se v Švici (1). Gozdno gospodarstvo Brežice je sprejelo italijanskega strokovnjaka za topole iz Zavoda za topole v Casale Monferatu. Brežiško DIT pa je priredilo strokovno ekskurzijo v Bosno, črno goro in Srbijo (25). Gozdno gospodarstvo Celje so obiskali gojenci Gozdarskega šolskega centra iz Postojne (13), študenti gozdarske fakultete Iz Genta v Belgiji (25) ter predstavniki političnih forumov iz celjskega območja, ki so si ogledali gradnjo gozdnih cest ( Stfi". Kladivo RK-lSjgum C?« t) = 2Srnm ----kovin Ceu Ö^Sflnim —----RK-ia,gijni. r:eu o-10 rum Dolžina cevi 3f) 35 su .t. 6f) m •Id 1-.S 3.fl PritisK FAGRAM M z ■-alta atT TI -05 1 i ■0,6 - RK-ia, gum cev ö mm ^ —^ ^ —----RH-ie, gum cev a lil. '2'i mm ^ -J----1_L — Kbmpresoi K! cidi ^o Doljlna cevi 30 35 40 45 W 55 6tl ™ Slika 4. Upadanje zračnega tlaka v različnih ceveh meritve na slednjem kompresorju opravljene konec mama v Jcamnolomu KGP Kočevje. Zaradi različnih okoliščin obeli merjenj (neusklajeni manometri, stroji, delovišče in klimatske razmere) žal ni dopustno iz obeh merjenj delati primerjalnih sklepov. Zalo bomo rezultate obeh merjenj analizirali ločeno. 2. Pri meritvah a iagramom I in RK-IS ter z dolžino cevi 45 m smo ugotovili najmanjše upadanje tlaka pri gumijastih ceveh s pretočnim profilom 28 mm (padec pritiska 0,9 atm), pri kovinski cevi s premerom 20]7im je znašal padcc M atm, najbolj pa je upadel pritisk pri gunnijasti cevi s premerom 18 mm (1,3 atm). Taksno razporeditev padcev pritiska glede na vrste cevi smo pričakovali in se zelo dobro ujema z ugotovitvami v grafikonu na sliki ], ki nam kaže potrebna pretočne profile cevi. 3. Pri meritvah s fagramom II, z gumijasto cevjo s premerom 22 mm in dolžino 45 m je opazna razlika pri uporabi kladiv RK-18 in RK-2L Pri drugem se padec pritiska stopnjuje od 0,5 na 0,6 atm in 2 nadaljnjo razdaljo hitreje narašča. Iz nemške strokovne literature (3) zvemo, da so tam začeli uporabljati cevi iz umetne mase, ki zaradi gladkih notranjih sten znatno blaži upadanje pritiska, V literaturi ni mogoče najti nikakršnih tehničnih podatkov. Pri izdelovalcih novih cevi smo poprašali za tehnične lastnosti, vzorce in ceno, da bi lahko kalkulirali, ali se nam morebiti ne splača uvažati nove cevi, če bi ekonomski račun pokazal, da imajo take cevi določeno prednost pred tistimi, ki jih sedaj v praksi uporabljamo. Od firme Landgraf v Frankfurtu, ki oskrbuje podjetja s tehničnimi napravami, smo zvedeh, da se nove cevi iz umetne mase pri praktičnem delu niso obnesle, ker so preobčutljive za spremembo temperature. S podatki merjenj o vphvu dolžine in kakovosti cevi na učinek vrtanja smo hoteli dokazati naslednje: 1. Mi gospodarno nabavljali drugih močnejših strojev za vrtanje, dokler niso z boljšim prenosom energije izkoriščene v.se kapacitete obstoječih strojev in naprav. 2. Kadar stroj ni 100% izkoriščen, so izgube tem večje, čim večjo kapaciteto ima stroj- 3. Iz grafikonov o upadanju pritiska v zvezi z dolžino in kakovostjo cevi lahko sklepamo, da je za različne razdalje vrtalnega kladiva od kompresorja smotrno uporabljati ustrezajoče dolžine cevi, in to tembolj, čim težje kladivo uporabljamo. Zato nikakor ni dopustna ustaljena praksa, da se ob začetku dela na kompresor na\aje 60 ali 90 m cevi, potem pa se vrta ah tik ob kompresorju ali na največji mogoči razdalji. Na podlagi naših meritev priporočamo, da na večjih deloviščih pripravimo različno dolge cevi (npr. 10 m, 20 m, 30 m) in pri delu s kombiniranjem posameznih kosov uporabljamo le potrebno skupno dolžino cevi. Seveda pa je treba pri tem najprej rešiti vprašanje dobrega in hitrega spajanja posameznih kosov cevi. Na vsak način pa je treba odpraviti prakso spajanja z žico. Cevi je Ireba spajati le z dobrimi spojkami. Tako delo je učinkovito in hitro. Za priključitev enega kosa ce^T (dva spoja) sta potrebni Je 1 do 2 minuti. 4. Na kratkih razdaljah (do 8 m) je priporočljivo izkoristiti povečan pritisk cevi zaradi udarnega valovanja. Seveda pa moramo računati s tem, da bodo na tako kratki razdalji tresljaji na vrtalnem kladivu znatno večji. 5. Pri merjenju upadanja pritiska nismo ugotovili nikakršne razJike inet;! primerojTi, če je biJa cev popolnoma raztegnjena in med primerom, ko je bila zvita v kolobar s premeroin 60 cm. Ta ugotovitev nas pouči, da lega cevi ni toliko pomembna, kot je odločilno njeno dobro in tesno spajanje ter varovanje pred mehaničnimi poškodbami. Doslej smo ugotovili, koliko upade tlak komprimiranega zraka na koncu cevi pri delu z vrtaJnim strojem. Končno nas §e zanima, koliko se zaradi zmanjšanega pritiska dejansko zniža učinek pri vrtanju minskih vrtin. Odgovor na to vprašanje nam nazorno pokaže naslednja razpredelnica. Odvisnost učinka vrtanja od doJžine cevi Dolžina cevi m Vrtalno kladivo RK-IS Vrtalno kladivo RK-21 Učinek čistega vrtanja m/h Zmanjšanje učinka % Število vrtin Učinek čistega vrtanja m/h Zmanjšanje učinka Število vrfin 60 90 120 13,4 11,4 9.1 —15 —20 11 16 18 13,9 11,8 —15 68 39 Meritve so bile izvedene ob naslednjih okolnosUh: dolžina svedra 160 cm, gumijasta cev z žico, pretočni profil 22 mm, kompresor fagram 700. Iz podatkov v razpredelnici moremo priti do naslednje pomembne ugotovitve; učinek vrtanja se zmanjša za 15—20%, če cev podaljšamo za 30 m. Rezultati iz razpredelnice pa niso popolnoma v skladu s teoretičnimi ugotovitvami, do katerih smo prišli pri proučevanju upadiinja zračnega tlaka z dolžino cevi. Po teoretičnih dognanjih pri vrtanju s kladivom RK-18 si; ne bi smel učinek zmanjševati s podaljševanjem cevi nad 30 m, ampak bi moral ostati konstanten, ker je tudi pritisk konstanten. Dalje bi moralo biti upadanje učinka prt kladivu RK-21 večje kot pri kladivu RK-18, vendar nam tega praktični rezultati ne potrjujejo. Razlike med dejanskimi rezultati in teoretičnimi predpostavkami moremo pojasniti tako, da so bile meritve storilnosti vrtanja opravljene na delovisču med delovnim časom, kjer so ,se delovne okoliščine hitro spreminjale in ni bilo mogoče izključiti drugih dejavnikov, ki I'plivajo na učinek vrtalnega stroja v enaki ali celo večji meri. Zato imajo rezultati merjenj, zbrani v razpredelnici, tem večji pomen za prakso, ker nam dajejo dejanske in povprečne podatke o izgubah in nas s tem opozarjajo, kako negospodarno je uporabljati predolge cevi, kadar te niso neogibno potrebne. Literatura 1. Beriapelle, A.: Ekonomika vrtanja z iidarnimi kladivi, Vrtanje in miniranje, 2, I96S. 2. Močevic, M.T Minerski radovi na šumskiin komunikacijama. Narodni Su-mar, 4, I9SS. 3. Vyplel, K.: Die Sprengtechaik beim forstlichen Wegebau, Allgemeine Forstzeitung, 1;2, 1962 EINFLUSS DER HOHRLÄNGE BEIM BOHREN VON SPRENGBOHRLÖCHER M (Zu Kämmen Eassung) Dei' Beitrag bczielU sich auf Untersuchungen über den EinfJuss der Länge und der Beschaffenheit der Rohre auf die Senkung des Druckes komprimierter Luft bei der Arbeit mit der Bohrmaschine. Es ist em sehr bedeutender Einfluss festgestellt, insbesonders bei Anwendung einer bestimmten Art des Bohrhanimcrs, Deswegen empfiehlt der Autor, es solle bei verschiedenen Entfernungen vom Kompressor bis ?um Bohrhammer nur ein zweckmässig langes Rohr angewendet werden, oder aber, es sollte dasselbe mit passendem Kombinieren vorher bereiteLer Rohrstücke zusammengesetzt werden, welch letztere jedoch dicht verbunden werden miissen. Auf kijrzere Entfernungen ist es empfehlbar den durdi die Schlagwdlen erregten gesteigerten Druck im Rohre auszunützen. Natürlich aber muss dabei mit den Umstände gerechnet werden, dass bei kürzerer Entfernung die Erschüitciungen mit dem Hammer merklich grösser sind. Schüesslich sind auch die Grade der verringerten Leistung festgestellt, welche ein längeres Rohr bei Anwendung verschiedener Bohrhammer verursacht. Die Ermittlungen haben praktischen Gebrauchswert, indem sie auf die, die Leistungs-fätiigkejt der Maschine steigernden Vorkehrungen aufmerksam machen. 634.0.383,3 (497.12t UPORABA ASFALTNIH EMULZIJ NA GOZDNIH CESTAH Ing. Franc Veingerl (Maribor) Skrb za gospodarnost in vedno večji dosežki v tehniki so dali pobudo, da so se pri gradnji gozdnih cest začeli uporabljati takšni postopki, ki so bili doslej v rabi v glavnem le na javiiih cestah. Preusmerjanje lavnega prometa na ležja vozila z ekonomskih vidikov tudi gozdarstvu prenaSa prevažanje lesa na težja vozila. V zvezi s tem je gozdarstvo prisiljeno primerno preurediti gozdne kamionske ceste. Pri Gozdnem gospodarstvu Maribor smo začeli obnavljati mosto'i'e glede na povečano nosilnost, nosUne plasti cestisc utrjujemo za večje osne pritiske, radiuse krivin pa prilagajamo zahtevam težkih vozil s prikolicami. Vzdrževanje gozdnih cest Posebna skrb je bila zadnja leta posvečena vzdrževanju go;^dnih cest. Tovrstni stroški namreč iz leta v leto preveč rastejo, zalo je bilo potrebno nekaj ukreniti za njihovo znižanje. Koncem leta 1967 je Gozdno gospodarstvo Maribor kupilo »greder«, tj, stroj za vzdrževanje cest, ki omogoča planiranje nasutih materialov z višinsko natančnostjo ±5 cm. Za tako planiranje ima stroj vgrajeni 2 planirni deski, od katerih je srednja gibljiva ter tako prilagodljiva za v,se položaje. Stroj ima vdelane tudi izrivače za ravnanje naravnosti na cestah. Na srednjo planirno desko se lahko montira tudi t, 1. ravnalna deska, ki rabi za čiščenje odvodnih jarkov. Obravnavani stroj torej more opravljati vse poglavitne delovne operacije, ki so se do sedaj izvajale ročno, zato delno pocenjuje vzdrževalne stroške. Dnevna delovna kapaciteta stroja je odvisna od stanja in od poškodovanosti cestišča ter se giblje od 600 do 1200 m. Uporabnost stro ja se lahko znatno poveča, če mu dokupimo razne priključke, kot so npr, vibracijski valjar ali plošča in čistilec snega, Sam nakup lega stroja ni pomembneje vplival na znižanje vzdrževalnih stroškov, kajti delo z njim zahteva vec drobljenca, ki se mora navažati na ceste iz duline, njegova nabava in prevoz pa sta zelo draga. Gozdno gospodarstvo Maribor v glavnem gospodari na gorskem masivu Pohorja, ki je prakameninskega izvora. Poglavitna geoloSka podlaga je granit. Pohorje ima strme obronke, na vrhu pa je bolj ali manj položno. Konfiguraciji priinerno so speljane tudi gozdne kamionske ceste, ki so značilne po večjih vzponih do platoja, na njem pa so vzponi razmeroma blagi. V zvezi z geološko sestavo na Pohorju ni materialov, primernih za vzdrževanje cest, zato se morajo v glavnem dovažati iz doline; to pa seveda zeio zvišuje vzdrževalne stroške. Razen tega pa so gozdne ceste zaradi velikih vzponov in obilnih letnih padavin izpostavljene intenzivnemu izpiranju. Količina padavin v mm za razdobje 1925^—1940 v okoüäu »Sumik« je prikazana v razpredelnici. 