KAT0L1ŠK CERKVEN LIST.
..Danica- izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gL ¿0 kr.. za četert leta 1 gl. 20 kr. ¥ tiskarnici sprejemana za celo leto H gl. 60 kr.. za pol leta 1 gl. 80kr..za « 4 leta90 kr.. ako zadene na ta dan prazn.k. izide ..Danica- dan pop.ej.
List 46.
Tečaj XLV.
V Ljubljani, 11. listopada, 1892.
Govor pri novi maši č. g. Matevža Rihar-ja v Polhovem Gradcu 7. avgusta 1892.
Govoril njegov brat č. g. Franc Rih&r, kapelan v Železnikih.
(Dalje.)
Vsakdo naj nas ima za služabnike Kristusove in delivce skrivnostij božjih. 1. Kor. 4. 1.
III.
Drago katoliško ljudstvo! Kako srečno si, kako neizmerno srečno, ker hraniš v svojih cerkvah najdragocenejši biser zemlje in nebes: skritega Boga imaš ondi. Na tabernakelj so obernjena vsa nebesa, presv. Trojica, angeljske trume ga moleč obdajajo. O sv. hostija! O v zakramentu navzoči Jezus, nebeška Mana, pravo Jagnje Božje, Kruh angeljev, bodi mi počeščen! Ga li ne čuješ, kako ti iz tabernakeljna kliče: Jaz, tvoj Bog, sem tukaj! Pridite k meni vsi, ki ste obloženi s težavami in mukami... O ljubi moji, ako je kedo izmed vas v revščini, v terpljenji, blizo obupanja, v skušnjavah: pridite sem, tu je vaš zdravnik, ki celi rane in suši solze. Kako nespametni ste, ako tožite svoje težave ljudem, ki nimajo serca za vašo stisko; eno Serce pa je, ki ima usmiljenje s teboj, kakor mati z bolnim otrokom, to je Serce Jezusovo. Tiho je res krog tabernakeljna, zdi se, kakor, da bi ne bilo nikogar tukaj; vendarle šepeče Jezus: Jaz molčim, ali moje serce bdi, ne boj se... jaz ti bom pomagal... O dragi moji! Nikari ne hodite mimo cerkve, ne da bi stopili vanjo počastit saj s kratko molitvico Jezusa, saj tudi mimo hiše prijatelja ne greš, ne da bi se bil notri oglasil; pripeljite tudi radi otroke, da vam jih, On Prijatelj otrok, blagoslovi. Iz cerkve gredoč pa šepni: „O angelji stojte sedaj vsi na straži pred tabernaklom, molite ga, častite ga mesto mene; kmalo zopet pridem."
Dragi moji, spominjajte se tudi večkrat, da je Jezus zato tu pričujoč, da zavživate njegovo Telo in pijete njegovo Kri. Merzli kristijani so oni, ki ga samo enkrat ali dvakrat v letu prejemajo in še tedaj tako merzlo, kot bi bil navaden kruh. (Trident. zbori. ..Sv. Cerkev z materno skerbjo opomina, prosi, roti pri usmiljenjem božjem, da bi vsi kristijani, spominjajoč se neskončne ljubezni Jezusa Kristusa, presvete skrivnosti njegovega Telesa in Kervi s tako terdno vero. serčno pobožuostjo in spoštovanjem častili, da bi mogli ta čeznaturui kruh večkrat sprejemati, da ta kruh njih duše oživlja in krepi, in tako okrepčani na tem revnem potovanji srečno dospó v nebeško domačijo, kjer bojo ravno isti an-geljski kruh, ki ga tu skritega vživajo, vživali ondi vidno vekomaj.
Ljubi moji! Posebno vam priporočam tudi še ljubezen do sv. maše. Ni ga svetejšega opravila na zemlji. Sv. maša je solnce naše sv. vere. ki razpodi oblake in razjasni nebo... Imeti bi moral angeljski jezik in še bi vam ne mogel povedati. kolike cene je sv. maša. 1'ra sv. maše je zlata ura. Rečem le s sv. Leonardom: „Kako rad bi šel na verli najvišje gore in bi ondi tako glasno klical, da bi me čui ves svet: Nespametno, neumno ljudstvo, kaj delaš, zakaj ne hitiš v cerkev, da bi bilo ondi pri sv. maši... s povzdignjenimi rokami, na kolenih vas prosim, vas vse, sklenite terdno, da se boste prav velikrat udeležili sv. maše..
To je pervi opomin moj! Drugič vas pa opomnim, o slovensko ljudstvo: Spoštuj svoje duhovnike. Spoštovanja so vredni, ker kličejo vsak dan Boga iz nebes, ter ga derže v rokah, svojega in vašega sodnika; a udeležujo se vsak dan božje gostije ter hranijo tudi vaše duše z angeljskim
kruhom. Kedor duhovnika imenuje — rečem še enkrat — prav božjega moža imenuje. Katoliški duhovnik je nekako drugi Kristus. Zato je sv. Frančišek Ser. rekel: Ko bi ob enem srečal angelja in duhovnika, bi prej duhovnika pozdravil. Verno ljudstvo vedno spoštuje duhovski stan. — Pred nekaj leti je nekaj potovalcev, — med njimi tudi duhovnik — šlo si ogledat ognjeno goro Yrezuv na Laškem. Pred kosilom prosijo v neki hiši gospodinjo. naj jim prinese vode, da si roke umi-jejo. Hišna gospa urno postreže, jim lilije sama vode na roke ter jim pomoli platneno brisačo. Ko si pa hoče tudi duhovnik obrisati ob platno roke, mu vzame iz rok brisačo rekoč: Ne, častiti <ro-sp«»d. ne spodobi se, da bi roke, ki so danes nosile Telo Jezusovo. se brisale z debelim platnom in urno prinese iz shrambe nekak dragocen pert, kterega je potem shranila kot spominek, kakor da bi bil posvečen po rokah mašnikovih. Naše slovensko ljudstvo je od nekedaj s spoštovanjem gledalo duhovnika, ako ste spoštovali od nekedaj duhovski stan, spoštujte ga odslej še bolj. Res ji«, da smo včasih duhovniki preveč ljudje in da se tudi v našem stanu dobe nevredni udje, ali vendar so tudi časti vredni zaradi visoke službe, kakor moramo spoštovati cesarskega ministra, če bi tudi ne imel najlepšega obnašanja. Sicer pa ne verjemite govoricam čez duhovnike, ki so navadno krive sodbe in natolcevanja: nič prida kri-stijani niso, ki s hudobnim jezikom obirajo duhovne ... Zaprite jim besedo, ako začno govoriti o duhovnikih slabo ter posnemajte velicega cesarja Konštantina. kije rekel: ,.Ko bi našel na duhovniku vse mogoče pregrehe, bi jih zakril s svojim cesarskim škerlatom."
b» Molite za duhovne. Tako težko butaro nosijo da bi bila angeljskim samim pretežka. Odgovornost njih bode silna. — Ko so P. de A vil u povedali, da je nek novomašnik po pervi svoji sv. maši naglo umeri, je dejal: „(J kako ostro ga bode sodil Rog zaradi edine te sv. maše." O ljubi moji. sedaj pa si mislite toliko sv. maš. toliko zakramentov... Veže vas sveta dolžnost, da molite za svoje duhovne pastirje.
