VINCENCIJ DEMŠAR
REŠEVANJE SESTRELJENIH ZAVEZNIŠKIH LETALCEV
»Danes vam lahko zagotovim, da bom.o z vsemi m-očm,i
podprli maršala Tita in njegove junaške oddelke.«
Winston Churchill'
25. februar 1944 je bil lep sončen zimski dan. Na osojnih legah je še ležal
sneg, na prisojnih pa je bilo ponekod že dalj časa kopno in suho, zlasti listje
in trava. Navidezen mir so prvi zmotili zgodaj dopoldne nemški lovci Messerschmitti,
pet do osem po številu. Krožili so okoli Ratitovca in nad Selško dolino,
kake pol ure potem pa so odleteli dalje proti jugu.- Očitno je bilo, da
nekaj pričakujejo ali iščejo. Iz angloameriške letalske baze na vzhodni obali
Jadrana v Bariju pa je takrat letela eskadrilja 36 ameriških štirimotornih
bombnikov vrste Liberator nad vojaške objekte sil nacistične Nemčije. Do
Reke so leteli nad morjem, potem pa čez Primorsko in zahodno Gorenjsko.^
Civilno prebivalstvo in partizani, ki so prav na tem področju imeli večje
osvobojeno ozemlje, so bili že navajeni brnenja letal. Ob večjih hajkah so
letala priletela, da so pomagala na razne načine partizanom.** Do prave zračne
bitke pa je prišlo samo 25. februarja 1944.^ Ta dan naj bi v eni sami uri (od
9,30 do 10,30) preletelo zgornji del Selške doline v smeri jug-sever okoli 300
letal, pa še niso bili vsi.'* Očitno pa je bil tisti, ki so ga sestrelili nemški lovci,
med zadnjimi, ali pa je celo malo zaostal za drugimi." Vsi, zlasti pa še partizani,
so se veselili zavezniških jeklenih ptičev, saj so vedeli, da se tudi z
vsakim letalom hitreje bliža konec nacistični zveri. V Partizanskem dnevniku,
glasilu 9. korpusa, je tri dni kasneje poročevalec zapisal: »Čudovite so predstave
partizanov in kdo bi mogel popisati, kaj vse si mislijo partizani ob pogledu
na zavezniška letala in kako blago jim je pri duši, ko čutijo nad seboj
v zraku zavezniško pomoč in podporo.«"
Eden rešenih padalcev je pozneje povedal, da so jih nemški lovci nadlegovali
že od Reke naprej in da je en bombnik strmoglavil že nad Logatcem."
Boj nad Zirovskim vrhom in dalje proti severu so opazovali partizani in domačini
v Poljanski dolini.'" Poročevalec je o tem dogodku zapisal, da se je
kmalu za prvim smrtno zadetim bombnikom zrušil še drugi." Nas tu zanima
predvsem zadnji, ki naj bi se bil zrušil blizu Porezna,'- dejansko pa je padel
na južno pobočje Ratitovca. Zadel ga je nemški lovec, ki se je spustil iznad
Soriške planine v čisto nizkem letu čez Sorico in proti Davči, kjer se je naenkrat
dvignil navpik ter vžgal po bombniku od spodaj,'^ ali pa ga celo zadel
s svojimi krili oziroma repom, kot so videli in slišali drugi.'''
249
Ilustracija letalskega spopada v partizanskem dnevniku 28. februarja 1944. (Po originalu v
Loškem muzeju v Skolji Loki.)
Sicer pa je bila huda zračna bitka. Ti bombniki so navadno imeli deset mož
posadke,''' od tega več strelcev pri mitraljezih. Enega nemških lovcev je naenkrat
zaneslo strmo postrani navzdol."* Na Kravjem Lomu pod severovzhodno
stranjo Porezna med Pstinarjem in Majdelcem se je zaril 4 do 5 m globoko.
Oba nemška pilota sta bila na mestu med pločevino tako zmečkana, da so ju
Nemci naslednjega dne komaj našli in odpeljali."
Zadeti ameriški bombnik pa je spustil meglo, da bi se padalci v njenem
kritju čim bolj varno spuščali. Očividci so domnevali, da se je verjetno vžgal,
ker se je tako kadilo. Kmalu nato je bilo videti ogenj in letalo je res gorelo."
Od Davče se je letalo prevračalo in ne letelo proti severovzhodu'^ do Ratitovca,
še enkrat v polkrogu zakrožilo ter nadaljevalo let čisto nizko nad vasmi
proti zahodu in zopet proti vzhodu ter končno strmoglavilo nad Zabrško
gmajno v Tremajdlarje-" (Tredmajderje), pobočje jugozahodno od Zabrda, kjer
so pasli poleti predvsem ovce in koze, za krave pa je prestrmo in preveč skal.