1 H III IV V VI VII Vin IX X 68 70 lOi 120 192 161 156 161 177 ISO XI Xn Skupaj 135 105 1624 Posebno nevarne so padavine v spomladanskih in poletnih mesecih, ker tedaj izvirajo iz neviht, ki povzročajo posebno intenzivno erozijsko delovanje vode na cesiišča- V zvezi z navedenimi razmerami so strokovnjaki v podjetja začeli resno razmišljati, kako preprečiti izpiranje cest in to na tak način, ki bi bit iz ekonomskih vidikov se sprejemljiv. Po nadrobnih obravnavah so se samoupravni organi podjetja odločili, da se za leto 1968 predvidijo primerna sredstva za poskusno asfaltiranje. Kljub velikim vsotam denarja, porabljenega za redno vzdrževanje gozdnih kamionskih cest, ta sredstva ne zadoščajo za res temeljito dela na vseh kamionskih cestah. V glavnem je bil denar porabljen za poglavitne izvozne ceste na račun manj obremenjenih, pač glede na to, kako so bile sečnje razporejene. Zanimiva je ugotovitev, da so se stroški za redno vzdrževanje cest v letu 19ÖS znižali v primerjavi s stroški v ielu 1967, in sicer na račun ročne delovne sile, ki jo je nadomestil stroj »grederif. Stroški za redno vzdrževanje ccst v zadnjih 4 letih so zbrani v tabeli. Leto Din j Km cest Din.ikm 1965 714.000 251 2845 1966 1033.190 274 3771 1967 1422.311 302 4710 1968 1500.000 326 4601 Način gradnje črnih pla^čev Odločitev, katere gozdne kamionske ceste naj bi se asfaltirale, mora sloneti na ekonomskem računu. Za asfaltne gozdne ceste so namreč potrebne drage investicije. Po tuji literaturi naj bi se asfaltirale gozdne ceste z močnim javnim prometom; s trajnim letnim transportom hlodovine, ki presega 3000 v gorskih predelih, ki in^ajo nad 800 mm letnih padavin in več kot 6% podolžnega padca. Isti viri tudi navajajo, da so za gradnjo črnega plašča odločilnega pomena zlasti vzdrževalni stroški makadamskih cest. Ce le-fi Profiliranje in valjanje cestišča Pobnjig cestišča z asfaltno emulzijo presegajo za dolžinski decimeier vrednost delovne ure, so trdni plašči ekonomičnejši od tistih, ki so povezani z vodo. Načini gradnje črnih plaščev, ki se uporabljajo na javnih cestah, so v glavnem za gozdne ceste prerazkošni. Jn predragi. Izbira gradbenega postopka je odvisna poglavitno od sedanjega stanja ceste, od prometne obtežitve in gostote ter od prometne varnosti (strmi odseki). Gradbeni načini, priporočljivi za gozdne ceste, so zlasti naslednji: 1. površinska obdelava, ki je lahko enojna, dvojna ali pa ojačena; 2. metoda s prepojitvijo (penetracijo) in 3. asfaltmakadam, ki je lahko mešan ali pa zasut. Površinske obdelave oziroma prevleke so najlažji načini moderne utrditve navadnega, z vodo vezanega gramoznega vozišča. Te prevleke varujejo površino vozišča pred silami prometa in preprečujejo pronicanie atmosferske vode v vozišče. Glede na število slojev razlikujemo enoslojne in dvoslojne obdelave. Ojačena površinska obdelava se razlikuje od prejšnje samo po tem, da se nainesto neovitega kamnitega agregata vgrajuje bitumi- niziran kamnit agregat. Izveba je lahko v enem, dveh ali treh slojih Trajnost površinskih prevlek je odvisna od debeline in kakovosti podlage, od vrsis veziva in kamnitega agregata, od vrste in intenzivnosti prometa, od atmosferskih razmer in od načina vzdrževanja, Pri prepojenih (p e n e i r i r a n i h) voziščih razlikujemo deino prepojeni astaltni makadani in prepojeni asfaltni makadam. Pri prvem brizgamo vezivo samo enkrat, pri drugem pa dvakrat. Kot vezivo rabi bitumen, katran ali emulzija. Njegova izbira je odvisna od lastnosti kamna in od temperature zraka. Delno prepojeno kot tudi prepojeno vozišče sta primerni za srednje težak promet. MeSani asfaltni jnakadara se sestoji iz dveh a)i vec slojev bitumini^iranega kamnitega agregata. Skupna debelina znaža pri dvoslojnem 5—6 cm in pri troslojnem makadamu pa 6—S cm Debelina posameznega sloja je odvisna od zima tost i kamnitega agregata, in sicer mora znašati najmanj velikosti najdebelejšega zrna. Sloje vgrajujemo po vročem ali pa po hladnem postopku. Uporabljamo lahko asfaltni bitumen, katran, hladni asfaltni bitumen, hladni katran in emulzije. Zasuti asfalt maka dam je nadrobneje razčlenjen pri opisu izvajanja asfaltnih del na poskusnem objektu. Za gradnjo v lastni režiji oziroma za gradnjo v manjšem obsegu pridejo v poštev samo hladni postopki. Mehanizacija, potrebna pri izvedbi črnih plaSčev po hladnem postopku, je zelo pičla, saj razen brizgalke in morebiti še mešalca niso potrebni novi nakupi, Z valjarjem, ki je pri tem tudi potreben, menim, da razpolaga vsako podjetje, ki se peča z gradnjo makadamskih cest, Izdeiava Črnih piaščev po vročem postopku pride v poštev samo tedaj, če so asfaltne baze relativno blizu gradbišča. Za izdelavo črnih plašče v po hladnem postopku so najprikladnejše bitumenske emulzije, tj. bitumen, ki je v majhnih delcih kot megla razpršen v vodi. Vsako najmanjše zrnce bitumena je ovito s tanko plastjo eniuiga-torja, ki ima nalogo preprečevati medsebojno lepljenje bitumenskih zine. Bržko pride bitumenska emulzija v stik z mineralnim agregatom, se tanek tlim emulgatorja razpoči in bitumenska zrnca se lepijo eno poleg drugega na agregat, hkrati pa se začno lepiti tudi agregati ter začno tvoriti homogeno asfaltno preprogo. Posebno skrb je potrebno posvetiti naba\'i mineralnih agregatov. Le-ti morajo biti bolj ali manj brez prahu, drugače se morejo pri mešanju z bitumensko emulzijo zlepiti le prašni delci, ki tvorijo prašne grude, prepojene z emulzijo, medtem ko agregati ostanejo neoviti. Posledice take površnosti so vidne v tem, da na homogeno zlepljenih asfaltnih preprogah nastajajo mesta z neovitimi agregati, kjer zaradi prometa zadno nastajati kotanje, ki so uvod v razpadanje tudi ostalega dela preproge. Glede na to, da ima vsaka emulzija v odvisnosti od tipa ok. 40—50'"» vode, je primerna le za odprte asfaltne sisteme, torej za vse površinske obdelave, penetradje in mešane ter zasute asfaltmakadame, iz katerih izhlapi voda. ki je v emulziji. Obstajajo naslednje vrste bitumensltih emulzij: 1. bitumenska nestabilna emulzija »C-l«, 2. bitumenska polstabilna emulzija »C-2«, 3. bitumenska stabilna emulzija i>C-3C-4(i in 5. rezana bitumenska emulzija »C-IO«. Bitumensko nestabilno emulzijo uporabljamo zlasti za površinske obdelave in za krpanje asfaltnih cestišč. Agregat mora biti popolnoma čist, brez prašnih sestavin in suh. Nestabilna emulzija je primerna le za vezanje apnenčastih agregatov. Bitumenska polstabilna emulzija je uporabna za mešane asfaltmakadame. Veže apnenec, ki mora biti čist in suh. Stabilno bitumensko emulzijo uporabljamo za asfaltne sisteme s prašnimi agregati. Kisla bitumenska emulzija je primerna za odprte asfaltne sisteme. Razen alkalnih agregatov (npr. apnenca) obvija oziroma lepi tudi kisle agregate (npr, kremen, eruptivne kamnine). Kislo emulzijo ni potrebno segrevati ler jo lahko uporabljamo tudi pri delno vlažnem agregatu. Asfaltiranje lahko izvajamo tudi ob deževnem vremenu ker tvorba bitumenskega filma ni odvisna od izhlapevanja vode. Rezana bitumenska emulzija je uporabna za alkalne in kisle agregate. Njena prednost pred dmgimi bitumenskimi emulzijami je ta, da se more agregat pred vgraditvijo obviti in je, tako pripravljen, lahko vskla-diščen 3 mesece. Rezane bitumenske emulzije ni potrebno segrevati. Uporaben pa je le čisti agregat brez prašnih primesi. Planiranje asfaltne zmesi Izvajanje asfaltnih del in stroški Iz množice najrazličnejših gradbenih postopkov je gozdarskemu strokovnjaku težko izbrati Liste, ki so prikladni za gradnjo gozdnih cest. Kolikor sem lahko izluščil iz razpoložljive Uterature ler zvedel iz pogovorov z raznimi strokovnjaki, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo z asfaltnimi deli, sta za gradnjo črnih plasčev na gozdnih cestah najprimernejša »dvakratna površinska obdelava« ter »zasuti a s f a i tma kadara«. Pred gradnjo črnega plašča se morajo gozdne ceste v vsakem primeru preizkusiti, ali je temeljno tlo dovolj varno pred zmrzal j o in ugotoviti, ali je spodnji ustroj zadosti nosilen. Posebna sla-b se mora posvetiti tudi odvodnjavanju. Za poskusni objekt je bila določena gozdna kamionska cesta Lovrenc— Pesek, na kateri sta bila izvedena oba načina gradnje. Dela so bila opravljena lani med 12. in 22. septembrom. Dvakratna površinska obdelava Ta način gradnje smo izvedli na dolžini 100 m in širini 3,2 m. Hoteli smo preizkusiti vzdržljivost črnega plašča glede na promet in delovanje zime. Uporabili smo naslednji postopek: L Profiliranje cestišča z gramozom 25/40 mm, in sicer 80 kg'm'^ 2. Temeljni pobrizg z rezano bitumensko emulzijo C-IO, porabljeno je bilo 2,5 kg/m-. 3. Posip z tieovitim mineralnim agregatom 3/7 mm, in sicer 13 kg/m-. 4. Ponovni obrizg rezano bitumensko emulzijo C-10; porabljeno je bilo 2,0 kg'm'. 5. Ponovni posip z neovitim mineralnim agregatom 3/7 mm, in sicer lOkg'm^. 6. Valjanje posipane površine z valjarjem 5—7 ton. Belaifni paiiopcA i i k i i J a ^_^ hi-tdtia. 'tai^rny ^B-jlf-ft Uj/'"' 1/7 r"n poOfiiq li^/m'- .77 Delovni postopek dvakratne površinske obdelave Izvedba tega postopka je preprosta, ker razen brizgalke ni potrebna nikakršna mehanizacija. Gradnja je cenejša tudi zato, ker odpade delovna sila, potrebna pri delu z mešalcem za emulzijo. Neposredni stroški so bili naslednji: Grajnoz 25/40 mm 17 mS ä 88 din 1496,00 Agregat 3/7 mm 5m3 ä 105 dm S2S,00 Emulzija 1440 kg ä 0,75 din 1080,00 Valjar 7 ur ä 70 din 490,00 Traktor 3 ure k 30 dm 90,00 Delo 31 din x 4,03 faktor 1294,20 Skupni stroški asfaltiranja z dvakratno površinsko obdelavo so znašali 4975,20 din ali 15,50 din za m^ Zasuti asjalimakadam Po tem načinu smo izvedli asfaltiranje na dolžini 900 m, od tega 750 m 3,2 m široko in 150 m 4,0 m široko. Uporabili smo naslednji postopek: 1. Profiliranje cestišča z gramozom 24/40 mm, in sicer 80 kg m-. 