1 SLOVENSKI JUDJE: Zgodovina in HOLOKAVST V Urednika: Renato Podbersič in Marjetka Bedrač Maribor 2016 1 SLOVENSKI JUDJE: Zgodovina in HOLOKAVST V Urednika: Renato Podbersič in Marjetka Bedrač Maribor 2016 1 SLOVENSKI JUDJE: Vsebina ZGODOVINA IN HOLOKAVST V Razprave in članki Renato Podbersič Urednika: Renato Podbersič, Marjetka Bedrač Zborniku na pot 5 Tehnična urednica: Liljana Matjašič Col ection of papers on its way 9 Recenzent: Aleš Maver Avtorji prispevkov: Renato Podbersič, Aleš Maver, Dejan Süč, Gerald Lamprecht, Franc Kuzmič, Anna Maria Gruenfelder, Marjan Toš, Nina Hriberšek Vuk Aleš Maver Prevod: Valerija Trojar Recenzija zbornika 11 Jezikovni pregled: Darja Gabrovšek Homšak Review of the col ection of papers 13 Jezikovni pregled angleških besedil: Chris Wherry, Stephen Mayland Izdajatelj in založnik: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, zanj Marjetka Bedrač, Dejan Süč v. d. direktorice Dolnjelendavski Judje in svet – družina Eppinger 15 Soizdajatelj: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije The Jews of Dolnja Lendava and the world – the Eppinger family 27 Tisk: Tisk24 Naklada: 550 izvodov Maribor, 2016 Gerald Lamprecht Copyright © 2016, vse avtorske pravice pridržane. Uničenje judovske skupnosti na avstrijskem Štajerskem, 1938–1940 28 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. The destruction of the Styrian Jewish community 1938–1940 39 Zbornik je bil pripravljen v okviru projekta Šoa – spominjajmo se 2016, ki sta ga je podprla Mestna Franc Kuzmič občina Maribor in Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Projekt Šoa – spominjajmo Judje so si pred nacizmom poskušali reševati življenje na različne načine 40 se je v letih 2011–2014 finančno podprla tudi Mednarodna zveza za spomin na holokavst IHRA During Nazism, the Jews tried to save their lives in several ways 50 (International Holocaust Remembrance Alliance). Posamezni objavljeni prispevki so bili predstavljeni na mednarodnem znanstvenem srečanju Vsako leto eno ime: France Punčuh januarja 2016 v Mariboru. Renato Podbersič Poskus obnove judovske skupnosti v Gorici 51 An attempt to restore the Jewish community of Gorizia 66 REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ZUNANJE ZADEVE Anna Maria Gruenfelder Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: repatriacija – remigracija – 67 reintegracija CIP - Kataložni zapis o publikaciji Displaced persons after the Second World War: repatriation – remigration – 88 Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana reintegration 94(497.4=411.16)”1941/1945”(082) Marjan Toš 341.485(=411.16)(082) Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije krivde, prevrednotenja 90 zgodovine in slovenske kolaboracije 1941–1945 SLOVENSKI Judje : zgodovina in holokavst V. [Razprave in članki] / [avtorji prispevkov Renato The Holocaust in Slovenia in the light of relativisation of guilt, revaluation of history 112 Podbersič . . et al.] ; urednika Renato Podbersič in Marjetka Bedrač ; [prevod Valerija Trojar]. - and Slovenian col aboration 1941–1945 Maribor : Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2016 Nina Hriberšek Vuk ISBN 978-961-94143-0-9 Bibliografija člankov, objavljenih v zbornikih Slovenski Judje: Zgodovina 114 1. Podbersič, Renato, 1970- in holokavst med letoma 2012 in 2015 287967488 Bibliography of the articles, published in the col ective volumes Jews in Slovenia: 114 History and Holocaust between 2012 and 2015 Fotografija na naslovni strani: Spominska obeležja Tlakovci spomina (foto Bojan Nedok) 2 3 SLOVENSKI JUDJE: Vsebina ZGODOVINA IN HOLOKAVST V Razprave in članki Renato Podbersič Urednika: Renato Podbersič, Marjetka Bedrač Zborniku na pot 5 Tehnična urednica: Liljana Matjašič Col ection of papers on its way 9 Recenzent: Aleš Maver Avtorji prispevkov: Renato Podbersič, Aleš Maver, Dejan Süč, Gerald Lamprecht, Franc Kuzmič, Anna Maria Gruenfelder, Marjan Toš, Nina Hriberšek Vuk Aleš Maver Prevod: Valerija Trojar Recenzija zbornika 11 Jezikovni pregled: Darja Gabrovšek Homšak Review of the col ection of papers 13 Jezikovni pregled angleških besedil: Chris Wherry, Stephen Mayland Izdajatelj in založnik: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, zanj Marjetka Bedrač, Dejan Süč v. d. direktorice Dolnjelendavski Judje in svet – družina Eppinger 15 Soizdajatelj: Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije The Jews of Dolnja Lendava and the world – the Eppinger family 27 Tisk: Tisk24 Naklada: 550 izvodov Maribor, 2016 Gerald Lamprecht Copyright © 2016, vse avtorske pravice pridržane. Uničenje judovske skupnosti na avstrijskem Štajerskem, 1938–1940 28 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. The destruction of the Styrian Jewish community 1938–1940 39 Zbornik je bil pripravljen v okviru projekta Šoa – spominjajmo se 2016, ki sta ga je podprla Mestna Franc Kuzmič občina Maribor in Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Projekt Šoa – spominjajmo Judje so si pred nacizmom poskušali reševati življenje na različne načine 40 se je v letih 2011–2014 finančno podprla tudi Mednarodna zveza za spomin na holokavst IHRA During Nazism, the Jews tried to save their lives in several ways 50 (International Holocaust Remembrance Alliance). Posamezni objavljeni prispevki so bili predstavljeni na mednarodnem znanstvenem srečanju Vsako leto eno ime: France Punčuh januarja 2016 v Mariboru. Renato Podbersič Poskus obnove judovske skupnosti v Gorici 51 An attempt to restore the Jewish community of Gorizia 66 REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ZUNANJE ZADEVE Anna Maria Gruenfelder Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: repatriacija – remigracija – 67 reintegracija CIP - Kataložni zapis o publikaciji Displaced persons after the Second World War: repatriation – remigration – 88 Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana reintegration 94(497.4=411.16)”1941/1945”(082) Marjan Toš 341.485(=411.16)(082) Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije krivde, prevrednotenja 90 zgodovine in slovenske kolaboracije 1941–1945 SLOVENSKI Judje : zgodovina in holokavst V. [Razprave in članki] / [avtorji prispevkov Renato The Holocaust in Slovenia in the light of relativisation of guilt, revaluation of history 112 Podbersič . . et al.] ; urednika Renato Podbersič in Marjetka Bedrač ; [prevod Valerija Trojar]. - and Slovenian col aboration 1941–1945 Maribor : Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2016 Nina Hriberšek Vuk ISBN 978-961-94143-0-9 Bibliografija člankov, objavljenih v zbornikih Slovenski Judje: Zgodovina 114 1. Podbersič, Renato, 1970- in holokavst med letoma 2012 in 2015 287967488 Bibliography of the articles, published in the col ective volumes Jews in Slovenia: 114 History and Holocaust between 2012 and 2015 Fotografija na naslovni strani: Spominska obeležja Tlakovci spomina (foto Bojan Nedok) 2 3 Življenjepisi avtorjev 120 Zborniku na pot Biographies of the authors 123 Renato Podbersič1 Seznam slik 126 Zbornik prispevkov, ki tokrat prihaja pred bralce, je večinoma namenjen Bibliografija 128 objavi referatov z vsakoletne prireditve, ki jo pripravlja Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Znanstveno srečanje z naslovom »Vsako leto eno ime« tradicionalno poteka ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na holokavst. Projekt sta v letu 2016 podprla Ministrstvo za zunanje zadeve RS in Mestna občina Maribor. Letošnje mednarodno znanstveno srečanje je bilo posvečeno spominu na slovenskega pravičnika Franceta Punčuha, ki se je rodil leta 1902 v Dolenjem Logatcu. Od leta 1923 je živel v Varšavi, kjer je študiral in se kasneje zaposlil na diplomatskem predstavništvu Kraljevine Jugoslavije. Poročen je bil s poljsko Judinjo. Po nacistični zasedbi Poljske leta 1939 je pomagal številnim Judom, predvsem tako, da je prevzel njihovo premoženje, ki bi sicer bilo zaplenjeno. S tem jim je omogočil, da so lahko pobegnili iz varšavskega geta. Hkrati je sodeloval pri skrivanju Judov in pri njihovem oskrbovanju. France Punčuh je bil ubit leta 1944, med varšavsko vstajo. Pokopali so ga v Varšavi. Na ženino željo so ga leta 1971 prekopali na pokopališče v Logatcu. Ustanova Yad Vashem mu je 15. avgusta 2004 podelila častni naziv »pravičnik med narodi«. Zgodovina preganjanja Judov, šoa oziroma holokavst, kaže v slovenskem prostoru velike razlike, a jih je mogoče poenotiti v kontekstu razumevanja zapletenega procesa, ki je v končnem pogledu pripeljal do genocida nad Judi širom po Evropi med drugo svetovno vojno. Vzpon antisemitizma sta spremljala judovska asimilacija in izrinjanje starih religioznih in duhovnih vrednot judovstva. Marsikje je Judom dejansko grozilo fizično izumrtje od zunanjega sveta, hkrati pa so doživljali razpad vrednot od znotraj. Tako so se Judje, ki jih je skrbelo lastno preživetje, v obupnem in napačnem razumevanju oprijeli tolažilne misli, da bi antisemitizem pravzaprav lahko bil imenitno sredstvo za ohranitev ljudstva, tako da bi domneva o večnem antisemitizmu celo pomenila večno jamstvo za obstoj Judov. Čeprav je bil antisemitizem že večkrat obsojen in mu ni bilo mesta v sodobnih družbah, se vendarle tudi danes pojavlja v različnih oblikah. Judje so pogosto prikazani kot bogataši in morilci Kristusa, še vedno pa so prisotne tudi teorije o judovski zaroti in njihovi želji po vladanju nad preostalim svetom. Svet se praktično vsakodnevno srečuje s pojavi antijudaizma (nasprotovanje judovski religiji) in antisionizma (nasprotovanje sionističnemu gibanju, pogosto tudi politiki države Izrael) ter s t. i. novim antisemitizmom, značilnim za zadnjih tridesetih let. Pojavlja se tako na radikalni levici kot tudi na radikalni desnici, nasprotuje pa sionizmu in državi Izrael. Ameriški zgodovinar in sociolog Jerome A. Chanes nam podaja zelo kratko definicijo antisemitizma: »Vse oblike sovražnosti, izražene proti Judom, v zgodovini.« 1 Dr. Renato PODBERSIČ, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana. 4 5 Življenjepisi avtorjev 120 Zborniku na pot Biographies of the authors 123 Renato Podbersič1 Seznam slik 126 Zbornik prispevkov, ki tokrat prihaja pred bralce, je večinoma namenjen Bibliografija 128 objavi referatov z vsakoletne prireditve, ki jo pripravlja Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Znanstveno srečanje z naslovom »Vsako leto eno ime« tradicionalno poteka ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na holokavst. Projekt sta v letu 2016 podprla Ministrstvo za zunanje zadeve RS in Mestna občina Maribor. Letošnje mednarodno znanstveno srečanje je bilo posvečeno spominu na slovenskega pravičnika Franceta Punčuha, ki se je rodil leta 1902 v Dolenjem Logatcu. Od leta 1923 je živel v Varšavi, kjer je študiral in se kasneje zaposlil na diplomatskem predstavništvu Kraljevine Jugoslavije. Poročen je bil s poljsko Judinjo. Po nacistični zasedbi Poljske leta 1939 je pomagal številnim Judom, predvsem tako, da je prevzel njihovo premoženje, ki bi sicer bilo zaplenjeno. S tem jim je omogočil, da so lahko pobegnili iz varšavskega geta. Hkrati je sodeloval pri skrivanju Judov in pri njihovem oskrbovanju. France Punčuh je bil ubit leta 1944, med varšavsko vstajo. Pokopali so ga v Varšavi. Na ženino željo so ga leta 1971 prekopali na pokopališče v Logatcu. Ustanova Yad Vashem mu je 15. avgusta 2004 podelila častni naziv »pravičnik med narodi«. Zgodovina preganjanja Judov, šoa oziroma holokavst, kaže v slovenskem prostoru velike razlike, a jih je mogoče poenotiti v kontekstu razumevanja zapletenega procesa, ki je v končnem pogledu pripeljal do genocida nad Judi širom po Evropi med drugo svetovno vojno. Vzpon antisemitizma sta spremljala judovska asimilacija in izrinjanje starih religioznih in duhovnih vrednot judovstva. Marsikje je Judom dejansko grozilo fizično izumrtje od zunanjega sveta, hkrati pa so doživljali razpad vrednot od znotraj. Tako so se Judje, ki jih je skrbelo lastno preživetje, v obupnem in napačnem razumevanju oprijeli tolažilne misli, da bi antisemitizem pravzaprav lahko bil imenitno sredstvo za ohranitev ljudstva, tako da bi domneva o večnem antisemitizmu celo pomenila večno jamstvo za obstoj Judov. Čeprav je bil antisemitizem že večkrat obsojen in mu ni bilo mesta v sodobnih družbah, se vendarle tudi danes pojavlja v različnih oblikah. Judje so pogosto prikazani kot bogataši in morilci Kristusa, še vedno pa so prisotne tudi teorije o judovski zaroti in njihovi želji po vladanju nad preostalim svetom. Svet se praktično vsakodnevno srečuje s pojavi antijudaizma (nasprotovanje judovski religiji) in antisionizma (nasprotovanje sionističnemu gibanju, pogosto tudi politiki države Izrael) ter s t. i. novim antisemitizmom, značilnim za zadnjih tridesetih let. Pojavlja se tako na radikalni levici kot tudi na radikalni desnici, nasprotuje pa sionizmu in državi Izrael. Ameriški zgodovinar in sociolog Jerome A. Chanes nam podaja zelo kratko definicijo antisemitizma: »Vse oblike sovražnosti, izražene proti Judom, v zgodovini.« 1 Dr. Renato PODBERSIČ, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana. 4 5 Za razumevanje problematike preganjanja Judov v širšem evropskem kontekstu je Starosta muzealstva o Judih na Štajerskem in v Prekmurju, utemeljitelj Centra treba razumeti več različnih sklopov. Mitologija in zato tudi sovraštvo do Judov sta judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor in upokojeni zgodovinar dr. Marjan »od začetkov« prisotna v evropski zavesti, pogosto že samo zaradi tega, ker so Judje Toš je pripravil prispevek z naslovom »Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije skozi zgodovino ohranjali močno etnično-religiozno identiteto v okoljih drugih krivde, prevrednotenja zgodovine in slovenske kolaboracije 1941–1945«. Kot etničnih skupin, verskim predsodkom in nepoznavanju njihovega »nenavadnega« zapiše avtor, moramo paziti, da Judov in Slovencev vendarle ne spravljamo na isti jezika pa so se pridružili še stereotipi o drugačnosti in nepoštenosti Judov, o imenovalec, ko govorimo o njihovih usodah med drugo svetovno vojno. Če je skopuštvu in oderuštvu. Pravzaprav je antisemitizem že stalnica v evropski družbi. bila usoda Slovencev v prvi vrsti odvisna od njihovega odnosa do okupatorja ali Ključne razloge zanj gre iskati predvsem v krščanskem pojmovanju, kjer so Judje partizanskega gibanja (ali celo njegovih nasprotnikov iz t. i. protikomunističnega pogosto predstavljeni kot morilci Boga/Kristusa, tujci in razdiralci v krščanskem tabora), je bilo judovsko prebivalstvo po vsej nemški Evropi slej ko prej vedno okolju, nespoštljivi do Božjih naukov, hkrati pa tudi izkoriščevalci in oderuhi. in brezpogojno obsojeno na smrt. Na Slovenskem so bile posledice te obsodbe strahotne, saj je bila skupnost majhna in je doživela skoraj popolno uničenje. Ta tema Raziskovanje in proučevanje zgodovine Judov na območju današnje Slovenije, še je bila desetletja po vojni skoraj pozabljena, češ da se slovenskega prostora enostavno posebej v pokrajinah z njihovo tradicionalno prisotnostjo (Prekmurje, Primorska), ne tiče, saj se je holokavst dogajal daleč stran od nas. Po mnenju dr. Toša je resnica je bilo doslej v slovenski historiografiji dokaj pomanjkljivo in premalo celovito. Med povsem drugačna, holokavst se je zgodil med nami, odpeljani in umorjeni so bili naši dosedanjimi obravnavami oziroma objavljenimi raziskavami o Judih je treba ločiti sosedje, prijatelji, znanci iz številnih slovenskih krajev. Zaradi maloštevilne judovske med historiografijo in pristopi k njej. Historiografija se ukvarja z raziskovanjem Judov skupnosti pred vojno so bile posledice holokavsta toliko večje, za slovenske Jude na splošno v svetu oziroma v Evropi in raziskavami o Judih na Slovenskem. Teh je tako rekoč usodne, saj si zdesetkana skupnost po holokavstu nikoli več ni opomogla. bilo do sredine osemdesetih let preteklega stoletja bolj malo, po tem obdobju pa lahko Del krivde dr. Toš pripiše tudi slovenskim kolaborantom, še zlasti domobrancem. zasledimo nekakšen preporod objav s to problematiko, predstavljenih z vidika tako Posebej omenja odkriti antisemitizem, ki veje iz domobranske propagande, pri zgodovinskih kot tudi sociološko-antropoloških raziskav. Stanje se je torej precej čemer je najbolj izpostavljena »judovsko-boljševiška« zarota. Avtor poudarja, da izboljšalo v zadnjih tridesetih letih, ko so nastale nekatere temeljne študije o judovski je relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno navzoče vse pogosteje in tudi prisotnosti na tleh Prekmurja, Goriške, Tržaške, Furlanije in Štajerske. Vendarle gre v slovenskih razmerah vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi za območja, v preteklosti zelo povezana z osrednjim slovenskim prostorom. holokavsta. Tokrat je pred nami že peti zbornik prispevkov z omenjenih srečanj, kar jasno daje Mag. Franc Kuzmič, upokojeni muzejski svetovalec in velik poznavalec judovstva, pozitiven predznak raziskavam o judovstvu in študijam o holokavstu na Slovenskem. predvsem v Prekmurju, je prispeval članek z naslovom »Judje so si pred nacizmom »Spominjati se« je tudi pojem v luči judovskega samorazumevanja njihovega trpljenja poskušali reševati življenje na različne načine«. Razni zakoni, sprejeti v nacistični med drugo svetovno vojno, ne nazadnje je temu posvečena tudi osrednja spominska, Nemčiji v tridesetih letih, ki so jim sledili incidenti, šikaniranja in zapiranje v taborišča, muzejska in arhivska ustanova Yad Vashem v Jeruzalemu. so vse bolj dajali slutiti, da se nad Jude zgrinjajo črni oblaki. Ena od možnih oblik je bil odhod iz Nemčije in držav, ki so simpatizirale z nacizmom. Judje so v tujini začeli V zborniku, ki ga tokrat berete, je objavljenih šest prispevkov domačih in tujih iskati zveze in se odpravljati na tuje, predvsem v bolj varne države, na primer v ZDA, avtorjev. Dejan Süč, zgodovinar mlajše generacije, ki je pripravil obsežno diplomsko Kanado in druge države. Odhodi so bili bodisi legalni ali ilegalni, celo v skupinah. nalogo o lendavskih Judih, je tokrat podrobno predstavil družino Eppinger. Šlo je Nekateri Judje so morebitno rešitev iskali tudi s spremembo veroizpovedi. Mag. za eno najpomembnejših judovskih družin v zgodovinskem razvoju Lendave, saj so Kuzmič je posebej izpostavil razmere v Prekmurju, ki je takrat mejilo na Avstrijo člani družine vrsto let vodili gospodarsko in kulturno življenje v kraju, v katerem in Madžarsko in bilo tako pogosto cilj na poti za judovske begunce. Prispevek je so med drugim imeli mlin in opekarno in bili lastniki hotela Krona. V prispevku pripravil glede na ohranjene arhivske dokumente. Poročila so ohranjena iz obdobja je predstavljena njihova zgodba vse od naselitve na območju županije Zala ob od jeseni 1939 do marca 1941. Večino judovskih beguncev so graničarji in žandarji koncu 18. stoletja in postopne razpršitve po celotnem ozemlju Avstro-Ogrske v zavrnili že na meji. Nekatere, ki jim je vseeno uspelo prekoračiti mejo, pa so zajeli drugi polovici 19. stoletja ter njihovo življenje pred začetkom druge svetovne vojne. znotraj države in jih prav tako vrnili čez mejo. Približno polovica članov družine je doživela usodo mnogih Judov in preminula v koncentracijskih taboriščih, drugi polovici pa je uspelo pobegniti pred nacistično Zanimiv prispevek z naslovom »Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: vihro v Evropi in njihovi potomci še danes živijo v Severni in Južni Ameriki. Zgodbi repatriacija – remigracija – reintegracija« je prispevala dr. Anna Maria Gruenfelder iz o Eppingerjih je dodan tudi zgodovinski uvod z namenom, da bi bolje spoznali Zagreba. Avtorica je prikazala repatriacijo iz tujine za žrtve vojne, ki jo je Jugoslavija zgodovino dolnjelendavskih Judov. izvajala selektivno in pri tem zavračala t. i. sovražnike komunističnega družbenega sistema. Tudi jugoslovanske Jude so domače oblasti, zadolžene za repatriacijo, 6 7 Za razumevanje problematike preganjanja Judov v širšem evropskem kontekstu je Starosta muzealstva o Judih na Štajerskem in v Prekmurju, utemeljitelj Centra treba razumeti več različnih sklopov. Mitologija in zato tudi sovraštvo do Judov sta judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor in upokojeni zgodovinar dr. Marjan »od začetkov« prisotna v evropski zavesti, pogosto že samo zaradi tega, ker so Judje Toš je pripravil prispevek z naslovom »Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije skozi zgodovino ohranjali močno etnično-religiozno identiteto v okoljih drugih krivde, prevrednotenja zgodovine in slovenske kolaboracije 1941–1945«. Kot etničnih skupin, verskim predsodkom in nepoznavanju njihovega »nenavadnega« zapiše avtor, moramo paziti, da Judov in Slovencev vendarle ne spravljamo na isti jezika pa so se pridružili še stereotipi o drugačnosti in nepoštenosti Judov, o imenovalec, ko govorimo o njihovih usodah med drugo svetovno vojno. Če je skopuštvu in oderuštvu. Pravzaprav je antisemitizem že stalnica v evropski družbi. bila usoda Slovencev v prvi vrsti odvisna od njihovega odnosa do okupatorja ali Ključne razloge zanj gre iskati predvsem v krščanskem pojmovanju, kjer so Judje partizanskega gibanja (ali celo njegovih nasprotnikov iz t. i. protikomunističnega pogosto predstavljeni kot morilci Boga/Kristusa, tujci in razdiralci v krščanskem tabora), je bilo judovsko prebivalstvo po vsej nemški Evropi slej ko prej vedno okolju, nespoštljivi do Božjih naukov, hkrati pa tudi izkoriščevalci in oderuhi. in brezpogojno obsojeno na smrt. Na Slovenskem so bile posledice te obsodbe strahotne, saj je bila skupnost majhna in je doživela skoraj popolno uničenje. Ta tema Raziskovanje in proučevanje zgodovine Judov na območju današnje Slovenije, še je bila desetletja po vojni skoraj pozabljena, češ da se slovenskega prostora enostavno posebej v pokrajinah z njihovo tradicionalno prisotnostjo (Prekmurje, Primorska), ne tiče, saj se je holokavst dogajal daleč stran od nas. Po mnenju dr. Toša je resnica je bilo doslej v slovenski historiografiji dokaj pomanjkljivo in premalo celovito. Med povsem drugačna, holokavst se je zgodil med nami, odpeljani in umorjeni so bili naši dosedanjimi obravnavami oziroma objavljenimi raziskavami o Judih je treba ločiti sosedje, prijatelji, znanci iz številnih slovenskih krajev. Zaradi maloštevilne judovske med historiografijo in pristopi k njej. Historiografija se ukvarja z raziskovanjem Judov skupnosti pred vojno so bile posledice holokavsta toliko večje, za slovenske Jude na splošno v svetu oziroma v Evropi in raziskavami o Judih na Slovenskem. Teh je tako rekoč usodne, saj si zdesetkana skupnost po holokavstu nikoli več ni opomogla. bilo do sredine osemdesetih let preteklega stoletja bolj malo, po tem obdobju pa lahko Del krivde dr. Toš pripiše tudi slovenskim kolaborantom, še zlasti domobrancem. zasledimo nekakšen preporod objav s to problematiko, predstavljenih z vidika tako Posebej omenja odkriti antisemitizem, ki veje iz domobranske propagande, pri zgodovinskih kot tudi sociološko-antropoloških raziskav. Stanje se je torej precej čemer je najbolj izpostavljena »judovsko-boljševiška« zarota. Avtor poudarja, da izboljšalo v zadnjih tridesetih letih, ko so nastale nekatere temeljne študije o judovski je relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno navzoče vse pogosteje in tudi prisotnosti na tleh Prekmurja, Goriške, Tržaške, Furlanije in Štajerske. Vendarle gre v slovenskih razmerah vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi za območja, v preteklosti zelo povezana z osrednjim slovenskim prostorom. holokavsta. Tokrat je pred nami že peti zbornik prispevkov z omenjenih srečanj, kar jasno daje Mag. Franc Kuzmič, upokojeni muzejski svetovalec in velik poznavalec judovstva, pozitiven predznak raziskavam o judovstvu in študijam o holokavstu na Slovenskem. predvsem v Prekmurju, je prispeval članek z naslovom »Judje so si pred nacizmom »Spominjati se« je tudi pojem v luči judovskega samorazumevanja njihovega trpljenja poskušali reševati življenje na različne načine«. Razni zakoni, sprejeti v nacistični med drugo svetovno vojno, ne nazadnje je temu posvečena tudi osrednja spominska, Nemčiji v tridesetih letih, ki so jim sledili incidenti, šikaniranja in zapiranje v taborišča, muzejska in arhivska ustanova Yad Vashem v Jeruzalemu. so vse bolj dajali slutiti, da se nad Jude zgrinjajo črni oblaki. Ena od možnih oblik je bil odhod iz Nemčije in držav, ki so simpatizirale z nacizmom. Judje so v tujini začeli V zborniku, ki ga tokrat berete, je objavljenih šest prispevkov domačih in tujih iskati zveze in se odpravljati na tuje, predvsem v bolj varne države, na primer v ZDA, avtorjev. Dejan Süč, zgodovinar mlajše generacije, ki je pripravil obsežno diplomsko Kanado in druge države. Odhodi so bili bodisi legalni ali ilegalni, celo v skupinah. nalogo o lendavskih Judih, je tokrat podrobno predstavil družino Eppinger. Šlo je Nekateri Judje so morebitno rešitev iskali tudi s spremembo veroizpovedi. Mag. za eno najpomembnejših judovskih družin v zgodovinskem razvoju Lendave, saj so Kuzmič je posebej izpostavil razmere v Prekmurju, ki je takrat mejilo na Avstrijo člani družine vrsto let vodili gospodarsko in kulturno življenje v kraju, v katerem in Madžarsko in bilo tako pogosto cilj na poti za judovske begunce. Prispevek je so med drugim imeli mlin in opekarno in bili lastniki hotela Krona. V prispevku pripravil glede na ohranjene arhivske dokumente. Poročila so ohranjena iz obdobja je predstavljena njihova zgodba vse od naselitve na območju županije Zala ob od jeseni 1939 do marca 1941. Večino judovskih beguncev so graničarji in žandarji koncu 18. stoletja in postopne razpršitve po celotnem ozemlju Avstro-Ogrske v zavrnili že na meji. Nekatere, ki jim je vseeno uspelo prekoračiti mejo, pa so zajeli drugi polovici 19. stoletja ter njihovo življenje pred začetkom druge svetovne vojne. znotraj države in jih prav tako vrnili čez mejo. Približno polovica članov družine je doživela usodo mnogih Judov in preminula v koncentracijskih taboriščih, drugi polovici pa je uspelo pobegniti pred nacistično Zanimiv prispevek z naslovom »Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: vihro v Evropi in njihovi potomci še danes živijo v Severni in Južni Ameriki. Zgodbi repatriacija – remigracija – reintegracija« je prispevala dr. Anna Maria Gruenfelder iz o Eppingerjih je dodan tudi zgodovinski uvod z namenom, da bi bolje spoznali Zagreba. Avtorica je prikazala repatriacijo iz tujine za žrtve vojne, ki jo je Jugoslavija zgodovino dolnjelendavskih Judov. izvajala selektivno in pri tem zavračala t. i. sovražnike komunističnega družbenega sistema. Tudi jugoslovanske Jude so domače oblasti, zadolžene za repatriacijo, 6 7 obravnavale v tem duhu. Kljub temu je treba poudariti, da se je Jugoslavija trudila Collection of papers on its way pri evakuaciji vzhodnoevropskih Judov, ki so bežali pred novimi, povojnimi antisemitskimi izgredi, čeprav je množični judovski tranzit ogrožal jugoslovanske Renato Podbersič1 zunanjepolitične interese. The collection of papers this time coming before readers is generally intended as Zgodovinar dr. Gerald Lamprecht iz Centra za judovske študije, ki deluje pri a written record of the papers of the annual event, prepared by the Center of Jewish Univerzi v Gradcu, je pisal o uničenju judovske skupnosti na avstrijskem Štajerskem. Cultural Heritage Synagogue Maribor. The scientific meeting under the title “Each Poudaril je, da se je preganjanje judovskega prebivalstva v Avstriji začelo takoj po Year One Name” traditionally happens on 27 January, i.e. on the occasion of the priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji marca 1938. V naslednjih mesecih so bili International Holocaust Remembrance Day. The meeting this year was dedicated to Judje diskriminirani, zapostavljeni in izločeni iz avstrijske družbe. V prispevku dr. the memory of Slovenian Righteous France Punčuh. Lamprechta je podan pregled izgona Judov s Štajerske v letih 1938 in 1939. V njem avtor zapiše, da nacistični režim Judov ne bi mogel preganjati brez podpore domačega The history of the prosecution of Jews, i.e. Shoah or Holocaust, shows significant nejudovskega prebivalstva in brez sodelovanja širših množic na Štajerskem. differences in Slovenia, which can be unified in the context of understanding of complex process that in the final perspective lead to the genocide of Jews throughout Zgodovinar dr. Renato Podbersič iz Študijskega centra za narodno spravo je pisal Europe during the Second World War. The research and the study of the history of o poskusu obnove judovske skupnosti v Gorici po koncu druge svetovne vojne, Jews on the territory of the present Republic of Slovenia, especially in the regions skupnosti, ki je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Uničena with their traditional presence (Prekmurje, Littoral), has, so far, in the Slovenian je bila med holokavstom, po koncu druge svetovne vojne pa si kljub poskusom ni historiography been rather insufficient and not enough comprehensive. The situation nikoli več prav opomogla. Pravzaprav je nekakšen preporod judovstva na Goriškem has therefore considerably improved in the last thirty years, when some baseline pomenil prihod ameriških vojakov v okviru zavezniške vojaške uprave poleti 1945. studies about Jewish presence on the soil of Prekmurje, Goriška, Tržaška, Friuli and V Gorici se je namreč nastanilo poveljstvo ameriške 88. pehotne divizije, popularno Styria occurred. This time before us is already the fifth collection of papers from the imenovane »Blue Devils« (Modri vragi). V tej enoti je služilo veliko judovskih above mentioned meetings, that clearly gives positive connotation to the research vojakov, za njihovo duhovno oskrbo pa je skrbel vojaški rabin stotnik Nathan about the Judaism and the studies of Holocaust in Slovenia. In this collection of A. Barack, pripadnik ortodoksnega judovstva. Ameriškim vojakom judovske papers six papers by Slovenian and foreign authors are published. Dejan Süč, the veroizpovedi je s pomočniki nudil duhovno oskrbo, poskrbeli pa so tudi za pomoč historian of the younger generation, who prepared a comprehensive diploma thesis maloštevilnim vračajočim se judovskim družinam. Po podpisu pariške mirovne about the Lendava Jews, presents this time in detail the Eppinger family, and to pogodbe in umiku ameriških vojakov septembra 1947 se je ta poskus obnove their story, a historical introduction is added, with the intention to better understand goriškega judovskega življenja praktično zaključil. Judovski skupnosti v Gorici je še the history of the Jews from Dolnja Lendava. The retired historian, Dr Marjan Toš nekaj let uspevalo zagotavljati minjan za opravljanje verskih obredov, leta 1969 pa se prepared a paper about the Holocaust in Slovenia in the light of relativisation of je zaradi pomanjkanja članov združila z judovsko skupnostjo v Trstu. guilt, revaluation of history and Slovenian collaboration 1941–1945. In the article the author stresses among other things that the relativisation of guilt during the Second Tokrat je na koncu zbornika objavljena tudi bibliografija vseh prispevkov domačih World War is increasingly present and also in the Slovenian situation leads to the in tujih avtorjev, ki so s svojimi raziskavami sodelovali v preteklih štirih zbornikih. relativisation of Fascism and Nazism, and also of Holocaust. Mag Franc Kuzmič, a retired museum counsellor, contributed the article with the title “During Nazism, Pri vsakoletnih znanstvenih srečanjih v Mariboru je treba izpostaviti še en vidik. the Jews tried to save their lives in several ways”. One of the possibilities was to leave Pri spominjanju na šoo/holokavst igra pomembno vlogo izobraževanje, saj mladi Germany and other countries, which sympathized with Nazism, and some Jews spoznavajo, kaj vse so ljudje sposobni prizadejati drug drugemu, če so demokratične sought the possible solution in a change of religion. The author gave at the same time vrednote uničene in jih nadomestijo nestrpnost, sovraštvo in nasilje. Spoznavanje particular emphasis on the situation in Prekmurje, which at that time bordered onto zločinov naj bi torej spodbujalo dialog o demokratičnih vrednotah. Kajti zgodovina Austria and Hungary, and thus was often a destination for Jewish refugees. Dr Anna se lahko ponavlja! Maria Gruenfelder from Zagreb contributed an interesting paper about displaced and repatriated persons after the war. The author described repatriation from abroad for the war-victims, which Yugoslavia implemented selectively and in doing so rejected so-called enemies of the communist social system. The historian Dr Gerald Lamprecht from the Centre for Jewish Studies, operating at the University of Graz, 1 Dr Renato PODBERSIČ, Study Centre for National Reconciliation, Ljubljana. 8 9 obravnavale v tem duhu. Kljub temu je treba poudariti, da se je Jugoslavija trudila Collection of papers on its way pri evakuaciji vzhodnoevropskih Judov, ki so bežali pred novimi, povojnimi antisemitskimi izgredi, čeprav je množični judovski tranzit ogrožal jugoslovanske Renato Podbersič1 zunanjepolitične interese. The collection of papers this time coming before readers is generally intended as Zgodovinar dr. Gerald Lamprecht iz Centra za judovske študije, ki deluje pri a written record of the papers of the annual event, prepared by the Center of Jewish Univerzi v Gradcu, je pisal o uničenju judovske skupnosti na avstrijskem Štajerskem. Cultural Heritage Synagogue Maribor. The scientific meeting under the title “Each Poudaril je, da se je preganjanje judovskega prebivalstva v Avstriji začelo takoj po Year One Name” traditionally happens on 27 January, i.e. on the occasion of the priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji marca 1938. V naslednjih mesecih so bili International Holocaust Remembrance Day. The meeting this year was dedicated to Judje diskriminirani, zapostavljeni in izločeni iz avstrijske družbe. V prispevku dr. the memory of Slovenian Righteous France Punčuh. Lamprechta je podan pregled izgona Judov s Štajerske v letih 1938 in 1939. V njem avtor zapiše, da nacistični režim Judov ne bi mogel preganjati brez podpore domačega The history of the prosecution of Jews, i.e. Shoah or Holocaust, shows significant nejudovskega prebivalstva in brez sodelovanja širših množic na Štajerskem. differences in Slovenia, which can be unified in the context of understanding of complex process that in the final perspective lead to the genocide of Jews throughout Zgodovinar dr. Renato Podbersič iz Študijskega centra za narodno spravo je pisal Europe during the Second World War. The research and the study of the history of o poskusu obnove judovske skupnosti v Gorici po koncu druge svetovne vojne, Jews on the territory of the present Republic of Slovenia, especially in the regions skupnosti, ki je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Uničena with their traditional presence (Prekmurje, Littoral), has, so far, in the Slovenian je bila med holokavstom, po koncu druge svetovne vojne pa si kljub poskusom ni historiography been rather insufficient and not enough comprehensive. The situation nikoli več prav opomogla. Pravzaprav je nekakšen preporod judovstva na Goriškem has therefore considerably improved in the last thirty years, when some baseline pomenil prihod ameriških vojakov v okviru zavezniške vojaške uprave poleti 1945. studies about Jewish presence on the soil of Prekmurje, Goriška, Tržaška, Friuli and V Gorici se je namreč nastanilo poveljstvo ameriške 88. pehotne divizije, popularno Styria occurred. This time before us is already the fifth collection of papers from the imenovane »Blue Devils« (Modri vragi). V tej enoti je služilo veliko judovskih above mentioned meetings, that clearly gives positive connotation to the research vojakov, za njihovo duhovno oskrbo pa je skrbel vojaški rabin stotnik Nathan about the Judaism and the studies of Holocaust in Slovenia. In this collection of A. Barack, pripadnik ortodoksnega judovstva. Ameriškim vojakom judovske papers six papers by Slovenian and foreign authors are published. Dejan Süč, the veroizpovedi je s pomočniki nudil duhovno oskrbo, poskrbeli pa so tudi za pomoč historian of the younger generation, who prepared a comprehensive diploma thesis maloštevilnim vračajočim se judovskim družinam. Po podpisu pariške mirovne about the Lendava Jews, presents this time in detail the Eppinger family, and to pogodbe in umiku ameriških vojakov septembra 1947 se je ta poskus obnove their story, a historical introduction is added, with the intention to better understand goriškega judovskega življenja praktično zaključil. Judovski skupnosti v Gorici je še the history of the Jews from Dolnja Lendava. The retired historian, Dr Marjan Toš nekaj let uspevalo zagotavljati minjan za opravljanje verskih obredov, leta 1969 pa se prepared a paper about the Holocaust in Slovenia in the light of relativisation of je zaradi pomanjkanja članov združila z judovsko skupnostjo v Trstu. guilt, revaluation of history and Slovenian collaboration 1941–1945. In the article the author stresses among other things that the relativisation of guilt during the Second Tokrat je na koncu zbornika objavljena tudi bibliografija vseh prispevkov domačih World War is increasingly present and also in the Slovenian situation leads to the in tujih avtorjev, ki so s svojimi raziskavami sodelovali v preteklih štirih zbornikih. relativisation of Fascism and Nazism, and also of Holocaust. Mag Franc Kuzmič, a retired museum counsellor, contributed the article with the title “During Nazism, Pri vsakoletnih znanstvenih srečanjih v Mariboru je treba izpostaviti še en vidik. the Jews tried to save their lives in several ways”. One of the possibilities was to leave Pri spominjanju na šoo/holokavst igra pomembno vlogo izobraževanje, saj mladi Germany and other countries, which sympathized with Nazism, and some Jews spoznavajo, kaj vse so ljudje sposobni prizadejati drug drugemu, če so demokratične sought the possible solution in a change of religion. The author gave at the same time vrednote uničene in jih nadomestijo nestrpnost, sovraštvo in nasilje. Spoznavanje particular emphasis on the situation in Prekmurje, which at that time bordered onto zločinov naj bi torej spodbujalo dialog o demokratičnih vrednotah. Kajti zgodovina Austria and Hungary, and thus was often a destination for Jewish refugees. Dr Anna se lahko ponavlja! Maria Gruenfelder from Zagreb contributed an interesting paper about displaced and repatriated persons after the war. The author described repatriation from abroad for the war-victims, which Yugoslavia implemented selectively and in doing so rejected so-called enemies of the communist social system. The historian Dr Gerald Lamprecht from the Centre for Jewish Studies, operating at the University of Graz, 1 Dr Renato PODBERSIČ, Study Centre for National Reconciliation, Ljubljana. 8 9 Lamprecht from the Centre for Jewish Studies, operating at the University of Graz, Recenzija zbornika wrote about the destruction of the Jewish community in Austrian Styria. He stresses that the persecution of the Jewish population in Austria began immediately after the Aleš Maver1 annexation of Austria by Nazi Germany in March 1938, and he also discusses how the Nazi regime would not be able to carry out the mentioned persecution of the Zbornik prispevkov o vprašanjih judovstva in holokavsta na Slovenskem, ki je v Jews without the support of the domestic Non-Jewish population and without the slovenskem zgodovinopisju že nekaj let vse teže pogrešljiva stalnica, letos prinaša še collaboration of the wider masses in Styria. The historian Dr Renato Podbersič from posebej bogato bero novih spoznanj o usodah posameznih judovskih skupnosti, pa the Study Centre for National Reconciliation wrote about the attempt to restore the tudi njihovih prepoznavnih članov. Na ta način se vse bolj izrisuje tudi zemljevid Jewish community in Gorizia after the end of the Second World War, which had holokavsta v slovenskih deželah, saj dobivajo jasne konture prej le malo znane ali given Gorizia and the region its character through many centuries. The community skoraj popolnoma neznane zgodbe njegovih žrtev med družinami in posamezniki. was destroyed during the Holocaust and following the Second World War it never recovered despite several attempts. This time, at the end of the collection of papers, Zemljepisni razpon je, kot je za zbornik že običajno, precej širok. Pred bralcem se there is also the bibliography of all the papers by Slovenian and foreign authors, who razpne panorama judovskega življenja od Gorice na zahodu do zahodnomadžarskih took part with their studies in the past four collections of papers. skupnosti na vzhodu, vmes kot pomembna postaja nastopa avstrijska Štajerska. Slednja je zastopana s temeljitim prikazom izbrisa svojih Judov po posameznih There is another aspect that is necessary to point out regarding the annual etapah, začenši z »anšlusom« in bistveno zaostritvijo s »kristalno nočjo«. Mednarodno scientific meetings in Maribor: regarding the remembrance on Shoah/Holocaust, razsežnost zbornika podčrtava poleg prispevkov o prekmurskih Judih, ki veliko education plays an important role, since the youth is becoming aware about all the posegata v današnji madžarski prostor, še izredno zanimivo razmišljanje o problemu things that people are capable of causing to each other, if the democratic values are repatriacije Judov v Jugoslavijo. V njem avtorica jasno pokaže, da je obstajala destroyed and replaced by intolerance, hatred and violence. Learning about crimes razmeroma huda napetost med judovskim medvojnim trpljenjem kot dobrodošlim should therefore encourage the dialogue on democratic values. Because history can ideološkim orožjem povojne jugoslovanske oblasti in med konkretnimi Judi, ki v repeat itself! uradnih dokumentih ne le niso nastopali kot kakšna posebna, pozornosti vredna kategorija, marveč je bila velikokrat celo odločilna njihova socialna pripadnost, ki jih je, hkrati z njihovo posebno versko identiteto, v imaginariju novega režima pogosto umeščala med njegove apriorne nasprotnike. Prispevka, posvečena Judom v Prekmurju, sta izjemno informativna. Eden zelo temeljito pristopi k vprašanju prestopanja prekmurskih Judov v krščanstvo in postreže s številnimi natančnimi in novimi podatki. Pri tem se ne pokaže le, da je spričo rasne motiviranosti preganjanja Judov pri Nemcih in pri madžarskem režimu po nemški zasedbi takšen korak le izjemoma reševal pred smrtjo ali taboriščem, marveč tudi, da so vsi znani primeri zadevali prestope iz judovstva v luteranstvo. Nihče ni prestopil v katolištvo. Drugi prispevek orje ledino v poznavanju verjetno najvplivnejše lendavske judovske družine svojega časa, družine Eppinger, pri čemer ob uporabi razpoložljivega arhivskega in spominskega gradiva nastane res osupljiva freska, ki povezuje Lendavo z Latinsko Ameriko. Končno je veliko novega najti še v prispevku o dolgoročno neuspelem poskusu obnove judovske skupnosti v Gorici, kjer je zlasti podčrtana vloga v coni A Julijske krajine stacioniranih ameriških vojakov. Zelo temeljit je tudi avtorjev prikaz današnjih spominskih točk na goriško judovsko dediščino. 1 Doc. dr. Aleš MAVER, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. 10 11 Lamprecht from the Centre for Jewish Studies, operating at the University of Graz, Recenzija zbornika wrote about the destruction of the Jewish community in Austrian Styria. He stresses that the persecution of the Jewish population in Austria began immediately after the Aleš Maver1 annexation of Austria by Nazi Germany in March 1938, and he also discusses how the Nazi regime would not be able to carry out the mentioned persecution of the Zbornik prispevkov o vprašanjih judovstva in holokavsta na Slovenskem, ki je v Jews without the support of the domestic Non-Jewish population and without the slovenskem zgodovinopisju že nekaj let vse teže pogrešljiva stalnica, letos prinaša še collaboration of the wider masses in Styria. The historian Dr Renato Podbersič from posebej bogato bero novih spoznanj o usodah posameznih judovskih skupnosti, pa the Study Centre for National Reconciliation wrote about the attempt to restore the tudi njihovih prepoznavnih članov. Na ta način se vse bolj izrisuje tudi zemljevid Jewish community in Gorizia after the end of the Second World War, which had holokavsta v slovenskih deželah, saj dobivajo jasne konture prej le malo znane ali given Gorizia and the region its character through many centuries. The community skoraj popolnoma neznane zgodbe njegovih žrtev med družinami in posamezniki. was destroyed during the Holocaust and following the Second World War it never recovered despite several attempts. This time, at the end of the collection of papers, Zemljepisni razpon je, kot je za zbornik že običajno, precej širok. Pred bralcem se there is also the bibliography of all the papers by Slovenian and foreign authors, who razpne panorama judovskega življenja od Gorice na zahodu do zahodnomadžarskih took part with their studies in the past four collections of papers. skupnosti na vzhodu, vmes kot pomembna postaja nastopa avstrijska Štajerska. Slednja je zastopana s temeljitim prikazom izbrisa svojih Judov po posameznih There is another aspect that is necessary to point out regarding the annual etapah, začenši z »anšlusom« in bistveno zaostritvijo s »kristalno nočjo«. Mednarodno scientific meetings in Maribor: regarding the remembrance on Shoah/Holocaust, razsežnost zbornika podčrtava poleg prispevkov o prekmurskih Judih, ki veliko education plays an important role, since the youth is becoming aware about all the posegata v današnji madžarski prostor, še izredno zanimivo razmišljanje o problemu things that people are capable of causing to each other, if the democratic values are repatriacije Judov v Jugoslavijo. V njem avtorica jasno pokaže, da je obstajala destroyed and replaced by intolerance, hatred and violence. Learning about crimes razmeroma huda napetost med judovskim medvojnim trpljenjem kot dobrodošlim should therefore encourage the dialogue on democratic values. Because history can ideološkim orožjem povojne jugoslovanske oblasti in med konkretnimi Judi, ki v repeat itself! uradnih dokumentih ne le niso nastopali kot kakšna posebna, pozornosti vredna kategorija, marveč je bila velikokrat celo odločilna njihova socialna pripadnost, ki jih je, hkrati z njihovo posebno versko identiteto, v imaginariju novega režima pogosto umeščala med njegove apriorne nasprotnike. Prispevka, posvečena Judom v Prekmurju, sta izjemno informativna. Eden zelo temeljito pristopi k vprašanju prestopanja prekmurskih Judov v krščanstvo in postreže s številnimi natančnimi in novimi podatki. Pri tem se ne pokaže le, da je spričo rasne motiviranosti preganjanja Judov pri Nemcih in pri madžarskem režimu po nemški zasedbi takšen korak le izjemoma reševal pred smrtjo ali taboriščem, marveč tudi, da so vsi znani primeri zadevali prestope iz judovstva v luteranstvo. Nihče ni prestopil v katolištvo. Drugi prispevek orje ledino v poznavanju verjetno najvplivnejše lendavske judovske družine svojega časa, družine Eppinger, pri čemer ob uporabi razpoložljivega arhivskega in spominskega gradiva nastane res osupljiva freska, ki povezuje Lendavo z Latinsko Ameriko. Končno je veliko novega najti še v prispevku o dolgoročno neuspelem poskusu obnove judovske skupnosti v Gorici, kjer je zlasti podčrtana vloga v coni A Julijske krajine stacioniranih ameriških vojakov. Zelo temeljit je tudi avtorjev prikaz današnjih spominskih točk na goriško judovsko dediščino. 1 Doc. dr. Aleš MAVER, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. 10 11 Zbornik prinaša skratka za vse raziskovalce slovenskega in srednjeevropskega Review of the collection of papers judovstva neprecenljivo gradivo, s posameznimi vsebinskimi poudarki pa bo nedvomno vzbudil zanimanje tudi v širši javnosti. Aleš Maver1 The collection of papers on issues of Judaism and Holocaust in Slovenia, which has already been for several years in the Slovene historiography an increasingly indispensable constant, is this year bringing a particularly rich collection of new discoveries about the fates of the particular Jewish communities, and also their recognisable members. In that way, the map of the Holocaust in the Slovene lands is becoming more and more outlined, as previously little known or nearly utterly unknown stories of its victims among the families and individuals are taking on a clear outline. The geographical span is, as it is already usual for the collection of papers, quite wide. Before the reader spreads a panorama of the Jewish life from Gorizia in the West to the West Hungarian communities in the East, and in between the Austrian Styria, appears as an important station. The latter is represented with the thorough survey of the erasure of its Jews in separate stages, starting with the “Anschluss” and with the fundamental escalation with the “Kristallnacht”. The international dimension of the collection of papers is emphasized, beside the contributions about the Jews of Prekmurje, which are interfering a great deal with present day Hungary, with the extraordinarily interesting reflection about the problem of repatriation of the Jews to Yugoslavia. In it, the author clearly indicates that a relatively severe tension existed between the Jewish wartime suffering as a welcome ideological weapon of the post-war Yugoslav authorities and the concrete Jews, who not only did not appear in the official documents as some sort of special, noteworthy category, but many times even their social origin was decisive, which together with their special religious identity in the imaginarium of the new regime often installed them among it’s a priori opponents. The two contributions, dedicated to the Jews in Prekmurje, are exceptionally informative. The first one approaches thoroughly to the question of the converting of the Jews of Prekmurje to Christianity and provides numerous precise and new facts. In this respect, it was found not only that in the face of the racial motivation of the persecution of Jews by the Germans and by the Hungarian regime after the German occupation, such steps only as an exception saved them from death or the concentration camps, but also that all known cases concerned the conversion from Judaism to Lutheranism. No one converted to Catholicism. The other breaks new ground in the knowledge of probably the most influential Jewish family of Lendava in its time, the Eppinger family, where by applying the available archival and memorial material a truly amazing fresco comes into existence, which ties Lendava with Latin America. 1 Assist. Prof. Dr Aleš MAVER, Department for History of Faculty of Arts of University of Maribor. 12 13 Zbornik prinaša skratka za vse raziskovalce slovenskega in srednjeevropskega Review of the collection of papers judovstva neprecenljivo gradivo, s posameznimi vsebinskimi poudarki pa bo nedvomno vzbudil zanimanje tudi v širši javnosti. Aleš Maver1 The collection of papers on issues of Judaism and Holocaust in Slovenia, which has already been for several years in the Slovene historiography an increasingly indispensable constant, is this year bringing a particularly rich collection of new discoveries about the fates of the particular Jewish communities, and also their recognisable members. In that way, the map of the Holocaust in the Slovene lands is becoming more and more outlined, as previously little known or nearly utterly unknown stories of its victims among the families and individuals are taking on a clear outline. The geographical span is, as it is already usual for the collection of papers, quite wide. Before the reader spreads a panorama of the Jewish life from Gorizia in the West to the West Hungarian communities in the East, and in between the Austrian Styria, appears as an important station. The latter is represented with the thorough survey of the erasure of its Jews in separate stages, starting with the “Anschluss” and with the fundamental escalation with the “Kristallnacht”. The international dimension of the collection of papers is emphasized, beside the contributions about the Jews of Prekmurje, which are interfering a great deal with present day Hungary, with the extraordinarily interesting reflection about the problem of repatriation of the Jews to Yugoslavia. In it, the author clearly indicates that a relatively severe tension existed between the Jewish wartime suffering as a welcome ideological weapon of the post-war Yugoslav authorities and the concrete Jews, who not only did not appear in the official documents as some sort of special, noteworthy category, but many times even their social origin was decisive, which together with their special religious identity in the imaginarium of the new regime often installed them among it’s a priori opponents. The two contributions, dedicated to the Jews in Prekmurje, are exceptionally informative. The first one approaches thoroughly to the question of the converting of the Jews of Prekmurje to Christianity and provides numerous precise and new facts. In this respect, it was found not only that in the face of the racial motivation of the persecution of Jews by the Germans and by the Hungarian regime after the German occupation, such steps only as an exception saved them from death or the concentration camps, but also that all known cases concerned the conversion from Judaism to Lutheranism. No one converted to Catholicism. The other breaks new ground in the knowledge of probably the most influential Jewish family of Lendava in its time, the Eppinger family, where by applying the available archival and memorial material a truly amazing fresco comes into existence, which ties Lendava with Latin America. 1 Assist. Prof. Dr Aleš MAVER, Department for History of Faculty of Arts of University of Maribor. 12 13 Finally, a lot of new information can be found in the contribution of the Dolnjelendavski Judje in svet – družina Eppinger unsuccessful long-term attempt to revive the Jewish community in Gorizia, where especially the role of the American soldiers, stationed in the A Zone of the Julian Dejan Süč1 March (Ital. Venezia Giulia), is underlined. The author’s presentation of the today’s memorial places about the Jewish heritage of Gorizia is also very thorough. Družina Eppinger predstavlja eno najpomembnejših judovskih družin v zgodovinskem razvoju Lendave. Člani družine so vrsto let vodili gospodarsko in kulturno življenje v kraju, v katerem so In short, the collection of papers brings to all the researchers of the Slovene med drugim imeli mlin in opekarno in bili lastniki hotela Krona. V članku predstavljamo njihovo and Central European Judaism the invaluable material, and with the individual zgodbo vse od naselitve na območju županije Zala ob koncu 18. stoletja, postopne razpršitve po substantive emphases, it will undoubtedly attract interest also in the general public. celotnem ozemlju Avstro-Ogrske v drugi polovici 19. stoletja in njihovo življenje pred začetkom druge svetovne vojne. Približno polovica članov družine je doživela usodo mnogih Judov in so preminili v koncentracijskih taboriščih, drugi polovici pa je uspelo pobegniti pred nacistično vihro v Evropi in njihovi potomci še danes živijo v Severni in Južni Ameriki. Zgodbi o Eppingerjih je dodan tudi zgodovinski uvod za boljše poznavanje zgodovine dolnjelendavskih Judov. Ključne besede: Judje, Lendava, družinska kronika Zgodovinski uvod v dolnjelendavsko judovstvo Lendava oziroma Dolnja Lendava, kot se je mesto imenovalo do leta 1955, je zagotovo tisti kraj na Slovenskem, katerega razvoj je v največji meri med vsemi mesti v Sloveniji zaznamovala judovska skupnost. Poudariti je treba, da sta bila mesto in okolica vse do leta 1920 sestavni del Kraljevine Madžarske, po Trianonski mirovni pogodbi z dne 4. junija 1920 pa sta pripadla Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. A vendar je v gospodarskem, kulturnem in vsesplošnem razvoju judovske skupnosti in kraja pomembno predvsem obdobje pred koncem prve svetovne vojne, obdobje, ko je bilo mesto znano še z imenom Alsólendva.2 Kljub temu da o veličastnosti nekdaj cvetoče judovske skupnosti na območju Dolnje Lendave še danes pričajo mnogi spomeniki, med katerimi je treba izpostaviti sinagogo, meščanske hiše na Glavni ulici ter dolgovaško judovsko pokopališče, pa je žal treba dodati tudi, da judovska zgodovina na območju Dolnje Lendave nikoli ni bila zares znanstveno raziskana in predstavljena. V zgodovinskih delih so bili dolnjelendavski Judje obravnavani predvsem kot eden od sestavnih delov prekmurskega judovstva in navedeni v seznamih statističnih podatkov, iz katerih pa načina življenja Judov na tem območju ni mogoče razumeti. Pomanjkljivost raziskav je v največji meri odraz posebnosti madžarskega jezika, brez katerega judovske prisotnosti na območju Dolnje Lendave ne moremo raziskovati, saj sta bila v celotnem »zlatem obdobju« svojega razvoja mesto in okolica del madžarske države. Ravno zato sem se odločil vključiti v ta prispevek tudi nekatere temeljne zgodovinske prelomnice razvoja judovske skupnosti v Dolnji Lendavi. 1 Dejan SÜČ, zgodovinar, Lendava. 2 Alsólendva je madžarsko poimenovanje, iz katerega se je v obdobju po prvi svetovni vojni razvilo ime Dolnja Lendava. Predpona »Alsó« oziroma »Dolnja« je bila dodana, da bi kraj ločili od kraja Felsőlendva oziroma Gornja Lendava, kot se je vse do leta 1952 imenoval kraj Grad na Goričkem. 14 15 Finally, a lot of new information can be found in the contribution of the Dolnjelendavski Judje in svet – družina Eppinger unsuccessful long-term attempt to revive the Jewish community in Gorizia, where especially the role of the American soldiers, stationed in the A Zone of the Julian Dejan Süč1 March (Ital. Venezia Giulia), is underlined. The author’s presentation of the today’s memorial places about the Jewish heritage of Gorizia is also very thorough. Družina Eppinger predstavlja eno najpomembnejših judovskih družin v zgodovinskem razvoju Lendave. Člani družine so vrsto let vodili gospodarsko in kulturno življenje v kraju, v katerem so In short, the collection of papers brings to all the researchers of the Slovene med drugim imeli mlin in opekarno in bili lastniki hotela Krona. V članku predstavljamo njihovo and Central European Judaism the invaluable material, and with the individual zgodbo vse od naselitve na območju županije Zala ob koncu 18. stoletja, postopne razpršitve po substantive emphases, it will undoubtedly attract interest also in the general public. celotnem ozemlju Avstro-Ogrske v drugi polovici 19. stoletja in njihovo življenje pred začetkom druge svetovne vojne. Približno polovica članov družine je doživela usodo mnogih Judov in so preminili v koncentracijskih taboriščih, drugi polovici pa je uspelo pobegniti pred nacistično vihro v Evropi in njihovi potomci še danes živijo v Severni in Južni Ameriki. Zgodbi o Eppingerjih je dodan tudi zgodovinski uvod za boljše poznavanje zgodovine dolnjelendavskih Judov. Ključne besede: Judje, Lendava, družinska kronika Zgodovinski uvod v dolnjelendavsko judovstvo Lendava oziroma Dolnja Lendava, kot se je mesto imenovalo do leta 1955, je zagotovo tisti kraj na Slovenskem, katerega razvoj je v največji meri med vsemi mesti v Sloveniji zaznamovala judovska skupnost. Poudariti je treba, da sta bila mesto in okolica vse do leta 1920 sestavni del Kraljevine Madžarske, po Trianonski mirovni pogodbi z dne 4. junija 1920 pa sta pripadla Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. A vendar je v gospodarskem, kulturnem in vsesplošnem razvoju judovske skupnosti in kraja pomembno predvsem obdobje pred koncem prve svetovne vojne, obdobje, ko je bilo mesto znano še z imenom Alsólendva.2 Kljub temu da o veličastnosti nekdaj cvetoče judovske skupnosti na območju Dolnje Lendave še danes pričajo mnogi spomeniki, med katerimi je treba izpostaviti sinagogo, meščanske hiše na Glavni ulici ter dolgovaško judovsko pokopališče, pa je žal treba dodati tudi, da judovska zgodovina na območju Dolnje Lendave nikoli ni bila zares znanstveno raziskana in predstavljena. V zgodovinskih delih so bili dolnjelendavski Judje obravnavani predvsem kot eden od sestavnih delov prekmurskega judovstva in navedeni v seznamih statističnih podatkov, iz katerih pa načina življenja Judov na tem območju ni mogoče razumeti. Pomanjkljivost raziskav je v največji meri odraz posebnosti madžarskega jezika, brez katerega judovske prisotnosti na območju Dolnje Lendave ne moremo raziskovati, saj sta bila v celotnem »zlatem obdobju« svojega razvoja mesto in okolica del madžarske države. Ravno zato sem se odločil vključiti v ta prispevek tudi nekatere temeljne zgodovinske prelomnice razvoja judovske skupnosti v Dolnji Lendavi. 1 Dejan SÜČ, zgodovinar, Lendava. 2 Alsólendva je madžarsko poimenovanje, iz katerega se je v obdobju po prvi svetovni vojni razvilo ime Dolnja Lendava. Predpona »Alsó« oziroma »Dolnja« je bila dodana, da bi kraj ločili od kraja Felsőlendva oziroma Gornja Lendava, kot se je vse do leta 1952 imenoval kraj Grad na Goričkem. 14 15 Prve dokumentirane podatke o Judih na območju Dolnje Lendave prinašajo Leto 1867 predstavlja enega pomembnih mejnikov v razvoju kraja in položaja popisi prebivalcev judovske veroizpovedi iz prve polovice 18. stoletja, ki so bili judovske skupnosti. Dolnja Lendava je namreč tega leta postala okrajno mesto, prvotno namenjeni zagotovitvi osebne varnosti državljanov in varnosti njihovega judovski prebivalci Ogrske pa so bili istega leta razglašeni za enakopravne krščanskim premoženja, kasneje pa predvsem obdavčitvi. Popis iz let 1725–1728 tako navaja dve prebivalcem. Oba dejavnika sta vodila do dodatnega priseljevanja Judov na območje osebi judovske veroizpovedi.3 Kmalu zatem, leta 1735, je nastal naslednji popis, ki Dolnje Lendave, procesa, ki je bil še intenzivnejši po izgradnji železniške proge je na območju Dolnje Lendave naštel tri osebe judovske veroizpovedi.4 Tretji popis med Čakovcem in Zalaegerszegom, ki je potekala tudi mimo Lendave.8 Skupnost je je bil opravljen leta 1743 z namenom obdavčitve za potrebe tolerančnega davka; na vrhunec doživela ravno med letoma 1867 in 1914, v obdobju, v katerem so bili Judje območju Dolnje Lendave navaja dva Juda.5 Zaradi neuspelega popisa iz leta 1743 je glavno gonilo gospodarskega in kulturnega razvoja mesta in okolice. V tem obdobju bil že leta 1746 izveden nov popis, ki prinaša podatek o petih judovskih družinah v so tako Judje med drugim pomembno vplivali na ustanovitev Dolnjelendavske Dolnji Lendavi, vendar njihovih imen ne poznamo. hranilnice (leta 1873) in na ustanovitev prvega nogometnega kluba na ozemlju današnje Slovenije (leta 1903), Béla Wortmann pa je leta 1904 postavil temelje za Na podlagi prvih popisov judovskega prebivalstva na območju Dolnje Lendave prvo dežnikarno na območju tedanje Avstro-Ogrske. Leta 1910 je bilo od 2729 lahko sklepamo, da so prvi Judje na območje Dolnje Lendave prišli iz širšega območja prebivalcev Dolnje Lendave kar 382 ali 13,99 % ljudi judovske veroizpovedi, kar je kraja Rechnitz na današnjem Gradiščanskem. Še večji val priseljevanja je sledil leta mesto postavljalo v sam vrh statistike po deležu judovskega prebivalstva. 1782, ko je cesar Jožef II. izdal tolerančni patent, ki je Judom omogočil svobodno izbiro bogoslužja. Na območje Dolnje Lendave so se tako postopoma priselili Judje Prva svetovna vojna, še posebej njen konec, predstavlja prvega od ostrih rezov z območja današnje Poljske, sem pa so prišli preko Madžarske ali preko Nemčije. v zgodovinskem razvoju dolnjelendavske judovske skupnosti. Trianonska mirovna Tako je logično, da so dolnjelendavsko judovsko skupnost predstavljali predvsem pogodba po koncu vojne je namreč območje Dolnje Lendave dodelila novonastali Aškenazi. Številčnost dolnjelendavske judovske skupnosti je začela naglo naraščati Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je pomenilo, da so dolnjelendavski Judje na prehodu iz 18. v 19. stoletje.6 ostali brez svojega tradicionalnega zaledja, županij Zala in Železno. Trgovanje s tema območjema je bilo onemogočeno, zato je za skoraj pet let popolnoma presahnilo V obdobju med letoma 1778 in 1836 se je skupnost s 14 članov povečala na 69 ljudi. tudi gospodarsko življenje na območju Dolnje Lendave, ki je bilo pred vojno v Obsežnost skupnosti je terjala tudi duhovnega vodjo, vendar si je skupnost lahko skoraj ekskluzivni domeni Judov. Šele okoli leta 1925 lahko ponovno zasledimo privoščila le enega in ta je opravljal vse pomembnejše obrede. Toda tolikšno število zagon nekdanjih industrijskih obratov in obrtnih delavnic; v tem obdobju so se članov je pokazalo tudi potrebo po ustanovitvi judovske verske občine v Dolnji dolnjelendavski Judje namreč že povezali z bližnjimi Judi na območju Čakovca in Lendavi. Verska občina je bila ustanovljena leta 1837, razvila pa se je iz judovskega začeli svoje izdelke ponujati na njihovem trgu. To je do neke mere rešilo eksistenco verskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1830; to je bila prva judovska verska judovskega prebivalstva, ki pa ga je že čez nekaj let ponovno doletel hud udarec. S občina v Prekmurju. Ustanovitvi verske občine je sledil še večji val priseljevanja približno dvoletno zamudo se je leta 1931 tudi na območju Dolnje Lendave začela Judov na območje Dolnje Lendave. Leta 1843 so Judje tako najeli hišo medičarja s poznati svetovna recesija, ki se je začela s slavnim črnim petkom na newyorški borzi priimkom Vizkopszky in jo preuredili v stalno molilnico oziroma sinagogo.7 Zaradi leta 1929. Mnogi dolnjelendavski trgovci so v tem obdobju doživeli propad svojih nagle rasti skupnosti je bila leta 1866 zgrajena sinagoga, ki še danes stoji na Trgu podjetij ali pa so izgubili ogromne količine denarja, predvsem pa je popolnoma Györgyja Zale, že od leta 1850 pa je v Dolnji Lendavi delovala judovska šola. obubožal tudi trg, na katerem so prodajali svoje izdelke. Dolnjelendavsko gospodarstvo, ki je vse do začetka druge svetovne vojne ostalo v domeni Judov, si 3 Ti osebi sta bili Marx Lebli in Marx Jakab. Obe družini sta živeli v kraju, ki se danes imenuje Rechnitz in leži na Gradiščanskem v Avstriji. Ime Marx je nemška oblika imena Mordechai. po pretresih leta 1920 in 1931 ni nikoli več zares opomoglo in doseglo veličastnosti Glede na to, da je bil proces prevzemanja judovskih priimkov na območju Kraljevine Ogrske iz obdobja pred prvo svetovno vojno. Če sta ta dva mejnika pomenila prelomnico v intenzivnejši predvsem v zadnjih desetletjih 18. stoletja, lahko sklepamo, da je drugo ime gospodarskem razvoju skupnosti, pa je vsesplošni razvoj skupnosti krvavo prekinila patronim, kar bi pomenilo, da je govor o Marxu, sinu Leblija, in Marxu, sinu Jakaba. Vsaj v druga svetovna vojna. Glede na podatke je ob začetku vojne v Kraljevini Jugoslaviji drugem primeru se zdi ta domneva zelo verjetna. 4 Mózes Leöbel, Gergely Leöbel in Salomon Leöbel. leta 1941 v Dolnji Lendavi živelo le še 143 Judov. Deportacije Judov v koncentracijska 5 Jakab Austerlicz in Mózes Lebell. Navaja tudi, da je Jakab Austerlicz plačeval najvišje davke od taborišča aprila 1944 so fizično uničile judovsko skupnost v Dolnji Lendavi, saj se vseh Judov iz Rechnitza, ki so živeli na območju Dolnje Lendave. Mózes Lebell je oseba, ki se je domov vrnilo le 23 njenih članov, ti pa so se že v prvih povojnih letih večinoma najverjetneje pojavi že v popisu iz leta 1735 z imenom Mózes Leöbel. odločili za selitev na Madžarsko, v Izrael, Veliko Britanijo in druge države. Dve 6 Dr. Andrej PANČUR v svojem delu Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta (str. 72, stoletji stara judovska skupnost na območju Dolnje Lendave je praktično nehala Celje, 2011) navaja naslednje številke o dolnjelendavski judovski skupnosti: 1778 14 Judov, 1793 19 Judov, 1812 23 Judov, 1836 69 Judov. 8 Dr. Marjan TOŠ v svojem delu Zgodovinski spomin na prekmurske Jude (str. 32–42, Ljubljana, 2012) 7 Dr. Antal RUDOLFER v delu Alsó-lendva nag yközség mil eniumi emlékkönyve (str. 27, Nagykanizsa, navaja naslednje številke za posamična leta: 1880 220 Judov, 1890 217 Judov, 1900 274 Judov, 1896) navaja, da je bila prva molilnica urejena v hiši Bódoga Weisza že v začetku 19. stoletja. 1910 382 Judov, 1921 259 Judov. 16 17 Prve dokumentirane podatke o Judih na območju Dolnje Lendave prinašajo Leto 1867 predstavlja enega pomembnih mejnikov v razvoju kraja in položaja popisi prebivalcev judovske veroizpovedi iz prve polovice 18. stoletja, ki so bili judovske skupnosti. Dolnja Lendava je namreč tega leta postala okrajno mesto, prvotno namenjeni zagotovitvi osebne varnosti državljanov in varnosti njihovega judovski prebivalci Ogrske pa so bili istega leta razglašeni za enakopravne krščanskim premoženja, kasneje pa predvsem obdavčitvi. Popis iz let 1725–1728 tako navaja dve prebivalcem. Oba dejavnika sta vodila do dodatnega priseljevanja Judov na območje osebi judovske veroizpovedi.3 Kmalu zatem, leta 1735, je nastal naslednji popis, ki Dolnje Lendave, procesa, ki je bil še intenzivnejši po izgradnji železniške proge je na območju Dolnje Lendave naštel tri osebe judovske veroizpovedi.4 Tretji popis med Čakovcem in Zalaegerszegom, ki je potekala tudi mimo Lendave.8 Skupnost je je bil opravljen leta 1743 z namenom obdavčitve za potrebe tolerančnega davka; na vrhunec doživela ravno med letoma 1867 in 1914, v obdobju, v katerem so bili Judje območju Dolnje Lendave navaja dva Juda.5 Zaradi neuspelega popisa iz leta 1743 je glavno gonilo gospodarskega in kulturnega razvoja mesta in okolice. V tem obdobju bil že leta 1746 izveden nov popis, ki prinaša podatek o petih judovskih družinah v so tako Judje med drugim pomembno vplivali na ustanovitev Dolnjelendavske Dolnji Lendavi, vendar njihovih imen ne poznamo. hranilnice (leta 1873) in na ustanovitev prvega nogometnega kluba na ozemlju današnje Slovenije (leta 1903), Béla Wortmann pa je leta 1904 postavil temelje za Na podlagi prvih popisov judovskega prebivalstva na območju Dolnje Lendave prvo dežnikarno na območju tedanje Avstro-Ogrske. Leta 1910 je bilo od 2729 lahko sklepamo, da so prvi Judje na območje Dolnje Lendave prišli iz širšega območja prebivalcev Dolnje Lendave kar 382 ali 13,99 % ljudi judovske veroizpovedi, kar je kraja Rechnitz na današnjem Gradiščanskem. Še večji val priseljevanja je sledil leta mesto postavljalo v sam vrh statistike po deležu judovskega prebivalstva. 1782, ko je cesar Jožef II. izdal tolerančni patent, ki je Judom omogočil svobodno izbiro bogoslužja. Na območje Dolnje Lendave so se tako postopoma priselili Judje Prva svetovna vojna, še posebej njen konec, predstavlja prvega od ostrih rezov z območja današnje Poljske, sem pa so prišli preko Madžarske ali preko Nemčije. v zgodovinskem razvoju dolnjelendavske judovske skupnosti. Trianonska mirovna Tako je logično, da so dolnjelendavsko judovsko skupnost predstavljali predvsem pogodba po koncu vojne je namreč območje Dolnje Lendave dodelila novonastali Aškenazi. Številčnost dolnjelendavske judovske skupnosti je začela naglo naraščati Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je pomenilo, da so dolnjelendavski Judje na prehodu iz 18. v 19. stoletje.6 ostali brez svojega tradicionalnega zaledja, županij Zala in Železno. Trgovanje s tema območjema je bilo onemogočeno, zato je za skoraj pet let popolnoma presahnilo V obdobju med letoma 1778 in 1836 se je skupnost s 14 članov povečala na 69 ljudi. tudi gospodarsko življenje na območju Dolnje Lendave, ki je bilo pred vojno v Obsežnost skupnosti je terjala tudi duhovnega vodjo, vendar si je skupnost lahko skoraj ekskluzivni domeni Judov. Šele okoli leta 1925 lahko ponovno zasledimo privoščila le enega in ta je opravljal vse pomembnejše obrede. Toda tolikšno število zagon nekdanjih industrijskih obratov in obrtnih delavnic; v tem obdobju so se članov je pokazalo tudi potrebo po ustanovitvi judovske verske občine v Dolnji dolnjelendavski Judje namreč že povezali z bližnjimi Judi na območju Čakovca in Lendavi. Verska občina je bila ustanovljena leta 1837, razvila pa se je iz judovskega začeli svoje izdelke ponujati na njihovem trgu. To je do neke mere rešilo eksistenco verskega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1830; to je bila prva judovska verska judovskega prebivalstva, ki pa ga je že čez nekaj let ponovno doletel hud udarec. S občina v Prekmurju. Ustanovitvi verske občine je sledil še večji val priseljevanja približno dvoletno zamudo se je leta 1931 tudi na območju Dolnje Lendave začela Judov na območje Dolnje Lendave. Leta 1843 so Judje tako najeli hišo medičarja s poznati svetovna recesija, ki se je začela s slavnim črnim petkom na newyorški borzi priimkom Vizkopszky in jo preuredili v stalno molilnico oziroma sinagogo.7 Zaradi leta 1929. Mnogi dolnjelendavski trgovci so v tem obdobju doživeli propad svojih nagle rasti skupnosti je bila leta 1866 zgrajena sinagoga, ki še danes stoji na Trgu podjetij ali pa so izgubili ogromne količine denarja, predvsem pa je popolnoma Györgyja Zale, že od leta 1850 pa je v Dolnji Lendavi delovala judovska šola. obubožal tudi trg, na katerem so prodajali svoje izdelke. Dolnjelendavsko gospodarstvo, ki je vse do začetka druge svetovne vojne ostalo v domeni Judov, si 3 Ti osebi sta bili Marx Lebli in Marx Jakab. Obe družini sta živeli v kraju, ki se danes imenuje Rechnitz in leži na Gradiščanskem v Avstriji. Ime Marx je nemška oblika imena Mordechai. po pretresih leta 1920 in 1931 ni nikoli več zares opomoglo in doseglo veličastnosti Glede na to, da je bil proces prevzemanja judovskih priimkov na območju Kraljevine Ogrske iz obdobja pred prvo svetovno vojno. Če sta ta dva mejnika pomenila prelomnico v intenzivnejši predvsem v zadnjih desetletjih 18. stoletja, lahko sklepamo, da je drugo ime gospodarskem razvoju skupnosti, pa je vsesplošni razvoj skupnosti krvavo prekinila patronim, kar bi pomenilo, da je govor o Marxu, sinu Leblija, in Marxu, sinu Jakaba. Vsaj v druga svetovna vojna. Glede na podatke je ob začetku vojne v Kraljevini Jugoslaviji drugem primeru se zdi ta domneva zelo verjetna. 4 Mózes Leöbel, Gergely Leöbel in Salomon Leöbel. leta 1941 v Dolnji Lendavi živelo le še 143 Judov. Deportacije Judov v koncentracijska 5 Jakab Austerlicz in Mózes Lebell. Navaja tudi, da je Jakab Austerlicz plačeval najvišje davke od taborišča aprila 1944 so fizično uničile judovsko skupnost v Dolnji Lendavi, saj se vseh Judov iz Rechnitza, ki so živeli na območju Dolnje Lendave. Mózes Lebell je oseba, ki se je domov vrnilo le 23 njenih članov, ti pa so se že v prvih povojnih letih večinoma najverjetneje pojavi že v popisu iz leta 1735 z imenom Mózes Leöbel. odločili za selitev na Madžarsko, v Izrael, Veliko Britanijo in druge države. Dve 6 Dr. Andrej PANČUR v svojem delu Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta (str. 72, stoletji stara judovska skupnost na območju Dolnje Lendave je praktično nehala Celje, 2011) navaja naslednje številke o dolnjelendavski judovski skupnosti: 1778 14 Judov, 1793 19 Judov, 1812 23 Judov, 1836 69 Judov. 8 Dr. Marjan TOŠ v svojem delu Zgodovinski spomin na prekmurske Jude (str. 32–42, Ljubljana, 2012) 7 Dr. Antal RUDOLFER v delu Alsó-lendva nag yközség mil eniumi emlékkönyve (str. 27, Nagykanizsa, navaja naslednje številke za posamična leta: 1880 220 Judov, 1890 217 Judov, 1900 274 Judov, 1896) navaja, da je bila prva molilnica urejena v hiši Bódoga Weisza že v začetku 19. stoletja. 1910 382 Judov, 1921 259 Judov. 16 17 obstajati, čeprav je v mestu še živelo nekaj Judov. Samuel Eppinger, čigar datuma rojstva in smrti ne poznamo, se je poročil z Johanno Schein (1810–1868). Johanna se je rodila v Hahótu, umrla v Lentiju in bila pokopana Članek, ki je pred vami, je tako eden od poskusov, kako nekdaj cvetoči judovski na dolgovaškem judovskem pokopališču v bližini Lendave; njen nagrobnik tam stoji skupnosti v Dolnji Lendavi vsaj preko literature povrniti blišč in sijaj, ki ga je nekoč še danes. Dolgovaško judovsko pokopališče je bilo poleg dolnjelendavskega namreč imela. Mlajše generacije o judovskem prebivalstvu mesta in okolice ne vedo skoraj v drugi polovici 19. stoletja kraj zadnjega počitka tudi za mnoge Jude iz okoliških nič več. To je gotovo velika škoda, saj je bilo ravno judovsko prebivalstvo tisto, ki je mest. Samuel in Johanna sta imela zagotovo vsaj tri sinove, Josefa (1836–1882), pred več kot sto leti spremenilo Dolnjo Lendavo v središče širše regije. Sigmunda (1839–1903) in Sándorja (ok. 1841 – ok. 1914). Josef je postal trgovec v Csabrendku, Sigmund v Novi, Sándor pa v Lentiju. Ravno v povezavi s Sándorjem Družina Eppinger moramo poznati še dejstvo, da je njegova mati Johanna, ki je z možem sicer skoraj ves čas živela na območju Salomvárja in Nove, umrla v Lentiju. Moje mnenje je, da Do pred kratkim je javnost o življenju dolnjelendavske družine Eppinger vedela je Samuel Eppinger umrl okoli leta 1865 ali 1866 in žena se je tedaj preselila k sinu v zelo malo. V bistvu lahko vse, kar je bilo o tej družini znano, strnemo v eno poved: Lenti. To domnevo omogoča tudi podatek, da je Sándor v tem obdobju zagotovo bil Samuel Eppinger je bil lastnik mlina, opekarne in hotela Krona v mestu, njegov sin v Lentiju, saj se mu je v tem kraju leta 1865 rodila hči Bertha. Béla pa je bil eden od 23 Judov, ki so se po drugi svetovni vojni vrnili v mesto. Vse, kar boste o družini prebrali na naslednjih straneh, je tako rezultat večletnega dela, ki Za nadaljevanje zgodbe je pomemben predvsem Sigmund, ki je v zadnjih je obsegalo pregled zgodovinskih, rodoslovnih, ustnih in časopisnih virov, pravnih desetletjih 19. stoletja zaradi madžarizacije imen postal Zsigmond. Zsigmond se je dokumentov ter terensko delo na območju Dolnje Lendave, krajev v županiji Zala poročil s Fani Weisz (1844–1914) in v zakonu so se jima rodili (vsaj) trije otroci, in v Braziliji. Zgodba družine Eppinger lahko služi tudi kot model za poznavanje Ignác (1865–1944), Samuel (1869–1940) in Emanuel (1871–1940). O Zsigmondovem procesov v razvoju judovskih družin na območju županije Zala. življenju ne vemo veliko, le toliko, da je bil trgovec v krajih Söjtör in Hahót in da je v Hahótu tudi umrl. V zvezi z njegovo smrtjo pa vemo, da je bil smrtno bolan, zato Čeprav se je dolnjelendavska epizoda v zgodbi družine Eppinger začela šele leta se je nekega dne poslovil od svoje družine in naredil samomor s strelnim orožjem. 1907, ko se je glava družine, prej omenjeni Samuel Eppinger, preselil iz kraja Hahót Žena Fani se je s sinom Samuelom leta 1907 preselila v Dolnjo Lendavo in tam leta na Madžarskem v Dolnjo Lendavo, se mi za celoten razplet dogodkov in razumevanje 1914 umrla. Sin Ignác se je poročil s Szereno Reich (1875–1944), sestro Samuela zdi pomembno na kratko predstaviti tudi razvoj družine pred letom 1907. Reicha, enega največjih industrialcev tedanje Madžarske. Družina je dlje časa živela v kraju Letenye, nato pa se je preselila v Székesfehérvár. Ignác je v tem kraju ustanovil Zgodba se začne na prehodu iz 18. v 19. stoletje na območju županije Zala. Najstarejši opekarno in mlin. Celotna tamkajšnja družina Eppinger je bila leta 1944 deportirana znani član družine Eppinger je tako Samuel Eppinger (ded Samuela Eppingerja), v Auschwitz; domov se ni vrnil nihče izmed njih. Emanuel se je preselil na Dunaj ki je najverjetneje tudi prvi član družine s priimkom Eppinger, saj je na mnogih in se poročil z Berto Tauber. Rodil se jima je sin Ernst Imre Eppinger. Postal je dokumentih naveden kot Samuel Ascher, kar je patronimično poimenovanje Judov zdravnik, pred deportacijami pa je skupaj z materjo pobegnil v Združene države v obdobju pred prevzemom priimkov in tako najverjetneje poimenuje Samuela, sina Amerike. Ena veja družine Eppinger živi v ZDA še danes. Ascherja. Območje, na katerem lahko zasledimo Samuela Eppingerja, predstavljajo predvsem kraji Salomvár, Csabrendek in Nova na sosednjem Madžarskem. Zanimivo Zgodba dolnjelendavskih Eppingerjev se začne s selitvijo Samuela Eppingerja je, da z območja Salomvárja, kjer se je dlje časa zadrževal Samuel, izvira še kar leta 1907 iz Hahóta v Dolnjo Lendavo. Samuel je bil poročen z Ilono Fürst (1876– nekaj oseb s priimkom Eppinger, ki je sicer na Madžarskem zelo redek. Tako se 1944), ki je bila med drugim teta Janeza Fürsta, ta pa mož Elizabete Deutsch, ene je v Salomvárju rodil tudi Lázár Eppinger (1823–1918), budimpeški veletrgovec in od triindvajsetih dolnjelendavskih Judov, ki so se vrnili domov. Samuelu in Iloni se ustanovitelj podjetja Eppinger Lázár és fiai, enega največjih podjetij v 19. stoletju v je že pred potjo v Dolnjo Lendavo rodilo šest otrok: Ferenc (1897–1897), Erzsébet Budimpešti. Drugi znani Eppinger z območja Salomvárja, ki ima danes približno (1898–1944), Béla (1900–1979), Anna (1903–1944), László (1905–1992) in Hermin 600 prebivalcev, je bil József/Giuseppe Eppinger (ok. 1828 –1908). V drugi polovici (1907–1999). 19. stoletja se je preselil v Trst in tam ustanovil eno najstarejših slaščičarn v mestu, ki obratuje še danes z imenom La Bomboniera. Kako sta navedeni osebi povezani s Samuelom Eppingerjem, je za zdaj nemogoče predvidevati, vendar že samo dejstvo, da se priimek, tako redek, kot je Eppinger, na tako majhnem območju pojavi večkrat, da vedeti, da neka povezava mora obstajati. 18 19 obstajati, čeprav je v mestu še živelo nekaj Judov. Samuel Eppinger, čigar datuma rojstva in smrti ne poznamo, se je poročil z Johanno Schein (1810–1868). Johanna se je rodila v Hahótu, umrla v Lentiju in bila pokopana Članek, ki je pred vami, je tako eden od poskusov, kako nekdaj cvetoči judovski na dolgovaškem judovskem pokopališču v bližini Lendave; njen nagrobnik tam stoji skupnosti v Dolnji Lendavi vsaj preko literature povrniti blišč in sijaj, ki ga je nekoč še danes. Dolgovaško judovsko pokopališče je bilo poleg dolnjelendavskega namreč imela. Mlajše generacije o judovskem prebivalstvu mesta in okolice ne vedo skoraj v drugi polovici 19. stoletja kraj zadnjega počitka tudi za mnoge Jude iz okoliških nič več. To je gotovo velika škoda, saj je bilo ravno judovsko prebivalstvo tisto, ki je mest. Samuel in Johanna sta imela zagotovo vsaj tri sinove, Josefa (1836–1882), pred več kot sto leti spremenilo Dolnjo Lendavo v središče širše regije. Sigmunda (1839–1903) in Sándorja (ok. 1841 – ok. 1914). Josef je postal trgovec v Csabrendku, Sigmund v Novi, Sándor pa v Lentiju. Ravno v povezavi s Sándorjem Družina Eppinger moramo poznati še dejstvo, da je njegova mati Johanna, ki je z možem sicer skoraj ves čas živela na območju Salomvárja in Nove, umrla v Lentiju. Moje mnenje je, da Do pred kratkim je javnost o življenju dolnjelendavske družine Eppinger vedela je Samuel Eppinger umrl okoli leta 1865 ali 1866 in žena se je tedaj preselila k sinu v zelo malo. V bistvu lahko vse, kar je bilo o tej družini znano, strnemo v eno poved: Lenti. To domnevo omogoča tudi podatek, da je Sándor v tem obdobju zagotovo bil Samuel Eppinger je bil lastnik mlina, opekarne in hotela Krona v mestu, njegov sin v Lentiju, saj se mu je v tem kraju leta 1865 rodila hči Bertha. Béla pa je bil eden od 23 Judov, ki so se po drugi svetovni vojni vrnili v mesto. Vse, kar boste o družini prebrali na naslednjih straneh, je tako rezultat večletnega dela, ki Za nadaljevanje zgodbe je pomemben predvsem Sigmund, ki je v zadnjih je obsegalo pregled zgodovinskih, rodoslovnih, ustnih in časopisnih virov, pravnih desetletjih 19. stoletja zaradi madžarizacije imen postal Zsigmond. Zsigmond se je dokumentov ter terensko delo na območju Dolnje Lendave, krajev v županiji Zala poročil s Fani Weisz (1844–1914) in v zakonu so se jima rodili (vsaj) trije otroci, in v Braziliji. Zgodba družine Eppinger lahko služi tudi kot model za poznavanje Ignác (1865–1944), Samuel (1869–1940) in Emanuel (1871–1940). O Zsigmondovem procesov v razvoju judovskih družin na območju županije Zala. življenju ne vemo veliko, le toliko, da je bil trgovec v krajih Söjtör in Hahót in da je v Hahótu tudi umrl. V zvezi z njegovo smrtjo pa vemo, da je bil smrtno bolan, zato Čeprav se je dolnjelendavska epizoda v zgodbi družine Eppinger začela šele leta se je nekega dne poslovil od svoje družine in naredil samomor s strelnim orožjem. 1907, ko se je glava družine, prej omenjeni Samuel Eppinger, preselil iz kraja Hahót Žena Fani se je s sinom Samuelom leta 1907 preselila v Dolnjo Lendavo in tam leta na Madžarskem v Dolnjo Lendavo, se mi za celoten razplet dogodkov in razumevanje 1914 umrla. Sin Ignác se je poročil s Szereno Reich (1875–1944), sestro Samuela zdi pomembno na kratko predstaviti tudi razvoj družine pred letom 1907. Reicha, enega največjih industrialcev tedanje Madžarske. Družina je dlje časa živela v kraju Letenye, nato pa se je preselila v Székesfehérvár. Ignác je v tem kraju ustanovil Zgodba se začne na prehodu iz 18. v 19. stoletje na območju županije Zala. Najstarejši opekarno in mlin. Celotna tamkajšnja družina Eppinger je bila leta 1944 deportirana znani član družine Eppinger je tako Samuel Eppinger (ded Samuela Eppingerja), v Auschwitz; domov se ni vrnil nihče izmed njih. Emanuel se je preselil na Dunaj ki je najverjetneje tudi prvi član družine s priimkom Eppinger, saj je na mnogih in se poročil z Berto Tauber. Rodil se jima je sin Ernst Imre Eppinger. Postal je dokumentih naveden kot Samuel Ascher, kar je patronimično poimenovanje Judov zdravnik, pred deportacijami pa je skupaj z materjo pobegnil v Združene države v obdobju pred prevzemom priimkov in tako najverjetneje poimenuje Samuela, sina Amerike. Ena veja družine Eppinger živi v ZDA še danes. Ascherja. Območje, na katerem lahko zasledimo Samuela Eppingerja, predstavljajo predvsem kraji Salomvár, Csabrendek in Nova na sosednjem Madžarskem. Zanimivo Zgodba dolnjelendavskih Eppingerjev se začne s selitvijo Samuela Eppingerja je, da z območja Salomvárja, kjer se je dlje časa zadrževal Samuel, izvira še kar leta 1907 iz Hahóta v Dolnjo Lendavo. Samuel je bil poročen z Ilono Fürst (1876– nekaj oseb s priimkom Eppinger, ki je sicer na Madžarskem zelo redek. Tako se 1944), ki je bila med drugim teta Janeza Fürsta, ta pa mož Elizabete Deutsch, ene je v Salomvárju rodil tudi Lázár Eppinger (1823–1918), budimpeški veletrgovec in od triindvajsetih dolnjelendavskih Judov, ki so se vrnili domov. Samuelu in Iloni se ustanovitelj podjetja Eppinger Lázár és fiai, enega največjih podjetij v 19. stoletju v je že pred potjo v Dolnjo Lendavo rodilo šest otrok: Ferenc (1897–1897), Erzsébet Budimpešti. Drugi znani Eppinger z območja Salomvárja, ki ima danes približno (1898–1944), Béla (1900–1979), Anna (1903–1944), László (1905–1992) in Hermin 600 prebivalcev, je bil József/Giuseppe Eppinger (ok. 1828 –1908). V drugi polovici (1907–1999). 19. stoletja se je preselil v Trst in tam ustanovil eno najstarejših slaščičarn v mestu, ki obratuje še danes z imenom La Bomboniera. Kako sta navedeni osebi povezani s Samuelom Eppingerjem, je za zdaj nemogoče predvidevati, vendar že samo dejstvo, da se priimek, tako redek, kot je Eppinger, na tako majhnem območju pojavi večkrat, da vedeti, da neka povezava mora obstajati. 18 19 Kot že omenjeno, je svetovna gospodarska kriza, ki se je začela leta 1929, z dvoletno zamudo prizadela tudi judovsko prebivalstvo v Dolnji Lendavi. Izjema ni bil niti Samuel Eppinger. Časopisi iz tega obdobja namreč poročajo, da je kolaps enega pomembnejših agrarnih podjetij tega območja, Agrarie iz Čakovca, prizadel tudi njene tri glavne delničarje, eden teh pa je bil Samuel.9 Domnevamo lahko, da je kolaps trga popolnoma ohromil gospodarstvo in prišlo je do ogromnega izpada dohodka, ki je povzročil vsaj delni propad mnogih judovskih družin. Ker se je na trgu bila neizprosna bitka za stranke, je marsikdaj prišlo tudi do neljubih spopadov med podjetneži. Vedeti je treba, da so v začetku tridesetih let v okolici Dolnje Lendave delovali trije mlini, dolgovaški v Schwarzevi lasti, dolnjelendavski v lasti Eppingerjev in čentibski v Tokovi lasti. 