S strahom so to opazovali Podgorci in Spodnji Danjarji. En rezervni goreči
bencinski tank je odpadel na južno pobočje Blegoša nad Kopačnico in tako
zažgal večji predel gozdne površine. Partizani in domačini iz okolice so komaj
pogasili požar.-' Drugi rezervni bencinski tank je padel na zahodni,-- tretji
pa na vzhodni-' strani Spodnjih Danj. Na zahodni strani pobočja Tremajdlarjev
je odpadel rep, na samem slemenu eno krilo, ostalo pa je zgrmelo med
mlado listnato drevje in skale ter drselo po strmini.-^ Takoj sta odjeknili
strahoviti eksploziji dveh težkih bomb.-' Po hribu navzdol je zdrsnila tretja
težka bomba več kot 200 m daleč v Zabrško grapo; ta ni eksplodirala. Eden
izmed motorjev je padel v Žbenkle.^'
250
Kaj pa posadka bombnika? Se ko so bili padalci v zraku, je partizanska
komanda poslala patrulje tja, kamor so približno leteli padalci.-"^ V teh ameriških
bombnikih je bilo navadno deset članov posadke.^' Eden od navigatorjev
v letalu je bil poročnik James Boornasian. Le-ta je potrdil, da je bila
v letalu 10-članska posadka. V trenutku, ko je bilo letalo zadeto ter je začelo
goreti, se je del posadke skušal rešiti s skokom. Poročnik je še povedal:
»Eden od mitraljezcev je bil ubit že v letalu in je padel na tla skupno z
letalom, neki drugi tovariš pa je bil ranjen v nogo in trebuh in je prav
kmalu izkrvavel.« O tretjem tovarišu je vedel, da ga je zajel plamen letala
in mu zažgal padalo ter je zato s takšno silo priletel na zemljo, da se je ubil.
Trije ali štirje letalci pa so se rešili s padali v območju Ratitovca. Od teh so
dva rešili partizani, enega pa baje ujeli Nemci v Sorici. Kaj je bilo z ostalimi,
v propagandnem odseku IX. korpusa do 28. februarja 1944 niso še nič
vedeli.^
Iz dnevnika Franca Rakuša, borca Prešernove brigade, ki je bil zaradi
bolne noge v bolnici »Franja«, povzemamo naslednji zapis: »Angleži že tretji
dan letijo tu čez, bliža se konec. 25. 2. 1944. Krasno vreme je. Opoldne smo
gledali borbo avionov ravno nad nami. Dva sta se vžgala in padla na tla.
Čigava sta, ne vem. 4 piloti so se rešili s padali, 2 sta padla na Jelovici, 2 pa
tu v Davči eno uro od nas. Naši so jih šli iskat, pa jih še ni nazaj . .. Dobili
so 3 padalce. So Amerikanci, eden je bil ranjen . . . 26. 2. 1944 . . . Tisti padalci
Minerski vod »Ratitovec« opazuje zavezniška letala 7. marca 1944 nad Rlbncin pri Blcciu. (Po
originalu v Loškem muzeju v Skofji Loki.)
251
Partizanski kurirji vo<iijo rešena zavezniška letalca skozi staro Oselico. (Po originalu v Loškem
muzeju v Skofji Loki.)
so bili Amerikanci. Dobili smo jih pet, 2 sta umrla. V tej borbi je padel
1 ameriški bombnik, trije nemški lovci. Amerikanci so se rešili s padali, Nemci
so pa vsi zgoreli.«-'
V dnevnih vojaških poročilih Prešernove brigade piše za 25. februar 1944
naslednje: »I. bataljon je bil okoli Cerkelj—Brnika. II. bataljon Šentviška
gora. III. bataljon — poslali patrole proti Davči, Leskovici, Robidnici, Cmem
vrhu in Gorjam. Dobile so tri ameriške letalske oficirje, od katerih je eden
umrl.«^"
Nemško poročilo o tem je dokaj skromno. V Kranju na žandarmerijskem
okrožju so dobili 25. februarja 1944 ob 14.30 uri poročilo iz orožniške postaje
v Selcih, da je ob 11.45 uri tega dne goreč strmoglavil avion (brennend abgestiirzt
ein Flugzeug), a niti ne pove kakšne vrste. Strmoglavil da je na
severozahodni strani Ratitovca, v višini 1576 m. Slišali so več detonacij. Dobili
naj bi bili tudi pet padal (Weiter wurden 5 Fallschirme nordvvestlich Ratitouc-
Oberdaine-Oberzarz gesichert). Narodnost posadke, vrsta in število motorjev
je bilo tedaj še neznano. Zanimivo pa je, da so priznali, da je na tem področju
veliko partizanov (die Gegend ist stark bandenverseucht). Za zavarovanje
letala so postavljeni graničarji iz Sorice (Zoll-Grenz-aufsichtsstelle Zarz).
Z Bleda pa je orožniško glavarstvo (Gendarmerie Hauptmannschaft) sporočilo,
da gre za sovražno letalo. Od posadke oziroma od padalcev (abgesprungen
252
Besatzung) da je eden mrtev, enega so ujeli graničarji iz Sorice ter ga izročili
vojski (und der Wehrmacht iibergeben), ostali bi utegnili pristati na področju,
ki ga imajo v rokah partizani (die andern bei den Banditen gelandet sein
diJrfen). O vsem tem so poročali iz Kranja na ustrezna poveljstva v Salzburgu
in Celovcu.^'
Po spominih in drugih virih pa naj bi bilo s posadko približno takole.
Štirje naj bi bili odskočili nad Črnim vrhom med Cerknom in Davčo.
Nad Novaki, približno 100 m nad domačijo Tratnco, je obvisel s padalom na
visoki smreki navigator ponesrečenega letala poročnik James Boornasian.