2. Valjanje cestišča v profil z valjarjem 5—7 ton. 3. Pobrizg profil i ranega ce.stišča z rezano bitumensko ejrmlzijo C-10; poraba; 2,5 kg tn-. 4. Posip asfaltne zmesi, debeline 3—4 cm ali 55 kg m-. Asfaltna zmes se sestoji iz 40% mineralnega agregata 3/7 mm, 55% agregata 7'] S mm in 5% rezane bitumenske emulzije C-10. 5. Planiranje asfaltne mase ter valjanje z valjarjem 5—7 ton. Sttofn/ facioprnk t ii 1 u 1 S anipgg^ « ftdilronfi ■ äoiitnc kandidate, temveč hkrati tudi m delovne organizacije, ki jim takšno preverjanje strokovne usposobljenosti mladih gozdarjev po zaključku njihove pripravniške prakse omogoča smotrnejše Ivadrovanje in načrtno uvajanje novih strokovnjakov v gozdarsko prakso, V dveh izpitnih rokih je doslej uspešno opravilo strokovni izpit 34 inženirjev in 24 tehnikoi-, za tretji izpitni rok v jeseni pa je prlpra^•]jenih 16 inženirjev in 38 tehnikov. Za opravljanje strokovnih izpitov so se z redkimi izjemami odločile že vse včlanjene organizacije pa tudi nekateri kandidati iz otganizacij in ustanov, ki niso včlanjene v združenje, Končno, toda po pomenu ne nazadnje, jc potrebno glede aktivnosti na.Sega zdiuzenja pn reševanju .skupnih problemov gozdarstva omeniti tudi njegovo vlogo pri obravnavanju sedaj najaktualnejšega vprašanja, skupnega gospodarjen ja "z zasebnimi gozdovi. Ce kje, je prav v takšnih in podobnih primerih, kadar gre za vsestransko m dokumentirano osvetlitev vloge in potnena gozdarstva, ki zaradi svojih specifičnosti pri poklicanih čini tel jih, žal, navadno ne najde dovolj razumevanja, potreben enoten in solidaren nastop cclotne stroke. Koristnost takšne aktivnosti se je pokazala z izdelavo izčrpnega in dokumentiranega gradiva našega združenja o dosedanjem poteku skupnega gospodarjenja z družbenimi in zasebnimi gozdovi, o katerem smemo trditi, da je že prispe\^io k presoji te izredno zapletene, ne le gospodarske, temveč tudi družbeno politične naloge s širšega in obiek-ti\mejscga zoniega kota. Priznanje in zaupanje pa je našemu prispevku izkazano tudi s tem, da ga je Socialistična zveza sprejela kot dodatno gradivo za sedanjo javno razpravo o gozdarstvu ter poskrbela za njegovo široko publiciteto. Po kratkem predočenju splošnih nalog, med katere sodi tudi sedanja živahna angažiranost, združenja pri sestavljanju proiekcije dolgoročnega razi-oja gozdarstva Slovenije, nam preostane še ugotovitev o aktivnosti združenja na drnsem področju njegovega uveljavljanja, ki smo ga uvodoma označili kot opravljanje rednih storitev in uslug svojim članom. Podrobnejše razčlenjevanje in opis vseii nalog, ki jih je združenje izvajalo, bi bilo odveč, saj gre za dejavnost, ki je neposredno namenjena Članom iti se v pretežni meri tudi izvaja na njihovo pobudo. Zalo naj zaradi osvežitve spomina navedemo le glavne naloge, ki jih je združenje samo ali v sodelovanju s sorodnimi inštitiicijami izvedlo v preteklem 2-)cinem obdobju, Organizacija širših strokovnih akcij in prireditev — Strokovni izpiti gozdarskih inženirjev in tehnikov v maju 1968 in januarja 1969, — Potujoči seminar iz gojenja gozdov na območju Idrija—Kočevje—Bolior— Radlje—Pomu rje. — Seminar iz gojenja gozdov na visokem krasu v Postojni, — Seminar o plantažah in intenzivnih nasadih iglavcev v Novem mestu in njegova ponovitev v zveznem merilu, — Seminar o uporabi mineralnih gnojil v gozdarstvu v Mariboru. — Seminar o kemičnem zatiranju škodljivcev v Postojni. — Seminar o požarnem varstvu gozdov v Sežani. — Seminar o krojenju in klasifikaciji hlodov v Novem mestu, — Seminarji in posvetovanja o problemih gozdne mehanizacije z demonstracijami v Postojni, na Bledu, v Kranju, Celju, Tolminu, Ljubljani in Slovenjem Gradcu. — Posvetovanje s preizkusnimi klasifikacijami y/d izdelavo JUS za hlode v Kranju, Mariboru, Postojni, Kočevju in v Novem mestu. — Posvetovanje o vlogi in pomenu območnih gozdnogospodarskih načrtov v Ljubljani. — Posvetovanje o novih gospodarskih predpisih, blnguvnem prometu in ekonomskem zavarovanju v gozdarstva na Bledu., — Posvetovanje in redni sestanki računovodij o tekoči ekonomsko finančni problematiki gozdarstva. Izdelava strokovne dokumentacije in pripomočkov — Prispevek k presoji dosedanjega poteka skupnega gospodarjenja z družbenimi in zasebnimi gozdovi. — Osnutek pravilnika za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov, ]ci ga je izdal Republiški sekretariat za gospodarstvo. — Gradivo in dokumentacija za sestavo območnih gozdnogospodarskih načrtov, — Analiza gozdnega drevesničarstva v Sloveniji. — Problematika semenskih plantaž in oskrbe z gozdnim semenom, — Tehnična navodila za gozdne zičnične naprave, — Pregled in analiza stanja gozdne mehanizacije v Sloveniji. — Študija o optimalni širini gozdnih cest, — študija o produktivnih in neproduktivnih gozdnih cestah — Analiza enotnega zajemanja osnovnih stro.šbov, .strojnili normativov in cen pri gradnji gozdnih cest, — Navodila za sestavo inventarizacije gozdnih cest in generalnega plana za njihovo gradnjo. — Predlog JUS s področja gojenja gozdov, — Predlog JUS za hlode in nekatere druge Sortimente, — Založba in natis JUS vseh gozdnolesnih sort imen tov in tablic za njihovo klasifikaeijo- — Založba in natis atestnih listov s področja HTV. — Založba in natis strojnih listov, — Založba in natis kontrolne knjige za gozdne žičnične in naiiladalne naprave. — Založba knjige di; D, Mlhiška; »Sproščena tehnika gojenja gozdov na osnovi nege«. — V pripravi je tudi založba in natis knjige ing, D. Dretnika: »O sodobnih pogledih na gradnje gozdnih cest«, ki jo avtor pripravlja v zvezi s predvidenim posvetovanjem o gozdnem gradbeništvu, splošne naloge — Organizacija obiska predstavnikov našega zclružetija v BiH iii povratnega obiska gozdarjev iz BiH v Sloveniji, — Sodelovanje pri organizaciji in pripravah zveznih in republiških tekem gozdnih delavcev. — Sodelovanje 2 republiškimi organi pri sprejemanju in spremembah gozdarskih predpisov, — Pripombe in predlogi za hol j Se pogoje pri kreditiranju graditve gozdnih cest. — Uvajanje obračuna po variabilnih stroških, — Sestava novega učnega programa z& gozdarske tehnike. — Sodelovanje s TAM pri izdelavi gozdarskega kamiona in druge opreme. — Sodelovanje pri sestavljanju regionalnega prostorskega plana Slovenije, — Sestavljanje projekcije dolgoročnega razvoja gozdarstva Slovenije ter sodelovanje pri izdelavi takSne projekcije za Jugoslavijo. — Sodelovanje z RTV in tiskom na področju propagandno publicistične dejavnosti v gozdarstvu. Navedli smo le glavne akcije in storitve združenja, ki naj v grobih obrisih prikažejo njegovo dejavnost v preteklih dveh letih. V okviru navedenih nalog le omenjamo delovno področje, na katero je združenje preteklo leto razširilo svojo dejavnost, (j na skupno nabavo opreme in mehanizacije ter na registracijo uvozne dejavnosti, s katero se je združenje začelo ukvarjati na željo in zahtevo svojih članov. Glede načina dela poslovnega združenja je potrebno omeniti, da njegov biro uporablja Se uvedeno prakso, po kateri vsa pomembnejša strokovna vprašanja obravnava in izvaja prek stalnih in občasnih strokovnih komisij, ki so pokazale veliko pripravljenost za delo in sodelovanje v združenju. Drugi del poročila se nanaša na ugotavljanje nalog in vioge združenja v naslednjem obdobju. Pri tem se poslavlja vprašanje, ali je združenje v pretekli dobi opravljalo svojo vlogo ter upravičilo pričakovanja svojih ustanoviteljev? Odgovor na 10 vprašanje je pritrdilen v prepričanju, da je potreba po obstoju in vsestranskem delovanju poslovnega združenja sedaj še večja, kot je bila v okoliSčinali ob njegovi ustanovitvi. S tem pa seveda Se ni rečeno, da je bilo dosedanje delo združenja v vseh pogledih zadovoljivo in vedno uspešno Razprava o tem bi dala ko ristnih kritičnih pripomb in tehtnih pobud za bodoče naloge združenja. Ob zaključku so bile poudarjene zlasti naslednje misli: 1- Hi t rej Si napredek in razvoj združenja bo mogoč le na podlagi zavestne discipline in solidarnosti včlanjenih organizacij pri izvajanju v.seh sklepov in priporočil, ki jih sprejme najvišji organ združenja. 2, Specifične okoliščine gozdne proizvodnje bodo našemu združenju Se nadalje vsiljevale nekoliko drugačno vlogo in fizionomijo dela, kot je značilna za združenja drugih gospodarskih panog. Kljub temu, da bo težišče njegovega dela še nadalje na izvrševanju tistih nalog in visjug, ki so včlanjenim organizacijam pri uveljavljanju njihovih interesov ter pri pravilnem reševanju organizacijskih, ekonomskih in strokovno tehničnih problemov nepo.=iredno v korist, pa bo združenje moralu tudi v bodoče posvečati vso pozornost obravnavanju in urejanju tistih skupnih nalog, ki jih terja razvoj in napredek gozdarstva kot celote, in ki po svojem značaju zahtevajo Širšo družbenogospodarsko in strokovno presojo. C, T UPORABA NATRIJEVEGA KLORATA KOT TOTALNEG.A HFRBICIDA V GOZDNI DREVESNICI Gozdno gospodarstvo Kočevje fZdruženo KP in GG Kočevje) je vso proizvodnjo sadik skoncentriralo v gozdni drevesnici Mahovnik. Drevesnica meri 14 ha in zadoSča za proizvodnjo 800.000 do 1,000.000 sadik, starih 2/Z leti. Pretežno pridelujemo smrekove sadike, razen lega pa Se nekaj tisočev mladic javora in drugih drevesni)! vrst. Poglavitni problem v drevesnici je zaplcveJjenosi ta), Je-ia pa je posledica: 1. snovanja drevesnice na bivšem kmetijskem zemljišču (rta travnikih in njivah) in 2. gnojenja s kompostom in hlevskim gnojem, ki sta vsebovala veliko plevelnega semena. Razvoj in širjenje plevelov pospešuje zelo humidua klima in velika mračna vlaga kraja, kjer leži drevesnica. Pievele smo zatirali mehansko in kemično. Poskušali smo z razlifnirai herbicidi, vendar z uspehom nismo bili zadovoljni Zaradi vsega tega smo bili prisiljeni osnovati semenišče na Dunnemannov način, kajti zaradi plevela nismo mogli vzgojiti dovolj semenic. Letos je semenišče že dalo cenene in dobre .sejančke z lepo razvitim sopastim koreninjem. Toda še vedno nam dela plevel preglavice na gredicah s presajenkami. Zlasti prve Ledne po presajanju se spomladi plevel zelo razbohoti, stroj, ki okopava, ledaj namreč zlahka izruje komaj posajene sadike. Sicer pa zadnja leta deževje spomladi onemogoča delo stroja (kultimaics s priključkom). Jeseni 1968 nas je obiskal dr, ing. Dokuä (iz Zveznega inštituta