22. novembra 1931 je skoraj popolnoma pogorel mlin v Čentibi, ki ni bil zavarovan, zaradi česar je posestnik Toka precej obubožal. Šele nekaj mesecev kasneje je orožništvo prišlo na sled sumu, da je bil požar podtaknjen, in po vrsti pričanj je bil na deset let težke ječe obtožen Ludvik Hozjan, ki je popolnoma prevzel krivdo. Toda pri tem je zanimivo, da je Hozjan vsaj nekajkrat spremenil svoje pričanje. Kar nekaj časa je namreč vztrajal pri tem, da mu je Eppinger obljubil 10.000 dinarjev za požig mlina, kar je potrdila še ena priča. A epilog je vendarle ostal tak, da je Hozjan pristal v zaporu, Eppinger pa na prostosti. Slika 1: Fotografija družine Eppinger v Dolnji Lendavi. Z leve proti desni stojijo: Béla Eppinger, Erzsébet Zitter, dr. Josef Salomon Zitter, Anna Eppinger, László A dejstvo je, da po teh škandalih blišč družine Eppinger ni bil več tak kot pred Eppinger in Hermin Eppinger. Z leve sedijo: Ilona Eppinger, Hans Kohlmann in tem, predvsem v obdobju pred prvo svetovno vojno. Družina je bila še naprej Samuel Eppinger. lastnica opekarne, mlina in hotela Krona, kar jim je omogočalo več kot spodobno življenje, a velikih investicij vse do smrti Samuela Eppingerja leta 1940 ni bilo več. Samuel je že pred prihodom v Dolnjo Lendavo kupil hišo Kálmána Patakyja Toda obdobje stagnacije in počasnega upada gospodarskega pomena pred začetkom st., očeta svetovno znanega opernega pevca Kálmána Patakyja ml. (1896–1964). druge svetovne vojne je prineslo tudi nove povezave z okoliškimi mesti, predvsem Že kmalu po naselitvi je ustanovil mlin in opekarno, ki je izdelovala opeke z v smislu porok otrok. V naslednjih vrsticah bom tako predstavil zgodbe vsakega vžganimi inicialkami lastnika (ES). Zanimivo je, da je Ignác, Samuelov brat, ki je otroka očeta Samuela in žene Ilone; slednja je bila leta 1944 umorjena v plinskih imel opekarno v Székesfehérvárju, prav tako imel opekarno in je izdeloval opeke z celicah v Auschwitzu. vžganimi inicialkami EI. Samuel je z mlinom in opekarno v Dolnji Lendavi začel pravo revolucijo. Naslednji velik podvig je načrtoval že leta 1909; tedaj je imel namen Prvi otrok, Ferenc, je umrl nekaj dni po rojstvu leta 1897. Kot naslednja se je s pomočjo svojega mlina elektrificirati Dolnjo Lendavo, vendar načrt ni bil uresničen leta 1898 rodila hčerka Erzsébet (umrla 1944). Šolo je obiskovala v Dolnji Lendavi in Dolnja Lendava je elektriko dobila šele v tridesetih letih. Vse do začetka prve in Nagykanizsi, obiski strica Emanuela pa so jo pogosto vodili na Dunaj. Tam je svetovne vojne je zgodbo družine Eppinger zaznamoval hiter gospodarski razvoj, spoznala svojega moža, odvetnika dr. Josefa Samuela Zitterja (1896–1938), s katerim ki je vodil tudi do vzpona v družbi. Čeprav s Trianonsko mirovno pogodbo Dolnja se je poročila leta 1926 na Dunaju. Zitter je bil član ene prominentnejših odvetniških Lendava ni ostala v okviru Madžarske in je nova oblast preganjala dolnjelendavsko družin, ki se je na območje Dunaja preselila iz kraja Czernowitz v današnji Ukrajini. judovstvo kot nevaren promadžarski element, je Samuel leta 1925 odkupil hotel Po nenadni bolezni je leta 1938 umrl. Zelo zanimive so okoliščine njegove smrti, Krona, ob gradu najverjetneje najmarkantnejšo stavbo Dolnje Lendave v tem o katerih je podrobneje poročal tudi časopis Neue Wiener Tagblatt.10 Zitter je bil obdobju. Nakup je sprožil ogromno polemik tudi v časopisju, saj so Samuelu oblasti namreč na obisku pri enem svojih najboljših prijateljev, Hugu Augustu Thimigu postavile vrsto ovir, a mu je nakup vseeno uspelo izvesti. V obdobju dvajsetih let (1854–1944), igralcu in članu najbolj znane avstrijske igralske družine Thimig. Tam je bila družina Eppinger zagotovo najpomembnejša (judovska) družina v Dolnji se je okužil z bakterijo, ki jo prenašajo papagaji in povzroči bolezen psitakozo (v Lendavi, kar dokazujejo že posesti in obrati v njihovi lasti. Ob tem je bil Samuel še nemško govorečem prostoru jo poznajo kot Papageienkrankheit, lat. psittacosis). V pomemben delničar v velikih podjetjih v bližnjem Čakovcu in Nagykanizsi, ki je bila bolnišnico so bili prepeljani tudi vsi člani družine Thimig, a so okužbo vsi preživeli, že tradicionalno močno povezana z dolnjelendavskim judovstvom, saj je tam šolanje nadaljevala večina judovskih dijakov. 9 Aretacija milijonarjev iz Čakovca, Jugoslovan, 1. 2. 1931, let. 2, št. 25, str. 4. 10 Neue Wiener Tagblatt, 25. 2. 1938. 20 21 Kot že omenjeno, je svetovna gospodarska kriza, ki se je začela leta 1929, z dvoletno zamudo prizadela tudi judovsko prebivalstvo v Dolnji Lendavi. Izjema ni bil niti Samuel Eppinger. Časopisi iz tega obdobja namreč poročajo, da je kolaps enega pomembnejših agrarnih podjetij tega območja, Agrarie iz Čakovca, prizadel tudi njene tri glavne delničarje, eden teh pa je bil Samuel.9 Domnevamo lahko, da je kolaps trga popolnoma ohromil gospodarstvo in prišlo je do ogromnega izpada dohodka, ki je povzročil vsaj delni propad mnogih judovskih družin. Ker se je na trgu bila neizprosna bitka za stranke, je marsikdaj prišlo tudi do neljubih spopadov med podjetneži. Vedeti je treba, da so v začetku tridesetih let v okolici Dolnje Lendave delovali trije mlini, dolgovaški v Schwarzevi lasti, dolnjelendavski v lasti Eppingerjev in čentibski v Tokovi lasti. 22. novembra 1931 je skoraj popolnoma pogorel mlin v Čentibi, ki ni bil zavarovan, zaradi česar je posestnik Toka precej obubožal. Šele nekaj mesecev kasneje je orožništvo prišlo na sled sumu, da je bil požar podtaknjen, in po vrsti pričanj je bil na deset let težke ječe obtožen Ludvik Hozjan, ki je popolnoma prevzel krivdo. Toda pri tem je zanimivo, da je Hozjan vsaj nekajkrat spremenil svoje pričanje. Kar nekaj časa je namreč vztrajal pri tem, da mu je Eppinger obljubil 10.000 dinarjev za požig mlina, kar je potrdila še ena priča. A epilog je vendarle ostal tak, da je Hozjan pristal v zaporu, Eppinger pa na prostosti. Slika 1: Fotografija družine Eppinger v Dolnji Lendavi. Z leve proti desni stojijo: Béla Eppinger, Erzsébet Zitter, dr. Josef Salomon Zitter, Anna Eppinger, László A dejstvo je, da po teh škandalih blišč družine Eppinger ni bil več tak kot pred Eppinger in Hermin Eppinger. Z leve sedijo: Ilona Eppinger, Hans Kohlmann in tem, predvsem v obdobju pred prvo svetovno vojno. Družina je bila še naprej Samuel Eppinger. lastnica opekarne, mlina in hotela Krona, kar jim je omogočalo več kot spodobno življenje, a velikih investicij vse do smrti Samuela Eppingerja leta 1940 ni bilo več. Samuel je že pred prihodom v Dolnjo Lendavo kupil hišo Kálmána Patakyja Toda obdobje stagnacije in počasnega upada gospodarskega pomena pred začetkom st., očeta svetovno znanega opernega pevca Kálmána Patakyja ml. (1896–1964). druge svetovne vojne je prineslo tudi nove povezave z okoliškimi mesti, predvsem Že kmalu po naselitvi je ustanovil mlin in opekarno, ki je izdelovala opeke z v smislu porok otrok. V naslednjih vrsticah bom tako predstavil zgodbe vsakega vžganimi inicialkami lastnika (ES). Zanimivo je, da je Ignác, Samuelov brat, ki je otroka očeta Samuela in žene Ilone; slednja je bila leta 1944 umorjena v plinskih imel opekarno v Székesfehérvárju, prav tako imel opekarno in je izdeloval opeke z celicah v Auschwitzu. vžganimi inicialkami EI. Samuel je z mlinom in opekarno v Dolnji Lendavi začel pravo revolucijo. Naslednji velik podvig je načrtoval že leta 1909; tedaj je imel namen Prvi otrok, Ferenc, je umrl nekaj dni po rojstvu leta 1897. Kot naslednja se je s pomočjo svojega mlina elektrificirati Dolnjo Lendavo, vendar načrt ni bil uresničen leta 1898 rodila hčerka Erzsébet (umrla 1944). Šolo je obiskovala v Dolnji Lendavi in Dolnja Lendava je elektriko dobila šele v tridesetih letih. Vse do začetka prve in Nagykanizsi, obiski strica Emanuela pa so jo pogosto vodili na Dunaj. Tam je svetovne vojne je zgodbo družine Eppinger zaznamoval hiter gospodarski razvoj, spoznala svojega moža, odvetnika dr. Josefa Samuela Zitterja (1896–1938), s katerim ki je vodil tudi do vzpona v družbi. Čeprav s Trianonsko mirovno pogodbo Dolnja se je poročila leta 1926 na Dunaju. Zitter je bil član ene prominentnejših odvetniških Lendava ni ostala v okviru Madžarske in je nova oblast preganjala dolnjelendavsko družin, ki se je na območje Dunaja preselila iz kraja Czernowitz v današnji Ukrajini. judovstvo kot nevaren promadžarski element, je Samuel leta 1925 odkupil hotel Po nenadni bolezni je leta 1938 umrl. Zelo zanimive so okoliščine njegove smrti, Krona, ob gradu najverjetneje najmarkantnejšo stavbo Dolnje Lendave v tem o katerih je podrobneje poročal tudi časopis Neue Wiener Tagblatt.10 Zitter je bil obdobju. Nakup je sprožil ogromno polemik tudi v časopisju, saj so Samuelu oblasti namreč na obisku pri enem svojih najboljših prijateljev, Hugu Augustu Thimigu postavile vrsto ovir, a mu je nakup vseeno uspelo izvesti. V obdobju dvajsetih let (1854–1944), igralcu in članu najbolj znane avstrijske igralske družine Thimig. Tam je bila družina Eppinger zagotovo najpomembnejša (judovska) družina v Dolnji se je okužil z bakterijo, ki jo prenašajo papagaji in povzroči bolezen psitakozo (v Lendavi, kar dokazujejo že posesti in obrati v njihovi lasti. Ob tem je bil Samuel še nemško govorečem prostoru jo poznajo kot Papageienkrankheit, lat. psittacosis). V pomemben delničar v velikih podjetjih v bližnjem Čakovcu in Nagykanizsi, ki je bila bolnišnico so bili prepeljani tudi vsi člani družine Thimig, a so okužbo vsi preživeli, že tradicionalno močno povezana z dolnjelendavskim judovstvom, saj je tam šolanje nadaljevala večina judovskih dijakov. 9 Aretacija milijonarjev iz Čakovca, Jugoslovan, 1. 2. 1931, let. 2, št. 25, str. 4. 10 Neue Wiener Tagblatt, 25. 2. 1938. 20 21 Josef Salomon Zitter pa je že nekaj tednov kasneje bolezni podlegel. Po njegovi ki so imele izvor v grozodejstvih druge svetovne vojne. Nova oblast mu prav tako smrti se je Erzsébet preselila nazaj k staršem v Dolnjo Lendavo in s sabo pripeljala ni bila v pomoč, saj je bil kot pripadnik ene najbogatejših judovskih družin tarča tudi pohištvo, ki je pripadalo njenemu možu. To je bilo tudi edino, kar ji je ostalo mnogih pritiskov. Zaradi tega se je leta 1948, potem ko mu je oblast z zakoni o od življenja na Dunaju, saj so ji gestapovci takoj po priključitvi Avstrije tretjemu nacionalizaciji pobrala vse, odločil, da se preseli na Madžarsko. Na Madžarskem rajhu zaplenili dva avtomobila in stanovanje; vse to družini nikoli ni bilo vrnjeno. se je poročil z Ilono Szücs in vse do leta 1966 sta živela v Hahótu, Nagykanizsi in Skupaj z materjo je bila 26. aprila deportirana v Nagykanizso in nato v Auschwitz. Budimpešti. Zatem se je preselil nazaj v Dolnjo Lendavo in 10. julija tam tudi umrl. Vsa dela s področja zgodovine dolnjelendavskega judovstva navajajo, da je Erzsébet Zitter umrla v Auschwitzu, vendar je dejansko umrla v koncentracijskem taborišču Stutthof, kamor je bila kot številka 50.986 deportirana 20. julija 1944 in kjer je umrla 3. decembra 1944. Dodatnih nekaj mesecev življenja si je najverjetneje izborila s tem, ko je trdila, da se je rodila deset let pozneje, kot se je dejansko. Ker Erzsébet in Josef nista imela otrok, je za Erzsébet Eppinger ostalo le meščansko pohištvo, ki je danes eden osrednjih razstavnih elementov v Muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva v Lendavi. Slika 3: Béla Eppinger Najmanj podatkov imamo o življenju hčere Anne (1903–1944). Šolanje je končala v Dolnji Lendavi in Nagykanizsi, kjer je živela v tridesetih letih. Anna je bila skupaj z materjo Ilono in sestro Erzsébet deportirana v Auschwitz. Slika 2: Fotografija Erzsébet Zitter, moža Josefa in nečaka Hansa v Dolnji Lendavi Drugi preživeli fant v družini je bil László (1905–1992). Šolanje je opravil enako kot drugi otroci in skupaj z bratom Bélo je študiral v Dresdnu. Po prvi svetovni Naslednji otrok Samuela in Ilone je bil Béla, rojen leta 1900 (umrl 1979). Šolanje vojni je delal v očetovem mlinu in opekarni. Leta 1932 se je Lászlu in Erzsébet je opravil v Dolnji Lendavi in Nagykanizsi, zatem pa študiral na Tehniški univerzi v Vlaj, dekletu iz krščanske družine, rodil sin Vladislav; ta je kasneje prevzel priimek Dresdnu. Po prvi svetovni vojni je postajal vse pomembnejša oseba v gospodarskem Pandur, njegov sin pa je bil znani slovenski režiser Tomaž Pandur (1963–2016). Ker življenju Dolnje Lendave, sčasoma je opravljal tudi vedno več dela v opekarni in poroka s krščanskim dekletom ni prišla v poštev, se je László poročil z Ireno Strausz mlinu. Veliko povpraševanje po dežnikih ga je vodilo do sodelovanja z Ludvikom (1916–1998), dekletom iz Budimpešte. Njena mati Aranka Rosenberg je mladost Blauom; leta 1925 sta skupaj ustanovila družabniško podjetje Jadran. Tudi Jadran je preživela v Dolnji Lendavi in najverjetneje je Irena tako tudi spoznala Lászla. Leta postal žrtev gospodarske krize in je propadel leta 1933, saj ni zmogel konkurence 1939 se je zakoncema v Dolnji Lendavi rodil sin Imre György in družina je julija neprimerno večje tovarne dežnikov Hungarie. Béla je v tridesetih letih nosil barve 1939 pred nacizmom pobegnila v Latinsko Ameriko. Pred potjo sta László in Irena najstarejšega nogometnega kluba na območju današnje Slovenije, ŠK Lendava. spremenila veroizpoved v reformirano, kar potrjujejo tudi zapisi v krstni matični Ob tem je bil tudi navdušen igralec tenisa. Leta 1942 je bil deportiran v delovna knjigi reformirane župnije v Motvarjevcih. Imre György se je leta 2006 po 67 letih taborišča na Madžarskem in tako se je izognil usodi matere in sester, ki so končale vrnil v domači kraj in spoznal žensko, ki je poklicala babico pri njegovem rojstvu. v Auschwitzu. Leta 1945 se je vrnil v mesto, kjer ni bilo nikogar več od njegove Ta ženska je bila njegova teta Ilona Eppinger, žena njegovega strica Béle. Potomci družine. Iz njegovih pisem izvemo, da se je boril s hudimi psihološkimi težavami, Lászla in Irene Eppinger danes živijo v Braziliji. 22 23 Josef Salomon Zitter pa je že nekaj tednov kasneje bolezni podlegel. Po njegovi ki so imele izvor v grozodejstvih druge svetovne vojne. Nova oblast mu prav tako smrti se je Erzsébet preselila nazaj k staršem v Dolnjo Lendavo in s sabo pripeljala ni bila v pomoč, saj je bil kot pripadnik ene najbogatejših judovskih družin tarča tudi pohištvo, ki je pripadalo njenemu možu. To je bilo tudi edino, kar ji je ostalo mnogih pritiskov. Zaradi tega se je leta 1948, potem ko mu je oblast z zakoni o od življenja na Dunaju, saj so ji gestapovci takoj po priključitvi Avstrije tretjemu nacionalizaciji pobrala vse, odločil, da se preseli na Madžarsko. Na Madžarskem rajhu zaplenili dva avtomobila in stanovanje; vse to družini nikoli ni bilo vrnjeno. se je poročil z Ilono Szücs in vse do leta 1966 sta živela v Hahótu, Nagykanizsi in Skupaj z materjo je bila 26. aprila deportirana v Nagykanizso in nato v Auschwitz. Budimpešti. Zatem se je preselil nazaj v Dolnjo Lendavo in 10. julija tam tudi umrl. Vsa dela s področja zgodovine dolnjelendavskega judovstva navajajo, da je Erzsébet Zitter umrla v Auschwitzu, vendar je dejansko umrla v koncentracijskem taborišču Stutthof, kamor je bila kot številka 50.986 deportirana 20. julija 1944 in kjer je umrla 3. decembra 1944. Dodatnih nekaj mesecev življenja si je najverjetneje izborila s tem, ko je trdila, da se je rodila deset let pozneje, kot se je dejansko. Ker Erzsébet in Josef nista imela otrok, je za Erzsébet Eppinger ostalo le meščansko pohištvo, ki je danes eden osrednjih razstavnih elementov v Muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva v Lendavi. Slika 3: Béla Eppinger Najmanj podatkov imamo o življenju hčere Anne (1903–1944). Šolanje je končala v Dolnji Lendavi in Nagykanizsi, kjer je živela v tridesetih letih. Anna je bila skupaj z materjo Ilono in sestro Erzsébet deportirana v Auschwitz. Slika 2: Fotografija Erzsébet Zitter, moža Josefa in nečaka Hansa v Dolnji Lendavi Drugi preživeli fant v družini je bil László (1905–1992). Šolanje je opravil enako kot drugi otroci in skupaj z bratom Bélo je študiral v Dresdnu. Po prvi svetovni Naslednji otrok Samuela in Ilone je bil Béla, rojen leta 1900 (umrl 1979). Šolanje vojni je delal v očetovem mlinu in opekarni. Leta 1932 se je Lászlu in Erzsébet je opravil v Dolnji Lendavi in Nagykanizsi, zatem pa študiral na Tehniški univerzi v Vlaj, dekletu iz krščanske družine, rodil sin Vladislav; ta je kasneje prevzel priimek Dresdnu. Po prvi svetovni vojni je postajal vse pomembnejša oseba v gospodarskem Pandur, njegov sin pa je bil znani slovenski režiser Tomaž Pandur (1963–2016). Ker življenju Dolnje Lendave, sčasoma je opravljal tudi vedno več dela v opekarni in poroka s krščanskim dekletom ni prišla v poštev, se je László poročil z Ireno Strausz mlinu. Veliko povpraševanje po dežnikih ga je vodilo do sodelovanja z Ludvikom (1916–1998), dekletom iz Budimpešte. Njena mati Aranka Rosenberg je mladost Blauom; leta 1925 sta skupaj ustanovila družabniško podjetje Jadran. Tudi Jadran je preživela v Dolnji Lendavi in najverjetneje je Irena tako tudi spoznala Lászla. Leta postal žrtev gospodarske krize in je propadel leta 1933, saj ni zmogel konkurence 1939 se je zakoncema v Dolnji Lendavi rodil sin Imre György in družina je julija neprimerno večje tovarne dežnikov Hungarie. Béla je v tridesetih letih nosil barve 1939 pred nacizmom pobegnila v Latinsko Ameriko. Pred potjo sta László in Irena najstarejšega nogometnega kluba na območju današnje Slovenije, ŠK Lendava. spremenila veroizpoved v reformirano, kar potrjujejo tudi zapisi v krstni matični Ob tem je bil tudi navdušen igralec tenisa. Leta 1942 je bil deportiran v delovna knjigi reformirane župnije v Motvarjevcih. Imre György se je leta 2006 po 67 letih taborišča na Madžarskem in tako se je izognil usodi matere in sester, ki so končale vrnil v domači kraj in spoznal žensko, ki je poklicala babico pri njegovem rojstvu. v Auschwitzu. Leta 1945 se je vrnil v mesto, kjer ni bilo nikogar več od njegove Ta ženska je bila njegova teta Ilona Eppinger, žena njegovega strica Béle. Potomci družine. Iz njegovih pisem izvemo, da se je boril s hudimi psihološkimi težavami, Lászla in Irene Eppinger danes živijo v Braziliji. 22 23 Slika 5: Od leve proti desni: dr. Josef Salomon Zitter, Hugo August Thimig, Hermin Eppinger in Erzsébet Zitter na Dunaju Slika 4: László Eppinger, žena Irena in sin v Braziliji Nekdaj ena najpomembnejših dolnjelendavskih judovskih družin danes v Lendavi nima več nobenega potomca. A vendarle je za njimi ostala neprecenljiva dediščina, ki Morda najbolj zanimiva od vseh zgodb je zgodba najmlajšega otroka v družini jo odseva stavba nekdanjega hotela Krona, danes stavba Občine Lendava, salonsko Eppinger, hčere Hermin (1907–1999). Hermin ali »Mucus«, kot so jo klicali domači, pohištvo v Muzeju meščanstva, tiskarstva ter dežnikarstva ter zapisi njihove zgodbe je bila v dvajsetih letih vratarka dolnjelendavskega rokometnega kluba Hasena. v različnih publikacijah. Sredi dvajsetih let se je preselila na Dunaj in se poročila z inženirjem Wilhelmom Kohlmannom, čigar družina je izvirala z območja kraja Sárvár na Madžarskem. Leta Eno najpomembnejših vprašanj v povezavi z družino je bilo vezano na pot 1930 se je zakoncema rodil sin Hans. Julija 1936 je Wilhelm umrl in Hermin se Herminine in Lászlove družine v Latinsko Ameriko. Mnogi so njuno pot upravičevali je s sinom preselila k staršem v Dolnjo Lendavo. Glede na podatke je bila ravno z dejstvom, da je verjetno prišlo do družinskih težav, a vendarle je resnica zelo daleč Hermin tista, ki je spodbujala brata Lászla za pot v Latinsko Ameriko. Težava je od tega. Odgovor na vprašanje, zakaj so se odločili za pot v neznano deželo, je – bila, da Hermin zaradi judovskega priimka ni mogla zapustiti Evrope iz bližnjih podobno kot celotna zgodba – zelo zapleten. V svojem dosedanjem raziskovanju še pristanišč, zato je njen oče Samuel neznanemu gospodu iz Nagykanizse plačal nisem naletel na pričevanja, v katerih bi zasledil, da je kdo od dolnjelendavskih Judov 1.000.000 tedanjih dinarjev, da je hčeri dal priimek in ji omogočil pot iz francoskega predvideval, da se bo zgodilo nekaj hudega in da se judovskemu prebivalstvu ne piše pristanišča Boulogne-sur-Mer. Hermin je v Argentini postala Erminia in uporabljala nič dobrega. Pisma potrjujejo, da je Hermin na pot napeljala skrb za svojega otroka novi priimek, ki je za vse večne čase izbrisal sledi o njenem resničnem poreklu. Ker in iz istega razloga ji je sledil tudi Lászlo. Drugi otroci niso verjeli v črni scenarij, sta sin Hans, ki je uporabljal ime Juan, in njegova žena umrla mlada, je Hermin ki se je kmalu zatem zares uresničil. Pri tem je treba pojasniti, da so bile razmere na vzgojila svoji vnukinji, obe pa vse do njene smrti leta 1999 nista vedeli nič o njenem Dunaju, kjer je živela Hermin, zelo drugačne od tistih, v katerih so živeli Eppingerji domačem kraju in njeni zgodbi. Po njeni smrti sta našli zaboj, poln fotografij in v Dolnji Lendavi. Količina informacij, ki so jih Judje imeli tam, je bila neprimerno pisem iz Dolnje Lendave, o kateri nista slišali nikoli prej. Zgodbo, ki je pred vami, večja in ravno to je pomembno prispevalo k temu, da sta Hermin in Lászlo zapustila sta tako prvič slišali februarja 2016, ko je avtor članka obiskal družino Eppinger v Evropo tik pred začetkom druge svetovne vojne. Braziliji. Vprašanje, ki se povezuje s tem, je tudi, zakaj ravno Argentina. Šele z donedavnimi raziskavami, ki so pomembno zatresle tudi druga področja, mi je uspelo dokazati, da je Wilhelm Kohlmann Argentino obiskal že pred poroko s Hermin. Zelo zanimiv je bil predvsem namen obiska: obiskal je namreč brata, rojenega z imenom Fritz 24 25 Slika 5: Od leve proti desni: dr. Josef Salomon Zitter, Hugo August Thimig, Hermin Eppinger in Erzsébet Zitter na Dunaju Slika 4: László Eppinger, žena Irena in sin v Braziliji Nekdaj ena najpomembnejših dolnjelendavskih judovskih družin danes v Lendavi nima več nobenega potomca. A vendarle je za njimi ostala neprecenljiva dediščina, ki Morda najbolj zanimiva od vseh zgodb je zgodba najmlajšega otroka v družini jo odseva stavba nekdanjega hotela Krona, danes stavba Občine Lendava, salonsko Eppinger, hčere Hermin (1907–1999). Hermin ali »Mucus«, kot so jo klicali domači, pohištvo v Muzeju meščanstva, tiskarstva ter dežnikarstva ter zapisi njihove zgodbe je bila v dvajsetih letih vratarka dolnjelendavskega rokometnega kluba Hasena. v različnih publikacijah. Sredi dvajsetih let se je preselila na Dunaj in se poročila z inženirjem Wilhelmom Kohlmannom, čigar družina je izvirala z območja kraja Sárvár na Madžarskem. Leta Eno najpomembnejših vprašanj v povezavi z družino je bilo vezano na pot 1930 se je zakoncema rodil sin Hans. Julija 1936 je Wilhelm umrl in Hermin se Herminine in Lászlove družine v Latinsko Ameriko. Mnogi so njuno pot upravičevali je s sinom preselila k staršem v Dolnjo Lendavo. Glede na podatke je bila ravno z dejstvom, da je verjetno prišlo do družinskih težav, a vendarle je resnica zelo daleč Hermin tista, ki je spodbujala brata Lászla za pot v Latinsko Ameriko. Težava je od tega. Odgovor na vprašanje, zakaj so se odločili za pot v neznano deželo, je – bila, da Hermin zaradi judovskega priimka ni mogla zapustiti Evrope iz bližnjih podobno kot celotna zgodba – zelo zapleten. V svojem dosedanjem raziskovanju še pristanišč, zato je njen oče Samuel neznanemu gospodu iz Nagykanizse plačal nisem naletel na pričevanja, v katerih bi zasledil, da je kdo od dolnjelendavskih Judov 1.000.000 tedanjih dinarjev, da je hčeri dal priimek in ji omogočil pot iz francoskega predvideval, da se bo zgodilo nekaj hudega in da se judovskemu prebivalstvu ne piše pristanišča Boulogne-sur-Mer. Hermin je v Argentini postala Erminia in uporabljala nič dobrega. Pisma potrjujejo, da je Hermin na pot napeljala skrb za svojega otroka novi priimek, ki je za vse večne čase izbrisal sledi o njenem resničnem poreklu. Ker in iz istega razloga ji je sledil tudi Lászlo. Drugi otroci niso verjeli v črni scenarij, sta sin Hans, ki je uporabljal ime Juan, in njegova žena umrla mlada, je Hermin ki se je kmalu zatem zares uresničil. Pri tem je treba pojasniti, da so bile razmere na vzgojila svoji vnukinji, obe pa vse do njene smrti leta 1999 nista vedeli nič o njenem Dunaju, kjer je živela Hermin, zelo drugačne od tistih, v katerih so živeli Eppingerji domačem kraju in njeni zgodbi. Po njeni smrti sta našli zaboj, poln fotografij in v Dolnji Lendavi. Količina informacij, ki so jih Judje imeli tam, je bila neprimerno pisem iz Dolnje Lendave, o kateri nista slišali nikoli prej. Zgodbo, ki je pred vami, večja in ravno to je pomembno prispevalo k temu, da sta Hermin in Lászlo zapustila sta tako prvič slišali februarja 2016, ko je avtor članka obiskal družino Eppinger v Evropo tik pred začetkom druge svetovne vojne. Braziliji. Vprašanje, ki se povezuje s tem, je tudi, zakaj ravno Argentina. Šele z donedavnimi raziskavami, ki so pomembno zatresle tudi druga področja, mi je uspelo dokazati, da je Wilhelm Kohlmann Argentino obiskal že pred poroko s Hermin. Zelo zanimiv je bil predvsem namen obiska: obiskal je namreč brata, rojenega z imenom Fritz 24 25 Kohlmann leta 1893. Toda oseba z imenom Fritz Kohlmann, ki bi bila rojena leta The Jews of Dolnja Lendava and the world – the 1893 na Dunaju, v Argentini nikoli ni živela. Kako je to mogoče? Pregled dostopnih virov mi je vendarle ponudil odgovor. Fritz Kohlmann je po prihodu v Argentino leta Eppinger family 1920 spremenil svoje ime v ime Federico in postal najslavnejši argentinski fotograf medvojnega obdobja, Federico Kohlmann. Zatem je sled za njim popolnoma izginila Dejan Süč1 in še danes se ne ve, kje je umrl oziroma kje je pokopan. Key words: Jews, Lendava, family chronicle Zgodba, ki se je začela na območju županije Zala pred več kot dvestotimi leti, se nadaljevala na Dunaju, v Székesfehérvárju in v Dolnji Lendavi, danes svoje The Eppinger family represents one of the most important Jewish families in the nadaljevanje piše v Severni in Južni Ameriki. history of Lendava, since the members of the family led the economic and cultural life in the city for several years. They owned a mill and brickworks, as well as the Ob tem, ko je zgodba družine Eppinger zdaj že vsaj do neke mere razodeta, pa Krona hotel. The article represents their story from their settling in the area of čaka vsaj še petdeset dolnjelendavskih judovskih družin na dan, ko bo tudi njihova the Zala district at the end of the 18th Century, their gradual dispersion into the zgodba predstavljena javnosti. whole area of Austria-Hungary in the second half of the 19th Century and their life before the beginning of the Second World War. Around half of the members of the family suffered the same fate as thousands of Jews and died in the concentration camps, while the second half managed to escape from the Nazi maelstrom and their descendants live still in North and South America today. A historical introduction is added to the story about the Eppingers, with the intention to better understand the history of the Jews from Dolnja Lendava. 1 Dejan SÜČ, historian, Lendava. 26 27 Kohlmann leta 1893. Toda oseba z imenom Fritz Kohlmann, ki bi bila rojena leta The Jews of Dolnja Lendava and the world – the 1893 na Dunaju, v Argentini nikoli ni živela. Kako je to mogoče? Pregled dostopnih virov mi je vendarle ponudil odgovor. Fritz Kohlmann je po prihodu v Argentino leta Eppinger family 1920 spremenil svoje ime v ime Federico in postal najslavnejši argentinski fotograf medvojnega obdobja, Federico Kohlmann. Zatem je sled za njim popolnoma izginila Dejan Süč1 in še danes se ne ve, kje je umrl oziroma kje je pokopan. Key words: Jews, Lendava, family chronicle Zgodba, ki se je začela na območju županije Zala pred več kot dvestotimi leti, se nadaljevala na Dunaju, v Székesfehérvárju in v Dolnji Lendavi, danes svoje The Eppinger family represents one of the most important Jewish families in the nadaljevanje piše v Severni in Južni Ameriki. history of Lendava, since the members of the family led the economic and cultural life in the city for several years. They owned a mill and brickworks, as well as the Ob tem, ko je zgodba družine Eppinger zdaj že vsaj do neke mere razodeta, pa Krona hotel. The article represents their story from their settling in the area of čaka vsaj še petdeset dolnjelendavskih judovskih družin na dan, ko bo tudi njihova the Zala district at the end of the 18th Century, their gradual dispersion into the zgodba predstavljena javnosti. whole area of Austria-Hungary in the second half of the 19th Century and their life before the beginning of the Second World War. Around half of the members of the family suffered the same fate as thousands of Jews and died in the concentration camps, while the second half managed to escape from the Nazi maelstrom and their descendants live still in North and South America today. A historical introduction is added to the story about the Eppingers, with the intention to better understand the history of the Jews from Dolnja Lendava. 1 Dejan SÜČ, historian, Lendava. 26 27 Uničenje judovske skupnosti na avstrijskem in kljub naraščajočemu antisemitizmu v dvajsetih in tridesetih letih ter vzponu nacionalsocializma je imel skoraj brezskrbno otroštvo. To pa se je spremenilo Štajerskem, 1938–1940 po anšlusu marca 1938. On in njegova družina, tako kot drugi Judje v Gradcu in Avstriji, so bili izpostavljeni diskriminaciji in restriktivnim ukrepom vse od prvih dni Gerald Lamprecht1 nacistične vladavine naprej. Preganjanje judovskega prebivalstva se je v Avstriji začelo takoj po priključitvi Avstrije nacistični Preganjanje in izključitev Judov iz avstrijske družbe in države je bil naraščajoč, vse Nemčiji marca 1938. V naslednjih mesecih so bili Judje diskriminirani, oropani in izključeni iz bolj radikalen proces, kristalna noč novembra 1938 pa je bila prelomnica. Ogenj je avstrijske družbe. Nacisti so sprva nameravali Jude ločiti od drugih in jih izločiti iz družbe in uničil sinagoge, judovska pokopališča, judovsko lastnino in lokale po vsej Avstriji, domovine. Po pogromu novembra 1938 in na začetku vojne se je protijudovska politika vse bolj moške je aretiral gestapo in jih deportiral v Dachau.4 Med njimi je bil tudi oče radikalizirala in postajala vse bolj predrzna: izključitvi je sledilo uničenje. V članku je podan Helmuta Spielmanna. Ob koncu decembra 1938 so ga iz Dachaua izpustili in potem pregled izgona judovskega prebivalstva z avstrijske Štajerske v letih 1938 in 1939, zagovarja pa je imel na voljo le nekaj tednov, da z družino zapusti domače mesto. Spielmannovi so tudi mnenje, da v tem kratkem času nacistični režim Judov ne bi mogel tako neovirano preganjati, marca 1939 preko Genove pobegnili v Šanghaj, kozmopolitsko kitajsko velemesto.5 če ne bi bilo voljne podpore navadnih ljudi na Štajerskem. Tam je oče Helmuta Spielmanna, ki se ni mogel sprijazniti z izgnanstvom in neugodnimi življenjskimi razmerami, spomladi 1941 umrl za posledicami internacije Ključne besede: holokavst, Štajerska, arizacija, Judje, Avstrija, pogrom v Dachauu in izgona iz domovine. Odraščajočemu Helmutu in njegovi materi je v Šanghaju uspelo preživeti kljub sovražnosti druge svetovne vojne v Aziji. Po njej sta Leta 1988, petdeset let po anšlusu – priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji marca se leta 1947 vrnila v Avstrijo kot dva izmed redkih Judov, ki so se odločili vrniti se iz 1938, je tedaj 58-letni Helmut Spielmann napisal svoje spomine. Začel jih je z izgnanstva, da bi znova zaživeli v Avstriji.6 besedami: »Zame se je vse spremenilo nekega jutra leta 1938, ko me je oče kot zmeraj pospremil v šolo. To je bila zasebna judovska šola in je stala ob sinagogi. Tistega dne pa sinagoge ni bilo več. Pripadniki jurišnih enot so stražili tleči pepel in oče se je brez besed obrnil. Pozneje tega dne sta ponj prišla dva gestapovca. Bila sta zelo prijazna, in ker očeta ni bilo, sta rekla, da se bosta vrnila kasneje. Oče se je hitro vrnil in z mamo sta razpravljala o tem, ali zbežati ali ostati. Prav tedaj sta se vrnila gestapovca in pogovor ni bil več smiseln. Še vedno sta bila prijazna, očetu sta rekla, naj vzame s seboj nekaj stvari za spanje. Čez dva dni smo prejeli obvestilo, da so očeta odpeljali v Dachau. Mama je vse spakirala, naše stvari je odpeljal voz za pohištvo, z mamo pa sva odšla živet k njenim sorodnikom, okoli 160 kilometrov proti severu. Ker so bili mamini sorodniki dobri 'arijci', je mislila, da bova tam živela v miru. Čez mesec dni […] se je moj oče, ali bolje, kar je od njega ostalo, vrnil. Bil je brez las, koža je kar visela z njega, postal je živčna razvalina. Takrat sem prvič videl človeka s pogledom preganjanca, prestrašenca, s pogledom, ki se je kmalu potem razširil po celi Evropi. V treh mesecih je moral zapustiti državo.«2 Slika 6: Helmut Spielmann s staršema Rudolfom in Paulo, 1930 Helmut Spielmann se je rodil v Gradcu leta 1930 judovskemu očetu in katoliški 4 Kurt SCHMID, Robert STREIBEL (ur.), Der Pogrom 1938. Judenverfolgung in Österreich und materi, ki se je spreobrnila v judovstvo še pred poroko leta 1925.3 Helmut je Deutschland, Wien 1990; Walter PEHLE (ur.), Der Judenpogrom 1938. Von der »Reichskristal nacht« odraščal v Gradcu, obiskoval je judovsko osnovno šolo, ki je stala ob sinagogi, zum Völkermord, Frankfurt am Main 1994. 5 Bernd MARTIN, Shanghai als Zufluchtsort für Juden 1938 bis 1947. Konturen einer 1 Dr. Gerald LAMPRECHT, Center za judovske študije, Univerza v Gradcu. Zwischenstation, v: Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte, 64/4 (2016), str. 567–596. 2 Helmut SPIELMANN, Shanghai. Eine Jugend im Exil, ur. Gerald LAMPRECHT, Ingeborg 6 Gerald LAMPRECHT, Helmut Spielmann: Graz - Shanghai - Arnfels. Biographische Notizen RADIMSKY, Graz 2015, str. 185–186. zur Familie Spielmann, v: Helmut SPIELMANN, Shanghai. Eine Jugend im Exil, ur. Gerald 3 Arhiv Judovske skupnosti v Gradcu (IKG Graz), Übertrittsbuch der IKG Graz, str. 24. Lamprecht, Ingeborg Radimsky, Graz 2015, str. 197–229. 28 29 Uničenje judovske skupnosti na avstrijskem in kljub naraščajočemu antisemitizmu v dvajsetih in tridesetih letih ter vzponu nacionalsocializma je imel skoraj brezskrbno otroštvo. To pa se je spremenilo Štajerskem, 1938–1940 po anšlusu marca 1938. On in njegova družina, tako kot drugi Judje v Gradcu in Avstriji, so bili izpostavljeni diskriminaciji in restriktivnim ukrepom vse od prvih dni Gerald Lamprecht1 nacistične vladavine naprej. Preganjanje judovskega prebivalstva se je v Avstriji začelo takoj po priključitvi Avstrije nacistični Preganjanje in izključitev Judov iz avstrijske družbe in države je bil naraščajoč, vse Nemčiji marca 1938. V naslednjih mesecih so bili Judje diskriminirani, oropani in izključeni iz bolj radikalen proces, kristalna noč novembra 1938 pa je bila prelomnica. Ogenj je avstrijske družbe. Nacisti so sprva nameravali Jude ločiti od drugih in jih izločiti iz družbe in uničil sinagoge, judovska pokopališča, judovsko lastnino in lokale po vsej Avstriji, domovine. Po pogromu novembra 1938 in na začetku vojne se je protijudovska politika vse bolj moške je aretiral gestapo in jih deportiral v Dachau.4 Med njimi je bil tudi oče radikalizirala in postajala vse bolj predrzna: izključitvi je sledilo uničenje. V članku je podan Helmuta Spielmanna. Ob koncu decembra 1938 so ga iz Dachaua izpustili in potem pregled izgona judovskega prebivalstva z avstrijske Štajerske v letih 1938 in 1939, zagovarja pa je imel na voljo le nekaj tednov, da z družino zapusti domače mesto. Spielmannovi so tudi mnenje, da v tem kratkem času nacistični režim Judov ne bi mogel tako neovirano preganjati, marca 1939 preko Genove pobegnili v Šanghaj, kozmopolitsko kitajsko velemesto.5 če ne bi bilo voljne podpore navadnih ljudi na Štajerskem. Tam je oče Helmuta Spielmanna, ki se ni mogel sprijazniti z izgnanstvom in neugodnimi življenjskimi razmerami, spomladi 1941 umrl za posledicami internacije Ključne besede: holokavst, Štajerska, arizacija, Judje, Avstrija, pogrom v Dachauu in izgona iz domovine. Odraščajočemu Helmutu in njegovi materi je v Šanghaju uspelo preživeti kljub sovražnosti druge svetovne vojne v Aziji. Po njej sta Leta 1988, petdeset let po anšlusu – priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji marca se leta 1947 vrnila v Avstrijo kot dva izmed redkih Judov, ki so se odločili vrniti se iz 1938, je tedaj 58-letni Helmut Spielmann napisal svoje spomine. Začel jih je z izgnanstva, da bi znova zaživeli v Avstriji.6 besedami: »Zame se je vse spremenilo nekega jutra leta 1938, ko me je oče kot zmeraj pospremil v šolo. To je bila zasebna judovska šola in je stala ob sinagogi. Tistega dne pa sinagoge ni bilo več. Pripadniki jurišnih enot so stražili tleči pepel in oče se je brez besed obrnil. Pozneje tega dne sta ponj prišla dva gestapovca. Bila sta zelo prijazna, in ker očeta ni bilo, sta rekla, da se bosta vrnila kasneje. Oče se je hitro vrnil in z mamo sta razpravljala o tem, ali zbežati ali ostati. Prav tedaj sta se vrnila gestapovca in pogovor ni bil več smiseln. Še vedno sta bila prijazna, očetu sta rekla, naj vzame s seboj nekaj stvari za spanje. Čez dva dni smo prejeli obvestilo, da so očeta odpeljali v Dachau. Mama je vse spakirala, naše stvari je odpeljal voz za pohištvo, z mamo pa sva odšla živet k njenim sorodnikom, okoli 160 kilometrov proti severu. Ker so bili mamini sorodniki dobri 'arijci', je mislila, da bova tam živela v miru. Čez mesec dni […] se je moj oče, ali bolje, kar je od njega ostalo, vrnil. Bil je brez las, koža je kar visela z njega, postal je živčna razvalina. Takrat sem prvič videl človeka s pogledom preganjanca, prestrašenca, s pogledom, ki se je kmalu potem razširil po celi Evropi. V treh mesecih je moral zapustiti državo.«2 Slika 6: Helmut Spielmann s staršema Rudolfom in Paulo, 1930 Helmut Spielmann se je rodil v Gradcu leta 1930 judovskemu očetu in katoliški 4 Kurt SCHMID, Robert STREIBEL (ur.), Der Pogrom 1938. Judenverfolgung in Österreich und materi, ki se je spreobrnila v judovstvo še pred poroko leta 1925.3 Helmut je Deutschland, Wien 1990; Walter PEHLE (ur.), Der Judenpogrom 1938. Von der »Reichskristal nacht« odraščal v Gradcu, obiskoval je judovsko osnovno šolo, ki je stala ob sinagogi, zum Völkermord, Frankfurt am Main 1994. 5 Bernd MARTIN, Shanghai als Zufluchtsort für Juden 1938 bis 1947. Konturen einer 1 Dr. Gerald LAMPRECHT, Center za judovske študije, Univerza v Gradcu. Zwischenstation, v: Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte, 64/4 (2016), str. 567–596. 2 Helmut SPIELMANN, Shanghai. Eine Jugend im Exil, ur. Gerald LAMPRECHT, Ingeborg 6 Gerald LAMPRECHT, Helmut Spielmann: Graz - Shanghai - Arnfels. Biographische Notizen RADIMSKY, Graz 2015, str. 185–186. zur Familie Spielmann, v: Helmut SPIELMANN, Shanghai. Eine Jugend im Exil, ur. Gerald 3 Arhiv Judovske skupnosti v Gradcu (IKG Graz), Übertrittsbuch der IKG Graz, str. 24. Lamprecht, Ingeborg Radimsky, Graz 2015, str. 197–229. 28 29 Usoda družine Spielmann je ena mnogih in po svoje zelo značilna za zgodovino judovska pokopališča so bili zgrajeni v Gradcu, Judenburgu, Knittelfeldu, Leobnu preganjanja Judov na avstrijskem Štajerskem. Spielmannovi so bili kot Judje in Bad Gleichenbergu. Judovska skupnost v Gradcu je imenovala rabina (Samuel diskriminirani, bili so oropani in prisiljeni zapustiti svoj dom, morali so bežati. Vse Mühsam med letoma 1877 in 1907, David Herzog med letoma 1908 in 1938) to se je zgodilo v kratkem času med marcem 1938 in jesenjo 1939, ko je bila večina in vodila svojo osnovno šolo. Ustanovljena so bila različna judovska društva, na preostalih Judov prisiljena zapustiti avstrijsko Štajersko in se preseliti na Dunaj.7 primer pokopališka bratovščina Hevra kadiša, judovsko žensko društvo, judovski Nacisti so potrebovali zgolj približno leto dni, da so uničili sodobno judovsko športni klub »Hakoah« ali zveza judovskih vojnih veteranov, ki so bila gibalo življenje in kulturo na avstrijskem Štajerskem, ki sta imela več kot stoletno zgodovino. judovskega političnega, verskega in kulturnega življenja.13 Čeprav je prva svetovna vojna prekinila razvoj judovske skupnosti, je na predvečer anšlusa v Gradcu in na Judovsko življenje in zgodovina pred letom 1938 avstrijskem Štajerskem živela cvetoča judovska skupnost z raznolikim religioznim življenjem in kulturo.14 Ob koncu 18. stoletja in še posebej od sredine 19. stoletja naprej, po približno 300 letih, odkar se Judje na Štajerskem niso smeli naseljevati ali živeti, so judovski trgovci V odboru judovske skupnosti je od leta 1926 imela večino sionistična stranka, zlasti z območja zahodne Madžarske (Güssing, Körmend, Rechnitz, Schlaining, Judje, ki so živeli na avstrijskem Štajerskem, pa so se večinoma počutili avstrijske Mattersdorf(burg)) prišli v Gradec in na Štajersko, da bi se ukvarjali s trgovino.8 Jude, avstrijske judovske domoljube, pripadnike nemškega jezika in kulture. Med Sprva so trgovali na letnih sejmih v Gradcu in Mariboru, za kar so od lokalnih vsemi judovskimi organizacijami sta imela največ članov športno društvo Hakoah, štajerskih oblasti prejeli začasna dovoljenja za bivanje. Ko so se sejmi spomladi in sionistični judovski športni klub, in zveza judovskih vojnih veteranov, vsi pa so se pozno poleti po nekaj tednih zaključili, so morali Štajersko zapustiti in se vrniti v bili pripravljeni boriti za državljanske pravice kot enakopravni avstrijski državljani in svoje domače kraje. To se je spremenilo najprej z revolucijo leta 1848, ko so resno kot Judje. Kljub neprestani grožnji antisemitov so se Judje na avstrijskem Štajerskem razpravljali o vprašanju judovske emancipacije v okviru načela enakopravnosti za imeli za Štajerce in v vsakdanjem življenju, zlasti poslovnem, so imeli redne stike s Jude in možnosti njihovega prostega gibanja. Toda emancipacija se je uresničila šele svojimi nejudovskimi sosedi. Mnogi med njimi so podpirali avstrijski fašistični režim s sprejetjem ustave leta 1867. Po letih pravne negotovosti zlasti za Jude v Gradcu jim ( Ständestaat), ker so upali, da jih bo obvaroval pred nacizmom in zagotovil suverenost je ustava zagotovila enake pravice, zakonito možnost ustanovitve judovske skupnosti avstrijske države.15 in razmislek o prihodnosti na Štajerskem.9 Čeprav Judje v habsburški monarhiji niso bili enakopravni in se pred letom 1867 na Štajerskem uradno niso smeli naseliti, je nekaj judovskih družin v Gradcu že leta 1863 ustanovilo Izraelitsko združenje, ki je leta 1865 v Wetzelsdorfu, vasici v bližini Gradca, uredilo prvo judovsko pokopališče.10 To združenje je bilo predhodnik leta 1869 ustanovljene judovske skupnosti ( Israelitische Kultusgemeinde), ki je bila vse do razpada monarhije leta 1918 pristojna tudi za Jude na Koroškem in Kranjskem.11 Vse od emancipacije naprej je judovska skupnost prosperirala in leta 1910, ko je bila najmočnejša, je na Štajerskem živelo okoli 2700 Judov.12 Sinagoge, molilnice in 7 IKG Graz, A/W 400 in A/W 401. 8 Gerald LAMPRECHT, Die Entwicklung jüdischen Lebens in der Steiermark vom 18. Jahrhundert bis zum Ersten Weltkrieg, v: Internationales Kulturhistorisches Symposium Mogersdorf 2009: Das Judentum im pannonischen Raum vom 16. Jahrhundert bis zum Jahr 1914, Kaposvár 2009, str. 73–74. 9 Albert LICHTBLAU, Integration, Vernichtungsversuch und Neubeginn – Österreichisch-Slika 7: Sinagoga v Gradcu, zgrajena leta 1892. jüdische Geschichte 1848 bis zur Gegenwart, v: Eveline BRUGGER, Martha KEIL, Albert LICHTBLAU, Christoph LIND, Barbara STAUDINGER, Geschichte der Juden in Österreich, Wien 31. Dezember 1910, ur. K. K. Statistischen Zentralkommission, IV Steiermark, Wien 1917. 2006, str. 447–460. 13 Gerald LAMPRECHT, Fremd in der eigenen Stadt. Die moderne jüdische Gemeinde von Graz vor dem 10 Štajerski deželni arhiv (StLA), Statth. Norm. 35-11633/1862, Prošnja Josefa Wechslerja in Antona Ersten Weltkrieg, Innsbruck–Wien–Bozen 2007, str. 189–214. Schwarza lokalnim oblastem (Statthalterei), Gradec, 9. oktober 1863. 14 Gerald LAMPRECHT, Jüdisches Leben in der Steiermark zwischen 1914 und 1938, v: Alfred 11 Heimo HALBRAINER, Die Geschichte der Juden in der Steiermark, v: Transversal, 2 (2001), str. ABLEITINGER (ur.), Bundesland und Reichsgau. Demokratie, »Ständestaat« und NS-Herrschaft in der 52–63. Steiermark 1918 bis 1945, Wien–Köln–Weimar 2015, str. 411–437. 12 Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder, bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 15 Ibid. 30 31 Usoda družine Spielmann je ena mnogih in po svoje zelo značilna za zgodovino judovska pokopališča so bili zgrajeni v Gradcu, Judenburgu, Knittelfeldu, Leobnu preganjanja Judov na avstrijskem Štajerskem. Spielmannovi so bili kot Judje in Bad Gleichenbergu. Judovska skupnost v Gradcu je imenovala rabina (Samuel diskriminirani, bili so oropani in prisiljeni zapustiti svoj dom, morali so bežati. Vse Mühsam med letoma 1877 in 1907, David Herzog med letoma 1908 in 1938) to se je zgodilo v kratkem času med marcem 1938 in jesenjo 1939, ko je bila večina in vodila svojo osnovno šolo. Ustanovljena so bila različna judovska društva, na preostalih Judov prisiljena zapustiti avstrijsko Štajersko in se preseliti na Dunaj.7 primer pokopališka bratovščina Hevra kadiša, judovsko žensko društvo, judovski Nacisti so potrebovali zgolj približno leto dni, da so uničili sodobno judovsko športni klub »Hakoah« ali zveza judovskih vojnih veteranov, ki so bila gibalo življenje in kulturo na avstrijskem Štajerskem, ki sta imela več kot stoletno zgodovino. judovskega političnega, verskega in kulturnega življenja.13 Čeprav je prva svetovna vojna prekinila razvoj judovske skupnosti, je na predvečer anšlusa v Gradcu in na Judovsko življenje in zgodovina pred letom 1938 avstrijskem Štajerskem živela cvetoča judovska skupnost z raznolikim religioznim življenjem in kulturo.14 Ob koncu 18. stoletja in še posebej od sredine 19. stoletja naprej, po približno 300 letih, odkar se Judje na Štajerskem niso smeli naseljevati ali živeti, so judovski trgovci V odboru judovske skupnosti je od leta 1926 imela večino sionistična stranka, zlasti z območja zahodne Madžarske (Güssing, Körmend, Rechnitz, Schlaining, Judje, ki so živeli na avstrijskem Štajerskem, pa so se večinoma počutili avstrijske Mattersdorf(burg)) prišli v Gradec in na Štajersko, da bi se ukvarjali s trgovino.8 Jude, avstrijske judovske domoljube, pripadnike nemškega jezika in kulture. Med Sprva so trgovali na letnih sejmih v Gradcu in Mariboru, za kar so od lokalnih vsemi judovskimi organizacijami sta imela največ članov športno društvo Hakoah, štajerskih oblasti prejeli začasna dovoljenja za bivanje. Ko so se sejmi spomladi in sionistični judovski športni klub, in zveza judovskih vojnih veteranov, vsi pa so se pozno poleti po nekaj tednih zaključili, so morali Štajersko zapustiti in se vrniti v bili pripravljeni boriti za državljanske pravice kot enakopravni avstrijski državljani in svoje domače kraje. To se je spremenilo najprej z revolucijo leta 1848, ko so resno kot Judje. Kljub neprestani grožnji antisemitov so se Judje na avstrijskem Štajerskem razpravljali o vprašanju judovske emancipacije v okviru načela enakopravnosti za imeli za Štajerce in v vsakdanjem življenju, zlasti poslovnem, so imeli redne stike s Jude in možnosti njihovega prostega gibanja. Toda emancipacija se je uresničila šele svojimi nejudovskimi sosedi. Mnogi med njimi so podpirali avstrijski fašistični režim s sprejetjem ustave leta 1867. Po letih pravne negotovosti zlasti za Jude v Gradcu jim ( Ständestaat), ker so upali, da jih bo obvaroval pred nacizmom in zagotovil suverenost je ustava zagotovila enake pravice, zakonito možnost ustanovitve judovske skupnosti avstrijske države.15 in razmislek o prihodnosti na Štajerskem.9 Čeprav Judje v habsburški monarhiji niso bili enakopravni in se pred letom 1867 na Štajerskem uradno niso smeli naseliti, je nekaj judovskih družin v Gradcu že leta 1863 ustanovilo Izraelitsko združenje, ki je leta 1865 v Wetzelsdorfu, vasici v bližini Gradca, uredilo prvo judovsko pokopališče.10 To združenje je bilo predhodnik leta 1869 ustanovljene judovske skupnosti ( Israelitische Kultusgemeinde), ki je bila vse do razpada monarhije leta 1918 pristojna tudi za Jude na Koroškem in Kranjskem.11 Vse od emancipacije naprej je judovska skupnost prosperirala in leta 1910, ko je bila najmočnejša, je na Štajerskem živelo okoli 2700 Judov.12 Sinagoge, molilnice in 7 IKG Graz, A/W 400 in A/W 401. 8 Gerald LAMPRECHT, Die Entwicklung jüdischen Lebens in der Steiermark vom 18. Jahrhundert bis zum Ersten Weltkrieg, v: Internationales Kulturhistorisches Symposium Mogersdorf 2009: Das Judentum im pannonischen Raum vom 16. Jahrhundert bis zum Jahr 1914, Kaposvár 2009, str. 73–74. 9 Albert LICHTBLAU, Integration, Vernichtungsversuch und Neubeginn – Österreichisch-Slika 7: Sinagoga v Gradcu, zgrajena leta 1892. jüdische Geschichte 1848 bis zur Gegenwart, v: Eveline BRUGGER, Martha KEIL, Albert LICHTBLAU, Christoph LIND, Barbara STAUDINGER, Geschichte der Juden in Österreich, Wien 31. Dezember 1910, ur. K. K. Statistischen Zentralkommission, IV Steiermark, Wien 1917. 2006, str. 447–460. 13 Gerald LAMPRECHT, Fremd in der eigenen Stadt. Die moderne jüdische Gemeinde von Graz vor dem 10 Štajerski deželni arhiv (StLA), Statth. Norm. 35-11633/1862, Prošnja Josefa Wechslerja in Antona Ersten Weltkrieg, Innsbruck–Wien–Bozen 2007, str. 189–214. Schwarza lokalnim oblastem (Statthalterei), Gradec, 9. oktober 1863. 14 Gerald LAMPRECHT, Jüdisches Leben in der Steiermark zwischen 1914 und 1938, v: Alfred 11 Heimo HALBRAINER, Die Geschichte der Juden in der Steiermark, v: Transversal, 2 (2001), str. ABLEITINGER (ur.), Bundesland und Reichsgau. Demokratie, »Ständestaat« und NS-Herrschaft in der 52–63. Steiermark 1918 bis 1945, Wien–Köln–Weimar 2015, str. 411–437. 12 Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder, bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 15 Ibid. 30 31 Preganjanje Judov na avstrijskem Štajerskem ali ponudim v zamenjavo. Toda če je Neufeldova zadeva jalova, sem zainteresirana tudi za trgovino Čeprav so bili Judje sestavni del štajerske in avstrijske družbe ter so pripadali Hermanna Spiegeleja v Hitzendorfu. To trgovino sem pripravljena začasno voditi avstrijski kulturi, jih njihovi nejudovski sosedje po marcu 1938 niso podpirali in kot podružnico, pozneje pa se bom tja odselila. Prosim upoštevajte me v obeh zaščitili pred diskriminacijo, ropanjem, preganjanjem, izgonom in uničenjem. Prav odvzemih.«20 nasprotno, po anšlusu je mnogo njihovih nekdanjih sosedov, običajnih Štajercev, sodelovalo pri preganjanju in ropanju Judov. Nove raziskave kažejo, da je bil vzpon Januarja 1939, ko je bila večina judovskih prebivalcev na avstrijskem Štajerskem nacistične vladavine in preganjanja Judov na avstrijskem Štajerskem mogoč zaradi že izgnana, njihovo premoženje pa skoraj pokradeno ali arizirano, je neznani pisec tega, ker je veliko navadnih ljudi podpiralo ta režim in njegove cilje. Seveda so pri Bürcklu napisal ovadbo: tem pomagale v avstrijski kulturi večno prisotne antisemitske tradicije, kajti strinjanje »Spoštovani gospod Bürckel! z antisemitizmom je bilo za mnoge ideološka osnova za upravičevanje nacistične Ali vas smem kot stari član stranke prositi za nekaj, kar lahko izpolnite? protijudovske politike ter za sodelovanje in kolaboracijo tako imenovanih ljudskih Ne samo meni, ampak vsemu prebivalstvu bi pomagali. V Gradcu je kino, kino skupnosti ( Volksgemeinschaft).16 Takšen sklep ponujajo različni viri, kakor lahko Union, ki bi do zdaj že moral biti prazen, pa je zbirališče Judov. Nikjer drugje ne vidimo na primer v naslednjih pismih nacističnim oblastem. boste videli prihajati in odhajati toliko Judov kot v tem društvu. Prosim vas, da ste pozorni na to lokacijo in da zaustavite judovske aktivnosti. Če greš na predstavo, Ko je štajerski časopis Kleine Zeitung julija 1938 objavil kratko notico o možnostih moraš sedeti zraven teh elementov. Nihče, ki čuti nacionalistično, ne more vstopiti prevzema judovskega imetja in trgovin v Vzhodni marki ( Ostmark)17, so nekateri v ta 'judovski kino', kino, ki ga vodijo Judje, vendar ljudje na žalost ne vedo, kje so. bralci izkoristili priložnost za izboljšanje svojega finančnega položaja. Ena izmed Ta prostor moramo izprazniti, ker smo to dolžni firerju.«21 njih je bila gospa Krabatsch iz Farracha, vasice na Gornjem Štajerskem. Dan po objavi novice je napisala pismo državnemu komisarju ( Reichskommissar) za ponovno Ko je bilo to pismo napisano, je bil kino Union že pod nadzorom »začasnega združitev Avstrije z rajhom Josefu Bürcklu, ki je bil tedaj vodilni nacionalsocialist v skrbnika« ( Kommissarische Verwalter) Rudolfa Trotterja, ki ga je upravljal v korist Avstriji:18 NSDAP-a in agencije za arizacijo ( Vermögensverkehrsstelle). Leta 1938 je uredil »arizacijo« »Spoštovani! V Kleine Zeitungu sem prebrala, da bi bilo mogoče prevzeti judovske kina in poskrbel, da ga je februarja 1939 filmska zbornica ( Reichsfilmkammer) zaprla.22 posle. Rotim in prosim vas, ali bi bilo mogoče, da enega od [nečitljivo] prevzamem Nekdanji upravnik kina Union Alois Weil je bil kot Jud aretiran že 13. marca 1938 jaz. Čeprav nimam trgovskega dovoljenja, sem bila v mladih letih krojačica. in prisiljen odseliti se na Dunaj. Z Dunaja je bil leta 1942 deportiran v Izbico v tako Poznam vse vrste blaga in bi bila primerna za galanterijsko trgovino. Lahko vam imenovanem Generalnem gubernatorstvu, tam pa je bil umorjen.23 povem še več, česar vam ne morem napisati v pismu, gospod. Varčevala bi in prihranila denar, če bi mi gospod kjer koli prisluhnil za pol ure. Ta tri vzorčna pisma iz let 1938 in 1939 kažejo, da so navadni ljudje na avstrijskem Sem upokojenka in sem med delovno dobo prihranila nekaj denarja. Več vam bom Štajerskem in drugod v rajhu izkoristili pravni in moralni okvir nacističnega režima povedala ustno.«19 za svojo lastno korist. Pripravljeni so se bili vključiti v nacistično »ljudsko skupnost« in sodelovati pri preganjanju in ropanju Judov. Oblikovanje »ljudske skupnosti« je Gospa Marianne Pichler iz Hitzendorfa pri Gradcu je sredi avgusta 1938 napisala bil na splošno proces vključevanja vseh rasno in politično primernih sodržavljanov pismo pokrajinskemu gospodarskemu uradu ( Gauwirtschaftsamt) v Gradcu, ne da bi ( Volksgenosse) in izključevanja vseh Judov in drugih ljudi, neprimernih iz rasnih, jo k temu spodbudil poziv v časopisu: političnih ali drugih razlogov.24 »Vljudno si dovoljujem vprašati vas, ali je trgovina gospoda Neufelda na Straßgangu 20 StLA, LReg. Arisierungen HG 1194/I, Pismo Marianne Pichler Gauwirtschaftsamtu, 11. 8. 1938. že prodana. Če ni, potem prosim, da razmislite o mojem resnem zanimanju. Že 21 Avstrijski državni arhiv (ÖStA), AdR, Bürckel, Materie Kt. 219, Anonimna pisma, januar 1939. trideset let vodim najeto trgovino v Hitzendorfu in nimam možnosti, da bi jo 22 StLA, LG. f. ZRS Graz Rk 575/1948. kupila. Zato moram svoje prihodnje ekonomsko preživetje poiskati drugje. Sem 23 Gl. centralno bazo podatkov z imeni žrtev šoe, http://www.yadvashem.org/wps/portal/!ut/ p/_s.7_0_A/7_0_FL?last_name=Weil&first_name=Alois&location=&next_form=results lastnica stanovanjske hiše v Gradcu, ki jo lahko v primeru nakupa trgovine prodam [7. 7. 2011]. 16 Za zgodovino antisemitizma na avstrijskem Štajerskem prim. Dieter A. BINDER, Gudrun 24 Za ljudsko skupnost gl.: Hans-Ulrich THAMER, Nation als Volksgemeinschaft. Völkische REITTER, Herbert RÜDTGEN, Judentum in einer antisemitischen Umwelt am Beispiel der Stadt Graz Vorstellungen, Nationalsozialismus und Gemeinschaftsideologie, v: Jörg-Dieter GAUGER, 1918–1938, Graz 1988. Klaus WEIGELT (ur.), Soziales Denken in Deutschland zwischen Tradition und Innovation, Bonn 17 Entjudung der Geschäfte in der Ostmark, v: Kleine Zeitung, 24. 7. 1938, str. 9. 1990, str. 112–128; Frank BAJOHR, The »Folk Community« and the Persecution of the Jews: 18 Za biografijo Josefa Bürckla gl. Karl HÖFFKES, Hitlers politische Generale. Die Gauleiter des Dritten German Society under National Socialist Dictatorship, 1933–1945, v: Holocaust and Genocide Reiches – Ein biographisches Nachschlagewerk, Tübingen 1986, str. 40–45. Studies, Fall 2006, Oxford 2006, str. 183–206; Frank BAJOHR, Michael WILDT, Einleitung, 19 StLA, LReg. Arisierung, HG: Verschiedene Kaufansuchen Handel und Gewerbe (K.7). v: Frank BAJOHR, Michael WILDT (ur.), Volksgemeinschaft. Neue Forschungen zur Gesel schaft des 32 33 Preganjanje Judov na avstrijskem Štajerskem ali ponudim v zamenjavo. Toda če je Neufeldova zadeva jalova, sem zainteresirana tudi za trgovino Čeprav so bili Judje sestavni del štajerske in avstrijske družbe ter so pripadali Hermanna Spiegeleja v Hitzendorfu. To trgovino sem pripravljena začasno voditi avstrijski kulturi, jih njihovi nejudovski sosedje po marcu 1938 niso podpirali in kot podružnico, pozneje pa se bom tja odselila. Prosim upoštevajte me v obeh zaščitili pred diskriminacijo, ropanjem, preganjanjem, izgonom in uničenjem. Prav odvzemih.«20 nasprotno, po anšlusu je mnogo njihovih nekdanjih sosedov, običajnih Štajercev, sodelovalo pri preganjanju in ropanju Judov. Nove raziskave kažejo, da je bil vzpon Januarja 1939, ko je bila večina judovskih prebivalcev na avstrijskem Štajerskem nacistične vladavine in preganjanja Judov na avstrijskem Štajerskem mogoč zaradi že izgnana, njihovo premoženje pa skoraj pokradeno ali arizirano, je neznani pisec tega, ker je veliko navadnih ljudi podpiralo ta režim in njegove cilje. Seveda so pri Bürcklu napisal ovadbo: tem pomagale v avstrijski kulturi večno prisotne antisemitske tradicije, kajti strinjanje »Spoštovani gospod Bürckel! z antisemitizmom je bilo za mnoge ideološka osnova za upravičevanje nacistične Ali vas smem kot stari član stranke prositi za nekaj, kar lahko izpolnite? protijudovske politike ter za sodelovanje in kolaboracijo tako imenovanih ljudskih Ne samo meni, ampak vsemu prebivalstvu bi pomagali. V Gradcu je kino, kino skupnosti ( Volksgemeinschaft).16 Takšen sklep ponujajo različni viri, kakor lahko Union, ki bi do zdaj že moral biti prazen, pa je zbirališče Judov. Nikjer drugje ne vidimo na primer v naslednjih pismih nacističnim oblastem. boste videli prihajati in odhajati toliko Judov kot v tem društvu. Prosim vas, da ste pozorni na to lokacijo in da zaustavite judovske aktivnosti. Če greš na predstavo, Ko je štajerski časopis Kleine Zeitung julija 1938 objavil kratko notico o možnostih moraš sedeti zraven teh elementov. Nihče, ki čuti nacionalistično, ne more vstopiti prevzema judovskega imetja in trgovin v Vzhodni marki ( Ostmark)17, so nekateri v ta 'judovski kino', kino, ki ga vodijo Judje, vendar ljudje na žalost ne vedo, kje so. bralci izkoristili priložnost za izboljšanje svojega finančnega položaja. Ena izmed Ta prostor moramo izprazniti, ker smo to dolžni firerju.«21 njih je bila gospa Krabatsch iz Farracha, vasice na Gornjem Štajerskem. Dan po objavi novice je napisala pismo državnemu komisarju ( Reichskommissar) za ponovno Ko je bilo to pismo napisano, je bil kino Union že pod nadzorom »začasnega združitev Avstrije z rajhom Josefu Bürcklu, ki je bil tedaj vodilni nacionalsocialist v skrbnika« ( Kommissarische Verwalter) Rudolfa Trotterja, ki ga je upravljal v korist Avstriji:18 NSDAP-a in agencije za arizacijo ( Vermögensverkehrsstelle). Leta 1938 je uredil »arizacijo« »Spoštovani! V Kleine Zeitungu sem prebrala, da bi bilo mogoče prevzeti judovske kina in poskrbel, da ga je februarja 1939 filmska zbornica ( Reichsfilmkammer) zaprla.22 posle. Rotim in prosim vas, ali bi bilo mogoče, da enega od [nečitljivo] prevzamem Nekdanji upravnik kina Union Alois Weil je bil kot Jud aretiran že 13. marca 1938 jaz. Čeprav nimam trgovskega dovoljenja, sem bila v mladih letih krojačica. in prisiljen odseliti se na Dunaj. Z Dunaja je bil leta 1942 deportiran v Izbico v tako Poznam vse vrste blaga in bi bila primerna za galanterijsko trgovino. Lahko vam imenovanem Generalnem gubernatorstvu, tam pa je bil umorjen.23 povem še več, česar vam ne morem napisati v pismu, gospod. Varčevala bi in prihranila denar, če bi mi gospod kjer koli prisluhnil za pol ure. Ta tri vzorčna pisma iz let 1938 in 1939 kažejo, da so navadni ljudje na avstrijskem Sem upokojenka in sem med delovno dobo prihranila nekaj denarja. Več vam bom Štajerskem in drugod v rajhu izkoristili pravni in moralni okvir nacističnega režima povedala ustno.«19 za svojo lastno korist. Pripravljeni so se bili vključiti v nacistično »ljudsko skupnost« in sodelovati pri preganjanju in ropanju Judov. Oblikovanje »ljudske skupnosti« je Gospa Marianne Pichler iz Hitzendorfa pri Gradcu je sredi avgusta 1938 napisala bil na splošno proces vključevanja vseh rasno in politično primernih sodržavljanov pismo pokrajinskemu gospodarskemu uradu ( Gauwirtschaftsamt) v Gradcu, ne da bi ( Volksgenosse) in izključevanja vseh Judov in drugih ljudi, neprimernih iz rasnih, jo k temu spodbudil poziv v časopisu: političnih ali drugih razlogov.24 »Vljudno si dovoljujem vprašati vas, ali je trgovina gospoda Neufelda na Straßgangu 20 StLA, LReg. Arisierungen HG 1194/I, Pismo Marianne Pichler Gauwirtschaftsamtu, 11. 8. 1938. že prodana. Če ni, potem prosim, da razmislite o mojem resnem zanimanju. Že 21 Avstrijski državni arhiv (ÖStA), AdR, Bürckel, Materie Kt. 219, Anonimna pisma, januar 1939. trideset let vodim najeto trgovino v Hitzendorfu in nimam možnosti, da bi jo 22 StLA, LG. f. ZRS Graz Rk 575/1948. kupila. Zato moram svoje prihodnje ekonomsko preživetje poiskati drugje. Sem 23 Gl. centralno bazo podatkov z imeni žrtev šoe, http://www.yadvashem.org/wps/portal/!ut/ p/_s.7_0_A/7_0_FL?last_name=Weil&first_name=Alois&location=&next_form=results lastnica stanovanjske hiše v Gradcu, ki jo lahko v primeru nakupa trgovine prodam [7. 7. 2011]. 16 Za zgodovino antisemitizma na avstrijskem Štajerskem prim. Dieter A. BINDER, Gudrun 24 Za ljudsko skupnost gl.: Hans-Ulrich THAMER, Nation als Volksgemeinschaft. Völkische REITTER, Herbert RÜDTGEN, Judentum in einer antisemitischen Umwelt am Beispiel der Stadt Graz Vorstellungen, Nationalsozialismus und Gemeinschaftsideologie, v: Jörg-Dieter GAUGER, 1918–1938, Graz 1988. Klaus WEIGELT (ur.), Soziales Denken in Deutschland zwischen Tradition und Innovation, Bonn 17 Entjudung der Geschäfte in der Ostmark, v: Kleine Zeitung, 24. 7. 1938, str. 9. 1990, str. 112–128; Frank BAJOHR, The »Folk Community« and the Persecution of the Jews: 18 Za biografijo Josefa Bürckla gl. Karl HÖFFKES, Hitlers politische Generale. Die Gauleiter des Dritten German Society under National Socialist Dictatorship, 1933–1945, v: Holocaust and Genocide Reiches – Ein biographisches Nachschlagewerk, Tübingen 1986, str. 40–45. Studies, Fall 2006, Oxford 2006, str. 183–206; Frank BAJOHR, Michael WILDT, Einleitung, 19 StLA, LReg. Arisierung, HG: Verschiedene Kaufansuchen Handel und Gewerbe (K.7). v: Frank BAJOHR, Michael WILDT (ur.), Volksgemeinschaft. Neue Forschungen zur Gesel schaft des 32 33 Preganjanje Judov je bilo za naciste neločljiva sestavina oblikovanja »ljudske več, veljati so začeli prvi diskriminatorni predpisi, na primer prepoved obrednega skupnosti«. To je bil proces, ki so ga določala različna obdobja. Ta obdobja klanja,27 s tem ko so se pripadniki jurišnih enot postavljali pred judovske lokale in zaznamujejo različne antisemitske agitacije in hkrati ponazarjajo radikalizacijo preprečevali ljudem vstop v trgovine, pa so bili organizirani prvi bojkoti judovskih nacionalsocialistične politike do Judov. Na začetku nacističnega režima so bili vsi podjetij.28 Tedaj je bil glavni cilj pomiriti razpoloženje v javnosti, da bi nemoteno napori usmerjeni v segregacijo Judov in Nejudov/Arijcev, ropanje, izključitev iz pripravili splošne volitve in pridobili odobravanje tudi neopredeljenih ljudi iz vsakdanjega življenja in prisilno emigracijo, ta politika pa se je na začetku druge avstrijske Štajerske in Avstrije. Na tem mestu moramo omeniti, da v Gradcu, prav svetovne vojne in po napadu nemškega vermahta ( Wehrmacht) na Sovjetsko zvezo nasprotno kot na Dunaju, ob anšlusu marca 1938 ni bilo pogroma,29 bile pa so junija 1941 spremenila v iztrebljanje. številne demonstracije in shodi nacistov, Jude in tudi druge ljudi so aretirali, vendar nasilja v javnosti ni bilo.30 Drugo obdobje se je začelo po splošnih volitvah 10. aprila 1938 in se zaključilo s pogromom novembra 1938. Vsi napori nacistov so bili usmerjeni v segregacijo Judov od Nejudov in emigracijo vseh Judov z ozemlja rajha. Marion Kaplan meni, da so nacionalsocialisti nameravali Judom pripraviti »družbeno smrt«.31 V tem obdobju je bilo vodilo, kot lahko preberemo v časniku Völkischer Beobachter 14. aprila 1938: »Jud mora stran, njegov denar pa mora ostati.«32 V teh mesecih so nacionalsocialisti spodbujali arizacijo. Sprejeti so bili novi zakoni, ki so vse Jude prisilili, da so prijavili svoje premoženje, ustanovljene pa so bile nove institucije, na primer urad za popis premoženja ( Vermögensverkersstelle); z njimi so hoteli preprečiti, da bi samooklicani Slika 8: Oglas v časopisu Tagespost o arizaciji trgovine s pohištvom Pichler na »začasni skrbniki« nekoordinirano plenili judovsko lastnino, in usmerjati sistematično Belgiergasse 10 v Gradcu, 28. avgust 1938 ropanje v koordinirane poti.33 Do leta 1941 je arizacija na Štajerskem doletela več kot petsto podjetij, ki so jih nekoč vodili Judje. Več kot štiristo od teh so jih zaprli Razlikovati je mogoče štiri obdobja. Prvo obdobje je trajalo od anšlusa do splošnih in premoženje zaplenili, zgolj približno sto pa jih je še naprej delovalo z novimi, volitev ( Volksabstimmung) 10. aprila 1938. V teh nekaj tednih so bili aretirani vodilni nejudovskimi, arijskimi lastniki. V uradu za popis premoženja so popisali še približno člani judovske skupnosti in judovskih organizacij. Med njimi sta bila rabin David 540 nepremičnin in jih s tem določili za arizacijo v času po vojni.34 Herzog in Nobelov nagrajenec prof. Otto Loewi.25 Nacisti so ukinili judovsko skupnost in judovska društva. V Gradcu so zaprli 19 judovskih društev,26 njihovo Eden od ciljev tega plenjenja je bil, da bi Jude iz srednjega razreda pahnili na premoženje pa je bilo zaplenjeno in pozneje preneseno na ponovno vzpostavljeno dno družbene lestvice. Ta cilj so zasledovali tudi s prepovedjo zaposlitve, na primer judovsko skupnost; ta je nato morala podpirati nacistično politiko preganjanja. Še judovskih zdravnikov in odvetnikov, in z odpustom judovskih uradnikov. Še več, več, veljati so začeli prvi diskriminatorni predpisi, na primer prepoved obrednega nacisti so na Jude pritiskali tudi tako, da so jih zaprli brez razloga. Na primer, Nationalsozialismus, Frankfurt am Main 2009. gestapo v Gradcu je junija 1938 poslal pismo vsem predstavnikom oblasti na 25 David HERZOG, Erinnerungen eines Rabbiners 1932–1940, ur. Walter HÖFLECHNER, Graz avstrijskem Štajerskem, v katerem lahko preberemo: »Da bi pospešili emigracijo 1997. Otto Loewi je bil zaprt od 12. marca do 5. maja 1938; prim. Gerald LAMPRECHT, Causa Oser, v: Albert KIRCHENGAST, Weiterbauen – Für eine besondere Baukultur, Graz 2010, str. 82–89; 27 Verbot des Schächtens, v: Tagespost, 16. 3.1938, str. 8. Elfriede SCHMIDT (ur.), Nobelpreisträger Otto Loewi … Leben in zwei Welten, Graz 1993, str. 16. 28 Otto RENDI, Zur Geschichte der Juden in Graz und in der Steiermark, v: Zeitschrift des Historisches 26 Za razumevanje raznovrstnosti judovskega življenja in kulture v Gradcu je v nadaljevanju Vereins Steiermark, 62 (1971), str. 162. podan seznam zaprtih društev: Verein für fromme und wohltätige Zwecke »Chewra 29 Gerhard BOTZ, Nationalsozialismus in Wien. Machtübernahme, Herrschaftssicherung, Radikalisierung Kadischa«, Israelitischer Armenbeteiligungsverein »Matnos Anijim«, Krankenbesuchs-1938/39, Wien 2008, str. 126–156. und Unterstützungsverein »Bikur Cholim«, Grazer Israelitischer Frauenverein, Jüdischer 30 Ludwig BIRÓ, Die erste Hälfte meines Lebens. Erinnerungen eines Grazer jüdischen Rechtsanwaltes von Gesangsverein Graz, Sportklub »Hakoah« Graz, Bund jüdischer Frontsoldaten, Jüdisch 1900–1940, ur. Christian FLECK, Graz 1998, str. 140, 141–142, 165. akademische Vereinigung Graz zugehörig zum Verband jüdischer Studenten »Judäa«, Jüdisch 31 Marion KAPLAN, Der Mut zum Überleben. Jüdische Frauen und ihre Familien in Nazideutschland, Berlin akademische Verbindung »Charitas« Graz, Verband der Herzl-Zionisten Revisionisten 2001, str. 14. Judenstaatler, Vereinigung der Judenstaatszionisten Graz, Zionistische Ortsgruppe Graz, Wizo 32 Völkischer Beobachter, 14. 4. 1938. Organisation zionistischer Frauen Österreichs Graz, Keren Hajessod (Palästina Aufbaufonds 33 Za arizacijo na avstrijskem Štajerskem gl. Gerald LAMPRECHT, »Auf diese Art und Weise der Jewish Agency) Gruppe Graz, Allgemeiner zionistischer Hechaluz im zionistischen würde aus einer jüdischen Kultusstätte ein schönes Wohnhaus für einen alten Nazi erschaffen.« Landesverband für Österreich, Jüdischer Pfadfinderbund »Techeleth Lavan«, »Blau Weiss« Organisatorisches und Exemplarisches zum Vermögensentzug in der Steiermark, v: Margit Graz, Schachklub »Blau Weiss«, Jüdischer Pfadfinderbund »Berit Trumpeldor«, Reichsbund der FRANZ et al. (ur.), Mapping Contemporary History, Wien 2008, str. 351–383. jüdischen Legitimisten Österreichs, Landesgruppe Steiermark in Graz. 34 StLA, LReg. Arisierungen. Diverse Akten 1937, Seznam VVSt. Graz, januar 1941. 34 35 Preganjanje Judov je bilo za naciste neločljiva sestavina oblikovanja »ljudske več, veljati so začeli prvi diskriminatorni predpisi, na primer prepoved obrednega skupnosti«. To je bil proces, ki so ga določala različna obdobja. Ta obdobja klanja,27 s tem ko so se pripadniki jurišnih enot postavljali pred judovske lokale in zaznamujejo različne antisemitske agitacije in hkrati ponazarjajo radikalizacijo preprečevali ljudem vstop v trgovine, pa so bili organizirani prvi bojkoti judovskih nacionalsocialistične politike do Judov. Na začetku nacističnega režima so bili vsi podjetij.28 Tedaj je bil glavni cilj pomiriti razpoloženje v javnosti, da bi nemoteno napori usmerjeni v segregacijo Judov in Nejudov/Arijcev, ropanje, izključitev iz pripravili splošne volitve in pridobili odobravanje tudi neopredeljenih ljudi iz vsakdanjega življenja in prisilno emigracijo, ta politika pa se je na začetku druge avstrijske Štajerske in Avstrije. Na tem mestu moramo omeniti, da v Gradcu, prav svetovne vojne in po napadu nemškega vermahta ( Wehrmacht) na Sovjetsko zvezo nasprotno kot na Dunaju, ob anšlusu marca 1938 ni bilo pogroma,29 bile pa so junija 1941 spremenila v iztrebljanje. številne demonstracije in shodi nacistov, Jude in tudi druge ljudi so aretirali, vendar nasilja v javnosti ni bilo.30 Drugo obdobje se je začelo po splošnih volitvah 10. aprila 1938 in se zaključilo s pogromom novembra 1938. Vsi napori nacistov so bili usmerjeni v segregacijo Judov od Nejudov in emigracijo vseh Judov z ozemlja rajha. Marion Kaplan meni, da so nacionalsocialisti nameravali Judom pripraviti »družbeno smrt«.31 V tem obdobju je bilo vodilo, kot lahko preberemo v časniku Völkischer Beobachter 14. aprila 1938: »Jud mora stran, njegov denar pa mora ostati.«32 V teh mesecih so nacionalsocialisti spodbujali arizacijo. Sprejeti so bili novi zakoni, ki so vse Jude prisilili, da so prijavili svoje premoženje, ustanovljene pa so bile nove institucije, na primer urad za popis premoženja ( Vermögensverkersstelle); z njimi so hoteli preprečiti, da bi samooklicani Slika 8: Oglas v časopisu Tagespost o arizaciji trgovine s pohištvom Pichler na »začasni skrbniki« nekoordinirano plenili judovsko lastnino, in usmerjati sistematično Belgiergasse 10 v Gradcu, 28. avgust 1938 ropanje v koordinirane poti.33 Do leta 1941 je arizacija na Štajerskem doletela več kot petsto podjetij, ki so jih nekoč vodili Judje. Več kot štiristo od teh so jih zaprli Razlikovati je mogoče štiri obdobja. Prvo obdobje je trajalo od anšlusa do splošnih in premoženje zaplenili, zgolj približno sto pa jih je še naprej delovalo z novimi, volitev ( Volksabstimmung) 10. aprila 1938. V teh nekaj tednih so bili aretirani vodilni nejudovskimi, arijskimi lastniki. V uradu za popis premoženja so popisali še približno člani judovske skupnosti in judovskih organizacij. Med njimi sta bila rabin David 540 nepremičnin in jih s tem določili za arizacijo v času po vojni.34 Herzog in Nobelov nagrajenec prof. Otto Loewi.25 Nacisti so ukinili judovsko skupnost in judovska društva. V Gradcu so zaprli 19 judovskih društev,26 njihovo Eden od ciljev tega plenjenja je bil, da bi Jude iz srednjega razreda pahnili na premoženje pa je bilo zaplenjeno in pozneje preneseno na ponovno vzpostavljeno dno družbene lestvice. Ta cilj so zasledovali tudi s prepovedjo zaposlitve, na primer judovsko skupnost; ta je nato morala podpirati nacistično politiko preganjanja. Še judovskih zdravnikov in odvetnikov, in z odpustom judovskih uradnikov. Še več, več, veljati so začeli prvi diskriminatorni predpisi, na primer prepoved obrednega nacisti so na Jude pritiskali tudi tako, da so jih zaprli brez razloga. Na primer, Nationalsozialismus, Frankfurt am Main 2009. gestapo v Gradcu je junija 1938 poslal pismo vsem predstavnikom oblasti na 25 David HERZOG, Erinnerungen eines Rabbiners 1932–1940, ur. Walter HÖFLECHNER, Graz avstrijskem Štajerskem, v katerem lahko preberemo: »Da bi pospešili emigracijo 1997. Otto Loewi je bil zaprt od 12. marca do 5. maja 1938; prim. Gerald LAMPRECHT, Causa Oser, v: Albert KIRCHENGAST, Weiterbauen – Für eine besondere Baukultur, Graz 2010, str. 82–89; 27 Verbot des Schächtens, v: Tagespost, 16. 3.1938, str. 8. Elfriede SCHMIDT (ur.), Nobelpreisträger Otto Loewi … Leben in zwei Welten, Graz 1993, str. 16. 28 Otto RENDI, Zur Geschichte der Juden in Graz und in der Steiermark, v: Zeitschrift des Historisches 26 Za razumevanje raznovrstnosti judovskega življenja in kulture v Gradcu je v nadaljevanju Vereins Steiermark, 62 (1971), str. 162. podan seznam zaprtih društev: Verein für fromme und wohltätige Zwecke »Chewra 29 Gerhard BOTZ, Nationalsozialismus in Wien. Machtübernahme, Herrschaftssicherung, Radikalisierung Kadischa«, Israelitischer Armenbeteiligungsverein »Matnos Anijim«, Krankenbesuchs-1938/39, Wien 2008, str. 126–156. und Unterstützungsverein »Bikur Cholim«, Grazer Israelitischer Frauenverein, Jüdischer 30 Ludwig BIRÓ, Die erste Hälfte meines Lebens. Erinnerungen eines Grazer jüdischen Rechtsanwaltes von Gesangsverein Graz, Sportklub »Hakoah« Graz, Bund jüdischer Frontsoldaten, Jüdisch 1900–1940, ur. Christian FLECK, Graz 1998, str. 140, 141–142, 165. akademische Vereinigung Graz zugehörig zum Verband jüdischer Studenten »Judäa«, Jüdisch 31 Marion KAPLAN, Der Mut zum Überleben. Jüdische Frauen und ihre Familien in Nazideutschland, Berlin akademische Verbindung »Charitas« Graz, Verband der Herzl-Zionisten Revisionisten 2001, str. 14. Judenstaatler, Vereinigung der Judenstaatszionisten Graz, Zionistische Ortsgruppe Graz, Wizo 32 Völkischer Beobachter, 14. 4. 1938. Organisation zionistischer Frauen Österreichs Graz, Keren Hajessod (Palästina Aufbaufonds 33 Za arizacijo na avstrijskem Štajerskem gl. Gerald LAMPRECHT, »Auf diese Art und Weise der Jewish Agency) Gruppe Graz, Allgemeiner zionistischer Hechaluz im zionistischen würde aus einer jüdischen Kultusstätte ein schönes Wohnhaus für einen alten Nazi erschaffen.« Landesverband für Österreich, Jüdischer Pfadfinderbund »Techeleth Lavan«, »Blau Weiss« Organisatorisches und Exemplarisches zum Vermögensentzug in der Steiermark, v: Margit Graz, Schachklub »Blau Weiss«, Jüdischer Pfadfinderbund »Berit Trumpeldor«, Reichsbund der FRANZ et al. (ur.), Mapping Contemporary History, Wien 2008, str. 351–383. jüdischen Legitimisten Österreichs, Landesgruppe Steiermark in Graz. 34 StLA, LReg. Arisierungen. Diverse Akten 1937, Seznam VVSt. Graz, januar 1941. 34 35 Judov, priporočamo uporabo kaznivih dejanj in drugih neprijetnosti, s katerimi bi jih preostali Judje na Štajerskem, zlasti v Gradcu, prisiljeni zapustiti svoja stanovanja in prisilili, da bi se najpozneje v štirih mesecih izselili!«35 se preseliti v tako imenovana zbirna stanovanja. Graški župan dr. Julius Kaspar je v razpravi o stanovanjskem premoženju v Gradcu maja 1939 mestnim svetnikom Nacisti so po aprilu 1938 v Gradcu ponovno vzpostavili judovsko skupnost, ki je poročal: »Judovska stanovanja so deloma prazna in Judje so nameščeni v zbirnih bila pod nadzorom gestapa. Edini namen te skupnosti sta bila skrb za zdaj obubožane stanovanjih. Nadejamo se, da bi lahko na ta način zbrali še dvesto stanovanj.«41 Jude ter podpora gestapu in SD-ju pri njuni antisemitski politiki in aktivnostih.36 Uprava judovske skupnosti je tako skrbela za potrebe te skupnosti in skušala najti Tudi zbirna stanovanja so pozneje izpraznili in najpozneje septembra 1939 so se načine, da bi njeni člani lahko zapustili nacistično Nemčijo. Judom so pomagali pri bili zadnji Judje na Štajerskem primorani preseliti na Dunaj. Judovsko skupnost je pridobivanju dokumentov, organizirali pa so tudi ilegalne prehode čez zeleno mejo uradno razpustilo ministrstvo za kulturo junija 1940.42 Takrat v Gradcu Judov že ni v Jugoslavijo in ilegalne prevoze v Palestino. Eden izmed teh prevozov iz Gradca bilo več. na Dunaj in od tam z ladjo po Donavi do Črnega morja je bil organiziran spomladi 1939. Ta transport je bil tako imenovani »Lisl-transport«, poimenovan po ladji »Lisl«, in z njim je več kot dvesto Judov z avstrijske Štajerske prispelo v Palestino.37 Pri vseh teh zadevah je judovska skupnost morala sodelovati s centralnim uradom za izseljevanje Judov na Dunaju, ki ga je Adolf Eichmann ustanovil avgusta 1938.38 S tem uradom je Eichmann izpopolnil proces družbene osamitve, plenjenja in izgona. Tretje obdobje se je začelo s kristalno nočjo ( Kristallnacht ali Reichspogromnacht) v noči z 9. na 10. november 1938. Na Štajerskem so nacisti v tem pogromu uničili sinagogo v Gradcu ter mrliške vežice na judovskih pokopališčih v Gradcu, Leobnu in Bad Gleichenbergu. Uničeni so bili tudi judovski lokali v Gradcu in Leobnu, v pogromu pa je bilo aretiranih tristo Judov v Gradcu in petdeset na območju preostale Štajerske; vsi so bili kasneje deportirani v Dachau.39 Iz Dachaua so lahko štajerski Judje ušli, šele ko so bili pripravljeni »prodati« vse svoje preostalo premoženje in ko so zagotovili, da bodo rajh zapustili takoj po izpustitvi iz koncentracijskega taborišča.40 Slika 9: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938 Pogrom novembra 1938 je bil prelomnica v nacistični antisemitski politiki. Prinesel je radikalizacijo, vsem Judom, ki so še ostali v rajhu in so se obotavljali oditi, pa naj bi dal jasno vedeti, da zanje v njihovih domačih mestih in vaseh ni več prihodnosti. Po pogromu so bili sprejeti novi zakoni, ki so Jude silili k »prodaji« premoženja in plačevanju posebnih davkov, na primer davka na premoženje ( Judenvermögensabgabe, Reichsfluchtsteuer in Sühneabgabe). Takojšen rezultat te radikalizacije je bil, da so bili 35 StLA, BH Graz Umgebung, 14 H-R/1938, Pismo gestapa v Gradcu političnim oblastem na Štajerskem, 6. 6. 1938. 36 Doron RABINOVICI, Instanzen der Ohnmacht. Wien 1938–1945. Der Weg zum Judenrat, Frankfurt am Main 2000. 37 Victoria KUMAR, Auswanderung und Flucht steirischer Jüdinnen und Juden nach Palästina im Kontext der gesamtösterreichischen Alijah bis 1945, Graz 2011, str. 298–305. 38 Za zgodovino »Zentralstelle« gl. Dirk RUPNOW, »Zur Förderung und beschleunigten Regelung der Auswanderung …«. Die Zentralstelle für jüdische Auswanderung in Wien, v: Verena PAWLOWSKY, Harald WENDELIN (ur.), Ausgeschlossen und entrechtet (Raub und Rückgabe Österreich von 1938 bis heute), Wien 2006, str. 13–30. 39 Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (Dokumentationsarchiv des österreichischen Slika 10: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938 Widerstandes, DÖW) 1780, Poročilo SD Reichsführers-SS, SD-Unterabschnitt Steiermark, SD-Führer des SS-Oberabschnitts Danube v zvezi z novembrskim pogromom v Gradcu, 11. 11. 41 Graški mestni arhiv (Das Stadtarchiv Graz), Poročilo župana dr. Kasparja na prvem uradnem 1938. srečanju mestnih svetnikov, 10. 5. 1939, str. 36–37. 40 Yad Vashem, 03/1208, Intervju z Eliasom Grünschlagom, 16. 1. 1959. 42 StLA, LReg. 357 J6 1939. 36 37 Judov, priporočamo uporabo kaznivih dejanj in drugih neprijetnosti, s katerimi bi jih preostali Judje na Štajerskem, zlasti v Gradcu, prisiljeni zapustiti svoja stanovanja in prisilili, da bi se najpozneje v štirih mesecih izselili!«35 se preseliti v tako imenovana zbirna stanovanja. Graški župan dr. Julius Kaspar je v razpravi o stanovanjskem premoženju v Gradcu maja 1939 mestnim svetnikom Nacisti so po aprilu 1938 v Gradcu ponovno vzpostavili judovsko skupnost, ki je poročal: »Judovska stanovanja so deloma prazna in Judje so nameščeni v zbirnih bila pod nadzorom gestapa. Edini namen te skupnosti sta bila skrb za zdaj obubožane stanovanjih. Nadejamo se, da bi lahko na ta način zbrali še dvesto stanovanj.«41 Jude ter podpora gestapu in SD-ju pri njuni antisemitski politiki in aktivnostih.36 Uprava judovske skupnosti je tako skrbela za potrebe te skupnosti in skušala najti Tudi zbirna stanovanja so pozneje izpraznili in najpozneje septembra 1939 so se načine, da bi njeni člani lahko zapustili nacistično Nemčijo. Judom so pomagali pri bili zadnji Judje na Štajerskem primorani preseliti na Dunaj. Judovsko skupnost je pridobivanju dokumentov, organizirali pa so tudi ilegalne prehode čez zeleno mejo uradno razpustilo ministrstvo za kulturo junija 1940.42 Takrat v Gradcu Judov že ni v Jugoslavijo in ilegalne prevoze v Palestino. Eden izmed teh prevozov iz Gradca bilo več. na Dunaj in od tam z ladjo po Donavi do Črnega morja je bil organiziran spomladi 1939. Ta transport je bil tako imenovani »Lisl-transport«, poimenovan po ladji »Lisl«, in z njim je več kot dvesto Judov z avstrijske Štajerske prispelo v Palestino.37 Pri vseh teh zadevah je judovska skupnost morala sodelovati s centralnim uradom za izseljevanje Judov na Dunaju, ki ga je Adolf Eichmann ustanovil avgusta 1938.38 S tem uradom je Eichmann izpopolnil proces družbene osamitve, plenjenja in izgona. Tretje obdobje se je začelo s kristalno nočjo ( Kristallnacht ali Reichspogromnacht) v noči z 9. na 10. november 1938. Na Štajerskem so nacisti v tem pogromu uničili sinagogo v Gradcu ter mrliške vežice na judovskih pokopališčih v Gradcu, Leobnu in Bad Gleichenbergu. Uničeni so bili tudi judovski lokali v Gradcu in Leobnu, v pogromu pa je bilo aretiranih tristo Judov v Gradcu in petdeset na območju preostale Štajerske; vsi so bili kasneje deportirani v Dachau.39 Iz Dachaua so lahko štajerski Judje ušli, šele ko so bili pripravljeni »prodati« vse svoje preostalo premoženje in ko so zagotovili, da bodo rajh zapustili takoj po izpustitvi iz koncentracijskega taborišča.40 Slika 9: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938 Pogrom novembra 1938 je bil prelomnica v nacistični antisemitski politiki. Prinesel je radikalizacijo, vsem Judom, ki so še ostali v rajhu in so se obotavljali oditi, pa naj bi dal jasno vedeti, da zanje v njihovih domačih mestih in vaseh ni več prihodnosti. Po pogromu so bili sprejeti novi zakoni, ki so Jude silili k »prodaji« premoženja in plačevanju posebnih davkov, na primer davka na premoženje ( Judenvermögensabgabe, Reichsfluchtsteuer in Sühneabgabe). Takojšen rezultat te radikalizacije je bil, da so bili 35 StLA, BH Graz Umgebung, 14 H-R/1938, Pismo gestapa v Gradcu političnim oblastem na Štajerskem, 6. 6. 1938. 36 Doron RABINOVICI, Instanzen der Ohnmacht. Wien 1938–1945. Der Weg zum Judenrat, Frankfurt am Main 2000. 37 Victoria KUMAR, Auswanderung und Flucht steirischer Jüdinnen und Juden nach Palästina im Kontext der gesamtösterreichischen Alijah bis 1945, Graz 2011, str. 298–305. 38 Za zgodovino »Zentralstelle« gl. Dirk RUPNOW, »Zur Förderung und beschleunigten Regelung der Auswanderung …«. Die Zentralstelle für jüdische Auswanderung in Wien, v: Verena PAWLOWSKY, Harald WENDELIN (ur.), Ausgeschlossen und entrechtet (Raub und Rückgabe Österreich von 1938 bis heute), Wien 2006, str. 13–30. 39 Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (Dokumentationsarchiv des österreichischen Slika 10: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938 Widerstandes, DÖW) 1780, Poročilo SD Reichsführers-SS, SD-Unterabschnitt Steiermark, SD-Führer des SS-Oberabschnitts Danube v zvezi z novembrskim pogromom v Gradcu, 11. 11. 41 Graški mestni arhiv (Das Stadtarchiv Graz), Poročilo župana dr. Kasparja na prvem uradnem 1938. srečanju mestnih svetnikov, 10. 5. 1939, str. 36–37. 40 Yad Vashem, 03/1208, Intervju z Eliasom Grünschlagom, 16. 1. 1959. 42 StLA, LReg. 357 J6 1939. 36 37 The destruction of the Styrian Jewish community Četrto obdobje ni potekalo na avstrijskem Štajerskem, je pa prav tako zadevalo štajerske Jude. Najpozneje ob nemškem napadu na Poljsko in začetku druge 1938–1940 svetovne vojne ter poslabšanju ob napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 se je nacistična politika do Judov spremenila: nacistom ni šlo več za izgon in emigracijo, Gerald Lamprecht1 zdaj so stremeli le še k uničenju evropskih Judov. Tako so tudi štajerske Jude z Dunaja deportirali – prve deportacije so potekale že oktobra 1939 iz Niska ob Key words: Holocaust, Styria, Aryanization, Jews, Austria, pogrom reki San – v gete in koncentracijska ali uničevalna taborišča, zgrajena v vzhodni Evropi. Nekatere Jude, ki so v letih pred tem pobegnili pred nacisti, je vermaht zajel The persecution of the Jewish population in Austria started immediately after the v različnih evropskih državah in tako so postali žrtve holokavsta. Z 11. uredbo k annexation of Austria to Nazi Germany in March 1938. In the following months, zakonu o državljanih rajha, izdano 25. novembra 1941, so Judje, ki so emigrirali ali the Jews were discriminated, isolated and expelled from the Austrian society. First bili deportirani, izgubili državljanstvo, njihovo v Nemčiji ostalo premoženje pa je the Nazis aimed the total separation and expulsion of Jews from the society and bilo zaplenjeno v korist rajha.43 Ta uredba označuje konec judovskega življenja na their homeland. After the pogrom in November 1938 and the beginning of the war, avstrijskem Štajerskem in konec arizacije. the anti-Jewish politics was more and more radicalized and chanced: the expulsion was followed by extermination. This paper gives an overview of the expulsion of Zaključek the Jewish people from Styria in the years from 1938 to 1939 and argues that the persecution of the Jews by the Nazi regime could not work so unopposed within V skladu z definicijo nürnberških zakonov je bilo na ozemlju Avstrije več kot this short period without the willingness support of ordinary people in Styria. 215.000 ljudi »Judov«. Na Štajerskem je bilo na osnovi nacističnih zakonov za »Jude« označenih približno tri tisoč ljudi; ti so tako postali žrtve nacističnega režima in njegovih kolaborantov. Skoraj 2200 jih je bilo članov judovske skupnosti in ti so se opredelili za Jude.44 Približno 750 ljudi na Štajerskem, ki so jih nacisti označili za Jude, je bilo med letoma 1938 in 1945 umorjenih – bili so žrtve holokavsta. V bazi podatkov, ki jo vodi Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora na Dunaju, je trenutno zapisanih približno 64.000 avstrijskih žrtev holokavsta. Ocenjuje se, da je bilo v času nacistične vladavine umorjenih 66.000 avstrijskih Judov.45 Pred priključitvijo Avstrije Nemčiji marca 1938 je bilo v Avstriji 33 judovskih skupnosti. Nacisti so med letoma 1938 in 1940 uničili vse, razen dunajske, in samo pet jih je po letu 1945 ponovno zaživelo. 43 Elisabeth SCHÖGGL-ERNST, Die Arisierungsakten des Oberfinanzpräsidenten Graz. Die Übernahme des Aktenbestandes von der Finanzlandesdirektion Graz, v: Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 50/51 (2001), str. 357–366. 44 Gerald LAMPRECHT, Die Verfolgung der jüdischen Bevölkerung in der Steiermark 1938 bis 1940, v: Heimo HALBRAINER, Gerald LAMPRECHT, Ursula MINDLER (ur.), NS-Herrschaft in der Steiermark. Positionen und Diskurse, Wien–Köln–Weimar 2009, str. 317–346. 45 http://www.doew.at/erforschen/projekte/datenbankprojekte/namentliche-erfassung-der-oesterreichischen-holocaustopfer [29. 10. 2016]. 