(Konec nasl.i
Kako pomagajo verne duše?
Moj tovariš iz vseučiliških let. s kterim sem se pred kratkim sošel na Dunaju, pripovedoval mi je med drugim sledečo zanimivo dogodbo, ki se je zver-šila pred nekaj meseci v njegovem rojstvenem kraji. Kaže pa nam le ta dogodek čudovito ravnanje Božje previdnosti sicer v majhnem, neznatnem okvirji, vendar pa tak«*» jasno in določno, da jo lahko razume vsak veren kristijan.
I bog tergovec z večjo rodbino, ki si je pri vsej marljivosti in pri vsem naporu mogel komaj toliko
prislužiti, daje zmagoval zoper lakoto in pomanjkanja, obiskal je kot vselej somenj v štiri ure oddaljeni vasi. Ker so ljudje imeli ravno posebno dobro žetev in so zato obilno obiskali sojim, in ker je bilo verhu tega še vreme nenavadno vgodno, napravil si je bil tergo vec prav dobro kupčijo. Na večer pa sp je po svoji navadi napotil peš proti domu. Denar je spravil — res premalo previdno— v zunanji žep svoje verhne suknje. Že pozno zvečer je, grede čez uro dolg gozd, slekel suknjo, ker je bil od nagle hoje že utrujen, vergel jo preko ramen, in, ne zmeneč se za stezo, hitel je po bližnjicah, da bi čim prej zopet dospel na vožnjo cesto. Komaj še pol ure od doma slišal je že od daleč znane ljube glasove. Otroci prišli so mu naproti in ko so se pozdravili, pripovedovali so dobremu očetu vse, kar se je zgodilo tisti dan, ko niso bili toli sreč ni, da bi ga imeli doma med seboj. Ko je prišel v svoje stanovanje, segel je takoj v žep po denar, da bi ga izročil svoji verli ženi, ki je navadno hranovala denar. Toda kdo popiše, kako se je prestrašil! Preišče vse žepe, a ne najde nič! Takoj mu je bilo jasno, da je zgubil listnico na poti in veselje družine je bilo kar pri kraju. Vsi, mož, žena in otroci so jokali in tarnali; nobeden ni mogel po noči zatisniti očesa. Denar, s kterim bi bilo treba takoj poplačati že silen dolg na blagu, izginil je brez sledu. In tako so pretili družini najžalostnejši dnevi. Na vse zgodaj šla je verla žena — potem ko je odpravila jutranjo molitev— v cerkev k sveti maši in tožila je ljubemu Bogu, ki bi ji sedaj edino mogel pomagati, svojo bedo in nesrečo. Nato pa se je podala — kakor po Božjem navdihnjenji — k prednici bližnjega nunskega samostana, ki je bila radi svoje pobožnosti in vdanosti v voljo Božjo obče-znana gospa. Vsa solzna potožil? jej je svoje gorje, ki je zadelo njo in njeno družino in naposled jo je vprašala, je li veruje, da je še mogoče, nazaj dobiti denar, ki ga tako zelo pogrešajo.
Prednica je izrekla ubogi ženi svoje najglobo-kejše sočutje in ji obljubila, goreče zanjo moliti, in z drugimi sestrami vred jo priprošnji ubozih duš v vicah priporočiti. Ob jednem pa ji je naročila, naj gre k gospodu župniku, naj mu vse po resnici pove in ga povpraša za njegovo menenje; zadnje njene besede so bile: „Ljuba žena, spolnite natančno vse, karkoli vam bode rekel, in sprejmite njegove besede tako. kot bi Vaš angelj varh sam k Vam govoril!"
Ne da bi se kaj pornudila, šla je naravnost v župni dvor in imela je takoj priliko, govoriti z gosp. župnikom, kteremu je natančno razložila ves dogodek, ki je bil tako zelo žalosten za njeno družino. Sočutno jo je gospod duhoven poslušal; cela stvar se mu je zdela zelo pomisleka vredna, ker je od takrat že na tisoče sejmarjev ondod hodilo. Vendar jo je tolažil in jo navdajal z zaupanjem in ji naposled svetoval, naj bi njen mož njeni otroci in morebiti še druge popolnoma zanesljive osebe šle po dotični poti in kolikor mogoče pazljivo iskale. Vi pa, dejal je, mora vendar kedo biti doma, pojte za kake pol ure v Cerkev in molite pred oltarjem žalostne Matere Božje, najbolj zanesljive pomočnice kristijanov, rožni venec v prid in prospeh vernih duš v vicah. Le te prijateljice Božje skazale se bodejo hvaležne in priporočile vašo prošnjo neskončno usmiljenemu Očetu nebes in zemlje. Okrepljena in potolažena po teh priserčnih besedah duhovnikovih. storila je žena vse, kar ji je svetoval, in predno je preteklo ura časa, šla je družba kacih desetih oseb iskat denarja prejšnji večer izgubljenega.
Zena pa je šla v cerkev, bila zopet pri sveti maši in tožila je svojo bedo Bogu in njegovej preblaženi Materi. Naposled pa je še pobožno in goreče molila rožni venec v prid vernim dušam v vicah...
Ravno da je g. župnik dokončal presveto daritev in se povernil v svoje stanovanje, že nekdo poterka na vrata. Župnik zakličc: „Le naprej !u in zdajci vstopi star, revno oblečen mož, iz robca izleče mavšico rekoč, da jo je našel na vse zgodaj v gozdu na preseki v nekem germovji in da se je čutil dolžnega, jo takoj prinesti velečastitemu gospodu župniku. Ves presenečen vzel je župnik najdeni denar. Zdelo se mu je, da je to čin posebne previdnosti Božje. Hvaležno se je ozerl na podobo Matere Božje in velel možu, naj nekoliko počaka. Zguba denarja naznanila se mu je že zjutraj, in žena onega moža, ki je denar zgubil, gotovo prav kmalu pride iz cerkve in rad bi najdeni denar takoj vpričo verlega najdilca ji izročil. Terpelo je še kacih 10 minut, in prišla je žena s čisto objokanimi očmi iz cerkve ; ko je šla memo župnega dvora, jo je gospod prijazno nagovoril in rekel, naj nekoliko stopi noter, in v navzočnosti ubozega moža in cerkovnika izročil ji je vso svoto, ki jo je preteklo noč mož bil zgubil. Žena v začetku od veselega presenečenja niti k sebi ni mogla priti; komaj je našla primernih besedi; večkrat je natančno pogledala najdeno denarnico in naposled veselo vskliknila: „Dobre, predobre verne duše! Jaz sem pri sveti maši tako goreče in priserčno molila zanje in — v resnici, pomagale so mi!" —
Staremu možu hotela je odšteti večjo svoto, kakor zahtevano najdnino ; toda le-ta, plemenit značaj, kterimu so bile razmere družine že itak dobro znane, je kot razžaljivo zavernil vsako plačilo in prosil je ženo. če že hoče kaj dati, naj prosi prečastitega gospoda župnika, da bode za to svoto opravil nekaj sv. maš v prid ubozih vernih duš v vicah. S solzami hvaležnosti in vsa ginjena spolnila mu je to lepo prošnjo in zapustila je župno hišo poljubivši častitljivemu služabniku Božjemu roko. Takoj poslala je s61e, ki naj bi šli za družino ter ji nesli veselo vest, da je zgubljeni denar že najden. Veselje, ktero so' občutili vsi, ko so se zopet videli, je komaj popisati. Vsa družina je bila naslednji dan pri sv. maši, zahvalila se je pobožno Bogu in Materi Božji za izkazano veliko milost, za tako videzno rešenje iz bede in stiske. Ob jednem pa so tudi sklenili, odslej ne spustiti nikacega dneva, da bi se ne spomnili teh velicih sočutnih dobrotnic v zadregi v molitvi in jih priserčno ne priporočili dobrotljivosti in usmiljenju Božjemu.	Ivan Repič.
