Kronika 2020, letnik 68, številka 1 Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Katarina Keber (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 4. februarja 2020 Naslednja številka izide/ Next issue: junij/ June 2020 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gasperšič - angleščina (English) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 500 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani/ Front cover: Vodnjak v parku Term Šmarješke Toplice/ Fountain in the park of the Šmarješke Toplice Thermal Spa (arhiv Term Krka). Na zadnji strani/ Back cover: Conrad Grefe: Stara Loka/ Altenlack (C. Grefe, P. Radics: Alt-Krain. Wien, Laibach, 1900). Razprave Martin Bele: Viltuška veja gospodov Mariborskih pred letom 1311 .....5 Patrizia Farinelli: Prevzeta od Zoisovega znanja in prijaznosti: Gaetano Cattaneo in Giovanni Scopoli v Ljubljani (april 1812) ....................................................................19 Damir Globočnik: Prešernova slovesnost v Vrbi 15. septembra 1872 ..........29 Marija Čipić Rehar: Jurij Humar – nova spoznanja o njegovem življenju in delu ..........................................41 Simona Kermavnar: Vodnjak v parku Term Šmarješke Toplice ......................55 Renata Komić Marn: Zbirateljstvo in umetnostni trg v Ljubljani med obema vojnama na primeru razprodaje Strahlove zbirke .............................................................69 Mateja Ratej: Vranglovci kot jugoslovanski graničarji na Kozjaku v dvajsetih letih 20. stoletja. Primer Simeona Britvina ...............................................89 Aneja Rože: Franciscejski kataster kot vir za preučevanje zgodovine vodne infrastrukture in preskrbovanja z vodo. Davčni okraj Sežana ..........................................99 Rok Poles: Od srčastega ščita do srčastih kamnov. Prispevek k poznavanju šoštanjskega grba ...................117 Matjaž Bizjak: Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku (Martin Bele) ....................................149 Janez Höfler: Lastniške cerkve v Sloveniji. Raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednjeveška grobišča ( Jure Volčjak) ................150 Dvorec Betnava (ur. Franci Lazarini in Miha Preinfalk) (Dejan Zadravec) ..............................152 Ocene in poro~ila Po razstavah Ko zapoje kovina: nastajanje muzejske razstave o tisočletjih metalurgije na Slovenskem (Tomaž Lazar) ....................................135 Jubilej Darja Mihelič – sedemdesetletnica (Petra Svoljšak) .....145 David Petelin: Živeti v socialistični Ljubljani. Mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni ( Jelka Piškurić) ............................153 Jelka Piškurić: »Bili nekoč so lepi časi«. Vsakdanjik v Ljubljani v času socializma (Marija Počivavšek) .......155 Ota Konrád in Rudolf Kučera: Cesty z apokalypsy. Fyzické násilí v pàdu a obnově střední Evropy 1914–1922 (Eva Holz) ...............................................156 5 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.5VIL:32(497.412)"11/12" Prejeto: 9. 9. 2019 Martin Bele doc. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor E-pošta: martin.bele@gmail.com Viltuška veja gospodov Mariborskih pred letom 1311 IZVLEČEK Prispevek predstavlja izvor, zgodnje delovanje ter dosežke rodbine Viltuških – stranske veje rodbine Mariborskih. V času nastanka rodbine je bilo politično stanje na območju današnje slovenske Štajerske precej nestabilno. Razlog za to je bil tudi v tem, da je vojvodina Štajerska konec 12. stoletja dobila novega gospodarja – dinastijo Babenberžanov. Za Viltuške, ki so bili deželnoknežji ministeriali, je bilo to velikega pomena, čeprav viri kažejo, da se jim v 13. stoletju ni uspelo prebiti do vidnejšega položaja na deželni ravni. Rekonstrukcijo dogajanja je omogočila analiza ohranjenih pisnih virov, zlasti Avstrijske rimane kronike in številnih listin. KLJUČNE BESEDE gospodje Viltuški, gospodje Mariborski, Štajerska, visoki srednji vek, Otokar II. Přemysl, Bela IV., Habsburžani, štajerski deželni zbori, ministeriali ABSTRACT VILTUŠ (WILDHAUS) BRANCH OF THE LORDS OF MARIBOR (MARBURG) BEFORE 1311 The contribution presents the origin, early operations, and achievements of the Viltuš (Wildhaus) family, a side branch of the Lords of Maribor (Marburg). At the time of the formation of the family, the territory of present-day Styria was faced with a rather volatile political situation. One of the reasons was that, at the end of the twelfth cen- tury, the Duchy of Styria obtained a new master – the Babenberg dynasty. This was of a major consequence for the ministerial family of Viltuš, even though according to sources, they passed the thirteenth century without being eleva- ted to a notable territorial rank. The reconstruction of the developments was made possible by an analysis of preserved written sources, especially the Austrian Rhyme Chronicle, and a substantial number of documents. KEY WORDS Lords of Viltuš (Wildhaus), Lords of Maribor (Marburg), Styria, High Middle Ages, Ottokar II. Přemysl, Bela IV., Habsburgs, Styrian territorial diets, ministeriales 6 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Uvod Namen pričujočega članka je raziskati izvor, zgod- nje delovanje ter dosežke rodbine Viltuških – stran- ske veje rodbine Mariborskih. Rodbina je obstajala in bila politično aktivna v času od konca 12. stoletja, izumrla pa je šele v drugi polovici 15. stoletja. Pri pisanju smo uporabljali avstrijsko in slovensko znan- stveno literaturo s področja srednjeveške zgodovine. Med zbranimi viri je treba na prvem mestu izposta- viti Avstrijsko rimano kroniko, zatem pa še zbrano listinsko gradivo za zgodovino nekdanje vojvodine Štajerske, ki so ga v 19. in 20. stoletju zbrali in izda- jali Joseph von Zahn (UBSt I-III), Heinrich Appelt in Gerhard Pferschy (UBSt IV), Franc in Milko Kos (Gradivo IV–V) ter France Baraga (na podlagi gradi- va Boža Otorepca) (Gradivo VI). Uporabljali smo še gradivo za srednjeveško zgodovino Koroške (MDC I-VIII), ki sta ga zbirala August von Jaksch in Her- mann Wiessner. V preteklosti so se raziskovalci z rodbino Viltu- ških že srečevali, a so jo še najpogosteje omenjali le bolj ali manj bežno in v povezavi z neko širšo temo – predvsem z gospodi Mariborskimi. Že leta 1938 je Viltuške v zvezi s študijo o Mariborskih omenjal Ljudmil Hauptmann.1 Zatem se je Hans Pirchegger leta 1952 posvečal mariborskemu gospostvu,2 Viltu- škim pa je bilo v njegovem besedilu namenjenih le nekaj kratkih besed. Isto lahko rečemo za kasnejšo Pircheggerjevo knjigo Die Untersteiermark ter Mli- naričevi deli Gospoščina Viltuš pri Mariboru po urbarju iz leta 1588 in Studeniški dominikanski samostan,3 v katerih so zgodnji Viltuški le na kratko obravnava- ni.4 Malce izčrpneje je rodbino v knjigi Vitez in grad obravnaval Dušan Kos. V tem primeru je sicer šlo za eno izmed gesel v knjigi, namenjeni pregledu večjega števila kranjskih in spodnještajerskih gradov.5 V zad- njih letih se je z izvorom in razvojem Mariborskih ukvarjal Rajmund Lampreht, ki je viltuški veji rod- bine posvetil eno poglavje svojega članka.6 Lampreht je poleg tega (v soavtorstvu z Rajnholdom Vavro in Danico Perše) izdal knjigo o (kasnejšem) viltuškem gradu (katerega jedro je iz leta 1625), v kateri prav tako najdemo poglavje o Viltuških.7 V sledečih vrsticah bomo pričujočo rodbino, njen izvor in njene najpomembnejše člane predstavili čim bolj celovito. Da bi bralec kar najbolje razumel raz- mere, v katerih so njeni člani živeli in delovali, bomo najprej napravili kratek pregled politične zgodovi- ne tako današnje slovenske Štajerske kot tudi širše 1 Hauptman, Mariborske studije, str. 57–63, 77. 2 Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 37, 46, 49, 54–55. 3 Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 7, 21–24. 4 Pirchegger, Untersteiermark, str. 25–26; Mlinarič, Gospoščina Viltuš, str. 220–224. 5 Kos, Vitez in grad, str. 389–391. 6 Lampreht, Izvor in razvoj, str. 24–26. 7 Lampreht et al., Grad Viltuš, str. 11–17, 24. vzhodnoalpske regije v času, ko je viltuška rodbina nastala. Predvsem v prvih desetletjih svojega obstoja (sredi 13. stoletja) so morali člani rodbine preživeti v izredno nemirnem političnem obdobju. Gospodarji na štajerskem vojvodskem prestolu so se tedaj hitro menjavali. Medtem se je lokalno deželno plemstvo moralo prilagajati vedno novim razmeram, da bi tako ohranilo svoje posesti ter morda celo povečalo svojo moč. Splošni politični pregled Konec 12. stoletja, ko se je viltuška rodbina začela formirati, je bil v vzhodnoalpskem prostoru čas na- stanka štajerske vojvodine ter hkrati menjave na šta- jerskem vojvodskem prestolu. Na območju kasnejše vojvodine Štajerske sta vladala štajerski mejni grof Otokar III. (vladal v letih 1129–1164) in njegov sin Otokar IV. (vladal v letih 1164–1192). Otokar III. je bil v sorodu z najmočnejšimi knezi Svetega rimskega cesarstva. Cesar Friderik I. Barbarossa in saško-ba- varski vojvoda Henrik Lev sta bila njegova bratran- ca.8 Pred tem je Otokarjeva rodbina svoj deželno- knežji položaj utrdila v srečnem nizu dedovanj. Leta 1147 je Otokar v roke dobil pomembna gospostva na današnjem slovenskem Štajerskem, med drugim območje današnje Radgone, Maribora in Laškega. Otokarjevo gospostvo se je na jugu razširilo do raz- vodja med Dravo in Savinjo, z laškim gospostvom pa je dosegel celo Savo.9 Po Otokarjevi smrti je zavladal njegov sin in soimenjak, mladi Otokar IV. Ta je leta 1180 sicer dobil naslov štajerskega vojvode, dinastije pa zaradi gobavosti ni zmogel več nadaljevati. Ker je bil neporočen, se je odločil še pred smrtjo poskrbeti za prihodnost svoje dežele, ki je ni mogel zapustiti potomcem.10 Najhitreje se je odzval avstrijski voj- voda Leopold V. Babenberški, ki je avgusta 1186 z bolnim štajerskim vojvodo sklenil t. i. Georgenberški privilegij. Po Otokarjevi smrti (maja 1192) je Leo- pold prevzel še njegovo vojvodino.11 Posest, na kateri je nastal viltuški grad, je bila v lasti šentpavelskega samostana, ki je bil v trenutku, ko je babenberška dinastija prevzela oblast na Šta- jerskem, star že dobro stoletje. Ta duhovna ustanova grofa Engelberta I. Spanheimskega stoji v današnjem okrožju Volšperk (Wolfsberg) na avstrijskem Koro- škem, 20 km severozahodno od Dravograda. Engel- bert je s postavitvijo samostana ob gradu svoje mate- re pravzaprav le nadaljeval delo svojih staršev, ki sta tam začela graditi cerkev sv. Pavla. Ustanavljanje je bilo bolj ali manj zaključeno maja 1091, ko je usta- novitelj samostanu podaril posestva v okolici Labo- 8 Dopsch, Otakare, str. 111; Elster, Heinrich der Löwe, str. 27– 105. 9 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 98–99. 10 Dopsch, Länder und Reich, str. 273–298. 11 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 99. 7 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 ta na Koroškem, v Dravski dolini in celo Furlaniji.12 V desetletjih po ustanovitvi je imel samostan velike težave z okoliškimi plemiči, ki so si s silo prilaščali njegove posesti (oziroma pravice na njih) in na njih brez dovoljenja gradili gradove. V Dravski dolini so se kot taki izkazali predvsem Dravograjski in Maren- berški, ki so na samostanski zemlji zgradili gradova Dravograd in Marenberg (na Koroškem tudi Nove Trušnje).13 Sredi 13. stoletja so se s Šentpavlom (za sodne pravice na samostanskih posestih) dolgo pre- pirali tudi Rogaški, dokler ni tedanji štajerski deželni glavar Bruno Olomuški rogaškim zahtevam napra- vil konca.14 Iz virov lahko razberemo, da so bili med plemiči, ki so se okoriščali na račun omenjenega sa- mostana (katerega dedne odvetniške pravice so sicer pripadale Spanheimom), tudi prvi Viltuški.15 Po prevzemu oblasti na Štajerskem leta 1192 so Babenberžani tako Avstriji kot Štajerski vladali vse do leta 1246, ko so v moški liniji izumrli. Vrh dinastije je brez dvoma pomenila vladavina vojvo- de Leopolda VI., ki je vladal več kot tri desetletja (1194/1198–1230). Po smrti njegovega jezljivega 12 MDC III, št. 496; Štih, Rodbina koroških Spanheimov, str. 59–60; Oitzl, Zgodovina železarstva, str. 186. 13 MDC Erg., št. 1228a=3056; Gradivo IV, št. 592a; Gradivo VI, št. 136 (in Karinthia nouum castrum in Truhsen, et in Stiria castrum Merenwerch). 14 Gradivo VI, št. 61; MDC IV/1, št. 1834; UBSt IV, št. 352; MDC IV/2, št. 3009. 15 Štih, Rodbina koroških Spanheimov, str. 60. sina Friderika II. (leta 1246) se je v vzhodnoalpskem prostoru razbesnel boj za dediščino zdaj izginule rodbine. Ta je z daljšimi ali krajšimi presledki trajal skoraj štiri desetletja, končal pa se je z zmago Habs- buržanov. Še največ uspeha sta v prvih letih imela če- ški kralj Otokar II. Přemysl in ogrski kralj Bela IV. Omenjena monarha sta po več letih spremenljive sre- če in težkih bojev aprila 1254 sklenila mirovni spo- razum v Budimu. Vojvodina Avstrija je tedaj pripadla češkemu kralju, vojvodina Štajerska pa ogrskemu.16 Štajerski deželani so bili v letih, ki so sledila, vse bolj nezadovoljni z oholim ogrskim vodstvom, zato so se po nekaj letih uprli. Češki kralj je izkoristil nastali položaj, podprl uporno štajersko plemstvo in julija 1260 pri Groißenbrunnu premagal vojsko ogrskega kralja. Zatem je obema vojvodinama vladal vse do leta 1276.17 Jeseni 1273 je bil za novega vladarja v cesarstvu izvoljen grof Rudolf Habsburški, ki je po kronanju začel nastopati proti Otokarju Přemyslu. Ta se je moral konec leta 1276 pod hudim pritiskom odpo- vedati Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski, Sloven- ski marki, Chebu in Pordenoneju. Spor med kne- zoma je slednjič kulminiral v bitki pri Dürnkrutu (avgusta 1278), kjer je češki kralj izgubil tako bitko kot življenje. Decembra 1282 je kralj Rudolf svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu II. podelil Avstrijo, 16 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 103, 111, 115–117. 17 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–105. Viltuš v 17. stoletju (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681). 8 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Štajersko in Kranjsko z Marko.18 Smrt kralja Ru- dolfa leta 1291 je v cesarstvu sprožila val sprememb. Albrehtovo nasledstvo na vladarskem prestolu ni bilo samoumevno. Številni državni knezi so v času Rudolfove vladavine z nejevoljo opazovali rast habs- burške moči, ki se jim je zdela nevarna. Albreht se je moral na prelomu med letoma 1291 in 1292 spopa- sti še z uporom štajerskega in koroškega plemstva.19 Maja 1292 je bil za novega vladarja v cesarstvu iz- voljen porenski grof Adolf Nassauski. Čeprav je Al- breht krono očitno želel zase, je bil dovolj pameten, da se z Adolfom ni nemudoma spustil v frontalni spopad. V letih, ki so sledila, je Adolf tonil v vedno večje politične težave, medtem ko se je Albrehtova moč krepila. Slednjič je dosegel, da je bil Adolf junija 1298 odstavljen, namesto njega pa za kralja izvoljen sam. Julija 1298 je med tekmecema prišlo do bitke pri Göllheimu v bližini Wormsa, kjer je Adolf izgu- bil življenje. Albreht se je dal še isti mesec ponovno izvoliti. Tako cesarstvu kot štajerski vojvodini je za- tem vladal do svoje smrti leta 1308.20 Po izumrtju Přemyslidov leta 1306 se je med habsburško dinastijo in Goriško-Tirolskimi vnela vojna za češki prestol. Po mirovnem sporazumu leta 1311 je moral koroški vojvoda Henrik Goriško-Ti- rolski Habsburžanom prepustiti Savnijo (Posavinje s Posoteljem), ki jo je do takrat imel v zastavi in ki se je tedaj za zmeraj zvezala s Štajersko. Po Henri- kovi smrti leta 1335 so Habsburžani neposredno oblast prevzeli še na Koroškem in Kranjskem (sled- njo so pred tem prav tako imeli v zastavi Goriško- -Tirolski).21 Gospodje Mariborski in začetek njihove viltuške veje O tem, da so gospodje Viltuški stranska veja go- spodov Mariborskih, danes ni nobenega dvoma. Prav tako med današnjimi raziskovalci vlada konsenz gle- de izvora samih Mariborskih. Prvi znani Maribor- ski so bili štajerski ministeriali, t. i. Gundakarjevci. S svojih izvornih traungauskih posesti so jih pripe- ljali mejni grofje Otokarji. Najprej sta jim bila v var- stvo zaupana gradova Wildon in Riegersburg, nato pa – nekje po letu 1147 – še novi grad v Marki ozi- roma Maribor.22 Viltuška rodbina je torej izšla iz go- 18 Rudolf II. se je bil Avstriji in Štajerski naslednje leto prisiljen odpovedati (UBSt IV, št. 605; Hoensch, Der goldene König, str. 119; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 81–84). 19 MDC VI, št. 207, 211–212, 249, 256–257, 259; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 101–102. 20 MDC VI, št. 202, 205, 207; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 96–101; Rexroth, 2005, str. 90; Reifenscheid, König Albrecht I., str. 386–387. 21 Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 543–544; Kosi, Visoki in pozni srednji vek, str. 72 (besedilo in zemljevid). 22 Ravnikar, Maribor v 12. stoletju, str. 10, 24; Mlinarič, Gospo- ščina Viltuš, str. 222–223; Kos, Vitez in grad, str. 326–327, 389; Lampreht, Izvor in razvoj, str. 11–17, 24; Lampreht, Va- vra et al., Grad Viltuš, str. 7–12; Hauptman, Mariborske studi- spodov Mariborskih, ki so bili štajerski ministeriali. Ob cesti med Mariborom in Dravogradom, v naselju Spodnji Slemen, na nekoliko povzdignjeni ravnici v pobočju hriba, stoji danes dvorec Viltuš. Pri tem pa ne gre za nekdanji stari grad, v katerem so v 13. stoletju prebivali gospodje Viltuški. Ta, v 17. sto- letju opuščeni grad je nekoč stal na hribu Tičnica, nad Spodnjim Slemenom. Medtem ko dvorec v 13. stoletju še ni obstajal (graditi so ga začeli šele v prvi polovici 17. stoletja), je bil grad na hribu najbrž zgra- jen v drugi polovici 12. stoletja.23 Kot prva Mariborska se v povezavi z viltuškim gradom omenjata brata Ulrik I. (leta 1185 ga prvič srečamo še kot dečka, najdemo pa ga imenovanega tudi kot pastorka) in Gotfrid I. Njun brat Konrad je bil župnik v Mariboru. Njihovi materi je bilo ime Kunigunda, očetu pa Henrik de sancta Margareta (gre za vas pri Wildonu).24 Ulrika in Gotfrida v povezavi z Viltušem srečamo ob pregledu seznama šentpa- velskih posesti, nastalega med letoma 1193 in 1220. Navedene posesti so predhodniki takratnega opata Ulrika (1192–1222) dali v fevd, Ulrik pa jih ni zmo- gel zopet pridobiti samostanu.25 Ulrik je tudi trdil, da (sam) ni dal v fevd nobenih samostanskih posesti. Brata Ulrik in Gotfrid Mariborska sta imela tedaj v fevdu poleg viltuškega gradu tudi izkrčeno območje ob gradu ter (po krivici) nekaj vasi.26 Glede na zgoraj povedano lahko zaključimo, da so Mariborski obmo- čje, na katerem je nastal grad Viltuš, dobili v svoje roke, še preden je Ulrik postal opat. Domnevamo lahko, da se je to (sporazumno ali nasilno) zgodilo nekje po letu 1147 ali 1164, torej v času opatov Ver- nerja (1138–1158) oziroma Pilgrima (1158–1192).27 Tudi grad so morda zgradili v času stolovanja sled- njih dveh (bolj verjetno slednjega), medtem ko je ob koncu Ulrikovega stolovanja brez dvoma že stal. Ob pregledu ohranjenih virov iz naslednjih de- setletij najdemo različne pripadnike rodbine Viltu- ških še največkrat vpletene v zadeve šentpavelskega samostana.28 Nekoliko redkeje jih najdemo tudi v spremstvu in med pričami štajerskih vojvod.29 Po je, str. 57–60; Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 23–26. 23 Stopar, Grajske stavbe, str. 129–131. 24 Prirchegger navaja, da je šlo pri Konradovem, Ulrikovem in Gotfridovem očetu za Konrada I., a se zelo verjetno moti. Po njem ta podatek povzema tudi Dušan Kos. Kot rečeno, je šlo pri očetu treh omenjenih mož v resnici za Henrika I. (Gradivo IV, št. 706 (Heinricus de sancta Margareta et filius eius Ŏlricus puer de Marchpurch), 714 (Ŏlricus Stiefsun de Marchburch), 839, 845, 851, 854, 909, 927; Gradivo V, št. 52, 215, 229; Mlinarič, Župnija sv. Janeza Krstnika, str. 300; Lampreht, Izvor in razvoj, str. 15–19; Kos, Vitez in grad, str. 330 (Genealoška preglednica 60: Maribor); Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 52–53 (Die Herren von Marburg (Entwurf ) – genealoška preglednica)). 25 Ginhart, Die Kunstdenkmäler, str. 491–496. 26 Gradivo IV, št. 855 (V); MDC III, št. 1426 (V). 27 Ginhart, Die Kunstdenkmäler, str. 491–496. 28 UBSt I, št. 712; UBSt II, št. 111, 182; Gradivo V, št. 229; MDC IV/1, št. 2341, 2380, 2571, 2586, 2710. 29 Gradivo V, št. 52; UBSt II, št. 98, 125. 9 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 eni strani nas zgornja trditev ne preseneča, saj je bil Viltuš zgrajen na šentpavelski zemlji, Viltuški pa so imeli od Šentpavla tudi druge posesti. Po drugi stra- ni bi morda pričakovali, da bodo Viltuški – glede na svoj štajerski ministerialni izvor – tega komolčarsko izkoriščali, se gibali le v vrstah Štajercev, šentpavelske zadeve pa puščali vnemar. Kot kaže, ni bilo tako, bo- disi zato, ker Viltuški niso imeli moči, da bi se iztrgali šentpavelskemu vplivu, bodisi zato, ker jim je poli- tična previdnost narekovala taktno ravnanje z opati. Politično delovanje Viltuških v 13. stoletju Čeprav so bili pripadniki rodbine Viltuških v te- snem sorodu z gospodi Mariborskimi, jih v začetku 13. stoletja po politični moči še zdaleč niso dosega- li. Res so predvsem stoletje kasneje tudi oni malce pridobili na moči, vendar jih lahko v začetku 13. stoletja označimo za pomembne le na lokalni ravni. Z Mariborskimi je bilo v istem času drugače, saj so se (predvsem v času Gotfrida II.) politično strmo vzpenjali in igrali pomembno vlogo na ravni celotne vojvodine.30 Res je sicer, da sta se brata Albert II. in Henrik III. Viltuška leta 1259 udeležila štajerskega deželnega zbora na Ptuju.31 Domnevati smemo, da je šlo pri tam zbranih plemičih za (zelo verjetno nepro- stovoljne) ogrske podpornike. Leto 1259 je bil sicer čas, ko so se nad ogrskimi silami na Štajerskem že zbirali črni oblaki,32 tako da so Ogri z veseljem spre- jeli kakršnega koli zaveznika. Na tem mestu moramo še poudariti, da ni dokaza, da bi Albert in Henrik na zboru igrala pomembnejšo vlogo, glede na njuno članstvo v štajerski deželni zvezi pa tudi ni čudno, da sta bila tam. Na začetku stoletja so Viltuški še zelo očitno delovali pod okriljem avstrijsko-štajerskega vojvode Leopolda VI. V njem so najbrž imeli močno zaslom- bo proti šentpavelskemu opatu Ulriku, ki je moral biti nanje jezen zaradi (zgoraj omenjenih) po krivi- ci pridobljenih vasi.33 Ni rečeno, da je bila to edina točka spora med opatom in Viltuškimi. Marca 1203 med pričami Leopoldove listine iz Heiligenkreuza najdemo Ulrika Mariborskega.34 Pri njem gre naj- verjetneje še za Gotfridovega brata Ulrika I. oziroma za isto osebo, ki je nekje med letoma 1193 in 1220 že imela v rokah viltuški grad. Rodbina se je na mari- borski in viltuški del najbrž razdelila šele v naslednji generaciji. Ulrika I. in Gotfrida I. v Leopoldovem spremstvu naslednjič najdemo leta 1209, ko je ta v Mariboru izdajal obnovitveno listino za jurkloštrski samostan. Med pričami v tem primeru ne najdemo nikogar, ki bi se imenoval po Mariboru, brata se na- 30 UBSt III, št. 155, 161–163, 178, 202–203, 279–280; UBSt IV, št. 8, 13, 43, 86, 94, 180, 352. 31 UBSt III, št. 279, 280 (fratres de Wilthŏsen). 32 Bele, Friderik V. Ptujski, str. 138–139. 33 Gradivo IV, št. 855 (V). 34 Gradivo V, št. 52. mreč nazivata kot Viltuška.35 Ulrika I. med Leopol- dovimi pričami najdemo še leta 1213, tokrat spet s pridevkom »Mariborski«.36 Poleg Gotfrida in Ulrika izmed Mariborskih pri Leopoldu najdemo še Riherja II.,37 ki pa se nikoli ni imenoval po Viltušu. V prvih letih vladavine Leopoldovega sina Fri- derika II. Babenberškega Prepirljivca (1230–1246) pripadnikov viltuške rodbine ne zasledimo v njegovi bližini. To se prvič zgodi šele leta 1240, ko se je voj- voda zadrževal v Mariboru in je vpričo tam zbrane velike množice plemičev obljubil varstvo samostanu v Garstnu. Med njimi najdemo Ulrika II. Maribor- skega, torej pravzaprav le sorodnika viltuške veje rodbine (ki je bila na tej točki najbrž že razdeljena na mariborski in viltuški del).38 Iz ohranjenih virov bi smeli sklepati, da se pripadniki tako viltuške kot mariborske veje v tridesetih letih 13. stoletja niso zadrževali pri novem vojvodi, ki se je s prenagljeni- mi in agresivnimi potezami vedno znova zapletal v težke politične spore. Zaradi dolgotrajnega pritože- vanja večjega števila knezov je cesar proti njemu za- čel sodni postopek. Konec junija 1236 je bil Friderik Babenberški obsojen, doletel ga je državni preklic, državni fevdi so mu bili odvzeti.39 Nanj so se z vseh strani zgrnili njegovi nasprotniki, na Dunaj pa je pri- potoval celo cesar. Ko se je poleti 1237 odpravil nazaj v Italijo, se je Friderik Prepirljivec lotil ponovnega osvajanja svojih dežel. Tako je nekje do druge polo- vice leta 1240 spet imel v rokah obe svoji vojvodini, cesar pa je bil zaradi razvoja dogodkov stisnjen v kot in je novi položaj priznal.40 Podatkov o političnih potezah Viltuških in Ma- riborskih iz časa pravkar opisanih dogodkov je malo. Kot rečeno, smemo sklepati, da so se – vsaj v času njegovega državnega preklica – poskušali oddaljiti od nerazsodnega vojvode. Prav tako jih ne najdemo v iz- redno veliki množici plemstva, ki se je v prvi polovici leta 1237 zbrala okrog cesarja na Dunaju.41 Možno je sicer, da so tam bili, a se njihova imena niso ohra- nila. Konec koncev je bila tam poleg raznih naštetih plemičev še velika množica drugih Štajercev (quam pluribus aliis de Styria).42 O viltuškem obisku Dunaja na začetku leta 1237 torej ne moremo dati končnega odgovora. V četrtem in prvi polovici petega desetletja 13. stoletja po drugi strani pripadnike Viltuških in Mariborskih najdemo v listinah, ki se tičejo šentpa- velskega in vetrinjskega samostana ter oglejskega pa- triarhata.43 To takrat ni bilo nič novega, saj so Viltu- ški in Mariborski pričali v listinah raznih cerkvenih 35 UBSt II, št. 98 (fratres de Wilthusen). 36 UBSt II, št. 125. 37 Gradivo IV, št. 883; Gradivo V, št. 34–35, 163. 38 Gradivo V, št. 737. 39 Lechner, Die Babenberger, str. 30–85, 280. 40 Dopsch, Länder und Reich, str. 192–194. 41 UBSt II, št. 349–350; Gradivo V, št. 666, 670; UBSt II, št. 354. 42 UBSt II, št. 349. 43 MDC IV/1, št. 2253, 2294. 10 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 institucij (kot že rečeno, predvsem Šentpavla) tako pred omenjenim obdobjem kot po njem.44 Po nasilni smrti vojvode Friderika Prepirljivca leta 1246 so se razmere na ozemlju Vzhodnih Alp mahoma spremenile. Ker je bil Friderik zadnji moški pripadnik svoje rodbine, so se nad njegove nekdanje dežele zgrnili sosedje in si jih skušali na silo prisvojiti. Naenkrat ni bilo nikogar, ki bi vzdrževal mir, tako da sta posledično zavladala nered in velika stiska. Bogati so hitro obubožali, lokalni plemiči so si v več prime- rih začeli na silo prilaščati cerkvena posestva,45 števil- ne vasi so bile uničene.46 O dejavnosti Viltuških v tem času smo prav tako razmeroma slabo poučeni, sicer pa to glede na vojne razmere v Avstriji in na Štajer- skem ni presenetljivo. V spor o babenberški dediščini so se vmešali Prepirljivčeva sestra in nečakinja, stari cesar, papež Inocenc IV., ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl. Vojna sreča in zavezništva so se hitro spreminjala, prav tako kot večina oseb na političnem prizorišču. Oktobra 1249 je cesar grofa 44 Gradivo V, št. 229; MDC IV/1, št. 2155, 2341, 2380; Gradivo VI, št. 173, 241, 256; UBSt IV, št. 4, 99. 45 Gradivo VI, št. 244a; UBSt III, št. 147, 155; CKL, št. 28; UBSt III, št. 216; UBSt IV, št. 587; MDC V, št. 469; CKL, št. 52. 46 Liechtenstein, Frauendienst II, str. 259–260, kitica 1677 (Got müeze sîn pflegen: er ist nu tôt. sich huop nȃch im vil grôziu nôt ze Stîre und ouch ze Œsterrîch. da wart mániger arm, der ȇ was rîch. für wȃr ich iu daz sagen wil: nȃch im geschach unbildes vil: man raubt diu lant naht unde tac; dȃ von vil dörffer wüeste lac.); Liechtenstein, Frauendienst, str. 580–581, kitica 1677 ter str. 660 (Inhaltsübersicht). Majnharda III. Goriškega pooblastil, naj na Štajer- skem in Kranjskem zapleni vso posest oglejskemu patriarhu Bertoldu Andeškemu in izvoljenemu salz- burškemu nadškofu Filipu Spanheimskemu ter jo podeli (cesarjevim) zvestim privržencem.47 Nekateri, namreč prav gospodje Mariborski in Viltuški, so znali hitro spreminjajoče se razmere prav dobro obrniti v svojo finančno korist. Tako so nekateri štajerski plemiči poleti 1252 Filipu Span- heimskemu (oziroma njegovemu očetu Bernhardu) pomagali v boju proti grofom Goriškim. Majnhard Goriški in njegov tast grof Albert  III. Tirolski sta tedaj skušala utrditi svoje posesti na Zgornjem Ko- roškem. V ta namen sta se odločila napasti najprej salzburško postojanko Sachsenburg in nato še voj- vodski grad Greifenburg – edino pomembnejšo po- sest vojvode Bernharda Spanheimskega v tem delu Koroške. Filip, tako pripadnik spanheimske dinastije kakor tudi (le izvoljeni, a takrat kljub temu dejanski) poglavar salzburške nadškofije, je goriško-tirolsko stran presenetil in uničujoče porazil.48 Zatem je »za pomoč na poti za obrambo koroške dežele in trdnja- ve Sachsenburg« (tu je očitno šlo za bojni pohod) denarno nagradil Alberta I. Viltuškega in Ulrika II. Mariborskega. Filip je svojima zaveznikoma dal (oziroma očitno le obljubil) 64 mark srebra dunajske teže. Ker pa ni imel toliko gotovine, je za izplačilo 47 UBSt III, št. 57. 48 Wagner, Interregnum, str. 438–439; Komac, Kranjska, str. 166–167; Dopsch, Länder und Reich, str. 206–207. Rogatec v 17. stoletju (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681). 11 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 jamčil Friderik V. Ptujski, ki je zato prejel v zastavo vas Zrkovci v bližini Maribora.49 Preden nadaljujemo s pregledom političnega udejstvovanja članov viltuške rodbine, se na kratko ustavimo pri osebnosti zgoraj omenjenega Alberta I. Viltuškega in njegovem položaju v rodbini. Sredi 13. stoletja je bil eden izmed pripadnikov rodbine Vil- tuških poročen z Gertrudo Rogaško, katere sestra Zofija je leta 1245 ustanovila studeniški samostan. V kontekstu ustanavljanja je nastalo več daljših li- stin, iz katerih je mogoče danes bolj ali manj jasno razbrati sorodstvena razmerja rogaške rodbine. Pri Gertrudinih sestrah Rikardi in Zofiji je to razme- roma lahko, medtem ko se pri osebnosti Gertrudi- nega moža (in očeta Alberta, Henrika, Diemute in Kunigunde) zaplete. Glede tega so tudi mnenja pre- teklih raziskovalcev deljena. Ljudmil Hauptmann v delu Mariborske studije iz leta 1938 piše, da je bil njen mož Albert Viltuški.50 Hans Pirchegger ima v članku »Die Herrschaft Marburg« iz leta 1952 za Gertrudinega moža Gotfrida II.,51 z njim se strinja Dušan Kos.52 A v tretji knjigi svojega poznejšega dela Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters (1958) Pirchegger navaja, da je bil z Ger- trudo poročen Henrik Viltuški (enako navajata Jože Mlinarič in Jože Koropec).53 Istočasno Pirchegger v opombi h genealoški preglednici opozori na svoj prej omenjeni članek ter zavrne svojo prvotno trditev, da je bil Gertrudin mož Gotfrid.54 V delu Die Unter- steiermark (1962) Henrika Viltuškega prav tako označi za Gertrudinega moža.55 Gotfrida (II.) lah- ko kot možnega Gertrudinega moža hitro izključi- mo, saj je bil (v istem časovnem obdobju) poročen s hčerjo Kolona Vuzeniškega.56 Kar se tiče Henrika in Alberta, se zadeva razplete pri pregledu listine za studeniški samostan iz leta 1263, ki jo je izdala Zofi- ja Rogaška in v kateri Henrika Viltuškega (skupaj z Otonom Kunšperškim, ki je bil mož njene sestre Ri- karde) imenuje svojega svaka.57 Albert I., ki je očitno 49 GZM I, št. 81 (Nos Phylippus dei gratia electus ecclesie Saltz- burgensis…dedimus Alberto de Wilthovsen et Vlrico filio domi- ni Vlrici de Marchpurch puri argenti marcas LXIIII ponderis Wiennensis pro auxilio nobis per eosdem ipso itinere exhibendo …); Gradivo VI, št. 173. 50 Hauptman, Mariborske studije, str. 61–62. 51 Pirchegger, Herrschaft Marburg, str. 37, 46, 49, 54–55 (Die Herren von Wildhaus – genealoška preglednica). 52 Kos, Vitez in grad, str. 389–391. 53 Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 7; Koropec, Svet okoli Slovenske Bistrice, str. 96. 54 Pirchegger, Landesfürst und Adel 3, Gonobitzer, genealoška preglednica ob koncu knjige, stran brez številčne oznake. 55 Pirchegger, Untersteiermark, str. 25. 56 Gradivo VI, št. 24. 57 Za pomoč pri preučevanju problema rodbinskih povezav med Rogaškimi in Viltuškimi se lepo zahvaljujem dr. Alešu Mavru. UBSt IV, št. 99 (… ego Sophia humilis vidua Iesu Chri- sti post mortem quondam dilecti mariti mei domini Richeri de Iunek … et sororios meos dominum Ottonem de Chungesperh, Hainricum de Wilthŏsen …); Muchar, Geschichte des Herzog- thums Steiermark V, str. 300 (... daß ich Sophia, demüthige Wit- spadal v isto generacijo kot Gotfrid II. in Henrik II., je bil morda njun brat. Spričo pomanjkanja virov ga ne moremo natančneje opredeliti. Po letu 1252 je pripadnikom viltuške rodbine ponovno težje slediti. Medtem je bil v središču do- gajanja njihov sorodnik Ditrik, kot kaže, svak zgoraj omenjene Gertrude Rogaške. Ditrik je v tem času namreč postal krški škof. Izpostaviti je treba časovno obdobje, v katerem se je to zgodilo. Po smrti prejšnje- ga škofa Ulrika septembra 1253 je bil kanonik Ditrik s strani krškega kapitlja soglasno izvoljen oktobra 1253.58 To se, glede na določila iz leta 1232,59 ni mo- glo zgoditi brez privoljenja salzburškega nadškofa. V Ditrikovem primeru je šlo za izvoljenega nadškofa Filipa Spanheimskega, ki je novega škofa tudi po- trdil. Na tej točki nam v oči pade dejstvo, da je šlo pri novopečenem škofu Ditriku za brata Alberta I. Viltuškega in Ulrika II. Mariborskega, ki jima je isti nadškof (Filip), kot se spomnimo, še dobro leto pred tem plačeval za pomoč pri obrambi dežele svojega očeta.60 Očitno je torej, da so bili Mariborski in Vil- tuški v zgodnjih petdesetih letih 13. stoletja, ko v štajerski deželi ni bilo jasno, kdo je pravi gospodar, vojaško in politično trdno na strani koroške vojvod- ske rodbine, v kateri so našli pokrovitelje. Po dru- gi strani so Spanheimi v Mariborskih in Viltuških morali videti dobrodošlo vojaško pomoč. Viri nam ne omogočajo uvida v podrobnosti medsebojnih od- nosov zgoraj omenjenih mož. Kljub temu je jasno, da so bili Mariborski in Viltuški v spanheimskih očeh dovolj dragoceni, da se jih je splačalo nagraditi ne le z denarjem, temveč tudi s škofovskim naslovom. Po letu 1252 je pripadnikom viltuške rodbine, kot rečeno, težje slediti. Sklepamo lahko, da so se držali iste politične smeri kot škof Ditrik. Ta je bil v šestde- setih letih 13. stoletja predvsem zaveznik spanheim- sko-přemyslidske koalicije, zatem pa v taboru češke- ga kralja.61 Že omenjenega deželnega zbora na Ptuju (1259), ki sta se ga udeležila Albert II. in Henrik III. Viltuška,62 po mojem mnenju ne moremo imeti za dokaz njune protičeške usmerjenosti. V tistem tre- nutku brata pač nista imela možnosti, da bi ravnala drugače, po letu 1260 pa sta češkega kralja brez dvo- ma sprejela kot novega vojvodo. Po izvolitvi Rudolfa Habsburškega so se razmere ponovno zaostrile, Oto- kar II. Přemysl pa je svojo oblast v Vzhodnih Alpah vzdrževal s surovo vojaško silo. Škof Ditrik je feb- ruarja 1276 celo odpotoval v Prago, kjer si je od Oto- we Jesu Christi, nach dem Tode weiland meines geliebten Gema- hles Richers von Sonnek ... und durch meine Schwäger, Otto von Königsberg, Heinrich von Wildhausen …); Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 7, 21–24. 58 MDC II, št. 615. 59 Podrobneje o volitvah krških škofov gl.: Bele, Posesti Krške škofije 1, str. 568. 60 GZM I, št. 81. 61 MDC II, št. 633, 639, 653; Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 101–104. 62 UBSt III, št. 279, 280 (fratres de Wilthŏsen). 12 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 karja dal potrditi pravice do gradu Anderburg (nad vasjo Podgrad pri Šentjurju). To je krški škof očitno napravil s figo v žepu,63 saj se je zatem še istega leta pridružil habsburški strani. Kasneje svoje odločitve, kot kaže, ni več spreminjal. Umrl je sredi novembra 1278.64 Tedaj je bila habsburška oblast nad nekda- njo babenberško dediščino že zagotovljena, njegovim sorodnikom Mariborskim in Viltuškim pa je njihov položaj s pravočasnim prestopom na habsburško stran očitno uspelo ohraniti.65 Glede na razpoložljive podatke Viltuškim po habsburškem prevzemu oblasti na Štajerskem ni uspelo prodreti med najvplivnejše rodbine v vojvo- dini. Šele konec osemdesetih let 13. stoletja najdemo Henrika IV. Viltuškega (tik ob sorodniku Ulriku IV. Mariborskem) med pričami v neki listini Ortolfa iz Grebinja.66 Naslednja listina, v kateri najdemo brata Viltuška, ima nekoliko več teže. V njej gre za odvetniške pravice nad gornjegrajskim samostanom, za katere so se v drugi polovici osemdesetih let 13. stoletja potegovali tako grofje Vovbrški67 kot go- spodje Ptujski. Slednji so imeli odvetniške pravice na gornjegrajskih posestvih morda istočasno (namreč na drugem delu posesti) ali pa že pred Vovbrškimi. Verjetno je zaradi tega med rodbinama prihajalo do sporov in celo spopadov, saj so bili na odvetništvo ve- zani določeni dohodki. Leta 1288 je Friderik Ptujski Ulriku Vovbrškemu namreč moral obljubiti, da bo vojvodi Albrehtu Habsburškemu prepustil odvetni- štvo nad samostanom v Gornjem Gradu, vojvoda pa bo to odvetništvo predal Vovbrškemu.68 V listini, ki je bila izdana maja 1288 na Ptuju, je pričala vrsta štajerskih in koroških odličnikov, med drugim oba brata Viltuška (Heinrich unt Albreht, die Wilthavser). Najdemo ju na šestem in sedmem mestu med dva- najstimi poimensko omenjenimi pričami (poleg dru- gih neimenovanih).69 Pri njiju očitno ni šlo za vzho- dnoalpsko plemiško elito. Še najverjetneje sta bila pomembna le lokalno, najbrž v osrednjem in južnem delu današnje slovenske Štajerske. Politične poteze in stanje na prelomu med 13. in 14. stoletjem Razlog za sklepanje o nekoliko povečanem vil- tuškem vplivu na osrednjem in južnem slovenskem Štajerskem je v tem, da se je rodbina konec 13. stole- tja začela posestno nekoliko krepiti. Že leta 1263 se 63 UBSt IV, str. 605; Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 104–106. 64 MDC V, št. 202, 219, 223, 230; Dopsch, Länder und Reich, str. 472. 65 MDC V, št. 216. 66 S to listino je Ortolf delež dediščine svoje žene Margarete prodal Kolonu Vuzeniškemu (MDC VI, št. 73; Kos, Vitez in grad, str. 330 (Genealoška preglednica 60: Maribor)). 67 MDC VI, št. 16–17. 68 Ravnikar, Gornji Grad, str. 63, 85, 88–89. 69 MDC VI, št. 100 (… unt ander biderbe leute). je Zofija Rogaška (z zgoraj omenjeno listino) odpo- vedala svojemu deležu na gradu Štatenberg, ki je bil tedaj v rokah Rogaških. Svoj delež je Zofija prepustila svojemu bratu Henriku I. Rogaškemu in njegovemu sinu Henriku II. Rogaškemu, svojim drugim dedičem ter Otonu Kunšperškemu, Henriku II. Viltuškemu in vsem njihovim dedičem.70 Iz virov ni jasno razvidno, kakšen del posesti je potem dejansko padel v roke Vil- tuškim, vsekakor pa so po izumrtju Rogaških prido- bili ves grad. Zadnji moški pripadnik rogaške rodbine Henrik II. je konec dočakal nekje na prelomu med letoma 1299 in 1300. Štatenberg je po letu 1299 v celoti pripadel sorodnikom Viltuškim. Ti so ga zatem posedovali vse do leta 1385, ko ga je podedoval Hugo z Devina. Viltuški so s Štatenbergom razširili konji- ško gospostvo. Tega so nekje pred letom 1339 izgu- bili gospodje Konjiški in se bili prisiljeni preseliti na gradič Jamnik pri Zrečah, ki je bil viltuški fevd. Svoj delež konjiške posesti so leta 1312 Viltuškim prodali tudi Liechtensteinski.71 Nekje po letu 1309 so Viltu- ški (po izumrtju Freudenberških) pridobili še njihovo posest, deželni knez pa jim je podelil v zastavo še Ma- renberg.72 Leta 1325 je po smrti Hartnida IV. v moški liniji izumrla rodbina Wildonskih. Hartnidova posest Eibiswald (Ivnik tik nad današnjo avstrijsko-sloven- sko mejo) ter zemljišča okoli Cmureka in Ljutomera so pripadla Hartnidovi hčeri Neži, soprogi Alberta III. Viltuškega.73 Viltuška rodbina se je na prelomu iz 13. v 14. stoletje torej znatno posestno okrepila, po- leg tega pa se je eden izmed članov rodbine ponovno dokopal do funkcije krškega škofa. Ulrik III. je mesto zasedal od leta 1345 do smrti avgusta 1351.74 Kljub naštetim uspehom viltuški politični vzpon očitno le ni potekal brez zapletov. Že leta 1299 na- mreč Henrika IV. Viltuškega najdemo v sporu s šta- jerskim vojvodo Rudolfom III. Habsburškim.75 Šlo je za gradiščanstvo na Muti, ki je bila sicer bamberški fevd in je, kot kaže, po pravici pripadala Habsburža- nu.76 Kot dedič po Henriku iz Greifenfelsa je Hen- rik IV. gradiščanstvo zahteval zase, Rudolf pa je uka- zal grad oblegati. Na Muti se je tedaj zbralo večje šte- vilo plemičev, med drugim Henrikov sorodnik Kolon IV. Vuzeniški.77 Slednjemu je skupaj z drugimi zbra- 70 UBSt IV, št. 99; Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. 24. 71 RHSt I, št. 367. 72 Kos, Vitez in grad, str. 276, 298, 379, 389. 73 Pirchegger, Untersteiermark, str. 25–26. 74 Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 152–154. 75 Rudolf III. je bil sin Albrehta I. Habsburškega, ki je v tistem trenutku že nosil kraljevski naslov. Spor med Viltuškim in Habsburžanom se je očitno vlekel dlje časa in se je morda raz- pletel šele leta 1302 (Niederstätter, Die Österreich Herrschaft Österreich, str. 96–107; Pirchegger, Untersteiermark, str. 166). 76 MDC V, št. 408. 77 Kot rečeno, sta bila Kolon IV. Vuzeniški in Henrik IV. Viltu- ški sorodnika. Bila sta stric in nečak, Kolonova sestra je bila namreč Henrikova mati. Prvi podatek o tem najdemo že v Avstrijski rimani kroniki Otokarja iz Geule. Drugi dokaz za to je listina iz leta 1327. Kolona IV. najdemo tedaj kot pri- 13 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 nimi plemiči – predvsem vovbrškim grofom Ulrikom II. – uspelo doseči kompromis.78 Za svoje domnevne pravice je Henrik Viltuški dobil 200 srebrnih mark odškodnine.79 čo v listini Alberta (III.) in Henrika (IV.) Viltuških, brata pa Kolona imenujeta svojega ujca (… unser ohaim Chol von Seldenhouen …). Rajmund Lampreht v zgoraj omenjeni knji- gi Grad Viltuš sicer navaja, da je šlo pri na Muti navzočem Kolonu Vuzeniškem za Henrikovega svaka (in ne strica). Po mojem mnenju je to pomota – Kolonova sestra (Gizela?) je sicer res bila žena Henrika Viltuškega, vendar ne tistega, ki je bil oblegan na Muti, temveč njegovega (istoimenskega) očeta. Kolonovo sestro za Henrikovo mater slednjič označuje tudi avstrijski jezikoslovec Joseph Seemüller, ki je leta 1890 (1893) pripravil kritično izdajo Avstrijske rimane kronike (Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 78838–78841, 78909– 78918, MGH Dt. Chron. 5/2, str. 1035 (… und von Seldenho- ven her Kol, swie im doch tet niht wol sîner swester ungemach, die man ȗf dem hȗse sach.), 1036 (…dô daz der Wilthȗsær erkande, daz er sîn müest wesen phant, swie diu koste wær genant, diu dȃ wurde verzert, und daz man dȃfür behert in und sîne muoter maniger huobe guoter, alrȇrst er den ernest sach, unde daz er ȇ versprach des verhengte er zehant); 1290; RHSt II, št. 1662– 1663, 1845; Lampreht et al., Grad Viltuš, str. 13). 78 MDC VI, št. 422. 79 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 78707– 78714, 78831–78841, 78951–78958, MGH Dt. Chron. 5/2, str. 1034 (Mutenberc het er inne der Wilthusær Heinrich. daz hiez darnach kurzlich der herzog vordern an in und enpot im also hin, ez wær manigem man bekant, daz diu burc gehort zuo dem lant: die sold er im wider geben.), 1035 (von Hiunberc kom dar graf Uolrich und sin suon; also sach man ouch tuon von Seckou bi- scholf Uolrich und von Oufenstein den tugentlich; dem Wilthusær gewære komen dar die Wizeneckære und von Seldenhoven her Kol, swie im doch tet hint wol siner swester ungemach, die man Kljub temu, da so Viltuški v prvih letih 14. stoletja vedno znova pridobivali nova posestva, se na plemi- ški družbeni lestvici brez dvoma niso prebili na vrh, kar je iz ohranjenih virov več kot očitno. Viltuški so na območju današnje slovenske Štajerske lokalno še zmeraj igrali razmeroma pomembno vlogo – v lokal- no pomembnih listinah so med pričami (ponavadi) zasedali prva mesta ali pa so te listine celo pečatili.80 Po drugi strani jih v spremstvu štajerskih vojvod naj- demo zelo redko. Z najpomembnejšimi štajerskimi plemiči se prav tako niso mogli kosati. Henrika in Albrehta Viltuška tako februarja 1312 najdemo v Gradcu, kjer pričata v dveh listinah šentpavelskega opata Verianda in avstrijsko-štajerskih vojvod Fri- derika in Leopolda Habsburških.81 V obeh listinah (katerih tema so sicer fevdne pravice v Marenbergu) najdemo isti seznam prič. Gre za 14 pripadnikov vi- soke duhovščine in plemstva Vzhodnih Alp – krški uf dem huse sach.), 1036 (dem herzogen geantwurt wart daz hȗs Mȗtenberc genant; ouch muoste er zehant ȃne allez widerstreben zwei hundert marc silbers geben der Wilthȗsær Heinrich, umb daz er sich genædiclich umb solde an nemen.), 1290, 1432 (Über- sicht über den Inhalt der Reimchronik); Kos, Vitez in grad, str. 333; Pirchegger, Untersteiermark, str. 166; Mravljak, Vu- zenica, str. 15–16. 80 MDC VII, št. 174, 271; MDC VIII, št. 188; RHSt I, št. 18, 110, 302, 316, 319, 435, 981, 1104; MDC VIII, št. 591, 815. 81 Pri Frideriku in Leopoldu je šlo za mlajša brata prej omenje- nega (in zdaj že pokojnega) Rudolfa III. Ugibamo lahko, da brata spričo nekdanjega spora za Muto nad Viltuškimi nista bila ravno navdušena (Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 113, 115, 120). Muta v 17. stoletju (Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681). 14 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 in sekovski škof, ortenburški in vovbrški grofje, Žov- neški, Walseejski, Stubenberški, Ptujski, Wildonski, Emmerberški in Mariborski. Povsem na zadnjem mestu najdemo (poleg drugih neimenovanih) viltu- ška brata Henrika IV. in Alberta III.82 Vse povedano sicer ne pomeni, da sta bila Henrik in Albert popol- noma brez veljave, a med najmočnejše plemiče štajer- ske vojvodine ju vsekakor ne moremo prištevati. Bila sta torej člana štajerske deželne zveze, kjer pa – kljub uspešnemu pridobivanju novih posestev – nista imela večje politične moči. Zaključek Obdobje med koncem 12. in začetkom 14. stole- tja je bilo v vzhodnoalpskem prostoru politično pre- cej turbulentno. Rodbina Babenberžanov je vse do leta 1246 imela vajeti trdno v rokah tako v Avstriji kot na Štajerskem. Že v njihovem času (predvsem ko je vladal Friderik Prepirljivec) so bili boji s kne- zi sosednjih pokrajin precej pogosti, kar se je še po- slabšalo. Ker ni bilo splošno priznanega gospodarja, sta Avstrija in Štajerska prehajali iz rok v roke, kar se je končalo šele z letom 1278.83 Pred tem je lokal- no avstrijsko in štajersko plemstvo moralo nenehno preračunljivo izbirati svoje politične poteze, da ne bi zaradi napačne odločitve povzročilo svojega politič- nega propada. Medtem ko so bili pripadniki viltuške rodbine Mariborskih sicer člani štajerske deželne zveze, hkrati očitno niso premogli številnih gradov in drugih posesti, ki bi jim zagotavljali velik politični in vojaški vpliv. Kot pomembnejše pripadnike rodbine lahko šte- jemo Alberta II., Henrika II. ter Henrika III. Ti so se v splošnem obnašali popolnoma enako kot njihovi stanovski sodobniki. Predvsem lahko rečemo, da so, če se je ponudila priložnost, prijeli za meč v upanju na finančne in politične koristi,84 ki so se ponujale v pr- vih letih druge polovice 13. stoletja. V zadnji četrtini 13. in prvih letih 14. stoletja se jim je posrečilo prido- biti več novih posesti, s katerimi se je brez dvoma po- večal tudi njihov politični vpliv.85 Slednjič so šli celo tako daleč, da so se skušali po robu postaviti samemu štajerskemu vojvodi. Politična računica se jim v tem primeru sicer ni izšla, vendar je oblegani Henrik IV. vsaj odnesel celo kožo.86 Brez posredovanja zbranega plemstva, ki je doseglo sklenitev sporazuma, bi se spor za Muto zanj lahko katastrofalno končal. 82 RHSt I, št. 356–357; GZM III, št. 11–12 (… Heinr(ich) vnt Alb(recht) von Wilthousen vnd ander frum lute genüg …). 83 Štih in Simoniti, Na stičišču svetov, str. 103, 111, 115–117; Obersteiner, Die Bischöfe von Gurk, str. 100–105. 84 GZM I, št. 81; Gradivo VI, št. 173. 85 UBSt IV, št. 99; RHSt I, št. 367; Kos, Vitez in grad, str. 276, 298, 379, 389; Pirchegger, Untersteiermark, str. 25–26. 86 Ottokars Österreichische Reimchronik, vrstice 78707– 78714, 78831–78841, 78951–78958, MGH Dt. Chron. 5/2, str. 1034–1036, 1432 (Übersicht über den Inhalt der Reim- chronik). Dedovanje rogaških, konjiških in wildonskih po- sesti pa ni zadostovalo, da bi rodbini uspel velik po- litični preboj. Noben poskus v tej smeri ni dal rezul- tatov. Viltuškim v prvih dveh desetletjih 14. stoletja še zmeraj ni uspelo prodreti med štajersko politično elito, čeprav so se morda na vse pretege trudili. V družbi najpomembnejših štajerskih plemičev so bili v času habsburške pridobitve Savnije še zmeraj na repu,87 kar se v naslednjih desetletjih ni spremenilo.88 Rodbina se je sredi 14. stoletja razdelila na konjiško in viltuško vejo. Medtem ko je bilo konjiške veje ko- nec že pred koncem stoletja, je viltuška izumrla leta 1471.89 VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI CKL – Celjska knjiga listin I: listine svobodnih go- spodov Žovneških do leta 1341. Ur. Dušan Kos. Ljubljana, Celje: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Mu- zej novejše zgodovine, 1996. Gradivo – Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku IV, V. Ur. Franc in Milko Kos. Ljublja- na: Leonova družba, 1915, 1928. Gradivo VI – Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku 6/1. Ur. France Baraga na podlagi gradiva Boža Otorepca. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2002. GZM III – Gradivo za zgodovino Maribora III. Ur. Jože Mlinarič. Maribor: Pokrajinski arhiv Mari- bor, 1977. Liechtenstein, Ulrich von: Frauendienst (Aus dem Mittelhochdeutschen ins Neuhochdeutsche über- tragen von Franz Viktor Spechtler). Klagenfurt- Celovec: Wieser Verlag, 2000. Liechtenstein, Ulrich von: Ulrich’s von Liechten- stein Frauendienst. Deutsche Dichtungen des Mit- telalters, Siebenter Band, Zweiter Theil (ur. Karl Bartsch). Leipzig: F. A. Brockhaus, 1888. MDC – Monumenta historica ducatus Carinthiae II, III, IV/1, IV/2. Ur. August von Jaksch. Kla- genfurt: Kleinmayr, 1898, 1904, 1906; V, VI, VII, VIII. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Klein- mayr, 1956, 1958, 1961, 1963. MDC Erg. – Monumenta historica ducatus Ca- rinthiae. Ergänzungsheft zu Band 1–4. Ur. Au- gust von Jaksch. Klagenfurt: Kleinmayr, 1915. Ottokars Österreichische Reimchronik, MGH Deu- tsche Chroniken, Fünften Bandes zweiter Theil. Ur. Joseph Seemüller. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1893. 87 RHSt I, št. 356–357; GZM III, št. 11–12. 88 MDC VII, št. 174, 271; MDC VIII, št. 188, 591, 815. 89 Pirchegger, Untersteiermark, str. 26, 135. 15 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 90 Pr va A lb er to va že na se je im en ov ala A ley zz a ( na jb rž ra zl iči ca im en a A de lh ei d) , m ed te m k o se n am je im e n jen e m at er e o hr an ilo k ot K yb ur g R og aš ka . A ley zz a o čit no n i p rip ad ala st ar i ( v z ač et ku 14 . s to let ja že iz um rli ) r od bi ni R og aš ki h. R od bi na , i z k at er e j e i zh aja la, je b ila , k ot k až e, po dr eje na Ž ov ne šk im , k i s o od le ta 1 30 1 (o zi ro m a 1 30 4) R og at ec im eli v sv oj ih ro ka h (C K L, št . 6 6– 67 , 72 ; M D C V II , š t. 27 2; K os , V ite z in gr ad , s tr. 3 65 ). 91 Id en tit et a m ož a G iz ele V ilt uš ke , k i s e let a 13 09 im en uj e U lri ch v on L am ba ch , n i p op ol no m a jas na . P ri La m ba ch u gr e m or da z a La m ba ch v d an aš nj i G or nj i A vs tri ji (4 3 km ju go za ho dn o od Li nz a) al i ( bo lj ve rje tn o) z a L im bu š p ri M ar ib or u (L em ba ch , L ew en ba ch , L eu nb ac h, La m ba ch ). Č e g re z a L im bu š, je šlo p ri G iz eli ne m m ož u m or da z a U lri ka I. L im bu šk eg a ( 13 09 –1 32 2) . G led e na to , k da j U lri ka I. n ajd em o v vi rih , b i b il nj eg ov z ak on z G iz elo v er jet en . S re di d va jse tih le t 1 4. sto let ja je bi la G iz ela ž e nu na v M ar en be rg u, k am or se je m or da o dp ra vi la po m ož ev i s m rti (R H St I, št . 1 40 ; M uc ha r, G esc hi ch te de s H er zo gt hu m s S tei er m ar k V I, str . 2 32 ; K os , V ite z in gr ad , s tr. 3 16 (G en ea lo šk a p re gl ed ni ca 5 8: L im bu š); B laz ni k, H ist or ičn a to po gr afi ja A –M , s tr. 4 28 –4 29 , ge slo : L im bu š; Bl az ni k in M ih eli č, Se zn am ob lik kr aj ev ni h im en , s tr. 8 5) . IZ SE K IZ G EN EA LO ŠK E PR EG LE D N IC E V IL TU ŠK E V EJ E M A R IB O R SK IH H en rik I. K un ig un da 11 85 –1 19 6 1 19 3/ 12 20 ž up ni k K on ra d I. G ot fr id I. U lri k I. R ih er II . o k. 1 18 5– 12 15 1 19 3/ 12 20 1 18 5– 12 14 1 18 8– 12 10 (? ) ( ?) ( ?) (? ) žu pn ik K on ra d II . U lri k II . G ot fr id II . M ar ib or sk i A lb er t I . V ilt uš ki H en rik II . V ilt uš ki D itr ik 1 24 3– 12 43 1 22 9– 12 52 1 22 9– 12 59 1 24 8– 12 52 1 24 7– 12 63 kr šk i š ko f 1 25 3– 12 78 k ot D itr ik II . h i K ol on a II . V uz en iš ke ga G er tru da R og aš ka p os re dn o om en je na le ta 1 24 7 † p re d sr ed o ap ril a 12 49 A lb er t I I. H en rik II I. D ie m ut a K un ig un da 12 47 –1 28 8 1 24 9– 12 88 1 24 9 1 24 9 (G iz el a? ) h i K ol on a II I. oz iro m a se st ra K ol on a IV . V uz en iš ke ga 12 99 /1 30 2, p os re dn o om en je na še le ta 1 32 7 A lb er t I II . H en rik IV . B er to ld U lri k II I. K un ig un da G iz el a 13 04 –1 35 2 1 29 9/ 13 02 –1 35 7 13 24 kr šk i š ko f 1 34 5– 13 51 l et a 13 24 n un a v 1 30 9, l et a 13 24 n un a v k ot U lri k II . m ar en be rš ke m sa m os ta nu m ar en be rš ke m sa m os ta nu 1 . A le yz za 90 1 30 5 U lr ic h vo n La m ba ch 91 2 . N ež a W ild on sk a 13 09 13 25 , † 1 35 6 16 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 RHSt I – Regesten des Herzogtums Steiermark, Er- ster Band, Quellen zur Geschichtlichen Landes- kunde der Steiermark, 1308–1319. Ur. Hermann Weisflecker, Annelies Redik. Graz: Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steier- mark, 1976. RHSt II – Regesten des Herzogtums Steiermark, Zweiter Band, Quellen zur Geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 1320–1330. Ur. Reinhard Härtel, Annelies Redik. Graz: Selbst- verlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 2008. UBSt – Urkundenbuch des Herzogthums Steier- mark I, II, III. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Historischen Vereines, 1875, 1879, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steier- mark, Vierter Band: 1260–1276. Ur. Heinrich Appelt, Gerhard Pferschy. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1975. LITERATURA Bele, Martin: Friderik V. Ptujski. Kronika 64, 2016, št. 2, str. 135–146. Bele, Martin: Posesti Krške škofije na področju da- našnje slovenske Štajerske v drugi polovici 13. stoletja – 1. del. Studia Historica Slovenica 12, 2012, št. 2–3, str. 543–571. Blaznik, Pavle in Darja Mihelič: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih. Mari- bor: Založba Obzorja, 1989. Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Šta- jerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986. Dopsch, Heinz et al.: Die Länder und das Reich. Der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien: Ueber- reuter, 1999. Dopsch, Heinz: Die steirischen Otakare. Zu ihrer Herkunft und ihren dynastischen Verbindungen. Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Traun- gauer (ur. Gerhard Pferschy). Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1980, str. 75–139. Elster, Hanns Martin: Heinrich der Löwe: Eine polit. Tragödie in Deutschland. Hamburg: Hoffmann u. Campe, 1940. Ginhart, Karl: Die Kunstdenkmäler des Benediktiner- stiftes St. Paul im Lavanttal und seiner Filialkir- chen. Wien: Schroll Verlag, 1969. Hauptmann, Ljudmil: Mariborske studije (separat). Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1938. Hoensch, Jörg K.: Přemysl Otakar II. von Böhmen: der goldene König. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1989. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2006 (Thesaurus me- moriae, Dissertationes 5). Koropec, Jože: Svet okoli Slovenske Bistrice do leta 1700. Zbornik občine Slovenska Bistrica I (ur. Fer- do Šerbelj et al.). Slovenska Bistrica: Skupščina občine, 1983, str. 91–161. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Stu- dia Historica Slovenica 8, št. 2–3, str. 527–546. Kosi, Miha: Visoki in pozni srednji vek (10.–15. sto- letje). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 59–103. Lampreht, Rajmund, Rajnhold Vavra in Danica Per- še: Viltuški grad: po poteh plemstva in gospode na Viltušu: pripoved o lastnikih – ustanoviteljih, delu in življenju v gradu in dvorcu Viltuš po znanstvenih in zgodovinskih zapisih ter ustnem izročilu. Selnica ob Dravi: Turistično društvo, 2017. Lampreht, Rajmund: Izvor in razvoj rodbine Mari- borskih. Časopis za zgodovino in narodopisje 86, 2015, št. 2–3, str. 9–33. Lechner, Karl: Die Babenberger: Markgrafen und Her- zoge von Österreich. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 1994. Mlinarič, Jože: Gospoščina Viltuš pri Mariboru po urbarju iz leta 1588. Časopis za zgodovino in na- rodopisje 43, 1972, št. 2, str. 220–253. Mlinarič, Jože: Studeniški dominikanski samostan, ok. 1245–1782. Celje: Mohorjeva družba, 2005. Mlinarič, Jože: Župnija sv. Janeza Krstnika v Mari- boru v srednjem veku. Studia Historica Slovenica 6, 2006, št. 2–3, str. 297–308. Mravljak, Josip: Vuzenica v srednjem veku. 1. zvezek. Maribor: V samozaložbi, 1927. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil V. Grätz: Damian und Sorge, 1850. Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogthums Steiermark, Theil VI. Grätz: Damian und Sorge, 1859. Niederstätter, Alois: Österreichische Geschichte. Die Herrschaft Österreich; Fürst und Land im Spätmit- telalter. Wien: Ueberreuter, 2001. Obersteiner, Jakob: Die Bischöfe von Gurk: 1072– 1822. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1969. Oitzl, Gašper: Zgodovina železarstva v Vzhodnih Alpah. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 171–196. Pirchegger, Hans: Die Herrschaft Marburg. Zeit- schrift des Historischen Vereines für Steiermark 43, 1952, str. 14–55. 17 2020 MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München, Oldenbourg, 1962. Pirchegger, Hans: Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 3. Teil. Graz: Selbstver- lag der Landeskomission, 1958. Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gradu. Maribor: ZRI dr. Franca Kovačiča, 2010. Ravnikar, Tone: Maribor v 12. stoletju: 850 let prve omembe Maribora. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2014. Reifenscheid, Richard: König Albrecht I. (1298– 1308). Die Kaiser. 1200 Jahre europäische Geschi- chte (ur. Gerhard Hartmann in Karl Schnith). Wiesbaden: Marix Verlag, 2006, str. 383–391. Rexroth, Frank: Deutsche Geschichte im Mittelalter. München: Verlag C. H. Beck, 2005. Stopar, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji; Knj. 4, Med Solčavskim in Kobanskim: občine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Dravograd, Radlje, Maribor-Ruše. Ljubljana: Viharnik, 1993. Štih, Peter in Vasko Simoniti: Na stičišču svetov. Slo- venska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Štih, Peter: Rodbina koroških Spanheimov, prvih gospodarjev Kostanjevice. Vekov tek: Kostanjevica na Krki 1252–2002: zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Andrej Smrekar). Ko- stanjevica na Krki: Krajevna skupnost: Organiza- cijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 2003, str. 55–73. Wagner, Hans: Vom Interregnum bis Pilgrim von Puchheim (Salzburg im Spätmittelalter). Geschi- chte Salzburgs: Stadt und Land, 1. Band (ur. Heinz Dopsch). Salzburg: Universitätsverlag Anton Pu- stet, 1983, str. 437–486. S U M M A R Y Viltuš (Wildhaus) branch of the Lords of Ma- ribor (Marburg) before 1311 The contribution presents the origin, early ope- rations, and achievements of the Viltuš (Wildhaus) family, a side branch of the Lords of Maribor (Mar- burg). The family existed and was politically active from the period starting at the end of the twelfth century until its extinction in the second half of the fifteenth century. The research drew on a substantial number of primary sources, especially the Austrian Rhyme Chronicle, and a collection of documents for the history of the former Duchy of Styria. Although researchers were already familiar with the Viltuš family in the past, they usually mentioned it in pass- ing and in connection with some broader topic, most notably the Lords of Maribor. In the period between the end of the twelfth and early fourteenth centuries, the Eastern Alpine ter- ritory was faced with a politically volatile situation. The Babenbergs held the rein in Austria and Styria from the end of the twelfth to the mid-thirteenth century. However, with no undisputed and univer- sally recognized master to succeed them, Austria and Styria passed between hands until 1278, when both duchies came under the Habsburg rule. In accord- ance with the peace treaty of 1311, the Savnija, which had hitherto been held in pledge by the Carinthian Duke Henry of Gorizia-Tyrol, was handed over to the Habsburgs and incorporated into Styria. During the second half of the twelfth century, the Styrian branch of the Maribor family built the Viltuš Castle on what was perhaps a forcefully acquired land of the St. Paul Monastery, with which they seem to have maintained close contacts throughout the en- tire thirteenth century as well as the first years of the fourteenth century. The political plans of the Viltuš family did not differ considerably from those of other families occupying the territory of present-day Slovenian Styria. They exploited the rapidly chang- ing political situation to derive as much personal gain as possible. Thus, for example, they extorted a few estates from the St. Paul Monastery and, in the early 1250s – in alliance with the elected Archbishop of Salzburg Philip – perhaps also actively interfered in noble feuds. Two members of their (extended) fa- mily were even promoted to the office of the Bishop of Gurk. During the second half of the thirteenth and in the first years of the fourteenth century, the Viltuš family inherited vast estates from the Lords of Ro- gatec (Rohitsch), Konjice (Gonobitz) and Wildon. For a short period, they also came into the possession of (Bambergs’) Muta. Nevertheless, their significance never extended beyond their local environment and they were never promoted to the highest strata of Styrian nobility. The family’s political activities re- mained confined to local events that took place in the southern part of Styria and had no influence on the developments that unfolded in other parts of the duchy. 18 2020MARTIN BELE: VILTUŠKA VEJA GOSPODOV MARIBORSKIH PRED LETOM 1311, 5–18 Pečat Henrika IV. Viltuškega (ARS, AS 1063, Zbirka listin, 1325 IX 14). 19 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 308-057.85(497.451.1)"1812" Prejeto: 10. 9. 2019 Patrizia Farinelli izr. prof. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za romanske jezike in književnosti, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: patrizia.farinelli@ff.uni-lj.si Prevzeta od Zoisovega znanja in prijaznosti: Gaetano Cattaneo in Giovanni Scopoli v Ljubljani (april 1812)* IZVLEČEK Prispevek obravnava dogodek, ki sodi v kontekst odnosov med intelektualci s kranjskega in italijanskega območja v začetku 19. stoletja. Nanaša se na kratek postanek Giovannija Scopolija mlajšega in Gaetana Cattanea, uslužben- cev Italijanskega kraljestva, v Ljubljani na potovanju po Srednji Evropi ter na njun obisk pri Žigi Zoisu 14. aprila 1812. Navedeni podatki temeljijo delno na vsebini pisem (Scopolijeva pisma ženi), delno pa na potopisnem mate- rialu, natančneje, na doslej le delno objavljenem Cattaneovem poročilu s potovanja. V njem je v dodatku navedeno poglavje, ki se nanaša na postanek v Ljubljani. Vsebina, ki smo jo želeli obdelati v članku, želi poudariti, v kolikšni meri so izobrazba in osebni vzgibi obeh popotnikov vplivali na to, kako sta doživela srečanje z ljubljanskim okoljem in baronom Zoisom. KLJUČNE BESEDE Gaetano Cattaneo, Giovanni Scopoli ml., Žiga Zois, potopisi, pisma, Ljubljana, Ilirske province, Licejska knjižnica. ABSTRACT ENTHRALLED BY ZOIS’S KNOWLEDGE AND COURTESY: CATTANEO AND SCOPOLI IN LJUBLJANA (APRIL 1812) This article concerns an event that falls into the context of relations between intellectuals from Carniolan and Italian areas in the early nineteenth century. It relates to a brief stay made by Giovanni Scopoli Jr. and Gaetano Cattaneo, two officials from the Italian Kingdom, in Ljubljana on their journey across central Europe, as well as their visit to Sigmund Zois on 14 April 1812. The information presented is drawn partly from private correspondence (Scopoli’s letters to his wife) and partly from travel writings – more specifically, Cattaneo’s travel journal, which is as yet only partially published and which contains a chapter referring to their stop in Ljubljana. The article aims to hi- ghlight the extent to which the travellers’ erudition and personal interests affected their encounter with the Ljubljana environment and Baron Zois. KEY WORDS Gaetano Cattaneo, Giovanni Scopoli Jr., Sigmund Zois, travel literature, letters, Ljubljana, Illyrian Provinces, Lyceum Library. * Razprava je nastala v okviru bilateralnega projekta BI-FR/20-21-PROTEUS-009, ki ga je sofinancirala Javna agencija za razisko- valno dejavnost Republike Slovenije. 20 2020PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 Srečanje, o katerem vemo malo Vljudnost, kot navaja Robert Darnton, je bila za predstavnike razsvetljenske misli osnovna sestavina komunikacije.1 In zdi se, da je baron Žiga Zois spo- mladi 1812 Giovannija Scopolija mlajšega in Gaeta- na Cattanea doma sprejel prav v smislu vljudnosti ter uživanja v pogovorih. Oboje je bilo del njegove kul- turne dediščine, pa tudi osebnih lastnosti, po katerih je bil znan. Popotnika sta bila namenjena v Nemčijo in na Madžarsko, na obisk pa sta prišla 14. aprila.2 V Ljubljano sta prispela že prejšnji večer, potem ko sta potovala skozi Trst, a sta že naslednji dan odšla na pot v Idrijo. Po vrnitvi z obiska rudarskega me- sta sta se v Ljubljani zadržala le še eno noč, preden sta 17. aprila nadaljevala pot v Gradec in naprej na Dunaj. Oba popotnika sta zapisala vtise s srečanja v Ljubljani, vendar ti zapisi v Sloveniji še niso znani. Pri njihovi predstavitvi v naslednjih vrsticah ne gre le za dopolnitev manjkajočih biografskih podrobnosti ali dodajanje ugotovitev z vidika lokalne zgodovine (Ljubljana v Ilirskih provincah), temveč za usmeri- tev pozornosti na pojave kulturne percepcije, tako da lahko ugotavljamo, katero znanje, osebne motivacije in ideološke perspektive so delovali pri predstavi, ki sta si jo gosta ustvarila o baronu in njegovem doma- čem mestu.3 Referenčni besedili omenjenega dela potova- nja sta v Scopolijevem primeru pismi, poslani ženi: prvo, poslano 14. aprila iz Ljubljane, in drugo, posla- no 20. aprila z Dunaja. Obe pismi najdemo v zbir- ki pisem, ki jih je zbral Mario Gecchele in objavil v knjigi Laura unica amica. Mio caro Scopoli. Carteggio sentimentale-politico di un ministro napoleonico (1812) z uvodnim esejem s Scopolijevo biografijo.4 V Cat- taneovem primeru je referenčno besedilo poglavje o Ljubljani v njegovem potopisu Ordine e tessitura del viaggio ongarico-germanico fatto nel 1812.5 Ta potopis 1 Darnton, L’età dell ’informazione, str. 98. 2 Ni navedeno, kdo je bil še prisoten na srečanju. Druge osebe, razen Zellija in dveh baronovih nečakov, niso imenovane. 3 O obisku Idrije obeh popotnikov in o tem, kako sta o njej poročala, gl. zlasti Scopoli, Memoria sulla miniera di mercurio in Idria, 1812 (CS 495). Podrobnejša obravnava tega dela je bila narejena za simpozij Pokrajine na ozemlju med Vzhodnimi Alpami in Jadranom v dialogu z drugimi kulturnimi področji (1740–1867), Ljubljana in Idrija, 27.–29. 3. 2019 (članek je v pripravi). 4 Gecchele, Laura unica amica. Knjiga vsebuje biografijo (Gio- vanni Scopoli: Le tappe di una vita, str. 9–71), korespondenco med Scopolijem in njegovo ženo v mesecih potovanja (Epi- stolario, str. 73–182) in kratek avtorjev esej (Sull’umanità infelice, str. 183–207) o Scopolijevem uradnem poročilu, ki ga je ta napisal o dobrodelnih ustanovah, obiskanih med po- tovanjem. 5 BNB, AH. XI. 6. 4. Potopis je delno objavljen v Mazzocca (Scritti d’arte, str. 983–989) in Arcellazzi (Lettere, str. 102– 113). Kazalo povzetka v rokopisu sledi krajem, ki bi morali biti omenjeni v nadaljevanju dela glede na načrt potovanja, nato pa so navedeni še posamezni predmeti, obiskane usta- nove in srečanja. je bil do zdaj objavljen le delno, ne da bi bile med drugim dodane strani z opisom obiska v Ljubljani. Zato smo ob koncu prispevka vključili prepis in pre- vod tega odlomka. Več kot le uradni motivi Potovanje, ki ga je Scopoli opravil s soglasjem ge- nerala Eugènea de Beauharnaisa preko Avstrije, Ma- džarske in številnih držav na nemškem območju, je uradno imelo delovni značaj, zagotovo pa je zadovo- ljilo tudi osebne interese. Drugače ne bi bilo mogoče razložiti postanka na območju Kranjske, v Ljubljani in Idriji. To je bila zanj priložnost, da je videl ljudi in kraje, v katerih je pred mnogo leti živel njegov oče, znameniti zdravnik in naravoslovec Giovanni Anto- nio Scopoli st. (1723–1788).6 Zlasti obisk Idrije mu je ponudil priložnost, da napiše poročilo o delovanju rudnika. Pri tem je računal, da bo to še posebej cenil notranji minister Luigi Vaccari.7 6 Scopoli ml. si je v Idriji zaman prizadeval srečati še katere- ga od Frankenfeldov, članov družine očetove druge žene, kot poroča materi (in očetovi tretji ženi) Carlotti Franzenan v pismu, ki ga je poslal 18. aprila 1812 (objavljeno v Gecchele, Laura unica amica, str. 85, op. 29). 7 Scopoli v pismih ženi včasih omenja poklicne težave, pred- vsem to, da pogosto trpi zaradi zavisti drugih. Giovanni (Antonio) Scopoli ml. (1774–1854) (Girolamo Venazio: Commemorazione di Giovanni Antonio Scopoli (1774–1854) (http://www.istitutoveneto.it/flex/cm/FixedPages/ Common/Search.v3.php/L/IT/s/2)). 21 2020 PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 Giovanni Scopoli (1774–1854) je že v mladosti postal sirota, nato pa je tako kot njegov oče študiral medicino. Prizadeval si je za kariero uradnika in je opravljal različne funkcije, na začetku pod avstrijsko vlado in nato v političnem kontekstu francoskega vpliva najprej na območju Verone, nato na območju Trevisa in pozneje v Dalmaciji kot tajnik tamkajšnje- ga guvernerja Vincenza Dandola, še kasneje pa na območju Ferrare (v okrožju Basso Po). V tistem času je bil generalni direktor javnega šolstva Italijanskega kraljestva ter generalni direktor za »tisk in knjigarne« oziroma odgovoren za cenzuro.8 Iz Milana se je na pot po Srednji Evropi odpravil z namenom, da bi zbral novice o ustanovah v šolskem in univerzitetnem sistemu na nemškem območju ter morda pripravil nekaj predlogov, ki bi jih lahko po- zneje uvedel v izobraževalni sistem svoje države. Na povratku s potovanja je sestavil podrobno poročilo o stanju šol v državah na nemškem območju, ki ga je predstavil natančno eno leto po začetku potovanja (Relazione della visita fatta delle pubbliche scuole in più luoghi della Germania e riflessioni su quelle del Regno / Poročilo o obisku javnih šol v več krajih na Nemškem in razmislek o tistih v [It.] kraljestvu).9 Scopolijevemu sopotniku Gaetanu Cattaneu (1771–1841),10 ki je bil kustos milanskega kabineta za numizmatiko in je pozneje postal njegov direktor, je potovanje omogočilo ogled pomembnih evropskih zbirk kovancev in dogovore o menjavi ali nakupu, ki bi obogatil zbirko v palači Brera. Zato je z veseljem sprejel prijateljevo vabilo, naj se mu pridruži. Prav- zaprav je veliko njegovih pisem o delu, napisanih v tistih mesecih, ki so v prepisu shranjena v Uradu Numizmatičnega kabineta v Milanu (Carteggio extra ufficio del Gabinetto numismatico), namenjenih poro- čanju o poteku pogajanj. Med njimi je tudi pismo z dne 14. aprila 1812 iz Ljubljane, v katerem je Catta- neo direktorja milanske kovnice Isimbardija obvestil o dotedanjem opravljenem delu in mu nakazal potre- bo po novih sredstvih za nadaljnje nakupe.11 V tem uradnem pismu še nič ne pove o Ljubljani. 8 Za njegovo biografijo glej Viviani, Il conte Giovanni Scopoli; Gecchele, Laura unica amica. 9 Ta zapis je bil objavljen v delu Annali dell'Istituto storico italo- -germanico in Trento, 21, 1995, str. 469–583. 10 Za njegovo biografijo glej: Parise, »Cattaneo, Gaetano«; Sa- vio in Della Ferrera, Il poliedrico. Gaetano Cattaneo je bil po očetovi strani starejši bratranec Carla Cattanea (1801–1869). Carlo se je ukvarjal s politično filozofijo, zagovarjal republi- kanski federalizem ter bil usmerjen posvetno in antiklerikal- no. Sodeloval je v milanskih protihabsburških gibanjih v času liberalne vstaje leta 1848, imenovanih »Cinque giornate di Milano« (Pet milanskih dni), ter si prizadeval za kulturno preobrazbo družbe; zaslužen je tudi za ustanovitev revije Il Politecnico (1839). 