1 Dr Gerald LAMPRECHT, Centre for Jewish Studies, University of Graz. 38 39 The destruction of the Styrian Jewish community Četrto obdobje ni potekalo na avstrijskem Štajerskem, je pa prav tako zadevalo štajerske Jude. Najpozneje ob nemškem napadu na Poljsko in začetku druge 1938–1940 svetovne vojne ter poslabšanju ob napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 se je nacistična politika do Judov spremenila: nacistom ni šlo več za izgon in emigracijo, Gerald Lamprecht1 zdaj so stremeli le še k uničenju evropskih Judov. Tako so tudi štajerske Jude z Dunaja deportirali – prve deportacije so potekale že oktobra 1939 iz Niska ob Key words: Holocaust, Styria, Aryanization, Jews, Austria, pogrom reki San – v gete in koncentracijska ali uničevalna taborišča, zgrajena v vzhodni Evropi. Nekatere Jude, ki so v letih pred tem pobegnili pred nacisti, je vermaht zajel The persecution of the Jewish population in Austria started immediately after the v različnih evropskih državah in tako so postali žrtve holokavsta. Z 11. uredbo k annexation of Austria to Nazi Germany in March 1938. In the following months, zakonu o državljanih rajha, izdano 25. novembra 1941, so Judje, ki so emigrirali ali the Jews were discriminated, isolated and expelled from the Austrian society. First bili deportirani, izgubili državljanstvo, njihovo v Nemčiji ostalo premoženje pa je the Nazis aimed the total separation and expulsion of Jews from the society and bilo zaplenjeno v korist rajha.43 Ta uredba označuje konec judovskega življenja na their homeland. After the pogrom in November 1938 and the beginning of the war, avstrijskem Štajerskem in konec arizacije. the anti-Jewish politics was more and more radicalized and chanced: the expulsion was followed by extermination. This paper gives an overview of the expulsion of Zaključek the Jewish people from Styria in the years from 1938 to 1939 and argues that the persecution of the Jews by the Nazi regime could not work so unopposed within V skladu z definicijo nürnberških zakonov je bilo na ozemlju Avstrije več kot this short period without the willingness support of ordinary people in Styria. 215.000 ljudi »Judov«. Na Štajerskem je bilo na osnovi nacističnih zakonov za »Jude« označenih približno tri tisoč ljudi; ti so tako postali žrtve nacističnega režima in njegovih kolaborantov. Skoraj 2200 jih je bilo članov judovske skupnosti in ti so se opredelili za Jude.44 Približno 750 ljudi na Štajerskem, ki so jih nacisti označili za Jude, je bilo med letoma 1938 in 1945 umorjenih – bili so žrtve holokavsta. V bazi podatkov, ki jo vodi Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora na Dunaju, je trenutno zapisanih približno 64.000 avstrijskih žrtev holokavsta. Ocenjuje se, da je bilo v času nacistične vladavine umorjenih 66.000 avstrijskih Judov.45 Pred priključitvijo Avstrije Nemčiji marca 1938 je bilo v Avstriji 33 judovskih skupnosti. Nacisti so med letoma 1938 in 1940 uničili vse, razen dunajske, in samo pet jih je po letu 1945 ponovno zaživelo. 43 Elisabeth SCHÖGGL-ERNST, Die Arisierungsakten des Oberfinanzpräsidenten Graz. Die Übernahme des Aktenbestandes von der Finanzlandesdirektion Graz, v: Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 50/51 (2001), str. 357–366. 44 Gerald LAMPRECHT, Die Verfolgung der jüdischen Bevölkerung in der Steiermark 1938 bis 1940, v: Heimo HALBRAINER, Gerald LAMPRECHT, Ursula MINDLER (ur.), NS-Herrschaft in der Steiermark. Positionen und Diskurse, Wien–Köln–Weimar 2009, str. 317–346. 45 http://www.doew.at/erforschen/projekte/datenbankprojekte/namentliche-erfassung-der-oesterreichischen-holocaustopfer [29. 10. 2016]. 1 Dr Gerald LAMPRECHT, Centre for Jewish Studies, University of Graz. 38 39 Judje so si pred nacizmom poskušali reševati Do septembra 1939 in celo še do začetka leta 1941 so lahko Nemčijo, Avstrijo in Češkoslovaško zapustili na legalen način. Tisti, ki so se obotavljali, so naposled življenje na različne načine naleteli na zaprte meje drugih držav. Judovske organizacije so poskušale bolj ali manj ilegalno pomagati pri selitvi Judov v tedanjo britansko Palestino v kibuce. Ena Franc Kuzmič1 takšnih organizacij v Nemčiji, Alijat ha-noar (Mladinski priseljenci) pod vodstvom Recha Freierja, se je povezala z judovskimi organizacijami po Jugoslaviji in tako je Vse večja moč in pritisk nacizma v Nemčiji sta se začela odražati tudi na Judih. Razni zakoni v Jugoslavijo na poti v Palestino prešlo okoli 55.000 Judov.6 tridesetih letih, incidenti, pošiljanje v taborišča so vse bolj dajali slutiti, da se nad Jude zgrinjajo črni oblaki in da bo treba nekaj narediti, če se bodo hoteli izogniti moriji. Ena od možnih oblik je bil Po doslej zbranih podatkih so se iz Lendave leta 1939 izselili: v Južno Ameriko umik iz Nemčije in iz držav, ki so simpatizirale z nacizmom. Judje so začeli iskati zveze v tujini Ladislav in Hermina Eppinger z družino,7 v Budimpešto pa Dénes Szántó z ženo in se odpravljati na tuje, predvsem v bolj varne države, npr. v Ameriko, Kanado in druge države. Margareto in sinom Lászlóm8 ter Aladar in Tibor Bader.9 Iz Murske Sobote še ni bil Sprva so se umikali znanstveniki in strokovnjaki, vidne osebnosti (npr. S. Zweig, A. Einstein, F. evidentiran noben primer umika.10 Bloch, T. in H. Mann, I. Singer idr.). Stopnjevanje antisemitizma in sprejemanje zakonov proti Judom sta povzročila, da so se Judje iz teh držav vse bolj umikali na bolj varno območje. Umiki Ministrstvo za notranje zadeve je 19. julija 1938 z oznako I. br. 23790 poslalo so bili bodisi legalni ali ilegalni, celo v skupinah. Kot eno od morebitnih rešitev so si zamislili dopis, ki ga je Kraljevska banska uprava Dravske banovine 28. julija 1938 poslala spremembo veroizpovedi. Tudi te možnosti so se skušali oprijeti. vsem sreskim načelstvom, upravi policije v Ljubljani, predstojništvoma mestne policije v Mariboru in Celju, policijskemu komisariatu na Jesenicah ter komisariatom Ključne besede: Judje, nacizem, deportacije, Prekmurje, Slovenija železniške in obmejne policije v Mariboru in na Rakeku pod oznako »Izdajanje tranzitnih viz s pravico postanka v kraljevini Židom – emigrantom.« Nacionalsocialisti v svoji zakonodaji sploh niso upoštevali verske pripadnosti Judov, ampak je zanje veljala samo rasna zakonodaja.2 Jud je bil tisti, ki ga je rodila Sporočilo se v prevodu (F. K.) glasi: »Naš Generalni konzulat na Dunaju je pod P. mati Judinja. Tudi v ND Hrvaški so bili Judje opredeljeni po rasi, tudi če so bili št. 4139/389 preko Ministrstva za zunanje zadeve predlagal naslednje: Kraljevskemu pokristjanjeni. Prav tako jim ni bil dovoljen prestop v katero od držav s priznanimi generalnemu konzulatu je čast zaprositi Ministrstvo, da pri ministru za notranje zadeve verskimi skupnostmi (katoliško, evangeličansko, islam). Med letoma 1933 in 1938 hitro izposluje načelno odobritev za izdajo tranzitne vize s pravico zadrževanja v naši so nekateri nemški in avstrijski Judje prišli v Jugoslavijo ter zaprosili za sprejem državi dva do štiri tedne judovskim beguncem, ki imajo vstopno vizo za čezoceanske v katoliško cerkev in se dali krstiti. V Jugoslaviji se je stanje s prihodom Nemcev države in ladijsko vozovnico. Glede tega je Ministrstvo načelno odobrilo izdajanje poostrilo.3 viz s pravico zadrževanja v naši državi največ mesec dni tistim Judom, nemškim in bivšim avstrijskim državljanom, ki imajo vstopno vizo za čezoceanske države in Predsednik jugoslovanske vlade Milan Stojadinović je izjavil, da je Jugoslavija od ladijsko vozovnico. Osebe s takšnimi vizami se morajo takoj po prihodu v kraj, za leta 1933 dalje sprejela največ Judov in da je skrb zanje državo v letu 1938 pripeljala katerega jim je bila izdana dovolilnica, prijaviti krajevni policijski oblasti, ki jim bo na rob njenih materialnih in finančnih zmožnosti.4 Od leta 1938 je Jugoslavija začela odvzela potne listine in jih zadržala do odhoda, glasnikom pa izdala reverz z oznako izvajati pritisk na Jude nejugoslovanskega porekla in na tiste, ki so si v letih med odobrenega zadrževanja, računajoč na to, da po izteku veljavnosti vize brezpogojno vojnama pridobili jugoslovansko državljanstvo, da zapustijo državo, likvidirajo zapustijo našo državo. Ministrstvu je čast dostaviti gornje s prošnjo v vednost.« svoje posle in nepremičninsko imovino. Leta 1940 sta sledila prepoved opravljanja določenih poklicev in »numerus clausus« za judovske srednješolce in študente.5 Nato sledita še dva odstavka v slovenščini: »O tem se obveščate radi znanja z naročilom, da postopate strogo po navodilih ministrskega razpisa. Priložene izvode 1 Mag. Franc KUZMIČ, muzejski svetovalec v pokoju, Murska Sobota. naj sreska načelstva dostavijo vsem orožniškim edinicam svojega območja.« 2 Prim. Erste Verordnung zum Reichsbuergergesetzs, člen 5. 3 V zagrebški nadškofiji so za junij 1941 zabeležili več kot 200 prošenj za sprejem v Katoliško cerkev, za julij pa že več kot 1300, a jih je ministrstvo za pravosodje in vere arhiviralo kot nerešene. Nekateri duhovniki so izdajali krstne liste, ne da bi zahtevali krst, takšnemu načinu pa je nadškof Stepinac nasprotoval. Anna Maria GRUENFELDER, Krščanske cerkve in preganjanje Judov v 6 Miriam STEINER AVIEZER, Predgovor, v: Slovenski pravični med narodi, ur. Irena ŠUMI, Oto nekdanji Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško), v: Slovenski Judje: Zgodovina in LUTHAR, Ljubljana 2016 str. 10–11. holokavst IV, ur. Nuša LEŠNIK, Marjetka BEDRAČ, Maribor 2015, 117–118. 7 Mirjana GAŠPAR, Beata LAZAR, Židje v Lendavi, Lendava 1997, str. 126. 4 Milan RISTOVIĆ, U potrazi za utočištem. Jugoslovenski Jevreji u bekstvu od holokausta 1941–1945, 8 Ibid., str. 124. Beograd 1998, str. 40; GRUENFELDER 2015, str. 114. 9 Ibid., str. 121. 5 GRUENFELDER 2015, str. 135. 10 Ustna izjava Erike Fürst avtorju tega prispevka. 40 41 Judje so si pred nacizmom poskušali reševati Do septembra 1939 in celo še do začetka leta 1941 so lahko Nemčijo, Avstrijo in Češkoslovaško zapustili na legalen način. Tisti, ki so se obotavljali, so naposled življenje na različne načine naleteli na zaprte meje drugih držav. Judovske organizacije so poskušale bolj ali manj ilegalno pomagati pri selitvi Judov v tedanjo britansko Palestino v kibuce. Ena Franc Kuzmič1 takšnih organizacij v Nemčiji, Alijat ha-noar (Mladinski priseljenci) pod vodstvom Recha Freierja, se je povezala z judovskimi organizacijami po Jugoslaviji in tako je Vse večja moč in pritisk nacizma v Nemčiji sta se začela odražati tudi na Judih. Razni zakoni v Jugoslavijo na poti v Palestino prešlo okoli 55.000 Judov.6 tridesetih letih, incidenti, pošiljanje v taborišča so vse bolj dajali slutiti, da se nad Jude zgrinjajo črni oblaki in da bo treba nekaj narediti, če se bodo hoteli izogniti moriji. Ena od možnih oblik je bil Po doslej zbranih podatkih so se iz Lendave leta 1939 izselili: v Južno Ameriko umik iz Nemčije in iz držav, ki so simpatizirale z nacizmom. Judje so začeli iskati zveze v tujini Ladislav in Hermina Eppinger z družino,7 v Budimpešto pa Dénes Szántó z ženo in se odpravljati na tuje, predvsem v bolj varne države, npr. v Ameriko, Kanado in druge države. Margareto in sinom Lászlóm8 ter Aladar in Tibor Bader.9 Iz Murske Sobote še ni bil Sprva so se umikali znanstveniki in strokovnjaki, vidne osebnosti (npr. S. Zweig, A. Einstein, F. evidentiran noben primer umika.10 Bloch, T. in H. Mann, I. Singer idr.). Stopnjevanje antisemitizma in sprejemanje zakonov proti Judom sta povzročila, da so se Judje iz teh držav vse bolj umikali na bolj varno območje. Umiki Ministrstvo za notranje zadeve je 19. julija 1938 z oznako I. br. 23790 poslalo so bili bodisi legalni ali ilegalni, celo v skupinah. Kot eno od morebitnih rešitev so si zamislili dopis, ki ga je Kraljevska banska uprava Dravske banovine 28. julija 1938 poslala spremembo veroizpovedi. Tudi te možnosti so se skušali oprijeti. vsem sreskim načelstvom, upravi policije v Ljubljani, predstojništvoma mestne policije v Mariboru in Celju, policijskemu komisariatu na Jesenicah ter komisariatom Ključne besede: Judje, nacizem, deportacije, Prekmurje, Slovenija železniške in obmejne policije v Mariboru in na Rakeku pod oznako »Izdajanje tranzitnih viz s pravico postanka v kraljevini Židom – emigrantom.« Nacionalsocialisti v svoji zakonodaji sploh niso upoštevali verske pripadnosti Judov, ampak je zanje veljala samo rasna zakonodaja.2 Jud je bil tisti, ki ga je rodila Sporočilo se v prevodu (F. K.) glasi: »Naš Generalni konzulat na Dunaju je pod P. mati Judinja. Tudi v ND Hrvaški so bili Judje opredeljeni po rasi, tudi če so bili št. 4139/389 preko Ministrstva za zunanje zadeve predlagal naslednje: Kraljevskemu pokristjanjeni. Prav tako jim ni bil dovoljen prestop v katero od držav s priznanimi generalnemu konzulatu je čast zaprositi Ministrstvo, da pri ministru za notranje zadeve verskimi skupnostmi (katoliško, evangeličansko, islam). Med letoma 1933 in 1938 hitro izposluje načelno odobritev za izdajo tranzitne vize s pravico zadrževanja v naši so nekateri nemški in avstrijski Judje prišli v Jugoslavijo ter zaprosili za sprejem državi dva do štiri tedne judovskim beguncem, ki imajo vstopno vizo za čezoceanske v katoliško cerkev in se dali krstiti. V Jugoslaviji se je stanje s prihodom Nemcev države in ladijsko vozovnico. Glede tega je Ministrstvo načelno odobrilo izdajanje poostrilo.3 viz s pravico zadrževanja v naši državi največ mesec dni tistim Judom, nemškim in bivšim avstrijskim državljanom, ki imajo vstopno vizo za čezoceanske države in Predsednik jugoslovanske vlade Milan Stojadinović je izjavil, da je Jugoslavija od ladijsko vozovnico. Osebe s takšnimi vizami se morajo takoj po prihodu v kraj, za leta 1933 dalje sprejela največ Judov in da je skrb zanje državo v letu 1938 pripeljala katerega jim je bila izdana dovolilnica, prijaviti krajevni policijski oblasti, ki jim bo na rob njenih materialnih in finančnih zmožnosti.4 Od leta 1938 je Jugoslavija začela odvzela potne listine in jih zadržala do odhoda, glasnikom pa izdala reverz z oznako izvajati pritisk na Jude nejugoslovanskega porekla in na tiste, ki so si v letih med odobrenega zadrževanja, računajoč na to, da po izteku veljavnosti vize brezpogojno vojnama pridobili jugoslovansko državljanstvo, da zapustijo državo, likvidirajo zapustijo našo državo. Ministrstvu je čast dostaviti gornje s prošnjo v vednost.« svoje posle in nepremičninsko imovino. Leta 1940 sta sledila prepoved opravljanja določenih poklicev in »numerus clausus« za judovske srednješolce in študente.5 Nato sledita še dva odstavka v slovenščini: »O tem se obveščate radi znanja z naročilom, da postopate strogo po navodilih ministrskega razpisa. Priložene izvode 1 Mag. Franc KUZMIČ, muzejski svetovalec v pokoju, Murska Sobota. naj sreska načelstva dostavijo vsem orožniškim edinicam svojega območja.« 2 Prim. Erste Verordnung zum Reichsbuergergesetzs, člen 5. 3 V zagrebški nadškofiji so za junij 1941 zabeležili več kot 200 prošenj za sprejem v Katoliško cerkev, za julij pa že več kot 1300, a jih je ministrstvo za pravosodje in vere arhiviralo kot nerešene. Nekateri duhovniki so izdajali krstne liste, ne da bi zahtevali krst, takšnemu načinu pa je nadškof Stepinac nasprotoval. Anna Maria GRUENFELDER, Krščanske cerkve in preganjanje Judov v 6 Miriam STEINER AVIEZER, Predgovor, v: Slovenski pravični med narodi, ur. Irena ŠUMI, Oto nekdanji Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško), v: Slovenski Judje: Zgodovina in LUTHAR, Ljubljana 2016 str. 10–11. holokavst IV, ur. Nuša LEŠNIK, Marjetka BEDRAČ, Maribor 2015, 117–118. 7 Mirjana GAŠPAR, Beata LAZAR, Židje v Lendavi, Lendava 1997, str. 126. 4 Milan RISTOVIĆ, U potrazi za utočištem. Jugoslovenski Jevreji u bekstvu od holokausta 1941–1945, 8 Ibid., str. 124. Beograd 1998, str. 40; GRUENFELDER 2015, str. 114. 9 Ibid., str. 121. 5 GRUENFELDER 2015, str. 135. 10 Ustna izjava Erike Fürst avtorju tega prispevka. 40 41 Dopis je podpisal banov namestnik, pomočnik dr. Majcen. Dopis je sreski načelnik državo ilegalnim potom.«15 dr. Bratina 2. avgusta 1938 poslal žandarmerijski četi in vodu Murska Sobota in vsem žandarmerijskim postajam (stanicam) »na znanje in ravnanje«.11 Za oktober je zapisano: »Tekom tega meseca se je zateklo v murskosoboški srez 8 beguncev iz Poljske, deloma uniformiranih, deloma v civilu, večinoma židovske Kraljevska banska uprava Dravske banovine je 12. decembra 1938 poslala dopis,12 vere. Vsi so bili napoteni nazaj na Madžarsko, od koder so prišli. Od srede meseca ki ji ga je poslalo Ministrstvo za notranje zadeve 2. decembra 1938 z oznako Pov. septembra do danes je bilo v tem srezu zalotenih in zavrnjenih nazaj v Nemčijo I. br. 82329, in sicer vsem sreskim načelnikom, upravniku policije v Ljubljani, skupno 114 nemških židovskih beguncev.«16 predstojnikoma mestne policije v Mariboru in Celju, komisarjema železniške in obmejne policije v Mariboru in na Rakeku ter policijskemu komisarju na Jesenicah V času od 10. do 24. novembra je bilo izsledenih skupaj 29 nemških judovskih pod oznako »Izdajanje vizumov Židom – tujim državljanom«. beguncev, »ki so bili pognani nazaj čez državno mejo v smeri prihoda.«17 V dopisu je rečeno, da se Judom, državljanom Nemčije, Poljske, Romunije, Italije, Za mesec december je zapisano: »Vrženi sta bili nazaj preko državne meje v nekdanje Avstrije, Palestine in Čehoslovaške, ki imajo palestinske potne dokumente, Nemčijo dve skupini nemških židovskih beguncev, ki sta prispeli v notranjost sreza, brez predhodne odobritve ministrstva za notranje zadeve ne bodo izdale niti več raznih beguncev pa je bilo zavrnjenih kar na meji.«18 vstopne niti tranzitne vize. Sledijo navedbe, katere podatke mora prošnja vsebovati. Krajevne policijske enote morajo voditi redno prijavno evidenco prihoda in bivanja V vseh poročilih od septembra do vključno decembra 1939 iz sreza ni bil z odločbo Judov v državi. In potem: »U slučaju da strani Jevreji udju u zemlju ne ispunjujući izgnan noben tuji državljan. gornje uslove, vlasti će ih odmah prebaciti preko granice i o tome izvestiti nadležnu Bansku upravu i Ministrastvo unutrašnjih poslova - Odeljenje za državnu zaštitu. Januarja 1940 je bilo izsledenih 6 oseb v dveh skupinah, ki so bile še isti dan Mesne policijske vlasti imaju voditi tačne spiskove inostranih Jevreja i nastojati da ni zavrnjene in poslane nazaj čez mejo v Nemčijo, od koder so prišle.19 jedan stranac ne ostane u zemlji bez dozvole boravka, koje će i dalje izdavati samo Ministrastvo unutrašnjih poslova – odeljenje za državnu zaštitu, na predlog Banskih Februarja je bil izsleden en nemški judovski begunec in zavrnjen nazaj čez mejo.20 uprava i prvostepenih vlasti.«13 Marca je bilo ob državni meji ali v njeni bližini prijetih in takoj zavrnjenih nazaj 14 Dopis je po pooblastilu bana podpisal načelnik upravnega oddelka dr. Hubad. nemških judovskih beguncev in 2 čehoslovaška begunca.21 Murskosoboški sreski načelnik dr. Bratina je dopis 13. decembra 1938 poslal žandarmerijski četi in vodu Murska Sobota ter vsem žandarmerijskim postajam »na Aprila je bilo v bližini državne meje zavrnjenih 14 beguncev, večinoma Židov iz znanje in ravnanje«.14 Nemčije in Poljske, večje število beguncev pa je bilo zavrnjenih že na sami državni meji.22 O tem, kako je bilo v Prekmurju, ki je takrat mejilo na Avstrijo in Madžarsko, in kako je bilo z ilegalnimi prestopi meje in zavračanjem, so delno ohranjeni dokumenti, Maja je bilo v bližini državne meje zalotenih 17 nemških Židov, ki so jih zavrnili. tj. poročila murskosoboškega sreskega načelnika banski upravi Dravske banovine. »Nekaterim pa je bil zabranjen prehod na meji sami brez ugotovitve osebnih Med begunci jih je bilo nekaj sto, največ Judov iz Nemčije in Poljske. Med njimi so podatkov.«23 bili tudi pripadniki madžarske, češke in še nekaterih drugih narodnosti. Poročila so ohranjena iz obdobja od jeseni 1939 do marca 1941. Večino beguncev so graničarji Junija so srez zapustili nemški državljani, ki so v srezu bivali več let in jim je takrat in žandarji zavrnili že na sami meji, nekaj, ki jim je vseeno uspelo priti čez mejo, pa dovoljenje za bivanje poteklo, za naprej pa ga niso dobili oziroma zanj niso prosili, v sami državi, znotraj sreza, in so jih prav tako vrnili nazaj čez mejo. Sreski načelnik dr. Bratina je Kraljevski banski upravi Dravske banovine septembra 15 Dopis št. 1636/9 z dne 26. 9. 1939. 16 Dopis št. 1636/10 z dne 25. 10. 1939. 1939 poročal, da je bilo »deloma v notranjosti sreza, deloma ob meji sreza prijetih 17 Dopis št. 1636/11 z dne 24. 11. 1939. in napotenih nazaj čez drž. mejo do sedaj 98 Židov, ki so prebegli iz Nemčije v našo 18 Dopis št. 1636/12 z dne 27. 12. 1939. 19 Dopis št. 1836/1 z dne 26. 1. 1940. 11 Dopis s št. 7/48/1. 20 Dopis št. 1836/2 z dne 25. 2. 1940. 12 Oznaka Pov. II/2. št. 2180/78. 21 Dopis št. 1836/3 z dne 27. 3. 1940. 13 Navedek je tukaj namerno izpisan v izvirniku. 22 Dopis št. 1836/4 z dne 25. 4. 1940. 14 Dopis Pov. II, št. 1112/64. 23 Dopis št. 1836/5 z dne 27. 5. 1940. 42 43 Dopis je podpisal banov namestnik, pomočnik dr. Majcen. Dopis je sreski načelnik državo ilegalnim potom.«15 dr. Bratina 2. avgusta 1938 poslal žandarmerijski četi in vodu Murska Sobota in vsem žandarmerijskim postajam (stanicam) »na znanje in ravnanje«.11 Za oktober je zapisano: »Tekom tega meseca se je zateklo v murskosoboški srez 8 beguncev iz Poljske, deloma uniformiranih, deloma v civilu, večinoma židovske Kraljevska banska uprava Dravske banovine je 12. decembra 1938 poslala dopis,12 vere. Vsi so bili napoteni nazaj na Madžarsko, od koder so prišli. Od srede meseca ki ji ga je poslalo Ministrstvo za notranje zadeve 2. decembra 1938 z oznako Pov. septembra do danes je bilo v tem srezu zalotenih in zavrnjenih nazaj v Nemčijo I. br. 82329, in sicer vsem sreskim načelnikom, upravniku policije v Ljubljani, skupno 114 nemških židovskih beguncev.«16 predstojnikoma mestne policije v Mariboru in Celju, komisarjema železniške in obmejne policije v Mariboru in na Rakeku ter policijskemu komisarju na Jesenicah V času od 10. do 24. novembra je bilo izsledenih skupaj 29 nemških judovskih pod oznako »Izdajanje vizumov Židom – tujim državljanom«. beguncev, »ki so bili pognani nazaj čez državno mejo v smeri prihoda.«17 V dopisu je rečeno, da se Judom, državljanom Nemčije, Poljske, Romunije, Italije, Za mesec december je zapisano: »Vrženi sta bili nazaj preko državne meje v nekdanje Avstrije, Palestine in Čehoslovaške, ki imajo palestinske potne dokumente, Nemčijo dve skupini nemških židovskih beguncev, ki sta prispeli v notranjost sreza, brez predhodne odobritve ministrstva za notranje zadeve ne bodo izdale niti več raznih beguncev pa je bilo zavrnjenih kar na meji.«18 vstopne niti tranzitne vize. Sledijo navedbe, katere podatke mora prošnja vsebovati. Krajevne policijske enote morajo voditi redno prijavno evidenco prihoda in bivanja V vseh poročilih od septembra do vključno decembra 1939 iz sreza ni bil z odločbo Judov v državi. In potem: »U slučaju da strani Jevreji udju u zemlju ne ispunjujući izgnan noben tuji državljan. gornje uslove, vlasti će ih odmah prebaciti preko granice i o tome izvestiti nadležnu Bansku upravu i Ministrastvo unutrašnjih poslova - Odeljenje za državnu zaštitu. Januarja 1940 je bilo izsledenih 6 oseb v dveh skupinah, ki so bile še isti dan Mesne policijske vlasti imaju voditi tačne spiskove inostranih Jevreja i nastojati da ni zavrnjene in poslane nazaj čez mejo v Nemčijo, od koder so prišle.19 jedan stranac ne ostane u zemlji bez dozvole boravka, koje će i dalje izdavati samo Ministrastvo unutrašnjih poslova – odeljenje za državnu zaštitu, na predlog Banskih Februarja je bil izsleden en nemški judovski begunec in zavrnjen nazaj čez mejo.20 uprava i prvostepenih vlasti.«13 Marca je bilo ob državni meji ali v njeni bližini prijetih in takoj zavrnjenih nazaj 14 Dopis je po pooblastilu bana podpisal načelnik upravnega oddelka dr. Hubad. nemških judovskih beguncev in 2 čehoslovaška begunca.21 Murskosoboški sreski načelnik dr. Bratina je dopis 13. decembra 1938 poslal žandarmerijski četi in vodu Murska Sobota ter vsem žandarmerijskim postajam »na Aprila je bilo v bližini državne meje zavrnjenih 14 beguncev, večinoma Židov iz znanje in ravnanje«.14 Nemčije in Poljske, večje število beguncev pa je bilo zavrnjenih že na sami državni meji.22 O tem, kako je bilo v Prekmurju, ki je takrat mejilo na Avstrijo in Madžarsko, in kako je bilo z ilegalnimi prestopi meje in zavračanjem, so delno ohranjeni dokumenti, Maja je bilo v bližini državne meje zalotenih 17 nemških Židov, ki so jih zavrnili. tj. poročila murskosoboškega sreskega načelnika banski upravi Dravske banovine. »Nekaterim pa je bil zabranjen prehod na meji sami brez ugotovitve osebnih Med begunci jih je bilo nekaj sto, največ Judov iz Nemčije in Poljske. Med njimi so podatkov.«23 bili tudi pripadniki madžarske, češke in še nekaterih drugih narodnosti. Poročila so ohranjena iz obdobja od jeseni 1939 do marca 1941. Večino beguncev so graničarji Junija so srez zapustili nemški državljani, ki so v srezu bivali več let in jim je takrat in žandarji zavrnili že na sami meji, nekaj, ki jim je vseeno uspelo priti čez mejo, pa dovoljenje za bivanje poteklo, za naprej pa ga niso dobili oziroma zanj niso prosili, v sami državi, znotraj sreza, in so jih prav tako vrnili nazaj čez mejo. Sreski načelnik dr. Bratina je Kraljevski banski upravi Dravske banovine septembra 15 Dopis št. 1636/9 z dne 26. 9. 1939. 16 Dopis št. 1636/10 z dne 25. 10. 1939. 1939 poročal, da je bilo »deloma v notranjosti sreza, deloma ob meji sreza prijetih 17 Dopis št. 1636/11 z dne 24. 11. 1939. in napotenih nazaj čez drž. mejo do sedaj 98 Židov, ki so prebegli iz Nemčije v našo 18 Dopis št. 1636/12 z dne 27. 12. 1939. 19 Dopis št. 1836/1 z dne 26. 1. 1940. 11 Dopis s št. 7/48/1. 20 Dopis št. 1836/2 z dne 25. 2. 1940. 12 Oznaka Pov. II/2. št. 2180/78. 21 Dopis št. 1836/3 z dne 27. 3. 1940. 13 Navedek je tukaj namerno izpisan v izvirniku. 22 Dopis št. 1836/4 z dne 25. 4. 1940. 14 Dopis Pov. II, št. 1112/64. 23 Dopis št. 1836/5 z dne 27. 5. 1940. 42 43 in sicer Elizabeta Napast in njena hči Ilza Napast ter Marija Hirth.24 Avgusta niso prijeli nobenega begunca,25 pač pa je bilo septembra neposredno na meji ali v njeni bližini zavrnjenih več judovskih beguncev iz Nemčije.26 Za mesec oktober je v poročilu zapisano: »Neposredno na meji pa je bilo zavrnjenih več nemških, madžarskih in drugih državljanov, večinoma Židov, ki niso imeli dovoljenja za prestop naše državne granice.«27 Podobno poročilo je tudi za mesec november.28 V celem koledarskem letu 1940 ni bil z odločbo izgnan noben tuji državljan. Januarja 1941 je bilo zavrnjenih več beguncev raznih narodnosti, največ Judov,29 februarja pa je bilo zavrnjenih 5 Judov, ki so čez mejo prišli ilegalno.30 V poročilu za marec je zgolj zapisano, da z odločbo ni bil izgnan noben tuji državljan.31 To je tudi zadnje poročilo, kajti že naslednji mesec je 6. aprila Hitler napadel Jugoslavijo. Slika 12: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. januarja 1941 Tednik Murska krajina, ki je izhajal v Prekmurju, v Murski Soboti, je januarja 1941 objavil novičko Križev pot židovskih otrok: »Na naši severni meji prihajajo zadnje čase čez mejo skupine ljudi, mladih, zdravih in bolnih, ozeblih in do kosti sestradanih. Graničarji jih po službeni dolžnosti zavrnejo, čeprav se jim ubogi ljudje smilijo. Skupine, ki je prišla zadnji teden čez mejo, pa se noben graničar ni upal zavrniti. V njej je bilo 17 mladih židovskih deklic, starih med 12 in 15 leti. Vse so bile slabo oblečene v platnene obleke, na nogah pa so imele platnene copate. Prišle so po ozki gazi in so hodile tri dni po snegu brez hrane. V Mariboru jim je židovska cerkvena občina najela stanovanje. Večina teh deklic je hudo prehlajenih in bodo še dolgo čutile posledice napornega potovanja. Vse so sirote brez staršev. Njihova žalostna usoda vzbuja po Mariboru splošno sočutje.«32 Večini tistih Judov, ki jim je vseeno uspelo tako ali drugače ilegalno in srečno prestopiti državno mejo z Jugoslavijo in so se na različne načine udomili po Jugoslaviji, verjetno ni bilo prizaneseno. Čez 3000 judovskih beguncev iz držav zahodne Evrope je bilo prav tako usmrčenih.33 Slika 11: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. oktobra 1939 32 Murska krajina, tednik, januar 1941. 33 V knjigi dr. Samuela Pinte je navedenih okrog 2.900 Judov, ki so bili ubiti v raznih krajih v Bosni in Hercegovini (razen v Sarajevu). Tako je bilo na ozemlju Bosne in Hercegovine ubitih 24 Dopis št. 1836/6 z dne 26. 6. 1940. okrog 10.500 Judov od skupaj 14.500, kolikor jih je bilo tam do vojne, kar pomeni, da je bilo 25 Dopis št. 1836/8 z dne 24. 8. 1940. usmrčenih 75 % Judov. Poleg tega je umrlo nekaj sto judovskih beguncev iz Avstrije, Nemčije in 26 Dopis št. 1836/9 z dne 25. 9. 1940. Češkoslovaške (Bosanski Šamac 34, Brčko 147, Čapljina 147, Derventa 120, Slatina pri Banjaluki 27 Dopis št. 1836/10 z dne 25. 10. 1940. 58 itd.); gl. Samuel PINTO, Zločini okupatora i njihovih pomagača izvršeni nad Jevrejima u Bosni i 28 Dopis št. 1836/11 z dne 20. 11. 1940. Hercegovini, Sarajevo 1952. Po nepopolnih podatkih je skupno število umrlih Judov na ozemlju 29 Dopis št. 1911/1 z dne 25. 1. 1941. NDH okrog 30.500 ali okrog 75,07 % (prim. Jaša ROMANO, Jevreji Jugoslavije 1941–1945. Žrtve 30 Dopis št. 1911/2 z dne 25. 2. 1941. genocida i učesnici NOR, Beograd 1980, str. 133 in 201); Vladimir DEDIJER, Vatikan i Jasenovac, 31 Dopis št. 1911/3 z dne 25. 3. 1941. Beograd 1987, str. 294. 44 45 in sicer Elizabeta Napast in njena hči Ilza Napast ter Marija Hirth.24 Avgusta niso prijeli nobenega begunca,25 pač pa je bilo septembra neposredno na meji ali v njeni bližini zavrnjenih več judovskih beguncev iz Nemčije.26 Za mesec oktober je v poročilu zapisano: »Neposredno na meji pa je bilo zavrnjenih več nemških, madžarskih in drugih državljanov, večinoma Židov, ki niso imeli dovoljenja za prestop naše državne granice.«27 Podobno poročilo je tudi za mesec november.28 V celem koledarskem letu 1940 ni bil z odločbo izgnan noben tuji državljan. Januarja 1941 je bilo zavrnjenih več beguncev raznih narodnosti, največ Judov,29 februarja pa je bilo zavrnjenih 5 Judov, ki so čez mejo prišli ilegalno.30 V poročilu za marec je zgolj zapisano, da z odločbo ni bil izgnan noben tuji državljan.31 To je tudi zadnje poročilo, kajti že naslednji mesec je 6. aprila Hitler napadel Jugoslavijo. Slika 12: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. januarja 1941 Tednik Murska krajina, ki je izhajal v Prekmurju, v Murski Soboti, je januarja 1941 objavil novičko Križev pot židovskih otrok: »Na naši severni meji prihajajo zadnje čase čez mejo skupine ljudi, mladih, zdravih in bolnih, ozeblih in do kosti sestradanih. Graničarji jih po službeni dolžnosti zavrnejo, čeprav se jim ubogi ljudje smilijo. Skupine, ki je prišla zadnji teden čez mejo, pa se noben graničar ni upal zavrniti. V njej je bilo 17 mladih židovskih deklic, starih med 12 in 15 leti. Vse so bile slabo oblečene v platnene obleke, na nogah pa so imele platnene copate. Prišle so po ozki gazi in so hodile tri dni po snegu brez hrane. V Mariboru jim je židovska cerkvena občina najela stanovanje. Večina teh deklic je hudo prehlajenih in bodo še dolgo čutile posledice napornega potovanja. Vse so sirote brez staršev. Njihova žalostna usoda vzbuja po Mariboru splošno sočutje.«32 Večini tistih Judov, ki jim je vseeno uspelo tako ali drugače ilegalno in srečno prestopiti državno mejo z Jugoslavijo in so se na različne načine udomili po Jugoslaviji, verjetno ni bilo prizaneseno. Čez 3000 judovskih beguncev iz držav zahodne Evrope je bilo prav tako usmrčenih.33 Slika 11: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. oktobra 1939 32 Murska krajina, tednik, januar 1941. 33 V knjigi dr. Samuela Pinte je navedenih okrog 2.900 Judov, ki so bili ubiti v raznih krajih v Bosni in Hercegovini (razen v Sarajevu). Tako je bilo na ozemlju Bosne in Hercegovine ubitih 24 Dopis št. 1836/6 z dne 26. 6. 1940. okrog 10.500 Judov od skupaj 14.500, kolikor jih je bilo tam do vojne, kar pomeni, da je bilo 25 Dopis št. 1836/8 z dne 24. 8. 1940. usmrčenih 75 % Judov. Poleg tega je umrlo nekaj sto judovskih beguncev iz Avstrije, Nemčije in 26 Dopis št. 1836/9 z dne 25. 9. 1940. Češkoslovaške (Bosanski Šamac 34, Brčko 147, Čapljina 147, Derventa 120, Slatina pri Banjaluki 27 Dopis št. 1836/10 z dne 25. 10. 1940. 58 itd.); gl. Samuel PINTO, Zločini okupatora i njihovih pomagača izvršeni nad Jevrejima u Bosni i 28 Dopis št. 1836/11 z dne 20. 11. 1940. Hercegovini, Sarajevo 1952. Po nepopolnih podatkih je skupno število umrlih Judov na ozemlju 29 Dopis št. 1911/1 z dne 25. 1. 1941. NDH okrog 30.500 ali okrog 75,07 % (prim. Jaša ROMANO, Jevreji Jugoslavije 1941–1945. Žrtve 30 Dopis št. 1911/2 z dne 25. 2. 1941. genocida i učesnici NOR, Beograd 1980, str. 133 in 201); Vladimir DEDIJER, Vatikan i Jasenovac, 31 Dopis št. 1911/3 z dne 25. 3. 1941. Beograd 1987, str. 294. 44 45 Soboški tednik Muraszombat és Videke je maja 1942 objavil članek z naslovom tudi željo, da bi prestopila tudi njegova hčerka Šarika (sedaj poročena Horvat) ter Švercali so Židove na Vogrsko. V sestavku je zapisano, da so obmejni stražniki med sin Andrej ter Pavlova hčerka Jucika (kasneje poročena z Bratkom Kreftom) ter Sotino in Rogašovci prijeli šest nemških Judov, ki bi jih moral sprejeti trgovec Ernest sin Tibi. Prestop teh otrok pa ni bil mogoč, ker so bili prav toliko stari, da starši Ebenšpanger iz Sobote. Do meje jih je privedel Jože Norčič - Pubi iz Gradca, sicer niso mogli dati pristanka za prestop, sami pa še niso bili opravilno sposobni in se domačin iz Rogašovcev. Judje so iz Avstrije skrivaj odhajali čez mejo in se naseljevali sami niso mogli veljavno odločati.37 Točnejše podatke o mojih ‚varovancih‘ vam bo na Madžarskem v okolici Soprona.34 lahko povedala Šarika. Zadevo sem kaj hitro uredil s seniorjem Štefanom Kovačem in sem peljal svoje kandidate za luteranstvo v cerkev. Kovač je opravljal obred v Doslej ni bilo mogoče zaslediti, da bi se kateri Jud iz Prekmurja umaknil, saj niti ni prekmurski slovenščini. Prvega je krstil okoli 70-letnega Marka Kemenya, plešastega bilo potrebe. Ko pa se je stanje zaostrilo, je bilo že prepozno. korenjaka, in ko mu je polival vodo po pleši, je ponavljal standardno besedilo: ‚Pa ka boš raso v düši ino tejni.‘ V cerkvi sem bil poleg novih luteranov in župnika le jaz Na Madžarskem se je v približno štirih letih od leta 1919 v krščanstvo prekrstilo kot boter, na koru pa nas je opazovala moja mati. Kakor veste, krst ni nič pomagal, 16.000 Judov.35 Prav tako so nekateri Judje s krstom prestopili v protestantsko vero, vse moje ‚krščenike‘ so proti koncu leta 1944 odpeljali najprej v taborišče v Čakovcu, Cerkev augsburške veroizpovedi v Prekmurju (med evangeličane). Toda to jim od tod pa so jih Madžari predali Nemcem in odpeljali v taborišča. Obiskal sem tudi naposled vseeno ni pomagalo. Nekateri oblastem sumljivi ljudje so morali predložiti čakovsko taborišče, kjer me je Marko Kemeny objel in prosil: ‚Cani, pomagaj mi!‘ izpiske iz rojstne matične knjige, in sicer za tri do pet generacij, da niso judovskega Sicer sem skušal pri madžarskih oblasteh rešiti vsaj njega, ki je bil v prvi svetovni rodu. vojni odlikovan z železnim križem, vendar brez uspeha.«38 Judje so se med seboj sprva poročali zaradi veroizpovedi, pozneje pa so bili tudi Izidor Hahn (rojen leta 1893) je bil tiskar, imel je tiskarno in papirnico, izdajal je mešani zakoni. Takšen mešani zakon sta imela trgovec in gostilničar Koloman tudi periodične tiske. V evangeličanski cerkvi se je dal krstiti 22. oktobra 1940, prav (Kalman) Fürst iz Murskih Črncev in žena Ida, roj. Avguštin, ki je bila evangeličanka. tako njegova žena Irena (rojena leta 1902), istega dne še njegov brat Pavel (rojen leta Hčerka Olga je bila rojena leta 1934 in tudi krščena, Blanka je bila rojena 12. julija 1894). Krstni priči sta bila zakonca Janez in Elizabeta Nemec. Istega dne sta bila 1936 in krščena 2. avgusta 1936, sestra Šarika Erika je bila rojena 2. avgusta 1938 krščena tudi Pavlova otroka Judita (rojena leta 1926) in Tibor (rojen leta 1929), ki in krščena 21. avgusta 1938. Nato je bil 15. septembra 1941 rojen Karol Kalman in jima je bil krstni boter stric Izidor. Naslednje leto, 10. septembra 1941, je bila krščena krščen 28. septembra 1941, za njim pa še Šarolta (Dragica), rojena 18. septembra tudi Izidorjeva hči Šarika (rojena leta 1928), ki ji je bil krstni boter stric Pavel.39 Ta 1944 in krščena 1. oktobra 1944. Otroci so bili seveda krščeni kmalu po rojstvu. Oče družina ni imela sreče, kajti aprila 1944 so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Kalman (rojen leta 1904) se je želel ob poroki krstiti v evangeličanski cerkvi, a mu je Auschwitz-Birkenau in usmrčeni so bili 22. maja 1944; vrnili so se le Šarika, Tibor takratni duhovnik in senior Štefan Kovač odsvetoval, da ni nujno potrebno. Ko pa in Judita.40 so se razmere spremenile, je bil krščen 9. julija 1940 v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, ki ji prebivalci evangeličanske veroizpovedi vasi Murski Črnci tudi pripadajo. 22. oktobra 1940 se je dala krstiti tudi Margita Gros (rojena leta 1906) iz Fokovcev; Družina ni bila internirana v taborišče, Kalman je moral leta 1943 za tri mesece na po vojni, leta 1948, je izstopila. Tega dne sta se dala krstiti še trgovec Marko Kemeny prisilno delo na Madžarsko, nato pa še enkrat leta 1944; takrat je bil interniran v (rojen leta 1873) in soproga Gizela (roj. Rosenberger leta 1892) iz Murskih Petrovcev. taborišče Mauthausen. Umrl je v Linzu ob koncu vojne.36 Vsem sta bila krstna botra zakonca Janez in Elizabeta Nemec. Družina trgovca Hahna si je poskušala rešiti življenje s prestopom v evangeličansko Družina Heimer iz Gradišča pri Murski Soboti se je dala krstiti 4. januarja 1941, vero. Te pobude se dr. Janez Nemec spominja takole: »Pred okupacijo Prekmurja, in sicer Gizela (rojena leta 1909), Štefan (rojen leta 1914) in Irena (rojena leta 1919). verjetno konec leta 1940, me je Hahn vprašal, kaj menim o tem, ali bi mu kaj Tega dne se je dala krstiti še Etelka Löwi (rojena leta 1881). Tudi Heimerjevi so pomagalo, če prestopi v krščansko vero. Po mojem odgovoru, da uspeha ne bi mogel 22. maja 1944 končali v taborišču Auschwitz.41 garantirati, je odvrnil, da se je odločil za prestop v luteransko vero in me je hkrati prosil, da bi mu bil za botra, češ da stanujem ob luteranski cerkvi in pri tem ne želi velike javnosti. Seveda sem na to rade volje pristal, nakar je on nadaljeval in 37 Po vsej verjetnosti je prišlo do pravnih zapletov. Po mnenju avtorja tega prispevka so zadevo povedal, da pri prestopu ne bo sam, temveč tudi njegova žena, njegov brat Pavel vseeno uredili, saj so bili 22. 10. 1940 krščeni vsi navedeni otroci, le Šarika ne (ta je bila krščena s svojo ženo Manci ter njegov tast Marko Kemeny s svojo ženo. Pri tem je izrazil šele 10. 9. 1941), kar je verjetno dr. Nemca zavedlo, da je zadevo posplošil. 38 Pismo dr. Janeza Nemca iz Maribora 9. 6. 1997 avtorju tega prispevka. 34 Muraszombat és Vidéke, tednik, Murska Sobota, 15. 5. 1942. 39 Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine Murska Sobota. 35 Düševni list – Mesečne verske novine, Murska Sobota, št. 1 (1923), 10, 121. 40 Ferdo GODINA, Prekmurje 1941– 1945, Murska Sobota 1980, str. 259–260. 36 Ustna izjava hčere Olge avtorju tega prispevka. 41 Ibid., str. 260–261. 46 47 Soboški tednik Muraszombat és Videke je maja 1942 objavil članek z naslovom tudi željo, da bi prestopila tudi njegova hčerka Šarika (sedaj poročena Horvat) ter Švercali so Židove na Vogrsko. V sestavku je zapisano, da so obmejni stražniki med sin Andrej ter Pavlova hčerka Jucika (kasneje poročena z Bratkom Kreftom) ter Sotino in Rogašovci prijeli šest nemških Judov, ki bi jih moral sprejeti trgovec Ernest sin Tibi. Prestop teh otrok pa ni bil mogoč, ker so bili prav toliko stari, da starši Ebenšpanger iz Sobote. Do meje jih je privedel Jože Norčič - Pubi iz Gradca, sicer niso mogli dati pristanka za prestop, sami pa še niso bili opravilno sposobni in se domačin iz Rogašovcev. Judje so iz Avstrije skrivaj odhajali čez mejo in se naseljevali sami niso mogli veljavno odločati.37 Točnejše podatke o mojih ‚varovancih‘ vam bo na Madžarskem v okolici Soprona.34 lahko povedala Šarika. Zadevo sem kaj hitro uredil s seniorjem Štefanom Kovačem in sem peljal svoje kandidate za luteranstvo v cerkev. Kovač je opravljal obred v Doslej ni bilo mogoče zaslediti, da bi se kateri Jud iz Prekmurja umaknil, saj niti ni prekmurski slovenščini. Prvega je krstil okoli 70-letnega Marka Kemenya, plešastega bilo potrebe. Ko pa se je stanje zaostrilo, je bilo že prepozno. korenjaka, in ko mu je polival vodo po pleši, je ponavljal standardno besedilo: ‚Pa ka boš raso v düši ino tejni.‘ V cerkvi sem bil poleg novih luteranov in župnika le jaz Na Madžarskem se je v približno štirih letih od leta 1919 v krščanstvo prekrstilo kot boter, na koru pa nas je opazovala moja mati. Kakor veste, krst ni nič pomagal, 16.000 Judov.35 Prav tako so nekateri Judje s krstom prestopili v protestantsko vero, vse moje ‚krščenike‘ so proti koncu leta 1944 odpeljali najprej v taborišče v Čakovcu, Cerkev augsburške veroizpovedi v Prekmurju (med evangeličane). Toda to jim od tod pa so jih Madžari predali Nemcem in odpeljali v taborišča. Obiskal sem tudi naposled vseeno ni pomagalo. Nekateri oblastem sumljivi ljudje so morali predložiti čakovsko taborišče, kjer me je Marko Kemeny objel in prosil: ‚Cani, pomagaj mi!‘ izpiske iz rojstne matične knjige, in sicer za tri do pet generacij, da niso judovskega Sicer sem skušal pri madžarskih oblasteh rešiti vsaj njega, ki je bil v prvi svetovni rodu. vojni odlikovan z železnim križem, vendar brez uspeha.«38 Judje so se med seboj sprva poročali zaradi veroizpovedi, pozneje pa so bili tudi Izidor Hahn (rojen leta 1893) je bil tiskar, imel je tiskarno in papirnico, izdajal je mešani zakoni. Takšen mešani zakon sta imela trgovec in gostilničar Koloman tudi periodične tiske. V evangeličanski cerkvi se je dal krstiti 22. oktobra 1940, prav (Kalman) Fürst iz Murskih Črncev in žena Ida, roj. Avguštin, ki je bila evangeličanka. tako njegova žena Irena (rojena leta 1902), istega dne še njegov brat Pavel (rojen leta Hčerka Olga je bila rojena leta 1934 in tudi krščena, Blanka je bila rojena 12. julija 1894). Krstni priči sta bila zakonca Janez in Elizabeta Nemec. Istega dne sta bila 1936 in krščena 2. avgusta 1936, sestra Šarika Erika je bila rojena 2. avgusta 1938 krščena tudi Pavlova otroka Judita (rojena leta 1926) in Tibor (rojen leta 1929), ki in krščena 21. avgusta 1938. Nato je bil 15. septembra 1941 rojen Karol Kalman in jima je bil krstni boter stric Izidor. Naslednje leto, 10. septembra 1941, je bila krščena krščen 28. septembra 1941, za njim pa še Šarolta (Dragica), rojena 18. septembra tudi Izidorjeva hči Šarika (rojena leta 1928), ki ji je bil krstni boter stric Pavel.39 Ta 1944 in krščena 1. oktobra 1944. Otroci so bili seveda krščeni kmalu po rojstvu. Oče družina ni imela sreče, kajti aprila 1944 so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Kalman (rojen leta 1904) se je želel ob poroki krstiti v evangeličanski cerkvi, a mu je Auschwitz-Birkenau in usmrčeni so bili 22. maja 1944; vrnili so se le Šarika, Tibor takratni duhovnik in senior Štefan Kovač odsvetoval, da ni nujno potrebno. Ko pa in Judita.40 so se razmere spremenile, je bil krščen 9. julija 1940 v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, ki ji prebivalci evangeličanske veroizpovedi vasi Murski Črnci tudi pripadajo. 22. oktobra 1940 se je dala krstiti tudi Margita Gros (rojena leta 1906) iz Fokovcev; Družina ni bila internirana v taborišče, Kalman je moral leta 1943 za tri mesece na po vojni, leta 1948, je izstopila. Tega dne sta se dala krstiti še trgovec Marko Kemeny prisilno delo na Madžarsko, nato pa še enkrat leta 1944; takrat je bil interniran v (rojen leta 1873) in soproga Gizela (roj. Rosenberger leta 1892) iz Murskih Petrovcev. taborišče Mauthausen. Umrl je v Linzu ob koncu vojne.36 Vsem sta bila krstna botra zakonca Janez in Elizabeta Nemec. Družina trgovca Hahna si je poskušala rešiti življenje s prestopom v evangeličansko Družina Heimer iz Gradišča pri Murski Soboti se je dala krstiti 4. januarja 1941, vero. Te pobude se dr. Janez Nemec spominja takole: »Pred okupacijo Prekmurja, in sicer Gizela (rojena leta 1909), Štefan (rojen leta 1914) in Irena (rojena leta 1919). verjetno konec leta 1940, me je Hahn vprašal, kaj menim o tem, ali bi mu kaj Tega dne se je dala krstiti še Etelka Löwi (rojena leta 1881). Tudi Heimerjevi so pomagalo, če prestopi v krščansko vero. Po mojem odgovoru, da uspeha ne bi mogel 22. maja 1944 končali v taborišču Auschwitz.41 garantirati, je odvrnil, da se je odločil za prestop v luteransko vero in me je hkrati prosil, da bi mu bil za botra, češ da stanujem ob luteranski cerkvi in pri tem ne želi velike javnosti. Seveda sem na to rade volje pristal, nakar je on nadaljeval in 37 Po vsej verjetnosti je prišlo do pravnih zapletov. Po mnenju avtorja tega prispevka so zadevo povedal, da pri prestopu ne bo sam, temveč tudi njegova žena, njegov brat Pavel vseeno uredili, saj so bili 22. 10. 1940 krščeni vsi navedeni otroci, le Šarika ne (ta je bila krščena s svojo ženo Manci ter njegov tast Marko Kemeny s svojo ženo. Pri tem je izrazil šele 10. 9. 1941), kar je verjetno dr. Nemca zavedlo, da je zadevo posplošil. 38 Pismo dr. Janeza Nemca iz Maribora 9. 6. 1997 avtorju tega prispevka. 34 Muraszombat és Vidéke, tednik, Murska Sobota, 15. 5. 1942. 39 Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine Murska Sobota. 35 Düševni list – Mesečne verske novine, Murska Sobota, št. 1 (1923), 10, 121. 40 Ferdo GODINA, Prekmurje 1941– 1945, Murska Sobota 1980, str. 259–260. 36 Ustna izjava hčere Olge avtorju tega prispevka. 41 Ibid., str. 260–261. 46 47 Drugo leto okupacije sta se 26. junija 1942 dali krstiti Marija (rojena leta 1902) in starših matere, ta dva pa sta bila čistokrvna arijca. Oficir je mojim trditvam nasedel Mira (rojena leta 1932) Kemeny. in dovolil odhod Verice iz taborišča. Seveda svoje prevare oficirju nisem odkril, saj je razveljavitev zakona učinkovala le v primeru, da je takšno neveljavnost izreklo Kalman (rojen leta 1904) in Elizabeta Hirschl (rojena leta 1910) sta se dala krstiti sodišče. Na žalost moja prizadevanja niso rodila uspeha. Vericina mati je sicer šla 12. septembra 1940, sin Štefan (rojen leta 1928) 30. avgusta 1941, Rudolf (rojen po svojo hčerko, jo odpeljala v njihovo počitniško hišo na Blatnem jezeru, za nekaj leta 1941) pa bil krščen že kot otrok 26. decembra 1942.42 Tudi od te družine sta dni, in se je z njo vrnila v Soboto. Ko mi je to povedala, sem bil obupan. Lokalni se le Kalman in Štefan vrnila iz taborišča, preostala dva pa sta končala v taborišču hitlerjanci so to zvedeli in so Verico pobrali, z avtomobilom odpeljali za vlakom, ki Auschwitz.43 je peljal žide v taborišča. K sreči se je Verica po končani vojni po mnogih trpljenjih vrnila.«47 V Lendavi sta v evangeličansko veroizpoved prestopila Aleks (Elek) Balkanji (rojen leta 1902), sin judovskega tiskarja, in Josip Mayer (rojen leta 1904), sin urarja. Tudi evangeličanska cerkvena skupnost v Beogradu je Judom evangeličanske Oba sta bila krščena v evangeličanski cerkvi v Lendavi 31. decembra 1938. Krstil veroizpovedi izdajala krstne liste in si prizadevala, da bi pokristjanjenim Judom ju je duhovnik Aleksander Skalič, krstna botra pa sta bila Franc Unger in Janez prizanesli z deportacijo. Toda pri oblasteh s tem niso uspeli zaradi nürnberških Mentš.44 Aleksa so Madžari tik pred koncem druge svetovne vojne pri Murski Soboti zakonov.48 ustrelili.45 Avtor tega prispevka misli, da v drugih krajih po Prekmurju prestopov v krščanstvo ni bilo.46 »Verske spreobrnitve in zahteve Judov za pokristjanjenje v Rimokatoliško cerkev v Sloveniji zagotovo niso bile tako akutne kot v NDH (glede na majhno V ta sklop sodijo tudi prav tako zanimivi podatki, ki jih je napisal dr. Janez Nemec: število domačih in tujih Judov, ki so se pred vojno naselili v Dravski banovini.). »V čakovskem taborišču je bila tudi hči bančnega direktorja Ferida Hiršla. Za njo se Fasc. 35 v mariborskem škofijskem arhivu vsebuje zapis o pogojih za spreobrnitev je zelo zavzel Benko, ki je pri nekaterih hitlerjancih dosegel podporo. Ker sem bil tujevernikov v Katoliško cerkev, a brez poimenskih podatkov o spreobrnjencih,« takrat njegov odvetnik, me je naprosil, da pomagam pri zadevi. Hiršlova hčerka je po piše Gruenfelderjeva.49 takratnih predpisih veljala le za židinjo po načelu, da velja za žida tisti, ki je imel dva židovska stara starša in če je bil vsaj en zakonec ob sklenitvi poroke žid. Prav tu pa Po doslej znanih podatkih in preverbah v Prekmurju ni bilo prestopov Judov v je bila nesrečna okoliščina. Hiršl je bil sicer po rodu žid, vendar je ob razvezi svojega katoliško vero. prvega zakona prestopil v mohamedansko vero, pač pa je iz meni neznanega razloga njegova žena, roj. Keršovan, sicer čista arijka, pred poroko prestopila v židovsko vero. Judje so si torej poskušali reševati golo življenje na različne načine. Nekaterim je Tu sem si izmislil sicer nekoliko šepavo trditev, o čemer sem se v zaporih, kjer je bil uspelo, večini ne. Umiki so pomagali tistim, ki so se podali na pot pravočasno in so takrat Hiršl, z njim dogovoril. V tistem času, ko so začeli v Jugoslaviji razveljavljati imeli količkaj možnosti. Bolj tvegani so bili ilegalni pobegi, saj so takšne primere razvezne odločbe, ki so jih izdala verska sodišča, kakršno je bilo tudi sodišče, ki je zavračali. Prav tako ni pomagal prestop iz judovstva v katero koli drugo veroizpoved. razvezalo Hiršlov prvi zakon. Slovenska sodišča so pred zasedbo Jugoslavije izrekla, da je drugi zakon cerkvene razveze nekega zakonca neveljaven, saj je tak zakon sklenila oseba, ki je bila v resnici že poročena. Z gospo Hiršlovo sem se podal v Sombotel k visokemu oficirju, ki je bil zadolžen z židovskim vprašanjem. Mahal sem s prevodom sodbe soboškega okrožnega sodišča, ki je razveljavilo zakon nekega Sobočana, češ da je bil prej poročen in da je ta zakon razveljavilo versko sodišče (mislim starokatoliško). Ta razveljavitev pa ne velja, zato je drug zakon neveljaven. V Hiršlovem primeru bi bil torej po jugoslovanski (slovenski) sodni praksi Hiršlov drugi zakon neveljaven, saj cerkvena razveza prvega zakona ne velja. Tako pa bi bila Verica Hiršl nezakonska hči. Pri takšnih hčerkah so presojali židovstvo edino po 42 Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine Murska Sobota. 43 GODINA 1980, str. 262. 44 Podatki so iz krstne matične knjige Evangeličanske cerkvene občine Lendava. 45 GODINA 1980, str. 205. 47 Pismo dr. Janeza Nemca iz Maribora 9. 6. 1997 avtorju tega prispevka. 46 Avtor tega prispevka je namreč pregledal še krstne matične knjige župnij Puconci, Bodonci, 48 GRUENFELDER 2015, str. 137. Pečarovci in kraja Mačkovci in nikjer ni bilo nobenega vpisa krsta. 49 Ibid., str. 120. 48 49 Drugo leto okupacije sta se 26. junija 1942 dali krstiti Marija (rojena leta 1902) in starših matere, ta dva pa sta bila čistokrvna arijca. Oficir je mojim trditvam nasedel Mira (rojena leta 1932) Kemeny. in dovolil odhod Verice iz taborišča. Seveda svoje prevare oficirju nisem odkril, saj je razveljavitev zakona učinkovala le v primeru, da je takšno neveljavnost izreklo Kalman (rojen leta 1904) in Elizabeta Hirschl (rojena leta 1910) sta se dala krstiti sodišče. Na žalost moja prizadevanja niso rodila uspeha. Vericina mati je sicer šla 12. septembra 1940, sin Štefan (rojen leta 1928) 30. avgusta 1941, Rudolf (rojen po svojo hčerko, jo odpeljala v njihovo počitniško hišo na Blatnem jezeru, za nekaj leta 1941) pa bil krščen že kot otrok 26. decembra 1942.42 Tudi od te družine sta dni, in se je z njo vrnila v Soboto. Ko mi je to povedala, sem bil obupan. Lokalni se le Kalman in Štefan vrnila iz taborišča, preostala dva pa sta končala v taborišču hitlerjanci so to zvedeli in so Verico pobrali, z avtomobilom odpeljali za vlakom, ki Auschwitz.43 je peljal žide v taborišča. K sreči se je Verica po končani vojni po mnogih trpljenjih vrnila.«47 V Lendavi sta v evangeličansko veroizpoved prestopila Aleks (Elek) Balkanji (rojen leta 1902), sin judovskega tiskarja, in Josip Mayer (rojen leta 1904), sin urarja. Tudi evangeličanska cerkvena skupnost v Beogradu je Judom evangeličanske Oba sta bila krščena v evangeličanski cerkvi v Lendavi 31. decembra 1938. Krstil veroizpovedi izdajala krstne liste in si prizadevala, da bi pokristjanjenim Judom ju je duhovnik Aleksander Skalič, krstna botra pa sta bila Franc Unger in Janez prizanesli z deportacijo. Toda pri oblasteh s tem niso uspeli zaradi nürnberških Mentš.44 Aleksa so Madžari tik pred koncem druge svetovne vojne pri Murski Soboti zakonov.48 ustrelili.45 Avtor tega prispevka misli, da v drugih krajih po Prekmurju prestopov v krščanstvo ni bilo.46 »Verske spreobrnitve in zahteve Judov za pokristjanjenje v Rimokatoliško cerkev v Sloveniji zagotovo niso bile tako akutne kot v NDH (glede na majhno V ta sklop sodijo tudi prav tako zanimivi podatki, ki jih je napisal dr. Janez Nemec: število domačih in tujih Judov, ki so se pred vojno naselili v Dravski banovini.). »V čakovskem taborišču je bila tudi hči bančnega direktorja Ferida Hiršla. Za njo se Fasc. 35 v mariborskem škofijskem arhivu vsebuje zapis o pogojih za spreobrnitev je zelo zavzel Benko, ki je pri nekaterih hitlerjancih dosegel podporo. Ker sem bil tujevernikov v Katoliško cerkev, a brez poimenskih podatkov o spreobrnjencih,« takrat njegov odvetnik, me je naprosil, da pomagam pri zadevi. Hiršlova hčerka je po piše Gruenfelderjeva.49 takratnih predpisih veljala le za židinjo po načelu, da velja za žida tisti, ki je imel dva židovska stara starša in če je bil vsaj en zakonec ob sklenitvi poroke žid. Prav tu pa Po doslej znanih podatkih in preverbah v Prekmurju ni bilo prestopov Judov v je bila nesrečna okoliščina. Hiršl je bil sicer po rodu žid, vendar je ob razvezi svojega katoliško vero. prvega zakona prestopil v mohamedansko vero, pač pa je iz meni neznanega razloga njegova žena, roj. Keršovan, sicer čista arijka, pred poroko prestopila v židovsko vero. Judje so si torej poskušali reševati golo življenje na različne načine. Nekaterim je Tu sem si izmislil sicer nekoliko šepavo trditev, o čemer sem se v zaporih, kjer je bil uspelo, večini ne. Umiki so pomagali tistim, ki so se podali na pot pravočasno in so takrat Hiršl, z njim dogovoril. V tistem času, ko so začeli v Jugoslaviji razveljavljati imeli količkaj možnosti. Bolj tvegani so bili ilegalni pobegi, saj so takšne primere razvezne odločbe, ki so jih izdala verska sodišča, kakršno je bilo tudi sodišče, ki je zavračali. Prav tako ni pomagal prestop iz judovstva v katero koli drugo veroizpoved. razvezalo Hiršlov prvi zakon. Slovenska sodišča so pred zasedbo Jugoslavije izrekla, da je drugi zakon cerkvene razveze nekega zakonca neveljaven, saj je tak zakon sklenila oseba, ki je bila v resnici že poročena. Z gospo Hiršlovo sem se podal v Sombotel k visokemu oficirju, ki je bil zadolžen z židovskim vprašanjem. Mahal sem s prevodom sodbe soboškega okrožnega sodišča, ki je razveljavilo zakon nekega Sobočana, češ da je bil prej poročen in da je ta zakon razveljavilo versko sodišče (mislim starokatoliško). Ta razveljavitev pa ne velja, zato je drug zakon neveljaven. V Hiršlovem primeru bi bil torej po jugoslovanski (slovenski) sodni praksi Hiršlov drugi zakon neveljaven, saj cerkvena razveza prvega zakona ne velja. Tako pa bi bila Verica Hiršl nezakonska hči. Pri takšnih hčerkah so presojali židovstvo edino po 42 Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine Murska Sobota. 43 GODINA 1980, str. 262. 44 Podatki so iz krstne matične knjige Evangeličanske cerkvene občine Lendava. 45 GODINA 1980, str. 205. 47 Pismo dr. Janeza Nemca iz Maribora 9. 6. 1997 avtorju tega prispevka. 46 Avtor tega prispevka je namreč pregledal še krstne matične knjige župnij Puconci, Bodonci, 48 GRUENFELDER 2015, str. 137. Pečarovci in kraja Mačkovci in nikjer ni bilo nobenega vpisa krsta. 49 Ibid., str. 120. 48 49 During Nazism, the Jews tried to save their lives in Poskus obnove judovske skupnosti v Gorici several ways Renato Podbersič1 Franc Kuzmič1 V prispevku je obravnavan poskus obnove judovske skupnosti, ki je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Uničena je bila med holokavstom, po koncu druge svetovne Key words: Jews, Nazism, deportations, Prekmurje, Slovenia vojne si kljub poskusom ni nikoli več prav opomogla. Gorica je bila dolga stoletja mesto ob etnični meji, sicer pa je šlo za večinsko italijansko-furlanski (in v veliko manjši meri do konca prve svetovne Different laws in Germany in the 1930s, incidents, and deportations to the camps vojne tudi nemški) jezikovni otok sredi slovenskega podeželja. Judje so se opredeljevali za italijansko suggested that dark clouds were gathering over the Jews. One of the possibilities stvarnost. V deželi so bili neprekinjeno prisotni od srednjeveških časov, in to tudi zaradi priliva was to retreat from Germany and other countries, which sympathised with Nazism. iz krajev v srednji in vzhodni Evropi. Poleg tega je v deželi samo mesto Gorica izrazito kazalo The Jews started to look for connections abroad and headed to foreign countries, svojo pestro versko raznolikost s katoliško, protestantsko in judovsko prisotnostjo. Podeželsko especially those considered safer, e.g. America, Canada and others. Scientists, prebivalstvo je do judovstva ohranjalo predvsem nepoznavanje in nezanimanje ter pogosto tudi versko professionals and other prominent personalities started to retreat first. However, in narodno pogojen negativen odnos. graduation of anti-Semitism and anti-Jewish legislation resulted in increasing emigration of the Jews to safer countries. Their retreats were either legal or illegal, Ključne besede: Judje na Goriškem, obnova judovske skupnosti po holokavstu, zavezniška even in groups. One of the possibilities was also religious conversion. They also vojaška uprava na Primorskem, vojaški rabin Nathan Barack grabbed at this possibility. Osvoboditev Gorice in jugoslovanski umik iz mesta The picture of the situation in Prekmurje, that bordered Austria and Hungary at that time, especially illegal border crossings and rejections, is partly preserved in the Ob koncu druge svetovne vojne, v začetku maja 1945, so Gorico zasedli documents, namely in the reports of the head of the Murska Sobota district to the jugoslovanski partizani iz enot IX. korpusa in Škofjeloškega odreda. V zadnjih dneh authorities of the Drava Banovina. Among the refugees, there were a few hundred aprila 1945 so se skozi Gorico valile množice umikajočih se kolaborantskih enot, Jews, most of them from Germany and Poland. The reports, which are preserved, predvsem srbskih četnikov, ki so povzročili tudi zločine v mestu in okolici. Goriški are mostly from the Autumn 1939 to March 1941. The border guards and gendarmes komite narodne osvoboditve ( Comitato di Liberazione Nazionale di Gorizia) je še pred rejected the majority of the refugees yet at the border itself, those who managed to prihodom slovenskih partizanov organiziral mestno stražo, ki je sprožila upor in cross the border were rejected in the state, within the district and sent back across kratkotrajne spopade s četniki.2 the border. Also, some Jews converted to the Protestant religion, the Church of the Augsburg denomination in Prekmurje (the Evangelicals). However, this finally Med pripadniki mestne straže se je boril tudi Bruno Levi, eden redkih še did not help them. Some people, who seemed suspicious to the authorities, had to preostalih oseb judovskega rodu v mestu.3 Po partizanskem vkorakanju v mesto je submit extracts from the birth register, in some cases three to five generations back oblast prevzela »Komanda mesta Gorica«, ki ji je poveljeval major Aco Zupanc. Že that they are not of Jewish origin. 14. maja 1945 so jugoslovanske zasedbene oblasti izdale dvojezično odredbo št. 7, ki je razveljavljala vse rasne zakone nekdanjih fašističnih in nacističnih oblastnikov, tudi glede protijudovske zakonodaje.4 Preživeli goriški Judje so se začeli vračati iz taborišč in skrivališč ter se obračati na jugoslovanske zasedbene oblasti glede vračila zaplenjene lastnine. To imetje je po nemškem odhodu upravljala Okrajna uprava KUNI (Komisija za upravo narodne imovine) in tako naj bi bilo do vrnitve lastnikov ali do ugotovitve njihovih zakonitih dedičev. Nekaj nepremičnin so oddali v najem. 1 Dr. Renato PODBERSIČ, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana. 2 Lucio FABI, Storia di Gorizia, Padova 1991, str. 188–189; Zdravko KLANJŠČEK, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske, Ljubljana 1999, str. 428–445; Kaja ŠIROK, Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi, Ljubljana 2012, str. 103–110. 3 Italico CHIARION, La storia di Bruno Levi. Gli effetti delle leggi razziali del 1938, v: Isonzo/ Soča, št. 85, Gorizia 2009, str. 30–31. 1 Mag Franc KUZMIČ, Museum counsellor in retirement, Murska Sobota. 4 Odredbo v obliki plakata danes hrani muzej v okviru sinagoge v Gorici. 50 51 During Nazism, the Jews tried to save their lives in Poskus obnove judovske skupnosti v Gorici several ways Renato Podbersič1 Franc Kuzmič1 V prispevku je obravnavan poskus obnove judovske skupnosti, ki je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Uničena je bila med holokavstom, po koncu druge svetovne Key words: Jews, Nazism, deportations, Prekmurje, Slovenia vojne si kljub poskusom ni nikoli več prav opomogla. Gorica je bila dolga stoletja mesto ob etnični meji, sicer pa je šlo za večinsko italijansko-furlanski (in v veliko manjši meri do konca prve svetovne Different laws in Germany in the 1930s, incidents, and deportations to the camps vojne tudi nemški) jezikovni otok sredi slovenskega podeželja. Judje so se opredeljevali za italijansko suggested that dark clouds were gathering over the Jews. One of the possibilities stvarnost. V deželi so bili neprekinjeno prisotni od srednjeveških časov, in to tudi zaradi priliva was to retreat from Germany and other countries, which sympathised with Nazism. iz krajev v srednji in vzhodni Evropi. Poleg tega je v deželi samo mesto Gorica izrazito kazalo The Jews started to look for connections abroad and headed to foreign countries, svojo pestro versko raznolikost s katoliško, protestantsko in judovsko prisotnostjo. Podeželsko especially those considered safer, e.g. America, Canada and others. Scientists, prebivalstvo je do judovstva ohranjalo predvsem nepoznavanje in nezanimanje ter pogosto tudi versko professionals and other prominent personalities started to retreat first. However, in narodno pogojen negativen odnos. graduation of anti-Semitism and anti-Jewish legislation resulted in increasing emigration of the Jews to safer countries. Their retreats were either legal or illegal, Ključne besede: Judje na Goriškem, obnova judovske skupnosti po holokavstu, zavezniška even in groups. One of the possibilities was also religious conversion. They also vojaška uprava na Primorskem, vojaški rabin Nathan Barack grabbed at this possibility. Osvoboditev Gorice in jugoslovanski umik iz mesta The picture of the situation in Prekmurje, that bordered Austria and Hungary at that time, especially illegal border crossings and rejections, is partly preserved in the Ob koncu druge svetovne vojne, v začetku maja 1945, so Gorico zasedli documents, namely in the reports of the head of the Murska Sobota district to the jugoslovanski partizani iz enot IX. korpusa in Škofjeloškega odreda. V zadnjih dneh authorities of the Drava Banovina. Among the refugees, there were a few hundred aprila 1945 so se skozi Gorico valile množice umikajočih se kolaborantskih enot, Jews, most of them from Germany and Poland. The reports, which are preserved, predvsem srbskih četnikov, ki so povzročili tudi zločine v mestu in okolici. Goriški are mostly from the Autumn 1939 to March 1941. The border guards and gendarmes komite narodne osvoboditve ( Comitato di Liberazione Nazionale di Gorizia) je še pred rejected the majority of the refugees yet at the border itself, those who managed to prihodom slovenskih partizanov organiziral mestno stražo, ki je sprožila upor in cross the border were rejected in the state, within the district and sent back across kratkotrajne spopade s četniki.2 the border. Also, some Jews converted to the Protestant religion, the Church of the Augsburg denomination in Prekmurje (the Evangelicals). However, this finally Med pripadniki mestne straže se je boril tudi Bruno Levi, eden redkih še did not help them. Some people, who seemed suspicious to the authorities, had to preostalih oseb judovskega rodu v mestu.3 Po partizanskem vkorakanju v mesto je submit extracts from the birth register, in some cases three to five generations back oblast prevzela »Komanda mesta Gorica«, ki ji je poveljeval major Aco Zupanc. Že that they are not of Jewish origin. 14. maja 1945 so jugoslovanske zasedbene oblasti izdale dvojezično odredbo št. 7, ki je razveljavljala vse rasne zakone nekdanjih fašističnih in nacističnih oblastnikov, tudi glede protijudovske zakonodaje.4 Preživeli goriški Judje so se začeli vračati iz taborišč in skrivališč ter se obračati na jugoslovanske zasedbene oblasti glede vračila zaplenjene lastnine. To imetje je po nemškem odhodu upravljala Okrajna uprava KUNI (Komisija za upravo narodne imovine) in tako naj bi bilo do vrnitve lastnikov ali do ugotovitve njihovih zakonitih dedičev. Nekaj nepremičnin so oddali v najem. 1 Dr. Renato PODBERSIČ, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana. 2 Lucio FABI, Storia di Gorizia, Padova 1991, str. 188–189; Zdravko KLANJŠČEK, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske, Ljubljana 1999, str. 428–445; Kaja ŠIROK, Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi, Ljubljana 2012, str. 103–110. 3 Italico CHIARION, La storia di Bruno Levi. Gli effetti delle leggi razziali del 1938, v: Isonzo/ Soča, št. 85, Gorizia 2009, str. 30–31. 1 Mag Franc KUZMIČ, Museum counsellor in retirement, Murska Sobota. 4 Odredbo v obliki plakata danes hrani muzej v okviru sinagoge v Gorici. 50 51 Tako je Bruno Tivan, »okrajni upravitelj KUNI«,5 6. junija 1945 pooblastil Karla lastnino, zavod ki ga je izdal in do kdaj je bila vsaka renta (obresti) inkasirana.«8 Kavčiča iz Gorice, da kot pooblaščenec v imenu KUNI za Goriško okrožje upravlja naslednjo »lastnino pregnanih Judov«: Po podpisu beograjskega in devinskega sporazuma (9. in 20. junija 1945) se je 1. Samuele Pincherle, tri hiše v Gorici jugoslovanska vojska delno umaknila s tega območja, ki je mednarodnopravno 2. Traubner, hiša v Gorici še vedno ostajalo del italijanske države. Dne 12. junija 1945 je zavezniška vojska 3. Carlo Dörfles, dve hiši v Gorici glede na dogovore prevzela oblast na območju zahodno od t. i. Morganove linije. 4. Attilio Morpurgo, hiša v Gorici V skladu s podpisanima sporazumoma naj bi zavezniki svojo zasedbeno cono 5. Carlo Dörfles in Benvenutto Pajer, tri hiše v Gorici upravljali v sodelovanju z že obstoječimi strukturami oblasti, ki jih je na območju 6. Beno Morpurgo, hiša v Gorici organizirala jugoslovanska oblast. Morganova linija, poimenovana po ameriškem 7. Mario Remo Morpurgo, hiša v Gorici generalu Williamu D. Morganu, je razdelila ozemlje Julijske krajine na dve coni. 8. Luigi Schönfeld (dediči), hiša v Gorici V coni A je bila vzpostavljena Zavezniška vojaška uprava (ZVU), v coni B pa 9. Giuseppe Renato Morpurgo, hiša v nekdanjem getu v Gorici Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA). Večina slovenskega in majhen del 10. inž. Bolaffio in Marcolini, hiša v Gorici italijanskega prebivalstva sta zaradi tega izražala razočaranje. Meja med obema 11. Maria Donati, hiša v Gorici conama je v Posočju v glavnem potekala po reki Soči, večina Goriške pa je, približno do Grgarja, Ajševice in Batuj, spadala k coni A. Do konca junija 1945 je v tej coni O judovskem premoženju je okrajni upravitelj KUNI 5. julija 1945 sestavil poročilo še vedno delovala Narodna zaščita. Nato so jo Anglo-Američani ukinili in v to za »Okrožni narodnoosvobodilni odbor za Goriško« s sedežem v Gorici. V uvodu je službo postavili svoje ljudi. Do položajev se je dokopalo veliko nekdanjih fašistov, zapisano: »Komisija je prevzela v upravo nekaj nepremičnin (stavb) v Gorici komaj le prav malo je ostalo slovenskih domačinov, tudi zaradi nespametne jugoslovanske meseca maja t. l., ko so naši junaški borci osvobodili Gorico in je začela poslovati ta propagande proti kakršnemu koli sodelovanju z zavezniki.9 Komisija. Prej so bili razni upravitelji, ki jih je imenoval nemški svetovalec ( Deutsche Berater) v Gorici.«6 Jugoslovanska vojska se je torej morala umakniti iz Gorice, prišli so zavezniški vojaki in z njimi tudi upravni delavci. Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega Nekdanje upravitelje (Camillo Sicherle, Ugo Cosulich in Marcello Agazzi) so nove odbora za Slovensko primorje s sedežem v Ajdovščini je sicer izdalo »odredbo o oblasti »povabile« na pogovor v svoj urad. Izvedeli so, da naj bi nemški upravitelji začasni upravi sovražne in zapuščene imovine«.10 V skladu z omenjeno odredbo bi do prihoda partizanov upravljali nepremičnine naslednjih judovskih lastnikov: Elde morali Judje dokazovati svojo pravico do lastnine, ki so jim jo ukradli in zaplenili Morpurgo (lastnica petih stavb na različnih ulicah v Gorici), Amalie Michelstaedter/ nacisti, in ta bi jim bila nato vrnjena. Toda jugoslovanske oblasti po umiku iz cone Micheletti, roj. Pavia (lastnica ene hiše), dr. Bruna Luzatta (lastnik dveh hiš na A niso imele več nobenega vpliva, torej tudi ne v Gorici, kjer je bila koncentrirana različnih ulicah v Gorici), I. Trauntner (dve hiši na ulici Brigata Pavia), lastnino večina judovske lastnine. Judovskega združenja v ulici Tunisi (tri stavbe), dr. Rema Morpurga (hiša v nekdanjem getu) in Samuela Pincherleta (trgovina na Travniku, dve hiši). Lastnik »I. Trauntner« Kljub umiku iz Gorice je »Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in je najverjetneje Izak Traubner, sestavljavci dokumenta so pri zapisovanju očitno njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta«, ki naredili napako.7 je bila ustanovljena leta 1944, pripravila precej natančen seznam odpeljanih Judov iz okraja Gorica. Že med vojno (12. novembra 1944) je omenjena komisija v prijavi Že dan prej, torej 4. julija 1945, je krajni upravitelj Okrožnega narodnoosvobodilnega št. 148 zabeležila primer odpeljanega judovskega tovarnarja iz Gorice. Šlo je za odbora za Goriško zahteval, da mu iz Goriške hranilnice v Gorici sporočijo Ladislava (Herskovitza) Ercolija, rojenega leta 1905 na Reki, ki so ga Nemci aretirali »Seznam deponiranih vrednostnih papirjev«, ki jih je nemški svetovalec v Gorici 27. septembra 1943 na domu v Gorici in poslali v taborišče, od tam pa se ni več ukazal zapleniti Judom. Nadalje je v zahtevi zapisal: »Ker spada vsa imovina judov do vrnil.11 njih vrnitve ali do ugotovitve zakonitih dedičev v upravo te komisije, Vas prosimo, da nam takoj pošljete natančen seznam vseh papirjev pri Vas deponiranih za gori Ista komisija je o aretacijah Judov iz Gorice zapisala: »Aretacije so bile izvršene leta omenjeni račun in polico ter da navedete po možnosti za vsakega posameznega 1943 in 1944. Nemci so aretirali in poslali v taborišče 48 Židov iz Gorice, od katerih 8 ARS, AS 1818, škatla 222, mapa I. 5 Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), AS 1818, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za 9 Nevenka TROHA, Komu Trst, Ljubljana 1999, str. 20–21; ŠIROK 2012, str. 112–119. Slovensko primorje in Trst, škatla 217, mapa II, ovoj 1. 10 ARS, AS 1835, Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko 6 ARS, AS 1818, škatla 219, mapa III, ovoj 4. primorje, škatla 1, mapa VI. 7 Ibid. 11 ARS, AS 1818, škatla 231, mapa III, ovoj 2. 52 53 Tako je Bruno Tivan, »okrajni upravitelj KUNI«,5 6. junija 1945 pooblastil Karla lastnino, zavod ki ga je izdal in do kdaj je bila vsaka renta (obresti) inkasirana.«8 Kavčiča iz Gorice, da kot pooblaščenec v imenu KUNI za Goriško okrožje upravlja naslednjo »lastnino pregnanih Judov«: Po podpisu beograjskega in devinskega sporazuma (9. in 20. junija 1945) se je 1. Samuele Pincherle, tri hiše v Gorici jugoslovanska vojska delno umaknila s tega območja, ki je mednarodnopravno 2. Traubner, hiša v Gorici še vedno ostajalo del italijanske države. Dne 12. junija 1945 je zavezniška vojska 3. Carlo Dörfles, dve hiši v Gorici glede na dogovore prevzela oblast na območju zahodno od t. i. Morganove linije. 4. Attilio Morpurgo, hiša v Gorici V skladu s podpisanima sporazumoma naj bi zavezniki svojo zasedbeno cono 5. Carlo Dörfles in Benvenutto Pajer, tri hiše v Gorici upravljali v sodelovanju z že obstoječimi strukturami oblasti, ki jih je na območju 6. Beno Morpurgo, hiša v Gorici organizirala jugoslovanska oblast. Morganova linija, poimenovana po ameriškem 7. Mario Remo Morpurgo, hiša v Gorici generalu Williamu D. Morganu, je razdelila ozemlje Julijske krajine na dve coni. 8. Luigi Schönfeld (dediči), hiša v Gorici V coni A je bila vzpostavljena Zavezniška vojaška uprava (ZVU), v coni B pa 9. Giuseppe Renato Morpurgo, hiša v nekdanjem getu v Gorici Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA). Večina slovenskega in majhen del 10. inž. Bolaffio in Marcolini, hiša v Gorici italijanskega prebivalstva sta zaradi tega izražala razočaranje. Meja med obema 11. Maria Donati, hiša v Gorici conama je v Posočju v glavnem potekala po reki Soči, večina Goriške pa je, približno do Grgarja, Ajševice in Batuj, spadala k coni A. Do konca junija 1945 je v tej coni O judovskem premoženju je okrajni upravitelj KUNI 5. julija 1945 sestavil poročilo še vedno delovala Narodna zaščita. Nato so jo Anglo-Američani ukinili in v to za »Okrožni narodnoosvobodilni odbor za Goriško« s sedežem v Gorici. V uvodu je službo postavili svoje ljudi. Do položajev se je dokopalo veliko nekdanjih fašistov, zapisano: »Komisija je prevzela v upravo nekaj nepremičnin (stavb) v Gorici komaj le prav malo je ostalo slovenskih domačinov, tudi zaradi nespametne jugoslovanske meseca maja t. l., ko so naši junaški borci osvobodili Gorico in je začela poslovati ta propagande proti kakršnemu koli sodelovanju z zavezniki.9 Komisija. Prej so bili razni upravitelji, ki jih je imenoval nemški svetovalec ( Deutsche Berater) v Gorici.«6 Jugoslovanska vojska se je torej morala umakniti iz Gorice, prišli so zavezniški vojaki in z njimi tudi upravni delavci. Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega Nekdanje upravitelje (Camillo Sicherle, Ugo Cosulich in Marcello Agazzi) so nove odbora za Slovensko primorje s sedežem v Ajdovščini je sicer izdalo »odredbo o oblasti »povabile« na pogovor v svoj urad. Izvedeli so, da naj bi nemški upravitelji začasni upravi sovražne in zapuščene imovine«.10 V skladu z omenjeno odredbo bi do prihoda partizanov upravljali nepremičnine naslednjih judovskih lastnikov: Elde morali Judje dokazovati svojo pravico do lastnine, ki so jim jo ukradli in zaplenili Morpurgo (lastnica petih stavb na različnih ulicah v Gorici), Amalie Michelstaedter/ nacisti, in ta bi jim bila nato vrnjena. Toda jugoslovanske oblasti po umiku iz cone Micheletti, roj. Pavia (lastnica ene hiše), dr. Bruna Luzatta (lastnik dveh hiš na A niso imele več nobenega vpliva, torej tudi ne v Gorici, kjer je bila koncentrirana različnih ulicah v Gorici), I. Trauntner (dve hiši na ulici Brigata Pavia), lastnino večina judovske lastnine. Judovskega združenja v ulici Tunisi (tri stavbe), dr. Rema Morpurga (hiša v nekdanjem getu) in Samuela Pincherleta (trgovina na Travniku, dve hiši). Lastnik »I. Trauntner« Kljub umiku iz Gorice je »Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in je najverjetneje Izak Traubner, sestavljavci dokumenta so pri zapisovanju očitno njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta«, ki naredili napako.7 je bila ustanovljena leta 1944, pripravila precej natančen seznam odpeljanih Judov iz okraja Gorica. Že med vojno (12. novembra 1944) je omenjena komisija v prijavi Že dan prej, torej 4. julija 1945, je krajni upravitelj Okrožnega narodnoosvobodilnega št. 148 zabeležila primer odpeljanega judovskega tovarnarja iz Gorice. Šlo je za odbora za Goriško zahteval, da mu iz Goriške hranilnice v Gorici sporočijo Ladislava (Herskovitza) Ercolija, rojenega leta 1905 na Reki, ki so ga Nemci aretirali »Seznam deponiranih vrednostnih papirjev«, ki jih je nemški svetovalec v Gorici 27. septembra 1943 na domu v Gorici in poslali v taborišče, od tam pa se ni več ukazal zapleniti Judom. Nadalje je v zahtevi zapisal: »Ker spada vsa imovina judov do vrnil.11 njih vrnitve ali do ugotovitve zakonitih dedičev v upravo te komisije, Vas prosimo, da nam takoj pošljete natančen seznam vseh papirjev pri Vas deponiranih za gori Ista komisija je o aretacijah Judov iz Gorice zapisala: »Aretacije so bile izvršene leta omenjeni račun in polico ter da navedete po možnosti za vsakega posameznega 1943 in 1944. Nemci so aretirali in poslali v taborišče 48 Židov iz Gorice, od katerih 8 ARS, AS 1818, škatla 222, mapa I. 5 Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), AS 1818, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za 9 Nevenka TROHA, Komu Trst, Ljubljana 1999, str. 20–21; ŠIROK 2012, str. 112–119. Slovensko primorje in Trst, škatla 217, mapa II, ovoj 1. 10 ARS, AS 1835, Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko 6 ARS, AS 1818, škatla 219, mapa III, ovoj 4. primorje, škatla 1, mapa VI. 7 Ibid. 11 ARS, AS 1818, škatla 231, mapa III, ovoj 2. 52 53 se je vrnil samo eden do danes nazaj.«12 Čas zavezniške vojaške uprave Domnevati smemo, da je bil omenjeni seznam sestavljen v drugi polovici septembra Tedanje kaotično stanje na Goriškem je v svojih spominih opisal tudi Marcello 1945, kajti pod št. 29 je vpisan Jakob Jacoboni, za katerega je zapisovalec že vedel in Morpurgo,17 mlad judovski izobraženec iz Gorice: »Novice iz Gorice niso dobre. ob imenu tudi zapisal, da se je iz taborišč vrnil živ 14. septembra 1945. Poleg tega Radi bi se vrnili čim prej, vsaj na obisk. Vendar smo izvedeli, da mnogi Italijani je v seznamu napaka pri št. 42; gre za Iris Steinmann, ki je tudi preživela selekcijo v bežijo. Mesto je okupirala Titova jugoslovanska vojska. Medtem ko se zdi, da so Auschwitzu po prihodu transporta. Poslana je bila na suženjsko delo v taborišču, kjer se nacionalizmi končali, se začenja nov konflikt, prisoten že prej, sedaj pa še bolj je dan za dnem prenašala kamenje in trpela lakoto. V začetku januarja 1945 je bila z aktualen in pereč. Italijani in Slovenci so se borili drug poleg drugega proti skupnemu vlakom poslana v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen, tam pa se je pridružila sovražniku, vsakemu rivalstvu bi se morali izogibati. Manjšine, kjer koli so, bi morale tistim srečnežem med taboriščniki, ki so preživeli marš smrti iz Auschwitza. Ob biti svobodne in spoštovane, vendar je pri Slovanih spomin na fašistično nasilje še osvoboditvi iz taborišča Bergen-Belsen je tehtala samo 23 kg. Očitno vsega tega preveč živ in oster. Kljub partizanski vojski je težko pozabiti na pritisk, neusmiljeno zapisovalec ni vedel, kajti po osvoboditvi taborišča jo je Rdeči križ odpeljal na raznarodovanje in nato celo priključitev Ljubljane k Italiji. Možje, ki so se trdo borili zdravljenje v neki sanatorij na jugu Švedske. Po odpustu se ni vrnila v Gorico.13 kot partizani, zahtevajo nazaj pravico do svoje zemlje, brez upoštevanja, da živi tam veliko Italijanov. Kakršen koli sporazum je videti nemogoč. Nacionalizmi in različne Zmedenost in krizo nacionalne identitete kaže tudi žalostna zgodba s srečnim ideologije že vnaprej obsojajo na neuspeh vsak poskus medsebojnega razumevanja. koncem, ki se je poleti 1945 odvijala daleč proč iz Gorice. Giacomo Jacoboni, rojen Po štiridesetih dneh so posegli vmes zavezniki in končali jugoslovansko okupacijo leta 1928 v Gorici, je srečno preživel grozote taborišč Auschwitz, Dora in Bergen-ter prevzeli nadzor nad Julijsko krajino«.18 Belsen. Nemci so ga sicer jeseni 1943 najprej poslali v Auschwitz, toda leta 1944 je bil premeščen v delovno taborišče Dora. Po pripovedovanju brata Adolfa Jacobonija Ob koncu avgusta 1945 je v Gorici živelo samo še dvanajst Judov: Steno Donati, naj bi bil Giacomo v Auschwitzu sprva dodeljen za delo v krematoriju, pri sežiganju Giacomo Farber, Adolfo Jacoboni, Gilda Luzzatto (vdova Morpurgo), Marcello trupel, v t. i. oddelkih »Sonderkommando«.14 Njegov »lagerführer«, neki nemški Morpurgo, Ermanno Oppieri, Livio Oppieri, Giacomo Rosenbaum, Rubbino kriminalec, naj bi ga vzel pod okrilje, ker naj bi se mu mladenič smilil. Hkrati naj Rotstein, Egone Sterri, Walter Gualtiero Windspach in Gina Windspach.19 Judje so bi mu povedal, da taboriščniki, ki so delali ob pečeh v krematoriju, ne preživijo, spet postali »navadni« državljani z vsemi pravicami, ki so jim bile odvzete z rasnimi ker jih Nemci zamenjujejo in pobijajo. Giacomu naj bi tako uredil premestitev v zakoni leta 1938. Jeseni 1945 je svojo dejavnost obnovilo vodstvo judovske skupnosti drugo taborišče.15 Na koncu je pristal v taborišču Bergen-Belsen in tam je aprila 1945 v Gorici, predsednik je postal Ermanno Oppieri, člani pa so bili še Giacomo Farber, dočakal zavezniško osvoboditev. Zbolel je za tifusom. V bolnišnici, kamor so ga Marcello Morpurgo, Rubino Rotstein in Walter Gualtiero Windspach.20 verjetno prepeljali zavezniški vojaki, ga je popisal Jugoslovanski komite pod imenom Jakob Jakoboni. Takrat se je tudi izjasnil, da je – Jugoslovan iz Gorice, judovske V Gorici se je medtem nastanilo poveljstvo ameriške 88. pehotne divizije, popularno vere.16 Domnevati smemo, da je bila to v tistem času osebna odločitev in izbira imenovane »Blue Devils« (Modri vragi), ki ji je poveljeval general Bryant E. Moore.21 prestrašenega mladeniča, ki je pač iskal možnosti dostojnega preživetja po dolgih V tej enoti je služilo veliko judovskih vojakov, za njihovo duhovno oskrbo pa je mesecih v taborišču. V tistem času je bila verjetno boljša odločitev za Jugoslovana skrbel vojaški rabin stotnik Nathan A. Barack,22 pripadnik ortodoksnega judovstva, kot za Italijana v nekdanjih nemških taboriščih. s svojimi pomočniki. Ameriškim vojakom judovske veroizpovedi so nudili duhovno 17 Marcello Aronne Morpurgo (1919–2012), član ugledne goriške judovske družine. Na univerzi v Padovi je diplomiral iz književnosti. Med vojno se je skrival v Benečiji (it. Veneto), po ustanovitvi 12 ARS, AS 1818, škatla 231, mapa III, ovoj 1. države Izrael pa se je odselil tja in se poročil z Miriam Bolaffio. 13 Antonella GALLAROTTI, Le-Zikkaron – In memoria: per non dimenticare i deportati del a comunitá 18 Marcello MORPURGO, Valdirose – Memorie del a comunità ebraica di Gorizia, Udine 1986, str. 186– ebraica di Gorizia nel cinquantesimo anniversario, 23 novembre 1943, Monfalcone 1994, str. 24 in 66; 187. Adonella CEDARMAS, La comunità israelitica di Gorizia 1900–1945, Pasian di Prato 1999, str. 19 Archivio storico dell’Unione delle comunità ebraiche Italiane (dalje AUCEI), Roma, fond 236; Renato PODBERSIČ, Judovska skupnost na Goriškem 1900–1950, doktorska disertacija, Koper Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 71 C. 2016, str. 231. 20 CEDARMAS 1999, str. 237. 14 Sonderkommando – t. i. delovne skupine, sestavljene iz taboriščnikov, ki so po ukazu nacistov 21 John P. DELANEY, The Blue Devils in Italy: A History of the 88th Infantry Division in World War II, delovale v uničevalnih taboriščih. Sestavljali so jih skoraj izključno samo Judje. Njihova naloga Nashville 1988, str. 323–339; ŠIROK 2012, str. 117–119. je bila praznjenje plinskih celic, ropanje žrtev, prevoz v krematorije in delo v njih. To so počeli v 22 Nathan A. Barack, rojen leta 1913 v Rusiji. Družina se je leta 1923 preselila v Chicago v ZDA. zameno za manjše priboljške. Po določenem času so jih Nemci pobili in pripeljali novo skupino. Kot rabin se je prostovoljno pridružil ameriški vojski junija 1944. Po vojni se je vrnil k svojemu 15 GALLAROTTI 1994, str. 24; Silva BON, Testimoni del a Shoah. La memoria dei salvati, Gradisca osnovnemu poklicu, postal je ugleden rabin in avtor številnih judovskih verskih knjig. Od leta d‘Isonzo 2005, str. 102. 1949 je kar 33 let deloval kot rabin v mestu Sheboygan v Wisconsinu. Umrl je leta 1999 v ZDA, 16 Yad Vashem, International tracing service, Central name index, št. 13503522 in 13503524. na lastno željo je bil pokopan v Jeruzalemu. 54 55 se je vrnil samo eden do danes nazaj.«12 Čas zavezniške vojaške uprave Domnevati smemo, da je bil omenjeni seznam sestavljen v drugi polovici septembra Tedanje kaotično stanje na Goriškem je v svojih spominih opisal tudi Marcello 1945, kajti pod št. 29 je vpisan Jakob Jacoboni, za katerega je zapisovalec že vedel in Morpurgo,17 mlad judovski izobraženec iz Gorice: »Novice iz Gorice niso dobre. ob imenu tudi zapisal, da se je iz taborišč vrnil živ 14. septembra 1945. Poleg tega Radi bi se vrnili čim prej, vsaj na obisk. Vendar smo izvedeli, da mnogi Italijani je v seznamu napaka pri št. 42; gre za Iris Steinmann, ki je tudi preživela selekcijo v bežijo. Mesto je okupirala Titova jugoslovanska vojska. Medtem ko se zdi, da so Auschwitzu po prihodu transporta. Poslana je bila na suženjsko delo v taborišču, kjer se nacionalizmi končali, se začenja nov konflikt, prisoten že prej, sedaj pa še bolj je dan za dnem prenašala kamenje in trpela lakoto. V začetku januarja 1945 je bila z aktualen in pereč. Italijani in Slovenci so se borili drug poleg drugega proti skupnemu vlakom poslana v koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen, tam pa se je pridružila sovražniku, vsakemu rivalstvu bi se morali izogibati. Manjšine, kjer koli so, bi morale tistim srečnežem med taboriščniki, ki so preživeli marš smrti iz Auschwitza. Ob biti svobodne in spoštovane, vendar je pri Slovanih spomin na fašistično nasilje še osvoboditvi iz taborišča Bergen-Belsen je tehtala samo 23 kg. Očitno vsega tega preveč živ in oster. Kljub partizanski vojski je težko pozabiti na pritisk, neusmiljeno zapisovalec ni vedel, kajti po osvoboditvi taborišča jo je Rdeči križ odpeljal na raznarodovanje in nato celo priključitev Ljubljane k Italiji. Možje, ki so se trdo borili zdravljenje v neki sanatorij na jugu Švedske. Po odpustu se ni vrnila v Gorico.13 kot partizani, zahtevajo nazaj pravico do svoje zemlje, brez upoštevanja, da živi tam veliko Italijanov. Kakršen koli sporazum je videti nemogoč. Nacionalizmi in različne Zmedenost in krizo nacionalne identitete kaže tudi žalostna zgodba s srečnim ideologije že vnaprej obsojajo na neuspeh vsak poskus medsebojnega razumevanja. koncem, ki se je poleti 1945 odvijala daleč proč iz Gorice. Giacomo Jacoboni, rojen Po štiridesetih dneh so posegli vmes zavezniki in končali jugoslovansko okupacijo leta 1928 v Gorici, je srečno preživel grozote taborišč Auschwitz, Dora in Bergen-ter prevzeli nadzor nad Julijsko krajino«.18 Belsen. Nemci so ga sicer jeseni 1943 najprej poslali v Auschwitz, toda leta 1944 je bil premeščen v delovno taborišče Dora. Po pripovedovanju brata Adolfa Jacobonija Ob koncu avgusta 1945 je v Gorici živelo samo še dvanajst Judov: Steno Donati, naj bi bil Giacomo v Auschwitzu sprva dodeljen za delo v krematoriju, pri sežiganju Giacomo Farber, Adolfo Jacoboni, Gilda Luzzatto (vdova Morpurgo), Marcello trupel, v t. i. oddelkih »Sonderkommando«.14 Njegov »lagerführer«, neki nemški Morpurgo, Ermanno Oppieri, Livio Oppieri, Giacomo Rosenbaum, Rubbino kriminalec, naj bi ga vzel pod okrilje, ker naj bi se mu mladenič smilil. Hkrati naj Rotstein, Egone Sterri, Walter Gualtiero Windspach in Gina Windspach.19 Judje so bi mu povedal, da taboriščniki, ki so delali ob pečeh v krematoriju, ne preživijo, spet postali »navadni« državljani z vsemi pravicami, ki so jim bile odvzete z rasnimi ker jih Nemci zamenjujejo in pobijajo. Giacomu naj bi tako uredil premestitev v zakoni leta 1938. Jeseni 1945 je svojo dejavnost obnovilo vodstvo judovske skupnosti drugo taborišče.15 Na koncu je pristal v taborišču Bergen-Belsen in tam je aprila 1945 v Gorici, predsednik je postal Ermanno Oppieri, člani pa so bili še Giacomo Farber, dočakal zavezniško osvoboditev. Zbolel je za tifusom. V bolnišnici, kamor so ga Marcello Morpurgo, Rubino Rotstein in Walter Gualtiero Windspach.20 verjetno prepeljali zavezniški vojaki, ga je popisal Jugoslovanski komite pod imenom Jakob Jakoboni. Takrat se je tudi izjasnil, da je – Jugoslovan iz Gorice, judovske V Gorici se je medtem nastanilo poveljstvo ameriške 88. pehotne divizije, popularno vere.16 Domnevati smemo, da je bila to v tistem času osebna odločitev in izbira imenovane »Blue Devils« (Modri vragi), ki ji je poveljeval general Bryant E. Moore.21 prestrašenega mladeniča, ki je pač iskal možnosti dostojnega preživetja po dolgih V tej enoti je služilo veliko judovskih vojakov, za njihovo duhovno oskrbo pa je mesecih v taborišču. V tistem času je bila verjetno boljša odločitev za Jugoslovana skrbel vojaški rabin stotnik Nathan A. Barack,22 pripadnik ortodoksnega judovstva, kot za Italijana v nekdanjih nemških taboriščih. s svojimi pomočniki. Ameriškim vojakom judovske veroizpovedi so nudili duhovno 17 Marcello Aronne Morpurgo (1919–2012), član ugledne goriške judovske družine. Na univerzi v Padovi je diplomiral iz književnosti. Med vojno se je skrival v Benečiji (it. Veneto), po ustanovitvi 12 ARS, AS 1818, škatla 231, mapa III, ovoj 1. države Izrael pa se je odselil tja in se poročil z Miriam Bolaffio. 