334 Ivan Steklasa: Gregor Alcksandrovič Potemkin. Gregor Aleksandrovič Potemkin. (1739-1791) Spisal Ivan Steklasa 1. Potemkinova mladost in sreča. regor Aleksandrovič Potemkin se je narodil v vasi Ciževi blizu Smolenska meseca kimavca leta 1739. Oče njegov je bil upokojen major in nebogat vlastelin. Umrl je že leta 1746., in tako je Gregor ali, kakor so ga zvali dete, »Grič« rano osirotel. Mati Darja Vasi-ljevna, lepa in pametna žena, se je preselila po smrti svojega moža z Gričem in drugimi otroki v Moskvo, kjer je živel sorodnik pokojnega Potemkina, Gregor Matvjejevič Kozlovskij. Bil je predsednik komornega zbora. Kot skrbnik malodobne dece se je zanimal posebno za Griča, kateri je hodil, ko je dorastel, z njegovim sinom v šolo vse do vseučiliških naukov. Potem je prestopil mladi Potemkin na komaj urejeno moskovsko vseučilišče ter se posvetil naukom z vso gorečnostjo in vedoželjnostjo. Za nadarjenost in uspehe v naukih je dobil zlato svetinjo. Prav rad se je bavil celo svoje življenje s samostalnim znanstvenim i^aziska-vanjem ter je vrlo mnogo in goreče čital. Se posebno rad se je razgovarjal z učenimi menilii o verskih vprašanjih, v katerih je bil vrlo zveden, in znal je na pamet vse znamenite izreke svetih očetov, pa tudi rimskih in grških klasikov. Ker je bil od mladosti vdan razmišljanju in pobožen, je mislil nekaj časa, da vstopi v samostan. To se pa vendar ni zgodilo, ker ga je preveč mamil posvetni sijaj, ki ga je videl pri neki priliki na dvoru cesarice Jelisave Petrovne (1741—1762). Izprevidel je kmalu, da si kot učenjak ne bi mogel steči velike slave. Pa saj je bilo na cesarskem dvoru med samimi ljubimci cesaričinimi toliko nenadarjenih in nesposobnih ljudi. Človek krepkih udov, visoke postave in telesne lepote se je lažje popel do visokih časti nego še tako učen mož. Bržkone so bile te in enake misli vzrok, da je začel Potemkin zanemarjati vseučiliške nauke ter bil leta 1766. izključen z Novikovim vred radi »lenosti in nemarnosti«. In vendar je bil Novikov izmed najučenejših mož tistega časa, a tudi Potemkin ni bil brez znanja. Po tem bi se dalo soditi, da tedanji suhoparni in pedantni način predavanja na vseučilišču ni ustrezal živahnim duhovom nadarjenih Ivan Steklasa: Gregor Alcksandrovič Potcmkin. 335 učencev, in tako so bas najbolj nadarjeni učenci izgubili veselje za nauke ter vsled tega zanemarjali predavanja. Krivo sodijo torej o Potemkinu oni nemški zgodovinarji, ki trdijo o njem, da je bil zares len in nemaren, pa tudi neotesan in nevesten človek; kajti Potemkin je res temeljito poznal staroklasično in francosko književnost ter bogoslovne znanosti. Potemkin je popustil torej znanstveno polje ter stopil v dejansko vojaško službo. Po navadi tistega časa so ga zapisali, ker je bil še mlad, v konjiško telesno stražo kot oklopnika. Od tega časa se je lotil s posebnim zanimanjem izučavanja vojaške službe ter si je pridobil v nji kmalu toliko znanja kakor v bogoslovnih naukih. V kratkem je postal radi svoje velikosti in telesne lepote glasnik pri priljubljenem dedu cesarja Petra III., Jurju Holsteinskem. Tisti čas, ko je prišel Potemkin v Petrograd, je bil posebno udoben za čestihlepne ljudi. Katarina II. (1762—1796) je potrebovala odločnih mož, ko se je povzdignila na prestol. Med njimi je bil tudi Potemkin, ki je dobil za svoje sodelovanje pri tem dogodku od Katarine lepo nagrado, namreč: 400 duš kmetov, čin podporočnika v telesni straži in pridvorno plemstvo. To so bile prve skromne nagrade za Griča, kateremu so se s tem izpolnile prve mladostne sanje. Prvi najtežji korak — začetek — je bil storjen. Potemkin je bil zdaj znan vladarici, ki se je začela zanimati za dostojanstvenega konjika; saj se je povrh svoje lepote odlikoval tudi še s svojo na-obraženostjo in bistroumnostjo. Mnogo pripovesti se nahaja v knjigah o tem, kako se je ponašal Potemkin v tem času pri dvoru, in čemu se je imel pred vsem zahvaliti za svoje povišanje. Pravijo namreč, da je umel mladi srečnež posnemati tuje glasove, pa je s tem večkrat zabaval Gregorja