Proti kraju njegovega pristanka pa sta hiteli patrulji Prešernove in Vojkove
brigade; vojkovci niso vedeli, da je Prešernova brigada tako blizu. Prvi so
prišli do padalca prešernovci. Ko jih je le-ta opazil, je hotel streljati, ker je
menil, da so ga obkolili Nemci. Potem, ko so mu s kazanjem na zvezde na
kapah dopovedali, kdo da so, je ves srečen vzkliknil: »Tito, oh Tito!«^-
Bil je samo malo opraskan, sicer mu ni bilo hujšega. Na smreki pa je
bil toliko zapleten, da se verjetno sam ne bi mogel rešiti. Odpeljali so ga v
bližnjo hišo Tratnco. Sporazumeti se niso mogli kaj dosti, kazal pa jim je
fotografije svojih domačih. Potem so ga odpeljali k sosedu, kjer je bil propagandni
center Prešernove brigade. Spominjajo se, da je bil močne postave.'^
Doma je bil v bližini Los Angelesa v Kaliforniji. Bil je star 22 let, brez lastne
družine, sicer pa je imel starše še žive. Pred vojno je bil študent trgovske
šole, vmes pa je tudi kdaj že letel. Na evropska tla je prišel v začetku decembra
1943. Večkrat je že letel nad Nemčijo, poznal pa je kot pilot tudi
Dore Klemenčlč-Maj, Portret zavezniškega letalca
Jamesa H. Boomasiana. (Iz Partizanskega
dnevnika 28. februarja 1944 v Loškem muzeju
v Skofji Loki.)
253
italijansko bojišče.'•' V Novakih je ostal nekaj dni, potem pa so ga spremili
v štab IX. korpusa, kjer so imeli zavezniki leta 1944 svoje predstavnike; svoj
čas je bil to Lojze Svagan.-'^^ Od tod dalje so ga spremili kurirji na Dolenjsko
k zavezniški misiji pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije.^=
Drugega letalca naj bi bili ujeli Nemci oziroma domobranci in odpeljali
v Gorenj o vas.'^^ Toda v orožniškem poročilu te postojanke 27. februarja 1944,
ko poročajo o domnevnem strmoglavljenju letala 25. februarja 1944 v opoldanskih
urah na južno pobočje Blegoša, ni nikakršne vesti o zajetih padalcih.^'
Prav tako ni nobenega točnega podatka, da bi bil kdo pristal blizu Leskovice.^'
Zdravnica Franja Bidovec se spominja, da je bil v bolnici »Franja« kot pacient
samo eden zavezniški pilot in še tega so pripeljali z Bukovega vrha nad Baško
grapo, ne pa iz Poljanske ali Selške doline.-'"
Naslednji letalec je padel v travnik, nedaleč pod Močilarjevo hišo v Davči.''^
V zraku so ga bili s padalom vred nemški lovci čisto preluknjali, zato
se je že mrtev zaril okoli pol metra globoko v ilovnato zemljo. Sprva so menili,
da je sem padel večji sod, potem pa so videli, da se je ponesrečil pilot.
Domačini in partizani so ga položili v krsto, priložili zraven še steklenico z
vsemi podatki, ki so jih sporočili tudi na štab IX. korpusa in ga pokopali na
pokopališču v Davči.^"
Dva letalca sta pristala na Jemcovem kovku" (ali Močilarjevem griču
oziroma med Močilarjem v Davči in Zgago v Podporeznu). Eden od teh je
obvisel hudo ranjen na bukvi, drugi pa si je pri pristanku zlomil nogo. Slednji
je huje ranjenemu tovarišu dal injekcijo proti bolečinam; injekcije sta imela s
seboj poleg konzervirane hrane. Oba so spravili najprej k Močilarju, od tod
pa v bolnico.^- Teže ranjeni je mogoče umrl že na poti,^-' precej gotovo pa je,
da nesreče ni preživel.^^
Možno je, da preostali del posadke ni mogel odskočiti zaradi prevračanja
letala od Davče proti Ratitovcu nad Selško dolino. Videti pa je bilo, da je
malo pred Ratitovcem pcsadki uspelo delno uravnati smer letala in da so
takrat skočili še štirje padalci.
Enega je zaneslo čisto pod skale Ratitovca med Zabrdom in Torko v
Meterleng'*'' oziroma Trembold ali Stomantek.^" Obvisel je na bukvi in verjetno
klical na pomoč.^" Takoj ko so na Torki opazili, da pada v njihovo bližino,
so odšli v tisto smer. To so bili Spodnji Torkar, Štefan Šmid-Kajžlar
in Jernej Kopač. Pripeljali so ga na Spodnjo Torko v izbo Jerneja Kopača.
Kaj huje ni bil ranjen, jesti pa le ni mogel. Popil je le skodelico prave kave,
ki mu jo je ponudila gospodarjeva žena. Oblečen je bil v pilotske hlače in
bundo, v kateri je imel polno žic (električno ogrevanje). Bil je plavolas in
srednje postave. Kot drugi letalci je tudi on imel s seboj zelo natančne zemljevide.
Zanimalo ga je predvsem, kje je, drugače pa ni veliko govoril; verjetno
je bil bolj molčeč in pretresen zaradi nesreče. Jernej Kopač je znal
nemško in videti je bilo, kakcr da ga nenadni gost kar precej razume. Seveda
so mu tudi na specialki pokazali, kje je, kaj več pa se niso pogovorili. Tu je
letalec ostal približno pol ure, potem pa so opazili, da prihajajo partizani.