iglavce v Jastrebarskem), ki je prišel kot projektant pogledat naše Dunnemannovo semenišče. Predlagal nam je, naj pravkar izorano zemljišče, veliko 1,6 ha, obravnavamo z natrijevim klaratoni (NaClOj) in deherbanom. Natrijev klorat je totalni herbicid, ki ga zlasti uporablja uprava Železnic za uničevanje plevelov med tiri. Natrijev klorat deluje skozi korenine, uničuje pa tudi se-me. Njegovo delovanje je precej odvisno od tal, slabSe učinkuje v lahkih in v zbitih tleh (glej; Kišpatič, J, in Bolim, A,: »Primjena herbicida u šumarstvu«), V nasi drevesnici imamo srednje globoka do globoka, glinasto-ilovnata rjava tla na kvartarni geološki podlagi. (Mr. ing. Komlenovič, N. in Mayer, B : »IzveŠtaj o rezultatima kontrole plodnosti tla šumskog rasadnika KGP Kočevje«). Natrijev klovat v prahu smo kupili pri Chemo v Ljubljani po 3,10 din za kg; le nekoliko cenejši je tekoči, kt bi ga mogli kupiti pri 2TP v Zagrebu Sredstvo je vnetljivo in je potrebno z njim skrbno ravnati. Na 1 ha smo uporabili -100 kg natrijevega klorata, raztopljenega v IOOÜ 1 vode. Teden dni prej smo tla poškropili še s 3 kg deherbana na ha. Se pozno spomladi so ostala tla popolnoma brez plevela. Potem ko smo koncem aprila z 7-otovatorJem prerahljali zemljo, smo na vsem obravnavanem zemljišču posadili 2-letno smreko, V maju in delu junija plevel na posajeni povrSini praktično ni odganjal. Tudi najtrdovratnejäe vrste (Rumex sp,, Cirsium sp. Agro-pyrum sp.l niso zrasle, V maju smo gredice dvakrat oitopali s kultimaksom. Ob koncu junija (24,—25.) smo pre.sajenke ročno opleli. To delo ,)e 6 delavk opravilo v 2 dneh. Stroja zaradi deževja nismo mogli uporabiti. Proti koncu julija je plevel sicer odgnal, vendar le naredko, tako da ni du šil sadik, čeprav od junija naprej gredice niso bile plete. Sklep 1. Natrijev klorat je nedvomno uspešen herbicid, kj ob pravilni uporabi zelo lajša pletev. Ce bi p>o pojavu plevela— ob koncu junija — uporabili Še gramokson, pletev praktično ne bi bila potrebna. 2. Obravnavana kemikalija ni draga in njena uporaba je preprosta, ter omogoča, da razmeroma poceni v nekaj letih zatremo plevel. 3. Nismo opazili postranskih učinkov natrijevega klorata, ker se nobena sadika ni posuäila. Količina, ki smo jo nporahOi, ne more poslabšati strukture tal, kot jo drugače povzročajo klorati, zato je mogoče tretiranje z natrijevim kloratom ponavljati. 4. Tretiranje 7. natrijevim kloratom je omogočilo, da smo se spomladi lahko posvetili drugim opravilom v drevesnici, ker plevel ni ogroža! posajenih sadik. Že omenjeno pogosto deževje v Času po sadnji onemogoča uporabo stroja za okopavanje, kar pomeni, da bi plevel, če ne bi uporabili herbicida, sadike popolnoma prerastel, ali pa bi zaradi pletve le težko opravili druga potrebna dela (izkopavanje sadik, setev itd,). Ing. Anton Prelesnik ABSOLVENTSKA EKSKURZIJA ŠTUDENTOV GOZDARSTVA V BOSNO Študentje četnega Jetnika na gozdarskem oddelku BTF vsako leto prirejajo absolventsko ekskurzijo. Njen namen je ogled nekaterih žnamenitosti s področja gozdarske stroke, ki jih v teku predavanj ni bilo mogoče videti in bi bilo v bo dote srečanje z njimi mogoče le skičajno. Nekatere generacije absolventov v prejšnjih letih je pol vodila v inozemstvo, in tako so si lahko ogledali gozdove Avstrije, Švice, Madžarske itd. Letošnji absolventje pa smo se odločili, da obiščemo nekatera manj znana, a vendar za gozdarja zeJo zanimiva območja v Jugoslaviji. Izbrali smo si zakotne predele v jugovzhodni Bosni, kamor popotnik ne prihaja pogosto, ker je malo test in so tudi poli slabe. Program ekskurzije je bil sestavljen tako, da smo lahko spoznali p roh lern a ti ko vzhodno bosanskega gospodarjenja z gozdovi, da smo si ustvarili predstavo o gozdnih prostranstvih, ki jih nismo vajeni v Sloveniji, razen tega pa smo si ogledali znameniti pragoad PeruČico. Posebnost programa je bila, da se nismo vezali na nobeno prometno sredstvo, temveč smo vso strokovno pomembno pot prehodili peš. Prvo naše pravo srečanje z Bosno je bilo v Sarajevu, kjer smo si med krajšim postankom ogledali nekaj znamenilosti mesta in obiskali gozdarsko fakulteto. Se isti dan smo se napotili do Tjentišta ob Suijeski, kjer je bilo naše izhodišče za potovanja do izbranih objektov. Najprej smo se podrobneje seznanili z nižje ležečimi gozdovi v bližini naselij, kt so v glavnem zdo degradirani. To so pretežno listnati gozdovi, ki so bili dolga leta osnova za vzdrževanje ekstenzivne živinoreje, hkrati pa so rabili za proizvodnjo drv, oglja in tehničnega lesa za kmečko gospodarstvo. Ponekod je Slo tako daleč, da je od gozda ostalo le posamič stoječe, okleščeno drevje, pod katerim so Azprana, razpoka na in zelo izčrpana rjava tla, kjer niti trava več ne raste. Takšna območja so tudi zelo erodirana, kajti gozd ne opravlja več varovalne funkcije. S pašo, izdelovanjem vej ni k a in neracionalno sečnjo so bila prostrana gozdnata območja spremenjena v šlkare, V prizadevanju, da se stanje degradiranih gozdov izboljša, je btl sprejet zakon o prepovedi paše v gozdovih in odpravi koz. Za lažje razumevanje navajam nekaj podatkov, ki ponazarjajo navedeno stanje. V BiM odpade na gozd in neohrasb gozdna tla ok. 2,5 milij, ha, od tega pa na gozdove semenovce ok. 1,2 milij. ha (46%), na patijevce 0,2 milij. ha (8%) in na Šikare ter neobrasla gozdna tla 1,1 milij, ha (4+%). Od celotne gozdne površine je le ok. 0,8 milij. ha gospodarskega gozda (32%to pa je približno toliko kot v Sloveniji. Popolnoma drugačno stanje pa je v višje ležečih predelih, kjer rastejo bujni gozdovi bukve, jdkc in smreke. Obilica zelo debelega, toda slabega drevja, ki je doseglo že vse zrelosti, nas opozarja, da so to gozdovi, kjer v preteklosti ni bilo gospodarjeno. Bosna je namreč bila na začetku kapitalistične proizvodnje, ko je les začel dobivati pravo vrednost in je zelo privlačil tuje trgovce. Ti so 7. naj-ekstenzivnejšim načinom sečnje prišli do želenih sortimentov. Posledice takšnega odnosa do gozdov tujih izkoriščevalcev in pa tudi domačega prebivalstva so se zelo občutne. Sorazmerno velika lesna naloga 297 m^/ha v gospodarskih sestojih ne ustvarjs prave podobe o stanju gozdov, ker Je drevje zaradi nepravilnega poseganja v gozd slabe kakovosti. Pomladka je malo. posebno iglavcev primanjkuje. V gozdovih na območju Zelengore smo se večkrat srečali 2 gozdnimi delavci. Povedali so nam, da je njihovo delo zelo naporno, predvsem spravilo, ki je zaradi debeline sortimentov nevarno in tudi zamudno. Prevladuje ročno delo (spuščanje) in spravilo z živinsko vjirego. Mehanizacija si zelo počasi utira pot v te odmaknjene predele. Le redki kamioni so opremljeni z nakladalnimi napravami. Za nakladanje uporabljajo ponekod premične žerjave z lastnim pogonom. Zaslužek gozdnili delavcev na tem območju je precej nizek, saj znaša na mesec 600 do 700 dinarjev, največ do 900 dinarjev. Tega pa ne moremo pripisovati samo nizki storilnosti in slabi kakovosti drevja, ampak tudi visokim režijskim stroškom, ki so posledica slabe organizacije dela. Naš spretnljevalec iz gozdnega gospodarstva Foča nam je povedal, da pri njih ponekod odkazuje pet ljudi. Ko s poti na Suäki potok Počitek pod Magličem smo mu povedali, da pri nas to delo opravljata eden aJi največ dva strokovnjaka, nam tega skoraj ni verjel Pri odkazilu uporabljajo Se številčno kolo. Hrano in stanovanje imajo delavci preski-bljeno v dokaj lepo urejenih delavskih naseljih, kjer so tudi prostori za razvedrilo (bife, televizijska soba itd.). Ko smo tako vsaj deloma spoznali meiane gozdove bukve, jelke in smreke, smo se povzpeli Se višje v pas predptaninskih bukovih gozdov, ki so tipični za območje Dinarskih planin. Na žalost pa so ti gozdovi ponekod že zelo okrnjeni, ker so jih pred stoletji na veliko krčili in požigali za pridobivanje novih pašnikov. O tem smo se lahko prepričali, saj smo veliko višje nad sedanjo gozdno mejo opazili ostanke nekdanjih bukovih gozdov. Pašništvo je glavna značilnost bosanskih planin. Pašniki zavzemajo ogromna prostranstva in služijo za pašo velikemu številu ovac in goveje živine. Urejena imajo tudi pastirska naselja s stavbami za živino in napajališča. Pašniki pripadajo gozdnogospodarskim ali pa kmetijskim organizacijam, ki jim morajo lastniki živine plačevati določeno odškodnino. V nadaljevanju poti po bosanskih gozdovih smo obiskali tudi znameniti pragozd Peručico, ki po svoji razprostranjenosti, pestrosti vegetacije in ohranjenosti sodi prav gotovo med najzanimivejše in največji ostanke naravnih gozdov v Evropi. Ker postaja študij pragozda vedno pomembnejši, smo tudi mi izkoristili to priložnost in smo na resničnem primeru proučevali razvojne faze in glavne tipe gozdne vegetacije. Najzanimivejša je optimalna faza, ker sta v njej prirastek in lesna zaloga izredno velika, drevje pa zelo vitalno. Mogočna drevesa, kj dosegajo debelino prek enega metra, se lahko primerjajo saino še z orjaki iz Severne Amerike, Temu ustreza tudi lesna zaloga, saj dosega ponekod 1000 do 1200 m'', ha Zelo dobro je vidna tudi terminalna faza s podfazama staranja in razpadanja. V podfazi razpadanja se posamezni osebki zaradi starosii zrušijo in so podvrženi organskemu razkroju. Kjer je več svetlobe, se že pojavlja pomladek in tako terminalna faza počasi prehaja v inicialno. Pragozd Peručica je zelc bogat na rastlinskih združbah. Najvetji postor zavzema ^ozd bukve, jelke in smreke ter Je za pripadajoče območje ta pragozd najznačilnejši. Nadalje tam zasledimo še združbo bukve, združbo predplatiinskega bukovega gozda, gozd smreke, gozd gorskega javora in velikega jesenn ter gozd črnega gabra in črnega bora. Poslednja združba je zelo zjiačilna za strma apnenčasta in apnenčasto-dolomitna pobočja Snežnice in obrobja Suäkega potoka. Črni bor se zelo slabo pomlaja in sc po velikem požaru, ki je bi] leta 1947, sploh ne obnavlja. Namesto njega se vrivajo trepetlika., breza ipd. Ko smo se poslavljali od Bosne, sem začel razmišljati o teh gozdnih prostranstvih, o neokrnjeni pokrajini in o slikovitih pašnikih z gorskimi jezeri. Povsem važna pa se mi zdi ugotovitev, da povsod vlada čudovit mir, ki dela vse te naravne Jepote še veliko privlačnejše. Lahko smo zadovoljni, da imamo takšne znamenitosti in jih moramo čuvali kot velik