Orlova; to da je zvedela tudi cesarica ter zaželela, da se bolje upozna s tem veseljakom. Ko ga je Katarina kaj vprašala, ji je odgovarjal z njenim glasom in izgovorom, čemur se je ona sladko smejala. Pa tudi njegovi iznajdljivosti in smelosti je imela večkrat priliko se čuditi. Tako je nekoč Katarina vprašala Potemkina, ko so sedeli pri mizi, nekaj v francoskem jeziku, a le-ta ji je odgovoril p i. Sedel je za mizo pa tudi ugleden činovnik iz rodovine Polonijev. Le-ta je očital Potemkinu, da je podložnik dolžan odgovarjati svojemu vladarju v istem jeziku, v katerem je bil vprašan. Toda mladi plemič se vsled tega ni niti najmanje zmedel, namreč je odgovoril: »A jaz nasproti temu mislim, da je podložnik dolžan odgovarjati svojemu vladarju v jeziku, v katerem more izraziti verno svoje misli; ruskega jezika se učim že 22 let.« 336 Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. Drugikrat je cesarica igrala karte z Gregorjem Orlovim. Potemkin pride k mizi, se opre nanjo z roko ter gleda v karte cesa-ričine. Orlov mu je šepnil, da naj odide. »Pustite ga,« je rekla cesarica; »vas ne moti!« Ali slavohlepneža, kateremu se je nasmejala sreča s tako lepimi uspehi, je zadela grozna nesreča: oslepel je na desnem očesu. Tudi ta dogodek je bil povod najbolj sanjarskim pravljicam. Govorilo se je, da sta mu izbila oko v nekem prepiru grofa Orlova, toda bržkone si je bil sam kriv svoje nesreče. Zvali so ga od tega časa Alkibiada. Kaka zbadljivka je bila to za mladega gizdalina! Od tega časa se je vdal Potemkin popolni zdvojnosti; zdelo se mu je, da je vse izgubljeno: že zadobljeno zanimanje vladarice, a s tem tudi sijaj, slava in mogočnost. Celih 18 mesecev ni zahajal med svet, nego je bival doma v sobi z zaprtimi oboknicami ter občeval le s svojimi najbližjimi znanci. Ko so ga napadale zdvojne misli, je zaželel iznovič, da postane menih, ter je vrlo marljivo čital pobožne knjige. Slednjič se je pa vendar pomiril tudi s to telesno hibo, katera se je po trditvi vrstnikov malo opažala ter je le neznatno kazila njegovo lepoto. Z zavezanim očesom je začel zahajati v društva, a slednjič prišel tudi na dvor, kajti zanj se je zanimala še vedno cesarica Katarina. Orlovim to sicer ni bilo po volji, toda po zapovedi vladarice sta po-setila nekega dne oba grofa puščavnika, češ, da ga dovedeta zopet na dvor. »Striček«, pravi Gregor, »vladarica je zapovedala, da pregleda va tvoje oko.« Ali Potemkin ni hotel s početka ti zahtevi zadovoljiti; tedaj sta Orlova s silo snela obvezo z očesa ter se prepričala, da je njiju protivnik oslepel. »No striček,« je izpregovoril nato Gregor, »meni so pravili, da ti le kljubuješ . . . Obleci se; cesarica je zapovedala, da te pripeljeva k nji!« Tako je prišel Potemkin drugič na cesarski dvor, kjer pa do zdaj sicer ni imel še nobenega vpliva. Samo toliko se more reči, da je bil on v tem času pogostoma na dvoru, da je zabaval vladarico s svojimi dovtipi ter se ji na ta način posebno prikupil. Orlovi in njih stranka ga niso trpeli, ker se jim je bil že večkrat odločno uprl. Hoteli so ga zategadelj odstraniti s cesarskega dvora, a to se jim ni posrečilo. Vendar so sčasoma toliko izposlovali pri cesarici, da v tem času ni bil povišan v državni službi; šele leta 1768. je bil imenovan za komornika. Opravljal pa je Potemkin v Ivan" Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. 337 tem času prav različne službe ter bil celo član »velike komisije«, ki je imela sestaviti državni zakonik za celo Rusijo. Leta 1769. je odrinil Potemkin po najvišjem dovoljenju k vojski kot dobrovoljec. Hotel je poiskati svojo srečo na bojnem polju; kajti na cesarskem dvoru je vse mrgolelo vsemogočnih spletkarjev in raznih tekmecev, ki so se trgali za naklonjenost vladaričino. S pismom, v katerem je izrazil svojo željo, da hoče služiti oboževani vladarici verno in zvesto do svoje smrti, je vzel slovo ter odšel nemudoma k vojski, ki je obsedala pod vodstvom kneza Golicina trdnjavo Hočim na Dnjestru. Ta prva vojska Katarine II. s Turki (1768—1774) se je odlikovala z