Pridiga o blagoslovljeni novih orgelj v Vipavi 18. sept. 1892.
Govoril P. Hugolin Sattner.
(Konec.)
Vpričo angeljev ti bom prepeval, molil v tvojem svetem tempeljnu in slavil tvoje ime. Psalm. 137: 1. ±
III.
Sveta bodi cerkvena glasba. To lastnost tirja tudi ozir na ljudstvo. Papež Ivan XXII pravi, da ima cerkvena glasba ta namen, da verne spodbuja k po-
božnosti in jih varuje razmišljenosti in vnčmarnosti V tem smislu govori tudi sv. Tomaž Akvinski; on pravi, da vnanja služba božja, toraj tudi glasba, meri na to, da v človeku zbuja spoštovanje do Bog:i. O glasbi posebej pravi, da serce človekovo dviga k Bogu in ga vnema za Boga. Tudi Tridentinski zbor vidi nalogo glasbe v tem, da nagiba serca vernikov k premišljevanju nebeških resnic.
Potemtakem je naloga oerkvene glasbe ta. da v Človeku zbuja spoštovanje do Boga, Stvarnika nebes in zemlje, in človeku v sercu vžiga gorečo ljubezen do njega: Sursum corda. Serca kvišku' Vera. toraj tudi cerkvena glasba mora serca dvigati kvišku proti nebu, kjer kraljuje in gospoduje trojedini Bog. Očitno je tedaj, da mora biti cerkvena glasba sveta
Nastane pa vprašanje: Morda pa tudi posvetna in občutna glasba vodi k Bogu? Nektera pesem, o kteri pravijo, da je posvetna, cerkve nevredna, vendar mene močno gane in k pobožnosti nagiba. Na to odgovarjam : Posvetna, mehkužna glasba ne vodi k Bogu, marveč odvračuje od Boga; in če se posvetna, šumeča glasba glasi na koru, tedaj poslušalci ne mislijo na Boga, marveč na pevce, pevke ali glasbo Mesto, da bi se spominjali nebes, spominjajo se raji svetnega veselja in serce ostane navezano na svet. — Drugič morate pa dobro ločiti cerkveno pesem od nabožne. Nabožna pesem je vsaka, ki ima verski značaj, četudi je melodija bolj prosta; in take pesmi se prav spodbudno poj«'» pri domačih pobožnostih. na polji, pri delu o zimskih večerih; a cerkvene te pesmi še niso, pri daritvi sv. maše še niso za rabo. Mi Slovenci imamo jako mnogo naboženih pesmi in vajeni smo jih slišati tudi v cerkvi; a zanaprej moram-► bolje ločiti in zbirati in v cerkvi rabiti le tiste, ki so bolj resnobnega značaja, cerkve dostojne. Nekteri so v tej zadevi v velikih zmotah. Menijo namreč, č.» je pesem bolj sladka, bolj mehka, precej ž njo v oerk«'v. češ. ona nagiba k pobožnosti, kar solze vabi v oči. Toda nikar ne mislite, da prava pobožnost obstoji v sladkih občutkih, v nežnih serčnih čutilih. To ni prava pobožnost, to je le senca pobožnosti. Prava pobožnost obstoji v tem, da človek svojo voljo vkloni božji volji, da mu je sveta božja postava, ktero skuša spolnovati, četudi se mu je premagovati in zatajevati. Tudi v cerkveni glasbi nam mora biti pred vsem sveto pravilo, da spolnujemo voljo sv. cerkve in njena določila. Naše osebno mnenje, naši občutki tukaj niso merodajni (odločivni).
Ko bi smel narediti primero, naredil bi jo med glasbo in možem-svetnikom, ki se nam stavi prod oči v priprosti obleki. Ascetično in resnobno mu je obličje, toda njegovo oko se žari ljubezni do Najvikšega in njegova ljubeznjiva beseda prešinja serca in pridobiva duše Bogu. Tudi cerkvena glasba se kaže v priprosti obleki, brez lišpa umetnih harmonij ali samospevov; asketičen in resnoben ji je značaj, toda spoštovanje in ljubezen do Boga jo preveva in marsikteri pri teh glasih povzdiga svojega duha k Bogu, ki ga je vstvaril in odrešil.
Ko je papež Pij IV slišal Palestrinovo mašo Papae Marcelli, ki je vzor pristne cerkvene glasb«.', zaklical je ves navdušen: „Taki so morali biti glasi, ki jih je evangelist Janez slišal o nebeškem Jeruzalemu/ Sv. Avguštin je v Milann hodil poslušat pridige sv. Ambroža; o tej priliki je čul tudi večkrat, kako lepo so kleriki prepevali psalme. O tem petji
govori v svojih izpovedanjih (Confess. 1. IX. c VI): „Koliko sem se solzil pri himnah in pesmih, globoko ganjen od besed, ki jih je prepevala tvoja sv. cerkev tako ljubeznivo. Besede so prihajale v moje uho, v sercč pa se je stakala tvoja resnica; pobožnost se je dvigala, tekle so solze, meni pa je bilo dobro pri sercu."
Marsikdo je že sam priznal, da je lepa in prava cerkvena glasba mogočno vplivala nanj, ga spodbujala, ga tolažila, navdala ga s pobožnimi čutili. Celo divji značaji se dado omečiti s svetim petjem. Na Francoskem so za časa prekucije k smerti obsodili nedolžne nune karmelitarice. Dasi krotke, kakor ov-čice, so jih vendar v železje uklenili in peljali v Pariz. Na cestah se je kar terlo zdivjanega, kervoželjnega ljudstva. Karmelitarice— Kristusove neveste — zapojo krasno Marijino pesem: Salve Regina, Češena Kraljica. Mirno, pa ginjivo so pele, kakor so bile vajene v domači cerkvi. Ko so pervi odsekali glavo, pele so druge naprej in niso obmolknile, da je slednja glavo položila pod nož. Ljudstvo je nemo poslušalo; ni ploskalo ne vpilo, kakor sicer, kadar so glave odle-tavale. Petje jih je omečilo, da so zopet jeli čutiti človeško. (Zgod. Danica 1. 1859. št. 2.)