Verjetno so bili kje v bližini na Povdnu ped Ratitovcem, sicer ne bi bili
mogli priti tako hitro. Pokazali so jih letalcu in rekli: »Partizani!« On pa
očitno ni takoj razumel. Ponesrečeno so mu nato prevedli, kot so sicer imenovali
partizane Nemci: »Banditen.« Poskušali so mu pač razložiti, kakor so
vedeli in znali. Ob besedi »banditen« je letalec postal nemiren in se hotel
254
sprva skriti na skednju. Kljub dopovedovanju, da so naši in da mu ne bodo
storili nič zalega, je stekel iz hiše navzdol proti Ravnam. V tem trenutku so
se že oglasili partizani in vprašali: »Kje imate padalca?« Povedali so jim, kako
in kaj. Ti pa so odvrnili: »Ta je naš!« Bezečega padalca so kmalu dohiteli
pod hišo. Na klic je takoj obstal. Hitro so se sporazumeli, spoznal jih je lahko
že po uniformah. Zajahal je mulo in odjezdil s spremstvom preko Prtovča
v Podlonk. Stric pri Rezarju je znal angleško in sta se menda kar dobro
pomenila. Borci, ki so prišli iskat ponesrečenega padalca, so bili verjetno samo
trije, štirje. Štefanija Kopač se spominja Znidarčkovega Avguština iz Podlonka,
da je bil zraven. Reševalci domačini so tedaj zvedeli, da bodo partizani
poizkušali rešenega padalca čimprej spraviti nazaj med zaveznike.'"
Eden padalcev je pristal v senožeti nad Zabrdom, v Cufrovem rovtu.
Fidlarjeva, Tine in Franc Gaser iz Zabrda, sta nedaleč stran sekala grme.
Ves zračni spopad sta opazovala že od začetka. Ko pa sta opazila, da bo prav
blizu pristal eden izmed padalcev, sta stekla malo navzgor, da bi ga čim bolje
videla. Ko ju je padalec opazil, pc . ko je pristal na nasprotni strani majhne
dolinice malo višje in prižgal cigareto, se je poizkusil rešiti padala, in ko mu
je to uspelo, je zbežal navzdol. Videla sta samo še to, da je imel zelo velike
čevlje. Ker sta tudi opazila, da se že približujejo Nemci, si nista upala vzeti
padala.''" Očitno se je padalec bal stika s komerkoli. Čeprav naj bi, po pripovedovanju
Jerneja Kopača iz Torke, partizani na Torki dobili dva padalca,'^"
je težko verjeti, da so dobili tega iz Cufrovega rovta, izključno pa ni. Zelo
verjetno pa je, da je prav ta stal drugo jutro v vezanem kozolcu v Drav
Navodilo za poročanje o bombardiranju. (Po originalu v Loškem muzeju.)
255
na zahodni strani Zalega loga, ko je prišel mimo Anton Zupanc-Jurčk iz Zalega
loga. S kretnjami je povabil letalca domov v hišo. Poklical je še sosedovega
Primca, ki je bil svoj čas v Ameriki, da bi se pomenila. Očitno je bil
tudi ta bolj molčeč; zmeniti se niso mogli kaj dosti, le to so izvedeli, da je
bila njegova mati rojena na Reki, oče pa je bil Amerikanec, če so se prav
razumeli. Bil je izredno močne postave in velik okoli dva metra. Pri sebi je
imel zelo dobro specialko, tudi Zali log je bil na njej, tako so mu lahko
pokazali, kje je. Kot večina drugih je tudi on imel čokolado (mogoče pa je
bila umetna hrana?). Ponudili so mu črn kruh, ki so ga dobivali na karte,
a ga ni jedel. Bobe pa je jedel. Gospodar, ki je stalno sodeloval s partizani,
ga je potem po zvezi oddal na javko pri Gašperju v Davški grapi, od tod
dalje pa so ga drugi vodili na štab IX. korpusa in dalje.''
Tretji živi padalec je pristal v Auvrnu med Spodnjim in Zgornjim Irnom
(pašnik) nad Zgornjimi Banjami, okoli 15 minut daleč od vasi. Po poti iz
Irna med hiše v Zgornjih Banjah je prišel z dvignjenimi rokami. Prvi hip,
ko je opazil domačine v vasi, je bil precej preplašen, potem pa ne več. Na sebi
je imel poleg padalske obleke še manjšo nepremočljivo kaseto (ca. 20 X 20 cm)
na vrvici okoli vratu, kjer je imel več zemljevidov, med njimi tudi Sredozemlja
in Gorenjske. Ker je bil Valentin Koder (Zgornje Banje 6, Kovder) v
starojugoslovanski vojaški uniformi, le kape ni imel, ga je prišlec imel za
partizana in se zato obrnil na njega. Takoj ko je prišel v vas, so videli, da je
ranjen na nosu. Jurjevčevi iz Banj so mu dali šilce žganja, Kovder pa ga je
obvezoval že kar pred hišo na klopci. Hotel mu je izdreti oziroma izstisniti
tudi kroglo, ki se mu je bila zarila tik pod kožo nad zapestjem na notranji
strani roke, a brez uspeha. Povabili so ga k Jurjevcu v hišo, zato da bi se
odpočil, zlasti pa še zato, ker so menili, da se bosta s starim očetom Jurjevcem,
ki je bil nekaj časa tudi v Ameriki, pogovorila. A iz tega ni bilo kaj.
Tudi jesti ni hotel letalec nič. S seboj je imel nekakšno merilo in je nekaj
meril na karti, mogoče kako daleč je od Barija. Videli so pri njem dolarje.
Obute je imel dvojne čevlje, na rokah rokavice, povrhnjo obleko je imel prepreženo
z žico. Sicer pa je bil bolj majhne postave. Zemljevide, ki jih je imel
s seboj, je hotel podariti Kovdru, vendar jih le-ta ni vzel. Letalec je delno
razumel nemško in sta se s Kovdrom toliko sporazumela, da je priletel iz
Barija. Sicer je dajal vtis, da bi se rad pogovarjal in prišel v partizane, kar
so mu domačini gostitelji tudi želeli ter upali, da se bodo kmalu oglasili partizani.