velikimi zmagami ruskih čet posebno pod zapovedništvom grofa Rumjancova Zadunajskega, ki je bil zamenil Golicina. Znamenit poraz Turkov pri Lacgi in Kaguli je dokončal to vojno za Rusijo z vrlo povoljnim mirom v.Kučuk-Kajnardži (1774). v V ti vojni si je stekel Potemkin prve svoje lovorike. Ze pod knezom Golicinom je sodeloval v mnogih bojih ter si zaslužil radi hrabrosti pohvalo zapoveduj o čega generala. Izurjen v konjiški službi, se je pokazal Potemkin pri teh prvih vojaških poskusih izvrstnega konjika. »Neposredno priporočam Vašemu veličanstvu hrabrost in izkustvo, katero je pokazal pri porazu moldavskega paše leta 1769. generalni major Potemkin; do tega časa se naše konjištvo ni izkazalo še nikjer tako spretno in hrabro, kakor zdaj pod zapovedništvom imenovanega generalnega majorja.« Tako je sporočil knez Golicin Katarini o podjetnem Potemkinu, ki je pokazal, kjerkoli je bilo treba, okretno hrabrost in vrlo odločnost v vseh samostalnih odredbah. Po-temkinova četa se je kesneje še posebno odlikovala pri krvavi osvojitvi trdnjave Izmailske. Toda sredi teh bojev je vleklo Potemkina nekaj neprenehoma z bojišča v Petrograd, na cesarski dvorec, k izvoru in sredotočju vsega veličja, milosti in bogastva. Tam je živela vladarica, katere naklonjenost je veljala več, nego pobeda ter osvojitev desetih trdnjav. Potemkin je prispel v Petrograd že konec leta 1770. z odličnim priporočilom, ki mu ga je dal Rumjancov. Vendar zanj še ni prišel čas. Orlovi so bili še vedno najmogočnejši dvorjaniki, posebno še po sijajni Cezmenski zmagi (1770), katero je priboril sam Aleš Orlov. Vzdignili so se bili sicer proti njim ugledni Panini, ali brezuspešno. Bodoči ljubimec Katarine je bil dovolj oprezen, da ni začel borbe z njimi, saj bi se bila zdaj gotovo končala le z njegovim porazom. Pač pa si je iskal zaveznikov na dvoru ter jih je tudi našel. Bila sta to dva dvorjanika, knjižničar Katarine Petrovin in Ivan Elagin. 22 • 338 Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. Prvi je opozarjal cesarico na Potemkina s svojimi pesmimi, drugi je pa posredoval, da je mogel Potemkin dopisovati s cesarico. Kara-banov sporoča, da je 'cesarica z zadovoljnostjo prebrala vsako pismo ter se prepričala, kako ljubezniva čuvstva in koliko hvale posvečuje Potemkin njeni osebi. Katarina je s početka dajala na ta pisma ustne odgovore, kesneje pa je prijela sama za pero ter začela z njim dopisovati. In odslej je raslo čuvstvo cesaričine blagonaklonjenosti naproti mlademu srečnežu brez prestanka. K temu so pripomogli ugodni dogodki. Ravno ko se je bodoči miljenec iznovič odlikoval pri Silistriji, kjer je zapovedoval celemu rezervnemu oddelku, so se v Petrogradu na cesarskem dvoru izpremenili dosedanji odnošaji njemu v prilog. Turška je za ruske zmage Rusom naklonila grozno kugo; le-ta je zlasti v Moskvi provzročila velik strah in upor. Orlovim protivna stranka Ivano viča Panina je uverila cesarico, da bi se morala izročiti poverljivi osebi vsa oblast, da reši to mesto skrajnje nesreče. Predlagal je za ta posel Gregorja Orlova, češ, da se ga tako reši; saj je čvrsto računal, da tudi njega pobere kuga. Toda hudo se je prevaril. Orlov je z veliko odločnostjo in modrimi odredbami res pomiril pre-bivavce ter zadušil celo to hudo bolezen. Slavodobitno se je povrnil v Petrograd. Celo slavoloke so mu postavljali. Vendar je začela kmalu po tem dogodku njegova slava temneti. Kot cesarski poslanec na kongresu v Fokšanah se je ponašal prav samooblastno naproti turškim zastopnikom, ker le-ti niso hoteli odobriti njegovih predlogov glede miru. Prenehal je zategadelj iznenada z dogovori ter se povrnil v Moskvo. To pa cesarici ni bilo po volji, in njen glasnik mu je izročil že na potu pismo, v katerem mu je bilo zapovedano, da se naseli v Gačini. Ravno takrat je bil povišan Potemkin za generalnega lajtnanta spričo svojih odličnih vojnih činov. Brez dvoma je bil dobro poučen o vsem, kar se je bilo zgodilo v tem času na cesarskem dvoru, in je kar hrepenel, da pride v Petrograd. Njegov odhod je pospešilo pismo, ki mu ga je pisala cesarica sama. Ze v početku leta 1774. je prispel on v Petrograd. V kratkem času je postal mogotec, kateremu so se ponižno klanjali ljudje, ki so ga še pred nedavnim smatrali le za povišanca. A kaj je bilo povod ti rastoči naklonjenosti Katarine do Potemkina, naklonjenosti, katera je bila tako trajna, da je trajala do smrti mogočnega kneza? Pred vsem je umel Potemkin vzdržati pri cesarici zanimanje za svojo osebo, ne samo kadar je bil na dvoru, ¦ Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. 