13 Antonella GALLAROTTI, Le-Zikkaron – In memoria: per non dimenticare i deportati del a comunitá 18 Marcello MORPURGO, Valdirose – Memorie del a comunità ebraica di Gorizia, Udine 1986, str. 186– ebraica di Gorizia nel cinquantesimo anniversario, 23 novembre 1943, Monfalcone 1994, str. 24 in 66; 187. Adonella CEDARMAS, La comunità israelitica di Gorizia 1900–1945, Pasian di Prato 1999, str. 19 Archivio storico dell’Unione delle comunità ebraiche Italiane (dalje AUCEI), Roma, fond 236; Renato PODBERSIČ, Judovska skupnost na Goriškem 1900–1950, doktorska disertacija, Koper Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 71 C. 2016, str. 231. 20 CEDARMAS 1999, str. 237. 14 Sonderkommando – t. i. delovne skupine, sestavljene iz taboriščnikov, ki so po ukazu nacistov 21 John P. DELANEY, The Blue Devils in Italy: A History of the 88th Infantry Division in World War II, delovale v uničevalnih taboriščih. Sestavljali so jih skoraj izključno samo Judje. Njihova naloga Nashville 1988, str. 323–339; ŠIROK 2012, str. 117–119. je bila praznjenje plinskih celic, ropanje žrtev, prevoz v krematorije in delo v njih. To so počeli v 22 Nathan A. Barack, rojen leta 1913 v Rusiji. Družina se je leta 1923 preselila v Chicago v ZDA. zameno za manjše priboljške. Po določenem času so jih Nemci pobili in pripeljali novo skupino. Kot rabin se je prostovoljno pridružil ameriški vojski junija 1944. Po vojni se je vrnil k svojemu 15 GALLAROTTI 1994, str. 24; Silva BON, Testimoni del a Shoah. La memoria dei salvati, Gradisca osnovnemu poklicu, postal je ugleden rabin in avtor številnih judovskih verskih knjig. Od leta d‘Isonzo 2005, str. 102. 1949 je kar 33 let deloval kot rabin v mestu Sheboygan v Wisconsinu. Umrl je leta 1999 v ZDA, 16 Yad Vashem, International tracing service, Central name index, št. 13503522 in 13503524. na lastno željo je bil pokopan v Jeruzalemu. 54 55 oskrbo,23 poskrbeli pa so tudi za pomoč maloštevilnim vračajočim se judovskim Kljub takratnemu optimističnemu razpoloženju je bilo slutiti, da bo nekakšen družinam.24 Ob njegovem prihodu na Goriško oktobra 1945 je goriška judovska razcvet judovskega življenja v Gorici trajal tako dolgo, dokler bodo prisotni ameriški skupnost narasla na 25 odraslih članov. Rabin Barack je obnovil redne verske obrede, vojaki. Vojaški rabin Barack je ostal v Gorici do avgusta 1947, ko se je vrnil v ZDA. organiziral razdeljevanje pomoči in pripravil judovska praznovanja. Priskrbel je Postal je rabin v Beth El Congregation v mestu Phoenix v Arizoni.30 dovoljenje za ponovno uporabo sinagoge, kajti med vojno je bila onečaščena. Pri obnovi so pomagali nemški vojni ujetniki. Ponovno so jo posvetili 2. novembra Odhod rabina Baracka iz Gorice je zelo prizadel člane krajevne judovske 1945. Obrede je vodil rabin Barack, poleg krajevnih Judov pa so jim prisostvovali skupnosti. V Gorici ga je nasledil vojaški rabin Milton Elefant (1917–2012); tudi on tudi ameriški vojaki judovske vere, ki so prihajali v Gorico tudi iz bolj oddaljenih je pripadal ortodoksnemu judovstvu. Elefant je svoj sedež kmalu prenesel v Trst, postojank. Prav rabin Barack si je prizadeval za prisrčen odnos s krajevnim kjer je del enot ameriške 88. pehotne divizije nadaljeval svojo mirovniško misijo tudi prebivalstvom. Navadno je poskrbel, da so ljudem po petkovi večerni molitvi ob po 15. septembru 1947 in nastanku Svobodnega tržaškega ozemlja.31 Naslednikom začetku šabata25 postregli s krofi in kavo. Še posebej slovesno je bilo za judovski se je rabin Barack oglasil 6. avgusta 1947 kar iz Arizone, kjer je služboval. Pismo praznik luči (hebr. hanukkah) decembra 1945, ko so ameriški vojaki organizirali ples, v angleščini je odličen vir tudi za poznavanje razmer v Gorici in pojasnila o kraji ki so se ga udeležili tako vojaki kot civilisti, tako Judje kot Nejudje.26 zvitkov Tore iz sinagoge: »Pripravljen sem vam nuditi vsakršno potrebno pomoč. Ne jaz ne moji pomočniki nismo nikoli posedovali ključev sinagoge v Gorici. Imel Še večji dogodek se je zgodil spomladi 1946, ko so praznovali seder, ki označuje jih je italijanski sosed, upravnik sinagoge. Kakor koli, ključi so bili vedno dostopni začetek obhajanja judovske velike noči. Zbrali so se v veliki dvorani gledališča na vsem ameriškim vojakom kot tudi vsem pripadnikom judovske skupnosti v mestu. nekdanjem sedežu fašistične mladine ( Casa Balil a) v Gorici. Ob tem prazniku, Gospod Wodlinger pravi, da je skupnost odkrila izginotje zvitkov Tore po odhodu povezanem z biblijskim izhodom iz Egipta, je rabin Barack ukazal pripraviti velike divizije. Kakor vem, je bila 88. divizija marca 1947 še vedno v Gorici. To je bilo osem kartonske napise v angleščini, ki so pripovedovali biblijske zgodbe. Pri čiščenju mesecev po obdobju, v katerem so predvidevali, da se je tatvina zgodila [. .]. Goriška dvorane in pripravi slavnostne večerje so sodelovali nemški vojni ujetniki. Tako skupnost mi je podarila navadno in majhno različico Sefer Tore (in me hkrati izvolila so tudi lupili krompir pod nadzorom judovskih domačinov. To so bila majhna za častnega rabina). Alfredu Smithu je bil podarjen majhen zvitek v zahvalo za zadovoljstva po tragičnih izkušnjah medvojnega časa.27 njegove zasluge. Naslednji dogodek je morda v tem primeru ključen. Nekega dne je gospod Oppieri, predsednik skupnosti, prišel v pisarno s pismom, ki ga je prejel Pri praznovanju je sodelovalo okrog tristo vojakov in vsi goriški Judje, tedaj prisotni od Juda iz sosednjega mesta (zunaj našega območja delovanja in z majhno judovsko v Gorici. Na odru je stala slavnostna miza, pri kateri so sedeli vojaški poveljniki, populacijo). V pismu je pisalo, da sta si dva judovska vojaka sposodila svečnike za vojaški kurati vseh veroizpovedi in predsednik goriške judovske skupnosti. Vsak praznovanje praznika seder, ki ga je opravil vojaški rabin Smith iz štaba v Livornu. izmed njih se je predstavil s kratkim nagovorom.28 Ime in naslov, ki sta bila podana, se nista zdela originalna. Zato sem pomislil, da so pisca prevarali neznani vojaki. Smith je bil v pisarni, ko sem povedal Oppieriju, Ameriški vojaki, ki so prejemali dobre vojaške plače, so očitno poznali vrednost da ne poznam nobenega rabina z imenom Smith, ki bi bil nastanjen v Livornu, in preostalih, sicer redkih judovskih predmetov v Gorici. Tako je neznani ameriški da si tam nismo izposodili nobenih svečnikov (Oppieri je bil na praznovanju sedra vojak januarja 1947 od gospoda A. M. za 12.000 lir odkupil dragocen krožnik iz s preostalimi Judi). Smith je bil moj pomočnik do junija 1946. Berland se je včasih Pesara, izdelan leta 1560, z upodobitvijo judovske velikonočne zgodbe. Verjetno je vključil v delo, prišel mi je zelo prav, ko sem ga potreboval, še posebej ob pripravah šlo za najstarejši ohranjeni predmet iz goriške sinagoge.29 na hanuko in pasho. Nekajkrat sta Smith in Berland sama odšla na obhode. Ko je Smith junija odšel, je Berland postal moj pomočnik in kasneje tudi pomočnik rabina 23 Vojaški rabini so predstavljali okrog 2 % vseh vojaških kuratov v ameriški vojski. Do maja 1945 Elepfanta. Kmalu po mojem odpustu iz vojske je Berland prejel sporočilo Yiddish se je njihovo število povečalo na 3,7 %, bilo jih je 311, od tega jih je 147 pripadalo reformnemu press, ki mu ga je poslal njegov brat. Dal mi ga je prebrati. V sporočilu je pisalo, kako judovstvu, 96 konservativnemu in 86 ortodoksnemu. Več o tem: Alex GROBMAN, Rekindling so judovski vojaki v Italiji rešili zvitke, ki so jih onečastili nacisti v uničeni sinagogi. the flame – American Jewish Chaplains and the Survivors of European Jewry, 1944–1948, Michigan 1993. 24 MORPURGO 1986, str. 206–207; GROBMAN 1993, str. 120 in 162–163. V sporočilu tudi piše, da je Berlandov oče svoji kongregaciji prepustil odločitev o 25 Šabat (hebr. shabbat) je v judovstvu dan počitka. Obeleževanje se začne v petek ob sončnem usodi zvitkov Tore. Sporočilo sem povezal s pismom, ki mi ga je pokazal gospod zahodu in traja do sončnega zahoda v soboto. Tedenski judovski praznik simbolizira dan Oppieri, in prosil Berlanda, naj mi pove resnico. Priznal je, da sta se neko nedeljo on Gospodovega počitka, potem ko je šest dni ustvarjal svet. in Smith ustavila v uničeni sinagogi, kjer sta našla nekaj zvitkov Tore. Smith ga je 26 MORPURGO 1986, str. 207. nagovarjal, naj vzame zvitke in naj tega nikakor ne pove vojaškemu rabinu. Ko sem 27 Ibid., str. 207–208. 28 Ibid. poslušal zgodbo, me je prevevala jeza. Pozval sem Berlanda, naj piše svojemu očetu 29 Ranieri Mario COSSAR, Storia dell‘arte e dell‘artigianato in Gorizia, v: Arti Grafiche Fratel i 30 GROBMAN 1993, str. 198. Cosarini, Pordenone 1948, str. 155. 31 MORPURGO 1986, str. 208. 56 57 oskrbo,23 poskrbeli pa so tudi za pomoč maloštevilnim vračajočim se judovskim Kljub takratnemu optimističnemu razpoloženju je bilo slutiti, da bo nekakšen družinam.24 Ob njegovem prihodu na Goriško oktobra 1945 je goriška judovska razcvet judovskega življenja v Gorici trajal tako dolgo, dokler bodo prisotni ameriški skupnost narasla na 25 odraslih članov. Rabin Barack je obnovil redne verske obrede, vojaki. Vojaški rabin Barack je ostal v Gorici do avgusta 1947, ko se je vrnil v ZDA. organiziral razdeljevanje pomoči in pripravil judovska praznovanja. Priskrbel je Postal je rabin v Beth El Congregation v mestu Phoenix v Arizoni.30 dovoljenje za ponovno uporabo sinagoge, kajti med vojno je bila onečaščena. Pri obnovi so pomagali nemški vojni ujetniki. Ponovno so jo posvetili 2. novembra Odhod rabina Baracka iz Gorice je zelo prizadel člane krajevne judovske 1945. Obrede je vodil rabin Barack, poleg krajevnih Judov pa so jim prisostvovali skupnosti. V Gorici ga je nasledil vojaški rabin Milton Elefant (1917–2012); tudi on tudi ameriški vojaki judovske vere, ki so prihajali v Gorico tudi iz bolj oddaljenih je pripadal ortodoksnemu judovstvu. Elefant je svoj sedež kmalu prenesel v Trst, postojank. Prav rabin Barack si je prizadeval za prisrčen odnos s krajevnim kjer je del enot ameriške 88. pehotne divizije nadaljeval svojo mirovniško misijo tudi prebivalstvom. Navadno je poskrbel, da so ljudem po petkovi večerni molitvi ob po 15. septembru 1947 in nastanku Svobodnega tržaškega ozemlja.31 Naslednikom začetku šabata25 postregli s krofi in kavo. Še posebej slovesno je bilo za judovski se je rabin Barack oglasil 6. avgusta 1947 kar iz Arizone, kjer je služboval. Pismo praznik luči (hebr. hanukkah) decembra 1945, ko so ameriški vojaki organizirali ples, v angleščini je odličen vir tudi za poznavanje razmer v Gorici in pojasnila o kraji ki so se ga udeležili tako vojaki kot civilisti, tako Judje kot Nejudje.26 zvitkov Tore iz sinagoge: »Pripravljen sem vam nuditi vsakršno potrebno pomoč. Ne jaz ne moji pomočniki nismo nikoli posedovali ključev sinagoge v Gorici. Imel Še večji dogodek se je zgodil spomladi 1946, ko so praznovali seder, ki označuje jih je italijanski sosed, upravnik sinagoge. Kakor koli, ključi so bili vedno dostopni začetek obhajanja judovske velike noči. Zbrali so se v veliki dvorani gledališča na vsem ameriškim vojakom kot tudi vsem pripadnikom judovske skupnosti v mestu. nekdanjem sedežu fašistične mladine ( Casa Balil a) v Gorici. Ob tem prazniku, Gospod Wodlinger pravi, da je skupnost odkrila izginotje zvitkov Tore po odhodu povezanem z biblijskim izhodom iz Egipta, je rabin Barack ukazal pripraviti velike divizije. Kakor vem, je bila 88. divizija marca 1947 še vedno v Gorici. To je bilo osem kartonske napise v angleščini, ki so pripovedovali biblijske zgodbe. Pri čiščenju mesecev po obdobju, v katerem so predvidevali, da se je tatvina zgodila [. .]. Goriška dvorane in pripravi slavnostne večerje so sodelovali nemški vojni ujetniki. Tako skupnost mi je podarila navadno in majhno različico Sefer Tore (in me hkrati izvolila so tudi lupili krompir pod nadzorom judovskih domačinov. To so bila majhna za častnega rabina). Alfredu Smithu je bil podarjen majhen zvitek v zahvalo za zadovoljstva po tragičnih izkušnjah medvojnega časa.27 njegove zasluge. Naslednji dogodek je morda v tem primeru ključen. Nekega dne je gospod Oppieri, predsednik skupnosti, prišel v pisarno s pismom, ki ga je prejel Pri praznovanju je sodelovalo okrog tristo vojakov in vsi goriški Judje, tedaj prisotni od Juda iz sosednjega mesta (zunaj našega območja delovanja in z majhno judovsko v Gorici. Na odru je stala slavnostna miza, pri kateri so sedeli vojaški poveljniki, populacijo). V pismu je pisalo, da sta si dva judovska vojaka sposodila svečnike za vojaški kurati vseh veroizpovedi in predsednik goriške judovske skupnosti. Vsak praznovanje praznika seder, ki ga je opravil vojaški rabin Smith iz štaba v Livornu. izmed njih se je predstavil s kratkim nagovorom.28 Ime in naslov, ki sta bila podana, se nista zdela originalna. Zato sem pomislil, da so pisca prevarali neznani vojaki. Smith je bil v pisarni, ko sem povedal Oppieriju, Ameriški vojaki, ki so prejemali dobre vojaške plače, so očitno poznali vrednost da ne poznam nobenega rabina z imenom Smith, ki bi bil nastanjen v Livornu, in preostalih, sicer redkih judovskih predmetov v Gorici. Tako je neznani ameriški da si tam nismo izposodili nobenih svečnikov (Oppieri je bil na praznovanju sedra vojak januarja 1947 od gospoda A. M. za 12.000 lir odkupil dragocen krožnik iz s preostalimi Judi). Smith je bil moj pomočnik do junija 1946. Berland se je včasih Pesara, izdelan leta 1560, z upodobitvijo judovske velikonočne zgodbe. Verjetno je vključil v delo, prišel mi je zelo prav, ko sem ga potreboval, še posebej ob pripravah šlo za najstarejši ohranjeni predmet iz goriške sinagoge.29 na hanuko in pasho. Nekajkrat sta Smith in Berland sama odšla na obhode. Ko je Smith junija odšel, je Berland postal moj pomočnik in kasneje tudi pomočnik rabina 23 Vojaški rabini so predstavljali okrog 2 % vseh vojaških kuratov v ameriški vojski. Do maja 1945 Elepfanta. Kmalu po mojem odpustu iz vojske je Berland prejel sporočilo Yiddish se je njihovo število povečalo na 3,7 %, bilo jih je 311, od tega jih je 147 pripadalo reformnemu press, ki mu ga je poslal njegov brat. Dal mi ga je prebrati. V sporočilu je pisalo, kako judovstvu, 96 konservativnemu in 86 ortodoksnemu. Več o tem: Alex GROBMAN, Rekindling so judovski vojaki v Italiji rešili zvitke, ki so jih onečastili nacisti v uničeni sinagogi. the flame – American Jewish Chaplains and the Survivors of European Jewry, 1944–1948, Michigan 1993. 24 MORPURGO 1986, str. 206–207; GROBMAN 1993, str. 120 in 162–163. V sporočilu tudi piše, da je Berlandov oče svoji kongregaciji prepustil odločitev o 25 Šabat (hebr. shabbat) je v judovstvu dan počitka. Obeleževanje se začne v petek ob sončnem usodi zvitkov Tore. Sporočilo sem povezal s pismom, ki mi ga je pokazal gospod zahodu in traja do sončnega zahoda v soboto. Tedenski judovski praznik simbolizira dan Oppieri, in prosil Berlanda, naj mi pove resnico. Priznal je, da sta se neko nedeljo on Gospodovega počitka, potem ko je šest dni ustvarjal svet. in Smith ustavila v uničeni sinagogi, kjer sta našla nekaj zvitkov Tore. Smith ga je 26 MORPURGO 1986, str. 207. nagovarjal, naj vzame zvitke in naj tega nikakor ne pove vojaškemu rabinu. Ko sem 27 Ibid., str. 207–208. 28 Ibid. poslušal zgodbo, me je prevevala jeza. Pozval sem Berlanda, naj piše svojemu očetu 29 Ranieri Mario COSSAR, Storia dell‘arte e dell‘artigianato in Gorizia, v: Arti Grafiche Fratel i 30 GROBMAN 1993, str. 198. Cosarini, Pordenone 1948, str. 155. 31 MORPURGO 1986, str. 208. 56 57 in ga pozove k vračilu zvitkov, ne glede na to, ali so bili v tistem mestu uporabljeni goriških Judov.35 ali ne. O tem sem obvestil tudi gospoda Oppierija. Ko sem se vrnil v Phoenix, sem pisal Smithu s prošnjo, da vrne vse, kar je vzel brez mojega dovoljenja. Odgovora V Gorici so pripravili odgovor in 28. julija 1947 v Rim sporočili, da je njihov nisem prejel. Predlagam, da direktor Judovskega dokumentacijskega centra v Milanu kandidat Feiwl Wolkowicz, star 52 let, po rodu s Poljske, ki je že pred drugo svetovno kontaktira dr. Marcella Morpurga, dosegljivega na naslovu Združenja judovskih vojno nekaj časa bival v Gorici skupaj z ženo in tremi otroki. Kot tujega državljana učiteljev. Morda bi mu lahko posredoval informacije o obdolžencih.«32 so ga italijanske oblasti leta 1939 internirale skupaj z družino. Kasneje jim je uspelo, da so se rešili, prav takrat pa so bivali v begunskem taborišču v Milanu. Junija 1947 Leta 1946 se je število vpisanih članov povzpelo na 54 oseb. Mali preporod naj bi se tako kandidat Wolkowicz sam odpravil v Gorico, ker je slišal za težave pri goriške judovske skupnosti se je, na žalost, nadaljeval le do dokončne razmejitve duhovni oskrbi, ki naj bi nastale z odhodom Američanov. Bil naj bi dobro izobražen, med Jugoslavijo in Italijo, določene na mirovni pogodbi v Parizu 10. februarja 1947. znal je brati Sefer Toro, odlično je poznal krajevne običaje, motilo jih je edinole Prebivalstvo na Goriškem je čakalo na uresničitev te mirovne pogodbe, na 15. njegovo slabše poznavanje italijanskega jezika. Poleg tega ni bil dovolj zdrav, kar bi september 1947, ko sta bila cona B in del cone A priključena k Jugoslaviji, preostalo mu onemogočalo pridobiti tudi dodaten zaslužek. Motilo jih je še, da kandidat ni bil ozemlje cone A, vključno z Gorico, pa k Italiji. V nekdaj upravno, gospodarsko, usposobljen šohet,36 torej bi morali to posebej plačevati, kljub temu da je bilo v goriški kulturno in socialno enoten prostor je zasekala nova državna in ideološka meja ter skupnosti malo članov, ki so se prehranjevali s košer 37 hrano. Poleg tega v goriški Goriško boleče razdelila za nekaj prihodnjih desetletij.33 skupnosti skoraj ni bilo otrok in ne bi prišel v poštev niti kot učitelj.38 Po odhodu zavezniške vojaške uprave sredi septembra 1947 se je obnova judovske Odhod zavezniške uprave se je bližal, toda rešitve ni bilo blizu, kajti iz vodstva skupnosti močno upočasnila, tudi zaradi odhoda ameriških judovskih vojakov in v Rimu so 5. avgusta 1947 vljudno in hkrati odločno sporočili, da s kandidatom njihovega rabina. Zato je bilo treba še pred njihovim odhodom poiskati novega Wolkowiczem niso zadovoljni, ker očitno nima vsega znanja, ki bi ga potreboval za uslužbenca judovske verske občine, ki ga v mestu in okolici ni bilo na voljo. Predsednik nemoteno delo kot uslužbenec judovske verske občine. Najbolj jih je motilo, ker ni goriške judovske občine Ermanno Oppieri se je zato 25. junija 1947 obrnil na Zvezo bil usposobljen šohet , pomanjkanje tega znanja pa je bilo za vodstvo v Rimu nujno judovskih skupnosti Italije v Rimu. Poudaril je, da jim odhod Američanov predstavlja potrebno in brez tega niso videli možnosti za zaposlitev. V Gorico so poslali kratek velike težave, kajti prav ameriški vojaški rabin s svojima dvema pomočnikoma jim je pisni nasvet,39 naj še naprej iščejo ustreznega kandidata, takega, ki bi zadostil vsem od 1. avgusta 1945 omogočal redno opravljanje vseh obredov. Predsednik Oppieri je potrebam goriške kehile 40. Dopisovanje se je s tem zaključilo in o prihodu novega nadalje posebej poudaril, da pri tem Judje v Gorici niso imeli nobenih stroškov in niti kandidata v Gorico ni bilo več govora. skrbi. Pravzaprav jih je skrbelo le to, kaj se bo z njimi dogajalo po odhodu zavezniške uprave. Vodstva v Rimu ni prosil za pomoč pri duhovni oskrbi, kajti zavedal se je, Leta 1948 je bilo v Gorici v judovsko skupnost včlanjenih le še 34 članov, medtem da bi bilo to praktično nemogoče. V Gorici jim namreč ni uspelo dobiti kandidata za ko je skupnost v Vidmu štela 37 članov.41 uslužbenca judovske verske občine, ki naj bi prišel iz nekega begunskega taborišča. Problem bi nastopil s plačilom, kajti v Gorici jim je primanjkovalo denarja, zato so v Ameriška pomoč takoj po končani vojni je sicer poživila stanje v judovski Rim prosili za kritje stroškov, in sicer 10.000 lir mesečno. Na koncu se je predsednik skupnosti, ni pa nudila zagotovila za nadaljnji obstoj Judov v Gorici. Po odhodu Oppieri skliceval še na zadnji kongres italijanskih Judov v Milanu, kjer so izrecno ameriških vojakov jim je v skupnosti nekaj časa še uspevalo zagotavljati minjan 42 za sklenili, da se bodo trudili za ohranjanje majhnih judovskih skupnosti.34 opravljanje obredov v goriški sinagogi. Preostali Judje so se zbirali predvsem ob večjih praznikih, lastnega rabina niso več imeli. Versko izobrazbo redkim preostalim Odgovor iz Rima je bil poslan 18. julija 1947. V kratkem vljudnostnem pismu so 35 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. želeli izvedeti ime potencialnega uslužbenca judovske verske občine, ki naj bi prišel 25, mapa Gorizia. v Gorico. Hkrati so jih svarili, naj bodo previdni, koga bodo izbrali, kajti v nekaterih 36 Shohet – obredni klavec živine, ki se uporablja za prehrano, kakor zahteva judovski zakon. drugih italijanskih judovskih skupnostih so očitno imeli slabe izkušnje s kandidati. V 37 Kosher – obredno čist. Judovska vera namreč določa poseben protokol, po katerem mora biti hrana pripravljena. Rimu so bili pripravljeni denarno pomagati šele potem, ko bi izvedeli za vse načrte 38 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. 25, mapa Gorizia. 32 Letter from Rabbi Nathan A. Barack to Aryeh. American Jewish Joint Distribution Committee – 39 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. Archives, dostopno na: http://search.archives.jdc.org/multimedia/Documents/Geneva45-54/ 25, mapa Gorizia. G45-54_Count/G45-54_IT_005/G45-54_IT_005_0964.pdf. 40 Kehillà – judovska verska občina. 33 CEDARMAS 1999, str. 237; PODBERSIČ 2016, str. 228–230. 41 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 71 C. 34 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. 42 Minian – skupnost najmanj desetih odraslih Judov, starejših od 13 let, potrebnih za judovsko 25, mapa Gorizia. molitev. 58 59 in ga pozove k vračilu zvitkov, ne glede na to, ali so bili v tistem mestu uporabljeni goriških Judov.35 ali ne. O tem sem obvestil tudi gospoda Oppierija. Ko sem se vrnil v Phoenix, sem pisal Smithu s prošnjo, da vrne vse, kar je vzel brez mojega dovoljenja. Odgovora V Gorici so pripravili odgovor in 28. julija 1947 v Rim sporočili, da je njihov nisem prejel. Predlagam, da direktor Judovskega dokumentacijskega centra v Milanu kandidat Feiwl Wolkowicz, star 52 let, po rodu s Poljske, ki je že pred drugo svetovno kontaktira dr. Marcella Morpurga, dosegljivega na naslovu Združenja judovskih vojno nekaj časa bival v Gorici skupaj z ženo in tremi otroki. Kot tujega državljana učiteljev. Morda bi mu lahko posredoval informacije o obdolžencih.«32 so ga italijanske oblasti leta 1939 internirale skupaj z družino. Kasneje jim je uspelo, da so se rešili, prav takrat pa so bivali v begunskem taborišču v Milanu. Junija 1947 Leta 1946 se je število vpisanih članov povzpelo na 54 oseb. Mali preporod naj bi se tako kandidat Wolkowicz sam odpravil v Gorico, ker je slišal za težave pri goriške judovske skupnosti se je, na žalost, nadaljeval le do dokončne razmejitve duhovni oskrbi, ki naj bi nastale z odhodom Američanov. Bil naj bi dobro izobražen, med Jugoslavijo in Italijo, določene na mirovni pogodbi v Parizu 10. februarja 1947. znal je brati Sefer Toro, odlično je poznal krajevne običaje, motilo jih je edinole Prebivalstvo na Goriškem je čakalo na uresničitev te mirovne pogodbe, na 15. njegovo slabše poznavanje italijanskega jezika. Poleg tega ni bil dovolj zdrav, kar bi september 1947, ko sta bila cona B in del cone A priključena k Jugoslaviji, preostalo mu onemogočalo pridobiti tudi dodaten zaslužek. Motilo jih je še, da kandidat ni bil ozemlje cone A, vključno z Gorico, pa k Italiji. V nekdaj upravno, gospodarsko, usposobljen šohet,36 torej bi morali to posebej plačevati, kljub temu da je bilo v goriški kulturno in socialno enoten prostor je zasekala nova državna in ideološka meja ter skupnosti malo članov, ki so se prehranjevali s košer 37 hrano. Poleg tega v goriški Goriško boleče razdelila za nekaj prihodnjih desetletij.33 skupnosti skoraj ni bilo otrok in ne bi prišel v poštev niti kot učitelj.38 Po odhodu zavezniške vojaške uprave sredi septembra 1947 se je obnova judovske Odhod zavezniške uprave se je bližal, toda rešitve ni bilo blizu, kajti iz vodstva skupnosti močno upočasnila, tudi zaradi odhoda ameriških judovskih vojakov in v Rimu so 5. avgusta 1947 vljudno in hkrati odločno sporočili, da s kandidatom njihovega rabina. Zato je bilo treba še pred njihovim odhodom poiskati novega Wolkowiczem niso zadovoljni, ker očitno nima vsega znanja, ki bi ga potreboval za uslužbenca judovske verske občine, ki ga v mestu in okolici ni bilo na voljo. Predsednik nemoteno delo kot uslužbenec judovske verske občine. Najbolj jih je motilo, ker ni goriške judovske občine Ermanno Oppieri se je zato 25. junija 1947 obrnil na Zvezo bil usposobljen šohet , pomanjkanje tega znanja pa je bilo za vodstvo v Rimu nujno judovskih skupnosti Italije v Rimu. Poudaril je, da jim odhod Američanov predstavlja potrebno in brez tega niso videli možnosti za zaposlitev. V Gorico so poslali kratek velike težave, kajti prav ameriški vojaški rabin s svojima dvema pomočnikoma jim je pisni nasvet,39 naj še naprej iščejo ustreznega kandidata, takega, ki bi zadostil vsem od 1. avgusta 1945 omogočal redno opravljanje vseh obredov. Predsednik Oppieri je potrebam goriške kehile 40. Dopisovanje se je s tem zaključilo in o prihodu novega nadalje posebej poudaril, da pri tem Judje v Gorici niso imeli nobenih stroškov in niti kandidata v Gorico ni bilo več govora. skrbi. Pravzaprav jih je skrbelo le to, kaj se bo z njimi dogajalo po odhodu zavezniške uprave. Vodstva v Rimu ni prosil za pomoč pri duhovni oskrbi, kajti zavedal se je, Leta 1948 je bilo v Gorici v judovsko skupnost včlanjenih le še 34 članov, medtem da bi bilo to praktično nemogoče. V Gorici jim namreč ni uspelo dobiti kandidata za ko je skupnost v Vidmu štela 37 članov.41 uslužbenca judovske verske občine, ki naj bi prišel iz nekega begunskega taborišča. Problem bi nastopil s plačilom, kajti v Gorici jim je primanjkovalo denarja, zato so v Ameriška pomoč takoj po končani vojni je sicer poživila stanje v judovski Rim prosili za kritje stroškov, in sicer 10.000 lir mesečno. Na koncu se je predsednik skupnosti, ni pa nudila zagotovila za nadaljnji obstoj Judov v Gorici. Po odhodu Oppieri skliceval še na zadnji kongres italijanskih Judov v Milanu, kjer so izrecno ameriških vojakov jim je v skupnosti nekaj časa še uspevalo zagotavljati minjan 42 za sklenili, da se bodo trudili za ohranjanje majhnih judovskih skupnosti.34 opravljanje obredov v goriški sinagogi. Preostali Judje so se zbirali predvsem ob večjih praznikih, lastnega rabina niso več imeli. Versko izobrazbo redkim preostalim Odgovor iz Rima je bil poslan 18. julija 1947. V kratkem vljudnostnem pismu so 35 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. želeli izvedeti ime potencialnega uslužbenca judovske verske občine, ki naj bi prišel 25, mapa Gorizia. v Gorico. Hkrati so jih svarili, naj bodo previdni, koga bodo izbrali, kajti v nekaterih 36 Shohet – obredni klavec živine, ki se uporablja za prehrano, kakor zahteva judovski zakon. drugih italijanskih judovskih skupnostih so očitno imeli slabe izkušnje s kandidati. V 37 Kosher – obredno čist. Judovska vera namreč določa poseben protokol, po katerem mora biti hrana pripravljena. Rimu so bili pripravljeni denarno pomagati šele potem, ko bi izvedeli za vse načrte 38 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. 25, mapa Gorizia. 32 Letter from Rabbi Nathan A. Barack to Aryeh. American Jewish Joint Distribution Committee – 39 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. Archives, dostopno na: http://search.archives.jdc.org/multimedia/Documents/Geneva45-54/ 25, mapa Gorizia. G45-54_Count/G45-54_IT_005/G45-54_IT_005_0964.pdf. 40 Kehillà – judovska verska občina. 33 CEDARMAS 1999, str. 237; PODBERSIČ 2016, str. 228–230. 41 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 71 C. 34 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 32 G, fasc. 42 Minian – skupnost najmanj desetih odraslih Judov, starejših od 13 let, potrebnih za judovsko 25, mapa Gorizia. molitev. 58 59 judovskim otrokom so nudili kar starejši člani skupnosti. Judovsko izseljevanje iz Gorice se je nadaljevalo, predvsem v novonastalo državo Izrael, v večja italijanska mesta in v Združene države Amerike.43 Za odhod iz mesta sta se odločila tudi edina preživela povratnika iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Giacomo Jacoboni je leta 1948 z ladjo Lugano Vapor odplul v Venezuelo in si ustvaril družino. Po pričevanju brata Adolfa se je Giacomo po strašni izkušnji v nacističnih taboriščih jeseni 1945 vrnil v Gorico. Njegovo telo je bilo v celoti oteklo, verjetno zaradi zdravil, ki jih je prejemal med zdravljenjem v ameriški vojaški bolnišnici po rešitvi iz koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen. Še vedno je bil v šoku, svojo taboriščno travmo je reševal tako, da se je vrgel na delo v Gorici, hkrati pa je imel velik strah pred izhodom iz stanovanja. Umiril se je po nekaj mesecih, potem pa se je odločil za odselitev v Južno Ameriko.44 Iris Steinmann se iz taborišča Bergen-Belsen sploh ni vrnila v Gorico. Po zdravljenju na Švedskem se je naselila v Tel Avivu v novoustanovljeni državi Izrael. Gorico je zapustil tudi prof. Marcello Morpurgo. Leta 1946 se je udeležil seminarja na taboru za judovske učitelje, ki ga je organiziralo Združenje judovskih učiteljev iz Milana. Po nastanku države Izrael se je odselil tja in živel v mestu Berševa. Italijansko Slika 13: Slovesnost v goriški sinagogi leta 1951 veleposlaništvo v Tel Avivu ga je priznavalo kot uradnega prevajalca za hebrejski jezik.45 Judovsko pokopališče v Rožni Dolini Leta 1951 je ulica v nekdanjem goriškem getu spet dobila svoje staro ime – Via Na goriško judovsko skupnost danes spominja judovsko pokopališče oziroma Ascoli.46 V prisotnosti krajevnih oblasti so v atriju sinagoge 13. maja 1951 odkrili »hiša živečih« (hebr. Beth-Ha-Chajim) v Rožni Dolini pri Gorici, kjer je pokopanih spominsko ploščo v spomin na odpeljane in pobite goriške Jude. Verski obred več kot 900 Judov. Najstarejši nagrobnik, ki danes ni več ohranjen, naj bi segal v ob slovesnosti je opravil tržaški rabin dr. Mayer Relles (1908–1995). Na plošči je drugo polovico 14. stoletja. zapisanih 45 imen odpeljanih iz Gorice, štiri imena odpeljanih iz Vidma in imeni dveh padlih partizanov judovskega rodu (Giacomo in Tullio Donati). Na vrhu je Judovska skupnost iz Gorice je 31. avgusta 1945 v Rim poslala poročilo, v katerem napis v hebrejščini iz Biblije: »Zares, zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za najdemo tudi obvestilo o stanju pokopališča v Rožni Dolini. Sporočili so, da je klavne ovce« (Ps 44, 23).47 poškodovano, deloma zaradi vojne, deloma verjetno zaradi vandalskih izpadov.49 Judovski skupnosti je še nekaj let uspevalo zagotavljati minjan za opravljanje Za svoje judovske pogrebe so ga goriški Judje uporabljali do spomladi 1947, sredi verskih obredov, leta 1969 pa se je zaradi pomanjkanja članov združila z judovsko septembra 1947 pa je nova meja med Jugoslavijo in Italijo pokopališče odrezala od skupnostjo v Trstu.48 sedeža skupnosti v Gorici. Po odločitvi tedanjih vodilnih jugoslovanskih političnih oblasti so jeseni 1949 začeli graditi novo mesto, Novo Gorico. Del grobov z judovskega pokopališča so premaknili v vzhodni kot pokopališča, ko so trasirali novo cestno povezavo z nastajajočim mestom. Obiski judovskega pokopališča v Rožni Dolini so danes bolj redki, nekaj več obiskovalcev pride le v dneh okrog jom 43 Claudio BULFONI, La sinagoga di Gorizia, Gorizia 1991, str. 16; CEDARMAS 1999, str. 237. kipurja,50 dneva sprave, največjega judovskega praznika. Ob grobu navadno zmolijo 44 BON 2005, str. 102. kadiš,51 s katerim počastijo spomin na umrle. O tem obredu nam poroča že Marcello 45 CEDARMAS 1999, str. 12 in 236; PODBERSIČ 2016, str. 232. 46 V nekdanjem goriškem getu je bil rojen goriški Jud in mednarodno uveljavljeni jezikoslovec 49 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 39, fasc. 5. Graziadio Isaia Ascoli (1829–1907). Leta 1880 so goriške mestne oblasti po njem poimenovale 50 Yom Kippur, eden največjih praznikov v judovskem koledarju, dan sprave. Praznuje se ob koncu glavno ulico v nekdanjem getu. Italijanske fašistične oblasti so to ulico leta 1940 preimenovale v judovskega liturgičnega leta. Judje se tega dne spominjajo greha, ki jih je v preteklosti ločil od Vio Tunisi. Več o tem glej: PODBERSIČ 2016, str. 166. Jahveja. 47 BULFONI 1991, str. 29–30 in 53; CEDARMAS 1999, str. 237. 51 Kaddish – ena najstarejših judovskih molitev, ki se lahko opravi samo, če je zagotovljen minjan. 48 MORPURGO 1986, str. 208–209; BULFONI 1991, str. 16 in 26. Osrednja misel molitve je slavljenje in poveličevanje Jahveja. 60 61 judovskim otrokom so nudili kar starejši člani skupnosti. Judovsko izseljevanje iz Gorice se je nadaljevalo, predvsem v novonastalo državo Izrael, v večja italijanska mesta in v Združene države Amerike.43 Za odhod iz mesta sta se odločila tudi edina preživela povratnika iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Giacomo Jacoboni je leta 1948 z ladjo Lugano Vapor odplul v Venezuelo in si ustvaril družino. Po pričevanju brata Adolfa se je Giacomo po strašni izkušnji v nacističnih taboriščih jeseni 1945 vrnil v Gorico. Njegovo telo je bilo v celoti oteklo, verjetno zaradi zdravil, ki jih je prejemal med zdravljenjem v ameriški vojaški bolnišnici po rešitvi iz koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen. Še vedno je bil v šoku, svojo taboriščno travmo je reševal tako, da se je vrgel na delo v Gorici, hkrati pa je imel velik strah pred izhodom iz stanovanja. Umiril se je po nekaj mesecih, potem pa se je odločil za odselitev v Južno Ameriko.44 Iris Steinmann se iz taborišča Bergen-Belsen sploh ni vrnila v Gorico. Po zdravljenju na Švedskem se je naselila v Tel Avivu v novoustanovljeni državi Izrael. Gorico je zapustil tudi prof. Marcello Morpurgo. Leta 1946 se je udeležil seminarja na taboru za judovske učitelje, ki ga je organiziralo Združenje judovskih učiteljev iz Milana. Po nastanku države Izrael se je odselil tja in živel v mestu Berševa. Italijansko Slika 13: Slovesnost v goriški sinagogi leta 1951 veleposlaništvo v Tel Avivu ga je priznavalo kot uradnega prevajalca za hebrejski jezik.45 Judovsko pokopališče v Rožni Dolini Leta 1951 je ulica v nekdanjem goriškem getu spet dobila svoje staro ime – Via Na goriško judovsko skupnost danes spominja judovsko pokopališče oziroma Ascoli.46 V prisotnosti krajevnih oblasti so v atriju sinagoge 13. maja 1951 odkrili »hiša živečih« (hebr. Beth-Ha-Chajim) v Rožni Dolini pri Gorici, kjer je pokopanih spominsko ploščo v spomin na odpeljane in pobite goriške Jude. Verski obred več kot 900 Judov. Najstarejši nagrobnik, ki danes ni več ohranjen, naj bi segal v ob slovesnosti je opravil tržaški rabin dr. Mayer Relles (1908–1995). Na plošči je drugo polovico 14. stoletja. zapisanih 45 imen odpeljanih iz Gorice, štiri imena odpeljanih iz Vidma in imeni dveh padlih partizanov judovskega rodu (Giacomo in Tullio Donati). Na vrhu je Judovska skupnost iz Gorice je 31. avgusta 1945 v Rim poslala poročilo, v katerem napis v hebrejščini iz Biblije: »Zares, zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za najdemo tudi obvestilo o stanju pokopališča v Rožni Dolini. Sporočili so, da je klavne ovce« (Ps 44, 23).47 poškodovano, deloma zaradi vojne, deloma verjetno zaradi vandalskih izpadov.49 Judovski skupnosti je še nekaj let uspevalo zagotavljati minjan za opravljanje Za svoje judovske pogrebe so ga goriški Judje uporabljali do spomladi 1947, sredi verskih obredov, leta 1969 pa se je zaradi pomanjkanja članov združila z judovsko septembra 1947 pa je nova meja med Jugoslavijo in Italijo pokopališče odrezala od skupnostjo v Trstu.48 sedeža skupnosti v Gorici. Po odločitvi tedanjih vodilnih jugoslovanskih političnih oblasti so jeseni 1949 začeli graditi novo mesto, Novo Gorico. Del grobov z judovskega pokopališča so premaknili v vzhodni kot pokopališča, ko so trasirali novo cestno povezavo z nastajajočim mestom. Obiski judovskega pokopališča v Rožni Dolini so danes bolj redki, nekaj več obiskovalcev pride le v dneh okrog jom 43 Claudio BULFONI, La sinagoga di Gorizia, Gorizia 1991, str. 16; CEDARMAS 1999, str. 237. kipurja,50 dneva sprave, največjega judovskega praznika. Ob grobu navadno zmolijo 44 BON 2005, str. 102. kadiš,51 s katerim počastijo spomin na umrle. O tem obredu nam poroča že Marcello 45 CEDARMAS 1999, str. 12 in 236; PODBERSIČ 2016, str. 232. 46 V nekdanjem goriškem getu je bil rojen goriški Jud in mednarodno uveljavljeni jezikoslovec 49 AUCEI, fond Attività dell‘Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934, busta 39, fasc. 5. Graziadio Isaia Ascoli (1829–1907). Leta 1880 so goriške mestne oblasti po njem poimenovale 50 Yom Kippur, eden največjih praznikov v judovskem koledarju, dan sprave. Praznuje se ob koncu glavno ulico v nekdanjem getu. Italijanske fašistične oblasti so to ulico leta 1940 preimenovale v judovskega liturgičnega leta. Judje se tega dne spominjajo greha, ki jih je v preteklosti ločil od Vio Tunisi. Več o tem glej: PODBERSIČ 2016, str. 166. Jahveja. 47 BULFONI 1991, str. 29–30 in 53; CEDARMAS 1999, str. 237. 51 Kaddish – ena najstarejših judovskih molitev, ki se lahko opravi samo, če je zagotovljen minjan. 48 MORPURGO 1986, str. 208–209; BULFONI 1991, str. 16 in 26. Osrednja misel molitve je slavljenje in poveličevanje Jahveja. 60 61 Morpurgo v svojih spominih. Judovska mrliška vežica v Rožni Dolini je bila po Goriški Judje danes razmejitvi leta 1947 prepuščena zobu časa, počasi se je spreminjala v kup ruševin. Decembra 1977 je bila s pogodbo prenesena na Krajevno skupnost Rožna Dolina. Nekdanji geto, danes Ascolijeva ulica ( Via Ascoli), je izgubil svoj pomen, sinagoga Goriško judovsko skupnost je pri tem zastopal Giacomo (Jakob) Rosembaum iz je začela propadati po ukinitvi judovske skupnosti leta 1969. Javnost je zelo pretresla Gorice. Dokument o prenosu lastništva se danes hrani v arhivu tržaške judovske novica, da je skupina fantov aprila 1972 vlomila v prostore sinagoge in onečastila skupnosti. Novi lastnik jo je obnovil, tedanji novogoriški Zavod za varstvo naravne tam shranjene zvitke Tore. Odpeljali so jih v Trst na restavriranje. Leta 1978 je in kulturne dediščine pa leta 1985 vpisal kot kulturni spomenik lokalnega pomena. tržaška judovska skupnost, lastnica in upravljavka goriške sinagoge, to predala v Objekt je bil torej razglašen za spomenik, za katerega naj bi veljal prvi varstveni upravo občini Gorica ( Comune di Gorizia). Mestne oblasti so se obvezale, da bodo režim. Na poznejši neprimeren odnos lokalnih oblasti do tega objekta, zlasti ko je v sinagogo obnovili, vzdrževali in varovali. Ponovno so jo odprli 2. septembra 1984, njem domoval igralni salon (z vednostjo vseh mogočih slovenskih ustanov za zaščito za kar je bil zaslužen tedanji župan Antonio Scarano, med redkimi preostalimi kulturne dediščine), so opozarjali različni judovski predstavniki, od tržaške judovske goriškimi Judi pa velja poudariti zavzemanje Giacoma Rosembauma (1904–1989), skupnosti do Svetovnega judovskega kongresa.52 sicer rojenega v kraju Zaberzie na Poljskem. Danes je sinagoga primerna za verske obrede, v pritličju pa je muzejska zbirka o zgodovini goriške judovske skupnosti Maloštevilni judovski posamezniki iz Gorice za pokop umrlih poslej uporabljajo »Gerusalemme sull‘Isonzo«.56 judovsko pokopališče na polju Comugna pri Gradišču ob Soči (Gradisca d‘Isonzo).53 Najstarejši nagrobnik na omenjenem pokopališču sega v leto 1805. Ohranjenih je še Na pomembno vlogo goriških Judov v preteklosti mesta in dežele pričajo tudi okrog osemdeset nagrobnikov, ki segajo v čas med letoma 1805 in 1940, ponovno pa imena mestnih ulic, ki jih imajo: Graziadio I. Ascoli, Carlo Michelstaedter, Carolina so Jude v Gradišču začeli pokopavati po letu 1954.54 Eden zadnjih pokopov preostalih Coen Luzzatto, Enrico Rocca, stopnišče Isacco Samuele Reggio. Posebej je treba goriških Judov je bil leta 2010, ko je bil na tamkajšnjem pokopališču pokopan inž. omeniti vrt ob goriški sinagogi, ki nosi ime po Brunu Farberju, trimesečnem Elio Oppieri (1929–2010), sin Ermanna Oppierija.55 dojenčku in najmlajši žrtvi holokavsta med goriškimi Judi. Po slikarju Vittoriu Bolaffiu, rojenem Goričanu, ki je sicer večino življenja preživel v Trstu, se imenuje park. Jezikoslovcu Ascoliju so poleg ulice v nekdanjem getu posvečeni še spomenik v mestnem parku ( Giardino pubblico), šola in Furlansko filološko društvo, v Muzeju 52 PODBERSIČ 2016, str. 241. zgodovine in umetnosti pa je njegova razstavna soba.57 53 Judje so živeli v Gradišču ob Soči verjetno že v srednjem veku, vendar je prva dokumentirana naselitev po letu 1560, ko se je tam naselil član rodbine Morpurgo, v virih tudi Marpuch oziroma Marpurg. Člani omenjene družine v Gradišču so kot »Hofjuden« uživali vladarjevo zaščito. Že ob koncu 16. stoletja se v Gradišču omenjajo judovske družine Luzzatto, Prister in Cohen. Tudi kasneje so tam prevladovali Aškenazi (Feigenbaum, Schiff, Berger) in pripadniki italijanskih judovskih družin (Senigaglia, Vitali, Pardo). Judovska skupnost v Gradišču ob Soči je formalno zaživela šele leta 1753, ko so bili imenovani tudi njeni voditelji. Prvi njihov popis v kraju je znan za leto 1764, ko je tam živelo 63 Judov. Njihovo število je malce naraslo po letu 1777, ko so se tam naselili Judje po izgonu z območja Beneške republike. Tako je leta 1782 v Gradišču ob Soči živelo 74 Judov. Ukvarjali so se z denarnimi posli, trgovino in industrijo pridelave svile. Verjetno najbolj znan pripadnik tamkajšnjega judovstva je bil Elia Morpurgo (1740–1830), uspešen trgovec, učen Jud, biblicist, prevajalec, publicist in najpomembnejši pripadnik nemškega judovskega razsvetljenstva (Haskala) v italijanskih deželah. Rabinske študije je obiskoval na ješivi (hebr. yeshivah) v Ferrari, dopisoval pa si je z judovskimi učenjaki po Evropi. Zaradi njegovega slovesa in podpore vladarjevi politiki glede Judov ga je avstrijski cesar Jožef II. najmanj štirikrat sprejel v zasebno avdienco. Ob popisu prebivalstva leta 1857 je judovska skupnost v Gradišču ob Soči dosegla svoj vrhunec s 135 pripadniki. V drugi polovici 19. stoletja je v kraju med Judi nastopila kriza in začeli so se seliti v večja mesta (Gorica, Trst). Skupnost v Gradišču se je postopoma manjšala, dokler ni bila leta 1893 ukinjena in priključena judovski skupnosti v Gorici. Tedaj je v Gradišču živelo še 29 Judov. Več o tem: Maddalena DEL BIANCO COTROZZI, Gli Slika 14: Pogled na nekdanji geto v Gorici danes ebrei nella fortezza e nella contea di Gradisca. Aspetti di storia e di cultura, v: Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 49–62. 56 Katjuša ARČON, Judovska skupnost v Gorici, diplomsko delo, Ljubljana 2007, str. 97–98; Gerusalemme 54 Ibid.; Elisabetta M. LORICCHIO, Il cimitero ebraico di Valdirose, v: Beth ha Chajim. La casa sul ‘Isonzo, ur. Antonella GALLAROTI, Elisabetta M. LORICCHIO, Mariano del Friuli 2006, dei viventi. Valdirose. Cimitero del a Comunità Ebraica di Gorizia, ur. Elisabetta M. LORICCHIO, str. 17–18; Livia Rosembaum, rojena 1931, upokojenka, ustno pričevanje avtorju, 27. 1. 2012; Agostino COLLA, Mariano del Friuli 2004, str. 23–24. Claudio Bulfoni, rojen 1937, upokojenec, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 55 Claudio Bulfoni, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 57 Gerusalemme sul ‘Isonzo, str. 78–83. 62 63 Morpurgo v svojih spominih. Judovska mrliška vežica v Rožni Dolini je bila po Goriški Judje danes razmejitvi leta 1947 prepuščena zobu časa, počasi se je spreminjala v kup ruševin. Decembra 1977 je bila s pogodbo prenesena na Krajevno skupnost Rožna Dolina. Nekdanji geto, danes Ascolijeva ulica ( Via Ascoli), je izgubil svoj pomen, sinagoga Goriško judovsko skupnost je pri tem zastopal Giacomo (Jakob) Rosembaum iz je začela propadati po ukinitvi judovske skupnosti leta 1969. Javnost je zelo pretresla Gorice. Dokument o prenosu lastništva se danes hrani v arhivu tržaške judovske novica, da je skupina fantov aprila 1972 vlomila v prostore sinagoge in onečastila skupnosti. Novi lastnik jo je obnovil, tedanji novogoriški Zavod za varstvo naravne tam shranjene zvitke Tore. Odpeljali so jih v Trst na restavriranje. Leta 1978 je in kulturne dediščine pa leta 1985 vpisal kot kulturni spomenik lokalnega pomena. tržaška judovska skupnost, lastnica in upravljavka goriške sinagoge, to predala v Objekt je bil torej razglašen za spomenik, za katerega naj bi veljal prvi varstveni upravo občini Gorica ( Comune di Gorizia). Mestne oblasti so se obvezale, da bodo režim. Na poznejši neprimeren odnos lokalnih oblasti do tega objekta, zlasti ko je v sinagogo obnovili, vzdrževali in varovali. Ponovno so jo odprli 2. septembra 1984, njem domoval igralni salon (z vednostjo vseh mogočih slovenskih ustanov za zaščito za kar je bil zaslužen tedanji župan Antonio Scarano, med redkimi preostalimi kulturne dediščine), so opozarjali različni judovski predstavniki, od tržaške judovske goriškimi Judi pa velja poudariti zavzemanje Giacoma Rosembauma (1904–1989), skupnosti do Svetovnega judovskega kongresa.52 sicer rojenega v kraju Zaberzie na Poljskem. Danes je sinagoga primerna za verske obrede, v pritličju pa je muzejska zbirka o zgodovini goriške judovske skupnosti Maloštevilni judovski posamezniki iz Gorice za pokop umrlih poslej uporabljajo »Gerusalemme sull‘Isonzo«.56 judovsko pokopališče na polju Comugna pri Gradišču ob Soči (Gradisca d‘Isonzo).53 Najstarejši nagrobnik na omenjenem pokopališču sega v leto 1805. Ohranjenih je še Na pomembno vlogo goriških Judov v preteklosti mesta in dežele pričajo tudi okrog osemdeset nagrobnikov, ki segajo v čas med letoma 1805 in 1940, ponovno pa imena mestnih ulic, ki jih imajo: Graziadio I. Ascoli, Carlo Michelstaedter, Carolina so Jude v Gradišču začeli pokopavati po letu 1954.54 Eden zadnjih pokopov preostalih Coen Luzzatto, Enrico Rocca, stopnišče Isacco Samuele Reggio. Posebej je treba goriških Judov je bil leta 2010, ko je bil na tamkajšnjem pokopališču pokopan inž. omeniti vrt ob goriški sinagogi, ki nosi ime po Brunu Farberju, trimesečnem Elio Oppieri (1929–2010), sin Ermanna Oppierija.55 dojenčku in najmlajši žrtvi holokavsta med goriškimi Judi. Po slikarju Vittoriu Bolaffiu, rojenem Goričanu, ki je sicer večino življenja preživel v Trstu, se imenuje park. Jezikoslovcu Ascoliju so poleg ulice v nekdanjem getu posvečeni še spomenik v mestnem parku ( Giardino pubblico), šola in Furlansko filološko društvo, v Muzeju 52 PODBERSIČ 2016, str. 241. zgodovine in umetnosti pa je njegova razstavna soba.57 53 Judje so živeli v Gradišču ob Soči verjetno že v srednjem veku, vendar je prva dokumentirana naselitev po letu 1560, ko se je tam naselil član rodbine Morpurgo, v virih tudi Marpuch oziroma Marpurg. Člani omenjene družine v Gradišču so kot »Hofjuden« uživali vladarjevo zaščito. Že ob koncu 16. stoletja se v Gradišču omenjajo judovske družine Luzzatto, Prister in Cohen. Tudi kasneje so tam prevladovali Aškenazi (Feigenbaum, Schiff, Berger) in pripadniki italijanskih judovskih družin (Senigaglia, Vitali, Pardo). Judovska skupnost v Gradišču ob Soči je formalno zaživela šele leta 1753, ko so bili imenovani tudi njeni voditelji. Prvi njihov popis v kraju je znan za leto 1764, ko je tam živelo 63 Judov. Njihovo število je malce naraslo po letu 1777, ko so se tam naselili Judje po izgonu z območja Beneške republike. Tako je leta 1782 v Gradišču ob Soči živelo 74 Judov. Ukvarjali so se z denarnimi posli, trgovino in industrijo pridelave svile. Verjetno najbolj znan pripadnik tamkajšnjega judovstva je bil Elia Morpurgo (1740–1830), uspešen trgovec, učen Jud, biblicist, prevajalec, publicist in najpomembnejši pripadnik nemškega judovskega razsvetljenstva (Haskala) v italijanskih deželah. Rabinske študije je obiskoval na ješivi (hebr. yeshivah) v Ferrari, dopisoval pa si je z judovskimi učenjaki po Evropi. Zaradi njegovega slovesa in podpore vladarjevi politiki glede Judov ga je avstrijski cesar Jožef II. najmanj štirikrat sprejel v zasebno avdienco. Ob popisu prebivalstva leta 1857 je judovska skupnost v Gradišču ob Soči dosegla svoj vrhunec s 135 pripadniki. V drugi polovici 19. stoletja je v kraju med Judi nastopila kriza in začeli so se seliti v večja mesta (Gorica, Trst). Skupnost v Gradišču se je postopoma manjšala, dokler ni bila leta 1893 ukinjena in priključena judovski skupnosti v Gorici. Tedaj je v Gradišču živelo še 29 Judov. Več o tem: Maddalena DEL BIANCO COTROZZI, Gli Slika 14: Pogled na nekdanji geto v Gorici danes ebrei nella fortezza e nella contea di Gradisca. Aspetti di storia e di cultura, v: Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 49–62. 56 Katjuša ARČON, Judovska skupnost v Gorici, diplomsko delo, Ljubljana 2007, str. 97–98; Gerusalemme 54 Ibid.; Elisabetta M. LORICCHIO, Il cimitero ebraico di Valdirose, v: Beth ha Chajim. La casa sul ‘Isonzo, ur. Antonella GALLAROTI, Elisabetta M. LORICCHIO, Mariano del Friuli 2006, dei viventi. Valdirose. Cimitero del a Comunità Ebraica di Gorizia, ur. Elisabetta M. LORICCHIO, str. 17–18; Livia Rosembaum, rojena 1931, upokojenka, ustno pričevanje avtorju, 27. 1. 2012; Agostino COLLA, Mariano del Friuli 2004, str. 23–24. Claudio Bulfoni, rojen 1937, upokojenec, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 55 Claudio Bulfoni, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 57 Gerusalemme sul ‘Isonzo, str. 78–83. 62 63 Na nekaterih hišah v mestu so postavljene spominske table, ki označujejo kraje, obred vsaj enkrat letno. Za take priložnosti pride v Gorico rabin iz Trsta, podobno kjer so živeli pomembni goriški Judje: Carlo Michelstaedter, Carolina Coen Luzzatto, velja za judovske vernike iz Trsta, ki so potrebni za minjan. Tržaška judovska Graziadio I. Ascoli.58 skupnost danes šteje približno 600 članov in pokriva celotno območje avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine. Svoji krajevni sekciji ima v Gorici in v Vidmu. Danes točnega števila Judov v Gorici ne poznamo. Oblasti so sicer morale od leta Poleg tega tržaški rabin skrbi tudi za pripadnike Judovske skupnosti v Sloveniji, ki 1930 voditi točno evidenco Judov, vendar je to zakonsko določilo ukinila italijanska šteje okrog 130 članov, pokriva celotno območje Republike Slovenije in ima sedež v vlada leta 1985, ki jo je vodil socialist Bettino Craxi. Vpis v judovsko skupnost ni Ljubljani. Tržaška skupnost je članica Zveze italijanskih judovskih skupnosti ( Unione obvezen, zato nimamo točnih podatkov. Omenja se dobra desetina Judov, največ del e comunità ebraiche italiane), ki združuje 21 članic na Apeninskem polotoku (Trst, med njimi je žensk, ki izhajajo iz nekdanjih goriških judovskih družin (Jacoboni, Benetke, Merano, Padova, Ferrara, Bologna, Verona, Mantova, Milano, Modena, Levi, Rosembaum). Dve judovski družini iz Gorice in Ločnika, ki sta se po letu Parma, Casale Monferrato, Torino, Vercelli, Genova, Livorno, Pisa, Firence, Ancona, 1990 preselili z Madžarske, sta vpisani v tržaško judovsko skupnost, ki je tudi sicer Rim, Neapelj). Kar 70 % italijanskih Judov danes živi v dveh največjih skupnostih, edina judovska skupnost v Furlaniji - Julijski krajini. V tej italijanski deželi naj bi sicer v Rimu in Milanu. Ocenjujejo, da je vseh pripadnikov skupnosti približno 35.000, živelo še okrog sedemsto Judov, velika večina v Trstu.59 vendar sami italijanski Judje hkrati zatrjujejo, da dodatnih 10.000 Judov ni članov judovskih skupnosti.62 Za goriško sinagogo in muzej danes skrbi »Združenje prijateljev Izraela« s sedežem v Gorici ( Associazione »Amici di Israele« – Gorizia), ki je nastalo leta 1986 in ima sedež v prostorih sinagoge. Deluje na prostovoljni bazi in ohranja odprto sinagogo, muzej o zgodovini judovske skupnosti v Gorici in stalno razstavo o filozofu Carlu Michelstaedterju. Občasno organizirajo predavanja, predstavitve knjig ter razstave na temo judovske zgodovine, vere in kulture. Prav tako poskrbijo za vodene oglede po poteh judovske dediščine v Gorici. Posebej se spominjajo 23. novembra 1943, ko so Nemci aretirali večino preostalih goriških Judov in jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Na ta dan vsako leto pripravijo spominsko slovesnost za vse odpeljane in umorjene, tudi z udeležbo maloštevilnih preostalih goriških Judov, krajevnih oblasti in šolskih skupin. Hkrati preberejo imena vseh žrtev holokavsta med goriškimi Judi. Mednje uvrstijo tudi tiste, ki so sicer umrli drugod, so pa izhajali iz Gorice. Dolga leta je društvene aktivnosti usmerjal Claudio Bulfoni iz Gorice, ki je s pomočjo krajevnih zanesenjakov, v glavnem Nejudov, tudi skrbel za sinagogo in vodstvo po muzeju. Kljub izginjanju Judov v Gorici glas o bogati tradiciji seže tudi v Izrael. Na Univerzi Bar Ilan v mestu Ramat Gan je U. Aharon leta 1993 opravil magistrsko nalogo na temo »Tradicija poudarkov in petih molitev Tore v sinagogi Aškenazov v Gorici v Italiji«.60 V zadnjih letih so se v goriški sinagogi občasno sklepale tudi zakonske zveze; največkrat je šlo za potomce goriških Judov, ki danes živijo razkropljeni po svetu. Leta 1993 so goriško sinagogo obiskali tudi ameriški judovski veterani iz 88. pehotne divizije, ki je na Goriškem delovala med letoma 1945 in 1947.61 Judovski obredi v goriški sinagogi so redki, navadno le enkrat letno, za judovski praznik luči. Po talmudu namreč velja določilo, da se sinagoga ohranja odprta, če ima 58 Ibid., str. 46–49 in 77–81; ARČON 2007, str. 97–98. 59 Claudio Bulfoni, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 60 Marko GRUSOVIN, La comunità ebraica di Gorizia, profilo storico e bibliografico, v: Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 45–47. 61 ARČON 2007, str. 97–98; Claudio Bulfoni, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 62 Unione del e Comunità Ebraiche Italiane. Več na spletni strani: http://ucei.it/. 64 65 Na nekaterih hišah v mestu so postavljene spominske table, ki označujejo kraje, obred vsaj enkrat letno. Za take priložnosti pride v Gorico rabin iz Trsta, podobno kjer so živeli pomembni goriški Judje: Carlo Michelstaedter, Carolina Coen Luzzatto, velja za judovske vernike iz Trsta, ki so potrebni za minjan. Tržaška judovska Graziadio I. Ascoli.58 skupnost danes šteje približno 600 članov in pokriva celotno območje avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine. Svoji krajevni sekciji ima v Gorici in v Vidmu. Danes točnega števila Judov v Gorici ne poznamo. Oblasti so sicer morale od leta Poleg tega tržaški rabin skrbi tudi za pripadnike Judovske skupnosti v Sloveniji, ki 1930 voditi točno evidenco Judov, vendar je to zakonsko določilo ukinila italijanska šteje okrog 130 članov, pokriva celotno območje Republike Slovenije in ima sedež v vlada leta 1985, ki jo je vodil socialist Bettino Craxi. Vpis v judovsko skupnost ni Ljubljani. Tržaška skupnost je članica Zveze italijanskih judovskih skupnosti ( Unione obvezen, zato nimamo točnih podatkov. Omenja se dobra desetina Judov, največ del e comunità ebraiche italiane), ki združuje 21 članic na Apeninskem polotoku (Trst, med njimi je žensk, ki izhajajo iz nekdanjih goriških judovskih družin (Jacoboni, Benetke, Merano, Padova, Ferrara, Bologna, Verona, Mantova, Milano, Modena, Levi, Rosembaum). Dve judovski družini iz Gorice in Ločnika, ki sta se po letu Parma, Casale Monferrato, Torino, Vercelli, Genova, Livorno, Pisa, Firence, Ancona, 1990 preselili z Madžarske, sta vpisani v tržaško judovsko skupnost, ki je tudi sicer Rim, Neapelj). Kar 70 % italijanskih Judov danes živi v dveh največjih skupnostih, edina judovska skupnost v Furlaniji - Julijski krajini. V tej italijanski deželi naj bi sicer v Rimu in Milanu. Ocenjujejo, da je vseh pripadnikov skupnosti približno 35.000, živelo še okrog sedemsto Judov, velika večina v Trstu.59 vendar sami italijanski Judje hkrati zatrjujejo, da dodatnih 10.000 Judov ni članov judovskih skupnosti.62 Za goriško sinagogo in muzej danes skrbi »Združenje prijateljev Izraela« s sedežem v Gorici ( Associazione »Amici di Israele« – Gorizia), ki je nastalo leta 1986 in ima sedež v prostorih sinagoge. Deluje na prostovoljni bazi in ohranja odprto sinagogo, muzej o zgodovini judovske skupnosti v Gorici in stalno razstavo o filozofu Carlu Michelstaedterju. Občasno organizirajo predavanja, predstavitve knjig ter razstave na temo judovske zgodovine, vere in kulture. Prav tako poskrbijo za vodene oglede po poteh judovske dediščine v Gorici. Posebej se spominjajo 23. novembra 1943, ko so Nemci aretirali večino preostalih goriških Judov in jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Na ta dan vsako leto pripravijo spominsko slovesnost za vse odpeljane in umorjene, tudi z udeležbo maloštevilnih preostalih goriških Judov, krajevnih oblasti in šolskih skupin. Hkrati preberejo imena vseh žrtev holokavsta med goriškimi Judi. Mednje uvrstijo tudi tiste, ki so sicer umrli drugod, so pa izhajali iz Gorice. Dolga leta je društvene aktivnosti usmerjal Claudio Bulfoni iz Gorice, ki je s pomočjo krajevnih zanesenjakov, v glavnem Nejudov, tudi skrbel za sinagogo in vodstvo po muzeju. Kljub izginjanju Judov v Gorici glas o bogati tradiciji seže tudi v Izrael. Na Univerzi Bar Ilan v mestu Ramat Gan je U. Aharon leta 1993 opravil magistrsko nalogo na temo »Tradicija poudarkov in petih molitev Tore v sinagogi Aškenazov v Gorici v Italiji«.60 V zadnjih letih so se v goriški sinagogi občasno sklepale tudi zakonske zveze; največkrat je šlo za potomce goriških Judov, ki danes živijo razkropljeni po svetu. Leta 1993 so goriško sinagogo obiskali tudi ameriški judovski veterani iz 88. pehotne divizije, ki je na Goriškem delovala med letoma 1945 in 1947.61 Judovski obredi v goriški sinagogi so redki, navadno le enkrat letno, za judovski praznik luči. Po talmudu namreč velja določilo, da se sinagoga ohranja odprta, če ima 58 Ibid., str. 46–49 in 77–81; ARČON 2007, str. 97–98. 59 Claudio Bulfoni, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 60 Marko GRUSOVIN, La comunità ebraica di Gorizia, profilo storico e bibliografico, v: Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 45–47. 61 ARČON 2007, str. 97–98; Claudio Bulfoni, ustno pričevanje avtorju, 4. 10. 2013. 62 Unione del e Comunità Ebraiche Italiane. Več na spletni strani: http://ucei.it/. 64 65 An attempt to restore the Jewish community of Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: Gorizia repatriacija – remigracija – reintegracija Renato Podbersič1 Anna Maria Gruenfelder1 Key words: Jews in the Gorizia Region, restoration of the Jewish community after the Holocaust, Po kapitulaciji nemškega rajha se je Vrhovno poveljstvo zavezniških ekspedicijskih sil v Al ied military authorities in Primorska Region, military rabbi Nathan Barack Evropi (SHAEF) soočalo z 11–13 milijoni razseljenih oseb iz 14 nacij; med njimi je bilo tudi 400.000 Jugoslovanov. Leta 1945 so zahodni zavezniki na konferenci v Jalti obvezali vse države The article discusses an attempt to restore the Jewish community, which had protihitlerjevske koalicije (v katero so vključili Titovo Jugoslavijo, čeprav država takrat še ni given Gorizia and the region its character through many centuries. The community imela vlade in ni bila mednarodno priznana), da obvezno repatri rajo svoje državljane, toda na was destroyed during the Holocaust and following the Second World War it never prostovoljni osnovi. Pri dogovarjanju s Sovjetsko zvezo o pogojih repatriacije so zahodni zavezniki recovered despite several attempts. For centuries, Gorizia represented a city at the pristali na njeno zahtevo po brezpogojnem obveznem repatri ranju sovjetskih državljanov, vključno ethnical border, it was a majority Italian-Friulian (and to a smaller degree, until the z državljani držav, ki so bile okupirane in osvojene med osvobodilnim prodiranjem v srce nemškega end of the First World War a German) linguistic isle in the middle of the Slovenian rajha. Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ) se je takrat molče uklonila sovjetski zahtevi in countryside. The Jews opted for Italian reality. Their presence in the country izvajala »sovjetski model«.2 preserved the continuity with the Middle Ages and was kept due to an influx from places in Middle and Eastern Europe as well. Besides that within the region, it was Ključne besede: razseljene osebe, organizirana repatriacija, samoiniciativni povratniki, just the city of Gorizia, which explicitly showed its religious diversity with a Catholic, reintegracija, komunizem, izseljevanje Protestant and Jewish presence. The attitude of the country population to Judaism was characterized by ignorance and indifference, and often by a religiously and Vlada Demokratične federativne Jugoslavije (ustanovljena 7. marca 1945) je morala nationally conditioned negative attitude as well. repatriirati jugoslovanske vojne ujetnike in civiliste, nasilno razseljene Slovence, Jude – prisilne delavce ter Jude in Rome, ki so preživeli nacistična koncentracijska taborišča in taborišča smrti. Jugoslavija se je znašla tudi pred nalogo, da repatriira tujce, ki so preživeli vojno v Jugoslaviji – civiliste in vojne ujetnike. Raziskavo je spodbudilo moje vprašanje, kaj se je dogajalo z ljudmi, osvobojenimi iz nacističnih taborišč, kje in kako so živeli, kako jih je pričakala in sprejela njihova domovina. V jugoslovanskem zgodovinopisju in v strokovni literaturi v državah naslednicah sintagma »repatriacija po drugi svetovni vojni« obsega pliberško tragedijo ter žrtve križevih potov in partizanskih taborišč za vojne ujetnike in civiliste, ki so jih zmagovalci, »Titovi partizani«, identificirali kot »sodelavce okupatorja«. Druga tema je nasilno iztrebljenje preostanka jugoslovanskih Nemcev3 ter represija nad italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem.4 1 Dr. Anna Maria GRUENFELDER, zgodovinarka in teologinja, Zagreb. 2 Wolfgang JACOBMEYER, Vom Zwangsarbeiter zum Heimatlosen Ausländer. Die Displaced Persons in Westdeutschland 1945–1951, Göttingen 1985, str. 30. 3 Vladimir GEIGER, Ljudski gubici Hrvatske u Drugome svjetskom ratu i u poraću koje su prouzročili Narodnooslobodilačka vojska i Partizanski odredi Jugoslavije/Jugoslavenska armija i komunistička vlast, v: Časopis za suvremenu povijest (dalje ČSP), št. 3, Zagreb 2010, str. 693–722, dostopno na: http://hrcak.srce.hr/67466; Martina GRAHEK RAVANČIĆ, Izručenja i sudbine zarobljenika smještenih u savezničkim logorima u svibnju 1945, v: ČSP, št. 2, Zagreb 2009, str. 391–416, dostopno na: http://hrcak.srce.hr/48011 . 4 Diego ZANDEL, I testimoni muti. Le foibe, l'esodo, i pregiudizi, Milano 2011; Luciano GIURICIN, Giacomo SCOTTI, Una storia tormentata (1946–1991), v: Italiani a Fiume. Comunità degli Italiani di 1 Dr Renato PODBERSIČ, Study Centre for National Reconciliation, Ljubljana. Fiume 1946– 2006, Rijeka 2006, str. 15–95. 66 67 An attempt to restore the Jewish community of Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: Gorizia repatriacija – remigracija – reintegracija Renato Podbersič1 Anna Maria Gruenfelder1 Key words: Jews in the Gorizia Region, restoration of the Jewish community after the Holocaust, Po kapitulaciji nemškega rajha se je Vrhovno poveljstvo zavezniških ekspedicijskih sil v Al ied military authorities in Primorska Region, military rabbi Nathan Barack Evropi (SHAEF) soočalo z 11–13 milijoni razseljenih oseb iz 14 nacij; med njimi je bilo tudi 400.000 Jugoslovanov. Leta 1945 so zahodni zavezniki na konferenci v Jalti obvezali vse države The article discusses an attempt to restore the Jewish community, which had protihitlerjevske koalicije (v katero so vključili Titovo Jugoslavijo, čeprav država takrat še ni given Gorizia and the region its character through many centuries. The community imela vlade in ni bila mednarodno priznana), da obvezno repatri rajo svoje državljane, toda na was destroyed during the Holocaust and following the Second World War it never prostovoljni osnovi. Pri dogovarjanju s Sovjetsko zvezo o pogojih repatriacije so zahodni zavezniki recovered despite several attempts. For centuries, Gorizia represented a city at the pristali na njeno zahtevo po brezpogojnem obveznem repatri ranju sovjetskih državljanov, vključno ethnical border, it was a majority Italian-Friulian (and to a smaller degree, until the z državljani držav, ki so bile okupirane in osvojene med osvobodilnim prodiranjem v srce nemškega end of the First World War a German) linguistic isle in the middle of the Slovenian rajha. Demokratična federativna Jugoslavija (DFJ) se je takrat molče uklonila sovjetski zahtevi in countryside. The Jews opted for Italian reality. Their presence in the country izvajala »sovjetski model«.2 preserved the continuity with the Middle Ages and was kept due to an influx from places in Middle and Eastern Europe as well. Besides that within the region, it was Ključne besede: razseljene osebe, organizirana repatriacija, samoiniciativni povratniki, just the city of Gorizia, which explicitly showed its religious diversity with a Catholic, reintegracija, komunizem, izseljevanje Protestant and Jewish presence. The attitude of the country population to Judaism was characterized by ignorance and indifference, and often by a religiously and Vlada Demokratične federativne Jugoslavije (ustanovljena 7. marca 1945) je morala nationally conditioned negative attitude as well. repatriirati jugoslovanske vojne ujetnike in civiliste, nasilno razseljene Slovence, Jude – prisilne delavce ter Jude in Rome, ki so preživeli nacistična koncentracijska taborišča in taborišča smrti. Jugoslavija se je znašla tudi pred nalogo, da repatriira tujce, ki so preživeli vojno v Jugoslaviji – civiliste in vojne ujetnike. Raziskavo je spodbudilo moje vprašanje, kaj se je dogajalo z ljudmi, osvobojenimi iz nacističnih taborišč, kje in kako so živeli, kako jih je pričakala in sprejela njihova domovina. V jugoslovanskem zgodovinopisju in v strokovni literaturi v državah naslednicah sintagma »repatriacija po drugi svetovni vojni« obsega pliberško tragedijo ter žrtve križevih potov in partizanskih taborišč za vojne ujetnike in civiliste, ki so jih zmagovalci, »Titovi partizani«, identificirali kot »sodelavce okupatorja«. Druga tema je nasilno iztrebljenje preostanka jugoslovanskih Nemcev3 ter represija nad italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem.4 1 Dr. Anna Maria GRUENFELDER, zgodovinarka in teologinja, Zagreb. 2 Wolfgang JACOBMEYER, Vom Zwangsarbeiter zum Heimatlosen Ausländer. Die Displaced Persons in Westdeutschland 1945–1951, Göttingen 1985, str. 30. 3 Vladimir GEIGER, Ljudski gubici Hrvatske u Drugome svjetskom ratu i u poraću koje su prouzročili Narodnooslobodilačka vojska i Partizanski odredi Jugoslavije/Jugoslavenska armija i komunistička vlast, v: Časopis za suvremenu povijest (dalje ČSP), št. 3, Zagreb 2010, str. 693–722, dostopno na: http://hrcak.srce.hr/67466; Martina GRAHEK RAVANČIĆ, Izručenja i sudbine zarobljenika smještenih u savezničkim logorima u svibnju 1945, v: ČSP, št. 2, Zagreb 2009, str. 391–416, dostopno na: http://hrcak.srce.hr/48011 . 4 Diego ZANDEL, I testimoni muti. Le foibe, l'esodo, i pregiudizi, Milano 2011; Luciano GIURICIN, Giacomo SCOTTI, Una storia tormentata (1946–1991), v: Italiani a Fiume. Comunità degli Italiani di 1 Dr Renato PODBERSIČ, Study Centre for National Reconciliation, Ljubljana. Fiume 1946– 2006, Rijeka 2006, str. 15–95. 66 67 1 Stanje raziskav iz Hrvaške, sem morala pregledati tudi fonde v Arhivu Republike Slovenije, ker je bila Slovenija za vse repatriirance iz Nemčije in Avstrije (torej iz vira nacističnega Z usodami Judov, osvobojenih iz nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč in zla) prva in najpomembnejša postaja. V slovenskih obmejnih postajah proti Italiji, taborišč smrti, so se ukvarjali nemški in avstrijski zgodovinarji.5 Zanje je proučevanje Avstriji in Madžarski so uslužbenci OZNE odločali o tem, kdo sme nadaljevati zgodovine prvih povojnih let soočanje s še enim bolečim poglavjem v zgodovini, z pot domov in koga bodo vrnili nazaj čez mejo, kdo bo lahko po registriranju v zares sramotnim vedenjem večinskih, državotvornih narodov z žrtvami pregona, v sprejemnih taboriščih nadaljeval pot domov in kdo bo ostal pod »nadzorom« in ga katerem so sodelovali Nemci in Avstrijci (če ne drugega, so molčali in se izogibali bodo »spremljali«. Razlika v pristopu k repatriaciji iz Jugoslavije in v Jugoslavijo je svoji človeški obveznosti, da žrtvam nudijo pomoč in zaščito). Med osvobajanjem bila za repatriacijske kandidate odločilna, nekakšna odločitev o življenju in smrti. iz koncentracijskih taborišč in taborišč smrti na eni strani in vrnitvijo v Jugoslavijo Tisti, ki so jugoslovanskim kandidatom krojili usodo, so bili Britanci: komunistom, na drugi strani ter naporom ob ustvarjanju nove eksistence je še relativno prazen »titoistom«, »Judom« je sovjetska okupacijska oblast rešila življenje, ker so Britanci prostor. Ivo Goldstein ponuja »epilog«: prikaz poskusov reaktivacije judovske gojili »protikomunistično fobijo«, Judov pa ne bi spustili v Jugoslavijo iz strahu, da občine, če ne zaradi česa drugega, vsaj zaradi preživelih, ki so v domovini in iz bodo hoteli nadaljevati pot proti Jadranu in se vkrcati na ladjo za v Palestino. tujine iskali sledi za izginulimi člani svojih družin.6 Za Srbijo je Mladenka Ivanković napisala epilog, zaokrožitev zgodovine jugoslovanskih Judov, ki jim je »zadnja ura« Arhivskega gradiva o ravnanju komunističnih oblasti z »Judi remigranti« ni, ker v tej državi dokončno odbila z izseljevanjem v Palestino/Izrael – »Alija Bet« v letih uradni dokumenti pojma »Judje« ne »poznajo«, temveč uporabljajo sintagme » žrtve 1946–1948/1949.7 Toda Naida Mihal Brandl je v svojih raziskavah pokazala, da fašizma«, » antifašistični borci«. Da je v posameznih primerih šlo za Jude, je mogoče se je judovstvo vendarle ohranilo, čeprav za ceno spremembe identitete Judov in sklepati samo iz priimka oseb, znanih iz arhivskega gradiva oblasti NDH, iz prilagajanja »jugoslovanščini«, pozneje pa novim »državotvornim« narodom držav transportnih seznamov za koncentracijska taborišča, iz dokumentov o nasilni izselitvi naslednic Jugoslavije.8 z njihovih domov in tudi iz spominov sodobnikov. Ugotovila sem, da jugoslovanske komunistične oblasti niso imele dovolj védenja o tem, kaj se je zgodilo žrtvam Za fazo, v kateri so se preživeli vračali v Jugoslavijo in ponovno tkali pretrgane nacističnih deportacij, tako da niso kazale nikakršnega razumevanja za »bivanje v vezi, ponuja podatke bogata memoarska literatura slovenskih9 in hrvaških Judov.10 tujini v času vojne«, Judje pa so se morali opravičevati in se sprijazniti z dejstvom, da so oblastem »sumljivi«. Toda odnos uradnikov do judovskih povratnikov se je To besedilo je nastalo pri delu s fondi v Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu11 razlikoval glede na okolje in narodnoosvobodilni odbori so v okviru gospodarskih in Arhivu Republike Slovenije.12 Čeprav sem izhajala iz repatriacije v Hrvaško in možnosti pomagali povratnikom priti do doma in eksistence. Različno se je odzvalo tudi nejudovsko prebivalstvo, nekdanji sosedi, znanci in prijatelji – v tem se okoliščine 5 Juliane WETZEL, Die Lager für »jüdische Displaced Persons« in Deutschland nach 1945, v: v državah naslednicah Jugoslavije ne razlikujejo od tistih v državah zaveznicah Nationalsozialismus und dessen Nachwirkungen in Österreich. Festschrift für Brigitte Bailer, Wien 2012, tretjega rajha.13 Zbornik spominov preživelih iz več držav nekdanje Jugoslavije str. 156–158, dostopno na: http://www.doew.at/cms/download/50k4n/bb_wetzel.pdf; Brigitte HALBMAYR, Emigration-Flucht-Vertreibung. Migrationsbewegungen österreichischer nazorno priča o mešanih čustvih, zadovoljstvu in razočaranju povratnikov, ki so se Jüdinnen und Juden nach Palästina 1934–1948, v: Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG soočali s svojim nekdanjim okoljem.14 Ustni viri (»oral history«) zahtevajo določeno (ur.), Flucht in die Freiheit, Wien 2006, str. 38; Buchenwald. Mahnung und Verpflichtung. Dokumente previdnost in kritično vrednotenje: najprej zaradi dolgega časovnega presledka, zaradi und Berichte, Internationales Buchenwald-Komitee, Frankfurt 1960; Ruth BECKERMANN, katerega lahko spomini zbledijo in ocene spremenijo odtenke, saj je treba upoštevati Unzugehörig. Österreicher und Juden nach 1945, Wien 1989, str. 14, 15. prizadevanje, da se zelo boleči spomini pozabijo, zadušijo in potlačijo. Končno ne 6 Ivo GOLDSTEIN, Holokaust u Zagrebu, Zagreb 2001. 7 Mladenka IVANKOVIĆ, Jevreji u Jugoslaviji (1944–1952). Kraj ili novi početak, Beograd 2009. smemo izključiti niti zavestnega »dramatiziranja« ali celo impulza denunciranja. 8 Naida MIHAL BRANDL, Židovski identitet/i u Hrvatskoj nakon Drugog svjetskog rata – Individualnih doživetij ne more nihče zanikati, verjamem pa, da sem s soočanjem kratak pregled, v: Nacionalne manjine u Hrvatskoj i Hrvati kao manjina – Europski izazovi, Zagreb primernega števila podobnih in enakih pričevanj in tudi uradnih podatkov prišla do 2015, str. 167–194, dostopno na: http://www.academia.edu/18764910/%C5%BDidovski_identiteti_ trdno podkrepljene rekonstrukcije dogodkov. nakon_Drugog_svjetskog_rata_-_kratki_pregled_2015. 9 Meliha FAJIĆ je za svoje raziskave intervjuvala preživele slovenske Jude. Meliha FAJIĆ, Izumiranje judovske skupnosti v slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni – vzroki izseljevanja v Izrael, diplomska naloga, Koper 2009, str. 65–85. 13 BECKERMANN 1989; Doron RABINOVICI, Die Suche nach dem Ausweg. Die Organisation 10 Branko POLIĆ, Imao sam sreće, Zagreb 2006; Branko POLIĆ, Pariz u srcu studenta, Zagreb 2008; von Flucht und Rettung 1938–1941, v: HAGEN, NITTENBERG 2006, str. 99–128. Slavko GOLDSTEIN, 1941: Godina koja se vraća, Zagreb 2007; Zeev MILO, Im Satel itenstaat 14 Sonja SAMOKOVLIJA, Nedovršena priča, Lazar WEINBERGER, Svjedok iz logora smrti, v: Kroatien. Eine Odyssee des Überlebens 1941–1945, Klagenfurt 2010; Paul SCHREINER, Spašeni iz Jasminka DOMAŠ, Glasovi, sjećanja, život. Prilog istraživanju povijesti židovskih obitelji, Zagreb 2015, Zagreba. Sjećanja troje preživjelih srodnika na hrvatski Holokaust, Zagreb 2014. str. 291–298, 157–158; pričevanja Tamasa Bertholda (Tomislava) Schwarza, Erike Fürst, Lazarja 11 Dalje HDA. in Elizabete Fürst, v: FAJIĆ 2009, str. 64–93; Tomislav NOVAK, Jurica KERBLER, Istina o 12 Dalje ARS. Buchenwaldu, Zagreb 1978. 68 69 1 Stanje raziskav iz Hrvaške, sem morala pregledati tudi fonde v Arhivu Republike Slovenije, ker je bila Slovenija za vse repatriirance iz Nemčije in Avstrije (torej iz vira nacističnega Z usodami Judov, osvobojenih iz nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč in zla) prva in najpomembnejša postaja. V slovenskih obmejnih postajah proti Italiji, taborišč smrti, so se ukvarjali nemški in avstrijski zgodovinarji.5 Zanje je proučevanje Avstriji in Madžarski so uslužbenci OZNE odločali o tem, kdo sme nadaljevati zgodovine prvih povojnih let soočanje s še enim bolečim poglavjem v zgodovini, z pot domov in koga bodo vrnili nazaj čez mejo, kdo bo lahko po registriranju v zares sramotnim vedenjem večinskih, državotvornih narodov z žrtvami pregona, v sprejemnih taboriščih nadaljeval pot domov in kdo bo ostal pod »nadzorom« in ga katerem so sodelovali Nemci in Avstrijci (če ne drugega, so molčali in se izogibali bodo »spremljali«. Razlika v pristopu k repatriaciji iz Jugoslavije in v Jugoslavijo je svoji človeški obveznosti, da žrtvam nudijo pomoč in zaščito). Med osvobajanjem bila za repatriacijske kandidate odločilna, nekakšna odločitev o življenju in smrti. iz koncentracijskih taborišč in taborišč smrti na eni strani in vrnitvijo v Jugoslavijo Tisti, ki so jugoslovanskim kandidatom krojili usodo, so bili Britanci: komunistom, na drugi strani ter naporom ob ustvarjanju nove eksistence je še relativno prazen »titoistom«, »Judom« je sovjetska okupacijska oblast rešila življenje, ker so Britanci prostor. Ivo Goldstein ponuja »epilog«: prikaz poskusov reaktivacije judovske gojili »protikomunistično fobijo«, Judov pa ne bi spustili v Jugoslavijo iz strahu, da občine, če ne zaradi česa drugega, vsaj zaradi preživelih, ki so v domovini in iz bodo hoteli nadaljevati pot proti Jadranu in se vkrcati na ladjo za v Palestino. tujine iskali sledi za izginulimi člani svojih družin.6 Za Srbijo je Mladenka Ivanković napisala epilog, zaokrožitev zgodovine jugoslovanskih Judov, ki jim je »zadnja ura« Arhivskega gradiva o ravnanju komunističnih oblasti z »Judi remigranti« ni, ker v tej državi dokončno odbila z izseljevanjem v Palestino/Izrael – »Alija Bet« v letih uradni dokumenti pojma »Judje« ne »poznajo«, temveč uporabljajo sintagme » žrtve 1946–1948/1949.7 Toda Naida Mihal Brandl je v svojih raziskavah pokazala, da fašizma«, » antifašistični borci«. Da je v posameznih primerih šlo za Jude, je mogoče se je judovstvo vendarle ohranilo, čeprav za ceno spremembe identitete Judov in sklepati samo iz priimka oseb, znanih iz arhivskega gradiva oblasti NDH, iz prilagajanja »jugoslovanščini«, pozneje pa novim »državotvornim« narodom držav transportnih seznamov za koncentracijska taborišča, iz dokumentov o nasilni izselitvi naslednic Jugoslavije.8 z njihovih domov in tudi iz spominov sodobnikov. Ugotovila sem, da jugoslovanske komunistične oblasti niso imele dovolj védenja o tem, kaj se je zgodilo žrtvam Za fazo, v kateri so se preživeli vračali v Jugoslavijo in ponovno tkali pretrgane nacističnih deportacij, tako da niso kazale nikakršnega razumevanja za »bivanje v vezi, ponuja podatke bogata memoarska literatura slovenskih9 in hrvaških Judov.10 tujini v času vojne«, Judje pa so se morali opravičevati in se sprijazniti z dejstvom, da so oblastem »sumljivi«. Toda odnos uradnikov do judovskih povratnikov se je To besedilo je nastalo pri delu s fondi v Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu11 razlikoval glede na okolje in narodnoosvobodilni odbori so v okviru gospodarskih in Arhivu Republike Slovenije.12 Čeprav sem izhajala iz repatriacije v Hrvaško in možnosti pomagali povratnikom priti do doma in eksistence. Različno se je odzvalo tudi nejudovsko prebivalstvo, nekdanji sosedi, znanci in prijatelji – v tem se okoliščine 5 Juliane WETZEL, Die Lager für »jüdische Displaced Persons« in Deutschland nach 1945, v: v državah naslednicah Jugoslavije ne razlikujejo od tistih v državah zaveznicah Nationalsozialismus und dessen Nachwirkungen in Österreich. Festschrift für Brigitte Bailer, Wien 2012, tretjega rajha.13 Zbornik spominov preživelih iz več držav nekdanje Jugoslavije str. 156–158, dostopno na: http://www.doew.at/cms/download/50k4n/bb_wetzel.pdf; Brigitte HALBMAYR, Emigration-Flucht-Vertreibung. Migrationsbewegungen österreichischer nazorno priča o mešanih čustvih, zadovoljstvu in razočaranju povratnikov, ki so se Jüdinnen und Juden nach Palästina 1934–1948, v: Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG soočali s svojim nekdanjim okoljem.14 Ustni viri (»oral history«) zahtevajo določeno (ur.), Flucht in die Freiheit, Wien 2006, str. 38; Buchenwald. Mahnung und Verpflichtung. Dokumente previdnost in kritično vrednotenje: najprej zaradi dolgega časovnega presledka, zaradi und Berichte, Internationales Buchenwald-Komitee, Frankfurt 1960; Ruth BECKERMANN, katerega lahko spomini zbledijo in ocene spremenijo odtenke, saj je treba upoštevati Unzugehörig. Österreicher und Juden nach 1945, Wien 1989, str. 14, 15. prizadevanje, da se zelo boleči spomini pozabijo, zadušijo in potlačijo. Končno ne 6 Ivo GOLDSTEIN, Holokaust u Zagrebu, Zagreb 2001. 7 Mladenka IVANKOVIĆ, Jevreji u Jugoslaviji (1944–1952). Kraj ili novi početak, Beograd 2009. smemo izključiti niti zavestnega »dramatiziranja« ali celo impulza denunciranja. 8 Naida MIHAL BRANDL, Židovski identitet/i u Hrvatskoj nakon Drugog svjetskog rata – Individualnih doživetij ne more nihče zanikati, verjamem pa, da sem s soočanjem kratak pregled, v: Nacionalne manjine u Hrvatskoj i Hrvati kao manjina – Europski izazovi, Zagreb primernega števila podobnih in enakih pričevanj in tudi uradnih podatkov prišla do 2015, str. 167–194, dostopno na: http://www.academia.edu/18764910/%C5%BDidovski_identiteti_ trdno podkrepljene rekonstrukcije dogodkov. nakon_Drugog_svjetskog_rata_-_kratki_pregled_2015. 9 Meliha FAJIĆ je za svoje raziskave intervjuvala preživele slovenske Jude. Meliha FAJIĆ, Izumiranje judovske skupnosti v slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni – vzroki izseljevanja v Izrael, diplomska naloga, Koper 2009, str. 65–85. 13 BECKERMANN 1989; Doron RABINOVICI, Die Suche nach dem Ausweg. Die Organisation 10 Branko POLIĆ, Imao sam sreće, Zagreb 2006; Branko POLIĆ, Pariz u srcu studenta, Zagreb 2008; von Flucht und Rettung 1938–1941, v: HAGEN, NITTENBERG 2006, str. 99–128. Slavko GOLDSTEIN, 1941: Godina koja se vraća, Zagreb 2007; Zeev MILO, Im Satel itenstaat 14 Sonja SAMOKOVLIJA, Nedovršena priča, Lazar WEINBERGER, Svjedok iz logora smrti, v: Kroatien. Eine Odyssee des Überlebens 1941–1945, Klagenfurt 2010; Paul SCHREINER, Spašeni iz Jasminka DOMAŠ, Glasovi, sjećanja, život. Prilog istraživanju povijesti židovskih obitelji, Zagreb 2015, Zagreba. Sjećanja troje preživjelih srodnika na hrvatski Holokaust, Zagreb 2014. str. 291–298, 157–158; pričevanja Tamasa Bertholda (Tomislava) Schwarza, Erike Fürst, Lazarja 11 Dalje HDA. in Elizabete Fürst, v: FAJIĆ 2009, str. 64–93; Tomislav NOVAK, Jurica KERBLER, Istina o 12 Dalje ARS. Buchenwaldu, Zagreb 1978. 68 69 2 Repatriacijski procesi 2.2 Organizirana repatriacija 2.1 Samoiniciativni povratniki Kot država članica protihitlerjevske koalicije je bila Jugoslavija po sklepih konference v Jalti (februar 1945) dolžna repatriirati svoje državljane z ozemlja pod Že v dneh zamenjave oblasti v Zagrebu se je glavno mesto propadle Neodvisne vojaško upravo zaveznikov. Sklep o tem je že leta 1943 sprejel AVNOJ na zasedanju države Hrvaške, mesto Zagreb, soočalo s samoiniciativno vrnitvijo nekdanjih 29. novembra, ko so se dogovorili za ustanovitev Državne komisije za ugotavljanje internirancev iz taborišč in civilnih delavcev.15 Slovensko-italijanska novinarka, zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcev ter Državne komisije za repatriacijo. zgodovinarka in publicistka Dorica Makuc je pričevanja deportiranih Slovenk in Predsedstvo AVNOJ-a je 28. aprila 1945 izdalo Memorandum – Razglas vsem Slovencev zbrala v svoji knjigi Primorska dekleta v Nemčijo gredo / Le nostre ragazze vanno jugoslovanskim državljanom v tujini, naj se priglasijo Jugoslovanski komisiji za repatriacijo, in Germania.16 Slovenke in Italijanke, ki so bile zato, ker so sodelovale s partizani ki bo obiskala zavezniška taborišča in identificirala osebe za repatriacijo.20 Razglas je ali ker so se njihovi družinski člani borili kot partizani, iz nekdanje operacijske spremljal Zakon o odvzemu državljanstva jugoslovanskim državljanom, ki odklanjajo repatriacijo cone Jadransko primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland) deportirane oziroma ki se v roku štirih mesecev od datuma Memoranduma ne odločijo za vrnitev v domovino. 21 v Ravensbrück, so domov prihajale peš, del poti so se peljale tudi z vojaškimi tovornjaki zaveznikov, z vlaki ali z vprežnimi vozovi kmetov.17 Z njimi so se proti Ministrski svet DFJ je z Uredbo o organizaciji službe za repatriacijo vojnih ujetnikov, jugu napotili nekdanji vojni ujetniki in prisilni delavci s Poljske, iz Ukrajine, Rusije, prisilno odvedenih delavcev, internirancev, obsojencev in drugih oseb (prav tako 28. aprila 1945, Litve in tisti, ki se niso hoteli vrniti v svoje države zaradi prihoda komunistov na SL 30/1945) ustanovil Državno komisijo za repatriacijo. Operacionalizacijo je predpisal oblast. Po potovanjih in tavanjih med ruševinami nemških mest lahko sklepamo, da Pravilnik o izvedbi Uredbe (izdan 31. maja 1945). Najpomembnejša naloga Državne Jugoslovani niso delali samo v Nemčiji in Avstriji, temveč tudi v vseh anektiranih in komisije za repatriacijo je bila privesti v Jugoslavijo pripadnike okupacijskih vojsk, okupiranih krajih po Evropi. Kmalu potem, ko je na Poljskem in na Češkoslovaškem osumljenih, da so v nekdanji Jugoslaviji ukazali vojne zločine ali sodelovali pri njih, na oblast prišla postfašistična in prokomunistična vlada, so te delavce izgnali kot da bi prehiteli »reševanje« osumljenih in njihov pobeg v čezmorske dežele. Svojo »Nemce« ali »nemške kolaboracioniste« skupaj z nemškimi prebivalci Šlezije in angažiranost – tudi v Organizaciji združenih narodov – je Jugoslavija utemeljila z Sudetov.18 argumentom, da so si iskane osebe lahko zagotovile amnestijo, če so se odzvale Titovi ponudbi vsem pripadnikom sovražnih vojsk v Jugoslaviji, naj najpozneje do Mestni odbor KPH (Komunistična partija Hrvaške) v Zagrebu je zato, da bi 15. septembra 1944 položijo orožje in se pridružijo NOV.22 razbremenil službe, ki so skrbele za prehrano in stanovanja za mnoge brezdomce, 12. maja 1945 ukazal vsem, ki so se po 7. aprilu 1941 priseljevali v Zagreb, da se vrnejo Ministrstvo za socialno politiko »federalnih entitet« (poznejših »socialističnih na svoje domove, za prihod v Zagreb pa je predpisal legitimiranje s prepustnicami. republik«) je v obmejnih krajih v železniških in carinskih objektih organiziralo baze Boj za prazna stanovanja je bil neusmiljen: ne »antisemitizem«, pač pa vitalna za repatriacijo, v mestih v notranjosti pa sprejemne centre. Judovska verska občina sebičnost zaradi samoohranitve je bila – kot je verjel Zeev Milo – glavni razlog za to, Zagreb je svoje prostore za sprejem povratnikov iz koncentracijskih taborišč in za da njegova družina skorajda ni mogla najti stanovanja, ki ga ni že zasedel kdo drug.19 Jude iz emigracije uredila, še preden je sprejemališče ustanovila država.23 Ministrstvo je pred ustanavljanjem sprejemnih centrov pošiljalo povratnike v hotele, tudi v predvojne luksuzne hotele, in nosilo stroške bivanja in prehrane.24 Zaradi izgube 15 HDA, Zemaljska komisija za utvrđivanje zločina okupatora i njihovih pomagača (HR-HDA, delovno in reproduktivno sposobnega prebivalstva v času vojne25 se je oblast trudila, ZKRK, fond 306), mikrofilm Z-2977, ZM 29/44, škatla 55; Z-2978, ZM 22/45, škatla 56; HDA, Republički savjet za narodno zdravlje i socijalnu politiku – Uprava za iseljeničku službu da bi se čim več državljanov iz tujine repatriiralo v domovino. Repatriacija je zato Ministarstva socijalnog staranja NRH, fond 1115; Anna Maria GRUENFELDER, U radni stroj morala biti uporabljena kot dokaz za humano ravnanje države s povratniki in velikoga njemačkog Reicha. Prisilni radnici i radnice iz Hrvatske, Zagreb 2007, str. 189, 190. morala je motivirati člane družin v tujini za vrnitev. Uprava je dobila navodilo, naj 16 Dorica MAKUC, Primorska dekleta v Nemčijo gredo, Gorica 2005, str. 193–213. 