Spoštovani poslušavci! Čuli ste danes nenavadno pridigo o cerkveni glasbi. Priliko je dalo blagoslov-ijenje novih orgelj. Upam, da tudi pridiga ne bo brez koristi, ker treba vam je razjasniti stališ'e sv. cerkve o glasbi. Spoznali ste, da je sv. cerkev, kakor vse umetnosti, tudi glasbo vsprejela v svojo posebno skerb, da jo je modro omejila in ji odkazala odličen prostor v hiši božji. Spoznali ste, da se mora pevski zbor natančno deržati cerkvenih določil in da je sploh glasba v cerkvi vestna stvar, ki se ne more in ne sme izročiti vsakemu pol- muzikantu. Dolžnost vsacega cerkvenega predstojnika je ta, da skerbi za dobro, sveto, cerkve dostojno petje. Verno ljudstvo naj pomaga, kolikor more; bodisi z denarnimi pripomočki. bodi s tem. da mladino pridno pošilja k petju. Delajmo toraj vsak v svojem delokrogu za povzdigo cerkvene glasbe, ker ona tolikanj poveličuje službo božjo. Ve orgije pa se danes slovesno oglasite in donite mnogo mnogo let v slavo božjo, v spodbudo vernega ljudstva. Vi pa, preljubi, skušajte v sebi ohraniti tisto divno harmonijo, ki obstoji v popolnem soglasji vaše volje z voljo božjo. Rastite v živi veri, toda v djanski veri, da ne bodo samo usta hvalile in slavile Boga, marveč, da bo celo vaše življenje slavospev na čast trojedinemu Bogu. Amen.
Misijon.
Bustite male k meni priti in nikar jim ne branite. Te besede Zveličarja našega Jezusa Kristusa veljale so posebno otrokom. Veljajo pa sploh ljudem, ki so mali v veri. mali v čednosti in v dobrih delih. Duhovni se poslužujejo raznih pomočkov. da bi ljudi k Bogu za vernih. Posebno dober pomoček je sveti misijon. Bogu moramo hvaležni biti, če imamo priliko obhajati in poslužiti se misijona. Mnogim je misijon v zvehčanje. Če tudi gorečnost misijonska pri nekterih peša, ali če se tudi nekteri vernejo v grehe, kar je velikega obžalovanja vredno, pa je vendar bolje tudi za velike grešnike, da so bili vsaj enkrat iz grešnega spanja prebujeni, kakor da bi bili
vedno v grehih živeli. Misijonske pridige imajo nekaj nenavadnega v sebi in posebno moč. Takrat pridejo v cerkev k pridigam ljudje, kterih sicer ni pri pridigah viditi ali pa le redkokrat pridejo. Velika korist je še to, ker takrat navadno veliko ljudi k pridigam prihaja. Misijon je kakor hud grom, — kakor močno zdravilo. Pregrešne zaveze se razdirajo, stara sovraštva prenehajo, dolgoletni protivniki si prijazno segajo v roke. dobro ime, bližnjemu vzeto, se povračuje, ukradeno blago nazaj daje, stare krivice poravnavajo. Javno življenje človeške diužbe je polno krivic, zlasti tudi pri kupčiji. Na dražbah se podkupijo kupovalci, da molčijo, pri najemščinah se podkupuje, da drugi vmes ne pride itd. Tu laže mešetar, mleko je dostikrat z vodo pokvarjeno, živež pokaženi, med moko je fižol mlet, vino umetno narejeno, mera in tehtnica lažnjiva, zviti prodajalec ugleda kupca in si izkori-stuje njega priprostost, da mu blago dražje prodaja, kakor je vredno. Koliko je zvijač, prekanjenosti, laži in ovinkov pri kupčijah! Krive pričevanja pri sod-nijah, krive prisege, goljufije. Očitno je tedaj, kako vspešni in vplivni so misijoni za časno srečo in za zveličanje duš, P. Jožef Jungman iz Jezusove družbe svetuje, naj bi se na 10 let sv. misijon v fari obhajal. Koliko veselje je misijon za farmane, kolika tolažba za duhovnega pastirja, ki je svojim ovčičam sv. misijon oskerbel!
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Marijanišče v Ljubljani doveršeno. (Konec.) Leta 1801 seje pozidalo na zahtevo slavnih oblastnij kopališe za 1700 gl.
V	začetku zavoda 1. 1882 se je nekaj otrok doma podučevalo, nekaj pa jih je hodilo v javne mestne ljudske šole. A notranja šola na tem zavodu je dobila pravico javnosti, poslopje ni bilo dosti prostorno, treba je bilo zopet zidati in graditi, pri-zidal se je sedanjemu poslopju še na konci nov do-stavek (stransko poslopje), zidati se je začelo lansko jesen, čez zimo se je presušilo in letos začetka septembra je bilo vse znotraj in zunaj doveršeno in za mladino pripravljeno. Stala je vsa dozidava in notranja naprava nad 23.000 gl.. kar pa še ni poravnano.
V	pročelji je poslopje dolgo 67 m in ima na pervem koncu prizidano kapelo, na drugem koncu pa zgoraj omenjeno šolsko poslopje, ki je bilo ravnokar dozidano, na dvorišči je kopališče, ki dobiva vodo iz vodovoda; konci dvorišča pa so gospodarska poslopja in za temi vert in polje. Tako tedaj je deško sirotišče ali Marijanišče, v katerem je sedaj nad 140 gojencev, po nekaj deželnih vstanovljencev, po nekaj takih, ki nekaj ali tudi nič ne plačujejo, med temi je 13 gimnazijalcev.
Dne 20. oktobra t. 1. ob 4ih popoldne je bilo blagoslovljeno na novo sozidano šolsko poslopje. — Pri slavnosti so bili: dr. Adolf Schaffer, zastopnik deželnega odbora, načelniki šolskih oblasti, mnogo druzega odličnega občinstva, med temi več gospej, ki so zastopale gospejski odbor, pa več čč. gg. duhovnov, kateri kakor navadno pri takih zavodih naj-globokeje v žep sežejo.
Program slavnosti je bil prav primerno sostav-ljen. tako da je slavno občinstvo dobilo popolno sliko vsega življenja in delovanja o Marijanišču.
Navzoči so si ogledali šolske sobe, prostorno dvorano za telovadbo in druge prostore. Gospod predsednik dr. Jarc, ki je imel danes z verlim sotrud-nikom g. Lašanom slovesni dan. je pozdravil slavno občinstvo, potem je po cerkvenih obredih blagoslovil poslopje.
Gojenci so peli in deklamovah, posebno so pa dopadale „Podobe iz peterih šolskih let/ Peli so, deklamovali so zaporedoma učenci pervega, drugega, tretjega, četertega in petega šolskega leta. Telovajni zbor je med petjem zverševal telovadne igre. Peto šolsko leto je pelo med spremljevanjem harmonija in klavirja: „Lastovki v slovo." ..Koračnico" so peli oni razredi. Tako se je zveršila ta ginljiva slavnost. Naj služi vse Bogu na čast, in za zveličanje neumerjočih duš. Bog poverni obilo vsem dobrotnikom njih darež-Ijivost, notranjemu vodstvu pa želimo pred vsem Božjo pomoč in vztrajnost pri prelepem, težavnem delu. Vinceneijevi družbi pa Bog nakloni dobrotljivih sere, da bode delo, tako lepo začeto, tudi v prihodnje vspevalo in cvetelo; kajti vse upanje za daljni ob stanek se opira le na milost Božjo in na darežljivost usmiljenih sere, ter častitih dobrotnikov, med katerimi nam je omeniti slavne kranjske hranilnice; sej hiša nima skoro nič stalnih dohodkov in navezana je na dobrotne darove.	M. Močnik.
Čertice iz življenja slovenskega dijaka. (Svojemu prijatelju v spomin sostavil J.)