33<) nego tudi takrat, ko je bil odsoten. V svojih pismih ni nikdar skoparil z izrazi vdanosti, marveč je prikupljivo in spretno izjavljal svoja goreča čuvstva do obožavane vladarice. Tudi je slišala Katarina mnogo o vojaškem znanju in smelih podjetjih mladega junaka, o katerem so neprenehoma sporočali njegovi pristaši, kadarkoli je bil on na vojski. Vrhu tega nespretni minister Vasiljčikov ni znal izvrševati velikih osnov, s katerimi je stopila ravno takrat na dan genijalna vladarica. Teh ugodnih prilik se je Potemkin čvrsto oklenil ter se znal z njimi okoristiti skoraj do konca svojega življenja. Med tem je dohajal tudi vedno redkeje Gregor Orlov na cesarski dvor. Da se prilizne cesarici, je pripeljal na dvor Potemkina, brž ko se je bil le-ta povrnil z bojišča. Želel si je s tem pridobiti poprejšnjo milost vladaričino. A dogodilo se je ravno nasprotno; Potemkin je kmalu iztisnil Orlova za vselej s cesarskega dvora. O odnošajih obeh cesaričinih ljubimcev so se širile kmalu potem razne pripovesti. Tako su pripovedovali, da je korakal nekoč Potemkin po stopnicah do cesarice, a Gregor Orlov je odhajal ravno od nje po istih stopnicah. Potemkin se obrne ves zmeden k svojemu drugu ter ga vpraša v naglici: »Kaj je novega na dvoru?« — »Nič« odgovori Orlov hladno, »vi greste gori, jaz pa doli.« In tako je bilo tudi v resnici; kajti Orlovi so izgubili od tega časa na cesarskem dvoru ves vpliv. Osrčen po preprijamem ponašanju Katarininem, je poprosil Potemkin, naj ga imenuje za generalnega pobočnika. Kmalu je dosegel, kar je želel, kajti že črez mesec dni je cesarica sporočila Bibikovu, da jo njegov drug Potemkin povišan do časti generalnega pobočnika. To se je zgodilo dne 1. sušca leta 1774. To povišanje je provzročilo na dvoru med dvorjaniki in diplomati mnogo šuma. Pruski poslanec na ruskem dvoru grof Solms je sporočil svoji vladi o tem dogodku tako-le: »Kakor se vidi, postane Potemkin najvplivnejša oseba v Rusiji. Mladost, um in odločnost mu dajejo tak položaj, kakršnega ni užival niti Orlov.« In dobro je sodil ta državnik. Potemkina so od tega časa kar obsipali z bogastvom in častmi. Prejel je takoj v prvem času svojega povišanja ogromne vsote denarja, deset tisoč kmetov, mnogo biserjev in drugih dragocenosti. Leta 1774. je bil Potemkin že generalni šef, podpredsednik vojnega sveta in vitez reda sv. Andreja Prvozvanega (t. j. sv. Andreja apostola). Leta 1775., o proslavljanju miru kušukkajnard-skega, je dobil že naslov grofovski, a meseca sušca leta 1776. je prejel po iskreni prošnji same Katarine od nemškega cesarja Josipa II. 22* 340 Z.: Drobne pesmi. tudi kneževski nazivek s pridevkom »prejasni«. Tuji vladarji so mu izkazovali svojo milost po posredovanju svojih poslancev v Petro-gradu ter mu obenem poklanjali visoke odlike; le Jurij III., vladar »ponosnega Albiona«, ni blagovolil podeliti Potemkinu reda »Podveze«. Milosti se pa niso delile samo Potemkinu, nego tudi njegovim sorodnikom. Mati njegova je bila izvoljena za dvorsko gospo; pa tudi sestre in druge sorodnice so se približale cesarskemu dvoru ter dobile tukaj svojo službo. Slava mogočnega kneza je odmevala že prva leta njegovega povišanja po celi Rusiji. Moskovsko vseučilišče, ki je bilo »Griča« izključilo radi navidezne lenobe in nemarnosti, je proslavljalo novega dostojanstvenika v vzvišenih verzih. Sumarokov in Heraskov sta ga proslavljala v svojih pesmih kot mecenata. Metropoliti in vladike so se obračali nanj s ponižnimi pismi ter ga prosili priprošnje pri cesarici. Potemkin je bil tako dosegel svoj smoter, za katerim je hrepenel toliko časa. (Dalje prih.) Drobne pesmi. # Fantovska. osedova »srček« kupila Najlepši na sejmu je vsem; »Za tebe kupila ga sem«, Tako je sladko govorila. Odvrnil sem fantič dekletu: »Le drugim ta srca kupuj, A meni še lepše daruj, Ki ljubim nad vse je na svetu.