11 »Laibach, 1812 Aprile 14. Al Direttore Generale delle Mo- nete in Milano«. Carteggio extra uffizio del gabinetto numis- matico di Brera (1805–1851) […], II. del, str. 226 (pismo je označeno s številko 344 v La Guardia, Carteggio extraufficio). Cattaneo in njegovi vtisi o Ljubljani Že v času potovanja je bil Gaetano Cattaneo močno vpet v umetniško in literarno življenje v Mi- lanu; med drugimi so bili njegovi prijatelji slikar in umetnostni poznavalec Giuseppe Bossi, pesnik Car- lo Porta ter podjetnik, bankir in zbiratelj umetnin Heinrich Mylius. Od leta 1816 je sodeloval na red- nih srečanjih Portovih prijateljev, s pomočjo katerih je najbrž leta 1818 spoznal pesnika in pisatelja Ales- sandra Manzonija,12 ki ga je pozneje več let sreče- val in s katerim si je pogosto dopisoval.13 Povezan je bil tudi s številnimi evropskimi učenjaki, dejavnimi na njegovem področju preučevanja starin in numiz- matike. V skoraj petih mesecih potovanja pa je imel možnost vzpostaviti še več novih stikov, med drugim tudi med Goethejem in Manzonijem, potem ko si je slednji zaman prizadeval za prvo srečanje z nemškim pesnikom v Weimarju.14 V Cattaneovem delu Ordine e tessitura del viaggio ongarico-germanico fatto nel 1812 so podrobno pred- 12 Battezzati, Ricerche, str. I. 13 Cfr. Manzoni, Carteggi letterari. 14 To navaja pismo v francoščini z dne 18. julija 1812, ki ga je Cattaneo iz Weimarja pisal Goetheju in mu predlagal sesta- nek. Cattaneo ga je naslovil s svojim znanim izrazom »plus profonde veneration« (Carteggio extra uffizio […], II. del, str. 239). Pelagi Pelagio: Gaetano Cattaneo, ok. 1810 (https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Pelagi_ Gaetano_Cattaneo.jpg). 22 2020PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 stavljeni prvi deli poti, vključno s tistimi v Ljublja- ni in Idriji, vendar pa se natančnejši opisi že po ne- kaj straneh prekinejo z opisi bivanja na Dunaju. O nekaterih naslednjih delih poti so se ohranile po- samezne risbe kovancev in starin.15 Besedilo je na- pisano kot lahkotna proza s skrbno izbranim bese- diščem in zgradbo stavkov. Zasnovano je tako, kot da bi imel avtor v mislih poznejšo objavo, vključno z indeksom etap in predgovorom. Da ne gre le za preproste opombe, sestavljene na hitro in zgolj z namenom, da bi zabeležil osebne spomine, je mo- goče med drugim sklepati tudi iz skrbno napisanega besedila. Povsem drugačen je njegov slog, ko piše prijateljem, saj je takrat njegov ton bolj sproščen in včasih celo šaljiv, kar je razvidno iz pisem, ki jih je izmenjal z milansko skupino »la cameretta«, še po- sebej s Portom.16 Cattaneo je drugače kot Scopoli opisoval tisto, kar ga je pritegnilo z vidika urbanizma in arhitekture mest, ki jih je prepotoval, in pri tem pokazal, da je po- znavalec likovne umetnosti. V času študija je obiskal Akademijo za likovno umetnost v Milanu in se zara- di študijskih razlogov zadrževal tudi v Rimu, preden se je posvetil svoji milanski karieri oblikovalca medalj in kovancev, med katero se je s soglasjem ministra za finance zapisal ustvarjanju zbirke starodavnih kovan- cev. Kasneje je kljub uradnim obveznostim pri delu v Numizmatičnem kabinetu več let (od leta 1816) delal pri projektu O zgodovini likovne umetnosti v Lombar- diji in na sosednjih ozemljih, s katerim je nekaj let prej začel njegov prijatelj Bossi, ter zbral veliko gradiva, vendar je delo ostalo nedokončano.17 Nič nenavadne- ga torej ni, da je v svoj popotni dnevnik zapisal več estetskih komentarjev. Dodal je tudi nekaj vtisov o Ljubljani, vendar z ne preveč prijaznimi izrazi. Tako opaža, da mesto kljub vsem ustanovam, ki jih po na- vadi najdemo v upravnih središčih, še nima mestnega profila, kot bi ga pričakovali od glavnega mesta regije. Da bi to izrazil, poišče celo vrsto blagih izrazov (li- tot), kot da bi želel prikriti oceno, ki pa kljub vsemu ostaja negativna: »Temu ne velikemu ne bogatemu ne lepemu mestu, ki leži ob majhni reki, po kateri je dobilo ime, je moral zaradi njegovega zemljepisnega položaja Trst prepustiti primat v novi ozemeljski ure- ditvi pod oblastjo Ilirskih provinc […].«18 Pozitivno ga je z arhitekturnega vidika presene- tila le stavba liceja, očitno zaradi linearnega klasici- stičnega sloga (prenovo zgradbe je izvedel ljubljanski 15 La Guardia v tem poročilu omenja potovanje, vendar le manj- šo pozornost posveti sestankom, ki jih je organiziral Cattaneo s strokovnjaki za numizmatiko, s katerimi se je srečal med potovanjem, in opisu ogledanih predmetov (La Guardia, Il viaggio europeo, str. 83–95). 16 Glej Isella (ur.), Le lettere. 17 To delo je ob upoštevanju številnih pisem, ki ga omenjajo, natančno preučila Chiara Battezzati; poleg magistrskega dela (Battezzati, Ricerche) glej tudi Battezzati, »Avec toute l’ardeur«, str. 173–193 in Battezzati, Liberale visto, str. 21–33. 18 Cattaneo, Ordine e tessitura […], BNB, AH. XI. 6. 4. inženir Jožef Marija Schemerl pl. Leythenbach, nek- danji študent Gabrijela Gruberja).19 Nekaj pozitiv- nih besed Cattaneo najde tudi za dobro uveljavljeno licejsko knjižnico: »Že sem videl nastajanje bogate knjižnice v korist učenjakom, ki bo, tako je verjeti, posedovala vedno več koristnih knjig.«20 Licej se mu zdi toliko pomembnejši, »ker je v deželi, ki ni velika in še ni prav preveč civilizirana«. Izraz, uporabljen v tem kontekstu, je zelo oster in precej neprimeren, vendar je jasno, da v njem odzvanja ideja poznega 18. oziroma zgodnjega 19. stoletja o civilizaciji, ki napre- dek razume »kot sposobnost ustvarjanja bogastva in sredstev za preživljanje [...] ter tudi kot sposobnost pri napredovanju znanja […]«.21 Ob tem je morda koristno spomniti, kar je poudaril Starobinski, da je izraz civilization v drugi polovici 18. stoletja izgu- bil juridično konotacijo in prevzel moralni pomen, tako da se je uveljavil kot diskriminatorno merilo za razlikovanje med bolj in manj razvitimi družba- mi.22 Uporaba izraza kljub temu ostaja dvoumna, saj obenem nakazuje tako proces izboljšav kot doseženo stanje; drugi del pomeni, da so imele različne druž- be podoben vrhunec v svojem razvoju, kar govori o množici civilizacij. V opisu Ljubljane, ki je predstavljen v Cattaneo- vem poročilu, je treba poleg ideje o napredku razu- meti tudi estetsko izobraženost avtorja in ga ocenje- vati glede na to, kaj je opazoval v drugih mestih, ki jih je obiskal med potovanjem. V njegovih ocenah se v resnici odraža izrazito klasicistični okus, zaradi kate- rega nič bolj naklonjeno ne oceni graške arhitekture, čeprav v prestolnici Štajerske vidi »bogato mesto«. Tako zapiše: »To je bilo prvo mesto, kjer se je itali- jansko oko znašlo gnusno prizadeto zaradi izkrivlja- nja dobrega okusa v smislu sloga, tako glede arhitek- turnih linij kot tudi glede dekorativnih predmetov [...].«23 Stroge sodbe je imel pozneje tudi o nekaterih umetniških delavnicah, ki jih je videl na Dunaju ob obisku tovarne porcelana. Tudi v tem primeru vse, kar pretirava z ornamentacijo, šteje za odmik od kri- terijev lepote ter vztraja pri grški in rimski klasični umetnosti kot referenčnem merilu. In ne le to: Cat- taneo trdi, da je glede okusa umetnost, ustvarjena v Italiji, boljša od tiste v severni Evropi. »Na nemških tleh se še vedno s težavo širijo in uveljavljajo zdrava načela lepote in tista težnja po arhitekturni prepro- stosti, ki se že več let širi po vsej Evropi. Težavo je zelo težko razrešiti; razen če je ne pripišemo značaju 19 Schemerl je »adaptiral nekdanji ljubljanski frančiškanski sa- mostan za šolske in knjižnične namene […]. Slednja stavba je bila do potresa 1895 oz. do porušitve (1902) ena najizra- zitejših klasicističnih arhitektur v Ljubljani« (Stelé in Gspan, Schemerl von Leythenbach). 20 Cattaneo, Ordine e tessitura […], BNB, AH. XI. 6. 4. 21 »[…] sia sotto il profilo della capacità di produrre ricchezza e mezzi di sostentamento […] sia sotto il profilo dei progressi del sapere […]«. Prosperi, Civiltà e civilizzazione. 22 Starobinski, Le mot, str. 20–21. 23 Cattaneo, Ordine e tessitura […], BNB, AH. XI. 6. 4. 23 2020 PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 resnične nemške trdoživosti, ki je izrazitejša bolj kot katera koli druga.«24 Če po eni strani odločni ton, v katerem so sod- be izražene, kaže, da je Cattaneo še vedno nagnjen k sprejemanju togih, predkantovskih estetskih stališč (zaradi česar kot manj vredno ocenjuje vse, kar ne ustreza zgoraj navedenim lepim merilom), lahko po drugi strani iz več zapisov v njegovem dnevniku raz- beremo, da se tako kot večina drugih učenjakov svoje generacije ne umika pred očaranostjo nad vsem, kar je moderno: tako bo tudi v Idriji pokazal veliko za- nimanje za industrijsko tehnologijo ter na Dunaju občudoval oblike uporabne umetnosti in predvsem odlično mojstrstvo oblikovanja vsakdanjih predme- tov. To stališče je zanimivo, saj kaže na nov pristop k umetniškemu ustvarjanju. Ko strne oceno svojega bivanja v Ljubljani, je Cattaneo veliko bolj kot nad mestnim tkivom sredi- šča Kranjske navdušen nad baronom Žigo Zoisom. Vztrajno poudarja, kako prijazna oseba je baron, in dodaja, da je »gospod baron Sigismund Zois v izo- braženi Evropi poznan po svojem izjemno širokem poznavanju fizike ter še posebej geologije in meta- lurgije«. Ceni njegovo uglajenost in dejstvo, da »zna [...] napolniti dušo s poučno konverzacijo«. Prav tako zapiše, da je »med dolgim druženjem«, ki sta ga s Scopolijem imela z njim, »uporabljal naš italijanski jezik, ki ga govori izjemno tekoče, z duhovitim be- sedjem ter milino izgovorjave«. V kratki opombi ne pozabi omeniti, da je imel baron v svoji hiši tudi dve človeški ribici, zaradi katerih je bilo prav o Zoisu (v zvezi z njegovo vlogo pri spodbujanju raziskav teh dvoživk) govora že nekaj prej v članku v reviji Phi- losophical transactions.25 Cattaneo ne omenja avtorja prispevka in okleva pri zapisovanju naslova revije: torej lahko domnevamo, da je za to izvedel šele med srečanjem in zanj prej še ni slišal. Nenavadno je, da v tem kontekstu Zoisove knjižnice sploh ne omenja. Tudi sam je bil bibliofil in po njegovi zaslugi je bila ustanovljena bogata knjižnica milanskega numizma- tičnega kabineta, ki je pozneje prešla v Braidense.26 Posebej pa poudari, da je Zois njemu in njegovemu prijatelju pokazal »svoje mineraloške zaklade«, in z obžalovanjem priznava, da ni imel dovolj znanja, da bi jih lahko občudoval, kot bi bilo treba, za razliko od sopotnika, ki je to področje bolje poznal. Dodaja, da bi lahko ogled »zelo svojevrstnih« delcev rudnin iz Bleiberga in Idrije še bolj spodbudil k nadaljevanju poti v Idrijo. Očitno pa je, da je bil obisk rudarskega 24 Cattaneo, Ordine e tessitura […], BNB, AH. XI. 6. 4. Odlo- mek je objavljen tudi v Mazzocca (ur.), Scritti d’arte, str. 986. 25 Nanaša se na članek Karla Franza Antona viteza Schreibersa, ravnatelja Dunajske zbirke naravne zgodovine (Naturalien- kabinetten), s katerim si je Zois dopisoval. 26 »[…] leta 1864 je bilo približno petnajst tisoč knjig iz te knji- žnice preseljenih v knjižnico Braidense« (Panza (ur.), Gaeta- no Cattaneo, str. 154). središča že načrtovan, glede na to, da sta za to že do- bila dovoljenje francoskega konzula v Trstu. Laskavi spomini na očeta: Scopoli jr. v Zoisovem salonu Očaranost nad Zoisovim likom je s Cattaneom delil tudi njegov sopotnik. Tako Scopoli v pismih ženi poudarja, da je zelo navdušen nad baronovo osebnostjo in da mu je žal zaradi njegovega zdrav- stvenega stanja. Tako kot v drugih primerih je tudi v tej korespondenci in v uradnih poročilih mogoče za- znati živahno radovednost in zanimanje, s katerim je Scopoli opazoval ljudi, ki jih je srečal na poti, pa tudi kraje in ustanove, ki jih je obiskal. V tem primeru pa je pisal kot mož in ljubeči oče, ki med poročanjem o vtisih z obiskov in srečanj sprašuje tudi o življenju svojih bližnjih, pošilja nasvete in priznava, da mu je neprijetno, ker potovanje traja dlje, kot je bilo pred- videno. Z ženo (Lauro Mosconi) vzdržujeta sproščen in zaupen dialog. Njegovo pripovedovanje o vsem, kar se mu je pravkar zgodilo na potovanju, je polno neposrednosti in iskrenosti. Zaznati je mogoče tako trenutke dolgčasa kot resničnega navdušenja. Med pismi, ki govorijo o pravem navdušenju, je tisto, ki poroča o njegovem obisku dunajskega naravoslovne- ga kabineta, in tisto, v katerem pripoveduje o dnevu, ki ga je preživel v salzburških solinah v družbi Geor- ga von Reichenbacha. Občudoval je njegove stroje, zasnovane za dviganje vodne gladine. Scopoli se v potopisnih pismih pogosto ustavi pri opisih srečanj z osebami in vtisih, ki so jih naredile nanj. Tako v tistih, ki govorijo o njegovem postanku v prestolnici Ilirskih provinc, ne omenja vtisov o mestu, zato pa z navdušenjem poroča o srečanju svojega prijatelja Raffaeleja z Zellijem in Zoisom. V pismu, ki ga piše iz Ljubljane, je precej sintetičen, z nekaj dodatnimi podrobnostmi pa je napisal naslednje z Dunaja. Iz tega, kar poroča, postane jasno, da ga je prav Zelli predstavil baronu. Naj omenimo, da je Scopoli Zel- lija poznal že iz časa, ko je bil zaposlen v Zadru,27 in da sta kasneje ostala v stiku, kot dokazujejo tudi štiri Zellijeva pisma Scopoliju.28 Pri Zoisu Scopoli najprej pohvali prijaznost in skromnost ter poudari, kako »cenjen človek« je. Omeni »zelo bogat rudniški kabinet« in trdi, da bi mu obisk lahko ponudil »priložnost za študij«. Pred- vsem pa je bil prijetno presenečen nad tem, da je Zois poznal njegovega očeta in da je o njem govoril zelo pohvalno. Zelo je bil zadovoljen tudi z dvema izvodoma očetovih del: z baronovim posredovanjem 27 Do konca junija 1806 je bil Scopoli približno leto dni v Za- dru kot generalni sekretar Vincenza Dandola, za katerega je pripravil poročilo Rapporto al Provveditore Generale per la Dalmazia con dati statistici, proposte […] per il governo della Dalmazia (BCVR, CS 499). 28 BCVR, CS 484, fasc. Zelli R. Takoj po odobritvi objave na- meravamo objaviti ta štiri Zellijeva pisma. 24 2020PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 mu ju je podaril neki profesor, ki pa ni natančneje imenovan. Predvidevamo, da je bil to Franc Hladnik (1773–1844) iz Idrije, saj ga Scopoli nekoliko kasne- je omenja v enem od zapiskov.29 Hladnik je bil ta- krat profesor botanike in naravoslovja na ljubljanskih Centralnih šolah. Naslovov knjig Scopoli ne navaja; verjetno pa ni šlo za delo o rudniku živega srebra in rudarskih boleznih (De Hydrargyro Idriensi Ten- tamina), ker ga je pozneje bral šele v dunajski javni knjižnici (potreboval ga je, kot posebej navaja, za do- končanje svojega poročila o rudniku). Zatem v pismu ženo prosi, naj kupi izvod pri svojem knjigarnarju in prijatelju.30 Iz tega lahko sklepamo, da je vsaj del- no poznal vsebino, s katero se je v študijah ukvarjal njegov oče. Srečanje, pravi, mu je ponudilo dodatne informacije. Zaključek Očitno je, da je bil osrednji dogodek postanka obeh potnikov v Ljubljani prav srečanje z Žigo Zoi- som. Njuna pričevanja potrjujejo veliko občudovanje, ki ga je ta znal vzbuditi s svojo prijaznostjo in zna- njem. Njuni vtisi so v veliki meri poenoteni, obenem pa razkrivajo njune osebnosti z različnim kulturnim ozadjem in motivacijo. Pri Scopoliju je mogoče za- znati ponos, saj se je zavedal, da je njegov oče v teh krajih opravil pomembne raziskave in da je bilo bi- vanje na Kranjskem zanj pomembno življenjsko ob- dobje. Ni naključje, da v pismu ženi prizna, da je tam njegov oče napisal »svoja najboljša dela«. Potovanje je torej zanj deloma pot po očetovih stopinjah ter sle- denje svojemu otroštvu in mladosti; ob tej priložnosti je ponovno videl tudi Bansko Štiavnico (Schemnitz). Tam se je rodil in tam je njegov oče nekaj let de- lal po obdobju na Kranjskem. Prav tako je prvič po svoji mladosti spet videl Dunaj (tam je bival v letih 1794 in 1795). Zanj je bilo torej to potovanje tudi obujanje družinskih in osebnih spominov – zato je mogoče razumeti čustva ob srečanju s Zoisom – ter obenem priložnost, da se je pomeril z očetom, čeprav na drugem področju, torej na socialno-ekonomskem in pedagoškem. Na izkušnjah s potovanja po Evropi je temeljilo njegovo dolgo poročilo o šolskem siste- mu obiskanih držav, pa tudi krajša poročila o idrij- skem rudniku ter dobrodelnih ustanovah v Avstriji in nemških državah. Treba je omeniti, da je Scopoli, tudi ko je bil že odpuščen iz javnih funkcij, zaradi lastnega interesa nadaljeval socio-ekonomske raz- 29 Na zadnji strani lista (na Dunaju 26.–28. april), ki vsebuje kopije treh osnutkov pisem in seznam beležk, je zapisano: »Libro a Hladnig verso lavori sulla miniera« (BCVR, CS 480 (fasc. Minute di lettere)). 30 »Dì a Stella che cerchi a Venezia l’opera seguente: G. A. Scopoli de hÿdrargÿro [sic] Idriensi tentamina / Venetiis ex Typographia Radiciana 1761« (Scopoli in Mosconi, Episto- lario, v: Gecchele, Laura unica amica, str. 95 (pismo z dne 25. aprila)). iskave v okviru Veronske akademije za kmetijstvo, trgovino in umetnost ter drugih akademij. Zois mu je pomagal najti podrobnosti, s katerimi je lahko se- stavil sliko družinskih spominov, vendar si ni težko predstavljati, da so ga zunaj okvira zanimanja za bio- grafske podatke zanimali tudi znanstveni pogovori z baronom. Domnevamo, da jim je sledil z enako rado- vednostjo, kot je mogoče razumeti iz opisov pojavov v krajih, ki jih je obiskal, ne glede na to, ali je šlo za pojave ekonomske, sociološke, pedagoške ali tehno- loške narave; ni torej po naključju zapisal, da mu je ogled Zoisove rudarske zbirke ponudil »priložnost za študij«. Takšnega mnenja najbrž ne bi mogli pričako- vati od običajnega uradnika. Tudi Cattaneo je bil očaran tako nad baronovo osebnostjo in učenostjo ter nad njegovim odzivom na evropsko dogajanje, ki ga je spoznal, vendar je očitno, da je njegov način presoje oseb s takratnega srečanja bolj formalen. Vsekakor prepozna, da je bil pogovor z Zoisom posebno zanimiv. To stališče po- jasni v uvodnem delu svojih potopisnih zapiskov, v katerem navaja, da je tudi tam, kjer se ni imel prilož- nosti ukvarjati z numizmatiko, skušal izkoristiti vse, kar bi lahko obogatilo njegovo znanje. Če je bilo torej za oba uradnika to potovanje deloma službena ob- veznost in deloma priložnost, da bi zadovoljila željo po poglobitvi vedenja (in za Scopolija poleg tega še priložnost, da bi izvedel kaj več o očetovi preteklosti), sta v Zoisovi dnevni sobi najbrž oba našla priložnost za potešitev žeje po znanju. PRILOGE31 A) Cattaneo, Gaetano: Laybach. Ordine e tessitu- ra del viaggio ongarico-germanico fatto nel 1812, BNB, mn. AH. XI. 6. 4, str. 11–12 (številčenje s peresom, na sredini zgoraj) = ki ustrezajo str. 24–25 (nakna- dno številčenje s strani arhiva, s svinčnikom, desno zgoraj). Laybach »[…] A questa non grande, non ricca, e non bella città, situata sul piccolo fiume che le diede il nome, per la sua geografica posizione, dovette cedere il pri- mato Trieste nella nuova territoriale sistemazione del governo delle Provincie Illiriche, qui pertanto si ri- trovano quei pubblici stabilimenti che per ordinario fondare soglionsi nelle centrali città. Fra questi il solo degno di qualche riguardo, e perché nascente, e per- ché di un paese né molto esteso, né ancora granfatto civilizzato è il Liceo diretto32 dalle cure del prof. Zel- li, degno Direttore della Pubblica Istruzione in que- ste Provincie. Già ho veduto radunarsi in vantaggio degli studiosi una copiosa Biblioteca che aumenterà, 31 Prevod prilog: dr. Kristina Lazar; prevod članka: Stane Maž- gon. 32 Glej op. 33. 25 2020 PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 deve credersi, sempre più, di opere utili. Ma quello che in Lubiana ci ha sommamente soddisfatto e vi- vamente interessato fu il Sig. Bar. Sigismondo Zois, cognito nella colta Europa per le sue estesissime co- gnizioni nelle scienze fisiche, e particolarmente nella geologia e metallurgia. Le sue lusinghevoli maniere e la bontà con la quale egli sa condire l’anima ad un tempo d’istruttiva sua conversazione fanno ad altrui sentire con forza viemaggiore lo stato affatto compas- sionevole a cui lo ha ridotto una pertinace e terribile podagra, che per avergli contratto gli arti inferiori lo costringe a carreggiarsi da sé medesimo sopra una mobile seggiola nell’ampio suo appartamento. Un lungo intrattenimento ch’ebbimo la fortuna di avere seco lui e nel quale egli fece uso del linguaggio nostro Italiano, ch’egli parla speditissimamente con lepore di vocaboli e dolcezza somma di pronnunzia [sic], ci pose al fatto delle produzioni naturali più importanti del suolo della Carniola, non solo ma benanche del- la vicina Stiria e della Carinzia. Quindi con gentile [cortesia?] ci fece mostra dei suoi tesori mineralogici nei quali io non potei che molto fievolmente afferrare ed ammirare quantunque io mi fossi alquanto dilet- tato nei frequenti viaggi da me intrapresi per le Alpi Elvetiche, e per quelle della Savoia, nonché per tutto l’Appennino, da Monti Liguri fino della punta della Calabria ed ultima parte eziandio della Sicilia. Ma se i debili miei studi mineralogici non ponevanmi in grado di gustare appieno le novità di tal genere che il cortese Barone ci andava ponendo sottocchio, così non fu del mio distinto Compagno non solo per ge- nio, ma per eredità puranco aveva egli coltivato que- sta scienza che pur debbe ne’ sui primordi, all’illustre suoi genitore. (N.B. Si deve qui far cenno de’ suoi due Protei, constatando su di ciò quello che ve n’è detto nella […] Philosophical [Philosophical Tran- sactions], ove si parla molto di Zois). Quivi pertanto vedemmo una copia di pezzi singolarissimi, di ogni metallica combinazione della miniera di piombo di Bleiberg in Carinzia, e quivi pure la scelta serie di pezzi della Miniera di mercurio di Idria c’invogliò entrambi ardentemente di visitarne la fonte medesi- ma, ciocché non mancammo di porre ad effetto subi- to il giorno appresso muniti della […] del Signor Sé- guier, console francese a Trieste, da lui stesso offertaci pel Signor Gallois, Direttore di quella Miniera. In- fatti partimmo la mattina del giorno [15] di aprile da Laybach in compagnia del Sig. Zelli e ribattendo la strada da noi antecedentemente percorsa fino a Ober Laybach, ossia Lubiana superiore situata lungi dalla città di tal nome il tratto di una posta. Volgemmo a destra per una strada ben costrutta e comoda; dopo aver varcato per ben tre ore e mezzo non iscoscese montagne scoprimmo dall’altro il paese d’ Idria com- posto di un aggregato di semi-sparse abitazioni, par- te collocate nel fondo di una spaziosa, ma cupa valle, e parte sul pendio delle montagne, che formano per servirmi della frase petrarchesca l ’Idriaca chiostra.« Ljubljana »Temu ne velikemu ne bogatemu ne lepemu me- stu, ki leži ob majhni reki, po kateri je dobilo ime, je moral zaradi njegovega zemljepisnega položa- ja Trst prepustiti primat v novi ozemeljski ureditvi pod oblastjo Ilirskih provinc, zato so tu tiste javne ustanove, ki se običajno pojavljajo v glavnih mestih. Med njimi je edini vreden pozornosti, ker je nastal na novo in ker je v deželi, ki ni niti prav velika niti še ne prav preveč civilizirana, Licej, ki ga vodi33 prof. Zelli, spoštovani inšpektor javnega pouka v teh provincah. Že sem videl nastajanje bogate knjižnice v korist učenjakom, ki bo, tako je verjeti, posedovala vedno več koristnih knjig. Toda to, kar naju je v Ljubljani kar najbolj zadovoljilo in živo zanimalo, je bil gospod baron Sigismund Zois, v izobraženi Evropi poznan po svojem izjemno širokem poznavanju fizike ter še posebej geologije in metalurgije. Zaradi njegovih las- kavih manir in ljubeznivosti, s katero zna istočasno napolniti dušo s poučno konverzacijo, vsakdo še bolj začuti zares usmiljenja vredno stanje, v katero ga je pahnil vztrajen in grozen protin, ki mu je ohromil spodnje okončine in ga prisilil, da se prevaža v mo- bilnem sedežu po svojem prostornem stanovanju. V času dolgega druženja, pri čemer sva bila srečna, da sva ga imela z njim, med katerim je uporabljal naš italijanski jezik, ki ga govori izjemno tekoče, z duhovitim besedjem ter milino izgovorjave, naju je seznanil s pridobivanjem najpomembnejših narav- nih bogastev na kranjskih tleh, pa tudi na bližnjem Štajerskem in Koroškem. S prijazno ljubeznivostjo nama je torej pokazal svoje mineraloške zaklade, ki jih nisem mogel drugega kot komajda doumeti in občudovati, čeravno sem se s tem nekoliko ukvarjal na pogostih potovanjih po švicarskih in savojskih Alpah, pa tudi po celotnem Apeninskem polotoku, od ligurskega gorovja do konca Kalabrije in celo do Sicilije. Toda če mi moje šibko mineraloško znanje ni omogočalo, da bi polno užival novosti s tega po- dročja, ki nam jih je ljubeznivi baron dajal na ogled, pa ni bilo tako z mojim odličnim sopotnikom,34 ki je ne samo zaradi talenta, ampak tudi iz dednih razlo- gov gojil to znanost, ki jo v njenih začetkih dolgu- je svojemu slavnemu očetu. (N. B. Na tem mestu je treba omeniti njegova dva proteusa, ugotavljajoč, kar je povedano v […] Philosophical35 [Philosophical Transactions], kjer se veliko govori o Zoisu.) Tam sva 33 Nad besedo »voden« je avtor s peresom – toda napačno – na- pisal »(ustanovljen)«. 34 Gre za Giovannija Scopolija ml., ob tej priložnosti njegovega sopotnika na potovanju. 35 V besedilu je izraz, ki stoji pred pridevnikom »Philosophi- cal«, težko berljiv; avtor se očitno navezuje na Philosophical Transactions, kjer v številki 91 (1801) dunajski naravoslovec Karl Franz Anton vitez Schreibers navaja Zoisova opažanja o človeški ribici (proteus anguinus). O bibliografskih podat- kih v zvezi s Schreibersovim besedilom gl. geslo Deutsche Biographie, URL: https://www.deutsche-biographie.de/ sfz38663.html (nazadnje ogledano 28. 2. 2019). 26 2020PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 zato videla obilje edinstvenih kosov, vseh kovinskih kombinacij, iz rudnika svinca Bleiberg na Koroškem in celo izbrano serijo36 kosov iz rudnika živega srebra v Idriji, ki je v obeh vzbudila gorečo željo po obisku vira samega, zato se nisva obotavljala in sva se takoj naslednji dan odpravila, opremljena z […]37 gospoda Séguierja, francoskega konzula v Trstu, ki nama jo je sam ponudil za gospoda Galloisa, direktorja tega ru- dnika. Odpotovala sva38 torej zjutraj dne [15.] aprila iz Ljubljane v spremstvu gospoda Zellija,39 zopet po isti cesti, po kateri sva bila predhodno prišla, vse do Vrhnike oziroma Gornje Ljubljane, ki leži na razdalji ene postaje s kočijo iz mesta s tem imenom. Zavili smo desno na dobro zgrajeno in udobno cesto; po- tem ko smo več kot tri ure prečkali ne preveč strme hribe, smo z višine zagledali vas Idrija, sestavljeno iz skupka napol razpršenih hiš, deloma postavljenih na dnu široke, toda mračne doline in deloma na pobo- čje gorà, ki oblikujejo, če uporabim Petrarkov izraz, Idrijski venec. B 1) Scopoli, Giovanni – Mosconi, Laura: Epi- stolario, v: Gecchele, Mario: Laura unica amica. Mio caro Scopoli. Carteggio sentimentale-politico di un Mi- nistro napoleonico (1812). Verona: Mazziana, 2004 (str. 73–182), str. 84–85 (odlomek pisma ženi). Laybach, 14 aprile 1812 »[…] Ho trovato qui di che pascere la mia curiosità mineralogica, e il sig. barone de’ Zois al qua- le Zelli mi ha presentato possedendo un ricchissimo gabinetto di miniera mi ha offerto un’occasione di studio. Questo degno Signore, che per sua sventura è confinato dalla podagra su di una sedia a ruote, ha conosciuto personalmente mio Padre, e me ne fece l’elogio in modo per me sommamente lusinghiero. Sai che mio Padre fu medico in Idria e ivi compose le migliori sue opere, or vedi che tali opere ne ho trova- to una d’edizione a me ignota, e con una nota auto- grafa, più un’altra che non ho nella mia collezione, e che mi è assai cara. Entrambe mi sono cedute da un professore, al quale io procurerò altri libri e devo al Barone in gran parte questa cessione preziosa.« Ljubljana, 14. april 1812 »[…] tukaj sem našel marsikaj, na čemer lahko pasem svojo mineraloško radovednost, in gospod baron Zois, kateremu me je predstavil Zelli, mi je 36 Kar sledi, je pisano ob horizontalnem robu strani, očitno za- radi avtorjeve želje, da poročilo o Ljubljani dokonča na isti strani. 37 Težko berljiva beseda; verjetno gre za dovolilnico ali priporo- čilno pismo. 38 Del besedila, ki se nadaljuje od besede »Odpotovali smo« do pike (in kar sledi o potovanju, ki se nanaša na obisk Idrije), je naveden v poglavju »La miniera di Idria« v: Arcellazzi, Let- tere, str. 103; to poglavje je sestavljeno iz dolgega citata, ki predstavlja poročilo o Cattaneovem potovanju. 39 Nad »Laybach« je avtor s peresom zapisal »Lubiana«. ponudil možnost preučevanja svoje zelo bogate rud- ninske zbirke. Ta hvalevredni gospod, ki je na svo- jo nesrečo zaradi putike obsojen na stol s kolesi, je osebno poznal mojega očeta in mi je hvalo o njem izrekel na izjemno laskav način. Veš, da je bil moj oče zdravnik v Idriji in da je tam napisal svoja najboljša dela, sedaj pa, vidiš, sem izmed teh del našel eno, ki je meni neznane izdaje, ter z lastnoročno opombo; po- leg tega pa še eno, ki je nimam v svoji zbirki in ki mi je precej pri srcu. Obe mi je odstopil neki profesor, kateremu bom jaz priskrbel druge knjige, in moram se zahvaliti v veliki meri prav baronu za to dragoceno pridobitev.« B 2) Scopoli, Giovanni – Mosconi, Laura: Epi- stolario, v: Gecchele, Mario: Laura unica amica. Mio caro Scopoli. Carteggio sentimentale-politico di un Mi- nistro napoleonico (1812). Verona: Mazziana, 2004 (str. 73–182), str. 89–90 (odlomek pisma ženi). Vienna, 20 aprile 1812 »[…] In tutto il mio soggiorno a Laybach e Idria mi tenne compagnia costantemente il nostro Zelli, il quale mi ha dimostrato una somma cortesia, e mi procurò la conoscenza nella prima delle dette città del S. Bar. Zois, uomo di sommo merito, e d’aurea indole. Tali qualità sono in lui riconoscibili al primo aspetto, quantunque le copra con molta modestia. Ebbi a dolermi assai con Cattaneo nel vedere uomo così stimabile ridotto a stare gran parte del giorno, quello cioè che non passa a letto, sopra d’una seggi- ola a ruote, colla quale cammina nelle sue stanze. In- torno a quella seggiola ho veduto due suoi piccioli nipoti, e il buon vecchio mi ha intenerito. La sua rac- colta mineralogica è assai bella, ed è appunto nello studio della mineralogia che Zois si è distinto. Ma di lui devo aver scritto anche a Bellani, se la memo- ria mi è buona e ti avrà mostrata la lettera. Partii da Laybach il 17 mattina ed essendo moralmente certo della bontà delle strade giunsi a Gratz [sic] la sera e vi pernottai.40 Qui si può viaggiare anche di notte senza il minimo pericolo, e non si ascolta mai chi dica d’assalti e latrocinij.« Dunaj, 20. april 1812 »V času mojega celotnega bivanja v Ljubljani in Idriji mi je ves čas delal družbo naš Zelli, ki mi je izkazal kar največjo ljubeznivost in me v prvem od omenjenih mest predstavil gospodu S. baronu Zoi- su, človeku izjemnih zaslug in odličnega značaja. Te kvalitete lahko v njem prepoznaš na prvi pogled, čeprav jih prekriva precejšnja skromnost. S Catta- neom nama je bilo precej hudo videti tako spošto- 40 V istem pismu Scopoli omenja avtorja žepnega vodnika po krajih, skozi katere potuje (»Rejcharda«). Njegov »Taschen- buch« pa se mu zdi pogosto nezanesljiv. Predvidevamo, da gre za večkrat ponatisnjeni vodnik Guide des voyageurs en Europe (t. 1–3) Heinricha Augusta Otokarja Reicharda. 27 2020 PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 vanja vrednega človeka, obsojenega na preživljanje večjega dela dneva, to je, ko ni v postelji, na stolu s kolesi, s katerim se premika po svojih sobanah. Poleg tega stola sem videl njegova dva majhna nečaka, in dobri starec me je ganil. Njegova mineraloška zbirka je precej lepa, in prav po poznavanju mineralogije se je Zois odlikoval. Toda o njem sem gotovo pisal tudi Bellaniju,41 če se dobro spomnim, in ti je najbrž po- kazal pismo. Iz Ljubljane sem odpotoval 17. zjutraj, in ker sem bil prepričan o dobrem stanju cest, sem zvečer prispel v Gradec in tam prespal. Tukaj je mo- goče brez najmanjše nevarnosti potovati tudi ponoči, in nikar ne poslušaj tistih, ki govorijo o napadih in ropih.« VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI BCVR – Biblioteca Civica, Verona, fondo Scopoli CS 470, fasc. Bellani A. CS 480, fasc. Lettere di Giovanni Scopoli a Lau- ra Mosconi CS 480, fasc. Minute di lettere CS 484, fasc. Zelli R. CS 495, Scopoli Giovanni, Memoria sulla miniera di mercurio in Idria, 181242 CS 499, Rapporto al Provveditore generale per la Dalmazia con dati statistici […] per il governo della Dalmazia, 1806 Biblioteca Archeologica e Numismatica, Milano Corrispondenza extra-ufficio del Gabinetto Nu- mismatico di Brera (1805–1851). BNB – Biblioteca Nazionale Braidense, Milano AH. XI. 6. 4: Cattaneo Gaetano, Ordine e tessitura del viaggio ongarico-germanico fatto nel 1812. LITERATURA Arcellazzi, Stefano: Lettere a suo figlio Celestino. Milano: Carlo Dova, 1817, str. 102–113, URL: https://archive.org/details/letteredistefano00ar- ce/page/n8 (zadnji ogled 8. 9. 2019). Battezzati, Chiara: »Avec toute l’ardeur dont je suis capable«. Gaetano Cattaneo e la storia dell’arte 41 Gre za Angela Carla Francesca Bellanija, »odvetnika in ge- neralnega tožilca«, ki je bival v Milanu in je bil dober prijatelj družine Scopoli. Med potovanjem mu je Giovanni pogosto pošiljal pozdrave. Prijatelja sta vodila obsežno korespondenco (BCVR, CS 470, fasc. Bellani Angelo). Nismo pa našli niti osnutka pisma niti odgovora. 42 Natis transkripcije in slovenskega prevoda rokopisa sta pred- videna v Farinelli, Patrizia: Giro di libri, persone e saperi: un capitolo su Idria. lombarda tra Milano e Dresda. Bossi e Goethe. Affinità elettive nel segno di Leonardo (ur. Fernan- do Mazzocca et al.). Milano: Officina Libraria, 2016, str. 173–193. Battezzati, Chiara: Liberale visto da Milano. Due lettere del 1825 a Gaetano Cattaneo. Verona Il- lustrata. Rivista del Museo di Castelvecchio, 2013, str. 21–33. Battezzati, Chiara: Ricerche su Gaetano Cattaneo, tesi di Specializzazione in Beni storici – artistici. Università degli Studi di Milano, relatore Gio- vanni Agosti (magistrsko delo), 2010–2011. Darnton, Robert: L’età dell ’informazione. Una guida non convenzionale al Settecento, ital. prevod Fran- co Salvatorelli. Milano: Adelphi, 2007 (George Washington’s false Teeth. An unconventional Guide to the Eighteenth century, 2003). Gecchele, Mario: Giovanni Scopoli: Le tappe di una vita. Laura unica amica. Mio caro Scopoli. Carteggio sentimentale-politico di un Ministro napoleonico. Verona: Mazziana, 2004, str. 9–71. Isella, Dante (ur.): Le lettere di Carlo Porta e degli amici della Cameretta. Milano, Napoli: Ricciardi, 1967. La Guardia, Rita: Carteggio extraufficio del gabinet- to numismatico di Brera (1805–1851). Inventario. Milano: Comune di Milano, Ripartizione cultura e spettacolo, 1985. La Guardia, Rita: Il viaggio europeo di G. Cattaneo e le relazioni culturali tra il Gabinetto numisma- tico di Milano ed il Museo Nazionale ungherese (1812–1819). Rassegna di Studi del Civico Museo archeologico e Civico Gabinetto Numismatico di Mi- lano, 1981, fasc. XXVII–XXVIII, str. 83–95. Manzoni, Alessandro: Carteggi letterari. Edizione na- zionale ed europea delle Opere di Alessandro Man- zoni, vol. 29, t. I (ur. Serena Bertolucci, Giovanni Meda Riquier). Milano: Centro Nazionale Studi Manzoniani, 2010. Mazzocca, Fernando (ur.): Scritti d’arte del primo Ot- tocento. Milano, Napoli: Ricciardi, 1987. Panza, Pierluigi (ur.): Gaetano Cattaneo e la Zecca di Milano. Winckelmann a Milano, schede del cata- logo della mostra alla Biblioteca Nazionale Braiden- se. Milano: Scalpendi, 2017, str. 154–157. Parise, Nicola: Cattaneo, Gaetano. Dizionario biogra- fico degli Italiani, vol. 22. Roma: Treccani, 1979, URL: http://www.treccani.it/enciclopedia/gae- tano-cattaneo_(Dizionario-Biografico)/ (zadnji ogled 2. 7. 2019). Prosperi, Adriano: Civiltà e civilizzazione. Dizio- nario di storia. Roma: Treccani, 2010, URL: http://www.treccani.it/enciclopedia/civilta-e- -civilizzazione_%28Dizionario-di-Storia%29/ (zadnji ogled 2. 7. 2019). Savio, Adriano in Gisella Della Ferrera: Il poliedri- co Gaetaneo Cattaneo, fondatore del Gabinetto Numismatico di Brera. Archivio Storico Lombardo XI, 7, CXVI, 1990, str. 347–374. 28 2020PATRIZIA FARINELLI: PREVZETA OD ZOISOVEGA ZNANJA IN PRIJAZNOSTI: GAETANO CATTANEO IN GIOVANNI SCOPOLI ..., 19–28 Scopoli, Giovanni in Laura Mosconi: Epistolario. V: Gecchele, Mario: Laura unica amica. Mio caro Scopoli. Carteggio sentimentale–politico di un Mini- stro napoleonico (1812). Verona: Mazziana, 2004, str. 73–182. Scopoli, Giovanni: La relazione della visita fatta del- le pubbliche scuole in più luoghi della Germania e riflessioni su quelle del Regno, del 1 aprile 1813. Annali dell ’Istituto storico italo-germanico in Trento 21, 1995, str. 469–583. Starobinski, Jean: Le mot ‘civilisation’. Le temps de la réflexion, IV. Paris: Gallimard, 1983, str. 13–51. Stelè, Francé in Alfonz Gspan: Schemerl, Jožef Marija (1754–1844). Slovenska biografija. Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, 2013, URL: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi541270/#slovenski-biografski-leksikon (zad- nji ogled 26. 7. 2019). Viviani, Giuseppe Franco: Il conte Giovanni Scopo- li. Studi storici veronesi Luigi Simeoni XVI–XVII, 1966–1967, str. 219–254. S U M M A R Y Enthralled by Zois’s knowledge and courte- sy: Cattaneo and Scopoli in Ljubljana (April 1812) The article discusses the meeting that took place in April 1812 in Ljubljana between Baron Sigmund Zois and two officials from the Italian Kingdom, Giovanni Scopoli Jr., then director general of public education, and Gaetano Cattaneo, the curator and future director of the numismatics cabinet in Milan, who were setting out on a business trip into the cen- tre of Europe (Austria, Hungary, German territories, and Switzerland). Information regarding their visit to Ljubljana, as well as their conversation with the baron, is taken from Scopoli’s correspondence with his wife and from Cattaneo’s travel journal (which has only been partially published). The information regarding the meeting confirms not only Zois’s personal traits, most notably his courtesy, the pleasure he derived from conversation, and his bountiful knowledge, but also those for which the travellers regarded him with such great admiration. At the same time, their ac- counts also reveal how much their erudition and per- sonal motivations interests affected their perception of the visit. Both were profoundly impressed by the baron’s extensive mineral collection. In his report, Cattaneo also mentioned the influence that Zois had among eminent European scholars, whereas Scopoli was above all fascinated by the realization that the ba- ron knew his father well and talked about him. The meeting thus enabled Scopoli to discover a few new details about his family history. This was also one of the reasons for making several stops in Carniola, Ljubljana, and Idrija. In a letter to his wife, Scopoli wrote that the conversation with Zois and having seen his rich mineral collection gave him additional incentive to take up studies, which points to his great intellectual curiosity, undoubtedly much greater than was required by his office as a school official. Cattaneo, on the other hand, admitted his igno- rance in mineralogy and natural sciences, but added that he nevertheless enjoyed the conversation im- mensely. Besides, as stated on the introductory page of his travel journal, one of his intentions was to seize every opportunity to broaden his knowledge. Well versed in art history, painting and drawing, he wrote down urban and architectural characteristics of the places he visited as well as aesthetic comments, which he also did – albeit succinctly – in Ljubljana. Although his evaluation of the Carniolan capital is far from flattering, it ought to be understood in the context of what a classical scholar coming from a cul- tural centre such as Milan would have expected from a city selected as the capital of the Illyrian Provinces. What seems to be a particularly significant piece of information from the point of view of the local cul- tural history is that Cattaneo was struck by the local lyceum and that he visited its library, which was al- ready quite extensive and which was, in his opinion, likely to grow further in the years that followed. 29 2020 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 394.4(497.47Vrba)"1872" 929Prešeren F. Prejeto: 6. 12. 2019 Damir Globočnik dr. umetnostnozgodovinskih in zgodovinskih znanosti, Langusova ul. 29, SI–4240 Radovljica E-pošta: damirglobocnik1@gmail.com Prešernova slovesnost v Vrbi 15. septembra 1872 IZVLEČEK Spominsko ploščo na rojstni hiši pesnika Franceta Prešerna v Vrbi so slovesno odkrili 15. septembra 1872. Slove- snost je organiziralo aprila 1872 ustanovljeno slovensko Pisateljsko društvo oziroma mladoslovenci, ki so v tem času hoteli pridobiti vpliv v društvu Slovenska matica. Na odkritju je bilo več kot šest tisoč ljudi. Slavnostni govornik je bil Radoslav Razlag. Načrtovana blagoslovitev plošče je odpadla, ker ljubljanski knezoškof za to ni dal dovoljenja. Josip Stritar je na prošnjo Josipa Vošnjaka napisal pesem »Na Prešernovem domu 15. septembra 1872«, ki jo je uglasbil Benjamin Ipavec. Na občnem zboru Slovenske matice 26. septembra 1872 so bili izvoljeni staroslovenski kandidati. KLJUČNE BESEDE France Prešeren, Vrba, spominska plošča, Pisateljsko društvo, Josip Vošnjak, Josip Stritar, Benjamin Ipavec, Radoslav Razlag ABSTRACT PREŠEREN’S COMMEMORATION IN VRBA ON 15 SEPTEMBER 1872 The memorial plaque on the birth house of the poet France Prešeren in Vrba was solemnly unveiled on 15 Septem- ber 1872. The commemoration was organized by the Slovenian Writers’ Association founded in April 1872 or, more specifically, members of the Young Slovenes movement seeking to gain more influence in the Slovenian Society. The inaugural address at the unveiling ceremony attended by more than six thousand people was delivered by Radoslav Razlag. The envisaged blessing of the memorial plaque was cancelled for not having received the authorization from the Ljubljana Prince Bishop. At Josip Vošnjak’s request, Josip Stritar wrote the poem »Na Prešernovem domu 15. sep- tembra 1872,« which was put to music by Benjamin Ipavec. On 26 September 1872, the Slovenian Society’s general assembly held a ballot that gave the majority to the candidates of the Old Slovenes movement. KEY WORDS France Prešeren, Vrba, memorial plaque, Writers’ Association, Josip Vošnjak, Josip Stritar, Benjamin Ipavec, Radoslav Razlag 30 2020DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 Nagrobni spomenik pesnika dr. Franceta Prešer- na, ki so ga slovesno odkrili 3. julija 1852 na poko- pališču v Kranju, je bil rezultat prizadevanj celotnega slovenskega narodnega gibanja (februarja 1849 usta- novljeni spomeniški odbor je vodil dr. Janez Blei- weis) in drugih pesnikovih častilcev. Med različnimi zamislimi za Prešernov javni spomenik je izstopal predlog dr. Lovra Tomana, ki je leta 1850 razmišljal o spomeniku v Vrbi, Kranju ali ob Bohinjskem je- zeru. Vendar Prešeren v petdesetih letih 19. stoletja ni dobil nobene druge spomeniške počastitve. Za mesto prvega, »nacionalnega« pesnika je tedaj mo- ral tekmovati z Valentinom Vodnikom, ki so ga ob stoletnici rojstva (1858) počastili s spominsko ploščo na rojstni hiši v Šiški in leto zatem z dvojezično pu- blikacijo Vodnikov spomenik / Vodnik-Album (1859), ki jo je uredil staroslovenec dr. Etbin Henrik Costa. Stekla je tudi akcija za Vodnikov figuralni spomenik v Ljubljani, ki pa je po nekaj letih zamrla, tako da so spomenik odkrili šele leta 1889. Staroslovenci so stavili tudi na pesnika Jovana Vesela Koseskega, ki so ga že leta 1870 počastili z izdajo zbranih del. Eden pomembnih mejnikov v čaščenju pesnika Prešerna je bila »Prešernova béseda«, ki so jo na pobudo Frana Levstika ter nemškega literata in igralca Moritza Heinricha Penna priredili 2. decembra 1865 na odru deželnega gledališča v Ljubljani. Tedaj so prvič iz- vedli Krst pri Savici, v prizoru »Prešeren poslavljen« pa so slovesno ovenčali pesnikov doprsni kip (avtor Franc Ksaver Zajec). Podobna slovesnost v Vodniko- vo čast je bila na odru deželnega gledališča izvede- na že 5. februarja 1858 (Vodnikov kip je prav tako izdelal Zajec). Mladoslovenci Fran Levstik, Josip Jurčič in Josip Stritar so leta 1866 poskrbeli za prvi ponatis Prešernovih Poezij, v katerem je bil objavljen znameniti esej, s katerim je Stritar Prešerna ustoličil na mestu prvega domačega poeta. Mladoslovenci so ob staroslovenskem čaščenju Vodnika uspešno uve- ljavili Prešernov pesniški kult. Spominsko ploščo na Prešernovi rojstni hiši, ki je bila slovesno odkrita leta 1872, lahko neposredno povežemo z omenjenimi mladoslovenskimi prizadevanji.1 Pobudniki postavitve spominske plošče na Pre- šernovi rojstni hiši v Vrbi so bili pesnikovi brezniški rojaki. Akciji se je pridružilo novoustanovljeno Pi- sateljsko društvo. Društvo je na ustanovnem shodu 21. aprila 1872 sklenilo osnovati odbor, ki bo poskrbel za primeren Prešernov spomenik in program njego- vega slovesnega odkritja. Slovenski narod je 30. aprila v poročilu o shodu Pisateljskega društva napovedal uspešen zaključek akcije: »Ker brezniška župnikovi- na šteje toliko gorečih in izobraženih rodoljubov ni se bati nijedne težave pri izvrševanji blazega dela, katero bode čestilo slavnega rajncega pesnika in njegove rojake. Gorenjsko pa sme pričakovati krasen duševen užitek, in 1 Gl. Globočnik, Prešeren in likovna umetnost, passim. gotovo bode vsakega rodoljuba veselilo videti od obličja do obličja marsikaterega vrlega delavca na domačem slovstvenem polji iz vseh pokrajin Slovenije.«2 Ustanovitev Pisateljskega društva je predlagal Davorin Trstenjak.3 Pobuda je bila naperjena proti Slovenski matici, pri kateri se je zaradi predsedova- nja dr. Etbina Henrika Coste in skopega delovanja na literarnem področju oblikovala močna opozicija. Pravila društva je po zgledu češkega društva Svatibor sestavil dr. Josip Vošnjak, Trstenjak jih je odobril, Slo- venski narod pa 28. marca objavil. Dejavnosti mladega literarnega društva, v katerem naj bi bili združeni vsi slovenski pisatelji, so segale na znanstveno, literarno in podporno področje (prirejanje vsakoletnih javnih shodov s predavanji, podpiranje obetavnih pisateljev ter revnih pisateljev in njihovih družin, slavljenje po- kojnih pisateljev s spomeniki ter izdajanjem njihovih življenjepisov, podob in spisov).4 Na ustanovnem shodu 21. aprila 1872 so izvo- lili člane začasnega odbora: predsednik Davorin Trstenjak, podpredsednik dr. Radoslav Razlag, taj- nik Maks Pleteršnik, blagajnik dr. Josip Vošnjak ter odborniki dr. Valentin Zarnik, Josip Ogrinec, Josip Stritar, Fran Erjavec in Josip Jurčič. Na prvi seji od- bora 15. maja so sklenili prirediti Prešernovo slavnost v Vrbi in izdajati Poučni slovnik po zgledu Konver- sationslexikona (enciklopedija Das Grosse Conversa- tions-Lexikon für die gebildeten Stände oziroma Me- yers Konversations-Lexikon, od 1839). Vabilo k pri- stopu je bilo 20. julija objavljeno v Slovenskem narodu. Stritar odborništva najbrž ni sprejel, saj je v vabilu med odborniki namesto njega naveden Josip Nolli.5 Društvo je do srede avgusta štelo 65 članov, med ka- terimi je bilo 53 pisateljev in trije ustanovni člani.6 Pisateljsko društvo je na svoji prvi seji (15. junij 1872) določilo datum občnega zbora (14. septem- ber 1872), dan zatem pa naj bi praznovali odkritje spominske plošče na Prešernovi rojstni hiši v Vrbi in po slovesnosti priredili izlet na Bled. Javno delova- nje Pisateljskega društva se je tako dejansko začelo v Vrbi. Odbor je sklenil rodoljube in narodna društva prositi, naj se udeležijo svečanosti in pomagajo pri njeni pripravi. Povezati so se nameravali z odboroma za spomenik Valentinu Vodniku in Antonu Tomšiču ter ju zaprositi, naj nabrani denar izročita Pisatelj- skemu društvu, ki bo poskrbelo, da bosta Vodnik in Tomšič dobila dostojna spomenika. Sklenili so, da bodo pripovednika in prevajalca Valentina Mandel- ca (1837–1872) počastili z izdajo njegovih spisov in 2 Slovenski narod, V/49, 30. 4. 1872, str. 1–2. 3 Zora, 1872, št. 5, »Času primeren predlog«. 4 Slovenski narod, V/36, 28. 3. 1872, str. 2–3. – Štajerski mla- doslovenec dr. Josip Vošnjak se je leta 1872 iz Šmarja pri Jel- šah preselil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot primarij dežel- ne prisilne delavnice. 5 Slovenski narod, V/83, 20. 7. 1872, str. 5. 6 Vošnjak, Spomini, str. 396–397. 31 2020 DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 se udeležili slovesnega odkritja spomenika Simonu Jenku v Kranju.7 C. kr. glavarstvo v Radovljici je dovoljenje za slo- vesnost z odkritjem spominske plošče na Prešernovi rojstni hiši dalo pod pogojem, »da se v govorih ne bode nič političnega ali sicer nevarnega vmešalo, da se bode strogo pri reči sami ostalo«. Osem dni pred slovesno- stjo je bilo treba glavarstvu predložiti govore in sla- vospev.8 Dopisnik Slovenskega naroda je julija 1872 pred- lagal, naj imajo vsa narodna društva občni zbor ob istem času.9 Zato sta bila občni zbor delniške družbe Narodna tiskarna (predsednik osnovalnega odbora je bil dr. Radoslav Razlag, tajnik dr. Vošnjak) in prvi občni zbor Pisateljskega društva sklicana na soboto, 14. septembra (dan pred Prešernovo slavnostjo). Prof. Janko Pajk je na občnem zboru Pisateljskega društva predlagal, naj društvo izda Preširnov album ali Prešir- novo knjigo. Sklenili so, da bo imel album dva dela: v prvem bo govora o Prešernu, v drugem pa bodo ob- javljeni leposlovni in beletristični spisi. Dr. Vošnjak je želel, da bi društvo prihodnje leto na podoben način slavilo spomin na kakega drugega književnika, za- služnega za slovensko narodno prebujenje. Več pri- sotnih pisateljev, kot na primer Jurčič, Levec, Ogri- nec, prof. Pajk, dr. Razlag, Šuklje, Trstenjak in dr. Vo- šnjak, je obljubilo vsaj v pol leta napisati prispevek. Začasnega predsednika Davorina Trstenjaka so izvo- lili za predsednika, dr. Razlaga za podpredsednika, za tajnika Pleteršnika, za blagajnika dr. Vošnjaka ter za odbornike prof. Erjavca, Jurčiča, Josipa Nollija, Stri- tarja in dr. Zarnika.10 Za okras Vrbe so poskrbeli gorenjski rodoljubi, ki so prispevali več kot sto goldinarjev.11 Društvo pi- sateljev je s Prešernovo slovesnostjo imelo zgolj 74 goldinarjev stroškov, velik del te vsote je dobilo z na- biranjem prispevkov.12 Josip Vošnjak je na prvem občnem zboru Pisa- teljskega društva poročal, da so gorenjski rodoljubi za Prešernovo slavnost v Vrbi namenili denar, ki so ga zbrali za načrtovani gorenjski tabor v Lescah.13 Pobudo za gorenjski tabor je na občnem zboru političnega društva Slovenija 6. januarja 1871 dal ra- dovljiški knjigovez Radivoj Seraf Mihelač. Za pred- sednika osnovalnega odbora za tabor so aprila izvo- lili brezniškega župnika in deželnega poslanca Lovra 7 Zora, I/13, 1. 7. 1872, str. 196; Slovenski narod, V/70, 20. 6. 1872, str. 3. 8 Slovenski narod, V/100, 29. 8. 1872, str. 3. 9 Slovenski narod, V/83, 20. 7. 1872, str. 1. 10 Zora, I/19, 1. 10. 1872, str. 268; Slovenski narod, V/111, 24. 9. 1872, str. 1. – Odbor Pisateljskega društva je novembra 1872 slovenske pisatelje povabil k sodelovanju pri Preširnovemu al- bumu. Rok za oddajo prispevkov je bil 1. marec 1873, saj naj bi album izšel leta 1873 (Slovenski narod, V/130, 9. 11. 1872, str. 3; Slovenski narod, V/134, 19. 11. 1872, str. 3). 11 Slovenski narod, V/102, 3. 9. 1872, str. 3. 12 Slovenski narod, V/111, 24. 9. 1872, str. 1. 13 Soča, II/39, 26. 9. 1872, str. 4. Pintarja (1814–1875). Prošnjo za dovoljenje tabora, ki naj bi 29. maja 1871 potekal v gozdičku pri Lescah, so vložili pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Radovljici.14 Kranjski deželni predsednik Sigmund baron Conrad pl. Eybesfeld, ki je gorenjskemu taboru nasprotoval, je okrajnima glavarjema v Radovljici in Kranju poslal ustrezna navodila. Radovljiški okrajni glavar je od- boru za tabor v Lescah 2. maja 1871 poslal odklonil- ni odgovor, na katerega se je odbor pritožil.15 Baron Conrad je 17. maja potrdil glavarjevo prepoved. Od- bor je 29. maja rekurz proti prepovedi tabora vložil na Dunaj, vendar sta ministrstvo za notranje zadeve in ministrski predsednik grof Hohenwart septembra 1871 prepoved potrdila.16 Nekatere točke tabora naj bi spadale pod kazensko zakonodajo. Dopisnik Novic iz Radovljice je menil, da so bile povod za prepoved leškega tabora »gozdne zadeve«,17 tj. upor bohinjskih kmetov junija in julija 1871.18 Druga točka dnevnega 14 Novice, XXIX/16, 19. 4. 1871, str. 126. 15 Slovenski narod, IV/53, 9. 5. 1871, str. 3. 16 Kermavner, Politični, str. 52 in 58. 17 Novice, XXIX/38, 20. 9. 1871, str. 309. 18 Kmetje, ki so želeli ohraniti stare gozdne srenjske pravice, so se uprli gozdarjem Kranjske industrijske družbe in okrajne- mu glavarju iz Radovljice. Oblastem je uspelo upor pomiriti šele z vojaškim posredovanjem. Kazenska razprava proti 62 Lovro Pintar (foto H. Heid) (Kartografska in slikovna zbirka NUK). 32 2020DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 reda tabora naj bi namreč govorila o gozdnih razme- rah na Gorenjskem.19 Po prepovedi gorenjskega tabora so se odborni- ki zbrali v Lescah (30. november 1871) in sklenili, da bo zbrani denar (301 goldinar in 54 krajcarjev) shranil odbornik Albert Kappus pl. Pichelstein, po- sestnik in župan v Kamni Gorici, vsak darovalec pa lahko do novega leta 1872 zahteva vrnitev denarja. Preostanek denarja so nameravali za dobo dveh let naložiti v hranilnici (Aushilfskassa Verein) v Ljubljani ali v kakem drugem denarnem zavodu. Denar naj bi bil na razpolago za novi tabor. Odbor si bo prizadeval za ustanovitev »pomočnega društva« (hranilno-po- sojilnega društva) za radovljiški okraj. V primeru, da v dveh letih tabor ne bo organiziran in društvo ne bi bilo ustanovljeno, bi denar dobila Slovenska matica. Oznanilo o namerah odbora v Novicah sta podpisala načelnik taborskega odbora Lovro Pintar in pobud- nik gorenjskega tabora Mihelač.20 Direkcija Južne železnice je na prošnjo Pisatelj- skega društva pristala na polovično ceno vozovnice na vseh postajah med Beljakom in Mariborom ter med Mariborom, Zidanim Mostom, Trstom in Ljub- ljano za obdobje od 13. do 17. septembra. Znižana cena je veljala za poštne vlake v vagonih II. in III. razreda, vsak potnik je moral imeti izkaznico, žigo- obtožencem iz Stare Fužine in Studorja je pred deželnim sodiščem v Ljubljani potekala junija 1872. Zagovarjal jih je dr. Razlag, ki je v dveurnem govoru zaman poudarjal njihovo nedolžnost. Sodišče jih je – razen treh – spoznalo za krive upora. Šest kmetov je bilo obsojenih na dve leti in pol zapo- ra, 25 na dve leti, ostalih devet pa na nekajmesečne zaporne kazni. Kranjski deželni zbor je septembra 1871 soglasno skle- nil prositi cesarja za pomilostitev obsojenih Bohinjcev. Ob- sojencem so še isto leto odpustili polovico kazni (Kermavner, Politični, str. 55–56). 19 Kermavner, Politični, str. 46. 20 Novice, XXIX/49, 6. 12. 1871, str. 398. sano na postaji Lesce-Radovljica. »Ker po železnicah Zagreb-Zidanimost, po ogrski in goriški, nij privoljena znižana cena, se g. potniki iz teh krajev le od postaj: Zi- danimost, oziroma Pragersko in Nabrežina najprej do Ljubljane za znižano ceno smejo voziti.« Pisateljsko društvo je izkaznice razposlalo vsem čitalnicam, od 5. septembra so bile na voljo pri odborniku društva Josipu Nolliju in v sobi Dramatičnega društva (lju- bljanska čitalnica).21 Nolliju je uspelo razpečati okrog 1500 voznih listkov. Dr. Vošnjak je v imenu Pisateljskega društva Stri- tarja, ki je spomladi 1872 začel izdajati Dunajske so- nete in Preširnova pisma iz Elizije, prosil, naj napiše slavnostno pesem, društvo Ljubljanski sokol pa, naj pomaga pri prireditvi v Vrbi. Dan pred slovesnostjo je v Slovenskem narodu objavil uvodnik »Največ svetá otrokom sliši Slave«, urednik Josip Jurčič pa članek »Preširen« in Stritarjevo kantato »Na Preširnovem domu 15. septembra 1872«. Prešernu je uspelo okoren, zanemarjen slovenski jezik pretvoriti v bogat, milo zveneč jezik, je zapi- sal dr. Vošnjak. Slovenci nimamo skupne preteklo- sti, povezuje nas samo dejstvo, da so nas vse enako zatirali sosednji narodi, prav tako ne poznamo poli- tične enotnosti. »Le naše slovstveno delovanje je nam vse skupno, le v tem je naša zedinjenost,« je poudaril. V dobi, ko Slovenci nismo imeli niti enega časopisa in je bilo javno politično delovanje prepovedano, je bilo svobodomiselne in narodne ideje mogoče izrazi- ti samo v beletristiki, predvsem s pomočjo pesništva. »In tudi Preširen je v pesni zlival svoje nazore, tožil je nad žalostno zgodovino Slovencev, ko 'Slovenec moril je Slovenca, brata', – pa takoj obračal naš up na veselejšo prihodnjost, ko bodo tudi nam 'mil'še zvezde, kakor zdaj sijale'. V tem upanji pa je Slovence utrdil in nas zbujal k krepkejšemu delovanju, nam dokazavši, da nijsmo samo svojega rodu na svetu, da imamo zraven sebe milijonov in milijonov sorodnih bratov, ki nas ne bodo prepustili tujemu molohu. Ponosno kliče: 'Največ sveta otrokom sliši Slave!' Pa ne smemo se samo na bratovsko pomoč zanašati; samo moramo biti delavni in pogumni, ako se hočemo rešiti sužnjosti. Kakor Črtomir in njegovi drugovi mo- ramo biti vselej pripravljeni, vse žrtvovati za domovino in narod, kajti 'Menj strašna noč je v črne zemlje krili, Ko so pod svitlim soncem sužnji dnovi.'«22 Josip Jurčič je ugotavljal, da je Prešernov genius Slovence dvignil iz potrtosti in obupa, v katera so padli med tisočletno materialno in duševno sužno- stjo. Slovenski jezik je veljal za jezik hlapcev, sramo- val se ga je vsakdo, ki se mu je uspelo povzpeti na družbeni lestvici. Na temnem nebu slovenskega na- rodnega življenja so vstajali posamezni svetli duho- 21 Slovenski narod, V/105, 10. 9. 1872, str. 3. 22 Slovenski narod, V/107, 14. 9. 1872, str. 1–2. Vincenz Katzler, Prešernova rojstna hiša (Slavjanski jug, 1868, št. 3 in 4). 33 2020 DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 vi, med katerimi je izstopal Valentin Vodnik, vendar njihovo delovanje ni zadoščalo, da bi slovenski narod in njegovo inteligenco, ki se je udinjala tujcu, ogrelo za domovino in njen jezik. Potem pa je prišel pesnik Prešeren, na katerega bi bil ponosen vsak evropski narod. Prešeren se ni odvrnil od zapuščene sloven- ske matere, ni se sramoval njenega jezika. »Preširen je s svojimi umotvori neizmerno storil za naše narodno vzbujenje in oživljenje. Ne samo, da je ohrabril v rodo- ljubji svoje sovremenike, pokazavši jim svojimi pesmami divno krasoto, gibčnost in sposobnost našega prej celo od izobraženih domačinov nepoznanega jezika, – v koliko mladih prs so njegove poezije vpihnili iskro, ki je užgala srce, da je gorelo vedno za očetnjavo. Mnogi mladenič, ki je bil po tujem kopitu izrejen, navdušen samo za tuje klasike, prijel je Preširna, omilil se mu je dušni velikan, slovenski pesnik, in omilila se mu je slovenščina. Drugi je bil mlačen za lepote domačega glasa: Preširnove poe- zije so mu srce ogrele. In naš lepi spol? Saj imamo malo berila, kar moremo izobraženim krasoticam v roke dati, – Preširen je prvi.« Prešernov vpliv na razvoj mladega slovenskega slovstva bo praviloma ocenila prihodnost, je nadalje- val Jurčič. Pesniki so preroki, vendar doma ni nihče prerok, kar se je dolgo deloma godilo tudi Prešer- nu. Dolgo ni imel občega priznanja, mali duhovi, ki niso imeli posluha za poezijo, so bili pozorni na ma- lenkosti, prezirali pa so glavne Prešernove dosežke. »Ali utihnili so ti mali duhovi! Izobraženstvo slovensko, slovenski narod Preširnovo velikost hvaležno priznaje. Temu dokaz je občno udeleženje in navdušenje za praz- novanje njegovega spomina na jutršni dan.«23 Poštni vlak, ki je iz Ljubljane odpeljal ob sedmih, je bil okrepljen (»trikrat povečan«), vendar ni mo- gel sprejeti vseh, ki so se želeli odpeljati na Gorenj- sko. Tretjina ljudi se je peljala z dodatnim vlakom, na katerega so vstopali tudi potniki na postajah od Ljubljane do Lesc. V vlakih je bilo okrog tri tisoč potnikov, »skoro izključivo izobraženim krogom pripa- dajočih«. Na postajah in na gričih ob železniški progi so vihrale slovenske zastave, možnarji so pokali v čast potnikom na Prešernovo slavnost.24 Okrog sto rodo- 23 Slovenski narod, V/107, 14. 9. 1872, str. 1. 24 Slovenski narod, V/109, 19. 9. 1872, str. 1–2. Dr. Josip Vošnjak (foto Jožef Zalar, Alfonz Knezevič) (Kartografska in slikovna zbirka NUK). Josip Jurčič (foto S. Volkmann) (Kartografska in slikovna zbirka NUK). 34 2020DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 ljubov se je pripeljalo z Goriške.25 Ljubljanski sokol, pevski zbor ljubljanske čitalnice, Gorenjski sokol in sokolska društva z Notranjske so se odkritja udeležili korporativno.26 Pesnikova rojstna hiša je bila okrašena z zastava- mi, venci in napisi. Zbralo se je okrog šest tisoč ljudi. Ker je bilo pred hišo premalo prostora, odkritja niso mogli izpeljati po predvidenem programu. Odkrili so vzidano ploščo, na kateri je napis z zlatimi črkami: V tej hiši se je rodil dr. France Preširen 3. decembra 1800 / Slovensko pisateljsko društvo 15. sept. 1872. Ploščo je iz črnega marmorja izdelal ljubljanski kamnosek Vinko Čamernik. Ena od točk programa je odpadla: predvideno je bilo, da bo ploščo blagoslovil brezniški župnik Lovro Pintar, vendar ljubljanski knezoškof Jernej Vidmar (Widmer) ni dal dovoljenja za po- svetitev.27 Pesnikov bratranec Josip Volk (sin srednje sestre), ki je bil gospodar hiše, je v družbi s pesniko- vimi sestrami pozdravil obiskovalce in obljubil, da bo spominsko ploščo skrbno čuval.28 Množica na čelu z odborom Pisateljskega društva, ljubljanskimi, vipavskimi in ilirskimi sokoli z muziko, pevci ljubljanske čitalnice in šestimi zastavami se je podala na prostor ob cerkvi, kjer je potekala slove- snost. Ko so se ob mizi zbrali pesnikovi sorodniki, je spregovoril slavnostni govornik dr. Radoslav Razlag. »Mi smo zbrani v mnogem številu. Prišli ste od Adrije, Mure, Drave, Kulpe, iz vseh slovenskih pokrajin častit spomin našega velikega rojaka Fr. Preširna, ki je bil rojen v tej denes okinčeni, prosti hiši 3. decembra 1800. Osno- valo se je še le letos 'pisateljsko društvo', katero hoče denes slaviti spomin tega Vašega rojaka Franceta Preširna, ker on je bil nadarjen ne samo kakor je naš narod sploh bog nadaril, on je imel tudi dar pesništva in ta dar je on upotrebljeval v svojem materinem jeziku. Pesmi njegove živé in bodo živele, dokler bode živel slovenski narod, ker njegove pesmi se smejo na stran staviti umotvorom največjih pesnikov, kakor jih imajo izobraženi narodi Evrope: Nemci, Italijani itd. Velik pomen je ta, da je Preširen v materinem jeziku svoje pesmi pel. Vsak narod ima že v prvi dobi razvitja pesnike. Njegove pesmi nijso samo krasne po jeziku in čutilu, temuč tudi rodoljubne, slaveče preteklost našo, kakor 'Krst pri Savici'. Preširen pripravljal je drugo dobo našega narodnega delovanja, namreč moža tega dela. S tem, da je nam pokazal bogat- stvo našega jezika, pokazal nam je pot do omike. Delal je on tako, ko je trebalo celino orati. Malo seme je zasejal Preširen, a to je obrodilo. Treba da še obširnejši sad rodi, da postane narod srečen v svoji domovini i u to bodemo 25 Soča, II/38, 21. 9. 1872, str. 4. 26 Slovenski narod, V/104, 7. 9. 1872, str. 3. 27 Slovenski narod, V/106, 12. 9. 1872, str. 3. – Dušan Kermavner meni, da se je škof Jernej Vidmar za ta korak odločil zara- di nasprotovanja slovenskemu narodnemu gibanju oziroma mladoslovencem; lahko bi tudi ustregel želji slovenske du- hovščine, da se njen vidni predstavnik Lovro Pintar, ki je bil znan tudi kot nabožni pisatelj in sadjar, ne bi udeležil mla- doslovenske prireditve (Kermavner, Politični, str. 97). 28 Soča, II/38, 21. 9. 1872, str. 4. dosegli s tem, da ostanemo zvesti načelom svobode, a za vsestranski napredek skrbimo. (Živio!) V to ime se slavi njegovo ime. Obljubimo pa tudi delati za narod, da po- stane svoboden, kakor so bili njegovi preddedje svobodni, da si bode svojih dolžnosti in pravic svest. (Živio!) Naj tudi ne bode ta slavnost dokončni kamen, katerega je pi- sateljsko društvo položilo, temuč ono naj skrbi, da ostane domoroden Preširnov duh med nami. On nam bodi vzor, posebno pa bodi Preširen vzor mladini naši, da bi ga ona nasledovala. Po njegovem izgledu Vi mladeniči delajte, mi stari bodemo pomagali vsak po svojih močeh za du- ševni in materijalni blagor naroda in njegov napredek. Ako še pomislimo, kako zdrav je narod naš na duši in telesu, ako se pomisli, da skoro pol sveta zavzima naš slo- vanski rod, potem moramo skrbeti za to, da bode Slovan časten in srečen med drugimi izobraženimi narodi, kajti takrat bodo v duševnem smislu rekli: 'Največ sveta otro- kom sliši Slave!'« Razlag je omenil Stritarjeve zasluge za Prešernov sloves. Med govorom so ljudje vzklikali v čast pesniku, govorniku in Stritarju.29 29 Slovenski narod, V/109, 19. 9. 1872, str. 2. – Štajerski mla- doslovenec, pesnik in pisatelj dr. Radoslav Razlag (1826– 1880), je bil priljubljen govornik na taborih v Ljutomeru, Žalcu, Sevnici, Vižmarjah in Ormožu. Med letoma 1865 in 1868 je bil poslanec v štajerskem deželnem zboru. Leta 1869 Josip Stritar (Kartografska in slikovna zbirka NUK). 35 2020 DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 Stritarjevo kantato »Na Prešernovem domu 15. septembra 1872« je uglasbil dr. Benjamin Ipavec (kantata za zbor, četverospev, tenor- in bariton solo). Izvedel jo je pevski zbor ljubljanske čitalnice. Fran Levec je kantato pohvalil v Soči. »Marsika- teri ganjen in navdušen obraz« je pričal o dovršeni izvedbi. Kantata poslušalca najprej veselo pozdravlja, »potem mu boža in gladi srce, da mu privabi solze v oči; pokaže mu zapuščeno domovino v vsej svoji revi, a nav- dušeni napev k veličastnim besedam: Preširen budi, nas vodi, Na delo za njim, na duševni boj! Pravici udani, luči, svobodi, Naprej, za svoj dom navdušeni roj! Preširna vihrá pred nami zastava, Voditelju-pevcu kličemo: Slava!' poživi človeku vse moči, užge mu pogum, vzdigne ga in osrči, kajti narod, ki rodi take duhove, kakor je je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor. Od sep- tembra do padca Hohenwartove vlade decembra 1871 je bil deželni glavar Kranjske. Preširen, in take može, ki ga vedo ceniti in častiti, ima zagotovljeno svojo prihodnjost.« Kompozicija Davo- rina Jenka »Strunam« je bila po Levčevem mnenju težka pesem, vendar so jo ljubljanski pevci (tenor in bariton Ivan Meden in Josip Nolli) dovršeno zapeli, prav tako Prešeren-Ipavčevo »Soldaško«, »ki je bila preprostemu narodu najbolj po godu«.30 Besedilo Stritarjeve kantate je dalo Pisateljsko društvo natisniti v tiskarni Fr. Skaza in dr. v Mari- boru. Razlag ga je objavil v drugi, razširjeni izdaji Pěsmarice (1872). Stritar je dal pesem »Pozdrav Pre- širnovim čestiteljem, zbranim v Vrbi 15. septembra 1872«, na lastne stroške natisniti v tisoč izvodih, ki jih je poslal Pisateljskemu društvu, da so jih razdelili na slavnosti v Vrbi.31 Stritar, ki je udeležence slavnosti nagovoril z ver- zi: »Priromalo si sem, da bi čestilo / Stvaritelja slovenske poezije: / Proroka-pevca si slavit se zbralo, / Ki v milosti 30 Soča, II/38, 21. 9. 1872, str. 4. 31 Slovenski narod, V/109, 19. 9. 1872, str. 1. Dr. Benjamin Ipavec (foto Leopold Bude, 1863) (Kartografska in slikovna zbirka NUK). Dr. Radoslav Razlag (foto Jožef Zalar, Alfonz Knezevič) (Kartografska in slikovna zbirka NUK). 36 2020DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 ga nam nebó poslalo«,32 se je z Dunaja nenapoveda- no pripeljal v Vrbo. Vošnjak, ki se je tu prvič osebno seznanil z njim, piše, da Stritar ni bil zadovoljen z Razlagovim govorom: »… premalo mu je bil navdušen in posebno nemilo ga je dirnilo, da je Razlag Prešerna nekako primerjal z nemškim pesnikom Rückertom.«33 Prof. J. Zupan (Ivan Zupan) je pozdravil navzo- če, posebej brate Hrvate, ki so prišli počastit pesnika, zaslužnega za slovensko narodno prebujenje. »Živelo bo njegovo ime, dokler naš rod. Delal je Preširen tam, kjer se je prej tujstvo širilo, osvetil jezik svoje matere, katero je ljubil. Narod, mladež naj se veseli to slavnosti. Govornik apostrofira slovensko mladež, brezniško faro, v kateri se je rodilo dosti slavnih mož, Jurij Knafl, Ant. Janše, bučelar, katerega je bila cesarica Marija Terezija poklicala, M. Čop, ki je govoril 19 jezikov, in Krsnik, podpiratelj učeče se mladine, J. Žemlja, pesnik, in naj- večji med temi – Preširen. – Govornik popisuje gorenj- sko zemljo in stran, Kranj, kjer Preširnove kosti, a duh tu med nami.« Dr. Razlag se je v imenu Pisateljskega društva zahvalil vsem prisotnim in prebral pozdravni telegram dunajskih Slovencev.34 Radovljiški okrajni glavar Avgust Wurzbach pl. Tannenberg (brat Carla barona Wurzbacha pl. Tan- nenberga, od maja 1871 kranjskega deželnega pred- sednika) je v Vrbo poslal osem žandarjev z bajoneti na puškah.35 »A občinstvo se je tej naredbi smijalo, ker g. varhi javne varnosti so tu zdehali in čas ubijali. Pri tacem izvrstnem redu, kakor je ves čas med narodom vladal, bili so popolnoma odveč.«36 Ljubljanski župan Karel Dežman je starosto te- lovadnega društva Ljubljanski sokol dr. Valentina Zarnika obvestil, da Sokoli v skladu z ukazom de- želne vlade ne smejo v družbi postopati po mestnih zbirališčih. Opustiti je treba tudi godbo ali troblje- nje v mestu. »Družbeni odbor je za to odgovoren, da se nazaj vrnivši družbeniki takoj na kolodvoru razi- dejo, in da se po združenih Sokolcih nikakoršna prilika spremljevalcem.«37 Urednik Brenclja Jakob Alešovec je za tarčo sati- ričnega komentarja izbral ukrep radovljiškega okraj- nega glavarja: »Kedar bodo napravili Slovenci zopet kako Preširnovi enako slovesnost in predložili okraj- nemu glavarju načrt, jim bo dovolil slovesnost s temi le pogoji: 32 Soča, II/38, 21. 9. 1872, str. 1. 33 Vošnjak, Spomini, str. 399. – Friedrich Rückert (1788–1866). 34 Slovenski narod, V/109, 19. 9. 1872, str. 2. – Ivan Zupan z Ro- din pri Begunjah je bil profesor na Reki in brat Toma Zupana (1839–1937), ki je bil profesor na gimnaziji v Kranju. Ivan Zupan se je kot gost in član odbora za tabor v Kastvu udele- žil posveta za gorenjski tabor aprila 1871 v Mlinem. Najbrž Luka Knafelj (ok. 1621–1671), mecen. Anton Janša (1734– 1773), čebelar. Janez Krstnik oziroma Kersnik (1783–1850), vzgojitelj. Jožef Žemlja (1805–1843), duhovnik, pisatelj in prevajalec. 35 Brencelj, IV/17, 1872, str. 2. 36 Slovenski narod, V/109, 19. 9. 1872, str. 2. 37 Soča, II/38, 21. 9. 1872, str. 3. 1. Govori se morajo predložiti okrajnemu glavarstvu, ktero bo izbrisalo vse, kar je količkaj pametnega v njih. 2. Govorniki smejo govoriti le v zaprti sobici, kjer je le za enega prostora. 3. Vsak govornik sme le molče govoriti. 4. Kedar kdo govori, morajo vsi poslušalci ušesa tiščati. 5. Da se točka 1. natanko izpolni, bo govoril c. k. pred- stojnik ali okrajni glavar sam. 6. Razen c. k. žandarjev ne sme nihče k slovesnosti pri- ti. 7. Komur bi se na obrazu videlo, da hoče govoriti, se mora zapreti, ker je mislil govoriti zoper vlado in ustavo. 8. Sploh pa se mora vsak pri žandarjih izkazati, da ne misli slabo o vladi in da se mu vse pametno zdi, kar je c. k. okrajni glavar ukazal. 9. Zbor sme biti le v c. k. okrajni pisarnici pod vod- stvom in predsedstvom c. k. okrajnega glavarja, kteri ima edini pravico govoriti. Živela svoboda!«38 Fran Levec je slovesnost v Vrbi označil za »ta- bor narodne inteligencije«, kajti »toliko slovenskega razumništva nij združila do sedaj še nobena narodna svečanost«. Srečanje se je nadaljevalo na Bledu, kjer je potekala veselica. »Preprost narod se je razšel; tabor narodne inteligencije se je pak vzdignil na Bled.« Zara- di množice udeležencev skupen obed ni bil mogoč, ljudje so napolnili vse blejske krčme. »V veselem slo- venskem raji se je v veseli družbi veselil vsak po svoje. Mnogobrojni čolni so se zibali po zelenem jezeru in po- zno v noč so donele miloglasne pesni proti nebu. Vse je bilo veselo. Edino očak Triglav je v debele megle zavit zakrival nam svoj obraz. Kdo ve? Morda je on, prvak slovenskih gora, v prijateljski zvezi z ljubljanskimi pr- vaki? Pa to bi bilo jako nehvaležno! Kdo ga je kedaj lepše poslovil nego Preširen? Ali se je pa v debele gromonosne megle zavil samo za tega delj, da ne bi videl sramote, oj velike sramote! Kajti v tem, ko je ves izobraženi slo- venski svet priromal Preširna slavit, so se tej narodni slavnosti odtegnili vsi prvaki in doprvaki. Pa je prav, da so tako naredili. Tisti, katerim so bile do sedaj oči zavezane, bodo odslej vsaj spregledali in spoznali, kedo vodi slovenski narod po pravem potu. Za Boga svetega, če Preširna ne častite, koga pa boste?! – Preširen, to bodi naše sveto geslo! Slovenski narod, in hoc signo vinces!«39 Enoletni prostovoljci na Dunaju so v Vrbo poslali pozdravni telegram: »V orožji kličemo voditelju pevcev Slava!