K Gospodu so vrata pred vami.
In skoz nje pravični pojdejo sami.
Ps. CXVI1.
Pogosto se sliši in bere zadnji čas pritožba, kako da je sedanja mladina sprijena, kako gine živo versko prepričanje iz mladih sere. Mnogo je v tem bridko pomisleka vredne resnice, katera s skerbjo navdaja vsakega, komur serce živo bije za človeški blagor. — Toda, vse še ni izgubljeno. Še žive res kerščanski stariši, še imamo vzgledov, ki nam pričajo. da je mnogo mladine izročene dobrim rokam, ki spolnujejo svojo nalogo tudi v pravi kerščanski vzgoji. Ta misel naj nas krepi in vzbuja k vstrajnosti — ni še vse izgubljeno, le pogumno na delo!
V vzgled in posnemanje naj povem nekatere čertice iz življenja prerano umerlega osmošolca Maksimilijana Demšarja. Bil je dobro vzgojen, pobožen mladenič in vzoren dijak, katerega nt okužila strupena sapa spačenega sveta. Skrito in tiho je bilo njegovo kratko a vzgledno življenje, katero je vredno, da ga nekoliko natančneje ogledamo in priporočimo v posnemanje. Mnoge lepe lastnosti so ga krasile, ljubil ga je, kdor ga je poznal; ljubil ga je tudi Bog, ki ga je k sebi poklical v najlepši dobi razcvitajoče mladosti.
Zibelka mu je tekla v prijaznem Gorenjskem mestecu, v Škofji Loki. Že v pervi mladosti so dobri stariši vcepili v mlado serce bistroumnega dečka kal prave pobožnosti, katero je nepokvarjeno obvaroval do svoje prezgodnje smerti. Za šumno družbo mladih tovarišev ni maral; najljubši mu je bil dom in v njem mali altarček, v največje veselje mu je bilo streči pri sv. maši. Tu je sklepal nežni ročici v pri-prosti molitvi, kakor ga je učila pobožna mati, tu je maševal, oblečen v lepo mašno obleko, pridigal m molil litanije s tako resnobo in tako ginljivo pobož-nostjo, kakoršna odseva le iz nedolžnega otročjega lica.
Hitro so mu pa tekla leta — leta polna nedolžnega deškega veselja. Pridno je napredoval ukaželjni deček v šolskih naukih. Kmalu je prišel čas. da je zapustil domačo hišo in se j)odal na srednje šole, nabirat si naukov za življenje. Dobri nauki in molitev skerbnih starišev so ga spremljali na tej osode-polni poti in ljubi Bog mu ni odrekel svojega blagoslova. Prinesel je seboj v Ljubljano blago in pobožno Serce; na tej podlagi si je s pridnim učenjem bistril um. Od leta do leta je pridno napredoval v znanosti, katera mu ni mogla v najmanjši meri pokvariti po božnega duha. ker je bila zidana na podlagi terdnega verskega prepričanja.
Dobro seme. zasejano v mlado serce, se je začelo krasno razvijati; vsakemu, kdor ga je poznal, je vzbujal najboljše upe za prihodnjost. Pokazal se je v njem značaj jeklen in odločen, kakoršnih uprav sedai tako manjka. Nikdar ni bil „servus temporis,-suženj posvetnjaštva, t j, ni se ravnal po spridencih; v vsem ga je vodilo notranje prepričanje. Kakor mu je velevala vera in vest, tako je ravnal, nikdar se ni vprašal: kaj bodo rekli k temu moji tovariši ? Pred nikomur ni skrival svojega terdnega verskega prepričanja, a ni ga tudi po nepotrebnem skazoval. Mladina ni tako slaba, kakor si marsikdo misli, a manjka ji moške odločnosti. To je imel blagi pokojnik v polni meri, napačne sramežljivosti ni poznal. Kot gimnazijski dijak se na počitnicah ni nikdar sramoval streči pri sveti maši in med službo Božio pri altarju pomagati. Kal dobrih naukov je pognala močne korenine.
Lepo sorazmerje njegovih duševnih močij je vzbudilo v njem mnogo lepih lastnosti, ki so ga tako zelo krasile. V njihovem svitu se je tem lepše pokazala druga plemenita čednost, namreč ponižnost in prirojena skromnost, s katero je prikrival svoje dobre lastnosti. Bil je skrit biser, čegar pravo vrednost je le tisti spoznal, kdor je dalje časa z njim občeval. Vedno je bil dober in prijazen z vsakterim; jeze ni poznal, a tudi sam ni nikdar nikogar žalil. Zato je bil ljub in drag svojim prijateljem, kateri ga ne bodo nikdar pozabili.
Slabe druščine se je vedno ogibal, ljubil pa pošteno veselje. Serčna zadovoljnost in nehlinjena prijaznost mu je odsevala z obraza v vsaki pošteni družbi. Govoril ni mnogo, a kar je povedal, povedal je odkritoserčno, priprosto in krepko, da je v hipu vsakega zase pridobil.
S posebnim veseljem je prirejal na počitnicah poštene domače veselice, pri katerih so se predstavljali razni prizori iz življenja. Za to je iinel nenavadno nadarjenost, katere ni nihče pričakoval v sicer tihem mladeniču. Zbiral je druge dijake, vodil predstave in igral glavne vloge in domači pevci so zbranim poslušalcem zapeli marsikatero lepo pesem. V ta namen je slovenske igre prirejal za domači oder in prestavljal z velikim veseljem iz nemščine in laščine; stem pokazal je, kako lepo zmožnost ima tudi za slovstveno delovanje. Prav odlične osebe so se zbirale k tej nedolžni zabavi; dolgo bodo marsikateremu v prijetnem spominu ostale lepe ure, ki jih je tako doživel „v nunski mežnariji" v neprisiljenem veselju. Blagi pokojnik je spoznal, kolikega vzgojevalnega pomena so dobre igre in z veliko vnemo je začel delati v ožjem krogu s pošteno zabavo za sveto stvar. Ne mislimo
preiskovati, koliko dobrega bi bil še storil v prihod-njosti v tej ali v drugih strokah. — Bog mu tega m odločil, poklical ga je k sebi v boljše življenje.
Konec nasl.)
Nekaj Mariji na čast.
„Der Rosenkranz," von Dr. Philipp Ilammer. II. Bd. 1892. Vsebina tega zvezka je „Marija." Cena 2 gl. 16 sld. Obsega 422 strani. Ta knjiga, ki smo jo že omenili, je posebno koristna za pridigarje in katehete, ker ima toliko izgledov in ginljivih naukov, ki se ozirajo na Marijo. Pride še en zvezek o Mariji. Pisatelj, ki je preobložen z delom svojega poklica, je moral po polovico noči darovati, da je to delo doveršil. K temu v vvodu pripoveduje tole: L. 1854 je bilo neko število francoskih vojakov v vojaški bolnišnici v Carigradu; bili so taki. ki so bili ranjeni pri napadu Sebastopola. Ti verli vojaki so iz krogelj, ki so jim jih iz ran izvlekli, dali vliti veliko serce. ga dali pozlatiti, in so ga v čast „Marije D. Zmagovalke" dali obesiti na njeno podobo. To je bilo kakor počeščenje Marije D. brez madeža spočete, za ktere razglašenje so se takrat priprave delale. To je želel posnemati tudi pisatelj te knjige, ktere nočno delo daruje Mariji in čitateljem v znamenje svoje sinovske ljubezni do Marije, ki je pribežališče grešnikov.