< Takoj me dekle je umela — »Če tebi, moj fantič, je dam, Kaj reva naj sama imam ?« Odvrnila je zardela. »Poslušaj, jaz to-le svetujem: Menjajva! — ti moje dobiš! Če misliš, da škodo trpiš, S poljubi te rad odškodujem. Z-,a vogel se ljubici skrijem; Ko blizu dovolj postoji, Krog vrata ji levo ovijem, Zatisnem ji z desno oči. Tedaj ugibala bo deva, Kedo je predrzen tako, Naj še si tako prizadeva, Odtegnila roke ne bo. Za voglom. Predolgo če bo ugibala, Prisrčen poljub ji bom dal, Potem pa takoj bode znala, Kedo ji za voglom je stal. Saj drug poljubiti nobeden Te rože cvetoče ne sme; Oj srečen tako je le eden, Ki dal ji za to je srce. <^3 Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. 481 Gregor Aleksandrovič Potemkin. (1739-1791) Spisal Ivan Steklasa. II. Potemkinove osnove in njegova mogočnost. e prve dni svojega povišanja je pokazal Potemkin, da noče biti pri dvoru le nekako orodje; takšna uloga se je videla slavohlepnemu in ponosnemu knezu malo dostojna — nego on je hotel upravljati državne zadeve sam kot edini državnik na celem dvoru. Vendar pa svojih dragov pri vsem tem ni preziral, niti jim ni bil zaviden, če so izvedli kaj dobrega. Tako je dovolil, da se je izdatno povišala vojska Zadunajskega, ter mu prepustil popolno svobodo v vseh vojaških podjetjih. Ker je poznal moč Nikite Panina, se mu je pokazal prav uslužnega ter izročil bratu njegovemu poveljstvo, da dokonča razpravo s Pugačevci. V temu času so bili po njegovi osnovi zatrti tudi zaporoški Kozaki. Bržkone se je seznanila že sedaj tudi vladarica z obširnimi osnovami Potemkinovimi o vojni s Turško, o ureditvi ruskih pomejnih krajev na jugu, o poselitvi Nove Rusije, o razširjenju Rusije do Črnega morja ter o ruski oblasti na njem. Radi teh velikih osnov je bil imenovan Potemkin že leta 1774. za generalnega gubernatorja Nove Rusije. Edini nevarni protivnik Potemkinu je bil Zavadovskij. Katarina ga je pozvala obenem z Bezborodko leta 1776. iz pisarnice generala Rumjancova za svojega tajnika. Osebna naklonjenost vladaričina do Zavadovskega je hudo žalila Potemkina; kajti ni mogel trpeti takšnih tekmecev. Radi tega je odšel za nekaj časa iz prestolnice, in mislili so že vsi, da je zdaj odzvonilo njegovi mogočnosti. Toda, ko se je povrnil, je razpršil nemudoma kot zmagovavec vse spletke sovražnikov ter zavladal zopet sam na celem dvoru. Prepričan o svoji neodolji-vosti in neizpremenjeni milosti vladaričini, se je Potemkin smelo lotil največjih, seveda deloma tudi neizpeljivih osnov, za katere drugi njegovi vrstniki niso imeli niti sil, niti poguma, niti razuma. Ena takih osnov je bil tudi tako zvani »grški projekt«, ki ni zanimal samo Katarine, nego je bil strah za celo Evropo. Potemkin je bil uverjen, da se da popolnoma izvesti, ter je mislil, da se nahaja 31 482 Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. tudi za to ogromno podjetje dosta ljudskih žrtev v ogromni Rusiji. Vse, kar je knez snoval in izvajal na jugu Rusije, je bilo samo pripravljanje za to ogrbmno osnovo, po kateri je hotel osvojiti vso Turško, vzeti Carigrad, vstopiti med ploskanjem naroda v cerkev sv. Sofije, povzdigniti tamkaj sv. križ ter izpremeniti osmanlijsko prestolnico v središče ogromnega krščanskega cesarstva. Le-te misli je razvijal Potemkin natanko v obširnih zapiskih cesarici ter jih zagovarjal v razgovorih z višjimi činovniki v sejah državnega sveta in neprestanih dogovorih s samo cesarico. Treba je omeniti, da je v kneževih zapiskih to vprašanje obdelano prav na široko. V njih ni bilo izpuščeno nič, kar bi bilo moglo oživotvoriti ta projekt: niti nada v splošni vstanek od Turkov zatiranih Slovanov, niti odločnost in brezuvetna hrabrost ruske vojske, niti možnost, da se druge