17 Dorica MAKUC, Le nostre ragazze vanno in Germania: la memoria slovena del a deportazione femminile dal 20 Službeni list (dalje SL), št. 30/1945, 28. 4. 1945. Goriziano, Gorizia 2008, str. 193–203. 21 SL, št. 64/1945, 23. 8. 1945. 18 HDA, Republički savjet za narodno zdravlje i socijalnu politiku – Uprava za iseljeničku službu 22 HDA, ZKRZ-GZ, škatla 387, št. 29350. Ministarstva socijalnog staranja NRH, škatla 21, vsi dokumenti iz leta 1951 in 1952. 23 IVANKOVIĆ 2009, str. 302. 19 »Znamkice« so uvedli že leta 1941. Nepriljubljen, toda nujen ukrep za racionalizacijo pri 24 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 299/46. razdeljevanju hrane je moral ostati v veljavi. Čeprav je leta 1946 že nastopilo precejšnje okrevanje, 25 V Jugoslaviji je bilo – odvisno od virov in načina štetja – skupaj od 1,27 do 1,7 milijona prebivalcev, sta sušno in za poljedelstvo katastrofalno leto 1947 ter spor z ZSSR leta 1948 prispevala h tj. 6 ali 11 % celotnega prebivalstva na dan 1. 1. 1939 (15,4 milijona prebivalcev). GEIGER 2010, kolapsu gospodarstva in uvedbi izrednih ukrepov za oskrbo prebivalstva, tako da je država str. 693–722; Vladimir GEIGER, Ljudski gubici Hrvatske u Drugom svjetskom ratu koje su morala posredovati s t. i. zajamčeno oskrbo. Darko DUKOVSKI, Poraće (1945–54), v: Istarska prouzročili »okupatori i njihovi pomagači«. Brojidbeni pokazatelji (procjene, izračuni, popisi), v: enciklopedija, dostopno na: http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=2182. ČSP, št. 3, Zagreb 2011, str. 699–749, dostopno na: www.hrcak.srce.hr/file/114002. 70 71 2 Repatriacijski procesi 2.2 Organizirana repatriacija 2.1 Samoiniciativni povratniki Kot država članica protihitlerjevske koalicije je bila Jugoslavija po sklepih konference v Jalti (februar 1945) dolžna repatriirati svoje državljane z ozemlja pod Že v dneh zamenjave oblasti v Zagrebu se je glavno mesto propadle Neodvisne vojaško upravo zaveznikov. Sklep o tem je že leta 1943 sprejel AVNOJ na zasedanju države Hrvaške, mesto Zagreb, soočalo s samoiniciativno vrnitvijo nekdanjih 29. novembra, ko so se dogovorili za ustanovitev Državne komisije za ugotavljanje internirancev iz taborišč in civilnih delavcev.15 Slovensko-italijanska novinarka, zločinov okupatorjev in njihovih sodelavcev ter Državne komisije za repatriacijo. zgodovinarka in publicistka Dorica Makuc je pričevanja deportiranih Slovenk in Predsedstvo AVNOJ-a je 28. aprila 1945 izdalo Memorandum – Razglas vsem Slovencev zbrala v svoji knjigi Primorska dekleta v Nemčijo gredo / Le nostre ragazze vanno jugoslovanskim državljanom v tujini, naj se priglasijo Jugoslovanski komisiji za repatriacijo, in Germania.16 Slovenke in Italijanke, ki so bile zato, ker so sodelovale s partizani ki bo obiskala zavezniška taborišča in identificirala osebe za repatriacijo.20 Razglas je ali ker so se njihovi družinski člani borili kot partizani, iz nekdanje operacijske spremljal Zakon o odvzemu državljanstva jugoslovanskim državljanom, ki odklanjajo repatriacijo cone Jadransko primorje (Operationszone Adriatisches Küstenland) deportirane oziroma ki se v roku štirih mesecev od datuma Memoranduma ne odločijo za vrnitev v domovino. 21 v Ravensbrück, so domov prihajale peš, del poti so se peljale tudi z vojaškimi tovornjaki zaveznikov, z vlaki ali z vprežnimi vozovi kmetov.17 Z njimi so se proti Ministrski svet DFJ je z Uredbo o organizaciji službe za repatriacijo vojnih ujetnikov, jugu napotili nekdanji vojni ujetniki in prisilni delavci s Poljske, iz Ukrajine, Rusije, prisilno odvedenih delavcev, internirancev, obsojencev in drugih oseb (prav tako 28. aprila 1945, Litve in tisti, ki se niso hoteli vrniti v svoje države zaradi prihoda komunistov na SL 30/1945) ustanovil Državno komisijo za repatriacijo. Operacionalizacijo je predpisal oblast. Po potovanjih in tavanjih med ruševinami nemških mest lahko sklepamo, da Pravilnik o izvedbi Uredbe (izdan 31. maja 1945). Najpomembnejša naloga Državne Jugoslovani niso delali samo v Nemčiji in Avstriji, temveč tudi v vseh anektiranih in komisije za repatriacijo je bila privesti v Jugoslavijo pripadnike okupacijskih vojsk, okupiranih krajih po Evropi. Kmalu potem, ko je na Poljskem in na Češkoslovaškem osumljenih, da so v nekdanji Jugoslaviji ukazali vojne zločine ali sodelovali pri njih, na oblast prišla postfašistična in prokomunistična vlada, so te delavce izgnali kot da bi prehiteli »reševanje« osumljenih in njihov pobeg v čezmorske dežele. Svojo »Nemce« ali »nemške kolaboracioniste« skupaj z nemškimi prebivalci Šlezije in angažiranost – tudi v Organizaciji združenih narodov – je Jugoslavija utemeljila z Sudetov.18 argumentom, da so si iskane osebe lahko zagotovile amnestijo, če so se odzvale Titovi ponudbi vsem pripadnikom sovražnih vojsk v Jugoslaviji, naj najpozneje do Mestni odbor KPH (Komunistična partija Hrvaške) v Zagrebu je zato, da bi 15. septembra 1944 položijo orožje in se pridružijo NOV.22 razbremenil službe, ki so skrbele za prehrano in stanovanja za mnoge brezdomce, 12. maja 1945 ukazal vsem, ki so se po 7. aprilu 1941 priseljevali v Zagreb, da se vrnejo Ministrstvo za socialno politiko »federalnih entitet« (poznejših »socialističnih na svoje domove, za prihod v Zagreb pa je predpisal legitimiranje s prepustnicami. republik«) je v obmejnih krajih v železniških in carinskih objektih organiziralo baze Boj za prazna stanovanja je bil neusmiljen: ne »antisemitizem«, pač pa vitalna za repatriacijo, v mestih v notranjosti pa sprejemne centre. Judovska verska občina sebičnost zaradi samoohranitve je bila – kot je verjel Zeev Milo – glavni razlog za to, Zagreb je svoje prostore za sprejem povratnikov iz koncentracijskih taborišč in za da njegova družina skorajda ni mogla najti stanovanja, ki ga ni že zasedel kdo drug.19 Jude iz emigracije uredila, še preden je sprejemališče ustanovila država.23 Ministrstvo je pred ustanavljanjem sprejemnih centrov pošiljalo povratnike v hotele, tudi v predvojne luksuzne hotele, in nosilo stroške bivanja in prehrane.24 Zaradi izgube 15 HDA, Zemaljska komisija za utvrđivanje zločina okupatora i njihovih pomagača (HR-HDA, delovno in reproduktivno sposobnega prebivalstva v času vojne25 se je oblast trudila, ZKRK, fond 306), mikrofilm Z-2977, ZM 29/44, škatla 55; Z-2978, ZM 22/45, škatla 56; HDA, Republički savjet za narodno zdravlje i socijalnu politiku – Uprava za iseljeničku službu da bi se čim več državljanov iz tujine repatriiralo v domovino. Repatriacija je zato Ministarstva socijalnog staranja NRH, fond 1115; Anna Maria GRUENFELDER, U radni stroj morala biti uporabljena kot dokaz za humano ravnanje države s povratniki in velikoga njemačkog Reicha. Prisilni radnici i radnice iz Hrvatske, Zagreb 2007, str. 189, 190. morala je motivirati člane družin v tujini za vrnitev. Uprava je dobila navodilo, naj 16 Dorica MAKUC, Primorska dekleta v Nemčijo gredo, Gorica 2005, str. 193–213. 17 Dorica MAKUC, Le nostre ragazze vanno in Germania: la memoria slovena del a deportazione femminile dal 20 Službeni list (dalje SL), št. 30/1945, 28. 4. 1945. Goriziano, Gorizia 2008, str. 193–203. 21 SL, št. 64/1945, 23. 8. 1945. 18 HDA, Republički savjet za narodno zdravlje i socijalnu politiku – Uprava za iseljeničku službu 22 HDA, ZKRZ-GZ, škatla 387, št. 29350. Ministarstva socijalnog staranja NRH, škatla 21, vsi dokumenti iz leta 1951 in 1952. 23 IVANKOVIĆ 2009, str. 302. 19 »Znamkice« so uvedli že leta 1941. Nepriljubljen, toda nujen ukrep za racionalizacijo pri 24 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 299/46. razdeljevanju hrane je moral ostati v veljavi. Čeprav je leta 1946 že nastopilo precejšnje okrevanje, 25 V Jugoslaviji je bilo – odvisno od virov in načina štetja – skupaj od 1,27 do 1,7 milijona prebivalcev, sta sušno in za poljedelstvo katastrofalno leto 1947 ter spor z ZSSR leta 1948 prispevala h tj. 6 ali 11 % celotnega prebivalstva na dan 1. 1. 1939 (15,4 milijona prebivalcev). GEIGER 2010, kolapsu gospodarstva in uvedbi izrednih ukrepov za oskrbo prebivalstva, tako da je država str. 693–722; Vladimir GEIGER, Ljudski gubici Hrvatske u Drugom svjetskom ratu koje su morala posredovati s t. i. zajamčeno oskrbo. Darko DUKOVSKI, Poraće (1945–54), v: Istarska prouzročili »okupatori i njihovi pomagači«. Brojidbeni pokazatelji (procjene, izračuni, popisi), v: enciklopedija, dostopno na: http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=2182. ČSP, št. 3, Zagreb 2011, str. 699–749, dostopno na: www.hrcak.srce.hr/file/114002. 70 71 se do uporabnikov sprejemališča vede vljudno in spodobno.26 Ker so bile barake, v tedaj, ko so čakali na vlak, imeli na razpolago časopise in revije ter športno opremo katerih je bilo »sprejemališče« (med vojno so jih uporabljali kot »razkošno postajo za »Fizkulturne zveze Hrvaške«.32 Kulturno-umetniška društva so jim prirejala koncerte potnike v nemški rajh«), v slabem stanju, jih je Ministrstvo za socialno politiko dalo godbe na pihala. Nekdanji repatriiranci so se povezovali v odbore, ki so prostovoljno sanirati, zamenjati »vojni inventar« (posodje, odeje, posteljnino) in urediti okolico. pomagali v sprejemališčih.33 Na prostovoljno delo so poklicali razne »delovne kolektive« in Antifašistično fronto žensk (AFŽ).27 O organiziranju transporta za nekdanje internirance v koncentracijskih taboriščih obstaja dokumentacija; ta kaže na pomembno vlogo mednarodnih komitejev Za prehrano, perilo, opremo, ogrevanje in kuhanje v sprejemališčih so skupaj taboriščnikov, ki so jih ustanovili politični interniranci nacističnih koncentracijskih skrbeli Ministrstvo za socialno oskrbo, Komisija za repatriacijo in jugoslovanski taborišč. V taborišču Buchenwald je hrvaški filozof in sociolog Rudi Supek, sam Rdeči križ28 ter UNRRA.29 »politični interniranec«, kot komunist, aktivist francoskega odporniškega gibanja, organizator pošiljanja prostovoljcev v špansko državljansko vojno in pobega Glavna naloga sprejemališča je bilo obveščevalno spremljanje in nadziranje španskih prostovoljcev, interniranih v taboriščih v južni Franciji,34 organiziral povratnikov. Jugoslovanska komisija naj bi na obhodu zavezniških taborišč jugoslovanske, grške, madžarske in bolgarske internirance. Supek in drugi spoznavala ustaško in četniško propagando. Uslužbenci obveščevalnega oddelka jugoslovanski komunisti so delali v podzemni tovarni v taborišču Dora-Mittelbau generalštaba JA, po en višji častnik, uslužbenci Ministrstva za ljudsko obrambo, (spadalo je k Buchenwaldu) pri proizvodnji Hitlerjevega »čudežnega orožja« (raket častnik, ki ga je izbrala OZNA, in po en sanitetni častnik zalednega poveljstva V1 in V2). Z nemškimi interniranci je organiziral zamenjave vodij blokov, sicer hudih Ministrstva za ljudsko obrambo so sestavljali štabe, ki so pričakali povratnike s kriminalcev, in prevzemanje tistih mest v notranji upravi taborišč, na katerih je bilo pozivi na »informativne pogovore« o tem, iz katerih taborišč v tujini in iz katere mogoče izboljševati življenje v taborišču (ravno te Supkove dejavnosti v taborišču je države so prišli, o političnem stanju v taboriščih za razseljene osebe v tujini, o komunistična oblast v Jugoslaviji uporabila kot argument za obtožbo o »sodelovanju morebitni propagandi sovražnikov narodnoosvobodilnega gibanja in o tem, kateri z gestapom«). Skupaj s približno 500 političnimi zaporniki iz Jugoslavije, kolikor povratnik se je izkazoval kot sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja in sodelavec jih je bilo od jeseni 1943, in s taboriščniki drugih narodnosti je pripravljal predajo okupatorja, ali obstajajo poskusi sabotaže, sovražne in šovinistične propagande ter taborišča zaveznikom.35 11. aprila 1945 so taboriščniki po radijskem sprejemniku, ki kako ukrepati, da bi preprečili vtihotapljanje sovražnih elementov. Po ocenitvi teh so ga izdelali sami, slišali, da se približuje ameriška vojska; tedaj so bojne skupine podatkov naj bi se OZNA odločila o trajanju bivanja posameznega izpraševanca v sprejemališču, o odhodu domov ali o tem, ali bo poslan v posebno taborišče ali v 32 HDA, ZKRH, škatla 9, št. 274, 13. 10. 1949; ibid., št. 352, 26. 12. 1949. 33 HDA, ZKRH, škatla 5, št. 617, 30. 9. 1947. posebno vojaško enoto.30 34 Rudi Supek se je rodil v Zagrebu leta 1913. Leta 1937 je v Zagrebu končal študij filozofije, leta 1952 pa je na Sorboni doktoriral iz psihologije. Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal z znanstvenim Čiščenje, kuhanje, popravila in druga hišna dela so opravljali nemški vojni ujetniki. delom v Zagrebu, Sarajevu, Dubrovniku in Beogradu, predaval pa je v New Yorku, Parizu in na Njihovo delo je imelo ceno – 260,00 dinarjev mesečno na osebo, toda denarja niso nemških univerzah. Zaradi rezultatov na področju empirične in teoretične sociologije štejejo Supka za očeta hrvaške sociologije, pa tudi za starosto jugoslovanske sociologije v njegovi prejemali na roko. Njihov zaslužek so nakazovali državnemu skladu za obnovo. generaciji. Ustanovil in urejal je dve reviji z mednarodnim ugledom, Poglede (1952–1954) in Praxis Njihove prošnje za začasno repatriacijo zaradi bolezni in nesposobnosti za delo je (1964–1975). Pod njegovim vodstvom je Korčulska poletna šola (1963–1974) kot simpozij, Komisija za repatriacijo pregledovala zelo strogo – vlagatelji prošenj so večkrat šli na na katerem so se zbirali vodilni svetovni filozofi in sociologi, konec šestdesetih let sprožila zdravniške preglede zaradi ugotovitve delovne sposobnosti.31 reformne procese v Jugoslaviji. Supek je poleg dvanajstih sociološko in psihološko usmerjenih knjig objavil tudi prvo knjigo s področja ekologije (1973) in z njo v tem prostoru pozornost širše javnosti usmeril na vse bolj izražene ekološke probleme sodobne civilizacije. Jürgen Habermas Za nadaljevanje poti iz sprejemališča na domove je poskrbela glavna železniška ga je razglasil za »očeta sodobne sociologije«. Pred drugo svetovno vojno se je Supek v SKOJ-u direkcija, za spremstvo pa miličniki Ljudske milice. Uporabniki sprejemališča so angažiral, da bi iz francoskih zaporov osvobodili španske prostovoljce. Po nemški okupaciji Francije je sodeloval s francoskim odporniškim gibanjem pri organiziranju pobega ogroženih 26 HDA, ZKRH, škatla 4, št. 224, 22. 4. 1947; ibid., št. 324, 23. 4. 1947. državljanov, zato ga je francoska policija predala gestapu, ta pa ga je z drugimi jugoslovanskimi 27 HDA, ZKRH, škatla 4, št. 192/1947, 8. 4. 1947. Sanacijska dela. komunisti odpeljal v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Rudi Supek je umrl leta 1993 v 28 HDA, ZKRH, škatla 9, zahvalno pismo Komisije glavnemu odboru Rdečega križa Hrvaške v Zagrebu kot disident, umaknjen iz ZK in razrešen z vseh javnih funkcij. Marijan BOSNAR, Zagrebu za izdatno pomoč, 26. 7. 1948. Rudi Supek i nacistički koncentracijski logor Buchenwald kroz arhivsko gradivo Hrvatskog 29 HDA, ZKRH, škatla 6, št. 69/48. državnog arhiva, v: Arhivski vjesnik, št. 54, Zagreb 2011, str. 153–178. 30 Upute narodnim odborima za socijalnu politiku. HDA, ZKRH, knjiga 4, št. 117/47, 4. 2. 1947. 35 Mednarodni komiteji taboriščnikov so bili v strogi tajnosti ustanovljeni v vseh nacističnih Navodila o sestavi sprejemališča so v gradivu Mestnega ljudskega odbora Split, ki ga je objavila koncentracijskih taboriščih. V vseh so pripravljali pomoč zavezniškim vojskam za vstop v taborišča. Branka MATKOVIĆ, Prihvatilište za repatrirce u Dubrovniku, v: Anali Dubrovnik, št. 51/2, Po vojni so ti taboriščniki naprej živeli v taboriščih kot »desna roka« zaveznikov pri pripravi Dubrovnik 2013, str. 699–749, dostopno na: hrcak.srce.hr/file/153879. repatriacije internirancev. O taboriščnem komiteju v Buchenwaldu glej: Buchenwald; Mahnung und 31 HDA, ZKRH, škatla 9, št. 414, 7. 6. 1948; ibid., št. 447, 23. 6. 1948; ibid., št. 464, 2. 7. 1948. Verpflichtung; Dokumente und Berichte, Internationales Buchenwald-Komitee, Frankfurt 1960. 72 73 se do uporabnikov sprejemališča vede vljudno in spodobno.26 Ker so bile barake, v tedaj, ko so čakali na vlak, imeli na razpolago časopise in revije ter športno opremo katerih je bilo »sprejemališče« (med vojno so jih uporabljali kot »razkošno postajo za »Fizkulturne zveze Hrvaške«.32 Kulturno-umetniška društva so jim prirejala koncerte potnike v nemški rajh«), v slabem stanju, jih je Ministrstvo za socialno politiko dalo godbe na pihala. Nekdanji repatriiranci so se povezovali v odbore, ki so prostovoljno sanirati, zamenjati »vojni inventar« (posodje, odeje, posteljnino) in urediti okolico. pomagali v sprejemališčih.33 Na prostovoljno delo so poklicali razne »delovne kolektive« in Antifašistično fronto žensk (AFŽ).27 O organiziranju transporta za nekdanje internirance v koncentracijskih taboriščih obstaja dokumentacija; ta kaže na pomembno vlogo mednarodnih komitejev Za prehrano, perilo, opremo, ogrevanje in kuhanje v sprejemališčih so skupaj taboriščnikov, ki so jih ustanovili politični interniranci nacističnih koncentracijskih skrbeli Ministrstvo za socialno oskrbo, Komisija za repatriacijo in jugoslovanski taborišč. V taborišču Buchenwald je hrvaški filozof in sociolog Rudi Supek, sam Rdeči križ28 ter UNRRA.29 »politični interniranec«, kot komunist, aktivist francoskega odporniškega gibanja, organizator pošiljanja prostovoljcev v špansko državljansko vojno in pobega Glavna naloga sprejemališča je bilo obveščevalno spremljanje in nadziranje španskih prostovoljcev, interniranih v taboriščih v južni Franciji,34 organiziral povratnikov. Jugoslovanska komisija naj bi na obhodu zavezniških taborišč jugoslovanske, grške, madžarske in bolgarske internirance. Supek in drugi spoznavala ustaško in četniško propagando. Uslužbenci obveščevalnega oddelka jugoslovanski komunisti so delali v podzemni tovarni v taborišču Dora-Mittelbau generalštaba JA, po en višji častnik, uslužbenci Ministrstva za ljudsko obrambo, (spadalo je k Buchenwaldu) pri proizvodnji Hitlerjevega »čudežnega orožja« (raket častnik, ki ga je izbrala OZNA, in po en sanitetni častnik zalednega poveljstva V1 in V2). Z nemškimi interniranci je organiziral zamenjave vodij blokov, sicer hudih Ministrstva za ljudsko obrambo so sestavljali štabe, ki so pričakali povratnike s kriminalcev, in prevzemanje tistih mest v notranji upravi taborišč, na katerih je bilo pozivi na »informativne pogovore« o tem, iz katerih taborišč v tujini in iz katere mogoče izboljševati življenje v taborišču (ravno te Supkove dejavnosti v taborišču je države so prišli, o političnem stanju v taboriščih za razseljene osebe v tujini, o komunistična oblast v Jugoslaviji uporabila kot argument za obtožbo o »sodelovanju morebitni propagandi sovražnikov narodnoosvobodilnega gibanja in o tem, kateri z gestapom«). Skupaj s približno 500 političnimi zaporniki iz Jugoslavije, kolikor povratnik se je izkazoval kot sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja in sodelavec jih je bilo od jeseni 1943, in s taboriščniki drugih narodnosti je pripravljal predajo okupatorja, ali obstajajo poskusi sabotaže, sovražne in šovinistične propagande ter taborišča zaveznikom.35 11. aprila 1945 so taboriščniki po radijskem sprejemniku, ki kako ukrepati, da bi preprečili vtihotapljanje sovražnih elementov. Po ocenitvi teh so ga izdelali sami, slišali, da se približuje ameriška vojska; tedaj so bojne skupine podatkov naj bi se OZNA odločila o trajanju bivanja posameznega izpraševanca v sprejemališču, o odhodu domov ali o tem, ali bo poslan v posebno taborišče ali v 32 HDA, ZKRH, škatla 9, št. 274, 13. 10. 1949; ibid., št. 352, 26. 12. 1949. 33 HDA, ZKRH, škatla 5, št. 617, 30. 9. 1947. posebno vojaško enoto.30 34 Rudi Supek se je rodil v Zagrebu leta 1913. Leta 1937 je v Zagrebu končal študij filozofije, leta 1952 pa je na Sorboni doktoriral iz psihologije. Po drugi svetovni vojni se je ukvarjal z znanstvenim Čiščenje, kuhanje, popravila in druga hišna dela so opravljali nemški vojni ujetniki. delom v Zagrebu, Sarajevu, Dubrovniku in Beogradu, predaval pa je v New Yorku, Parizu in na Njihovo delo je imelo ceno – 260,00 dinarjev mesečno na osebo, toda denarja niso nemških univerzah. Zaradi rezultatov na področju empirične in teoretične sociologije štejejo Supka za očeta hrvaške sociologije, pa tudi za starosto jugoslovanske sociologije v njegovi prejemali na roko. Njihov zaslužek so nakazovali državnemu skladu za obnovo. generaciji. Ustanovil in urejal je dve reviji z mednarodnim ugledom, Poglede (1952–1954) in Praxis Njihove prošnje za začasno repatriacijo zaradi bolezni in nesposobnosti za delo je (1964–1975). Pod njegovim vodstvom je Korčulska poletna šola (1963–1974) kot simpozij, Komisija za repatriacijo pregledovala zelo strogo – vlagatelji prošenj so večkrat šli na na katerem so se zbirali vodilni svetovni filozofi in sociologi, konec šestdesetih let sprožila zdravniške preglede zaradi ugotovitve delovne sposobnosti.31 reformne procese v Jugoslaviji. Supek je poleg dvanajstih sociološko in psihološko usmerjenih knjig objavil tudi prvo knjigo s področja ekologije (1973) in z njo v tem prostoru pozornost širše javnosti usmeril na vse bolj izražene ekološke probleme sodobne civilizacije. Jürgen Habermas Za nadaljevanje poti iz sprejemališča na domove je poskrbela glavna železniška ga je razglasil za »očeta sodobne sociologije«. Pred drugo svetovno vojno se je Supek v SKOJ-u direkcija, za spremstvo pa miličniki Ljudske milice. Uporabniki sprejemališča so angažiral, da bi iz francoskih zaporov osvobodili španske prostovoljce. Po nemški okupaciji Francije je sodeloval s francoskim odporniškim gibanjem pri organiziranju pobega ogroženih 26 HDA, ZKRH, škatla 4, št. 224, 22. 4. 1947; ibid., št. 324, 23. 4. 1947. državljanov, zato ga je francoska policija predala gestapu, ta pa ga je z drugimi jugoslovanskimi 27 HDA, ZKRH, škatla 4, št. 192/1947, 8. 4. 1947. Sanacijska dela. komunisti odpeljal v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Rudi Supek je umrl leta 1993 v 28 HDA, ZKRH, škatla 9, zahvalno pismo Komisije glavnemu odboru Rdečega križa Hrvaške v Zagrebu kot disident, umaknjen iz ZK in razrešen z vseh javnih funkcij. Marijan BOSNAR, Zagrebu za izdatno pomoč, 26. 7. 1948. Rudi Supek i nacistički koncentracijski logor Buchenwald kroz arhivsko gradivo Hrvatskog 29 HDA, ZKRH, škatla 6, št. 69/48. državnog arhiva, v: Arhivski vjesnik, št. 54, Zagreb 2011, str. 153–178. 30 Upute narodnim odborima za socijalnu politiku. HDA, ZKRH, knjiga 4, št. 117/47, 4. 2. 1947. 35 Mednarodni komiteji taboriščnikov so bili v strogi tajnosti ustanovljeni v vseh nacističnih Navodila o sestavi sprejemališča so v gradivu Mestnega ljudskega odbora Split, ki ga je objavila koncentracijskih taboriščih. V vseh so pripravljali pomoč zavezniškim vojskam za vstop v taborišča. Branka MATKOVIĆ, Prihvatilište za repatrirce u Dubrovniku, v: Anali Dubrovnik, št. 51/2, Po vojni so ti taboriščniki naprej živeli v taboriščih kot »desna roka« zaveznikov pri pripravi Dubrovnik 2013, str. 699–749, dostopno na: hrcak.srce.hr/file/153879. repatriacije internirancev. O taboriščnem komiteju v Buchenwaldu glej: Buchenwald; Mahnung und 31 HDA, ZKRH, škatla 9, št. 414, 7. 6. 1948; ibid., št. 447, 23. 6. 1948; ibid., št. 464, 2. 7. 1948. Verpflichtung; Dokumente und Berichte, Internationales Buchenwald-Komitee, Frankfurt 1960. 72 73 taboriščnikov esesovce pognale v beg in osvobodile glavni vhod v taborišče. Pri Državna komisija za repatriacijo je sestavila kartoteko in »Evidenčno knjigo«39 poznejšem sestavljanju poročila o obstoju taborišča Buchenwald je bilo ugotovljeno, z imeni in priimki repatriirancev iz tujine ter z datumi prihoda v sprejemališča da je bilo v tem taborišču okoli 3.900 jugoslovanskih taboriščnikov – komunistov, ali v baze za repatriacijo v Jugoslavijo, ni pa zabeležila, iz katerega nacističnega ujetih v ustaško-nemških ofenzivah. Od teh jih je 700 delalo v enoti Buchenwald-koncentracijskega taborišča so bili osvobojeni in na kakšen način so prispeli v Dora; preživelo jih je nekaj deset.36 Buchenwald (brez zunanjih enot in evakuacijskih Jugoslavijo. Iz popisa torej ni mogoče razbrati, kdo je bil Jud/Judinja, to je mogoče transportov) je izkusilo skupaj 635 Jugoslovanov, svobodo pa jih je dočakalo 607. z določeno gotovostjo sklepati le iz priimkov in jih primerjati s predvojnimi popisi Del taborišča je prevzela ameriška vojska in ta del je od takrat naprej deloval kot Judov in Judinj. Največ repatriirancev iz zavezniških okupacijskih con v Nemčiji in zavezniško taborišče za razseljene osebe. Rudi Supek in mlajši sointerniranci so Avstriji nosi slovenske priimke; verjetno gre za nekdanje prisilne delavce in delavke ostali v osvobojenem Buchenwaldu. Pripravljali so repatriacijo internirancev in ter vojne ujetnike poražene vojske Kraljevine Jugoslavije, ki so jih v koncentracijskih Jugoslovanov na delu v okolici ter izdajali taboriščno glasilo »Naš glas«, ki je te ljudi taboriščih uporabljali kot suženjske delavce.40 motiviralo za vrnitev v Jugoslavijo, in se tako upirali propagandi protikomunističnih taboriščnikov. Supek se je 31. julija 1945 z zadnjim transportom Jugoslovanov vrnil v Od maja 1945 so se v Jugoslavijo vračali Dalmatinci, ki so jih jeseni 1943 pred domovino. Tam ga je čakala obtožba o »sodelovanju z gestapom«, ki jo je skonstruirala nemško okupacijo Dalmacije in otokov evakuirali partizani. Od začetka leta 1944 OZNA SR Slovenije. Zaradi te obtožbe so bili jugoslovanski in avstrijski komunisti so živeli – z njimi pa približno 300 Judov (nekaj jugoslovanskih, nekaj tujih) – v postavljeni pred vojaško sodišče v Ljubljani v zloglasnih »dachauskih procesih«.37 britanskih taboriščih v Egiptu, na Sinaju in ob Sueškem prekopu. Čeprav so bili zelo depresivni in žalostni, so v šotorih v puščavi razvijali urbano življenje, ki je zadostilo vsem potrebam, kulturi in izobraževanju. Z njimi so bili tudi literati, umetniki, duhovniki in medicinsko osebje. Pri transportih repatriirancev iz teh »šotorskih mest« je Narodni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) sodeloval z UNRRA, ki jih je financiral. Do julija so v Split pripeljali približno 10.000 ljudi. Po poletnem premoru so prihajale nove francosko-britanske ladje s povratniki. Zadnji transport je izplul 20. marca 1946. Povratnikom, katerih domovi so bili porušeni, in razseljenim osebam brezdomcem je splitski mestni odbor moral poiskati nastanitev.41 3 Reintegracija v Jugoslavijo S pojmom »reintegracija« razumem ponovno vzpostavljanje prekinjenega življenjskega konteksta: možnost vrnitve v prejšnje okolje in stanovanje ali hišo, vključitev v svoje socialno okolje in ureditev življenja tako, kot da se med »zdaj« in »prej« ni nič spremenilo. Jugoslovanske oblasti o repatriaciji Judov kot Judov niso Slika 15: Vhod v nekdanje taborišče Buchenwald imele nobenega stališča – preprosto zato, ker pojem Judje »uradno« ni obstajal. Razen v popisu prebivalstva (15. marca 1948) se »Judje« oziroma »Jevreji« v uradnih Predstavniki jugoslovanske (Državne) komisije za repatriiranje so od vrhovnega dokumentih nove Jugoslavije ne pojavljajo.42 poveljstva zavezniške vojske v Evropi izsilili dovoljenje za pregled njihovih taborišč za razseljene osebe, da bi identificirali jugoslovanske državljane, ki jih je bilo treba zapeljanih pripadnikov sovražnih vojsk glej tudi: ibid., škatla 7. repatriirati. Ugotovili so, da v britanski coni v Nemčiji [sic!] 75 % tistih, ki so tik 39 HDA, ZKRH, škatla 14 in »Evidenčna knjiga«. pred koncem vojne pobegnili čez jugoslovansko-avstrijsko mejo, noče niti slišati za 40 Podatek iz Koroškega deželnega arhiva (Kärntner Landesarchiv) v Celovcu, št. KLA-vrnitev v Jugoslavijo, da ustaške in četniške skupine terorizirajo tiste, ki so pokazali WISS-769/1-2015 na avtoričino vprašanje, povezano z obstojem fondov o zavezniških (britanskih) taboriščih v Celovcu, ker so Koroška, vzhodna Tirolska in zahodna Štajerska spadale v britansko željo po repatriaciji v Jugoslavijo, z njimi celo fizično obračunavajo in širijo govorice, okupacijsko cono. Za fonde, povezane z ameriško okupacijsko cono, glej: Amy K. SCHMIDT, da bo vse repatriirane v domovini »pogoltnila črna tema«.38 Drugi svjetski rat na prostoru bivše Jugoslavije u dokumentima Državnog arhiva u Washingtonu (World War II Yugoslav Materials in the National Archives), v: Arhivski vjesnik, št. 42, Zagreb 36 BOSNAR 2011, str. 168. 1999, str. 289–352. 37 O dachauskih procesih glej: Skupnost internirancev Dachau. O skupnosti internirancev Dachau 41 Marin KARABATIĆ, Izbjeglički logor El Shat . Dalmatinski grad na Sinaju, diplomsko delo, Zagreb 2011. Slovenija in o taborišču Dachau, dostopno na: www.skupnostdachau.si. 42 Ob prvem popisu prebivalstva leta 1948 so za Jugoslavijo ugotovili več kot 6.000 Judov. HDA, 38 HDA, ZKRH, škatla 6, št. 96/48, 100/48 (prizadevanja, da bi prtljago našli in vrnili lastnikom, Republički sekretarijat za unutrašnje poslove NRH, fond škatla 186, Elaborat o pravnom da bi jugoslovanske oblasti popravile svoj ugled). O potrebi po posebno vljudnem vedenju do teh položaju stranaca (1964), 15. 3. 1948. 74 75 taboriščnikov esesovce pognale v beg in osvobodile glavni vhod v taborišče. Pri Državna komisija za repatriacijo je sestavila kartoteko in »Evidenčno knjigo«39 poznejšem sestavljanju poročila o obstoju taborišča Buchenwald je bilo ugotovljeno, z imeni in priimki repatriirancev iz tujine ter z datumi prihoda v sprejemališča da je bilo v tem taborišču okoli 3.900 jugoslovanskih taboriščnikov – komunistov, ali v baze za repatriacijo v Jugoslavijo, ni pa zabeležila, iz katerega nacističnega ujetih v ustaško-nemških ofenzivah. Od teh jih je 700 delalo v enoti Buchenwald-koncentracijskega taborišča so bili osvobojeni in na kakšen način so prispeli v Dora; preživelo jih je nekaj deset.36 Buchenwald (brez zunanjih enot in evakuacijskih Jugoslavijo. Iz popisa torej ni mogoče razbrati, kdo je bil Jud/Judinja, to je mogoče transportov) je izkusilo skupaj 635 Jugoslovanov, svobodo pa jih je dočakalo 607. z določeno gotovostjo sklepati le iz priimkov in jih primerjati s predvojnimi popisi Del taborišča je prevzela ameriška vojska in ta del je od takrat naprej deloval kot Judov in Judinj. Največ repatriirancev iz zavezniških okupacijskih con v Nemčiji in zavezniško taborišče za razseljene osebe. Rudi Supek in mlajši sointerniranci so Avstriji nosi slovenske priimke; verjetno gre za nekdanje prisilne delavce in delavke ostali v osvobojenem Buchenwaldu. Pripravljali so repatriacijo internirancev in ter vojne ujetnike poražene vojske Kraljevine Jugoslavije, ki so jih v koncentracijskih Jugoslovanov na delu v okolici ter izdajali taboriščno glasilo »Naš glas«, ki je te ljudi taboriščih uporabljali kot suženjske delavce.40 motiviralo za vrnitev v Jugoslavijo, in se tako upirali propagandi protikomunističnih taboriščnikov. Supek se je 31. julija 1945 z zadnjim transportom Jugoslovanov vrnil v Od maja 1945 so se v Jugoslavijo vračali Dalmatinci, ki so jih jeseni 1943 pred domovino. Tam ga je čakala obtožba o »sodelovanju z gestapom«, ki jo je skonstruirala nemško okupacijo Dalmacije in otokov evakuirali partizani. Od začetka leta 1944 OZNA SR Slovenije. Zaradi te obtožbe so bili jugoslovanski in avstrijski komunisti so živeli – z njimi pa približno 300 Judov (nekaj jugoslovanskih, nekaj tujih) – v postavljeni pred vojaško sodišče v Ljubljani v zloglasnih »dachauskih procesih«.37 britanskih taboriščih v Egiptu, na Sinaju in ob Sueškem prekopu. Čeprav so bili zelo depresivni in žalostni, so v šotorih v puščavi razvijali urbano življenje, ki je zadostilo vsem potrebam, kulturi in izobraževanju. Z njimi so bili tudi literati, umetniki, duhovniki in medicinsko osebje. Pri transportih repatriirancev iz teh »šotorskih mest« je Narodni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) sodeloval z UNRRA, ki jih je financiral. Do julija so v Split pripeljali približno 10.000 ljudi. Po poletnem premoru so prihajale nove francosko-britanske ladje s povratniki. Zadnji transport je izplul 20. marca 1946. Povratnikom, katerih domovi so bili porušeni, in razseljenim osebam brezdomcem je splitski mestni odbor moral poiskati nastanitev.41 3 Reintegracija v Jugoslavijo S pojmom »reintegracija« razumem ponovno vzpostavljanje prekinjenega življenjskega konteksta: možnost vrnitve v prejšnje okolje in stanovanje ali hišo, vključitev v svoje socialno okolje in ureditev življenja tako, kot da se med »zdaj« in »prej« ni nič spremenilo. Jugoslovanske oblasti o repatriaciji Judov kot Judov niso Slika 15: Vhod v nekdanje taborišče Buchenwald imele nobenega stališča – preprosto zato, ker pojem Judje »uradno« ni obstajal. Razen v popisu prebivalstva (15. marca 1948) se »Judje« oziroma »Jevreji« v uradnih Predstavniki jugoslovanske (Državne) komisije za repatriiranje so od vrhovnega dokumentih nove Jugoslavije ne pojavljajo.42 poveljstva zavezniške vojske v Evropi izsilili dovoljenje za pregled njihovih taborišč za razseljene osebe, da bi identificirali jugoslovanske državljane, ki jih je bilo treba zapeljanih pripadnikov sovražnih vojsk glej tudi: ibid., škatla 7. repatriirati. Ugotovili so, da v britanski coni v Nemčiji [sic!] 75 % tistih, ki so tik 39 HDA, ZKRH, škatla 14 in »Evidenčna knjiga«. pred koncem vojne pobegnili čez jugoslovansko-avstrijsko mejo, noče niti slišati za 40 Podatek iz Koroškega deželnega arhiva (Kärntner Landesarchiv) v Celovcu, št. KLA-vrnitev v Jugoslavijo, da ustaške in četniške skupine terorizirajo tiste, ki so pokazali WISS-769/1-2015 na avtoričino vprašanje, povezano z obstojem fondov o zavezniških (britanskih) taboriščih v Celovcu, ker so Koroška, vzhodna Tirolska in zahodna Štajerska spadale v britansko željo po repatriaciji v Jugoslavijo, z njimi celo fizično obračunavajo in širijo govorice, okupacijsko cono. Za fonde, povezane z ameriško okupacijsko cono, glej: Amy K. SCHMIDT, da bo vse repatriirane v domovini »pogoltnila črna tema«.38 Drugi svjetski rat na prostoru bivše Jugoslavije u dokumentima Državnog arhiva u Washingtonu (World War II Yugoslav Materials in the National Archives), v: Arhivski vjesnik, št. 42, Zagreb 36 BOSNAR 2011, str. 168. 1999, str. 289–352. 37 O dachauskih procesih glej: Skupnost internirancev Dachau. O skupnosti internirancev Dachau 41 Marin KARABATIĆ, Izbjeglički logor El Shat . Dalmatinski grad na Sinaju, diplomsko delo, Zagreb 2011. Slovenija in o taborišču Dachau, dostopno na: www.skupnostdachau.si. 42 Ob prvem popisu prebivalstva leta 1948 so za Jugoslavijo ugotovili več kot 6.000 Judov. HDA, 38 HDA, ZKRH, škatla 6, št. 96/48, 100/48 (prizadevanja, da bi prtljago našli in vrnili lastnikom, Republički sekretarijat za unutrašnje poslove NRH, fond škatla 186, Elaborat o pravnom da bi jugoslovanske oblasti popravile svoj ugled). O potrebi po posebno vljudnem vedenju do teh položaju stranaca (1964), 15. 3. 1948. 74 75 Vrnitev na domove. Preseneča podatek, koliko judovskih pripadnikov NOV – pa Leta 1945 je Judom povratnikom naproti stopila mestna uprava: v Zagrebu, ne le njih, temveč tudi povratnikov iz pregnanstva – se je lahko ponovno vselilo v kjer je bilo pomanjkanje stanovanj za vse brezdomce velik organizacijski problem stanovanja in hiše, ki so jih morali zapustiti že aprila ali maja 1941.43 Branko Polić nove mestne oblasti, se je ta prvi dan prevzema funkcije (8. maja 1945) odzvala na je tudi v tem smislu upravičeno ugotovil: »Imel sem srečo.«44 Prav tako tudi Slavko brezpravno prilaščanje tujega imetja tako, da je prepovedala samovoljno vseljevanje Goldstein. Zeev Milo in njegovi starši so doživeli, da so se »dobičkarji« ustaškega v prazna stanovanja in nepooblaščeno uporabo premoženja brez lastnika.48 režima leta 1941 dokopali do stanovanj, poslovnih prostorov in drugih nepremičnin izgnanih Srbov in Judov ter v novih razmerah nemoteno še naprej uporabljali Toda komunisti med povratniki so takrat že morali vedeti, da so jim stanovanja, brezpravno pridobljeno imetje trajno razlaščenih prejšnjih lastnikov.45 Za svojo hiše in vile vrnili samo začasno, do izvedbe »socialne revolucije«. Z zakonoma lastnino (slike na platnu, umetnine) se je moral boriti tudi glasbenik Fritz Lunzer. o nacionalizaciji in konfiskaciji,49 sprejetima 26. februarja 1946,50 so potrdili Preden je zaradi ustaškega pregona pobegnil iz Zagreba, jo je pustil v hrambi pri razlastitev judovskega premoženja iz leta 1941. Povratniki iz nemških taborišč so zagrebški znanki, ta pa je na vrnitev pristala šele potem, ko ji je grozila tožba zaradi bili med repatriacijo obveščeni o tem, da njihove nepremičnine v Jugoslaviji zaradi utaje kulturnega zaklada.46 njihovega »bivanja v tujini« podležejo »sekvestraciji«, tj. da jih je država prevzela »pod svojo upravo vse do končnega sklepa o lastniku«, to pa je bila samo nebistveno spremenjena formulacija o podržavljenju.51 V prostornejša stanovanja so morali sprejeti administrativno vseljene brezdomce, tako da so jim organi oblasti odmerili velikost stanovanjskega prostora.52 Glede na pomanjkanje vseljivega stanovanjskega prostora tega ukrepa niti ne moremo razlagati kot »sovražno dejanje«, posebno ne kot znamenje novega antisemitizma.53 Zaradi toliko razdejanih domov in bega pred uničenjem na območjih sedmih velikih »sovražnih ofenziv« je oblast morala uveljaviti prisilne ukrepe, da bi ublažila posledice vojne in preskrbela njene žrtve. Judovska občina v Zagrebu je večkrat zahtevala vrnitev premoženja, odvzetega Judom in drugim pregnancem ustaškega režima, ne samo posamične poravnave škode,54 in to zahteva tudi še dandanes.55 Državljani, ki se do leta 1946 niso vrnili v Jugoslavijo, so izgubili ne samo državljanstvo, ampak so ostali tudi brez svojega zasebnega imetja. Zeev Milo s starši, Paul Schreiner in Slavko Goldstein, ki so zaradi razvoja Jugoslavije v državo legalne krivice in na poti boljševizacije občutili frustracije, so se izselili v Izrael.56 Paul Schreiner se je po odvzemu dediščine preizkusil v slaščičarski obrti, a je spoznal, da mu diktatorsko-birokratsko šikaniranje onemogoča uspešno poslovanje, zato se je tudi on odločil za izselitev.57 Slika 16: Slavko Goldstein 48 GOLDSTEIN 2007, str. 497. 49 Zakona pod št. 19 in 34, prevzeta v zakonodajo Ljudske republike Hrvaške z dnem sprejetja 26. Dr. Štefanija Grossmann, vdova po Maksu (roj. leta 1896 v Osijeku), se je 24. julija februarja 1946: HDA, Sabor (fond št. 1081), škatla 1; SL, št. 98/46; Vilim HERMAN, Kronika 1941 umaknila v Italijo in nato v Švico. Dne 27. avgusta 1945 se je vrnila skupaj s obitelji Herman, v: DOMAŠ 2015, str. 119–127. 50 Zakon o odškodnini zasebnih gospodarskih podjetij, SL, 98/46 in 37/48; Zakon o konfiskaciji hčerjo Enno-Mari (roj. leta 1933 v Zagrebu) in pastorkom Aleksandrom (roj. leta sovražne imovine, IVANKOVIĆ 2009, str. 57. 1930 v Zagrebu). Iz Švice se je vrnil tudi Danilo Belinski (roj. leta 1887 v Glogovcu, 51 Kandidate za repatriacijo je o »sekvestraciji« obvestil taboriščni časopis v Buchenwaldu »Naš okraj Koprivnica). Haim Levi (roj. leta 1912 v Sarajevu) je iz Izraela preko Sežane glas«. prišel v Zagreb 11. oktobra 1954.47 52 O spominih na prisilno vseljevanje tujih stanovalcev glej: Branko POLIĆ, Na pragu budućnosti, Zagreb 2010, str. 30, 31; MILO 2010, str. 256. 53 MILO 2010, str. 197. 54 O selektivnem ravnanju pri vrnitvi nepremičnin priča Zeev Milo, čigar starši so ostali brez imetja: 43 POLIĆ 2008; GOLDSTEIN 2007, str. 497. MILO 2010, str. 496. Slavko Goldstein in Branko Polić sta se vselila v predvojni stanovanji. 44 POLIĆ 2006. Imel je srečo, da je s starši in avstrijskim gostom Fritzem Lunzerjem (ta je pozneje 55 Predsednik Koordinacije židovskih občin v Republiki Hrvaški dr. Ognjen Kraus na dan spomina postal njegov očim) ušel ustaškemu pregonu z begom v Primorje, tj. pod italijansko upravo. na žrtve varšavske vstaje, 3. 5. 2016: mesečnik » Ha-Kol«, Zagreb, maj 2016. 45 MILO 2010, str. 246–253. 56 GOLDSTEIN 2007, str. 461. 46 POLIĆ 2006, str. 338, 339. 57 Paul Schreiner se je v Izraelu spet ukvarjal s keramičarstvom in postal eden najodličnejših 47 HDA, ZKRH, škatla št. 15, št. 221/56, 8. 2. 1956, škatla 11, št. 6529-V-1954. inženirjev keramike na svetu. Iz Izraela se je preselil v Italijo. SCHREINER 2014, str. 176–177. 76 77 Vrnitev na domove. Preseneča podatek, koliko judovskih pripadnikov NOV – pa Leta 1945 je Judom povratnikom naproti stopila mestna uprava: v Zagrebu, ne le njih, temveč tudi povratnikov iz pregnanstva – se je lahko ponovno vselilo v kjer je bilo pomanjkanje stanovanj za vse brezdomce velik organizacijski problem stanovanja in hiše, ki so jih morali zapustiti že aprila ali maja 1941.43 Branko Polić nove mestne oblasti, se je ta prvi dan prevzema funkcije (8. maja 1945) odzvala na je tudi v tem smislu upravičeno ugotovil: »Imel sem srečo.«44 Prav tako tudi Slavko brezpravno prilaščanje tujega imetja tako, da je prepovedala samovoljno vseljevanje Goldstein. Zeev Milo in njegovi starši so doživeli, da so se »dobičkarji« ustaškega v prazna stanovanja in nepooblaščeno uporabo premoženja brez lastnika.48 režima leta 1941 dokopali do stanovanj, poslovnih prostorov in drugih nepremičnin izgnanih Srbov in Judov ter v novih razmerah nemoteno še naprej uporabljali Toda komunisti med povratniki so takrat že morali vedeti, da so jim stanovanja, brezpravno pridobljeno imetje trajno razlaščenih prejšnjih lastnikov.45 Za svojo hiše in vile vrnili samo začasno, do izvedbe »socialne revolucije«. Z zakonoma lastnino (slike na platnu, umetnine) se je moral boriti tudi glasbenik Fritz Lunzer. o nacionalizaciji in konfiskaciji,49 sprejetima 26. februarja 1946,50 so potrdili Preden je zaradi ustaškega pregona pobegnil iz Zagreba, jo je pustil v hrambi pri razlastitev judovskega premoženja iz leta 1941. Povratniki iz nemških taborišč so zagrebški znanki, ta pa je na vrnitev pristala šele potem, ko ji je grozila tožba zaradi bili med repatriacijo obveščeni o tem, da njihove nepremičnine v Jugoslaviji zaradi utaje kulturnega zaklada.46 njihovega »bivanja v tujini« podležejo »sekvestraciji«, tj. da jih je država prevzela »pod svojo upravo vse do končnega sklepa o lastniku«, to pa je bila samo nebistveno spremenjena formulacija o podržavljenju.51 V prostornejša stanovanja so morali sprejeti administrativno vseljene brezdomce, tako da so jim organi oblasti odmerili velikost stanovanjskega prostora.52 Glede na pomanjkanje vseljivega stanovanjskega prostora tega ukrepa niti ne moremo razlagati kot »sovražno dejanje«, posebno ne kot znamenje novega antisemitizma.53 Zaradi toliko razdejanih domov in bega pred uničenjem na območjih sedmih velikih »sovražnih ofenziv« je oblast morala uveljaviti prisilne ukrepe, da bi ublažila posledice vojne in preskrbela njene žrtve. Judovska občina v Zagrebu je večkrat zahtevala vrnitev premoženja, odvzetega Judom in drugim pregnancem ustaškega režima, ne samo posamične poravnave škode,54 in to zahteva tudi še dandanes.55 Državljani, ki se do leta 1946 niso vrnili v Jugoslavijo, so izgubili ne samo državljanstvo, ampak so ostali tudi brez svojega zasebnega imetja. Zeev Milo s starši, Paul Schreiner in Slavko Goldstein, ki so zaradi razvoja Jugoslavije v državo legalne krivice in na poti boljševizacije občutili frustracije, so se izselili v Izrael.56 Paul Schreiner se je po odvzemu dediščine preizkusil v slaščičarski obrti, a je spoznal, da mu diktatorsko-birokratsko šikaniranje onemogoča uspešno poslovanje, zato se je tudi on odločil za izselitev.57 Slika 16: Slavko Goldstein 48 GOLDSTEIN 2007, str. 497. 49 Zakona pod št. 19 in 34, prevzeta v zakonodajo Ljudske republike Hrvaške z dnem sprejetja 26. Dr. Štefanija Grossmann, vdova po Maksu (roj. leta 1896 v Osijeku), se je 24. julija februarja 1946: HDA, Sabor (fond št. 1081), škatla 1; SL, št. 98/46; Vilim HERMAN, Kronika 1941 umaknila v Italijo in nato v Švico. Dne 27. avgusta 1945 se je vrnila skupaj s obitelji Herman, v: DOMAŠ 2015, str. 119–127. 50 Zakon o odškodnini zasebnih gospodarskih podjetij, SL, 98/46 in 37/48; Zakon o konfiskaciji hčerjo Enno-Mari (roj. leta 1933 v Zagrebu) in pastorkom Aleksandrom (roj. leta sovražne imovine, IVANKOVIĆ 2009, str. 57. 1930 v Zagrebu). Iz Švice se je vrnil tudi Danilo Belinski (roj. leta 1887 v Glogovcu, 51 Kandidate za repatriacijo je o »sekvestraciji« obvestil taboriščni časopis v Buchenwaldu »Naš okraj Koprivnica). Haim Levi (roj. leta 1912 v Sarajevu) je iz Izraela preko Sežane glas«. prišel v Zagreb 11. oktobra 1954.47 52 O spominih na prisilno vseljevanje tujih stanovalcev glej: Branko POLIĆ, Na pragu budućnosti, Zagreb 2010, str. 30, 31; MILO 2010, str. 256. 53 MILO 2010, str. 197. 54 O selektivnem ravnanju pri vrnitvi nepremičnin priča Zeev Milo, čigar starši so ostali brez imetja: 43 POLIĆ 2008; GOLDSTEIN 2007, str. 497. MILO 2010, str. 496. Slavko Goldstein in Branko Polić sta se vselila v predvojni stanovanji. 44 POLIĆ 2006. Imel je srečo, da je s starši in avstrijskim gostom Fritzem Lunzerjem (ta je pozneje 55 Predsednik Koordinacije židovskih občin v Republiki Hrvaški dr. Ognjen Kraus na dan spomina postal njegov očim) ušel ustaškemu pregonu z begom v Primorje, tj. pod italijansko upravo. na žrtve varšavske vstaje, 3. 5. 2016: mesečnik » Ha-Kol«, Zagreb, maj 2016. 45 MILO 2010, str. 246–253. 56 GOLDSTEIN 2007, str. 461. 46 POLIĆ 2006, str. 338, 339. 57 Paul Schreiner se je v Izraelu spet ukvarjal s keramičarstvom in postal eden najodličnejših 47 HDA, ZKRH, škatla št. 15, št. 221/56, 8. 2. 1956, škatla 11, št. 6529-V-1954. inženirjev keramike na svetu. Iz Izraela se je preselil v Italijo. SCHREINER 2014, str. 176–177. 76 77 izročitev pripadnikov nekdanjih okupatorskih vojsk.67 V zavezniških taboriščih V prvih povojnih letih so bile poklicne perspektive za nekatere sijajne, drugi v Avstriji je bilo odkritih celo nekaj vidnejših ustašev; nekateri so bili izročeni so bili razočarani, tisti, ki jih je spremljal glas »kritizerstva«, »intelektualizma« ali Jugoslaviji in proti njim so stekli sodni procesi. Za učence, ki zaradi odhoda v NOV »buržoazne vzgoje«,58 pa jih sploh niso imeli, ne glede na to, ali je šlo za Jude ali ali zaradi rasnega in nacionalnega pregona leta 1941 niso mogli končati srednje šole, nejudovske kandidate. Niti nekdanji borci se niso mogli zanesti, da se bodo lahko so oktobra 1945 v vseh večjih mestih ustanovili posebne gimnazije, t. i. »partizanske vrnili na svoja predvojna delovna mesta, zlasti ne v »kapitalistično gospodarstvo«. gimnazije«, legendarne ustanove z internati, na katerih so upoštevali verske predpise Neredko so se morali zadovoljiti z nižjimi in neustreznimi položaji59 ter biti še kako judovskih učencev.68 Branka Polića so leta 1945 izbrali za štipendista francoske vlade srečni, da po nacionalizaciji kapitalističnih podjetij niso končali v zaporu.60 in z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi študenti iz vseh socialističnih republik nove Jugoslavije je smel oditi na študij v Pariz in preživeti v Franciji tri leta. Leta 1946 je Izobražene ženske, večinoma iz meščanskega judovskega okolja, zlasti če so z mladimi francoskimi levičarji in komunisti sodeloval v mladinski delovni akciji na sodelovale v NOV, so imele korist od povojne obnove države ter od komunističnega progi Šamac–Sarajevo, kjer so se zbirali mladi komunisti iz več zahodnoevropskih razumevanja enakopravnosti spolov in ignoriranja judovstva in judovskih tradicij. V držav. Takrat se je (še) lahko identificiral s parolo »bratstvo in enotnost«, čeprav je v predanem delu so našle možnost samouresničevanja, izstopa iz omejenosti, ki jim študentskih združenjih v Parizu in v organizaciji delovne akcije že občutil delitev na ga je dopuščalo meščansko okolje, obvladovanja žalosti zaradi izgube družinskih komuniste in »liberalce« ter uveljavitev načela, da »(tudi v komunizmu) mora nekdo članov ter premagovanja turobnega vsakdana s pomanjkanjem in odrekanjem.61 vladati, drugi pa se mu morajo pokoravati«.69 Avstrijec Fritz Lunzer, ki se je še v partizanih poročil z Dano Polić,62 je leta Branka Polića je po treh letih odsotnosti iz Jugoslavije vrnitev v Zagreb 1945 smel celo kot tujec nadaljevati kariero glasbenika kot profesor solo petja na »deziluzionirala«. Kot »razočaran povratnik« je prišel v mračen, skoraj odbijajoč konservatoriju v Zagrebu. Postal je iskan učitelj petja za jugoslovanske operne pevke Zagreb.70 Znamenje okrepljene represije v Jugoslaviji je videl v jemanju potnih listov z mednarodno kariero: za Boženo Ruk-Fočić, Paulo Bukovac, Majdo Radić Dešpalj vsem povratnikom iz tujine, tako repatriirancem, ki so potovali v organiziranih in Marijano Radev. Srečo je imel tudi s prenosom imetja iz Avstrije v Zagreb.63 transportih, kot tudi štipendistom. Za cenzuriranje pisem ter prisluškovanje telefonskim in drugim pogovorom je slišal v Parizu, izključitve študentov z univerz Tudi drugi Avstrijci, nekdanji begunci, so ostali v Jugoslaviji in celo sprejeli pa je doživljal naslednje mesece na jugoslovanskih univerzah.71 jugoslovansko državljanstvo. Uspelo jim je uiti ustaškemu pregonu, pri čemer so jim pomagali zagrebški in drugi hrvaški komunisti iz gozdov nad Crikvenico.64 Med njimi so bili filolog dr. Georg Nussbaum, Dunajčan, (katoliški) pokristjanjeni Jud, ter zakonca dr. Wilhelm in Hilde Pollak (Pollack). Pollackova sta leta 1945 hotela pomagati novi oblasti. Angažirala sta se v Državni komisiji za repatriacijo z namenom, da bi v Jugoslavijo privedli avstrijske državljane, osumljene vojnih zločinov.65 Pripravila sta memorandum o avstrijskih vojnih zločincih v Jugoslaviji,66 na osnovi katerega je Jugoslavija od Avstrije zahtevala 58 GOLDSTEIN 2007, str. 460, 461. 59 POLIĆ 2010, str. 23. 60 POLIĆ 2008, str. 299, 309. 61 POLIĆ 2010, str. 85. 62 Ibid., str. 12, 13. 67 Berislav JANDRIĆ, Prijepori saveznika oko zahtjeva Jugoslavije za izručenjem osumnjičenih za 63 POLIĆ 2006, str. 338, 339. ratne zločine iz savezničkih izbjegličkih logora u Italiji 1945–1947; v: ČSP, let. 38, št. 2, Zagreb 64 HDA, Arhiv Helm (fond 1512), škatla 37, 476 (Gruenhut). 2006, str. 373–716, dostopno na: www.hrcak.srce.hr/file/11732. 65 HDA, Helm, fasc. 37, Pollak (Pollack). Wilhelm Polla(c)k je stanoval na Dunaju v Zieglergasse 68 HDA, Sabor, škatla 1, zakon št. 17, 16. 10. 1945; Rade PAVLOVIĆ, Partizanska gimnazija 3/1/6 v 7. Že leta 1935 je prišel v Zagreb, ker je bil v času avstrijske stanovske države (1934–1938) Zagreb, v: Zbornik partizanske gimnazije, Zagreb 2011, dostopno na: http://www.cendo.hr/ zaradi komunističnega delovanja – v odsotnosti – obsojen na zaporno kazen. Jugoslovanska Novosti.aspx?id=1145&title=zbornik-partizanske-gimnazije; Svetozar LIVADA, Partizanska policija ga je zaradi nelegalnega bivanja dvakrat na silo vrnila v Italijo, od koder je vstopil v gimnazija »Maršal Tito«, v: Stradanja i nadanja, Sombor 2013, dostopno na: www: http://jadovno. Jugoslavijo. com/arhiva/3-partizanska-gimnazija-marsal-tito-u-zagrebu.html. 66 Dušan BIBER, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941, Ljubljana 1966, str. 284; citat iz publikacije 69 POLIĆ 2008, str. 253, 254, 278, 279, 298. »Saopštenje o zločinima Austrije i Austrijanaca protiv Jugoslaviji i njenih naroda«, Beograd 1947 70 POLIĆ 2010, str. 7; MILO 2010, str. 255. (publikacija ni več dostopna). 71 POLIĆ 2008, str. 126–128. 78 79 izročitev pripadnikov nekdanjih okupatorskih vojsk.67 V zavezniških taboriščih V prvih povojnih letih so bile poklicne perspektive za nekatere sijajne, drugi v Avstriji je bilo odkritih celo nekaj vidnejših ustašev; nekateri so bili izročeni so bili razočarani, tisti, ki jih je spremljal glas »kritizerstva«, »intelektualizma« ali Jugoslaviji in proti njim so stekli sodni procesi. Za učence, ki zaradi odhoda v NOV »buržoazne vzgoje«,58 pa jih sploh niso imeli, ne glede na to, ali je šlo za Jude ali ali zaradi rasnega in nacionalnega pregona leta 1941 niso mogli končati srednje šole, nejudovske kandidate. Niti nekdanji borci se niso mogli zanesti, da se bodo lahko so oktobra 1945 v vseh večjih mestih ustanovili posebne gimnazije, t. i. »partizanske vrnili na svoja predvojna delovna mesta, zlasti ne v »kapitalistično gospodarstvo«. gimnazije«, legendarne ustanove z internati, na katerih so upoštevali verske predpise Neredko so se morali zadovoljiti z nižjimi in neustreznimi položaji59 ter biti še kako judovskih učencev.68 Branka Polića so leta 1945 izbrali za štipendista francoske vlade srečni, da po nacionalizaciji kapitalističnih podjetij niso končali v zaporu.60 in z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi študenti iz vseh socialističnih republik nove Jugoslavije je smel oditi na študij v Pariz in preživeti v Franciji tri leta. Leta 1946 je Izobražene ženske, večinoma iz meščanskega judovskega okolja, zlasti če so z mladimi francoskimi levičarji in komunisti sodeloval v mladinski delovni akciji na sodelovale v NOV, so imele korist od povojne obnove države ter od komunističnega progi Šamac–Sarajevo, kjer so se zbirali mladi komunisti iz več zahodnoevropskih razumevanja enakopravnosti spolov in ignoriranja judovstva in judovskih tradicij. V držav. Takrat se je (še) lahko identificiral s parolo »bratstvo in enotnost«, čeprav je v predanem delu so našle možnost samouresničevanja, izstopa iz omejenosti, ki jim študentskih združenjih v Parizu in v organizaciji delovne akcije že občutil delitev na ga je dopuščalo meščansko okolje, obvladovanja žalosti zaradi izgube družinskih komuniste in »liberalce« ter uveljavitev načela, da »(tudi v komunizmu) mora nekdo članov ter premagovanja turobnega vsakdana s pomanjkanjem in odrekanjem.61 vladati, drugi pa se mu morajo pokoravati«.69 Avstrijec Fritz Lunzer, ki se je še v partizanih poročil z Dano Polić,62 je leta Branka Polića je po treh letih odsotnosti iz Jugoslavije vrnitev v Zagreb 1945 smel celo kot tujec nadaljevati kariero glasbenika kot profesor solo petja na »deziluzionirala«. Kot »razočaran povratnik« je prišel v mračen, skoraj odbijajoč konservatoriju v Zagrebu. Postal je iskan učitelj petja za jugoslovanske operne pevke Zagreb.70 Znamenje okrepljene represije v Jugoslaviji je videl v jemanju potnih listov z mednarodno kariero: za Boženo Ruk-Fočić, Paulo Bukovac, Majdo Radić Dešpalj vsem povratnikom iz tujine, tako repatriirancem, ki so potovali v organiziranih in Marijano Radev. Srečo je imel tudi s prenosom imetja iz Avstrije v Zagreb.63 transportih, kot tudi štipendistom. Za cenzuriranje pisem ter prisluškovanje telefonskim in drugim pogovorom je slišal v Parizu, izključitve študentov z univerz Tudi drugi Avstrijci, nekdanji begunci, so ostali v Jugoslaviji in celo sprejeli pa je doživljal naslednje mesece na jugoslovanskih univerzah.71 jugoslovansko državljanstvo. Uspelo jim je uiti ustaškemu pregonu, pri čemer so jim pomagali zagrebški in drugi hrvaški komunisti iz gozdov nad Crikvenico.64 Med njimi so bili filolog dr. Georg Nussbaum, Dunajčan, (katoliški) pokristjanjeni Jud, ter zakonca dr. Wilhelm in Hilde Pollak (Pollack). Pollackova sta leta 1945 hotela pomagati novi oblasti. Angažirala sta se v Državni komisiji za repatriacijo z namenom, da bi v Jugoslavijo privedli avstrijske državljane, osumljene vojnih zločinov.65 Pripravila sta memorandum o avstrijskih vojnih zločincih v Jugoslaviji,66 na osnovi katerega je Jugoslavija od Avstrije zahtevala 58 GOLDSTEIN 2007, str. 460, 461. 59 POLIĆ 2010, str. 23. 60 POLIĆ 2008, str. 299, 309. 61 POLIĆ 2010, str. 85. 62 Ibid., str. 12, 13. 67 Berislav JANDRIĆ, Prijepori saveznika oko zahtjeva Jugoslavije za izručenjem osumnjičenih za 63 POLIĆ 2006, str. 338, 339. ratne zločine iz savezničkih izbjegličkih logora u Italiji 1945–1947; v: ČSP, let. 38, št. 2, Zagreb 64 HDA, Arhiv Helm (fond 1512), škatla 37, 476 (Gruenhut). 2006, str. 373–716, dostopno na: www.hrcak.srce.hr/file/11732. 65 HDA, Helm, fasc. 37, Pollak (Pollack). Wilhelm Polla(c)k je stanoval na Dunaju v Zieglergasse 68 HDA, Sabor, škatla 1, zakon št. 17, 16. 10. 1945; Rade PAVLOVIĆ, Partizanska gimnazija 3/1/6 v 7. Že leta 1935 je prišel v Zagreb, ker je bil v času avstrijske stanovske države (1934–1938) Zagreb, v: Zbornik partizanske gimnazije, Zagreb 2011, dostopno na: http://www.cendo.hr/ zaradi komunističnega delovanja – v odsotnosti – obsojen na zaporno kazen. Jugoslovanska Novosti.aspx?id=1145&title=zbornik-partizanske-gimnazije; Svetozar LIVADA, Partizanska policija ga je zaradi nelegalnega bivanja dvakrat na silo vrnila v Italijo, od koder je vstopil v gimnazija »Maršal Tito«, v: Stradanja i nadanja, Sombor 2013, dostopno na: www: http://jadovno. Jugoslavijo. com/arhiva/3-partizanska-gimnazija-marsal-tito-u-zagrebu.html. 66 Dušan BIBER, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941, Ljubljana 1966, str. 284; citat iz publikacije 69 POLIĆ 2008, str. 253, 254, 278, 279, 298. »Saopštenje o zločinima Austrije i Austrijanaca protiv Jugoslaviji i njenih naroda«, Beograd 1947 70 POLIĆ 2010, str. 7; MILO 2010, str. 255. (publikacija ni več dostopna). 71 POLIĆ 2008, str. 126–128. 78 79 Zdenko Levental (Zagreb–Beograd–Švica) je izbral odhod v emigracijo, ker je bil ogorčen nad tem, da so se tisti, ki so preživeli holokavst, morali boriti za svoje pravice in da za povratnike iz Auschwitza Jugoslavija ni predvidela nikakršne pomoči, kaj šele nadomestila za prestano trpljenje.74 Kot vsi komunistični režimi so tudi jugoslovanske oblasti gojile načelno, nenehno nezaupanje do vseh državljanov, posebno do tistih, ki so – iz kakršnega koli razloga – »dlje časa živeli v tujini«, zlasti v nemškem rajhu. Državna komisija je zato proces repatriacije osmislila kot »ločevanje zrnja od plev« (sovražnika ljudstva, bolje, rušitelja njihove oblasti). V primežu so se znašli tako Judje kot Nejudje. Izkušnja interniranca Rudija Supka, osvobojenega iz koncentracijskega taborišča Buchenwald, je bila taka, da je po njegovi vrnitvi iz taborišča OZNA že imela zbrano »gradivo« o njegovem življenju v taborišču in je skonstruirala obtožbo zaradi njegovega domnevnega sodelovanja s SS in gestapom v škodo drugih internirancev. Z enakimi obtožbami so bili leta 1948 privedeni pred ljubljansko vojaško sodišče nekdanji interniranci iz Dachaua.75 Po političnem prelomu Josipa Broza Tita s Stalinom (leta 1948) so bili komunisti, Judje in Nejudje ponovno podvrženi procesu diferenciacije, takrat izolaciji »informbirojevcev«. Alfred Pal, interniranec italijanskih taborišč v Kraljevici in Kamporu (Rab), je kot politični obsojenec dvakrat prestajal kazen na Golem otoku.76 Memoarska literatura govori o »zategovanju ovratnice«, naraščajoči represiji, vse Slika 17: Branko Polić občutneje navzočem policijskem nadzoru in naraščajočem razočaranju tistih, ki so se leta 1945 vrnili iz partizanov z entuziazmom in poletom: »Mnogi Judje so postali Iz spominov citiranih prič je mogoče sklepati, da je bil odnos komunistov do prepričani komunisti – le maloštevilni so komunisti tudi ostali,« je ugotovil Zeev Judov ambivalenten. Komunistična Jugoslavija je gojila globoko spoštovanje do Milo.77 Odločitev razočaranih, da gredo v Palestino/Izrael (od leta 1945 naprej), »žrtev fašizma« in »protifašističnih borcev«. Komunistična partija Jugoslavije je že je izhajala iz frustracije nad represivnim komunizmom, ki se je razvijal v smeri septembra 1941 objavila »platformo s pozivom na boj proti fašističnemu agresorju in stalinizma. Tudi novi sionizem je premaknil tiste, ki so preživeli strahote taborišč, njegovim zločinom«, v katerem je naglasila, da je tudi pregon Judov ena od kategorij kakor Tamása Bertholda (Tomislava) Schwarza: »Njegovi otroci naj nikoli ne doživijo zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, ki jih mora NOV premagati. Toda ta Davidovega ščita na prsih, naj nikoli ne spoznajo krematorijske peči /…/ Otroci duh se ni širil z vrha NOV na podrejene pripadnike, kaj šele na preproste vojake. bodo živeli brez takšnih spominov.«78 Razlog, ki ga ni treba podcenjevati: Palestina/ Dr. Pavle Gregorić, svetovalec ZAVNOH (Državni antifašistični svet narodne Izrael je bila od leta 1945 naprej ena redkih držav, v katero so se Judje tudi v povojnih osvoboditve Hrvaške, op. prev.), se je zavedal dejstva, da judovski partizani ne letih, vse do ustanovitve države Izrael, lahko vselili, čeprav s težavami in nelegalno. morejo računati na absolutno varnost in zaščito življenja v partizanskih odredih Druge države sveta so tudi pozneje – kljub spoznanjem o razsežnostih holokavsta – (ravno zato, ker so navadni vojaki imeli svoje predsodke), zato je leta 1943 izdal svoje meje za judovske migrante trdno zapirale.79 prepoved hujskanja proti Judom.72 3978-IV-Rad-1952, 19. 5. 1952. 74 Zdenko LEVENTAL, Auf glühendem Boden. Ein jüdisches Überlebensschicksal in Jugoslawien 1941–1947. Po drugi strani pa Judje, preživeli v nacističnih taboriščih, niso mogli računati Mit einer Dokumentation, Konstanz 1994, str. 140. ne na administrativno ne na socialno pomoč. Zagrebčana Richarda Glasla, ki je 75 Gradivo o dachauskih procesih hrani Arhiv Republike Slovenije. ARS, fond 1931, Republiški bil »hudo bolan povratnik iz Nemčije, skupaj s soprogo /…/ nesposoben za delo. sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije – Služba državne varnosti (SDV), fasc. 7: Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času od leta 1945 do Ima težave pri urejanju pokojnine /…/«, so pošiljali od vrat do vrat.73 Zdravnik 31. 12. 1952: http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/SDV_2014/Spisek_ 72 Ivo GOLDSTEIN, Solidarnost i pomoć Židovima u Hrvatskoj, v: Radovi – Zavod za hrvatsku obsojeni/AS_1931_1067_Obsojeni.pdf. povijest, št. 34–35–36, Zagreb 2004, str. 205–228. Priča antisemitskih izpadov partizanov je postal 76 Jutarnji list, In memoriam Alfred Pal, Zagreb, 11. 8. 2011. avstrijski Jud in begunec v Zagrebu (interniranec v Jasenovcu) Imre Rochlitz kot pripadnik 77 MILO 2010, str. 209. Osme Ličke udarne brigade. Imre ROCHLITZ, Accident of Fate: A Personal Account, 1938–1945, 78 FAJIĆ 2009, str. 83. Waterloo 2011, str. 126. 79 V obdobju 1946–1950 je Avstralija sprejela 12.000 judovskih razseljenih oseb, Argentina (v 73 HDA, Prav tako: HDA, ZKRK, Republički savjet za narodno zdravlje i socijalnu politiku – obdobju 1949–1950) 8.000, Brazilija (v obdobju 1945–1951) 2.500. V Palestino je v letih 1945– Uprava za iseljeničku službu Ministarstva socijalnog staranja NRH, fond 1115, škatla 21, št. 1948 vstopilo 120.000 judovskih razseljenih oseb, največ iz vzhodne Evrope. Čeprav si je nova 80 81 Zdenko Levental (Zagreb–Beograd–Švica) je izbral odhod v emigracijo, ker je bil ogorčen nad tem, da so se tisti, ki so preživeli holokavst, morali boriti za svoje pravice in da za povratnike iz Auschwitza Jugoslavija ni predvidela nikakršne pomoči, kaj šele nadomestila za prestano trpljenje.74 Kot vsi komunistični režimi so tudi jugoslovanske oblasti gojile načelno, nenehno nezaupanje do vseh državljanov, posebno do tistih, ki so – iz kakršnega koli razloga – »dlje časa živeli v tujini«, zlasti v nemškem rajhu. Državna komisija je zato proces repatriacije osmislila kot »ločevanje zrnja od plev« (sovražnika ljudstva, bolje, rušitelja njihove oblasti). V primežu so se znašli tako Judje kot Nejudje. Izkušnja interniranca Rudija Supka, osvobojenega iz koncentracijskega taborišča Buchenwald, je bila taka, da je po njegovi vrnitvi iz taborišča OZNA že imela zbrano »gradivo« o njegovem življenju v taborišču in je skonstruirala obtožbo zaradi njegovega domnevnega sodelovanja s SS in gestapom v škodo drugih internirancev. Z enakimi obtožbami so bili leta 1948 privedeni pred ljubljansko vojaško sodišče nekdanji interniranci iz Dachaua.75 Po političnem prelomu Josipa Broza Tita s Stalinom (leta 1948) so bili komunisti, Judje in Nejudje ponovno podvrženi procesu diferenciacije, takrat izolaciji »informbirojevcev«. Alfred Pal, interniranec italijanskih taborišč v Kraljevici in Kamporu (Rab), je kot politični obsojenec dvakrat prestajal kazen na Golem otoku.76 Memoarska literatura govori o »zategovanju ovratnice«, naraščajoči represiji, vse Slika 17: Branko Polić občutneje navzočem policijskem nadzoru in naraščajočem razočaranju tistih, ki so se leta 1945 vrnili iz partizanov z entuziazmom in poletom: »Mnogi Judje so postali Iz spominov citiranih prič je mogoče sklepati, da je bil odnos komunistov do prepričani komunisti – le maloštevilni so komunisti tudi ostali,« je ugotovil Zeev Judov ambivalenten. Komunistična Jugoslavija je gojila globoko spoštovanje do Milo.77 Odločitev razočaranih, da gredo v Palestino/Izrael (od leta 1945 naprej), »žrtev fašizma« in »protifašističnih borcev«. Komunistična partija Jugoslavije je že je izhajala iz frustracije nad represivnim komunizmom, ki se je razvijal v smeri septembra 1941 objavila »platformo s pozivom na boj proti fašističnemu agresorju in stalinizma. Tudi novi sionizem je premaknil tiste, ki so preživeli strahote taborišč, njegovim zločinom«, v katerem je naglasila, da je tudi pregon Judov ena od kategorij kakor Tamása Bertholda (Tomislava) Schwarza: »Njegovi otroci naj nikoli ne doživijo zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, ki jih mora NOV premagati. Toda ta Davidovega ščita na prsih, naj nikoli ne spoznajo krematorijske peči /…/ Otroci duh se ni širil z vrha NOV na podrejene pripadnike, kaj šele na preproste vojake. bodo živeli brez takšnih spominov.«78 Razlog, ki ga ni treba podcenjevati: Palestina/ Dr. Pavle Gregorić, svetovalec ZAVNOH (Državni antifašistični svet narodne Izrael je bila od leta 1945 naprej ena redkih držav, v katero so se Judje tudi v povojnih osvoboditve Hrvaške, op. prev.), se je zavedal dejstva, da judovski partizani ne letih, vse do ustanovitve države Izrael, lahko vselili, čeprav s težavami in nelegalno. morejo računati na absolutno varnost in zaščito življenja v partizanskih odredih Druge države sveta so tudi pozneje – kljub spoznanjem o razsežnostih holokavsta – (ravno zato, ker so navadni vojaki imeli svoje predsodke), zato je leta 1943 izdal svoje meje za judovske migrante trdno zapirale.79 prepoved hujskanja proti Judom.72 3978-IV-Rad-1952, 19. 5. 1952. 74 Zdenko LEVENTAL, Auf glühendem Boden. Ein jüdisches Überlebensschicksal in Jugoslawien 1941–1947. Po drugi strani pa Judje, preživeli v nacističnih taboriščih, niso mogli računati Mit einer Dokumentation, Konstanz 1994, str. 140. ne na administrativno ne na socialno pomoč. Zagrebčana Richarda Glasla, ki je 75 Gradivo o dachauskih procesih hrani Arhiv Republike Slovenije. ARS, fond 1931, Republiški bil »hudo bolan povratnik iz Nemčije, skupaj s soprogo /…/ nesposoben za delo. sekretariat za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije – Služba državne varnosti (SDV), fasc. 7: Spisek obsojenih oseb, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času od leta 1945 do Ima težave pri urejanju pokojnine /…/«, so pošiljali od vrat do vrat.73 Zdravnik 31. 12. 1952: http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/SDV_2014/Spisek_ 72 Ivo GOLDSTEIN, Solidarnost i pomoć Židovima u Hrvatskoj, v: Radovi – Zavod za hrvatsku obsojeni/AS_1931_1067_Obsojeni.pdf. povijest, št. 34–35–36, Zagreb 2004, str. 205–228. Priča antisemitskih izpadov partizanov je postal 76 Jutarnji list, In memoriam Alfred Pal, Zagreb, 11. 8. 2011. avstrijski Jud in begunec v Zagrebu (interniranec v Jasenovcu) Imre Rochlitz kot pripadnik 77 MILO 2010, str. 209. Osme Ličke udarne brigade. Imre ROCHLITZ, Accident of Fate: A Personal Account, 1938–1945, 78 FAJIĆ 2009, str. 83. Waterloo 2011, str. 126. 79 V obdobju 1946–1950 je Avstralija sprejela 12.000 judovskih razseljenih oseb, Argentina (v 73 HDA, Prav tako: HDA, ZKRK, Republički savjet za narodno zdravlje i socijalnu politiku – obdobju 1949–1950) 8.000, Brazilija (v obdobju 1945–1951) 2.500. V Palestino je v letih 1945– Uprava za iseljeničku službu Ministarstva socijalnog staranja NRH, fond 1115, škatla 21, št. 1948 vstopilo 120.000 judovskih razseljenih oseb, največ iz vzhodne Evrope. Čeprav si je nova 80 81 4 Repatriacija tujcev – repatriacija iz Jugoslavije v tujino Brčkem. Albina je bila junija 1947 repatriirana preko Jesenic.85 4.1 Avstrijski in nemški Judje – vrnitev v domovino Gradiščanka Anna Blau iz Rechnitza, pripadnica ene najpomembnejših predvojnih judovskih skupnosti avstrijske dežele Gradiščanske, je bila prav tako repatriirana leta Fond »Državne komisije za repatriacijo Ljudske republike Hrvaške« preseneča 1947. Anna Roemer-Blau (roj. leta 1896 na Dunaju, »lepotilka«/modistka), je od leta s podatki o tujih Judih, nekdanjih beguncih pred nacisti, ki so preživeli ustaške 1938 kot »emigrantka« živela v Dubrovniku in v taborišču Kampor. Po razpustitvi pregone na ozemlju NDH in ki niso pobegnili niti v t. i. drugo cono pod italijansko Kamporja (zaradi kapitulacije Italije 8. septembra 1943) se je vrnila v Dubrovnik; upravo niti v anektirane predele Italije.80 kako ji je uspelo preživeti nemško okupacijo Dalmacije, ni povedala. 4. maja 1945 se je zaradi repatriacije v Avstrijo z dovoljenjem dubrovniškega mestnega odbora napotila Po zlomu NDH in nacionalsocialističnega režima so se priglasili Komisiji za v Zagreb. Do narodnoosvobodilnega gibanja je imela odnos »simpatizerke«.86 repatriacijo v Zagrebu.81 Tuji Judje so v dokumentih iz tega fonda vodeni kot »žrtve fašizma«, »emigranti, ki so morali bežati pred Hitlerjevim terorjem«.82 Avtorica Akademski slikar Franz (ali Hans) Gassebner (roj. leta 1902 v Blaubeurenu jih je identificirala kot člane družin tujih judovskih beguncev, ki so trpeli v enem v Württembergu) je bil 24. januarja 1946 preko mejnega prehoda pri Mariboru od ustaških taborišč, kot žrtve deportacij »na Vzhod« ali katerih usode so ostale repatriiran v Nemčijo; preko Maribora je bil repatriiran zato, ker je bil partizan, nepojasnjene.83 zaradi česar so mu Britanci lahko prepovedali vstop v britansko okupacijsko cono.87 Ena od njih je Avstrijka Karolina Raab (rojena leta 1901 na Dunaju), ki je z Tudi za Walterja Wegnerja iz Berlina je komisija za repatriacijo v Ljubljani ocenila, mladoletnim sinom Herbertom (rojen leta 1929 na Dunaju) preživela ustaško da se ga »ne more poslati preko angleške cone, bil je v partizanski vojski od 27. 6. 1944 koncentracijsko taborišče Loborgrad pri Varaždinu, »medtem ko je njen mož Ernst do 17. 12. 1945 [sic!]«.88 Raab izkusil taborišče Jasenovac. Malo preden so interniranke iz taborišča Loborgrad avgusta 1942 deportirali v Auschwitz, je Karolini uspelo priskrbeti 'dokaz o arijskem Gradbeni inženir Johann (roj. leta 1900 na Gradiščanskem), krščeni katoličan, poreklu' in se je smela vrniti v Daruvar, kjer je od leta 1939 do 1941 živela z drugimi poročen s pokristjanjeno Judinjo Emmo (rojeno Zimsner, roj. leta 1902 na avstrijskimi in nemškimi Judi. 'Bili so podvrženi raznim nevarnostim, aretacijam itd. Gradiščanskem), je sodeloval z narodnoosvobodilnim gibanjem. Ko ga je septembra Naše življenje je bilo vedno med taboriščem in svobodo. Stvari, ki jih nismo mogli in oktobra 1944 iskal gestapo, so partizani njega, soprogo in sina Petra skrivali na skriti, so uničili ustaši, še preden smo se vrnili.' Hotela se je vrniti v Avstrijo, čeprav obrobju Splita. Konec leta 1946 so bili repatriirani preko Jesenic. ali ravno zato, ker je poleg moža izgubila še 14 bližnjih sorodnikov /…/« Oblasti v Daruvarju so ji pritrdile, »da sta bila ona in njen sin za časa okupacije dobrega Do tujih Judov, ki so bili kandidati za repatriacijo, so se jugoslovanske oblasti vedenja in pravilnega mišljenja ter da se nista pregrešila zoper interese NOB, zaradi obnašale obzirno in spoštljivo, ker so kot »antifašisti« pobegnili iz nacistične česar ni ovir za izselitev /…/ tudi na Dunaj /…/«.84 Avstrije. Spoštovanje, obzirnost in vljudnost prihajajo do izraza v priporočilih za sprejemališče oziroma za baze za repatriacijo: Ker gre za emigrante zaradi pregona, Albina Goldstein, »arijska« soproga Simona Goldsteina z Dunaja, je od leta 1940 s jim biti v vsakem primeru pri roki!89 Obzirnost do »antifašističnih emigrantov« – Simonom živela v Brčkem. Simon Goldstein je bil eden od 236 tujih Judov v Brčkem, tako vljuden ton v komunikaciji z »domačimi ljudmi« ni bil običajen, kot so izkusile ki so jih skupaj z več kot 200 domačimi Judi decembra 1941 ubili na bregu Save pri citirane priče.90 izraelska država zelo želela priseljencev, delovne sile in strokovnjakov, tako ultraortodoksni kot sionistični krogi niso odstopali od svojih kriterijev: bolniki, zlasti tisti s tuberkulozo, in ortodoksni Judje s številnimi otroki niso bili zaželeni vseljenci. Iskani so bili mladi, delovno sposobni in kvalificirani ljudje. Astrid TUMPOLD JURI , »Skim off the Cream«. Auswanderung von 85 HDA, ZKRH, škatla 5, št. 376/1947, 26. 6. 1947; ibid., škatla 3, št. 391, 14. 7. 1946. O akciji v Österreich nach Australien 1945–1978, Graz 2008, str. 28; RABINOVICI 2006, str. 99, 100. O poteh Brčkem glej: Jaša ROMANO, Jevreji Jugoslavije 1941–1945. Žrtve genocida i učesnici NOR, Beograd jugoslovanskih Judov v Palestino glej: Milan RISTOVIĆ, U potrazi za utočištem. Jugoslovenski Jevreji 1980, str. 221; Asim MUJKIĆ, Joco VOČKIĆ, Ilegalni partijski rad u Brčkom 1941–1942, v: u bekstvu od holokausta 1941–1945, Beograd 1998, str. 74, 165–168, 232. Istočna Bosna u NOB-u I., Beograd 1971, str. 832. 80 HDA, ZKRH, fond 1522, škatle 1–14 i, »Očevidnik repatriranih osoba« (5 knjig). 86 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 229/1946. 81 HDA, škatla 3, št. 554/1947. 87 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 866, 24. 1. 1946. 82 HDA, škatla 2, št. 841, 27. 12. 1945; ibid., št. 77, 14. 2. 1946. 88 HDA, ZKRH, škatla 3, št. 538, 7. 12. 1946. 83 Anna Maria GRUENFELDER, Von der Shoa eingeholt. Auslaendische juedische Fluechtlinge in Jugoslawien 89 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 785, 8. 12. 1945. Maria Kaltenbrunner, Priporočilo sprejemališča Bazi 1933/1938–1945, Wien 2013 (priloga 15 popisov). za repatriacijo na Jesenicah, 8. 2. 1945. 84 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 2, 57-1945, 4. 4. 1946. 90 MILO 2010, str. 248; GOLDSTEIN 2007, str. 446; POLIĆ 2010, str. 7. 82 83 4 Repatriacija tujcev – repatriacija iz Jugoslavije v tujino Brčkem. Albina je bila junija 1947 repatriirana preko Jesenic.85 4.1 Avstrijski in nemški Judje – vrnitev v domovino Gradiščanka Anna Blau iz Rechnitza, pripadnica ene najpomembnejših predvojnih judovskih skupnosti avstrijske dežele Gradiščanske, je bila prav tako repatriirana leta Fond »Državne komisije za repatriacijo Ljudske republike Hrvaške« preseneča 1947. Anna Roemer-Blau (roj. leta 1896 na Dunaju, »lepotilka«/modistka), je od leta s podatki o tujih Judih, nekdanjih beguncih pred nacisti, ki so preživeli ustaške 1938 kot »emigrantka« živela v Dubrovniku in v taborišču Kampor. Po razpustitvi pregone na ozemlju NDH in ki niso pobegnili niti v t. i. drugo cono pod italijansko Kamporja (zaradi kapitulacije Italije 8. septembra 1943) se je vrnila v Dubrovnik; upravo niti v anektirane predele Italije.80 kako ji je uspelo preživeti nemško okupacijo Dalmacije, ni povedala. 4. maja 1945 se je zaradi repatriacije v Avstrijo z dovoljenjem dubrovniškega mestnega odbora napotila Po zlomu NDH in nacionalsocialističnega režima so se priglasili Komisiji za v Zagreb. Do narodnoosvobodilnega gibanja je imela odnos »simpatizerke«.86 repatriacijo v Zagrebu.81 Tuji Judje so v dokumentih iz tega fonda vodeni kot »žrtve fašizma«, »emigranti, ki so morali bežati pred Hitlerjevim terorjem«.82 Avtorica Akademski slikar Franz (ali Hans) Gassebner (roj. leta 1902 v Blaubeurenu jih je identificirala kot člane družin tujih judovskih beguncev, ki so trpeli v enem v Württembergu) je bil 24. januarja 1946 preko mejnega prehoda pri Mariboru od ustaških taborišč, kot žrtve deportacij »na Vzhod« ali katerih usode so ostale repatriiran v Nemčijo; preko Maribora je bil repatriiran zato, ker je bil partizan, nepojasnjene.83 zaradi česar so mu Britanci lahko prepovedali vstop v britansko okupacijsko cono.87 Ena od njih je Avstrijka Karolina Raab (rojena leta 1901 na Dunaju), ki je z Tudi za Walterja Wegnerja iz Berlina je komisija za repatriacijo v Ljubljani ocenila, mladoletnim sinom Herbertom (rojen leta 1929 na Dunaju) preživela ustaško da se ga »ne more poslati preko angleške cone, bil je v partizanski vojski od 27. 6. 1944 koncentracijsko taborišče Loborgrad pri Varaždinu, »medtem ko je njen mož Ernst do 17. 12. 1945 [sic!]«.88 Raab izkusil taborišče Jasenovac. Malo preden so interniranke iz taborišča Loborgrad avgusta 1942 deportirali v Auschwitz, je Karolini uspelo priskrbeti 'dokaz o arijskem Gradbeni inženir Johann (roj. leta 1900 na Gradiščanskem), krščeni katoličan, poreklu' in se je smela vrniti v Daruvar, kjer je od leta 1939 do 1941 živela z drugimi poročen s pokristjanjeno Judinjo Emmo (rojeno Zimsner, roj. leta 1902 na avstrijskimi in nemškimi Judi. 'Bili so podvrženi raznim nevarnostim, aretacijam itd. Gradiščanskem), je sodeloval z narodnoosvobodilnim gibanjem. Ko ga je septembra Naše življenje je bilo vedno med taboriščem in svobodo. Stvari, ki jih nismo mogli in oktobra 1944 iskal gestapo, so partizani njega, soprogo in sina Petra skrivali na skriti, so uničili ustaši, še preden smo se vrnili.' Hotela se je vrniti v Avstrijo, čeprav obrobju Splita. Konec leta 1946 so bili repatriirani preko Jesenic. ali ravno zato, ker je poleg moža izgubila še 14 bližnjih sorodnikov /…/« Oblasti v Daruvarju so ji pritrdile, »da sta bila ona in njen sin za časa okupacije dobrega Do tujih Judov, ki so bili kandidati za repatriacijo, so se jugoslovanske oblasti vedenja in pravilnega mišljenja ter da se nista pregrešila zoper interese NOB, zaradi obnašale obzirno in spoštljivo, ker so kot »antifašisti« pobegnili iz nacistične česar ni ovir za izselitev /…/ tudi na Dunaj /…/«.84 Avstrije. Spoštovanje, obzirnost in vljudnost prihajajo do izraza v priporočilih za sprejemališče oziroma za baze za repatriacijo: Ker gre za emigrante zaradi pregona, Albina Goldstein, »arijska« soproga Simona Goldsteina z Dunaja, je od leta 1940 s jim biti v vsakem primeru pri roki!89 Obzirnost do »antifašističnih emigrantov« – Simonom živela v Brčkem. Simon Goldstein je bil eden od 236 tujih Judov v Brčkem, tako vljuden ton v komunikaciji z »domačimi ljudmi« ni bil običajen, kot so izkusile ki so jih skupaj z več kot 200 domačimi Judi decembra 1941 ubili na bregu Save pri citirane priče.90 izraelska država zelo želela priseljencev, delovne sile in strokovnjakov, tako ultraortodoksni kot sionistični krogi niso odstopali od svojih kriterijev: bolniki, zlasti tisti s tuberkulozo, in ortodoksni Judje s številnimi otroki niso bili zaželeni vseljenci. Iskani so bili mladi, delovno sposobni in kvalificirani ljudje. Astrid TUMPOLD JURI , »Skim off the Cream«. Auswanderung von 85 HDA, ZKRH, škatla 5, št. 376/1947, 26. 6. 1947; ibid., škatla 3, št. 391, 14. 7. 1946. O akciji v Österreich nach Australien 1945–1978, Graz 2008, str. 28; RABINOVICI 2006, str. 99, 100. O poteh Brčkem glej: Jaša ROMANO, Jevreji Jugoslavije 1941–1945. Žrtve genocida i učesnici NOR, Beograd jugoslovanskih Judov v Palestino glej: Milan RISTOVIĆ, U potrazi za utočištem. Jugoslovenski Jevreji 1980, str. 221; Asim MUJKIĆ, Joco VOČKIĆ, Ilegalni partijski rad u Brčkom 1941–1942, v: u bekstvu od holokausta 1941–1945, Beograd 1998, str. 74, 165–168, 232. Istočna Bosna u NOB-u I., Beograd 1971, str. 832. 80 HDA, ZKRH, fond 1522, škatle 1–14 i, »Očevidnik repatriranih osoba« (5 knjig). 86 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 229/1946. 81 HDA, škatla 3, št. 554/1947. 87 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 866, 24. 1. 1946. 82 HDA, škatla 2, št. 841, 27. 12. 1945; ibid., št. 77, 14. 2. 1946. 88 HDA, ZKRH, škatla 3, št. 538, 7. 12. 1946. 83 Anna Maria GRUENFELDER, Von der Shoa eingeholt. Auslaendische juedische Fluechtlinge in Jugoslawien 89 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 785, 8. 12. 1945. Maria Kaltenbrunner, Priporočilo sprejemališča Bazi 1933/1938–1945, Wien 2013 (priloga 15 popisov). za repatriacijo na Jesenicah, 8. 2. 1945. 84 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 2, 57-1945, 4. 4. 1946. 90 MILO 2010, str. 248; GOLDSTEIN 2007, str. 446; POLIĆ 2010, str. 7. 82 83 4.2 Jugoslavija – pomoč pri nasilni repatriaciji: tranzit judovskih emigrantov Dokumenti, povezani s poljskimi transporti,98 govorijo o sodelovanju poljsko-judovske organizacije za izseljevanje poljskih Judov Brichah ( Bricha, Briha); Zahodni zavezniki so repatriacijo razseljenih oseb izvajali na osnovi svobodne organizacija je bila ustanovljena še pred drugo svetovno vojno, njen cilj pa mladim odločitve potencialnih repatriirancev – kar je bilo v povojni pravni kulturi pravna Judom organizirati pobeg s Poljske v Palestino.99 Poljski Judje so najprej bežali v pridobitev, posledica deportacij in (nasilnega) preseljevanja, izseljevanja, programov zavezniška taborišča za razseljene osebe, od tam pa so se izseljevali v Palestino. Da bi »etničnega čiščenja«.91 Predstavniki ZSSR, Poljske, Ukrajine in Belorusije so v se izognili britanskim okupacijskim conam v Nemčiji in Avstriji, so se na mukotrpno Združenih narodih ostro nasprotovali načelu prostovoljnosti in brezkompromisno pot odpravili čez Alpe v Italijo.100 zahtevali obvezno vračanje njihovih državljanov. Jugoslavija se je v ZN zavzemala za obvezno repatriacijo jugoslovanskih državljanov, osumljenih vojnih zločinov, in za V Italiji je britanska okupacijska oblast strogo nadzorovala poti do jadranskih izročitev tujih državljanov, ki so bili pripadniki okupatorskih vojsk.92 pristanišč in država je dopuščala britanski pritisk, da bi preprečili odhod Judov iz italijanskih pristanišč. Zaradi lastnega gospodarstva, uničenega v vojni, Italija ni Skozi Zagreb in Jugoslavijo so v teh letih vozili transporti repatriirancev na mogla vzdrževati judovskih zatočišč v pristaniščih, prav tako ne tistih v notranjosti. Madžarsko, v Romunijo in Sovjetsko zvezo. Vse transporte so spremljali oboroženi Enako kot Britanci so pritisnile tudi francoske okupacijske oblasti v Avstriji in častniki sovjetske tajne službe in tajnih služb omenjenih držav. Na poti skozi Nemčiji in prebežniki se niso več mogli vrniti niti v nemška taborišča, tako da je Italija Jugoslavijo so se jim pridružili častniki Udbe. Veliko potnikov teh transportov je prebežnike takoj po vstopu v državo »preusmerila« proti Jugoslaviji.101 Transporte imelo prepoznavne judovske priimke. Madžarski transporti so v Jugoslavijo prišli iz judovskih beguncev, ki so v Jugoslavijo prihajali skozi sovjetsko okupacijsko cono Italije.93 Kakor je razvidno iz kratkih biografij, dodanih posameznim transportnim v Avstriji oziroma iz smeri Madžarske, je Jugoslavija kot »vroč krompir« čim prej popisom, so nemški okupator in puščičarji madžarske potnike leta 1944 pregnali usmerila proti italijanski meji.102 ali deportirali iz svoje države, druge pa odvedli iz madžarskih zaporov v Sopronu, Sombotelu in Kermendinu na prisilno delo.94 Nekateri so kot prisilni delavci ostali Iz teh transportov je bilo več poskusov pobega: poljski emigrant Hajm (Chaim) na Madžarskem, dokler jih niso odpeljali v uničevalna taborišča.95 Protovin Điula Feld (rojen leta 1924 v Źesùvu na Poljskem), je 17. marca 1946 s transportom prispel (roj. leta 1910) je bil na Madžarskem rekrutiran v »Judovski bataljon« in poslan na iz Italije, štab za repatriacijo v Ljubljani pa ga je napotil v Sprejemno postajo v Zagreb rusko bojišče. Januarja 1945 mu je uspelo dezertirati in prispeti v Italijo; tam je zaradi repatriacije na Poljsko. Takrat je bilo že znano, da je pred prejšnjo registracijo iskal soprogo Julijano (roj. leta 1919). Julijano so leta 1944 odpeljali v Auschwitz, v Zagrebu pobegnil, zato so ga poslali k Ozni za Hrvaško. Ni slutil, da ga spremlja po osvoboditvi Auschwitza pa je prišla v (nekdanjo ameriško) bolnišnico UNRRA Ozna. Kljub temu so ga dodelili k transportu, ki je 18. marca 1946 potoval skozi v Milanu in tja je ameriška okupacijska oblast v Nemčiji napotila tudi Điulo. Par Beograd.103 Ko se je ponovno pojavil in ko je poveljstvo sprejemališča ugotovilo, so repatriirali iz Subotice.96 Nekateri transportni popisi govorijo o »Palestincih« iz da je bil enkrat že registriran, so ga predali Ozni za Hrvaško.104 Njegovo ime so vzhodnoevropskih držav: 26. januarja 1946 je s Češkoslovaške prispel »kontingent naknadno dodali popisu 12 oseb (vseh z judovskimi priimki), Poljakov, predvidenih nekdanjih internirancev nacističnih koncentracijskih taborišč«.97 za registriranje (naknadni vpis zato, ker je bil s pisalnim strojem vpisan na kopijo popisa).105 91 Konvencija i Protokol o statusu izbjeglica (28. 7. 1951), UNHCR, dostopno na: http://www.refworld. org/cgi-bin/texis/vtx/rwmain/opendocpdf.pdf?reldoc=y&docid=47135f802. Ari Joskowitz opominja na pravilo IRO o ravnanju z begunci, ki bi ga danes lahko uporabili kot vzorec za 98 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 176, 18. 3. 1946, in škatla 3, št. 24/1946, 22. 5. 1946. reševanje problemov z novimi begunci, vendar mnogi uradniki pri tem žal izkazujejo pomanjkanje 99 Stanisław KRAJEWSKI, History of Polish Jews, Postwar Years, from 1944 to the Present, v: senzibilnosti; gl. Ari JOSKOWITZ, Es braucht eine neue Fluechtlingsorganisation, v: Der Barbara KIRSHENBLATT-GIMBLETT, Antony POLONSKY (ur.), Polin. 1000 Year History of Standard, Wien, 11. 8. 2015. Polish Jews, Museum of the History of Polish Jews, Warsaw 2014, str. 351–401. 92 JANDRIĆ 2006. 100 Harald WAITZBAUER, Über die Berge – dem Gelobten Land entgegen. Die »Judenflucht« über den 93 Repatriacijski popisi HDA, ZKRH/1522, škatla 4, št. 348/47 in št. 353/47, 14. 6. 1947. Krimmler Tauern vor 60 Jahren als Teil des grossen jüdischen Exodus aus Osteuropa nach Palästina, dostopno 94 HDA, ZKRZ, fasc. 356, dok. 25258, Elaborat »Madžari i Nijemci u raznim logorima, masovne na: www.alpinepeacecrossing.org/o/103.pdf. deportacije, mučenje, prisilni rad i ubojstva« (naslov »Madžari i Nijemci« se nanaša na madžarske 101 Maria Gabriela ENARDU, La' aliyah bet nella politica estera italiana 1945–1948. Atti del IV in nemške odgovorne, katerih izročitev je Jugoslavija zahtevala od njihovih držav). Prav tako: convegno 1993, v: Italia judaica, Roma 1993, str. 521; RABINOVICI 2006, str. 117, 118. HDA, ZKRK, Z-2978, ZM 22/45, fasc. 56. 102 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 870, 871, 880, vse od 26. 1. 1946. Kontingent nekdanjih internirancev 95 HDA, ZKRK, škatla 56, Z-2978; Z-2982, škatli 60 in 61: Izjava nekdanjega prisilnega delavca nacističnih taborišč s Češkoslovaške, ki je 26. 1. 1946 prispel v Zagreb. odvetnika dr. Wolfa Stjepana iz taborišča Kiseg, str. 3. V: Z-2978, škatla 56. 103 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 174/46, 17. 3. 1946, in št. 176, 18. 3. 1946. 96 HDA, ZKRH, škatla 4, št. 348/47. 104 Ibid., št. 174, 17. 3. 1946. 97 Ibid., škatla 2, št. 870, 871, 880, vse do 26. 1. 1946. 105 Ibid., št. 176, 18. 3. 1946, in škatla 3, št. 24/1946, 22. 5. 1946. 