K temu še eno iz te knjige. Cesar Ferdinand I. Avstrijanski je v svojih mladih letih dobil v darilo malo ogledalce. Kmalo pa je dvorni učitelj spazil, da mladi princ tisto ogledalce vedno seboj nosi in bolj pogosto kot je učitelj za prav spoznal se je v taistem ogledoval. Bal se je, da prihodnji cesar bi po vednem ogledovanji samega sebe v ogledalu utegnil postati odveč nečimuren in gizdav, in kot moder rednik je zahteval, da naj se mlademu nadvojvodu ogledalce oduzame. Kadar pa so mu to velevali. našli so, da je cesarski princ bil ogledalno steklo iz oboda odmaknil in namestu tega podobo Matere Božje v taisto djal. Kar je tedaj v ogledalu tolikrat gledal, ni bil njegov obraz, ampak podoba Matere Božje, ki jo je ves čas življenju priserčno ljubil Očitno je, da od tistega časa nobeden ni več ogledala tirjal od njega.
Razgled po svetu.
Dunaj. (O verski šoli.) Pervo interpelacijo v deržavnem zboru je izročil načelnik konservativnega kluba grof Hohenwart sam; glasi se tako:
„Dunajski okr. šolski svčt je dne 10. oktobra t. 1. izdal odlok, da naj katoliški otroci v ljudskih šolah pri molitvi pač delajo križ, besed pa glasno ne izgovarjajo; ta sklep je bil dež. šol. svetu znan. i*, kr. nižje-avstrijsko namestništvo pa je dne 18. • •ktobra razveljavilo dotični odlok, o katerem so listi obširn«» pisali. Ker se torej v šoli ne dopušča spoznanje treh božjih oseb, ker je kerščansko prebi-valsivo vsled tega razburjeno in ker vsa stvar ni dovolj pojasnjena, vprašajo podpisani g. naučnega ministra : 1. Ali hoče njegova ekscelenca to stvar v ••elem obsegu v zbornici pojasniti z akti v 2. S katerimi sredstvi namerja njegova ekscelenca v prihodnje za-
gotoviti redno poslovanje pri šolskih oblastih ter obvarovati prebivalstvo takih dogodkov, ki globoko žalijo vsak verski čut?"
Poslanec K ar Ion in tovariši vprašajo skupno ministerstvo, sklicevaje se na spomenico avstrijskih škofov glede verske šole z dne 30. januvarija 1888, na izjavo škofov v šolskem odseku gospodske zbornice z dne 28. febr. in 12. marca 1890 in na novo škofovsko vlogo na ministerstvo z dne 13. marca t. 1.: 1. Iz katerih vzrokov se ministerstvo doslej ni oziralo na storjene korake avstrijskih škofov glede ljudske šole? 2. Do kedaj hoče ustreči zahtevam glede ljudske šole. katere so stavili škofje v imenu katoliškega ljudstva?"
Dunaj. Tirolski poslanci so interpelirali vojnega ministra: hoče li skerbeti, da se deželnim brambovcem daje prilika ob nedeljah in praznikih vdeleževati se sv. maše ? — Pač potrebno; zakaj ako vojaštvo samo ne moli k Bogu, kako se more pričakovati sreča na vojski ?
Italija. Znano je, da se po Italiji večkrat, kot kje drugje, dogajajo tatvine in umori. Sedaj je vedno mnogo roparjev na otoku Siciliji, tako, da si zvečer iz mesta ali v mesto idoč človek ni varen svojega imetja. — Vspeh brezbožne, proticerkvene vlade!
I. Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva.
Nameni za mesec november (listopad). a) Glavni namen:
I r c i.
(Spis poterjen in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII)
Irsko vprašanje je jedno izmed mnogih vprašanj današnjega časa, ter spominja katolike celega sveta z živim, bratovskim sočutjem na Irsko, na zeleni otok. kakor se imenuje vsled lepe rasti, na otok svetnikov, ktero še lepše ime pridobila si je Irska s čeznatorno kerščansko rodovitnostjo.
V začetku tekočega leta umerli veleslavni kar-dinal-nadškof Maning, angleški pri mas, in gotovo možT ki sme govoriti o irskem vprašanji, pravi: „V resnici, irsko prebivalstvo je najbolj kerščansko in katoliško ljudstvo, ki biva na vsem zemeljskem krogu. Tepeno in obiskovano bilo je z vsakterimi skušnjavami surove in omikane grozovitosti. Kolikor morejo navaliti stoletja ljudskih vojsk na ljudstva, in verskih vojsk na vero, vse je preterpela Irska. Vendar je dan ob-novljenja blizo; upam še jutranjo žarijo tega dne dočakati; pričakujem, da bodete videli še poldne tega dneva."
Kar umeva s polnostjo tega dneva, kterega privošči Ircem, razlaga kardinal z besedami; „Prišlo bo ljudstvo zopet v posestvo svoje lastne zemlje, v kolikor se more to zveršiti, in videlo bo, da mu je po-vernjeno lastno postavodajalstvo in lastna vlada, vse to, med tem, ko bo zasedla sedež v postavodajalni družbi skupnega kraljestva."
Za nič druzega se tedaj ne gre, ko za doveršitev. kronanje vsega dela, ktero je pričel neprimerljivi mož O' Connel pred TOimi leti, namreč streti irske verige in spone ter poverniti svojemu blagemu ljudstvu zasluženo prostost. Dolgotrajni boj, kterega je pričel,
bil je ravno tako miren in po postavah, kakor neizmerno koristen za blagor domovine. Ako prosimo Boga za srečen izid tega boja. storimo to v zvezi z željami presv. Jezusovega Serca in v prid katoliške stvari, kajti zarad verske zvestobe in vdanosti do Cerkve so vkovali Irsko v verige ter z njo tako nečloveško ravnali.
Toda ne le usmiljenje z ljudstvom, ktero terpi za Kristusa, temveč tudi hvaležnost zbuja nas k molitvi za Irsko. Irsko prebivalstvo ni le veroljubeče ljudstvo spoznovavcev in mučenikov, temveč tudi za vero vneto ljudstvo aposteljnov. „Kaj vse naj ne poskusimo," pravi Pij IX v prid irskega naroda," ko vemo kako zelo se je odlikoval ta rod v težavnih časih s svojo stanovitnostjo v spoznavanji katoliške vere, s kolikim naporom daje „irska duhovščina razširila pravo vero v najskrajniše dele sveta, slednjič kako otroško in s kako ljubeznijo spoštuje ta narod sv. aposteljna Petra v osebi njegovih naslednikov." Tako govori Leon XIII.