« Telegram novomeške čitalnice: »Udje čitalnice novomeške po slabi komunikaciji žalibog zadržani ude- ležiti se denašnje na Vrbi obhajajoče se slovesnosti, kliče- mo našemu neumrlemu diki, prvemu slovenskemu liriku in njegovemu svobodnemu duhu, kateri vlada med osno- vatelji in udeležniki te slovesnosti: slava! slava! slava!« Čitalnica v Karlovcu: »Slava neumrlomu pesniku Pre- 38 Brencelj, IV/17, 1872, str. 2. 39 Soča, II/38, 21. 9. 1872, str. 4. 37 2020 DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 širnu! Živila braća Slovenci! Živilo Slavjanstvo! Vza- jemnost!« Slovenski pomorski uradniki v Pulju: »Na obali jadranskega morja vzkliknemo na Preširnovo čast trikrat slava!« Telegram iz Prage: »Mi Čehi radostno pozdravljamo denašnjo vašo slavnost, kajti slavite neu- mrlega slovenskega národa Preširna, a slavite spominek njegovej slavi. Neskončna Slava Preširnu! Gromoviti živio junaškemu národu slovenskemu!«40 Zvečer so se nekateri slovenski in hrvaški udele- ženci odpeljali v Bohinjsko Bistrico, Srednjo vas in Bohinjsko Češnjico, kjer so prenočili. Dan po Pre- šernovi slavnosti so se ob sedmih zjutraj zbrali pri Bohinjskem jezeru. Na mostu so vihrale slovenske zastave, bohinjski fantje so goste pozdravili s stre- ljanjem možnarjev. Za slovesen sprejem je najbrž poskrbel kaplan v Srednji vasi Janez Žan,41 ki je bil tudi član odbora za pripravo gorenjskega tabora.42 Slovenski narod je objavil opis enega od obiskovalcev, ki so se napotili do slapa Savica: »Po jezeru kadila se je bela megla, ko smo v velikih čolnih odrinili, na obalih spremljani od bohinjskih topničarjev, ki so naprej hiteči se vstavljali na poluotokih in prožili možnarje, katerih pokanje je neprenehom grmelo okolo po kamenitih ste- nah. Megla se je začela razpršati in visoki vrb Ukanc ogledaval se je v temno-sinjem jezeru, ko smo čolne za- pustivši se napotili do Savice, ki nam je že od daleč se kakor srebrni trak nasproti svetila. Eno kratko uro hoda in 'slap grmi nam v ušesa.' Po stopnicah plazili smo na v kamnato steno vsekani oder in vtopljeni v divni prizor molče stali pred slapom bobnečim; zbrani pevski glasovi pa so ga čestili s vednokrasno Tomanovo 'Savico'.« Pri slapu se je zbralo več kot 60 ljudi. Po okrepčilu z bi- stro vodo in požirkom dolenjskega vina so se vrnili k jezeru. Znova so zagrmeli možnarji. Pri mostu so jih čakali vozovi, s katerimi so se po Zgornji ali Spodnji Bohinjski dolini odpeljali na Bled.43 Staroslovenskih prvakov na slovesnosti v Vrbi ni bilo. Novice so objavile skopo poročilo o slavno- sti. »Preširnova slovesnost v Vrbi na Gorenskem, kte- re se je nad 4000 ljudí iz okolice in raznih slovenskih deželá vdeležilo, se je 15. dne t. m. ob najugodnejšem vremenu dobro izvršila. V povzdigo te slavnosti pa so največ pripomogli pevci, kteri so z jako dobro izbranimi pesmami si največjo hvalo zaslužili in poslušalce najbolj navdušili.«44 Laibacher Zeitung je sprva pisal o 6000 udeležen- cih, od tega naj bi bila tretjina iz Ljubljane,45 nato pa je objavil podatek, ki naj bi ga izvedel od avtentične- ga vira: v Vrbi je bilo 2000 ljudi, polovica iz Ljublja- ne.46 O Prešernovi slavnosti v Vrbi sta poročali gla- 40 Slovenski narod, V/109, 19. 9. 1872, str. 2. 41 Kermavner, Politični, str. 68. 42 Novice, XXIX/16, 19. 4. 1871, str. 126. 43 Slovenski narod, V/109, 19. 9. 1872, str. 3. – »Savico« (besedilo dr. Lovro Toman) je uglasbil Gregor Rihar. 44 Novice, XXX/38, 18. 9. 1872, str. 306. 45 Laibacher Zeitung, XCI/212, 16. 9. 1872, str. 4–5. 46 Laibacher Zeitung, XCI/214, 18. 9. 1872, str. 4. sili hrvaške narodne stranke Obzor (popis svečanosti, uvodni članek »Preširen i Slovenci«) in Südslawische Correspondenz.47 Odbor Pisateljskega društva je v Slovenskem na- rodu objavil zahvalo: »Vsem čestiteljem Preširna, ki so s svojo navzočnostjo pri slavnosti v Vrbi 15. septembra pripomagali, da se je dostojno slavil spomin našega prve- ga pesnika, zlasti vsem narodnim društvom, pevskemu zboru ljubljanske čitalnice in njegovemu vodju g. Valen- ti, Sokol-om, potem J. Stritarju na Dunaji, spisovatelju slavospeva 'Na Preširnovem domu' in 'Pozdrava česti- teljem Preširna', g. dr. B. Ipavcu, kompoziterju slavo- speva, g. J. Medenu in končno gorenjskemu odboru za slavnost izreče najgorkejšo zahvalo.«48 26. septembra 1872 je potekal osmi občni zbor Slovenske matice, na katerem so izvolili nove odbor- nike. Dr. Janez Bleiweis in dr. Etbin Henrik Costa sta 15. septembra poverjenikom Slovenske matice poslala navodilo: »Nanašaje se na pismo od 4. dne t. m. Vas prosimo, da si ves trud prizanete, našemu volilnemu listu pridobiti podpise vseh Matičarjev Vaše okolice. Pro- simo Vas pa za marljivo delovanje v tem oziru zato, ker slišimo, da 'Narodovci' vse sile napenjajo za zmago pri teh volitvah.«49 Opozicija je postavila lastno listo od- bornikov (stolni prošt dr. Janez Zlatoust Pogačar, dr. Razlag, dr. Vončina, dr. Vošnjak, predsednik Drama- tičnega društva Peter Grasselli, urednik Slovenskega naroda Josip Jurčič, profesor v Gorici Matej Vodušek, notar v Ormožu dr. Ivan Geršak, odvetnik v Kranju dr. Janez Mencinger, zdravnik v Kamniku dr. Maks Samec, lastnik rudnika Ivan Žuža iz Žalca). Samo dr. Razlag in dr. Vončina sta bila na obeh seznamih. Dr. Razlag je v javnem pismu odklonil noviško kandi- daturo. Dr. Pogačar je Slovenski narod obvestil, da ne želi kandidirati za odbornika Slovenske matice. No- vice so opozorile, da so vsi protikandidati za novi od- bor razen dr. Vončine delničarji Narodne tiskarne.50 Vzroka za razhajanja sta bila namera Slovenske matice o ustanovitvi tiskarne in prizadevanje mlado- slovencev, da bi dobili večino v Slovenski matici. Za- radi načrtovane preselitve Narodne tiskarne in ured- ništva Slovenskega naroda iz Maribora v Ljubljano so dr. Bleiweis, dr. Costa in njuni privrženci sklenili, da mora tudi Slovenska matica imeti lastno tiskarno. Na burni seji 9. julija 1872 predlog za tiskarno ni prejel dveh tretjin glasov (15 odbornikov je glasovalo za, 8 proti).51 Na občnem zboru 26. septembra 1872 so bili s 780 glasovi proti 670 izvoljeni noviški kandidati.52 Odborniki so postali dr. Leon Vončina, dr. Razlag, France Kosar, Mihael Herman, dr. Jurij Sterbenc, dr. Josip Tonkli, Ivan Tomšič, dr. Jožef Poklukar, Dra- 47 Slovenski narod, V/111, 24. 9. 1872, str. 1. 48 Slovenski narod, V/1872, 24. 9. 1872, str. 4. 49 Slovenski narod, V/110, 21. 9. 1872, str. 3. 50 Novice, XXX/38, 18. 9. 1872, str. 302. 51 Novice, XXX/28, 10. 6. 1872, str. 226. 52 Vošnjak, Spomini, str. 400–403. 38 2020DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 gotin Šavnik, Andrej Winkler in Franc Souvan st. Med kandidati so bili tudi Fran Levstik, Ivan Ma- cun in Josip Stritar, ki je prejel samo deset glasov (L. Vončina kar 1.441, ostali izvoljeni kandidati pa več kot 700).53 Katoliški cerkveni list Zgodnja Danica je izid volitev pospremil z naslednjim komentarjem: »V Matični odbor so izvoljeni vsi undan v 'Novicah' in 'Danici' priporočevani gg. in sicer s 1441 do 777 glasovi. Vsih glasov je bilo oddanih 1494. – Premagal je tedaj po hudem boju 'stareji tabor'; 'mladi' naj se malo sterpé, bodo že še tudi zmagovali, ako do starosti poživé, – sej cele ar- made je bilo še le po eno noč starih vojakov. Pri tem pa so se tudi v boji 'omikali' in očesali med seboj zadosti; samo še 'osvoboditi' se je zdaj treba – bratomorskega prepira!«54 Jeseni 1872 so kronisti ljubljanskega javnega življenja zabeležili vrsto dogodkov. Prva obča zava- rovalna banka Slovenija je imela sejo 1. septembra 1872. Svoje delovanje je 20. septembra razširila na vse slovenske pokrajine. Fran Levstik je bil 11. sep- tembra imenovan za skriptorja licejske knjižnice v Ljubljani, zato se je z Dunaja vrnil v Ljubljano.55 53 Novice, XXX/40, 2. 10. 1872, str. 318. 54 Zgodnja Danica, XXV/40, 4. 10. 1872, str. 321. 55 Slovenski narod, V/107, 14. 9. 1872, str. 2. – Jurčič, Stritar in Levstik so leta 1866 sodelovali pri posmrtni izdaji Prešer- novih Poezij, ki jo je pod naslovom Pesmi založil O. Wagner. Jurčič je prevzel organizacijske naloge, Levstik se je lotil je- zikovnega pregleda Prešernovih pesmi, Stritar pa je napisal uvodna eseja »Preširnovo življenje« in »Preširnove poezije«. Prešernove Pesmi naj bi bile prva izdaja v načrtovani zbir- ki najboljših del slovenskih pisateljev z dodanimi kritičnimi uvodi. Bleiweis in Luka Svetec sta v Novicah objavila kritiko izdaje Pesmi, katere glavni poudarki so bili: popravljanje Pre- šernovih pesmi je seglo čez dovoljeno mejo, Stritar je pred Prešernom videl samo Vodnika, zamolčal je njegove vrstnike in naslednike; »... čudno se nam dozdeva po tem to, da se ig- norira mojster, ki je bil vrstnik Prešernov – Koseski, kteremu je svet izvedencev že davno vès navdušen priznal slavo, da je prvi 24. in 25. septembra 1872 je v Ljubljani potekalo prvo splošno zborovanje slovenskih ljudskih učiteljev, 25. septembra je prvi občni zbor pripravila Glasbena matica. Uredništvo Slovenskega naroda se je oktobra 1872 preselilo v Ljubljano. Na »bésedi« v ljubljanski čitalnici 1. decembra 1872 so ponovno izvedli Stritar-Ipavčevo kantato »Na Preširnovem domu«. Dr. Janez Bleiweis je pre- daval o Prešernovi literarni zapuščini. Ugovarjal je tistim, ki so trdili, da je bila po Prešernovi smrti nje- gova literarna zapuščina požgana. Zatrdil je, da je vsa zapuščina v njegovih rokah.56 Ivan Prijatelj je Prešernovo slavnost v Vrbi ozna- čil za edino javno dejanje Pisateljskega društva,57 ki je zaradi nasprotovanj med staroslovenci in mladoslo- venci zamrlo. Obudili so ga leta 1885 pod imenom Pisateljsko podporno društvo, ki je leta 1889 začelo z akcijo za Prešernov figuralni spomenik v Ljubljani (odkritje 1905). VIRI IN LITERATURA ČASOPISNI VIRI Brencelj, 1872. Laibacher Zeitung, 1872. Novice, 1866, 1871, 1872. Slovenski narod, 1871, 1872. Soča, 1872. v pesništvu odprl nam pred njim neznane, čudalopne zaklade jezika slovenskega, njegovo neizmerno krepost in veličanstvo« (Novice, XXIV/19, 9. 5. 1866, str. 151). 56 Slovenski narod, V/140, 3. 12. 1872, str. 4. 57 Prijatelj, Slovenska, str. 447. Ignacij Eigner, Prešernova rojstna hiša (Zvon, 1879, št. 3, str. 41). 39 2020 DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 Zgodnja Danica, 1872. Zora, 1872. LITERATURA Globočnik, Damir: Prešeren in likovna umetnost. Ce- lje: Celjska Mohorjeva družba; Celovec: Celovška Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2005. Kermavner, Dušan: Politični boji na Gorenjskem in de- lavsko gibanje na Jesenicah-Javorniku od začetkov do leta 1918. Ljubljana: Državna založba Slove- nije, 1974. Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturnopolitična in slovstve- na zgodovina 1848–1895, četrta knjiga. Ljublja- na: Državna založba Slovenije, 1961. Vošnjak, Josip: Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1982. S U M M A R Y Prešeren’s commemoration in Vrba on 15 September 1872 The initiative for installing the memorial plaque on France Prešeren’s birth house in Vrba was given by his fellow countrymen. The Writers’ Association, founded in April 1872, set up a special board to carry out the unveiling ceremony. The association was es- tablished on the proposal of Davorin Trstenjak, in protest of the Slovenian Society (an institution for the Slovenes’ cultural and scholarly progress; transl. note), where the presidency of Etbin Henrik Costa and meagre literary activity met with strong opposi- tion. The decoration of Vrba was rendered possible by the Upper Carniolan patriots who donated over one hundred florins. The celebration was also funded by the money collected for the envisaged and later cancelled gathering of Upper Carniolans that was to be held in Lesce in 1871. On behalf of the Writers’ Association, Josip Vošnjak requested Josip Stritar to write a solemn poem and the Ljubljana-based So- kol society to assist in organizing the celebration in Vrba. Stritar’s cantata »Na Prešernovem domu 15. septembra 1872« (At Prešern’s House on 15 Sep- tember 1872) was put to music by Benjamin Ipavec and performed by the choir of the Ljubljana Reading Club. One day before the commemoration, the Slo- venski narod newspaper featured Vošnjak’s editorial »Največ svetá otrokom sliši Slave« (The greater part of the world belongs to the children of Slava) and an article by the editor Josip Jurčič titled »Preširen«, both accentuating Prešeren’s merits for the literary and national revival of the Slovenes. Stritar printed a thousand copies of the poem »Pozdrav Preširnovim čestiteljem, zbranim v Vrbi 15. septembra 1872« (A Welcome to All in Praise of Prešeren Who Will Gather in Vrba on 15 September 1872) and sent them to the Writers’ Association for distribution at the celebration in Vrba. The unveiling of the memorial plaque was at- tended by more than six thousand people. Although arrangements were made for the parish priest Lovro Pintar from Breznica to bless the plaque, the Ljublja- na Prince Bishop Jernej Vidmar refused to grant him authorization. The inaugural address was delivered by Radoslav Razlag. After the unveiling ceremony, many attendees continued to Bled, where festivities were being held. Some spent the night in Bohinjska Bistrica, Srednja Vas and Bohinjska Češnjica, and visited the Savica Waterfall the following day. No leader of the national conservative Old Slo- venes movement attended the commemoration in Vrba. On 26 September 1872, new board members were elected at the eighth general assembly of the Slovenian Society, where the opposition presented its own list of candidates. The rift was caused by the Slovenian Society’s intent to set up a printing works (due to the planned transfer of the National Print- ing Works and the Slovenski narod editorial board from Maribor to Ljubljana) and the Young Slovenes’ endeavours to win a dominant influence in the in- stitution. The Old Slovenes claimed their victory at the general assembly ballot with 780 votes against 670. The strife between the Old and Young Slovenes caused the Writers’ Association to cease its opera- tions. It resumed its activities again in 1885 under the name Writers’ Support Association. 40 2020DAMIR GLOBOČNIK: PREŠERNOVA SLOVESNOST V VRBI 15. SEPTEMBRA 1872, 29–40 41 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 615.89-051(497.451)"18" 929Humar J. Prejeto: 7. 10. 2019 Marija Čipić Rehar mag. zgod. in dipl. etn., arhivska svetovalka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, SI–1000 Ljubljana E-pošta: marija.cipic-rehar@zal-lj.si Jurij Humar – nova spoznanja o njegovem življenju in delu IZVLEČEK Jurij Humar (1819–1890) je bil ljudski zdravilec in duhovnik ljubljanske škofije, ki se je ukvarjal s homeopatijo in magnetizmom. O njegovem zdravljenju je bilo objavljenih že veliko del, predvsem o njegovem zadnjem obdobju v letih 1876–1890, ko je deloval na Primskovem. Članek je v glavnem posvečen obdobju pred njegovim prihodom na Primskovo in s tem še neuporabljenim virom iz župnij Adlešiči, Črmošnjice, Sostro in Stara Oselica, ki ga kot človeka pokažejo v novi luči. Na novo so odkriti razlogi za njegovo dopisovanje z misijonarji, saj je tudi on želel v misijone v Severno Ameriko. Dokumentacija, ki kaže na težak značaj in samovoljnost ter težave s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi zaradi zdravljenja, pa pojasnjuje, zakaj je duhovnik z obsežnim znanjem številnih jezikov, fizike, teologije, naravoslovja in astronomije živel odmaknjeno od izobraževalnih ustanov globoko na podeželju. KLJUČNE BESEDE Jurij Humar, duhovnik, ljudsko zdravilstvo, živalski magnetizem, homeopatija, misijonarji ABSTRACT JURIJ HUMAR – NEW KNOWLEDGE ON HIS LIFE AND WORK Jurij Humar (1819–1890) was a folk healer and a priest of the Ljubljana Diocese practicing homeopathy and magnetism. Although many works have been published on his healing practices, most focused on his last period, 1876– 1890, when he served in Primskovo. The article largely focuses on the period before Humar’s arrival in Primskovo and hence on parish sources that have so far not been used and that now shed new light on his personality. It presents the newly discovered motives for his correspondence with missionaries, as he too wanted to join the missions to North America. Apart from revealing his difficult character as well as brushes with church and secular authorities over his healing practice, the documents also elucidate why a priest so well-versed in languages, physics, theology, natural sciences, and astronomy chose to live a secluded life in a rural environment away from educational institutions. KEY WORDS Jurij Humar, priest, traditional healing, animal magnetism, homeopathy, missionaries 42 2020MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 Uvod Duhovnik ljubljanske škofije Jurij Humar (1819– 1890) je bil ljudski zdravilec ter kot tak poznan pred- vsem v krogih homeopatov in zdravilcev. Kljub temu, da je umrl pred skoraj 130 leti, njegov grob na Prim- skovem še vedno obiskujejo posamezniki, ki menijo, da okolica groba izžareva zdravilno energijo. Spomin nanj pomaga vzdrževati tudi Etnološko društvo Jurija Humarja na Primskovem, ki je aprila 2019 poskrbelo za že tretjo, popravljeno in dopol- njeno izdajo knjige Janeza Žurge z naslovom Ču- dodelnik s Primskovega, Jurij Humar 1819–1890.1 V njej je najprej v uvodu opisano Humarjevo življenje, sledita njegov rodovnik in osrednji del, kjer so objav- ljena pisma sorodnikom ter natančno opisani načini, s katerimi je zdravil različne težave in bolezni. Poleg te knjige je o Humarjevem življenju in delu doslej izšlo kar precej druge literature. V Etnologu je leta 2005 Nena Židov objavila članek o Humarju in nje- govem zdravljenju ljudi, v katerem se je osredotočila predvsem na načine zdravljenja in zdravilne pripo- močke. Humarja je v članku »Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju«, objavljenem v letih 1988–1990, omenila Marija Makarovič. Poleg znanstvenih člankov so v različnih obdobjih izšli tudi razni prispevki v dnevnem časopisju. Tako je Pavel Lokovšek v časopisu Slovenec leta 1932 objavil članek »Primskovski gospod«, Viktor Čadež pa naslednjega leta »Pisma Primskovskega gospoda« v istem časopi- su. Dve leti zatem je Ivan Šašelj prav tako v Slovencu objavil »Črtice iz življenja in delovanja nekdanjega Primskovega gospoda«. Takoj po Humarjevi smrti je leta 1891 v Zgodnji Danici izpod peresa Frančiška Lampeta izšel članek v več nadaljevanjih »Jurij Hu- mar«. O njem je sredi 19. stoletja v Podobah predni- kov pisal tudi Janez Trdina. Življenje Jurija Humarja so podrobno predstavili v zborniku ob 250-letnici župnije Primskovo leta 2003: tamkajšnji župnik Pa- vel Sporn je takrat ponovno objavil del že objavljenih tekstov o Humarju in del novih člankov o njem; Ma- tej Suhač se je posvetil težavam, ki jih je imel Hu- mar na Primskovem s posvetno in cerkveno oblastjo, Pavel Sporn, Janez Mervič, Mirko Žerjav in Roman Globokar pa so o Humarju pisali vsak s svojega sta- lišča – Sporn duhovniškega, Mervič medicinskega, Žerjav rokohitrskega in Globokar s stališča moralne teologije. Življenje in delo Jurija Humarja se tako zdi do- dobra obdelano. Pri prebiranju njegovih življenjepi- sov pa se je porodilo vprašanje, zakaj so duhovnika, ki je govoril nemščino, italijanščino, francoščino, angleščino, latinščino, grščino in hebrejščino, poznal slovanske jezike, preučeval sanskrt in ga očitno tudi obvladal, saj je redno pisal v njem, ter sestavil med- 1 Prva izdaja je bila objavljena leta 1969. Vsa v uvodu navedena dela so našteta na koncu članka med literaturo. narodni jezik z 2.000 besedami in 200 oblikami, ki naj bi služil misijonarjem,2 imenovali za župnika v oddaljene kraje, kjer ni bilo izobraževalnih ustanov, knjižnic ali šol. Če na seznam dodamo še njegovo za- nimanje za filozofijo, teologijo, naravoslovje in astro- nomijo, je jasno, da je bil to zelo izobražen človek.3 Podroben pregled literature je pokazal, da so se pisci osredotočali predvsem na poznejši del njegove- ga življenja, in sicer na obdobje, ki ga je preživel na Primskovem, ko je bil že znan zdravilec in so k njemu drle množice ljudi. Iz do sedaj še neobjavljene arhiv- ske dokumentacije v Nadškofijskem arhivu Ljublja- na pa lahko rekonstruiramo tudi njegovo mladostno obdobje, ki nazorno pokaže, zakaj ga je pot zanesla prav na Primskovo. Kaplan v Adlešičih, Črmošnjicah in Sostrem Jurij Humar se je rodil 14. aprila 1819 v hiši Vo- dice nad Kamnikom 1 v župniji Mekinje kmečkima staršema Valentinu Humarju in Ani, rojeni Šinkovc.4 Osnovno šolanje je začel v Kamniku, vendar ga spr- va ni zaključil. Po nekaj letih je šolanje nadaljeval, 2 Prav tam, str. 7. 3 Židov, Jurij Humar, str. 325–326. 4 NŠAL, ŽA Mekinje, Krstna knjiga 1800–1828, str. 142–143. Ljudski zdravilec in duhovnik Jurij Humar 43 2020 MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 in sicer na gimnaziji v Karlovcu, zadnje razrede pa je naredil v Ljubljani. Po opravljeni maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1847 pri 28 letih posvečen v mašnika.5 Aktivno delovanje Humarja kot duhovnika lahko razdelimo v dve obdobji. Prvo obsega leta od 1848 do 1858, ko je opravljal delo kaplana v Adlešičih (1848– 1850), Črmošnjicah (1850–1853) in Sostrem (1853– 1858). V drugem obdobju je deloval kot župnijski upravitelj oziroma župnik, in sicer od leta 1858 do smrti leta 1890. V tem obdobju je služboval v Stari Oselici (1858–1862), Črmošnjicah (1862–1876) in na Primskovem na Dolenjskem (1876–1890). Gre v glavnem za manjše kraje, oddaljene od večjih mest in pomembnih ustanov. Humar je mašnik postal 31. julija 1847 in zatem deset mesecev čakal na cerkveno službo. Z dekretom 5 Žurga in Maršič, Čudodelnik s Primskovega, str. 5–6. ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa je 17. ju- nija 1848 prišel za kaplana v Adlešiče in tam ostal do 26. septembra 1850.6 Kot je razvidno iz gradiva za župnijo Adlešiči, se je Humar že tam rad sprl s farani in so ga poznali kot človeka nagle jeze.7 Po zaključku kaplanovanja v Adlešičih je dobil dekret za Faro pri Kostelu, vendar tja ni odšel.8 Na- mesto tega se je oktobra 1850 iz Adlešičev odpravil v Črmošnjice in tam ostal vse do leta 1853.9 4. aprila 1853 mu je ljubljanski škof izdal dekret o imenovanju za kaplana v Sostrem in Humar se je iz Bele krajine preselil v glavno mesto. Že kmalu po 6 NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, f. 375, Adlešiči, kapla- ni. 7 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 1, Adlešiči, 1796–1919, Leto 1850. 8 NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, f. 379, Stara Oselica, župniki. 9 NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, f. 375, Črmošnjice, ka- plani. Imenovanje Jurija Humarja za kaplana v Adlešičih, 30. avgust 1848 (NŠAL, ŠAL – Ž, š. 1, Adlešiči, 1796–1919). 44 2020MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 njegovem prihodu so škofu o njem pisali iz ljubljan- ske žandarmerije, in sicer o govoricah, da na črno in brez kakršnegakoli zdravniškega znanja zdravi bolne. Nadalje so 22. septembra 1853 žandarji ugotovili, da k Humarju »na točno določeno oddaljeno mesto« prihajajo množice ljudi iz različnih družbenih pla- sti, da bi jih ozdravil. Žandarji so ga zaradi dela na črno in nedovoljenega zdravljenja prijavili na okrajno glavarstvo, obveščen je bil tudi škofijski ordinariat.10 Humarja so kaznovali po 343. členu kazenskega za- konika, ki prepoveduje zdravljenje z magnetizmom ali s hipnozo ter poleg prepovedi in prekinitve zdrav- ljenja predvideva zaporno kazen od enega do šestih mesecev. Če pa bi pacient umrl, bi bil Humar kazno- van po 335. členu, ki predvideva zaporno kazen od šestih mesecev do enega leta. 10 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 309, Sostro, 1658–1861, Dopis žandar- merije, 26. 9. 1853. Župnik v Sostrem Anton Gregorc je dobil od ljubljanskega škofijskega ordinariata pisno naročilo, naj preveri, kakšno je dejansko stanje in ali Humar res ljudem proti plačilu daje homeopatska zdravila oziroma jih zdravi z živalskim magnetizmom.11 Po- leg tega je ordinariat zanimalo, ali je Humar koga dejansko ozdravil ali pa pri tem ni bil uspešen.12 Pristojni župnik je preveril navedene trditve in or- dinariatu odpisal, da se Humar ne ukvarja niti s ho- meopatijo niti z alopatijo,13 temveč da je le eni osebi svetoval alopatska zdravila, ni pa ji predpisal odmer- 11 Gre za zdravilni učinek magnetov, ki ga je konec 18. stoletja utemeljil Franz Mesmer. Po njegovih navodilih je pacient po- pil pripravek z železom, nato pa so mu na različne dele telesa pritrdili magnete in izvedli določene premike. 12 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 309, Sostro, 1658–1861, Dopis škofijske- ga ordinariata, 30. 9. 1853. 13 Alopatija je zdravljenje z zdravili, katerih učinek je nasproten simptomom bolezni (Fran). Imenovanje Jurija Humarja za kaplana v Sostrem, 4. april 1853 (NŠAL, ŠAL – Ž, š. 309, Sostro, 1658–1861). 45 2020 MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 ka ali česa podobnega. Glede živalskega magnetizma je Gregorc menil, da je šlo za en sam primer, ki pa na bolno osebo ni imel učinka, pač pa je bil Humar po njegovem mnenju uspešen pri drugih, ki so se nanj obračali zaradi glavobola, zobobola in revmatizma. Prav tako mu ni bilo znano, da bi kdo zaradi Hu- marjevega zdravljenja umrl, je pa Humar za trud in delo vzel nekaj denarja. V poročilu župnika Gregorca je nadalje zapisano, da od 3. oktobra, ko je ordinariat Humarja posvaril glede zdravljenja, do 9. oktobra ta ni zdravil nobene osebe in da v zadnjih dneh bol- niki sicer ponovno prihajajo, vendar pa jih Humar ne zdravi več z gladenjem, temveč z dotikanjem in gledanjem.14 S tem se dokumenti, ki pričajo o Hu- marjevi zdravilski dejavnosti v Sostrem, končajo. Iz poznejših dokumentov še izvemo, da je bil takrat tudi 14 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 309, Sostro, 1658–1861, Dopis Antona Gregorca, 13. 10. 1853. kaznovan, vendar ni razvidno, na kakšen način.15 Humar je kaplansko službo opravljal kar deset let. Župnijski izpit iz osmih predmetov je opravil na ško- fijskem ordinariatu v Ljubljani med 2. in 4. majem 1854, 15. julija pa so mu o tem izdali potrdilo.16 Župnik v Stari Oselici Ljubljanski škof Wolf je z dekretom spomladi 1858 Humarja imenoval za provizorja in administra- torja v Stari Oselici, ker je dotakratni župnik Kajetan Huber odšel za župnika v Čemšenik. Humar naj bi se v Staro Oselico preselil po 24. aprilu, ko bi Huber od- šel in bi uredili vso dokumentacijo ter finančne zadeve. 15 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 320, Stara Oselica, 1781–1960, Dopisi glede preiskovanja Humarja, 20.–21. 10. 1858. 16 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 309, Sostro, 1658–1861, Izkaz o konkur- znem izpitu, 15. 7. 1854. Humarjevo spričevalo župnijskega izpita z dne 15. julija 1854 (NŠAL, ŠAL – Ž, š. 309, Sostro, 1658–1861). 46 2020MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 Kmalu po prihodu jeseni 1858 so se za Humarja začele težave. Deželne oblasti so škofijski ordina riat obvestile, da je v župnišču v Stari Oselici 70-letni Heleni Mandelc iz okraja Radovljica Humar zdravil udarec na glavi, a je ta takoj po zdravljenju umrla. Okrajni urad je tja takoj poslal preiskovalnega sodni- ka, da bi zagotovil objektivnost postopka in preiskal zadevo. Sledila je podrobna preiskava, v kateri je sodi- šče na prvi instanci ugotovilo, da se Humar že dolgo ukvarja z zdravljenjem ljudi, da je bil pred petimi leti zato že kaznovan ter da k njemu prihajajo množice ljudi iz različnih stanov, dnevno okrog 60, včasih pa celo 80 ljudi, med drugim tudi iz drugih okrajev. Pre- iskovalni sodnik in dr. Napret sta preiskala župnišče ter našla »medicino« – vrček z vodo iz vodnjaka, ki jo je Humar dajal piti bolnikom. To vodo je uporabil tudi za zdravljenje oči pokojne Helene Mandelc in za druge bolnike. Humar je pojasnil, da denar, ki ga dobi za zdravljenje ljudi, daje za obnovo cerkve, ku- harico in gospodinjo ali pa za revne. Preiskovalca sta ugotovila, da je Humar vsekakor kriv kršenja določe- nih zakonov, vendar pa v dopisih ni bilo navedeno, ali so ga kaznovali ali ne.17 Dokumenti v naslednjih letih ne prinašajo podat- kov o tem, da je Humar deloval kot zdravilec, kar pa seveda ne pomeni, da je s tem prenehal. Župnik v Črmošnjicah Novi ljubljanski škof Jernej Vidmar je Humarja 20. oktobra 1862 potrdil za župnika v Črmošnjicah, potem ko ga je 11. julija 1862 izbral patron knez Auersperg.18 Kočevski knezi Auerspergi so namreč imeli na Kočevskem kar enajst patronatov, in sicer Kočevje, Stara Cerkev, Mozelj, Škrilj (Zdihovo), Ko- čevska Reka, Koprivnik na Kočevskem, Črmošnjice, Kočevske Poljane, Stari Log, Osilnica in Dolenjske Toplice.19 To je pomenilo, da so ob gradnji cerkve ali ustanavljanju kaplanije oziroma župnije določeno premoženje namenili za vzdrževanje cerkve in du- hovnika ter s tem pridobili pravico patrona, kar se je kazalo v vplivu na imenovanje duhovnika. Poleg tega so imeli posebno častno mesto v cerkvi ter ob raznih slovesnostih. Ob izbiranju duhovnika so škof- je patronom posredovali listo duhovnikov, ki so se potegovali za mesto, pri čemer so jih škofje rangirali po svoji presoji ali glede na njihovo starost, patroni pa so svojo izbiro posredovali škofu, ki je duhovnika imenoval.20 Župnija Črmošnjice je leta 1862 štela 2.269 duš in je imela poleg župnika Humarja še kaplana: naj- prej Franca Grivca, za njim pa Janeza Germa. Tu 17 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 320, Stara Oselica, 1781–1960, Dopisi glede preiskovanja Humarja, 20.–21. 10. 1858. 18 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Imenovanje za župnika v Črmošnjicah, 1862. 19 Ambrožič, Patronatno pravo, str. 71–88. 20 Prav tam. je bival tudi upokojeni duhovnik Jurij Jonke,21 ki je umrl 12. maja 1864. Od leta 1866 ni bilo več kaplana, tako da je Humar ostal sam v župniji.22 Humar je konec leta 1863 škofijski ordinariat v Ljubljani zaprosil za odpust iz ljubljanske škofije in dovoljenje za odhod v škofijo St. Paul v Minneso- ti. Ta je bila ustanovljena leta 1851, naslednjega leta pa se je tja preselil misijonar Franc Pirc. Ustanovil je misijon Crow Wing, postavil šolo in cerkve ter misijonaril med Indijanci in belimi prišleki, ki so k njemu menda prihajali v trumah. Ker ga je pestilo vse večje pomanjkanje misijonarjev, pisne spodbude pa niso delovale, se je v začetku leta 1864 vrnil v Evro- po, obiskal več krajev ter poskušal več duhovnikov prepričati, da bi se mu pridružili.23 Pirc je bil v pi- snih stikih tudi s Humarjem. 19. marca 1864 mu je z Dunaja pisal, da je sicer zelo vesel njegove želje po odhodu v indijanski misijon, da pa v tistem trenutku ni bilo več mogoče, da bi odpotoval z njim, saj se je Pirc ravno vračal v misijone, Humar pa bi potreboval kar nekaj časa, da bi uredil vse potrebne dokumen- te. Kljub temu se je zelo veselil tega, da bi Humar skupaj s Fajdigo24 prišel v njegov misijon. Pristavil je še, da ga je ljubljanski škof seznanil s tem, da razen Jožefa Frančiška Buha ne more pogrešiti nobenega duhovnika več, ker ima trenutno premalo duhovni- kov. Poleg tega je dodal, da bi pristanek za odhod iz škofije lahko dobila, šele ko bo opravljena ordi- nacija četrtega letnika bogoslovcev. Pirc je Humarju priporočal, naj se uči in vadi francoščino, ki je tam po tradiciji francoskih jezuitov simbol katoliške vere in je uporabna tudi v misijonih. Ko bo dobil škofovo dovoljenje, naj mu to sporoči, da mu bo poslal indi- janski slovar, tako da se bo naučil jezika.25 Humar je očitno res počakal do poletja in ordinacij, potem pa vložil prošnjo, v kateri je navedel, da čuti veliko željo in zadovoljstvo, da bi odšel v misijone. Kljub svojim 45 letom je bil zdrav in močan; poleg tega je bil že dogovorjen, da ga bodo sprejeli, menil pa je, da bo kak duhovnik pripravljen priti v Črmošnjice, potem ko je upokojeni duhovnik Jurij Jonke umrl in je bilo na voljo več denarja za vzdrževanje duhovnika.26 O Humarju je moral 20. julija 1864 podati mne- nje dekan v Novem mestu Jernej Arko, pod katere- ga so spadale Črmošnjice. Arko je zapisal, da nima nič proti Humarjevi prošnji, čeprav šteje že 45 let, saj je utrjen in klen mož, poleg tega tudi izjemen talent za jezike, tako da bi se vseh potrebnih jezi- kov nedvomno brez težav naučil. Dekan je v pismu 21 Catalogus cleri tum saecularis tum regularis diocesis Labacensis, Ljubljana, 1864. 22 Catalogus cleri tum saecularis tum regularis diocesis Labacensis, Ljubljana, 1862–1872. 23 Brvar in Ceglar, Življenje in delo, str. 471. 24 Verjetno gre za Janeza Fajdigo, takrat kaplana v Črnomlju. 25 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Pismo Fran- ca Pirca, 19. 3. 1864. 26 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis Jurija Humarja škofijski pisarni, 15. 7. 1864. 47 2020 MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 nadalje navedel, da Humar živi zelo moralno in da ima rad svojo župnijsko skupnost, in to še od takrat, ko je bil tu kaplan. Poleg tega mu je naklonjen večji del župljanov, saj zanje skrbi v vseh pogledih. Najpo- membnejši razlog za odhod v misijone pa naj bi bili skromni dohodki, ki jih prinaša službovanje v Črmo- šnjicah, pri čemer je dekan Arko poudaril, da Humar ni človek, ki bi bil navezan na denar, in da je navajen na skromne dohodke, vendar pa bi bilo dobro, da bi se mu ti povečali. Škofijska pisarna je obljubila, da bo njegovo prošnjo skrbno preučila.27 Humar in misijonar Pirc sta nadaljevala dopiso- vanje, ki je bilo časovno zelo razpotegnjeno. Humar je na primer Pircu pisal 19. julija 1864, ta pa je nje- govo pismo zaradi potovanj po misijonu dobil šele septembra. 22. septembra 1864 mu je odgovoril, da je svojega škofa Thomasa Gracea obvestil o Humar- jevi želji po prihodu v škofijo in da se je škof s tem strinjal, vendar pod pogojem, da Humar pridobi ura- 27 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis deka- na škofijski pisarni, 20. 7. 1864. dno potrdilo o odpustu iz škofije in škofovo priporo- čilno pismo. Pirc je ponovno poudaril, da potrebuje pomoč, saj je v šestih indijanskih misijonih in štirih belih skupnostih sam, ter da naj bi v roku treh tednov prišli trije novi duhovniki in še Jožef Frančišek Buh. Za Humarja je predvidel, da bo po prihodu ostal me- sec dni pri njem v Crow Wingu, kjer se bo naučil jezika in se seznanil z načinom življenja Indijancev. Poleg tega bo moral preučiti katekizem v njihovem jeziku, da bo lahko oznanjal vero. Podrobno mu je opisal tudi pot do misijona. Potovanje je takrat tra- jalo od 20 do 25 dni z vlakom in parnikom, potni stroški so znašali okrog 200 goldinarjev, običajno pa jih je poravnala Leopoldinina ustanova Avstrijskega cesarstva v podporo ameriškim misijonom. Pirc je nazorno pojasnil, da je življenje v indijanskih misi- jonih težko, na voljo so bile ribe, pridelki iz vrtov in divji kruh. Moko, sladkor, sir in meso je bilo treba kupiti, zato naj bi misijonarji s seboj prinesli nekaj denarja oziroma se obrnili na Leopoldinino ustano- vo na Dunaju ali na Misijonsko društvo v Münchnu. Razmere v Minnesoti so bile po Pirčevih besedah žal takšne, da škof v St. Paulu ni imel denarja za podpi- ranje misijonarjev.28 Humarjevi dohodki v Črmošnjicah so bili očitno res težava, saj je ta škofijski ordinariat zaprosil za po- večanje kongrue,29 in sicer z 108 na 148 goldinarjev letno.30 Dekan v Novem mestu je kot pristojni za Čr- mošnjice ordinariat seznanil, da med župnikom Hu- marjem in kaplanom v Črmošnjicah potekajo spori glede dohodkov, saj je leta 1848 z zemljiško odve- zo prišlo do sprememb glede urbarialne desetine in primščine, pri čemer so se davki dvakrat povečali, pa tudi živila so se podražila.31 S 1. januarjem 1865 je deželni namestnik Humarju dovolil povečanje kon- grue na 122 goldinarjev letno.32 Humar je v pismu škofu 9. marca 1865 zapro- sil za odpustno pismo iz ljubljanske škofije oziroma za priporočilno pismo škofu v Minnesoti, pri čemer je hotel urediti tudi vso dokumentacijo – predvsem finance – v župniji, tako da bi jo lahko do 23. aprila predal in potem odpotoval.33 Škofijski ordinariat je 20. aprila 1865 Humarju izdal dovoljenje, da lahko kot misijonar odide v Minnesoto in da ga pri tem ne zadenejo nobene cerkvene kazni zaradi odho- da.34 Vendar pa si je Humar očitno premislil, saj je 28 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Pismo Fran- ca Pirca Juriju Humarju, 22. 9. 1864. 29 Kongrua je bila plača duhovnikov, ki so jo prejeli od države. 30 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis Jurija Humarja škofijski pisarni, 6. 2. 1865. 31 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis deka- na škofijskemu ordinariatu, 11. 2. 1865. 32 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis de- želnega namestništva škofijskemu ordinariatu, 26. 4. 1865. 33 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis Jurija Humarja ljubljanskemu škofu, 9. 3. 1865. 34 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis ško- fijskega ordinariata, 20. 4. 1865. Pismo misijonarja Franca Pirca Humarju, 22. september 1864 (NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886). 48 2020MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 ostal župnik v Črmošnjicah, pa tudi dovoljenje je ostalo pri dekanu Arku v Novem mestu. Naslednji dokument škofijskega ordinariata v Ljubljani z dne 26. aprila 1865 prinaša odločitev, da se Humarjeva plača poveča, vendar pa v primeru, da bi zaprosil za nadaljnje povečanje, to ne bi bilo možno.35 Žal za naslednji dve leti ni bilo mogoče najti do- kumentov, ki bi pričali o Humarjevem življenju in delu v Črmošnjicah. Z letom 1868 pa se je položaj precej spremenil: med gradivom tako najdemo šte- vilne pritožbe vernikov, pa tudi dveh kaplanov, ki sta za kratek čas prišla v Črmošnjice – to sta bila Franc Černilogar in Janez Merjasec –, nad župnikom. Kot se je izkazalo, je bil Humar precej svojeglav in se je težko prilagajal. V nadškofijskem arhivu je shranje- na obsežna pritožba vernikov z dne 16. junija 1868, pod katero so podpisani 203 farani iz črmošnjiške fare: njegovo pastoralno in gospodarsko delovanje naj bi bilo zelo slabo, zaradi pomanjkljivega pouče- vanja verouka in opuščanja maš so zahtevali kaplana, ki bi popravil skromno versko življenje, kritizirali so Humarjevo obnašanje na prižnici, kjer naj bi javno ozmerjal posameznike; poleg tega naj ne bi obiskoval bolnih, ki so potem umirali brez poslednjih zakra- mentov. Glede gospodarskih zadev pa naj cerkvenim ključarjem ne bi dovolil vpogleda v cerkveno premo- 35 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis de- želnega namestništva, 26. 4. 1865. ženje, pa tudi z denarjem, ki so ga verniki namenili za revne, naj bi ravnal lahkomiselno.36 Kot je bila običajna praksa, je takratni dekan v Novem mestu Jernej Arko dobil nalogo, naj preveri realno stanje v župniji in resnost obtožb. Na škofij- skem ordinariatu so se spričo obtožb nagibali k temu, da bi župnika odpoklicali iz župnije. Arko je raziskal vse točke obtožbe in napisal poročilo ordinariatu, v katerem je pojasnil, da so razmere malce drugačne, kot je bilo prikazano v pritožbi. Veliko število pod- pisanih je bilo namreč povezano z dejstvom, da so podpise pobirali pod pretvezo, da od ordinariata zah- tevajo kaplana; poleg tega so bili podpisi na posebni poli papirja in ne pod samo pritožbo, tako da naj lju- dje ne bi vedeli, za kaj točno gre. Pobudo za pritožbo naj bi dali bogatejši farani v Črmošnjicah, ki jih žup- nik omejuje, in imajo svoje interese ter bi se ga radi znebili. Tako opravljanje maš kakor tudi poučevanje verouka naj bi se izboljšalo, saj je v tem času župnik na prvo sveto obhajilo pripravil 38 otrok. Župnikova gospodinja je bila ženska, ki jo je Humar ozdravil in je potem ostala v njegovem gospodinjstvu. Dekan je poročilo zaključil s pripombo, da ima večina vernikov rada svojega župnika in da ne vidi težav.37 Kljub zapletom z nekaterimi verniki je Humar- 36 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis fara- nov iz Črmošnjic, 29. 5. 1868. 37 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis deka- na Jerneja Arka, 7. 8. 1868. Pritožba črmošnjiških župljanov z zbranimi podpisi (NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886). 49 2020 MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 ju do leta 1871 uspelo obnoviti štiri stranske oltarje, leta 1871 pa je ordinariat zaprosil za dovoljenje za prenovo glavnega oltarja, ki je bil zelo trhel in star (oltar je bil precej star že ob nakupu, saj je prej stal v župnijski cerkvi v Ribnici). Ravno v tistem letu je z oltarja padla sv. Trojica.38 Po Humarjevi pritožbi leta 1872, da noče kapla- na, ker ni dovolj dohodkov, je leto 1873 prineslo nove pritožbe. Štirinajst podpisanih mož je spisalo osem strani dolgo pritožbo s sledečimi pritožbami: prvi očitek je bil, da si je župnik podredil lokalno skup- nost, ki mu je prej zaupala. Zaupanje pa si je hitro zapravil zaradi vmešavanja njegove gospodinje v zadeve skupnosti in spore. Ponovili so nekaj obtožb iz leta 1868, predvsem njegovo žaljenje prebivalcev, hkrati pa izrazili zadovoljstvo, ker so dobili vsaj ka- plana, ki je katehet in poučuje verouk. Poleg tega, so nadaljevali, je bil župnik proti prihodu kaplana, kar je že takoj pojasnil in na več načinov ukrepal, da ta ne bi prišel oziroma da bi odšel, čeprav se je celotna skupnost strinjala, da bi povečali kaplanove dohod- ke. Sledile so obtožbe glede ravnanja z denarjem ter škode, povzročene župniji.39 Spor med kaplanom in župnikom se je še poglabljal. Pristojni dekan v No- vem mestu je 10. decembra 1873 pisal na ordinariat, ker je moral raziskati njun spor in številne pritožbe proti župniku. Pri tem je vrnil pismo o odpustitvi iz škofije, ki ga je Humar prejel leta 1865, saj je menil, da zaradi sporov s kaplanom in celotno faro ni pri- meren za misijone. Nadaljnjo odločitev je prepustil škofijskemu ordinariatu.40 Vsekakor pa nobeden od nastavljenih kaplanov ni vztrajal prav dolgo. Pritožb nad neurejenim in dušnopastirsko sla- bim župnikom ni bilo konca. 17. januarja 1875 so se ponovno pritožili farani, 13 podpisanih je ponovno navedlo vse težave in tegobe, ki jih je povzročal žup- nik.41 Spor s kaplanom je dobil nov zagon 12. novembra 1875, ko je v župnišče v Črmošnjicah prišel nov ka- plan Josip Merjasec. Že 14. novembra je pisal na ško- fijski ordinariat, da ga je župnik zelo mlačno sprejel in mu razložil, da je njegov prihod odveč in da lahko sam skrbi za pastoralno delo v župniji, saj dobro po- zna kočevsko narečje. Poleg tega mu je prepovedal maševanje v župnijski cerkvi, dovolil mu je zgolj ma- ševanje v podružnični cerkvi, njegov prihod pa mu je kot nezaželen predstavil tudi s strani faranov. Ko je hotel imeti kaplan v nedeljo zjutraj ob 6. uri mašo, je bila cerkev zaprta in ključ pri Humarju. Ta tako po kaplanovih besedah ni skrbel za dušno pastirstvo, ni 38 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis Jurija Humarja ordinariatu, 18. 2. 1871. 39 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis fara- nov iz Črmošnjic, 25. 5. 1873. 40 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis deka- na Simona Wilfana, 10. 12. 1873. 41 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis fara- nov, 17. 1. 1875; Dopis Matije Križe, 7. 11. 1875. pridigal, ampak samo kritiziral posameznike, ni imel ne litanij ne krščanskega nauka, v ciboriju so bile ple- snive hostije, tako da očitno ni bilo rednega obhajila; mežnar mu je tudi povedal, da že štiri tedne ni bilo svete maše. Tudi župnikov videz je bil neprimeren – pustil si je rasti ogromno brado in se ni oblačil kot duhovnik, saj je nosil zelene hlače. Verniki so novega kaplana sicer dobro sprejeli, župnik pa ravno obratno. Kaplan je zaprosil za premestitev.42 Decembra je po- novno pisal na ordinariat, češ da mu župnik povzroča težave pri namestitvi; on sam da se trudi za dobre od- nose, vendar se vse konča z župnikovim godrnjanjem in kletvicami. Na osmih straneh se je obupani kaplan razpisal o vseh tegobah in zelo grdem župnikovem vedenju.43 Pritožbe nad Humarjem so se nadaljevale vrsto let, vse do leta 1876, ko se je o njem negativno izrekel tudi novomeški dekan Simon Wilfan. Tako je padla odločitev o Humarjevi premestitvi v drugo župnijo, in sicer na Primskovo.44 V gradivu župnije Črmošnjice ni mogoče najti dokumentov, ki bi pričali o Humarjevi zdravilski de- javnosti, tudi v nobeni od pritožb njegovo zdravljenje ni omenjeno. Izjema je le obroben podatek o ženski, ki jo je ozdravil in je potem ostala pri njem kot go- spodinja. Razloge, da njegovo zdravilstvo pozneje ni bilo tako problematično, moramo iskati v širši druž- beni sliki na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja. Vzroki za velik uspeh župnika Humarja na Primskovem V primerjavi s Črmošnjicami, kjer je župnija ob Humarjevem prihodu štela okrog 2.300 ljudi, je bilo Primskovo občutno manjše, kajti leta 1877 je tam bi- valo 684 ljudi.45 Brez težav lahko sklepamo, da je bil Humar v manjšo župnijo premeščen zaradi sporov, ki jih je imel tako s kaplani kot tudi s cerkvenimi in deželnimi oblastmi. Humar je na Primskovo prišel julija 1876. Prejšnji župnik Januar Strah je umrl 2. decembra 1872, zatem sta ga kot župnijska upravitelja začasno nadomestila Franc Gorišek v letih 1872–1873 in Janez Juvanec v letih 1873–1876. Humar pa je prišel kot upravitelj in potem ostal kot župnik vse do svoje smrti leta 1890.46 Pregled matičnih knjig in statusov animarum za 42 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis ka- plana Josipa Merjasca, 14. 11. 1875. 43 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis ka- plana Josipa Merjasca, 18. 12. 1875. 44 NŠAL, ŠAL – Ž, š. 45, Črmošnjice, 1756–1886, Dopis Ju- rija Humarja ordinariatu, 31. 8. 1872; Dopis faranov iz Čr- mošnjic, 25. 5. 1873; Dopis dekana Simona Wilfana, 10. 12. 1873; Dopis faranov, 17. 1. 1875; Dopis Matije Križe, 7. 11. 1875; Dopis kaplana Josipa Merjasca, 14. 11. 1875; Dopis kaplana Josipa Merjasca, 18. 12. 1875; Dopisi leta 1876. 45 Catalogus cleri tum saecularis tum regularis diocesis Labacensis, 1877. 46 Catalogus cleri tum saecularis tum regularis diocesis Labacensis, 1872–1876. 50 2020MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 drugo polovico 19. stoletja pokaže, da so precejšen del podeželskega prebivalstva sestavljali bajtarji, kaj- žarji in gostači, ki niso imeli svoje lastnine v obliki zemlje, s katero bi lahko brez težav preživljali svojo družino. Gruntarjev, ki bi si lahko privoščili najete hlapce in dekle za opravljanje del na kmetijah, je bilo malo. V družinah se je rojevalo veliko otrok, včasih tudi do 14 ali 15, pri čemer jih ni prav veliko učakalo najstniških let. Smrtnost otrok predvsem do dveh let, pa tudi do desetega leta, je bila zelo visoka. O tem pričajo tudi statistični podatki v mrliških knjigah Primskovega za leta 1870–1890. Smrtnost v župniji Primskovo v obdobju 1870–1890. Leto Število smrti Otroci do 2 let Otroci 2–10 let Nad 50 let 1870 15 4 × 10 1871 14 8 × 6 1872 26 8 8 8 1873 24 5 3 12 1874 28 7 × 9 1875 18 3 3 11 1876 21 2 8 6 1877 22 6 3 9 1878 12 3 3 4 1879 22 5 2 9 1880 19 5 1 10 1881 23 6 4 9 1882 20 5 3 4 1883 20 7 3 7 1884 24 4 3 15 1885 11 2 1 6 1886 15 3 4 5 1887 16 4 4 4 1888 11 4 1 6 1889 22 6 3 10 1890 26 7 5 12 Iz zgornje tabele je jasno razvidno, da je bila smrtnost majhnih otrok zelo visoka – najbolj izsto- pajoč primer je leto 1871, ko je umrlo 14 ljudi, od tega jih je bilo osem mlajših od dveh let, ostali umrli pa so bili stari nad 50 let. Najpogostejši vzroki smrti pri otrocih do dveh let so bili krči, sušica oziroma tuberkuloza, gliste, davica, griža in nedonošenost otrok, za katere ni bilo materialnih pogojev, da bi lahko preživeli. Presenetljivo visoka je tudi smrtnost otrok od dveh do desetih let, kar postane razumljivo, če pobližje pogledamo stanje v družinah. Otroci so se namreč rojevali skoraj vsako leto ali pa vsako drugo leto. Večje število otrok je pomenilo večjo količino hrane, ki je ni bilo na pretek, kar je povzročalo pod- hranjenost in večjo dovzetnost za okužbe. V druži- nah so pogosto preživeli najstarejši otroci, običajno prvi, in najmlajši, ko za njimi ni bilo več otrok, ki bi predstavljali nova lačna usta ob ognjišču. Med razlogi za smrt otrok do desetega leta tako najdemo sušico, grižo, davico, hiranje, gliste in koze. Velikega dela teh bolezni danes ne poznamo več, saj so jih s cepivi in higieno zatrli. V tem dvajsetletnem obdobju očitno na tem ob- močju ni bilo epidemij španske mrzlice, kolere ali po- dobnih bolezni, ki bi pokosile del prebivalstva. Kljub temu pa zdravstveno stanje in predvsem zdravstvena oskrba bolnikov nista bila dobra. Običajno kmečko prebivalstvo, ki je v slovenskem prostoru vse do časa po drugi svetovni vojni predstavljalo veliko večino, si plačljivih uslug šolanih zdravnikov ni moglo pri- voščiti. Za primerjavo: v Trstu, ki je bil v tem času najrazvitejše mesto na širšem slovenskem prostoru, je en zdravnik oziroma ranocelnik prišel na 1.700 prebivalcev, pri čemer je to veljalo samo za mesto; v okolici Trsta je bila slika precej slabša.47 Kmetje pa so imeli še eno težavo, in sicer si niso mogli privoščiti dolgega okrevanja na bolniški postelji, ker bi s tem zanemarili kmečka opravila, ki so morala biti oprav- ljena brez zamude in ob točno določenem času. Za zdravstvene težave se niso menili, dokler niso postale prehude.48 Ko pa so vendarle stopili do zdravnika, je bilo velikokrat že prepozno, saj zdravniki niso mo- gli pomagati, kar pa jih je v očeh ljudi pokazalo kot nesposobne. Ljudje so se tako raje obračali na razne ljudske zdravilce, ki so bili med ljudmi poznani in se je o njih širil glas, da vse ozdravijo. Dežela Kranjska je imela leta 1890 50 doktorjev medicine in 27 ranocelnikov, pri čemer je bilo enajst zdravnikov okrajnih oziroma občinskih, ostali so bili v bolnišnicah ali pa zadolženi za mesto Ljubljana in okolico. V okraju Litija, kamor je sodilo Primskovo, je leta 1880 živelo 34.945 ljudi. Celoten okraj je imel samo enega doktorja medicine ter štiri ranocelnike, 19 izprašanih babic, samo eno javno lekarno in dve hišni lekarni. Da je bilo stanje zdravstvenega osebja resnično skromno, kaže pregled zdravstvenega osebja v Avstro-Ogrski, in sicer je na Kranjskem en zdrav- nik prišel v povprečju na 9.979 ljudi, kar to deželo uvršča skoraj na dno. Slabše je bilo edino v Bukovini, medtem ko so imele dežele Gorica z okolico, Istra in Koroška enega zdravnika na približno 5.000 ljudi. Najboljše stanje je bilo v Trstu in Spodnji Avstriji, kjer je en zdravnik prišel na približno 1.500 ljudi.49 Takšno stanje zdravstvenega osebja je seveda po- večevalo možnosti padarjem in ljudskim zdravilcem, ki jih je bilo v tem času še veliko. Zaupanje vanje je strmo naraslo, kadar jim je uspelo ozdraviti kak- šnega bolnika, pa še cenejši so bili od zdravnikov. Poleg tega so ljudje pričakovali takojšnjo ozdravitev, medtem ko so zdravniki morali priti večkrat.50 Do- stopnost zdravnikov je bila slaba, kajti če pogledamo območje, kamor je sodilo Primskovo, je bil za celoten 47 Železnik, Zdravnik, str. 295. 48 Prav tam, str. 307. 49 Zupanc, Krain, str. 176–178. 50 Železnik, Zdravnik, str. 319. 51 2020 MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 okraj Litija samo en zdravnik, ki je skrbel za območje Litije, Zagorja, Šmartnega in Šentvida. Bolni iz vasi so tako morali na več ur dolgo pot, če so hoteli priti do zdravnika in zdravil. Tako so se raje obrnili na lokalne zdravilce.51 Drugo veliko prepreko je pomenilo plačilo. Kme- tje v 19. stoletju niso imeli nikakršnih oblik socialne- ga zavarovanja, ki bi omogočilo cenejši ali brezplačen obisk pri zdravniku. Po navedbah Marije Makarovič je en obisk okrajnega zdravnika stal 20 goldinarjev (za primerjavo: 15 goldinarjev je stala manjša krava), in če je šlo za resno bolezen, en obisk zdravnika ni bil dovolj. To je pomenilo več obiskov in toliko več de- narja brez zagotovila, da bo zdravljenje uspešno.52 Pri velikih družinah majhnih otrok pogosto sploh niso zdravili, saj je vsak strošek pomenil lakoto za ostale. Kljub razmeroma visoki smrtnosti otrok do de- setega leta in slabi uradni zdravstveni oskrbi je bilo razmerje med rojenimi in umrlimi v povprečju 3 : 2, kar je razvidno tudi iz spodnje tabele.53 Nataliteta je bila kljub temu tako velika, da se je število prebival- stva precej povečevalo. Leta 1870 je v župniji Prim- skovo živelo 792 ljudi, leta 1890, ob Humarjevi smrti, pa 920. Deset let zatem je število prebivalcev naraslo že na 1.015,54 kar kaže na strm vzpon. Naraščanje števila prebivalstva je razvidno tudi iz spodnje tabele: Leto Število rojstev Število porok Število umrlih 1870 27 7 15 1871 25 1 14 1872 16 2 26 1873 18 1 24 1874 21 4 28 1875 23 9 18 1876 28 8 21 1877 28 6 22 1878 27 3 12 1879 26 6 22 1880 25 6 19 1881 26 6 23 1882 27 10 20 1883 30 7 20 1884 31 8 24 1885 28 6 11 1886 31 4 15 1887 30 4 16 1888 30 13 11 1889 35 3 22 1890 24 4 26 V takšnih socialnih in zdravstvenih razmerah je imel Humar na Primskovem veliko možnosti za 51 Zupanc, Krain, str. 177. 52 Makarovič, Zdravstvena kultura, str. 481–528. 53 NŠAL, ŽA Primskovo na Dolenjskem, Krstne, poročne in mrliške matične knjige. 54 Catalogus cleri tum saecularis tum regularis diocesis Labacensis, 1870–1900. uspeh. Ob selitvi je z njim prišel tudi glas o njegovih sposobnostih in uspešnem zdravljenju. K njemu so prihajale množice ljudi, med katerimi so v veliki meri prevladovali kmetje in delavci, sčasoma pa so pri njem pomoč iskali tudi uradniki in bogatejši sloji, ki so obupali nad uradno medicino. Humar je imel več stikov z znanimi osebami, dopisoval si je na primer z baronico Adelmo Vay, roj. grofico Wurmbrand, zdra- vilko, ki je imela v lasti posestvo Prevrat v Slovenskih Konjicah ter se je tudi sama ukvarjala s homeopatijo in spiritizmom.55 K Humarju so prihajali ljudje iz Bele krajine, Dolenjske, Kočevja, Zasavja, Gorenjske in tudi iz drugih delov Avstro-Ogrske. Najbolj znani obiskovalec, ki ga je Humar ozdravil, je bil španski pretendent za prestol don Carlos, ki je imel težave z grlom in po uradnem zdravstvenem posegu ni mogel več govoriti. Po obisku pri Humarju se mu je stanje izboljšalo, za kar mu je bil zelo hvaležen.56 Humar je na začetku svojega delovanja zdravil z glajenjem obolelih delov, potem pa je počasi prešel na magnetiziranje raznih pripomočkov, v glavnem kruha in vode, pa tudi vina in sladkorja. Včasih se je zgodilo, da so oboleli pojedli ves namagnetiziran kruh naenkrat, kar je povzročilo slabost, tako da je Humar raje prešel na oblate in papir.57 Poleg magne- tiziranja se je spoznal tudi na homeopatska zdravila. Pripravljal je razne mešanice in jih dajal ljudem, bil pa naj bi tudi jasnoviden, zaradi česar so mu nosili blagoslavljat loterijske listke. Vzpostavljal naj bi stike z umrlimi in imel sposobnost iskanja ukradenih stva- ri. Zdravil je tudi na daljavo, tako da je namagnetizi- ral papir in ga poslal bolnemu. K njemu so prihajali bolniki z želodčnimi težavami, bolečinami v sklepih in hrbtenici, protinom, revmatizmom, epilepsijo, te- žavami z zobmi in očmi, glavoboli in migrenami, po- škodbami, ošpicami ter drugimi obolenji.58 Kako globoka je bila vera posameznega človeka v ljudske zdravilce in prepričanje, da so ti vsemogoč- ni, pa kaže zgodba, objavljena v Slovencu 23. januarja 1893: »Z Notranjskega se nam poroča 19. t. m.: 'Strah je lepa reč pri hiši!' – pravi pregovor. Kako resničen je, naj potrdi ta-le dogodbica. Pred nekoliko dnevi je bil tu pri nas v Pl. okraden hlapec nekega krčmarja. Tat mu je po- noči izmaknil nekoliko oblačil, pa 43 goldinarjev denar- ja, ki so bili spravljeni v mašni knjižici. Ker je shramba, kamor hlapci spravljajo svoje reči, precej skrita in varno zaklenjena, je vsakdo rekel, da kak tujec gotovo ni prišel, ampak, da je moral tu le kak domač, v hiši dobro znan uzmovič stegniti tatinsko roko po denarjih. Hlapcu pa je bilo seveda ne malo britko po denarjih, ki so bili sad večletnega trdega dela. Orožniki so sicer takoj drugi dan iskali tatu in ukradenih reči po nekaterih hišah, pa brez vspeha. Slučaj prinese ravno takrat v dotično krčmo be- 55 Ciglenečki, Življenje in delo, str. 105–106. 56 Žurga in Maršič, Čudodelnik s Primskovega, str. 113–114. 57 Židov, Jurij Humar, str. 329. 58 Prav tam, str. 326–330. 52 2020MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 rača prosit prenočišča. Ko berač izve, kako in kaj, svetuje okradenemu hlapcu vpričo vse družine, zbrane pri ve- čerji, naj se nemudoma napoti na Primskovo k učenemu župniku, ki mu bodo kar v ogledalu pokazali tatu. Hla- pec vesel sprejme dobri svet in se hoče precej prihodnje jutro podati na pot do g. župnika. Tudi gospodar v to privoli in celo eden goldinar ponudi hlapcu za potova- nje. Hlapec res drugo jutro vstane prav zgodaj in gre v shrambo, preobleči se, – kar – o veselje! – najde na postelji ukradene, pa zopet nazaj prinesene denarje, toda le 35 gld, 8 jih je tat za-se obdržal, ali pa že zapravil. Splošno mnenje je, da tat ni bil daleč in da ga je le strah pred ogledalom g. župnika na Primskovem pripravil do tega, da je denar nazaj prinesel. Najlepše pa je to, da je g. žup- nik Humar, ki je slovel po vsej deželi in še onkraj njenih mej kot vsevednež in velik čudodelec, umrl že pred dve- ma letoma. Strah je vendarle dobra reč.«59 Jurij Humar, h kateremu so prihajali ljudje z glo- boko vero, da jih bo ozdravil, je tako še po smrti po- skrbel, da je hlapec dobil nazaj svoje premoženje. Ta zgodba, ki se današnjemu človeku morda zdi naivna, daje jasno sliko, kako globoko zakoreninjeno je bilo prepričanje v ljudske zdravilce. Naj se ob tem spom- nimo, da ni bilo še tako dolgo nazaj živo prepričanje, da ko gre človek enkrat v bolnišnico, je na pragu smr- ti in se od tam ne vrne več. 59 Slovenec, 23. 1. 1893, »Z Notranjskega«. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn. NŠAL, ŠAL – Ž, š. 1, Adlešiči, 1796–1919; š. 45, Črmošnjice, 1756–1886; š. 309, Sostro, 1658– 1861; š. 320, Stara Oselica, 1781–1960. NŠAL, ŽA Primskovo na Dolenjskem, Krstne, poročne in mrliške matične knjige. ČASOPISI Slovenec, 1893, 1932, 1933, 1935. LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Patronatno pravo in jožefinski patronati. Bogoslovni vestnik 72, 2012, str. 71–88. Brvar, Bogomil in Karel A. Ceglar: Življenje in delo Franca Ksaverja Pirca. Peče: Kulturno in športno društvo, 2018. Catalogus cleri tum saecularis tum regularis diocesis La- bacensis. Ljubljana, letniki od 1862 do 1900. Ciglenečki, Jan: Življenje in delo baronice Adelme von Vay (1849–1925) in njena podoba v očeh lo- kalnega prebivalstva. Pogled od zunaj na slovenski jezik, prostor in kulturo: v zgodovinski perspektivi (ur. Neža Zajc). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017, str. 95–110. Čadež, Viktor: Pisma Primskovskega gospoda. Slo- venec 61, št. 122 (30. 5. 1933), str. 3. Francis: Jurij Humar. Zgodnja Danica 44, list 6 (6. 2. 1891), str. 45; list 7 (13. 2. 1891), str. 53. Lokovšek, Pavel: Primskovski gospod. Slovenec 60, št. 231 (8. 10. 1932). Makarovič, Marija: Zdravstvena kultura agrarne- ga prebivalstva v 19. stoletju. Slovenski etnograf 33/34, 1988–1990, str. 481–528. Rod se za rodom vrsti: zbornik župnije Primskovo na Dolenjskem ob 250-letnici začetka župnije (ur. Pa- vel Sporn). Primskovo: Župnijski urad, 2003. Šašelj, Ivan: Črtice iz življenja in delovanja nekda- njega Primskovega gospoda. Slovenec 63, št. 295 (22. 12. 1935), str. 15. Šolstvo skozi stoletja II., razstavni katalog. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1999. Trdina, Janez: Podobe prednikov: zapiski Janeza Trdi- ne iz obdobja 1870–1879, 1, 2. Ljubljana: Univer- zitetna konferenca ZSMS, 1987. Vodopivec, Peter: Kulturno-duhovne razmere na Slovenskem v 19. stoletju. Bogoslovni vestnik 67, 2007, str. 9–10. Zupanc, Franc: Krain und seine öffentliche Gesundheit vom Jahre 1881 bis inclusive 1890 mit besonderer Berücksichtigung des Jahres 1890. Laibach: Klein- mayr & B., 1893. Nagrobna plošča Jurija Humarja na Primskovem. 53 2020 MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 Železnik, Urška: Zdravnik med idealom in resnično- stjo: zdravniško delo in ljudski odnos do zdravja in medicine v 19. stoletju. Acta medico-historica Adriatica 8, 2010, str. 293–328. Židov, Nena: Jurij Humar in njegovo zdravljenje ljudi z magnetizmom. Etnolog 15, 2005, str. 323–343. Žurga, Janez in Stanislav M. Maršič: Čudodelnik s Primskovega. Jurij Humar 1819–1890, II. izdaja. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 1998. S U M M A R Y Jurij Humar – new knowledge on his life and work Jurij Humar (1819–1890) was a traditional healer and a priest of the Ljubljana Diocese prac- ticing homeopathy and magnetism. Although many works have been published on his healing practices, most focused on his last period, 1876–1890, when he served in Primskovo. Humar’s active service as a priest can be divided into two periods. The first one spans 1848 and 1858, when he worked as a chaplain in Adlešiči, Črmošnjice, and Sostro. In the second period, from 1858 until he died in 1890, he served as a parish administrator or parish priest in Stara Ose- lica, Črmošnjice, and Primskovo in Lower Carniola. Most of these were remote places, far away from ma- jor centres and important institutions. Humar was a highly educated man; he spoke several languages and created an international lan- guage composed of 2000 words and 200 forms to fa- cilitate communication among missionaries. He was interested in philosophy, theology, natural sciences, and astronomy, all surpassing the knowledge of an ordinary priest from a rural environment. The article largely focuses on the period before Humar’s arrival in Primskovo and hence on parish sources that have so far not been used and that now shed new light on his personality. Whereas his dif- ficult character was already revealed during his first office in Adlešiči, his healing practice became the source of his trouble in Sostro. Sought by many sick people and providing treatments without any official medical knowledge, he attracted the attention of the authorities, and carried on as a healer despite the im- posed penalties. During his service in Črmošnjice, he corresponded with a missionary in North America Franc Pirc, as he wanted to join him, but without success. Humar did not get along with his frequently changing chaplains, and many believers complained over his neglect of his pastoral duty and his authori- tarian nature. Initially, Humar treated people by rubbing the ailed parts of the body and then began to magnetize various accessories, usually bread and water. Apart from possessing a vast knowledge of homeopathic remedies, he was reportedly also a clairvoyant. At first, the majority of patients that visited him were from rural and working-class backgrounds, and later also people from noble and official ranks who had given up on official medicine. Humar gradually built himself a growing reputation as an effective healer. Much of Humar’s success was also owed to Car- niola’s unfavourable statistics revealing that 10,000 inhabitants only had one physician who would charge large sums of money without any guarantee that one single visit would suffice. In exchange for his treatment, patients brought Humar gifts that they could afford, in addition to which other people’s testimonies of being cured strengthened their belief in their own recovery. 54 2020MARIJA ČIPIĆ REHAR: JURIJ HUMAR – NOVA SPOZNANJA O NJEGOVEM ŽIVLJENJU IN DELU , 41–54 55 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 725.948(497.434) Prejeto: 16. 11. 2019 Simona Kermavnar mag. umetnostne zgodovine, Grčarevec 3, SI–1370 Logatec E-pošta: simona.kermavnar@gmail.com Vodnjak v parku Term Šmarješke Toplice IZVLEČEK Druga polovica 19. stoletja je bila v Evropi in tudi na Slovenskem čas sistematične gradnje vodovodnih napeljav, pri čemer je ključno vlogo igralo lito železo. V Logatcu, Črnomlju, na Vrhniki in v Šmarjeških Toplicah srečamo po en litoželezni vodnjak livarne kneza Salma iz Blanskega na Moravskem; podaril jih je izvajalec vodovoda kot zahvalo za naročilo. Vodnjak, ki je danes v parku Šmarjeških Toplic, je od konca aprila 1904 stal v Novem mestu na Florija- novem trgu (današnja tržnica) in je bil povezan z napeljavo novomeškega vodovoda, končanega jeseni 1903. Takoj je postal kraj druženja in hkrati objekt javnega zgražanja zaradi delno razgaljenega kipa nimfe. Leta 1926 so ga prepeljali v Šmarješke Toplice. Danes stoji v parku Term Šmarješke Toplice in je tudi njihov simbol. KLJUČNE BESEDE umetniški liv, Šmarješke Toplice, Novo mesto, Logatec, Vrhnika, Črnomelj, Uherské Hradiště, Myślenice, Salmova livarna v Blanskem, okrasni vodnjaki, dr. Viktor Gregorić, Jan Vladimír Hráský ABSTRACT FOUNTAIN IN THE PARK OF THE ŠMARJEŠKE TOPLICE THERMAL SPA In Europe as well as the territory of present-day Slovenia, the second half of the nineteenth century was a time of systematic construction of water systems, where cast iron played a crucial role. Logatec, Črnomelj, Vrhnika, and Šmarješke Toplice are each home to one cast iron fountain from the Royal Salm Ironworks in Blansko, Moravia, that were sent by the constructors of the water systems as a token of gratitude for the commissioned work. The fountain that now stands in the park of the Šmarješke Toplice Thermal Spa was originally set up in Novo Mesto’s Florijan Square (modern central market) at the end of April 1904, after the completion of the city water system in the autumn of 1903. The fountain immediately became a popular gathering point, as well as a subject of public furore for featuring a sculp- ture of a nude nymph. In 1926, it was transferred to Šmarješke Toplice and now stands in the park of the Šmarješke Toplice Thermal Spa, serving as its symbol. KEY WORDS art casting, Šmarješke Toplice, Novo Mesto, Logatec, Vrhnika, Črnomelj, Uherské Hradiště, Myślenice, Royal Salm Ironworks in Blansko, decorative fountains, Dr Viktor Gregorić, Jan Vladimír Hráský 56 2020SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Druga polovica 19. stoletja je bila v Evropi čas sistematične gradnje vodovodnih in kanalizacijskih napeljav. Pri tem je ključno vlogo igralo lito železo, saj so običajno lesene cevi tedaj zamenjale litoželez- ne, iz tega materiala pa so bili izdelani tudi pitniki, vodnjaki, hidranti, črpalke itd. Ob koncu 19. stoletja so bile aktivnosti na tem področju, ki jih je v okviru habsburške monarhije spodbujal cesar Franc Jožef I., v polnem razmahu tudi v slovenskih mestih in večjih krajih, v začetku naslednjega stoletja pa so zajele tudi manjše kraje na podeželju in vasi. Med izvajalci in proizvajalci naj na tem mestu omenimo vsaj morav- sko podjetje vodovodnih in črpalnih naprav Antona (Antonína) Kunza iz Hranic in dunajsko podjetje inženirja Carla Wagenführerja, ki je bilo zaradi ce- novne ugodnosti zelo iskano in je vodovod napeljalo med drugim v Logatcu, na Vrhniki in v Črnomlju, kjer prav tako kot v Šmarjeških Toplicah srečamo litoželezni vodnjak z nimfo. Šmarješki vodnjak je sprva stal v Novem mestu, kjer je vodovod napeljalo dunajsko podjetje inženirja G. Rumpla.1 Vodnjaki iz Salmove livarne Donedavna je zaradi avstrijskega izvajalca prevla- dovalo prepričanje, da so tudi vodnjaki prišli iz neke avstrijske (dunajske)2 livarne. Ivan Stopar3 je edini, ki jih je (konkretno črnomaljskega) pravilno pove- zal s Češko. Dejansko so bili izdelani v Blanskem na Moravskem, v Salmovi livarni (Fürst Salm’sches Eisenwerk Blansko),4 eni najpomembnejših livarn umetniškega liva v habsburški monarhiji.5 Poslovno in tudi sorodstveno je bila povezana s takrat najpo- membnejšo železolivarno na Slovenskem, Auersper- govo na Dvoru pri Žužemberku.6 Leta 1896 je livar- na v Blanskem prešla v last praške delniške družbe Akciová společnost strojírny/Maschinenbau-Ak- tiengesellschaft. Najzaslužnejši za razcvet Salmove livarne je bil Hugo Franc starogrof (Altgraf) Salm, edini otrok iz zakona med Karlom knezom Salm- -Reifferscheid-Krautheimom in grofico Pavlino Auersperg, hčerko grofa in od leta 1783 kneza Karla Jožefa Auersperga iz Kočevja, ustanovitelja železar- ne na Dvoru. S pro izvodnjo litoželeznih vodnjakov so v Blanskem začeli v drugi polovici 19. stoletja in nadaljevali do prvih desetletij 20. stoletja, pri čemer 1 G. Rumpel Ingenieur. Bauunternehmung und technisches Bureau für Wasserversorgungs-, Gas- und Canalisations Anlagen (ARS, AS 38, IX/3, t. e. 1184). 2 Vavken, Umetnostna, str. 80; Horvat, Sto vodnjakov, str. 161, 165; Vodnjak v Šmarjeških Toplicah (https://www.kamra.si/ mm-elementi/item/zdravilisce-smarjeske-toplice.html, 28. 9. 2019). Na oglasni deski zdravilišča v Šmarjeških Toplicah se omenja tudi Železna Kapla. 3 Stopar, Grajske stavbe, str. 17. 4 Gl. Kermavnar, Litoželezni vodnjaki, str. 26–27. 5 Na primer Grolich, Blanenská umělecká litina, str. 21. 6 Kermavnar, Idrijski vodnjak, str. 245, 249–250. se njihova oblika praktično ni spreminjala.7 Naročiti jih je bilo mogoče po katalogu. Livarna je imela svoje agencije tudi na Dunaju in v Gradcu. Novomeški vo- dnjak je z Dunaja dostavilo podjetje Armaturen- und Maschinen-Fabrik Actien Gesellschaft (prej J. A. Hil- pert). Račun dobave je bil izstavljen maja 1904. Zapis št. 483 Deželnega stavbinskega urada/Landschaftli- ches Bauamt v Ljubljani z dne 14. maja 1904 se glasi: »V prigibu se predloži račun tvrdke 'Armaturen und Maschinenfabrik Actien-Gesellschaft' o dobavi mo- numentalnega vodnjaka za Novo mesto in materiala za montažo istega v predplačilno nakazilo izkazane- ga zneska 1813 kron na račun mestne občine Novo- meške […].«8 V Gradcu je imel vodnjake Salmove livarne, tudi model št. 30 – torej model šmarješkega in logaškega vodnjaka –, v ponudbi trgovec Sigmund Juhász, čigar podjetje je bilo ustanovljeno leta 1856; prodajni katalog med drugim hrani Museo Italia- no della Ghisa, Fondazione Neri v kraju Longiano, model našega vodnjaka najdemo pod številko 1383. Vodnjak je bil v Logatec najverjetneje dostavljen od tam, ker je posestnik, trgovec in dolnjelogaški župan Ivan ( Johann) Sicherl, najzaslužnejši mož za nape- ljavo logaškega vodovoda med letoma 1897 in 1899, poslovno sodeloval z Juhászom. V Zgodovinskem ar- hivu Ljubljana, Enota v Idriji, hranijo mapo Ponudbe in nabave vodovodnih potrebščin/ S. Juhász Graz; med listinami je tudi faktura, poslana iz Gradca v Idrijo 21. julija 1885, iz katere je razvidno, da je bilo naro- čilo izvršeno prek Sicherla v Logatcu.9 Ti vodnjaki so izdelki umetniškega liva. Ta je vr- hunec doživel v prvi polovici 19. stoletja v Nemčiji in na današnjem Poljskem v okviru Pruskih kraljevih livarn, kmalu pa so se jim pridružile tudi druge, med katerimi je izstopala prav Salmova, in sicer tako po kakovosti kot številu izdelkov. Na tem mestu je treba povedati, da imamo v Sloveniji z litoželezno kulturno dediščino še vedno precejšnje probleme. Leta 1985 je Juša Vavken v Varstvu spomenikov v zvezi z logaškim litoželeznim vodnjakom zapisala trditev, ki še vedno drži: »Zara- di nerazumevanja polpretekle dobe, ki je bila izrecno neusmiljena do takšnih izdelkov in jih načeloma od- stranjevala, tudi v širšem slovenskem prostoru, so ta tipična dela že redka.«10 Ker je torej prihod omenjenih štirih vodnjakov v naše kraje povezan z napeljevanjem vodovodov, bomo najprej na kratko pogledali te projekte na na- vedenih lokacijah, natančneje pa v Novem mestu. 7 Med priljubljenimi monumentalnimi vodnjaki so bili taki s figuro na visokem podstavku (ta običajno piramidast in okrašen z levjimi maskami in/ali dopasnimi aplikami cesar- ja Franca Jožefa I. ali pa zvonast z girlando), in sicer delno razgaljene nimfe z vazo na glavi, ženske s svetilko na glavi, angela, ki moli itd. 8 ARS, AS 38, IX/3, t. e. 1184. 9 ZAL, IDR 129, fasc. 112 (172a). Gl. Kermavnar, Trgovca, str. 23. 10 Vavken, Umetnostna, str. 80–81. 57 2020 SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 List iz prodajnega kataloga graškega trgovca Sigmunda Juhásza (©Longiano, Museo Italiano della Ghisa, Fondazione Neri). 58 2020SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Vodnjak, ki je sedaj v Šmarjeških Toplicah, je, kot rečeno, prvotno stal v dolenjski prestolnici, in sicer na mestu današnje tržnice.11 Konec septembra 1895 so mestna občina Čr- nomelj ter občine Semič, Kot, Petrova vas in Talčji Vrh zaprosile za dovoljenje za izgradnjo vodovoda iz izvirov pri Blatniku. Njegovo slavnostno odprtje in blagoslov sta potekala 11. julija 1898. Projekt je stal 11 Horvat, Sto vodnjakov, str. 161; Anica Bobič (Družina Gre- gorić, str. 30) piše samo, da so vodnjak v Šmarješke Toplice pripeljali Gregorićevi, a ne pove, od kod. Gl. tudi op. 33. okoli 100.000 goldinarjev, gradilo je podjetje Wagen- führer.12 V Logatcu je isto podjetje začelo vodovod graditi poleti 1897,13 načrt je pripravil arhitekt Jan 12 Mohar, Semič, str. 49–53; Prvi belokranjski vodovodi (https:// www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/prvi-belokranjski-vo- dovodi.html, avgust 2019). 13 Mihevc, Spomini, str. 28; Švajncer, Logatec v zgodovini, str. 64; Kermavnar, Projekt izgradnje, str. 26; Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https:// www.mojaobcina.si/logatec/novice/projekt-izgradnje-loga- skega-vodovoda-konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja.html, 3. 