84 85 4.2 Jugoslavija – pomoč pri nasilni repatriaciji: tranzit judovskih emigrantov Dokumenti, povezani s poljskimi transporti,98 govorijo o sodelovanju poljsko-judovske organizacije za izseljevanje poljskih Judov Brichah ( Bricha, Briha); Zahodni zavezniki so repatriacijo razseljenih oseb izvajali na osnovi svobodne organizacija je bila ustanovljena še pred drugo svetovno vojno, njen cilj pa mladim odločitve potencialnih repatriirancev – kar je bilo v povojni pravni kulturi pravna Judom organizirati pobeg s Poljske v Palestino.99 Poljski Judje so najprej bežali v pridobitev, posledica deportacij in (nasilnega) preseljevanja, izseljevanja, programov zavezniška taborišča za razseljene osebe, od tam pa so se izseljevali v Palestino. Da bi »etničnega čiščenja«.91 Predstavniki ZSSR, Poljske, Ukrajine in Belorusije so v se izognili britanskim okupacijskim conam v Nemčiji in Avstriji, so se na mukotrpno Združenih narodih ostro nasprotovali načelu prostovoljnosti in brezkompromisno pot odpravili čez Alpe v Italijo.100 zahtevali obvezno vračanje njihovih državljanov. Jugoslavija se je v ZN zavzemala za obvezno repatriacijo jugoslovanskih državljanov, osumljenih vojnih zločinov, in za V Italiji je britanska okupacijska oblast strogo nadzorovala poti do jadranskih izročitev tujih državljanov, ki so bili pripadniki okupatorskih vojsk.92 pristanišč in država je dopuščala britanski pritisk, da bi preprečili odhod Judov iz italijanskih pristanišč. Zaradi lastnega gospodarstva, uničenega v vojni, Italija ni Skozi Zagreb in Jugoslavijo so v teh letih vozili transporti repatriirancev na mogla vzdrževati judovskih zatočišč v pristaniščih, prav tako ne tistih v notranjosti. Madžarsko, v Romunijo in Sovjetsko zvezo. Vse transporte so spremljali oboroženi Enako kot Britanci so pritisnile tudi francoske okupacijske oblasti v Avstriji in častniki sovjetske tajne službe in tajnih služb omenjenih držav. Na poti skozi Nemčiji in prebežniki se niso več mogli vrniti niti v nemška taborišča, tako da je Italija Jugoslavijo so se jim pridružili častniki Udbe. Veliko potnikov teh transportov je prebežnike takoj po vstopu v državo »preusmerila« proti Jugoslaviji.101 Transporte imelo prepoznavne judovske priimke. Madžarski transporti so v Jugoslavijo prišli iz judovskih beguncev, ki so v Jugoslavijo prihajali skozi sovjetsko okupacijsko cono Italije.93 Kakor je razvidno iz kratkih biografij, dodanih posameznim transportnim v Avstriji oziroma iz smeri Madžarske, je Jugoslavija kot »vroč krompir« čim prej popisom, so nemški okupator in puščičarji madžarske potnike leta 1944 pregnali usmerila proti italijanski meji.102 ali deportirali iz svoje države, druge pa odvedli iz madžarskih zaporov v Sopronu, Sombotelu in Kermendinu na prisilno delo.94 Nekateri so kot prisilni delavci ostali Iz teh transportov je bilo več poskusov pobega: poljski emigrant Hajm (Chaim) na Madžarskem, dokler jih niso odpeljali v uničevalna taborišča.95 Protovin Điula Feld (rojen leta 1924 v Źesùvu na Poljskem), je 17. marca 1946 s transportom prispel (roj. leta 1910) je bil na Madžarskem rekrutiran v »Judovski bataljon« in poslan na iz Italije, štab za repatriacijo v Ljubljani pa ga je napotil v Sprejemno postajo v Zagreb rusko bojišče. Januarja 1945 mu je uspelo dezertirati in prispeti v Italijo; tam je zaradi repatriacije na Poljsko. Takrat je bilo že znano, da je pred prejšnjo registracijo iskal soprogo Julijano (roj. leta 1919). Julijano so leta 1944 odpeljali v Auschwitz, v Zagrebu pobegnil, zato so ga poslali k Ozni za Hrvaško. Ni slutil, da ga spremlja po osvoboditvi Auschwitza pa je prišla v (nekdanjo ameriško) bolnišnico UNRRA Ozna. Kljub temu so ga dodelili k transportu, ki je 18. marca 1946 potoval skozi v Milanu in tja je ameriška okupacijska oblast v Nemčiji napotila tudi Điulo. Par Beograd.103 Ko se je ponovno pojavil in ko je poveljstvo sprejemališča ugotovilo, so repatriirali iz Subotice.96 Nekateri transportni popisi govorijo o »Palestincih« iz da je bil enkrat že registriran, so ga predali Ozni za Hrvaško.104 Njegovo ime so vzhodnoevropskih držav: 26. januarja 1946 je s Češkoslovaške prispel »kontingent naknadno dodali popisu 12 oseb (vseh z judovskimi priimki), Poljakov, predvidenih nekdanjih internirancev nacističnih koncentracijskih taborišč«.97 za registriranje (naknadni vpis zato, ker je bil s pisalnim strojem vpisan na kopijo popisa).105 91 Konvencija i Protokol o statusu izbjeglica (28. 7. 1951), UNHCR, dostopno na: http://www.refworld. org/cgi-bin/texis/vtx/rwmain/opendocpdf.pdf?reldoc=y&docid=47135f802. Ari Joskowitz opominja na pravilo IRO o ravnanju z begunci, ki bi ga danes lahko uporabili kot vzorec za 98 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 176, 18. 3. 1946, in škatla 3, št. 24/1946, 22. 5. 1946. reševanje problemov z novimi begunci, vendar mnogi uradniki pri tem žal izkazujejo pomanjkanje 99 Stanisław KRAJEWSKI, History of Polish Jews, Postwar Years, from 1944 to the Present, v: senzibilnosti; gl. Ari JOSKOWITZ, Es braucht eine neue Fluechtlingsorganisation, v: Der Barbara KIRSHENBLATT-GIMBLETT, Antony POLONSKY (ur.), Polin. 1000 Year History of Standard, Wien, 11. 8. 2015. Polish Jews, Museum of the History of Polish Jews, Warsaw 2014, str. 351–401. 92 JANDRIĆ 2006. 100 Harald WAITZBAUER, Über die Berge – dem Gelobten Land entgegen. Die »Judenflucht« über den 93 Repatriacijski popisi HDA, ZKRH/1522, škatla 4, št. 348/47 in št. 353/47, 14. 6. 1947. Krimmler Tauern vor 60 Jahren als Teil des grossen jüdischen Exodus aus Osteuropa nach Palästina, dostopno 94 HDA, ZKRZ, fasc. 356, dok. 25258, Elaborat »Madžari i Nijemci u raznim logorima, masovne na: www.alpinepeacecrossing.org/o/103.pdf. deportacije, mučenje, prisilni rad i ubojstva« (naslov »Madžari i Nijemci« se nanaša na madžarske 101 Maria Gabriela ENARDU, La' aliyah bet nella politica estera italiana 1945–1948. Atti del IV in nemške odgovorne, katerih izročitev je Jugoslavija zahtevala od njihovih držav). Prav tako: convegno 1993, v: Italia judaica, Roma 1993, str. 521; RABINOVICI 2006, str. 117, 118. HDA, ZKRK, Z-2978, ZM 22/45, fasc. 56. 102 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 870, 871, 880, vse od 26. 1. 1946. Kontingent nekdanjih internirancev 95 HDA, ZKRK, škatla 56, Z-2978; Z-2982, škatli 60 in 61: Izjava nekdanjega prisilnega delavca nacističnih taborišč s Češkoslovaške, ki je 26. 1. 1946 prispel v Zagreb. odvetnika dr. Wolfa Stjepana iz taborišča Kiseg, str. 3. V: Z-2978, škatla 56. 103 HDA, ZKRH, škatla 2, št. 174/46, 17. 3. 1946, in št. 176, 18. 3. 1946. 96 HDA, ZKRH, škatla 4, št. 348/47. 104 Ibid., št. 174, 17. 3. 1946. 97 Ibid., škatla 2, št. 870, 871, 880, vse do 26. 1. 1946. 105 Ibid., št. 176, 18. 3. 1946, in škatla 3, št. 24/1946, 22. 5. 1946. 84 85 Zagrebško sprejemališče je leta 1946 registriralo več transportov »Palestincev«, s 5 Sklep: nepopoln proces katerimi je bilo v Italijo odposlanih približno 1.700 vzhodnoevropskih Judov.106 Potovali so iz Zagreba proti Divači107 ter iz Ljubljane proti Trstu.108 Jugoslavija je repatriacijo svojih žrtev vojne iz tujine izvajala selektivno in si pri tem pridrževala pravico slediti svojemu – neizrečenemu, toda prepoznavnemu – interesu Na poti skozi Jugoslavijo je bilo prebežnike treba sprejeti tudi v bazah za ustaviti »nezaželene elemente« – sovražnike ljudstva, tj. sovražnike komunističnega repatriacijo oziroma v sprejemališčih – zaradi registracije in obveznih pogovorov. reda. Tudi jugoslovanske Jude je Državna komisija za repatriacijo podrejala političnim Zagrebško sprejemališče se je pokazalo kot neustrezno za takšne kontingente ljudi, interesom. Ne glede na holokavst in na kolektivni pregon Judov in ne glede na ki jih prostorsko niso mogli namestiti v razpoložljive barake. Ko je bil nekega travme preživelih zaradi tega so ti pri »čiščenju« nastradali. Po drugi strani pa se je dne najavljen transport 600 Judov »Palestincev«, je Jugoslovanska armada morala Jugoslavija trudila repatriirati tudi Jude, omogočala jim je vrnitev v njihovo okolje in odstopiti svoje barake na zagrebškem Zelengaju – pet povsem solidnih poslopij in njihov prejšnji življenjski slog, prispevala je k uspešni integraciji – posameznih Judov. eno poljsko kuhinjo.109 Uradnih dokumentov o nadaljevanju poti teh prebežnikov Toda Jugoslavija ni izkazovala pietete in potrebne uvidevnosti do specifičnih pogojev v hrvaškem državnem arhivu ni, prav tako jih ni niti v Splitu niti na Reki (ker je pri pregonu Judov, do njihovega trpljenja in travm preživelih. Judje v jugoslovanski Wehrmacht 3. maja 1945 pristanišče in pristaniške naprave uničil, so morali kot družbi od leta 1945 dalje niso živeli kot Judje, čeprav je bila nekaterim priznana začasno potniško pristanišče uporabljati Bakar).110 zasluga za prispevek k zmagi osvobodilne vojske. Toda ta prispevek jih ni zaščitil pred posledicami skoraj paranoičnega strahu (lastnega vsem komunističnim režimom) in Jugoslavija je diplomatsko obšla neposredno dovoljenje za tranzit transportov Alije lova na (namišljene) sovražnike. Na Golem otoku in v dachauskih procesih so trpeli Bet čez svoje ozemlje, s tem ko je dopuščala tranzitna potovanja v »prekomorske tudi jugoslovanski Judje. V jugoslovanski družbi so Judje ostali razseljene osebe, pa dežele«. Komisija za repatriacijo se je opazno trudila »predati vroč krompir nekomu če so se od leta 1945 dalje še tako uspešno reintegrirali vanjo. drugemu«, v tem primeru Italiji, toda prehodi jugoslovanske meje pri Divači v Italiji niso bili vedno uspešni; vlake, ki so se vrnili v Jugoslavijo, so poslali proti Toda Jugoslavija je vseeno prispevala k evakuaciji vzhodnoevropskih Judov pred Madžarski.111 novimi antisemitskimi izgredi, čeprav so množični tranziti čez jugoslovansko ozemlje ogrožali jugoslovanski zunanjepolitični interes »igrati na vse strani«, tj. vzdrževati dobre odnose tako s Sovjetsko zvezo kot z Zahodom. Na neki način je Jugoslavija vendarle igrala tudi malo »makiavelistično« vlogo »s pošiljanjem vročega 106 Ibid., št. 65, 69, 72, 74, 78, 81, 85, 88, 90, 93, 105. krompirja čim-prej-tem-bolje« prek meje, v prav tako od vojne poškodovano Italijo. 107 Ibid., škatla 4, št. 110/47, 7. 3. 1947. 108 Ibid., škatla 3, št. 262 (19. 4. 1946), 267 (20. 4. 1946), 270 (22. 4. 1946), 282 (28. 4. 1946), 283 in Navsezadnje je Jugoslavija z repatriacijo jugoslovanskih državljanov, posebno 287 (30. 4. 1946), 294 (3. 5. 1946), 295 (4. 5. 1946), 308 (14. 5. 1946) 309 (13. 4. 1946), 323 in 324 pa s pomočjo avstrijskim in nemškim Judom pri vračanju v njihovo domovino (v (22. 5. 1946), 365 (18. 6. 1946). katero so se gotovo vrnili v pričakovanju, da bodo dobili zadoščenje v smislu vrnitve 109 HDA, ZKRH, škatla 3, št. 330 – Obavijest Zemaljskoj komisiji za repatrijaciju iz Prihvatilišta u Zagrebu u ime Komande pozadine II. Jugoslavenske Armije, 25. 5. 1946. premoženja, a so bili kmalu popolnoma razočarani), »opravila« izpit iz humanosti in 110 Državni arhiv v Reki (HR-DARI), Uprava pomorske oblasti Sjeverni Jadran 1948–1949, sin. pravičnosti. 8.249; Pomorsko poglavarstvo Sušak 1945–1952, sin. 8250; ign. 8.229 (A.5.3), Lučka kapetanija Rijeka 1945–1968, Lučka kapetanija Bakar – Očevidnik 1945/1946. Mladenka Ivanković je opozorila na to, da so organizatorji Alije Bet pristanišče Bakar za vkrcanje prebežnikov uporabljali zato, ker so se hoteli izogniti bližnjemu britanskemu konzulatu (takrat v Splitu) in drugim uradnim predstavništvom Velike Britanije. IVANKOVIĆ 2009, str. 303. 111 Sedem generalov izraelskega glavnega štaba je bilo po rodu Avstrijcev, dva sta imela tesne stike z Jugoslavijo. Ari RATH, Von Wien nach Palaestina. Ein ruhmreiches, unbeachtetes Epos, v: Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG (ur.), Flucht in die Freiheit, Wien 2006, str. 155–190. Namestnik poveljnika glavnega štaba izraelske vojske Chaim Bar-Levi je bil rojen leta 1924 na Dunaju kot Heini Brozlawsky. Družina se je leta 1929 iz poslovnih razlogov preselila v Zagreb. Leta 1939 je takrat 15-letni Heini odšel kot sionist v Palestino. Pridružil se je Hagani in si pridobil vojaško izobrazbo. Kot mlad častnik je sodeloval v drznih vojaških operacijah proti Britancem za rešitev nelegalnih priseljencev, preživelih internirancev iz koncentracijskih taborišč. Do oktobrske vojne leta 1973 je vodil ministrstvo za trgovino in industrijo. Takrat sta ga Golda Meir in Moše Dajan poklicala nazaj v vojsko. S svojim prijateljem, poveljnikom glavnega štaba Davidom (»Dadom«) Elazarjem, po rodu iz Sarajeva, je komuniciral v srbskem jeziku. Štabni poveljnik David (»Dado«) je deloval na Golanski planoti in na Sinaju. Ibid., str. 157–159. 86 87 Zagrebško sprejemališče je leta 1946 registriralo več transportov »Palestincev«, s 5 Sklep: nepopoln proces katerimi je bilo v Italijo odposlanih približno 1.700 vzhodnoevropskih Judov.106 Potovali so iz Zagreba proti Divači107 ter iz Ljubljane proti Trstu.108 Jugoslavija je repatriacijo svojih žrtev vojne iz tujine izvajala selektivno in si pri tem pridrževala pravico slediti svojemu – neizrečenemu, toda prepoznavnemu – interesu Na poti skozi Jugoslavijo je bilo prebežnike treba sprejeti tudi v bazah za ustaviti »nezaželene elemente« – sovražnike ljudstva, tj. sovražnike komunističnega repatriacijo oziroma v sprejemališčih – zaradi registracije in obveznih pogovorov. reda. Tudi jugoslovanske Jude je Državna komisija za repatriacijo podrejala političnim Zagrebško sprejemališče se je pokazalo kot neustrezno za takšne kontingente ljudi, interesom. Ne glede na holokavst in na kolektivni pregon Judov in ne glede na ki jih prostorsko niso mogli namestiti v razpoložljive barake. Ko je bil nekega travme preživelih zaradi tega so ti pri »čiščenju« nastradali. Po drugi strani pa se je dne najavljen transport 600 Judov »Palestincev«, je Jugoslovanska armada morala Jugoslavija trudila repatriirati tudi Jude, omogočala jim je vrnitev v njihovo okolje in odstopiti svoje barake na zagrebškem Zelengaju – pet povsem solidnih poslopij in njihov prejšnji življenjski slog, prispevala je k uspešni integraciji – posameznih Judov. eno poljsko kuhinjo.109 Uradnih dokumentov o nadaljevanju poti teh prebežnikov Toda Jugoslavija ni izkazovala pietete in potrebne uvidevnosti do specifičnih pogojev v hrvaškem državnem arhivu ni, prav tako jih ni niti v Splitu niti na Reki (ker je pri pregonu Judov, do njihovega trpljenja in travm preživelih. Judje v jugoslovanski Wehrmacht 3. maja 1945 pristanišče in pristaniške naprave uničil, so morali kot družbi od leta 1945 dalje niso živeli kot Judje, čeprav je bila nekaterim priznana začasno potniško pristanišče uporabljati Bakar).110 zasluga za prispevek k zmagi osvobodilne vojske. Toda ta prispevek jih ni zaščitil pred posledicami skoraj paranoičnega strahu (lastnega vsem komunističnim režimom) in Jugoslavija je diplomatsko obšla neposredno dovoljenje za tranzit transportov Alije lova na (namišljene) sovražnike. Na Golem otoku in v dachauskih procesih so trpeli Bet čez svoje ozemlje, s tem ko je dopuščala tranzitna potovanja v »prekomorske tudi jugoslovanski Judje. V jugoslovanski družbi so Judje ostali razseljene osebe, pa dežele«. Komisija za repatriacijo se je opazno trudila »predati vroč krompir nekomu če so se od leta 1945 dalje še tako uspešno reintegrirali vanjo. drugemu«, v tem primeru Italiji, toda prehodi jugoslovanske meje pri Divači v Italiji niso bili vedno uspešni; vlake, ki so se vrnili v Jugoslavijo, so poslali proti Toda Jugoslavija je vseeno prispevala k evakuaciji vzhodnoevropskih Judov pred Madžarski.111 novimi antisemitskimi izgredi, čeprav so množični tranziti čez jugoslovansko ozemlje ogrožali jugoslovanski zunanjepolitični interes »igrati na vse strani«, tj. vzdrževati dobre odnose tako s Sovjetsko zvezo kot z Zahodom. Na neki način je Jugoslavija vendarle igrala tudi malo »makiavelistično« vlogo »s pošiljanjem vročega 106 Ibid., št. 65, 69, 72, 74, 78, 81, 85, 88, 90, 93, 105. krompirja čim-prej-tem-bolje« prek meje, v prav tako od vojne poškodovano Italijo. 107 Ibid., škatla 4, št. 110/47, 7. 3. 1947. 108 Ibid., škatla 3, št. 262 (19. 4. 1946), 267 (20. 4. 1946), 270 (22. 4. 1946), 282 (28. 4. 1946), 283 in Navsezadnje je Jugoslavija z repatriacijo jugoslovanskih državljanov, posebno 287 (30. 4. 1946), 294 (3. 5. 1946), 295 (4. 5. 1946), 308 (14. 5. 1946) 309 (13. 4. 1946), 323 in 324 pa s pomočjo avstrijskim in nemškim Judom pri vračanju v njihovo domovino (v (22. 5. 1946), 365 (18. 6. 1946). katero so se gotovo vrnili v pričakovanju, da bodo dobili zadoščenje v smislu vrnitve 109 HDA, ZKRH, škatla 3, št. 330 – Obavijest Zemaljskoj komisiji za repatrijaciju iz Prihvatilišta u Zagrebu u ime Komande pozadine II. Jugoslavenske Armije, 25. 5. 1946. premoženja, a so bili kmalu popolnoma razočarani), »opravila« izpit iz humanosti in 110 Državni arhiv v Reki (HR-DARI), Uprava pomorske oblasti Sjeverni Jadran 1948–1949, sin. pravičnosti. 8.249; Pomorsko poglavarstvo Sušak 1945–1952, sin. 8250; ign. 8.229 (A.5.3), Lučka kapetanija Rijeka 1945–1968, Lučka kapetanija Bakar – Očevidnik 1945/1946. Mladenka Ivanković je opozorila na to, da so organizatorji Alije Bet pristanišče Bakar za vkrcanje prebežnikov uporabljali zato, ker so se hoteli izogniti bližnjemu britanskemu konzulatu (takrat v Splitu) in drugim uradnim predstavništvom Velike Britanije. IVANKOVIĆ 2009, str. 303. 111 Sedem generalov izraelskega glavnega štaba je bilo po rodu Avstrijcev, dva sta imela tesne stike z Jugoslavijo. Ari RATH, Von Wien nach Palaestina. Ein ruhmreiches, unbeachtetes Epos, v: Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG (ur.), Flucht in die Freiheit, Wien 2006, str. 155–190. Namestnik poveljnika glavnega štaba izraelske vojske Chaim Bar-Levi je bil rojen leta 1924 na Dunaju kot Heini Brozlawsky. Družina se je leta 1929 iz poslovnih razlogov preselila v Zagreb. Leta 1939 je takrat 15-letni Heini odšel kot sionist v Palestino. Pridružil se je Hagani in si pridobil vojaško izobrazbo. Kot mlad častnik je sodeloval v drznih vojaških operacijah proti Britancem za rešitev nelegalnih priseljencev, preživelih internirancev iz koncentracijskih taborišč. Do oktobrske vojne leta 1973 je vodil ministrstvo za trgovino in industrijo. Takrat sta ga Golda Meir in Moše Dajan poklicala nazaj v vojsko. S svojim prijateljem, poveljnikom glavnega štaba Davidom (»Dadom«) Elazarjem, po rodu iz Sarajeva, je komuniciral v srbskem jeziku. Štabni poveljnik David (»Dado«) je deloval na Golanski planoti in na Sinaju. Ibid., str. 157–159. 86 87 Displaced persons after the Second World War: war resulted in merely “partial y coming out from the past”. It was the state, which enjoyed priority towards fundamental human rights of any individual, the right to repatriation – remigration – reintegration have a home-country. Anna Maria Gruenfelder1 Yugoslavia’s support for the post-war-Aliyah can hardly be overestimated: Jews from Eastern Europe, victims once more, of a new anti-Semitic aggression (mainly Key words: displaced persons, organized repatriation, own-initiative returnees, reintegration, in Poland) benefited from liberal immigration into Yugoslavia (in spite of its Communism, emigration communist regime). In fact, Yugoslavia had to balance between opposing foreign political interests, in order to protect its own (yet liable) political position. Yugoslavia At the end of the Second World War, millions of displaced persons, among them some performed its humanitarian obligations the dimensions of which widely transcended 60 thousand Jews, survivors of the Holocaust, in Germany and all over the territories the real facilities of a country heavily afflicted by the war. occupied by the Nazis, began to trace their lost homes and missing family members. “Displaced persons” (the terminus technicus of the Allied Forces’ Headquarter in Post-war repatriation of displaced persons, executed by the allied troops and Europe), their repatriation and reintegration, in particular in Yugoslavia, are the military governments all over Europe, has acted as catalyser of crucial importance: “Leitmotiv” of this research. Yugoslavia had to repatriate displaced persons from International laws on asylum practice, immigration and refugees have made a huge abroad: Yugoslav inmates of the Nazi-concentration camps and camps for forced step forward, a step towards a new culture of communication with war-victims, labourers, Dalmatians evacuated in 1943, and also the refugee camps of the Allied displaced persons and refugees, to inspire the International Convention on Refugees troops in Northern Africa, and Jewish emigrants. At the same time, survivors of (delivered in 1951), as well as national and international law. In particular, it was the the Ustasha concentration camps, victims of German deportations, also demanded treatment of the war-prisoners, captured in Yugoslavia, to confirm and support the repatriation to their former home-countries. Repatriation and reintegration of Yugoslav aspiration to be recognised by Western Allies as a state and political system displaced persons into their pre-war-surroundings can be considered as a substantial based on the rules of right. element of coming to terms with the past (“Vergangenheitsbewaeltigung”). The Yugoslav communists (ab)used repatriation not merely with the aim of going along with the residua of the Nazi and fascist ideology, but to perform a cruel “differentiation” between “those who are with us” (and for us) and the opposers, “negative elements”, “enemies of the people”, “enemies of the state”. It was for the State to decide who could return to his/her home-country, whose return was desirable and who should not, under any circumstances, be reintegrated: The Yugoslav communists, in spite of their “supranationality”, executed the “ethnic cleansing” of national minorities, non-Slav nationalities and groups, in order to erect a national state of Slavs. Yugoslav Jews, survivors of the Nazi and Ustasha concentration camps, of deportation, humiliation and other atrocities, were nevertheless, and without regard to their traumata of being survivors, submitted to a policy of “cleaning up”. Jews were not acknowledged as Jews, not as a group with specific traumata. Reintegration of the Jews in the communist society was accepted, but only as partially possible – in fact, Jews, however well integrated they might be, were later to remain as displaced persons. Some of them decided to stay in Yugoslavia and to make the best of the situation, others left the country – a place in which they did not expect prosperity and a future as Jews. The encumbrance of antagonisms between the victims and their surroundings, between special groups of victims with common civil survivors of the 1 Dr Anna Maria GRUENFELDER, historian and theologian, Zagreb. 88 89 Displaced persons after the Second World War: war resulted in merely “partial y coming out from the past”. It was the state, which enjoyed priority towards fundamental human rights of any individual, the right to repatriation – remigration – reintegration have a home-country. Anna Maria Gruenfelder1 Yugoslavia’s support for the post-war-Aliyah can hardly be overestimated: Jews from Eastern Europe, victims once more, of a new anti-Semitic aggression (mainly Key words: displaced persons, organized repatriation, own-initiative returnees, reintegration, in Poland) benefited from liberal immigration into Yugoslavia (in spite of its Communism, emigration communist regime). In fact, Yugoslavia had to balance between opposing foreign political interests, in order to protect its own (yet liable) political position. Yugoslavia At the end of the Second World War, millions of displaced persons, among them some performed its humanitarian obligations the dimensions of which widely transcended 60 thousand Jews, survivors of the Holocaust, in Germany and all over the territories the real facilities of a country heavily afflicted by the war. occupied by the Nazis, began to trace their lost homes and missing family members. “Displaced persons” (the terminus technicus of the Allied Forces’ Headquarter in Post-war repatriation of displaced persons, executed by the allied troops and Europe), their repatriation and reintegration, in particular in Yugoslavia, are the military governments all over Europe, has acted as catalyser of crucial importance: “Leitmotiv” of this research. Yugoslavia had to repatriate displaced persons from International laws on asylum practice, immigration and refugees have made a huge abroad: Yugoslav inmates of the Nazi-concentration camps and camps for forced step forward, a step towards a new culture of communication with war-victims, labourers, Dalmatians evacuated in 1943, and also the refugee camps of the Allied displaced persons and refugees, to inspire the International Convention on Refugees troops in Northern Africa, and Jewish emigrants. At the same time, survivors of (delivered in 1951), as well as national and international law. In particular, it was the the Ustasha concentration camps, victims of German deportations, also demanded treatment of the war-prisoners, captured in Yugoslavia, to confirm and support the repatriation to their former home-countries. Repatriation and reintegration of Yugoslav aspiration to be recognised by Western Allies as a state and political system displaced persons into their pre-war-surroundings can be considered as a substantial based on the rules of right. element of coming to terms with the past (“Vergangenheitsbewaeltigung”). The Yugoslav communists (ab)used repatriation not merely with the aim of going along with the residua of the Nazi and fascist ideology, but to perform a cruel “differentiation” between “those who are with us” (and for us) and the opposers, “negative elements”, “enemies of the people”, “enemies of the state”. It was for the State to decide who could return to his/her home-country, whose return was desirable and who should not, under any circumstances, be reintegrated: The Yugoslav communists, in spite of their “supranationality”, executed the “ethnic cleansing” of national minorities, non-Slav nationalities and groups, in order to erect a national state of Slavs. Yugoslav Jews, survivors of the Nazi and Ustasha concentration camps, of deportation, humiliation and other atrocities, were nevertheless, and without regard to their traumata of being survivors, submitted to a policy of “cleaning up”. Jews were not acknowledged as Jews, not as a group with specific traumata. Reintegration of the Jews in the communist society was accepted, but only as partially possible – in fact, Jews, however well integrated they might be, were later to remain as displaced persons. Some of them decided to stay in Yugoslavia and to make the best of the situation, others left the country – a place in which they did not expect prosperity and a future as Jews. The encumbrance of antagonisms between the victims and their surroundings, between special groups of victims with common civil survivors of the 1 Dr Anna Maria GRUENFELDER, historian and theologian, Zagreb. 88 89 Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije krivde, pokrajina in jo priključili k Italiji, v nasprotju z Nemci in Madžari pa je niso šteli za svoje nacionalno ozemlje. To naj bi se zgodilo šele ob koncu vojne ali kasneje. prevrednotenja zgodovine in slovenske kolaboracije Madžari so Prekmurje formalnopravno priključili k madžarski državi 16. decembra 1941. Neodvisna država Hrvaška (NDH) je od razkosane Slovenije dobila obmejne 1941–1945 vasi Jesenice na Dolenjskem, Pobrežje, Nova vas pri Mokricah, Slovenska vas in del vasi Čedem pri Kostanjevici. Madžarski okupatorji so želeli pokrajino čim prej Marjan Toš1 madžarizirati: v šole so uvedli madžarski jezik, uveljavili so popolno madžarsko upravo, prisilno delo, izganjali so slovenske izobražence in priseljence iz obdobja med Ko govorimo o usodah Judov in Slovencev med drugo svetovno vojno, moramo paziti, da jih vendarle obema vojnama. Spomladi 1944 so izvedli genocid nad prekmurskimi Judi. Vsi trije ne spravljamo na isti imenovalec. Če je bila usoda Slovencev v prvi vrsti odvisna od njihovega odnosa okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt, torej na etnocid. Glede na nemške do okupatorja ali partizanskega gibanja (ali celo njegovih nasprotnikov iz t. i. protikomunističnega radikalne okupacijske metode lahko že od samega začetka okupacije govorimo tudi tabora), je bilo judovsko prebivalstvo po vsej nemški Evropi slej ko prej vedno in brezpogojno o genocidu.2 Z okupacijo se je začelo tudi silovito in načrtno nacistično preganjanje obsojeno na smrt. Na Slovenskem so bile njegove posledice strahotne, saj je bila skupnost majhna Judov, zlasti na nemškem okupacijskem območju. Šele takrat so začeli bežati tisti in je doživela skoraj popolno uničenje. Ta tema je bila desetletja po vojni skoraj pozabljena, češ da Judje, ki so to tedaj finančno in logistično sploh še zmogli, med njimi tudi Marko se slovenskega prostora enostavno ne tiče, saj se je holokavst dogajal daleč stran od nas. A resnica Rosner, mariborski tekstilni industrialec, ki je poprej še usodno posegel v del zgodbe je povsem drugačna, holokavst se je zgodil med nami, odpeljani in umorjeni so bili naši sosedje, o otrocih iz Ville Emme in ki je bil tudi zelo prosvetljen kapitalist in ustanovni prijatelji, znanci. Iz Ljubljane, Gorice, Maribora, Murske Sobote, Lendave, s Ptuja ... Zaradi donator Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V Sloveniji so radikalno čiščenje maloštevilne judovske skupnosti pred vojno so bile posledice holokavsta toliko večje, za slovenske Jude Judov doživele zlasti pokrajine, ki jih je zasedla nemška oblast, tako da je Ljubljana tako rekoč usodne, saj si zdesetkana skupnost po holokavstu nikoli več ni opomogla. Del krivde za z okolico kot del italijanskega zasedbenega ozemlja postala prvo zatočišče za bežeče takšno stanje je tudi na strani slovenskih kolaborantov, še zlasti domobranstva, med letoma 1943 Jude. Konec avgusta 1941 je bilo v Ljubljani nekaj več kot 400 judovskih beguncev iz in 1945. nemških okupacijskih ozemelj, iz Nemčije in Avstrije, ter vedno več tudi iz Hrvaške. Tako je konec aprila 1941 v Ljubljano prispelo 55 avstrijskih in nemških Judov, ki Ključne besede: Judje, holokavst, genocid, koncentracijska taborišča, antisemitizem so bili najprej nastanjeni v begunskem centru v Leskovcu pri Krškem. Do maja jih je prispelo skupaj že 108. Pridružili so se obsežnemu valu slovenskih beguncev Po šestoaprilskem napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je bila iz nemškega okupacijskega območja, ki je pred nemškim preganjanjem bežalo na Dravska banovina – torej jugoslovanska Slovenija – razdeljena med italijanske in italijansko okupacijsko območje, kjer okupacijske oblasti niso izvajale tako radikalnih nemške okupatorje. Slednji so za nekaj dni zasedli tudi Prekmurje in ga nato že 16. ukrepov. Še vedno so relativno malo poznane usode mariborskih predvojnih Judov. aprila 1941 prepustili Madžarom. Natančneje je Hitler razdelil in razmejil Slovenijo Večina se jih je sicer umaknila, tisti, ki so ostali, pa so kmalu postali žrtve holokavsta. v posebnih navodilih o razkosanju Jugoslavije z dne 12. aprila 1941. Navodila so Najbolje sta raziskani znani mariborski judovski družini Singer in Kohnstein. Po določala, da slovensko Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Mežiško dolino, Obsotelje in nemški okupaciji Maribora so družinama najprej odvzeli večino premoženja in ju v Posavje ter štiri nemške vasi v Prekmurju dobijo Nemci. Ta del okupirane Slovenije začetku septembra 1941 izgnali s Spodnje Štajerske. Zatočišče sta našli v takratnem so nemški okupatorju razdelili v dve upravni enoti: v Spodnjo Štajersko s sedežem madžarskem Medžimurju, kjer je od leta 1935 živel Emil Kohnstein z družino, sicer v Mariboru in kasneje v Gradcu ter zasedena območja Koroške in Kranjske s brat mariborskega Juda Arnošta Kohnsteina. Že leta 1941 so se soočili z ukrepi zadnje sedežem na Bledu in kasneje v Celovcu. V Spodnjo Štajersko so vključili tudi dele stopnje uničevanja Judov: ustaši so julija ali avgusta v Jadovnu v Liki ubili Nikolo, okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško. Za vodje obeh civilnih uprav je Hitler sina Eugena Singerja. Viljem, ki se je po letu 1937 preselil v Prago, je bil novembra postavil pokrajinske vodje NSDAP – nacistične stranke. Nacisti so ukinili okraje in odpeljan v geto Terezin. A večina članov omenjenih mariborskih judovskih družin uvedli okrožja. V upravnem aparatu so bili izključno Nemci. Po prvotnih načrtih je preživela vse do aprilskih aretacij leta 1944, ko so se začeli množični pomori Judov naj bi okupirana območja 1. oktobra 1941 priključili k rajhu. Formalnopravno so po vsej takratni Madžarski. Kohnsteini in Singerji so bili aretirani 26. aprila 1944, do načrtovano priključitev odlagali, najprej iz personalnih razlogov, kasneje pa zaradi sredine maja zaprti v getu Nagykanizsa in potem odpeljani v Auschwitz, najverjetneje narodnoosvobodilnega gibanja. Formalnopravna priključitev nikoli ni bila izvedena, 21. ali 22. maja 1944. Po prihodu v taborišče je takoj sledila zloglasna selekcija: desno a v praksi so oblasti v obeh okupacijskih enotah delovale in ukrepale, kot da gre za za delovno taborišče, levo za plinske celice, kar je tedaj zaradi izredno množičnega del nemškega rajha, uveljavljena je bila rasna in druga nacistična zakonodaja. Italijani prihoda madžarskih Judov pomenilo okoli 75 % vseh prispelih. Tako so odšli na levo so svoj okupirani del Slovenije poimenovali Ljubljanska provinca ali Ljubljanska 2 Božo REPE, S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941– 1945, Ljubljana 2015, 1 Dr. Marjan TOŠ, muzejski svetovalec v pokoju, Lenart. str. 40. 90 91 Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije krivde, pokrajina in jo priključili k Italiji, v nasprotju z Nemci in Madžari pa je niso šteli za svoje nacionalno ozemlje. To naj bi se zgodilo šele ob koncu vojne ali kasneje. prevrednotenja zgodovine in slovenske kolaboracije Madžari so Prekmurje formalnopravno priključili k madžarski državi 16. decembra 1941. Neodvisna država Hrvaška (NDH) je od razkosane Slovenije dobila obmejne 1941–1945 vasi Jesenice na Dolenjskem, Pobrežje, Nova vas pri Mokricah, Slovenska vas in del vasi Čedem pri Kostanjevici. Madžarski okupatorji so želeli pokrajino čim prej Marjan Toš1 madžarizirati: v šole so uvedli madžarski jezik, uveljavili so popolno madžarsko upravo, prisilno delo, izganjali so slovenske izobražence in priseljence iz obdobja med Ko govorimo o usodah Judov in Slovencev med drugo svetovno vojno, moramo paziti, da jih vendarle obema vojnama. Spomladi 1944 so izvedli genocid nad prekmurskimi Judi. Vsi trije ne spravljamo na isti imenovalec. Če je bila usoda Slovencev v prvi vrsti odvisna od njihovega odnosa okupatorji so Slovence kot narod obsodili na smrt, torej na etnocid. Glede na nemške do okupatorja ali partizanskega gibanja (ali celo njegovih nasprotnikov iz t. i. protikomunističnega radikalne okupacijske metode lahko že od samega začetka okupacije govorimo tudi tabora), je bilo judovsko prebivalstvo po vsej nemški Evropi slej ko prej vedno in brezpogojno o genocidu.2 Z okupacijo se je začelo tudi silovito in načrtno nacistično preganjanje obsojeno na smrt. Na Slovenskem so bile njegove posledice strahotne, saj je bila skupnost majhna Judov, zlasti na nemškem okupacijskem območju. Šele takrat so začeli bežati tisti in je doživela skoraj popolno uničenje. Ta tema je bila desetletja po vojni skoraj pozabljena, češ da Judje, ki so to tedaj finančno in logistično sploh še zmogli, med njimi tudi Marko se slovenskega prostora enostavno ne tiče, saj se je holokavst dogajal daleč stran od nas. A resnica Rosner, mariborski tekstilni industrialec, ki je poprej še usodno posegel v del zgodbe je povsem drugačna, holokavst se je zgodil med nami, odpeljani in umorjeni so bili naši sosedje, o otrocih iz Ville Emme in ki je bil tudi zelo prosvetljen kapitalist in ustanovni prijatelji, znanci. Iz Ljubljane, Gorice, Maribora, Murske Sobote, Lendave, s Ptuja ... Zaradi donator Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V Sloveniji so radikalno čiščenje maloštevilne judovske skupnosti pred vojno so bile posledice holokavsta toliko večje, za slovenske Jude Judov doživele zlasti pokrajine, ki jih je zasedla nemška oblast, tako da je Ljubljana tako rekoč usodne, saj si zdesetkana skupnost po holokavstu nikoli več ni opomogla. Del krivde za z okolico kot del italijanskega zasedbenega ozemlja postala prvo zatočišče za bežeče takšno stanje je tudi na strani slovenskih kolaborantov, še zlasti domobranstva, med letoma 1943 Jude. Konec avgusta 1941 je bilo v Ljubljani nekaj več kot 400 judovskih beguncev iz in 1945. nemških okupacijskih ozemelj, iz Nemčije in Avstrije, ter vedno več tudi iz Hrvaške. Tako je konec aprila 1941 v Ljubljano prispelo 55 avstrijskih in nemških Judov, ki Ključne besede: Judje, holokavst, genocid, koncentracijska taborišča, antisemitizem so bili najprej nastanjeni v begunskem centru v Leskovcu pri Krškem. Do maja jih je prispelo skupaj že 108. Pridružili so se obsežnemu valu slovenskih beguncev Po šestoaprilskem napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je bila iz nemškega okupacijskega območja, ki je pred nemškim preganjanjem bežalo na Dravska banovina – torej jugoslovanska Slovenija – razdeljena med italijanske in italijansko okupacijsko območje, kjer okupacijske oblasti niso izvajale tako radikalnih nemške okupatorje. Slednji so za nekaj dni zasedli tudi Prekmurje in ga nato že 16. ukrepov. Še vedno so relativno malo poznane usode mariborskih predvojnih Judov. aprila 1941 prepustili Madžarom. Natančneje je Hitler razdelil in razmejil Slovenijo Večina se jih je sicer umaknila, tisti, ki so ostali, pa so kmalu postali žrtve holokavsta. v posebnih navodilih o razkosanju Jugoslavije z dne 12. aprila 1941. Navodila so Najbolje sta raziskani znani mariborski judovski družini Singer in Kohnstein. Po določala, da slovensko Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Mežiško dolino, Obsotelje in nemški okupaciji Maribora so družinama najprej odvzeli večino premoženja in ju v Posavje ter štiri nemške vasi v Prekmurju dobijo Nemci. Ta del okupirane Slovenije začetku septembra 1941 izgnali s Spodnje Štajerske. Zatočišče sta našli v takratnem so nemški okupatorju razdelili v dve upravni enoti: v Spodnjo Štajersko s sedežem madžarskem Medžimurju, kjer je od leta 1935 živel Emil Kohnstein z družino, sicer v Mariboru in kasneje v Gradcu ter zasedena območja Koroške in Kranjske s brat mariborskega Juda Arnošta Kohnsteina. Že leta 1941 so se soočili z ukrepi zadnje sedežem na Bledu in kasneje v Celovcu. V Spodnjo Štajersko so vključili tudi dele stopnje uničevanja Judov: ustaši so julija ali avgusta v Jadovnu v Liki ubili Nikolo, okrajev Dravograd, Kamnik, Litija in Krško. Za vodje obeh civilnih uprav je Hitler sina Eugena Singerja. Viljem, ki se je po letu 1937 preselil v Prago, je bil novembra postavil pokrajinske vodje NSDAP – nacistične stranke. Nacisti so ukinili okraje in odpeljan v geto Terezin. A večina članov omenjenih mariborskih judovskih družin uvedli okrožja. V upravnem aparatu so bili izključno Nemci. Po prvotnih načrtih je preživela vse do aprilskih aretacij leta 1944, ko so se začeli množični pomori Judov naj bi okupirana območja 1. oktobra 1941 priključili k rajhu. Formalnopravno so po vsej takratni Madžarski. Kohnsteini in Singerji so bili aretirani 26. aprila 1944, do načrtovano priključitev odlagali, najprej iz personalnih razlogov, kasneje pa zaradi sredine maja zaprti v getu Nagykanizsa in potem odpeljani v Auschwitz, najverjetneje narodnoosvobodilnega gibanja. Formalnopravna priključitev nikoli ni bila izvedena, 21. ali 22. maja 1944. Po prihodu v taborišče je takoj sledila zloglasna selekcija: desno a v praksi so oblasti v obeh okupacijskih enotah delovale in ukrepale, kot da gre za za delovno taborišče, levo za plinske celice, kar je tedaj zaradi izredno množičnega del nemškega rajha, uveljavljena je bila rasna in druga nacistična zakonodaja. Italijani prihoda madžarskih Judov pomenilo okoli 75 % vseh prispelih. Tako so odšli na levo so svoj okupirani del Slovenije poimenovali Ljubljanska provinca ali Ljubljanska 2 Božo REPE, S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941– 1945, Ljubljana 2015, 1 Dr. Marjan TOŠ, muzejski svetovalec v pokoju, Lenart. str. 40. 90 91 Arnošt, Olga in Rudolf Kohnstein ter Marija, Erna in Milan Singer. Njihova trupla Sodelovanje Slovencev pri aretacijah in deportacijah prekmurskih Judov leta 1944 so bila še isti dan upepeljena. se je končalo s predajo deportirancev v Čakovcu. Obseg njihove odgovornosti za uničevanje in ropanje judovskega premoženja po deportacijah Judov v taborišča Usoda prekmurskih Judov je skoraj docela primerljiva z usodo drugih smrti je težko opredeliti, saj imamo na voljo le splošne pripovedi o ropanjih in krajah vzhodnoevropskih Judov, zlasti Judov na Madžarskem. Judje v preostalih delih premoženja, ne pa tudi jasnih opisov teh dejanj.4 okupirane Slovenije med letoma 1941 in 1945 pa so delili usodo Judov na nemških okupiranih območjih Evrope. V Prekmurju je bilo uničenje Judov skoraj popolno, Preživelo je 23 lendavskih in 25 soboških Judov, torej majhna skupina, ki se je zadnje »migracije« Judov v obliki množičnih deportacij pa v bistvu sklepno dejanje po vrnitvi k domačemu ognjišču soočila z novimi težavami in ukrepi povojnih velike in koristne mobilnosti nekdanje cvetoče judovske skupnosti, ki je vse od druge jugoslovanskih oblasti. Preživeli prekmurski Judje se namreč niso mogli izogniti polovice 18. stoletja dalje pomembno sooblikovala podobo pokrajine ob Muri. Ob prisilnemu odvzemu premoženja (nacionalizacija, ki jo je v primeru judovske aprilskem napadu na Kraljevino Jugoslavijo so nemške sile brez težav v nekaj urah lastnine spremljal izrazit razredni ideološki pristop) in drugim ukrepom, ki so jih zasedle Prekmurje. Po prihodu Nemcev so se začela nasilna dejanja nad judovsko izvajale nove oblasti (služenje vojaškega roka). Ko je bila leta 1948 ustanovljena nova lastnino (vlomi v stanovanja, trgovine in obrtne delavnice), pri čemer so Nemcem država Izrael, se je več preživelih prekmurskih Judov odločilo za novo migracijo in veliko pomagali tudi domači člani in simpatizerji kulturbunda. Judovska lastnina je dokončno slovo od Prekmurja oziroma Slovenije. Podržavljanje (nacionalizacija) je bila najbolj na udaru v Lendavi in Murski Soboti; naropane predmete so od tam v za Jude pomenilo konec zasebne pobude, to pa je bilo za podjetne in gospodarsko tovornem vagonu odpeljali proti Radgoni. Nad judovsko lastnino so se po okupaciji samoiniciativne Jude hud udarec. Po razpoložljivih in preverjenih podatkih so spravili tudi v nekaterih podeželskih krajih.3 Nemci so bili v Prekmurju le kratek sicer pravne naslednice nekdanjih judovskih občin v Lendavi in v Murski Soboti čas, saj so ga že 16. aprila 1941 prevzeli Madžari in vzpostavili svojo oblast. Kljub po vojni dobile povrnjeno premoženje, a so ga v naslednjih letih ali prodale ali pa antisemitski zakonodaji ukrepi na Madžarskem in v Prekmurju niso bili radikalni je bilo nacionalizirano. Nacionalizirano premoženje je bilo deloma vrnjeno šele v in vse je kazalo, da bi se lahko madžarski (in prekmurski) Judje kljub nenehnim procesu denacionalizacije po letu 1990 in se je nanašalo v glavnem na nekdanjo pritiskom nacistične Nemčije za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja v tem delu sinagogo in judovsko šolo v Lendavi. Na osnovi podatkov o judovskih smrtnih Evrope rešili genocida. Vse pa se je spremenilo z nacistično okupacijo Madžarske žrtvah druge svetovne vojne ugotavljamo, da obstaja še nekaj primerov judovskih marca 1944, ko so oblasti aprila istega leta začele z množičnimi deportacijami družin brez znanih dedičev in na podlagi podatkov o premoženju teh družin bi bilo madžarskih Judov na celotnem območju, ki je bilo do nacističnega prevzema oblasti mogoče naknadno določiti vrednost premoženja za mogočo restitucijo.5 Odvzem pod madžarsko okupacijo. Deportacijam se prekmurski Judje niso mogli izogniti, premoženja je najbolj prizadel peščico preživelih lendavskih Judov, ki so bili pred na udaru so bili med prvimi. 26. aprila 1944 so v lendavski sinagogi zbrali 57 vojno in okupacijo med nosilci gospodarskega razvoja in napredka. Nacionalizacija judovskih družin, jih s tovornjaki odpeljali v Čakovec in jih tam predali gestapu. je bila za Jude velikansko razočaranje in kot razlaščenci so se odločili za pot v tujino. Tudi soboške Jude so zbrali v sinagogi in jih nato s tovornjaki, vprežnimi vozovi in S temi migracijami se je začelo sklepno dejanje konca nekdanje cvetoče judovske v železniških vagonih odpeljali v Čakovec. Prekmurski Judje so bili od tam odpeljani skupnosti v pokrajini ob Muri, od katere so ostali le še ostanki ostankov. V drugih v Nagykanizso, od tod pa so jih ves teden v vagonih vozili v Birkenau, kjer je bilo delih povojne Slovenije, z izjemo manjšega števila v Ljubljani, Judov praktično ni zbirno mesto za največje taborišče smrti – Auschwitz. V prvem valu množičnih bilo več. Tudi javno izpovedovanje judovstva je bilo v Sloveniji vse do leta 1990 sila deportacij prekmurskih Judov je bilo 367 ljudi in večina od njih je bila umorjena v redko. Auschwitzu že 21. in 22. maja 1944. Naslednji, mnogo manjši val deportacij se je zgodil še maja in zadnji jeseni 1944. Prizaneseno je bilo samo tistim Judom, ki so se prej prekrstili v krščansko vero, in tistim posameznikom, ki so jim pripisovali »revizionistične zasluge« za Madžarsko. Aretacije in zbiranja Judov so potekala pod nadzorstvom žandarmerije oziroma madžarske policije, za preglede in z njimi povezane kraje premoženja pa so bili pristojni Nemci. Na teren so se v akcije odpravljali tudi madžarski žandarji in madžarski fašisti, ki so pri aretacijah po vaseh sodelovali tudi s slovenskimi žandarji v madžarski žandarski službi. S precejšnjo 4 Oto LUTHAR, Po robovih spomina: antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti, Ljubljana gotovostjo lahko trdimo, da Slovenci pri pokolih v madžarskih mestih in manjših 2012, str. 76–77. krajih niso sodelovali oziroma za taka dejanja doslej nismo našli nobenega dokaza. 5 Raziskovalni program Premoženjski in civilnopravni položaj slovenskih Judov, INZ Ljubljana 2006– 2008, Poročilo o doseženih ciljih in rezultatih INZ v letu 2008, Ljubljana 2009. Povračilo za 3 V Lendavi se v delu javnosti pojavljajo domneve, da je veliko ukradene judovske lastnine, odvzeto judovsko premoženje še vedno ni urejeno. Sporazuma med vlado in JSS v Sloveniji ni predvsem pohištva, še vedno v nekaterih domovih in stanovanjih v mestu. Domnev doslej nismo in restitucija judovskega premoženja tako ostaja odprto vprašanje. Po ocenah JSS naj bi šlo za ne potrdili ne zanikali, saj o tem še ni bila izvedena nobena raziskava. premoženje v vrednosti 15 milijonov EUR. 92 93 Arnošt, Olga in Rudolf Kohnstein ter Marija, Erna in Milan Singer. Njihova trupla Sodelovanje Slovencev pri aretacijah in deportacijah prekmurskih Judov leta 1944 so bila še isti dan upepeljena. se je končalo s predajo deportirancev v Čakovcu. Obseg njihove odgovornosti za uničevanje in ropanje judovskega premoženja po deportacijah Judov v taborišča Usoda prekmurskih Judov je skoraj docela primerljiva z usodo drugih smrti je težko opredeliti, saj imamo na voljo le splošne pripovedi o ropanjih in krajah vzhodnoevropskih Judov, zlasti Judov na Madžarskem. Judje v preostalih delih premoženja, ne pa tudi jasnih opisov teh dejanj.4 okupirane Slovenije med letoma 1941 in 1945 pa so delili usodo Judov na nemških okupiranih območjih Evrope. V Prekmurju je bilo uničenje Judov skoraj popolno, Preživelo je 23 lendavskih in 25 soboških Judov, torej majhna skupina, ki se je zadnje »migracije« Judov v obliki množičnih deportacij pa v bistvu sklepno dejanje po vrnitvi k domačemu ognjišču soočila z novimi težavami in ukrepi povojnih velike in koristne mobilnosti nekdanje cvetoče judovske skupnosti, ki je vse od druge jugoslovanskih oblasti. Preživeli prekmurski Judje se namreč niso mogli izogniti polovice 18. stoletja dalje pomembno sooblikovala podobo pokrajine ob Muri. Ob prisilnemu odvzemu premoženja (nacionalizacija, ki jo je v primeru judovske aprilskem napadu na Kraljevino Jugoslavijo so nemške sile brez težav v nekaj urah lastnine spremljal izrazit razredni ideološki pristop) in drugim ukrepom, ki so jih zasedle Prekmurje. Po prihodu Nemcev so se začela nasilna dejanja nad judovsko izvajale nove oblasti (služenje vojaškega roka). Ko je bila leta 1948 ustanovljena nova lastnino (vlomi v stanovanja, trgovine in obrtne delavnice), pri čemer so Nemcem država Izrael, se je več preživelih prekmurskih Judov odločilo za novo migracijo in veliko pomagali tudi domači člani in simpatizerji kulturbunda. Judovska lastnina je dokončno slovo od Prekmurja oziroma Slovenije. Podržavljanje (nacionalizacija) je bila najbolj na udaru v Lendavi in Murski Soboti; naropane predmete so od tam v za Jude pomenilo konec zasebne pobude, to pa je bilo za podjetne in gospodarsko tovornem vagonu odpeljali proti Radgoni. Nad judovsko lastnino so se po okupaciji samoiniciativne Jude hud udarec. Po razpoložljivih in preverjenih podatkih so spravili tudi v nekaterih podeželskih krajih.3 Nemci so bili v Prekmurju le kratek sicer pravne naslednice nekdanjih judovskih občin v Lendavi in v Murski Soboti čas, saj so ga že 16. aprila 1941 prevzeli Madžari in vzpostavili svojo oblast. Kljub po vojni dobile povrnjeno premoženje, a so ga v naslednjih letih ali prodale ali pa antisemitski zakonodaji ukrepi na Madžarskem in v Prekmurju niso bili radikalni je bilo nacionalizirano. Nacionalizirano premoženje je bilo deloma vrnjeno šele v in vse je kazalo, da bi se lahko madžarski (in prekmurski) Judje kljub nenehnim procesu denacionalizacije po letu 1990 in se je nanašalo v glavnem na nekdanjo pritiskom nacistične Nemčije za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja v tem delu sinagogo in judovsko šolo v Lendavi. Na osnovi podatkov o judovskih smrtnih Evrope rešili genocida. Vse pa se je spremenilo z nacistično okupacijo Madžarske žrtvah druge svetovne vojne ugotavljamo, da obstaja še nekaj primerov judovskih marca 1944, ko so oblasti aprila istega leta začele z množičnimi deportacijami družin brez znanih dedičev in na podlagi podatkov o premoženju teh družin bi bilo madžarskih Judov na celotnem območju, ki je bilo do nacističnega prevzema oblasti mogoče naknadno določiti vrednost premoženja za mogočo restitucijo.5 Odvzem pod madžarsko okupacijo. Deportacijam se prekmurski Judje niso mogli izogniti, premoženja je najbolj prizadel peščico preživelih lendavskih Judov, ki so bili pred na udaru so bili med prvimi. 26. aprila 1944 so v lendavski sinagogi zbrali 57 vojno in okupacijo med nosilci gospodarskega razvoja in napredka. Nacionalizacija judovskih družin, jih s tovornjaki odpeljali v Čakovec in jih tam predali gestapu. je bila za Jude velikansko razočaranje in kot razlaščenci so se odločili za pot v tujino. Tudi soboške Jude so zbrali v sinagogi in jih nato s tovornjaki, vprežnimi vozovi in S temi migracijami se je začelo sklepno dejanje konca nekdanje cvetoče judovske v železniških vagonih odpeljali v Čakovec. Prekmurski Judje so bili od tam odpeljani skupnosti v pokrajini ob Muri, od katere so ostali le še ostanki ostankov. V drugih v Nagykanizso, od tod pa so jih ves teden v vagonih vozili v Birkenau, kjer je bilo delih povojne Slovenije, z izjemo manjšega števila v Ljubljani, Judov praktično ni zbirno mesto za največje taborišče smrti – Auschwitz. V prvem valu množičnih bilo več. Tudi javno izpovedovanje judovstva je bilo v Sloveniji vse do leta 1990 sila deportacij prekmurskih Judov je bilo 367 ljudi in večina od njih je bila umorjena v redko. Auschwitzu že 21. in 22. maja 1944. Naslednji, mnogo manjši val deportacij se je zgodil še maja in zadnji jeseni 1944. Prizaneseno je bilo samo tistim Judom, ki so se prej prekrstili v krščansko vero, in tistim posameznikom, ki so jim pripisovali »revizionistične zasluge« za Madžarsko. Aretacije in zbiranja Judov so potekala pod nadzorstvom žandarmerije oziroma madžarske policije, za preglede in z njimi povezane kraje premoženja pa so bili pristojni Nemci. Na teren so se v akcije odpravljali tudi madžarski žandarji in madžarski fašisti, ki so pri aretacijah po vaseh sodelovali tudi s slovenskimi žandarji v madžarski žandarski službi. S precejšnjo 4 Oto LUTHAR, Po robovih spomina: antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti, Ljubljana gotovostjo lahko trdimo, da Slovenci pri pokolih v madžarskih mestih in manjših 2012, str. 76–77. krajih niso sodelovali oziroma za taka dejanja doslej nismo našli nobenega dokaza. 5 Raziskovalni program Premoženjski in civilnopravni položaj slovenskih Judov, INZ Ljubljana 2006– 2008, Poročilo o doseženih ciljih in rezultatih INZ v letu 2008, Ljubljana 2009. Povračilo za 3 V Lendavi se v delu javnosti pojavljajo domneve, da je veliko ukradene judovske lastnine, odvzeto judovsko premoženje še vedno ni urejeno. Sporazuma med vlado in JSS v Sloveniji ni predvsem pohištva, še vedno v nekaterih domovih in stanovanjih v mestu. Domnev doslej nismo in restitucija judovskega premoženja tako ostaja odprto vprašanje. Po ocenah JSS naj bi šlo za ne potrdili ne zanikali, saj o tem še ni bila izvedena nobena raziskava. premoženje v vrednosti 15 milijonov EUR. 92 93 bil ta krvavi zločinec v senci bolj znanih imen, kot so Hitler, Himmler, Eichmann in drugi. Portal Listverse ga, denimo, na lestvici zlobnih nacistov uvršča na šesto mesto. Globočnik je bil eden najbolj zverinskih in najokrutnejših morilcev Judov in Poljakov, kar jih je dalo 20. stoletje, judovski likvidator in barbarski uničevalec Judov, je o njem zapisal Heinz Höhne. Naj spomnimo, da je bil Odilo Globočnik ( Globus) rojen 21. aprila 1904 v Trstu in se je po obrtni šoli v Celovcu izučil za stavbnega delovodjo. Njegov oče je bil Franc Globočnik, ki je iz rodnega Tržiča, od koder izvirajo Globočnikovi, prišel v Trst. Bil je zdravnik. Globočnikova mama je bila Anna Petschinnka, banatska Čehinja iz Vršca v Vojvodini. Od leta 1922 je bil pripadnik nacističnega gibanja v Avstriji, od leta 1930 član nacistične stranke NSDAP, od leta 1933 pripadnik SS. Leta 1938 je sodeloval v prevratu v Avstriji, bil leta 1939 nekaj časa gauleiter nacistične stranke na Dunaju, od jeseni 1939 do junija 1943 pa vodja SS in policije za območje Lublina na Poljskem. Tam je bil odgovoren za iztrebljanje Judov v uničevalnih taboriščih. Od septembra 1943 je bil v Trstu višji vodja SS in policije v operacijski coni Jadransko primorje in je vodil boj proti osvobodilnemu gibanju. Tudi v Trstu je zahteval »absolutni monopol nad reševanjem judovskega vprašanja«. Nekateri zgodovinarji in drugi poznavalci holokavsta ga označujejo za pravo »pošast« in za glavnega »rablja« v tržaški Rižarni. Po koncu vojne se je skrival v koroških gorah, in ko ga je v bližini Belega jezera prijela zavezniška patrulja, je naredil samomor.7 Slika 18: Med redkimi preživelimi prekmurskimi Judi je bila Erika Fürst. Italijanski fašisti do Judov prizanesljivejši od nemških nacistov Do kapitulacije Italije leta 1943 je bil odnos do Judov na italijanskih zasedbenih ozemljih v primerjavi z nemškimi neprimerno boljši. Judje v Ljubljani so se lahko organizirali in z okupacijskimi oblastmi vzpostavili določen dialog, saj so imeli za seboj zaščito italijanske judovske reševalne organizacije DELASEM; znamenit posrednik pri oblasteh je bil Evgen Bolaffio, ljubljanski vinski veletrgovec. In vendar so se tudi pod italijansko zasedbo dogajale deportacije; posebej tragičen je primer družine Alles Percy iz Ljubljane, ki je bila deportirana v Italijo. Razmere so se na območju Ljubljane in Ljubljanske pokrajine drastično spremenile, ko so Nemci okupirali severni in srednji del Italije in seveda prejšnje italijansko okupirano območje v Sloveniji. Začelo se je radikalno preganjanje Judov na Tržaškem in Goriškem; posledice so bile usodne za obe skupnosti, saj je bilo v holokavstu uničenih 764 Judov s Tržaškega in 45 Judov z Goriškega. Največ Judov je bilo uničenih v tržaški Rižarni, ki jo je vodil tesni Himmlerjev sodelavec in uresničevalec projekta »končne rešitve« na vzhodu Odilo Globočnik. Preizkušene metode s Poljske je skupaj z ekipo uničevalcev dobesedno prenesel Slika 19: Odilo Globočnik/Globocnik na tržaško območje in do konca vojne izvajal genocidno politiko.6 Za mnoge je 6 Odilo Globočnik (1904–1945), avstrijski nacist in visoki častnik SS, tesen Himmlerjev sodelavec in izvajalec projekta » dokončne rešitve« judovskega vprašanja v okupirani Poljski. Jeseni 1943 je bil premeščen v Trst in je bil vodja taborišča Rižarna (prim. Johanes SACHSLEHNER, Dva milijona smo jih pospravili: Odilo Globočnik – Hitlerjev menedžer smrti, Ljubljana 2016). 7 SACHSLEHNER 2016. 94 95 bil ta krvavi zločinec v senci bolj znanih imen, kot so Hitler, Himmler, Eichmann in drugi. Portal Listverse ga, denimo, na lestvici zlobnih nacistov uvršča na šesto mesto. Globočnik je bil eden najbolj zverinskih in najokrutnejših morilcev Judov in Poljakov, kar jih je dalo 20. stoletje, judovski likvidator in barbarski uničevalec Judov, je o njem zapisal Heinz Höhne. Naj spomnimo, da je bil Odilo Globočnik ( Globus) rojen 21. aprila 1904 v Trstu in se je po obrtni šoli v Celovcu izučil za stavbnega delovodjo. Njegov oče je bil Franc Globočnik, ki je iz rodnega Tržiča, od koder izvirajo Globočnikovi, prišel v Trst. Bil je zdravnik. Globočnikova mama je bila Anna Petschinnka, banatska Čehinja iz Vršca v Vojvodini. Od leta 1922 je bil pripadnik nacističnega gibanja v Avstriji, od leta 1930 član nacistične stranke NSDAP, od leta 1933 pripadnik SS. Leta 1938 je sodeloval v prevratu v Avstriji, bil leta 1939 nekaj časa gauleiter nacistične stranke na Dunaju, od jeseni 1939 do junija 1943 pa vodja SS in policije za območje Lublina na Poljskem. Tam je bil odgovoren za iztrebljanje Judov v uničevalnih taboriščih. Od septembra 1943 je bil v Trstu višji vodja SS in policije v operacijski coni Jadransko primorje in je vodil boj proti osvobodilnemu gibanju. Tudi v Trstu je zahteval »absolutni monopol nad reševanjem judovskega vprašanja«. Nekateri zgodovinarji in drugi poznavalci holokavsta ga označujejo za pravo »pošast« in za glavnega »rablja« v tržaški Rižarni. Po koncu vojne se je skrival v koroških gorah, in ko ga je v bližini Belega jezera prijela zavezniška patrulja, je naredil samomor.7 Slika 18: Med redkimi preživelimi prekmurskimi Judi je bila Erika Fürst. Italijanski fašisti do Judov prizanesljivejši od nemških nacistov Do kapitulacije Italije leta 1943 je bil odnos do Judov na italijanskih zasedbenih ozemljih v primerjavi z nemškimi neprimerno boljši. Judje v Ljubljani so se lahko organizirali in z okupacijskimi oblastmi vzpostavili določen dialog, saj so imeli za seboj zaščito italijanske judovske reševalne organizacije DELASEM; znamenit posrednik pri oblasteh je bil Evgen Bolaffio, ljubljanski vinski veletrgovec. In vendar so se tudi pod italijansko zasedbo dogajale deportacije; posebej tragičen je primer družine Alles Percy iz Ljubljane, ki je bila deportirana v Italijo. Razmere so se na območju Ljubljane in Ljubljanske pokrajine drastično spremenile, ko so Nemci okupirali severni in srednji del Italije in seveda prejšnje italijansko okupirano območje v Sloveniji. Začelo se je radikalno preganjanje Judov na Tržaškem in Goriškem; posledice so bile usodne za obe skupnosti, saj je bilo v holokavstu uničenih 764 Judov s Tržaškega in 45 Judov z Goriškega. Največ Judov je bilo uničenih v tržaški Rižarni, ki jo je vodil tesni Himmlerjev sodelavec in uresničevalec projekta »končne rešitve« na vzhodu Odilo Globočnik. Preizkušene metode s Poljske je skupaj z ekipo uničevalcev dobesedno prenesel Slika 19: Odilo Globočnik/Globocnik na tržaško območje in do konca vojne izvajal genocidno politiko.6 Za mnoge je 6 Odilo Globočnik (1904–1945), avstrijski nacist in visoki častnik SS, tesen Himmlerjev sodelavec in izvajalec projekta » dokončne rešitve« judovskega vprašanja v okupirani Poljski. Jeseni 1943 je bil premeščen v Trst in je bil vodja taborišča Rižarna (prim. Johanes SACHSLEHNER, Dva milijona smo jih pospravili: Odilo Globočnik – Hitlerjev menedžer smrti, Ljubljana 2016). 7 SACHSLEHNER 2016. 94 95 Nemške zasedbene oblasti so s pomočjo kolaborantske vlade in policije v Ljubljani so Nemce potrebovali za boj proti komunizmu, Nemci pa domobrance za boj proti septembra 1944 aretirale še 32 preostalih Judov v Ljubljani in jih odpeljale v delovna Slovencem in narodnoosvobodilnemu gibanju. Za Nemce so bili domobranci in koncentracijska taborišča. V mnogih družinah ljubljanskih Judov po vojni ni bilo pomožne policijske enote za boj proti partizanom in tudi v tem boju Nemci Leonu nobenega preživelega, kar nekaj jih je tudi padlo v sestavi partizanskih odporniških Rupniku niso dovolili vmešavanja v vojaški del domobranstva. Ob tem naj vnovič sil. Leto 1944 je bilo tako za večino slovenskih Judov usodno: ne le da so, potem poudarimo, da kolaboracija Slovencev z okupatorji (pred italijansko kapitulacijo ko je Nemčija prevzela oblast na Madžarskem, med aprilom in oktobrom tega leta septembra 1943 v Ljubljanski pokrajini z Italijani) ni bila le politična in upravna, pač deportirali vse prekmurske Jude, tudi osrednja Slovenija je svoje Jude izgubila v tem pa tudi ideološka, bila je reakcija na odpor proti okupatorju in hkrati odločen boj času, ko je bil konec vojne že blizu in so proti središču Evrope prodirale zavezniške zoper »brezbožni komunizem«. Vsa kolaboracija Leona Rupnika, njegovih sodelavcev osvobodilne sile. in domobrancev sploh, je imela podlago v protikomunizmu, bila pa je naperjena tudi proti zaveznikom. Kolaboracija in protikomunizem sta se v mnogih primerih Slovenska kolaboracija (domobranstvo) in slovenski Judje podpirala oziroma pokrivala, saj so mnogi Slovenci postali kolaboranti prav zaradi boja proti komunizmu. K temu so veliko pripomogli voditelji predvojnih političnih Domobranci kot domobranci naj z Judi ne bi imeli nič. Tako vsaj govorijo skoraj strank, ki so menili, da so »partizani naši ljudski stranki mnogo bolj nevarni kot vsi novodobni dokazi o upravičenosti kolaboracije, vključno z zanikanjem sodelovanja Nemci in Italijani« – bistveni vzrok za kolaboracijo je bil torej strah pred revolucijo pri uničevanju Judov med letoma 1943 in 1945 na območju nekdanje Ljubljanske in komunisti. In z revolucijo so povezali tudi »judovsko-boljševistično svetovno pokrajine. Slovensko domobranstvo je bilo policijsko-paravojaška organizacija, ki jo zaroto«. Oboroženi boj proti partizanom je do konca vojne zagovarjal tudi ljubljanski je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 škof dr. Gregorij Rožman.13 Svoje zmotne politike se je očitno prav zavedel šele po ustanovila in z orožjem opremila nemška uprava na območju nekdanje Ljubljanske vojni, ko je bilo prepozno. Dokazov, da naj bi Italijani kolaboracijo izsilili, ni nobenih. pokrajine. Poglavitni namen domobranstva je bil boj proti partizanom in To dokazuje tudi primer mariborskega škofa Tomažiča,14 ki je odločno zavrnil vse narodnoosvobodilnemu gibanju sploh. Šlo je za odločen boj proti komunizmu in poskuse, da bi pomagal pri ustanavljanju » bele garde«15 oziroma Slovenskega boljševizmu na slovenskih tleh. Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta domobranstva na Štajerskem. Zato ne preseneča, da so štajerski duhovniki sodelovali odločilno pomagala general Leon Rupnik8 in polkovnik Ernest Peterlin9. Sicer pa so z OF in nekateri odšli celo v partizane. Mariborski škof Tomažič je tako ostal zvest bili slovenski domobranci vse od ustanovitve podrejeni nemškemu generalu Erwinu svojemu narodu in veri, niti z eno potezo ni nakazal lojalnosti in še manj naklonjenosti Rösenerju.10 Med domobranskimi enotami se je v bojih s partizani posebej odlikoval nacističnim genocidnim ukrepom nad slovenskim prebivalstvom. Pokazal je vzorno bataljon Vuka Rupnika.11 Pri ustanovitvi in organizaciji domobranstva na Slovenskem narodno držo.16 Sodelovanje z okupatorji svoje domovine je na Slovenskem dobilo je odigral pomembno vlogo tudi šef civilne uprave Friedrich Rainer.12 Domobranci značaj narodne izdaje velikih razsežnosti. To je bil moralni greh, za katerega ni opravičila. Tako kot seveda ni opravičila za povojni krvavi obračun s premaganimi 8 Leon Rupnik (10. 8. 1880 – 4. 9. 1946), slovenski general in politik. Bil je odločen protikomunist in je po italijanski kapitulaciji septembra 1943 organiziral Slovensko domobranstvo. Na pripadniki kolaboracionističnih sil, predvsem Slovenskega domobranstva.17 Šlo je za »Rupnikovem procesu« v Ljubljani je bil 30. avgusta 1946 obsojen na smrt in 4. septembra dobri polovici slovenskega narodnostnega ozemlja. Na »Rupnikovem procesu« v Ljubljani je bil ustreljen. Zanimivo je, da Rupnik ni hotel biti strankarsko opredeljen človek in je zagovarjal obsojen na smrt z obešenjem. tezo, da naj bo domobranstvo nadstrankarsko. Zaradi tega v protikomunističnem taboru na 13 Gregorij Rožman (9. 3. 1883 – 16. 11. 1959), ljubljanski škof, ki je po vojni emigriral v ZDA in Slovenskem tudi ni užival enotne podpore. Politiki obeh tradicionalnih slovenskih taborov – umrl v Clevelandu. Leta 1930 je postal ljubljanski škof. Zanj je bil značilen odločen boj proti klerikalnega in liberalnega – so se ga celo izogibali. Zato ne preseneča, da ga je obdajal mlajši komunizmu. Njegove posmrtne ostanke so leta 2013 prepeljali iz ZDA v Slovenijo in jih pokopali krog ljudi, ki jim je Nemčija predstavljala edini branik pred komunizmom in zato se so odločili v ljubljanski stolnici. Med vojno se je zavzemal tudi za reševanje Judov v Ljubljanski pokrajini in sodelovati z njimi. Rupnikova kolaboracija je bila predvsem vojaška, in to preko Slovenskega pomagal pri reševanju posameznikov in judovskih družin, kar je bilo v preteklosti zamolčano. domobranstva, katerega dejanski gospodar je bil v bistvu general SS Rösener. Enako velja za 14 Ivan Jožef Tomažič (1. 8. 1876 – 28. 2. 1949) je bil leta 1933 imenovan za lavantinskega škofa slovensko politično policijo, ki jo je vodil dr. Lovro Hacin. v Mariboru. Zelo se je trudil za obnovo verskega življenja v škofiji. Po okupaciji leta 1941 je 9 Ernest Peterlin (11. 1. 1903 – 20. 3. 1946), slovenski domobranski častnik in skupaj z Leonom odločno protestiral zoper okupatorjeve ukrepe proti narodno zavedni duhovščini in vernemu Rupnikom ustanovitelj Slovenskega domobranstva ter vojaški referent Slovenske legije. slovenskemu ljudstvu. Zaradi narodnostne odločnosti ga niso sprejeli v Štajersko domovinsko 10 Erwin Rösener (2. 2. 1902 – 4. 9. 1946), nemški SS-general, odgovoren za poboje civilistov zvezo (ŠDZ) in je dobil zgolj status zaščitenca nemšega rajha, brez vseh pravic. v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Po vojni je bil obsojen na »Rupnikovem procesu« v 15 » Bela garda« (izraz komunističnega bloka) je bila paravojaška organizacija, ki so jo v Ljubljanski Ljubljani in obešen. Za vojne zločine je bil obsojen tudi na mednarodnem sodišču za vojne pokrajini ustanovili Italijani 6. avgusta 1942 kot Prostovoljno protikomunistično milico – MVAC zločine v Nürnbergu. (Milizie Volontarie Anticomunista). Njen predhodnik so bile » vaške straže«, ki so jih v nekaterih 11 Vuk Rupnik (27. 7. 1912 – 14. 8. 1975), slovenski častnik, ki je veljal za zelo sposobnega oficirja predelih Ljubljanske pokrajine ustanovili kot odgovor na partizansko nasilje. Podporo so imele in se je šolal na vojaških akademijah. Bil je sin Leona Rupnika in spoštovan poveljnik svojega v predvojnih strankarskih politikih, še zlasti v SLS in tudi v RKC v ljubljanski škofiji. bataljona, ki se je večkrat izkazal v bojih s partizani. 16 Marjan ŽNIDARIČ, Slovenci v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v letih 12 Friedrich Rainer (28. 7. 1903 – 19. 7. 1947), avstrijski pravnik ter nacistični politik in vojni 1941–1945, v: Škof Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008, str. 7–33. zločinec. Kot šef civilne uprave in vrhovni komisar je vodil nacistično okupacijsko politiko na 17 Gre za množične povojne zunajsodne usmrtitve in poboje, ki so dolga leta veljali za tajne. 96 97 Nemške zasedbene oblasti so s pomočjo kolaborantske vlade in policije v Ljubljani so Nemce potrebovali za boj proti komunizmu, Nemci pa domobrance za boj proti septembra 1944 aretirale še 32 preostalih Judov v Ljubljani in jih odpeljale v delovna Slovencem in narodnoosvobodilnemu gibanju. Za Nemce so bili domobranci in koncentracijska taborišča. V mnogih družinah ljubljanskih Judov po vojni ni bilo pomožne policijske enote za boj proti partizanom in tudi v tem boju Nemci Leonu nobenega preživelega, kar nekaj jih je tudi padlo v sestavi partizanskih odporniških Rupniku niso dovolili vmešavanja v vojaški del domobranstva. Ob tem naj vnovič sil. Leto 1944 je bilo tako za večino slovenskih Judov usodno: ne le da so, potem poudarimo, da kolaboracija Slovencev z okupatorji (pred italijansko kapitulacijo ko je Nemčija prevzela oblast na Madžarskem, med aprilom in oktobrom tega leta septembra 1943 v Ljubljanski pokrajini z Italijani) ni bila le politična in upravna, pač deportirali vse prekmurske Jude, tudi osrednja Slovenija je svoje Jude izgubila v tem pa tudi ideološka, bila je reakcija na odpor proti okupatorju in hkrati odločen boj času, ko je bil konec vojne že blizu in so proti središču Evrope prodirale zavezniške zoper »brezbožni komunizem«. Vsa kolaboracija Leona Rupnika, njegovih sodelavcev osvobodilne sile. in domobrancev sploh, je imela podlago v protikomunizmu, bila pa je naperjena tudi proti zaveznikom. Kolaboracija in protikomunizem sta se v mnogih primerih Slovenska kolaboracija (domobranstvo) in slovenski Judje podpirala oziroma pokrivala, saj so mnogi Slovenci postali kolaboranti prav zaradi boja proti komunizmu. K temu so veliko pripomogli voditelji predvojnih političnih Domobranci kot domobranci naj z Judi ne bi imeli nič. Tako vsaj govorijo skoraj strank, ki so menili, da so »partizani naši ljudski stranki mnogo bolj nevarni kot vsi novodobni dokazi o upravičenosti kolaboracije, vključno z zanikanjem sodelovanja Nemci in Italijani« – bistveni vzrok za kolaboracijo je bil torej strah pred revolucijo pri uničevanju Judov med letoma 1943 in 1945 na območju nekdanje Ljubljanske in komunisti. In z revolucijo so povezali tudi »judovsko-boljševistično svetovno pokrajine. Slovensko domobranstvo je bilo policijsko-paravojaška organizacija, ki jo zaroto«. Oboroženi boj proti partizanom je do konca vojne zagovarjal tudi ljubljanski je na pobudo predstavnikov slovenskih predvojnih političnih strank septembra 1943 škof dr. Gregorij Rožman.13 Svoje zmotne politike se je očitno prav zavedel šele po ustanovila in z orožjem opremila nemška uprava na območju nekdanje Ljubljanske vojni, ko je bilo prepozno. Dokazov, da naj bi Italijani kolaboracijo izsilili, ni nobenih. pokrajine. Poglavitni namen domobranstva je bil boj proti partizanom in To dokazuje tudi primer mariborskega škofa Tomažiča,14 ki je odločno zavrnil vse narodnoosvobodilnemu gibanju sploh. Šlo je za odločen boj proti komunizmu in poskuse, da bi pomagal pri ustanavljanju » bele garde«15 oziroma Slovenskega boljševizmu na slovenskih tleh. Pri ustanovitvi Slovenskega domobranstva sta domobranstva na Štajerskem. Zato ne preseneča, da so štajerski duhovniki sodelovali odločilno pomagala general Leon Rupnik8 in polkovnik Ernest Peterlin9. Sicer pa so z OF in nekateri odšli celo v partizane. Mariborski škof Tomažič je tako ostal zvest bili slovenski domobranci vse od ustanovitve podrejeni nemškemu generalu Erwinu svojemu narodu in veri, niti z eno potezo ni nakazal lojalnosti in še manj naklonjenosti Rösenerju.10 Med domobranskimi enotami se je v bojih s partizani posebej odlikoval nacističnim genocidnim ukrepom nad slovenskim prebivalstvom. Pokazal je vzorno bataljon Vuka Rupnika.11 Pri ustanovitvi in organizaciji domobranstva na Slovenskem narodno držo.16 Sodelovanje z okupatorji svoje domovine je na Slovenskem dobilo je odigral pomembno vlogo tudi šef civilne uprave Friedrich Rainer.12 Domobranci značaj narodne izdaje velikih razsežnosti. To je bil moralni greh, za katerega ni opravičila. Tako kot seveda ni opravičila za povojni krvavi obračun s premaganimi 8 Leon Rupnik (10. 8. 1880 – 4. 9. 1946), slovenski general in politik. Bil je odločen protikomunist in je po italijanski kapitulaciji septembra 1943 organiziral Slovensko domobranstvo. Na pripadniki kolaboracionističnih sil, predvsem Slovenskega domobranstva.17 Šlo je za »Rupnikovem procesu« v Ljubljani je bil 30. avgusta 1946 obsojen na smrt in 4. septembra dobri polovici slovenskega narodnostnega ozemlja. Na »Rupnikovem procesu« v Ljubljani je bil ustreljen. Zanimivo je, da Rupnik ni hotel biti strankarsko opredeljen človek in je zagovarjal obsojen na smrt z obešenjem. tezo, da naj bo domobranstvo nadstrankarsko. Zaradi tega v protikomunističnem taboru na 13 Gregorij Rožman (9. 3. 1883 – 16. 11. 1959), ljubljanski škof, ki je po vojni emigriral v ZDA in Slovenskem tudi ni užival enotne podpore. Politiki obeh tradicionalnih slovenskih taborov – umrl v Clevelandu. Leta 1930 je postal ljubljanski škof. Zanj je bil značilen odločen boj proti klerikalnega in liberalnega – so se ga celo izogibali. Zato ne preseneča, da ga je obdajal mlajši komunizmu. Njegove posmrtne ostanke so leta 2013 prepeljali iz ZDA v Slovenijo in jih pokopali krog ljudi, ki jim je Nemčija predstavljala edini branik pred komunizmom in zato se so odločili v ljubljanski stolnici. Med vojno se je zavzemal tudi za reševanje Judov v Ljubljanski pokrajini in sodelovati z njimi. Rupnikova kolaboracija je bila predvsem vojaška, in to preko Slovenskega pomagal pri reševanju posameznikov in judovskih družin, kar je bilo v preteklosti zamolčano. domobranstva, katerega dejanski gospodar je bil v bistvu general SS Rösener. Enako velja za 14 Ivan Jožef Tomažič (1. 8. 1876 – 28. 2. 1949) je bil leta 1933 imenovan za lavantinskega škofa slovensko politično policijo, ki jo je vodil dr. Lovro Hacin. v Mariboru. Zelo se je trudil za obnovo verskega življenja v škofiji. Po okupaciji leta 1941 je 9 Ernest Peterlin (11. 1. 1903 – 20. 3. 1946), slovenski domobranski častnik in skupaj z Leonom odločno protestiral zoper okupatorjeve ukrepe proti narodno zavedni duhovščini in vernemu Rupnikom ustanovitelj Slovenskega domobranstva ter vojaški referent Slovenske legije. slovenskemu ljudstvu. Zaradi narodnostne odločnosti ga niso sprejeli v Štajersko domovinsko 10 Erwin Rösener (2. 2. 1902 – 4. 9. 1946), nemški SS-general, odgovoren za poboje civilistov zvezo (ŠDZ) in je dobil zgolj status zaščitenca nemšega rajha, brez vseh pravic. v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Po vojni je bil obsojen na »Rupnikovem procesu« v 15 » Bela garda« (izraz komunističnega bloka) je bila paravojaška organizacija, ki so jo v Ljubljanski Ljubljani in obešen. Za vojne zločine je bil obsojen tudi na mednarodnem sodišču za vojne pokrajini ustanovili Italijani 6. avgusta 1942 kot Prostovoljno protikomunistično milico – MVAC zločine v Nürnbergu. (Milizie Volontarie Anticomunista). Njen predhodnik so bile » vaške straže«, ki so jih v nekaterih 11 Vuk Rupnik (27. 7. 1912 – 14. 8. 1975), slovenski častnik, ki je veljal za zelo sposobnega oficirja predelih Ljubljanske pokrajine ustanovili kot odgovor na partizansko nasilje. Podporo so imele in se je šolal na vojaških akademijah. Bil je sin Leona Rupnika in spoštovan poveljnik svojega v predvojnih strankarskih politikih, še zlasti v SLS in tudi v RKC v ljubljanski škofiji. bataljona, ki se je večkrat izkazal v bojih s partizani. 16 Marjan ŽNIDARIČ, Slovenci v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v letih 12 Friedrich Rainer (28. 7. 1903 – 19. 7. 1947), avstrijski pravnik ter nacistični politik in vojni 1941–1945, v: Škof Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008, str. 7–33. zločinec. Kot šef civilne uprave in vrhovni komisar je vodil nacistično okupacijsko politiko na 17 Gre za množične povojne zunajsodne usmrtitve in poboje, ki so dolga leta veljali za tajne. 96 97 najbolj krut poboj velikega števila vrnjenih slovenskih domobrancev, ki so se po veje iz domobranskega in drugega časopisja tistega časa.21 Kljub ostremu zanikanju vojni zatekli na Koroško skupaj s civilisti. Ukaz, ki je sprožil transporte Slovencev in tovrstne krivde in nenehnemu sklicevanju na »brezbožni komunizem« ostaja vloga drugih Jugoslovanov nazaj v domovino, je 14. maja 1945 poslal general Brian slovenskih kolaborantov negativna tudi v očeh mlajših zgodovinarjev, in to ne samo Robertson, vodja štaba zavezniškega poveljstva za Sredozemlje. Ukaz je bil izveden doma, temveč tudi v tujini.22 V knjigi Hoja s hudičem, ki je v angleškem izvirniku izšla med 18. in 31. majem 1945 in njegove posledice za Slovence so bile strahotne. Prvi v Torontu, poskuša Gregor J. Kranjc z očmi zunanjega opazovalca (ali kot je v transport zajetih domobrancev in civilistov je krenil na pot 27. maja 1945, zadnji vlak predgovoru k slovenski izdaji zapisal dr. Božo Repe, »iz ptičje namesto iz žabje pa je s Koroške odpeljal v Jugoslavijo 31. maja 1945. Že 1. junija 1945 je bil ukaz perspektive«) oceniti razloge, zaradi katerih se je velik del slovenskega naroda v preklican in se je nanašal v glavnem le še na preostale civiliste. Večina njih je nato do najtežjem trenutku svoje zgodovine podal na pot »z ramo ob rami s hudičem«. leta 1948 in 1949 ostala na Koroškem, kjer so dobili dovoljenje za odhod v ZDA, Kolaboracijo brez zadržkov obsoja in zanjo ne najde nobenega opravičila, vendar pa Kanado, Argentino, Avstralijo in v Veliko Britanijo.18 Med okupacijo je bilo na v svoji sodbi sledi trendom sodobnega svetovnega zgodovinopisja, ki kolaboracije v Slovenskem tudi veliko ljudi, ki niso bili za OF in komunizem, pa se vendarle niso evropskih državah med drugo svetovno vojno ne obravnava enoznačno, temveč odločili za kolaboracijo. Proti kolaboraciji so nastopili tudi mnogi slovenski poskuša razločevati med različnimi stopnjami sodelovanja z okupatorjem – od duhovniki, med njimi F. Saleški Finžgar, ki je leta 1957 o tem med drugim zapisal: pasivnega prilagajanja, preko vsiljenih oblik sodelovanja do zavestne kolaboracije, ki »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. ni bila izražena zgolj v konkretni pomoči okupatorju, temveč tudi v povsem To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more nedvoumnem političnem in ideološkem sozvočju z njim. Na podoben način Kranjc izbrisati, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju ovrednoti stopnjo kolaboracije (in s tem tudi krivde) najvidnejših slovenskih smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh posameznikov, paravojaških skupin, političnih strank, upravnih institucij (še zlasti bolečin.«19 V zvezi z domobransko prisego, ki je bila 20. aprila 1944 na ljubljanskem ljubljanske pokrajinske uprave) in seveda Cerkve oziroma škofa Rožmana. Na drugi stadionu, je takratni propagandist slovenskih domobrancev in Rupnikov zet Stanko strani obravnava vlogo Osvobodilne fronte, tako njeno deklarativno politiko kot Kociper med drugim dejal: »Danes se je treba odločiti ne za tolovajstvo ali proti praktično ravnanje, in išče argumente, ki bodisi potrjujejo ali pa zanikajo stališča njemu, temveč za svetovni protiboljševistični blok ali proti njemu. Tudi proti vsem »emigrantske zgodovinske šole«, češ da je OF s svojim ravnanjem naravnost prisilila njegovim zaveznikom, londonskim borznim špekulantom in vašingtonskim drugo stran v sodelovanje s sovražnikom, ki pa da ni bilo iskreno, temveč da so židovskim režiserjem.« Nesporni element antisemitizma, ki je bil v domobranski okupatorja želeli zgolj izkoristiti za obračun s komunisti, sicer pa so bili »v srcu« ves propagandi vidno prisoten. General Leon Rupnik je v nekaterih govorih leta 1944 čas zvesti zahodnim zaveznikom. V tem kontekstu Kranjc obravnava tudi množične dajal izjave, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot ščuvanje proti Judom, kar je že neke povojne izvensodne poboje, ki jih na eni strani pripiše nezrelosti novih oblasti in vrste »ubijanje«. V Novi slovenski zavezi javno izpostavljajo, da z »Judi kot Judi pa vojaško-političnim okoliščinam, kakršne so vladale neposredno po koncu druge protipartizanska stran ni imela nič. Znana je tudi pomoč škofa Rožmana, da se je svetovne vojne v Jugoslaviji in v širšem evropskem prostoru, na drugi strani pa kolonija mladih Judov mogla naseliti na gradu Lesno Brdo, a so jih italijanski manihejskemu, črno-belemu gledanju komunistov na družbo, katerega posledica je karabinjerji jeseni 1942 preselili v Italijo zaradi nadlegovanja partizanske gverile, ki bila politika maščevanja po načelu »Kdor ni z nami, je proti nam«. Prav v tej točki, v je na vsak način hotela z njimi navezati stike. Nasploh pa je treba reči, da črno-belem gledanju na svet, vidi Kranjc eno redkih stičnih točk med sicer protipartizanska stran ni bila razpoložena protijudovsko, predvsem pa v Ljubljanski zapriseženimi sovražniki: oba tabora vidita drug v drugem poosebljeno zlo, samega pokrajini Judov ni bilo toliko, da bi predstavljali politični problem. Domobrancem sebe pa seveda kot najčistejše utelešenje dobrega, in prav vztrajanje pri takšnih obešati antisemitizem je maliciozno.«20 Slovenska kolaboracija, še zlasti domobranstvo, pogledih je krivo, da še sedemdeset let po koncu vojne »Slovenci še vedno čakamo, se je poskušalo na vse kriplje otresti antisemitske politike in sodelovanja pri pogromu kaj se bo zgodilo v preteklosti«.23 Ko je po italijanski kapitulaciji septembra 1943 redkih Judov. A njena vloga je vendarle prepoznavna v antisemitski propagandi, ki nastalo Slovensko domobranstvo, je šef nemške civilne uprave na območju nekdanje 21 Tudi časopis Slovenec je med letoma 1943 in 1945 prinašal veliko tovrstnih sporočil. Slovenec 18 Gregor Joseph KRANJC, Hoja s hudičem: okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941– 1945, Mengeš 2014, je bil vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem. Vseboval je priloge: Teden v slikah, str. 43. Med doktrinami, ki predstavljajo skupno emigrantsko zgodovinsko šolo, je morda še Naša gospodinja, Ilustrirani Slovenec. Najprej je izhajal tedensko, po juliju 1938 pa kot dnevnik. Kot najbolj uveljavljeno njihovo prepričanje, da je bilo tisto, kar so komunisti označili za kolaboracijo, ponedeljkova izdaja je v letih med 1932 in 1939 izhajal Ponedeljski Slovenec. Časnik Slovenec je bil v resnici pravzaprav samoobramba. V nasprotju s komunističnim zgodovinopisjem emigrantska kritičen do slovenske politike kot odgovor na mladoslovenski Slovenski narod. Vodilo Slovenca je šola priznava, da je bil spopad med partizani in njihovimi nasprotniki v resnici državljanska bilo izraženo v geslu »Vse za vero, dom, cesarja!«. Leta 1945 so ga nove oblasti ukinile. V letih vojna, še več, trdi, da je bila to izključno državljanska vojna. med 1991 in 1996 je izhajal časnik z enakim imenom in podobno politično usmeritvijo. 19 Fran S. FINŽGAR, Leta mojega popotovanja, v: Jezik in slovstvo, let. 3, št. 7, Ljubljana 1958, str. 22 KRANJC 2014. Dr. Gregor J. Kranjc je profesor zgodovine na kanadski univerzi Brock, sicer pa 317–320. je sin slovenskih izseljencev in živi v Torontu. 20 Nova slovenska zaveza, Zaveza št. 62, 21. 7. 2011, dostopno na: http://www.zaveza.si/zaveza-t-62/ 23 Dr. Božo Repe v predgovoru k slovenski izdaji Hoje s Hudičem, v katerem je spomnil na sijajno [13. 9. 2016]. domislico pokojnega srbskega novinarja Aleksandra Tijaniča. 98 99 najbolj krut poboj velikega števila vrnjenih slovenskih domobrancev, ki so se po veje iz domobranskega in drugega časopisja tistega časa.21 Kljub ostremu zanikanju vojni zatekli na Koroško skupaj s civilisti. Ukaz, ki je sprožil transporte Slovencev in tovrstne krivde in nenehnemu sklicevanju na »brezbožni komunizem« ostaja vloga drugih Jugoslovanov nazaj v domovino, je 14. maja 1945 poslal general Brian slovenskih kolaborantov negativna tudi v očeh mlajših zgodovinarjev, in to ne samo Robertson, vodja štaba zavezniškega poveljstva za Sredozemlje. Ukaz je bil izveden doma, temveč tudi v tujini.22 V knjigi Hoja s hudičem, ki je v angleškem izvirniku izšla med 18. in 31. majem 1945 in njegove posledice za Slovence so bile strahotne. Prvi v Torontu, poskuša Gregor J. Kranjc z očmi zunanjega opazovalca (ali kot je v transport zajetih domobrancev in civilistov je krenil na pot 27. maja 1945, zadnji vlak predgovoru k slovenski izdaji zapisal dr. Božo Repe, »iz ptičje namesto iz žabje pa je s Koroške odpeljal v Jugoslavijo 31. maja 1945. Že 1. junija 1945 je bil ukaz perspektive«) oceniti razloge, zaradi katerih se je velik del slovenskega naroda v preklican in se je nanašal v glavnem le še na preostale civiliste. Večina njih je nato do najtežjem trenutku svoje zgodovine podal na pot »z ramo ob rami s hudičem«. leta 1948 in 1949 ostala na Koroškem, kjer so dobili dovoljenje za odhod v ZDA, Kolaboracijo brez zadržkov obsoja in zanjo ne najde nobenega opravičila, vendar pa Kanado, Argentino, Avstralijo in v Veliko Britanijo.18 Med okupacijo je bilo na v svoji sodbi sledi trendom sodobnega svetovnega zgodovinopisja, ki kolaboracije v Slovenskem tudi veliko ljudi, ki niso bili za OF in komunizem, pa se vendarle niso evropskih državah med drugo svetovno vojno ne obravnava enoznačno, temveč odločili za kolaboracijo. Proti kolaboraciji so nastopili tudi mnogi slovenski poskuša razločevati med različnimi stopnjami sodelovanja z okupatorjem – od duhovniki, med njimi F. Saleški Finžgar, ki je leta 1957 o tem med drugim zapisal: pasivnega prilagajanja, preko vsiljenih oblik sodelovanja do zavestne kolaboracije, ki »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. ni bila izražena zgolj v konkretni pomoči okupatorju, temveč tudi v povsem To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more nedvoumnem političnem in ideološkem sozvočju z njim. Na podoben način Kranjc izbrisati, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju ovrednoti stopnjo kolaboracije (in s tem tudi krivde) najvidnejših slovenskih smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh posameznikov, paravojaških skupin, političnih strank, upravnih institucij (še zlasti bolečin.«19 V zvezi z domobransko prisego, ki je bila 20. aprila 1944 na ljubljanskem ljubljanske pokrajinske uprave) in seveda Cerkve oziroma škofa Rožmana. Na drugi stadionu, je takratni propagandist slovenskih domobrancev in Rupnikov zet Stanko strani obravnava vlogo Osvobodilne fronte, tako njeno deklarativno politiko kot Kociper med drugim dejal: »Danes se je treba odločiti ne za tolovajstvo ali proti praktično ravnanje, in išče argumente, ki bodisi potrjujejo ali pa zanikajo stališča njemu, temveč za svetovni protiboljševistični blok ali proti njemu. Tudi proti vsem »emigrantske zgodovinske šole«, češ da je OF s svojim ravnanjem naravnost prisilila njegovim zaveznikom, londonskim borznim špekulantom in vašingtonskim drugo stran v sodelovanje s sovražnikom, ki pa da ni bilo iskreno, temveč da so židovskim režiserjem.« Nesporni element antisemitizma, ki je bil v domobranski okupatorja želeli zgolj izkoristiti za obračun s komunisti, sicer pa so bili »v srcu« ves propagandi vidno prisoten. General Leon Rupnik je v nekaterih govorih leta 1944 čas zvesti zahodnim zaveznikom. V tem kontekstu Kranjc obravnava tudi množične dajal izjave, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot ščuvanje proti Judom, kar je že neke povojne izvensodne poboje, ki jih na eni strani pripiše nezrelosti novih oblasti in vrste »ubijanje«. V Novi slovenski zavezi javno izpostavljajo, da z »Judi kot Judi pa vojaško-političnim okoliščinam, kakršne so vladale neposredno po koncu druge protipartizanska stran ni imela nič. Znana je tudi pomoč škofa Rožmana, da se je svetovne vojne v Jugoslaviji in v širšem evropskem prostoru, na drugi strani pa kolonija mladih Judov mogla naseliti na gradu Lesno Brdo, a so jih italijanski manihejskemu, črno-belemu gledanju komunistov na družbo, katerega posledica je karabinjerji jeseni 1942 preselili v Italijo zaradi nadlegovanja partizanske gverile, ki bila politika maščevanja po načelu »Kdor ni z nami, je proti nam«. Prav v tej točki, v je na vsak način hotela z njimi navezati stike. Nasploh pa je treba reči, da črno-belem gledanju na svet, vidi Kranjc eno redkih stičnih točk med sicer protipartizanska stran ni bila razpoložena protijudovsko, predvsem pa v Ljubljanski zapriseženimi sovražniki: oba tabora vidita drug v drugem poosebljeno zlo, samega pokrajini Judov ni bilo toliko, da bi predstavljali politični problem. Domobrancem sebe pa seveda kot najčistejše utelešenje dobrega, in prav vztrajanje pri takšnih obešati antisemitizem je maliciozno.«20 Slovenska kolaboracija, še zlasti domobranstvo, pogledih je krivo, da še sedemdeset let po koncu vojne »Slovenci še vedno čakamo, se je poskušalo na vse kriplje otresti antisemitske politike in sodelovanja pri pogromu kaj se bo zgodilo v preteklosti«.23 Ko je po italijanski kapitulaciji septembra 1943 redkih Judov. A njena vloga je vendarle prepoznavna v antisemitski propagandi, ki nastalo Slovensko domobranstvo, je šef nemške civilne uprave na območju nekdanje 21 Tudi časopis Slovenec je med letoma 1943 in 1945 prinašal veliko tovrstnih sporočil. Slovenec 18 Gregor Joseph KRANJC, Hoja s hudičem: okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941– 1945, Mengeš 2014, je bil vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem. Vseboval je priloge: Teden v slikah, str. 43. Med doktrinami, ki predstavljajo skupno emigrantsko zgodovinsko šolo, je morda še Naša gospodinja, Ilustrirani Slovenec. Najprej je izhajal tedensko, po juliju 1938 pa kot dnevnik. Kot najbolj uveljavljeno njihovo prepričanje, da je bilo tisto, kar so komunisti označili za kolaboracijo, ponedeljkova izdaja je v letih med 1932 in 1939 izhajal Ponedeljski Slovenec. Časnik Slovenec je bil v resnici pravzaprav samoobramba. V nasprotju s komunističnim zgodovinopisjem emigrantska kritičen do slovenske politike kot odgovor na mladoslovenski Slovenski narod. Vodilo Slovenca je šola priznava, da je bil spopad med partizani in njihovimi nasprotniki v resnici državljanska bilo izraženo v geslu »Vse za vero, dom, cesarja!