Ti so res, potem ko so dobili onega padalca na Torki, hiteli dalje proti
Danjam in iz Kepla nad Zabrdom sta dajala dva partizana Kovdru znake,
po katerih je sklepal, da bodo prišli po letalca; bila sta, kot mu je kasneje
povedal Franc Tolar, Štancerjev iz Prtovča, on ter Štefan Smid, Kajžlarjev iz
Torke. Toda pred njima, že v kake pol ure so prišli iz Sorice graničarji in
našli padalca, ki je ležal pri Jurjevcu. Odpeljali so ga v župnišče v Sorico,
kjer so mu dali jesti in piti. Hoteli so ga tudi zasliševati, pa jim je menda
odgovoril, da so premajhni za njega (mislil je na vojaški čin); gotovo je, da je
imel nek čin, ne ve se pa, kakšnega.-'- Iz Sorice so ga orožniki poslali v bolnico
na Jesenice.'-'
Kakih sto metrov nad strmoglavljenim avionom v Trojarjevi senožeti
Majdle je bil mrtev padalec.-''^ Temu se ni odprlo padalo, ali pa je bil zadet
in mrtev že pri padanju, se ne ve.-'-' Bil je še bolj mlad. Pokopali so ga domačini
kar na mestu.-'*
256
Ostankom letala si niso smeli kmalu približati. Sicer sta Cufer in Fidlarjev
Tončk iz Zabrda kmalu po nesreči šla gledat, kam je letalo padlo, a so se
iz nasprotne strani proti Zabrdu že bližali graničarji iz Sorice in sta zato stekla
nazaj proti domu. Vseeno so ju dohiteli graničarji in spraševali, kaj delata
tam. Eden izmed njih je bil neki Kvančnik, doma iz Rožne doline na Koroškem.
Naročil jima je, naj lepo ravnajo s padalci in jim postrežejo, če se
bo še kaj takega primerilo."
Prvi dan ni bilo varno približati se avionu. Še dolgo je pokala municija,
predvsem pa je gorelo.°* Avion in okolico so zastražili nemški graničarji.""
Domačini pa tudi podbrški župnik Vrtovec so šli gledat in se spominjajo, da
je eden letalcev ležal mrtev približno sto metrov višje,*" v samem zgorelem
avionu pa sta bila dva.*^ Sicer so eksplozije in ogenj letalo toliko uničili, da
je bilo težko prepoznati, koliko ljudi je bilo v njem. Možno je, da je bil eden
od dveh ožganih črnec. Ta je bil še cel, drugi pa je bil raztrgan in je imel
tako drobne roke, da sta Cufer in Fidlarjev Tončk menila, da bi utegnil biti
otrok."- Omenjena dva, Cufer in Tončk sta za vsakega posebej izkopala jamo.
Ker je tam svet kamnit, večjih grobov ni bilo mogoče izkopati. Groba sta
označila z lesenim križem. Mrtvega padalca, ki je ležal kakih sto metrov višje,
sta verjetno pokopala brata Franc in Tončk Gaser (Fidlarjeva). Dokumentov
niso našli nobenih."^
O tistem letalcu, ki so ga dobili v roke Nemci, ni zaenkrat še nič znanega,
kaj je bilo z njim. Lahko je prišel v nemško ujetništvo in preživel, potem
ko so ga bogve kolikokrat zasliševali, ali pa so ga kje ustrelili, kot so to
naredili z več njegovimi rojaki."'' Drugi, ki so prišli med partizane, so bili
najsrečnejši. Preko kurirskih zvez so šli čez Cerkljansko na štab IX. korpusa.
Od tu dalje so jih poslali do zavezniške misije pri glavnem štabu Slovenije
oziroma v Belo krajino ali v Loško dolino, kjer sta bili partizanski letališči,
ki sta bili povezani predvsem z zavezniško bazo v Bariju v Italiji. Sem so
zavezniška letala prinašala predvsem pomoč v raznovrstnem materialu, tja pa
naše težke ranjence in zavezniške pilote, rešene iz raznih taborišč ali pa iz
ponesrečenih letal pri nas. Eden prej omenjenih rešenih letalcev je še med
vojno opisal v Slovenskem poročevalcu, kako se je vrnil po partizanskih stezah
iz Selške doline v Bari."^
Opisi v članku navedenih padalcev, zlasti osebni, so zato tako natančni,
ker nismo mogli ugotoviti, iz katerih krajev in dežel so bili, pa bo mogoče
to pomagalo pri kasnejših raziskavah. Znana niso niti imena, kdo so bili v
omenjenem bombniku. Seznam rešenih ameriških pilotov"" omenja pod številko
2—7 pilote, ki so bili sestreljeni nad Stično dne 25. februarja 1944.
