34
Pomenki ljubljanskega zgodovinskega zbora.
V desetem mesečnem zboru, ki je bil 8. dan t. m., in kterega so poslavili tudi prevzvišeni gospod deželni poglavar s svojo nazočnostjo, je gosp. profesor Egger govoril od šolskih iger (Schuldrama) v Celovcu, in nanašaje se na igrokaz od leta 1692, ki se nahaja v ljubljanski buk-varnici, je povedal, kako so jih tamošnji učenci, 17 in 18 let stari, v šoli igrali. Omenjene igre v letu 1692, ki so jo konec leta ob daritvi šolskih daril učenci v jezuitarski šoli koroškim deželnim stanovom na čast igrali, seje po latinskem in nemškem programu glasil napis: „Male parta, male perdita", d. i. „Wie gevvonnen so zerronnen44 (kakor prišlo tako prešlo). Predmet te skoz in skoz po pravilih dramatičnih v 3 djanjih zložene igre, da ga ob kratkem popišemo , je bil ta-le: Ko je Balduin flandriški, pozneje (leta 1204) tudi car carigraški, v vojski zoper Bugarine poginil, je vladala deželo njegova hči Flavila. Ljudstvo ni bilo z babjim vladarstvom zadovoljno. To pa je bila voda na mlin nekega zvitega pušavnika Šampanjskega, ki gre v deželo Flavile in se dela za Balduina, češ, da se je domu povernil. Ljudstvo se da prekaniti in veliko jih stopi na njegovo stran. Ali ovadil ga je nek njegovih zapetačev, da ga ujamejo in ob glavo denejo. In tako „je prešlo kakor je prišlo" carstvo njegovo. — Mnogo učencev je igralo v ti igri, in, kakor se v programu bere, so bili med njimi tudi 3 Krajnci. — Gosp. profesor je razložil potem pomembo takih iger za šolo. Pri ti priliki je omenil tudi kmečkih iger, ki so jih v mnogih deželah prosti ljudje, kmetje itd. igrali, in kterih je posebno na Koroškem   veliko   znanih.
Družtvini tajnik gosp. dr. E. Ko s ta je govoril o potrebi kritičnega pretresovanja zgodoviuskih preiskav in zgodovinopisja, in razločil višji in nižji pretres (kritiko) v zg-odovinstvu. Nižji pretres se le spuša na drobno v to: je li vse res, kar povestuica pripoveduje; tak pretres je
35
že spolnil svojo nalogo, če 8kuša nasprotne povedke enmalo poravnati; višji pretres pa preiskuje vsako povest natanko: ali je resnična ali ne. Gosp. dohtar je potem v izgledih starejše in novejše povestnice pot takega višjega pretresa razložil in   o tem   sosebno   velikih   zaslug  Niebuhrovih
omenil.
Vodja gimnazijalnih šol gosp. Ne čase k je bral predpis naukov in strahovanja v gimnazijalnih šolah v letu 1810, in pridjal nektere razjasnila. Iz 2 razredov gimnazije so prestopili (1810 — 1813) učenci v licej s 5 razredi. Girn-nazijaloe javne šole so bile v Ljubljani, Novem mestu, Krajnji, Postojni in privatna v Idrii.
Gosp. profesor Metelko je popisal nesrečno osodo učenega rusovskega patra Maks ima, kteri je za prave prav/Ia slovenske slovnice toliko preterpel, da se po pravici more mučenec za slovensko slovnico imenovati. Z nevednimi pregledniki se je pri določbi liturgiških knig sperl in ker so se ti nanašali na veljavo cesarjevo, je P. Maksim brez ovinkov rekel, da v slovničarskih rečeh nima cesar nobene veljave; na to so ga sovražniki njegovi zatožili, da je veličanstvo razžalil, in v ječo je mogel, iz ktere ga je po 331etnem terpljenji leta 1556  smert rešila.
Gosp. skriptor Kosmač je bral kratek življenjopis visoko učenega bukvarnika Matija Čopa, ki je v najbolji starosti v Savi utonil. Leta 1797 v Zerovnici na Gorenskem rojen, je dokončal tadajne modroslovske in 3 leta bogoslov-skih šol v Ljubljani in na Dunaji; zapustivši bogoslovstvo se je podal k učiteljstvu; leta 1820 je šel za profesorja 5. in 6. latinske šole v Reko, leta 1822 pa je bil prestavljen v Lvov, 1827 pa v Ljubljano; leta 1828 po smerti Kalistra je prejel začasno službo licealnega bukvarnika, ktera mu je bila pozneje stanovitno izročena. Leta 1835 je gori omenjeno nesrečno smert storil. Znana je njegova velika učenost, posebno jezikoslovna. 18 jezikov je razumel in tudi v njih slovstvu dobro izveden bil. Skoda, da nam ga je nemila smert pred vzela, preden je kaj spisal in potomstvu zapustil!