4. 2019). Dokument o dobavi litoželeznega vodnjaka v Novo mesto leta 1904 (ARS, AS 38, IX/3, t. e. 1184). 59 2020 SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Vladimír Hráský;14 na Vrhniki so avgusta 1903 na občinski seji sklenili, da bo dela zaradi najugodnejše ponudbe prav tako izvedlo omenjeno dunajsko pod- jetje, in sicer za 81.690 kron.15 Gradnja je bila kon- čana naslednje leto (kolavdaciji v letih 1905 in 1907), dela pa je vodil gradbeni inženir Matko Prelovšek.16 Novo mesto dobi vodovod in hkrati litoželezni vodnjak s skulpturo razgaljene nimfe, ki povzroči zgražanje Novo mesto (Rudolfovo) je bilo v 19. stoletju po mnenju nekaterih sodobnikov precej zaostalo in provincialno mesto. Po revoluciji 1848 se je močno povečalo število uradov in uradnikov, kar je močno zaviralo prebujanje narodne zavesti pri meščanih 14 Kermavnar, Projekt izgradnje, str. 26; Projekt izgradnje lo- gaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https:// www.mojaobcina.si/logatec/novice/projekt-izgradnje-loga- skega-vodovoda-konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja.html, 3. 4. 2019). 15 Serše, Ob stoletnici, str. 75. 16 Serše, Kakšno vodo, str. 115–118; Serše, Ob stoletnici, str. 78. (medtem ko so v drugih krajih in mestih ustanav- ljali čitalnice, so v Novem mestu o tem le govorili). Šestdeseta in sedemdeseta leta je zaznamoval boj med oblikujočo se narodno in nemškutarsko stranko, kmalu zatem pa se je začel (kot običajno) neproduk- tiven boj med slovenskima meščanskima strankama, liberalno in klerikalno.17 V šestdesetih letih so bile narejene nekatere iz- boljšave, na primer kanalizacija, na Glavnem trgu so postavili nov litoželezni vodnjak (1861),18 izde- lan na Dvoru, zlasti pa so se razmere izboljšale po letu 1894, ko je končno stekla železniška povezava z Ljubljano.19 Projekt napeljave vodovoda so vestno beležile Dolenjske novice,20 in sicer vse od začetka del leta 1897 do zaključka leta 1903. 15. oktobra 1897 so poročale, da je načrte pripravil arhitekt Hráský (od leta 1884 deželni inženir). Do srede leta 1900 ni bilo veliko narejenega, so pa takrat že razmišljali o posta- vitvi vodnjaka, kar bi sicer »zopet veliko veljalo«.21 Kot kaže, je projektu pravi zagon dal šele velik požar v Novem mestu januarja 1901, ko se je ponovno po- kazalo, kako zelo mesto potrebuje vodovod.22 Sredi junija 1901 izvajalec še ni bil znan,23 8. julija pa so pričeli z deli,24 ki so sprva dobro napredovala, vendar je bilo novembra že jasno, da v tistem letu ne bodo končana.25 Po veliki noči 1902 so nadaljevali na Ka- piteljskem hribu,26 dela je opravilo dunajsko podjetje inženirja G. Rumpla;27 tik pod cerkvijo še danes stoji pitnik s signaturo te tvrdke. 1. decembra tistega leta so poročali, da vodovod od srede minulega meseca deluje, čeprav z manjšimi napakami.28 1. aprila 1903 je bil objavljen oglas,29 da mestno županstvo v Ru- dolfovem prodaja vodnjak na Glavnem trgu, in sicer da naj se pisne ponudbe pošljejo do 25. aprila. Šlo 17 Jarc, Iz preteklih stoletij, str. 56–57; Granda, Novo mesto, str. 164, passim; Fran Levstik je na primer zapisal, da Dolenjci duševno spijo (K. P. [Fran Levstik], Ozir po domačii, Naprej, 4. 9. 1863, str. 283). 18 Načrt je izdelal na Dvoru zaposleni inženir Bossard (Žargi, Železarna na Dvoru, str. 81); gl. tudi Žargi, Železni vodnjaki, str. 61; Mlinarič in Grobovšek, Sprehod po mestu, str. 104. 19 Jarc, Iz preteklih stoletij, str. 60; Granda, Novo mesto, str. 185. 20 Gl. tudi Zorko, Bomo vodo še prekuhavali?, str. 15–17. 21 Dolenjske novice, 1. 7. 1900, str. 123, »Domače vesti (Novome- ški vodovod)«. 22 Dolenjske novice, 1. 2. 1901, str. 26–27, »Požar v Novem me- stu«. 23 Dolenjske novice, 15. 6. 1901, str. 127, »Domače vesti (Novo- meški vodovod)«; 8. maja 1901 je ponudbo oddalo podjetje Antona (Antonína) Kunza iz Hranic na Moravskem (ZAL, NME 5, šk. 82, št. 167). 24 Dolenjske novice, 15. 7. 1901, str. 147, »Domače vesti (Novo- meški vodovod)«; Jarc, Iz preteklih stoletij, str. 60. 25 Dolenjske novice, 1. 11. 1901, str. 224, »Domače vesti (Vodo- vod novomeški)«. 26 Dolenjske novice, 15. 4. 1902, str. 65, »Domače vesti (Vodovo- dna dela)«. 27 Dolenjske novice, 15. 8. 1902, str. 140, oglas. Gl. tudi op. 1. 28 Dolenjske novice, 1. 12. 1902, str. 206, »Domače vesti (Vodo- vod)«. 29 Dolenjske novice, 1. 4. 1903, str. 68, »Mestno županstvo v Ru- dolfovem proda vodnjak«. Šmarješke Toplice, vodnjak (foto: Simona Kermavnar). 60 2020SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 je za zgoraj omenjeni litoželezni vodnjak dvorske livarne; 19. maja so ga začeli podirati.30 Občinski možje so ga prodali profesorju na novomeški gimna- ziji Casparju Pamerju,31 ta pa ga je podaril svojemu rojstnemu kraju Trabergu na Gornjem Avstrijskem.32 1. julija 1903 v Naznanilih mestnega magistrata be- remo poročilo gospodarskega odseka Florijanskega trga; tu je stala cerkev sv. Antona, ki so ji po požaru 1664 prizidali kapelo sv. Florijana in od tod njegovo poimenovanje.33 Župan Simon pl. Sladović34 je toplo priporočal njegovo regulacijo, in sicer iz »varnostnih, gospodarskih in olepševalnih razlogov«.35 Kolavda- cija vodovoda je potekala od 23. do 25. septembra,36 1. oktobra je občina prevzela njegovo oskrbovanje, v zapisniku seje občinskega sveta z zadnjega dne tiste- ga meseca pa pod točko 3 beremo: »Po daljši debati 30 Dolenjske novice, 15. 6. 1903, str. 117, »Domače vesti (Vod- njak na mestnem trgu)«. 31 Dolenjski biografski leksikon (https://www.nm.sik.si/si/ekn- jiznica/bioleks/?bid=1426, 18. 8. 2019). 32 Mlinarič, Sprehod po mestu, str. 123; Žargi, Železni vodnjaki, str. 61; Granda, Novo mesto, str. 161. 33 Florijanov trg je bil ukinjen leta 1955; bil je spodnji del seda- njega Prešernovega trga, ki je območje mestne tržnice (Ton- čič, Picelj in Podgornik, Novomeške ulice, str. 68). 34 Tudi Simeon Sladović pl. Sladoević. 35 Dolenjske novice, 1. 7. 1903, str. 126, »Naznanila mestnega magistrata«. 36 Dolenjske novice, 15. 10. 1903, str. 198, »Naznanila mestnega magistrata«; Jarc, Iz preteklih stoletij, str. 60; Granda, Novo mesto, str. 161; gl. tudi Zgodovina novomeškega vodovoda (tipkopis; Arhiv Komunale Novo mesto). se sklene z večino glasov, da se novi vodnjak posta- vi na Florijanski trg.«37 Postavili so ga konec aprila 1904, Dolenjske novice pa so takoj nato pisale: »Na sv. Florijana trgu postavili so te dni vodnjak, na vrhu pa podobo ženske, ki je tudi za poletni čas prelahko oblečena, in je vsem pametnim meščanom v opravi- čeno izpodtiko. Nejevolja vsled te nesramne sohe je zares velika in se vsestransko obsoja ta nepremišljeni korak. Ni nam jasno, kdo je konečno in odločno to zakrivil: a kdor je, oni ima v vesti in pred Bogom vso odgovornost. Če izvestni gospodje mislijo, da se sme starejšim ljudem nuditi kaj tacega očitno, no, imajo pač čudne in nizke pojme o poštenosti svojih some- ščanov, in smo prepričani, da so v zmoti. A huje in najhuje je to, da se mladina obojega spola in vsake starosti zbira tam okrog ter dela surove opazke […]. Zato pa ne zgubljamo o tem nobene besede, samo nekaj pribijmo še: Na tem trgu je kedaj stala cerkev sv. Antona, njej prizidana je bila kapelica sv. Florija- na, ki je večkrat mesto obvaroval popolnega požara. Cerkev so podrli, kapelico podrli; cerkveni predpisi velevajo, da se na mesto podrte cerkve napravi križ ali kako drugo 'božje znamenje', če se cerkev iz pamet- nih ozirov podere. In v Novem mestu? Na Kalvariji je svoj čas cesar Hadrijan dal postaviti tempelj Venere, da bi tako pristudil in oskrunil sv. kraj kristjanom. In ta mož je bil pogan! – Tu se je dosedaj vedno vršil 37 Dolenjske novice, 15. 11. 1903, str. 217, »Naznanila mestnega magistrata«. Novo mesto, Kapitelski trg, pokrov ventilnega pitnika s signaturo izvajalca del vodovodne napeljave inž. G. Rumpla (foto: Simona Kermavnar). 61 2020 SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Salmov katalog, risba vodnjaka št. 30 (Moravský zemský archiv v Brně, fond H 998, škatla 3, inv. št. 59, signatura D 2). 62 2020SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 četrti blagoslov o procesiji sv. Rešnjega Telesa: Kdo je tako nespameten, da bi mislil, da je to še mogoče po vesti in prepričanju? – 'Podarjenemu konju se ne gleda na zobe', tako se izgovarjajo eni […].«38 Ni dvoma, da je tu govor o vodnjaku z nimfo. Verjetno je ta izredno velik odpor na uradni ravni – na neformalni je iz zapisa jasno, da je vodnjak ta- koj postal točka druženja – razlog, da ne obstaja niti ena njegova fotografija, ko je še stal v Novem mestu (nasprotno so bili v drugih treh krajih, v Logatcu, Črnomlju in na Vrhniki, ti litoželezni vodnjaki pravi landmark in velikokrat fotografirani ter upodobljeni na razglednicah), in ne nazadnje tudi vzrok, da so ga z mesta odstranili in leta 1926 prepeljali v Šmarješke Toplice. Več enakih oziroma podobnih vodnjakov iz moravske livarne Ne glede na obliko podstavka, ki je lahko pirami- dast ali zvonast, na vrhu tu obravnavanih vodnjakov vedno stoji ženska figura v kontrapostu, ki na desnem ramenu z obema rokama pridržuje amforo. Identič- na odlitka nimfe – ne v sklopu vodnjaka – stojita v Blanskem na glavnem trgu (Wanklovo náměstí) in na grajskem dvorišču; tam je tudi vodnjak s takim odlitkom. Ponekod je bil spodnji del vodnjaka uničen in se je ohranila le nimfa (na primer t. i. Momina chashma v Razgradu v Bolgariji).39 V literaturi je najpogosteje imenovana nimfa. Najverjetneje gre za upodobitev ene od Danaid, ki se pogosto pojavljajo v ikonografiji vodnjakov. Stopar jo je identificiral kot svetopisemsko Rahelo,40 kar je glede na njeno razgaljenost manj verjetno. V soglasju s pozno stopnjo historizma je kip inspirirala antič- na skulptura, a najverjetneje ne gre za kopijo kon- kretnega grškega ali rimskega dela, pač pa je ume- tnik vzore iskal predvsem v postcanovovski tradiciji. Obravnavanje draperije in las ter helenistična lepota obraza spominjata na kipe na nagrobnem spomeniku rodbine Rajsiglovy (Rojsigl) na pokopališču v Blan- skem, ki so prav tako izdelek Salmove livarne.41 Na vrhu amfore je bila lahko nameščena svetilka. Tako je bilo v Šmarjeških Toplicah, o čemer pričajo foto- grafije izpred druge svetovne vojne, vendar se laterna ni ohranila. Tako kot v Logatcu gre za odlitek mo- dela št. 30 iz Salmovega ilustriranega kataloga,42 pri 38 Dolenjske novice, 1. 5. 1904, str. 81–82, »Piše se nam. Iz Nove- ga mesta«. 39 Višina kipa je 152 cm; gl. tudi Grolich, Blanenská umělecká litina, str. 116 (kat. št. 316). 40 Stopar, Grajske stavbe, str. 17. 41 Monumentalna skupina je v katalogu livarne pod rubriko Grabmonument (Muzeum Blanenska, inv. št. B 1046 (objav- ljeno v: Bělová, Funerální litina, str. 261)). 42 Rubrika Ornamentale Auslaufbrunnen v katalogu iz zadnje tretjine 19. stoletja Fürst Salm'sches Eisenwerk Blansko – Niederlagen: Wien, Marxergasse Nr. 28 ‒ Brünn, Grosser Platz 21 in v katalogu s konca 19./začetka 20. stoletja Ma- katerem je piramidast podstavek okrašen z aplikami monumentalnih levjih glav v funkciji izlivk (nem. Wasserausläufe). Enake vodnjake srečamo tudi drug- je v Srednji Evropi, na primer na Češkem (Uherské Hradiště) in Poljskem (Myślenice),43 kjer so jih prav tako postavljali ob zaključku vodovodnih del. Lah- ko pa je na vrhu amfore plitka čaša, iz katere brizga voda in se izliva v bazen ter potem skozi levje glave neposredno na tla – tako je na Vrhniki (model št. 34) – ali skozi pipi na zvonastem podstavku v konzoli z ovalnima školjkama. Tako je v Črnomlju, kjer gre za odlitek modela okrasnih vodnjakov št. 35 (zdaj na njem manjkata po ena školjka in pipa), enaki od- litki pa krasijo mestni trg v Příboru in Štramberku (tu brez obeh ovalnih zbiralnikov) na Moravskem in Mohelnicah na Češkem. Črnomaljski vodnjak44 je prvotno stal v mestnem središču pred Posojilnico.45 V zgodnjih sedemdese- tih letih so ga postavili na sredino grajskega atrija, zdaj pa že nekaj časa v občinskih prostorih čaka na restavriranje. Vrhniški46 že od začetka stoji pred nek- danjo Ljudsko šolo (zdaj OŠ Ivana Cankarja) tik ob Tržaški cesti. Šmarješki47 in logaški48 (od nekdaj na Čevicah) vodnjak sta vpisana v Register nepremič- ne kulturne dediščine.49 Kot rečeno, je bil šmarješki pripeljan iz Novega mesta, in sicer po naročilu No- vomeščana dr. Viktorja Gregorića (1869–1935),50 ki je zelo veliko naredil za Toplice, jih temeljito mo- derniziral in polepšal, med drugim je uredil tudi vo- dovod.51 Sprva je bil vodnjak, med ljudmi znan kot »baba«, postavljen na dvorišču med Aleksandrovo in Petrovo kopeljo. Do leta 1994 je stal na terasi ob po- kritem bazenu, nato so ga zaradi širitve zdravilišča prestavili na današnjo lokacijo v parku.52 Na začetku osemdesetih let minulega stoletja je bil še sivkaste barve, nimfa in aplike so bile posrebrene, sredi osem- schinenbau-Aktiengesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko. Gl. tudi Kermavnar, Opomba k litoželeznemu vodnjaku, str. 20 (v članku sem namignila, da je bila verjetno tudi v Logatcu sprva na vrhu svetilka, vendar pa z okoli leta 1900 poslanih razglednic te ni videti in torej vodnjak že od začetka najverjetneje na vrhu ni imel svetilke). 43 Tereska jest czeska (http://gazeta.myslenice.pl/tereska-jest- -czeska, 13. 12. 2018). 44 Horvat, Sto vodnjakov, str. 164–165, vodnjak postavi v čas pred napeljavo vodovoda (1895); Kermavnar, Litoželezni vodnjaki, str. 26–27. 45 Kot vidimo z razglednice, poslane leta 1899, je vodnjak pred stavbo Posojilnice (zgrajena 1898–1900) takrat že stal. 46 Kermavnar, Litoželezni vodnjak, str. 13; Kermavnar, Litože- lezna dediščina 2. polovice, str. 75–77. 47 Horvat, Sto vodnjakov, str. 160–161. 48 Gl. na primer Horvat, Sto vodnjakov, str. 140–141; Kermav- nar, Vodnjak z nimfo, str. 187–188, sl. 261 (z bibliografijo). 49 RNKD, ev. št. 8686, 17403. 50 Horvat, Sto vodnjakov, str. 161; Bobič, Družina Gregorić, str. 30; Dolenjski biografski leksikon (https://www.nm.sik.si/si/ eknjiznica/bioleks/?bid=2985, 18. 8. 2019). 51 Cvelbar, Granda in Perše, Turizem, str. 321–332: 326–327; Granda, O začetkih, str. 110; Bobič, Družina Gregorić, str. 11. 52 Bobič, Družina Gregorić, str. 30; Horvat, Sto vodnjakov, str. 161. 63 2020 SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Katalog Maschinenbau-Aktiengesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko, modela vodnjakov št. 34 in 35 (Muzeum Blanenska, inv. št. B 1008, katalog iz 1908–1910). 64 2020SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 desetih pa je dobil današnjo turkizno barvo; nimfa in nekateri okrasi na podstavku, zlasti akantovje, so pobarvani zlato. Danes je že v nekoliko zanemarje- nem stanju, saj so nekatere aplike odstopile in celo odpadle, pojavile so se razpoke in rja. V levji gobec je nameščena neustrezna cev. Od vseh štirih vodnjakov le logaškega še odlikuje temno siva barva, značilna za izdelke Salmove livarne. Sklenemo lahko, da so bili obravnavani vodnja- ki postavljeni ob zaključku napeljave vodovodov, saj enako prakso srečujemo tudi drugje po Evropi, kjer so podobni ali enaki odlitki. Kot smo videli, so v No- vem mestu na prelomu stoletja razmišljali o novem vodnjaku, a so se bali s tem povezanih stroškov, saj je bila že sama napeljava vodovoda velik zalogaj. Ob zaključenih vodovodnih delih jeseni 1903 so skle- nili, da bo novi vodnjak stal na Florijanovem trgu. Če bi vodnjak kupili sami, bi gotovo izbrali drugače, tako da bi ugajal večini. Namesto tega pa so dobili v dar vodnjak z razgaljeno nimfo, za katerega jim res- da ni bilo treba odšteti denarja, a nikakor ni ustre- zal visokim moralnim normam meščanov. Preselitev vodnjaka v Šmarješke Toplice leta 1926 je glede na dogajanje med drugo svetovno vojno, ko je bilo ob- močje nekdanjega Florijanovega trga med nemškim bombardiranjem močno poškodovano, skoraj zago- tovo pomenila njegovo rešitev. Lahko bi celo rekli, da litoželeznemu vodnjaku bolj ustreza postavitev v okolje z vodnimi viri bogatega kraja. Tako je postal tudi simbol Term Šmarješke Toplice.53 53 Za nasvete in poslano slikovno gradivo iz katalogov Salmove livarne se najlepše zahvaljujem kustosu Milanu Koudelki iz Muzeum Blanenska v Blanskem, kustosu Lorenzu Bazzo- cchiu iz Museo Italiano della Ghisa v Longianu za poslani sken lista iz Juhászovega prodajnega kataloga. Iskreno se za- hvaljujem tudi kolegici Alenki Klemenc za pregled besedila in konstruktivne pripombe ter kustosinji Dolenjskega muzeja Novo mesto Majdi Pungerčar. Posebna zahvala gre Občini Logatec za finančno podporo raziskovalnega dela. Detajl z apliko levje glave s šmarješkega vodnjaka (foto: Simona Kermavnar). Šmarješke Toplice, detajl s poškodbami na vodnjaku (foto: Simona Kermavnar). 65 2020 SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Katalog Maschinenbau-Aktiengesellschaft vormals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blansko, različne oblike izlivk (Blansko, Muzeum Blanenska). 66 2020SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko. Arhiv Komunale Novo mesto Zgodovina novomeškega vodovoda (tipkopis). Blansko, Muzeum Blanenska Katalog Maschinenbau-Aktiengesellschaft vor- mals Breitfeld, Daněk & Co. Eisenwerke Blan- sko, Inv. št. B 1008. Brno, Moravský zemský archiv v Brně Fond H 998, škatla 3, inv. št. 59, signatura D 2. Longiano, Museo Italiano della Ghisa, Fondazione Neri Prodajni katalog Sigmund Juhász. ZAL ‒ Zgodovinski arhiv Ljubljana Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto NME 5, Mestna občina Novo mesto 1621– 1946. Enota v Idriji IDR 129, Občina Idrija 1850–1945. ČASOPISNI VIRI Dolenjske novice, 1897, 1898, 1901–1904. Naprej, 1863. LITERATURA Bělova, Jana: Funerální litina podbrdska ve světle kon- taktů s centry výroby litiny u Prusku a na Moravě v 19. století (doktorska disertacija, tipkopis). Praga: Univerzita Karlova v Praze, Katolická teologická fakulta, 2012. Bobič, Anica: Družina Gregorić iz Novega mesta, lastnica zdravilišča v Šmarjeških Toplicah med leti 1926–1939 (zbrala in uredila Anica Bobič in An- drej Majcen). Šmarješke Toplice: samozaložba, 2003. Cvelbar, France, Stane Granda in Jože Perše: Turi- zem. Šmarješke Toplice. Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja (ur. France Cvelbar in Stane Gran- da). Šmarjeta pri Novem mestu: Domoznansko društvo; Novo mesto: Goga, str. 321–332. Granda, Stane: Novo mesto. Novo mesto: Goga, 2007. Granda, Stane: O začetkih Šmarjeških Toplic. V zlatih črkah v zgodovini: razprave v spomin Olgi Janša-Zorn (izredna številka Kronike), 2009, str. 105–112. Grolich, Vratislav: Blanenská umělecká litina (kata- log razstave). Brno–Blansko: Muzejní a vlastivě- dna společnost v Brně okresní muzeum Blansko, 1991. Horvat, Franci: Sto vodnjakov na Slovenskem. Ljub- ljana: Prešernova družba, 2005. Jarc, Janko: Iz preteklih stoletij Novega mesta. Novo mesto skozi čas: kulturnozgodovinski vodnik (ur. Zdenko Picelj). Novo mesto: Dolenjski muzej, 1990, str. 20–71. Kermavnar, Simona: Vodnjak z nimfo. Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman). Ljub- ljana: Založba ZRC, 2014, str. 187–188, sl. 261 (Umetnostna topografija Slovenije, 5). Kermavnar, Simona: Javni spomeniki na Logaškem (1. del). Logaške novice, oktober 2016, str. 25–26. Kermavnar, Simona: Litoželezni vodnjak na Vrhniki. Naš časopis, 27. 2. 2017, str. 13. Kermavnar, Simona: Opomba k litoželeznemu vod- njaku v Logatcu. Logaške novice, junij 2017, str. 20. Kermavnar, Simona: Idrijski vodnjak z rudarjem. Kronika 66, 2018, str. 245–252. Kermavnar, Simona: Litoželezni vodnjaki v Črnom- lju, Šmarjeških Toplicah, Logatcu in na Vrhniki. Belokranjec 4/21, 2018, str. 26–27. Kermavnar, Simona: Litoželezna dediščina 2. polovi- ce 19. in prvega desetletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrhniki. Vrhniški razgledi 19, 2020, str. 74–93. Kermavnar, Simona: Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (1. del). Logaške novice, junij 2019, str. 26. Kermavnar, Simona: Trgovca Ivan Sicherl in Sig- mund Juhász ter vodnjak na Čevicah. Logaške no- vice 50/8, oktober 2019, str. 23. Mihevc, Franc: Spomini logaškega vedeža. Logatec, 1937 (tipkopis). Mlinarič, Jože in Jovo Grobovšek: Sprehod po me- stu. Novo mesto skozi čas: kulturnozgodovinski vo- dnik (ur. Zdenko Picelj). Novo mesto: Dolenjski muzej Novo mesto, 1990, str. 98–110. Mlinarič, Jože: Sprehod po mestu. Novo mesto. Kul- turnozgodovinski vodnik. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1976, str. 115–129. Mohar, Rozika: Semič v obdobju narodnega prebujanja. Semič: Grafika Bucik, 2002. Serše, Aleksandra: Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stoletju? Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 115–118. Serše, Aleksandra: Ob stoletnici vrhniškega vodovo- da. Vrhniški razgledi 5, 2004, str. 73–78. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Do- lenjska. 5: Bela krajina. Ljubljana: Viharnik, 2004 (ponatis 2007). Švajncer, Janez J.: Logatec v zgodovini. Logatec: Vojni muzej, 2004, str. 64–65. Tončič, Ludvik, Zdenko Picelj in Judita Podgornik: Novomeške ulice. Novo mesto: Dolenjski muzej, 1994. 67 2020 SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Vavken, Juša: Umetnostna nepremična dediščina v Logatcu. Varstvo spomenikov 27, 1985, str. 73–84. Zorko, Istok: Bomo vodo še prekuhavali? Novo mesto piše prihodnost. Glasilo mestne občine Novo mesto 3, 2016, str. 15–17. Žargi, Matija: Železni vodnjaki. Rast 61, februar 1999, str. 61–62. Žargi, Matija: Železarna na Dvoru ob Krki 1795– 1891. Novo mesto: Dolenjska založba, Narodni muzej Slovenije, 2000. Spletne strani Dolenjski biografski leksikon (https://www.nm.sik.si/ si/eknjiznica/bioleks/?bid=1426, 18. 8. 2019). Projekt izgradnje logaškega vodovoda konec 19. in na začetku 20. stoletja (https://www.mojaobcina. si/logatec/novice/projekt-izgradnje-logaskega- -vodovoda-konec-19-in-na-zacetku-20-stoletja. html, 3. 8. 2019). Prvi belokranjski vodovodi (https://www.kamra.si/di- gitalne-zbirke/item/prvi-belokranjski-vodovodi. html, 18. 8. 2019). Tereska jest czeska (http://gazeta.myslenice.pl/tere- ska-jest-czeska, 13. 12. 2018). Vodnjak v Šmarjeških Toplicah (https://www.kamra. si/mm-elementi/item/zdravilisce-smarjeske-to- plice.html, 28. 9. 2019). S U M M A R Y Fountain in the park of the Šmarješke Topli- ce Thermal Spa Šmarješke Toplice, Logatec, Vrhnika, and Črno- melj are each home to one cast iron fountain, all fea- turing an identical cast of a nymph at the top. They were sent to Slovenia by the constructors of the water systems as a token of gratitude for the commissioned work. Set up at the end of the nineteenth or in the early twentieth century, the fountains were produced by the Royal Salm Ironworks in Blansko, Moravia (Fürst Salm’sches Eisenwerk Blansko), whose own- ers had business and family relations with the Auer- sperg Iron Foundry based at Dvor near Žužemberk, at that time the most important plant of its kind in Slovenia. Similar fountains were usually also set up on completion of water systems in other parts of Central Europe. The fountain in the Šmarješke Toplice Thermal Spa was originally set up in Novo Mesto to mark the construction of the city water system, which was given extensive coverage by the newspaper Dolenjske novice from its commencement in 1897 to its com- pletion in 1903. From its erection in April 1904, the fountain in Novo Mesto was—unlike the other three, which were considered genuine landmarks, frequent- ly photographed and featured in picture postcards— subject to much protestation and indignation among the local inhabitants for featuring the sculpture of a nude nymph. This may in part be due to the location selected for the fountain, the Florijan Square, which had centuries earlier been dominated by the Church of St. Anthony. After the fire in 1664, a chapel was added to the church. The chapel was dedicated to St. Florian, giving the square its name. According to the population of Novo Mesto, the square provided an ideal place for erecting a wayside shrine rather than a sculpture of a naked woman. Also having its agencies and stores in Vienna, the Blansko foundry was most certainly known to the Viennese engineers G. Rumpel, the construc- tor of the water system in Novo Mesto, and Carl Wagenführer, who was responsible for installing the water systems in the other three above-named towns. Furthermore, architect Jan Vladimír Hráský, who designed the plans for the water systems in at least Logatec and Novo Mesto, was Czech by birth and certainly gave priority to the Blansko foundry over any other foundry in Austria (having been dis- solved in 1891, the Slovenian plant at Dvor was no longer an option). After all, the reason for selecting the Salm foundry was probably completely objective, as its art castings, including the fountains presented here, were simply among the best in the Habsburg Monarchy. Having been transferred to Šmarješke Toplice in 1926 at the behest of Dr Viktor Gregorić, the foun- tain was almost certainly saved from the destruction that the Florijan Square in Novo Mesto suffered in a German bombardment during the Second World War. One could even say that the cast iron fountain found a more suitable home in the environment abounding in water springs and it ultimately also be- came the symbol of the Šmarješke Toplice Thermal Spa. 68 2020SIMONA KERMAVNAR: VODNJAK V PARKU TERM ŠMARJEŠKE TOPLICE, 55–68 Šmarješke Toplice, vodnjak (foto: Simona Kermavnar). Logatec, litoželezni vodnjak na Čevicah (foto: Simona Kermavnar). Vrhnika, litoželezni vodnjak (foto: Simona Kermavnar). Nimfa (Blansko, grajsko dvorišče, foto: Simona Kermavnar). 69 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 379.824:7:929Strahl E. 7.074:658.849.7(497.451.1)"1930" Prejeto: 10. 1. 2020 Renata Komić Marn dr., asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: renata.komic@zrc-sazu.si Zbirateljstvo in umetnostni trg v Ljubljani med obema vojnama na primeru razprodaje Strahlove zbirke IZVLEČEK Strahlova zbirka je bila zasebna zbirka slik in umetnoobrtnih predmetov, ki jo je začel v šestdesetih letih 19. stoletja v svojem gradu v Stari Loki pri Škofji Loki na Gorenjskem intenzivno ustvarjati Edvard vitez Strahl (1817–1884) s pomočjo sina Karla viteza Strahla (1850–1929) in njunih pomočnikov. Leta 1930, kmalu po smrti Karla Strahla, je bila na drobno razprodana, vendar je bilo o javni razprodaji slik in premičnin iz njegove zapuščine doslej zelo malo znanega. Prispevek na podlagi sodnih spisov o dražbi Strahlove zapuščine, ki jih hrani enota Zgo- dovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki in ki so neprecenljiv vir podatkov o kupcih posameznih slik, pohištva in drugih predmetov, prinaša delni vpogled v strukturo ljubljanskih intelektualnih in podjetniških elit, iz vrst katerih so izšli najpomembnejši zbiralci oziroma imetniki umetnin in starin v času med svetovnima vojnama. KLJUČNE BESEDE Strahlova zbirka, razprodaje, zbirateljstvo, Ljubljana, Anton Ustar, Fran Virant, Ivan Zorman ABSTRACT LJUBLJANA’S COLLECTION AND ART MARKET IN THE INTERWAR PERIOD AS EXEMPLIFIED BY THE AUCTION OF STRAHL’S COLLECTION Strahl’s collection was a private collection of paintings, artworks and artisan objects, which Knight Edvard Strahl (1817–1884) started to create in the 1860s together with his son Knight Karl Strahl (1850–1929) and their assis- tants in his castle in Stara Loka near Škofja Loka in Upper Carniola. Although the collection was sold off item by item in 1930, soon after Karl ’s death, not much has been hitherto known about the public sale of paintings and movable property of his estate. Drawing on the judicial proceedings files concerning the auction of Strahl’s estate, which are kept in the Škofja Loka unit of the Historical Archives Ljubljana and provide an invaluable source of information on the buyers of individual paintings, pieces of furniture and other objects, the article sheds some light on the composition of Ljubljana’s intellectual and entrepreneurial elites, from the ranks of which came the most notable collectors or owners of artworks and antiques in the interwar period. KEY WORDS Strahl’s collection, auctioning, collecting, Ljubljana, Anton Ustar, Fran Virant, Ivan Zorman 70 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Strahlova zbirka je bila zasebna zbirka slik in umetnoobrtnih predmetov, ki jo je začel v šestdesetih letih 19. stoletja v svojem gradu v Stari Loki inten- zivno ustvarjati Edvard vitez Strahl (1817–1884) s pomočjo sina Karla viteza Strahla (1850–1929) in njunih pomočnikov (sl. 1–4).1 Leta 1930, kmalu po smrti njenega zadnjega lastnika Karla Strahla,2 je bila na drobno razprodana, vendar je Karl Strahl v opo- roki s posebnim določilom trem slovenskim ustano- vam – Narodni galeriji, Narodnemu muzeju in Etno- grafskemu muzeju – podelil predkupno pravico ter tako omogočil izbor in prednostni nakup predmetov iz zbirke po znižanih izklicnih cenah, ki je potekal februarja 1930 za zaprtimi vrati.3 O javni razprodaji slik in premičnin iz njegove zapuščine, ki je potekala maja in junija istega leta, pa je bilo doslej zelo malo znanega. V literaturi najdemo le nekaj odstavkov, ki povečini zgolj povzemajo kratko poročilo, ki ga je ne- posredno po dražbi objavil pravni zgodovinar Janko Polec (1880–1956), in navajajo, koliko slik je šlo v tujino, koliko so jih pokupili domači zasebniki in ko- liko jih je bilo prodanih v takratno širšo domovino – v Zagreb, Novi Sad in Beograd.4 Polec je namreč leta 1930 skupaj s katalogom slik objavil tudi imena kup- cev, ki jih je razbiral iz dražbenega zapisnika v Strah- lovem zapuščinskem spisu sodišča v Škofji Loki (sl. 5).5 Sodni zapisnik dražbe Strahlove zapuščine, ki ga sedaj hrani enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki, je neprecenljiv vir podatkov o kup- cih posameznih slik, pohištva in drugih predmetov, ki hkrati omogoča vpogled v strukturo ljubljanskih intelektualnih in podjetniških elit, iz vrst katerih so izšli najpomembnejši zbiralci oziroma imetniki umetnin in starin v času med svetovnima vojnama. Poleg tega je to eden redkih ohranjenih dražbenih zapisnikov katere izmed pomembnejših dražb graj- skih inventarjev iz tega časa, zato je njegov pomen še toliko večji.6 Na podlagi opisa starološke razprodaje si lahko ustvarimo tudi približno predstavo o tem, na kakšen način so potekale druge dražbe grajskih inventarjev v tem času pri nas. 1 Gl. Komič, Po sledeh; Komić Marn, Od zbiralca do pozna- valca; Komić Marn, Strahlova zbirka, in tam navedeno litera- turo. 2 Umrl je na božični večer leta 1929 (gl. Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, str. 178). 3 Podrobneje o cenitvi, izboru, nakupu in prevzemu predmetov, ki je bil opravljen avgusta 1930, gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, str. 129–139, in tam navedeno starejšo literaturo. 4 Gl. Polec, Spominu Edvarda in Karla I., str. 81–82; Stele, Varstvo spomenikov, str. 91; Štukl, Knjiga hiš, str. 91; Zgaga, Starološki grad, str. 24; Pirnat, Dražbe umetnin, str. 61; Štukl, Umetnostnozgodovinska zbirka, str. 123. 5 Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 111–112. 6 Kot je opozoril že France Štukl, je za ohranitev morda za- služen notar Števo Šink ali pa kak drug član škofjeloškega muzejskega društva (gl. Štukl, Knjiga hiš, str. 11; Štukl, Umet- nostnozgodovinska zbirka, str. 111). Poleg tega zapisnika se je ohranil tudi sodni zapisnik dražbe opreme gradu Ladislava grofa Szapáryja v Murski Soboti (gl. Komić Marn, Če bo hotel muzej, str. 84). Janko Polec je vizionarsko želel ohraniti sledi za slikami iz zbirke, zato je na podlagi dražbenega zapi- snika ugotovil, kdo je slike kupil na dražbi, in k po- sameznim pripisal imena njihovih novih lastnikov.7 Nekateri dražitelji so bili namreč le pooblaščenci pravih kupcev, pri ugotavljanju identitete slednjih pa sta Polcu pomagala ravnatelj Narodne galerije Ivan Zorman (1889–1969) in upravitelj Strahlove zapu- ščine, notar Števo Šink (1882–1972).8 V zvezi s ka- talogom umetnoobrtnih predmetov je Polec menil, da je za objavo preobsežen, umetniška vrednost v njem navedenih predmetov pa majhna.9 Dosedanje raziskave, ki so potekale na podlagi arhivskih virov, zlasti cenilnega in dražbenega zapisnika Strahlove zapuščine ter staroloških inventarjev in popisov, pa se niso omejile na usodo slik, temveč posredujejo tudi zanesljiva izhodišča za nadaljnje raziskovanje poz- nejše usode pohištva in drugih pomembnejših pred- metov.10 Tako je bilo doslej mogoče izslediti veliko slik in tudi nekaj predmetov iz zbirke, razumljivo pa je, da za nekatere ne bo mogoče ugotoviti njihovega sedanjega nahajališča. Poleg dražbenega zapisnika, ki je vložen v Strah- lovem zapuščinskem spisu, nam vpogled v dogajanje pred in med dražbo ter po njej omogočajo doku- menti, ki so se ohranili v osebni mapi notarja Števa Šinka.11 Iz dopisov številnih interesentov, ki so no- tarju pisali iz Dravske banovine, pa tudi iz Zagreba, Beograda in z Dunaja, je mogoče razbrati zelo veliko zanimanje za Strahlovo zapuščino, zlasti za umetni- ške predmete. Nekaterim se je zelo mudilo in so se na notarsko pisarno obrnili že veliko pred razglasom dražbe.12 Tako denimo odvetnik Ivo Benkovič iz Ljubljane, ki je že kmalu po novem letu 1930 želel vedeti, ali se bodo Strahlove umetnine sploh proda- jale in na koga naj se v zvezi s tem obrne,13 ali pa zasebni zbiratelj, inženir Josef Kuderna, ki je svojo zbirko risb in bakrorezov hranil v dunajski palači Palffy (Wallnerstrasse 6a) ter se je zanimal predvsem za slike in bakroreze.14 Glas o razprodaji je segel tudi do dunajskih trgovcev z umetninami Eugena Primavesija (Wiedner Hauptstrasse 45), ki se je za 7 Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 111–112. 8 Podatki iz dražbenega zapisnika kažejo, da so bili »poobla- ščenci« pravih kupcev slik Ivan Zorman, Matej Sternen, so- dni sluga Franc Ankele in predstojnik škofjeloškega okraj- nega sodišča Jakob Prešern. Za Šinka gl. Blaznik, V spomin notarja. 9 Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 112. 10 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka; ARS, AS 780, fasc. 42, Prepis cenilnega zapisnika; ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 161, Dražbeni zapisnik. 11 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink. 12 Šink je bil 16. aprila uradno določen za izvršitelja dražbe. 19. aprila je objavil razglas javne dražbe premičnin iz Strahlo- ve zapuščine, ki naj bi se pričela 12. maja 1930 (gl. ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 91, fol. 219v). 13 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Benkovič Šinku, 11. 1. 1930, 3. 5. 1930, 5. 5. 1930. 14 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Kuderna Šinku, 11. 3. 1930. 71 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Slika 1: Hodnik v drugem nadstropju starološkega gradu, 1929 (Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele). Slika 2: Mali salon v drugem nadstropju starološkega gradu, 1929 (Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele). 72 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 informacije najprej obrnil na nečaka Karla Strahla Huga viteza Vestenecka, nato pa s telegramom še na notarja,15 in Huga Schwoererja (Spiegelgasse 19), iz čigar pisanja je razvidno, da je za dražbo izvedel od znancev.16 Nekateri, denimo dr. Anton pl. Schoeppl iz Šentjerneja na Dolenjskem ali Adolf Mladić, ka- pitan bojne ladje v pokoju iz Dubrovnika, so naroči- li kopijo cenilnega zapisnika, za katero je bilo treba odšteti 20 din,17 drugi so zapisnik že imeli in so jih zanimale posamezne skupine predmetov. V ohranje- nih dopisih je mogoče opaziti največ povpraševanja po pohištvu. Zanj so se zanimali odvetnik Milutin Tićak iz Vukovarja,18 ravnatelj Strossmayerjeve ga- lerije v Zagrebu Artur Schneider,19 Hubert Souvan iz Ljubljane20 in v dopisu neimenovani beograjski 15 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Primavesi Veste- necku, 1. 5. 1930; Primavesi Šinku, 6. 5. 1930. Trgovec Pri- mavesi je znan po tem, da je med drugo svetovno vojno sode- loval z nacističnimi zbiralci umetnin (gl. na primer Christie’s auction results, sale 2216, lot 2, http://www.christies.com/ lotfinder/paintings/camille-pissarro-le-quai-malaquais-et- -linstitut-5258536-details.aspx (6. 6. 2014)). 16 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Schwoerer Šinku, 10. 5. 1930. 17 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Schoeppl Šinku, 7. 5. 1930; Mladič Šinku, 21. 5. 1930. 18 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Tićak Šinku, 3. 5. 1930; Tićak Šinku, 28. 5. 1930. 19 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Schneider Šinku, 2. 6. 1930. 20 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Souvan Šinku, 4. 6. 1930. kupec, ki ga je zastopal nekdanji ravnatelj Narodne- ga muzeja Josip Mantuani (1860–1933), takrat šef odseka za Slovenijo in Dalmacijo na sodnem mini- strstvu v Beogradu.21 Dr. Kaiser je v ženinem imenu spraševal po porcelanu,22 medtem ko je Ignac Felix iz Zagreba želel kupiti srebrnino.23 Študijska knjižnica v Mariboru je napovedala nakup nekaterih knjig,24 prav tako upravnik Državne biblioteke v Ljubljani Janko Šlebinger in gimnazijski profesor Ivan Škerlj.25 O svojem prihodu na dražbo in zanimanju za dolo- čene predmete pa so Šinka pisno obvestili tudi in- ženir Aleksander Hanhart iz Zagreba,26 žena ribniš- kega graščaka Olga Kosler Rudež27 in glavni tajnik ljubljanske borze Marij Dobrila.28 21 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Mantuani Šinku, 6. 6. 1930. Zelo verjetno je šlo za dr. Stanka Švrljugo, takrat- nega jugoslovanskega finančnega ministra, ki je pozneje na dražbi nakupil največ pohištva. 22 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Kaiser Šinku, 9. 5. 1930. 23 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Felix Šinku, 16. 5. 1930. 24 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, knjižnica Šinku, 5. 5. 1930, 8. 5. 1930, 12. 5. 1930. 25 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šlebinger Šinku, ne- datirano; Škerlj Šinku, 4. 5. 1930, 27. 5. 1930. 26 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Hanhart Šinku, 5. 5. 1930, 8. 5. 1930. 27 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Rudeževa Šinku, 13. 5. 1930, 24. 5. 1930. 28 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Dobrila Šinku, 21. 5. 1930. Slika 3: Hodnik v drugem nadstropju starološkega gradu, ok. 1929 (Loški muzej, fotodokumentacija). Slika 4: Karl vitez Strahl (Zbornik za umetnostno zgodovino, 10, 1930). 73 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Karl Strahl je z dražbo računal že v eni starejših oporok, v kateri je zapisal: »[…] ne preostaja druge- ga, kakor celo mojo zapuščino, primičnine in nepri- mičnine prodati in skupilo med dediče razdeliti.«29 Pred razprodajo je bilo treba izločiti predmete, ki jih je volil, izbrati in oceniti vrednost umetnin za gale- rijo in oba muzeja30 ter oceniti vrednost preostalih premičnin in nepremičnin. Na zadnji dan cenitve od- branih predmetov za ustanove je sodišče napovedalo pričetek cenitve preostalih premičnin iz zapuščine za 29 ARS, AS 780, fasc. 28, Oporoka (1928), str. 3. Gl. tudi Stele, Strahlova oporoka, str. 72–73. 30 Narodna galerija, Narodni muzej in Etnografski muzej v Ljubljani so za svoje zbirke na podlagi posebnega določila v oporoki Karla Strahla še pred dražbo izbrali večje število slik in predmetov, za katere so plačali 75 % izklicne cene (gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, str. 126–136). 27. februar 1930.31 Izbrana cenilna izvedenca, slikar Matej Sternen (1870–1949) in ravnatelj Narodne galerije Ivan Zorman, sta nato do 4. aprila ocenila njihovo vrednost.32 Cenitev, za katero sta potrebovala 20 cenilnih dni, sta izvedla po skupinah: A/ slike in okvirji brez slik, B/ skulpture, C/ razno, D/ pohištvo, E/ kuhinjska posoda in podobno, F/ steklenina in porcelan, G/ knjige, listine in časopisi, H/ svetilke, I/ tkanine in perilo.33 Vsak predmet so označili z list- kom, na katerem sta bili označeni skupina, v katero je spadal, in njegova zaporedna številka na seznamu.34 31 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 59, 116v. 32 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 62, str. 123. Ivan Zorman je leta 1931 cenil tudi zbirko v gradu Pukštajn (Ko- šak, Slikarske zbirke, str. 591). 33 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 62, str. 123– 123v. 34 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 62, str. 123v. Slika 5: Naslovnica prvega od treh zvezkov zapuščinskega spisa po Karlu Strahlu (ZAL, ŠKL 173, šk. 177; foto: Renata Komić Marn). 74 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Kot je bilo napovedano, se je 12. maja 1930 na dvorišču starološkega gradu pričela javna dražba pre- mičnin iz zapuščine Karla Strahla, »v kolikor ni za- pustnik z njimi razpolagal drugače«.35 Za izvršitev sta bila zadolžena notar Šink kot sodni komisar in sodni sluga Franc Ankele kot izklicevalec. Šink je najprej prebral dražbene pogoje, nato pa vse navzoče opo- zoril, da je seznam naštetih pogojev pritrjen na več mestih na grajskem dvorišču. Velja opozoriti, da tu ni šlo za dražbo umetnin in drugih predmetov, kakršne potekajo v dražbenih hišah.36 Iz zapisnika je razvi- dno, da predmetov niso dražili po vrsti in da vseh verjetno niso prenesli na dvorišče, kjer je dražba po- tekala. Zdi se, da so si kupci vnaprej izbrali predmete, ki so jih želeli kupiti, do dejanskega draženja pa je prišlo le, če se je za isti predmet zanimalo več kupcev. Pomemben podatek najdemo v Šinkovem dopisu odvetniku Ivanu Fermevcu, ki je zastopal dediče, v katerem notar obžaluje, da je bilo nekaj predmetov ukradenih, vendar meni, da je treba kupcem za tolik- šno število premičnin, zlasti slik in pohištva, pred- mete pokazati, da se zbudi njihov interes, da pa se je »pri tem razkazovanju žal parkrat dogodilo, da so nepošteni ljudje izrabili priliko in posamezne pred- mete ukradli«.37 Dodaja, da je nekaj stvari izginilo pri ogledih zadnjo nedeljo pred začetkom dražbe, nekaj pa med samo dražbo, ko je bil on sam na dvorišču pri blagajni in so se k dražbi nosile razne slike.38 Iz teh besed lahko sklepamo, da so si zainteresirani kupci predmete ogledali v posameznih prostorih gradu, si zapisali številke in nato pri izklicevalcu prijavili svoj izbor oziroma ga k njemu prinesli. V Šinkovi zapu- ščini je ohranjen primer takšnega seznama, ki ga je po rokopisu sodeč sestavil Mantuani. Kaže pa, da so kose kupcem dostavljali še julija in avgusta, torej so še nekaj časa po dražbi ostali v gradu.39 Med številnimi obiskovalci, ki so se v več kot me- secu dni trajanja dražbe enkrat ali večkrat odločili za nakup, je bilo največ Ljubljančanov. Tako številne sledi za slikami in predmeti po zaslugi okrog 50 kup- cev, ki so na dražbi nakupili največ slik, pa tudi nekaj pohištva ter več kosov posode in okrasnih predmetov, vodijo v prestolnico. Ljubljančani so kupovali različ- no število kosov različnih vrednosti, vsekakor pa so – že zaradi svoje številčnosti – skupaj nakupili največ slik. Kupci so bili v glavnem izobraženci, sem in tja 35 Če ni drugače navedeno, so podatki v pričujočem poglavju povzeti oziroma izračunani iz dražbenega zapisnika (ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Strahl, št. 161, str. 309–352v). 36 O pomembnih umetnostnih dražbah od srede 17. stoletja na- prej in dražbah na Slovenskem gl. na primer Beurdeley, Trois siècles; Mannheims in Oberem, Versteigerung; Pirnat, Dražbe umetnin, str. 55–98. 37 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šink Fermevcu, 17. 5. 1930. 38 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šink Fermevcu, 17. 5. 1930. 39 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Šink Mariji Zore, 13. 7. 1930; Ema Pleiweis Šinku, 21. 8. 1930. zasledimo tudi nekaj starinarjev oziroma preproda- jalcev ali gospodinjo, ki je za okras svojega doma ku- pila nekaj kosov pohištva ali okrasnih predmetov.40 Od starinarjev in preprodajalcev sta bila doslej znana Amalija Jurečič in Emil grof Auersperg. Oba sta na- kupila veliko raznovrstnih stvari, kar tudi kaže na na- men nadaljnje prodaje – zasebniki, ki so želeli stvari za okras doma, so bili zavezani svojemu okusu in niso kupovali vsevprek, kot so počeli starinarji. Starinarka Amalija Jurečič je na dražbo prišla večkrat, kupila je več svetil in okrasnih predmetov, nekaj knjig, posode in manjših kosov pohištva, poslikano ženitovanjsko skrinjo, dve omari, deset stolov, rokokojsko zofo, ce- neno salonsko garnituro s podstrešja, špansko steno, dve preprogi, lesen rožni venec, devet slik in eno miniaturo.41 Kupka je bila leta 1928 uradna lastnica prodajalne starin na Gallusovem nabrežju 27, stano- vala pa je na Šentjakobskem trgu 7.42 A kot kaže, so se starinarjem ugodne razmere leta 1930 že iztekale. Poleti 1932 je namreč novinar Slovenskega naroda v starinarnici pri Jurečiču na Gallusovem nabrežju na- šel še precej predmetov, ki jih je bila Jurečičeva na- kupila spomladi 1930.43 Neznani avtor prispevka je nadvse hvalil v trgovini nakopičene predmete, zani- mivo pa je, da je omenil samo tiste, ki so izvirali iz Strahlove zbirke. Na prvem mestu je opisal poslika- no skrinjo, ki naj bi jo po njegovem poznal ves svet. Zmotno je trdil, da je bila njena fotografija objavljena v angleški reviji The Studio; tam so namreč leta 1911 predstavili podobno, ampak drugo Strahlovo kmečko skrinjo, ki jo je na dražbi kupil dr. Ivan Švegel.44 Pisec je v prispevku kot nekdaj Strahlove navedel tudi štiri stole, dve ogledali, terino (jušnik) iz Zoisove tovarne in nekaj vezenin, povrhu tega pa še tri slike. Njego- vo poročilo dopolnjujejo podatki, ki jih je prav tako neznani pisec poldrugi mesec prej objavil v časopi- su Slovenec. V članku o težkih razmerah ljubljanskih starinarjev namreč prebiramo pogovor s trgovcem, ki je imel v svoji prodajalni starinsko skrinjo, zložljivo špansko steno, velik lesen rožni venec in fino bruše- no beneško zrcalo.45 Morebiten dvom o istovetnosti predmetov in starinarja (verjetno Amalijinega moža) 40 V dražbenem zapisniku so navedeni samo priimki in kraji bivanja kupcev. Pri ugotavljanju njihove identitete so mi bile v pomoč nekatere Polčeve navedbe o kupcih slik, najbolj pa Adresar mesta Ljubljane in okolice iz leta 1928. 41 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 17, 19, 99, 144, 180, 195–198, 213, 364, 397, 483, 515, 606, 667, 714, 744, 774, 800, 803–806, 811, 934, 1011, 1044, 1057, 1063, 1068, 1074, 1083, 1088, 1113, 1141, 1196, 1214, 1252, 1272, 1288, 1333, 1348, 1388, A183, B73, D248, D269, D336, F26; S164, S166, S204, S206, S323–324, S364, S570, S604, S630. 42 Adresar, str. 213, 572. 43 Slovenski narod, 65/171, 30. 7. 1932, str. 7, »Naš najzanimivej- ši muzej«. 44 Gl. Peasant Art, sl. 459; Komić Marn, Strahlova zbirka, inven- tar št. 1350. Za skrinjo, ki jo je kupila Jurečičeva, gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 1333. 45 Slovenec, 60/137, 17. 6. 1932, str. 5, »Če kmet in delavec ni- mata denarja«. 75 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 prežene opis velike »starinske« slike, na kateri sta upodobljena dva dečka in mladenka »v starih oble- kah iz 17. stoletja«, kajti Jurečičeva je na dražbi kupi- la domnevni portret treh otrok kneza Liechtensteina, ki ga je Strahl pravilno datiral v 17. stoletje (sl. 6).46 Portret je bil daleč najdražja slika med vsemi, ki jih je Jurečičeva kupila, zato bi lahko sklepali, da se drago- cene starine v prodajalnah niso dobro prodajale, toda drugi dve sliki, »2 Layerjeva angela«, ki jim ju leta 1932 prav tako še ni uspelo prodati naprej, sta bili med najcenejšimi.47 Poznejša usoda teh slik in pred- metov za zdaj ni znana. 46 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S206. 47 Gl. prav tam, inventar št. S164, S166. Kaže, da je bila Jurečičeva edina poklicna sta- rinarka, ki se je udeležila dražbe; tako jo je označil tudi Janko Polec.48 Morda se je s starinami ukvarjal tudi kupec s priimkom Kraškovič, ki je na dražbi ku- pil eno razmeroma dragoceno sliko, dva bakroreza, miniaturo in taburet z blazino.49 Med ljubljanskimi starinarji je namreč za leto 1928 navedena Apoloni- ja Kraškovič, ki je prav tako trgovala na Gallusovem nabrežju, na številki 21.50 Nadalje je težko reči, ali je Marija Perdan, ki jo je Polec navedel kot trgov- 48 Prim. Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 127–128, 147. 49 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S256, S260, S273, S602, 872. 50 Adresar, str. 572. Slika 6: Škerjančeva soba v prvem nadstropju starološkega gradu s portretom treh otrok iz 17. stoletja (Narodna galerija, fotodokumentacija). 76 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 čevo vdovo, istovetna s kramarico oziroma galante- ristko Marijo Perdan,51 toda znesek, ki ga je kupka zapravila na dražbi, ne kaže na preprodajanje, tem- več na velikopotezno zapravljanje. Gospa vdova si je privoščila nakup nekaj dragocenih kosov stanovanj- ske opreme in tako za dve sličici manjše vrednosti, dve omari, majhno skrinjo, uro, svetilko in blazino zapravila skoraj 10.000 din.52 Bivši nadporočnik ru- ske vojske Maksim Babič, ki je leta 1928 stanoval na Masarykovi cesti v Ljubljani, je bil menda slikar in je na dražbi kupil en sam bakrorez.53 A glede na to, da je v dvajsetih in tridesetih letih več slik pro- dal Narodnemu muzeju, sklepamo, da je v iskanju zaslužka trgoval z umetninami.54 Za Anteja Gabra (1883–1954), ki je bil v tesnih stikih z zapustni- kom in ki je že od študentskih let naprej zbiral ter preprodajal umetnine in knjige,55 je pravzaprav ne- navadno, da sploh ni prišel na dražbo. S Strahlom sta verjetno že prej kupčevala, po dražbi pa je Gaber le kupil en portret, ampak od »posrednika«.56 Emil grof Auersperg, ki je Gabru sliko prodal, je bil leta 1928 ravnatelj Prometne banke v Ljubljani, njegovi nakupi na dražbi pa bi bili povsem običajni, če ne bi Janko Polec opozoril, da so bile nekatere izmed slik, ki jih je grof kupil, pozneje naprodaj pri starinarju Golobu.57 Poleg večjega števila slik je Auersperg ku- pil štiri orientalske štokerle (stolčke brez naslonjala) in nekaj drobnarij; pri tem je značilno, da je prav vse predmete kupil za izklicno ceno.58 Morda je bil bolj varčne narave ter je Gabru in starinarju slike prodal zato, ker mu pozneje niso bile več všeč, a prav tako je mogoče, da je z njimi redno kupčeval. Nekaj več kosov – vendar precej manj slik – je na dražbi kupil zobozdravnik dr. Ivan Oblak, Miklošičeva cesta 7 v Ljubljani.59 Oblak je izbiral predvsem okrasne pred- mete in posodo, kupil je nekaj kosov pohištva, obe leseni plastiki iz starološke kapelice in šest slik, od katerih mu je eno prodal Matej Sternen.60 Tri slike so bile krajine, tri pa so predstavljale religiozne mo- 51 Prav tam, str. 339, 527. 52 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S457, S675, 630, 710, 766, 860, 994, D134. 53 Gl. prav tam, inventar št. S146. 54 Gl. Adresar, str. 87; Horvat in Kos, Zbirka slik, str. 268–270, 279–280. 55 Gl. Komić Marn, Korespondenca. 56 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S44. Za pred- hodne Gabrove nakupe od Strahla gl. Komić Marn, Strahlo- va zbirka, str. 80. 57 Adresar, str. 22; Polec, Spominu Edvarda in Karla III., str. 117, op. 9. 58 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S11, S44, S274, S283–284, S293, S298, S424, S507, S510–511, S660– 673, S704, 587, 639, 650, 1040, 1117, F7, F92–93, F140, F256. 59 Gl. Adresar, str. 322. 60 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S16, S165, S189, S312–313, S394, 102, 327, 335, 337, 493, 507, 523, 525, 559, 712, 729, 801, 999, 1064, 1106, 1193, 1226, 1234, 1252, B1–2, D262, F55–56, F65, F67, F86, F96, F98, F129, F133, F139, F192, F286, F287. tive. Velika slika nadangela Mihaela, ki jo je kupil od Sternena, je najverjetneje istovetna s sliko, ki je sedaj v Narodni galeriji – ujemajo se motiv, mere in način pridobitve.61 Slika sv. Družine, ki se prikaže sv. An- tonu Padovanskemu, pa je bila leta 1946 zasežena za Federalni zbirni center (FZC) pri Marici Kollmann Blinc na Mestnem trgu 16 v Ljubljani.62 V inventarni knjigi FZC je posebej poudarjeno, da slika izvira iz Strahlove zbirke, ni pa navedeno, kakšna je bila njena poznejša usoda. Njena nekdanja lastnica je bila hči slovenskega mecena, veletrgovca in posestnika Ro- berta Kollmanna (1872–1932), ki ji je zapustil velik del svojega premoženja.63 Ali je bila vmes tudi ome- njena slika in ali jo je Kollmannu med letoma 1930 in 1932 prodal Oblak, ni znano. Na dolgem seznamu slik in predmetov, ki so jih iz stanovanja gospe Blinc odpeljali v ljubljanski zbirni center, bi morda lahko prepoznali še kakšen kos iz Strahlove zbirke, a žal so opisi za zanesljivo istovetenje premalo natančni. Kako slabo poznane so razmere, v katerih se je razvijalo slovensko zbirateljstvo med svetovnima voj- nama, kaže primer ljubljanskega lekarnarja Antona Ustarja. Njegovi sta bili med drugimi Lekarna pri Sv. Petru na Šentpetrski cesti in lekarna na Šelenburgovi ulici 7,64 z ženo pa sta leta 1928 stanovala na Mi- klošičevi 7, torej v isti stavbi kot dr. Oblak.65 Ustar je na dražbi kupil nekaj okrasnih predmetov, pristno perzijsko preprogo in sliko nizozemske družbe pri mizi, za katero je odštel kar 4.000 din.66 Še leta 1930, najverjetneje pa v času dražbe, je od Mateja Sterne- na kupil še dve dragoceni sliki za skupaj 5.000 din.67 O Ustarjevem zbirateljstvu, na katero bi sicer lahko kazal nakup teh treh slik, ni bilo nič znanega do leta 2009, ko je Franci Petrič zahvaljujoč študiji Ane Lav- rič, ki je bila objavljena v Umetnostni kroniki, prepo- znal eno nekdaj Ustarjevih slik, Sv. Martino Pietra da Cortona.68 Petrič je v naslednji številki iste revije na kratko predstavil zgodbo o lekarnarjevem uspehu, ljubiteljstvu umetnosti in zanj neugodnih razmerah po drugi svetovni vojni. Ustarjevo premoženje je bilo takrat namreč zaplenjeno in nacionalizirano, razen nekaterih slik, ki jih je shranil na skrivnem mestu in ki jih je po njem podedovala njegova druga žena Julka Ustar, roj. Jama.69 Poleg Sv. Martine, ki jo je Ustarjeva vdova pred približno tridesetimi leti daro- vala ljubljanski škofiji, je v umetnostnozgodovinski literaturi znana tudi slika Gostje v sobi, ki jo je Ustar 61 Za sliko gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S16. 62 Gl. inventarno knjigo FZC, str. 89–95, na http://www.re- porter.si/slovenija/enciklopedija-komunisti%C4%8Dnih-ta- tvin/images/upload/Inventarna_knjiga.pdf (17. 10. 2011). 63 Zupančič, Usode ljubljanskih 49–72, str. 120. 64 Gl. Slovenski narod, 74/124, 31. 5. 1941, str. 2. 65 Adresar, str. 546; Petrič, Pismo uredništvu, str. 76. 66 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 182, 246–246, 281, 544, 553, 1043, 1171, 1254, S421. 67 Gl. prav tam, kat. št. S471, S473. 68 Lavrič, Slika sv. Martine, str. 3. 69 Petrič, Pismo uredništvu, str. 76. 77 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 (kot je zgoraj omenjeno) sam kupil na dražbi – še leta 2011 je bila v zasebni lasti v Ljubljani (sl. 7).70 Vablji- va je misel, da sta pendanta Skupina jezdecev pred to- čilnico in Postanek jezdecev, ki ju je kupil od Sternena, istovetna s pendantoma Pred krčmo in Jezdeci v po- krajini iz zbirke Pokrajinskega muzeja Maribor, a za potrditev domneve še ni dovolj podatkov.71 Vsekakor je lekarnar kupoval precej kvalitetne slike, vendar je bil izbirčen tudi pri nakupu knjig in grafičnih listov: med drugim je na dražbi kupil knjigo s 100 bakrorezi bratov Klauber (Biblische Geschichten dess Alten und Neuen Testaments, Augsburg 1748) za 1.000 din in razkošno vezano zbirko Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Sodeč po teh nakupih 70 Gl. Zeri in Rozman, Evropski slikarji iz slovenskih zbirk, str. 70, kat. št. 53, sl. 53; Košak, Žanrske upodobitve in tihožitja, str. 402, sl. 24; Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S423. 71 Slike se ujemajo tako vsebinsko kot slogovno, vendar mere nekoliko odstopajo (Strahl, ki slik med merjenjem navadno ni vzel iz okvirjev, je nameril nekaj centimetrov več v obe di- menziji), pa tudi provenienca muzejskih slik velja za povsem neznano. Gl. Cevc, Stari tuji slikarji, str. 47, kat. št. 81–82, sl. 54; Košak, Žanrske upodobitve in tihožitja, str. 419, sl. 65–66. in spominih Francija Petriča na slike, ki jih je kot srednješolec videl pri Ustarjevi vdovi doma, sodi dr. Anton Ustar med pomembnejše slovenske zbiratelje iz časa med svetovnima vojnama. Nekaj zanimanja vzbujajo tudi nakupi bančnega ravnatelja dr. Bruna Stareta, čeprav o njem razen tega, da je stanoval na Erjavčevi cesti 16, za zdaj nimamo podatkov. Leta 1921 je Narodnemu muzeju v Ljublja- ni izročil volilni zaboj, »napolnjen s plebiscitnim gra- divom«, s pridržkom lastninske pravice.72 Leta 1932 je istemu muzeju prodal eno sliko pokrajine, leta 1985 pa je vdova Bruna Stareta Narodni galeriji v Ljubljani darovala dve tihožitji s konca 17. oziroma začetka 18. stoletja.73 Čeprav je Stare na dražbi poleg nekaj okra- snih predmetov kupil samo eno sliko, bi lahko sklepa- li, da je bil ljubitelj umetnosti in zbiralec slik.74 72 Gl. Arhiv Narodnega muzeja Slovenije (NMS), 1928, akt 736/28. 73 Gl. Zeri in Rozman, Evropski slikarji, kat. št. 106, 114; Hor- vat in Kos, Zbirka slik, kat. št. 681. 74 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. 140, 277–278, 283, 1169–1170, 1229, S286. Polec (Spominu Edvarda in Karla III., str. 141, 158) je zapisal, da je Stare kupil sliko Ce- Slika 7: Jan Josef Horemans st. (1682–1759), pripisano: Gostje v sobi, zasebna last (Narodna galerija, fotodokumentacija). 78 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Med kupci iz Ljubljane, ki so poleg pohištva in predmetov kupili le sliko ali dve, velja omeniti dr. Ladislava Lajovica, ki je bil ravnatelj zavarovalnice Triglav in brat skladatelja Antona Lajovica,75 uni- verzitetnega profesorja dr. Evgena Kanskyja (1887– 1977),76 inženirja Oskarja Löserja (ki je poleg okra- snih predmetov in pohištva kupil precejšnje število knjig, tudi umetnostnozgodovinskih), veletrgovca Erika Krisperja,77 enega od ustanoviteljev društva Narodna galerija Henrika Franzla78 in ne nazadnje notarjevo ženo Emo Pleiweiss.79 Bilo je tudi nekaj kupcev, ki so kupili samo kos ali dva pohištva in no- bene slike. Med njimi omenimo lekarnarja dr. Gabri- jela Piccolija, boemskega stavbnega inženirja Adolfa Dukića80 in takratnega generalnega konzula avstrij- ske republike dr. Hermanna Pleinerta.81 Ljubljančani pa so največ zanimanja nedvomno namenili ravno slikam, kar je razumljivo, saj je Strah- lova galerija slovela daleč naokoli. Več kot dvajset kupcev iz Ljubljane je na dražbi kupilo samo slike; nekateri sicer le kak bakrorez ali dva, nekateri pa kar precejšnje število bolj ali manj dragocenih slik. Naj- več jih je kupil znani tovarnar Ivan Rozman, solast- nik oziroma lastnik tovarne Ilirija, ki je poleg 24 slik in miniatur odnesel dve okrasni figurici, en relief in uokvirjeno fotografijo.82 Rozman je izbiral predvsem krajine, vmes je bilo eno tihožitje in ena religiozna slika ter nekaj portretnih študij. Kupil je tudi dve ale- goriji lepih umetnosti iz serije treh, ki jih je hranil Strahl.83 Najdražja slika, ki jo je kupil (za 1.400 din), je bila krajina s pogledom na Mont Blanc Eduarda Heina,84 medtem ko je za vseh 24 slik in miniatur skupaj odštel 7.385 din.85 Odvetnik dr. Ivo Benkovič je za pet oljnih slik plačal 8.370 din ter za nameček kupil pet bakrorezov in dva intarzirana kosa pohištva.86 Benkovič je leta cilije Strahl Evropa kroti konja noči in tudi njeno kopijo. Šlo je za pomoto, saj je eno od teh Karl Strahl leta 1925 podaril svaku Ernstu pl. Lehmannu (gl. Stele, Strahlova oporoka, str. 69–70). 75 Za Ladislava Lajovica in družino gl. Zupančič, Usode ljub- ljanskih 1–24, str. 78–80. 76 Za dr. Evgena Josipoviča Kanskyja gl. Brglez in Seljak, Ruski profesorji, str. 69–73. 77 Za Erika Krisperja in njegovo podjetje gl. Dve stoletnici, str. 346. 78 Gl. Jenko in Šter Jenko, Ustanovniki Narodne galerije, str. 55. 79 Gl. Adresar, str. 218, 268, 279, 418. 80 Za inženirja Dukića gl. Zupančič, Usode ljubljanskih 49–72, str. 52–57. 81 Gl. Adresar, str. 146, 347, 353. 82 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S69–70, S99, S304, S391, S393, S428, S447, S480, S485, S491, S495, S500–501, S508, S536, S544, S548, S551, S568, S588–589, S708, A406, 676, 928, 974, 1313. 83 Za Strahlovo serijo slik v poutiche tehniki gl. Lozar Štamcar, Svobodne umetnosti, str. 142–146. 84 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S304. 85 Poizvedovanja o nakupih Ivana Rozmana, ki so morda še ve- dno v zasebni lasti na Slovenskem, še potekajo. 86 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S117, S140, S142, S154, S236, S327, S388, S474, S476, S527, 1045, 1105. 1928 stanoval na Puharjevi, uradoval pa je v sosednji ulici, v palači Dunav na Aleksandrovi cesti 2 (danes Cankarjevi ulici).87 Kaj se je zgodilo z njegovimi sli- kami, ni znano, s fotografij staroloških interierjev pa poznamo malo sliko Kristus mladenič (sl. 8), ki jo je kupil za 2.000 din in ki je imela pendanta v Devici Mariji. Omenili smo že glavnega tajnika ljubljanske bor- ze dr. Marija Dobrila; 27. maja je med drugim kupil portret knežje dame, s katerim pa njegova žena Žuži ni bila zadovoljna, zato je Šinka že naslednjega dne prosila, naj ga vzame nazaj.88 Ta je prošnji ugodil, saj je isti portret slaba dva tedna pozneje za enako ceno na dražbi kupila starinarka Jurečičeva.89 Dobrila je kupil skupaj sedem slik in grafik manjše vredno- sti.90 Med njimi je bila Glava deklice »po Grencu«, kot so zapisali v cenilnem zapisniku.91 Slikarja s tem imenom sicer ni bilo mogoče odkriti, a verjetno je v resnici šlo za kopijo »po Greuzu«, pri čemer je za- pisnikar slabo prepisal slikarjev priimek.92 Dermatolog dr. Fran Virant je bil poleg ravnatelja Narodne galerije Ivana Zormana eden najbolj vnetih ljubiteljev umetnosti, ki so prišli kupovat Strahlo- ve slike. Z naklonjenostjo se ga je spominjal Mar- jan Pogačnik, saj je bil Virant po njegovem mnenju popoln in pristen ljubitelj umetnin, ki slik nikoli ni kupoval zaradi finančnih špekulacij niti ni z umetni- ki nikoli barantal.93 Zaslovel in obogatel je s svojim zdravilnim »injekcijskim patentom«, ves zaslužek pa je namenil za nakup umetnin, zlasti gotskih kipov in Jakopičevih slik; slednje so njegovemu prostranemu stanovanju blizu Kolizeja prislužile sloves »centra dobrih Jakopičev«.94 Imel je tudi eno Groharjevih del in užival je v Pavlovčevih slikah, del bratov Kralj pa po Pogačnikovem pripovedovanju ni maral.95 Za svoje umetnine se je bal, zato jih je v obupnem stra- hu, da se jim bo kaj zgodilo, dal med drugo svetovno Kopija Strahlove domnevno Renijeve Madone s spečim dete- tom (menda jo je še v 19. stoletju kopiral velesovski župnik Franc Pustavrh), ki jo je kupil Benkovič, je bila leta 1930 v lasti tunjiškega župnika Jakoba Razborška (gl. Polec, Spomi- nu Edvarda in Karla III., str. 147, op. 57). 87 Adresar, str. 95; Zupančič, Usode ljubljanskih 73–93, str. 56. 88 ZAL, ŠKL 173, šk. 177, A314/29, Šink, Žuži Dobrila Šinku, 28. 5. 1930. 89 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S324. 90 Gl. prav tam, inventar št. S144, S168, S185, S342, S442, S693, A220. 91 Gl. prav tam, inventar št. A220. 92 Kopija glave deklice, delo Ferda Vesela iz ok. 1900, ki spo- minja na dela Jean-Baptista Greuzea, je v Narodnem muze- ju Slovenije, mere te slike pa se skoraj popolnoma ujemajo s tistimi, ki so navedene v cenilnem zapisniku (gl. Horvat in Kos, Zbirka slik, kat. št. 664). Žal o provenienci muzejske slike nimamo natančnejših podatkov, poleg tega je bila Strah- lova slika popisana samo enkrat, za dražbo leta 1930, ko je krasila spalnico Strahlove žene Mimi Strahl, zato domneve, da je slika, ki jo je kupil Marij Dobrila, sedaj v Narodnem muzeju Slovenije, ni mogoče potrditi. 93 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 166. 94 Prav tam, str. 166–167. 95 Prav tam, str. 167. 79 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Slika 8: Kmečka soba v drugem nadstropju starološkega grajskega stolpa s sliko Kristus mladenič na skrajni levi, 1904 (Fotodokumentacija Grafičnega kabineta NMS; foto: Avgust Blaznik). Slika 9: Jan Josef Horemans st. (1682–1759), pripisano: Družinski prizor, Narodna galerija, Ljubljana (© Narodna galerija, Ljubljana; foto: Bojan Salaj). 80 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 vojno uspešno poskriti na varna mesta.96 Na draž- bi Strahlove zapuščine je kupil sliko sv. Magdalene iz Crngroba, portreta Marije Terezije in Jožefa II., signirane Kljunčke v gnezdu Johanna Georga Hamil- tona ter sliko družbe pri mizi, ki jo prepoznamo v sliki z naslovom Družinski prizor, ki je po za zdaj neznanih poteh prišla v last skupščine RS, leta 1986 pa v Narodno galerijo (sl. 9).97 O kakovosti Virantove umetniške zbirke priča tudi podatek, da so po voj- ni nanj močno pritiskali, da bi kaj prodal za Tita ali druge politike,98 in morda je bil prav Družinski prizor na tak način pridobljen za skupščino RS. Možno pa je tudi, da je bila slika med tistimi umetninami, ki so jih brezbrižno razprodali po Virantovi smrti.99 Kar se tiče kupk slik na dražbi, lahko le za eno od njih z gotovostjo rečemo, da ni nakupovala za pre- prodajo, iz dolgčasa ali zgolj za okras svojega doma. Minka Krofta (1888–1954), žena enega izmed usta- noviteljev društva Narodna galerija Januša Krofta, je izdražila dragoceno – domnevno Bassanovo – oljno sliko, biblični prizor v poutiche tehniki, pet miniatur in leseno izrezljano čutaro, kupila pa je tudi tri knjige in zbirko romanov Das belletristische Ausland v 100 zvezkih.100 Njeno zanimanje za umetnost je sicer v eni svojih dram omalovaževalno prikazal Ivan Mrak, toda njena dobrodelnost in podjetnost v predvojnem ženskem gibanju kažeta, da je s svojim delovanjem dejavno presegala življenjski slog žene bogatega bančnika in hčere premožnih staršev.101 Po vojni je bilo njeno premoženje zaseženo, zato bi slike more- biti lahko našli na seznamih FZC. Nekaj manj slik sta kupila slikar Matej Sternen in arhitekt Miha (Mihajlo) Osolin, toda videti je, da jih nista kupila zase. Matej Sternen je od štirih slik, ki jih je kupil, tri prodal Ivanu Oblaku in Antonu Ustarju že pred Polčevo objavo Strahlovega kataloga, zato lahko sklepamo, da je bila tudi četrta slika na- menjena za nadaljnjo prodajo.102 Poleg oljnih slik je izdražil še nekaj knjig, osem risb in sedem mezzotint, ki so jih cenilci uvrstili v rubriko s knjigami. Arhitekt Miha Osolin, ki je na dražbi kupil samo tri krajine iz 19. stoletja,103 pa je slednje morda nabavil za opre- 96 Prav tam, str. 167. 97 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S423. Dvom v identiteto slike, ki je obstajal zaradi odstopanj v velikosti (Košak, Žanrske upodobitve in tihožitja, str. 402, sl. 25), je odpravila poznejša primerjava s podatki iz cenilnega zapisni- ka za dražbo, kjer so namerili 49 x 60 cm. 98 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 167. 99 Za okoliščine Virantove smrti in prodaje zbirke gl. Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 168. 100 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S229, S383, S557–558, S603, S610–611, S613, 1406. Knjige so v cenil- nem zapisniku navedene pod številkami G58–59, G69, G73, G129. 101 Za Minko Krofta gl. Mihurko Poniž, Minka Krofta, str. 225– 228. 102 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S16, S77, in kat. št. S471, S473. 103 Gl. prav tam, inventar št. S483, S505, S707. mo gradu Strmol, ki ga je v tem času urejal za rod- bino Hribar.104 V slikarski zbirki na Strmolu je bilo namreč veliko krajin, med katerimi so prevladovala dela iz 19. stoletja.105 Žal na podlagi znanih podat- kov med njimi ni bilo mogoče prepoznati katere od nekdaj Strahlovih slik. Po dve sliki so kupili zobozdravnik Pavel Kanc,106 italijanski splošni konzul Andrea Rainaldi,107 posest- nik in župan v Tacnu Alojzij Teršan108 ter kupec s priimkom Kante.109 Trije so kupili po eno sliko, a med njimi je bil kupec najdražje na dražbi proda- ne slike ravnatelj tovarne Saturnus Viljem (Willy) Reeser, ki je za signirano Alegorijo pomladi Gottfrie- da Schalkna odštel 16.000 din.110 Le nekaj je bilo Ljubljančanov, ki so odnesli zgolj grafike in najce- nejše slike, medtem ko so tri Ljubljančanke kupile Strahlove slike, ne da bi prišle na dražbo. Ivan Zor- man je namreč Lidiji Žagar, Virginiji Antloga in Te- reziji Tonejc po zaključku dražbe prodal skupaj štiri slike, ki jih je sam izdražil.111 O prvih dveh damah in njunih slikah ni veliko znanega, za Terezijo Tonejc pa je Polec sporočil, da je bila »restavraterjeva soproga v Ljubljani«. Njen mož restavrater (fr. restaurateur) je bil kavarnar Anton Tonejc, ki je približno med leto- ma 1905 in 1948 imel v najemu ljubljansko kavarno Evropa.112 Ena izmed slik, ki jih je žena Terezija ku- pila od Zormana, Prodajalec rib, je bila objavljena leta 1989 (sl. 10).113 Gospa jo je posedovala samo do leta 1941, ko je umrla.114 Leta 1989 je bila v lasti njene- ga vnuka, po zadnji menjavi lastnika pa hranišče ni znano.115 Slika Liščki v gnezdu, signirano delo Johan- na Georga Hamiltona, ki ga je Tonejčeva prav tako kupila od Ivana Zormana, je sedaj v Narodni galeriji, njena provenienca doslej ni bila znana (sl. 11).116 Karizmatični ravnatelj Narodne galerije Ivan Zorman, ki je bil torej tudi aktiven cenilec in trgovec z umetninami,117 je na dražbi kupil 30 slik, več kot 20 okvirjev in večje število drugih predmetov. Ali so bile slike namenjene za njegovo zbirko ali za Narodno galerijo, najbrž niti sam ni dobro vedel. Izbral je več 104 Gl. Komelj, Grad kot spomeniškovarstveni problem, str. 20. 105 Globočnik, Slikarska zbirka v gradu Strmol, str. 308. 106 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S370, S443. 107 Gl. prav tam, inventar št. S403, S433. 108 Gl. prav tam, inventar št. S540, S543. 109 Gl. prav tam, inventar št. S360, S420. 110 Gl. prav tam, inventar št. S538. Po eno sliko sta kupila tudi Janko Polec in kupec s priimkom Kregar (prav tam, kat. št. Vm9, S181). 111 Gl. prav tam, inventar št. S52, S216, S444, S493. 112 Gl. Trgovski list, 24/111, 11. 11. 1941, str. 1, »Terezija To- nejc«; Zupančič, Usode ljubljanskih 25–48, str. 50, 52. 113 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, inventar št. S216. Gl. tudi Zeri in Rozman, Evropska tihožitja, str. 56, kat. št. 34, sl. 41. 114 Podatek v Zeri in Rozman, Evropska tihožitja, str. 56, da je sliko imela do leta 1942, ne drži; letnica se v resnici nanaša na čas, ko je sliko prevzel novi lastnik. 115 Gl. Klemenčič, Prodajalec rib, str. 172, kat. št. S30, sl. 42. 116 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S493. 117 Za Ivana Zormana gl. Stanonik, Zorman Ivan, str. 854–855; Smrekar, Ivan Zorman. 81 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Slika 11: Johann Georg Hamilton: Liščki v gnezdu, Narodna galerija, Ljubljana (© Narodna galerija, Ljubljana; foto: Bojan Salaj). Slika 10: Poletni jedilni salon v prvem nadstropju starološkega gradu, 1929 (Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele). 82 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Slika 12: Domnevno Claude Lorrain: Krajina v rimski Kampanji, neznano hranišče (Ilustracija, 3/1, 1931). Slika 13: Gozdna krajina s skupino ljudi v ospredju, Narodna galerija, pogrešano (Narodna galerija, fotodokumentacija). 83 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 manjših okrasnih predmetov, zlasti figuric, majolike in drugo posodo, dve stojali, ogledalo in baročno pla- stiko sv. Miklavža.118 O usodi teh predmetov ni nič znanega, nekaj več podatkov imamo o slikah. Tiste, ki jih je še istega leta prodal drugim, so bile že nave- dene.119 Na dražbi je kupil tudi dve kolorirani veduti Trsta, za kateri je Polec zapisal, da sta bili konec leta 1930 v Narodnem muzeju, toda tam ju zaenkrat ni bilo mogoče odkriti.120 Polec je tudi poročal, da je Narodna galerija na javni dražbi kupila še štiri sli- ke, vendar jih ni posebej označil.121 Raziskave izpred nekaj let so pokazale, da je šlo za Dekle v kopeli in Krajino v rimski Kampanji iz zapuščine Strahlovega strica Demšarja ter Gozdno krajino s skupino ribičev iz Ljubljane in Holandsko zimsko krajino iz Gradca, od katerih pa se je v zbirki Narodne galerije ohranila samo slednja (sl. 12–14).122 Prvo od naštetih je iz- 118 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, med drugim inventar št. 7, 259, 286, 306–307, 618, 713, 729, 538, 755–757, 1049, 1077, 1093, 1143–1144, 1192, 1198, 1265. 119 Gl. prav tam, inventar št. S52, S216, S379, S381, S436, S444, kat. št. S493. 120 Gl. prav tam, inventar št. S120, S148. 121 Polec, Spominu Edvarda in Karla I., str. 81. 