zaklad. Zavedati se namreč moramo, da bo zahtevni, visoko razviti evropski družbi kmalu začelo primanjkovati prostora za rekreacijo in oddih. Takrat bodo takšni predeli najbolj iskani in cenjeni, nam pa se bodo prizadevanja za ohramtev naravne pokrajinske podobe bogato obrestovala Zadnja postaja našega potovanja je bil ogled. Eirboreturna Trsteno pn Dubrovniku. z cdinstv eno zbirko mediteranskega rastlinst^^a. Arboretum zavzema ok, 28 ha Iz Dubrovnika smo se vrnili ob obali prek Reke v Ljubljano Z absolventsko ekskurzijo, ki Je trajala en teden, smo bili vsi zadovoljni. Ni nam bilo žal nad sto kilometrov prehojene poti po bosanskih gozdovih in plartinah Marsikdo od nas bo prav gotovo Se obiskal te zelo zanimive predele, lüvedbo ekskurzije so z denarna pomočjo omogočile naslednje gospodarske organizacije: GG Novo mesto. Poslovno združenje gozdnogospodarskih'^organizacij Ljubljana, GG Kočevje, GG Maribor, IGLIS Ljubljana, GG ^Snežnik« Kočevska reka. »Smett« Ljubljana, LIP Slovenj gradeč, GG Bled, GG Slovenj gradeč, Biro za gospodarsko načrtovanje Ljubljana, Tovarna pohištva uBrest« iz Cerknice GG Kranj, GG Tolmin, Zavod za pogozdovanje terasa iz Sežane in Lesna industrija »Jav orrt iz Pivke. V imenu vseh udeležencev ekskurzije se navedenim gospodarskim organizacijam najlepše zahvaljujem za izkazano pomoč, Se posebno pa tistim ki so pokazale razumevanje za tovrsten strokovni razvoj študentov. Prav tako se v imenu absolventov zahvaljujem prof. dr, ing. D Mlinšku, asistentu D Robiču in direktorju ing. M. Ciglarju za njihovo pomoč pri organizaciji in vodst°vu ekskurzije, ■fanez B e d r a č KNfJIŽEVNOST SLAVNOSTNA PUBLIKACIJA OB ŠESTDESETLETMICI H. LEIBUNDGUTA (Festschrift Hans Leibundgut, Beiheft SZF, 46/1969.) Dne 28. junija 1969 je slavil H. Leibmidgut, profesor za gojenje gozdov na ETH Zurichu šestdeset let. Daleč po svetu znani in priznani gozdar"_ gojiteij__ učitelj, zastavonoša naprednih gozdnogojitvenih idej, zagovomk naravnega gozda m kreator sodobnega gojenja gozdov je dal švicarskemu in srednjeevropskemu gozdarsn'u v dobrih 40 letih svojega delovanja neizbrisen pečat. Njegovo delo je v priznano daleč, prek meja majhne Švice, kjer Leibundgut še vedno % vso energijo ustvarja. Njegova življenjska pot je vsa posvečena gojenju gozdov. Profesor 7a gojenje gozdov je postal leta 1940 in je prevzel tudi vodstvo učnega gozda v Ziirichu. Od leta 19')6 je urednik švicarskega gozdarskega lista. Bil ie dvakrat dekan iia gozdarskem oddelku ETH, Dolžnost rektorja ETH je prevzel leta 1965 za 44etno dobo. V času svojega delovanja je razvil Inštitut za gojenje gozdo\' na izredno svetovno višino. Vedno je odklanjal visoke vodilne položaje in je še sedaj ves predan pedagoškemu delu, kjer je vzgoji L vrsto gozdarjev Ln znanstvenikov. V znak pozornosti se je zbrala večja skupina L.eibundgutovih prijateljev ter sodelavcev, ki je objavila 3ö študij in člankov v zato prirejeni slavnostni publikaciji, ki je izšla letos. Navajamo pregled teh prispevkov. Kuhn, W..- Prof. dr. H. Leibundgut in švicarsko gozdarsko društvo. Avlor obravnava Leibundgutov delež pri delovanju društva. K'6stl&r, }. N.: Leibundgutov delež pri razvoju gozdnogo-j i l v en i h idej. Avtor poizku,5a ustvariti pregled o bogatem in še nepreglednem delovanju Leibundguta na področju gozdnogojitvcnega ustvarjanja, HanseVj A.: Gozd in gozdarstvo pri Jeremiji Gottheit u. Prikaz pesnikovih del, njegov odnos do gozda in njegov boj za zdrav odnos kmeta, gozdarja in oblasti do gozda v preteklem stoletju v Švici. Meyer, K. A.: O pragozdu Avtor razpravlja o pragozdu^ o izrazu »pragozdu in o pomenu, id ga pripisuje Leibtmdgut proučevanjli pragozdov. Lamprecht, H.: O analizah gozdnih struktur v tropih. Pisec vrednoti metodike raziskovanja pragozdnih struktur na primeru dežnega gozda in sorodnih gozdov v Južni Ameriki. Maver, H.: Naravni gozdni rezervat Frey ens t ein er Donauw a 1 d nS C h w a r z C Wald« v S t r u d e n g a u, Prispevek se nanaša na zanimiv gozdni rezervat v Avstriji, ikjer je avtor ugotovil na površini 20ha 10 različnih rastlinskih združb. B&rnadzki, E.: Doniteia jelke na j-azličnih rasliäcih Sveto-križkih gor na Poljskem. Avtor primerja rastnosi jelke v določenem delu. Poljske glede na različna tamkajšna rastišča in rastišča nekaterih predelov Srednje Evrope, Mlinše-k, D,: Zakonitosti v razvoju gorskega kraškega gozda in teorija prebiralnega gozda. Podana je kritika teorije prebiralnega gozda na primeru postojnskih gozdov. Fischer, t'.: Razvoj sestoja in spreminjanje števila dreves. Razprava se nanaša na število drevja po površmski enoti. Med drugim ugotavlja, da more biti redka sadnja ekonomiziranje na nepravem koncu. Surber, E.: Vzgoja sadik, preteklost in perspektiva. Podana sta kratek zgodovinski pregled drevesničarstva in prognoza njegovega razvoja. Siniak, M.: Pozebe macesna na Švedskem, Na Švedskem je poze-banje macesna, kjer trpe vegetativni in generativni deli, težek problem, Avtor išče izhod v boljši izbiri provenience in rastišča. Pintarič, K.: Višinski in debelinski prirastek različnih pro-venienc macesna na vzorčni ploskvi Batalovo Brdo pri Sarajevu- Gre za zanimivo študijo, ki opozarja na pomembnost upoštevanja provenience in individualnega tretirajna osebkov ene in iste provenience, saj so razlike med osebki ene in iste provenience včasih večje kot med proven i encami. iLliegroei, M.: O neprekinjenosti v negi gozdov. Avtor analizira nauk Schädelina in Leibundguta o negi sestojev ter mu pripisuje splošno veljavnost, hkrati pa opozarja na razvojno pot «nege«, kjer s pomočjo novih izsledkov ugotavljamo, da so potrebne dopolnitve tega nauka. Vezina, F. E.: Zmanjševanje sončne svetlobe v sestoju zaradi rasti drevja po redčenju. Prikazana je razlika med jakostjo Eoačnega sevanja pod kroSnjami pri i"a2lično redčenjih sestojih smreke, balzamske jelke, Banksovega bora, Pinus resinosa in sladkornega Javora. Pechtfmiin, H.: Vpliv dedne osnove in okolja na nastajanje tenzijskega ]esa. Avtor razpravlja o vzrcikilr nastajanja reakcijskega lesa in omenja načine, kako gozdnogojilveno pieprečevati tvorbo tega manj vrednega lesa. Bosshard, H H.: Lesoslovje in njegov odnos do gojenja gozdov, Avtor poudarja nedeljivo vez med kakovostjo lesa in nego go7dov. Skrbna nega krošnje preprečuje motnje strukturns nenormalnosti v deblu, skrbna nega debla pa spremembe fiziološkega značaja. Tromp, U.: Stroški za nego gozdov. Gre 'lo. poskus prikazali siroškii negovalnih del v Švici ob primerjavi z le-temi v nekaterih drugih evropskih de-želaJi. To je naloga, ki se je do sedaj le nismo dovolj eksaktno lotili, zato tudi äe ni mogoč dovolj natančen odgovor, Bechnicom, P: O izbiri časa za pomlajevanje pri gojenju gozdov, S pravilno izbiro časa za pomlajevanje v določenem sestoju prihranimo na času in denarju. ,^vtor obravnava metodo, ki sloni na ugotavljanju vrednostnega prirastka, Le-ta je priporočljiva zlasli pri skupinsko postopnem gospodarjenju. Kiinh, A' Izboljšana kontrola uspeha. Opisana je kontrolna metoda, ki sloni na stalnih kontrolnih ploskvah in jo v Švici intenzivno razvijajo. Gnmig. P: Nekčij opažanj o temi »gojenje in izkoriščanje gozdove. Za sodobno gojenje je značilna osnovna poteza — ekonomski premislek na vsakem koraku ob upoštevanju naravoslovnih osnov. Zato mora biti izkoriščanje povsem prilagojeno gojenju — kot proizvodni dejavnosti, Sietnlin, H.: Gojenje in izkoriščanje gozdov. Avtor obravnava ekosistem gozda, ki ga mora vsak gozdar ne glede na svoje ožje delovne področje spoštovali. Zavzema se za sintezo med gojiicljem in tistim, ki ,se havi z izkoriščanjem; pri tem pa kot profesor za izkoriščanje poudarja potrebo po proizvodnji čim vrednejših debelih sortimentov in zavrača »surovo maši no« v gozdu . Ba^dcisarjanz, B., Kiionen, V.: Misli h gradnji vertikalnega dela gozdnih cest Gojenje in izkoriščanje se začenjata z gozdno cesto, ki mora biti racionalno grajena. Gradnja gozdne ceste je podvržena drugačnim kriterijem kot negozdne prometnice. Poleg dj'ugega je pomembna čim primernejša in čim večja uporaba materiala z mesta samega. Kakovost gradbenih del je podvržena kriteriju: splošne gradnje -I- kapitalizirani stroški vzdrževanja = min mi um. Richard, F.- Osnove talno fizikalnih raziskav rastišča. Sestavek Je naraven prikaz uekosistema tla« s posebno obravnavo fizikalnih lastnosti ^poroznost tal, eiieraija talne vode, ekološki pomen vezanja vode v ileh, gibanje vode), Dafis, S., M o ti lopaulos, C.: Vpliv talne vlage na rast in tvorbo korenin pri mladicah (Pinus halepensis Mili. in Pinus bru-1 i a Tenn,), Ugotovljena je izredno tesna vzročna zveza med višino talne vlage in težo suhe substance. Odvisnost med dolžino mladice in različno količino razpoložljive talne viage Je le delno signifikantna, Ktirschon, R., Pincims, L: Temperatura listov pri ekolipiti vrste Eucalyptus camaldulensis Dehn. V študiji avtor opisuje razliko med temperaturo na površini listov in temperaturo ^raka. Razlike so občutno večje na površini listov. Posebej pa so zaniniive razlike med različnimi ekotipi evkalipta pri različnih niansah. barve lista. Avtor opozarja, da so za vroče predele primerni tisti ekotipi evkalipta, ki so podvrženi manjši temperaturni razliki med zrakom in listno površino, Fabijanawski. J., Zavzycki K.: Spontana vegetacija kot osnova za pogozdovanje v Piasecznu pri Tarnnbrzegu (jugovzhodna Poljska), študij spontane vegetacije na sipinah jalovine rudnika žvepla sloni na metodi Braun-Blanqueta, Spontanost zaraščanja zavirajo največ strmine z erozij- skimj procesi. Posebej je proučevano koreninje posameznih rastlin. Podani so napotki za ozele nje vanje lafcSnili brežin. Kitnz, /?.,■ O raz,?irjenostj javora glahana (Acer opalus Mili.) v spodnjem Birsta]u in na območju Basla. Opisana je severna meja te drevesne vrste v Švici- Navedena je številna literatura. Obravnavana je tudi taksonomska analiza te vrste topukrpega javora. Marcet, E.: Raziskave shiüokotilnih potomcev gorskega javora. Objavljene so prve raziskave o opazovanju različno oblikovanih (razcepljenih) klicnih listov javora. Frey-Wyss/iH£, A.: O plodno s t ti ih nastavkih pri vrsti Havea brasiliensis Müll, Arg, Zaradi uspesnejsega umetnega opraSevanja avtor proučuje naravno odpadanje, nezrelih