List 20. Spomladanski hrošči ali kebri, njih natora in življenje, njih škodljivost in njih sovražniki, kako jih pokončati in pokončane porabiti. Vsak pozna to požrešno žival, pa malokdo ve kaj več od nje. Ker ravno letos obilna množica teh požeruhov naše kraje nadleguje, ki bi nam še večjo škodo delali, če bi vreme po njih godu bilo, naj iz najboljih bukev*-) prestavimo našim bravcom, kar je tam od njih povedanega. Ni treba popisovati, kakošen je navadni spomladanski hrošč ali keber (Maikafer, Melolontha vul-garis); k večjemu bi bilo omeniti, da so nekteri po persih raj a vi, nekteri pa rudečkasti. Komaj bi kdo verjel, da se ta razloček ne naredi po naključbi, ampak bolj zavoljo unanjih okoljnost. On ima veliko večje tipavnice od babice. Hrošči so skorej po vsi Evropi doma. Navadno pridejo po sv. Jurju, mesca maja, in kakor nanese, tudi v začetku mesca rožnika (junija), dostikrat pa tudi še le mesca malega serpana ali julija. V goratih krajih se prikažejo nekoliko pozneje kakor pa v toplejih planjavah, ker se spomlad ondi ne začne še tako zgodaj, morebiti pa tudi zavoljo tega, ker se sploh merzleje vreme ne prileze živali, ktera potrebuje več let, preden se popolnoma izgodi. Tako so začeli leta 1847 hrošči v Hohenheimu o navadnem času letati, v bolj goratih krajih, kjer jablane največ 12 dni pozneje cveto, pa še le veliko po kresu. Hrošči začnejo večkrat zavoljo tega pozneje letati, ker se zavoljo neugodnega vremena zopet zarijejo, dasi-ravno so že mesca maja izleteli. Pravijo, da se včasih tudi v jeseni prikažejo hrošči, če se prezgodaj izgodi červ, kteri bi bil imel še le v prihodni spomladi goden biti. — Hrošči imajo svoj pravi čas mesca maja. Letajo in rojijo hrošči posebno o toplih večerih, včasi pa, kadar je vroče, tudi o poldne, takrat pa bolj okolj drevja, kjer živeža išejo. Bolj ko je merzlo, manj se jim poljubi letati; kadar je pa toplo, skušajo izperva leteti; ko pa svoje krila razprostre, odlete kakor bčele. — Nekteri terdijo sicer, da hrošč ne more dalječ leteti, in da za tega voljo ni kebrovo leto povsod ob enern letu. Res je, da jim delajo dostikrat hribi meje, da ne morejo dalje leteti, in da jih imajo takraj hriba brez števila, un-kraj pa le malo. V7endar pa obiskujejo hrošči prav dostikrat radi le nektere kraje. Tako so planili pred nekterimi leti posebno v nektere vinograde poleg mesta Stuttgarta v vir-temberškem kraljestvu. Enako so tožili leta 1841 v Lionu na Francozkem, da so preleteli hrošči reko Saono in se ugnjezdili v makonskih vinogradih. Hrošče vidimo vsaki čas se pariti, pa vendar se parijo najbolj v toplem vremenu. Kadar se parijo, jih je težko ločiti. Hrošč je silno požrešen in loti se vsakoverstnih rastljin, ne samo mnozega drevja v gojzdih, kjer še mecesnu ne prizanese, temuč tudi jablan in zlasti češpljevega *) „Die kleinen Feinde der Landwirthsehaftu vod Prof. Dr. H. Nordlinger. Stuttgart und Augsburg. 1855. drevja, kjer dostikrat ne ostane ne listek cel. Enako mu je zelenje vinske terte, kostanjevega, orehovega drevesa in vertne rože kaj prijeten grizljej. Hruške, ktere perje mu je preterdo, se ne loti. Ratzeburg pravi, da je slišal, da so hrošči v nekem kraji postrigli vso ogeršico, ker niso imeli drevja. Tudi prof. Nordlinger pravi, da je vidil hrošče ogeršično cvetje pokončevati, če ravno ne do golega. Kjer je hrošč žerl, pusti svoje zamoklo, zeleno, dostikrat negnjusno mokro lajno ali blato. Kmalo potem, ko so se sparile, poišejo babice mesto, na kterem izležejo jajc i ca; najljubša jim je za to rahla in pa suha zemlja. Zavoljo tega tožijo ljudje posebno v takih krajih, kjer je zemlja laporasta