«. Leta 1945 so ga nove oblasti ukinile. V letih vojna, še več, trdi, da je bila to izključno državljanska vojna. med 1991 in 1996 je izhajal časnik z enakim imenom in podobno politično usmeritvijo. 19 Fran S. FINŽGAR, Leta mojega popotovanja, v: Jezik in slovstvo, let. 3, št. 7, Ljubljana 1958, str. 22 KRANJC 2014. Dr. Gregor J. Kranjc je profesor zgodovine na kanadski univerzi Brock, sicer pa 317–320. je sin slovenskih izseljencev in živi v Torontu. 20 Nova slovenska zaveza, Zaveza št. 62, 21. 7. 2011, dostopno na: http://www.zaveza.si/zaveza-t-62/ 23 Dr. Božo Repe v predgovoru k slovenski izdaji Hoje s Hudičem, v katerem je spomnil na sijajno [13. 9. 2016]. domislico pokojnega srbskega novinarja Aleksandra Tijaniča. 98 99 Ljubljanske pokrajine in koroški gauleiter dr. Friedrich Rainer imenoval za nacionalni razvoj na podlagi nacionalne strpnosti, pravičnega socialnega reda in predsednika uprave v Ljubljani Slovenca Leona Rupnika.24 Rainer je dopustil gospodarske povezanosti med seboj.«29 Torej nikakor ne držijo ocene Nove slovenske ustanovitev vojaške formacije iz domačih vojakov, torej vojske, ki je bila po narodnosti zaveze, da domobranci z Judi na Slovenskem in z Judi sploh niso imeli nič skupnega. slovenska. Ta vojska je imela tudi svoje glasilo, revijo Slovensko domobranstvo. V njem V propagandi je moč zaznati močan antisemitizem, saj naj bi Judje kljub majhnosti so objavljeni teksti in druga sporočila, ki pričajo o simpatiziranju vodilnih ljudi v imeli velik svetovni vpliv. Uporablja se tudi besednjak iz srednjeveškega Slovenskem domobranstvu z nacistično ideologijo. V reviji namreč najdemo veliko »antijudaizma«, po katerem so Jude obtoževali križanja Jezusa Kristusa in zaradi govorov Leona Rupnika in drugih vodilnih mož, med katerimi je bil izredno aktiven neizmernega bogatenja na račun oderuških obresti. Omenjajo tudi druge judovske Stanko Kociper.25 Šlo je za propagando, ki ni samo odvračala ljudi od OF, pač pa je nečednosti, ki so bile v srednjem veku marsikje povod za množične pogrome nad bila velikokrat tudi odkrito antisemitska. Javno in odkrito namreč namiguje, da so Judi. Zato so Judje po navedbah propagandistov sami povzročili svoje preganjanje. partizani plačanci s tujim denarjem in da jih vodi ne le sovjetski režim, ampak tudi V tem kontekstu je zelo jasno izpostavljena tudi »judovsko-boljševiška« zarota in svetovno judovstvo.26 Iz časopisja, zlasti še iz revije Slovensko domobranstvo, je močan judovski vpliv na Rusijo.30 Časopisje je objavljalo tudi govore Leona Rupnika razvidna tendenca, da bi prikazali partizansko vodstvo kot tisto, ki ga vodi svetovno in njegove odredbe. Vplivni in odločni propagandist slovenskega domobranstva je judovstvo in si želi prevlade nad svojimi sonarodnjaki. Propaganda jih prikazuje kot bil Stanko Kociper, ki je nastopal v že omenjenih kontekstih izpostavljanja judovske raztrgane in nemarne ljudi, prikazani so kot sovražniki reda, domobranci pa kot čisti, odgovornosti. Tudi Leon Rupnik je v svojih govorih povezoval boljševizem s pokončni ljudje, ki naj bi mislili s svojo glavo, imeli svoje vrednote in bili zanje kontekstom judovstva, ki »hoče do topih robotov brez duše in želi potlačiti Boga. Z pripravljeni tudi umreti.27 V reviji je bilo objavljenih veliko kritičnih komentarjev na njim pa plutokracija, ki bi nam za judovske blagajne ukradla še to bore malo, kar rovaš komunizma, pa tudi karikature, v katerih so prikazane tipične podobe Judov, imamo.«31 Časopis Slovenec je objavljal Rupnikove govore in dnevna povelja. kot so jih že pred vojno objavljali nacistični časopisi v Nemčiji. Med drugim lahko v Zanimivo je dnevno povelje generalnemu inšpektorju Slovenskega domobranstva za reviji preberemo, da so »istočasno z Nemčijo nastopili prostovoljci vseh narodov in veliko noč leta 1945. V njem Rupnik med drugim govori: »Bog, narod, domovina! V držav, ki so v kakršni koli obliki občutili na svojem telesu židovsko – plutokratsko trdni veri v od smrti vstalega zveličarja dobiva svoj pravi smisel naša vera v zmago pest ali rdečo zver. Danes stoje v vrstah SS tisoči in tisoči evropskih prostovoljcev, slovenske miselnosti nad tujo zablodo satanskega boljševizma. V tej veri je postavljen ki so se še pred nekaj leti po krivdi njihovega po Židih in njihovih plačancih granitni ideološki temelj pripravljenosti na neodjemljivo borbo s komunizmom do zapeljanega vodstva deloma z orožjem borili proti Nemčiji.«28 Ostrina tovrstne njegovega uničenja, ko bo zablestelo vstajanje slovenskega naroda v vsej drči in lepoti propagande se je sicer stopnjevala, a težko bi ocenili, da je bila permanentno prav tako neodjemljivega dela za blaginjo in napredek vseh Slovencev, ki verujejo v poudarjena. Je pa zanimiva objava čestitke Hitlerju za njegov rojstni dan 20. aprila to, za kar se borimo in kar daje slovenskemu značaju pristno svojskost. Bog, narod, 1945, tako rekoč tik pred koncem vojne, ko je bil dobršen del Evrope že osvobojen domovina! V tem smislu želim vsem častnikom, podčastnikom in vojakom in so tudi nekatera koncentracijska taborišča že padla v roke zaveznikov. Domobranska Slovenskega domobranstva za praznike zmagujočega Boga mnogo tihega veselja, revija je poleg besedila objavila tudi Hitlerjevo veliko fotografijo in ob njej izpostavila, zadovoljnosti, discipliniranih borcev in sreče junaške, ki naj jo blagoslavlja vstali Bog da »boj, ki se bije na tradicionalnih evropskih bojiščih in za katerega zgodovina ne Dobrote, Pravice, Poštenja, za kar se borimo, se bomo borili v vseh okolnostih in pozna primere, ni le boj za bodočnost nemškega naroda, temveč boj za obstoj bomo tudi zmagali, kakor resničen je Bog, čigar redu je židovski boljševizem zapadne kulture. S strani azijatskega boljševizma in plutokratsko-demokratičnih napovedal boj.«32 Isti časopis je objavil tudi več Hitlerjevih povelj, eno med njimi je držav preti vsej evropski kulturi in z njo vsem nacionalnim silam tega kontinenta z dne 18. aprila 1945. V njem firer propadajočega tretjega rajha še vedno izpostavlja smrtna nevarnost in le njemu velja zahvala, da Evropa še ni podlegla valovom tujih židovsko-boljševistične sovražnike, ki so s svojimi množicami še zadnjič nastopili k idej in vojsk, ki pljuskajo z vso srditostjo v njene stene. To so spoznali tudi Slovenci napadu.33 in stopili k orožju, da branijo svojo slovensko dediščino: vero, domovino in kulturo svojih očetov. Ob tem našem spoznanju so uprte vse oči v Adolfa Hitlerja, rešitelja evropske kulture in stvaritelja nove Evrope, ki bo zajamčila vsem narodom nemoten 24 Boris MLAKAR, Slovensko domobranstvo 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje, Ljubljana 29 Slovensko domobranstvo, 25. 4. 1945, let. 2, št. 17, NUK, Ljubljana. 2003, str. 39. 30 Sovjetsko zvezo – SZ (op. avt.). Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) je obstajala med 25 Stanko Kociper (30. 4. 1917 – 24. 6. 1998), pisatelj in publicist. Leta 1943 je vstopil med letoma 1917 in 1991. V zadnjih letih obstoja je obsegala 15 sovjetskih socialističnih republik domobrance, bil je referent za propagando in urednik revije Slovensko domobranstvo. Po vojni (Sojuz sovetskih socialističeskih respublik – SSSR) in je bila naslednica Ruskega imperija, ki je emigriral v Argentino in tam tudi umrl. je propadel po oktobrski revoluciji leta 1917 pod vodstvom Lenina. Med njegovimi najožjimi 26 Jure RIBIČ, Nacionalsocialistična ideologija v propagandi slovenskega domobranstva, magistrsko delo, sodelavci je bilo tudi veliko uglednih Judov (najbolj poznan je Lev Trocki). Koper 2016. 31 Slovenec, 23. 9. 1943, št. 215, str. 1. 27 Ibid., str. 46. 32 Slovenec, 1. 4. 1945, št. 73, str. 1. 28 Slovensko domobranstvo, 14. 9. 1944, let. 1, št. 4, NUK, Ljubljana. 33 Slovenec, 18. 4. 1945, št. 87, str. 1. 100 101 Ljubljanske pokrajine in koroški gauleiter dr. Friedrich Rainer imenoval za nacionalni razvoj na podlagi nacionalne strpnosti, pravičnega socialnega reda in predsednika uprave v Ljubljani Slovenca Leona Rupnika.24 Rainer je dopustil gospodarske povezanosti med seboj.«29 Torej nikakor ne držijo ocene Nove slovenske ustanovitev vojaške formacije iz domačih vojakov, torej vojske, ki je bila po narodnosti zaveze, da domobranci z Judi na Slovenskem in z Judi sploh niso imeli nič skupnega. slovenska. Ta vojska je imela tudi svoje glasilo, revijo Slovensko domobranstvo. V njem V propagandi je moč zaznati močan antisemitizem, saj naj bi Judje kljub majhnosti so objavljeni teksti in druga sporočila, ki pričajo o simpatiziranju vodilnih ljudi v imeli velik svetovni vpliv. Uporablja se tudi besednjak iz srednjeveškega Slovenskem domobranstvu z nacistično ideologijo. V reviji namreč najdemo veliko »antijudaizma«, po katerem so Jude obtoževali križanja Jezusa Kristusa in zaradi govorov Leona Rupnika in drugih vodilnih mož, med katerimi je bil izredno aktiven neizmernega bogatenja na račun oderuških obresti. Omenjajo tudi druge judovske Stanko Kociper.25 Šlo je za propagando, ki ni samo odvračala ljudi od OF, pač pa je nečednosti, ki so bile v srednjem veku marsikje povod za množične pogrome nad bila velikokrat tudi odkrito antisemitska. Javno in odkrito namreč namiguje, da so Judi. Zato so Judje po navedbah propagandistov sami povzročili svoje preganjanje. partizani plačanci s tujim denarjem in da jih vodi ne le sovjetski režim, ampak tudi V tem kontekstu je zelo jasno izpostavljena tudi »judovsko-boljševiška« zarota in svetovno judovstvo.26 Iz časopisja, zlasti še iz revije Slovensko domobranstvo, je močan judovski vpliv na Rusijo.30 Časopisje je objavljalo tudi govore Leona Rupnika razvidna tendenca, da bi prikazali partizansko vodstvo kot tisto, ki ga vodi svetovno in njegove odredbe. Vplivni in odločni propagandist slovenskega domobranstva je judovstvo in si želi prevlade nad svojimi sonarodnjaki. Propaganda jih prikazuje kot bil Stanko Kociper, ki je nastopal v že omenjenih kontekstih izpostavljanja judovske raztrgane in nemarne ljudi, prikazani so kot sovražniki reda, domobranci pa kot čisti, odgovornosti. Tudi Leon Rupnik je v svojih govorih povezoval boljševizem s pokončni ljudje, ki naj bi mislili s svojo glavo, imeli svoje vrednote in bili zanje kontekstom judovstva, ki »hoče do topih robotov brez duše in želi potlačiti Boga. Z pripravljeni tudi umreti.27 V reviji je bilo objavljenih veliko kritičnih komentarjev na njim pa plutokracija, ki bi nam za judovske blagajne ukradla še to bore malo, kar rovaš komunizma, pa tudi karikature, v katerih so prikazane tipične podobe Judov, imamo.«31 Časopis Slovenec je objavljal Rupnikove govore in dnevna povelja. kot so jih že pred vojno objavljali nacistični časopisi v Nemčiji. Med drugim lahko v Zanimivo je dnevno povelje generalnemu inšpektorju Slovenskega domobranstva za reviji preberemo, da so »istočasno z Nemčijo nastopili prostovoljci vseh narodov in veliko noč leta 1945. V njem Rupnik med drugim govori: »Bog, narod, domovina! V držav, ki so v kakršni koli obliki občutili na svojem telesu židovsko – plutokratsko trdni veri v od smrti vstalega zveličarja dobiva svoj pravi smisel naša vera v zmago pest ali rdečo zver. Danes stoje v vrstah SS tisoči in tisoči evropskih prostovoljcev, slovenske miselnosti nad tujo zablodo satanskega boljševizma. V tej veri je postavljen ki so se še pred nekaj leti po krivdi njihovega po Židih in njihovih plačancih granitni ideološki temelj pripravljenosti na neodjemljivo borbo s komunizmom do zapeljanega vodstva deloma z orožjem borili proti Nemčiji.«28 Ostrina tovrstne njegovega uničenja, ko bo zablestelo vstajanje slovenskega naroda v vsej drči in lepoti propagande se je sicer stopnjevala, a težko bi ocenili, da je bila permanentno prav tako neodjemljivega dela za blaginjo in napredek vseh Slovencev, ki verujejo v poudarjena. Je pa zanimiva objava čestitke Hitlerju za njegov rojstni dan 20. aprila to, za kar se borimo in kar daje slovenskemu značaju pristno svojskost. Bog, narod, 1945, tako rekoč tik pred koncem vojne, ko je bil dobršen del Evrope že osvobojen domovina! V tem smislu želim vsem častnikom, podčastnikom in vojakom in so tudi nekatera koncentracijska taborišča že padla v roke zaveznikov. Domobranska Slovenskega domobranstva za praznike zmagujočega Boga mnogo tihega veselja, revija je poleg besedila objavila tudi Hitlerjevo veliko fotografijo in ob njej izpostavila, zadovoljnosti, discipliniranih borcev in sreče junaške, ki naj jo blagoslavlja vstali Bog da »boj, ki se bije na tradicionalnih evropskih bojiščih in za katerega zgodovina ne Dobrote, Pravice, Poštenja, za kar se borimo, se bomo borili v vseh okolnostih in pozna primere, ni le boj za bodočnost nemškega naroda, temveč boj za obstoj bomo tudi zmagali, kakor resničen je Bog, čigar redu je židovski boljševizem zapadne kulture. S strani azijatskega boljševizma in plutokratsko-demokratičnih napovedal boj.«32 Isti časopis je objavil tudi več Hitlerjevih povelj, eno med njimi je držav preti vsej evropski kulturi in z njo vsem nacionalnim silam tega kontinenta z dne 18. aprila 1945. V njem firer propadajočega tretjega rajha še vedno izpostavlja smrtna nevarnost in le njemu velja zahvala, da Evropa še ni podlegla valovom tujih židovsko-boljševistične sovražnike, ki so s svojimi množicami še zadnjič nastopili k idej in vojsk, ki pljuskajo z vso srditostjo v njene stene. To so spoznali tudi Slovenci napadu.33 in stopili k orožju, da branijo svojo slovensko dediščino: vero, domovino in kulturo svojih očetov. Ob tem našem spoznanju so uprte vse oči v Adolfa Hitlerja, rešitelja evropske kulture in stvaritelja nove Evrope, ki bo zajamčila vsem narodom nemoten 24 Boris MLAKAR, Slovensko domobranstvo 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje, Ljubljana 29 Slovensko domobranstvo, 25. 4. 1945, let. 2, št. 17, NUK, Ljubljana. 2003, str. 39. 30 Sovjetsko zvezo – SZ (op. avt.). Zveza sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) je obstajala med 25 Stanko Kociper (30. 4. 1917 – 24. 6. 1998), pisatelj in publicist. Leta 1943 je vstopil med letoma 1917 in 1991. V zadnjih letih obstoja je obsegala 15 sovjetskih socialističnih republik domobrance, bil je referent za propagando in urednik revije Slovensko domobranstvo. Po vojni (Sojuz sovetskih socialističeskih respublik – SSSR) in je bila naslednica Ruskega imperija, ki je emigriral v Argentino in tam tudi umrl. je propadel po oktobrski revoluciji leta 1917 pod vodstvom Lenina. Med njegovimi najožjimi 26 Jure RIBIČ, Nacionalsocialistična ideologija v propagandi slovenskega domobranstva, magistrsko delo, sodelavci je bilo tudi veliko uglednih Judov (najbolj poznan je Lev Trocki). Koper 2016. 31 Slovenec, 23. 9. 1943, št. 215, str. 1. 27 Ibid., str. 46. 32 Slovenec, 1. 4. 1945, št. 73, str. 1. 28 Slovensko domobranstvo, 14. 9. 1944, let. 1, št. 4, NUK, Ljubljana. 33 Slovenec, 18. 4. 1945, št. 87, str. 1. 100 101 Relativiziranje krivde nikogar zavrnili, takšnih namenov niti niso imeli, ampak so jih poslali v italijanska taborišča v notranjosti države.37 Na eni od spominskih slovesnosti po Rožmanovi Največja tragedija slovenskega domobranstva je zagotovo v tem, da se je njegovo smrti v Clevelandu so omenili tudi to vlogo ljubljanskega ordinarija med drugo vodstvo ob koncu vojne po večini rešilo, njihove napake pa je plačala vojska. svetovno vojno. Tega se je spomnil dr. Miha Krek in dejal, da Rožman pri zavzemanju Izdajalsko jih je pustil na cedilu sam poveljnik Franz Krener. Svoje vernike in za vse trpeče med vojno »tu ni ločil tujca od brata. Sredi vojne so mi v London ljubljansko škofijo je neslavno zapustil tudi škof Rožman, ki je pobegnil na varno na prihajala zahvalna pisma judovskih in drugih narodnostnih skupin ljudi, ki so Tirolsko v ameriško cono. Kot dušni pastir tega ne bi smel storiti in nad tem so bili povedali, da so bili rešeni po Rožmanovi dobroti.« Žal nimamo ohranjene razočarani celo v Vatikanu. Zaradi tega ga leta 1950 takratni papež Pij XII. ni hotel korespondence, ki bi dokazala, ali si je škof Rožman po končani vojni dopisoval s sprejeti. O Rožmanovem delovanju v korist Judov je malo gradiva. Vsaj za zdaj ni tistimi nekdanjimi judovskimi begunci, ki jim je pomagal in se zanje zavzemal med bilo mogoče ugotoviti bistvenih novosti v zvezi s takim delovanjem tega dušnega vojno. So se pa vendarle oglasili Judje, ki so vojno preživeli in jim je preživetje pastirja. Enako velja za mariborskega škofa Tomažiča, ki pa Judom tako ali tako ne omogočilo ravno posredovanje dr. Gregorija Rožmana.38 Če na kratko povzamemo, bi mogel veliko pomagati, saj jih je v mestu po okupaciji ostalo malo ali nič. A lahko pritrdimo oceni, da si je škof Rožman že od začetka okupacije 1941 prizadeval nekatera najnovejša odkritja virov potrjujejo mnenje, da za škofa Rožmana velja tudi za pomoč preganjanim Judom. Tega sicer ni nikoli javno razglašal in je »znal oznaka, da ni bil antisemit.34 In to zato, ker se je zavzemal za rešitev Judov. O tem je molčati«. Kronisti navajajo, da pri reševanju Judov ni gledal na svoje osebne koristi znanih več novih dejstev, ki postavljajo ljubljanskega škofa v drugačno luč in ne in je po svojih močeh pomagal reševati skupine, družine in posameznike, ki so trpeli upoštevajo polpreteklih stereotipov in enoznačnih pogledov na njegovo medvojno samo zato, ker so bili Judje. Najbrž se moramo strinjati tudi s tezo in oceno, da je vlogo v ljubljanski škofiji. Kot poudarja Renato Podbersič, obstajajo številni škof Rožman naredil za Jude več, kot je bilo do nedavnega znano in kot mu je to dokumenti o tem, da je dr. Gregorij Rožman pomagal pri reševanju Judov in da je slovensko povojno zgodovinopisje priznavalo.39 Menim, da bo treba analizirati še posredoval za judovske begunce, tako za posameznike kot cele družine.35 Očitno se marsikaj v zvezi z njegovim delom, vključno s pobudami, da bi ga uvrstili na seznam škof Rožman ni ustrašil posredovanja za preganjane Jude pri najvišjih oblasteh, tako »pravičnikov med narodi«, torej tistih, ki so med vojno tudi za ceno življenja reševali cerkvenih kot državnih. Škofu Rožmanu so posebno skrb pomenili katoličani Jude pred fašističnimi in nacističnimi pogromi in smrtjo. Ne upam si trditi, da so vse judovskega rodu, ki jim zaradi rasne zakonodaje ni bilo prizaneseno niti na ozemlju navedene sodbe in ocene o njegovem delu že tudi dokončne. Nekateri namreč tretjega rajha niti v NDH. Tam jih je dolgo ščitil zagrebški nadškof Stepinac, ko pa pripominjajo, da bi bilo treba vendarle upoštevati tudi njegove pridige in javne izjave, so se razmere poslabšale, je zanje prosil pomoč pri ljubljanskem ordinariju. Težave ki mečejo drugačno luč na Rožmana kot na človeka, ki je bil kljub izobrazbi in osebni pri tem so povzročali italijanski predpisi, ki so beguncem nearijskega izvora, tudi če kulturi suženj klišejev o Judih in ljudskih stereotipih, ki so jih nacionalsocialisti so bili katoličani, prepovedali vselitev na ozemlje Kraljevine Italije. Kljub temu so te morali samo pobrati med prebivalci: »Komunisti in Judi s samimi lažmi hujskajo judovske begunce odpeljali v taborišče Ferramonti di Tarsia.36 Največ dokumentov o ljudi.« Takšnih ocen iz ust mariborskega škofa Tomažiča npr. ni bilo – od njega ni za tem Rožmanovem delovanju je ohranjenih za leto 1941. V kasnejših letih je bilo tega obdobje nemške okupacije 1941–1945 nikakršnih pogledov na Jude.40 Bo pa treba posredovanja očitno manj ali pa dokumenti še niso bili odkriti. Zadnje posredovanje podrobneje raziskati in oceniti vlogo nekaterih redovnih skupnosti na Slovenskem škofa Rožmana za Jude je zabeleženo dne 8. junija 1943, ko se je obrnil naravnost na med okupacijo 1941–1945 v zvezi s primeri reševanja nekaterih Judov, zlasti na papeža Pija XII. Prosil ga je za posredovanje pri italijanskih oblasteh, da bi preprečili italijanskem zasedbenem območju, torej v Ljubljanski pokrajini, za čas 1941–1943. prevoz ljubljanskih Judov v koncentracijsko taborišče v Italiji. Še tik pred italijansko Zanimiva je ena od pridig škofa Rožmana iz oktobra 1942, v kateri je med drugim kapitulacijo, avgusta 1943, je Emilio Grazioli ugotavljal, da so številne intervencije dejal: »Tudi nekateri komunisti so bili krščeni, pa vseeno, skupaj z Judi preganjajo škofa Rožmana v korist judovskih beguncev nepotrebne. V poročilu, ki ga je poslal kristjane in vero. Komunisti poznajo Sv. Pismo, a oni verjamejo v umazanega Judeža, na italijansko notranje ministrstvo, je napisal, da se je od začetka vojne v Ljubljansko a ne v Kristusa.«41 Leta 1943 pa je Rožman povedal: »Vsakem narodu Bog zadaja pokrajino zateklo med 1.400 in 1.500 judovskih beguncev. Po njegovih trditvah niso 37 Ibid., str. 160. 34 Anna Maria GRUENFELDER, Krščanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s 38 Ibid., str. 161. Ena od rešenih Judinj, Betty Engel, je izjavila, da je pripravljena celo pričati, da je posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško), v: Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst IV, ur. Nuša škof Rožman med holokavstom pomagal reševati Jude in si zato zasluži vpis med pravičnike med LEŠNIK, Marjetka BEDRAČ, Maribor 2015, str. 98–99. narodi. Po prenosu Rožmanovih posmrtnih ostankov v ljubljansko stolnico leta 2013 je stolnico 35 Renato PODBERSIČ, Škof Rožman in reševanje Judov, v: Bogoslovni vestnik, let. 76, št. 1, Ljubljana tudi obiskala in počastila spomin na škofa. 2016, str. 154. Za judovske begunce je skrbela predvsem organizacija DELASEM s sedežem v 39 Ibid., str. 162. Genovi. Ustanovljena je bila decembra 1939 in je delovala do leta 1947. Pomagala je predvsem 40 GRUENFELDER 2015, str. 100. Ob tem je zanimivo omeniti, da so šolske sestre sv. Frančiška bežečim Judom, ki so prihajali v Italijo iz vse Evrope, in poskrbela, da so varno prišli v države, iz Maribora, ki so jih leta 1941 od tam pregnali nacisti, v Rabu ustanovile novo skupnost in v svoji ki so še sprejemale judovske begunce. Organizacija je imela svojega zaupnika tudi v Ljubljani, hiši skrivale sarajevsko družino Atijas, dokler rabski župnik družini ni preskrbel prepustnice za kjer je to vlogo opravljal vinski veletrgovec Evgen (Eugenio) Bolaffio. odhod na kopno, na ozemlje pod partizanskim nadzorom. 36 Ibid., str. 158. 41 Ibid., str. 131. 102 103 Relativiziranje krivde nikogar zavrnili, takšnih namenov niti niso imeli, ampak so jih poslali v italijanska taborišča v notranjosti države.37 Na eni od spominskih slovesnosti po Rožmanovi Največja tragedija slovenskega domobranstva je zagotovo v tem, da se je njegovo smrti v Clevelandu so omenili tudi to vlogo ljubljanskega ordinarija med drugo vodstvo ob koncu vojne po večini rešilo, njihove napake pa je plačala vojska. svetovno vojno. Tega se je spomnil dr. Miha Krek in dejal, da Rožman pri zavzemanju Izdajalsko jih je pustil na cedilu sam poveljnik Franz Krener. Svoje vernike in za vse trpeče med vojno »tu ni ločil tujca od brata. Sredi vojne so mi v London ljubljansko škofijo je neslavno zapustil tudi škof Rožman, ki je pobegnil na varno na prihajala zahvalna pisma judovskih in drugih narodnostnih skupin ljudi, ki so Tirolsko v ameriško cono. Kot dušni pastir tega ne bi smel storiti in nad tem so bili povedali, da so bili rešeni po Rožmanovi dobroti.« Žal nimamo ohranjene razočarani celo v Vatikanu. Zaradi tega ga leta 1950 takratni papež Pij XII. ni hotel korespondence, ki bi dokazala, ali si je škof Rožman po končani vojni dopisoval s sprejeti. O Rožmanovem delovanju v korist Judov je malo gradiva. Vsaj za zdaj ni tistimi nekdanjimi judovskimi begunci, ki jim je pomagal in se zanje zavzemal med bilo mogoče ugotoviti bistvenih novosti v zvezi s takim delovanjem tega dušnega vojno. So se pa vendarle oglasili Judje, ki so vojno preživeli in jim je preživetje pastirja. Enako velja za mariborskega škofa Tomažiča, ki pa Judom tako ali tako ne omogočilo ravno posredovanje dr. Gregorija Rožmana.38 Če na kratko povzamemo, bi mogel veliko pomagati, saj jih je v mestu po okupaciji ostalo malo ali nič. A lahko pritrdimo oceni, da si je škof Rožman že od začetka okupacije 1941 prizadeval nekatera najnovejša odkritja virov potrjujejo mnenje, da za škofa Rožmana velja tudi za pomoč preganjanim Judom. Tega sicer ni nikoli javno razglašal in je »znal oznaka, da ni bil antisemit.34 In to zato, ker se je zavzemal za rešitev Judov. O tem je molčati«. Kronisti navajajo, da pri reševanju Judov ni gledal na svoje osebne koristi znanih več novih dejstev, ki postavljajo ljubljanskega škofa v drugačno luč in ne in je po svojih močeh pomagal reševati skupine, družine in posameznike, ki so trpeli upoštevajo polpreteklih stereotipov in enoznačnih pogledov na njegovo medvojno samo zato, ker so bili Judje. Najbrž se moramo strinjati tudi s tezo in oceno, da je vlogo v ljubljanski škofiji. Kot poudarja Renato Podbersič, obstajajo številni škof Rožman naredil za Jude več, kot je bilo do nedavnega znano in kot mu je to dokumenti o tem, da je dr. Gregorij Rožman pomagal pri reševanju Judov in da je slovensko povojno zgodovinopisje priznavalo.39 Menim, da bo treba analizirati še posredoval za judovske begunce, tako za posameznike kot cele družine.35 Očitno se marsikaj v zvezi z njegovim delom, vključno s pobudami, da bi ga uvrstili na seznam škof Rožman ni ustrašil posredovanja za preganjane Jude pri najvišjih oblasteh, tako »pravičnikov med narodi«, torej tistih, ki so med vojno tudi za ceno življenja reševali cerkvenih kot državnih. Škofu Rožmanu so posebno skrb pomenili katoličani Jude pred fašističnimi in nacističnimi pogromi in smrtjo. Ne upam si trditi, da so vse judovskega rodu, ki jim zaradi rasne zakonodaje ni bilo prizaneseno niti na ozemlju navedene sodbe in ocene o njegovem delu že tudi dokončne. Nekateri namreč tretjega rajha niti v NDH. Tam jih je dolgo ščitil zagrebški nadškof Stepinac, ko pa pripominjajo, da bi bilo treba vendarle upoštevati tudi njegove pridige in javne izjave, so se razmere poslabšale, je zanje prosil pomoč pri ljubljanskem ordinariju. Težave ki mečejo drugačno luč na Rožmana kot na človeka, ki je bil kljub izobrazbi in osebni pri tem so povzročali italijanski predpisi, ki so beguncem nearijskega izvora, tudi če kulturi suženj klišejev o Judih in ljudskih stereotipih, ki so jih nacionalsocialisti so bili katoličani, prepovedali vselitev na ozemlje Kraljevine Italije. Kljub temu so te morali samo pobrati med prebivalci: »Komunisti in Judi s samimi lažmi hujskajo judovske begunce odpeljali v taborišče Ferramonti di Tarsia.36 Največ dokumentov o ljudi.« Takšnih ocen iz ust mariborskega škofa Tomažiča npr. ni bilo – od njega ni za tem Rožmanovem delovanju je ohranjenih za leto 1941. V kasnejših letih je bilo tega obdobje nemške okupacije 1941–1945 nikakršnih pogledov na Jude.40 Bo pa treba posredovanja očitno manj ali pa dokumenti še niso bili odkriti. Zadnje posredovanje podrobneje raziskati in oceniti vlogo nekaterih redovnih skupnosti na Slovenskem škofa Rožmana za Jude je zabeleženo dne 8. junija 1943, ko se je obrnil naravnost na med okupacijo 1941–1945 v zvezi s primeri reševanja nekaterih Judov, zlasti na papeža Pija XII. Prosil ga je za posredovanje pri italijanskih oblasteh, da bi preprečili italijanskem zasedbenem območju, torej v Ljubljanski pokrajini, za čas 1941–1943. prevoz ljubljanskih Judov v koncentracijsko taborišče v Italiji. Še tik pred italijansko Zanimiva je ena od pridig škofa Rožmana iz oktobra 1942, v kateri je med drugim kapitulacijo, avgusta 1943, je Emilio Grazioli ugotavljal, da so številne intervencije dejal: »Tudi nekateri komunisti so bili krščeni, pa vseeno, skupaj z Judi preganjajo škofa Rožmana v korist judovskih beguncev nepotrebne. V poročilu, ki ga je poslal kristjane in vero. Komunisti poznajo Sv. Pismo, a oni verjamejo v umazanega Judeža, na italijansko notranje ministrstvo, je napisal, da se je od začetka vojne v Ljubljansko a ne v Kristusa.«41 Leta 1943 pa je Rožman povedal: »Vsakem narodu Bog zadaja pokrajino zateklo med 1.400 in 1.500 judovskih beguncev. Po njegovih trditvah niso 37 Ibid., str. 160. 34 Anna Maria GRUENFELDER, Krščanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s 38 Ibid., str. 161. Ena od rešenih Judinj, Betty Engel, je izjavila, da je pripravljena celo pričati, da je posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško), v: Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst IV, ur. Nuša škof Rožman med holokavstom pomagal reševati Jude in si zato zasluži vpis med pravičnike med LEŠNIK, Marjetka BEDRAČ, Maribor 2015, str. 98–99. narodi. Po prenosu Rožmanovih posmrtnih ostankov v ljubljansko stolnico leta 2013 je stolnico 35 Renato PODBERSIČ, Škof Rožman in reševanje Judov, v: Bogoslovni vestnik, let. 76, št. 1, Ljubljana tudi obiskala in počastila spomin na škofa. 2016, str. 154. Za judovske begunce je skrbela predvsem organizacija DELASEM s sedežem v 39 Ibid., str. 162. Genovi. Ustanovljena je bila decembra 1939 in je delovala do leta 1947. Pomagala je predvsem 40 GRUENFELDER 2015, str. 100. Ob tem je zanimivo omeniti, da so šolske sestre sv. Frančiška bežečim Judom, ki so prihajali v Italijo iz vse Evrope, in poskrbela, da so varno prišli v države, iz Maribora, ki so jih leta 1941 od tam pregnali nacisti, v Rabu ustanovile novo skupnost in v svoji ki so še sprejemale judovske begunce. Organizacija je imela svojega zaupnika tudi v Ljubljani, hiši skrivale sarajevsko družino Atijas, dokler rabski župnik družini ni preskrbel prepustnice za kjer je to vlogo opravljal vinski veletrgovec Evgen (Eugenio) Bolaffio. odhod na kopno, na ozemlje pod partizanskim nadzorom. 36 Ibid., str. 158. 41 Ibid., str. 131. 102 103 poslanstvo in nalogo. Ako ga neki narod ne uspeva izpolniti, mora izginiti, a so si prizadevali vzgajati zavedne in dejavne katoliške študente, da bodo v zasebnem poslanstvo preide na druge. To je Božji zakon, zapisan od preroka Izaije (Izt. 60. 12). in javnem življenju uveljavljali katoliška načela. Podporo so imeli v cerkveni hierarhiji […] Ljudstvo in kraljestvo, ki tebi ne služi, bo izginilo in narodi bodo popolnoma in pri političnem vodstvu SLS. Izdajali so glasilo Straža v viharju in od tod tudi njihovo pokončani. Zlobnim in trmastim Judom je Jezus rekel: Vi ste od očeta hudiča. ime. V obsežnem članku Rumeno rdeča alianca o komunizmu, kapitalizmu, judovstvu Komunisti in Judi s samimi lažmi hujskajo ljudi. Judovski novinarji, knjigarnarji, in prostozidarstvu so v Straži v viharju odločno zavrnili kritike, češ da Straža v filmski in kulturni delavci prodajajo pornografijo in druge moralno problematične viharju vodi boj proti komunizmu, ne vidi pa kapitalizma. V prispevku je zato vsebine kulturnega življenja, na škodo svetosti zakona in družine. Internacionalistični predstavljen tedanji položaj »na svetovnem bojišču« in odnosi med »kapitalizmom« Judi so najprej izkrivili svojo vero in cilj svojega življenja . .«42 Rožmanova krivda za (izraz je v navednicah, saj naj ne bi več označeval točno tega, kar naj bi predstavljal) medvojno kolaboracijo oziroma pomoč RKC pri njenem nastajanju in delovanju še in komunizmom. Straža v viharju ugotavlja, da kapitalizem v prvotnem pomenu in vedno deli slovensko javnost. Kot poudarja Spomenka Hribar, ima vsaka stran v prvotnih liberalnogospodarskih oblikah ne obstaja več, ostal pa naj bi kapitalistični bratomornem spopadu med okupacijo v Sloveniji svojo odgovornost. In namesto da duh, ki pa ne more doseči praktične uresničitve, ker da je ves zahodni in kolonialni bi se Cerkev osvobodila svoje medvojne hipoteke tako, da bi moralno in politično kapital »že davno zaseden in železno vključen v internacionalnem, brezosebnem oporečna dejanja Cerkve kot institucije v preteklosti obsodila in se opravičila – akcijskem sistemu, ki ga brezpogojno obvladuje še trdnejše organizirana in zavarovana morda celo v prvi vrsti vernikom, ker jih je (del njihovih predhodnikov) zapeljala in maloštevilna druščina veleakcionarjev in še ožja oligarhija finančnih ′kraljev′.« potem pustila na cedilu –, kar naprej objektivizira lastno krivdo s krivdo drugega. Takšna naj bi bila struktura modernega velekapitalizma, ki vlada v gospodarskem in Krivda zadeva Cerkev kot institucijo in Komunistično partijo kot politično stranko, socialnem življenju evropskega zahoda, Amerike in kolonialnih dežel, ki jo označi kot izvajalko revolucije.43 »Vso krivdo pripisuje komunistom, češ da so ti krivi vsega, kot rumeni kapital. Pisec se potem začne ukvarjati s ZSSR, kot »takozvanega 100% ne le okupatorskega nasilja, temveč tudi nasilja samih kolaborantov. Vsi drugi so nasprotnika kapitalizma«, v kateri se je kapital skoncentriral v popolni oblasti krivi, le oni ne! Seveda ima tudi komunistična stran svojo krivdo, to je izvajanje maloštevilnih nosilcev boljševiške diktature. To poimenuje rdeči kapital, ki hoče revolucije med vojno in povojno nasilje.« Vsaka stran ima svojo odgovornost, svoj vladati na dva načina: v ZSSR direktno po »državnokapitalističnem gospodarskem delež krivde med slovenskim narodom, ki bi se je morala osvoboditi tako, da prizna sistemu«, ki je vrgel vse ljudi v mezdno razmerje do »države«, zaradi česar lahko ta in obžaluje, in potem se lahko porajajo dvomi o krivdi domobrancev za ovajanje po državnoabsolutističnem sistemu sovjetske oligarhije »dekretira« okrutne oblike, Judov Nemcem, zlasti zadnje čase, ko je tudi na Slovenskem vse bolj navzoče kot so prisilno delo, kazenska taborišča in stahanovstvo, zunaj ZSSR pa indirektno relativiziranje krivde storilcev in njihovih žrtev. A mnogi se ob tem sprašujejo: »Kako »po svojih ambasadorjih in z njihovimi bianco čeki pod vodstvom g. Litwinovega ter so ljudje prišli v taborišča? Kako so Slovenci prišli v taborišča? Kdo jih je izbral? Kdo po fino stkani mreži kominterne«. Odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero naj je ovajal? So mar nemški vojaki vedeli, kdo je v Žireh komunist, na primer? So jim bi obstajali na podoben dvojni način. Tako iz bančnih trezorjev rumenega zahoda mar na obrazu prebrali, da so morda Judje, člani OF, komunisti? Ne, kolaboranti so (pisec izpostavi Francijo in Anglijo, »dedni deželi prostozidarstva«) priteče v rdečo jim povedali. V drugi svetovni vojni so bili domobranci na strani tistih, ki so ljudi ZSSR zlato, kadar ga tam potrebujejo za industrijo in vojno tehniko. »Najpopolnejši pošiljali v taborišča. In v peči. Domobranci so bili sodelavci nacizma, organizirali so izraz te prevare je rumeno-rdeča alianca za uničenje krščanske kulture in morale jih nacisti, vodili so jih nacisti, najprej pa fašisti. Delali so za plačilo. Bili so plačani. potom izgladovanja in usužnjenja narodov v vezi rumeno-akcijskega in sovjetsko-Plačevali so jim že Italijani in potem tudi nacisti. Dobivali so celo nagrade za uboje oligarhičnega gospodarskega tiranizma.« Do te skupne fronte naj bi po mnenju partizanov. Bili so poklicna, plačana vojska. Navsezadnje so lovili britanske pilote. avtorja prišlo, ker naj bi obe obliki kapitala združil isti židovski duh. Ta zveza naj bi Ki niso bili komunisti.«44 Antisemitska propaganda ni bila značilna zgolj za bila prvi resen poskus uresničenja (židovskega) cilja, doseči absolutno gospostvo domobranski tisk. Tudi druge protikomunistične skupine so bile oster kritik judaizma nad vsemi narodi in predeli sveta. Avtor ostro poudarja, da je »židovski komunizma in njegove povezave z boljševistično-judovsko zaroto. Tudi stražarji. satanizem, ki je ubil Kristusa Odrešenika, začel svojo svetovno misijo kot krošnjar, Straža je bil katoliški akademski klub študentov ljubljanske univerze med obema trgovec, kapitalist, bankir veleakcionar, lastnik časopisnih koncernov, kot monopolni svetovnima vojnama in je nastal iz skupine študentov z radikalno katoliško faktor kinoindustrije, kot vladar knjigotrštva, dosegel pa kot rdeči revolucionar.« usmeritvijo, ki so delovali pod idejnim vodstvom dr. Lamberta Ehrlicha.45 Stražarji Rdeči sistem naj bi bil tako popolna oblika realiziranega židovskega gospostva, 42 Ibid. Ta pridiga je bila povedana v času, ko Judov v Ljubljani ni bilo več, razen tistih redkih, ki a ga nista sprejeli. V njem je kot eno od možnosti predlagal samostojnost Slovenije. Odločno je so se še skrivali v skrivališčih, saj je bila večina od njih že deportirana v Italijo, nekaj pa tudi v nasprotoval komunistični revoluciji. Zato je Italijanom leta 1941 in 1942 večkrat predlagal, da bi Nemčijo. To je škof zagotovo vedel, saj je bil seznanjen s podatki o deportacijah skozi Ljubljano. Slovenci lahko sodelovali pri dušenju partizanskega upora. Ustrelili so ga pripadniki VOS-a OF 43 Spomenka HRIBAR, Politika in pieteta – o rehabilitaciji Gregorija Rožmana, v: Škof Rožman v v Ljubljani. Atentati, ki jih je izvajal VOS, so zadušili še tisto malo dobre volje, kolikor je je še bilo zgodovini, Ljubljana 2008, str. 39. v odnosih med OF in nekomunističnimi politiki. Umor bana dr. Marka Natlačena 15. oktobra 44 Grega REPOVŽ, Zločini sedanjosti, v: Mladina, 12. 4. 2014. 1942, ki je terjal življenja še dodatnih 24 talcev, ki so jih iz maščevanja ustrelili Italijani, je samo 45 Lambert Ehrlich (18. 9. 1878 – 26. 5. 1942 ), slovenski teolog, etnolog in politik. Po kapitulaciji še potrdil, kar so že ves čas domnevali nekomunistični voditelji: da OF pripravlja komunistično Jugoslavije aprila 1941 je obema meščanskima strankama v Sloveniji predlagal politični program, revolucijo (prim. KRANJC 2014, str. 137–155). 104 105 poslanstvo in nalogo. Ako ga neki narod ne uspeva izpolniti, mora izginiti, a so si prizadevali vzgajati zavedne in dejavne katoliške študente, da bodo v zasebnem poslanstvo preide na druge. To je Božji zakon, zapisan od preroka Izaije (Izt. 60. 12). in javnem življenju uveljavljali katoliška načela. Podporo so imeli v cerkveni hierarhiji […] Ljudstvo in kraljestvo, ki tebi ne služi, bo izginilo in narodi bodo popolnoma in pri političnem vodstvu SLS. Izdajali so glasilo Straža v viharju in od tod tudi njihovo pokončani. Zlobnim in trmastim Judom je Jezus rekel: Vi ste od očeta hudiča. ime. V obsežnem članku Rumeno rdeča alianca o komunizmu, kapitalizmu, judovstvu Komunisti in Judi s samimi lažmi hujskajo ljudi. Judovski novinarji, knjigarnarji, in prostozidarstvu so v Straži v viharju odločno zavrnili kritike, češ da Straža v filmski in kulturni delavci prodajajo pornografijo in druge moralno problematične viharju vodi boj proti komunizmu, ne vidi pa kapitalizma. V prispevku je zato vsebine kulturnega življenja, na škodo svetosti zakona in družine. Internacionalistični predstavljen tedanji položaj »na svetovnem bojišču« in odnosi med »kapitalizmom« Judi so najprej izkrivili svojo vero in cilj svojega življenja . .«42 Rožmanova krivda za (izraz je v navednicah, saj naj ne bi več označeval točno tega, kar naj bi predstavljal) medvojno kolaboracijo oziroma pomoč RKC pri njenem nastajanju in delovanju še in komunizmom. Straža v viharju ugotavlja, da kapitalizem v prvotnem pomenu in vedno deli slovensko javnost. Kot poudarja Spomenka Hribar, ima vsaka stran v prvotnih liberalnogospodarskih oblikah ne obstaja več, ostal pa naj bi kapitalistični bratomornem spopadu med okupacijo v Sloveniji svojo odgovornost. In namesto da duh, ki pa ne more doseči praktične uresničitve, ker da je ves zahodni in kolonialni bi se Cerkev osvobodila svoje medvojne hipoteke tako, da bi moralno in politično kapital »že davno zaseden in železno vključen v internacionalnem, brezosebnem oporečna dejanja Cerkve kot institucije v preteklosti obsodila in se opravičila – akcijskem sistemu, ki ga brezpogojno obvladuje še trdnejše organizirana in zavarovana morda celo v prvi vrsti vernikom, ker jih je (del njihovih predhodnikov) zapeljala in maloštevilna druščina veleakcionarjev in še ožja oligarhija finančnih ′kraljev′.« potem pustila na cedilu –, kar naprej objektivizira lastno krivdo s krivdo drugega. Takšna naj bi bila struktura modernega velekapitalizma, ki vlada v gospodarskem in Krivda zadeva Cerkev kot institucijo in Komunistično partijo kot politično stranko, socialnem življenju evropskega zahoda, Amerike in kolonialnih dežel, ki jo označi kot izvajalko revolucije.43 »Vso krivdo pripisuje komunistom, češ da so ti krivi vsega, kot rumeni kapital. Pisec se potem začne ukvarjati s ZSSR, kot »takozvanega 100% ne le okupatorskega nasilja, temveč tudi nasilja samih kolaborantov. Vsi drugi so nasprotnika kapitalizma«, v kateri se je kapital skoncentriral v popolni oblasti krivi, le oni ne! Seveda ima tudi komunistična stran svojo krivdo, to je izvajanje maloštevilnih nosilcev boljševiške diktature. To poimenuje rdeči kapital, ki hoče revolucije med vojno in povojno nasilje.« Vsaka stran ima svojo odgovornost, svoj vladati na dva načina: v ZSSR direktno po »državnokapitalističnem gospodarskem delež krivde med slovenskim narodom, ki bi se je morala osvoboditi tako, da prizna sistemu«, ki je vrgel vse ljudi v mezdno razmerje do »države«, zaradi česar lahko ta in obžaluje, in potem se lahko porajajo dvomi o krivdi domobrancev za ovajanje po državnoabsolutističnem sistemu sovjetske oligarhije »dekretira« okrutne oblike, Judov Nemcem, zlasti zadnje čase, ko je tudi na Slovenskem vse bolj navzoče kot so prisilno delo, kazenska taborišča in stahanovstvo, zunaj ZSSR pa indirektno relativiziranje krivde storilcev in njihovih žrtev. A mnogi se ob tem sprašujejo: »Kako »po svojih ambasadorjih in z njihovimi bianco čeki pod vodstvom g. Litwinovega ter so ljudje prišli v taborišča? Kako so Slovenci prišli v taborišča? Kdo jih je izbral? Kdo po fino stkani mreži kominterne«. Odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero naj je ovajal? So mar nemški vojaki vedeli, kdo je v Žireh komunist, na primer? So jim bi obstajali na podoben dvojni način. Tako iz bančnih trezorjev rumenega zahoda mar na obrazu prebrali, da so morda Judje, člani OF, komunisti? Ne, kolaboranti so (pisec izpostavi Francijo in Anglijo, »dedni deželi prostozidarstva«) priteče v rdečo jim povedali. V drugi svetovni vojni so bili domobranci na strani tistih, ki so ljudi ZSSR zlato, kadar ga tam potrebujejo za industrijo in vojno tehniko. »Najpopolnejši pošiljali v taborišča. In v peči. Domobranci so bili sodelavci nacizma, organizirali so izraz te prevare je rumeno-rdeča alianca za uničenje krščanske kulture in morale jih nacisti, vodili so jih nacisti, najprej pa fašisti. Delali so za plačilo. Bili so plačani. potom izgladovanja in usužnjenja narodov v vezi rumeno-akcijskega in sovjetsko-Plačevali so jim že Italijani in potem tudi nacisti. Dobivali so celo nagrade za uboje oligarhičnega gospodarskega tiranizma.« Do te skupne fronte naj bi po mnenju partizanov. Bili so poklicna, plačana vojska. Navsezadnje so lovili britanske pilote. avtorja prišlo, ker naj bi obe obliki kapitala združil isti židovski duh. Ta zveza naj bi Ki niso bili komunisti.«44 Antisemitska propaganda ni bila značilna zgolj za bila prvi resen poskus uresničenja (židovskega) cilja, doseči absolutno gospostvo domobranski tisk. Tudi druge protikomunistične skupine so bile oster kritik judaizma nad vsemi narodi in predeli sveta. Avtor ostro poudarja, da je »židovski komunizma in njegove povezave z boljševistično-judovsko zaroto. Tudi stražarji. satanizem, ki je ubil Kristusa Odrešenika, začel svojo svetovno misijo kot krošnjar, Straža je bil katoliški akademski klub študentov ljubljanske univerze med obema trgovec, kapitalist, bankir veleakcionar, lastnik časopisnih koncernov, kot monopolni svetovnima vojnama in je nastal iz skupine študentov z radikalno katoliško faktor kinoindustrije, kot vladar knjigotrštva, dosegel pa kot rdeči revolucionar.« usmeritvijo, ki so delovali pod idejnim vodstvom dr. Lamberta Ehrlicha.45 Stražarji Rdeči sistem naj bi bil tako popolna oblika realiziranega židovskega gospostva, 42 Ibid. Ta pridiga je bila povedana v času, ko Judov v Ljubljani ni bilo več, razen tistih redkih, ki a ga nista sprejeli. V njem je kot eno od možnosti predlagal samostojnost Slovenije. Odločno je so se še skrivali v skrivališčih, saj je bila večina od njih že deportirana v Italijo, nekaj pa tudi v nasprotoval komunistični revoluciji. Zato je Italijanom leta 1941 in 1942 večkrat predlagal, da bi Nemčijo. To je škof zagotovo vedel, saj je bil seznanjen s podatki o deportacijah skozi Ljubljano. Slovenci lahko sodelovali pri dušenju partizanskega upora. Ustrelili so ga pripadniki VOS-a OF 43 Spomenka HRIBAR, Politika in pieteta – o rehabilitaciji Gregorija Rožmana, v: Škof Rožman v v Ljubljani. Atentati, ki jih je izvajal VOS, so zadušili še tisto malo dobre volje, kolikor je je še bilo zgodovini, Ljubljana 2008, str. 39. v odnosih med OF in nekomunističnimi politiki. Umor bana dr. Marka Natlačena 15. oktobra 44 Grega REPOVŽ, Zločini sedanjosti, v: Mladina, 12. 4. 2014. 1942, ki je terjal življenja še dodatnih 24 talcev, ki so jih iz maščevanja ustrelili Italijani, je samo 45 Lambert Ehrlich (18. 9. 1878 – 26. 5. 1942 ), slovenski teolog, etnolog in politik. Po kapitulaciji še potrdil, kar so že ves čas domnevali nekomunistični voditelji: da OF pripravlja komunistično Jugoslavije aprila 1941 je obema meščanskima strankama v Sloveniji predlagal politični program, revolucijo (prim. KRANJC 2014, str. 137–155). 104 105 rumeni sistem pod vodstvom masonerije pa predstopnja. To naj bi bil pravi smisel Slovenskem, ki naj bi postali spoštljiv spomin na vse žrtve vojne, s premišljenim »rumeno-rdeče aliance«; v tem času naj bi bila dilema sveta le satanizem ali sprevračanjem vloge žrtev in storilcev ne reinterpretirajo samo vloge kolaboracije, krščanstvo.46 temveč tudi vlogo in pomen narodnoosvobodilnega gibanja. »Priče smo radikalni reviziji interpretacije druge svetovne vojne, s katero se dejavnost in sodelovanje Zakaj zanikanje holokavsta tudi med Slovenci in prevrednotenje zgodovine? slovenskih domobrancev in drugih lokalnih kolaborantov z Nemci in Italijani šteje za narodnoosvobodilno in herojsko. Po tej reviziji kolaboracija izvira iz komunizma, Zanikanje holokavsta je diskurz in propaganda, ki zanika zgodovinska dejstva ter revolucije in narodnoosvobodilnega (odporniškega) gibanja, ki so kolaborante razsežnost iztrebljanja Judov, tj. šoe oziroma holokavsta, ki so ga nacisti in njihovi spodbudile za protigibanje.50 Takšna revizija ne more prispevati k narodni pomiritvi pomagači izvedli med drugo svetovno vojno. Zanikati holokavst konkretno pomeni in narodni spravi, saj sprevrača zgodovino in jo ponareja, namesto da bi večplastno trditi, da se ta ni zgodil, pa tudi javno zanikati ali dvomiti, da so se ključni načini in objektivno nanizala dejstva obeh sprtih strani. Krivda namreč ni zgolj ali samo na iztrebljanja (npr. plinske celice, množični poboji, stradanje, mučenje) resnično eni strani, kot skušajo to prikazovati nosilci revizije zgodovine druge svetovne vojne uporabljali ali da je bil genocid nad Judi nameren. Različni načini zanikanja na Slovenskem.51 Menim, da so pobude za postavitev skupnih spomenikov vsem holokavsta so izraz antisemitizma, ocenjujejo v Mednarodni zvezi za spomin žrtvam vojne sicer lahko tudi povsem dobronamerne, a zaradi že omenjenih dejstev na holokavst (IHRA). Zanikanje genocida nad Judi je poskus, da bi nacionalni ne bodo bistveno prispevale k narodni pomiritvi in spravi. Tudi restitucija odvzetega socializem in antisemitizem oprali krivde ali ju razbremenili odgovornosti za judovskega premoženja najbrž ne more biti motiv za revizijo zgodovine in še manj genocid nad judovskim ljudstvom. Vse bolj pa smo soočeni tudi s popolno za rehabilitacijo obsojenih in neobsojenih pripadnikov okupacijskih sil in njihovih relativizacijo žrtev, na kar med drugimi javno vse bolj opozarja dr. Oto Luthar. domačih kolaborantov. Vprašajmo se raje, zakaj razen v Sloveniji drugod – v Evropi, Relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno je vse pogosteje navzoče in tudi ZDA, na Kitajskem itd. – poleg zločinov Waffen SS, Wehrmachta in pripadnikov v slovenskih razmerah vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi italijanske in japonske vojske med vojne zločine druge svetovne vojne uvrščajo tudi holokavsta. Relativizacija holokavsta posledično pritrjuje javnemu diskurzu zanikanja sodelovanje s temi vojskami. Vprašajmo se torej, kako je sploh mogoče kolaborantske holokavsta kot posledice naraščajočega antisemitizma v Evropi, kar je v zdajšnjih enote prevesti v pripadnike narodne vojske in torej storilce preobleči v žrtve. Sodeč političnih in družbenih razmerah ter napetostih nevaren in zaskrbljujoč pojav. V po nekaterih dogodkih v Sloveniji (na primer postavitev spomenika v Grahovem), tem kontekstu, zlasti pa zaradi vse bolj odkrite revizije zgodovine druge svetovne vse skupaj ni videti pretirano težko. Pobudniki postavitve tega in podobnih vojne na Slovenskem po letu 1991, moramo izpostaviti tudi integracijo storilcev spomenikov se namreč zelo dobro zavedajo, da so spomeniki učinkoviti posredniki in žrtev vojne. Ta prihaja do izraza pri oblikovanju nove spominske pokrajine na sporočil in s tem pomembni »sooblikovalci kolektivnega spomina«. Podobno kot z Slovenskem s postavljanjem skupnih spomenikov, deloma po avstrijskem vzoru. V besedili, zlasti če so ta zapisana v šolskih knjigah in posredovana v različnih medijih Avstriji namreč še danes ostaja tipični vojni spomenik, tako imenovani dvodelni (od radia do internetnih sporočil), je tudi s spomeniki mogoče preoblikovati oziroma spomenik, posvečen padlim vojakom, med katerimi so se najverjetneje znašli prevajati pomene in, kot kaže, učinkovito potvoriti zgodovino.« O tem ne nazadnje tudi storilci. Na ta način so bile resnične žrtve izbrisane in odstranjene dvakrat: priča nekaj sicer redkih – pa vendar – primerov drugod po Evropi. V bližnji Avstriji zaradi sovraštva njihovih storilcev in nevednosti njihovih potomcev. Molk ni le npr. so mnogim spomenikom padlim v prvi svetovni vojni kmalu po letu 1945 pogoltnil njihovih življenj, temveč je prekril vse sledove njihovega obstoja.47 A v preprosto dodali še spominske plošče padlim pripadnikom Wehrmachta in Waffen Sloveniji se omenjena tematika razvija še dalje, saj kultura somouprizarjanja vloge SS. Avstrijski novinar in pisatelj Martin Pollack, ki ga pri nas poznamo predvsem po žrtev ne temelji samo na reviziji, temveč na absolutnem zanikanju zgodovinskih prevodu njegove knjige Der Tote im Bunker ( Smrt v bunkerju), je ta postopek razumel kot dejstev.48 Strah pred »židovskim komunizmom« se je tudi na Slovenskem izrabljal podaljšanje, neomenjanje pravih, v prvi vrsti civilnih žrtev (Judov, Romov in drugih) kot alibi za tipični krščanski antisemitizem slovenskih kolaborantov (domobranci in kot zavestno amnezijo. Podobno kot v mnogih slovenskih primerih je torej tudi in njihovo časopisje). Zato se velja strinjati z oceno dr. Ota Lutharja, da v slovenski v Avstriji prišlo do sistematičnega prevajanja storilcev v žrtve, medtem ko so prave spominski pokrajini ni »politike obžalovanja« in resnične izmenjave spominov, pač žrtve ostale nevidne ali izbrisane. Ali če parafraziramo francoskega pisatelja Philippa pa le soočenje žrtev. Govorimo torej o »dehistoriziranem zgodovinopisju«, ki ni Grimberta: »Resnične žrtve so bile obsojene na dvojno uničenje, najprej kot žrtve sposobno določiti resničnosti nekega dogodka.49 Pobudniki novih spomenikov na 50 Ibid., str. 201. 46 Nova slovenska zaveza, Zaveza št. 80, Ljubljana 2011, dostopno na: http://www.zaveza.si/ 51 Krivda preživelih je splošen termin za več občutkov krivde in samoobtožitev jetnikov zaveza-t-80/ [19. 9. 2016]. koncentracijskih taborišč. Krivda zaradi preživetja, medtem ko jih je mnogo umrlo, krivda 47 Oto LUTHAR, Preimenovanje in izključevanje kot sestavni del postkomunistične kulture zaradi premalo trpljenja, krivda, ker so se premalo potrudili, da bi rešili druge (prim. Hannah spomina, v: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2/2014, Ljubljana 2014, str. 200. STARMAN, Travma, ideologije pripadnosti, nacija: nastavki za teoretski model kulturotvornega 48 Ibid., str. 204. prenosa posledic množičnega nasilja, v: Raz prave in gradivo, št. 50, Ljubljana 2006, str. 132–159, 49 Ibid., str. 206. dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1EBPDVA2). 106 107 rumeni sistem pod vodstvom masonerije pa predstopnja. To naj bi bil pravi smisel Slovenskem, ki naj bi postali spoštljiv spomin na vse žrtve vojne, s premišljenim »rumeno-rdeče aliance«; v tem času naj bi bila dilema sveta le satanizem ali sprevračanjem vloge žrtev in storilcev ne reinterpretirajo samo vloge kolaboracije, krščanstvo.46 temveč tudi vlogo in pomen narodnoosvobodilnega gibanja. »Priče smo radikalni reviziji interpretacije druge svetovne vojne, s katero se dejavnost in sodelovanje Zakaj zanikanje holokavsta tudi med Slovenci in prevrednotenje zgodovine? slovenskih domobrancev in drugih lokalnih kolaborantov z Nemci in Italijani šteje za narodnoosvobodilno in herojsko. Po tej reviziji kolaboracija izvira iz komunizma, Zanikanje holokavsta je diskurz in propaganda, ki zanika zgodovinska dejstva ter revolucije in narodnoosvobodilnega (odporniškega) gibanja, ki so kolaborante razsežnost iztrebljanja Judov, tj. šoe oziroma holokavsta, ki so ga nacisti in njihovi spodbudile za protigibanje.50 Takšna revizija ne more prispevati k narodni pomiritvi pomagači izvedli med drugo svetovno vojno. Zanikati holokavst konkretno pomeni in narodni spravi, saj sprevrača zgodovino in jo ponareja, namesto da bi večplastno trditi, da se ta ni zgodil, pa tudi javno zanikati ali dvomiti, da so se ključni načini in objektivno nanizala dejstva obeh sprtih strani. Krivda namreč ni zgolj ali samo na iztrebljanja (npr. plinske celice, množični poboji, stradanje, mučenje) resnično eni strani, kot skušajo to prikazovati nosilci revizije zgodovine druge svetovne vojne uporabljali ali da je bil genocid nad Judi nameren. Različni načini zanikanja na Slovenskem.51 Menim, da so pobude za postavitev skupnih spomenikov vsem holokavsta so izraz antisemitizma, ocenjujejo v Mednarodni zvezi za spomin žrtvam vojne sicer lahko tudi povsem dobronamerne, a zaradi že omenjenih dejstev na holokavst (IHRA). Zanikanje genocida nad Judi je poskus, da bi nacionalni ne bodo bistveno prispevale k narodni pomiritvi in spravi. Tudi restitucija odvzetega socializem in antisemitizem oprali krivde ali ju razbremenili odgovornosti za judovskega premoženja najbrž ne more biti motiv za revizijo zgodovine in še manj genocid nad judovskim ljudstvom. Vse bolj pa smo soočeni tudi s popolno za rehabilitacijo obsojenih in neobsojenih pripadnikov okupacijskih sil in njihovih relativizacijo žrtev, na kar med drugimi javno vse bolj opozarja dr. Oto Luthar. domačih kolaborantov. Vprašajmo se raje, zakaj razen v Sloveniji drugod – v Evropi, Relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno je vse pogosteje navzoče in tudi ZDA, na Kitajskem itd. – poleg zločinov Waffen SS, Wehrmachta in pripadnikov v slovenskih razmerah vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi italijanske in japonske vojske med vojne zločine druge svetovne vojne uvrščajo tudi holokavsta. Relativizacija holokavsta posledično pritrjuje javnemu diskurzu zanikanja sodelovanje s temi vojskami. Vprašajmo se torej, kako je sploh mogoče kolaborantske holokavsta kot posledice naraščajočega antisemitizma v Evropi, kar je v zdajšnjih enote prevesti v pripadnike narodne vojske in torej storilce preobleči v žrtve. Sodeč političnih in družbenih razmerah ter napetostih nevaren in zaskrbljujoč pojav. V po nekaterih dogodkih v Sloveniji (na primer postavitev spomenika v Grahovem), tem kontekstu, zlasti pa zaradi vse bolj odkrite revizije zgodovine druge svetovne vse skupaj ni videti pretirano težko. Pobudniki postavitve tega in podobnih vojne na Slovenskem po letu 1991, moramo izpostaviti tudi integracijo storilcev spomenikov se namreč zelo dobro zavedajo, da so spomeniki učinkoviti posredniki in žrtev vojne. Ta prihaja do izraza pri oblikovanju nove spominske pokrajine na sporočil in s tem pomembni »sooblikovalci kolektivnega spomina«. Podobno kot z Slovenskem s postavljanjem skupnih spomenikov, deloma po avstrijskem vzoru. V besedili, zlasti če so ta zapisana v šolskih knjigah in posredovana v različnih medijih Avstriji namreč še danes ostaja tipični vojni spomenik, tako imenovani dvodelni (od radia do internetnih sporočil), je tudi s spomeniki mogoče preoblikovati oziroma spomenik, posvečen padlim vojakom, med katerimi so se najverjetneje znašli prevajati pomene in, kot kaže, učinkovito potvoriti zgodovino.« O tem ne nazadnje tudi storilci. Na ta način so bile resnične žrtve izbrisane in odstranjene dvakrat: priča nekaj sicer redkih – pa vendar – primerov drugod po Evropi. V bližnji Avstriji zaradi sovraštva njihovih storilcev in nevednosti njihovih potomcev. Molk ni le npr. so mnogim spomenikom padlim v prvi svetovni vojni kmalu po letu 1945 pogoltnil njihovih življenj, temveč je prekril vse sledove njihovega obstoja.47 A v preprosto dodali še spominske plošče padlim pripadnikom Wehrmachta in Waffen Sloveniji se omenjena tematika razvija še dalje, saj kultura somouprizarjanja vloge SS. Avstrijski novinar in pisatelj Martin Pollack, ki ga pri nas poznamo predvsem po žrtev ne temelji samo na reviziji, temveč na absolutnem zanikanju zgodovinskih prevodu njegove knjige Der Tote im Bunker ( Smrt v bunkerju), je ta postopek razumel kot dejstev.48 Strah pred »židovskim komunizmom« se je tudi na Slovenskem izrabljal podaljšanje, neomenjanje pravih, v prvi vrsti civilnih žrtev (Judov, Romov in drugih) kot alibi za tipični krščanski antisemitizem slovenskih kolaborantov (domobranci in kot zavestno amnezijo. Podobno kot v mnogih slovenskih primerih je torej tudi in njihovo časopisje). Zato se velja strinjati z oceno dr. Ota Lutharja, da v slovenski v Avstriji prišlo do sistematičnega prevajanja storilcev v žrtve, medtem ko so prave spominski pokrajini ni »politike obžalovanja« in resnične izmenjave spominov, pač žrtve ostale nevidne ali izbrisane. Ali če parafraziramo francoskega pisatelja Philippa pa le soočenje žrtev. Govorimo torej o »dehistoriziranem zgodovinopisju«, ki ni Grimberta: »Resnične žrtve so bile obsojene na dvojno uničenje, najprej kot žrtve sposobno določiti resničnosti nekega dogodka.49 Pobudniki novih spomenikov na 50 Ibid., str. 201. 46 Nova slovenska zaveza, Zaveza št. 80, Ljubljana 2011, dostopno na: http://www.zaveza.si/ 51 Krivda preživelih je splošen termin za več občutkov krivde in samoobtožitev jetnikov zaveza-t-80/ [19. 9. 2016]. koncentracijskih taborišč. Krivda zaradi preživetja, medtem ko jih je mnogo umrlo, krivda 47 Oto LUTHAR, Preimenovanje in izključevanje kot sestavni del postkomunistične kulture zaradi premalo trpljenja, krivda, ker so se premalo potrudili, da bi rešili druge (prim. Hannah spomina, v: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2/2014, Ljubljana 2014, str. 200. STARMAN, Travma, ideologije pripadnosti, nacija: nastavki za teoretski model kulturotvornega 48 Ibid., str. 204. prenosa posledic množičnega nasilja, v: Raz prave in gradivo, št. 50, Ljubljana 2006, str. 132–159, 49 Ibid., str. 206. dostopno na: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1EBPDVA2). 106 107 zločinov nacistov, fašistov in kolaborantov in drugič kot žrtve revizionističnega nekoč živeli Judje, so se nepreklicno spremenili. Še zlasti težko je bilo prepoznati potvarjanja preteklosti.« S postavitvijo spomenika v Grahovem je rehabilitaciji Poljsko. V nekoliko manjši meri je to veljalo kar za celotno vzhodno Evropo. Do kolaborantov v žrtve sledil (dokončen) prenos krivde na resnične žrtve nacizma in leta 1948 je ta del postal še veliko bolj kot v Hitlerjevem obdobju »Judenfrei«.55 Za fašizma.52 Tradicionalni zahodnjaški tradiciji, ki je v takih primerih doslej gradila na večji del Jugoslavije in tudi za Slovenijo to ni bilo potrebno, saj je bilo še zlasti na to forget in to forgive (pozabiti in oprostiti), bo, kot kaže, treba dodati še ponarediti Slovenskem Hitlerjevo naročilo o »dokončni rešitvi judovskega vprašanja« izpolnjeno (to forge) ali pa bodo ljudje na podlagi zgodovinskih virov vendarle spoznali, že med vojno. Povojno dogajanje moramo obravnavati v kontekstu širšega dogajanja da gre za grobo potvarjanje zgodovine. Pri tem bi jim ob neštetokrat citiranem v Evropi, zlasti na njenem vzhodnem delu, ki se je množično »očistil«.56 Zaradi besedilu domobranske prisege lahko pomagal antisemitizem, poleg antikomunizma nasilnega preseljevanja prebivalstva je iz teh predelov vse bolj izginjala večkulturnost in klerikalizma tretji najpomembnejši zaščitni znak slovenskega domobranstva. kot še nikoli v novejši zgodovini. Iz Slovenije ni bilo mogoče izgnati nobenega Juda, Spomnimo se samo na najbolj značilne izjave domobranskih vojaških priročnikov, ker jih po odhodu v Izrael in ZDA tudi v Prekmurju ni bilo več. S tem pa je tudi iz plakatov, govorov …, ki so ljudem dopovedovali, da »Judje nameravajo zasužnjiti te slovenske pokrajine izginila značilna multikulturnost kot posledica holokavsta nad svet«, med drugim izpostavlja dr. Oto Luthar. Ali še točneje, da so »Judje podkupili Judi. Danes se postavljajo mnoga vprašanja, kaj bi bilo s Prekmurjem, če bi Judje tam partizane zato, da bi uničili slovenski narod«, domobranci, na drugi strani, pa so se ostali in lahko krepili gospodarske pobude, da o družbeni in kulturni podstati niti ne ob podpori nemške vojske borili »proti svetovnemu judovstvu«. »Prekleti Judje« so govorimo posebej. Skratka, holokavst je bil za slovenske Jude usoden. bili v zadnjih letih pred vojno sicer že tarča lokalnega antisemitizma, vendar se je z vojno in kolaboracijo njihovo življenje tudi v Sloveniji drastično spremenilo. Stališče, V slovenski spominski pokrajini centralnega spomenika za vse žrtve holokavsta iz da »židovstvo hoče zasužnjiti ves svet« in da sta »najzvestejša izvrševalca židovskih Slovenije (še) nimamo. Na lendavskem judovskem pokopališču v Dolgi vasi je Zveza ukazov […] komunizem in liberalna demokracija«, je skupaj s protiparlamentarizmom združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB) po letu 1943 postalo sestavni del domobranskega političnega programa. postavila spomenik žrtvam nacifašizma, ki velja za spomenik lendavskim žrtvam holokavsta. Spomenik je bil dolga leta spregledan in ga javnost skoraj ni poznala. V Od tod naprej je komunizem vse redkeje nastopal brez pridevnika »židovski«, obnovljeni lendavski sinagogi je bila odkrita spominska plošča v trajen spomin na neredko pa so bili celo boljševiki predstavljeni »le kot delček te zarote«. V okviru množične aretacije lendavskih Judov v taborišče smrti 26. aprila 1944. V sinagogi, domobranske propagande je sorazmerno s tem rasel ugled »nacionalsocializma«, vsaj ki je bila razglašena za zametek vseslovenskega muzeja holokavsta ob 70-letnici od konca leta 1943 naprej, nato pa kot osrednja sila boja za »svobodo in pravico deportacij prekmurskih Judov, je nameščena tudi plošča z imeni vseh z območja narodov«. Dr. Oto Luthar poudarja, »da glede na to, podobno kot Doroteja Lešnik in Lendave, ki so bili žrtve genocida. V Murski Soboti je bil po zaprtju nekdanjega Gregor Tomc (Rdeče in črno; Slovensko partizanstvo in domobranstvo, ZPS), tudi »židovskega« pokopališča postavljen osrednji spomenik, ki so ga ob 70-letnici sam že nekaj časa opozarjam na to, da je domobranska propaganda ljudi postavljala pred osvoboditve Auschwitza preuredili in obnovili kot spomenik vsem soboškim lažno dilemo: Ali germanizem ali židovsko-plutokratsko-komunistična miselnost.«53 žrtvam holokavsta. Hkrati so pokopališču vrnili prvotno ime, kar je bilo v lokalni Novodobno relativiziranje krivde in prevrednotenje zgodovine spregleduje nekatera javnosti sprejeto z velikim odobravanjem. Mestna občina Murska Sobota je postavila globalna dejstva in posledice tako medvojnega holokavsta kot tudi povojnega tudi spominsko znamenje na Lendavski cesti, kjer je do leta 1954 stala soboška antisemitskega nasilja na območju celotne vzhodne Evrope. Tudi takoj po drugi sinagoga, ena najlepših v tem delu Evrope. Ministrstvo za šolstvo in šport pa je v svetovni vojni, leta 1945, se je namreč razplamtel radikalni antisemitizem in Judje sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in so se iz teh predelov odseljevali tudi zato, ker so jih ljudje imeli za Nemce. Te pa so umetnosti (ZRC SAZU) na murskosoboški železniški postaji postavilo spomenik zaradi medvojnih grozot zelo sovražili.54 Čeprav so se najprej odseljevali v zahodno »pozabljeni kovček«, ki simbolizira eno od mest, od koder so aprila 1944 odpeljali Evropo, je bil njihov končni cilj zapustiti Evropo in oditi ali v Veliko Britanijo ali soboške Jude proti Čakovcu. V Mariboru so na pobudo Centra za judovsko kulturno v ZDA, največ pa jih je želelo oditi v Palestino in po letu 1948 v novoustanovljeno dediščino Sinagoga Maribor leta 2012 postavili »tlakovce spomina« za mariborske državo Izrael. Tja je odšla tudi več kot polovica prekmurskih Judov, ki so preživeli žrtve holokavsta z imeni ubitih članov judovskih družin Kohnstein in Singer v holokavst. Posledice tega povojnega antisemitskega nasilja so bile strahotne in njihove središču mesta in na Pobrežju. Že pred leti je Judovska skupnost Slovenije predlagala dimenzije še danes niso docela razjasnjene. Predeli vzhodne Evrope, v katerih so Mestni občini Ljubljana, da bi sprožila pobudo za postavitev spomenika žrtvam 52 Oto LUTHAR, Razumevanje preteklosti? Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da., v: Delo, 10. 5. 2014. holokavsta v slovenski prestolnici. Pripravljeni so bili celo zbirati sredstva. Ostalo 53 Ibid. Luthar pripominja, da se je v procesu nacionalizacije trpljenja ustvarila popolnoma nova je samo pri pobudi. Po verodostojnih informacijah se je Mestna občina Ljubljana izvorna/konstitutivna travma. Po radikalni reviziji interpretacije druge svetovne vojne se odločila, da bo posebno spominsko znamenje postavila v starem delu Ljubljane blizu dejavnost domobrancev in lokalnih kolaborantov z okupatorskimi Italijani in Nemci dojema kot narodnoosvobodilna in herojska. 55 Keith LOWE, Podivjana celina, Ljubljana 2014, str. 228. 54 S Poljske je pobegnilo 200.000 Judov, z Madžarske 18.000, iz Romunije 19.000 in s Češkoslovaške 56 Ibid., str. 264. 18.000. Prav iz te države so se Judje izseljevali bolj zato, ker so jih ljudje imeli za Nemce. 108 109 zločinov nacistov, fašistov in kolaborantov in drugič kot žrtve revizionističnega nekoč živeli Judje, so se nepreklicno spremenili. Še zlasti težko je bilo prepoznati potvarjanja preteklosti.« S postavitvijo spomenika v Grahovem je rehabilitaciji Poljsko. V nekoliko manjši meri je to veljalo kar za celotno vzhodno Evropo. Do kolaborantov v žrtve sledil (dokončen) prenos krivde na resnične žrtve nacizma in leta 1948 je ta del postal še veliko bolj kot v Hitlerjevem obdobju »Judenfrei«.55 Za fašizma.52 Tradicionalni zahodnjaški tradiciji, ki je v takih primerih doslej gradila na večji del Jugoslavije in tudi za Slovenijo to ni bilo potrebno, saj je bilo še zlasti na to forget in to forgive (pozabiti in oprostiti), bo, kot kaže, treba dodati še ponarediti Slovenskem Hitlerjevo naročilo o »dokončni rešitvi judovskega vprašanja« izpolnjeno (to forge) ali pa bodo ljudje na podlagi zgodovinskih virov vendarle spoznali, že med vojno. Povojno dogajanje moramo obravnavati v kontekstu širšega dogajanja da gre za grobo potvarjanje zgodovine. Pri tem bi jim ob neštetokrat citiranem v Evropi, zlasti na njenem vzhodnem delu, ki se je množično »očistil«.56 Zaradi besedilu domobranske prisege lahko pomagal antisemitizem, poleg antikomunizma nasilnega preseljevanja prebivalstva je iz teh predelov vse bolj izginjala večkulturnost in klerikalizma tretji najpomembnejši zaščitni znak slovenskega domobranstva. kot še nikoli v novejši zgodovini. Iz Slovenije ni bilo mogoče izgnati nobenega Juda, Spomnimo se samo na najbolj značilne izjave domobranskih vojaških priročnikov, ker jih po odhodu v Izrael in ZDA tudi v Prekmurju ni bilo več. S tem pa je tudi iz plakatov, govorov …, ki so ljudem dopovedovali, da »Judje nameravajo zasužnjiti te slovenske pokrajine izginila značilna multikulturnost kot posledica holokavsta nad svet«, med drugim izpostavlja dr. Oto Luthar. Ali še točneje, da so »Judje podkupili Judi. Danes se postavljajo mnoga vprašanja, kaj bi bilo s Prekmurjem, če bi Judje tam partizane zato, da bi uničili slovenski narod«, domobranci, na drugi strani, pa so se ostali in lahko krepili gospodarske pobude, da o družbeni in kulturni podstati niti ne ob podpori nemške vojske borili »proti svetovnemu judovstvu«. »Prekleti Judje« so govorimo posebej. Skratka, holokavst je bil za slovenske Jude usoden. bili v zadnjih letih pred vojno sicer že tarča lokalnega antisemitizma, vendar se je z vojno in kolaboracijo njihovo življenje tudi v Sloveniji drastično spremenilo. Stališče, V slovenski spominski pokrajini centralnega spomenika za vse žrtve holokavsta iz da »židovstvo hoče zasužnjiti ves svet« in da sta »najzvestejša izvrševalca židovskih Slovenije (še) nimamo. Na lendavskem judovskem pokopališču v Dolgi vasi je Zveza ukazov […] komunizem in liberalna demokracija«, je skupaj s protiparlamentarizmom združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB) po letu 1943 postalo sestavni del domobranskega političnega programa. postavila spomenik žrtvam nacifašizma, ki velja za spomenik lendavskim žrtvam holokavsta. Spomenik je bil dolga leta spregledan in ga javnost skoraj ni poznala. V Od tod naprej je komunizem vse redkeje nastopal brez pridevnika »židovski«, obnovljeni lendavski sinagogi je bila odkrita spominska plošča v trajen spomin na neredko pa so bili celo boljševiki predstavljeni »le kot delček te zarote«. V okviru množične aretacije lendavskih Judov v taborišče smrti 26. aprila 1944. V sinagogi, domobranske propagande je sorazmerno s tem rasel ugled »nacionalsocializma«, vsaj ki je bila razglašena za zametek vseslovenskega muzeja holokavsta ob 70-letnici od konca leta 1943 naprej, nato pa kot osrednja sila boja za »svobodo in pravico deportacij prekmurskih Judov, je nameščena tudi plošča z imeni vseh z območja narodov«. Dr. Oto Luthar poudarja, »da glede na to, podobno kot Doroteja Lešnik in Lendave, ki so bili žrtve genocida. V Murski Soboti je bil po zaprtju nekdanjega Gregor Tomc (Rdeče in črno; Slovensko partizanstvo in domobranstvo, ZPS), tudi »židovskega« pokopališča postavljen osrednji spomenik, ki so ga ob 70-letnici sam že nekaj časa opozarjam na to, da je domobranska propaganda ljudi postavljala pred osvoboditve Auschwitza preuredili in obnovili kot spomenik vsem soboškim lažno dilemo: Ali germanizem ali židovsko-plutokratsko-komunistična miselnost.«53 žrtvam holokavsta. Hkrati so pokopališču vrnili prvotno ime, kar je bilo v lokalni Novodobno relativiziranje krivde in prevrednotenje zgodovine spregleduje nekatera javnosti sprejeto z velikim odobravanjem. Mestna občina Murska Sobota je postavila globalna dejstva in posledice tako medvojnega holokavsta kot tudi povojnega tudi spominsko znamenje na Lendavski cesti, kjer je do leta 1954 stala soboška antisemitskega nasilja na območju celotne vzhodne Evrope. Tudi takoj po drugi sinagoga, ena najlepših v tem delu Evrope. Ministrstvo za šolstvo in šport pa je v svetovni vojni, leta 1945, se je namreč razplamtel radikalni antisemitizem in Judje sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in so se iz teh predelov odseljevali tudi zato, ker so jih ljudje imeli za Nemce. Te pa so umetnosti (ZRC SAZU) na murskosoboški železniški postaji postavilo spomenik zaradi medvojnih grozot zelo sovražili.54 Čeprav so se najprej odseljevali v zahodno »pozabljeni kovček«, ki simbolizira eno od mest, od koder so aprila 1944 odpeljali Evropo, je bil njihov končni cilj zapustiti Evropo in oditi ali v Veliko Britanijo ali soboške Jude proti Čakovcu. V Mariboru so na pobudo Centra za judovsko kulturno v ZDA, največ pa jih je želelo oditi v Palestino in po letu 1948 v novoustanovljeno dediščino Sinagoga Maribor leta 2012 postavili »tlakovce spomina« za mariborske državo Izrael. Tja je odšla tudi več kot polovica prekmurskih Judov, ki so preživeli žrtve holokavsta z imeni ubitih članov judovskih družin Kohnstein in Singer v holokavst. Posledice tega povojnega antisemitskega nasilja so bile strahotne in njihove središču mesta in na Pobrežju. Že pred leti je Judovska skupnost Slovenije predlagala dimenzije še danes niso docela razjasnjene. Predeli vzhodne Evrope, v katerih so Mestni občini Ljubljana, da bi sprožila pobudo za postavitev spomenika žrtvam 52 Oto LUTHAR, Razumevanje preteklosti? Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da., v: Delo, 10. 5. 2014. holokavsta v slovenski prestolnici. Pripravljeni so bili celo zbirati sredstva. Ostalo 53 Ibid. Luthar pripominja, da se je v procesu nacionalizacije trpljenja ustvarila popolnoma nova je samo pri pobudi. Po verodostojnih informacijah se je Mestna občina Ljubljana izvorna/konstitutivna travma. Po radikalni reviziji interpretacije druge svetovne vojne se odločila, da bo posebno spominsko znamenje postavila v starem delu Ljubljane blizu dejavnost domobrancev in lokalnih kolaborantov z okupatorskimi Italijani in Nemci dojema kot narodnoosvobodilna in herojska. 55 Keith LOWE, Podivjana celina, Ljubljana 2014, str. 228. 54 S Poljske je pobegnilo 200.000 Judov, z Madžarske 18.000, iz Romunije 19.000 in s Češkoslovaške 56 Ibid., str. 264. 18.000. Prav iz te države so se Judje izseljevali bolj zato, ker so jih ljudje imeli za Nemce. 108 109 Židovske steze, kjer je nekoč stala sinagoga in ki je veljal za predel, pretežno poseljen z judovskim življem. Ljubljana kot evropska prestolnica takšen spomenik zagotovo potrebuje. A ne le zaradi spominjanja žrtev holokavsta, temveč zaradi ohranjanja spomina na judovsko prebivalstvo na območju današnje Slovenije v različnih zgodovinskih obdobjih. Judov na Slovenskem sicer nikoli ni bilo številčno veliko, a so kljub temu pustili trajne sledove in pomembno zaznamovali identiteto slovenskih mest in pokrajine. Slika 21: Spomenik padlim judovskim borcem in žrtvam fašizma na ljubljanskih Žalah Slika 20: Spominsko obeležje na mestu nekdanje soboške sinagoge 110 111 Židovske steze, kjer je nekoč stala sinagoga in ki je veljal za predel, pretežno poseljen z judovskim življem. Ljubljana kot evropska prestolnica takšen spomenik zagotovo potrebuje. A ne le zaradi spominjanja žrtev holokavsta, temveč zaradi ohranjanja spomina na judovsko prebivalstvo na območju današnje Slovenije v različnih zgodovinskih obdobjih. Judov na Slovenskem sicer nikoli ni bilo številčno veliko, a so kljub temu pustili trajne sledove in pomembno zaznamovali identiteto slovenskih mest in pokrajine. Slika 21: Spomenik padlim judovskim borcem in žrtvam fašizma na ljubljanskih Žalah Slika 20: Spominsko obeležje na mestu nekdanje soboške sinagoge 110 111 The Holocaust in Slovenia in the light of landscape occurred in which symbolic monuments emerge, which literally equalize the “executioners” with their victims. It is an apparent revaluation of the facts and relativisation of guilt, revaluation of history and an apparent relativisation of the guilt for the crimes. Since the Slovenian Jewish community had been destroyed in the Holocaust, Slovenian Jews did not experience Slovenian collaboration 1941–1945 the tragic post-war fate of the Jews in the majority of other Eastern European countries. All across Eastern Europe, the Communist Party was considered to be the Marjan Toš1 “Jewish party” and the communists were much hated. The Jews reacted to the post-war anti-Semitic violence by leaving Poland en-masse, as well as Czechoslovakia, Key words: Jews, Holocaust, genocide, concentration camps, anti-Semitism Hungary, and Romania. The major part of the Polish Jews massively returned to Germany. Due to this anti-Semitic persecution, around 300 thousand Jews left this The physical destruction of almost 900 Slovenian Jews in the Holocaust should be part of the Eastern Europe between 1945 and 1950. Slovenia and Yugoslavia could treated with great care, since the Jews of Slovenia were a small pre-war community, not be seen in this context. Especially not Slovenia, since after the Holocaust, it had which were proportionally even more greatly affected by the Holocaust. Comparing effectively become a country without Jews. It therefore still holds true that modern with the 6 million Jews exterminated in the Holocaust, the Slovene numbers may anti-Semitism in Slovenia is an “anti-Semitism without Jews”. However, despite this, not seem much but in the circumstances this number was fatal. The Holocaust, it still increases. Fortunately, for now it remains without radical elements. which meant the physical extermination of the Jews in German concentration and especially extermination camps (where people lived near Death, something which absorbed and destroyed millions of Europeans) was, however, not only the work of the SS and its Nazi apparatus, but also of numerous co-workers of the Nazi authorities, including collaborators in the countries of occupied Europe. The German nation consciously collaborated, as well, and the statement that it would be both wrong and incorrect to state that the Germans simply did not know about the Holocaust, is still true. To depict the Germans as an involuntary and unconscious instrument in the hands of the Third Reich, is only a made-up and mythological story. Faking ignorance, saying “we did not know”, which was a frequent excuse after the war, has no basis and is just not credible. It is simply a lie and it holds true for Slovenia, as well. In denunciations and reporting of Jews to the Germans in the years 1943–1945, members of the Slovenian Home Guard were active, as well. Also, mass arrests of the Jews in Prekmurje could not have been successful without the cooperation of local helpers who knew the Jews well. It can reasonably be assumed that the then authorities were helped with editing of the lists of the people who were to be transferred to the Auschwitz extermination camp. However, in Slovenia too, there were a few examples of saving Jews from death, performed by individuals who were later declared “The Righteous among the Nations”. The Archbishop of Ljubljana Dr Gregorij Rožman intervened on behalf of Jews and the Jewish refugees and achieved the saving of several individuals and whole families from certain death. His intervention for a larger group of baptized Croatian Jews in order that they could stay in the Ljubljana Region, is most widely known. Negation of the Genocide of the Jews is an attempt to whitewash National Socialism and antiSemitism or relieve their responsibility for the genocide of the Jewish population. Also, we are increasingly being faced with the total relativisation of the victims. In the processes of radical revisions in the copying of the history of the Second World War and during the time afterwards, obvious changes in the Slovenian memory landscape occurred in which symbolic monuments emerge, which literally equalize 1 Dr Marjan TOŠ, Museum counsellor in retirement, Lenart. 112 113 The Holocaust in Slovenia in the light of landscape occurred in which symbolic monuments emerge, which literally equalize the “executioners” with their victims. It is an apparent revaluation of the facts and relativisation of guilt, revaluation of history and an apparent relativisation of the guilt for the crimes. Since the Slovenian Jewish community had been destroyed in the Holocaust, Slovenian Jews did not experience Slovenian collaboration 1941–1945 the tragic post-war fate of the Jews in the majority of other Eastern European countries. All across Eastern Europe, the Communist Party was considered to be the Marjan Toš1 “Jewish party” and the communists were much hated. The Jews reacted to the post-war anti-Semitic violence by leaving Poland en-masse, as well as Czechoslovakia, Key words: Jews, Holocaust, genocide, concentration camps, anti-Semitism Hungary, and Romania. The major part of the Polish Jews massively returned to Germany. Due to this anti-Semitic persecution, around 300 thousand Jews left this The physical destruction of almost 900 Slovenian Jews in the Holocaust should be part of the Eastern Europe between 1945 and 1950. Slovenia and Yugoslavia could treated with great care, since the Jews of Slovenia were a small pre-war community, not be seen in this context. Especially not Slovenia, since after the Holocaust, it had which were proportionally even more greatly affected by the Holocaust. Comparing effectively become a country without Jews. It therefore still holds true that modern with the 6 million Jews exterminated in the Holocaust, the Slovene numbers may anti-Semitism in Slovenia is an “anti-Semitism without Jews”. However, despite this, not seem much but in the circumstances this number was fatal. The Holocaust, it still increases. Fortunately, for now it remains without radical elements. which meant the physical extermination of the Jews in German concentration and especially extermination camps (where people lived near Death, something which absorbed and destroyed millions of Europeans) was, however, not only the work of the SS and its Nazi apparatus, but also of numerous co-workers of the Nazi authorities, including collaborators in the countries of occupied Europe. The German nation consciously collaborated, as well, and the statement that it would be both wrong and incorrect to state that the Germans simply did not know about the Holocaust, is still true. To depict the Germans as an involuntary and unconscious instrument in the hands of the Third Reich, is only a made-up and mythological story. Faking ignorance, saying “we did not know”, which was a frequent excuse after the war, has no basis and is just not credible. It is simply a lie and it holds true for Slovenia, as well. In denunciations and reporting of Jews to the Germans in the years 1943–1945, members of the Slovenian Home Guard were active, as well. Also, mass arrests of the Jews in Prekmurje could not have been successful without the cooperation of local helpers who knew the Jews well. It can reasonably be assumed that the then authorities were helped with editing of the lists of the people who were to be transferred to the Auschwitz extermination camp. However, in Slovenia too, there were a few examples of saving Jews from death, performed by individuals who were later declared “The Righteous among the Nations”. The Archbishop of Ljubljana Dr Gregorij Rožman intervened on behalf of Jews and the Jewish refugees and achieved the saving of several individuals and whole families from certain death. His intervention for a larger group of baptized Croatian Jews in order that they could stay in the Ljubljana Region, is most widely known. Negation of the Genocide of the Jews is an attempt to whitewash National Socialism and antiSemitism or relieve their responsibility for the genocide of the Jewish population. Also, we are increasingly being faced with the total relativisation of the victims. In the processes of radical revisions in the copying of the history of the Second World War and during the time afterwards, obvious changes in the Slovenian memory landscape occurred in which symbolic monuments emerge, which literally equalize 1 Dr Marjan TOŠ, Museum counsellor in retirement, Lenart. 112 113 Bibliografija člankov, objavljenih v zbornikih 7. GRUENFELDER, Anna-Maria. Tuji judovski emigranti v Neodvisni državi Hrvaški. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst med letoma in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 23-60, ilustr. [COBISS.SI-ID 12602398] 2012 in 2015 8. HAJDINJAK, Boris. Holokavst med Jadranskim in Baltskim morjem : družini Bibliography of the articles, published in the collective volumes Jews in Singer in Kohnstein iz Maribora. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), Slovenia: History and Holocaust between 2012 and 2015 HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, Nina Hriberšek Vuk1 2013, str. 135-242, ilustr. [COBISS.SI-ID 12592926] 1. BERLIČ, Marjetka. Učenje o holokavstu na Osnovni šoli Draga Kobala Maribor. 9. HAJDINJAK, Boris. Judje srednjeveškega Ptuja. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 149-156, ilustr. [COBISS.SI-ID 12600606] dediščine Sinagoga, 2013, str. 62-88, ilustr. [COBISS.SI-ID 12586014] 2. BRVAR, Klemen. Judje v delovnih enotah madžarske vojske. V: LEŠNIK, Nuša 10. HAJDINJAK, Boris. Kratko življenje Sepija Obradovića (1934, Maribor - 1942, (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Beograd): holokavst v Srbiji v letih 1941-1942 = The brief life of Sepi Obradović Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, (1934, Maribor - 1942, Belgrade): the holocaust in Serbia during the years 1941-1942. 2014, str. 41-67, fotogr. [COBISS.SI-ID 10566686] V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne 3. BRVAR, Klemen. Judje v vrstah slovenskih komunistov med obema vojnama - Ali dediščine Sinagoga, 2013, str. 132-[176], ilustr. [COBISS.SI-ID 9353246] Kardoš. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske 11. HOLCMAN, Borut. Spremna beseda = Foreword. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 80-93, ilustr. [COBISS.SI-ID 12602910] Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 5-14. [COBISS.SI-ID 5156139] 4. FOGEL, Nenad. Smrt zemunskih Judov v holokavstu. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske 12. HOLCMAN, Borut. Šoa - spominjajmo se 2014 : holokavst in šoa in spomin = kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 81-92, ilustr. [COBISS.SI-ID 12607774] Shoah - let us remember 2014 : the holocaust, shoah, and remembrance. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih 5. GOMBAČ, Boris M. Risbe in pričevanje otrok iz koncentracijskih taborišč srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine na italijanski vzhodni meji (1942-1943) : čezmejni projekt za obujanje spomina na Sinagoga, 2014, str. 5-11. [COBISS.SI-ID 4754731] italijanska koncentracijska taborišča. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 13. JELINČIČ BOETA, Klemen. Judje v srednjeveškem Mariboru. V: ŠUMI, Irena 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 107- (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in 119, fotogr. [COBISS.SI-ID 8890464] holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 51-61. [COBISS.SI-ID 12585758] 6. GRUENFELDER, Anna-Maria. Krščanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško). V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. 14. JOSIPOVIČ, Damir, ŠUMI, Irena. Socialni in kulturnoekonomski prostor pred Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske in po holokavstu : zgodovina in projekcije za Prekmurje. V: ŠUMI, Irena (ur.), kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 93-142, ilustr. [COBISS.SI-ID 12608286] STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 346-376, tabele, graf. prikazi, zvd. [COBISS. 1 Mag. Nina HRIBERŠEK VUK, zgodovinarka in latinistka, Mariborska knjižnica / historian SI-ID 12598814] and latinist, Maribor Public Library. 114 115 Bibliografija člankov, objavljenih v zbornikih 7. GRUENFELDER, Anna-Maria. Tuji judovski emigranti v Neodvisni državi Hrvaški. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst med letoma in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 23-60, ilustr. [COBISS.SI-ID 12602398] 2012 in 2015 8. HAJDINJAK, Boris. Holokavst med Jadranskim in Baltskim morjem : družini Bibliography of the articles, published in the collective volumes Jews in Singer in Kohnstein iz Maribora. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), Slovenia: History and Holocaust between 2012 and 2015 HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, Nina Hriberšek Vuk1 2013, str. 135-242, ilustr. [COBISS.SI-ID 12592926] 1. BERLIČ, Marjetka. Učenje o holokavstu na Osnovni šoli Draga Kobala Maribor. 