122 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S497, inventar št. S478, S504, S506. Gl. tudi Komič, Po sledeh Strahlove, str. 187, op. 14. dražil dr. Jakob Prešern, ostale Ivan Zorman, Polčevo trditev, da so bile namenjene za galerijsko zbirko, pa potrjuje dejstvo, da so bile vse štiri razstavljene na razstavi Strahlove zapuščine leta 1930.123 Obe krajini sta bili vpisani v galerijsko inventarno knjigo, kar se ujema s podatkom, da je Zorman nekatere od svo- jih slik nameraval podariti Narodni galeriji.124 Tako lahko sklepamo, da sodni starešina Prešern svoje slike ni prodal galeriji, kot je zapisal Polec, ampak Zormanu. Nadaljnji študij virov je pokazal, da je tre- ba k tem štirim prišteti še nekaj drugih slik, ki jih je Zorman kupil na dražbi in namenil za galerijsko zbirko. Gre za repliko avtoportreta slikarja Jeana Jou- veneta, Skupino beračev iz zbirke dr. Dantsek-Dayka v Bratislavi, Krajino z drevesi Gustava Cantona ml. in malo podobo Device Marije.125 Slike so bile leta 1930 razstavljene kot last Narodne galerije in vse ra- zen Device Marije so bile vpisane v inventarno knji- go, toda v zbirki je ostal samo Jouvenetov avtoportret. Očitno je Zorman tudi te slike nameraval podariti galeriji; skupaj z drugimi jih je hranil v Narodnem 123 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, sl. na str. 167–168. 124 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 48. 125 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S348, inventar št. S446, S492, S529. Slika 14: Zimska krajina, Narodna galerija, Ljubljana (© Narodna galerija, Ljubljana; foto: Bojan Salaj). 84 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 domu, v manjšem prostoru, kjer sta bila pozneje tako imenovana kabinet tujcev in gotska soba.126 Po letu 1950 naj bi ta prostor zapečatili in mu slike vzeli, a jih je v enem letu dobil nazaj. Kot kaže, je nekatere kljub temu zapustil Narodni galeriji – poleg Zimske krajine in Avtoportreta to verjetno velja tudi za Speče dekle Cecilije Strahl, ki je zadaj označeno z njegovim imenom127 –, za druge slike pa si je očitno premislil. Te so po njegovi smrti leta 1969 podedovali dediči, med njimi nečak Marjan Pogačnik, ki je slike razme- roma hitro prodal in denar razdelil.128 Pogačnik se je še spominjal, da sta bila med slikami tudi portre- ta cesarja Leopolda I. in ene njegovih žena, ki ju je Zorman kupil na dražbi Strahlove zbirke.129 Od Po- gačnika ju je kupilo podjetje Krka iz Novega mesta in nekaj časa sta bila razstavljena v gradu Otočec. Po povsem drugi poti je eden izmed Pogačnikovih po- srednih dedičev, prof. Miha Šengelaja, postal lastnik dveh slik iz Strahlove zbirke, ki ju je prav tako kupil Zorman na dražbi. Pendanta z upodobitvama jezde- cev v bitki je od slednjega konec tridesetih let kupil njegov oče, ki se je poročil z Zormanovo nečakinjo.130 Ruski emigrant Aleksander Šengelaja je zanju odštel precejšen znesek, čeprav se je zavedal, da sliki nimata tolikšne vrednosti. Zormanu je namreč želel poma- gati, da bi se izkopal iz denarnih težav, v katere je ta medtem zabredel. Sliki, ki sta bili konec osemdesetih let prejšnjega stoletja evidentirani v okviru raziskav za razstavo Evropski slikarji iz slovenskih zbirk,131 sta ostali v družinski lasti, podatek, da izvirata iz Strah- love zbirke, pa je po mnenju prof. Miha Šengelaja eden najvažnejših elementov njune identitete.132 Pričujoči prispevek je le majhen korak v smeri raz- iskovanja ponudbe in razmer na ljubljanskem ume- tnostnem trgu v času med svetovnima vojnama. Lju- bljana po letu 1918 namreč ni bila več samo deželna prestolnica, ampak prestolnica slovenstva. Zbiranje 126 Gl. Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 48. 127 Mati Karla Strahla Cecilija Strahl je bila spretna ljubiteljska slikarka (gl. Tavčar, Vzporedni svetovi, str. 266–283). Za sliko gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S97. Slike Zorman ni kupil na dražbi, prav tako je ne najdemo na seznamu pred- metov, ki so jih odbrali za Narodno galerijo; morda mu jo je podaril ali prodal Karl Strahl. 128 Komelj, Kronika Marjana Pogačnika, str. 48–49. 129 Prav tam, str. 48. 130 Gl. Komić Marn, Strahlova zbirka, kat. št. S307–308. 131 V fototeki Narodne galerije sta njuni fotografiji (neg. št. 16287–16288). 132 Gospodu prof. Mihu Šengelaja in njegovi gospe soprogi Ro- sviti Šengelaja se prisrčno zahvaljujem za ljubezniv sprejem in možnost ogleda omenjenih slik pa tudi za številne zanimive podatke, ki sta mi jih posredovala. Raziskave za pričujoči pri- spevek, ki v jedru povzema del poglavja iz avtoričine diserta- cije, so potekale na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta, v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061). Razširjen in dopolnjen je bil v okviru raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva. Transformacije, prenosi, re- interpretacije ( J6-1810). Tako program kot projekt financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. in naročanje umetniških del je s svojim distinktivnim značajem omogočalo vstop in integracijo med pred- stavnike zgornje družbene plasti, saj je odhod velikega dela (tujega) plemstva postopoma napravil prostor za novo, povsem meščansko elito. Razmah umetnostne- ga trga v novih družbenih in političnih razmerah, ki jih lahko označimo za »zlato dobo« slovenskega zbi- rateljstva, je povezan tudi s številnimi dražbami pre- mičnin, zlasti grajskih inventarjev, med katerimi je bil starološki zaradi izjemno velike količine slik eden naj- zanimivejših. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da dela domačih modernih umetnikov takrat še niso dosegala vrtoglavih cen, ki so zanje postale značilne pozneje. Kot smo videli, so Strahlove umetnine iz Stare Loke v ljubljanske zbirke in bivališča potovale na več načinov. Nekatere so njihovi novi lastniki kupili sami in so se kmalu zatem znašle v svojih novih domovih. Drugim so vmesne postaje zagotavljali starinarji ter zasebni (morda predvsem ljubiteljski) preprodajal- ci in poznavalci umetnosti. Kopica imen, podatkov ter (tudi prepoznanih) slik in predmetov sicer še ni oblikovana v sistematizirano podatkovno bazo, ki bi omogočila boljši vpogled v mehanizme zbiranja ter (pre)prodajanja umetnin in starin v Ljubljani kot prestolnici Slovenije oziroma Dravske banovine. Nedvomno pa izhodiščne raziskave kažejo ne le na dosedanje splošno slabo poznavanje razmer in glav- nih protagonistov, temveč tudi ozaveščajo potrebo po raziskovanju provenience umetnin ter zbiratelj- skih praks in umetnostnega trga na Slovenskem v času med svetovnima vojnama, ki bi se jim slovenska umetnostnozgodovinska stroka morala še bolj zavze- to posvetiti in odločneje umestiti slovensko zbiratelj- sko preteklost na evropski zemljevid. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 780, Graščina Stara Loka, 1521–1929. NMS – Narodni muzej Slovenije Arhiv za leto 1928. ZAL, ŠKL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Škofja Loka ŠKL 108, šk. 1, Karel Strahl, Stara Loka (rokopi- sa Karla Strahla Schloß Altenlack und seine Besitzer in Mein Vaterhaus, 1922) ŠKL 173, Sodišče v Škofji Loki, šk. 177. ČASOPISI Slovenec, 1932. Slovenski narod, 1932. Trgovski list, 1941. 85 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 LITERATURA Adresar mesta Ljubljane in okolice. Ljubljana: Adana, 1928. Beurdeley, Michel: Trois siècles de ventes publiques. Fribourg: Office du Livre, 1988. Blaznik, Pavle: V spomin notarja Števa Šinka. Loški razgledi 19, 1972, str. 459. Brglez, Alja in Matej Seljak: Ruski profesorji na Uni- verzi v Ljubljani. Ljubljana: Inštitut za civilizaci- jo in kulturo – ICK, 2007. Cevc, Anica: Stari tuji slikarji XV.–XIX. stoletja. II, Slovenska Štajerska in Prekmurje. Ljubljana: Na- rodna galerija, 1964. Globočnik, Damir: Slikarska zbirka v gradu Strmol. Kronika 54, št. 2, 2006 (Iz zgodovine gradu Str- mol na Gorenjskem), str. 303–317. Horvat, Jasna in Mateja Kos: Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije. Ljubljana: Narodni muzej Slo- venije, 2011. Jenko, Mojca in Mojca Šter Jenko: Ustanovniki Narodne galerije. Osemdeset let Narodne galerije 1918–1998. Ljubljana: Narodna galerija, 1998, str. 55–58. Klemenčič, Matej: Prodajalec rib. Almanach in sli- karstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem (ur. Barbara Murovec, Matej Klemenčič, Mateja Breščak). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 172. Komelj, Ivan: Grad kot spomeniškovarstveni pro- blem v času med obema vojnama. Varstvo spome- nikov 25, 1965, str. 13–32. Komelj, Milček: Kronika Marjana Pogačnika o zaljub- ljencih v umetnost. Ljubljana: KUD Logos, 2005. Komič, Renata: Po sledeh Strahlove zbirke. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 45, 2009, str. 185– 216. Komić Marn, Renata: Če bo hotel muzej pridobiti kaj boljših stvari, bo moral za nakup tvegati večje vsote. Nakupi za Narodni muzej na dražbi Szapá- ryjeve zbirke v Murski Soboti. Acta historiae artis Slovenica 24, št. 1, 2019, str. 83–110. Komić Marn, Renata: Korespondenca med Karlom Strahlom in Antejem Gabrom. Acta historiae artis Slovenica 19, št. 1, 2014, str. 187–203. Komić Marn, Renata: Od zbiralca do poznavalca. Ob 200-letnici rojstva Edvarda viteza pl. Strahla (1817–1884). Loški razgledi 64, 2017, str. 103– 123. Komić Marn, Renata: Strahlova zbirka v Stari Loki in njena usoda po letu 1918. Univerza v Ljubljani, 2016 (tipkopis doktorske disertacije). Košak, Tina: Slikarske zbirke v slovenskih gradovih: pogled skozi »Steletov objektiv«. Kronika 60, št. 3, 2012 (Iz zgodovine slovenskih gradov), str. 583–598. Košak, Tina: Žanrske upodobitve in tihožitja v ple- miških zbirkah na Kranjskem in Štajerskem v 17. in 18. stoletju. Univerza v Ljubljani, 2011 (tipkopis doktorske disertacije). Lavrič, Ana: Slika sv. Martine Pietra da Cortona v Ljubljani. Umetnostna kronika 23, 2009, str. 2–7. Lozar Štamcar, Maja: Svobodne umetnosti Jacopa Amigonija, lepljenka in slika na steklo iz Strahlo- ve zbirke v Narodnem muzeju Slovenije. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 48, 2012, str. 125– 151. Mannheims, Hildegard in Peter Oberem: Versteige- rung: zur Kulturgeschichte der Dinge aus zweiter Hand: ein Forschungsbericht. Münster, New York, München, Berlin: Vaxmann, 2003 (Beiträge zur Volkskultur in Nordwestdeutschland, 103). Mihurko Poniž, Katja: Minka Krofta. Pozabljena po- lovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Sloven- skem (ur. Alenka Šelih et al.). Ljubljana: Tuma; SAZU, 2007, str. 225–228. Peasant Art in Austria and Hungary (ur. Charles Hol- me). London, Paris, New York: Studio, 1911. Petrič, Franci: Pismo uredništvu. Umetnostna kronika 24, 2009, str. 75–76. Pirnat, Ivan: Dražbe umetnin v Sloveniji. Univerza v Ljubljani, 2004 (tipkopis diplomskega dela). Polec, Janko: Spominu Edvarda in Karla Strahla I., Edvard in Karel Strahl. Zbornik za umetnostno zgodovino 10, 1930, str. 45–83. Polec, Janko: Spominu Edvarda in Karla Strahla III., Katalog Strahlove galerije slik. Zbornik za umet- nostno zgodovino 10, 1930, str. 107–210. Rugále, Mariano in Miha Preinfalk: Blagoslovljeni in prekleti, 1. del. Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010. Smrekar, Andrej: Ivan Zorman 1889–1969. Založ- nik, mecen, umetnostni kritik in ravnatelj Narodne galerije. Ljubljana: Narodna galerija, 2012 (Štu- dijski zvezki; 14). Stanonik, Janez: Zorman, Ivan. Slovenski biografski leksikon. Ljubljana, 1991, str. 854–855. Stele, France: Strahlova oporoka in naše ustanove. Zbornik za umetnostno zgodovino 11, 1931, str. 68–74. Stele, France: Varstvo spomenikov (Od 1. VII. 1929 do 1. VII. 1930). Zbornik za umetnostno zgodovino 11, 1931, str. 84–93. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki, III: Stara Loka in njene hiše. Ljubljana, Škofja Loka: Zgodovinski arhiv, 1996. Štukl, France: Umetnostnozgodovinska zbirka Ed- varda in Karla Strahla. Loški razgledi 56, 2009, str. 110–126. Zeri, Federico in Ksenija Rozman: Evropska tihožitja iz slovenskih zbirk. Ljubljana: Narodna galerija, 1989. Zeri, Federico in Ksenija Rozman: Evropski slikarji iz slovenskih zbirk. Ljubljana: Narodna galerija, 1993. 86 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Zeri, Federico in Ksenija Rozman: Evropski slikarji. Katalog stalne zbirke. Ljubljana: Narodna galerija, 1997. Zgaga, Tadeja: Starološki grad in Strahlova zbirka li- kovne umetnosti. Univerza v Ljubljani, 2002 (tip- kopis diplomskega dela). Zupančič, Bogo: Usode ljubljanskih stavb in ljudi 1–24, Ljubljana: KUD Polis, 2005; 25–48, Ljub- ljana: KUD Polis, 2006; 49–72, Ljubljana: KUD Polis, 2007; 73–93, Ljubljana: KUD Polis, 2008. SPLETNE STRANI http://www.christies.com/lotfinder/paintings/ camille-pissarro-le-quai-malaquais-et-linsti- tut-5258536-details.aspx (6. 6. 2014). http://www.reporter.si/slovenija/enciklopedija- -komunisti%C4%8Dnih-tatvin/images/upload/ Inventarna_knjiga.pdf (17. 10. 2011). S U M M A R Y Ljubljana’s collection and art market in the interwar period as exemplified by the aucti- on of Strahl’s collection In the spring of 1930, an auction took place in Stara Loka near Škofja Loka in Upper Carniola to sell the possessions of Knight Karl Strahl, who had died at the end of 1929. Although not a man of wealth, Strahl left behind one of the biggest and most important collections of paintings as well as other objects of cultural and historical value that was created in the nineteenth-century Carniola. Based on Strahl’s bequest, purchase option, and discount on starting prices, a large part of the collection was selected and bought by three Slovenian institutions (the National Gallery of Slovenia, the National Mu- seum of Slovenia, and the Ethnographic Museum) before the public auction had even started. Held in May and June 1930, the public sale attracted a size- able crowd of buyers from many parts of the then Drava Banovina, as well as a few antique dealers from around of what was then the Kingdom of Yu- goslavia. The contribution focuses on the buyers from Ljubljana, the capital of the Drava Banovina at the time. Apart from the auction minutes contained in Strahl’s probate file, which is now kept in the Škofja Loka unit of the Historical Archives Ljubljana, in- sight into the events that took place before and dur- ing the auction is also provided by documents pre- served in the personal file of the notary Števo Šink, who was the executor of Strahl’s estate. The letters that the notary received from many potential buy- ers from the Drava Banovina, as well as Zagreb, Bel- grade, and Vienna reveal a major interest in Strahl’s estate, especially paintings, art objects, and furniture. Most of the many visitors who decided to make several purchases over the course of the auction, which lasted for over one month, came from Ljublja- na. Therefore, thanks to fifty buyers who bought the largest number of paintings as well as several pieces of furniture, kitchenware, and decorative items, many paintings and objects can be traced to the capital. Although the visitors from Ljubljana purchased dif- ferent numbers of objects of different values, taken together, they undoubtedly mostly bought paintings. Whereas the majority of the buyers were highly edu- cated, there were also a handful of antique collectors or traders, and one or two housewives who bought a few pieces of furniture or decorative objects to em- bellish their homes. The only two hitherto known antique collectors and traders were Amalija Jurečič and Count Emil Auersperg, with the documents revealing their purchasing preferences. Ambitious purchases were also made by private citizens, for in- stance, the dentist Dr Ivan Oblak, and especially the pharmacy owner Anton Ustar from Ljubljana, who bought a few decorative objects, an authentic Persian rug, and a painting of a Dutch company at the ta- ble, identified as the painting Gostje v sobi (Guests in the Room). In 2011, the painting was still in private possession in Ljubljana. Soon after the end of the auction, the painter Matej Sternen resold to Anton Ustar two other valuable paintings from Strahl’s col- lection for altogether 5,000 dinars. Even though it is tempting to assume that the pair of paintings Skupi- na jezdecev pred točilnico (A Group of Horse Riders in Front of an Inn) and Postanek jezdecev (Horse Riders Taking a Break), which Ustar bought from Sternen, are identical to the pair of paintings Pred krčmo (In Front of an Inn) and Jezdeci v pokrajini (Horse Rid- ers in Landscape) from the collection kept in the Regional Museum in Maribor, there are no sufficient data to confirm this assumption. After the Second World War, Ustar’s property was confiscated and na- tionalized, except for a few paintings which he kept hidden and which after his death were inherited by his second wife Julka Ustar, née Jama. At the auction in Stara Loka, the pharmacy owner bought paintings of relatively high quality and made equally selective purchases of books and graphic sheets. Nevertheless, what roused most interest of the buyers from Ljubljana were precisely paintings, which is understandable, given that Strahl’s gallery was famous far and wide. More than twenty visitors from Ljubljana bought nothing but paintings; some admittedly no more than one or two copperplate en- gravings and others a substantial number of paint- ings of relatively good value. Apart from the director 87 2020 RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 of the National Gallery Ivan Zorman, the dermato- logist Dr Fran Virant was one of the most fervent art lovers who took part in Strahl’s auction. He bought a painting of Maria Magdalena from Crngrob, por- traits of Empress Maria Theresa and Emperor Jo- seph II, the painting of Kljunčki v gnezdu (Birdlings in the Nest), signed by Johann Georg Hamilton, and a painting depicting a company at the table, identi- fied as the painting Družinski prizor (Family Scene), which passed via unknown channels into the posses- sion of the National Assembly of the Socialist Re- public of Slovenia and in 1986 into the hands of the National Gallery. The greatest number of paintings were purchased by the well-known industrialist Ivan Rozman, the (co)owner of the factory Ilirija, who beside twenty- four paintings also took home two decorative figu- rines, one relief and one framed photograph, and the charismatic director of the National Gallery, Ivan Zorman, who was also an art trader. Zorman bought thirty paintings, more than twenty frames, and a host of other objects. Whether he was buying the paint- ings for his personal collection or the National Gal- lery was probably not even clear to him at the time. Some were soon resold and others were registered into the gallery inventory book, for example, the replica of the painter Jean Jouvenet’s self-portrait, painting Skupina beračev (A Band of Beggars) from the collection of Dr Dantsek-Dayka in Bratislava, Krajina z drevesi (Landscape with Trees) by Gustav Canton, Jr., Speče dekle (Sleeping Girl) by Cecilia von Strahl, and a figurine of Virgin Mary. After his death in 1969, remaining artworks were inherited by his heirs, including his nephew Marjan Pogačnik, who sold the paintings soon after and distributed the revenue. Following a different path, one of Pogačnik’s indirect heirs, Prof. Miha Šengelaja, came into the possession of two paintings from Strahl’s auctioned collection that had likewise been bought by Zor- man. At the end of the 1930s, the Professor’s father, a Russian emigrant Aleksander Šengelaja, who mar- ried Zorman’s niece, bought from Zorman a pair of paintings depicting horse riders in battle. The article at hand presents only a small step to- wards exploring the offer and conditions that pre- vailed on Ljubljana’s art market during the interwar period. After 1918, Ljubljana was no longer merely the capital of the Carniolan territory but of all Slo- venes. The distinctive nature of collecting and com- missioning artworks enabled entrance and integra- tion into the upper social strata, with the departure of a major part of (foreign) nobility gradually creating space for the new, middle-class elite. The flourishing of the art market under the new social and political circumstances, which may be described as “the gold- en age” of Slovenian collecting, was, of course, also related to numerous auctions of real estate and es- pecially castle inventories, with the one held in Stara Loka ranking among the most interesting ones due to an extremely large number of paintings. 88 2020RENATA KOMIĆ MARN: ZBIRATELJSTVO IN UMETNOSTNI TRG V LJUBLJANI MED OBEMA VOJNAMA NA PRIMERU ..., 69–88 Slika 15: Veliki salon v drugem nadstropju starološkega gradu, 1929 (Terenska fotodokumentacija Franceta Steleta, MK, INDOK center; foto: France Stele). Slika 16: Pogled na starološki grad z juga, med 1919 in 1929 (Narodna galerija, fotodokumentacija; foto: Ivan Zorman). 89 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 351.746.1(497.41)"1922" Prejeto: 25. 9. 2019 Mateja Ratej dr., znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: mratej@zrc-sazu.si Vranglovci kot jugoslovanski graničarji na Kozjaku v dvajsetih letih 20. stoletja Primer Simeona Britvina IZVLEČEK Avtorica v razpravi namenja pozornost vprašanju, kako je na recepcijo in percepcijo severne jugoslovanske meje (oziroma nove jugoslovansko-avstrijske meje) na Kozjanskem (ljudsko Kobanskem) v dvajsetih letih 20. stoletja vplivalo dejstvo, da so mejo v večjem številu varovali nekdanji vojaki generala Petra Vrangla, ki so bili najbolj pro- blematična (od svetovne in ruske državljanske vojne travmatizirana) skupina ruskih emigrantov v Kraljevini SHS po prvi svetovni vojni. V kulturnozgodovinski študiji avtorica izpostavi več kazenskih zadev, podrobneje pa sledi primeru nekdanjega vojaka ruske carske armade in vranglovca Simeona Britvina, ki je bil kot graničar nastanjen na Kapunarju (vrh nad Radljami ob Dravi) in je leta 1922 ob sodelovanju dveh slovenskih domačink umoril kmečkega posestnika, na čigar domačiji je bila postavljena obmejna stražnica. KLJUČNE BESEDE Kraljevina SHS, ruska emigracija, vranglovci, severna jugoslovanska meja, zgodovina mentalitet ABSTRACT WRANGELISTS SERVING AS YUGOSLAV BORDER GUARDS ON KOZJAK DURING THE 1920S. THE CASE OF SIMEON BRITVIN In her discussion, the author focuses on the question of how the reception and perception of the northern Yugoslav border (or, rather, the new Yugoslav–Austrian border) in the Kozjansko (popularly Kobansko) region in the 1920s were affected by the fact that the border was guarded by a significant number of soldiers that formerly served under General Peter Wrangel and represented one of the most problematic groups (traumatized by the world war and the Russian civil war) within the population of the Russian emigrants in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes after the First World War. In her cultural and historical study, the author highlights several criminal proceedings and examines in detail the case of a former soldier of the Russian Imperial Army and a Wrangelist Simeon Britvin, who was stationed as a border guard on Kapunar (a hill above Radlje ob Dravi) and in 1922, aided by two Slovenian women, murdered the owner of the farm where the border guardhouse was set up. KEY WORDS Kingdom SHS, Russian emigration, Wrangelists, northern Yugoslav border, history of mentalities 90 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 Rusko preizpraševanje avstrijsko-jugoslovanske meje Ruska emigrantka Varvara Višnjevska je bila ko- nec septembra 1932 po nalogu Uprave mesta Beo- grad in z odobritvijo jugoslovanskega ministrstva za notranje zadeve zaradi goljufij za vselej izgnana iz Kraljevine Jugoslavije. V začetku oktobra iste- ga leta je bila z vlakom prek Maribora prepeljana do jugoslovansko-avstrijske meje, pri čemer je bila banska uprava Dravske banovine opozorjena, da bo ženska z odličnimi izkušnjami ilegalnega prestopa- nja državnih meja zelo verjetno poskušala ponovno vstopiti v Kraljevino Jugoslavijo.1 Samo dva meseca kasneje, novembra 1931, se je Višnjevska pojavila v mariborski študijski knjižnici pri ruski emigrantki in knjižničarki Elizabeti Obolenski.2 Izrabila je zaupa- nje ruskega emigranta Mihaela Volkova, ki je z dru- žino živel v Mariboru, s predstavljanjem pod lažnim imenom Vera Grišakova, poleg tega pa je Volkova z obljubo dobičkonosne službe na Japonskem pri- pravila do tega, da je odpovedal službo pri Finančni kontroli. Družino Volkov, pri kateri je živela v času zadrževanja v Mariboru, je Višnjevska tudi material- no oškodovala s tatvinami denarja in predmetov. Ker je osumljenka med policijskim zaslišanjem Mihaela Volkova obtožila protidržavne špijonaže, je bil v za- četku leta 1933 skupaj z njo v tamkajšnjem preisko- valnem zaporu.3 Podobno kot drugi ruski emigranti v Kraljevini SHS (od 1929 Kraljevina Jugoslavija), ki so v dvaj- setih letih 20. stoletja večinoma živeli izključeni iz jugoslovanske družbe v svojih vzporednih miselnih svetovih, prežetih z bolestno nostalgijo za izgublje- nim življenjem, je tudi Mihael Volkov šele ob zasli- šanju na predstojništvu mariborske mestne policije dobil redko priložnost ljudem države gostiteljice spregovoriti o svoji življenjski poti. V ukrajinskem Nikolajevu rojeni sin Marije in Vladimirja Volkova je ob izbruhu prve svetovne vojne zaključeval vojaško akademijo ter nato kot vojak prve svetovne vojne do- segel čin konjeniškega kapetana, kot vojak generala Petra Nikolajeviča Vrangla v državljanski vojni pa je postal podpolkovnik. Po begu iz Rusije je leto dni ži- vel v turškem begunskem taboru, od koder je prispel v Kraljevino SHS in bil leta 1921 dodeljen obmejnim organom v Marenbergu (danes Radlje); jeseni 1922 je postal pripravnik Finančne kontrole v Dravogradu, kjer je ostal do poletja 1929, ko je bil premeščen v Maribor.4 1 PAM, PAM 645, Kzp IX 24/33, dopis Uprave mesta Beo- grad banski upravi Dravske banovine, 26. 9. 1932. 2 Več o Elizabeti Obolenski gl.: Hartman, Dvoje, str. 229–240; Partljič, Ljudje iz Maribora, str. 72–116. 3 PAM, PAM 645, Kzp IX 24/33, dopis preiskovalnega sod- nika (podpis nečitljiv) državnemu tožilstvu v Mariboru, 3. 2. 1933. 4 PAM, PAM 645, Kzp IX 24/33, zapisnik z zaslišanja Mi- Da so ruski emigranti in med njimi zlasti nekda- nji vojaki generala Vrangla med svetovnima vojnama tako neusmiljeno preizpraševali jugoslovansko-av- strijsko mejo, ki je bila po prvi svetovni vojni prvič vzpostavljena kot državna meja, ni bilo naključje. Po oktobrski revoluciji v carski Rusiji leta 1917 je po- veljstvo nad Prostovoljsko armado, ki so jo boljševiki poimenovali bela garda, in južnimi oboroženimi si- lami ter nadzor nad velikim delom južne Rusije od Lavra Georgijeviča Kornilova prevzel general Anton Ivanovič Denikin. Maja 1919 je napadel Moskvo, a ga je Rdeča armada odbila. Umaknil se je na Kavkaz, kjer je bila leta 1920 njegova armada razpuščena, sam pa je pobegnil v Francijo. S tem je vrhovni poveljnik vojaških sil bele garde postal general Peter Nikola- jevič Vrangel; ta je na Kavkazu ohranil oporišče kot predsednik začasne vlade, a so boljševiki novembra 1920 prebili njegovo obrambo, Vrangel pa se je z ne- katerimi poveljniki in delom vojske po dogovoru ter ob pomoči francoskih in angleških zaveznikov s Kri- ma preko Carigrada umaknil na turški Galipoli ter nato preko Soluna in Gevgelije v Kraljevino SHS.5 Jugoslovanska država je po koncu ruske držav- ljanske vojne zaradi tradicionalnih navezav med ru- sko in srbsko kraljevo družino ter strahu pred širje- njem boljševizma sprejela ruske emigrante (ocene o njihovem številu doslej niso prišle bliže od ohlapnih »nekaj deset tisoč«),6 zlasti pripadnike armade gene- rala Petra Vrangla. Eden od državnih mehanizmov za njihovo integracijo je bilo zaposlovanje nekdanjih ruskih vojakov v orožniških in vojaških vrstah (zla- sti med graničarji in uslužbenci Finančne kontrole; ta jugoslovanski državni organ je med svetovnima vojnama v okviru ministrstva za finance opravljal finančni nadzor oziroma naloge, povezane z zago- tavljanjem državnih prihodkov, hkrati pa so t. i. fi- nancarji, ki so bili nastanjeni na mejah, opravljali vlo- go obmejne kontrole, zlasti v zvezi s tihotapstvom); množično so bili vpeti tudi v izgradnjo jugoslovan- skega železniškega omrežja.7 Vranglovci na severni jugoslovanski meji Prisotnost mladih, travmatiziranih in oboro- ženih Rusov na novi meji med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS ni mogla ostati brez posledic za percepcijo in recepcijo meje med obmejnim prebi- valstvom, temveč je sooblikovala in morda celo od- ločilno vplivala na odnos do meje, ki je bila leta 1920 prvič vzpostavljena kot državna. Toliko bolj, ker so bile obmejne stražnice v prvih letih po vzpostavitvi meje ob pomanjkanju ustrezne obmejne infrastruk- ture nastanjene kar na kmečkih domačijah, kjer so haela Volkova na predstojništvu mestne policije v Mariboru, 20. 12. 1932. 5 Oxfordova enciklopedija, str. 60, 302. 6 Pulko, Ruska emigracija, str. 13; Čelik, Naši financarji, str. 287. 7 Čelik, Naši financarji; Ratej, Ruski diptih, str. 22–23. 91 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 ob domačih bivali tudi graničarji. Vranglovci so imeli v jugoslovanski javnosti slab sloves, kar ob primerih iz dnevnega tiska in parlamentarnih razprav kažejo tudi kazenski spisi mariborskega okrožnega sodišča, saj so Rusi pogosto prihajali v medsebojne spore ali nesoglasja z domačini v obmejnem pasu, zlasti na območju nerazvitega Kozjaka. Čeprav je bil zahva- ljujoč medijski dikciji torej izraz »vranglovci« med svetovnima vojnama negativno zaznamovan, je v tem prispevku uporabljen za poimenovanje nekda- njih pripadnikov armade generala Petra Nikolajeviča Vrangla in nima slabšalnega predznaka. Leta 1922 je tako odmevala tragedija osemletne deklice, ki jo je na Kozjaku posilil in hudo poškodo- val ruski emigrant Safran Kraljevecki, zaposlen kot graničar pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu.8 Poleti 1926 pa je ruski emigrant Vasilij Srebrjanski, uslužbenec Finančne kontrole, pri Sv. Križu nad Mariborom streljal v hrbet moškega, ki je skušal nelegalno preč- kati državno mejo. Nesojeni tihotapec Gašper Krebs je za posledicami strelnih ran v popoldanskih urah umrl.9 Dunajski psihoanalitik Sigmund Freud se je v letih, ko je prihajalo do opisanih nasilnih dogodkov, intenzivno ukvarjal z agresivnim oziroma destruktiv- nim nagonom. Leta 1921 je napisal spis »Množična psihologija in analiza jaza«, v katerem je med drugim ugotavljal, da patologija ni nikoli le preprosta indivi- dualna deviacija, ampak strukturna družbena pato- logija.10 Zaradi okoliščin njihovega bivanja v jugoslovan- ski državi si zlahka predstavljamo, da so vranglovci na državni meji streljali toliko bolj zavzeto v pri- merih, ko so mejo nezakonito prečkali pripadniki agilnega jugoslovanskega komunističnega gibanja, ki jim je Dunaj v dvajsetih letih 20. stoletja predstavljal enega od centrov delovanja. Sveti Duh na Ostrem Vrhu je bil tako 25. aprila 1929 prizorišče smrti dveh pomembnih komunističnih funkcionarjev Đure Đa- kovića in Nikole Hečimovića, vendar nanju niso stre- ljali (ruski) graničarji, temveč jugoslovanski žandarji, ki so zapornika spremljali do meje in inscenirali njun pobeg.11 Nerazviti Kozjak Kozjak oziroma Kobansko, kot hribovit in gozd- nat svet med Dravsko dolino in državno mejo z Av- strijo še zmeraj poimenujejo domačini, je med sve- tovnima vojnama veljal za zaostalo območje. O tem slikovito govori knjižica Josipa Jurančiča iz leta 1930, v kateri je remšniški učitelj uvodoma zapisal, da se v času bivanja med kobanskimi domačini ni mogel omejiti zgolj na učne načrte, ko je videl, da živijo lju- 8 PAM, PAM 645, spis Vr X 1358/22. 9 PAM, PAM 645, spis Vr X 857/26. 10 Freud, Nelagodje v kulturi, str. 5, 7–9 in 97 (iz spremne študije Mladena Dolarja). 11 PAM, PAM 1763, šk. 59/1. dje v dimnicah na prstenih tleh in ob odprtem ognji- šču v nikoli zračenih prostorih, zaviti v razpadajoče cunje: »Kako bi se mogel omejiti zgolj na oficielno šolo, /…/ kjer uspavajo matere otroke z makom, žga- njem, prežganim sladkorjem, /…/ kjer je med prebi- valci nad 30% analfabetov. Kaj je že storila šola, da zajezi razkroj hribovskega življenja? Kaj je storila cerkev, kje se pozna nje delo?« Ob nezadostni pre- hrani in zaprtosti prostora, ki je imela za posledico poročanje med sorodniki, je k visoki umrljivosti no- vorojencev in porodnic prispevalo vraževerje, kamor je sodila tudi navada babic (starejših kmečkih žen- sk), da so odrezano popkovino prevezale z robcem, v katerega so se poprej useknile: da bi se otročičku »popek rajši zacelil«.12 Da je bilo območje severne jugoslovanske meje socialno nerazvito tudi v času Avstro-Ogrske, pa pre- pričljivo ilustrirajo neobjavljeni spomini Januša Gol- ca, ki je bil v letih 1911–1914 kaplan na Remšniku. Med kobanskimi kmeti je Golec najprej opazil dobro razvito živinorejo kot glavni vir dohodka družin, zato se mu je zdelo razumljivo, da so bili tamkajšnji živin- ski hlevi bolj snažni kot stanovanjski prostori ljudi. »Na Kobanskem je bila revščina doma,« je nadalje- val kaplan, zato je bilo tedaj tam malo gospodarsko trdnih in narodno zavednih kmetov. Po Golčevem mnenju so bili prebivalci Kozjaka v tem pogledu »daleč za Pohorci in na njihovo narodno zavednost ni bilo s sigurnostjo računati«. Premožni Pohorci so obubožane Kobance nasploh od nekdaj prezirali in se z njimi niso želeli mešati, je pisal Golec, zato si je Kobanec težko pripeljal nevesto s Pohorja. Kozjaški bajtarji ali kajžarji, žagarji in gozdni delavci, katerih enolična hrana so bili črn kruh, polenta in krompir, pijača pa sadni mošt in voda, so si le ob nedeljah po maši privoščili kislo juho z mesom in vino.13 Njihove hiše so bile grajene iz smrekovih hlodov in krite s skodlami. Pozornemu kaplanu ni ušlo, da so imele v njih posebno mesto prostorne dimnice, v katerih je pozimi potekalo tako dnevno kot nočno življenje prebivalcev: »Ako si stopil v zimi v koban- sko dimnico, nisi videl skraja ničesar, ker je bilo vse zavito v oblak dima, ki te je neznosno grizel v oči. Še le s časom se je navadilo oko na dimnato meglo, katera se je zgoščala proti stropu in uhajala skozi ono odprtino na prosto.« Ob dolgih večerih je bil na sredini dimnice na ilovnata tla postavljen težak že- lezni svečnik z gorečo borovo trsko, ob kateri je stal domači otrok z leskovo šibo v roki; njegova naloga je bila loviti ogorke v spodaj podstavljeni škaf vode. Ob opisani razsvetljavi so ženske na kolovratih pre- dle ovčjo volno, moški pa so cepali trske, popravljali orodje, pletli nogavice in izdelovali cokle iz gabrove- ga lesa. Če je bila zima huda, se je v dimnici grela tudi živina. Okna stanovanjskih prostorov so bila vselej 12 Jurančič, Iz šole za narod, str. 5, 21. 13 NŠAM, Januš Golec: Spomini. 92 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 zaprta, prostori so se zračili le skozi vrata in odprti- no za dim. Ob oknih so bile v steno pritrjene težke lesene klopi; ob njih je stala javorjeva miza, za katero so sedali stanovalci med prehranjevanjem iz skupne lončene sklede.14 Otroci so spali na klopi ob peči in na njej med šte- vilnimi cunjami, medtem ko je bil za odrasle v kotu iz desk zbit oder, na katerem so ležale vreče s slamo kot vzglavniki, slamnjače in odeje iz debele raševi- ne, napolnjene s perjem. Ko se je družina odpravila k počitku, je vsak poiskal svoj spalni pribor in prostor. Golec v letih bivanja na Remšniku med Kobanci ni opazil nalezljivih bolezni, pač pa (kakor kasneje Ju- rančič) veliko duševno zaostalih otrok: »Telesno je bil še dovolj krepko razvit, po duhu pa toliko prikrajšan, da ni bil za drugo, kot da je pasel ali napravljal steljo za živino. Takih todlnov je bilo polno po vseh župni- jah na levem bregu Drave.«15 Javno mnenje na Štajerskem o ruskih emigrantih v dvajsetih letih 20. stoletja Vsak prestopek v inkriminirani skupini ruskih emigrantov je bil v dvajsetih letih 20. stoletja na Slo- venskem izrazito politično zaznamovan in je utrje- val javno mnenje o moralni izprijenosti razseljenih Rusov po prihodu v Kraljevino SHS. Redkokdo je 14 Prav tam. 15 Prav tam. skušal na njihov položaj pogledati večplastno in s kančkom empatije, med njimi je bil marca 1922 ko- mentator mariborskega Tabora, ki je bralce retorič- no vprašal, ali imajo pravico vreči kamen v ruskega emigranta. Izpostavil je strahotno stisko ljudi, ki so morali na hitro zapustiti domove in si v sovražnem okolju, iztrgani iz svojih socialnih omrežij, ustvarja- ti nova, pri čemer je bil njihov socialni položaj naj- večkrat bistveno drugačen od tistega, ki so ga pustili za seboj: »Najdete inženirje, učitelje, bivše častnike in uradnike, ki sekajo drva v gozdovih ali delajo pri cestnih in železniških zgradbah, najdete generale, ki prodajajo po ulicah časopisje, njihove žene pa perejo in šivajo.«16 Kako je prebivalstvo slovenske Štajerske v zgod- njih dvajsetih letih 20. stoletja gledalo na ruske pri- šleke, dobro ilustrira primer ruskega taborišča v da- našnjem Kidričevem. Ob koncu leta 1920 se je po pogajanjih med Petrom Vranglom in jugoslovansko vlado v Strnišču (današnjem Kidričevem) naselilo od 1.000 do 1.200 ruskih emigrantov, predvsem go- jencev donskega in krimskega kadetskega korpusa.17 Ker je v Strnišče skupaj z njimi prišlo okrog tride- set vzgojiteljev, so v skrajno siromašnih razmerah z vzgojnim in izobraževalnim delom nadaljevali tudi v 16 Tabor, 25. 3. 1922, str. 3, »V obrambo ruskih beguncev«. 17 Tabor, 18. 11. 1920, str. 3, »Wranglovi begunci v Strnišču«; Tabor, 25. 11. 1920, str. 3 »Wranglova armada v Strnišču«. Mariborski Glavni trg v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja (PAM, PAM 1693, Zbirka fotografij in razglednic). 93 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 begunskem taborišču.18 Rusi so v Strnišču sami pri- delovali zelenjavo, imeli so čevljarsko, ključavničar- sko in fotografsko delavnico, v taborišču so ustanovili čitalnico, pevski zbor, gledališče in pihalni orkester. Udejstvovali so se v športnih aktivnostih, za duhovno življenje je bilo poskrbljeno v taboriščni pravoslavni cerkvi.19 »Kaj so ti ljudje, ki so prišli v naše zapuščene ba- rake (med prvo svetovno vojno je bila v Strnišču av- strijska rezervna vojaška bolnišnica, op. p.), krivi na političnih avanturah Vrangla in drugih generalov?« se je spraševal pisec časopisnega prispevka in dajal slutiti, da ruski prišleki niso bili dobrodošli gostje v obubožani slovenski skupnosti, ki se je pobirala po opustošenju prve svetovne vojne.20 Sami so se brž- kone zavedali nenaklonjenosti prebivalstva in morda tudi zato že kmalu po prihodu v Strnišče za okoliške prebivalce priredili pevski večer, v začetku januarja 1921 so nastopili na Ptuju,21 februarja 1921 pa je skupina ruskih gledališčnikov iz Strnišča v maribor- skem gledališču uprizorila Gogoljevo Ženitev.22 Ob prizadevanju za prikaz kultiviranosti taborišča, ki je v javnosti vzbujalo odpor kot leglo sovražne vojske, so bile tudi nevzdržne življenjske razmere razlog, da se je zbor osemindvajsetih prebivalcev taborišča, ve- činoma častnikov in njihovih hčera, maja 1921 od- pravil nastopat v Maribor in Slovensko Bistrico.23 Občinska vodstva štajerskih mest se položaju ruskih emigrantov v Strnišču niso posebej posvečala. Kljub temu sta taborišče na pravoslavni božič januarja 1921 s skromno nabirko denarja ptujskih someščanov obi- skala okrajni glavar Otmar Pirkmajer in vladni ko- misar mesta Ptuj Matej Senčar.24 Čeprav je taborišče v Strnišču v nekaj mesecih po prihodu ruskih beguncev skoraj povsem izginilo iz sfere javnega, je mariborski Tabor junija 1921 še pisal o tamkajšnji nepopisni revščini, ki se je zrcalila v pri- zorih napol golih in lačnih otrok, ter s tem spodbujal bralce k udeležbi na dobrodelni vrtni veselici, ki jo je v Mariboru pripravljal mestni odbor v sodelova- nju z gojenci krimskega kadetskega korpusa.25 Kljub deževnemu vremenu so bili člani organizacijskega odbora zadovoljni z obiskom meščanov na priredi- tvi, ki je potekala ob sodelovanju lokalnega Sokola in Glasbene matice. Ljudje so prinašali življenjske po- 18 Ptujski list, 9. 1. 1921, str. 1, »Rusi v Ptuju«. 19 Pulko, Ruski kadeti, str. 16; Pulko, Nogometno igrišče, str. 16. 20 Tabor, 17. 6. 1921, str. 2, »Ne zapustimo Rusov v bedi!«; Ta- bor, 19. 6. 1921, str. 2, »Organizacija dela v pomoč ruskim beguncem«. 21 Ptujski list, 9. 1. 1921, str. 3 »Strnišče«; Ptujski list, 16. 1. 1921, str. 2, »Ruski koncert v Ptuju«. 22 Gostovanje ruske drame v Mariboru, Tabor, 23. 2. 1921, str. 3. 23 Tabor, 1. 5. 1921, str. 3, »Ruski begunci iz Strnišča«; Tabor, 31. 5. 1921, str. 3 »Prireditev ruskih beguncev v Slovenski Bistrici«. 24 Ptujski list, 30. 1. 1921, str. 2 »Obdarovanje otrok beguncev«. 25 Tabor, 14. 6. 1921, str. 3 »Za ruske begunce«; Tabor, 17. 6. 1921, str. 3, »Program vrtne veselice«. trebščine in sodelovali v srečelovu, katerega dobiček je bil prav tako namenjen taboriščnikom.26 A če so Rusi v lokalnem javnem prostoru po eni strani vzbujali simpatije in pomilovanje ter so vzni- kale pobude za pomoč v denarju in življenjskih po- trebščinah, so po drugi strani vztrajno silili na pla- no občutki odpora, zavračanja in celo sovražnosti do priseljene populacije, ki se je je v celoti oprijela slabšalna oznaka vranglovci.27 Ob koncu leta 1921 so se prebivalci taborišča v Strnišču, zlasti pripadniki donskega kadetskega korpusa, izselili v Banat (po ne- katerih podatkih v Bilećo), medtem ko je v Strnišču začasno ostal le krimski kadetski korpus, ki je prav tako iskal trajnejšo namestitev. Nekdanje taborišče je bilo postopoma preoblikovano v industrijski obrat.28 Podporočnik donskega kadetskega korpusa Venja- min Mihajlovič Svečnikov ni potoval na jug s svojimi gojenci, saj ga je v Mariboru čakal sodni proces, na katerem je bil septembra 1922 pred okrožnim sodi- ščem obsojen na štiri leta zapora za nenaklepni uboj znanega ptujskega zdravnika Ludviga Scheichen- bauerja, ki ga je v strniškem taborišču potolkel do smrti zaradi ljubosumja.29 V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja so bili vran- glovci pogosto tudi predmet parlamentarnih razprav zaradi zmeraj glasnejših govoric o urjenju Vranglovih sil na jugoslovanskem ozemlju z namenom zrušenja komunističnega režima v Zvezi sovjetskih socialistič- nih republik.30 Prav v okviru parlamentarne razprave o zakonu o državljanstvu v Narodni skupščini je leta 1928 prišlo do zaostritve pogojev zaposlovanja tuj- cev (konkretno Rusov) v Finančni kontroli. Številni Rusi, ki so načrtovali ustalitev v jugoslovanski državi, so tedaj sprejeli jugoslovansko državljanstvo,31 med njimi tudi Mihael Volkov, a so še naprej negovali no- stalgijo za nekdanjo domovino. Da so to vedeli sami, kažejo preživetvene strategije Varvare Višnjevske, mučno stanje brezdomstva prišlekov pa je bilo znano tudi domačinom. Ko so gledali Ruse, kako v siroma- šnih okoliščinah ohranjajo gosposko vedenje, geste, oblačilno kulturo in komunikacijo, ki je strogo sledila minulim hierarhičnim položajem, so se slovenskim sodobnikom slikali kot prikazni, groteskno zaprte v neprebojni mehurček ruske preteklosti.32 26 Tabor, 23. 6. 1921, str. 3, »Odbor za prireditev«. 27 Tabor, 21. 10. 1921, str. 3, »Sokolstvo – vsem bratom in ses- tram«; Tabor, 24. 10. 1921, str. 4, »Inteligentna Rusinja«; Tabor, 30. 10. 1921, str. 4, »Wranglovci tudi na glavnem ko- lodvoru«; Tabor, 28. 2. 1922, str. 3, »Za bedno rusko deco«; Tabor, 25. 3. 1922, str. 4, »Wranglovci«; Tabor, 25. 5. 1922, str. 1, »Proti Wranglovcem«. 28 Tabor, 28. 12. 1921, str. 2, »Ruski begunci v Strnišču«. 29 Tabor, 21. 9. 1922, str. 3, »Uboj iz ljubosumnosti«. 30 Mikuž, Oris zgodovine Slovencev, str. 222, 234. 31 Čelik, Naši financarji, str. 287. 32 Dolar, Spomini, str. 89. 94 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 Ruski emigranti: graditelji jugoslovanskega železniškega omrežja Samo narava njihovega dela je bila razlog, da so bili ruski emigranti, zaposleni pri izgradnji jugoslo- vanskega železniškega omrežja, deležni malce več na- klonjenosti slovenske javnosti kot tisti, ki so varovali državno mejo. A kot lahko sklepamo iz kazenskega procesa proti ruskemu emigrantu Vasiliju Černjenku, ki je leta 1923 v Ljutomeru umoril svojo delodajalko Julijo Ganusovo, prav tako rusko emigrantko, je bil odnos lokalnega prebivalstva do okrog 250 Rusov, ki so opravljali zemeljska dela na trasi železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, prav tako poln nezaupanja in prikritega odpora.33 Maja 1924 je ma- riborski časnik Tabor pisal o brutalnem umoru dveh Rusov v Ljutomeru, ki ju je skupina moških in žensk do smrti kamenjala, ker sta domačinom odžirala delo na železnici. Ena od napadalk je po pisanju časnika moškega, ki je pretepen ležal na tleh, brcnila v glavo rekoč: »To imaš zdaj, prokleti Rus!«34 Med 1.200 zaposlenimi delavci na 38 kilometrov dolgi trasi železniške proge Rusi sicer niso bili edini tujci, med njimi je bilo tudi sto Bolgarov in petde- set delavcev iz Bosne, ostali pa so bili domačini in delavci iz sosednjega Medžimurja. Enaindvajset mesecev trajajoča dela so se začela s predpripravami septembra 1922.35 Da prihajajo vranglovci, v doma- činih ni vzbujalo simpatij, saj je lokalno časopisje že prej poskrbelo za umestitev zloveščega imena v javni prostor.36 Med delavci na progi je bil tudi podporoč- nik (na nekaterih mestih kazenskega spisa poročnik) Aleksander Lebedev, njegova kazenska zadeva pa govori o težavnem vživljanju nekdanjih Vranglovih vojakov v nove socialne položaje. Potem ko je Le- bedev po rusko-japonski vojni v letih 1904–1905 vojsko zapustil kot invalid, se je posvečal gospodar- stvu, zlasti vodenju svoje oljarne in mlina. V rodno Voroneško gubernijo boljševiška revolucija zaradi prisotnosti nemške vojske dolgo ni prodrla, ko pa se je to po nemški evakuaciji vendarle zgodilo, se je Le- bedev pridružil protiboljševiški vojski, v okviru ka- tere je nadzoroval odsek železniške proge v okolici Rostova.37 Po razpadu Vranglove armade in prihodu v Kra- ljevino SHS se je Aleksander Lebedev z družino naselil v Beogradu, kjer se je v tamkajšnji železniški kurilnici zaposlil kot strojevodja. Kmalu se je izka- zal za zanesljivega delavca, ki je na progi Beograd– Niš večkrat vozil tudi vlak s kraljem Aleksandrom Karađorđevićem, zato je bil januarja 1923 povišan v 33 PAM, PAM 645, spis Vr VII 895/23. 34 Tabor, 5. 5. 1924, str. 2, »Uboj dveh Rusov v Ljutomeru«. 35 Jutro, 22. 11. 1924, str. 3, »Slovesna otvoritev proge Ljuto- mer–Ormož–Murska Sobota«. 36 Murska Straža, 24. 8. 1922, str. 3, »Wranglovci«. 37 PAM, PAM 645, Vr 1517/24, Zaslišba obdolženca – Alek- sander Lebedev na okrajnem sodišču v Ormožu, 18. 12. 1924. strojnega nadzornika. Na popoldanskem zaslišanju na ormoškem okrožnem sodišču 18. decembra 1924 je Lebedev povedal, da je bil aprila 1923 z dekretom jugoslovanskega ministra za promet premeščen na traso železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, kjer je bil do 16. decembra 1924 zaposlen kot vodja strojne delavnice.38 Ni ga presenetilo, ko so ga sodelavci na progi ovadili zaradi domnevnih stikov z ruskimi komuni- sti, saj je imel v odnosih s podrejenimi v preteklih mesecih veliko težav. Spomladi 1923 je po izbruhu stavke med delavci na trasi železniške proge odpustil dva komunista, ki sta mu zaradi tega grozila s smrt- jo. Jugoslovanske oblasti, ki so bile s tem seznanjene, so Lebedevu odobrile nošnjo orožja. Ob tem je bil vodja strojne delavnice neprestano tarča nekdanjih Vranglovih častnikov, ki so zase pričakovali posebno obravnavo. Ker Lebedev na to ni pristal, so mu na- gajali tako, da so ignorirali njegova navodila za delo ali delali v nasprotju z njimi. Nekdanji častniki so mu očitali, da ravna z njimi kot boljševik, in ga dražili, da se glede na svoje obnašanje gotovo ne namerava vrniti v domovino. Odnosi med njim ter ruskimi in drugimi delavci v delavnici so bili po besedah Lebe- deva zmeraj na meji fizičnega nasilja. Iz dokumentov kazenskega spisa Lebedeva je razvidno, da sam za razliko od številnih Vranglovih vojakov, ki so v Kra- ljevino SHS prišli brez družin, nove domovine ni ra- zumel zgolj kot začasno pribežališče pred odhodom v zahodno Evropo ali Ameriko oziroma vrnitvijo v Rusijo.39 Zgled integracije: vranglovec Ivan Timošenko Med nekdanjimi Vranglovimi vojaki kot pripa- dniki jugoslovanskih obmejnih organov pa so nedvo- mno obstajali tudi manj travmatični, celo spodbudni primeri integracije. To dokazuje življenjska pot Ivana Timošenka, ki je bil do oktobrske revolucije s konje- nico carske vojske nastanjen v gruzijskem Tbilisiju (tedaj Tiflis), nato pa ga je kot številne druge Ruse zajel in odplavil siloviti tok družbenih sprememb. Postal je vojak armade generala Denikina in nato ge- nerala Vrangla. Skupaj z njegovo vojsko se je umaknil na Galipoli, ki se je močno zarezal v njegov spomin; sin se spominja, da si je ob posebnih priložnostih s ponosom nadel spominski križec z napisom Galipoli 1920–1921.40 To je bilo povezano s samorazumeva- njem vranglovcev, ki so se imeli za nosilce in brani- telje tradicije ruske carske armade. Vojaki iz tabora na Galipoliju so bili kasneje organizirani v Zvezi Galipolijcev, ki sicer v Mariboru ni imela posebej 38 Prav tam. 39 PAM, PAM 645, Vr 1517/24, Okrajno sodišče Ormož, Za- slišba obdolženca – Aleksander Lebedev, 18. 12. 1924. 40 Pričevanje Petra Timošenka, pogovor z avtorico, november 2013. 95 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 organiziranega oddelka.41 Po prihodu v Kraljevino SHS leta 1920 je bil Timošenko podobno kot Safran Kraljevecki razporejen h graničarjem pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu, leta 1922 pa k Finančni kontroli.42 Z ohranjenih fotografij, na katerih pozira skupaj z domačini, je razvidno, da se je Timošenko v svojem delovnem rajonu (Ceršak z okolico) dobro vživel in da so ga z naklonjenostjo sprejemali tudi tisti, ki jih je po službeni dolžnosti nadziral.43 V kasnejših letih si je v Mariboru ustvaril družino in ostal vse do danes v kolektivnem spominu meščanov kot karizmatični hišnik nadstandardnega stanovanjskega bloka.44 Graničar pri Kapunarju Simeon Britvin: morilec iz ljubosumja Kazenski primer vranglovca Simeona Britvina iz leta 1922 se je od kazenskih zadev njegovih kolegov na mariborskem okrožnem sodišču razlikoval že po obsežnosti kazenskega spisa, ki je pričala o kom- pleksnosti graničarjeve zadeve: v kazenski postopek ni bil vključen sam, temveč skupaj z domačinkama iz hribovske okolice Radelj (tedaj Marenberg) Eli- zabeto/Lizo in Marijo/Micko Tomažič, zaradi česar je proces proti njemu tekel pred civilnim (in ne vo- 41 Pulko, Ruska emigracija, str. 89–91. 42 PAM, PAM 645, K 71/52; pričevanje Petra Timošenka, po- govor z avtorico, november 2013. 43 Fotografije so v lasti Petra Timošenka. 44 Več o tem: Ratej, Ivan Fedotovič Timošenko. jaškim) sodiščem. Oženjeni sedemindvajsetletnik iz ruskega Tambova je bil v začetku marca 1923 pred mariborskim porotnim sodiščem obsojen na smrt na vešalih zaradi umora domačina s Kapunarja, ki ga je zagrešil v sodelovanju s samsko delavko in Britvino- vo vrstnico Marijo ter njeno devetinštiridesetletno nepismeno materjo Lizo. Nekdanji graničar pri Ka- punarju (v času umora graničar pri domačiji Kolarič; obmejne stražnice so bile zaradi odsotnosti ustrezne infrastrukture nastanjene na domačijah, kjer so sku- paj z domačimi stanovali tudi graničarji) je 18. ju- lija 1922 ponoči ob gozdni poti v naselju Št. Janž pri Radljah zaradi ljubosumja ustrelil v glavo Marijine- ga ljubimca, enainpetdesetletnega Jurija Germuta. Mati in hči, pri katerih je sodišče ugotovilo vzgojno zanemarjenost, pa sta bili obsojeni na leto dni težke ječe, ker sta tistega dne na svojem domu namenoma zadrževali Franca Jarca in tako preprečili, da bi imel Germut na gozdni poti proti domu spremljevalca.45 Vdovec Jurij Germut je živel sam s taščo kot pre- užitkar na posestvu, katerega lastništvo je že pred časom prenesel na sina Petra, ki je po prvi svetovni vojni živel v Avstriji. Samo dva dni po Germutovi smrti je bila 12. granična (tj. obmejna) četa v Radljah pozvana k imenovanju svojega predstavnika, ki bi policijskim preiskovalcem pomagal pri razrešitvi pri- mera.46 Da so preiskovalci že takoj na začetku pomi- slili na možno vpletenost graničarjev v umor, bi lahko nekaj povedalo o stopnji zaupanja v državne obmejne organe dve leti po vzpostavitvi državne meje, vendar povezava med umorom in graničarji ni bila nenava- dna: domačiji Jurija Germuta se je po domače reklo pri Kapunarju, prav tam pa je bila nastanjena stra- žnica obmejne kontrole (te so na področju Kozja- ka stale še na Remšniku, Breznem Vrhu in Kaplji). Domačija, na kateri sta kot najemnici živeli Liza in Marija Tomažič, je bila od meje oddaljena približno dva kilometra.47 Štiri dni po umoru je bil po Elizabeti Tomažič aretiran še Simeon Britvin.48 Poročilo Žandarmerij- ske stanice v Radljah iz istega dne je ob natančnem popisu dogodka v enem samem stavku bogato odprlo paleto občutij strahu in odpora obmejnega prebival- stva do (ruskih) graničarjev: »Takoj izpočetka zasle- dovanja je bilo v splošnem rečeno, da je morilec eden ruski vojak, ker Germut ni imel drugih sovražnikov, graničarji pa večkrat grozijo, da bodo enega ali dru- gega ustrelili, posebno pa ponoči.«49 Nepismeni Brit- 45 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, V imenu Nj. Vel. Kralja, 6. 3. 1923. 46 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis »komisije na licu mesta« komandi 12. granične čete v Marenbergu, 20. 7. 1922. 47 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis okrajnega sodišča v Marenbergu komandi 12. granične čete, 21. 7. 1922; Ogled, okrajno sodišče v Marenbergu, 20. 7. 1922. 48 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, uradni zaznamek, 24. 7. 1922. 49 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, poročilo Žandarmerijske brigade v Marenbergu, 22. 7. 1922. Ivan Timošenko (zasebni arhiv Petra Timošenka). 96 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 Policijska rekonstrukcija umora posestnika Germuta na Kozjaku (PAM, PAM 645, kazenski spis Vr VIII 880/22). 97 2020 MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 vin je bil med domačini znan kot nasilen pretepač in ljubimec Marije Tomažič, graničarji, ki so bili zasli- šani v zvezi z zadevo, pa so bili vsi vranglovci: Vasilij Simeonov Petrovič, Nikolaj Jegorov, Halil Alijev, Si- meon Pavlov, Igor Arkadijevič Serbin, Tihon Gon- čarov, Kricki.50 Noseča Marija Tomažič, ki je bila v bližini držav- ne meje pri Kapunarju aretirana šele avgusta, saj se je od umora z ukradenima kozama skrivala na avstrijski strani, je že ob prvem zaslišanju za umor intimne- ga prijatelja obtožila Britvina, vendar ni skrivala, da je bil tudi Rus njen občasni ljubimec. Da bo Jurija Germuta ustrelil, ji je povedal že davno nazaj, in ji zagrozil, da bo umoril tudi njo, če ga bo razkrila.51 Da je bila Marija njegova občasna ljubica, je na zaslišanju brez pridržkov priznal tudi Simeon Britvin. V noči umora gospodarja s Kapunarja, kjer je vdovec živel sam s taščo, je graničar trdil, da je bil »silno pijan«. Med vračanjem iz gostilne v Radljah je res streljal, saj je v gozdu slišal šume, nato pa je nekdo skočil iz zasede in zavpil: »E, hudič ruski!« Britvin se je ustra- šil za življenje, zato je streljal in očitno zadel, saj se je napadalec skotalil, vendar graničar ni preveril, koga je zadel, temveč je odšel svojo pot: »Kot vojak imam pravico streljati, če sem napaden. Ker so tihotapci včasih zelo nevarni, sem se te svoje pravice poslužil.« Ni priznal, da bi gojil sovražna čustva do umorjene- ga, v čigar hiši je nekoč stražil in živel. Poleg tega ni vedel, da sta umorjeni in njegova Micka v intimnem razmerju. Za razliko od ljubice pa je bil sam priprav- ljen braniti jo pred očitki o vpletenosti v umor – od- ločno je zatrdil, da niti Marija niti Liza nista mogli vedeti za njegovo nočno pijansko streljanje.52 Marija Tomažič je medtem še zaostrila obtožbe proti Britvinu, ko je sredi avgusta 1922 na Žandar- merijski stanici v Radljah predstavila dogodek, ki je pričal ne le o tem, da je Britvin že dlje časa načr- toval umor Germuta, temveč je zgovorno razkrival tudi odnos med lokalnim prebivalstvom in (ruskimi) graničarji. Britvin je po besedah Marije Tomažič v sproščenem pogovoru s kolegom graničarjem pred njeno hišo med drugim izjavil, da je njihov nadre- jeni, ruski polkovnik Ricky (v času umora nastanjen na Kaplji), posadki pri Kapunarju namignil, naj ubije Jurija Germuta, »da se ne bo več mogel čez grani- čarje pritoževati, kakor je to dosedaj vedno delal«.53 Ruski graničarji niso nujno gojili medsebojnega za- 50 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, Ispit svedoka, 26. 7. 1922; poročilo Žandarmerijske stanice Marenberg okrajnemu so- dišču v Marenbergu, 29. 7. 1922; Zaslišba priče – Igor Arka- dijevič Serbin, Tihon Gončarov, 29. 8. 1922. 51 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, zaslišanje Marije Tomažič, Marenberg, 12. 8. 1922; Zaslišba obdolženca – Marija Toma- žič, 13. 8. 1922. 52 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, Zaslišba obdolženca – Si- meon Britvin, (?) 14. 8. 1922. 53 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis Žandarmerijske sta- nice v Marenbergu okrajnemu sodišču v Marenbergu, 14. 8. 1922. vezništva. To je poleti 1922 dokazal Mihael Volkov z začetka tega prispevka, ki je bil tedaj član obmejne kontrole v Radljah. Britvin mu je v zasebnem pogo- voru priznal umor, Volkov pa je priznanje naznanil nadrejenemu.54 V poznem avgustu 1922 so se preiskovalci še ne- koliko poglobili v odnos med graničarji in prebival- stvom ob meji ter ugotovili, da »res graničarji Rusi za vsako najmanjšo stvar grozijo s streljanjem in ubo- jem«, na ta način so zlasti pogosto izsiljevali živila na kmečkih domačijah, pri tem pa ni nič kazalo, da bi se šalili. Umor znanega kmečkega posestnika je bil tako za policijske organe v Radljah dober razlog za poziv k umiku problematičnih vranglovcev z meje: »Obmejno prebivalstvo je zaradi tega zelo razburje- no, posebno pa vsled umora Germuta in se je bati, da pride do neljubih neprilik, ako se graničarji Rusi ne odstranijo.« Mimogrede je avgustovsko policijsko poročilo navrglo še značilno opazko, da se »splošno misli«, da se je Marija Tomažič »vedno z graničarji vlačila in, kakor se javno govori, najbrž je z grani- čarjem Britvinom tudi noseča«. Ljudski glas tako ra- zumljivo ni želel slišati o razmerju med umorjenim in Marijo Tomažič,55 ki je v začetku januarja 1923 iz zapora v pismu sestri, ki je po njeni aretaciji skrbela za njeno triletno hčer Pepco, vztrajala pri obtožbah do »tega hudičevega Britvina«, ki »se mi pač ne smili, naj je le zapert«.56 Obtožnica proti Simeonu Britvinu ter materi in hčeri Tomažič, ki jo je mariborsko državno tožilstvo izdalo konec novembra 1922, je razkrila zanimivo podrobnost, ki je vrgla še temnejšo senco na soob- toženki. Elizabeta Tomažič je bila namreč leta 1902 vpletena v poskus umora svojega moža Janeza To- mažiča, ki mu je v spanju ob pomoči mladoletnega ljubimca z britvico zarezala v vrat, a je napad preživel. Lizina mati Jera Bočnik je bila tedaj kot načrtovalka umora po njenem razumevanju »norega« zeta obso- jena na osemletno zaporno kazen, Liza pa na osem- najstmesečno.57 Po izreku smrtne kazni na mariborskem okrož- nem sodišču spomladi 1923 se je konec junija 1923 vonj po smrti od Simeona Britvina nekoliko odmak- nil, saj mu je ministrstvo za pravosodje po nalogu kralja Aleksandra smrt na vislicah nadomestilo s petnajstimi leti temnice.58 Ko je skoraj štirinajst let kasneje, v začetku leta 1937, po zaključku prestajanja kazni v kaznilnicah v Mariboru in Lepoglavi na Hr- 54 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis obmejne kontrole v Radljah okrožnemu sodišču v Mariboru, 16. 8. 1922. 55 PAM, fond: PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis Žandarmerij- ske stanice v Marenbergu okrožnemu sodišču v Mariboru, 23. 8. 1922. 56 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, pismo Marije Tomažič iz zapora sestri v Radlje, 3. 1. 1923. 57 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, obtožnica, 21. 11. 1922. 58 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis ministrstva za pravo- sodje (ministrstva pravde) o kraljevi spremembi smrtne kazni v zaporno za S. Britvina, 28. 6. 1923. 98 2020MATEJA RATEJ: VRANGLOVCI KOT JUGOSLOVANSKI GRANIČARJI NA KOZJAKU V DVAJSETIH LETIH 20. STOLETJA, 89–98 vaškem zaprosil za dovoljenje za bivanje v Zagrebu, se je tamkajšnja policija obrnila na mariborsko sodi- šče s poizvedbo o njegovi visoki kazni.59 Iz kazen- skega spisa ni razvidno, ali je Britvin po brez dvoma strahotni izkušnji temnice v jugoslovanskih kaznilni- cah, ki sta spadali med najzloglasnejše kazenske usta- nove v državi, smel postati zagrebški meščan. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Januš Golec, Spomini. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM 645, Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, kazenski spisi. PAM 1763, Eman Pertl. ČASOPISNI VIRI Jutro, 1924. Murska Straža, 1922. Ptujski list, 1921. Tabor, 1920, 1921, 1922, 1924. USTNI VIRI Pričevanje Petra Timošenka – sina Ivana Timošenka, november 2013. LITERATURA Čelik, Pavle: Naši financarji 1918–1946. Ljubljana: Modrijan, 2012. Dolar, Jaro: Spomini; v preddverju literature. Maribor: Založba Obzorja, 1995. Freud, Sigmund: Nelagodje v kulturi. Ljubljana: Gyrus, 2001. Hartman, Bruno: Dvoje nenavadnih knjižničarjev. Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 29, 1993, str. 229–240. Jurančič, Josip: Iz šole za narod. Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1930. Mikuž, Metod: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugo- slaviji 1917–1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Oxfordova enciklopedija zgodovine; od 19. stoletja do danes. Ljubljana: DZS, 1993. Partljič, Tone: Ljudje iz Maribora. Ljubljana: Beletri- na, 2017. Pulko, Radovan: Iz zgodovine občine Kidričevo – ru- ski kadeti v Strnišču. Ravno polje, št. 4/2008. 59 PAM, PAM 645, Vr VIII 880/22, dopis Uprave policije Za- greb okrožnemu sodišču v Mariboru, 25. 1. 1937. Pulko, Radovan: Nogometno igrišče v Kidričevem že pred več kot devetdesetimi leti? Ravno polje, št. 4/2012. Pulko, Radovan: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941. Logatec: Vojni muzej, 2004. Ratej, Mateja: Ivan Fedotovič Timošenko: od vojaka Vranglove armade do karizmatičnega maribor- skega hišnika. Maribor in Mariborčani (ur. Maja Godina Golija). Ljubljana: Založba ZRC, 2015. Ratej, Mateja: Ruski diptih: iz življenja ruske emigra- cije v Kraljevini SHS. Ljubljana: Modrijan, 2014. S U M M A R Y Wrangelists serving as Yugoslav border gu- ards on Kozjak during the 1920s. The case of Simeon Britvin The Yugoslav state aimed to solve the problem of integrating the so-called Wrangelists by offering them employment on the border (as border guards or employees of the financial control authority, also located at the border). Judging from criminal cases involving Wrangelists in the area of the district court of Maribor in the 1920s, the Russian presence on the state border in Styria may have co-shaped or perhaps even decisively influenced the population’s attitude towards what had for the first time become a state border – especially because in the absence of appropriate infrastructure, border guardhouses were set up on farmsteads which now housed not only the local inhabitants but border guards as well. As de- monstrated by the daily newspaper reporting, parlia- mentary discussions, and criminal files, Wrangelists had a poor reputation in Yugoslavia for engaging in frequent personal disputes or disagreements with the border population. The cultural and historical study highlights several criminal proceedings and exam- ines in detail the case of a former soldier of the Im- perial Russian Army and a Wrangelist Simeon Brit- vin, who served as a border guard at Kapunar (a hill above Radlje ob Dravi) and in 1922, aided by two Slovenian women, murdered the owner of the farm where the border guardhouse was set up. 99 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.25(497.4) 66.013.6:621.22(497.471) Prejeto: 23. 4. 2019 Aneja Rože univ. dipl. um. zgod. in univ. mag. zgod., Prelože pri Lokvi 10, SI–6219 Lokev E-pošta: aneja.roze@hotmail.com Franciscejski kataster kot vir za preučevanje zgodovine vodne infrastrukture in preskrbovanja z vodo Davčni okraj Sežana IZVLEČEK Prispevek obravnava uporabno vrednost franciscejskega katastra kot vira za preučevanje zgodovine vodne infra- strukture in preskrbovanja z vodo na primeru davčnega okraja Sežana. Avtoričino osrednje vprašanje je, kako na- tančne podatke nam ponuja obravnavani kataster, katerega naloga, označevanje in beleženje vodne infrastrukture, je bila bolj ali manj posredne narave. Katastrske mape in izkazi franciscejskega katastra so v precejšnji meri ohranjeni v tržaškem državnem arhivu in so uporabnikom dostopni tudi na spletu. Ob uporabi arhivskega gradiva so bila uporabljena tudi lastna opažanja na terenu in informacije, pridobljene z ustnimi viri. KLJUČNE BESEDE franciscejski kataster, vodna infrastruktura, Kras, davčni okraj Sežana, katastrska občina Lokev ABSTRACT FRANCISCEAN CADASTRE AS A SOURCE FOR STUDYING THE HISTORY OF WATER INFRASTRUCTURE AND WATER SUPPLY. TAX DISTRICT OF SEŽANA The contribution discusses the usefulness of the Franciscean cadastre as a source for studying the history of water infrastructure and water supply on the example of the tax district of Sežana. The author’s central question concerns the accuracy of the data provided by the cadastre under examination, the purpose of which—i.e. marking and registering water infrastructure—was of a relative nature. Cadastre files and statements from the Franciscean cadastre have largely been preserved in the Trieste State Archives and are also accessible online. Apart from archival materials, the author also drew on her own observations in the field as well as information obtained from oral sources. KEY WORDS Franciscean cadastre, water infrastructure, Kras, tax district of Sežana, cadastre municipality Lokev 100 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 Uvod Jožefinski vojaški zemljevid je slovenskemu pro- storu prinesel prvo celostno kartografsko upodobi- tev, njegova podoba pa se je izostrila v času vladanja prvega avstrijskega cesarja Franca I.1 Ta je 23. de- cembra 1817 s patentom položil temelje za izdelavo novega katastra, ki je tako kot terezijanski in jožefin- ski nosil ime po vladajočem cesarju. V slovenskem prostoru je franciscejski kataster nastajal med letoma 1818 in 1828. Veljati je začel z zamikom, leta 1843, na Štajerskem pa leto kasneje. Pokril je celotno slo- vensko ozemlje razen Prekmurja, ki ga je v petdesetih letih 19. stoletja pokril stabilni kataster za Ogrsko.2 Sestavili so ga po teritorialnem načelu, davčnih ozi- roma katastrskih občinah, ki jih je uvedel jožefinski kataster.3 Katastrska občina je bila tista teritorialna enota, v okviru katere je bila izvedena meritev in ocenitev zemljišč. Sama izmera je bila izredno na- tančna, k čemur je veliko prispevalo to, da je nek- danji ročni sistem merjenja zemljišč nadomestilo merjenje z merilnimi instrumenti ter da so merjenja opravili šolani geodeti iz vojaških vrst in geodeti iz vrst diplomantov Politehničnega inštituta na Dunaju (ustanovljenega 6. novembra 1815). Za pripravo in izdelavo katastra ter nove davčne regulacije so bili ustanovljeni posebni organi in komisije, tako na ravni centralnih uradov na Dunaju kot tudi v posameznih deželah, kjer so delovale deželna komisija in okrožne komisije. Pri pripravah in izvedbi zemljiške izmere so bili udeleženi triangulacijski poddirektor, deželni direktor za kartiranje, inšpektor za mapiranje, gra- fični triangulator, geometer za popis občinske meje, geometer za podrobno merjenje, pomočnik geome- tra, merilni pomočnik in merilni strežnik oziroma indikator. Merjenje zemljišč je potekalo v več fazah.4 Poleg spisovnega dela kataster vsebuje tudi grafični del, ki je oprt na triangulacijsko mrežo. Spomladi 1818 so bila izdana še navodila za izdelavo katastra (instrukcije), ki so bila čez dve leti dopolnjena, leta 1824 pa so dobila končno obliko.5 Izdelovalci franciscejskega katastra so po instruk- cijah označevali vodno infrastrukturo in v nekaj let kasnejših cenilnih izkazih zabeležili stanje preskrbe z vodo posameznih občin. S tem so dobili podobo oskrbljenosti prebivalstva z vodo v posameznih ob- činah in okrajih, kar je v določeni meri vplivalo na 1 V tehničnem pogledu je v primerjavi s terezijanskim in jo- žefinskim katastrom do korenitih sprememb prišlo s fran- coskim katastrom, ki je med letoma 1811 in 1813 nastal za ozemlje kratkotrajnega Napoleonovega Italijanskega kra- ljestva. Na vzhodu je segal do rateškega razvodja in Soče. Več o tem gl.: Golec, Zemljiški katastri, 2. del, str. 361–366. 2 Prav tam, str. 366. 3 Teritorialno načelo je bilo v terezijanskem katastru uporab- ljeno le na Goriškem (Golec, Zemljiški katastri, 1. del, str. 327–328). 4 Ribnikar, Zemljiški kataster, str. 327–329. 5 Golec, Zemljiški katastri, 2. del, str. 366–367. odmero zemljiškega davka. Razpoložljivost vode je namreč poleg rodovitne prsti narekovala socialno in ekonomsko moč občin. Franciscejski kataster je tako ne le nepogrešljiv vir za agrarno zgodovino, temveč tudi za zgodovino preskrbe z vodo in preučevanje takratne vodne infrastrukture. Namen razprave je preučiti njegovo uporabno vrednost in natančnost podatkov glede na obravnavano temo na območju davčnega okraja Sežana. Sežanski davčni okraj6 je z jugovzhodnim delom zajemal del Brkinov, z ostalim ozemljem pa Kras. Ta geološka raznolikost se je ka- zala tudi v različni vodni infrastrukturi in preskrbi z vodo, kar zaznamo tudi v uporabljenem katastru. Za obdelavo in interpretacijo podatkov je bil izbran tako kvalitativni kot kvantitativni način obdelave po- datkov, kar je omogočalo razmeroma majhno razi- skovalno območje. Ker Arhiv Republike Slovenije ne hrani v celoti katastrskih map franciscejskega kata- stra za izbrani davčni okraj, je raziskava nastala po spletni objavi tržaškega državnega arhiva.7 Ob fran- ciscejskem katastru so bila zaradi primerjave uporab- ljena tudi lastna opažanja in ugotovitve iskanja na te- renu, ustni viri in drugo sekundarno gradivo. Cenilni izkazi občin sežanskega davčnega okraja Cenilni izkazi občin so za določitev davka nastali med letoma 1829 in 1830. Izjema je bil vogeljski, ki je nastajal med letoma 1826 in 1830. Cenilni izkazi raziskovalcu ponujajo skupek obdelanih podatkov o občinskih mejah, številu prebivalstva in glav živine, cestah, stavbah, obrteh, kulturah, ki so jih v občini gojili itd. Z zajetimi podatki je mogoče bolj ali manj rekonstruirati podobo občine tistega časa. Njihova izpovedna moč se nanaša tudi na takratno vodno in- frastrukturo in preskrbovanje s pitno vodo. Peti pa- ragraf pokaže podatke o tekočih vodah posameznih občin, o njihovem poplavljanju oziroma presahnitvi in o drugi vodni infrastrukturi, ki so jo občani zgra- dili za zbiranje vode. Tekoče vode so značilne za brkinski del davčnega okraja, ki leži na flišnem površju. V času obilnih pa- 6 Njegov sedež je bil sprva v Švarceneku (danes Podgrad pri Vremah), nakar so ga na začetku 19. stoletja prenesli v Se- žano (AST, CFr, E, DS, katastrska občina Sežana (Comune di Sessana, okrajšano CSess), cenilni izkaz (Operato d'esti- mo catastale, okrajšano OEC), 758.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#61308_archivio (30. 9. 2019)). 7 Arhiv Republike Slovenije za slovensko Primorje hrani le 184 katastrskih map franciscejskega katastra, vključno z 22 mapami francoskega katastra. Od teh se za izbrani davčni okraj hranijo le katastrske mape katastrskih občin Barka, Lo- kev, Dane pri Divači, Spodnje Ležeče, Naklo pri Divači, Ro- dik, Škoflje in Merče. Od teh se le za katastrski občini Barka (sicer umeščena pod francoski kataster) in Merče hranijo ka- tastrske mape iz leta 1819, vse ostale pa sodijo v čas nastanka reambulančnega katastra (ARS, SI AS 179. Dostopno tudi na: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=23256 (2. 10. 2019)). 101 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 davin je tamkajšnje prebivalce pestilo predvsem po- plavljanje potokov. Za občini Vatovlje in Švarcenek v Brkinih, ki sta obravnavani skupaj, je, na primer, v cenilnem izkazu zapisano: »Po hribih, ki to občino loči- jo od artviške, se spušča potok Padež, ki teče proti severu, kjer se izliva v potok Sušica. Ta se na koncu meje z občino Barka izliva v reko Reko. Obstaja pa še potok, imenovan Pralni, ki priteče z južnih hribov in teče med vasema proti severu, kjer se izlije v prej imenovano Sušico. Ti potoki imajo vodo v vsakem obdobju.8 Drugih voda ta občina nima, razen kanalov, ki imajo vodo le v času pa- davin. Prej omenjeni potoki v času nenehnih padavin tako narastejo, da njihove struge ne morejo zadržati vse vode in se zato razlijejo po sosednjih poljih ter s tem po- vzročijo škodo.