plodov pri kavcukovcu, kajti nesmiselno bi bilo opraševati ženski cvet, ki bi dal zakrnele plodove in bi zato prezgodaj odpadli. Bovey, P., Geer, G.. Zapaianja pri nekaterih lubadarjih na rdečem boru v gozdu Finge s. Podan je kratek pregled družine Sco-lylidae na rdečem boru Centralnih Alp. Aue.r, C,: O biološkem ravnotežju nasploh in'v posamezni!: primerih. Avtor obravnava pojem biološkega ravnotežja in opozarja na pogostno napačno razlago tega termina. Študija je dokumentirana s primerom o populacijskem gibanju rjavega macesnovega zavijača in njegovih spremljevalcev v zgornjem Engadinu. Eiberle, K.: Gojenje gozdov in škoda od divjadi. Razprava se nanaša na osnovne pojme Škode od divjadi. Analiziran je pomen posamezni!] faktorjev, ki vplivajo na stopnjo uničevanja določene drevesne vrste od divjadi. Podani so gozdnogojitveni napotki za zmanjševanje Škode. Hiinziker T.: Varstvo pokrajine in gozdarstvo. Avtor razpravlja o obsežnih nalogah gozdarstva, ki mu jih nalaga novi švicarski zvezni zakon o varstvu pokrajine, Le-ta je stopil v veljavo leta I960. GiiSersoJvT, H: Razdelitev Švice na naravne enote. Pisec obravnava možnost za razdelitev Švice na naravne enote s pomočjo rastlinske geografije in gozdoznanstva. Nadrobneje pa posveča svojo pozornost primeru v okolici Ziiricha, Winklsr, E: Gozdarski inženir pri načrtovanju pokrajine. Načrtovalci pokrajine prihajajo vedno bolj do .spoznanja, da »specialistu za gozd^ pripada vse bolj centralna vloga. Kajti gozdar, kt je dobro »ekološko« orientiran in ima določeno tradicijo načrtovanja, lahko pri načrtovanju «zelenih predelov« največ pi'ispeva. V bodoče je potrebno Sudij gozdarstva Je tesneje povezati z biološkimi osnovami in dati »načrtovanju pokrajine« posebno krepek poudarek. Bosshard, W..' Sisifovo delo v tropskih gozdovih. Že naslov te razprave opozarja na težave pri uvajanju gozdarstva v tropih. Cela vrsta težav ovira delo »gozdarja z zahoda«. Vsa njegova dejavnost ostaja v mejah tehničnih instfukcij, ne da bi mogel ustvariti primerni etični nivo v odnosu človek : gozd. V večini primerov so ogromne investicije zgrešene. Avtor svoja slališča opira na lastne izkušnje. Ml in Sek NOV MADŽARSKI UČBENIK Maier, yi.: Gozdne združbe iVladžarske (osnova gojenja go zdov), (Magyar orszäg erdö tärsuläsai, Budimpešta, 196S.) Izšel je učbenik v madžarščini s krajšim nemškim povzetkom. Glede na povzetek i.n na osebno znanstvo z avtorjem in poznavanje avtorjevih konceptov o gojenju gozdov je bilo mogoče izdelati orientacijski ori."; lega zanimivega dela. ICnjiga obsega 512 strani in je opremljena s številnimi fotografijami in z grafičnimi ponazoritvami. Prvi del je namenjen ekološkim osnovam. Sledijo lastnosti drevesnih vrst, Naslednje strani so posvečene združbi gozda in njeni dinamiki, Naj- večji del knjige pa zavzema opis rastlinskih združb in gozdnih tipov, Pregled združb Je podan ločeno po gozdnogospodarskih območjih Ogrske. Majer pojmuje gozd zelo dinamično in ga prikazuje glede na tamkajšnje ekološke specifičnosti. Ozemlje Ogrske se deli na šest velikih geografskih pokrajin, v katerih Majer loči 50 »gozdnogospodarskih območij«. Vsako »gozdnogospodarsko območje« karakterizirajo sorodno rastišče, sorodna rastlinska odeja in vec ali manj enotna gozdnogospodarska načela. Avtor razvija gozdno tipologijo v gozdnogojit-vene namene; pri tem si pomaga s fitocenološIdm.i enotami kot z enim od pomembnejših pripomočkov. Pri razvijanju gozdne tipologije upošteva dejstvo, da je na Ogrskem potrebno v bodoče s 60% gozdov gospodariti po načelih »naravno usmerjenega« gojenja gozdov, in le 5—S% gozdov po poti lesoreje. V knjigi je mogoče zaslediti Številne izvirne ideje, le škoda, da delo zaradi jezika, v katerem je objavljeno, ni dostopno Širšemu krogu naših gozdarjev. Upamo pa. da bodo nekateri, ki so v naäem vzhodnem delu domovine vešči madžarščine, našli v tej knjigi marsikatero pobudo — če bodo seveda to želeli, Dušan M lin še k VAROVANJr PRED NESREČAMI PRI GOZDNEM DELU {Mächler, H.: Unfallverhütung bei der Porstarbeit, Allg. Fz. 6/69) Kljub povečani skibi za varstvo pri gozdnem delu se delovne nesreče ne zmanjkujejo. Na njih vplivajo namreč ŠtevilnejSa nova delovna sredstva in borba 2a večje učinke. Nesreče pri delu povzročajo dvojno škodo: onesposobljajo ali Sibijo delovno silo in povzročajo stroške zdravljenja. Potrebna je sisternatična skrh za zmanjšanje nesreč. Analiza nesreč in velikosti poSkodb opozarjajo, kje in pri katerih opravilih nastane največ nesreč. Najštevilnejše so pri izdelavi sortimentov, pri podiranju drevja in pri spravilu lesa, vzroki pa ležijo na delavcu, na delovnem orodju in strojih ter na vremenskih vplivih. Se vedno pada ok. 60—80% vzrokov na delavce same. Največ je kriva površnost in zaletavost, zlasti pri mlajših delavcih, ah pa neupoštevanje delovnih pravil. Sem sodi tudi nepravilna prehrana, neracionalna poraba moči ali nesorazmerno utrujanje, ki slabi pozornost pred nevarnostjo. Pri prizadevanju za preprečitev in zmanjšanje nesreč je zato še vedno najpomembnejša i-^obrazba delavcev glede pravilne tehnike dela, ki mora neposredno upoštevati varnost pn delu. O varnosti rii dovolj le govoriti, ampak je treba delavcu nazomo, s primeri pokazati možnosti za nesrečo in načine za varovanje pred njo. Kontrolirati je treba pripravo delovnega orodja ter obleko in obutev prilagoditi terenskim potrebam. Tudi način prehrane je soodločilen. Dosledno je treba izvajati določena pravila delovne tehnike in varstva pri delu in nadzorovati njihovo izvajanje, npr, pri podiranju drevja, ne glede na to, da se pogosto pri nepravilnem načinu dela ne dogajajo nesreče. Pri vsakem opravilu veljajo določena osnovna pravila, ki jih je ireba zaradi varnosti pri delu upoštevati. Npr. prL žaganju z motorko naj se to opravilo časovno tako razporedi, da se prepreči Škodljiv vpliv nnotorkinega ropota. Nadzorno osebje mora primerno ukrepati — seveda na podlagi poznavanja dela — da bi se varnostna pravila uspe.šno uve-Ijavljala. Z.Turk KOLIKO GOZDARSKIH INŽENIRJEV POTREBUJE AVSTRIJA (Hafrier, F.: Wie viele Forstingenieure braucht Österreich Allg. Fz. 8,69.) Neogibno je potrebno oceniti, koliko gozdarskih inženirjev ho gozdarstvo potrebovalo, da bi znali pravilno ravnati pri obravnavanju šol in pri usmerjanju števila \pisnikov na visoko .^olo. Pri tem so v pomoč podatki iz dosedanjega razvoja oziroma podatki o številu zaposlenih inženirjev. Sodaj je v gozdarstvu Avstrijet zaposlenih 1004 gozdarskih inženirjev (3,300 000 ha gozdov}. Od tega je približno polovica v proizvodnji, dmgi pa delajo v raznih ustanovah in v javnih nadzornih službah. Po vojni je absolviralo povprečno 38 visokošokev na leto. Zadnja leta diplomanti težko najdejo zaposlitev, Prizadevanje, da bi se gozdno gospodarjenje racionaliziralo oziroma doseglo ekonomsko ravnotežje^ vpliva v zasebnih gozdovih na zmanjšanje staleža inženirjev. Računa se, da se bo naslednja leta štr.vilo delovnih mest v zasebnih gozdovih zmanjšalo za ok. medtem ko bo v javni službi in v ustanovah ostalo v glavnem nespremenjeno. Avtor pripominja, da bj bilo večje zniževanje staleža kadra v gospodarstvu zelo škodljivci, ker je gospodarski napredek v go7.darstvu odvisen v prvi vrsti od strokovnega razuma. Ob upoštevanju realne delovne dobe 30 let, kot kažejo izkušnje, bi na podlagi analize potrebovali v Avstriji okoii 30 novih inženirjev na leto. Med študijem jih nekaj odpade, zato je vpis v I. semester lahko nekaj višji, Inskripcija študentov pa naj bi se ravnala po lako ocenjeni stvarni potrebi, da ne bi preštevilne diiplo-mante po kančanem -študiju po nepou-ebnem spravi jali v stisko, ^ -p ^ j- IZKUŠNJE Z USKLADIŠCENJEM NEOBELJENEGA LESA IGLAVCEV V VODI [Zi&r, L.: Erfahrungen über die Wasserlagerung von Nadeistainmholz in Rinde, Allg. Fz. 16/69) V letih 1966—1967 so imeli v Nemčiji hude preglavice zaradi ogromnih vetro-lomov, Tržišče je bilo napolnjeno in je zato cena lesa padla. Nastalo je vprašanje, kako les obvarovati za pozneje, do naslednje sezone za. predelavo ali prodajo. V primeru Königseggwalda, kjer je v bližini majhno jezero, so cela jieobeijeiia debla in hlode uskLadišČili v vodi. Ob jezeru, na dovoznem mestu, so napravili primerno rampo, da se je les z vozila pri razldadanju vali! naravnost v vodo. Tako so v opisanem primeru poleti 1967 uskladiščili v vodi 13.500 m-' lesa iglavcev. Naslednje leto se je tržišče nepričakovano hitro konsolidiralo, tako da so mogli normalno oddati ali prodati tudi tako uskladiščeni les od vetrolomov. Vmes .so morali še primerno rešiti vprašanje, kako najbolj racionalno potegniti les iz vode V ta namen so si pomagali deloma z rainpo, ki so jo napravili ob vodi vzporedno z odvozno cesto in so les z žičnim vitlom valili iz vode neposredno na vozilo, deloma pa so ga vlačili iz vode s trakforji do nakladalnega skladišča. Les so ročno obelili ali olupili. Pri tem se je pokazalo, da je bilo lupljenje še lažje kot pri svežem lesu. Debla so imela povprečno kubsturo ok. 1 m'. Dnevni učinek lupljenja je bil ok. 20 m-' na delavca, Najpomeynhneje pa je, da se pri predelavi lesa na iagi ni pokazala na lesu viikakrhia okvara in tudi ne rjavost na tistih delih debel, ki so v jszärti iz vode, čeprav les poUti ni bil škropljen. Les je i' vadi ležal 16 mesecev. Pri razža-ga^^em le,Ui je bilo potrebno le nekoliko daljše sušenje. Cc ne bi bilo primerne vode v bližini, bi preostalo le izdatno škropljenje lesa v skladovnicah na skladiščih. Z. Tu rk IZ SVICAHSKEGA GOZDARSKEGA GLASILA KHcheninanii, H. R.: Sredstva in poti za obvladanje sedanjega težavnega položaja v gozdnem gospodarstvu (Mittel und Wege zur Überwindung der heutigen kritischen Lage in der Waldwirtschaft, 19ö8;I0) Za sedanji položaj gozdarstva v Švici je značilno, da cene lesa neprestano padajo, medtem ko plače zaposlenih rastejo. Podražitev lesa ni mogoča, ker les ni več monopolni proizvod kot nekdaj, ampak ga je mogoče nadomestiti z različnimi drugimi materiali. Razen tega Švicarje skrbi, kako spraviti v promet les, ki bo v prihodnjih letih napadel zaradi povečane sečnje prestarih sestojev. Kakor so švicarski gozdarji nekoč imeli skrbi, kako obnoviti prazne in opustošene gozdove, tako se sedaj srečujejo s problemom, kako zmanjšati