Od številke 8 do 13 pa navaja seznam ameriške pilote, ki so bili sestreljeni na
Primorskem, a brez datuma kdaj, in so odšli (odleteli iz Slovenije) 17. marca
1944. Da so mogoče le-ti prav naši ponesrečenci, bi kazalo med drugim tudi
to, da je med njimi, in sicer pod številko 9 omenjen pilot, ki je pristal s padalom
nad Novaki."^ Sicer pa so navedeni: »št. 8 George Sticker, It. 2ed, št. 9
James Boomasian, It., št. 10 Corbin Me Pherson, sgt, št. 11 Jack Haley, sgt.,
št. 12 Paul Mouton, sgt., št. 13 Elize Blankenship, sgt.« Ne ujema pa se, da je
navedenih šest rešenih pilotov, mi pa smo jih našteli samo pet, ki so prišli
v partizanske roke, in še to eden hudo ranjen, ki je po izjavah domačinov
umrl. Mogoče je med temi, ki so navedeni na tem mestu seznama, kdo iz sestreljenega
letala nad Logatcem. Uganka so zaenkrat tudi letalci št. 57 do 65
17 Loški razgledi 257
omenjenega seznama.'* Tudi tu podatki niso popolni: omenjena so imena in
priimki, njih številke in čin, znamka aviona (Fortress B 24) ter da so odšli
iz Slovenije 9. aprila 1944 in da so bili sestreljeni na Primorskem. Toda kje
in kdaj, to bo treba še raziskati. Problematičen je tudi podatek o poročniku
Haroldu Adamsu s tekočo št. 118 omenjenega seznama, ki da je bil sestreljen
v severni Italiji 25. februarja 1944 (oznake: 451 BP. 725 Sqn. Lebarator B 24)
in je prišel v zbirno bazo 20. avgusta 1944, odšel pa 27. oziroma 30. avgusta
1944.'" Le-ta naj bi bil pristal s padalom na Bukovem vrhu in si pri tem
zlomil nogo. Odpeljali so ga v bolnico »Franjo«, kjer je ostal več mesecev.
O tem je nekaj zapisanega že na drugem mestu.'' Vprašanje, ki ga ne
nameravamo razvozljati na tem mestu, bi bilo lahko edino, kako to, da je
padalec pristal na cerkljansko-baškem hribu, če je bil avion sestreljen že v
severni Italiji. Od tam do kraja, kjer je pristal, je malo mogoče, da bi priletel
s padalom; če pa je avion še letel toliko časa, da je priletel do bližine Cerkljanskega,
bi morali vedeti, kje je strmoglavil. Tudi sicer se podatki o Haroldu
Adamsu ne ujemajo z i.^javami poročnika Jamesa Boornasiana o smeri letenja.
Vendar, tu je še veliko drugih nerešenih vprašanj, ki jih bo treba še razvozljati.
Potrebno bo iti na teren in povpraševati ljudi, iskati po arhivih ipd.
Treba pa bi se bilo povezati z raznimi organizacijami, z udeleženci poletov
čez naše kraje oziroma piloti, ki so pri nas pristajali ali so bili tu rešeni. To
so bili takrat v veliki večini mladi fantje, stari malo čez dvajset let in danes
še živijo.
Mrtve letalce so prišli po vojni odkopat. Kdaj, nismo mogli ugotoviti, ker
se niti tisti, ki so prišlece peljali na mesto, kjer so jih bili med vojno zasilno
pokopali, ne spominjajo več, kdaj je to bilo; tudi arhivi niso dali pozitivnega
odgovora. Gotovo pa je moralo biti kmalu po končani vojni, še pred letom
1948.'- Ko so jih prvič prišli iskat (od kje, ni znano), so nekateri med njimi
govorili slovensko, sicer pa so bili iz Amerike, vendar padlih niso našli.''^
Drugič so prišli iz Zagreba (tako so sami povedali). Bili so štirje in eden med
njimi je govoril slovensko, drugi italijansko, sam pa je rekel, da je Amerikanec.
Kosti iz grobov so pobrali v koče ter jih odnesli do Spodnjih Danj, kjer so
imeli avtomobil. Jože Okorn iz Podrošta se spominja, da je bil hladen jesenski
ali zgodnji pomladanski dan. Istočasno so odpeljali tudi letalca, ki je bil pokopan
na pokopališču v Davči."*
L i t e r a t u r a in v i ri
Najprej bi omenil, da je literature o sodelovanju z zavezniki tako malo, da niti
ni vredno večje omembe. Nekaj malega je v Jani 10. decembra 1975. kjer je o tem
pisal novinar Edi Selhaus. Ta je med drugim objavil tudi pripoved Danila Suligoja,
bolničarja iz bolnice »Franja« v knjižici The bale out (Ljubljana 1976). Publicistično
je pisal o tem tudi Drago Kralj 16. februarja 1972. Pisec zgodovine Vojkove
in Prešernove brigade Stanko Petelin omenja nesrečo zavezniškega bombnika, a le
bolj mimogrede. Povsod se ugotovitve piscev ne ujemajo z našimi analizami.
Kar se tiče virov, pa moram omeniti, da jih marsikje ni, čeprav bi morali biti.
Ne samo to, da ponekod manjkajo arhivalije za posamezne formacije oziroma organe,
temveč tudi tam, kjer so za tisti čas ohranjene, v več primerih ni omenjena
tu obravnavana nesreča (npr. štab IX. korpusa, operativni odsek, ni v štirinajstdnevnih
poročilih za glavni štab Slovenije niti 2. marca niti 14, marca 1944 nič
poročal o zavezniških letalcih; prim. IZDG Ljubljana, 9. korpus, fasc. 220). Več je
poročil o poslanem zavezniškem materialu (npr. IZDG Ljubljana, Glavni štab Slo-
258
venije, fasc. 18, zlasti fasc. 32). Šele od dmge polovice leta 1944, ko je imela zavezniška
misija svoje predstavnike tudi pri štabu 9. korpusa (mogoče tudi že prej,
toda poročila o tej misiji smo zasledili šele odtlej dalje), ki je imel svoje operacijsko
področje na Primorskem in Gorenjskem, kontinuirano lahko sledimo dejavnosti
oziroma pomoči zaveznikov na tem področju. Omeniti je nadalje potrebno, da so
podatki o zaveznikih po drobcih raztreseni ne samo po različnih arhivih, temveč
tudi po različnih fondih in fasciklih. Zato je bilo samo za pričujoči krajši zapis
potrebnega veliko listanja. Zavedam se pa, da je bil to šele začetek, če hočemo
priti kdaj do jasnejše podobe zavezniške pomoči in tudi obratno med NOB.