«9 Povsem drugačno podobo si ustvarimo po podat- kih občin, ki ležijo v osrčju Krasa. Občanov ni pes- tilo poplavljanje potokov, temveč pomanjkanje vode, zlasti v sušnih obdobjih. Naravne površinske vode so na Krasu redke, zato se je bila večina Kraševcev pri- siljena zanašati le na padavine. Ker pa Kras leži na vodotopnih in vodoprepustnih apnencih in dolomi- tih, večji delež padavin ponikne v globine kraškega vodonosnika.10 Da bi si čim več vode, in to za kar najdlje časa, zagotovili na površju, so v vaseh gradi- li vodnjake, ob poteh, po katerih so gnali živino na pašo, pa kale.11 »Deževnica se zbira v cisternah, ki so bile zgrajene s prizadevnim delom občanov in ki služijo vsakodnevnim potrebam družin. Obstajajo tudi drugi zbiralniki deževnice, in sicer v ta namen skopane velike kotanje, v katere se steka voda po majhnih kanalih. Te služijo za napajanje živali in pogosto tudi za potrebe družin.«12 Prebivalce skrajnega roba Krasa, ki prehaja v Brki- ne, pa je pestilo tako poplavljanje potokov v deževnih obdobjih kot pomanjkanje vode v sušnih obdobjih. Za občino Dane so zapisali: »Čeprav občina nima nobene reke, ima kljub temu številne tekoče vode 8 Pojavlja se dvom v to trditev, saj potok Sušica v poletnem času rad presahne – in prav zaradi tega naj bi dobil takšno ime (Habe, Reka, str. 256). 9 AST, CFr, E, DS, katastrska občina Vatovlje (Comune di Vattoglie, okrajšano CVat), OEC, 877.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#61518_archivio (30. 9. 2019). 10 Čelik, Inventarizacija kalov, str. 73. Vodonosnik je geološka plast, ki ima sposobnost zbiranja in prevajanja pomembnejših količin podzemne vode. 11 Gradnji in uporabi vodne infrastrukture na Krasu se posveča- ta predvsem etnologinja Eda Belingar iz ZVKDS, OE Nova Gorica, in zgodovinar Miha Zobec. Gl. zlasti v: Belingar, Uporaba kamna, str. 71–78; Belingar, Vodnjaki na Krasu, str. 285–298; Belingar, Voda v življenju Kobjeglavcev in Tupel- čanov, str. 433–452; Belingar, Vodovod v Danah, str. 75–90; Belingar, O kalih kot kulturni dediščini, str. 116–128; Zobec, Človek, živina in kali, str. 495–504; Zobec, Pogled v pretek- lost kalov na Krasu, str. 193–207. 12 AST, CFr, E, DS, katastrska občina Lokev (Comune di Corgnale, okrajšano CCor), OEC, 203.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#60814_archivio (30. 9. 2019). in kale. V vasi Dane teče Danski potok, ki izvira v občini Rodik in se »izliva v jamo v bližini vasi. V času naraščanja vode s poplavljanjem po dolini povzroči pre- cej škode […]. Potok Branzhi [Kranjski potok], ki prav tako izvira v občini Rodik, teče mimo hiš vasi Kačiče in tudi ponikne v neko jamo na občinskem terenu na severu. Tudi ta, skupaj z odlaganjem proda, povzroči veliko ško- de na poljih. Poleg tega so še majhni potoki Hottobirsta Potocki[?], Skertastetz[?] in Seherschitza [Sušica?]. Vsi izvirajo v občini Vareje in tečejo proti južni meji, ki se ji nato pridružijo, nakar tečejo naprej po dolini. Vsi ti poto- ki v času hudih suš presahnejo.« Nadalje se omenjata še dva kala: pri nekdanjem zaselku Potoče je bil manjši kal, »velik nekaj klafter«,13 na severovzhodu pa večji s površino 2 ½ jugerja.14 Gre za kal pri Paredu, ki je že vrisan na jožefinskem vojaškem zemljevidu.15 Cenilni izkazi občin dajejo tudi dragocene podat- ke o preskrbi z vodo v sušnih obdobjih v občinah, ki niso imele površinskih voda, njihovi vodnjaki in kali pa so presahnili. Občani so takrat odšli po vodo do bolj ali manj oddaljenih vodnih virov, da bi domov prinesli življenjsko potrebno dobrino. Na pot so se običajno podali z majhnimi kmečkimi vozovi z vo- lovsko vprego.16 Cenilni izkaz za občino Dutovlje tako navaja: »(O)bčani se morajo v času hude suše obr- niti na reko Vipavo ali na Doberdobsko jezero, oba sta oddaljena 5 ur vožnje.«17 Za občino Lokev pa zasle- dimo: »V sušnem obdobju se morajo poslužiti reke Reke, oddaljene dve uri, in včasih tudi jame [kala] v Da- nah.«18 Oskrbovanje z vodo iz reke Reke je omenjeno tudi v cenilnem izkazu občine Naklo: »To dragoceno reko poleti obiščejo prebivalci oddaljenih občin, ki se nan- jo obrnejo ob vsakokratnem pomanjkanju vode.«19 Po- datki o preskrbovanju kraških občin z vodo v sušnih obdobjih so v tabeli 1. Oddaljenost je bila merjena z urami hoje oziroma vožnje z malimi kmečkimi 13 1 klaftra = 1,896 m, 1 kvadratna klaftra = 3,596 m² (Bonin, Kataster koprskih solin, str. 82). 14 AST, CFr, E, DS, katastrska občina Dane pri Sežani (Co- mune di Danne di Sessana, okrajšano CDaSes), OEC, 251.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotries- te.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#60900_archivio (30. 9. 2019) (pri navedbi tega vira velja opozoriti na zamenjavo nekdanje katastrske občine Dane pri Divači in kraja Dane pri Sežani na spletni objavi AST. Dane pri Sežani so namreč spadale pod katastrsko občino Sežana, Dane pri Divači pa so imele v tem času status katastrske občine). 1 juger = 28.800 kvadratnih rimskih čevljev ali 0,622 hektarja. Omenjeni kal je obsegal 1,55 hektarja (https://www.merriam-webster.com/ dictionary/juger (2. 10. 2019)). 15 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 3. zv., 210. sekcija. 16 Holz, Cestne povezave, str. 503. 17 AST, CFr, E, DS, katastrska občina Dutovlje (Comune di Duttogliano, okrajšano CDut), OEC, 277.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#60984_archivio (30. 9. 2019). 18 AST, CFr, E, DS, CDaSes, OEC, 251.02. Omenjeni kraj Dane se danes uradno imenuje Dane pri Divači. 19 AST, CFr, E, DS, katastrska občina Naklo (Comune di Nacla S Maurizio, okrajšano CNac), OEC, 468.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#61098_archivio (30. 9. 2019). 102 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 vozovi.20 Za občine Sv. Križ,21 Dolnje Ležeče in Po- vir22 podatki manjkajo. 20 Občina Lokev: AST, CFr, E, DS, CCor, OEC, 203.02. Ob- čina Divača: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Divača (Co- mune di Divaccia, okrajšano CDi), OEC, 257.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/ main.htm?eads=*#60942_archivio (30. 9. 2019). Občina Dutovlje: AST, CFr, E, DS, CDut, OEC, 277.02. Občina Merče: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Merče (Comu- ne di Merciano, okrajšano CMer), OEC, 428.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/ main.htm?eads=*#61056_archivio (30. 9. 2019). Občina Skopo: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Skopo (Comune di Scoppo, okrajšano CSco), OEC, 738.01. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#61262_archivio (30. 9. 2019). Občina Sežana: AST, CFr, E, DS, CSess, OEC, 758.02. Občina Štorje: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Štorje (Comune di Storie, okrajšano CStor), OEC, 794.02. Dostopno tudi na: https:// www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?e- ads=*#61352_archivio (30. 9. 2019). Občina Tomaj: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Tomaj (Comune di Tomadio, okrajšano CTom), OEC, 820.02. Dostopno tudi na: https:// www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?e- ads=*#61392_archivio (30. 9. 2019). Občina Utovlje: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Utovlje (Comune di Uttoglie, okrajšano CUtt), OEC, 857.02. Dostopno tudi na: https:// www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?e- ads=*#61434_archivio (30. 9. 2019). Občina Krajna vas: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Krajna vas (Comune di Villa Cargna, okrajšano CViCar), OEC, 895.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/ main.htm?eads=*#61558_archivio (30. 9. 2019). Občina Vogle: AST, CFr, E, DS, katastrska občina Voglje (Comune di Vogliano, okrajšano CVog), OEC, 1058.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#61602_archivio (30. 9. 2019). 21 Na spletni strani AST sta zamenjana cenilna izkaza za ta- kratno občino Sv. Križ pri Ajdovščini (danes Vipavski Križ) in občino Sv. Križ pri Tomaju (danes Križ pri Tomaju). Kljub temu v cenilnem izkazu občine Sv. Križ pri Tomaju ni po- datkov o vodni infrastrukturi in preskrbovanju z vodo, saj 5. paragraf manjka. AST, CFr, E, DS, katastrska občina Sv. Križ pri Ajdovščini (Comune di S. Croce di Aidussina), OEC, 696.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotries- te.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#59950_archivio (30. 9. 2019); AST, CFr, E, DS, katastrska občina Križ pri Tomaju (Comune Croce di Tomadio, okrajšano CCrTom), OEC, 233.01. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotries- te.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#60854_archivio (30. 9. 2019). 22 Za občino Dolnje Ležeče cenilni izkaz ni ohranjen, za občino Zanimivo je, da se kot vodni vir, ki so ga izrabljali občani Tomaja, Utovelj in Krajne vasi, navaja potok Raša, saj je v komentarjih jožefinskega vojaškega zemljevida zapisano, da v poletnem času popolnoma presahne, kar velja še danes. »Potok Raša je širok 2 do 4 korake, plitev, nima bregov, pač pa peščeno dno; poleti povsem presahne, ob dolgotrajnem deževju močno nara- se in postane deroč.«23 Cenilni izkazi občin omenjajo tudi število mlinov na vodni pogon, ki so delovali ob reki Reki, potoku Raša ter ob drugih potokih, kot je Sušica. Cenilni izkazi so neprecenljiv vir podatkov o pre- skrbi z vodo in vodni infrastrukturi občin sežanskega davčnega okraja sredi prve polovice 19. stoletja. Na- vajajo vrste vodne infrastrukture, ki so jih premogle občine, številna imena tekočih voda in podatke o preskrbi z vodo v občinah, ki so ležale v osrčju Krasa. Označevanje vodne infrastrukture na mapah franciscejskega katastra Delno vizualizacijo opisov vodne infrastruktu- re in preskrbe z vodo iz cenilnih izkazov ponujajo katastrske mape posameznih občin. Katastrske mape sežanskega davčnega okraja so praviloma izdelane v merilu 1 : 2880, pri krajih Dutovlje, Štorje, Voglje in Vrhovlje (spadale so pod občino Voglje), kjer so vasi posebej grafično upodobili, pa naletimo na merilo 1 : 1440.24 Označevanje posameznih katastrskih Povir pa v cenilnem izkazu ni naveden podatek o preskrbi z vodo v času suš. AST, CFr, E, DS, katastrska občina Povir (Comune di Poverio, okrajšano CPov), OEC, 577.02. Do- stopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/Arian- naWeb/main.htm?eads=*#61140_archivio (30. 9. 2019). Naj- verjetneje so njeni občani tako kot občani Merč in Divače v sušnih obdobjih po vodo odhajali v reko Reko. 23 Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu, 3. zv., str. 131. 24 Občina Dutovlje: AST, CFr, katastrske mape (Mappe del Catasto Franceschino, okrajšano M), DS, CDut, 175 b. Do- stopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/Arian- naWeb/main.htm?eads=*#35305_archivio (30. 9. 2019). Občina Štorje: Spletni vir 22: AST, CFr, M, DS, CStor, 512 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste. it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#35945_archivio (30. 9. 2019). Občina Voglje: AST, CFr, M, DS, CVog, 697 b. Do- Tabela 1: Preskrbovanje kraških občin z vodo v sušnih obdobjih. Občina Vodni vir Oddaljenost vodnega vira Lokev reka Reka, kal pri Danah pri Divači 2 uri Divača reka Reka 1 ura Dutovlje reka Vipava, Doberdobsko jezero 5 ur Merče reka Reka 3 ure Skopo reka Vipava, Doberdobsko jezero 4 ure Sežana reka Reka, reka Timav v gospostvu Devin Ni podatka Štorje reka Reka 2 uri Tomaj potok Raša 2 uri Utovlje potok Raša 30 min Krajna vas potok Raša, Doberdobsko jezero, reka Vipava 4 ure oziroma 4 ure 30 min Vogle reka Timav v gospostvu Devin, »potok« Reka na Kranjskem 5 ur 103 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 kultur z različnimi barvnimi odtenki na katastrskih mapah je moralo slediti napotkom za izdelovanje ka- tastra. Odtenki so se morali v okviru ene katastrske občine ujemati. Za jezera, ribnike, soline in riževa polja je bila določena bledo modra barva, ki ni smela biti sprana. Upodobljena jezera in ribnike so morali obrobiti s čopičem z močnejšo modro barvo, riževa stopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/Arian- naWeb/main.htm?eads=*#36311_archivio (30. 9. 2019). polja pa z rjavo barvo.25 Določili so tudi topografske znake. Različica napotkov iz leta 1824 poleg topo- grafskih znakov za cerkev (Kirchen), javno zgradbo (Oeffentliche Gebäude), kamnito zgradbo (Steinerne Gebäude), gospodarsko poslopje (Wirthschafts Ge- bäude) in ruševino (Ruine) pozna še konvencionalne oznake (Convenzionelle Bezeichnungen).26 Z njimi so praviloma ponazarjali objekte, ki so jih običajno upo- dobili zgolj na katastrskih mapah, niso pa jih upošte- vali v izkazih.27 V tabeli so v izvirniku in prevodu po- dani konvencionalni znaki za vodno infrastrukturo. Na katastrskih mapah občin sežanskega davčne- ga okraja srečamo konvencionalne znake za smer vo- dnega toka reke Reke in potokov ter za vodnjake, ki so razdeljeni v tri skupine. Za cisterno je bil določen bledo moder križ na beli podlagi v rdečem kolobarju, za kamnit jaškast vodnjak krog bledo modre barve, obdan z rdečim kolobarjem, za lesen jaškast vodnjak pa le bledo moder krog, obdan s črno obrobo. Vse tri so uporabljali na katastrskih mapah davčnega okraja 25 Instruction, str. 79–80, § 472. 26 Instruction, Litt. A.a, Vorschrift zur Zeichnung der Katastral Plaene. 27 Golec, Zemljiški katastri, 2. del, str. 368. Tabela 2: Konvencionalni znaki za vodno infrastrukturo v izvirniku in prevodu. Izvirnik Prevod Zisterne cisterna Steinerner Rohrbrunn kamnit jaškast (cevast) vodnjak Hölzerner Rohrbrunn lesen jaškast (cevast) vodnjak Gemauerte Wasserleitung zidan vodovod Hölzerne Wasserleitung lesen vodovod Wasserhälter vodni zbiralnik Canäle mit Schleussen kanal z zapornicami Ankerplatz sidrišče Stromstrich smer vodnega toka Topografski in konvencionalni znaki po napotkih iz leta 1824 (Wikimedia Commons). 104 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 Sežana. Na mapah nekaterih občin so uporabili dva tipa konvencionalnih znakov. Na mapi občine Du- tovlje tako srečamo znaka za cisterno in lesen jaškast vodnjak,29 na mapi občine Naklo pa znaka za kamnit in lesen jaškast vodnjak.30 Ponekod so uporabljali le en znak. Na mapah občin Lokev31 in Divača32 so tako uporabili samo znak za lesen jaškast vodnjak, za tomajsko občino pa le znak za cisterno.33 Terensko raziskovanje je pokazalo, da označevanje vodnjakov na lokacijah bolj ali manj drži, ne držijo pa uporablje- ni konvencionalni znaki za lesene in kamnite jaškaste vodnjake, saj jih na obravnavanem ozemlju ni bilo.34 Srečamo pa tudi takšne konvencionalne znake, ki jih navodila ne poznajo. Tak primer je katastrska mapa za občino Sveti Križ (danes Križ pri Tomaju), kjer je za vodnjake uporabljen moder krog, obdan z belim kolobarjem s črno obrobo.35 Lastništvo vodne infrastrukture glede na franciscejski kataster Lastništvo vodne infrastrukture se je večinoma delilo na občinsko in zasebno. Obstajalo je tudi insti- tucionalno, vendar v manjši meri. Na katastrskih ma- pah ter po izkazih zemljiških in stavbnih parcel lah- ko ločnico med njimi prepoznamo po vrisani legi in parcelni številki, ki nosi podatek o lastniku. Omembe vodnjakov v opisih domačij pa bomo v izkazih stavb- nih parcel zaman iskali. Tu so namreč običajno na- vedeni le vrsta hiše (pritlična ali nadstropna), gospo- darska poslopja in število glav živine po posameznih živinskih vrstah (konji, govedo, ovce, prašiči), kot pri- 28 Frankovič Gašper, Blaščov. 29 AST, CFr, M, DS, CDut, 175 b. 30 AST, CFr, M, DS, CNac, 304 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/ AriannaWeb/main.htm?eads=*#35531_archivio (30. 9. 2019). 31 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/ AriannaWeb/main.htm?eads=*#35090_archivio (30. 9. 2019). 32 AST, CFr, M, DS, CDi, 165 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/ AriannaWeb/main.htm?eads=*#35258_archivio (30. 9. 2019). 33 AST, CFr, M, DS, CTom, 532 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/ AriannaWeb/main.htm?eads=*#35997_archivio (30. 9. 2019). 34 Cenilni izkazi katastrskih občin obravnavanega davčnega okraja, ki so ležale na Krasu, omenjajo le cisterne za zbiranje vode. Gl. tudi v: Belingar, Vodnjaki na Krasu, str. 285–298. 35 AST, CFr, M, DS, CCrTom, 151 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/ AriannaWeb/main.htm?eads=*#35144_archivio (30. 9. 2019). kazuje v tabeli 3 navedeni primer občine Lokev.36 Pri tem raziskovalcu zagato pomeni raziskovanje vodne infrastrukture občine Sežana, saj državni tržaški ar- hiv ne hrani njene barvane in oštevilčene katastrske mape.37 Vrsta lastništva je bila pomembna, saj je bila od nje odvisna pravica do uporabe vodne infrastrukture. Zasebno vodno infrastrukturo so lahko uporabljali le pripadniki družine, ki je živela na isti domačiji. Izjemoma so lahko vodo v zasebnem vodnjaku za- jeli drugi vaščani, kar so morali običajno plačati z delom. Občinsko vodno infrastrukturo pa so lahko uporabljali vsi občani, ne glede na to, ali so imeli lasten vodnjak ali ne. Pri tem so navadno sklenili ustne dogovore o pripadnosti vodne infrastrukture določenemu delu občine (Kreplje, Emil Žvab; Lo- kev, Franc Čok; Naklo, Nada Babič).38 Vodno in- frastrukturo drugih občin so lahko uporabljali le v sušnih obdobjih. Tudi v teh primerih so nedvomno sklenili ustne dogovore, saj je bila voda ena izmed neprecenljivih dobrin.39 Institucionalne vodnjake so uporabljali pripadniki določenih institucij. Od last- ništva je bila odvisna tudi skrb za vzdrževanje vodne infrastrukture. Skupinskim opravilom, med katere je poleg vzdrževanja občinske vodne infrastrukture spadalo tudi vzdrževanje cest in suhih zidov, kidan- je snežnih zametov ipd., so pravili robute (rabote). Opravljali so jih v sušnih obdobjih, ko v vodnih in- frastrukturah ni bilo vode. Manjša opravila, kot je bilo čiščenje kanalov za lovljenje vode, so občani opravljali kar sproti. Nasprotno so zasebne vodnjake čistili člani družin.40 Tujci, ki so se priselili v občino, so morali za uporabo vodne infrastrukture plačati prispevek v občinsko blagajno.41 36 AST, CFr, E, DS, CCor, izkaz stavbnih parcel (Protocollo di particelle edifici, okrajšano PPE), 202.04. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#60804_archivio (30. 9. 2019). 37 AST, CFr, M, DS, CSess, 690 d. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/ AriannaWeb/main.htm?eads=*#35890_archivio (30. 9. 2019). 38 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 194–195. 39 Zastraženost kalov na Krasu je v 17. stoletju dokumentiral že Valvasor. »V primeru, da dolgo ne dežuje, potem stoji stalno eden od kmetov iz vasi, h kateri spada kal, kot straža pri kalu in preprečuje, da bi drugi iz drugih vasi prihajali in njegovi vasi jemali vodo« (Valvasor, Čast in slava, 1. knjiga, str. 325). 40 Rože, Preskrba z vodo, str. 234. 41 Prav tam, str. 202–203. Tabela 3: Primer zapisa stavbne parcele v izkazu stavbnih parcel občine Lokev. Štev. parc. Lastniki Hiša in poslopje Ime in priimek Položaj Bivališče Štev. Vrsta Površina skupaj z dvoriščemOrali Kvad. klaftre 80 Frankovig Kaspar /:vulgo Blasig:/28 Kmet Lokev 67 Nadstropna hiša, skedenj, hlev s 4 glavami goveda, 10 ovcami, 1 svinjo in dvoriščem 86 105 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 Poleg lokacij vodnih infrastruktur grafični del franciscejskega katastra omogoča tudi vpogled v njihovo število. Grafikon 1 kaže število občinskih vodnih infrastruktur sežanskega davčnega okraja, ki so bile vrisane na način vrisovanja kalov. Podatki manjkajo za občino Dolnje Ležeče.42 42 Občina Barka: AST, CFr, M, DS, katastrska občina Barka (Comune di Barca, okrajšano CBar), 24 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#34977_archivio (30. 9. 2019). Občina Kazl- je: AST, CFr, M, DS, katastrska občina Kazlje pri Sežani (Comune di Casigliano di Sessana, okrajšano CCasSess), 90 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste. it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#35032_archivio (30. 9. 2019). Občina Lokev: AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. Obči- na Sv. Križ: AST, CFr, M, DS, CCrTom, 151 b. Občina Dane pri Divači: AST, CFr, M, DS, CDaSess, Mb, 162 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/ main.htm?eads=*#35195_archivio (30. 9. 2019). Občina Di- vača: AST, CFr, M, DS, CDi, 165 b. Občina Dutovlje: AST, CFr, M, DS, CDut, 175 b. Občina Merče: AST, CFr, M, DS, CMer, 278 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodista- totrieste.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#35472_archivio (30. 9. 2019). Občina Naklo: AST, CFr, M, DS, CNac, Mb, 304 b. Občina Povir: AST, CFr, M, DS, CPov, 372 b. Do- stopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/Arian- naWeb/main.htm?eads=*#35578_archivio (30. 9. 2019). Občina Rodik: AST, CFr, M, DS, katastrska občina Rodik (Comune di Roditti, okrajšano CRod), 399 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#35677_archivio (30. 9. 2019). Občina Škof- lje: AST, CFr, M, DS, katastrska občina Škoflje (Comune di Scoffe, okrajšano CScf ), 472 b. Dostopno tudi na: https:// www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?e- ads=*#35742_archivio (30. 9. 2019). Občina Skopo: AST, CFr, M, DS, CSco, 474 b. Dostopno tudi na: https://www.archivi- odistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#35779_ar- chivio (30. 9. 2019). Občina Sežana: AST, CFr, M, DS, CSess, 690 d. (za vas Orlek, ki je spadala pod občino Sežana, podatki manjkajo, saj med digitaliziranimi sekcijami ni tiste z upo- dobitvijo Orleka). Občina Štorje: AST, CFr, M, DS, CStor, Največ kalov sta imeli občini Povir in Lokev (de- set), sledi pa jima občina Tomaj (devet). Po le en kal sta imeli občini Divača in Naklo, brez kalov pa so bile občine v Brkinih: Barka, Vareje in Švarcenek ter Misliče in Vatovlje.43 Sežanski davčni okraj je štel 85 vodnih infrastruktur, vrisanih na način kalov. Pri- merjava vrisanih kalov in podatkov, pridobljenih s terenskim raziskovanjem, je pokazala, da se med vri- sanimi kali skriva tudi nekaj lokev, kot je, na primer, kazeljska (parc. št. 436), mogoče pa tudi »štirna«.44 Tako lokve kot »štirne« so imele povsem drugačno vlogo kot kali. Bile so zbiralniki za vodo z bolj strmi- mi stenami, pogosto utrjenimi s suhim zidom, ki je 512 b. Občina Tomaj: AST, CFr, M, DS, CTom, 532 b. Ob- čina Utovlje: AST, CFr, M, DS, CUtt, 553 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#36050_archivio (30. 9. 2019). Občina Vareje s Švarcenekom: AST, CFr, M, DS, katastrska občina Vareje (Comune di Varea, okrajšano CVar), 561 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#36109_archivio (30. 9. 2019). Občina Vatovl- je z Misliči: AST, CFr, M, DS, CVat, 564 b. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#36162_archivio (30. 9. 2019). Občina Krajna vas: AST, CFr, M, DS, CViCar, 574 b. Dostopno tudi na: https:// www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main.htm?e- ads=*#36219_archivio (30. 9. 2019). Občina Voglje: AST, CFr, M, DS, CVog, Mb, 697 b. Občina Dolnje Ležeče: AST, CFr, M, DS, katastrska občina Spodnje Ležeče (Comune di Lesecce di S. Canziano, okrajšano CLes), 247 d. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/ main.htm?eads=*#35450_archivio (30. 9. 2019). 43 Tako kot občini Vareje in Švarcenek sta tudi občini Misliče in Vatovlje na franciscejskem katastru obravnavani skupaj. 44 Pojem »štirna« bom uporabljala za vodno infrastrukturo, ki je po obliki podobna lokvi in ki je imela enako vlogo kot vodnjaki in lokve. Pojem »štirna« se na Krasu sicer pogosteje uporablja tako za cisterne kot tudi za cele vodnjake. Glej priloženi slovarček. Grafikon 1: Število občinskih vodnih infrastruktur davčnega okraja Sežana, vrisanih na način vrisovanja kalov. 0 2 4 6 8 10 12 Kal 106 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 Ohranjeni kal pri cerkvi sv. Antona v Šepuljah. Vrisan je na katastrski mapi občine Sv. Križ (danes Križ pri Tomaju) z zemljiško parcelno številko 821 (foto: Aneja Rože, 2019). Ohranjena lokev v Kazljah, ki je na katastrski mapi občine Kazlje vrisana z zemljiško parcelno številko 436 (foto: Aneja Rože, 2019). 107 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 preprečeval drsenje zemlje v vodo. Namenjene so bile preskrbi ljudi s pitno vodo in za gašenje morebitnih požarov, živina pa vanje ni imela vstopa. Grafikon 2 prikazuje število občinskih in za- sebnih vodnjakov po posameznih občinah davčnega okraja Sežana glede na vris njihovih lokacij na katas- trskih mapah.45 Kot vidimo, je imelo le šest občin davčnega okraja Sežana občinske vodnjake. Občini Lokev in Sežana sta imeli po tri, občine Križ, Divača, Dutovlje in Mer- če pa po enega. Za občino Dutovlje se pojavlja dvom, ali je bil na mestu, označenem na katastru, pri vasi Kreplje vodnjak. Intervjuvani domačini se namreč ne spomnijo oklepa vodnjaka, temveč le okroglih kam- nitih sten, ki so značilne za »štirne« (Kreplje, Emil Žvab; Prelože pri Lokvi, Srečko Rože; Kreplje, Slav- ko Lavrenčič). Po pripovedovanju domačina Emila Žvaba zbiralnik za vodo sredi prve polovice 19. sto- letja ni več držal vode. Danes je zasut. Zasebnih vodnjakov je bilo veliko več, pri čemer jih je imela občina Štorje največ (devetnajst). Po- leg občin, ki ležijo v Brkinih oziroma na njihovem vznožju, sta bili brez vodnjakov tudi občini Kazlje in Utovlje, ki ležita na Krasu. Vseh vrisanih občin- skih vodnjakov sežanskega davčnega okraja je bilo osem (7 %), zasebnih pa 112 (93 %). Prevladovan- je zasebnih vodnjakov je razumljivo, saj so jih imele večinoma vse dobro stoječe kmečke družine. Ker pa so bile njihove cisterne manjše od občinskih, so upo- rabljali tudi te. Med vrisanimi zasebnimi vodnjaki naletimo tudi na institucionalne vodnjake, kar preverimo s po- 45 Gl. op. 39. močjo stavbne parcelne številke in izkaza stavbnih parcel. Na ozemlju sežanskega davčnega okraja je bil institucionalni vodnjak v sežanskem dvorcu, t. i. Sta- rem gradu, ki je vrisan v XII. sekciji občine Sežana pod parcelno številko 42.46 Konec 16. ali v prvi tret- jini 17. stoletja ga je zgradila švarceneška veja rodbi- ne Petazzi.47 Čeprav v literaturi beremo, da ga je ime- la rodbina v lasti vse do leta 1817, ko je umrl zadnji potomec te veje Adelmo Petazzi,48 je v izkazu o stav- bnih parcelah kot lastnica zapisana grofica Ema Pe- 46 AST, CFr, M, DS, CSess, 690 d; povečan izsek kraja Sežana (občina Sežana), ki ga hrani Geodetska pisarna Sežana (Ob- močna geodetska uprava Koper). 47 Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, 5. knjiga, str. 196. 48 Prav tam, str. 198. Grafikon 2: Število občinskih in zasebnih vodnjakov po posameznih občinah davčnega okraja Sežana glede na njihov vris na katastrskih mapah. 0 2 4 6 8 10 12 14 16 18 20 Občinski vodnjaki Zasebni vodnjaki Grafikon 3: Razmerje med vrisanimi občinskimi in zasebnimi vodnjaki na katastrskih mapah občin davčnega okraja Sežana. 7 % 93 % Občinski vodnjaki Zasebni vodnjaki 108 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 tazzi.49 Dvorec je nato za kratek čas kupila rodovina Garzarolli iz Senožeč, leta 1824 pa je bil v lasti dr. 49 AST, CFr, E, DS, CSess, PPE, 754.04. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#61298_archivio (30. 9. 2019). Giuseppeja Cronnesta in Frana Lutmanna.50 Pravica do uporabe institucionalnih vodnjakov se ni bistveno razlikovala od tistih, ki so bili zasebne narave. Prebivalci brkinskih občin in občin na vznožju Brkinov, kjer so bili kali in vodnjaki redki oziroma jih sploh ni bilo, so vodo iz reke Reke in potokov, ki so tekli po njihovem ozemlju, uporabljali tako za napajanje živine kot tudi za pitje, kuho in druge de- javnosti (pranje perila, gašenje apna ipd.). Tudi tu so sklenili ustne dogovore o njihovi uporabi in vzdrže- vanju, s čimer so preprečevali konflikte. Katastrske mape ter izkazi zemljiških parcel in katastrskih ocen posameznih občin ponujajo vpogled v spremembe vijugavosti tekočih voda,51 hkrati pa v obstoj potokov na ozemljih nekdanjih občin, saj nekaterih danes ni več (na primer Kranjski potok).52 V tabeli 4 podajam 50 Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, 5. knjiga, str. 199. 51 Za raziskovanje sprememb vijugavosti tekočih voda je prvo- vrstni vir tudi jožefinski vojaški zemljevid (Zorn, Jožefinski vojaški zemljevid, str. 134). 52 Kranjski potok je v vas Kačiče iz hudournikov rodiške Luze pritekel še leta 1974, ko je voda preplavila most pri Ričevih, pozneje pa je potok le še nekajkrat pritekel v vas. Pod želez- niškim mostom, ki stoji blizu železniške postaje med vasema Lokacija Starega gradu. Detajl iz katastrske mape občine Sežana (Območna geodetska uprava Koper, geodetska pisarna Sežana). Oklep vodnjaka z grbom Petazzijev, ki danes stoji v parku ob Starem gradu (foto: Aneja Rože, 2019). Tabela 4: Imena tekočih voda, ki so vrisane na mapah občin davčnega okraja Sežana. Občina Tekoče vode Barka potok Sušica, reka Reka Kazlje potok Raša Dane pri Divači Kranjski potok, potok Sušica, Danski potok oziroma Globoki potok Naklo potok Sušica, reka Reka Rodik potok Ločica, Globoki potok, Kranjski potok, potok Leszishino, Maren potok Škoflje potok Sušica, reka Reka Vareje, Švarcenek Moschutni Schlep, Slep, Sušica, potok Perilo, potok Zakalič, potok Wollarie, Potok pod nograde Misliči, Vatovlje potok Perilo, Sušica, potok Ruščič, potok Padež Kranjski in Danski potok, vrisana na katastrski mapi občine Dane (Območna geodetska uprava Koper, geodetska pisarna Sežana). 109 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 imena tekočih voda, vrisanih na mapah občin sežan- skega davčnega okraja.53 Primer: občina Lokev Ponazoritev uporabne vrednosti katastrskih map ter izkazov zemljiških in stavbnih parcel pri takratni vodni infrastrukturi bom predstavila na primeru ob- čine Lokev. Občina Lokev je ležala na jugozahodnem robu sežanskega davčnega okraja. Njeno ozemlje je mejilo na kar osem občin. Na severu in vzhodu je mejila na občine davčnega okraja Sežana: Sežana, Merče, Povir, Divača, Dane in Naklo. Na jugu je me- jila na občino Gročana, ki je spadala pod davčni okraj Robida (Fünfenberg),54 na zahodu pa na občino Ba- zovica, ki je spadala pod tržaški davčni okraj.55 Pod občino Lokev je poleg vasi Lokev spadala tudi vas Prelože. Obe vasi danes tvorita Krajevno skupnost Lokev, ki leži v občini Sežana. Na njenem ozemlju so občani za svoje potrebe in napajanje živine zgradili občinske kale ter občinske in zasebne vodnjake. Od devetih naštetih kalov po katastrski mapi obravnavane občine, ki jo hrani Državni arhiv v Tr- stu, jih ima osem vpisano parcelno številko zemlji- šča. Zemljiško parcelno številko obeh kalov, vrisanih v VIII. sekciji, pa najdemo na katastrski mapi, ki jo hrani Območna geodetska uprava Koper, geodetska pisarna Sežana. Poleg izkazov o zemljiških parcelah, kjer dobimo podatke o lastniku zemljiške parcele, so nezanemarljiv vir tudi izkazi o klasifikaciji katastr- skih kultur. Kot obrazci so zapisani v italijanščini, iz- polnjeni pa so bodisi v italijanščini bodisi v nemšči- ni. V njih prek parcelne številke zemljišča poiščemo vrsto katastrske kulture, ki prevladuje na posamezni zemljiški parceli. V izkazu katastrskih kultur obči- Kačiče in Rodik, je nastala udorna jama, ki vodo iz Luze po- žre. Tako Kranjski potok ne priteče več v Kačiče, struga poto- ka pa je še ohranjena (Potokar, Kačiče na Krasu, str. 269–270). 53 Gl. op. 39. 54 Krnel Umek, Okrajno sodišče Robida, str. 124–125. 55 AST, CFr, E, DS, CCor, Opis meja (Descrizione confini), 202.01. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotries- te.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#60798_archivio (30. 9. 2019). ne Lokev najdemo za kale navedka voda (Acqua) in občinska voda (Acqua Communale). V dveh primerih nam izkaz postreže tudi z imenoma kalov,56 nekaj imen pa preberemo tudi na katastrski mapi, saj imajo nekatera ledinska imena ime po kalih.57 Zapisi, ki so v povezavi s kali oziroma z njihovimi parcelnimi šte- vilkami, so navedeni v tabeli 5. Zapisana ledinska imena na katastrski mapi pa izpričujejo morebitni obstoj še nekaterih drugih ka- lov. To so v VII. sekciji Ned Lerdem Kalem in Per her- dem Kalem ter v VI. sekciji Nove kau in nekoliko nižje Pod novem Kalem.58 Podobne primere srečamo tudi na mapah drugih občin sežanskega davčnega okraja, kot je, na primer, Na kali v VI. sekciji občin Vareje in Švarcenek.59 V III. sekciji občine Divača je zapi- sano ledinsko ime Per Korenskim Kalli,60 sam kal pa je vrisan v XII. sekciji občine Povir (Gorenskij kal),61 kar namiguje na to, da so Divačani uporabljali kal so- sednje občine. Pregled Zbirke fotografij in razglednic Lokve in Prelož Vojaškega muzeja Tabor Lokev62 je potrdil obstoj Grdega kala (Per herdem Kalem),63 ki je obstajal do takrat, ko so prenehali gnati živino na pašo. Spomni se ga še lokalno prebivalstvo (Lokev, Milena Stopar; Lokev, Ivanka Stopar; Lokev, Mara Prodan; Lokev, Srečko Umek). Na njegovi lokaciji je danes igrišče ob vaškem gasilskem domu (Lokev 5g). S potrditvijo obstoja tega kala se porodi vprašanje o obstoju drugih, na katere namigujejo zgoraj navede- na zapisana ledinska imena. Z izpraševanjem lokal- nega prebivalstva se še izkaže, da so se imena kalov obdržala, izjema sta le kala z napisom Per Loushizem v VIII. sekciji katastrske mape. Od njiju se je ohra- 56 AST, CFr, E, DS, CCor, Izkaz o klasifikaciji katastrskih kul- tur (Protocollo classificazione delle particelle tereni secondo genere di coltura di classe, okrajšano PCK), 203.03. Do- stopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/Arian- naWeb/main.htm?eads=*#60816_archivio (30. 9. 2019). 57 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. 58 Prav tam. 59 AST, CFr, M, DS, CVar, 561 b. 60 AST, CFr, M, DS, CDi, 165 b. 61 Kal je pripadal vasi Gorenje (spletni vir 35). 62 Vojaški muzej Tabor Lokev, Zbirka fotografij in razglednic Lokve in Prelož. 63 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. Tabela 5: Zapis kalov občine Lokev v izkazu o klasifikaciji katastrskih kultur in na katastrski mapi. Parcelna številka Zapis v izkazu o klasifikaciji katastrskih kultur Zapis na katastrski mapi 255 Acqua Communale Ned czistem Kalem 334 Acqua Communale Per Snoschetti 2498 Acqua Communale / 3178 Acqua Communale / 3750 Acqua Communale Per Passiza 3813 Acqua Communale Mandria 4228 Acqua Kaluʃsa / 4444 Acqua /:Suhi, kal:/ Per suhem kalem 1292 Acqua Per Loushizem 1293 Acqua Per Loushizem 110 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 nil le vzhodni.64 Ta predel danes nosi ledinsko ime Lanišče. Katastrska mapa se tako izkaže tudi za zelo uporaben vir za obstoj tistih kalov, ki se do danes niso ohranili, zlasti pa tistih, ki jih lokalno prebivalstvo ne pomni več, kot sta Suhi kal in kal na Mandriji.65 V tabeli 6 so kali, vrisani na katastrski mapi občine Lokev, zapisani glede na ohranjenost. Od treh vrisanih občinskih vodnjakov srečamo le enega v izkazu zemljiških parcel66 in v izkazu ka- tastrskih kultur. Gre za po izročilu najstarejši javni vodnjak v Lokvi, t. i. Stanko, ki je vrisan v VII. sekciji mape na predelu z ledinskim imenom Katanija (Cat- 64 Prav tam. 65 Prav tam. 66 AST, CFr, E, DS, CCor, Izkaz o zemljiških parcelah (Proto- collo particelle fondi, okrajšano PPF), 202.02. Dostopno tudi na: https://www.archiviodistatotrieste.it/AriannaWeb/main. htm?eads=*#60800_archivio (30. 9. 2019). Tabela 6: Ohranjenost kalov, zabeleženih na katastrskih mapah občine Lokev. Ohranjeni kali Neohranjeni kali Čisti kal (parc. št. 255) Zadnji kal (parc. št. 2498) Kaluža (parc. št. 4228) Kal na Predaleh ali kal v Gobiščnem dolu (parc. št. 3178) Vzhodni kal Lanišče (parc. št. 1292) Pasica (parc. št. 3750) Kal na Mandriji (parc. št. 3813) Suhi kal (parc. št. 4444) Zahodni kal Lanišče (parc. št. 1293) Kal Konec ulc ali Drejetov kal (parc. št. 334) Ostanki nekdanjega kala na Mandriji v Lokvi (foto: Srečko Rože, 2019). Kala v Laniščih, vrisana na katastrski mapi občine Lokev (Območna geodetska uprava Koper, geodetska pisarna Sežana). 111 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 tania)67 s konvencionalnim znakom za lesen jaškast vodnjak in s parcelno številko 3646a.68 V izkazu o klasifikaciji katastrskih kultur občine Lokev je zapi- san tudi kot občinski vodnjak (Pozzo Communale).69 V isti sekciji je ob vrisani poti, ki se ob stavbni parceli s številko 41 odcepi od glavne prometnice, »stare tr- žaške ceste«, z enakim konvencionalnim znakom vri- san še občinski vodnjak pri Štoki ali pri Bekonovih z letnicama 1787 (leto izdelave) in 1887 (leto preno- ve) na večdelnem kamnitem oklepu.70 Njegov zapis bomo v izkazih zemljiških parcel in klasifikaciji ka- tastrskih kultur zaman iskali, saj nima parcelne šte- vilke. Brez parcelne številke je tudi občinski vodnjak, vrisan z enakim konvencionalnim znakom v VIII. sekciji mape. Na vrisanem skupnem prostoru Pre- lož ob parcelnih številkah 141, 142, 143 in 144, kjer je vodnjak vrisan,71 danes ni ohranjenega nobenega znamenja, ki bi pričalo o njegovem obstoju. Še več, nadaljnje raziskovanje je pripeljalo do dvoma, ali po- datek, naveden v katastrski mapi občine Lokev, sploh drži. V VIII. sekciji reambulančne mape Lokve vod- njak ni vrisan.72 V odgovoru na okrožnico sežanskega okrajnega glavarstva iz 13. oktobra 1902, po kateri so morale pripadajoče občine zapisati natančne podat- ke o stanju vodnih infrastruktur v vseh pripadajočih krajih, preberemo, da so imele Prelože v tem času le en občinski vodnjak.73 Gre za še danes edini občinski vodnjak v vasi, ki sicer nosi letnico 1903. Najverjet- neje je bil takrat izdelan njegov oklep. Stoji približno 10 metrov od označene vodne infrastrukture na ka- tastru. Njegovo gradnjo je po pripovedovanju lokal- nega prebivalstva zabeležil Virgil Šček v II. zvezku Lokavskih starin.74 Domačinka, stanujoča na posesti, ki je imela na franciscejskem katastru parcelno šte- vilko 143,75 se spominja, da je bila na točno tistem 67 Predel leži severovzhodno od lokavske bencinske črpalke. 68 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. 69 AST, CFr, E, DS, CCor, PCK, 203.03. Več o občinskem vodnjaku Stanka gl. v: Rože, Preskrba z vodo, str. 230–232. 70 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. Več o občinskem vodnjaku pri Štoki ali pri Bekonovih gl. v: Rože, Preskrba z vodo, str. 232. 71 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. 72 ARS, SI AS 179/G/RE/G506/g/C08. Dostopno tudi na: http:// arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=203934 (2. 10. 2019). 73 PAK, KP 633, t. e. 473, Preskrba z vodo 1871–1914. Do- pis sežanskega okrajnega glavarstva županstvom istega političnega okraja, št. 11810, 13. 10. 1902. 74 ŽAL, Šček, Lokavske starine, II. zvezek, str. 223–224. Gre za tri zvezke rokopisa Virgila Ščeka (1889–1948), ki so nastali v času, ko je med letoma 1918 in 1921 deloval kot kaplan v Lokvi (I. zvezek Lokavskih starin) ter ko se je leta 1942 zatekel k tedanjemu lokavskemu kaplanu Antonu Požarju (1912–1996) in ostal vse do smrti leta 1948 (II. in III. zvezek Lokavskih starin). V njih je tematsko nepovezano in časovno prepleteno beležil najstarejše zapise iz Lokve, ljudske pesmi, izročila, običaje, narečne izraze, društva, šolstvo, pomembne dogodke, povzemal podatke iz matičnih knjig; skratka, za- pisoval je vse, kar je videl, prebral, slišal in doživel v Lokvi (Čehovin, Virgil Šček, str. 35–42). 75 Današnja hišna št. 12. mestu, kjer je znak za lesen jaškast vodnjak, kamni- ta odprtina podzemnega odtočnega kanala za vodo, vaška. »Na tem mestu, kjer je moder krogec na katastru, je bila vaška, ki je imela premer približno 2 metra. Vanjo se je ob deževjih stekala voda po kanalu [ob cesti], ki se je pričel pri Prfuzovih [Prelože pri Lokvi 20]. Voda je prišla ven na našem vrtu, ki stoji za našo hišo [Prelože pri Lokvi 12]. Ob hudih nalivih je zalilo staro Može- tovo delavnico,76 ki je služila kot kovačnica. Danes je na tem mestu, kjer je bila vaška, Makakova lupa [Prelože pri Lokvi 11]« (Prelože pri Lokvi, Marija Bernetič).77 Tako se zdi verjetneje, da so geodeti označili vaško, ki je bila po gradbeni zasnovi najverjetneje deloma podobna kamnitemu jaškastemu vodnjaku, česar pa ne gre zanesljivo trditi, saj ostaja čas gradnje vaške neznan.78 Pojavi pa se tudi vprašanje dodelitve zem- ljiške parcelne številke občinskemu vodnjaku Stan- ka, ki ostaja še odprto. Gre namreč za edini občinski vodnjak na ozemlju sežanskega davčnega okraja, ki ima na mapah, hranjenih v Državnem arhivu v Trstu, zemljiško parcelno številko. Franciscejski kataster lahko uporabimo tudi tako, da preverimo, ali je določena vodna infrastruktura, ki se je ohranila do danes, obstajala v prvi tretjini 19. stoletja, vendar moramo biti pri zaključkih previd- ni in uporabiti tudi druge vire, ki so nam na voljo. Lokavec Ivan Svetina je v spominih zapisal, da je bil občinski vodnjak pri Mrlovih79 po besedah vaščanov zgrajen leta 1818, leta 1939 pa je bil predelan, »ma samo vrhnja plošča in šaplo«.80 Potemtakem bi mo- ral biti vrisan v VII. sekciji, vendar je na tem mestu 76 Delavnica je stala na posestvu današnje hišne številke 12. Do srede prejšnjega stoletja sta tu bivali dve družini s hišnima imenoma Šlevajevi in Možetovi. Možetovi so se sredi prej- šnjega stoletja preselili na posestvo z današnjima hišnima šte- vilkama 4 in 5. Šlevajevi, ki so odkupili njihovo staro posest, so delavnico podrli (Prelože pri Lokvi, Marija Bernetič). 77 Današnja hišna št. 11. 78 O tem gl. tudi v: Rože, Preskrba z vodo, str. 226–227. 79 Javni vodnjak je vzhodno od domačije s hišno številko 30. 80 Vojaški muzej Tabor Lokev, Svetina, Vodnjaki, brez navedbe strani. Lokacija občinskega vodnjaka Stanka z zemljiško parcelno številko 3646a v Lokvi. Detajl iz katastrske mape občine Lokev (Območna geodetska uprava Koper, geodetska pisarna Sežana). 112 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 označena le občinska pot (Strada Communale).81 Po pripovedovanju Franca Čoka (r. 1936) je bil vodnjak zgrajen po sredini 19. stoletja. »Štirno pri Mrlovih je delal moj bižinono,82 Jožef Mirc, skupaj z drugimi vaščani. Je bilo skupinsko delo, robuta« (Lokev, Franc Čok). Vodnjak je nedvomno obstajal leta 1902, saj v odgovoru na okrožnico sežanskega okrajnega gla- varstva beremo, da so v občini Lokev štirje občin- ski vodnjaki.83 To so bili t. i. Stanka, pri Štoki ali pri Beknovih, pri Mrlovih in pri Mjvljči (ali pri Tutli; Lokev, Joško Stopar), ki je bil dokončan leta 1844, kot preberemo na njegovem oklepu.84 Kot lesene jaškaste vodnjake so geodeti v VII. sekciji označili tudi sedem zasebnih vodnjakov na stavbnih parcelah s številkami 16, 35, 60, 61, 80, 101 in 105.85 Njihovi oklepi se niso ohranili, saj so jih gospodarji domačij zamenjali v drugi polovici 19. stoletja, ko se je pričela »zlata doba« kamnarstva na Krasu.86 Tako je, na primer, Josip Čok (1865–1919), po domače Liletov, ugleden lastnik kamnoseške de- 81 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b; AST, CFr, E, DS, CCor, PPF, 202.02. 82 Praded. 83 PAK, KP 633, t. e. 473, Preskrba z vodo 1871–1914. Dopis sežanskega okrajnega glavarstva županstvom istega politične- ga okraja, št. 11810, 13. 10. 1902. 84 Lokev 179. Vodnjak je za hišo. Več o vodnjakih pri Mrlovih in pri Mjvlči gl. v: Rože, Preskrba z vodo, str. 232–233. 85 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. 86 Kernel, Kamnoseštvo, str. 23. lavnice in kamnoloma ob cesti Sežana–Lokev (»Li- letova kava«), po preselitvi na domačijo z današnjo hišno številko 120 (stavbna parcela s številko 35 na katastru) leta 1911 zamenjal oklep vodnjaka prej- šnjih lastnikov (najverjetneje potomcev Antona Per- havca (Antoniusa Perhautza), zapisanega v izkazu lastnikov stavbnih parcel). Po drugi svetovni vojni, ko je prevladovala miselnost o zastarelosti okrašenih kamnitih izdelkov, pa ga je njegov vnuk odstranil.87 »Takrat se je delalo iz betona. Danes je tam vodomet, spodaj pa je še štirna« (Lokev, Franc Čok). Primerja- va označenih zasebnih vodnjakov na katastrski mapi občine Lokev88 in terenskega raziskovanja je pokaza- la, da podatki v katastru niso popolni, saj trije vod- njaki niso označeni. Podani so v tabeli 7.89 Potemtakem je bilo v občini Lokev vsaj deset zasebnih in dva občinska vodnjaka. Razhajanje po- datkov o zasebnih vodnjakih srečamo tudi v občini Štorje, kjer je na katastrski mapi vrisanih devetnajst zasebnih vodnjakov,90 cenilni izkaz pa (izjemoma) govori o 24 vodnjakih v Štorjah, treh v Majcnih, šti- rih v Podbrežah in enem v Senadolah. Skupaj gre to- rej za 32 vodnjakov.91 Nedoslednost je kot značilnost 87 Rože, Preskrba z vodo, str. 228. 88 AST, CFr, M, DS, CCor, 132 b. 89 Več o njih gl. v: Rože, Preskrba z vodo, str. 229–230; Rože, Najstarejši, str. 9–10; Rože, Oklep vodnjaka, str. 43. 90 AST, CFr, M, DS, CStor, 512 b. 91 AST, CFr, E, DS, CStor, OEC, 794.02. Občinski vodnjak Stanka. Okrasna vodna črpalka je bila postavljena ob obnovitvi vodnjaka leta 2001 (foto: Aneja Rože, 2018). 113 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 pri vrisovanju konvencionalnih znakov, razen pona- zarjanja mostov, ugotovil že Boris Golec. »Izkušnje kažejo, da so bili pri ponazarjanju mostov zelo dosledni, pri risanju drugih topografskih znakov iz skupine kon- vencionalnih oznak pa manj. Na katastrskih mapah na primer ni sledu o številnih križih, kapelah, zidovih ali vislicah, ki so sicer potrjeno obstajali, saj jih najdemo na jožefinskem vojaškem zemljevidu in so dokumentirani tudi pozneje ali stojijo celo še danes.«92 Zaključek Pri interpretiranju podatkov o vodni infrastruk- turi in preskrbi z vodo v sežanskem davčnem okraju moramo biti previdni, saj lahko pri poglobljenem preučevanju naletimo na razhajanja med podatki v katastrskih mapah in posameznih izkazih ter tistimi, ki jih dobimo na terenu (kot so ohranjeni kamniti oklepi treh omenjenih zasebnih vodnjakov iz Lokve z letnicami 1752, 1778 in 1796, ki na katastrski mapi niso vrisani). Na mapah franciscejskega katastra se za davčni okraj Sežana omenjajo le štiri vrste vodne in- 92 Golec, Zemljiški katastri, 2. del, str. 368. frastrukture: reke in potoki, cisterne oziroma vodnja- ki in kali oziroma, kot je zapisano v cenilnih izkazih, kotanje, napolnjene z vodo. Terensko raziskovanje je razkrilo še dve vrsti vodne infrastrukture. To so lokve in »štirne«, ki so imele enako funkcijo kot vodnjaki, na katastrskih mapah pa so označene kot kali. Šte- vilo kalov, v grafu prikazano po občinah sežanskega davčnega okraja, je tako popačeno. Ob tem se pojavi tudi vprašanje o morebitnem obstoju kala tam, kjer ni vrisan, na njegovo prisotnost pa namiguje ledinsko ime (primer Grdega kala v občini Lokev), kar prav tako prispeva k popačenju omenjenega grafa. Nedoslednosti smo opazili tudi pri označevanju vodnjakov, ki so bili zgrajeni kot cisterne. Najprej lahko izpostavimo nepravilno rabo konvencionalnih znakov. Ob konvencionalnem znaku za cisterno se na katastrskih mapah pojavita tudi konvencionalna znaka za lesen in kamnit jaškast vodnjak, kakršnih na obravnavanem ozemlju ni bilo. Drugič, v mikroštudiji občine Lokev smo pokazali, da je lahko s konvencio- nalnim znakom za vodnjak upodobljena tudi druga vodna infrastruktura. Na upodobitvi vasi Prelože je namreč z znakom za vodnjak domnevno označena odprtina odtočnega kanala za vodo. Zaradi tega lah- ko dobimo popačeno število občinskih vodnjakov. Nadalje smo opazili nenatančnost pri številu vrisanih zasebnih vodnjakov. Trije ohranjeni najstarejši zaseb- ni vodnjaki iz Lokve z letnicami 1752, 1778 in 1796 na katastrski mapi namreč niso vrisani. Razhajanje pri številu vrisanih vodnjakov se je pokazalo tudi v občini Štorje. Na katastrski mapi je namreč vrisanih skupaj devetnajst zasebnih vodnjakov, v cenilnem iz- kazu pa jih je navedenih kar dvaintrideset. Razmerje med večjim deležem zasebnih vodnjakov in manjšim deležem občinskih vodnjakov pa je kljub nedosled- nostim nedvomno ustrezno. Kljub tem razhajanjem in nedoslednostim je franciscejski kataster dragocen vir za obravnavo zgo- dovine vodne infrastrukture in preskrbe z vodo, saj drugega, boljšega zgodovinskega vira ni. Gre torej za temeljni vir za čas sredine prve polovice 19. stolet- ja, posredno pa je, skupaj z drugimi tovrstnimi viri, uporaben tudi za mlajša in starejša obdobja. Golec je čas pred katastrskimi mapami v prispodobi ozna- čil kot dobo tipanja v (pol)temi, pojav map pa kot »revolucionarni« korak naprej pri spoznavanju in raziskovanju prostora,93 saj lahko za vrisano vodno 93 Prav tam, str. 392. Tabela 7: Vodnjaki, ki na katastrski mapi občine Lokev niso označeni, so se pa ohranili do danes. Eden se je ohranil v celoti, pri drugih dveh pa je bil oklep vodnjaka prenesen. Naročnik vodnjaka Letnica izdelave Številka stavbne parcele Današnje nahajališče cisterne Današnje nahajališče oklepa vodnjaka Georgius Bosiaglau (1703–1752) 1752 71 Lokev 151 Kindlerjev park v Ilirski Bistrici Antonius Lanthieri (1747–1801) 1778 81 Lokev 71 Lokev 71 Gregorius Mlazh (1746–1812) 1796 100 Lokev 44 Lokev 5a Nekdanji Borštnerjev oziroma Ruščev (Lokev 151) oklep vodnjaka z letnico 1752 v Kindlerjevem parku v Ilirski Bistrici (foto: Aneja Rože, 2018). 114 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 infrastrukturo na splošno razberemo natančno lego. Za tekoče vode in nekatere kale nam franciscejski kataster postreže tudi z imeni. Za razliko od imen tekočih voda, ki so običajno vpisana na strugi ozi- roma ob njej, je pridobivanje imen kalov nekoliko oteženo. Na imena kalov lahko namigujejo, kot že rečeno, ledinska imena, zapisana na katastrskih ma- pah, srečamo pa jih tudi v izkazih katastrskih kultur. Uporabna vrednost franciscejskega katastra se tako izkaže zlasti v obstoju takratne vodne infrastrukture, saj so nekateri potoki presahnili, presahnili pa so tudi številni kali. Nekaterih kalov lokalno prebivalstvo ne pomni več. Cenilni izkazi pa ponujajo tudi dragocene podatke o preskrbi z vodo v sušnih obdobjih v obči- nah, ki so ležale v osrčju Krasa. Slovarček Kal Antropogeno preoblikovana kraška kotanja za zbiranje deževnice, namenjena predvsem napajanju živine. Njeno obrobje je moralo biti dovolj položno, da je bil dostop do na- pajališča za živino čim bolj enostaven. Vodo- tesnost je omogočala glina, ki je že bila na dnu kotanj, drugod pa so jo naknadno polo- žili ter jo dobro steptali ali zbili, da je postala nepropustna. Vodotesnost je izboljšala živi- na, saj je med napajanjem spontano teptala glineno podlago in jo s tem tesnila. Konec 19. in na začetku 20. stoletja so s pojmom kal označevali tudi vodno infrastrukturo, zgraje- no iz bazena in korita za napajanje živine. Živina v bazen ni imela več dostopa. Lokev Zbiralnik za vodo s strmo grajenimi stenami iz bolj ali manj obdelanih kamnitih blokov, namenjen preskrbi ljudi s pitno vodo. Vodo- tesnost je omogočala glina, ki je že bila na dnu kotanj, drugod pa so jo naknadno polo- žili ter jo dobro steptali ali zbili, da je postala nepropustna. Zaradi vodotesnosti so z glino zadelali tudi vmesni prostor in reže med kamnitimi bloki sten. Po notranjem obodu so speljali večje kamnite skrle, ki so služile kot stopnice za dostop do vode. Živina vanje ni imela dostopa. Štirna S tem pojmom Kraševci označujejo: - vodno infrastrukturo, podobno lokvi, le da je običajno manjša; - vodnjak, zgrajen iz cisterne v podzemnem delu in oklepa na nadzemnem delu; - cisterno vodnjaka. Da bi se izognili zmedi, v prispevku uporab- ljamo pojmovanje iz prve alineje. Štirna kot vodnjak: - cisterna: podzemni del vodnjaka kvad- ratnega ali okroglega tlorisa. Globina je bila pogojena s terenom, saj je bilo ko- panje v trdo skalnato podlago zelo napor- no. Vodotesnost so dosegli z glino, ki so jo zadelali na dnu cisterne ter v vmesnih prostorih in špranjah med kamnitimi bloki sten. Vrh podzemnih cistern je bil banjasto ali kupolasto zaključen. Kjer je bil vrh oboka izravnan s terenom, so ga prekrili s plastjo koncentrično postav- ljenih velikih klinastih skrl, na katerih je slonel oklep. Če je obok segal čez nivo terena, so višinsko razliko zravnali z eno ali dvema vrstama stopnic. - Oklep vodnjaka (tudi krona; v različnih krajih so rabljeni različni narečni izrazi – šaplo, šap, šapa): nadzemni del vodnjaka okroglega tlorisa. Oklepi so bili zidani iz neobdelanega kamna pravilnejših oblik in apnene malte, na vrhu pa so se za- ključili s kamnitim obročem, ki ni služil le kot okras, temveč je tudi preprečeval vodi, da bi izpirala malto med kamni, in dajal čvrstejšo oporo za vleko vrvi ali ve- rige pri zajemanju vode. Večkrat so bili izdelani iz enega ali več kamnitih kosov, med seboj povezanih s kovinskimi spoji. Notranje stene so bile ravne, zunanje pa bodisi ravne bodisi izbočene ali izklesa- ne v hruškast profil. Na najvidnejšem delu oklepa so praviloma izklesali letnico izdelave in dodali začetnici gospodarja naročnika, ponekod pa so jih okrasili še s preprostimi cvetličnimi in geometrij- skimi ornamenti ter svetimi monogrami. Klesani oklepi so bili praviloma odlično kamnoseško delo. Proti koncu 19. stoletja je postal čedalje bolj priljubljen beton, ki je tako pri grad- nji cisterne kot tudi oklepa prevladoval med obema svetovnima vojnama in po drugi svetovni vojni. Vaška Kamnita odprtina podzemnega odtočnega kanala za vodo. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 179 – Franciscejski kataster za Primorsko (1811–1869). Dostopno tudi na: http://arsq.gov. si/Query/detail.aspx?ID=23256 (2. 10. 2019). AST – Archivio di Stato di Trieste Catasto franceschino (CFr), Elaborati del Cata- sto franceschino (E), Distretto di Sessana (DS). Dostopno tudi na: https://www.archiviodistato- trieste.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#60708_ archivio (30. 9. 2019). 115 2020 ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 Catasto franceschino (CFr), Mappe del Catasto franceschino (M), Distretto di Sessana (DS). Do- stopno tudi na: https://www.archiviodistatotrie- ste.it/AriannaWeb/main.htm?eads=*#34970_ar- chivio (30. 9. 2019). PAK – Pokrajinski arhiv Koper KP 633 – Okrajno glavarstvo Sežana Vojaški muzej Tabor Lokev, Srečko Rože – interpre- tator kulturne dediščine Ivan Svetina, Vodnjaki [rokopis, kopija]. Zbirka fotografij in razglednic Lokve in Prelož. ŽAL – Župnijski arhiv Lokev Virgil Šček, Lokavske starine II [rokopis]. Lokev: 1941–1943. SPLETNI VIR https://www.merriam-webster.com/dictionary/juger (2. 10. 2019). INFORMATORJI Babič, Nadja, r. 1943, Bzkovi, Naklo 14. Bernetič, Marija, r. 1934, Friglovi, Prelože pri Lokvi 12. Čok, Franc, r. 1936, Liletovi, Lokev 120. Lavrenčič, Slavko, r. 1967, Kreplje 23. Prodan, Mara, r. 1950, Zajcevi, Lokev 4c. Rože, Srečko, r. 1966, Mžakov iz Krepelj, Prelože pri Lokvi 10. Stopar, Ivanka, r. 1952, Spčevi, Lokev 213. Stopar, Milena, r. 1923, Zajcevi, Lokev 4c. Umek, Srečko, r. 1963, Grčevi, Lokev 16d. Žvab, Emil, r. 1929, Gornji Matjaževi, Kreplje 29. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Belingar, Eda: O kalih kot kulturni dediščini. Okro- gla voda: priročnik o kalih. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave, 2007, str. 116–128. Belingar, Eda: Uporaba kamna v življenju Kraševcev = The use of stone in the life of the Karst people. AR: Arhitektura, raziskave = architecture, research 11, 2011, št. 3, str. 71–78. Belingar, Eda: Voda v življenju Kobjeglavcev in Tu- pelčanov. Kronika 55, 2007, št. 2, str. 433–452. Belingar, Eda: Vodnjaki na Krasu: pojav, načini grad- nje, oblike. Kronika 60, 2012, št. 2, str. 285–298. Belingar, Eda: Vodovod v Danah. Kronika 59, 2011, št. 1, str. 75–90. Bonin, Zdenka: Kataster koprskih solin leta 1847. Kronika 54, 2006, št. 1, str. 79–94. Čehovin, Aleksandra: Virgil Šček (1889–1948) in njegov boj za ohranitev slovenskega jezika (di- plomsko delo). Nova Gorica: Fakulteta za huma- nistiko, Univerza v Novi Gorici, 2012. Čelik, Tatjana et al.: Inventarizacija kalov in lokev na Krasu ter njihov pomen za biotsko raznovrstnost. Inventory of karstic ponds (kal and lokev) and their importance for biotic diversity. Kras: voda in življenje v kamniti pokrajini. Kras: water and life in a rocky landscape (ur. Andrej Mihevc). Ljublja- na: Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 72–82. Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanistično zgodo- vino slovenskega ozemlja, 1. del. Arhivi 32, 2009, št. 2, str. 283–338; 2. del. Arhivi 33, 2010, št. 2, str. 339–396. Habe, France: Reka – dolina mlinov in žag. Reka – Timav: podobe, zgodovina in ekologija kraške reke (ur. Irena Trenc-Frelih). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, str. 239–286. Holz, Eva: Cestne povezave na Krasu od konca 17. do sredine 19. stoletja. Kronika 63, 2015, št. 3 (Iz zgodovine Krasa), str. 495–512. Instruction zur Ausführung der zum Behufe des allge- meinen Catasters in Folge des 8. und 9. Paragraphes des Allerhöchsten Patentes vom 23. December 1817 angeordnteten Landes-Vermessung. Wien: Kaiserli- chkönigliche Hof- und Staats-Aerarial-Drucke- rey, 1824. Kernel, Davor: Kamnoseštvo in kamnolomstvo na Kra- su. Nova Gorica: Goriški muzej, 2003. Krnel Umek, Duša: Okrajno sodišče Robida od leta 1814 do leta 1832: slovenska imena institucij v Istri. Arhivi 29, 2006, št. 1, str. 123–128. Potokar, Klelija: Kačiče na Krasu. Kačiče – Pared: sa- mozaložba, 2005. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804): Opisi. 3. zv. Karte. 3. zv. Ljub- ljana: Znanstveno raziskovalni center SAZU, Ar- hiv Republike Slovenije, 1997. Ribnikar, Peter: Zemljiški kataster kot vir za zgo- dovino. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Rösener, Werner: Kmetje v evropski zgodovini. Ljub- ljana: Založba /*cf., 2007. Rože, Aneja: Najstarejši ohranjeni lokavski oklep vodnjaka v ilirskobistriškem parku. Kraški obzor- nik: glasilo Občine Sežana 20, 2018, št. 2, str. 9–10. Rože, Aneja: Oklep vodnjaka v Kindlerjevem parku. Bistriški odmevi: glasilo Občine Ilirska Bistrica 79, 2019, str. 43. Rože, Aneja: Preskrba z vodo v vaseh Lokev in Pre- lože v prvi polovici 19. stoletja. Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja 42, 2018, str. 223–240. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. 5. knji- ga, Kras in Primorje. Ljubljana: Viharnik, 2011. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranj- ske. 1. knjiga. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009. 116 2020ANEJA ROŽE: FRANCISCEJSKI KATASTER KOT VIR ZA PREUČEVANJE ZGODOVINE VODNE INFRASTRUKTURE ..., 99–116 Zobec, Miha: Človek, živina in kali: pogled v prete- klost vodnih zajetij na Krasu. Kronika 56, 2008, št. 3, str. 495–504. Zobec, Miha: Pogled v preteklost kalov na Krasu. Okrogla voda: priročnik o kalih. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave, 2007, str. 193–207. S U M M A R Y Franciscean cadastre as a source for stu- dying the history of water infrastructure and water supply. Tax district of Sežana The contribution discusses the usefulness of the Franciscean cadastre as a source for studying the his- tory of water infrastructure and water supply on the example of the tax district of Sežana. The author’s central question concerns the accuracy of the data provided by the cadastre under examination, the pur- pose of which—i.e. marking and registering water infrastructure—was of a relative nature. Apart from cadastre maps as well as statements of building and land plots, the author also used subsequent evalua- tion statements offering an agglomerate of data on the water infrastructure in individual municipalities and the water supply of those Kras municipalities that in dry seasons used the water infrastructure of other municipalities lying within or beyond the tax district of Sežana. Cadastre files and statements kept in the State Archives in Trieste are published online. For the sake of comparison, the secondary sources used in the study included the data obtained through other archival materials, oral sources, and the au- thor’s observations in the field. These either served to corroborate or refute the data from the Franciscean cadastre. On the one hand, the Franciscean cadastre has proved to be a relatively unreliable source for study- ing the history of water infrastructure and water supply in the area under examination. On the other hand, however, it has also served as an invaluable source for the lack of any better. Its shortcoming is in poor differentiation between individual types of wa- ter infrastructure, as it only identifies rivers, streams, ponds and wells, while conflating watering holes and “štirne” (the notion is used here to denote wa- ter infrastructure similar to ponds) as watering holes. The example of the unmarked Grdi Kal points to a possible existence of watering holes where they are implied by field names. Another shortcoming of the Franciscean cadastre is in its inconsistent drawing of conventional symbols for wells, both in terms of type and number. The question of granting land plot number to Lokev’s municipal well Stanka remains to be answered. On the other hand, the cadastre pro- vides accurate geographical positions for nearly all water infrastructure placed on the map, apart from which it also provides the names of some waterways and watering holes. However, its greatest merit is in identifying water infrastructure that has not been preserved to present day, especially the part that has not remained in the memory of the local population and the supply of water in dry periods to munici- palities at the heart of the Kras region that did not dispose of reliable water infrastructure. The Fran- ciscean cadastre thus proves to be a valuable source for studying the history of water infrastructure and water supply when used in combination with other sources and is as such also useful for studying more recent as well as earlier periods. 117 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929.6(497.431)"16/…" Prejeto: 10. 4. 2019 Rok Poles univ. dipl. inž. arhitekture, Berivka, d. o. o., Goriška cesta 13a, SI–3320 Velenje E-pošta: rok@domino-inz.si Od srčastega ščita do srčastih kamnov Prispevek k poznavanju šoštanjskega grba IZVLEČEK Na osnovi starih pečatov, prapora in opisov grba trga/mesta Šoštanj je sestavljen prikaz spreminjanja šoštanj- skega grba od zgodnjega 17. stoletja do danes, s poudarkom na pojavu »srcelike« oblike kamnov in na spreminjanju barvne sheme. Na novo najdena upodobitev šoštanjskega grba je 130 let starejša od najstarejše do sedaj poznane. KLJUČNE BESEDE Šoštanj, grb, kamni, srca, orel, trg ABSTRACT FROM A HEART-SHAPED ESCUTCHEON TO HEART-SHAPED STONES – A CONTRIBUTION TO UNDERSTANDING THE COAT OF ARMS OF THE TOWN ŠOŠTANJ Based on old seals, banner, and descriptions of the coat of arms of the town Šoštanj, the article describes the changes that the Šoštanj coat of arms has undergone from the early seventeenth century to the present day, with an emphasis on the emergence of heart-shaped stones and the changing colour scheme. The newly discovered depiction of the Šoštanj coat of arms is 130 years older than its hitherto known counterpart. KEY WORDS Šoštanj, coat of arms, stones, hearts, eagle, market town 118 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Uvod Če na starem pečatu trga Šoštanj odmislimo dekorativne dodatke (pikčasti rob in kartušo z vo- lutastimi okraski), ostane srčast grbovni ščit s tremi neobdelanimi kamni in napisom. Enostavna podoba tega trenutno najzgodnejšega poznanega šoštanjske- ga grba se zelo razlikuje od današnjega komplek- snega občinskega grba s srčastimi kamni, hribom in polovico orla. Kako je prišlo do te spremembe, od srčastega ščita do srčastih kamnov? Ob raziskovanju razvoja grba se je pokazalo, da so se opisovalci in uporabniki šoštanjskega grba drug za drugim zapletali v iste vsebinske/oblikovne pasti vsakič, ko je bila kontinuiteta heraldičnega preučeva- nja prekinjena, ko so pozabili na prejšnja dognanja. »Odkrita« trška pečatnika v Gradcu Sedanji uradni grb Občine Šoštanj kopira risbo iz knjige Štajerski krajevni grbi1 iz leta 1954. Grbe v njej je akademski slikar in grafik (imenovan tudi »slikar grbov«) Ludwig Kobel iz Gradca na novo naslikal po starih predlogah in opisih, torej gre za avtorske interpretacije sodobnega slikarja, ne za avtentične hi- storične risbe grbov s starih dokumentov. Sam Kobel v uvodu h knjigi pripoveduje, kako ga je k monu- mentalnemu delu leta 1942 nagovoril dolgoletni di- rektor Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu Ignaz Nößlböck. Po smrti slednjega je zgodovinske podat- ke o krajih, zajetih v knjigi, preveril in dopolnil Hans Pirchegger. Grb Šoštanja je obdelan na straneh 284 in 285. Po uvodnih zgodovinskih noticah o trgu piše o grbu: »Odtis pečata na pogodbi, sklenjeni med sodni- kom in svetom trga ter gospostvom 27. februarja 1756, kaže sledeči trški grb: V razklanem [= vertikalno delje- nem] ščitu spredaj [= na levi/heraldično desni strani] polovični črni, rdeče oborožen [= z rdečim kljunom in 1 Kobel in Pirchegger, Steirische Ortswappen, str. 284, 285. kremplji] in rdečejezičen orel, rastoč iz sredinske linije [am Spalt], zadaj [= na drugem polju] v srebru na zele- nem hribu trije rdeči, 1 : 2 [en zgoraj, dva spodaj] raz- postavljeni (lepi) kamni v obliki src.« V današnjem grbu so izpuščene podrobnosti na desni strani Koblove risbe, pri kamnih. Risba sedanjega grba torej ni iz leta 1756, takrat je nastal odtis pečata – droben pečat je imel gotovo dosti manj detajlov kot sedanja risba in seveda ni bil v barvah, tako slikar tudi ni mogel videti, da so orlovi kremplji in jezik rdeči. Očitno je uporabljal še druge vire.2 Kobel se omenja tudi kot heraldik in je sodelo- val pri ustvarjanju novih grbov, na primer za Poppen- dorf, Trieben in Sv. Katarino na Lamingu. Z razvojem šoštanjskega grba se je leta 1975 ukvarjal Božo Otorepec, medievist in preučevalec srednjeveških pečatov ter grbov mest in trgov v slo- venskem prostoru. O šoštanjskem grbu sta si dopiso- vala z Viktorjem Kojcem, šoštanjskim likovnim pe- dagogom in domoznancem – v arhivu Kojčevega sina Vlada je ohranjeno Otorepčevo pismo,3 iz katerega povzemam bistvene navedke: »Kar se tiče samega grba trga Šoštanj sem mnenja, da je bil prvotni grb kraja tako imenovani 'govoreči': to je grb, v katerem je bila taka slika, ki je 'govorila' o ime- nu kraja. V primeru Šoštanja, katerega nemško ime je bilo Schönstein, so bili to prvotno trije lepo v kocko kle- sani kamni, postavljeni tako, da je na dveh spodnjih stal zgoraj tretji kamen in je tako podoba 'govorila' o imenu kraja: schöne Steine t. j. lepi kamni. Tak grb Šoštanja je ohranjen na originalnem pečatniku trga, ki je še danes ohranjen. Na trškem pečatniku iz leta 1606 pa so ti kle- sani ('lepi') kamni bili že bolj okroglaste oz. ovalne oblike in se končno spremenili v delu Kobel-Pirchegger, Steiri- 2 Siebmacher’s großes Wappenbuch, 1, str. 102 in Widimsky, Städtewappen, str. 44 sicer navajata, da je orlovo »orožje« zlato. 3 Zasebni arhiv Vlada Kojca; pismo ni datirano. Je odgovor na Kojčevo pismo »od 14. t. m.«, Kojc je na pismo postavil do- datna vprašanja, na katera je dr. Otorepec odgovoril z dopis- nico, žigosano 20. 10. 1953. Stari pečat trga Šoštanj ter grb na njem, očiščen okrasja, v primerjavi s sodobnim grbom Občine Šoštanj. 119 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 sche Ortswappen, str. 284 v tri rdeča srca (!!!), kar je po- snemal tudi vaš risar grba na spominskem ovitku. Sami tržani Šoštanja so leta 1763 poročali, da je v njihovem trškem pečatu polovica orla in trije 'adlersteine', ker jim že takrat ni bilo več jasno, da gre v njihovem primeru za tako imenovani 'govoreči grb', kajti 'orlovi kamni' ne pomenijo ničesar, so jih pač nekako skušali spraviti v zvezo s polovico orla v grbu. Kdaj je prišla k prvotne- mu 'govorečemu grbu' t. j. trem 'lepim kamnom' še tista polovica orla in v kakšni zvezi, žal ni nič znanega. Ker je ta polovica orla že na trškem pečatu oz. grbu iz 1606, smemo domnevati, da se je to zgodilo v 16. stoletju. Čeprav se omenja Šoštanj kot trg že v 14. stoletju in privilegijih iz 15. stoletja, žal ni ohranjen noben starejši trški pečat od tistega iz 1606. leta. Menim torej, da bi bilo v primeru, da se odločite ob- držati stari grb trga Šoštanja, na vsak način potrebno popraviti desno polovico tako, da bi bile na zelenem griču postavljene tri kamnite kocke t. j. 'lepi kamni' za 'Schöne Steine', kajti sedanja trda rdeča srca so brez vsakega smi- sla.« Ob zapisu je prostoročna skica – poskus rekon- strukcije prvotnega trškega grba. V arhivu Vlada Kojca je tudi dopisnica z Otorep- čevim pojasnilom, da »se hrani pečatnik trga Šošta- nja iz 16.-17. stoletja v zbirki pečatnikov Deželnega arhiva v Gradcu«. Rekonstrukcijo dr. Otorepca laže razumemo, če si ogledamo še dva govoreča grba, ki – podobno kot Šoštanj – izhajata iz besede kamen (nemško Stein): grba STAINach in SpangSTAIN. Upodobitve so zbrane iz grbovnih knjig Bartscha, Valvasorja, Tyrof- fa in Siebmacherja ter lepo kažejo heraldično zna- čilnost, da grb ni definiran z risbo, ampak z opisom (blazonom): isti opis različni umetniki različno upo- dobijo. Kamni so enkrat prikazani s te, drugič z dru- ge strani; enkrat od zgoraj, drugič od spodaj – so pa res vedno kubični = ostrorobo ortogonalno obklesani. Pomuditi se velja še nekoliko pri upodobitvi grba Stainach pri Tyroffu: tu so kamni ponazorjeni pov- Božo Otorepec, skica: poskus rekonstrukcije prvotnega grba trga Šoštanj (zasebni arhiv Vlada Kojca). Primera govorečih grbov, ki – kot šoštanjski – izhajata iz besede kamen/Stein. 120 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 sem ploskovito (heraldika se načeloma izogiba pro- storskih upodobitev in se ploskovno upodabljanje iz- vaja, kjer je le mogoče), v strogem stranskem pogledu = samo s kvadrati in se vrhnji kamen le na vogalih dotika spodnjih dveh, ki ga nosita: nerealna upodobi- tev, ki spominja na izsek iz šahovnice. Prav šahovnica v rdeči in beli/srebrni barvi pa je del domnevnega prvotnega grba šoštanjskih gospodov.4 Mikavna je misel, da bi obstajala povezava obeh grbov ... Pri Schmutzu je hrib pod kamni šrafiran z rasto- čimi diagonalami, kar v heraldiki zaznamuje škrlatno barvo (čeprav uporaba šrafure ni vedno zanesljiv vir uporabljenih barv). Pri Kaiserju je hrib šrafiran s pa- dajočimi diagonalami, kar je v heraldiki zelena barva. Imamo pri Schmutzu morda ostanke prvotne barvne sheme (beli kamni na škrlatni/rdeči podlagi)? Ali pa gre za »serijsko napako«, ker je tudi pri drugih grbih v Schmutzu, kjer bi pričakovali zeleno, škrlatna šrafura (morda pomota zaradi zrcaljenja ob odtisu grafike)? Je »podlaga« prvotno pomenila celotno prazno gr- bovno polje, pri kasnejših upodobitvah pa so slikarji »podlago« razumeli in narisali kot hrib? Tudi kamni v grbih Stainach in Spangstain so svetli, beli (srebrni) in rumeni (zlati), kar se sklada z naravno barvo kamnov. V arhivu Vlada Kojca je tudi zapis, ki ga je na temo šoštanjskega grba za Grboslovno, rodoslovno, zastavoslovno društvo Heraldica slovenica prispeval predsednik F. Valt Jurečič 5. septembra 1995. Med drugim piše: »V predstavljenem grbu je desna stran [z orlom] značilna za avstrijsko monarhično heraldiko /.../, iz obdobja heraldičnega romantizma, kakršen se je preko dunajskega dvora pri nas uveljavil po letu 1870, heraldično seveda povsem sprejemljiv, ker je v skladu z restituirano heraldiko, ki uveljavlja poznogotske umet- niške norme. Leva polovica grba [s kamni] heraldično ni razumljiva in ker je ni moč blazonirati, ni sprejemlji- va, akoravno je v ustreznih barvah /..../« Grb Šoštanja najdemo upodobljen v historično topografskem leksikonu Štajerske Carla Schmutza, enak je na specialki celjskega okrožja (1832), prika- 4 Ravnikar, Zgodovina Šoštanja, str. 45; Kraßler, Steirischer Wappenschlüssel, str. 13; Pichler, Über Steirische Heroldsfiguren, str. 31. Upodobitev grba v: StLA, HS 28/III, Stadl, Hellglän- zender Ehrenspiegel, fol. 657. zan je pod upodobitvijo trga v Stari Kaiserjevi suiti in v Grbih krajev avstrijskega cesarstva – tam Wi- dimsky piše, da je bil pod Friderikom grofom Celj- skim leta 1436 Šoštanj že trg in je imel v grbu spredaj na zlatem ozadju polovičnega črnega orla z zlatim orožjem, naslonjenega na delilno linijo ščita, zadaj v srebru zelen hrib, na njem pa zgoraj na kupu tri rdeča srca, dve spodaj in eno na vrhu.5 Hartmann-Franzeshuld ni razumel, kako je lah- ko Widimsky mislil, da so v šoštanjskem grbu zares rdeča srca, ko pa že ime kaže, da so to trije kamni, eden vrh drugih dveh. Morda je bila tega kriva slaba upodobitev pri Schmutzu. Graški Joanneum namreč poseduje pečatnik trga (na ščitu spredaj polovični orel, zadaj trije kamni) in žig trške občine, na kate- rem so vgravirani samo trije kamni na griču, in sicer kot »lepi kamni«, upodobljeni dosledno pravilno kri- stalinično, brez podobnosti s srčasto obliko. Avtor je objavil tudi risbo pečata in žiga.6 Risba pečata je bila objavljena tudi v Blätter für Ältere Sphragistik (Listih za starejšo sfragistiko) s podatki, da je premer pečatnika 24 mm, da je iz 18. stoletja, da je v grbovnem polju ovalni, spodaj koni- čast ščit z okrašenim okvirjem deljen [?] in da so v njem trije kamni drug vrh drugega, nad ščitom pa piše: G.M.S.S.7 Inventar zbirke v Štajerskem deželnem arhivu navaja, da je ovalni pečatnik železen in meri 25 x 23 mm, medeninasti žig pa je premera 28 mm.8 Peter Wiesflecker iz Štajerskega deželnega arhiva je potr- dil, da sta oba predmeta v njihovi zbirki pečatnikov, in sicer pod inventarnima številkama 181 in 182.9 Okrajšavo GMSS lahko razvežemo v: Gemeiner Markt Schönstein Siegel / Sigillum. Zaplet s kamni/srci se je ponovil v Siebmacherjevi grbovni knjigi:10 v besedilu advokata Gautscha, ki je v prvem delu zbirke »Krajevni grbi« v okviru gigantske 5 Widimsky, Städtewappen, str. 44. 