Verska zvestoba katoliške Irske prišla je v pregovor; časne, po svoji grozovitosti ne manj znane stiske pa, v kterih pokazala se je ta zvestoba, so postale po božji previdnosti sredstvo, razširiti edino-zveličavno vero sem ter tje, koder bi ji bila brez tega pot zaperta ostala. K oživljanju katoliške Cerkve v Angliji, k njč razširjanju po britskih naselbinah, v Gorenji Kanadi, v Združenih deržavah pripomogli so prav posebno irski izseljenci. Večinoma popolnoma revni prinesli so izobčenci seboj povsod za vero vneto in v ljubezni do nje neizmerno bogato serce Kaj neki da vspešnemu apostoljstvu več upanja, kakor spričevalo, kakoršno je z naslednjimi besedami dal sloveči protestant Burke katoliškim Ircem: „Bila bi moja največja želja, gledati pred svojo smertjo še podobo pervotne Kristusove Cerkve. Imam katoliško cerkev Irsko z malim prideržkom za sposobno, da nam pred-očuje to stanje stvari. (Treba je pomniti, da govori protestant.)
Pa tudi stara evropejska ljudstva imajo Ircem mnogo zahvaliti.
Irski svetniki in misijonarji v Italiji so Donat, škof Fiesol-ski, Frigidijan, škof Luški (Lucca), svetnika Albin in Kumean. K irskim svetnikom na Francoskem se štejejo: Mansuet, Finlag, Fiachre, Furseus. Allan in Petran V Belgiji delovali so svetniki: Lerin, Ultan, Fojlan. Wiro, Pleehelm, Kilijan.
Posebno veliko hvalo je dolžna Ircem Nemčija; marsikateri njen okraj časti irske svetnike ko svoje aposteljne: Avstrijsko sv. Kolumbana, Solnograško sv. Virgilija, Frankovska sv. Kilijana, Švabsko in Švica sv. Galla. Sekinško sv. Fridolina. Alzacija sv. Erharda, Turingija sv. Albvina. Goreče navdušenje, velikodušno zaničevanja sveta, zaupanje v Boga. neizmerna ljubezen do bližnjega so znamenja teh apostolov ter pojasnujejo njih velike vspehe.
Ni se nam tedaj čuditi, ako so Kristusovi sovražniki vedno napadali s posebno divjostjo ta prelepi del njegovega kraljestva, ako je poskušal hudobni sovražnik prav posebno v zadnjih desetletjih zasejati ljuliko na irsko zemljo. S svojimi zavezniki, z ljudmi skrivnih zavez in prevrata, s prostozidarstvom v naj-različniših oblikah kliče irskemu narodu: Ne pričakuj svoje rešitve od božje previdnosti, ali od pravičnosti svoje; mi ti ga bomo prinesli! Ne slušaj več glasu svojih duhovnov in škofov, ki te hočejo potisniti v
ograjo poterpežljivosti in zmernosti; ali iti dežela) še nisi dosti dolgo terpela? pusti jih! hajdi k nam. ki smo prisegli, oproščevati na vsak način narode! Toda ves irski narod ni se vdal v to. da bi sledil tacemu klicu ter žertvoval za svoje posvetno blagostanje vrednost pravičnosti, vere in neomahljive zvestobe do sv. Cerkve. Kakor malo moglo je nekdaj v svojo mrežo vloviti ta narod brezverstvo in krivoverstvo. tako malo mogla sta ga tudi prostozidarstvo in prevrat pridobiti za svojo od sv. Cerkve z izobčenjem kaznovano svojatev: upamo, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. Vendar pa so se dali nekateri iz izverstnega irskega ljudstva zapeljati; tostran, posebno pa ono-stran morja zaslišale so se med irskimi izseljenci besede. ktere so se uklanjale sili in rogovilstvu. celo brez zaveržljivih nasilnih dejanj ni bilo in tudi ne brez nasdnega počenjanja. ktero se ne sm»' hvaliti. Pokazala so se čudna znamenja zmešnjave duhov, ktera dokazujejo, da je zgrabilo tudi že marsikaterega Irca bledenje modernega racijonalizma. ki žertvuje ljudskim malikom vse. ne le razuma in pamet, temveč tudi vero in čednost.
To je v resnici izdaja nad prizadevanjem irskega ljudstva, izdaja najboljšega, kar ima. njegov«* brezmadežne zvestobe do vere. zapovedi in prepovedi cerkvenih, njegove detinske vdanosti do Škotov in duhovnov svojih. Irec, ki je vse to zgubil, je ravno tako zopern, da se poprimemo bližnjega izgleda, kakor no-vošegni, gizdalinski Tirolec, ker kakor bi se javaljne kdo navduševal za Tirolsko, ki bi bilo polno tacih salonskih Tirolcev. kakor bi še manj za take Tirolce ter Netirolce hotel kri preliti; tako mora tudi zgubiti veljavo stvar Irska pri Ircih in Ne-Ircih, ako jo ločimo od tega, kar je bila siava in moč življa v začetku. Namesto junakov, kakor O uonnell. bi potem tudi pri Ircih morali gledati kmalu nespodobe modernih liberaluhov. ki ljudstva zapeljujejo in sprijajo.
Irsko dajalo je stoletjem odpada vzgled prelepe verske zvestobe; naj tudi v času prevrata da vzgled postavno brezmadežne vojske za prostost. Njen srečen izid se nam ne zdi več oddaljen. Čudna okoliščina, da vzame deržavnik. ki je bil prijatelj kardinala Ma-ninga ter tudi velja kot prijatelj irske zadeve, v svoji visoki starosti še enkrat kermilo Anglije v svoje roke. naj krepča to nado.
Pred vsem pa moramo v molitev zaupati ter posebno ta mesec živo prositi presv. Jezusovo Serce, da ohrani pervoboriteljem irskim o Connell-ov duh. ki se izraža v besedah: „Ostanem pri Jezusu Kristusu. da tem lažje ostanem pri svoji deželi."1 k.ikor se kaže v poslednjem naročilu, vsled kterega je izročil svoje serce Rimu, svoje telo pa ljubljeni Irski, ko gaje I. 1S47 dne 15. maja dohitela v Genovi sinert na popotvanju v Rim.
Vzrok naposled, ki nas. ude molitvenega apo-stoljstva. edino le zanima in nas mora tudi priganjati pridno moliti za irske sinove, je, da smo sami tudi prav goreči aposteljni molitve. Povsod, kjer žive otroci ljubljene Irske, živi tudi molitveno apostoljstvo ter hitro napreduje in prinaša obilnega sadu Pet let izhaja, razun druzega lista „Sendbote"4 v angleškem jeziku, tudi jeden v Dublinu, glavnem irskem mestu, in njegovo izdanje znaša dandanes že 44.000 in k blagoslovu, kterega prinaša, spada posebno odpravljanje pijanštva in pospeševanje zmernosti v tolažbo Jezusovega Serca.
b) Posebni na in en i.
D». S. Otmar. Neka redovna provincija in njen prednik. Pridobitev dobrih učenikov za n« ko važno privatno napravo. Trez-nostne družbe.
17. S. GregoriJ čndodelnik. Priprave za Škofovsko r>( »letno.» S. Očeta. Razumnost in zaupnost med predstojniki in podložnimi. Iludo skušani.
In S. OdOD. Marijanski tergovski kongreiracijoni in družbe v Avstriji in na Nemškem, Gasniška zadeva.
I!'. S. Elizabeta. Apostoljstvo molitve, Gospejske zadeve. Dv# družbi .\«-ki Azil.