ali apnena, da imajo sila hroščev; enaka bi utegnila biti v krajih, kjer je zemlja peš en a. Ker so take zemlje tudi najbolj suhe, ne morejo rastljine v koreninah pohabljene tako dobro tekniti in toliko večja mora biti potem škoda, ktero hrošči delajo. Hrošč poklada svojo zalego rajše v razkopano zemljo kakor v zemljo s travo porašeno; rajše v golo, kakor v zemljo z mahom porašeno ali z listjem pokrito. Pa vendar se nahaja hroščeva zalega v vsakem kraji. Ali se iz tega, kar smo dosihmal od kebrov povedali, zapopasti more ali ne, da ozimini niso škodljivi, pustimo na stran; Ratzeburg je pa vendar precej veliko razjedo med najgostejim ternjem in barovničjem našel. Babica skoplje luknjo 4 do 8 palcov globoko in zleze v njo 12 do 30 jajčic na en kupček, in tako dela tudi na druzih krajih. Ratzeburg ne verjame, da jajčica pridejo en čevelj globoko pod zemljo. Vsih skup zleze babica okoli 40 jajčic. Cez 4 ali 6 tednov izležejo červički iz jajčic. Pervo leto so prav tanki, 8 ali 9 čert ali linij dolgi in žive vkupaj. Drugo leto se razidejo, tretji pa se razlezejo na vse kraje in kakor jim je ljubo, globočeje ali pa višje. To se ravna pa zlo po vremenu, ker se červiči ogibajo velike suše in mraza v poveršji zemlje. Neverjetno je, da se červi pri tem po časih dneva ravnajo. Nekteri terdijo, da se morejo červi cele mesce v zemlji postiti, drugi pa pravijo, da so njih najpoglavitncji živež trohnele reči in živalski gnoj, in da se lotijo le potem rastljinskih korenin, če jim trohniue in živalske gnoj-nine zmanjka. Ker je pa skor na vsaki zemlji nekoliko černe persti, s ktero se morejo živiti, se pač ne da misliti, da bi jim bilo stradati. Pa se tudi ne more misliti, da je červom trohnina in gnojnina poglavitni živež; sicer bi ta merčes ne razjedal več kot palc debelih smerekovih korenin v gojzdih, kjer se gotovo ne manjka trohnine. Kdor terdi, da se hroščevi červi živijo z gnojnino, pač ne pomisli, da hrošči niso v nikakoršni žlahti s tako imenovanim drekoberbcom in drugimi takimi živalmi. Iz rečenega se da tedaj posneti, da červi, ki jih za-ležejo hrošči ali kebri, navadno živijo od černe zemlje, k! se nareja iz trohlih rastlin, prav radi pa tudi in sosebno od rastlinskih korenin, zlasti takih, ki so že stareje. Da živalska gnojnina červičem v zemlji tek daje, utegne biti; ----- 154 ----- treba je pa še natanjčniše preiskovati, kako jim daje živalska gnoj ni na ta tek. Da je čer v korenine objedal, ni težko spoznati, čeravno ga ni najti blizo. Navadno spodjeda korenine od-zdolej proti steblu, tako da razrastkov korenine celo ni najti v zemlji; miši pa preglojajo zeliša večidel le na enem mestu, bodi-si pod zemljo ali pa nad njo. Res je sicer, da so dostikrat slabeje korenine pojedene, kjer je zlo travnata zemlja od miš vsa razorana. Ratzeburg terdi, da se da pojeda po hroščevih čer vi h razločiti od škode po miših vselej po tem, da pustijo zobčki červov koreninice na odjedenih delih viseti. Nečem reči, da to ni res, pa vidil sem vendar že korenine, kterih pohabenje pripisujem samo hroščevemu červu, dasiravno niso razjedeni razrastki od njih viseli, kakor tudi ne vise, kadar jih miši obglodajo. Kot edino veljavno znamenje se mi zdi v tacih primerijejih dvojna sled mišjih zob na mestih, kjer so bile zeliša le malo objedene. Kako krepki so čer-vičji zobčki, se posname iz tega, da so neki že drevesne kole s koreninami drevja odgrizli, in da precej všipnejo v perst, če jim ga pomoliš. Njih najljubši živež so jim sala t a, zelje, repa, fižol, konoplje, lan, žito in korenine rudečih jagod. Sploh je tudi znano, kako razvertajo krompir, da oglojajo