prevehke lesne zaloge, V takem položaju so za Švicarje posebno ugodne naslednje okoliščine: Povečana sečnja bo omogočila večje dohodke, če nekateri stroški gozdnega gospodarjenja, kot npr.; nega, vzdrževanje poti in stroški upravljanja ne bodo narasli. Nadalje v vsej Evropi ni tako dobrih gozdnih rastišč kot so v Švici, Nekdanji ledemki so ustvarili zelo rodovitna morenska tla; zaradi bližine alpskega gorovja imajo gozdovi zelo ugoden, padavinski režirn. Taksne razmere omogočajo proizvodnjo debelega in dobrega lesa, ki ga npr. v Skandinaviji ni mogoče pričakovati. Končno pa je v Svici bolj kot kjerkoli drugje zakoreninjena miselnost, da je potrebno gozd čuvati in ohraniti. V zvezi s temi ugodnimi okobščiiiami avtor ugotavlja, da je gozdarska znanost v Švici zelo napredovala in dosegla mnoga koristna spoznanja, ki pa so na žalost v praksi Še zelo malo izkoriščena. Nadalje piscc posebno poudarja, da je izbira pravih drevesnih vrst ^clo pomembna in da morejo dati mešani sestoji nekajkrat večji vrednostni prirastek kot čisti bukov gozd. .4vtor nadalje meni, da je treba poiskati prestare sestoje, kjer vrednosti prirastek upada, m jih pomladili. Posebno pomembnost pripisuje dobremu knjigovodstvu, ki omogoča zanesljive informacije o stroSkih za posamezna opravila. Avtor predvideva široke možnosti za pocenitev sečnje in izdelave gozdnih sortimentov. Pri tem so potrebne nekatere organizacijske preusmeritve, uvajanje naprednejših delovnih postopkov in delna odločna opastitev tradicije. Glede organizacije gospodarjenja z goidovi avtor priporoča zdruievanje manjših gozdnih posestnikov. Tako navaja primer združitve nekaterih občinskih gozdov. V enotnem obratu pod dobrim strokovnim vodstvom je bilo mogoče les znatno ceneje posekati in izdelati kot v sosednjih občinskih gozdovih, kjer ni bito takšne organizacije. Nazadnje pisec priporoča gozdnim upraviteljem, naj vzgajajo svoje podrejene v odgovorne sodelavce, le-ti pa naj prvirn 2 veseljem in z odgovornostjo sledijo. Ce gozdni upravitelj ne vzgaja svojih sodelavcev in jim ne pomaga, da bi se razvili v samostojne osebnosti, bo ostal vse življenje suženj svojega dela. Zato se mora truditi, da jim dovolj zaupa, raje preveč kot premalo, in da jim omogoča sodelovanje pri svojem delu, Stemlin, H.: Aktualna vprašanja s področja izkoriščanja gozdov (Aktuelle Fragen der Forstbenulzung, 1968/10) Na tržišču, ki s carinami ni ločeno od ostalega sveta, izdelkom iz lesa zelo konkurira plastika, aluminij, beton itd. Kupec predvsem upošteva ceno in uporabnost proizvoda, čimbolj so izdelki iz lesa konkurenčni, tem uspešneje posluje lesna industrija, gozdarji pa lahko več zahtevajo za surovino, kt jo prodajajo. Tako sta gozdarstvo iri lesna industrija usodno povezana in zainteresirana za zmanjÄanje stroškov, V primerjavi z industrijo plastike, aluminija in cemcnta je v gozdarstvu pa (udi v lesni industriji delež človekovega dela izredno velik. Spričo naraSčajočih delavskih plač prihajata gozdarstvo in lesna industrija v vedno težji položaj, ki ga 2 zviševanjem cen ne moreta reševati. Nadalje je v Srednji Evropi — v nasprotju s Skadinavijo iti Severno Ameriko — veliko majhnih lesnoindustrijskih obratov, kjer ni mogoče uvajati racionalnejših proizvodnih postopkov, Matijka tudi vertikalna integracija med proizvajalci lesa in lesno industrijo, ki zbira les od veliko manjših gozdnih posestnikov. Razen zamudnega nakupovanja lesa nastajajo povečani stroški zaradi predolgega skladiščenja in s tem v zvezi tudi poslabšanje kakovosti lesa, Izhod iz tega položaja je takšen, da se delež človekovega dela tako v gozdu kot v lesni industriji ČijTiboIj zmanjša. To je mogoče doseči na naslednje načine: opustitev nepotrebnih opravil oziroma »kozmetike« pri obdelavi .sortimentov, tehtanje namesto Jcubiranja lesa, mehanizacija v gozdu in na žagi, standardiziranje mer žaganega lesa, uvedba nove teltnologije za žagan les. boljši načini lupljenja in drobitve celuloznega lesa, veČJa koncentracija lesne industrije in nove oblike industrijskega lesa. Tako npr, prevzema neka tovarna bukove celuloze in i vernih plošč v južni Nemčiji bukov les po teži, necepljen, neolupljen in različno dolg od 4 do 7 m. Zaradi teh sprememb so potrebne tiidi v gozdarstvu določene preusmeritve, ki bi se izplačale. Nadalje je za izboljšanje kritičnega položaja potrebno združevati majhne gozdne obrate v večje, da bi bila ponudba lesa bolj celovita in organizirana. Potrebno je boljše sodelovanje med proizvajalci in kupci lesa. Izgube zaradi slabega poslovanja škodujejo obema partnerjema, dobro poslovanje pa koristiti obema. Lupljenje lesa naj bi bilo prepuSceno lesni industriji, ki to delo s primernimi stroji za velike količine lesa ceneje opravi. Izlcazalo se je, da je zlasti za bukov les najbolje, če ga pripeljejo v tovarno čim bolj sveyega^ neolupljenega in nerazklanega. Predelava takega lesa je lažja in kakovost bukove celuloze boljäa. Marjan Zupančič Eiberle, K., Klotzii, F.: Sestojne razmere in obzir an je od divjadi (ßestandsverhältnisse und Wildverbiss, 196S 11) Printer raziskovalnih ploskev, kjer je bil sestoj redcen, kaže, da je človeški vpliv v gospodarskem gozdu za div.jad ugoden. Redčenja, ki so posledica načrtnega obsežnejšega osvetljevanja gozdnih tal, vplivajo na boljšo razpršenost divjadi, hkrati pa zmanjšujejo stopnjo obžiranja Z uvajanjem »gostiteljskih« drevesnih vrst postane paša pestrejša. Glede na to, ali gre za senčne ali za svetlobne vrste, bo vpliv različen. Na primeru bukovega gozda (z dišečo perlo) na rjavih, svežih gozdnih lieh, je v članku prikazano, da more celo smreka izboljšati pašo, Ce gre seveda za negovane sestoje. Ta okoliščina je pomembna zlasti zato, ker ta združba porašča v Mittellandu 35 do 15H gozdnih zemljišč in ker so tam po naravi za pašo revnejši sestoji, ali pa omogočajo pašo le enostranske kakovosti. S svojim prispevkom je avtor zetel spodbuditi sodelavce k podobnim raziskavam v drugih gozdnih združbah, k t bi prispevale k razumevanju problema poškodb od divjadi glede na današnjo stopnjo razvoja, Fischer, F.: Genetske osnove gozdnogujitvene izbire in vzgoje (Fondcments geneliques des operations de selection et d'education sylvicoles, IQ&S/U) Novejši izsledki populacijske genetike in eksperimentalnega raziskovanja evolucije sn dali pobudo za raziskave, ali tehnika nege sestojev, kakršna se je razvila v Švici, — genetsko gledano — sploh vpliva kot »pozitivna izbira«. Glede na kakovostne značilnosti je odgovor pritrdilen, za kvantitativne znake pa za-nikalen. Nekateri starejši izsledki provenienČnih raziskav kažejo, da je osnova dednosti kvalitativnih znakov preprosto dominanca pogojev. V takih primerih je iztrebljanje vsaj v začetku (v prvih generacijah potomstva) zelo učinkovito; le-to naj se izvaja v gozdu po gozdnogojitvenih in gospodarskih premislekih v zgodnjih razvojnih stadijih, V nasprotju z drugimi živimi bitji ima drevje — gledano s stališča gojitelja — to prednost, da doseže visoko starost, 7. zgodnjimi posegi skušamo doseči, da osebki odkrijejo način svojega reagiranja, Kvantitativne značilnosti so pogojene poligeno tglede na današnjo stopnjo znanosti). Veliko heterodgotnost navadno le s težavo obvladamo. Pri tem ne smetno prezreti, da je za drevesne vrste, ki morejo doseči visoko staimt, pomembna lastnost zavračanja (homeostazaj, se pravi, odnos rasti do posebnih notranjih nagnjenj, kot npr. do okolja. Za nadaljnji obstoj vrste pa tudi za obstoj eozda je takšno dejansko stanje zelo pomembno, ^^^ H o r v a t - M a r o Tt /Mrcher, Ü.: Gozdarji kot zvezni svicarski parlamentarci (Forstleute als eidgenössische Parlamentarier, 1968i2) Ohranitev gozda in njegovo urejeno izkoriščanje je pomembno za vso državno skupnost. Da bi to stališče tudi zakonodaja primerno upoštevala, ne zadoščajo le gozdarski upravni organi, komisije, društva in možnosti, da le-ti povedo svoje mišljenje, ampak so pri najvišjih zakonodajnih organih potrebni ljudje z razumevanjem ^a iniciative gozdarskih strokovnjakov. To pričakujejo zlasti od oseb, ki imajo gozdarsko izobrazbo ali pa opravljajo gozdarski poklic. Avtor natančneje obravnava dejavno.st predstavnikov v najvišjih švicarskih zakonodajnili organih, ki so bili bolj ali manj povezani z gozdarskim poklicem, Razpravlja o razmerah, ki so pomagale pri njihovi izvolitvi ali jo ovirale. Vseh skupaj jih jc bilo po letu 1848 v švicarskem narodnem in državnem svetu 24. Zelo malo je bilo gozdarskih predstavnikov v teh organih po letu 1900 in še manj v zadjijih desetletjih. Avtor to razlaga rned drugim tako, da za izvolitev ni potrebna sploSna popularnost kot nekdaj, ampak podpora raznih interesnih skupin. Güuchat, J, Fr.: Delovanje gojitelja v prebiralnem gozdu (Action du sylviculteut par la coup jardinatoire dans les peuplements jardines mUll) Gre za objavo diplomskega dela, ki ga je pisec leta 1967 opravil pri prof. Lei-bundgutu na gozdarski fakulteti v Zürichu. Prispevek obravnava t. i. funkcije od-kazovanja v prebiralnem gozdu, Le-te so po Leibundgutu: 1. nega, 2. pomlajevanje, 3. oblikovanje strukture, 4, izlcoriščanje (izkoriščanje za sečnjo zrelega lesa), Vse te funkcije mora odkazilo v prebiralnem gozdu hkrati upoštevati. .'