Na tem mestu naj bo omenjena še dvomljivost podatkov, pa naj gre za arhivske
vire ali za današnja pričevanja ljudi. Kar se tiče arhivov, naj navedem primer,
ko so domobranci v Gorenji vasi januarja 1945 z zvijačo dobili zavezniško pošiljko
več padaJ; koliko, pa ni jasno, ker so posamezni obveščevalci navajali različne
številke. Ne gre le za razliko enega ali dveh padal, temveč za čez deset. Isto sem
doživel pri povpraševanju med ljudmi, ko so navajali razne podatke, kateri so se
potem izkazali za nemogoče; toda z več navzkrižnimi izjavami sem končno le prišel
do precej jasne slike. Zato želim in pozivam vsakogar, ki bi se česar koli še natančneje
spomnil, naj mi to sporoči. Le tako bodo postajala dognanja vedno bolj
verodostojna. Poudariti, pohvaliti in zahvaliti se moram še za nekaj: vsi, ki sem
jih povprašal, in teh ni bilo tako malo, so bili takoj pripravljeni pomagati, povedati,
kolikor so se mogli spomniti in svetovali, koga naj še povprašam. Iskrena hvala
vsem!
O p o m b e : 1. Iz govora Winstona Churchilla, britanskega ministrskega predsednika,
22. februarja 1944 v angleški Spodnji zbornici. Prim. knjižico: Angleži in
Amerikanci o nas (primorski ponatis 1944), str. 9. — 2. Pripovedovalec Tine Gaser,
Zali log. — 3. Partizanski dnevnik 28. 2. 1944. — 4. Pripov. Terezija Frelih, Davča
14. — 5. Pripov. Franc Lotrič, Železniki, Na Plavžu. •— 6. Pripov. Peter Drol, Sorica.
— 7. Pripov. Anton Zbontar, Zali log. — 8. Isti kot 3. — 9. Isti kot 3. — 10.
Pripov. Vinko Kristan, Hotavlje, Andrej Rant, Volaka, Pavle Jelovčan, Leskovica. —
11. Isti kot 3. — 12. Lsti kot 3. — 13. Pripov. Valentin Koder, Zgornje Danje 6. —
14. Pripov. Peter Cufar, Zabrdo 5. spominja se, da je tedaj močno počilo v zraku. —
15. Zavezniške bombe nad Nemčijo (izdal Odsek za informacijo in propagando pri
predsedstvu SNOS) str. 5. — 16. Isti kot 13. — 17. Pripov. Aleksander Prezelj, Podporezen
6. — 18. Tako so povedali o tem vsi pripovedovalci. — 19. Isti kot 2. —
20. Isti kot 14. — 21. Pripov. Andrej Rant, Volaka .— 22. Pripov. Kristina Frelih,
Spodnje Danje 8, Ivanka Cufar, Spodnje Danje 5. — 23. Pripov. Avguštin Golja,
Spodnje Danje 6. — 24. Isti kot 23. — 25. Isti kot 14. — 26. — Isti kot 2. — 26a.
Isti kot 3. — 27. Isti kot 15. — 28. Isti kot 3. — 29. IZDG Ljubljana, Prešernova
brigada, Fasc. 280/11, 4. zvezek. — 30. IZDG Ljubljana, Prešernova brigada, Fasc.
280 a/III. — 31. IZDG. Ljubljana, Nemška orožniška poročila, Fasc. 4/1-6. — 32.
Pripov. Branka Potočnik-Flander, Železniki, Racovnik 20. •— E. Selhaus, The bale
out, Ljubljana 1976. — 33. Isti kot 32. — 34. Isti kot 3. — 34a. IZDG Ljubljana,
Obveščevalni center 9. korpusa, Fasc. 249/1-15, s. d. — 35. Tja so pošiljali vse ponesrečene
padalce. — 35a. Isti kot 33. — 36. IZDG Ljubljana, Nemšlča orožniška poročila,
Fasc. 4/1-6, 27. februarja 1944. Omenjeno je tudi, da je to področje tako močno
in trdno v partizanskih rokah, da brez večje podpore postojanki v Gorenji vasi ni mogoče
iti pogledat in se prepričat, kaj je v resnici. Poročilo je zanimivo, ker s tem
Nemci priznavajo svojo nemoč in da je bilo to področje v tistem času večje osvobojeno
ozemlje. — 37. Pavle Jelovčan, Leskovica, ne ve, Branki Potočnik-Flander
pa se zdi, je en padalec pristal blizu Leskovice. — 38. Pripov. Franja Bidovec,
Ljubljana. — 39. Pripov. Terezija Ambrožič, Davča in isti kot 4. — 40. Isti kot 5 in
Terezija Ambrožič, Davča. — 41. Pripov. Janko Ambrožič, Davča.— 42. Isti kot 5. Ali
so jih poslali v bolnico Franjo, ali ne, ni jasno. Zdravnika dr. Franja Bidovec se spominja
v bolnici samo enega (glej op. 38). Tisti, ki je padel (pristal) na Jemčovem kolku
in so ga prinesli k Močilarji, je imel prav tako zlomljeno nogo kot Harold Adams, ki
so ga pripeljali z Bukovega vrha. Kje so zdravili drugega: v bolnici »Pavla« ali kje?