države umirijo s tem, da se jim vržejo kake nagrade za njih popustljivost. Da so te osnove silno zanimale tudi vladarico, to se razvidi iz njenih zapiskov in razgovorov; gotovo tudi ni brez pomena, da je dala svojemu vnuku, ki se je narodil ob času, ko se je najživahneje razpravljalo o grškem projektu, ime Konstantin, in prav v slavo tega dogodka je bila sestavljena spomenica, na kateri je bil naslikan Sofijski hram v Carigradu in Črno morje z zvezdo, ki se sveti nad njim. Isto stremljenje proseva tudi v napisu, ki je bil postavljen v čast Potemkinu na slavoloku v Carskem selu po osvojitvi Očakova, ko se je vračal v Petrograd: »Ti v pleskali (med ploskanjem) vnideš (vstopiš) v hram Sofije!« Spričo svoje domišljivosti je Potemkin gledal v duhu že celo vrsto novih mest in bojnih luk ob severni obali Črnega morja; rusko zastavo, ki se ponosno vije na ostrogih trdnjav, na mnogoštevilnih bojnih ladjah in trgovskih barkah; ladje, ki prehajajo brez vsake zapreke skozi Bospor in Dardanele v Sredozemsko morje ter raznašajo povsodi slavo Katarine in ruskega imena, obenem pa donašajo rodni zemlji bogastva ter zadavajo spoštljiv strah sosednjim državam. V Potemkinovem duhu so se že vzdigovale namesto puščav brezštevilna mesta s krasnimi cerkvami in zgradbami, zatemnjujoč s svojim sijajem največje graditeljske spomenike evropske. Toda druga vojna s Turki je njemu očitno dokazala, da je mnogo lažje izmišljati lepe načrte, nego jih dejansko izvajati. Pri vsem tem pa to, kar je storil knez v teh krajih, dokazuje njegovo bistroumnost in točno razumevanje državnih koristi. Brezkrvno zedi-njenje Krima, tega čudesnega polotoka, s Tarnanj o in krajev priku-banskih je najvažnejša zasluga Potemkinova za rusko državo. — Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. 483 Položaj Rusije na jugu ob tem času ni bil v nobenem pogledu tako varen, kakor bi bilo misliti o tako mogočni državi. Ruske meje so bile precej oddaljene od Črnega morja, kjer tudi še ni bilo pravega ruskega brodovja; ob ustjih Dnepra, Dnjestra in Buga je stala cela vrsta jakih turških trdnjav. Krim (Tavrida), četudi vslcd mira v Kučuk-Kajnardži osvobojen vrhovne oblasti turške, je bil v istini še vedno pokorno sredstvo v rokah turških poslancev ter je ob vsaki priliki grozil Rusiji kot zaveznik Turške, posebno še, če je pretila nji vojna. Ruse so nadlegovale hajduške čete budžaških in nogajskih Tatarjev. Vse to je činilo, da je bilo zedinjenjc Krima važna državna potreba. Znano je, da se je izvršilo to zedinjenje le z oprezno politiko in razumnimi odredbami Potemkinovimi brez prelivanja krvi leta 1783. Potemkin je spretno upotrebil nerede, ki so se godili na Krimu; v kana Sagin Gireja, nad katerim so imeli Rusi pokroviteljstvo, je z obljubami pridobil, da se je odrekel svojih pravic do Krima. Le-ta je bil potem zedinjen z Rusijo, a važnejše točke so bile zasedene po ruski vojski. Obenem so pomirili Rusi tudi budžaške in nogajske Tartarje ter si jih podvrgli. Mnogo se je zanimal Potemkin za Novo Rusijo ter je vse storil, kar je bilo prikladno za nje preosnovo in uredbo. Marljivo je dopisoval s poslancem na turškem dvoru, se zanimal za odnošaje v Moldaviji in na Vlaškem, posebno pa še za položaj onih slovanskih dežel, ki so bile podložne Turkom. Poskrbel je tudi, da se zavarujejo ruske meje proti napadom divjih prebivavcev ob Kavkazu ter se dogovarjal o predaji gruzinskega cesarja Harakleja. Toda osnove o zaokrožbi in utrditvi ruskih mej nasproti turškemu cesarstvu so se izvedle šele tik pred smrtjo knesa Potemkina. V drugi turški vojni (1788—1791), za katero so se pripravljali Rusi prav dolgo, so osvojili važne turške trdnjave: Očakov, Izmail, Akjerman in Anapa. A njih osvojitev ni bila lahka, in Rusi so morali biti zanje orjaške bitke. V tem času je prebil Potemkin dolge mesece v Novi Rusiji, kjer se je izvajala ena izmed njegovih ogromnih osnov z največjo hitrostjo: osnovala so se mesta Ekaterinoslav, Nikolajev in Herson. Herson, utemeljen leta 1778. na ustju dneprovem, je bil opredeljen za ladjišče, kjer