^vtor je opravil raziskovanja v gozdu Couvet v Švicarski Juri, ki ima zelo dolgo prebiralno tradicijo. Tam se je pokazalo, da se pri odkazilu posameznega drevesa vipoštevajo dve ali tri od navedenih funkcij hkrati. Pogosto je bilo drevo odkazano zaradi negovalne funkcije in f\inkcije obhkovanja strukture. Naloga pomlajevanja je bila manj pogosto kombinirana z drugimi funkcijami. V izoblikovanem prebiralnem sestoju je bilo odkazilo opravljeno precej enakomerno v vseh debelinskih stopnjah. Ločeno po navedenih funkcijah pa se je odkazilo osredotočilo le v nekaterih višinskih in debelinskih stopnjah. Odkazilo zaradi negovalne funkcije je zajelo drevje, debelo od 15 do 50 cm s težiščem med 30 in 40 cm. Glede na viäijiske stopnje je bilo odkazano največ drevja v sredjnem sloju ('/a do Va največje .sestojne višine), v obravnavanem primeru drevje z višinami rned 23 in 30 m, Odkazilo zaradi pomlajevanja je zajelo skoraj vse debelinske in višinske stopnje in se je nekoliko nakopičilo med debelinami od 15 do 35 cm. in med drevjem spodnjega in srednjega sloja (do Vj največje sestoj ne višine), v našem primeru med 7 in 22 m višine. Odkazilo zaradi oblikovanja prebiralrie strukture je bilo najpogostnejše med debelinami 40 in 60 cm in v zgornjem drevesnem sloju (nad največje s es to j ne vjgine), v obravnavanem primeru med višinami 25 do 40 m. Odkazilo zaradi izkoriščanja ali zaradi sečnje zrelega lesa je prevladovalo med drevjem, debelim od 70 do 90 cm, glede na višine pa v srednjem sloju rned 21 in 26 in in v ;igomjem sloju med 30 in 40 m drevesne višine. Največ dreves je bilo odkazanih zaradi pomlajevanja, manj zaradi oblikovanja strukture. Še manj zaradi izkoriščanja in najmanj zaradi selekcije. Prebiralna zgradba gozda Couvet je uspeh dolgoletnega prizadevanja (že od leta 1890). Sestoj je trdno ustaljen glede velikosti lesne zaloge, glede Števila osebkov in zaloge po debelinskih razredih. Sečnja je skoraj enaka prirastku. Takšno stanje se zelo približuje tistemu, ki ga opisuje Schädel in, ko govori o prebiralnem gozdu; trajno optimalni vertikalni sklep krošenj in trajno največja vrednostna proizvodnja. Marjan 7. u p a n č i č Lamprecht, H.: Nekatere gojitveno ekološke misli z vidikov, ki presegajo regionalne (Einige waldbau-okologische Überiegungen aus überregionaler Sieht 1969/1). Kritika srednjeevropskega gojenja gozdov in primerjava z »ek s p resnim«, »leso-rejskim«, l^dinamičnim« in ne vem Se s kakšnim konceptom opozarja, kako plitvo je znanje nekaterih kritjkov o novejših dosežkih na biološkem področju. Poudarjanje uspehov plantažne proizvodnje lesa v deželah brez gozdarske tradicije, v tropih in v subtropih ter zapostavljanje znanstveno utemeljenega srednjeevropskega gojenja je napotilo avtorja, da je napisal na račun negozdne proizvodnje lesa nekaj pripornb. V gospodarsko nerazvitih tropskih in sub tropskih deželah poznajo bodisi »rudarski« način eksploatacije gozdov, bodisi poljedelsko oziroma plantažno proiz- vodnjo lesa. Po eksptoataciji pragozda ostajajo le revni ostanki. Izginevajo plemenite drevesne vrste in trajnost ni zagotovljena, V teh predelih ohranjeni pragozd ni dostopen in ne more rabiti za rekreacijske namene. Pri plantažni proizvodnji lesa pa se razen uspehov pojavljajo naslednje velike težave; Plantaža gozdnega drevja porabi 10- do 20-krai veČ vode kot naravna vegetacija, to pa je za suSn^i področja poseben problem. Registrirani veliki plantažni uspehi izvirajo le z zemljišč 2 odličnimi tlemi, ki jih bo že jutri zaseglo kmetijstvo. Plantaže niso primerne v rekreacijske namene, čeprav tovrstne potrebe zelo naglo naraščajo (nevarnost požarov), Tako je npr. izgubil samo eu gozdni obrat v Braziliji zaradi požara 35,000 ha plantaž. Sicer je zaradi kratke obhodnje in zaradi nekaterih robustnih pionirskih drevesnih vrst plantaža tam manj labilna tvorba kot v Evropi, kljub temu pa je proizvodnja zelo tvegana. Kolikšen je ta ri^iko, je težko ugotovili, ker pridelovalci kažejo obiskovalcu le usphe. Zanimivi so intenzivni degradacijski procesi, ki jih povzročajo plantaže v i ropih. Pri 8-letni obhodnji, po tretji in po četrti žetvi tj. po 24 do 32 letih so tla popolnoma izčrpana, da se plantažiranje ne izplača več, Predočene ligo tori t ve opozarjajo na nevamost neodgovornega prenašanja idej in konceptov v naS prostor in na nevarnost gozdarsko maskiranega ropanja gozdov. Problemi, ki nastajajo v tropih in subtropih s plantažami in z eksploatacijo gozdov, pa dokazujejo, da tudi tam veljajo isti rastiščni zakoni, na katerih je zgrajeno srcdrijecvropslio gojenje gozdov. Kiigler, F.: O značilnostih tajge (Verstich, den sibirischen Urwald, die Teiga, zu charakterisieren 1%9/1). V Sovjetski zvezi je ok, 75% vseh gozdov v nedotaknjenem prastanju, zlasti v sibirskih predelih, Stagnirajoče vode in zmrzal v globini tal sta odločiina rasti scria faktorja, ki urejaiii rast sibirskega gozda. Avtor obravnava pomembnejše rastiščne ripe. Študija je zgolj informacija o veliko širšem delu, (500—^600 strani), ki bo v kratkem izälo, V preglcdmcah so podani podatki o lesnih fondih. 7,animiv() je, da znaša po inventarizaciji iz leta 19S6 (prva invt:ntarizacija v zgodovini sihir-■skega gozda) prirastek le Ö,S3 m'/ha na leto. Od tega prirastka SO'i-ö ni gospodarsko pomembnih. Domini rajo drevesne vrste: rdeči bor, smreka, cemprin in breza. Sledita jim sibirska jelka in trepetlika. Poprečja sicer ne povedo mnogo, vendar pa so podatki dragoceni, saj je Sibirija glede možnosti tndustnaliziranja domala neizčrpen predel (premog, rude, zemeljski plin itd.), medtem ko so možnosti za divjo eksploatacijo gozdov precej omejene, Dušan Mlinšek IZ ZGODOVINE NAŠEGA GOZDARSTVA JURKLOŠTRSKA GOSPOŠČINA IN NJEMI GOZDOVI Pomembna naloga, ki Se čaka naše zgodovinopisje, je področje gozdov, saj ]e-ti niso le okras naše domovine, ampak, so tudi čuvar njene pnrodne lepote in eden izmed najvažnejših činiteljcv njenega gospodarstva. Toliko virov za spoznavanje njihove preteklosti, kakor jih imajo npr. za Zgornje Štajersko, pri nas sicer ni, saj so tam bili gozdovi v veliki meri povezani z železnimi in drugimi rudniki in so se jih zato cesto spominjali v listinah in obsežnejših zapisih, ki so omogočili nastanete velikega, mnogo zvezkov obsegajočega dela, tako imenovanih »Wald-tomi«. Tudi pri ims je že v srednjem veku v gozdovih nastalo nekaj rudnikov, toda bili so manj pomembni, zato niti o njih niti o gozdovih ni posebnih virov. Nekaj jih je pa vendarle. Večinoma se nanašajo na velike državne domene, bivša samostanska posestva, in vsebujejo v glavnem popis njihovih delov, med katerimi so pre\'ladovali gozdovi. Več bolj ali manj izčrpnih popisov je nastalo na poziv kustosa graSfcega Joanneja, profesorja Goetha, ki je hotel gradivo uporabiti za obsežen statistično topografski opis štajerske. Do izvedbe ni prišlo, gradivo je pa le ostalo, čuva se v praškem deželnem arhivu, v oddelku HamerlingEisse. Gornjegrajsko gradivo je uporabil Franjo Baš v opisu gospodarjenja gornjegraj-$ke samostanslcoSkofijske gospoSčiiie, Žičko gradivo, koliko se nanaša na gozdove, je uporabil pisec teh vrstic. Pomenibno je tudi jurkloštrsko gradivo, ki sestoji iz dveh opisov, eden podaja gospodarsko sliko domene, drugi pa ustrezno sliko vsega fevdalno državnega okraja, ki je bil povezan z gospošcino-domeiio. Drugi opis nastopa v dvdi oblikah, ena je bolj ohlapna, druga pa bolj zgoščena. Oba opisa (drugega v obojni obliki) je podpisal oskrbnik Anton Candolino. Sam pisec opisov ni znan, bil pa je klasično izobražen, saj vpleta v prikaz izvlečke iz latinskih virov, osvetljujočih zgodovino Jurkloätra. Irnel je tudi prijazen odnos do ljudstva, o katerem piše vseskozi simpatično. Domači duhovnik najbrž ni bil; kajti v tistem času (1833—1S48) je bival v graščini beneficial Italijan Giacomo Pesante, ki je gotovo slabo obvladal nemščino in slovenščino. Oba opisa sta napisana v tekoči nernStini. Nastala sta leta 1841 in 1S4.^. Opis gospoščine se začenja s kratko navedbo zgodovine prvotno kartuzijan-skega samostana. Kakor vemo tudi iz drugih opisov, zlasti iz tistega, ki ga Ignacij Orožen podaja v svojem IV. delu Zgodovine lavantinske škofije (Das Bisthum und die Diözese Lavant, 1881), je samostan ustanovil krski škof Henrik I, okrog leta 1172 in ga oskrbel z večinoma gozdnato posestjo na južni strani gornje Gračnice. Ker se v samostanu ni razvilo pravo samostansko življenje, je škof Eckhart leta 1200 samostan ukinil in poslal v dolino korarje, ki so se naselili nekoliko zahodneje, v dolini sv. Marije v Jurkloštiu (in valle s. Marie Gyriov). Vendar je na prošnjo žičkega priorja Nikolaja, avstrijsko-štajerski vojvoda Leopold Slavni leta 1209 samostan obnovil in poveča! ter na severozahodni strani razširil njegovo posest do J-ahomnice. Papež Inocenc IV, je leta 1212 obnovitev samostana potrdil in vzel ustanovo pod svojo zaščito. V naslednjih stoletjih .se je samostan ugodno razvijal. Notranje življenje je bilo urejeno, rasla je pa tudi posest, Celjani in Habsburžani so jo širili. Kolikšen ugled je za Celjanov imel samostan, o tem priča dejstvo, da je Friderik 11. dal v njem pokopati nesrečno Veroniko DeseniŠko. V dobi reformacije je v samostanu disciplina popustila in v njem je zavladalo neurejeno in redovnim pravilom nasprotujoče življenje. Vlada je zato leta 1591 samostan odvzela kartuzijancern in ga izročila graškim jezuitom z narnenom, naj bi njegovi dohodki služih za vzdrževanje gojencev graške jezuitske šole, zavoda, ki je združeval srednje in visoko šolstvo, gimnazijo in univerzo. Gojenci, ki so se vzdrževali z jurkloštrskimi dohodki, so se imenovali »a I u m n i gvrienses« (jurkloštrski gojenci). Niti jezuitska doba ni potekala mirno. Zdi se, da jezuitski upravniki s kmeti niso vedno ravnali blago in pravično. Leta 1635 so se jurkloštr-ski kmetje udeležili velikega savinjsko-laškcga kmečkega upora, ob tej priliki so zavzeli samostan in ga oplenili. O tem govori preprosta povest »Stara pravda nekdaj«, ki jo je leta 1924 izdal v Ljubljani Franc Tovornik, kmet iz Nemške vasi. Kartuzijanska samostanska gospoščina je imela podložnike v ožji in širši okolici, a tudi v bolj oddaljenih krajih (npr. v Rečici), Se bolj na Široko so segali samostanski vinogradi in pravica do desetine od žita, vina in živine. Jezuiti so posest Se nekoliko povečali. Leta 1647 so od Suzane Gärtner kupili imenje Veliko Brezo pri St. Rupcrtu (današnjih Brezah), češ da so obojestranski podtožniki preveč med seboj pomešani. Gradec pri Marija Gradcu in vinogradne podložnike okrog Mirne na Dolenjskem so pa vsekakor že prevzeli od kartuzijancev. Poslednjo posest je samostan gotovo dobil od Krške škofije na Koroškem, Samostanska gospoščina je imela visoki in nizki lov na svoji in na z njo pomešani tuji fevdalni posesti in ga je ria majhnih obrnočjih delila s sosednimi gospoščinami, laško, planinsko in blagovniško (na šentjurski strani). Obsežen je bil ribolov. V potoku Dobje ga je imela gospoščina skupaj z lastniki planinske gospoščine. Dmgje ga je imela sama, v Gračnici od Dežna do njenega izliva, v Savinji od Bris do. izliva, v Savi od Zidanega mosta do Kumpolja, v Rečici od potočka, imenovanega Božje. Samostan je imel tudi pravico polšjega lova. (Nadaljevanje bo sledilo.) Prof. Janko Orožen