II. Bratovske zadeve N. 1). Gospč presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca sv Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata. naših angeljev varliov in vsili našib patronov. Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje. umore in samomore, odpad, in brezverstvo. prešest-vanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. — Za odpravo nekejra pohujšanja i/, dubovnije in pobotanje pobujšljivega človeka. — Pijanosti in drugim napakam vdan človek za spreobemjenje na pr.prošnjo sv. Jožefa in druzih svetnikov. — Na o«V-h bolna oseba za pomoč na priprošnjo Naše ljube Gospe in sv. Lucije. — Dušno in telesno zdravje nekemu soprogu v daljni deželi. — Za srečo pri domačih živalih. — Neka pohujšljiva kerčma blizu cerkve za odpravo pohujšanja, ki je tako ostudno, da s-e celo v Ljubljani pritožbe slišijo!
Zahvale.
P.oka mi je bila tako bolna, da ni bilo več upanja za ozdravljenj. priporočena pa s»m bila Naši ljubi Gospej in bratovski molitvi v Dani«i. obernilo se mi je na bolje in sem s«- popolnoma ozdravila. Hvala Bogu in Na<i ljubi Gospej presvetega Jezusovega Sena.	Frančiška.
Spolnujoc storjeno obljubo bilježim tu priserčno. javno zahvalo Blaženi Devici Mariji in sv. Jožefu za njiju čurižno pomoč m veliko rnil»»st. katero sem na njiju mogočno priprošnjo prejel od Bosra v budi iu dolgotrajni stiski. Na meni se je zopet pokazalo. da.
..Pr>.p»- est Brata Virgo in veritate invocantibus se."
Bogoslovec.
Listek za raznoterosti.
Ljubljana. Vdanostni oglasi za Prevzviše-nega kneza in škofa neprenehoma prihajajo od bližnjih in daljnih občin iz cele škofije. Mislil bi človek, da to inora vsacega katoliško-kerščenega človeka veseliti; pa kaj čete: zelenec marsiktere derži v železnih grebenih, in le kteri s silo štor»'*, bodo zveličani.
Umeri je »'•. t. m. v Kropi tamošnji beneficijat čast. g. Valentin Lavtar, rojen leta 184i) v Železnikih. posvečen leta l*7o. Pogreb je bil v sredo, dn«'- '». t. in. ob 'Jih dopoldne. Naj v miru počiva!
V Kranju je včeraj v mestni farni cerkvi preč. g. dekan blagoslovil krasno podobo, predstavljajočo „Jezusa pri zadnji večerji.' Podoba postavljena v stranskem oltarju, je bila naročena na Tirolskem in je krasna olepšava kranjske farne cerkve.
Za kneza nadškofa Olumuškega je izvoljen kanonik dr. Teodor Kohn, rojen leta 1845 na Mo-ravskem.
V Gradcu je več mladih razsajavcev, ki so z vpitjem in ropotom v bližnji kerčmi motili procesijo presv. Rešnjega Telesa, obsojenih na 14 dni v ojstro
ječo.
Verlega g. Jan. Mesarja, župnika in deželnega poslanca je zadel mertvud. Bodi serčno priporočen v molitev.
Na Dunaj pripelje jutri dvorni vlak od laške meje ruskega cesarjeviča na Dunaj. Ostal bo v cesarskem dvoru, kjer bo 12. t. m. slovesen obed. in 13. t. m. se odpelje v Petrograd — Kalvinski in framasonski kvas izmed Magjarov je toliko časa „ko-šutoval" zoper cerkev in avstrijanstvo, da je mini-sterstvo odstopilo. Kdo ve, kaj bo zdaj ? Kje je zdravilo zoper toliko prederznost in nehvaležnost?...
Beneški patrijarh je postal prečast. P. Bonaven-tura Soldatich (Soldatie), rojen 1. 1829 na Cres-u, od mladih lčt minoritski samostanec, silo učen in zmožen gospod. Kot taki je že z 20. letom na Dunaju postal doktor, in s 23. letom provincijal svojega reda v Pa-dovi, kar je znamnje njegovih posebno velikih zmožnosti, in opravljal je to službo 12 let; 1. 1873 pa je postal general svojega reda, v kterem je razodeval veliko previdnost, marsiktere zlorabe odpravil in nove koristne vstanovil. L. 1891 se je tej časti odpovedal iz zdravstvenih ozirov in ker se je želel nazaj v tiho samostansko življenje v Padovi. in od tam so ga zdaj sv. Oče poklicali še na višjo čast.
Dobrotni darovi.
Za opravo uboinih cerkev: Mina Porenta I gld. — Z Zlatega polja S gld. — Z Begenj na Gorenjskem 13 <ild. — S Spodnjega Tuhinja 20 gld. — S Kolovrata 2f> gld. — Iz Kostanjevice H7 gld. — Iz Gernega verha nad Idrijo 12 gld. — Gospodična Marija Bozicijo 1 gld. — Gospodična Marija Klsncr 1 gld. — Gospodična Terezija Klsner 1 g d. — Neim. iz Preserja 2 gld. — Iz Šempetra pri Novem mestu f»0 gld. — Iz št. Vida nad Ljubljano 7 gld. Hi I kr. — S Primskovega na Dolenjskem 2i» gld. — Iz Kri-ževega pri Kostanjevi» i L? gld. 12 kr. — S Srednje vasi Bohinjske ti gld. 20 kr. — S Sel pri Kamniku 2 gld. — S Slapa 10 gld. — Po čč. gg. I "ršulinan ah v Ljubljani M» L'ld. M kr. — lz Razder-te?a 1 gld. 50 kr. — Iz Košane 2 gld. — Z Bohinjske Bistrice 27 gld. 2<i kr.
Za dijaško mizo: Nektere osebe oo kr. — Neimenovana 20 kr. — Neka dobrotniea 1 gld. — G. g. Fr. Tavčar 1 vel. za 2 gld. — C. g. župnik Anton Klemen In gld. — G. — ič 1 gld. — Neim. I gld. f)0 kr. - Č. g. kapi. Fr. Mekinec 2 gld. — Za pridne dijake ."> gld. — C. g. duh. pastir .1 Dernovšek r» gld. — Neimen. d«»brotne roke 3 gld. — Č. g. k. R. M. 1 gld. — G. g. duh. pastir Sim. Robič 2 gld. — Č. g. st. vik. M Mrak 2 gld. v— G. g. žup. Blaž Petnč H gld. — M. Černilec 2 gld. i kr. — Č. g. žup. Aut. Jamnik 5 gld. — Neimenovan za rešenje od neke nadloge H gld.
Za sv. Detinstvo: G. Fr. * Jerala 20 gld. — G. Fr. Timotej Solomon iz Pazina oo gld.
Za Ma, ijanišče: Dobrotniea iz Dobrove ."» gld. — G. g. kapi. pet«t Bohinjec o gld. — «-A. m. D. gl. 10 gld.
Za misijone: Neim. 2 gld. SO kr.
Za preganjanje katoličanov r Ugandi: «A. m. D. gl. 10 gld.
Za ifulgarijo: Oo. Resurekcijonistom A. m. D. gl. lo gld. in usmilj. sestram 10 gld.
Za afr. misijon: Z Jesenic zbirka 5 gld.
Z-t brat. duš r dcah: Č. g. žup. BI. Petrič 1 gld.
Za stradajoče redovnice na Laškem: Neimen. dobre roke 20 gld.
Zi mi.v. škofa Sogara: 'A. m. D. gl. 10 gld.»