čebulo, da po njivah, kjer žito raste, zemljo dostikrat na dolgo in široko tako razjejo, da žito žnicam v roki ostaja. Na travnikih spodjejo večkrat travo tako, da je vse votlo pod njo in da se posuši. (Dalje sledi.) List 21. Spomladanski hrošči ali kebri, njih iiatora in življenje, njih škodljivost in njih sovražniki, kako jih pokončati in pokončane porabiti. (Dalje.) v Cerv se menda vsako leto levi in se zarije pri tej priložnosti globočeje v zemljo, kjer si naredi votlino, iz ktere se vzdigne se večji požeruh kakoršen je pred bil, čez 4 ali 6 tednov proti verhu zemlje. Proti koncu četertega poletja gre dva ali tri komolce globočeje in se v meh zaprede. To se zgodi neki o velikem Šmarnu in v kimoveu ali septembru. Gotovo pa nahajajo kmetje, kadar orjo, dostikrat v pozni jeseni že mlade hrošče. Ratzeburg jih je vidil tudi že pred velikim Šmarnom in je posnel iz tega, zakaj da pridejo hrošči včasih že v jeseni na dan. * Drugi pravijo, da se nahajajo odrašeni červi tudi še 2 ali 4 tedne po sv. Mihelu. Iz meha, kteri leži merčesu zdaj na herbtu zdaj na glavi, izleže čez 4 ali 8 tednov bled, bel keber, pa obleži navadno do spomladi. Po Svečnici rije bolj proti verhu zemlje, mesca sušca je, pravijo, le še kakega pol čevlja pod zemljo. Nekteri pridejo tudi že pozimi izpod zemlje. Naj je zemlja še tako terda, hrošč jo predere, in še celo terdo pohojene steze mu ne morejo zoperstati. Kjer predere zemljo, ostane luknja, kakor da bi bil kdo palico v zemljo zasadil. Ratzeburg pravi, da je vsako četerto leto hroščevo (kebrovo") leto, in opera to svoje mnenje na skušnje v letih 1805, 1809, 1813 in 1817 na Nemškem. Drugi, zlasti pa Francozi in Švajcarji, mislijo, da je vsako tretje leto hroščevo, in da pridejo hrošči le takrat še le četerto leto na dan, kadar jim manjka živeža, dokler so še červi. Kolar piše, da pridejo vsako peto, zakasnjenci pa celo še le vsako šesto leto. Prav zlo je želeti, da bi se to prihodnje bolj razjasnilo. Se ve, da so posebne okoljnosti včasih krive, da pride štiri leta po obilnem hroščevem letu le malo hroščev, kakor se tudi zgodi, če so okoljnosti za to, da utegne kako leto veliko hroščev priti, čeravno še ni četerto. Verh tega, če se že na leta zanašati hočemo, moramo razločevati polne, polovične in še manj kot polovične roje hroščev. Da bi se hrošči odvernili od drevja in polja, se priporočajo mnogoverstne reči, — pa vidi se v vsem, da so, skor bi rekli, le prazna otročarija. Tako se priporoča, da bi hrošči drevja ne objedali, drevje z apnenim prahom potresati, ker se hrošči apna ne lotijo. Kdo bo plezal na visoko drevje in perje potresal ? — kdo ima apna dovelj za svojih sto in sto dreves? — ker vsaki dež drevje opere, ali ga bo po vsakem dežji iznova potresal? Pomočkov na cente je bilo že tudi nasvetovanih zoper to, da bi hrošči ne delali svoje zalege po njivah in travnikih; pa ravno tako prazni so. Na lahko zemljo — pravijo nekteri, je dobro navoziti laporja (soldana), cestnega blata, blata iz luž, bajerjev, in ga lepo enako raz-metati in potem podorati, kadar hrošči nehajo letati. Laporja ali blata bi pa moglo biti na debelo navoženega, da bi se hrošči res v zemljo zadelali; mavec ali gips ne pomaga nič. Toliko raztolčenega oglja si oskerbeti, da bi se zemlja z njim zmešala, kdo bo to storil ? To velja tudi od razjed-ljivih reči. Res je sicer, da take sredstva rastljinstvu dobro dejo, toda le tedaj so mu tečne, kadar že hroščem nič več ne škodujejo. Polivanje z lugom bi bilo še najlo-žeje, kar nekteri kot dober pomoček priporočajo. Rekli smo že, da v ožim in o hrošči ne delajo zalege; treba ni tedaj tu