Franc Lotrič, Železniki, Na Plavžu in Stane Rant, Svetje pri Medvodah, se ^spominjata,
da sta dobila dve mali bombici, za kateri nista vedela, kaj sta. Nekoč, ko
sta se jima skotalili in je začelo iz njiju pihati in šumeti, sta v strahu zapustila
bunker, ker sta se zbala eksplozije. Toda te ni bilo, ker je bil v bombicah samo
17« 259
kisik za letalce. Dobila sta tudi »čokolado«, ki sta jo čisto malo pojedla, pa sta bila
sita dva dni. Bila je namreč umetna hrana. Iz padala ponesrečenca pod Močnikom
pa so nekatera davška dekleta imela bluze, fantje pa srajce. — 43. Isti kot 33. —
44. Isiti kot 41. Ni znano, kje je umrl. — 45. Neimenovani očividec iz Zabrda 1. —
46. Isti kot 14. — 47. Isti kot 14. — 48. Isti kot 45. — 49. Isti kot 2. Po mnenju
Tineta Gaserja iz Zalega loga naj bi bila tedaj strmoglavila dva bombnika. Posadka
tistega, ki je padel na tla pod Zabrdom, naj bi bila odskočila iz letala nad
Črnim vrhom nad Davčo, razen tistih, ki so zgoreli v samem avionu. Tisti padalci
pa, ki so pristali pod Ratitovcem, naj bi bili odskočili tudi malo pred Ratitovcem,
letalo (bombnik) pa naj bi bilo padlo na tla v Jelovici. O tem' je toliko bolj prepričan,
ker je bil ves čas, ko so tega dne prileteli prvi nemški lovci in do tal^rat,
ko je padel zadnji pilot (padalec) na zemljo, visoko pod Ratitovcem, od koder je
bil zelo lep razgled na prostor zračne bitke. To bo možno dokazati ali ovreči, ko
se bo točno ugotovilo, koliko zavezniških padalcev je bilo ta dan tam, živih in
mrtvih. Za sedaj je ugotovljeno število skupno 10 letalcev, kar čisto ustreza številu
posadke v avionih te vrste; zato sem zaenkrat mnenja, da je bil sestreljen samo
en bombnik. Misli pripovedovalca pa nikakor ne bo smel a priori zavreči vsak
bodoči raziskovalec te tematike. — 50. Isti kot 2. — 51. Pripov. zakonca Zupane p. d.
Jurčkova iz Zalega loga. — 52. Isti kot 13. — 53. Isti kot 14. — 54. Isti kot 2. —
55. Isti kot 2 in 13. — 56. Isti kot 2. — 57. Isti kot 14. — 58. Vsi povprašani izpod
Ratitovca. — 59. Isto kot 31. — 60. Isto kot 58. — 61. Po pripovedovanju Petra Cufra,
Zabrdo 5, bi utegnili biti v zgorelem avionu trije mrtvi, drugi pripovedovalci pa
menijo, da sta bila samo dva. — 62. Isti kot 14. — 63. Isti kot 14. — 64. IZDG
Ljubljana, Nemška orožniška poročila, Fasc. 4/VI-6. Tu govori poročilo o ponesrečenih
padalcih blizu Komende 20. 3. 1945. — 65. Isti kot 13. — 66. IZDG Ljubljana.
Glavni štab Slovenije, Zavezniške misije, Fasc. 18/IV. — 67. James Boomazian. —
68. Isto kot 66. — 69. Isto kot 66. — 70. Isto kot 66. — 71. E. Selhaus, The bale out,
Ljubljana 1976. — 72. Isti kot 14. — 73. Talar, Sorica. — 74. Isti kot 14. Omenim
naj, da sem podatke za umrle padalce iskEd na Oddelku za splošne upravne zadeve
SO Skofja Loka, na njegovi izpostavi (Matičnemu uradu) v Železnikih ter v župnišču
v Sorici, a vse zaman. Enako je bilo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, oddelek
v Skofji Loki, v gradivu Krajevni ljudski odbor Sorica. — Pripomba: Vsa pripovedovanja
ljudi, ki so tu navedeni, sem zbral poleti in jeseni 1976. Kratica IZDG
pomeni Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani.
R e s u m e
LE SAUVETAGE DES AVIATEURS DES FORCES ALLIEES ABATTUS
D'apres les temoignages des temoins oculaires et d'apres les documents des
archives, Tauteur reconstitue la chute de Pavion de bombardement americain et
de son equipage de 10 personnes, sur la pente du Sud du mont Ratitovec, le 25
fevrier 1944, ainsi que le sauvetage des aviateurs blesses. Quatre aviateurs ont saute
en parachute sur Davča, quatre d'entre eux ont saute au pieds de Ratitovec tandis
que deux sont morts pendant la lutte-meme avec Tavion de chasse allemand. Parmi
les parachutistes atterris a Davča, trois ont survecu et Tun est mort. lis ont ete
tous trouves par les unitees des partisans. Deux des parachutistes atterris au pied
de Ratitovec se sont joints aux partisans, un a ete saisi par les AUemands. Les trois
parachutistes morts ont 6te enterres par les gens de pays. Les aviateurs sauves se
sont servis des liaisons des partisans pour retourner a leur base de Bari d'oii ils
avaient decolle.
260