so se kmalu tesale mnogoštevilne ladje za bodoče črnomorsko brodovje. Zgrajeno je bilo tudi krasno pristanišče, sedanji Sebastopolj; pripeljali so v južne kraje mnogo naseljencev, ki so v kratkem izpremenili južne stepe v bogate poljane. Razume se, da tudi tukaj ni bilo izvedeno vse, kakor je Potemkin 31* 484 Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. mislil in želel. V glavnem mestu Nove Rusije, v Ekaterinoslavu, katerega obseg se je odmeril na 300 štirjaških vrst, so se imela sezidati sodišča, kakršne so bile stare bazilike, postaviti trgovski dvori kakor propileje v Atenah ter mnogi glasbeni zavodi po grški osnovi. Stremljenje kneževo po ogromnih stavbah se je pokazalo najjasneje v osnovi za velikansko cerkev v tem mestu. Hotel je namreč Potemkin sezidati cerkev, ki bi bila podobna cerkvi sv. Petra v Rimu, pri tem pa je ukazal »dodati po en aršin (= 0"711 m) k vsem razmeram rimskega kolosa,« da bi nadkrilil celo ta največji božji hram na zemlji. Temelj tega hrama, kateremu seveda ni bilo usojeno, da se izvede, služi zdaj za ogrado znotraj njega sezidane cerkve. Vse to, kar je bilo dogotovljeno, je vrstnike kneževe na Ruskem in na tujem presenečalo, ko so gledali ob potovanju Katarine po teh krajh vsa ta čudesa, nastala kakor po kakem Čarovniku v sicer pustem predelu. Vsa ta čudesa so pa dokazovala odločnost in podjetnost kneza Potcmkina. Posebno se je še knez ponašal s črnomor-skim brodovjem, katero je sam osnoval, proseč vladarico, naj to podjetje še posebno podpira, češ, da Rusija bode na jugu le tedaj v mogočna, kadar bode celo Črno morje v njeni oblasti. »Jaz Te prosim«, je pisal Potemkin cesarici, »da se ozreš na to mesto (Se-vastopoljsko luko); saj tu je slava Tvoja izvirna, tu Ti je ni treba deliti s Svojimi predniki; tukaj ne slediš po stezah drugega . . .« Izvedba vseh teh čudes v vrlo kratkem času je stala ogromnih žrtev. Protivščine, s katerimi se je bilo boriti pri dovršitvi načrtov, so bile tudi ogromne; toda Potemkin ni bil izmed onih ljudi, ki se plašijo velikih težav in žrtev. — Zanimivo je, kako sta sodila o teh podjetjih nemški cesar Josip II. in francoski poslanec pri ruskem dvoru, grof Segur, ki sta oba videla po Potemkinu preobraženo Novo Rusijo. »Mi,« pravi cesar, »na Nemškem in Francoskem ne bi smeli početi tega, kar delajo tukaj. Vladar robom zapoveduje, in robovi delajo; ne plača jim nič ali pa prav malo, slabo jih hrani, a oni se vendar ne tožijo . . .« Jc-li pa bilo v zapadni Evropi v tem času zares kaj bolje nego v Rusiji? Mi resnobno dvojimo. Tudi na evropskem zapadu je cvetlo takrat še tlačanstvo, a zares žalostni so morali biti društveni odnošaji, ki so ravno v tem času provzročili grozno francosko revolucijo. Francozi in Nemci pač niso imeli razloga, da bi se bili rogali tedanjemu društvenemu redu na Ruskem; pomislimo le na razuzdano življenje na francoskem kraljevskem dvoru in pa na nemške vladarje, ki so svoje podložne lovili ter jih za drag denar prodajali Angležem za vojaško službo. Za dela, ki jih je osnoval Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. 485 Potemkin, so mu pošiljali iz domačih mest krdelo potrebnih mojstrov, a za roboto so upotrebljevali tamošnje prebivavce in vojake. — Za Rusijo so bila ta podjetja brez dvoma velikega kulturnega pomena, a žrtve, ki so se žrtvovale zanja, niso bile za vselej izgubljene. Pri-hodnjost Rusije je bila odvisna od napredka na njenem jugu; Potemkin je to dobro razumel ter se je radi tega žrtvoval za te osnove. Kot predstojnik v vojaškem svetu in kot dober poznavavec vojaških stvari se je zanimal knez precej s početka, ko je bil povišan, posebno za vojaštvo. Poznal je dobro konjištvo, a še posebno se je proslavil z uredbo neredne konjiče: knez je sestavil mnogo polkov iz črnomorskih in donskih Kozakov, katerim je bil sam ataman. Lahkokonjski polki so s svojo prikupljivostjo zanimali tudi vladarico in njeno sijajno spremstvo ob potovanju po Krimu in Novi Rusiji. Sicer pa vojaški zapovedniki, ki so služili takrat v ruski vojski, niso odobrovali, da je knez preveč negoval konjištvo na škodo pehoti. Enoglasno pohvalo pa si je pridobil Potemkin celo pri nasprotnikih s tem, da je olajšal vojakom težave glede obleke in orožja. Mi si niti ne moremo misliti, koliko težav je imel prenašati vojak tega časa ne samo na Ruskem, nego tudi po ostali Evropi. Težko orožje in ozka obleka je mučila vojaka posebno pri težavnih pohodih; velika muka je bila tudi za vojaka, ker si je moral lase kodrati, s pudrom potresati in v kite plesti. Potemkin je te nedostatke bistro spoznal ter v posebnem zapisku glede tega povedal mnogo resničnega. »Čemu vojakom kite?