6 Hartmann v. Franzenshuld, Über Städtewappen, str. 142. 7 Lind, Blätter für Ältere Sphragistik, str. XIII, tab. 26, fig. 2. 8 Gänser, Inventar der Typarsammlung, str. 150. 9 Zasebni arhiv Roka in Špele Poles, elektronsko pismo Petra Wiesfleckerja Špeli Poles, ABT03-LA-8497/2019-2, Wap- pen bzw. Siegel/Šoštanj/Schönstein, 15. 1. 2019. 10 Siebmacher’s großes Wappenbuch, 1, str. 102, risba tabl. 133. Bi z likovno redukcijo motiva treh »lepih kamnov« lahko prišli do povezave z domnevnim prvotnim grbom gospodov Šoštanjskih? 121 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Kronološko razvrščene upodobitve šoštanjskega grba, izpostavljeni sta oblika treh kamnov ter šrafura = barva hriba. Razvidno je, kako so v posameznih obdobjih povzemali/obujali starejše elemente/forme. 122 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Siebmacherjeve zbirke (indeks obsega 137.000 enot!) obdelal segment besedila s Šoštanjem, piše, da je v po- lju za orlom »zelen hrib, na konici katerega so druga vrh druge v trikotniku 2.1 postavljene tri rdeče SVE- ČE na srebru«. V drugem zvezku je napako v dodatku popravil L. Clericus, da bi se »namesto 'sveče', moralo glasiti 'srca' [nemško: Kerzen – Herzen], pa tudi go- tovo niso srca, ampak kamni, govoreči lepi kamni«.11 Napaka, ki je nastala bodisi avtorju pri pisanju bodisi v tiskarni pri postavljanju besedila knjige, odlično pokaže, kako je zaradi drobnih napak v zapi- sih (ena napačna črka lahko spremeni pomen bese- de) in branju/razumevanju opisov grbov lahko skozi stoletja prišlo do zmede z barvami in liki v grbih – na primer, da bi se lahko opis: »ščit srčasti, trije kamni, srebrno/rdeče« spremenil v: »ščit, srčasti trije kamni, rdeče/srebrno«. Kje je sploh razlika? Upodobitvi šoštanjskega grba pri Schmutzu (1822) in Kaiserju (1830) kažeta kamne, ki nimajo srčaste oblike. Srca nastopijo z Widimskyjem (1864). Tone Ravnikar piše, da je leta 1911, ko je Šoštanj po- stal mesto, dobil tudi pravico uporabljati grb, dopol- njen z mestnim obzidjem s petimi cinami.12 Bodisi se tovrstni grb ni prijel ali so na to pozabili – leta 1931 je bil ob predstavitvi »Šoštanja – metropole Šaleške doline«13 objavljen grb, po risbi in obliki ščita močno podoben Widimskyjevemu. Isti kliše je najbrž upo- rabil tudi Hribernik v zgodovini mesta Šoštanj, tak grb je bil izdelan na fasadi gasilskega doma. Risba te variante grba je likovno precej okorna in nepri- vlačna, zato ni presenetljiva fascinacija ob »odkritju« atraktivne historizirajoče risbe grba, ki jo je ustvaril Ludwig Kobel – čeprav je nastala sredi 20. stoletja, vendar do potankosti ustreza romantičnim predsta- vam, kako naj bi bil videti »pristen star« grb: vešče stilizirani orel je strašen in mogočen, elegantno iz- risan do potankosti; lepo napihnjena gladka srca se 11 Prav tam, 2, str. 327. 12 Ravnikar, 100 let mesta Šoštanj, str. 12. 13 Ilustrirani Slovenec, št. 43, 25. 10. 1931, str. 345. bleščijo vrh sočno zelenega hriba … Koblova upo- dobitev se je zdela likovno in vsebinsko idealna in so jo nespremenjeno uporabili za grb nove Občine Šoštanj, ki je hkrati z Občino Šmartno ob Paki in Mestno občino Velenje nastala leta 1995 na območju ukinjene nekdanje velike Občine Velenje. Vmes – leta 1936 – se je zgodilo nekaj, kar s pro- blematiko šoštanjskega grba na prvi pogled nima no- bene zveze: kot zaščitni znak mineralne vode Raden- ska so uvedli tri srca (avtor Milko Bambič iz Trsta). Rezultat všečne propagandne sintagme in uspešne blagovne znamke »Radenska Tri srca«14 je ob milijo- nih prodanih litrov priljubljene mineralne vode to, da so tri srca (ki so bila od druge polovice 19. stoletja av- 14 https://en.wikipedia.org/wiki/Radenska. Ikonična etiketa mineralne vode Radenska, ki temelji na likovnem motivu treh src. Domnevna izhodiščna podoba šoštanjskega grba. Različno branje zapisa iz besed »ščit srčasti trije kamni rdeče srebrno« lahko da dva povsem različna grba. Se je srčasta oblika ščita spremenila v srčaste kamne in za seboj potegnila inverzijo barv, ki so logično sledile naravni barvi predmeta (beli kamni – rdeča srca)? 123 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 tonomen atribut iz šoštanjskega grba) v slovenskem prostoru danes asociativno povsem zacementirana ter zlita z Radensko in Radenci, ne pa s Šoštanjem. Zato so neuporabna kot ključni identifikacijski ele- ment, na katerem bi lahko v bodoče gradili identiteto Šoštanja. Knjigo, iz katere izhaja sedanja risba šoštanjske- ga grba, je ostro kritiziral Josef Kraßler (1956), avtor Štajerskega grbovnega ključa.15 Ustavimo se pri treh poudarkih njegove kritike: – da je lahko slika grba dobra slika, ni pa vedno tudi dober grb – grb mora biti predvsem pravilen, ni tako zelo važno, ali je tudi lep;16 – da grbu daje sijaj starost, ne pa mnogoštevilnost figur in polj v njem;17 – da je idealen grb tisti, ki je tako enostaven, da ga je mogoče opisati s samo šestimi besedami.18 Kako temu ključnemu »merilu šestih besed« ustreza podoba šoštanjskega grba? Začeli smo z grbom s starega šoštanjskega pečat- nika: srčasti ščit, rdeči kamni (1 : 2) na srebru (ali morda: srebrni kamni na rdečem?) – to je šest besed opisa. Primerjajmo ta rudimentarni blazon z opisom grba v Odloku o grbu in zastavi Občine Šoštanj (1995): »Grb občine Šoštanj ima obliko črno obrobljenega ščita. Razmerje velikosti je 4 enote v širino in 5 enot v višino. Širina obrobe je 1/40 širine grba. Grb je navpično razdeljen na dve enako veliki polji. V levem polju, gleda- no od spredaj (heraldično desno), je na zlatem ozadju po- lovica črnega orla z rdečim orožjem. V desnem polju, gle- 15 Kraßler, Steirischer Wappenschlüssel. 16 Kraßler, Heraldische Mängel, str. 37. 17 Prav tam, str. 38. 18 Prav tam, str. 61. dano od spredaj (heraldično levo), je na srebrnem ozadju do polovice visok zelen hrib, na vrhu katerega so zloženi trije srceliki – 'lepi kamni' – rdeče barve. Srceliki so pri- bližno enako veliki in postavljeni v trikotnik (v razmerju 1 : 2).« Sodoben opis grba potrebuje približno 90 be- sed. To se Kraßlerju gotovo ne bi zdelo dobro. »Odkrit« še en trški pečat v Celju Brez komentarja sta ostala (vsaj) še dva poudarka iz pisanja dr. Otorepca: omemba pečata trga Šoštanj iz leta 1606 in dilema, od kod je v grb prišel orel. Omenjeno je bilo, da Deželni arhiv v Gradcu hra- ni dva pečatnika trga Šoštanj, vendar ju datirajo v 18. stoletje. Z »graškim« pečatnikom z napisom G:M:S so v fondu Magistrat Šoštanj v Zgodovinskem arhivu Celje (ZAC) pečateni trije zapuščinski dokumenti – gre za odtis v rdečem vosku.19 Se pa na desetinah dokumentov v ZAC pojavlja drugačen pečat trga Šoštanj: z letnico [1]626, ki se na nekaterih odtisih res zdi kot 1606 – bržčas je to pe- čat, ki ga omenja Otorepec. Grb je v elipsasti kartuši, obdani z ušesastimi zavojki, v grbu so orel in trije veliki kamni (ki spet niso srčaste oblike), okoli grba je napis ::SIGL[ali E?]L · GEMANEN · MARCKHI · SONSTEINI · 626. Ta pečat je vedno odtisnjen na papir, položen preko voska. Torej so v trški pisarni uporabljali različne pečate za različen medij. Pečat z letnico 1626 šoštanjski grb »postara« za 130 let – doslej je za najstarejšo upodobitev šoštanjskega grba veljal pečat na listini iz leta 1756.20 19 ZAC, SI ZAC/0489, Magistrat Šoštanj, šk. 3, zapuščinski dokumenti za: Theresia Woschnagg (1841), Franz Messner (1844), Joseph Zackann (1849). 20 Kobel in Pirchegger, Steirische Ortswappen, str. 284; Tone Ravnikar v opombi 80 v: Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 175. Pečat trga Šoštanj z letnico 1626 (ZAC, SI ZAC/0489, zapuščinski spis Franz Messner (1845)). 124 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 »Celjski« pečat iz leta 1626 postavlja pod vprašaj tudi datacijo »graških« pečatov: pečat, na katerem so samo kamni, bi moral biti najstarejši, orel naj bi bil kasnejši dodatek v grbu (tako dr. Otorepec)21 – torej bi moral biti pečat s kamni iz časa pred letom 1626. Na to dilemo je Štajerski deželni arhiv odgovoril: »O dataciji obeh pečatnikov [trga Šoštanj] v zbirki pečatni- kov Deželnega arhiva vas lahko obvestimo le, da je opis pripravil že preminuli arhivar dr. Gerald Gänser in ga leta 1993 objavil v Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarhivs. Ob množici pečatnikov dr. Gänser svojčas ni utegnil izvesti podrobnih študij za posamezne tiparje. Kriteriji, ki jih je uporabil za datacijo obeh pečatnikov v 18. stoletje, žal niso znani. Tako ni mogoče izključiti, da tipar št. 182 ne izhaja iz (zgodnjega) 17. stoletja, kot sklepate na osnovi zgodovinskih virov iz Slovenije in Otorepčevih raziskav.«22 Datacija pečata, v katerem so samo kamni, pečat iz leta 1626 šoštanjski grb »postara« še za nekaj do- datnih desetletij – dr. Otorepec ga datira v »16.–17. stoletje«.23 Torej predpostavljamo kronologijo šo- štanjskih pečatov, kot je prikazana zgoraj. V »zbirko upodobitev šoštanjskega grba« lahko dodamo grb, ki ga je Lavrencij Vošnak leta 1872 na- risal v kroniko župnije sv. Mihaela – očitno je povzet po risbi iz Schmutzovega Leksikona. Zgodbo o simbolih trga Šoštanj lahko dopolni- mo tudi leta 1907, ko se na dopisnem papirju trškega urada Šoštanj pojavi emblem s starega trškega pra- pora. Emblem obkroža venec iz rastlinskih listov, v 21 Zasebni arhiv Vlada Kojca, pismo Boža Otorepca Viktorju Kojcu. 22 Zasebni arhiv Roka in Špele Poles, pismo Petra Wiesflecker- ja Roku Polesu. 23 Zasebni arhiv Vlada Kojca, dopisnica Boža Otorepca Viktor- ju Kojcu. njem je črn orel z mečem in žezlom, pod njim pa trije grobi kamni (spet prav nič srčasti) na ravnini ali celo v dolini. Ko je Šoštanj postal mesto, so v uradni »glavi« napis Marktgemeide-Amt zamenjali z Stadt- gemeinde, nespremenjen pa so ohranili grafični em- blem. Isti motiv je bil tudi na žigu. Po koncu prve svetovne vojne so vabilo na sejo Narodnega sveta Šoštanj še žigosali s starim žigom, ki so mu izbrisali nemške napise, emblem pa je ostal (19. 11. 1918). Kasnejši dokumenti nimajo več starih figur Šoštanja (orel, kamni), ampak napise SHS, tri liste in grb Kraljevine SHS oziroma gre za pečatne znamke. Muzej Velenje: Lavrencij Vošnak, risba šoštanjskega grba (1872). Domnevna kronologija šoštanjskih pečatov (pečata 1 in 3: foto Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, ©Berivka). 125 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Ostaja še vprašanje Boža Otorepca, od kod orel v šoštanjskem grbu. Na peščici listin v celjskem arhi- vu je odtisnjen pečat urada združenih gospostev Šo- štanj in Forhtenek (AMTS SIGIL D VEREINTEN HSCHFTEN SCHÖNSTEIN U FORCHTE- NEG *) z letnico 1807. In v tem grbu je orel na hribu. Natančneje: črn orel na zlatem ozadju – barvna shema je namreč ponazorjena s heraldičnimi šrafurami, ki se razločijo, dasi je grb zelo majhen in odtisnjen preko papirja. Ima ta orel iz grba gospostva kakšno zvezo z orlom v grbu trga – oba sta črna na zlatem ozadju? Po primerjanju več odtisov grba gospostva se je vendarle pokazala majhna razlika: orel gospostva ima krono, tr- ški orel pa je nima. Ob preverjanju, ali ima kakšen po- men tudi letnica 1807, da se jo je lastniku zdelo tako pomembno vključiti v pečat, se je pokazalo, da je tedaj lastnik gospostva Šoštanj postal Franc Del Negro.24 Torej je grb na pečatu gospostva v resnici grb družine Del Negro in so enake barve (črn orel na zlatem) zgolj naključje. Na nekaterih odtisih pečata bi bilo mogoče na hribu slutiti celo nekaj ležeče vzporedne šrafure, ki v heraldiki zaznamuje modro barvo. S pečata izvemo, da sta bili gospostvi Šoštanj in Forhtenek leta 1807 združeni, po Orožnovih po- datkih že od leta 1802.27 Šoštanj je torej Franc Del Negro kupil 19. januarja 1807, 1. junija 1812 je po- 24 Pravilen zapis je Del Negro, ne del Negro, ker je bil v origina- lu »von Del Negro«. Za opozorilo in pojasnilo se zahvaljujem dr. Mihi Preinfalku. 25 ZAC, SI ZAC/0060/005/00003. 26 ZAC, SI ZAC/0060/009/00006. 27 Orožen, Das Dekanat Schallthal, str. 454. Emblem Šoštanja na dopisnem papirju trga25 (1907) in mesta26 (1912). Pečat urada združenih gospostev Šoštanj in Forhtenek z letnico 1807 (ZAC, SI ZAC/0489, škatla 1, pravde (1843)). 126 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 stal lastnik njegov istoimenski sin, 25. maja 1832 pa njegovi dediči Jožefa, Franc in Moritz,28 in sicer do leta 1834. Obstaja »avstrijska potrditev grba« (österreichi- sche Wappenbestätigung) iz leta 180329 za šoštanj- sko linijo družine del Negro, ki naj bi izhajala iz kra- ja Venzone (Pušja vas) v Benečiji. Ignac Orožen v Celjski kroniki omenja, da je celjski trgovec Franc Del 28 Prav tam, str. 418. 29 Original v dunajskem ÖStA, AVA, Adlesakte, Adelsakt von Franz Del Negro, 29. 9. 1803. Za opombo ter rodovnik dru- žine Del Negro se zahvaljujem dr. Mihi Preinfalku. Negro leta 1786 kupil hišo v Celju30 – to je »šoštanj- ski« Franc Del Negro. Družina Del Negro je imela sicer v Šaleški doli- ni v lasti tudi gospostvi Turn in Šalek: od februarja 1805 Janez Nikolaj Del Negro, okoli leta 1820 sin Nikolaj Franc, od 1835 do 1845 pa njegove tri hče- re Marija, Katarina in Terezija.31 Šlo pa je za drugo vejo družine kot v Šoštanju, saj je tudi grb gospostev Turn in Šalek malo drugačen – na hribu pod orlom leži srebrna lenta. Gadolla o Nikolaju pravi, da je bil 30 Orožen, Celska kronika, str. 174. 31 Golec et al., Šaleški gradovi, str. 241. Različne oblike ščitov na pečatih, risbe po Lind, 1878, poudarjen obris ščitov R. P. S puščico je označen šoštanjski pečat s srčastim ščitom, ki je po velikosti med manjšimi. 127 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 trgovec v Zagrebu, da se je najprej pisal Schwarz, po- tem pa Negro, Delnegro, del Negro, von Negro – kar vse pomeni »črno« – in da ga je lastnik gradu Vele- nje Gabriel Pauer v jezi nevljudno dolžil, da potvarja svoj plemiški naslov. Plačeval naj bi »najemnino za plemstvo«.32 Na nagrobniku Janeza Nikolaja na po- kopališču v Slovenskih Konjicah piše, da je bil načel- nik Zagreba (Stadthauptmann zu Agram in Croa- tien). Sicer pa Gadolla Del Negre pohvali kot dobre gospodarje, ki so izboljšali posestvo Turn (kozolec, steklenjak, sadovnjaki, vrt) in popravili streho tako na gradu Turn in tamkajšnjem hlevu kot na trikot- nem stolpu gradu Šalek, od koder so sicer na Turn zvozili več kamnitih arhitekturnih členov (stopnice, portale). Končajmo ta ekskurz o družini Del Negro in se vrnimo k šoštanjskemu grbu, pravzaprav k srčasti obliki ščita na domnevno najstarejšem trškem peča- tu. Med več kot 300 pečati mest, trgov in drugih na- selij, samostanov, cerkva, kapel, špitalov, bratovščin, cehov in cerkvenih odličnikov, zbranih v Blätter für Ältere Sphragistik (1878),33 je šoštanjska srčasta obli- ka ščita edinstvena. Dilema je: si je ustvarjalec šoštanjskega pečata samovoljno izmislil srčasti ščit ali ga je povzel po kakšnem starejšem grbu Šoštanja, ki ga (še) ne po- znamo? Ali v heraldiki sploh uradno obstaja srčasta oblika grbovnega ščita? Valt F. Jurečič srčasto obliko prikaže kot eno od obstoječih, a neobičajnih oblik ščita v srednjem ve- ku.34 32 Prav tam, str. 78. 33 Lind, Blätter für Ältere Sphragistik. 34 Jurečič, Pečatoslovje, str. 15, tab. 2. »Odkrit« trški prapor v Gradcu Ob opisu zgodovinskega muzeja Joanneuma v Gradcu je leta 1869 Friedrich Pichler omenil »pra- por trga Šoštanj iz leta 1791«.35 Prapor je še vedno del kulturnozgodovinske zbirke Joanneuma z inven- tarno številko 951, tkanina meri 127 x 144 cm palica pa je visoka 306 cm.36 Prapor trga Šoštanj je torej star 229 let. Bržčas je to najzgodnejša znana barvna upodobitev elementov iz šoštanjskega grba. Pa ne le to – kot materialni vir je prapor starejši od vseh opisov grba, ki navajajo tudi barve grba: od Schmutza (1822), Kaiserja (1830), Widimskyja (1864), Siebmacherja (1855), Kobla in Pircheggerja (1954). Prapor je v osnovi rdeč. V sredini je okrogel venec iz lovorovih listov – ti so zeleni ali sivi, kot meč v orlo- vih tacah, morda so bili prvotno srebrni. Na vencu so štiri zlate aplike (zgoraj, spodaj, levo in desno – podo- ben štiridelni venec iz rastlinskih listov srečamo že na pečatu iz leta 1626). V vencu je spodaj ploščata zelena podlaga – niti ne kak hrib (saj tudi trg Šoštanj ne sto- ji na hribu) –, trije kamni pa so beli in sivo senčeni. Zgornji kamen je morda malo srčaste oblike, spodnja dva pa ne. Zastava je obrobljena z zlatimi resami, črke G. M. S. zgoraj in letnica 1791 spodaj so zlate, tudi orel ima zlato »orožje« (kljun in kremplje). Takšne pi- kolovske podrobnosti so v heraldiki pomembne, saj obstaja na desetine variant upodobitve orla, ki je po- leg leva najpomembnejša heraldična žival. 35 Pichler, Das historische Museum, str. 3: Fahnentuch /.../ der Marktgemeinde Schönstein. 36 Zasebni arhiv Roka in Špele Poles, pisma kustosa Ulricha Beckerja Roku Polesu. Neobičajne oblike srednjeveških pečatov po V. Jurečiču. Neobičajne, a vendarle očitno prisotne in veljavne oblike – med njimi je tudi srčasta. 128 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Predvsem pa je novost to, da je osnovno polje rde- če in da so kamni beli – v grbu Šoštanja smo zdaj navajeni obratne situacije: rdečih kamnov na belem polju. To je prapor, v njem so prikazani elementi grba, ni pa to grb – spremenjena barvna shema brž- čas vendarle kaže na to, da bi lahko bili kamni pr- votno upodobljeni v naravni = »pravi« = beli/srebrni barvi in bi bila posledično osnova grba rdeča. Sicer bi si Šoštanjčani najbrž dali delati bel prapor ali bi bilo belo vsaj polje v vencu. Upodobitev na praporu – cesarski orel, ki v tacah drži znamenji oblasti: meč in žezlo (scepter) – razja- sni, da je v šoštanjskem grbu enoglavi in ne dvoglavi orel.37 Podoben orel je na primer na glorieti gradu 37 Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 175. Prapor trga Šoštanj iz leta 1791, risba – delna rekonstrukcija R. P. (hrani: Universalmuseum Joanneum, Museum für Geschichte, Graz). Imperialni orel na glorieti gradu Schönbrunn (vir: splet). 129 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Schönbrunn na Dunaju (1775) – tam drži lovorov venec v kljunu, na šoštanjskem praporu lovorov venec obkroža emblematično podobo. Prapor kot trška insignija se omenja v šoštanjski župnijski kroniki v sklopu obhoda trškega ozemlja (pomirja oziroma naborne meje), ki so ga med piska- njem flavt in bobnanjem obhodili vsako sedmo leto na 1. maja, ko so mladino obredno sprejemali med tržane: v povorki so šli trški sodnik in njegova asi- stenca (sindik = občinski pisar, svetovalci, odborniki, drugi tržani, ženstvo in otroci) – z zastavo in sulico partizano (posebna oblika helebarde s stranskima rogljema).38 38 Muzej Velenje, Vošnak, Liber morabilium, str. 355; Hribernik, Mesto Šoštanj, str. 174; Vošnjak, Spomini. Da gre za sulico par- tizano, priča objava v sedmem zvezku Sporočil zgodovinske- ga društva za Štajersko (Mittheilungen ...) leta 1857, str. 38, Primeri partizan z grbi (vir: splet). Primeri »rok pravice« s sabljami in grbom kraja. 1: Spital, 2: Bamberg?, 3: Wiesenmarkt, 4: Velikovec, 5: St. Veit, 6: St. Wolfgang (vir: splet). 130 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Sredi 19. stoletja so se časi korenito spremenili: revolucionarno leto 1848 je prineslo zemljiško odve- zo in ukinitev zemljiških gospostev. Poenoten cen- tralistični upravni sistem državne in deželne oblasti z uvajanjem novih najnižjih upravnih območij – ob- čin – je leta 1849 ukinil trške sodnike s svetovalci in na njihovo mesto postavil voljeni »občinski zastop« – stoletne avtonomije trga Šoštanj je bilo konec. Prenehal je obhod stare trške meje,39 trške roke40 ob trških dneh niso več svečano izobešali, s trga so od- stranili tudi starodavni kamniti pranger in ga porabili za stebre na kaplaniji pri sv. Mihaelu. Trške insignije Šoštanja (dva pečata, sulica partizana, prapor, listine s potrditvami trških pravic)41 so k sreči romale iz Šo- štanja v Gradec, v muzej in arhiv. Kje bi morda še lahko našli kak predmet, ki bi dodatno osvetlil premene šoštanjskega grba? Morda je barvni grb obstajal kot del prangerja ali »trške roke pravice« (die Marktfreyung, Marktrichtschwert) – takšne »trške roke« so ponekod ohranjene ali jih celo delajo na novo in postavljajo ob trških dneh. Morda je bil s heraldičnimi šrafurami opremljen grb vrezan v trško partizano – sulica je najbrž založena nekje v Gradcu. O grbu, ki je videti kot grb Občine Šoštanj, pa to morda ni Na spletu in v javnosti se poleg »uradne« likov- ne podobe grba Občine Šoštanj pojavlja tudi »al- ternativna« risba grba, restitucija grba, objavljena pod zaporedno številko 565: da je trg Šoštanj za Umetnostno in zgodovinsko zbirko društva prispeval eno partizano. 39 Poles, Z računalnikom; Poles, O hrastu. 40 »... lesena roka s sabljo pa, ki je ob sejmih kmetom pretila, je men- da že zdavnaj strohnela« (Vošnjak, Spomini, str. 29). 41 »Ko so sloveli celjski grofi, je bil tudi šoštanjski grad njihova la- stnina in iz te dobe so se na magistratu še shranjevali na perga- mentu pisani privilegiji, ki so jih potrdili tudi poznejši vladarji štajerski. Vsa ta stara pisma so ležala v neki škrinji pod streho in jaz sem jih pregledoval večkrat, ko sem se dijak mudil doma. /.../ Pergamentni dokumenti s svojimi velikimi pečati pa so se bajè oddali v Joaneum v Gradcu« (Vošnjak, Moj rojstni kraj, str. 45). leta 2010 na strani Grboslovje.si.42 Uporabljajo jo na spletnih straneh Komunalnega podjetja Velenje, Gasilske zveze Šaleške doline in Tv1, pa tudi na go- vorniškem pultu v Kulturnem domu v Šoštanju. Od »uradne« se »alternativna« inačica grba na prvi po- gled loči po obliki ščita (ki je koničast), zlati obrobi ter bolj grobih srcelikih kamnih. Pa je to zares grb Občine Šoštanj? Tak grb ni skladen z občinskim odlokom, ki na- tančno opisuje, kako je videti grb Občine Šoštanj. Spomnimo se začetka opisa: »Grb občine Šoštanj ima obliko črno obrobljenega ščita. Razmerje velikosti je 4 enote v širino in 5 enot v višino. Širina obrobe je 1/40 širine grba. Grb je navpično razdeljen na dve enako ve- liki polji. V levem polju, gledano od spredaj (heraldično desno), je na zlatem ozadju polovica črnega orla z rdečim orožjem.« Razčlenimo zapis podrobneje: Grb Občine Šoštanj ima obliko črno obrobljenega šči- ta. – Odlok ne govori o obliki ščita, torej koničasti (sanitski) ščit ni problematičen. »Alternativni« ščit ima zlato obrobo, kot je priporočeno v »Začasnih mi- nimalnih zahtevah slovenske heraldike, veksilologije in sigilografije (grboslovja, zastavoslovja in pečato- slovja)« za vpis v register javnih simbolov (2008) na spletnih straneh Arhiva Republike Slovenije. Zlate obrobe v občinskem odloku ni. Razmerje velikosti je 4 enote v širino in 5 enot v višino. – Če preko grba narišemo mrežo kvadratov 4 v širino in 5 v višino, se pokaže, da je ščit preni- zek. Njegova velikost in oblika sta določena drugače: konstruiran je kot t. i. »slovenski ščit« po geometrič- nem postopku, ki ga objavlja na primer Valt Jurečič v dokumentu o grboslovju na spletni strani Arhiva Re- publike Slovenije, kjer je definirana tudi zlata obroba (tabela X), ki naj bi merila 1/70 višine grba. Dejansko je tanjša. Širina [črne] obrobe je 1/40 širine grba. – Če želimo risbo uskladiti z občinskim odlokom, je treba odstra- niti zlato obrobo, raztegniti risbo po višini in narediti debelejšo črno obrobo okoli ščita. Srednjeveški risarji 42 http://www.grboslovje.si/register/teritoriji/sostanj.php. »Alternativni« grb Občine Šoštanj, njegove značilnosti in preobličenje v obliko, ki je skladna z občinskim odlokom. 131 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 se bržčas niso ubadali s takšnim drobnjačenjem, kot je merjenje 1/40 širine ščita ... Grb je navpično razdeljen na dve enako veliki polji. V levem polju, gledano od spredaj (heraldično desno), je na zlatem ozadju polovica črnega orla z rdečim orožjem. – Težava je v tem, da bi moral biti orel »z rdečim orožjem« = z rdečim kljunom in rdečimi tacami. Na »alternativnem« grbu so kljun in tace zlate. Potrebna je barvna korekcija. Inačice grbov so temeljna značilnost heraldike, zato je prav, da se pojavljajo: to pomeni, da grb živi, da ga skupnost sprejema, se z njim identificira. Grbi niso logotipi, risba v grbu je prepuščena risarju, risar- ji imajo lasten slog. Vendar pa mora risar natančno spoštovati uradni besedilni opis grba – ali pa je treba razrahljati/spremeniti/popraviti odlok o grbu. In za konec? Ta »odkritja« pravzaprav sploh niso odkritja: tr- ške pečate je poznal dr. Otorepec, trški prapor visi v muzeju. Bolj kažejo na to, da zgodovinski podatki niso sistematično zbrani, urejeni, elektronsko dostop- ni in vtisnjeni v zavest. Če bi ob določanju grba Občine Šoštanj vedeli to, kar vemo danes, bi se lahko odločali drugače. Mor- da se ne bi tekstualno in likovno zapletali s »srceli- kimi kamni/kamnolikimi srci«, ki so se izkazala za konstrukt heraldične literature iz druge polovice 19. stoletja – na originalnih virih (pečatih, praporu) so kamni preproste, zaobljene organske oblike. (Heral- dika teži za enostavnimi, enoznačnimi predstavitva- mi figur/likov, ne za figurami, ki naj bodo videti kot nekaj drugega – »kamni, ki naj bodo videti kot srca«.) Morda bi se odpovedali orlu, ki je danes v grbu, na najstarejšem pečatu pa ga ni; ali pa bi vsaj pravilno povzeli barvo orlovega »orožja«. Morda bi se odločili za naravnejšo barvno shemo: srebrni (beli) kamni na rdečem polju, ne rdeči kamni na belem, kot je danes – na primarno shemo kažejo barve trškega prapora. Morda bi tudi obliko ščita povzeli po najstarej- šem pečatu ter tako uporabili edinstven (in zato tem bolj prepoznaven) srčasti ščit. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI IN OBJAVLJENI VIRI Gall pl. Gallenstein Joseph in Carl Schmutz: Neue- ste Special Karte des Cillier Kreises im Herzogthume Steyermark. Graz: Jos. Fr. Kaiser, 1832 (https:// www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:IMG- -WX3L0RGA/e8a81a4a-e4cd-4f44-9899- -179cffde6f21/IMAGE). Muzej Velenje Vošnak, Laurentius: Liber memorabilium paro- chiae s. Michaelis prope Schönstein (Gedenkbuch der Pfarre St. Michael bei Schönstein), 1872 (ko- pija). StLA – Steiermärkisches Landesarchiv Graz HS 28/III – Stadl, baron Leopold: Hellglän- zender Ehrenspiegel der Hertzogthumb Steyer …, 1732–1741. ZAC – Zgodovinski arhiv Celje SI ZAC/0060, Občina Šoštanj. SI ZAC/0489, Magistrat Šoštanj. Zasebni arhiv Roka in Špele Poles, Velenje Čebul, Danilo: Grb na fasadi gasilskega doma v Šoštanju, 5. 2. 2020, elektronski zapis. Elektronska pisma dr. Ulricha Beckerja Roku Po- lesu z dne 6., 11. in 12. 2. 2019. Elektronsko pismo ddr. Petra Wiesfleckerja Roku Polesu, 12. 3. 2019. Elektronsko pismo ddr. Petra Wiesfleckerja Špeli Poles, 15. 1. 2019. Zasebni arhiv Vlada Kojca, Šoštanj Pismo dr. Otorepca Viktorju Kojcu, 1975. ČASOPIS Ilustrirani Slovenec, 1931. LITERATURA Gänser, Gerald: Inventar der Typarsammlung des Steiermärkischen Landesarchivs. Mittelungen des Steiermärkischen Landesarhivs 42/43, 1993, str. 121–202. Golec, Boris et al.: Šaleški gradovi viteza Gadolle. Ve- lenje: Knjižnica Velenje, 2015. Hartmann v. Franzenshuld, Ernst: Über Städtewap- pen und Widimsky's Werk Städtewappen des Österreichischen Kaiserstaates. Mittheilungen der K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale XVI, 1871, str. 134–143. Hribernik, Franc: Mesto Šoštanj, zgodovinski opis. Šo- štanj: Občina Šoštanj, 1998. J. Siebmacher's großes und allgemeines Wappenbuch in einer neuen, vollständig geordneten und reich ver- mehrten Auflage mit heraldischen und historisch-ge- nealogischen Erläuterungen. Band 1, Abtheilung 4: Städtewappen, 1. u. 2. Teil (ur. Otto Titan v. Hefner in Adv. Gautsch). Nürnberg: Bauer und Raspe, 1885. Jurečič, Valt F.: Pečatoslovje, sigilografija. Arhiv RS, posebna komisija heraldično, veksilološkega in 132 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 sigilografskega registra. 2007 (http://www.grbo- slovje.si/shramba09/sigilografija.pdf ). Kaiser, Joseph Franz: Litografirane podobe slovenješta- jerskih mest, trgov in dvorcev (Stara Kaiserjeva sui- ta). Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999 (faksimile izdaje iz let 1824–1833). Kobel, Ludwig in Hans Pirchegger: Steirische Orts- wappen entschließlich jener der ehemaligen Unter- steiermark. Graz: Graphischer Großbetrieb Al- fred Wall, 1954. Kraßler, Josef: Heraldische Mängel im neuen Orts- wappenbuch von Kobel / Pirchegger. Mitteilun- gen des Steiermärkischen Landesarchivs 6, 1956, str. 33–61. Kraßler, Josef: Steirischer Wappenschlüssel. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 1968. Lind, Karl: Blätter für Ältere Sphragistik. Wien: K. K. Central-Commission zur Erforschung und Er- haltung der Kunst und Historischen Denkmale, 1878. Odlok o grbu in zastavi Občine Šoštanj. List Občine Šoštanj, 22. 6. 1995. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant, Theil 5: Das Dekanat Schallthal. Graz: Selbstver- lag, 1884. Orožen, Ignac: Celska kronika. V Celi: J. Jeretin, 1854. Pichler, Friedrich: Das historische Museum des Joanneums. Tagespost, 31. 8. 1869. Pichler, Fritz: Über Steirische Heroldsfiguren. Graz, 1862 (https://reader.digitale-sammlungen.de/de/ fs1/object/display/bsb10455272_00005.html) Poles, Rok: O hrastu s tremi preraslimi križi oziroma še o šoštanjski trški meji (pomirju). List, revija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše, junij 2019. Poles, Rok: Z računalnikom po trški poti okoli Šo- štanja. List, revija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše, maj 2019. Ravnikar, Tone: 100 let mesta Šoštanj. Šoštanj: Kra- jevna skupnost Šoštanj, 2011. Ravnikar, Tone: Zgodovina Šoštanja I. Šoštanj: Kra- jevna skupnost Šoštanj, 2011. Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon den Steyermark. Graz: Selbstverlag, 1822. Tyroff, J. A.: Wappenbuch des österreichischen Monar- chie. 1831–1868. commons.wikimedia. Valvasor, Janez Vajkard: Opus insignium armorumque. Ljubljana: SAZU 1993 (faksimilie rokopisa iz leta 1688). Vošnjak, Josip: Moj rojstni kraj. Slovan, mesečnik za književnost, umetnost in prosveto 2, 1904, str. 43– 45. Vošnjak, Josip: Spomini. Prvi zvezek, prvi in drugi del 1840 do 1867. l. Ljubljana: Slovenska matica, 1905. Widimsky, Vincenz Robert: Städtewappen des Öster- reichischen Kaiserstaates. Wien: K. K. Hof- und Staatsdruckerei, 1864. Zahn, Josef: Steiermärkisches Wappen-Buch von Za- charias Bartsch 1567. Graz, Leipzig: Ulrich Mo- sers Buchhandlung, 1893. SPLETNE STRANI Prangerji: – Spittal: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/ commons/1/1f/Spittal_Burgplatz_1_Pranger_ vor_dem_Schloss_Porcia_09052016_1925.jpg – Völkermarkt: http://www.rdklabor.de/wiki/Fre- iung – Wiesenmarkt: https://kaernten.orf.at/news/sto- ries/2798693/ – St. Veit: http://www.kt1.at/lokales/video/markt- freyungstveit-2018/ – St. Wolfgang: https://www.sn.at/wiki/Datei: Richt-_und_Marktschwert_St._Wolfgang_ Markt_22_Foto_Paul_Gandl.jpg – Bamberg?: https://amira.digitale-sammlungen. de/images/original/49_x_IMG_0006.JPG Grbi na partizanah: – https://www.hampel-auctions.com/a/Seltene- -Partisane-des-Fuerstbischofs-Kardinal-Graf- -von-Lamberg.html?a=97&s=396&id=520644& g=Kunsthandwerk – http://www.salzburgmuseum.at/archiv/barock- museum/ausstellung/priv/bild01.htm – http://www.lennartviebahn.com/antike_waffen_ bilder/partisane_braunschweig_1c.jpg – http://www.kulturpool.at/plugins/kulturpool/ showitem.action?itemId=270582971859&kupo Context=default Heraldika: – http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/ pageuploads/Javni_simboli/minimalne_zahteve. pdf – http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/ pageuploads/Javni_simboli/Heraldika.pdf – https://www.kp-velenje.si/index.php/pitniki/pi- tniki-sostanj – http://gz-sd.si/?page_id=940 – http://tv1.si/obcina-sostanj-vabi/ – http://www.velenjcan.si/nb/novice/30-septem- bra-praznuje-obcina-sostanj 133 2020 ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 S U M M A R Y From a heart-shaped escutcheon to heart- -shaped stones – a contribution to under- standing the coat of arms of the town Šo- štanj The »discovery« of two seals of the market town Šoštanj in the Collection of Signet-Rings in the Provincial Archives in Graz, along with the imprints of the market-town seal from 1626 in the Histori- cal Archives in Celje and the market-town banner from 1791 in Joanneum Museum in Graz provided the basis for an examination of all historical depic- tions of the coat of arms and the town Šoštanj, re- spectively. As it has turned out, the current municipal coat of arms is not based on the drawing from 1756, which was presumably the oldest known depiction of the Šoštanj coat of arms. The document from 1756 features a seal that the painter Ludwig Kobel used as the starting point for his interpretation of the Šoštanj coat of arms, and his drawing was used as the basis for the municipal coat of arms on the establishment of the Municipality of Šoštanj. The latest discovery of a seal dated 1626, however, leads to the conclusion that the Šoštanj coat of arms is, in fact, at least 130 years older. And if one also consid- ers Božo Otorepec’s observation that the signet-ring bearing only three stones is even older than the seal from 1626, one may place its origin to the begin- ning of the seventeenth or even to the sixteenth cen- tury. The »beautiful stones« which, according to the principle of the so-called talking coat of arms, attest to the name of the place (Germ.: schöne Steine = Šoštanj), are depicted in the seals in organic, round- ed shapes. Instead of stones, the heraldry books by Widimsky (1864) and Siebmacher (1885) feature hearts or »heart-shaped stones« as part of the coat of arms, while Schmutz (1822) and Kaiser (1830) still drew globular or spherical stones. Also featured in a newspaper presentation of Šoštanj (1931) and in Hribernik’s historical description of the town, the anachronic »heart-shaped stones« made their way to the municipal Decision on the Coat of Arms through Kobel’s drawings. It was still in the period between 1907 and 1912 that the office paper used by the ad- ministration of the market town Šoštanj featured the elements from the market-town banner: a laurel wreath enclosing three spherical stones at the foot of a slope and a black-headed eagle with a sceptre and a sword. The market-town banner is perhaps indica- tive of the primary colour scheme of the heraldic ele- ments: it features white or silver stones (»natural col- ours«) on a red background, whereas the current coat of arms features red stones on a silver background. On the internet, it is also possible to encounter more recent drawings of the Šoštanj coat of arms which do not take account of all stipulations contained in the municipal decision on the coat of arms. 134 2020ROK POLES: OD SRČASTEGA ŠČITA DO SRČASTIH KAMNOV, 117–134 Pečatnika trga Šoštanj in njuna odtisa (pečata), hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu (foto: Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, ©Berivka). Šoštanjski grb na fasadi gasilskega doma v Šoštanju, sgraffito (vpraskanka, Alimpije Košarkoski, 1989). 135 2020 Ko zapoje kovina: nastajanje muzejske razstave o tisočletjih metalurgije na Slovenskem Malokatera prelomnica v zgodovini je prinašala tako epohalne posledice kot odkritje kovin. Homo sapiens je ta korak napravil razmeroma pozno – na Zemlji prebiva približno 300.000 let, toda zven ko- vine ga spremlja šele kakih deset tisočletij. Vseeno je iz perspektive visokotehnološke družbe 21. stoletja še bolj očitno kot kdaj koli poprej, da si skokovitega ra- zvoja civilizacije ne bi bilo mogoče predstavljati brez spretnosti obdelovanja kovin. Rojstvo metalurgije je torej pomenilo ključni mejnik v človekovem osvajanju planeta. Ustvarjalnim umom je odprlo malone neizčrpne možnosti za sno- vanje izdelkov in izumov, ki jih ne bi bilo mogoče udejanjiti v surovinah, lažje dostopnih v naravi, de- nimo kamnu, lesu, kosti ali roževini. Hkrati je vabi- lo k raziskovanju, urjenju abstraktnega mišljenja in iskanju še nikoli videnih rešitev – kajti razen redkih izjem večine kovin v naravi ne najdemo v samorodni obliki, temveč jih je treba šele pridobiti iz rud. Zapleteni delovni postopki od taljenja rude do preoblikovanja v uporabne surovine, polizdelke in Po razstavah končne produkte so v predstavnem svetu prazgodo- vinskih skupnosti sprva mejili na magijo. Toda skozi stoletja inovacij in stranpoti, s prenašanjem izkušenj iz roda v rod in vse bolj veščim obvladovanjem ko- vin so se čarodeji izurili v mojstre, z znanstveno in industrijsko revolucijo pa nazadnje v znanstvenike oziroma inženirje. Metalurško znanje je postalo eden od temeljnih gradnikov, ki so človeštvu omogočili, da seže onkraj meja Zemlje v neznane globine vesolja, vseh potencialov tega razvoja v prihodnje pa si ta tre- nutek morda niti ne drznemo slutiti ... Kakor koli že – tako široka, vabljiva in povedna tematika se zdi sama po sebi odlično izhodišče za sis- tematično preučevanje, morda tudi ambiciozno raz- stavo. Zato bržkone ne preseneča, da je v letu 2019 navdihnila obsežen avtorski projekt v Narodnem muzeju Slovenije z nekoliko poetično izbranim na- slovom Ko zapoje kovina – tisočletja metalurgije na Slovenskem. Od prvih zamisli do oblikovanja delovne ekipe Resnici na ljubo to ni bil edini razlog, zakaj smo se v osrednjem slovenskem muzeju sklenili posveti- ti zgodovini metalurgije. K tej odločitvi je bistveno Izsek iz razstavne dokumentacije (© Sanja Jurca Avci, Tomaž Budkovič). 136 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 prispeval še en dejavnik. V letu 2019, ko je Univerza v Ljubljani slavila stoletje delovanja, se je na Oddel- ku za materiale in tehnologijo Naravoslovnotehni- ške fakultete v Ljubljani porodila zamisel, da bi bilo ob častitljivem jubileju vredno posebej opozoriti na ustanovitveno vlogo tehniških strok. Tehniška fakul- teta je bila namreč ena od petih izvornih članic Uni- verze, pod njenim okriljem pa so predavali tudi me- talurške predmete. Skupaj s stoletnico Univerze, ki je danes ena od osrednjih in vodilnih znanstvenorazi- skovalnih ustanov v državi, smo se torej spominjali sto let študija metalurgije in hkrati osemdesetletnice delovanja metalurškega oddelka. Želja po obeležitvi okroglih obletnic kot prilož- nosti za javno promocijo metalurškega poklica in tra- dicije bi se lahko udejanjila v različnih oblikah. Da se je naposled utelesila v podobi muzejske razstave, ni naključje, temveč precej logična posledica že dodobra uhojenih poti. Oddelek za materiale in metalurgijo z Narodnim muzejem Slovenije že vrsto let pove- zuje tesno sodelovanje, ki ga je spodbudila potreba po poglobljenem preučevanju tehnološko zanimivih predmetov kulturne dediščine. Kljub številnim pio- nirskim težavam, s katerimi smo se soočali na začet- ku, so rezultati tega izrazito interdisciplinarnega dela danes vidni na različnih ravneh – od kopice uspešno realiziranih raziskav ter domačih in mednarodnih objav do vključevanja arheometalurških tem v štu- dijski proces in promoviranja naravoslovnotehničnih ved skozi muzejske medije. Posebno vprašanje je bilo, ali zmoremo ta duh sodelovanja in ustvarjalni zagon preliti v tematsko razstavo. Ta naj bi bila dostojen pomnik jubileja Uni- verze v Ljubljani in študija metalurških ved, a njen končni cilj je vendarle segal dlje od golega obeleževa- nja prazničnih jubilejev. Da bi lahko uspešno nago- varjala širšo javnost, bi morala biti tudi v muzealskem smislu celovit, privlačen, vsebinsko in estetsko dovr- šen izdelek. Obiskovalcu naj bi predstavila bogato metalurško izročilo na Slovenskem od najzgodnej- še dokumentirane preteklosti do dosežkov sodobne industrije, šolstva in raziskovalnih ustanov. Razstavo naj bi pospremila tudi dvojezična znanstvena mono- grafija. Pobuda Oddelka za materiale in metalurgijo za tako ambiciozen razstavni projekt je v Narodnem muzeju Slovenije naletela na zelo pozitiven odziv, a je vendarle sprožila tudi nekaj previdnih pomislekov. Že vnaprej je bilo jasno, da razstava takšnih dimen- zij zahteva velik finančni in organizacijski vložek, pa tudi tesni časovni roki so vzbujali precej skrbi. O za- misli za tematsko razstavo o metalurgiji smo se prvič pogovarjali poleti 2018, toda otipljiveje se je izobli- kovala šele v jeseni, ob pripravi delovnega programa za naslednje leto. In tudi odtlej je moralo preteči še nekaj mesecev, dokler januarja 2019 nismo dokončno določili jedra avtorske skupine, sestavljene iz sode- lavcev Oddelka za materiale in metalurgijo Naravo- slovnotehniške fakultete v Ljubljani in Narodnega muzeja Slovenije. Poleg vodij projekta, prof. dr. Petra Fajfarja in dr. Tomaža Lazarja, je vključevala še prof. dr. Jožefa Medveda, dr. Jerneja Kotarja in Gašperja Oitzla, mag. Oblikovanje razstavne postavitve smo zaupali izkušeni ekipi, s katero smo v preteklih letih že večkrat plodno sodelovali. Prostorsko interpreti- ranje vsebin je vodila Sanja Jurca Avci s sodelavcem Tomažem Budkovičem, za grafično oblikovanje pa je poskrbela Dolores Gerbec. Eden od mnogih primerkov kovaške umetnosti iz depojev Narodnega muzeja Slovenije – hrastov list, izdelan po postopku kovaškega varjenja in ročnega kovanja (NMS, foto: Tomaž Lazar). 137 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 Razstavni koncept Snovanje vsake muzejske razstave prinaša mno- žico izzivov. Za začetek je treba določiti temeljno rdečo nit razstavne pripovedi. V danem primeru se nam je ponudila skorajda sama od sebe: metalurgi- ja na Slovenskem živi že skoraj šest tisočletij, večji del te dolge dobe kot eden ključnih stebrov gospo- darstva in tehnološkega razvoja. Toda za razliko od klasičnega muzejskega pristopa namen naše razstave ni bil ponuditi zgolj zgodovinskega sprehoda skozi zapuščino tistega, kar je nekoč bilo, temveč izročilo preteklosti nadgraditi s pregledom kovinarstva v se- danjosti in nakazati smeri, po katerih bomo stopali v prihodnosti. Potreba po aktualizaciji tematike in njenem vpe- tju v žive družbene kontekste se je zdela toliko večja, ker smo želeli z razstavo promovirati tudi zanimanje za metalurgijo in z njo povezane karierne poti. Tu se namreč v Sloveniji spoprijemamo z nehvaležno dilemo: v metalurških dejavnostih je danes zaposle- na približno desetina aktivne delovne sile, ki ustva- ri 8,5 % BDP. Čeprav se na tem področju ponujajo številne priložnosti za zaposlitev in odlični obeti za nadaljnji vzpon panoge, metalurški poklici še vedno veljajo za deficitarne. Zanimanje zanje med mlajšimi generacijami sicer spet postopoma narašča, a za zdaj še prepočasi. Tako se na trgu delovne sile še vedno soočamo s perečim pomanjkanjem šolanih strokov- njakov. Morda tudi zato, ker se metalurgije vztrajno drži zloglasni sloves zastarele, tehnološko zaostale in ekološko sporne »težke industrije« – čeprav ta izrazi- to negativna podoba že vsaj nekaj desetletij nima več nobene zveze s sodobno realnostjo. Z dozorevanjem vsebinskega koncepta je postaja- lo vse bolj očitno, da bo nastajajoča razstava že zaradi narave delovnih izhodišč in obdelane problematike zasnovana dvodelno. Prvi del pripovednega loka, ki je nastajal v domeni »muzealske« polovice avtorske ekipe, smo posvetili razgibanemu izročilu obdelova- nja kovin, razdeljeno skozi štiri pripovedne sklope: prazgodovina in antika, srednji vek, zgodnji novi vek in »dolgo« 19. stoletje. Metalurškim dejavnostim v slovenskem pro- storu lahko dokumentirano sledimo vsaj od konca 4. tisočletja pr. Kr., ko so prebivalci kolišč na Ljub- ljanskem barju usvojili spretnost ulivanja bakra in se postopoma priučili ustvarjanja vse zahtevnejših izdelkov – predvsem uporabnega orodja, kot so bile denimo sekire. Razmeroma skromnim začetkom je v železni dobi sledil pravi razcvet kovinarstva. Ta je po eni strani sovpadal z odkritjem oziroma izrabo nove surovine – železa, ki se je od 8. stoletja pr. Kr. vsesplo- šno uveljavilo za izdelavo orodja in orožja. Hkrati so domači mojstri razvili obdelovanje bakrovih zlitin do zavidljive ravni in v tem materialu našli celo sredstvo za umetniško ustvarjanje. O tem pričajo bogate ar- heološke najdbe, npr. odkritje več kot tisoč talilnih peči ob prazgodovinski naselbini Cvinger pri Do- lenjskih Toplicah pa tudi v javnosti tako prepoznavni predmeti, kot je slovita situla z Vač. Prepišne dežele na vzhodnem vznožju Alp so v naslednjih stoletjih doživljale korenite spremembe. S prehodom pod rimsko oblast so postale del mogoč- nega imperija in globalnega tržišča, ki je hlepelo po kakovostnih surovinah; med njimi je le malokatera uživala tako velik sloves kot noriško jeklo z obronkov vzhodnih Alp. Vključitev v živahno mrežo trgovskih Vzorčni primerki kos, skovanih v Tržiču v drugi četrtini 19. stoletja (NMS, foto: Tomaž Lazar). 138 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 in prometnih povezav je prinesla številne razvojne priložnosti in perspektive, dokler se civilizacija an- tičnega Rima ni zrušila pod pritiskom zavojevalcev. Njihov prihod je sprva povzročil gospodarsko in teh- nološko nazadovanje, toda v dolgem obdobju krize so bili na koncu položeni temelji novega sveta. Na valovih gospodarskega in demografskega ra- zvoja je slovenski prostor v poznem srednjem veku doživel metalurško renesanso. Ta je bila po eni strani posledica uvažanja svežih znanj iz tedaj najnapre- dnejših kovinarskih središč v severni Italiji, po dru- gi strani pa rezultat načrtnih vlaganj v rudarjenje, gradnjo metalurških obratov, pridobivanje kovin in njihovo predelavo v polizdelke ali končne proizvode. Skokovit napredek je bilo opaziti predvsem na po- dročju železarstva, čeprav je po spletu okoliščin ver- jetno najprepoznavnejši izvozni artikel na svetovnem tržišču postalo idrijsko živo srebro. Obrtno izročilo poznega srednjega veka je ustva- rilo podlago za nastanek številnih delavnic in obratov, ki so se sčasoma razvili v regionalno pomembna go- spodarska središča. Nekaterim se je uspelo prilagodi- ti novim oblikam tržnega gospodarstva in izkoristiti tehnološki napredek, druge je povozil čas. Že prvi val industrijske revolucije je prizadel številne nekdaj cve- toče obrti. Staromodne delavnice so se morale umak- niti modernim tovarnam in velikim industrijskim kompleksom, tradicionalna znanja in postopki pa so sčasoma utonili v pozabo, saj je v moderni dobi stro- jev, inženirjev in znanosti zanje zmanjkalo prostora. Razpad habsburške monarhije je v številnih po- gledih pomenil globoko prelomnico, predvsem pa uvod v dobo »kratkega«, a izrazito živahnega 20. stoletja. Tu smo besedo prepustili soavtorjem iz me- talurške stroke, ki so pripravili prerez dosežkov so- dobne industrije in tehnologije, vse do najnovejših prizadevanj domačih znanstvenikov na področju ve- soljske tehnike, ki jih bo v kratkem okronala izstreli- tev prvega slovenskega mikrosatelita. Ob vseh pretresih, ki so zaznamovali našo pol- preteklo zgodovino, bržkone ne preseneča, da je to obdobje prinašalo neslutene vzpone in padce tudi na področju metalurgije. Komaj si je domača industri- ja v medvojnih letih poiskala nove usmeritve in se prilagodila precej drugačni stvarnosti jugoslovanske kraljevine, jo je spet prehitela vojna kataklizma. Tej je leta 1945 sledil družbeni preobrat, še bolj drama- tičen kot poprej. Izgradnjo socialistične ureditve je pospremilo obdobje pospešene industrializacije, tako iz praktičnih kot ideoloških vzgibov posebej naklo- njeno metalurgiji in težki industriji. V ospredje so se prebili veliki industrijski kon- glomerati, ki so za več desetletij sestavljali hrbtenico jugoslovanskega gospodarstva. Toda številne paradne konje domače industrije je v osemdesetih letih prej- šnjega stoletja omajala globoka kriza, njihovo usodo pa je zapečatil zlom socialističnega režima. Slovenska osamosvojitev leta 1991 je pomenila uresničitev dol- gotrajnih teženj po lastni državi, vendar je naznanila težke čase za metalurško industrijo. Zaradi izgube nekdanjega domačega tržišča in neizprosne konku- rence v tržnem kapitalizmu so bila nekatera od dotlej vodilnih metalurških podjetij prisiljena zapreti svoja vrata, splošno družbeno ozračje pa je postajalo vse manj naklonjeno stereotipno umazani, zastareli težki industriji. Kljub vsemu je bilo njeno »zdravo jedro« tako trdno, da je preživelo najhujše udarce. Preporod slo- Dva od skupno 59 ohranjenih kompletov žebljev iz najstarejše vzorčne zbirke kroparskih žebljev, kar jih hranijo slovenski muzeji (NMS, foto: Tomaž Lazar). 139 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 venske metalurgije je postal navdihujoča zgodba o uspehu. Panoga, ki so ji nekoč prerokovali propad, se danes uvršča med najprodornejše, izrazito izvoz- no usmerjene segmente slovenskega gospodarstva. A to navsezadnje ni edina pozitivna plat industrijske preobrazbe. Dolgoročno nemara celo pomembnejše posledice je prinesel preskok od nekdanje delovno intenzivne proizvodnje, ki je težko obremenjevala okolje in ljudi, do uvajanja neprimerno učinkovitej- ših in prijaznejših »zelenih« tehnologij, vključno z recikliranjem, ki je sicer neločljivi sestavni del obde- lovanja kovin že od najzgodnejših dob. Kako smiselno in hkrati dovolj pregledno zaob- jeti vse našteto v razstavnem scenariju, je bilo samo po sebi zahtevno vprašanje. Namesto klasičnega kronološkega pristopa smo se raje odločili za niza- nje tematskih sklopov, ki pokrivajo bistvena poglavja sodobne metalurgije v Sloveniji. To so po eni strani materiali, s katerimi ima domača industrija največ opraviti: predvsem železo oziroma jeklo in aluminij, v nekoliko manjšem obsegu tudi svinec, baker, srebro in zlato. Vzporedno s temi nosilnimi temami smo se podrobneje posvetili še tehnološkim vidikom. Največ prostora smo namenili livarstvu in preoblikovanju kovin, posebej pa smo poudarili tudi vlogo naprednih tehnologij, kot sta 3D tisk in metalurgija prahov. Razstavno pripoved smo sklenili s kratkim pre- gledom študija metalurgije na Univerzi v Ljubljani in dosedanjega sodelovanja med Narodnim muzejem Slovenije in Oddelkom za materiale in tehnologijo. Povsem za konec smo prihranili posebno zanimiv in svež dosežek – zgodbo prvega slovenskega mikrosa- telita NEMO HD. Ta izdelek Centra odličnosti Ve- solje-SI, s katerim se bomo Slovenci prav kmalu ena- kovredno pridružili drugim narodom pri potovanju onkraj meja domačega planeta, je v veliki meri plod inovativnih rešitev metalurških strokovnjakov. Tako se zdi primeren simbolni zaključek pripovednega toka, ki obiskovalca popelje po razstavi. Od načrtov do postavitve Projekt Ko zapoje kovina seveda še zdaleč ne po- meni prve muzejske obravnave te tematike. Različ- nim vidikom metalurgije je bilo v Sloveniji posve- čenih že več bolj ali manj ambicioznih muzejskih razstav, predvsem v tistih lokalnih okoljih, ki tradi- cionalno sobivajo s kovinarskimi dejavnostmi. Toda tako celovitega pregleda, ki bi nastal v enakovrednem sodelovanju med osrednjima nacionalnima ustano- vama na visokošolskem in muzejskem področju, do- slej vendarle še ni bilo. Na povsem praktični ravni je izvedba tako kom- pleksne muzejske razstave velik organizacijski in fi- nančni zalogaj. Da smo se z njim sploh lahko spo- prijeli, je rezultat živahne sinergije med sodelujočimi členi. Večino sredstev za realizacijo projekta je prispe- val Narodni muzej Slovenije, in sicer skoraj v celoti iz lastnih prihodkov. Približno tretjino proračuna pa so prispevali Univerza v Ljubljani in številni pokro- vitelji, ki so v projektu prepoznali primerno prilož- nost za promocijo svojega poslanstva. S sponzorski- mi prispevki so razstavo podprli Slovenska industrija jekla SIJ, d. o. o., Impol 2000, d. d., Talum, d. d., Štore Steel, d. o. o., Akrapovič, d. d., LTH Casting, d. o. o., Magneti Ljubljana, d. d., Livarna Titan, d. o. o. in Ustvarjalni nemir: utrinki s postavljanja razstave (foto: Tomaž Lazar). 140 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 Inštitut za kovinske materiale in tehnologije. Poleg vseh naštetih je razstavno postavitev z reprezenta- tivnimi izdelki iz svoje proizvodnje oplemenitila še kopica drugih domačih podjetij. V prvih mesecih leta 2019 so bile priprave na razstavo že v polnem teku. Najožji delovni skupini, zadolženi za izvedbo razstave in spremne monogra- fije, so se v različnih fazah priključili številni drugi sodelavci Narodnega muzeja Slovenije, Oddelka za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fa- kultete, Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete, Akademije za glasbo, Rektorata Univerze v Ljublja- ni, Inštituta za kovinske materiale in tehnologije, Centra odličnosti Vesolje-SI ter različnih domačih podjetij. Skupno bi lahko našteli precej več kot sto posameznikov, ki so vsak po svojih močeh bistveno prispevali k nastajanju končnega izdelka. Tako pisane skupine ni bilo vedno preprosto usklajevati in usmer- jati k skupnemu cilju, vendar je po drugi strani ustva- rila nadvse plodno ustvarjalno ozračje, v katerem so svoje znanje enakovredno združili strokovnjaki raz- ličnih ved. Vnaprej smo se zavedali, da zastavljeni projekt zajema zelo široko tematiko, preobsežno, da bi jo lahko v celoti zadovoljivo obdelali z eno samo raz- stavo. Kako iz množice vsebin in najrazličnejšega gradiva izluščiti najatraktivnejše ali najbolj povedno, je postala verjetno najtežja naloga avtorske skupine. Pri tem seveda ni šlo brez kompromisov, pogojenih z razpoložljivimi sredstvi in prostorom. Da bi lahko nastajajočo razstavo umestili v pri- merno okolje, smo ji namenili največjo in najrepre- zentativnejšo dvorano v matični stavbi Narodnega muzeja Slovenije, atrij s 420 m2 uporabne površi- ne. Žal niti takšna talna kvadratura ni zadoščala za vključitev vseh tem in elementov, s katerimi smo se poigravali v prvih osnutkih postavitve. Toda prostor- ske omejitve navsezadnje ne pomenijo zgolj nepre- mostljivih ovir, saj snovalce razstave spodbujajo, da izčistijo svoje zamisli in jih karseda racionalno vgra- dijo v razumljivo celoto. Ob vseh omejitvah in arhitekturni specifičnosti ima atrij Narodnega muzeja Slovenije kljub vsemu zelo pomembno prednost – zaradi precejšnje višine se ponaša z razkošno prostornino. Zavestno smo jo želeli izkoristiti z umeščanjem večjih scenografskih elementov tudi po navpični osi, nenazadnje zato, da bi obiskovalcu ponudili oprijemljiv vtis o dimenzi- jah hitro razvijajočega se sveta metalurgije, v katerem posameznik navidezno postaja vse neznatnejša figura v senci orjaških proporcev talilnih peči in industrij- skih obratov. Za ponazoritev tega fenomena smo v uvodnem delu postavili najprej avtentično izdelan model prazgodovinske peči za taljenje železove rude, visok vsega 60 cm, ob njem pa za vizualno primerjavo vzporedno nanizane silhuete vse večjih plavžev, ki so od konca srednjega veka do sredine 19. stoletja segali že krepko preko 14 m, prav do skrajnih meja razpo- ložljivega prostora pod stropom zastekljenega atrija. A tudi to je navsezadnje zgolj drobec v primerjavi z gabariti moderne železarne, ki bi po velikosti povsem zasenčila celo muzejsko palačo samo. Podobno intenzivno je avtorsko ekipo zaposlo- val izbor fizičnega gradiva. To vprašanje pri pripra- vi muzejske razstave vedno znova kliče po tehtnem razmisleku. V našem primeru morda še bolj kot po navadi že zaradi golega obsega potencialnih tem in posledično zelo širokega nabora tako ali drugače izpovednih eksponatov, ki smo jih želeli vključiti v postavitev. V prvem delu pripovednega loka smo se za ilustri- ranje muzealskega prikaza oprli predvsem na bogate zbirke Narodnega muzeja Slovenije. V skoraj dvesto- letnem obstoju te ustanove, ki svoji tradiciji nepretr- gano sledi od formalnega sklepa o ustanovitvi Kranj- skega deželnega muzeja daljnega 15. oktobra 1821, so se s preučevanjem metalurške zapuščine sistema- tično ali vsaj posredno srečali številni rodovi kustosov. Med zgodnjimi industrijskimi obrati na Kranjskem je poseben ugled uživala železolivarna na Dvoru pri Žužemberku. Slovela je predvsem po estetsko dovršenih umetnoobrtnih izdelkih, kot je kipec savojskega cestnega prodajalca podganjega strupa in lovca na glodalce. Lahko so ga uporabljali kot obešalnik za nakit, imel pa je tudi umetniško vrednost (NMS, foto: Tomaž Lauko). 141 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 Sploh v zgodnjem obdobju delovanja je to področje veljalo za eno od sorazmernih prioritet. Po dojema- nju sodobnikov in pričakovanjih kranjskih deželnih stanov naj v novo ustanovljenem muzeju ne bi zgolj zbirali starin, temveč tudi dejavno podpirali domačo obrt in industrijo. To se je med drugim kazalo v siste- matični izgradnji »študijskih« zbirk, v katerih je bilo zastopano najboljše, kar je imela v določenem obdo- bju ponuditi domača obrt oziroma industrija. Ta zamisel v praksi ni nikoli povsem zaživela. Kljub kopičenju zanimivega gradiva, danes zbranega v zbirki kovine Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost, so muzejski kustosi pozornost namenjali predvsem estetsko ali slogovno zanimivim ekspona- tom. Ker je preučevanje materialne kulture mlajših oziroma »nearheoloških« dob dolgo ostajalo zlasti v domeni umetnostnih zgodovinarjev, takšen metodo- loški pristop ne preseneča. Žal pa je privedel do tega, da je presenetljivo velik delež dragocenega, a na po- gled morda manj privlačnega gradiva »tehniške de- diščine« ostal zapostavljen – celo tako zgodovinsko pomembno gradivo, kot so denimo najstarejši doku- mentirani komplet žebljev iz znamenitih delavnic v Kropi, v muzejski lasti že od leta 1823, ali pa vzorčni primerki kos in drugega orodja iz tržiških kovačnic. Ob povedanem verjetno ne čudi, da smo si pri- zadevali razstavo Ko zapoje kovina fizično osmisliti predvsem s tistim gradivom, ki je bilo doslej neobde- lano in javnosti neznano. Kljub prostorskim omejit- vam pa smo k sodelovanju pritegnili tudi več drugih muzejskih ustanov, ki se same intenzivno ukvarjajo z različnimi vidiki kovinarske dediščine: Mestni mu- zej Idrija, Kovaški muzej Kropa, Gornjesavski muzej Jesenice in Koroški pokrajinski muzej. Z izposojo gradiva iz njihovih zbirk smo poskušali v danih raz- merah čim bolj celovito dopolniti izbrane tematske sklope – denimo opozoriti na izjemno vlogo živega srebra v novoveškem gospodarstvu Kranjske, razvoj kroparskega umetnega kovaštva, vrhunske dosežke jeseniških železarjev pri pridobivanju feromangana in jeklarsko tradicijo na Prevaljah. Po srečnem spletu okoliščin in ob prijazni pod- pori Mestne občine Ljubljana ter Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Sloveni- je smo lahko zgodovinski pregled metalurgije sloven- skega prostora zaokrožili z Marijinim kipom izpred cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Ta vrhunski spomenik tehniške dediščine so leta 1681 ulili po inovativnem postopku izdelave tankostenskih kipov, ki ga je za- snoval Janez Vajkard Valvasor. Metalurški prispevek Zelo zahteven logistični izziv je pomenil transport začasno demontiranega kipa Marije, ulitega konec leta 1681 po načrtih Janeza Vajkarda Valvasorja (foto: Tomaž Lazar). 142 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 slovitega kranjskega polihistorja je v laični javnosti še vedno premalo znan, čeprav je navdihnil prvo na- ravoslovnotehnično objavo iz slovenskega prostora v mednarodni znanstveni publikaciji in Valvasorju za- gotovil vstop v prestižno društvo Royal Society. Zgodovinskemu prikazu metalurške dediščine iz muzejskih zbirk smo namenili nekoliko manj kot polovico razstavne dvorane. Preostalo površino atrija smo prepustili gradivu, ki priča o realnosti slovenske metalurgije danes. Tudi tu je bilo pri izboru predme- tov nemalo preizpraševanja, kako ob omejenih pro- storskih zmožnostih vendarle čim bolj vsestransko, a tudi verodostojno predstaviti domet domače ko- vinskopredelovalne industrije v 21. stoletju. Znaten del eksponatov so prispevali strokovnjaki Oddelka za materiale in metalurgijo, po drugi strani pa smo želeli v nastajanje razstave aktivno vključiti domačo indu- strijo, za katero je predstavitev vzorčnih proizvodov v muzejskem okolju pomenila svojevrstno, doslej v slovenskih razmerah skoraj neizkoriščeno priložnost za javno promocijo svojih dosežkov. V vitrinah in scenografskih elementih se je na- posled znašlo več sto zanimivih primerkov, ki do- kumentirajo raznovrstne vidike današnje industrij- ske proizvodnje v Republiki Sloveniji – od drobcev rude, jeklenega ingota, aluminijastih profilov, folij ali najrazličnejših drugih polizdelkov do bolj ali manj zahtevnih proizvodov, kot so denimo kuhalne plošče, litoželezni kanalizacijski pokrov, odkovki za avtomo- bilsko industrijo, ročno orodje, prva serijsko izdela- na pištola slovenske znamke, svinčev akumulator ali strojni elementi, pretanjeno natiskani iz kovinskega prahu. Informacijske plasti Muzejska razstava je poseben medij z lastnimi zakonitostmi. Da bi izpolnila svoj poglavitni cilj – in še posebej pričakovanja zahtevnejše publike, ki se je pripravljena bolj resno posvetiti ogledu –, mora obiskovalcu prinašati sveže informacije v kolikor le mogoče razumljivi, povrhu tega ne pretirano obre- menjujoči obliki. Na najosnovnejši ravni to znanje podajajo ustrez- no razčlenjena panojska besedila, ki skupaj s slikov- nim gradivom ustvarjajo razstavno pripoved ob fizič- nih eksponatih. Pri modernih muzejskih projektih seveda ne gre brez multimedije, zato smo v posta- vitev vključili obsežno filmsko gradivo, ki vsebinsko dopolnjuje posamezne teme. Zainteresiranim obi- skovalcem so na voljo tudi številne dodatne vsebine – skupno 13 interaktivnih tablic, na katerih se bralec lahko bolj poglobljeno poduči o izbranih poglavjih ali zgodovinskih epizodah, za nekaj sprostitve pa morda poskrbijo sklopi »zanimivk«, kjer so nanizana tako ali drugače nenavadna ali manj znana dejstva iz sveta metalurgije. Kdor si želi vstopiti v notranjost sodobne železar- ne, pa mu to še ni bilo dano, lahko vsaj virtualni pri- bližek doživi s pomočjo očal, na katerih se predvajata tridimenzionalna posnetka delovanja elektroobločne peči in vroče valjarne železarne Acroni na Jesenicah. Za splošnejši vtis o vsakdanu v slovenski metalurški industriji smo vključili velikoformatno stensko pro- jekcijo filma, posnetega v jeseniški železarni in tovar- ni aluminija Impol v Slovenski Bistrici. S pomočjo Akademije za glasbo nam je navsezadnje uspelo raz- Pogled na dokončano razstavno postavitev (foto: Tomaž Lazar). 143 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 stavi dodati tudi zvočno razsežnost, s katero kovina v resnici zapoje – izvirno zvočno podlago, ustvarjeno z glasbili, ki so bodisi v celoti bodisi vsaj delno skon- struirana iz kovine. Vzporedno z zasnovo razstavne postavitve je av- torsko ekipo bremenila še ena izrazito zahtevna za- dolžitev. To je bilo pisanje spremne publikacije, ka- tere poslanstvo je sicer bistveno presegalo običajne okvire muzejskega kataloga. Zamislili smo si jo kot dvojezično slovensko-angleško monografijo, spisa- no po merilih znanstvenih objav in podkrepljeno z ustreznim kritičnim aparatom. Njen temeljni namen je bil predstaviti zgoščeno, a kolikor le mogoče celo- vito sintezo trenutnega védenja o metalurgiji v slo- venskem prostoru od prazgodovine do sodobnosti. Končni rezultat tega dela je monografska pu- blikacija na 379 straneh, opremljena z bogatim sli- kovnim gradivom. Vsebina knjige je razdeljena na deset poglavij skupno 19 avtorjev. Prispevki v prvem sklopu pokrivajo zgodovinski razvoj metalurgije na Slovenskem v prazgodovini in antiki, srednjem in zgodnjem novem veku ter v »dolgem« 19. stoletju s posebnim poudarkom na zbiranju metalurške de- diščine v Narodnem muzeju Slovenije. Temu sledi drugi sklop poglavij, ki osvetljujejo aktualne vidike jeklarstva, proizvodnje aluminija, livarstva in vloge kovinskopredelovalne industrije v slovenskem go- spodarstvu, sklene pa jih pregled prvega stoletja štu- dija metalurgije na ljubljanski univerzi. Rojstvo muzejske razstave Kot je verjetno neizogibno pri vsakem kom- pleksnejšem ustvarjalnem projektu, tudi nastajanje razstave Ko zapoje kovina ni vedno potekalo gladko, vendar se je vsakič znova pokazalo, da je celo veli- ke ovire praviloma mogoče premagati s trdim delom in ustvarjalnim zanosom. Precej logističnih izzivov je bilo povezanih z maso in merami razstavljenih eksponatov, sploh tistih, izposojenih iz industrij- skih obratov. V muzealskih krogih nimamo pogosto opraviti s osemstokilogramskimi ingoti, poltonskimi koluti pločevine ali orodjem za brizganje plastičnih mas, tokrat pa se temu ni bilo mogoče izogniti. Do slavnostnega odprtja 10. decembra 2019 nam je vendarle uspelo realizirati zastavljene cilje. Prvi na- tisnjeni izvodi spremne monografije so prispeli v mu- zej že nekaj dni poprej, pravočasno pa smo dokončali tudi scenografsko razgibano razstavno postavitev. Za to gre posebna zasluga spretni delovni ekipi podjetja RPS, d. o. o., ki je prevzela osrednji delež tehnične realizacije projekta. Naslovnica spremne monografije (© Polonca Strman). 144 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 Razstava je od tega trenutka zaživela svoje živ- ljenje, obiskovalcem pa bo na ogled vsaj do 3. maja 2020. Ob njej smo pripravili obsežen program spremnih dejavnosti, usmerjenih na različne ciljne skupine: cikel strokovnih predavanj, javna vodstva in karierni dan, organiziran v sodelovanju s SRIP MATPRO (Strateško razvojno-inovacijsko partner- stvo domene Materiali kot končni produkti). Za širšo javnost bo posebej atraktivna tudi večdnevna delav- nica pridobivanja in oblikovanje kovin, na kateri bo mogoče od blizu spremljati gradnjo preproste talilne peči in starodobno taljenje železove rude ali se preiz- kusiti v umetnostnem oblikovanju kovin s kovanjem, litjem in varjenjem. Člani delovne ekipe, ki smo leto dni preživeli vpeti v razstavni projekt, si bomo njegovo nastaja- nje zapomnili vsak na svoj način. Ob vsej energiji in sredstvih, ki jih je terjala ta naloga, se zdi, da je končni rezultat vendarle upravičil vložene napore. Širši jav- nosti smo predstavili pozitivno zgodbo o metalurgiji, od nekdaj enega od nosilnih stebrov gospodarstva na Slovenskem. Bržkone najpomembnejše spoznanje, ki nas bo tudi v prihodnje usmerjalo k ustvarjalnemu povezovanju moči med muzejem in fakulteto, pa je obojestransko zavedanje, da k napredku znanja lahko največ pripomoremo skupaj – in da med humanisti- ko in naravoslovjem ni nikakršnega metodološkega prepada, temveč zgolj množica stičnih točk, ki nas vabijo novim ciljem naproti. Tomaž Lazar Trenutek, ko muzejski projekt zaživi – dobro obiskano odprtje razstave (foto: Nejc Pavlič). 145 2020 Jubilej Darja Mihelič – sedemdesetletnica Prof. dr. Darji Mihelič (rojena Grafenauer) je bila dne 3. marca 1950 v Ljubljani zgodovina polo- žena v zibelko: po maturi leta 1968 zgodovina sicer ni bila ne prva ne edina študijska izbira, saj so jo zanimala številna področja in je izbirala med ma- tematiko, medicino, biotehnologijo, jeziki in zgodo- vino. Ali je zgodovina izbrala njo ali Darja Grafe- nauer zgodovino, v luči kasnejšega razvoja pravzaprav nima pomena. Svojo odlično profesionalno izbiro je najprej potrdila leta 1974, ko je diplomirala na Od- delku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in za diplomsko nalogo z naslovom Karantanija v očeh zgodovinarjev od konca XV. do XVIII. stoletja pre- jela študentsko Prešernovo nagrado. Istega leta se je zaposlila kot stažistka – raziskovalka na Inštitutu za občo in narodno zgodovino pri SAZU (od leta 1977 Zgodovinski inštitut Milka Kosa in od leta 1981 Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU). Ko je leta 1983 pod mentorstvom akademika Ferda Ge- strina doktorirala s tezo Neagrarno gospodarstvo Pi- rana od 1280 do 1340, je postala najmlajša doktorica zgodovinskih znanosti. To prvenstvo jo je, hote ali nehote, spremljalo še naprej na akademski poti, saj je leta 1985 postala prva docentka na Oddelku za zgo- dovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani za zgodovino Slovencev do konca 18. stoletja, leta 1990 je na istem področju postala prva izredna profesorica in leta 1995 tudi prva redna profesorica na Oddelku za zgodovino. Od leta 1994 je bila tudi znanstvena svetnica ZRC SAZU, pri čemer poudarja, da nav- kljub prevladi moških v (tedanjem) znanstvenem svetu, ni bila zaradi spola kakorkoli manjvrednostno obravnavana,1 temveč si je pot utirala z vztrajnostjo, znanstveno inovativnostjo, prislovično vestnostjo in kontinuiranostjo v znanstvenem delu, kar ostaja stalnica njenega dela tudi danes, ko je upokojenka, a zgolj po statusu, že dobrih sedem let. Njeno temelj- no vodilo po poteh in tudi stranpoteh zgodovine je bila nedokončnost zgodovine ter spoznanje, kako lahko novi viri, nove tehnologije branja in iskanja virov ter novi zgodovinopisni in politični konteksti 1 Černe, Martina: Rada bi napisala zgodovino Pirana. Pogovor z dr. Darjo Mihelič. Dnevnik, 59, 12. 3. 2011. spreminjajo interpretativne okvire in s tem védenje o preteklosti.2 Odličnost v znanosti prof. dr. Darje Mihelič je kmalu dobila odziv v nagradah in priznanjih, ki so redno spremljale njeno znanstveno pot, od že ome- njene študentske Prešernove nagrade, do nagrade sklada Borisa Kidriča za raziskovalne dosežke na področju raziskovanja starejše zgodovine slovenskih mest (1986). Svojevrstna nagrada za znanstvene dosežke in njihovo nadgradnjo je bila dodelitev šti- pendije iz sklada Alexandra Humboldta v Münchnu in Münstru (1990/1991), po dveh desetletjih nagra- jenskega zatišja, nikakor pa raziskovalnega ali peda- goškega, je leta 2011 za svoj znanstveni opus prejela Zlati znak ZRC SAZU za leto 2010. To ji je prine- 2 Sedlar, Alma M.: Prof. dr. Darja Mihelič. Od Piranskega za- liva do hazarda. Jana, 2011, 17, 26. 4. 2011, str. 11–12. 146 2020JUBILEJ, 145–148 slo tudi nominacijo za znanstvenico leta 2011, ki jo je organizirala revija Jana, podprla pa tudi takratno Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Gospodarska zbornica Slovenije. Leta 2014 jo je s častnim članstvom nagradila Zveza zgodovinskih društev Slovenije, ZRC SAZU pa jo je na predlog sodelavk in sodelavcev Zgodovinskega inštituta Mil- ka Kosa ZRC SAZU nagradil kot zaslužno razisko- valko za leto 2018. Prof. dr. Darja Mihelič je zagotovo ena najbolj vsestranskih slovenskih zgodovinark (velja za oba spola), pa ne le na raziskovalnem področju, temveč na širšem polju zgodovinopisja, od pedagoškega dela, do društvene vpetosti ter mednarodnega sodelovanja v odborih in komisijah. Zato bo poskušal tudi jubi- lejni zapis slediti jubilantkini vsestranskosti, čeprav bo morda ponekod pomanjkljiv in preskop. Zgodovinopisni opus Darje Mihelič je zaradi obsežnosti, večplastnosti, tudi aktualnosti izjemen in težko primerljiv znotraj same zgodovinske vede. V svojem 40-letnem službovanju je prispevala mar- sikateri kamenček v mozaiku zgodovinskih raziskav, v okviru pedagoške dejavnosti je prenašala svoje bo- gato znanje in izkušnje na generacije sedanjih razi- skovalk in raziskovalcev, obenem pa ji ni bilo odveč svojih raziskovalnih rezultatov v poljudni obliki pre- zentirati širši javnosti. Zadnjih nekaj trditev bi bilo pravzaprav treba napisati v sedanjiku, saj je Darja Mihelič kljub upokojitvi še vedno v vseh ozirih ak- tivna raziskovalka. Ko so jo v Janini akciji za izbor znanstvenice leta 2011 vprašali, zakaj jo je k razisko- vanju pritegnila prav zgodovina Pirana, ki ji je po- svetila jedro svojih raziskav, je odgovor zvenel zelo logično in samoumevno: »Piran je edino primorsko mesto, ki ima svoj mestni arhiv, in to že od leta 1173. … Lotila sem se torej piranskega, ki je tu, dostopen in skoraj neznan. Ugotovila sem, da je prava zlata jama za raziskovanje«.3 To ji je omogočilo inventivnost in velik raziskovalni zamah, saj so bili viri, s katerimi se je ukvarjala, vsebinsko izjemno bogati in so odpirali številna raziskovalna polja gospodarske in socialne zgodovine, tudi zgodovine spola in vloge žensk v srednjeveških primorskih mestih. Danes je po njeni zaslugi vsebina piranskega arhiva in zgodovina me- sta bistveno bolj razkrita, zaradi njene zavestne od- ločitve, da se od začetkov raziskovalnega dela dalje posveti v javnosti, predvsem pa v znanstveni politiki in metriki nerazumljenim in necenjenim kritičnim izdajam virov – v prvi vrsti piranskih notarskih knjig, pa je vsebina tega dragocenega arhiva dostopna sle- herniku. Leto dni po zaključeni doktorski disertaci- ji je tako že objavila prvi zvezek iz serije piranskih notarskih knjig Najstarejša piranska notarska knjiga: (1281–1287/89) = II più vecchio libro notarile di Pi- rano: (1281–1287/89) (Ljubljana: SAZU 1984). Piranske notarske knjige so ostala rdeča nit njene- 3 Prav tam. ga raziskovanja, z njimi pa neumorno, precizno in zamudno delo, ki ga terjajo tekstno-kritične objave zgodovinskih virov. Do leta 2018 je objavila skupno sedem zvezkov in s tem ohranila, prevedla in komen- tirala celoten korpus ohranjenih piranskih notarskih knjig. Morda je napočil čas, da si izpolni željo, ki jo je izpostavila v pogovoru za Dnevnikov Objektiv po prejetju Zlatega znaka ZRC, da bi si želela napisati zgodovino Pirana,4 ki jo je v luči aktualnih mejnih vprašanj v Piranskem zalivu in skozi prizmo ribo- lovnega režima ter v maniri družbeno angažiranega in odgovornega raziskovalnega dela deloma zajela v monografiji Ribič, kje zdaj tvoja barka plava?: Piran- sko ribolovno območje skozi čas (Koper: Založba An- nales, 2007), ki je izšla tudi v nemškem prevodu (Die Bucht von Piran: Fischerei- und Hoheitsrechte an der slowenisch-kroatischen Seegrenze. Klagenfurt = Celo- vec: Wieser, cop. 2012). Svojo odzivnost na aktualna vprašanja, utemeljena z zgodovinsko argumentacijo, je izkazala tudi ob vprašanju pripadnosti terana (na primer: Zgodba o vinu s poudarkom na teranu. Zgo- dovina za vse: vse za zgodovino, 25, št. 1, 2018, str. 81–101; O starosti imena teran. Delo, 59, št. 20 (25. januar 2017), str. 5). Primarne raziskave zgodovinskih virov, ki jim je namenila tudi temeljni raziskovalni projekt Elenchus fontium historiae Slovencae urbanae – Objava izbora virov za slovensko urbano zgodovino (2008–2011), je uspešno nadgrajevala s številnimi študijami s podro- čja gospodarske in socialne zgodovine, ki pa se niso omejevale zgolj na slovenska obalna mesta niti na naj- bolj priljubljeno obdobje srednjega veka. Posegla je na področja vsakdanjega življenja, ki so jim zlasti v prvih desetletjih njenega raziskovanja le redki raziskovalci posvečali pozornost, a nam znajo razkriti pomembne dimenzije preteklih časov, pa naj gre za vprašanje cen in mer, trgovske računske pripomočke ali pa prikaze posameznih obrti. Pri nekaterih izbranih področjih lahko dojamemo tudi jubilantkino nagnjenost k ma- tematiki in spoznavamo njeno uporabno vrednost pri temeljnih zgodovinskih raziskavah. Prav tako suve- rena kot v »domačem« srednjem veku je bila na po- dročju gospodarske in družbene zgodovine v 18. ali 19. stoletju (v soavtorstvu z akad. Ferdom Gestrinom je obravnavala vprašanja tržaškega pomorskega pro- meta: Tržaški pomorski promet 1759/1760 = Il traffico marittimo di Trieste 1759/1760. Ljubljana: SAZU, 1990), mimo tega pa se je posvetila drobcem iz vsak- danjika Pirana ob koncu 19. stoletja (Piran, mesto in ljudje pred sto leti. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1996). Prof. dr. Darjo Mihelič upravičeno štejemo med pionirke raziskovanja zgodovine, položaja in vloge žensk, ki jo je raziskovala in razumevala skozi piran- sko srednjeveško zgodovino, a je mogla razpoznati 4 Černe, Martina: Rada bi napisala zgodovino Pirana. Pogovor z dr. Darjo Mihelič. Dnevnik, 59, 12. 3. 2011. 147 2020 JUBILEJ, 145–148 posebnosti položaja žensk v slovenskem mediteran- skem okolju le ob odličnem poznavanju tematike v slovenskem celinskem zaledju. Vlogo žensk je tako raziskovala iz zornega kota njihove vpetosti v po- slovnem življenju srednjeveškega Pirana, na podlagi uporabe statutov štirih obmorskih mest Trsta, Izole, Kopra in Pirana v 14. in 15. stoletju se je poglobila v vprašanja pravnega položaja žensk, dedovanja in za- konskih odnosov, pa tudi, ponovno pionirsko, otrok, otroštva in odraščanja. Morda presenetljiv je bil vstop jubilantke v raziskovanje sveta hazarda in iger na sre- čo, kar je seveda razumela in obravnavala v kontekstu socialne zgodovine in utemeljeno v izvirnih virih, na katerih temelji njen celotni znanstveni opus; rezultat je monografija Hazard (Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko = Capodistria: Società storica del Litorale, 1993) in nekaj znanstvenih razprav, pa želja, da bi spisala knjigo o tem, kako so se Slovenci igrali skozi zgodovino in ji je že določila pomenljiv naslov Homo Ludens Slovenicus.5 Veliko se je ukvarjala tudi z vprašanji predmoder- nega zgodovinopisja. Njena prva pomembna razpra- va o Karantaniji v očeh srednjeveških in novoveških zgodovinarjev sega še v čas njenega študija. K tema- tiki se vrača vedno znova vse do danes, nazadnje z razpravo o retoričnih dodatkih v interpretacijah hu- manističnega zgodovinopisja na prostoru med Al- pami in Jadranom (Die humanistische Geschichts- schreibung über di frühmittelalterliche Geschichte des slowenischen Raums = Humanistično zgodovi- nopisje o zgodnjesrednjeveški zgodovini slovenske- ga prostora. Tu felix Europa: der Humanismus bei den Slowenen und seine Ausstrahlung in den mitteleuropäi- schen Raum = Humanizem pri Slovencih in njegovo iz- žarevanje v srednjeevropski prostor, str. 41–57). Nezanemarljivo je tudi njeno enciklopedično de- lo. Aktivno je sodelovala že pri nastajanju velikega inštitutskega dela Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev 1–2 (Ljubljana 1970, 1980), ki na enciklo- pedičen način obravnava posamezne gospodarske pa- noge in družbene fenomene pri nas, zelo intenzivno je sodelovala pri projektu Enciklopedije Slovenije, kjer je napisala 50 gesel in bila ena od urednic področja starejše zgodovine. Z veliko vnemo se je na različnih nivojih posvečala popularizaciji zgodovine in zgodo- vini v šoli: je soavtorica dveh osnovnošolskih učbeni- kov in več študijskih gradiv za študente. Zavedajoč se dejstva, da je učbenik morda učencem manj vše- čen, je zanje napisala dve prijazni bogato ilustrirani zgodovinski knjigi Polje, kdo bo tebe ljubil (Ljubljana: Mladika, 1997) in Meščan sem: iz življenja srednjeve- ških mest (Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996), ter bila tudi pobudnica in sourednica zbirke Ilustrirana zgodovina Slovencev za otroke (Mladika, Ljubljana), v kateri je izšlo osem knjig slovenskih zgodovinark in 5 Sedlar, Alma M.: Prof. dr. Darja Mihelič. Od Piranskega za- liva do hazarda. Jana, 2011, 17, 26. 4. 2011, str. 11–12. zgodovinarjev. Ne nazadnje je za široko javnost, ki jo more doseči televizijski medij, kot avtorica, soavtori- ca in soscenaristka ter strokovna sodelavka sodelova- la pri nastanku igranih dokumentarnih filmov Utrip srednjeveške Škofje Loke (RTV Slovenija 2007) in Pi- ranska srednjeveška zgodba (RTV Slovenija 2009). Leta 1995 je prof. dr. Darja Mihelič stopila tudi na pedagoško pot, ko je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani prevzela predavanja izbranih poglavij iz zgodovine srednjega veka na Slo- venskem, zgodovine Slovencev od naselitve do 18. stoletja, od leta 1995 dalje je predavala študentom arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljub- ljani in od leta 2001 še na Fakulteti za humanistič- ne študije Univerze na Primorskem. Ves čas svojega dela je uspešno in nadvse učinkovito usklajevala svoje znanstveno in pedagoško delo ter tako pomembno sooblikovala številne generacije slovenskih zgodovi- nark in zgodovinarjev. Ni treba posebej izpostavljati, da Darja Mihe- lič svoja znanstvena spoznanja neprestano sooča v mednarodnih zgodovinskih okoljih, predvsem na številnih simpozijih in konferencah in z objavami v tujih publikacijah, predvsem pa je bila preudarna, na- tančna, zahtevna in zato tudi uspešna mentorica na vseh stopnjah izobraževanja, vključno z doktorskimi disertacijami. Darja Mihelič je pomemben pečat pustila v slo- venski zgodovinski stanovski organizaciji Zvezi zgo- dovinskih društev Slovenije, v kateri je bila dejavna že od začetkov svoje profesionalne poti, saj je trdno verjela v t. i. Korpsgeist, stanovski duh, ki more zgo- dovinopisju prinesti zgolj koristi in napredek. Leta 1988 je bila izvoljena za predsednico Zveze zgo- dovinskih društev Slovenije, ki jo je vodila do leta 1992 in katerega častna članica je postala leta 2014. Od leta 2001 je tudi članica odbora Zgodovinskega društva za južno Primorsko. Znanstvene povezave je utrjevala tudi v mednarodnem znanstvenem okolju, saj je bila in je navkljub upokojitvi še vedno članica številnih odborov in zgodovinskih komisij (na pri- mer Commission international pour l’histoire des villes, Association international pour l’histoire des Alpes). V svoji znanstveno-raziskovalni dejavnosti je prevzemala nase tudi številne uredniške naloge, in sicer tako v osrednji slovenski zgodovinski reviji Zgodovinski časopis (1976–1991), kot tudi v revijah Annales in Acta Histriae, vrsto let je bila sourednica za zgodovino pri Enciklopediji Slovenije ter souredni- ca zbirke Ilustrirana zgodovina Slovencev za otroke (Mladika, Ljubljana). Prof. dr. Darja Mihelič je svoje žitje in bitje po- svetila predvsem inštitutu, na katerem je delovala polna štiri desetletja. Svojo službeno je pot začela in končala na inštitutu, ki je v času njenega službovanja zamenjal tako ime – iz Inštituta za občo in narodno- stno zgodovino v Zgodovinski inštitut Milka Kosa, kot tudi pravno organizacijski okvir – od inštituta 148 2020JUBILEJ, 145–148 pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v raz- iskovalno enoto Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Že leta 1996 je bila prvič izvoljena za pred- sednico Znanstvenega sveta Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, ki ga je vodila do leta 2000, potem pa smo ji članice in člani tedanjega Znanstvenega sveta inštituta ponovno zaupali vodenje med letoma 2012 in 2016. Kot v znanstvenem delu se je bila tudi na polju upravljanja pripravljena soočiti z izzivi, ki jih je prineslo na eni strani projektno financiranje, na drugi strani pa izjemno slabo finančno stanje, v katerem se je znašel inštitut na začetku novega tisočletja. Tako je 30. maja 2000 prevzela vodenje inštituta in ga vodila vse do 31. decembra 2009. V tem času se je inštitut preselil v nove prostore na Novem trgu 2, predvsem pa se je kadrovsko pomladil in povečal, razširil pa je tudi polja raziskovanja in se utrdil na tistih temeljnih področjih, ki so utemeljila tudi sam inštitut ob nje- govi ustanovitvi, to je področje kritičnih izdaj virov ter gospodarske in socialne zgodovine Slovencev, s pogojno zamejitvijo v letu 1918, kot je bila neka tiha in neuradna kronološka delitev raziskovanja zgo- dovine med Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa ZRC SAZU in Inštitutom za novejšo zgodovino. S premišljenim vodenjem je inštitut popeljala iz težke- ga finančnega položaja in svoji naslednici zapustila finančno utrjen, vsebinsko raznovrsten in kadrovsko kakovosten kolektiv, ki se je pod njenim vodenjem naučil sodelovati, se združevati v skupnih projektih in znanstvenih idejah ter jih uresničevati v bogati publicistični dejavnosti. Predvsem pa je nase osebno prevzela odgovornost vodenja raziskovalnega progra- ma »Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklo- sti« in uspešnega pridobivanja projektov, s pomočjo katerih se je inštitut lahko postavil na uspešnejšo in bolj samozavestno znanstveno pot. Ko se je v začetku leta 2013 upokojila, njena skrb za inštitut, za njegove znanstvene odločitve in usmeritve niso pojenjali, saj je bila še nekaj let, kot smo zapisali, dejavno vključe- na v inštitutsko delo in še danes bogati njegovo pu- blicistično dejavnost. Njene izkušnje s področja upravljanja in znan- stvene politike so pripoznali tako na Znanstvenoraz- iskovalne centru SAZU kot na Javni agenciji za raz- iskovalno dejavnost ter Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kar se je izkazalo v številnih funkci- jah, ki so ji bile zaupane. Na ravni ZRC SAZU velja poudariti članstvo v Upravnem odboru ZRC SAZU (2000–2004) in v Znanstvenem svetu ZRC SAZU (2012–2016) ter v Komisiji za nagrade ZRC SAZU (2011–2016), kjer so bili njeno skrbno branje pravil- nikov, poznavanje področja dela in bogate izkušnje jamstvo za strokovno utemeljene odločitve. Svojo predanost znanosti in izboljšanju njenega položaja v družbi je uresničevala kot članica Komisije Republike Slovenije za nagrade in priznanja na Mi- nistrstvu za šolstvo, znanost in šport (1998–2002), bila je predsednica Znanstveno-raziskovalnega sveta za področje Narava in civilizacijsko-kulturna podoba Slovenije in Slovencev (1999–2002), članica Nacio- nalnega znanstveno-raziskovalnega sveta na Mini- strstvu za šolstvo, znanost in šport (1999–2002), med letoma 2004 in 2005 pa je bila koordinatorka za zgo- dovino ter članica Znanstvenoraziskovalnega sveta na področju humanistike na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport. Kot upokojenka sodeluje v občasnih telesih ARRS, kjer je cenjena prav zaradi skrbnega dela in dolgoletnih izkušenj na področju znanstvene politike. Prof. dr. Darja Mihelič je raziskovanje preteklo- sti vzela nase kot poslanstvo, kot življenjski stil, kot strast, od katere se je mogla ločiti in odpočiti le z drugo veliko strastjo, jadranjem po morju, ki objema njeno ljubo mesto, srčiko njenega raziskovanja – Pi- ran. Strast, vestnost, natančnost in izjemno delavnost je prenašala tudi na mlajše rodove, na svoje sodelavke in sodelavce na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa in na vseh ustanovah, na katerih je delovala, včasih tudi po principu »kar te ne krepa, te krepi«. Zato smo ji seveda neizmerno hvaležni in ji voščimo predvsem zdravja, potem pa tudi novih raziskovalnih izzivov in uresničenja tistih znanstvenih želja, ki so se ji poro- dile v času njene znanstvene poti. Draga Darja, mirno naj bo Tvoje morje in Tvoja barka naj plava varno, jadra naj ujamejo vse tiste male in velike zgodovinske zgodbe, ki čakajo tvojega pere- sa, da bomo vedno znova obogateni z novimi vedenji in spoznanji. Petra Svoljšak 149 2020 Ocene in poročila Matjaž Bizjak: Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, 229 strani. Pri Založbi ZRC SAZU v Ljubljani je leta 2019 izšla znanstvena monografija z naslovom Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku izpod peresa dr. Matjaža Bizjaka, sicer višjega znanstvenega sodelav- ca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa. Avtor je strokovnjak za srednjeveško gospodarsko zgodovino, pri čemer se prvenstveno posveča problemom ustro- ja in funkcioniranja zemljiških gospostev. Njegovo drugo raziskovalno težišče so primarne raziskave in edicije srednjeveških virov. S svojim dotičnim delom je avtor, kot sam pove že v predgovoru, skušal re- konstruirati zgodovino rodbine Gall z vsemi njenimi srednjeveškimi vejami oz. linijami. Pri svojem raziskovanju se je opiral predvsem na do danes ohranjene vire, katerih stanje je, po njego- vih besedah, precej klavrno. O rodbinskem arhivu lahko govorimo samo v primeru linije (in poznejše samostojne rodbine) Gallenberg, pa še ta je le de- loma ohranjen. Pri ostalih vejah je avtor uporabljal na najrazličnejših koncih raztreseno listinsko gradi- vo ter fevdne in obračunske knjige. Po drugi strani v ohranjenih narativnih virih ni našel za raziskavo uporabnih informacij. Glede na to, da je gallenberški rodbinski arhiv edini ohranjen, mu avtor posveti celo poglavje in njegovo vsebino podrobno razdela. Prav tako omenja razne arhivske ustanove, po katerih so obstoječe listine razpršene. Jedro pričujoče monografije predstavlja genealo- ški pregled rodbine Gallov oziroma njenih pet linij. Gre za linije Gallenberg (pozneje samostojno rodbi- no), Lebek-Rožek, Gallenstein, Motnik in Pukštajn. Poleg tega avtor v začetku predstavi začetke iz Ba- varske izvirajoče rodbine. Slednjič omenja še člane, ki jih najdemo med pripadniki klera in jih je, kar se tiče natančne umestitve družinsko drevo, težje umestiti. Avtor pokaže, da so se prvi Galli že v drugi tretjini 12. stoletja začeli pojavljati v spremstvu grofov An- deških, v katerih službi so težišče svojega delovanja tudi premaknili na Kranjsko. Tam so se pojavili že sredi 12. stoletja. Avtor nekaj besed nameni tudi in- tegraciji rodbine med kranjsko plemstvo, pri čemer poudari, da sta tovrstne raziskave do sedaj že opravila Ljudmil Hauptmann in Dušan Kos. Te tudi na krat- ko predstavi, nato pa z raziskavo prvih članov rodbi- ne nadaljuje sam. Glede nastanka gallenberške linije rodbine av- tor izpostavlja dognanja Dušana Kosa in poudari, da je treba njen izvor iskati v domnevni poroki ne- kega Galla s pripadnico rodbine Mekinjskih. Ime je obravnavana veja rodbine očitno dobila po gradu Gamberk (Gallenberg) v bližini Izlak. Avtor v tem poglavju kritično pretrese ugotovitve predhodnih raziskovalcev (Schönleben, Otorepec, Brunner) in zatem nadaljuje z natančnim raziskovanjem članov omenjene linije, ki jih razdeli na devet generacij. Pri obravnavi lebeško-rožeške linije avtor začne z opi- som tretje generacije rodbine, aktivne v začetku 14. stoletja. Omenjeni liniji lahko sledimo vse do osme generacije. Imenovala se je po gradu Lebek pri Vačah, ki je bil sprva fevd krške škofije, a so si ga v začetku 14. stoletja lastili grofje Goriško-Tirolski kot zastav- ni imetniki Kranjske. Drugi del imena linije priha- ja od gradu Rožek pri Moravčah, ki je v 14. stoletju postal glavna rezidenca istoimenske linije rodbine. Z 150 2020OCENE IN POROČILA, 149–160 obravnavo gallensteinske linije (imenovane po isto- imenskem gradu oziroma Podpeči pri Gabrovki) zač- ne avtor na prelomu 13. in 14. stoletja. Tudi ta linija je imela devet generacij, ki so se ob koncu delile na več dodatnih vej. Začetek motniške veje avtor postavi šele v sedmo generacijo, ko se leta 1426 prvič pojavi t. i. Nikolaj Gall z Motnika. Osmo in deveto gene- racijo nato obravnava skupaj. Z opisom pukštanjske linije Gallov avtor začne v peti generaciji. Hkrati si- cer tudi opozori na možnost, da se je omenjena linija odcepila že v kateri od predhodnih generacij. Na to namreč do neke mere namiguje grbovna podoba na pečatu Nikolaja Galla, prvega znanega člana linije. Nikolajevemu (istoimenskemu) sinu je oglejski pa- triarh leta 1376 grad Pukštajn (v pobočju Bukovja in neposredni bližini Dravograda) podelil v dedni fevd. Za njim se je rodbina raztezala še čez tri ge- neracije. Kar se tiče članov rodbine, ki so opravljali (tudi zelo ugledne) cerkvene službe, avtor še enkrat poudari, da jih mnogo ne moremo z gotovostjo opre- deliti. Konkretno gre v tem primeru za Jurija (župni- ka v Trebnjem), Janeza (župnika v Dobrepolju ter na Dobu), Pavla (župnika v Trebnjem), Andreja (vikarja oz. župnika v Beli Cerkvi, (sub)diakona v Ferrari in Firencah ter nazadnje stiškega meniha), Ano (nuno v Velesovem), Gašperja (župnika v Cerknici) ter Mati- jo, ki je bil na ne natančneje opredeljenem kleriškem položaju v (Škofji?) Loki. K tu omenjenim je treba, kot navaja avtor, nenazadnje prišteti še Sigmunda Galla, ki je kot vojak Nemškega viteškega reda pa- del v bojih v Prusiji. Poleg njihovih cerkvenih funkcij avtor v tem poglavju navaja tudi druge dogodke iz življenja omenjenih oseb, med katerimi so bile ne- katere v teku svojega življenja obdolžene cele kopice nemoralnih dejanj. Predzadnje poglavje je namenjeno prikazu po- sestnega razvoja posameznih vejah rodbine Gallov. Avtor v njegovem uvodu opozori, da je natančno lo- ciranje srednjeveških posesti izjemo težavno in pro- blematično. Najzgodnejši urbarji zadevnih gospostev namreč redko izvirajo izpred 17. stoletja in so večino- ma nastali šele v okviru terezijanskega katastra (sredi 18. stoletja). Pri slednjih gre dostikrat za združena gospostva, kjer razloček med posameznimi sestavni- mi deli ni razviden. Avtor delo torej opravi po svojih najboljših močeh, pri čemer se opira na razpoložljive podatke. Tako na primer navaja, da je treba prvotno kranjsko posest Gallov iskati v okviru andeških pose- sti na Gorenjskem. Domneva, da je šlo za raztreseno posest nekje med Tržiško Bistrico in Zasavskim hri- bovjem. Kasneje se je posestna struktura vsake izmed linij iz generacije v generacijo spreminjala. Avtor skuša omenjenim spremembam kar se da natančno slediti, vendar je pri tem – kot že rečeno – omejen s pičlim številom (ne)natančnih virov. V zadnjem poglavju je govora o gospostvu Gam- berk pri Izlakah, izvornem gallskem gospostvu, ki je bil sedež rodbine do začetka 14. stoletja. To gospostvo avtor izpostavi kot izjemo glede srednjeveških virov, ki so, kot že večkrat rečeno, prav pičli. Avtorju uspe (s pomočjo ugodne strukture virov) za gamberško go- spostvo precej natančno opisati njegovo zgodovino ter gospodarsko stanje in poslovanje. Gre sicer že za čas potomcev Gallov (v vlogi deželnoknežjih oskrb- nikov) v 15. stoletju. Prikaz temelji na analizi letnih obračunov iz tridesetih in štiridesetih let ob upošte- vanju podatkov iz urbarja s konca 15. stoletja. Ob koncu monografije doda avtor pred sezname virov, literature, slikovnega gradiva in imenskega ka- zala še priloge. Te vsebujejo prepis urbarja gospostva Gamberk iz leta 1498, rodbinski leksikon ter (v za- vihku priložene) odlične rodovnike vsake rodbinske linije posebej. Monografijo poleg že naštetega odli- kujejo številni prikazi pečatov, fotografije gradov, aksonometrične študije (avtorja Igorja Sapača), tabe- le in grafikoni. Kot celota nas monografija zelo na- tančno popelje skozi zgodovino srednjeveške rodbine Gall od njenega začetka, pa vse do konca v 15. oziro- ma prve polovice 16. stoletja. Delo je dragocen pri- spevek k razumevanju zgodovine ne le same rodbine, temveč tudi Kranjske in širše vzhodnoalpske regije v času visokega in poznega srednjega veka. Martin Bele Janez Höfler: Lastniške cerkve v Sloveniji. Raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednjeveška grobišča. Ljubljana: Viharnik, 2019, 140 strani. Janez Höfler je v letu 2019 pri založbi Vihar- nik izdal novo knjigo o zgodovini cerkva in župnij s slovenskega prostora. Tokrat se je posvetil temi, ki je bila v slovenskem zgodovinopisju do sedaj bolj ali manj potisnjena ob stran. Knjiga je nastala na podla- gi dolgoletnih avtorjevih raziskav in tudi na podlagi izkopavanj in ugotovitev arheologov. Knjiga z naslovom Lastniške cerkve v Sloveniji. Raziskana, registrirana in potencialna zgodnjesrednje- veška grobišča obravnava lastniške cerkve, ki se prič- nejo pojavljati v zgodnjem srednjem veku že v 9. sto- letju, večinoma pa jim lahko sledimo v obdobju med drugo polovico 10. stoletja vse do druge polovice 11. stoletja oziroma do začetka 12. stoletja, tj. do cerkve- nih reform župnijske mreže, ki jo je na ozemlju južno od reke Drave izvedel oglejski patriarh kot krajevno pristojni škof. Knjiga predstavlja nadgradnjo avtorje- vega preglednega znanstvenega članka Lastniške cer- kve zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem in njihovo zgodovinsko ozadje, ki ga je objavil v letu 2017, v njem pa se je omejil le na lastniške cerkve na Gorenjskem. Pričujoča knjiga vsebinsko pokriva večino slovenske- 151 2020 OCENE IN POROČILA, 149–160 ga ozemlja, žal pa ne podaja ugotovitev za ozemlje Bele krajine in Prekmurja. Avtor to utemeljuje z nejasnim položajem lastniških cerkva v Beli krajini, ozemlje Prekmurja pa je izpustil zaradi drugačnega zgodovinskega razvoja. Höfler dalje tudi zatrdi, da je v knjigi povzel ugotovitve iz leta 2017, ki jih je tudi bistveno dopolnil in v nekaterih primerih tudi popravil. Kaj sploh je lastniška cerkev? To je cerkev, ki jo je na svojem ozemlju postavil zemljiški gospod za du- šno oskrbo sebe in prebivalcev svojega posestva, jo oskrbel s premoženjem za njeno vzdrževanje in tudi z duhovnikom, ki ga je sam izbral in namestil po svoji volji. Proces preoblikovanja lastniških cerkva v patro- natne župnije se je na Slovenskem pričel sredi 11. stoletja, zavlekel pa se je še globoko v 12. stoletje. Pri tem je lastnik krajevnemu škofu odstopil dese- tino in nekaj ostale posesti, škof pa mu je v zameno vrnil del desetine, cerkvi podelil krstno in pogrebno pravico (osnovni pravici župnijske cerkve), lastniku pa podelil patronatno pravico, tj. pravico do izbi- re duhovnika, ki ga je moral potrditi škof. Oglejski patriarhi so tekom reforme župnijske mreže redko dopustili, da so se lastniške cerkve preoblikovale v patronatne župnije. Večinoma so njihovemu ozemlju dodali še območje iz drugih gospostev in tako obli- kovali obsežnejše župnije, prvotnim lastnikom pa so bili pripravljeni prepustiti le odvetniško pravico (npr. Bela Cerkev). Te imenujemo patriarhatske reformne župnije. Gradnja novih cerkva je po reguliranju pra- župnij s strani posameznikov potekala le še v mejah obstoječih župnij, ki pa je lahko pripeljala do ustano- vitve novih patronatnih župnij ali pa plemiških vika- riatov. Nekatere lastniške cerkve so cerkvenopravno tudi propadle, postale podružnične cerkve določene župnije in so izgubile tudi pravico do pogrebov. Na začetku knjige avtor v uvodni študiji najprej pojasni osnovne pojme in predstavi usodo lastniških cerkva po patriarhovi reformi, sledi pa predstavi- tev lastniških cerkva iz različnih vidikov: cerkev in grobišče, stavbni kontekst v povezavi z dvorcem in zgodnjimi gradovi, prostorski odnos do pripadajoče- ga naselja, arhitekturo, ki je vidna samo v nekaterih primerih, pa še to na podlagi izkopavanj ali ostankov gradnje, patrocinij, knjigo pa zaključuje obsežen zgo- dovinski in geografski pregled. Zgodovina lastniških cerkva v Sloveniji v 9. stole- tju zaenkrat ostaja bolj ali manj nejasna. Najverjetne- je so jih ustanovili domači poglavarji v času misijon- ske dejavnosti, ki so jo vodili oglejski patriarhi. Sredi 10. stoletja, po zmagi cesarja Otona I. nad Madžari na Leškem polju pri Augsburgu leta 955, se situa- cija nekoliko razjasni. Poleg morebitnih »domačih« lastniških cerkva, ki so preživele madžarske vpade na slovensko ozemlje, ali pa so nastale na novo, se pojavi vrsta kraljevih lastniških cerkva, ki so bile po- stavljene na novo pridobljenem kraljevem ozemlju s strani posameznih upraviteljev teh posestev. S kra- ljevimi daritvami teh posesti večinoma iz Bavarske izvirajočim visokoplemiškim družinam ali cerkvenim ustanovam, praviloma eksteritorialnim škofom, so jim pripadle tudi lastniške cerkve, katerih število je v času kolonizacije ozemlja vidno naraslo. Gradnja lastniških cerkva je potekala počasi, ob tem pa se je pričela spreminjati tudi navada pokopa- vanja umrlih. Starost posamezne cerkve tako najlažje dokažemo na podlagi grobišča ob njej, pri čemer so v veliko pomoč arheološka izkopavanja. Grobišče ka- rantansko-köttlaške kulture cerkev umešča v zgodnji srednji vek (do sredine ali konca 11. stoletja). Cerkve s sedežem pražupnij in grobišč lahko uvrstimo v čas med drugo polovico 10. do začetka 11. stoletja. Na ozemlju današnje Slovenije so to npr. Rodine, Kranj, Mengeš, Šempeter v Ljubljani, Cerknica, Predloka pri Črnem Kalu. Grobišča köttlaške kulture srečamo tudi pri cerkvah, ki so se iz lastniških preoblikovale v patronatne župnije (Mošnje, Komenda). Grobišča pri cerkvah, ki niso imele župnijskih pravic, kjer se je pokopavalo le do 11. stoletja, pa pričajo, da so v cer- kvenopravnem pogledu ob reformi v 11. stoletju pro- padle in tudi izgubile pravico do pokopavanja (Šturje pri Ajdovščini, Moste-Žirovnica, Spodnje Duplje, Zgornji Brnik, Legen pri Slovenj Gradcu). Pokopa- vali so lahko tudi na mestu, kjer danes cerkve ni več oziroma da so jo postavili na starejšem grobišču iz spoštovanja tradicije (Sedlo v Breginjskem kotu, Breg pri Žirovnici, Križevska vas, Muljava, Trebnje). Höfler opozarja tudi na povezavo lastniških cer- kva z dvori in njihovimi lastniki, saj so te običajno 152 2020OCENE IN POROČILA, 149–160 stale v neposredni bližini bivališča lastnikov. Razi- skave kažejo, da so bile lastniške cerkve postavljene na pretežno ravnem ozemlju, a v bližini visokosred- njeveških gradov na vzpetinah. Ti so zaradi novih strateških vidikov prevzemali vlogo starih nižinskih dvorov, ki so propadli (npr. Radovljica in stari Lip- niški grad, Kovor in Gutenberg, Komenda in Smle- dnik, Nevlje in Kamnik, Sora in Goričane, Bistrica ob Sotli in Kunšperk, Braslovče in Žovnek, Razvanje in Hompoš), cerkve pa so ostale. Novi grad so lah- ko lastniki postavili tudi v drugi župniji, kot pa je stal stari dvor (Gutenberg, Smlednik). Dogodilo se je tudi, da so dvori propadli, ne da bi jih nadomestili z novim gradom na drugi lokaciji (Ribnica na Do- lenjskem). Cerkve s sedeži pražupnij so pogosto stale na sa- mem, naselje se je (ali pa tudi ne) razvilo okoli njih šele kasneje (Rodine, Šempeter v Ljubljani, Cerkni- ca, Šentvid pri Stični, Šempeter v Savinjski dolini). Enako velja tudi za cerkve patriarhatskih župnij (Cerklje na Gorenjskem, Vodice, Moravče, Šmarje pri Ljubljani, Šentrupert na Dolenjskem, Videm ob Savi, Trebnje, Dobrnič). Obstaja tudi nekaj izjem za- radi zgodovinskih okoliščin (Solkan, Vipava, Kranj). Ugotoviti je moč, da sedeži teh cerkva niso bili vezani na sedež fevdalcev. Skratka, če imamo cerkev, v kate- re bližini ni bilo fevdalnega sedeža, lahko govorimo o patriarhatski pražupnijski ali župnijski ustanovi. Pri običajnih lastniških cerkvah in dvorih pa je drugače. Raziskave kažejo, da so zgodnjesrednjeveški dvori s cerkvami ležali na robu naselij, včasih nekoliko višje in zavarovani z (naravno) pregrado (številne cerkve na Gorenjskem, Dvorska vas pri Velikih Laščah, Sta- ri trg pri Ložu, Vitanje, Braslovče, Vransko, Ponikva, Slovenske Konjice). Höfler se v knjigi dotakne tudi arhitekture lastni- ških cerkva, ki so bile kljub prepovedi večinoma lese- ne. To velja zlasti za ozemlje severno od Alp. Zidanje kamnitih cerkva se na Koroškem severno in južno od reke Drave uveljavi že konec 8. in v 9. stoletju. Sicer so materialni ostanki predromanike izjemno skopi. V knjigi so obravnavani tudi patrociniji lastniških cerkva. Najpogosteje so bile lastniške cerkve na Slo- venskem posvečene sv. Petru, sv. Martinu, sv. Juriju in sv. Janezu Krstniku. Nekoliko bolj zamotan problem predstavlja problematika Kristusovega patrocinija, manj pogosti pa so patrociniji sv. nadangela Mihaela, sv. Vida in Marijinega vnebovzetja. Nekoliko red- kejši so patrociniji sv. apostola Andreja, sv. mučenca Štefana in sv. Lovrenca, ki se pri nas uveljavi šele v 12. stoletju. Osrednji del knjige predstavlja kratek opis posa- meznih lokalitet z lastniškimi cerkvami, ki jih je av- tor uredil po geografskem principu: Severna Primor- ska (opis 17 cerkva), Južna Primorska (opis 6 cerkva), Gorenjska (opis 36 cerkva), Notranjska in Dolenjska zahodno od Krke (opis 6 cerkva), Dolenjska vzhodno od Krke (opis 10 cerkva), Koroška (opis 5 cerkva), Štajerska južno od Drave (opis 15 cerkva) in Štajer- ska severno od Drave (opis 3 cerkva). Höfler opozarja, da se lastniške cerkve s sloven- skega ozemlja v listinskem gradivu omenjajo samo v nekaterih primerih, večinoma jih lahko identificira- mo na podlagi bližnjih grobišč ali na podlagi posa- meznih najdb. Podani pregled lastniških cerkva se- veda tudi ni dokončen niti ni popoln, saj v prihodnje dodatna arheološka izkopavanja in dodatne zgodo- vinske raziskave lahko odkrijejo še marsikatero novo dejstvo pa tudi novo lokacijo. Knjiga tudi ne obrav- nava lastniških cerkva iz 12. stoletja. Teh tudi ni tako malo; po avtorjevem mnenju jih je treba obravnavati v okviru patronatnih župnij, poleg tega pa pri njih tudi ne gre pričakovati zgodnjesrednjeveških grobišč. Jure Volčjak Dvorec Betnava (ur. Franci Lazarini in Miha Preinfalk): Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, 526 strani. Verjetno bi si marsikdo raje želel, da bi bila kate- rakoli stvar, o kateri se nadvse kvalitetno napiše več kot petsto strani, bistveno lepša in vsebinsko kvali- tetnejša od lepo spisane publikacije, a, žal, v primeru dvorca Betnava temu niti v najlepših sanjah ne more biti tako. Čeravno leži dvorec na območju, ki je kon- tinuirano poseljen že vsaj od 5. tisočletja pred našim štetjem, sam pa se lahko pohvali z več kot poltisočlet- nim obstojem, bogatim zgodovinskim spominom in statusom kulturnega spomenika državnega pomena, sta danes njegov propadajoči videz in neobstoj kakr- šnekoli vsebinsko obstojne vizije zanj dober pokaza- telj trenutnega kulturnega razvoja in vrednot sloven- skega naroda oziroma tistih, ki zadnjih trideset let tako ali drugače krojijo in razvijajo slovensko državo ter posledično s tem tudi slovensko kulturo. Zadnja dogajanja v zvezi s finančnimi težavami in malver- zacijami mariborske nadškofije, ki so začeto obnovo dvorca pripeljala do neurejenega in propadajočega gradbišča, so dober pokazatelj, da je eden od sedmih smrtnih grehov, pohlep, tako udomačen in vsepriso- ten v slovenski družbi, da nanj niso imuni niti tisti, ki najbolj goreče pridigajo in svarijo pred njim. V izogib depresiji je dobro in potrebno v vsakem tovrstnem nebodigatreba iskati in najti vsaj kanček nečesa, kar lahko v posamezniku zbudi nekaj upa- nja in radosti. Trpljenja je v naših življenjih že tako ali tako preveč. Predvidevam, da snovalci najnovej- še knjižne zbirke o slovenskih gradovih in dvorcih pri njenem snovanju niso imeli v mislih posamezni- kovih duševnih stisk in vsakodnevnih tegob, a je že njena prva publikacija dokazala, da ima precejšen 153 2020 OCENE IN POROČILA, 149–160 pomirjevalni in radostni potencial. Knjižno zbirko Castellologica Slovenica sta sicer zasnovala Zgodovin- ski inštitut Milka Kosa in Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU z namenom raziskovanja in predstavitve izbranih grajskih stavb iz slovenskega prostora oziroma njihovih zgodovin, arhitekturnih značilnosti, lastnikov in vlog, ki so jih odigrale v preteklosti. Da je prva knjiga knjižne zbir- ke posvečena dvorcu Betnava, ni naključje. Negoto- vi status kulturnega spomenika, njegovo pospešeno propadanje in ne nazadnje tudi ogroženost enega od redkih ohranjenih grajskih parkov so pri določenem delu strokovne javnosti vzbudili željo po pozitivnih spremembah, ki bi jih morda prinesla osvetlitev bet- navske zgodovine in njene izjemne umetnostne de- diščine. Delež raziskovalnega časa je za to plemenito idejo poleg urednikov zbirke in prve monografije, Mihe Preinfalka ter Franca Lazarinija, brezplačno prispevalo 11 različnih strokovnjakov s področja arheologije, zgodovine, umetnostne zgodovine, mu- zealstva in konservatorstva. Starejšo zgodovino ozi- roma obdobje do konca srednjega veka ožjega in šir- šega prostora okrog betnavskega dvorca so izčrpno predstavili arheologi Andrej Magdič, Mihaela Kaj- zer in Primož Predan, svetno in cerkveno zgodovi- no od zgodnjega novega veka do danes zgodovinarji Žiga Oman, Matjaž Grahornik, Andrej Hozjan in Lilijana Urlep, izjemno obsežen arhitekturnozgodo- vinski opis dvorca je podal Igor Sapač, umetnostni zgodovinarki Tina Košak in Polona Vidmar sta zelo podrobno predstavili betnavsko slikarsko zbirko in ohranjene protestantske nagrobnike z nekdanjega tamkajšnjega pokopališča, konservatorka Eva Sapač dosedanje konservatorske posege na dvorcu, muzeal- ka Valentina Bevc Varl pa v Pokrajinskem muzeju Maribor ohranjeno zbirko premične dediščine iz dvorca in njegove neposredne bližine. Interdisciplinarno zasnovana monografija bolj ali manj vsebuje na enem mestu vse, kar je dobro vedeti o betnavskem dvorcu in je potemtakem dosegla svoj glavni namen. Tako strokovni kot tudi laični javnosti je postregla z vrsto novosti in pripomogla k boljše- mu poznavanju dvorca, vsem, ki jih negotova usoda propadajoče zgradbe in nezmožnost lastnega ukre- panja občasno silita v depresivno razpoloženje, pa bo pogled na lepo oblikovano monografijo in prebiranje njene vsebine vsaj za tisti kratek čas pomiril in vzra- dostil. Zagotovo je takšen vtis naredila na komisijo Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, ki je avtorski skupini monografije aprila 2019 podelila Priznanje Izidorja Cankarja. Dejan Zadravec David Petelin: Živeti v socialistični Ljubljani. Mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2019, 402 strani (Zbirka Gradivo in razprave; 39). V zadnjem času je raziskovanje socializma v slo- venskem zgodovinopisju doživelo pravi razcvet, kar se kaže v novih muzejskih postavitvah in v večjem številu izdanih monografij s tega področja. Sem sodi tudi znanstvena monografija Davida Petelina, ob- sežno in zanimivo delo reprezentativnega formata, ki obravnava zgodovino Ljubljane v prvih dveh de- setletjih po drugi svetovni vojni ter različne vidike mestnega življenja. Monografijo je izdal Zgodovinski arhiv Ljubljana ob podpori Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana. Osnovo zanjo predstavlja avtorjeva doktorska disertacija z naslovom Vsakdanje življenje v Ljubljani v letih 1945–1965. Monografija je vsebinsko razdeljena na 16 pogla- vij in lahko bi rekli na dva večja sklopa. Uvodnemu, bolj teoretskemu razmisleku o raziskovanju zgodovi- ne vsakdanjega življenja sledi prikaz ukrepov revolu- cionarne oblasti: osvoboditev mesta, prevzem oblasti, politični obračun z nasprotniki, razlastitve premože- nja. Poglavje o Ljubljani in njenih prebivalcih nani- za tako demografske podatke kot oris socialistične 154 2020OCENE IN POROČILA, 149–160 družbene preobrazbe, kjer avtor izpostavi predvsem zaton meščanstva, oblikovanje novega družbenega sloja, delavstva, vpliv socialistične tovarne in družbe- ne uravnilovke. Poglavje vključuje še posamezne po- glede na javno in družinsko življenje, kjer avtor skuša prikazati tudi novo vlogo in položaj žensk. Nato se zvrsti nekaj poglavij o povojni obnovi in industriali- zaciji ter življenjski ravni in preskrbi prebivalcev. Ta del se konča z opisom izboljšanja življenjskih razmer, jugoslovanske modernizacije, vpliva ameriške kulture na povojno Evropo in razvoja socialističnega potroš- ništva v Jugoslaviji. V drugem sklopu monografije nas avtor najprej seznani z upravnimi spremembami, s katerimi se je soočala Ljubljana med letoma 1945 in 1965. Sem vključi tudi druge spremembe, ki so bile posledica nove družbene ureditve, to je preimenovanje ulic ter postavitev različnih spomenikov in kipov v spomin na narodnoosvobodilni boj in revolucijo. Temu sledi obsežnejše poglavje o arhitekturnih in urbanističnih spremembah, ki jih je mesto doživljalo v prvih dveh desetletjih po vojni. Avtor pri tem opiše značilnosti socialističnih mest in jugoslovanskega urbanistične- ga planiranja, nato pa svojo pozornost usmeri v iz- gradnjo in razvoj Ljubljane. Naslednji poglavji pri- kažeta razvoj stanovanjskih razmer v Ljubljani, od povojnega stanja do urejanja novih sosesk, ter razvoj komunalne, cestne in druge infrastrukture. V zaključ- nih poglavjih avtor obravnava še družabno življenje Ljubljančanov, športno udejstvovanje, kulturo, šol- stvo in nova socialistična praznovanja. Vse to so pomembni vidiki vsakdanjega življenja, ki razkrivajo podobe iz življenja Ljubljane in Ljub- ljančanov od povojnega pomanjkanja in oblikovanja novega družbenega reda do rasti življenjskega stan- darda in modernizacije družbe v šestdesetih letih. Monografija vsekakor prinaša zanimive vsebine in raznolike poglede na vsakdanje življenje. Glede na opisano strukturo bo pozoren bralec v prvem delu sicer pogrešal več podrobnosti o življenju v Ljubljani, saj je veliko prostora posvečenega splošnim razme- ram v državi, medtem ko v drugem delu avtor postre- že z bolj izčrpnimi informacijami o razvoju mesta in vsakdanjem življenju, ki ga je spreminjala socialistič- na modernizacija. Nekoliko zmoti tudi veliko število kratkih podpoglavij, ki bi jih veljalo smiselno združiti in povezati. Kratki opisi lahko po eni strani hitro zai- dejo v posploševanje, po drugi pa je težko zaobjeti vse vidike mestnega življenja v Ljubljani. Razdrobljenost vsebine lahko izhaja tudi iz ambicioznega avtorjeve- ga cilja »prikazati celovit razvoj Ljubljane skozi an- tropološko, sociološko in zgodovinsko paradigmo«, kar ima seveda svoje pasti. Monografijo odlikuje predvsem bogat izbor sli- kovnega gradiva, ki bo bralcem zagotovo v veselje. Fotografije so umeščene med besedilo monografije in prikazujejo podobe iz zgodovine in povojnega ra- zvoja Ljubljane. Na koncu je avtor pripravil še ne- kaj tabel z izbranimi demografskimi in statističnimi podatki ter seznam preimenovanih ulic. Temu sledi pregleden seznam uporabljenih virov in literature ter seznam uporabljenih fotografij. Avtor je pri pisanju monografije uporabil bogat nabor virov in literature, a že v uvodu je poudaril, da je bilo arhivsko gradivo zanj sekundarnega pomena, saj bi »le dodatno razkri- lo, kar je že razkrito«. Za prikaz vsakdanjega življenja se je, kot je sam zapisal, bolj naslonil na spominske in časopisne vire, znanstveno literaturo in slikovno gradivo. Glede na omenjeno bi si v opombah in se- znamu virov želeli več časopisnih virov iz obdobja, ki mu je monografija posvečena, in manj sodobnih časopisnih virov. Tudi arhivski viri zagotovo skrivajo še veliko zanimivih podatkov o zgodovini in razvoju mesta, nenazadnje je bilo najbolj sistematično obde- lano predvsem arhivsko gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi. Ustnih virov avtor ni zbiral sam, uporabljeni so bili spomini Ljubljanča- nov, ki so bili zbrani v projektih Moje ulice oziroma Preteklik, in se nahajajo na spletu. Ne glede na omenjeno je avtor postregel z zani- mivimi prikazom življenja v socialistični Ljubljani, od demografskega razvoja, preskrbe in stanovanjskih razmer, do družabnega življenja, in prostega časa. Zaradi tematike in bogatega slikovnega gradiva (be- sedilu je dodanih več kot 300 črno-belih fotografij), bo monografija prav gotovo zanimivo branje za širši 155 2020 OCENE IN POROČILA, 149–160 krog publike, ne le za strokovno javnost. Škoda pa je, da obravnava samo prvi dve desetletji življenja v pre- stolnici oziroma tako imenovano »izgradnjo socia- lizma«, saj je do največjih sprememb v organizaciji in modernizaciji vsakdanjega življenja ter urbanistič- nem razvoju mesta prišlo ravno od sredine šestde- setih let naprej. Prav tako se s tem izgubi širša slika socialistične družbe, ki je v teh desetletjih doživljala nove spremembe. Naj bo to spodbuda za nadaljnje raziskovanje našega glavnega mesta in življenja nje- govih prebivalcev, za bralce pa naj bo kratek sprehod skozi vsebino monografije vabilo k pozornemu bra- nju in odkrivanju tega dela socialistične preteklosti. Jelka Piškurić Jelka Piškurić: »Bili nekoč so lepi časi«. Vsakdanjik v Ljubljani v času socializma. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Študijski center za narodno spravo, 2019, 423 strani (Zbirka Razpoznavanja, 39). Najbrž je naključje, da sta konec minulega leta, sicer z različnim raziskovalnim fokusom, izšli dve znanstveni monografiji, ki obravnavata življenje v Ljubljani v času socializma – poleg knjige Davida Petelina (Življenje v socialistični Ljubljani) tudi delo Jelke Piškurić, ki se fokusira na vsakdanje življenje v slovenskem glavnem mestu in v njegovem zaledju v desetletjih po drugi svetovni vojni, torej v času socia- lizma. Monografija namreč ponuja celovit(ejši) po- gled na socialistični vsakdan, ki ga je avtorica skušala prikazati skozi različne prvine vsakdanjega življenja. Jelka Piškurić, raziskovalka Študijskega centra za narodno spravo, se je v pričujočem delu odločila za podrobnejši prikaz treh segmentov, zanjo ključ- nih za razumevanje socialističnega vsakdana, pa tudi modernizacijskih procesov v tedanji družbi: delo/ zaposlovanje, standard/potrošnja ter stanovanjsko vprašanje/infrastruktura. Primerjala je življenje v mestu in na podeželju, zlasti v nekdanji občini Vič- -Rudnik, ter izkušnje različnih generacij. Pri tem je črpala iz različnih virov, poleg arhivskih in časopi- snih zlasti ustnih, pri čemer velja posebej izpostaviti interdisciplinarnost – zgodovina in antropologija – v metodologiji. Pri ustnih pričevanjih je avtorica upo- rabila pričevanja treh generacij: vojne (rojeni pred letom 1945), »baby boom« (rojeni med letoma 1946 in 1959) in »jeans« generacije (rojeni med letoma 1960 in 1973). Ta široka paleta pričevalcev omogoča vpogled v različna obdobja socializma. Avtorica ana- lizira kulturne prakse tedanjega časa (medsebojno mreženje, oblike neformalne ekonomije, iznajdljivost itd.), ki so jih posamezniki uporabljali v vsakdanjem življenju in za izboljšanje življenjskih razmer, in ki po mnenju avtorice bolj kot iz političnega sistema izhajajo iz slovenskega narodnega značaja. V uvodnih poglavjih je predstavljen oris povoj- ne zgodovine Ljubljane po posameznih dekadah. V petdesetih letih se je začel prehod iz agrarne v indu- strijsko družbo, kar je bilo povezano tudi z deagra- rizacijo, (sub)urbanizacijo in širjenjem gravitacijskih območij dnevnih delovnih migracij, posledično so se elementi mestnega načina življenja uveljavljali tudi na podeželju. Od sredine petdesetih pa vse do konca sedemdesetih let se je življenjski standard slovenske- ga prebivalstva izboljševal – še najmanj to velja za kmečka gospodinjstva. V tem obdobju je naraščala tudi življenjska raven, kar je povezano z rastjo oseb- nih dohodkov in s tem kupne moči prebivalstva. A treba je vedeti, da so obenem rastle tudi cene življenj- skih potrebščin. Ljubljančani in okoličani so najbo- lje živeli v sedemdesetih in začetku osemdesetih let. Po Titovi smrti se je začela gospodarska in politična kriza, kar se je odražalo tudi v življenju prebivalstva – inflacija, stabilizacija, pomanjkanje določenih dobrin, par-nepar itd. Pri analizi subjektivnih pogledov na socializem avtorica sooči raziskave Slovenskega javnega mnenja (SJM) in pričevanja, ki jih je zbrala sama. Po prvih (sočasnih) raziskavah se kažeta zadovoljstvo in za- 156 2020OCENE IN POROČILA, 149–160 upanje v državo in politični sistem – vse do krize v osemdesetih letih. Konec tega desetletja je prinesel spremembo vrednot, kar je kulminiralo v prepričanju, da je socializem prišel do svojega konca in da je čas za samostojno slovensko državo. Predstava socializ- ma v spominih pa podaja drugačno podobo kot SJM. Subjektivni pogledi namreč s časovno distanco bo- disi okrepijo nostalgijo (»Včasih je bilo lepo« ali »Jaz sem se znašel«) bodisi potencirajo negativne izkušnje življenja v socializmu (»V dom nisem bila sprejeta. So rekli, da sem kulaški otrok«). Spomini so seveda odraz gledanja na preteklost iz današnjega zornega kota z vsemi izkušnjami vred. Med pozitivnimi zna- čilnostmi socializma pričevalci navajajo možnost re- šitve stanovanjskega problema, visoko stopnjo zapo- slenosti in s tem povezano socialno varnost, nadalje tkanje socialnih mrež, enakost, možnost izobraževa- nja ter izrazito solidarnost med ljudmi. Med negativ- nimi značilnostmi življenja v socializmu pa izstopajo mnenja, da so takrat vladali politična represija, ome- jevanje svobode govora in veroizpovedi, razlikovanje med ljudmi (privilegiranje določenih skupin) ter ob- čutek zaprtosti. Razvoj osebnega in družbenega standarda je po- drobneje predstavljen na primerih avtomobilizma (leta 1962 je avtomobil premoglo le 6,7 odstotka slo- venskih gospodinjstev, leta 1973 že 33 odstotkov, leta 1983 pa kar 56 odstotkov) in stanovanjske izgradnje – ta je bila, zlasti v sedemdesetih letih, za današnje razmere fascinantna, a kljub temu ni dohajala potreb na tem področju. Gradili so blokovska stanovanja, vrstne in atrijske hiše, v mestih je visoko kakovost bivanja nudil koncept novih sosesk (stanovanja, jav- ni prostori, zelenice, prostori za športno-rekreacijske dejavnosti). Če posplošimo, je imela stanovanjska izgradnja dva pristopa: načrtovano gradnjo sosesk v mestih ter razpršeno samogradnjo na podeželju. V tem smislu sta obstajala dva tipa stanovanj – lastno in najemno družbeno stanovanje. Podjetja so imela stanovanjske sklade, iz katerih so črpali sredstva tako za izgradnjo družbenih stanovanj kot tudi za stano- vanjska posojila za nakup oziroma zidavo hiš. Kljub deklarirani pravici delovnih ljudi do stanovanja pa te pravice niso bili deležni vsi; po prednostnih me- rilih najprej višji družbeni sloji, nato potrebni kadri in zaslužni posamezniki in nato vsi ostali, pri čemer ni bilo odveč tudi članstvo v edini politični stranki. Tudi po uradnem koncu socializma leta 1990 so se v postsocializmu ohranile nekatere vrednote, zlasti socialne mreže, solidarnost in podjetnost. Zanimivo z današnjega vidika je dejstvo, da večina pričevalcev socializem vidi kot pravičnejši sistem, ki je zagotav- ljal enake možnosti; v tem smislu kritizirajo sedanji sistem z vidika krčenja socialne varnosti in s tem po- vezanim večanjem socialnih razlik, nadalje negotove prihodnosti in spremenjenih medsebojnih odnosov (v socializmu izpostavljeno druženje in mreženje) ter povečane koruptivnosti v politiki in gospodarstvu. To potrjujejo tudi podatki o obsegu neformalne ekono- mije v današnji državi. Topogledno ne moremo go- voriti o ostrem prelomu med obema političnima in gospodarskima sistemoma, prav tako tudi ne o ohra- njanju socialistične miselnosti, saj avtorica to uteme- ljuje s širšimi kulturnimi praksami. Pričujoča monografija je napisana večplastno, in- terdisciplinarno in objektivno. Ponuja različne pogle- de na socializem, kakršni so pač danes v očeh Ljub- ljančanov. Sistematična, tekoče pisana in berljiva knjiga o reminiscencah na življenje v prejšnji državi. Marija Počivavšek Ota Konrád in Rudolf Kučera: Cesty z apokalypsy. Fyzické násilí v pàdu a obnově střední Evropy 1914–1922. Praha: Academia: Masaryků ústav a Archiv AV ČR, 2018, 364 strani (České moderní dějiny; 5). Knjiga spregovori o drugi strani prve svetovne vojne, torej o zaledju in o vplivu, ki ga je nanj imela vojna. Posvečena je le enemu segmentu dogajanja v zaledju – nasilju. Opisuje nasilje in umore od začetka vojne pa do leta 1922, kar je vsekakor nekoliko dru- 157 2020 OCENE IN POROČILA, 149–160 gačen pogled na življenje v tem času. Sâmo vojaško dogajanje je omenjeno le mimogrede, še najbolj ta- krat, ko je govor o razmerah na Južnem Tirolskem. Knjiga je razdeljena v dva dela. V prvem so ob posameznih zgodbah predstavljeni primeri nasilja in umorov, na katere je tako ali drugače vplivala vojna. V drugem delu pa sta predstavljeni masovno gibanje lačnih prebivalcev v mestih in nasilje paravojaških enot v novi češki državi ter fašistov na Južnem Ti- rolskem. V obeh delih sta avtorja med seboj primerjala tri območja: Dunaj z okolico, Prago in češko podeželje, kjer je bilo delavstva manj kot v avstrijskem delu, je pa bila zelo pomembna razlika med mestom in po- deželjem, ter kot tretje območje Južno Tirolsko, ki je bila poseben primer. To je bilo predvsem agrarno območje, ki je tudi zaradi geografskih pogojev na te- žave, ki jih je prinašala vojna, reagiralo drugače od prej omenjenih območij. Osnova celotnega dela je vprašanje, kako obrav- navati nasilje in kaj nasilje pomeni v filozofskem in psihološkem smislu: kdaj je nasilje vredno obsojanja in kdaj je to junaško dejanje. Knjiga je namreč nastala kot rezultat projekta Nasilje v Srednji Evropi v času prve svetovne vojne in v povojnem času. Tako analiza ni sama sebi namen, pač pa nakazuje novo razume- vanje povojnega sveta in ljudi v njem. Ob tem gre na eni strani za obravnavo umora posameznika, na drugi strani pa za kolektivno nasilje, ki sta vplivala na čas med obema svetovnima vojnama. V avstrijskem delu monarhije je bil pred prvo svetovno vojno odnos do fizičnega nasilja nad žival- mi odklonilen tako med prebivalstvom kot tudi med odgovornimi uradniki. To se je spremenilo v enem samem vojnem letu. Dogajanje na fronti je odmevalo v zaledju, v katerem se je v štirih letih marsikaj spre- menilo do neprepoznavnosti in marsikatera kruta sprememba je ostala v veljavi kar nekaj časa. Avtorja primerjata odmev vojne v avstrijskem in češkem zaledju v tem, ali so bili posamezni umori re- zultat lakote ali degeneracije posameznikov, ki so jim krvave novice s fronte ohromile še zadnje moralne pomisleke. Ob tem predstavita tri področja, ki so se v tem času hitro razvijala: psihiatrijo, črno kroniko v časopisju ter policijo in njene delovne metode. Prav tako avtorja primerjata masovna gibanja. Ob koncu vojne so se znašli Avstrijci v težavnem položa- ju tako v novi češki državi, kjer so postali osovražen element, kot na Južnem Tirolskem, ki so ga okupirali Italijani. V obeh primerih pa so se morali soočiti še z odnosom med poraženci in zmagovalci. V prvem delu, ki ima naslov Kri v mislih (Krev v představách) in je razdeljen na enajst poglavij, avtorja opisujeta umore, ki so jih v zaledju zagrešili posa- mezniki, ter reakcije in razlage teh dejanj. Spregovo- rita tako o morilcih iz koristoljubja kot tudi o moril- cih zaradi lakote, strahu in občutka brezizhodnosti zaradi vojne. V vse te primere se je izdatno vmešava- lo tudi časopisje, kjer se je kmalu začel oster spopad med liberalno in klerikalno stranjo. Z razvojem nasilja na Dunaju in v okolici so se zelo aktivno začeli ukvarjati psihiatri in psihologi, ki so skušali odgovoriti na vprašanje, kdo mori in za- kaj. Zavrnili so idejo italijanskega antropologa Ce- sara Lambrosa s konca 19. stoletja o delinkventnem človeku, ki mu je zločinstvo že prirojeno. Prevladalo je mnenje, da je zločin rezultat svobodne volje po- sameznika, ki za svoje dejanje tudi odgovarja, so pa priznavali olajševalne okoliščine, kot so bili nižja stopnja inteligence, strah in alkoholizem. V Pragi in na Češkem sploh se niso toliko poglabljali v psi- ho nasilnežev, pač pa so jim sodili glede na storjeno dejanje. Med prvo svetovno vojno je razvoj preisko- vanja zločinov posebno na Dunaju dosegel večjo objektivnost. Pri tem so si pomagali tudi z vse bolj razvito tehniko, predvsem kemijo, pomembno vlogo je igrala uporaba prstnih odtisov. Preiskovalci so bili tako vse manj odvisni od pogosto nezanesljivih prič. Tako so bili na Dunaju in okolici strokovno potrjeni psihični bolniki ali pa ljudje z omejenimi umskimi sposobnostmi obsojeni na nižje kazni. Ugotovili so tudi, da sta pomanjkanje in strah pred prihodnostjo spodbujala prekomerno pitje. Pri labilnih osebah je to lahko sprožilo nagnjenje k umorom, navadno zno- traj družine, zato so se psihiatri zavzemali za mile kazni. V Avstriji in na Madžarskem se je psihiatrija zelo razvila in tudi pridobivala pomen, kar pa ni bilo vedno dobro sprejeto pri tožilcih in tudi v delu tiska. V letu 1915 je bilo na Dunaju in v okolici 15 umorov, leta 1919 pa 51; prav tako je naraščalo število tele- snih poškodb: leta 1915 jih je bilo 386, leta 1922 pa 970. To naraščanje so razlagali s posurovelostjo in z izginjajočim občutkom za čast. Po mnenju nekaterih dunajskih psihiatrov je bila vojna katarza, ki je razga- lila vso degeneriranost prebivalstva. V čeških deželah psihiatrija ni dosegla takega razvoja in tudi ni vplivala na odločanje sodišč. Pre- vladovalo je mnenje, da je za nasilje in uboje kriva revščina. Češko kazensko pravo storilčevim dušev- nim motnjam ni priznavalo takega vpliva kot na Dunaju, zato je bilo tudi več smrtnih kazni. Češka psihiatrija je že od vsega začetka zaostajala za avstrij- sko, razlike so z leti še naraščale. Leta 1915 je bilo npr. na Češkem obsojenih 14 morilk in morilcev, leta 1922 pa 34; leta 1915 je bilo zaradi težkih telesnih poškodb obsojenih 127 ljudi, leta 1922 pa 316. Na Južnem Tirolskem so bile razmere svojevr- stne. Dežela je glede usposobljenosti preiskovalnih sodnikov zaostajala za Dunajem, so pa tu mnenje medicinskih strokovnjakov upoštevali bolj kot na Češkem. V nekaterih »psihiatričnih« primerih je imel obsojenec na Tirolskem možnost izbire med kaznijo ali odhodom v vojsko. Težave so izbruhni- le ob italijanski okupaciji. Histerična italijanizacija Južne Tirolske je potegnila za sabo vrsto težav, od jezikovnih do splošnega obnašanja in medsebojnih 158 2020OCENE IN POROČILA, 149–160 odnosov med novimi oblastniki in domačini. Itali- janska zasedba Južne Tirolske je po letu 1919 spro- ščala politične in narodnostne napetosti, na tirolski strani so se pojavljale tudi zahteve po avtonomiji. Italijani med prebivalstvom niso bili cenjeni; v voj- nem času, ko so bili ujetniki, so jih npr. obravnavali predvsem kot »kurje tatove«. Po letu 1920, ko je bila Južna Tirolska uradno priključena Italiji, je postajala fašistična agitacija vse nasilnejša, na tirolski strani pa je hkrati raslo nezaupanje v novo državo. Značilno je bilo italijansko zmagoslavno napihovanje. Tirolsko časopisje je skušalo umore, ki so se zgodili po kon- čani vojni, pripisati kaosu in krizi, ki sta nastala med ljudmi ob prehodu dežele pod italijansko nadoblast. Časopisje je vedno poskušalo poudariti slab vpliv Ita- lijanov, tako posameznikov kot oblasti. Za razliko od Češke, kjer je časopisje umore pripisovalo ostankom »gnile monarhije«, je tu pomembno vlogo igrala od- trganost od nemško govorečega zaledja. Amnestije ob koncu vojne so prav tako sprožale sovraštvo do italijanskih oblasti. Vendar so se prebivalci z uradni- mi oblastmi še nekako sprijaznili, medtem ko so na tiste, ki so z juga Italije prihajali na lastno pest, gle- dali kot na kolonizatorje. S prihodom fašistov so se razmere zaostrile. Vrsta časopisov je prenehala izha- jati ali pa je morala spremeniti vsebino. Vloga medijev pri obravnavi nasilja in zločinov je bila precejšnja vse od začetka 20. stoletja. Vzpon moderne popularne kulture, ki so ga v tem času pred- stavljali različni časopisi in revije, je bil znaten. Rast mestnega prebivalstva je spodbudila rast bulvarskega tiska, prav tako se je tisk krepil na podeželju. Ustvari- lo se je nasprotje, ki je aktualno še danes, na eni strani »slabo in pohujšljivo mesto«, na drugi »idilično pode- želje«. Razvoj dogodkov je pokazal, da so se zločini lahko zgodili tudi na podeželju, vojna je tudi tja pri- nesla porast nasilne kriminalitete. Policija in orožniki so se ukvarjali s špekulanti s cenami, skrivači hrane in s podobnimi težavami, ki so naraščale vzporedno z vse slabšo preskrbo zaledja s hrano in kurivom. Pred prvo svetovno vojno policija ni imela večjega ugleda. Za policiste so sprejemali moške, stare med 24 in 40 let, zdrave in z znanjem deželnega jezika, prednost so imeli tisti, ki so obvladali kakšno spret- nost, npr. fotografiranje. Takšna policija je sedaj na- letela na porast kriminalitete, ki ji je bila težko kos. Na Češkem jih je ob podobnih težavah pestilo še po- manjkanje preiskovalnih sodnikov. Tisk je v času voj- ne pozival ljudi, naj bodo pozorni na dogajanje okrog sebe, ne le zaradi pomoči policiji, pač pa tudi zaradi lastne varnosti. Ker je v vojnem času veljala cenzura, je postalo pisanje o kriminalu ena od hvaležnih točk, ob kateri se je časopisje vseh barv lahko razmahnilo. Tako so se razpisali o kanibalizmu, ki naj bi ga za- grešili ruski ali italijanski vojni ujetniki, poročali so o pravih pa tudi izmišljenih umorih. Po načinu pisanja so se ločili levi in desni časopisi, časopisi za mesto in bulvarski tisk ter časopisi za podeželje. V povojni Avstriji so se zločini pomnožili, tisk je imel ob predstavljanju umorov še vedno veliko vlogo. Republiko Avstrijo sta zajela val nasilja pa tudi ve- lika materialna kriza, ki je trajala vsaj do leta 1922. Poročanje o umorih se je v Avstriji leta 1918 spreme- nilo v politično obračunavanje med levico (Arbeiter Zeitung) in desnico (Reichspost). Časopisa sta o isti stvari poročala zelo različno, z različnimi odtenki in poudarki. V spopadu za oblast so tudi povsem ne- politični umori dobili politično konotacijo. Časopisi vseh strank in barv so ob takih dogodkih napenjali mišice. Poročanje o vse slabših razmerah na vseh po- dročjih je bilo za mnoge bralce znak, da nova država ni sposobna zagotoviti varnosti svojim državljanom. Ob primerjavi časopisnih konstruktov v Avstriji in na Češkem sta avtorja naletela na vrsto podobnosti pa tudi precej razlik. Na Češkem se je število umorov v novi državi v primerjavi s predvojnim in medvoj- nim časom strmo povečevalo. To so opravičevali s slabim gmotnim stanjem in slabo avstrijsko dedišči- no. K porastu umorov naj bi prispeval tudi alkohol, ki je bil spet lažje dostopen, posebno poglavje pa so bili umori na osnovi narodnih sporov. Tu ni šlo le za ob- račune med Čehi in Avstrijci, pač pa tudi med Čehi in Poljaki (npr. v Tešinu). Rasle so etnične napetosti, prav tako pa tudi sovraštvo med levimi in desnimi. Ob poročanju o zločinih je v češkem časopisju še ve- dno vladalo nasprotje med »pokvarjenim mestnim prebivalstvom« in »varnim (umirjenim) podeželjem«. Na Češkem so se po vojni kriminalni primeri tako razrasli, da jih sodstvo ni uspelo dohajati, zato je bilo veliko pomilostitev, kar pa je večalo nezaupanje v dr- žavo. V povojni Avstriji so umore večinoma obravna- vali v kontekstu medsebojnega političnega obraču- navanja, na Češkem kot posledico zmage in povojne obnove, na Južnem Tirolskem pa kot propad morale, kar je bila posledica italijanske okupacije in nespo- sobnosti novih oblasti. Časopisna obravnava umorov na Južnem Tirolskem je služila predvsem za politič- no mobilizacijo proti italijanski državi in proti fašis- tom, dokler je tako časopisje še lahko izhajalo. V drugem delu knjige, ki ima naslov Kri na ulicah (Krev v ulicích) in je razdeljen na 12 poglavij, je go- vor o množičnih gibanjih. V tem delu se med seboj prepletajo lakota in narodno ter politično sovraštvo. Množične demonstracije, predvsem protestna giba- nja zaradi lakote, kjer so imeli vodilno vlogo ženske in šolarji, pa tudi ostala množična gibanja v časopisih niso smela biti deležna tolikšne pozornosti kot umo- ri posameznikov. Julija 1918 so ulične demonstracije zaradi lakote (zmanjšanih obrokov kruha) na Dunaju organizirali povsem neznani ljudje. Uradna socialde- mokratska stranka je pozivala proti demonstracijam, ker »se to ne ujema z dostojanstvom delavcev«, vendar se ti za to niso zmenili. Lačna množica je napadala in plenila vozove s kruhom ali moko. Delavski protesti so se povezali z jeznimi ljudmi, ki so v vrstah čakali 159 2020 OCENE IN POROČILA, 149–160 pred trgovinami, v bolnišnicah so zaradi lakote pro- testirali pacienti. V manjših mestih so se ljudje zbi- rali pred mestno hišo ali pred poslopjem, v katerem je potekala aprovizacija, in se skušali sporazumeti z oblastmi. V večjih mestih (Dunaj, Praga) so se zbirali na obrobju mesta in skušali priti v središče, kar jim je žandarmerija v začetku uspešno preprečevala, zato so spremenili taktiko in v center prihajali v manjših skupinah ter se nato tam povezali. Oblast, časnikar- ji, policija in žandarmerija najprej niso našli pravega načina, kako reagirati na dogajanje. Ko država ni bila več sposobna izpolniti obljub o dostavi hrane, so lju- dje to razumeli kot izdajo, zanje je to pomenilo konec solidarnosti z vojaki na fronti, na kar se je sklicevala oblast. Demonstracije zaradi lakote so se v večjih me- stih in industrijskih središčih spremenile v ropanje. V letu 1917 je bilo plenjenje trgovin dokaj pogost pojav tudi v manjših mestih. Pozimi je postalo pomembno iskanje drv (sekanje drevja v parkih) in premoga. Vse pogostejši so bili razbijanje izložb ter ropanje trgovin in pekarn. V marcu 1917 so na Dunaju prepovedali razstavljanje delikatese in luksuznega blaga v izlož- bah, da ne bi po nepotrebnem dražili prebivalcev. Ti pa so se spravili tudi nad kavarne, ki so jih obravna- vali kot zbirališče vojnih dobičkarjev in verižnikov s hrano. Napadi na kavarne in pretepi med kavarniški- mi gosti in demonstranti niso bili redkost. Drugi nasprotnik demonstrantov zaradi lakote so bili Judje. V Avstriji in na Češkem so bili to judovski begunci iz Galicije in Bukovine. Po grobih podatkih je bilo v Avstro-Ogrski leta 1915 okrog milijon be- guncev, samo na Češkem 100.000. Sicer so živeli v taboriščih, vendar so se skušali prebiti na Dunaj. Na višku begunstva v prvi polovici leta 1915 naj bi bilo tam okrog 200.000 judovskih beguncev. Med prebi- valstvom je veljalo prepričanje, da pokupijo vse kar, se le da, in nato drago preprodajajo. Naslednji moteč element v zaledju so bili vojni dezerterji in pobegli vojni ujetniki. S temi so ime- li precej opravka na Južnem Tirolskem. Tam so se pomanjkljivosti vojnega gospodarstva pokazale po vstopu Italije v vojno. Prehranske karte so uvedli leta 1916, resni problemi s prehrano so se začeli v letu 1917. Tirolska je bila večinoma agrarna dežela, indu- strije je bilo malo, pa še ta je bila večinoma le v oko- lici Bozna. Ob vstopu Italije v vojno in oblikovanju tirolske fronte je bila razglašena militarizacija poli- tičnih in civilnih oblasti. Vse večje breme za Tirolsko je postajala oskrba vojske, med prebivalstvom je rasel odpor do oficirjev in njihovih slug, ki so po mnenju prebivalcev pokupili in pojedli vse, kar se je dalo. Na- raščati je začela tudi napetost med mesti in vasmi. Meščani so bili prepričani, da imajo na vasi dosti hrane, vaščani pa so v mestih videli kraj, iz katerega prihajajo rekvizicije. Svoje je k tej napetosti dodala še zaplemba cerkvenih zvonov. Na vaseh je vse bolj primanjkovalo moške delovne sile, zato so postajali vojni ujetniki vse bolj zaželeni, meja med ujetniki in vaščani se je krhala. Problematičen je postajal odnos med domačimi ženskami in vojnimi ujetniki, zelo so se razmahnile spolne bolezni. Na vasi je tako začel nastajati odpor proti vojnim ujetnikom. Krivili so jih za vse mogoče neprijetnosti in zločine in jim pripiso- vali tudi kanibalizem. Na prave pohode proti vojnim ujetnikom, dezerterjem pa tudi lastnim vojakom, ki so se potikali okoli vasi, so se začeli odpravljati mla- di fantje. V prepričanju, da tako branijo svojo vas, so streljali tujce, zaradi mladoletnosti pa niso mogli biti obsojeni. Pri tem niso ločevali med tujimi in lastnimi vojaškimi begunci. Uboji pobeglih vojnih ujetnikov so dosegli tak obseg, da je septembra 1918 tirolska oblast naznanila okrajnim oblastem, da ima pobijanje vojakov in vojnih ujetnikov lahko za lokalno prebi- valstvo hude posledice. Zaradi posledic vojne, stradanja, ropanja in nasi- lja, se je družba vse bolj razkrajala, vsak je skušal po- skrbeti zase. Velike stare politične stranke so ob tem dogajanju popolnoma izgubile nadzor pa tudi ugled in avtoriteto. Do novega masovnega gibanja niso imele nobenega odnosa. Družba se je tako razdelila na »nas« in na »sovražnike«. Nasilje je poraslo, ko so se vojaki vračali s front in doma naleteli na splošno pomanjkanje. Po deželi so začele ropati oborožene tolpe. Uradniki in orožniki so to ropanje najprej pri- pisali »ciganom« in kočarskim tolpam. Plenilcem so se večkrat pridružili tudi tisti, ki bi morali blago varovati. Napadali so vojaška skladišča. Množica je zahtevala hrano, primerne cene za blago, prizadevala si je tudi, da bi orožnikom ali stražnikom odvzela lju- di, ki so jih ti ob ropanjih ujeli. Ljudje so kot sovraž- nike obravnavali orožnike, stražnike in sploh vse, ki so kakorkoli spominjali na propadli režim. Nastajal je vtis, da država in družba razpadata od znotraj. Z nekaterimi orožniki so ljudje obračunali tudi zaradi njihovega obnašanja med vojno, včasih so se nad nji- mi znesli povratniki s fronte. Po vaseh so začele groziti in ropati oborožene in zamaskirane tolpe. Oglašale so se predvsem pri tistih, ki so se »grdo« obnašali med vojno. Svoje obnašanje so pojasnili s prepričanjem, da v novi državi (republi- ki Avstriji, republiki Češki) stari predpisi ne veljajo več. V Avstriji je prelom s starim pomenilo tudi de- gradiranje oficirjev, dogajalo se je, da so jim navdani vojaki na ulici trgali epolete z uniform. Eden od znakov, da ljudje starega reda ne pri- znavajo več, je bil krivolov. Ta je bil v večjem obsegu najprej znamenje lakote, po letu 1918 pa je dobil so- cialno konotacijo z napadi na ograde divjadi, ki jo je gojilo plemstvo. Konec stare države in oblikovanje nove je tako v Avstriji kot na Češkem spremljalo podobno nasilje. Med seboj sta se deželi razlikovali po tem, katera je imela ob koncu vojne večji etični potencial, da je lahko zagovarjala prehod iz ene oblike države v dru- go. V Avstriji so bili to vojni invalidi. Podobno kot invalidi so v javnosti, predvsem na Dunaju, zbujali 160 2020OCENE IN POROČILA, 149–160 pozornost predstavniki zmagovalcev, posebno Ita- lijani so se pogosto zapletali v konflikte z mestnim prebivalstvom. Na Češkem so stare orožnike takoj po vojni in prevratu razorožili Sokoli, ki so v začetku prevzemali njihovo pozicijo na podeželju. Legionarji so v začetku pomagali pri ropanju blaga in njegovem razdeljevanju. Masovne demonstracije na Dunaju so dobivale tudi nacionalno komponento, proti Čehom. Na Če- škem je bilo češko-nemških konfliktov vse več, njihov odmev so bile protičeške demonstracije na Dunaju. Precej demonstracij v Avstriji in na Dunaju je bilo tudi proti italijanski zasedbi Južne Tirolske. Politično nasilje je v Avstriji dobivalo vse večjo vlogo. Razra- ščali so se spopadi politično opredeljenih skupin, ki so za sabo puščali tudi mrtve. Ob tem je na Dunaju rasel antisemitizem. Na Češkem, v Pragi je naraščalo protinemštvo, pretep je lahko sprožil že nemški po- govor na ulici. Žrtve nacionalnega nasilja na Češkem so bili Nemci in Judje. Za nekatere češke predele so bili značilni organizirani pohodi prebivalcev proti trgovcem in kmetom, ki so morali javno slovesno obljubiti, da ne bodo goljufali pri hrani in blagu. V Avstriji so se konflikti med množico, ki je zahtevala hrano po primerni ceni in trgovci, le redko končali po mirni poti. Na Češkem se je do leta 1921 stopnjevalo nasilje češke legije, ki je postalo že tako obsežno, da je tega leta proti njemu v parlamentu nastopil ministr- ski predsednik Jan Černỳ, a ni dosegel nič. V Avstriji se je začelo oblikovati državno nasi- lje, med seboj so obračunavale posamezne politične stranke. Oborožene so bile tako skupine kot posa- mezniki, nastajati so začele polvojaške organizacije, ki so jih podžigale frustracije zaradi izgubljene vojne. Povratniki s fronte, ki so ostajali v uniformah, so ime- li lastno logiko medsebojnega povezovanja in nasilja. Na Češkem pa je nastanek nove države omogočal poenotenje nasilja. Nemško in madžarsko govoreči npr. niso smeli vstopiti v vojsko do zime 1919. Nova češka vojska se je oblikovala okoli jedra, ki ga je pred- stavljala češka legija. Ob koncu vojne je bilo legio- narjev približno 90.000. Nekateri legionarji so novo češko državo videli kot državo, ki jo je treba očistiti Nemcev, Madžarov, Judov in komunistov. Začenjala se je socialna in politična polarizacija, medsebojne napetosti so rasle. V letu 1919 se je začela vojna med madžarsko republiko in Češko na predelu Slovaške in Podkarpatske Rusije, kjer so se nemiri vlekli že ne- kaj časa. Tu je bilo uniformirano nasilje zelo močno, obračalo se je proti političnim in narodnim nasprot- nikom, socialni demokraciji in Slovakom, ki so jih obtoževali, da sodelujejo z Madžari. Češka legija je bila že od svojega nastanka znana po izjemni brutal- nosti; ujetnikov niso imeli ne oni ne njihovi nasprot- niki. S prihodom teh vojakov se je nova češka država znašla v težavah: po eni strani je narasla njena boj- na moč, po drugi strani pa so legionarji predstavljali skrajno nasilje; to je bilo na zahodnem delu države delno omejeno, ker je bilo tu življenje različnih kul- tur že stalnica, vzhodni del republike pa je bil pravo nasprotje. Slovaška in Podkarpatska Rusija, kjer je bila mešanica etničnih, narodnih, verskih skupnosti, je omogočala legionarsko nasilje. To je spodbudila še madžarska invazija na Slovaško v letu 1919. Čehi so bili v spopadih tepeni in precejšen del Slovaške je prišel pod madžarsko nadvlado, komunisti so razgla- sili Slovaško sestrsko republiko. Češka se je morala podrediti zahtevam zaveznikov, romunska vojska je pregnala Madžare, Slovaško pa je zajel val uniformi- ranega nasilja. Divjanje legionarjev je nazadnje izzva- lo angleško in francoska diplomatsko akcijo. O odnosu do nasprotnika je jasno govoril tudi odnos do pobitih: ali so jim zmagovalci pripravili po- greb ali so trupla pustili nepokopana. Na Slovaškem so bili posebna žrtev Judje, ki so veljali za nemške in madžarske zaupnike. Začela se je serija nasilja, ki je bila dovolj oddaljena od Prage, da ni zbudila večje pozornosti. Rastli sta tudi nasilje proti katoliški cer- kvi in gibanje za uveljavitev husitstva. Nasilju se ni izognila niti Južna Tirolska. Va- kuum, ki je nastal ob odhodu avstro-ogrske armade in pred prihodom Italijanov, je omogočil ropanje, ki je v začetku novembra 1918 zajelo vrsto južnotirol- skih mest. Tega ropanja so se udeleževali tako vojaki kot civilisti. Ljudje so raznesli vse, kar se je dalo. Po- skusi, da bi preprečili tako ravnanje, so se lahko tudi žalostno končali. Vračanje vojakov s fronte je tudi tu povzročalo težave v mestih in na podeželju. V takih razmerah so v mestih najprej pozitivno sprejeli pri- hod italijanske vojske. Težave so se začele pojavlja- ti, ko je nova oblast začela uvajati svojo zakonodajo. Konflikti so bili narodno motivirani, pogosti so bili nesporazumi in nato spopadi med nemško govoreči- mi južnimi Tirolci in italijanskimi karabinjerji. Povo- di so bili večinoma banalni, a so se lahko razmahnili v obsežne spopade. Prihod fašistov je razmerje spre- menil v škodo nemško govorečega prebivalstva. Ker tu ni bilo močnejših levičarskih organizacij, so fašisti svoje delovanje gradili na tem na svojem zmagoslavju in italijanstvu. Dogajanje v zaledju med vojno in prva leta po njej je problem, ki je bil doslej precej slabše pred- stavljen kot sama prva svetovna vojna in njene bitke. Obravnavanje posamičnih umorov v času vojne in prvih let po njej se je naslanjalo na odnos do umorov ob koncu 19. stoletja. Predstavljeno delo je prispe- vek k razumevanju tega časa, obravnava pa dogajanje med nižjimi sloji prebivalstva v vseh treh omenjenih območjih. Pogled med višje sloje je omenjen le mi- mogrede, ko avtorja govorita o višjih oficirjih in nji- hovem odnosu do civilnega prebivalstva v mestih in sploh o njihovem obnašanju. Eva Holz 2020 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945– 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROČILNICA □ želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej □ Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljete na naslov ali el. pošto: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA barbara.svetina@zrc-sazu.si ODJAVE Odjave od naročnine sprejemamo za naslednje koledarsko leto na zgoraj navedene naslove.