pomočkov zoper nje. Gnojnine dajajo nek hroščem še le živež; naj se tedaj —priporočajo nekteri — zlasti vinogradi, ne gnoje preveč z živinskim gnojem. To se pa tako ne godi prepogostoma. Moča je hroščem, kadar letajo, najškodljiviša. V vertih, v kterih je mlado drevje ------ 162 ------ nasajeno, listja in smerečja na tri ali štiri palce debelo nasipati, ne pomaga nič. V verstah žita sejati ali rastljine saditi je nevarniše, kakor jih sejati ali saditi po širokem, ker je červu lahko od korenine do korenine priti. Rudeče jagode ali salato vmes saditi, bi utegnilo červe od družili ras t lj in vabiti, al kaj tacega se da komaj v vertih storiti. Ker tedaj nimamo pomočkov, da bi kebre in njih červe od podili od drevja in polja, je tedaj pogiavita reč njih pokončevanje. Hrošči, kakor tudi njih červiči ne poginejo radi. Hud mraz hroščev ne more umoriti. Leta 1834 je zemlja bila po senožetih tako zmerznjena, da se je dala lahko razgrebati; pod njo so pa vendar červi zdravi in veseli bili. Dolg mraz, pravijo sicer, umori čer-viče, ako leže na mokrem. Res je, da včasih v hudi zimi tako zmerznejo, da se dajo lahko razdrobiti, — pa vendar ne pogine merčes! — Mislili so, da povodnji pokončajo červiče. Al skušnje so v množili krajih pokazale, da jih ne pokončajo povodnji. Čuditi se pa tudi ni nad tem, ako pomislimo, da nekteri červiči ne poginejo za lubjem lesa, kteri je več tednov po vodi plaval. Najhuji sovražnik hroščev je ker t, kterega zgolj živež so gomazni, zlasti pa hroščevi červiči. Želeti je, da bi kerta ne zaterali v krajih, kjer se ni prevelike škode po njem bati. Se ve, da ga noben umen kmetovavec ne bo terpel poleti na senožetih. Zakaj če prav damo veljati, da se senožet ondi, kjer kert v jeseni, pozimi in v začetku spomladi zemljo razrije, zboljša in pomladi, se vendar kertine ne dajo več razmetali, kadar je trava visoka in ob košnji so kertine zlo nadležne. Nasproti je nekterim gospodarjem kert v vertih prav ljub in poznam enega, kteri je rad dvojačo plačal za vsakega živega kerta, da ga je spustil med fižol na vertu, da mu je hroščeve červiče pokončeval. (Konec sledi.) List 22. Spomladanski hrošči ali kebri , njih natora in življenje, njih škodljivost in njih sovražniki, kako jih pokončati in pokončane porabiti. (Konec.) Veliko hroščev pokončajo natopirji; dostikrat se nahajajo od srakoperov (Neuntodter) na temje nabodeni. Mravljinčar ali kozomolzec (Nachtschvvalbe) jih lovi zvečer okrog letaje. Vrane, kavke, škorci in vrabci love hrošče; vrane in kavke kljuvajo tudi červiče iz travnikov. V zvonikih se najdejo včasih celi kupi hroščinih ostanjkov, kamor so jih postovke, kavke in drugi ptiči nanesli. Tudi sokol jih pridno zalezuje. Kako malo pa more vse to, kar je natura sama za pokončevanje hroščev napravila, te živali zatreti, nam pričajo hroščeve leta, ktere se, kakor smo že rekli, po letih verste. Res je sicer, kar smo ravno povedali, da kebri imajo mnogo sovražnikov; ako bi pa hotli od njih dostojne pomoči pričakovati v letih, v kterih je sila veliko hroščev, bi se mogli tudi ti njih sovražniki pred po pri- meri pomnožiti. Iz tega spet vidimo, da ni prav, ako pokončujemo ptiče preveč in da tako segamo Božji previdnosti v roke. Kdor se hoče hroščev znebiti, si mora sam pridno prizadevati in jih na vso moč zaterati. Pravijo pa nekteri: Ako smo po vseh njivah, travnikih in vertih hrošče zaterli, jih vendar zopet toliko prileti iz gojzdov, in ves naš trud in vse naše prizadevanje je prazno. Na to odgovarja Rat-zeburg, da se hrošči v gojzdih (borštih), posebno na takih krajih zberajo, kjer se dajo lahko najti. Ce pa tudi ni