« pravi on. »Vsakdo mi mora pritrditi, da je bolj zdravo glavo prati in umivati, nego jo obkladati s pudrom, salom, moko, lasnicami in kitami.« »Vojaki ruski,« pravi sorodnik knežev, »ne bodo nikdar pozabili, da jih je knez s striženjem las rešil bolezni na glavi in pa stroškov za pudranje.« Tudi je Potemkin poskrbel, da bi se odstranile hude kazni, ki so se takrat rabile v vojski; obenem se je hudo protivil prestrogi vojaški disciplini in naglemu korakanju pri vojaških vajah. Celo neki protivnik, ki je sicer Potemkina najhuje obsojal. — S. R. Voroncov —¦ ga je pohvalil radi tega, ker je vvedel udobno in podnebju prikladno obleko za vso vojsko. Toda le-te ljudomile izpremembe, katere je vvedel Potemkin, se niso vzdržale dolgo. Car Pavel I. je po smrti Potemkinovi nemudoma vse polajšave uničil ter vvedel zopet stari strogi red, ki je trajal tudi še pod carjem Nikolajem I. — V tem času je dosegla sila mogočnega kneza svoj vrhunec; kajti Katarina se je naslanjala mimo mnogih drugih svetovavcev le na »svojega kneza« kot na »kamenito goro« ter ga povpraševala za 486 Z.: Drobne pesmi. svet v vseh državnih in osebnih zadevah. O tem nam pričajo v poslednjem času v ruskih zgodovinskih časopisih objavljena pisma, ki sta si jih pisala Katarina in Potemkin. Tukaj ni mogoče navesti niti vsebine iz teh zanimivih zgodovinskih listin ; vendar pa nam je splošno omeniti, da se more le po njih razsoditi, kako ljubeznivo se je ponašala vladarica nasproti knezu, in kako jako je cenila njegovo nadarjenost in državniško spretnost. — O raznih pojavih Potemkinove mogočnosti v tem času bi se mogli napisati celi zvezki; videti je bila neomejena. On je odstranil nekdaj tako mogočne Orlove, Panina in Cerniševa. Celo najnevarnejši protivnik, bogati, naobraženi in umni A. R. Voroncev, ki je postojano vedno obsojal skrivaj kneževe osnove za njegove odsotnosti, je hitro utihnil, kadar se je Potemkin oglasil. — Vse zadeve s tujimi dvori so se opravljale le s kneževo vednostjo; a ravno tako je vplival tudi na vsa notranja dela. Protivil se je zvezi s Prusijo; reševal financijalna vprašanja — seveda ne vselej državi na korist; posredoval je med Katarino in »mladim dvorom« (Katarininim sinom Pavlom in soprogo njegovo Marijo Wurtemberško); sodeloval je tudi pri dogodkih, ki so provzročili drugo delitev Poljske. Pred njim se je zvijal gibčni Scgur, se klanjal oholi Garris, a obiskovale so ga tudi kronane glave. Kako so mislili takrat o veljavi kneza Potemkina njegovi vrstniki, vidimo iz zapiskov dveh njegovih znancev. »Vsa Rusija,« govori Helbig, »in sosednje države so trepetale, videč, da je zavisna usoda celih narodov od samo tega človeka.« — »Vpliv Potemkinov«, je pisal leta 1790. nadvojvoda Richelieu, »presega vse pojme o neomejeni mogočnosti. On carstvuje na vsem prostoru med Kavkazom in Donavo ter deli oblast z vladarico v ostalem delu države.« Proti Potemkinu zares ni bilo zakonov, niti senata, niti ministrov; le njega beseda je veljala. (Dalje prihodnjič.) * Drobne pesmi. Koketki v cerkvi. okaj pa ti si prišla v cerkev? Da svoj obraz bi nam kazala ? Ko vse odstranil bi ti praške, Menda iz cerkve bi zbežala! Seveda, to je zdaj moderno, Dajati s tem Gospodu slavo, Da sredi cerkve se ustaviš In gledaš po ljudeh zvedavo! Z. 592 Ivan Steklasa: Gregor Aleksandrovič Potemkin. Gregor Aleksandrovič Potemkin. (1739-1791) Spisal Ivan Steklasa. II. Potemkinove osnove in njegova mogočnost. -4 .V (Dalje.)