9. HAJDINJAK, Boris. Judje srednjeveškega Ptuja. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 149-156, ilustr. [COBISS.SI-ID 12600606] dediščine Sinagoga, 2013, str. 62-88, ilustr. [COBISS.SI-ID 12586014] 2. BRVAR, Klemen. Judje v delovnih enotah madžarske vojske. V: LEŠNIK, Nuša 10. HAJDINJAK, Boris. Kratko življenje Sepija Obradovića (1934, Maribor - 1942, (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Beograd): holokavst v Srbiji v letih 1941-1942 = The brief life of Sepi Obradović Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, (1934, Maribor - 1942, Belgrade): the holocaust in Serbia during the years 1941-1942. 2014, str. 41-67, fotogr. [COBISS.SI-ID 10566686] V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne 3. BRVAR, Klemen. Judje v vrstah slovenskih komunistov med obema vojnama - Ali dediščine Sinagoga, 2013, str. 132-[176], ilustr. [COBISS.SI-ID 9353246] Kardoš. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske 11. HOLCMAN, Borut. Spremna beseda = Foreword. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 80-93, ilustr. [COBISS.SI-ID 12602910] Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 5-14. [COBISS.SI-ID 5156139] 4. FOGEL, Nenad. Smrt zemunskih Judov v holokavstu. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske 12. HOLCMAN, Borut. Šoa - spominjajmo se 2014 : holokavst in šoa in spomin = kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 81-92, ilustr. [COBISS.SI-ID 12607774] Shoah - let us remember 2014 : the holocaust, shoah, and remembrance. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih 5. GOMBAČ, Boris M. Risbe in pričevanje otrok iz koncentracijskih taborišč srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine na italijanski vzhodni meji (1942-1943) : čezmejni projekt za obujanje spomina na Sinagoga, 2014, str. 5-11. [COBISS.SI-ID 4754731] italijanska koncentracijska taborišča. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 13. JELINČIČ BOETA, Klemen. Judje v srednjeveškem Mariboru. V: ŠUMI, Irena 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 107- (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in 119, fotogr. [COBISS.SI-ID 8890464] holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 51-61. [COBISS.SI-ID 12585758] 6. GRUENFELDER, Anna-Maria. Krščanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško). V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. 14. JOSIPOVIČ, Damir, ŠUMI, Irena. Socialni in kulturnoekonomski prostor pred Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske in po holokavstu : zgodovina in projekcije za Prekmurje. V: ŠUMI, Irena (ur.), kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 93-142, ilustr. [COBISS.SI-ID 12608286] STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 346-376, tabele, graf. prikazi, zvd. [COBISS. 1 Mag. Nina HRIBERŠEK VUK, zgodovinarka in latinistka, Mariborska knjižnica / historian SI-ID 12598814] and latinist, Maribor Public Library. 114 115 15. KLOPČIČ, Vera. Podobe Romov v izsledkih raziskovanj o romskem genocidu. V: 24. PODBERSIČ, Renato. Goriška judovska skupnost in prva svetovna vojna. LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 39-50, ilustr. dediščine Sinagoga, 2014, str. 97-104. [COBISS.SI-ID 12593485] [COBISS.SI-ID 21089586] 16. KLOPČIČ, Vera. Začetki mednarodnega preučevanja genocida nad Romi 1938-25. PODBERSIČ, Renato. Junaki in žrtve : (o avstro-ogrskih častnikih judovskega rodu 1945. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave na soški fronti, ki so trpeli med holokavstom). V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 61-73, ilustr. [COBISS.SI-ID 12350029] 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 117-128, fotogr. [COBISS.SI-ID 35691053] 17. KUZMIČ, Franc. Edukacija o holokavstu v Sloveniji. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa 26. PODBERSIČ, Renato. Po poti pozabljene podjetnosti : Judje v Ajdovščini. V: - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z 2014, str. 135-148. [COBISS.SI-ID 12600350] znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 69-85, fotogr. [COBISS.SI-ID 37577517] 18. KUZMIČ, Franc. Holokavst in prekmurski Romi. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa 27. PODBERSIČ, Renato, HANČIČ, Damjan. Povojne zaplembe judovskega - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, premoženja. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. 2013, str. 74-79. [COBISS.SI-ID 12602654] Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 285-19. KUZMIČ, Franc. Jehovove priče kot žrtve genocida. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. 294, tabele. [COBISS.SI-ID 12597790] Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 71-80. [COBISS.SI-ID 12607518] 28. PODBERSIČ, Renato. Preganjanje Judov na Goriškem med drugo svetovno vojno. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski 20. LUTHAR, Oto. Podobe groze : govorica najmlajših žrtev holokavsta med zgodovino Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena in literaturo. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 123-134, ilustr. [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center [COBISS.SI-ID 12589598] judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 121-129. [COBISS.SI-ID 37586477] 29. STARMAN, Hannah. Boj za povrnitev lastnine : zgodba Yoela Shacharja. V: ŠUMI, 21. MARKOV, Alenka. Ozaveščanje mladih o holokavstu = Raising awareness of the Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in Holocaust amongst young people. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 295-345. [COBISS.SI-ID 12598558] Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 131-134. [COBISS. SI-ID 12600094] 30. ŠUMI, Irena, LUTHAR, Oto. Holokavst kot osebna in skupinska izkušnja : pričevanja iz Prekmurja. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, 22. MIRNIK, Roman. Judovski podjetnik Franz Mautner. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 243- - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 282. [COBISS.SI-ID 12597278] 2014, str. 13-40, ilustr. [COBISS.SI-ID 12599326] 31. ŠUMI, Irena. Naloge za znanost : preučevanje Judov v Sloveniji. V: ŠUMI, Irena 23. PANČUR, Andrej. Slovenski antisemitizem in protijudovski nemiri na Spodnjem (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in Štajerskem v letu 1883. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 16-27. [COBISS.SI-ID 12569118] popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 91-109, tabele, graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 12589086] 116 117 15. KLOPČIČ, Vera. Podobe Romov v izsledkih raziskovanj o romskem genocidu. V: 24. PODBERSIČ, Renato. Goriška judovska skupnost in prva svetovna vojna. LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 39-50, ilustr. dediščine Sinagoga, 2014, str. 97-104. [COBISS.SI-ID 12593485] [COBISS.SI-ID 21089586] 16. KLOPČIČ, Vera. Začetki mednarodnega preučevanja genocida nad Romi 1938-25. PODBERSIČ, Renato. Junaki in žrtve : (o avstro-ogrskih častnikih judovskega rodu 1945. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave na soški fronti, ki so trpeli med holokavstom). V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 61-73, ilustr. [COBISS.SI-ID 12350029] 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 117-128, fotogr. [COBISS.SI-ID 35691053] 17. KUZMIČ, Franc. Edukacija o holokavstu v Sloveniji. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa 26. PODBERSIČ, Renato. Po poti pozabljene podjetnosti : Judje v Ajdovščini. V: - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z 2014, str. 135-148. [COBISS.SI-ID 12600350] znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 69-85, fotogr. [COBISS.SI-ID 37577517] 18. KUZMIČ, Franc. Holokavst in prekmurski Romi. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa 27. PODBERSIČ, Renato, HANČIČ, Damjan. Povojne zaplembe judovskega - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, premoženja. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. 2013, str. 74-79. [COBISS.SI-ID 12602654] Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 285-19. KUZMIČ, Franc. Jehovove priče kot žrtve genocida. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. 294, tabele. [COBISS.SI-ID 12597790] Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 71-80. [COBISS.SI-ID 12607518] 28. PODBERSIČ, Renato. Preganjanje Judov na Goriškem med drugo svetovno vojno. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski 20. LUTHAR, Oto. Podobe groze : govorica najmlajših žrtev holokavsta med zgodovino Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena in literaturo. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 123-134, ilustr. [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center [COBISS.SI-ID 12589598] judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 121-129. [COBISS.SI-ID 37586477] 29. STARMAN, Hannah. Boj za povrnitev lastnine : zgodba Yoela Shacharja. V: ŠUMI, 21. MARKOV, Alenka. Ozaveščanje mladih o holokavstu = Raising awareness of the Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in Holocaust amongst young people. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 295-345. [COBISS.SI-ID 12598558] Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2014, str. 131-134. [COBISS. SI-ID 12600094] 30. ŠUMI, Irena, LUTHAR, Oto. Holokavst kot osebna in skupinska izkušnja : pričevanja iz Prekmurja. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, 22. MIRNIK, Roman. Judovski podjetnik Franz Mautner. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 243- - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 282. [COBISS.SI-ID 12597278] 2014, str. 13-40, ilustr. [COBISS.SI-ID 12599326] 31. ŠUMI, Irena. Naloge za znanost : preučevanje Judov v Sloveniji. V: ŠUMI, Irena 23. PANČUR, Andrej. Slovenski antisemitizem in protijudovski nemiri na Spodnjem (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in Štajerskem v letu 1883. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 16-27. [COBISS.SI-ID 12569118] popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 91-109, tabele, graf. prikazi. [COBISS.SI-ID 12589086] 116 117 32. ŠUMI, Irena. Predgovor. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina 41. TOŠ, Marjan. Slovenski pravičniki med narodi - med pozabo in spominom. V: in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 5-8. [COBISS.SI-ID Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 51-69, portreta. 12600862] [COBISS.SI-ID 12606750] 33. ŠUMI, Irena. Spremna beseda k drugi izdaji. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, 42. TOŠ, Marjan. Zora Pičulin - Primorka, ki je reševala judovske otroke v Makedoniji. Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 5-6. [COBISS.SI-ID 4541541] dediščine Sinagoga, 2014, str. 87-96, ilustr. [COBISS.SI-ID 12599838] 34. ŠUMI, Irena, STARMAN, Hannah. Uvod : beseda urednic. V: ŠUMI, Irena (ur.), 43. ZAJC, Marko. Jud kot Nemec, liberalec, kapitalist : o slovenskem antisemitizmu v STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : zadnjih desetletjih habsburške monarhije. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 12-15. [COBISS.SI-ID 4541797] tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 110-119. [COBISS.SI-ID 12589342] 35. TOŠ, Maja. Judje na Štajerskem do druge svetovne vojne. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 31-50. [COBISS.SI-ID 12570654] 36. TOŠ, Marjan. Andrej Tumpej - „stari Balkanec“ in slovenski Schindler iz Beograda. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 107-116, ilustr. [COBISS.SI-ID 12604446] 37. TOŠ, Marjan. Holokavst in zgodovinski spomin na slovenske Jude. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 9-22, ilustr. [COBISS.SI-ID 12601886] 38. TOŠ, Marjan. Knjigi na pot. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 7-11. [COBISS.SI-ID 12567582] 39. TOŠ, Marjan. Prekmurski Judje 1848-1914. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 15-38, ilustr. [COBISS.SI-ID 12604702] 40. TOŠ, Marjan. Reševanje Judov preko Maribora v letih 1938-1941 in slovenski pravičnik Uroš Žun. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 94-106, ilustr. [COBISS.SI-ID 12603934] 118 119 32. ŠUMI, Irena. Predgovor. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina 41. TOŠ, Marjan. Slovenski pravičniki med narodi - med pozabo in spominom. V: in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 5-8. [COBISS.SI-ID Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 51-69, portreta. 12600862] [COBISS.SI-ID 12606750] 33. ŠUMI, Irena. Spremna beseda k drugi izdaji. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, 42. TOŠ, Marjan. Zora Pičulin - Primorka, ki je reševala judovske otroke v Makedoniji. Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst III, [Razprave in članki raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2013/2014]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 5-6. [COBISS.SI-ID 4541541] dediščine Sinagoga, 2014, str. 87-96, ilustr. [COBISS.SI-ID 12599838] 34. ŠUMI, Irena, STARMAN, Hannah. Uvod : beseda urednic. V: ŠUMI, Irena (ur.), 43. ZAJC, Marko. Jud kot Nemec, liberalec, kapitalist : o slovenskem antisemitizmu v STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : zadnjih desetletjih habsburške monarhije. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 12-15. [COBISS.SI-ID 4541797] tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 110-119. [COBISS.SI-ID 12589342] 35. TOŠ, Maja. Judje na Štajerskem do druge svetovne vojne. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 31-50. [COBISS.SI-ID 12570654] 36. TOŠ, Marjan. Andrej Tumpej - „stari Balkanec“ in slovenski Schindler iz Beograda. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 107-116, ilustr. [COBISS.SI-ID 12604446] 37. TOŠ, Marjan. Holokavst in zgodovinski spomin na slovenske Jude. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 9-22, ilustr. [COBISS.SI-ID 12601886] 38. TOŠ, Marjan. Knjigi na pot. V: ŠUMI, Irena (ur.), STARMAN, Hannah (ur.), HAJDINJAK, Boris. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst : pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 7-11. [COBISS.SI-ID 12567582] 39. TOŠ, Marjan. Prekmurski Judje 1848-1914. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst IV, [Razprave in članki]. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2015, str. 15-38, ilustr. [COBISS.SI-ID 12604702] 40. TOŠ, Marjan. Reševanje Judov preko Maribora v letih 1938-1941 in slovenski pravičnik Uroš Žun. V: LEŠNIK, Nuša (ur.), et al. Slovenski Judje : zgodovina in holokavst II, Razprave in članki z znanstvenih srečanj Šoa - spominjajmo se 2012/2013. Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2013, str. 94-106, ilustr. [COBISS.SI-ID 12603934] 118 119 Življenjepisi avtorjev prve svetovne vojne, o delovanju judovskih društev v 19. in 20. stoletju, izseljevanju Judov v Ameriko, nacionalsocializmu na avstrijskem Štajerskem in podobno. RENATO PODBERSIČ Zborniku na pot FRANC KUZMIČ Poskus obnove judovske skupnosti v Gorici Judje so si pred nacizmom poskušali reševati življenje na različne načine Dr. Renato Podbersič je zgodovinar in raziskovalec pri Študijskem centru za Mag. Franc Kuzmič je upokojeni bibliotekar, muzejski svetovalec in kustos narodno spravo v Ljubljani. Strokovno se posveča proučevanju totalitarizmov pedagog, zunanji sodelavec Pomurskega muzeja Murska Sobota. Kot raziskovalec se 20. stoletja na Slovenskem. Predmet njegovih raziskav so tudi teme medvojnega ukvarja z zgodovino in usodo manjšinskih skupin prebivalcev med drugo svetovno in povojnega revolucionarnega nasilja na Primorskem, raziskuje pa tudi zgodovino vojno, med drugim z zgodovino Judov in Romov v Prekmurju, v zadnjem času Judov na Primorskem in v severovzhodni Italiji ter preganjanje Judov v Evropi med pa tudi z usodo Jehovovih prič. Je avtor več izvirnih znanstvenih, strokovnih in holokavstom. Med drugim je član uredniškega odbora revije Na fronti, ki jo izdaja poljudnih razprav, člankov in ocen knjig. Je urednik, sourednik in avtor nekaj Društvo soška fronta Nova Gorica, v letih od 2007 do 2013 pa je bil predsednik samostojnih publikacij. Zgodovinskega društva za Severno Primorsko. ANNA MARIA GRUENFELDER ALEŠ MAVER Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: repatriacija – remigracija – reintegracija Recenzija zbornika Dr. Anna Maria Gruenfelder je bila kot doktorica zgodovine, umetnostne Doc. dr. Aleš Maver je docent za zgodovino starega veka in lektor za latinščino na zgodovine in katoliške teologije promovirana leta 1974. Specializirala se je za področja Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Doslej je objavil (sam ali v soavtorstvu) tri splošne zgodovine zgodnjega novega veka, še zlasti cerkvene zgodovine. Deluje na znanstvene monografije in vrsto znanstvenih člankov. Glavno področje njegovega znanstvenem in humanitarnem področju ter je zunanja sodelavka in kolumnistka raziskovalnega zanimanja je pozna antika, v tem okviru tudi zgodovina Judov in pri mnogih avstrijskih, hrvaških, bosanskih in slovenskih časopisih, med drugim pri judovsko-krščanskih odnosov v antiki. dnevniku Večer. Za svoje strokovno delo je bila že večkrat nagrajena; za nekatera besedila, na primer o judovstvu po holokavstu ali prisilnem delu Judov, je prejela DEJAN SÜČ nagrade Zveze judovskih občin Srbije. Dolnjelendavski Judje in svet – družina Eppinger MARJAN TOŠ Dejan Süč je zgodovinar mlajše generacije. Univerzitetno izobrazbo je pridobil na Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije krivde, prevrednotenja zgodovine in Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Raziskovalno se že več let slovenske kolaboracije 1941–1945 ukvarja s tematiko judovske prisotnosti na območju med Lendavo, Budimpešto in Dunajem. Zanimajo ga predvsem procesi, ki so pripeljali k naselitvi Judov na širše Dr. Marjan Toš je doktor zgodovinskih znanosti in višji kustos, upokojeni območje Lendave v 18. stoletju, k postopnemu dvigu skupnosti sredi 19. stoletja predstojnik Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Znanstveno ter k njenemu vrhuncu v obdobju meščanstva med letoma 1867 in 1914. Ob tem se ukvarja s proučevanjem zgodovinskih tem s področja judovstva, s posebnim veliko časa posveča še raziskovanju judovske migracije z območja Avstro-Ogrske poudarkom na proučevanju zgodovine holokavsta in antisemitizma v kontekstu ter konkretneje s širšega območja Lendave in njenemu sledenju. V sklopu priprav ohranjanja zgodovinskega spomina na slovenske Jude oziroma na problematiki na doktorski študij se ukvarja tudi z rodoslovnimi raziskavami dolnjelendavskih izrinjanja slovenskih Judov iz javnega, družbenega in zgodovinskega spomina. V judovskih družin ter z dokumentiranjem gradiva in znanja, ki je v posesti teh družin. zadnjih letih med drugim raziskuje tudi zgodovino porajmosa in usodo Romov in Sintov med drugo svetovno vojno. GERALD LAMPRECHT Uničenje judovske skupnosti na avstrijskem Štajerskem, 1938–1940 Dr. Gerald Lamprecht je zgodovinar in vodja Centra za judovske študije na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Raziskovalno se posveča zlasti zgodovini judovstva, antisemitizmu, zgodovini nacionalsocializma in preganjanju Judov. Je avtor številnih znanstvenih člankov in knjig, na primer o zgodovini judovske skupnosti v Gradcu do 120 121 Življenjepisi avtorjev prve svetovne vojne, o delovanju judovskih društev v 19. in 20. stoletju, izseljevanju Judov v Ameriko, nacionalsocializmu na avstrijskem Štajerskem in podobno. RENATO PODBERSIČ Zborniku na pot FRANC KUZMIČ Poskus obnove judovske skupnosti v Gorici Judje so si pred nacizmom poskušali reševati življenje na različne načine Dr. Renato Podbersič je zgodovinar in raziskovalec pri Študijskem centru za Mag. Franc Kuzmič je upokojeni bibliotekar, muzejski svetovalec in kustos narodno spravo v Ljubljani. Strokovno se posveča proučevanju totalitarizmov pedagog, zunanji sodelavec Pomurskega muzeja Murska Sobota. Kot raziskovalec se 20. stoletja na Slovenskem. Predmet njegovih raziskav so tudi teme medvojnega ukvarja z zgodovino in usodo manjšinskih skupin prebivalcev med drugo svetovno in povojnega revolucionarnega nasilja na Primorskem, raziskuje pa tudi zgodovino vojno, med drugim z zgodovino Judov in Romov v Prekmurju, v zadnjem času Judov na Primorskem in v severovzhodni Italiji ter preganjanje Judov v Evropi med pa tudi z usodo Jehovovih prič. Je avtor več izvirnih znanstvenih, strokovnih in holokavstom. Med drugim je član uredniškega odbora revije Na fronti, ki jo izdaja poljudnih razprav, člankov in ocen knjig. Je urednik, sourednik in avtor nekaj Društvo soška fronta Nova Gorica, v letih od 2007 do 2013 pa je bil predsednik samostojnih publikacij. Zgodovinskega društva za Severno Primorsko. ANNA MARIA GRUENFELDER ALEŠ MAVER Razseljene osebe po drugi svetovni vojni: repatriacija – remigracija – reintegracija Recenzija zbornika Dr. Anna Maria Gruenfelder je bila kot doktorica zgodovine, umetnostne Doc. dr. Aleš Maver je docent za zgodovino starega veka in lektor za latinščino na zgodovine in katoliške teologije promovirana leta 1974. Specializirala se je za področja Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Doslej je objavil (sam ali v soavtorstvu) tri splošne zgodovine zgodnjega novega veka, še zlasti cerkvene zgodovine. Deluje na znanstvene monografije in vrsto znanstvenih člankov. Glavno področje njegovega znanstvenem in humanitarnem področju ter je zunanja sodelavka in kolumnistka raziskovalnega zanimanja je pozna antika, v tem okviru tudi zgodovina Judov in pri mnogih avstrijskih, hrvaških, bosanskih in slovenskih časopisih, med drugim pri judovsko-krščanskih odnosov v antiki. dnevniku Večer. Za svoje strokovno delo je bila že večkrat nagrajena; za nekatera besedila, na primer o judovstvu po holokavstu ali prisilnem delu Judov, je prejela DEJAN SÜČ nagrade Zveze judovskih občin Srbije. Dolnjelendavski Judje in svet – družina Eppinger MARJAN TOŠ Dejan Süč je zgodovinar mlajše generacije. Univerzitetno izobrazbo je pridobil na Holokavst na Slovenskem v luči relativizacije krivde, prevrednotenja zgodovine in Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Raziskovalno se že več let slovenske kolaboracije 1941–1945 ukvarja s tematiko judovske prisotnosti na območju med Lendavo, Budimpešto in Dunajem. Zanimajo ga predvsem procesi, ki so pripeljali k naselitvi Judov na širše Dr. Marjan Toš je doktor zgodovinskih znanosti in višji kustos, upokojeni območje Lendave v 18. stoletju, k postopnemu dvigu skupnosti sredi 19. stoletja predstojnik Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Znanstveno ter k njenemu vrhuncu v obdobju meščanstva med letoma 1867 in 1914. Ob tem se ukvarja s proučevanjem zgodovinskih tem s področja judovstva, s posebnim veliko časa posveča še raziskovanju judovske migracije z območja Avstro-Ogrske poudarkom na proučevanju zgodovine holokavsta in antisemitizma v kontekstu ter konkretneje s širšega območja Lendave in njenemu sledenju. V sklopu priprav ohranjanja zgodovinskega spomina na slovenske Jude oziroma na problematiki na doktorski študij se ukvarja tudi z rodoslovnimi raziskavami dolnjelendavskih izrinjanja slovenskih Judov iz javnega, družbenega in zgodovinskega spomina. V judovskih družin ter z dokumentiranjem gradiva in znanja, ki je v posesti teh družin. zadnjih letih med drugim raziskuje tudi zgodovino porajmosa in usodo Romov in Sintov med drugo svetovno vojno. GERALD LAMPRECHT Uničenje judovske skupnosti na avstrijskem Štajerskem, 1938–1940 Dr. Gerald Lamprecht je zgodovinar in vodja Centra za judovske študije na Univerzi Karla in Franca v Gradcu. Raziskovalno se posveča zlasti zgodovini judovstva, antisemitizmu, zgodovini nacionalsocializma in preganjanju Judov. Je avtor številnih znanstvenih člankov in knjig, na primer o zgodovini judovske skupnosti v Gradcu do 120 121 NINA HRIBERŠEK VUK Biographies of the authors Bibliografija člankov, objavljenih v zbornikih Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst med letoma 2012 in 2015 RENATO PODBERSIČ Collection of papers on its way Mag. Nina Hriberšek Vuk je zgodovinarka in latinistka, zaposlena v Mariborski An attempt to restore the Jewish community of Gorizia knjižnici. Ukvarja se s koordinacijo domoznanske dejavnosti na območju delovanja Mariborske knjižnice kot osrednje območne knjižnice, s projekti digitalizacije Dr Renato Podbersič is a historian and researcher working at the Study Centre for domoznanskega gradiva in z analitično obdelavo domoznanskih publikacij. Je National Reconciliation in Ljubljana, which deals with 20th Century totalitarianism in tudi regijska urednica portala Kamra, ki združuje digitalizirano kulturno dediščino Slovenia. He has explored topics of the revolutionary violence between the wars and slovenskih pokrajin. following the Second World War in the Primorska region, the history of the Jews in this region and in North-Eastern Italy and the persecution of the Jews in Europe during the Holocaust. He is also a member of the editorial board of the journal “Na fronti” published by the Society of the Isonzo Front Nova Gorica and was the president of the Historical Society of Northern Primorska from 2007–2013. ALEŠ MAVER Review of the collection of papers Dr Aleš Maver is an assistant professor for history of Antiquity and lector for Latin at the Faculty of Arts of the University of Maribor. Up to now he has published (alone or in co-authorship) three scientific monographs and a series of scientific papers. The main area of his research interest is the late Antiquity, in this context also the history of the Jews and the Judeo-Christian relationship in Antiquity. DEJAN SÜČ The Jews of Dolnja Lendava and the world – the Eppinger family Dejan Süč is a historian of a younger generation who obtained his bachelor degree at the Department of History of the Faculty of Arts in Ljubljana. As a researcher, he has dealt with the topic of the Jewish presence in the triangular area between Lendava, Budapest and Vienna for several years. He is interested in the processes, which led to the settlement of the Jews to the wider Lendava area in the 18th Century, to the gradual rise of the community in the middle of the 19th Century and to its peak in the bourgeoisie period between 1867 and 1914. Besides this, he devotes a lot of time to research in the Jewish migration from the Austro-Hungarian area, more concretely, from the wider Lendava area and their traces. Within the framework of the preparation for a doctoral study, he deals with genealogical research of the Jewish families of Gornja Lendava and documentation of the materials and knowledge in possession of these families. 122 123 NINA HRIBERŠEK VUK Biographies of the authors Bibliografija člankov, objavljenih v zbornikih Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst med letoma 2012 in 2015 RENATO PODBERSIČ Collection of papers on its way Mag. Nina Hriberšek Vuk je zgodovinarka in latinistka, zaposlena v Mariborski An attempt to restore the Jewish community of Gorizia knjižnici. Ukvarja se s koordinacijo domoznanske dejavnosti na območju delovanja Mariborske knjižnice kot osrednje območne knjižnice, s projekti digitalizacije Dr Renato Podbersič is a historian and researcher working at the Study Centre for domoznanskega gradiva in z analitično obdelavo domoznanskih publikacij. Je National Reconciliation in Ljubljana, which deals with 20th Century totalitarianism in tudi regijska urednica portala Kamra, ki združuje digitalizirano kulturno dediščino Slovenia. He has explored topics of the revolutionary violence between the wars and slovenskih pokrajin. following the Second World War in the Primorska region, the history of the Jews in this region and in North-Eastern Italy and the persecution of the Jews in Europe during the Holocaust. He is also a member of the editorial board of the journal “Na fronti” published by the Society of the Isonzo Front Nova Gorica and was the president of the Historical Society of Northern Primorska from 2007–2013. ALEŠ MAVER Review of the collection of papers Dr Aleš Maver is an assistant professor for history of Antiquity and lector for Latin at the Faculty of Arts of the University of Maribor. Up to now he has published (alone or in co-authorship) three scientific monographs and a series of scientific papers. The main area of his research interest is the late Antiquity, in this context also the history of the Jews and the Judeo-Christian relationship in Antiquity. DEJAN SÜČ The Jews of Dolnja Lendava and the world – the Eppinger family Dejan Süč is a historian of a younger generation who obtained his bachelor degree at the Department of History of the Faculty of Arts in Ljubljana. As a researcher, he has dealt with the topic of the Jewish presence in the triangular area between Lendava, Budapest and Vienna for several years. He is interested in the processes, which led to the settlement of the Jews to the wider Lendava area in the 18th Century, to the gradual rise of the community in the middle of the 19th Century and to its peak in the bourgeoisie period between 1867 and 1914. Besides this, he devotes a lot of time to research in the Jewish migration from the Austro-Hungarian area, more concretely, from the wider Lendava area and their traces. Within the framework of the preparation for a doctoral study, he deals with genealogical research of the Jewish families of Gornja Lendava and documentation of the materials and knowledge in possession of these families. 122 123 GERALD LAMPRECHT public, social and historical memory. In recent years, he has explored the history of The destruction of the Styrian Jewish community 1938–1940 Porrajmos and the fate of the Roma and Sinti during the Second World War. Dr Gerald Lamprecht is a historian and the head of the Centre for Jewish Studies NINA HRIBERŠEK VUK of the University of Graz. As a researcher, he focuses on the history of Judaism, Bibliography of the articles, published in the collective volumes Jews in Slovenia: anti-Semitism, the history of National Socialism and the persecution of Jews. He has History and Holocaust between 2012 and 2015 authored numerous scientific articles and publications, for example on the history of the Jewish community in Graz up to the First World War, the activity of Jewish Mag Nina Hriberšek Vuk graduated in history and Latin. She works at the Maribor societies in the 19th and 20th Centuries, emigration of the Jews to the United States, Public Library. She coordinates local history activities within the Maribor Public National Socialism in Austrian Styria, etc. Library as the central regional library, deals with digitalization of the materials in regard to the local history and analytical processing of the local history publications. FRANC KUZMIČ Also, she is the regional editor of the Kamra portal which connects digitalized During Nazism, the Jews tried to save their lives in several ways cultural heritage of Slovenian landscapes. Mag Franc Kuzmič is a librarian, a museum counsellor and a curator-educator in retirement, external co-worker of the Pomurje Museum of Murska Sobota. He has explored the history and fate of minority populations during the Second World War, the history of the Jews and Roma in Prekmurje and recently of the fate of Jehovah’s Witnesses. He is the author of several original scientific, professional dissertations, articles and book reviews. He is editor, co-editor and author of several independent publications. ANNA MARIA GRUENFELDER Displaced persons after the Second World War: repatriation – remigration – reintegration Dr Anna Maria Gruenfelder was in 1974 promoted as a doctor of philosophy, history, art history and Catholic theology. She is specialized in the field of early modern history, and in particular, Church history. She works as a researcher and humanitarian and is a freelance worker and a columnist of several Austrian, Croatian, Bosnian and Slovenian newspapers, including the newspaper “Večer”. In her professional work, she has several awards; for texts dealing with topics like Judaism following the Holocaust and the forced labour of Jews she has been awarded by the Serbian Association of Jewish Communities. MARJAN TOŠ The Holocaust in Slovenia in the light of relativisation of guilt, revaluation of history and Slovenian collaboration 1941–1945 Dr Marjan Toš is a doctor of historical sciences and a museum counsellor, a retired head of the Center of Jewish Cultural Heritage Synagogue Maribor. He has explored historical topics from the field of Judaism, with a special emphasis on the history of the Holocaust and anti-Semitism in the context of preserving the historical memory of Slovenian Jews or the problem of crowding-out the Slovenian Jews from the 124 125 GERALD LAMPRECHT public, social and historical memory. In recent years, he has explored the history of The destruction of the Styrian Jewish community 1938–1940 Porrajmos and the fate of the Roma and Sinti during the Second World War. Dr Gerald Lamprecht is a historian and the head of the Centre for Jewish Studies NINA HRIBERŠEK VUK of the University of Graz. As a researcher, he focuses on the history of Judaism, Bibliography of the articles, published in the collective volumes Jews in Slovenia: anti-Semitism, the history of National Socialism and the persecution of Jews. He has History and Holocaust between 2012 and 2015 authored numerous scientific articles and publications, for example on the history of the Jewish community in Graz up to the First World War, the activity of Jewish Mag Nina Hriberšek Vuk graduated in history and Latin. She works at the Maribor societies in the 19th and 20th Centuries, emigration of the Jews to the United States, Public Library. She coordinates local history activities within the Maribor Public National Socialism in Austrian Styria, etc. Library as the central regional library, deals with digitalization of the materials in regard to the local history and analytical processing of the local history publications. FRANC KUZMIČ Also, she is the regional editor of the Kamra portal which connects digitalized During Nazism, the Jews tried to save their lives in several ways cultural heritage of Slovenian landscapes. Mag Franc Kuzmič is a librarian, a museum counsellor and a curator-educator in retirement, external co-worker of the Pomurje Museum of Murska Sobota. He has explored the history and fate of minority populations during the Second World War, the history of the Jews and Roma in Prekmurje and recently of the fate of Jehovah’s Witnesses. He is the author of several original scientific, professional dissertations, articles and book reviews. He is editor, co-editor and author of several independent publications. ANNA MARIA GRUENFELDER Displaced persons after the Second World War: repatriation – remigration – reintegration Dr Anna Maria Gruenfelder was in 1974 promoted as a doctor of philosophy, history, art history and Catholic theology. She is specialized in the field of early modern history, and in particular, Church history. She works as a researcher and humanitarian and is a freelance worker and a columnist of several Austrian, Croatian, Bosnian and Slovenian newspapers, including the newspaper “Večer”. In her professional work, she has several awards; for texts dealing with topics like Judaism following the Holocaust and the forced labour of Jews she has been awarded by the Serbian Association of Jewish Communities. MARJAN TOŠ The Holocaust in Slovenia in the light of relativisation of guilt, revaluation of history and Slovenian collaboration 1941–1945 Dr Marjan Toš is a doctor of historical sciences and a museum counsellor, a retired head of the Center of Jewish Cultural Heritage Synagogue Maribor. He has explored historical topics from the field of Judaism, with a special emphasis on the history of the Holocaust and anti-Semitism in the context of preserving the historical memory of Slovenian Jews or the problem of crowding-out the Slovenian Jews from the 124 125 Seznam slik Slika 15: Vhod v nekdanje taborišče Buchenwald. Fotografija je prosto dostopna na: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=11911360. Slika 1: Fotografija družine Eppinger v Dolnji Lendavi. Z leve proti desni stojijo: Béla Eppinger, Erzsébet Zitter, dr. Josef Salomon Zitter, Anna Eppinger, László Slika 16: Slavko Goldstein. Fotografijo hrani CJKD Sinagoga Maribor, foto Eppinger in Hermin Eppinger. Z leve sedijo: Ilona Eppinger, Hans Kohlmann in Branimir Ritonja. Samuel Eppinger. Fotografija je last vnuka Samuela Eppingerja. Slika 17: Branko Polić. Foto Ljiljana Dobrovšak. Slika 2: Fotografija Erzsébet Zitter, moža Josefa in nečaka Hansa v Dolnji Lendavi. Fotografija je last hčera Hansa Kohlmanna. Slika 18: Med redkimi preživelimi prekmurskimi Judi je bila Erika Fürst. Na fotografiji z županom Mestne občine Murska Sobota dr. Aleksandrom Jevškom. Slika 3: Béla Eppinger. Fotografija je last nečaka Béle Eppingerja. Fotografijo hrani arhiv Mestne občine Murska Sobota. Slika 4: László Eppinger, žena Irena in sin v Braziliji. Fotografija je last sina Lászla Slika 19: Odilo Globočnik/Globocnik. Fotografijo hrani nemški zvezni arhiv Eppingerja. (Bundesarchiv, Bild 146-2007-0188), pod pogoji CC-BY-SA 3.0 je dostopna na: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=5483988. Slika 5: Od leve proti desni: dr. Josef Salomon Zitter, Hugo August Thimig, Hermin Eppinger in Erzsébet Zitter na Dunaju. Fotografija je last vnukinj Hermin Eppinger. Slika 20: Spominsko obeležje na mestu nekdanje soboške sinagoge. Foto Aleš Topolinjak. Slika 6: Helmut Spielmann s staršema Rudolfom in Paulo, 1930. Fotografijo hrani družina Spielmann. Slika 21: Spomenik padlim judovskim borcem in žrtvam fašizma na ljubljanskih Žalah. Foto Peter Žgajnar. Slika 7: Sinagoga v Gradcu, zgrajena leta 1892. Fotografijo hrani Center za judovske študije, Univerza v Gradcu. Naslovnica: Spominska obeležja Tlakovci spomina. Fotografijo hrani CJKD Sinagoga Maribor, foto Bojan Nedok. Slika 8: Oglas v časopisu Tagespost o arizaciji trgovine s pohištvom Pichler na Belgiergasse 10 v Gradcu, 28. avgust 1938. Slika 9: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938. Fotografijo hrani Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (DÖW). Slika 10: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938. Fotografijo hrani Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (DÖW). Slika 11: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. oktobra 1939. Kopijo poročila hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Slika 12: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. januarja 1941. Kopijo poročila hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Slika 13: Slovesnost v goriški sinagogi leta 1951. Fotografijo hrani Associazione “Amici di Israele” - Gorizia. Slika 14: Pogled na nekdanji geto v Gorici. Foto Renato Podbersič. 126 127 Seznam slik Slika 15: Vhod v nekdanje taborišče Buchenwald. Fotografija je prosto dostopna na: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=11911360. Slika 1: Fotografija družine Eppinger v Dolnji Lendavi. Z leve proti desni stojijo: Béla Eppinger, Erzsébet Zitter, dr. Josef Salomon Zitter, Anna Eppinger, László Slika 16: Slavko Goldstein. Fotografijo hrani CJKD Sinagoga Maribor, foto Eppinger in Hermin Eppinger. Z leve sedijo: Ilona Eppinger, Hans Kohlmann in Branimir Ritonja. Samuel Eppinger. Fotografija je last vnuka Samuela Eppingerja. Slika 17: Branko Polić. Foto Ljiljana Dobrovšak. Slika 2: Fotografija Erzsébet Zitter, moža Josefa in nečaka Hansa v Dolnji Lendavi. Fotografija je last hčera Hansa Kohlmanna. Slika 18: Med redkimi preživelimi prekmurskimi Judi je bila Erika Fürst. Na fotografiji z županom Mestne občine Murska Sobota dr. Aleksandrom Jevškom. Slika 3: Béla Eppinger. Fotografija je last nečaka Béle Eppingerja. Fotografijo hrani arhiv Mestne občine Murska Sobota. Slika 4: László Eppinger, žena Irena in sin v Braziliji. Fotografija je last sina Lászla Slika 19: Odilo Globočnik/Globocnik. Fotografijo hrani nemški zvezni arhiv Eppingerja. (Bundesarchiv, Bild 146-2007-0188), pod pogoji CC-BY-SA 3.0 je dostopna na: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=5483988. Slika 5: Od leve proti desni: dr. Josef Salomon Zitter, Hugo August Thimig, Hermin Eppinger in Erzsébet Zitter na Dunaju. Fotografija je last vnukinj Hermin Eppinger. Slika 20: Spominsko obeležje na mestu nekdanje soboške sinagoge. Foto Aleš Topolinjak. Slika 6: Helmut Spielmann s staršema Rudolfom in Paulo, 1930. Fotografijo hrani družina Spielmann. Slika 21: Spomenik padlim judovskim borcem in žrtvam fašizma na ljubljanskih Žalah. Foto Peter Žgajnar. Slika 7: Sinagoga v Gradcu, zgrajena leta 1892. Fotografijo hrani Center za judovske študije, Univerza v Gradcu. Naslovnica: Spominska obeležja Tlakovci spomina. Fotografijo hrani CJKD Sinagoga Maribor, foto Bojan Nedok. Slika 8: Oglas v časopisu Tagespost o arizaciji trgovine s pohištvom Pichler na Belgiergasse 10 v Gradcu, 28. avgust 1938. Slika 9: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938. Fotografijo hrani Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (DÖW). Slika 10: Uničenje pogorelih ruševin sinagoge v Gradcu novembra 1938. Fotografijo hrani Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (DÖW). Slika 11: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. oktobra 1939. Kopijo poročila hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Slika 12: Poročilo sreskega načelnika z dne 25. januarja 1941. Kopijo poročila hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Slika 13: Slovesnost v goriški sinagogi leta 1951. Fotografijo hrani Associazione “Amici di Israele” - Gorizia. Slika 14: Pogled na nekdanji geto v Gorici. Foto Renato Podbersič. 126 127 Bibliografija COSSAR Ranieri Mario, Storia dell'arte e dell'artigianato in Gorizia, Arti Grafiche Fratelli Cosarini, Pordenone 1948. AHAČIČ Draga, Osvobodilna ali državljanska vojna? , Ljubljana 1992. Alsó-Lendva nag yközség mil eniumi emlékkönyve, Nagykanizsa 1896. ČEPIČ Zdenko, GUŠTIN Damijan, IVANIČ Martin, Podobe iz življenja Slovencev v Archivio storico dell’Unione delle comunità ebraiche Italiane (AUCEI), Roma, drugi svetovni vojni, Ljubljana 2005. fond Attività dell'Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934: busta 71 C; busta 32 G, fasc. 25, mapa Gorizia; busta 71 C; busta 39, fasc. 5. DEDIJER Vladimir, Vatikan i Jasenovac, Beograd 1987. ARČON Katjuša, Judovska skupnost v Gorici, diplomska naloga, Ljubljana 2007. DEL BIANCO COTROZZI Maddalena, Gli ebrei nella fortezza e nella contea Arhiv judovske skupnosti na Dunaju (Israelitische Kultusgemeinde, IKG Wien). di Gradisca. Aspetti di storia e di cultura, Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco Arhiv judovske skupnosti v Gradcu (Israelitische Kultusgemeinde, IKG Graz): GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 49–62. Übertrittsbuch der IKG Graz; A/W 400, A/W 401. DELANEY P. John, The Blue Devils in Italy: A History of the 88th Infantry Division in Arhiv Republike Slovenije (ARS): AS 1818, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor World War II, Nashville 1988. za Slovensko primorje in Trst, škatla 217, mapa II, ovoj 1; AS 1818, škatla 219, mapa Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (Dokumentationsarchiv des III, ovoj 4; AS 1818, škatla 222, mapa I; AS 1835, Poverjeništvo Pokrajinskega österreichischen Widerstandes, DÖW): 1780, Poročilo SD Reichsführers-SS, SD-narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje, škatla 1, mapa VI; AS 1818, Unterabschnitt Steiermark, SD-Führer des SS-Oberabschnitts Danube v zvezi z škatla 231, mapa III, ovoj 1 in ovoj 2. novembrskim pogromom v Gradcu, 11. 11. 1938. Avstrijski državni arhiv (Österreichisches Staatsarchiv, ÖstA): AdR, Bürckel, DOMAŠ Jasminka, Glasovi, sjećanja, život. Prilog istraživanju povijesti židovskih obitelji, Materie Kt. 219. Zagreb 2015. Državni arhiv v Reki (Državni arhiv u Rijeci, HR-DARI): Uprava pomorske oblasti BAJOHR Frank, The »Folk Community« and the Persecution of the Jews: German Sjeverni Jadran 1948–1949, sin. 8.249; Pomorsko poglavarstvo Sušak 1945–1952, Society under National Socialist Dictatorship, 1933–1945, Holocaust and Genocide sin. 8250; ign. 8.229 (A.5.3), Lučka kapetanija Rijeka 1945–1968, Lučka kapetanija Studies, Fall 2006, Oxford 2006, str. 183–206. Bakar – Očevidnik 1945/1946. BAJOHR Frank, WILDT Michael (ur.), Volksgemeinschaft. Neue Forschungen zur Düševni list – Mesečne verske novine, Murska Sobota (izhajal 1922–1941). Gesel schaft des Nationalsozialismus, Frankfurt am Main 2009. BECKERMANN Ruth, Unzugehörig. Österreicher und Juden nach 1945, Wien 1989. ENARDU Maria Gabriela, La' aliyah bet nella politica estera italiana 1945–1948. BIBER Dušan, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941, Ljubljana 1966. Atti del IV convegno 1993, Italia judaica, Roma 1993, str. 514–532. BINDER A. Dieter, REITTER Gudrun, RÜDTGEN Herbert, Judentum in einer antisemitischen Umwelt am Beispiel der Stadt Graz 1918–1938, Graz 1988. FABI Lucio, Storia di Gorizia, Padova 1991. BIRÓ Ludwig, Die erste Hälfte meines Lebens. Erinnerungen eines Grazer jüdischen FAJIĆ Meliha, Izumiranje judovske skupnosti v slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni – Rechtsanwaltes von 1900–1940, ur. Christian FLECK, Graz 1998. vzroki izseljevanja v Izrael, diplomska naloga, Koper 2009. BON Silva, Testimoni del a Shoah. La memoria dei salvati, Gradisca d'Isonzo 2005. FINŽGAR S. Fran, Leta mojega popotovanja, Jezik in slovstvo, let. 3, št. 7, Ljubljana BOSNAR Marijan, Rudi Supek i nacistički koncentracijski logor Buchenwald kroz 1958, str. 317–320. arhivsko gradivo Hrvatskog državnog arhiva, Arhivski vjesnik, št. 54, Zagreb 2011, str. 153–178. GALLAROTTI Antonella, Le-Zikkaron – In memoria: per non dimenticare i deportati del a BOTZ Gerhard, Nationalsozialismus in Wien: Machtübernahme, Herrschaftssicherung, comunità ebraica di Gorizia nel cinquantesimo anniversario, 23 novembre 1943, Monfalcone Radikalisierung 1938/39, Wien 2008. 1994. Buchenwald; Mahnung und Verpflichtung; Dokumente und Berichte, Internationales GAŠPAR Mirjana, LAZAR Beata, Židje v Lendavi, Lendava 1997. Buchenwald-Komitee, Frankfurt 1960. GEIGER Vladimir, Ljudski gubici Hrvatske u Drugom svjetskom ratu koje su BULFONI Claudio, La sinagoga di Gorizia, Gorizia 1991. prouzročili »okupatori i njihovi pomagači«. Brojidbeni pokazatelji (procjene, izračuni, popisi), Časopis za suvremenu povijest (ČSP), št. 3, Zagreb 2011, str. 699–749. CEDARMAS Adonella, La comunità israelitica di Gorizia 1900–1945, Pasian di Prato GEIGER Vladimir, Ljudski gubici Hrvatske u Drugome svjetskom ratu i u poraću 1999. koje su prouzročili Narodnooslobodilačka vojska i Partizanski odredi Jugoslavije/ CHIARION Italico, La storia di Bruno Levi. Gli effetti delle leggi razziali del 1938, Jugoslavenska armija i komunistička vlast, ČSP, št. 3, Zagreb 2010, str. 693–722. Isonzo/Soča, št. 85, Gorizia 2009, str. 30–31. Gerusalemme sul 'Isonzo, ur. Antonella GALLAROTTI, Elisabetta M. LORICCHIO, Mariano del Friuli 2006. 128 129 Bibliografija COSSAR Ranieri Mario, Storia dell'arte e dell'artigianato in Gorizia, Arti Grafiche Fratelli Cosarini, Pordenone 1948. AHAČIČ Draga, Osvobodilna ali državljanska vojna? , Ljubljana 1992. Alsó-Lendva nag yközség mil eniumi emlékkönyve, Nagykanizsa 1896. ČEPIČ Zdenko, GUŠTIN Damijan, IVANIČ Martin, Podobe iz življenja Slovencev v Archivio storico dell’Unione delle comunità ebraiche Italiane (AUCEI), Roma, drugi svetovni vojni, Ljubljana 2005. fond Attività dell'Unione delle Comunità Israelitiche Italiane dal 1934: busta 71 C; busta 32 G, fasc. 25, mapa Gorizia; busta 71 C; busta 39, fasc. 5. DEDIJER Vladimir, Vatikan i Jasenovac, Beograd 1987. ARČON Katjuša, Judovska skupnost v Gorici, diplomska naloga, Ljubljana 2007. DEL BIANCO COTROZZI Maddalena, Gli ebrei nella fortezza e nella contea Arhiv judovske skupnosti na Dunaju (Israelitische Kultusgemeinde, IKG Wien). di Gradisca. Aspetti di storia e di cultura, Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco Arhiv judovske skupnosti v Gradcu (Israelitische Kultusgemeinde, IKG Graz): GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 49–62. Übertrittsbuch der IKG Graz; A/W 400, A/W 401. DELANEY P. John, The Blue Devils in Italy: A History of the 88th Infantry Division in Arhiv Republike Slovenije (ARS): AS 1818, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor World War II, Nashville 1988. za Slovensko primorje in Trst, škatla 217, mapa II, ovoj 1; AS 1818, škatla 219, mapa Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora (Dokumentationsarchiv des III, ovoj 4; AS 1818, škatla 222, mapa I; AS 1835, Poverjeništvo Pokrajinskega österreichischen Widerstandes, DÖW): 1780, Poročilo SD Reichsführers-SS, SD-narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje, škatla 1, mapa VI; AS 1818, Unterabschnitt Steiermark, SD-Führer des SS-Oberabschnitts Danube v zvezi z škatla 231, mapa III, ovoj 1 in ovoj 2. novembrskim pogromom v Gradcu, 11. 11. 1938. Avstrijski državni arhiv (Österreichisches Staatsarchiv, ÖstA): AdR, Bürckel, DOMAŠ Jasminka, Glasovi, sjećanja, život. Prilog istraživanju povijesti židovskih obitelji, Materie Kt. 219. Zagreb 2015. Državni arhiv v Reki (Državni arhiv u Rijeci, HR-DARI): Uprava pomorske oblasti BAJOHR Frank, The »Folk Community« and the Persecution of the Jews: German Sjeverni Jadran 1948–1949, sin. 8.249; Pomorsko poglavarstvo Sušak 1945–1952, Society under National Socialist Dictatorship, 1933–1945, Holocaust and Genocide sin. 8250; ign. 8.229 (A.5.3), Lučka kapetanija Rijeka 1945–1968, Lučka kapetanija Studies, Fall 2006, Oxford 2006, str. 183–206. Bakar – Očevidnik 1945/1946. BAJOHR Frank, WILDT Michael (ur.), Volksgemeinschaft. Neue Forschungen zur Düševni list – Mesečne verske novine, Murska Sobota (izhajal 1922–1941). Gesel schaft des Nationalsozialismus, Frankfurt am Main 2009. BECKERMANN Ruth, Unzugehörig. Österreicher und Juden nach 1945, Wien 1989. ENARDU Maria Gabriela, La' aliyah bet nella politica estera italiana 1945–1948. BIBER Dušan, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941, Ljubljana 1966. Atti del IV convegno 1993, Italia judaica, Roma 1993, str. 514–532. BINDER A. Dieter, REITTER Gudrun, RÜDTGEN Herbert, Judentum in einer antisemitischen Umwelt am Beispiel der Stadt Graz 1918–1938, Graz 1988. FABI Lucio, Storia di Gorizia, Padova 1991. BIRÓ Ludwig, Die erste Hälfte meines Lebens. Erinnerungen eines Grazer jüdischen FAJIĆ Meliha, Izumiranje judovske skupnosti v slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni – Rechtsanwaltes von 1900–1940, ur. Christian FLECK, Graz 1998. vzroki izseljevanja v Izrael, diplomska naloga, Koper 2009. BON Silva, Testimoni del a Shoah. La memoria dei salvati, Gradisca d'Isonzo 2005. FINŽGAR S. Fran, Leta mojega popotovanja, Jezik in slovstvo, let. 3, št. 7, Ljubljana BOSNAR Marijan, Rudi Supek i nacistički koncentracijski logor Buchenwald kroz 1958, str. 317–320. arhivsko gradivo Hrvatskog državnog arhiva, Arhivski vjesnik, št. 54, Zagreb 2011, str. 153–178. GALLAROTTI Antonella, Le-Zikkaron – In memoria: per non dimenticare i deportati del a BOTZ Gerhard, Nationalsozialismus in Wien: Machtübernahme, Herrschaftssicherung, comunità ebraica di Gorizia nel cinquantesimo anniversario, 23 novembre 1943, Monfalcone Radikalisierung 1938/39, Wien 2008. 1994. Buchenwald; Mahnung und Verpflichtung; Dokumente und Berichte, Internationales GAŠPAR Mirjana, LAZAR Beata, Židje v Lendavi, Lendava 1997. Buchenwald-Komitee, Frankfurt 1960. GEIGER Vladimir, Ljudski gubici Hrvatske u Drugom svjetskom ratu koje su BULFONI Claudio, La sinagoga di Gorizia, Gorizia 1991. prouzročili »okupatori i njihovi pomagači«. Brojidbeni pokazatelji (procjene, izračuni, popisi), Časopis za suvremenu povijest (ČSP), št. 3, Zagreb 2011, str. 699–749. CEDARMAS Adonella, La comunità israelitica di Gorizia 1900–1945, Pasian di Prato GEIGER Vladimir, Ljudski gubici Hrvatske u Drugome svjetskom ratu i u poraću 1999. koje su prouzročili Narodnooslobodilačka vojska i Partizanski odredi Jugoslavije/ CHIARION Italico, La storia di Bruno Levi. Gli effetti delle leggi razziali del 1938, Jugoslavenska armija i komunistička vlast, ČSP, št. 3, Zagreb 2010, str. 693–722. Isonzo/Soča, št. 85, Gorizia 2009, str. 30–31. Gerusalemme sul 'Isonzo, ur. Antonella GALLAROTTI, Elisabetta M. LORICCHIO, Mariano del Friuli 2006. 128 129 GIURICIN Luciano, SCOTTI Giacomo, Una storia tormentata (1946–1991), HRIBAR Spomenka, Politika in pieteta – o rehabilitaciji Gregorija Rožmana, Škof Italiani a Fiume. Comunità degli Italiani di Fiume 1946– 2006, Rijeka 2006, str. 15–95. Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008. GODEŠA Bojan, Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med Hrvaški državni arhiv (Hrvatski državni arhiv, HDA): Zemaljska komisija za okupatorji, osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Zgodovinski časopis, utvrđivanje zločina okupatora i njihovih pomagača (ZKRK), fond 306, mikrofilm 1995, št. 2, Ljubljana 1995. Z-2977, ZM 29/44, škatla 55; Z-2978, ZM 22/45, škatla 56; Republički savjet za GODINA Ferdo, Prekmurje 1941–1945, Murska Sobota 1980. narodno zdravlje i socijalnu politiku – Uprava za iseljeničku službu Ministarstva GOLDHAGEN J. Danijel, Hitlerovi dobrovoljni dželati: Obični Nemci i holokaust, socijalnog staranja NRH, fond 1115 in škatla 21 (1951–1952); ZKRH; ZKRZ-GZ, Beograd 1998. škatla 387, št. 29350; Republički sekretarijat za unutrašnje poslove NRH, fond GOLDSTEIN Ivo, Holokaust u Zagrebu, Zagreb 2001. škatla 186, Elaborat o pravnom položaju stranaca (1964); Arhiv Helm; Sabor (fond GOLDSTEIN Ivo, Solidarnost i pomoć Židovima u Hrvatskoj, Radovi – Zavod za št. 1081), škatla 1; Repatriacijski popisi. hrvatsku povijest, št. 34–35–36, Zagreb 2004, str. 205–228. GOLDSTEIN Slavko, 1941: Godina koja se vraća, Zagreb 2007. IVANKOVIĆ Mladenka, Jevreji u Jugoslaviji (1944–1952). Kraj ili novi početak, Beograd GRAHEK RAVANČIĆ Martina, Izručenja i sudbine zarobljenika smještenih u 2009. savezničkim logorima u svibnju 1945, ČSP, št. 2, Zagreb 2009, str. 391–416. Graški mestni arhiv (Das Stadtarchiv Graz): Poročilo župana dr. Kasparja na JACOBMEYER Wolfgang, Vom Zwangsarbeiter zum Heimatlosen Ausländer. Die prvem uradnem srečanju mestnih svetnikov, 10. 5. 1939. Displaced Persons in Westdeutschland 1945–1951, Göttingen 1985. GRIESSER PEČAR Tamara, DOLINAR France Martin, Rožmanov proces, Ljubljana JANDRIĆ Berislav, Prijepori saveznika oko zahtjeva Jugoslavije za izručenjem 1996. osumnjičenih za ratne zločine iz savezničkih izbjegličkih logora u Italiji 1945–1947, GRIESSER PEČAR Tamara, Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945: okupacija, ČSP, št. 2, Zagreb 2006, str. 373–716. kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, Ljubljana 2004. JOSKOWITZ Ari, Es braucht eine neue Fluechtlingsorganisation, Der Standard, GROBMAN Alex, Rekindling the flame – American Jewish Chaplains and the Survivors of Dunaj, 11. 8. 2015. European Jewry, 1944–1948, Michigan 1993. Jugoslovan, Aretacija milijonarjev iz Čakovca, 1. 2. 1931, let. 2, št. 25. GRUENFELDER Anna Maria, Krščanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jutranji list, In memoriam Alfred Pal, Zagreb, 11. 8. 2011. Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško), Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst IV, ur. Nuša LEŠNIK, Marjetka BEDRAČ, Maribor 2015, str. 93–139. KAPLAN Marion, Der Mut zum Überleben. Jüdische Frauen und ihre Familien in GRUENFELDER Anna Maria, U radni stroj velikoga njemačkog Reicha. Prisilni radnici Nazideutschland, Berlin 2001. i radnice iz Hrvatske, Zagreb 2007. KARABATIĆ Marin, Izbjeglički logor El Shatt. Dalmatinski grad na Sinaju, diplomska GRUENFELDER Anna Maria, Von der Shoa eingeholt. Auslaendische juedische Fluechtlinge naloga, Zagreb 2011. in Jugoslawien 1933/1938–1945, Wien 2013. KERSHAW Ian, Hitler, Ljubljana 2012. GRUSOVIN Marco, La comunità ebraica di Gorizia, profilo storico e bibliografico, KLANJŠČEK Zdravko, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske, Ljubljana Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 45–47. 1999. Kleine Zeitung, Entjudung der Geschäfte in der Ostmark, 24. 7. 1938. Ha-Kol, Zagreb, maj 2016. KOCIPER Stanko, Jasna beseda, Slovensko domobranstvo, let. 1, št. 1, Ljubljana 1944. HALBMAYR Brigitte, Emigration-Flucht-Vertreibung. Migrationsbewegungen KOCIPER Stanko, Kar sem živel: spomini, Ljubljana 1996. österreichischer Jüdinnen und Juden nach Palästina 1934–1948, Flucht in die Freiheit, KRAJEWSKI Stanisław, History of Polish Jews, Postwar Years, from 1944 to the ur. Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG, Wien 2006, str. 29–98. Present, 1000 Year History of Polish Jews, ur. Barbara KIRSHENBLATT-GIMBLETT, HALBRAINER Heimo, Die Geschichte der Juden in der Steiermark, Transversal, Antony POLONSKY , Museum of the History of Polish Jews, Warsaw 2014, str. 2 (2001), Graz 2001, str. 52–63. 351–401. HERMAN Vilim, Kronika obitelji Herman, Glasovi, sjećanja, život. Prilog istraživanju KRANJC Gregor Joseph, Hoja s hudičem: okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941– 1945, povijesti židovskih obitelji, ur. Jasminka DOMAŠ, Zagreb 2015, str. 119–127. Mengeš 2014. HERZOG David, Erinnerungen eines Rabbiners 1932–1940, ur. Walter Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine v Lendavi. HÖFLECHNER, Graz 1997. Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine v Murski Soboti. HÖFFKES Karl, Hitlers politische Generale. Die Gauleiter des Dritten Reiches – Ein Krstne matične knjige župnij Puconci, Bodonci, Pečarovci in KU Mačkovci. biographisches Nachschlagewerk, Tübingen 1986. HRIBAR Spomenka, Krivda in greh, Maribor 1990. 130 131 GIURICIN Luciano, SCOTTI Giacomo, Una storia tormentata (1946–1991), HRIBAR Spomenka, Politika in pieteta – o rehabilitaciji Gregorija Rožmana, Škof Italiani a Fiume. Comunità degli Italiani di Fiume 1946– 2006, Rijeka 2006, str. 15–95. Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008. GODEŠA Bojan, Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med Hrvaški državni arhiv (Hrvatski državni arhiv, HDA): Zemaljska komisija za okupatorji, osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom, Zgodovinski časopis, utvrđivanje zločina okupatora i njihovih pomagača (ZKRK), fond 306, mikrofilm 1995, št. 2, Ljubljana 1995. Z-2977, ZM 29/44, škatla 55; Z-2978, ZM 22/45, škatla 56; Republički savjet za GODINA Ferdo, Prekmurje 1941–1945, Murska Sobota 1980. narodno zdravlje i socijalnu politiku – Uprava za iseljeničku službu Ministarstva GOLDHAGEN J. Danijel, Hitlerovi dobrovoljni dželati: Obični Nemci i holokaust, socijalnog staranja NRH, fond 1115 in škatla 21 (1951–1952); ZKRH; ZKRZ-GZ, Beograd 1998. škatla 387, št. 29350; Republički sekretarijat za unutrašnje poslove NRH, fond GOLDSTEIN Ivo, Holokaust u Zagrebu, Zagreb 2001. škatla 186, Elaborat o pravnom položaju stranaca (1964); Arhiv Helm; Sabor (fond GOLDSTEIN Ivo, Solidarnost i pomoć Židovima u Hrvatskoj, Radovi – Zavod za št. 1081), škatla 1; Repatriacijski popisi. hrvatsku povijest, št. 34–35–36, Zagreb 2004, str. 205–228. GOLDSTEIN Slavko, 1941: Godina koja se vraća, Zagreb 2007. IVANKOVIĆ Mladenka, Jevreji u Jugoslaviji (1944–1952). Kraj ili novi početak, Beograd GRAHEK RAVANČIĆ Martina, Izručenja i sudbine zarobljenika smještenih u 2009. savezničkim logorima u svibnju 1945, ČSP, št. 2, Zagreb 2009, str. 391–416. Graški mestni arhiv (Das Stadtarchiv Graz): Poročilo župana dr. Kasparja na JACOBMEYER Wolfgang, Vom Zwangsarbeiter zum Heimatlosen Ausländer. Die prvem uradnem srečanju mestnih svetnikov, 10. 5. 1939. Displaced Persons in Westdeutschland 1945–1951, Göttingen 1985. GRIESSER PEČAR Tamara, DOLINAR France Martin, Rožmanov proces, Ljubljana JANDRIĆ Berislav, Prijepori saveznika oko zahtjeva Jugoslavije za izručenjem 1996. osumnjičenih za ratne zločine iz savezničkih izbjegličkih logora u Italiji 1945–1947, GRIESSER PEČAR Tamara, Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945: okupacija, ČSP, št. 2, Zagreb 2006, str. 373–716. kolaboracija, državljanska vojna, revolucija, Ljubljana 2004. JOSKOWITZ Ari, Es braucht eine neue Fluechtlingsorganisation, Der Standard, GROBMAN Alex, Rekindling the flame – American Jewish Chaplains and the Survivors of Dunaj, 11. 8. 2015. European Jewry, 1944–1948, Michigan 1993. Jugoslovan, Aretacija milijonarjev iz Čakovca, 1. 2. 1931, let. 2, št. 25. GRUENFELDER Anna Maria, Krščanske cerkve in preganjanje Judov v nekdanji Jutranji list, In memoriam Alfred Pal, Zagreb, 11. 8. 2011. Jugoslaviji (s posebnim ozirom na Slovenijo in Hrvaško), Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst IV, ur. Nuša LEŠNIK, Marjetka BEDRAČ, Maribor 2015, str. 93–139. KAPLAN Marion, Der Mut zum Überleben. Jüdische Frauen und ihre Familien in GRUENFELDER Anna Maria, U radni stroj velikoga njemačkog Reicha. Prisilni radnici Nazideutschland, Berlin 2001. i radnice iz Hrvatske, Zagreb 2007. KARABATIĆ Marin, Izbjeglički logor El Shatt. Dalmatinski grad na Sinaju, diplomska GRUENFELDER Anna Maria, Von der Shoa eingeholt. Auslaendische juedische Fluechtlinge naloga, Zagreb 2011. in Jugoslawien 1933/1938–1945, Wien 2013. KERSHAW Ian, Hitler, Ljubljana 2012. GRUSOVIN Marco, La comunità ebraica di Gorizia, profilo storico e bibliografico, KLANJŠČEK Zdravko, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske, Ljubljana Cultura ebraica nel Goriziano, ur. Marco GRUSOVIN, Gorizia 2007, str. 45–47. 1999. Kleine Zeitung, Entjudung der Geschäfte in der Ostmark, 24. 7. 1938. Ha-Kol, Zagreb, maj 2016. KOCIPER Stanko, Jasna beseda, Slovensko domobranstvo, let. 1, št. 1, Ljubljana 1944. HALBMAYR Brigitte, Emigration-Flucht-Vertreibung. Migrationsbewegungen KOCIPER Stanko, Kar sem živel: spomini, Ljubljana 1996. österreichischer Jüdinnen und Juden nach Palästina 1934–1948, Flucht in die Freiheit, KRAJEWSKI Stanisław, History of Polish Jews, Postwar Years, from 1944 to the ur. Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG, Wien 2006, str. 29–98. Present, 1000 Year History of Polish Jews, ur. Barbara KIRSHENBLATT-GIMBLETT, HALBRAINER Heimo, Die Geschichte der Juden in der Steiermark, Transversal, Antony POLONSKY , Museum of the History of Polish Jews, Warsaw 2014, str. 2 (2001), Graz 2001, str. 52–63. 351–401. HERMAN Vilim, Kronika obitelji Herman, Glasovi, sjećanja, život. Prilog istraživanju KRANJC Gregor Joseph, Hoja s hudičem: okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941– 1945, povijesti židovskih obitelji, ur. Jasminka DOMAŠ, Zagreb 2015, str. 119–127. Mengeš 2014. HERZOG David, Erinnerungen eines Rabbiners 1932–1940, ur. Walter Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine v Lendavi. HÖFLECHNER, Graz 1997. Krstna matična knjiga Evangeličanske cerkvene občine v Murski Soboti. HÖFFKES Karl, Hitlers politische Generale. Die Gauleiter des Dritten Reiches – Ein Krstne matične knjige župnij Puconci, Bodonci, Pečarovci in KU Mačkovci. biographisches Nachschlagewerk, Tübingen 1986. HRIBAR Spomenka, Krivda in greh, Maribor 1990. 130 131 KUMAR Victoria, Auswanderung und Flucht steirischer Jüdinnen und Juden nach Palästina MAKUC Dorica, Le nostre ragazze vanno in Germania: la memoria slovena del a deportazione im Kontext der gesamtösterreichischen Alijah bis 1945, Graz 2011. femminile dal Goriziano, Gorizia 2008. MAKUC Dorica, Primorska dekleta v Nemčijo gredo, Gorica 2005. LAMPRECHT Gerald, »Auf diese Art und Weise würde aus einer jüdischen MARTIN Bernd, Shanghai als Zufluchtsort für Juden 1938 bis 1947. Konturen Kultusstätte ein schönes Wohnhaus für einen alten Nazi erschaffen.« einer Zwischenstation, Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte, 64/4 (2016), München 2016, Organisatorisches und Exemplarisches zum Vermögensentzug in der Steiermark, str. 567–596. Mapping Contemporary History, ur. Margit FRANZ et al., Wien 2008, str. 351–383. MATKOVIĆ Blanka, Prihvatilište za repatrirce u Dubrovniku (srpanj–rujan 1945), LAMPRECHT Gerald, Causa Oser, Weiterbauen – Für eine besondere Baukultur, ur. Anali Dubrovnik, št. 51/2, Dubrovnik 2013, str. 699–749. Albert KIRCHENGAST, Graz 2010, str. 82–89. MIHAL BRANDL Naida, Židovski identitet/i u Hrvatskoj nakon Drugog svjetskog LAMPRECHT Gerald, Die Entwicklung jüdischen Lebens in der Steiermark vom rata – kratak pregled, Nacionalne manjine u Hrvatskoj i Hrvati kao manjina – Europski 18. Jahrhundert bis zum Ersten Weltkrieg, Internationales Kulturhistorisches Symposium izazovi, Zagreb 2015, str. 167–194. Mogersdorf 2009: Das Judentum im pannonischen Raum vom 16. Jahrhundert bis zum Jahr MILO Zeev, Im Satel itenstaat Kroatien. Eine Odyssee des Überlebens 1941–1945, 1914, Kaposvár 2009, str. 71–82. Klagenfurt 2010. LAMPRECHT Gerald, Die Verfolgung der jüdischen Bevölkerung in der MLAKAR Boris, Slovensko domobranstvo 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno Steiermark 1938 bis 1940, NS-Herrschaft in der Steiermark. Positionen und Diskurse, ozadje, Ljubljana 2003. ur. Heimo HALBRAINER, Gerald LAMPRECHT, Ursula MINDLER, Wien– MORPURGO Marcello, Valdirose – Memorie del a comunità ebraica di Gorizia, Udine Köln–Weimar 2009, str. 317–346. 1986. LAMPRECHT Gerald, Fremd in der eigenen Stadt. Die moderne jüdische Gemeinde von MUJKIĆ Asim, VOČKIĆ Joco, Ilegalni partijski rad u Brčkom 1941–1942, Istočna Graz vor dem Ersten Weltkrieg, Innsbruck–Wien–Bozen 2007. Bosna u NOB-u I., Beograd 1971, str. 830–836. LAMPRECHT Gerald, Helmut Spielmann: Graz–Shanghai–Arnfels. Muraszombat és Vidéke, tednik, Murska Sobota (izhajal 1884–1919 in 1941–1945). Biographische Notizen zur Familie Spielmann, v: Helmut SPIELMANN, Shanghai. Murska krajina, tednik, Murska Sobota (izhajal 1939–1941). Eine Jugend im Exil, ur. Gerald LAMPRECHT, Ingeborg RADIMSKY, Graz 2015, str. 197–229. NÉMETH László, Zsidók Zalában a XVIII. század első felében, Zalai történeti LAMPRECHT Gerald, Jüdisches Leben in der Steiermark zwischen 1914 und 1938, tanulmányok, št. 35, Zalaegerszeg 1994, str. 17–32. Bundesland und Reichsgau. Demokratie, » Ständestaat« und NS-Herrschaft in der Steiermark NOSE Aleš, Domobranci zdravo – Bog daj. Protikomunistične enote na Slovenskem 1918 bis 1945, ur. Alfred ABLEITINGER, Wien–Köln–Weimar 2015, str. 411–437. 1942– 1945, Ljubljana 2008. LEŠNIK Doroteja, TOMC Gregor, Rdeče in črno: slovensko partizanstvo in domobranstvo, NOVAK Tomislav, KERBLER Jurica, Istina o Buchenwaldu, Zagreb 1978. Ljubljana 1995. Neue Wiener Tagblatt, 25. 2. 1938. LEVENTAL Zdenko, Auf glühendem Boden. Ein jüdisches Überlebensschicksal in Jugoslawien 1941–1947. Mit einer Dokumentation, Konstanz 1994. PANČUR Andrej, Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta, Celje 2011. LICHTBLAU Albert, Integration, Vernichtungsversuch und Neubeginn – PEHLE Walter (ur.), Der Judenpogrom 1938. Von der »Reichskristallnacht« zum Völkermord, Österreichisch-jüdische Geschichte 1848 bis zur Gegenwart, Geschichte der Juden in Frankfurt am Main 1994. Österreich, ur. Eveline BRUGGER, Martha KEIL, Albert LICHTBLAU, Christoph PINTO Samuel, Zločini okupatora i njihovih pomagača izvršeni nad Jevrejima u Bosni i LIND, Barbara STAUDINGER, Wien 2006, str. 447–565. Hercegovini, Sarajevo 1952. LORICCHIO M. Elisabetta, Il cimitero ebraico di Valdirose, Beth ha Chajim. La PODBERSIČ Renato, Judovska skupnost na Goriškem 1900–1950, doktorska disertacija, casa dei viventi. Valdirose. Cimitero del a Comunità Ebraica di Gorizia, ur. Maria Elisabetta Koper 2016. LORICCHIO, Agostino COLLA, Mariano del Friuli 2004, str. 23–24. PODBERSIČ Renato, Škof Rožman in reševanje Judov, Bogoslovni vestnik, let. 76, LOWE Keith, Podivjana celina, Ljubljana 2014. št. 1, Ljubljana 2016, str. 153–164. LUTHAR Oto, Po robovih spomina: antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota: Arhiv Sreskega načelstva Murska Ljubljana 2012. Sobota, fasc. 21 (evangeličani). LUTHAR Oto, Preimenovanje in izključevanje kot sestavni del postkomunistične POLIĆ Branko, Imao sam sreće, Zagreb 2006. kulture spomina, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2/2014, Ljubljana 2014, str. 195–211. POLIĆ Branko, Na pragu budućnosti, Zagreb 2010. LUTHAR Oto, Razumevanje preteklosti? Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da., POLIĆ Branko, Pariz u srcu studenta, Zagreb 2008. Delo, 10. 5. 2014. Premoženjski in civilnopravni položaj slovenskih Judov, INZ Ljubljana 2006–2008, Poročilo o doseženih ciljih in rezultatih INZ v letu 2008, Ljubljana 2009. 132 133 KUMAR Victoria, Auswanderung und Flucht steirischer Jüdinnen und Juden nach Palästina MAKUC Dorica, Le nostre ragazze vanno in Germania: la memoria slovena del a deportazione im Kontext der gesamtösterreichischen Alijah bis 1945, Graz 2011. femminile dal Goriziano, Gorizia 2008. MAKUC Dorica, Primorska dekleta v Nemčijo gredo, Gorica 2005. LAMPRECHT Gerald, »Auf diese Art und Weise würde aus einer jüdischen MARTIN Bernd, Shanghai als Zufluchtsort für Juden 1938 bis 1947. Konturen Kultusstätte ein schönes Wohnhaus für einen alten Nazi erschaffen.« einer Zwischenstation, Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte, 64/4 (2016), München 2016, Organisatorisches und Exemplarisches zum Vermögensentzug in der Steiermark, str. 567–596. Mapping Contemporary History, ur. Margit FRANZ et al., Wien 2008, str. 351–383. MATKOVIĆ Blanka, Prihvatilište za repatrirce u Dubrovniku (srpanj–rujan 1945), LAMPRECHT Gerald, Causa Oser, Weiterbauen – Für eine besondere Baukultur, ur. Anali Dubrovnik, št. 51/2, Dubrovnik 2013, str. 699–749. Albert KIRCHENGAST, Graz 2010, str. 82–89. MIHAL BRANDL Naida, Židovski identitet/i u Hrvatskoj nakon Drugog svjetskog LAMPRECHT Gerald, Die Entwicklung jüdischen Lebens in der Steiermark vom rata – kratak pregled, Nacionalne manjine u Hrvatskoj i Hrvati kao manjina – Europski 18. Jahrhundert bis zum Ersten Weltkrieg, Internationales Kulturhistorisches Symposium izazovi, Zagreb 2015, str. 167–194. Mogersdorf 2009: Das Judentum im pannonischen Raum vom 16. Jahrhundert bis zum Jahr MILO Zeev, Im Satel itenstaat Kroatien. Eine Odyssee des Überlebens 1941–1945, 1914, Kaposvár 2009, str. 71–82. Klagenfurt 2010. LAMPRECHT Gerald, Die Verfolgung der jüdischen Bevölkerung in der MLAKAR Boris, Slovensko domobranstvo 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno Steiermark 1938 bis 1940, NS-Herrschaft in der Steiermark. Positionen und Diskurse, ozadje, Ljubljana 2003. ur. Heimo HALBRAINER, Gerald LAMPRECHT, Ursula MINDLER, Wien– MORPURGO Marcello, Valdirose – Memorie del a comunità ebraica di Gorizia, Udine Köln–Weimar 2009, str. 317–346. 1986. LAMPRECHT Gerald, Fremd in der eigenen Stadt. Die moderne jüdische Gemeinde von MUJKIĆ Asim, VOČKIĆ Joco, Ilegalni partijski rad u Brčkom 1941–1942, Istočna Graz vor dem Ersten Weltkrieg, Innsbruck–Wien–Bozen 2007. Bosna u NOB-u I., Beograd 1971, str. 830–836. LAMPRECHT Gerald, Helmut Spielmann: Graz–Shanghai–Arnfels. Muraszombat és Vidéke, tednik, Murska Sobota (izhajal 1884–1919 in 1941–1945). Biographische Notizen zur Familie Spielmann, v: Helmut SPIELMANN, Shanghai. Murska krajina, tednik, Murska Sobota (izhajal 1939–1941). Eine Jugend im Exil, ur. Gerald LAMPRECHT, Ingeborg RADIMSKY, Graz 2015, str. 197–229. NÉMETH László, Zsidók Zalában a XVIII. század első felében, Zalai történeti LAMPRECHT Gerald, Jüdisches Leben in der Steiermark zwischen 1914 und 1938, tanulmányok, št. 35, Zalaegerszeg 1994, str. 17–32. Bundesland und Reichsgau. Demokratie, » Ständestaat« und NS-Herrschaft in der Steiermark NOSE Aleš, Domobranci zdravo – Bog daj. Protikomunistične enote na Slovenskem 1918 bis 1945, ur. Alfred ABLEITINGER, Wien–Köln–Weimar 2015, str. 411–437. 1942– 1945, Ljubljana 2008. LEŠNIK Doroteja, TOMC Gregor, Rdeče in črno: slovensko partizanstvo in domobranstvo, NOVAK Tomislav, KERBLER Jurica, Istina o Buchenwaldu, Zagreb 1978. Ljubljana 1995. Neue Wiener Tagblatt, 25. 2. 1938. LEVENTAL Zdenko, Auf glühendem Boden. Ein jüdisches Überlebensschicksal in Jugoslawien 1941–1947. Mit einer Dokumentation, Konstanz 1994. PANČUR Andrej, Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta, Celje 2011. LICHTBLAU Albert, Integration, Vernichtungsversuch und Neubeginn – PEHLE Walter (ur.), Der Judenpogrom 1938. Von der »Reichskristallnacht« zum Völkermord, Österreichisch-jüdische Geschichte 1848 bis zur Gegenwart, Geschichte der Juden in Frankfurt am Main 1994. Österreich, ur. Eveline BRUGGER, Martha KEIL, Albert LICHTBLAU, Christoph PINTO Samuel, Zločini okupatora i njihovih pomagača izvršeni nad Jevrejima u Bosni i LIND, Barbara STAUDINGER, Wien 2006, str. 447–565. Hercegovini, Sarajevo 1952. LORICCHIO M. Elisabetta, Il cimitero ebraico di Valdirose, Beth ha Chajim. La PODBERSIČ Renato, Judovska skupnost na Goriškem 1900–1950, doktorska disertacija, casa dei viventi. Valdirose. Cimitero del a Comunità Ebraica di Gorizia, ur. Maria Elisabetta Koper 2016. LORICCHIO, Agostino COLLA, Mariano del Friuli 2004, str. 23–24. PODBERSIČ Renato, Škof Rožman in reševanje Judov, Bogoslovni vestnik, let. 76, LOWE Keith, Podivjana celina, Ljubljana 2014. št. 1, Ljubljana 2016, str. 153–164. LUTHAR Oto, Po robovih spomina: antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota: Arhiv Sreskega načelstva Murska Ljubljana 2012. Sobota, fasc. 21 (evangeličani). LUTHAR Oto, Preimenovanje in izključevanje kot sestavni del postkomunistične POLIĆ Branko, Imao sam sreće, Zagreb 2006. kulture spomina, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2/2014, Ljubljana 2014, str. 195–211. POLIĆ Branko, Na pragu budućnosti, Zagreb 2010. LUTHAR Oto, Razumevanje preteklosti? Presenetljivo? Ne. Nedopustno? Da., POLIĆ Branko, Pariz u srcu studenta, Zagreb 2008. Delo, 10. 5. 2014. Premoženjski in civilnopravni položaj slovenskih Judov, INZ Ljubljana 2006–2008, Poročilo o doseženih ciljih in rezultatih INZ v letu 2008, Ljubljana 2009. 132 133 RABINOVICI Doron, Die Suche nach dem Ausweg. Die Organisation von Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder, bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Flucht und Rettung 1938–1941, Flucht in die Freiheit, ur. Angelika HAGEN, Joanna Volkszählung vom 31. Dezember 1910, ur. K. K. Statistischen Zentralkommission, NITTENBERG, Wien 2006, str. 99–128. Wien 1917. RABINOVICI Doron, Instanzen der Ohnmacht: Wien 1938–1945: Der Weg zum Judenrat, SPIELMANN Helmut, Shanghai. Eine Jugend im Exil, ur. Gerald LAMPRECHT, Frankfurt am Main 2000. Ingeborg RADIMSKY, Graz 2015. RATH Ari, Von Wien nach Palaestina. Ein ruhmreiches, unbeachtetes Epos, Flucht in STARMAN Hannah, Travma, ideologije pripadnosti, nacija: nastavki za teoretski die Freiheit, ur. Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG, Wien 2006, str. 155–190. model kulturotvornega prenosa posledic množičnega nasilja, Razprave in gradivo, št. RENDI Otto, Zur Geschichte der Juden in Graz und in der Steiermark, Zeitschrift 50, Ljubljana 2006, str. 132–159. des Historisches Vereins Steiermark, 62 (1971), Graz 1971, str. 157–177. STEINER AVIEZER Miriam, Predgovor, Slovenski pravični med narodi, ur. Irena REPE Božo, S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941– 1945, ŠUMI, Oto LUTHAR, Ljubljana 2016, str. 8–12. Ljubljana 2015. REPOVŽ Grega, Zločini sedanjosti, Mladina, 12. 4. 2014. ŠIROK Kaja, Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi, Ljubljana 2012. RIBIČ Jure, Nacionalsocialistična ideologija v propagandi slovenskega domobranstva, Štajerski deželni arhiv (Steiermärkisches Landesarchiv/StLA): Statth. Norm. magistrsko delo, Koper 2016. 35-11633/1862; LReg. Arisierung, HG: Verschiedene Kaufansuchen Handel und RISTOVIĆ Milan, U potrazi za utočištem. Jugoslovenski Jevreji u bekstvu od holokausta Gewerbe (K.7); LReg. Arisierungen HG 1194/I; LG. f. ZRS Graz Rk 575/1948; 1941–1945, Beograd 1998. LReg Arisierungen. Diverse Akten 1937; BH Graz Umgebung, 14 H-R/1938; LReg. ROCHLITZ Imre, Accident of Fate: A Personal Account, 1938– 1945, Waterloo 2011. 357 J6 1939. ROMANO Jaša, Jevreji Jugoslavije 1941– 1945. Žrtve genocida i učesnici NOR, Beograd 1980. RUDOLFER Antal, Alsó-lendva nag yközség mil eniumi emlékkönyve, Nagykanizsa 1896. Tagespost, Verbot des Schächtens, 16. 3. 1938, str. 8. RUPNOW Dirk, »Zur Förderung und beschleunigten Regelung der THAMER Hans-Ulrich, Nation als Volksgemeinschaft. Völkische Vorstellungen, Auswanderung …«. Die Zentralstelle für jüdische Auswanderung in Wien, Nationalsozialismus und Gemeinschaftsideologie, Soziales Denken in Deutschland Ausgeschlossen und entrechtet. Raub und Rückgabe – Österreich von 1938 bis heute, ur. Verena zwischen Tradition und Innovation, ur. Jörg-Dieter GAUGER, Klaus WEIGELT, Bonn PAWLOWSKY, Harald WENDELIN, Wien 2006, str. 13–30. 1990, str. 112–128. TOLSTOY Nikolai, The minister and the massacres, London 1986. SACHSLEHNER Johannes, Dva milijona smo jih pospravili: Odilo Globočnik – Hitlerjev TOŠ Marjan, Holokavst v Sloveniji, Holokaust u Jugoslaviji, Zemun 2013, str. 24–27. menedžer smrti, Ljubljana 2016. TOŠ Marjan, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, Ljubljana 2012. SCHMID Kurt, STREIBEL Robert (ur.), Der Pogrom 1938. Judenverfolgung in Österreich TROHA Nevenka, Komu Trst, Ljubljana 1999. und Deutschland, Wien 1990. TUMPOLD JURI Astrid, »Skim of the Cream«. Auswanderung von Österreich nach SCHMIDT Elfriede (ur.), Nobelpreisträger Otto Loewi … Leben in zwei Welten, Graz Australien 1945–1978, Graz 2008. 1993. SCHMIDT K. Amy, Drugi svjetski rat na prostoru bivše Jugoslavije u dokumentima VODOPIVEC Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od Državnog arhiva u Washingtonu (World War II Yugoslav Materials in the National konca 18. do konca 20. stoletja, Ljubljana 2010. Archives), Arhivski vjesnik, št. 42, Zagreb 1999, str. 289–352. VODUŠEK STARIČ, Jera, Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem SCHÖGGL-ERNST Elisabeth, Die Arisierungsakten des Oberfinanzpräsidenten letu, Prispevki za novejšo zgodovino, 1992, št. 1–2, Ljubljana 1992. Graz. Die Übernahme des Aktenbestandes von der Finanzlandesdirektion Graz, Völkischer Beobachter, 14. 4. 1938. Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 50/51 (2001), Graz 2001, str. 357–366. SCHREINER Paul, Spašeni iz Zagreba. Sjećanja troje preživjelih srodnika na hrvatski WETZEL Juliane, Die Lager für »jüdische Displaced Persons« in Deutschland nach Holokaust, Zagreb 2014. 1945, Nationalsozialismus und dessen Nachwirkungen in Österreich. Festschrift für Brigitte Slovenec, 1. 4. 1945, št. 73, str. 1. Bailer, Wien 2012, str. 155–167. Slovenec, 18. 4. 1945, št. 87, str. 1. Slovenec, 23. 9. 1943, št. 215, str 1. Yad Vashem, International tracing service, Central name index, št. 13503522 in Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst, ur. Irena ŠUMI, Hannah STARMAN, Maribor 2012. 13503524. Slovensko domobranstvo, 14. 9. 1944, let. 1, št. 4. Yad Vashem, 03/1208, Intervju z Eliasom Grünschlagom, 16. 1. 1959. Slovensko domobranstvo, 25. 4. 1945, let. 2, št. 17. Službeni list (SL), št. 30/1945, 64/1945, 98/1946. 134 135 RABINOVICI Doron, Die Suche nach dem Ausweg. Die Organisation von Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder, bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Flucht und Rettung 1938–1941, Flucht in die Freiheit, ur. Angelika HAGEN, Joanna Volkszählung vom 31. Dezember 1910, ur. K. K. Statistischen Zentralkommission, NITTENBERG, Wien 2006, str. 99–128. Wien 1917. RABINOVICI Doron, Instanzen der Ohnmacht: Wien 1938–1945: Der Weg zum Judenrat, SPIELMANN Helmut, Shanghai. Eine Jugend im Exil, ur. Gerald LAMPRECHT, Frankfurt am Main 2000. Ingeborg RADIMSKY, Graz 2015. RATH Ari, Von Wien nach Palaestina. Ein ruhmreiches, unbeachtetes Epos, Flucht in STARMAN Hannah, Travma, ideologije pripadnosti, nacija: nastavki za teoretski die Freiheit, ur. Angelika HAGEN, Joanna NITTENBERG, Wien 2006, str. 155–190. model kulturotvornega prenosa posledic množičnega nasilja, Razprave in gradivo, št. RENDI Otto, Zur Geschichte der Juden in Graz und in der Steiermark, Zeitschrift 50, Ljubljana 2006, str. 132–159. des Historisches Vereins Steiermark, 62 (1971), Graz 1971, str. 157–177. STEINER AVIEZER Miriam, Predgovor, Slovenski pravični med narodi, ur. Irena REPE Božo, S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941– 1945, ŠUMI, Oto LUTHAR, Ljubljana 2016, str. 8–12. Ljubljana 2015. REPOVŽ Grega, Zločini sedanjosti, Mladina, 12. 4. 2014. ŠIROK Kaja, Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi, Ljubljana 2012. RIBIČ Jure, Nacionalsocialistična ideologija v propagandi slovenskega domobranstva, Štajerski deželni arhiv (Steiermärkisches Landesarchiv/StLA): Statth. Norm. magistrsko delo, Koper 2016. 35-11633/1862; LReg. Arisierung, HG: Verschiedene Kaufansuchen Handel und RISTOVIĆ Milan, U potrazi za utočištem. Jugoslovenski Jevreji u bekstvu od holokausta Gewerbe (K.7); LReg. Arisierungen HG 1194/I; LG. f. ZRS Graz Rk 575/1948; 1941–1945, Beograd 1998. LReg Arisierungen. Diverse Akten 1937; BH Graz Umgebung, 14 H-R/1938; LReg. ROCHLITZ Imre, Accident of Fate: A Personal Account, 1938– 1945, Waterloo 2011. 357 J6 1939. ROMANO Jaša, Jevreji Jugoslavije 1941– 1945. Žrtve genocida i učesnici NOR, Beograd 1980. RUDOLFER Antal, Alsó-lendva nag yközség mil eniumi emlékkönyve, Nagykanizsa 1896. Tagespost, Verbot des Schächtens, 16. 3. 1938, str. 8. RUPNOW Dirk, »Zur Förderung und beschleunigten Regelung der THAMER Hans-Ulrich, Nation als Volksgemeinschaft. Völkische Vorstellungen, Auswanderung …«. Die Zentralstelle für jüdische Auswanderung in Wien, Nationalsozialismus und Gemeinschaftsideologie, Soziales Denken in Deutschland Ausgeschlossen und entrechtet. Raub und Rückgabe – Österreich von 1938 bis heute, ur. Verena zwischen Tradition und Innovation, ur. Jörg-Dieter GAUGER, Klaus WEIGELT, Bonn PAWLOWSKY, Harald WENDELIN, Wien 2006, str. 13–30. 1990, str. 112–128. TOLSTOY Nikolai, The minister and the massacres, London 1986. SACHSLEHNER Johannes, Dva milijona smo jih pospravili: Odilo Globočnik – Hitlerjev TOŠ Marjan, Holokavst v Sloveniji, Holokaust u Jugoslaviji, Zemun 2013, str. 24–27. menedžer smrti, Ljubljana 2016. TOŠ Marjan, Zgodovinski spomin na prekmurske Jude, Ljubljana 2012. SCHMID Kurt, STREIBEL Robert (ur.), Der Pogrom 1938. Judenverfolgung in Österreich TROHA Nevenka, Komu Trst, Ljubljana 1999. und Deutschland, Wien 1990. TUMPOLD JURI Astrid, »Skim of the Cream«. Auswanderung von Österreich nach SCHMIDT Elfriede (ur.), Nobelpreisträger Otto Loewi … Leben in zwei Welten, Graz Australien 1945–1978, Graz 2008. 1993. SCHMIDT K. Amy, Drugi svjetski rat na prostoru bivše Jugoslavije u dokumentima VODOPIVEC Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od Državnog arhiva u Washingtonu (World War II Yugoslav Materials in the National konca 18. do konca 20. stoletja, Ljubljana 2010. Archives), Arhivski vjesnik, št. 42, Zagreb 1999, str. 289–352. VODUŠEK STARIČ, Jera, Ozadje sodnih procesov v Sloveniji v prvem povojnem SCHÖGGL-ERNST Elisabeth, Die Arisierungsakten des Oberfinanzpräsidenten letu, Prispevki za novejšo zgodovino, 1992, št. 1–2, Ljubljana 1992. Graz. Die Übernahme des Aktenbestandes von der Finanzlandesdirektion Graz, Völkischer Beobachter, 14. 4. 1938. Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 50/51 (2001), Graz 2001, str. 357–366. SCHREINER Paul, Spašeni iz Zagreba. Sjećanja troje preživjelih srodnika na hrvatski WETZEL Juliane, Die Lager für »jüdische Displaced Persons« in Deutschland nach Holokaust, Zagreb 2014. 1945, Nationalsozialismus und dessen Nachwirkungen in Österreich. Festschrift für Brigitte Slovenec, 1. 4. 1945, št. 73, str. 1. Bailer, Wien 2012, str. 155–167. Slovenec, 18. 4. 1945, št. 87, str. 1. Slovenec, 23. 9. 1943, št. 215, str 1. Yad Vashem, International tracing service, Central name index, št. 13503522 in Slovenski Judje: Zgodovina in holokavst, ur. Irena ŠUMI, Hannah STARMAN, Maribor 2012. 13503524. Slovensko domobranstvo, 14. 9. 1944, let. 1, št. 4. Yad Vashem, 03/1208, Intervju z Eliasom Grünschlagom, 16. 1. 1959. Slovensko domobranstvo, 25. 4. 1945, let. 2, št. 17. Službeni list (SL), št. 30/1945, 64/1945, 98/1946. 134 135 ZANDEL Diego, I testimoni muti. Le foibe, l'esodo, i pregiudizi, Milano 2011. ŽNIDARIČ Marjan, Slovenci v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v letih 1941–1945, Škof Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008, str. 7–33. SPLETNI VIRI http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=2182 [16. 5. 2016], DUKOVSKI Darko, Poraće (1945-54), Istarska enciklopedija, Zagreb 2008. http://jadovno.com/arhiva/3-partizanska-gimnazija-marsal-tito-u-zagrebu.html [25. 5. 2016 ], LIVADA Svetozar, Partizanska gimnazija »Maršal Tito«, Stradanja i nadanja, Sombor 2013. http://search.archives.jdc.org/multimedia/Documents/Geneva45-54/G45-54_ Count/G45-54_IT_005/G45-54_IT_005_0964.pdf [27. 9. 2016]. http://ucei.it/ [26. 9. 2016]. http://www.alpinepeacecrossing.org/o/103.pdf [16. 5. 2016], WAITZBAUER Harald, Über die Berge - dem Gelobten Land entgegen. Die »Judenflucht« über den Krimmler Tauern vor 60 Jahren als Teil des grossen jüdischen Exodus aus Osteuropa nach Palästina. http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/SDV_2014/Spisek_ obsojeni/AS_1931_1067_Obsojeni.pdf [20. 5. 2016]. http://www.cendo.hr/Novosti.aspx?id=1145&title=zbornik-partizanske-gimnazije [25. 5. 2016], PAVLOVIĆ Rade, Partizanska gimnazija Zagreb, Zbornik partizanske gimnazije, Zagreb 2011. http://www.delo.si [13. 9. 2016]. http://www.doew.at/erforschen/projekte/datenbankprojekte/namentliche-erfassung-der-oesterreichischen-holocaustopfer [29. 10. 2016]. http://www.jkc.si [19. 9. 2016]. http://www.refworld.org/cgi-bin/texis/vtx/rwmain/opendocpdf. pdf?reldoc=y&docid=47135f802, UNHCR, Konvencija i Protokol o statusu izbjeglica [15. 9. 2016]. http://www.rtvslo.si [13. 9. 2016]. http://www.skupnostdachau.si [24. 5. 2016]. http://www.vecer.com [15. 9. 2016]. http://www.yadvashem.org/wps/portal/!ut/p/_s.7_0_A/7_0_FL?last_ name=Weil&first_name=Alois&location=&next_form=results [7. 7. 2011]. http://www.zaveza.si/zaveza-t-62 [13. 9. 2016]. http://www.zaveza.si/zaveza-t-80 [19. 9. 2016]. 136 ZANDEL Diego, I testimoni muti. Le foibe, l'esodo, i pregiudizi, Milano 2011. ŽNIDARIČ Marjan, Slovenci v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v letih 1941–1945, Škof Rožman v zgodovini, Ljubljana 2008, str. 7–33. SPLETNI VIRI http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=2182 [16. 5. 2016], DUKOVSKI Darko, Poraće (1945-54), Istarska enciklopedija, Zagreb 2008. http://jadovno.com/arhiva/3-partizanska-gimnazija-marsal-tito-u-zagrebu.html [25. 5. 2016 ], LIVADA Svetozar, Partizanska gimnazija »Maršal Tito«, Stradanja i nadanja, Sombor 2013. http://search.archives.jdc.org/multimedia/Documents/Geneva45-54/G45-54_ Count/G45-54_IT_005/G45-54_IT_005_0964.pdf [27. 9. 2016]. http://ucei.it/ [26. 9. 2016]. http://www.alpinepeacecrossing.org/o/103.pdf [16. 5. 2016], WAITZBAUER Harald, Über die Berge - dem Gelobten Land entgegen. Die »Judenflucht« über den Krimmler Tauern vor 60 Jahren als Teil des grossen jüdischen Exodus aus Osteuropa nach Palästina. http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/SDV_2014/Spisek_ obsojeni/AS_1931_1067_Obsojeni.pdf [20. 5. 2016]. http://www.cendo.hr/Novosti.aspx?id=1145&title=zbornik-partizanske-gimnazije [25. 5. 2016], PAVLOVIĆ Rade, Partizanska gimnazija Zagreb, Zbornik partizanske gimnazije, Zagreb 2011. http://www.delo.si [13. 9. 2016]. http://www.doew.at/erforschen/projekte/datenbankprojekte/namentliche-erfassung-der-oesterreichischen-holocaustopfer [29. 10. 2016]. http://www.jkc.si [19. 9. 2016]. http://www.refworld.org/cgi-bin/texis/vtx/rwmain/opendocpdf. pdf?reldoc=y&docid=47135f802, UNHCR, Konvencija i Protokol o statusu izbjeglica [15. 9. 2016]. http://www.rtvslo.si [13. 9. 2016]. http://www.skupnostdachau.si [24. 5. 2016]. http://www.vecer.com [15. 9. 2016]. http://www.yadvashem.org/wps/portal/!ut/p/_s.7_0_A/7_0_FL?last_ name=Weil&first_name=Alois&location=&next_form=results [7. 7. 2011]. http://www.zaveza.si/zaveza-t-62 [13. 9. 2016]. http://www.zaveza.si/zaveza-t-80 [19. 9. 2016]. 136 1