mogoče, govori dalje, vseh hroščev ugonobiti, temuč le polovico njih — kar pa ni težko — bi že to veliko pomagalo; kajti zalega hroščev se gotovo izvali, zate-ranje červičev pa prizadene dosti več truda in stroškov. Naberanje hroščev je poglavitna reč. S pobe-ranjem hroščev se odverne neizrečeno veliko škode. Češi pokončal le eno babico, si jih pokončal prihodnje zalege 20 pa tudi 40. Z največjim vspehom se pa opravi to zjutraj, dokler še osterpnjeni na drevji vise in se lahko otresti dajo. Dokler so noči merzle, se derže hrošči bolj na spodnjih vejah. Ker hrošči silno težko poginejo, se morajo, ko si jih na veliko razgernjeno rijuho natresel, ali v kako jamo ali kad vreči in s kropom popariti, da vzamejo konec, ali pa jih p o man dr a j in zmečkaj. Kjer z drevesa na terde tla cepajo, je dosti, jih po samem pohoditi. Dobro je, ako se naberanje kebrov izroči ljudem za plačilo, to je, da se plača vsakemu, kteri jih izgovorjeno mero nabere, tudi izgovorjeno plačilo. Za to delo so otroci dobri, če se dostojno poduče, kako naj delajo. Tudi berači naj se udinjajo; saj za to delo so dobri, če tudi za drugo niso. Kaj, ko bi se berači k temu silili, namesto da z beraško mavho po deželi postopajo. Veliko težje je čer vi če zaterati. Priporoča se polje, v kterem so červiči, dobro gnojiti, ker radi grejo za gnojem, potem pa, kadar nastopi mraz, polje preorati, da červiči zmerznejo. Cerviče z lugom, apneno vodo polivati, da bi poginili, ne pomaga samo nič, marveč še škodljivo bi utegnilo biti nekterim rastljinam. Ako vidi kmetovavec, da začne žito, sadež na polji bledeti, je treba brez odloga njive prekopati ali pa preorati in potem červiče poberati. Tudi vrane jih pridno po-berajo za plugom. Ce njiva ni velika, se morejo prešiči na-njo spustiti, kteri bodo kaj červičev pobrali. Gotovo je, da jim ne škoduje, če tudi veliko červičev požrejo, samo treba je jim zraven še druge piče in pijače dajati in predolgo ne smejo na vročem soncu ostati. Da pa tudi prešiči ne pokončajo červičev popolnoma, nam priča to, da v gojzdih, v kterih se prešiči vsaki dan pasejo, dela ta merčes veliko škodo. Na preorane njive uaj se seje ali sadi kaj, kar zgodaj dozori. Skušnja je pokazala, da se hroščevi červiči radi na-berajo v votlinah, ktere so se same ali pa nalašč naredile, v kertinah itd. Naredili so tedaj tacih lukinj, da bi jih v nje lovili in pokončevali. Ali bi bilo 10 ali 12 tacih votlin na oralu zemlje dosti, ni gotovo, in blezo bi tudi le malo pomagalo. ---- 170 ---- Červicev se nabere včasih pod rušnjo na travnikih toliko, da se jih nahaja po 10 do 12 na prostora le kvadraten čevelj velikem. Dobro je tedaj rušnjo vzdigniti in eerviče pomoriti, potem pa rušnjo nazaj položiti, če ni že vsa vsahnjena. Kadar o poldne sonce vroče pripeka, pocerkajo nek červiči sami v eni uri, kteri so na verhu zemlje. Tudi na pašnikih in prahah je veliko červicev skritih; samo da se tu ne morejo tako lahko zasledovati. Kjer se červiči kake rastljine lotijo, je večidel tudi že po nji. Dostikrat pa ostanejo še dolgo pod objedeno in vsahnjeno korenino in objedajo še stranske izrastlike. Znano je, da p resici hrošče kakor tudi njih červiče radi hrustajo, tudi kuretnina jih rada zoblje in dobro jim tekne. Verh tega pa dajajo kebri tudi še dober gnoj. Tudi mazilo za voze so že skusili iz njih kuhati. Poznamo ljudi, kterim se ne gnjusi, kebra pozobati. Tako se da škodljiva žival kmetijstvu v prid ober-niti, če le hočemo. Pa vsi gospodarji, vsak na svojem, se morajo lotiti kebrov. Mnogih pregovorov, ki so znani o kebrih, ne omenimo, ker so večidel posneti le iz praznih vraž in babje vere.